DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-U. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c '- tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: ue-scčnn L luu, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštna čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto VI. - Štev. 36
Trst - Gorica 5. septembra 1952
Izhaja vsak petek
Plebiscit
V zadnjem času' se je v kampanji okrog tržaškega vprašanja spet pojavilo vprašanje plebiscita.
Uradno ga je pogrela Socialistična stranka Julijske Benečije, ki že par let prelepijo od časa do časa tržaške ulice z zadevnimi pozivi.
Za to svojo idejo skuša zdaj pridobiti podporo razinth socialističnih strank v Evropi. Zanimivo je da je tudi Saragat izjavil, da bi to bila najdemokratičnejša oblika rešitve tržaškega gordijskega vozla. Po spoznanju, da ne more računati na tako zahodno podporo, ki bi brez nadaljnega omogočila uresničenje marčne izjave, pa se je, tej ideji približala tudi italijanska vladna politika. Sli so tako daleč, da podtikajo podobne misli tudi britanskemu zunanjemu ministru Edenu, čeprav jih ta osebno ni ne iznesel, ne potrdil.
Nameni, ki jih s tem zasleduje italijanska iredentistična propi-ganda, so jasni. Preslepiti tujega, neobveščeneg a in nerazgledanega človeka, ki vidi v plebiscitu vedno nekaj demokratičnega in na ta način v ugodnem trenutku ter po,! ugodnimi okolnostmi dobiti formalni demokratični »benestare« zo realizacijo svojih teženj. Po italijanski zamisli bi namreč ta plebiscit moral biti takoj in na njem bi morala biti dana Tržačanom samo dvojna izbira: Jugoslavija ali Italija. Prav nič niso še izpregovoriii o tem, kdo naj bi vse imel glasovalno pravico, toda verjetno ne bomo zgrešili, če rečemo, da želijo, da bi se glasovanje izvedlo kar po obstoječih volilnih imenikih, ki so polrij. tujerodnih priseljencev, ki nimajo z našim mestom nič skupnega, medtem ko v njih ni prostora za prave Tržačane.
Toda že pri površni presoji postaja ta zamisel sumljiva in odkrije se nam njeno pravo lice. Dve sta osnovni potezi, ki jasno kažeta zgolj formalno demokratičnost tega m-edloga.
Prvič: plebiscit naj bi se vršil takoj. Zakaj strah pred morebitnim odlaganjem? Kdor ve, kaj je Italija v preteklih treh desetletjih in tudi v kratkem povojnem času tu napravila in dosegla, temu je jasno, da želi imeti glasovanje zdaj, dokler so še v polni veljavi vsi sadoth njene italijanizacije tega ozemlja in je na tleh še vse tisto, kar je italijanski iredentizem uničil. Predvsem slovenska in hr-vatska manjšina.
Pteoisctt mora uiti zdaj, dokler je ozračje še zastrupljeno, m za to ss.rui lepo števno glasa m aktivi-[,uu. Biti mora predno ui se ste-onTP gostem naiijani zaveati, da prepiri nimajo nuoenega smisia m aa ui Tržačani, ne gleae na nurod-nost, tanko ziven v popotni siogi, ko oi le ne bito večnega podpmo-vanju z druge strani meje. Pristaši neodvisnosti našega ozemlja, ki Kljuo vsem mahinacijam in sovražnemu vzdušju Slatno naraščajo nar so pokazale tudi zadnje volitve — so tudi nevarnost, ki jih sili k naglici. Italijani dobro vedo, da je danes še čas, jutri in kasneje pa ga ne bo nikdar več. Zato silijo in izsiljujejo.
Toda na drugi strani je pran tako razumljivo, da prizadeti nikakor ne moremo pristali na plebiscitarno odločanje pod obstoječimi neugodnimi pogoji.
Druga lastnost, ki je značilna za italijanski predlog in nam tudi odkriva njegovo pravo naravo, je zahteva, da bi smelo prebivalstvo pri plebiscitu izbirati samo med dvema možnostima: ali hoče pod Italijo ali pod Jugoslavijo. Račun je kaj enostaven: Jugoslavija je danes komunistična država, ruzpolo ženje njenega lastnega prebival stva in številni pobegi kažejo, ka ko malo je obstoječa oblast priljubljena. Ce beže iz Jugoslavije celo Srbi, Hrvati in Slovenci, potem torej italijanski iredentisti u pajo, da ne bo niti enega pravega ali napol Italijana, ki bi si na plebiscitu izbral tujerodno komunistično diktaturo za svojo bodočo dotnovino. Poleg krajevnega stanja, ki je rezultat tridesetletnega potujčevanja in zapostavljanja, žele torej avtorji predloga o plebiscitu izkoristiti v prilog svoje teze tudi prehodne notranje-politične težave, v katerih se danes zvijajo jugoslovanski narodi.
Pa naj še kdo reče, da ne sloni »demokratičnost« predlagane plebiscitarne rešitve, ki se tako krčevito oklepa trenutnih okoliščin va kaj trhlih nogah! Ce bi bili italijanski iredentisti tako sigurni V voljo in odločnost tukajšnjega prebivalstva, kakor govore, potem ne bi občutili tega tako velikega sira
POD ZAVEZNIŠKO VOJAŠKO UPRAVO
■ ftSILJE Hft POHODU
Zločinski napad, na slovenske srednje šole v Trstu
Spričo milih obsodo zavezniškega soaisča v Trstu, ki naravnan vzpodoujajo \vesternsko navdan-njeno iredentistično mladino k smotrnemu kopičenju najraznovr-stnejšega orožja, si nismo mogli nič pametnega pričakovati.
Vsako leto, ob istem času, je ves tukajšnji iredentistični tisk zagnal silen vik in krik proti slovenskemu šolstvu. To je bil običajni jesenski propagandni manever, s katerim so brezvestni voditelji tržaškega italijanskega iredentizma skušali odvračati slovenske starše od vpisovanja otrok v slovepske osnovne, strokovne in srednje šole.
Uspeh take vsakoletne jesenske ofenzive proti našemu šolstvu je bil vselej dokaj klavrn. Odtegnili so od naših šol kvečjemu nekaj nezavednih ali pa od njih popolnc-ma gospodarsko odvisnih staršev. Trdili bi, da je taka gonja proti slovenskemu šolstvu naše obrambne vrste celo strnila!
Letošnji uvod v jesensko gonjo proti našim šolam pa je bil zares svojski!
