o 1 mm Wm Leto II - Štev. 23 (47) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD 1.-15. decembra 1975 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 H Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Izhaja vsakih 15 dni NAROČNINA: Letna 2000 lir Za Inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 81000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. In abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir Trikotnik Ažla - Špeter - Dol. Barnas je bil določen za industrijsko cono. Po kmečko povedano, je najboljša zemlja naših dolin. Z njo kmetje živijo. Kaj se ni bilo moglo dobiti drugega prostora ? Kako bodo plačali kmetom zemljo, ki je vredna do 5000 lir na kvadratni meter ? INDUSTRIJA IN KMETIJSTVO Smo že neštetokrat pisali in debatirali na raznih konferencah o gospodarski zaostalosti Beneške Slovenije, o tem, da niso odgovorne oblasti ničesar ukrenile za razvoj naše ekonomije, kar je povzročilo množično izseljevanje naših ljudi v druge, boljše kraje, kjer je večja možnost zaposlitve in zaslužka. Trideset let se že borimo, da bi dosegli industrializacijo naših dolin, da bi dosegli investicije za razvoj kmetijstva in tako zaustavili l>eg ljudi iz vasi, pa tudi možnost, da bi se vrnili in zaposlili naši emigranti doma. Po tridesetih letih borbe se je le nekaj zganilo. Blizu mosta (Sv. Kvirin) so zgradili v zadnjih letih dve fa-briki. Namen je bil, da bi v teh fabrikah dali zaposlitev domači delovni sili. Lastnikom fabrik so naše občine brezplačno odstopile svet, na katerem so bile fa-brike zgrajene. Na žalost pa dela v teh fabrikah le majhen odstotek naših ljudi. Večina zaposlenih delavcev je iz drugih krajev, predvsem iz Furlanije. Za zgraditev teh fabrik so dobili lastniki, tudi precejšnjo podporo in druge olajšave s strani deželne uprave. Zato imajo naše občine moralno pravico, da zahtevajo od delodajalcev zaposlitev naših delavcev. Naj se spoštujejo moralne in druge obveznosti! Toda v zvezi z industrializacijo naših dolin bi radi tu načeli drug problem. špeterska občina je dolo čila širšo industrijsko cono, kar daje upati, da bo prišlo tudi do gradnje industrijskih objektov. Do tu je vse prav in je treba pohvaliti občinsko upravo z.a iniciativo. S česar se ne strinjamo pa je dejstvo, da so zbrali za to industrijsko cono najboljši svet, najboljšo zemljo, ki bi lahko služila za kmetijski razvoj in daje še danes živeti številnim družinam v Ažli. Zdaj, da ne bo zgledalo, da smo proti industrijski coni, ko smo se toliko let borili za industrijo v naših dolinah, naj nam je pa dovoljeno opomniti odgovorne oblasti, da bi bili lahko določili industrijsko cono na manj rodo- v Cedadski šindak Del Basso sprejel delegacijo beneških Slovencev U ponedeljek, 24. novembra, popudne je sparjeu na čedadskem komunu delegacijo beneških Slovencev šindak Giovanni Del Basso. U delegaciji so bili: Arh. Valentin Z. Simonitti, provincialni konselir, prof. Paolo Petricig, predsednik kulturnega društva «Ivan Trin-ko» prof. Viljem òerno, don Paskal Gujon, don Božo Zua-nella, Dino Del Medico in Ado Cont za Zvezo beneških emigrantov ter Izidor Predan za «Novi Matajur». Delegacija je predstavljala tudi druga kulturna društva, katerih predstavniki so bili zadržani zavoljo djela. DAL PARLAMENTO Dl ROMA DUE INTERROGAZIONI CHE RIGUARDANO IA NOSTRA COMUNITÀ1 vitni zemlji. Če pa se ne more urediti drugače, naj se plača ta zemlja kmetom za njeno realno vrednost, ne pa od 800 do 1000 lir na kvadratni meter, kakor se slišijo govorice. Blaginje, dobrostoječnosti in drugi interesi, ki jih prinaša industrija celi skupnosti, ne more plačati samo kakšnih deset naših družin. Pri gradnji industrijskih objektov pa mora biti spoštovano naše okolje in ekologija. Kar pa se tiče zaposlitve v fabrikah, ki bodo zrastle na naših tleh, naj se da prednost domači delovni sili, predvsem tistim, ki bodo z izgubo svoje zemlje zgubili tudi možnost prežvljanja! Delegacija je obrazložila čedadskemu šindaku probleme Beneške Slovenije, ga zaprosila za razumevanje in podporo. Delegacija je tudi izrazila željo, da bi se Čedad zavedal svoje pomembnosti, saj je biu zmjeraj kraj stičišča, srečanja različnih kultur in da bi preu-zel iniciaitive za širšo kulturno in gospodarsko sodelovanje med sosednimi narodi. šindak Del Basso je u svojem odgovoru pokazal odpartost in pripravljenost za tako sodelovanje. Upamo, da bo imeu podporo tudi pri drugih komunskih možeh. SKERK, MENICHINO e LIZZERÒ. — Al Ministro della pubblica istruzione. — per sapere quali sono i motivi per cui il sovrintendente scolastico regionale del Friuli-Venezia Giulia ed i provveditori agli studi di Trieste, Gorizia e Udine hanno finora totalmente