Univerzitetni rehabilitacijski inštitut University Rehabilitation Institute Rehabilitation (Ljubljana) Letnik XXI, avgust 2022/številka 1Volume XXI, August 2022/Number 1 Casopis je vkljucen / Endorsed by European Physical and Rehabilitation Medicine Journals Network (EPRMJN) ISSN 1580-9315 Univerzitetni rehabilitacijski inštitut University Rehabilitation Institute Rehabilitation (Ljubljana) Letnik XXI, avgust 2022/številka 1Volume XXI, August 2022/Number 1 Casopis je vkljucen / Endorsed by European Physical and Rehabilitation Medicine Journals Network (EPRMJN) ISSN 1580-9315 Rehabilitacija številka 1 / Number 1, letnik XXI / Volume XXI, 2022 Uredništvo Glavna urednica Odgovorna urednica Uredniški odbor prof. dr. Helena Burger, dr. med. doc. dr. Katja Groleger Sršen, dr. med. akad. prof. dr. Tadej Bajd prof. dr. Franco Franchignoni, dr. med. prof. dr. Zlatko Matjacic mag. Doroteja Praznik Bracic, univ. dipl. bibl. dr. Barbara Starovasnik Žagavec, spec. klin. psih. izr. prof. dr. Urška Puh prof. dr. Guy Vanderstraeten, dr. med. prof. dr. Gaj Vidmar (svetovalec za statistiko) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Italija) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Belgija) (Slovenija) Založništvo Izdajatelj in založnik Za izdajatelja Naklada Spletna izdaja ISSN Tisk Lektorica za slovenšcino Lektor za anglešcino Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca, Linhartova 51, 1000 Ljubljana dr. Zvone Cadež, generalni direktor150 izvodov http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija1580-9315 Tiskarna Para d.o.o., LjubljanaTanja Povše, prof. prof. dr. Gaj Vidmar Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Revijo Rehabilitacija indeksirajo COBISS, dLib.si in EBSCO. Namen in cilji Rehabilitacija je nacionalni in mednarodni znanstveni in strokovni casopis, ki objavlja recenzirane prispevke z vseh podrocij, povezanih z rehabilitacijo. Namenjen je zdravstvenim delavcem, raziskovalcem, drugo- in tretjestopenjskim študentom ter širši javnosti, ki jih zanimajo fizikalna in rehabilitacijska medicina, merjenje funkcioniranja in izidov rehabilitacije, rehabilitacijska nega, poklicna rehabilitacija, fizioterapija, delovna terapija, rehabilitacijska psihologija, specialna pedagogika, socialno delo za zdravje v skupnosti, okoljski dejavniki vkljucenosti, podporne tehnologije, rehabilitacijski inženiring, šport in druge sorodne stroke oziroma vsebine. Casopis objavlja izvirna, še ne objavljena dela v obliki raziskovalnih prispevkov, prikazov primerov, komentarjev in razprav, preglednih in strokovnih prispevkov ter pisem uredništvu. Izhaja najmanj dvakrat letno. Obcasno izidejo suplementi ali posebne številke, v katerih so praviloma objavljena predavanja ali povzetki predavanj z nacionalnih ali mednarodnih znanstvenih ali strokovnih srecanj. Vsi prispevki so dvojno slepo recenzirani. Editorial Board Editor-in-Chief Managing EditorEditorial Board Members Prof. Helena Burger, MD, PhD Assist. Prof. Katja Groleger Sršen, MD, PhD Acad. Prof. Tadej Bajd, PhD Prof. Franco Franchignoni, MD, PhD Prof. Zlatko Matjacic, PhD mag. Doroteja Praznik Bracic, univ. dipl. bibl. Barbara Starovasnik Žagavec, PhD Assoc. Prof. Urška Puh, PhD Prof. Guy Vanderstraeten, MD, PhD Prof. Gaj Vidmar, PhD (statistical advisor) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Italy) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Belgium) (Slovenia) PublishingPublished by Publisher Representative Circulation Web Edition ISSN University Rehabilitation Institute, Republic of Slovenia, Linhartova 51, SI-1000 Ljubljana Zvone Cadež, PhD, Director General 150 copieshttp://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/eng1580-9315 Printing Reader for Slovenian Reader for English Para Ltd, LjubljanaTanja Povše, BA Prof. Gaj Vidmar, PhD Publishing of the journal is partially supported by the Slovenian Research Agency. The journal Rehabilitation is indexed by COBISS, dLib.si and EBSCO Publishing. Aims and Scope Rehabilitation (Ljubljana) is a national and international scientific and professional journal that publishes peer-reviewed papers from all fields related to rehabilitation. It is intended for health professionals, researchers, undergraduate and graduate students, and general public interested in physical and rehabilitation medicine, assessment of functioning and outcomes in rehabilitation, rehabilitation nursing, vocational rehabilitation, physiotherapy, occupational therapy, rehabilitation psychology, special education, social work for community health, enviromental factors of inclusion, assistive technologies, rehabilitation engineering, sports and other related fields and issues. The journal publishes original and previously unpublished work in the form of research papers, case reports, commentaries and discussions, review and technical papers, and letters to the editor. At least two issues are published per year. Occasionally, supplements or special issues are published, which usually bring lectures or their abstracts from national or international scientific or professional conferences. All the articles are double-blind peer-reviewed. VSEBINA/ CONTENTS ZNANSTVENO - RAZISKOVALNI CLANKI / RESEARCH ARTICLES LESTVICA ZA OCENO FUNKCIONALNOSTI HOJE (FGA) KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK PREHOJENE RAZDALJE PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI FUNCTIONAL GAIT ASSESSMENT (FGA) AS A PREDICTOR OF WALKING DISTANCE IN PATIENTS AFTER STROKE M. Rudolf, T. Žnidar, N. Goljar Kregar ....................................................................................4 OBREMENJENOST SKRBNIKOV BOLNIKOV PO MOŽGANSKI KAPI IN VPLIV NA NJIHOVO ZDRAVSTVENO STANJE CAREGIVING BURDEN AND ITS IMPACT ON THE HEALTH CONDITION OF CAREGIVERS OF STROKE SURVIVORS B. Adlešic, T. Canc, N. Goljar Kregar .................................................................................... 11 ZANESLJIVOST, VELJAVNOST IN OBCUTLJIVOSTVPRAŠALNIKA ZA OCENO KAKOVOSTI ŽIVLJENJA PRI PACIENTIH Z OKVARAMI PERIFERNEGA ŽIVCEVJA IN MIŠICNO-SKELETNEGA SISTEMA NA REHABILITACIJI RELIABILITY, VALIDITY AND SENSITIVITY OF QUALITY OF LIFE QUESTIONNAIRE IN PATIENTS WITH PERIPHERAL NERVE LESIONS AND MUSCULOSKELETAL IMPAIRMENTS AT REHABILITATION A. Zupanc, A. Bratuž, J. Pipan, A. Javornik Jozelj, P. Mihelic, P. Novak ...............................20 VLOGA KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI PRI PREDPISU IN PRAKTICNEM PREIZKUSU ELEKTROMOTORNEGAVOZICKA/SKUTERJA THE ROLE OF COGNITIVE ABILITIES IN PRESCRIPTION AND PRACTICAL TEST OF POWERED WHEELCHAIR/SCOOTER J. Ocepek, V. Mlinaric Lešnik, N. Bizovicar, S. Kotnik ...........................................................31 OCENA IZIDA REHABILITACIJE BOLNIKOV PO INTERPOZICIJSKI ARTRO PLASTIKI Z REKONSTRUKCIJO LIGAMENTOV ZARADI RIZARTROZE OUTCOME ASSESSEMENT IN REHABILITATION OF PATIENTS AFTER INTERPOSITION ARTHROPLASTY WITH LIGAMENT RECONSTRUCTION DUE TO RHIZARTHROSIS S. Markovic, M. Frangež, N. Kos ........................................................................................... 37 OCENA FUNKCIJE ROKE PRI OSEBAH PO AMPUTACIJI SPODNJEGA UDA ASSESSING HAND FUNCTION IN PEOPLE WITH LOWER LIMB LOSS T. Robida, L. Gabrovšek, S. Rupnik Mihelcic, A. Križnar, H. Burger .................................... 45 MNENJE UPORABNIKOV O UCINKU PODPRAŽNE ELEKTRICNE STIMULACIJE NA SPASTICNOST IN FUNKCIJO ZGORNJEGA UDA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH Z OKVARO OSREDNJEGA ŽIVCEVJA USER OPINIONS OF THE EFFECT OF SUBTHRESHOLD ELECTRICAL STIMULATION ON SPASTICITY AND UPPER LIMB FUNCTION IN CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH CENTRAL NERVOUS IMPAIRMENT L. Kostanjšek, K. Groleger Sršen ............................................................................................52 IZKUŠNJE STARŠEV Z UPORABO PRILAGOJENIH OBLACIL ZA OTROKE Z ZMANJŠANIMI ZMOŽNOSTMI GIBANJA PARENTAL EXPERIENCE WITH USE OF ADAPTED CLOTHING FOR CHILDREN WITH MOTOR IMPAIRMENT K. Groleger Sršen, J. Casar, S. Korelc Primc, L. Šuc ............................................................ 60 MOŽNOSTI REHABILITACIJE KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI, RELEVANTNIH ZAVOŽNJO OSEBNEGAAVTOMOBILA, PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI REHABILITATION OF COGNITIVE ABILITIES RELEVANT TO DRIVING IN PATIENTS AFTER STROKE V. Mlinaric Lešnik, U. Cižman Štaba..................................................................................... 66 THE INFLUENCE OF HYDRAULIC PROSTHETIC ANKLE ON WALKING OF A PERSON AFTER BILATERAL TRANSTIBIAL AMPUTATION – A CASE STUDY VPLIV HIDRAVLICNEGA STOPALA ZA PROTEZO NA HOJO OSEBE PO OBOJESTRANSKI TRANSTIBIALNI AMPUTACIJI – ŠTUDIJA PRIMERA S. Cergol, M. Zadravec, V. Podlogar, Z. Matjacic, H. Burger ............................................... 71 TEST ZA SAMOOCENJEVANJE / SELF-ASSESSMENT TEST .................................. 80 ODGOVORI NAVPRAŠANJA IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE / ANSWERS TO SELFASSESSMENT QUESTIONS FROM PREVIOUS ISSUE ................................................ 82 NAVODILAAVTORJEM / INSTRUCTIONS FOR AUTHORS ...................................... 83 LESTVICA ZA OCENO FUNKCIONALNOSTI HOJE (FGA) KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK PREHOJENE RAZDALJE PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI FUNCTIONAL GAIT ASSESSMENT (FGA) AS A PREDICTOR OF WALKING DISTANCE IN PATIENTS AFTER STROKE Marko Rudolf, dipl. fiziot., Tina Žnidar, dipl. fiziot., doc. dr. Nika Goljar Kregar, dr. med. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Uvod: Pri bolnikih po možganski kapi je eden glavnih ciljev pridobitev samostojne hoje, ki naj bi bila dovolj hitra in ucinkovita, da bi oseba prehodila zadostno razdaljo in se lažje vkljucila v dejavnosti vsakodnevnega življenja. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ce s pomocjo Lestvice za oceno funkcionalnosti hoje (FGA) lahko predvidimo, ali bolniki po možganski kapi z bolje ohranjenimi funkcijskimi zmožnosti ob koncu terapevtskega programa pri 6-minutnem testu hoje (6MWT) dosežejo pricakovano prehojeno razdaljo, ki ustreza njihovim antropometricnim lastnostim. Metode: Izvedli smo retrospektivni pregled medicinske dokumentacije 53 bolnikov, vkljucenih v rehabilitacijsko obravnavo. Poleg antropometricnih podatkov smo pridobili rezultate testov 6MWT, FGA ter Testa hitrosti hoje na 10 m. Za vsakega bolnika smo izracunali razdaljo, ki naj bi jo prehodil v šestih minutah (enacba po Enrightu in Sherrillu). Za oceno uporabnosti FGAob sprejemu za napoved doseganja 95 % predvidene prehojene razdalje ob odpustu smo uporabili krivuljo ROC. Rezultati: Petnajst bolnikov (28 % preiskovancev) je ob odpustu pri 6MWTzmogloprehoditirazdaljo,daljšood 95%pricakovane glede na izracun po antropometricnih lastnostih. Ocenjena optimalna mejna vrednost FGA ob sprejemu za napoved Poslano: 14. 3. 2022 Sprejeto: 4. 4. 2022 Avtor za dopisovanje/Corresponding author (MR): marko.rudolf@ir-rs.si doseganja 95 % predvidene prehojene razdalje ob odpustu je znašala 22,5 tocke. Zakljucek: Bolnike, ki ob sprejemu po FGAdosežejo vec kot 22 tock, bi nacrtno vkljucili v vadbo hoje na dolge razdalje, tj. nacrtni trening hoje v šestih minutah, in dodatno vadbo hoje v šestih minutah z dvojno nalogo (ki se kaže kot ucinkovitejša od vadbe brez dodanih nalog). Kljucne besede: možganskakap;6-minutnitesthoje;FGA;kardiovaskularna vzdržljivost; ravnotežje UVOD Ponovna pridobitev sposobnosti samostojne hoje je za vecino bolnikov po možganskikapinajpomembnejšiciljrehabilitacije, saj odlocilno vpliva na zmožnost izvedbe dnevnih aktivnosti, vklju- cevanje v družbo in kakovost življenja (1, 2). Osebi, ki je utrpela možgansko kap, so pri hoji najpomembnejši samostojnost, videz, hitrost in prehojena razdalja, na drugem mestu po pomembnosti je hoja na dolge razdalje (1). Sposobnost hoje na dolge razdalje najlažje ocenimo s 6-minutnim testom hoje (angl. 6 Minute Walk Test – 6MWT) (3). Prehojena razdaljajepreprostaocena funkcionalnezmogljivosti, saj odraža splošno oceno srcno-pljucne in mišicne pripravljenosti (4). Pri bolnikih po možganski kapi se s 6MWTlahko predvidi sposobnost hoje v skupnosti (5). Ker 6MWTni vedno možno izvajati, so na voljo tudi enacbe za izracunavanje razdalje, ki naj bi jo posameznik prehodil v šestih minutah (6). Vteh enacbah so najveckrat upoštevani višina, telesna teža, starost in spol, torej antropometricni dejavniki, ki na prehojeno razdaljo najbolj vplivajo (7). Enacbe za izracunavanje prehojene razdalje pri 6MWTlahko uporabimo za izracunavanjedeleža predvidene prehojene razdalje pri posameznem odraslem bolniku, ki prvic izvaja 6MWT (8). Glede na ugotovitve sistematicnega pregleda znanstvene literature (9) bolniki, ki so preživeli možgansko kap, pri 6MWT povprecno prehodijo 284 m (SO 107 m). Kubo in sod. (10) so predstavilireferencnevrednostiprehojenerazdaljepri6MWTza bolnike v subakutnem obdobju po možganski kapi z razvrstitvijo po skupinah funkcionalne premicnosti (angl. Functional ambulation Category, FAC – Holden 1984 – z lestvico od 0 do 5) (11) in izracunali mejno vrednost za napoved samostojnosti pri hoji. Pri bolnikih, razvršcenih v skupino FAC 2, je bila povprecna prehojena razdalja 141,8 m (SO 107,3 m), pri FAC 3 224,5 m (SO 105,8 m), pri FAC 4 352,6 m (SO 92,8 m) in pri FAC 5 448,8 m (SO 147,1 m) (10). Mejna vrednost za napoved samostojnosti pri hoji je bila pri 304 m (10). Razlicne študije kažejo, da je funkcija ravnotežja pri bolnikih po možganski kapi mocan napovedni dejavnik pri ugotavljanju sposobnosti za hojo na dolge razdalje (12 - 18). Za uravnavanje ravnotežja so pomembni predvsem stabilnost med mirno stojo, vnaprejšnje in sprotne prilagoditve drže na zunanje motnje in motnje, ki jih povzroca lastno gibanje (npr. dvigovanje bremen) in dinamicno ravnotežje med hojo (19). Awad in sod. (20) so po terapevtski obravnavi pri bolnikih po možganski kapi ugotovili statisticno znacilno izboljšanje ocen vseh kategorijravnotežja, niso pazaznalipovezanostimed napredkom pri ravnotežju in napredkom pri funkciji hoje. Zato so menili, da staticno ravnotežje, ki se ocenjuje z Bergovo lestvico za oceno ravnotežja (BLOR) (angl. Berg Balance Scale, BBS), ne napove napredka pri funkciji hoje na daljše razdalje. Na funkcijo hoje namrec mocno vpliva hitrost hoje, ki je pri bolnikih po možganski kapi odvisna od resnosti motenj hoje. Tako s pomocjo BLOR lahko predvidimo stopnjo izboljšanja funkcije hoje pri bolnikih po možganski kapi, ki hodijo pocasneje od 0,48 m/s. Pri bolnikih, ki hodijo s hitrostjo 1,33 m/s ali vec, z oceno ravnotežja po BLOR izboljšanja funkcije hoje ne moremo napovedati (18). Pri bolj zmogljivih bolnikih naj bi bila neodvisni napovedni dejavnik prehojene razdalje, ki jo izmerimo s 6MWT, ocena dinamicnega ravnotežja (po FGA) (20). Bolniki z blagimi posledicami možganske kapi po navadi želijo obnoviti svoje zmožnosti na raven pred nastopom bolezni, tudi sposobnost hoje na dolge razdalje. Ker bi v naši klinicni praksi radi izboljšali ucinkovitost vadbe hoje, vkljucno z vadbo hoje na dolge razdalje, smo z retrospektivno raziskavo želeli ugotoviti ali s pomocjo Lestvice za oceno funkcionalnosti hoje (FGA) (21, 22) lahko predvidimo, ali bolniki po možganski kapi z bolje ohranjenimi funkcijskimi zmožnostmi ob koncu terapevtskega programa pri 6MWT dosežejo pricakovano prehojeno razdaljo, ki ustreza njihovim antropometricnim lastnostim. - – – – – – – – – – – - - – – - 9 - OBREMENJENOST SKRBNIKOV BOLNIKOV PO MOŽGANSKI KAPI IN VPLIV NA NJIHOVO ZDRAVSTVENO STANJE CAREGIVING BURDEN AND ITS IMPACT ON THE HEALTH CONDITION OF CAREGIVERS OF STROKE SURVIVORS Barbara Adlešic1, dr. med., Tanja Canc2, dr. med., doc. dr. Nika Goljar Kregar3, dr. med. 1Terme Dolenjske Toplice 2Splošna bolnišnica Celje 3Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Uvod: Možganska kap vpliva na celotno družino bolnika. Obremenjenost skrbnikov bolnikov po možganski kapi je pomemben javno-zdravstveni problem. Skrbniki se srecujejo s fizicno in psihicno obremenjenostjo (npr. z depresijo). Namen te raziskave je bil oceniti stopnjo obremenjenosti in njeno povezanost z zdravstvenim stanjem skrbnikov bolnikov po možganski kapi. Metode: Vraziskavo so bili vkljuceni primarni neformalni skrbniki in bolniki po preboleli možganski kapi, ki so bili na pregledu v Ambulanti za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi na Univerzitetnemrehabilitacijskeminštitutu RepublikeSlovenije– Soca(URI – Soca). Skrbnikiso izpolnilivprašalnik, ki jebilsestavljenizsocio-demografskih vprašanj, slovenskega prevoda Zaritovega vprašalnika obremenjenosti (ZBI) in Beckovegavprašalnikarazpoloženja(BDI-II). Uporabilismo korelacijsko analizo. Rezultati: Vraziskavo smo vkljucili 34 skrbnikov; 47 % skrbnikov je bilo razvršcenih v skupino z minimalno obremenjenostjo in 41 % v skupino z blago do zmerno obremenjenostjo. 82 % skrbnikov je imelo minimalno stopnjo depresije. Sorodstveno razmerje in stopnja depresije ter stopnja depresije in stopnja obremenjenosti so bile v nizki pozitivni korelaciji, vendar med njimi ni bilo statisticno znacilne povezave. - Poslano: 29. 9. 2021 Sprejeto: 28. 3. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (BA): barbaraa87@gmail.com UVOD Možganska kap je globalen zdravstveni problem (1) in predstavlja najpomembnejši vzrok obolevnosti in dolgotrajne zmanjšane zmožnosti v Evropi (2) ter drugi najpogostejši vzrok umrljivosti v industrializiranih državah (3). Gre za nenaden, nepricakovan dogodek s kronicnimispremembami(4) napodrocju motoricnih, zaznavnih ali spoznavnih sposobnosti, ki zmanjšajo zmožnost polovice ljudi v tolikšni meri, da so trajno, delno ali popolno odvisni od pomoci druge osebe pri osnovnih dnevnih aktivnostih (5). V Sloveniji je ocenjena letna incidenca možganske kapi 220/100.000 prebivalcev, oziroma približno 4400 ljudi letno doživi akutno možgansko kap (6). Vecina bolnikov se po možganski kapi iz bolnišnice takoj vrne v domaco oskrbo in skrb zanje najpogosteje prevzamejo ožji družinski clani, ki nimajo profesionalnih znanj oskrbe bolnika (7). Glede na naravo bolezni lahko ta skrb traja nekaj mesecev ali vec let. Lahko vodi do negativnih ucinkov na duševno in telesno zdravje in z zdravjem povezano kakovost življenja skrbnika, ki jih v literaturi z enotnim izrazom poimenujejo obremenjenost skrbnika(angl. caregiving burden) (8). Prevalencaobremenjenosti skrbnikov je v prvem letu po možganski kapi od 25 % do 54 % in ostane visoka ves cas oskrbe bolnika (7). Vraziskavah, opravljenih v skupini skrbnikov bolnikov po možganski kapi, so ugotovili, da imajo skrbniki enako ali celo vecjo pojavnost razvoja mentalnih bolezni kot bolniki po kapi (9). V preglednem clanku so pri skrbnikih bolnikov po možganski kapi ocenili, da je splošna prevalenca depresivne simptomatike 40 % in anksiozne simptomatike 21 % (10). Dejavniki, ki vplivajo na razvojdepresije,v dostopniliteraturiniso poenoteni.Najpogosteje se je depresija pojavila pri skrbnikih, ki so bili v vlogi zakonskega partnerja, so bilimlajši in so skrbeli za starejšega bolnika, so bili ženskega spola, so imeli slabšo izobrazbo, so skrbeli za bolnike, bolj odvisne v dnevnih aktivnostih, z depresijo, demenco oziroma drugimi kognitivnimi težavami ali odkloni v obnašanju, so imeli slabo podporo družine oziroma okolja in so skrbeli za bolnika vec kot 13 ur na dan (11-16). Depresija skrbnika je imela negativen vpliv na rehabilitacijski izid bolnika (15) in je bila pozitivno povezana z obremenjenostjo skrbnika (11). Ker je možganska kap vecinoma bolezen starajoce se populacije in se njena prevalenca povecuje (17), lahko v naslednjih desetletjih pricakujemo tudi znatno narašcanje obremenitev družbe in zdravstvenega sistema zaradi posledic možganske kapi (18), obremenjenost skrbnikov pa postaja pomemben nacionalni in svetovni javno-zdravstveni problem (19). Namen naše raziskave je bil oceniti stopnjo obremenjenosti in njen vpliv na zdravstveno stanje skrbnikov bolnikov po možganski kapi, ki so bili na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu republike Slovenije – Soca (URI – Soca) v Ljubljani. METODE Preiskovanci V raziskavo smo vkljucili vse polnoletne skrbnike, ki aktivno skrbijo za svojce po preboleli možganski kapi in so jih spremljali na kontrolnem pregledu v Ambulanti za rehabilitacijo bolnikov po preboleli možganski kapi na URI – Soca v casu od 1. 