Zaman smo pričakovali že nekaj tednov začetek časopisne gonje in smo Se radovedno spraševali, čemu moramo pripisati razlog take neobičajne zakasnitve. Res je, da so bili iredentistični kolovodje zapleteni v resne spore v tekmi z rimskimi birokrati za stolčke pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu. Kljub temu pa pri svojih političnih prepirih in prerivanjih niso pozabili na trn, ki jih skeli v peti, to je na slovenske šole.
Slučaj je nanesel, morda pa ju bilo tudi to preračunano, da je začetek, topot zločinski začetek borbe proti naši učeči se mladini, sovpadel z začetkom izvajanja londonskih sklepov o Trstu in s pre-osnovo Zavezniške vojaške uprave.
Na eni strani nastop italijanskih funkcionarjev, na drugi pa poskus požiga stavbe naših srednjih šol. Oboje sredi čudnega vzdušja kazenskih razprav proti hraniteljem in zbirateljem orožja ter provoka-terskim atentatorjem na opensko Otročjo vas.
Dne 1. septembra zvečer so neznanci podtaknili z bencinom namočeno zvito krpo pred vhodna vrata v prostore naših srednjih šol v ulici Lazzaretto Vecchio in jo zažgali. Pred tem so tudi polili z bencinom sama vrata in prostor pred njimi.	e
To je v kratkih besedah opis
zločinskega dogodka. Dodati moramo, da so prostori vseh naših srednjih šol stisnjeni v drugem nadstropju stanovanjske stavbe, zaradi česar bi požar, ko bi ga gasilci pravočasno ne pogasili, mogel povzročiti — poleg ostalega — tudi velike človeške žrtve in znatno gmotno škodo.
To dejanje je za las podobno fašističnemu početju na Tržaškem po prvi svetovni vojni in se smiselno vključuje v okvir najrazličnejših atentatov, ki jih po drugi svetovni vojni spet podobni nestrpneži, topot z demokrščansko, socialdemokratsko ali celo kominformistično krinko, .uprizarjajo proti slovenskemu tržaškemu življu.
Tedaj so z Giunto začeli požigati slovenska prosvetna in kulturna središča, knjižnice gledališča, telovadnice in druga shajališča.
Danes počenjajo isto. Spravili so se celo na našo vrhunsko prosvetno ustanovo, na našo šolo!
Tržaški Slovenci smo zaskrbljeni zaradi takega zločinskega razvoja iredentistične borbe proti našemu življu.
Zaupna oblastva, ki v imenu Združenih narodov upravljajo naše ozemlje, našega položaja ne vidijo ali pa nočejo videti!
Pa pravijo, da smo deležni demokratičnega političnega reda . . .
Ni po našem mnenju demokracija le to, da smemo prosto in na ves glas protestirati proti nezaslišanim krivicam, ki se nam godijo; da moremo sestavljati in odpošiljati na vse strani protestne spomenice zaradi našega položaja; da lahko svobodno ugotavljamo plemensko diskriminacijo, ki smo je pod za-
upno upravo Varnostnega sveta Združenih narodov še vedno deležni sedem let po zlomu nacifašizma v Evropi; da se sestajamo na kulturnih in družabnih prireditvah v dokaj pičlo odmerjenih prostorih, v katere vstop Slovencem zaenkrat še ni prepovedan; da lahko z največjo težavo vzdržujemo slovenske prosvetne in šolske ustanove, kljub vsestranskim oviram za njihov pravilni razvoj.
Demokracija ne sme končati samo pri ugotovitvi, da uživamo svobodo vesti, vere, govora, tiska in zborovanj!
Demokracija je po našem nekaj še mnogo bolj vzviienega: gre za način življenja, ki nas v politični borbi postavlja proti totalitarnemu in materialističnemu pojmovanju načina življenja. Gre za svobodo življenja, zasebnega in javnega, v kateri more posameznik in z njim ves narod, stremeti po vseh pridobitvah sodobne omike. Gre za svobodo v političnem, upravnem gospodarskem in prosvetnem izživljanju. Gre skratka za demokracijo, ki je najvišja pridobitev vsega zahodnega sveta.
Te demokracije pri nas na Tržaškem ni! Z londonskim sporazuma ,mki Slovence izrecno izključuje od udeležbe pri javnem življenju, so ;o zaenkrat pokopal: . . .
Zato ni nič čudnega, če prav na Tržaškem šovinizem spet drzno dviga glavo in se spet — kot nekoč po prvi svetovni vojni — začen'a proslavljati s podvigi, uperjenimi proti nezaščitenemu slovenskemu življu, kot je vprav najnovejši poskus požiga stavbe slovenskih srednjih šol v Trstu.
BAZO
Te dni obhajamo žalostno obletnico ustrelitve štirih naših najboljših sinov.
Pred dvaindvajsetimi leti je zavednim Bazovcem za hip zastalo srce, ko so fašistične puške opravljale svoje delo in je mlada kri poškropila krnska tla. Dvaindvajset let je že preteklo od žalostnega jutra, toda vse to ni tako daleč, da bi mogli pozabiti, kar je bilo s krvjo napisano. Se enkrat je bila mladim ona, ki je prva dala duška tistemu odporu, ki se je moral roditi v narodu, ogoljufanem, ponižanem in tlačenem do skrajnosti. V mladih srcih je zavrela kri naših dedov, ki so se žilavo branili na svoji zemlji, ki so hrabro kljubovali vsem krivicam mogočnih potujčevalcev, in pokazali, da zna tudi mali narod sili odgovoriti s silo.
Ta svetli plamen odpora je storil, da je fašistična drhal, pobesnela in kronala svoje prejšnje zločine z usmrtitvijo štirih junakov. Vsak Slovenec je s strašno boljo v srcu gledal, kako so Italijani u-ničevali vse, kar je bilo slovenskega in slovanskega, kako so drug za drugim izginjali vsi naši zavodi, ustanove, kako so gorele stavbe, ki so bile ponos priknorskih Slovencev in trn v peti italijanskim zatiralcem. Videli pa so, da jim to še ni dovolj koristilo, ker bi morali ubiti idejo, narodno zavest. Dvatisočletna kultura je pustila nad nami sledove, ki se jih ne da izbrisati niti pozabiti.
Posebno v tem trenutku, ko skušajo novi fašisti pod raznimi krinkami sjjet uničiti vse, kar je slovenskega, gre naša misel bazoviškim junakom in vsem tisočem mladih ljudi, ki so umrli za svoj narod, za njegovo boljšo bodoč-
PODRTA OBTOŽMICA
v zadevi »Villaggio del Fanciullo"
nost, da bomo lahko svoboden in enakopraven narod.