disatteso le disposizioni ministeriali riguardanti l’inclusione dell’insegnamento della lingua slovena nelle scuole di obbligo e superiori italiane nelle zone mistilingue. Si fa riferimento, oltre ad altre circolari, alle disposizioni della segreteria tecnica di coordinamento del Ministero della pubblica istruzione, emanate il 20 settembre 1971, protocollo n. 001/STC, indirizzate ai sovrintendenti scolastici regionali, ai provveditori agli studi, ai capi degli istituti e delle scuole di istruzione secondaria di primo e secondo grado, ai direttori degli istituti di istruzione artistica, agli ispettori scolastici, ai direttori didattici, agli insegnanti dei vari gradi e tipi di scuola ed agli organismi di collabo-razione scuola - famiglia-studenti. In particolare il punto 34 di tali disposizioni, tra l’altro, recita: «...sembra opportuno sottolineare il particolare valore che assumono in tali zone sia l’insegnamento dell’italiano per i gruppi alloglotti, sia l’insegnamento della seconda lingua per il gruppo italiano: il secondo insegnamento linguistico non va considerato semplicemente come un’aggiunta al programma normale, ma come una vera e propria integrazione del piano culturale di base, che consente, oltre agli ovvi vantaggi per la convivenza civile e sociale, un significativo tipo di crescita e di arricchimento culturale..». Gli interroganti fanno presente che tali disposizioni vengono applicate rigorosamente nel Trentino-Alto Adige. Rendono altresì noto che i genitori residenti nelle zone mistilingui della regione Friuli-Venezia Giulia, i cui figli frequentano le scuole italiane, è diffusa l’esigenza dell’insegnamento della lingua slovena, in quanto ciò contribuirebbe non soltanto a migliorare ulteriormente i già buoni rapporti con i cittadini del gruppo etnico sloveno (circa 100 mila) e con la popolazione della Jugoslavia, ma a facilitare la stessa occupazione, data la richiesta, specialmente nel settore com- merciale, della conoscenza della lingua slovena. Pertanto gli interroganti chiedono — anche in relazione al contenuto ed allo spirito del recente accordo italo- jugoslavo ai Ministro del- la pubblica istruzione se ritenga opportuno intervenire immediatamente per provvedere all'applicazione delle disposizioni citate. SKERK, LIZZERÒ e MENICHINO. — Al Ministro delle poste e delle telecomunicazioni. — Per sapere: 1 ) se sia a conoscenza che gli sloveni della Slavia Veneta (Beneška Slovenija), specie quelli delle Valli del Na-tisone (Nadižke doline), a differenza dei loro connazionali delle province di Trieste e Gorizia, non riescono a vedere le trasmissioni in lingua slovena della TV di Lubiana; 2) se sia in programma, nel prossimo futuro, l’instal- lazione dei necessari ripetitori per ritrasmettere tali programmi televisivi in lingua slovena; 3 ) se ritenga che tale provvedimento, oltreché essere urgente ed indispensabile, sia conforme con il contenuto e lo spirito dell’accordo italo-jugoslavo testò firmato dai rispettivi Ministri degli esteri. Gli interroganti fanno presente che simili provvedimenti (installazione di rice-trasmettitori in lingua tedesca e quella francese) sono stati già attuati rispettivamente a favore della minoranza nazionale del Trentino-Alto Adige e recentemente (21 ottobre 1975) anche per la minoranza della Valle d’Aosta. Gli interroganti sono dello avviso che non possano sussistere dei motivi validi per non soddisfare le giustificate richieste della popolazione slovena della provincia di Udine. RAZPADAJOČA CERKEV SV. JERNEJA V DOLENJEM BARNASU (Berite članek na 2. strani) Stara cerkev Sv. Jerneja Pesem iz festivala beneških pesmi na Ljesah (Prevedel prof. Augusto Lauretig) besede : Aldo Clodig muzika : Franco Cernotta pojejo ; Cernotta Remigio, Cernotta Franco, Bergnach Mario SILA TEMPORALE Zlati oltar v cerkvi Sv. Jerneja v Dol. Barnasu. Altare ligneo del 600 scolpito a mano è di inestimabile valore Viaggio - inchiesta tra i monumenti delle Valli del Natisone Perchè non si difendono i patrimoni artistici - storico - culturali ? I. Vernasso- La Chiesetta di S. Bartolomeo (Sv. Jernej) IVAN TRINKO: "PETER PODREKA,, DA OBRAZI NAŠIH MOŽ... MLADIKA. GORICA, 1922 Sonce spjeka Doline in varhe Tiho, zemja Čaka in poka Trepetičje però Kumi se gibje Ljen pas spije Pod zelenim garman. Tlačjo se Čarne magie v zahodu Godejo muhe, ueče staržič Lastouce? Planijo nimar buj niško Skarbnega kmeta, z brjega V brjeg, čujes z deklo Lguorit Le buj spijeka sonce Magie se bližajo So polne vode. Sonce premagajo Usè zamuči Dol u dolini Zuon zazuoni Vjetar popihne Nuač se nardi Kumi potrjeska Že žagar mi. Daš! Tuča! Zašume dol po hostjeh Mraz že pretrese Tega kmuj taplo Mlinarju