RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA 38 1987 NAVODILA UREDNIŠTVA SODELAVCEM 1. Rokopise pošljite na naslov: Uredništvo Arheološkega vestnika, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana. 2. TIPKOPIS mora biti čist, imeti mora širok rob in dvojni razmik med vrsticami (30 vrstic po 60 znakov na stran). Pod naslovom prispevka navedite točen naslov ustanove, kjer ste zaposleni. Vse v malih črkah. Glej primere v Arh. vest.! Posebne želje in poudarke označite s svinčnikom s standardnimi znaki za polkrepek, razprt in ležeč tisk. 3. KRATICE IN CITATI. Za slikovno gradivo uporabljamo naslednje kratice: sl. = slika, t. = tabla, pril. = priloga, in kombinacijo arabskih številk in ločil (glej primere v Arh. vest.!). Priporočamo, da vse oznake slikovnega gradiva v tekstu izpišete s svinčnikom. Pri citiranju uporabljajte samo arabske številke in za revije kratice, ki so podane v Arheoloških najdiščih Slovenije oziroma v Stipčevičevi Bibi. Illyrici. Če uporablja avtor naravoslovni način citiranja, naj bo navedek med tekstom tak: (Brodar M., 1985, 15). Na koncu članka pa naj bodo citati navedeni takole: BRODAR M. (1985), Potočka zijalka in Mokriška jama. — Arh. vest. 36, 11—25, Ljubljana. Arheološki vestnik daje prednost naslednjemu načinu citiranja: 5 G. Hirschbäck-Merhar, Arh. vest. 35, 1984, 95. (revija) 6 J. Dular, Halštatska keramika v Sloveniji, Dela 1. razr. SAZU 23 (1982) 45. (delo v seriji!) 7 Ib., 16 ss. 8 G. Hirschbäck-Merhar (op. 5) 12, t. 5: 4—6, 10. (članek ali knjiga citirana ponovno) 9 S. Gabrovec, v: Arheološka najdišča Slovenije (1975) 136. (članek v zborniku, leksikonu itd.) 4. Povzetek je obvezen. Zajame naj bistveno in naj vključi vse opombe. 5. SLIKOVNO GRADIVO mora biti tekoče oštevilčeno in ustrezno označeno na hrbtni strani (številka, priimek avtorja). Risba v tušu, oznake s svinčnikom. Podnapisi, ki morajo obvezno zajeti najdišče, vsebino slike in merilo, če ga ni na sliki, naj bodo oddani na posebnem seznamu. Priporočamo, da oznake in številke podnapisov (Sl. 1, T. 1, Pril. 1) napišete s svinčnikom. Za obliko glej Arh. vest.! Upoštevajte dejstvo, da bodo imele vse table v tiskani obliki format 18 X 12,6 cm! Ustrezno pomanjšavi prilagodite velikost oznak, debelino črt in eventualno merilo v podnapisu! Če imajo table daljše podnapise, naj bodo ustrezno nižje. Obseg tabel na umet. papirju (označite: umet. papir!) je omejen na 2n strani. Več kot dve zgibani prilogi nista zaželeni. Prilog, ki pomanjšane na višino formata Arh. vest. presegajo 32 cm, ne sprejemamo. Objavljamo samo originale! Slikovno gradivo lahko sodelavci prevzamejo v roku 1 meseca po prejemu posebnih odtisov. 6. KOREKTURE. Prvo korekturo so dolžni narediti avtorji sami takoj po prejemu odtisov. Za drugo korekturo poskrbi uredništvo. 7. POSEBNI ODTISI. Vsak avtor prejme brezplačno 20 posebnih odtisov, če sta dva avtorja, pa vsak po 15. YU ISSN 0570-8966 ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA 38, 1987 RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA 38 1987 LJUBLJANA 1987 Arheološki vestnik Glasilo Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Založila Slovenska akademija znanosti in umetnosti Natis odobrila Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 14. aprila 1987 in predsedstvo SAZU na seji dne 23. julija 1987 Odgovorni urednik Jaroslav Sašel Glavni urednik Dragan Božič Tehnični urednik Ivan Turk Uredniški odbor Dragan Božič, Janez Dular, Timotej Knific, France Leben, Ivan Turk Prevajalci Adela Žgur (nemščina), Barbara Smith-Demo (angleščina) in Aleksej Kalc (italijanščina) Lektorice Alenka Božič, Zvonka Leder-Mancini (slovenščina) in Karla Božič (italijanščina) IN MEMORIAM AKADEMIK PROF. DR. SREČKO BRODAR (* 6. MAJA 1893 f 27. APRILA 1987) VSEBINA PRAZGODOVINSKE DOBE Mitja BRODAR: Izrobljene konice............................ 13 Mitja BRODAR: Paleolitik v Mamuli.......................... 35 Rastko VASIČ: Prilog proučavanju lučnih fibula sa pravougaonom nogom na Balkanu................................................ 41 RIMSKA DOBA Janka ISTENIČ: Rodik — grobišče Pod Jezerom................ 69 Andrej PLETERSKI, Davorin VUGA: Rimski grobovi pri Sv. Mihaelu v Iški vasi...............................................137 Robert MATIJAŠIČ: Stari i novi nalazi krovnih opeka sa žigom iz Istre (I — Južna Istra) (Sažetak)...............................174 Exhlale DOBRUNA-SALIHU: Nadgrobne stele rimskog perioda s područja Kosova. Arhitektonika i plastika..........................193 Sigrid MRATSCHEK: Odlomek Aco-čaše iz Navporta (Povzetek)....215 POZNA RIMSKA DOBA Slavko CIGLENEČKI, Darja PIRKMAJER: Zatočišče poslednjih Celejanov na Vipoti.................................................217 ZGODNJI SREDNJI VEK Andrej PLETERSKI: Sebenjski zaklad...........................237 Branko MARUŠIČ: Skeletni grobovi v Bujah in Buzetu. Donesek k raziskovanju zgodnjega srednjega veka v Istri................331 EPIGRAFIKA Zef MIRDITA: O jednoj ari iz centralnog područja Dardanije.363 NUMIZMATIKA Ivan MIRNIK: Opticaj sjevernoafričkog itd. novca u Iliriku (Sažetak) . . 390 Maja BONAČIČ-MANDINIĆ: Novac Farosa iz zbirke Machiedo u Arheološkom muzeju u Splitu......................................393 Stanko FLEGO, Matej ŽUPANČIČ: Najdba rimskih novcev v Boljuncu pri Trstu...............................................................407 DISKUSIJA Claus Dobiat: Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik (Biba TERŽAN)...................................................413 IN MEMORIAM Rajko Ložar (1904—1985) (Stane GABROVEC).........................435 Arheološka bibliografija Rajka Ložarja (Anja DULAR)..............441 Andràs Mócsy (1929—1987) (Jaroslav ŠAŠEL)........................449 Bruna Forlati Tamaro (1894—1987) (Jaroslav ŠAŠEL)..........................453 POROČILA Z ZNANSTVENIH SESTANKOV 5. mednarodni kongres slovanske arheologije v Kijevu (Paola KOROŠEC) . 455 Simpozij »Slovanska poganska religija (materialni ostanki in pisani viri)«. Prilep, 1.—3. septembra 1986 (Andrej PLETERSKI).........................457 KNJIŽNE OCENE IN PRIKAZI Gian Carlo Menis: Civiltà del Friuli centro collinare, 1984 (Vinko ŠRIBAR) 459 G. G. Carbonese: Il Friuli, Trieste e iTstria dalla preistoria alla caduta del patriarcato d’Aquileia (Grande atlante storico comparato), 1984 (Vinko ŠRIBAR)...................................................460 Tito Miotti: Castelli del Friuli 1—7, 1976—1987 (Vinko ŠRIBAR) .... 461 Gérard Sauzade: Les sépultures du Vaucluse du Néolithique à l Age du Bronze, 1983 (Paola KOROŠEC)..................................465 Marjeta Šašel Kos: Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu — A Historical Outline of the Region between Aquileia, the Adriatic, and Sirmium in Cassius Dio and Herodian, 1986 (Rajko BRATOŽ)............................468 Franz Schön: Der Beginn der römischen Herrschaft in Rätien, 1986 (Rajko BRATOŽ) ................................................................473 Ingeborg Huld-Zetsche: Mithras in Nida-Heddernheim, 1986 (Iva MIKL- CURK).....................................................476 S. Bökönyi: Animal husbandry and hunting in Täc-Gorsium, 1984 (Ivan TURK).....................................................477 J. Herrmann: Welt der Slawen (Geschichte, Gesellschaft, Kultur), 1986 (Vinko ŠRIBAR).........................................................481 Dušan Jelovina: Mačevi i ostruge karolinškog obilježja u Muzeju hrvatskih arheoloških spomenika, 1986 (Đuro BASLER)..............................482 Totju Totev: Preslavsko zlatno s’krovište, 1983 (Paola KOROŠEC) .... 483 Antonio Moret: Elementi culturali paleoslavi nel contesto storico artistico romanico e pre-romanico Cenedese, 1986 (Vinko ŠRIBAR)................484 CONTENTS PREHISTORIC AGES Mitja BRODAR: Die Kerbspitzen (Zusammenfassung)................. 30 Mitja BRODAR: Das Paläolithikum in der Höhle Mamula (Zusammenfassung) ..................................................... 40 Rastko VASIĆ: Beitrag zur Erforschung der Bogenfibeln mit viereckiger Fussplatte auf dem Balkan (Zusammenfassung).................. 59 ROMAN PERIOD Janka ISTENIČ: B.odik — das Gräberfeld Pod Jezerom (Zusammenfassung) 114 Andrej PLETERSKI, Davorin VUGA: Die römischen Gräber bei der Kirche des Sv. Mihael in Iška vas (Zusammenfassung).................157 Robert MATIJAŠIĆ: Vecchi e nuovi rinvenimenti di tegole con bollo di fabbrica in Istria (I — Istria meridionale)..................161 Exhlale DOBRUNA-SALIHU: Les stèles sépulcrales de l’époque romaine dans le territoire du Kossovo. Architectonique et plastique (Résumé) 205 Sigrid MRATSCHEK: Fragment eines Acobechers aus Nauportus .... 207 LATE ROMAN PERIOD Slavko CIGLENEČKI, Darja PIRKMAJER: Der Zufluchtsort der letzten Celeianer auf der Vipota (Zusammenfassung)...................231 EARLY MEDIEVAL PERIOD Andrej PLETERSKI: Der Hortfund von Sebenje (Übersetzung)......294 Branko MARUŠIČ: Die Skelettgräber in Buje und Buzet (Zusammenfassung) ........................................................351 EPIGRAPHY Zef MIRDITA: Eine Ara aus dem Zentralbereich Dardaniens (Zusammenfassung) .....................................................367 NUMISMATICS Ivan MIRNIK: Circulation of North African etc. Currency in Illyricum . . 369 Maja BONAČIĆ-MANDINIČ: The Coins of Faros from the Machiedo Collection in the Archaeological Museum of Split (Summary)..........405 Stanko FLEGO, Matej ŽUPANČIČ: Un ritrovamento di assi romani a Bagnoli della Rosandra presso Trieste (Riassunto)................411 DISCUSSION Claus Dobiat: Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik (Biba TERŽAN)..........................................426 IN MEMORIAM Rajko Ložar (1904—1985) (Stane GABROVEC)..........................435 Archaeological Bibliography of Rajko Ložar (Anja DULAR).........441 Andres Mócsy (1929—1987) (Jaroslav ŠAŠEL).........................449 Bruna Forlati Tamaro (1894—1987) (Jaroslav ŠAŠEL).................453 REPORTS FROM THE SCIENTIFIC CONFERENCES 5th International Congress of the Slavic Archaeology in Kiev (Paola KOROŠEC) ........................................................455 Symposium about Slavic Pagan Religion (Material Remains and Written Sources). Prilep, 1st—3rd September 1986 (Andrej PLETERSKI) . . . 457 BOOK REVIEWS Gian Carlo Menis: Civiltà del Friuli centro collinare, 1984 (Vinko ŠRIBAR) 459 G. G. Carbonese: Il Friuli, Trieste e ITstria dalla preistoria alla caduta del patriarcato d’Aquileia (Grande atlante storico comparato), 1984 (Vinko ŠRIBAR)........................................................460 Tito Miotti: Castelli del Friuli 1—7, 1976—1987 (Vinko ŠRIBAR) .... 461 Gérard Sauzade: Les sépultures du Vaucluse du Néolithique à l’Age du Bronze, 1983 (Paola KOROŠEC)...................................465 Marjeta Šašel Kos: Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu — A Historical Outline of the Region between Aquileia, the Adriatic, and Sirmium in Cassius Dio and Herodian, 1986 (Rajko BRATOŽ)........................468 Franz Schön: Der Beginn der römischen Herrschaft in Rätien, 1986 (Rajko BRATOŽ)........................................................473 Ingeborg Huld-Zetsche: Mithras in Nida-Heddernheim, 1986 (Iva MIKL- CURK)..........................................................476 S. Bökönyi: Animal husbandry and hunting in Täc-Gorsium, 1984 (Ivan TURK)..........................................................477 J. Herrmann: Welt der Slawen (Geschichte, Gesellschaft, Kultur), 1986 (Vinko ŠRIBAR)........................................................481 Dušan Jelovina: Mačevi i ostruge karolinškog obilježja u Muzeju hrvatskih arheoloških spomenika, 1986 (Đuro BASLER).............................482 Totju Totev: Preslavsko zlatno s’krovište, 1983 (Paola KOROŠEC) .... 483 Antonio Moret: Elementi culturali paleoslavi nel contesto storico artistico romanico e pre-romanico Cenedese, 1986 (Vinko ŠRIBAR)...............484 Arheološki vestnik (Arh. vest, A V) 38, 1987, str. 13—34 IZROBLJENE KONICE MITJA BRODAR Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana V prvi, sorazmerno kratki fazi mlajšega paleolitika, v aurignacienu, nastopajo izrobljena orodja le sporadično in še ta vzbujajo vtis, da so nastala bolj slučajno kot pa namenoma. Z nastopom gravettiena pa se izrobljena orodja pojavijo v izdelanih oblikah na velikem prostoru in so eno od tipičnih orodij te kulture. Njihovo število na posameznih najdiščih nikoli ni veliko. Ne nastopajo tako množično kakor nekatera druga orodja, npr. praskala ali vbadala. Celo na tako bogatem najdišču, kot je La Gravette, po katerem je kultura dobila ime, jih ni več kakor 40 (F. Lacorre 1960, 198). Avtorju se kljub temu zdi, da so »assez nombreuses«, in dodaja, »qu’elles paraissent etre rares dans les autres gisements gravétiens.« Zdi se, da je izrobljeno konico, in sicer varianto brez ploskovne retuše, z imenom nož (couteau) prvi opisal že E. Lartet leta 1864 (M. Brézillon 1968, 293). V citiranem sestavku navaja avtor še druge zgodnje omembe, opise in uporabljene termine. Iz pregleda, ki ni popoln, je razvidna precejšnja zmešnjava v poimenovanju. Med vsemi izrobljenimi konicami so na prve raziskovalce napravile največji vtis konice, ki nastopajo v solutréenu. Izdelane so v solutréenski tehniki s ploskovno retušo. Čeprav je retuša včasih le delna, pokriva ploskovna retuša veliko primerkov v celoti. Kot najbolj izrazit si je ta tip pridobil ime pointe à cran (typique). Včasih pa ga poimenujejo tudi pointe à cran solutréenne. Obe imeni uporabljata H. Breuil in R. Lantier (1951, 167 in 174). Za vse druge izrabljene konice, ki so jih imenovali pointe d cran aurignacienne ali pointe à cran atypique aurignacienne ali včasih pointe à cran périg or dienne, je sčasoma prevladalo ime pointe à cran atypique. Pri izrobljenih konicah, ki niso bile solutréenske, je bilo treba dodati pojasnilo atypique in je sam izraz pointe à cran že pomenil, da gre za pointe à cran typique. Taka navada ni bila smiselna. Pri orodju, ki ga obravnavamo, sta bistvena elementa pointe in cran. Kako pa sta izdelana, je drugotnega pomena. Razen tega zavzema solutréenska kultura le kratko obdobje mlajšega paleolitika in le zelo majhen del tistega prostora, kjer nastopajo izrabljene konice. Zato se je že zgodaj pojavila tudi drugačna praksa. Na primer J. Bayer je že leta 1910 (153) uporabil izraz Kerbspitze, čeprav gre v omenjenem primeru za konico, ki je atypique. Tudi kasneje se taki primeri dokaj pogosto pojavljajo (npr. L. Zotz 1939, 93 in M. Mottl 1942, 89). Podobno je v Franciji (npr. M. Paccard 1964, 20). In kako je pri nas? V starih, še predvojnih zapiskih S. Brodarja najdemo izraz zarezana konica, ki ga v oklepaju pojasnjuje nemški izraz Kerbspitze. Gre za dobesedni prevod. Izraz zarezana konica seveda ni primeren, saj kamna ni mogoče rezati, pa tudi oblike, ki jo vidimo na kamnu, ne moremo označiti z zarezo. Ko je v kratkem poročilu o izkopavanjih v Jami v Lozi (S. Brodar 1958), kjer je bila taka konica najdena, moral to prvič poimenovati, je napisal: »Posebno pozornost vzbuja... tipična izjedena konica (pointe à cran atypique)«. V paleolitski literaturi so pogosti primeri, da avtorji poleg imena v svojem jeziku dodajo še francoski termin, da bi bralec vedel, za kaj gre. To je resnično koristno, kar potrjuje navedeni primer, kajti če bi bil naveden le slovenski izraz tipična izjedena konica, bi to pomenilo ploskovno retuširano konico in solutréensko kulturo, kar ne bi bilo pravilno. Beseda tipična torej ni sestavni del termina, ampak je termin le izjedena konica in je beseda tipična le pojasnilo. Pri izdelavi kamenega orodja je pač tako, da se izdelek včasih bolj, včasih pa manj »posreči«. Mnogo je primerov, ko je izdelek na meji in se je težko odločiti, ali ga lahko deklariramo za določen tip ali ne. Če je potrebno označiti stopnjo »posrečenosti«, ker je vsak izdelek samosvoj, storimo to s pridevniki. Konica iz Jame v Lozi je zelo lepo oblikovana (M. Brodar 1986, T. 11: 20) in to je hotel avtor povedati s pridevnikom tipična. V citiranem poročilu o izkopavanjih v Jami v Lozi je bil uporabljen termin izjedena konica. V mlajšem paleolitiku je na robovih klin večkrat videti manjše ali večje, plitve ali globlje zajede, za katere domnevamo, da so služile pri izdelavi koščenih in lesenih predmetov. Tako poglobitev imenujemo zajeda ali izjeda. V Jami v Lozi odkrita konica ima tako izjedo ob bazi in odtod je nastalo ime izjedena konica. Vendar se je kmalu pokazalo, da poimenovanje ni ustrezno. Poseben tip aurignacienske kline nastane, ko je zajeda široka in razmeroma plitva, retuširana pa z izrazito aurignaciensko retušo. Zato je zanjo primerno ime izjedena aurignacienska klina, kot ga je za francoski lame à étranglement (oziroma bolj pogosto lame étranglée) prevedla V. Pohar (1978, 26). Če je zajeda v sredini kline, je zaključena na obeh straneh (to je encoche), če pa je na enem ali drugem koncu kline, je na eni strani odprta (to je cran). Razlika je tudi v retuširanju. Encoche je retuširana skoraj vedno z navadno poševno retušo, medtem ko je cran sicer tudi lahko enako retuširan, je pa pretežno za njegovo izdelavo uporabljena gravetna retuša. Razlika je končno tudi v namenu, saj cran ne služi za izdelavo drugih orodij, ampak naj bi rabil le za pritrditev. Različno poimenovanje je vsekakor utemeljeno. Zato je bilo treba najti novo ime. Po daljših diskusijah je bil za pointe à cran izbran izraz izrobljena konica in za cran izraz izroba. Izdelavi izrobe bi lahko rekli izrobitev ali izrobljenje. Prvi je novi izraz uporabil F. Osole (1962—1963) v opisu najdb iz zgornjega kulturnega horizonta Ovčje jame, kjer pravi (136): »... se pridružuje samo ena atipično izrobljena konica, od katere je ohranjen samo njen bazalni del... Tako izjeda kakor tudi levi stranski rob (hrbet) sta direktno abruptno retuširana«. Mimogrede moramo opozoriti, da se ob novem imenu izrobljena konica še pojavlja izraz izjeda namesto izroba. V opisu orodja iz spodnjega kulturnega horizonta citirani avtor pravi (137): »V fragmentih sta ohranjeni dve atipični izrobljeni konici...« Tudi v Županovem spodmolu je F. Osole našel v najstarejšem, AB-horizontu (1976, 17): »... 2 izrobljeni klini...« V prvem primeru uporablja atipično izrobljena konica, v drugem (spremenjeno v ednino) atipična izrobljena konica in v tretjem (tudi v ednini) izrobljena klina. V drugem primeru terminološko ni kaj pripomniti, pač pa je nejasen prvi primer. Možno je, da beseda atipično ne spada k terminu. Izroba konice iz zgornjega kulturnega horizonta Ovčje jame res odstopa od večine drugih in je morda to odstopanje izraženo z zvezo atipično izr obijen. Izroba se navadno začne z nenadnim prelomom robne črte, tako da je ta začetek izrobe pogosto prav koničast. Primeri, da se rob zlagoma vboči v izrobo, da skoraj ni mogoče reči, kje se izroba začne, so redki. Ker pa iz celotnega teksta izhaja, da se avtor v take podrobnosti ne spušča, je možna in najbrž verjetnejša razlaga, da gre za tiskovno napako in bi moral na koncu biti a, ne pa o. Pri taki razlagi imamo torej tudi v prvem citatu pravilen termin atipična izrobljena konica. Tudi v drugem članku o Ovčji jami (F. Osole 1965) je podoben primer. V razpredelnici (154) je pravilno navedeno atipične izr obl jene konice, v tekstu na naslednji strani pa nejasno atipično izrobljene konice. V tretjem citatu ne gre več za konico, ampak za klino, kjer razlikovanja tipična ali netipična itak ni in je izraz izrobljena klina seveda pravilen. V splošnem je v paleolitski literaturi pogosto navedeno, da je neko orodje tipično, kadar so vsi znaki, ki ga za tako orodje opredeljujejo, jasno vidni. Iz vsega rečenega pa vidimo, da bi bilo koristno, kadar govorimo o izr obl j enih konicah, tako označbo opustiti in z drugimi besedami povedati, koliko se približujejo osnovnemu tipu, ker bi se tako izognili marsikateri nejasnosti. Doslej smo govorili le o konicah, nastopajo pa tudi izrobljeni artefakti, ki niso konice. Za take primerke imajo Francozi dva izraza: lame à cran (kadar gre za majhen predmet, tudi lamelle à cran) za kline, ki imajo na enem koncu izrobo (Cheynier 1952), in pièce à cran, ki ima širši, vendar pa ne natančno definiran obseg. M. Brézillon (1968, 287) pravi: »L’objet ainsi dénommé ne présente pas d’autre aménagement que le cran«. Ilustrativna je tudi njegova razlaga pojma pièce (286). V razlagi tipov, ki sta jih D. Sonneville-Bordes in J. Perrot (1956, 548) prevzela v tipološko listo statistične metode, pravita: »Pièce à cran: Lame présentant un cran lateral...« Predaleč bi šli, če bi hoteli ugotavljati, ali gre za neenotnost mnenj ali morda samo za to, da bi tipološka lista ne bila preobsežna. Mimogrede omenimo, da je nepotreben dodatek latéral, ker druge možnosti ni. V. Pohar (1978, 24) je to pravilno prevedla »pièce à cran — izrobljena klina«, ne bi pa smelo obveljati. Nobene izrobe ni, ki ne bi bila na odbitku. Kadar ima odbitek obliko kline, gre za izrobljeno klino (lame à cran), kadar pa te oblike nima, je to izrobljen odbitek. Razlikovanje, kdaj je odbitek že klina in kdaj še ni, je lahko subjektivno, vendar pa so take težave pri vseh mejnih oblikah. Ni pa pravilen dodatek V. Pohar »na proksimalnem koncu...« (24), ki ga v francoskem tekstu ni, ker obstajajo tudi kline, ki so izrobljene na distalnem koncu. Dodajamo še en problem. Pri poškodovanih orodjih, kjer imamo le bazalni del, je le včasih iz oblike kline in poteka robov prejšnjih odbitkov mogoče z večjo verjetnostjo trditi, da gre za konico. Še na en vir težav in nesporazumov je treba opozoriti. Omenja ga tudi M. Brézillon (1968, 294), ki pravi: »Une confusion s’étdblit parfois entre pointe à cran et pointe à soie«. Gre za to, da se pri enem in drugem tipu oblikuje pecelj. Pri pointe à cran je obdelava enostranska, pri pointe à soie pa je dvostranska, lahko bi rekli, da ima izrobo na obeh robovih. Če je izroba na obeh straneh, je pecelj seveda zelo poudarjen in gre za pravi pecelj. Pri enostranski izrobi je pecelj manj izrazit, nekako polovičen. Toda pecelj je tudi v tem primeru in je polovična le obdelava. Morda je najustrezneje, da ga poimenujemo asimetrični pecelj. Pecelj mora torej ostati, za kateri tip gre, pa sledi iz oznake orodja. Vse artefakte, ki imajo izrobo na eni ali na obeh straneh, lahko imenujemo pecljate. V tem smislu se ta termin tudi dostikrat uporablja. H. Obermaier (1924, 276) piše: »Gravettspitze ... an welcher . .. nahezu senkrecht verlaufende Retusche unterdrückt ist. Deren Knickung führte von selbst zur Schöpfung der Aurignacien-Kerbspitze mit längerem seitlichen Stiele (atypische Kerbspitze)«. E. Werth (1928, 591) ima pod sliko 418 napis »Stielspitze (Pointe à erari)«. M. Paccard, ki je objavil L’abri Nr. 1 de Chinchon (1964, 28), ugotavlja za nivo C: »... est caractérisé par l’abon-dance des pointes à cran ou pedonculées ...« Pri nas uporablja oba izraza F. Osole (1962—63, 137): »V fragmentih sta ohranjeni dve atipični izrabljeni konici, medtem ko ima tretja verjetno le nekoliko odlomljen pecljati del.« Podobno V. Pohar (1978, 24): »... tako da ustvarja asimetričen pecelj«. Včasih se pojavi izroba tudi v kombinaciji s kakšnim drugim tipom orodja, ne samo s konico ali samostojno. Izrobljena klina je terminalno lahko obdelana v praskalo, vbadalo ali prečno retušo. Kadar sta na enem odbitku dve orodji, je to kombinirano orodje, kar se vidi iz označbe, npr. praskalo-vbadalo. Zdi se, da avtorji pri izrobi nimajo istega kriterija. P. P. Efimenko (1953, sl. 203) objavlja artefakt iz Mezina, ki ga opredeli kot praskalo na klini, torej kot normalno enojno orodje, ne da bi sploh upošteval izrobo. Nasprotno S. Zam-jatin objavlja iz Gagarina (1934, sl. 17/6) pod imenom pointe à cran atypique izrabljeno klino s terminalno poševno prečno retušo. Rekli smo že, da izroba ni orodje in kadar nastopa skupaj s kakim orodjem, torej ne gre za kombinacijo dveh orodij. S tega stališča bi bila označba Efimenka pravilna, le nepopolna. Izraženo mora biti oboje in treba bi bilo reči izrobljeno praskalo na klini. Ker pa je izrobljena klina in ne praskalo, je še bolje reči praskalo na izrobljeni klini. Tak primer iz Jame v Lozi smo mi imenovali izrobljeno praskalo (M. Brodar 1986, 43), kar je potemtakem tudi nepopolno. Navedeni primer iz Gagarina je imenovan napačno, saj ne gre za konico. V skladu z rečenim bi ga bilo treba imenovati izrobljena klina s poševno prečno retušo. Ti termini so sicer pravilni, imajo pa to slabo stran, da so predlogi. Zato predlagamo, da bi vseeno obdržali skrajšano verzijo, ki smo jo uporabili za primerek iz Jame v Lozi: izrobljeno praskalo. Analogno bi rekli izrobljeno vbadalo in izrobljena prečna retuša. Izroba je običajno ob bazi kline, torej ob bulbusu na levi ali na desni strani, včasih pa je terminalno (spet levo ali desno). Pojavljajo se v vsem prostoru, kjer je mogoče najti tudi izrobljene konice. V večjem številu (odkritih je bilo 50) so le v Kostenkih IV, kjer A. N. Rogačev (1955, 130, 131, sl. 37: 4, 5) sicer ne loči, ali je izroba bazalno ali terminalno, ampak obe varianti združi v plastinki s vjemkoi u konca. Druga večja skupina 9 primerkov je bila odkrita na najdišču Kamenaja balka I (M. D. Gvozdover 1964, 39). Tudi v Gagarinu je nekaj sicer nekoliko specifičnih primerkov (S. N. Zamjatnin, 1934, 48). Kolikor je bilo iz dosegljive literature mogoče ugotoviti, se zahodneje v večjih skupinah ne pojavljajo, pač pa posamič. Za primerek iz Mamutove jame pravi M. Otte (1981, 390): »... une pièce à cran pourrait ètre le déchet de fabrication d’une lamelle à dos«. Pod sliko (391: 8) pa pravi: »Déchet de lamelle à dos«. Isti avtor pravi za primerek iz Lubna I (234: 9): »lamelle à er an« in za primerek iz Pavlova I (377): »pièce d er an«. Primerka iz Mainz-Linsenberga imenuje J. Hahn (1969, 56): »Kerbreste«. V bosanski postaji Kadar je nekaj izrobljenih orodij, ki so vsa na klinah, avtorja pa jih imenujeta pièces d cran (A. Montet-White, D. Basler 1977, 542). Eden med njimi ima izrobo terminalno in ni ločen od ostalih. Navedeni primeri kažejo, da o terminalnih izrobah ni niti enotnega mnenja niti primernega imena zanje. Ker so vsi zbrani primerki na klinah, bi jih lahko imenovali terminalno izrobljene kline. Vsekakor jih je treba obravnavati kot samostojen pojav, ne pa mešati med druga izrobljena orodja. Čeprav retuša izrob ni izključno gravetna, vendar toliko prevladuje, da izrobljena orodja gotovo spadajo med gravetirana orodja. Med orodji s hrbtom je posebna oblika pièce gibbeuse d bord abattu, kar je V. Pohar (1978, 22) prevedla v odbitek z grbino na otopelem robu. Francozi uporabljajo tudi izraza lamelle gibbeuse, pointe d gibbosità (M. Brézillon 1968, 63). V leksikalnem delu pa ima isti avtor (265) lamelle d dos gibbeux. Na strani 298 pri geslu pointe d gibbosità navaja še naslednje sinonime: lame ou lamelle gibbeuse, pièce d gibbosità, pièce gibbeuse d bord abattu. Kot je videti, poimenovanje še ni poenoteno. Grbina se pojavlja izključno v zvezi s hrbtom, zato to posebej navajati sploh ni treba. Razen tega gre vedno za klinice (kline) in označba odbitek ni na mestu. Francoski pièce v takih zvezah ne pomeni odbitka (M. Brézillon 1968, 286). Ker gre pretežno za majhne primerke, bi lahko rekli klinica (klina) z grbino ali v primeru koničastega terminalnega konca konica z grbino. Morda bi bilo še bolje reči kar grbasta klinica (klina) in grbasta konica. Grbasta orodja smo morali omeniti, ker tudi pri njih lahko prihaja do zamenjav. Grba vedno ustvari bolj ali manj izrazito izrobo. Ker grba ni vedno simetrična, je na tisti strani, na kateri je izrazitejša, vtis izrobe toliko večji. Toda razlika je v retuši. Pri obeh grbastih tipih orodja gre gravetna retuša do grbe in preko nje naprej. Gre res za dos gibbeux. Pri izrobljenih orodjih je gravetna retuša v območju izrobe in se konča na koncu izrobe. Prelom robne črte je na koncu izrobe ostrejši kakor pa prehod preko grbe. Navadno je od preloma naprej pri izrobljenih orodjih rob neretuširan ali pa je, redko v celoti, večkrat pa parcialno, retuširan z navadno retušo. Kakor pri drugih orodjih so tudi tu posamezni primeri izjemni in odločitev, ali gre za grbo ali izrobo, je odvisna od subjektivne presoje. Po teh splošnih razmišljanjih o izrobljenih orodjih si poglejmo izrabljeno konico. Pri V. Pohar (1978, 24) najdemo sledečo definicijo: »Bolj ali manj tanka konica ima na bazalnem delu s strmo retuširano izjedo narejen asimetričen pecelj. Obrobna retuša seže včasih precej globoko v površje, vendar ni solutréen-skega tipa« (T. 7: 5). Oznaka, da je bolj ali manj tanka, nima pomena in je v originalu ni (D. Sonneville-Bordes, J. Perrot 1956, 547). Trditvi, da retuša »sur la face supérieure«, kot pravita francoska avtorja, ni solutréenskega tipa, njun vzorčni primerek (551: 12) ustreza, ne ustreza pa ji izrobljena konica iz Jame v Lozi, ki jo kot vzorec objavlja V. Pohar (T. 7:5). Ta konica ima so-lutréensko oziroma bolje, ker v Srednji Evropi solutréena ni, ploskovno retušo, in sicer na ventralni strani. Ploskovna retuša lahko nastopa tudi terminalno, npr. na izrobljeni konici iz plasti 7 Molodove V (J. Kozlowski 1968, sl. 26/3). Že dolgo je znano, da nastopata dva tipa izrobljenih konic — F. Felgenhauer 2 Arheološki vestnik 17 (1956—59, 200) ju imenuje »Kerbspitze vom ost« — oziroma »westeuropäischen Typ« — česar tipološka lista ne upošteva. To pomanjkljivost francoske definicije popravlja V. Pohar (1978, 24) tako, da dodaja: »Od tega opisa nekoliko odstopa atipično izrobljena konica tipa Kostenki-WHiendorf... Zanjo je značilen dolg in širok asimetričen pecelj. Proksimalni in distalni del sta na ventralni strani ploskovno retuširana«. Oznaka dolg in širok se zdi dobra, je pa premalo določna. Lahko je pri dveh orodjih pecelj enako dolg; gre lahko za prvi ali za drugi tip, saj so konice različno velike. Objektivno lahko ločimo oba tipa, če upoštevamo relativno dolžino peclja. Kadar je pecelj krajši od polovice dolžine, je to navadna izrobljena konica, kadar pa je daljši od polovice dolžine, gre za tip Kostenki. Težko je najti primer, kjer bi ta kriterij bil nejasen ali sporen. aKr zadeva ploskovno retušo, je lahko ugotoviti, da obsega navedena definicija samo eno varianto od vseh, ki dejansko nastopajo. Pogled na že omenjeno sl. 26 J. Kozlowskega je dovolj prepričljiv, čeprav glede tega zbirka na sliki ni popolna. Dvojna označba Kostenki-Willendorf ni potrebna. Po najbogatejšem najdišču Kostenki I (P. P. Efimenko 1958) je najbrž najprimernejše ime »pointe de Kostenki«, kot je predlagal S. N. Zamjatnin že leta 1934 (51) in obdržal M. Brézillon (1968, 316). V. Poharjeva ohranja izraz »izrobljena konica« in doda »tipa Kostenki...«. To lahko poenostavimo v izrobljena Kostenki konica ali kar Kostenki konica. Pri vseh teh variantah pridemo do tega, da imamo na eni strani izrobljene konice in na drugi izrobljene Kostenki konice in tako nimamo skupnega termina, ki bi zaobsegal vse izrobljene konice. V rokopisnem fondu S. Brodarja že najdemo pridevnik lozenski v stavku »Prebivalci lozenske postaje so ...« Ker je izrobljena konica iz lozenske postaje med vsemi našimi gotovo najznačilnejša in najbolj dognano izdelana, bi morda lahko uporabili pridevnik lozenski in poimenovali lozenska konica tisti tip konic, ki ima izrobo krajšo od polovice. Za drugi tip konic z daljšo izrobo prilagodimo ime v kostenška konica; oba tipa skupaj s solutréenskim so izrobljene konice. Tako smo prišli do predloga, kako naj bi v slovenščini imenovali razna izrobljena orodja (sl. 1). Za primerjavo smo na sliki spodaj navedli še francoske termine. Do neke mere je nedosleden izraz solutréenska izrobljena konica ob lozenski in kosteniški konici. Če bi rekli samo npr. solutréenska konica, bi to lahko zavajalo, ker je iz solutréena še bolj znana druga konica, to je listasta konica. Ker pri nas in tudi v okolici solutréena ni, ta orodja le zelo redko omenjamo. Zaradi obeh razlogov smo se odločili obdržati daljše ime, tj. solutréenska izrobljena konica. Največje število kostenških konic je dalo najdišče Kostenki I (P. P. Efimenko 1958), po katerem so tudi dobile ime. V navedeni monografiji je objavljenih 32 (ris. 54—60; 61: 2; 62: 2—5, 7, 8; 63), razen tega pa objavlja tri še J. Koz-lowski (1968, rys. 26: 4, 6, 7). Izmed slednjih št. 6 ne moremo šteti k izrobljenim konicam in jo je treba izpustiti. Skupno število kostenških konic je torej 34 in močno prevladujejo nad lozenskimi konicami, ki so s tremi primerki tako rekoč komaj zastopane (P. P. Efimenko 1958, ris. 61: 1; 62: 1, 6). Posebej je treba še opozoriti, da gre skupno za 37 izrobljenih konic in da med njimi ni izrobljenih klin ali odbitkov (razen morda ris. 62: 1). Od znanih kostenških najdišč so bile kostenške konice tudi v Kosten-kih XVIII (J. Kozlowski 1968, rys. 25: 3, 12; 26: 1). Popolnoma drugačna izrobljena orodja _______A_________ izrobljene konice _______A_________ solutréenska izrobljena konica pointe a cran (solutréenne) lozenska konica pointe à cran atypique \ kostenška konica pointe à cran de Kostenki izrobljena klina V terminalno izrobljena klina v----- lame à cran \ izrobljen odbitek / pièce à cran Sl. 1: Poimenovanje izrobljenih orodij. Abb. 1 : Benennung der Kerbgeräte. pa je bila slika v Kostenkih IV. A. N. Rogačev objavlja le eno terminalno izrobljeno klino in eno izrobljeno klino (1955, ris. 37: 4, 5), pravi pa (130), da je bilo najdenih 50 takih primerkov. Med njimi ni izrobljenih konic, ne kostenških ne lozenskih, pač pa je dalo to najdišče eno za ta prostor izjemno najdbo: solutréensko izrobljeno konico (52 in ris. 22: 2). Kostenška konica nastopa v Sovjetski zvezi še v nekaterih postajah. Iz Avdeeva je javljenih 7 (J. Kozìowski 1968, rys. 25: 1, 9, 10; 26: 2 in A. N. Rogačev 1953, ris. 23: 2, 3 in M, V. Voevodskii 1948, ris. 24: 1). Poleg teh je bila odkrita le ena lozenska konica (J. Kozìowski 1968, rys. 27: 3). V Borševu I sta dve kostenški konici (E. A. Vekilova 1953, ris. 13: 3, 4) poleg 4 lozenskih (ris. 13: 1, 2, 5, 8) in nekaj nejasnih izrob. Iz najdišča Puškari I javlja P. I. Bori-skovskij tri kostenške konice (1953, ris. 104: 6, 7, 8) in eno lozensko (ris. 107: 12). Isti avtor je našel tudi v postaji Zamost’e I izrobljena orodja. Le eno bi morda lahko prisodili h kostenškim konicam (P. I. Boriskovskij 1953, ris. 42: 1), medtem ko so druge lozenske (ris. 42: 3—6, 8, 11—13 in morda 14). Več jih ima odlomljene konice, kar otežuje klasifikacijo in gre pri kateri od teh morda le za izrobljeno klino; k slednjim pa nedvomno sodi primerek ris. 42: 9. Iz postaje Berdiž sta publicirani le dve kostenški konici (S. N. Zamjatnin 1930, tab. 1: 1 in P. P. Efimenko 1953, ris. 196), toda v razpravi S. N. Zamjatnina (1934, 51) beremo: »... la pointe à cran de Kostenki y est représentée par une sèrie süffisante, témoignant de Vimportance de ce produit dans Voutillage de la station«. O drugih tipih ni rečenega nič. Postaja Gagarino je dala v celoti 21 »pointe à cran atypique« (S. N. Zamjatnin 1934, 48). Med objavljenimi najdemo le tri, ki jih lahko označimo kot kostenške konice (fig. 17: 3, 7, 9). Na citirani tabli je še nekaj lozenskih konic, izrobljenih klin in nekaj primerkov, ki so problematični. Postaja Molodova V ima bogato stratigrafijo in mlajše paleolitske kulture so bile odkrite v celi vrsti plasti (O. P. Černiš 1961). Že v deseti, to je najstarejši plasti mlajšega paleolitika je bil odkrit zanimiv artefakt (ris. 10: 20). Gre za dvostransko ploskovno obdelan artefakt, ki ima očitno izrobo in bi ga zaradi tega lahko uvrstili med solutréenske izrobljene konice, toda ni koničast, ampak je terminalno zaokrožen. Iz plasti 8 je javljena samo ena lozenska konica (ris. 14: 35). V naslednji višji plasti 7 pa število močno poskoči. Javljenih je 22 bazalno izrobljenih orodij in 14 terminalno izrobljenih klin (O. P. Černiš 1961, 60). Objavljenih pa je le 7 kostenških konic (ris. 17: 20, 22, 23, 25; 19: 32, 33 in J. Kozìowski 1968, rys. 26: 10), 4 izrobljene kline (O. P. Černiš 1961, ris. 17: 24 in J. Kozìowski 1968, rys. 25: 7, 8, 11) in ena terminalno izrobljena klina (O. P. Černiš 1961, ris. 17: 21). Dve kostenški konici in ena lozenska so bile odkrite v postaji Pogon (M. V. Voevodskii 1948, ris 24: 9, 10, 17). Čahatskaja peščera na Kavkazu je najdišče ene lozenske konice (N. Z. Berdzeni-švili 1964, tab. 1: 13). Še nekaj postaj je, v katerih ni izrobljenih konic. Kame-naja balka I je dala 9 terminalno izrobljenih klin, od katerih je le ena objavljena (M. D. Gvozdover 1964, 39 in tab. 25: 10). V postaji Jugino II je ena izrobljena klina (P. I. Boriskovskij, N. D. Prasov 1964, tab. 14: 7). Iz Mezina imamo že prej omenjeno izrobljeno praskalo (P. P. Efimenko 1953, ris. 203: 1) in iz postaje Babin I sta še dve izrobljeni klini (O. P. Černiš 1959, fig. 7: 8, 16). Med 11 izrobljenimi orodji iz najdišča Krakow-Spadzista (M. Otte 1981, 409 in 411) so tri kostenške konice, ena lozenska in sedem izrobljenih klin. Pet od njih ima izrobo daljšo od polovice dolžine, kar jih približuje kostenškim konicam. Pojav izrobljenih klin z izrobo daljšo od polovice je izredno redek. Pri posameznih primerkih od drugod gre večinoma za fragmente, kjer prvotna dolžina ni določljiva. Zaradi redkosti tako izrobljenih klin zanje tudi nismo iskali posebnega termina. Zdi se, da je na Poljskem število izrobljenih orodij majhno. Javljena je še ena izrobljena klina iz Wojčic (M. Otte 1981, 428) in ena terminalno izrobljena klina iz Mamutove jame (M. Otte 1981, 390), ki jo avtor označuje kot odpadek pri izdelavi kline s hrbtom. Na drug sosednji teritorij, v Romunijo, izrobljena orodja komaj sežejo. Ena ;pointe à cran atypique je javljena iz najdišča Bistricioara-Lutärie (C. Nicoläescu-Plopsor idr. 1966, Fig. 21: 16) in druga iz najdišča Bofu Mic (Fig. 30: 16). Slednjo je treba najbrž obrniti in gre za izrobljeno klino, morda je v tem primeru celo pravilneje izrobljen odbitek. Razen tega je v istem delu (Fig. 53: 22) objavljena gravetna konica z zajedo, ki pa je očitno izrobljena konica, iz najdišča Podi?. M. Bitiri-Chortescu (1985, 145) sicer govori o konicah v množini, ne objavlja pa risb ali drugih podatkov. Kostenška konica se v to smer očitno ni razširila. L. Zotz opozarja, da na Madžarskem ni izrobljenih konic (1939, 91). V pregledu madžarskega aurignaciena pravi M. Mottl (1942, 86) pri naštevanju novih najdb iz jame Iställoskö: »Unter den Geräten befinden sich auch mehrere Kerbspitzen.« Malo dalje, ko obravnava kulturno ostalino (89), pa: »Weder Kadić noch Roška, weder Hillebrand noch Saäd haben merkwürdigerweise etwas von diesen wichtigen Typen im ungarischen Aurignacien erwähnt. Nun wurde anlässlich der neueren Grabungen in der Iställoskö-Höhle auch eine typische, den Exemplaren von Moravany sehr ähnliche, grosse Kerbspitze geborgen,... Es gelang mir auch, unter dem Material des Landesmuseums zu Miskolc einige Kerbspitzen zu entdecken.« Po zadnji vojni je v jami Iställoskö izvedel velika izkopavanja L. Vértes (1955). Med številnimi najdbami ne omenja izrobljenih konic. Na str. 127 pa pravi: »In unserem Fund ist — trotz einiger Gravettespitzen und Mikrolithe — kein nennenswertes Gravettien-Element vorhanden, obwohl Mottl einige ,Kerbspitzen1 finden konnte.« Ker je L. Vértes dal besedo Kerbspitzen v narekovaje, je videti, da klasifikacije ne jemlje resno. Toda M. Mottl je izrobljeno konico, ki jo v obravnavi posebej omenja, tudi objavila (1942, 85, B. 2: 7). Po risbi, ki sicer ni najboljša, ne moremo dvomiti, da gre res za izrobljeno konico. Najbrž je širina kline zavedla M. Mottlovo, da jo je uvrstila med kostenške konice, toda njena kratka izroba očitno kaže, da gre za lozensko konico. Torej se kostenška konica tudi v Panonsko nižino ni razširila. V več postajah so bila izrobljena orodja odkrita na Čehoslovaškem. Najvažnejše je gotovo slovaško najdišče Moravany. Celotnega pregleda vseh tam najdenih izrobljenih orodij ni. Iz več publikacij se je posrečilo zbrati 18 primerkov. Med njimi je le ena izrobljena klina (J. Bèrta 1967, 75 druga v zgornji vrsti) in še ta je morda le poškodovana konica. Lozenske konice so tri (L. Zotz 1939 a, Abb. 9: 4; J. Bèrta 1965, tab. 38: 4 in 9) in 14 je kostenških konic (L. Zotz 1939 a, Abb. 9: 1—3, 5, 6; L. Zotz 1939 b, Abb. 1 in Abb. 3: 5; F. Prošek 1950, obr. 120; J. Bèrta 1965, tab. 38: 1, 7; J. Bèrta 1967, 75 zgoraj levo; J. Kozlowski 1968, ris. 26: 5). Tipična izrobljena konica kostenškega tipa, kot pravi B. Klima (1962, 109 in tab. 2: 14), je bila najdena v Kotouču pri Štramberku. Omeniti je vredno, da ima ta konica izrazito ozek pecelj. Zaradi delne ploskovne retuše morda lahko opredelimo kot ko-stenško konico še št. 1082 (tab.52) iz velike monografije o Predmostu (K. Absolon, B. Klima 1977), čeprav je precej specifično oblikovana. Iz te postaje lahko lozenskim konicam prištejemo št. 1071, 1072, 1073 in 1079. Morda gre za odlomljeno konico tudi pri št. 1080. Vsi našteti predmeti so razmeroma majhni. Mnogo bolj pa preseneča, da je v tako veliki postaji, kot je Pred-most, izrobljenost tako skromno prisotna. Še bolj je to vidno v Véstonicah. V monografiji (B. Klima 1963) najdemo le eno neretuširano izrobljeno klino, ki jo morda lahko imamo za lozensko konico (283: 73). Razen tega najdemo še eno izrobljeno klino (377: 761). Za terminalno izrobljene kline (345: 500, 501, 502, 503 in 377: 762, 763) meni B. Klima, da so to fragmenti izjedenih klin. O kostenški obliki ni sledu. Iz Pavlova I javlja M. Otte (1981, 377) eno lozensko konico, ki je nekoliko topa in jo označuje kot lame à cran, in eno terminalno izrobljeno klino. V Ostravi-Petrkovicah je bila najdena lozenska konica (B. Klima 1957, 108: 15), ki ima po ustni izjavi avtorja ventralno na bazi ploskovno retušo, in ena terminalno izrobljena klina. M. Otte (1981, 326) pa navaja za pointes à cran, da jih je šest. Iz najdišča Nitra-Čerman imamo dve fragmentirani (J. Bärta 1967, 76 levo zgoraj) in eno celo lozensko konico (J. Bärta 1965, tab. 46: 10) ter še eno izrobljeno klino (tab. 46: 9). Najdišče Podoli blizu Brna je dalo eno lozensko konico in eno izrobljeno klino (M. Oliva, 38: 2, 3). Izrobljene kline so javljene še: ena iz Pekarne (H. Miiller-Karpe 1966, tab. 220: 25), dve iz Lubne I in ena iz Lubne II (M. Otte 1981, 234 Fig. 88: 8, 9 in 241 Fig. 93: 6). Omenimo še terminalno izrobljeno klino iz Hubine (J. Bärta 1965, tab. 43: 6), ki je na sliki očitno narobe postavljena. Morda so tudi v Cejkovu artefakti, ki bi spadali med izrobljena orodja (J. Bärta 1965, tab. 52). Lahko trdimo, da je Willendorf poleg drugega prav posebno najdišče tudi zaradi izrobljenih orodij. Skupno je bilo v Willendorfu odkritih 42 izrobljenih orodij. V monografiji (F. Felgenhauer 1956—59) je narisanih 36. Iz Willendorf a VI sta narisani dve izrobljeni konici, tekst (75) pa navaja, da so bile tri. Razen tega objavlja M. Otte (1981) še 5 primerkov, ki jih v monografiji ni. V Willendorfu je sedem najdišč (Willendorf I—VII), od katerih je bila najbolj raziskovana postaja Willendorf II, ki je dala tudi največ kamenega orodja in je še posebej znana po znameniti willendorfski Veneri. Zaradi tega se od vseh obravnava običajno le ta postaja in če je uporabljeno le ime Willendorf brez dodatne označbe, je mišljena postaja Willendorf II. Iz literature je razvidno, da se tudi v zvezi z izrobljenimi konicami navadno uporablja le ime Willendorf, kar daje vtis, da so bile vse odkrite v Willendorfu II. Dejansko pa je bilo v Willendorfu II odkritih le 22 izrobljenih orodij in med njimi je le 8 izrobljenih konic. Iz Willendorfa I je 17 primerkov, toda med njimi je 14 izrobljenih konic in to kostenških. Tretje najdišče izrobljenih orodij Willendorf VI je manj pomembno, saj so iz njega znani le trije primerki. Druga najdišča stratigrafije tako rekoč nimajo, postaja Willendorf II pa ima obsežno vrsto plasti. Na spodnjih aurignacienskih plasteh je še 5 plasti gravettiena (5—9). Take stratigrafske serije drugje ne najdemo in je prav čudno, da doslej še ni pregleda izrobljenih orodij po plasteh. Že v najgloblji gravettienski plasti (5), ki jo je npr. H. Obermaier (1927, 222) pripisal še srednjemu aurigna-cienu, so trije izrobljeni primerki (F. Felgenhauer 1956—59. Abb. 29: 21, 22, 27). Gre za izrobljene kline, od katerih je št. 22 terminalno izrobljena, ker jo je treba obrniti. Razen tega objavlja M. Otte (1981, 267, Fig. 106; 24) iz te plasti še en primer, ki ga v monografiji ni. Imenuje ga base de pièce à er an, vendar ni prepričljiv, zato ga v skupnem številu nismo upoštevali. V plasti 6 izrob ni bilo. Pojavijo se spet v plasti 7, in sicer en izrobljen odbitek (F. Felgen-hauser 1956—59, Abb. 33: 12) ter še en izrobljen odbitek in base de pièce à c ran (M. Otte 1981, 272, Fig. 108: 13, 14), ki ju v monografiji ni. V sledeči višji plasti 8 se poleg dveh izrobljenih odbitkov v enem primerku pojavi prvič tudi izrobljena konica (F. Felgenhauer 1956—59, Abb. 37: 12, 13, 14). Poleg tega sta iz te plasti še ena terminalno izrobljena klina in en izrobljen odbitek, ki ju v monografiji ni, objavlja pa ju M. Otte (1981, 277, Fig. 111: 22, 23). Največ je izrobljenih orodij v najvišji, 9. plasti. Poleg 4 izrobljenih klin in odbitkov (F. Felgenhauer 1956—59, Abb. 43: 4, 5, 6; Abb. 44: 4) je v tej plasti tudi 7 izrobljenih konic, od katerih sta dve lozenski (F. Felgenhauer 1956—59, Abb. 43: 23, 24) ter pet kostenških (Abb. 43: 2, 3, 8, 18; 44: 2). Od 17 izrobljenih orodij, javljenih iz Wilendorfa I, lahko dve, ki ju F. Felgenhauer sicer označuje kot atypische Kerbspitze (1956—59, Abb. 51: 6; 52: 6), izločimo, ker gotovo nista izrobljeni V enem primeru (Abb. 52: 7) ni jasno, ali gre za izrobljeno klino ali za odlomljeno lozensko konico. Za vse druge (Abb. 48: 5; 50: 1; 51: 2, 4, 9; 52: 1—5, 11, 15; 53: 6, 10) pa ni dvoma, da so kostenške konice. Nasprotno pa pripadata obe objavljeni konici iz Willen-dorfa VI (Abb. 46: 5, 12) lozenskemu tipu. Žal o tretji, ki je v tekstu le navedena, ne vemo ničesar. Podrobna navedba najdb je bila potrebna, da vidimo, kako napačno sliko dobimo, če vse najdbe potegnemo skupaj kot najdbe iz Willendorfa. Gre predvsem za razliko med Willendorfom I in II. Medtem ko je v Willendorfu I tako rekoč edini tip kostenška konica, je ta v Willendorfu II v precejšnji manjšini. Razen tega je pomembno, da v obsežni stratigrafski seriji Willendorfa II nastopajo kostenške konice le v eni, in sicer najmlajši plasti (9). Zbirka iz Willendorfa I je večinoma uspeh privatnih zbiralcev in je bilo le nekaj predmetov odkritih pri regularnih izkopavanjih. Ta izkopavanja, ki so bila po obsegu manjša, tudi niso dala trdnih argumentov za vzporejanje plasti obeh postaj. Na drugih najdiščih Avstrije je število izrobljenih orodij majhno. Že dolgo je znan odlomek lozenske konice iz Gobelsburga, ki ga v prvi objavi sicer ni (H. Obermaier 1908), našel pa ga je J. Bayer med odpadnim materialom (1910, 153, Fig. 1). To konico označuje L. Zotz (1951, 230) kot Kostenki Typus, kar najbrž ni pravilno, ker se zdi nakazana prvotna oblika na Bayerjevi risbi zelo verjetna. Po risbi sodeč je zmotna tudi Zotzova trditev, da je predelana v praskalo. Iz najdišča Aggsbach je objavljen artefakt, ki bi ga morda mogli imeti za izrobljeno klino (F. Felgenhauer 1951, T. 5: 46069). Za znano najdišče Hundsteig v Kremsu pravi H. Obermaier (1908, 61), da nima izrobljenih konic, toda A. Broglio in G. Laplace v svoji študiji avstrijskih gravettienskih kultur objavljata lepo izdelano lozensko konico in izrobljeno klino s tega najdišča (1966, Fig. 5: 6; 6: 10). Willendorf velja za najbolj zahodno najdišče kostenških konic. Od tod dalje nastopajo le lozenske konice. Gravettienskih postaj je veliko, posebej še v Franciji, in podrobnejše navajanje vseh najdišč in najdb ne bi imelo smisla. Omenimo le tista redka najdišča, kjer se v posameznih primerih vendarle pojavljajo konice, ki jih lahko pripišemo kostenškim konicam. V južnem delu Italije na Garganskem polotoku v jami Paglicci sta dve konici tega tipa (A. Palma di Cesnola, A. Bietti 1983, fig. 7, četrta v drugi vrsti in peta v tretji vrsti). Prav na jugu na najdišču Taurisano pri Lecce sta dve kostenski konici (A. Palma di Cesnola, A. Bietti 1983, fig. 8, prvi dve v spodnji vrsti). Iz Fourneau du diable objavlja H. Müller-Karpe konico, ki jo moramo pripisati kostenškemu tipu (1966, Taf. 53: A 18), dalje eno iz Laugerie-haute (Taf. 84: A 22) in dve iz Roc-de-Sers (Taf. 122: 49, 53). Navedeni primerki se zdijo zelo majhni, kar močna pomanjšava v objavah pretirano poudarja. Zato je treba opozoriti na dve veliki konici iz najdišča La Gravette, ki tudi spadata med kostenške konice (F. Lacorre 1960, 197: 18, 20). Dodajmo še, da tudi na vzhodu med kostenškimi konicami, ki so večinoma velike, nastopajo majhne, npr. v Kostenkih I (P. P. Efimenko 1958, sl. 62: 4), v Moravanyh (L. Zotz 1951, B. 16: 2) in v Willendorfu (F. Felgenhauer 1956—59, Abb. 48: 5). Iz navedenih primerov lahko zaključimo, da absolutna velikost ni pomembna. Slovenske najdbe iz Jame v Lozi, Ovčje jame in Županovega spodmola smo mimogrede že omenili. Dodati je treba le še, da tudi edini artefakt iz Nevelj spada med izrobljena orodja. Iz drugih delov Jugoslavije je treba omeniti Šandaljo, od koder sta objavljeni dve lozenski konici (M. Malez 1967, 289, T. 5: 10 in 1979, tab. 25: 7), iz drugega teksta (292) pa bi lahko sklepali, da je bilo odkritih več takih konic. Tudi iz Romualdove pečine javlja M. Malez (1979 a, 252) eno izrobljeno konico. Zanimiva je konica z najdišča 13. maj pri Zemunu (J. Šarič 1984, tab. 3: 3). Gravetna retuša gre neprekinjeno do vrha, je pa izroba tako ostro zaključena, da jo moramo opredeliti kot lozensko konico. Med izrobljenimi orodji z najdišča Kadar v severni Bosni ni nobene konice. So le izrobljene kline (A. Montet-White, D. Basler 1977, fig. 6: prva, druga in četrta v prvi vrsti in D. Basler 1979, tab. 41: 11—13, 15) ter ena terminalno izrobljena klina (A. Montet-White, D. Basler 1977, fig. 6: zgoraj desno). Korenine izrobljenih konic so, kot domneva L. Zotz (1939, 95), v francoskem moustérienu. Na podlagi take domneve bi se morale izrobljene konice pojavljati v sledečem aurignacienu. Ce pogledamo veliko delo J. Hahna (1977), ki obravnava aurignacien Srednje in Vzhodne Evrope, se lahko prepričamo, kako redki so izrobljeni primerki, prave izrobljene konice pa sploh ne najdemo. V Franciji je v zvezi s tem problemom morda zanimiva ideja o périgordienu, ki gre »mimo« aurignaciena in ga preživi. Omenimo še, da med redke izrobe iz aurignaciena lahko prištejemo tudi tri primerke iz Potočke zijalke. (S. Brodar, M. Brodar 1983, 118). Kako iz takih skromnih začetkov izpeljati razvoj izrobljene konice, ki se pojavi obenem z gravettienom, ne vemo. Vemo le to, da jo najdemo na vsem prostoru, ki ga gravettien obsega. Iz našega pregleda, v katerem smo najdbe kostenških konic podrobneje navedli, se vidi različna razširjenost obeh tipov. Lozenski tip je mnogo bolj razširjen: sega od Atlantika, preko vse Evrope, sledovi pa so še na robu azijskega kontinenta (D. Garrod 1938, Fig. 4: 6). Kostenški tip sega od Ukrajine le v Srednjo Evropo. Posamezni primerki bolj na zahodu so le preveč redki, da bi obvladovali prostor. Obratno pa na vzhodu poleg kostenških konic nastopa tudi lozenska konica v tolikšnem številu, da to ni zanemarljivo. Na prostoru kostenških konic so tudi take postaje, v katerih nastopa le lozenska konica. Primerjava nastopanja obeh tipov v stratigrafskem zaporedju ni zelo uspešna, ker je najdišč z uporabno stratigrafijo premalo. Koristno je pa vendarle pogledati, kako je v Willendorfu, kjer ima postaja II zelo obsežno stratigrafijo. Kostenške konice se tam pojavijo šele v najvišji, 9. plasti. Nasprotno pa nimamo najdišča, kjer bi se kostenške konice pojavile v začetku gravettiena. Večja razširjenost lozenske konice, njen večji stratigrafski razpon in omenjeni kasni pojav kostenške konice najbrž kažejo, da je lozenska konica primarna in da se je šele iz nje razvila kostenška konica. Morda je v tej zakasnitvi tudi iskati razlog, zakaj se ni bolj razširila. Mnenja, kje je nastala, ali v Ukrajini ali v Willendorfu ali kje vmes, in kako se je širila, so različna. O tem razpravlja npr. J. Bärta (1979, 213), navaja nasprotna mnenja in ugotavlja, da na to vprašanje še ni zadovoljivega odgovora. Osnovni značilnosti izrobljene konice sta: klina, ki je že kot odbitek koničasta ali pa ima konico narejeno, in izroba ob bazi, ki je v vsakem primeru narejena. Izdelava ene in druge značilnosti je lahko zelo različna. Na različne načine je mogoče doseči zaželeni rezultat. Veliko izrobljenih konic ima poleg navadne retuše kot dodatno značilnost še delno ploskovno retušo, ki je na različnih mestih in v raznih kombinacijah. Za klasifikacijo posameznih variant izrobljenih konic najdemo v literaturi dva predloga. V postaji Abri Nr. 1 de Chinchon je našel M. Paccard večje število izrobljenih konic, kar mu je dalo možnost, da jih je poskusil razlikovati. Postavil se je na stališče, da je pomembna samo izdelava izrobe, in je ločil šest skupin (1964, 20 sl.). Če je izroba le na enem robu, je možno, da je obdelava samo dorzalno ali samo ventralno ali na obeh straneh. Kadar sta obdelana oba robova, je spet možno, da je obdelava samo dorzalno ali samo ventralno ali na obeh straneh. Pri tem je zanemaril vso drugo obdelavo in upošteval konice, ki med izrobljene konice niti ne spadajo. Njegova razdelitev ustreza le enemu najdišču in odpove takoj, ko upoštevamo večje število izrobljenih konic. Drugi poskus je naredil J. Kozlowski (1968). On ne upošteva delitve na lozenske in kostenške konice, ampak deli vse skupaj na tri skupine, ki jih v povzetku kratko definira takole: »pièces à retouche, pour la plupart abrupte ou semi-abrupte, limitée à la face dorsale (fig. 25); pièces retouchées sud les deux faces, à face ventrale amincie par une retouche piate (fig. 26); enfin, pièces très caractèristiques, à retouche semi-abrupte sur la face ventrale (fig. 27)«. Vsako od teh skupin deli še na nekaj podtipov. J. Kozlowski sicer ne obravnava samo ene postaje, omejil se je pa na prostor, ki ga zavzemajo kostenške konice, in te tudi pretežno upošteva. Število variant je večje kakor pri M. Paccardu, toda še vedno ne zajame vseh, ki dejansko nastopajo. Predvsem je pa po njegovih kriterijih objektivnost presoje močno problematična. Skupen ugovor k obema predlogoma je, da ne obsegata vseh variant, ki dejansko nastopajo. Na razpredelnici J. Kozlowskega (1968, 70) vidimo 14 raz-ličkov. Ker je dejansko število še večje, se moramo vprašati, kak smisel ima tolikšna variabilnost. Ni dvoma, da je gravettienski človek vedel, kaj želi doseči z obdelavo. Po drugi strani je treba upoštevati, da ima vsako orodje svojo funkcijo, namenjeno je za neko določeno opravilo. Zato si ni mogoče misliti, da bi tako specifična oblika, kot je izrobljena konica, mogla služiti za npr. 20 različnih opravil, ampak v osnovi le za eno in dodatno morda še za kaj drugega. Splošno mnenje je, da je bil namen izrobe nasaditev konice. Za kostenške konice, ki so na splošno velike, misli S. N. Zamjatnin (1934, 51), da so služile kot konice kopij. Za majhne primerke pa domneva, da so »... soit des pergoirs, soit des alènes. ..« (48). Kot posebno skupino postavlja tiste, »... qui ont dü servir à la gravure fine« (48). Toda to niso konice, ampak terminalno izrobljene kline, pri katerih služi njihova terminalna izroba za naslonitev prsta pri vrezovanju. Podobno mnenje izraža E. A. Vekilova (1953, 131) in navaja še mnenje S. A. Semjonova, ki po obrabljenosti sklepa, da so izrobljene konice služile za razteleševanje živali, včasih pa za prebadanje kož pri izdelovanju obleke. Navedimo še mnenje J. Parrota iz leta 1870, da gre za trnek oziroma harpuno (M. Brézillon 1968, 293), ki ga pa v novejši literaturi ne najdemo več. Precej razširjeno je mnenje, da izrobljene kline in terminalno izrobljene kline predstavljajo le nedokončane kline s hrbtom. Pri izrobljenih klinah dodajmo še možnost, da gre za nedokončane izrobljene konice. Od vseh navedenih možnosti uporabe vse gotovo niso točne. Vsekakor je število variant mnogo večje od števila opravil, za katera so jih lahko uporabljali. Zato se je zdela verjetnejša možnost, da se v toliko načinih obdelave skriva razvoj izrobljene konice. V tem pogledu je pregledovanje kamenega inventarja gravettienskih postaj kmalu pokazalo, da ni nobene postaje, ki bi sama zadoščala za klasifikacijo podtipov izrobljenih konic, kakor je to poskusil M. Paccard (1964). Še več, celo večja regija (npr. poskus J. Kozlowskega 1968) ne da zadovoljivega rezultata. Zato smo se odločili za obsežnejši pregled. Začeli smo zbirati izrobljena orodja z vsega prostora, kjer nastopajo. Vzhodni del, to je področje kostenških konic, smo pregledali natančneje, tako da gotovo ni mnogo izpuščenega. Bolj zahodno, kjer nastopajo skoraj izključno lozenske konice, smo se omejili na toliko postaj, da se je nabralo primerno število primerkov. Skupno število izrobljenih orodij, ki smo jih zbrali za analizo, je blizu 400 in od tega je več kakor 300 izrobljenih konic (203 lozenske in 112 kostenških). Menimo, da so te številke dovolj velike in morajo pokazati zakonitosti retuširanja, če te obstajajo. Za vsak predmet smo zabeležili sledeče znake. Najprej, za kateri tip gre, potem lego izrobe: ali je na desni ali na levi strani. Izroba je v vsakem primeru retuširana, zato je pri beleženju retuširanja nismo upoštevali. Retuširanje smo ločili po treh vidikih. Najprej, kako je predmet retuširan: ali sploh ni ali ima robno retušo ali ima ploskovno retušo. Posebej smo zabeležili tiste z obema vrstama retuš. Sledila je delitev po legi retuše: ali je dorzalno ali je ventralno ali je na obeh straneh. In tretjič: ali je retuša bazalno ali je terminalno ali je bazalno in terminalno. Ločili smo tudi konice od drugih izrobljenih orodij. Za geografska področja smo vzeli kar posamezne države. Navedene znake smo najprej pregledali posamično, potem pa v najrazličnejših kombinacijah. Vsi ti poizkusi pa niso dali nobenega tipološko uporabnega rezultata, podtipov ni bilo mogoče ugotoviti. Nekatere rezultate študija velikega števila izrobljenih konic je pa vendarle vredno omeniti. Izroba je lahko na levi ali na desni strani. Včasih najdemo v literaturi opombo, da so vse ali večina izrob na isti strani. M. Brézillon (1968, 293) citira opis, v katerem pravi J. Parrot, da je izroba: ». .. toujours faite sur le bord droit de la lame...«. Če pogledamo izrobljene konice iz La Gravette (F. La-corre 1960, 197), vidimo, da ima od 24 objavljenih kar 22 izrobo na desni strani in le dve na levi. Nasprotno temu pa ugotavlja M. Mottl (1942, B 6), da so v jami Istàllósko: »... Kerbspitzen ... mit... linksseitiger Kerbe. Nur ein einziges Stück zeigt eine rechtsseitige Auskerbung.« Veliko število zbranih izrobljenih konic nam pokaže takole sliko. Na področju, kjer nastopajo kostenške konice, je število levih in desnih izrob skoraj enako. Desnih izrob je le za 2 odstotka več kakor levih. Od postaj, ki imajo večje število konic, tako da odstotek lahko kaj pove, samo v willendorfskih najdiščih prevladujejo leve izrobe. Razmerje levih proti desnim je 3 : 2. Willendorf je tudi v tem izjemen. Na zahodu je precej drugače. Od vseh zbranih konic ima izrobo na levi strani le 28 %, drugih 72 % pa ima desno izrobo. Če pogledamo celotno področje gravettienske kulture (upoštevali smo tudi 26 fragmentov in tako imamo 205 desnih in 136 levih izrob), vidimo, da prevladujejo desne izrobe v razmerju 3 : 2. V vseh navedenih razmerjih so zajete vse izrobljene konice ne glede na tip. Samo za lozensko konico so razmerja sledeča. Od Willendorfa na vzhod ima 43 % levo in 57 % desno izrobo. Na zahodu je le 22 % levih izrob, desnih pa je 78 %. V celoti je levih 31 %, desnih pa 69 %. Pri kostenških konicah je slika nekoliko drugačna. Več kot polovica je levih izrob, in sicer 56 %, medtem ko je takih z izrobo na desni strani le 44 °/o. K temu je morda vredno še omeniti, da imajo od štirih kostenških konic, ki smo jih navedli iz Italije, kar tri izrobo na levi strani. Pri lozenskih konicah torej močno prevladuje desna izroba, pri kostenških pa leva, vendar v mnogo manjši meri. Ugotovili smo že, da so lozenske in kostenške konice retuširane na najrazličnejše načine. Ob tem je zanimiv podatek, da jih (razen izrobe) ena četrtina sploh ni retuširana. Ena četrtina je prevelik delež, da bi jih mogli označiti za nedokončane. Morda tudi ta velik odstotek kaže, da za uporabo konice način retuširanja ni posebej pomemben. Retuša izrob je večinoma strma, navpična ali prav gravetna. Iz nekaterih slik je pa vendar jasno videti, da je izroba včasih izdelana z navadno robno retušo. Poskus ugotavljanja, koliko je enih in drugih ter kako so geografsko razporejne, je spodletel. Objavljene risbe so po kvaliteti tako različne, od najboljših do samo shematskih, da mnogokrat lahko samo ugibamo, za kakšno retušo gre. Za to analizo literatura ne zadošča, ampak bi bilo treba pregledati veliko število originalnih artefaktov. Nekatere izrobljene konice imajo tudi ploskovno retušo. Iz naše zbirke dobimo o pogostosti ploskovne retuše sledeče podatke. Upoštevajoč vse izrobljene konice (seveda brez solutréenskih) je takih s ploskovno retušo največ na vzhodu, proti zahodu pa jih je vse manj. V Rusiji dosežejo skoraj 30%, v Srednji Evropi padejo pod 20 % in na zahodu celo na 10 %. Če pogledamo pogostnost ploskovne retuše posebej za lozenski in posebej za kostenški tip, dobimo različna rezultata. Medtem ko lozenske konice na vzhodu sploh niso ploskovno retuširane, dosežejo v Srednji Evropi skoraj 20 °/o in na zahodu dobrih 11%. Pri kostenških konicah je to nekako obrnjeno. Na vzhodu dosežejo tiste s ploskovno retušo 45 %. V Srednji Evropi se ta odstotek močno zmanjša, doseže pa vendarle še 25 %. Na zahodu je njihovo število premajhno, da bi odstotek lahko kaj povedal. Kje je razlog, oziroma kakšen je smisel tako različnega retuširanja, ne vemo, menimo pa, da navedene številke dobro potrjujejo, da gre res za dva različna tipa. Za ugotovitev podtipov bi bilo treba najdbe kronološko razvrstiti. Negotovo bi bilo pri tem, ali smemo računati z enakim razvojem na tako velikem pro- štoru. Do tega pa niti ne pridemo, ker se zatakne že pri kronološki razvrstitvi. Datacije so različne; izhajajo iz različnih predpostavk, nekatere so bolj natančne, druge samo okvirne, tako da ni pričakovati, da bi vsaj približno dosegli realen rezultat. Končno lahko le ugotovimo, da tudi na velikem prostoru niti za lozensko niti za kostenško konico nismo našli podtipov. Ali in kako se je izrobljena konica razvijala, je ostalo neugotovljeno. Če bo delitev na podtipe sploh kdaj mogoča, bo to zahtevalo še mnogo truda in časa, pa tudi brez novih, dobro raziskanih najdišč, ki bodo imela dovolj obsežno stratigrafijo in dovolj najdb v posameznih plasteh, najbrž ne bo šlo. Podobno kot v širokem merilu je tudi pri nas v Sloveniji. Manjka nam argumentov za podrobnejšo datacijo naših gravettienskih postaj. Zato smo želeli dognano izdelano izrobljeno konico iz Jame v Lozi primerjati z drugimi, da bi vsaj na neposreden način morda le prišli do jasnejše slike. Ta misel se žal ni uresničila. Izrobljene konice dobro označujejo gravettien, za njegovo podrobnejšo delitev pa (še?) niso uporabne. ABSOLON K., KLIMA B. (1977), Pfed-mosti, ein Mammutjägerplatz in Mähren. — Fontes archaeologiae Moraviae 8, Praga. BÄRTA J. (1965), Slovensko v staršej a strednej dobe kamennej. — Bratislava. BÄRTA J. (1967), Stratigraphische Übersicht der paläolithischen Funde in der Westslowakei. — Quartär 18, 57—80, Bonn. BÄRTA J. (1970), Zur Problematik der gravettezeitlichen Besiedlung der Slowakei. — Slovenska archeologia 18/2, 207—215, Bratislava. BASLER DJ. (1979), Paleolitske i mezo-litske regije i kulture u Bosni i Hercegovini. — Praistorija jugoslavenskih zemalja 1, 331—355, Sarajevo. BAYER J. (1910), Jüngster Löss und pa-läolithische Kultur in Mitteleuropa. — Jahrbuch für Altertumskunde 3, 149 do 160, Wien. BERDZENIŠVILI N. Z. (1964), Novii pa-mjatnik kamennogo veka v uščelii Chalcitela. — Tbilisi. BISI F„ BROGLIO A., GUERRESCHI A., RADMILLI A. M. (1983), L’épigravet-tien évolué et final dans la zone haute et moyenne adriatique. — Rivista di scienze preistoriche 38/1—2, 229—265, Firenze. BITIRI-CHORTESCU M. (1985), Complexes lithiques avec pointes à cran en Roumanie et leurs relations avec la culture de Kostenki-Avdeevo. — La signification culturelle des industries lithiques, BAR International Series 239, 139—147, Oxford. BORDES F. (1965), A propos de typologie. —L’anthropologie 69, 369—377, Paris. BORISKOVSKIJ P. I. (1953), Paleolit Ukrainy. — Materiali i issledovanija 40, Moskva. BORISKOVSKIJ P. I., PRASLOV N. D. (1964), Paleolit bassejna Dnepra i Pri-azovja. — Arheologija SSSR A 1—5, Moskva. BRÉZILLON M. (1968), La denomination des objets de pierre taillée. — Paris. BRODAR M. (1986), Jama v Lozi. — Arheološki vestnik, 37, 23—76, Ljubljana. BRODAR S. (1958), Izkopavanje paleolitske postaje Jame v Lozi (poročilo). — Letopis SAZU 8, 177—178, Ljubljana, BRODAR S., BRODAR M. (1983), Potočka zijalka, visokoalpska postaja auri-gnacienskih lovcev. — Dela 1. in 4. raz. SAZU 24/13, Ljubljana. BROGLIO A., LAPLACE G. (1966), Étu-des de typologie analytique des complexes leptolithiques de l’Europe centrale. — Rivista di scienze preistoriche 21/1, 61—121, Firenze. CHEYNIER A. (1952), Les lamelles à cran. — Bulletin de la Société Préhistorique frangaise 49/10, 557—558, Paris. CHEYNIER A. (1960), Place pour le Gra-vétien. — Bulletin de la Société Préhistorique frangaise bill—8, 389—412, Paris. CERNIS O. P. (1959), Paleolit srednego Pridnestrovja. — Trudi komissii po izučeniu četvertičnogo perioda 15, 5 do 214. Moskva. ČERNIŠ O. P. (1961), Paleolitična stojanka Molodova V. — Kijev. EFIMENKO P. P. (1953), Pervobitnoe ob-ščestvo. — Kijev. EFIMENKO P. P. (1958), Kostenki I. — Moskva, Leningrad. FELGENHAUER F. (1951), Aggsbach. Ein Fundplatz des späten Paläolithikums in Niederösterreich. — Mitteilungen der Prähistorischen Kommission 5/6, Wien. FELGENHAUER F. (1956—59), Willendorf in der Wachau. — Mitteilungen der Prähistorischen Kommission 8 u. 9, Wien. GARROD D. (1938), The Upper Palaeolithic in the Light of Recent Discovery. — Proceedings of the Prehistoric Society N. S. 4/1—2, 1—26, Cambridge. GVOZDOVER M. D. (1964), Pozdnepaleo-litičeskie pamjatniki nižnego Dona. — V : Boriskovskij P., Praslov N. D. Pa-leolit basseina Dnepra i Priazovja, Arheologija SSSR A 1—5, 37—41, Moskva. HAHN J. (1969), Gravettien-Freilandsta-tionen im Rheinland. — Bonner Jahrbücher 169, 44—87, Köln. HAHN J. (1977), Aurignacien, das ältere Jungpaläolithikum in Mittel- und Osteuropa. —* Fundamenta A/9, Köln. KLIMA B. (1957), Übersicht über die jüngsten paläolithischen Forschungen in Mähren. — Quartär 9, 85—130, Bonn. KLIMA B. (1962), Pozdné paleolitickä stanice na Kotouči ve Štramberku. — Anthropozoikum 10—1960, 93—112, Praha. KLIMA B. (1963), Dolni Vestonice. — Praha. KOZLOWSKI J. (1968), Problem tzv. kul-tury kostienkowsko-willendorfskiej. — Archeologia Polski 14/1, 19—85, Warszawa. KOZLOWSKI J. (1983), Les industries à pointes à cran en Europe Centre-Est. — Eraul 13/1, 254—262, Liège. LACORRE F. (1960), La Gravette, le Gra- vetien et le Bayacien. — Laval. MALEZ M. (1967), Paleolitska nalazišta Hrvatske. — Arheološki vestnik 18, 255—290, Ljubljana. MALEZ M. (1979 a), Nalazišta paleolitskog i mezolitskog doba u Hrvatskoj. — Praistorija jugoslavenskih zemalja 1, 227—276, Sarajevo. MALEZ M. (1979 b), Paleolitske in mezo-litske regije i kulture u Hrvatskoj. — Praistorija jugoslavenskih zemalja 1, 277—295, Sarajevo. MONTET-WHITE A., BASLER DJ. (1977), L’industrie gravettienne de Kadar en Bosnie du nord (Yougoslavie). — Bulletin de la Société Préhistorique fran-gaise 74/2, 531—544, Paris. MOTTL M. (1942), Das Aurignacien in Ungarn. — Quartär 4, 82—108, Bonn. MOVIUS HALLAM L. JR. (1968), Segmented Backed Bladelets. — Quartär 19, 239—249, Bonn. MÜLLER-KARPE H. (1966), Handbuch der Vorgeschichte 1. — München. NICOLÄESCU-PLOPSOR C., PÄUNE-SCU A., MOGOSANU F. (1966), Le paleolithique de Ceahläu. — Dacia N. S. 10, 5—116, Bucuresti. OBERMAIER H. (1908), Die am Wagramdurchbruch der Kamp gelegenen niederösterreichischen Quartärfundplätze. Jahrbuch für Altertumskunde 2, 49 do 85, Wien. OBERMAIER H. (1924), Aurignacien. — V : M. Ebert, Reallexikon der Vorgeschichte 1, 273—278, Berlin. OBERMAIER H. (1927), Paläolithikum. — V: M. Ebert, Reallexikon der Vorgeschichte 9, 222—225, Berlin. OLIVA M. (1981), Die Bohounicien-Sta-tion bei Podoli und ihre Stellung im beginnenden Jungpaläolithikum. — Časopis moravského musea 66, 7—45, Brno. OSOLE F. (1962—1963), Mlajši paleolitik iz Ovčje jame. — Arheološki vestnik 13—14, 129—156, Ljubljana. OSOLE F. (1965), Izkopavanje v paleolitski postaji Ovčja jama pri Prestranku v letu 1961. — Geologija 8, 139—159, Ljubljana. OSOLE F. (1971), Babja jama, zatočišče ledenodobnih lovcev. — Naše jame 13, 35—40, Ljubljana. OSOLE F. (1976), Paleolitik iz Županovega spodmola pri Sajevčah. — Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 5, 7—28, Ljubljana. OTTE M. (1981), Le gravettien en Europe centrale. — Dissertationes archaeo-logicae gandenses 20, Brugge. PACCARD M. (1964), L’abri Nr. 1 de Chinchon. — Cahiers ligures de pré-histoire et d’archeologie 13/1, 3—67, Bordighera. PALMA DI CESNOLA A., BIETTI A., GALIBERTI A. (1983), L’épigravettien évolué et final dans les Pouilles. — Rivista di scienze prehistoriche 38/ 1—2, 267—300, Firenze. PALMA DI CESNOLA A., BIETTI A. (1983), Le Gravettien et Épigravettien ancien en Italie. — Rivista di scienze prehistoriche 38/1—2, 181—228, Firenze. POHAR V. (1978), Tipologija in statistična obdelava mlajšepaleolitskih kamenih orodnih inventarjev. — Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneo-lita v Sloveniji 6, 7—42, Ljubljana. PROSEK F. (1950), Zjištovaci vyzkum na paleolitické stanici v Moravanech na Slovensku. — Archeologické rozhledy 2/3—4, 175—183, Praha. ROGAČEV A. N. (1953), Issledovanie ostatkov pervobitnogo-obščinnogo poseleni j a verhnepaleolitičeskogo vremeni u s. Avdeevo na r. Seim v 1949 g. — Materiali i issledovanija po arheologu SSSR 39, 137—191, Moskva. ROGAČEV A. N. (1955), Aleksandrov-skoe poselenije drevnekamenogo veka u sela Kostenki na Donu. — Materiali i issledovanija po arheologii SSSR 45, Moskva, Leningrad. SONNEVILLE-BORDES D., PERROT J. (1956), Lexique typologique du paléo-lithique supérieur. — Bulletin de la Société Préhistorique frangaise 53/9, 547—559, Paris. SARIĆ J. (1984), Prilog istraživanju najstarijih kultura na teritoriji Beograda. — Godišnjak grada Beograda 31, 5—33, Beograd. VEKILOVA E. A. (1953), Paleolitičeskaja stojanka Borševo I. — Materiali i issledovanija po arheologii SSSR 39, 111—136, Moskva. VÉRTES L. (1955), Neuere Ausgrabungen und paläolithische Funde in der Höhle von Iställöskö. — Acta archaeologica 5/3—4, 111—131, Budapest. VOEVODSKII M. V. (1948), Važnejšie itogi desninskoi ekspedicii 1946 g. — Kratkie soobščenija 20, 36—44, Moskva. WERTH E. (1928), Der fossile Mensch. — Berlin. ZAMJATNIN S. N. (1930), Raskopki Ber-diskai paleolitičnai stajanki u 1927 g. — Prad arheoljogičnai kamisii Bela-ruskai Akademii Navuk 2, 479—490, Minsk. ZAMJATNIN S. N. (1934), La station au-rignacienne de Gagarino. — Bulletin de l’académie de l’histoire de la culture matérielle 88, Leningrad. ZOTZ L. (1939 a), Das Paläolithikum des Waagtales. — Quartär 2, 65—101, Berlin. ZOTZ L. (1939 b), Neue Funde aus dem Aurignacien-Lössrastplatz von Moravany in der Slowakei. — Wiener Prähistorische Zeitschrift 26, 52—57, Wien. DIE KERBSPITZEN Zusammenfassung Einleitend wird die Geschichte der Benennung der Kerbspitzen vorgelegt. Insbesondere wird die mißliche Situation erörtert, weil die Solutréen-Kerbspitzen den Namen pointe à cran typique erhielten und die anderen als atypique bezeichnet werden mußten. Die Solutréen-Spitzen treten in einem kleinen Teil des umfangreichen Raumes auf, den die atypischen Spitzen einnehmen. Deshalb kam schon früh auch eine andere Praxis auf. J. Bayer hat z. B. bereits im Jahr 1910 die atypische Spitze einfach als Kerbspitze bezeichnet. Dies wurde auch später häufig verwendet. Andererseits bezeichnen wir oft unterschiedliche Artefakte als typisch, falls sie sehr gut bearbeitet sind und eine perfekte Form erzielt worden ist. Im Falle der Kerbspitzen kommt es zur Unklarheit, wenn sie als typisch bezeichnet werden, weil es möglich ist, dies so zu verstehen, daß es sich um Solutréen-Spitzen handelt. Dasselbe Problem wird im besonderen und eingehend hinsichtlich der slowenischen Funde erörtert, mit Betonung auf der slowenischen Terminologie für die Kerbgeräte. Nach der Erörterung einiger Sondermerkmale der Kerbklingen und gekerbten Abschläge, der Fragmente und der pointes à gibbosité folgt die Feststellung, daß jedenfalls die basal und terminal gekerbten Klingen sowie die gekerbten Abschläge zu unterscheiden sind. Abschließend wird ein Vorschlag betreffs slowenischer Termini für sämtliche Kerbgeräte in Vergleich zu den französischen Termini vorgelegt (Abb. 1). Es folgt eine Übersicht der entdeckten Kerbspitzen. Der Ostbereich, wo die Kosten-ki-Spitzen auftreten, wird eingehend mit Anführung aller veröffentlichten Funde besprochen. Aus dem Westbereich, wo es namentlich in Frankreich zahlreiche Funde gibt, werden im besonderen lediglich die Funde von Kostenki-Spitzen angeführt. Aus dieser Übersicht geht hervor, daß die gewöhnlichen Kerbspitzen im ganzen Raum verbreitet sind, den das Gravettien einnimmt. Man kann sagen, daß im Westen außerordentlich die gewöhnlichen Kerbspitzen überwiegen, nur in wenigen Stationen sind nämlich darunter vereinzelte Kostenki-Spitzen. Das Verbreitungsgebiet der Kostenki-Spitzen reicht von Zentraleuropa ostwärts. Sie überwiegen jedoch nur stellenweise, da in den meisten Stationen beide Typen vertreten sind. Im Bereich der Kostenki-Spitzen finden sich auch Stationen, wo nur die gewöhnliche Kerbspitze erscheint. Die Kerbspitzen sind auf viele unterschiedliche Weisen retuschiert. Deshalb versuchten sie M. Paccard (1964) und J. Kozlowski (1968) zu systemisieren und Untertypen zu bestimmen. Aufgrund einer beträchtlich größeren Zahl von Beispielen, als sie die zwei angeführten Autoren berücksichtigt haben, wird sofort klar, daß ihre Vorschläge nicht befriedigend sind. Der allgemeine Einspruch gegen beide Vorschläge ist, daß sie nicht alle tatsächlich auftretenden Varianten einbeziehen. Dabei ist die Frage nach dem Sinn einer so großen Variabilität zu stellen. Angeführt werden die Ansichten unterschiedlicher Autoren, für welche Arbeiten die damaligen Menschen die Kerbspitzen verwendeten. Von den aufgezählten Verwendungsmöglichkeiten stimmen sicher nicht alle. Die Variantenzahl ist erheblich höher als die Zahl der Arbeiten. Deswegen schien die Möglichkeit, daß sich in zahlreichen Varianten die Entwicklungsreihe verbirgt, wahrscheinlicher. In diesem Hinblick hat die Überprüfung des Steininventars der Gravettien-Sta-tionen bald nachgewiesen, daß keine der Stationen an sich selbst für die Klassifikation der Untertypen der Kerbspitzen genügen würde. Noch mehr, sogar größere Regionen liefern kein befriedigendes Ergebnis. Deswegen entschlossen wir uns für eine umfangreichere Übersicht und begannen die Kerbgeräte aus dem ganzen Raum, wo sie auftreten, zu sammeln. Den Ostteil, d. h. den Bereich der Kostenki-Spitzen, haben wir genauer überprüft, so daß sicher nicht viel weggelassen worden ist. Mehr westlich, wo fast ausschließlich die gewöhnlichen Kerbspitzen vertreten sind, haben wir uns auf so viele Stationen beschränkt, daß sich eine entsprechende Anzahl von Exemplaren angesammelt hat. Insgesamt beträgt die für die Analyse gesammelte Kerbgerätezahl nahezu 400 Beispiele und davon mehr als 300 Kerbspitzen (203 gewöhnliche und 112 Kostenki-Spitzen). Wir sind der Ansicht, daß diese Zahlen groß genug sind und die Gesetzmäßigkeiten des Retuschierens nachweisen müssen, falls diese überhaupt existieren. Für jeden Gegenstand haben wir folgende Merkmale aufgezeichnet. Zunächst um welchen Typ es sich handelt, dann die Lage der Kerbe, ob sie an der rechten oder an der linken Seite angebracht ist. Die Kerbe ist in jedem Fall retuschiert, deshalb haben wir sie beim Aufzeichnen des Retuschierens nicht berücksichtigt. Die Retuschierung haben wir nach drei Gesichtspunkten aufgegliedert. Zunächst wie der Gegenstand retuschiert ist: ob überhaupt nicht oder ob er eine Rand- oder eine Flächenretusche aufweist. Insbesondere haben wir jene mit beiden Retuschenweisen notiert. Es folgte die Einteilung nach der Lage der Retusche: ob sie dorsal oder ventral oder beiderseits angebracht ist. Und drittens: ob die Retusche basal oder terminal oder basal und terminal ist. Außerdem trennten wir die Spitzen von den anderen Kerbgeräten. Als geographische Bereiche wählten wir einfach die einzelnen Staaten. Die angeführten Merkmale prüften wir zunächst vereinzelt, dann in den unterschiedlichsten Kombinationen. All diese Versuche erbrachten indessen kein typologisch verwendbares Resultat, es ließen sich keine Untertypen feststellen. Dennoch sind einige Resultate des Studiums dieser großen Kerbspitzenzahl erwähnenswert. Die Kerbe kann links- oder rechtsseitig sein. Gelegentlich stößt man in der Literatur auf die Anmerkung, daß alle oder die meisten Kerben an derselben Seite angebracht sind. M. Brézillon (1968, 293) zitiert die Beschreibung, worin J. Parrot behauptet, daß die Kerbe ».. . toujours faite sur le hord droit de la lame...«. Betrachtet man die Kerbspitzen aus La Gravette (F. Lacorre 1960, 197), sieht man, daß von den 24 veröffentlichten nicht weniger als 22 die Kerbe an der rechten Seite haben und nur 2 an der linken. Im Gegensatz dazu stellt aber M. Mottl (1942, 86) fest, daß in der Höhle Istàllóskó »... Kerbspitzen... mit... linksseitiger Kerbe [sind]. Nur ein einziges Stück zeigt eine rechtsseitige Auskerbung.« Die große Zahl der gesammelten Kerbspitzen ergibt folgendes Bild. Im Bereich, wo die Kostenki-Spitzen auftreten, ist die Zahl der links- und der rechtsseitigen Auskerbungen fast gleich. Rechtsseitige Kerben sind nur um 2 Prozent höher vertreten als die linksseitigen. Von den Stationen mit einer größeren Spitzenzahl, so daß das Prozent etwas besagen kann, überwiegen nur in den Willendorfer Fundorten linksseitige Kerben. Das Verhältnis der linken zu den rechten ist 3 : 2. Willendorf stellt auch in dieser Hinsicht eine Ausnahme dar. Im Westen verhält es sich erheblich anders. Von allen gesammelten Spitzen haben nur 28 % eine linksseitige, die übrigen 72 % dagegen eine rechtsseitige Kerbe. Betrachtet man den Gesamtbereich der Gravettien-Kultur (wir haben auch 26 Fragmente berücksichtigt und so verfügen wir über 205 rechtsseitige und 136 linksseitige Auskerbungen), sieht man, daß die rechtsseitigen in einem Verhältnis von 3 :2 überwiegen. In allen angeführten Verhältnissen sind sämtliche Kerbspitzen ungeachtet des Typs erfaßt. Nur für die gewöhnliche Kerbspitze sind die Verhältnisse wie folgt. Von Willendorf ostwärts haben 43 % eine linke und 57 °/o eine rechte Kerbe. Im Westen gibt es nur 22 % linksseitige Kerben, während 78 % rechtsseitig sind. Insgesamt gibt es 31 % linksseitige und 69 %> rechtsseitige. Bei den Kostenki-Spitzen zeichnet sich ein etwas anderes Bild ab. Mehr als die Hälfte sind linksseitige Kerben, und zwar 56%, wogegen es nur 44 % von solchen mit rechtsseitiger Kerbe gibt. Dazu ist vielleicht noch erwähnenswert, daß von den vier aus Italien erwähnten Kostenki-Spitzen nicht weniger als drei die Kerbe an der linken Seite haben. Demnach überwiegt bei den gewöhnlichen Kerbspitzen stark die rechtsseitige Kerbe, bei den Kostenki-Spitzen indessen die linksseitige, dennoch in bedeutend geringerem Ausmaß. Wir haben bereits festgestellt, daß die gewöhnlichen und die Kostenki-Spitzen auf die unterschiedlichsten Weisen retuschiert sind. Dabei ist interessant die Angabe, daß ein Viertel davon (außer der Kerbe) überhaupt nicht retuschiert ist. Ein Viertel ist ein zu großer Anteil, daß wir sie als unvollendet bezeichnen könnten. Vielleicht verrät auch dieses hohe Prozent, daß für die Verwendung der Spitze die Retuschierungs-weise nicht von besonderer Bedeutung ist. Die Retusche der Kerben ist meistens steil oder vertikal. Aus einigen Abbildungen läßt sich dennoch deutlich ersehen, daß die Kerbe manchmal mit gewöhnlicher Randretusche ausgeführt ist. Der Versuch festzustellen, wie viele der einen und der anderen es gibt sowie wie sie geographisch angeordnet sind, ist fehlgeschlagen. Die veröffentlichten Zeichnungen sind ihrer Qualität nach so verschieden, von den besten bis zu lediglich schematischen, daß man oft nur herumraten kann, um was für eine Retusche es sich handelt. Für diese Analyse genügt die Literatur nicht, vielmehr müßte man eine Vielzahl originaler Artefakte überprüfen. Einige Kerbspitzen zeigen auch eine Flächenretusche. Aus unserer Sammlung ergeben sich über die Häufigkeit der Flächenretusche folgende Angaben. Sämtliche Kerbspitzen berücksichtigend (natürlich ohne die Solutréen-Spitzen), finden sich die meisten mit Flächenretusche im Osten, wogegen ihre Zahl westwärts mehr und mehr abnimt. In Rußland erreichen sie fast 30 °/o, in Zentraleuropa sinken sie unter 20 % und im Westen sogar auf 10°/o. Betrachtet man die Häufigkeit der Flächenretusche gesondert für den gewöhnlichen Typ und gesondert für den Kostenki-Typ, dann gewinut man unterschiedliche Ergebnisse. Während die gewöhnlichen Kerbspitzen im Osten überhaupt keine Flächenretuschen aufweisen, erreichen diese in Zentraleuropa fast 20% und im Westen gut 11%. Bei den Kostenki-Spitzen ist das Verhältnis gewissermaßen umgekehrt. Im Osten erreichen jene mit Flächenretusche 45 %. In Zentraleuropa verringert sich dieses Prozent stark, erreicht indessen dennoch 25 %. Im Westen ist ihre Zahl zu gering, als daß das Prozent was aussagen könnte. Wo der Grund dafür zu suchen ist, bzw. was der Sinn des so unterschiedlichen Re-tuschierens ist, wissen wir nicht, sind jedoch der Ansicht, daß die angeführten Zahlen gut untermauern, daß es sich tatsächlich um zwei unterschiedliche Typen handelt. Für die Ermittlung der Untertypen müßten die Funde chronologisch gegliedert werden. Dabei wäre nicht sicher, ob wir in einem so großen Raum mit gleicher Entwicklung rechnen dürfen. Wir kommen jedoch gar nicht dazu, weil wir schon bei der chronologischen Gliederung steckenbleiben. Die Datierungen sind verschieden; sie gehen von unterschiedlichen Voraussetzungen aus, einige sind genauer, andere nur rahmenmäßig und so ist nicht zu erwarten, daß wir ein zumindest ungefähr reales Resultat erreichen würden. Abschließend können wir nur festlegen, daß wir auch im großen Raum weder für die gewöhnliche Kerbspitze noch für die Kostenki-Spitze Untertypen gefunden haben. Ob und wie die Entwicklung der Kerbspitze vor sich gegangen ist, ist nicht ermittelt worden. Falls die Aufgliederung in Untertypen überhaupt je möglich sein wird, so wird dies viel Mühe und Zeit erfordern, es wird aber wohl auch nicht ohne neue, gut erforschte Fundorte gehen, die eine hinlänglich umfangreiche Stratigraphie und eine genügende Fundezahl in den einzelnen Schichten aufweisen würden. Ähnlich wie im breiten Maßstab verhält es sich auch bei uns in Slowenien. Es fehlt uns an Argumenten für eine eingehendere Datierung unserer Gravettien-Sta-tionen. Deshalb wünschten wir, die vollendet ausgearbeitete Kerbspitze aus der Jama v Lozi mit anderen zu vergleichen, um wenigstens auf mittelbare Weise vielleicht doch zu einem klarer umrissenen Bild zu kommen. Dieser Gedanke hat sich leider nicht verwirklicht. Die Kerbspitzen kennzeichnen zwar das Gravettien gut, für dessen genauere Aufteilung sind sie hingegen (noch?) nicht verwendbar. 3 Arheološki vestnik 33 . • *•:• ir' i !i„;.: ,:: : nhjib&-- .; y„. -r',v, i. ; d Čai: üJl WVa* M j "y .■}’ ms Mtjsiv ,- K h •"»- i(- . Ver. .WUtevdfw! gibt e» S’ 1/* ;»n >.: ' , eilt weiji '- tìii- ;ii’. v ' •/ì‘.'-> f. . ' .'i- ■■■ i*1" *1?« ysietìw ;a*x; ‘ )‘»usten ’freiise» vcSÉjitfl i*3#t $lvč, Itt AßiyU:»*,; ÌìjA tasche e» tic?; hftivi«; ; SPSé &*««' i •• S9PpraiOT >* Predmet Mere Material Opis, opombe 3 '5* OD o T. M > 6025 sulično kopito D = 10 železo v J delu gr.; vodoravno / 4 : 9 6026 5 žebljičkov D = 1—3 železo X? 4 : 10 Inv. št. Predmet Stopnja ohranje- nosti Mere Pustila Poroz- nost Slojenje Trdota V ognju Način izdelave 6031 oljenka i D = 8,9 f, m, kal. / / 2 / K 6032 skodelica i Pu = 10 / / / 2 / V 6033 lonec (žara) ii Pu = 24,6 s/g, m,? (t 1, C 64) X X 2 / R + V 6034 lonček IV Pd = ll f, m, kal. X / 1 / R( + V?) 6035 vrč VI 6X 5X0,3 f, m, sij.; f, m, kal.; f, m, ker. (E 36) / / 3 7 V 6036 skodelica ? VI 2,6 X 2,2 X X0,25 / / / 2 / V 6037 j opeka ali posoda?? VI? 3,1 X 2,7 X X 1,4 f, m, kal.; s/g, m, ker. (A 61) / / 1 / ? STEKLO 1 O 3 Inv. št. Predmet C C Q «8 33 O £ w PiC O co O G Mere Barva Opis Način izdelav Ö w> o > T. 6038 kozarec? VI Pu = 11,8 rahlo zelena ; olivno zelena lisa prozorno steklo p / 5 : 3 Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina notranja površina jedro gladka; reliefna maska E 42 [/] D 46 pečat : FORTIS; vrez pred pečenjem: MAT 5 : 2 gladka; ostanki premaza: svetleč? gladek, J 10 lisasta B/D 90 lisasta B/D 90 B 90 KTS 5 :1 hrapava, porozna lisasta J 10-J 12 lisasta J 10-F 10 H 42 -J 21 : : H 10 dvobarven prelom 6 : 6 hrapava, porozna; ost. metličastega okrasa? E 54 lisasta J 10, F 62 H 10 6 : 5 hrapava D 44 E 32 D 54 vrat: vidno, kje je bil pripet ročaj 6 : 4 gladka; barbotinski okras: 3 bunčice D 61/90 D 61/90 D 61/90 KTS / ni ohranjena m C 56/ D 58 30 odlomkov nad žganino / KOVINE Inv. št. Predmet Mere Material Opis, opombe V ognju T. 6039 sulična ost D = 16,2 železo / 6 : 7 6040— 6042 3 žebljički D = 1—1,6 železo močno zarjaveli X 6 : 9 6043 ? D = 4,l S = 1,4 železo močno zarjavelo, fragmentirano X 6 : 8 rt QJ a> Trdota QJ Inv. št Predmet Stopnj ohran; nosti Mere Pustila Poroz- nost Način izdela' 6044 lonec (žara) ii Pu = 18,6 g, m,? (t 1, B 63) X X 2 / R + V 6046 lonček III Pu = 13,8 f, m, sij.; f, m, kal. X / 2 / R + V 6047 lonec (žara) III Pu = 15? s/g, m, ? (tl, C 62) X X 1 / R + V 6048 skode- lica? VI Pd = 9 f, m, sij. / / 2 X V 6049 vrč(?) VI 4X4,5X X 0,3—0,6 s/g, m, ker. (E 38) s/g, m, ker. (C 48) s/g, m, ? (t 2, H 41) / / 2 / V 6050 vrč(?) VI 3X 2X0,4 f, sr, sij. / / 1—2 / V 6051 posoda VI 1.5X2X X 0,3 f, m, sij. / / 2 ? V Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina notranja površina jedro hrapava; porozna lisasta J 10 - F 26 lisasta J 10 - F 26 H 10: F 28, F 62 7 :1 GROB 5 hrapava; porozna; metličast okras lisasta F 10-D 54 F10 J 10 8 : 2 hrapava, porozna lisasta H 10 - D 43 lisasta H 10-D 43 E 43, D 46 8 : 3 gladka; ost. premaza: mat, gladek, F 16 lisasta C 54/62 -E 90 lisasta C 61-E90 C 61 TS; 3 odlomki — vsi od iste posode? 8 :1 hrapava D 46/44 D 46/44 D 46/44 / hrapava, mazasta D 48 D 48 D 48 / gladka, mazasta A/B 10 A/B 10 A/B 10 / KOVINE GROB 4 *0 > Predmet Mere Material Opis, opombe 1 ognju T. M 6045 zapestnica 5,3 X 1,4 železo močno zarjavela; (rja sprijeta z odi. sežganih kosti); pod X 7:2 rjo 2 obročka (?) GROB 5 6052— 4 žebljički D = l,2 železo X 8:4 6055 Inv. št. Predmet Stopnja ohranje- nosti Mere Pustila Poroz- nost Slojenje Trdota V ognju Način izdelave 6056 oljenka i D = 9 f, m, sij.; f, m, kal. / / 1—2 / K 6057 vrč i Pu = 2,3 f, m, kal. ; g, m, ker. (F 41) / / 2 / V 6058 pokrov i P = 18,6 f/s/g, v, kal.; s/g, m, ker. (H 10, E 24) / / 2 / V 6059 skleda i Pu = 18,8 f, m, sij.; s, sr, kal.; s/g, sr, ker. (E 24) / / 2 / V 6060 lonec (žara) i Pu = 21,2 f, m, sij.; f/s, m, kal. X / 1 / R + V 6061 lonček i Pu = ll,4 f, m, sij.; f, m, kal. X / 1—2 / R + V 6062 oljenka IV D = 10? f, m, kal. / / 2 / K 6063 posodica v Pd = 3 / / 1, 111, Sij., i/S, Si, K.dl. 2 / V STEKLO i Inv. št. Predmet Stopnja ohranje nosti Mere Barva Opis Način izdelave V ognju T. 6064 [?] ? zelena popolnoma ? X / staljeno Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina notranja površina jedro hrapava; nizek, slabo viden reliefen okras: 8 listna rozeta D 62 - C 90 [/] [/] na disku luknja 9 :3 hrapava D 46 [/] [/] 10 : 6 zelo hrapava C 46; lise D 54, E 10 C 46; lise D 54, E 10 [/] 9 : 4 hrapava C 54/56; lise C 10, C 54/56; lise C 10, C 54/56 E 10 dno nekoliko deformirano 9 : 5 Hi 1U tj iu hrapava; porozna; metličast okras lisasta H 10 - D 43 H 10 E 61 10 : 8 hrapava; porozna; metličast okras lisasta D 54 - E 61 lisasta D 54 - E 61 [/] 10 : 7 gladka, notr. hrapava E 52/D 54 E 52/D 54 D 58 najdena med koreninami štora 9 : 2 hrapava D 54 D 54 D 54 9 :1 KOVINE Inv. št. Predmet Mere Material Opis, opombe V ognju T. 6065 prstan (pečatni?) R = 2,4 železo fragmentiran, močno zarjavel; ovalna poglobitev na razširjenem delu X 10 :9 6066 žebljiček D = 2,4 železo 10 :10 KERAMIKA Inv. št. Predmet Stopnja ohranje- nosti Mere Pustila Poroz- nost Slojenje Trdota V ognju Način izdelave 6067 lonček X—II Pu = 10,4 f/s, sr, kal.; s/g, sr, ker. (F 18, F 10) / / 2 / v 6068 lonec (žara) II Pu = 26,8 s/g, v, ? (tl, D 58); s/g, sr, ? (tl, A 90); s, m, kal. X X 2 / v ( + R?) 6069 skodelica III Pu = 10,4 f, v, sij. X X 2 / ? V 6070 lonček III— IV Pu = 10,6 f, sr, sij.; f, m, kal. X / 3 / R + V 6071 skleda III Pu = 19,8 f, m, sij.; f, m, kal.; g, m/sr, ker. (E 46) / / 2 / V 6072 lonec (žara) IV Pd = 15,2 f/s, m, ? (A 81); f, m, sij. X X 2 / R + V 6073 pokrov IV P = 21,6 f, m, sij.; f, m, kal.; s/g, sr, ker. (F 43) / / 2 / V 6074 pokrov? V P = 21 f, m, sij.; f/s, m, kal.; g, m, ker. ? (F 63) / / 2 / V 6075 posodica v Pu = 8? f, sr, sij.; f, m, kal. / / 2 / V 6076 posoda VI v = 3,5 v = 2,5 f, m, sij.; f, m, kal. X / 2 / ? 6077 vrč(?) VI 3,6 X X4,5X X 0,6 f, m, sij.; f, m, kal.; f/s, m, ker, (F 26) / / 2 / V Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina notranja površina jedro hrapava D 54 lise E 61 C 46 lise E 61 C 46, E 61 11 :1 hrapava, porozna; H 10 H 10 J 32 11 :4 nažlebljen vrat i ii gladka; porozna; ostanek premaza: mat, gladek, F 14? D 54, C 61 D 54, C 61 lisa E 10 D 54 11 : 2 hrapava porozna; metličast okras FIO F 10 J 10 11 : 3 GROB 8 hrapava D 54, D 44 D 54, D 44 J 10 žlebičasto ustje 12 : 2 hrapava, porozna lisasta E 41-H 10 lisasta E 41 - H 10 H 41: D 36, F 34 12 : 6 hrapava D 54/C 46 lise C 90 D 54/C 46 lise C 90 D 54/ C 46 12 : 4 hrapava lisasta D 63, F 90 lisasta D 63, F 90 D 63 12 : 3 hrapava D 54 D 54 D 54 KTS 12 :1 hrapava, porozna; vrezan okras E 46 D 43 E 46; H 10 med dr. verjetno del ročaja 12 :5 hrapava C 46/44 C 46/44 C 46/44 / KERAMIKA Inv. št. Predmet Stopnja ohranje- nosti Mere Pustila Poroz- nost Sloj en j e Trdota V ognju Način izdelave 6078 krožnik v Pu = 20 f, m, sij. / / 1 X V 6079 lonec (žara) v Pd = 20 f, m, sij.; g, m, ? (t 1, F 61) X / 2 / R + V 6080 vrč VI Pd = 9,2 f, m, sij.; s/g, m, ker. (F 38) / / 2 / V 6081 posoda VI 4X2.5X X0,7 f, m, sij.; f, m, kal. / / 1 X V 6082 posoda VI 4,8 X X 2,1 X X 0,2—0,4 f, m, sij.; f, m, kal. / / 1 / V 6083 opeka ali posoda?? VI 2,3 X2X X 1,5 f/s/g, m, ker. (D 36) / / 2 / ? 6087 krožnik? VI f, m, sij.; f, m, kal. / / 2 X v 6088 krožnik VI 2,8 X X 1,2 X X 0,3—0,4 f, m, sij.; f, m, kal. / / 1 X v 6089 opeka ali posoda? VI 2,3 X X 1,9 X Xl,l f, m, sij.; g, m, ker. (D 48) / / 1 / ? Površina: struktura, okras Barva T. zunanja površina notranja površina jedro Opombe gladka; mazasta; zun. + notr.=ost. premaza: mat, gladek, F 18 lisasta C 54/64 -C 90 lisasta C 64 - C 90 C 64 -C 90 TS 13 : 1 hrapava, porozna lisasta H 10 - E 41 H 10 F 21 -H 10 13 : 3 hrapava D 44/46 D 44/46 D 44/46 nad žganino 13 : 2 gladka J 78 J 78 J 78 / hrapava C 46 C 46 C 46 / ni ohranjena C 63 1 odlomek / GROB 10 gladka; zun.+notr. =ost. premaza: mat, gladek, F 16 C 10 C 10 C 10 TS; odlomek noge 15 : 7 gladka; zun. + notr. = ost. premaza: mat, gladek C/D 54 C/D 54 C/D 54 TS; ver j. ista posoda kot 6087 / ni ohranjena C/46 2 odlomka / KOVINE GROB 9 3 Predmet Mere Material C T. O C > 6084— 6086 3 žebljički D = l,5 železo močno zarjaveli, 2 brez glavice X? 13 : 4 GROB 10 6090— 6091 2 žebljička D = 1 ; 1,5 železo močno zarjavela X? 15 :8 6092 žebelj D = ll železo močno zarjavel X ? 15 : 9 KERAMIKA >co Predmet CU A cc. a ns Mere Pustila Poroz- nost ai "c 0) 'o CÖ o •o 3 G 00 O Način izdelave G M XjG O WOC m H > 6093 lonec (žara) I Pu = 16,6 ?? X / 2 / R + V 6094 lonček III 1 Pd = 10 f, sr, ? (t 1, A 81) X / 2 / R + V 6095 skodelica v Š = 10? f, m, sij. / / 1—2 / V 6096 vrč v S = 16? f, m, sij.; f, m, kal.; f, m, ker. (F 36) / / 1 / V 6097 vrč (?) VI 5,3 X 2,8 X X 0,5 f, m, sij.; f, m, kal. / / 2 / V 6098 posoda VI 4,5 X 3,2 X X 1,2 f, m, sij.; f, m, kal.; g, m, ker. (D 48) / / 2 / ? 6120 lonček IV Pd = 10,8 s, m,? (J 10); s, m,? (tl, C 61) X / 2—3 / R + V 6121 vrč v Pu = 6 s/g, sr, ker. (D 46. H 41) / / 2 / V 6122 posoda v Pu = 10 f, v, sij.; f, sr, ker? (E 36) / / 2 / V 6123 posoda VI 6X3X0,6 f, m, sij.; s, m, ker. (E 36) / / 2 / v 6124 posodica VI 2X1,5X / / 1 /? v KOVINE GROB 11 3 'g > G M O > 6099 uhan D = 2,3 zlato deformiran: stisnjen X 14 : 2 na spod. in zg. strani razprt pregib oz. spoj; na obeh koncih lunule ovita tordirana žička (sekundarno?), ki na enem koncu pritrjuje nosilno žičko na lunulo; sekund.? prispajkan pod 1. koncem lunule, spredaj 6100— 6119 20 žebljičkov D = 0,6—1,9 železo močno zarjaveli; 11 fragmentiranih X ? 15 : 6 Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina površina jedro hrapava, porozna; metličast okras lisasta C 61 - F 10 lisasta H 10, E 34 [/] 14 : 4 hrapava, porozna D 63, D 61 D 63, D 61 E 61 nad žganino 15 : 5 gladka, mazasta: barbotinski okras; ost. premaza: mat, gladek, F 10 B 90 B 90 B 90 KTS v žganini 14 : 2 hrapava D 54/C 46 C 46 C 46: C/D 54 primerjaj 6143 14 : 3 hrapava, mazasta D 48 D 48 D 48 / ni ohranjena C/D 54 / GROB 12 hrapava, porozna lisasta lisasta E 72 nad žganino 17 : 3 D 44 -H 21/10 D 44-H 21/10 H 21/10 hrapava C 54/56 C 54/56 C 54/56 nad žganino 17 : 1 17 : 2 hrapava C 54/56 C 54/56 C 54/56 nad žganino hrapava D 36 D 36 D 36 / gladka C 90 C 90 C 90 KTS / KOVINE GROB 12 G G T. > G ►H Predmet Mere Material Opis, opombe tuO O > 6125 žebljiček D = 0,7 železo močno zarjavel; fragmentiran X ? 17 : 4 KERAMIKA Inv. št. Predmet Stopnja ohranje- nosti Mere Pustila Poroz- nost Slojenje Trdota V ognju Način izdelave 6128 lonec (žara?) m— IV Pd = 15 f, sr, sij.; f, m, kal. X / 2 / R + V 6129 lonček m— IV Pu = 12,6 f, m, kal. X / 2 / R + V 6130 vrč VI Pu = 2,2 s/g, ker. (E 44, F 41, A 62) / / 2 / V 6131 posoda v 3,5 X X4X0,4 f, v, sij.; f, m, kal. / / 2 / V 6132 posoda VI 2,5 X f, m, sij.; f, m, kal. X / 2 / ? X 2,7 X 0,8 6133 vrč (?) VI 4X3,5X X0,5 g, m, ker. (D 48) f/s, m, kal. / / 2 / V 6149 vrč III Pu = 4,6 f, sr, kal.; s/g, sr, ker. (F 44, D 46) ; s, m,? (A 62) / / 2 / V 6150 lonec III— Pu = 17,6 f, m, sij.; f, m, kal. X / 2 / R + V IV Situacijski načrt: prikaz območja Rodika 1 — mesto izkopavanj Pod Jezerom 2 — žgan zgodnjerimski grob 3 — grobovi Na Sedlu Beilage 1 Lage plan (1 : 5000) : Umbgebung von Rodik 1 — Lage der Ausgrabungen am Gräberfeld Pod Jezerom 2 — frührömerzeitliches Brandgrab 3 — Lage der 5 teilweise erforschten Gräber am Fundort Na Sedlu Površina: struktura, okras Barva Opombe T. zunanja površina notranja površina jedro hrapava, porozna; metličast okras (tudi notr.); vrezan okras: motiv smrekove vejice lisasta D 62 - H 10 E 41 E 72 16 : 3 hrapava, porozna; metličast okras (tudi notr.) ; 2 žlebiča pod ustjem D 64 D 64 D 63 16 : 2 hrapava C 54/56 C 46 C 46: C/D 54 nad žganino 16 :1 hrapava C 46 C 46 C 46 nad žganino in v žganini / hrapava, porozna; 3 vzporedne zareze E 52 E 52 D 44 odlomek ročaja / hrapava D 54 C 46 C 46 nad žganino; prim. 6142 / A hrapava D 44 D 44 D 44 17 : 5 hrapava, porozna; metličast okras lisasta D 63 - 56 lisasta D 61 - 69 D 54: E 62; H 10 17 : 6 KOVINE GROB 14 Inv. št. Predmet Mere Material Opis, opombe V ognju T. 6134 žebelj o n 05 železo močno zarjavel X? 16 : 4 6135 žebelj D = 6 železo močno zarjavel X? 16 : 5 6136— 6148 13 žebljičkov C"^ T—( 1 o II Q železo močno zarjavel 6 fragmentiranih X? 16 : 6 KERAMIKA •JJ rt i GG 1 N Sloj en j e rt p G O G rt > G Predmet Stop: ohra: nosti Mere Pustila O u w p ° k G n u H O > KJ ■ ■ J Ö) i ^ h h : r-hiVÀV'^ I ■]VA%o -* y ,1H H r? ! W ,-j .-..CJ.JL Priloga 2: Rodik Beilage 2: Rodik Legenda/Legende — Grobišče Pod Jezerom. Načrt izkopanega prostora. M = = 1 : 50 (višine navedene v metrih). Gräberfeld Pod Jezerom. Plan der Ausgrabungsfläche. M = 1 :40 (die Höhen in Meter angegeben). Priloga 3: Rodik kvadrantih 1—3. — Grobišče Pod Jezerom. Mikrolokacija posameznih najdb v M = 1 : 50. Navedene številke označujejo približno globino posameznih najdb (v metrih), merjeno od hodne površine. Beilage 3: Rodik -in den Quadranten - Gräberfeld 1—3. M = 1 : Pod Jezerom. Mikrolokalisierung der Einzelfunde 40. In Klammern sind die von Oberfläche aus ge- messenen Tiefen angegeben (in Meter). žganina / Brandschutt rjava zemlja / braune Erde ilovno laporna preperelina z večjimi kosi osnovne kamenine/ verwitterter Mergelstein enakomerno in močno preperel laporni peščenjak / strak und regelmässing verwitterter Mergelstein kamen / Stein 49 Vir informacije: inventarna knjiga v Povijesnom i pomorskom muzeju hrvatskog Primorja, Rijeka, inv. št. K 274—K 283. 50 K 274 — lonec z dvema ročajčkoma — kot Ilakovac 1968, t. 3: 1746. K 275 — lonec z enim ročajčkom — kot Ilakovac 1968, t. 3: 1751. K 276 — lonček z ročajčkom in horizontalnim rebrom na vratu — kot Ilakovac 1968, t. 3: 1758. K 277 — skleda kot Ilakovac 1968, t. 4: 1755. K 278 — lonec kot 274, le da je ustje trikotno oblikovano. K 279 — skleda s pripadajočim pokrovom — kot Ilakovac 1968, t. 4: 1740, 1720. (fotografija: Vrsalovič 1974, sl. 160) K 280 — pokrov kot pri 279. K 281, 282 — nizki posodi — kot Ra-panič 1972 a, 147: sl. 5. K 283 — ponev — kot Ilakovac 1968, t. 5: 1763. 51 Ilakovac 1968, 192, 189, inv. br. 1731. 52 Ilakovac 1968, 192—194. 53 Lonec (žara) — inv. št. 503 FB in dve skledi brez inv. št. 54 Narebreni lonci z dvema ročajema: inv. št. A 5086 (najdišče Brioni), A 22638 — objavila Jurkič 1979, 62, 68—69 (najdišče Buzet — Funtana), A 3195 (najdišče ni znano), A 4586 (najdišče ni znano), A 8135 (najdišče Kringa) — objavil Mlakar 1973, 36—37; sklede: inv. št. A 7892 (brez ročajčkov; najdišče Brioni), A 5313 (najdišče ni znano), A 4771 s pripadajočim pokrovom, na površini morski sediment (najdišče Smokvice pri Šibeniku), A 9722 in 9577 (najdišče Sorna pri Poreču) 35 Vrsalovič 1974, sl. 155, 159, 162, 236. 56 Vrsalovič 1979, 411—412. 57 Nekropola Portorecanati južno od Ancone (Mercando 1974, 178—179, 182, 294—295, 297—298, 307, 420, fig. 47, 48, 206, 208, 222), trije narebreni lonci brez inv. št. v depoju Museo archeologico di Aquileia. 58 Ilakovac 1968, 192, 200, op. 44; Ra-panič 1972 a, 146. 59 Vrsalovič 1974, 61 ; Vrsalovič 1979, 411. 60 Ilakovac 1968, 200. 61 Rapanič 1972 a, 144. 62 Vrsalovič 1979, 416—417. 63 Hayes 1983. 64 Sklede z ostrim robom med dnom in zgornjim delom: Ilakovac 1968, 1.1: 1740, 1761; 4: 1755, 1740 in Rapanič 1972 a, 147: sl. 3, 4 — prim. s Hayes 1983, Fig. 6: 65; 7; narebreni lonci: Ilakovac 1968 t. 2, 3: 1746, 1751 in Rapanič 1972 a, 147: sl. 2 — prim. s Hayes 1983, Fig. 5; 6: 64, 66, 69, 70; narebreni enoročajni vrči s trolist-nim ustjem: Ilakovac 1968, 1.1: 1719; 3: 1749 in Rapanič 1972 a, 147: sl. 7 — prim. s Hayes 1983, Fig. 6: 76, 77; ponve: Ilakovac 1968, t. 2, 5: 1763 in Rapanič 1972 a, 147: sl. 6 — prim. s Hayes 1983, Fig. 9: 99—103; lončki z ročajčkom in horizontalnim rebrom na vratu: Ilakovac 1968, 1.1, 3: 1742, 1724, 1758 in Rapanič 1972 a, 147: sl. 1 — prim. s Hayes 1983, Fig. 4: 48; 6: 73—74. 65 Hayes 1983, 105—108. 66 Glej op. 4. 67 Robinson 1959, 22, t. 7: G 193—196. 68 Hayes 1983, 105, op. 19. 69 Hayes 1983, 107. 70 Glej op. 64, »lončki z ročajčkom in horizontalnim rebrom na vratu«. 71 Vikič Belančič 1975 b, 29, 1.1: B; 3: 3 a, b, 4. 72 Isings 1975, 41—43. 73 Isings 1957, 34—35, Form 16; Calvi 1968, 57—59, Tav. 12: 7, B: 6. 74 Vessberg 1956, 118—122, 154—155, PI. 3: 25—26. 75 Isings 1957, oblika 32, 46—47; Cer-manović Kuzmanović 1974, 178, t. 3: 9; Petru 1972, gr. 885, t. 63. 76 Pfeiler 1970, 17. 77 Siviero 1954, 68, Nr. 258, Tav. 181 d. 78 Fingerlin 1971, 213, Abb. 17: 3. 79 Van Doorselaer 1967, 112. 89 Moser 1903, 134. 81 Graue 1974, 69, Taf. 76: 4. 82 Prim. Guštin 1979, 15; Kučar 1979, 86; Kenner 1902 b, 180, Abb. 1. 83 Van Doorselaer 1967, 187—188. 84 Schönberger 1953, 53; primerjaj še Haffner 1980, 27—28, 39. 85 Schönberger 1953, 53—56; Van Doorselaer 1967, 185—199. 86 CIL 5708 (citirano po Van Doorselaer 1967, 194, op. 3). 87 Moser 1903, 118—125. 88 Slapšak 1983 b, 129. 89 B. Slapšak ustno. 8 Arheološki vestnik 113 RODIK — DAS GRÄBERFELD POD JEZEROM Zusammenfassung Das Dorf Rodik (Gemeinde Sežana) liegt im südwestlichen Slowenien, ungefähr 7 km südlich von Divača. Auf dem ca 1 km entfernten Ringwall mit dem charakteristischen Namen Ajdovščina wurden durch die in den Jahren 1975, 1981, 1982, 1983 und 1985 durchgeführten Grabungen der Archäologischen Abteilung der Philosophischen Fakultät der Universität Ljubljana Reste einer vorgeschichtlichen, früh-und spätrömerzeitlichen Siedlung gefunden,2 die wahrscheinlich das Zentrum der Rundikten war. Der Name Rundictes ist uns durch die bei Materija (einem ca 5 km südlich von Rodik liegenden Dorf) gefundene Inschrift aus der Zeit des Claudius bekannt. Er ist im Namen des heutigen Dorfes Rodik erhalten geblieben.3 Die Siedlung lag sehr nahe zu der via publica Senia—Tarsatica—Aquileia, die wahrscheinlich durch das Gebiet der Rundictes verlief.4 Ungefähr einen halben Kilometer unterhalb der Ajdovščina liegt auf dem Bergabhang die Pod Jezerom genannte Kahlfläche (Beil. 1: 1), auf welcher in den Jahren 1981, 1982 und 1986 kleinere Ausgrabungen der obengenannten archäologischen Abteilug stattfanden. 