Toda na žalost ni krvava tragedija ostala le spomin. Znpva in znova je bil naš mali narod postavljen na Golgoto, da prestane svojo dolgoletno preizkušnjo in da če treba tudi s krvjo, dokaie, da smo ljudstvo, vredno imena narod.
Krvniki, ki so usmrtili štiri zavedne fante, še vedno nadaljujejo svoje morilno delo. Zdaj si sicer ne upajo fizično, zato pa nadaljujejo svoje delo v raznarodovalnem smislu^ Slovenski nared si mora zato prav ob obletnici veličastne žrtve svojih najboljših sinov znova pridobiti sil za nadaljno borbo, da bo še bolj odločno branil svoje svete narodnostne pravice.
Naj vedo vsi oni, ki so nas kdaj koli poskušali tlačiti in zasužnjevati, da ima slovenski rutrod za seboj težka stoletja odpora in borbe za obstoj. Ni se lahko zoperstaviti takemu, čeprav maloštevilnemu ljudstvu. Slovenske matere so žrtvovale svoje otroke, žene so se odrekle možem, bičana slovenska zemlja je krvavela iz neštetih ran in vse te žrtve so bile prestane za narod..
Junaška dejanja in slavni vzgledi žrtev so za nami. V bodoče se bomo morali še večkrat ozreti na bazoviški spomenik in od tam sprejeti v duše moči za narodni boj in pridobiti novega navdušenja.
Bidovec, Marušič, Miloš, Valenčič! Te dni bodo počastili Vaš spomin vsi Slovenci po svetu, ker naš narod ne mere pozabiti tistih, ki so v najtežjih trenutkih njegovega obstoja, ko se je šlo za biti ali ne biti, ptokazali. da ga nihče ne more uničiti.
Mnogo bo te dni govorov, komemoracij in marsikaj se bo napisalo v spomin bazoviškim žrtvam. Najvrednejša jgočastitev in najtrajnejši spomenik padlim fantom pa bo nadaljevanje njihovega dela, da ostane slovenska zavest med nami živa, pred nami pa vedno njihovi svetli cilji.
hu, kakršnega nam kažejo njihovi prredlogi.
In še nekaj: kdor koli govori o plebiscitu, omenja vedno samo priključitev k Jugoslaviji ali Italiji. Za prristaše ohranitve Svobodnega tržaškega ozemlja, in teh je — kakor nam kažejo celo pod nepovoij-nimi okolnostmi izvršene volitve skoro polovica, v resnici pa veliko več, je to kakor za obsojenca, ki bi mu ponudili, da naj izbira med obešen jem ali ustrelitvijo. Lepa reč! Tržačani pa žele živeti! Kje je torej izbira za tisto tretjo, kompromisno rešitev, za ohranitev samostojnosti tega ozemlja?
Mislimo, da ima izpričana polovica prebivalstva predmetnega o-zemlja, za katerega se obe sosedi prrepirata, pač pravico, da izreče svojo željo in glasuje za zamisel, ki je njegova, ne pa njegovih sosed. Brez te možnosti tretje izbire je nemogoče govoriti o plebiscitu, ne zdaj, ne kdaj koli v bodoče.
Na to pa farizejski zagovorniki »demokratičnega plebiscita« nikdar ne bodo pristali, ker vedo, kakšen bi bil odgovor, ki bi ga dal plebiscit. Ce so bili že dosedanji volilni izidi za italijanske iredentiste tako dvomljivi, kakšen naj bi bi! šele izid glasovanja, ki bi se vršil takrat, ko bi bile izvršene in obstoječe krivice vsaj deloma pe-pvavljene in ko bi vse to, kar sta fašizem in njegovi miselni nasledniki poteptali, spet postalo sposobno za tvorno in koristno življenje?
Ker vemo torej tako mi kakor oni, kakšen bi bil v normalnih in ustaljenih okoliščinah odgovor tukajšnjega prebivalstva, zato je bolje, da s plebiscitom sploh ne šu-šmarijo, kajti to, kar socialisti v zvezi z iredentisti predlagajo in zahtevajo, je tako krivično in tako enostransko, da tega nihče ne more sprejeti. Upamo tudi, da bodo v svetovni javnosti zaman iskali nekoga, ki bi jim šel na limanice
* * *
Tik pred volitvami so zagna.;i tržaški iredentistični časopisi med občinstvo bombo, ki naj bi razkrinkala tržaške Slovence kot teroriste, ki bi baje hoteli z dinamitom pognati v zrak »Villaggio del Fanciullo« na Opčinah.
Vsa vest je imela protislovenski propagandni značaj, ki naj bi udarila na slovenski narod pečat šovinizma, narodne nestrpnosti in atentatorstva.
Toda bomba bi se razpočila v rokah samih italijanskih šovinistov in njihovih podpornikov, če ne bi bil predsednik senata, pred katerim je bil ta proces, preprečil obrambi obtožencev, spraviti na dan resnico o ozadju in izvoru namišljenega »atentata«. In gospodu državnemu pravdniku Grubisstju povemo, da je bil v veliki zmoti, ko je vzel za golo resnico izjavo Pavla Ferluge, da bi bili vsi openski Slovenci tak atentat odobravali. Gospod državni pravdnik, četudi je kršne Istre sin, kakor kaže njegov prejšnji priimek Grubissich, premalo pozna Slovence, njihovo resnost, treznost in čut odgovornosti.
Leta 1919, 1920, 1921, 1922 so I-talijan-i nekaznovano zažigali slovenske kulturne in narodne domove, pobijali naše ljudi in uničevali slovensko lastnino. Toda Slovenci niso posegli po terorističnih sredstvih za samoobrambo, dokler so upali in pričakovali, da dobe od zakonov in sodišč zaščito. Sele, ko so se prepričali, da za Slovence pod tedanjo Italijo ni bilo pravice in nepristranske justi-ce, so segli, po več letih trpljenja, po samoobrambi proti terorju, smrti in nasilju. In vsi atentati, kar so jih na tem ozemlju proti fašistični Italiji izvršili, so bili le odpor na laški pritisk, so bili silobran od tedanje Italije smrti in izginotju obsojenega naroda, za njegovo samoobrambo in obstoj.