8. 2017 do 17. 10. 2018. Vkljucili smo bolnike, ki so utrpeli možgansko kap vsaj leto dni pred kontrolnim pregledom, so bili vkljuceni v bolnišnicno rehabilitacijsko obravnavo na URI – Soca in živijo doma. Vsem bolnikom, vkljucenim v obravnavo na URI – Soca, se ob odpustu poda ocena funkcijskega stanja, ki bi jo lahko povezali s stopnjo obremenjenosti in vplivom na zdravje skrbnika, saj so bolniki, ki živijo doma, pogosteje bolj odvisni od skrbnika kot tisti v institucionalizirani oskrbi. Iz raziskave smo izkljucili skrbnike z znano depresijo in skrbnike, ki so za svoje delo placani. Vsi udeleženci so podali prostovoljno pisno soglasje k sodelovanju v raziskavi. Raziskava ni dodatno obremenjevala bolnikov in ni imela vpliva na njihovo nadaljnjo rehabilitacijo. - = == = - - - – – – – – – = = == - – – – – – – – – – ––– – – – – – – – - – 18 19 ZANESLJIVOST, VELJAVNOST IN OBCUTLJIVOST VPRAŠALNIKA ZA OCENO KAKOVOSTI ŽIVLJENJA PRI PACIENTIH Z OKVARAMI PERIFERNEGA ŽIVCEVJA IN MIŠICNO-SKELETNEGA SISTEMA NA REHABILITACIJI RELIABILITY, VALIDITY AND SENSITIVITY OF QUALITY OF LIFE QUESTIONNAIRE IN PATIENTS WITH PERIPHERAL NERVE LESIONS AND MUSCULOSKELETAL IMPAIRMENTS AT REHABILITATION Aleksander Zupanc, mag. fiziot., Andreja Bratuž, dipl. fiziot., Jan Pipan, dipl. fiziot., Andreja Javornik Jozelj, dipl. fiziot., Petra Mihelic, dipl. fiziot., doc. dr. Primož Novak, dr. med. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Uvod: Namen raziskave je bil ugotoviti zanesljivost, veljavnost, obcutljivost ter ucinka tal in stropa za vprašalnik za oce- no kakovosti življenja EQ-5D (angl. European Quality of Life – 5 Dimension) pri pacientih z okvarami perifernega živcevja in mišicno-skeletnega sistema na rehabilitaciji. Metode: Vraziskavo stabilavkljucena302 pacienta, s starostjo od 18 let do 89 let (povprecje 59 let, SO 17 let), ki so bili sprejeti v program rehabilitacije. Ob sprejemu, po enem tednu in ob odpustu so izpolnili vprašalnik EQ-5D. Ob sprejemu in odpustu smo jih ocenili še z Indeksom premicnosti de Morton, 6-minutnim testom hoje in Lestvico funkcijske neodvisnosti. Rezultati: Skladnost med prvim in drugim izpolnjevanjem vprašalnika je bila visoka (koeficient kapa za posamezna podrocja je znašal od 0,60 do 0,74). Med izidi EQ-5Dindeks in EQ-5D VAS, dosežki Indeksa premicnosti de Morton, 6-minutnega testa Poslano: 23. 11. 2021 Sprejeto: 22. 3. 2022 Avtor za dopisovanje/Corresponding author (AZ): aleksander.zupanc@ir-rs.si hoje in motoricnega dela Lestvice funkcijske neodvisnosti je bila povezanost zmerna (. = 0,51 – 0,62) ob sprejemu in nizka (. = 0,41 – 0,47) ob odpustu. Med oceno EQ-5D VAS in Indeksom premicnosti de Morton, 6-minutnim testom hoje in motoricnim delom Lestvice funkcijske neodvisnosti je bila povezanost nizka (. = 0,41 – 0,48) ob sprejemu in ob odpustu (. = 0,37 – 0,42). Ocenjena najmanjša klinicno pomembna sprememba za EQ-5Dindeks je 0,13 in za EQ-5D VAS je 9. Ob sprejemu je en pacient zdravstveno stanje ocenil z najvišjo oceno, ob odpustu je bilo takšnih 12. Nihce od pacientov ob sprejemu niti ob odpustu zdravstvenega stanja ni ocenil z najnižjo oceno. Zakljucek: Z raziskavo smo za vprašalnik EQ-5D potrdili zanesljivost in socasno veljavnost. EQ-5D indeks je uporaben za napoved trajanja bolnišnicne obravnave. Vprašalnik EQ-5D je obcutljivo merilno orodje. Ucinkov tal in stropa nismo ugotovili. Priporocamo ga za uporabo kot dodatek k ocenjevanju z objektivnimi merilnimi instrumenti pri pacientih z okvarami perifernega živcevja in mišicno-skeletnega sistema v programih rehabilitacije. Kljucne besede: EQ-5D; merilno orodje; ocenjevanje; merske lastnosti UVOD Kakovost življenja vsakega posameznika je tesno povezana z njegovim zdravstvenim stanjem. Za vecino pacientov je cilj zdravstvene oskrbe pridobitev ali ohranjanje ucinkovitega življenja z ohranjanjem normalnih delovanj ter splošnega dobrega pocutja. Z zdravjem povezana kakovost življenja opisuje, kako zdravje vpliva na posameznikovo vsakodnevno delovanje in dojemanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja. O doseganju tega cilja pa najbolje presoja pacient sam s svojo subjektivno oceno (1). Mišicno-skeletne težave pogosto vodijo v dolgotrajne okvare in nastanek bolecine in so lahko glavni razlog za nezmožnost pri starejših (2). Uporaba standardiziranih merilnih orodij omogoca objektivno oceno kakovosti dosežkov natelesniravniinnjenegavplivanazdravje.Vklinicnipraksipri pacientih z okvarami perifernega živcevja in mišicno-skeletnega sistema obicajno uporabljamo ocenjevanje gibalnih funkcij in dejavnosti, ki so neposredno ali posredno povezane s premikanjem. Najpogosteje se v praksi uporabljajo orodja izvedbene narave, s katerimiugotovimo težavein sposobnostipacienta. Zaugotavljanje sposobnosti hoje se najpogosteje uporabljata test hoje na 10 metrov (3) in 6-minutni test hoje (4, 5), za ugotavljanje ravnotežja in premicnosti casovno merjeni test vstani in pojdi (angl. Timed Up and Go Test – TUG) (6), Bergova lestvica za oceno ravno- = - = - = - =– težja (angl. Berg Balance Scale – BBS), (7) in v zadnjem casu vse pogosteje Indeks premicnosti de Morton (angl. de Morton Mobility Index – DEMMI) (8, 9). Zaugotavljanje širšefunkcijske samostojnosti, povezane z dejavnostmi vsakodnevnega življenja, se uporablja Lestvica funkcijske neodvisnosti (angl. Functional Independence Measure – FIM) (10). Redkeje se uporabljajo orodja za ocenjevanje sodelovanja in omejitev sodelovanja, ki ocenjujejo z zdravjem povezano kakovost življenja. Vklinicni praksi ima vedno vecji pomen tudi ugotavljanje pacientovih osebnih obcutenj o zdravju. Temu so namenjena orodja za ugotavljanje z zdravjem povezane kakovosti življenja (angl. Health-related Quality of Life – HRQoL), ki jih pacient izpolni sam. Orodij, ki bi bila specificna za posamezno obolenje oziroma zdravstveno stanje, je malo. Specificna orodja se uporabljajo ciljano pri tocno dolocenih zdravstvenih stanjih oz. boleznih. Tako se npr. pri pacientih sfibromialgijo uporablja vprašalnik o težavah zaradi fibromialgije (angl. Fibromyalgia Impact Questionarie – FIQ) (11), ki je preveden tudi v slovenšcino (12). Pri pacientih z bolecino v hrbtu lahko dejavnosti vsakodnevnega življenja, na katere vpliva bolecina v hrbtu, ocenjujemo z vprašalnikom za oceno zmanjšane zmožnosti Oswestry (angl. Oswestry Disability Index – ODI), ki je tudi preveden v slovenšcino (13). – – – - – – 23 – – – – – – – – – = – – – – – 25 = = = =– =– = = == – = = = = = = = = =– – – – 29 30 VLOGA KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI PRI PREDPISU IN PRAKTICNEM PREIZKUSU ELEKTROMOTORNEGA VOZICKA/SKUTERJA THE ROLE OF COGNITIVE ABILITIES IN PRESCRIPTION AND PRACTICAL TEST OF POWERED WHEELCHAIR/SCOOTER pred. Julija Ocepek1, dipl. del. ter. MSc, OT, Vesna Mlinaric Lešnik1, univ. dipl. psih., doc. dr. Nataša Bizovicar 1,2, dr. med., Stanislava Kotnik1, dipl. del. ter. 1Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta Izvlecek Izhodišca: Mnogi bolniki po preboleli možganski kapi za premikanje v prostoru potrebujejo ustrezen invalidski vozicek. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, katere funkcijske sposobnosti morajo biti ohranjenje pri bolnikih, ki so aktivni udeleženci v prometu, da jim lahko predpišemo vozicek na elektromotorni pogon (EMV) ali elektricni skuter (ES). Metode: Opravili smo retrospektivno analizo podatkov iz medicinske dokumentacijebolnikov po možganskikapi, zakateresmo na Univerzitetnem rehabilitacijskeminštitutu Republike Slovenije – Soca v obdobju od januarja 2019 do aprila 2021 opravili testiranjeinjimpredpisaliEMValiES. Podatkiso vkljucevali splošne znacilnosti bolnikov, rezultate nevropsihološkega testiranja in podatke o prakticnem preizkusu vožnje z vozickom. Med seboj smo primerjali razlike med dvema skupinama bolnikov glede na njihov kognitivni profil (skupina brez/z blago okvaro in skupina z zmerno/izrazito oškodovanostjo). Rezultati: V raziskavo smo vkljucili podatke 31 moških in 5 žensk, s povprecno starostjo 66 (SO 16) let, v povprecju 9 (SO 10) let po možganski kapi. Bolniki brez okvare oz. z blago okvaro so bili v primerjavi z bolniki, ki so imeli zmerno oz. hudo okvaro vidnoprostorskih in izvršnih funkcij, bolj uspešni na prakticnempreizkusu (p<0,05). Pripogostosti predpisaEMV/ ES so bile razlike med skupinama prisotne glede na vsa pre- - Poslano: 12. 5. 2022 Sprejeto: 26. 6. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (JO): julijaocepek@gmail.com verjana podrocja kognitivnih sposobnosti (p<0,05). Ustrezen medicinski pripomocek je bil predpisan 22 bolnikom. Zakljucek: Bolniki, ki so imeli po možganski kapi težje dolgorocne kognitivne okvare, so prakticni preskus pogosteje izvajali z vec napakami. Zanje smo redkeje predpisali EMVali ES. Vprihodnosti je potrebno razviti natancen interdisciplinarni protokol testiranja, ki bi vkljuceval jasna merila za predpis EMV/ES. Kljucne besede: medicinski pripomocek; multidisciplinarni tim; zmožnosti gibanja; kognitivne sposobnosti UVOD Zmanjšane funkcijske sposobnosti gibanja so pogosta posledica možganske kapi, kar vpliva na izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Vse to vodi do dolgotrajnih telesnih, custvenih, socialnih in financnih posledic, tako za bolnika kot svojce (1). Mnogi bolniki po preboleli možganski kapi za gibanje potrebujejo ustrezen vozicek. Nekateri ga potrebujejo le v zgodnjem obdobju okrevanja, ko še niso sposobni samostojne in varne hoje, drugi ga potrebujejo dolgotrajno (2). Tudi pri bolnikih z delno ohranjenimi sposobnostmi gibanja je funkcionalna hoja na daljše razdalje pogosto okrnjena. Takšna hoja jim onemogoca izvedbo dnevnih aktivnosti, kot sta npr. nakupovanje in placevanje položnic. Testiranje in predpisovanje zahtevnejših medicinskih pripomockov, kamor sodijo vozicki na elektromotorni pogon in elektricni skuterji, poteka na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije - Soca (URI – Soca). Pri tem velja, da morajo imeti za predpis vozicka na elektromotorni pogon in elektricnega skuterja bolniki kot aktivni udeleženci v prometu dovolj dobro ohranjene funkcijske sposobnosti, predvsem na kognitivnem podrocju (pozornost, vidno-prostorske sposobnosti in izvršilne funkcije). Bolnik v sklopu predpisa vozickanaURI – Socavedno opravitudiprakticnipreizkus vožnjezvozickomaliskuterjem(3), v katerem se presodijo njegove sposobnosti in varnost upravljanja vozicka. Kognitivne, vedenjske in osebnostne spremembe po možganski kapi Poleg motenj gibanja je pri bolniku po možganski kapi potreb- no upoštevati tudi posledice na ravni kognitivnih sposobnosti. Te se namrec v akutnem obdobju pojavljajo pri skoraj 92 % bolnikov (4). Do 60 % kognitivnih posledic bolezni ostane bolj ali manj prisotnih skozi daljše obdobje (5, 6), zaradi cesar je za oceno posameznikovih sposobnosti udeležbe v prometu potreb na tudi nevropsihološka ocena. Smernice za oceno kognitivnih zmožnosti, ki so pomembne pri vkljucevanju v prometne situacije, vkljucujejo (4): • zanesljivost in hitrost vidnega zaznavanja (npr. zaznava in spremljanje drugih udeležencev prometa); • zanesljivost in hitrost ciljne orientacije v vidnem polju (npr. spremljanje prometne signalizacije drugih udeležencev prometa); • stabilnost koncentracije in odpornost na motece dejavnike (npr. pogovor po telefonu med vožnjo); • pripravljenost na odziv (npr. znati hitro zavreti, ce se nenadoma pojavi ovira na poti); • vzdrževanje pozornosti (npr. sposobnost spremljati pot pri daljši razdalji); • selektivna in deljena pozornost oz. fleksibilnost pozornosti (npr. biti hkrati dovolj dobro osredotocen na vožnjo, cesto, signalizacijo, spremembe) ter • hitrost odzivov (npr. ustavljanje ob motnji na poti). Ob tem se posledice možganske kapi lahko odslikavajo tudi na podrocju vedenja in sposobnosti kriticne presoje posledic možganske kapi, zaradi cesar nekateri bolniki morda sami ne zmorejo realne ocene svojih sposobnosti. Od omenjenih kognitivnih, vedenjskih in custvenih posledic možganske kapi kot tudi osebnostnih znacilnosti bolnika je tako odvisno tudi, v kolikšni meri zmore bolnik posledice bolezni premostiti. V raziskavi smo želeli ugotoviti, kakšna je vloga nevropsihološke ocene kognitivnih sposobnosti pri predpisu in prakticnem preizkusu vožnjezvozickomnaelektromotornipogon alivožnje s skuterjem. – – - - - – – = = = = == = = = = - - OCENA IZIDA REHABILITACIJE BOLNIKOV PO INTERPOZICIJSKI ARTROPLASTIKI Z REKONSTRUKCIJO LIGAMENTOV ZARADI RIZARTROZE OUTCOME ASSESSEMENT IN REHABILITATION OF PATIENTS AFTER INTERPOSITION ARTHROPLASTY WITH LIGAMENT RECONSTRUCTION DUE TO RHIZARTHROSIS Sanja Markovic, dr. med., asist. dr. Maja Frangež, dr. med., doc. dr. Nataša Kos, dr. med. Inštitut za medicinsko rehabilitacijo, Univerzitetni klinicni center Ljubljana, Slovenija Izvlecek Izhodišca: Osteoartritis prvega karpometakarpalnega sklepa, imenovan tudi rizartroza, je pogost pojav pri pomenopavzalnih ženskah. Namenraziskavejebilocenitiizidrehabilitacijskeobravnave bolnikov po kirurškem zdravljenju rizartroze ter primerjati ucinkovitost dveh razlicnih rehabilitacijskih protokolov; pri tem smo pri enem vkljucili še obravnavo s funkcijskimi tabelami »Aktivacijske mize MOVI«. Metode: Vraziskavo smo vkljucili preiskovanke, ki so bile zdravljene s kirurško metodo rekonstrukcije ligamentov (LRTI). Simptomatsko in funkcijsko oceno smo opravili pred kirurškim posegom in 12 tednov po njem. Podatke, potrebne za analizo, smo pridobili z meritvami moci lateralnega pincetnega prije- ma, z oceno bolecine z vidno analogno lestvico ter z oceno skrajšano razlicico Vprašalnika o funkcionalnosti zgornjega uda, ramena in roke (QuickDASH). Rezultati: Vraziskavo smo vkljucili 13 preiskovank. Dvanajst tednov po kirurškem posegu smo ugotovili relativno izboljšanje v oceni na QuickDASH vprašalniku in relativno zmanjšanje bolecine v obeh skupinah. Primerjava relativnega izboljšanja številskih spremenljivk med skupinama zaradi majhnega vzorca preiskovank ni pokazala statisticno znacilnih razlik. Poslano: 5. 3. 2022 Sprejeto: 23. 5. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (SM): markovic_sanja@hotmail.com Zakljucki: Priocenjevanjuizidarehabilitacijepokirurškemzdravljenju rizartroze smo ugotovili relativno izboljšanje funkcije roke in zmanjšanje bolecine, vendar brez statisticno znacilnih razlik med preiskovanima skupinama. Menimo, da so za tovrstno ocenjevanje potrebne casovno daljše študije z vecjim vzorcem preiskovancev. Kljucne besede: rizartroza, LRTI, »Aktivacijska miza MOVI« UVOD Karpometakarpalni sklep palca je kompleksen sklep, ki je zelo gibljiv; omogoca opozicijo palca in s tem pincetni prijem ter ima tako kljucno vlogo v funkciji roke (1-4). Po obliki gre za sedlast sklep, ki ga formirata prva dlancnica in zapestna kost mnogovogelnica (trapezium). Ima velik obseg gibljivosti in je hkrati najbolj obremenjen sklep na roki (5-7). Zaradianatomskih posebnosti je manj stabilen in ob ponavljajocih se mehanskih obremenitvah bolj podvržen obrabi (4, 7). Osteoartrozo prvega karpometakarpalnega sklepa imenujemo tudi rizartroza (v nadaljevanju). Je pogosta degenerativna bolezen, ki prizadene predvsem ženske v pomenopavzalnem obdobju, najpogosteje v peti ali šesti dekadi življenja. Pojavi se lahko tudi pri moških, ki pri vsakodnevnih opravilih s ponavljajocimi se gibi obremenjujejo sklep ter pri mlajših ženskah z ohlapnim vezivnim tkivom (8, 9-11). Lahko se pojavi po poškodbah sklepa ali v sklopu revmatoidnega artritisa, v vecini primerov pa je idiopatske narave (8). Vzgodnjih fazah bolezni so znacilni simptomi in znaki bolecina, otekanje sklepa, krepitacije in zmanjšana groba moc prijema, medtem ko je obseg gibljivosti sklepa še v normalnih mejah. Bolniki imajo najveckrat težave s pisanjem in drugimi drobno-gibalnimi spretnostmi. Vkasnejših fazah bolezni se pojavi zadebelitev predela karpometakarpalnega sklepa palca. Razrast osteofitov zmanjšuje gibljivost sklepa, pojavi se spremenjen videz in statika vseh sklepov ter kosti palca (3, 6, 8). Diagnozo postavimo s klinicnim pregledom in z rentgenskim slikanjem, s cimer na podlagi slike po Eaton-Littler klasifikaciji razdelimo rizartrozo na štiri stopnje, ki so navedene v Tabeli 1 (3, 6, 9, 11). Vzacetnih stopnjah (I. in II. stopnja po Eaton-Littler klasifikaciji) je zdravljenje konzervativno, z uporabo nesteroidnih antirevmatikov, lokalno uporabo kortikosteroidov, zacasno imobilizacijo z ortozo, ki zmanjša subluksacijo sklepa ter s fizikalno terapijo (1, 5, 8, 12). Kirurško zdravljenje je potrebno pri napredovalih oblikah bolezni (III. in IV. stopnja) in ob neuspešnem konzervativnem zdravljenju. Opisanih je vec kirurških tehnik, pri cemer izbiraustreznegaposegatemeljipredvsemnastopnjibolezni(8). Možna je trapeziometakarpalna artrodeza, popolna artroplastika s silikonskim ali kakšnim drugim vsadkom ali resekcija trapeziuma (4, 8, 13, 14). Vecina kirurgov se po trapeziektomiji odloci še za eno od oblik suspenzijepalcevedlancnice, oziromarekonstrukcijo ligamentov (angl. ligamentreconstructionandtendoninterposition technique, v nadaljevanju LRTI), da se stabilizira bazo palca in prazen prostor, ki je nastal po resekciji trapeziuma. S tem se namrec prepreci premik prve metakarpalne kosti proksimalno (2, 3). Uporabljase prenos tetive radialnega fleksorja zapestja (v nadaljevanju FCR) ali dolgega abduktorja palca (v nadaljevanju APL) (4, 5, 7). Tabela 1: Eaton-Littler klasifikacija stopenj rizartroze. Table 1: Eaton-Littler classification of rhizarthrosis. Stopnja/ Stage Radiološka merila/ Radiological criteria I Normalna sklepna površina; lahko širši sklepni prostor CMC zaradi sinovitisa ali sekundarno zaradi ohlapnosti ligamentov II Rahlo zožena CMC sklepna špranja; prisotnost osteofitov ali prostega telesa v premeru < 2 mm III Izrazitejše zožanje CMC sklepne špranje s prisotnostjo cisticnih sprememb in kostne skleroze; prisotnost osteofitov ali prostega telesa > 2 mm v premeru IV Kot stopnja III, vendar s socasno prizadetostjo skafotra- pecioidnega sklepa Legenda / Legend: CMC – karpometakarpalni sklep / carpometacarpal joint Cilji rehabilitacijske obravnave po kirurškem zdravljenju vkljucujejo edukacijobolnika,zmanjšanjebolecineinotekline,izboljšanje obsega gibljivosti sklepov, povrnitev ucinkovitega delovanja roke (gibanja in obcutenja) ter tako cim hitrejšo vrnitev bolnika v vsakdanje življenje (5, 14, 15). Pomembno vlogo v rehabilitaciji ima delovna terapija. Namen raziskave je bil oceniti izid rehabilitacijske obravnave bolnikov po kirurškem zdravljenju rizartroze. Raziskali smo, ali 39 – – – – 40 – – – – – 42 – – – 43 - – - – – - – OCENA FUNKCIJE ROKE PRI OSEBAH PO AMPUTACIJI SPODNJEGA UDA ASSESSING HAND FUNCTION IN PEOPLE WITH LOWER LIMB LOSS Tonja Robida, dipl. del. ter., Lea Gabrovšek, dipl. del. ter., Sara Rupnik Mihelcic, dipl. del. ter., Agata Križnar, dipl. del. ter., prof. dr. Helena Burger, dr. med. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Izhodišca: Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšni sta moc in spretnost rok pri pacientih po amputaciji spodnjega uda ter njuno morebitno povezanost s starostjo in prisotnostjo sladkorne bolezni. Zanimalo nas je tudi, ali lahko z delovno terapevtsko obravnavo priteh pacientihizboljšamo mocin spretnostrok. Metode: Vštudijosmovkljucilipacientepoamputacijispodnjegauda, ki so bili v obdobju od 1. januarja do 31. decembra 2020 prvic sprejeti na Oddelek za rehabilitacijo pacientov po amputaciji. Ob sprejemu in odpustu smo izmerili moc stiska obeh rok s digitalnim dinamometrom in opravili oceno spretnosti rok s Testom devetih zaticev. Rezultati: Vraziskavo smo vkljucili 118 pacientov (82 moških), starih od 38 do 91 let (povprecna starost 68 let). Starost je bila ob sprejemu in odpustu srednje negativno povezana z grobo mišicno mocjo in šibko povezana s spretnostjo dominantne in nedominantne roke. Med bolniki s sladkorno boleznijo in tistimibreznjenibilorazlik vpovprecnimocirok,sladkorni bolniki so bili v povprecju manj spretni. Zakljucek: Rezultati raziskave kažejo, da se s starostjo pacientov po amputaciji spodnjega uda groba mišicna moc in spretnost rok slabšata. Prisotnost sladkorne bolezni ob sprejemu je povezana s spretnostjo dominantne in nedominantne roke. Z delovno terapevtsko obravnavo sta se moc in spretnost rok rahlo izboljšali. Poslano: 14. 1. 2022 Sprejeto: 8. 4. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (TR): tonja.robida@ir-rs.si UVOD Amputacija spodnjega uda je pri osebah po amputaciji pogost vzrok zmanjšanih zmožnosti in omejitev funkcioniranja (1). Chopra in sodelavci so ugotovili, da po amputaciji v predelu gležnja ali višje hodi le 50 % pacientov (2). Poleg težav pri hoji imajo tudi težave pri izvajanju nekaterih osnovnih in drugih širših dnevnih aktivnosti (3, 4). Za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, kamor sodijo tudi poganjanje vozicka, obuvanje proteze in hoja s pripomocki za hojo, pacienti po amputaciji spodnjega uda potrebujejo dobro funkcijo rok (5). Izvedba vsakodnevnih aktivnosti, samostojnost in telesna zmogljivost so povezane z mocjo prijema (5). Prav tako je za samostojno funkcioniranjepomembnaspretnost,kiomogocaucinkovito rokovanje z drobnimi predmeti (6). Pri pacientih po amputaciji lahko pricakujemo slabšo funkcijo rok zaradi starosti, obenem pa nanjo vplivajo posledice razlicnih, lahko socasnih bolezni (7, 8). Vecina pacientov po amputacijijestarejših, vpovprecjustarih 70 let(1). S starostjo narašcajo težave pri opravljanju zapletenih aktivnosti, kar je posledicaslabšekoordinacijegibov rok,uravnavanjamišicnemoci in pocasnejšega ucenja novih vešcin (8). Pri starejših je prisotno tudi hitro utrujanje in težave pri rokovanju s predmeti, pobiranju, prenosu in odlaganju predmetov (7). Pacienti po amputaciji spodnjega uda imajo lahko tudi do 30 razlicnih pridruženih bolezni, kot so sladkorna bolezen, visok krvni pritisk, popušcanje srca, bolezni pljuc, okvara ledvic ali so preboleli možgansko kap (9 - 11). Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 lahko le-ta vpliva na izvedbo vsakodnevnih aktivnosti in vodi v zmanjšano kakovost njihovega življenja (12). Znano je, da se pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z inzulinom, med epizodami hipoglikemije zmožnost za izvajanje drobnogibalnih aktivnosti poslabša (13). Za oceno funkcije rok lahko uporabimo razlicne ocenjevalne instrumente in meritve. Grobo mišicno moc lahko merimo z razlicnimi dinamometri, kot sta Martin vigorimeter in Jamar dinamometer. Slednji omogoca zelo natancno merjenje (14, 15). Spretnost rok lahko ocenimo s Testom devetih zaticev (angl. Nine-Hole Peg Test, NHPT) (16, 17), Southamptonskim testom za ocenjevanje roke (angl. Southampton Hand Assessment Procedure, SHAP) in Jebsenovim testom funkcije roke (angl. Jebsen-Taylor Hand Function Test, JTHFT) (16 - 18). Rezultate ocenjevanja grobe mišicne moci in spretnosti rok lahko uporabimo za opredeljevanjeinnapovedovanjetakosposobnostikottudizmanjšane zmožnosti in težav pri funkcioniranju (19). Glede na to nas je zanimalo, kakšni sta moc in spretnost rok pri pacientih po amputaciji spodnjega uda ter njuno morebitno povezanost s starostjo pacientov in prisotnostjo sladkorne bolezni. Zanimalo nas je tudi, ali z delovno terapevtsko obravnavo lahko izboljšamo moc in spretnost rok. METODE Preiskovanci Vštudijo smo vkljucili paciente po amputaciji spodnjega uda, ki so bili v casu od 1. januarja do 31. decembra 2020 prvic sprejeti na celostno rehabilitacijo na Oddelek za rehabilitacijo pacientov po amputaciji. Iz študije so bili izkljuceni pacienti, ki so bili ponovno vkljuceni v obravnavo za oskrbo z dokoncno protezo ali zaradi spremembe stanja (ponovna amputacija iste ali druge noge). Zbrali smo podatke o starosti, spolu, vzroku in višini amputacije ter podatke o pridruženih boleznih, ki lahko vplivajo na funkcijo rok (nevrološke, revmatološke bolezni in amputacije prstov). Protokol Grobo mišicno moc smo izmerili z digitalnim JAMAR dinamometrom, ki meri moc stiska od 0 do 90 kg. Pri merjenju je pomemben položaj rame (addukcija) in komolca (90 stopinj fleksije), zapestje je v nevtralnempoložaju. Izvedlismo tri stiske in zabeležili povprecje (14). Spretnost rok smo testirali s Testom devetihzaticev(17).Med izvedbo testiranjaso preiskovancisedeli za mizo. Škatla je bila položena na sredino mize pred preiskovanca, tako da je bila posodica z zatici na strani testirane roke. Najprej smo testirali dominantno in nato nedominantno roko. Preiskovanceva naloga je bila, da zaticecim hitreje posamicno zatakne v luknjice (v poljubnem vrstnem redu) in jih nato posamicno tudi iztakne in pospravi v posodico. Preiskovanec je imel en poskus za vajo, ob naslednjem smo izmerili cas in ga zabeležili. Cas smo merili s štoparico od trenutka, ko se je preiskovanec dotaknil prvega zatica, do trenutka, ko je v škatlico pospravil zadnjega (17). Oba testa smo opravili ob sprejemu in odpustu pacienta. Vsi preiskovanci so imeli individualno delovno terapevtsko obravnavo, 60 minut, 5-krat tedensko, usmerjeno v ucenje aktivnosti glede na zastavljene cilje. V sklopu obravnave so za doseganje boljše funkcije rok (moci in spretnosti), ki je sestavni delucinkoviteizvedbeizpostavljenihaktivnosti(oblacenje, osebna higiena,presedanje,vožnjazvozickom, namešcanjeproteze…), vsakodnevno izvajali: 15 minut vožnje na rocnem cikloergometru, = = - = – = = = = – – - – = = = = = = = - = – - – - 51 MNENJE UPORABNIKOV O UCINKU PODPRAŽNE ELEKTRICNE STIMULACIJE NA SPASTICNOST IN FUNKCIJO ZGORNJEGA UDA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH Z OKVARO OSREDNJEGA ŽIVCEVJA USER OPINIONS OF THE EFFECT OF SUBTHRESHOLD ELECTRICAL STIMULATION ON SPASTICITY AND UPPER LIMB FUNCTION IN CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH CENTRAL NERVOUS IMPAIRMENT Laura Kostanjšek1, dipl. del. ter., doc. dr. Katja Groleger Sršen1,2, dr. med. 1Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut Republike Slovenije Soca 2Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta Izvlecek Izhodišca: Za izboljšanje funkcije roke pri otrocih in mladostnikih z okvaro osrednjega živcevja uporabljamo razlicne terapevtske pristope, med njimi tudi podpražno elektricno stimulacijo. Zanimalo nas je, kakšne so izkušnje otrok in mladostnikov z njeno uporabo. Metode: Vraziskavo smo povabili 15 otrok in mladostnikov, ki so bili od leta 2017 do leta 2021 vkljuceni v program rehabilitacije. Zazmanjšanjespasticnostismo jih opremilizmrežasto rokavico zapodpražno elektricno stimulacijo, kiso jo uporabljali v domacem okolju. Na povabilose jih je odzvalo 12, s povprecno starostjo 14,6 leta. Za analizo mnenj uporabnikov o ucinku smo izdelali priložnostni vprašalnik. Rezultati: Otroci in mladostniki so rokavico uporabljali dokaj redno, povprecno pol ure na dan. Porocali so o manjši napetosti mišic roke in boljši funkciji. Le nekaj jih je porocalo o negativnih ucinkih stimulacije, ki so bili vezani na spremembe na koži. Poslano: 20. 1. 2022 Sprejeto: 12. 4. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (LK): laura.kostanjsek@ir-rs.si Zakljucek: S pomocjo vprašalnika smo dobili vpogled v izkušnje z uporabo rokavice pri otrocih in mladostnikih. Za kvantitativno analizo ucinkovitosti uporabe rokavice za podpražno elektricno stimulacijo bo potrebno izdelatinatancen protokol uporabe in izbrati izhodišcne spremenljivke, od vpliva na spasticnost do vpliva na izvedbo dejavnosti in sodelovanja. Kljucne besede: podpražna elektricna stimulacija; cerebralna paraliza; otrok; roka; mrežasta rokavica UVOD Izraz cerebralna paraliza (CP) je pred vec kot 170 leti prvic uporabil angleški ortopedski kirurg William Little, ki je povezal težaven porod in hipoksijo novorojencka s spasticnostjo udov in posledicno mišicno-skeletnimi deformacijami (1). Za CP je znacilna skupina trajnih, a ne nespremenljivih motenj gibanja in/ali drže, ki so posledica nenapredujoce okvare razvijajocih se možganov (2-4). Motnje funkcije gibanja, ki so glavni znaki CP, pogosto spremljajo druge motnje, kot so motnje zaznavanja, obcutenja, vedenja, komunikacije in hranjenja, kognitivne težave in epilepsija (3-5). Pojavnost CP se giblje od 1,5 do 3 na 1000 živorojenih otrok, pri cemer se nekoliko razlikuje med državami in geografskimi regijami z visokim dohodkom ter nizkimi do srednjimi dohodki (6-8). Glede na anatomsko razporeditev težav na podrocju gibanja locimo hemipareticno (enostransko), dipareticno in tetrapareticno obliko (obojestransko) CP. Vrehabilitaciji se za boljše razumevanje funk- cijskega stanja otrok s CPuporabljata sistem za razvršcanje glede na zmožnosti grobega gibanja (angl. The Gross Motor Function ClassificationSystem,GMFCS)(9)insistemzarazvršcanjeotrok s CPglede na funkcijske sposobnosti rok (angl. Manual Ability Classification System, MACS) (10). Stopnja okvare funkcije rok pri otrocih s hemipareticno obliko CP je razlicna, od blage okvare, pri kateri otroci roko zadovoljivo vkljucujejo v sorocne aktivnosti, do zelo hude okvare, pri kateri otroci roke ne morejo uporabljati niti za najbolj enostavne aktivnosti (11). Zmanjšane zmožnosti gibanja so posledica okvare zgornjega motoricnega nevrona in okvarjene somatozenzoricne proge, kar vodi v mišicno oslabelost, povišan mišicni tonus, moten nadzor hotenih,izoliranih,natancnousmerjenihgibovinmotnjeobcutenja (12, 13). Otroci s CPimajo zato motnje v funkcioniranju in težave pri vkljucevanju v osnovne vsakodnevne dejavnosti, kot so na primer hranjenje, pitje in oblacenje. Težave se pojavijo tudi pri vkljucevanju v širše dnevne aktivnosti, kot so šolske in obšolske dejavnosti, kasneje pa tudi pri vkljucevanju v družinsko in po- - klicno življenje (14, 15). Otroci s CPv razvoju obicajno najdejo sebi lastne nadomestne gibe in strategije, da lahko okvarjeno roko uporabijo pri izvajanju aktivnosti kot podporno roko, vendar to obicajno ne zadošca (15). Cilji rehabilitacije so v okviru bio-psiho-socialnega modela Mednarodne klasifikacije funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja (MKF) usmerjeni v izboljšanje ali povrnitev telesnih zgradb in funkcije, izboljšanje funkcioniranja ali izvedbe dejavnosti ter izboljšanje sodelovanja. Pri nacrtovanju programa rehabilitacije je potrebno upoštevati tudi osebne dejavnike in dejavnike okolja (16). Sodobni pristopi za izboljšanje funkcije podporne roke temeljijo predvsem na principu ucenja gibanja in izkorišca procese nevroplasticnosti, ki zahtevajo ponavljanje želenegagibazaktivno udeležbo otroka(17). Zaizboljšanjefunkcije roke uporabljamo razlicne terapevtske pristope, najpogosteje z omejevanjem spodbujajoco terapijo (angl. constraint-induced movement therapy, CIMT) (18) in intenzivno sorocno vadbo (angl. hand arm intensive bimanual training, HABIT) (19). Novejši pristopi vkljucujejo tudi uporabo navidezne resnicnosti in z roboti podprte terapevtske programe (17). V preglednem clanku o ucinkovitostih številnih terapevtskih pristopov je Iona Novak s sodelavci navedla, da je za vrsto prej omenjenih pristopov na voljo dovolj trdnih dokazov o ucinkovitosti (20). Uporaba botulinskega toksina ucinkovito zmanjša spasticnost in izboljša funkcijo roke, ce ji sledi intenzivni program delovne terapije. Ucinkovita je tudi uporaba botulinskega toksina v kombinacijah z omejevanjem spodbujajoco terapijo, z v cilj usmerjenim terapevtskim programom in z uporabo opornic (20). Vklinicni praksi se za podporo funkciji podporne roke uporablja funkcionalna elektricna stimulacija, pri kateri za gib izkoristimo draženje eferentnih živcnih vlaken za aktivacijo mišic ali mišice same. Vdostopni literaturi so si rezultati uporabe FES nasprotujoci (21 - 24). Kot primer dobre prakse se uporablja FES v kombinaciji z botulinskim toksinom, ki ji sledi intenzivna delovno terapevtska obravnava. Rodríguez-Reyes in sodelavci so v raziskavi ugotovili – – – - - – – – – – – 57 58 59 IZKUŠNJE STARŠEV Z UPORABO PRILAGOJENIH OBLACIL ZA OTROKE Z ZMANJŠANIMI ZMOŽNOSTMI GIBANJA PARENTAL EXPERIENCE WITH USE OF ADAPTED CLOTHING FOR CHILDREN WITH MOTOR IMPAIRMENT doc. dr. Katja Groleger Sršen1,2, dr. med., Jana Casar, dipl. del. ter., Simona Korelc Primc, dipl. del. ter., viš. pred. dr. Lea Šuc1, dipl. del. ter. 1Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut Republike Slovenije Soca 2Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, Univerza v Ljubljani Medicinska fakulteta Izvlecek Izhodišca: Otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo težave pri izvedbi vsakodnevnih aktivnosti skrbi zase, kot so osebna nega, hranjenje in oblacenje. Pri slednjem je otrokom in staršem mogoce pomagati s prilagajanjem oblacil. Zanima- lo nas je, kakšne so izkušnje staršev pri oblacenju otrok z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja in ali lahko dostopajo do posebej prilagojenih oblacil. Metode: Vraziskavo smo v obdobju od aprila do vkljucno avgusta leta 2021 vkljucili starše otrok in mladostnikov z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja, ki so bili vkljuceni v program rehabilitacije na Oddelku za (re)habilitacijo otrok na Univerzite-- tnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soca (URI – Soca) in v Prekmurju. Za zbiranje podatkov smo izdelali priložnostni vprašalnik za starše. Rezultati: V analizo smo vkljucili odgovore 83 staršev. Raziskava je pokazala, da je le manjši del staršev že kupil prilagojena oblacila za svoje otroke. Del staršev prilagaja oblacila doma, le redki so jih dali zašiti šivilji. Vecina staršev si želi vec pomoci na tem podrocju, predvsem v obliki delavnice o prilagajanju oblacil. Smiselno se jim zdi tudi sodelovanje v skupini staršev za izmenjavo izkušenj ali izmenjavo oblacil v domacem okolju. - - Poslano: 28. 2. 2022 Sprejeto: 25. 3. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author: katja.groleger@mf.uni-lj.si UVOD Oblacila imajo v življenju vsakega posameznika pomembno vlogo. Poleg prvotne vloge oblacil, da nas zašcitijo pred zunanjimi vplivi okolja, sta pomembna tudi funkcionalnost oblacil in ugodje ob njihovi uporabi (1-3). Oblacila vplivajo tudi na posameznikovo socialno ali kulturno vlogo, lahko oznacujejo posameznikov družbeni status ali izražajo individualne razlike (1). Oblacenje sodi med pomembne osnovne vsakodnevne aktivnosti na podrocju skrbi zase. Sestavljeno je iz vec nacrtovanih in usklajenih dejanj: izbira ustreznega oblacila (primerno vreme- nu, nacrtovani dejavnosti, družbenim razmeram), priprava za oblacenje(npr.dolocenozaporedjeposameznihkosovoblacila, ustrezen položaj oblacila, odpenjanje zadrge), izvedba natancnih gibov, da oblacilo oblecemo (npr. vodenje roke skozi rokav tako, da se prsti ne zataknejo, potisk komolca skozi zgornjo odprtino, nagib glave naprej in vlecenje oblacila navzad in navzdol, tako da ga potegnemo preko glave). Otrokovo zanimanje za oblacenje se zacne zgodaj, v prvih letih njegovega življenja (4). V starosti med prvim in drugim letom sodelujetako, daponudideletelesa,kogaoblacimo. Meddrugim in tretjim letom že odpenja velike gumbe, do cetrtega leta osvoji samostojno slacenje in oblacenje enostavnih oblacil ter nogavic. Med cetrtim in petim letom starosti si otrok že samostojno izbere oblacila, se oblaci in slaci. Oblacila mu dajejo priložnost, da razvijaobcutek samostojnostiin sposobnosti. Sedemletniotrok, ki nima funkcijskih težav, je pri izvedbi vsakodnevnih aktivnosti (osebna higiena, oblacenje, slacenje, priprava enostavnega obroka, hranjenje in pitje, aktivnosti prostega casa) že povsem samostojen (4). Otroci z motnjamiv razvoju, otrociz okvaro osrednjega živcevja (npr. cerebralna paraliza, nezgodna poškodba možganov ali možganska kap) ali okvaro perifernega živcevja ter otroci s prirojenimi ali pridobljenimi, delnimi ali popolnimi amputacijami udov se zaradi težav pri grobem gibanju in drobno-gibalnih spretnostih ne morejo samostojno vkljuciti v vsakodnevne aktivnosti. Težave so povezane s stopnjo težav pri obcutenju položaja telesnih delov, težav prinacrtovanju in izvedbi gibanja, z motnjami vida, koordinacije vida in gibanja, motnjami vzdrževanja pozornosti, spomina in zmanjšanimi zmožnostmi ucenja. Še posebej veliko težavo staršem predstavlja oblacenje otroka ali mladostnika, ki ne zmore samostojno nadzirati ali spreminjati položaja glave, trupa ali udov in tako vsaj malo sodelovati pri oblacenju. Težave, povezane z oblacenjem, lahko zmanjšamo z ustreznim oblikovanjem oblacil. Posebej prilagojena oblacila otrokaspodbudijo ksamostojnemu oblacenju, kar lahko izboljša njegove spretnosti (5, 6). Funkcionalna oblacila so posebej zasnovana oblacila, ki uporabniku zagotavljajo vnaprej doloceno zmogljivost ali funkcionalnost, ki presega njegove obicajne funkcije (1). Funkcionalna moda za osebe z razlicnimi zmanjšanimi zmožnostmi je bila prvic omenjena leta 1959. Že takrat so bile zbrane osnovne informacije o tem, kako spreminjati in prilagajati oblacila, kako narediti izbor prilagojenih oblacil in kako narociti oblacila, prilagojena po meri (7-9). Izraz prilagojena oblacila se nanaša na oblacila, ki so oblikovana za osebe z razlicnimi zmanjšanimi zmožnostmi (10). Prilagojena oblacila ne smejo dodatno ovirati gibanja. Biti mo- rajo primerno velika, elasticna, udobna, zracna, enostavna za vzdrževanje (pranje, likanje), ustrezna glede na izbrano aktivnost in s primernimi nacini za zapenjanje (zadrge, ježki, gumbi). Oblacilo mora biti vzdržljivo, tako da ohrani svojo obliko in videz po vec pranjih (7-10). Izdelana morajo biti iz naravnih materialov, z možnostjo nanosa sredstev proti razvoju glivic in bakterij ter z nizko ravnjo kopicenja staticne elektrike. Pri uporabnikih, ki se slinijo, je potrebna primerna zašcita oblacil z materiali, ki so nepremocljivi, da stem preprecimo morebitno vnetje kože na prsih. Pri osebah zobcutljivo kožo je pomembno, da pazimo, na katera mesta namestimo razlicne sisteme za zapenjanje, da preprecimo drgnjenje le-teh ob kožo. Oblacila, oblikovana za osebe z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja, morajo biti varna, hkrati pa dajati obcutek svobode, biti estetskain nuditimožnostizražanjaosebneidentitete, kar vpliva na socialno vkljucenost. Tovrstna oblacila naj ne bi skrila posameznikovih zmanjšanih zmožnosti, dopušcati morajo gibanje celotnegatrupater