20 bis 40 cm unter der heutigen Oberfläche wurden 14 sehr dicht in den Hang eingegrabene frührömerzeitliche Brandgräber gefunden, von denen 8 vollständing und 5 nur teilweise ausgegraben wurden. Das unter einem Baumstumpf im Quadrant 1 liegende Grab 13 ist fast vollständig in der Erde geblieben (siehe Beil. 2). Östlich von den Gräbern, 10—15 cm unter der heutigen Oberfläche, wurde ein Weg freigelegt. Er lag auf einer Aufschüttung aus Erde und Steinen, mit welcher das Gefälle des Hanges ausgeglichen war. Der westliche Rand der Aufschüttung verlief entlang der ursprünglichen Hangkante; er war mit einer aus unbearbeiteten grösseren Steinen gebildeten Stützmauer eingefasst (Zeichnung 1). Durch den Druck des Hanges wurden die Aufschüttung und die Stützmauer geneigt, so dass die oberen Lagen der Stützmauer sich über das unmittelbar an dem Weg liegende Grab 11 erstreckten. Ungefähr parallel zum Wegrand stand oberhalb des Grabes 11 eine gerade, wegen des Hangdruckes stark geneigte unbearbeitete Steinplatte (Taf. 22: 1), die wahrscheinlich ursprünglich an der Oberfläche sichtbar war und den Rand des Grabes kennzeichnete. Auf dem bisher freigelegten Gebiet östlich des Weges wurden keine Gräber gefunden, evtl, mit Ausnahme des »Fundes A« (am Rande des Quadranten 3 — siehe Beil. 2), für welchen man die Möglichket, dass es sich dabei um Reste eines Grabes handelt, nicht ausschliessen kann. Die Anhäufung von grösseren unbearbeiteten Steinplatten im östlichen Teile des Quadranten 2 (siehe Beil. 2) scheint eine zufällige Folge der Wirkung der Naturkräfte zu sein. Das gleiche könnte auch für den »Fund B« im Qadranten 3 gelten (siehe Beil. 2). Für die Einzelfunde (z. B. das Gerät für Lederbearbeitung) siehe Taf. 18, Übersichtstabellen (ÜT) 10 und 11 und die Beil. 3. Alle Funde werden unter den Inventarnummern 6001 bis 6177 im Landesmuseum in Koper (Pokrajinski muzej Koper) aufbewahrt. Im folgenden Absatz wird versucht, auch dem deutschsprachigen Leser wenigstens Teile des Kataloges verständlich zu machen. Im slowenischen Text sind zuerst die Gräber beschrieben (3. 1.), dann folgen Grab- (ÜT 1—9) und Einzelfunde (ÜT 10, 11). Auf den einzelnen ÜT sind immer zuerst die Keramik- und dann die Glas- und Matallfunde beschrieben. Die ÜT für Keramikfunde enthalten folgende Rubriken (von 1. nach r.): 1) Inventarnummer; 2) Bezeichnung des Gegenstandes; 3) Erhaltungsstufe mit Bezug auf den Anteil des Gegenstandes, der im Grab gefunden war; 4) die Massangaben; 5) Beschreibung der Magerung (ker. = Keramik, slj. = Glimmer, kal. = Calcit, Quarz, ? = Unbestimmte Magerungsart, mit Farbe und Härte; für die Korngrösse und Dichte siehe slowenischen Text, Seite 74; 6) deutliche Porosität; 7) Schichtung ; 8) Härte des Tones nach der Mohs-Härteskala ; 9) durch Feuer verursachte sekundäre Veränderungen; 10) Herstellungsart (R = handgeformt, V = Scheiben ware, R + V = nachgedreht, K = mit Hilfe einer Form hergestellt; 11) Struktur der Oberfläche (hrapava = rauh, gladka = glatt, mazasta = schmierig — bei der Berührung klare Spuren auf den Fingern hinterlassend, premaz = Überzug) ; 12) Farbe an der Oberfläche (äussere und innere) und im Kern; nach der Code Expolaire Farbentafel (Autoren A. Cailleux und G. Taylor, Edition N. Boubee et Cie) — die Codes sind in der Beil. 4 dechiffriert) ; 13) Anmerkungen (TS = Terra sigillata, KTS = Dünnwandkeramik) ; 14) Nummer der evtl. Zeichnung auf der entsprechenden Tafel. Bei der Beschreibung der Glasfunde wurden von diesen Rubriken nur die Nummern 1, 2, 3, 4, 10 (P = geblasen), 9 und 14 einbezogen, bei den Metallfunden dagegen die Rubriken 1, 2, 4, 13, 14 (immer von 1. nach r. angegeben) und zusätzlich das Material (železo = Eisen, bron = Bronze). Auf dem Fundort Pod Jezerom wurden nur Brandgräber gefunden. Die nicht abgebrannten Wände der Gräber zeigen, dass in die Gräber schon gekühlter Brandschutt geschüttet worden war. Die spärlichen Reste der Knochen waren in Urnen die im Brandschutt lagen. Nach der von Bechert vorgeschlagenen Terminologie12 handelt es sich also um »Brandschüttungsgräber«. Grab 10, in welchen keine Urne und keine Reste von Knochen und auch keine Grabbeigaben im engeren Sinne gefunden wurden und das auch nur wenig Brandschutt enthielt, bildet eine Ausnahme. Die Grabgruben wurden in die verwitterten Schichten des Mergelsteines eingegraben und erreichten fast alle mit dem unteren Teil den natürlichen Felsen. Die Mehrheit der Gräber war mit grösseren oder kleineren, unbearbeiteten Steinplatten ausgestattet, die auf verschiedene Weise verwendet wurden, wie es die Zeichnung 2 zeigt. Bestattung in Brandschüttungsgräbern mit Urne und die Grabarchitektur aus unbearbeiteten Steinplatten haben sich in der Umgebung von Rodik schon in der Vorgeschichte durchgesetzt,13—17- 19-21 was andeutet, das an dem Gräberfeld Pod Jezerom beide Gepflogenheiten mit einer aus der Vorgeschichte stammenden Lokaltradition in Zusammenhang zu bringen sind. Man kann die Grabfunde in folgende Gruppen einordnen: 1) Teile der Tracht, in welcher der Verstorbene vermutlich verbrannt worden ist. Das sind der Armring aus dem Grab 4 und der Fingerring aus dem Grab 6, die beide in der jeweiligen Urne gefunden wurden. Der goldene Ohhring, der frei im Brandschutt des Grabes 11 lag und als Einzelstück gefunden worden ist, könnte vielleicht eher als eine P.aigabe betrachtet werden, die zwar mit der Verstorbenen verbrannt worden ist, aber von ihr während der Verbrennung nicht getragen wurde (vgl. Gruppe 2) ; 2) Beigaben, die mit dem Verstorbenen verbrannt worden sind. Neben den Fragmenten von Terra sigillata (Inv. Nr. 6020, 6048, 6078, 6087, 6088) und anderer Keramik (Inv. Nr. 6022, 6081) sind hier Teile der Glasflasche (Inv. Nr. 6011) und die völlig verschmolzenen Reste eines Glasgegenstandes (Inv. Nr. 6064) zu nennen; 3) Teile der Gefässe, die wahrscheinlich während der Bestattung ins Grab geworfen wurden (vor allem Krüge — Erhaltungsstufen V und VI) ; 4) Beigaben, die vollständig direkt ins Grab gelegt worden sind (Beigaben im engeren Sinne) : verschiedene Gefässe, Gerät, Waffen, Öllampen. Es ist bemerkenswert, dass sich in den Gräbern auch Waffen befinden: frührömerzeitliche Gräber mit Waffen sind nämlich sehr selten. Sie fehlen in Rom, Italien und in den Gebieten, wo sich die Römer angesiedelt hatten.83 Die Sitte der Waffenbeigabe sollte demnach mit der nichtitalischen Bevölkerung in Zusammenhang gebracht werden.84 Aus der Literatur sind zwei Interpretationen der Waffen in frührömerzeitlichen Gräber bekannt: Kriegs- und Jagdwaffen.85 Die erste Interpretation wurde zwar von vielen Forschern angenommen, doch mahnen uns die Beobachtungen von Van Doorselaer diesbezüglich zu grosser Vorsicht: das in Gallien gefundene Testament des Lingon86 zeigt deutlich, dass in frührömischer Zeit den Gestorbenen Jagdwafen ins Grab mitgegeben worden sind. Jedenfalls sind wir nicht berechtigt, die Gräber 2 und 3 aus dem Gräberfeld Pod Jezerom wegen einem Lanzenschuh beziehungsweise einer Lanze als Militärgräber zu bezeichnen. Die Möglichkeit, dass es sich um »zivile« Gräber mit Jagdwaffen als Beigabe handelt, scheint viel plausibler. Die in dem nahen Gräberfeld am Socerb ausgegrabenen vorgeschichtlichen Gräber mit Waffenbeigaben deuten an, dass auf dem Gräberfeld Pod Jezerom dieser Brauch aus lokaler vorgeschichtlichen Tradition stammt. In den Gräbern sind ungefähr gleich zahlreich die vermutlich in den lokalen Werkstätten gefertigten Gegenstände und die wahrscheinlich importierte Ware vertreten. In der ersten Gruppe sollen die Urnen (Inv. Nr. 6002, 6019, 6033, 6044, 6047, 6060, 6068, 6072, 6079, 6093, 6128) und kleinen Töpfen (Inv. Nr. 6004, 6006, 6017, 6034, 6046, 6061 usw.) aus grobem, sehr porösem und ausgesprochen unregelmässig gebranntem Ton genannt werden. Es ist bezeichnend, das sie in der Form, Verzierung und Herstellungstechnik (handgeformt und nachgedreht) die vorgeschichtliche Tradition weiterführen. Unter der importierten Ware überwiegen die vermutlich norditalischen Produkte wie Firmalampen, graue Dünnwandkeramik und die Terra sigillata (letztere nur Fragmente, alle verbrannt), die alle mehr oder weniger häufig in frührömerzeitlichen Gräbern des 1. und 2. Jhdts. gefunden werden. Mehr Aufmerksamkeit verdienen die Schüssel mit scharfer Kante zwischen dem gerundeten Boden und dem oberen Teil (Taf. 9: 5), der Deckel (Taf. 9: 4) und der gerippte Topf (Taf. 11: 1) aus den Gräbern 6 bzw. 7.4° Diesen Gegenständen gemeinsam sind die mehr oder weniger gerippte Oberfläche, eine Folge der Herstellung auf der Töpferscheibe, und die gleiche Art des Brennens (graue Flecken). Schüssel und Topf sind auch die Form des Randes und zwei kleine, flache und unregelmässig profilierte Handgriffe gemeinsam. Zu beiden Gefässen und dem Deckel finden wir direkte Analogien unter der Ware der Ladung zweier Schiffe, die vor der Pakleni otoci genannten Inselgruppe bei der Insel Hvar47 bzw. bei Viganj im Kanal von Pelješac43 gesunken sind. Den Untergang eines dritten Schiffes gleicher Ladung können wir in der Umgebung von Nerezine an der südwestlichen Küste der Insel Lošinj vermuten: in dem Pomorski i povijesni muzej hrvatskog Primorja in Rijeka befinden sich nämlich 10 Gefässe (Inv. Nr. K 274—283), die den Typen und deren Kombination nach völlig den obergenannten versunkenen Schiffsladnugen entsprechen.30 Sie wurden alle im Meer in der Umgebung von Nerezine gefunden. Die genauere Lokalisierung und die Umstände des Fundes sind leider unbekannt.49 Die Einheitlichkeit des Stiles der Gefässe, die Standardisierung von deren Herstellung und die Grösse der obengenannten Ladungen deuten auf eine Serienproduktion hin.58 Über die Herkunft der Gefässe, die an der Adria am eindrucksvollsten mit den Ladungen der bei Pakleni otoci, Viganj und vermutlich auch bei Nerezine versunkenen Schiffe vertreten sind, aber auch sonst, aus vielen Sammlungen an der östlichen Adriaküste bekannt sind,54 wurden zwei verschiedene Meinungen geäussert, und zwar, dass sie 1.) in der Provinz Dalmatia60 und 2.) in Griechenland hergestellt wurden.62 Starke Unterstützung der »griechischen« These bedeutet die Veröffentlichung über die Keramik aus der römischen Villa in Knossos (Kreta),63 in welcher Hayes fast alle Typen, die in den genannten versunkenen Schiffsladungen vertreten sind, als im Ägäischen Raum sehr häufige Formen bezeichnet.64 Schüsseln mit scharfer Kante zwischen dem gerundeten Boden und dem oberen Teil und die gerippten Töpfe angedeutet: die Grösse der Handgriffe wird kleiner, die Töpfe werden weniger im Ägäischen Raum völlig üblich waren. Er vermutet, dass sie in einem oder zwei Hauptzentren, die bis jetzt noch nicht lokalisiert sind, produziert wurden und dass sie nach Knossos trotz der Menge hier gefundenen Gefässe importiert worden sind. Derselbe Forscher hat auch den Trend der Formentwicklung der Schüsseln und der Töpfe angedeutet: die Grösse der Handgriffe wird kleiner, die Töpfe werden weniger sackförmig und der Boden tiefer abgerundet; bei den Schüsseln vertieft sich der Boden.65 Nach dem gegenwärtigen Stand der Forschung scheint es demnach wahrscheinlich, dass die Schüssel und der Topf aus dem Gräberfeld Pod Jezerom aus dem Ägäischen Raum stammen. Einen Teil des Weges zum Fundort könnten die Reste der Schiffbrüche bei Pakleni otoci, Viganj und bei Nerezine andeuten. Man kann vermuten, dass sie von Dalmatien direkt und nicht über die norditalischen Häfen der Regio X Venetia et Histria zum Fundort gelangt sind. Ausser der regionalen Verteilung der Funde spricht dafür auch die Lage unseres Fundortes in der Nähe der via publica Senia — Tarsatica — Aquileia. Der angedeuteten Formentwicklung nach sind die am Gräberfeld Pod Jezerom gefundene Schüssel und der Topf als früh zu bezeichnen. Die besten Analogien auf dem Ägäischen Gebiet haben beide (sowie der Deckel) unter der Keramik der atheni- sehen Agora, und zwar in der dritten Schicht der Gruppe G, die den neueren Feststellungen nach in die hadrianisehe Zeit datiert werden soll.68 Die Datierung der Schüssel und des Deckels aus dem Grab 6 in das 2 Jhdt. wird durch die in demselben Grabe gefundene Firmalampe bestätigt. Die bis jetzt am Fundort Pod Jezerom freigelegten Gräber werden ins 1. und 2. Jhdt. n. Chr. datiert. Die Bestattung entlang des Weges deutet auf römische Sitten, die Lage auf dem ziemlich steilen Hang erinnert jedoch an die vorgeschichtlichen Gräberfelder in Istrien und Innerkrain (Notranjska).82 Da trotz der grossen Dichte der Gräber keines von einem jüngeren Grab beschädigt wurde, können wir schliessen, dass die Gräber an der Oberfläche gekennzeichnet waren. Mit Hinsicht auf die nahegelegene Siedlung auf dem Hügel Ajdovščina, die durch Ausgrabungen schon für die frührömische Zeit festgestellt ist, können wir nicht bezweifeln, dass auf dem Gräberfeld Pod Jezerom die Bewohner dieser Siedlung bestattet wurden. Die Bestattungsart, die Grabarchitektur und einige Grabbeigaben deuten an, dass es sich um alteingesessene Bewohner handelt, die ihre vorgeschichtlichen Sitten bei der Bestattung beibehalten haben. Wie schon Slapšak erwähnte,88 sind die genannte Charakteristika der am Fundort Pod Jezerom erforschten Gräber eine starke Unterstüzung der Annahme, dass sich das Leben in der Siedlung auf Ajdovščina von der Vorgeschichte bis in die frührömische Zeit kontinuierlich fortgesetzt hat. T. 1: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 1. 1, 2—8 keramika; 3, 4 steklo. 2—4 = 1/2, 1, 5—8 = 1/4. 10 T. 2: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 1. 9—12 keramika; 13 železo, 14 bron. 9—12 = 1/4, 13, 14 = 1/2. T. 3: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 2. 1 steklo; 1, 2 keramika. 1, 2 = 1/2, 3, 4 = 1/4. T. 4: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 2. 5—7 keramika; 8, 9 železo. 5—7 = 1/4, 8, 9 = 1/2. T. 5: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 3. 1, 2 keramika; 3 steklo. 1 = 1/4, 2, 3 = 1/2. 4 T. 6: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 3. 4—6 keramika; 7—9 železo. 4—6 = 1/4, 7—9 = 1/2. T. 7: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 4. 1 železo; 2 keramika. 1— 1/2, 2 = 1/4. T. 8: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 5. 1—3 keramika; 4 železo. 1—3 = 1/4, 4 = 1/2. T. 9: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 6. 1—5 keramika. 2, 3 — 1/2, 1, 4, 5 = 1/4. Taf. 9: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom, Grab 6. 1—5 Keramik. 2, 3 = 1/2,1, 4, 5 = 1/4. 6 T. 10. Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 6. 6—8 keramika; 9—10 železo. 6—8 = 1/4, 9, 10 = 1/2. T. 11: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 7. 1—4 keramika, 1/4. Taf. 11: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom, Grab 7. 1—4 Keramik, 1/4. 8 T. 12: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 8. 1—6 keramika. 1—4, 6 = 1/4, 5 = 1/2. T. 13: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 9. 1—3 keramika, 4 železo. 1—3 — = 1/4, 4 = 1/2. T. 14. Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 11. 1 zlato, 2—4 keramika. 1 = 1/2, 2—4 = 1/4. T. 15: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 11. 5 keramika, 6 železo; grob 10. 7 keramika, 8—9 železo. 5, 7 = 1/4, 6, 8—9 = 1/2. Taf. 15: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom, Grab 11. 5 Keramik, 6 Eisen; Grab 10. 7 Keramik, 8—9 Eisen. 5, 7 = 1/4, 6, 8—9 = 1/2. T 16: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 14. 1—3 keramika, 4—6 železo. 1—3 = 1/4, 4—6 = 1/2. T. 17: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, grob 12. 1—3 keramika, 4 železo, najdba A: 5, 6 keramika. 1—3, 5, 6 = 1/4, 4 = 1/2. T. 18: Rodik — Grobišče pod Jezerom. 1—4 keramika, 1—4 = 1/4, 5—13 — 1/2. Taf. 18: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom. 1—4 = 1/4, 5—13 = 1/2. ■ : .. f .h-j-1 . . 8? .8\J tiči- ; ' < "F iSife'èxrt 'Mn Žf>;V‘«'>;4r ■ -iib. il ;*I .UT T. 19: Rodik — Grobišče Pod Jezerom, Sonda 1, grobovi 1—8: 1 — v glavnem zaprti, 2 — v glavnem odprti grobovi. Taf. 19: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom, Sonde 1, Gräber 1—8: Bild 1 — meistens ungeöffnete Gräber, 2 — geöffnete Gräber. T. 20: Rodik — Grobišče Pod Jezerom. Kvadranti 1—3 in zgornji rob sonde 1. Taf. 20: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom. Quadranten 1—3 und oberer Rand der Sonde 1. T. 21: Rodik — Grobišče Pod Jezerom. Grobovi 9—12 in rob poti. Taf. 21: Rodik — Gräberfeld Pod Jezerom. Gräber 9—12 und Rand des Weges. T. 22: Rodik — Grobišče Pod Jezerom. 1. Grob 11, poševna kamnita plošča nad njim in rob poti; 2. fronta suhega zidu, ki je podpiral nasutje poti. Taf. 22: Rodnik — Gräberfeld Pod Jezerom. 1. Grab 11, geneigte unbearbeitete Steinplatte oberhalb des Grabes und der Rand des Weges; 2. die Front der Stützmauer. Arheološki vestnik {Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 137—160 RIMSKI GROBOVI PRI SV. MIHAELU V IŠKI VASI ANDREJ PLETERSKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU — 61000 Ljubljana DAVORIN VUGA Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Plečnikov trg 2, YU — 61000 Ljubljana Quartio Eblonici.f(ilius).vi(vus)/feci.s(i)b(i).et.co(niugi)/ Maxima(e) .Osti/ f(iliae) AIJ 135 Oktobra 1985 sta pisca izvedla manjše poizkusno izkopavanje pri cerkvici sv. Mihaela v Iški vasi, že dolgo znanem najdišču vzidanih rimskih spomenikov (cf. V. Hoffiller, B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien, Zagreb 1938 = AIJ 135, 136, 140, s starejšo navedeno literaturo), in sicer na podlagi ljudskega izročila o starem okostnem »britofu«, grobišču. Izkazalo se je, da podatek drži vsaj glede premetanih sledov človeških okostij. Presenetljiva, v bistvu logična je bila najdba treh rimskih žganih grobov, s čimer je bila dokazana prvotnost rimskih napisov pri Sv. Mihaelu, v visokem srednjem veku le uporabljenih za zidavo cerkvice in nikakor pripeljanih s prostora ižanske nekropole med sedanjim Igom in Stajami (za prvo poročilo o izkopavanju cf. A. Pleterski, D. Vuga, Varstvo spomenikov = VS 28, 1986, 267). Hkrati moramo poudariti, da gre za prve znane (vsaj zgodnjerimske) grobove antičnih Ižancev. I. Topografija Iška vas leži na jugovzhodnem izteku prodnate Ižanske ravni pred vhodom v dolino rečice Iške. Cerkvica sv. Mihaela, romanska stavba s konca 12. ali začetka 13. stoletja, stoji na vznožju apnenčevega hribovja, ki se vzpenja vzhodno in se proti jugovzhodu nadaljuje v Golansko planoto. Rimske epigrafske antike je prvi odkril Alfons Müllner, in sicer drugotno vzidane tako v zidovih cerkvice sv. Mihaela, kot tudi bližnje, isti vasi pripadajoče in po zasnovi prav tako romanske, potlej pa pobaročne cerkve sv. Križa, (cf. A. Müllner, E mona, Laibach 1879, 90, 224 Nr. 42, 229 Nr. 55 etc.). Lega ni naključna, saj je skozi Iško vas, nekdanji rimski zaselek, vodila vicinalna cesta proti Bloški planoti in Cerkniški kotlini, in sicer od razpotja pri Starem Dedcu v Stajah (skrajni južni konec ižanske nekropole ob navportski cesti) proti jugu. Ig, v prvotnem srednjeveškem in tudi novoveškem pomenu manjša pokrajinska enota — krajinica, ANTIČNI IG LEGENDA: ▲ posamezna najdba predmetov O zakladna najdba novcev 0 posamezna najdba novcev ^ plani grobovi □ plastični in napisni antični kamni H ruševine antičnih profanih stavb ■ju antični zidovi ali utrdbe ----antična cesta =—domnevna antična cesta 4" pristanišče Sl. 1: Rimska najdišča na Igu (Ižanskem). Abb. 1 : Römische Fundorte auf Ig (Ižansko). za katero se je zlasti v povojnem času uveljavila izpeljanka Ižansko, je bil topografsko raziskovan že od leta 1863 naprej, od prvih Müllnerjevih iskanj epigrafskega gradiva (o. c., 2 ss). Tako so že od druge polovice 19. stoletja znana rimska najdišča Studenec (sedanji Ig), Staje (Stari Dedec), Matena, Podkraj (sedaj del Tomišlja), Tomišelj, Strahomer, Iška vas in Golo (Sv. Marjeta pri Gorenjem Golem). V Barju med Babno Gorico in Kremenico je bila ob kopanju odvodnih jarkov — grabnov odkrita rimska močvirska cesta, sicer vicinalna, zgrajena na rešetu iz vodoravno položenih brun. Müllner je tudi ugotovil pozno-rimski kohortni (sic!) kastei pri Sv. Marjeti na Golem, v Iški vasi pa, na taktično pomembni višini ob vicinalni cesti proti Gorenjemu Igu in Rakitni, ruševine pravokotnega stolpa (o. c., 90; morebitno rimsko gradnjo bodo potrdila le izkopavanja). Stanje epigrafskih spomenikov na Igu je v letih pred II. svetovno vojno ugotavljal Balduin Saria; žal so mnogi spomeniki, ki jih je bil zapisal Müllner, že manjkali. Ob koncu petdesetih let je napisal razpravo o ižanskih epigrafskih antikah in obenem o rimski podobi Iga (Ižanskega) Jaro Šašel (cf. Kronika 7, 1959, 117 ss; objava novoodkritih epigrafskih spomenikov S. 2: Sv. Mihael v Iški vasi: izsek katastrskega načrta. Abb. 2: Sv. Mihael in Iška vas: Ausschnitt des Katasterplans. tudi v A. et J. Šašel, Inscriptiones Latinae etc. = ILIug, Situla 5, Ljubljana 1963, 297/Ig/, 298—299/Strahomer/, 300/Iška Vas/, 301/Staje/). Šašel je pravilno sklepal, da so bili manjši rimski zaselki v Mateni, Iški Loki, Iški vasi, Strahomerju in Tomišlju, v zaledju velikega anonimnega naselja (vicus) na tleh sedanjega Iga, nekdanjega Studenca oziroma Studenca — Iga (o. c., 118). Šašel je tudi po starejših podatkih pravilno lociral zahodno ižansko nekropolo ob navportski cesti (o. c., 118); pravilna je njegova domneva o antičnem pristanišču ob izviru Ižice, saj reka z delno izravnanimi okljuki — meandri na Barju kaže na verjeten rimski regulacijski poseg, vendar manjše narave v primeri z Ljubljanico. Šašel je pravilno ovrednotil prometno vlogo antičnega Iga na razpotju vici-nalnih cest oziroma poti proti Nauportu, Cerkniški kotlini in Emoni (o. c., 117 s). Omeniti moramo še pomembno najdbo zaklada rimskih novcev na Studencu (Igu) v drugi polovici petdesetih let (cf. Arheološka najdišča Slovenije = ANSI, Ljubljana 1975, 180), poleg že prej znane naključne najdbe Vespazijanovega zlatnika pri ižanski farni cerkvi (fara Ig za razliko od vasi Studenec, sic!) (cf. A. Miillner, Argo 2, 1893, 129); ob izkopavanjih ob potoku Resnik (J. Korošec; eno najstarejših barskih kolišč) je prišla na dan tudi rimska barska pot, verjetneje brv, v njeni bližini pa je bil najden Crispov novec (cf. J. Korošec, Rimska pot ob Resnikovem prekopu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji, 1962, 57 ss, Sl. 1). Drugi, doslej najpopolnejši podatki o topografiji antičnega Iga (Ižanskega), so bili zbrani med strokovno topografijo v letih 1974 do 1978 (Davorin Vuga), oziroma še ob priložnostnih zaščitnih izkopavanjih pri stajskem Marofu, na Tomišeljski Poti (poljskem odseku trase navportske ceste) in v Podkraju (sedaj Tomišlju). Poleg zapisanega izročila o Strahomerju, Mateni, Stajah, Iški vasi, Igu etc. so bile prehojene zlasti vse trase vicinalnih cest oziroma več krakov iste prometne smeri, vedno v obsegu krajinice Ig, pri Gorenjem Igu, Iški vasi, Strahomerju, Dobravici, Škriljem in Golem. Določen je bil potek barske ceste med Babno Gorico in Kremenico. Odkriti so bili sledovi več barskih poljskih poti oziroma krakov v Kepju in Partih, severno od Iga (Studenca). Najdene so bile rimske podkve, in sicer pri Igu (Studencu: Gmajna, Kepje), Iški Loki (Trdine, Gmajna, Mareke: morda je to dokaz za neko rimsko poljedelsko izpostavo, morda zaselek), Mateni (Stari Deli, Gmajna etc.) in Brestu (Peščenek etc.). Pomembni podatki so plod poizkusnih izkopavanj pri Sv. Jakobu v Strahomerju in Sv. Mohorju in Fortunatu v Mateni, ki so odkrila rimske tvarne ostaline, zadosten dokaz o obstoju manjših zaselkov. Poudariti moramo zlasti izsledek zaščitnega posega na Marofu pri Stajah leta 1979, ko je bil izkopan prvi antični ižanski grob (okostni, poznorimski). Presenečenje je bilo tudi naključno spoznanje, da se je ižanska nekropola razprostirala še na jugovzhodni strani, ob vicinalni cesti proti Emoni oziroma Golemu oziroma Zahodni Dolenjski, še na barskem obrobju, kjer je bilo odkrito kamnito ovršje rimskega nagrobnika z upodobitvijo rustikalno izdelanih levov (za vse navedeno cf. Arheološka zaščitna raziskovanja na Ljubljanskem Barju v letu 1979, 1, Ljubljana 1980, 21 ss. s številnimi slikami in prilogami. D. Vuga, VS 21, 1977, 203 s, 222 s, 235, 268 ss. Id, VS 22, 1979, 278, 281 ss, 284. Id, VS 23, 1981, 231 s, 238 s, 243, 261 s, 264 s, 275 s, 287—293. Id, VS 24, 1982, 171, 173, 177, 180). Več kot stoletno raziskovanje preteklosti zlasti antičnega Iga je opozorilo na več pomembnih značilnosti. Predvsem gre pri Igu za tesno vpetost v dogajanje v Barski kotlini od mezolitika naprej, čeprav se je morala ižanska kulturna krajina zaradi posebnih naravnih okoliščin izoblikovati že zelo zgodaj. Znotraj Iga samega in hkrati v okviru obsežne Barske kotline je življenje skoraj nepretrgano dokazano najprej na trdinskem barskem obrobju, nato na barskih, prvotnih jezerskih plitvinah (kolišča), pa spet na trdinskem obrobju, na nadbarskih višinah oziroma osamelcih (gradišča) in naposled v ravninah Ižanskega ali Iškega vršja, z največjim razcvetom v času zgodnjega imperija in s ponovnim umikanjem na višine in osamelce v poznem imperiju. Izredno pomembna je bila sorazmerno dobra prometna prehodnost Iga (Ižanskega), kar je v poznorimski dobi nujno zahtevalo prilagoditve strateškemu sistemu Claustra z odsekom dolgih zapornih zidov pri Rakitni in Robu. Velika Sl. 4: Sv. Mihael v Iški vasi: detajl lege sond na južni strani romanske cerkvice. Abb. 4: Sv. Mihael in Iška vas: Detail der Lage der Versuchsgräben an der Südseite des romanischen Kirchleins. zgoščenost rimskih najdišč na Igu opozarja tudi na veliko gostoto prebivalstva in njegovo gospodarsko moč, morda še v poznem obdobju, in sicer zaradi tradicionalne naslonitve na naravne vire. Epigrafske antike dokazujejo izredno trdoživost staroselskega nerimskega prebivalstva (imena ilirskega, keltskega in neznanega izvira) v zgodnjecesarski in morda še poznocesarski dobi; domačini so na Studencu v železni dobi obvladovali najprej taktično ugoden apnenčev kopast pomol z velikim in dobro utrjenim gradiščem (Pungert pri Ižanskem gradu, Sonneggu), verjetno se je naraščajoča zgoščenost naselitve postopno prenašala v ravninsko vznožje hriba in se z nastopom rimske oblasti razširila v obliki pahljačasto razsejanih zaselkov na vso Ižansko ravan in morda tudi v nekatere višinske lege ob pomembnih vicinalnih zvezah (cf. J. Šašel, o. c., 117 ss. D. Vuga, Železnodobna najdišča v kotlini Ljubljanskega Barja, Situla 20—21, 1980, 204 s). II. Izkopališče Sondi sta bili izkopani na južni strani p. c. sv. Mihaela (Sl. 2, 5) na travniškem zemljišču, ki ga nepravilno krožno omejuje iz apnenčevih lomljencev zidan, do tal porušen obodni zid (pare. št. 150 k. o. Iška vas, last Rimsko- Sl. 5: Sv. Mihael v Iški vasi: pogled z juga. Abb. 5: Sv. Mihael in Iška vas: Blick von Süden. katoliškega župnijstva Ig). Sonda 1 je bila dolga 10 m in široka 1 m. Segala je od južnega zidu cerkvene ladje (kjer je bila 2,5 m oddaljena od jugozahodnega cerkvenega vogala) do vrha ruševin obodnega obzidja, ki obkroža cerkev. Njen odklon od severa je bil 173°. Sonda 2 je bila dolga 5 m in široka 1 m z dvema majhnima dodatnima razširitvama. Segala je od stika med južno steno ladje in prezbiterijem proti jugu. Njen odklon od severa je bil 169°. Višina nič pri meritvah globin je bil vrh jugozahodnega vogala podzida jugozahodnega podpornika cerkvenega zvonika (sl. 3). Sonda 1 Zahodni prerez (Sl. 9). Dno prereza je rečni prod, ki je v južnem delu pri cerkvenem obzidju iz večjih prodnikov. V srednjem delu prereza sega vanj velika poglobitev, ki ni bila v celoti odkopana. Njeno raziskano dno sega najmanj 1,3 m globoko od ruše. Zapolnjena je s plastjo zemeljnega proda. Ta leži na čistem produ vse do severnega roba izkopa. Na vrhu prereza je plast • zemlje. V severnem delu prereza segata skozi plast zemljenega proda dva vkopa v najnižjo plast čistega proda. V južnem delu prereza je še en tak vkop. Vsi so zapolnjeni s temno zemljo. Največ plasti je v južnem delu prereza na severni strani cerkvenega obzidja. Tu je nad plastjo zemljenega proda vložek ilovnate zemlje, plast proda, črna zemlja, plast malte in površinska zemlja, ki pokriva večino ostankov obodnega obzidja, ki je bilo sezidano iz velikih, delno obdelanih skal in malte. Dno izkopa (Sl. 4, 6). Dno izkopa je rečni prod. Na jugu ga zaključujeta dve veliki skali, ki sta temelj cerkvenega obzidja. Kamni, ki ga sestavljajo, kažejo dve čeli, kar kaže, da je bil verjetno grajen dvakrat. V severnem delu dna izkopa je nekaj jam za stojke in ožji prečni jarek, ki je imel poševne stene in je bil le plitvo vkopan v prod. Ob zahodnem prerezu je imel na dnu okroglo vdolbino. V srednjem delu dna izkopa je bil velik jarek. V zgornjo površino njegovega južnega dela je bil vkopan ozek prečni jarek, v katerem so bili tudi drobci oglja in odlomki lončenine. Med to je značilna najdba odlomka ustja lonca iz konca 15. stoletja (T. 1: 2). Sonda 2 Zahodni prerez (Sl. 9). Dno prereza je rečni prod. V južnem delu je vanj vkopan jarek, ki je zapolnjen z zemljenoilovnatim gruščem. V severnem delu prereza je v prod 10 cm globoko vkopana jama groba 3. Zapolnjena je s črno gruščnato zemljo. Nad grobom je ruševinska plast iz številnih kamnov, med katerimi je tudi kamnita plošča, kakršne so bile uporabljene pri grobu 2. V ruševini so deli človeškega okostja in železen žebelj. Ruševinska plast je izrazita od južnega roba groba in sega proti severu, pod temelj cerkvene ladje. Zgornji del celotnega prereza je črnorjava peščena zemlja. Dno izkopa (Sl. 4, 9). Dno izkopa je rečni prod. V južnem delu je vanj vkopan severni rob jarka, v severni polovici grobni jami grobov 1 in 3. V severnem delu je nanj postavljena grobna skrinja groba 2. Med groboma 2 in 3 je jama za stojko. Sl. 6: Sv. Mihael v Iški vasi: sonda 1 z juga. Abb. 6: Sv. Mihael in Iška vas: der Versuchgraben von Süden. Plasti Veliki jarek, ki poteka čez sondo 1 in čez južni del sonde 2. je kot vdolbina na zemljišču viden celo na površini (Sl. 4). Nastal je verjetno v antičnem obdobju, saj so bili v polnilu v sondi 1 kosci malte in žgane ilovice, v sondi 2 pa odlomki prazgodovinske in antične lončenine. Plast, ki ga pokriva, vsebuje tudi najdbe mlajših obdobij. Kdaj so nastale jame za stojke in manjša prečna jarka, ni mogoče natančno povedati. Za južni jarek v sondi 1 je verjetno, da je nastal v 15. stoletju. V času po nastanku odkritih treh antičnih grobov je bil prostor daleč naokoli in vsaj delno tudi pod sedanjo cerkvijo prekopan. 10 Arheološki vestnik 145 Tedaj so bili bolj alj manj poškodovani odkriti trije antični grobovi in najmanj en okostni grob, za katerega ni mogoče določiti prvotne lege. Na prekopano plast je bila postavljena sedanja cerkev, katere ladja izvira še iz romanike in ki jo pisani viri omenjajo že leta 1353. Prezbiterij je mlajši od ladje, saj je prizidan čez njen temelj. O tem, kako daleč so v prekopani ruševinski plasti raztreseni posamezni predmeti, govori nekaj stvarnih podatkov. Del lonca iz groba 2 (T. 3: 5), ki je bil sestavljiv z drugimi deli, je bil najden nad grobom 1. Ustje lonca (T. 1: 10), ki je bilo najdeno nad grobom 3, se po izdelavi ujema z loncem iz groba 2 (T. 3: 4). Spodnji del lončka iz groba 2 (T. 3: 8) se po obliki in velikosti ujema z ustjem iz groba 1 (T. 2: 5). Ustje lončka iz groba 3 (T. 2: 8) se po obliki in velikosti povsem ujema z odlomkom, ki je bil najden v južnem delu sonde 1. Posamezni, nekoč celi predmeti so bil torej razbiti in razmetani tudi več metrov vsaksebi. Za prvotne grobne celote imamo zato lahko le skupke skoraj v celoti ohranjenih posod, nikakor pa ne vseh predmetov, ki smo jih našli v obsegu groba. Grobovi Grob 1 (Sl. 7, 9). Grobna jama je bila kvadratna, z močno zaobljenimi vogali. Premer je bil približno 60 cm. Na kraju, kjer je bil grob, prodnata osnova pada, zato je bila grobna jama vkopana v prod le nekaj cm na severni strani. Na dnu jame je bilo nekoli več prodnikov kot v siceršnji osnovi, vendar ne bi bilo mogoče trditi, da gre za umetno narejeno podlogo. Nad prodniki je bil 1 cm Sl. 7: Sv. Mihael v Iški vasi: grob 1 (del pridatkov) z zahoda. Abb. 7: Sv. Mihael in Iška vas: Grab 1 (ein Teil der Beigaben) von Westen. SI. 8: Sv. Mihael v Iški vasi: grob 2 z juga. Abb. 8: Sv. Mihael in Iška vas: Grab 2 von Süden. zemlje, na tej pa so bile položene posode. V zasutju so bili drobci oglja in žganih kosti. Zgornji del groba je poškodovala premetana ruševinska plast, ki pa je v prerezu ni bilo mogoče ločiti od prvotnega zasutja groba. V zahodnem vogalu groba je bil lonec (T. 2: 4). Na dnu zahodne polovice je bil krožnik (T. 2: 3), v vzhodni polovici pa dvoročajna skodela (T. 2: 2) in lonček (T. 2: 1). Ostanki oljenke (T. 2: 6) so bili sredi groba, na meji s prekopano ruševinsko plastjo. Ustje lončka (T. 2: 5), ki verjetno izvira iz groba 2, je bilo najdeno v zahodni polovici groba. Grob 2 (SI. 8, 9). Grobna jama je bila kvadratna. Njen premer je bil 60 cm, obložena je bila s štirimi pravokotno postavljenimi apnenčevimi ploščami. Te so slonele na rjavi peščeni zemlji, tako da grob ni segal do prodnatih tal, ampak se je začel tik nad njimi. Plast jalove peščene zemlje je bila v notranjosti groba debela nekaj centimetrov. To je bilo dno groba. Na njem je bila v zahodni polovici groba plast stlačenih črepinj različnih posod. V vzhodni polovici jih ni bilo, verjetno zato, ker je bil grob tu prekopan do dna. V isti globini kot plast črepinj je bil najden tudi železen žebelj (T. 3: 12), kakršnih je bilo sicer vse polno v ruševinski plasti. V zasutju groba so bili drobci oglja in žganih kosti ter odlomki lončenine od prazgodovine do srednjega veka. Na zahodnem vogalu groba sloni velika klesana kamnita klada, ki je temelj jugovzhodnega vogala cerkvene ladje. Vseh odlomkov lončenine, ki je bila najdena v grobu, gotovo ne smemo pripisovati prvotni grobni celoti. Tej bi lahko pripadale vsaj razmeroma v celoti ohranjene posode. Grob 3 (Sl. 9). Grobna jama je bila verjetno (zahodni rob ni bil odkopan) kvadratna, s premerom 80 cm. V prodnata tla je bila vkopana 10 cm. Ta del je bil zasut s črno gruščnato zemljo. Nad površino prodnate plasti je bil grob uničen in nato pokrit s premetano ruševinsko plastjo. V tej je bila nad grobom kamnita plošča, kakršne so uporabili pri izdelavi groba 2. Severovzhodni vogal groba se je nadaljeval s plitvo vdolbino, verjetno jamo za stojko. V nedotaknjenem delu groba so bile črepinje skodele (T. 2: 7) in lončka (T. 2: 8) oziroma lonca (T. 2: 9). Predmeti izven grobov Ti so bili najdeni v prvi poglobitvi sonde 1 (T. 1: 3, 5, 7—8), njenem južnem delu (T. 1: 1, 4), nad velikim jarkom (T. 1: 6) in v južnem malem prečnem jarku (T. 1: 2). Več najdb je bilo v sondi 2 v njeni prvi poglobitvi (T. 1: 11—12, 22), južni tretjini (T. 1: 1, 19), nad grobom 1 (T. 1: 24), nad grobom 2 (T. 1: 9, 17—18, 23, 28), ob njem (T. 1: 20—21), vzhodno od njega (T. 1: 15—16, 25), nad grobom 3 (T. 1: 10, 26—27) in pri zasipanju sonde (T. 1: 14). V obeh sondah je bilo tudi nekaj živalskih kosti, predvsem drobnice, ter najmanj dveh svinj in enega goveda. III. Gradivo* 1. Sonda 1. Odlomki lonca. Dobro prečiščena glina, žgana svetlo rjavo. Zglajeno površje. T. 1: 1. 2. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana rdeče. Zglajeno površje. T. 1: 2. 3. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Slabo prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 1: 3. Sl. 9: Sv. Mihael v Iški vasi: zahodni presek sonde 1 (zgoraj); detajl vzhodnega preseka sonde 2 z grobom 1 (v sredini); zahodni presek sonde 2 z grobom 3 (spodaj levo); tloris severnega dela sonde 2 z grobovi 1 do 3 (spodaj desno). Abb. 9: Sv. Mihael in Iška vas: Westquerschnitt des Versuchsgrabens 1 (oben); Detail des Ostquerschnitts des Versuchsgrabens 2 mit Grab 1 (in der Mitte) ; Westquerschnitt des Versuchsgrabens 2 mit Grab 3 (unten links); Grundriß des Nordteils des Versuchsgrabens 2 mit Grab 3 (unten links); Grundriß des Nordteils des Vesuchgrabens 2 mit den Gräbern 1 bis 3 (unten rechts). ____________ -aes— :%'r;J';:V-''‘r::‘" :Z--'-'‘ jk^jiLči. zahodni prerez ;-:o-:* humus “c.“* ^A < ruševina malta E=i;=r= pesek prod temna gruščnata zemlja ilovica stojka 4. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana sivo. Zglajeno površje. T. 1: 4. 5. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana svetlo rjavo. Grobo površje. T. 1: 5. 6. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Prečiščena glina, žgana temno sivo. Zglajeno površje. Okras: vodoravni žlebiči. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 1: 6. 7. Prav tam. Žebelj. Železo. T. 1: 7. 8. Prav tam. Odlomek žeblja. Železo. T. 1: 8. 9. Sonda 2. Odlomek ustja čaše. Dobro prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. T. 1: 9. 10. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo. Zglajeno površje. Okras: vodoravni žlebiči na trebuhu. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 1: 10. 11. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana temno sivo. Zglajeno površje. T. 1: 11. 12. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Slabo prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. X. 1: 12. 13. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. T. 1: 13. 14. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. T. 1: 14. 15. Prav tam. Odlomek ustja lončka. Dobro prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. T. 1: 15. 16. Prav tam. Odlomek ustja lončka. Prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. Temno rdeč premaz na zunanjem površju. T. 1: 16. 17. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Slabo prečiščena glina, žgana svetlo rjavo. Zglajeno površje. T. 1: 17. 18. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Slabo prečiščena glina, žgana svetlo rjavo. Grobo površje. Prostoročna izdelava. Okras: valovnica. T. 1: 18. 19. Prav tam. Odlomek dna lonca. Slabo prečiščena glina, žgana svetlo rjavo. Dobro zglajeno površje. Opomba: izboklina sredi vzporednih krogov, nastala ob vrtenju na lončarskem vretenu. T. 1: 19. 20. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Prečiščena glina, žgana temno sivo. Grobo površje. Okras: vodoravna žlebiča, vmes niz latvičastih vdolbinic. T. 1: 20. 21. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno na lončarskem vretenu. T. 1: 21. 22. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo. Zglajeno površje. Okras: vodoravni žlebiči. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 1: 22. 23. Prav tam. Odlomek dna lonca. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo. Zglajeno površje. Okras: na zunanji strani dna plastičen krog, iz sredine žarki. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 1: 23. 24. Prav tam. Odlomek dna čaše. Dobro prečiščena glina, žgana sivo. Zglajeno površje, temno siv premaz. T. 1: 24. 25. Prav tam. Odlomek dna lonca. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo rdeče. Zglajeno površje. Prostoročna izdelava. T. 1: 25. 26. Prav tam. Odlomek gumba. Steklo. Belo. X. 1: 26. 27. Prav tam. Silo (?). Železo. Z zakovico. Bron. S ploščkom na koncu držaja. Bron. X.1: 27. 28. Prav tam. Žebelj. Železo. X. 1: 28. 29. Sonda 2. grob 1. Lonček. Dobro prečiščena glina, žgana svetlo rumeno. Zglajeno površje. X. 2: 1. 30. Prav tam. Dvoročajna skodela. Prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. X. 2: 2. 31. Prav tam. Krožnik. Prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. X. 2: 3. 32. Prav tam. Odlomki lonca. Slabo prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. Okras: vodoravni žlebiči. X. 2: 4. 33. Prav tam. Odlomek ustja lončka. Prečiščena glina, žgana rumeno rjavo. Zglajeno površje. Okras: vodoravna rebra na vratu. T. 2: 5. 34. Prav tam. Odlomki oljenke. Prečiščena glina, žgana rumeno rjavo. Zglajeno površje. Okras: zunanji krog z nizom plastičnih podkvastih vzorcev na zgornji strani. T. 2: 6. 35. Sonda 2, grob 3. Odlomek ustja skodele. Dobro prečiščena glina, žgana rdeče. Zglajeno površje. Temno rdeč premaz na zunanjem in notranjem površju. T. 2: 7. 36. Prav tam. Odlomek lončka. Dobro prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. Temno rdeč premaz na zunanjem površju. T. 2: 8. 37. Prav tam. Odlomki lonca. Slabo prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. Okras: vodoravni in poševni (delno prepletajoči se) žlebiči. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 2: 9. 38. Sonda 2, grob 2. Odlomek skodele. Prečiščena glina, žgana svetlo rdeče. Zglajeno površje. Rumeno zelen lošč, zrnat, na notranjem površju. T. 3: 1. 39. Prav tam. Odlomek skodelice. Prečiščena glina, žgana rdeče. Zglajeno površje, Zelenorumen drobno zrnat lošč, na notranjem površju. T. 3: 2. 40. Prav tam. Odlomek ustja lonca. Slabo prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. T. 3: 3. 41. Prav tam. Odlomki lonca. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo. Grobo površje. Okras: vodoravni žlebiči. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 3: 4. 42. Prav tam. Lonec. Slabo prečiščena glina, žgana rjavo. Zglajeno površje. Opomba: vodoravni žlebiči na notranjem površju trebuha, nastali ob vrtenju na vretenu. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 3: 5. 43. Prav tam. Odlomek dna in trebuha lončka. Prečiščena glina, žgana rdeče. Zglajeno površje. T. 3: 6. 44. Prav tam. Odlomek dna in trebuha lončka. Dobro prečiščena glina, žgana rumeno rdeče. Zglajeno površje. T. 3: 7. 45. Prav tam. Odlomek trebuha lončka. Prečiščena glina, žgana rumeno rdeče. Zglajeno površje. T. 3: 8. 46. Prav tam. Odlomek lonca (?). Prečiščena glina, žgana rumeno rjavo. Zglajeno površje. T. 3: 9. 47. Prav tam. Odlomek lonca (?). Prečiščena glina, žgana rumeno rjavo. Zglajeno površje. Okras: globoki vodoravni žlebiči. T. 3: 10. 48. Prav tam. Odlomek trebuha lonca. Prečiščena glina, žgana sivo rjavo. Zglajeno površje. Opomba: metličasti potegi na notranjem površju, nastali ob vrtenju na vretenu. Izdelava na počasi vrtečem se lončarskem vretenu. T. 3: 11. 49. PraV tam. Žebelj. Železo. T. 3: 12. IV. Opredelitev Prazgodovinskemu času pripada odlomek dna lonca (T. 1: 25). Gre za značilno grobo, a vendar trdno izdelavo lončenine, ki jo poznamo na barskem obrobju, zlasti na velikem trdinskem naselju v Iški Loki, pa tudi v Mateni. Pripadnost bronasti dobi v nepretrganem zaporedju od zgodnje do pozne bronaste dobe je bila dokazana s poizkusnim izkopavanjem v Iški Loki na ledini Gmajna leta 1983.2 Med rimskim gradivom pri Sv. Mihaelu so zanimive predvsem najdbe iz žganih grobov, čeprav so ohranjeni le delno in so bili najverjetneje načeti že pred mnogimi stoletji. Vendar zaključujejo podobo rimskega vaškega grobišča tudi naključne najdbe, raztresene po plasti zemlje pod rušo oziroma po nasutju nad grobovi. Izmed sorazmerno številne lončenine izstopajo predvsem lonci. Najdeni so bili v grobovih 1 (eden), 2 (trije) in 3 (eden); en odlomek lonca izvira iz sonde 1, devet odlomkov pa iz sonde 2 oziroma dva iz groba 2. Pri grobnih pridevkih na T. 2: 4 (grob 1), 2: 9 (grob 3) in 3: 4—5 (grob 2) gre za domačo lončenino, ki vleče tradicijo vse od poznoželeznodobnih krajevnih lončarskih delavnic naprej. Medtem ko ima lonec iz groba 1 še značilno obliko prisekanega dvojnega stožca in se navezuje, npr., na vzporednice iz grobov 239 in 250 na severnem emonskem grobišču (2. stoletje) oziroma iz groba 653 na delu severnega emonskega grobišča med Trdinovo in Tavčarjevo ulico (Hadrijanov čas),3 gre v drugih primerih za jajčastoovalen trebuh in za 3., morda celo že 4. stoletje.4 Seveda je mogoče, da gre v nekaterih primerih (npr. T. 1: 11—12, 14, 17, 19, 22—23) za še poznejši čas, najverjetneje za obdobje Poznega cesarstva oziroma za čas t. i. barbarizirane antike, ki sovpada z velikim preseljevanjem narodov.5 Prav tako številni med iškavarskim gradivom so lončki.6 Izvirajo iz grobov 1 (dva), 3 (eden) in 2 (štirje); dva odlomka lončkov sta bila najdena še v sondi 2. Lončka na T. 2: 1 in 2: 8 imata vzporednici v emonskem gradivu z območja severnega grobišča ob Celejanski cesti in sodita v sredino 2. stoletja. Zaradi kroglastoovalne oblike naj bi bila domač izdelek emonskih lončarskih oficin.7 Drugi primeri lončkov pri Sv. Mihaelu so ohranjeni le v odlomkih in njihove resnične oblike ni mogoče določiti kljub delni rekonstrukciji. Nasprotno je zelo redka najdba na iškavarskem grobišču dvo-ročajna skodela (grob 1; T. 2: 2). Takšne posode, verjetno uvožene z italskega prostora, so redke tudi v Emoni, in to kljub živahnemu trgovinskemu utripu. Osamljena vzporednica iškavarski skodeli je znana z novejših izkopavanj severnoemonske nekropole, in sicer iz groba 927; oljenka FORTIS (tip Loe-schke IX) jo datira v konec 1. stoletja.8 Tudi med gradivom s starejših izkopavanj emonskih grobišč poznamo primer dvoročajne skodele, žal grobna celota ni več ohranjena.0 Čaša je bila v Iški vasi najdena ena sama, in sicer kot odlomek v sondi 2 (T. 1: 9), vendar je le možna rekonstrukcija njenega odebeljenega pasastega, poševno navzdol prisekanega ustja. Po valjastem vratu sodeč in po emonskih vzporednicah sodi v drugo polovico 2. stoletja.10 Verjetno se uvršča med čaše tudi odlomek dna posode na T. 1: 24, ki bi jo lahko glede na emonske vzporednice postavili še v drugo polovico 1. stoletja, torej med zgodnejše najdbe pri Sv. Mihaelu.11 Krožnik je bil najden na iškavarskem grobišču prav tako en sam, in sicer v grobu 1 (T. 2: 3). Vzporednico poznamo v severnoemonski nekropoli, npr. v grobu 65. Takši krožniki z odebeljenim in nekoliko uvihanim ustjem sodijo v drugo polovico 1. stoletja.1-’ Skodele so bile v Iški Vasi najdene tri, in sicer ena v grobu 3 (T. 2: 7), dve pa v grobu 2 (T. 3: 1—2). Gre za dokaj pogosto vrsto lončenine, ki so jo pridajali rajnim v severni emonski nekropoli. Skodela na T. 2: 7 sodi med različice z izvihanim ustjem in ima med gradivom z novejših izkopavanj vzporednico npr. v grobu 46 (druga polovica 1. stoletja).13 Med gradivom starejših izkopavanj je znan primer podobne skodele, okrašen na ustju z viticami in grozdi; izkopan je bil v grobu 914 na že prej omenjenem delu severnega emonskega grobišča — med Trdinovo in Tavčarjevo ulico.14 Skodeli na T. 3: 1—2 med emonskim grobnim gradivom presenetljivo nimata vzporednic. Zato pomeni zelo dobro vzporednico večji iškavarski skodeli posoda približno enake velikosti iz groba 2 v Regerči vasi pri Novem mestu, ki je datirana z Licinijevim novcem; podobno kot iška-varska skodela je tudi posoda iz Regerče vasi na notranji strani loščena, in sicer v olivnozeleni barvi.15 Torej lahko pripišemo prvi četrtini 4. stoletja tudi skodelico na T. 3: 2 (zaradi iste grobne celote). Zaradi podobne oblike širokega, le rahlo navznoter nagnjenega ustja in svetlo zelenega lošča na notranji strani je potrebno omeniti kot daljno vzporedico obema poznima iškavarskima skodelama tudi krožniku podobno skodelo iz groba 1 na Marofu v Stajah pri Igu, vendar gre že za poznejši čas od sredine do druge polovice 4. stoletja, kar potrjuje tudi skeletna narava pokopa samega.16 Na podlagi vseh naštetih vzporednic je mogoče tudi časovno opredeliti iškavarske rimske grobove. Za grob 1, sicer povsem neugledne zasnove, glede na boljšo lončenino ustreza čas konca 1. stoletja, čeprav bi po manj značilnem domačem loncu smeli dopuščati čas pokopa do prve polovice 2. stoletja. Grob 3 bi lahko sodil zaradi skodele in lončka v drugo polovico 1. oziroma v sredino 2. stoletja, vendar ni izključeno, da je zaradi jajčastoovalnega trebušastega lonca z izvihanim ustjem precej mlajši, morda iz 3. ali še celo s konca 3. stoletja. Takšna časovna raznolikost posameznih pridevkov je razložljiva po eni strani z verjetno dolgotrajno uporabo ali hranjenjem posameznih boljših primerov lončenine, po drugi strani pa je zaradi delne stare prekopanosti prostora grobišča možno, da so pridevki v nekaterih grobovih pomešani. Grob 2 z zanimivo kamnito konstrukcijo, ki ga neposredno povezuje z dolenjskim podeželjem, npr. Vrhom pri Križu in Dolenjim Poljem,17 nasprotno vsebuje dovolj tehtnih dokazov, da ga lahko postavimo v začetek 4. stoletja ali še natančneje v prvo četrtino. Kot redek primer moramo omeniti poznorimsko oljenko starokrščanskega značaja, ki je bila najdena v zemljenem nasutju nad načetim grobom 1 in bi sicer lahko pripadala temu pokopu, vendar je možno, da izvira iz nekega bližnjega okostnega groba, kar bi potrjevale tudi najdbe razlomljenih človeških kosti v sondi 2. Oljenka ima oblikovno vzporednico npr. v primeru iz groba 214 na severni emonski nekropoli, ki ima novec Trajana Decija, vendar glede na pridevke sodi v 4. stoletje.18 V staroslovansko dobo spadata odlomek ustja in odlomek ostenja lonca. Glini, iz katere sta narejena, je kot pustilo primešan grobozrnat pesek. Ustje (T. 1: 3) je zglajeno na počasi vrtečem se lončarskem vretenu in ima le rahlo poudarjen zgornji rob. Po obliki in izdelavi se ujema z lončenino, ki je bila odkrita v staroslovanski naselbini na Pristavi pri Bledu. Ustja takih preprostih oblik se pojavljajo že pri lončenini starejšega gradiščnega obdobja, najpogostejša so v srednjegradiščnem obdobju, posamično pa se pojavljajo tudi pozneje. Takim ustjem pripada okras z valovnico, običajno večkratno, glavničast okras in linearni pas.19 Glavničenje in valovnico vidimo na drugem odlomku, odlomku ostenja lonca (T. 1: 18), ki se po izdelavi in okrasu ujema s časom ustja. Enaki ustji najdemo, npr., tudi na grobišču Gusen v Gornji Avstriji,20 ki ni mlajše od začetka 9. stoletja. Oblikovne in časovne razdelitve staroslovanske lončenine v Sloveniji še nimamo, pa tudi sicer je tvegano točneje časovno opredeljevati posamezne odlomke posodja. Kljub temu verjetno ne bomo zgrešili resnice, če obravnavana odlomka postavimo v 8. do 9. stoletje. Več odlomkov loncev se je ohranilo iz visokega in poznega srednjega veka (T.l: 1-2, 4-5, 11, 13—14, 20). Najštevilnejši so deli ustij, ki so okrašena s trojnim rebrom na zunanji strani (T.l: 2, 5, 14), kjer je tako delitev slutiti (T.l: 1) ali pa so rebra celo že štiri (T.l: 13). Ustja s trojno narebritvijo na zunanji strani so prevladujoča v drugi polovici 15. stoletja, kar se je lepo izkazalo, npr., pri protiturškem taboru Gradišče pri Goleku.21 Starejši bi bil odlomek ustja, ki je podoben nekaterim odlomkom s Figožarja nad Lemberkom pri Šmarju, kjer je težišče najdb na 12. in 13. stoletju.- Ta odlomek verjetno pripada času gradnje romanske stavbe sv. Mihaela, lončenina druge polovice 15. stoletja pa verjetno času gradnje gotskega prezbiterija. V. Zaključek Poizkusno izkopavanje pri Sv. Mihaelu v Iški vasi je ponovno dokazalo dolgotrajno zaporedno poselitev ižanskega prostora. Bronastodobna navzočnost je očitno povezana s pomembno staro medpokrajinsko povezavo čez Rakitno in Bloško planoto z osrednjo Notranjsko in morjem. Na podlagi te prve dokazane prazgodovinske naselitve globljega zaledja Iga so verjetno zaživeli tudi poznokeltskodobni in zgodnjecesarski zaselki. Poznolatensko navzočnost kaže v tvarnem oziru za zdaj le naključna najdba fibule z vhoda v sotesko Iške (Iški Vintgar), nekje z območja bližnje vasi Iška (cf. D. Vuga, Situla 20—21, 1980, 201, Sl. 1: 18). Staroselska imena, tudi prevedena latinska, prevladujejo v epigrafskem gradivu pri Sv. Mihaelu, kar poleg drugih etničnih prvin (ilirskih, neopredeljenih) ustreza vpetosti okolja Barske kotline v življenjski prostor keltskih Tavriskov v 1. stoletju pr. n. š., pred rimsko zasedbo; preseneča pa tolikšna trdoživost domačega življa še tako daleč v zgodnjecesarsko dobo. Najdeni grobovi sodijo torej v čas od 1. do 4. stoletja; njihovo žgano naravo dokazujejo poleg načina pokopavanja tudi odlomki kalciniranih človeških kosti, datacijo pa razen značilnosti pridatkov še bronast novec cesarja Trajana? (98—117; določil dr. Peter Kos), najden v premešani plasti v sondi 2. Pridevki grobov so značilni tako za domače okolje, kjer prevladujejo latenoidne oblike kuhinjske lončenine, uveljavlja pa se tudi posodje značilnih rimskih oblik, ki prihaja iz bližnje Emone s posredovanjem anonimnega vicusa na Igu. Tudi oblika grobnih jam je v tesni zvezi s prazgodovinskim izročilom, in sicer od preproste jame, vkopane v prod, do bolj ali manj pravokotne skrinje, sestavljene iz lomljencev v obliki plošč, prostora za shranjevanje pepela, pepelnice (ossuarium). Zato pa so podstavki (bases) in nagrobni spomeniki (stelae) postavljeni v rimskem slogu in duhu, z latinskimi napisi s presenetljivo pravopisno neoporečnostjo oziroma slovnično točnostjo, z dodanimi mitološkimi simboli, ki so povezani z verovanji v zagrobno življenje (delfina z navzdol obrnjeno glavo, rozeta). Nagrobniki, običajno pokončne plošče — stele, so stilizirane rimske nagrobne kapelice — edikule (aedicula), saj so okrašeni tako z zatrepom kot s polstebri — pilastri, ki spominjajo na stebrovje izvirnih predlog. Pojavlja se tudi žrtvenik — ara v namembnosti nagrobnika, z značilnim dvoročajnim vrčem 1. do 2. stoletja na eni izmed stranskih ploskev, morda v zvezi s pitno daritvijo na grobu rajnih — libacijo (AIJ 135). Razporeditev grobišča ob vicinalni (medvaški) cesti je prav tako rimska, čeprav tudi v prazgodovini pokopavajo vzdolž poti, vendar prav iz imen pokojnih domačinov in njihovih rustikalnih upodobitev diha tradicionalni poznoželezno-dobni svet z značilnimi širokimi ženskimi avbami in trdopoteznimi obrazi (AIJ 140). Po odlomkih živalskih kosti iz sond 1 in 2 vidimo, da so antični Ižanci gojili domače govedo (Bos taurus), drobnico (Ovis s. capra) in domačo svinjo (Sus scrofa domesticus), lovili pa so divjo svinjo (Sus scrofa scrofa) (določil Ivan Turk, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Kosti živali so morda v zvezi s pogrebnimi pojedinami, ki so jih svojci opravljali na območju grobišča. Verjetno gre različnim pogrebnim obredom pripisati tudi sorazmerno številne odlomke rimskega posodja, ki so bili najdeni v sipu grobnih jam oziroma so bili raztreseni v premetani zemljèni plasti na območju grobišča; del črepov morda izvira iz uničenih oziroma oplenjenih rimskih grobov, do česar je prihajalo morda že v antiki in zlasti v srednjem veku. Ce sklenemo ugotovitve o zgodnjeantičnih ižanskih grobovih pri Sv. Mihaelu, je pomembno zlasti dejstvo, da ne gre za kakšne povsem anonimne pokojnike, ampak lahko njihova imena preberemo na ohranjenih epigrafskih spomenikih, ki so bili drugotno vzidani v cerkvico. Za posamezne pokope seveda ne moremo več identificirati rajnih po imenih, še manj po spolu, vendar slednje ne zmanjšuje izjemne vrednosti odkritja, namreč povezanosti napisov z grobovi. Zelo verjetno so se nagrobniki ohranili na izvirni legi nad grobovi vse do visokega srednjega veka, morda vse do začetka zidave romanske cerkvice sv. Mihaela, nakar so bili drugotno vzidani v njene stene kot že obdelano kamenje in kot okras. Nekaj lončenine, zlasti pa oljenka, najdena v premešani plasti nad grobom 1, dokazuje, da je bilo območje Sv. Mihaela zanimivo tudi za prebivalstvo 4. stoletja. Morda odlomki lobanjskih kosti, premolarja, molarja in caput femoris (določil I. Turk) opozarjajo na obstoj poznorimskega okostnega grobišča na prostoru zgodnjerimske žgane nekropole, z opaženo staroselsko tradicijo tvarne kulture, ki se kaže v preprosti izvedbi trebušastih lončenih posod, čeprav oljenka vsebuje močne vplive poznocesarske koiné, ki jo je v ižansko krajino lahko izžarevala le Emona. Pri rimski oziroma rimskodobni staroselski naselitvi Iške vasi je seveda še nejasno, kje iskati prostor zaselka. Morda bi bil takšnemu namenu ustrezal griček Griža pri Sv. Križu, na severnem vaškem obrobju, še posebno, ker kaže jemati zares izročilo o starem teku rečice Iške od vasi Iška na Iško vas, ob Sv. Križu na Staje in Iško Loko, kjer se je izlivala v Barje (cf. D. Vuga, VS 22, 1979, 331). Kasnejše srednjeveško dogajanje je nakazano z redkimi primeri staroslovanske lončenine (enega z valovnico), najdenimi v premetani plasti zemlje na območju rimskega grobišča, kar ustreza podobno odkritemu odlomku trebuha lonca iz Matene, pri Sv. Mohorju in Fortunatu, prav tako z valovnico (cf. id., VS 23, 1981, 288). Morda lahko že na podlagi teh drobnih tvarnih dokazov domnevamo, da so stale na Igu staroslovanske vasice. Visokosrednjeveške, poznosrednjeveške in novoveške ostaline so v tesni zvezi z duhovnim življenjem ob romanski cerkvici sv. Mihaela in z obstankom vasi same iz razvitega fevdalnega časa. Iška vas je prvič omenjena 27. septembra 1321 (ze Ige in dem dorfe), nato še v letih 1340, 1353, 1358, 1369, 1385, 1387, 1390, 1397, 1436, 1439, 1463, 1474, 1476, 1484, 1485, 1496, 1498 etc.; z nemškim imenom Igdorff se prvič omenja leta 1369, s slovenskim imenom Ischka uass pa leta 1498. Za stavbno zgodovino cerkve sv. Mihaela je pomembna zlasti omemba iz leta 1353, 29. junija: Ig in dem dorf pei sand Michel (Cf. M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, za Kranjsko do leta 1500, II, Ljubljana 1975, 672 s). Vendar gre za gradnjo, starejšo od 14. stoletja. Po M. Zadnikarju so dokazi za romansko poreklo cerkve že sedanji mnogo-stranični gotski prezbiterij, prislonjen k ometani vzhodni steni ladje, zidava ladje brez talnega zidca (sicer z vzdolžno osjo skoraj natanko proti vzhodu), uporabljeni rimski nagrobiki in naposled sam patrocinij sv. Mihaela. Vendar sta najtrdnejši dokaz dve romanski okenci, ki sta se ob restavriranju pokazali v notranjosti cerkve, v južni steni. Zadnikar tudi domneva, da je imela iška-varska romanska cerkvica glede na kulturni prostor, v katerem stoji, apsido v obliki polkroga (cf. M. Zadnikar, Romanska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1982, 535 s, s slikama. Id., Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, 162). Verjetno lahko prav z gradnjo romanske cerkvice povežemo tri stojke, katerih jame so bile najdene ob južni steni ladje v sondi 1. Stavbarska dejavnost je zlasti oživela v 17. stoletju, ki je bil ladji na zahodni strani dodan zvonik s tremi arkadnimi oboki (o. c., 162). Pri tem so za zidavo porabili aro AIJ 135 in še nekaj manjših rimskih spolia. Dokončno je bila cerkvica pobaročena koncem 17. stoletja, kar dokazuje kamniti pravokotni portal pod arkadno obokanim zvonikom, na mestu steni ladje, s profiliranimi robovi in žebljev bi kazalo povezati s to zadnjo, jo bili popravljali še tudi po letu 1895, 1 Izkopano gradivo hrani Mestni muzej v Ljubljani. — Mer pri opisu ne navajamo, ker so vidne iz risb. Pri lončenini, izdelani na hitro vrtečem se lončarskem vretenu, tega izrecno ne omenjamo. Navajamo le izdelavo na počasi vrtečem se lončarskem vretenu in prostoročno izdelavo. 2 Za prve omembe odkritja naselja v Iški Loki cf. D. Vuga, VS 21, 1977, 177. Id., VS 22, 1979, 264. Za poročilo o poizkusnem izkopavanju na istem najdbišču cf. id., VS 26, 1984, 199. — Za odkritje bronastodobnega naselja z za zdaj — v primerjavi z Iško Loko — še nedoločljivim obsegom, cf. id., VS 21, 1977, 178. 3 Za grobova 239 in 250 cf. L. Ples-ničar-Gec, Severno emonsko grobišče — The Northern Necropolis of Emona, Katalogi in monografije 8, Ljubljana 1972, 51 s, T. 66: 6; 60: 9 (odslej: Grobišče), Cf. ead., Keramika emonskih nekropol, Dissertationes et monographiae 20, Ljubljana 1977, 37 ss, T. 4: 13—15 (odslej: Keramika). Za grob 653 cf. S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7, Ljubljana 1972, 62 s, T. 53: 16 (tudi 14—15). 4 Za okvirno datacijo takšnih loncev na severni emonski nekropoli cf. L. Ples-ničar-Gec, Keramika, 40, T. 4: 16—20. 5 Primerki jajčastoovalnih loncev s prav tako značilnim izvihanim ustjem so znani, npr., s poznoantične utrjene naselbine na Rifniku, cf. L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju, Katalogi in monografije prvotnega romanskega vhoda v zahodni letnico 1692. Številne najdbe železnih temeljitejšo prenovo cerkvice, čeprav so po velikem ljubljanskem potresu. 19, Ljubljana 1981, T. 19: 56, 59, 61, 67— 70, 72 etc., oziroma na Gradcu pri Pra-pretnem, cf. S. Ciglenečki, Arheološki vestnik 26, 1976, 259 ss, T. 1: 3—8. — Za iškavarski primerek lonca z znamenjem na dnu v obliki kroga z vrisanimi, iz sredine potegnjenimi žarki (T. 1: 23) imamo daljno vzporednico prav tako na rif-niški naselbini (krog z vrisanim grškim križem), zato je možna dotacija v čas barbarizirane antike, čeprav se je takšno zaznamovanje posod uveljavljalo tudi kasneje, cf. L. Bolta, o. c., 17, 28, T. 27: 9. 8 V strokovni literaturi so označeni tudi kot vaze, cf. L. Plesničar-Gec, Keramika, 43 ss. 7 Cf. o. c., T. 5: 15—16. 8 O emonskih dvoročajnih skodelah cf. o. c., 52 ss. Za vzporednico iškavarski najdbi cf. ead. Grobišče, T. 181: 14; emonska različica ima poleg širšega premera — v nasprotju z iškavarsko dvoro-čajno skodelo — še poševno navzven prisekano, pasasto odebljeno, razčlenjeno ustje. 9 Cf. S. Petru, o. c., T. 109: 40. Skodela ima v primerjavi z iškavarsko precej večja trakasta ročaja. 10 Cf. L. Plesničar-Gec, Keramika, 47 ss, T. 6: 23. " O. c., T. 6: 28. 12 Cf. ead., Grobišče, T. 16: 11. Ead., Keramika, 54 ss, T. 7: 32. 13 Cf. ead., Grobišče, T. 16: 11. Ead., Keramika, 52 s, T. 7: 1. 14 Cf. S. Petru, o. c., 85, T. 66: 19. 15 Cf. T. Knez, Razprave 1. razreda SAZU 6, 1969, 134, T. 20: 5. 16 Cf. D. Vuga, v: Arheološka zaščitna izkopavanja na Ljubljanskem Barju v letu 1979 1, 1980, 22, 25, 27, T. 1: 11. 17 Cf. T. Knez, o. c., 109 ss, Sl. 1, T. 1. 18 Cf. L Plesničar-Gec, Grobišče, 47 s, T. 60: 1. 19 Z. Vana, J. Kabät, Libušin, Pa-màtky archeologické 62, 1971, 264. 20 V. Tovornik, Die frühmittelalterlichen Gräberfelder von Gusen und Auhof bei Perg in Oberösterreich. Teil I: Gusen, Archaeologia Austriaca 69, 1985, T. 36: 12; 31: 3. 21 A. Pleterski, Gradišče pri Goleku — protiturška utrdba s konca 15. stoletja, Zgodovinski časopis 34, 1980, 294 s. 22 S. Ciglenečki, Arheološko sondiranje utrjene srednjeveške naselbine Figo-žar nad Lembergom pri Šmarju, Zgodovinski časopis 34, 1980, 410, št. 4, 8, 25, 37—39, 41. DIE RÖMISCHEN GRÄBER BEI DER KIRCHE DES SV. MIHAEL IN IŠKA VAS Zusammenfassung Die zwei Autoren berichten über die Versuchsgrabung bei der Kirche des Sv. Mihael in Iška vas südlich von Ljubljana. Einleitend stellen sie die Geschichte der Erforschung der antiken Periode in der Mikroregion lg vor, zu welcher der Fundort gehört, und legen das Besiedlunsbild in der Antike vor (Abb. 1). Es folgt die Beschreibung der Versuchsgräben (Abb. 2—9), der einzelnen antiken Gräber (Abb. 7—9) und der Katalog der Gegenstände (Taf. 1—3). Die Funde gehören unterschiedlichen archäologischen Zeitaltern an. In die Vorgeschichte gehört das Fragment eines Topfbodens (Taf. 1: 25) höchstwahrscheinlich aus der Bronzezeit. Drei Brandgräber kommen aus der Antike. Die Gräber 1 und 3 sind einfache Gruben, während Grab 2 aus Steinplatten zusammengesetzt ist. Grab 1 stammt höchstwahrscheinlich aus dem Ende des 1. Jh., vielleicht noch aus der ei'sten Hälfte des 2. Jahrhunderts. Grab 2 kann an den Beginn des 4. Jh. gesetzt werden. Grab 3 ist vielleicht aus dem Ende des 1. bis zur Mitte des 2: Jh., es kann aber auch erst im 3. Jh. entstanden sein. — Alle drei Gräber waren stark zerstört, in der sie bedeckenden umgegrabenen Schicht befanden sich Funde aus der Vorgeschichte bis zum Mittelalter. Die Beigaben aus den einzelnen Gräbern waren deshalb durcheinandergeworfen und weit herum zerstreut. So wurde über Grab 1 der Teil eines Topfes aus Grab 2 gefunden (Taf. 3: 5). Die Topfmündung (Taf. 1: 10), die über dem Grab 3 entdeckt wurde, stimmt ihrer Faktur nach mit dem Topf aus dem Grab 2 überein (Taf. 3: 4). Der Unterteil des Töpfchens aus dem Grab 2 (Taf. 3: 8) stimmt nach Form und Größe mit der Mündung aus dem Grab 1 überein (Taf. 2: 5). Die Töpfchenmündung aus dem Grab 3 (Taf. 2: 8) stimmt nach Form und Größe völlig mit dem im Südteil der Sonde 1 gefundenen Fragment überein. In der durcheinandergemischten Schicht über den antiken Gräbern lagen acuh Fragmente menschlicher Knochen, wodurch die Volksüberlieferung über ein Skelettgräberfeld an der Kirche bestätigt wurde. Am unteren Rand dieser Schicht über dem Grab 1 kam eine Öllampe aus dem 4. Jh. zutage (Taf. 2: 6). Gehört sie zum spätantiken Skelettgräberfeld? Dieselbe Schicht enthielt auch einige Fragmente altslawischer Keramik (Taf. 1: 3, 18) aus dem 8.—9. Jahrhundert. — Ferner wurden mehrere Fragmente mittelalterlicher Keramik aus dem 12.—13. Jh. (Taf. 1: 11) und vor allem aus der zweiten Hälfte des 15. Jh. geborgen (Taf. 1: 1, 2, 5, 13, 14), die vermutlich mit den einzelnen Bauphasen des Kirchleins des Sv. Mihael in Zusammenhang stehen. Dieses steht mit seinen Fundamenten auf der oben erwähnten durcheinandergeworfenen Schicht, ist also jünger davon. Die ihrer Grundlage nach romanische Kirche ist aus der Zeit vor dem 14. Jh., als sie 1352 in Schriftquellen erstmals erwähnt wird. Bei der Errichtung der Kirche wurden als Baumaterial mehrere antike Grabmäler oder ihre Teile aus dem 1. oder 2. Jh. verwendet. Die Existenz des antiken Gräberfeldes deutet die sehr wahrscheinliche Erklärung an, daß sie an Ort und Stelle gefunden wurden, also demselben Gräberfeld angehören. T. 1: Sv. Mihael v Iški vasi: najdbe iz sond 1 (1—8) in 2 (9—28). 7, 8, 28 železo, 27 železo z bronom, 25 steklo, ostalo lončenina (žgana glina). T. 2: Sv. Mihael v Iški vasi: najdbe iz grobov 1 (1—6) in 3 (7—9). Vse lončenina (žgana glina). T. 3: Sv. Mihael v Iški vasi: najdbe iz groba 2. 12 železo, drugo lončenina (žgana glina). Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 161—192 VECCHI E NUOVI RINVENIMENTI DI TEGOLE CON BOLLO DI FABBRICA IN ISTRIA fi — ISTRIA MERIDIONALE! ROBERT MATIJASiC Arheološki muzej Istre, Mate Balote 3, YU-52000 Pula Questo contributo alla conoscenza dei bolli su tegole rinvenuti in Istria coincide con l’interesse che da qualche tempo sta crescendo sempre più tra gli studiosi, archeologi e storici dell’antichità nelle nostre regioni, nell’Alto Adriatico.1 Questo dovrebbe essere il primo nella serie di cataloghi di bolli su tegole delT-Istria. L’inventario dei bolli su tegole sarà presentato suddiviso per regioni: Istria meridionale, Istria settentrionale, Istria orientale e Liburnia, quale primo passo nella cataloghizzazione dei bolli dell’Adriatico orientale. Questa prima parte comprende il meridione della penisola istriana. Le località prese in considerazione sono Brioni, Pola, Nesazio, Barbariga, Betica, Valbandon, e varie località con singoli esemplari di bolli. Oggi esiste una bibliografia discretamente consistente sui problemi dei bolli su tegole dellTstria2 e dintorni,3 che solleva un’intera serie di problemi ancora aperti: inanzitutto la ragione stesa della bollatura delle tegole,4 l’organizzazione della produzione,5 l’organizzazione del mercato, la vasta diffusione di alcuni tipi di bolli su tutte le sponde adriatiche,6 ecc. Rimandando ai lavori pubblicati citati nelle note, non ci resta che dare alcune spiegazioni concernenti il catalogo che segue, e che rappresenta la parte più importante di questo contributo. Il catalogo, che comprende 162 bolli provenienti dalle località sopra elencate, contiene essenzialmente due tipi di bolli: quelli rinvenuti recentemente, per i quali esiste una documentazione concernente i dettagli rilevanti, e quelli rinvenuti e pubblicati prima del 1945. Si tratta, per quanto concerne quest’ultimo gruppo, di tegole rinvenute durante gli scavi di A. Gnirs a Brioni, Pola, Valbandon ecc, del Puschi a Nesazio ecc.7 Non sempre, purtroppo, disponiamo di tutti quei dati che ci sarebbero necessari. L’altra meta, dei 162 dirca, proviene da scavi recenti e rinvenimenti casuali: in primo luogo dal cosidetto Castrum di Brioni,8 dall’Anfiteatro di Pola,9 dal Campidoglio di Nesazio,10 dall’abbazia di S. Andrea di Betica presso Barbariga.11 ecc. Il catalogo contiene tutti i dati necessari: il testo e la descrizione del bollo, il numero d’inventario (del Museo arceologico dellTstria di Pola: la lettera »A« denota il numero dell’inventario della sezione Antichità classiche, la lettera »S« quello della sezione Medievale; »BA« è la sigla del inventario del materiale proveniente da Brioni). Seguono poi le dimensioni della tegola, le dimensioni del bollo a l’altezza delle lettere (quando il bollo è entro cartiglio). Concludono questa descrizione la località di rinvenimento e i dati bibliografici, se questi esistono, cioè se il bollo è stato pubblicato. 11 11 Arheološki vestnik 161 Fig. 1 : Elenco delle localià Sl. 1: Popis lokaliteta 1. Brioni (Brijuni), 1—37. 2. Pola (Pula), 38—67. 3. Nesazio (Nezakcij), 68—107. 4. Betica (Betika), 108—117. 5. Barbariga (Barbariga), 118—142. 6. Valbandon (Valbandon), 153—151. 7. Fasana (Fažana) 152—153. 8. Porto Cuvi, Lisignano (Kuje, Ližnjan), 155 i 161. 9. Porto Vestro (Vistar), 158. 10. Samagher, Stignano (Samager, Stinjan), 154. 11. Bosco Regalie, Siana, Pola (Sijana, Pula), 156. 12. S. Macario, Dignano (S. Mohor, Vodnjan), 162. 13. Peruški, 159—160. 14. Carnizza (Krnica), 157. Va detto, a questo punto, che alcuni gruppi di rinvenimenti recenti non sono qui pubblicati. Si tratta di alcuni bolli su tegole rinvenute nelle construzioni di tombe tardoantiche della necropoli di Burle presso Medolino,12 e un gruppo di bolli dal cosidetto Castrum di Brioni, bolli che non sono per ora accessibili. Catalogo13 Brioni 1 1. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio: LAEC...; dim. 12,5 X 16 X 3 cm, bollo 7 X 3,3 cm, AE in nesso, n. inv. A 6310; Brioni, Val Catena, GNIRS 1904 b, 144, GNIRS 1910 a, 85, fig. 8. 2. Frammento di tegola di colore rosastro, con parte di bollo entro cartiglio rettangolare, mancante a destra:.. .VLLONI, mancano le parti inferiori delle lettere VL, senza nessi; dim. 11,5 X 15 X 2,8 cm, bollo 6 X 2,2 cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. A 15961; Brioni, Val Catena, GNIRS 1908 b, 178, fig. e. 3. Frammento di tegola di colore giallo-rosso, con parte di bollo entro cartiglio: AFAES ..., manca la parte sinistra, lettere sottili a rilievo; dim. 29 X 28 X 2,9 cm, bollo 9,2 X 3,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 8392; Brioni, Val Catena, WEISSHÄUPL 1899, 82. 4. Frammento di tegola di colore rosso-giallo, con la parte centrale del bollo: ...ESON...; dim. 12,3 X 12 X 3,3 cm, bollo 7,3 X 3,5 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 8606; Brioni, Val Catena, GNIRS 1903 b, 177, fig. g. 5. Frammento di tegola di colore rosastro con bollo entro cartiglio, danneggiata la parte anteriore: A AESONI. AF, nessi AE e AF, punteggiatura triangolare; dim. 19,2X17,8X3,7 cm, bollo 14,5 X 3,3 cm, alt. lett. 2,4 cm, n. inv. BA 4139; Brioni, Castrum, inedito. 6. Frammento di tegola con parte di bollo ... AESONAF entro cartiglio, danneggiato nella parte inferiore, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 24 X 12 X 2,9 cm, bollo lung 13 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 2952; Brioni, Castrum, inedito. 7. Frammento di tegola con bollo entro cartiglio, conservata soltanto la parte superiore di tre lettere: .. . ESO ...; dim. 15 X 12 X 2,9 cm, bollo lung. 7 cm, alt. lett. 2.5 cm, n. inv. BA 1719; Brioni, Castrum, inedito. 8. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio, conservata soltanto la parte superiore di tre lettere... ESO ...; dim 10,5 X 10 X 3 cm, bollo lung. 10,3 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 1900; Brioni, Castrum, inedito. 9. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio, mancante la parte anteriore: ... SONIAF, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 12 X 11,5 X 3,3 cm, bollo 9,7 X 3,5 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 1899; Brioni, Castrum, inedito. 10. Frammento di tegola con la parte inferiore destra del bollo .. . NI. AF, punteggiatura triangolare, nesso AF, manca la parte superiore del cartiglio; dim. 9 X 8.5 X 3 cm, bollo lungh. 5,5 cm, alt. lett. 2,7 cm. n. inv. BA 1897; Brioni, Castrum, inedito. 11. Frammento di tegola con la parte finale del bollo ...I AF entro cartiglio, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 12,5 X 10,2 X 3 cm, bollo 2,8 X 3,6 cm, alt. lett. 3 cm, n. inv. BA 4129; Brioni, Castrum, inedito. 12. Frammento di tegola con la parte inferiore del bollo ... SONIAF, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 14,8 X 12,5 X 3,6 cm, bollo lungh. 10,4 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 1905; Brioni, Castrum, inedito. 13. Frammento di tegola con bollo entro cartiglio: .. . SONI. AF, nesso AF, punteggiatura triangolare, lettere relativamente grosse; manca l’orlo superiore del cartiglio; dim. 12,5 X 12,8 X 2,5 cm, bollo 9 X 3,5 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 4134; Brioni, Castrum, inedito. 14. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio: PANSA..., sora di esso entro cartiglio, frammentato, un tridente in rilievo; senza nessi e punteggiatura; dim. 9,9 X 12,5 X 2,5 cm, bollo 7,1 X 2,3 cm, alt. lett. 1,8 cm, cartiglio superiore alt. 3,3 cm, n. inv. B A 4133 ; Brioni, Castrum, inedito. 15. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio: PANSAE. VI. .., mancante la parte finale del bollo; nesso AE, punteggiatura triangolare; dim. 10,2 X 13,8 X X 2,7 cm, bollo 9 X 2,1 cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. BA 1896; Brioni, Castrum, inedito. 16. Frammento di tegola con la parte iniziale del bollo entro cartiglio: PANS..., dim. 10,3 X 18,6 X 2,6cm, bollo 5,3 X 2,2cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. B A 1894; Brioni, Castrum, inedito. 17. Frammento di tegola con parte anteriore di bollo: PANS... senza punteggiatura e nessi; dim. 7,3 X 7 X 2,9 cm, bollo 7,2 X 2,2 cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. BA 1678; Brioni, Castrum, inedito. 18. Frammento di tegola con parte di bollo PAN ..., consunta dal mare, senza nessi, lettere svasate; dim. 14 X 13 X 3 cm, bollo 5,3 X 3,2 cm, alt. lett. 2,5 cm, n. inv. BA2195; Brioni, Castrum, inedito. 19. Frammento di tegola con parte di bollo PANSAEVIB ..., con nesso AE, ed un piccolo cartiglio sopra il bollo con il rilievo di una corona d’alloro; dim. 15 X X 16,7 X 3,2 cm, bollo 9 X 2,2 cm, alt. lett. 1,7 cm, cartiglio con corona 2,3 X 3,5 cm, n. inv. BA 2125; Brioni, Castrum, inedito. 20. Frammento di tegola di colore rosso con una parte del bollo ...LAEC; nesso AE e punteggiatura rotonda nella cavità della lettera C. Lettere alte e ben distinte, entro cartiglio; dim. 19,7 X 10,2 X 3,2 cm, bollo 6,3 X 3,1 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. BA 4140; Brioni, Castrum, inedito. 21. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo ... LAEC, nesso AE e punteggiatura rotonda nella cavità della lettera C, lettera alte e ben distinte, entro cartiglio; dim. 12 X 20,5 X 3,1 cm, bollo 6,7 X 3,4 cm, alt. lett. 2,6 cm. n. inv. BA 3357; Brioni, Castrum, inedito. 22. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio: LAE..., nesso AE, manca la parte finale; dim. 19 X 13 X 3,4 cm, bollo 5,3 X 3,2 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. BA 4136; Brioni, Castrum, inedito. 23. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio, la parte finale è consunta: LAE ..., nesso AE; dim. 17 X 11,4 X 3,2 cm, bollo 6 X 3,1 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. BA 4137; Brioni, Castrum, inedito. 24. Frammento di tegola con la parte finale del bollo entro cartiglio ... AEC, nesso AE e punto rotondo nella cavità della lettera C; dim. 12,5 X 6 X 2,9 cm, bollo 5,3 X 3,1 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. BA 1679; Brioni, Castrum, inedito. 25. Frammento di tegola di colore giallo con bollo semicircolare a lettere impresse, parzialmente danneggiate: C. LAEC AN. P. F., nesso AE, punteggiatura rotonda in tre posizioni, tra gli elementi onomastici del bollo; dim. 16 X 10,2 X 3 cm, bollo 8,7 X X 4,3 cm, alt. lett. 1,4 cm, n. inv. BA 4132; Brioni, Castrum, inedito. 26. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio: QGNIC..., lettere in rilievo, consunte, senza nessi e punteggiatura; dim. 10 X 11,1 X X 2,8 cm, bollo 7,8 X 2,9 cm, alt. lett. 2,2 cm, n. inv. BA 1903; Brioni, Castrum, inedito. 27. Frammento di tegola di colore rosso-giallo con parte di bollo entro cartiglio, danneggiata la parte superiore: conservati soltanto i due primi elementi di sinistra, una corona stilizzata e la lettera M: o M...; dim. 9 X 7 X 3 cm, bollo lungh. 6,2 cm, alt. lett. 1,5 cm, n. inv. B A 1901; Brioni, Castrum, inedito. 28. Frammento di tegola con parte di bollo danneggiato entro cartiglio: ... VLLO ..., manca la parte superiore delle lettere; dim. 10 X 11,5 X 2,7 cm, bollo lungh. 4,5 cm, alt. lett. 1,4 cm, n. inv. B A 1895; Brioni, Castrum, inedito. 29. Frammento di tegola con parte di bollo entro cartiglio: ...ONI; dim. 13,9 X X 13,1 X 2,3 cm, bollo 3,8 X 2,1 cm, alt. lett. 1,6 cm, n. inv. BA4128; Brioni, Castrum, inedito. 30. Frammento di tegola di colore rosso-girigio con parte di bollo entro cartiglio: ... CEIONI MAXI, nesso MA, la lettera X è più piccola delle altre e sulla linea superiore delle lettere, manca la parte anteriore del bollo; dim. 16,7 X 16,7 X 3 cm, bollo 12,5 X 3,4 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. BA4130; Brioni, Castrum, inedito. 31. Frammento di tegola di colore giallo, con la parte finale del bollo ... OSI a lettere impresse, senza cartiglio; dim. 16,4 X 21,5 X 3,3 cm, bollo 4,2 X 1,9 cm, n. inv. BA 1901; Brioni, Castrum, inedito. 32. Frammento di tegola di colore giallo con bollo LPETRAVIT, a lettere impresse, sènza punteggiatura, nesso finale AVIT; dim. 20 X 19 X 3 cm, bollo 8,5 X 1,8 cm, n. inv. B A 2426; Brioni, Castrum, inedito. 33. Frammento di tegola di colore giallo-rosso con una parte del bollo a lettere impresse QCLODIAMB ..., nesso DI e AM, della B è conservata soltanto l’asta verticale, senza punteggiatura; dim. 18,5 X 16 X 2,8 cm, bollo 11,5X2,2 cm, n. inv. BA 9447 ; Brioni, Castrum, inedito. 34. Frammento di tegola di colore giallo con la parte del bollo a lettere impresse . .. ROSI, nesso SI; dim. 15,6 X 12,5 X 2,9 cm, bollo 4,7 X 2,4 cm, n. inv. BA 4131; Brioni, Castrum, inedito. 35. Frammento di tegola di colore giallo con la parte del bollo a lettere impresse .. . CLODIAM ..., si intravvede la parte inferiore della lettera iniziale Q, nesso DI e AM ; dim. 10 X 12,9 X 2,7 cm, bollo 8,5 X 2,6 cm, n. inv. BA 1904; Brioni. Castrum, inedito. 36. Frammento di tegola di colore rosso-giallo con parte del bollo a, lettere impresse: QCLO..., manca la parte anteriore della prima lettera Q senza nessi e pun- teggiatura; dim. 9,3 X 6,1 X 3,7 cm, bollo 6,5 X 2,4 cm, n. inv. BA 4135; Brioni, Castrum, inedito. 37. Frammento di tegola di colore giallo con una parte del bollo a lettere incise C. IVLI AFRI..., la prima lettera C e danneggiata a sinistra, punteggiatura triangolare fra gli elementi onomastici, nessi VL, AF, RI ; dim. 9,4 X 9,8 X 2 cm, bollo 7,4 X 1,9 cm, n. inv. BA 1893; Brioni, Castrum, inedito. Pola 38. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere in rilievo entro cartiglio: C. FLAVI, punto rotondo dopo la C; dim. 32 X 20 X 3,3 cm, bollo 6,8 X 2,1 cm, alt. lett. 1,5 cm, n. inv. A 10642; Pola, villa suburbana in via Titograd, 1965, inedito. 39. Frammento di tegola di colore rosastro con bollo entro cartiglio CRISPINIL-LAE, lettere a rilievo, nessi RI, PI, NI, AE; dim. 52 X 38 X 3,6 cm, bollo 10,5 X 2,5 cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. A 8665; Pola, via JNA (ex via Arena), inedito. 40. Frammento di tegola di colore giallo-ocra con parte di bollo con lettere incise: . . . RVFI; dim. 20 X 14 X 3,8 cm, bollo 3,5 X 2,2 cm, n. inv. A 10643; Pola, teatro del Campidoglio, inedito. 41. Frammento di tegola di colore rosso scuro, con parte del bollo entro cartiglio con lettere a rilievo: . .. NSIAN...; dim. 10,5 X 18,6 X 2,6 cm, bollo 9,4 X 3,2 cm, alt. lett. 2,5 cm, n. inv. A 10630; Pola, Mausoleo, inedito. 42. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incise: QCLODI..., nesso DI, senza punteggiatura; dim. 19,5 X 18 X 4,1 cm, bollo 8,3 X 2,4 cm, n. inv. A 10629; Pola, Mausoleo, inedito. 43. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo entro cartiglio: A. FAESONI. A ..., lettere a rilievo, punteggiatura triangolare, nesso AE, manca l’ultimo elemento; dim. 18 X 20 X 4,1 cm, bollo 14,2 X 3,5 cm, alt. lett. 2,4 cm, n. inv. A 10649; Pola, via M. Gupca (ex via Castropola), inedito. 44. Frammento di tegola di colore rosso con la parte finale del bollo entro cartiglio, con lettere a rilievo: ... NA, in nesso capovolto, si intravvede l’asta verticale di una lettera precedente al nesso NA; dim. 12'X 19,5 X 2,5 cm, bollo 4 X 2,6 cm, alt. lett. 1,9 cm, n. inv. A 10626; Pola, via Carducci (ora via M. Balote), rinvenimento anteriore al 1947, inedito. 45. Frammento di tegola di colore rosso chiaro con parte di bollo danneggiato entro cartiglio: AFAESO ..., manca l’orlo a sinistra del cartiglio, senza nessi e punteggiatura, lettere alte e sottili; dim. 15,4 X 14,2 X 2,5 cm, bollo 12,2 X 3,3 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 10333; Valmade, Pola, villa rustica, 1981, inedito. 46. Frammento di tegola di colore rosso con bollo danneggiato entro cartiglio, lettere a rilievo: PANSIANA, senza nessi. Il bolo è soltanto leggermente impresso e manca la parte superiore del cartiglio; dim. 35 X 47 X 2,5 cm, bollo 15,6 X 2,7 cm, alt. lett. 1,9 cm, n. inv. A 10652; Pola, Anfiteatro, 1985, inedito. 47. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: PANSIANA, con il simbolo del lituus dopo la lettera A finale, sempre entro il medesimo cartiglio, leggermente impresso e danneggiato, specialmente nella parte iniziale; dim. 56 X 46 X 2,5 cm, bollo 13,7 X 2,7 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 10650; Pola, Anfiteatro, 1985, inedito. 48. Tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo TROSI, TR in nesso, danneggiata la parte inferiore destra del cartiglio; dim. 58 X 40 X 3,3 cm, bollo 4,8 X 1,4 cm, alt. lett. 1,6 cm, n. inv. A 10652; Pola, Anfiteatro, inedito. 49. Frammento di embrice leggermente convesso, di colore giallo, con il bollo leggermente impresso e danneggiato, entro cartiglio del quale non si vede la linea inferiore, testo sinistrorso: LBARBILLEVP, senza nessi e punteggiatura; dim. 19 X X 13,5 X 2,5 cm, bollo 7,8 X 1,6 cm, alt. lett. 1,2 cm, n. inv. A 10628; Pola, Anfiteatro, maggio, 1938, inedito. 50. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio: NER CLAVDI P..., nessi NER, LA e VDI, punteggiatura tra NER e CLAVDI nella forma di una piantina stilizzata; dim. 22,4 X 16 X 2,4 cm, bollo 10,7 X 3,4 cm, alt. lett. 2— 2,3 cm, n. inv. A 10653; Pola, Anfiteatro, 1985, inedito. 51. Frammento di tegola di colore rosso chiaro con parte di bollo entro cartiglio, lettere a rilievo, alte e sottili: ... AEC; dim. 13,5 X 13,5 X 3 cm, bollo 6X3 cm, alt. lett. 2.4 cm, n. inv. A 8307; Pola Anfiteatro, GNIRS 1910 a, 85, fig. 8. 52. Frammento di tegola di colore rosso, con bollo entro cartiglio, leggermente converso, lettere alte e marcate, lezione estremamente difficile TPRKI. SEIFRN, due piccoli punti triangolari, le lettere sono in parte danneggiate il che contribuisce alla difficoltà di lettura; dim. 14 X 11 X 3,4 cm, bollo 5,8 X 1,5 cm, alt. lett. 1,0 cm, n. inv. A 10644; Pola, via M. Gupca (ex via Castropola), GNIRS 1911 a, 30, fig. 29. 53. Frammento di tegola di colore giallo, con parte di bolo inciso, .. . ETRAVIT ..., nesso AVIT, senza punteggiatura; dim. 6,5 X 16,2 X 3 cm, bollo 6 X 1,8 cm, n. inv. A 6094; Pola, via M. Gupca (ex via Castropola), GNIRS 1911 a, 30, fig. 29. 54. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise: LPETRAVIT, nesso AVIT, senza punteggiature; dim. 16 X 17,5 X 3 cm, bollo 8,5 X 1,6 cm, n. inv. A 8364; Pola, Porta Ercole, GNIRS 1910 c, 194. 55. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo a lettere incise: .. . IB.RVFI, nessi IB, VF, punteggiatura triangolare allungata; dim. 17 X 13,5 X 4 cm, bollo 6,2 X 1,9 cm, n. inv. A 6206; Pola, via M. Gupca (ex via Castropola), GNIRS 1911 a, 30. 56. Frammento di tegola di colore giallo con la parte finale del bollo a lettere incise in due righe: ... I /... TIS; dim. 21 X 8,5 X 3,6 cm, bollo 2,2 X 3,1 cm, alt. lett. 1.4 cm, n. inv. A 8438; Pola, via M. Gupca (ex via Castropola), GNIRS 1912 a, 31. 57. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo entro cartiglio, lettere a rilievo, manca la parte iniziale: ... BARB ILLEV; dim. 13,5 X 16 X 3 cm, bollo 8.5 X 2 cm, alt. lett. 1,4 cm, n. inv. A 6244; Pola, Porta Ercole, GNIRS 1910 c, 194. 58. Frammento di tegola di colore giallo con la parte iniziale del bollo a lettere incise: L.ATI..., nesso AT, punteggiatura quadrangolare dopo la L; dim. 10 X 9 X X 3,5 cm, bollo 4,3 X 2,1 cm, n. inv. A 6074; GNIRS 1911 b, 186, fig. 108. 59. Frammento di tegola con la parte centrale del bollo a lettere incavate: ... CHRESIMI..., nessi CHR, SI, MI; dim. 7 X 11 X 2,5 cm, bollo 6,8 X 2 cm, n. inv. A 6060; Pola, Monte Zaro, GNIRS 1908 a, 154, fig. 2. 60. Frammento di tegola con una parte del bollo a lettere incavate : ... FRICANI, nesso ANI e possibile RI, dove l’asta verticale della I sopra la R non è conservata; dim. 3 X 14 X 2,6 cm, bollo 6X2 cm, n. inv. A 8404; Pola, Porta Ercole, GNIRS 1910 c, 194. 61. Tegola di colore giallo-grigio, malamente cotta, con bollo DONATIANI entro cartiglio nella parte inferiore; tutta la superficie superiore scanalata verticalmente con linee ondulate; le lettere sono leggermente impresse, d’aspetto rustico, con le aste discendenti delle due lettere N rovesciate; dim. 45 X 44 X 3,6 cm, bollo 12,7 X 3 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. A 10647; Pola, S. Giovanni in Prà Grande, GNIRS 1910 b, 104. 62. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio a lettere in rilievo: AF AESONI. AF; punto rotondo, il nesso delle lettere AF finali e danneggiato, ma sicuro; dim, 21 X 13 X 3 cm, bollo 18 X 3,5 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 6202; Pola, Teatro del Campidoglio, GNIRS 1912, 263. 63. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio a lettere in rilievo: AF AESONI AF, senza punteggiatura visibile, nesso AF, la lettera I è danneggiata; dim. 43 X 30,5 X 3,4 cm, bollo 18 X 3,5 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 8481; Pola, mura cittadine tra Porta Gemina e Via Kandier (via I. G. Kovačič), WEISSHÄUPL 1898, 99. 64. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: ... FAESONIAF, manca la lettera A iniziale, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 22 X 31 X 3 cm, bollo 16,2 X 3,4 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 6197; Pola, mura cittadine tra Porta Gemina e Via Kandier (via I. G. Kovačič), WEISSHÄUPL 1898, 99. 65. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: AF AESONI AF, senza punteggiatura, nesso AF; dim. 48 X 38,5 X 3,2 cm, bollo 17,8 X 3,3 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 8506; Pola, Valle Lunga, GNIRS 1907, 51. 66. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio, lettere a rilievo: MODLA..., senza nessi e punteggiatura; dim. 14 X 11 X 3,5 cm, bollo 7,3 X 2,4 cm, alt. lett. 1,4—1,6 cm, n. inv. A 6225; Pola, Valle Lunga, GNIRS 1907, 51. 67. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: SOLON...; dim. 20,5 X 14,5 X 3,5 cm, bollo 11 X 13,2 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. A 8640; Pola, via Castropola (M. Gupca), GNIRS 1911 a, 29, fig. 25. Nesazio 68. Frammento di tegola di colore rosastro con la parte finale del bollo ... AS, con punto triangolare tra la lettera S e il bordo del cartiglio; la parte inferiore del cartiglio è danneggiata; dim. 13,8 X 14 X 3,4 cm, bollo lungh. 5,7 cm, alt. lett. 3,6 cm, n. inv. A 8504; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 33. 69. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo SOLONATE, manca la parte finale del cartiglio; dim. 28 X 40,5 X 3,1 cm, bollo 15,6 X X 2,9 cm, alt. lett. 1,9 cm, n. inv. A 8535; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 34. 70. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo SOLONATE, alcune lettere parzialmente danneggiate; dim. 44 X 39 X 4 cm, bollo 16,5 X 2,9 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 6091; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 35. 71. Frammento di tegola di colore rosso con la parte centrale del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: ... OLONAS, dell’ultima lettera S si vede soltanto la »coda inferiore«, le lettere OL sono parzialmente danneggiate; dim. 16,5 X 23,5 X 3,0 cm, bollo lungh. 15,1 cm, alt. lett. 3,7 cm, n. inv. A 8491; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 32. 72. Frammento di tegola di colore rosso con la parte anteriore del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: SOLO ...; dim. 15 X 12 X 2,5 cm, bollo 8 X 2,3 cm, alt. lett. 2.7 cm, n. inv. A 6154; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 31. 73. Frammento di tegola di colore rosso con la parte anteriore del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: SOLON...; dim. 11 X 16 X 3,lcm, bollo 9,2 X 3cm, alt. lett. 2,4 cm, n. inv. A 8408; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 31. 74. Frammento di tegola di colore rosso con la parte finale del bollo entro cartiglio con lettere a rilievo, dannegiata la parte inferiore del cartiglio e delle lettere: ...AS; dim. 14 X 16 X 3cm, bollo 5 X 4,5cm, alt. lett. 3,8 cm, n. inv. A 8405; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 33. 75. Frammento di tegola di colore rosastro con una parte di bollo cartiglio e lettere a rilievo: SOLONA..., conservata soltanto la linea inferiore del cartiglio; dim. 21 X 16 X 2 cm, bollo lungh. 13 cm, alt. lett. 2,4 cm, n. inv. A 8370; Nesazio, STICOTTI 1902, 15. 76. Frammento di tegola di colore rosastro con parte di bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: CINNIANA.IVL.I..., nessi NI, VL, punteggiatura triangolare tra gli elementi onomastici, dell’ultima lettera conservata soltanto l’asta verticale: dim. 16 X 12,5 X 3,1 cm, bollo 14,5 X 3,3 cm, alt. lett. 2,5 cm, n. inv. A 8540; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 17. 77. Frammento di tegola di colore rosastro con parte del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: ... IVL.PRI. .., punto triangolare, nessi VL, RI; dim. 19 X 14 X 3 cm, bollo 8 X 3,4 cm, alt. lett. 3,2 cm, n. inv. A 8501; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 19. 78. Frammento di tegola con parte di bolli entro cartiglio e lettere a rilievo: ... NAIVLPRI..., senza punteggiatura visibile e con nessi VL, RI; dim. 21 X 11 X X 3 cm, bollo 11 X 3,4 cm, alt. lett. 3,2 cm, n. inv. A 6229; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 18. 79. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: ALETO ..., nesso AL; dim. 15 X 15 X 4 cm, bollo 4,4 X 2,3 cm, alt. lett. 1.7 cm, n. inv. A 6215; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 14. 80. Frammento di tegola di colore rosastro con bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: CLODIBO, senza nessi e punteggiatura, lettere alte e piuttosto sottili; dim. 16 X 16 X 2,5 cm, bollo 11 X 3,5 cm, alt. lett. 2,5 cm, n. inv. A 6232; Nesazio, STICOTTI 1902, 15. 81. Frammento di tegola di colore gialo con bollo a lettere incise: C.CO.E, manca la parte inferiore dell’ultima lettera; dim. 14,9 X 9,5 X 3 cm, bollo 4,7 X 1,6 cm, n. inv. A 8419; Nesazio, PUSCHI 1905, 20. 82. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incavate: C.CO.E., punteggiatura rotonda in due punti; dim. 11 X 6,5 X 3 cm, bollo 5,5 X 1,6 cm, n. inv. A 6264; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 21. 83. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo a lettere incavate: . . . HERMEROT., nessi HER, ME, punto rotondo dopo l’ultima lettera; dim. 10 X 14 X X 3 cm, bollo 8,7 X 1,8 cm, n. inv. A 6092; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 35. 84. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo a lettere incavate: TIB VET, nessi TIB, VE, senza punteggiatura; dim. 15 X 25,5 X 3,4 cm, bollo 6,2 X 2,4 cm, n. inv. A 8375; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 36. 85. Frammento di tegola di colore rosastro con bollo entro cartiglio con lettere in rilievo: L FVLLONI, senza nessi e punteggiatura, la lettera iniziale L è danneggiata; dim. 15 X 13 X 3 cm, bollo 8,8 X 2,2 cm, alt. lett. 1,6 cm, n. inv. A 6227; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 26. 86. Frammento di tegola di colore giallastro con bolo entro cartiglio e lettere in rilievo: L.M.L.LAV, manca la parte finale del bollo, punteggiatura rotonda, nesso AV; dim. 16 X 23 X 3 cm, bollo 7,3 X 2,4 cm, alt. lett. 1,3 cm, n. inv. A 6243; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 29. 87. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, male conservato: ... FVLL, nesso VL, senza punteggiatura; dim. 16,5 X X 11 X 3 cm, bollo 4,2 X 1,6 cm, alt. lett. 1,3 cm, n. inv. A 6261; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 28. 88. Frammento di tegola con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, C.L.FVLL, punteggiatura rotonda, nesso VL; dim. 38 X 18 X 2,9 cm, bollo 6,5 X 1,6 cm, alt. lett. 1,3 cm, n. inv. A 8448; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 27. 89. Frammento di tegola di colore giallo con una parte di bollo a lettere impresse: . . . LODIAMBR . . ., nessi DI, AM; dim. 12,5 X 12,5 X 3,5 cm, bollo 10 X 2,4 cm, n. inv. A 6275; Nesazio, PUSCHI 1905, n21. 90. Frammento di tegola di colore giallo con la parte iniziale del bollo a lettere impresse, nitide e profonde: CAR..., senza nessi e punteggiatura; dim. 17 X 9,5X X 3 cm, bollo 5,3 X 2 cm, n. inv. A 6064; Nesazio, STICOTTI 1902, 15. 91. Frammento di tegola di colore rosastro con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: LKARMINI, senza nessi e punteggiatura; dim. 15 X 19 X 3,5 cm, bollo 8,5 X X 1,8 cm, alt. lett. 1,3 cm, n. inv. A 6047; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 15. 92. Frammento di tegola di colore giallo con una parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... NIAF, nesso AF; dim. 11X14X2,8 cm, bollo 6,2 X 3,4 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. A 8569; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 24. 93. Frammento di tegola di colore giallo-grigio con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, manca la parte finale: AFAESONI..., senza punteggiatura e nessi; dim. 36 X 25,5 X 2,9 cm, bollo 16,5 X 3,4 cm, alt. ett. 2,8 cm, n. inv. A 8361; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 22. 94. Frammento di tegola di colore giallo con una parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... ONIAF, senza punteggiatura, nesso AF; dim. 24 X 15,4 X X 3,3 cm, bollo 8,3 X 3,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 8380; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 23. 95. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: TIPANSIANA, senza nessi, con punteggiatura dopo TI in forma quadrangolare allungata; dim. 27 X 18 X 4,5 cm, bollo 12,3 X 2,3 cm, alt. lett. 1,8 cm, n. inv. A 6213; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 2. 96. Frammento di tegola di colore rosso con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: NER CLAV..., nesso NER, LA, senza punteggiatura, manca la linea inferiore del cartiglio; dim. 18 X 24 X 3,1 cm, bollo lungh. 7,6 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. A 8537; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 9. 97. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: NERONIS ..., nessi NE e NI, manca la linea inferiore del cartiglio; dim. 15 X 8 X 2,5 cm, bollo lungh. 8,1 cm, alt. lett. 2,1 cm, n. inv. A 6079; Nesazio, PUSCHI 1905, n. 12. 98. Frammento di tegola di colore rosso con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: TIC..., senza nessi e punteggiatura; dim. 17 X 33 X X 2,4 cm, bollo 6,4 X 2,8 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. A 10638; Nesazio, 1984, inedito. 99. Frammento di tegola di colore rosso con la parte finale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... IANA, nesso AN, manca la linea inferiore del cartiglio; dim. 24 X 26 X 2,5 cm, alt. lett. 2,5 cm, bollo lungh. 6,8 cm, n. inv. A 10640; Nesazio, 1984, inedito. 100. Frammento di tegola di colore rosso con la parte iniziale e centrale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, senza punteggiatura: NERCLAVDPAN..nessi NE, VD, AN; dim. 19 X 13 X 3,1 cm, bollo 11,8 X 3,2 cm, alt. lett. 2,2 cm, n. inv. A 10646; Nesazio, 1984, inedito. 101. Frammento di tegola di colore rosso con la parte centrale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ...ANSIA..., ben modelate e impresse; dim. 18 X 23 X X 2,4 cm, bollo 7 X 3,2 cm, alt. lett. 2,5 cm, n. inv. A 10637; Nesazio, 1980, inedito. 102. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incise su due righe: ... INIC/ ...DENTI, nesso TI, le lettere sono sottili e piccole; dim. 24 X X 12 X 3,1 cm, alt. lett. 1,5 cm, n. inv. A 10524; Nesazio, 1981, inedito. 103. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise, leggermente impresse, DPOBLICILO, senza nessi e punteggiatura; dim. 34,2 X 23 X 2,7 cm, bollo 9,8 X 1,9 cm, n. inv. A 10635; Nesazio, 1980, inedito. 104. Frammento di tegola di colore giallo, con la parte centrale de bollo a lettere incise, alte e sottili: ... CHRES ...; dim. 6,5 X 13,2 X 3 cm, bollo 5 X 2,1 cm, n. inv. A 8605; Nesazio, PUSCHI 1905, n.? 105. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise: L.PETR AVIT, nesso AVIT, punteggiatura rotonda; dim. 27 X 14 X 3,2 cm, bollo 8,8 X 2,2 cm, n. inv. A 10636; Nesazio, 1980, inedito. 106. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo a lettere incise, parzialmente danneggiato: L PETR.A...; dim. 11,7 X 11,2 X 3 cm, bollo 7,6 X 1,6 cm, n. inv. A 10618; Nesazio, 1980, inedito. 107. Frammento di tegola di colore giallo con la parte centrale e finale del bollo a lettere incise: ... ETR.AVIT, nesso AVIT, punto triangolare; dim. 29 X 18 X 3,5 cm, bollo 6 X 1,2 cm, n. inv. A 18782; Nesazio, 1980, inedito. Betica 108. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: PANSI ANA, seguito, dopo l’ultima lettera, dal simbolo del lituus in rilievo; dim. 20 X 20 X 2,9 cm, bollo 14,9 X 2,8 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. S 5073; Betica, S. Andrea, inedito. 109. Frammento di tegola di colore rosso con una gran parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... PANSIANA, danneggiata la parte superiore delle ultime lettere del bollo; dim. 21 X 28 X 2,5 cm, bollo 12,6 X 3 cm, alt. lett. 2,2 cm, n. inv. A 5074; Betica, S. Andrea, inedito. 110. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: .. . ANSIANA, seguito dal simbolo del lituus dopo l’ultima lettera; dim 14,5 X 12 X 3,4 cm, bollo 13 X 3,8 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. S5076; Betica, S. Andrea, inedito. 111. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, PANSIAN . .., senza nessi e punteggiatura; dim. 31 X 27 X 2,3 cm, bollo 13 X 4 cm, alt. lett. 3 cm, n. inv. A 5016; Betica, S. Andrea, inedito. 112. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: CCAESA . .., nesso AE, senza punteggiatura; dim. 15 X 19 X 3,1 cm, bollo 7,4 X 3,4 cm, alt. lett. 2,1 cm, n. inv. S 5077; Betica, S. Andrea, inedito. 113. Frammento di tegola di colore rosso con piccolo bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, sottili e rustiche: CRC; dim. 20 X 20 X 3,1 cm, bollo 4,4 X 2,1 cm, alt. lett. 1.5 cm, n. inv. S 5072 ; Betica, S. Andrea, inedito. 114. Frammento di tegola di colore giallo-rosa, con bollo entro cartiglio e lettere sottili in rilievo : .. . FAESONIAF, punto rotondo prima della lettera F, senza altri nessi a parte il possibile AF finale; dim. 21 X 35 X 3,5 cm, bollo 16 X 3,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. S 5075 ; Betica, S. Andrea, inedito. 115. Frammento di tegola di colore giallo-rosa, con bollo entro cartiglio e lettere sottili in rilievo: . .. AFAE ..., senza punteggiatura; dim. 7 X 16 X 3,1 cm, bollo 6 X 3.5 cm, alt. lett 2,7 cm, n. inv. S 5078; Betica, S. Andrea, inedito. 116. Frammento di tegola di colore rosso con bollo dentro cartiglio e lettere in rilievo: LFVLLONI, danneggiata la parte superiore delie lettere VLLO; dim. 11 X 16 X 2,8 cm, bollo 8 X 2 cm, alt. lett. 1,5 cm, n. inv. S5042; Betica, S. Andrea, inedito. 117. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere impresse: P. V. TE::, nesso TE o ET, punteggiatura triangolare tra P, V, TE, mentre l’ultimo gruppo di lettere è seguito da tre punti triangolari disposti originariamente con un quarto punto in forma di quadrato; dim. 17 X 19 X 3 cm, bollo 8,5 X 2,2 cm, n. inv. S5007; Betica, S. Andrea, inedito. Barbariga 118. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo a lettere impresse: . . . CLO . .., conservata anche parte della lettera precedente (Q) ; dim. 5,4 X 7,2 X 3 cm, bollo 4,3 X 2,3 cm, n. inv. A 4082; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 119. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AFAESO..., senza nessi e punteggiatura; dim. 15,3 X 18,2 X 2,9 cm, bollo 12 X 3,5 cm, alt. lett. 1,8 cm, n. inv. A 4091; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 120. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AF ..., senza punteggiatura; dim. 10 X 9,3 X 3,3 cm, bollo 4,2 X 3,6 cm, alt. let. 2,8 cm, n. inv. A 4085; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 121. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AFAE..., senza nessi e punteggiatura, dim. 10,5 X 15,5 X 3 cm, bollo 7,2 X 3,6 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. A 4088; Barbariga, magazzino dell’olio inedito. 122. Frammento di tegola di colore rosa-giallo con la parte centrale del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo: ...ESONI...; dim. 11 X 15 X 3,1 cm, bollo 9,7 X 3.6 cm, alt. lett. 2,9 cm, n. inv. A 4087 ; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 123. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con la parte finale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... IAF, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 13 X 18 X 3.2 cm, bollo 3,8 X 3,6 cm, alt. lett. 3,8 cm, n. inv. A 4082; Barbariga, magazzino dell’ olio, inedito. 124. Frammento di tegola di colore giallo-rossa con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AFA..., senza nessi; dim. 3,5 X 12,8 X 2,9 cm, bollo 5 X 3,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 4086; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 125. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con parte del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo, manca la linea superiore del cartiglio: ... SONIAF, nesso AF; dim. 11 X 8 X 3,6 cm, bollo lungh. 10,1 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 4089; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 126. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... SONI.AF, nesso AF, punto rotondo immediatamente precedente il nesso; dim. 10,5 X 25 X 3,1 cm, bollo 9,8 X 3,6 cm, alt. lett. 2,0 cm, n. inv. A 4090 ; Barbariga, magazzino dell’olio, inedito. 127. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ...SONI..., senza nessi; dim. 12,5 X 16,2 X 3,3 cm, bollo 6,9 X 3.7 cm, alt. lett. 2,9 cm, n. inv. A 10614; Barbariga, rinvenimento fortuito 1972, inedito. 128. Frammento di tegola di colore giallo con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AFAE..., senza nessi; dim. 17,5X10,3 X 2,6 cm, bollo 7.3 X 3,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 10588; Barbariga, rinvenimento fortuito, 1983, inedito. 