Za kar se je dogajalo v Julijski krajini po koncu vojne 1. 1945, tega ni kriv slovenski narod in za to ne odgovarja.
Slovenci ne poznamo šovinizma; to je proti našemu narodnemu značaju. Ce je trinajstletni težko bolni deček Pavel Ferluga, pod vplivom svoje bolezni in pubertetne krize sanjal, da bi ustanovil neko politično »narodno - socialistično« stranko, ali more tako eksaltirano zamisel vzeti resno — resen (člo-
vek? In v to je verjela tržaška policija?
S tem so hoteli dati mislim in načrtom tega fantiča dalekosežen pomen; so hoteli videti v njem nekega glasnika slovenskih stremljenj. Niso pa pomislili, da je šlo za načrte, izišle — duševno še nerazvitih možgan težko bolnega dečka. Taki so, tako površni, nekritični in malenkostni so naši nasprotniki, ko gre za to, da se meče kamen in blato na ves slovenski narod na Tržaškem.
Silvano Mantovani, sin slovenske matere in laškega očeta z Opčin, je bil v »Villaggio del Fanciullo«. Ravnatelj tega »Villaggia«, don Shirza, je tega fanta opisal na razpravi v najlepših barvah, kot dobrega, značajnega in vdanega fante, ki je zelo rad bival v o-nem »Villaggiu«.
Ce je bil Mantovani tak, kako in zakaj je prišel iskat pomočnikov, da bi mu pomagali vreči v zrak »Villaggio«, ki ga je tako ljubil? — Na razpravi so govorili le še o »tiskarskih strojih«. — In Pavel Ferluga je izrecno izpovedal, da, ga je Mantovani nagovarjal in prosil, naj mu pomaga in naj mu preskrbi dinamit.
In prav ta Mantovani, ko je policija »odkrila« načrt, je bil od ravnatelja »Villaggia« poslan v bolnišnico. Policija ni z njim, ki je bil glavni krivec in organizator »atentata«, sestavila niti zapisnika; neki policist ga je le »intervjuval«. Nato je nek duhovnik Mantovani-ja odpeljal iz tržaške bolnišnice v Italijo, v neko drugo bonišnico, in od tam spet naprej. Zaradi tega smatrajo, da je Mantovenijevo b;-vališče neznano, tako da ni prišel na razpravo in da ni mogel govoriti.
Iz tega sledi z železno logiko, da je pri vsej tej aferi Mantovan:, kakor je pravilno naglasil zagovornik mladega Ferluge, igral vlogo agenta-provokaterja, ki je zvabil v svoje mreže naivnega Pavla Fer-lugo.
Zakaj je hotel Mantovani najti žrtev prav med Slovenci in insce-nirati »atentat«? Kdo mu je dal za to pobudo? Kje je Mantovan ? Kdo hoče in kdo ima interes na tem, da ostane »nenaidljiv« in da molči? Zagovornik, dr. Branko V gneletto, je hotel s primernimi vprašanji na priče posvetiti v to temo, ki jo ni niti policija niti preiskava državnega pravdništva raz-
pršila. Toda predsednik sodišča je odklonil od branitelja stavljena vprašanja. In.tako ostane nepojasnjeno: V čigavi glavi se je rodila zločinska misel, s pomočjo a-genta-provokaterja organizirati »a-tentat« na »Villaggio del Fanciul-lo« in zvijačno vplesti v ta »atentat« slovenske sinove??
To je bilo vprašanje, ki bi ga bila morala justica rešiti. Tega ni storila, pač pa je državni pravdnik spravil na zatožno klop štiri Slovence, dva starejša in dva 16-letna fanta, Pavla Ferlugo in Rau-barja. Od teh se je edini Pavel Ferluga dal od agenta-provokaterja deloma zvabiti na led, da mu je preskrbel razstrelivo.
PROCES JE DOKAZAL BREZ-DVOMNO, DA OD OBTOŽENCEV RAUBAR, BRUNO FERLUGA IN BRISCEK NISO IMELI NITI POJMA O KAKEM ATENTATU, NAJMANJ PA NA »VILLAGGIO DEL FANCIULLO«, IN DA SAM PAVEL FERLUGA NI SPLOH IMEL NAMENA NAlPRAVITI ALI SODELOVATI PRI KAKEM ATENTATU.	(Konec na 3. strani)
Preasnasa ZVU
O preosnovi ZVU, ki je bila na podlagi londonskih sklepov izvedena 1. septembra, bomo obširneje poročali v prihodnji številki, v kateri bomo ponovno zavzeli svoje stališče do te grobe kršitve mirovne pogodbe, tržaškega statuta in sploh demokratičnih načel.
Pribiti moramo še enkrat, da ni v preosnoveni ZVU niti enega Slovenca!
Londonski sporazum, ki so ga sklenile Velika Britanija in Združene države z Italijo glede uprave našega ozemlja, je Slovence izrecno lizločil iz soudeležbe pri upravi zemlje, na kateri živijo že preko tisoč tri sto let kot avtohtono ljudstvo.
Od enaindvajsetih novih italijanskih funkcionarjev pa sta le dva Tržačana!
Ali je to demokracija?
Kako bodo ti novi funkcionarji mogli nastopati v obrambo tržaških koristi?
Tako se je demokracija še enkrat poigrala z nami ...
3esensba ljudska veselica SOZ
SDZ priredi tudi letos svojo tradicionalno jesensko ljudsko veselico, dne 21. septembra 1952, na Opčinah, v popoldanskih urah. Kraj in čas bomo sporočili naknadno. Letošnja manifestacija SDZ sovpada v čas najusodnejših odločitev vprašanja našega obstoja.
Ob tej priliki bomo vsi Slovenci tega ozemlja najenergič-neje protestirali proti:
1) Vsakršnemu razkosanju STO-ja,
2) Kakršni koli priključitvi h kateri koli tuji državni skupnosti,
3) Solastništvu kakršne koli oblike,
4) Kakršnemu koli plebiscitu,
5) Vsakemu obnavljanju fašističnih metod požiganja in uničevanja naših kulturnih, gospodarskih in političnih ustanov,
6) Slehernemu zapostavljanju in diskriminaciji našega življa na Tržaškem.
Zahtevali pa bomo popolno uveljavljenje Svobodnega tržaškega ozemlja in brezkompromisno spoštovanje mirovne pogodbe z Italijo, kar edino odgovarja življenjskim potrebam STO-ja in potrebam njegovega širokega zaledja.