zgornjih udov.Uporabniksemoravoblacilih pocutiti dobro in v oblacilih izgledati dobro. Prilagojena oblacila Tabela 1: Prilagoditve oblacil za otroke in mladostnike z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja. Table 1: Clothing adaptations for children and adolescents with mobility impairment. morajo biti modna in privlacna, spodbujajo naj uporabnikovo neodvisnost in samozavest, zato imajo s tega vidika tudi doloceno rehabilitacijsko vlogo. Poleg vsega naštetega bi morala biti prilagojena oblacila tudi cenovno ugodna. VTabeli 1 so povzete v praksi najpogosteje uporabljene prilagoditve oblacil (8-13). Za vecino ljudi sta izbira ter nakup oblacil dokaj enostavna. Za osebe z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja je nakupovanje oblacil, ki bi zadovoljilevse njihovepotrebe, pogosto zelo oteženo. Mindy Scheier (13) se je pred leti kot modna oblikovalka srecala z izzivom, kako najti ustrezna oblacila za svojega sina z mišicno distrofijo. Dobro je razumela, kako pomembno je, da se njen sin dobro vkljucuje med prijatelje in sošolce, hkrati pa so njegova oblacila prakticna. Odlocila se je, da obicajna otroška oblacila, ki jih je kupila, prilagodi sinovim potrebam. Kasneje je poiskala partnerja, ki je podprl projekt izdelave prilagojenih oblacil za otroke s težavami pri gibanju. Leta 2013 so za razvoj prilagojenih razlicic obicajnih oblacil ustanovili neprofitno organizacijo »Runway of Dreams« in se povezali s podjetjem Tommy Hilfiger, ki je leta 2016 izdalo kolekcijo ‘Tommy Adaptive’. Gibanju so se kasneje pridružila še druga podjetja. Za otroke z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja izdelana oblacila seodpenjajo ob strani, imajo rokave na zadrgo, dodatne zadrge za lažje oblacenje, odpenjanje nastranialinahrbtu, plošcatešivealiskritešive, so breznotranjih oznak, imajo urejen dostop do trebuha in zapenjanje na magnete (13). V zadnjih letih to podrocje postaja vse pomembnejše tudi za oblikovalce. Britanska oblikovalka Lucy Jones je dobila vrsto priznanj za svojo zbirko z imenom “Seated Design”, ki jo je ustvarila za uporabnike vozickov (14). Podatkov o tem, ali so potrebe otrok ali odraslih z zmanjšanimi zmožnostmi tudi v Sloveniji spodbudile katerega od oblikovalcev ali izdelovalcev oblacil, da bi ponudili posebej prilagojena oblacila, nimamo. Glede na zapisano smo zato želeli raziskati, kakšnesoizkušnjeslovenskihstarševpriizbiriinuporabioblacil za otroke z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja. Zanimalo nas je tudi, ali starši za te otroke uporabljajo prilagojena oblacila, jih prilagajajo sami ali jim oblacila prilagodi šivilja. METODE Preiskovanci K sodelovanju v kvantitativni raziskavi smo povabili starše otrok in mladostnikov z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja, starih do 18 let, ki so bili v obdobju od avgusta 2020 do vkljucno maja 2021 na Oddelku za (re)habilitacijo otrok Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta – Soca (URI – Soca) vkljuceni v program rehabilitacije. Drugaskupina so bili staršiotrok, kiso bilivkljuceni v šolanje na Osnovni šoli IV. Murska Sobota (OŠ) ter v Razvojno ambulanto Splošne bolnišnice Murska Sobota (SBMS). Ocenjevalni instrument Za zbiranje podatkov smo na URI – Soca pripravili priložnostni vprašalnik z naslovom Uporaba prilagojenih oblacil za otroke s težavami na podrocju gibanja. Vprašalnik je vkljuceval 15 vprašanj. Vecina vprašanj je bilo zaprtega tipa, z vnaprej ponujenimi odgovori, ter nekaj vprašanj odprtega tipa. Prvi del vprašalnika je zajemal vprašanja o izkušnjah staršev pri oblacenju otrok in mladostnikov z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja. Drugi del vprašanj se je nanašal na uporabo prilagojenih oblacil ter na razlicne nacine prilagajanja obicajnih oblacil. Zadnji sklop vprašanj je bil namenjen poizvedbi, ali bi starši potrebovali izobraževanje o prilagajanju oblacil za otroke z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja. – – – – – Tabela 3: Težave pri oblacenju otrok in vir prilagojenih oblacil. Table 3: Problems with dressing up children and source of adjusted clothes. pomagajo pri oblacenju zgornjega dela. Skoraj polovica staršev je porocala, da imajo vec težav pri oblacenju zgornjega dela. To je pri tejskupini otrok pricakovano, sajje pogosto otežen ženadzor položaja glave in trupa, še toliko bolj pa ucinkovita uporaba rok, ki je potrebna za oblacenje zgornjega dela. Uporabna rešitev pri oblacilih je, da so ta mehka, raztegljiva, z dovolj veliko odprtino za glavo, predvsem pa je oblacenje lažje, ce je sistem za zapenjanje na hrbtnem delu (8-12). Del staršev je porocal, da jim je težje oblaciti spodnji del oblacil. V tej skupini je bilo nekaj otrok po okvari hrbtenjace zaradi mielomeningokele, nekaj pa s cerebralno paralizo. Teh podatkov v anketi nismo zbrali, vendar si glede na klinicne izkušnje lahko predstavljamo, da je v primeru povišanega tonusa, nenormalnih vzorcev gibanja in kontraktur sklepov spodnjih udov tudi pri oblacenju v ležecem položaju namešcanje spodnjega dela oblacil, obicajno hlac, bolj zahtevno. Tudi tu kot prakticna rešitev pride v poštev uporaba mehkejših, raztegljivih materialov, hlacnic, ki so širše, z možnostjo odpiranja pri strani, da jih je lažje obleci. Pas naj bo elasticen, brez gumbov in zadrge, na ledvenem delu pa nekoliko višji (8-11). Da je oblacenje pozimi skoraj za vse starše težje, je pricakovano, sajjeoblacilzaradinižjihtemperaturvec,sodebelejšainobicajno manjraztegljiva. Poleg tegaso materiali, kiso vodo-odporni, manj ali slabo raztegljivi. Zelo uporabna rešitev je dodatna zadrga na rokavih, ki omogoca, da se rokav odpre po vsej dolžini. Tudi tu je uporabno, da je zapenjanje na hrbtni strani. V zimskem casu je težje obuvati visoke cevlje. Pri slednjih je na voljo vec tehnicnih rešitev, ki so dostopne tudi otrokom in mladostnikom pri nas (širše in bolj globoko odpiranje cevlja, uporaba ježkov namesto vezalk, možnost odpiranja na opetniku ali ob zunanji oz. zgornji strani cevlja, tako da se cevelj odpre v celoti). Analiza izpolnjenih vprašalnikov je pokazala, da vecina staršev še ni kupila prilagojenih oblacil, vecji del jih tudi ne prilagaja otrokovih oblacil, še manj jih dajejo prilagoditi ali v celoti zašiti drugi osebi. Ti odgovori so skladni s težavami, o katerih je porocala vecinastaršev. Prav zato so tudimenili, dabijimbiladelavnicao prilagajanju oblacil lahko v pomoc in bi se je tudi udeležili. Tako bi lahko sami sproti prilagajali oblacila glede na otrokove potrebe, hkrati pa z drugimi starši delili znanje in izkušnje. Prepricani smo, da so ti rezultati dober pokazatelj dejanskih težav, s katerimi se pri oblacenju otrok z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja srecujejonjihovi starši, hkrati pa kažejo tudi na potrebo po tem, da staršem ponudimo pomoc v okviru rehabilitacijskega programa tudi na tem podrocju. Tehnicnih in vsebinskih rešitev je vec, od priprave slikovnega materiala, zloženke z uporabnimi rešitvami, do priprave kratkih poucnih video posnetkov o izvedbi posameznih prilagoditev in izvedbe delavnic o prilagajanju oblacil. Pri tem pa ne smemo pozabiti na otroke in mladostnike, saj je za njih zelo pomembno, da so pri izvedbi vsakodnevnih aktivnosti cim bolj samostojni. Zelo zanimivo bi bilo izvedeti tudi, – MOŽNOSTI REHABILITACIJE KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI, RELEVANTNIH ZA VOŽNJO OSEBNEGA AVTOMOBILA, PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI REHABILITATION OF COGNITIVE ABILITIES RELEVANT TO DRIVING IN PATIENTS AFTER STROKE asist. Vesna Mlinaric Lešnik, univ. dipl. psih., doc. dr. Urša Cižman Štaba, univ. dipl. psih. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Izhodišca: Posledice možganske kapi na podrocju kognitivnih sposobnosti pomembno vplivajo na posameznikovo sposobnost varne vožnje osebnega avtomobila po možganski kapi. Okrevanje posameznikapo možganskikapinapodrocju kognitivnih sposobnosti lahko podkrepimo z ukrepi kognitivne rehabilitacije, pri cemer so nekateri ukrepi usmerjeni v specificne pristope za ponovno vzpostavitev sposobnosti varne vožnje. Te delimo na dva sklopa, ki zajemata vadbo specificnih sposobnosti, ki so bile okvarjene, in kontekstualni pristop, ki zajema urjenje za vožnjo specificnih aktivnosti. V prispevku smo vkljucili raziskave, ki so proucevale ucinkovitost obeh pristopov. V Raziskavi smo želeli pregledati literaturo in povzeti zakljucke dosedanjih raziskav na tem podrocju. Metode: Clanke o ucinkovitosti urjenja vešcin vožnje po možganski kapi pri odraslih smo poiskali v zbirkah PubMed in Ovid. Pri iskanju smo uporabili kljucne besede »vožnja«, »možganska kap«, »rehabilitacija« ali »trening«. Rezultati: S pomocjo kljucnih besed smo našli skupaj šest clankov (pet raziskovalnih clankov in Cochranov pregledni clanek). Vdveh raziskavah vadba specificnih vešcin ni prispevala k uspešnosti bolnikov na prakticnem preizkusu. Vadba vožnje s simulatorjem ali v obliki ur vožnje z inštruktorjem se je odrazila v višji uspešnosti na prakticnem preizkusu. Poslano: 12. 4. 2022 Sprejeto: 6. 7. 