129. Frammento di tegola di colore giallo con bollo inciso: ...OSI, nesso SI; dim. 20 X 19 X 3 cm, bollo 3 X 2,5 cm, n. inv. A 10616; Barbariga, rinvenimento fortuito, 1972, inedito. 130. Frammento di tegola di colore giallo con parte di bollo inciso: ... MBROSI, nesso SI, nella M conservata soltanto la parte inferiore destra, sulla tegola sotto il bollo l’iscrizione graffita con dito in due righe: LX ... / CCX ...; dim. 18,7 X 25,6 X 2,9 cm, bollo 6,6 X 2,4 cm, n. inv. A10615; Barbariga, rinvenimento fortuito 1972, inedito. 131. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incise: . . . OSI, nesso SI; dim. 18,2 X 15 X 3 cm, bollo 3 X 2,3 cm, n. inv. A 10617; Barbariga, rinvenimento fortuito, 1972, inedito. 132. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incise: . .. ODIAM ..nessi DI e AM; dim. 11,7 X 12,4 X 3,1 cm, bollo 6,6 X 2,2 cm, n. inv. A 10589; Barbariga, rinvenimento fortuito, 1972, inedito. 133. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise: M ALBI RVFI, nessi AL, BI, VF, punteggiatura non conservata, le lettere sono sottili e danneggiate; dim. 43 X 54,5 X 2,3 cm, bollo 10,9 X 2,1 cm, n. inv. A 10621 ; Barbariga, rinvenimento fortuito, inedito. 134. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise: M.ALBI RVFI, nessi AL, BI, VF, punteggiatura triangolare tra gli elementi; dim. 37 X 27 X 3,5 cm, bollo 10,8 X 2,1 cm, n. inv. A 10622; Barbariga, rinvenimento fortuito, inedito. 135. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incise: P.V.TE, nesso TE o ET, danneggiata la parte inferiore della P, punteggiatura triangolare tra P e V, rotonda tra V e TE, seguito da un gruppo di sei punti triangolari arrotondati superiormente, disposti in due file verticali di tre simboli ciascuna; dim. 52 X 33 X 3 cm, bollo 8,6 X 2,8 cm, n. inv. A 6330; Barbariga, villa con peristilio, SCHWALB 1902, tav. 8. 136. Frammento di tegola di colore giallo con la parte iniziale del bollo entro cartiglio e lettere a rilievo, L KAR ..., senza nessi e punteggiatura; dim. 9,5 X 12,5 X 3,5 cm, bollo 5 X 1,8 cm, alt. lett. 1,9 cm, n. inv. A 8513; Barbariga, GNIRS 1906, 44. 137. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: A.FAESONI.AF, nesso finale AF, punteggiatura triangolare minuscola; dim. 25 X 14 X 3,5 cm, bollo 18 X 3,4 cm, alt. lett. 2,8 cm, n. inv. A 8428; Barbariga, GNIRS 1901, 85. 138. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere incavate: C.IVLI. AFRICANI, nessi VL, AF, RI, ANI, punteggiatura triangolare; dim. 24 X 29 X 3 cm, bollo 10,7 X 1,9 cm; Barbariga, SCHWALB 1902, tav. 8. 139. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: TIPANSIANA, seguito dal simbolo del lituus entro il cartiglio, senza nessi e punteggiatura; dim. 24 X 16 X 2,9 cm, bollo 16,8 X 3 cm, alt. lett. 2,3 cm, n. inv. A 8516; Barbariga, SCHWALB 1902, tav. 9. 140. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: PANS..., senza nessi; dim. 12,5 X 10 X 2,5 cm, bollo 6 X 2,6 cm, alt. lett. 1,8 cm, n. inv. A 6093; Barbariga, SCHWALB 1902, tav. 9. 141. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incavate: ...CLO...; dim. 17 X 23 X 3,5 cm, bollo 6,5 X 2,3 cm, n. inv. A 6175; Barbariga, SCHWALB 1902, tav. 9. 142. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incavate, manca la parte iniziale: ... CLODIAMBROSI, nessi DI, AM, SI; dim. 26,5 X 24 X 3 cm, n. inv. A 6285; Barbariga, SCHWALB 1902, tav. 9. Valbandon 143. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, bene impresse: ... CEIONI.. .; dim. 12,5 X 7 X 3 cm, bollo 6,2 X 3,3 cm, alt. lett. 2,4 cm, n. inv. A 6133; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 182, fig. 101. 144. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... ONI.MAXI, nesso MA, la X è molto più piccola delle altre lettere, punto quadrato; dim. 12 X 21 X 2,7 cm, bollo 9 X 3,3 cm, alt. lett. 2,3 cm, n. inv. A 10645; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 182, fig. 101. 145. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, ALETIROMANI, nessi AL, MA, NI, senza punteggiatura, manca la linea sinistra del cartiglio; dim. 23 X 23 X 3 cm, bollo 10 X 2,4 cm, alt. lett. 1,6 cm, n. inv. A 8486; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 183. 146. Frammento di tegola di colore rosso-giallo, con parte del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: ... NIAF, nesso AF, senza punteggiatura; dim. 9 X 8 X 3 cm; bollo 5 X 3,5 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 6108; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1904 a, 22. . 147. Frammento di tegola di colore giallo-rosa, entro cartiglio con lettere in rilievo, ...ON..., manca la parte superiore del cartiglio; dim. 24 X 9 X 3,2 cm, bollo lungh. 5,2cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. A 8018; Valbanđon, villa rustica, GNIRS 1904 a, 22. 148. Frammento di tegola di colore giallo-rosa, entro cartiglio con lettere in rilievo, danneggiato: AFAE ..., senza nessi e punteggiatura; dim. 30 X 17 X 3 cm, bollo 7,3 X 3,7 cm, alt. lett. 2,6 cm, n. inv. A 6329; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1904 a, 22. 149. Frammento di tegola di colore rosso con parte di bollo entro cartiglio e lettere in rilievo, manca la parte inferiore del bollo con la linea del cartiglio, le lettere sono sinistrorse: M.VEIENI.. ., nessi VE, IE, punto rettangolare allungato dopo la M; dim. 15,9 X 9,5 X 3 cm, bollo lungh. 10 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. A 6233; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 181, fig. 100. 150. Frammento di tegola di colore giallo con bollo a lettere e cartiglio impressi: T.R.DIAD, nesso AD, punti triangolari tra gli elementi; dim. 11 X 18 X 3,5 cm, bollo 6 X 2,2 cm, alt. lett. 1,5 cm, n. inv. A 6062; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 182, fig. 102. 151. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio impresso con lettere in rilievo: TROSI, senza nessi; dim. 19,5 X 16,5 X 3,5 cm, bollo 7,3 X 2 cm, alt. lett. 1,4 cm, n. inv. A 6247; Valbandon, villa rustica, GNIRS 1911 b, 183. Fasana 152. Frammento di tegola di colore giallo-rosa con una parte del bollo a lettere incavate, danneggiato nella parte inferiore: EVVARISTI, tutte le lettere sono collegate da una linea, pure questa incavata, nella parte superiore; dim. 20,5 X 20,5 X 2,8 cm, bollo 10,6 X 2,2 cm, alt. lett. 2 cm, n. inv. A 8621 ; Fasana, GNIRS 1906, 43—44. 153. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere impresse: ... HERMEROT, nessi HER, ME, senza punteggiatura, si intravvede l’asta verticale della lettera immediatamente precedente la lettera H; dim. 11,5 X 10 X 2,5 cm, bollo 8,3 X 1,8 cm, n. inv. A 6169; Fasana, GNIRS 1906, 43—44. Rinvenimenti singoli (Samagher, Lisignano, Bosco Regalie, Carnizza, Vestro, Peruški, Dignano) 154. Frammento di tegola di colore giallo con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: AR; dim. 30 X 11,5 X 3,2 cm, bollo 4,4 X 2,6 cm, alt. lett. 2,7 cm, n. inv. A 8395; Samagher (Stignano), inedito. 155. Frammento di tegola di colore giallo con parte del bollo a lettere incavate: ... ODIAMBRÖ ..., nessi DI, AM; dim. 14 X 10 X 3,2 cm, bollo 11X2,4 cm, n. inv. A 10648; Lisignano, inedito. 156. Frammento di tegola di colore rosso con bollo consistente di due lettere P S entro due piccoli cartigli, le lettere sono in rilievo, distanza fra di loro 5,2 cm, dim. 38 X 26,5 X 3 cm, bolli 2,4 X 2,4 cm ciascuno, alt. lett. 1,9 cm, n. inv. A 8660; Bosco Regalie (Pola), inedito. 157. Frammento di tegola di colore rosso con bollo entro cartiglio e lettere in rilievo: o M.SERI o, parzialmente danneggiato, il bollo inizia e si chiude con il simbolo della corona d’alloro stilizzata, punto triangolare tra gli elementi onomastici, senza nessi; dim. 18,5 X 19,2 X 3,2 cm, bollo 11X2 cm, alt. lett. 1,6 cm, n. inv. A 10623; Carnizza (Glavizza), inedito. 158. Frammento di tegola di colore rosso, molto consunta, con una parte del bollo danneggiato, entro cartiglio, con lettere in rilievo: PCQ... (?); dim. 9,5 X 8 X 2,8 cm, bollo lungh. 5,1 cm, n. inv. A 10632; Porto Vestro (Vistar), 1965, inedito. 159. Frammento di tegola di colore rosso con una parte del bollo entro cartìglio e lettere in rilievo, NERCLAVDI... nessi NER, LA, VDI, senza punteggiatura; dim. 18 X 10 X 2,4 cm, bollo 8,5 X 2,8 cm, alt. lett. 2,2 cm, n. inv. A 3681 ; Peruški, inedito. 160. Frammento di tegola di colore rosso con parte del bollo dannegiato entro cartiglio e con lettere in rilievo: ALE..ROMANI, nessi AL, MA, NI; dim. 15 X 14 X 3,2 cm, bollo 10,3 X 2,3 cm, alt. lett. 1,7 cm, n. inv. A 3632; Peruški, inedito. 161. Frammento di tegola di colore giallo-grigio con bollo a lettere incavate: L.ST.IVSTI, nessi ST e TI in forma di croce greca, lettere molto bene impresse e pro- fonde; dim. 33 X 21 X 4cm, bollo 12,8 X 3,1 cm, n. inv. A 6219; Lisignano, Porto Cuie, inedito. 162. Frammento di tegola di colore rosso cupo con la parte finale del bollo entro cartiglio e lettere in rilievo : . . . ONI, senza nessi e punteggiatura, superficie consunta e danneggiata; dim. 13,2 X 10 X 2,9 cm, bollo 3 X 2,1 cm, alt. let. 1,6 cm, n. inv. A 10655; Dignano, S. Macario, inedito. GNIRS 1904 a, A. Gnirs, Alterthümer in Pola und Umgebung, JÖAI 7, 1904, 15—24. GNIRS 1904 b, A. Gnirs, Antike Funde aus Pola und Umgebung, JÖAI 7, 1904, 131— 146. GNIRS 1906, A. Gnirs, Forschungen im südlichen Istrien, JÖAI 9, 1906, 25—48. GNIRS 1907, A. Gnirs, Forschungen in Istrien, JÖAI 10, 1907, 43—58. GNIRS 1908 a, A. Gnirs, Das römische Bühnentheater in Pola, JfA 2, 1908, 153—154. GNIRS 1908 b, A. Gnirs, Forschungen im südlichen Istrien, JÖAI 11, 1908, 167—186. GNIRS 1919 a, A. Gnirs, Eine römische Tonwarenfabrik in Fasana bei Pola, JfA 4, 1910, 79—88. GNIRS 1910 b, A. Gnirs, Forschungen in Pola, JÖAI 13, 1910, 177—198. GNIRS 1910 c, A. Gnirs, Forschungsergebnisse aus dem südlichen Istrien, JÖAI 13, 1910, 95—106. GNIRS 1911 a, A. Gnirs, Grabungen und Untersuchungen in der Polesana, JÖAI 14, 1911 5_____44 GNIRS 1911 b, A. Gnirs, Forschungen in Istrien, JÖAI 14, 1911, 155—196. GNIRS 1912, A. Gnirs, Grabungen und antike Denkmale in Pola, JÖAI 15, 1912, 239—272. PUSCHI 1905, A. Puschi, Edifici antichi scoperti a Nesazio, Scavi degli anni 1904 e 1905, AMSI 22, 1905, 265—297. SCHWALB 1902, H. Schwalb, Römische Villa bei Pola, Schriften der Balkankommission, Ant. Abt., 2, 1902. STICOTTI 1902, P. Sticotti, Relazione preliminare sugli scavi di Nesazio, AMSI 19, 1902, 3—29. WEISSHÄUPL 1898, R. Weisshäupl, Alterthümer in Pola und Umgebung, JÖAI 1, 1898, 97—106. WEISSHÄUPL 1899, R. Weisshäupl, Funde in Pola und Umgebung, JÖAI 2, 1899, 77—82. Abbreviazioni — Skraćenice AMSI — Atti e Memorie della Società istriana di arch, e st. pat. HA — Histria Archaeologica JfA — Jahrbuch für Altertumskunde JÖAI — Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes 1 Gli studiosi che fino a questo momento hanno pubblicato lavori su questa problematica sono elencati nelle note sequenti; a parte questo, è in corso di cata-loghizzazione la vasta collezione di bolli su tegole del Museo Nazionale di Aqui-leia, da parte di una equipe organizzata dai professori C. Zaccaria dell’Università di Trieste, e F. Tassaux dell’Universitè du Pau (Francia). Il contributo che viene qui pubblicato è parte integrale di un lavoro più vasto, la recensione di tutti i bolli su tegole dell’Adriatico. 2 C. Gregorutti, La figulina Pansiana di Aquileia ed i prodotti fittili dellTstria, Atti e Memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 2, 1886, 219— 253; C. Gregorutti, Le marche di fabbrica dei laterizi di Aquileia, Archeografo triestino, n. s., 14, 1888, 345—398. 3 G. Bermond Montanari, I bolli laterizi di Ravenna e Classe, Studi Romagnoli 24, 1973, 33—58; B. Slapšak, Tegula Q. Clodi Ambrosi, Situla 14/15, 1874, 173 —181; G. Uggeri, La romanizzazione dell’antico delta padano, Atti e Memorie della deputazione provinciale ferrarese di Storia Patria, S. Ili, 20, 1975, 1—214; E. Buchi, La produzione laterizia dell’agro veronese e del Trentino meridionale in età romana, in Atti dell’Accademia Ro-veretana degli Agiati, Contributi della Classe di Scienze umane, di lettere ed arti, Congresso »Romanità del Trentino e di zone limitrofe«, anno 229, S. VI, voi. 19, 1979, 135—170; M. Buora, bolli su tegola del Museo di Cividale, Quaderni ci-vidalesi, III seconda serie, 11, 1983, 35— 58; M. Buora, Produzione e commercio dei laterizi dell’agro di Iulia Concordia, Il Noncello 57, 1983, 135—234; F. Rebecchi, Bollo di tegola MAT, Problemi della produzione laterizia nella Cisalpina del I sec. a. C., in Miscellanea di studi archeologici e di antichità, I, Modena, Deputazione di storia patria per le antiche province modenesi, Biblioteca, n. s. 72, 1983, 49—87; M. J. Strazzulla-C. Zaccaria, Spunti per un’indagine sugli insediamenti rustici di età romana nel territorio Aquileiese, in Problemi storici ed archeologici dell’Italia nordorientale e delle regioni limitrofe dalla preistoria al medioevo, Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste, Quaderno XIII — II, 1983/84, 117—170, specialmente 135—155; R. Matijašić, Cronografia dei bolli laterizi della figulina Pansiana nelle regioni adriatiche, MEFRA 95, 2, 1983, 961—995; R. Matijašić, La produzione ed il commercio di tegole ad Aquileia, Antichità Altoadriatiche, 19, 1987, 495—531. 4 II problema in questione è: marchio di qualità, oppure distinzione di prodotti di più officine messe a cuocere in un’unica fornace; cf. C. Gregorutti, cit. (Le marche di fabbrica...), 345; F. Rebecchi, cit., 60. 5 Per un approccio essenzialmente nuovo cf. M. Steinby, I senatori e l’industria laterizia urbana, in Epigrafia e ordine senatorio (Atti del Convegno, Roma), Tituli 4, 1982, 227—237. 6 A. Calderìni, Aquileia Romana, Milano 1930, 317; crede nella contraffazione dei bolli rinvenuti in Dalmazia; contrariamente G. Lettich, Appunti per una storia del territorium originario di Tergeste, Archeografo Triestino, ser. IV, 39, 1979, 95; cf. Anche C. Gregorutti, cit. (Le marche di fabbrica...), 345—347, e S. Panciera, Vita economica di Aquileia in età romana, Associazione nazionale per Aquileia, Quaderno n. 4, 1957, 35. 7 Cf. n. 13. 8 Scavi 1976—1980, una parte del materiale è depositata presso il Museo archeologico, dellTstria di Pola, cf. recentemente S. Mlakar, Fortifikacijska arhitektura na otoku Brioni, »Bizantinski kastnim«, HA 6—7, 1975—1976 (uscito nel 1986), 5—49. 9 Durante i lavori di restauro dell’ Amfiteatro, nella torre di SW è stato rinvenuto un canale di scolo dell’acqua construito in pietra, con il fondo fatto di frammenti di tegole; i dettagli non sono pubblicati. 10 Le tegole qui riportate sono state rinvenute durante il sondaggio precedente ai restauri dei tre templi capitolini di Nesazio. 11 Per quanto riguarda la basilica e l’abbazia di S. Andrea di Betica presso Barbariga, le tegole sono state rinvenute in uso secondario nelle strutture altomedievali; cf. la relazione di B. Marušič, in Arheološki vestnik 37, 1986, 307—342. 12 Scavi della dott. V. Jurkić Girardi, inedito. 13 I numeri del catalogo corrispondono ai numeri sulle tavole; la bibliografia nel catalogo è abbreviata come segue: STARI I NOVI NALAZI KROVNIH OPEKA SA ŽIGOM IZ ISTRE (I — JUŽNA ISTRA) Sažetak Ovaj prinos poznavanju tvorničkih žigova na krovnim opekama, pronadjenim u Istri, poklapa se sa zanimanjem koje u posljednje vrijeme među arheolozima i povjesničarima sve više raste.1 Ovaj prilog trebao bi biti prvi u nizu od nekoliko kataloga tvorničkih žigova iz Istre. Inventar nalaza će biti predstavljen podijeljen na geografske cjeline prema mjestu nalaza: Južna Istra, Sjeverna Istra, Istočna Istra i Liburnija, što bi trebao biti prvi korak u katalogizaciji i sistematizaciji žigova na istočnom Jadranu. Nalazišta koja su ovom prilikom uzeta u razmatranje jesu Brijuni, Pula, Nezakcij, Barbariga, Betika, Valbandon, i nekoliko lokaliteta s pojedinačnim nalazima žigova na tegulama. Danas već postoji priličan broj bibliografskih jedinica o pitanjima žigova na tegulama u Istri2 i okolici,3 koje omogućavaju otvaranje čitavog niza problema koji mogu biti važni za teorijsko poznavanje ove djelatnosti. To su prije svega problem koji se može postaviti kao pitanje: zašto se uopće na tegulama utiskuju žigovi,4 zatim organizacija proizvodnje,5 organizacija tržišta, široka rasprostranjenost nekih vrsta žigova na svim obalama Jadrana,6 itd. Upućujući na objavljene radove citirane u bilješkama, ne preostaje nam drugo negoli dati nekoliko osnovnih objašnjenja u vezi s katalogom koji slijedi, i koji predstavlja osnovnu jezgru ovog priloga. Katalog, koji obuhvaća 162 žiga na tegulama iz lokaliteta koji su gore navedeni, sadrži u osnovi dvije vrste žigova: one koji su pro-nadjeni nedavno, od 1945. godine do danas, koji su uglavnom neobjavljeni, te one koji su pronađeni i objavljeni prije 1945. godine. Sto se tiče ove potonje skupine, radi se najvećim dijelom o tegulama pronađenim u terenskim radovima A. Gnirsa na Brijunima, u Puli, Valbandonu, itd., zatim A. Puschija u Nezakciju itd.7 Za ove nalaze, nažalost, nemamo uvijek sve one podatke koji su potrebni za temeljitiju analizu. Oko polovica od 162 žiga u katalogu potječe iz novijih arheoloških istraživanja i slučajnih nalaza: to su u prvom redu tzv. Castrum na V. Brijunu,8 Amfiteatar u Puli,9 Kapitolij u Nezakciju,10 samostanski kompleks u Betiki kod Barbarige11 i dr. Katalog sadrži sve osnovne podatke: tekst i opis žiga, broj inventara (odnosi se na inventar Arheološkog muzeja Istre u Puli: »A« ispred broja označava inventar antičkog materijala, »S« označava inventar srednjovjekovnog materijala, »BA« označava inventar nalaza s otoka Brijuni). Iza toga slijede zatim dimenzije tegule, dimenzije žiga i visina slova (ako je žig unutar udubljene kartuše). Kataloška jedinica je u pravilu zaključena s navođenjem nalazišta i bibliografskih podataka, naravno ukoliko ovi posljednji postoje, tj. ukoliko je žig već ranije bio objavljen. Naposlijetku, treba napomenuti da neke skupine nalaza žigova na opekama iz nedavnih arheoloških istraživanja, ovdje nisu objavljene. Radi se o primjercima koji su pronađeni na tegulama koje su činile grobnu arhitekturu kasnoantičke nekropole Burle kod Medulina,12 te o skupini žigova s tzv. Castruma na Brijunima, koji nam za sada nisu bili dostupni. Tav. 1: 1—8: Brioni. T. 1: 1—8: Brijuni. 28 Tav. 5: 45—56: Pola. T. 5: 45—56: Pula. Tav. 9: 80—93: Nesazio. T. 9: 80—93: Nezakcij. Tav. 12: 112—118: Betica, 119—121: Barbariga. X. 12: 112—118: Betika, 119—121: Barbariga. Tav. 13: 122—133: Barbariga. T. 13: 122—133: Barbariga. Tav. 14: 134—142: Barbariga. T. 14: 134—142: Barbariga. Tav. 15: 143—151: Valbandon, 152—153: Fasana, 154: Samagher. T. 15: 143—151: Valbandon, 152—153: Fazana, 154: Samager. Tav. 16: 155, 161: Lisignano, 156: Pola, 157: Carnizza, 158: Porto Vestro, 159—160: Peruški, 162: Dignano. T. 16: 155, 161: Ližnjan, 156: Pula, 157: Krnica, 158: Vištar, 159—160: Peruški, 162: Vodnjan. \ .i.-iluss'I :0e; • . ■iC. . . ,;SI Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 193—206 NADGROBNE STELE RIMSKOG PERIODA S PODRUČJA KOSOVA ARHITEKTONIKA I PLASTIKA EXHLALE DOBRUNA-SALIHU Albanološki institut, Krug fakulteta b. b., YU-38000 Priština Kao i u drugim područjima naše zemlje, koja su bila priključena raznim provincijama Rimskog Carstva, i na području današnjega Kosova koje je u antičko doba predstavljalo jezgru teritorije Dardanaca,1 i kasnije provincije Dardanije su ostali brojni tragovi materijalne i duhovne kulture iz rimskog perioda. Zahvaljujući tome su prisutni spomenici plastike. Medju njima iznimno mjesto zauzimaju spomenici sepulkralnog karaktera, od kojih se ističu stele. One su najbrojnije i najvažnji tip nadgrobnih spomenika ovog područja, koje sa svojim figuralnim predstavama u reljefu i mnogobrojnim natpisima daju značajan doprinos u rasvjetljavanju mnogih problema ovog područja u antičkom periodu. Zanimanje za ove spomenike, kao i za druge, počinje relativno kasno, posljednjih godina 19 stoljeća i početkom 20 stoljeća. Najprije su se njima počeli baviti strani znanstvenici, a kasnije i naši. Posebna zasluga pripada N. Vuliću, koji je te spomenike u početku objavljivao zajedno s A. Premersteinom,2 a kasnije i sam u obliku jednoga kataloškog pregleda. Ali i tada ne za Kosovo, nego u okviru jednoga većeg područja.3 Taj je rad poslije njega nastavio E. Cerškov.4 Medjutim, možemo reći da jedna kompletna obrada do sada nije dana, nego su one obradjene parcijalno. Prvi je to pokušao učiniti A. Mócsy, ali ne posebno za Kosovo, nego u okviru provincije Gornje Mezije.5 U posljednje vrijeme jednu takvu obradu za sve spomenike sepulkralnog karaktera posebno za Kosovo je dao autor ovog rada.6 S epigrafske strane njih je za sad obradio jedino, u okviru svih latinskih natpisa na cijelom području Dardanije, Z. Mirdita.7 Medjutim, plastika, odnosno umjetnost na ovim spomenicima, je obradjena sasvim malo. Zbog toga smatramo da ih je potrebno i korisno obraditi s umjetničke i arhitektonske strane, tim prije jer imaju veliki značaj za općeniti studij sepulkralne umjetnosti i arhitektonike stela kod Dardanaca. S obzirom na to da neka sustavna istraživanja antičkih nekropola, osim Ulpiana-e, Municipium-a DD (Sočanica kod Titove Mitroviče) i Vindenis-a (Glavnik kod Podujeva) nisu vršena, veći je dio stela nadjen slučajnim putem na više mjesta na Kosovu. Svi nam ovi nalazi govore o postojanju niza antičkih nekropola pri antičkim središtima.8 Sve stele s ovog područja se javljaju oko prve polovice 2 stoljeća n. ere i postižu svoj vrhunac u drugoj polovici 2 stoljeća i u prvoj polovici 3 stoljeća 13 13 Arheološki vestnik 193 kada se njihov broj naglo povećava. S kraja 3 stoljeća imamo zasad samo jedan primjerak, dok u 4 stoljeću one iščezavaju potpuno, tako da nam iz tog doba nije poznat nijedan primjerak.9 Drugo i treće stoljeće n. ere je vrijeme kada ne samo na području Kosova nego u cijeloj Dardaniji,10 i u provinciji Gornji Meziji stele postižu svoj vrhunac.11 Sličnu situaciju s Kosovom imamo i u unutrašnjosti provincije Dalmacije, u Municipium-u S ... (Komine kod Pljevlja) u današnjoj Crnoj Gori12 i u zapadnoj Srbiji, dok se u Bosni i Hercegovini, iako malobrojne stele pojavljujuju u 1 st. da bi se javljale kontinuirano sve do početka 4 st. n. e.13 Sergejevski, koji je obradio umjetnost na reljefima kamenih spomenika Bosne i Hercegovine, koji u 4 st. n. ere gotovo nestaju, ističe da uzroci propadanja kamenih spomenika, u okviru toga i nadgrobnih stela, nisu jasni.14 Mislimo da to možemo reći i za Kosovo. Stele su obično velikih dimenzija, jer u većini slučajeva prevazilaze visinu od jednog metra. Arhitektonski su sastavljene od triju glavnih komponenata: edikula, u kojoj je skoro uvijek na reljefu prikazano poprsje pokojnika u poziciji en face, a u rijetkim su slučajevima poprsja zamijenjena rozetom. Ispod edikule se nalazi profilirano natpisno polje (titulus), a ispod njega još jedno pravokutnog oblika u kojem je prikazana jedna posuda s dvije drške u niskom reljefu, iz koje izlazi loza s groždjem ili bršljanovim lišćem i uokviruje spomenik s prednje strane, šta je i glavna značajka ovih stela. Ovakav tip stela nije karakterističan samo za Kosovo nego je nalažen po cijelom području Dar-danije, posebice u sjeveroistočnom dijelu, u poznatim antičkim središtima kao Naissus, i Timaeum minus (Ravne),15 dok se jedino stele na jugu, konkretno u Scupi, po nekim svojstvima razlikuju.16 Zbog toga i F. Papazoglu ovaj tip stela naziva »đardanskim« tipom, smatrajući ih karakterističnim za područje Dardanije.17 Oslanjajući se na oblik, ili bolje rečeno na arhitekturu gornjeg dijela spomenika, možemo izdvojiti tri glavna tipa:18 1. stele s polukružnom edikulom; Sl. 6: Stela iz Prizrena. Fig. 6: Stèle funéraire de Prizren. 2. stele s pravokutnom edikulom i ravnim završetkom; 3. stele s trokutastim završetkom. 1. Prvom tipu pripada najveći broj spomenika, jer izgleda da je to bio najomiljeniji oblik stela na ovom području. Medjutim, prema načinu kako je izradjena edikula, razlikujemo dvije varijante: 1 a. Prvoj varijanti pripadaju stele sa slobodnom edikulom s akroterijima ili bez njih sa strane, na taj način da sama stela ima polukružni završetak. Sve su stele s prikazom poprsja pokojnika19 (si. 1, 2) osim u dva slučaja gdje su prikazane velike rozete20 (si. 3). U druga dva slučaja su one razvijenije arhitekture, jer su obogaćene novim arhitektonskim elementima s dva stubića sa strane edikule koji drže svod21 (si. 4), tako da ovaj dio stele nalikuje na fasadu kuće. Ova pojava nije uobičajena na Kosovu, ali ih u sjeveroistočnim središtima Dar-danije, kao u Naisusu i Timakum minusu nalazimo kao jako čest dekor,22 dok su u Skupima vrlo rijetke.23 Što se više ide prema sjeveru, pilastri se javljaju još više, kao što je to slučaj s Viminacijumom i Singidunumom u provinciji 13* 195 3^ Sl. 7 : Stela iz Orahovca. Fig. 7: Stèle funéraire de Orahovac. Gornja Mezija,24 dok se u provincijama Norik i Panonija one javljaju u velikom broju.25 Inače je poznato da su pilastri obična pojava na stelama iz rimskog perioda. Na Kosovo su, izgleda, došle sa sjevera preko Timočke doline, s kojom je Kosovo bilo izravno povezano. 1 b. Drugoj varijanti pripadaju stele s upisanom edikulom, kod kojih je edikula ugradjena u gornji pravokutni dio stele, tako da sama stela ima ravni završetak. Zastupljena je samo s dva primjera: u jednoj je prikazano poprsje pokojnika (si. 5) a u drugoj rozeta (si. 6). Iako su stele sa zaobljenom edikulom, bilo da su izradjene slobodno, bilo da su upisane obična pojava u rimskom periodu, ipak kosovske stele imaju svoje posebne značajke. Kao takve, one su nalažene u cijelom području Darđa-nije. Stele s prikazom poprsja su osobito koncentrirane u dardanskim središtima u dolini Timoka i Nišave,26 makar ih ima i u Skupima,27 i jako su slične kosovskima. A van Dardanije najsličnije nalazimo u susjedstvu, u Municipijumu S ... i Prijepolju.28 Medjutim, stele s prikazom velikih rozeta karakteristične su za južni dio Dardanije jer u Skupima i Kumanovu ih ima najviše,28 ali ih nala- zimo i u sjevernom dijelu, u Timakum minusu, gdje su rozete obično smještene u sredini vijenca.30 Van Dardanije, njima je jako sličan jedan primjerak iz Singidunuma.31 Budući da je ovaj tip stele s prikazom ovakvih rozeta najrasprostranjeniji u Skupima, to nas navodi na pomisao da je na Kosovu na razvijanje tog tipa utjecao Skupi. 2. Drugom tipu pripadaju stele kod kojih se iznad pravokutne edikule, na kojoj su prikazana poprsja pokojnika, nalazi široka traka tzv. »ornamentalni friz«, dekorirana s ornamentalnim motivima, što je i njihova glavna značajka. Za sada su nam poznata samo tri primjera, kod kojih se u dva slučaja izmedju dva akroterija u obliku polupalmete nalazi borova šišarka izradjena u reljefu,32 dok je u jednom slučaju urezana šestokraka rozeta (si. 7). Izgleda da je ovaj ukrasni friz u ovom slučaju vršio funkciju zabata. Inače u centrima Dardanije, kao i cjeloj provinciji Gornjoj Meziji ovaj friz nije zastupljen na stelama, pa i zbog toga ovaj tip stela možemo smatrati karakterističnim samo za ovo područje. Medjutim, iako u malom broju, gornji friz se javlja i u susjedstvu Dardanije, u provinciji Dalmaciji i u Donjoj Dakiji iznimno u jednom slučaju.33 3. Trećem tipu pripadaju stele koje imaju trokutasti završetak, ali prema načinu kako je izvedena gornja polovina spomenika razlikujemo dvije varijante: 3 a. Prvoj varijanti pripadaju stele s petokutnom edikulom u kojoj su prikazana poprsja pokojnika (si. 8). Kod nas su posvjedočena tri primjera.34 Na cjelom području Dardanije stele s petokutnim poljem u gornjem dijelu nalazimo ih u Skupima, gdje su ukrašene poprsjima ili rozetama,35 i u jednom slučaju u Naisusu.36 Izgleda da je na Kosovu ovaj oblik došao utjecajem Skupija, gdje je on najviše zastupljen. Inače se one javljaju i u susjedstvu Dardanije, kao na pr. u Prijepolju, ali u znatno manjem broju.37 3 b. Ovoj varijanti pripada samo jedan primjer stele, koji je obogaćen još jednim arhitektonskim elementom, a to je zasebno oblikovan trokutasti zabat. Tako je ova stela, kao i u drugim rimskim provincijama sastavljena od triju osnovnih komponenata: od trokutasteg zabata s akroterijima, od edikule u ovom slučaju s prikazom poprsja i od natpisnog polja (si. 9). Ovakav tip stele u Dardaniji je rijedak. Njemu slične su dvije stele van Dardanije, obadvije iz provincije Dalmacije, jedna iz Ivangrada,38 a druga iz Municipijuma S .. .,38 koje su obrubljene lozom i bršljanovim lišćem. Budući da se svi tipovi stela javljaju istodobno, tada s pravom Mócsy ističe da se tipološki razvitak ovih stela ne može ustanoviti jer se svi tipovi javljaju istodobno u svojim završnim oblicima.40 Osim glavnog motiva poprsja pokojnika, kako smo naveli i prije, one su dekorirane i drugim motivima. Najčešći su ornamentalni motivi, od kojih se ističe floralni motiv loze s grozdovima, ili bršljanovim lišćem, što ih čini i karakterističnim. Loza, osim jednog slučaja ukrašava sve stele. Ovaj način ukrašavanja nije značajka samo kosovskih stela, nego cijelokupne teritorije Dardanije.41 Medjutim, isto tako u velikoj mjeri nalazimo ga i u drugim centrima provincije Gornje Mezije,42 a takodjer i u Donjoj Meziji i Donjoj Dakiji.43 Van ovog područja najsličnije ovima po dekoru loze su nekoliko stela iz Mini-cipijuma S ... i Prijepolja.44 Inače u cjeloj provinciji Dalmaciji ovaj motiv je bio omiljen. U vezi s ovim, Čerškov ističe, da premda se ovaj motiv javlja i u Meziji, ipak je najčešći na Kosovu i u dolini Timoka, to znači na teritoriji Dardanije, pa prema tome izvor ovog motiva najvjerojatnije treba tražiti u jezgru zemlje Dardanaca, tj. na Kosovu, gdje je on i procentualno najviše zastupljen.43 Inače, ovaj motiv ima i simboličan značaj jer je odraz Dionisovog kulta.43 Drugi je ornament rozeta, koja je u četiri slučaja velikih dimenzija i ispunjava cijelu edikulu,47 a u dva slučaja je manjih dimenzija.48 Rozeta, kao dekor, se javlja dosta rano, tako da je i u rimskom periodu jako čest dekor. Kod nas se u tri slučaja javlja kao pravi floralni motiv49 (sl. 3), a u tri je slučaja geometrizirana (sl. 6, 7). Kao geometrizirana kod dva primjera je prikazana sa savijenim laticama (Wirbelrosette) (sl. 6), koju nalazimo i na stelama Skupija.50 Inače je ovaj motiv od davnina poznat,51 i kao takav se i kod Ilira javlja već u prethistoriji kao ukras na japodskim urnama.52 Kod drugog je primjera prikazana šestokraka zvijezda ■—■ rozeta unutar kruga. Ona se nalazi na ukrasnom frizu izvedena ne kao obično u reljefu, nego graviranjem (si. 7), što je čini karakterističnim. Sto se tiče samog motiva, on je dosta star i internacionalan,53 ali za nas je u ovom slučaju zanimljivija njegova izvedba tehnikom graviranja, što je jedna stara tehnika i vuče podrijetlo od drvoreza, kojemu su Iliri bili jako vješti. Graviranjem na kamnu, kako je poznato, Iliri su ukrasili japodske urne ne samo one iz prve grupe iz predhistorijskog doba, nego i one iz druge grupe iz rimskog perioda, gdje su prikazane rozete slične našoj.54 Sa sličnim motivom i istom tehnikom Japodi su ukrasili i nekoliko nadgrobnih spomenika tokom 3 stoljeća n. ere.55 Ako navedeni primjeri, kako to navodi Sergejevski, svjedoče o razvijenosti drvoreza kod Japoda,56 onda mislimo da ovaj primjer može svjedočiti to isto i za Dardance, tim više, jer istom tehnikom su izvedeni i neki dekori na skupskim stelama. I rozeta u ovom slučaju ima i simboličan značaj jer je simbol sunca.57 Treći ornament je, isto tako, još jedan floralni motiv. To je borova šišarka58 (si. 6), koju nalazimo i u drugim područjima Rimskog Carstva. I ona ima i simboličan značaj, jer je povezana z kultom pokojnika i simbolizira besmrtnost i uskrsnuće.59 Ostali ornamentalni motivi su: polupalmete, koje su jako česte i uvijek krase akroterije60 (si. 2, 4, 6, 7), astragal61 (si. 6) i tordirani motiv sličan užetu.62 Osim ovih ornamentalnih motiva, gdje su gotovo svi uz dekorativnost imali i simboličnu funkciju, kao jako čest dekorativni motiv javlja se posuda s dvije drške (amfora ili kantaros) koja ima i praktičnu fukciju, jer iz nje izlazi loza s groždjem i bršljanovim lišćem. Kao takva, ona se nalazi, osim jednog slučaja, na svim stelama. Medjutim, interesantniji je jedan primjer stele koja je osim kantarosa prikazanog na dnu spomenika, dekorirana još jednim kantarosom u plitkom reljefu, koji zauzima glavni dio edikule, što je jedini slučaj ne samo na Kosovu, nego i u cjeloj Dardaniji.63 S obzirom na to da je kantaros na ovim spomencima povezan s lozom, ima i simboličan značaj. Na jednoj steli, od koje je ostao samo donji dio, na dnu natpisnog polja nalazi se još jedan simbolični motiv. To su orudja, sjekira i klješta, koja su izvedena ne kao obično u reljefu, nego graviranjem, što. je drugi slučaj na stelama na Kosovu (si. 10), ali kojega nalazimo u nekoliko slučajeva u Skupima.64 Ovaj motiv koji je za sad jedini na Kosovu, sigurno pokazuje profesiju pokojnika dok je bio živ. Sličnih primjera ima i drugdje, tako npr. takav primjer je nadjen u antičkom gradu Dokleji u Crnoj Gori.65 Osim spomenutih ornamentalnih motiva, odnosno simboličnih, u vrlo rijetkim slučajevima, osim figuralnog prikaza poprsja pokojnika, ove stele su dekorirane i drugim figuralnim motivima. Tako se na jednoj steli, od koje je ostala samo donja polovica, na dnu spomenika nalazi jedan takav figuralni motiv koji nije uobičajen za kosovske stele. To je prikaz konjenika u niskom reljefu (si. li).06 Ovakav prikaz koji predstavlja heroiziranog pokojnika,67 na nadgrobnim spomenicima Dardanije nalazimo i u Skupima i Kumanovu,68 a van Dardanije i u drugim rimskim provincijama, osobito u provinciji Trakiji, Me-ziji, djelimično Makedoniji i D. Dakiji.69 Inače se kod Ilira konjanik-heroizirani pokojnik javlja na sepulkralnim spomenicima dosta rano, jer ga nalazimo več u prethistoriji na japodskim urnama.70 U jednoj drugoj steli, od koje je ostala gornja polovica, u sredini zabata se nalazi glava gorgone u plitkom reljefu (si. 9). Premda je čest motiv na stelama rimskog perioda, ona na kosovskim stelama, isto tako kao i prikaz konjenika, predstavlja jedini slučaj. Inače i ona ima i simbolični značaj, jer je na nadgrobnim spomenicima imala apotropejski karakter.71 Unatoč rimskog utjecaja u plastici ovih stela prevladavaju autohtoni umjetnički nazori. To se najviše opaža kod portretnih prikaza na reljefu, kod kojih u većini slučajeva prevladava lokalni plošni i linearni izraz, koji pokazuje sličnost s drvorezom. Isto tako, vlada i šematični realizem i ukočenost.72 Takav stil nije značajka samo kosovskih stela, nego cijelog područja Dardanije, kao i drugih ilirskih krajeva, osobito u unutrašnjosti. Spomenici sa Kosova i cijelog područja Dardanije, s ovog aspekta, imaju najviše sličnosti sa spomenicima u sjeveroistočnom i istočnom dijelu Crne Gore: u današnjim Kominima i Ivan-gradu (Beranima), u zapadnoj Srbiji i u većem djelu Bosne i Hercegovine (osobito u istočnom i južnom dijelu), na području, koje je pripadalo unutrašnjem dijelu provincije Dalmacije.73 Medjutim, i pokraj svoje opće značajke i ti se reljefi odnoso stele ipak razlikuju medju sobom, prema načinu oblikovanja poprsja, pa ih prema tome možemo svrstati u slijedeće skupine: a) Posebnu skupinu čini jedna stela nadjena u Vučitrnu. Njen reljef se razlikuje od ostalih po nekim bitnim pojedinostima. Prije svega, dok kod ostalih stela prevladava plitki reljef, kod nje on je plastičniji, a takodjer i obrada cijele predstave je bolja, tako da posjeduje veću umjetničku vrijednost. Proporcije likova su dobre, tako da su sva tri poprsja lijepo prikazana. To se najbolje vidi kod žene, jer su likovi mušaraca prilično oštećeni (si. 9). Za reljefe ove vrste K. Prijatelj naglašava da su produkt uobičajenog tipa općeg uzorka koji je u kamen prenio lokalni klesar, i nalazimo ih u cijeloj našoj zemlji. Inače, i kod njih se osjeća provincijski linearizam.74 Kao i na Kosovu, i u drugim dardanskim centrima stele koje pripadaju ovoj skupini su malobrojne.75 b) Drugoj skupini pripadaju stele, na kojima su majstori isto tako nastojali prikazati što realnije likove pokojnika. Zato su se oni trudili pokazati na što pravilniji način anatomske pojedinosti kao i odjeću. To je najbolje postignuto kod marame, koja pada niz glavu na prirodan način. Unatoč tome, osjeća se tehnika drvorezbarstva, što se posebno opaža kod nabora na odjeći, kod kojih prevladava linearizam. Takodjer se opaža i nedostatna vještina na oblikovanju svih anatomskih detajla na licu, što se ponajprije opaža kod ušiju, a isto tako i kosa je dana prilično stilizirano. Uz to glave i lica su okruglog ili ovalnog oblika (sl. 1, 4). Ovoj skupini pripada dobar dio stela,76 i medju njima i jedna stela nadjena u Ulpijani, koja pripada kasnom trećem stoljeću.77 Na njoj je prikazano poprsje mlade žene, koja se razlikuje od ostalih žena Sl. 2: Stela iz Djakovice. Fig. 2: Stèle funéraire de Djakovica. Sl. 4: Stela iz Peći. Fig. 4: Stèle funéraire de Peć. Sl. 9: Odlomljena stela iz Vučitrna. Fig. 9: Fragment d’une stèle funéraire de Vučitrn. po načinu prikazivanja nekih detalja. Na taj način, lice je dano okruglo, s is-pupčenim jagodicama, i pri tom ljeva joj je strana obraza punija. Oči su još široko otvorene bez označenih zenica, a usta su joj oštro zatvorena, i pritom je donja usna jako naglašena, a gornja je označena samo crticom. Kosa je podijeljena po sredini i češljana u smjeru ušiju, oštro se odvaja od lica i vjerojatno se skupljala u punđu. Odječa je prikazana plitkim naborima. Kao takva ona ima miran i nepokretan stav. Uz to, majstor se trudio da pokaže i njeno duševno stanje, jer je žena prikazana jako tužnom, ali i uzdržljivom. Medjutim, unatoč tome, iz opisa se vidi da je ovaj portret prilično stiliziran (si. 5). Ova skupina stela je zastupljena dosta u cjeloj Dardaniji.78 c) Trećoj skupini pripadaju stele kod kojih su figure izradjene primitivno, vrlo stilizirane i šematizirane s dozom geometrizacije. Kod svih primjera glave i lica su okruglog, romboidnog ili trokutnog oblika sa stiliziranim detaljima, što se ponajprije opaža kod očiju i usta. Isto tako, i kosa muškarca je vrlo stilizirana, a takodjer i marama kod žena, jer ne pada prirodno nego dosta ukočeno praveći čitavu dugu. Osim toga, i tijela su prikazana dosta šematično s dozom geometrizacije najviše u obliku pravokutnika, a takodjer i odjelo s naborima označenim plitkim urezima. Kao takve, one su ukočene i bezizražajne (si. 7). Ovakvih stela ima nekoliko primjera.79 Kod manjeg broja stela iste skupine figure su prikazane jednostavnim potezima, dosta šematično, samo konture glavnih anatomskih dijelova. Prikazani detalji su jako šematizirani, kao na primjer kosa, a takodjer i odijelo, koje je prikazano s jako slabo označenim naborima. Figure sliče jedna drugoj i kod njih vlada i potpuna simetrija (si. 2). Ustanovili smo da do sada ovakvih stela ima samo dva primjera.80 Ova skupina stela je isto tako zastupljena i u drugim centrima Dardani je, i to u velikom broju.81 Van ovog područja jako slične ovima su poprsja pokojnika na nadgrobnim spomenicima iz Komina, centara oko doline Lima: Ivangrada, okolice Prijepolja i Priboja, kao i iz okolice Foče u dolini rijeke Drine.82 Inače su zastupljene i u drugim centrima.83 Kako se vidi, plastika ovih stela ima tijesne veze sa drvorezom, što govori jasno da su ih izradjivali domaći majstori u domaćim radionicama, kojih je prema Mócsy-u bilo pet:84 jedna u Ulpijani, što je i najranija, druga u regionu Prizrena, treća u pečkom arealu, četvrta u prizrenskom arealu i peta u dolini Lepenca kod Kačanika. Mi ipak mislimo da je bila još jedna na temelju do sad otkrivenih kamenih spomenika, u jugoistočnom dijelu Kosova, u dolini Binačke Morave blizu Klokota.85 I još nešto, Mócsy misli na postojanje jedne radionice u regionu Prizrena. Na temelju nalaza mislimo da je ova radionica bila blizu Djakovice ili Orahovca. O snažnom lokalnom utjecaju govori i nošnja koja se najbolje vidi kod žena, jer sadrži dosta elemenata ilirske nošnje. Najkarakterističniji detalji ove nošnje su: marama (sl. 1, 7) i masivna ogrlica s tri medaljona, koje ima večina žena na ovim spomenicima88 (sl. 1). Ovi detalji nošnje jasno svjedoče o tome da je u tim spomenicima prikazano uglavnom domače stanovništvo. To potvrdjuju i imena na natpisima ovih spomenika na kojima najveći dio čine domaća ilirska imena.87 Prema tome, možemo utvrditi da su njihovi korisnici bili uglavnom domoroci — Iliri, odnosno Dardanci, koji su, kako se vidi, unatoč rimske okupacije, očuvali svoj identitet. Iz svega rečenog, možemo zaključiti sljedeće: 1. Stele s Kosova, i pokraj nekih svojih specifičnih osobenosti su tipični primjer stela sa cjelokupne teritorije Dardanije. Prema tome, prateći sepul-kralnu umjetnost i arhitektoniku na stelama rimskog perioda na Kosovu, mi ustvari pratimo to u cijeloj Dardaniji. 2. Van područja Dardanije najbliže analogije u prikazivanju poprsja i načinu ukrašavanja, imaju nekoliko stela iz Municipijuma S, a s umjetničke strane imaju sličnosti i sa stelama iz drugih ilirskih područja osobito u unutrašnjosti. Prema tome, današnje Kosovo u rimskom periodu je bilo povezano s tri glavna središta: dolinom Južne Morave, preko Nišave i Timoka sa sjeveroistočnim dijelom Dardanije, a preko doline Lepenca s južnim dijelom Dardanije, s kojima je bilo i izravno povezano. Dolinom Ibra i Lima je bilo povezano sa susjednim ilirskim centrima, posebno u jugoistočnom dijelu provincije Dalmacije. Ovuda su se vršile i komunikacije i utjecaji s 1 O granicama područja Dardanije vidi radove: F. Papazoglu, Srednjobal-kanska plemena u predrimsko doba (1969) 143—141. Z. Mirdita, Antroponimia e Dardanisè nè hohen romake (Die Anthro-ponymie der Dardanien zur Römerzeit) (1981) 19. Isto tako i ranije znastvenike: H. Kiepert, A. v. Domaszewski, N. Vulić, A. Mócsy, G. Alfóldy. 2 A. v. Premerstein, N. Vulić, Antike Denkmäler in Serbien und Macedonien, Jahreh. österr. arch. Inst. Bbl. 6, 1903, 1—16. 3 N. Vulić, Antički spomenici naše zemlje, Spomenik Srp. kralj. akad. 71 (1931); 75 (1933); 77 (1934); Spomenik Srp. akad. nauka 98 (1941—1948). 4 E. Čerškov, Municipium DD kod Sočanice (1970) 61—68. 5 A. Mócsy, Gesellschaft und Roma-nisation in der römischen Provinz Moesia Superior (1970) 75—89. 6 E. Dobruna, Tipologjia e monu-menteve sepulkrale té periudhès romake né Kosove, Gjurm. Alb. — Ser. shk. hist. 4—5, 1974—75 (1975) 43—80. 7 Z. Mirdita (nap. 1) 81. 8 E. Čerškov, Oko problema komunikacija i položaja naselja na Kosovu i Metohiji u rimskom periodu, Gl. Muz. Kos. Met. 2, 1957, 73—80. Z. Mirdita, Studime Dardane (1979) 108—117. 9 A. Mócsy (nap. 5) 81. 19 Ibidem, 62—64, fig. 20 (stele iz Sku-pija), 95, fig. 32 (stele iz Naisusa), 119, fig. 37 (stele iz Timakum minusa). B. Dragojević-Josifovska, Inscr. Més. Sup. voi. 6, Scupi et la région de Kumanovo (1982) 40. obje strane. 11 A. Mócsy (nap. 5) fig. 39 (stele iz Singidunuma), fig. 42 (stele iz Viminaci-juma), 102 fig. 35 (stele iz Raciarije). Ove zadnje uglavnom pripadaju 2 st., kao i one iz Bononije (Vidina), vidi kod D. Di-mitrov-a, Nadgrobnite ploči ot rimsko vreme v Severna Blgarija (1942). 12 A. Cermanović-Kuzmanović, Rezultati arheoloških istraživanja na području Municipijuma S ... kod Pljevalja — selo Komini, Materijali 4, 7 Kongres arheologa Jugoslavije, Herceg-Novi 1966 (1967) 77—84. Eadem, Rezultati arheoloških istraživanja u selu Komini (Municipium S...), Starine Crne Gore 6, 1978, 93—100. Eadem, Municipijum S. i njegova problematika u svetlu arheoloških i epigrafskih spomenika, Starinar 19, 1968 (1969) 101— 107. A. Cermanović-Kuzmanović i D. Sre-jović, Rezultati novih arheoloških istraživanja u jugoistočnom delu rimske provincije Dalmacije, Materijali 4, 1967, 21 do 26. M. Zotović, Jugozapadna Srbija u doba Rimljana, Už. zbor. 2, 1973, 5—40. 13 D. Sergejevski, Iz problematike ilirske umjetnosti, Godiš. Cent, balkanol. ispit. 3, 1965, 119—142. 14 Ibidem, 137. 15 F. Papazoglu (nap. 1) 158; A. Mócsy (nap. 5) fig. 32, 37. 16 Vidi tablu kod A. Mócsy-a (nap. 5) fig. 20. 17 F. Papazoglu (nap. 1) 156. 18 E. Dobruna (nap. 6) crteži 1—7. Dok ih je A. Mócsy (nap. 5) 79, fig. 24, svrstao u sedam tipova. 19 Slike ovih spomenika objavljene su kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 116, 117, 252, 281, 276; Spomenik 77, nr. 34. Z. Mirdita, Novitates epigraphicae e Dardania collectae, Arh. vest. 31, 1980, 186—198, fig. 7, 10, 11. 20 Druga je iz Janjeva, objavljena kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 129. 21 I drugi primjer je iz Peći objavljen kod N. Vulić-a, Spomenik 77, nr. 47. 22 Idem, Spomenik 47, nr. 80, 81, 84, 89, 91, 159 A, D, F; Spomenik 71, nr. 247; Spomenik 75, nr. 148; Spomenik 77, nr. 42; Spomenik 98, nr. 177, 178, 188, 192, 194, 262. S. Dušanić —P. Petrovič, Epigra-phic contributions from the National museum of Niš, Živa ant. 12, sv. 2, 1963, 377—379, fig. 7. P. Petrovič, Insc. Més. Sup. vol. 4, Naissus—Remesiana—Horreum Margi (1979) nr. 66,81, 99 itd. Njihov broj je jako velik, zato mi smo spomenuli samo nekoliko njih, vidi tablu kod A. Mócsy-a (nap. 5) fig. 32, 37. 23 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 54, 73, 74, 98, 119, 139. Kod njih se većinom stubovi nalaze u natpisnom polju. 24 A. Mócsy (nap. 5) fig. 39, 42. 25 A. Schober, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien (1923). V. Dautova-Ruševljan, Rimska kamena plastika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije (1983). 26 Premerstein - Vulić, Jahresh. österr. arch. Inst. 3, 1900, Bbl. 135 C; Jahresh. österr. arch. Inst. 4, 1901, Bbl. nr. 59; Jahresh. österr. arch. Inst. 12, 1909, Bbl. nr. 41; Jahresh. Österr. arch. Inst. 15, 1912, Bbl. nr. 33, 34, 35. N. Vulić, Spomenik 38, 1902, nr. 42, 29 C, E; Spomenik 47, nr. 76, 80, 89, 160 F; Spomenik 71, nr. 247, 249; Spomenik 75, nr. 148; Spomenik 77, nr. 42; Spomenik 98, nr. 177, 178, 188, 191, 194, 255, 262. P. Petrovič (nap. 22) itd. 27 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 109, 125, 130, 140, 158, 171. 28 N. Vulić, Spomenik 98, nr. 291—292 (Municipijum S.). Spomenik 71, nr. 328, 330, 331 (Prijepolje). 29 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 106, 120, 128, 142, 181, 221, 223, 227, 228. 30 Premerstein - Vulić, Jahresh. österr. arch. Inst. 3, Bbl. nr. 41 ; Jahresh. österr. arch. Inst. 4, Bbl 146 B; Jahresh. österr. arch. Inst. 6, Bbl. nr. 52; Jahresh. österr. arch. Inst. 7, Bbl. nr. 5; Jahresh. österr. arch. Inst. 12, Bbl. nr. 38. N. Vulić, Spomenik 98, nr. 184, 188. 31 N. Vulić, Spomenik 98, nr. 12. Stela je uokvirena vinovom lozom sa grozdovima. 32 Obje stele su iz Peći, jedna je objavljena kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 280, a druga kod Z. Mirdita (nap. 19) fig. 3. 33 N. Vulić, Spomenik 77, nr. 1 (iz okoline Bihaća), Spomenik 98, nr. 264 (iz okoline Priboja), ali nijedna niša nije pravokutna. G. Florescu, I monumenti funerari romani della Dacia Inferior (1942) 29, fig. 15. 34 Drugi primjer je stela iz Zrza, objavljena kod Z. Mirdita (nap. 19) 188, fig. 4. Treći primjer je stela iz Banje — Zubin Potok, blizu Titove Mitroviče, neobjavljena. 35 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 34, 38, 39, 70, 73, 76, 81, 88, 90, 91, 92, 96, 103, 105, 110, 119, 122, 131, 139, 145, 146, 156, 157, 179. 36 N. Vulić, Spomenik 75, nr. 169. Ova stela po obliku je jako slićna s jednom iz Donje Dakije, vidi G. Florescu (nap. 33) fig. 8. 37 N. Vulić, Spomenik 98, nr. 335. 38 Idem, Spomenik 71, nr. 12. 39 Idem, Spomenik 98, nr. 285. 40 A. Móscy (nap. 5) 63. 41 F. Papazoglu (nap. 1) 156—158. E. Čerškov, Rimljani na Kosovu i Metohiji (1969) 73—74. Vidi table kod A. Móscy-a (nap. 5) fig. 20, 32, 37. Jedino u Skupima i u Kumanovu ovaj motiv je manje zastupljen, vidi kod B. Dragojević-Josifov-ske (nap. 10) nr. 42, 75, 81, 83, 104, 158, 181, 227, 230, 233, 245. N. Vulić, Spomenik 71, nr. 573. Isto tako i u najzapadnijem dijelu Dardanije, u Novom Pazaru, objavljene kod N. Vulić-a, Spomenik 98, nr. 264 i A. Jovanović-a, Rimski nadgrobni spomenik iz Novopazarske Banje, No-vopaz. zbor. 9, 1985, 33—38, sl. 1. 42 Osobito je čest u Raciariji, Bononiji, Almusu (Lom) i Makrešu, o tome vidi: A. Mócsy (nap. 5) fig. 35. D. Dimitrov (nap. 11). 43 D. Dimitrov (nap. 11). G. Borde-nache, Temi e motivi della plastica funeraria di età romana nella Moesia Inferior, Dacia n. s. 9, 1965, 253—281. G. Florescu (nap. 33) fig. 3, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 14, 16, 17, 21. 44 N. Vulić, Spomenik 71, nr. 328, 329; Spomenik 98, nr. 285, 286. 45 E. Čerškov (nap. 41) 74. 46 G. Bordenache (nap. 43) 264. 47 Treći primjer je stela iz Janjeva (vidi ovdje nap. 20), dok četvrti primjer je stela iz Municipijuma DD, objavljena kod N. Vulić-a, Spomenik 98, nr. 228. 48 Drugi primjer je u steli iz Zrza, vidi Z. Mirdita (nap. 34). 49 Druga dva primjera su stele iz Janjeva i Zrza (vidi ovdje nap. 20 i 34). 59 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 38, 103, 105, 119. 51 I. Čremošnik, Narodna simbolika na rimskim spomenicima u našim krajevima, Gl. Zem. muz. 12, 1957, 218. 52 D. Sergejevski, Japodske urne, Gl. Zem. muz. 4—5, 1950, 45—94, tab. 3, fig. 1. 53 Ibidem, 78. 54 Ibidem, tab. 8, fig. 2, tab. 10, fig. 1, tab. 12, fig. 1, 2, 3. 55 D. Sergejevski, Spomenik 77, nr. 8, 9. I. Čremošnik, Rimski spomenici iz okoline Bihaća, Gl. Zem. muz. 12, 1957, 168 do 170. 56 D. Sergejevski (nap. 52) 125. 67 I. Čremošnik (nap. 55) 229. 58 Borova šišarka se javlja još na dvije stele iz Peći (vidi ovdje nap. 32). Inače o ovom motivu opširno smo govorili u referatu pod nazivom »Borova šišarka kao dekorativni motiv u Dardaniji i njena simbolička tradicija« na znanstvenom skupu »Antički temelji naše suvremenosti« održanom u Puli 12—17 listopada 1986 god. 59 G. Bordenache (nap. 43) 264. 60 Polupalmete se dobro vide još na tri primjera stela iz Peći (vidi ovdje nap. 32 i nap. 21, nr. 47). 61 Astragal se nalazi još na dvije stele iz Peći (vidi nap. 32). 62 Nalazi se na dva primjera iz Peći, jedan objavljen kod Z. Mirdita (nap. 32), a drugi neobjavljen. 63 Z. Mirdita, Novoodkriveni natpis u Kačaniku, Arh. vest. 33, 1982 (1983) 79— 83, fig. 1. Inače i na jednoj steli iz So-pota (Stojnika) u niši je prikazana velika posuda sa dvije drške iz koje izlazi loza s grozdovima i bršljanovim lišćem; vidi kod N. Vulić-a, Spomenili 71, nr. 585. 64 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 83, 110, 131. 139, 146, 156. Kod ovih primjera uz reljef je primjenivana i tehnika graviranja. 65 N. Vulić, Spomenik 71, nr. 303. 66 Idem, Spomenik 98, 303, nr. 57. 67 G. Kazarov, RE ed. Pauly-Wissowa, Supplbd. 3, 1145. 68 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 81, 88, 236. 69 A. Cermanović-Kuzmanović, Nekoliko spomenika tračkog konjanika iz naše zemlje i problem tračkog herosa, Starinar 13—14, 1962—63 (1965), 113—124, gdje je data i ostala literatura. Eadem, Die Denk- mäler des thrakischen Heros in Jugosla-vien und das Problem des thrakischen Reitergottes, Arch. Iugosl. 4, 1963, 31—57. 70 D. Sergejevski (nap. 52) tab. 7, fig. 1. 71 F. Cumont, Recherches sur le sym-bolisme funéraire des Romains (1942) 339. 72 O značajkama nadgrobnih reljefa sa Kosova ukratko je pisao E. Čerškov (nap. 41) 73. 73 O karakteristikama plastike u Kominima je pisala A. Cermanović-Kuzmanović (nap. 12). Eadem, Rimsko-ilirska plastika u Kominima, Živa ant. 28, sv. 1 do 2, 1978, 325—330. O Zapadnoj Srbiji vidi M. Zotović (nap. 12). Jedan dio spomenika ovog područja je objavljen kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 136—139 ; Spomenik 98, nr. 151—157, 159—163, 239—249, 251—253. Za Bosnu i Hercegovinu vidi D. Sergejevski (nap. 13) gdje autor nadgrobne i votivne reljefe ovog područja osim vremenski, dijeli i po grupama: A, B, C. 74 K. Prijatelj, Nekoliko rimskih nadgrobnih portreta u Arheološkom muzeju u Splitu, Vj. arh. hist. dalm. 53, 1950—51 (1952), 142. 75 Jedna je iz Skupija, objavljena od B. Dragojević-Josifovske, Dve rimske se-pulkralne stele iz Skopja, Živa ant. 21, sv. 1, 1971, 236, fig. 3—5; druga je iz Nai-susa objavljena kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 247, i treća iz Timakum minusa, objavljena kod N. Vulić-a, Spomenik 47, 158 B. 76 E. Čerškov, Antička bista žene iz Klokota, Gl. Muz. Kos. Met. 3, 1958, 187 do 193, fig. 1, 2. Vidi spomenike objavljene kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 272, 281; Spomenik 77, nr. 42; Spomenik 98, nr. 272, 274; i Z. Mirdita (nap. 19), fig. 3, 10. 11. 77 A. Mócsy (nap. 5) 81. 78 B. Dragojević-Josifovska (nap. 10), nr. 34, 139, 140 (stele iz Skupija). N. Vulić, Spomenik 71, nr. 247, 249; Spomenik 75, nr. 148. 169; Spomenik 98, nr. 191 itd. (stele iz Naisusa i Timakum minusa). A. Jovanovič (nap. 41) (iz N. Pazara). 79 Ostale stele su objavljene kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 252, 280, Z. Mirdita (nap. 19) fig. 4, 7, i E. Dobruna-Sa-lihu, Nje stele sepulkrale nga rrafshi i Kosoves. Gjurm. alban.-Ser. shk. hist. 10, 1980 (1981) 22—27, fig. 1, 2. 80 Obje stele su iz Djakovice Drugi primjer je isto tako objavljen kod N. Vulić-a, Spomenik 71, nr. 117. 81 Ovakvih stela-reljefa ima dosta, ali mi ćemo spomenuti nekoliko njih: B. Dragojević-Josifovska (nap. 10) nr. 73, 92, 109, 125, 110, 130 (iz Skupija). S. Duša-nić — P. Petrovič (nap. 22). N. Vulič, Spomenik 38, nr. 44; Spomenik 47, 158 A; Spomenik 71, nr. 188, 262; Spomenik 98, nr. 194 itd. (iz Naisusa i Timakum minusa). 82 A. Cermanović-Kuzmanović (nap. 73). Eadem, Antički spomenici iz Polimlja sa posebnim osvrtom na rimsku nekropolu u Kolovratu kod Prijepolja, Simpo-zijum »Seoski dani S. Vukosavljeviča« 6, 1978, 47—52. N. Vulič, Spomenik 71, nr. 319, 328, 329, 331; Spomenik 98, nr. 332, 335. D. Sergejevski, Rimska groblja na Drini, Gl. Zem. muz. 46, 1934, 25—26, fig. 9, 10, 11, 13, tab. 8, fig. 30. 83 Vidi kod K. Prijatelj (nap. 74) 150. 84 A. Mócsy (nap. 5) 80, 82, fig. 25. 85 Na ovom području je nad j ena bista jedne žene (vidi nap. 71), i za sad još jedna stela, vidi E. Dobruna-Salihu (nap. 79). 86 E. Cerškov (nap. 41) 73. Idem (nap. 76) 190. 87 F. Papazoglu (nap. 1) tablice na stranicama 183 i 184. Crteže je izradio N. Ferri. LES STÈLES SÉPULCRALES DE L’ÉPOQUE ROMAINE DANS LE TERRITOIRE DU KOSSOVO ARCHITECTONIQUE ET PLASTIQUE Résumé Les stèles du Kossovo ayant déjà fait objet de nombreuses études, nous allons nous retenir à leur portée du point de vue de l’art, de l’architectonique et de la déco-ration, d’autant plus qu’elles sont très importantes pour l’étude générale de l’art sépulcral et de l’architectonique des stèles de la Dardanie, dont le centre consti-tuait le Kossovo actuel. Les stèles sont d’habitude de grandes dimensions, et apparaissent à partir du milieu du IIe siècle jusqu’à la fin du IIIe siècle de la nouvelle ère. C’est l’époque où dans la Dardanie entière, aussi bien que dans les autres provinces romaines, le nombre des stèles augmente constamment. Constituées par trois éléments princi-paux et décorées par la vigne qui les encercle, eiles appartiennent au type »đar-danien«, répandu dans tout le territoire de la Dardanie. D’après l’architecture de la partie supérieure, nous les avons classées en trois types principaux: 1. les stèles avec la niche en demi-cercle (fig. 1, 2, 3, 4, 5, 6); 2. les stèles avec la niche rectangulaire et la partie supérieure en ligne droite (fig. 7); 3. les stèles avec le partie supérieure angulaire (fig. 8, 9). Chez tous ces types le plus souvent on trouve dans les niches des bustes des défunts, et plus rarement on trouve des rosettes. Tous les types, on les trouve en Dardanie, et au dehors d’elle. On relève les analogies les plus proches avec les stèles du Municipium S... (près de Pljevlja). Malgré l’influence romaine, dans la plastique de ces stèles dominent les éléments artistiques autochtones, ce qui est le plus remarquable aux représentations des portraits dans les reliefs dans lesquels domine l’expression plate et linéaire, assez sem-blable à la gravure sur bois. On ne relève pas ces caractéristiques uniquement dans les stèles du Kossovo, mais on les trouve également dans tout le territoire de la Dardanie et au dehors d’elle, en d’autres régions de notre pays notamment dans les parties intérieures de la province de la Dalmatie. D’apres les procédés de la représentation de la figure, nous les avons classées en trois groupes: a. Stèles à reliefs plus pla-stiques, qui possèdent une plus grande valeur artistique (fig. 9) ; b. Stèles qui repré-sentent plus régulièrement les détails de l’anatomie et des habits (fig. 1, 4, 5) ; c. Stèles avec des portraits stylisés et schematisés (fig. 2, 7, 8). Il est à relever à la fin que leurs caractéristiques prouvent que ces stèles étaient faites et utilisées par les populations autochtones, les Illyriens, à savoir les Darda-niens. j . - -m J -«*1 ,61 ji /"i ,« J J ' ; ■ i«. ve ■ .> j A >< • - •Ml' jr ,8r .-■Mi JV -ÀU-a-^Z inai - ■ s Ta . ! nm. - nn ' H!'«v W J«$u3' -Jfjssnji ■>’'<■.■■■; vi • Jedrni *;S : ?/:vw jri.j ;; ■ uh •J:.:; Ki «lèfiTèiV «on 'ieq vxiutttwr’ ) Jtmktoik! :i ■ ‘a --7i «A Jir-- .•.•lUfcu-flJi' % W) j »n. fHi* i S ’ no J ■ G i' ‘Ji.: . ■ -**»* . f»bt aisar3qptft'i èri ifnvS ' .«Wb i >> : . i «!: ,y?.. .fj; ril-f . •-• : : ™ mnnw;q ... -j .fj ••' - J ‘‘i ■ j; i j.1 i j . i ; . jo linj , I f.j '... - »up r* ' ■ - f*,, »M é ; JlxHl '"i jjjjjjff »Otoß .-r 'T. JjTui.i i«|.i ■ % Arheološki vestnik (Arh. vest, AV) 38, 1987, str. 207—216 FRAGMENT EINES ACOBECHERS AUS NAUPORTUS SIGRID MRATSCHEK Universität Osnabrück, FB 2, Schlosstrasse 8, D-4500 Osnabrück 1. Typologie und Verbreitung Im Flußbett der Ljubljanica bei Bistra, unweit der römischen Handelsstadt Nauportus, kam unlängst ein Fragment aus ... Ton mit einer aus zwei Zeilen bestehenden Inschrift zum Vorschein, das an beiden Seiten sowie am unteren Rand abgebrochen ist und aufgrund seines Dekors und seiner Beschaffenheit zu einem Gefäß reliefverzierter Terra sigillata gehört.1 Bei der Fundstelle, die archäologisch bisher noch nicht untersucht wurde und wo die Funde sozusagen kontinuierlich vom Neolithikum bis in die römische Epoche reichen, dürfte es sich um einen uralten Flußübergang handeln.2 Vom Umfang des Gefäßes (41,5 cm) ist kaum mehr als 1/6 erhalten; der Gefäßdurchmesser betrug am oberen Rand 14,6 cm, während sich die Höhe nicht mehr exakt ermitteln läßt (siehe Abb. 1). Die beiden Inschriftenzeilen unterteilen das Bruchstück in drei Dekorationszonen, so daß die mittlere oben und unten von dem Spruch ein- Abb. 1: Aco-Becher, gefunden im Flußbett der Ljubljanica bei Bistra. Sl. 1: Aco-čaša, najdena v strugi Ljubljanice pri Bistri. gerahmt wird. Dabei ist das Inschriftfeld jeweils nach Art von Trorus und Trochilus durch zwei erhabene Profillinien von den sie umgebenden Bildmotiven abgesetzt. Im Zentrum zwischen den Inschriftenzeilen erinnern Weinranken mit Trauben und Blättern im Wechsel an Bacchus — und den Gebrauch des Gefäßes. Schwanz- und Flügelspitzen eines Vogels am rechten abgebrochenen Rand des Bechers legen die Vermutung nahe, daß kleine Tiere das Bild vervollständigten.3 Auch das untere Feld ziert ein religiöses Motiv: Zwischen Girlanden von einfach gereihten Efeublättern, die gleichfalls dem Bacchus heilig waren und mit denen sich Dichter und Weintrinker zu bekränzen pflegten, hängt ein Bukranion vom Typus des abgehäuteten Rinderschädels, wie er seit den Darstellungen auf der Ara Pacis des Augustus bekannt ist. Die Hörner sind wie auf den Reliefs an den Innenwänden des Friedensaltares mit den Schleifen kultischer Opferbinden geschmückt, die zu beiden Seiten des Schädels lose herabfallen, Tänien, die ansonsten nur von Priestern, Siegern oder auch bei Gelagen angelegt wurden.4 Die Aufnahme dieses sakralen Motivs in der Keramikindustrie Oberitaliens, aus deren Werkstätten das Trinkgefäß stammt, entspricht dem bekannten Phänomen, daß sich seit Actium die stadtrömischen Themen der augusteischen Staatskunst über ganz Italien verbreiteten und reichsweit auch in den Bildwerken privater Gebrauchsgegenstände von breiten Bevölkerungsschichten bis hin zur Massenproduktion rezipiert wurden.6 Jeweils alternierend umlaufend zwischen von Bukranion zu Bukranion geführten Efeugirlanden wechseln Stieropfer und ein im freien triangulären Raum darüber umherflatternder Eros einander ab ; sein Kopf (? mit Kopfbedeckung) und Flügel sind am rechten unteren Rand der Scherbe zu erkennen. Die religiöse Szenerie setzt sich nach oben hin über der ersten Inschriftenzeile fort: In eine einfache Bogenstellung sind kleine Kreise mit erhabenem Mittelpunkt, etwa Omphalosschälchen oder winzige paterae, eingeschrieben. Dieses fortlaufende Ornament ist rechts durch ein Bildmotiv durchbrochen, das den Kopf eines Menschen und die linke Hälfte einer Biene, die sich über den abgebrochenen rechten Rand hinaus symmetrisch ergänzen läßt, darstellt. Der Frauenkopf, mit einem nodus und einem Diadem auf der Stirn abgebildet, und daneben die Biene, in der Poebene in ihrer schönsten Art vertreten und ansonsten oft selbst mit einer Göttin gleichgesetzt,6 dürfte die Liebesgöttin bezeichnen. Denare der ersten stadtrömischen Emission nach dem Sieg Oktavians über Antonius 29 v. Chr. und ein Denar aus der Münzmeisterprägung 17 v. Chr. zeigen denselben mit einem Diadem gekrönten Kopf der Venus.7 Jedenfalls könnte die Biene, die anderswo auch als Ornament zur Trennung von Satzanfang und Satzende dient, eine Art Mittelachse sowohl des Bildes als auch des Gefäßes gewesen sein, das sich vielleicht in einem zweiten Kopf symmetrisch fortsetzte.8 Die obere Dekorationszone ist dreigeteilt: Über der Bogenreihe folgt, von einer Rille als Trennlinie markiert, ein umlaufendes einfaches, stilisiertes Wellenband, das nichtsdestoweniger eher die Tendenz zur Spirale als zum offenen ,Laufenden Hund‘ aufweist, und am oberen Rand wird das Trinkgefäß wie gewöhnlich durch ein Kordelmuster begrenzt. Zwar ist die Signatur des Töpfers verlorengegangen, aber aufgrund seiner Typologie läßt sich das Fundstück eindeutig als Produkt einer kleinen Töpfergruppe aus Oberitalien um Aco und Sarius identifizieren, die um die Wende von der Republik zur Kaiserzeit reliefverzierte Modelware aus hellbraunem bis rötlichem Ton herstellte, Aco mit Vorliebe hohe, leicht gebauchte Becher, Sarius oft niedrigere Doppelhenkelschalen mit eingeschnürter Wand und ähnlichem Dekor.9 Erhalten hat sich indes das typische Markenzeichen des Herstellers ein Menschenkopf und die stilisierte Biene über der ersten Schriftzeile, neben denen analog zu vergleichbaren Bechern in diesem Kontext mit an Sicherheit grenzender Wahrscheinlichkeit die Worte Aco Acastus (oder umgekehrt) standen.10 Seltenheitswert haben unter den Acobechern jene Stücke, die mit ihren fein differenzierten Bildmotiven und umlaufenden Inschriften das von Pompeii bis ins äußerste provinziale Hinterland (sei es in Bernay, Norfolk oder Hildesheim) hochgeschätzte Silbergeschirr der Reichen imitierten.11 Als in Mai 1969 in Ravenna ein Kongreß über römische Keramik aus der Poebene und dem angrenzenden adriatischen Raum tagte, machte u. a. Hans Klumbach den Versuch, jene Erzeugnisse systematisch zu erfassen.12 Von Aco waren damals nur vier solcher Becher bekannt: einer vom Magdalensberg (AO: Museum Klagenfurt) mit einem epikureischen Trinkspruch, ein Exemplar mit Töpfersignatur aus Haltern in Westfalen (AO: Römisch-Germanisches Museum Haltern), dessen fragmentarische Inschrift bis heute ihrer Entschlüsselung harrt, sowie zwei weitere aus Oberitalien, darunter ein geflochtenes Körbchen“ aus Angera (AO: Museum Varese) mit einem Siegeswunsch im sportlichen oder musischen Agon und ein schlankerer Becher unbekannter Provenienz mit einer Bitte um die Gunst der Liebesgöttin (AO: Römisch-Germanisches Zentralmuseum Mainz). Wie bei den übrigen Acobechern unterteilen die Inschriftenzeilen das Trigkgefäß aus Nauportus in mehrere Dekorationszonen, und seine Bildmotive kehren nicht nur auf den Stücken derselben Serie, sondern auch auf den Nachahmungen padanischer Sigillaten in den späteren gallischen Filialen wieder.13 Typologisch läßt sich das Fundstück unschwer als eine Mischung zwischen dem Acobecher aus dem augusteischen Legionslager Haltern und dem Becher aus dem oberitalischen Angera einordnen. Denn einerseits hat es mit dem Halterner Becher die gewölbte Lippe gemeinsam, auch scheint es sich nach unten hin zu verjüngen, so daß man als unteren Abschluß zwei am Fuß angesetzte Ringe annehmen möchte, zumal die Standfläche offenbar weniger als die Hälfte des oberen Durchmessers (!) betrug, während es andererseits in seinen Proportionen eher dem bauchigen Gefäß aus Angera gleicht.14 Seither wurden, abgesehen von dem Fragment aus Nauportus, noch zwei weitere Acobecher mit Inschriften gefunden, einer mit der Töpfersignatur Acastus Aco über einem makabren Soldatenwitz in Altinum an der Adriaküste Venetiens, ein anderer mit einem Trinkspruch in Osijek, dem römischen Mursa im Nordwesten Pannoniens, wo er 1977 auch von M. Bulat veröffentlicht wurde.15 Da die augusteisch-tiberische Zeit gemeinhin als Höhepunkt der Produktion von Acobechern angesetzt wird, bedeutet dies für Mursa, die Stadt der 50 tabernae, die von Hadrian als colonia neugegründet wurde, daß spätestens damals römische Kaufleute oder Soldaten zumindest zeitweise dort ansässig waren.16 Derselben Zeit ist auch das Fragment des Acobechers aus Nauportus zuzuweisen, für dessen Datierung zwei Fakten genauere Anhaltspunkte liefern: Terminus ante quem ist der allmähliche Niedergang von Nauportus seit der Kolonieerhebung des nahegelegenen Emona, die eine Bauinschrift, wonach der 14 Arheološki vestnik 209 Divus Augustus und Tiberius der kurz zuvor deduzierten Kolonie Mauer und Türme stifteten, in den Zeitraum zwischen dem Herbst 14 und dem Frühjahr 15 fixiert.17 Der Terminus post quem kann mit dem Einsetzen der Produktion der Acobecher seit ca. 30 v. Chr. im letzten Viertel des 1. Jahrhunderts v. Chr. ermittelt werden, womit unser Fundstück eindeutig der augusteischen Epoche oder spätestens den ersten Regierungsjahren des Tiberius zugehörig ist — eine Datierung, die auch mit den sorgfältig ausgeführten Majuskeln der Schrift, dem spezifisch augusteischen Bilderschmuck, insbesondere dem Bukranion und dem Venuskopf, sowie der Typologie des Bechers im Einklang steht.18 Somit ist die Verbreitung der Acobecher und nicht zuletzt der Neufunde ein wichtiges Indiz für die rasche Erschliessung neuer Handelsräume im Norden und Osten des römischen Reiches, von denen sich die padanischen Töpfer aufgrund der fehlenden arretinischen Konkurrenz größere Absatzchancen erhofften als im italischen Mutterland. Denn gleichzeitig mit der Eroberung Germaniens und Pannoniens unter Augustus und Tiberius tauchten auch die padanischen Acobecher mit großer Regelmäßigkeit stets in unmittelbarer Nähe der aktuellen Kriegsschauplätze auf, und ihre Fundorte lagen nicht zufällig an den grossen Handels- und Truppenaufmarschwegen des Imperium Romanum: abgesehen von drei Trinkgefäßen aus der näheren Umgebung ihrer Produktionsstätten in Norditalien etwa zeitgleich mit der Annexion Noricums und seines Kultzentrums auf dem Magdalensberg, vor der Eroberung Germaniens im augusteischen Legionslager Haltern in Westfalen, das von den Jahren 8/5 v. Chr. bis zur Varusschlacht im Jahre 9 n. Chr. mit Truppen belegt war, sowie an zwei wichtigen Verkehrsknotenpunkten in Istrien und Pannonien, wo die Unterwerfung der zahlreichen pannonischen Aufstände eine ständige militärische Präsenz römischer Truppen erforderlich machte, in Nauportus, dem »Umschlagplatz« für den Osten, an einer Strecke der Bernsteinstraße, die Augustus eigens hatte neu anlegen lassen, und in Mursa, dem späteren Hafen der classis Flavia Pannonica an der Drau.19 Das Heer, dessen Soldaten nicht auf die gewohnte einheimische Sigillata zu verzichten gewillt waren, und die Armeelieferanten, die sich bemühten, diesses Bedürfnis zu befriedigen, wurden so zum Motor des Importes padanischer Töpferwaren und römischen Lebensstils in den neu eroberten, wenig romanisierten Gebieten des Imperiums, bevor beides etwa seit der Flavierzeit von den Einheimischen nachgeahmt wurde. 2 2. Die Inschrift Der Spruch auf dem Acobecher ist nur zu etwa einem Fünftel erhalten, denn die Interpunktionen zu Beginn und am Ende der ersten Zeile weisen darauf hin, daß der Text der Inschrift wie bei den anderen Bechern dieses Typs umlaufend fortgeführt wird. Von der ersten Zeile mit einer ursprünglichen Gesamtlänge von 41,5 cm ist noch ein Fragment von 7,5 cm mit 15 Buchstaben vorhanden, was eine approximative Buchstabenbreite von 0,5 cm voraussetzt! somit dürften 68 Buchstaben fehlen. Von der zweiten Zeile mit einer Gesamtlänge von 37,5 cm sind 15 Buchstaben auf einer Länge von 6,3 cm erhalten geblieben; d. h. die Buchstabenbreite scheint hier lediglich 0,4cm zu betragen, so daß wir mit weiteren ca. 77 fehlenden Buchstaben zu rechnen hätten. Nichtsdestoweniger fügt sich dieses Wenige, wenn es auch keine exakte Rekonstruktion des Inschriftentextes zuläßt, zwanglos in den Rahmen der vorhandenen Bildmotive des Bechers: ] -QVES-QVISQVE-AMAT-[ ]FELICEM-DET-INPERP[ Gleich die erste Zeile der Inschrift erinnert an ein populäres Epigramm über die Liebe, das auf dem Boden eines Gefäßes in Remagen eingeritzt war und dessen zweite Fassung H. Solin 1981 an einer Saalwand der Domus aurea entdeckte : quisquis amat pueros, etiam sin[e] fine puellas, rationem saecli non h[a]bet ille sui.20 Obgleich ähnlich lautende Verse sicher auch schon zu Beginn der julisch-claudischen Kaiserzeit in Italien kursierten,21 handelt es sich bei der Inschrift auf dem Acobecher von Nauportus wahrscheinlich nicht um eine dritte Version dieses Distichons, da eine zweifache Verschreibung von ques quisque zu quisquis anzunehmen, mir bei näherer Analyse des Textes doch zu gewagt zu sein scheint, zumal der Text ganz offensichtlich nicht metrisch ist. Fest steht zunächst, daß quisque (gelegentlich austauschbar mit quisquis)22 Subjekt und amat Prädikat des ersten Satzteiles ist, quisque außerdem in der Regel enklitisch gebraucht wird. Da ques durch Interpunktionen vor Beginn und nach dem Ende des Wortes deutlich sichtbar von allen übrigen Satzgliedern abgesetzt ist und daher weder eine Ergänzung zu den beiden einzigen auf -ques auslautenden Substantiven, eques und torques, noch zur 2. Person Futur von Verben wie relinquere in Frage kommt, kann es nur die geliebte(n) Person(en) als Pronomen im Akkusativ bezeichnen. Vermutlich handelt es sich bei ques tatsächlich um den Akkusativ des Indefinitivums, das als archaistischer Nominativ Plural bei Pacuvius (Trag. 220 Klotz), im SC de Bacchanalibus (CIL I2 581, Z.3 und 24) sowie bei Cato (Hist. 1 Peter) belegt ist und in der 3. Deklination mit dem Akkusativ Plural masc./fem. übereinstimmt.23 Daß auch in der augusteisch-tiberischen Zeit, als die Produktion der Acobecher ihren Höhepunkt erreichte, ein Wechsel zwischen der 1. und 3. Deklination nicht ungewöhnlich war, davon zeugen die alten Formen des Dativ und Ablativ Plural quis (statt quibus), die in Vergils Aeneis und in den Satiren des Horaz eine Renaissance erlebten.24 Auch Verschreibungen von quales oder quasvis durch Kontraktion bzw. Haplographie zu ques wären zu erwägen, ohne daß sich jedoch der Sinn des Trinkspruches grundlegend ändern würde. Darüber hinaus existieren Schreibungen von »a« (quas) statt »e« (ques) nach Ausweis der Indices von CIL in der Poebene, wo die Ware hergestellt wurde, vergleichsweise häufig,25 so daß als Ergänzung entweder ein Relativsatz mit einem Bezugswort im Femininum denkbar wäre oder in Analogie zu dem Pacuvius-fragment vor Beginn der ersten Zeille über den abgebrochenen linken Rand hinaus ein Interrogativsatz mit einer erstarrten Wendung wie nesciofques, die ohne Einfluß auf den Modus bleibt.26 Die fehlenden Bezugspersonen oder Gegenstände der Liebe könnten im gleichen Kasus wie ques sowohl am Anfang wie auch am Ende des umlaufenden Textes zu stehen kommen. An- 14» 211 gesprochen wird somit jeder Liebhaber (quisque amat) x-beliebiger Liebes-objekte weiblichen Geschlechts gleich welchen Namens und Standes (ques .. .), und zwar einzeln. Bei der zweiten Zeile der Inschrift handelt es sich um den bislang vermißten Hauptsatz, der als potentialer Optativ in Form eines (erfüllbaren) Wunsches an den jeweils aus dem Becher trinkenden Adressaten (quisque) gerichtet ist, wobei der Akkusativ Singular des Adjektivs felicem syntaktisch nur auf quisque oder eine dritte im Nebensatz nicht genannte Person männlichen oder weiblichen Geschlechts (etwa die oben obgebildete Göttin Venus) und nicht — wie zu erwarten wäre — auf ques zu beziehen ist. Das Verb det kann entweder wie in der Dichtung als Simplex pro composito gebraucht sein und soviel wie ,aliquem felicem dare‘ (statt reddere mit doppeltem Akkusativ) oder in Analogie zu bei Plautus, Ovid und Iuvenal geläufigen Wendungen mit prädikativem Adjektiv ,se felicem dare‘ bedeuten, wobei felix stets im doppelten Sinne jemanden, der Glück hat und Glück bringt, bezeichnet.28 Besonders häufig kommt felix, wie der Zuruf feliciter für Neuvermählte beweist, im Zusammenhang mit Liebe und Heirat vor, aber sogar die ungewöhnliche Wortverbindung mit dare ist durch das Graffito eines wenig erfolgreichen und auch grammatikalisch nicht sonderlich versierten Liebhabers auf einer Hauswand in Pompeii verewigt: det mihi Damoeta felicior quam Pasiphae.29 Weit weniger Schwierigkeiten bereitet das am Ende der zweiten Schriftzeile nur fragmentarisch erhaltene Wort inperp, das sich unschwer zu der Zeitbestimmung in perpfetuum] ergänzen läßt. Wie alle anderen Spruchbecher Bacchus, Apollo, Venus oder Juno zugeordnet sind,80 so kann auch derjenige aus Nauportus mit einer Gottheit in Verbindung gebracht werden; sie ist der Schlüssel zum Verständnis der Inschrift. Die Liebesgöttin mit dem Diadem, deren Portrait das Zentrum der Dekorationszone über der Inschrift beherrscht, und Amor, ihr göttliches Produkt, im Bildfeld unterhalb der Inschrift sind nicht nur die Götter, denen Stieropfer und paterae mit Weihgeschenken dargebracht werden, sondern auch das fehlende Bindeglied zwischen den zwei scheinbar zusammenhanglos aneinandergereihten Zeilen der Inschrift. Freilich bleibt der konkrete Bezug der beiden Zeilen aufeinander angesichts der großen Lücke fraglich. Der Sinnzusammenhang in der ersten Zeile erscheint eindeutig etwa in der oben erwähnten Form [nescio?] ques quisques amat [z. B. puellas]. Die zweite Zeile läßt diverse Möglichkeiten einer Ergänzung offen, hat sich aber in jedem Fall an den zentralen Begriffen Venus und felix zu orientieren, etwa derart: [eum Venus], [vinum Venerem], [ei Venus se] oder [se] felicem det inper-pfetuum]. Inwieweit Bacchus, der Gott des Weines, am Zustand des Trinkenden beteiligt war, wie es auch das häufig zitierte Sprichwort sine Cerere et Libero friget Venus nahelegt,31 oder ob er etwa die Venus felix selbst hervorgerufen hat, läßt sich dem Wortlaut des Textes nicht entnehmen. Dem Benutzer des Bechers wird neben zahlreichen anderen angenehmen Dingen des Lebens (die bedauerlicherweise nicht auf dem Fragment erhalten sind) zu allen Zeiten seines Lebens Glück in der Liebe gewünscht, und niemand anders als Venus war es, der spätestens seit dem Jahre 82 v. Chr., als Sulla nach dem Tode des jüngeren Marius das Cognomen Felix (griech. Epaphroditos) annahm, das Epitheton felix zukam.32 Dedikationen an die Venus Felix, die Grabinschrift eines Tempeldieners und ein Patronatsdekret für eine ihrer Priesterinnen sowie zahlreiche Münzlegenden zeugen von der Verehrung der Göttin in der Kaiserzeit, die zugleich auch als Schutzpatronin der Julier das Epitheton an Augustus und seine Nachfolger weitergab.33 In ihrer Macht stand es, den Sterblichen dieses Glück zu gewähren, nicht ohne daß es darüber hinaus für den Leseunkundigen noch in doppelter Ausführung auf dem Relief des Bechers bildlich festgehalten wurde: im majestätischen Haupt der Göttin und in der Gestalt Amors, die in nicht enden wollender Reihe, in perpetuum, auf der unteren Bildzone erscheint. 1 Die Fundumstände und die topographischen Probleme werden nebst einer Studie dieses keramischen Typus, seiner formalen Entwicklung und einem Katalog der bisher bekannten Stücke mit einigen Neufunden durch Herrn Bojan Djurić vorgelegt. Ihm bin ich dankbar für die Genehmigung, die Inschrift, deren Sinn aufs engste mit dem Becher-Dekor verwoben ist, interpretieren zu dürfen. Anregungen erhielt ich auch von den Herren Prof. A. Bartonék (Brünn) und Dr. H. Prückner (Heidelberg). 2 Vgl. die Angaben zur Topographie bei B. Saria, RE XVI 2 (1935) 2008 ff. s. v. Nauportus und den Lageplan bei P. Petru, Die provinzialrömische Archäologie in Slowenien, in: ANRW II 6 (1977) 508 Abb. 3. 3 So etwa bei den Funden vom Mont Beuvray um 5 v. Chr., siehe J. Déchelet-te, Les vases céramiques ornés de la Gaule romaine I (Paris 1904) 31 f. Fig. 12 und 33 Fig. 17. 4 M. Honroth, Stadtrömische Girlanden. Ein Versuch zur Entwicklungsgeschichte römischer Ornamentik (Wien 1971) 16: »An der Ara Pacis (13 — 9 v. Chr.) sind die Girlanden zum ersten Mal mit Tänienschleifen an den Hörnern der Nacktschädel aufgehängt.« Siehe auch A. E. Napp, Bukranion und Guirlande (Diss. Heidelberg 1930) 21 f. sowie die Fotos von den Innenwänden der Ara Pacis Augustae bei E. Simon, Augustus. Kunst und Lehen in Rom um die Zeitwende (München 1986) 35 Nr. 33 und 212 Nr. 265. 5 Siehe T. Hölscher, Staadtsdenkmal und Publikum. Von Untergang der Republik bis zur Festigung des Kaisertums in Rom, Xenia. Konstanzer Althistorische Vorträge und Forschungen, Heft 9 (Konstanz 1984) 26 und 30 ff. 6 Olck, RE V (1897) 431 und 448 s. v. Biene. Als Erfinder der Bienenzucht wird neben Aristaios auch gelegentlich Liber genannt (Cornutus, Ad Pers. Sat. 1, 75). 7 J.-B. Giard, Catalogue des monnaies de l’empire romain I. Auguste (Paris 1976) 65 Nr. 1—5 (pi. I): tète diademée de Venus; 97 Nr. 368—71 (pi. XVII): buste drapé et diadème de Vénus. 8 Vgl. z. B. CIL III 12012, 3, kommentiert von Déchelette a. O. (Anm. 3) 34 f. Fig. 18 (Biene als Trennungszeichen), und H. Vertet, A. & J. Lasfargues, Remarques sur les filiales des ateliers de la vallèe du Po à Lyon et dans la vallèe de l’Allier, in: Atti del Convegno Internazionale sui problemi della ceramica romana di Ravenna, della Valle padana e dell’alto Adriatico (Bologna 1972) 276 und 279 Fig. 1—3. 9 Siehe J. Garbsch, Terra Sigillata. Ein Weltreich im Spiegel seines Luxusgeschirrs (München 1982) 39 f. sowie die jüngsten Diskussionsbeiträge von F. Ma-selli Scotti, AAAd 24, 1984, 58—60, 62— 64 und D. Panciera, AN 56, 1985, 146 ff. 10 Beispiele bei Déchelette a. O. (Anm. 3) 33 ff. Fig. 18—23, A. Oxé-H. Comfort, CVA 3 f. Nr. 15, H. Aschemeyer, Germania 37, 1959, 290 f. Abb. 3 = U. Schil-linger-Häfele, 58. Ber. RGK 1977, 551 ff. Nr. 204 sowie G. L. Ravagnan, AN 56, 1985, 171 Nr. 3 und 5 Tav. 1, Erläuterungen bei K. Hähnle, RE Suppi. III (1918) 17 s. v. Aco. 11 Zu den berühmten Silberfunden der römischen Kaiserzeit siehe D. E. Strong, Greek and Roman Gold and Silver Plate (London 1966) 129 ff., zum argentum potorium als Vorbild für die reliefverzierten Sigillaten ebd. 139 f., E. Simon a. O. (Anm. 4) 151 und H. Küthmann, Beiträge zur späthellenistischen und frührömischen Toreutik (Keilmünz 1959) 88. Vergleichbare Motive aus dem dionysischen Bereich in der Toreutik finden sich z. B. bei U. Gehrig, Hildesheimer Silberschatz aus dem Antikenmuseum (Berlin 1980) 14 Abb. 2—5 (Eroten), 18 Abb. 17 f. (kleine Vögel und Insekten) und Abb. 19—20 (Weinranken), 19 Abb 24—25 (Bukranion und Girlanden). 12 Beiträge zu Sarius und Aco, in: Atti a. O. (Anm. 8) 195—201 mit älterer Literatur. 13 Insbesondere aus der Pflanzen- und Tierwelt, siehe Déchelette a. O. (Anm. 3) 31 ff., bes. 63, R. Knorr, Töpfer und Fabriken verzierter Terra-Sigillata des ersten Jahrhunderts (Stuttgart 1919) 99 f. Textbild 1—3, vgl. Tafel 1 Fig. C und 2 Fig. I, R. Lantier, Germania 19, 1935, 319 f., mit Vorbehalten und Einschränkungen auch Vertet — Lasfargues a. O. (Anm. 8) 273 ff., bes. 282. 14 Siehe die Umzeichnung von H. Aschemeyer a. O. (Anm. 10) 290 Abb. 3 sowie die Fotos bei H. Klumbach a. O. (Anm. 12) 197 f. Abb. 2 und 3. 15 G. L. Ravagnan, AN 56, 1985, 171 Nr. 3 mit folgender Inschrift: NON • ORMIDAT • QVI ■ HABET • CRVS • LI-GNEVM; M. Bulat, Osječki zbornik 16, 1977, 26 f. Tab. X/l: VIVENDVM • ESSE • NECESSARIO • CEDO • BIBER/O. 16 Zur Datierung des Aco-Geschirrs siehe neuerdings J. Garbsch a. O. (Anm. 12) 40, vgl. H. Comfort, RE Suppi. VII (1940) 1317, s. v. Terra sigillata, zur colonia Aelia Mursa CIL III 3288 und 3279 bzw. 3560. 17 IL Jug 303; siehe J. Sašel, Historia 19, 1970, 122 ff. 18 Zeitliche Einordnung nach J. Garbsch a. O. (Anm. 12) 36. 19 Zur »Roman Annexation« des regnum Noricum während des Alpenfeldzuges 15 v. Chr. oder wenig später sowie zum »Golden Age of the Magdalensberg« unter Augustus und Tiberius siehe G. Alföldy, Noricum (London 1974) 52 ff. und 70 ff., vgl. jedoch die Einwände von P. Kneißl, Chiron 9, 1979, 261 ff., der eine militärische Okkupation überhaupt bestreitet und infolgedessen den Provinzialstatus erst unter Claudius ansetzt. Zur Belegdauer von Haltern und der Homogenität seines Fundmaterials siehe B. Galsterer, Die Graffiti auf der römischen Gefäßkeramik aus Haltern (Münster 1983) 2, über die Eroberung Pannoniens im Spiegel der Sigilla ten D. Gabler, AArchHung 23, 1971, 83 ff., speziell zu Nauportus die unter Anm. 2 angeführte Literatur, ferner P. Petru a. O. 502 f. (mit Karte) und A. Mócsy, RE Suppi IX (1962) 659 s. v. Pannonia zum veränderten Verlauf der Bernsteinstraße sowie ders., Die Bevölkerung Pannoniens bis zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959) 74 f. zu Mursa. 20 RFIC 109, 1981, 268—271 = AE 1981, 28. Vgl. dazu die Parallele aus Remagen CLE 2153 = F. Bücheier, BJ 116, 1907, 298—301. 21 G. N. Olcott (ed.), TLLEpigr. I (1908) 288 s. v. amo: häufig auf pocula und ampullae; E. Diehl, Pompeianische Wandinschriften und Verwandtes (Bonn 1910) 32 ff. bes. Kap. VIII und IX. 22 Die Verwechslung von quisque und quisquis war vor allem im frühen Latein und in nachklassischer Zeit, aber auch auf Grabinschriften der Kaiserzeit (CIL V 8974; VIII 1027; X 2289) keine Seltenheit, siehe J. B. Hofmann-A. Szan-tyr, Lateinische Syntax, in: Hdb. d. AW II 2, 2 (München 1965) 201 f. § 108 und P. G. Giare (ed.), Oxford Latin Dictionary (1976) 1563, 9a. 23 Zu Form und Bedeutung des Wortes siehe A. Forcellini, Lexicon totius Latinitatis III (1940) 1011 f. s. v. ques, A. De Rosalia, Iscrizioni latine arcaiche, Hermes 8 (Palermo 1977) 105 Nr. 29 sowie den Kommentar von W. A. Schröder, M. Porcius Cato. Das erste Buch der Origines (Meisenheim am Glan 1971) 49 mit weiterer Literatur. 24 Servius, Ad Verg. Aen. 1, 95 (,quis ante ora patrum . .. contigit oppetere') : a tertia declinatione in usu sunt dativus et ablativus plurales, licet antiqui omnibus usi sint casibus. Denique Cato in Originibus ait: »si ques sunt populi« et declinavit ques quium ut puppes puppium. Siehe ferner Hor., Sat. 1, 1, 75; Plin., NH 12, 1, 5 (quis statt quibus) und Fronto, Ad amicos 1, 3 = Haines I, p. 278 (quiscum statt quibuscum). 25 Sie war in ganz Oberitalien verbreitet, siehe z. B. quinqueginta (CIL V 4766: Brixia), Terraconensis (a. O. 7628: Pollentia) sowie die Cognomina Ienua-rius (1671: Aquileia;; 1858: Iulium Car-nicum), Ienuaria (2323: Atria) und Ienua-rinufs] (6784: Esporedia). Vgl. dagegen etwa CIL III, p. 2676. 28 Pacuv., Trag. 220 Klotz: ques sunt is? ignoti, nescio ques ignobiles. 27 Zur syntaktisch korrekten Wiederaufnahme des Pronomens im Hauptsatz siehe etwa H. Menge, Repetitorium der lateinischen Syntax und Stilistik (München16 1961) 186 § 287. 28 Zu dare = ,machen“ siehe z. B. Plaut., Epid. 544 (dubium dare), Liv. 1, 25, 11 (ferocem in certamen dare), Claud., IV. Cons. Hon. 77 (cautum dare) ; zu se dare = ,sich zeigen1 Plaut., Asin. 850 (se hilarum dare alicui), Ov., Fast. 1, 17 (se placidum dare alicui), Met. 3, 295 (se talem dare), Iuv. 14, 52 f. (se similem dare alicui). Vgl. Rubenbauer, TL L (1934) 1687 und 1699 s. v. do. Zur Bedeutung des Adjektivs felix vermerkt Servius, Ad Verg. Ecl. 5, 65: felix enim dicitur et qui habet felicitatem et qui facit felicem. 29 CIL IV 5007 = E. Diehl, Pompeiani-sche Wandinschriften a. O. (Anm 21) 45 Nr. 790. Zum semantischen Umfeld siehe Ammann TLL (1926) 442 f. s. v. felix. 30 H. Klumbach a. O. (Anm. 12) 200 f. Gottheiten (Victoria, Venus, Minerva) waren als Bildschmuck auch auf Bechern ohne Inschrift beliebt, vgl. A. Oxé, BJ 122, 1912, 430 ff. und Vertet — Lasfargues a. O. (Anm. 8) 276, 279 Fig. 1 Nr. 2. 31 Ter., Eun. 732, variiert von Ovid (Ars 1, 244), zitiert von Cicero (Nat. 2, 23, 60), Minucius Felix (21, 2), Hieronymus (Ep. 54, 9) etc. Siehe A. Otto, Die Sprichwörter und sprichwörtlichen Redensarten der Römer (Leipzig 1890) 366. 32 A. Alföldi, Chiron 6, 1976, 143 ff. mit einer abschliessenden Diskussion sämtlicher früherer Erklärungsversuche (S. 143 f. Anm. 2) versteht felix als Epitheton für den siegreichen Feldherrn und Sulla als Schützling der siegverleihenden Göttin. 33 a) Epigraphische Zeugnisse: CIL VI 781, 782 (Veneri Felici sacrum), 8710 (aeditus Veneris Felicis), IX 3429 (Num-mia Varia ais sacerdos Veneris Felicis und patrona der Peltuiner), XIII 6658 (V[e]ner[i Ffelici). Eine Statue der Venus des Praxiteles befand sich im Tempel der Felicitas auf dem Kapitol, bevor er unter Claudius vom Feuer zerstört wurde (Plin., NH 34, 19, 69). b) Münzen: BMC Emp. III 334 Nr. 750—765 (Hadrian: Venus, draped, seated 1. on throne, holding Cupid on extended r. hand and vertical spear reversed in 1.; Legende: Veneris Felicis), 164 Nr. 1082 (Vs: Faustina Aug. Antonini Pii FU., Rs: Veneri Felici), 211 f. Nr. 1322—1325 (Vs: Antoninus Pius, Rs: Veneri Felici). — Felix war eine Bezeichnung für den Princeps, insbesondere für Mitglieder der julisch-claudischen Familie und Augustus, lange bevor es unter Commodus zum Bestandteil der offiziellen Kaisertitulatur wurde, siehe Ov., Fast. 4, 39 (felix aliquando nomen Iuli), CLE 18, 2 (Augusti nomen felix... remaneat), CIL XIII 6796 (Felicitas Tiberi) und die Akklamation der Kaiser bei Eutrop 8, 5, 3 (felicior Augusto, melior Traiano). ODLOMEK ACO-CAŠE IZ NAVPORTA Povzetek V strugi rokava Ljubljanice pri Bistri so našli odlomek — nekako eno šestino — sigilatne Aco-čaše (glej sl. 1) z dvovrstičnim napisom, ki je, tako kot čaša, odbit spodaj in na obeh straneh.1 Obe vrsti teksta delita ostenje na tri horizontalne pasove. Pas med vrstama je okrašen z vinsko trto, ki sestavlja predstavni most k Bakhu. Spodnji pa je okrašen z bršljanom (tudi posvečenim Bakhu), ki povezuje enakomerno razporejene bukra-nije, vmes je upodobljeno žrtvovanje bika in Eros. V zgornjem bogato in členjeno dekoriranem pasu sta fragmentarno ohranjeni Venus in čebela. Vse navedeno so avgu-stejskodobni elementi, ki so se razširili po Italiji od visokih umetnostnih krogov do obrtniških delavnic. Na podlagi analogij, stilizirane človeške glave in čebele je izdelovalca — čeprav je njegov žigosani podpis odlomljen — mogoče identificirati kot severnoitalijanskega Aca Acastusa (rabljeno tudi v zamenjanem imenskem redu). Na podlagi analogij in historičnih elementov je bil začetek Aco-produkcije umeščen v leta ok. 30 pred Kr., zato se lahko tudi primerek iz Navporta uvrsti v avgustejsko-tiberijanski čas. Sigi- 1 Podrobnosti o najdbi in okoliščinah ter topografske probleme v zvezi z njo bo — poleg kompleksne študije o tej zvrsti keramike in njene tipologije — obravnaval Bojan Djurič s kataloško objavo doslej znanega gradiva in z dodatkom novih najdb. Zahvaljujem se mu, ker mi je dovolil obdelati napis, tesno povezan z dekorativnimi elementi, kolikor fragmentarno stanje to seveda omogoča. latno posodje je značilno za najdišča vzdolž vojnih cest in za garnizije vojaških enot tega obdobja. S flavijskim obdobjem ta produkcija usiha, posebej ker so jo jeli posnemati lokalni lončarji po provincah in s svojimi izdelki nasičevali trg. Ker je verzificiran rek na ostenju posode ohranjen zgolj v eni petini (v prvi vrsti manjka ok. 68 črk, v drugi ok. 77), dobesedno dopolnjevanje ni mogoče, mogoče pa je (s pomočjo ohranjenih delov dekoracije) smiselno dopolnjevanje pivskega reka. Za smiselno dopolnjevanje prve vrste napisa se ponuja vpraskan napis iz dvoranskega prostora v rimski Domus Aurea, namreč ... quisquis amat pueros, etiam sin[e] fine puellas... Siedi podrobna analiza možnosti za umevanje na začetku vrste ohranjenega ques, ki ga avtorica pojasnjuje kot akuzativ pl. bodisi relativnega bodisi vprašalnega zaimka. Rek se nanaša na vsakega ljubimca in na ženski objekt ljubezni kateregakoli stanu in imena. Druga vrsta. Očitno gre za rabo aliquem felicem dare (namesto reddere), pri čemer je treba imeti v mislih, da se felix pogosto rabi v zvezi s poroko in ljubeznijo. Kot so tudi drugod zapisani reki posvečeni ali Bakhu, Apolonu, Veneri ali Junoni, je bil boštvu posvečen tudi rek na čaši iz Navporta. Identifikacijo olajšujeta upodobitev božice z diademom ter Amor. Smisel prve vrste bi torej bil [nescio?] ques quisque amat [npr. puellas]. V drugi morata nastopiti pojma felix in Venus, na primer: [eum Venus ali vinum Venerem ali ei Venus se ali se] felicem det in perpfetuum]. Ali je bilo to tudi aluzija na Bakha, kot da slutiti rek sine Cerere et Libero friget Venus, je komajda ugotovljivo. Arheološki vestnik (Arh. vest, AV) 38, 1987, str. 217—236 ZATOČIŠČE POSLEDNJIH CELEJANOV NA VIPOTI SLAVKO CIGLENECKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU — 61000 Ljubljana DARJA PIRKMAJER Pokrajinski muzej, Muzejski trg 1, YU — 63000 Celje Lega, izročilo in zgodovina raziskav V neposredni bližini antične Celeje se dviga vzhodno nad Savinjo strm skalnat hrib Vipota. Bližnje naselje Pečovnik leži na njegovem vznožju, od središča Celja pa je oddaljen v zračni črti 3 km. 532 m visok hrib se dviga 300 m nad Savinjo. Z vseh strani je izredno strm, dostop je lažji le z južne strani, prek 80 m nižjega sedla z dvema kmetijama. Ljudsko izročilo o tej točki je razmeroma bogato. Po pripovedi naj bi na vrhu Vipote v davnih časih stal grad, ki se je pogreznil.1 Od tu naj bi prežali na ladje, ki so vozile po Savinji. Omenjajo tudi rojenice in različne zgodbe o zakladih v jami pod vrhom.2 V arheološki literaturi je Vipota prvič omenjena kot najdišče pri I. A. Zupančiču.3 Ta je ob ogledu najdišča 2. 5. 1815 odkril votivno aro, vzidano v južni steni domačije kmeta Hudička na sedlu pod Vipoto.4 Omenjeno aro je prof. Kiittel dal kasneje vzidati v steno neke hiše v Zidanškovi ulici v Celju, nato pa je prišla v Pokrajinski muzej Celje.6 Drugo aro je Zupančič našel na Hudič-kovem vrtu.6 To je kmet, kot piše Žavčanin, vzidal v gospodarsko poslopje.7 Napisa ni mogel v celoti prebrati, ker je bila ara močno poškodovana. Po Zupančiču je Hudiček našel omenjeni ari v jami, ki jo sam imenuje Čarovniška luknja, tik pod vrhom Vipote. V jami je bilo po pripovedovanju še toliko kamnov, da jih ne bi mogli prepeljati s 300 vozmi.8 Žavčanin piše tudi, da je Hudiček našel nekaj rimskega denarja, ki ga je baje prodal.0 V zapisniku Muzejskega društva z dne 18. 6. 1931 omenjajo, da sta prof. S. Brodar in mestni gozdar Rihteršič našla 15 m pod vrhom Vipote ostanke rimske stavbe (Mitrovega svetišča).10 V Cillier Deutsche Zeitung omenjajo isto, a domnevajo, da je bil to Jupitrov tempelj.11 Podatek, da je v tridesetih letih tega stoletja kopal na vrhu Vipote prof. I. Mlinar, je dal nekdanji nadzornik gozdne uprave Celje M. Tratnik, ki je pri izkopavanjih tudi sam sodeloval. Našli naj bi ostanke zidov, veliko rimske opeke in nekaj fragmentov keramike. Krajši zapisi o Vipoti so še pri PratobeVeri,12 Mucharju,18 Orožnu,14 Pich-lerju,15 v Arheoloških najdiščih Slovenije16 in pri Ciglenečkem.17 Prvo poročilo o naših sondiranjih je izšlo v Varstvu spomenikov,18 Opis najdišča in sondiranj Skalni čok Vipote je že po naravi izredno primeren za obrambo. Povsem na vrhu hriba je ozek, do 10 m širok skalnat greben, dolg 70 m. Nekako v sredi je viden nekaj metrov širok, umetno vsekan prostor, ki je bil v antičnem obdobju obdan z zidom. Zahodno od tod so vidni tudi sledovi zgradbe, ki je vsekana v živo skalo. Velikost na površini vidnega dela znaša 4 X 1,5 m. Severno pod vrhom teren izredno strmo pada in tam ni opaziti najdb. Sledovi in drobne materialne ostaline so razprostranjeni na južnem pobočju, ki obsega 90 X 50 m velik prostor in je na vseh straneh naravno zavarovano s skalami. Te so najbolj prepadne na zahodni in južni strani in nekoliko manj izrazite Sl. 2: Vipota. Pogled z južne strani na vrh in sedlo pred njim. Abb. 2: Vipota. Blick auf den Gipfel und Sattel unterhalb von Süden. na vzhodni, kjer se kot nekakšen naravni okop vlečejo ob celotni širini utrdbe. Vhod je bil v jugozahodnem vogalu, kjer so še danes vidni sledovi deloma umetno vsekane poti, ki po ozki, do 2 m široki polici vodi v notranjost. Na strmem pobočju znotraj tako zavarovanega prostora so številne manjše terase, na katerih so kupi kamenja. Lega za bivališča je bila zelo pretehtano izbrana, saj je južno pobočje dobro zaščiteno pred vetrom in zelo sončno. Okrog 12 m pod vrhom utrdbe, približno v sredini prostora, leži vhod v manjšo jamo. Ta je večidel zapolnjena s kamenjem, tako da rekonstrukcija prvotnega prostora, v katerem so bile najdene are, ni mogoča. Pred vhodom je manjši zravnan in deloma nasut prostor, ki kaže, da so tu nekoč izkopavali. V sklopu topografske akcije celjske regije (regija XVI) smo na hribu opravili manjše sondiranje in geodetski posnetek terena.18 Delo je potekalo v času od 26. 10.—4. 11. 1984 in prispevalo mnogo novih podatkov k že sicer bogati podobi celejanskega zaledja v poznoantičnem času. Sonda 1 3,00 X 1,25 m veliko sondo smo izkopali na južni strani hriba, na robu pobočja, ki se tu prevesi v večjo strmino in nato zaključi s skalami. Sonda je bila narejena v bližini vhoda, na manjši, le nekaj metrov široki terasi. Z njo 0 1m 1 ________________________________i Sl. 4: Vipota. Profil sonde št. 1. Abb. 4: Vipota. Profil der Sonde Nr. 1. smo skušali ugotoviti, ali je bila naselbina na tem mestu poleg naravne strmine še umetno utrjena. Obrambnega zidu nismo našli, saj kaže, da je bila postojanka že prirodno dovolj ugodno zavarovana, dobili pa smo debelo kulturno plast z ostanki iz poznoantičnega obdobja. Stratigrafija je povsem enostavna (gl. sl. 4): pod rušo (1) je bila do 60 cm debela plast temno rjave ilovice (2), močno pomešane z drobnim kamenjem (vel. do 5 cm), z drobci keramike, opeke in oglja. Na vrhu je ležalo nekaj kamnov, ki jih je bilo mogoče videti tudi na drugih umetno zravnanih delih pobočja. Sledila je sterilna svetlo rumena ilovica (4), proti pobočju pa smo zadeli že na živo skalo (3). Sonda je bila naravnana v smeri sever—jug. Sonda 2 Drugo sondo, veliko 3 X 1 m, smo zastavili višje na pobočju, na eni izmed izrazitih teras. Glede na strmo pobočje smemo le na njih pričakovati stanovanjske objekte. Stanje je bilo takšnole: pod rušo (1) je bila do 0,8 m debela plast temnorjave ilovice (2), pomešane z drobnim kamenjem, keramiko, kosi opek in drobci oglja. Pod njo je bila na severni strani že živa skala (3), na južni pa sterilna rumenorjava ilovica (4). V tlorisu sonde se je na vzhodni strani jasno izražala ostro omejena površina v kulturni plasti (5), ki je bila močno pomešana z ogljem in manjšimi kamni. Najverjetneje ostanek ognjišča. V profilu sonde je bila dobro vidna umetna izravnava terena. Zidu nismo našli, zato sklepamo na enostavnejše oblike pribežališč iz lesa, vendar pa zanesljivih ostankov konstrukcij še nismo našli. / = = 1 = Sl. 5: Vipota. Profil sonde št. 2. Abb. 5: Vipota. Profil der Sonde Nr. 2. Sonda 3 Na vrhu grebena Vipote, nekoliko vzhodno pod naj višjo točko, so v grebenu sledovi večjega useka. Na prostoru smo že pred izkopavanji našli nekaj večjih delov tegul, zato smo se odločili prostor bolje raziskati. 3 X 1 m veliko sondo smo izkopali v jugovzhodnem delu vseka. Pri tem smo ugotovili približno na sredini 80 cm debel zid, vezan z malto. Ta se je na vzhodni strani naslanjal na živo skalo. V kulturni plasti smo našli manjše drobce antične lončenine. d i 5 > m 'tv v'3 1m Sl. Sl. 6: Vipota. Tloris sonde št. 2. Abb. G: Vipota. Grundriß der Sonde Nr. 2. Sl. 7 : Vipota. Tloris sonde št. 3. Abl. 7: Vipota. Grundriß der Sonde Nr. 3. Na južni strani pod zidom pobočje strmo pada, na severni pa omejuje večji, umetno zravnan prostor. Da bi tega natančneje omejili, smo na severni strani napravili še en manjši izkop. Sonda 4 Velika je bila 1 X 0,5 m. Ker je bila pod rušo le 20 cm globoka kulturna plast temno rjave ilovice z redkimi najdbami keramike in v gl. 40 cm že estrih in pod njim živa skala, izkopa nismo nadaljevali. Ugotovili smo, da je bil prostor proti severni strani odprt (nikakršnih sledov zidu). Seznamnajdb Sonda 1 1. Svinčen svitek. T. 1: 3. 2. Del železne ključavnice. T. 1: 11. 3. Odlomek vbočenega dna posode iz zelenega stekla. T. 1: 17. 4. Odlomek izvihanega, ravno odrezanega ustja posode iz rdečerjavo žgane gline z oranžnim premazom. T. 1: 20. 5. Odlomek zgornjega dela pokrova iz temnosive žgane peskane gline. T. 1: 21. 6. Odlomek trakastega ročaja iz sivo žgane peskane gline. T. 1: 22. 7. Odlomek ostenja posode z globokimi žlebovi iz svetlorjavo žgane gline. T. 1:25. 8. Odlomek izvihanega ustja lonca iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 1. 9. Odlomek izvihanega, ob robu ojačanega ustja lonca iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 5. 10. Odlomek izvihanega, ob robu ojačanega ustja lonca iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 6. 11. Odlomek izvihanega ustja lonca iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 7. 12. Odlomek izvihanega ustja lonca iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 8. 13. Odlomek izvihanega ustja lonca z valovnico na zgornji strani ustja in kane-luro na vratu, iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 13. 14. Odlomek rahlo odebeljenega ustja lonca iz sivo žgane gline. T. 2: 14. 15. Odlomek ravnega dna posode iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 22. 16. Odlomek ravnega dna posode iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 23. 17. Odlomek ostenja posode s tremi kanelurami iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 24. 18. Odlomek ostenja posode s tremi plitvimi, vzporednimi žlebiči iz temnosivo žgane peskane gline. T. 1: 24. 19. Odlomek ostenja posode z globokimi žlebovi iz svetlorjavo žgane gline. T. 1: 26. 20. Odlomek izvihanega, ravno odrezanega ustja lonca iz sivo žgane peskane gline. T. 2: 2. 21. Odlomek izvihanega ustja lonca iz rjavo žgane peskane gline. T. 2: 3. 22. Odlomek izvihanega ustja lonca iz sivo žgane peskane gline. T. 2: 4. 23. Odlomek izvihanega ustja lonca iz temnosivo žgane gline. T. 2: 9. 24. Odlomek izvihanega ustja lonca iz svetlosivo žgane gline. T. 2: 10. 25. Odlomek izvihanega ustja lonca iz sivo žgane peskane gline. T. 2: 11. 26. Odlomek izvihanega ustja lonca iz sivorjavo žgane peskane gline. T. 2: 12. 27. Odlomek odebeljenega ustja posode iz rdečerjavo žgane gline. T. 2: 15. 28. Odlomek zgornjega dela sklede iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 16. 29. Odlomek vratu posode iz svetlosivo žgane peskane gline. T. 2: 18. 30. Odlomek ramena lonca z metličastim ornamentom iz temnosivo žgane peskane gline. X. 2: 19. 31. Odlomek spodnjega dela lonca iz sivo žgane gline. T. 2: 20. 32. Odlomek dna lonca iz sivo žgane peskane gline. T. 2: 21. 33. Odlomek ostenja posode z metličastim ornamentom iz rjavosivo žgane gline. T. 2: 25. 34. Odlomek ramena posode z ornamentom valovnice iz sivo žgane peskane gline. T. 2: 26. Sonda 3 35. Del kamnitega brusa. T. 1: 18. 36. Odlomek ostenja lonca z metličastim ornamentom iz temnosivo žgane peskane gline. T. 1: 23. 37. Odlomek ramena lonca z metličastim ornamentom iz temnosivo žgane peskane gline. T. 2: 17. Sonda 4 38. Odlomek tubula. T. 1: 19. 39. Odlomek ostenja posode iz temnosivo žgane peskane gline z okrasom valovnice. T. 2: 27. Najdeno 7 m severno nad jamo. 40. Fragmentiran železen srp. T. 1: 19. Najdeno ob vznožju vrha Vipote (5 m pod vhodom). 41. Fragmentirana bronasta fibula s samostrelno peresovino. T. 1: 1. Najdbe iz severovzhodnega predela utrdbe. 42. Odlomek večkrat preluknjane bronaste pločevine. T. 1: 2. 43. Del železne plošče z zakovico. T. 1: 4. 44. Železen ročaj vedra. T. 1: 5. 45. Fragmentirane železne konice. T. 1: 6, 7. 46. Železna veriga. T. 1: 8. 47. Železen nož. T. 1: 10. 48. Železna žeblja. T. 1: 12, 13. 49. Del železne konice. T. 1: 14. 50. Del železnega predmeta (dleto?). T. 1: 15. 51. Železna podkev. T. 1: 16. Vsi keramični fragmenti, razen št. 21, so narejeni na lončarskem vretenu. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Celje. Datacija gradiva Za časovno določitev postojanke na podlagi gradiva nimamo veliko značilnih oporišč. Najbolje je datirana bronasta fibula z ostro profiliranim lokom (št. 41). Ta tip sodi okvirno v 1. in 2. st. n. š.20 Zelo dobre primerjave zanjo imamo v Sisku, kjer so jih tudi izdelovali.21 Glede na odlično ohranjenost je jasno, da je bila v uporabi le kratek čas in da pozneje ni bila uporabljena. Tako potrjuje obiskanost Vipote v zgodnjeantičnem obdobju. Med bronastimi najdbami imamo le še fragment pločevine z grobo izdelanimi luknjami (št. 42). Podobni so znani iz nekaterih poznoantičnih utrdb v Reciji (Bürgle,22 Türkheim23). Njihova funkcija je nejasna. Bolje so zastopani železni predmeti. Za podrobnejšo časovno določitev niso posebej primerni, vendar kažejo analogije večidel v poznoantično obdobje. Podobni srpi so bili najdeni na Ajdni,24 Rifniku,25 Kučarju,26 Vranju,27 del železne ključavnice (št. 2) na Brinjevi gori,28 Moosbergu29 in Türkheimu,30 podkev (št. 51) pa v Türkheimu,31 Slovenski Bistrici32 in Sutni.33 Podobna železna ročaja veder (št. 44) smo dobili na Korinjskem hribu in Velikem vrhu nad Osredkom.34 Členi železne verige (št. 46) imajo po svoji oblikovanosti velike sorodnosti z verigo s Tinja,35 Vranja,36 Brinjeve gore37 in Lepenice.38 Dobre analogije svinčenemu svitku (št. 1) smo našli na Korinjskem hribu, kjer je bilo teh predmetov več.39 Tudi fragment stekla (št. 3) je močno podoben Sl. 8: Vipota. Deloma umetno vsekan vhod v utrdbo na jugozahodni strani. Abb. 8: Vipota. Teilweise künstlich eigehauener Eingang in die Befestigung auf der Südwestseite. Sl. 3: Vipota, Načrt utrdbe z vrisanimi sondami. Abb. 3: Vipota. Befestigungsplan mit eingezeichneten Sonden. Sl. 9: Vipota. Vsek v greben na vrhu utrdbe s sledovi stavbe. Abb. 9: Vipota. Einschnitt in den Grat auf dem Scheitel der Befestigung mit Spuren eines Gebäudes. tistim, ki so bili odkriti na Korinjskem hribu,40 Ajdni,41 Emoni,42 Vranju43 in Rifniku.44 Na istih najdiščih so bile najdene dobre paralele tudi za brusne kamne (št. 35). Zanesljiveje lahko datiramo keramične ostaline. V zadnjem času je bilo v Sloveniji opravljenih več izkopavanj poznoantičnih utrdb, ki so dala ogromne količine keramike. Ta je deloma' že objavljena. Poglejmo nekoliko podrobneje posamezne značilne kose in njihove primerjave. Med skromnim izborom boljše keramike je dobro datiran fragment imitacije terre sigillate chiare (št. 4), ki sodi k obliki Hayes 58 in ga smemo datirati v 4. st.45 Od grobega posodja odstopata še fragmenta št. 14 in 27. Prvi ima analogije na Rifniku,40 drugi pa na Rifniku47 in Vrtovinu.48 Drugi primerki so predstavniki grobe kuhinjske keramike, ki po barvi, strukturi in obliki pripadajo tipični poznoantični materialni kulturi. Lonec št. 9 je identičen s tistimi primerki, ki smo jih na Gradcu pri Prapretnem označili za tip 2 b.49 Lonec št. 10 pa sodi na istem najdišču k tipu 2 c.50 Tema so nekoliko podobni še fragmenti št. 11, 12 in 27. Podobni kosi so bili najdeni tudi na Rifniku.51 Lonec št. 8 ima podobno oblikovano ustje, kot je to značilnost več primerkov z Vranja.52 Zelo značilen profil lonca imamo pri št. 13 in 26. Analogije zanju so predvsem na najdiščih Tinje,53 Korinjski hrib54 in Vrtovin.55 15 15 Arheološki vestnik 225 Sl. 10: Vipota. Del v skalo vsekane stavbe na zahodni strani grebena. Abb. 10: Vipota. Tel eines in den Felsen eingehauenen Gebäudes an der Westseite des Grates. primeru omejena s horizontalnimi kanelurami (št. 34), ima v našem prostoru številne analogije, predvsem na Tinju58 in Ajdni.59 Odlomki amfor z globokimi paralelnimi žlebovi (št. 7 in 19) pa so značilni za najdišča Korinjski hrib60 in Vrtovin.61 Posebej moramo omeniti dva keramična fragmenta. Povsem zanesljivo sodi v prazgodovinsko obdobje fragment ostenja, ki je v Pokrajinskem muzeju Celje inventariziran pod št. 1387 in je bil najden v sondi št. 3. (ni omenjen v katalogu). Morda pripada temu času tudi fragment ustja št. 21, ki je bil prostoročno izdelan, vendar po fakturi ne ustreza v celoti prvemu kosu. Druga možnost je, da je bil izdelan prav tako v poznoantičnem obdobju ali celo kasneje, kot kažejo najdbe nekaterih prostoročno izdelanih posod na Tinju.62 Prav tako je zanimiva datacija obeh žrtvenikov, ki do sedaj nista bila podrobneje opredeljena. J. Šašel ju postavlja v konec 2. ali morda še začetek 3. st.63 Sklep Postojanka na Vipoti je po svoji legi in dosedanjih najdbah tipična pozno-antična utrdba. Nekoliko preseneča le pomanjkanje umetne utrditve pribež-niškega areala. To je deloma razumljivo zaradi odlične naravne obrambne lege. Vendar pri nekaterih podobno naravno zavarovanih utrdbah poznamo obzidje celo na robu prepadnih sten (npr. Sv. Pavel nad Vrtovinom), tako da bi tudi tu na nekoliko lažje dostopni vzhodni strani in na spodnjem južnem robu smeli pričakovati vsaj palisade. Do sistematičnih izkopavanj moramo to vprašanje pustiti odprto. Prav tako nerazrešen ostaja problem točne lokacije rimskodobnega svetišča. Skromni zapisi o kopanju S. Brodarja omenjajo dom- Sl. 11: Deloma umetno zasut vhod v jamo pod vrhom Vipote. Abb. 11: Vipota. Zum Teil künstlich zugeschütteter Eingang in die Höhle unterhalb des Gipfels. 15* 227 Sl. 13: Karta razprostranjenosti poznoantičnih višinskih utrdb v celejanskem zaledju. Abb. 13: Verbreitungskarte der spätantiken Höhenbefestigungen im Hinterland von Celeia. neve, da je bilo svetišče v zgradbi, ki jo je le-ta odkopal 15 m pod vrhom. Sledov te zgradbe na terenu nismo prepoznali. Zdi se nam verjetneje, da je svetišče stalo povsem na vrhu hriba v skalnem useku, kjer je najverjetneje izkopaval že I. Mlinar. Tudi med drobnim gradivom našega sondiranja kaže zanesljivo pripadnost zgodnejšemu času poleg dveh žrtvenikov le bronasta fibula. Vse druge najdbe (prevsem keramika) so poznejše in jih smemo povezovati z bivališči poznoantičnih pribežnikov. Lokacija svetišča na vrhu hriba je bila v noriškem prostoru dokaj običajna. Podobne zasledimo na Senturški gori (Ulrichsberg),64 Frauenbergu,55 Šmarjeti v Labotski dolini66 idr.). Poznoantične stavbe na Vipoti so bile grajene iz lesa. Njihova natančnejša rekonstrukcija ni mogoča, o njihovem obstoju sklepamo posredno zaradi pomanjkanja vsakršnih sledov zidov na manjših, do 3 m širokih terasah na celotnem pobočju in močni kulturni plasti na teh mestih. Fragmente tegul, imbre-ksov in tubul lahko pripišemo ali zgodnješi fazi (svetišče) ali pa sekundarni uporabi tega materiala v poznejših zgradbah, kot smo to ugotovili že na več podobnih najdiščih (Korinjski hrib,67 Sv. Lambert pod Pristavo nad Stično,68 idr.). Na ožjem prostoru Kozjanskega bi smeli te zgradbe primerjati s tistimi že odkopanimi na Tinju nad Loko pri Žusmu69 in le delno sondiranimi na Velikem vrhu nad Osredkom pri Podsredi.70 Prve datiramo okvirno v čas 4.—6. st., druge pa sodijo v drugo polovico 3. st. Izven tega prostora omenjajo lesene zgradbe še na Polhograjski gori.71 Vipota ni pribežališče v klasičnem smislu. Sodilo bi v skupino najdišč, ki so bila stalneje poseljena z daljšimi premori. To bi si smeli razlagati posebej z bližino Celeje, v kateri do sedaj — razen redkih izjem — skoraj ne poznamo sledov 5. in 6. st.72 Obstaja tudi možnost, da je bila postojanka v poznem obdobju trajno poseljena. Intenzitete poselitve na podlagi tako skromnih raziskav ne moremo zanesljivo ugotoviti, zato puščamo namembnost utrdbe pod vprašajem. Podoba poznoantične poselitve celejanskega zaledja se je v zadnjem času močno izpopolnila. Že prej znanim najdiščem Rifnik, Vranje, Svete gore, Tinje in Brinjeva gora so se v zadnjem desetletju pridružila še Torok,78 Vranja peč,74 Lisca,75 Rudna,76 Osredek,77 Zbelovska gora78 in Hrenova.79 Vsa ta množica najdišč dokazuje izjemno gosto poselitev, ki je za sedaj v vzhodnoalpskem prostoru brez paralele. Zdi se, da razlog ni samo dobra raziskanost celejanskega zaledja, ampak da imamo pred seboj zaključeno, zelo gosto poseljeno področje, ki ga označuje težko dostopen in slabo prehoden hribovit svet. Takšna intenziteta poselitve pa nam nudi izredno privlačno možnost za celovit študij časovno in geografsko zaključene enote, kjer bo možno v potankostih raziskati razmerja med posameznimi najdišči in funkcioniranjem celote. 1 J. Orožen, Gradovi in graščine v narodnem izročilu 1, (1936), 50 s. Po drugi varianti naj bi se grad zrušil v velikem potresu (I. A. Zupančič, Ausflug von Cilli nach Lichtenwald [1818] 19). 2 J. Orožen (op. 1) 51. 3 I. A. Zupančič (vp. 1) 14 ss. 4 Ib., 16; CIL III 5183. 5 Krajevni leksikon Slovenije 3 (1976) 89. 6 I. A. Zupančič (op. 1) 16; CIL III 5190. 7 K. Žavčanin, Novice 13, 1855, 195. 8 I. A. Zupančič (op. 1) 20. 9 K. Žavčanin (op. 7). 10 Zapisniki Muzejskega društva v Celju, 1922—1937: zapisnik z dne 18. 6. 1931 (hrani Pokrajinski muzej Celje). 11 Cillier Deutsche Zeitung 1931, št. 50, 5. 12 E. Pratobevera, Mitt. Hist. Ver. Steiermark 5, 1854, 122. 13 A. Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark 1 (1844) 440. 14 J. Orožen, Zgodovina Celja (1927) 123. 15 F. Pichler, Text zur archäologischen Karte von Steiermark (1879) 54. 16 Arheološka najdišča Slovenije (1975) 282. 17 S. Ciglenečki, Celejansko munici-palno področje (1976) 49 (magistrsko delo, tipkopis). 18 S. Ciglenečki, D. Pirkmajer, Var. spom. 27, 1985, 278 s. 19 Na terenu sta poleg podpisanih sodelovala še geometer B. Žontar in Ž. Šmit. Risbe gradiva je zrisala D. Knific-Lunder, večino fotografij je napravil V. Berk. Vsem se za sodelovanje iskreno zahvaljujeva. 20 I. Kovrig, Die Haupttypen der kaiserzeitlichen Fibeln in Pannonien, Dissertationes Panonicae II, 4, (1937) 117. 21 R. Koščevič, Antičke fibule s područja Siska (1980) 21. 22 G. Bersu, Die spätrömische Befestigung »Bürgle« bei Gundremmingen, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 10 (1964) 58 (19 a). 23 I. Moosdorf-Ottinger, Der Goldberg bei Türkheim, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 24 (1981) 156 (T. 5, št. 17). 24 A. Valič, Var. spom. 27, 1985, 267. 25 L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju, Katalogi in monografije 19 (1981) 19 (št. 63), 24 (št. 47). 26 S. Ciglenečki, Var. spom. 23, 1981, 273. 27 T. Knific, Arh. vest. 30, 1979, 744 (št. 123). 28 S. Pahič, Zbornik občine Slovenska Bistrica 1, 1982, 73, sl. 18. 29 J Garbsch, Der Moosberg bei Mur-nau, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 12 (1966) (T23: 1). 30 I. Moosdorf-Ottinger (op. 23) 162 (T. 6: 2). 31 Ib. (T. 6: 17, 18, 21). 32 S. Pahič, Arh. vest. 29, 1978, 230 s (T. 14, št. 7, 8). 33 D. Josipovič, Var. spom. 24, 1982, 179. 34 Korinjski hrib; izkopavanje Inštituta za arheologijo ZRC SAZU 1984 (neobjavljeno). Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi; sondiranje Iz A ZRC SAZU in Zavoda za spomeniško varstvo Celje 1985 (neobjavljeno). 33 Izkopavanje IzA ZRC SAZU 1982 (v pripravi za tisk). 36 E. Riedl, O. Cuntz, Jahrbuch für Altertumskunde 3, 1909, 9. 37 S. Pahič (op. 28) 73, sl. 16. 38 V. Skarič, Gl. Zem. muz. 44, 1932, 6. 39 S. Ciglenečki, Arh. vest. 36, 1985, 259, št. 18. 40 Izkopavanja 1984 (neobjavljeno). 41 F. Leben, A. Valič, Arh. vest. 29, 1978, 543. 42 L. Plesničar, Starokrščanski center v Emoni, Katalogi in monografije 21 (1983) 108 (T. 9: 3). 43 T. Knific (op. 27) 734, št. 38. 44 L. Bolta (op. 25) 21, št. 76. 43 J. W. Hayes, Late Roman Pottery (1972) 45. Za pomoč pri opredelitvi fragmenta se zahvaljujeva Jani Horvat. 46 L. Bolta (op. 25) 29, (Schmidovo izkopavanje hiše 6, št. 2). 47 Ib. 23, št. 42 in 56. 48 D. Svoljšak, Arh. vest. 36, 1985, 213, št. 48. 49 S. Ciglenečki, Arh. vest. 32, 1981, 424 ss. 30 Ib. 31 L. Bolta (op. 25) 23 (št. 37). 32 T. Knific (op. 27) 736, 739, 746 (št. 76, 100, 158). 33 S. Ciglenečki, Archaeologia Austriaca 68, 1984, 315 (št. 45 in 61). 34 Ib., 326 (št. 88). 35 D. Svoljšak (op. 48) 214 (št. 62 in 69). 36 S. Pahič, Arh. vest. 32, 1981, 108 (T. 2: 6). 37 S. Ciglenečki (op. 49) 420 (št. 42). 38 Id. (op. 53) 315 (št. 61). 39 F. Leben, A. Valič (op. 41) 540 (več fragmentov na T. 2). 60 Izkopavanja 1984 (neobjavljeno). 61 D. Svoljšak (op. 48) 213 (št. 47). 62 S. Ciglenečki (op. 53) 315 (št. 63). 63 Jaroslavu Sašlu se zahvaljujeva za datacijo obeh žrtvenikov. 64 R. Egger, Carinthia I, 140, 1950, 29 ss. 63 W. Modrijan, Frauenberg bei Leibnitz, Schild von Steier, Kleine Schriften 1 (1955) 13 ss. 68 R. Egger, Anzeiger d. österr. Akad. d. Wiss. 64, 1927, 4 ss. 67 Izkopavanje 1984 (neobjavljeno). 68 S. Ciglenečki (op. 39) 266. 69 Id., Arh. vest. 33, 1982, 181. 70 S. Ciglenečki, A. Vogrin, Var. svom. 28, 1986, 257. 71 M. Slabe, Polhograjska gora, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 103 (1980) 24. 72 V. Kolšek, Arh. vest. 35, 1984, 342 ss. 73 L. Bolta (op. 25) 7. 74 Izkopavanje Pokrajinskega muzeja Celje pod vodstvom D. Pirkmajer leta 1986. 75 S. Ciglenečki, Arh. vest. 30, 1979, 476. 76 Id., Var. svom. 29, 1987 (v tisku). 77 S. Ciglenečki, A. Vogrin (op. 70). 78 D. Pirkmajer, Var. spom. 28, 1986, 252. 79 A. Pleterski, Var. spom. 27, 1985, 276 ss. DER ZUFLUCHTSORT DER LETZTEN CELEIANER AUF DER VIPOTA Zusammenfassung Lage, Überlieferung und Geschichte der Forschungen In unmittelbarer Nähe des antiken Celeia erhebt sich östlich über der Savinja der steile, felsige Berg Vipota. Die nahe gelegene Siedlung Pečovnik liegt an seinem Fuß und vom Zentrum der Stadt Celje ist er in Luftlinie 3 km entfernt. Der Berg ist 532 m hoch und ragt 300 m über die Savinja empor. Alle Seiten sind außerordentlich steil, nur von der Südseite ist der Zugang leichter, über einen 80 m niedrigeren Sattel mit zwei Bauernhöfen. Über diesen Punkt gibt es eine verhältnismäßig reiche Volksüberlieferung. Der Sage nach soll auf dem Gipfel der Vipota in längst vergangenen Zeiten eine Burg gestanden haben, die in die Erde versunken ist.1 Von hier wurde angeblich auf die Schiffe gelauert, die auf der Savinja vorüberfuhren. Es werden auch Feen und verschiedene Geschichten über Schätze in der Höhle unterhalb des Gipfels erwähnt.2 In der archäologischen Literatur wird die Vipota erstmals als Fundort bei I. A. Zupančič angeführt.3 Bei der Besichtigung des Fundortes entdeckte dieser am 2. 5. 1815 eine in die Südwand des Anwesens des Bauern Hudiček auf dem Sattel unter der Vipota eingemauerte Votivara.4 Die betreffende Ara ließ Prof. Küttel später in die Wand eines Hauses in der Zidanšek-Gasse in Celje einmauern, und danach kam sie ins Regionalmuseum (Pokrajinski muzej) Celje.5 Eine zweite Ara fand Zupančič im Hudiček-Garten.6 Diese mauerte der Bauer, wie Žavčanin schreibt, ins Wirtschaftsgebäude ein.7 Er konnte nicht die ganze Inschrift entziffern, da die Ara stark beschädigt war. Dem Bericht von Zupančič zufolge fand Hudiček die erwähnten Aren in der Höhle, die er selbst Čarovniška luknja (Hexenloch) nennt, dicht unter dem Gipfel der Vipota. Gerüchten nach waren in der Höhle noch so viele Steine, daß man sie mit 300 Wagen nicht hätte wegschaffen können.8 Žavčanin schreibt überdies, daß Hudiček einiges römisches Geld gefunden habe, das er verkauft haben soll.9 In Protokoll des Musealvereins vom 18. 6. 1931 wird erwähnt, daß Prof. S. Brodar und der Stadtförster Rihteršič 15 m unterhalb des Gipfels der Vipota Reste eines römischen Gebäudes (Mithrasheiligtum) entdeckt hätten.10 In der »Cillier Deutsche Zeitung« wird dasselbe angeführt, jedoch ein Jupitertempel angenommen.11 Die Angabe, daß in den dreißiger Jahren dieses Jahrhunderts auf dem Gipfel der Vipota Prof. I. Mlinar Ausgrabungen durchgeführt hat, gab der ehemalige Aufseher der Forstverwaltung Celje, M. Tratnik, der sich auch selbst an den Ausgrabungen beteiligte. Es sollen Mauerreste, eine Menge römischer Ziegel und einige Keramikfragmente zutage gekommen sein. Kürzere Aufzeichungen über die Vipota sind noch bei Pratobevera,12 Muchar,13 Orožen,14 Pichler,15 im Werk Arheološka najdišča Slovenije16 und bei Ciglenečki.17 Der erste Bericht über unsere Sondierungen wurde in der Zeitschrift Varstvo spomenikov veröffentlicht.18 Der Felsblock der Vipota ist schon von Natur für die Verteidigung außerordentlich geeignet. Ganz oben auf dem Berggipfel zieht sich ein schmaler, bis 10 m breiter und 70 m langer Felsgrat hin. Ungefähr in der Mitte ist ein etliche Meter breiter, künstlich eingehauener Raum sichtbar, der in der antiken Periode zum Teil mit einer Mauer umgeben war. Westlich davon sind auch Spuren eines in den gewachsenen Felsen eingehauenen Baues zu sehen. Der auf der Oberfläche sichtbare Teil ist 4 X 1,5 m groß. Nördlich unter dem Gipfel fällt das Gelände außerordentlich steil ab und dort sind keine Funde wahrnehmbar. Spuren und kleine Materialreste sind auf dem 90 X 50 m großen Südhang verstreut, der von allen Seiten natürlich mit Felsen geschützt ist. Diese sind am steilsten an der West- und Südseite und etwas weniger ausgeprägt an der Ostseite, wo sie sich wie eine Art natürlicher Wall in der ganzen Breite der Befestigung entlangziehen. Der Eingang war in der Südwestecke, wo noch heute Spuren eines teilweise künstlich eingehauenen Weges bemerkbar sind, der auf einem schmalen, bis 2 m breiten Vorsprung ins Innere führt. Auf der steilen Böschung des so geschützten Raumes sind zahlreiche kleinere Terrassen, auf denen Steinhaufen wahrzunehmen sind. Die Lage war für die Wohnstätten mit Bedacht gewählt worden, denn der Südhang ist gut gegen den Wind geschützt und sehr sonnig. Ca. 12 m unter dem Scheitel der Befestigung, ungefähr inmitten des Areals, liegt der Eingang in eine kleinere Höhle. Diese ist größtenteils mit Steinen ausgefüllt, so daß die Rekonstruktion des ursnrünglichen Raumes, worin die Aren gefunden wurden, nicht möglich ist. Vor dem Eingang ist ein kleines geebnetes und teilweise mit aufgeschüttetem Material bedecktes Areal, was darauf hinweist, daß hier ehemals Grabungen vorgenommen worden sind. Im Zusammenhang der topographischen Aktion der Celje-Region (Region XVI) haben wir auf dem Berg eine kleinere Sondierung und eine geodetische Aufnahme durchgeführt. Die Arbeiten liefen vom 26. 10.—4. 11. 1984 und haben viele Angaben zum schon ohnehin reichgestalteten Bild des Hinterlandes von Celje in der spätantiken Periode beigetragen. Mit der Sonde Nr. 1 versuchten wir festzustellen, ob die Anlage künstlich befestigt war. Wir fanden keine Ummauerung, der natürliche Steilhang scheint genügt zu haben. Die dicke Kulturschicht führte hingegen zahlreiches spätantikes Kleinmaterial. Mit der Sonde 2 überprüften wir auf einer kleineren Terrasse die Bautenstruktur. Das Haus war aus Holz, im Inneren fanden wir die Spur einer Herdstelle. Die kleine Sonde läßt es nicht zu, über seine Architektur was Bestimmteres auszusagen. Mit den Sonden Nr. 3 und 4 durchsuchten wir die Bauten auf dem Gipfel der Vipota. Im ersten fanden wir eine 0,8 m starke, mit Mörtel gebundene Mauer, der zweite, an der Nordseite, hatte einen Estrichboden, während keine Mauer festzustellen ist. Wir nehmen an, daß der Raum an dieser Seite offen war. Die Datierung des F u n d m a t e r i a 1 s Für die Zeitbestimmung der Anlage aufgrund des gegebenen Materials gibt es nicht viele charakteristische Stützpunkte. Am besten datiert ist die Bronzefibel mit scharf profiliertem Bogen (Nr. 41). Dieser Typ gehört rahmenmäßig in das 1. und 2. Jh. u. Z.20 Sehr gute Analogien dazu gibt es in Sisak, wo sie auch verfertigt wurden.21 Aus ihrem guten Erhaltungsstand geht hervor, daß sie nur kurze Zeit in Gebrauch war und auch nachträglich nicht verwendet wurde. So bezeugt sie, daß Vipota in der frührömischen Periode aufgesucht wurde. Unter den Bronzefunden gibt es nur noch ein Blechfragment mit grob ausgeführten Löchern (Nr. 42). Ähnliche sind aus einigen spätantiken Befestigungen in Raetien nachgewiesen (Bürgle,22 Türkheim23). Seine Funktion ist ungeklärt. Besser sind Eisengegenstände vertreten. Für eine genauere Zeitbestimmung eignen sie sich nicht besonders, Analogien weisen jedoch größtenteils in die spätantike Periode hin. So wurden ähnliche Sicheln auf Ajdna,24 Rifnik,25 Kučar,26 Vranje27 gefunden, je ein Teil eines Eisenschlosses (Nr. 2) auf Brinjeva gora,23 Moosberg29 und in Türkheim,30 dem Hufeisen (Nr. 51) ähnliche aber in Türkheim,31 Slovenska Bi- strica32 und Šutna.33 Zwei ähnliche Eimerhenkel (Nr. 44) wurden auf Korinjski hrib und auf Veliki vrh über Osredek34 entdeckt. Die Glieder der Eisenkette (Nr. 46) zeigen in ihrer Gestaltungsweise viele verwandte Züge mit den Ketten von Tinje,35 Brinjeva gora37 und Lepenica.38 Für den Bleiring (Nr. 11) wurden gute Analogien auf Korinjski hrib gefunden, wo mehrere solche Gegenstände zutage kamen.30 Auch das Glasfragment (Nr. 3) ähnelt stark den auf Korinjski hrib,40 Prapretno,41 Vrtovin,42 Vranje43 und Rifnik44 entdeckten. In denselben Fundorten sind gute Parallelen desgleichen für Schleifsteine (Nr. 35). Verläßlicher lassen sich die Keramikreste datieren. In jüngster Zeit wurden in Slowenien mehrere Ausgrabungen spätantiker Befestigungen vorgenommen, wobei massenhafte Keramikfunde zutage kamen, die teilweise bereits veröffentlicht sind. Wir wollen etwas eingehender die einzelnen charakteristischen Stücke und ihre Analogien betrachten. Unter der spärlichen Auswahl besserer Keramik ist ein gut datiertes Fragment einer Imitation von Terra sigillata chiara (Nr. 4) zu nennen, die zur Form Hayes 58 gehört und ins 4. Jh. datiert werden darf.45 Vom groben Geschirr weichen noch die Fragmente Nr. 14 und 27 ab. Das erste hat Analogien auf Rifnik,46 das zweite auf Rifnik47 und Vrtovin.48 Die übrigen Exemplare sind Vertreter der groben Küchenkeramik, die nach Farbe, Struktur und Form der typischen spätantiken Materialkultur entsprechen. Der Topf Nr. 9 ist identisch mit jenen Exemplaren, die wir auf Gradec bei Prapretno als Typ 2b bezeichnet haben.40 Der Topf Nr. 10 im selben Fundort gehört dagegen zum Typ 2 c.50 Diesen zweien sind ein wenig ähnlich noch die Fragmente Nr. 11, 12 und 27. Ähnliche Beispiele wurden auch auf Rifnik entdeckt.51 Der Topf Nr. 8 hat eine ähnlich gestaltete Mündung, wie sie als Merkmal auch bei einigen Exemplaren von Vranje vertreten ist.52 Ein sehr charakteristisches Topfprofil tritt bei den Nr. 13 und 26 auf. Analogien dazu finden sich vor allem in den Fundorten Tinje,53 Korinjski hrib54 und Vrtovin.55 Unter den Schlüsseln ist Nr. 28 ein charakteristisches Beispiel. Sehr ähnliche wurden auf Brinjeva gora56 und auf Gradec bei Prapretno gefunden.57 Auch die Wellenlinienverzierung, die auf einem Exemplar mit horizontalen Kannelüren begrenzt ist (Nr. 34), hat in unserem Raum zahlreiche Analogien namentlich auf Tinje58 und auf Ajdna.50 Amphorenfragmente mit tiefen Parallelkannelüren (Nr. 7 und 19) sind dagegen charakteristisch für Korinjski hrib60 und Vrtovin.51 Insbesondere sind zwei Keramikfragmente zu erwähnen. Einwandfrei stammt aus dem vorgeschichtlichen Zeitraum das im Regionalmuseum Celje unter der Nr. 1387 inventarisierte Wandungsfragment, das in der Sonde Nr. 3 (im Katalog nicht angeführt) an den Tag kam. Vielleicht gehört dieser Zeit auch das Mündungsfragment Nr. 21 an, das von Hand verfertigt ist, jedoch seiner Faktur nach dem ersten Stück nicht vollständig entspricht. Als zweite Möglichkeit ist anzunehmen, daß es gleichfalls in der spätantiken oder sogar späteren Periode erzeugt wurde, wie es für Funde einiger von Hand verfertigten Gefäße auf Tinje nachgewiesen ist.62 Desgleichen ist interessant die Datierung beider Aren, die bisher nicht eingehender bestimmt worden sind. J. Šašel setzt sie ans Ende des 2. oder vielleicht noch an den Beginn des 3. Jahrhunderts.63 Schlußwort Die Anlage auf der Vipota ist ihrer Lage und den bisherigen Funden nach eine typische spätantike Befestigung. Ein wenig überraschend ist nur die Abwesenheit einer künstlichen Befestigung des Fliehburgareals. Wegen seiner vorzüglichen natürlichen Verteidigungslage ist dies teilweise verständlich, dennoch sind bei einigen ähnlich von Natur geschützten Befestigungen Ummauerungen sogar am Rand von Abgrundwänden nachgewiesen (z. B. Sv. Pavel über Vrtovin), so daß man auch hier an der etwas leichter zugänglichen Ostseite und auf dem unteren Südrand zumindest Palisaden erwarten dürfte. Bis zu systematischen Ausgrabungen muß diese Frage offen gelassen werden. Ebenso bleibt ungelöst die Frage der genauen Lokation des römerzeitlichen Heiligtums. Die kargen Aufzeichnungen über die Grabungen S. Bro-dars erwähnen Vermutungen, daß sich das Heiligtum im Gebäude befand, das dieser Forscher 15 m unterhalb des Gipfels freilegte. Im Gelände haben wir keine Spuren dieses Gebäudes erschlossen. Es scheint uns wahrscheinlicher, daß das Heiligtum ganz oben auf dem Gipfel im Felseneinschnitt stand, wo höchstwahrscheinlich schon I. Mlinar Grabungen durchgeführt hat. Auch vom Kleinmaterial unserer Sondierung verrät die sichere Zugehörigkeit zur Frühperiode außer den zwei Aren nur eine Bronzefibel. Sämtliche übrigen Funde (vornehmlich die Keramik) stammen aus späteren Perioden und dürfen mit den Wohnstätten der spätantiken Zufluchtsuchenden verknüpft werden. Die Lokation von Heiligtümern auf einem Berggipfel war im norischen Raum überaus üblich. Auf ähnliche trifft man auf Ulrichsberg — Šenturška gora,64 Kugelstein,65 Lamprechtskogel66 u. a. Die spätantiken Bauten auf der Vipota waren aus Holz erbaut. Ihre genauere Rekonstruktion ist unmöglich, auf ihre Existenz schließen wir mittelbar anhand des Fehlens jeglicher Spuren von Mauern auf den kleineren, bis 3 m breiten Terrassen auf der ganzen Böschung und der starken Kulturschicht an diesen Stellen. Die Fragmente von Tegulen, Imbrexen und Tubulen können entweder der Frühphase (Heiligtum) oder der sekundären Verwendung dieses Materials in den später errichteten Bauten zugeschrieben werden, wie wir dies schon in mehreren ähnlichen Fundorten (Korinjski hrib,67 Sv. Lambert unter Pristava über Stična,68 u. a.) festgestellt haben. Im engeren Raum von Kozjansko dürfte man diese Bauten mit den bereits auf Tinje über Loka bei Žusem69 freigelegten und mit den nur teilweise sondierten auf Veliki vrh über Osredek bei Podsreda vergleichen.70 Die ersten datieren wir rahmenmäßig in die Zeit vom 4.—6. Jh., die zweiten gehören hingegen in die zweite Hälfte des 3. Jahrhunderts. Außerhalb dieses Raumes werden Holzbauten noch auf der Polhograjska gora71 erwähnt. Vipota ist keine Fliehburg im klassischen Sinn. Die Anlage dürfte zur Gruppe der Fundorte gehören, die mehrmals aufgesucht wurden, vermutlich nur kurzfristig. Dies dürfte man insbesondere anhand der Nähe von Celeia erklären, worin bisher außer spärlichen Ausnahmen fast keine Spuren des 5. und 6. Jh. erwiesen sind.72 Es besteht auch die Möglichkeit, daß die Anlage in der späten Periode dauerbesiedelt war. Die Besiedlungsintensität können wir aufgrund so bescheidener Forschungen nicht mit Sicherheit belegen, deshalb muß hinter den Charakter der Anlage ein Fragezeichen gesetzt werden. Das Bild der spätantiken Besiedlung des Hinterlandes von Celeia änderte sich in der letzten Periode erheblich. Außer den schon früher bekannten Fundorten Rifnik, Vranje, Svete gore, Tinje und Brinjeva gora kamen im letzten Jahrzehnt noch To-rok,73 Vranja peč,74 Lisca,75 Rudna,76 Osredek78 und Zbelovska gora79 hinzu. Diese Vielzahl von Fundorten beweist eine ausnehmend dichte Besiedlung, die bisher im Ostalpenraum ohne Parallele ist. Es scheint, daß der Grund dafür nicht nur im Erforschungsstand des Hinterlandes von Celeia zu suchen ist, sondern, wie sich mehr und mehr herausstellt, daß wir einen geschlossenen Siedlungsbereich vor uns haben, charakterisiert durch schwer zugängliches und schlecht passierbares Bergland. Diese hohe Besiedlungsintensität stellt uns aber vor die außerordentlich anziehende Möglichkeit des ganzheitlichen Studiums eines zeitlich und geographisch geschlossenen Komplexes, wo es möglich sein wird, die Verhältnisse zwischen den einzelnen Fundorten bis in alle Einzelheiten zu erforschen. « T. 2: Vipota — keramika. Taf. 1: Vipota — 1, 2 Bronze; 3 Blei; 4—16 Eisen; 17 Glass, 20—26 Keramik. Taf. 2: Vipota — Keramik. I Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 237—330 SEBENJSKI ZAKLAD ANDREJ PLETERSKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU — 61000 Ljubljana V zgodnjem poletju 1985 je domačin Tone Jarkovič našel pri razkopavanju kamnite groblje v Sebenjah pri Bledu zaklad, ki ga je sestavljalo 24 železnih predmetov. Govorice o najdbi so čez nekaj dni prišle do zasipškega župnika Franca Oražma; župnik, ki se ljubiteljsko ukvarja s krajevno zgodovino, je 5. julija 1985 o tem obvestil Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani. Naslednjega dne sta T. Knific (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Ljubljana) in A. Pleterski dokumentirala najdene zgodnjesrednjeveške predmete in najdišče v Sebenjah. Le-to je bilo arheološko raziskano 10. julija 1985, zakladno najdbo pa je kmalu zatem odkupil Narodni muzej iz Ljubljane in jo sedaj hrani pod inventarnimi številkami od S-2341 do S-2364. SLI: Sebenje. Najdišče zaklada. Abb. 1: Sebenje. Fundort des Hortes. Sebenje so mlad zaselek med vasema Podhom in Zasip, dva kilometra severno od Blejskega jezera, v severozahodni Sloveniji. Zaselek in obe vasi ležijo na razgibanem morenskem svetu pod gozdnatim Homom (839 m), nad ravninskimi travniki in polji, ki se razprostirajo proti Bledu. Na južnem obrobju Sebenj stoji na robu ledeniških nasipov cerkev Sv. Trojice, soseda na položni rebri pa ji je Jarkovičeva hiša (sl. 1). Pod cerkvijo in hišo je na ledini z značilnim imenom (po jožefinskem katastru) U hribeh nizka groblja, ki je od jugozahodnega vogala Jarkovičeve hiše oddaljena 5 m (sl. 2). Groblja stoji na padajočem, travnatem zemljišču (pare. št. 107/2, K. o. Podhom), iz nje raste nekaj dreves in podrast, v premeru meri približno 5 m, v višino pa 0,80 m; poleti 1985 je bila njena vzhodna polovica založena s skladovnico drv. V torek, 25. junija tistega leta, se je Tone Jarkovič namenil iz te groblje izkopati nekaj kamenja, ker je na vrtu pod njihovo hišo hotel čez poletje postaviti lopo z betoniranim temeljem. Komaj je na južni strani pod temenom groblje izpulil nekaj kamnov, že je naletel na ost kopja, za njo pa je iz groblje skrbno pobral še druge železne predmete. Ležali so 0,15 do 0,20 m pod površino in 0,50 m na široko, zloženi drug ob drugem in prekriti z nekaj kamni. T. Jar- : I illllllllllli! X xXX :x'X':XX:x .XxX' ' XX/ X- , ■ X- Sl. 2: Sebenje. Pogled na najdišče z juga. Abb. 2: Sebenje. Blick auf den Fundort von Süden. kovic je nato vkop nekoliko povečal, nadaljnje razkopavanje groblje pa je opustil (sl. 3). Ko smo si najdišče 6. julija 1985 ogledali, je bila jama velika približno 0,70 X 0,70 m in globoka 0,50 m. Arheološki poseg v grobljo smo opravili, kot je bilo že rečeno, čez nekaj dni, 10. julija; najprej je Slavko Ciglenečki (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana) grobljo preiskal z iskalcem kovin, nato pa sva s Timotejem Knificem prvotni vkop razširila in poglobila tako, da je bila odstranjena skoraj vsa jugozahodna četrtina groblje (sl. 4). Novih najdb ni bilo, poskusni izkop je samo odkril, kako je bila groblja zložena. Pokrivala jo je do 0,10 m debela plast prsti. Pod njo so ležali 0,35 m na debelo večji ledeniški prodniki; mednje je bil skrit zaklad. Iz spodnje plasti so med prodnike štrlele večje, ledniško obrušene skale, ki so ponekod počivale na tankem sloju prsti. Plast skal in zemlje je bila debela vsaj 0,15 m. Pod njo je bila 0,20 m debela plast drobnega kamenja. V naštetih plasteh je bilo kamenje zloženo zelo zračno, tako da so med njim zijale tudi za pest velike luknje; prsti je bilo le malo, vsekakor manj kot kaže severni presek skozi grobljo, ker je vrzeli med kamni že zapolnila prst s površja, ki se je posula pri kopanju (sl. 4). Prvotna prst med kamenjem je bila rjava in suha. Groblja je bila izrazito kamnita, samo poskusni izkop je dal velik kup skal in kamnov, velikih tudi do 0,40 m (Sl. 5). Vse naštete plasti so ležale na sloju večjega in manjšega Sl. 3: Sebenje. Izkop v groblji, ki ga je naredil najditelj. Abb. 3: Sebenje. Vom Finder gemachter Aushub in der Steinhalde. SI. 4: Sebenje. Arheološki izkop groblje. Abb. 4: Sebenje. Archäologischer Aushub der Steinhalde. kamenja, med katerim je bila zbita, rdečkastorjava ilovnata zemlja. Ta sloj, ki je naravna osnova, sva sredi groblje sledila 0,30 m globko, vendar mu nisva prišla do dna (Sl. 4). Spodnji del groblje je nedvomno naraven, ledeniškega izvora. Kamenje nad njim pa naj bi bilo nanošeno, kot se zdi na podlagi podobnih grobelj z obrobja njiv v kotanji vzhodno od Jarkovičeve hiše (ledina Na jamah), ob trebljenju zemljišča, še preden je bil zaklad zakopan. Zaklad Vsi predmeti so zelo dobro ohranjeni, ker so ležali v suhi, zračni groblji. Najditelj jih je očistil z žično krtačo. Po njegovem pripovedovanju ob predmetih ali v njih ni bilo ostankov lesa ali oglja, prav tako ni bilo žebljičkov, s katerimi bi bili predmeti pritrjeni na lesene dele orodij in orožij. Ker so bili Sl. 5: Sebenje. Kup kamnov iz groblje. Abb. 5: Sebenje. Steinhaufen aus der Halde. predmeti še uporabni, je nabrusil dleto in za pokušino delček rezila večje osti kopja. — Po pogovoru z najditeljem in na podlagi naše raziskave groblje je mogoče trditi, da 24 predmetov sestavlja celotni zaklad. Naj jih opišem po vrsti. Osti kopja Ost kopja (Sl. 6 a). Inv. št.: NM S-2344. Celotna dolžina 43,8 cm, dolžina lista 33,5 cm, največja širina lista 4,3 cm, največja debelina lista 0,55 cm, dolžina nasadišča 10,3 cm, največji zunanji premer nasadišča 2,7 cm, največji notranji premer nasadišča 2,1 cm, debelina stene nasadišča 0,3 cm. Ost je skovana iz železa. Površino večinoma še vedno pokriva proti rji odporna patina. Kjer se ni ohranila, je ost načela rja. Najbolj je razžrta konica osti, kar bi si lahko razložili s tem, da je ta del (zaradi prediranja oklepa?) najprej izgubil plast, ki ga je ščitila proti rji. List je dolg in ozek, z največjo širino bliže nasadišču. Damasciranja ni videti, ne s prostim očesom ne na rentgenskem posnetku. List prehaja v nasadišče zložno. To je tulasto, komaj opazno osmerokotno. Tako nastala polja so okrašena. Vsako s plitvim žlebom, ki ga obroblja ostro vrezana brazda (Sl. 7). Ob eni strani je viden spoj nasadišča v tulec. Spoj deloma prekriva okras, ki je bil torej narejen že prej. 0,6 cm od spodnjega roba 16 Arheološki vestnik 241 SI. 6: Sebenje. Osti kopij. Abb. 6: Sebenje. Lanzenspitzen. SI. 7: Sebenje. Okras na nasadišču osti kopja. Abb. 7: Sebenje. Verzierung auf der Tülle der Lanzenspitze. nasadišča je na vsaki strani po ena okrogla odprtina s premerom 0,4 cm. Gledano od strani os nasadišča ni povsem v osi lista. Teža osti je bila 9. 1. 1986 363 g. Ost kopja (Sl. 6 b). Inv. št.: NM S-2345. Celotna dolžina 22,1 cm, dolžina lista 14,6 cm, največja širina lista 3,9 cm, največja debelina lista 0,6 cm, dolžina nasadišča 6,5 cm, največji zunanji premer nasadišča 2,1 cm, največji notranji premer 1,6 cm, debelina stene nasadišča 0,25 cm. Ost je skovana iz železa. Dobro ohranjena. List je glede na dolžino širok, z največjo širino bliže nasadišču. V nasadišče prehaja ostro, meja je označena na vsaki strani z dvojnim grebenom. Zunanja površina tulastega nasadišča je komaj opazno osmerokotna. 0,2 cm od spodnjega roba nasadišča je na vsaki strani zareza in v njej pravokotna odprtina, velika 0,2 cm. Gledano od strani os nasadišča ni v osi lista. Teža osti je bila 9. 1. 1986 164 g. Prva našteta ost kopja se po obliki, velikosti in okrasu ujema s skupino osti kopij s krilci (Ypey J., 1982, 246 s). Loči jo ena sama podrobnost. Nima krilc! Vendar ta anekdotična posebnost ni razlog proti opredelitvi. Luknjici ob spodnjem robu tulastega nasadišča sta bili narejeni zaradi žebljičkov, s katerima O , 10cm .............. Sl. 8: Osti kopij s krilci z nizozemskih najdišč: a — Nijmegen, b — Wijk bij Duurstede, c — okolica Nijmegna (vse po: Ypey J., 1982, Abb.: 12, 28, 18). Abb. 8: Flügellanzenspitzen aus niederländischen Fundorten: a — Nijmegen, b — Wijk bij Duurstede, c — Umgebung von Nijmegen (alles nach: Ypey J., 1982, Abb.: 12, 28, 18). je bila ost pritrjena na kopjišče. Ti žebljički so imeli mnogokrat poudarjeno velike, polkrožne glavice, ki so zato že same po sebi lahko ustvarjale videz krilc. Tako, naprimer, P. Paulsen obravnava v sklopu osti kopij s krilci tudi osti, ki imajo le žebljičke z velikimi glavicami (Sl. 10 b), krilc pa ne (Paulsen P., Sl. 9: Osti kopij s krilci z nizozemskih najdišč: a — Nijmegen, b — Bijland, c — Heukelum (vse po: Ypey J., 1982, Abb.: 16, 1, 5). 1969, 297 s). Ypey omenja med ostmi kopij s krilci v Bergnu na Norveškem tudi take brez krilc (Ypey J., 1982, 247). Za opredelitev predmeta je torej odločilen skupek značilnosti, ne le ena od njih, četudi daje ime skupini. Kopja s krilci so množično razširjena po Evropi. Morda prav zato še niso dobila svoje monografske obravnave. Posamezni avtorji so obravnavali le primerke na njim dosegljivih območjih. V velikem delu so naključne najdbe, kar še zlasti velja za germanska področja, kjer so od 7. st. naprej opustili dajanje pridatkov v grobove. Zato za kopja s krilci še vedno ni izdelana podrobnejša tipologija s časom trajanja posameznih značilnih oblik. Zadnja in najbolj pregledna je obravnava J. Ypeya (Ypey J., 1982). Predstavil je osti kopij s krilci iz različnih nizozemskih zbirk. Kot strokovnjak za damasciranje je podrobno predstavil ta način okraševanja lista osti, kajti, kot poudarja, ta kovaška tehnika nima pri kopju nikakršnega uporabnega pomena, je le v okras. Opredelil je več različnih načinov damasciranja. Po obliki je ločil osti s širokim in ozkim listom, potem osti s tekočim prehodom med listom in nasadiščem ter take z ostro poudarjenim prehodom. Najbolj podrobno je razčlenil razvoj okrasa na nasadišču, ki naj bi bil takle: žlebovi na osmerokotnem nasadišču kot njegova obogatitev (sl. 8a, b), obrisi žlebov so nato poudarjeni z ostrimi, ozkimi brazdami (Sl. 8 c), pri čemer se žlebovi sami vse bolj izgubljajo (Sl. 9 a), ostanejo le obrobne brazde (Sl. 9b); končno je lahko pozabljen celo prvotni vzorec obrobe (Sl. 9 c). Če se povrnemo k naši osti, lahko rečemo, da spada med tiste, ki imajo ozek list, ki ni okrašen z damasciranjem, njegov prehod v nasadišče je tekoč, to pa je okrašeno še na »klasičen« način, z dobro vidnimi žlebovi in obrobnimi brazdami. Zal je pridevnik »klasičen« podrobno časovno neizrazljiv. Hkrati je treba upoštevati dejstvo, da so posamezne oblike okrasa živele istočasno. Ost z začetno obliko okrasa (Sl. 8 a) postavlja Ypey zaradi zadržnikov (Aufhalter) v 7. st., saj se prava krilca pojavijo šele pozneje (Ypey J., 1982, 246). Po analizi J. Žaka se pojavijo osti kopij, ki imajo nasadišče okrašeno z brazdami v obliki šilastih lokov, v Franciji že v drugi polovici 8. st. in se nato množično pojavljajo v Skandinaviji med 800 in 1000 (Zak J., 1959, 140 ss). Pri primerkih, ki jih obravnava, ne omenja krilc. Zanimiva je ost kopja s krilci (Sl. 10 a) iz groba IV pod gomilo na vzpetini Mollhoy pri kraju Süderbrarup v Schleswig-Holsteinu. Okras na nasadišču je vsaj na objavljeni strani narejen iz štirih, tesno eden ob drugem ležečih globokih žlebov, V grobu je bil med drugim tudi novec iz okoli 900 ali še malo pozneje (Aner E., 1952, 70 s). Tega okrasa si le s prej navedenim razvojem ne moremo razložiti. Očitno se niso žlebovi na nasadišču samo izgubljali, ampak so v tem primeru celo prevladali nad obrobnimi brazdami. Vsekakor pa gre tudi tu že za »postklasično« obdobje. — Če povzamemo povedano, klasičnega okrasa sebenjske osti ne smemo postaviti preblizu 7. in ne 10. stoletju. Domovina kopij s krilci naj bi bilo alamansko-frankovsko ozemlje, pri čemer pa Ypey meni, da bi se dalo morda določiti še ožje področje (Ypey J., 1982, 247). Misel, ki jo ponavljajo vsi avtorji, namreč da so jih izdelovali v delavnicah ob Renu, je zelo verjetna, zlasti za skandinavske primerke pa je enako verjetna Sl. 10: Osti kopij s krilci: a — Süderbrarup (po: Aner E., 1952, Abb. 7), b — Göggingen (po: Stein F., 1961, Abb. 3: 2). Abb. 10: Flügellanzenspitzen: a — Süderbrarup (nach: Aner E., 1952, Abb. 7), b — Göggingen (nach: Stein F., 1961, Abb. 3: 2). tudi domača proizvodnja. Zanimiva je metalografska analiza madžarskih osti, ki je pokazala, da kovina praviloma izvira iz rudišč pokrajine Pfalz, da so jih torej kovali v renskih delavnicah (Zoltan S., 1974, 56). Enako poreklo lahko domnevamo za sebenjsko ost. V Panoniji 9. st. naj bi bila kopja s krilci znak frankovskega gospostva (Koväcs L., 1978—1979, 107). Ce se je tudi sebenjska ost pojavila na Bledu šele s frankovsko nadoblastjo nad našimi kraji, potem njen prihod ni starejši od konca 8. st., kar ni v nasprotju z razlago okrasa na njenem nasadišču. Le malo je mogoče povedati o manjši osti kopja iz sebenjskega zaklada. Oblikovno je precej neizrazita in še najlažje bi jo postavili v III. skupino osti kopij po Ruttkayu (Ruttkay A., 1976, 300). Tja jo uvrščajo velikost, oster prehod med listom in nasadiščem, največja širina v spodjem delu lista. Časovno so ožje nedoločljive, tiste s širokim listom in kratkim nasadiščem naj bi se ujemale z najdbami iz velikomoravskih grobov (Ruttkay A., 1976, 301). — Tudi ta sebenjska ost kopja je bila pritrjena na kopjišče z dvema žebljičkoma. Zanimiv je dvojni greben na prehodu lista v nasadišče. Enojni greben na istem mestu ima tudi ost kopja s krilci z madžarskega najdišča Tiszalök-Räzom (Zoltan S., 1974, T. II: 1). Tudi osmerokotnost nasadišča in splošna oblika lista približujeta sebenjsko ost ostem kopij s krilci. Na frankovskem področju zanjo ni bilo najti primerjav. Verjeten je vtis, da gre za domač izdelek, pri katerem se je izdelovalec morda zgledoval po nekaterih oblikah osti kopij s krilci. Stremeni Streme (Sl. 11). Inv. št.: NM S-2342. Največja višina je 19,5 cm, največja zunanja širina 12,3 cm, največja notranja širina 11,6 cm, zunanja višina ušesa 3.1 cm, notranja do 0,9 cm, zunanja širina ušesa 3,1 cm, notranja do 2,1 cm. Uho je skoraj kvadratno, proti spodnjemu delu se komaj opazno oži. V prerezu je plosko, debelo 0,4 cm, le levi in desni zunanji rob je odebeljen in doseže debelino 0,7 cm. Notranja odprtina je trapezoidna, z zaobljenimi vogali. Uho je oddeljeno od loka z vratom enake debeline, ki je širok 1,3 cm. Notranja višina loka med njegovim vrhom in vrhom stopalke je 12,9 cm in tako malenkostno presega največjo širino. Vrh loka je zaobljen. Oba kraka loka sta na zunajih stranicah okrašena z vzporednimi brazdami. Tavširanja tudi na rentgenskem posnetku ni videti. Prerez loka je trikoten, notranja površina, ki je v spodnjem delu krakov ravna, ima v zgornjem delu plitev trojni žleb. V spodnjem delu sta kraka sploščena in se trikotno širita v stopalko. Največjo širino dosežeta pri prehodu v stopalko in sta enako oblikovana kot le-ta. Stopalka je ploščata, široka do 4,6 cm, debela 0,3 cm, po sredini in ob straneh okrepljena s po enim rebrom, ki je debelo do 0,5 cm, ter nekoliko vbočena. Prvotni srednji del ji manjka, bila je popravljena s ploščico enakih oblik in velikosti, ki je bila kovaško privarjena s pomočjo štirih zakovic. Streme je železno. Teža stremena je bila 9. 1. 1986 272 g. Streme (Sl. 12). Inv. št.: NM S-2341. Največja širina je 21,0 cm, največja zunanja širina 12,4 cm, največja notranja širina 11,5 cm, zunanja višina ušesa 3.2 cm, notranja do 0,9 cm, zunanja širina ušesa do 4,2 cm, notranja do 2,2 cm. Uho je skoraj pravokotno, proti spodnjemu delu se komaj opazno širi. V pre- t. Sl. 11: Sebenje. Streme. Abb. 11: Sebenje. Steigbügel. rezu je plosko, debelo do 0,7 cm, robove ima zaobljene. Notranja odprtina je trapezoidna, z zaobljenimi vogali. Na rentgenskem posnetku je vidno nadaljevanje posameznih krakov loka v uho (Sl. 13), ki je torej nastalo z zoženjem zgornjega dela začetnega loka. Uho je oddeljeno od loka z vratom enake debeline, ki je širok 2,3 cm. Notranja višina loka med njegovim vrhom in vrhom stopalke je 14,2 cm in tako za 2,7 cm presega največjo širino. Vrh loka je zaobljen. Oba kraka loka sta na zunanji strani okrašena s pravokotnimi izboklinami. V prerezu pri izboklini ima lok obliko pravokotnika 1,0 X 1,1 cm, v prerezu čez vdolbino pa trikotnika z močno zaobljenimi vogali. V spodnjem delu sta kraka sploščena in se trikotno širita v stopalko. Največjo širino dosežeta že 2 cm nad prehodom v stopalko in sta oblikovana enako kot le-ta. Stopalka je ploščata, široka do 5,1 cm, debela 0,3 cm, po sredini in ob straneh okrepljena s po enim rebrom, ki je debelo do 0,6 cm, ter vbočena. Streme je železno. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 433 g. Stremeni sta različni, kar ni nič nenavadnega. V številnih grobovih tistega časa so v paru različna stremena. Čeprav je večje sebenjsko streme precej težje Sl. 12: Sebenje. Streme. Abb. 12: Sebenje. Steigbügel. od manjšega in se razlikujeta v številnih podrobnostih, sta si enaki v dolžini stopalke. Kraka večjega stremena sta pred prehodom v stopalko ravna, pri manjšem stremenu pa sta nekoliko izvihana, kar kaže, da je bila dolžina prvotne stopalke manjša. Z izdelavo nove stopalke je bil namenoma dosežen večji razpon loka, ki se je ujel z večjim stremenom. Postaviti je mogoče verjetno trditev, da nova stopalka na manjšem stremenu ni bila narejena zato, ker bi bila stara poškodovana, ampak zato, ker je lastnik želel svoji nogi primerno, večjo stopalko. Nogi, ki sta uporabljali obe stremeni, sta bili enako veliki! Najbolj verjeten sklep je, da sta stremeni pripadali istemu človeku. Ta ni bil prvotni lastnik manjšega stremena. Stremena so bila že v 8. st. razširjena daleč po Evropi. Žal še vedno ni bila narejena podrobnejša časovna in oblikovna členitev stremen, ki je verjetno možna, bila pa bi garaško delo zaradi prostorskega in časovnega razpona ter precejšnje skoposti najdiščnih podatkov. Obris evropskega razvoja daje delo Seabya in Woodfielda (Seaby W., Woodfield P., 1980), vendar je podrobnejši za vikinška stremena, za evropsko zibelko stremen — Panonijo pa preveč skromen. Pri tem je njuna razdelitev bolj zanimiva z oblikovnega kot s časovnega stališča, saj sama domnevata, da so v severozahodni Evropi sočasno obstajale različne oblike od 9. st. naprej in da so se medsebojno spajale (Seaby W., Woodfield P., 1980, 94). Za nas je najbolj zanimiva natančna razdelitev češkoslova- ških stremen (Méchurova Z., 1983), s katero z lahkoto opredelimo sebenjski stremeni. Manjše pripada tipu I 1 A, za katerega je značilen obel ali le zmerno zašiljen lok, večinoma široka stopalka, ki je ravna ali vbočena, včasih ima plastično rebro. Uho je podolgovato, z enako odprtino in ločeno od loka z vratom. Kraki so gladki in se trikotno širijo v stopalko (Méchurova Z., 1983, 67 s). Tip I 1 obsega stremena iz predvelikomoravskih zakladov, ki imajo še vse znake avarskih oblik, nadalje oblike, ki se navezujejo na avarska stremena že v čistem slovanskem okolju in z določenimi karolinškimi prvinami, in primere, ki že kažejo na stike s severom. Po zaobljenem loku in tako opredeljenem izvoru sodi ta različica k vzhodnemu tipu, ki je bil izpeljan iz nomadskih oblik. V ČSSR jo je okvirno mogoče postaviti v čas celega 9. st. in začetka 10. stoletja. (Méchurova Z., 1983, 70). Manjše sebenjsko streme ima vse naštete značilnosti, le lok ni gladek, ampak je prečno razbrazdan. Streme podobnih oblik, torej tipa 11, ki bi ga lahko prisodili podrazličici B po Méchurovi, je bilo odkrito v grobu 94 na ledini Lapiše pri Sebastovciah, Košiče na Slovaškem (Budinsky-Krièka V., Točlk A., 1984, obr. 2: 5, 6). Gre za avarski bojevniški konjeniški grob. Tudi to streme ima razbrazdan lok. Brazde so nastale zaradi tavširanja. Grob je časovno opredeljen v drugo polovico 8. st. (Budinsky-Krička V., Točik A., 1984, 189 s). Sebenjsko streme torej posnema ta okras, a le z gosto posejanimi brazdami, ne pa tudi z vložki plemenitejše kovine. Tudi razmeroma ozko uho Sl. 13: Sebenje. Rentgenski posnetek vratu stremena. Abb. 13: Sebenje. Röntgenaufnahme des Steigbügelhalses. Sl. 14: Sebenje. Stremeni. Abb. 14: Sebenje. Die zwei Steigbügel. sebenjskega stremena z odebeljenima zunanjima robovoma še precej spominja na ušesa določene oblike okroglih avarskih stremen (prim.: Seaby W., Wood-field P., 1980, Fig. 4: 8). Navedene podrobnosti kažejo, da je treba manjše sebenjsko streme po nastanku postaviti na začetek tipa 11, v predvelikomo-ravsko obdobje, za katerega je značilen stil Blatnica-Mikulčice. Ta obsega široko področje od Moravske do Dalmacije in se je oblikoval iz treh prvin: avarskih, karolinških in slovanskih. Ločiti ga je mogoče na starejše in mlajše obdobje. Starejše se začne v zadnjem desetletju 8. st. in traja približno do konca vladanja Karla Velikega, mlajše pa traja nato do nastopa Rastislava (846). V starejšem obdobju so vse tri prvine še jasno ločljive, avarska kot prežitki, karolinška kot uvoz, v mlajšem pa so ustvarjalno spojene (prim.: Bialekovä D., 1979). Verjetno se ne bomo mnogo zmotili, če prisodimo manjše sebenjsko streme po času nastanka časovni stopnji Blatnica-Mikulčice I. Večje sebenjsko streme pripada tipu I 2 po Méchurovi. Ta se od tipa 11 loči po loku, ki je okrašen s prečnimi izboklinami, ki so običajno tauširane z medeninasto ali bronasto žico. Tip I 2 je značilen za prvo polovico 9. st., zlasti novejše najdbe pa nakazujejo, da bi šlo lahko za značilen domači izdelek velikomoravskih gradišč (Méchurovà Z., 1983, 70 s). — Nujnost obstoja domače, moravske oborožitvene »industrije« je nazorno dokazal A. Ruttkay v razpravi o organizaciji vojske, vojskovanja in oborožitve v obdobju velikomoravske države (Ruttkay A., 1982). Zahtevali so jo stalni oboroženi spopadi, obstoj številne vojske Moravanov, želja po neodvisnosti od zunanjih dobaviteljev, omogočila pa jo je razvita domača obrtna predelava železa. Tako je za večje sebenjsko streme zelo verjetno moravsko poreklo, skoraj enaka je ta možnost tudi za manjše streme. Mnogo manjša je verjetnost, da ju je izdelal kovač z Bleda ali okolice, tudi zato, ker bi potem pričakovali somernost stremen namesto očitne razlike, ki jo kažeta (sl. 14). Stremeni povesta tudi nekaj o ježi in bojevanju. Polkrožna ali trikotna stremena z ravno ali vbočeno stopalko so povezana z ježo s stegnjenimi nogami, z obstojem težke konjenice in s tršimi obuvali s podplati (Ruttkay A., 1976, 353). Krepko uho ter ploščate in zelo močne stopalke so bile potrebne za oporo pri mečevanju. Gre za izrazit karolinški vpliv, saj Avari niso uporabljali težkega dvoreznega meča (Ruttkay A., 1982, 190). — Zanimiva je Ruttkayeva analiza oborožitve v moravskih bojevniških grobovih. Kar 85,2 °/o vseh mečev je bilo v grobovih s konjeniškimi pridatki. Tudi opisi frankovske vojske kažejo, da je bil meč praviloma konjeniško orožje (Ruttkay A., 1982, 182). Lastnik sebenjskih stremen se je torej bojeval kot težki konjenik. Bil je oborožen s kopjem, zelo verjetno mečem, da pa je imel močnega in iskrega konja, priča brzda, pri kateri je robatost žval narejena nalašč za krotenje takih konj. Brzda Brzda (Sl. 15). Inv. št. NM S-2343. Sestavljena je iz šestih gibljivo sestavljenih delov. Del, ki ga konj drži v ustih, so žvale. Narejene so iz dveh delov. Vsak ima na eni strani sklenjeno zanko, ki je vdeta skozi sklenjeno zanko drugega dela. Zanki sta v prerezu štirikotni, z zaobljenimi vogali, na mestu, kjer se dotikata, sta zaradi obrabe precej tanjši. Oba dela sta v sredini v podolžnem prerezu rahlo rombična, v prečnem pa kvadratna. Na zunanji strani se zaključujeta z dvema zaporednima okroglima ušescema, katerih òsi se pravokotno sekata. V prerezu sta zaobljeni. Pri eni polovici žval se ujemata òsi sklenjene zanke in notranjega ušesca, pri drugi sklenjene zanke in zunanjega ušesca. Skupna dolžina žval je 22,3 cm, dolžina ene polovice 11,5 cm, zunanji premer sklenjenih zank 3,3 cm, prerez srednjega dela 1,2 cm, zunanji premeri ušesc do 2,6 cm. V notranji ušesci žval sta vtaknjeni stranici, ki preprečujeta drsenje žval iz konjskega gobca. Sta ravni, dolgi 9,2 cm, ena je v prerezu nekoliko bolj oglata, druga okrogla. Okrogla meri v premeru 1,1 cm, oglata 1 cm. V sredini sta nekoliko zoženi, na vsaki strani pa nekoliko sploščeni. Na teh ploskvah sta bili predrti, v odprtine pa sta bili vstavljeni prečni ušesi, ki sta bili nato zakovani. Tako sta nastali dvojni ušesi. Spodnji, sestavljeni iz srednjega dela stranic in krakov zgornjega ušesa, sta oklepali notranji ušesci žval in tako pritrjevali stranici k žvalam. S poliedričnim vratom sta ločeni od zgornjih, večjih, pravokotnih ušes, na katera je bilo pritrjeno jermenje uzde. Sl. 15: Sebenje. Brzda. Abb. 15: Sebenje. Trense. Dvojni ušesi sta visoki 5,2 cm in do 3,5 cm široki. V zunanji ušesci žval sta bili vdeti skoraj sklenjeni zanki s poliedričnima vratovoma in pravokotnima ušesoma, na katera je bilo pritrjeno jermenje povodca ali vajeti. Celotna dolžina teh dveh delov brzde je 6,5 in 6,1 cm, največja širina pa 3,7 cm. Njuni zanki sta v sredini zaradi obrabe vidno stanjšani. Brzda je narejena iz železa, zelo dobro ohranjena. Njena teža je bila 9. 1. 1986 435 g. Brzde so bile v srednjem veku splošno razširjene po Evropi. Celovito še niso bile obravnavane, zato še vedno ni narejena njihova podrobna časovna in oblikovna razdelitev. Za ožjo časovno opredelitev naj jih torej ne bi mogli uporabiti. A za nekatera posamezna področja so bile izdelane podrobnejše razdelitve brzd. Za določitev sebenjske brzde sta najpomembnejši obravnavi Ruttkaya in Mčchurove. Prvi je obdelal slovaške primerke od 9. st. naprej (Ruttkay A., 1976, 356 ss), druga pa je njegovo razdelitev razširila na gradivo s celotne Češkoslovaške (Méchurovà Z., 1984). Sebenjska brzda pripada tipu I po Ruttkayu, za katerega je značilno, da se žvale končujejo s pravokotno postavljenima ušescema in imajo ravno stranico (Ruttkay A., 1976, 357, Abb. 75; Méchurovà Z., 1984, Tab. I). Stranici omogočata ostrejše ravnanje, ki je potrebno za obvladovanje iskrega konja. Brzde take zgradbe naj bi bile nomadskega izvora in v Evropi v uporabi od preseljevanja ljudstev do 11. stoletja. Brzde z ravnimi stranicami naj bi bile v okviru Velikomoravske države prežitek slovano-avarskega obdobja in naj bi se razvile iz brzd z esastimi stranicami (Méchurovà Z., 1984, 268). Podrobnejša obravnava posameznih sestavnih delov brzde pa vendarle kaže ožje časovne značilnosti. Zaporedni okrogli ušesci na zunanjih straneh žval časovno nista značilni, saj se pojavljata že pri nomadskih žvalah 4. stoletja. Zelo na splošno sta ušesci v isti ravnini nekoliko starejši od pravokotno stoječih ušesc (Mčchurova Z., 1984, 269 s). Tudi sama stranica očitno v svoji preprostejši obliki ne pove mnogo. Zanimivejši je del, ki ji je dodan — uzdino uho. Na slovanskih gradiščih Češke in Moravske so večkrat našli kose enake oblike, kot je uzdino uho pri sebenjski brzdi, ne da bi bili spojeni s stranico. Zato so jih pogosto zamenjevali z zgornjim delom stremen. Zanimivo je, da takih samostojnih uzdnih ušes ni v pomoravskih zakladih (Mčchurova Z., 1984, Sl. 16: Brzdi: a —- Morken (po: Böhner K., 1958, Abb. 14: 2 a), b — Süderbra-rup (po: Aner E., 1952, Abb. 10: 7). Abb. 16: Die zwei Trensen: a — Morken (nach: Böhner K., 1958, Abb. 14: 2 a), b — Süderbrarup (nach: Aner E., 1952, Abb. 10: 7). 265 ss), torej v času, mlajšem od 9. stoletja. Stranice so sčasoma začeli krasiti in zaključevati z odebelitvami. Tak okras je v Sovjetski zvezi prevladoval v 10. st. (Kirpičnikov A. N., 1973, 14). Sebenjska brzda pa ima še del, ki ga pri češkoslovaških in sovjetskih ni — povodčevo uho z zanko. Pri drugih omenjenih brzdah spaja žvale in povodec navaden obroč. Tega imajo tudi avarske žvale. Od kod torej povodčevo uho? Na vzhodu ga nismo našli, poglejmo na zahod. In res, tam ni nič posebnega. Oglejmo si dva časovno dobro določena primera. Pod cerkvijo Sv. Martina v kraju Morken zahodno od Kölna je bil odkrit izredno bogat grob frankovskega velikaša. Bil je opremljen z orodjem, orožjem, obleko, hrano, posodjem, v ustih pa je imel novec bizantinskega cesarja Tiberija II. Konstantina (578—582). Grob je nastal okoli 600 (Bohner K., 1958, 453 s). Med drugim je bila v grobu tudi brzda, ki je po zgradbi podobna se-benjski (Sl. 16 a). Zvale se končujejo z ušescema v isti ravnini, na ravni stranici sta bili verjetno pritrjeni uzdini ušesi, od katerih so se ohranili v stranici zakovičeni deli, skoraj v celoti pa sta ohranjeni povodčevi ušesi. Prereza žval na risbi ni, zdi pa se pravokoten (Böhner K., 1958, 449, Abb. 14: 2 a). V že omenjenem grobu IV pod gomilo na vzpetini Mollhoy pri kraju Siider-brarup v Schleswig-Holsteinu, ki ga pripadajoči novec postavlja v čas po 900, je bila najdena tudi brzda. Po zgradbi je enaka sebenjski (Sl. 16 b). Zanka, ki je spajala žvale s povodcem, ima odlomljen vrat, ki priča o povodčevem ušesu. Uzdini ušesi sta izredno dolgi, okrašeni, tudi stranici sta okrašeni, posrebreni, zaključujeta se s poliedričnimi odebelitvami (Aner E., 1952, 70, Abb. 10: 7). Brzdi izpričujeta obstoj povodčevih ušes v germanskem prostoru. Zato lahko tudi sebenjski brzdi pripišemo vsaj zgled, če že ne kar izvor, na področju frankovske države. Da bi le težko nastala na področju z nomadsko navezanostjo na konje, pa priča še ena podrobnost. Pri izdelavi brzd so namreč morali upoštevati tudi možnost, da bi te ranile konja. Zato so delali žvale okroglega prereza, brez izrazitih robov in štrlin (Ruttkay A., 1976, 375). Res so žvale vzhodnega prostora praviloma okrogle, redkeje oglate. In sebenjske? Robatost je očitna. Tako pri žvalah kot pri vratovih uzdinih in povodčevih ušes. Še ostrejša je pri mollhoyskih žvalah. Take žvale je mnogo lažje uporabljal nekdo, ki mu je bilo najpomembnejše, da je konja krotil, kot pa nekdo, katerega rod je od nekdaj živel v tesni — tudi čustveni — povezavi s konji. Morkenska in mollhoyska brzda, ki stojita vsaka na svojem koncu tristoletnega razvoja, hkrati okvirno časovno opredeljujeta sebenjsko. Ta nima več preprostosti, gladkosti morkenske, vidna je robatost, želja po mnogokotnosti, morda tudi zaradi okrasa, še mnogo pa ji manjka do ostrine in »baročnih« oblik mollhoyske. Sebenjske brzde tako časovno ne smemo približati preveč niti morkenski niti mollhoyski. To časovno opredelitev potrjuje najboljša primerjava sebenjski brzdi, polovica brzde iz zaklada II s staroslovanskega gradišča Pobedim na Slovaškem (Mechurova Z., 1984, 287). Zgradba te brzde je enaka, le da ima obroč namesto povodčevega ušesa, izrazita je robatost žvale ter vidna izrabljenost člena, ki je spajal obe polovici brzde (Bialekovä D., 1981, sl. 53). Pobedimsko gradišče je živelo v prvi tretjini 9. st. (Bialekovà D., 1977, 150). V tem času bi lahko bila v uporabi tudi sebenjska brzda. SI. 17: Sebenje. Lopatasti lemež. Abb. 17: Sebenje. Schar mit Schaftlappen. Lemeži Lopatasti lemež (Sl. 17). Inv. št.: NM S-2348. Celotna dolžina 22,4 cm, dolžina plavutastega nasadišča 7,5 cm, zunanja širina nasadišča 10,5 cm, notranja 7,9 cm, najvišja širina rezila 15,4 cm. Največja debelina nasadišča je 2,0 cm, rezila 1,4 cm. Nasadišče je ožje od rezila, ki je somerno in ima zaobljeno konico. Bolj okrogla ostrina rezila je ostra, druga je močno topa. Lemež je bil skovan iz dveh kosov železa, ki sta bila kovaško zvarjena. Iz enega kosa je bilo nasadišče in srednji del rezila, iz drugega kosa pa delovna ostrina in zgornja površina rezila. Leva plavut nasadišča, gledano od spodaj, je dobila med kovanjem razpoko in izgubila nekaj koščkov železa. Zgornja površina lemeža je oblikovana v rahel greben, ki teče po sredini celotne dolžine (Sl. 18). Spodnja površina lemeža je neznatno usločena. Prereza nasadišča in rezila sta zato rahlo trikotna. Teža lemeža je bila 9. 1. 1986 1850 g. Koničasti lemež (Sl. 19 c). Inv. št.: NM S-2349. Celotna dolžina 16,4 cm, dolžina nesklenjenega tulastega nasadišča pribl. 12,5 cm, največja zunanja širina nasadišča 3,4 cm, notranja 3,0 cm, največja širina rezila 1,5 cm. Debelina 17 Arheološki vestnik 257 Sl. 18: Sebenje. Greben na zgornji površini lopatastega lemeža. Viden je ostrejši rob rezila. Abb. 18: Sebenje. Kamni auf der oberen Fläche der Schar mit Schaftlappen. Sichtbar ist der schärfere Schneidenrand. nasadišča je 0,2 cm, rezila 0,6 cm. Ostenje tulastega nasadišča ni povsem sklenjeno in ima pod vrhom 0,4 cm veliko kvadratno odprtino. Tul nasadišča nima dna in neopazno prehaja v rezilo. To je v primerjavi z nasadiščem, ki je okroglo, sploščeno in se pred konico rahlo razširi. Prerez rezila je rahlo ovalen, precej pravokoten. V primerjavi z nasadiščem, ki je votlo, je rezilo polno. Lemež je v spodnjem delu rahlo zakrivljen navzgor. Narejen je iz železa in ga je rahlo poškodovala rja. Vršiček konice je rahlo zavihan navzgor. Teža lemeža je bila 9. 1. 1986 91 g. Koničasti lemež (Sl. 19 d). Inv. št.: NM S-2352. Celotna dolžina 15,2 cm, dolžina nesklenjenega tulastega nasadišča pribl. 12,5 cm, največja zunanja širina nasadišča 3,3 cm, notranja 2,8 cm, največja širina rezila 1,4 cm. Debelina nasadišča je 0,3 cm, rezila 0,3 cm. Ostenje tulastega nasadišča ni povsem sklenjeno in ima pod vrhom 0,4 cm veliko kvadratno odprtino. Tul nasadišča nima dna in neopazno prehaja v rezilo. To je v primerjavi z nasadiščem, ki je okroglo, sploščeno in se pred konico rahlo razširi. Prerez rezila je rahlo ovalen, precej pravokoten. V primerjavi z nasadiščem, ki je votlo, je rezilo polno. Lemež je v spodnjem delu neznatno zakrivljen navzgor. Narejen je iz železa. Nekoliko ga je poškodovala rja. Vršiček konice je rahlo zavihan navzgor. Teža lemeža je bila 9. 1. 1986 72 g. Koničasti lemež (Sl. 19 b). Inv. št.: NM S-2351. Celotna dolžina 15,5 cm, dolžina nesklenjenega tulastega nasadišča pribl. 8,0 cm, največja zunanja širina nasadišča 3,1 cm, notranja 2,7 cm, povprečna širina rezila 1,2 cm. Debelina nasadišča je 0,2 cm, rezila 0,9 cm. Ostenje tulastega nasadišča ni povsem sklenjeno in ima pod vrhom pravokotno odprtino, veliko 0,6 X 0,3 cm. Tul nasa- li* 259 Sl. 20: Sebenje. Koničasti lemeži. Abb. 20: Sebenje. Speerförmige Scharen. dišča nima dna in neopazno prehaja v rezilo. To je v primerjavi z nasadiščem, ki je okroglo, sploščeno in se brez razširitve zoži v konico. Prerez rezila je pravokoten, v konici rahlo ovalen. V primerjavi z nasadiščem, ki je votlo, je rezilo polno. Lemež je v spodnjem delu nekoliko zakrivljen navzgor. Narejen je iz železa. Nasadišče je delno poškodovala rja. Teža lemeža je bila 9. 1. 1986 111 g. Koničasti lemež (Sl. 19 a). Inv. št.: NM S-2350. Celotna dolžina 14,3 cm, dolžina nesklenjenega tulastega nasadišča pribl. 9,9 cm, največja zunanja širina nasadišča 3,1 cm; notranja 2,8 cm, povprečna širina rezila 1,2 cm. Debelina nasadišča je do 0,2 cm, rezila 0,5 cm. Ostenje tulastega nasadišča ni povsem sklenjeno in ima pod vrhom pravokotno odprtino, veliko 0,5 X 0,4 cm. Tul nasadišča nima dna in neopazno prehaja v rezilo. To je v primerjavi z nasadiščem, ki je okroglo, sploščeno in se brez razširitve zoži v konico. Prerez rezila je ovalen. V primerjavi z nasadiščem, ki je votlo, je rezilo polno. Lemež je v spodnjem delu nekoliko zakrivljen navzgor. Narejen je iz železa. Delno ga je poškodovala rja. Vršiček konice je zavihan navzgor. Teža lemeža je bila 9. 1. 1986 73 g. Vsi štirje koničasti lemeži (Sl. 20) so bili pritrjeni s pomočjo žeblja, ki je bil pri prvih dveh kvadraten, kot je mogoče sklepati po ohranjeni odprtini. Pri drugih dveh je odprtina nepravilno pravokotna, kar je verjetneje posledica večjih pritiskov, ki sta jih morala prenašati druga dva lemeža v primerjavi s prvima dvema, kot pa znak uporabe pravokotnega žeblja, proti čemur govorijo tudi bolj izrabljeni robovi. Trije koničasti lemeži od štirih imajo konico lemeža zavihano navzgor, kar je posledica enega ali več udarcev ob trdo oviro, četrti pa ima konico tako debelo, da se ji to ne pozna. Po obliki sta si očitno podobna med seboj prva dva koničasta lemeža in druga dva. Na podlagi navedenih podrobnosti je mogoče postaviti nekaj trditev;, vsi štirje koničasti lemeži so bili v uporabi, po dva in dva so bili izpostavljeni približno enakim obremenitvam, če pa primerjamo para med seboj, je bil drugi bolj obremenjen kot prvi. Morda je bilo taki obremenjenosti namenoma prilagojeno rezilo, ki je pri prvem paru ploščato, pri drugem pa bolj debelo. Preden skušamo nadalje ugotavljati, kaj nam lemeži povedo o nekdanjem načinu obdelovanja polja, je treba razjasniti še nekaj vprašanj. Prvo je, ali so naša štiri tulasta orodja v resnici lemeži, ali pa so morda sulična kopita. Pri določanju uporabnosti podobnih orodij se avtorji večinoma odločajo za običajno metodo primerjanja z opredelitvami sorodnih najdb. Najti začetek takega klobčiča in njegovo utemeljitev je ne le zamudno, ampak včasih že kar nemogoče. Odgovor na prej zastavljeno vprašanje bomo zmogli tudi brez tega. Poglejmo si nekaj mnenj. Kar 6 železnih konic z nesklenjenim tulom je bilo najdenih na ilirskem gradišču Gradina v Ošaničih, blizu Stolca v Hercegovini. Dolge so od 10,5 do 11,7 cm in široke 3 do 3,7 cm (Marič Z., 1975—1976, 80 in T. 28: 9—11, 14, 15, 17). Pod vrhom imajo odprtine za žeblje, v eni ta celo še tiči, je bakren in kvadratnega prereza. Tuli so na spodnji strani odprti in prehajajo v polne konice, ki so pravokotne ali ovalne, na vršičkih bolj ali manj zakrivljene zaradi udarca ob trd predmet. Najdene so bile 1,2—1,5 m globoko v ruševini ob jugozahodnem stolpu, a visoko nad nekdanjo površino. Na to mesto so prišle gotovo mnogo pozneje od začetka rušenja stolpa (Marič Z., 1975—1976, 10). Uporabo kiklopskega zidu in jugozahodnega stolpa postavlja avtor v čas med začetkom 4. in koncem 2. st. pr. n. št. (Marič Z., 1975—1976, 38). Pri podrobnejši obravnavi železnih najdb zanika pomen plastovitosti, ker bi lahko pomenila tudi zelo majhno starost predmetov, zato da prednost primerjavam (!) z nekaterimi njemu znanimi najdbami in se tako odloči, da gre za sulična kopita iz časa med 3. in sredino 1. st. pr. n. št. (Marič Z., 1975—1976, 46). Tako dobljeni opredelitvi ne moremo zaupati. Še zlasti, ker celo sam priznava vsaj eni puščični konici, da je srednjeveška (Marič Z., 1975—1976, 47), kar kaže na uporabo gradiščnega prostora tudi v tem času. Sl. 21: Sestavni deli orala (besedišče po: Orel B., 1955; Orel B., 1961). Abb. 21: Bestandteile eines Pfluggerätes. Tulasta konica je bila najdena pri Milićevskih Kucah v Donjem Štiplju, Svetozarevo, Jugoslavija. Dolga je 17 cm in široka 4 cm. Časovno je postavljena v 13.—16. st. in opredeljena kot sulično kopito (Vetnič S., 1983, 141, T. II: 25). Tako kot pri drugih tudi pri tem predmetu avtor svoje določitve uporabnosti ne utemeljuje. Iz staroslovanskega obdobja izvira tulasta konica z luknjo za žebelj pod vrhom, ki je bila najdena v Blažejovicah na Moravskem, Češkoslovaška. Dolga je, sodeč po risbi, pribl. 11 cm in pribl. 2,5 cm široka. Avtor ugiba, da je bila uporabljena kot klin (Eisner J., 1948, 394, Obr. 3: 15). Tudi iz germanskega prostora so znane tulaste konice. Nekaj odlomkov je bilo najdenih, npr., na najdišču Epolding-Mühltal na Bavarskem, Zahodna Nemčija. Tulec brez dna prehaja v zavihano konico, ki je polna. Avtor jim ne določa uporabnosti; nakazuje možnost, da gre za sulična kopita in dopušča možnost, da bi lahko bilo iz merovinškega obdobja (Dannheimer H., 1968, 45, Taf. 22: 15—17). Pet tulastih konic je bilo najdenih v zgodnjesrednjeveškem pristanišču Dorestad na Nizozemskem. Imajo nesklenjen tul, ki brez dna prehaja v polno konico pravokotnega prereza, pod vrhom pa luknjo za žebelj. Dolge so od 14 do pribl. 23,5 cm, široke pa do pribl. 6 cm (Gringmuth-Dallmer E., 1982, 177, Abb. 1: a—c). Po avtorjih kataloga gre za dele »eergetouw«, običajne oblike rala v karolinškem obdobju (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 178). Časovna postavitev najdb je možna le v okviru celotnega trajanja najdišča, ki je bilo naseljeno ± 675 n. št. in je prenehalo obstajati kot trgovski kraj 850/875 n. št. (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 303). Konico enakih oblik, le da je manjša, 9,4 cm dolga in 2 cm široka, sta avtorja uvrstila med nedoločljive bodičaste železne konice (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 184, Fig. 135: 6). V literaturi torej vladata večinoma zmeda in negotovost. Če posežemo globlje v čas, pa se začne pogled bistriti. Železno tulasto konico, dolgo 18 in široko 3,6 cm, najdemo tudi med latenskimi najdbami v Portu v Švici (Sl. 22 c). Da gre za lemež, dokazuje enaka konica, ki je bila najdena nataknjena na plaz zelo preprostega orala (Sl. 22 a), ki je bilo najdeno verjetno pri regulaciji voda v Juri (Wyss R., 1974, 127, Abb. 22: 18, 20). Temu ralu ustreza tudi opis tretje vrste lemežev po Pliniju; ti so za uporabo v lahki zemlji, se ne razprostirajo po vsej dolžini plazu, ampak mu s skromno konico pokrivajo le začetek (White K. D., 1967, 132 ss). In kakšna so bila latenska sulična kopita? Poglejmo si dve bližnji najdišči z našega ozemlja (Sl. 22 b): Mokronog (Gabrovec S., 1966, T. 6: 7—9) in Formin (Pahič S., 1966, 308, T. 8: 12, 13). Gre za' najdbe iz grobov. Kopita so železna, praviloma z zaprtim tulcem in dnom ter zaobljeno konico. Pod zgornjim robom imajo luknjo za žebljiček, s katerim so bila pritrjena. Dolga so od 3 do 7 cm in široka od 1,4 do 2,5 cm. — Iz obdobja sebenjskih konic pa je, npr., sulično kopito iz Vukodola v Mostarju, Jugoslavija. Najdeno je bilo v moškem bojevniškem grobu (Sl. 22 d). Je železno, ima obliko podolgovatega koničastega glaviča in nasadilni trn, okrog katerega je bil še srebrn nasaditevni obroček (Atanacković-Salčić V., 1983, 22, Taf. I: 4, 5). Opraviti imamo torej z dvema osnovnima oblikama suličnih kopit in z lemeži. Suličnega kopita s trnastim nasadiščem in lemežev ni mogoče zamenjati in zato o tem dovolj besedi. Razlika med tulastimi suličnimi kopiti in tulastimi SI. 22: Sulična kopita: b — Mokronog (po: Gabrovec S., 1966, T. 6: 7—9), d — Mostar-Vukodol (po: Atanacković-Salčić V., 1983, Tafel I: 4, 5). Švicarsko oralo iz Jure (risba po: Wyss R., 1974, Abb. 22: 18) in lemež iz Porta (risba po: Wyss R., 1974, Abb. 22: 20). Abb. 22: Lanzenschuhe: b — Mokronog (nach: Gabrovec S., 1966, T. 6: 7—9), d — Mostar-Vukodol (nach: Atanacković-Salčić V., 1983, Taf. I: 4, 5). Schweizer Pfluggerät aus dem Jura (Zeichn. nach: Wyss R., 1974, Abb. 22: 18) und Schar aus Port (Zeichn. nach: Wyss R., 1974, Abb. 22: 20). koničastimi lemeži je neprimerno manjša, a dovolj očitna. Sulična kopita so v povprečju za kakih 10 cm krajša in 1 cm ožja. Zato so po obliki širša od lemežev, somerna, s sklenjenim tulcem, dnom in zaobljeno konico. Lemeži so po obliki ožji, imajo hrbtno in trebušno stran, bolj ali manj nesklenjen tulec z odprtim dnom ter se končujejo z močno, izrazito, polno konico, katere vršiček je večkrat poškodovan zaradi udarcev. — Zaključek primerjave je ta, da lahko imamo sebenjske tulaste konice za lemeže. Strli smo en oreh, a že se kotrljajo naslednji. Sebenjski zaklad vsebuje pet lemežev. Rala? Pluga? S tem smo pri večnem vprašanju številnih razprav, ki se ukvarjajo z ornimi orodji. Vse te se trudijo določiti razliko med enim in drugim orodjem, in bolj ko so natančne, bolj negotove postajajo. Zakaj? Poglejmo si eno od splošnih opredelitev obeh pojmov (Grafenauer B., 1970, 203 s). Po njej je ralo somerno oralo z dvostranskim somernim lemežem, ki zemljo samo razrije, zdrobi in zrahlja, je pa ne izpodreže in obrne. Plug pa je ne-somerna, enostranska priprava za oranje, ki odrezuje nepretrgan trak zemlje, ga obrača, drobi in odlaga na eno stran. Od zgoraj reže zemljo s črtalom in jo izpodreže v vodoravni legi z enostranskim lemežem, ki zemljo hkrati dviga na desko, ta pa odrezani trak zemlje obrača in drobi. Orodji torej navidezno zlahka ločimo. A če opisa primerjamo z orodji, ki so še do nedavna bila, ali pa so še v uporabi, razlika postane precej nejasna. Obe orodji imata v bistvu enake sestavne dele in tudi delujeta v bistvu enako. Tudi ralo, ki je opremljeno z lemežnicami, dviga in obrača zemljo, čeprav ne tako temeljito kot plug (Orel B., 1955, 53 ss). Etnološka literatura razliko med ralom in plugom omejuje v glavnem na lemež, ki je pri ralu someren, dvorezen, pri plugu pa nesomeren, enorezen (npr.: Koren H., 1950, 14). Ralo tako lahko obrača zemljo ali v levo ali v desno, plug pa le v eno stran. Vendar, če upoštevamo, da se je za oranje v strmini razvil dvojni plug, ki ima dve deski in dve črtali in dva lemeža, ki sta si somerna, da je to orodje, ki je namenjeno obračanju zemlje ali v levo ali v desno, potem tudi merilo somernosti in ne-somernosti ter eno- in dvo- reznosti ne more biti odločilno. Dva nesomerna lemeža v paru imata enak učinek kot en someren, zemljo spodrezujeta ali v levo ali v desno. Nesomerni lemeži poleg tega niso bili vedno v uporabi samo pri plugu, ampak tudi pri drugih ornih orodjih, kakršno je, npr., soha (Krasnov J. A., 1986, ris. 5, 8). Ločiti plug od rala s pomočjo nekakšne splošne opredelitve torej ni mogoče. Ker bi se bilo zaradi vsidranosti obeh izrazov težko odločiti le za eno ime, lahko pojmovno zmedo premostimo le s tretjim, skupnim pojmom. Zatorej bom uporabil besedo oralo. Kaj se da doseči z neobremenjeno obravnavo, je pokazal F. Šach v razpravi o sestavu oral Starega sveta (Sach F., 1963). Za vir so mu stare upodobitve in etnološko gradivo. Najprej je opredelil posamezne vrste oral na podlagi njihove uporabnosti. Po temeljiti presoji je ugotovil, da noben posamezni sestavni del orala ne more biti odločilen za oblikovno opredelitev celega orodja. Oblikovno razdelitev oral je zato utemeljil na delovnem delu orala z orno konico, ki ga ima vsaka naprava, na njegovem liku, legi in načinu pritrditve na ogrodje. V tako razdelitev je bilo mogoče vključiti vse znane oblike starih oral (Šach F., 1963, 188). Tako je sprva določil devet osnovnih tipov, pozneje (Sl. 23) pa je prva dva združil in zadnjega razdelil na tri, s čimer je dobil deset tipov (Šach F., 1968). Posamezne sestavne dele je uporabil šele kot drugotna merila za oblikovno razdelitev oral. Na koncu je poudaril, da presoja oral izključno na podlagi njihove uporabnosti vodi k ugotavljanju vrst, v vsaki posamezni pa se nahajajo orodja povsem različnih oblik. Zato je treba pri proučevanju orodja strogo ločiti .merilo uporabnosti od merila oblike (Šach F., 1963, 224). V“ V Né I E ii im jC Sl. 23: Bachova razpredelnica oral (po: Šach F., 1968, Tabeli). Abb. 23: Sachs Übersichtstabelle der Pfluggeräte (nach: Sach F., 1968, Tab. 1). Zaradi smiselnosti in zato jasnosti je Sachova razprava dobro izhodišče za presojo arheoloških preostankov oral in njihovega delovanja. Kaj nam arheologija nudi? Prvenstveno so to najdbe lemežev in drugih nelesenih delov oral, v izjemnih okoliščinah so se ohranili tudi leseni deli, v zadnjih desetletjih pa se kopičijo tudi pričevanja o delovanju — sledovi oranja. Poglejmo si nekaj arheoloških poskusov razlage takih preostankov. S Sachovim delom si je močno pomagala že M. Beranovä, ko je ob najdbi zaklada iz Smolnice skušala rekonstruirati tamkajšnje oralo in hkrati razpravljala o začetku pluga na češkoslovaškem ozemlju (Beranovä M., 1968, 530 ss). Torej se ni mogla upreti skušnjavi, da bi arheološko razločila plug od rala. Za merilo razlikovanja si je izbrala sposobnost obračanja zemlje. Za plug se ji zdi značilna enojna deska, lemežnica, hkrati pa ugotavlja, da ima lahko plug tako somerni kot nesomerni lemež. Meni, da sicer lahko obstajajo plugi brez somernega lemeža, da pa si nesomernega lemeža brez pluga ne moremo predstavljati. Tako ji je nesomerni lemež nedvomni dokaz za plug. Zanimivo je, da se z njenim jasnim izhodiščem razlikovanja ne sklada njena razlaga sledov oranja, ki kažejo obračanje zemlje. Tu poudarja, da so ti sledovi sicer lahko pomemben dokaz za plug, da pa jih je mogoče razložiti tudi z uporabo enoročajnega rala brez lemežnic, ki so ga pri oranju držali postrani (Beranovä M., 1968, 538). Tako je v bistvu zanikala merilo razlikovanja med enim in drugim orodjem, ki ga je sama postavila. Zanimiv je tudi njen za- C ir ključek, v katerem ugotavlja, da orala ne dokazujejo ničesar o stopnji poljedelstva, še najmanj pa o pridelku. Ce je dovolj zemlje in ta lahko dolgo počiva, je lahko plitvo oranje z enoročajnim oralom mnogo uspešnejše in donosnejše kot oranje s težkim nepopolnim plugom, ki poleg tega zahteva tudi precejšnjo vlečno silo. Pri daljši prahi je pridelek lahko večji in bolj gotov, zapleveljenost manjša, obdelava zemlje pa zahteva manj dela. Šele pri pomanjkanju ornice in pašnikov je bilo potrebno posvetiti večjo pozornost oranju in oralu (Deranova M., 1968, 540). Zanimiv poizkus povezave med »arheološkimi« lemeži in »etnološkimi« orali je napravil J. Krasnov (Krasnov J. A., 1978). Lemeže je opredelil na podlagi merskih podatkov: celotne dolžine, naj večje širine, dolžine nasadišča, njegovega srednjega premera ter razmerij med celotno dolžino in srednjim premerom nasadišča, celotno dolžino in naj večjo širino lemeža ter celotno dolžino in dolžino nasadišča. Tako so se mu izoblikovale štiri skupine lemežev. Na enak način je obdelal tudi etnološke lemeže, pri katerih so se mu izoblikovale tri skupine. Vsaka od teh skupin pa pripada določeni obliki oral. Lemeže prve arheološke skupine je tako mogoče poistovetiti z etnološkimi lemeži enozobih ral, lemeže tretje arheološke skupine pa z lemeži dvozobih ral (soh). Četrto skupino arheoloških lemežev je mogoče vzporediti z etnološkimi lemeži plugov. Druga skupina arheoloških lemežev nima etnoloških primerjav, ker že dolgo niso več v uporabi. Po starih upodobitvah in po etnoloških primerjavah s sosednjimi področji so bili v uporabi na oralih s plazom in bili postavljeni k zemlji pod kotom. Poskus Krasnova in njegovi izsledki so prepričevalni in obetavni, čeprav se je treba zavedati, da so lahko zavajajoči. Preveriti bi bilo potrebno, ali bi dobili enako razdelitev tudi pri drugačnih merskih izhodiščih in kakšna bi bila primerjava z etnološkim gradivom, če bi le-tega zajeli tudi izven Sovjetske zveze. Zanimivo je, da Krasnovu somernost in nesomernost lemeža nista nikakršno merilo. O oralih in oranju je mogoče razmišljati tudi na podlagi arheoloških sledov oranja. E. Gringmuth-Dallmer je vzporedil sledove oranja na prostoru obeh Nemčij, Nizozemske, Belgije, Poljske in Češke od poznega latena naprej z istočasnimi najdbami lemežev na istem prostoru (Gringmuth-Dallmer E., 1983). Orni sledovi kažejo, da so na Marschu ob Severnem morju že od poznega latena dalje uporabljali orala, ki so obračala zemljo. Ta orodja so se vse bolj širila, kljub temu pa je oralo, ki zemlje ne obrača, ostalo na nemškem področju v uporabi vseskozi v visoki srednji vek in so ga nemški naseljenci morda ponesli s seboj celo pri poselitvi ozemlja vzhodno od Labe. Taka orodja so uporabljali tudi Slovani, vendar so hkrati že v 8.—10. st. uporabljali orala, ki zemljo obračajo. — Oba načina oranja so uporabljali tako pri vzporednem kot tudi pri križnem oranju, kar govori proti povezovanju oblik njiv in oral (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 217). V zadrego pa Gringmuth-Dallmerja spravlja primerjava z istodobnimi lemeži istega prostora. Ugotavlja namreč, da se šele v karolinškem obdobju pojavijo prvi rahlo nesomemi lemeži, medtem ko so vsi- starejši somerni. To nasprotje s sledovi oranja in dosedanjimi predstavami o povezavi pluga in rala z nesomernim in somernim lemežem je mogoče razložiti na več načinov. Prvič, da je najdb še premalo. Morda nesomerni lemeži le po naključju niso bili najdeni, a pri tem niti eden od 5 ali 6 primerkov iz Dorestada ni niti najmanj nesomeren. Drugič, ne vemo, kakšna so bila orodja, s katerimi so orali. Znano je, da lahko dosežemo obračanje zemlje tudi z ralom, ki ga držimo poševno. Vendar bi potem pričakovali enostransko obrabo orodja, ki pa je opazna šele konec 1. tisočletja. Zato ne smemo izraza plug že vnaprej povezovati z orodjem z nesomernim lemežem in desko, lemežnico. Tretja možnost je, da je razlaga najdb napačna. Četrta pa, da so napačno časovno opredeljene. Ker sta zadnji razlagi mogoči le za posamezne primere, to celote ne spreminja (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 212). Ogledali smo si nekaj primerov, nekaj možnih poti. Postalo je jasno, da je vprašanje, ralo ali plug, napačno. Razmišljajmo v bolj uporabnostni smeri. Razrivanje in obračanje. To sta dva temeljna načina oranja. Kaj ju povzroča? Tisti del orala, ki omogoča obračanje zemlje, ni lemež, ki brazdo le spodreže, ampak lemežnice, ki jo s sprednjim delom dvignejo, z zadnjim delom pa jo obrnejo na stran. Če bi bilo oralo brez lemežnic, bi spodrezana brazda obstala kar naravnost. Pri obračanju brazde pa je lemežnicam izdatno pomagal orač z ročico. Z nagibanjem ročice na tisto stran, na katero so se obračale in padale brazde, se je nagnilo oralo, hkrati z njim pa se je nagnil zadnji del lemežnic, ki je tako laže mogel prijeti brazdo in jo obrniti (opis oranja z oralom: Orel B., 1955, 53 s). — Someren lemež, opremljen z lemežnicami, tako pušča sledove obračanja zemlje. Eni in drugi arheološki ostanki si torej niso v nasprotju, ampak se skladajo. Sl. 24: Načini oranja (risba po: Makarovič M., 1978, 29 s, sl. 1—3). Abb. 24: Pflügeweisen (Zeichn. nach: Makarovič M., 1978, 29 f, sl. 1—3). Pa vendar. Zakaj nesomerna izraba somernih lemežev, zakaj namenska izdelava nesomernih lemžev? Odgovor lahko najdemo v načinih oranja. Arheološki sledovi govorijo o dveh: o križnem, pri katerem so brazde postavljene pravokotno ene prek drugih, in o vzporednem, pri katerem brazde ležijo le vzporedno. S pritegnitvijo etnoloških podatkov pa lahko pri vzporednem oranju ločimo še dva načina: oranje na kraje in oranje na ploh (opis po: Makarovič M., 1978, 30 s). Pri oranju na kraje nastane med kraji razor. Kraje dela orač na dva načina. Pri razmetavanju kraja (Sl. 24 a) začne orač orati na zunanji strani njive, drugo brazdo zaorje na drugi strani njive v nasprotno smer, tretjo zastavi ob notranji strani prve in četrto na notranji strani druge .. . Pri zmetavanju krajev (Sl. 24 b) pa zareže prvo brazdo po sredini njive, drugo in tretjo pa ob prvi, četrto ob drugi... Pri oranju na ploh (Sl. 24 c) začne orati orač na zunanji strani njive, če je v bregu, na spodnji, in nato orje brazdo ob brazdi tako, da vse padajo na isto stran, druga na drugo. Za oranje na kraje torej zadostuje oralo z nesomernim lemežem in eno desko, lemežnico, za oranje na ploh pa je potrebno oralo s somernim lemežem in dvema lemežnicama, ali pa oralo z dvema parnima nesomernima lemežema in dvema deskama, lemežnicama. Pri oranju na kraje lemež ves čas drsi po ostrini samo na eni strani, pri oranju na ploh pa po ostrini — zdaj na eni zdaj na drugi strani. Z oralom s somernim lemežem in dvema lemežnicama je seveda mogoče orati tudi na kraje, medtem ko z oralom z nesomernim lemežem in eno lemežnico ni mogoče orati na ploh. Arheološke najdbe kažejo, da so somerni lemeži starejši od nesomernih, ki bi jih, v grobem gledano, lahko imeli za del orala, ki je bilo napravljeno za oranje na kraje. Tako se nam kaže idealen razvoj od oranja na ploh k oranju na kraje. Da bi se drugi način lahko razvil in uveljavil, je moral imeti določene prednosti. Te so najmanj v naslednjem (Makarovič M., 1978, 30 s); na krajih več zrase, ker je zemlja površinsko bolje izkoriščena, a tudi pletje je lažje, ker je mogoče v razor zagrebsti ves plevel. Nadalje je pri pobiranju pridelkov vožnja po njivi lažja, kajti po razorih gredo kolesa po trdem, na njivi, ki je orana na ploh, pa se pogrezujejo v prst. Seveda pa je, ne glede na prednosti oranja na kraje, strme njive, njive v bregu mogoče orati edino na ploh. Pojav nesomerno izrabljenih somernih lemežev je tako najbolj smiselno razumeti kot posledico uvajanja oranja na kraje, sprva še s starimi somernimi orali. Ce pa uporabljamo samo eno stran somernega orala, postane neizrabljena stran nesmiselna, kar pri strogo uporabnostno zasnovanem orodju pomeni, da je odveč. Nova orala so bila nesomerna. Uporabnostni razvoj oral se torej nakazuje takole: orala, ki zemljo razrivajo — somerna orala, ki jo obračajo — nesomerna orala, ki jo obračajo. Kaj nam načini oranja, oblike oral sploh lahko povedo o stopnji poljedelstva? Človeku, katerega obstoj je odvisen od zemlje, je najpomembnejši pridelek, ki mu ga daje. Vrsta oral, načini obdelave, so samo orodja, s katerimi si pomaga, da preživi v določenem okolju in okoliščinah. Tako naprimer orala, ki zemljo globoko preorjejo in brazdo temeljito obrnejo, niso nujno boljša od oral, ki zemljo plitveje preorjejo, brazde pa le delno obrnejo in pretresejo ter zdrobijo. Drugo orodje bolje pripravi zemljo za rast žita (Orel B., 1955, 56, op. 18) in da več kruha kot prvo (Orel B., 1961, 36, op. 17). Zato je neko oralo ali način oranja lahko zdaj uspešen in napreden, zdaj spet slab in zastarel, Sl. 25: Oranje. Slika meseca junija iz karolinške upodobitve dvanajstih mesecev. Pred 830 (risba po: Stern H., 1955, Fig. 1). Abb. 25: Das Pfügen. Abbildung des Monats Juni aus der karolingischen Abbildung der zwölf Monate. Vor 830 (Zeichn. nach: Stern H., 1955, Fig. 1). kakor kdaj in kakor kje. In če je uspeh merilo napredka, je napredno tisto poljedelstvo, ki v danem kraju in času zna potegniti iz tistega, kar mu je na razpolago, najboljše in največ. Vsak primer je zato treba proučiti v sozvočju z njegovo okolico njegovega časa in kraja. V našem primeru se moramo torej vrniti v Sebenje k tamkajšnjem zakladu. Lotimo se najprej lopatastega lemeža. Zaradi svoje ploskosti in širine je nedvomno bil sposoben spodrezovati brazdo. Jo je oralo, ki mu je pripadal, tudi obračalo, je imelo lemežnice? Poskusimo z razpredelnicami Krasnova (Krasnov J. A., 1978, ris. 1, 5). Sebenjski lemež je nekako med njegovima skupinama I in IV, pri čemer se po obliki bolj ujema s skupino IV, po velikosti pa s skupino I. Po njegovem etnološkem istovetenju torej nekje med enozobimi rali in plugi. Torej smo spet na začetku. Poskušajmo bolj po ovinkih. Poglejmo si časovno najbližjo najdbo lemeža z našega ozemlja. Gre za zaklad kmečkega orodja z najdišča Tinje nad Loko pri Zusmu (objava zaklada: Ciglenečki S., 1983). Zaklad vsebuje prvenstveno poljedelsko orodje, med njim še posebej dele orala: lopatasti somerni lemež, gredeljnico, pločevinasti okov konca gredlja, pestai obroč. Predmeti so bili najdeni v hiši, v jami ob steni. Zapuščena je bila konec 6. st. in tedaj so bili predmeti skriti. Pred seboj imamo torej dele orala, na kakršnega so lahko naleteli Slovani pri svojem prihodu. Da je šlo za oralo s kolci, ni dvoma. Ali je neznatna ne-somernost lemeža posledica obrabe, ali pa je le nenatančnost kovača, lahko le ugibamo. V razpredelnicah Krasnova se lemež razvršča med lemeže plugov. Ali je tinjsko oralo zemljo obračalo? Neposrednega dokaza za to ni. Tudi uporaba kole ni že sama od sebe dokaz, saj obstaja vrsta etnoloških oral, ki imajo kolca, pa zemlje ne obračajo. Pa vendar je dokaj verjetno, da je tinjsko oralo imelo lemežnice in tako lahko obračalo zemljo. Na ta sklep navajata smiselna Plinijeva razdelitev lemežev in Vergilov opis orala (White K. D., 1967, 130 ss). Plinijeva razdelitev poteka od bolj preprostih oblik k bolj razvitim. Najbolj razvit je lopatasti lemež, ki je v uporabi skupaj s kolci. Ta pomenijo izboljšavo k lemežu, ki zemljo para in z ostrino spodrezuje travnate korenine. Tinjski lemež s kolci lahko poistovetimo z najbolj razvitim Plinijevim lemežem. Po Vergilovem opisu orala v Georgiki pa lahko sklepamo, da je imel običajen plaz lemežnici. Težko bi si mislili, da oralo s kolci in najbolj razvitim lemežem tedaj ni imelo lemežnic. Te so bile že v stoletjih pred n. št. splošno razširjene od Sredozemlja do Skandinavije (Steensberg A., 1980, 58 ss). Če Slovani niso prinesli orala z lemežnicami že s seboj, so ga tako lahko spoznali v novi domovini pri staroselcih. Tudi v Blejskem kotu je z gozdom neporaščeno polje pričakalo prve Slovane (prim.: Pleterski A., 1986, 125) in enako verjetno tudi posamezna orala. V sebenjskem zakladu res ni gredeljnice, kar pa ne more biti dokaz proti uporabi kole v staroslovanskem obdobju, še zlasti, če iz etnoloških podatkov vemo, da sta bila gredelj orala in sora kole pogosto povezana z leseno trto (Orel B., 1955, 50). Če pa Slovani niso spoznali orala z lemežnicami pri staroselcih, so ga lahko vsaj pri sosedih. Tako na karolinških upodobitvah vidimo poleg oranja z oralom brez lemežnic (Sl. 25) tudi oranje z oralom, ki ima lemežnice (Sl. 26). Mikavno bi bilo torej trditi, da je imelo oralo, ki mu pripada sebenjski lemež, lemežnice. Morda pa se Slovani niso hoteli naučiti ničesar, ne od staroselcev ne od sosedov? So uporabljali le oralo brez lemežnic? Vsaj to domnevo lahko zavrnemo. Dokaz, da so Slovani Blejskega kota že v zgodnjem srednjem veku uporabljali oralo z lemežnicami, vendarle imamo. Med lemežem in lemežnicami je prostor, v katerem se pri oranju nabira prst in močno povečuje trenje. To zemljo je mogoče očistiti z motiko, razvilo pa se je tudi posebno orodje — otka. Beseda otka je skupni slovanski izraz (Grafenauer B., 1970, 209), kar kaže na njeno uporabo že pred razselitvijo Slovanov. Pri oralih brez lemežnic je tako orodje nepotrebno. Iz etnoloških pričevanj je znano, da otke splošno niso rabili celo pri oranju z orali, ki imajo lemežnice in somerni lemež. V peščeni zemlji v bregu se je oralo čistilo samo, kolikor pa ga je bilo potrebno čistiti v ilovnati zemlji, so to opravili ponavadi Sl. 26: Karolinška upodobitev oranja iz 9. st. (po: Henning J., 1985, Abb. 6). Abb. 26: Karolingische Abbildung des Pflügens aus dem 9 Jh. (nach: Henning J., 1985, Abb. 6). O o Sl. 27: Otke: a — Brdo pri Gradu, b — Pristava pri Bledu, c — Pristava pri Bledu. Abb. 27: Pflugreuten: a — Brdo pri Gradu, b — Pristava pri Bledu, c — Pristava pri Bledu. z motiko (Orel B., 1955, 55). Oralo z lemežnicami brez otke je torej lahko bilo, obratno pa ne, zato imamo lahko otko za zanesljiv dokaz lemežnic. V Blejskem kotu so bile doslej najdene tri »arheološke« otke. Ena v staroslovanskem grobišču na Brdu pri Gradu (Sl. 27 a), druga v hiši staroslovanske naselbine na Pristavi pri Bledu (Sl. 27 b) in tretja v sloju sredjeveško-novo-veškega smetišča na istem najdišču (Sl. 27 c). Prva ni mlajša od 8. st. (prim.: Knific T., 1983, 71 s; Pleterski A., 1986, 56 s), hiša, v kateri je ležala druga, trenutno še ni časovno opredeljena, vsekakor pa spada v dobo 7.—10. st., tretja je več stoletij mlajša. Vsaj že v 8. st., če ne že prej, so Slovani v Blejskem kotu uporabljali oralo z lemežnicami. Se več. Izrazita nesomerna izraba rezila otk navaja na sklep, da so z njimi čistili predvsem le eno in isto stran orala z lemežnicami, da so to torej uporabljali za oranje na kraje, za v ravnini tedaj najnaprednejši način oranja! — Od Sebenj do Pristave je le 1,6 km zračne razdalje. Možnost, da je sebenjski lemež pripadal oralu z lemežnicami, je torej zelo velika. Pri morebitnem oranju na kraje s sebenjskim lemežem bi pričakovali njegovo nesomerno uporabo. Njegovo rezilo je skoraj somerno. Je to protidokaz? Pri opisu lemeža je bilo rečeno, da je narejen iz dveh kosov železa. To si lahko razložimo vsaj na dva načina: da kovač ni imel pri izdelavi lemeža dovolj velikega kosa železa, ali da je bil lemež prvotno narejen iz enega kosa in pozneje zaradi obrabe popravljen z drugim kosom. Po etnoloških podatkih vemo, da so somerne lemeže skovali iz trikotne železne plošče, stare izrabljene pa so »podstavlali« (Orel B., 1955, 51), pod čemer si lahko predstavljamo dodajanje Sl. 28: Sestavni deli rezalnice (besedišče po: Orel B., 1955; Orel B., 1961). Abb. 28: Bestandteile eines Risses. drugega kosa železa. Ce je bil sebenjski lemež torej nedavno, preden je bil skrit, popravljen, so se nam zakrili sledovi prejšnje izrabljenosti. Somernost rezila torej ni odločilna. Zgovorni sta njegovi stranski ostrini, od katerih je ena močno otopela, druga pa ne. Otopelost je posledica obrabe. Lemež je torej drsel le po eni ostrini, z njim so orali na kraje! Ali so pri oranju s sebenjskim lemežem uporabljali črtalo? Tudi na to se še ne da odgovoriti tako ali drugače. Ce pa so ga že, si ga lažje predstavljam kot del samostojnega orodja — rezalnice (Sl. 28), kot pa kot del orala. Verjetno rezalnico, vsekakor pa črtalo opisuje že Plinij (White K. D., 1967, 132 s). Rezalnica je bila na Slovenskem v uporabi do 20. stoletja. Po etnoloških podatkih pa je niso uporabljali pri vsakem oranju, ampak predvsem pri oranju celin — sveta, kjer še ni bilo njive, in ledin — začasno opuščenih njiv (Orel B., 1955, 53). In sedaj poglejmo, kaj nam lahko povedo sebenjski koničasti lemeži (Sl. 20). Švicarsko latensko oralo (glej prej) kaže, da so bili enako oblikovani lemeži uporabljeni pri oralih s plazom in brez lemežnic (Sl. 22 a). Je bilo tudi s se-benjskimi lemeži tako? Ce jih postavimo v razpredelnice Krasnova (glej prej), ne pripadejo nobeni skupini. Še najbližji so drugi »izumrti« skupini arheoloških lemežev, etnološko pa lemežem dvozobih ral. Po Šachovi etnološki razdelitvi lemežev pripadajo razmeroma ozki in podolgovati lemeži s prostornejšim na-sadiščem oralom z gredljastim sadežem ali dvozobim oralom — soham. Lemeži teh drugih imajo večinoma dolgo in skoraj sklenjeno tulasto nasadišče in razmeroma dolgo rezilo brez ramen (Šach F., 1963, 223 s). In sebenjski koničasti lemeži kažejo znake parne uporabe (glej prej)! Po Šachovi razdelitvi starih oral se razvejanost glave pojavlja le pri enem tipu — sohi in je zanj značilna (Šach F., 1963, 197). Čeprav sama oblika tulastih sebenjskih lemežev še ni enopomenska, pa je taka njihova parnost, parna uporaba. Z gotovostjo je mogoče trditi, da sta bili orali, ki jima pripadajo, sohi. Soho sestavljajo gredelj, s katerim je spojen poševni rogovilasti sadeš, ki ima spodaj delovni konici. Razvita oblika sohe ima ročico vodoravno, pravokotno na gredelj in smer oranja, z držajem na vsaki strani. Taka ročica je prilagojena oranju na zemljišču, kjer je treba oralo pogosto dvigati (Šach F., 1963, 197). b Sl. 29: Sodobni sohi: a — iz nekdanje Novgorodske gubernije (po: Krasnov J. A., 1986, Ris. 6: 2), b — iz nekdanje Novgorodske gubernije (po: Mamonov V. S., 1952, Ris. 28). Abb. 29: Neuzeitige Zochen: a — aus dem ehemaligen Novgoroder Gubernium (nach Krasnov J. A., 1986, Ris. 6: 2), b — aus dem ehemaligen Novgoroder Gubernium (nach: Mamonov V. S., 1952, Ris. 28). Soha (sl. 29 a) je bila lahka in zelo gibljiva. Z njo je lahko oral le en človek z eno vlečno živaljo, ker je bilo trenje pri oranju razmeroma majhno. Zato je bila idealna na kamnitih in peščenih njivah, ki so jih izkrčili v gozdu, tako da je bilo v zemlji še polno korenin in panjev (Krasnov J. A., 1986, 116). Dvozobost je omogočala obdelavo takih tal brez škode za orodje. Pri oranju so med konicami ostajali znatni nedotaknjeni pasovi zemlje, kar je omogočalo dlje ohranjati naravne lastnosti zemlje in preprečevalo njeno odnašanje zaradi vetra in vode. Orodje ni segalo globoko v prst. Dva ozka lemeža namesto enega pa sta zmanjšala upor zemlje pri oranju (Krasnov J. A., 1986, 117). Poleg vsega je bilo delo z dvema lemežema hitrejše kot z enim samim. Soho so uporabljali za podoravanje semena in za rahljanje zemlje po požiganju v gozdnatih področjih. Tam bi bilo popolno in globoko obračanje zemlje škodljivo, zato je bilo nezaželjeno (Sach F., 1963, 197). V Rusiji in Ukrajini so do tega stoletja uporabljali dvozoba orala tudi za prečno drugo oranje, ki je sledilo prvemu s plugom, da so razbili plasti in grude ter zrahljali zorano zemljo (Mamonov V. S., 1952, 85 ss). Zanimiv je opis kolaste (»kolovaja«) sohe (Sl. 29 b). Ime je dobila po dolgih in ozkih lemežih, ki spominjajo na kol in so jih uporabljali na peščenih, še posebej na kamnitih tleh. Rezilo lemeža neposredno prehaja v tulasto na-sadišče, ki je enake širine. Taki lemeži so bili nenadomestljivi na kamnitih tleh, ker se niso lomili in uničevali zaradi kamenja. Lemeži sohe te vrste iz Novgorodske gubernije so bili dolgi, ozki, podobni tolstemu šilu, brez vsakih krilc. Taka soha v Olonecki guberniji je imela okrepljen sadeš, o njenih lemežih pa je bilo sredi 18. st. napisano, da niso izdelani toliko za razrezovanje ruše kot za izdiranje malih kamnov in za oranje rahle ornice ali prežgane zemlje na polju (Mamonov V. S., 1952, 88). Sebenjski koničasti lemeži pripadajo dvema sohama. Uporabni sta bili za oranje krčevin, kamnite zemlje, za drugo, prečno oranje, ki je sledilo prvemu z oralom, ki je zemljo bolj in globlje obrnilo, ter za zasipavanje semena. — Že v opisu je bilo ugotovljeno, da je bil tisti par lemežev, ki nima razširjenega rezila, izpostavljen večjim obremenitvam. Ta lemeža se povsem ujemata z opisom »tolstih šil« kolastih soh. Lahko si predstavljamo »delitev dela« med 18 Arheološki vestnik 273 sebenjskima sohama. »Kolasta« je služila obdelavi krčevin in bolj kamnite zemlje, druga za prečno oranje in zagrebanje semena. Od kod sohi v Blejskem kotu? Dokončnega odgovora sicer še ni mogoče dati, možna pa so nekatera razmišljanja. Oblika lemeža ni nič novega, saj se pojavlja že na latenskem oralu iz Švice (glej prej) in je torej starejša od prihoda Slovanov na slovensko ozemlje. Nič nenavadnega tudi ni souporaba različnih oral na istem polju. Morala je biti precej razširjena, saj so bili istočasni sledovi oranja z različnimi orali najdeni, npr., v Severni Friziji na najdišču Tönning-Elisenhof. Tu so orali vzporedno in delno križno z orali, ki zemlje niso obračala, in križno z orali, ki so zemljo obračala. Sledovi so iz časa 8./9. st. (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 207). Šlo naj bi za dvoje oral; eno, s katerim so orali travnato površino, in drugo, s katerim se je dalo obdelovati že kultivirane površine z rahlo zemljo (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 213). Dobesedno slikovit dokaz sočasne uporabe različnih oral pa so risbe na kamnu iz Pliske v Bolgariji, ki so bile narejene do prve polovice 10. st. (Stant-chev S., 1953, 339, Fig. 2, 3). Šestero oral pripada po Šachovi razdelitvi tipom: I, 2, 7. Bolj nenavaden pa je pojav sohe kot orodja s svojsko zgradbo. Po Niederlu naj bi se razvila iz orala, ki so mu dodali drugi lemež, da bi hitreje in širše razrivalo tla (Niederle L., 1921, 56). Beseda soha naj bi v starocerkvenoslovan-ščini pomenila razklano vejo ali deblo in šele od 14. st. dalje tudi oralo (Niederle L., 1921, 57, op. 3). Nekateri sovjetski proučevalci so pred časom postavili tudi misel, da se je soha razvila iz brane. To razlago je zavrnil A. V. Černecov, ki je predvsem z etnološkim, delno pa tudi arheološkim in historičnim gradivom prikazal smiseln tipološki razvoj od orala z enim lemežem do sohe v povezavi z naravnimi danostmi in možnostmi vprege (Černecov A. V., 1972, 77 ss). Misel o brani kot najstarejšem poljedelskem orodju, ki se ob intenzivnejši obdelavi zemlje in uvajanju živalske vleke razvije najprej v oralo z več lemeži — soho, ta pa v oralo z enim lemežem, je v zadnjem času ponovno izrazil italijanski agrarni zgodovinar G. Forni, vendar predvsem hipotetično in s svojevoljno razlago arheoloških najdb (Forni G., 1978) ter jezikoslovanih raziskav (Forni G., 1983). Poseben članek o zgodnji zgodovini sohe je napisal J. Krasnov (Krasnov J. A., 1986). Čeprav ne izključuje možnosti uporabe arheoloških lemežev določenih oblik tako pri eno- kot pri mnogozobih oralih, take lemeže opredeljuje kot »sošnike« = lemeže soh predvsem na podlagi oblikovnega ujemanja z etnološkimi sošniki in zaradi razširjenosti dvozobe sohe v obravnavanem času in ozemlju (Krasnov J. A., 1986, 113 s). Taka opredelitev ustvarja takšnole sliko: soha se je pojavila na področju med Novgorodom in Staro Lagodo, kjer je bil najden najstarejši lemež v sloju E 3 iz sredine 8. — prve četrtine 9. stoletja. Od tod se je nato širila proti zahodu, jugu in vzhodu. Področje, na katerem se je pojavila, je imelo tedaj mešano prebivalstvo, med njim pa naj bi bila vodilna slovanska sestavina. To in pa dejstvo, da večina lemežev — sošnikov 11.—13. st. izvira z najdišč vzhodnih Slovanov, dovoljuje z večjo verjetnostjo sklep, da je soha nastala kot del vzhodnoslovanske kmečkogospodarske kulture v okoliščinah severnega gozdnega poljedelstva (Krasnov, J. A., 1986, 106 ss, Ris. 3). — O tem, da so dvozobo soho najpozneje v 10. st. nedvomno uporabljali v Stari Lagodi, priča (danes izgubljena) najdba lesenega dvozobega sadeža — »rassohe« (Krasnov J. A., 1986, 107 in 113). Sl. 30: Slika oranja v Zitju Sergija Radonežskega. 16. st. (po: Čer-cov A. V., 1972, Ris. 4). Abb. 30: Abbildung des Pflügens im Žit j e Sergija Radonežskega. 16. Jh. (nach: Černecov A. V., 1972, Ris. 4). Na videz jasno podobo pojava in širjenja sohe »kvari« najdba sebenjskih soh, ki sta stari vsaj toliko kot domnevna najstarejša staroladoška, in upodobitev sohe iz Pliske (Sl. 32 a). Obe najdišči sta več kot 2000 km oddaljeni od Stare Ladoge, med seboj pa več kot 1000 km. Tolikšne razprostranjenosti sohe že v 9. st. ni mogoče razložiti na prej navedeni način. Če opustimo malo verjetno možnost, da je bila soha tedaj naenkrat izumljena na več, med seboj močno oddaljenih mestih in bolj verjamemo skupnim koreninam, potem so te precej starejše. — Domače ali tuje? J. Henning je opozoril na najstarejšo upodobitev sohe (Sl. 32 d), ki je bila odkrita v grobu iz časa dinastije Han v kraju Pinglu v provinci Shansi na Kitajskem. Lemeži, ki bi lahko pripadali temu oralu, so obstajali na Kitajskem že v zgodnjem obdobju dinastije Han (Henning J., 1981, 69), torej v 2. in 1. stoletju pr. n. št. To orodje naj bi se tako kot leseni lemež s podkvastim okovom — lopatasto oralo razširilo iz Vzhodne v Srednjo Azijo, od tam pa s posredovanjem Avarov in Protobolgarov v Evropo (Henning J., 1981, 68 s). Bled s Sebenjami in Pliska ležita na področju, ki sta ga ti ljudstvi dosegli, za Staro Ladogo pa se je treba spomniti, da je bil ta kraj pomembno središče na živahni varjaško-arabski trgovski poti med Skandinavijo in Azijo. Tam spoznati orodje iz Srednje Azije ali pa vsaj človeka, ki ga je poznal, ni moglo biti težko. Prednosti, ki jih je imelo tako oralo v okoliščinah, značilnih za tamkajšnje poljedelstvo, so nato določale njegovo uporabo in širjenje. Toda vendar. Resnično je presenetljiva podobnost zgradbe kitajske sohe in sohe na vzhodnoslovanskih upodobitvah 16. stoletja (Sl. 30, 32 b). Precej drugačna pa je zgradba sohe iz Pliske (Sl. 32 a). Ima pokončno ročico, verjetno 'Z enim držajem, ki se nadaljuje v razcepljen sadež z delovnima konicama. Skozi 18» 275 0 10 cm i-i. 111 i i i i i I SI. 31: Lemeža sohe (?). Rappendam. 1. st. pr. n. št. (po: Kunwald G., 1970, Abb. 16). Abb. 31: Scharen einer Zocha (?). Rappendam. 1. Jh. v. u. Z. (nach: Kunwald G., 1970, Abb. 16). ročico je nasajen raven enojni gredelj. Po zgradbi se torej ne loči od drugih preprostih oral. Od Sachovega tipa 1 jo loči le razcepljenost sadeža. Z lahkoto si jo predstavljamo kot ilustracijo k stesi, pomenu besede soha (glej prej). Risba iz Pliske tudi spodbija mnenje, da je enojni gredelj mlajši od dvojnega (Krasnov J. A., 1986, 112). — Skratka, soha iz Pliske je kitajski podobna le po dvojnem sadežu, vse drugo je domače. Njen nastanek si lahko zamišljamo tedaj, ko so ljudje želeli uporabiti način oranja z dvema lemežema in so za to preprosto prilagodili staro, že prej znano orodje. Drugi pa so prevzeli tudi novo zgradbo orodja. O zgradbi soh iz našega zaklada lahko le ugibamo. Ali je mogoč še kakšen drugačen krajevni izvor sohe? V letih 1941 in 1942 so v močvirju Rappendam pri Jörlundu na Seelandu na Danskem izkopali več obrednih zakladov lesenih predmetov, večinoma lesenih koles in tudi tri lesene lemeže. Dva od njiju, ki sta si zrcalno nesomerna (Sl. 31), sta bila v istem zakladu — B. Po C-14 analizi, je eno izmed koles z najdišča iz leta 70. pr. n. št. ± 110 (Kunwald G., 1970). Čeprav je treba dopustiti možnost, ne da bi zanjo imeli smiselno razlago, da sta lemeža pripadala dvema različnima oraloma, je mnogo večja verjetnost, da sta del istega orala, torej sohe. Tako ni nemogoče, da sta se v zgodnjem srednjem veku v Evropi srečali dve po poreklu in zgradbi različni sohi, domača in kitajska. Omeniti je vredno tudi upodobitev oranja s soho (Sl. 32 c) na opeki z najdišča Sobar v Moldaviji (SSSR). Najdena je bila v ruševinah zidane stavbe, katere temelji so bili vkopani v sloj černjahovske naselbine iz 2./3.