Z množično prisotnostjo vseh Slovencev tukajšnjega ozemlja, ki so z nami v teh življenjskih vprašanjih istih misli neglede na politično prepričanje, bomo pred vsem svetom prav v teh dneh izpričali svojo naravno in pravično zahtevo, da politični odločevale! predvsem upoštevajo voljo avtohtonih Slovencev na tem ozemlju.
V E'S TI z GORIŠKEGA
Iskrene želje rdečega petelina
Glavni petelin iz kurnika tasn imenovane Demokratične fronte Slovencev v Italiji je zapel na v^es glas v Soči, štev. 264 od 30. avgusta, in sicer pesem o potrebi njegove fronte po enotnem nastopu vseh Slovencev v Italiji.
Bližajo se namreč volitve v go-riški občinski svet in vse kaže, da bodo najkasneje v prvi polovici decembra. Zato je »tovariša« V. Nanuta nekoliko zaskrbelo, ker bo pač treba volki po zahodnem demokratičnem sistemu in ne po načinu rdeče progresivne »demokracije«, kjer si ljudstvo ne sme postavljati prosto svojih kandidatnih list in prosto ter tajno voliti tisto listo, ki uživa njegovo zaupanje!
V Nanutovi rdeči progresivni »demokraciji« živi in uživa ena sama resnica: Komunistična partija! Zato je povsem razumljivo, da zahteva »tovariš« Nanut od svojih goriških političnih nasprotnikov »običaj, da se vedejo lojalno proti, drugemu«, to je proti njegovi rdeči fronti, ki bi jih kljub njihovi »gonji proti matični domovini« kaj rada zvabila v skupni volilni nastop in jih tako speljala na led.
Odločitev na vabilo »tovariša« V. Nanuta prepuščamo seveda vodstvu SkDvenske demokratske zveze na Goriškem, v ostalem pa odgovarjamo, kakor nam velevata časnikarska dolžnost in slovenska čast.
Najprej pozivamo »tovariša« Nanuta, naj gre učit »običaje lojalnega vedenja« svoje komunistične, somišljenike v matično domovino ter jih pozove k potrebi po uvedbi enakopravnosti vseh Jugoslovanov, potem bomo lahko začeli verjeti, da nosi tudi on nekaj čuta m pojma o lojalnem vedenju v sebi. Pridigarji, ki se ne vedejo po nauku, ki ga drugim daje;o, ne peljejo v nebesa In ne uživajo zaupanja zavednega in svobodoželjnega slovenskega ljudstva!
Vrnite nam barbarsko ugrabljenega Uršiča, »tovariš« Nanut, vrnite nam krivično zaprte in mučene brate in sestre! Vrnite nam deset in deset tisočev krivično in zahrbtno umorjenih bratov in sester! Potem bomo začeli verjeti v začetek vašega »lojalnega vedenja«, ki ga upravičeno moramo mi pričakovati od vas, ki ga doslej niste pokazali, ne pa vi od nas, ki zahtevamo. da se iztrebijo iz tal matične domovine vsi zatiralci ter zasužnjevalci naših bratov in sester, iz naše srede pa vsi zagovorniki takih rdečih samodržcev. Naša borba za enakopravnost Slovencev v Italiji in na Svobodnem tržaškem ozemlju je borba po demokratičnih načelih za to, da dvignemo naš narod na stopnjo .uživanja vseh pravic, ki mu pritičejo po vseh božjih in človeških zakonih, potem ko je vaša rdeča diplomacija zapravila Gorico, Slovensko Benečijo in Trst! Našemu narodu, ki rahteva enakopravnost, ker je tudi enakopraven zaradi svojih, rmožnosti in zaslug!
Naša borba z zahtevo po osvoboditvi vseh Jugoslovanov izpod rdečega jarma je odjek na bolesten klic zatiranih in mučenih bratov! Ta naša borba je še bolj plemenita in značajna, ker je v pomoč nesrečnim, ki ječijo v okovih.
V tem našem zaletu, ki je hkrati tudi izraz goreče ljubezni do naših jugoslovanskih bratov, ne presegamo meje dostojnosti in lojalnosti, ker se ne poslužujemo niti ugrabitev niti klevet in vohunov, kot to delajo komunisti v matični domovini in tudi na teh tleh, »tovariš« Nanut!
Radio Koper gre za Vami in opirajoč sc na vaš članek nas zmerja pač po vašem skupnem rdečem slovarju, po vašem »lojalnem vedenju« in po vaši komunistični o-miki, ker veličine resnične človečanske omike niti ne. pojmujete, »riti je ne zmorete. Tako majhni ste! Komunizem se povsod na svetu proslavlja samo po svojih gro-unih zločinih! Mi pa gremo naprej čistih rok in s skromnimi sredstvi, ki nam jih naša javnost prostovoljno »udi.
Ko smo objavili rtaš članek v Demokraciji od 15. avgusta, nismo niti od daleč imeli namena odpreti volilni boj. Vi, »tovariš« Nanut, pa ste iz našega članka razbrali le »o, kar vas trenutno najbolj skrbi: bližnje volitve! In ste Se enkrat irlili na Slovensko demokratsko tv e 70 lodrico gnojnice z namenom, da izpustite v vašem odgovoru vse, kar je Demokracija napisala o »gonji proti matični domovini«, ki nam jo je Primorski dnevnik od 7. avgusta očital, in o naši borbi proti tamkajšnjemu vladajočemu komunističnemu režimu!
V tem tiči Vaše nelojalno vede-»je, »tovariš« Nanut, ki ga sku-
šate s spretnimi umazanimi besedami naprtiti Vašim nasprotnikom S
Sicer pa zakaj se ponižujete z isnanjem skupnega nastopa na volitvah, če so »prenapeti petelini iz vrst SDZ«, kot Vi imenujete nekatere od SDZ, takega nelojalnega vedenja in take hudobije, da jih Titova policija ugrablja ponoči, kot je ugrabila Andreja Uršiča in druge?
■Skrb zaradi volitev je pri vas gotovo velika, če potrebujete pomoč takih »prenapetih petelinov« iz vrst SDZ, in to glede na Vaš članek.
V kolikor nam je znano, nima vodstvo SDZ na Goriškem prav nobenih skrbi zaradi bližnjih volitev, kljub krivičnemu volilnemu zakonu. Sicer pa prepuščamo njemu vsako odločitev o tej zadevi!