2022 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (VM): vesna.mlinaric@ir-rs.si UVOD Vožnja avtomobila pri bolnikih po možganski kapi predstavlja pomemben vidik ohranjanjasamostojnostiin možnostiudejstvovanja v raznolikih aktivnostih (npr. druženje, služba ...) ter tako pripeva h kakovosti življenja (1). To ni presenetljivo, saj posle- dice bolezni vecinoma zajemajo spremembo tako na podrocju zmožnosti gibanja kot tudi kognitivnih zmožnosti. Raziskave pri ocenjevanju deleža bolnikov, ki lahko po možganski kapi ponovno vozijo osebni avtomobil, se precej razlikujejo. Glede na raziskavo Devosa in sodelavcev (2) se k vožnji po možganski kapi vrne med 12 % in 76 % posameznikov. Vloga kognitivnih sposobnosti pri varni vožnji in kognitivna rehabilitacija Raziskovalci do sedaj še niso uspeli dolociti enotnih napovednikov mer nevropsiholoških sposobnosti, ki bi povsem ustrezno napovedovali, v kolikšni meri bo posameznik uspešen tudi na prakticnem preizkusu vožnje in se tako zmogel varno vrniti k vožnji osebnega avtomobila (3, 4), saj na navedeno vpliva vecja kolicina dejavnikov. Kot najbolj pomembne se v splošnem kažejo pozornostne funkcije, vidnoprostorske sposobnosti in izvršilne funkcije (2, 5). Znotraj teh je pri nevropsihološki oceni posebej pomembnaocenazanesljivostiin hitrostividnegazaznavanja(6), zanesljivosti in hitrosti ciljne orientacije v vidnem polju, stabilnosti koncentracije in odpornosti na motece dejavnike, pripravljenosti na odziv, ocena vzdrževanja pozornosti, selektivne in deljene pozornosti oz. fleksibilnosti pozornosti ter hitrosti odzivov. Predhodno navedene spodobnosti so pri bolnikih po možganski kapi lahko v razlicni meri spremenjene in predstavljajo oviro pri vracanju k vožnji osebnega avtomobila. Predvsem v akutni in subakutni fazi okrevanja je znacilno spontano okrevanje kognitivnih procesov, vendar le v omejenem obsegu (7, 8). Okrevanje posameznika na podrocju kognitivnih sposobnosti lahko podkrepimo z ukrepi kognitivne rehabilitacije. S tem poj- mom opredeljujemo sistematicno uporabo terapevtskih ukrepov in postopkov, z namenom, da bi izboljšali kognitivno delovanje posameznika in njegovo ponovno vkljucevanje v dejavnosti, ki je zaradi težav na enem ali vec kognitivnih podrocjih oteženo (9, 10). Po klinicni nevropsihološki oceni, ki je namenjena natancni opredelitvi posameznikovih sposobnosti, so postopki in ukrepi kognitivne rehabilitacije usmerjeni v: a. obnavljanje in krepitev vedenjskih vzorcev, naucenih v preteklosti, b. vzpostavljanje novih vedenjskih vzorcev, c. oblikovanje zunanjih nadomestnih mehanizmov (kot npr. strukturiranje okolja in nudenje podpore) ter d. omogocanje prilagajanja na kognitivne ovire (9, 11). Pri tem so ukrepi, ki so usmerjeni v krepitev specificnih kognitivnih funkcij, procesno specificni, tj. usmerjeni v doloceno kognitivno podrocje oz. sposobnost, in izhajajo iz domneve, da je s ponavljajoco se vajo oškodovane funkcije možno obnoviti (9). Priuporabinadomestnihpristopov s pomocjo ucenjanovihvešcin in uporabo zunanjih pripomockov zmanjšujemo oviranost pri izvajanju dolocene aktivnosti. Katere pristope izberemo, je odvisno od etiologije, obsega in resnosti okvare, stopnje okrevanja, casa zacetka obravnave, stanja kognitivnih sposobnosti pred okvaro, starosti, osebnostnih lastnosti, motivacijskih in custvenih dejavnikov idr. (9, 10, 12). Med kognitivnimi sistemi je prav pozornost tista, ki jo je možno izboljšati z neposredno stimulirano vadbo (8, 13, 14). Pristopi k rehabilitaciji kognitivnih sposobnosti, relevantnih za vožnjo V sklopu rehabilitacije kognitivnih sposobnosti, pomembnih za vožnjo, lahko na podlagi predhodne opredelitve kognitivne rehabilitacije pristope razdelimo na dve podrocji (15): -vadba specificnih sposobnosti, ki so bile poškodovane, preko vadbe zaznavnih, kognitivnih, fizicnih ali vidnih sposobnosti: Pri tem menimo, da se bo obnovitev sposobnosti odrazila v izboljšanju funkcionalnega izida pri prakticnih vešcinah vožnje. Urjenje lahko poteka na razlicne nacine – lahko temelji - – – - - - – – – 70 THE INFLUENCE OF HYDRAULIC PROSTHETIC ANKLE ON WALKING OF A PERSON AFTER BILATERAL TRANSTIBIAL AMPUTATION – A CASE STUDY VPLIV HIDRAVLICNEGA STOPALA ZA PROTEZO NA HOJO OSEBE PO OBOJESTRANSKI TRANSTIBIALNI AMPUTACIJI – ŠTUDIJA PRIMERA Sergeja Cergol1, dipl. ort. prot., dr. Matjaž Zadravec1, univ. dipl. inž. el., Veronika Podlogar1, mag. fiziot., prof. dr. Zlatko Matjacic1, 2, univ. dipl. inž. el., prof. dr. Helena Burger1, 3, dr. med. 1University Rehabilitation Institute, Republic of Slovenia, Ljubljana 2Faculty of Electrical Engineering, University of Ljubljana 3Faculty of Medicine, University of Ljubljana Abstract Background: Several articles about hydraulic ankles can be found in the PubMed bibliographic database, but we did not find any study about the influence of passive hydraulic ankle on walking up- and downhillin persons after bilateraltranstibialamputation. The aim of our study was to assess this influence in a person - after bilateral transtibial amputation. Methods: The subject in our study was a 50-years old woman after bilateral transtibial amputation performed five years before thestudy due to complications of typeI diabetes. Most measurements were performed three times – on the admission day with the patient’s previous prostheses, after two weeks of training with the new prostheses with hydraulic prosthetic feet, and three months after discharge. We performed a structured - interview, clinical tests, patient-reported outcome measures (PROMs) and kinesiological measurements during walking on flat, up- and downhill surfaces. Results: While the patient reported subjective improvement on all questions of the structured interview and PROMs, we did - not detect any objective improvement with clinical tests and Poslano: 9. 5. 2022 Sprejeto: 3. 7. 2022 Corresponding author/Avtorica za dopisovanje (HB): helena.burger@ir-rs.si only very small, probably clinically not important differences with kinesiological measurements. Conclusions: Clinicaltests andkinesiologicmeasurements didnotconfirm the subjective improvement felt by the patient. It is not possible to generalise our results to other subjects after bilateral transtibial amputation. Keywords: bilateral transtibial amputation; passive hydraulic prosthetic ankle; walking downhill INTRODUCTION The main function of our lower limbs is to enable us safe and stable standing, walking and related activities, such as walking on different terrains, up and down stairs, jumping, running etc. After lower limb amputation, the functions of the amputated body part are replaced with a functions of prosthesis. For many years, prosthetic components were purely mechanical. The first fluid-controlled ankle was developed by Hans Mauch in 1950s (1). It did not enter clinical trial until the late 1970s, but due to seal leakage problems it was removed from the market (1). The interest in hydraulic ankles has been renewed in this millennium and today we have several commercially available devices. Their main advantage is that they permit much higher passive plantar (up to 50 degrees) and dorsal flexion than mechanical prosthetic ankles without fluid-control (1) and thus make it easier to ascend and descend slopes. Their performance was further improved by microprocessor control (MPC) (2-4). In the PubMed bibliographic database, several articles about hydraulic ankles can be found, most of them are based on a small number of subjects after unilateral amputation; only three studies on non-MPC ankles include more than ten subjects (5-7). They found out that in subjects after unilateral transtibial ampu tation during level and decline walking with hydraulic ankles, there was reduced total mechanical work and metabolic energy expenditure (8), smoother and more rapid progression of centre of pressure (9, 10), the subjects chose faster walking speed (6, 9, 10) and there was reduced risk of tripping of the prosthetic limb when ascending and descending the ramp (7). On the other hand, they didn’t find any difference in the torque at the distal end of the prosthetic socket during the single support phase, nor better socket comfort during walking at different slopes (11). One study included one bilateral amputee (5) and another study included three of them (12). They observed the largest increase in satisfaction in the bilateral amputees (12). Selection of the most appropriate prosthetic components depends on the user’s health condition, functional status and user’s needs andwishes. In subjects after bilaterallower limbamputations, itis important to select components, which will allow stable standing and walking, but also comfortable walking on different terrains. When selecting the most appropriate components, the prosthetist has to find a balance between stability and function. We did not find any study about the influence of passive hydraulic ankle on walking up and downhill in subjects after bilateral transtibial amputation. Hence, the aim of our study was to assess this influence in a subject after bilateral transtibial amputation. METHODS Subject We included a 50-year old woman after bilateral transtibial amputation performed five years prior to the study, due to complications of type I diabetes. She has had diabetes since she was eight years old, nowadays treated by an insulin pump. Since birth sheis blind on her left eye. For the last 14 years, she has also had rheumatoid arthritis, treated with biological drugs. She had prostheses with silicone liners and energy-storing and realising (ESR) prosthetic feet (Epirus foot from Blatchford). She was using her prostheses whole day and was able to walk around 10.000 steps daily using one stick. In the last two years, she did not fall. Her main complaint was about difficulty at walking on uneven terrain and up and down hills. She has both uneven terrain and hills around her home and has to overcome them every day. During walking downhill, she had pain at the anterior distal part of both stumps, more severe on her left side. Procedure Most measurements were performed three times (Table 1). On the admission day (T1) they were performed with the patient’s previous prostheses. Immediately after measurements, she was fitted with new prostheses which had the same type but new silicone liners, the socket shape was a copy of the old one, so the – – – – - - – – – – – - – – – - 76 77 78 - 80 81 82 - - 84 - 85 86