—4. st. n. št. Opeke so bile uporabljene kot gradivo skupaj s kamenjem. Stavba je bila požgana, še preden je bila dokončana, zato v njej skoraj ni najdb. Arheomagnetna datacija opek je pokazala čas 3./4.—677. stoletja. Steklo in opeke so podobni gradivu 1.—4. st., najti pa jim je mogoče primerjave tudi iz mnogo mlajšega časa. V sloju malte in drobirja, ki je nastal pri gradnji, so bili najdeni odlomki vrča, ki ni starejši od 17. st. (Rikman E. A., 1970, 190 ss). Ali so opeke starejše od stavbe? Kdaj je nastala upodobitev na opeki? 2al pojasnila o tem nimamo, zato je na najdbo potrebno le opozoriti, saj je neverjetno podobna sliki s Kitajske. Še nekaj besed o prenehanju oranja s soho. Videli smo, da je bila uporabna predvsem na novoizkrčenih zemljiščih v gozdu. Ko so se ta spremenila v stare obdelovalne površine, so jih začeli orati z drugačnimi orali, ki so zaradi drugačne sestave tal omogočala boljši pridelek. Ko so prenehali krčiti gozdove, so polagoma opuščali uporabo sohe. Do 20. st. se je ohranila predvsem v evropskem delu Sovjetske zveze (Krasnov J. A., 1986, Ris. 3; Šach F., 1963, 198), verjetno zaradi naravnih okoliščin dolgotrajne kolonizacije in razvoja, v katerem se je z dodatkom lopatke med lemežema ali lemežnic ob strani (Šach F., 1963, 197) razvila v oralo, ki služi nepopolnemu obračanju zemlje (prim.: Mamonov V. S., 1952, 79). Ali je bila soha v Blejskem kotu sploh potrebna? — Ob prihodu Slovanov ga je v dobršni meri še pokrival gozd. V njem sta bili vsaj dve goličavi z njiv- 9 . .?cm c Sl. 32: Stare upodobitve soh: a — Pliska (po: Stantchev S., 1953, Fig. 3: 2), b — ruska upodobitev iz 16. st. (po: Cernecov A. V., 1972 a, Ris. 1: 4), c — Sobar (po: Rikman E. A., 1970, Ris. 3: 3), d — Pinglu (po: Henning J., 1981, Abb. 4). Abb. 32: Alte Abbildungen von Zochen: a — Pliska (nach: Stantchev S., 1953, Fig. 3: 2) b — russische Abbildung aus dem 16. Jh. (nach: Cernecov A. V., 1972 a, Ris. 1: 4), c — Sobar (nach: Rikman E. A., 1970, ris. 3: 3), d — Pinglu (nach: Henning J., 1981, Abb. 4). skimi površinami: ena severno in vzhodno od Blejskega jezera, druga na zemljišču poznejših Mužij in Zasipa (Pleterski A., 1986, 125, sl. 82). Ta gozd so Slovani pri pridobivanju novih njivskih površin krčili tudi s požiganjem, o čemer nam pričajo ledinska imena: Na rivouce — med Sp. Gorjami in Višev-nico (Pleterski A., 1986, 25, sl. 7), Na pogorence — pri Poljšici (Pleterski A., 1986, sl. 34), V korile — pri Ribnem (Pleterski A., 1986, 78), Na korile — pri Selu (Pleterski A., 1986, sl. 61). Njivske površine se razprostirajo po tleh, ki jih je zapustil ledenik, ali jih pokrivajo rečni prodovi. Kjer je plast prsti nad njimi tanka, je ornica precej polna kamenja. Prst je v glavnem peščena. — Krčenje gozda, požganice, kamnita tla, peščena prst —- vse to je splet, v katerem je najbolj uspešna soha. V Blejskem kotu je bila torej potrebna. A ne vedno. Do 14. st. se je obseg njivskih površin v Blejskem kotu v glavnem že ustalil in se ni več bistveno povečal (prim.: Pleterski A., 1986, 141 ss). Najkasneje tedaj so soho opustili. V času sebenjskega zaklada so Slovani v Blejskem kotu torej poznali in uporabljali različna orala, različne načine oranja, kar vse je bilo prilagojeno zemjišču, ki jim je bilo na razpolago, in opravljeno z najboljšim znanjem, ki so ga lahko tedaj in tam imeli, bodisi da so ga podedovali še od svojih prednikov, bodisi da so ga pridobili od staroselcev in sosedov. Da je bil njihov način kmetovanja uspešen, dokazuje tudi stalen prebivalstveni razvoj v Blejskem kotu (Pleterski A., 1986, 126 ss). Tako lahko pritrdilno odgovorimo na vprašanje o naprednosti. Kovnica Rovnica (Sl. 33). Inv. št.: NM S-2347. Celotna dolžina je 25,4 cm. Nasadišče je uho, ki ima obliko trapeza s krajšima stranicama 2,7 cm in 2,0 cm in z daljšima stranicama po 4,2 cm. Zunanja širina ušesa je 4,6 cm. Gledano od strani ima nasadišče obliko trikotnika z 8,4 cm dolgo osnovnico, pri vrhu pa prehaja v rezilo. To je na prehodu iz nasadišča najožje — 4,0 cm in se nato zlagoma širi vse do ravne, prečne ostrine. Tu je rezilo široko 9,4 cm. V prerezu je rezilo pravokotno, na začetku debelejše — do 2,8 cm, nato vse tanjše. Na zgornji in spodnji strani je zunanji rob nekoliko odebljen (Sl. 34), na spodnji strani je na levi in desni strani vanj vsekanih po sedem zarez, Ostrina je povsem topa, zaradi udarcev ob trde predmete je na celi širini zavihana navzgor. Rovnica je bila skovana iz železa. Je odlično ohranjena. Njena teža je bila 9. 1. 1986 1205 g. Zareze na njenem robu niso smiselna posledica postopka izdelave. Bile so narejene namenoma, vendar iz nam neznanega razloga. Rovnica je motika z dolgim in ozkim rezilom, ki ima ravno prečno ostrino. Oblika motike ni posledica stilnega razvoja, ampak je odvisna od vrste tal, poljedelskih kultur in človeka, ki jo rabi (Baš F., 1955, 107). Za obdelovanje rahle zemlje so motike s širokim, za obdelovanje kamnite in težke zemlje pa motike z ozkim in dolgim rezilom (Baš F., 1955, 101). Od odpora, ki ga daje zemlja zamahu z motiko, sta odvisni obilnost držaja ter velikost ušesa. Okroglo ali oglato uho pa je v zvezi z odpornostjo lesa, iz katerega je držaj. Od rabe motike za navpično ali poševno kopanje je odvisen kot med ušesom z držajem in rezilom. Najmanjši odklon od pravega kota (od 5° do 10°) imajo poljedelske, Sl. 33: Sebenje. Rovnica. Abb. 33: Sebenje. Rodehacke. Sl. 34: Sebenje. Sprednja in zadnja stran rovniee. Abb. 34: Sebenje. Vorder- und Rückseite der Rodehacke. SI. 35: Karta predindustrijskih motik Slovenije z vrisano sebenjsko rovnico (dopolnjeno po: Baš F., 1955, 95). Abb. 35: Karte der vorindustriellen Hacken Sloweniens mit eingezeichneter Sebenjer Rodhacke (ergänzt nach: Baš F., 1955, 95). največjega (od 20° do 30°) pa vinogradniške in vrtnarske motike. Navedene mere veljajo za sodobne slovenske motike. Motika je osebno orodje. Vsakdo uporablja svojo. Dolžina držaja je odvisna od njegove velikosti. Pri istem uporabniku motika na dolgem držaju grebe, na kratkem seka in koplje (Baš F., 1955, 103). Ker sta velikost in teža motike odvisni tudi od moči lastnika, bi lahko sklepali, da je s sebenjsko rovnico delal moški. Za okopavanje so potrebne ozke motike, za ogrebanje in obsipavanje pa široke, ki so posebno značilne za vinograde (Baš F., 1955, 101). Brez motike ne gre tudi pri oranju, kjer lemež iz različnih vzrokov posamezna mesta le oplazi, zaradi česar nastanejo neodorani kosi zemlje — oplazi. Te je prekopal kopač z motiko in tako izpopolnil oračevo delo. Prav tako pa je z njo prikopaval tudi zemljo kraj njive (Orel B., 1955, 54 s). Sebenjska rovnica je bila narejena za uporabo na kamnitih tleh, o čemer pričata njeno dolgo, ozko rezilo in zelo dolgo uho. Otopela, uvihana ostrina pa dokazuje, da je bila na takih tleh tudi uporabljena. Blejska polja ležijo na ledeniških morenah ali pa prodnatih rečnih terasah. Kamenje v prsti tako ni nič nenavadnega. Povezanost sebenjske rovnice z blejskimi polji pa potrjuje tudi karta etnoloških motik v Sloveniji (Sl. 35). Rovnice so značilne za širšo blejsko okolico vse tja do Notranjske. Drugod jih ni! Ker je oblika rezila odvisna od tal, ta pa so danost, ki se v tisočletju ni spremenila, je razumljivo, da se sebenjska rovnica smiselno vklaplja v karto mnogo mlajših motik. Rezilo sebenjske rovnice ustvarja z ušesom in nekoč še držajem sprva pravi kot, nato pa se od njega vse bolj odklanja, pri ostrini že za 22°. To pa je kot, ki ga imajo sodobne vinogradniške in vrtnarske motike. Misliti na vrtnarstvo v staroslovanskem obdobju na Bledu ni verjetno. Zaradi lemežev, ki so prav tako del zaklada, ter dolgega in ozkega rezila je najbolj smiselna poljedelska uporaba sebenjske rovnice. Ne zdi pa se mi povsem nemogoča tudi občasna raba v vinogradu, saj že najstarejši pisani viri omenjajo v 11. st. na Bledu vinograde, ki so najverjetneje obstajali že v staroslovanskem obdobju (Pleterski A., 1986, 58). In končno: le 200 m severovzhodno od groblje z zakladom se razprostira južno pobočje s prastarim ledinskim imenom V nograde. Ta ledina pripada vasi Zasip. Šilo Šilo (Sl. 36 a). Inv. št.: NM S-2346. V celoti je dolgo 11,3 cm, od tega nasa-dilni trn 4,2 cm. Ta je na začetku širši in se nato zožuje. Je pravokotnega preseka. Tri njegove stranice prehajajo v delovni del šila stopničasto, četrta gladko. Delovni del se zožuje v konico. Je kvadratnega prereza, v premeru meri do 0,7 cm. V konici je okroglega prereza. Vse štiri stranice delovnega dela imajo na sredi plitve prečne žlebičke. Šilo je narejeno iz železa. Dobro je ohranjeno, le površino konice je nekoliko razžrla rja. Teža šila je bila 9. 1. 1986 16 g. ■ 9 $crr> Nož Nož (Sl. 36 b). Inv. št.: NM S-2358. Ni ohranjen v celoti. Manjka del rezila s konico. Ta del je bil nasilno odlomljen. Prelom je star. Ohranjena dolžina je 10,3 cm, od tega trn 6,1 cm. Trn je ploščat, proti rezilu se enakomerno širi in rahlo debeli. S hrbtom in ostrino rezila tvori zelo top kot. Na tem mestu je nož debel 0,4 cm. Največja širina rezila je 1,6 cm. Pred odlomljenim delom se začenja enakomerno ožiti. Pri prelomu je rezilo nekoliko upognjeno, kar je posledica sile, ki je razlomila nož. Narejen je bil iz železa, zelo dobro ohranjen. Teža noža je bila 9. 1. 1986 20 g. Kavelj Kavelj (Sl. 37 a). Inv. št.: NM S-2364. V celoti je dolg 13,5 cm. Je pravokotnega prereza, debel do 0,65 cm. V srednjem delu je širok 1,2 cm. Proti delu, s katerim je bil verjetno nasajen, se enakomerno tanjša in oži. V kavljasti konici se širi in tanjša. Tu je širok do 1,7 cm. Zaključuje se s prečno, krožno ostrino. Na prehodu iz ravnega v ukrivljeni del je pri izdelavi odstopila večja luska (Sl. 41 c). Narejen je iz železa. Dobro ohranjen. Je popačene oblike, daje videz stisnjenosti. Teža kavlja je bila 9. 1. 1986 62 g. Po zaključku je mogoče sklepati, da je bil kavelj nasajen ali nekam zabit (?). Spominja na podobna orodja za obdelavo lesa, vendar se od njih loči v delovni konici. Pri njih je delovna ostrina ob straneh, če pa je na prečnem koncu, ta v prerezu ni raven, ampak je žlebičast. Sebenjski kavelj bi bil lahko tudi navaden kavelj, ki je bil zabit v lesen tram in je nekaj nosil. Uporaben pa bi bil tudi za čiščenje kamnov iz konjskih kopit. Ročaja Ročaj vedrice (Sl. 37 b). Inv. št.: NM S-2363. Je popačene oblike, oba kraka sta stisnjena eden k drugemu. Dolžina tako preoblikovanega ročaja je 15,5 cm, dolžina stegnjenega ročaja je pribl. 32 cm. Na zapognjenih ploščatih konceh je gladek, preostala površina je z zvijanjem kvadratne železne palice dobila značilno tordirano obliko. Na sredini meri presek v največjem premeru 0,9 cm. Ročaj je dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 65 g. Ročaj vedrice (Sl. 37 c). Inv. št.: NM S-2362. Je popačene oblike, oba kraka sta stisnjena eden k drugemu. Dolžina tako preoblikovanega ročaja je 14,9 cm, dolžina stegnjenega ročaja je pribl. 31,5 cm. Na zapognjenih ploščatih konceh je gladek, preostala površina je z zvijanjem kvadratne železne palice dobila značilno tordirano obliko. Na sredini meri presek v največjem premeru 0,8 cm. Ročaj je dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 57 g. Ročaja pa nimata izmaličenega le loka, ampak so do neuporabnosti preoblikovani tudi njuni konci. Po kotih, ki jih še vedno ustvarjajo s preostalim delom ročajev, je mogoče domnevati, da so bili prvotno na lok pravokotni in kot taki vtaknjeni v zanke na zgornjih robovih vedric. Druga običajna možnost pri ročajih vedric je, da so njihovi konci uvihani nazaj do loka in imajo tako obliko zanke. Vendar je v takem primeru prehod iz loka v konec ročaja krožen in ne pod kotom kot pri sebenjskih ročajih. Zdi se, kot da sta bila ročaja nasilno izpuljena in nato še stisnjena. Koširji Kosir (Sl. 38 a). Inv. št.: NM S-2356. Na eni strani je polkrožen, na drugi raven. Zunanji premer pri vrhu loka je 4,2 cm, notranji 2,7 cm. V prerezu je ploščat, širok od 1,3 do 3,1 cm. Skovan je bil iz enega kosa železa, konca sta bila zapognjena eden k drugemu in kovaško zvarjena. Kosir je zelo dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 77 g. Kosir (Sl. 38 b). Inv. št.: NM S-2355. Na eni strani je polkrožen, na drugi raven. Zunanji premer pri vrhu loka je 4,9 cm, notranji 3,6 cm. V prerezu je ploščat, širok od 1,1 cm do 1,9 cm. Skovan je bil iz enega kosa železa, konca sta bila zapognjena eden k drugemu in kovaško zvarjena. Kosir je zelo dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 61 g. Kosir (Sl. 38 c). Inv. št.: NM S-2354. Je kvadratne oblike, z zaobljenimi vogali. V zunanjem premeru meri do 4,3 cm, v notranjem do 3,2 cm. Skovan je bil iz enega kosa železa, konca sta bila zapognjena eden k drugemu in kovaško zvarjena. Kosir je zelo dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 53 gramov. t Sl. 38: Sebenje. Koširji. Abb. 38: Sebenje. Sensenringe. Koširji so obročki, s katerimi je bila kosa pritrjena na kosišče. Vsi sebenjski kosirji so uporabni. Ker v zakladu ni kos, se mi zdi verjetno, da so bili pri hiši kot nadomestni deli. Srpa Odlomek srpa (Sl. 39 a). Inv. št.: NM S-2353. V zakladu je bil spravljen del rezila, ki se enakomerno oži v konico. Odlomek je dolg 29,1 cm in širok do 3,2 cm. Hrbet rezila je debel do 0,4 cm. Rezilo je s poševnimi, vzporednimi, Sl. 39: Sebenje. Srpa. Abb. 39: Sebenje. Die zwei Sichelfragmente. ostrimi vrezi nazobčano. Prelom je star. Srp je bil skovan iz železa. Teža odlomka je bila 9. 1. 1986 96 g. Odlomek srpa (Sl. 39 b). Inv. št.: NM S-2357. Del rezila, ki se enakomerno oži v konico, Odlomek je dolg 12,4 cm in širok do 1,8 cm. Hrbet rezila je debel do 0,25 cm. Rezilo je s poševnimi, vzporednimi, ostrimi vrezi nazobčano. Prelom je star. Srp je skovan iz železa. Teža odlomka je bila 9. 1. 1986 20 g. Srpe z nazobčanimi rezili so uporabljali pri žetvi trdostebelnih rastlin (White K. D., 1967, 80). Ker so zobčki majhni, jih rja na srpu, ki leži v zemlji, hitro razje. Zato ostanejo vidni le na dobro ohranjenih predmetih. Takih pa je na splošno le malo; drugi ustvarjajo verjetno mnogokrat napačen vtis, da gre za gladko rezilo. Dleto Dleto (Sl. 40 a). Inv. št.: NM S-2361. Dolgo je 23,1 cm. Glava ima skoraj kvadratno udarno ploskev, ki je velika 2,7 X 3,1 cm. V osrednjem delu je dleto v prerezu pravokotno, s porezanimi vogali. Prerez meri 1,5 X 1,7 cm. Rezilo je ploščato, s prečno ostrino. Dleto je bilo skovano iz železa in je odlično ohranjeno. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 405 g. Enaka dleta so še dandanašnji sestavni del zbirk kovaškega orodja. Uporabljajo jih za sekanje železa (Fluksi J., 1984, Tabla VII: 8, 9). Sebenjsko dleto je njegov lastnik lahko uporabljal tudi za obnavljanje zobcev na srpih. Svedra Žličasti lesni sveder (Sl. 40 b). Inv. št.: NM S-2359. Dolg je 30,1 cm, od tega nasadišče 6,2 cm. Le-to je ploščato in pravokotnega prereza, ki meri 1,7 X 0,55 cm. V osrednji del svedra prehaja na eni strani gladko, na drugi stopničasto. Osrednji del je v prerezu kvadrat s porezanimi vogali in meri v premeru 1,5 cm. Žlička je široka do 2,7 cm. Sveder je bil skovan iz železa. Je dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 320 g. Žličasti lesni sveder (Sl. 40 c). Inv. št.: NM S-2360. Dolg je 19,6 cm, zgolj nasadišče pa 4,3 cm. Le-to je ploščato in pravokotnega prereza, ki meri 1,6 X 0,45 cm. V osrednji del svedra prehaja na eni strani gladko, na hrbtni strani žličke pa stopničasto. Osrednji del je v prerezu pravokotnik s porezanimi vogali in meri 1 X 1,2 cm. Žlička je široka do 2,1 cm. Sveder je bil skovan iz železa. Je dobro ohranjen. Njegova teža je bila 9. 1. 1986 90 g. S svedroma (Sl. 41 a, b) je bilo mogoče vrtati velike in globoke luknje v lesene tramove, v katere so zabijali kline, ali pri gradnji stavb spajali posamezne dele z mozniki. — Zanimiva je podobnost osrednjega dela svedrov in dleta, ki napeljuje na misel, da je vse tri predmete izdelal isti kovač. Kdo je skril sebenjski zaklad in kdaj? Prvo vprašanje, ki ga je treba razrešiti v zvezi s sebenjskim zakladom, je, kdo je bil njegov lastnik, kdo ga je skril. Naštejmo možnosti: trgovec, vojak, kovač, blejski domačin. Ali pa je bil to verski zaklad? Na to možnost ne navaja Sl. 40: Sebenje: a — dleto, b, c — svedra. Abb. 40: Sebenje: a — Meißel, b, c — die zwei Bohrer. prav nič, proti pa govori raznorodnost zaklada in mesto zakopa, kjer ni sledov svetega prostora — sosednja cerkvica Sv. Trojice je stara komaj slaba štiri stoletja. Predmeti kažejo jasne sledove uporabe, eno streme je celo predelano, kar vse govori proti trgovcu in delno tudi kovaču. Res je v zakladu tudi nekaj polomljenega orodja in tako je lahko bilo surovina za nove kovaške izdelke (prim.: Klima B., 1985, 444), a kovaški zakladi vsebujejo kovaško orodje, ki ga v sebenjskem zakladu ni. Prav tako ni novih izdelkov. Vse to izključuje kovača. Kako je s sovražnim vojakom? Res si tedanjih vojnih pohodov ne moremo niti zamisliti brez plenjenja, vendar ni nikakršnega smisla v tem, da bi bili zakopali zaklad na sovražnem ozemlju, se vračali praznih rok in upali, da bodo nekoč dovolj zmagoviti, da se bodo vrnili in ga odkopali. Če pa bi zaklad že bil roparski, bi pričakovali bolj raznorodne, napaberkovane predmete, ne pa uporabnostno povezane skupine. Če nam je sedaj preostal le še blejski domačin, njegovo lastništvo ni verjetno samo zaradi tega. Sl. 42: Sebenje. Celotni zaklad. Abb. 42: Sebenje. Gesamter Hortfund. SI. 43: Poselitev Blejskega kota na začetku 9. st.: 1 — višine nad 650 m n. v., 2 — pobočja bolj strma od 20 %, 3 — močvirje, 4 — vas, 5 — županovo gradišče, 6 — domnevno svetišče, 7 — Sebenjski zaklad, 8 — glavne poti, 9 -— meja gospodarskega območja vasi Zasip in Mužje. Abb. 43: Besiedlung der Bieder Region am Beginn des 9. Jh.: 1 — Anhöhen über 650 m ü. M., 2 — Böschungen, steiler als 20°/o, 3 — Moor, 4 — Dorf, 5 — der Burgwall des Župan, 6 — vermutliches Heiligtum, 7 — der Sebenjer Hort, 8 — Hauptwege, 9 — Grenze des landwirtschaftlichen Bereiches der Dörfer Zasip und Mužje. Sestava zaklada izpričuje smiselno zaokrožene skupine predmetov (Sl. 42). Te so: orodje za obdelavo zemlje (lemeži, rovnica), orodje za obdelavo lesa (žličasta svedra), kovine (dleto), usnja (šilo), vojaška in konjeniška oprema (osti kopij, brzda, stremeni), nadomestno orodje (kosirji), surovine za morebitno 19 Arheološki vestnik 289 nadaljnjo predelavo (odlomka srpov, noža, morda tudi držaja vedric in kavelj). Nikjer ni nesmiselnega podvajanja, očitno gre za istega lastnika. Pet (!) lemežev pripada, kot smo videli že prej, trem različnim oralom, ki so se lahko uporab-nostno dopolnjevala. O povezavi uporabe oral in določene oblike rovnice z blejskim zemljiščem je bil že govor. Vse torej kaže na enega lastnika — blejskega domačina. Nobenega smiselnega razloga ni, ki bi govoril proti temu. Morda se komu, ki gleda z današnjimi očmi, zdi smešno govoriti o kupu starega železja kot o zakladu. Naj za ponazoritev naštejem vsaj nekaj podatkov iz tedanjih časov. Salijski zakonik kaznuje z globo 15 zlatih solidov tatvino lemeža pri oralu (Le Goff J., 1985, 132 s), po ceniku ribuarijskega zakonika pa je kopje s ščitom vredno 2 solida, mež z nožnico 7 solidov, konj pa 7—12 solidov (Ruttkay A., 1982, 182; Last M., 1976, 470). Sebenjski zaklad je bil torej vreden kar čeden kupček zlatnikov. Seveda pa zakopani predmeti niso bili edino železno imetje njihovega lastnika. Kot jezdec je moral imeti še ostroge, za boj z bližine pa meč ali sekiro in ščit. To, da teh predmetov ni v zakladu, si lahko razlagamo s tem, da jih je še rabil, da je pričakoval spopad. Prav tako je zanimivo, da v zakladu ni uporabnih srpov in kose s spremnim orodjem (klepec in babca). Je bil tedaj ravno čas žetve in košnje? So se z njimi oborožili drugi člani družine? Kako običajno je bilo skrivanje in zakopavanje premoženja v vojnah, lepo ponazarja odlomek iz Fuldskih analov, ki v letu 869 opisuje vojno med frankovskim kraljem Ludvikom in Moravani. Eno od treh frankovskih vojskà je vodil najmlajši Ludvikov sin Karl. Ta je »zanašajoč se na pomoč Boga, ..., odkril vse, kar je bilo skrito v gozdovih ali zakopano na poljih, s svojimi oplenil...«. »Dei auxilio fretus ... abscondita quaeque in silvis vel defossa in agris reperiens cum suis diripuit« (MMFH I, 1966, 101). Omemba polj, ki jih je v tem odlomku verjetno treba razumeti bolj kot neporaščen svet v nasprotju z gozdovi, je zanimiva tudi za sebenjski zaklad. Leži na travniško-pašnih površinah med sedanjima vasema Podhom in Zasip z Mužjami. Iz opravljene raziskave poselitve Blejskega kota v srednjem veku je razvidno, da v času zakopa podhomsko zemljišče še ni bilo poseljeno in da je bila edina sosednja vas dvojna vas Zasip-Mužje (Pleterski A., 1986, sl. 86, 87), katere zemljišče še dandanašnji sega do groblje s sebenjskim zakladom (Sl. 43). V tej vasi bi lahko iskali domovanje nesrečno preminulega lastnika. Ta je skril predmete na robu zemljišča domače vasi. Kdaj je bil zaklad lahko zakopan? Časovno določljiva je le vojaško-konje-niška oprema, ki se vsa časovno ujema v prvi tretjini 9. stoletja. Kot vzrok zakopa torej odpadejo frankovsko-avarske vojne s konca 8. stoletja. Blejski kot je odmaknjen od Panonije, v kateri so v 9. st. potekali pogosti frankovsko-slovanski spopadi. Blizu prepišnega prostora med Panonijo in Italijo se znajde šele konec 9. st., ko začnejo s svojimi vpadi Madžari. Čeprav je seveda mogoče, da je bila ista vojaška oprema v družini v uporabi daljši čas, je zakop zaklada zaradi madžarskega vpada le malo verjeten. Težko si je misliti, da zbira voja-ško-konjeniške opreme, katere poreklo je, kot smo videli, različno, v stoletni družinski uporabi ne bi bili dopolnili vsaj z enim mlajšim kosom, še zlasti, ker sta bila tudi orožje in konjeniška oprema podvržena modnim spremembam. Odgovor je vendarle treba iskati v prvi tretjini 9. stoletja. Prav v tem času so naše kraje pretresli hudi boji. Pod vodstvom Ljudevita Posavskega je bila ustvarjena široka slovanska zveza v uporu proti Frankom (819—822), ki je poleg Ljudevitovih ljudi obsegala tudi Timočane na vzhodu, na zahodu pa Karantance in Karniolce (Grafenauer B., 1964, 424 ss). Za razlago našega zaklada je morda naj zanimivejše leto 820. Tedaj so spomladi, ko je zraslo dovolj trave za hrano živalim, odšle tri frankovske vojske proti Ljudevitu, dve od njih tudi čez naše kraje, se združile južno od Drave in tam požigale in plenile. Med vračanjem so pokorile uporni del Karantancev in Karniolce, ki so prebivali ob Savi (Kos F., 1906, št. 61). Med temi zadnjimi je bil lahko tudi lastnik sebenjskega zaklada. — Veliko torej govori za to, da je bil zaklad zakopan v času Ljudevitovega upora, morda poleti 820 (čas žetve in povratka frankovske vojske); protidokazov ni. Lastnik predmetov je bil Karniolec, blejski domačin. Kaj lahko s pomočjo zaklada sklepamo o tedanjem življenju? Podrobna obravnava Blejskega kota v zgodnjem srednjem veku je pokazala, da so bile v začetku 9. st. blejske vasi gospodarsko-posestno razdeljene med posamezne svobodnjake, ki so s svojimi ožjimi družinami živeli vsak na svoji staroslovenski kmetiji. Takih gospodarjev je bilo v vsaki vasi le malo, največ štirje, v najmlajše nastalih vaseh še manj (prim.: Pleterski A., 1986, 129 ss). Enemu od teh svobodnjakov je pripadal sebenjski zaklad, ki tako govori o življenju na njegovi staroslovenski kmetiji. Preživljal se je s kmetijstvom. Imel je vsaj tri orala, s katerimi je lahko na različne načine obdeloval polje. Bila so prilagojena njegovim potrebam, da je lahko oral tako novoizkrčena zemljišča kot stare obdelovalne površine. Za oranje le-teh je uporabljal tedaj najnaprednejši način oranja, oranje na kraje. Z rovnico je dopolnjeval delo na njivah, ki ga je začel z orali. Prav mogoče je z njo obdeloval tudi vinograd na prisojnem vznožju hriba Homa — Pršivca, ki stoji severno od vasi Zasip-Mužje. Pridelek so ženske njegove družine požele s srpi. Koširji kažejo, da je kosil travnike in si tako preskrbel zimsko krmo za svojo živino. Dleto govori, da je svoje orodje sam vzdrževal. Skrbno je hranil neuporabne železne predmete, da bi jih lahko dal pozneje prekovati. Pri gradnji stavb je spajal posamezne dele z mozniki, za kar je imel lesna svedra. Pri izdelovanju usnjenih izdelkov si je pomagal s šilom. V času vojne je postal vojak. Imel je svojega konja, na katerem se je boril. Bil je oborožen vsaj z dvema kopjema, najverjetneje je imel še ščit in vsaj sekiro, če ne že meč. Oprema vojaka-konjenika ni bila poceni in samo z dohodki svoje staroslovenske kmetije bi si jo težko privoščil. Verjetno se mi zdi, da si jo je pridobil na vojnem pohodu, kak predmet morda tudi kot dar. Tako bi bilo tudi različno poreklo te opreme razumljivo. Prav v času frankovsko-avarskih bojev, pri katerih so Frankom dejavno pomagali Slovani, je bilo dobrih priložnosti za vojni plen na pretek. Sebenjski zaklad spreminja vrsto ugibanj o najstarejši slovenski zgodovini v resnice o tedanjem življenju. Razblinil se je mit o nebojevitosti naših prednikov, ki je temeljil na pomanjkanju orožja v grobovih, za kar je sedaj jasno, da je 19* 291 le posledica pogrebnih navad. Hkrati kaže na hitro sprejemanje vojaških novosti, v tem primeru na uvajanje težke konjenice. Nič manj pa ni pomembno spoznanje o uporabi razvitih in uspešnih načinov kmetovanja. Ljudje, ki so vse to znali in zmogli, pač niso bili popolna igrača usode. ANER E. (1952), Die wikingerzeitlichen Kammergräber am Thorsberger Moor. — Offa 11, 60—78, Neumünster. ATANACKOVlC-SALClC V. (1983), Fränkische Waffenfunde in der Herzegowina. — Balcanoslavica 10, 17— 28, Beograd. BAŠ F. (1955), Karta motik na Slovenskem. — Slovenski etnograf 8, 93— 108, Ljubljana. BERANOVÄ M. (1968), Hromadny nälez orebniho näfadi ze Smolnice a problematika oradla v Cechäch v dobe hradištni. — Pamàtky archeologické 59, 521—542, Praha. BIALEKOVA D. (1977), Sporen von slawischen Fundplätzen in Pobedim (Typologie und Datierung). — Slovenska archeologia 25, 103—160, Bratislava. BIALEKOVA D. (1979), Zur Datierungsfrage archäologischer Quellen aus der ersten Hälfte des 9. Jh. bei den Slawen nördlich der Donau. — v: Rapports du Ille Congrès International d’Archeologie Slave, Tome 1, 93—103, Bratislava. BIALEKOVA D. (1981), Davne slovan-ské kovačstvo. — Ars slovaca antiqua 11, Bratislava. — Zahvaljujem se dr. Bialekovi za prijazno pomoč. Ich danke Dr. Bialekovä für ihre freudliche Hilfe. BÖHNER K. (1958), Das Grab eines fränkischen Herren aus Morken im Rheinland. — v: Neue Ausgrabungen in Deutschland, 432—468, Berlin.' BUDINSKV-KRIČKA V., TOClK A. (1984), Jazdecky hrob 94/1967 z doby avarskej riše v Košieiach, čast Seba-stovce. — v: Zbornik präc L’udmile Kraskovskej, 172—195, Bratislava. CIGLENEČKI S. (1983), Die Eisenwerkzeuge aus den Befestigten Höhensiedlungen Sloweniens aus der Völkerwanderungszeit. — Balcanoslavica 10, 45—54, Beograd. CERNECOV A. V. (1972), K voprosu o proishožđenii vostočnoevropejskogo pluga i russkoj sohi. — Vestnik Mo-skovskogo universiteta, Serija IX, Istorija, 2, 73—82, Moskva. CERNECOV A. V. (1972 a), O periođiza-cii rannej istorii vostočnoslavjanskih pahotnih orudij. — Sovetskaja arheologija 3, 135—148, Moskva. DANNHEIMER H. (1968), E polding- Miihlthal. — Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 13, München. EISNER J. (1948), Zäklady koväfstvl v dobé hradištni v Československu. — Slavia Antiqua 1, 367—396, Poznan. ES W. A. van, VERWERS W. J. H. (1980), Excavations at Dorestad 1, The Harbour: Hoogstraat I. — Nederlandse Oudheden 9, Amersfoort. FLUKSI J. (1984), Zbirka kovačkog alata Muzeja grada Koprivnice. — Podravski zbornik 10, 202—226, Koprivnica. FORNI G. (1978), Paléohistoire du pays-age et passage de l’horticulture et de l’écobuage céréalicole à la culture à l’araire dans le »Proche-Orient«. — Caesarodunum 13/1, 314—333, Tours. FORNI G. (1983), Gli aratri dell’Europa antica, la loro terminologia e il problema della diffusione della cultura celtica a nord e a sud delle Alpi. — v: Popoli e facies culturali celtiche a nord e a sud delle Alpi dal V al I secolo a. C., Atti del Colloquio Internazionale, Milano 14—16 novembre 1980, 76—96, Milano. GABROVEC S. (1966), Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. — Arheološki vestnik 17, 169—242, Ljubljana. GRAFENAUER B. (1964), Zgodovina slovenskega naroda 1. — Ljubljana. GRAFENAUER B. (1970), Poljedelsko orodje. — v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1, 201—218, Ljubljana. GRINGMUTH-DALLMER E. (1982), Pfluggeräte des frühen Mittelalters im germanischen Raum — Funde und Befunde. — Zeitschrift für Archäologie 16, 177—184, Berlin. GRINGMUTH-DALLMER E. (1983), Frühgeschichtliche Pflugspuren in Mitteleuropa. — Zeitschrift für Archäologie 17, 205—221, Berlin. HENNING J. (1981), Ostasiatische Einflüsse auf die Landwirtschaftliche Produktion Ost- und Südosteuropas im frühen Mittelalter. — Pliska — Preslav 3, 66—70, Sofija. HENNING J. (1985), Zur Datierung von Werkzeug- und Agrargerätefunden im germanischen Landnahmegebiet zwischen Rhein und oberer Donau (Der Hortfund von Osterburken). — Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 32, 570—594, Mainz. KIRPICNIKOV A. N. (1973), Snarja-ženie vsadnika i verhovogo konja na Rusi IX—XIII vv. — Arheologija SSSR E 1-36, Leningrad. KLIMA B. (1985), Velkomoravskä kovär-na na podhradi v Mikulčicich. — Pamätky archeologické 76, 428—455, Praha. KNIFIC T. (1983), Bled v zgodnjem srednjem veku. — Disertacija na filozofski fakulteti, Ljubljana. — Dr. Timoteju Knificu se zahvaljujem za pomoč in sodelovanje. Ich danke Dr. Timotej Knific für seine Hilfe und Mitarbeiterschaft. KOREN H. (1950), Pflug und Ari. — Salzburg. KOS F. (1906), Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 2 — Ljubljana. KOVACS L. (1978—1979), Bemerkungen zur Bewertung der fränkischen Flügellanzen im Karpatenbecken. — Mitteilungen des Archäologischen Instituts der Ungarischen Akademie der Wissenschaften 8—9, 97—119, Budapest. KRASNOV J. A. (1978), Opyt postroenija klassifikacii nakonečnikov pahotnyh orudij. — Sovetskaja arheologija 4, 98—114, Moskva. KRASNOV J. A. (1986), Rannjaja istorija sohi. — Sovetskaja arheologija 1, 103 — 120, Moskva. KUNWALD G. (1970), Der Moorfund im Rappendam auf Seeland. — Praehisto-rische Zeitschrift 45, 42—88, Berlin — New York. LAST M. (1976), Bewaffnung der Karolingerzeit. — v: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, 466—473, Berlin — New York. LE GOFF J. (1985), Za drugačen srednji vek (Pour un autre moyen age). — Ljubljana. MAKAROVIČ M. (1978), Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. — Ljubljana. MAMONOV V. S. (1952), Starinnye oru-dija dlja obrabotki počvy iz s. Staro-seFe na Dnepre. — Sovetskaja etnografija 4, 67—90, Moskva. MARIC Z. (1975—1976), Arheološka istraživanja akropole ilirskog grada Daor-s. . a na Gradini u Ošanićima kod Stoca od 1967. do 1972. godine. — Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu, Arheologija, nova serija 30—31, 5—99, Sarajevo. MECHUROVÄ Z. (1983), Tfmeny a jiné současti sedla z casné stfedovékého obdobi. — Časopis Moravského Muzea 68, 61—89, Brno. MECHUROVÄ Z. (1984), Současti uzdéni koné ve velkomoravském obdobi. — Archeologia historica 9, 263—292, Brno. MMFH (1966) = Magnae Moraviae Pontes Historici 1. — Spisy University J. E. Purkyné v Brnè, Filosofiekä fa-kultä, 104, Pragae — Brunae. NIEDERLE L. (1921), Život starych Slovanu 3. — Slovanske starožitnosti 9, Praha. OREL B. (1955), Ralo na Slovenskem. — Slovenski etnograf 8, 31—68, Ljubljana. OREL B. (1961), Ralo na Slovenskem. — Slovenski etnograf 14, 15—40, Ljubljana. PAHIČ S. (1966), Keltske najdbe v Podravju. — Arheološki vestnik 17, 271—336, Ljubljana. PAULSEN P. (1969), Flügellanzen. Zum archäologischen Horizont der Wiener »sancta lancea«. — Frühmittelalterliche Studien 3, 289—312, Berlin. PLETERSKI A. (1986), Župa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki. — Dela 1. razreda SAZU 30, Ljubljana. RIKMAN E. A. (1970), Poselenie pervyh stoletij našej ery Sobar’ v Moldavii. — Sovetskaja arheologija 2, 180—197, Moskva. RUTTKAY A. (1976), Waffen und Reiterausrüstung des 9. bis zur ersten Hälfte des 14. Jahrhunderts in der Slowakei. — Slovenska archeologia 24, 245—395, Bratislava. RUTTKAY A. (1982), The Organization of Troops, Warfare and Arms in the Period of the Great Moravian State. — Slovenska archeologia 30, 165—198, Bratislava. SEABY W., WOODFIELD P. (1980),_ Viking Stirrups from England and their Background. — Medieval Archaeology 24, 87—122, London. STANTCHEV S. (1953), Un monument de l’agriculture slave à Plisca. — Slavia Antiqua 4, 338—349, Poznan — Wroclaw. STEENSBERG A. (1980), Agrartechnik der Eisenzeit und des frühen Mittelalters. — v: Untersuchungen zur eisenzeitlichen und frühmittelalterlichen Flur in Mitteleuropa und ihrer Nutzung II, Abhandlungen der Akademie der Wissenschaften in Göttingen, Philologisch-historische Klasse, Dritte Folge 116, 55—76, Göttingen. STEIN F. (1961), Das alamannische Gräberfeld von Göggingen, Ldkr. Augsburg. — Bayerische Vorgeschichts — Blätter 26, 75—107, München. STERN H. (1955), Poésies et représenta-tions carolingiennes et byzantines des mois. — Revue archéologique 45, 141 —186, Paris. SACH F. (1963), Soustava oradel Starého svéta a zafazem näradl z üzemi Ce-skoslovenska. — Védecké prače Ze-mèdélského muzea, 171—231, Praha. SACH F. (1968), Proposal for the Classification of Pre-Industrial Tilling Im-plements. — Tools and Tillage 1/1, 3—27, Copenhagen. VETNIĆ S. (1983), Medieval Weapons and Implements Deriving from the Middle Morava Basin. — Balcanoslavica 10, 137—157, Beograd. WHITE K. D. (1967), Agricultural Implements of the Roman World. — Cambridge. WYSS R. (1974), Technik, Wirtschaft, Handel und Kriegswessen der Eisenzeit. — Ur- und Frühgeschichtliche Archäologie der Schweiz 4, 105—138, Basel. YPEY J. (1982), Flügellanzen in niederländischen Sammlungen. — v: Vor-und Frühgeschichte des unteren Niederrheins, Quellenschriften zur westdeutschen Vor- und Frühgeschichte 10, 241—267, Bonn. — Zahvaljujem se gospe Ypey-Janssen za požrtvovalno pomoč. Ich danke Frau Ypey-Janssen für ihre opferwillige Hilfe. ZOLTÄN S. (1974), A frank szärnyas ländzsäk régészeti és természettudo-mänyos vizsgälata. — Dissertationes archaeologicae II/3, 3—59, Budapest. ŽAK J. (1960), Eine skandinavische frühmittelalterliche Eisenlanzenspitze aus Grosspolen. — Meddelanden frkn Lunds universitets historiska museum 1959, 136—148, Lund. DER HORTFUND VON SEBENJE Übersetzung Im Frühsommer des J. 1985 stieß in Sebenje bei Bled der Einheimische Tone Jarkovič beim Durchgraben einer Steinhalde auf einen aus 24 Eisengegenständen bestehenden Hortfund. Die Gerüchte über diesen Fund gelangten in ein paar Tagen dem Pfarrer Franc Oražem von Zasip zu Ohren. Der Pfarrer, der sich als Amateur mit der Ortsgeschichte befaßt, verständigte am 5. Juli 1985 das oben genannte Institut darüber. Am folgenden Tag dokumentierten Timotej Knific (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Ljubljana) und Andrej Pleterski die gefundenen Frühmittelalterlichen Gegenstände und den Fundort in Sebenje. Dieser wurde am 10. Juli 1985 archäologisch untersucht, während der Hortfund bald danach vom Nationalmuseum (Narodni muzej) in Ljubljana abgekauft wurde, wo er gegenwärtig unter den Inventarnummern S-2341 bis S-2364 verwahrt wird. Der Fundort Sebenje ist eine jüngere Siedlung zwischen den Dörfern Podhom und Zasip, zwei Kilometer nördlich des Bieder Sees in Nordwestslowenien. Die Siedlung und die zwei Dörfer liegen im bewegten, sich in Richtung Bled erstreckenden Moränengelände unter dem bewaldeten Hom (839 m), über Flachlandwiesen und Feldern. Am Südrand von Sebenje erhebt sich am Rande der Gletscherwälle die Kirche Sv. Trojica (der Hl. Dreifaltigkeit), deren Nachbar auf dem sanft abfallenden Hang das Haus des T. Jarkovič ist (Abb. 1) Unterhalb der Kirche und des Hauses ist auf der Flur mit dem bezeichnenden Namen (nach dem Josephinischen Kataster) U hribeh (= in den Bergen) eine niederige, von der Südwestecke des Hauses 5 m entfernte Steinhalde (Abb. 2). Sie erhebt sich auf einem abfallenden, grasbewachsenen Grundstück (Parz. Nr. 107/2, K. G. Podhom) ; daraus wachsen einige Bäume und Unterholz, im Durchmesser mißt sie ungefähr 5 m, in die Höhe 0,80 m. Im Sommer 1985 war in ihrer Osthälfte ein Holzstapel aufgeschichtet. Am Dienstag, den 25. Juni j. J. schickte sich Tone Jarkovič an, aus dieser Halde einige Steine auszugraben, da er im Garten unterhalb seines Hauses im Laufe Sommers einen Schuppen mit Betonfundament errichten wollte. Kaum hatte er an der Südseite unter dem Haldenscheitel einige Steine herausgezogen, traf er auf eine Lanzenspitze wonach er aus der Halde sorgfältig noch die übrigen Gegenstände auflas. Sie lagen 0,15 bis 0,20 m unter der Erdoberfläche und 0,50 m in die Breite, einer neben den anderen gelegt und mit einigen Steinen überdeckt. Darauf vergrößerte T. Jarkovič den Aushub ein wenig und hörte mit dem weiteren Durchgraben der Halde auf (Abb. 3). Als wir am 6. Juli 1985 dem Fundort besichtigten, war die Grube ungefähr 0,70 X 0,70 m groß und 0,50 m tief. Den archäologischen Eingriff in die Halde führten wir, wie vorerwähnt, nach einigen Tagen durch, am 10. Juli; zunächst erforschte Slavko Ciglenečki (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana) die Halde mittels eines Detektors, worauf Timotej Knific und ich den ursprünglichen Aushub verbreiterten und vertieften, so daß fast das ganze Südwestviertel der Steinhalde beseitigt wurde (Abb. 4). Es kamen keine neuen Funde zutage, die Versuchsgrabung ergab nur, wie die Halde zusammengesetzt war. Überdeckt war sie von einer 0,10 m dicken Erdschicht. Darunter lag eine 0,35 m starke Schicht größeren Gletschergerölls und dazwischen war der Hort verborgen. Aus der Unterschicht ragten zwischen das Geröll größere, vom Gletscher abgeschliffene Felsen, die stellenweise auf einer dünnen Erdschicht auflagen. Die Felsen und Erdschicht war zumindest 0,15 m stark. Darunter befand sich eine 0,20 m dicke kleinsteinige Schicht. In den aufgezählten Schichten waren die Steine sehr locker aufgeschichtet, so daß dazwischen auch faustgroße Lücken klafften; Erde war in geringem Ausmaß vertreten, jedenfalls weniger, als der Nordquerschnitt durch die Halde auf weist, weil dort die Lücken zwischen den Steinen bereits die Erde ausgefüllt hatte, die beim Graben von der Oberfläche heruntergeglitten war (Abb. 4.). Die ursprüngliche Erde zwischen den Steinen war braun und trocken. Die Halde war ausgesprochen steinig, schon die bloße Versuchsgrabung fürderte einen beträchtlichen Haufen von auch bis 0,40 m großen Felsen und Steinen an den Tag (Abb. 5). Sämtliche aufgezählten Schichten lagen auf einer aus größeren und kleineren Steinen zusammengesetzten Schicht auf, zwischen denen sich kompakte, rötlich-braune lehmige Erde befand. Diese Schicht, welche die natürliche Grundlage bildet, verfolgten wir in der Mitte der Halde 0,30 m tief, erreichten jedoch die Sohle nicht (Abb. 4). Der Unterteil der Halde ist zweifellos natürlichen Ursprungs und auf die Gletschertätigkeit zurückzuführen. Die Steine darüber dürften hingegen, wie es aufgrund der ähnlichen Steinhalden in der Mulde östlich des Jarkovič-Hauses (Flur Na jamah = Auf den Gruben) der Fall zu sein scheint, anläßlich der Rodung des Grundstücks von den Ackerrainen zusammengetragen worden sein, noch ehe der Hort vergraben wurde. Der Hort Alle Gegenstände sind sehr gut erhalten, da sie in der trockenen, luftigen Halde lagen. Der Finder säuberte sie mit einer Drahtbürste. Seinem Bericht zufolge waren neben und in den Gegenständen keine Holz- oder Holzkohlereste, desgleichen waren keine Stifte vorhanden, mit welchen die Gegenstände an die Holzteile der Geräte und .Waffen befestigt gewesen wären. Da die Gegenstände noch verwendbar sind, schliff er den Meißel und versuchsweise ein Teilchen der Schneide der größeren Lanzenspitze. — Nach der Unterredung mit dem Finder und aufgrund unserer Erforschung der Halde läßt sich behaupten, daß die 24 Gegenstände den gesamten Hort ausmachen. Ich will sie der Reihe nach beschreiben. Die Lanzenspitzen Lanzenspitze (Abb. 6a). Inv. Nr.: NM S-2344. Gesamtlänge 43,8cm, Blattlänge 33,5 cm, größte Blattbreite 4,3 cm, größte Blattstärke 0,55 cm, Länge der Schäftung 10,3 cm, größter Außendurchmesser der Schäftung 2,7 cm, größter Innendurchmesser der Schäftung 2,1 cm, Stärke der Schäftungswand 0,3 cm. Die Spitze ist aus Eisen geschmiedet. Die Oberfläche bedeckt größtenteils noch immer rostfeste Patina. Wo diese nicht erhalten ist, hat der Rost die Spitze angegriffen. Am stärksten zerfressen ist das obere Ende der Spitze, was sich damit erklären ließe, daß dieser Teil zuerst die Schutzschicht gegen den Rost verloren hat (Durchdringen eines Panzers?). Das Blatt ist lang und schmal, mit größter Breite näher der Schäftung. Es ist keine Damaszierung ersichtlich, weder mit bloßem Auge, noch auf der Röntgenaufnahme. Das Blatt geht allmählich in die Schäftung über. Diese ist Tüllenförmig, kaum wahrnehmbar achteckig. Die so entstandenen Felder sind verziert, jedes mit einer flachen, mit scharf eingeschnittener Furche umrahmten Rinne (Abb. 7). An einer Seite ist die Verbindung der Schäftung mit dem Schaft ersichtlich. Diese Verbindung überdeckt teilweise die Verzierung, die also schon vorher angebracht worden war. 0,6 cm vom unteren Schäftungsrand ist beiderseits je eine kleine runde Öffnung mit 0,4 cm Durchmesser. Vor der Seite betrachtet, liegt die Schäftungsachse nicht ganz in der Blattachse. Das Gewicht der Spitze betrug am 9. 1. 1986 363 g. Lanzenspitze (Abb. 6 b). Inv. Nr.: NM S-2345. Gesamtlänge 22,1cm, Blattlänge 14,6 cm, größte Blattbreite 3,9 cm, größte Blattstärke 0,6 cm, Schäftungslänge 6,5 cm, größter Außendurchmesser der Schäftung 2,1 cm, größter Innendurchmesser der Schäftung 1,6 cm, Stärke der Schäftungswand 0,25 cm. Die Spitze ist aus Eisen geschmiedet. Gut erhalten. Das Blatt ist in Hindblick auf die Länge breit, mit größter Breite näher der Schäftung. Es geht scharf in die Schäftung über, die Grenze ist beiderseits mit einem Doppelkamm bezeichnet. Die Außenfläche der Tüllenförmigen Schäftung ist kaum wahrnehmbar achteckig. 0,2 cm vom unteren Schäftungsrand ist an jeder Seite eine Kerbe und darin eine 0,2 cm große rechteckige Öffnung. Von der Seite betrachtet, verläuft die Schäftungsachse nicht in der Blattachse. Das Gewicht der Spitze betrug am 9. 1. 1986 164 g. Die zuerst angeführte Lanzenspitze stimmt nach der Form, Größe und Verzierung mit der Gruppe von Flügellanzenspitzen überein (Ypey J., 1982, 246 f.). Sie weicht davon nur durch ein Detail ab. Sie hat keine Flügel! Diese Eigenheit ist jedoch kein Grund gegen ihre Einordnung. Die zwei Löcher am unteren Rand der Tüllenförmigen Schäftung wurden für die zwei Stifte angebracht, mit welchen die Spitze an den Lanzenschaft befestigt war. Diese Stifte hatten oft betont große, halbkreisförmige Köpfchen, die deshalb schon an sich den Anschein von Flügeln erwecken konnten. So erörtert z. B. P. Paulsen im Zusammenhang mit den Flügellanzenspitzen auch die Spitzen, die lediglich Stifte mit großen Köpfchen aufweisen (Abb. 10 b) aber keine Flügel (Paulsen P., 1969, 297 f.). Ypey erwähnt unter den Flügellanzenspitzen in Bergen in Norwegen auch solche ohne Flügel (Ypey J., 1982, 247). Demnach ist für die Einordnung des Gegenstandes die Summe der Merkmale entscheidend und nicht nur eines davon, wenn es auch der Gruppe den Namen gibt. Flügellanzen sind massenhaft in Europa verbreitet. Vielleicht ist es eben deshalb noch nicht zu ihrer monographischen Bearbeitung gekommen, die einzelnen Autoren haben nämlich nur die Exemplare aus den ihnen erreichbaren Bereichen erörtert. Dies sind größtenteils Zufallsfunde, was noch insbesondere für die germanischen Bereiche gilt, wo vom 7. Jh. weiter der Brauch der Grabbeigaben aufgegeben wurde. Deswegen ist für die Flügellanzen noch immer keine genauere Typologie mit der Zeit der Dauer der einzelnen charakteristischen Formen ausgearbeitet worden. Die letzte und übersichtlichste Erörterung stammt von J. Ypey (Ypey J., 1982). Er hat die Flügellanzenspitzen aus den unterschiedlichen holländischen Sammlungen vorgestellt. Als Fachmann fürs Damaszieren hat er eingehend diese Verzierungsweise des Spitzenblattes vorgestellt, denn, wie er hervorhebt, diese Schmiedetechnik hat bei der Lanze keinerlei Bedeutung für ihre Verwendung, sondern dient nur der Verzierung. Er hat mehrere unterschiedliche Damaszierungsweisen bestimmt. Der Form nach unterschied er Spitzen mit breitem und schmalem Blatt, ferner Spitzen mit fließendem Übergang vom Blatt zur Schäftung sowie solche mit scharf betontem Übergang. Am detailliertesten hat er die Verzierungsentwicklung auf der Schäftung aufgegliedert, die folgendermaßen erfolgt sein soll: Rinnen auf der achteckigen Schäftung als ihre Bereicherung (Abb. 8 a, b), dann wurden die Rinnenumrisse mit scharfen, schmalen Furchen betont (Abb. 8 c), wobei sich die Rinnen selbst mehr und mehr verloren (Abb. 9 a), es bleiben nur die Randfurchen zurück (Abb. 9 b), und schließlich kann sogar das ursprüngliche Muster der Umrandung in Vergessenheit geraten (Abb. 9 c). Zu unserer Spitze zurückkehrend, können wir sagen, daß sie zu jenen mit schmalem, nicht mit Damaszierung verziertem Blatt gehört, sein Übergang in die Schäftung ist fließend und diese ist noch auf »klassische« Weise mit gut sichtbaren Rinnen und Umrandungsfurchen verziert. Leider hat das Adjektiv »klassisch« keine genaue zeitliche Ausdruckskraft. Zugleich ist die Tatsache zu berücksichtigen, daß die einzelnen Verzierungsformen gleichzeitig lebten. Die Spitze mit der Anfangsform der Verzierung (Abb. 8 a) setzt Ypey wegen der Aufhalter ins 7. Jh., die richtigen Flügel erscheinen ja erst später (Ypey J., 1982, 246). Nach der Analyse von J. Zak erscheinen Lanzenspitzen, deren Schäftung mit Furchen in Spitzbogenform verziert ist, in Frankreich bereits in der zweiten Hälfte des 8. Jh. und kommen dann zwischen 800 und 1000 massenhaft in Skandinavien vor (Žak J., 1959, 140 ff.). Bei den Exemplaren, die er erörtert, erwähnt er keine Flügel. Interessant ist die Flügellanzenspitze (Abb. 10 a) aus Grab IV unter dem Grabhügel auf der Anhöhe Mollhoy bei der Ortschaft Süderbrarup in Schleswig-Holstein. Die Schäftungsverzierung ist zumindest auf der veröffentlichten Seite mittels vierer dicht beieinander liegender tiefer Rinnen ausgeführt. Das Grab enthielt unter anderem auch eine Münze aus der Zeit um 900 oder noch ein wenig später (Aner E., 1952, 70 f.). Diese Verzierung läßt sich lediglich anhand der oben angeführten Entwicklung nicht erklären. Offensichtlich kam es nicht nur vor, daß die Tüllenrinnen verschwanden, sondern sie konnten, wie in diesem Fall, sogar über die Umrandungsfurchen überwiegen. Jedenfalls geht es aber auch hier schon um die »postklassische« Periode. — Zusammenfassend formuliert darf die klassische Verzierung der Spitze aus Sebenje weder dem 7. Jh. noch dem 10. Jh. zu nahe gesetzt werden. Der Heimatbereich der Flügellanzen soll das alamanisch-fränkische Territorium sein, wobei jedoch Ypey die Meinung vertritt, daß sich der Bereich vielleicht noch enger umreißen ließe (Ypey J., 1982, 247). Der von allen Autoren wiederholte Gedanke, daß sie in Werkstätten am Rhein hergestellt wurden, ist sehr wahrscheinlich, vor allem für die skandinavischen Beispiele ist indessen gleich wahrscheinlich auch die heimische Verfertigung. Interessant ist die metallographische Analyse der ungarischen Spitzen, die nachgewiesen hat, daß das Metall in der Regel aus Erzlagern der Region Pfalz herrührt, daß also die Spitzen in rheinischen Werkstätten geschmiedet wurden (Zoltan S., 1974, 56). Die gleiche Herkunft ist für die Sebenjer Spitze vorauszusetzen. In Pannonien sollen im 9. Jh. die Flügellanzen ein Zeichen der fränkischen Herrschaft sein (Koväcs L., 1978—1979, 107). Falls auch die Sebenjer Spitze in Bled erst mit der fränkischen Oberherrschaft über unsere Regionen erschien, dann ist sie nicht früher als Ende des 8. Jh. hergelangt, was zur Deutung ihrer Schäftungs Verzierung nicht im Gegensatz steht. Von der kleineren Lanzenspitze aus dem Sebenjer Hortfund läßt sich nur weniges sagen. Was die Form anbelangt, ist sie reichlich unausgeprägt und könnte noch am ehesten in die Gruppe III der Lanzenspitzen nach Ruttkay gesetzt werden (Ruttkay A., 1976, 300). Hin reihen sie ein ihre Größe, der scharfe Übergang vom Blatt in die Schäftung, die größte Breite im Blattunterteil. Zeitlich sind die schmaleren unbestimmbar, jene mit breitem Blatt und kurzer Schäftung dürften mit den Funden aus den großmährischen Gräbern übereinstimmen (Ruttkay A., 1976, 301). — Auch diese Sebenjer Lanzenspitze war an den Lanzenschaft mittels zweier Stifte befestigt. Interessant ist der Doppelkamm am Übergang des Blattes in die Schäftung. Einen einfachen Kamm an derselben Stelle besitzt auch die Flügellanzenspitze aus dem unga- rischen Fundort Tiszalök-Räzom (Zoltan S., 1974, T. II: 1). Desgleichen nähern die Sebenjer Spitze die achteckige Schäftung sowie die allgemeine Blattform den Flügellanzenspitzen an. Im fränkischen Bereich waren keine Analogien dazu zu finden. Es kann angenommen werden, daß es sich um ein einheimisches Erzeugnis handelt, wobei sich der Verfertiger einige Formen der Flügellanzenspitzen zum Vorbild genommen haben dürfte. Die Steigbügel Steigbügel (Abb. 11). Inv. Nr.: NM S-2342. Größte Höhe 19,5cm, größte Außenbreite 12,3 cm, größte Innenbreite 11,6 cm, Außenhöhe des Öhrs 3,1 cm, innere bis 0,9 cm, Außenbreite des Öhrs 3,1 cm, innere bis 2,1 cm. Das Öhr ist fast quadratisch, dem Unterteil zu wird es kaum wahrnehmbar enger. Im Querschnitt ist es flach, 0,4 cm dick, nur der linke und der rechte Außenrand sind verdickt und erreichen eine Stärke von 0,7 cm. Die Innenöffnung ist trapezoid mit abgerundeten Ecken. Das Öhr ist vom Bügel durch einen Hals von gleicher Stärke abgetrennt, der 1,3 cm breit ist. Die Innenhöhe des Bügels zwischen seinem Scheitel und dem Trittstegscheitel beträgt 12,9 cm und übertrifft so um ein geringfügiges die größte Breite. Der Bügelscheitel ist abgerundet. Beide Bügelschenkel sind an den Außenseiten mit Parallelfurchen verziert. Eine Tauschierung ist auch auf der Röntgenaufnahme nicht zu bemerken. Der Bügelquerschnitt ist dreieckig, die Innenfläche, die im Unterteil der Schenkel gerade ist, weist am Oberteil eine flache dreifache Rinne auf. Im Unterteil sind die zwei Schenkel abgeplattet und verbreitern sich dreieckig in den Trittsteg. Ihre größte Breite erreichen sie beim Übergang in den Trittsteg und sind gleich gestaltet wie dieser. Der Trittsteg ist platt, bis 4,6 cm breit, 0,3 cm dick und in der Mitte sowie an den Seiten mit je einer Rippe verstärkt, die bis 0,5 cm dick und ein wenig konkav ist. Sein ursprünglicher Mittelteil fehlt, er wurde mittels eines Plättchens gleicher Formen und Dimensionen repariert, das mittels vierer Niete vom Schmied angeschweißt wurde. Der Steigbügel ist aus Eisen. Sein Gewicht betrug am 9. 1. 1986 272 g. Steigbügel (Abb. 12). Inv. Nr.: NM S-2341. Größte Breite 21,0 cm, größte Außenbreite 12,4 cm, größte Innenbreite 11,5 cm, Außenhöhe des Öhrs 3,2 cm, innere bis 0,9 cm, Außenbreite des Öhrs bis 4,2 cm, innere bis 2,2 cm. Das Öhr ist fast rechteckig, dem Unterteil zu verbreitert es sich kaum wahrnehmbar. Im Querschnitt ist es flach, bis 0,7 cm dick, die Ränder sind abgerundet. Die innere Öffnung ist trapezoid mit abgerundeten Ecken. Auf der Röntgenaufnahme ist die Fortsetzung der einzelnen Bügel Schenkel in das Öhr sichtbar (Abb. 13), das also durch Verengung des Oberteils des Bügelanfangs entstanden ist. Das Öhr ist vom Bügel durch einen Hals gleicher Stärke abgetrennt, der 2,3 cm, breit ist. Die Innenhöhe des Bügels zwischen seinem Scheitel und dem Trittstegscheitel beträgt 14,2 cm und übertrifft also die größte Breite um 2,7 cm. Der Bügelscheitel ist abgerundet. Beide Bügelschenkel sind an der Außenseite mit rechteckigen Ausbucklungen verziert. Im Querschnitt bei der Ausbucklung hat der Bügel die Form eines 1,0 X 1,1 cm großen Rechtecks, im Querschnitt über die Eintiefung dagegen eines Dreiecks mit stark abgerundeten Ecken. Im Unterteil sind die zwei Schenkel abgeplattet und verbreitern sich dreieckig in den Trittsteg. Ihre größte Breite erlangen sie schon 2 cm über dem Übergang in den Trittsteg und sind gleich gestaltet wie dieser. Der Trittsteg ist platt, bis 5,1 cm breit, 0,3 cm dick, in der Mitte und an beiden Seiten mit je einer Rippe verstärkt, die bis 0,6 cm dick und konkav ist. Der Steigbügel ist aus Eisen. Sein Gewicht betrug am 9. 1. 1986 433 g. Die beiden Steigbügel sind verschieden, was gar nicht ungewöhnlich ist. In zahlreichen Gräbern jener Zeit kommen aus verschieden gestalteten Steigbügeln bestehende Steigbügelpaare vor. Obwohl der größere Sebenjer Steigbügel beträchtlich schwerer ist als der kleinere und sie sich in zahlreichen Einzelheiten voneinander unterscheiden, gleichen sie einander nach der Länge des Trittstegs. Die zwei Schenkel des größeren Steigbügels sind vor dem Übergang in den Trittsteg gerade, wogegen sie bei dem kleineren ein wenig herausgebogen sind, ein Hinweis darauf, daß die Länge des ursprünglichen Trittstegs kleiner war. Mit der Verfertigung des neuen Trittstegs wurde absichtlich eine größere Spannweite des Bügels erreicht, der dadurch mit dem größeren Steigbügel in Einklang gebracht wurde. Es läßt sich die wahrscheinliche Behauptung aufstellen, daß der neue Trittsteg am kleineren Steigbügel nicht deshalb gemacht wurde, weil der alte beschädigt gewesen wäre, vielmehr deshalb, weil der Eigentümer einen seinem Fuß entsprechenden, größeren Trittsteg wünschte. Die Füße, die beide Steigbügel verwendeten, waren ja gleich groß! Der wahrscheinlichste Schluß ist, daß die beiden Steigbügel demselben Menschen gehörten, der nicht der ursprüngliche Eigentümer des kleineren Steigbügels war. Steigbügel waren schon im 8. Jh. europaweit verbreitet. Leider ist noch immer keine genauere zeitliche und formale Gliederung der Steigbügel gemacht worden, die vermutlich möglich ist, doch wegen der räumlichen und zeitlichen Spannweite und der ziemlichen Kargheit der Fundumstände eine höchst mühselige Arbeit wäre. Einen Abriß der europäischen Entwicklung bietet das Werk von Seaby und Woodfield (Seaby W., Woodfield P., 1980), das eingehender auf die Wikinger Steigbügel eingeht, wogegen es hinsichtlich der europäischen Wiege der Steigbügel — Pannonien — zu bescheiden ist. Dabei ist ihre Aufgliederung interessanter vom formalen als vom zeitlichen Standpunkt, sie vermuten ja selbst in Nord Westeuropa vom 9. Jh. weiter die gleichzeitige Existenz unterschiedlicher Formen, die miteinander verschmolzen (Seaby W., Woodfield P., 1980, 94). Für uns ist am interessantesten die genaue Aufgliederung der tschechoslowakischen Steigbügel (Mechurovä Z., 1983), anhand derer sich die zwei Sebenjer Steigbügel mit Leichtigkeit bestimmen lassen. Der kleinere gehört zum Typ I 1 A, für den ein runder oder nur mäßig zugespitzter Bügel charakteristisch ist und ein meistens breiter, gerader oder konkaver Trittsteg, der manchmal eine plastische Rippe aufweist. Die Öse ist länglich mit gleicher Öffnung und vom Bügel durch einen Hals abgetrennt. Die Schenkel sind glatt und verbreitern sich dreieckig in den Trittsteg (Mechurovä Z., 1983, 67 f.). Typ I 1 schließt in sich die Steigbügel aus den vorgroßmährischen Hortfunden, die noch alle Anzeichen der awarischen Formen auf weisen, ferner jene Formen, die sich an die awarischen in der bereits völlig slawischen Umwelt mit gewissen karolingischen Elementen binden, und Beispiele, die schon Kontakte mit dem Norden verraten. Dem abgerundeten Bügel und dem so bestimmten Ursprung nach gehört diese Variante zum östlichen, aus den nomadischen Formen abgeleiteten Typ. In der CSSR kann sie rahmenmäßig in den Zeitabschnitt des ganzen 9. und des Beginns des 10. Jh. datiert werden (Mechurovä Z., 1983, 70). Der kleinere Sebenjer Steigbügel besitzt alle aufgezählten Merkmale, nur der Bügel ist nicht glatt, sondern quer zerfurcht. Ein Bügel ähnlicher Formen, also des Typs I 1, der sich der Untervariante B nach Méchurovà zuschreiben ließe, wurde im Grab 94 auf der Flur Lapiše bei Sebastovce, Košiče in der Slowakei entdeckt (Budinsky-Kricka V., Točik A., 1984, obr. 2: 5, 6). Es handelt sich um das Kriegergrab eines awarischen Reiters. Dieser Bügel hat ebenfalls einen zerfurchten Bügel. Die Furchen entstanden infolge des Tauschierens. Das Grab wird zeitlich in die zweite Hälfte des 8. Jh. eingeordnet (Budinsky-Krič-ka V., Točik A., 1984, 189 f.). Demnach ahmt der Sebenjer Steigbügel diese Verzierung nach, jedoch nur mit den dicht angebrachten Furchen, nicht aber auch mit Einlagen edleren Metalls. Auch die verhältnismäßig enge Öse des Sebenjer Steigbügels mit seinen zwei verdickten Außenrändern erinnert noch ziemlich stark an die Ösen einer bestimmten Form der runden awarischen Steigbügel (vgl. : Seaby W., Woddfield P., 1980, Fig. 4, 8). Die angeführten Einzelheiten zeigen, daß der kleinere Sebenjer Steigbügel seiner Entstehung nach an den Beginn des Typs I 1 zu setzen ist, in die vorgroßmährische Periode, für die der Stil Blatnica-Mikulčice charakteristisch ist. Dieser umfaßt den weitgespannten Bereich von Mähren bis Dalmatien und hat sich aus drei Elementen ausgestaltet: awarischen, karolingischen und slawischen. Er kann in einen älteren und einen jüngeren Zeitabschnitt aufgeteilt werden. Der ältere setzt im letzten Jahrzehnt des 8. Jh. ein und dauert ungefähr bis zum Ende der Regierungszeit Karls des Großen, der jüngere dauert aber dann bis zum Regierungsantritt Rastislavs (846). Im älteren Zeitabschnitt sind sämtliche drei Elemente noch deutlich unterscheidbar, das awarische als Überbleibsel, das karolingische als Import, wogegen sie im jüngeren schöpferisch verschmolzen sind (vgl.: Bialekovä D., 1979). Wir werden uns wohl nicht sehr irren, wenn wir den kleineren Sebenjer Steigbügel nach seiner Entstehungszeit der Zeitstufe Blatnica-Mikulčice I zuschreiben. Der größere Sebenjer Steigbügel gehört dem Typ I 2 nach Mechurovä an. Der unterscheidet sich vom Typ I 1 durch seinen wulstartig gegliederten Bügel, der in der Regel mit Messing- oder Bronzedraht tauschiert ist. Typ I 2 ist für die erste Hälfte des 9. Jh. charakteristisch und namentlich die neueren Funde deuten darauf hin, daß es sich um ein charakteristisches einheimisches Erzeugnis der großmährischen Burgwälle handeln könnte (Méchurovà Z., 1983, 70 f.). — Die Notwendigkeit des Bestehens einer einheimischen, mährischen Bewaff-nungs-»Industrie« hat anschaulich A. Ruttkay in seiner Abhandlung über die Organisation des Heeres, der Kriegsführung und Bewaffnung in der Periode des Großmährischen Reiches bewiesen (Ruttkay A., 1982). Es forderten sie die ständigen bewaffneten Zusammenstöße, das Bestehen des zahlreichen Heeres der Mähren, der Wunsch nach Unabhängigkeit von ausländischen Lieferanten, während sie durch die entwickelte einheimische gewerbliche Eisenverarbeitung bedingt war. So ist für den größeren Sebenjer Steigbügel als sehr wahrscheinlich die mährische Herkunft anzunehmen, fast gleich groß ist diese indessen auch für den kleineren. Viel geringer ist die Wahrscheinlichkeit, daß sie von einem Schmied aus Bled oder seiner Umgebung verfertigt worden wären, schon auch deshalb, weil dann Symmetrie der zwei Steigbügel anstatt des sich abzeichnenden offensichtlichen Unterschieds zu erwarten wäre (Abb. 14). Die zwei Steigbügel sagen überdies einiges über das Reiten und die Kampfweise aus. Die halbkreisförmigen oder dreieckigen Steigbügel mit geradem oder konkavem Trittsteg stehen in Zusammenhang mit dem Reiten mit ausgestreckten Beinen, der Existenz der schweren Reiterei und dem härteren, besohlten Schuhzeug (Ruttkay A., 1976, 353). Die kräftige Öse sowie die flachen und sehr starken Trittstege waren als Stütze beim Schwertkampf nötig. Es handelt sich um ausgeprägten karolingischen Einfluß, denn die Awaren verwendeten das schwere zweischneidige Schwert nicht (Ruttkay A., 1982, 190). — Interessant ist Ruttkays Analyse der Ausrüstung in den mährischen Kriegergräbern. Nicht weniger als 85,2 % aller Schwerter fanden sich in den Gräbern mit Reiterbeigaben. Auch die Beschreibungen des fränkischen Heeres weisen nach, daß das Schwert in der Regel eine Reiterwaffe war (Ruttkay A., 1982, 182). Folglich kämpfte der Eigentümer der Sebenjer Steigbügel als schwerer Reiter. Bewaffnet war er mit einer Lanze, höchstwahrscheinlich einem Schwert und daß er ein starkes und rassiges Pferd besaß, bezeugt die Trense, deren derbes Mundstück eigens für die Beherrschung solcher Pferde geschaffen war. Die Trense Trense (Abb. 15). Inv. Nr.: NM S-2343. Sie besteht aus sechs beweglich zusammengesetzten Teilen. Der Teil, den das Pferd im Maul hält, ist das Mundstück. Es ist aus zwei Teilen verfertigt. Jeder hat an einer Seite eine geschlossene, durch die geschlossene Schlinge des zweiten Teiles gefädelte Schlinge. Die Schlingen sind im Querschnitt viereckig mit abgerundeten Ecken, und an der Stelle, wo sie einander berühren, sind sie wegen der Abnützung erheblich dünner. Beide Teile sind in der Mitte im Längsschnitt leicht rhombisch, im Querschnitt quadratisch. An der Außenseite enden sie mit zwei aufeinander folgenden runden Ösen, deren Achsen sich rechtwinklig schneiden. Im Querschnitt sind sie abgerundet. Bei einer Hälfte des Mundstücks stimmen die Achsen der geschlossenen Schlinge und der Innenöse überein, bei der anderen die Achsen der geschlossenen Schlinge und der Außenöse. Die Gesamtlänge des Mundstücks beträgt 22,3 cm, die Länge einer Hälfte 11,5 cm, der Außendurchmesser der geschlossenen Schlingen 3,3 cm, der Querschnitt des Mittelteils 1,2 cm, die Außendurchmesser der Ösen bis 2,6 cm. In die zwei Innenösen des Mundstücks sind zwei Querstangen hineingesteckt, die das Herausgleiten des Mundstücks aus dem Pferdemaul vereiteln. Sie sind gerade, 9,2 cm lang, eine ist im Querschnitt ein wenig mehr eckig, die zweite rund. Die runde mißt im Durchmesser 1,1 cm, die eckige 1 cm. In der Mitte sind sie ein wenig verengt, beiderseits dagegen etwas abgeplattet. Auf diesen Flächen waren sie durchbohrt und in die Öffnungen waren die Querösen hineingesteckt und dann eingeschmiedet. So entstanden Doppelösen. Die zwei unteren, zusammengesetzt aus dem Mittelteil der Querstangen und den Schenkeln der oberen Öse, umklammerten die zwei Innenösen des Mundstücks und befestigten auf diese Weise die zwei Querstangen ans Mundstück. Durch einen polyedrischen Hals sind sie von den oberen, größeren rechteckigen Ösen getrennt, an die das Riemenzeug der Halfter befestigt ist. Die Doppelösen sind 5,2 cm hoch und bis 3,5 cm breit. In die zwei Außenösen des Mundstücks waren zwei fast geschlossene Schlingen mit polyedrischen Hälsen und rechteckigen Ösen eingefädelt, an die das Riemenzeug des Zügels oder der Zügel befestigt war. Die Gesamtlänge dieser zwei Trensenteile beträgt 6,5 und 6,1 cm, die größte Breite 3,7 cm. Ihre zwei Schlingen sind in der Mitte infolge Abnützung sichtlich dünner geworden. Die Trense ist aus Eisen, sehr gut erhalten, und ihr Gewicht betrug am 9. 1. 1986 435 g. Trensen waren im Mittelalter in Europa allgemein verbreitet. Sie sind noch nicht ganzheitlich bearbeitet worden, deshalb ist ihre genaue zeitliche und formale Einteilung noch immer nicht gemacht worden weshalb sie für die engere Zeitbestimmung nicht aussagekräftig sein sollen. Für einige Einzelbereiche sind indes genauere Einteilungen der Trensen erfolgt. Für die Einordnung der Sebenjer Trense sind am wichtigsten die Abhandlungen von Rutt-kay und der Mechurovä. Der erstangeführte hat die slowakischen Exemplare vom 9. Jh. weiter bearbeitet (Ruttkay A., 1976, 356 ff.), die zweite hat dann seine Aufgliederung auf das Fundmaterial der gesamten CSSR ausgedehnt (Mechurovä Z., 1984). Die Sebenjer Trense gehört zum Typ I nach Ruttkay, für den es charakteristisch ist, daß das Mundstück mit zwei rechtwinklig aufeinander gestellten Ösen endet und daß es eine gerade Querstange aufweist (Ruttkay A., 1976, 357, Abb. 75; Mechurovä Z., 1984, Tab. I). Die zwei Querstangen ermöglichen schärferes Vorgehen, was für die bewältigung eines feurigen Rosses nötig ist. Trensen derartiger Bauart sollen nomadischen Ursprungs sein und in Europa seit der Völkerwanderungszeit bis zum 11. Jh. in Gebrauch gewesen sein. Die Trense mit geraden Querstangen soll im Rahmen des Großmährischen Reiches ein Überbleibsel der slawischawarischen Periode sein und sich aus der Trense mit S-Querstangen entwickelt haben (Mechurovä Z., 1984, 268). Die eingehendere Erörterung der einzelnen Trensenbestandteile verrät dennoch engere zeitliche Merkmale. Die zwei aufeinander folgenden runden Ösen auf den Außenseiten des Mundstücks sind zeitlich nicht charakteristisch, sie erscheinen ja bereits an den nomadischen Mundstücken des 4. Jahrhunderts. Sehr im allgemeinen sind die zwei Ösen in einer Ebene etwas älter als die rechtwinkelig stehenden Ösen (Mechurovä Z., 1984, 269 f.). Auch die Querstange selbst sagt in ihrer einfacheren Form offensichtlich nicht viel aus. Interessanter ist der ihr hinzugefügte Teil — das Halfteröhr. In den slawischen Burgwällen Böhems und Mährens wurden öfters Stücke gleicher Form gefunden, wie sie das Halfteröhr der Sebenjer Trense aufweist, ohne daß sie durch eine Querstange verbunden gewesen wären. Deshalb wurden sie häufig mit dem Oberteil der Steigbügel verwechselt. Interesanterweise sind in den mährischen Hortfunden keine derartigen selbständigen Halfteröhre vertreten (Mechurovä Z., 1984, 265 ff.), also aus der Zeit nach dem 9. Jahrhundert. Mit der Zeit begann man die Querstangen zu verzieren, indem man ihre Endteile mit Verdik-kungen versah. Diese Verzierungsart überwiegt in Rußland im 10. Jh. (Kirpič-nikov A. N., 1973, 14). Die Sebenjer Trense hat überdies noch einen Teil, der bei den tschechoslowakischen und russischen nicht vorhanden ist — das Zügelöhr nebst Schlinge. Bei den anderen angeführten Trensen verknüpft das Mundstück und den Zügel ein gewöhnlicher Ring. Diesen haben auch die awarischen Mundstücke. Von woher kommt also das Zügelöhr? Im Osten haben wir es nicht angetroffen, blicken wir also nach Westen. Und tatsächlich, dort ist dies nichts Besonderes. Wir wollen uns zwei zeitlich gut bestimmte Exemplare ansehen. Unter der Kirche St. Martin im Orte Morken westlich von Köln wurde das außerordentlich reiche Grab eines fränkischen Herren entdeckt. Der Bestattete war mit Geräten, Waffen, Kleidung, Nahrungsmitteln, Gefäßen ausgestattet worden und im Mund hatte er eine Münze des byzantinischen Kaisers Tiberius II. Constantin (578—582). Das Grab entstand um das Jahr 600 (Böhner K., 1958, 453 f.). Unter anderem enthielt das Grab auch eine ihrem Ausbau nach der Sebenjer ähnliche Trense (Abb. 16 a). Das Mundstück endet mit zwei Ösen in einer Ebene, an der geraden Querstange waren vermutlich die Halfteröhre befestigt, von denen sich die in der Querstange eingenieteten Teile erhalten haben, während die Zügelöhre fast zur Gänze erhalten sind. Der Querschnitt des Mundstücks ist auf der Zeichnung nicht wiedergegeben, er scheint jedoch rechteckig zu sein (Böhner K., 1958, 449, Abb. 14: 2 a). Im vorerwähnten Grab IV unter dem Grabhügel auf der Anhöhe Mollhoy beim Ort Süderbrarup in Schleswig-Holstein, das die beigegebene Münze in die Zeit nach 900 einordnet, wurde auch eine Trense geborgen. Ihrem Ausbau nach gleicht sie der Sebenjer Trense (Abb. 16 b). Die Schlinge, die das Mundstück mit dem Zügel verband, hat einen das Zügelöhr bezeugenden abgebrochenen Hals. Die Zügelösen sind außerordentlich lang, und auch die Querstangen sind verziert, versilbert und laufen in polyedrischen Verdickungen aus (Aner E., 1952, 70, Abb. 10: 7). Die zwei Trensen weisen auf die Existenz der Zügelösen im germanischen Raum hin. Deswegen kann man auch für die Sebenjer Trense zumindest ein Vorbild, wenn nicht schon gar den Ursprung im Bereich des fränkischen Reiches voraussetzen. Dafür, daß sie kaum in einem Gebiet mit der nomadischen Bindung an Pferde entstanden sein könnte, zeugt noch eine Einzelheit. —■ Bei der Verfertigung von Trensen mußte auch die Möglichkeit berücksichtigt werden, daß diese das Pferd verletzen können. Deshalb wurden Mundstücke von rundem Querschnitt ohne ausgeprägte Kanten und Auswüchse erzeugt (Rutt-kay A., 1976, 375). Tatsächlich sind die Mundstücke des östlichen Raumes in der Regel rund, seltener eckig. Und wie verhält es sich mit dem Sebenjer Mundstück? Die Derbheit ist offensichtlich. Sowohl des Mundstücks als auch der Hälse der Halfter- und der Zügelösen. Noch schärfer zeigt sich dies bei den mollho-yischen Mundstück. Ein derartiges Mundstück vermochte viel leichter jemand zu verwenden, dem es am wichtigsten war, sein Pferd zu beherrschen, als jemand, dessen Stamm seit jeher in enger — auch gefühlsmäßiger — Verbindung mit Pferden gelebt hatte. Die Trensen aus Morken und aus Mollhoy, die jede an ihrem Ende einer dreihundertjährigen Entwicklung stehen, ordnen zugleich rahmenmäßig die Sebenjer Trense ein. Diese weist nicht mehr die Einfachkeit und Glätte der Morkener Trense auf, sichtbar ist Derbheit, der Wunsch nach Polygonalität, vielleicht auch aus Verzierungsgründen, es fehlt ihr jedoch noch viel zur Schärfe und den »barocken« Formen der Mollhoy-Trense. Demnach dürfen wir die Sebenjer Trense zeitlich weder der Morkener noch der Mollhoyer zu sehr annähern. Diese Zeiteinordnung untermauert die beste Analogie zur Sebenjer Trense, die Trensenhälfte aus dem Hortfund II vom altslawischen Burgwall Pobedim in der Slowakei (Mechurovä Z., 1984, 287). Die Bauart dieser Trense ist gleich, nur hat sie einen Ring anstatt der Zügelöse, ausgeprägt ist die Derb-heib des Mundstücks und sichtbar die Abnützung des Gliedes, das die beiden Hälften der Trense miteinander verknüpfte (Bialekovä D., 1981, sl. 53). Der Burgwall Pobedim lebte im ersten Drittel des 9. Jahrhunderts (Bialekovä D., 1977, 150). In dieser Zeit mag auch die Sebenjer Trense in Gebrauch gewesen sein. Die Scharen Schar mit Schaftlappen (Abb. 17). Inv. Nr.: NM S-2348. Gesamtlänge 22,4 cm, Länge des Schaftlappens 7,5 cm, Außenbreite der Schäftung 10,5 cm, innere 7,9 cm, größte Blattbreite 15,4 cm. Größte Dicke der Schäftung 2,0 cm, des Blattes 1,4 cm. Die Schäftung ist schmaler als das Blatt, das symmetrisch ist und eine abgerundete Spitze hat. Die rundere Blattschneide ist scharf, die andere ist äußerst stumpf. Die Schar war aus zwei Eisenstücken geschmiedet, die durch Schmieden zusammengeschweißt waren. Aus dem einen Stück waren die Schäftung und der Mittelteil des Blattes verfertigt, aus dem anderen Stück die Arbeitsschneide und die obere Fläche des Blattes. Der linke Lappen der Schäftung hat, von unten betrachtet, während des Schmiedens einen Sprung erhalten und einige Eisenstückchen eingebüßt. Die obere Fläche der Schar ist zu einem geringfügigen, durch die Mitte der gesamten Länge verlaufenden Kamm ausgestaltet (Abb. 18). Die untere Fläche der Schar ist geringfügig gebogen, deshalb sind die Querschnitte von Schäftung und Blatt leicht dreieckig. Das Gewicht der Schar betrug am 9. 1. 1986 1850 g. Speerförmige Schar (Abb. 19c). Inv. Nr.: NM S-2349. Gesamtlänge 16,4cm, Länge der nicht geschlossenen tüllenförmigen Schäftung ungefähr 12,5 cm, größte Außenbreite der Schäftung 3,4 cm, innere 3,0 cm, größte Blattbreite 1,5 cm, Schäftungsstärke 0,2 cm, Blattstärke 0,6 cm. Die Wandung der tüllenförmigen Schäftung ist nicht ganz geschlossen und hat unter dem Scheitel eine 0,4 cm große quadratische Öffnung. Die Schäftungstülle hat keinen Boden und geht unmerklich in das Blatt über. Das ist im Vergleich zur runden Schäftung abgeplattet und wird vor der Spitze ein wenig breiter. Der Blattquerschnitt ist leicht oval, ziemlich rechteckig. Im Vergleich zur hohlen Schäftung ist das Blatt vollgearbeitet. Der Unterteil der Schar ist leicht nach aufwärts gebogen. Sie ist aus Eisen verfertigt und ein wenig rostbeschädigt. Das obere Spitzenende ist leicht nach aufwärts verbogen. Das Gewicht der Schar betrug am 9. 1. 1986 91 g. Speerförmige Schar (Abb. 19 d). Inv. Nr.: NM S-2352. Gesamtlänge 15,2 cm, Länge der nicht geschlossenen tüllenförmigen Schäftung ca. 12,5 cm, größte Außenbreite der Schäftung 3,3 cm, innere 2,8 cm, größte Blattbreite 1,4 cm, Schäftungsdicke 0,3 cm, Blattdicke 0,3 cm. Die Wandung der tüllenförmigen Schäftung ist nicht vollständig geschlossen und hat unter dem Scheitel eine 0,4 cm große quadratische Öffnung. Die Schäftungstülle hat keinen Boden geht unmerklich ins Blatt über. Dieses ist im Vergleich zur runden Schäftung abgeplattet und wird vor der Spitze ein wenig breiter. Der Querschnitt des Blattes ist leicht oval und ziemlich rechteckig. Im Vergleich zur hohlen 20 Arheološki vestnik 305 Schäftung ist das Blatt voll. Der Unterteil der Schar ist geringfügig nach aufwärts verbogen. Sie ist aus Eisen verfertigt und ein wenig rostangegriffen. Das Spitzenende ist leicht nach aufwärts verbogen. Das Gewicht der Schar betrug am 9. 1. 1986 72 g. Speerförmige Schar (Abb. 19 b). Inv. Nr.: NM S-2351. Gesamtlänge 15,5 cm, Länge der nicht geschlossenen tüllenförmigen Schäftung ca. 8,0 cm, größte Außenbreite der Schäftung 3,1 cm, innere 2,7 cm, durchschnittliche Blattbreite 1.2 cm. Die Dicke der Schäftung beträgt 0,2 cm, des Blattes 0,9 cm. Die Wandung der tüllenförmigen Schäftung ist nicht völlig geschlossen und hat unter dem Scheitel eine rechteckige, 0,6 X 0,3 cm große Öffnung. Die Schäftungstülle hat keinen Boden und geht unmerklich ins Blatt über. Das ist im Vergleich zur runden Schäftung abgeplattet und verengt sich ohne Verbreiterung zur Spitze. Der Blattquerschnitt ist rechteckig, in der Spitze leicht oval. Vergleichen mit der hohlen Schäftung ist das Blatt vollgearbeitet. Der Unterteil der Schar ist ein wenig nach aufwärts verbogen. Sie ist aus Eisen verfertigt. Die Schäftung ist teilweise rostangegriffen. Das Gewicht der Schar betrug am 9. 1. 1986 111 g. Speerförmige Schar (Abb. 19 a). Inv. Nr.: NM S-2350. Gesamtlänge 14,3 cm, Länge der nicht geschlossenen tüllenförmigen Schäftung ca. 9,9 cm, größte Außenbreite der Schäftung 3,1 cm, innere 2,8 cm, durchschnittliche Blattbreite 1.2 cm. Dicke der Schäftung bis 0,2 cm, des Blattes 0,5 cm. Die Wandung der tüllenförmigen Schäftung ist nicht ganz geschlossen und hat unter dem Scheitel eine rechteckige, 0,5 X 0,4 cm große Öffnung. Die Schäftungstülle hat keinen Boden und geht unmerklich ins Blatt über. Dieses ist im Vergleich zur runden Schäftung abgeplattet und verengt sich ohne Verbreiterung in die Spitze. Der Blattquerschnitt ist oval. Vergleichen mit der hohlen Schäftung ist das Blatt vollgearbeitet. Der Unterteil der Schar ist ein wenig nach oben verbogen. Sie ist aus Eisen verfertigt und teilweise rostbeschädigt. Das Spitzenende ist nach aufwärts gebogen. Das Gewicht der Schar betrug am 9. 1. 1986 73 g. Alle vier speerförmige Scharen (Abb. 20) waren mittels eines Nagels befestigt, der bei den zwei erstangeführten quadratisch war, wie sich nach der erhaltenen Öffnung schließen läßt. Bei den zwei anderen ist die Öffnung unregelmäßig rechteckig, was eher die Folge der größeren Druckstärke ist, welcher diese zwei Scharen im Vergleich zu den zwei erstgenannten ausgesetzt waren, als ein Zeichen der Verwendung eines rechteckigen Nagels, wogegen auch die stärker abgenutzten Ränder sprechen. Drei von den vier speerförmigen Scharen weisen eine nach aufwärts verbogene Scharspitze auf, was die Folge eines oder mehrerer Schläge gegen ein hartes Hindernis ist, während die Spitze der vierten Schar so dick ist, daß die Schläge keine Folgen hinterlassen haben. Der Form nach gleichen offensichtlich die zwei erstgenannten speerförmige Scharen und die zwei übrigen einander. Aufgrund der angeführten Details lassen sich einige Behauptungen aufstellen: alle vier speerförmige Scharen wurden genutzt, je zwei und zwei waren ungefähr gleichen Belastungen ausgesetzt, vergleicht man aber die beiden Paare miteinander, war das zweite mehr belastet als das erste. Vielleicht war einer solchen Belastung das Blatt absichtlich angepaßt, indem es bei dem ersten Paar mehr abgeplattet, beim zweiten hingegen dicker ist. Bevor wir an den Versuch herangehen festzustellen, was uns die Scharen über die Weise der ehemaligen Ackerbebauung künden, müssen noch einige Fragen geklärt werden. Die erste lautet, ob unsere vier tüllenförmigen Geräte tatsächlich Scharen darstellen, oder ob sie vielleicht Lanzenschuhe sind. Bei der Verwendungsbestimmung ähnlicher Geräte entscheiden sich die Autoren meistens für die übliche Methode des Vergleichens mittels der Bestimmung verwandter Funde. Den Beginn eines derartigen Knäuels sowie seine Begründung zu finden, ist nicht nur zeitraubend, sondern manchmal einfach unmöglich. Die Antwort auf die oben gestellte Frage werden wir auch ohne diese Prozedur bewerkstelligen. Betrachten wir zunächst einige Ansichten. Nicht weniger als sechs Eisenspitzen mit nicht geschlossener Tülle wurden im illyrischen Ringwall Gradina in Ošanići in der Nähe von Stolac in der Herzegowina gefunden. Sie sind von 10,5 bis 11,7 cm lang und 3 bis 3,7 cm breit (Marič Z., 1975—1976, 80 und T. 28: 9—11, 14, 15, 17). Unter dem Scheitel haben sie Öffnungen für die Nägel, in einer steckt dieser sogar noch drinnen, ist aus Kupfer und von quadratischem Querschnitt. Die Tüllen sind an der Unterseite offen und gehen in volle Spitzen über, die rechteckig oder oval und an den oberen Enden mehr oder weniger wegen eines Schlages gegen einen harten Gegenstand verbogen sind. Sie wurden 1,2—1,5 m tief in den Trümmern am Südwestturm entdeckt, doch hoch über der einstigen Erdoberfläche. An diese Stelle gelangten sie sicherlich viel später als zum Zeitpunkt, wo der Turm einzustürzen begann (Marič Z., 1975—1976, 10). Die Nutzung der Kyklopenmauer und des Südwestturmes setzt der Autor in die Zeitspanne vom Beginn des 4. bis ans Ende des 2. Jh. v.u.Z. (Marič Z., 1975—1976, 38). Bei seiner eingehenden Erörterung der Eisenfunde verneint er die Aussagekraft der Stratigraphie, da sie auch ein sehr geringes Alter der Gegenstände bedeuten könnte, deshalb zieht er Vergleiche (!) mit einigen ihm bekannten Funden vor und kommt so zur Entscheidung, daß es sich um Lanzenschuhe aus der Zeit zwischen dem 3. und der Mitte des 1. Jh. v.u.Z. handelt (Marič Z., 1975—1976, 46). Dieser so gewonnenen Einordnung können wir nicht trauen, besonders noch, weil sogar er selbst zumindest für eine Pfeilspitze zugibt, daß sie aus dem Mittelalter stammt (Marič Z., 1975—1976, 47), was auf die Belegtheit des Ringwallraumes auch in diesem Zeitraum hinweist. Die tüllenförmige Spitze wurde bei Milićevske Kuće in Donje Stiplje, Sve-tozarevo, Jugoslawien, geborgen. Sie ist 17 cm lang und 4 cm breit. Zeitlich wird sie in des 13.—16. Jh. datiert und als Lanzenschuh eingeordnet (Vetnić S., 1983, 141, Taf. II: 25). So wie bei anderen begründet der Autor auch bei diesem Gegenstand seine Verwendungsbestimmung nicht. Aus der altslawischen Periode stammt die tüllenförmige Spitze mit Öffnung für den Nagel unter dem Scheitel, die in Blažejovice in Mähren, CSSR, gefunden wurde. Nach der Zeichnung zu urteilen, ist sie ca. 11 cm lang und ca. 2,5 cm breit. Der Autor stellt Erwägungen an, daß sie als Keil gedient haben dürfte (Eisner J., 1948, 394, Obr. 3: 15). Auch im germanischen Raum sind tüllenförmige Spitzen nachgewiesen. So wurden z.B. einige Fragmente im Fundort Epolding-Mühltal in Bayern, Westdeutschland, gefunden. Die bodenlose Tülle geht in eine vollgearbeitete gebogene Spitze über. Der Autor legt keine Zweckbestimmung vor, deutet die Möglichkeit an, es handelt sich um Länzenschuhe und läßt die Möglichkeit zu, 20» 307 sie könnten aus der Merowingerzeit herrühren (Dannheimer H., 1968, 45, Taf. 22: 15—17). Fünf tüllenförmige Spitzen wurden im frühmittelalterlichen Hafen Dorestad in den Niederlanden entdeckt. Sie besitzen eine nicht geschlossene Tülle, die ohne Boden in eine vollgearbeitete Spitze mit rechteckigem Querschnitt übergeht, während sich unter dem Scheitel ein Loch für den Nagel befindet. Sie sind von 14 bis ca. 23,5 cm lang und bis ca. 6 cm breit (Gringmuth-Dallmer E., 1982, 177, Abb. 1: a—c). Den Autoren des Katalogs zufolge geht es um Teile eines »eergetouw«, der üblichen Arlform in der Karolingerzeit (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 178). Die Zeiteinordnung der Funde ist nur im Rahmen der Gesamtdauer des Fundortes möglich, der in der Zeit ± 675 u. Z. belegt war und als Handelsort 850/875 u. Z. zu bestehen aufhörte (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 303). Eine Spitze gleicher Formen, nur daß sie kleiner ist, 9,4 cm lang und 2 cm breit, haben die zwei Autoren unter die unbestimbaren stacheligen Eisenspitzen eingeordnet (Es W. A. van, Verwers W. J. H., 1980, 184, Fig. 135: 6). Demnach herrschen in der Literatur größtenteils Verwirrung und Unsicherheit. Greift man jedoch weiter in die Zeit zurück, beginnt sich der Blick zu klären. Eine 18 cm lange und 3,6 cm breite tüllenförmige Eisenspitze kommt auch unter den latènezeitlichen Funden in Port in der Schweiz vor (Abb. 22 c). Daß es sich um eine Schar handelt, beweist die gleiche Spitze, die auf die sohle des äußerst einfachen Pfluggeräts aufgesteckt gefunden wurde (Abb. 22 a), das vermutlich anläßlich der Gewässerregulierung im Jura gefunden wurde (Wyss R., 1974, 127, Abb. 22: 18, 20). Dieser Ari entspricht desgleichen die Beschreibung der dritten Scharengattung nach Plinius; diese sind für die Verwendung in lockerer Erde bestimmt, dehnen sich nicht längs der ganzen Sohle aus, sondern bedecken mit ihrer bescheidenen Spitze nur deren Anfangsteil (White K. D., 1967, 132 ff.). Und wie waren die latènezeitlichen Lanzenschuhe beschaffen? Werfen wir einen Blick auf zwei nahe gelegene Fundorte in unserem Territorium (Abb. 22 b): Mokronog (Gabrovec S., 1966, T. 6: 7—9) und Formin (Pahič S., 1966, 308, T. 8: 12, 13). Es handelt sich um Grabfunde. Die Lanzenschuhe sind aus Eisen und haben in der Regel eine geschlossene Tülle mit Boden und abgerundeter Spitze. Unter dem Oberrand ist ein Loch für den Stift, womit sie befestigt waren. Sie sind von 3 bis 7 cm lang und von 1,4 bis 2,5 cm breit. — Aus dem Zeitabschnitt der Sebenjer Spitzen ist z. B. der Lanzenschuh aus Vukodol in Mostar, Jugoslawien, gefunden in einem Kriegergrab (Abb. 22 d). Er ist aus Eisen, hat die Form eines länglichen spitzigen Knaufes und eine Griffangel, die noch ein silberner Schaftring umgab (Atanacković-Salčić V., 1983, 22, Taf. I: 4, 5). Folglich haben wir es mit zwei Grundformen der Lanzenschuhe und mit Scharen zu tun. Der Lanzenschuh mit Griffangel und die Scharen können nicht verwechselt werden, deshalb genug davon. Der Unterschied zwischen den tüllenartigen Lanzenschuhen und den tüllenartigen speerförmigen Scharen ist unvergleichbar kleiner, dennoch offensichtlich genug. Die Lanzenschuhe sind durchschnittlich ungefähr 10 cm kürzer und 1 cm schmaler. Deswegen sind sie ihrer Form nach breiter als die Scharen, symmetrisch und haben eine geschlossene Tülle mit Boden und abgerundeter Spitze. Die Scharen sind hingegen der Form nach schmaler, weisen eine Rückseite und eine Bauchseite, eine mehr oder weniger ungeschlossene Tülle mit offenem Boden auf und enden in einer starken, ausgeprägten, vollgearbeiteten Spitze, deren oberes Ende häufig durch Schläge beschädigt ist. — Aus dem Vergleich geht hervor, daß wir die Sebenjer tüllenförmigen Spitzen als Scharen ansehen können. Damit haben wir eine Nuß geknackt, doch schon rollen die nächsten heran. Der Sebenjer Hortfund enthält fünf Scharen. Von Arien? Pflügen? Damit sind wir bei der ewigen Frage der zahlreichen sich mit den Pfluggeräten befassenden Abhandlungen angelangt. Alle diese sind bestrebt, den Unterschied zwischen dem einen und dem anderen Gerät festzustellen und je genauer sie sind, umso unsicherer werden sie. Warum? Sehen wir uns eine der allgemeinen Definitionen beider Begriffe an (Grafenauer B., 1970, 203 f.). Danach ist die Ari ein symmetrisches Pfluggerät mit zweiseitiger symmetrischer Schar, die die Erde nur zerwühlt, zerkrümelt und auflockert, ohne sie abzuschneiden und wenden. Der Pflug ist dagegen eine unsymmetrische, einseitige Vorrichtung zum Pflügen, die einen ununterbrochenen Erdstreifen abschneidet, ihn wendet, zerkrümelt und auf eine Seite ablegt. Von oben zerschneidet er die Erde mit dem Sech und schneidet sie in horizontaler Lage mit der einseitigen Schar ab, die die Erde zugleich auf das Streichbrett hebt und dieses wendet und zerkrümelt den abgeschnittenen Erdstreifen. Mithin können die zwei Geräte scheinbar leicht unterschieden werden. Vergleicht man jedoch die Beschreibungen mit den noch vor kurzem oder noch gegenwärtig verwendeten Geräten, erweist sich der Unterschied als ziemlich unklar. Beide Geräte haben im wesentlichen gleiche Bestandteile und sie funktionieren auch im Grunde genommen auf gleiche Weise. Auch die mit Streichbrettern versehene Ari hebt und wendet die Erde, wenn auch nicht so gründlich wie der Pflug (Orel B., 1955, 53 ff.). Die ethnologische Literatur beschränkt den Unterschied zwischen Ari und Pflug hauptsächlich auf die Schar, die bei der Ari symmetrisch, zweischneidig, beim Pflug hingegen unsymmetrisch, einschneidig ist (z. B. Koren H., 1950, 14). So vermag die Ari die Erde entweder nach links oder nach rechts zu wenden, der Pflug indessen nur auf eine Seite. Berücksichtigt man jedoch, daß sich für das Pflügen auf Steilhängen der Doppelpflug entwickelt hat, der zwei Bretter und zwei Seche und zwei Scharen aufweist, die symmetrisch zueinander sind, daß dieses Gerät fähig ist, die Erde entweder nach links oder nach rechts zu wenden, dann kann auch der Maßstab der Symmetrie und Unsymmetrie sowie der Ein- und Zweischneidig-keit nicht entscheidend sein. Zwei unsymmetrische paarweise vertretene Scharen haben die gleiche Wirkung wie eine symmetrische, sie schneiden die Erde entweder nach links oder nach rechts ab. Außerdem waren unsymmetrische Scharen nicht immer nur beim Pflug im Gebrauch, sondern auch bei anderen Pfluggeräten, wie z. B. der Zocha (Krasnov J. A., 1986, ris. 5, 8). Folglich ist es nicht möglich, den Pflug von der Ari mittels einer allgemeinen Definition zu trennen. Da es schwierig wäre, sich infolge der Verankerung beider Ausdrücke lediglich für einen Namen zu entscheiden, kann die begriffliche Verwirrung nur mit einem dritten, gemeinsamen Begriff überbrückt werden. Für diesen werde ich das Wort Pfluggerät verwenden. Was mit einem unbelasteten Vorgehen zu erreichen ist, hat F. Sach in seiner Abhandlung über die Zusammensetzung der Pfluggeräte der Alten Welt nachgewiesen (Šach F., 1963). Als Quellen dienen ihm Abbildungen und ethnologisches Material. Zuerst hat er die einzelnen Gattungen der Pfluggeräte aufgrund ihrer Verwendbarkeit eingeordnet. Nach gründlicher Beurteilung stellte er fest, daß kein einzelner Bestandteil des Pfluggerätes für die formale Einordnung des Gesamtgerätes entscheidend sein kann. Deshalb begründete er die formale Einteilung der Pfluggeräte auf dem Arbeitsteil des Gerätes mit der Pflugspitze, die jedes Gerät besitzt, auf dessen Gestalt, Lage und seiner Befestigungsweise an das Gestell. Eine solche Einteilung ermöglichte die Einschließung aller bekannten Formen alter Pfluggeräte (Sach F., 1963, 188). So bestimmte er zunächst neun Grundtypen, später (Abb. 23) vereinte er indes die zwei ersten und teilte den letzten Typ in drei auf, wodurch er zehn Typen erhielt (Sach F., 1968). Die einzelnen Bestandteile verwendete er erst als sekundäre Maßstäbe für die formale Aufgliederung der Arien. Abschließend betonte er, daß die Beurteilung der Pfluggeräte außschließlich aufgrund ihrer Verwendbarkeit zur Feststellung der Arten führt, daß jedoch in jeder einzelnen Geräte ganz unterschiedlicher Formen enthalten sind. Deshalb muß bei der Erforschung des Gerätes der Maßstab der Verwendbarkeit streng vom Maßstab der Form getrennt werden (Sach F., 1963, 224). Sachs Abhandlung ist infolge ihres sinnvollen Inhalts und der daraus folgenden Klarheit ein guter Ausgangspunkt für die Beurteilung der archäologischen Reste der Pfluggeräte und ihrer Funktion. Was bietet uns die Archäologie? Primär sind dies Funde von Scharen und anderen nicht hölzernen Pfluggeräteteilen, unter besonderen Umständen haben sich auch hölzerne Teile erhalten, während sich in den letzten Jahrzehnten auch Zeugnisse über ihre Tätigkeit — Pflugspuren — häufen. Wir wollen uns einige neuere archäologische Versuche der Deutung derartiger Reste ansehen. Auf Sachs Werk stützte sich schon stark M. Beranovä, als sie anläßlich des Hortfundes aus Smolnica das dortige Pfluggerät zu rekonstruieren versuchte und zugleich den Anfang des Pfluges im tschechoslowakischen Territorium erörterte (Beranovä M., 1968, 530 ff.). Sie konnte also nicht der Versuchung widerstehen, den Pflug von der Ari archäologisch zu unterscheiden. Als Maßstab für die Unterscheidung wählte sie die Fähigkeit, die Erde zu wenden. Für den Pflug scheint ihr charakteristisch das einfache Streichbrett, zugleich stellt sie jedoch fest, daß der Pflug sowohl eine symmetrische als auch eine unsymmetrische Schar haben kann. Sie meint, daß zwar Pflüge ohne symmetrische Schar bestehen können, daß man sich aber eine unsymmetrische Schar ohne Pflug nicht vorstellen könne So ist ihr die unsymmetrische Schar ein zweifelloser Beweis dafür, daß es sich um einen Pflug handelt. Interessanterweise stimmt mit ihrem klaren Ausgangspunkt für die Unterscheidung ihre Deutung der Pflugspuren nicht überein, die das Wenden der Erde verraten. Sie hebt hervor, daß diese Spuren zwar ein wichtiger Beweis für den Pflug sein können, daß man sie indessen auch auch mit der Verwendung einer Ari mit einer Sterze ohne Streichbretter erklären kann, die beim Pflügen schräg gehalten wurde (Beranovä M., 1968, 538). So verneinte sie im wesentlichen den Unterscheidungsmaßstab zwischen dem einen und dem anderen Gerät, den sie doch selbst aufgestellt hatte. Interessant ist auch ihr Schluß, mit dem sie feststellt, daß die Pfluggeräte nichts über die Stufe des Ackerbaus bezeugen, und schon gar nichts über den Ertrag. Wenn hinreichend Erde vorhanden ist und sie lang ruhen kann, dann kann seichtes Pflügen mit einsterzigem Pfluggerät viel erfolg- und ertragreicher sein als das Pflügen mit dem schweren unvollständigen Pflug, der überdies noch eine beträchtliche Zugkraft erfordert. Bei längerer Brache kann der Ertrag größer und sicherer sein, die Verunkrautung geringer, und die Bodenbebauung erheischt weniger Arbeit. Erst bei Mangel an Acker- und Weideland mußte größere Aufmerksamkeit dem Pflügen und dem Pfluggerät gewidmet werden (Beranovä M., 1968, 540). Einen interessanten Versuch der Verknüpfung zwischen den »archäologischen« Scharen und den »ethnologischen« Pfluggeräten hat J. Krasnov durchgeführt (Krasnov J. A., 1978). Er hat die Scharen anhand von Maßangaben bestimmt: der Gesamtlänge, der größten Breite der Schäftungslänge, ihres mittleren Durchmessers sowie der Verhältnisse zwischen der Gesamtlänge und dem mittleren Schäftungsdurchmesser, der Gesamtlänge und der größten Breite der Schar sowie der Gesamtlänge und der Schäftungslänge. So bildeten sich ihm vier Scharengruppen heraus. Auf gleiche Weise bearbeitete er auch die ethnologischen Scharen, wobei er zu drei Gruppen gelangte, und jede dieser drei Gruppen gehört zu einer bestimmten Form der Pfluggeräte. So lassen sich die Scharen der ersten archäologischen Gruppe mit den ethnologischen Scharen der Arien mit einer Arbeitsspitze identifizieren, die Scharen der dritten archäologischen Gruppe aber mit den Scharen der Arien mit zwei Arbeitsspitzen (der Zöchen). Die vierte Gruppe der archäologischen Scharen kann mit den ethnologischen Pflugscharen gleichgesetzt werden. Die zweite Gruppe der archäologischen Scharen hat keine ethnologischen Analogien, weil sie schon lange außer Gebrauch sind. Aufgrund alter Abbildungen und ethnologischer Vergleiche mit benachbarten Bereichen wurden sie an den Pfluggeräten mit Sohle verwendet und auf die Erde unter einem bestimmten Winkel gestellt. Krasnovs Versuch und dessen Ermittlungen sind überzeugend und vielversprechend, wenn wir uns auch bewußt sein müssen, daß sie irreführend sein können. Es wäre angezeigt, zu überprüfen, ob die gleiche Einteilung auch bei andersartigen Maßausgangspunkten gewonnen würde und wie der Vergleich mit dem ethnologischen Material ausfallen würde, falls auch solches von außerhalb der Sowjetunion hinzugezogen würde. Interessanterweise scheinen Krasnov die Symmetrie und die Unsymmetrie der Schar überhaupt kein Maßstab zu sein. Über die Pfluggeräte und das Pflügen läßt sich überdies auch aufgrund der archäologischen Pflugspuren Erwägungen anstellen. E. Gringmuth-Dallmer hat die Pflugspuren im Raum beider deutschen Staaten, der Niederlande, Belgiens, Polens und der CSSR vom Spätlatbne weiter mit den gleichzeitigen Funden von Scharen im selben Raum vergleichen (Gringmuth-Dallmer E., 1983). Die Pflugspuren weisen nach, daß auf der Marsch an der Nordsee bereits vom Spàtlatène weiter die Erde umwendende Pfluggeräte verwendet wurden. Diese Geräte verbreiteten sich mehr und mehr, trotzdem blieb aber das die Erde nicht wendende Pfluggerät im deutschen Bereich durchweg bis ins hohe Mittel-alter hinein in Gebrauch und die deutschen Siedler brachten es vielleicht sogar bei der Besiedlung der Gebiete östlich der Elbe mit. Derartige Geräte wurden auch von den Slawen verwendet, doch zugleich damit schon im 8.