Kar se tiče svetovalca »tovariša« Pavlina od DFS in našega g. Bratuža, poudarjamo razliko med obema, ki smo jo začrtali v Demokraciji od 15. avgusta. »Tovariš« < Pavlina nismo v Demokraciji od
15.	avgusta »nesramno blatili«, kot trdite. To »nesramno blatenje« nam podtikate namenoma ali pa slovenščine ne razumete! Povedali smo čisto resnico, kakršna izhaja iz občinskih sej in iz njegovih nastopov. Priznanja o nastopih g. Bratuža, ki ste jih skozi mesece objavljali v Soči in v Primorskem dnevniku, smo pošteno omenili v Demokraciji od 15. avgusta le kot dokaz, da niso bili njegovi nastopi le navadno »frazarjenje«, kot jih je rdeči pisun imenoval v Primorskem dnevniku od 7. avgusta. V Soči od 30. avgusta si »iskreno želite«, da bi bil g. Bratuž ponovno izvoljen! Ali hočete s tem popraviti žalitev o njegovem »frazarje-nju«, ki jo je iznesel Primorski dnevnik od 7. avgusta? . . .
Odgovor damo mi, »tovariš« Nanut, in je sledeči: Vi in Vaša Fronta prav dobro poznate zmožnosti g. Bratuža, ki gleda vedno resnici v obraz in ne prizanese nobenemu, ko gre za pravice in potrebe našega ljudstva. Zato ga na vse načine vabite k sebi, ker vam je njegovo »frazarjenje« zelo priljubljeno in bi se z njim radi okoristili!
Primorski dnevnik od 7. avgusta nam je tudi očital, da smo krivi
ukinitve vaše počitniške kolonije v Ukvan, in v Demokraciji od 15. avgusta smo rdečemu pisunu dal: pošten odgovor, na katerega Vi niste v svojem članku v Soči reagirali. Ali priznavate, da nas je Primorski dnevnik s tem žalil in se do nas »vedel nelojalno«? Kolonijo so vam spet odprli.
V ta namen je g. Bratuž pripravil Pavlina, da je nastopil v občinskem svetu in ga nato krepko podprl. Demokracija pa je »lojalno« objavila protest proti krivičnemu ravnanju oblastev.
O »škandalu« v Nabrežini nimamo kaj več pristaviti k jasnim poročilom, ki jih je Demokracija žt prinesla. Dodajamo le še sledeče: vse kaže, da vas izgubljena bitka v Nabrežini, do katere vas je privedlo vaše »lojalno vedenje« dt SDZ, zelo boli!
in vpisovanje
no siouenshih srednjih šolah
Po določilu prosvetnega ministrstva se izpiti (sprejemni, vstopni, popravni) v jesenskem roku pričnejo na vseh štirih slovenskih srednjih šolah v Gorici 15. septembra ob 8.30 zj. in se bodo vršili v vrstnem redu, ki je objavljen na razglasni deski vsake šole..
Mature se pričnejo 29. septembra.
Vpisovanje za novo šolsko leto 1952-153 se prične 1. septembra in se zaključi 25. septembra: le za dijake, ki bodo polagali izpite v jesenskem roku. se zaključi 30. septembra.
Vse podrobnosti glede vpisovanja so razvidne z razglasne deske na šolah.
Tajništva so za morebitna pojasnila odprta vsak dan od 9. do 12. ure.
Vpišite svoje otroke v slovenske šole}
Z novim šolskim letom vpišite vsi Slovenci svoje otroke v slovenske šole, ki so enakopravne italijanskim in vam nudijo priliko, da se otroci nauče obeh jezikov: slo-' venskega in italijanskega.
V italijanskih šolah slovenščine ne poučujejo!
Ne omahujte in ne pustite se pregovoriti od laških šovinistov in od neznačajnih odpadnikov od našega rodu. Ti so izdali svoj rod; izdali bodo tudi vas!
Slovenski optanti, ki vam ni še mogoče vrniti imših otrok v slovenske šole, iz katerih jih je »demokratična demokrščanska Italija« krivično izgnala, dajte svoje otroke v slovenske šole v Trst, vsaj tisti, ki vam gospodarske zmožno* sti ne delajo preglavic!
Tisti, ki pošiljate svoje slovenske otroke v »Notre Dame«, pošiljate svoje otroke v raznarodoval-nico. Vse vaše slovenstvo doma a-li pa v trgovini pred slovenslrim kupcem vas ne opravičuje in vas ne bo nikoli opravičilo!
Kri ni voda in poslati svoje otro-
SE EN GLAS IZ KOLONIJE v Fiera di Primiero
Po članku, ki ga je Demokracija objavila pretekli teden, smo prejeli še te vesti o načinu preganjanja in raznarodovanja naših otrok. V koloniji je tudi neka sestra redovnica, ki prav tako prepoveduje našim otrokom, da govorijo slovenski. Tudi s starši otrok je ta sestra govorila samo italijanski. Učiteljica pa naše uboge otroke nalavnost muči. Tako so nam povedali, da ne dovoli na stranišče otrokom, ki za to potrebo ne znajo prositi v italijanščini. V navzočnosti voditeljev kolonije pa italijanski otroci zmerjajo naše s »ti-tini« in »ščavi«, ne da bi voditelji kaj takega prepovedali.
Nekateri še nepotrjeni glasovi pa nam trdijo, da so tako duhovnik kakor tudi u&iteljica in omenjena sestra Slovenci iz Gorice. Le njihovih imen nam ne znajo še navesti. Nekateri pravijo, da so v duhovniku spoznali tistega, ki je nekaj časa hodil maševat v Stau-drež.
Kdor bi vedel za ime teh »vzornih raznarodovalcev naših otrok in vnetih sovražnikov našega jezika«;, prosimo, da nam ga vljudno sporoči!
Takega načina vzgajanja naših ubogih otrok ne smemo dovoliti za nobeno ceno! Krivce pa moramo na vžak način prestaviti javnosti, ker gre za kršitev tudi krščanskih načel vzglajanja in spoštovanja mladoletnih, proti katerim se nastopa z nedopustnim nasiljem!
Radovedni smo, kaj reče goriška nadškofijska kurija k temu odkritju, saj se kolonija v Fiera di Primiero vodi menda pod njenim pokroviteljstvom!