kola Začnejo teč, Pužam noge, Kmetu solze Drevja se otresajo Polne vode Sonce pregleda Uoz ne magie Zapieje jo zuon Še prjet ku fini Na drugi strani šum od garmi. Vjetar razpiha Bele maglice Sonce zasieje Čiste planjave Pas jo zalaja Hlapac leti V štalo pogledat Se mu mudi. Kuha ženica Use gre napri V svojemu sarcu Se veseli. Finalmente il Comune di S. Pietro al Natisone ha deciso che tutte le istanze elettive possono e debbono fare politica! Questa è la considerazione che si ricava dall’approvazione unanime di due ordini del giorno: uno, presentato dalla maggioranza, di condanna del regime franchista per la fucilazione dei giovani spagnoli ed il secondo, proposto dai consiglieri della lista civica, di approvazione degli accordi per i confini fra Italia e Jugoslavia. Il voto è stato unanime per ambedue gli ordini del giorno. Nella stessa seduta del 18 ottobre il Consiglio comunale ha esaminato, fra l'altro, un ordine del giorno della DC circa l'approvazione della costruzione dell’autostrada Udine-Tarvisio. I consiglieri della lista civica si sono astenuti, motivando il loro atteggiamento con considerazioni di ordine generale circa le autostrade e in particolare per la mancanza di previsioni circa la rete stradale locale: statale, provinciale ed interpoderale. Il sole scotta sulla valle e le frondi silenti; la terra screpolata sembra in [attesa, le foglie del pioppo tremolano appena, il pigro cane riposa sotto un [verde cespuglio. Nere nubi si trascinano ad [occidente, le mosche ronzano, stridono [lo scricciolo e le rondini. Scendono sempre più in [basso; di monte in monte la voce del contadino frettoloso echeggia. Il sole brucia, le nubi incombono, sono pie-[ne d’acqua. Sopraffatto è il sole, tutto è silenzio; giù nella valle un suono di campana. Il vento soffia; si fa notte. Un fulmine, subito dopo un tuono. Pioggia! Grandine! Il bosco è un frastuono; il freddo scuote le membra [sudate. La mola del mugnaio gira, le lumache s'affrettano, al contadino scorrono le la-[crime. Le fronde si scuotono dall'acqua grave; il sole ammicca attraverso una nube. Una campana suona, e mentre ancora ondeggia già le fa eco un'altra. Il vento disperde le bianche [nubi, risplende sulla piana solatia. Il cane abbaia, il servo corre premuroso alla stalla. La donicciola ritorna alle [pentole, tutto riprende vita, e il cuore ritorna a gioire. Interessante il fatto che si sia dato avvio ad una discussione circa una sovvenzione da attribuire al «Centro Studi Nediža» per l’opera svolta per la valorizzazione del patrimonio culturale delle Valli del Natisone, e per le iniziative scientifiche in programma. A tale proposito sarà presentata una mozione nel prossimo consiglio comunale. SREDNJE ČERNETIČ V nedeljo, 23 novemberja, je umarla naša draga vaščan-ka Cernetig Antonia - Mojstrova -, stara je bla 82 ljet. Po dugi boljezni je umarla u čedajskem špitalu. Rajnka Tonina je bla pridna in poštena žena. Nje pogreb je biu pri Sv. Paulu u torak, 25. novemberja. Žalostni družini izrekamo naše globoko sožalje. I girasole, disposti in lunga fila ai margini della strada, frammisti ad altre piante verdi con festoni d'edera, t’accompagnavano alla chiesetta di S. Bartolomeo a Vernasso nel giorno del Patrono il 24 agosto. Era la festa anche di noi ragazzi, impegnati sia a disporre e mantenere freschi i girasole in quelle giornale a volte terribilmente calde e afose, sia a contrattare carrube, noccioline etc. alla bancarella di «Me-nia». La chiesetta, ripulita per l'occasione, sempre mantenuta efficiente in ogni parte della sua caratteristica struttura, stava in fondo, leggermente di lato, facendo bella mostra di se. A noi non interessava se non per l'ombra o riparo dalla pioggia che il portico procurava. I maggiorenti del paese, invece, ne parlavano a lungo, soffermandosi sull'epoca della sua costruzione, del suo probabile costrutto- • re e sulla funzione svolta dalla stessa attraverso i secoli in seno alla comunità locale. La popolazione partecipava e agiva come chi avesse capito inconsciamente la portata storica e sociale della costruzione ed il suo valore architettonico. In una parola, era ben voluta! Ora, dopo la guerra, la ri-costruzione, il progresso, la pretesa di maggior cultura e raziocinio, la chiesetta appare abbandonata, mostrando evidenti segni di decadenza. E’ ancora la! Testimonia la sua nobile origine e l’ignavia della attuale società. I ragazzi non predispongono più i girasole all’intorno, i maggiorenti non se ne occupano e la Sovraintendenza alle Belle Arti pone soltanto vincoli. Tutto tace, tutto langue ed intanto un così grande patrimonio artistico-culturale e Dal momento che l’ottima rivista «Mladika» ricorda le personalità che maggiormente si sono distinte, ed hanno più meritato, mi sia permesso dedicare queste poche righe per fare le lodi di uno Sloveno della «Slavia Italiana», i cui meriti non si possono ignorare, specialmente dato che quest’anno ricorre il centenario della sua nascita. Davvero me lo ricordo Peter Podreka così bene, ed ho la sua figura ancora così distintamente impressa nella memoria, come se proprio l’avessi rivisto recentemente, vivo e vegeto davanti ai miei occhi!. E invece quanti anni già sono passati, da quando parlai l’ultima volta con lui a Rodda, la fertile e soleggiata ultima sede del suo sacerdozio! Ma chi era costui? — sorge spontanea lo domanda. Dio mio! Ma naturalmente era il defunto «Cappellano»! Nei primi tempi non lo conoscevo con altro nome. Tutti lo chiamavano «Il Cappellano», e subito ognuno capiva che si trattava di lui, sebbene ci fossero, come ci sdno pur ora, tanti altri cappellani sui nostri monti e nelle nostre valli. In altre parole, egli era una specie di uomo ideale, un tipo, anzi un prototipo della specie. Conseguentemente lo circondava un rispetto generale, una simpatia istintiva da parte di tutti. Ma i gentili lettori di «Mladika» non lo hanno potuto conoscere, e pertanto mi sia permesso presentarlo nominandolo col suo vero nome: egli era il nostro sampietrino Peter Podreka (Pietro Po-drecca). Giovani che aspirate agli ideali, alle auree realizzazioni, chinate il capo e rendete omaggio! Parlo di un uomo dai moltissimi meriti, l’amico e il maestro della gioventù, lo Sloveno entusiasta dal carattere puro e forte, degno d’essere ricordato, imitato ed esaltato. Sono passati cento anni dal giorno in cui vide la luce presso l’azzurro Natisone; nacque cioè da una famiglia di onorati possidenti il 16 febbraio 1228 nel piacevole paese di San Pietro. Da fanciullo era insolitamente vivace di mente, ragion per cui fu mandato a scuola. Terminò la lunga serie delle classi nel Seminario di Udine nell’anno burrascoso del 1848. Subito venne assegnato come cappellano a Tercimon-te, dove i vecchi continuano a lodarlo, e come sempre a ricordarlo. In questa cappel-lania, dall’area vasta e pertanto non certo una sinecura, rimase per otto anni, pascolando il suo gregge con insolita premura ed acume, tanto da rendersi vero padre della gente non solo nelle loro necessità spirituali, ma anche in ogni loro faccenda sociale. Ma particolarmente egli donò tutto se stesso, sacrificandosi e arrischiando la vita, quando per tutta la sua pieve cominciò a diffondersi il tifo e, più terribile ancora, il colera. Come un medico esperto (non c’erano altri, non c’era nessun medico, tranne lui), visitava gli ammalati, ammoniva i sani, e li metteva in guardia, ed a molti salvò la vita. Nel 1857, con gran dispiacere della popolazione di Tercimeno, venne inviato a far da cappellano presso la parrocchia di San Pietro. Quivi rimase per 17 anni, attivo, indefesso, rispettato ed amato da tutti. A San Pietro si interessò moltissimo perchè si cominciassero i preparativi, e poi i lavori, per la costruzione della tanto necessaria nuova chiesa parrocchiale, per la quale e-gli aveva pronto un progetto bello grandioso. Vedendo che, per vari impedimenti ed ostacoli, non poteva realizzare il suo progetto, chiese, rattristato e deluso, d’essere trasferito a Rodda. Con immutata premura e puntigliosità svolse quindi a Rodda la sua missione, preoccupandosi molto anche per il progresso economico ed il benessere della gente. Con gran dolore della popolazione di Rodda, di tutti i sacerdoti, degli amici e conoscenti, colpito da infarto all’età di 67 anni, morì il 4 ottobre 1889. Peter Podreka “era di carattere gioviale, amante della pace, simpatico e uomo di spirito. In compagnia sapeva sempre raccontare qualcosa d’interessante. Si distingueva per l’eccezionale socievolezza e ospitalità. I conoscenti italiani lo chiamavano: «Il gentiluomo della montagna» (it. nel testo). Era legato da amicizia con più duna personalità sia italiana che slovena. Teneva una corrispondenza epistolare con Mons. Jeranov di Lubiana. Opite suo frequente era il celebre studioso russopolacco, Prof. Baudouin de Courtenay. Se dovessimo nominare tutti gli amici che aveva, noti e ignoti, avremmo una lunga lista di nomi. Grandi sono i servizi da lui resi ai «suoi» Sloveni. Fu per loro maestro e guida tutte le volte che potè. Alla gioventù rivolse premure particolari. La sua chiesa era sempre un modello di pulizia e decoro, e ciò dava una gradevole impressione alla gente. A Rodda si era dedicato alla frutticoltura, e l'aveva e-stesa dovunque, facendo dimostrazioni teoriche e pratiche, e mostrando personalmente alla gente come si fa. Grazie a ciò fu più volte premiato, e oggi a Rodda (ma anche in tutta la Slavia intorno a San iPetro) lo si considera promotore e iniziatore della loro frutticoltura; e gli sono grati se ottengono un buon ricavo da tale attività. Sul piano nazionale, Peter Podreka merita d’essere ricordato da ogni Sloveno con particolare gratitudine. Ci è facile affermare infatti che fu lui il primo nella Slavia Italiana, a risvegliarsi alla coscienza nazionale, e a suscitare un simile risveglio negli altri. (Continua) storico-sociale va in rovina. ■*,**<*.. 