—10. Jh. gleichfalls erdewendende Pfluggeräte. — Beide Pflügeweisen wurden sowohl beim parallel als auch beim kreuzförmig verlaufenden Pflügen angewendet, was gegen eine Verknüpfung der Acker- und der Pfluggeräteformen spricht (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 217). Hingegen setzt Gringmuth-Dallmer der Vergleich mit den gleichzeitigen Scharen desselben Raumes in Verlegenheit. Er stellt nämlich fest, daß erst in der Karolingerzeit die ersten leicht unsymmetrischen Scharen erscheinen, wogegen alle älteren symmetrisch sind. Dieser Gegensatz zwischen den Pflugspuren und den bisherigen Vorstellungen über die Verbindung des Pfluges und der Ari mit der unsymmetrischen und symmetrischen Schar läßt sich auf mehrere Weisen erklären. Erstens, daß es zu wenige Funde gibt. Möglicherweise wurden unsymmetrische Scharen nur zufällig nicht gefunden, dabei ist aber nicht ein einziges von den fünf oder sechs Exemplaren aus Dorestad im geringsten unsymmetrisch. Zweitens: wir wissen nicht, wie die Geräte Beschaffen waren, womit gepflügt wurde. Es ist bekannt, daß man das Wenden der Erde auch mit dem schräg gehaltenen Ari erzielen kann. Man würde jedoch dann die einseitige Abnützung des Gerätes erwarten, was indes erst Ende des 1. Jahrtausends wahrzunehmen ist. Deshalb dürfen wir die Bezeichnung Pflug nicht schon im vornhinein mit einem Gerät mit unsymmetrischer Schar und Streichbrett verbinden. Die dritte Möglichkeit ist, daß die Deutung der Funde falsch ist, und die vierte, daß die Funde zeitlich falsch eingeordnet worden sind. Die beiden letzten Deutungen sind jedoch nur für vereinzelte Exemplare möglich, was das Ganze nicht ändert (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 212). Wir haben uns einige Fälle, einige mögliche Wege angesehen. Es ist uns klar geworden, daß die Fragestellung Ari? oder Pflug? falsch ist. Überlegen wir also mehr in Hinblick auf die Verwendbarkeit. Zerwühlen und Wenden. Dies sind die zwei grundlegenden Pflügeweisen. Wodurch werden sie bewirkt? Jener Teil des Pfluggerätes, der das Wenden der Erde ermöglicht, ist nicht die Schar, welche den Erdstreifen nur abschneidet, vielmehr tun dies die Streichbretter, welche sie mit dem Vorderteil anheben, mit dem Hinterteil dagegen zur Seite wenden. Wäre das Pfluggerät ohne Streichbretter, würde die abgeschnittene Furche einfach aufrecht verharren. Beim Wenden der Furche war den Streichbrettern eine erhebliche Hilfe der Pflüger mit der Sterze. Durch das Hinneigen der Sterze nach jener Seite, auf die sich die Furchen wendeten und niederfielen, neigte sich das Pflüggerät und zugleich damit neigte sich der Hinterteil der Streichbretter, der so die Furche leichter ergreifen und wenden konnte (Beschreibung des Pflügens mit dem Pfluggerät: Orel B., 1955, 53 f.). — Die symmetrische, mit Streichbrettern versehene Schar hinterläßt also Spuren des Wendens der Erde. Folglich stehen sich die einen und die anderen archäologischen Reste nicht gegensätzlich gegenüber, sondern sind im Einklang miteinander. Aber dennoch: Warum die unsymmetrische Abnützung der symmetrischen Scharen, warum die vorsätzliche Herstellung unsymmetrischer Scharen? Die Antwort findet sich in den Pflügeweisen. Die archäologischen Spuren künden von zweien: vom kreuzförmig verlaufenden Pflügen, wobei die Furchen rechtwinklig eine über die anderen gesetzt sind, und vom parallel verlaufenden, wobei die Furchen nur parallel zueinanderliegen. Mit Hinzuziehung der ethnologischen Angaben lassen sich beim parallel verlaufenden Pflügen außerdem noch zwei Arbeitsweisen unterscheiden: das einseitige Pflügen und das beiderseitige (Beschreibung nach: Makarovič M., 1978, 30 f.). Beim einseitigen Pflügen entsteht zwischen den Enden die Ackerfurche. Die Enden bewerkstelligt der Pflüger auf zweierlei Weisen. Beim Durcheinanderwerfen des Endes (Abb. 24 a) beginnt der Pflüger an der Außenseite des Ackers zu pflügen, wogegen er die zweite Furche an der anderen Ackerseite in entgegengesetzter Richtung pflügt, die dritte zieht er an der Innenseite der ersten Furche und die vierte an der Innenseite der zweiten ... Beim Zusammenwerfen der Enden (Abb. 24 b) schneidet er hingegen die erste Furche inmitten des Ackers, die zweite und dritte neben der ersten, die vierte neben der zweiten ... Beim beiderseitigen Pflügen (Abb. 24 c) beginnt der Pflüger mit dem Pflügen an der Außenseite des Ackers, falls dieser auf einem Hang liegt, auf dessen Unterseite, und danach pflügt er Furche neben Furche so, daß alle auf dieselbe Seite fallen, eine auf die andere. Für das einseitige Pflügen genügt demnach ein Pfluggerät mit unsymmetrischer Schar und einem Streichbrett, wogegen für das beiderseitige Pflügen ein Gerät mit symmetrischer Schar und zwei Streichbrettern benötigt wird, oder ein Pfluggerät mit zwei gepaarten unsymmetrischen Scharen und zwei Brettern. Beim einseitigen Pflügen gleitet die Schar fortwährend nur auf einer Seite der Schneide, beim beiderseitigen Pflügen hingegen einmal auf einer, dann auf der anderen Seite der Schneide. Mit einem Pfluggerät mit symmetrischer Schar und zwei Streichbrettern läßt sich natürlich auch einseitig pflügen, während das beiderseitige Pflügen mit einem Pfluggerät mit unsymmetrischer Schar und einem Streichbrett nicht möglich ist. Die archäologischen Funde bezeugen, daß die symmetrischen Scharen älter sind als die unsymmetrischen, die wir, grob betrachtet, als Teil eines Pfluggerätes ansehen könnten, das für das einseitige Pflügen bestimmt war. So zeigt sich die ideale Entwicklung vom beiderseitigen Pflügen zum einseitigen Pflügen. Damit sich die zweite Arbeitsweise entwickeln und durchsetzen konnte, mußte sie bestimmte Vorteile aufweisen. Diese bestehen zumindest darin (Makarovič M., 1978, 30 f.): beim einseitigen Pflügen wächst mehr, da die Erde oberflächlich besser ausgenutzt ist und auch das Jäten ist leichter, da sich das ganze Unkraut in die Ackerfurche vergraben läßt. Ferner ist beim Einernten des Ertrags die Fahrt über den Acker leichter, in den Ackerfurchen laufen ja die Räder auf hartem Boden, wogegen sie auf einem beiderseitigen gepflügten Acker in die Erde versinken. Allerdings lassen sich auf Steilhängen liegende Äcker nur beiderseitig pflügen, ungeachtet der Vorteile des einseitigen Pflügens. Es ist also am sinnvollsten, das Erscheinen der unsymmetrisch abgenützten symmetrischen Scharen als Folge des Einführens des einseitigen Pflügens aufzufassen, zunächst noch mit den alten symmetrischen Scharen. Nutzt man aber nur eine Seite des symmetrischen Pfluggeräts, dann wird die nicht abgenützte Seite sinnlos, was bei einem streng zweckmäßig geplanten Gerät, bedeutet, daß sie überflüssig ist. Die neuen Pfluggeräte waren unsymmetrisch. Mithin deutet sich die Verwendungsentwicklung der Pfluggeräte folgendermaßen an: Pfluggeräte, welche die Erde aufreißen — symmetrische Pluggeräte, die sie wenden — unsymmetrische Geräte, die sie wenden. Was können uns die Pflügeweisen, die Formen der Pfluggeräte überhaupt über die Stufe des Ackerbaus enthüllen? Dem Menschen, dessen Existenz vom Erdboden abhängt, ist am wichtigsten der Ertrag, den er ihm bringt. Die Art der Pfluggeräte, die Bearbeitungsweisen sind nur Hilfswerkzeuge, um in bestimmter Umwelt, unter bestimmten Umständen zu überleben. So sind z. B. jene Pfluggeräte, welche die Erde tief durchpflügen und die Furche gründlich wenden, nicht unbedingt besser als die Geräte, welche die Erde seichter zer-pflügen und die Furchen nur teilweise wenden und durchrütteln und zerkrümeln. Das zweite Gerät bereitet die Erde besser für das Gedeihen des Getreides vor (Orel B., 1955, 56, Anm. 18) und gibt mehr Brot als das erste (Orel B., 1961, 35, Anm. 17). Deswegen kann ein gewisses Pfluggerät oder eine bestimmte Pflügeweise einmal erfolgreich und fortschrittlich sein, dann wieder schlecht und veraltet, je nachdem. Und falls der Erfolg Maßstab des Fortschritts ist, dann ist jener Ackerbau fortschrittlich, der in gegebenem Ort und gegebener Zeit aus dem ihm zur Verfügung Stehenden das Beste und Meiste zu gewinnen vermag. Infolgedessen muß jeder Fall im Einklang mit seiner Umgebung, seiner Zeit und seinem Ort erforscht werden. In unserem Fall heißt dies also, nach Sebenje zum dortigen Hortfund zurückzukehren. Zuerst wollen wir uns die Schar mit Schaftlappen vornehmen. Sie war aufgrund ihrer Flächigkeit und Breite ohne Zweifel geeignet, die Furche abzuschneiden. Wurde sie vom Pfluggerät, zu der die Schar gehörte, auch gewendet, hatte es Streichbretter? Versuchen wir es mit Krasnovs übersichtstabeilen (Krasnov J. A., 1978, ris. 1, 5). Die Sebenjer Schar steht gewissermaßen zwischen seinen Gruppen I und IV, wobei ihre Form eher mit der Gruppe IV, ihre Größe hingegen mit der Gruppe I übereinstimmt. Nach seiner ethnologischen Identifizierung also etwa zwischen den Arien mit einer Arbeitsspitze und den Pflügen. Und so sind wir wieder am Ausgangspunkt. Versuchen wir es auf Umwegen. Betrachten wir den zeitlich nächststehenden Fund einer Schar aus unserem Territorium. Es handelt sich um den aus Landwirtschaftsgeräten bestehenden Hort aus dem Fundort Tinje über Loka bei Žusem (Veröffentlichung des Hortes: Ciglenečki S., 1983). Der Hort setzt sich vorwiegend aus Landwirtschaftsgeräten zusammen, insbesondere aus Teilen eines Pfluggerätes: einer symmetrischen Schar mit Schaftlappen, einer Pflugkette, dem Blechbeschlag eines Grindelendes, einem Stockring. Die Gegenstände wurden in einem Haus gefunden, in einer Grube neben der Wand. Das Haus wurde Ende des 6. Jh. verlassen und damals wurden die Gegenstände versteckt. Demnach haben wir es mit den Teilen eines Pfluggerätes zu tun, wie es die Slawen bei ihrer Ankunft vorfinden konnten. Ohne Zweifel handelt es sich um ein Pfluggerät mit Radvorgestell. Ob in der geringfügigen Unsymmetrie der Schar eine Abnützungsfolge oder lediglich Ungenauigkeit des Schmiedes zu sehen ist, können wir nur zu erraten versuchen. In Krasnovs Tabellen wird die Schar unter die Pflugscharen eingereiht. Hat das Tinjer Pfluggerät die Erde umgewendet? Dafür gibt es keinen unmittelbaren Beweis. Ebenso ist die Verwendung von Radgestellen nicht schon an sich ein Beweis, es besteht ja eine Reihe ethnologischer Pfluggeräte mit Radvorgestellen, welche die Erde doch nicht wenden. Dennoch ist mit ziemlicher Wahrscheinlichkeit anzunehmen, daß Tinjer Pfluggerät Streichbretter hatte und demnach die Erde wenden konnte. Zu diesem Schluß führt die sinnvolle Aufgliederung der Scharen, die Plinius vorgelegt hat, und Vergils Beschreibung eines Pfluggerätes (White K. D., 1967, 130 ff.). Die Einteilung des Plinius verläuft von eher einfachen zu höher entwickelten Formen. Am höchsten entwickelt ist die Schar mit Schaftlappen, die gemeinsam mit Radvorgestellen in Gebrauch steht. Diese bedeuten eine Verbesserung der Schar, die den Ackerboden aufreißt und mit der Schneide die Graswurzeln abschneidet. Die Tinjer Schar mit Radvorgestellen läßt sich mit der höchstentwickelten Schar bei Plinius identifizieren. Nach Vergils Beschreibung des Pfluggeräts in der Georgica können wir aber schließen, daß die übliche Sohle zwei Streichbretter hatte. Es ist kaum anzunehmen, daß das Pfluggerät mit Radvorgestellen und der bestentwickelten Schar damals keine Streichbretter gehabt hätte. Diese waren bereits in den Jahrhunderten v. u. Z. allgemein vom Mittelmeerraum bis nach Skandinavien verbreitet (Steensberg A., 1980, 58 ff.). Falls die Slawen das Pfluggerät mit Streichbrettern nicht schon mitgebracht hatten, konnten sie es also in der neuen Heimat bei den Altansässigen kennenlernen. Auch in der Bieder Region erwartete die ersten Slawen unbewaldetes Ackerland (vgl.: Pleterski A., 1986, 125) und mit gleicher Wahrscheinlichkeit die einzelnen Pfluggeräte. Zwar enthält der Sebenjer Hortfund keine Pflugkette, was jedoch kein Beweis gegen den Gebrauch von Radvorgestellen in der altslawischen Periode sein kann, namentlich noch, weil wir aus den ethnologischen Angaben wissen, daß der Grindel des Pfluggeräts und der Wagenbaum des Radvorgestells häufig mit einer Holzwiede verknüpft waren (Orel B., 1955, 50). Konnten die Slawen jedoch das Pfluggerät mit Streichbrettern nicht bei den Alteingesessenen kennenlernen, konnten sie das zumindest bei den Nachbarn. So sieht man auf karolingischen Abbildungen außer dem Pflügen mit Pfluggerät ohne Streichbretter (Abb. 25) auch das Pflügen mit einem mit Streichbrettern versehenen Pfluggerät (Abb. 26). Es wäre also verlockend, zu behaupten daß das Pfluggerät, dem die Sebenjer Schar angehörte, Streichbretter hatte. Vielleicht wollten aber die Slawen nichts lernen, weder von den Alteingesessenen noch von den Nachbarn? Benutzten sie nur das Pfluggerät ohne Streichbretter? Zumindest diese Annahme können wir zurückweisen. Denn wir haben den Beweis dafür, daß die Slawen der Bieder Region bereits im Frühmittelalter ein Pfluggerät mit Streichbrettern verwendeten. Zwischen der Schar und den Streichbrettern ist ein Raum, worin sich beim Pflügen Erde ansammelt und die Reibung stark verstärkt. Diese Erde kann mittels einer Hacke entfernt werden, es hat sich jedoch auch ein besonderes Gerät entwickelt — die Pflugreute (slowenisch: otka). Das Wort »otka« ist ein gemeinsamer slawischer Ausdruck (Grafenauer B., 1970, 209), was auf ihre Verwendung schon vor der Auseinanderwanderung der Slawen hinweist. Bei Pfluggeräten ohne Streichbretter ist ein derartiges Gerät unnötig. Aus ethnologischen Zeugnissen ist ersichtlich, daß die Pflugreute sogar beim Pflügen mit Pfluggeräten, die Streichbretter und eine symmetrische Schar besitzen, nicht allgemein in Gebrauch war. In sandiger Erde auf Hängen reinigte sich das Pfluggerät von selbst, insofern dies jedoch in lehmiger Erde gereinigt werden mußte, erfolgte es in der Regel mit der Hacke (Orel B., 1955, 55). Mithin konnte ein Pfluggerät mit Streichbrettern und ohne Pflugreute bestehen, das Gegenteil indessen nicht, daher dürfen wir die Pflugreute als einwandfreien Beweis für das Vorhandensein der Streichbretter ansehen. In der Bieder Region sind bisher drei »archäologische« Pflugreuten an den Tag gekommen. Eine in der altslawischen Nekropole auf Brdo pri Gradu (Abb. 27 a), die zweite in einem Haus der altslawischen Siedlung auf Pristava pri Bledu (Abb. 27 b) und die dritte in der Schicht des mittelalterlich-neuzeit- lichen Kehrichthaufens im selben Fundort (Abb. 27 c). Die erste stammt aus der Zeit vor dem 9. Jh. (vgl.: Knific T., 1983, 71 f.; Pleterski A., 1986, 56 f.), das Haus, worin die zweite lag, ist augenblicklich noch nicht zeitlich eingeordnet, jedenfalls ist sie jedoch in die Zeitspanne vom 7. bis zum 10. Jh. zu setzen, während die dritte um mehrere Jahrhunderte jünger ist. Zumindest schon im 8. Jh., wenn nicht schon früher, benutzten die Slawen in der Bieder Region das Pfluggerät mit Streichbrettern. Noch mehr. Die ausgeprägt unsymmetrische Abnützung der Pflugreuten leitet zum Schluß, daß damit vornehmlich nur eine und dieselbe Seite des Pfluggeräts mit Streichbrettern gereinigt wurde, daß das Pfluggerät also für das einseitige Pflügen verwendet wurde, für die damals im Flachland fortschrittlichste Pflügeweise! — Von Sebenje bis Pristava beträgt die Luftlinie nur 1,6 km. Demnach besteht größte Möglichkeit, daß die Sebenjer Schar einem Pfluggerät mit Streichbrettern angehörte. Beim eventuellen einseitigen Pflügen mittels der Sebenjer Schar wäre ihr unsymmetrischer Gebrauch zu erwarten. Ihr Blatt ist fast symmetrisch. Ist dies als Gegenbeweis anzusehen? Bei der Beschreibung der Schar wurde gesagt, daß sie aus zwei Eisenstücken verfertigt ist. Dies läßt sich zumindest auf zwei Weisen erklären: daß der Schmied bei der Herstellung der Schar kein hinreichend großes Eisenstück zur Verfügung hatte, oder daß die Schar ursprünglich aus einem einzigen Stück gemacht und später infolge der Abnützung mittels eines zweiten Stückes ausgebessert wurde. Aus ethnologischen Angaben ist nachgewiesen, daß die symmetrischen Scharen aus einer dreieckigen Eisenplatte geschmiedet, die alten abgenutzten aber »unterlegt« wurden (Orel B., 1955, 51), worunter man sich die Hinzufügung eines zweiten Eisenstücks vorstellen kann. Wurde also die Sebenjer Schar kurz bevor sie verborgen wurde ausgebessert, dann wurden damit die Spuren der vorherigen Abnützung verdeckt. Folglich ist die Symmetrie der Schneide nicht entscheidend. Aussagend sind ihre Seitenschneiden, von denen eine stark abgestumpft ist, die andere hingegen nicht. Die Abstumpfung ist die Folge der Abnützung. Demnach glitt die Schar nur auf einer Schneide hin, damit wurde einseitig gepflügt! Wurde beim Pflügen mit der Sebenjer Schar das Sech verwendet? Auch diese Frage läßt sich weder bejahen noch verneinen. Falls es indessen doch verwendet wurde, können wir es uns eher als Teil eines selbständigen Gerätes vorstellen —■ des Risses (Abb. 28), als aber als Pfluggerätteil. Vermutlich beschreibt bereits Plinius einen Riss, jedenfalls aber ein Sech (White K. D., 1967, 132 f.). Der Riss war in Slowenien bis zum 20. Jahrhundert in Gebrauch. Den ethnologischen Angaben zufolge wurde er jedoch nicht bei jedem Pflügen genutzt, sondern vor allem beim Pflügen des noch unbebauten Bodens, wo es noch keinen Acker gab, und brachliegendes Ackerland (Orel B., 1955, 53). Und jetzt wollen wir uns ansehen, was uns die Sebenjer Speerförmige Scharen sagen können (Abb. 20). Das Schweizer latènezeitliche Pfluggerät (s. oben) verrät, daß gleichgestaltete Scharen an den Pfluggeräten mit Sohle und ohne Streichbretter verwendet wurden (Abb. 22 a). War es auch bei den Sebenjer Scharen so? Wenn wir sie in Krasnovs Tabellen stellen (s. oben), gehören sie keiner Gruppe an. Am nächsten stehen sie noch der »ausgestorbenen« Gruppe der archäologischen Scharen, ethnologisch aber zu den Scharen der Arien mit zwei Arbeitsspitzen. Nach Sachs ethnologischer Einteilung der Scharen gehören die verhältnismäßig schmalen und länglichen Scharen mit geräumigerer Schäf- tung zu den Pfluggeräten mit Grindelscharbaum oder zu den Pfluggeräten mit zwei Arbeitsspitzen — den Zöchen. Die Scharen der letzteren haben vorwiegend eine lange und nahezu geschlossene Schäftungstülle und eine verhältnismäßig lange Schneide ohne Schultern (Sach F., 1963, 223 f.). Und die Sebenjer Speerförmig Scharen verraten Anzeichen paarweiser Verwendung (s. oben)! Nach Sachs Einteilung der alten Pfluggeräte erscheint die Aufgabelung des Kopfes nur bei einem Typ — der Zocha -— und ist dafür charakteristisch (Sach F., 1963, 197). Obwohl die Form der tüllenförmigen Sebenjer Scharen selbst noch nicht nur auf eine Weise erklärbar ist, ist es dagegen ihre paarweise Verwendung. Es läßt sich mit Sicherheit behaupten, daß die zwei Pfluggeräte, denen sie angehören, Zöchen sind. Die Zocha besteht aus dem Grindel, womit der gegabelte Scharbalken schräg verbunden ist, der unten zwei Arbeitsspitzen aufweist. Die entwickelte Zochen-form hat eine horizontale, rechtwinkelig auf den Grindel und die Richtung des Pflügens gestellte Sterze mit beiderseitigen Handgriffen. Derartige Sterzen sind dem Pflügen auf einem Grundstück angepaßt, wo das Pfluggerät oft gehoben werden muß (Sach F., 1963, 197). Die Zocha (Abb. 29 a) war leicht und sehr beweglich. Damit konnte ein einziger Pflüger mit einem Zugtier pflügen, weil die Reibung beim Pflügen verhältnismäßig gering war. Deshalb war sie ideal auf steinigen und sandigen Äckern, die durch Rodung eines Waldes entstanden waren, so daß der Erdboden noch zahlreiche Wurzelstöcke und Stümpfe enthielt (Krasnov J. A., 1986, 116). Die zwei Arbeitsspitzen ermöglichten die Bearbeitung derartiger Böden, ohne das Gerät zu beschädigen. Beim Pflügen blieben zwischen den zwei Arbeitsspitzen beträchtliche unberührte Erdstreifen zurück, wodurch es ermöglicht wurde, die natürlichen Eigenheiten der Erde länger zu erhalten und ihre Abtragung durch Wind und Wasser zu vereiteln. Das Gerät griff nicht tief in den Erdboden hinunter. Die zwei schmalen Scharen anstatt einer verringerten aber den Widerstand der Erde beim Pflügen (Krasnov J. A., 1986, 117). Und schließlich ging die Arbeit mit zwei Scharen rascher vonstatten als mit einer einzigen. Die Zocha wurde für das Unterbringen des Saatgutes und die Auflockerung der Erde nach dem Abbrennen in bewaldeten Bereichen angewendet. Dort war vollständiges und tiefes Wenden der Erde schädlich und deshalb unerwünscht (Sach F., 1963, 197). In Rußland und in der Ukraine wurden bis zu diesem Jahrhundert Pfluggeräte mit zwei Arbeitsspitzen auh für das zweite kreuzförmig verlaufende Pflügen benutzt, das auf das erste, mit dem Pflug ausgeführte folgte, um die Schichten und Schollen zu zerschlagen und den gepflügten Boden aufzulockern (Mamonov V. S., 1952, 85 ff.). Interessant ist die Beschreibung der pfahlartigen (»kolovaja«) Zocha (Abb. 29 b). Sie erhielt den Namen nach den schmalen, an Pfähle erinnernden Scharen, die auf sandigen und insbesondere auf steinigen Böden eingesetzt wurden. Das Blatt der Schar geht unmittelbar in die tüllenförmige, gleich breite Schäftung über. Derartige Scharen waren auf steinigem Boden unersetzlich, da sie von den Steinen nicht zerbrochen und zerstört wurden. Die Scharen einer derartigen Zocha aus dem Novgoroder Gubernium waren lang, schmal, einer dicken Ahle ähnlich, ohne irgendwelche Flügel. Eine solche Zocha im Olone-cker Gubernium besaß einen verstärkten Scharbalken und über ihre Scharen wurde inmitten des 18. Jh. verzeichnet, daß sie nicht so sehr für das Zerschnei- den der Grasnarbe als für das Herausbrechen kleiner Steine und das Pflügen lockeren Ackerlandes oder der versengten Erde auf dem Acker verfertig waren (Mamonov V. S., 1952, 88). Die Sebenjer Speerförmige Scharen sind Teile zweier Zöchen. Sie waren bestimmt für das Pflügen von Rodeland, steiniger Erde, für das zweite, kreuzförmig verlaufende Pflügen, das dem ersten mittels eines die Erde besser und tiefer umwendenden Pfluggerätes folgte, sowie für das Zuschütten des Saatgutes. — In der Beschreibung ist bereits festgestellt worden, daß jenes Scharenpaar, dessen Blatt nicht verbreitert ist, größeren Belastungen ausgesetzt ist. Dieses Scharenpaar stimmt völlig mit der Beschreibung der »dicken Ahlen« der pfahlförmigen Zöchen überein. Wir können uns die »Arbeitsteilung« zwischen den zwei Sebenjer Zöchen vorstellen. Die »pfahlförmige« diente der Bearbeitung des Rodelandes und mehr steiniger Erde, die zweite für das kreuzförmig verlaufende Pflügen und das Vergraben des Saatgutes. Von woher stammen die zwei Zöchen in der Bieder Region? Eine endgültige Antwort ist zwar noch nicht möglich, es lassen sich indes einige Erwägungen anstellen. Die Form der Schar ist nichts Neues, sie erscheint ja bereits auf dem Schweizer latènezeitlichen Pfluggerät (s. oben) und ist also älter, vor der Ankunft der Slawen ins slowenische Gebiet entstanden. Desgleichen ist die gleichzeitige Verwendung unterschiedlicher Pfluggeräte auf demselben Acker nichts Ungewöhnliches. Sie muß ziemlich verbreitet gewessen sein, gleichzeitige Pflugspuren unterschiedlicher Pfluggeräte wurden nämlich z. B. in Nordfriesland im Fundort Tönning-Elisenhof entdeckt. Hier wurde parallel und teilweise kreuzförmig verlaufend mit Pfluggeräten gepflügt, welche die Erde nicht wendeten, und kreuzförmig verlaufend mit erdewendenden Pfluggeräten. Die Spuren stammen aus der Zeit des 8./9. Jh. (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 207). Es dürfte sich um zwei Pfluggeräte handeln: eines, womit die grasbewachsene Oberfläche gepflügt wurde, und ein zweites, womit sich die bereits kultivierte Fläche mit lockerer Erde bearbeiten ließ (Gringmuth-Dallmer E., 1983, 213). Ein bildlicher Beweis für die gleichzeitige Verwendung unterschiedlicher Pfluggeräte sind die Zeichnungen auf einem Stein aus Pliska in Bulgarien, die bis zur ersten Hälfte des 10. Jh. ausgeführt worden sind (Stantchev S., 1953, 339, Fig. 2, 3). Die sechs Pfluggeräte gehören nach Sachs Einteilung den Typen 1, 2, 7 an. Erheblich ungewöhnlicher ist jedoch die Erscheinung der Zocha als eines Geräts mit eigenartigem Ausbau. Nach Niederle soll sie sich aus einem Pfluggerät entwickelt haben, dem eine zweite Schar hinzugefügt wurde, damit es schneller und breiter den Erdboden aufwühlen möge (Niederle L., 1921, 56). Das Wort »soha« soll im Altkirchenslawischen einen gespaltenen Ast oder Baumstamm bedeutet haben und erst seit dem 14. Jh. auch ein Pfluggerät (Niederle L., 1921, 57, Anm. 3). Einige sowjetische Forscher äußerten vor einiger Zeit auch den Gedanken, daß sich die Zocha aus der Egge entwickelt habe. Diese Erklärung hat A. V. Cernecov widerlegt, der vor allem anhand des ethnologischen, teilweise auch archäologischen und historischen Materials die sinnvolle typologische Entwicklung vom Pfluggerät mit einer Schar zur Zocha in Verbindung mit den natürlichen Gegebenheiten und Möglichkeiten des Gespanns dargestellt hat (Cernecov A. V., 1972, 77 ff.). Den Gedanken von der Egge als dem ältesten Ackerbaugerät, das sich mit der intensiveren Ackerbebauung und der Einführung von Tierzugkraft zunächst zu einem Pfluggerät mit mehreren Scharen — die Zocha — entwickelt, die aber zu einem Pfluggerät mit einer Schar, hat in jüngster Zeit abermals der italienische Agrarhistoriker G. Forni geäußert, jedoch vor allem hypothetisch und mit eigenwilliger Deutung der archäologischen Funde (Forni G., 1978) und der sprachwissenschaftlichen Forschungen (Forni G., 1983). Einen besonderen Artikel über die Frühgeschichte der Zocha hat J. Krasnov verfaßt (Krasnov J. A., 1986). Obwohl er die Möglichkeit der Verwendung archäologischer Scharen bestimmter Formen sowohl bei den Pfluggeräten mit einer als auch mit vielen Arbeitsspitzen nicht ausschließt, ordnet er derartige Scharen als Zochenscharen ein, vor allem aufgrund ihrer formalen Übereinstimmung mit den ethnologischen Zochenscharen und wegen der Verbreitung der Zocha mit zwei Arbeitsspitzen in der erörterten Zeit und im erörterten Territorium (Krasnov J. A., 1986, 113 f.). Diese Bestimmung bietet folgendes Bild: die Zocha erschien im Bereich zwischen Novgorod und Stara Ladoga, wo die älteste Schar in der Schicht E 3 aus der Mitte des 8. bis zum ersten Viertel des 9. Jh. zutage kam. Von dort verbreitete sie sich dann gegen Westen, Süden und Osten. Das Gebiet, in dem sie erschien, hatte in jener Zeit eine gemischte Bevölkerung, führend soll jedoch der slawische Bestandteil gewesen sein. Dies und die Tatsache, daß die meisten Scharen — Zochascharen des 11.—13. Jh. aus den Fundorten der Ostslawen herrühren, läßt mit größerer Wahrscheinlichkeit den Schluß zu, daß die Zocha als Teil der ostslawiscen bäuerlich-wirtschaftlichen Kultur unter den Bedingungen des nördlichen Wald-Ackerbaus entstanden ist (Krasnov J. A., 1986, 106 ff., Ris. 3). — Daß die Zocha mit zwei Arbeitsspitzen spätestens im 10. Jh. ohne Zweifel in Stara Ladoga in Gebrauch war, bezeugt der heute Fund des verschollenen hölzernen zweispitzigen Scharbalkens — der »rassoha« (Krasnov J. A., 1986, 107 und 113). Das scheinbar klare Bild des Erscheinens und der Verbreitung der Zocha »entstellt« der Fund der Sebenjer Zöchen, die zumindest so alt sind wie die vermeintlich älteste aus Stara Ladoga sowie die Abbildung der Zocha aus Pliska (Abb. 32 a). Beide Fundorte sind über 2000 km von Stara Ladoga enfernt und voneinander über 1000 km. Ein so großes Streuungsgebiet der Zocha schon im 9. Jh. läßt sich nicht auf die oben angeführte Weise erklären. Wenn wir von der wenig wahrscheinlichen Möglichkeit absehen, daß die Zocha damals auf einmal an mehreren, voneinander weit entfernten Orten erfunden wurde und eher an gemeinsame Wurzeln glauben, dann sind diese noch erheblich älter. — Sind sie einheimisch oder ausländisch? J. Henning hat auf die älteste Abbildung einer Zocha (Abb. 32 d) hingewiesen, die im Grab aus der Zeit der Dynastie Han im Ort Pinglu in der Provinz Shansi in China entdeckt wurde. Scharen, die zu einem solchen Pfluggerät gehören könnten, existierten in China schon in der Frühperiode der Dynastie Han (Henning J., 1981, 69), also im 2. und L Jh. v. u. Z. Dieses Gerät soll sich so wie die Holzschar mit hufeisenförmigem Beschlag — das Pfluggerät mit Schaftlappen aus Ost- nach Zentralasien verbreitet haben, von dort aber durch Vermittlung der Awaren und Protobulgaren nach Europa (Henning J., 1981, 68 f.). Bled mit Sebenje und Pliska liegen im Bereich den diese zwei Völker erreichten, während man sich für Stara Ladoga ins Gedächtnis rufen muß, daß dieser Ort ein wichtiges Zentrum an der regen waregisch — arabischen Handelsstraße zwischen Skandinavien und Asien war. Es konnte nicht schwer sein, dort ein Gerät aus Zentralasien oder zumindest einen Menschen kennenzulernen, dem es bekannt war. Die Vorteile, die ein derartiges Pfluggerät in den charakteristischen Bedingungen des dortigen Ackerbaus besaß, bedingten dann seine Verwendung und Verbreitung. Doch trotzdem. Wahrlich überraschend ist die Ähnlichkeit des Ausbaus der chinesischen Zocha und der Zocha auf ostslawischen Abbildungen des 16. Jh. (Abb. 30, 32 b). Erheblich anders ist jedoch der Ausbau der Zocha aus Pliska (Abb. 32 a). Sie besitzt eine aufrechte Sterze, vermutlich mit einem Handgriff, die sich in den gespaltenen Scharbalken mit zwei Arbeitsspitzen fortsetzt. Durch die Sterze ist der einfache gerade Grindel aufgesetzt. Demnach unterscheidet sie sich nicht von den übrigen einfachen Pfluggeräten. Von Sachs Typ 1 weicht sie lediglich durch die Aufspaltung des Scharbalkes ab. Mit Leichtigkeit können wir sie uns als Illustrierung zum altkirchenslawischen Wort »soha« (s. oben) vorstellen. Die Zeichnung aus Pliska widerlegt überdies die Ansicht, der einfache Grindel wäre jünger als der zweifache (Krasnov J. A., 1986, 112). — Um es kurz zu sagen, die Zocha aus Pliska ist der chinesischen nur dem Scharbalken nach ähnlich, alles Übrige ist einheimisch. Ihre Entste-hund können wir uns damals vorstellen, als die Menschen die Pflügeweise mit zwei Scharen einzuführen wünschten, und daran einfach das alte, schon früher bekannte Gerät anpaßten. Andere übernahmen dann außerdem den Ausbau des Geräts. Über den Bau der Zöchen aus unserem Hortfund können wir nur Erwägungen anstellen. Ist vielleicht der Ursprung der Zocha noch aus einer anderen Region möglich? In den Jahren 1941 und 1942 wurden im Moor Rappendam bei Jörlund auf Seeland in Dänemark mehrere Hortfunde hölzerner Ritualgegenstände ergraben, größtenteils von Holzrädern und überdies drei Holzscharen. Zwei davon, die spiegelbildlich unsymmetrisch sind (Abb. 31), befanden sich im selben Hortfund — B. Nach der C-14-Analyse ist eines der Räder aus dem Jahr 60 v. u. Z. ±110 (Kunwald G., 1970). Obwohl die Möglichkeit zuzulassen ist, ohne daß dafür eine sinnvolle Erklärung besteht, daß die zwei Scharen zu zwei verschiedenen Pfluggeräten gehörten, ist viel größer die Möglichkeit, daß sie Teile desselben Pfluggeräts sind, also einer Zocha. Mithin ist es nicht unmöglich, daß sich im Frühmittelalter in Europa zwei ihrem Ursprung und Ausbau nach unterschiedliche Zöchen begegneten, eine einheimische und eine chinesische. Erwähnenswert ist auch die Abbildung des Pflügens mit einer Zocha (Abb. 32 c) auf einem Ziegel aus dem Fundort Sobar in Moldavien (SSSR). Der Ziegel wurde in den Trümmern eines gemauerten Gebäudes gefunden, dessen Fundamente in die Schicht der Cernjahov-Siedlung aus dem 2./3.—4. Jh. u. Z. eingegraben waren. Die Ziegel dienten zusammen mit Steinen als Baumaterial. Das Gebäude wurde noch vor der Vollendung niedergebrannt, deshalb enthält es fast keine Funde. Die archäomagnetische Datierung der Ziegel hat die Zeitspanne vom 3./4.—6./7. Jh. erwiesen. Das Glas und die Ziegel ähneln dem diesbezüglichen Material aus dem 1.—4. Jh., es lassen sich jedoch Analogien dazu auch aus viel jüngerer Zeit finden. In der Schicht des Mörtels und der beim Bauen entstandenen Ziegel- und Steinstückhen wurden Fragmente eines Kruges gefunden, der nicht vor dem 17. Jh. verfertigt wurde (Rikman E. A., 1970, 190 ff.). Sind die Ziegel älter als das Gebäude? Wann entstand die Abbildung auf dem Ziegel? Leider gibt es keinen Aufschluß darüber, deshalb soll auf diesen Fund lediglich hingewiesen sein, er ist ja der Abbildung aus China unglaublich ähnlich. Noch einige Worte über das Einstellen des Pflügens mit der Zocha. Wir haben gesehen, daß sie namentlich auf neu gerodetem Waldland verwendbar war. Nachdem sich dieses in alte Ackerflächen gewandelt hatte, begann man mit andersartigen Pfluggeräte zu arbeiten, die wegen der jetzt andersartigen Bodenstruktur bessere Erträge ermöglichten. Als man mit dem Roden der Wälder aufhörte, wurde das Pflügen mit der Zocha allmählich aufgegeben. Bis zum 20. Jh. erhielt sie sich vor allem im europäischen Teil der Sowjetunion (Krasnov J. A., 1986, Ris. 3; Sach F., 1963, 198), vermutlich infolge der natürlichen Bedingungen, der lange währenden Kolonisation und Entwicklung, in der sie sich mit Hinzufügung des Lappens zwischen die zwei Scharen oder der Streichbretter an der Seite (Sach F., 1963, 197) zu einem Pfluggerät entwickelte, das fähig ist, die Erde nur unvollständig zu wenden (vgl.: Mamonov V. S., 1952, 79). War die Zocha in der Bieder Region überhaupt notwendig? — Bei der Ankunft der Slawen war das Land noch in beträchtlichem Ausmaß mit Wald bewachsen. Darin befanden sich zumindest zwei Blößen mit Ackerflächen: eine nördlich und östlich des Bieder Sees, die zweite auf dem Gelände der späteren Dörfer Mužje und Zasip (Pleterski A., 1986, 125, sl. 82). Diesen Wald rodeten die Slawen zur Gewinnung neuer Ackerflächen auch durch Abbrennen, wovon die Flurnamen zeugen: Na rivouce — zwischen Sp. Gorje und Viševnica (Pleterski A., 1986, 25, sl. 7), Na pogorence — bei Poljšica (Pleterski A., 1986, sl. 34), V korile — bei Ribno (Pleterski A., 1986, 78), Na korile — bei Selo (Pleterski A., 1986, sl. 61). Die Ackerflächen erstrecken sich auf dem Erdboden, der mit Flußgeröll bedeckt ist, oder den der Gletscher zurückgelassen hat. Wo die Erdschicht darüber dünn ist, führt das Ackerland ziemlich viel Steine. Die Erde ist vorwiegend sandig. — Das Roden des waldes, Brandblöße, der Steinboden, die sandige Erde — all dies ist eine Verkettung, bei der sich die Zocha am besten bewährt. Mithin war sie in der Bieder Gegend notwendig. Doch nicht für immer. Bis zum 14. Jh. hatte der Umfang der Ackerflächen in der Bieder Region hauptsächlich schon Stabilität erreicht und nahm nicht mehr wesentlich zu (vgl.: Pleterski A., 1986, 141 ff.). Spätestens zu diesem Zeitpunkt wurde die Zocha aufgegeben. In der Zeit des Sebenjer Hortfundes kannten und verwendeten also die Slawen in der Bieder Region unterschiedliche Pfluggeräte, unterschiedliche Pflügeweisen, was alles dem ihnen zur Verfügung stehenden Boden angepaßt war und mit dem besten Wissen durchgeführt wurde, das sie damals und dort haben konnten. Sie hatten es entweder von ihren Vorfahren ererbt oder es von den Alteingesessenen und Nachbarn erlernt. Daß ihre Weise der Landbestellung erfolgreich war, beweist auch die ständige Bevölkerungsentwicklung in der Bieder Region (Pleterski A., 1986, 126 ff.). So können wir die Frage nach ihrer Fortschrittlichkeit positiv beantworten. 21 Arheološki vestnik 321 Rodehacke (Abb. 33). Inv. Nr.: NM S-2347. Die Gesamtlänge beträgt 25,4 cm. Die Schäftung ist das Öhr, das die Form eines Trapezes hat. Die zwei kürzeren Seiten sind 2,7 bzw. 2,0 cm, die zwei längeren Seiten je 4,2 cm lang. Die Außenbreite des Öhrs ist 4,6 cm. Von der Seite gesehen, hat die Schäftung die Form eines Dreiecks mit 8,4 cm langer Grundlinie, beim Scheitel geht sie aber ins Blatt über. Dies ist am Übergang aus der Schäftung am schmälsten — 4,0 cm, worauf es sich allmählich bis zur geraden, schrägen Schneide verbreitert. Hier ist das Blatt 9,4 cm breit. Im Querschnitt ist das Blatt rechteckig, anfangs dicker — bis 2,8 cm, dann wird es immer dünner. An der Ober- und Unterseite ist der Außenrand ein wenig verdickt (Abb. 34), an der Unterseite sind links- und rechtsseitig je sieben Kerben eingeschnitten. Die Schneide ist ganz stumpf, wegen der Schläge gegen harte Gegenstände ist sie in ihrer ganzen Breite nach aufwärts verbogen. Die Rodehacke war aus Eisen geschmiedet und ist vorzüglich erhalten. Ihr Gewicht betrug am 9. 1. 1986 1205 g. Die Kerben an ihrem Rand sind keine sinnvolle Folge des Verfertigungsverfahrens. Sie wurden absichlich aus unbekannten Gründen angebracht. Die Rodehacke ist eine Hacke mit langem und schmalem Blatt, das eine gerade Querschneide hat. Die Hackenform ist keine Folge der Stilentwicklung, vielmehr abhängig von der Art des Bodens, der Ackerkulturen und des Menschen, der sie benützt (Baš F., 1955, 107). Für die Bearbeitung lockerer Erde dienen Hacken mit breitem, für die Bearbeitung steiniger und schwerer Erde hingegen Hacken mit schmalem und langem Blatt (Baš F., 1955, 101). Vom Widerstand, den die Erde dem Hieb mit der Hacke entgegensetzt, hängen die Stärke des Stiels und die Größe des Öhrs ab. Ihr rundes oder eckiges Öhr steht aber in Zusammenhang mit der Widerstandsfähigkeit des Holzes, woraus der Stiel verfertigt ist. Vom Gebrauch der Hacke für vertikales oder schräges Graben hängt der Winkel zwischen dem Öhr mit dem Stiel und dem Blatt ab. Die kleinste Deklination vom rechten Winkel (von 5° bis 10°) findet sich bei den Hacken für die Ackerbestellung, die größte (von 20° bis 30°) bei den Wein-und Gartenbauhacken. Die angeführten Maße gelten für die modernen slowenischen Hacken. Die Hacke ist ein persönliches Werkzeug. Jedermann verwendet seine eigene. Die Stiellänge hängt von der Größe des Benützers ab. Derselbe Benützer gräbt mit einer langstieligen Hacke die Erde um, mit einer kurzstieligen hackt und gräbt er tiefer (Baš F., 1955, 103). Da Größe und Gewicht der Hacke auch von der Stärke des Eigentümers abhängen, könnten wir schließen, daß mit der Sebenjer Rodehacke ein Mann arbeitete. Zum Umgraben sind schmale Hacken nötig, zum Häufeln dagegen breite, die besonders charakteristisch für den Weinbau sind (Baš F., 1955, 101). Auch beim Pflügen geht es nicht ohne Hacke, wenn die Schar aus unterschiedlichen Ursachen vereinzelte Stellen lediglich Streift, deswegen ungepflügte Grasstreifen Zurückbleiben. Diese grub ein Gräber mit der Hacke um und ver-volständigte auf solche Weise die Arbeit des Pflügers. Desgleichen grub er damit die Erde am Ackerrand zu den Furchen (Orel B., 1955, 54 f). Die Sebenjer Rodehacke war für Arbeiten auf steinigem Boden verfertigt worden, wofür ihr langes, schmales Blatt und das sehr lange Öhr zeugen. Die abgestumpfte, eingebogene Schneide ihrerseits beweist, daß sie auf solchem Boden auch tatsächlich verwendet wurde. Die Bieder Felder liegen auf Gletschermoränen oder auf geröllhältigen Fluß terrassen und folglich sind Steine in der Erde nichts Ungewöhnliches. Den Zusammenhang der Sebenjer Rodehacke mit den Bieder Feldern untermauert auch die Karte ethnologischen Hacken in Slowenien (Abb. 35). Rodehacken sind für die weitere Bieder Umgebung bis Notranjsko (Innerkrain) charakteristisch. Andernorts sind sie nicht anzutreffen! Da die Blattform vom Boden abhängt und der ist eine Gegebenheit, die sich im Laufe des Jahrtausends nicht verändert hat, ist leicht zu verstehen, daß sich die Sebenjer Rodehacke ihrer Wesensart nach in die Karte der viel jüngeren Hacken einschaltet. Das Blatt der Sebenjer Rodehacke bildet mit dem Öhr und einst noch dem Stiel zunächst einen rechten Winkel, dann dekliniert es davon mehr und mehr, bei der Schneide bereits um 22°. Dies ist aber der Winkel, den die modernen Wein- und Gartenbauhacken aufweisen. An Gartenbau ist in der altslawischen Periode in Bled nicht zu denken. Anhand der gleichfalls in diesem Hort enthaltenen Scharen sowie des langen und schmalen Blattes hat es den meisten Sinn, ihre Verwendung beim Ackerbau anzunehmen. Doch auch ihre zeitweilige Einsetzung im Weinbau scheint mir nicht völlig unmöglich, da ja bereits die ältesten Schriftquellen im 11. Jh. in Bled Weingärten erwähnen, die höchstwahrscheinlich schon in der altslawischen Periode existierten (Pleterski A., 1986, 58). Und schließlich: nur 200 m nordöstlich von der Steinhalde mit dem Hortfund erstreckt sich der Südhang mit dem uralten Flurnamen V nograde (= in die Weingärten). Diese Flur gehört zum Dorf Zasip. Die Ahle Ahle (Abb. 36 a). Inv. Nr.: NM S-2346. Die Gesamtlänge beträgt 11,3 cm, davon die Angel 4,2 cm. Die ist am Anfang breiter, dann verengt sie sich. Ihr Querschnitt ist rechteckig. Drei ihrer Seitenflächen gehen in den Arbeitsteil der Ahle stufenartig über, die vierte glatt. Der Arbeitsteil verengt sich zu einer Spitze. Er hat einen quadratischen Querschnitt und mißt im Durchmesser bis 0,7 cm. Die Spitze hat einen runden Querschnitt. Alle vier Seitenflächen des Arbeitsteils haben in der Mitte flache Querrinnen. Die Ahle ist aus Eisen verfertigt und gut erhalten, nur die Spitzenoberfläche ist ein wenig rostzerfressen. Das Gewicht der Ahle betrung am 9. 1. 1986 16 g. Das Messer Messer (Abb. 36 b). Inv. Nr. : NM S-2358. Es ist nicht zur Gänze erhalten, es fehlt der Teil der Klinge mit der Spitze. Dieser Teil ist gewaltsam abgebrochen worden. Der Bruch ist alt. Die erhaltene Länge beträgt 10,3 cm, davon die Angel 6,1 cm. Sie ist flach, dem Blatt zu wird sie gleichmäßig breiter und ein wenig dicker. Mit dem Messerrücken und der Klingenschneide bildet sie einen sehr Stumpfen Winkel. An dieser Stelle ist das Messer 0,4 cm dick. Die größte Klingenbreite beträgt 1,6 cm. Vor dem abgebrochenen Teil beginnt die Klinge gleichmäßig schmaler zu werden. Bei der Bruchstelle ist die Klinge etwas verbogen, eine Folge der Kraft, die das Messer zerbrochen hat. Das Messer war aus Eisen und sehr gut erhalten. Das Gewicht des Messers betrug am 9. 1. 1986 20 g. 21» 323 Der Haken Haken (Abb. 37 a). Inv. Nr.: NM S-2364. Gesamtlänge 13,5 cm. Er hat einen rechteckingen Querschnitt und ist bis 0,65 cm dick. Der Mittelteil ist 1,2 cm breit. Dem Teil zu, womit er vermutlich aufgesetzt war, wird er gleichmäßig dünner und schmaler. In der Spitze wird er breiter und dünner und ist hier bis 1,7 cm breit. Er endet in einer querverlaufenden, kreisförmigen Schneide. Am Übergang aus dem geraden in den gekrümmten Teil hat sich bei der Herstellung eine größere Schuppe abgelöst (Abb. 41 c). Der Haken ist aus Eisen verfertigt und gut erhalten. Er ist deformiert, er vermittelt den Eindruck, als wäre er zusammengedrückt. Das Gewicht des Hakens betrug am 9. 1. 1986 62 g. Nach seinem Abschluß läßt sich schließen, daß der Haken aufgesetzt oder irgendwohin eingeschlagen (?) war. Er erinnert an ähnliche Geräte für die Holzverarbeitung, weicht jedoch von ihnen durch seine Arbeitsspitze ab. Bei jenen Geräten verläuft die Arbeitsschneide an den Seiten, falls sie sich jedoch am Querende befindet, dann ist dieses nicht gerade, sondern rinnenförmig. Der Sebenjer Haken kann auch ein gewöhnlicher Haken gewesen sein, der in einen Holzbalken eingeschlagen war, um etwas zu tragen. Überdies war er für die Reinigung der Pferdehufe von Steinen verwendbar. Die Henkel Eimerhenkel (Abb. 37 b). Inv. Nr.: NM S-2363. Er ist deformiert, beide Schenkel sind aneinander gedrückt. Die Länge des so umgestalteten Henkels ist 15,5 cm, die Länge des gestreckten Henkels ca. 32 cm. An den umgebogenen flachen Enden ist er glatt, die übrige Oberfläche hat durch das Winden eines quadratischen Eisenstabes die charakteristische tordierte Form erlangt. In der Mitte mißt der Querschnitt im größten Durchmesser 0,9 cm. Der Henkel ist gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 65 g. Eimerhenkel (Abb. 37 c). Inv. Nr.: NM S-2362. Er ist deformiert, beide Schenkel sind aneinander gedrückt. Die Länge des so umgestalteten Henkels beträgt 14,9 cm, die Länge des gestreckten Henkels ca. 31,5 cm. An den umgebogenen flachen Enden ist er glatt, die übrige Oberfläche hat durch das Winden eines quadratischen Eisenstabes die charakteristische tordierte Form erlangt. In der Mitte mißt der Querschnitt im größten Durchmesser 0,8 cm. Der Henkel ist gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 57 g. An den Henkeln sind indessen nicht nur die Bögen deformiert, sondern auch deren Enden, und zwar so stark, daß sie unverwendbar geworden sind. Nach den Winkeln, die sie nach wie vor mit dem übrigen Henkelteil bilden, ist anzunehmen, daß sie ursprünglich rechtwinkelig auf den Bogen standen und als solche in die Schlingen an den oberen Eimerrändern hineingesteckt waren. Die zweite übliche Möglichkeit bei Eimerhenkeln ist die, daß ihre Enden zum Bogen zurückgebogen sind und so die Form einer Schlinge annehmen. In diesem Fall ist jedoch der Übergang vom Bogen in das Henkelende kreisförmig und nicht unter einem Winkel, wie bei den Sebenjer Henkeln. Es hat den Anschein, daß die beiden Henkel mit Gewalt herausgerissen und danach noch zusammengedrückt worden sind. Sensenring (Abb. 38 a). Inv. Nr.: NM S-2356. Der Ring ist an einer Seite halbkreisförmig, an der anderen gerade. Am Bogenscheitel ist der Außendurchmesser 4,2 cm, der innere 2,7 cm. Im Querschnitt ist er flach von 1,3 bis 3,1 cm breit. Er war aus einem Eisenstück geschmiedet, die Enden waren eines zum anderen gebogen und vom Schmied zusammengeschweißt. Der Sensenring ist sehr gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 77 g. Sensenring (Abb. 38 b). Inv. Nr.: NM S-2355. Der Ring ist an einer Seite halbkreisförmig, an der anderen gerade. Am Bogenscheitel mißt der Außendurchmesser 4,9 cm, der innere 3,6 cm. Im Querschnitt ist er flach, von 1,1 bis 1,9 cm breit. Er war aus einem Eisenstück geschmiedet, die Enden waren eines zum anderen gebogen und vom Schmied zusammengeschweißt. Der Sensenring ist sehr gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 61 g. Sensenring (Abb. 38 c). Inv. Nr.: NM S-2354. Er hat eine quadratische Form mit abgerundeten Ecken. Im Außendurchmesser mißt er bis 4,3 cm, im inneren bis 3,2 cm. Er war aus einem Eisenstück geschmiedet, die Enden waren eines zum anderen gebogen und vom Schmied zusammengeschweißt. Der Sensenring ist sehr gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 53 g. Sensenringe sind die Ringe, womit die Sense an den Sensenstiel befestigt wurde. Sämtliche Sebenjer Sensenringe sind verwendbar. Da im Hort keine Sensen enthalten sind, scheint es mir wahrscheinlich, daß sie als Ersatzteile beim Haus waren. Die Sicheln Sichelfragment (Abb. 39 a). Inv. Nr.: NM S-2353. Im Hort war ein Blattfragment verwahrt, das sich gleichmäßig in die Spitze verengt. Das Fragment ist 29,1 cm lang und bis 3,2 cm breit. Der Blattrücken ist bis 0,4 cm dick. Das Blatt ist mittels schräger, paralllel verlaufender, scharfer Einschnitte gezahnt. Der Bruch ist alt. Die Sichel war aus Eisen geschmiedet. Am 9. 1. 1986 betrug das Gewicht des Fragments 96 g. Sichelfragment (Abb. 39 b). Inv. Nr.: NM S-2357. Blatteil, der sich gleichmäßig in die Spitze verengt. Das Fragment ist 12,4 cm lang und bis 1,8 cm breit. Der Blattrücken ist bis 0,25 cm dick. Das Blatt ist mittels besonderer, parallel verlaufender, scharfer Einschnitte gezahnt. Der Bruch ist alt. Das Fragment ist aus Eisen geschmiedet. Am 9. 1. 1986 betrug das Gewicht des Fragments 20 g. Sicheln mit gezahnten Schneiden werden beim Einernten hartstengeliger Pflanzen verwendet (White K. D., 1967, 80). Da die Zähnchen klein sind, werden sie, falls die Sichel in der Erde liegt, rasch vom Rost zerfressen. Deshalb sind sie nur an gut erhaltenen Exemplaren wahrzunehmen. Derartige kommen jedoch selten zum Vorschein, die übrigen erwecken vermutlich oft den falschen Eindruck, als ob sie eine glatte Schneide hätten. Der Meißel Meißel (Abb. 40 a). Inv. Nr.: NM S-2361. Er ist 23,1cm lang. Der Kopf hat eine fast quadratische, 2,7 X 3,1 cm große Schlagfläche. Im Mittelteil ist der Querschnitt des Meißels rechteckig mit abgeschnittenen Ecken. Der Querschnitt mißt 1,5 X 1,7 cm. Das Blatt ist flach mit Querschneide. Der Meißel war aus Eisen geschmiedet und ist vorzüglich erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 405 g. Gleich gestaltete Meißel sind noch heutzutage Bestandteil der Garnituren von Schmiedegeräten. Genutzt werden sie zum Zerhacken von Eisenstücken (Fluksi J., 1984, Tabla VII: 8, 9). Der Eigentümer des Sebenjer Meißels konnte ihn unter anderen auch für die Renovierung der Zähnchen an den Sicheln verwenden. Die Bohrer Löffelförmiger Holzbohrer (Abb. 40 b). Inv. Nr.: NM S-2359. Er ist 30,1cm lang, davon die Schäftung 6,2 cm. Diese ist flach und weist einen rechteckigen, 1,7 X 0,55 cm großen Querschnitt auf. In den Mittelteil des Bohrers geht die Schäftung an einer Seite glatt über, an der anderen stufenartig. Der Mittelteil ist im Querschnitt ein Quadrat mit abgeschnittenen Ecken und mißt im Durchmesser 1,5 cm. Der Löffel ist bis 2,7 cm breit. Der Bohrer war aus Eisen geschmiedet und ist gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 320 g. Löffelförmiger Holzbohrer (Abb. 40). Inv. Nr.: NM S-2360. Er ist 19,6 cm lang, davon die Schäftung 4,3 cm. Diese ist flach und von rechteckigem, 1,6 X X 0,45 cm großem Querschnitt. In den Mittelteil des Bohrers geht die Schäftung an einer Seite glatt, an der Rückseite des Löffels aber stufenartig über. Der Mittelteil ist im Querschnitt ein Rechteck mit abgeschnittenen Ecken und mißt 1 X 1,2 cm. Der Löffel ist bis 2,1 cm breit. Der Bohrer war aus Eisen geschmiedet und ist gut erhalten. Am 9. 1. 1986 betrug sein Gewicht 90 g. Mit den zwei Bohrern war es möglich, große und tiefe Löcher in die Holzbalken zu bohren, in die Keile eingeschlagen oder beim Häuserbau die einzelnen Teile mit hölzernen Zimmernägeln zusammengefügt wurden. — Interessant ist die Ähnlichkeit des Mittelteils der zwei Bohrer und des Meißels, die zur Annahme ermutigt, daß alle drei Gegenstände vom selben Schmied verfertigt worden sind. Wer hat den Sebenjer Hort verborgen und wann Die erste Frage, die in Zusammenhang mit dem Sebenjer Hort zu lösen ist, lautet: Wer war sein Besitzer, wer hat ihn verborgen? Zählen wir die Möglichkeiten auf: ein Händler, ein Soldat, ein Schmied, ein Einheimischer aus der Bieder Region. Oder ist der Hort vielleicht als Kultschatz aufzufassen? Die letztangeführte Möglichkeit ist durch nichts angedeutet, während dagegen die Verschiedenartigkeit des Hortes und die Vergrabungsstelle sprechen, wo keine Spuren auf einen heiligen Raum weisen — die benachbarte kleine Kirche der Hl. Dreifaltigkeit ist kaum knappe vier Jahrhunderte alt. Die Gegenstände zeigen deutliche Gebrauchsspuren, einer der zwei Steigbügel ist sogar umgearbeitet, was alles dagegen spricht, daß der Eigentümer ein Händler gewesen wäre, und teilweise zeugt dies auch gegen einen Schmied. Tatsächlich schließt der Hort zwar auch einige zerbrochene Geräte in sich ein und diese hätten als Rohstoff für neue Schmiedeerzeugnisse dienen können (vgl.: Klima B., 1985, 444), jedoch enthalten Schmiedehorte die einschlägigen Werkzeuge, die im Sehen j er Hort nicht vorhanden sind. Desgleichen sind keine neuen Erzeugnisse vertreten. All dies scheidet einen Schmied aus. Wie ist es mit der Annahme eines feindlichen Soldaten? Es ist wahr, man kann sich die damaligen Heerzüge nicht ohne Plünderungen vorstellen, es steckt aber gar kein Sinn darin, daß ein Krieger den Schatz in feindlichem Territorium vergraben hätte, mit leeren Händen heimgekehrt wäre, hoffend, sein Heer werde einst siegreich genug sein, um zurückzukehren und er dann den Hort wieder ausgraben könnte. Wäre der Hort aber doch Raubgut, würde man eher verschiedenartige, zusammengelesene Gegenstände erwarten und nicht eine gebrauchsverknüpfte Gruppe. Wenn uns jetzt schließlich nur noch ein Bieder Einwohner übrig geblieben ist, scheint seine Eigentümerschaft nicht nur deswegen wahrscheinlich. Die Zusammensetzung des Hortes verrät eine sinngemäß abgerundete Gruppe von Gegenständen (Abb. 42). Die sind: Geräte für den Ackerbau (Scharen, Rodehacke), für die Holzverarbeitung (Löffelbohrer), für die Metallverarbeitung (Meißel), für die Lederverarbeitung (Ahle), Militär- und Reiterausrüstung (Lanzenspitzen, Trense, die zwei Steigbügel), Ersatzgeräte (Sensenringe), Rohstoff für die eventuelle weitere Verarbeitung (die zwei Sichelfragmente, das Messer, vielleicht auch die zwei Eimerhenkel und der Haken). Es kommt keine sinnlose Verdoppelung vor, offensichtlich handelt es sich um ein und denselben Eigentümer. Die fünf (!) Scharen gehören, wie wir oben gesehen haben, drei unterschiedlichen Pfluggeräten an, die einander bei der Verwendung ergänzen konnten. Über den Zusammenhang zwischen der Verwendung von Pfluggeräten und einer bestimmten Hackenform mit der Eigenart des Bieder Bodens war schon oben die Rede. Alles weist demnach auf einen Besitzer hin — einen in der Bieder Region Beheimateten. Es besteht kein vernünftiger Grund, der dagegen sprechen würde. Vielleicht findet es jemand, der dies mit den Augen des heutigen Menschen betrachtet, lächerlich, von einem Haufen alten Eisens als von einem Schatz zu sprechen. Zur Veranschaulichung seien wenigstens einige Angaben aus den damaligen Zeiten angeführt. Die Lex Salica bestraft den Diebstahl einer Schar am Pfluggerät mit einer Geldbuße von 15 Goldsolidi (Le Goff J., 1985, 132 f.) und nach der Preisliste der Lex Ribuaria ist eine Lanze nebst Schild 2 Solidi wert, ein Schwert samt Scheide 7 Solidi, ein Pferd 7—12 Solidi (Ruttkay A., 1982, 182; Last M., 1976, 470). Mithin war der Sebenjer Hortfund ein hübsches Häuflein Goldmünzen wert. Natürlich waren aber die vergrabenen Gegenstände nicht der einzige Eisenbesitz ihres Eigentümers. Als Reiter mußte er noch Sporen, für den Nahkampf ein Schwert oder Beil und einen Schild haben. Die Tatsache, daß der Hortfund nicht auch diese Gegenstände enthält, können wir uns damit erklären, daß sie der Besitzer noch brauchte, daß er einen Zusammenstoß erwartete. Desgleichen ist interessant, daß im Hort keine verwendbaren Sicheln sowie Sensen mit den Begleitgeräten (Dengelhammer und Dengelamboß) vertreten sind. War damals gerade die Zeit der Korn- und der Heuernte? Hatten sich damit die anderen Familienmitglieder bewaffnet? Wie üblich es war, in Kriegszeiten das Vermögen zu verbergen und zu vergraben, stellt anschaulich ein Fragment aus den Annales Fuldenses vor, das im Jahr 869 den Krieg zwischen dem Frankenkönig Ludwig und den Mähren be- schreibt. Eines der drei Frankenheere wurde von Ludwigs jüngstem Sohn Karl angeführt. Dieser hat »auf Gottes Hilfe bauend, . .. alles entdeckt, was in den Wäldern verborgen oder auf den Feldern vergraben war, mit den Seinen geplündert ...«. »Dei auxilio fretus . .. abscondita quaeque in silvis vel defossa in agris reperiens cum suis diripuit« (MMFH I, 1966, 101). Die Erwähnung von Feldern, die in diesem Fragment wohl eher als unbewachsenes Land im Gegensatz zu den Wäldern aufzufassen ist, ist interessant auch in Hinblick auf den Sebenjer Hort. Der Ort mit dem Eisenschatz liegt auf grasbewachsenem Weideland zwischen den heutigen Dörfern Podhom und Zasip mit Mužje. Aus der durchgeführten Untersuchung der Besiedlung der Bieder Region im Mittel-alter geht hervor, daß die Podhomer Fluren zur Zeit der Vergrabung noch unbesiedelt waren und daß das einzige Nachbardorf das Doppeldorf Zasip-Mužje war (Pleterski A., 1986, sl. 86, 87), dessen Ackerland sich noch heute bis zur Steinhalde mit dem Sebenjer Hort erstreckt (Abb. 43). In diesem Dorf dürfte das Anwesen des unglückselig dahingeschiedenen Hortbesitzers zu suchen sein. Dieser versteckte die Gegenstände am Rande des Ackerlandes seines Heimatdorfes. Wann kann der Hort vergraben worden sein? Chronologisch bestimmbar ist lediglich die militärische Reiterausrüstung, die in gänze mit dem ersten Drittel des 9. Jh. in Übereinstimmung steht. Folglich scheiden als Grund für die Vergrabung die fränkisch-awarischen Kriege aus dem Ende des 8. Jh. aus. Die Bieder Region liegt von Pannonien, wo es im 9. Jh. häufig zu fränkischslawischen Zusammenstößen kam, abgeriickt. In der Nähe des Durchzugsgebiets zwischen Pannonien und Italien gerät dieser Landstrich erst Ende des 9. Jh., als die ungarischen Einfälle einsetzen. Obwohl es natürlich möglich ist, daß dieselbe Militärausrüstung in der Familie geraume Zeit in Gebrauch stand, ist die Vergrabung des Hortes infolge eines ungarischen Einfalls wenig wahrscheinlich. Es ist kaum vorstellbar, daß die Garnitur der militärisch-reiter-lichen Ausrüstung, deren Teile, wie wir gesehen haben, unterschiedlicher Herkunft sind, im Laufe der hundertjährigen Verwendung durch die Familie nicht zumindest mit einem neueren Stück ergänzt worden wäre, besonders noch, weil auch die Waffen und die Reiterausrüstung modischen Wandlungen unterworfen waren. Demnach muß die Antwort gleichwohl im ersten Drittel des 9. Jh. gesucht werden. Eben zu dieser Zeit erschütterten unsere Gegende.n schwere Kämpfe. Unter der Führung des Ljudevit Posavski war im Widerstand gegen die Franken (819—822) ein weitgespanntes slawisches Bündnis geschaffen worden, das außer Ljudevits Menschen auch die Timokaner im Osten und im Westen die Karan-tanier und Karniolier in sich vereinte (Grafenauer B., 1964, 424 ff.). Für die Deutung unseres Hortes ist vielleicht am interessantesten das Jahr 820. Damals machten sich im Frühjahr, nachdem genügend Gras für die Fütterung der Tiere gewachsen war, drei fränkische Heere gegen Ljudevit auf, zwei davon auch durch unsere Gegenden, und vereinten sich südlich der Drau, wo sie plünderten und alles niederbrannten. Auf der Rückkehr bestraften sie den aufständischen Teil der Karantanier und an der Sava ansässigen Karniolier (Kos F., 1906, Nr. 61). Unter den letztangeführten kann auch der Besitzer des Sebenjer Hortes gewesen sein. — Vieles spricht also zugunsten der Annahme, daß der Hort zur Zeit von Ljudevits Aufstand vergraben wurde, vielleicht im Sommer 820 (Zeit der Kornernte und der Rückkehr des Frankenheeres). Gegenbeweise fehlen. Der Eigentümer der Gegenstände war ein Karniolier, beheimatet in der Bieder Region. Was für Schlüsse läßt der Hortfund über die damalige Lebensweise zu? Die eingehende Erforschung der Bieder Region im Frühmittelalter hat nachgewiesen, daß am Beginn des 9. Jh. die Bieder Dörfer in wirtschaftlich-besitzmäßiger Hinsicht unter einzelne Freimänner aufgeteilt waren, die samt ihren engeren Familienangehörigen jeder auf seiner altslowenischen Hufe lebten. In jedem Dorf gab es nur wenige solche Besitzer, höchstens vier, in den in jüngster Zeit entstandenen Dörfern noch weniger (vgl.: Pleterski A., 1986, 129 ff.). Einem dieser Freimänner gehörte der Sebenjer Schatz, der uns so vom Leben auf seiner altslowenischen Hufe kündet. Er lebte von der Landwirtschaft. Er besaß zumindest drei Pfluggeräte, womit er auf unterschiedliche Weisen das Land bebauen konnte. Diese Geräte waren seinen Bedürfnissen angepaßt, so daß er sowohl neu gerodetes Land als auch die alten Bebauungsflächen pflügen konnte. Beim Pflügen wandte er die damals fortschrittlichste einseitige Pflügeweise an. Mittels der Rodehache ergänzte er die mit den Pfluggeräten begonnene Arbeit auf den Äckern. Möglicherweise arbeitete er damit auch im Weingarten am sonnseitigen Fuß des Hügels Horn — Pršivec, der sich nördlich des Dorfes Zasip-Mužje erhebt. Den Ackerertrag ernteten die weiblichen Angehörigen seiner Familie mit Sicheln. Die Sensenringe weisen dahin, daß er die Wiesen mähte und sich so mit Winterfutter für sein Vieh versorgte. Der meißel verrät, daß er selbst seine Werkzeuge instand hielt. Die nicht mehr verwendbaren Eisengeräte bewahrte er sorgfältig auf, damit er sie später umschmieden lassen könnte. Bei Bauarbeiten fügte er die einzelnen Bautenteile mittels hölzerner Zimmernägel zusammen, wozu er die zwei Holzbohrer hatte. Bei der Verfertigung von Ledererzeugnissen half er sich mit der Ahle. Im Falle eines Krieges wurde er Soldat. Er besaß sein eigenes Pferd, auf dem er in den Kampf zog. Bewaffnet war er zumindest mit zwei Lanzen, höchstwahrscheinlich hatte er überdies einen Schild und wenigstens ein Beil, wenn nicht schon gar ein Schwert. Die Ausrüstung eines Soldaten-Reiters war nicht billig und nur mit den Einkünften seiner altslovenischen Hufe hätte er sie sich schwerlich leisten können. Es scheint mir wahrscheinlich, daß er auf einem Kriegszug dazu gekommen war, manches Stück vielleicht auch als Geschenk erhalten hatte. Dies würde auch die unterschiedliche Herkunft dieser Rüstungsteile erklären. Eben zur Zeit der fränkisch-awarischen Kämpfe, in denen die Slawen den Franken aktive Hilfe leisteten, waren günstige Gelegenheiten für eine Kriegsbeute in Hülle und Fülle vorhanden. Dank dem Sebenjer Hortfund wandelt sich die Reihe von Erwägungen über die älteste slowenische Geschichte zu real fundierten Vorteilungen über die damalige Lebensführung. Der auf der Abwesenheit von Waffen in den Gräbern begründete Mythos von der friedfertigen Anlage unserer Vorfahren hat sich ins nichts aufgelöst. Jetzt ist es klar geworden, daß diese Abwesenheit nur eine Folge der Bestattungssitten ist. Zugleich verrät der Hort auch die schnelle Aufnahme militärischer Neuheiten, in diesem Fall die Einführung der schweren Reiterei. Von nicht geringerer Bedeutung ist indessen auch die durch den Hort vermittelte Erkenntnis über die Anwendung entwickelter und erfolgreicher Landbebauungsmethoden. Die Menschen, die all dies wußten und zustande brachten, waren wahrlich nicht gänzlich ein Spielball des Schicksals. Arheološki vestnik (Arh. vest, AV) 38, 1987, str. 331—362 SKELETNI GROBOVI V BUJAH IN BUZETU DONESEK K RAZISKOVANJU ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA V ISTRI BRANKO MARUŠIČ Arheološki muzej Istre, Mate Balote 3, YU-52000 Pula Staro pokopališče ob cerkvi sv. Margerite pri Bujah omenja že novigradski škof G. F. Tommasini (1597—1655),1 zgodnjesrednjeveška grobišča Buzeta pa so bila vnesena v strokovno evidenco v zadnjem desetletju 19. stoletja.2 Vse do sredine tega stoletja so jih ogrožala predvsem poljedelska in v manjši meri Sl. 1: Buje. Položaj najdišč. 1 — Sv. Margerita, pokopališče (9., 10. st.); 2 — Sv. Peter: cerkev, samostan in pokopališče (visoki srednji vek); 3 — Sv. Mihovil, barbarizirano grobišče (7., 8. st.); 4 — Kaštel, barbarizirano grobišče (7., 8. st.). Abb. 1: Buje. Lage der Fundorte. 1 — Sv. Margerita, Friedhof (9., 10. Jh.) ; 2 — Sv. Peter: Kirche, Kloster und Friedhof (hohes Mittelalter); 3 — Sv. Mihovil, barbari-sierte Nekropole (7., 8. Jh.) ; 4 — Kaštel, barbarisierte Nekropole (7., 8. Jh.). gradbena dela, ki so postala največja grožnja šele v najnovejšem času. Tako je bila v Bujah zgrajena na hribčku sv. Margerite (sl. 1) gimnazija »Vladimira Gortana« (1949), njej sta se pridružila gimnastična dvorana (1968) in srednješolski center (1970). Področje najmlajšega buzetskega grobišča na spodnji polovici severnega pobočja, vzhodno od poti, ki vodi od Malih vrat proti dolini (sl. 2), je bilo močno razdejano leta 1966, ob pripravi zemljišča za predvidena dela v zvezi z zidavo skladišča podjetja »Jadran« (sl. 3), pozneje pa je bil omenjeni prostor prepuščen posameznikom za zidanje stanovanjskih hiš. Navzlic vsem težavam objektivne in še bolj subjektivne narave so strokovni delavci Arheološkega muzeja Istre spremljali — žal ne vedno in še manj pravočasno — dogajanja na obeh najdiščih in vsaj delno rešili določeno arheološko gradivo, ki je predmet nadaljnjega obravnavanja. Sl. 2: Buzet. Položaj najdišč. Mala vrata (Podbastion) — grobišče (9., 10. st.), Fontana — antični in poznoantični grobovi, Brežac — langobardski grobovi, Mejica — barbarizirano grobišče (7., 8. st.). Abb. 2: Buzet. Lage der Fundorte. Mala vrata (Podbastion) — Nekropole (9., 10. Jh.); Fontana — antike und spätantike Gräber; Brežac — Langobardengräber; Mejica — barbarisierte Nekropole (7., 8. Jh.). Sl. 3: Buzet — Podbastion. 1 — položaj grobov, izkopanih leta 1894, 1895; 2 — Veterinarska postaja; 3 — sektor grobišča, prekopan leta 1966; 4 — položaj grobov, izkopanih leta 1980, 1982. Abb. 3: Buzet — Podbastion. 1 — Lage der in den J. 1894, 1895 ausgehobenen Gräber; 2 — Veterinärstation; 3 — Sektor der Nekropole, umgegraben im J. 1966; 4 — Lage der in den J. 1980, 1982 ausgehobenen Gräber. Buje, Sv. Margerita Vpogled v vrsto grobišča so dala manjša arheološka sondiranja (1954, 1955), ki so dopolnila skromne in zmedene ustne podatke o najdbah, odkritih pri gradnji gimnazije (pril. 1, stavba I).3 Izkopan je bil grob 1, označen po verižicah, ki so visele na uničenem obsenčnem obročku, kot staroslovanski, poleg tega pa je bilo ugotovljeno tudi nepretrgano pokopavanje pokojnikov vse do 15. st., ki je v precejšnji meri uničilo najstarejšo plast grobov, datirano na podlagi steklenega vretenca (T. 3: 6) iz prekopanega groba v horizont istrskih barbariziranih nekropol 7. in 8. stoletja.4 Novi podatki, ki so potrdili obstoj dveh plasti grobov, so bili dobljeni leta 1968, ko so bili v rovu za temelje severnega vzdolžnega zida gimnastične dvorane (pril. 1, stavba II) in okoli njega izkopani grobovi 2—7, 11 in 12. Ob tej priložnosti so bili v zasipnem sloju najdeni razni rimskodobni predmeti: del strešne opeke in keramične črepinje (S 934, 937), keramični pokrov z žigom (S 935), večje mozaične kocke z ostanki malte in poslikan zidni omet (S 938), ki navzlic fragmentarnosti kažejo na obstoj nekega popolnoma uniče- nega rimskega objekta. Pred gradnjo srednješolskega centra (pril. 1, stavba III) so bile opravljene manjše raziskave sondažne narave, ki so dale na področju sonde I (ob severovzhodnem vogalu gimnazije) popolnoma negativen rezultat. V sondi II (kvadrant B 92) sta bili najdeni samo dve črepinji grobe poznoantične keramike in del ustja svetlo zelene steklene čaše (S 941). Največ najdb je dala sonda III (kvadranta C 95, 96), kjer sta bila izkopana grobova 9 in 10, v za-sipnem sloju pa so bili najdeni razen dela sigilatne skodelice (S 939) še drugi drobni predmeti, ki kažejo na naseljenost hribčka od bronaste dobe do pozne antike. Grobovi in najdbe Grob 1 Odkrit in raziskan 1. 1954. Pokop: jama, obložena s ploščami, je bila vkopana skozi prst do lapomatih tal; dol. 1,73 m, š. 0,53 cm, glob. pri glavi 0,18 m, pri nogah 0,28 m. Pod lobanjo in nad prsnim košem je bila plošča. Smer pokopa Z—V, 112°. Okostje: Ž, dol. 1,50 m, dobro ohranjeno, roki sta bili položeni v naročje, nad lobanjo so bile razmetane kosti mlajših (srednjeveških) pokopov. Pridatki: oksidirani ostanki verižice (1) pri spodnji čeljusti, na levi strani lobanje je bil zeleni volk, na prstnem členku prstan (2). 1. Deli spiralno uvite bronaste verižice (S 2859). 2. Bronast prstan (S 2860), ulit, sklenjen, v preseku rahlo polkrožen; pr. 2,1 cm.5 Grob 2 (T. 1: 1) Pokop: jama je bila vkopana v prst, njen obris ni bil izrazit, na severni vzdolžni strani je bila obložena s ploščo; dol. 0,65 m, šir. 0,70 m, glob. 0,45 m. Smer pokopa Z—V, 102°. Okostje: dvojni pokop, 0, inf. I, delno uničeno, leva roka južnega okostja je bila položena pod glavo, roki severnega sta bili v naročju. Pridatki: na pasu severnega okostja spona (1). 1. Bronasta dvodelna sponka (S 4178, T. 2: 1). Na enem obroču visi majhen obroč, drugi del je iz žice, prepognjene in razkovane, na enem ter z dvema kaveljčkoma na drugem koncu; dol. 3,3 cm, pr. 1,4 cm. Grob 3 (sl. 4) Pokop: jama je bila vkopana v prst, njen obris ni bil izrazit; dol. 1,75 m, glob. 0,30 m. Smer pokopa Z—V, 112°. Okostje: dvojni pokop, M (severno okostje), Z (južno okostje), delno uničeno, roki severnega okostja sta bili položeni v naročje. Pridatki: pod desnim laktom južnega okostja sponka (1). 1. Bronasta sponka (S 4174, T. 2: 2), sestavljena iz dveh esastih žičk; dol. 3,2 cm. Grob 4 (T. 1: 4, sl. 5) Poznejši pokop: jama, obložena s krovnimi in obložnimi ploščami, je bila vkopana skozi prst v lapomata tla; dol. 1,75 m, šir. 0,15—0,40 m, glob. 0,75 m. Smer pokopa Z—V, 132°. Okostje: 2, dol. 1,55 m, desna roka je bila pod hrbtom, leva v naročju; dve lobanji starejših pokopov sta bili položeni ob lobanji, druge Sl. 4: Buje, grob 3. Abb. 4: Buje, Grab 3. kosti pod okostje in okoli njega, na vzhodni strani tudi nad krovnimi ploščami, skupaj s poznoantičnimi keramičnimi črepinjami. Pridatki: na dveh prstih leve (1—7) in dveh prstih desne (8—11) roke prstani. 1. Bronast prstan (S 4158, T. 2: 3), ulit, nesklenjen, konca se dotikata. Okrašen je z dvema vrstama vtisnjenih krožnic; pr. 2,3 cm. 2. Del bronastega prstana (S 4159, T. 2: 4), ulitega in razkovanega na čelni strani, ki je okrašena z jamico, izpolnjeno z neprozornim steklenim vložkom; pr. 2,1 cm. 3. Bronast prstan (S 4160, T. 2: 5), podoben prstanu S 4158; pr. 2,1 cm. 4. Del bronastega prstana (S 4161, T. 2: 6), podobnega prstanu S 4159 (vložek je iz-gbljen); pr. 2,1 cm. 5. Prstan iz bronaste pločevine (S 4162, X. 2: 7), nesklenjen, konca se dotikata. Okrašen je z dvema vrstama vtisnjenih krožnic in poševnih črtic; pr. 2,1 cm. 6. Bronast prstan (S 4163, T. 2: 8), podoben prstanu S 4159; pr. 2,2 cm. 7. Bronast prstan (S 4164, T. 2: 10), ulit, sklenjen. Na čelni strani je razkovan in izpolnjen z vtisnjenimi simboličnimi knaki (X-križ, grški križ in morda neka črka); pr. 2,1 cm. 8. Del bronastega prstana (S 4165, T. 2: 9), ulitega in razkovanega na čelni strani, ki je zožena z nasproti postavljenimi trikotniki in okrašena z vtisnjenimi črticami v poševnih vrstah; pr. 2,1 cm. 9. Bronast prstan (S 4166, T. 2: 11), podoben prstanu S 4158; pr. 2,1 cm. 10. Bronast prstan (S 4167, T. 2: 12), podoben prstanu S 4158 (presek je rahlo ovalen) ; pr. 2,3 cm. 11. Bronast prstan (S 4168, T. 2: 13), podoben prstanu S 4164 (razkovani del ni okrašen); pr. 2,1 cm. 12. Bronasta košarica prstana (S 4179, T. 2: 17). Sl. 5: Buje, grob 4. Abb. 5: Buje, Grab 4. Grob 5 (T. 1: 2, sl. 6) Pokop: jama, obložena s ploščami, je bila vkopana skozi prst do lapornatih tal; dol. 1,65 m, šir. 0,29—0,40 m, glob. 0,65 m. Smer pokopa Z—V, 130°. Okostje: dvojni pokop; M (spodnje okostje), dol. 1,47 m, glava je bila obrnjena proti jugu, roki sta bili položeni v naročje; Z (zgornje okostje), dol. 1,43 m, roki v naročju. Pridatki: na dveh prstnih členkih ženskega okostja so bili trije prstani (1-3). 1. Bronast prstan (S. 4169, T. 2: 14), ulit, nesklenjen, konca se dotikata; pr. 1,9 cm. 2. Bronast prstan (S 4170, T. 2: 15); podoben prstanu S 4158; pr. 1,9 cm. 3. Bronast prstan (S 4171, T. 2: 16), sklenjen, podoben prstanu S4159; pr. 1,9 cm. Grob 6 (T. 1: 3, sl. 7) Pokop: jama, obložena s ploščami, je bila vkopana skozi prst v lapornata tla; dol. 1,75 m, šir. 0,32—0,42 m, glob. 0,80 m. Smer pokopa Z—V, 114°. Okostje: dvojni pokop; 0, inf. II (zgornje okostje), dol. 1,20 m; F, juv. (spodnje okostje), dol. 1,52 m, pod lobanjo je bila kamnita blazina. Pridatek: na pasu ženskega okostja spona (1). K200 presjek A-A' Sl. 6: Buje, grob 5. Abb. 6: Buje, Grab 5. Sl. 8: Buje, grob 7. Abb. 8: Buje, Grab 7. 1. Tridelna bronasta spona (S 4176, T. 3: 1) tipa »a lira«. Podolgovat pravokotni okov iz prepognjene pozlačene pločevine je bil pritrjen na pas s petimi železnimi zakovicami, njegova zgornja površina pa je okrašena s tremi vrstami vtisnjenih pik, ki so pahljačasto razporejene v dveh vzporednih nizih; dol. 9,1 cm, šir. 3,1 cm, šir. 3,8 cm, deb. 3 mm. Grob 7 (sl. 8) Pokop: jama, pokrita s ploščami, je bila vkopana skozi prst v lapornata tla; grob je bil delno prekopan; glob. 0,80 m. Smer pokopa Z—V, 112°. Okostje: dvojni pokop; Z (spodnje okostje), ohranjena dol. 0,75 m, roki sta bili v naročju; zgornje okostje bilo slabo ohranjeno. Pridatki: pri prstih ženskega okostja sta ležala dva prstana (1—2). 1. Bronast prstan (S 4172, T. 3: 2), ulit, sklenjen; pr. 1,9 cm. 2. Prstan iz srebrne žice (S 4173, T. 3: 3), nesklenjen, konca se dotikata, a sta pokrita s prispajkano pločevino; pr. 1,8 cm. Grob 8 (T. 1: 5) Pokop: trapezoidna jama, zaobljena na zahodni strani, je bila vkopana skozi prst v lapornata tla; dol. 1,70 m, šir. 0,50—0,80 m, glob. 0,64 m. Smer pokopa Z—V, 92°. Okostje: grob s poznejšim pokopom; M, juv., ohranjena dol. 1,40 m, lobanja uničena pri nedavnih gradbenih delih (1969), nad okostjem so bile najdene razmetane kosti prvotnega pokopa. Pridatki: na prstih ostanki bronastega obroča. Grob 9 (sl. 9) Pokop: zidana grobnica, pravokotna jama je bila vkopana skozi prst do la-pornatih tal, na južni strani so bile klinasto postavljene plošče (ostanek oboka), na katere so bile položene krovne plošče; dol. 2,10 m, šir. 0,70 m, glob. 0,58 m. Smer pokopa J—S, 28°. Okostje: družinska grobnica, okostja so bila prekopana, izkopano je bilo večje število železnih žebljev, kremenasta konica puščice, keramične črepinje iz vseh časovnih obdobij (od grebane prazgodovinske keramike do majolik) in fragmenti steklenih kozarcev- Grob 10 Pokop: jama je bila vkopana skozi prst v lapornata tla; dol. 1,20 m, glob. 0,55 m. Okostje: družinski grob, najdene so bile pomešane kosti številnih pokojnikov. Pridatki: oropani (na bronaste predmete kažejo sledovi zelenega volka na kosteh). Raztresene najdbe 1. Železna podkvasta spona (S 4174, T. 3: 4); 3,6 X 3,8 cm. 2. Železna spona s trikotno razširitvijo na zaobljenem delu okvira (S 4177, T. 3: 5); 2,2 X 3,7 cm. 3. Modro stekleno vretence (S 3226, T. 3: 6). Spodnja površina je ravna, zgornja pa je polkrožna in okrašena s koncentričnimi žlebovi ; v. 0,6 cm, pr. 2,8 cm. Sl. 10: Buzet, grobovi 4, 5 in 6. Abb. 10: Buzet, Gräber 4, 5 und 6. Buzet — Podbastion Grobne najdbe iz zadnjega desetletja 19. st. so prikazane in razčlenjene na drugem mestu.6 Posamezni grobovi so bili izkopani, kolikor je verjeti izjavam očividcev,7 tudi med obema vojnama, v neposredni bližini nekdanje Veterinarske postaje pa so prišli na dan poznoantični grobovi, v katerih so bili najdeni bronasti novčiči in grob glinast lonec.8 Do najnovejših odkritij je prišlo povsem po naključju v avgustu leta 1980, ko je M. Blaževič, gostilničar iz Sv. Ivana pri Buzetu, ob kopanju jame za temelje svoje hiše na severnem podnožju buzetskega hriba naletel na skeletni grob, ki ga je prekopal. Kontrolna sonda (4,20 X 2,10 m, glob. 1,15 m) je dala, kar se samih grobov tiče, negativen odgovor (nad laporna timi tlemi so bili najdeni samo posamezni odlomki rimske keramike; S 7840), nepričakovano pa so bili istočasno zahodno od novogradnje D. Blaževiča (kat. pare. 224/17) v sredini pobočja najdeni trije skeletni grobovi, ki so bili takoj raziskani. Pri ponovnem pregledu pobočja v maju leta 1981 je bilo ugotovljeno, da je lastnik z bagrom razširil pristop do hiše v njeni celotni širini in pri tem uničil nedoločeno, vsekakor večje število grobov, obenem pa pokril z odstranjeno zemljo neraziskani prostor severno od jame, v kateri so bili odkriti grobovi 1—3 (pril. 2). Manjše izkopavanje, izvedeno julija 1982 južno od uničenega dela grobišča, je izrečeno domnevo potrdilo, saj so bili izkopani še grobovi 4 do 6, ugotovljeno pa je bilo tudi, da se je tu nahajal jugovzhodni vogal obširnega grobišča, omejenega (vsaj delno) s suhozidno ograjo (pril. 2). Grobovi in najdbe Grob 1 (T. 4: 1) Pokop: jama je bila vkopana v prst, obrisi niso bili jasni, na južni vzdolžni strani je bila delno obložena s kamenjem; glob. 0,75 m. Smer pokopa Z—V, 114°. Okostje: Z, delno je uničeno, starost je nedoločljiva, lobanja je bila obrnjena proti jugu, roki ob telesu.9 Pridatki: ob levi roki nož (1), na vsaki strani lobanje po en obsenčnik (2—3). 1. Železen nož (S 5643, T. 6: 3). Trn se od hrbta in ostrine rezila stopničasto loči, v konici se ostrina upogiba k hrbtu; dol. 10,4 cm, šir. 1,3 cm. 2. Obsenčnik iz srebrne žice (S 5641, T. 6: 1). Spenjal se je z zanko in kaveljčkom; pr. 3,7 X 3,5 cm, deb. 0,2 cm. 3. Obsenčnik iz srebrne žice, delno uničen (S 5642, T. 6: 2). Spenjal se je z zanko in kaveljčkom; pr. 3,7 X 3,6 cm, deb. 0,2 cm. Grob 2 (T. 4: 2) Pokop: jama je bila vkopana v prst, obrisi niso bili jasni, na severni vzdolžni strani je bila delno omejena s kamnom; glob. 0,75 m. Smer pokopa Z—V, 118°. Okostje: 2, precej uničeno, starost je nedoločljiva, roki sta sklenjeni v naročju. Pridatki: ob levi roki nož (1). SI. 12: Buzet, grob 5. Abb. 12: Buzet, Grab 5. 1. Železen nož (S 5644, T. 6: 4). Trn se stopničasto loči od hrbta, ostrina rezila pa se v konici upogiba proti njemu; dol. 9,5 cm, šir. 1,2 cm. Grob 3 (T. 4: 4), raziskan samo delno. Pokop: jama je bila vkopana v prst, na severni vzdolžni strani je bila omejena s kamnom, ostali obrisi niso bili jasni; glob. 0,75 m. Smer pokopa Z—V, 102°. Okostje: M, ad. (20—25 let), roki sta bili sklenjeni v naročju. Brez pridatkov. Grob 4 (T. 4: 3, sl. 11, 13) Pokop: jama je bila vkopana v prst, v vzhodnem delu groba je bilo naloženo nad okostjem in pod njim kamenje, ki je tudi ob južni strani grobne jame; glob. 0,75 m. Smer pokopa Z—V, 110°- Okostje: 2, ad. (30—40 let), ohranjena dol. 1,45 m, lobanja je bila obrnjena proti severu, desna roka položena na medenico, leva pa pod njo- Pridatki: na desni strani lobanje dva obsenčnika (1—2), na levi eden (3), na prstu desne roke prstan (4). 1. Bronast obsenčnik (S 6276, T. 6: 6) z ravno odrezanima koncema, ki se skoraj dotikata; vel. 2,9 X 1,9 cm, deb. 0,2 cm. 2. Bronast obsečnik (S 6278, T. 6: 7) z ravno odrezanima koncema. Okrašen je s sodčasto jagodo z neprozornega modrega stekla z belimi vzdolžnimi brazdami; pr. 2,5 cm, deb. 0,2 cm. 3. Bronast obsenčnik (S 6276, T. 6: 5) z ravno odrezanima koncema, ki se skoraj dotikata ; vel. 4,1 X 3,8 cm, deb. 0,3 cm. Sl. 13: Buzet, lega obsenčnika v grobu 4. Abb. 13: Buzet, Lage des Schläfenrings im Grab 4. Sl. 14: Buzet, lega prstana v grobu 5. Abb. 14: Buzet, Lage des Fingerrings im Grab 5. 4. Bronast prstan (S 6277, T. 6: 8) z vrezanim okrasom (grški križ v krogu, med kraki so krogci); pr. 1,9 cm. Grob 5 (T. 5, sl. 12, 14). Pokop: jama je bila vkopana v prst, v vzhodnem delu pa skozi prst do lapornatih tal, pod lobanjo je ležala kamnita plošča, ob južni strani pa je bila jama obložena s kamnito ploščo; glob. 0,60 m. Sloj kamenja, ugotovljen v vzhodnem delu groba 4 ter severno in južno od njega, se nadaljuje tudi južno od groba 5 (pril. 2, sl. 10). Smer pokopa Z—V, 120°. Okostje: 2, mat. (40—50 let), lobanja je bila obrnjena proti severu, roki iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na prstu desne roke prstan (1). 1. Prstan (S 6279, T. 6: 9) iz bronaste pločevine; pr. 2,2 cm. Grob 6 (T. 4: 5). Dvojni grob, precej uničen. Pokop: jama je bila vkopana v prst, obrisi niso bili jasni. Smer pokopa Z—V, 123°. Okostje: spol in starost sta nedoločljiva (zgornje okostje); 2, starost nedoločljiva (spodnje okostje). Pridatki: obsenčnika pri lobanji spodnjega okostja (1—2)- 1. Fragment obsečnika (S 6282, T. 6: 10) iz srebrne žice; ohranjena dol. 1,5 cm. 2. Trije fragmenti obsenčnika (S 6281, T. 6: 11) iz srebrne žice; pr. 2,3 cm. Raztresene najdbe 1. Železen žebelj (S 7839 a, sl. 15: 1) kovan, s podolgovato trikotno glavico; dol. 2,2 cm. Izkopan je bil v južnem profilu poti, ki vodi do hiše D. Blaževiča. 2. Železen žebelj (S 6283, sl. 15: 2) z okroglo glavico; dol. 3 cm. Izkopan je bil v plasti prsti nad grobom 4. Sl. 15: Buzet, raztresene najdbe. 1—4 = železo, 5 = bron. M = 1 :1. Abb. 15: Buzet, Streufunde. 1—4 = Eisen, 5 = Bronze. M = 1 :1. 3. Dva železna žeblja (S 6284 a, b, sl. 15: 3—4); dol. 4 cm in 5 cm. Izkopana sta bila v plasti prsti nad grobom 6. 4. Bronast naprstnik (S 6285, sl. 15: 5), ulit, okrašen z mrežastim vzorcem; vel. 2,2 X 1,7 cm, deb. 0,1 cm. Površinska najdba. Splošne ugotovitve in razlaga Čeprav sta obe grobišči, tako bujsko kakor buzetsko, precej uničeni, raziskani pa samo delno, sta vseeno vnesli v strokovno evidenco pomembno gradivo. Obe najdišči sta v neposredni bližini utrjenih naselij, zgrajenih na osamljenih kopastih vrhovih (sl. 1, 2), ki sta bili v svoji večtisočletni zgodovini idealno pribežališče v sili, obenem pa sta nadzirali tudi obširna področja in glavne smeri možnega vdora, ki so vodile iz istrskega zaledja proti njeni notranjosti in vse do morske obale.10 V Bujah je bil za »naselje mrtvih« izbran sosednji manjši hrib (sl. 1), na katerem so ugotovljeni sledovi človeške navzočnosti tako v bronasti dobi, kakor tudi v antiki (keramične najdbe, slikan zidni omet, mozaične kocke, ki kažejo na »castellum aquae«) in pozni antiki. V dolgih stoletjih svojega obstoja doživlja določena preoblikovanja, ki so komaj zaznavna v najstarejšem sloju, očitna v najmlajšem (grobovi 2, 3, 9 in 10), sorazmerno jasna pa v srednjem, ki je dal tudi največ gradiva. Na najstarejši horizont 7. in 8. st. opozarja predvsem raztresena najdba steklenega vretenca (T. 3: 6), tipičnega pridatka v ženskih grobovih barbariziranih istrskih zgodnjesrednjeveških grobišč.11 S tem je mogoče povezati, čeprav to ni povsem zanesljivo, ostanke nekega bronastega predmeta iz groba 1. Spiralna verižica in zeleni volk na okostju lobanje kažeta morda na bronast obsenčnik s pentljami, na katerih so viseli priveski, kakršen se pojavlja v starejši (od konca 7. do sredine 8. st.) in srednji (750—850) stopnji karantan-sko-ketlaškega kulturnega kroga.12 Ce je izrečena domneva o izgledu obsenčnika pravilna,13 dobimo s tem za pokop v grob 1 ne samo terminus ante quem (sredina 9. st.), ampak tudi zanimivo gradivo o kulturnem sožitju staroselskega in staroslovanskega prebivalstva na širšem severnojadranskem prostoru. Obsenč-niki s pentljami brez priveskov (običajno verižic) so znani že iz omenjenih grobišč 7. in 8. st.;14 tedaj so bili posredovani slovanskim priseljencem, ki so jih v predelani obliki vračali staroselcem. Ta premislek pa obenem tudi zožuje časovni okvir in določa vsaj sredino 8. st. kot terminus post quem za obsenčnik iz groba 1. Med drugimi pridatki zbuja pozornost zlasti pozlačena bronasta spona z okvirom »a lira« iz groba 6 (T. 3: 1), ki je, to dokazuje nedavna najdba iz panonskega Gorsiuma,15 poznoantičnega izvora. Analogije iz Slovenije in Furlanije (T. 7) so ohlapno datirane od 7. do 12. stoletja.16 Čvrsta kronološka opora obstaja (morda) v grobni najdbi iz Središča pri Ormožu (T. 7: 1), ki je označena kot belo-brdska,17 pa je tako dan s sredino 10. st. terminus post quem, ter v najdbi iz groba 77 v furlanski Buji (T. 7: 2), ki ga je presekal zid polkrožne romanske apside,18 s čimer je terminus ante quem določen s koncem 12. st. Prstani so v bujskih grobovih tipična najdba, saj so zastopani, posamično in tudi v večjem številu, skoraj v vsakem grobu. Vsi so izšli iz lokalnih delavnic, izdelava je kvalitetna, vendar nedvomno bizantinske in še starejše tradicije. Tipologija je raznovrstna: poleg masivnih ulitih prstanov polkrožnega preseka (T.2 : 12, 14; T. 3: 2) so zastopani prstani iz tenke ali pa debelejše pločevine, ki so kanelirani (T.2: 3, 5, 7, 11, 15) oziroma ovalno razkovani na čelni strani v tenko in tudi debelejšo ploščico, ki je gladka (T.2: 13), okrašena (T.2: 9, 10) oziroma jamičasta in izpolnjena s steklenim vložkom (T. 2: 4, 6, 8, 16). Tipološki prikaz dopolnjujeta še enostaven prstan iz srebrne žice s prispajkano ploščico (T. 3: 3) in okrasna rozeta (T.2: 17). Vsi prikazani tipi, razen predzadnjega, so bili izkopani v grobu 4, kar dokazuje, da so bili uporabljani, morda pa tudi izdelani istočasno. Za kronološko določitev so pomembni prstani z razkovano tenko ploščico (T-2: 10, 13), ki so tesno povezani s sorodnimi prstani, odkritimi na istrskih najdiščih 7. in 8. st.19 in v najstarejšem sloju starohrvatsko-dalmatin-skih grobišč (do leta 8 5 0).20 Naslednjo razvojno stopnjo predstavljajo prstani z debelejšo jamičasto ploščico in steklenim vložkom. Analogije imajo v srednjem sloju (850—1100) starohrvatskih grobišč v Dalmaciji,21 v Istri pa so bili vse do bujskih najdb neznani, čeprav je žminjska nekropola (840—950) vnesla v strokovno evidenco prav za to skupino okrasnih predmetov sorazmerno pestro in obilno gradivo.22 Kanelirani prstani naj bi nastajali od 9. do 11. st.,23 za ulite masivne prstane polkrožnega preseka pa je kot zgornja časovna meja opredeljen konec 10. stoletja.24 Prstanu iz srebrne žice iz groba 7, ki je bil izkopan skupaj z masivnim prstanom, je podobna, če se lahko sodi po fotografiji, bronasta najdba iz groba 18 v Sopronköhidi, datirana v 9. stoletje.25 Opravljena kronološka analiza ni dala zanesljive opore za določitev ozkega časovnega okvira, v katerem naj bi prišlo do pokopa pokojnice v grob 4, in dopušča le ohlapno datiranje v čas od prvih desetletij 9. st. vse do konca 10. st., določena dejstva, predvsem najmlajše najdbe (prstani z jamico in vložkom), ki jih v Žminju ni, in zgornja časovna meja ulitih prstanov, pa omogočajo, vsekakor v obliki domneve, ožje datiranje pokopa v drugo polovico 10. stoletja. Odprto je ostalo še vprašanje etničnega nosilca bujskih grobov, čeprav je odgovor nakazan že z dosedanjo razlago. Vsi grobni pridatki pripadajo namreč samo nakitu in nošnji pokojnic, omejeni so na prstane, obsenčnik in sponko, navzoči so tudi, čeprav ta pojav niti ni tako pomemben,29 krščanski simboli, * 9 * * * * * 15 S1.16: Arheološka najdišča 9. in 10. st. v Istri. A—E = škofijska področja Trsta (A), Umaga (B), Novigrada (C), Poreča (D), Rovinja (F), Pule (G) in Pièna (E). 1—65 (manjše številke) = spomeniki kamnite predromanske plastike. 1—15 (večje številke) = grobovi in raztresene najdbe: 1 — Batuje, 2 — Predloka, 3 — Krkavče (?), 4 — Sipar, 5 — Kravlji rt, 6 — Buje, 7 — Sterna (?), 8 — Ješika, 9 — Buzet, 10 — Međvedići, 11 — Dvograd, 12 — 2minj, 13 — Goleševo, 14 — Barban, 15 — Sv. Mikula (?). Abb. 16: Archäologische Fundorte des 9. und 10. Jh. in Istrien. A—E = Diözesen- bereiche von Triest (A), Umag (B), Novigrad (C), Poreč (D), Rovinj (F), Pula (G) und Pićan (E). 1—65 (kleinere Ziffern) = Denkmäler der vorromanischen Steinskulptur. 1—15 (größere Ziffern) = Gräber und Streufunde: 1 — Batuje, 2 — Predloka, 3 — Krkavče (?), 4 — Sipar, 5 — Kravlji rt, 6 — Buje, 7— Sterna (?), 8 — Ješika, 9 — Buzet, 10 — Medvedići, 11 — Dvograd, 12 — Žminj, 13 — Goleševo, 14 — Barban, 15 — Sv. Mikula (?). medtem ko so poganski pogrebni običaji — to pa je nadvse pomembno — popolnoma neznani. Prikazana arheološka podoba nedvoumno kaže na latinske27 staroselce, o katerih pričata še izvedba grobov z obložnimi in krovnimi ploščami ter s kamnito blazino in pojavljanje dvojnih oziroma vnovičnih pokopov. Prvi oponašajo antične sarkofage,28 druga značilnost pa je vezana na obstoj predromanske (?) pokopališčne cerkve, ki je grobišče (starejši sloj grobov) spremenila v pokopališče (srednji in mlajši sloj grobov), saj je povsem razumljiva želja prebivalcev Buj, da bi bilo njihovo zadnje počivališče čim bliže cerkveni stavbi. Do slovanske asimilacije latinske enklave je prišlo verjetno že v 11. st., toda v arheološkem pogledu je nedokazljiva zaradi tega, ker je slovanski superstrat prevzel krščanske pogrebne običaje. Grobišče v Buzetu se nahaja na spodnji polovici severnega pobočja buzetskega griča, v neposredni bližini velikega razpotja, od katerega pelje ena cesta proti koprskemu zaledju, druga ob dolini reke Mirne proti zahodni istrski obali, tretja proti Brestu na buzetskem Krasu, četrta proti Roču in peta v Buzet, do Malih vrat (sl. 2). Blizu njega, na hribčku Mejica, je bilo odkrito in v glavnem raziskano veliko barbarizirano grobišče 7. in 8. st.,29 zato lahko rečemo, da je bil za mlajše buzetsko grobišče izbran prostor med Mejico in buzetskim kaštelom. Že v tem dejstvu je mogoče zaslutiti zaporednost medsebojnih odnosov, ki je dodatno izpričana še z arheološkim gradivom. Tudi grobišče na buzetskem Podbastionu pripada grobiščem na vrste, grobne jame so vkopane v prst in tudi do lapornatih tal ter so samo delno obložene z amorfnim kamenjem. Pokopi so posamični, med pridatki pa dokazujejo kontinuiteto le noži.30 Druge najdbe so omejene na uhane, obsenčnike, prstane in na srebrni novčič Lotarja, kralja Italije (817—840) in fkrankovskega cesarja (840—855). Zadnja najdba je nadvse pomembna, ker določa za grob, v katerem je bila leta 1895 izkopana skupaj s štirimi srebrnimi bizantinskimi uhani,31 točen čas pokopa (817—855 oziroma celo 840—855).32 Navedena datacija je uporabljiva tudi za najdbe iz leta 1980 in 1982. Za prstan iz groba 4 obstaja (najdišče Brioni, t. i. »kastrum«) bizantinska predloga (T. 8: l),33 obsenčniki iz groba 1 in 4 (obsenčniki z jagodo) pa so se pojavljali predvsem v času pred sredino 9. st.,34 kar velja tudi za najdbe nožev.35 Izkopavanja, izvedena v letih 1894, 1895, 1980 in 1982, so bila omejena na severno in južno periferijo razsežnega grobišča (sl. 3). Odkriti grobovi pripadajo istemu časovnemu obdobju, kar na prvi pogled preseneča, čeprav je razlaga enostavna. Grobišče na Podbastionu je bilo namreč že od začetka svojega obstoja razdeljeno na več delov, ki so bili dodeljeni posameznim velikim družinam. Takšno domnevo oziroma sklep potrjujeta dva ulita grozdasta belobrdska uhana, najdena v grobu, ki je mejil na grob z Lotarjevim novčičem.36 Uhana datirata grob v čas po letu 950, med obema grobovoma je vsaj 100-letna razlika, zato je povsem logičen takšenle sklep: grobova sta se nahajala v dveh sosednjih skupinah, pokopavanja pa so potekala tako, da se je najstarejši grob ene družine znašel neposredno ob najmlajšem grobu druge družine. Poglavitne značilnosti buzetskih grobov, ki so bolj ali manj iz istega časa kot srednji sloj bujskih grobov, kažejo povsem drugo arheološko podobo. Kulturna in etnična dvojnost je očitna in jo je mogoče ponazoriti takole: grobišče na vrste (Buzet) — pokopališče s cerkvijo (Buje), enostavne grobne jame, obložene delno s kamenjem (Buzet) — grobovi s ploščami (Buje), posamezni pokop (Buzet) — dvojni pokop (Buje), med pridatki so noži, izbor nakitnih predmetov je širši (Buzet) — omejen izbor nakitnih predmetov (Buje). Na Podbastionu so potemtakem pokopavali svoje mrliče potomci mejašev (limitanei) iz Mejice, njim pa so se pridružili pripadniki intenzivnega slovanskega naselitvenega toka, ki je po letu 788 preplavil večji del Istre.37 Ti so vse do zadnjih desetletij 10. st. uporabljali grobišče na vrste, kar dokazuje strpen odnos tržaške škofije, ki je v cerkvenem pogledu pokrivala Buzet z okolico, do preostankov poganskih običajev v verovanju slovanskih prebivalcev. Podoben pojav je bil ugotovljen tudi na velikem starohrvaškem grobišču v Zminju. Medsebojno vzporejanje do sedaj znanih arheoloških najdb iz 9. in 10. st. (sl. 16) omogoča vpogled v tedanje stanje kulturnih in etničnih odnosov na istrskem polotoku. Ozemeljska decentralizacija v večje število škofijskih sedežev je bila izpeljana do konca,38 oblikovana je bila mreža benediktinskih samostanov,39 spomeniki predromanske kamnite plastike so na gosto pokrili Pulj z okolico in zahodno ter severno obalno področje, sporadično pa so se javljali tudi v notranji Istri.40 In prav na tem prostoru so bila izkopana staroslovanska grobišča, ki pripadajo nosilcem jugovzhodnega in severovzhodnega naselitvenega toka. Prvemu pripadata najdišči Žminj41 in Goleševo,42 drugemu Predloka (T. 8: 2—5),43 Podbastion in Ješika.44 Posamezne najdbe nakitnih predmetov, tipične za starohrvatsko-dalmatinski kulturni krog, so bile izkopane tudi na področju, ki ga je pokril severovzhodni tok (Predloka in celo Batuje: T. 8: 2—3),45 tipične najdbe karantansko-ketlaškega kulturnega kroga pa niso zastopane samo na najdišču prvega toka (Žminj: T. 8: 6—7), ampak celo med latinskimi staroselci, ki so obdržali svoj položaj na plodnem puljskem območju in v posameznih enklavah, omejenih predvsem na obalni pas, ter na nekatere od nekdanjih bizantinskih kaštelov (Sipar in Dvograd: T. 8: 8—ll).46 Prikazani vpogled je bežen, dan je samo v glavnih potezah, poglobila in razjasnila pa ga bodo šele bodoča raziskovanja in na novo odkrito arheološko gradivo. 1 G. F. Tommasini, De commentarii storici-geografici della Provincia dell’ Istria, Arch, triest. 4, 1837, 302—303 (... »Vi sono nel territorio di Buje molte chiese campestre... e sono queste: ...e Santa Margherita, con un cimitero molto antico, ove dicono fossero i lazzareti al tempo della peste«). 2 B. Marušič, Prilog poznavanju rano-srednjevjekovne nekropole na Mejici kod Buzeta, Jadr. zbor. 11, 1979—1981 (1983) 175, op. 2, 3. 3 B. Marušič, Staroslovanski grob v Bujah, Arh. vest. 6, 1955, 338—340. 4 B. Marušič, Istra u ranom srednjem vijeku (1960) T. 4: 2, 2. 5 B. Marušič (op. 3) 339, ris. 3, 4. 6 B. Marušič, Langobardski i staroslavenski grobovi na Brešcu i kod Malih Vrata ispod Buzeta, Arh. rad. raspr. 2, 1962, 461—463. 7 Obvestilo Milana Krbavčiča iz vasi Strane pri Buzetu, zadnjega lastnika zemljišča na kat. pare. 224. 8 Omenjene najdbe se nahajajo v zbirki A. Cargonje iz Buzeta. 9 Okostja je strokovno obdelala dr. Marija Štefančič, Katedra za antropologijo, VTO za biologijo Biotehnične fakultete v Ljubljani. 10 D. Cvitanovič, Spomenici kulture staroga grada Buzeta, Buzet. zbor. 8—9, 1984, 221. 11 a) B. Marušič, Nekropole VII. i VIII. stoljeća u Istri, Arh. vest. 18, 1967, 337 ; b) B. Marušič, Ranosrednjovjekovna nekropola na Vrhu kod Brkača, Histria arch. 10/2, 1979, 135, T. 2: 16 (grob 18); 3: 9 (grob 20); 4: 2 (grob 22). 12 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (1979) 190 (uhani 2. 1. a); T. Knific, Bled v zgodnjem srednjem veku (disertacija, 1983) 29 (sl. 27), 172—173. 13 Možen bi bil tudi uliti bizantinski uhan z razdeljenimi obročki, na katerih so viseli priveski (M. Schulze, Frühmittelalterliche Kettenohrringe, Arch. Korr. 14, 1984, 325 ss), čeprav kaže zeleni volk bolj na tenko žico in ne na masiven obroč, kar bi potrjevalo predloženo domnevo o obsenčniku s pentljami in priveski. Popis najdišč bizantinskih uhanov s prive-ski-verižicami, ki ga je sestavila M. Schulze (o. c., 372), dopolnjuje najdišče Brkač, ženski grob 3 (Histria arch. 10/2, 131, T. 1: 7—9). 14 B. Marušič (op. 11 a) 337, T. 4: 10. 15 J. Fitz, Forschungen in Gorsium in 1977/78, Alba Regia 18, 1980, 179, T. 1: 163 na str. 209; M. Moreno Buora, Fibbie di epoca altomedioevale, Aquil. nostra 54, 1983, 212. 16 M. Moreno Buora (op. 15) 211. 17 Na najdbo me je opozoril T. Knific, ki se mu ob tej priložnosti zahvaljujem; označil jo je kot belobrdsko — po grobišču (pismo z dne 20. jan. 1976). 18 G. C. Menis, Ricerche archeologiche nella pieve di Buja, Aquil. nostra 53, 1982, 72—74 (romanska cerkev), 78 (druga skupina grobov). 19 B. Marušič (op. Ila) 338; B. Marušič (op. 11 b) 133, T. 1: 3 (grob 4); 2: 8—9 (grob 11); 3: 16—17 (grob 21); B. Marušič, Neki problemi kasnoantičke i bizantske Istre u svjetlu arheoloških izvora, Jadr. zbor. 9, 1975, sl. 2: 5 na str. 339 (najdišče Sipar) ; B. Marušič, Materijalna kultura Istre od 5. do 9. stoljeća, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 11 (1987) si. 9: 7—8, najdišče Brioni, t. i. kastrum (v tisku). 20 J. Belošević, Materijalna kultura Hrvata od 7.—9. stoljeća (1980) 94. Pločevinasti prstan (najdišče Kašići-Maklino-vo brdo, grob 41), ki ni ovalno razširjen, ima vrezane simbolične znake, podobne (delno) znakom na prstanu iz groba 4 v Bujah (T. 2: 10). 21 D. Jelovina, Starohrvatske nekropole (1976) 109. 22 B. Marušič, Starohrvatska nekropola u Žminju, Histria arch. 17—18, 1986— 1987, 45—47. 23 D. Jelovina (op. 21) 108. 24 Ib. 25 G. Török, Sopronköhida IX. szäzadi temetöje, Fontes archaeologici Hungariae (1973) T. 5:6. 26 Krščanski simboli so se pojavljali tudi v barbariziranih grobiščih 7. in 8. st. (B. Marušič [op. 11 b]: prstani, omenjeni v opombi 19, in T. 3: 1, pasna spona iz groba 19). 27 V popisu krajev, ki jih je leta 1102 daroval istrski mejni grof Ulrich II. Weimarski oglejskemu patriarhu, je poleg Boljuna, Vranja, Letaja, Sv. Martina pri Posertu in Kožljaka omenjena tudi »Cor-talba inter Latinos« (Cortebba, morda Belaj v srednji Istri), tako pa še danes imenujejo Hrvati iz Roverije (severni del Pulja z okolico) romanske staroselce iz Vodnjana pri Pulju. 28 B. Marušič, Kasnoantičko i rano-srednjovjekovno groblje kaštela Dvograd, Histria arch. 1/1, 1970, 18. 29 B. Marušič, Prilog poznavanju rano-srednjovjekovne nekropole na Mejici kod Buzeta, Jadr. zbor. 11, 1983, 173 ss. 30 Ib., 180, 186; glej še B. Marušič (op. 11 b) 133—134 za najdbe nožev na Vrhu pri Brkaču. 31 B. Marušič (op. 6) 462, T. 4: 3—6. 32 J. Belošević (Invent. arch. Jug. 24 [1980] Y 231: 8) je grob 62 iz nekropole Nin-Ždrijac, v katerem je za oboi v ustih služil Lotarjev novčič, datiral v prvo polovico 9. st., na drugem mestu pa dopušča tudi ožji časovni okvir: J. Belošević (op. 20) 79. 33 B. Marušič, Materijalna kultura (op. 19) sl. 9: 7. 34 T. Knific (op. 12) sl. 27 na str. 29, 30; P. Korošec (op. 12) 186—187; J. Belošević (op. 20) 85—86. 35 T. Knific (op. 12) 30; P. Korošec (op. 12) 238; J. Belošević (op. 20) 117—118. 36 B. Marušič (op. 6) 462, T. 4: 7—8. 37 Zgodovina Slovencev (1979) 161— 162. 38 E. Klebel, Über die Städte Istriens, Studien zu den Anfängen des europäischen Stadtwesens 4, 1958, 45—46. 39 D. Kien, Fratrija (1969) 15—19. 40 B. Marušič, Contributo alla conoscenza della scultura altomedioevale in Istria, Atti-Centro di ricerche storiche-Rovigno 11, 1980/81 (1981) 75—76. 41 B. Marušič (op. 22) ; B. Marušič, Materijalna kultura Istre od 9.—12. stoljeća, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 11, 1986—1987. 42 B. Marušič, Povodom nalaza staroslavenske keramike u Istri, Starohrv. prosvj. 14, 1984 (1985) 53—55, 63. 43 E. Boltin, Izsledki ob zaključku raziskovanj nekropole v Predloki, Slovensko morje in zaledje 4—5, 1981, 91 ss. 44 NHM na Dunaju hrani tri bronaste ketlaške obsenčnike z enojno odebelitvijo na konceh z najdišča Jesica pri Brazzani v nekdanjem sodnem okraju Motovun. Izpis iz inventarne knjige: »Jesica bei Braz-zano, G. B. Montona. NHM Wien 28524 — 3 Bronzen: Ohrringe aus Bronzedraht, offen, mit winzigen Endknöpfen am Ko- pfe eines Skeletes«. Najdba pripada mlajšemu sloju karantansko-ketlaškega kulturnega kroga (850—950), samo najdišče pa se nahaja verjetno zahodno od So-vinjaka pri Buzetu. Za podatek se zahvaljujem B. Teržan iz PZE za arheologijo FF v Ljubljani in M. Župančiču iz Pokrajinskega muzeja v Kopru. 45 E. Boltin, Staroslovanski grobovi v Predloki pri Črnem kalu, Slovensko morje in zaledje I, 1, 1977, 89—90, T. 1: 8—10; D. Svoljšak-T. Knific, Vipavska dolina, Situla 17 (1976) 69, T. 19: 5. 46 B. Marušič, Neki problemi (op. 19) 338, 340; B. Marušič (op. 28) 14, 18; T. 1 : 4 ; 3: 2, 8, 9 ; 4: 1—3, 6. DIE SKELETTGRÄBER IN BUJE UND BUZET Zusammenfassung Gegenstand des Artikels sind die bei unterschiedlichen Gelegenheiten ausgehobenen Skelettgräber in unmittelbarer Nähe von Buje und Buzet, zweier kontinuiert besiedelten und strategisch höchst wichtigen befestigten Siedlungen in Nordistrien (Abb. 16). Der Fundort in Buje (Abb. 1, 4—9, Taf. 1—3, Beilage 1) hat im Laufe der langen Jahrhunderte seines Bestehens bestimmte Wandlungen durchgemacht. Auf den ältesten Horizont aus dem 7. und 8. Jh. weist vor allem der Streufund eines Spinnwirtels aus Glas hin (Taf. 3: 6), vermutlich gehören dazu jedoch auch die Reste eines bronzenen Schläfenringes mit Schleifen (Arh. vest. 6, 1953, 339), datiert in die zweite Hälfte des 8. Jahrhunderts. Unter den Funden des mittleren Horizonts (9., 10. Jh.) fällt die vergoldete bronzene dreiteilige Schnalle mit Rahmen »a lira« auf (Taf. 3: 1), die aus der Spätantike stammt. Die Analogien aus Slowenien und Friaul (Taf. 7) werden rahmenmäßig in die Zeit vom 7. bis 12. Jh. datiert. Einen typischen Fund in den Gräbern aus Buje stellen die Fingerringe dar, sie sind ja vereinzelt oder auch in größerer Anzahl fast in jedem Grab vertreten. Alle sind aus lokalen Werkstätten hervorgegangen, die Ausführung ist hochrangig, offensichtlich sind byzantinische und noch ältere Überlieferungen. Die Typologie ist mannigfaltig: außer massiven gegossenen Fingerringen von halbkreisförmigem Querschnitt (Taf. 2: 12, 14; Taf. 3: 2) sind Fingerringe aus dünnem oder dickerem Blech vertreten, die kanneliert (Taf. 2: 3, 5, 7, 11, 15) bzw. auf der Stirnseite oval zu einem dünnen oder auch dickeren Plättchen zerschmiedet sind, das glatt (Taf. 2: 13), verziert (Taf. 2: 9, 10) bzw. mit Grübchen versehen und mit Glaseinlage ausgefüllt ist (Taf. 2: 4, 6, 8, 16). Die typologische Vorstellung ergänzen noch ein einfacher Fingerring aus Silberdraht mit angelötetem Plättchen (Taf. 3: 3) und eine Schmuckrosette (Taf. 2: 17). Sämtliche vorgestellten Typen, außer der vorletzte, wurden im Grab 4 ergraben, was beweist, daß sie gleichzeitig verwendet und vielleicht auch erzeugt wurden. Für die chronologische Beurteilung sind die Fingerringe mit zerschmiedetem dünnen Plättchen wichtig (Taf. 2: 10, 13), die sich eng an die verwandten, in den istrischen Fundorten des 7. und 8. Jh. und in der ältesten Schicht der altkroatisch-dalmatinischen Nekropolen entdeckten Fingerringe binden (bis zum Jahr 850). Die nächste Entwicklungsstufe stellen die Fingerringe mit dieckerem, mit Grübchen versehenem Plättchen mit Glaseinlage dar. Analogien erscheinen in der mittleren Schicht der altkroatischen Nekropolen in Dalmatien (850—1100), wogegen sie in Istrien selbst bis zu den Funden aus Buje unbekannt waren, obwohl die Nekropole von Žminj (840—950) eben für diese Gruppe von Schmuckgegenständen verhältnismäßig mannigfaltiges und zahlreiches Material zur Fachenvidenz beigetragen hat. Die kannelierten Fingerringe werden ins 9. bis 11. Jh. datiert, für die gegossenen massiven Fingerringe von halbkreisförmigem Querschnitt ist hingegen als obere Zeitgrenze das Ende des 10. Jh. gegeben. Die durchgeführte chronologische Analyse läßt nur die rahmenmäßige Datierung des Grabes 4 in die Zeit der ersten Jahrzehnte des 9. bis Ende des 10. Jh. zu, während bestimmte Tatsachen, vor allem die jüngsten Funde und ihre Abwesenheit in Žminj sowie die obere Zeitgrenze der gegossenen Fingerringe das engere Datieren der Bestattung in die zweite Hälfte des 10. Jahrhunderts ermöglichen. Alle Grabbeigaben gehören zum Schmuck und zur Tracht der bestatteten Frauen und beschränken sich auf Fingerringe, Schläfenringe und die Schnalle. Anwesend sind auch christliche Symbole, wogegen heidnische Bestattungsbräuche völlig unbekannt sind. Das vorgelegte archäologische Bild weist deutlich auf lateinische Altansässige hin, die sich undeutlich noch in der Ausführung der Gräber mit Belags- sowie Dachplatten nebst einem Steinkissen und im Auftreten doppelter bzw. Nachbestattungen verraten. Die erstgenannten imitieren nämlich antike Sarkophage, während sich das zweite Merkmal an die Existenz einer vorromanischen (?) Friedhofskirche bindet, welche die Nekropole (die ältere Gräberschicht) in einen Friedhof (mitlere und jüngere Gräberschicht) wandelte, denn der Wunsch der Einwohner von Buje, daß ihre letzte Ruhestätte! möglichst nahe der Kirche wäre, ist vollkommen verständlich. Die Nekropole in Buzet (Abb. 2, 3, 10—15; Taf. i—6; Beilage 2) erstreckt sich zwischen dem Buzeter Kastell selbst und dem Fundort Mejica, wo ein großes barbari-siertes Gräberfeld des 7. und 8. Jh. erforscht worden ist. Schon diese Tatsache läßt die Reihenfolge der wechselseitigen Beziehungen erahnen, die zusätzlich noch durch das archäologische Fundmaterial bestätigt wird. Auch die Nekropole auf dem Nordhang des Buzeter Hügelchens, Podbastion genannt, zählt zu den Beihengräbernekropo-len; die Grabgruben sind ins Erdreich und sogar auch bis zum Mergelboden eingegraben und sind nur teilweise mit Steinen belegt. Die Bestattungen sind einzeln, unter den Beigaben beweisen Kontinuität nur die Messer (Taf. 6: 1, 4). Die übrigen Funde beschränken sich auf Ohrringe, Schläfenringe, Fingerringe und eine kleine Silbermünze Lothars, Königs von Italien (817—840) und fränkischen Kaisers (840—855). Der letztangeführte Fund ist überaus wichtig, weil er für das Grab, worin er im Jahr 1895 vergesellschaftet mit vier silbernen byzantinischen Ohrringen (Arh. rad. raspr. 2, 1962, 462, Taf. 4: 3—6) ausgegraben wurde, die genaue Bestattungszeit bestimmt (817—855, bzw. sogar 840—855). Die angeführte Datierung ist auch für die Funde aus den Jahren 1980 und 1982 (Taf. 6) verwendbar. Für den Fingerring aus Grab 4 (Taf. 6; 8) gibt es (Fundort Brioni, sog. Kastrum) eine byzantinische Vorlage (Taf. 8: 1), die Schläfenringe aus Grab 1 (Taf. 6: 2—3) und Grab 4 (Taf. 6: 7) sind aber vor allem in der Zeit vor der Mitte des 9. Jh. vertreten, was ebenfalls für die Messerfunde gilt. Die in den Jahren 1894, 1895, 1980 und 1982 durchgeführten Ausgrabungen beschränkten sich auf die Nord- und Südperipherie der umfangreichen Nekropole (Abb. 3). Die ausgehobenen Gräber gehören derselben Zeitperiode an, was auf den ersten Blick überrascht, obwohl es dafür eine einfache Erklärung gibt. Die Nekropole auf Podbastion war nämlich von Anfang ihres Bestehens an in mehrere Teile aufgegliedert, die einzelnen Großfamilien zugeteilt waren. Eine solche Schlußfolgerung untermauern zwei gegossene traubenförmige Belo-Brdo-Ohrringe (Arh. rad. i raspr. 2, 462, Taf. 4; 7—8), gefunden im Grab, das an das Grab mit der Lothar-' Münze grenzte. Die zwei Ohrringe datieren es in die Zeit nach dem Jahr 950; zwischen beiden Gräbern besteht ein Zeitunterschied von zumindest 100 Jahren und so ist vollkommen logisch folgender Schluß: die zwei Gräber befanden sich in zwei benachbarten Gruppen und die Bestattung erfolgte so, daß das älteste Grab einer Familie dicht neben dem jüngsten Grab einer anderen Familie zu liegen kam. Die Nekropole auf Podbastion war demnach von den Nachfahren der Grenzler (limitanei) aus Mejica belegt, ihnen gesellten sich dann die Zugehörigen des intensiven slawischen Besiedlungsstromes zu, der nach dem Jahr 788 den Großteil Istriens überflutete. Sie belegten bis in die letzten Jahrzehnte des 10. Jh. die Reihengräbernekropole, was die tolerante Einstellung der Triester Diözese, der in kirchlicher Hinsicht die Buzetregion untergeordnet war, gegenüber den Resten der heidnischen Bräuche im Glauben der slawischen Bevölkerung bezeugt. Der wechselseitige Vergleich der bisher nachgewiesenen archäologischen Funde aus dem 9. und 10. Jh. (Abb. 16) ermöglicht den Einblick in den damaligen Stand der kulturellen und ethnischen Verhältnisse auf der Halbinsel Istrien. Die territoriale Dezentralisierung in eine größere Zahl von Bischofssitzen ist vollends durchgeführt, formiert hat sich ein Netz benediktinischer Klöster, Denkmäler vorromanischer Steinskulptur haben das Pulagebiet und den West- sowie Nordküstenbereich dicht überdeckt, sporadisch erscheinen sie jedoch auch im Inneren Istriens. Und eben in diesem Raum wurden altslawische Nekropolen freigelegt, die den Trägern des südöstlichen und nordöstlichen Besiedlungsstromes angehören. Zum ersten sind die Fundorte Žminj und Goleševo, zum zweiten Predloka, Buzet-Podbastion und Ješika zu zählen. Einzelfunde von für den altkroatisch-dalmatinischen Kulturkreis typischen Schmuckgegenständen wurden auch im Bereich ergraben, den der nordöstliche Strom besiedelte (Predloka und sogar Batuje; Taf. 8: 2—3), während typische Funde der Karantanisch-Köttlacher Kultur nicht nur in den Fundorten des ersten Stromes (Žminj; Taf. 8: 6—7), sondern sogar unter den lateinischen Altansässigen vertreten sind, die ihre Stellung im fruchtbaren Pulagebiet und in einzelnen, vor allem auf die Küstenzone und auf einige der ehemaligen byzantinischen Kastelle (Sipar und Dvograd; Taf. 8: 8—11) beschränkten Enklaven beibehielten. 23 Arheološki vestnik 353 T. 1: Buje. 1 — grob 2; 2 — grob 5; 3 — grob 6; 4 — grob 4; 5 — grob 8. Taf. 1: Buje. 1 — Grab 2; 2 — Grab 5; 3 — Grab 6; 4 — Grab 4; 5 — Grab 8. 6 8 10 T. 2: Buje. Grobni pridatki. 1—17 = bron. M 1 :1. Taf. 2: Buje. Grabbeigaben. 1—17 = Bronze. M. 1 :1. T. 3: Buje. Grobni pridatki. 1 = pozlačeni bron, 2 = bron, 3 = srebro, 4—5 = železo, 6 = steklo. M 1 :1. Taf. 3: Buje. Grabbeigaben. 1 = vergoldete Bronze, 2 = Bronze, 3 = Silber, 4—5 Eisen, 6 = Glas. M. 1 :1. T. 4: Buzet. 1 — grob 1; 2 — grob 2; 3 — grob 4 (a — okostje, b — obloga iz kamenja in suhozidna ograda); 4 — grob 3; 5 — grob 6 (spodnje okostje). Taf. 4: Buzet. 1 — Grab 1; 2 — Grab 2; 3 — Grab 4 (a — Skelett, b — Steinbelag und Trockenmauer-Einfriedung); 4 — Grab 3; 5 — Grab 6 (unteres Skelett). T. 5: Buzet, grob 5. Taf. 5: Buzet, Grab 5. T. 6: Buzet. Grobni pridatki. 1—2, 10—11 = srebro, 5—9 = bron, 3—4 = železo. M 1 :1. Taf. 6: Buzet. Grabbeigaben. 1—2,10—11 = Silber, 5—9 = Bronze, 3—4 = Eisen. M. 1 :1. T. 7 : Spone z okvirom »a lira«. 1 — Središče pri Ormožu (Pokrajinski muzej v Mariboru, inv. št. 2721), 2 — Buja (Furlanija), 3 — Čedad (Museo archeologico di Cividale, inv. št. 1596), 4 — Čedad (Museo archeologico di Cividale, inv. št. 1597 A), 5 — Otok (Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. G 1156/1), 6 — Otok (Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. G 1637), 7 — Stari grad nad Podbočjem (NHM na Dunaju, inv. št. S 7/55416). Taf. 7: Schnallen mit Rahmen »a lira«. 1 — Središče bei Ormož (Pokrajinski muzej Maribor, Inv. Nr. 2721), 2 — Buja (Friaul), 3 — Čedad (Museo archeologico di Cividale, Inv. Nr. 1596), 4 — Čedad (Museo archeologico di Cividale, Inv. Nr. 1597 A), 5 — Otok (Narodni muzej in Ljubljana, Inv. Nr. G 1156/1), 6 — Otok (Narodni muzej in Ljubljana, Inv. Nr. G 1637), 7 — Stari grad über Podbočje (NHM in Wien, Inv. Nr. S 7/55416). T. 8: 1 = Brioni, 2—5 = Predloka, 6—7 = Žminj, 8 = Sipar, 9—11 = Dvograd. 9 = srebro, 2—8, 10—11 = bron. M 1 : 1. Taf. 8:1= Brioni, 2—5 = Predloka, 6—7 = Zrainj, 8 = Sipar, 9—11 = Dvograd. 9 = Silber, 2—8, 10—11 Bronze. M. 1 :1. Arheološki vestnik (Arh. vest., A V) 38, 1987, str. 363—368 O JEDNOJ ARI IZ CENTRALNOG PODRUČJA DARDANIJE ZEF MIRDITA Filozofski fakultet, Univerzitet Kosova, YU — 38000 Priština Kolikogod se radilo na objavljivanju epigrafskog materijala iz antičke Dar-danije, njegov fundus koji je veoma zanimljiv kako po svojem sadržaju tako po svojem karakteru se svakim danom obogaćuje. Ovom prilikom objavljujemo jednu aru koja je do dana današnjeg ostala nepristupačna naučnoj javnosti. Ova je ara otkrivena na gradini »Klečka« koja se diže iznad istoimenog rasturenog sela. Selo se inače nalazi 10 km zapadno od sela Sedlare koje pripada SO Lipljane, a sama gradina se nalazi 3 km na sjeverozapadu sela Klečka. Do nje se može doći putem Priština—Prizren i kod Lipljana se kreće prema zapadu Sl. 1: Gradina »Klečka«. Lararium? Abb. 1: Ringwall »Klečka«. Lararium? ka selu Sedlare, odnosno magistralnim putem Priština—Peć i kod sela Komo-rane skreće se prema jugozapadu, do 7 km udaljenog sela Nekovce, a 6 km jugoistočno od njega nalazi se selo Klečka. Gradina »Klečka« nalazi se na potezu Lapušnik, na lijevoj strani magistralnog puta Priština—Peć. Na potezu sela Sedlare-Klečka na imanju Hadži Cerkinia (Haxhi Qerkini) je mjesto zvano »Pojata« gdje se nailazi na keramički materijal, opeku i kućni lep. Na brdu Klečka nalazi se gradina sa ostacima zidova i jednom rimskom stelom koja se nalazi u kući Zejnelja Ramadanija koji ju je i pronašao. Medjutim, seljak Zejnelj Zejnulahu je svojevremeno na gradini istoimenog sela otkopao rimsku aru, dvije gvozdene alatke, jednu kamenu sjekiru i dio rimskog kantara. Primjećuju se masivni bedemi kao i ostaci gradjevina, radjeni vrlo solidno u alternaciji kamena i opeke. Vezivni materijal je krečeni malter, na nekim mjestima pomješan sa tucanom opekom. Naročito je interesantna jedna gradjevina, zidana od sige u kojoj je pronadjena ara i vjerojatno se radi 0 kultnom objektu. Nama se čini, da je tu riječ o lararijumu1 (sl. 1). Odmah treba reći, da barem što se tiče centralnog područja antičke Darda-nije, to je današnji teritorij SAP Kosova, a vjerujemo i na širem području dar-danskog teritorija, nešto sličnoga do sada nije otkriveno. Navedena ara je početkom 1986. godine prenjeta u lapidarijum Pokrajinskog muzeja u Prištini. Ara je od bijelog mermera. Gornji dio je dekoriran stiliziranim palmetama koje stvaraju jedan veoma pravilan polukrug. Dimenzije are jesu 78 X 28 X 22 cm, a natpisnog polja 42 X 28 cm. Visina slova je 5 cm. Desna je strana u dužini dvije trećine natpisnog polja odozgo prema dole oštećena tako da u 2. 