Ne pretiravamo, če rečemo, da predstavlja tako postopanje z našimi otroki pravo škandalozno nasilje, ki je toliko bolj vredno obsodbe, ker ga izvajajo v imenu Kristusove ljubezni, toda ne r,o Kristusovi prošnji: »Pustite malčke, naj pridejo k meni!«
V Gradežu nai« otrobe pretepajo
Našim otrokom v morski koloniji v Gradežu se ne godi bolje kot onim v Fiera di Primiero. Tu-
di to kolonijo vodijo seveda zagrizeni sovražniki našega jezika. Z otroki ravnajo takole: Pravijo, da podtikajo v kovčke naših otrok tuje predmete. Nato pa jim kovčke pregledajo in otroke obdolžijo kraje ter zmerjajo: »titini, ladri, ščavi«. Učiteljica pa je aekemu slovenskemu otroku vzela pas od hlač in ga pretepla. »Tu imaš, šča-vo,« je zaključila svoje omikano delo!
Italijanski listi mnogo pišejo o gospodu škofu, ki obiskuje razne otroške kolonije in deli bombone otrokom. O vseh teh dogodkih pa ne poročajo. Verjamemo, da škofu ne pridejo na uho taki dogodki, ki predstavljajo zločin rodomora, toda zdaj upamo, da je zadeva dovolj jasno odkrita za resen in od*-ločen nastop.
Glas iz Peči in Hups
Ker smo v Demokraciji od 22. avgusta objavili »predlog kmeto-vaicev iz Sovodenj« za nastavitev vodne črpalke na Rojcah z denarjem, ki je bil nakazan kot odškodnina prizadetim po toči, smo dobili glas iz Peči in Rupe, ki se z omenjenim predlogom ne strinja, misleč, da bodo morali kmetje iz Peči in Rupe plačevati potnino po občinski cesti, tudi če bodo hodili po vodo, kakor v primeru ko hodijo na Sočo po pesek. Isti glas iz Peči in Rupe predlaga, naj bi z omenjenim denarjem kupili raje sejalne stroje ali pa nahrbtni stroj za brizganje proti koloradskemu hrošču.
Zaradi tega menimo, cta bi kmetovalci najbolje storili, če bi sklicali skupni sestanek za rešitev raznih predlogov.
Ponarejeni banhovci
Pretekli teden so se v Gorici pojavili razni razpečevalci ponarejenih dolarjev. Nekateri *o imeii srečo, druge je pa prejela policija, ki vodi nadaljno preiskavo, ker kot se zdi — gre za celo mrežo ljudi, ki se pečajo s ponarejanjem in razpečavanjem dolarjev.
ke v slovenske šole ne predstavlja pregrehe nad državo Italijo, v kateri živimo kot enakopravni državljani, četudi nas Italija ni še Zaščitila s posebnim zakonom, kot ji to veleva uatava.
Zgodilo se je, da je neka slovenska družina navezala trgovinske stike s Slovenijo. Clan te družine je na vseučilišču, pa ni znal poiv.a-gati staršem, da bi jim napisal ponudbo blaga v slovenskem jeziku!
Seja Hmetsko-delavske zveze v Sovodnjah
V nedeljo 31. avgusta je bala seja odbora Kmetsko-delavske zveze v Sovodnjah. Na seji je odbor pretresal splošni krajevni položaj v okviru programa Kmetsko-delavske zveze in sprejel razne sklepe.
Obmejni bloki
Pretekli teden so ponovno odprli za kmečki prehod z živino obmejne bloke pri Rdeči hiši, Vrtojbi, Solkanu in Šempetru, ki so biii zaprti zaradi slinavke.
Važno zs begunci:
Te dni prejemajo begunci pismo od predsedništva vlade iz Rima s priloženo tiskovino, ki jo morajo izpolniti in vrniti na naslov, ki je v njej označen.
Opozarjamo vse prizadete, da se pod besedo N A Z ION A LITA’, ki stoji v tiskovini, mora razumeti državljanstvo, ker bi sicer bilo r.a tiskovini vprašanje po jpziku (lin-gua). Tudi v osebnih izkaznicah se pod besedo NAZIANALITA’ razume državljanstvo.
Zato menimo, da morajo vsi optanti za besedo NAZIONALITA’ napisati: italiana per opzione.
Radalfc flanzin
bi rad posta! nrsdnik
Znani istrski izseljenec- Rodolfo Manzin, ki je splošno znan zaradi svojega zagrizenega nasprotovanja slovenskemu življu, bi rad postal občinski redni uradnik v Gorici.
Nima sicer zadostnega študijskega naslova, pa se je kljub temu drznil prositi, naj ga imenujejo za stalnega uradnika.
Kakor izgleda, mu bodo ugodili. Ker gre za Italijana, bodo kršili tudi zakon o namestitvah. Ce bi šlo za Slovenca, bi ga ovirali, tudi če bi imel še prevea šol; rekli bi tudi, da je na občini že preveč u-radnikov.
ONAIR
Dobro znana italijanska organizacija, ki je po prvi svetovni vojni preplavila s svojimi ustanovami vse slovenske vasi in zlasti med najmlajšimi vršila svoje »odrešilno« delo, še danes živi in dela, čeprav bi človek sodil, da je njen obstoj v današnjih mejah Italije brezpomemben.
Vlada velikodušno podpira to u-stanovo, proti, kateri se najbolj bijejo prav njeni uslužbenci zaradi slabega ravnanja in nizkih iftač. Odredila je, da bo odslej ta ustanova prejemala 120 milijonov lir letne podpore. Radovedni smo, ka-, ko bo zdaj plačevala svoje uslužbence!
Za našo manjšino ima ta organizacija samo uničevalne namene; spretno vriva v slovenske vrtce italijanske moči, da bi polagoma Spodrinile materin jezik iz teh prvih Sol.
|T
Z SLOVENIJE
SUSA V SLOVENIJI
Po poročilu slovenskih časopisov je letošnja suša prizadela ogromno škode. Nekateri živinorejski predeli bodo morali žrtvovati lep del svoje živine, ki bo šla v mesnice, ker je ne bo mogoče prehraniti.
Samo v sežanskem okraju cenijo škodo letošnje suse na 230 milijonov din!
Vsi jesenski pridelki so bolj ali ma/nj prizadeti.
Kmetje so zelo zaskrbljeni tudi zaradi višine davkov, ki so bili predpisani na osnovi lanske odmere, ko je bila letina dosti boljša.
Oblastva so organizirala posebni štab za pomoč prizadetim po suši. Razdelili so med vse okraje v Sloveniji 200 vagonov otrobov in 10 vagonov oljnih tropin. Vlada v Ljubljani je tudi odobrila trideset milijonov din za brezobrestne kredite, ki se bodo dodelili živinorejcem za nabavo krme.