7 A * Vv-r ì •>> Svet Jernej patron Dol. Barnasa Interessante seduta del Consiglio Comunale di S. Pietro al Natisone CONDANNA AL FRANCHISMO E APPROVAZIONE DEGLI ACCORDI ITALO - JUGOSLAVI Drage bralke, spet je štirinajst dni naokoli in ponovno se srečamo tu, pri našem kotičku. Zima in z njo neštete nevšečnosti so takorekoč pred pragom-vas že lovi kaj gripa ali prehlad? Če ste se topot izognile kihanju in rdečemu nosu, se mogoče drugič ne boste. Zato sem vam pripravila par koristnih nasvetov, kaj storiti za zdravje vas in vaše družine. Preberite si jih! Prehlad je ena izmed najpogostejših nalezljivih bolezni. Posebno v zimskih, pomladanskih in jesenskih mesecih opazimo pri mnogih ljudeh znamenja prehladnega obole- Če se okno ne zapira tesno in vleče pod njim, si pomagamo z volneno kito. Spletemo jo iz starih puloverjev, ki jih razrežemo na trakove in drugih volnenih ostankov. Kita, spletena iz barvastih krp, bo sobi celo v okras, prepiha pa zagotovo ne bo več. * * * če se suha salama ne da olupiti zadostuje, da jo zrno-čimo-in koža se bo lepo odluščila, kar sama od sebe. # * * Sledove, ki jih na linoleju v kuhinji puščajo črni gumja-sti podplati ali podloge stolov, se najlažje očisti z navadno gumjasto radirko. * * * Mnogim mladim kuharicam se večkrat zgodi, da zgrešijo pravo količino soli ali sladkorja in je zato jed preveč slana ali sladkana. Tehtnica ni po-trebna-le dobro oko in pa tile podatki: 1 žlička moke je 15 gr, 1 žlička sladkorja je 15 gr, 1 žlička parmezana je 12 gr, ravno tako 1 žlička soli, medtem ko je 1 žlička mlete kave 15 gr. Če merite s šalico, ima potem sladkor v njej 170 gr. • * * Če bi radi očistili mastno steklenico, stresite vanjo malo detergenta, žličko kuruzne-ga zdroba in malo kavine usedline. Vse nekajkrat dobro potrésite in splaknite. Steklenica bo postala kristalno čista. nja: pekoče in rdeče oči, nahod, bolečine v grlu, suh kašelj, utrujenost, slab apetit in glavobol. Temperatura je običajno normalna ali le rahlo zvišana. V treh ali petih dneh te težave običajno izginejo. Prehlad povzroča okoli 120 doslej znanih virusov, zato ni čudno, da nekateri ljudje zbolijo tudi 6 krat letno, posebno otroci. Prehlad se konča sam od sebe v nekaj dneh. Posebnega zdravila za to ni. Priporoča se le počitek in dovolj toplih pijač z limono, ki vsebuje dovolj vitamina C. Če pa se temperatura kljub temu dvigne-takoj k zdravniku! V tem mesecu posebno pazite, da ste toplo oblečene, saj Dišavne blaznice ni potrebno kupovati-lahko si jih naredimo same. Iz ostankov pisanega blaga sešijemo blazinico in je napolnimo s posušeno sivko (lavanda). Položimo jih med perilo ali obesimo v omaro in perilo nam bo vedno prijetno dišalo. Pa še to: Skoraj bi vam pozabila napisati nekaj zelo zanimivega. Da ne boste misii- Angleško pisateljico Mario Corelli so vprašali: «Zakaj se pravzaprav ne omožite?». Začudila se je: «Da bi se omožila? - Doma imam psa, ki zjutraj zarenči name, papigo, ki se ves dan dere in mačko, ki se vsako je na pohodu epidemija gripe, ki pa ni prav nič prijetna bolezen. Tako! Dovolite mi še eno vprašanje, ki bo tokrat od mene postavljeno vam, drage bralke. Prav gotovo marsikatera med vami ve za recepte, zdravilna zelišča, gospodinjske nasvete ali praktične pri-pomočke-ne skrivajte jih ljubosumno zase! Pišite, napišite kaj delate, da si olajšate delo ali kaj vam pomaga in objavili bomo! Pomagajte drugim, ki tega še ne vedo in zagotavljam vam, da bodo vesele bralke, ki bodo to brale in jaz z njimi! Pa dovolj bodi za danes. le, da ni več dobrih, starih časov, naj vam povem, da ima Nemka Elen Kaning šestnajst (16) otrok, stara pa je 48 let. Na mesec porabi družina 90 kg kruha, 15 kg masla, 600 kg krompirja, 100 kg mesa, 300 1 mleka in poje 900 paninov. Vso družino v zdržuje mati, ker je mož invalid in nezaposlen. «Če bi bili vsi otroci takšni kot moji», je rekla mati, «bi starši ne imeli problemov! ». noč pozno In tiho priplazi domov. čemu mi bo potemtakem še mož?». Graščak, ki se vrača domov, sreča na cesti oskrbnika. Vpraša ga po novicah z doma. Oskrbnik mu pove, da ni nič novega, le nožič se jim je zlomil. «Kateri