1 3. redu nedostaju početna slova. No i pored toga natpis je veoma čitljiv i glasi (si. 2): I O M TATTADATI [A]B L A B I V S ET PONTIA C V M 5 LIBERIS Prema našem čitanju tekst bi glasio: I(ovi) O(ptimo) M(aximo) / Tattaidati / [AJblabius et / Pontia cum / Hiberis. U 2. redu, kao što se vidi, početno slovo je uništeno, a može se ipak utvrditi, da je riječ o slovu T i to na osnovu desnog serifa prečne crte slova T, a unutar slova D uklesano je, sigurno zbog nedostatka prostora, slovo I; na kraju stoji slog TI u ligaturi. U 3. redu manjka početno slovo koje bi, prema našem mišljenju, bilo A i zanimljivo je, iako nije bilo potrebnó, slovo 1 se nalazi u ligaturi sa slovom V. Sigurno je, da se radi o pogreški. Na kraju se nalazi veznik ET u ligaturi. U 4. redu nalazi se ligatura slova NTI, dok na kraju je, opet zbog nedostatka prostora, umetnuto slovo V u udubini slova C.2 Iako bi teoretski moglo da se radi i o T ATT ADIAT1, ipak na čitanje Tattaidati upućuje nas niz podataka. Ovdje se radi, naime, o domaćem božanstvu Tatta koje može biti koliko ilirsko3 toliko i tračko.4 Medjutim, kao kognomen posvjedočen je u latinskom5 Sl. 2: Gradina »Klečka«. Ara. Abb. 2: Ringwall »Klečka«. Ara. odnosno semitskom jezičkom materijalu6 kao i na grčkom7 odnosno keltskom.8 A da je riječ o autohtonom božanstvu sa nadimkom ’Iöaloq, poreklom sa Krete, gdje je takav Zeusov nadimak posvjedočen,9 potvrdjuje nam i ime dedi-kanta [A]blabius koje je kognomen karakterističan za grčka muška imena na Kreti.10 On je posvjedočen i kod kršćana,11 dok na balkanskom području, pa i u Dardaniji, do sada nije nigdje posvjedočen. Takodjer i kognomen Pontia u Dar-daniji do sada nije bio poznat, a kao gentilicij potvrdjen je kako u Dardaniji12 tako i u Dalmaciji, u kojoj su njegovi nosioci Italici,13 i u Panoniji 14 i kao takav ulazi u latinsko jezičko područje. Ali kao Ilóvrioq1-1 posvjedočen je i na grčkom jezičkom području. Medjutim, kao kognomen nastupa pojedinačno u susjednim provincijama Dardanije, konkretno u Dalmaciji16 kao i u Panoniji, gdje može biti i domorodački.17 Ukoliko bi se prihvatilo ovo čitanje kao ispravno, onda bi se radilo o autohtonom božanstvu nekog od dardanskih plemena sa imenom TATTA, koje je inače poznato na širem balkanskom području. Tome je dedikant [Afblabius — zajedno sa suprugom Pontiom i djecom, koji su bili prema pravnom statusu peregrini — dodavši mu nadimak 'lóalog kakvog je imao Zeus na Kreti, podigao aru u znak zahvalnosti. Iz ovoga se može utvrditi i grčko poreklo samih dedikanata. Što se tiče problema datacije ove are, izuzeoši paleografskih elemenata slova, nekih drugih značajnih podataka koji bi nam pomogli, nemamo. Stoga uzimajući u obzir karakteristična slova kao L, E, I, S i druga, a koja su po svojim oblicima karakteristična za sredinu 3. st. n. e.18 i mi spomenik datiramo u prvu polovinu 3. st. n. e. 1 Gore navedene podatke dao nam je Mr. Fejaz Drangolli (Drančoli), historičar umjetnosti, koji je zajedno sa arheologom G. Kovaljevom, u ime Pokrajinskog zavoda za zaštitu spomenika kulture u Prištini 1982. godine rekognoscirao teren SO Uroševac i SO Lipljan. I ovom mu prilikom sa zadovoljstvom izražavamo zahvalnost za pružene podatke. 2 Svojevremeno smo na brzinu pročitali kao TATTAD1ATI i samo tekst bez daljnjih epigrafskih obrada objavili u okviru jednog našeg rada (vidi Z. Mirdita, Contribution à l’étude de la religion et des cultes des Dardaniens à l’époque pré-romaine, Recherches Albanologiques 1, 1984, 156, 159). 3 H. Krähe, Lexikon altillyrischer Personennamen (1929) 111.; G. Alföldy, Die Personennamen in der römischen Provinz Dalmatien (1969) 305.; M. Suić, Tato-ilirski deus Patrius, Starinar 11, 1960, 95.; Z. Mirdita, Antroponimia e Dardanise ne hohen romake (Die Anthro-ponymie der Dardanien zur Römerzeit, 1981) 136. 4 P. Kretschmer, Einleitung in die Geschichte der griechischen Sprache (1896) 348.; D. Detschew, Die thrakischen Sprachreste (1957) 496. 5 I. Kajanto, The Latin Cognomina (1965) 304. 6 H. Wuthnow, Die semitischen Menschennamen in griechischen Inschriften und Papyri des Vorderen Orients (1930) 115. 7 L. Zgusta, Die Personennamen griechischer Städte der nördlichen Schwarzmeerküste (1955) 603. 8 A. Holder, Alt-celtischer Sprachschatz (1894—1916) II col. 1751. 9 W. H. Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen Mythologie (1977) 6 col. 677. 10 Thesaurus Linguae latinae vol. 1 (1900), s. v. Ablabius, -i; ’Aß/.aßtos. 11 G. B. de Rossi, Inscriptiones Christianae urbis Romae saeculo septimo antiquiores (1895) I 31 (a 331). 12 Z. Mirdita (nap. 3) 73. 13 G. Alföldy (nap. 3) 119. 14 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen (1959) 152. 15 W. Schulze, Zur Geschichte lateinischer Eigenamen (1904) 212. 18 G. Alföldy (npr. 3) 119. 17 A. Mócsy (nap. 14) 184.; Idem, Nomenclator provinciarum Europae Latina- rum et Galliae Cisalpinae cum indice inverso. Diss. Pannonicae, Series III, voi. 1 (1983) 229. 18 R. Cagnat, Cours d’épigraphie latine (19144), Pl. 17, fot. 1 ; E. Meyer, Einführung in die lateinische Epigraphik (1973), 39. EINE ARA AUS DEM ZENTRALBEREICH D ARD ANIENS Zusammenfassung Die in diesem Artikel veröffentlichte Ara wurde im Ringwall »Klečka« entdeckt, der sich oberhalb des gleichnamigen verstreut liegenden Dorfes erhebt. Das Dorf liegt 10 km vom Dorf Sedlare, Gemeinde Lipljan, der Ringwall selbst aber 3 km nordwestlich vom Dorf Klečka. Im Ringwall »Klečka«, wo diese Ara an den Tag kam, scheint sich auch ein lararium (?) befunden zu haben (Abb. 1). Die Ara ist aus weißem Marmor, im Lapidarium des Regionalmuseums (Pokrajinski muzej) in Priština verwahrt und weist folgende Dimensionen auf: 78X28 X 22 cm. Inschriftfeld 42 X 28 cm und Buchstaben 5 cm. Obgleich zwei Dritel des rechten Randes von oben nach unten beschädigt und deshalb die ersten Buchstaben vernichtet sind, ist die Inschrift dennoch lesbar (s. Text und Abb. 2). Die Ara hat ein gewisser [Afblabius — ein charakteristischer Männername auf Kreta — mit Gemahlin Pontia und den Kindern aufstellen lassen, und zwar zu Ehren der lokalen Gottheit TATTA, der er das kretische Zeus-Epitheton ’Iiaiog hinzufügte. In juridischer Hinsicht hatte die Familie peregrinen Status. Es ist hervorzu-heben, daß sowohl die Kognomina Ablabius und Pontia, als auch das Zeus-Epitheton 'ISyloq nirgends bezeugt sind, weder im Zentralbereich Dardaniens, d. h. dem gegenwärtigen Territorium der Sozialistischen Autonomen Region Kosovo, noch in anderen Gebieten Dardaniens, das Epitheton aber nicht einmal auf der Balkanhalbinsel. Dies gilt namentlich für das angeführte, der lokalverehrten Gottheit beigegebene Zeus-Epitheton. Aufgrund der paläographischen Elemente der Buchstaben vertritt der Autor die Ansicht, daß die Ara in die erste Hälfte des 3. Jh. u. Z. datiert werden könnte. ■ ' 3 Mi : M v , 4:1 v 1 Kt: ■: M .v - 4 j ,:*v ill '■■' ■’M - "• >? - {, w ,is TO;’:; 1*0 H • V,! - - j: .vii , -iv..,.:,-: .% .m’ ? 4. im ßm: sUrttyr.-,;^ »t*.-. .,t» . . |gh 3«,* M ta •*» pr : ! >a«;i i$jrj n , ■■■'. (i Un:,':».' siaa:s>ÄiiS :; t Jjfosßjn/: -?k:V-..TÄ-.- ìtV Äf-Öifirs ,yrS; i>:tf f » , ,:w : IMtr ;{J n ... i'sis 'A ■ 1 -!• ■ ■-.. i-Ä'XÄ1 ij-s« :fisK3' : i'MjU' : ÜSHA Kp/T'-rÖtM tt*; < fc£| jsthä «rfaMstfò .cm3 ««KlBfahma imu rs-as 4 fl* uwiifsflagnj .cr>a IWrté«* öH naln-J aih dfrrfssb fern; ia&ßda*-»-! **Jnc f;U JfMtMi i&lU-tiU 4 !4..4 3 , 41 ftf ■ ; • -'TS< J-4Ì' U '.»ŠiJilci äii£ftuii Sii:*' '>lt®4. JS ES MU'i ' mi y tiww ,6at® iftnsx: 4 ifenaSSttü v^lSV pi riso*■ fivoisoÄ noigst.'ii rtwaofiöJöA ö ,?• 34- : *■] 3 ' Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 369—392 CIRCULATION OF NORTH AFRICAN ETC. CURRENCY IN ILLYRICUM* IVAN MIRNIK Arheološki muzej, Trg N. Zrinskog 19, YU-41000 Zagreb At present we can discuss between ten to twelve coin hoards of the so--called Mazin Type. Before turning our attention to them it is my duty to eliminate once and for all the »Marpurgo« hoard of 1932, a supposedly sensational treasure of a few hundred Carthaginian gold pieces (IGCH No. 549; Mirnik 1981, No. 32 — with the older literature). Marpurgo is the Italian form of the name of the Slovenian town of Maribor (Germ. Marburg), Belgrado the same for Beograd (Eng. Belgrade), but in any case Marpurgo is certainly not »presso Belgrado«. The Italian source (RassN 1932: 91) was perhaps motivated by glee at linking the find of gold treasure with the destruction of the house in which the Austrian Admiral Wilhelm von Tegetthoff (b. Maribor, Dec. 28, 1827 — d. Vienna, Apr. 7, 1871), the victor of the naval battle at the height of Vis (Ital. Lissa) in 1866, was born. This misinformation has been with us for far too long (cf. Pegan, E., Argo 4—6, 1965—67: 34). There was in fact a gold treasure-trove in Maribor in 1931, but all the coins were European (Austria, Bohemia, Florence) and were buried around 1329 A. D. Antoher hoard which will not be discussed here, because the final verdict on its authenticity has not been said, is the Baška (Ital. Bescanova) hoard of aes grave (Mirnik 1981, No. 20 a). Answer to the question whether it was a fraud or not depends on whether the few surviving specimens at the Franciscan Monastery of Košljun and at the Archaeological Museum in Split will be properly examined or not. A brief visit to the Sarajevo museum in the summer 1986 solved another question, i. e. of the so-called »Kruinwa« hoard (Mirnik 1981, No. 30; Crawford 1985: 222, 321) a toponymic misspelled beyond recognition by the Austrian source (Graettens, Blätter für Münzfreunde 69, 1934: 17—18). At first I thought it might be Krivaja nr. Bihać, which would fit into the geographical pattern, but in Sarajevo while going through the inventory books I discovered that the real name of the place was Krupa, with the more detailed location »Vodženica«. Antoher problem now arose which Krupa in Bosnia was meant by this: there is Bosanska Krupa, already known for a hoard of North African currency (Mir- * Parts of this text were read at the 10* International Numismatic Congress in London on September 9, 1986. I wish to express my warmest thanks to the colleagues who have helped me a great deal: G. K. Jenkins (London), P. Kos (Ljubljana), E. Kolnikovä (Nitra), P. Visonà (Notre Dame), R. Matijašić (Pula), Ž. Cetinić (Rijeka), V. Paškvalin (Sarajevo), M. Bonačić-Mandinić and I. Marović (Split), M. Simek (Varaždin), I. Iskra-Janošić (Vinkovci), B. Nedved (Zadar) and Z. Dukat (Zagreb). 24 Arheološki vestnik 369 nik 1981, No. 31); then there is Krupa nr. Gornji Vakuf and Bugojno and a third one on Bjelašnica nr. Sarajevo. As the latter are hamlets with only a few houses, judging from the Ordnance Survey maps to the scale 1: 50 000, one ought to persume that the »Kruinwa« hoard is in fact the Bosanska Krupa hoard found around 1932 (the late J. Petrovič thought it to have been undug in 1935). As for Vodjenica, there is a small village nr. Bosanski Petrovac, but this can be ignored. The known hoards of the Mazin type are the following: Bosanska Krupa c. 1891 (Mirnik 1981, No. 31; Crawford 1985: 222, 321); Bosanska Krupa c. 1932 (»Kruinwa«; Mimik 1981, No. 39; Crawford 1985: 222, 321); Bosanski Petrovac, b. 1946 (which might in fact be identical with the Donji Unac hoard); Donji Unac, c. 1894 (Mirnik 1981: No. 57; Crawford 1985: 222); Gračac, 1926; Izačić, before 1907; the largest of all, Mazin hoard of 1896 (Brunšmid 1897; Brunšmid 1900; Brunšmid 1902; Mirnik 1981, No. 76 — with older literature; Crawford 1985: 222, 321); Obrovac, between 1958 and 1959 (Mirnik 1981, No. 79; Crawford 1985: 321); Široka Kula, 1846 (Mirnik 1981, No. 43; Crawford 1985: 222, 321), Štikada, 1976 (Mirnik 1981, No. 88a; Mirnik 1982; Crawford 1985; 222, 321) and finally the Vrankamen hoard of 1887 (Truhelka 1889; Truhelka 1893; Mirnik 1981, No. 93; Crawford 1985: 222, 321). Whether there was a real hoard of Egyptian, Carthaginian and Numidian bronze at Zvonigrad (Kurz 1969: 30; Mirnik 1981, No. 100) I do not know — there are two Punic bronze issues in Zagreb (Cat. Nos. 4310 and 5489), presented to the museum in 1893 and 1907 respectively, as well as remains of a hoard of Roman Republican silver (Cat. Nos. 1020 —22, 1030). The exact position of Donji Unac and Vrankamen have also become a problem because I have not been able to trace them on the Ordnance Survey maps to the scale 1 : 50 000, nor are they to be found in the directories of 1931, nor of 1973. Villages, just like human beings, live and die. What used to be a known place almost a hundred years ago, for instance »Bezirksexpositur Donji Unac« nr. Drvar and Bosanski Petrovac, may nowadays mean only the lower course of the Unac river. This will, however be solved by studying Austro-Hungarian directories and Ordnance Survey maps. All the hoards mentioned above have something in common: the Punic, Numidian and occasionally Egyptian and other Greek and Roman currency. The Carthaginian money, usually of the SNG Cop. 409—413 types are always worn, while the strikes of Micipsa and his co-rulers (148—188 B. C.) are better preserved, unless the metal itself contains too much lead. Particularly large late Carthaginian coins (SNG Cop. 399—400) have been found at Bosanska Krupa, 1932 (2 spec.), Gračac (4 entire, 1 fragment; Cat. Nos. 363—367), Izačić (1 spec.), Mazin (7 spec.), Štikada (4 spec.) and Vrankamen (5 spec.). Ptolemaic bronze has been undug in the hoards of Donji Unac, Gračac, Izačić, Mazin, Široka Kula, Vrankamen and possibly at Zvonigrad. Some bronze coins from Greece are present in the hoards of Mazin (Achaian League — Caphyae Arc.) and Štikada (Macedon: Philip V), Sicilian and other Italian Greek issues at Bosanski Petrovac (Syracuse ?2 spec.), Mazin (+ 11 spec.) and Vrankamen (Syracuse: Hiero II, 1 spec.) whereas Hispanic at Gračac (Castulo Tarr., 3 spec. Cat. Nos. 368—370), Štikada (Hispania Baetica: Obulco Por-cuna, 1 spec.) and Vrankamen (Emporiae, 1 spec.). The hatter are very important as being always the best preserved specimens in the hoard and the most recent ones (except for the Emporitan coin) and they might serve well for the dating of all the hoards of the Mazin type in general per analogiam. Thus for example a coin of Obulco (c. 125—100 B. C. — SNG Klag., c. 100—80 B. C. SNG München), of the typ found at Štikada (and one more of local provenance in the Zagreb Collection, Inv. No. 2; a further specimen has been registered as having been found at Riedlingen/Saulgau in Germany) was overstruck by Acinipo in the times of Q. Sertorius who took Valentia in 75 B. C. (Crawford 1985: 347), which might serve as one terminus ante quern. Aes rude lumps found sporadically represent a difficulty in dating — as for instance the 43 specimens from various unknown sites on the Croatian Coast and the Quarnero Islands, excavated by the late Professor Mirosavljević (AM Zagreb, Inv. No [2122]). They formed part of the hoards of Gračac, Mazin, Štikada and Vrankamen, as well as various fragments of bars, ingots and discs (aes formatum) which may or may not be of Italic origin, found at Bosanska Krupa 1932, Gračac, Mazin, Široka Kula, Štikada and Vrankamen. Aes signatum from Italy was found at Gračac, Mazin and Vrankamen, but always in fragments. Aes grave, as far as we know, is known to have formed part of the Bosanska Krupa hoard of 1932, Mazin and Vrankamen, reduced Roman asses of Bosanska Krupa 1932, Gračac, Mazin, Štikada and Vrankamen; Romano-Campanian issues only at Mazin. There is a possibility that there were also some Celtic coins in the Bosanska Krupa 1932 hoard, which would be quite exceptional. Broken ornaments were buried together with the rest of coins and »bullion« at Gračac, Mazin, Štikada and Vrankamen. I can only express my opinion that it would be rewarding and of great importance to publish the unedited material and to republish the hoards published such a long time ago. One ought to repeat that the bronze hoards from the Japodic region always represented »bullion« which at any time could be transformed by melting and casting into a new desired object. Yet at the same time they represent the very beginnings of money circulation in an area which had ignored it until the second century B. C. Therefore the denominations, very unlike the situation in Gaul as given by B. Fischer (Fischer 1978), their size or weight, figures on either the obverse or reverse, were of no consequence for the local population — in fact many coins cannot be identified either as Punic, or Numidian, so worn are they now and were more than a hundred years before the Common Era. That money was in circulation can also be proved by an impressive number of individual coins found not only in the Japodic country, but in a much wider area, that are kept in the major Yugoslav collections and there must be much more of such material in local museums as well as in the collections of various Franciscan Monasteries in Bosnia and Hercegovina or to those belonging to various other orders in the rest of the country. Egyptian Ptolemaic bronze has been found on the following sites in Yugoslavia: Bosnia (5 spec.); ?Bosnia (6 spec.); Bosnia or Hercegovina (2 spec.); Croatia (c. 70 spec.); Dalmatia (+ 40 spec.); the island of Hvar (1 spec.); Istria (13 spec.); Istria or Croatian Coast (32 spec.); the island of Korčula (4 spec.); Košaki; Muta; Senj; Spodnje Radvanje; Surduk; the island of Vis (5 spec.). Carthaginian issues have been registered as from Bosanski Petrovac; Bosnia; NW Bosnia; ?Bosnia; Bosnia or Hercegovina; Croatia (64 spec.); Dalmatia (12 spec.); Drvar; the island of Hvar; Istria (11 spec.); Istria or Croatian Coast (19 spec.); Jagodnja/Trojangrad; Karlobag; the island of Korčula (4 spec.); Nin; 24* 371 Prijedor (2 spec.); Prozor/Vital (2 spec.); Senj/Kuk; Senj/Velika Vrata; Skradin; Stabanj/Jagodnja; Strupnić; Tribalj/Crikvenica; Vučje and Zvonigrad (2 spec.). As for Numidian currency there are individual finds recorded as from Bosnia (2 spec.) ; Bosnia or Hercegovina; the island of Brač; Croatia (9 spec.); Croatia or Bosnia (9 spec.); Dalmatia (38 spec.); Glina; the island of Hvar (2 spec.); Istria (2 spec.); Istria or Croatian Coast; Karlobag/Drvišica; Kiringrad; Lika; Mazin; Nin (2 spec.); Prozor (2 spec.); Prozor/Vital (2 spec); ?Rijeka; Senj/Ne-haj; Senj/Gradina/Starigrad (1 entire, 8 halved spec.); Strupnić; Vid; Zadar (3 spec.). The Numidian silver of Juba I has been discovered in Bosnia, Bosnia or Hercegovina, Dalmatia (2 spec.); Drijenjani; Hercegovina (2 spec.); and in the hoards of Lički Ribnik and Gajine — one Mauretanian issue of Ptolomaeus has been undug at Arslanagića Most — and coins of Juba I found in the rest of Europe let us mention those from Aquincum, Tetelbierg in Luxemburg and much more in Gaul, but these belong to another period and another circulation pattern under Augustus. To study the North African currency scattered all over Europe, is to arrive at a very interesting picture. The Ptolemaic bronze predominates among sporadic finds and in a few hoards in Albania (Saraginishté) ; Austria (Leibnitz, Magdalensberg, Petronell) ; Czechoslovakia (Kamenica/Nové Zämky, Nitrianska Blat-nica, Slovakia); France (Ragis); Germany (Altenburg, Baden-Baden, Bottorp, Brackenheim, Buchau, Ebermannstadt, Esslingen, Giengen, Haina, Karlstein, Meiningen, Milz Quarry, Nadelwitz, Niederhermsdorf, Preuschitz, Rheinzabern, Reitberg, Rottenburg, Wallbach, Wurgwitz); Greece (Athens, Corinth, Corinth/ Kenchreai, Delos, Kopais, Mykonos, Preveza); Hungary (Reho, Somogy Cty.); Italy (Acitrezza, Adria, Ancona, Avola, Brondolo, Campana, Este, Giannutri, Monselice, Montagna di Marzo, Motta d’Este, S. Giorgio in Bosco, S. Eufemia Ve-tere); Luxemburg (Tetelbierg); Rumania (Dobrogea, Reho); Switzerland (Aven-ches, Münchstein) etc. Except for the situation in Gaul where Punic money must have been very much in circulation (Fischer 1978), and for Sicily and Sardinia, where there are both sporadic finds and hoards, just as one would expect, there are only scarce specimens of Carthaginian coins scattered in the rest of Europe. Let us only mention the finds from the following sites : Czechoslovakia (Hrozovà) ; Germany (Alzey, Oltenstein, Schwarzenberg) ; Greece (Athens, Corinth, Delos) ; Hungary (Ó-Szony, Torda); Italy (cf. RMI; a few specimens and hoards in Etruria, cf. Visonà 1984: 226—227; and in Calabria). It is interesting that most Carthaginian bronze in Europe is of medium or small module, the extremely big and heavy coins, as far as I know, have been found only in the hoards from the Japodic region in Yugoslavia. In Gaul Numidian money is not so frequently to be found as Punic; such is the case in the rest of Europe: a few specimens only in Czechoslovakia (Slovakia, Stradonice); Germany (Bavaria/Lower Franconia); Greece (Delos) and Italy (Ancona, Viterbo). In this case the concentration of Numidian currency in the central Japodic region and the wider zone surrounding it is obvious. underneath a hearth in a house (Stikada) and one was hidden in a stone cista (Mazin). Ten years ago I was inclined to divide the hoards between the 2nd and the 1st cent, s B. C., but now, after much consideration I have come to the conclusion that all of them must belong to one period — they are far too restricted to a relatively small area; they were buried at a reasonable distance from a defined ancient route entering the mainland from the Adriatic Coast across the Pass of Obrovac. These hoards reflect a state of great insecurity among the Japodes. By following the old Blanchet pattern, the military intervention which disturbed them so much must have come from the coast, but neither from Tarsatica (Rijeka), nor Senia (Senj), nor Vegia (Karlobag) from which trade-routes led across the various passes into the interior, but rather from Jader (Zadar) or Aenona (Nin) across the already mentioned Obrovac Pass, which represents the easiest way for an army to march into the interior of a land populated by a fierce nation. How and when the North African and Italian currency came to the Japodic land remains obscure. Both Kenner and Truhelka thought that it was through the port of Dyrrhachium (Truhelka 1893: 186; Truhelka 1889: 41), while Brun-šmid and Bahrfeldt brought the import of this currency in connection with amber trade (Brunšmid 1897: 46), which is quite plausible because the graves of the Japodes are full of amber jewellery of Baltic origin. The authors differ in dating of the Japodic hoards. It was only M. Thompson who believed that most of them were buried in the late 2nd cent. B. C. (Gračac, Bosanska Krupa, Široka Kula, Obrovac)- Klemenc dated the Gračac hoard to c. 100 B. C., whereas the burial date of the Mazin hoard varies, owing to the large number of various experts who have tackled the problem: c. 100 B. C. (Willers, Crawford, Kurz), 90 B. C. (Haeberlin), 89 B. C. (Brunšmid, Bahrfeldt), 90/80 B. C. (Marič), 80 B- C. (Mazard) and 80 B. C. (Thomsen). The dating by Brunšmid and Bahrfeldt was linked with the bronze of what Brunšmid thought to be of Ptolemy X Soter II (117—81 B. C.) struck between 117 and 111 B. C. and with a semiuncial as of Luceria, which at that time was considered as having been issued before the Lex Plautia-Papiria of 665 A. U. C. (89 B. C.) was promulgated and the weight of the Roman as reduced to half an ounce. This specimen (AM Zagreb, Inv. No. 133; AE, 24,5 X 26 mm, 8,34 g, j ) can now be dated to B. C. 211—218 or even later (Crawford 1983, No. 97/28) and therefore it must be eliminated as the terminus post quem. The Ptolemaic issues, being quite corroded are also unreliable for dating. Had it nor been for the as of Luceria both Brunšmid and Bahrfeldt would have agreed to a burial date twenty years earlier, i. e. c. 110 B. C. The Obrovac hoard was set to the early 1st cent. B. C. by Pegan, Stikada to 75 B. C. (M. J. Price, CH 5, 1979: 17, No. 57) and the turn of the second to the first cent. B. C. (Mirnik 1982: 153, 167); Vrankamen to 89 (Willers) and 81 (Noe). The first real contacts between the Japodes and the Romans took place in 171 B. C. (Wilkes 1969: 32). Inevitably various conflicts followed, the first serious one in 129 B. C. when the Consul C. Sempronius Tuditanus marched against the Japodes (Liv., Per., lix). At first he was almost defeated, but when D. Iunius Brutus and Ti. Latinius Pandusa rushed to his aid, the Japodes were defeated: C. Sempronius C. f. C. n. Tuditanus consul de Iiapudibus Kalendis octobribus (CIL I2 48176). This was a memorable war (Premerstein, JÖAI 10, 1907: 264—282; RE 9, 1916: 724—727; Wilkes 1969: 32—33) and the presence of the few Hispanic coins in the Japodic hoards might be explained by the arrival of troups which had fought under D. Iunius Brutus in the Lusitanian war. Therefore I would not try to bring this war into connection with the Japodic hoards, as it as the population who hid them after the coins of Obulco and Castulo had already been brought into circulation. Several years later there was another expedition against the Illyrians, this time in 119 led by L. Aurelius Cotta and G. Caecilius Metellus (Wilkes 1969: 30). The war continued throughout the following year and the triumph was celebrated in 117. B. C. Further known conflicts arose in 78—76 B. C. when the Delmatae were attacked by C. Cosconius. This time there were also some raids into the Japodic territory (Wilkes 1. c.). The last and the most fierce was the Augustan conquest (Wilkes 1969: 46 ff), but at that time all the hoards of the Mazin type had already been buried for a long time and the Roman armies were preceded by Roman silver. Appendix I Finds of North African etc. currency in Europe ALBANIA SOUTHERN ALBANIA — Numidia: Juba I (60—46) AR, Mazard 84 (ZM Sarajevo, Cat. No. 2589; pres, by F. Pisko, vice-consul at Joanina) SARAGINISHTE — Aegyptus: ?Ptolomaeus VII (146) (Gorini 1976, table, plate; Visonà 1976: 57) AUSTRIA LEIBNITZ — Aegyptus: ?Ptolomaeus (Gorini 1976, table, plate) MAGDALENSBERG — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—145), Svoronos XLVIII, 10 (Vetters and Piccotini 1968: 362; Koch, FÖ 9, 1970, 5: 334) PETRONELL/CARNUNTUM — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246), Svoronos 473, 872 (Koch, FÖ 10, 1971: 165) — Aegyptus: Ptolomaei II, IV, VI/VIII (FMRÖ 3/1, Wien 1976, Nos. 9879-81) CZECHOSLOVAKIA CERVENÉ PECKY (Kolin) — Macedonia: Cassander (316—297) (Pochitonov 1955: 89) HROZOVÄ/KRNOV — Carthago, Müller II, 201, 276; 291 (Pochitonov 1955: 296) KAMENICA NAD HRONOM (Nové Zämky) — Aegyptus: Ptolomaeus Vili (146—116), BMC 1883, XXIII, 96 (Onđrouch 1964: 69) — Macedonia: Demetrius Poliorketes (306—293) PB, Weber 2172 (Ondrouch 1964: 69) NITRA — as, Haeberlin PI. 14—16; Celtic AR Athena Alkis 1/8; Tetradrachm Leierreiter; Lyra/Triskeles (Kolnikovä 1964) NITRIANSKA BLATNICA — Aegyptus: ?Ptolomaeus (Ondrouch 1964: 66) SLOVENSKO — Aegyptus: ?Ptolomaeus (Ondrouch 1964: 66) — Numidia: Micipsa (148—118) Ondrouch 1964: 66) STRADONICE (Germ. STRADONITZ, Beroun) — Numidia: ?Masinissa (202—148); Micipsa (148—118) (Pič and Déchelette 1906, Pl. 2, No. 27; Pochitonov 1955: 90; Koblitz 1918: 99) VSERUBY (Plzen) — Macedonia: Philippus II; Müller 22 (Pochitonov 1955: 89) FRANCE (AND BELGIUM) (cf. Fischer 1978: cf. also H. R. Baldus in: A Survey of Numismatic Research 1978—1984. London 1986: 228.) RAGIS (Cher) — Aegyptus: Ptolomaeus VIII (170—116) PB (Colbert de Beaulieu 1973: 333) GERMANY ALTENBURG/WALDSHUT — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221), BMC 111 ff, PI. 12, 7, AE, 22 mm, 7.95 g (undug in 1968—71; FMRD 2 Südbayern, Nachtrag 1, Berlin 1980: 56, No. 2288 El) ALZEY — Carthago, Fitzwilliam III, 79996, AE (FMRD 4 Rheinland-Pfalz, Berlin 1960: 30, No. 1002, 1) BADEN-BADEN — Aegyptus: Ptolomaeus II (246—221), AE (FMRD 2 Baden, 2 Südbaden, Berlin 1964: 175, No. 2195) BAVARIA/LOWER FRANCONIA — Numidia: ?Micipsa (148—118), Mazard 46, AE, 14.58 g (FMRD 1 Bayern , 6 Unterfranken, Berlin 1975: 156, No. 6115) BOTTORP — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) GB, Cyprus, BMC 17 (FMRD 6 Niederrhein-Westfalen, 4 Münster, Berlin 1971: 38, No. 4025, 2) BRACKENHEIM/HEILBRONN — Aegyptus: Ptolomaeus? (FMRD 2 Baden-Württemberg, 4 Nordwürttemberg: 138, No. 4229, 1) BUCHAU AM FEDERSEE/SAULGAU (Riedlingen) — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) AR, tetradrachm, BMC 57, 112 (Nestle 1896: 60; FMRD 2 Baden-Württemberg, 3 Südwürttemberg Hohenzollern, Berlin 1964: 178, No. 3231) EBERMANNSTADT — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—146), Paphos, Cyprus, MB, Svoronos PI. 47, 11 (FMRD, 1, 3; 4 Oberpfalz, Oberfranken 1978: 234, No. 4013) ESSLINGEN — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—146), BMC 1, AE (FMRD 2 Baden-Württemberg, 4 Nordwürttemberg, Berlin 1961: 72, No. 4127, 3) GIENGEN (Vagstkreis) — Aegyptus: Ptolomaei 6 AE (Nestle 1898: 48) HAINA (Meiningen) — Aegyptus: Ptolomaei? (Kade 1963: 464) KARLSTEIN/REICHENHALL — Aegyptus: Ptolomaeus? in hoard (Koblitz, NZ 1910: 33; Gorini 1976: 46, table, map) MEININGEN — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) AE (Laser 1980: 310) MILZ QUARRY (Meiningen; Gleichberge, Römhild) — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) (Laser 1980: 312) — Aegyptus: Ptolomaeus IV (221—204) (Kade 1963: 464) NADELWITZ — Aegyptus: Ptolomaei 3 spec. (Schirwitz 1952: 51, No. 72) NIEDERHERMSDORF — Aegyptus: Ptolomaeus? (Schirwitz 1952: 51, No. 73) OLTENSTEIN (Dresden) — Carthago or Panormus PB (Schirwitz 1952: 51; Fischer 1978: 47) PREUSCHITZ — Aegyptus: Potlomaeus? (Schirwitz 1952: 51, No. 74) RHEINZABERN/GERMERSHEIM — Hoard: Aegyptus: Ptolomaeus I or II, Svoronos I, 10, 23 or 22, 16 type St. 4733; Ptolomaeus I/II, pi, Svoronos PL 3, 30 or 19, 4 type Sp. 4742; ?Ptolomaeus II, Svoronos PI. 7, 7, type; Ptolomaeus III?, Svoronos PI. 29, 21, type; Ptolomaeus VIII, Svoronos PI. 48, 9; Svoronos PI. 48, 10, type; Ptolomaeus?; Ptolomaeus VIII or X, Svorons PI. 48, 9 or 58, 17, type; Svorons PI. 48, 9 or 58, 13, type (2 spec.): total 10 spec. (FMRD 4 Rheinland-Pfalz, 2 Pfalz, Berlin 1965: 137, Nos. 2076, 1—10) RIEDLINGEN/SAULGAU — Hispania, Baetica: Obulco, Heiss? 17 (FMRD 2 Baden-Württemberg, 3 Südwürttemberg Hohenzollern, Berlin 1964: 184, No. 3246, 1) RIETBERG/WIEDENBRÜCK — Aegyptus: Ptolomaeus IV (221—204) GB, BMC 37 (FMRD 6 Nordrhein-Westfalen, Berlin 1973:'102, No. 6143, 1) ROTTENBURG/TÜBINGEN (Schwarzwald) — Aegyptus: Ptolomaeus? AE (Nestle 1896: 103; FMRD 2 Baden-Württemberg, 3 Südwürttemberg Hohenzollern, Berlin 1964; 223, No. 3317, 1) SCHWARZENBERG/HOMBURG — Siculo-punic AE, SNG Cop. Sicily No. 1025 (FMRD 3 Saarland, Berlin 1962: 35, No. 1020, 1) STEINALBEN/PIRMASENS — Tingis, AE, Müller III, 220, 226, PI. 4, 25 (FMRD 4 Rheinland-Pfalz, Berlin 1965; 439, No. 2284,1) WALLBACH/SÄCKINGEN — Aegyptus: Ptolomaei VI—VIII, 5 spec., pot burial (Bad. Fundb. 2, 1932: 62; FMRD 2 Baden, 2 Südbaden, Berlin 1964: 221, No. 2245) WURGWITZ/FREITAL — Aegyptus: Ptolomaeus X (116—80)/Cleopatra III (117—111), BMC 1883; 106, 29 Laser 1980: 323) GREAT BRITAIN (cf. Fischer 1978: 46) GREECE (cf. Crawford 1985: 308—316) ATHENS — Egyptian Ptolemaic, Carthaginian AE (Kleiner 1973: 19) CORINTH — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) AE, Svoronos II, 155, 1000 (Edwards 1933: 73) — Carthago, Müller II, 99, 246; SNG Cop. 409—413, aleph, AE (Edwards 1933: 74) CORINTH/KENCHREAI — Aegyptus: Ptolomaeus III? (Hohlfelder 1978: 15) — Macedonia: Philip V (Hohlfelder 1978: 15) DELOS — Aegyptus: Ptolomaei 23 spec. (Hackens 1970: 404) — Carthago AE (Hackens 1970: 412) — Numidia: Micipsa (148—118) 7 spec. (Hackens 1970: 412) KOPAIS — Hoard: Aegyptus: Ptolomaeus IV (221—204) etc. (IGCH 229; Gorini 1976: 49) MYKONOS — Aegyptus: Ptolomaei, 3 spec. (Hackens 1970: 412) PREVEZA — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—146) (Gorini 1976, table, map; Visonà 1976: 57) HUNGARY AQUINCUM — Numidia: Juba I (60—46) AR (Jonàs, E., Budapest régiségei 12, 1937: 278—288) Ö-SZÖNY (Komarom Cty.) — Carthago, Müller 169—172, SNG Cop. 409—413 (Gohl 1923: 10) REHO (Szeben Cty.) — Aegyptus: Ptolomaeus? GB, Gooss 101, 1 (Gohl 1923: 10, Gorini 1976, table, map) SOMOGY COUNTY — Aegyptus: Ptolomaeus? PB (Gohl 1923: 10) TORDA (Torda-Aranyos Cty.) — Punic, Martian 690 (Gohl 1923: 11) ITALY (cf. Crawford 1985: 290—291, 298—299, 305—307 cf. also N. K. Rutter in: A Survey of Numismatic Research 1978—1984. London 1986: 3—4; U. Westermark, ibid. pp. 24—28; H. R. Baldus, ibid. pp. 222—223. ACITREZZA — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) (Gorini 1976: 47) ADRIA, surroundings — Aegyptus: Ptolomaeus IV (221—204), Svoronos XXXVI, 18, badly preserved specimen, AE, 33,5 mm, 35.04 g (Gorini 1976, table, map; Visonà 1976: 55—59) ANCONA — Aegyptus: Ptolomaei ine., in grave (information kindly furnished by; P. Visonà) — Numidia: Micipsa (148—118) considerable number (Friedländer 1877: 333, note; Visonà 1984: 231, note 17) AVOLA — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) AE (Gorini 1976: table, map; Visonà 1976: 57) BELMONTE CALABRO — Hoard 1935: Carthago AR, SNG Deutschland 1761-2 (RMI 180) BRONDOLO/CHIOGGIA — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) AE, Sovronos Pl. XXX, 13 (Gorini 1976: table, map; Visonà 1976: 55) BULTEI (SS) — Carthago: Sicilia/Sardinia: Hoard 1934 (292 AE) (RMI 1983) CAMPANA/CROTONE — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) (6 spec) (IGCH 2029; Gorini 1976: table, map; Visonà 1976: 57) COSA — Carthago: SNG München 6, 1734, 1744-49, (3 spec) Visonà 1984: 226) — Numidia: Micipsa (148—118) (Visonà 1984: 227) DECIMOPUTZU (CA) — Carthago: Sardina, Hoard 1879 (+ 1000) (RMI 1983) ESTE, surroundings — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246), 2 AE Gorini (1976: 44; Visonà 1976: 59) GIANNUTRI — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—146) (Gorini 1976: table, map; Visonà 1976: 57) GRAVISCA — Punic AE (Visonà 1984: 226) MONSELICE, surroundings — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) PB (Gorini 1973: 25; Gorini 1976: 43, table, map; Visonà 1976: 56) MONTAGNA DI MARZO/PIAZZA ARMERINA — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) 2 AE (Gorini 1976, table, map, Visonà 1976: 57; IGCH Nos. 2249, 2242) MOTTA D’ESTE — Aegyptus: Ptolomaeus V (204—181) GB, Svoronos IV, 171—172; BMC XVIII, 1 (Gorini 1976: 43, 45, 46) OLBIA (SS) — Carthago: Sardinia: Hoard 1858 (RMI 1983) ORVIETO — Punic AE, SNG München 6, 1642 (Visonà 1984: 226) OZIERI (SS) — Carthago: Hoard 1868 (RMI 1983) POPULONIA — Punic AE (2), SNG Cop. 144—178 (Visonà 1984: 4) POZZOMAGGIORE (SS) — Carthago: Sardinia, Hoard AE (2890) (RMI 1982) PYRGI — Punic AE, SNG Cop. 102 ff (Visonà 1984: 227) SAN GIORGIO IN BOSCO — Aegyptus: Ptolomaeus? (Gorini 1976: 43, table, map) SAN SPERATE (CA) — Carthago: Hoard 1535, EL (RMI 1980) — Carthago: Hoard 1842 (RM1 1980) S. EUFEMIA VETERE (CZ) — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) BMC 26, 20—22; also in hoard 1974: Syracusae (21), Velia (1), Rhegium (3), Roma (15) (RMl 1980) SANTA MARINELLA — ?Punic (Visonà 1984: 227) SANLURI (CA) — Carthago: Hoard AE (3) (RMl 1980) SCANO MONTIFERRO (OR) — Carthago: Sardinia (+ 500), Hoard 1855 (RMI 1983) SESTO FIORENTINO — Punic AE (Visonà 1984: 227) SEUI (NU) — Carthago: Sardinia, Sicilia (121), Roma (3), Hoard 1960 (RMl 1980) TADASUNI (OR) — Carthago: Sardinia (+ 500), Hoard 1857 (RMl 1982) TARQUINIA — Punic AE (8) (Visonà 1984: 226) VETULONIA — ?Punic AE (Visonà 1984: 226) VITERBO — Punic AE?, AR (Visonà 1984: 227) VITERBO, surroundings — Numidia, Micipsa (148—118), Mazard 41, 50, 60—61, Hoard c. 1864, AE (13) (Vi-sonàil984: 227) LUXEMBURG — Numidia: Juba I AR, GPCG, Head 1964; 84, 13, PI. 46 (Weiller 1972: 525; Weiller 1977: 213) — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246) (Weiller 1977: 213) — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—222) AE (Weiller 1972: 524) RUMANIA DOBROGEA — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246), Svoronos 69, 439; Ptolomaeus III (246—221), Svoronos 146, 965; Ptolomaeus IV (221—204), Svoronos 180, 1125 (Ocheseanu, R., Pontica 7, 1974: 199—203) SPAIN (cf. H. R. Baldus in: A Survey of Numismatic Research 1978—1984. London 1986: 221, 228) SWITZERLAND AVENCHES/ AVENTICUM — Aegyptus: Ptolomaeus I (323—285), Svoronos PL 10, type, AE, 27,1mm, 12.65 g (Kaenel 1972: 56) — Syracusae: Hiero II (274—216), BMC Sicily 218, 598 ff, AE, 18.8 mm, 5.79 g (Kaenel 1972: 56) MÜNCHSTEIN (Basel) — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246), Svoronos 67 (Voegtli 1975) Appendix II Yugoslavia — Hoards of North African etc. bronze (see Fig. 1, Table) BOSANSKA KRUPA (Bosna i Hercegovina) c. 1891 + 23 AE: Carthago ( + 13). Numidia (+ 4) Disposition: AM Zagreb, ex Coll. J. Brunšmid, Cat. Nos. 4280—4294 (Carthago), 4380, 4466 (Numidia); ZM Sarajevo, Cat. Nos. 944, 3342—3, 4756 (Carthago), 139, 3341 (Numidia) Literature: Mirnik 1981, No. 31; Crawford 1985: 222, 321. BOSANSKA KRUPA (Bosna i Hercegovina) c. 1932 = »KRUINWA« (»Vodženica«) c. 100 AE: Carthago, Numidia, ? Celtic (all together c. 95 spec.), also: Carthago: SNG Cop. 399—400 AE. 46 mm, 112,50 g (ZM Sarajevo 12.458) as above, AE, 45 mm, 105,25 g (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.459). SNG Cop. 409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.967) Fig. 1 : Hoards and individual finds of coins of the Mazin Type in Western Illyricum. SI. 1: Ostave i pojedinačni nalazi novca tzv. Mazinskog tipa u Zapadnom Iliriku. 1—2. Bosanska Krupa; 3. Bosanski Petrovac; 4. Donji Unac; 5. Gračac; 6. Izačić; 7. Mazin; 8. Obrovac; 9. Široka Kula; 10. Štikada; 11. Vrankamen; 12. Zvonigrad; 13. Bribir; 14. Donja Dolina; 15. Drvar; 16. Glina; 17. Gradac; 18. Jagodnja; 19. Jur-jevo; 20. Karlobag; 21. Kiringrad; 22. Lički Ribnik; 23. Nin; 24. Prijedor; 25. Prozor; 26. Senj; 27. Sisak; 28. Skradin; 29. Strupnić; 30. Tribalj; 31. Trošmarija; 32. Zadar. Aegyptus Carthago Numidia Greece Sicily Italy Spain HOARD YEAR Bosanska Krupa c. 1891 19 4 Bosanska Krupa c. 1932 + 3^- + 95->- + 5 Bosanski + 2 + 6 ?2 Petrovac b.1946 Donji Unac c. 1894 X X X Gračac 1926 9 137 222 3 Izačić 1907 + 2 + 2 + 2 Mazin 1896 + 44 + 537 + 353 1 + 11 Obrovac 1958/59 + 4 Široka Kula 1846 X X X Stikada 1976 + 3 + 51 + 106 1 i Vrankamen 1887 + 5 + HO + 41 1 i Zvonigrad ? X X X Table: Hoards of the Mazin Type from Yugoslavia. Numidia: Micipsa, Mazard 50, AE, 26 mm (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.962); three more specimens, one with two pellets? underneath the horse (ZM Sarajevo, Cat. Nos. 12.963—12.966) Roma: as gravis (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.960); reduced as (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.961) ; Italic bar (Gaettens) Aes formatum (discs, fragmented): 57 X 174 X 11 mm, 121.59g (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.456), 52 X 43,5 X 11 mm (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.457) Incerta: 1 (ZM Sarajevo, Cat. No. 12.968) Disposition: ZM Sarajevo; former Dr. S. Sielsky and Dr. D. Bučić collections; largely dispersed. Literature: Mirnik 1981, No. 30; Crawford 1985: 222, 321. BOSANSKI PETROVAC (Bosna i Hercegovina) b. 1946 , +10 AE: Carthago: SNG Cop. 409 var., double-strike, pellet between the horse’s hind legs, AE 28 X 29 mm, 23,46 g, f ; SNG Cop. 303 var., AE, 22,5 mm, 6,23 g, f ; Numidia: Micipsa: Mazard 50 — 5 spec.: AE, 25,5 X 29 mm, 14,44 g, f ; AE, 26 X 28 mm, 14.90 g; t ; AE, 27,5 X 29 mm, 17,70 g, f ; AE, 27,5 X 30 mm, 17.58 g; AE, 26 X 28 mm, 15,47 g, f ; ?letter, AE, 26,5 mm, 11,87 g, f ; Syracusae? (2 spec.) Disposition: AM Split (10), ex coll. Arthur Marczell, 1946 * possibly a part of the Donji Unac Hoard? DONJI UNAC (Drvar, Bos. Petrovac, Bos. Grahovo, Bosna i Hercegovina) c. 1894 AE: Aegyptus, Carthago, Numidia, aes signatum Carthago: SNG Cop. 409—413, (ZM Sarajevo, Cat. No. 135) Numidia, Micipsa, (ZM Sarajevo, Cat. No. 3166) Dispositon: dispersed; ZM Sarajevo (2) Literature: Brunšmid 1897: 46, 48; Mirnik 1981, No. 57; Crawford 1985: 222 GRAČAC (Hrvatska) 1926 AE: 615; c. 56 kg: Aegyptus (9); Carthago (137); Numidia (222); Hispania, Castulo Tarraconensis (3); Aes rude (163); aes formatum (47); aes signatum (11); Rome red. asses (3); ornaments (c. 20). Disposition: AM Zagreb (615), AM Split (2) Literature: Mirnik 1981, No. 24 (with the older literature); Crawford 1985: 222, 321. IZAČIĆ (Bihać, Bosna i Hercegovina) b. 7th Nov. 1907 + 6 AE: Carthago: GB SNG Cop. 399—400 (ZM Sarajevo, Cat. No. 8800); SNG Cop. ?409—413 (ZM Sarajevo Cat. No. 8801); Aegyptus: Ptolomaei MB (ZM Sarajevo, Cat. No. 8804), PB (ZM Sarajevo, Cat. No. 8805); Numidia-Micipsa (2 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 8802—03) Disposition: ZM Sarajevo (6) »gespendet vom Bezirksvorsteher Dr. A. Seifalik in Bihać, 7. XI. 1907« Unpublished MAZIN (Gračac, Hrvatska) 21st June 1896 Disposition: AM Zagreb, NM Beograd, Vienna (6 aes rude) Literature: Brunšmid 1897; Brunšmid 1900; Brunšmid 1902; Mirnik 1981, No. 76 (with older literature); Crawford 1985: 222, 321. OBROVAC, surroundings (Hrvatska) 1958/59 + 40 AE: Numidia Dsiposition: dispersed Literature: Mirnik 1981, No. 79; Kos 1979: HO, 118—119; Crawford 1985: 321. ŠIROKA KULA (Gospić, Hrvatska) early March 1846 + 15 AE: Aegyptus, (1), Carthago & Numidia (14); Italic bar fragment Disposition: Vienna (15); dispersed Literature: Mirnik 1981, No. 43 (with older literature); Crawford 1985: 222, 321. ŠTIKADA (Gračac Croatia) Oct. 1976 + 150 AE: Aes rude, Baetica, Carthago, Aegyptus, Numidia, Roma, Macedonia; ornaments. Disposition: ML Gospić (138), AM Zagreb (8), GM Varaždin (3) Literature: Mirnik 1981, No. 88a; Mirnik 1982; Visonà 1979: 158, note No. 4; Crawford 1985: 222, 321. VRANKAMEN (Perna, Bosanska Krupa, Bihać, Bosna i Hercegovina) spring 1887 + 138 AE: Aegyptus, Carthago, Emporiae, Numidia, Syracusae, Aes rude, aes signatum etc.: aes formatum, discs (3 spec. ZM Sarajevo, Cat. Nos. 4291—93); bar fragment (ZM Sarajevo, Cat. No. 5001); broken bars (14 spec., ZM Sarajevo, Cat. No. 5264); aes formatum — one entire, one half disc (ZM Sarajevo, Cat. No. 11.942) ; bar fragments (ZM Sarajevo, Cat. No. 11.943); Aegyptus: Ptolomaeus III (2 spec. ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5258—5259); Ptolomaeus VI/Cleopatra I, Svoronos 1384 (ZM Sarajevo, Cat. No. 5263); Ptolomaeus? (2 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5260—61); Carthago: SNG Cop. 399—400 (ZM Sarajevo, Cat. No. 11.935); the same (4 spec. ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5006—09); SNG Cop. 409—413 (89 spec. ZM Sarajevo, Cat. Nos. 4296, 5047— 5236, 5237—5241, 5262, 11.939—40, some halved, some damaged); SNG Cop. 302—325 or 345—349 (16 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5242—57); Numidia: Micipsa: Mazard 50 (25 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5010—34); Mazard ?(6 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 4295, 5035—39) ; Mazard ?23 — Mem nun (7 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5040—46) ; Mazard? (3 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 11.936—38); Carthago or Numidia (7 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 5265, 11.941); Roma: as gravis (ZM Sarajevo, Cat. No. 830); as gravis (ZM Sarajevo, Cat. No. 5003; triens (ZM Sarajevo, Cat. No. 5004); aes grave Mercury/prora (ZM Sarajevo, Cat. No. 5005); reduced as, Cornelia, Babelon 11, Crawford 178 (ZM Sarajevo, Cat. No. 4294); Syracusae: Hiero II, BMC Sicily 225, Nos. 670 ff (ZM Sarajevo, Cat. No. 5002) Disposition: ZM Sarajevo (138); partly dispersed Literature: Truhelka 1889; Truhelka 1893; Mirnik 1981, No. 93 — with older literature; Crawford 1985: 222, 321. ZVONIGRAD (Zrmanja, Gračac, Hrvatska) s. a. AE: Aegyptus, Carthago, Numidia Disposition: unknown Literature: Kurz 1969: 30; Mirnik 1981, No. 100 Appendix III Yugoslavia — finds of North African etc. coins (see Fig. 1) ARSLANAGIĆA MOST (Trebinje, Bosna i Hercegovina) — Mauretania: Ptolomaeus (20—40 A. D.), Mazard 398 (AR) (ZM Sarajevo, Cat. No. 5718; pres, by the engineer H. Jedlička from Mostar, 20th Aug. 1902) BOSANSKI PETROVAC, surroundings (Bosna i Hercegovina) — Carthago, SNG Cop. 409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 3980; pres, by »Gendarmeriewachtmeister« G. Oljača, 1st Nov. 1898) BOSNA — see under BOSNIA BOSNIA — Aegyptus, Ptolomaeus VI Philometor (181—146)/Cleopatra I Syra, Svoronos 1384, PI. XLVII, 11 (ZM Sarajevo, Cat. No. 3626; purchased from »Gerichtsadjunkt« A. Dolkus from Tešanj, 10th May 1897) — Aegyptus: Ptolomaei (4 specimens, ZM Sarajevo, Cat. Nos. 1351—54; purchased from Franz Fiala in 1893) — Carthago, SNG Cop. 409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9242; pres. by. »Zahlmeister« Križ, 7th July 1904) — Numidia, Micipsa (148—118) (ZM Sarajevo, Cat. No. 1338; purchased from Franz Fiala in 1892) — Numidia, Micipsa (148—118) (ZM Sarajevo, Cat. No. 11.454; pres, by Hafa Pla-njanin, 21st March 1909) — Numidia, Juba I (60—46), AR, Mazard 84 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9341; purch. from Alfred de Makanec, 19th July 1904) BOSNIA, NW — Carthago, SNG Cop. 302—325 or 345—349 (ZM Sarajevo, Cat. No. 5; pres, by P. Mirkovič, school-teacher at Bihać, 1st Dec. 1888) ? BOSNIA — Aegyptus: Ptolomaeus I (323—285) AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4489; ex coll C. Peez, pres. 28th March 1897) — Aegyptus: Ptolomaeus II (285—246)/Berenice II AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4490; ex coll. C. Peez, pres. 28th March 1897) — Aegyptus: VPtolomaeus X (116—80) AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4491; ex coll. C. Peez, pres., 28th March 1897) — Aegyptus: Ptolomaeus V (204—181) AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4483; ex coll. C. Peez, pres., 28th Marchi; 1897) — Aegyptus: Ptolomaeus VI (181—146)/Cleopatra I, Svoronos 1384, PL XLVII, 11 (ZM Sarajevo, Cat. No. 4486; ex coll. C. Peez, pres., 28th March 1897) — Aegyptus: Ptolomaeus VIII (170—116), AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4484; ex coli. C. Peez, pres., 28th March 1897) — Carthago, SNG Cop. 302—325 or 345—349 AE (ZM Sarajevo, Cat No. 4451, ex coll. C. Peez, pres., 28 th March 1897) — Numidia, Micipsa (148—118) AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4450; ex coll. C. Peez, pres., 28th March 1897) — Syracusae: Agathocles (317—289) AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 4954, ex coll. Pisko, 16th February 1899) — Syracusae: Hiero II (274—216) AE (3 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 4955—57; ex coll. Pisko, 16th February 1899) BOSNIA OR HERCEGOVINA — Aegyptus: Ptolomaeus? AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 1) — Carthago, ?SNG Cop. 409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 4035; Carl Baron Pitner, exchange; 22nd October 1909) — Numidia: Juba I (60—46), AR, Mazard 84 (ZM Sarajevo, Cat. No. 10.681; given by C. Truhelka, 8th December 1906) BRAČ, the island of — Numidia, Micipsa (148—118), AE, 27 mm, 13.19 g (Mirnik 1979: 11, 12, 15, PL 1: 1) BRIBIR/VARVARIA (Šibenik, Hrvatska) — Roma, semis, 2nd half 3rd cent. B. C.; Garrucci I, PL XXXII (Suić 1968: 28, PL 1: 2) CROATIA — Aegyptus : Ptolomaei (c. 70 spec, of local unknown provenance ; AM Zagreb) — Carthago AE, (c. 64 spec, of unknown local provenance, AM Zagreb) — Baetica: Obulco, Mom. I. 22,159; Heiss 302,8; AE, 27 X28 mm, 14,5 g, (AMZ, Cat. No. 2; Ljubič 1890, PL 2: 35) CROATIA OR BOSNIA — Numidia: Micipsa (148—118) (8 spec., AM Zagreb, Cat. No. [1163]; 1 spec. AM Zagreb, Cat. No. [1164], ex coll. I. Kukuljević) DALMATIA — Aegyptus: Ptolomaei, AR, AE (c. 40 spec. AE, 6 AR AM Split; several spec. AM Zadar, now AM Venice: Visonà 1977: 21, nos. 65—68; Visonà 1979: 158) — Carthago (AM Split 12 spec, of unknown provenance) — Numidia: Micipsa (148—118) (34 spec, of unknown local provenance, AM Split) — Numidia, Micipsa (148—118) AE (AM Zagreb, Cat No. [1165]; Prof. Petar Karlić, Zadar, pres. 1911) — Numidia: Juba I (60—46) AR, Mazard 84 (2 spec. AM Split) DONJA DOLINA, Gradina (Bosanska Gradiška, Bosna i Hercegovina) — Syracusae: Hiero II (274—216) AE, BMC Sicily 225, 3, 670ff (ZM Sarajevo, Cat. No. 9213; pres, by Abid Salihagić of the Museum, 3rd July 1904) DRIJENJANI (Trebinje, Bosna i Hercegovina) — Numidia: Juba I (60—46) AR, Mazard 84 (ZM Sarajevo, Cat. No. 4742, pres, by Dušan Gluhajić to the keeper O. Reiser, 30th May 1900) DRVAR (TITOV DRVAR, Bosna i Hercegovina) — Carthago, SNG Cop. 409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 1963: found on the mouth of the Raduklja creek; pres, by »Expositurleiter« F. Topic, 27th Oct. 1894) GLINA (Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard 50, AE, 28,5 mm, 15,42 g, f (AM Zagreb, Cat. No. 5411; Branko Seremet, pres. 1905) GRADAC (Posušje, Bosna i Hercegovina) — Roma, semis, Grueber I, 54,454 (ZM Sarajevo, Cat. No. 13.573; pres, by Fra. Dominik Sarac, 1895) — Roma, semis, Grueber I, 82,627 (ZM Sarajevo, Cat. No. 13.574; as above) HERCEGOVINA — Numidia: Juba I (60—46) AR, Mazard 84 (2 spec., ZM Sarajevo, Cat. Nos. 3092, 3096; ex coll. Marko Vučemilović (+ 1848), purchased in 1891) HRVATSKA — see under CROATIA HVAR, the island of — Aegyptus: Ptolomaeus ? (Novak 1924: 656; Gorini 1976: 45; Visonà 1976: 57) — Aegyptus: Ptolomei? (9 spec. AM Split; ex coll. Machiedo, Hvar) — Carthago, SNG Cop. 167 ff, AE, 19 X 22 mm, 4,05 g, (AM Split, ex coll. Machiedo, Hvar) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard 45, AE, 24 X 26 mm, 15.85 g, f (AM Split, ex coli. Machiedo, Hvar) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard 55 (cnk.), AE, 26 X 29 mm, 13.77g, I (AM Split, ex coli. Machiedo, Hvar) ISTRA —-, see under ISTRIA ISTRIA — Aegyptus, Ptolomaei (4 GB, 5 MB, 3 PB, 1 corroded, AMI Pula) — Carthago, SNG Cop. 144—178, AE, 17 X 18 mm (AMI Pula) — Carthago, SNG Cop. 409—413 (10 spec., AMI Pula) — Numidia: Micipsa (148—188), Mazard 24 (1 spec.), 50 (1 spec.) (AMI Pula) ISTRIA OR CROATIAN COAST — Aegyptus: Ptolomaei (32 spec., some possibly of local provenance; PPMHP Rijeka) — Carthago (19 spec., some possibly of local provenance, PPMHP Rijeka) — Numidia: Micipsa (148—118) one badly preserved spec, possibly of local provenance (PPMHP Rijeka) — Syracusae: Hiero II (274—216) AE (spec. PPMHP Rijeka) — Syracusae: Agathocles (217—289) AE (PPMHP Rijeka) JAGODNJA, Trojangrad (Benkovac, Hrvatska) — Carthago, SNG Cop. PL 12,305; Müller? 223 (Dragoljub Cupić Coll. Jagodnja) JURJEVO (SV. JURAJ, Senj, Hrvatska) — Roma, sextans, Grueber I, 20,59ff, AE, 28 X 30 mm, 20,80 g, | (AM Zagreb, Cat. No 1947. Šime Vidmar Jun. pres. 1909; Dukat-Glavičić 1975: 172; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: 49) KARLOBAG/VEGL4 (Gospić, Hrvatska) — Carthago, SNG Cop. 409—413, AE, 25,5 X 28 mm, 14,48 g, f (AM Zagreb, Cat. No. [1208]; Mato Biljan pres.; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: 49, B, 1) — Italia, aes formatum, w. edge, AE, 41 X 29 X 22 mm, 71.80 g (AM Zagreb, Cat. No. 6058; found by Professor Brunšmiđ on the western slope of Vidovac in 1909; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: 49, No. 2) KARLOBAG, Drvišica (Gospić, Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), AE, 22 X 28,5 mm, 15 g (AM Zagreb, Cat. No. [244]; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: 51, No. 1) KIRINGRAD (Vrginmost, Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), AE, pierced (AM Zagreb, archives, act. No. 129/1965; once in the local collection at Topusko) — Syracusae: Hiero II (274—216) BMC Sicily p. 218, AE, 19 mm, 5,51 g, I (AM Zagreb, Cat. No. [1190]; pres, by Boško Strika, 1906) KORČULA, the island of — Aegyptus : Ptolomaei (4 spec., AM Split, ex coll. Kalodjera) — Carthago, SNG Cop. 109. AE, 17 mm, 2,67 g, I (AM Split, ex coll. Kalodjera) — Carthago, SNG Cop. 7169—170, AE, 19,5 X 21 mm, 5,02 g, t (AM Split, ex coli. Kalodjera) — Carthago, SNG Cop. 173, AE, 19,5 X 20,5 mm, 4,72 g, (AM Split, ex coli. Kalodjera) — Carthago, SNG Cop. 173, AE, 18 X 19,5 mm, 4,53 g, f (AM Split, ex coli. Kalodjera) KOŠAKI (Germ. LEITERSBERG, Maribor, Slovenija) — Aegyptus: Ptolomaeus X (116—80) AE, BMC 36—41 (Müllner 1879: CXXXVI; kind information by P. Kos) LIČKI RIBNIK (Gospić, Hrvatska) — Numidia: Juba I (60—46), Mazard 84, AR, 19 mm, 3,93 g, (AM Zagreb, Cat. No. 8886; from the hoard; of 1930) LIKA (Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard 50; Müller III, 18, 32 (GM Vinkovci, ex coll. B. Horvat II) MAZIN, Gradina (Gračac, Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard 50, AE, 27 X 30 mm, 14,08 g, f (AM Zagreb, Cat. No. [2217], found and pres, by I. Sarić, 1986) MUTA (Germ. HOHENMAUTEN, Maribor, Slovenija) 1850 (hoard) — Aegyptus: Ptolomaei, AE, together w. other Greek coins (Pichler 1865: 2212; Mirnik 1981, No. 77a) NIN/AENONA (It. NONA, Zadar, Hrvatska) — Carthago, AE (once AM Zadar, Cat. No. 62, 1898) — Numidia: Micipsa (148—118) etc. AE (once AM Zadar, Cat. No. 157, 1906) NIN, Privlaka (It. Brevilacqua, Zadar, Hrvatska) — Numidia, Micipsa, etc. AE (once AM Zadar, Cat. No. 1041, 1912) PRIJEDOR, surroundings (Bosna i Hercegovina) — Carthago, SNG Cop. 7409—413 (ZM Sarajevo, Cat. No. 3; pres, by Omer Cirkinagić, the Mayor of Prijedor, 21st November 1888) — similar (ZM Sarajevo, Cat. No. 4; as above) PROZOR (Otočac, Hrvatska) — Castulo Tarr. Heiss 284, 1—8, AE, 24 X 26 mm, 8,43 g, f (AM Zagreb, Cat. No. 5505; corroded and pierced; pres, by Cvjetko Vurster, Otočac, 1900) — Numidia: Micipsa (148—118), Mazard fig. 55, AE, 27 mm, 13.15 g f (AM Zagreb, Cat. No. 5695, purchased in 1907) — Numidia: Micipsa (148—118) AE (AM Zagreb, found in 1976) — Syracusae, BMC Sicily 227, 691 ff, Zeus/Biga, AE, 18 mm, 5.75 g, f (AM Zagreb, Cat. No. 4497, found in 1898) PROZOR, Vital (Otočac, Hrvatska) — Carthago, AE, ?Müller II, 99, 246 (2 spec, excavated above House A in 1975; AM Zagreb) — Numidia: Micipsa (148—118), AE, Müller III, 18, 25; Mazard 23, mem nun (once in the Zanič Coll. Senj; Dukat-Glavičić 1975: 171) — Numidia: Micipsa (148—118) AE, 25 X 27 mm, 11.32 g (badly preserved spec., AM Zagreb, Cat. No. 4346) 7RIJEKA, surroundings (Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118) AE (AM Zagreb, ex coli. F. Jurkovič, pres. 1945) SENJ, Kuk (Hrvatska) — Carthago, AE, Müller III, 942 (pres, to the GM Senj in 1970; Dukat-Glavičić 1975: 170) SENJ, Gradina — Starigrad (Hrvatska) — Aegyptus: Ptolomaeus? AE, corroded (GM Senj; found by Ante Marohnić in 1981; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: 54) — Numidia: Micipsa (148—118) 1 entire, 8 halved spec. (GM Senj, found by Ante Marohnić between 1970 and 1975; Dukat-Mirnik-Neralić 1984: B. 1—10) 25 Arheološki vestnik 385 SENJ, Nehaj (Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), AE, Müller III, 18, 25 (GM Senj, found in 1970; Dukat-Glavičić 1975: 170) SENJ, Velika Vrata (Hrvatska) — Carthago, AE (Žanić 1889: 7; Dukat-Glavičić 1975: 170) SISAK — Roma: aes signatum (Brunšmid 1897: 48) SKRADIN (Šibenik, Hrvatska) — Carthago, AE, SNG Cop. 409—413, worn (GM Šibenik) SPODNJE RADVANJE (Maribor, Slovenija) — Aegyptus: Ptolomaeus V (204—181), AE, BMC 69, 772 (MM Maribor, Cat. No. 2253; information kindly furnished by P. Kos) STRUPNiC (Livno, Bosna i Hercegovina) — Carthago, SNG Cop. 345—349; Müller 200 (ZM Sarajevo, Cat. No. 5645; purchased from »Gendarmeriewachtmeister« M. Kovačevič in Glamoč, 3rd March 1900) — Numidia, Micipsa (148—118) (ZM Sarajevo, Cat. No. 5646; as above) SURDUK (Stara Pazova, Srbija) — Aegyptus: Ptolomaeus ? AE (AM Zagreb, Cat. No. [120]) TRIBALJ (Crikvenica, Hrvatska) — Carthago, SNG Cop. 409—413, AE, 26,5 X 28 mm, 16.78 g, (AM Zagreb, Cat. No. [464] ; David Gašparovič, merchant at Tribalj, pres. 1917) TROŠMARIJA (Ogulin, Hrvatska) — Central Italy, aes signatum, »ramo secco«, Haeberlin pp. 17—19. fragment with edge, AE, 42 X 52 X 35 mm, 300.80 g (AM Zagreb, Cat. No. 5738 ; ecavated on the grave-mound situated close to the local grave-yard by S. Ljubič in 1878) 'VID/NARONA (Metković, Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118), AE (ZM Sarajevo, Cat. No. 11.289; purch. by Alfred de Makanec at Čapljina; 31st July 1909) — Roma, as, Babeion 50,26 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9410; purch. at Vid, 16th Sept. 1909) — Roma, as, Babelon 63,50 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9873; pres, by »Druckereileiter« F. Stepanek from Sarajevo, 26th Nov. 1904) — Roma, semis, Babelon 63,50 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9556; as above) — Roma, triens, Babelon 63,51 (ZM Sarajevo, Cat. No. 9874, as above) VIS, the island of — Aegyptus: Ptolomaeus ?II (285—246), ?Svoronos 463; BMC 49, 29—30, AE, 41mm, 78,82 g, t (AM Split; found in Viško Polje, at the site Zadolca in 1895) — Aegyptus: Ptolomaeus III (246—221) (2 GB); Ptolomaeus VI (181—146), AE Svo-ronos 1384 (3) (AM Split; from excavations in Vis/Issa) — Aegyptus: Ptolomaei, Svoronos 1424; BMC 106,29; AE, 30 mm, 26.36 g, I (AM Split, ex coll. Dojmi, Vis; ex coll. Lučić-Roki) VUČJE (Leskovac, Srbija) — Carthago, SNG Cop. 409—413; Müller 278, aleph phe (Shown in 1981 at the AM Zagreb) ZADAR (Hrvatska) — Numidia: Micipsa (148—118) (once AM Zadar, Cat. No. 290) — Numidia: Micipsa (148—118) (once AM Zadar, Cat. No. 989; found at St. Demetrius 1911) — Numidia: Micipsa (148—118) (once AM Zadar, Cat. No. 1120; found in the town’s surroundings in 1913) ZVONIGRAD (Zrmanja, Gračac, Hrvatska) — Carthago, SNG Cop. 409—413; Müller 250, thet, AE, 29 mm, 18,14 g, f (AM Zagreb, Cat. No. 5489; pres, by Ivan Dobrila 1907) — Carthago, SNG Cop. 409—413, AE, 27 X 28 mm, 28.88 g, | (AM Zagreb, Cat. No. 4310, Bude Budisavljević-Prijedorski, pres. 1893) Babeion BMC Sicily Crawford FMR Deutschland FMR Österreich Garrucci Grueber Haeberlin Heiss IGCH Mazard Müller R MI SNG Cop. SNG Klag. Svoronos BABELON, E. Description historique et chronologique des mon-naies de la république romaine vulgairement appellées monnaies consulaires, I—II. Paris 1885—1886. POOLE, R. S. Catalogue of the Greek Coins in the British Museum. Sicily. London 1876. CRAWFORD, M. Roman Republican Coinage, I—II. London 1974. (repr. 1983) : Cambridge University Press. Die Fundmünzen der römischen Zeit in Deutschland. Die Fundmünzen der römischen Zeit in Österreich. GARRUCCI, R. Le monete dell’ Italia antica I—II. Roma 1885. GRUEBER, H. A. Coins of the Roman Republic in the British Museum, I—III. London 1910. HAEBERLIN, E. J. Aes Grave. Das Schwergeld Roms und Mittelitaliens einschliesslich ihm vorausgehenden Kupferwährung, I—II. Frankfurt 1910. HEISS, A. Description générale des monnaies antiques de l’Es-pagne. Paris 1870. THOMPSON, M. — O. M0RKHOLM — C. M. KRAAY. An Inventory of Greek Coin Hoards. New York 1973: ANS. MAZARD, J. Corpus nummorum Numidiae Mauretaniae que. Paris 1955. MÜLLER, L. — C. T. FALBE — J. C. LINDBERG. Numismatique de l’ancienne Afrique, I—III. Copenhague 1861. Rispostigli monetali in Italia. Schede anagrafiche. Milano-Roma-Sassari 1980—1983. JENKINS, G. K. Sylloge nummorum graecorum. The Royal Collection of Coins and Medals. Danish National Museum. North Africa, Syrtica-Mauretania. Copenhagen 1969. Sylloge nummorum Graecorum. Sammlung Dreer/Klagenfurt im Landesmuseum für Kärnten. II. Teil. Spanien-Gallien, Keltenländer. Klagenfurt 1984. SVORONOS, I. N. Ta nomismata tou kratous ton Ptolemaion, I—IV. Athenai 1904—08. N(arodni) M(uzej), Beograd M(uzej) L(ike), Gospić P (okraj inski) M(uzej), Maribor A(rheološki) M(muzej) I(stre), Pula P(omorski) i P(ovijesni) M(muzej) H(rvatskog) P(rimorja), Rijeka Z(emaljski) M(uzej), Sarajevo G(radski) M(uzej), Senj Collections A(rheološki) M(uzej), Split G(radski) M(uzej), Šibenik G(radski) M(uzej), Varaždin M(useo) A(rcheologico), Venezia G(radski) M(uzej), Vinkovci A(rheološki) M(uzej), Zadar A(rheološki) M(uzej), Zagreb 25» 387 ACQUARO, E. 1976. Monete puniche in Italia. Cultura e scuola 58, 1976: 78— 83. ACQUARO, E. 1979. La monetazione punica. Catalogo delle civiche raccolte numismatiche di Milano. Milano 1979. Angebliche Funde von Keltenmünzen aus Baden. BadFundb 2, 1932, 10: 362— 363. BRUNŠMID, J. 1897. Njekoliko našašća novaca na skupu u Hrvatskoj i Slavoniji. V. Našašće italskih i afrikanskih novaca u Mazinu. VHAD, NS 2, 1896 —97: 42—81. BRUNŠMID, J. 1900. Nekoliko našašća novaca na skupu u Hrvatskoj i Slavoniji. Dodatak k V. Našašće italskih i afrikanskih novaca u Mazinu. VHAD, NS 4, 1899—1900: 81—86. BRUNŠMID, J. 1902. Nekoliko našašća novaca na skupu u Hrvatskoj i Slavoniji. II. Dodatak k V. Našašće italskih i afrikanskih novaca u Mazinu. VHAD, NS 6, 1902: 167—170. COLBERT DE BEAULIEU, J.-B. 1973. Traité de numismatique celtique. I. Methodologie des ensembles. Centre de recherches d’histoire ancienne, Vol. 5, sèrie numismatique. Paris 1973 = Annales littéraires de l’Université de Besangon, Voi. 135. CRAWFORD, M. 1969. Roman Republican Coin Hoards. The Royal Numismatic Society, Special Publications, 4, 1973. CRAWFORD, M. H. 1985. Coinage and Money under the Roman Republic. Italy and the Mediterranean Economy. London 1985: Mehtuen & Co Ltd. DUKAT, Z.-A. GLAVlClC 1975. Numizmatičke vijesti iz Senja i okolice. Summary. Senjski zbornik (Senj) 6, 1975: 167—198. DUKAT, Z.-I.MIRNIK 1976. Pre-Roman Coinage on the Territory of Modern Yugoslavia. Bulletin Lon. 13, 1976: 175—210. DUKAT, Z.-I. MIRNIK-J. NERALlC 1984. Numizmatičke vijesti iz Senja i okolice. II. Summary: Numismatic data from Senj and its surroundings. Senjski zbornik (Senj) 10—11, 1984: 41—58. EDWARDS, K. M. 1933. Corinth. Vol. VI. Coins 1896—1929. Cambridge, Mass. 1933. FISCHER, B. 1978. Les monnaies antiques d’Ajrique du Nord trouvées en Gaule. Suppi. 36, Gallia 1978. FRIEDLÄNDER, J. 1877. Überprägte antike Münzen. ZfN 4, 1877: 328—349. GOHL, 0. 1924. A. görög pénzek forgal-ma Magyarorszägon (Leletlajstrom-mal). NK 21-22/1922-23 (1924): 3—12. GORINI, G. 1973. Sulla circolazione di monete greche nell’Italia settentrionale e in Svizzera. Quad. Tic. 2, 1973: 15ff. GORINI, G. 1976. Aspetti della circolazione monetaria nel III-II sec. A. C. in Alto Adriatico: I bronzi Tolemaici. Attilstr., NS 24 (76), 1976: 41—49 + 2 PI. GORINI, G. 1980. La monetazione. Da Aquileia a Venezia. Milano 1980: 695 —749. HACKENS, T. 1970. Les monnaies. Exploration archéologique de Delos. L’ilot de la maison de Comédiens. Paris 1970, Fase. XXVII + 387—419. HOHLFELDER, R. L. 1978. Kenchreai. Eastern port of Corinth, III. The coins. Ley deri 1978. KADE, C. 1963. Keltische Münzen und römische Funde aus dem Gebiet der Gleichberge bei Römhild. Alt-Thüringen 6, 1962—63: 467—472. KAENEL, H.-M. v. 1972. Die Fundmünzen von Avenches. SNR 51, 1972: 47— 128. KLEINER, F. S. 1973. Greek and Roman coins in the Athenian Agora. Princeton, NY 1973. KLEMENC, J. 1936. Nalazi novaca u Jugoslaviji 1910—1936. Résumé: Die Münzfunde in Jugoslavien 1910—1936. Numismatika 2—4, 1934—36: 124—133. KOLNlKOVÄ, E. 1964. Nälez rimskeho aes grave s keltskymi mincami v Nitre. Fund eines römischen Aes grave gemeinsam mit keltischen Münzen in Nitra. Slovenska archeologia 12, 1964, 2: 391—408. KOS, P. 1979. Forschungsstand der antiken Numismatik in Jugoslawien. Studien zu Fundmünzen der Antike 1, 1979: 103—119. KURZ, K. 1969. Zum Charakter der Geldwirtschaft im Japodengebiet. Povzetek: O značaju denarnega gospodarstva na japodskem področju. Arh. vest. 20, 1969: 27—34. KURZ, K. 1974. Zur neuen Datierung des Mazin Fundes. Situla 14—15, 1974: 155 —161. LASER, R. 1980. Die römischen und früh-byzantinischen Fundmünzen auf dem Gebiet der D. D. R. Schriften zur Ur-und Frühgeschichte 28, 1980. MAINJONET, M. 1962. Le trésor de Pu-teaux (Seine). RN, VI s., 4, 1962: 59— 72. MIRNIK, I. 1979. O numizmatičkoj zbirci Dominikanskog samostana u Bolu na Braču. Vj. muz. konz. Hrv. 28, 1979, 1: 10—21. MIRNIK, I 1981. Coin hoards in Yugoslavia. BAR, International series, 95, 1981. MIRNIK, I. 1982. Skupni nalazi novca iz Hrvatske III. Skupni nalaz afričkog brončanog novca i aes rude iz Stikade. Summary: Coin hoards from Croatia. III. The hoard of African bronze coins and aes rude from Stikada, VAMZ, 3. S., 15, 1982: 149—167 + 6 pi. MÜLLNER, A. 1879. Archäologische Excurse nach Südsteiermark. MCC (MZK) 5, 1879: CXXXVI. NESTLE, W. 1896. Funde antiker Münzen im Königreich Württemberg. IV. Nachtrag. Fundberichte aus Schwaben 4, 1896: 56—64. NESTLE, W. 1897. Funde antiker Münzen im Königreich Württemberg, V. Nachtrag. Fundberichte aus Schwaben 5, 1897: 43—49. NESTLE, W. 1898. Verzeichnis der in Württemberg (und Hohenzollern) gefundenen keltischen Münzen. VI. Nachtrag. Fundberichte aus Schwaben 6, 1898: 47—48. NOVAK, G. 1924. Dim(os) i Herakleia. Résumé : Sur l’emplacement de Dim(os) et Herakleia (Dalmatie). Buličev zbor-nik/Strena Buliciana, Zagreb—Split 1924: XXXI, 655—658. OCHESEANU, R. 1973. Cìteva monete ptolemaiche $i alexandrine descoperite in Dobrogea. Résumé: Quelques monnaies Ptolemaiques et alexandrines découvertes en Dobroudja. Pontica 6, 1973: 199—203. ONDROUCH, V. 1964. Nàlezy keltskych, antickych a byzantskych minci na Slovensku. Bratislava 1964. PICHLER, F 1865. Repertorium der steierischen Münzkunde I, Graz 1865. PIC, J. L. — J. DÉCHELETTE 1906. Le hradischt de Stradonitz en Bohème. Leipzig 1906. POCHITONOV, E. 1955. Nalezi antickych mincf, in: E. Nohejlovä-Pratova ed.: Nalezy minci v Čechđch i na Morave a ve Sleszku, I. Praha 1955: 89—90. SCHIRWITZ, K. 1952 Griechische, keltische und römische Münzen aus Mitteldeutschland. Germania 30, 1952: 46—55. SUIC, M. 1968. Bribir (Varvaria) u antici. Kolokvij o Bribiru. Zagreb 1968. THOMAS, G. 1949. Sur une trouvaille de monnaies numides. RN, VS., 11, 1949: 115—119. TRUHELKA, C. 1889. Afrikanski novci od tuča (mjedi) nadjeni na Vrankamenu kod Krupe. GZM 1, 1889: 38—43. TRUHELKA, C. 1893. Depotfund afrikanischer und anderer Bronzemünzen vom Vrankamen bei Krupa. WMBH 1, 1893: 184—188. TUSA CUTRONI, A. Monetazione punica e la sua circolazione nell’Italia antica. Popoli e civiltà deU’Iatlia antica, III. Roma 1974: 109—120. VETTERS, H. — G. PICCOTINI 1969. Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1965 bis 1968. Carinthia 159, 1969 2— 3, 359—364. VISONÀ, P. 1976. Una moneta di bronzo di Tolomeo IV da Adria. Attilstr 24 (76), 1976: 53—59. VISONÀ, P. 1978. Zecche Greche. Monete e Medaglie a Venezia. Venezia 1977—1978: 16—21. VISONÀ, P. 1979. A Hoard of Ptolemaic Bronze Coins in the J. Paul Getty Museum. The J. Paul Getty Museum Journal 6—7, 1978—79: 153—162. VISONÀ, P. 1984. Foreign currency in Etruria circa 400—200 B. C.: distribution patterns. Ancient Coins in the Graeco-Roman World: The Nickle Numismatic Papers, edd. W. Heckel and R. Sullivan (Waterloo, Ont.) 1984: 221—240. VOEGTLI, H. 1975. Eine ptolemaische Grossbronze aus Müncstein Bl. Schweizerische Münzblätter 25, 1975: 100: 83—84. WEILLER, R. 1972. Monnaies antiques découvertes au Grand-Duché de Luxembourg, I. Berlin 1972. WEILLER, R. 1977. Monnaies antiques découvertes au Grand-Duché de Luxembourg, II. Berlin 1977. WILKES, J. J. 1969. Dalmatia. London 1969: Routledge and Kegan Paul. ŽANiC, V. I. 1889. Opis antiknih novaca, nadjenih malo ne izključivo na hrvatskom tlu. Program Kr. male realne gimnazije u Senju 1888/89. Senj 1889: 3— 68. OPTICAJ SJEVERNOAFRICKOG ITD. NOVCA U ILIRIKU Sažetak Danas smo u mogućnosti govoriti o deset do dvanaest ostava tzv. Mazinskog tipa. Prije no što im posvetimo pažnju, naša je dužnost jednom zauvijek eliminirati skupni nalaz iz »Marpurga« iz godine 1932, pretpostavljeno senzacionalno blago sastavljeno od više stotina kartaških zlatnika. Marpurgo je talijanski oblik imena slovenskoga grada Maribora (njemački Marburg), Belgrado je isto ža Beograd, no u svakom slučaju Marpurgo nije »presso Belgrado«. Radi se u biti o namjeri talijanskog izvora da poveže nalaz zlatnog blaga sa zluradosti uzrokovanoj rušenjem rodne kuće austrijskog admirala Wilhelma von Tegetthoffa (Maribor, 28. XII. 1827—Beč, 7. IV. 1871.), pobjednika u pomorskoj bitci kod Visa god. 1866. Ovaj se krivi podatak predugo provlačio kroz stručnu i znanstvenu literaturu. Istina je da je god. 1931, došlo do otkrića zlatnog blaga u Mariboru, no sav je novac bio evropski (Austrija, Češka, Firenca), zakopan oko god. 1329. Kratka posjeta Zemaljskom muzeju u Sarajevu ljeta 1986. riješila je još jedno pitanje, a to je identifikaciju tzv. blaga nađenog na lokalitetu, kojeg austrijski izvor naziva »Kruinwa«, toponim posve do neprepoznatljivosti iskrivljen. Ispočetka smo mislili da se možda radi o Krivaji nedaleko Bihaća, što bi odgovaralo geografski, no dok smo pregledavali inventarske knjige sarajevskog muzeja, otkrili smo da je pravo ime toga mjesta Krupa, s užom lokacijom »Vodženica«. Poznate ostave Mazinskog tipa su: Bosanska Krupa, c. 1891; Bosanska Krupa, c. 1932; Bosanski Petrovac, prije 1946. (koja bi mogla u stvari biti identična s onom iz Donjeg Unca); Donji Unac, c. 1894; najveća od svih, iz Mazina, 1896.; Obrovac, između 1958. i 1959.; Široka Kula, 1846.; Stikada, 1976.; te na kraju Vrankamen, 1887. Da li je u Zvonigradu zaista nađena ostava egipatskog, kartaškog i numidskog bron-čanog novca, teško je kazati — u zagrebačkoj zbirci čuvaju se dva punska kova (inv. br. 4310 i 5489) koji su poklonjeni Muzeju 1893. i 1907., kao i ostaci ostave rimskog republikanskog srebra (inv. br. 1020—22, 1030). Točan položaj Donjeg Unca i Vran-kamena je danas postao također problem, jer ih se ne može naći na specijalnim kartama mjerila 1 : 50.000, a niti su navedeni u imeniku iz god. 1931., a niti u onom iz 1973. Sve navedene ostave imaju nešto zajedničko: punski, numidski i katkada egipatski novac. Novac Kartage, obično SNG Cop. 409—413, uvijek je istrošen, dok su kovovi Micipse i njegovih suvladara (148—118. g. p. n. e.) bolje sačuvani, ukoliko sama kovina ne sadrži previše olova. Osobito veliki kartaški primjerci (SNG Cop. 399—400) otkriveni su u Bosanskoj Krupi, 1932. (2 komada), Gračacu (4 cijela i 1 ulomak), Izačiću (1 primjerak), Mazinu (7 komada), Stikadi (4 komada), te Vrankamenu (5 primjeraka). Brončani novac Ptolomejevića iskopan je u ostavama u Donjem Uncu, Gračacu, Izačiću, Mazinu, Širokoj Kuli, Vrankamenu, te možda u Zvonigradu. Nešto je novca iz Grčke bilo prisutno u skupnim nalazima iz Mazina (ahejska liga, Caphyae Arc.), Stikade (Macedonia: Philippus V); sicilskog i drugog italskog novca u Bosanskom Petrovcu (Syracusae, ?2 komada), Mazinu (+11 primjeraka) i Vrankamenu (Syracusae: Hiero II, 1 komad), dok je hispanskog nađeno u Gračacu (Castulo Tarr., 3 komada), Stikadi (Baetica: Obulco Porcuna, 1 komad) i Vrankamenu (Emporiae, 1 komad). Posljednji su primjerci vrlo važni jer su uvijek najbolje sačuvani u ostavi i najmlađi, te mogu poslužiti za dataciju sviju blaga mazinskog tipa per analogiam uopće. Obulkov novac datira u 2. st. p. n. e. (SNG Cop. Spain-Gaul, Copenhagen 1969, Nos. 232—240), a onaj Kastula u vrijeme između 150 i 100 p. n. e. (SNG Deutschland, 1. Hispania, Gallia Narbonensis. Berlin 1968, Nos. 217—224), u 2. st. p. n. e. (SNG Cop. Spain-Gaul, Copenhagen 1969, Nos. 210—212) ili pak između 165 i 80. g. p. n. e. (cf. M. Paz Garcia-Bellida. Las monedas de Castulo con escritura indigena. Barcelona 1982, 206 ff). Tako je npr. novac Obulka tipa kakav je nađen u Stikadi (i još jedan slični primjerak lokalnog porijekla u zagrebačkoj numizmatičkoj zbirci, Inv. br. 2, te još jedan daljnji primjerak nađen u njemačkom mjestu Riedlingen/Saul-gau), prekrivan u vrijeme Q. Sertorija Acinipo (osvajača Valencije) 75. g. p. n. e., pa bi i to moglo služiti kao neka vrsta terminus ante quem. Pojedinačno nađeni aes rude predstavlja numizmatičaru i arheologu poteškoću u datiranju — tako npr. 43 ulomaka s različitih, nama na žalost nepoznatih nalazišta s Hrvatskog primorja i Kvarnerskih otoka, koje je iskopao pokojni Prof. Vladimir Mirosavljević (Arheološki muzej u Zagrebu, gl. inv. br. 2122). Aes rude je nađen zajedno s ostalim materialom u ostavama iz Gračaca, Mazina, Štikade i Vrankamena, isto kao i različiti ulomci šipki, poluga i diskova (aes formatum), koji mogu a i ne moraju biti italskog podrijetla, kakvih je bilo u blagu iz Bosanske Krupe, 1932., Gračacu, Mazinu, Širokoj Kuli, Štikadi i Vrankamenu. Aes signatum iz Italije bio je prisutan u ostavama iz Gračaca, Mazina i Vrankamena, ali uvijek u fragmentima. Aes grave je, koliko nam je poznato sačinjavao dio skupnih nalaza iz Bosanske Krupe, 1932, Mazina i Vrankamena, a reducirani rimski asses su iskopani u ostavama iz Bosanske Krupe, 1932,. Gračaca, Mazina, Štikade, te Vrankamena. Rimskokampanski je novac bio nađen samo u Mazinu. Postoji i mogućnost da je u ostavi iz Bosanske Krupe iz god. 1932 bilo i nekoliko keltskih novaca, što bi bilo sasvim neobično. Ulomci nakita i si. zakopani su s novcem i grumenjem bronce u Gračacu, Mazinu, Štikadi, Vrankamenu. Moramo ponovo istaknuti da brončane ostave japodske regije uvijek istovremeno predstavljaju i kovinu koja se u svako vrijeme mogla taljenjem pretvoriti u neki novi predmet. Istovremeno ta blaga predstavljaju i same početke novčanog opticaja u od-reređenom području koje za to nije znalo sve do 2. st. p. n. e. Različito je stanju u Galiji kakvo nam prikazuje B. Fischer (Fischer 1978), nominale, njihova veličina i težina, a isto tako i likovi na licu i prikazi na naličju nisu za stanovništvo značile baš ništa — u stvari se katkada uopće ne može kazati da li se radi o novcu Kartage ili Numi-dije radi njihove istrošenosti. Da se ipak radi o novcu u opticaju govori i značajan broj pojedinačnih nalaza novca ne samo iz japodske regije, već i iz mnogo šireg područja, koji se čuvaju u većim jugoslavenskim zbirkama, kao i zbirkama različitih franjevačkih samostana Bosne i Hercegovine ili ostalih redova diljem zemlje. Egipatski novac Ptolomejevića nađen je na slijedećim lokalitetima: Bosna (5 komada); ?Bosna (6 komada); Bosna ili Hercegovina (2 komada); Hrvatska (oko 70 komada) ; Dalmacija (+40 komada); otok Hvar (1 komad); Istra (13 komada); Istra ili Hrvatsko Primorje (32 komada) ; otok Korčula (4 komada) ; Košaki (1 komad) ; Muta (1 komad); Senj (1 komad); Spodnje Radvanje (1 komad); Surduk (1 komad); otok Vis (5 komada). , Kovovi Kartage zabilježeni su u Bosanskom Petrovcu (1 komad) ; Bosni (1 komad) ; sjeverozapadnoj Bosni (5 komada) ; ?Bosni (1) ; Bosni ili Hercegovini (1) ; Hrvatskoj (64); Dalmaciji (12); Drvaru (1); otoku Hvaru (1); Istri (11); Istri ili Hrvatskom Primorju (19) ; Jagodnji/Trojangradu (1) ; Karlobagu (1) ; otoku Korčuli (4) ; Ninu (1) ; Prijedoru (2); Prozoru/Vitlu (2 komada); Senju/Kuku (1); Senju/Velikim Vratima (1); Skradinu (1); Stabnju/Jagodnji (1); Strupniću (1); Triblju/Crikvenici (1); Vučjem (1) i Zvonigradu (2 komada). Što se pak numidijskog novca tiče, pojedinačni su nalazi zabilježeni sa slijedećih lokaliteta: Bosna (2 komada); Bosna i Hercegovina (1); otok Brač (1); Hrvatska (9); Hrvatska ili Bosna (9) ; Dalmacija (38) ; Glina (1) ; otok Hvar (2) ; Istra (2) ; Istra ili Hrvatsko Primorje (1); Karlobag/Drvišica (1); Kiringrad (1); Lika (1); Mazin (1); Nin (2) ; Prozor (2); Prozor/Vital (2 komada + 1 ulomak); ?Rijeka (1); Senj/Nehaj (1); Senj/Gradina/Starigrad (1 dijeli, 8 ulomaka); Strupnić (1); Vid (1); Zadar (2 komada). Srebrnici Jube I do sada su pronađeni u Bosni, Bosni ili Hercegovini, Dalmaciji (2), Drijenjanima, Hercegovini (2 komada) i u ostavi iz Ličkog Ribnika — jedan maureta-nijski je kov Ptolomeja iskopan u Arslanagića Mostu — a od novca Jube I nađenih u ostaloj Evropi spomenimo one iz Akvinkuma, Tetelbierga, i mnogo više primjeraka u Galiji, no svi oni pripadaju jednom drugom periodu i drugačijoj shemi opticaja pod Augustom. Vratimo li se sada k dataciji gračačke i drugih ostava Mazinskog tipa, ne smijemo zaboraviti da su dvije od njih skrivene u posudama (posude pokrivene kamenom pločom; Gračac i Vrankamen), jedna je izgleda zakopana pod ognjištem u kući (Šti-kada) a jedna je sakrivena u kamenoj cisti (Mazin). Prije desetak godina bili smo skloni odijeljivanju ovih ostava u 2. i 1. st. p. n. e., no danas, nakon mnogo razmišljanja, smatramo da sve moraju pripadati jednom razdoblju — previše su prostorno skučene u relativno uskoj zoni; zakopane su u relativnoj blizini starog trgovačkog puta koji s obale vodi u unutrašnjost preko sedla kod Obrovca. Ove ostave predstavljaju stanje velike nesigurnosti među Japodima. Slijedeći staru shemu A. Blancheta, vojna intervencija koja je toliko uznemirila Japode morala je doći s obale, ali niti preko Tarsatike, niti Senije, niti Vegije, odakle vode trgovački putevi u unutrašnjost, nego po svoj prilici iz Jadere ili Enone preko već spomenutog Obrovačkog prijelaza, koji predsavlja najlakši put nekoj vojsci da uđe u unutrašnjost zemlje koju nastava borbeno stanovništvo. Kako je i kada novac Sjeverne Afrike i Italije dospio do japodske zemlje ostaje nam tajna. Kenner i Truhelka smatrali su da je do toga došlo preko luke Dirahija (Truhelka 1893: 186; Truhelka 1889: 41), dok su Brunšmid i Bahrfeldt stavljali uvoz ove valute u vezu s trgovinom jantarom (Brunšmid 1897: 46), što je posve razumljivo jer su japodski grobovi puni jantara baltičkog podrijetla. Autori obično imaju različita mišljenja u vezi s đatacijom japodskih ostava. M. Thompson je mislila da je većina njih zakopana krajem 2. st. p. n. e. (Gračac, Bosanska Krupa, Široka Kula, Obrovac). Klemenc je gračačku ostavu datirao oko 100. g. p. n. e., dok se vrijeme ukopa mazinskog blaga razlikuje s obzirom na veliki broj stručnjaka koji se pozabavio s tim problemom: oko 100. g. p. n. e. (Willers, Crawford, Kurz), 90. g. p. n. e. (Haeberlin), 89. g. p. n. e. (Brunšmid, Bahrfeldt), 90/80, g. p, n. e. (Marič), 80. g. p. n. e. (Mazard) i 80. g. p. n. e. (Thomsen), Brunšmid i Bahrfelt su svoju dataciju stavljali u vezu s brončanim novcem za kojeg je Brunšmid mislio da pripada Ptolo-meju X Soteru (117—81. g. p. n. e.), kovanim između 117 i 111 g. p. n. e. i s semiunci-jalnim asom Lucerije, koji se u to vrijeme smatrao kao iskovanim prije zakona Plautia-Papiria iz 665 a. u. c. (89. g. p. n. e.) kojim je težina rimskog asa reducirana na polovicu uncije. Taj se primjerak (AM Zagreb, Inv. br. 133: AE, 24,5 X 26 mm, 8,34 g ) danas može datirati u 218—211. g. p. n. e. ili čak kasnije (Crawford 1983, Br. 97/28), te ga moramo eliminirati kao terminus post quem. Ptolomejevićki su kovovi vrlo korodirani i dosta nepouzdani za dataciju. Da nije bilo lucerijskog asa, i Brunšmid i Bahrfeldt bi se složili u dataciji dvadesetak godina starijoj, t. j. oko 110. g. p. n. e. Obrovačka je ostava stavljena u rano 1. st. (Pegan), Štikada u 75. g. p. n. e. (M. J. Price, CH, 5/1979: 17, No. 57) i u prijelaz drugog u prvo stoljeće p. n. e., a Vrankamen u 89. (Willers) i 81. (Noe). Prvi kontakti Japoda s Rimljanima odigrali su se 171. g. p. n. e. (Wilkes 1969: 32). Neizbježno je došlo do različitih sukoba, od kojih se prvi ozbiljni zbio 129 g. p. n. e. kad je konzul Gaj Sempronije Tuditan pošao u pohod protiv Japoda (Liv. Per.., lix). Isprva je skoro doživeo poraz, no kad su mu D. Junije Brut i Ti. Latinije Pandusa pritekli u pomoć, I Japodi su pobijeđeni. C. Sempronius C. f. C. n. Tuditanus consul de Iapudibus Kalendis octobribus (CIL I2 48176). Bio je to značajan rat (Premerstein, JÖAI 10, 1907: 264—282; RE 8, 1916: 724—727; Wilkes 1969: 32—33) i prisutnost nekoliko hispanskih kovova u japodskim ostavama mogla bi se objasniti dolaskom jedinica koje su se borile pod D. Junijem Brutom u lusitanskom ratu. Stoga ne bismo japodske ostave stavljali u izravnu vezu s ovim ratom, jer je stanovništvo sakrilo novac Obulka i Kastula tek nakon što je on bio stavljen u opticaj. Nekoliko je godina kasnije došlo do ponovnog pohoda protiv Ilira, ovaj put 119. g. p. n. e., pod vodstvom L. Aurelija Kote i L. Cecilija Metela (Wilkes 1969: 30). Ratovanje je nastavljeno tijekom čitave iduće godine i trijumf se slavio 117. g. p. n. e. Slijedeći su poznati sukobi izbili 78—76. g. p. n. e. kad je Delmate napao G. Koskonije. Tada je došlo i do nekoliko upada u japodsko područje (Wilkes 1. c.). Kasnije je došlo i do najljućeg ratovanja za augustov-skog osvojenja (Wilkes 1969: 46 ff), no u to su vrijeme ostave Mazinskog tipa bile već pod zemljom dugo vrijeme a rimske je armije preteklo rimsko srebro. Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 38, 1987, str. 393—406 NOVAC FAROSA IZ ZBIRKE MACHIEDO U ARHEOLOŠKOM MUZEJU U SPLITU MAJA BONACIĆ MANDINIĆ Arheološki muzej, Zrinsko Frankopanska 25, YU-58000 Split Iz numizmatičke zbirke Josipa i Lovre Machieda iz Hvara, koja prema popisu M. Abramića prilikom otkupa zbirke za AMS 1934,1 sadrži 2846 komada grčkog, rimskog, srednjevjekovnog dalmatinskog, mletačkog i novodobnog novca, izdvojili smo za ovu priliku novac grčke kolonije Faros. Prema istom popisu otkupljeno je 294 komada novca ovog grada, a revizijom tog dijela zbirke mogli smo ustanoviti 227 komada.2 Ostali su možda neidentificirani zbog oštećenosti, ili pomiješani s drugim faroskim novcem u AMS, ili među preostalima iz zbirke Machiedo, pa nije isključeno da će se detaljnijom revizijom čitave zbirke naći još primjeraka ovog novca. Zbirku Machiedo je prvi pregledao J- Brunšmid 1894.3 U svom djelu Die Inschriften und Münzen der griechischen Städte Dalmatiens, izdanom u Beču 1898, kratko je izvjestio (str. 73, bilješka 29) da zbirka sadrži oko 300 komada novca Farosa, 14 komada isejskog, 26 Herakleje, 14 DI, 1 Gencijev i 150 Balejevih. Brunšmidovo djelo je još uvijek najtemeljitiji pregled ovog novca na osnovi stilske, metrološke i kronološke analize, pa nam je uz članak I. Marovića o ostavi faroskog novca iz Vrbanja4 poslužilo kao osnova za klasifikaciju primjeraka iz zbirke Machiedo.5 Jonska kolonija Faros osnovana je početkom 4. st. pr. n. e., a s emitiranjem vlastitog novca počela je po svoj prilici vrlo brzo nakon osnutka. U toj fazi početnog entuzijazma i nade emitiran je srebreni novac. Od ovoga je do danas sačuvano samo 8 komada,6 pa je vjerojatno njegovo kovanje zbog nekih ekonomskih poteškoća ubrzo prestalo. Emitirana je samo jedna nominala, tetrobol s prikazom Zeusa na aversu i koze na reversu. Na pojedinim tipovima uz kozu se nalazi i legenda AP ili

A. Obnavljanjem grada, nakon što su ga Rimljani porušili 219 pr. n. e., došlo je najvjerojatnije i do obnavljanja fa-roske kovnice. Tada je mogla biti emitirana serija novca s glavom mlađeg mu- škarca na aversu, te kantarosom i legendom A na reversu, koja je mogla trajati do vremena kovanja novca kralja Baleja u faroskoj kovnici, a vjerojatno i poslije, sudeći po prekovima Farosa na Balejevom novcu.7 Emisija u srebru 1. T. 1: 1 14 mm; 2, 76 g; 6 h; dobar A) glava Zeusa 1. u točkastoj kruž- objavio Brunšmid, n. d. 41, 33; Viso- nici nà, 1982, 148, bilj. 8, T.24: 2 R) koza 1. pred njom biljka, a iznad nje pedum, u odsječku legenda & API, sve u točkastoj kružnici Emisija u bronci 2. T. 1: 2, usp. Brunšmid, n. d. 41, 4 T.1: 38 A) glava Zeusa ovjenčana lovorovim vjencem 1. u linearnoj kružnici R) koza 1. pred njom zmija, u odsječku legenda c^APIß, sve u linearnoj kružnici 23 mm; 17,89 g; 7 h; dobar 3. usp. Brunšmid, n. d. 42, 5, T. 1: 4 A) kao prethodni, ne vidi se kružnica R) koza 1. 23.5 mm; 14,50 g; 12 h; srednje loš 4. A) kao prethodni R) kao prethodni 23 mm; 13,90 g; 10 h; loš 5. usp. Brunšmid, n. d. 43, 12, T. 1: 6 A) kao prethodni R) kao prethodni 27 mm; 15,18 g; 1 h; srednje loš 6. A) kao prethodni R) kao prethodni 24 mm; 10,56 g; 2 h; vrlo loš 7. T. 1: 3, usp. Brunšmid, n. d. 43, 13, T. 1: 7 A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 6,76 g; 7 h; srednje dobar 8. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 7,20 g; 10 h; srednje dobar 9. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 6,58 g; 1 h; loš 10. A) kao prethodni R) kao prethodni 16.5 mm; 4,24 g; 11 h; loš 11. A) kao prethodni R) kao prethodni 18.5 mm ; 7,68 g ; 8 h ; srednje loš 12. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 6,33 g; 1 h; loš 13. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 5,19 g; 7 h; loš 14. A) kao prethodni R) kao prethodni 17.5 mm; 5,22 g; 5 h; loš 15. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 4,09 g; 8 h; vrlo loš 16. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 4,67 g; 7 h; loš 17. T. 1: 4, usp. Brunšmid, n. d. 43, 14, T. 1: 8 A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 5,13 g; 12 h; srednje dobar 18. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 5,67 g; 10 h; srednje dobar 19. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 4,72 g; 2 h; loš 20. A) kao prethodni R) kao prethodni 16.5 mm; 4,52 g; 1 h; srednje dobar 21. usp. Brunšmid, n. d. 44, 15, T. 1: 9 A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 4,40 g; 5 h; vrlo loš 22. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 3,65 g; 5 h; loš 23. T. 1: 5 A) kao prethodni R) kao prethodni 17.5 mm; 4,49 g; 12 h; srednje dobar 24. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm ; 5,32 g ; 8 h ; srednje dobar 25. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 9,97 g; 5 h; srednje dobar 26. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 6,23 g; 11 h; srednje loš 27. ne može se utvrditi analogija A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 4,56 g; 11 h; vrlo loš 28. A) istrošen R) kao prethodni 19 mm; 4,21 g; 0 ; vrlo loš 29. T. 1: 6, nema analogija A) glava Zeusa 1. R) koza 1. 12 mm; 1,47 g; 7 h; srednje dobar 30. A) kao prethodni R) kao prethodni 12 mm; 1,72 g; 8 h; srednje dobar 31. T. 1: 7, usp. Brunšmid, n. d. 47, 25 A) glava Dioniza 1. R) grozd 15 mm; 2,77 g; 1 h; srednje dobar 32. usp. Brunšmid, n. d. 44, 16, T. 1: 10 A) glava Perzefone 1. u linearnoj kružnici R) koza 1. u odsječku legenda A oko noge kantarosa 18.5 mm; 6,09 g; 7 h; loš 177. A) kao prethodni R) kao prethodni, P se slabo vidi 17.5 mm ; 6,29 g ; 6 h ; loš 178. usp. Marovič, 1976, 5, 4 A) kao prethodni R) kao prethodni, ali bez P 21 mm; 6,74 g; 8 h; loš 179. A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm; 6,36 g; 12 h; vrlo loš 180. usp. Brunšmid, n. d. 50, 41, T. 2: 34 A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm ; 6,87 g ; 7 h ; loš 181. usp. Brunšmid, n. d. 50, 42, T. 2: 35 A) kao prethodni R) kao prethodni 17.5 mm; 5,67 g; 7 h; loš 182. usp. Brunšmid, n. d. 50, 43, T. 2: 36 A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm ; 7,13 g ; 7 h ; loš 183. usp. Brunšmid, n. d. 50, 44, T. 2: 37 A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm ; 5,16 g ; 9 h ; loš 184. T. 3: 24, usp. Brunšmid, n. d. 50, 45, T.2: 38 A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm ; 5,51 g ; 6 h ; loš 185. A) kao prethodni R) kao prethodni 18.5 mm; 4,72 g; 6 h; loš 186. A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm ; 6,80 g ; 1 h ; loš 187. A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm ; 6,80 g ; 2 h ; loš 188. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 6,90 g; 12 h; vrlo loš 189. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm ; 6,87 g ; 7 h ; loš 190. A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm; 7,99 g; 6 h; srednje loš 191. usp. Brunšmid, n. d. 51, 46, T. 2: 39 A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 6,11 g; 6 h; vrlo loš 192. usp. Brunšmid, n. d. 51, 48, T. 2: 40 A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm ; 5,84 g ; 5 h ; loš 193. A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm; 6,89 g; 12 h; vrlo loš 194. usp. Brunšmid, n. d. T. 2: 41 A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm; 6,56 g; 1 h; srednje loš 195. A) kao prethodni R) kaq prethodni 20 mm; 6,19 g; 11 h; loš 196. T. 3: 25, usp. Marovič, 1976, 7, 3 ili 4 A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm ; 6,80 g ; 7 h ; loš 197. A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm; 7,79 g; 1 h; loš 198. usp. Brunšmid, n. d. 51, 49, T. 3: 42 A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm; 7,95 g; 1 h; srednje loš 199. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 6,22 g; 1 h; loš 200. A) kao prethodni R) kao prethodni 22 mm; 6,27 g; 1 h; vrlo loš 201. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 7,46 g; 1 h; vrlo loš 202. A) kao prethodni R) kao prethodni 20.5 mm; 7,52 g; 1 h; loš 203. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 7,40 g; 4 h; vrlo loš 204. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 6,33 g; 1 h; loš 205. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 5,25 g; 7 h; loš 206. usp. Brunšmid, n. d. 51, 50, T 3: 43 A) kao prethodni R) kao prethodni 21 mm; 9,20 g; 12 h; loš 207. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm; 7,40 g; 1 h; loš 208. A) kao prethodni R) kao prethodni 20 mm ; 6,70 g ; 1 h ; loš 209. usp. Brunšmid, n. d. 51, 51, T. 3: 44 A) kao prethodni R) kao prethodni 16.5 mm; 3,15 g; 11 h; srednje loš 210. A) kao prethodni R) kao prethodni 17.5 mm; 2,39 g; 11 h; loš 211. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 2,28 g; 1 h; loš 212. A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm; 2,61 g; 11 h; loš 213. A) kao prethodni R) kao prethodni 19 mm ; 2,48 g ; 10 h ; loš 214. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 2,79 g; 1 h; loš 215. A) kao prethodni R) kao prethodni 18 mm; 2,68 g; 2 h; loš 216. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 2,57 g; 1 h; vrlo loš 217. A) kao prethodni R) kao prethodni 17 mm; 2,80 g; 7 h; loš 218. T. 3: 26, prekov A) kao prethodni R) kantaros preko glave 1. noga kantarosa između 'MP im: al so: ■ -■> >lfor »kM-oM r-'X ■ ! > J i'- ; " 7 3' i ■ -----—......“ •“• Ö»ÖiVI& JladBI yds - x‘if. 11 ' . ->M «t - 1 • . - »li Lvj/j • .A .... 'i . ”'T;.nv M,.a! : ■: JHorrjT; ' ftt.T ,Qt: 3|é> .òfl)' 3 ■il ,,;D ■::? ".>. . iin,; .■; i »Kt -r.jW , ^4i%KtOj|m 3 >® r ; 7meli! ,:i. ; / ;ìì ' 1' —> . . NAJDBA RIMSKIH NOVCEV V BOLJUNCU PRI TRSTU STANKO FLEGO Komisija za topografijo, Odsek za zgodovino, Narodna in študijska knjižnica, Via Petronio 4, 34138 Trieste, Italia MATEJ ŽUPANČIČ Pokrajinski muzej, Kidričeva 19, YU-66000 Koper-Capodistria Nekaj dni po hudem neurju in poplavi leta 19631 je skupina otrok pred vhodom v Jamo pri Boljuncu (Antro delle Sorgenti di Bagnoli, V. G. 105) našla več bronastih novcev. Leta 1986 sva za najdbo zvedela; s pomočjo treh najditeljev smo rekonstruirali okoliščine najdbe in tudi evidentirali večji del novcev, ki so jih tedaj našli. Po pripovedi novcev ni bilo več kot petintrideset, danes vsega skupaj hranijo 30 novcev. Po fotografijah je novce določil dr. Peter Kos.2 Zavedava se, da je najdba lahko močno okrnjena. Ob neurju, ki pa v zgodovini Boljunca nedvomno ni bilo niti prvo niti edino, je namreč visoka voda nanesla na prostor tik pred vhodom večjo količino sedimentov, med katerimi so otroci pobirali novce. Tedaj bi najdbo s sistematskim pregledom najdišča še bilo mogoče dopolniti. Zadnja urejevalna dela pred Jamo so leta 1986 zunanjo podobo močno spremenila in otežila morebitne kontrolne posege. Vas Boljunec je znana po tem, da je tod speljan rimski vodovod, ki naj bi od 1. stol. n. š. oskrboval rimsko kolonijo Tergeste.3 Arheološka topografija je v okolici vasi pokazala dokaj gosto rimsko poselitev.4 Z območja vasi so znane posamezne rimske novene najdbe.5 Zamotano hidrografsko situacijo Jame, iz katere teče voda kot prelivni izvir nižje ležečega stalnega izvira, je obravnaval že E. Boegan,6 v zadnjem času pa jo je opisal Jamarski odsek SPDT.7 V jami, ki je le ozka razpoka v steni (sl. 2), ni nikakršnega prostora za bivanje, še manj pa za nalaganje kulturnih plasti. Enako velja tudi za predjamski prostor, kjer so bili po poplavi najdeni novci. Ko bi bila ostala neokrnjena, bi lahko najdbo iz Boljunca postavili v horizont hadrijanskih depojev (Celje, Žužemberk, Ptuj in Dornhof).8 Tem najdbam bi lahko dodali še depo iz severne Italije, ki ga omenja G. Gorini.9 O najdbah rimskih novcev v kraških jamah je že pred 60 leti pisal A. De-grassi10 in nekaterim poskušal, kljub tedaj maloštevilnim najdbam, pripisati kultni pomen. Najdišče novcev v vodni jami pri Boljuncu njegovo takratno misel bistveno dopolnjuje in tudi podpira. Časovni razpon novcev, od začetka 1. stol. do Hadrijana, s številčno največjo zgoščenostjo v drugi polovici 1. stoletja sovpada z domnevnim obdobjem graditve rimskega vodovoda proti Trstu. Tiberius 1 As 34—37 Rim RIC 52/53/58/59/64/65 2 As 36/37 (Divus Augustus) Rim RIC 64 3—5 As 22/23—30 Rim RIC 81 6 As 14—37 Caius (za M. Vipsanius Agrippa) Rim RIC ? 7—9 As 37—41 Claudius I. Rim RIC 58 10 As 41—54 Rim RIC 97 ali 113 11 As 41—54 Rim RIC 100 ali 116 12 As 41—54 Augustus — Claudius I. Rim RIC ? 13 As 8 p. n. Š. — 54 Galba Rim RIC ? 14 As 68/69 Vespasianus Rim RIC ? 15 As 69—79 Titus Rim RIC ? 16 As 80/81 Rim RIC 123 17 As 80/81 Rim RIC 130 18 As 80/81 Rim RIC 134 Domitianus 19 As 81 Rim RIC 237 20 As 86 Rim RIC 333 21 As 86—96 Rim RIC tip 333 22—24 As 81—96 Rim RIC ? Nerva 25 As 96 Rim RIC 60 26 As 97 Rim RIC 79 27 As 97 Rim RIC 100 Traianus 28 As 99/100 Rim RIC 417 29 As 98—117 Rim RIC ? Hadrianus 30 As 125—128 Rim RIC 678 * Določitev dr. Peter Kos, Ljubljana. Secondo dr. Peter Kos, Ljubljana. 1 2 10 1 Zelo močno izrabljen. 3—5 Izrabljen. 6 Močno izrabljen. Av.: . . . PATER. Tip rv. ? 7, 8 Dobro ohranjen. 9 Močno izrabljen. 10, 11 Izrabljen. 12 Izrabljen. Določen po portretu. Tip rv. ? 13 Zelo močno izrabljen. Določen po obrisih portreta. 14 Izrabljen. Av.: ... CAES AVG P M .. Rv. zabrisan. 15 Zelo močno izrabljen. Določen po portretu. 16, 17 Dobro ohranjen. 18 Izrabljen. 19—21 Izrabljen. 22—24 Močno izrabljen. Določen po portretu. 25 Dobro ohranjen. 26 Izrabljen. 27 Delno izrabljen. 28 Odlično ohranjen. 29 Močno izrabljen. Določen po portretu. 30 Dobro ohranjen. Sl. 1 : Položaj Boljunca pri Trstu v Italiji. Fig. 1: La posizione di Bagnoli presso Trieste. Sl. 2: Jama pri Boljuncu. Fig. 2: L’Antro delle sorgenti di Bagnoli presso Trieste. 1 Primorski dnevnik, 5. 9.1963, str. 1 : »Katastrofalno neurje nad dolino Glinščice in Miljami«; Il Piccolo, 5. 9. 1963, str. 1: »II disastroso nubifragio di ieri notte«. 2 Za določitev se zahvaljujeva dr. P. Kosu. Za določevanje so nam bile dostopne le fotografije. Zahvaljujeva se tudi najditeljem, ki so objavo dovolili. Prvi najditelj hrani novca št. 3, 9; drugi novce št. 2, 6, 8, 12, 13, 14, 18, 20, 22, 24, 26, 28, 29, 30; tretji novce št. 1, 4, 5, 7, 10, 11, 15, 16, 17, 19, 21, 23, 25, 27. 3 F. de Farolfi, Atti Mem. Soc. Istr. Arch. St. Patr., NS 13, 1965, 5—80. 4 S. Flego, L. Rupel, M. Župančič, Goriš. let. 12/13, 1985/86, Arheološka slika Boljunca pri Trstu, v tisku. 5 V. Scrinari, Arch. Triest. IV S 20, 1955—1956 (1957), 426: »Nella zona sono segnalati ad opera di D. Cannarella ritrovamenti di monete romane (GB di Domiziano, C. I., 469; MB di Augusto, C. I., 226; denaro repubblicano corroso) ...« Le teoretično dopuščava, da bi bili tudi ti novci najdeni po kakšni visoki vodi pred Jamo. 6 E. Boegan, Le grotte dell’altopiano di S. Servolo (1901), 25—30. Boegan omenja, da so izviri Na Jami pravo bogastvo za vas. Ob tem tudi piše, da so vidni pri spodnjem, stalnem izviru sledovi umetnega rova, ki ga povezuje z rimskim zajetjem za vodovod proti Trstu. D. Marini, Guida alla Val Rosandra (1978), 106 —108, zatrjuje, da je bil omenjeni rov skopan leta 1804. 7 Pod Socerbsko planoto, Jamarski odsek Slovenskega planinskega društva v Trstu, tipkopis (1984). 8 P. Kos, The Monetary Circulation in the Southeastern Alpine Region (ca. 300 B. C. — A. D. 1000), Situla 24 (1986), 81 ss. 9 G. Gorini, Atti Mem. Soc. Istr. Arch. St. Patr., NS 32, 1974, 97—194, n. 6. 10 A. Degrassi, Le grotte carsiche nell’ età romana, 1—24. Estr. da Le grotte d’Italia, ott.-dic. 1929. UN RITROVAMENTO DI ASSI ROMANI A BAGNOLI DELLA ROSANDRA PRESSO TRIESTE Riassunto In seguito ad un violento nubifragio ed alla conseguente eccezionale piena del torrente Rosandra nel 19631 vennero alla luce presso l’Antro delle sorgenti di Bagnoli (V. G. 105) numerose monete di bronzo. Nel 1986 gli autori, in occasione di ricognizioni topografiche nella zona, appresero del fatto e riuscirono a ricostruire le circostanze del ritrovamento, nonché ad evidenziare presso gli informatori 30 monete. Non vi è dubbio che le monete siano fuoriuscite dall’Antro trasportate dall’acqua. La cavità, che è stata ampiamente descritta da E. Boegan già nel 1901,6 non presenta però caratteristiche geomorfologiche tali da poter essere stata abitata dall’uomo, ne permette la formazione di strati antropozoici. Ciò vale anche per lo spazio antistante. Presumibilmente i 30 pezzi rappresentano solo parte delle monete che si trovavano nell’Antro. Infatti l’eccezionale fuoriuscita d’acqua disperse detriti e monete in un’area molto vasta. In secondo luogo non è da escludere che persone sconosciute agli autori abbiano trovato altre monete. Pertanto si auspica che questo articolo permetta di individuare eventuali altre possessori, anche perchè recenti alterazioni artificiali del sito precludono ulteriori ricerche archeologiche. La località di Bagnoli della Rosandra è nota soprattutto per l’acquedotto che riforniva la Trieste romana.3 Nella zona però sono segnalati anche ritrovamenti di monete romane5 e recenti indagini hanno dimostrato altresì una considerevole presenza di altri siti relativi a quell’epoca.4 P. Kos colloca il ritrovamento di Bagnoli nell’orizzonte dei ripostigli di epoca adrianea (Celje, Žužemberk, Ptuj e Dornhof).2>8 A questi ritrovamenti può essere accostato anche il ripostiglio ritrovato in un luogo non precisato dell’Italia settentrionale.9 Gli autori invece considerano il ritrovamento di Bagnoli in termini di culto, significato questo, che già nel 1929 A. Degrassi attribuiva alla presenza di monete romane nelle grotte carsiche.10 L’arco di tempo rappresentato dalle monete ritrovate, la maggior parte delle quali risale alla seconda metà del I secolo, corrisponde al periodo in cui si suppone sia stato costruito l’acquedotto di Bagnoli. Claus Dobiat, Das Hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik. Schild von Steier, Beiheft 1, Graz 1980. Kleinklein, svoje čase Klein Glein, slovensko tudi Mala Glinica, je ime, ki ne označuje le pomembnega najdišča v hribih nad Solbo; skoraj ga je namreč doletela usoda, da bi bilo eponimno za kulturno skupino, ki je v starejši železni dobi poseljevala Štajersko in zahodne predele Panonske nižine. Okoli prazgodovinske naselbine na Burgstallkoglu nanizana gomilna grobišča med Gleinstättnom in Kleinkleinom so že zgodaj pritegnila »divje kopače zakladov«, sistematičnih izkopavanj pa sta se lotila v zgodnjih 80-letih 19. stol. V. Radimsky in J. Szombathy. Z njuno objavo se je uveljavilo ime bližnjega večjega kraja — Wies — kot zbirno za gomile iz njegove širše okolice.1 Sele 1. 1933, ko je W. Schmid objavil t. i. knežje gomile, katerih bogastvo je presegalo druge, je stopilo v ospredje ime Klein-Glein.2 Njegovo ime pa je postalo znano tudi v zvezi s pojavom posebne variante situlske umetnosti t. i. tipa Kleinklein — Sesto Calende.3 Ime Kleinklein je tako povsem upravičeno uporabil pri moderni objavi za označitev celotne nekropole tudi C. Dobiat (str. 13 ss, 16 ss). Drugačne poti je ubiralo poimenovanje kulturne skupine, katere eminentni predstavnik je Kleinklein. R. Pittioni je v svojem pregledu avstrijske prazgodovine 1. 1954 uveljavil naziv »tip Wies«, s katerim je zaobjel področje avstrijske Štajerske. L. 1980 je poskušal svojo definicijo dopolniti z dvojnim imenom »Wies-Leoben«, s katerim je želel poudariti dvojnost v načinu pokopavanja in različnost predvsem v keramičnem gradivu znotraj skupine, medtem ko pri opisu njene razširjenosti ni prekoračil avstrijskih meja.4 Pittionijevo poimenovanje je prevzel S. Gabrovec, ko je predstavil glavne skupine jugovzhodno-alpske halštatske kulture, le da je razširil pojem te skupine na slovensko Štajersko in Medjimurje. Zato je dodal ime takrat na novo raziskane gomile v Marti j ancu: tako skupina Wies-Martijanec.5 Zaradi povsem formalnih ugovorov, češ da je sam trg Wies preveč oddaljen od grobišč, nanizanih okoli prazgodovinske naselbine na Burgstallkoglu, so nekateri pisci začeli dosledneje uporabljati izraz Kleinklein, od koder izvirajo najslavnejše in najbogatejše gomile celotne nekropole in skupine,6 drugi pa so se oprijeli imena »skupina doline Solbe« oz. »posolbska skupina« (Sulmtalgruppe).7 Slednja, ki se opira na geografsko označbo namesto na že znamenito ime najdišča, se zdi neustrezna zlasti zato, ker paradoksalno zožuje pojem skupine le na Posolblje in tako rekoč ne upošteva njene široke razprostranjenosti. Dobiatov razlog proti uporabi imena Kleinklein za celotno kulturno skupino pa zveni absurdno: češ da iz knežjih gomil iz samega Kleinkleina ni ohranjena keramika, kar naj bi onemogočalo njihovo ustreznost pri označevanju skupine (str. 17). Kakorkoli že, zdi se, da gre za razpravo o »oslovi senci«, pa čeprav namenjeno iskanju njene najbolj ustrezne — »nevtralne« oblike. Poleg že predlaganih poimenovanj pa morda obstaja še nekaj možnosti za njen »krst«, kot npr. štajersko-zahodnopanonska skupina. Moderna objava gomilnih nekropol Kleinkleina in njihova interpretacija (to je korektno naredil C. Dobiat) je nedvomno zapolnila bistveno praznino v vedenju o jugovzhodnoalpski halštatski kulturi. Teže tega gradiva kakor tudi zeva se je C. Dobiat zavedal z vso odgovornostjo, ki odseva iz prenekatere njegove ugotovitve. S tega stališča smemo razumeti njegovo odrešeniško držo, češ da je Kleinklein rešil iz pozabe in ga postavil na pravo mesto (str. 13). A vendar ni moč prezreti, da deli Kleinklein usodo večine »velikih najdišč«, odkritih konec prejšnjega stoletja, kot so npr. Sopron-Varhely, Magdalenska gora, Most na Soči in Este (če naštejem le nekatera slavna), katerih sistematična obdelava je zaradi razvoja stroke šele v zadnjih desetletjih postala akutna in zato aktualna,8 in da tudi Dobiatova obdelava pada v taisti proces. V primerjavi z mnogimi drugimi je bila objava V. Radimskega in J. Szombathyja celo izjemno popolna in povsem na ravni takratnih strokovnih standardov, saj vsebuje natančne popise grobov oz. gomil tako z najdiščnimi podatki kot pridatki, ilustrirane z načrti tlorisov nekaterih gomil ter z izborom reprezentativnih predmetov. Označitev njune objave, češ da daje »popačeno sliko« (str. 13), je izraz nerazumevanja razvoja stroke, sprememb njenih konceptov. Sporna je tudi trditev, da je gomilna nekropola Kleinkleina največja v jugovzhodnoalpskem svetu (str. 13), katere namen je verjetno poudariti koncentracijo prebivalstva in s tem njegovo prestižnost. Ce povzamem Dobiatovo mnenje, da je v kleinkleinških gomilah pokopana običajno le po ena oseba in le redko več (str. 47), potem je sicer populacija Kleinkleina številčno presegala sopronsko na Varhely, primerljiva bi bila morda s stisko, medtem ko je imel Most na Soči že kar »mestne« razmere.0 Vendar pa ostaja dejstvo, da je v Kleinkleinu naj večja, pa tudi najbolj eminentna nekropola kulturne skupine, ki je poseljevala Štajersko in zahodno Panonijo. Velika prednost Dobiatovega dela je, da je moderno. Proučil je geografsko lego najdišča, naravno okolje z geološkimi, mineraloškimi, pedološkimi in klimatskimi danostmi ter skušal ugotoviti njegove gospodarske temelje (str. 38 ss). Glavno težo pa nedvomno nosi katalog (str. 202 ss, T. 1—113), ki je sistematičen, pregleden in dobro pisan, s čistimi in korektnimi risbami pridatkov, s pretežno (in to dobro) rekonstruirano keramiko. Posebno dragocene so karte, tako pregledna karta celotnega najdišča z vsemi grobišči (Karte 1), kot natančni načrti posameznih skupin gomil (Karte 2—8). Da težave pri obdelavi gradiva niso bile majhne, kaže, na primer, pronicljiva identifikacija Kröll-Schmiedkogla kot ene * 3 Sl. 1: Kleinklein, pridatki iz gomil: 1—5 Kürbischhansl, 6—7 Tschoneggerfranzl 3, 8—9 Höchschusterwald 2, 10 Forstwald 17, 11 Ofenmacherwald 43, 12 Höch-schusterwald 11, 13—15 Grellwald 55, 6—17 Leitengritschwald 138, 18—19 Ofenmacherwald 48. 