nožič?» vpraša graščak. «Kako ste ga izomi I i ? ». «Vaš žepni nož. Zlomili smo ga pa takrat, ko smo odrli konja Sivca, ki si je zlomil nogo». «Kaj? Sivec si je zlomil nogo, Kdaj?». «Ko smo vozili vodo, da bi pogasili vašo gorečo graščino». «Graščina, da je pogorela? Ali je to mogoče?». «Da, da. Pogorela je na tisto noč, ko vam je umrla hči». «Le kaj pripoveduješ, saj me bo konec! Kako je umrla?». «Od same žalosti, ker se je njena mamica, vaša gospa soproga obesila, «razlaga oskrbnik in skuša nato graščaka pomiriti: «Sicer pa na graščini ni nič novega». Niccolò Paganini, veliki virtuoz, je mirno kadil v navzočnosti odličnih dam. Ena izmed njih ga je na to vljudno opozorila. Paganini pa je mirno kadil dalje rekoč: «Madame, kjer so angeli, morajo biti tudi oblaki». Neko dnevno povelje voditelja italijanskih revolucionarjev Garibaldija se je glasilo takole: «Prijatelji! Vi ste največji junaki sveta! Vi ste elita narodov, nepremagljivi in brez primere hrabri! Vam moram to res še enkrat praviti? Ne, saj vam je že samim davno znano! Reči moram le to, da junakom ne pristaja - beg. Če še enkrat naletim med vami na strahopetca in bojazljivca, ga ukažem brez milosti ustreliti. Zapomnite si to, vi, čudoviti vojaki!». Requiem za Francisca Franca Dragi brauci! Naša človješka usmiljenost nas ob usaki smarti parpeje do tega, da pravimo, da rečemo: «BuOg se mu usmili čez njega dušico, Buog mu odpusti grjehe, biu je dobar in bardak človek!» Takuo govorimo od navade, čeglih je biu tisti, ki nas je zapustu, en navaden baraba, kanal ja, žleht in strupen človek. Kaj naj rečemo, kakuo naj sodimo španskega diktatorja Francisca Franca, ki je šu pred kratkem dajat ratingo na drugi svjet? Kadar sem biu šele maj-han, mi je vičkrat prebrala moja buoga mama slovenski roman, ki je pisu pretresljivo zgodbo dveh mladih prijateljev - fantov, ki sta se bla pobratila. Imenovala sta se Branko in Ilija. Tisti dan, ko sta se pobratila, sta šla u cjerku. Kadar jih je gospttod V neapeljskem pristanišču stojijo čete, pripravljene za odhod na afriško fronto. Vse čaka samo še na Ducejev govor. Prvi fašist Italije pa se je namenil, da pred govorom pregleda čete. Zato stopa od vojaka do vojaka in jim daje vprašanja: «Ali bi ti streljal name, če bi tl ukazal?» vpraša prvega. «Streljal bi!». Mussolini vpraša drugega vojaka in dobi enak odgovor. Nato jih vpraša še nekaj vsi bi ga ubogali, nekateri celo s težko prikritim veseljem. Nazadnje pa le naleti na nekoga, ki odgovori na negovo vprašanje: «Ne bi streljal!». Duce hvaležno pogleda vojaka, ki mu je voditeljevo življenje več kot njegova zapoved in ga vpraša: «Povej mi, zakaj ne bi streljal?». «Ker sem bobnar». V AMERIKI TEKMOVANJE DEBELUHARJEV famoštar požegnu, je Branko dejau pobratimu: «Do groba sem tvoj!» «Do groba in v grobu!» mu je odgovoriu Ilija. Za nekaj časa potem so sovražniki ubili Branka. Od vseh je biu narbuj ža-lostan Ilija. Ni mogu pozabit prijatelja - pobratima -. Kadar se je Ilija oženu, mu je paršu za botra iz groba Branko. Za osem dni po poroki pa je paršu ponoči Branko po Ilija in ga živega odpeju na drugi svet. Kadar sta hodila po poti na drugem svetu, se je Iliji parbližala razna žvina: Dee, zajci, petelini, teleta, prašiči in druga žvina. Usa ta žvina mu je lizala parste. «Poglej, Branko, kako mi liže tale žvina parste in roke!» mu je, jau. «Tam na svetu med živimi ljudmi mislite, da je Buog ustvaru življenje samuo člo-vjeku, kar ni rjes. Btioh je ustvaru življenje tudi žvini. V Ameriškem mestu Abar-deen je bilo tekmovanje debe-luharjev. Zmagovalka brez konkurence je bila Alice Marr, ki se tekmovanja sploh ni mogla uradno udeležiti, ker jo niso mogli stehtati. «Zame ni nikjer primerne tehtnice-mo-rala bom malo shujšati» je povedala 150-kilska gospodinja, ki je mati dveh otrok in stara 32 let. Vas pozdravlja Žvina, ki ti liže sada parste, je tista, ki si jo ti pobil. Od nje imaš karvave roke, a ti jih ne vidiš. S tem, da ti obližejo roke, ti odpustijo grjeh, ki si ga napravu, kadar si jim uzeti življenje», mu je povjedu Branko. Ob smarti španskega diktatorja Francisca Franca mi je paršla na miseu ta žalostna zgodba, ki mi jo je brala mama, ko sem biu šele otrok. Pomislu sem, da ga je lahko na drugem svetu, namesto žvine, čakala duga, duga varsta ljudi, ki jim je oduzeu življenje in če bi mu usi lizali njega karvave roke, bi muoru čakat puno Ijet, da bi paršu na mjesto, ki mu ga je Buog določiu. Franco je biu velik, a neusmiljen karvnik in kakuo bi bluo srečno človeštvo (umanità), če bi se lahko reklo: «Biu je zadnji diktator, biu je zadnji karvnik!» Vas pozdravlja vaš Petar Matajurac NASVETI ZA PRIDNE G0SP0DINIE Tudi če sem lep, moram biti malo žalosten