1 kost in bron, 2—10, 12 bron, 11 železo in bron, 13—19 železo. Vse 1/2. Abb. 1: Kleinklein, Beigaben aus den Grabhügeln: 1—5 Kürbischhansl, 6—7 Tschoneggerfranzl 3, 8—9, Höchschusterwald 2, 10 Forstwald 17, 11 Ofenmacherwald 43, 12 Höchschusterwald 11, 13—15 Grellwald 55, 6—17 Leitengritschwald 138, 18—19 Ofenmacherwald 48. 1 Knochen und Bronze, 2—10, 12 Bronze, 11 Eisen und Bronze, 13—19 Eisen. Alles 1/2. same knežje gomile (Karte 1, 8, T. A 5-A 9).10 Žal v katalog ni vključena tudi sistematična obdelava knežjih gomil, objavljenih pri W. Schmidu (1933), temveč le maloštevilni fragmenti ohranjene keramike (T. 110) ter v dodatku ponatis že objavljenih kosov (T. A 1—A 9).11 Slabost kataloga pa je, da je opis najdiščnih podatkov o zgradbi gomil oz. grobov in o pokopu povsem lapidaren, tipiziran glede na analizo oblik in načinov pokopavanja (str. 47 ss, Abb. 4, Tab. 1), s čimer se bistveno zmanjša objektivnost podatkov za nadaljnje proučevanje. Tako bo moral vsakdo, kdor bo želel podrobneje proučevati pokopavanje v klein-kleinških gomilah, poseči tudi po prvotni objavi V. Radimskega in J. Szomba-thyja (1885). Kot zgled upoštevanja in vključitve primarnih virov v katalog naj navedem le dva primera s podobnimi podlagami — Barthov Podzemelj in So-pron-Varhely A. Eibner-Persyjeve.12 Zanimive probleme odpira analiza načinov pokopavanja v kleinkleinški nekropoli oz. nekropolah. C. Dobiat je izluščil osem glavnih tipov pokopov. Njihov razvoj bi naj potekal od pokopa v žari (Urnenbestattung) prek pokopa pepela in žganine v »goli« jami (Brandgrubengrab) do žganega groba na nekdanjih tleh, prekritega z gomilo, pri čemer naj bi šlo za počasni, postopni proces uveljavljanja »novih« načinov ob opuščanju »starih« (str. 47 ss, Tab. I, Beilage 4). Nedvomno je za takšno razlago dovolj tehtnih razlogov, vendar se odpira vprašanje, če je kronološki vidik tisti, ki je lahko edini odločilen pri ugotavljanju razlik v pokopih kleinkleinških gomil. Možnosti razlage so še drugačne. Kot sem pokazala na drugem mestu,123 so bile razlike v načinu pokopa odvisne tudi od spola, starosti in stanu pokopanih ter od njihove pripadnosti posameznim (rodovnim) skupnostim, in ne od kronoloških dejavnikov. Škoda je tudi, da je C. Dobiat pri risanju nekaterih predmetov, zlasti pri drobnih fragmentarno ohranjenih kovinskih kosih nošnje, obupal in jih navedel le v opisnem delu kataloga; tako so ostali nekateri pomembni kosi neopaženi. To velja, npr., za železno polmesečasto fibulo z luknjicami ob robu, v katere so vdeti še posamezni bronasti obročki od verižic iz gomile Ofenmacherwald 43 (sl. 1: 11), za bronasto fibulo s kroglasto odebeljenim, profiliranim lokom in fragmenti bronaste vozlaste ovratnice ali fibule iz gomile Höchschusterwald 2 (sl. 1: 8, 9), za dolgonožno nizko ločno bronasto fibulo z narebrenim lokom in nogico fibule, okrašeno z vrezi, iz gomile Tschoneggerfranzl 3 (sl. 1: 6—7), za fibulo s koščeno oblogo, za bronasti ločni fibuli s polnim lokom in za fragment bronastega lasnega obročka ali zapestnice iz gomile Kiirbischhansl (sl. 1: 1, 3—5), medtem ko je iz iste gomile na T. 95: 11 narisana drobna čolničasta fibula s prečnim rebrom, v resnici pa gre za dolgonožno ločno fibulo z dvema rtoma in nažlebljenim lokom (sl. 1: 2); za bronasto zapestnico iz gomile Forstwald 17 (sl. 1: 10), za bronasti lasni obroč ali zapestnico iz gomile Höchschusterwald 11 (sl. 1: 12), za železne predmete, zlasti nože in šila iz gomil Grellwald (sl. 1: 13— 15), Ofenmacherwald 48 (sl. 1: 18—19), Forstwald 22 (sl. 2: 11), ter za železno pasno spono in kavelj iz gomile Leitengritschwald 138 (sl. 1: 16—17) in pa za železne obroče z zankami z ovalnimi okovi od konjske opreme ter fragmente bronaste posode — situle (?) iz gomile Forstwald 21. Pri keramiki naj omenim le to, da se v gomili Grellwald 39 pod inv. št. 7377 nahajajo črepinje neke posode z dulci, katere oblike skoraj ni mogoče identificirati.13 Pozornosti vredna je tudi notranja relativna kronologija kleinkleinškega grobnega gradiva, ki je dovolj prepričljiva in uspela (str. 159 ss). Njena objek- Sl. 2: Kleinklein, pridatki iz gomil: 1—10 Forstwald 21, 11 Forstwald 22. 1—8, 11 železo, 9—10 bron. Vse 1/2. Abb. 2: Kleinklein, Beigaben aus den Grabhügeln: 1—10 Forstwald 21, 11 Forstwald 22. 1—8, 11 Eisen, 9—10 Bronze. Alles 1/2. tivnost je bila preverjena z več statističnimi postopki, s seriacijo (Tab. 3) in s preračunavanje afinitete — pogostnosti skupnega pojavljanja posameznih pridatkov v grobnih sestavih (Tab. 4, 5). S tem je bila ustvarjena matematično natančna utemeljitev kleinkleinške kronologije, ki ji daje videz popolnosti. Podprta pa je tudi s podrobno analizo posameznih zvrsti pridatkov, med katerimi je največ prostora namenjeno keramiki (str. 64 ss). Dobro so ujete glavne razvojne črte, tako v keramičnem fundusu kot v spremembah v noši in oborožitvi, ki se jih da zajeti v tri časovne faze. Med njimi gre za popolno kontinuiteto, tako da sta jasno ločljivi le zgodnja in pozna (str. 166, Tab. 3, Beilage 4). Zaradi kronološke in kulturnohistorične interpretacije pa se zdi potrebno opozoriti na nekaj drobnih spodrsljajev. Pri vzporejanju zgodnje faze Klein-kleina s slovensko oz. dolenjsko kronologijo (str. 168) pripisuje Dobiat stopnjam Ljubljana II oz. Podzemelj I žarnogrobiščni značaj, in to kljub temu, da je bil z njima že večkrat utemeljen prav začetek starejše železne dobe na Dolenjskem oz. v osrednji Sloveniji.14 To dejstvo ima posledice tudi za Kleinklein, saj je z njegovo prvo fazo prav tako označen začetek novega obdobja — halštatske kulture tudi na Štajerskem in v zahodnopanonskem svetu, kar pomeni, da je tudi ta prostor zajel proces »halštatizacije« približno v istem času kot južneje ležeče predele v Sloveniji oz. v preostalem jugovzhodnoalpskem svetu. Pomembna sprememba, ki se tiče oborožitve halštatskih bojevnikov, je uvedba nošnje dveh oz. več sulic, ki jo C. Dobiat postavlja v čas okoli 1. 600 (str. 170), kar je nedvomno prenizka datacija. V dolenjski skupini, ki jo navaja kot paralelo, se takšna oborožitev uveljavi s horizontom Stična—Novo mesto 1/Ha C 2, sredi 7. stol., prvi »avantgardni« nosilci, kot kaže, npr., grob VI/5 iz Brezja, pa so imeli po dve sulici že v horizontu Podzemelj. Do enake datacije pridemo tudi, če pritegnemo panonske primerke, kot sta, npr., 2. gomila iz Dobe in 4. iz Kaptola pri Slavonski Požegi, ki sta predstavnika dobrega Ha C, medtem ko grob iz Sofronieva onstran Železnih vrat spada prav na začetek 7. stol.15 Tako moramo tudi uvedbo oborožitve z dvema sulicama v Kleinkleinu razumeti kot rezultat istih tokov, ki so zajeli širše področje jugovzhodnoalpskega in karpatskega sveta. Sporna se zdi trditev, da v kleinkleinški nekropoli ni mogoče ločiti drobnih kovinskih pridatkov glede na spol (str. 140). Proti temu govori že Dobiatova ugotovitev na str. 153, da se igle in fibule v večini primerov v grobovih izključujejo ter da lahko prve glede na spremne najdbe orožja imamo za tipičen pridatek moške noše, fibule pa ženske. Vendar pa C. Dobiat predvideva spremembe v moški noši že v času poznega Ha C, saj pripisuje fibule v bogatejših bojevniških grobovih moškim (str. 145). V to tezo moramo podvomiti že zato, ker bi potem šlo za »modno avantgardnost« kleinkleinških mogočnikov v primerjavi z drugimi možmi circumalpinskega in severnoitalskega prostora v času druge pol. 7. stol. Da so fibule del ženske noše tudi še v času 2.—3. faze v Kleinkleinu, sem poskušala dokazati na drugem mestu.123 Škoda je tudi, da C. Dobiat ni bolj izrabil izpovednosti drobnih, predvsem nakitnih pridatkov noše, ki skrivajo v sebi podatke o vlogi Kleinkleina na »mednarodni sceni«. Zato nekaj primerov. Sl. 3: Karta razširjenosti železnih polmesečastih fibul. Abb. 3: Verbreitungskarte der eisernen Halbmondfibeln. bula oz. fibula z okroglo ploščico. Kot je pokazal C. Dobiat, sta ti dve gomili značilni predstavnici I. faze Kleinkleina (str. 168, T. 7: 8, 6; 19: 6; sl. 1: 11). Znano je že, da je vozlasta dvozankasta fibula 6. a vrste po Gabrovcu, h kateri po vsej verjetnosti smemo prišteti ofenmacherwaldski primerek (str. 146, T. 19: 6), specifična za področje Štajerske in vzhodnih krajev Dolenjske, s posameznimi primerki pa je zastopana od Pada (Este) do Donave (Nak).16 Drugačno podobo dajejo železne polmesečaste fibule. Zanimivo je, da jih najdemo razen v Klein-kleinu v več primerkih še na Rifniku, pogoste in značilne so tudi v krajih zahodne Slovenije, v posoški skupini, na Notranjskem in na Koroškem — na Bregu, medtem ko jih na Dolenjskem tako rekoč ni (sl. 3). Na drugi strani pa so nosili železne polmesečaste fibule tudi na vzhodu — v Balta Verde in Basara-bi, kjer imajo praviloma visoko ramenasto nogo. Takšno nogo pa imata tudi železni fibuli iz Kalenderberga in Tolmina ter bronasta fibula z Brega. Pri večini drugih jugovzhodnoalpskih železnih polmesečastih fibulah je zaradi slabe ohranjenosti oblika nog skorajda neznana, izjemi sta fibuli iz Tolmina in Mosta na Soči, ki pa imata polkrožno nogico, ki je lastna tudi drugim — »domačim« dvozankastim ločnim fibulam. V Tolminu imamo torej nesporen primer »kratkega stika«, saj sta iz istega časa znani fibuli obeh variant: z ramenasto in s polkrožno nogo. Pri drugih fragmentarno ohranjenih kosih pa moramo prav zaradi tolminskega primera pustiti odprto njihovo pripadnost k prvi ali drugi varianti.17 Vendar ne smemo zanemariti možnost sorodnosti s podonavskimi primerki, zlasti zaradi številnih drugih skupnih elementov, med katerimi je, npr., tudi keramika, okrašena v basarabski maniri. 27* 419 Bolj razburljivi zgodbi se približamo s fibulo z okroglo ploščico. C. Dobiat je pokazal na njene bližnje paralele v Hallstattu in Donji dolini ter ugotovil, da je kleinkleinška najstarejša (str. 147, T. 7: 6). Ce se ozremo na karto njihove razprostranjenosti (sl. 4), je položaj veliko bolj zapleten. Številne so namreč v egejskem svetu, predvsem v svetiščih na Rodosu, v Efesu, Olimpiji in Pherai, pa tudi v najdbi iz Izmira bi se utegnil skrivati sklop votivnega značaja. Zasledimo jih na Balkanu, kjer se pojavljajo v dveh različicah. Prvo predstavljajo fibule z okroglo ploščico, druge imajo ploščico v obliki rozete. Fibula iz groba A/3 iz Podilijaka na Glasincu, ki je skoraj nekakšen fantazijski in sinkretistični prototip ene in druge variante, spada v čas zgodnjega IV-b horizonta, za kar govori trakast diadem in zapestnici z razširjenim osrednjim delom. Grobovi iz Donje doline kažejo, da so se tam dokaj istočasno uveljavile (v času 1. pol. 7. stol., čeprav so ostale v modi tudi še v 6. stol.) fibule prve in druge variante. V isti časovni razpon spadajo tudi grobovi s področja Mat v Albaniji ter 45. gomila iz Ferigile. Fibule iz Szentes Vekerzuga pa so najbližje donjedolinskim primerkom. Iz tega ekskurza je razvidno, da so jih uporabljali dalj časa — od 2. pol. 8. stol. do srede 6. stol.18 Odprto pa ostaja vprašanje interpretacije — tako njihovega prvotnega izvora kot njihove pogoste navzočnosti v svetiščih v Egeji. Ali smemo v njih iskati sledi Hiperborejske zgodbe?19 Naslednji grob, ki pomaga razstirati nakazano problematiko, je 2. gomila iz Höchschusterwalda, ki je prav tako zelo bogat ženski grob. Med številnimi fibulami je fragment dvozankaste ločne fibule 8. vrste po Gabrovcu (T. 2: 4), katerih razširjenost je izrazito balkanska, z »izžarevalnim radijem« daleč v Karpatski bazen na eni strani, na drugi strani pa do Egeje, kar priča fibula iz Emporia na Chiosu. Njihova datacija se ne zdi sporna, saj so na celotnem področju znane že v zgodnjem 7. stol., a se obdržijo še v zgodnje 6. stol.20 Pred skorajda nerazrešljiv problem nas postavlja druga fibula iz te iste gomile, ker pač nima ohranjene noge (sl. 1: 8). Podobne so namreč fibule iz srednjeitalskega sveta z dolgo nogo, za katere K. Kilian meni, da so nastale po grških vzorih v zgodnjem 7. stol. Fibule s tako oblikovanim lokom so v številnih različicah nedvomno lastne celotnemu egejskemu svetu, le da imajo drugačno nogo, najbolj običajno visoke asimetrične pravokotne oblike. Posebna varianta teh fibul je znana tudi s področja vzhodnega Balkana in Podonavja — od Dobrudže do Sedmograške.21 Čeprav se zdi, da je kleinkleinški primerek zaradi svitkaste profilacije ob splo-ščeni kroglasti odebelitvi bližji italskim fibulam, pa dokončno sodbo, h kateri varianti pripada, puščam odprto. Ob glasinaški dvozankasti fibuli 8 vrste po Gabrovcu in fibuli s ploščico pa bi utegnila biti dodatni člen iz verige štajer-sko-balkanskih-grških zvez. Podoben problem odpira tudi fibula iz gomile Kiirbischhansl, ki ni čolničasta s prečnim rebrom (T. 95: 11), temveč drobna sanguisuga z rtoma ter vzdolžnimi in prečnimi vrezi okrašenim lokom (sl. 1: 2). Podobne srečamo v Mostu na Soči, pa tudi v italskem svetu, hkrati pa so pogoste v Grčiji, tako so npr. izredno številne v svetišču Enodia v Pherai. K. Kilian razlaga grške primerke v povezavi z italskimi in jih datira v čas poznega 8. in zgodnjega 7. stol.22 Med drobnimi zlatimi in koščenimi dragocenostmi iz te gomile so koščki zelo drobnega in fino izdelanega filigrana (T. 95: 8), ki ga je moč primerjati z etru-ščanskim filigranom na različnem zlatem nakitu. Kot je pred kratkim pokazal W. von Hase, gre za izdelke izredno kakovostnega etruščanskega zlatarstva iz Sl. 4: Karta razširjenosti fibul s ploščico. Abb. 4: Verbreitungkarte der Scheibenfibeln. časa 1. pol. oz. 2. četrt. 7. stol., čeprav vzhodnomediteranske predloge niso izključene.23 V gomili Ktirbischhansl imamo potemtakem opravka z izredno redkimi in dragocenimi kosi, ki dokazujejo zveze s samim »vrhom« etruščanske aristokracije, hkrati pa je zaznati tudi vzhodnjaški — egejski pridih. V ta sklop spada še gomila Forstwald 59 — Tschoneggerkogl, v kateri se po mojem mnenju ne nahaja posebno dolga železna sulična ost, temveč raženj z rombasto razširjeno konico (str. 144, T. 48: 16). Podobne namreč srečamo v italskih grobovih v poznem 8. in 7. stol., kjer so zastopani predvsem v dveh oblikah: s sploščeno rombično konico in z enostavno konično konico. Hkrati so takšni ražnji znani tudi iz vzhodnomediteranskega sveta.24 Na koncu naj omenim še tezo o grškem impulzu pri pojavu halštatskodobnih oklepov v jugovzhodnoalpskem področju oz. v Kleinkleinu in na Dolenjskem.25 Da datacija naj starejšega kleinkleinškega oklepa iz gomile Hartnermichelkogl I z atenskim mečem časovno sovpada z gomilo Höchschusterwald 32 s fibulo z okroglo ploščico, verjetno ni potrebno posebej poudarjati (str. 168, T. A 1: 10). S temi primeri sem hotela le opozoriti, da je Kleinkleinu pripadala pomembna vloga, kajti ležal je na stičišču vzhodnjaških — egejskih in etruščansko-ital-skih interesov. Z nakazanega zornega kota se morda približujemo tudi boljšemu razumevanju t. i. grške komponente v situlski umetnosti Kleinkleina, na katero je opozoril O. H. Frey.26 Kljub temu, da bi opredelitev celotne skupine Kleinklein-Martijanec oz. po-solbske skupine nedvomno presegala začrtani okvir Dobiatovega dela, pa nam Dobiat vendarle predlaga njeno razprostranjenost, ne da bi jo podrobneje utemeljeval (str. 173 ss, Abb. 20, Fundliste 5). Ker je to prvi obširnejši seznam najdišč te skupine, ni dvoma, da je več kot dobrodošel, zaradi nedorečenosti in pomanjkanja konfrontacije z že obstoječimi mnenji pa morda v določenih točkah problematičen. Nerazumljivo je, npr., prištevanje Brega-Fröga kot edinega, iztrganega iz Koroške, k posolbski skupini. Breg-Frög je sicer najbolj eminentno koroško halštatsko najdišče, vendar je bila Koroška v halštatu prav tako poseljena kot, npr., Štajerska, kar nam ilustrira le bežen pogled na Pittionijevo karto iz 1. 1954. Ker je Koroška sorazmerno zaključena geografska celota in ker ima tudi njena halštatska kultura svoj specifičen obraz z lokalnimi črtami (drobna svinčena plastika, keramika, pa tudi noša z drugačnimi prevladujočimi tipi fibul in igel, s pasnimi sponami, preslicami itd.), je povsem upravičeno govoriti o posebni koroški halštatski skupini, ki jo je R. Pittioni poimenoval Breg-Frög.27 Vendar ni dvoma, da bi zaslužila moderno objavo in obdelavo. Mejno področje med obema skupinama moramo verjetno iskati v gorskem masivu Golice (Koralpe). Podobno problematična kot zahodna je tudi vzhodna »meja«. Nagyberky Szalacska leži na Dobiatovi karti povsem osamljena v južnopanonskem svetu, v dolini Kaposa. Kljub temu, da so ostala bližnja najdišča slabo raziskana in objavljena, se jih ne da enostavno spregledati. Razen tega je prav po keramiki (ki je eden izmed glavnih Dobiatovih kriterijev pri kulturnem označevanju oz. določevanju pripadnosti k »posolbski« skupini) Szalacski zelo sorodna nekropola Kaptol pri Slavonski Požegi.28 Zakaj torej Nagyberky Szalacska in ne tudi Kaptol? Po drugi strani pa se je C. Dobiat izognil najdiščem v Porabju, ki bi lahko vsaj deloma zapolnila »panonsko praznino in daljavo«. V večini porabskih nekropol je morda keramika res slabše ohranjena in v marsičem sorodna s keramiko iz Soprona oz. kalenderberške skupine, vendar pa je zlasti običaj prilaganja orožja v grobove enak kot na Štajerskem in v Kaptolu.29 Pri iskanju skupnega imenovalca teh panonskih najdišč se verjetno ne smemo omejiti le na posamezne parametre, ker lahko to privede do prehitrega posploševanja. Šele s podrobno analizo celotnega področja bo morebiti mogoče izluščiti njih označujoče, morda skupne značilnosti. Nedosledno je predstavljeno tudi južno področje skupine. Spodrsljaji obstajajo pri kartiranju. Tako gre za eno in ne dve najdišči v naslednjih primerih: v Gornji Radgoni je bila naselbina na grajskem griču, pripadajoče gomile pa v Predgrađu in pri opekarni (Abb. 20: 148, 149), na Posteli je naselbina, pripadajoče gomile pa na Habakuku — na Lepi ravni ter med Razvanjem in Pivolo (Abb. 20: 147, 149) ;30 pod imenom Griže in Sešče se prav tako skriva več skupin gomil ene in iste nekropole, h kateri spada še grob iz Sv. Lovrenca pri Preboldu, ki pripadajo naselbini na Humu pod Sv. Magdaleno (Abb. 20: 141, 153).31 Nejasni so kriteriji, ki so bili za C. Dobiata merodajni, ko je ustvarjal južni del posolbske skupine, zlasti če primerjamo karte: Abb. 20 z Abb. 3 in 2. Na karti najdišč posolbske skupine (Abb. 20) so južno od Drave kartirana naslednja najdišča: Postela—Pivola, Martijanec, Jalžabet, Sp. Polskava z gomilo na Ve-leniku, Savinsko s planimi žganimi grobovi ter Griže—Sešče in Legen. Na karti Abb. 3 so vneseni načini pokopavanja, kot pravi podnapis, kjer so izpuščene vse slovenske štajerske gomile razen Gornje Radgone, Poštele in Martijanca, medtem ko so gomile iz Sp. Podlož (Abb. 3: 155)32 kartirane kot plani žgani grobovi. Morda je potrebno omeniti, da se pod Rifnikom (Abb. 3: 151)33 poleg žganih planih grobov nahaja tudi več skupin halštatskih gomil. Najbolj popoln seznam slovenskih štajerskih najdišč dobimo na karti Abb. 2, katere podnapis zavaja le v tolikšni meri, ker pravi, da gre za seznam vseh halštatskih grobnih najdišč severno od Save, brez pripombe, da so izpuščene postojanke dolenjske halštatske skupine, ki segajo prav tako prek Save, kot npr., Vače, Zagorje in Libna, če naštejem le najbolj slavne. Na tej karti — Abb. 2 — pa so nedvomno kartirana skoraj vsa potencialna najdišča iz slovenske Štajerske, ki pripadajo t. i. posolbski skupini oz. skupini Kleinklein-Martijanec. 1 V. Radimsky, J. Szombathy, Mitt. Anthr. Ges. Wien 15, 1885, 117 ss. 2 W. Schmid, Prähist. Zeitschr. 24, 1933, 219 ss. 3 R. Pittioni, Arch. Austriaca 22, 1957, 33 ss. S. Gabrovec, v: Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962), 4 ss. (Situ-lenkunst zwischen Po und Donau [1962] 57 ss.). O. H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst. Röm. Germ. Forsch. 31, 1969, 68 ss. 4 R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes (1954) 604 ss. Idem, Urzeit. Geschichte Österreichs 1/1 (1980), 61 ss; 1/2 (1980) 152 ss. 5 S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16, 1964—65, 25 ss (= Germania 44, 1966, 8, 14). 6 O. H. Frey, op. cit. B. Čovič, S. Gabrovec, Epoque préhistorique et proto-historique en Yougoslavie, Recherches et résultats. Ville Congrès de UISPP (1971) 126 ss. S. Gabrovec, v: Arheološka najdišča Slovenije (1975) 57. K. Vinski, v Arheo- loška istraživanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj. Izd. Hrv. arh. društva 2, 1975 (1978), 138 ss. Itd./Usw. 7 W. Modrijan, Schild von Steier, Kl. Sehr. 14, 1973, 9. K. Kaus, Schild von Steier 15—16, 1978—79, 49 ss. Cfr. tudi/ auch R. Pittioni, Urzeit. Geschichte Österreichs 1/1 (1980) 61. 8 A. Eibner Persy, Hallstattzeitliche Grabhügel von Sopron (Ödenburg). Wiss. Arb. Burgenland 62 (1980). H. Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. Bull. Am. School Pre-hist. Research 32 (1978). B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž, Most na Soči (S. Lucia) II, Kat. in monogr. 23 (1984—85). 9 Za Sopron in Most na Soči — cfr. op. 8, für Sopron und Most na Soči — cfr. Anm. 8, za Stično, für Stična: S. Gabrovec, Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa — Smolenice 1970 (1974) 163 ss. Id., Zbornik občine Grosuplje 9, 1977, 119. P. S. Wells, The Emergence of an Iron Age Economy. The Mecklenburg Grave Groups from Hallstatt and Stična. Bull. Am. School Prehist. Research 33 (1981), 93 ss. S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 12, 1982, 129 ss. 10 C. Dobiat, Schild von Steier 15—16, 1978—79, 57 ss. C. Dobiat, Kröll-Schmied-kogel, Beiträge zu einem »Fürstengrab« der östlichen Hallstattkultur in Kleinklein (Steiermark). Kl. Sehr. Vorgesch. Seminar Marburg 18 (1985) 63 ss, 29 ss. 11 Cfr. op. 2 in 10, Cfr. Anm. 2 und 10. Za bronasti jeziček z obročkom na T. A 1 : 11 pa še, für den Bronzebeschlag mit Ring auf Taf. Al: 11 cfr. noch: S. Gallus, T. Horvath, Un peuple cavalier présey-thique en Hongrie. Diss. Pann. II/9 (1939) 105 s, Pl. 50: 1. 12 F. E. Barth, Die hallstattzeitUchen Grabhügel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel (Slowenien). Antiquitas 3/5 (1969). A. Eibner Persy, op. cit. i2a g. Teržan, Starejša železna doba na slovenskem Štajerskem. Kat. in monogr. 25 (1987). 13 Dr. W. Angeliju, Naturhistorisches Museum Dunaj, sem dolžna zahvalo za možnost študija gradiva. Namen mojega študija ni bila recenzija ali revizija Klein-kleina, temveč spoznavanje komparativnega gradiva za moje delo o halštatu na slovenskem Štajerskem. Podatki o predmetih na sl. 1—2 so naslednji / Herrn Dr. W. Angeli, Naturhistorisches Museum Wien, danke ich für die Möglichkeit des Materialstudiums. Der Anlass war nicht die Rezension oder Revision von Kleinklein, sondern das Studium von Vorglei-chsfunden für meine Arbeit über die Hallstattkultur in der solwenischen Steiermark. Die Angaben über die Gegenstände auf Abb. 1—2 sind wie folgt: Kürbisch-hansl 55637 (sl. 1: 1, 2, 5), 55635 (sl. 1: 3, 4) — cfr. str. 247; Tschoneggerf ranzi 3 — 55728 (sl. 1: 6, 7) — cfr. str. 230; Höch-schusterwald 2 — 6988 (sl. 1: 8—9) — cfr. str. 203; Forstwald 17 — 55574 (sl. 1: 10) — cfr. str. 219; Ofenmacherwald 43—7020 (sl. 1: 11) — cfr. str. 213; Höch-schusterwald 11—7001 (sl. 1: 12) — cfr. str. 204; Grellwald 55—7021 (sl. 1: 13—15) — cfr. str. 246; Leitengritschwald 138 — 55762 (sl. 1: 16—17) — cfr. str. 252; Ofenmacherwald 48 — 7018 (sl. 1: 18—19) cfr. str. 214; Forstwald 21 — 55608 (sl. 2: 1, 2, 4—6), 55606 (sl. 2: 7), 55607 (sl. 2: 8), 55609 (sl. 2: 9—10) — cfr. str. 220; Forstwald 22 — 55628 (sl. 2: 11) — cfr. str. 221. 14 H. Müller Karpe, Carinthia I, 143, 1953 171 ss. S Gabrovec, Arh. vestnik 15 —16, 1964—65, 32, 44 s (= Germania 44, 1966, 24, 42 ss). Id., Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 338 ss. 15 S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16, 1964—65, 44, T. 6: 1—2. (= Germania 44, 1966, 44, Abb. 8: 1—2.) K. Kromer, Brezje, Arh. kat. Slovenije 2 (1959) T. 18: 1, 3. B. Teržan, Arh. vestnik 36, 1985, 77 ss. S. Gallus, T. Horvath, Un peuple cavalier préscythique en Hongrie. Diss. Pann. H/9 (1939) Pl. 63: 6—7. V. Vejvoda, I. Mirnik, Vjesnik Arh. muz. Zagreb III. ser. 5, 1971, 183 ss, T. 5: 5. B. Teržan, Mitt. Arch. Inst. Ung. Akad. Wiss., Beiheft 3, 1986, 234 ss. B. Hansel, Beiträge zur regionalen und chronologischen Gliederung der älteren Hallstattzeit an der unteren Donau. Beitr. Ur- u. Frühgesch. Arch. d. Mittelmeer-Kulturraumes 16—17 (1976) 174 ss, T. 68: 5—6. 15a Glej op. 12 a. 16 S. Gabrovec, Godišnjak. Centar za balkanološka ispitivanja 8, 1970, 5 ss, Karta 9 (kjer sta zamenjana znaka: varianta 6 a — štajerska varianta — krožci, risba fibule 6 a pa je postavljena ob kvadratke, kar je napačno / wo die Zeichen verwechselt sind: Variante 6 a = steirische Variante = Kreise, wogegen die Zeichnung der Fibel 6 a zu den Quadraten gestellt ist, was falsch ist). E. Patek, Materijali 19, 1981, 189 ss, T. 4. 17 Najdišča železnih polmesečastih fibul / Fundliste der eisernen Halbmondfibeln: Balta Verde: D. Berciu, E. Cornea, Mat. Cere. Arh. 2, 1956, 251 ss, Fig. 61: 3. Basarabi: T. Bader, Die Fibeln in Rumänien. PBF XIV/6 (1983), 80, N. 178—179. Breg-Frög; NHMW, neobjavljeno. Duga gora: D. Balen-Letunič, Arheološka istraživanja na Karlovačkom i Sisačkom području. Izd. Hrv. arh. društva 10, 1986, 46, sl. 4: 6. Kalenderberg: Chr. Pescheck, Die junghallstättische Kultur im Reichsgau Niederdonau. Diss. Wien (1942) T. 25: 2__3. Kleinklein: C. Dobiat 1980, T. 7: 8. Sl. 1: 11. Križna gora: M. Urleb, Križna gora pri Ložu. Kat. in monogr. 11 (1974) T. 3: 21. Most na Soči: C. Marchesetti, Boli. Soc Adr. d. Sc. Nat. in Trieste 15, 1893, T. 13: 8. B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž, Most na Soči (S. Lucia) II. Kat. in monogr. 23 (1984—85), T. 130: 13. Rifnik: F. Stare, Arh. vestnik 2, 1951, 185 ss, T. 3: 1. Šmihel: M. Guštin, Notranjska. Kat. in monogr. 17 (1979) T. 39: 5. Tolmin: D. Svoljšak, Tolmin. Inv. Arch. 18 (1974) Y 176: 4, fibula z ramenasto nogo — neobjavljeno / Fibel mit sanduhrförmigen Fuss — unveröffentlicht, Goriški muzej, Nova Gorica. Za fibulo z ramenasto nogo iz Brega-Fröga / Für die Fibel mit sanduhrförmigem Fuss aus Frög (Breg) : K. von Hauser, Mitt. Zentral. Komm. NF 17, 1891, 24 ss, Beil. 2: 1. W. Modrijan, Carinthia 1 147, 1957, 3 ss, Abb. 4: 2. 18 Najdišča fibul z okroglo ploščico / Fundliste der Scheibenfibeln: A — fibule z okroglo ploščico / Fibeln mit runder Scheibe: Donja dolina: Ć. Truhelka, Wiss. Mitt. Bosnien u. Herzegowina 9, 1904, Fig. 65, 83, T. 40: 3; 71: 1. Z. Marič, Glasnik Zem. muz. Sarajevo n. s. 19, 1964, T. 9: 18—19; 13: 5, 6, 10. B. Čovič, Donja dolina. Ne-cropole de Vage du fer. Inv. Arch. 3, 1961, Y 23: 11. Efes: Chr. Blinkenberg, Fibules grec-ques et orientales. Lindiaka 5 (1926) 274. Ferigile: T. Bader, Die Fibeln in Rumänien. PBF XIV/6 (1983) 105, T.34: 309—310. Hallstatt: K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) T. 7: 1. Ialysos, Rodos: E. Sapouna Sakellara-kis, Die Fibeln der griechischen Inseln. PBF XIV/4 (1978) 113 s, T. 47: 1544—1547, 1549 A. Izmir: E. Caner, Fibeln in Anatolien I. PBF XIV/8 (1983) 47 s, T. 9: 130—137. Kleinklein: C. Dobiat 1980, T. 7: 6. Krivodol: T. Bader, op. cit. 105. Lindos, Rodos: E. Sapouna Sakellara-kis, op cit. 114, T. 47: 1549. Olimpia: Chr. Blinkenberg, Fibules grecques et orientales. Lindiaka 5 (1926) 274. Potpećine, Glasinac: A. Benac, B. Čovič, Glasinac II (1957), T. 43: 1—2. Sopron-Varis : L. Bella, O. Müller, Mitt. Anthr. Ges. Wien 21, 1891, 166 ss, T. 7: 8. Szentes Vekerzug: M. Parducz, Acta Arch. Hung. 4, 1954, 25 ss, Fig. 32: 21—22; 6, 1955 1 ss, T. 5: 12; 6: 4; 14: 3. B — fibule z rozetno ploščico / Fibeln mit Rosettenscheibe: Donja dolina: Ć. Truhelka, Wiss. Mitt. Bosnien u. Herzegowina 9, 1904, T. 77: 19. Z. Marič, Glasnik Zem. muz. Sarajevo n. s. 19, 1964, T. 9: 20. Bazje, Mat: S. Islami, Interaction and Acculturation in the Mediterranean. Proc. of 2nd internat. Congress of Medi- terranean Pre- and Protohistory. Amsterdam 1980 (1982) 121 ss, Fig. 7, PL 2: 18—19, 23—24, 29—30, 40—42. Burrel: D. Kurti, Iliria 7—8, 1977—78, 157 ss, T. 14: 11. Klos: S. Rami, op. cit., Pi. 3: 22—25. Sug: S. Islami, op. cit. 129. Poteidaia: K. Kilian, Prähist. Zeitschr. 50, 1975, T. 28: 12. Sorodna je še fibula iz Podilijaka, Gla-sinca / Verwandt ist noch die Fibel aus Podilijak, Glasinac: B. Čovič, Glasnik zem. muz. Sarajevo n. s. 14, 1959, 53 ss, T. 1: 1. Domnevno pa spadajo k fibulam s ploščico še naslednje fibule / Vermutlich gehören zu den Scheibenfibeln noch folgende Fibeln: Arkades, Kreta: E. Sapouna Sakella-rakis, op. cit. 39 s, N. 39. Paros: E. Sapouna Sakellarakis, op. cit. 39 s, N. 33—35, 42. Pherai: K. Kilian, Fibeln in Thessalien. PBF XIV/2 (1975), 157, N. 1768. Psychro, Kreta: E. Sapouna Sakellarakis, op. cit. 39 s, N. 36, 40. Samos: E. Sapouna Sakellarakis, op. cit. 39 s, N. 37—38. Ialysos, Rodos: E. Sapouna Sakellarakis, op. cit. 40, N. 41. 19 J. Šašel, v: Keltoi. Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije (1983) 10 s, 17. P. Schauer, Jahrb. RGZM 31, 1984, 606 s, Abb. 1. 20 S. Gabrovec, Godišnjak. Centar za balkanološka ispitivanja 8, 1970, 5 ss, Karta 11. T. Bader, Die Fibeln in Rumänien. PBF XIV/6 (1983) 85 ss, T. 49. K. Kilian, Prähist. Zeitschr. 50, 1975, 129, T. 83: 1. 21 K. Kilian, Hamburger Beitr. Arch. III/l, 1973, pos. 6 ss, Karte 4. Chr. Blinkenberg, Fibules grecques et orientales. Lindiaka 5, (1926) 96 ss. K. Kilian, Prähist. Zeitschr. 50, 1975, 129, T. 81: 2. K. Kilian, Fibeln in Thessalien. PBF XIV/2 (1975) 137 ss. E. Sapouna Sakellarakis, Die Fibeln der griechischen Inseln. PBF XIV/4 (1978) 85 ss. E. Caner, Fibeln in Anatolien I. PBF XIV/8 (1983) 43 ss. T. Bader, Fibeln in Rumänien. PBF XIV/6 (1983) 101 ss. 22 B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž, Most na Soči (S. Lucia) II, Kat. in monogr. 23 (1984—85) T. 121 : D 3. K. Kilian, Hamburger Beitr. Arch. III/l, 1973, Abb. 1: 19—26; 2: 11; Karte 4. K. Kilian, Fibeln in Thessalien. PBF XIV/2 (1975) 89 ss, T. 36: 1001—1008; 37: 1015—1022. 23 W. von Hase, Jahrb. RGZM 31, 1984, 278 ss, Liste 7: 12—24, Abb. 18, 19 b, 19 c. 24 P. Stary, KI. Sehr. Vorgesch. Seminar Marburg 5, 1979, 40 ss, Abb. 2: a, b, d. 25 P. Schauer, Jahrb. RGZM 25, 1978, 129 s. 26 O. H. Frey, Die Entstehung der Si-tulenkunst. Röm. Germ. Forsch. 31, 1969, 68 ss. 27 R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes (1954) 538, Karte 11, 621 ss. R. Pittioni, Urzeit. Geschichte Österreichs 1/2 (1980) 154 ss cit. lit. / mit zit. Lit. 28 E. Patek, Arch. E rt. 103/1, 1976, Fig. 1. E. Patek, BAR Int. Ser. 144, 1982, Fig. 23. Cfr. T. Kemenczei, Folia Arch. 27, 1976, 203 ss, pos. Abb. 3. V. Vejvoda, I. Mirnik, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 592 ss. T. 3: 12—13 ipd. 29 E. Patek, BAR Int. Ser. 144, 1982, L. Jeno, Arch. Ert. 78, 1951, 36 ss. A. Hor- vath, A. Veszprem megyei muzeum köz-lemenyei 8, 1969, 109 ss. B. Teržan, Hallstatt-Kolloquium Veszprem. Mitt. Arch. Inst. Ung. Akad. Wiss., Beiheft 3, 1986, 227 ss. 30 S. Pahič, Arh. vestnik 17, 1966, 122 ss, Sl. 4. Id., Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 10, 1974, 4 ss, Sl. 1. Id., Okrog Razvanja pred tisočletji. Naši kraji v pradavnini 2, 1985, 3. 31 L. Bolta, V. Kolšek, Varstvo spomenikov 7, 1960, 279. L. Bolta Savinjski zbornik 1965, 194 ss. M. Hoernes, Mitt. Anthr. Ges. Wien 17, 1887, (83). F. Stare, Arh. vestnik 6, 1955, 284 ss. 32 M. Tomanič Jevremov, Ptujski zbornik 4, 1975, 103 ss. 33 L. Bolta, Varstvo spomenikov 9, 1962—64, 173. Übersetzung Kleinklein, ehemals Klein Glein, slowenisch Mala Glinica, bezeichnet nicht nur den wichtigen Fundort im Hügelland oberhalb der Sulm, sondern steht stellvertretend für die Kulturgruppe, die während der älteren Eisenzeit in der Steiermark und Westpannonien verbreitet war. Die in der Umgebung der vorgeschichtlichen Siedlung auf dem Burgstallkogel gelegenen Grabhügelgruppen zwischen Gleinstätten und Kleinklein zogen schon früh »Schatzgräber« an, erste systematische Ausgrabungen unternahmen V. Radimsky und J. Szombathy in den frühen achtziger Jahren des 19. Jh. Mit ihrer Veröffentlichung wurde Wies (der Name des nahen grösseren Ortes) zur Sammelbegriff für die Grabhügel der weiteren Umgebung.1 Erst im J. 1933, als W. Schmid die reichen »Fürstengräber« publizierte, trat der Name Klein Glein in den Vordergrund,2 der jedoch auch in Verbindung mit der Situlenkunst des Typs Kleinklein — Sesto Calende bekannt wurde.3 Demnach hat auch C. Dobiat bei der modernen Veröffentlichung den Namen Kleinklein völlig berechtigt zur Bezeichnung der Gesamtnekropole verwendet (S. 13 ff, 16 ff). Ein anderes Schicksal erfuhr »Kleinklein« als Bezeichnung einer Kulturgruppe. R. Pittioni trat in seiner Übersicht der österreichischen Urgeschichte im J. 1954 für die Bezeichnung »Typ Wies« ein, womit er das Gebiet der österreichischen Steiermark erfasste. Im J. 1980 ergänzte er seine Definition mit dem Doppelnamen »Wies-Leoben«, wodurch er die verschiedenen Bestattungssitten und die Abweichungen vor allem im Keramikmaterial innerhalb der Gruppe hervorzuheben suchte. Bei der Beschreibung ihres Verbreitungsgebietes ging er jedoch nicht über die österreichischen Grenzen hinaus.4 S. Gabrovec übernahm Pittionis Begriff, als er die Hauptgruppen der südostalpinen Hallstattkultur vorstellte, dehnte ihn aber auf die slowenische Steiermark und Medjimurje aus und fügte den Namen des damals neu erforschten Grabhügels in Martijanec hinzu: also Gruppe Wies-Martijanec.5 Mit der Begründung Wies liege zu weit von den Hügelgruppen um die vorgeschichtliche Siedlung auf dem Burgstallkogel entfernt, blieben einige Autoren beim Begriff »Kleinklein«,6 andere zogen den Namen »Sulmtalgruppe« vor.7 Letzterer, eine rein geographische Bezeichnung, scheint vor allem deshalb unangebracht, weil er den Begriff der Gruppe auf das Sulmtal einengt und ihren breiten Streuungsbereich nicht genügend berücksichtigt. Dobiats Grund gegen die Verwendung des Namens Kleinklein für die gesamte Kulturgruppe klingt absurd: aus den Fürstengräbern aus Kleinklein selbst sei keine Keramik erhalten, was sie für die Bezeichnung der Gruppe nicht in Betracht kommen lasse (S. 17). Wie dem auch sei, terminologische Diskussionen führen bei der Lösung der Probleme nicht weiter. Neben den bereits vorgeschlagenen Benennungen gibt es noch weitere Möglichkeiten: z. B. steirisch — westpannonische Gruppe. Durch die moderne Veröffentlichung der Grabhügelnekropolen von Kleinklein und ihre Interpretation, die wir Dobiat verdanken, ist zweifellos eine Lücke in unserer Kenntnis um die südostalpine Hallstattkultur gefüllt. Der Bedeutung dieses Materials war sich Dobiat bewusst, und mit Recht gebührt ihm das Verdienst, Kleinklein der Vergessenheit entrissen und ihm den rechten Platz zugewiesen zu haben, wie er selbst behauptet (S. 13). Dennoch darf nicht übersehen werden, dass Kleinklein das Schicksal der meisten »grossen«, Ende des vorigen Jahrhunderts entdeckten Fundorte teilt, wie z. B. Sopron-Varhely Magdalenska gora, Most na Soči und Este (um nur einige der berühmten aufzuzählen), deren systematische Bearbeitung infolge der Entwicklung des Faches erst im Laufe der letzten Jahrzehnte akut und deshalb aktuell geworden ist,8 und letztlich fällt auch Dobiats Bearbeitung in diese Zeit. Im Unterschied zu zahlreichen anderen war die Veröffentlichung von V. Radimsky und J. Szom-bathy ausnehmend vollständig und entsprach dem damaligen Forschungsstand: sie enthält genaue Beschreibung der Gräber bzw. Grabhügel sowohl mit den Fundumständen als auch den Beigaben, illustriert mit Grundrissplänen einiger Grabhügel sowie einer Auswahl repräsentativer Gegenstände. Wenn Dobiat meint, diese Veröffentlichung biete ein »verfälschtes Bild« (S. 13), so ist dieses Urteil zu negativ in Bezug auf die Entwicklung des Faches und seiner Konzepte. Fraglich ist ferner seine Behauptung, die Grabhügelnekropole von Kleinklein sei die grösste im Südostalpenraum (S. 13), deren Absicht es vermutlich ist, die Bevölkerungskonzentration und damit sein Prestige zu unterstreichen. Wenn ich Dobiats Ansicht rekapituliere, dass in den Grabhügeln von Kleinklein in der Regel nur je eine Person und nur selten mehrere bestattet sind (S. 47), dann hat zwar die Population von Kleinklein zahlenmässig die von Sopron-Varhely übertroffen und dürfte mit jener von Stična vergleichbar sein, doch Most na Soči hätte dagegen schon geradezu »städtische« Ausmasse.9 Dennoch bleibt Kleinklein die grösste und bedeutendste Nekropole der Steiermark und West-pannoiens. Der grosse Vorzug von Dobiats Werk liegt in der Berücksichtigung der geographischen Lage des Fundortes, der natürlichen Umwelt samt geologischen, mineralogischen, pedologischen und klimatischen Gegebenheiten und in dem Versuch, seine wirtschaftlichen Grundlagen zu ermitteln (S. 38 ff). Der Katalog nimmt jedoch zweifellos eine zentrale Stellung ein (S. 202 ff, Taf. 1—113); er ist systematisch, übersichtlich und gut geschrieben, mit sauberen und korrekten Zeichnungen der Beigaben, wobei die Keramik grösstenteils rekonstruiert ist, und zwar gut. Besonders wertvoll sind die Karten, sowohl die Übersichtskarte des gesamten Fundortes nebst sämtlichen Nekropolen (Karte 1) als auch die genauen Pläne der einzelnen Grabhügelgruppen (Karte 2—8). Auf welche Schwierigkeiten man bei der Materialbearbeitung stossen kann, bezeugt die scharfsinnige Identifikation von Kröll-Schmiedkogel als eines einzigen Fürstengrabes (Karte 1, 8, Taf. A 5—A 9).10 Leider schliesst der Katalog nicht auch die systematische Bearbeitung der bei W. Schmid (1933) veröffentlichen Grabhügel ein; er führt nur wenige Fragmente der in ihnen enthaltenen Keramik (Taf. 110) sowie im Anhang den Nachdruck der bereits veröffentlichten Exemplare (Taf. A 1—A 9).11 Die Schwäche des Katalogs liegt in der Beschreibung der Fundumstände, des Aufbau der Grabhügel bzw. Gräber und der Bestattungsweise, die typisiert ist (S. 47 ff, Abb. 4, Tab. 1), wodurch die Objektivität der Angaben für das weitere Studium gemindert wird. So wird jeder, der die Bestattungsweise in den Grabhügeln von Kleinklein genauer erforschen möchte, auch weiterhin zur Erstveröffentlichung von V. Radimsky und J. Szombathy (1885) greifen müssen. Als Vorbild für eine detaillierte und objektive Vorlage primärer Quellen in einem Katalog seien nur zwei Beispiele genannt : Podzemelj von F. E. Barth und Sopron-Varhely von A. Eibner-Persy.12 Interessante Probleme eröffnet die Analyse der Bestattungssitten in den Nekropolen von Kleinklein. C. Dobiat unterschied acht Bestattungsformen. Ihre Grundentwicklung soll von Urnengrab über das Brandgrubengrab bis zum Brandflächengrab auf dem ehemaligen, mit dem Grabhügel überdeckten Boden verlaufen sein, wobei die Ablösung »alter« durch »neuer« Bestattungssitten allmählich vor sich gegangen sein soll (S. 47 ff, Taf. I, Beilage 4). Ohne Zweifel gibt es für eine derartige Deutung genügend Gründe, doch stellt sich die Frage, ob allein das chronologische Moment bei der Feststellung von Unterschieden in der Anlage der Bestattungen massgebend ist. Es bestehen auch noch andersartige Deutungsmöglichkeiten. Wie ich an anderer Stelle nachgewissen habe,123 waren die Unterschiede in der Bestattungsweise auch von Stand, Geschlecht und Alter der Verstorbenen sowie seiner Zugehörigkeit zu bestimmten Sippengemeinschaften abhängig. Ferner ist zu bedauern, dass Dobiat auf das Zeichnen mancher Gegenstände, vornehmlich der kleinen, fragmentarisch erhaltenen metallenen Trachtzubehörstücke verzichtete und sie nur im beschreibenden Teil des Kataloges aufführte; dadurch sind einige wichtige Beigaben nicht entsprechend berücksichtigt worden. Dies gilt in folgenden Fällen: eine eiserne Halbmondfibel mit Löchern am Rand, in die noch einzelne Bronzeringe der Kettchen eingefädelt sind (Grabhügel Ofenmacherwald 43: Abb. 1: 11); eine Bronzefibel mit profilierter Kugel im Bügel und die Fragmente eines bronzenen geknoteten Halsrings oder einer Fibel aus dem Grabhügel Höchschusterwald 2 (Abb. 1: 8, 9) ; eine bronzene Sanguisugafibel mit gedrücktem, geripptem Bügel und ritzverziertem Fuss aus dem Grabhügel Tschoneggerfranzl 3 (Abb. 1: 6—7) ; eine Fibel mit Knochenbügelbesatz, zwei Bogenfibeln aus Bronze und das Fragment eines bronzenen Haar- oder Armreifs aus dem Grabhügel Kürbsichhansl (Abb. 1 : 1, 3—5), während aus demselben Grabhügel auf Taf. 95: 11 eine kleine Kahn- fibel mit Querrippe abgebildet wird, es sich tatsächlich aber um eine Bogenfibel mit erweitertem, ritzverziertem Bügel handelt (Abb. 1: 2) ; ein Bronzearmreif aus dem Grabhügel Forstwald 17 (Abb. 1: 10); ein bronzenen Haaroder Armreif aus dem Grabhügel Höchschusterwald 11 (Abb. 1: 12); Eisengegenstände (Messer und Ahlen) aus den Grabhügeln Grellwald 55 (Abb. 1 : 13—15), Ofenmacherwald 48 (Abb. 1: 18—19), Forstwald 22 (Abb. 2: 11); eiserne Gürtelschnalle und Haken aus dem Grabhügel Leitengritschwald 138 (Abb. 1: 16—17); Eisenringe mit Ösen und ovalen Beschlägen von Pferdegeschirr und Fragmente eines Bronzegefässes (Situla?) aus dem Grabhügel Forstwald 21 (Abb. 2). Bei der Keramik sei erwähnt, dass sich im Grabhügel Grellwald 39 unter der Inv. Nr. 7377 die Scherben eines Schnabelgefässes befinden, dessen Form sich fast nicht identifizieren lässt.13 Aufmerksamkeit verdient die relative Chronologie des Gräbermaterials aus Kleinklein, die genüg überzeugend ist (S. 159 ff). Ihre Objektivität wird durch mehrere statistische Verfahren mittels Seriation (Tab. 3) und Berechnung der Affinität (Tab. 4, 5) überprüft, wodurch die Kleinklein-Chronologie mathematisch begründet wird, und den Anschein erweckt, als ob sie vollständig wäre. Überdies stützt sie die eingehende Analyse der einzelnen Beigabegattungen, wobei die Keramik den grössten Raum einnimmt (S. 64 ff). Die Grundlinien der Entwicklung sind erfasst, sowohl im Keramikfundus als auch in den Trachtveränderungen und der Bewaffnung, die sich mit drei Zeitphasen erfassen lassen. Diese folgen so kontinuierlich aufeinander, dass nur die frühe und die späte klar zu trennen sind (S. 166, Taf. 3, Beilage 4). Wegen der chronologischen und kulturhistorischen Interpretation scheint es jedoch notwendig auf einige fragliche Stellen aufmerksam zu machen. Beim Vergleichen der Frühphase von Kleinklein mit der slowenischen bzw. der Dolenjsko-Chronologie (S. 168) schreibt Dobiat den Stufen Ljubljana II bzw. Podzemelj I einen Urnenfeldkulturcharakter zu, obwohl mit diesen Stufen schon öfters gerade der Beginn der älteren Eisenzeit in Dolenjsko bzw. in Zentralslowenien begründet worden ist.14 Diese Tatsache hat auch für Kleinklein Folgen, denn mit dessen erster Phase wird gleichfalls der Beginn eines neuen Zeitalters — der sog. Hallstattkultur — auch in der Steiermark und in Westpannonien bezeichnet, was bedeutet, das dieser Prozess auch in diesen Raum ungefähr zur gleichen Zeit wie die südlicher gelegenen Bereiche Sloweniens bzw. der übrigen Südostalpenwelt erfasst hatte. Eine wichtige, die Bewaffnung der hallstättischen Krieger betreffende Veränderung ist die Einführung von zwei oder mehr Lanzen im Grabverband, die C. Dobiat in die Zeit um das J. 600 setzt (S. 170), was zweifellos eine zu niedrige Datierung ist. In der Dolenjsko Gruppe, die er als Parallele anführt, kommt eine derartige Bewaffnung mit dem Horizont Stična—Novo mesto 1/Ha C 2 auf, inmitten des 7. Jh., ja sogar schon im Horizont Podzemelj, wie z. B. Grab VI/5 aus Brezje nachweist. In die gleiche Zeit datieren die pannonischen Beispiele: der zweite Grabhügel aus Doba und der vierte aus Kaptol bei Slavonska Požega, die Vertreter des fortgeschrittenen Ha C sind, wogegen das Grab aus Sofronievo jenseits des Eisernen Tores gerade ah den Beginn des 7. Jh. gehört.15 Demnach ist auch die Einführung der Bewaffnung mit zwei Lanzen in Kleinklein als Resultat derselben Strömungen aufzufassen, die den übrigen Südostalpen- und Karpatenraumes erfassten. Strittig ist die Behauptung, dass sich in der Nekropole von Kleinklein die kleinen Metallbeigaben nicht hinsichtlich ihrer geschlechtspezifischen Aussage unterscheiden lassen (S. 140). Dagegen spricht schon Dobiats eigene Feststellung auf S. 153, dass Nadeln und Fibeln sich in den Gräbern meist ausschliessen und erstere in Hinblick auf die Begleitfunde von Waffen als typischer Bestandteil der Männertracht angesehen werden dürfen, Fibeln dagegen der Frauentracht angehören. C. Dobiat sieht Veränderungen in der Männertracht schon im Laufe des späten Ha C, schreibt er doch die Fibeln der reicheren Kriegergräber den Männern zu (S. 145). Diese These von der »modischen Fortschritt« der führenden Schicht von Kleinklein im Vergleich zu den übrigen Männern des zir-kumalpinen und das norditalischen Raumes in der zweiten Hälfte des 7. Jh. ist zu bezweifeln. Dass Fibeln auch noch in der Zeit der 2.—3. Phase in Kleinklein Teil der Frauentracht sind, werde ich an anderer Stelle zu belegen suchen.153 Ferner ist zu bedauern, dass C. Dobiat die Schmuckstücke nicht entsprechend hinsichtlich ihrer weitreichenden Verbindungen erörtert hat. Deswegen einige Beispiele: die Grabhügel Ofenmacherwald 43 und Höchschusterwald 32 haben eiserne Halbmondfibel gemeinsam, auserdem führen beide noch je eine Fibel (zweischleifige Knotenfibel bzw. Scheibenfibel). Wie C. Dobiat nachgewiesen hat, sind beide Grabhügel charakteristische Vertreter der I. Phase von Kleinklein (S. 168, T. 7: 8, 6; 19: 6; Abb. 1: 11). Es ist schon bekannt, dass die zweischleifige Knotenfibel des Typs 6 a nach Gabrovec, zu der höchstwahrscheinlich das Exemplar aus Ofenmacherwald zuzuzählen ist (S. 146, Taf. 19: 6), für den Bereich der Steiermark und der Ostgegenden von Dolenjsko charakteristisch ist, und weiter bis Este und zur Donau (Nak) streut.16 Ein anderes Bild bieten die eisernen Halbmondfibeln. Interessanterweise kommen sie mit mehreren Exemplaren auch in Rifnik vor, häufig sind die überdies in den westslowenischen Gegenden, in der St. Lucia-Gruppe, in Notranjsko und in Kärnten, während sie in Dolenjsko (bis jetzt) fehlen (Abb. 3). Andererseits erscheinen eiserne Halbmondfibeln im Osten (Balta Verde und Basarabi), wo sie in der Regel einen sanduhrförmigen Fuss besitzen. Einen ähnlichen Fuss haben auch die eisernen Fibeln aus Kalenderberg und Tolmin sowie die Bronzefibel aus Frög (Breg). Bei den meisten übrigen südostalpinen eisernen Halbmondfibeln ist die Fussform infolge des schlechten Erhaltungsstandes nahezu unbekannt, ausgenommen die Fibeln aus Tolmin und aus Most na Soči, die jedoch einen halbkreisförmigen Fuss besitzen, der auch bei anderen »einheimischen« zweisch-leifigen Bogenfibeln erscheint. In Tolmin gibt es aus derselben Zeit Fibeln beider Varianten: mit sanduhrförmigem Fuss und mit halbkreisförmigem Fuss. Bei den übrigen fragmentarisch erhaltenen Stücken bleibt aufgrund des Tolmin-Exemplars ihre Zugehörigkeit zur ersten oder zweiten Variante offen.17 Wir dürfen auch nicht die Möglichkeit der Verwandtschaft mit den donauländischen Exemplaren ausser Acht lassen, vor allem wegen zahlreicher anderer gemeinsamer Formen, zu denen auch die sog. Basarabi Keramik zählt. Aufregender ist die Angelegenheit mit der Scheibenfibel. C. Dobiat wies auf nahe Parallelen in Hallstatt und Donja dolina hin und stellte fest, dass das Stück aus Kleinkléin am ältesten ist (S. 147, Taf. 7: 6). Ihre Verbreitung (Abb. 4) erstreckt sich über ein weites Gebiet: sie sind zahlreich in der ägäischen Welt vertreten, besonders in den Heiligtümern von Rodos, Ephesos, Olympia, Pherai und auch der Fund von Izmir könnte Votivcharakter besitzen. Auf dem Balkan kommen sie in zwei Varianten vor: Rundscheibenfibeln und solche mit rosettenförmiger Scheibe. Die Fibel aus Grab A/3 aus Podilijak (Glasinac), ein phantasievoller Prototyp gehört in die Zeit des frühen IV — b Horizontes, wofür das Banddiadem und die zwei Armreife mit verbreitetem Mittelteil sprechen. Die Gräber von Donja dolina zeigen, dass dort Fibeln der ersten und zweiten Variante während des 7. Jh. zur Geltung kamen, obgleich sie auch noch im 6. Jh. getragen wurden. In diesselbe Zeit datieren die Gräber aus der Region Mat in Albanien und der 45. Grabhügel aus Ferigile. Die Fibeln aus Szentes Vekerzug stehen den Exemplaren aus Donja dolina am nächsten. Aus diesem Exkurs ist zu ersehen, dass sie längere Zeit, von der zweiten Hälfte des 8. Jh. bis Mitte des 6. Jh. — in Verwendung waren.18 Offen bleibt hingegen die Frage nach ihrer Herkunft und ihrer Häufigkeit in den ägäischen Heiligtümern. Sind vielleicht in diesen Fibeln Spuren der Hyperboreer verborgen?10 Um ein weiteres reiches Frauengrab, dem unser Interesse gilt, handelt es sich bei Grabhügel 2 aus Höchschusterwald. Unter den zahlreichen Fibeln befindet sich das Fragment einer zweischleifigen Bogenfibel des Typs 8 nach Gabrovec (Taf. 2: 4), der vorwiegend auf dem Balkan verbreitet ist und von dort bis ins Karpatenbecken und in die Ägäis (Fibel aus Emporion auf Chios) streut. Ihre Datierung ist gesichert, überall erscheinen sie schon im frühen 7. Jh. und halten sich noch bis ins frühe 6. Jahrhundert.20 Problematisch ist die Beurteilung der zweiten Fibel dieses Grabhügels, deren Fuss nicht erhalten ist (Abb. 1: 8). Ihnen stehen mittelitalische Fibeln mit langem Fuss nahe, die K. Kilian im frühen 7. Jh. nach griechischen Vorbildern entstanden sieht. Fibeln dieser Art sind in verschiedenen Varianten im gesamten ägäischen Raum verbreitet, nur besitzt ihr Fuss eine andere Form, er ist asymmetrisch rechteckig. Eine Sondervariante dieser Fibeln ist aus dem Bereich des Ostbalkans und des Donauraumes bekannt.21 Obwohl das Exemplar aus Kleinklein wegen seiner wulstartigen Profilierung bei abgeplatteter, kugelförmiger Verdickung den italischen Fibeln näher zu stehen scheint, ist die Frage, welcher Variante es letztlich angehört, nicht sicher zu lösen. Neben der zweischleifigen Fibel des Typs 8 nach Gabrovec, und der Scheibenfibel dürfte sie ein weiteres Glied der steirisch-balkanisch- griechischen Verbindungen sein. Zu einem ähnlichen Problem führt uns die Fibel aus dem Grabhügel Kür-bischhansl, bei der es sich nicht um eine Kahnfibel mit Querrippe (Taf. 95: 11) sondern um eine kleine Sanguisugafibel mit erweitertem mit Längs- und Querritze verziertem Bügel handelt (Abb. 1: 2). Es gibt sie in Most na Soči, im Italien und in Griechenland, so z. B. sehr zahlreich im Tempel Enodia in Pherai. K. Kilian sieht die griechische Beispiele im Zusammenhang mit den italischen und datiert sie ins späte 8. und frühe 7. Jahrhundert.22 Unter den kleinen Kostbarkeiten aus Gold und Knochen aus diesem Grabhügel befinden sich Stückchen sehr dünnen und fein ausgearbeiteten Filigrans (T. 95: 8), der Analogien bei etruskischem Goldschmuck findet. Wie W. von Hase kürzlich nachwies, handelt es sich um Erzeugnisse der hochstehenden etruskischen Goldschmiedekunst aus der ersten Hälfte bzw. des zweiten Viertels des 7. Jh., wenn auch ostmediterrane Vorlagen nicht auszuschliessen sind.23 Demnach enthält der Grabhügel Kürbischhansl ausserordentlich seltene und kostbare Stücke, welche Verbindugen zur etruskischen Oberschicht belegen, zugleich aber ostmediterran-ägäischen Einfluss verraten, der eventual über Etrurien wirkte. In diesem Zusammenhang gehört auch der Grabhügel Forstwald 59 — Tschoneggerkogl mit einem Bratspiess mit rhombisch verbreiteter Spitze (bischer als eiserne Lanzenspitze betrachtet) (S. 144, T. 48: 16). Ähnliche Stücke sind aus italischen Gräbern des späten 8. und 7. Jh. bekannt, wo sie vorwiegend in zwei Formen auf treten: mit abgeplatteter rhombischer oder einfacher konischer Spitze. Derartige Bratspiesse sind bis in den ostmediterranen Bereich verbreitet.24 In diesem Zusammenhang sei auch noch die These von griechischen Einfluss bei Aufkommen der hallstattzeitlichen Panzer im Südostalpengebiet (Kleinklein und Dolenjsko) hingewiesen.25 Der älteste Panzer aus Kleinklein (Grabhügel Hartnermichelkogel I) mit Antenneschwert fällt zeitlich mit dem Grabhügel Höchschusterwald 32 (Scheibenfibel) zusammen (S. 168, Taf. A 1; 10). Mit diesen Beispielen wollte ich nur auf die Lage Kleinkleins am Berührungspunkt ostmediterran- ägäischer und etruskisch-italischer Enflüsse hinweisen. Vielleicht gelangen wir auf diesem Weg auch zu einem besseren Verständnis der sog. griechischen Komponente in der Situlenkunst von Kleinklein, auf die O. H. Frey hingewiesen hat.26 Die Definition der Kleinklein-Martijanec- bzw. Sulmtalgruppe geht zwar über den Rahmen von Dobiats Arbeit hinaus, dennoch legt er eine Verbreitungskarte vor, ohne sie aber genauer zu begründen (S. 173 ff, Abb. 20, Fundliste 5). Willkommen ist dieses erste umfangreichere Fundortverzeichnis dieser Gruppe zweifellos, doch bietet es auch Schwachstellen: so ist. z. B. unverständlich, dass Frög (Breg) als einziger Fundort aus Kärnten zur Sulmtalgruppe gezählt wird. Frög (Breg) ist zwar der wichtigste hallstättische Fundort Kärntens, doch war diese Region in der Hallstattzeit ebenso besiedelt wie z. B. die Steiermark, was schon ein fluchtiger Blick auf Pittionis Karte aus dem Jahre 1954 zeigt. Da Kärnten eine geographische Einheit darstellt und auch die dort verbreitete Hallstattkultur spezifische Züge besitzt (Kleinplastik aus Blei, Keramik, andere Fibel- und Nadeltypen, Gürtelschnallen, Spindeln usw.), ist es berechtigt von einer eigenen Hallstattgruppe Kärntens zu sprechen, die R. Pit-tioni Frög (Breg) benannte.27 Sie würde zweifellos eine moderne Veröffentlichung und Bearbeitung verdienen. Das Grenzgebiet zwischen beiden Gruppen ist vermutlich im Bergmassiv Koralpe (Golica) zu suchen. Ähnlich problematisch wie die westliche »Grenze« von Dobiats Sulm-talergruppe ist auch deren östliche. Nagyberky Szalacska liegt vereinzelt im südpannonischen Gebiet. Auch wenn die nahen Fundorte schlecht erforscht und veröffentlich geblieben sind, dürfen sie nicht einfach übersehen werden. Gerade die Keramik (eines der Grundkriterien Dobiats für die Zugehörigkeit zur Sulmtalgruppe) der Nekropole von Szalacska ist der aus Kaptol bei Slavonska Požega sehr verwandt.28 Warum als Nagyberki Szalacska und nicht auch Kaptol? Andererseits hat aber Dobiat die Fundorte im Raabgebiet, die zumindest teilweise die »Leere« in pannonischen Raum ausfüllen würden, beiseite gelassen. In den meisten Nekropolen des Raabgebietes ist die Keramik zwar schlechter erhalten und in mancherlei Hinsicht der Tonware aus Sopron bzw. der Kalenderberggruppe verwandt, doch kehrt der Brauch der Waffenbeigabe in der Steiermark und in Kaptol wieder.29 Bei der Suche nach Ge- meinsamkeiten der pannonischen Fundorte darf man sich nicht nur auf einzelne Parameter beschränken, kann dies doch leicht zu überstürzten Verallgemeinerungen führen. Erst die eingehende Analyse des Gesamtbereiches kann ihre kennzeichnenden, vielleicht gemeinsamen Merkmale ergründen. Entsprechend inkonsequent ist der Südbereich der Gruppe vorgestellt. Fehler gibt es beim Kartieren. In folgenden Fällen handelt es sich um einen und nicht um zwei Fundorte: in Gornja Radgona war die Ansiedlung auf dem Burghügel, die hinzugehörenden Grabhügel lagen hingegen in Predgrad und bei der Ziegelei (Abb. 20: 148, 149); auf Poštela ist die Siedlung, die hinzugehörenden Grabhügel sind aber auf Habakuk-Lepa ravna sowie zwischen Razvanje und Pivola zu lokalisieren (Abb. 20: 147, 149) ;30 unter »Griže« und »Šešče« verbergen sich ebenfalls mehrere Grabhügelgruppen einer Nekropole, zu der noch das Grab aus Sv. Lovrenc bei Prebold gehört, die zur Siedlung auf Hum unterhalb von Sv. Magdalena gehören (Abb. 20: 141, 153).31 Unklar sind Dobiats Kriterien für den Südteil der Sulmtalgruppe, besonders wenn man die Karten: Abb. 20 mit Abb. 3 und 2 vergleicht. Auf Abb. 20 (Verbreitung der Sulmtalgruppe) sind südlich der Drava folgende Fundorte kartiert: Poštela-Pivola, Martijanec, Jalžabet, Sp. Polskava mit einem Grabhügel auf dem Velenik, Savinsko mit flachen Brandgräbern sowie Griže-Sešče und Legen. Abb. 3 zeigt die Verbreitung von Bestattungssitten, wobei alle slowenisch-steirischen Grabhügel ausser Gornja Radgona, Poštela und Martijanec unberücksichtigt geblieben sind, wogegen die Grabhügel aus Spodnje Podlože (Abb. 3: 155)32 als fläche Brandgräber erscheinen. In Rifnik (Abb. 3: 151)33 finden sich ausser flachen Brandgräbern auch mehrere Gruppen hallstättischer Grabhügel. Das vollständigste Verzeichnis slowenisch-steirischen Fundorte bietet Abb. 2, deren Untertitel insofern irreführend ist, als er besagt, es handele sich um ein Verzeichnis sämtlicher hallstättischer Gräberfunde nördlich der Save, ohne Anmerkung, dass die Plätze der Hallstattgruppe von Dolenjsko weggelassen sind, die gleichfalls über die Save reichen (z. B. Vače, Zagorje, Libna usw.). Abb. 2 zeigt hingegen alle möglichen Fundorte der slowenischen Steiermark, die zur sog. Sulmtalgruppe bzw. Gruppe Kleinklein-Martijanec gehören. Biba TERŽAN 28 28 Arheološki vestnik 433 RAJKO LOŽAR (1904—1985) 4. januarja 1985 je umrl v emigraciji, v Ameriki, Rajko Ložar, med obema vojnama kustos za arheologijo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Po odhodu W. Schmida leta 1909 v Gradec je Narodni muzej z Ložarjem prvič zopet dobil arheologa, ki se je lahko prvenstveno posvečal arheologiji, stroki, ki je po svojem gradivu v Narodnem muzeju še vedno prvenstveno zastopana. Predvsem pa je stroka, ki je nastala, rasla in se razvijala v muzeju, zopet dobila svojega strokovnjaka. Ko sem ob 150-letnici Narodnega muzeja pisal o zgodovini arheologije v Narodnem muzeju, sem po pravici napisal, da je ta, vsaj do 1. 1945, v veliki meri tudi zgodovina slovenske arheologije. Ko se tako spominjamo del R. Ložarja, pišemo tudi eno izmed glavnih poglavij slovenske arheologije med obema vojskama. V tem kratkem, malo že zapoznelem zapisu, seveda ne bo izčrpana, prav pa je, da se v tem času, ko se je po letih samega optimizma začela pojavljati tudi beseda kriza, kadar govorimo sami o sebi, spomnimo na ljudi, ki so delali še v vseh drugače težkih okoliščinah. Rajko Ložar se je rodil 29. avgusta 1904 v Ljubljani. V ljudsko šolo je hodil v letih 1910—1914, in sicer v Mestno deško vadnico, maturiral je na klasični gimnaziji osem let pozneje, 22. julija 1922. Bil je med prvimi študenti mlade ljubljanske univerze, kjer je v letih 1922—1925 pet semestrov poslušal umetnostno zgodovino pri Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu; pri zadnjem in hon. prof. Mantuaniju pa tudi klasično arheologijo. Poleg je bil tudi slušatelj prof. Fr. Vebra. Vpliv njegove filozofije se pozna tudi pri njegovem delu, in sicer v literarni kritiki. L. 1925 je na pobudo svojih ljubljanskih učiteljev odšel na Dunaj; I. Cankar je že tedaj mislil na mesto v Narodnem muzeju. »Naučili se ne boste mnogo več, imeli boste pa na razpolago boljše knjižnice,« mu je rekel I. Cankar. Na Dunaju je študiral pri prof. E. Reischu in E. Löwyju (ki ju je poslušala že velika slovenska umetnostnozgodovinska trojica — Cankar, Stele, Mole), pri prof. R. Egerju in A. Schoberju klasično arheologijo, umetnostno zgodovino pa pri J. Schlosserju in K. M. Swobodi. V osmem semestru je namesto umetnostne zgodovine vpisal O. Menghina, pri katerem je poslušal njegove Kulturkreise der Urzeit. Tudi na Dunaju je poslušal filozofijo (pri R. Reiningerju in H. Gomperzu). Promoviral je 22. julija 1927 z disertacijo Studien zu den römischen Sarkophagen von Noricum und Pannonien, ki se je je lotil na nasvet takratnega docenta A. Schobra. Novembra 1928 je bil nastavljen kot kustos-pripravnik (za vodstvo vse arheologije) v Narodnem muzeju in postal po državnem strokovnem izpitu 1. 1931 kustos. Istočasno je vodil knjižnico Narodnega muzeja in grafični kabinet (do nastavitve knjižničarja St. Juga 1. 1938, do 1930 je delal v knjižnici honorarno tudi prof. Ferdo Kozak). V tem času je vodil tudi Numizmatični kabinet (vsaj formalno, v numizmatiki sicer ni delal). Leta 1940 je zaprosil za privatno do-centuro, jo takoj dobil, vendar se ji je kmalu odpovedal. 28» 435 na slovenski gimnaziji (Displaced Persons Camp v Peggez/Lienzu oz. v Spittalu), v letih 1949—50 tudi ravnatelj slovenske gimnazije in nadzornik vsega šolstva v omenjenem taborišču. S Koroške je emigriral v Ameriko, kjer je najprej delal kot inšpektor materiala v tovarni. Od 1956 do 1969, ko je stopil v pokoj, je bil direktor Mestnega muzeja v Manitowocu (Wiss). Po svoji upokojitvi je večkrat prišel na Koroško, kjer je tudi etnografsko raziskoval. Iz tega časa je tudi več njegovih razprav, ki jih je objavil v Mostu, Meddobju, Glasu Korotana in drugod. V svojo ožjo domovino se ni nikoli vrnil, čeprav bi se lahko že s Koroške, pred svojim odhodom v Ameriko. Ložarjevo zanimanje za umetnostno zgodovino sega že v gimnazijo. Zraslo je ob veliki osebnosti I. Cankarja, ki je, tako kot V. Mole, večkrat prihajal predavat dijakom klasične gimnazije kar na njihovo šolo. Tako je navdušil za umetnostno zgodovino tudi Ložarja, ki je nato hodil že kot sedmošolec poslušat tudi njegova univerzitetna predavanja. I. Cankar je bil njegov glavni univerzitetni učitelj, ob katerem je stal V. Mole nekoliko v senci. Zanimivo pa je, da je Ložar pogrešal obravnave domačega gradiva in zameril, da niso dali muzejskemu ravnatelju Mantuaniju, ki je predaval honorarno, na univerzi pomembnejšega mesta. Izgledi za službo so bili minimalni, v perspektivi je bila le arheološka služba v muzeju, zato je I. Cankar svetoval Ložarju, da gre študirat v Gradec k W. Schmidu. Ložar se je vseeno odločil za Dunaj, vendar je tudi tu šele v sedmem semestru postavil na prvo mesto arheologijo in prevzel disertacijo pri docentu A. Schobru. Ta je želel, da bi podobno, kot je on obdelal nagrobnike v Noriku in Panoniji (Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien. Sonderschriften d. Ö. A. I. 10, 1923). V zvezi s svojo disertacijo je opravil tudi večja študijska potovanja v severno Italijo. Madžarsko, Hrvaško in Srbijo. Težišče njegove obravnave je bilo v obdelavi ornamenta, ne pa figuralike, predvsem pa je skušal utemeljevati svoje nove poglede v interpretaciji. Ni pa se lotil niti motivike, še manj napisov in zgodovinske interpretacije. Ker ni imel štipendije, se mu je očitno mudilo in je želel disertacijo čimprej končati. Sam pravi, da jo je predložil v tako zanikrni obliki in s toliko tipkopisnimi napakami, da bi jo morali profesorji odkloniti. Očitno pa jim je bil všeč Ložarjev samostojen teoretični prijem. Svojo disertacijo je uporabil v svoji študiji Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije (CZN 29, 1934). Studijskih let na Dunaju Ložar seveda ni posvetil le arheologiji v ožjem smislu. Njegova zanimanja so bila široka, pod Cankarjevim vplivom še vedno pretežno umetnostnozgodovinska, čeprav se je z njegovi nazori delno že razhajal, kakor kaže njegova kritika Sistematike stila, ki je izšla v Času 1928. Veliko je bilo tudi njegovo zanimanje za moderne umetniške smeri, kar kaže prav tako njegova že na Dunaju napisana kritika Kaj hočejo v Domu in svetu (1927). Veliko je hodil in študiral po muzejih, posebno umetnostnozgodovinskih, in gledaliških. Zanimivo in tipično je, da v svojih spominih kakega obiska Naravoslovnega muzeja, v katerem je bilo množično razstavljeno slovensko gradivo, s katerim se je moral pozneje na bodočem službenem mestu, v prvi vrsti ukvarjati, sploh ne omenja. Po odsluženju vojaškega roka, je v jeseni 1928 nastopil službo v Narodnem muzeju. Začel je, kot pripoveduje sam, tako, da mu je ravnatelj Mal porinil v roke prve odtise knjige Slovenci v desetletju 1918—1928, katere urednik je bil, in moral je opraviti jezikovne in tiskovne korekture. S tem hočem reči, da je bilo delo edinega arheološkega kustosa zelo široko. Poleg celotnega arheološkega dela je imel na skrbi predvsem knjižnico (tudi obiske) in njeno zamenjavo — s ponosom pove v svojih spominih, da je povečal zamenjavo od 130 na 280 enot —, njegovo glavno delo pa je bilo predvsem varstveno-spomeniško. Arheologija namreč ni sodila v resor Spomeniškega urada, ki ga je vodil Fr. Stele in pozneje F. Mesesnel, ampak neposredno pod muzej. To je pomenilo seveda veliko letanja po terenu, od koder so, in to od vsepovsod, prihajala poročila o novih najdbah. Predvsem velja to že za samo Ljubljano. Tu se je v teh letih razmahnila gradbena dejavnost, kar je pomenilo tudi poseg v rimsko Emono, bodisi v samo naselje, še več pa v njene nekropole. Vse to je reševal R. Ložar. O njegovem tovrstnem delu govore predvsem njegova poročila o delu Arheološkega odelka, ki jih je v začetku redno objavljal v muzejskem Glasniku (GMDS). Razumljivo je, da svojih zaščitnih izkopavanj ni mogel razširiti v večjo kontrolno akcijo ali sistematično izkopavanje. Prvič ni bilo nobenega spomeniškega oz. muzejskega zakona, ki bi mu za to dal pravico, niti ni imel sam za to časa, ne dovolj sodelavcev. To lahko seveda pogosto obžalujemo, nad tem pa se je pogosto jezil in pritoževal že tudi Ložar sam. Predvsem se je boril, da bi prišlo do sprejetja spomeniškega oz. muzejskega zakona, ki ga pa stara Jugoslavija ni mogla izpeljati. Od njegovih večjih terenskih posegov, ki se jih je loteval predvsem pozneje, moramo omeniti, poleg Ljubljane, izkopavanja na Gradišču pod Slivnico pri Cerknici (1. 1935, kopano za predstavitev srednjeevropskim arheologom VI. študijskega potovanja, ki so na svojem potovanju obiskali tudi Slovenijo), izkopavanje gomile v Stični 1. 1936, Ajdovske iame na Pijavškem (Jermanova jama), kjer je 1938 odkril žarnogrobiščno plast, nadaljnja izkopavanja pa je prepustil S. Brodarju. L. 1939 je izkopal grobišče v Globodolu (objavila S. Petru v Razpravah 1. raz. SAZU 6, 1969), halštatske grobove v Kranju •— Vila Prah in v Mengšu (objavil S. Gabrovec v 900 let Kranja [1960] in Kamniškem zborniku 10, 1965), eneolitsko naselje v Vinomerju (objavil sam v Glasniku 22, 1941) in gomilo v Novem mestu (objavil S. Gabrovec v Situli 1, 1960 in Arh. vest. 19, 1968) ter 1939 Gradišče nad Bašljem, ki v celoti še ni obdelano in objavljeno. Ob vsem tem varstveno-spomeniškem delu pa ni zanemarjal tudi pristnega muzejskega dela. Takoj ko je prišel v muzej, je na hodniku pred knjižnico postavil grafično razstavo, ki naj bi pokazala, kako nastanejo lesorez, bakrorez, jedkanke in druge grafične tehnike. Poleg gradiva iz grafičnega kabineta je razstavil tudi grafične liste sodobnih grafikov — Jakca, Šantla, Maleša. Razstava je bil prva te vrste in je bila zelo ugodno sprejeta. Prav tako je že na začetku za Malov Vodnik po Narodnem muzeju napisal arheološki del. Vodnik je izšel 1. 1931 in je še do danes zadnji tako obširen vodič po Narodnem muzeju. Da ni nastal kak nov, so seveda vzroki drugje — razstave so se pogosto spreminjale in se nikoli niso ustalile v novih, večno samo obljubljanih prostorih. Za Ložarja je bil vodnik vsekakor zahtevno delo, saj je bila njegova dotedanja študijska usmerjenost povsem drugačna. Kljub temu se je v kratkem času seznanil tako z gradivom in z njegovo sistematiko kot z obstoječo literaturo, tako da je vodnik dal dober pregled ne samo nad razstavljenim gradivom, in razstavljeno je bilo skoraj v celoti, ampak tudi nad celotno slovensko arheološko proble- matiko. V svojem vodiču se je v datacijah in razlagi še v celoti naslonil na starejša dela (Dežman, Hoernes, Schmid), pozneje pa je iskal lastna pota. Ob sprotnih strokovnih opravilih svoje službe, ki jih je vzorno opravljal, pa je že zgodaj objavil tudi obširnejše znanstvene študije, s katerimi je presegel zgolj strokovno delo. Pri tem je zanimivo, da segajo njegove študije v vsa področja arheologije, tako prazgodovinske, rimsko provincialne in srednjeveške, kakor tudi na mejna področja, tako v zgodovino stroke in v vplive prazgodovine na domačo ljudsko kulturo. Že ta danes nepojmljiva širina nam govori, da Ložarjevih razprav ne smemo presojati iz današnjih vidikov strogo specializirane vede. To velja gotovo za prazgodovinsko in srednjeveško arheologijo. Ta je tudi v tedanjem širšem evropskem prostoru na novo iskala svoje mesto. Predajala se je na eni strani širokim idejam, omenim naj le O. Menghina in njegove kulturne kroge, ki so imeli svojo utemeljitev bolj v tezah dunajske etnološke šole kot v samem gradivu, panilir-ske ideje Pittionija in Pokornega, ideje o lužiški selitvi, naselitveno arheologijo, kjer so se v Nemčiji pojavljale že tudi pangermanske ideje. Razmeroma malo študij pa je bilo posvečenih samemu gradivu, izdaji katalogov, tudi tam ne, ker so bile na novo nastale države odrezane od svojega gradiva, ki je še vedno ležalo v dunajskih muzejih. V Nemčiji je ob uradni berlinski prazgodovini Reinertha in Kossine šele nastajala Merhartova šola, ki je Ložar ni poznal. In če bi jo, bi jo komaj sprejel. Njeni koncepti so bili Ložarjevim popolnoma tuji. Ložar je že v svoji disertaciji nastopil z lastnim konceptom. Ta je bil umetnostnozgodovinski, študij razvoja forme v nasprotju s tipologijo. Študij razvoja forme na podlagi izbranih ključnih primerkov, ne pa zbiranje gradiva, zaključenih enot. Ta razvoj forme mu sicer ni bil tako kot I. Cankarju tudi izraz določenega duha, zakonitosti v umetnosti, temu se je uprl; forma mu je bila izraz lastnega lokalnega razvoja. Forme so se tudi v domačem svetu razvijale, je napisal, in se s tem uprl tako Cankarju, ki mu je bila zgodovina stila tudi zgodovina duha, kot tudi prazgodovinarjem, po katerih naj bi se prazgodovina dogajala zgolj v trgovskih povezavah in v selitvah, kar pomeni, da bi bil danes slovenski prostor zgolj kolonija tujih vplivov in tujih kulturnih krogov. Ta misel je bila seveda pravilna, vodila pa je v Ložarjevem primeru pogosto v zagate in na stranpota. To enostavno zaradi tega, ker je bilo njegovo temeljno poznavanje domačega gradiva in jemu ustreznega drugod še preskromno. Za svoje analize je imel preskromno podlago in premalo trdna izhodišča. Predvsem je obtičala v zraku kronologija, s tem pa tudi sama zgodovinska interpretacija. Pri tem mislim predvsem na njegove študije iz železne dobe in tudi na njegovo študijo o srednjeveški keramiki. Če sem to napisal o Ložarju, pa velja to tudi za vso tedanjo evropsko prazgodovino. Tudi za obširno Abergovo kronologijo v petih zvezkih, ki je nastajala v Ložarjevem času, bi lahko rekli isto. Kdo jo danes še pozna, in stari mojster kronologije P. Reinecke jo je zavrnil že na začetku. Drugače je bilo že z Ložarjevimi študijami iz rimske provincialne umetnosti, njegova datacija leva iz Kostanjevice v renesanso se sicer ni obdržala (E. Cevc ga je ponovno postavil v antiko), drugi njegovi rezultati pa so obstali. Drugače je tudi že bilo z njegovimi študijami o Ljubljanskem barju. Tu je izhajal že iz celotnega gradiva in prav moderno, že kot direktor Etnografskega muzeja, pripravljal katalog celotnega gradiva. Ohranjena je njegova ponudba za tisk Akademiji znanosti z dne 8. 6. 1943, po kateri naj bi katalog obsegal 439 strani in 250 tabel. Manjkala je še sinteza oz. zaključna poglavja. Tudi njegova utemeljitev je čisto modema in zelo sorodna tudi našim sedanjim željam: katalog naj bi bil le prvi zvezek načrtne izdaje celotnega gradiva Narodnega muzeja kot vira za prazgodovino Slovenije. To je bilo ogromno delo in komaj si lahko predstavljamo, kako ga je zmogel, saj so njegove študije o Ljubljanskem barju in katalog nastajali, ko je bil že direktor Etnografskega muzeja, ko je že moral preusmeriti svoje znanstvene interese in je že nastajalo tudi Narodopisje, kjer ni bil le urednik, ampak tudi pisec. Pri vsem tem pa navedeno arheološko delo ni edino. V Glasniku je redno poročal o tekoči znanstveni literaturi; v Slovencu, Ilustraciji in drugih časnikih o arheoloških novostih; o njih je predaval tudi na radiu. Tako je pisal tudi o tedanjih Schmidovih naselbinskih izkopavanjih in jih pozdravil kot dragoceno novost, po vsem videzu pa jih ni nikoli obiskal. Če sem napisal, da si težko predstavljamo, kako je to velikansko delo zmogel, je tudi treba povedati, da ga je zmučilo. Sam je zapisal: S časom sem se garanja v Narodnem muzeju ne samo naveličal, temveč sem se od njega tudi utrudil. R. Ložar pa ni opravljal le arheološkega dela. Na tem mestu lahko njegovo izvenarheološko delo omenim le na kratko, toliko, da dobi tudi njegovo arheološko pravo razsežnost. R. Ložar je začel pisati že leta 1922, in sicer literarne kritike; razmišljanju o literaturi je ostal zvest tudi pozneje. L. 1933 je izšla Slovenska sodobna lirika, ki jo je uredil A. Vodnik, uvod je napisal R. Ložar, »ki je o razvoju slovenskega lirskega sloga odkril marsikatero premalo opaženo ali upoštevano vrednoto našega modernega pesništva« (A. Slodnjak, Slov. slovstvo 1968, 383). Zanimala so ga vprašanja jezika, kako ohraniti originalni stil v prevodu (Prevod Horaca in naš poetični jezik. Čas 1935—36. Dileme prevajanja iz vzhodnoazijskih jezikov. [Ob prevodu Gradnikove kitajske lirike]. Dom in svet 42, 1929). L. 1931/32 je bil sourednik Dom in sveta in prizadeto posegel v debato, ki je nastala ob Zupančičevem eseju, Adamič in slovenstvo ob obisku L. Adamiča v Sloveniji 1. 1932. Zaradi sporov, ki so ob tem nastali, je zapustil uredništvo in izdal lastni zbornik Krog (1933), od katerega pa je izšla le ena številka. V njem je objavil temeljni esej skupine, Človek in čas. S tem sem se seveda le dotaknil Ložarjevega dela na področju literarne kritike. Leksikon Cankarjeve založbe, Slovenska književnost (1982), ga imenuje enega od osrednjih katoliških publicistov. Njegovo glavno in vsekakor tudi najbolj obširno publicistično delo je veljalo aktualni umetnostni kritiki in umetnostni zgodovini. Tudi na tem področju je razvil enako širino interesov kot v arheologiji. Obvladal je umetniško problematiko od antike do moderne slovenske umetnosti, ki jo je sproti ocenjeval. Od 1932 do 1938 je namreč vodil umetniško rubriko pri Slovencu in redno ocenjeval vse individualne in skupne umetniške razstave (kot kritik je nasledil v Slovencu Steleta in Vurnika, njega je nato S. Mikuž), o sodobnem umetniškem ustvarjanju pa je poročal tudi v Domu in svetu in v Ilustraciji, katere urednik je bil. Prav tako je bil sourednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Ložarjevo etnografsko delo je ocenil je V. Novak (Traditiones 14, 1985 in Raziskovalci slovenskega življenja 1986). Omenim naj še njegove planinske članke (tako o Klementu Jugu in alpinizmu), da dobimo vso širino njegove osebnosti in jegovega dela, ki ga je opravil do leta 1945. Naj ga na koncu predstavim vsaj površno tudi v številkah. Poleg arheološke bibliografije, ki je priložena, je zbrala A. Dular še 235 njegovih bibliografskih enot. Večina člankov je posvečena sodobnim umetnikom. V tej zvezi naj opozorim na njegovo bibliografijo do 1979, ki je izšla v emigraciji, Vrsta druga 3, Buenos Aires 1979, 7—15, in obsega 265 številk. Iz njegovega dela v emigraciji naj navedem le nekaj strokovnih del. Ponatisnil je prvi del svojega vodiča po Narodnem muzeju iz 1. 1931 (Ljubljansko barje) in ga v opombah želel posodobiti. Iz njih je razvidno (o čemer piše tudi sam), da ni imel možnosti spremljati razvoja stroke niti v domovini niti v drugi sodobni arheološki literaturi. Važnejši je njegov uvod, »Kdor na stoji na zgodovini, stoji na potujočem pesku«, v katerem želi pokazati, da k ohranitvi slovenske zavesti ne sodi le literatura, ampak tudi zgodovina. Šele po upokojitvi se je zopet bolj vračal k domačim temam, bile so pa to pot, značilno za njegovo širino, bolj jezikoslovne in seveda tudi etnografske. Tako je že 1. 1953 govoril o koroškem »vindišarskem« idiomu, razmišljal tudi teoretično o jeziku, narečju in gradivu, predvsem pa se odzival na moderne laične teorije o izvoru Slovencev in slovenskega jezika. Tako na Jezovo skandinavščino in Šavlijevo venet-ščino. Ob tem pa je razvijal sam svoje poglede. Ti so ostali v okviru stanja strok njegovih ljubljanskih let. Obširne moderne literature, ki gleda danes na probleme ilirskega in venetskega jezika že popolnoma drugače, ni poznal. Ni pa seveda sprejel sodobne laične romantike. Tako ostaja pomen Ložarjevega znanstvenega, publicističnega in kulturnega dela predvsem v delu, ki ga je opravil v Ljubljani v kratkih 15 letih, to je niti polovični službeni dobi. V publicističnem in kulturnem delu emigracije je komaj sodeloval, tako da je bil, tako poudarjajo vsi nekrologi, tam skoraj nepoznan. Njegovo delo pa gotovo priča o izredni osebnosti. In hkrati o izrednem času, v katerem je živel. To je bil čas pristnega duhovnega iskanja, iskanje novih poti v stroki, v kulturi, v življenju. Sam je napisal: bila je to ena izmed najbolj razgibanih dob naše intelektualne in duhovne zgodovine. Hkrati pa nam tudi odkriva, s kakšnimi prizadevanji, s kakšnimi kvalitetnimi iskanji je nastajala, rasla slovenska znanost. Ce vzamemo samo arheologijo, je R. Ložar opravljal delo, ki ga danes opravlja 13 arheologov, pa pri tem nisem štel niti arheološkega inštituta niti arheološkega seminarja, niti knjižničarjev v muzejski biblioteki. Sam je nosil v sebi moderne koncepte, za njihovo uresničitev pa bi potreboval številne sodelavce. Bil pa je sam, nezadovoljen z ozkimi razmerami, nezadovoljen z muzejem, univerzo, s politiko, ki ni mogla uresničiti spomeniškega oz. muzejskega zakona. Kljub modernim in širokim konceptom, ki jih je nosil v sebi, pa je znal in hotel zagrabiti tudi za vsakdanje težaško delo — in tega je bila večina —, in opravil ga je vestno in dobro. In kje so še druge njegove dejavnosti! To pa je seveda tudi klic v naš čas, v tej sedanji krizi še celo! Stojimo pa tudi pred osebno tragiko slovenskega kulturnega in znanstvenega delavca. V svojih spominih je na nekem mestu samokritično citiral W. Ra-thenaua, nemškega politika weimarske dobe: »Wir sind eine Generation des Übergangs: zum Düngen bereit, der Ernte nicht würdig. — Mi smo generacija prehoda, za gnoj določeni, žetve nevredni. Tudi jaz.« Ta zapis se meša med številnimi drugimi, užaljenimi, zamerljivimi, napadalnimi, lahko bi rekli tudi krivičnimi, ki so posejani v njegovih spominih in spisih, in so namenjeni tako njegovim kolegom v Ljubljani kot v emigraciji, naslednikom v muzeju, v arheo- loški in etnografski stroki, tudi takim, ki so spoštovali njegovo delo in mu želeli le dobro. R. Ložar ni bil lahka osebnost in čas mu ni bil naklonjen. V tem spominskem zapisu pa bi se rad le priklonil njegovegu talentu, velikemu delu in tragiki njegovega življenja. Tako slovensko je vse to njegovo življenje . .. Življenjepis R. Ložarja sem napisal po njegovem curriculum vitae, ki ga je 1. 1980 sam sestavil. Iz njegove zapuščine mi ga je posredovala Helena Ložar-Podlogar. Z njim popravljam tudi nekatere napačne podatke iz Argo 10/1, 1971, 44 ss. Zadnja leta je R. Ložar napisal nekaj svojih spominov: Za spremembo — nekaj drugega. I—V. Ameriška domovina z dne 12. 9., 19. 9., 26. 9., 3. 10., 10. 10. 1979. VI—VIL Sij 165—173. Nekaj spominov iz mojega življenja in dela. Meddobje 21, 1985, 42—75. Ob njegovi 75-letnici je izšla njegova bibliografija v Vrsta druga (Buenos Aires) 3/1—2, 1979, 7—15. O njem so pisali: S. Gabrovec, Argo 10/1, 1971, 44 ss. A. Rot, Rajko Ložar 75-letnik. Vrsta druga 3/1—2, 1979, 3—6. Meddobje 20, 1984, 315—317. J. Velikonja, Ameriška domovina z dne 18. 1. 1985. V. Novak, Traditiones 14, 1985, 195 ss. Isti, Raziskovalci slovenskega življenja (1986) 346 ss. Stane GABROVEC ARHEOLOŠKA BIBLIOGRAFIJA RAJKA LOŽARJA Snovanja dr. Rajka Ložarja so obsegala različna področja. Tako visoko cenimo nekatera izmed njegovih literarnozgodovinskih, umetnostnozgodovinskih ter arheoloških del. Seveda pa ne moremo pustiti ob strani Ložarjevega vestnega spremljanja kulturnih manifestacij, ki so bile za Slovence pomembne, pa naj so potekale v Ljubljani, Trstu ali drugod, prek meja našega etničnega ozemlja. S svojimi opažanji je polnil kulturne rubrike dnevnega časopisja ter revij, ki so izhajale v tridesetih ter začetku štiridesetih let v Ljubljani. Podčrtati moramo njegovo delovanje v uredništvih teh publikacij (Dom in svet, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Zbornik za umetnostno zgodovino, Etnolog, Krog in Narodopisje Slovencev I) ter ne nazadnje tudi prevajalsko dejavnost. Tako predstavlja bibliografija Ložarjevih arheoloških člankov le skromen delež njegovega obširnega opusa. Gradivo sem uredila kronološko. V okviru posameznih let si sledijo članki v strokovnih periodikah, dnevnem časopisju ter na koncu ocene in kritike. Dela, nastala po letu 1945, so zajeta le sumarno. 1926 Tadeusz Zielinski: Antični in moderni svet. — Dom in svet 39/1926 (1. L), št. 1, str. 54—57. 1928 Dva zanimiva dogodka z Dolenjskega: star keltski grob na Brezjah. — Jutro 9/1928 (5. 5.), št. 105, str. 3. Arheološke najdbe na Bledu. [S sliko.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 10/1929, str. 58—60. Walter Schmid, Archäologische Forschungen in Steiermark. Österr. Jahreshefte, XXV, 129. Beibl. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenjo 10/1929, str. 71—72. Dr. Otto Walter, Athen, Akropolis, Führer durch Griechenland, 1. Heft, Wien 1929. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 10/1929, str. 71. Christoph Albrecht, Slawische Bildwerke. Mainzer Zeitschrift 23, 1928. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 10/1929, str. 72. Vjesnik za arheologiju i historiju Dalmatinsku (izdan od Fr. Buliča i M. Abramiča. God XLIX 1926/27. Split — Zbornik za umetnostno zgodovino 9/1929, str. 149. Glasnik Muzejskega društva IX, zvezek 1—4, 1928. — Slovenec 57/1929 (20. 2.), št. 43, str. 7. 1930 Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928— 1930. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11/1930, str. 13—35. J. Bayer, Die Olschewakultur, eine neue Fazies des Schmalklingenkulturkreises in Europa, Leipzig 1930. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11/1930, str. 85. Dr. Gerh. Rodenwaldt, Neue deutsche Ausgrabungen. Münster in Westf. 1930. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11/1930, str. 86—87. 1931 Arheološki oddelek. [S slikami.] — V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Ljubljana 1931, str. 21—79. O umetnosti ledene dobe. [S slikami.] — Ilustracija 3/1931, str. 18—19. Pergamski oltar v Berlinu. [S slikami.] — Ilustracija 3/1931, str. 60—-62. Emona. [S slikami.] — Ilustracija 3/1931, str. 184—186. Walter Schmid, Norisches Eisen. Beitrag zur Geschichte des österreichischen Eisenwesens 1/2, 1932. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 12/1931, str. 51. 1932 Predzgodovinska naselbina na Vačah odkrita. — Slovenec 60/1932 (1. 9.), št. 199, str. 3. Prazgodovinska naselbina na Vačah odkrita. — Glasilo k. s. k. jednote Cleveland 18/1932 (18. 10.), št. 42, str. 3. Prùvodce sbirkami Narodniho musea v Praze. I Sbirky v hlavni budové Narodniho muzea v Praze II. Praha 1932. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13/1932, str. 99. Museum der Stadt Villach. Villach 1929. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13/1932, str. 99—100. Hugo Obermaier: Urgeschichte der Menschheit. Freiburg Br. 1931. — Dom in svet 45/1932, str. 81—82. Dr. Jakob Žagar: Prazgodovina sveta. Izdala Misijonska tiskarna. Domžale 1932. — Dom in svet 45/1932, str. 344. 1933 Poročilo arheološkega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani za leta 1931— 1933. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 14/1933, str. 28—51. Résumé: Bericht der archäologischen Abteilung des Nationalmuseums in Ljubljana, str. 50—51. Rimske najdbe v Ljubljani. — Slovenec 61/1933 (9. 3.), št. 57, str. 4. 1934 Prazgodovina Slovenije, posebej Kranjske, v luči zbirke Mecklenburg. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 15/1934, str. 5—19 in priloge. Die Vorgeschichte Sloweniens, inbesondere Krains, im Lichte der Sammlung Mecklenburg. Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije. [S slikami.] — Časopis za zgodovino in narodopisje 29/1934, št. 3—4, str. 99—147 in priloge. Zusammenfassung: Die Ornamente der römischen Steinindustrie in Noricum und Pannonien. 1935 Poznoantična portretna glava iz Emone. [S slikami.] — Zbornik za umetnostno zgodovino 13/1935, str. 75—83 in priloge. Ein spätantiker Porträtkopf aus Emona. Steklena čaša iz Crnelega [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16/1935, str. 97—105 in priloge. Ein Glasbecher mit Götterfiguren aus Črnelo. Nove rimske najdbe iz Ljubljanice. [S sliko.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16/1935, str. 127—129. Neue römerzeitliche Funde aus derni Flussbette der Ljubljanica. Pečnik Jernej. — V: Slovenski biografski leksikon knjiga 2, zv. 6, Ljubljana 1935, str. 276—278. Prevodi iz Horacija in naš poetični jezik. — Čas 30/1935-1936, str. 289—302. Izkopavanja na Gradišču pri Cerknici. [S slikami.] — Slovenec 63/1935 (25. 8.), št. 194, str. 14. Šesto študijsko potovanje nemških in podonavskih arheologov od 3. do 13. septembra 1.1. — Čas 30/1935-1936, str. 60—63. Šesto študijsko potovanje nemših in podonavskih arheologov. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16/1935, str. 130—131. Alföldi, Andrés, Bibliographia Pannonica. Pécs 1935. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16/1935, str. 138. S. Brodar, Crteži na paleolitskih artefaktih iz Potočke zijalke na Olševi. S. o. iz Etnologa, VIII. Ljubljana 1935. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16/1935, str. 138. 1936 Paleolitik v Jugoslaviji. — Slovenec 64/1936 (13. 3.), št. 61, str. 5. Zgodovinske najdbe v dolini Krke. — Slovenec 64/1936 (20. 5.), št. 115, str. 3. Rimske starine v Stični. [S slikami.] — Slovenec 64/1936 (11. 10.), št. 234 a, str. 5. Nova odkritja v Atenah. — Slovenec 64/1936, (4. 8.), št. 176, str. 5. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (Bulletin de l’Association du musée de Slovénie) I—XVI. Ljubljana 1919—1935. — Jugoslovenski istorijski časopis 2/1936, str. 340—248. 1937 Situla iz Griž pri Stični. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 1—16 in priloge 1—2. Eine neue Situla aus Krain. Bronasti oklep z Vrhpolja pri Stični. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 73—86 in priloge 3—4. Zusammenfassung. Rimska ogrevalna naprava na Trojanah. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 54—57. Predzgodovinske in antične starine iz Slovenije v inozemskem slovstvu. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 57—58. Predzgodovinska umetnina z gore pri Šmarju in njena potvorba. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 58—59. Dve najdbi iz staroslovenske dobe. [S sliko.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 135—137. Grobovi iz rimske dobe na Bledu. — Cerkev in dom. 7/1937, str. 25—27. Dr. Rudolf Andrejka, Trgovska zgodovina Šelemburgove ulice v Ljubljani. Posebni natis iz Trgovskega tovariša 1937. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 69. Jugoslovenski istorijski časopis. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/1937, str. 71—72. 1938 Rimska najdba iz Polhovega gradca. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 19/1938, str. 85—108. Zusammenfassung: Römerzeitlicher Fund von Polhov Gradec. Bronast kipec gladiatorja z Mirja. [S slikama.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 19/1938, str. 74—75. Ajdovska jama pri Krškem: uspešna izkopavanja pod vodstvom dr. Rajka Ložarja. [S slikama.] — Slovenec 66/1938 (15.7.) št. 160, str. 3. J. Klemenc, Archaelogische Karte von Jugoslavien. Blatt Zagreb. Beograd 1938. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 19/1938, str. 161. Umčni na Slovensku odkaz zemé a lidu. Soubor dokumentu. Redigoval Karel Sourek. Praha 1938. — Umetnost 3/1938-1939, str. 140—144. Zgodovina mesta Kranja. S sodelovanjem vseučil. profesorjev dr. W. Schmida in dr. F. Steleta spisal Josip Žontar. 1939. — Čas 33/1938-1939, str. 337—338. Saria: Pozorište u Stobima. — Slovenec 66/1938 (5. 7.), št. 151, str. 5. 1939 Staroslovensko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20/1939, str. 180—225. Altslawische und mittelalterliche Keramik Sloweniens. Lev s Starega grada pri Kostanjevici. [S slikami.] — Zbornik za umetnostno zgodovino 16/193911940, str. 62—75. Zusammenfassung. Rimski napisi na Slovenskem. — Slovenec 67/1939 (31. 3.) št. 75, str. 8. Starinske najdbe v Kranju: več kot 2500 let star grob odkrit. — Slovenec 67/1939 (16. 4.), št. 87, str. 3. Nova odkritja v Kranju: žara iz novega grobišča — najdba iz leta 1914. — Jutro 20/1939 (20. 4.), št. 91, str. 3. Rimsko mesto Emona. [S slikami.] — Slovenec 67/1939 (3. 6.), št. 125, str. 6. Rimsko mesto Emona. — Ameriška domovina (Cleveland) 42/1939 (7. 7.), št. 156, str. 3 in nadaljevanje (11. 7.), št. 159, str. 3. Nova ilirska grobišča v Kranju: domneva o veliki naselbini Ilirov je s tem potrjena. — Jutro 20/1939 (24. 8.) št. 196, str. 3. 1940 Ostanki bronaste konjske statue s Trojan: prispevek k poznavanju monumentalne rimske bronaste plastike. [S slikami.] — Vjesnik Hrvatskog arheološkog društva (Serta Hoffileriana) n. s. 18—21/1940, str. 353—367. Zusammenfassung: Überreste einer Pferdstatue aus Bronze von Trojane (Atrans). 1941 Razvoj in problemi slovenske arheološke vede. — Zbornik za umetnostno zgodovino 17/1941, str. 107—148. Riassuto: Sviluppo e problemi della scienza d’archeologia slovena. Študija o ljubljanski keramiki. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 1—35. Zusammenfassung: Studien zur Laibacher Keramik. Neolitske stanovanjske jame na Vinomeru: začasno poročilo. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 125—132. Fosse a capanna a Vinomer: relazioni provisoria. Stavbe na kolih in keramika zvončastih čaš. — Čas 35/1941, str. 175—194. Le palafitte del Ljubljansko Barje e la ceramica del vaso campaniforme. Zasavje v starem veku. [S slikami.] — Planinski vestnik 41/1941, str. 138 do 144. Zanimive arheološke najdbe v Novem mestu. — Slovenec 19/1941 (8. 6.), št. 133, str. 3. Corpus Vasorum Antiquorum. Yougoslavie. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 78—79. Pal von Patay, Frühbronzezeitliche Kulturen in Ungarn. Budapest 1938. (Diss. Pann. II, no. 13). — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 79—80. Sandor Gallus et Tibor Horvath, Un peuple cavalier préscythique en Hon-grie. Budapest 1939. (Diss. Pann. II, no. 9). — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 80—81. Aladär Radnóti, Die römischen Bronzegefässe von Pannonien. Budapest 1938. (Diss, Pann. II, 6). — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 81. Ilona Kovrig, A csäszärkori fibuläk föformäi pannoniäban. Budapest 1937. (Diss. Pann. II, 4). — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22/1941, str. 81. 1942 Stratigrafija in kronologija stavb na kolih pri Studencu. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 23/1942, str. 85—94. Riassunto: Stratigrafia e cronologia delle palafitte presso Studenec — Ig. Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja: prispevek k poglavju Etnologija in prazgodovina. — Etnolog 15/1942 (1943), str. 70—88. 1943 Šila in bodala iz stavb na kolih na Barju. [S slikami.] — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 24/1943, str. 62—76. Zusammenfassung. S krampom in lopato. [S slikami.] — Obisk: ilustrirani družinski mesečnik 4/1943, št. 1—3, str. 19—22. 1944 Dr. Zdenko Vinski: Die südslavische Grossfamilie in ihrer Beziehung zum asiatischen Grossraum. Zagreb 1938. — Etnolog 17/1944 (1945), str. 151. Dr. Zdenko Vinski: Uz problematiku starog Irana i Kavkaza s osvrtom na podrijetlo Anta in Bijelih Hrvata. Zagreb 1940. — Etnolog 17/1944 (1945), str. 152. po 1945 Letošnja izkopavanja na Magdalenski gori. — Naš tednik 3/1951 (14. 11.), št. 46, str. 3. Zgodovinski paberki iz okolice Škocjana v Podjuni. — Naš tednik 3/1951 (1. 8.), št. 31, str. 3; (8. 8.), št. 32, str. 3; (15. 8.), št. 33, str. 3. Drugo zborovanje avstrijskih zgodovinarjev v Linzu. — Naš tednik 3/1951 (24. 10.), št. 43, str. 3. Carinthia I, 1951, letnik 41. — Naš tednik 3/1951 (31. 10.), št. 44, str. 3. Yugoslav art. [S slikami.] — V: The New Catholic encyclopedia. — New York: McGraw-Hill Book 1967. — Str. 1089—1100. Slovenija med Srednjo Evropo in Balkanom. — Ameriška domovina 79/1977 (31. 10.), št. 162, str. 3; (3. 11.), št. 164, str. 3; (7. 11.), št. 166, str. 3; (10. 11.), št. 168, str. 3; (14. 11.), št. 170, str. 3; (17. 11.), št. 172, str. 3; (21. 11.), št. 174, str. 3. Kdor ne stoji na zgodovini, stoji na potujočem pesku. [S sliko.] — Vrsta druga (Buenos Aires) 3/1979, št. 3—4, str. 53—56. Vodnik po kulturno-zgodovinskih zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. [S slikami.] — Vrsta druga 3/1979, št. 3—4, str. 57—70. Opomba: Po vodniku po zbirkah Narodnega muzeja iz leta 1931. Avtor je dodal opombe, v katerih opozarja predvsem na sočasnost ameriških in slovenskih najdišč. K teoriji o skandinavskem izvoru Slovencev. — Vestnik (Buenos Aires) 32/1981, št. 2, str. 76—102. K teoriji o,skandinavskem izvoru Slovencev. — Most 61—62/1981, str. 13—31. Iliri, Veneti in Slovenci. [S slikami.] — Glas Korotana 9/1984, str. 61—75. Anja DULAR . ' '‘'.V , - . 5 : Si . f-;' ■ '-'i H', fi - ■ ivOoK K WiWWsK/ äbiby^.: «I Ì#iOwi{Ì<| fOtirtioblk- .V ~ - . . tli i O ; ■■■I JE.-' 'šu: .41 V-V,;h, | -- .j£ : . tfifi i,V- ■ K ' h^-hi ■* ••• Wrasikt s#§rèo1tòH; ■*&*&'tßkMb^ri-bhivitiÜ-iiz äJxboi ■ ■ . f ^ 1 . ;(fr-J*rrf‘.rft ,i jä .fai'f-'ftgl: -i i.i -' ;’Al'Mat Wo? si iiöSMßl žSaflooooj*': fhoiods «si. .-u.->y .rtS 0 ?o ' iioo- ‘f. :£idä;äf;Tfr/>oar,!-.w>'4s«fi; oovov ^v.ij.ü oo«^,: dt,CO,-.' - 'i;i, ;f 0:'-O = r,..,' Oi'O iii:.o.vO|U,..,Sv ;,k{ M'i , . iiAaOKI tiiajx . ANDRÀS MÓCSY (15. 5. 1929—20. 1. 1987) Ko je Erich Swoboda ostro kritiziral Mócsyjev knjižni prvenec, poglobljeno onomastično analizo panonskega gradiva,1 je to mladega znanstvenika globoko ranilo. Prizadetost je bila razumljiva, najprej, ker se je bil dela lotil z entu-ziazmom in z idealistično znanstveno voljo, prepričan o njegovi upravičenosti, nato, ker je téma v resnici čakala na obdelavo, in končno, ker je bil — mlad in obetaven — potreben prijateljskega kritičnega vodstva. Grenak občutek nepravičnosti (koliko slabega je bilo tiskanega in koliko povprečnega) se mu je zajedel v srce, z njim pa volja, dokazati, da ima prav. Res je do zadnjega ostal zvest tej začetni tematiki in v desetletjih postal v njej ena vodilnih osebnosti. Naj opozorim na nekatera dela, ki so hkrati vsa povezana z Balkanom in s provincami na njem: ,Der Name Flavius als Rangbezeichnung in der Spätantike', Akten des IV. Internationalen Kongresses für griechische und lateinische Epigraphik, Wien 1964, 257; ,Zur Bevölkerung [Dalmatiens] in der Spätantike', izšlo v delu Géze Alföldyja, Bevölkerung und Geselschaft der römischen Provinz Dalmatien, Budapest 1965; ,Die lingua Pannonica', Posebna izdanja (Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine) 5 (1967) 195; ,Vorarbeiten zu einem Ono-mastikon von Moesia Superior', Godišnjak (Centar za balkanološka ispitivanja) 6, 1970, 139. Drugo studijsko področje, ki ga je poleg onomastike scela pritegnilo, je bila sinteza o Panoniji. Zelo dobro je provinco predstavil svetu v Realni enciklopediji.2 Delo je v veliki meri še danes temeljno, čeprav je že mislil na novo izdajo sežete zgodovine Panonije. Za zbirko The Provinces of the Roman Empire je predložil obsežnejšo monografijo, Pannonia und Upper Moesia. A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire (1974). Delo je pisano bralno, ne izrazito analitično, kot so druga v tej zbirki, namenjeno je širšemu bralnemu krogu, je bogato ilustrirano, opremljeno predvsem tudi z razčlenjeno bibliografijo in z instruktivnimi geografsko-tematskimi skicami. Da bi kar najhitreje seznanjal strokovni svet z raziskovalno dejavnostjo v Panoniji in o Panoniji, je redno objavljal petletne analitično-kritične preglede o novih raziskovanjih, izkopavanjih in ugotovitvah. Panonija in Mezi j a sta se mu povezovali v študijsko in historično enoto. Tudi Mezijo je obdelal kot Panonijo, onomastično in historično. Napisal ji je Gesellschaft und Romanisation in der römischen Provinz Moesia Superior (1970), prikazal zgodovinski razvoj celotne province in objavil vrsto analitičnih študij o njej. Njegova nagnjenost do onomastičnega študija in želja, pokazati, kaj se iz tovrstnega gradiva še da dobiti historično-jezikovno pomembnega (npr. jezikovno opredeljevanje imen, njihova razprostranjenost in širjenje, socialni status nosilcev imen), ga je gnala dalje. Za Dalmacijo je predložil pregled imen, rabljenih v pozni antiki (glej zgoraj), za Mezijo sumarni pregled imenskega gradiva v celoti (glej zgoraj). Pripravljal je kartotečni pregled vseh osebnih latinskih imen 29 Arheološki vestnik 449 v imperiju. Gradivo je strokovnjakom na razpolago na budimpeštanski univerzi. Iz njega je objavil klasificiran repertoar za evropske province imperija3 ter knjigo specialističnih študij v povezavi s pripravljanim korpusom.4 Ob tem delu ga je smrt zlomila. Začel in končal je na istih delovnih področjih. Vpliv, ki ga je s tem delom dosegal, je bil velik, bolj ali manj analogno zasnovanih študij je poslej nastalo mnogo. Drugo njegovo delo je bilo skorajda v celoti vezano na Panonijo. Bile so to drobne analitične študije, v katerih je obravnaval vprašanja o armadnih zemljiščih, historično-topografska vprašanja, armadni sestav in premike garnizonov, interpretiral nekatera težja mesta pri avtorjih, predvsem v odnosu do Panonije; dalje, epigrafske študije in vrsta arheoloških študij tvarne kulture.5 Dal je pobudo za marsikatero skupinsko delo in delno tudi sam sodeloval v skupinah, posebej pri številnih izkopavanjih. Ko se je iz napisa, posvečenega boštvu Minerva Medica (glej ILJug 1169), odkritega 1965 v Varaždinskih Toplicah, pokazalo, da je poštna postaja Salla (ki je dala ime reki, mestu ter komitatu Zala) za Hadrijana postala municipij, je Madžarska akademija znanosti začela velika izkopavanja tega naselja predvsem na pobudo in s sodelovanjem Andräsa Mócsyja. Izkopavanja še tečejo. Spodbudil in zasnoval je nacionalno izdajo latinskih napisov, pri kateri je delno sam sodeloval. Doslej so izšle štiri knjige. Pri svojih dveh zvezkih (predvsem pri prvem)6 je poskusil uvesti novost, po kateri je težil tudi že Mommsen; pripraviti namreč čisti korpus napisov, to je, predstaviti vse, kar je objektivno (npr. najdišče, nahajališče, literaturo, raznovrstnost dosedanjih čitanj ter preverjen tekst in faksimile), izpustiti vse subjektivne elemente, kot so komentarji, diskusija z analitičnimi študijami in podobno. Šel je predaleč. Njegov poskus so v svetu zavrnili; tudi sam je to uvidel in takšno delo opustil. Marsikam je bil povabljen predavat, marsikak izraz spoštovanja mu je bil dan. Kongresov se je udeleževal sistematično, predvsem epigrafskih in t. i. limes-kongresov. V nacionalnem okviru je organiziral diskusijske sestanke. V mednarodnem smislu pa je bil pomemben predvsem epigrafski diskusijski teden v akademski vili ob Blatnem jezeru, ki ga je vodil Hans-Georg Pflaum, organiziral pa Mócsy. Mócsy je bil dobro izšolan, naglo misleč človek s hitrimi reakcijami. Prijeten in jasen diskutant. Pomagal je mladim v svoji deželi in jih kot profesor podpiral pri študiju, če so bili obetavni. Bil je dobrohoten in s premnogimi kolegi po svetu strokovno in prjateljsko povezan. Kolikor je mogel, si je rad ogledal področja, na katerih je študijsko delal. Tudi v Ljubljano je nekajkrat prišel in si s te baze ogledal Slovenijo. Mnoge predele Jugoslavije je študiral na mestu samem. Po študiju je pričel delati v Narodnem muzeju (1951—1959), bil sprejet na univerzo (1959 višji asistent, 1962 docent, 1969 profesor), od 1977 je vodil seminar za arheologijo in od 1983 seminar za zgodovino starega veka. V letih 1974—1976 je bil namestnik univerzitetnega rektorja. 1956 je doktoriral in postal candidatus scientiarum (z delom Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, 1959), 1968 doctor scientiarum (z delom Gesellschaft und Romanisation in der römischen Provinz Moesia Superior, 1970). 1973 dopisni član Madžarske akademije, 1982 njen redni član (ter 1980—1985 namestnik načelnika 2. razreda akademije, 1985—1987 načelnik tega razreda). Po mučni bolezni je 20. januarja 1987 preminil star komaj 58 let, in postal del naših spominov. Jaroslav ŠAŠEL 1 Die Bevölkerung bis zu den Markomannenkriegen (1959). Kritika: E. Swo-boda, Gnomon 1962, 387. 2 RE Suppl. IX (1962) 515—776. 3 Nomenclator (Diss Pann. III/l, 1983). 4 Beitrage zur Namenstatistik, Diss. Pann. III/3 (1985). 5 Tako za te podatke kot za vse ostale, ki jih omenjam, glej Banner-Jakabffy, A kozép-dunamedence régészeti bibliograf iäja (Akadémiai kiadó, Budapest) ter bibliografijo v njegovi monografiji Pannonia and Upper Moesia (1974). 6 Laszló Barkóczi, Andrés Mócsy, Die römischen Inschriften Ungarns, 1. Lieferung (1972), ter predgovor k drugemu zvezku (1976). 29* 451 -ßr.'tfir.- >J' fati?» mbo1-rr-jfft ÜÄfHE Wftflftft .(«fern» = \.w ' « : ffiJa*«;; ni .#§ Jff xMh W! p.fijÉfeC’’ 1-02 • i> i't.,ilbd -niuikX'i ■ ivìu '-'iV ■ ?Ai"’ *® iyy "a: n;1 — :J3ÄA? vfetn&i ; . b . > -’V, ‘ ' --b ■ ■ U,. i : ' •■■■'... ' ’ ‘1 , >ii: -ì;s.- -.r ■< : \'i/n.-n-c &kl - bt- (■■ «STO*)- ofesoNt rrff :.v-n ,>?V ; -<£Sdf , ‘ . .ia<: ut ' ìtf -<>*•> t ■ - •' . .ì •■..!£<«!' .•KÄaSansrtvoV. * .» cfvì\hi1oì4-itC . ’ooV, vsr.. spetti,:’ untavi\> * j»v Ä?«? ri?# ! .nc:.A i ' ; •■■ Xi.tntv MS- -.-a ■ ■'v‘Vltì#4o-w «f: ■aWì"'' . i.i ib.-,'-, . - »!., .a?3h, ve i.« • diopavat^ .-«a na^e^a gre-ivs^r. tu ^Mbiido in t «uvldr •• •< vja ài i$ e: ludi' in .i i .uväI ie ‘ «• ? td-ajn UifftjsHjh ?u- •>•';> .’V, pri Satiri V- iprav-Hi naiti e£ . v