ANEKDOTE, KATERIM SO SE SMEIALI NEKDAI IN DANES! PiSE PETAR MATAJURAC & l KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH GRMEK Justina in Gino Vogrig iz Dol. Brda sta praznovala 25 let (srebamo poroko) v to-rak, 18. novembra. Prijatelji, hčerke in žlahta jima želijo še puno zdravih in veselih let skupnega življenja. NAŠE STARE KORENINE Na c jesti med L j esami in Klodičem srečjujejo vičkrat ljudje moža, ki meta roke ob životu in gre naprej, kakor mladenič, kakor mlad ber-šaljer. Vidavajo ga na polju, ko trosi ali seče travo, basa senuo al pa pelje na njivo karjuolo gnoja. Obedan ga ne sili na djelo, saj ima penzion, s katerim bi lahko ži-veu, pa tudi če bi ga ne imeu, živi pri dobrih ljudeh, hčeri, zetu in navuodah, ki ga imajo usi radi in so usi pripravljeni mu pomagat, da bi živeu brez djela. če pa bi mu prepovedali djelat, bi bluo zanj, kot da bi uzeli ribo iz vode. Domačini ga usi poznajo, usi vedo, kdo je ta «mladenič, in vedo tudi, dost Ijet ima. Juški ljudje pa, ki ga vidijo hodit po cjesti kot enega mladega beršalirja, bi ne mogli vjervat, da ima skoraj 93 ljet. To je Vigi Vogrig - Bujac, znani zidar iz Oblice, ki je paršu za zeta u Petrušinovo družino u Gorenji Grmek 1912. ljeta. Ljeta 1912 je poročiu Marijo Petrušinovo, ki mu je ostala dobra in zvjesta žena do današnjih dni. Kadar sta se poročila, je imel on 29, ona pa 27 ljet. Pred 13 ljeti sta praznovala zlato poroko. Tudi žena Marija je čudež življenja. Ima 90 ljet in takuo dobar spomin, da vam povje zgodbe in pravlice iz nje otroških ljet. Rodila je deset otruok. šest jih je umarlo, pet maj-hanih, Vigi pa je padu, kot alpine na albanski fronti, živi so ostali: Petar, Bepo, Maria in Tinac. Velika hiša, ki jo je zgradil tata-zidar, na Puoju pod Gorenjim Grmekom, je sada prazna, zapuščena. Sinovi so po svetu, tata in mama živita par hčerki Ma-rjuti na Ljesah. Ko smo šli k njim, da bi jih fotografirali, so nam povjedali na kratko tajšne reči o njih življenju, da bi lahko o tem napisali debele bukva. Djelala, garala sta ejelo življenje. Puno sta tarpjela tudi zavojo izgube otruok. Tardno življenje jih je še buj povezalo med sabo. Lepuo jih je videt skupaj. Rada se imata kot dva novi-ča, 93-ljetni « mladenič » -Vigi - bere novice Marjanci brez očjalu. Ona ga posluša takuo zaljubljena, kot je bla, kadar ga je poročila. Te so naše prave, zdrave korenine. Želimo jim, da bi živjela zdrava, srečna in vesela še puno ljet! LJESA Belinda Canalaz - Katinč-na iz Ljes ima 5 mjescu. Srečna je mati Elvira in oče Bepo, pa tudi nono Danilo in nona Perinca. Srečana je usa vas, saj predstavlja mala Belinda nadaljevanje življenja v tej mali dolinski vasici. NA «CECILJANKI» V GORI CI TUDI PEVSKI ZBOR «REČAN» U nedeljo, 23. novembra, popoldne je nastopil v Gorici, v Katoliškem kulturnem domu, na tradicionalni reviji pevskih zborov - bolj znan pod imenom Ceciljanka - tudi pevski zbor «Rečan». Nastopilo je 9 pevskih zborov. «Rečan» je zapeu štiri pesmi: 1) Šesta ura (Anton Qua-lizza), 2) Gularja sem tjela imjet (Ubald Vrabec), 3) Dio che mattino (črnska duhovna - spiritual negro), 4) Vince rumeno (Qualizza-Specogna). Dirigiral je Anton Qualizza. Za usako zapeto pesem so bili «Rečanci» nagrajeni z velikimi in prisrčnimi aplavzi. LOMBAJ Srečni jagri U srjedo, 19. novembra, je biu srečan dan za j agre iz Lombaja in Dreke. Tomase-tig Giuseppe iz Lombaja, Ruttar Lino, Ruttar Giuseppe, Tomasetig Luigi, Ber-gnach Mario iz Brega, Jurman Gianni iz Skal in Gus Renzo iz Zavrta so se dobili na skupni j agi. Vigi Vogrig in Marija Petrušin, on 93, ona 90 let. Se imata rada, kot kadar sta se poročila Ko so začeli psi slediti in loviti, so mislili, da jim bojo izpodili zajca. Bul j ko se je bližu lajež psu, bulj je lomilo grmovje. Bepič Tomasetig iz Lombaja je parvi napeu puško, pomjeru in ustreliu. Pred njim se je zvarnilo to duje prase - «cinghiai» - Pezu je 150 kg. Odveč je povjedati, da so po-tle napravli usi skupaj en ljep praznik. LOMBAJ U četartak, 20. novembra, je umaru po dugi boljezni na svojem domu Gus Zanet -Partenu. Star je biu 72 ljet. Njega pogreb je biu par Sv. Štoblanku u petak, 21. novembra. Puno ljudi ga je spremljalo k zadnjemu počitku, saj je biu puno poznan in je imeu dost parjatelju. Pogreb Zaneta Partenovega SV. LJENART Kulturno društvo «Circolo Culturale Valli di S. Leonardo» je organiziralo u Škrutovem dve konferenci o prazgodovinskih usedlinah (insediamenti preistorici) u nediških dolinah. Prva konferenca je bila u soboto, 22. novembra, zvečer u dvorani «Bar centrale». Pred velikim številom ljudi je govoril dr. Adriano del Fabbro o kriterjih raziskovanja prazgodovinskih u-sedlin. Po njegovi briljantni konferenci se je razvila bogata in interesantna diskusija. Pokazalo se je, da je bila ta iniciativa kulturnega društva iz Sv. Ljenarta rjes dobra in hvalevredna. KOSCA V petak, 22. novembra 1975, je umarla u čedad-skem špitalu Antonia Rucli, udova Salamant. Stara je bla 85 ljet. Nje pogreb je biu v nedeljo, 23. novembra, u Kosci. REZIJA V Osojanih zagorele svečice padlim za našo svobodo Tudi v komunu Rezija so se pred kratkim spomnili na tiste, ki so žrtvovali svoje življenje za našo svobodo. Komemorativna cerimonija se je vršila na pokopališču v Osojanih, kjer je pokopanih sedem partizanov: dva Italijana, trije Jugoslovani in dva Rusa. Te komemoracije se je udeležila tudi delegacija iz Tolminskega in zastopniki Pokrajinske zveze italijanskih partizanov ANPI iz Vidma. Prisoten je bil tudi rezijanski župan Pericle Beltrame in druge o- blasti. Pred spominsko ploščo so položili lovorjeve vence, poseben govor pa sta imela zastopnik Tolmina in cav. Enzo Lettig, ki sta z ganljivimi besedami orisala pomen narodnoosvobodilne borbe na tem področju. TIPANA Smrtna kosa Žalostni smo, ko se preštevamo in ugotavljamo, da nas je mesec za mesecem, včasih pa tudi dan za dnem manj. žalujemo tudi za tistimi, ki so nekdaj živeli v naši vasi, se izselili z upa-nem, da bodo prišli domov na stara leta, mislimo reči, ko si bodo prislužili pokojnino in se spet vključili v našo skupnost, se zakorenili v domačo zemljo in jo obdelovali z znojem, kot nekdaj. Takih mož, delavcev, potrebujemo in prav zato se nam je za trenutek zautavil utrip srca, ko smo zvedeli, da je umrl v Milanu, prav ko se je nameraval vrniti za vedno domov, 62-letni Primo Noacco- Paulesan po domače. Tam je delal več kot 30 let in v Milanu so ga tudi pokopali. Umrl je tudi Baloch Luigi - Brešan, star 60 let. Delal je dolgo let v Milanu in se je pred nedavnim vrnil domov z ženo. Po dolgem zdravljenju v videmskem špitalu je umrl na domači postelji. Vsem svojcem naših nepozabnih dragih izrekamo naše globoko sožalje. ŠPJETAR ŠE SJERAK AL PA PETROLJA? U zadnjih 14. dneh se je puno guorilo po naših dolinah o tem, da so izvedenci NOKULA - Na njivah, ki so pred vasjo, naj bi začeli vrtat za petrolej (tehniki) odkrili u Nokulah blizu Špjetra in Dolenjega Barnasa ležišče petrolje. Z vartanjem bi bli muprli začet pretekli tjedan na njivi pod vasico Nokula, kjer je šele sjeršče. Zgleda, da niso še uredili uprašanja lastnine (passaggio di proprietà). Pravijo, da bojo vartali zlo globoko, do 1500 metrov. Bojo ušafali bogato ležišče petrolje al pa ne bo nič? Lepuo bi bluo, če bi jo dobili. Biu bi velik interes za use naše doline. Tudi mi, dot drugi, težkuo pričakujemo rezultate varta-nja. Upamo, da bojo kmalu začeli. ZAVOJO PLAZU NA CJESTI ŠE ZM JERAJ TEŽAK IN NEVAREN TRAFIK PO STI SNJENI AŽLI N Novem Matajurju smo že dvakrat pisali o problemu, ki je nastal, kadar se je napravu plaz na cjesti pod Ažlo. Tale ejesta je povezovala s Čedadom štiri komune: Sv. Ljenart, Srednje, Grmek in Dreko. Cjesta je zaparta od ažliskega mostu do križišča in do Brezjeh že šest mjescu. Ves trafik iz rečanske in sredenjske doline je obar-njen po na novo odprti poti do Ažle in po Ažli. U ozki, stisnjeni cjesti, ki gre skuozi Ažlo, je velika nevarnost za šoferje in za domače ljudi, že vičkrat je prišlo do nesreč in se zatuo bojimo, da bo u zimskem cajtu, ko bojo ejeste poledenele in puzne lahko prišlo še do hujših nesreč. Zakaj niso postrojih ejeste, kjer je ratu plaz? Al nima provinca denarja? Na provinci so intervenirali za rešitev tega problema naši konselirji Petricig, Chiabu-dini in Napoli. Objubili so jim, da bojo ejesto postrojih in jo odparli. In rjes so par šli delavci s pakero že zadnje dni septembra, a djelali so le nekaj dni. Potle so use pustih in če njeso -končali djela, kadar je bla Ijepa ura, bo še buj težkuo ga opravit u zimskem cajtu. Ljudje godarnjajo in Provinca jih pusti godàr-njat, ker vje, da naši ljudje ne gredo mimo godarnjanja. Imajo nas za kolonijo, kjer use prenesemo, dajemo, pla-čjujemo, ne da bi kaj upra-šali. BEČIJA U Bečiji je umarla Cudi-cio Marija, udova Beccia. Pred kratkem ji je umaru mož in sada je šla tudi ona za njim. Nje pogreb je biu u četartak, 27. novembra. Stara je bila kumi 61 ljet. DREKA KRAS V nediejo, 23 novembra, so se zbrali v oštariji pri «Mauriziu» na Krasu pri Dreki mladenči, ki so organizirali burnjak. Srečanje ob pečenem kostanju so organizirali mladinci novoustanovljenega kluba «Nuovo Incontro». Zbralo se je puno mladincev, ki pa njeso paršli na Kras samuo, da bi jedli naše sladke burice in popih dobro kapljico vina, pač pa, da bi se med sabo spoznali in se veselili. Govorih so tudi r, djelu, ki bi ga lahko opra-vu klub po naših dolinah.