ZASEDANJE GOSPODARSKEGA SVETA
16.	avgusta je na Bledu zasedal Gospodarski svet Jugoslavije. Pretresali so domači položaj in prepovedali vsak izvoz pšenice, rži, ovsa, koruze in vsakovrstne krme.
ZIMSKA POMOČ ZA TOLMINSKO
Prispevki za pomoč po snežnih razmerah težko prizadetim Tolmincem je znašala okoli 180 milijonov din. Prizadeti kmetje so neposredno dobili 1,394.000 din, za obnovo najbolj prizadete vasi Bor-jane so dali 25 milijonov din, za šole, dijaške domove in druge javne zgradbe 63,700.000, za popravilo cest in mlekarn v planinah pa preko 40 milijonov din. Ostalo je šlo v glavnem za popravilo cest in mostov v raznih predelfh Tolminskega.
POSTOJNA
Otroški vrtec v Postojni kot povsod drugod v Sloveniji in menda v Jugoslaviji sploh ni državna u-stanova v smislu, da jo država finansira in podpira. To je ustanova, ki se mora sama ali skoro izključno sama podpirati in vzdrževati. Država ima le absolutno pravico neomejene kontrole in gospodarjenja v vrtcu samem. Starši otrok prispevajo v različni meri pri vzdrževanju vrtca. Tisti, ki imajo otroke v vrtcu le dopoldne, plačujejo 60 din mesečno, osiali pa po 600 din. Vzdrževalnina ni sicer velika, a je za socialistično Jugoslavijo vendar madež, če pomislimo, da so celo v kapitalističnih državah otroški vrtci podprti izključno od občine ali države. Zato ni čudno, če ima ta ustanova precej velike primanjkljaje. Samo v juniju je bilo nad 15.000 din primanjkljaja, ki ga bo treba kriti z večjimi prispevki staršev, ali pp bo treba vrtec zapreti.
IDRIJA
8. avgusta so v Idriji odprli obnovljeno staro gledališče, ki bo odslej služilo za .razne pevske prireditve in druge kulturne namene kakor tudi za kino. Ta dvorana je bila skozi poldrugo stoletje važno kulturno središče za Idrijo in o-kolico. Italijanska oblastva so pa to središče ponižala najprej v vojaški magazin in potem celo v konjski hlev. Danes je pa spet dobilo svoje pravo lice in služi predvsem kulturnim namenom.
JUGOSLOVANSKI IZVOZ
V prvem polletju letošnjega leta znaša jugoslovanski izvoz 45.3 milijarde din. Tretjina celotne vrednosti izvoza predstavlja koruza, katere so izvozili v prvih 6 mesecih t. 1. 463.000 ton, na drugem mestu je sladkorna pesa, oziroma sladkor; celo krmil (pomanjkanje katerih danes resno ogroža
DAROVI: V počastitev spomina pok. Josipa Zavadlala zbrali prijatelji pokojnika za Slovensko dobrodelno društvo v Trstu 6.500 lir.
V počastitev spomina Sergija Tončiča daruje Alojz Zega L
1.000 za SDD.
V počastitev spomina gospe Anp Tončič, matere dr. Frana Tončiča, daruje družina P. Udovič L
1.000 za SDD.
Namesto cvetja na grob pok. I-vana Udovič, očeta trgovca Franca Udoviča, daruje družina P. Udovič L 1.000 za SDD v Trstu.
jugoslovansko živinorejo!) so izvažali za preko eno milijardo din. Polovica vsega izvoza predstavljajo kmečki pridelki, ostalo pa rude in kovine (cink, baker, srebro, živo srebro, boksit). Uvoz pa znaša v istem obdobju 52,5 milijard din. Je za spoznanje nižji kot lani. a je še vedno precej višji od izvoza. Povečal se je uvoz govejih kož, volne, bombaža, koksa, železa, raznih strojev in traktorjev.
GOSPODARSTVO
Po uradnih podatkih Kmetijskega nadzorništva imamo na Goriškem na vsak kvadratni kilometer 3,55 ha vinogradov. Vsega skupaj imamo 1680 ha čistega vinograda in približno 7000 ha nasadov trt m drugh sadnih dreves. Na tej površini pridelajo povprečno 115 tisoč stotov grozdja, ki ga večinoma (108.000 stotov) porabijo za vino. Po teh uradnih podatkih pridelajo na Goriškem skupno 70.000 hi v -na, in sicer kakih 15.000 hi črnega (Merlot, Cabernet, Pinot), ostalo je pa belo vino.
Včasih so izvažali lep del domačega vina po Italiji in tudi v tujino. zlasti v Avstrijo, Nemčijo, Švico in Jugoslavijo. Danes- pa do-mač pridelek ne krije, kot poroča ravnatelj Kmetijske^ inšpektorata, niti domače potrebe. To deloma zaradi omejene površine, dei-j-ma pa zaradi slabe opreme in priprav večine vinskih kleti. Za u-spešno konkurenco drugim italijanskim vinom bi se morali goriški kmetje združiti v močne, samostojne, svobodne zadruge, ki bi bile edine zmožne ustvariti velike moderne kleti.
Oddaja žita
Kmetijsko nadzorništvo sporoča, (fe lahko kmetje oddajo nove količine žita za tekoče leto. Omenili smo že, da se je v preteklosti pogosto zgodilo, da je bila državi najboljši plačnik.
Prijava vina
Do 15. septembra morajo vsi pridelovalci vina javiti davčnemu u-radu (»Imposta di consumo«) količino vina, ki so ga imeli na k(,n-cu avgusta v svoji kleti. Za odbitek količine za domačo uporabo morajo priložiti družinski list. Prijaviti morajo tudi količino grozdja, ki so ga potrgali, odnosno predvideno količino, če trgatve še niso opravili.
Živinoreja
Ravnatelj Kmetijskega nadzorništva je pred kratkim podal pregled živinoreje na Goriškem. Opaziti je, da je številčno stanje goveje živine porastlo od 12.830 iz leta 1945 na 17.500 v lanskem lem. Tudi kakovost živine je. dosti boljša! kot je bila takoj po vojni, ko so kmetje skušali na vsak način zamašiti vrzeli, ki so zaradi vojne nastale v njihovih hlevih. Veliko vprašanje pa ostane še vedno pridelovanje krme, ki je v današnjih razmerah nezadostno.
Gozdne sadike
Inšpektorat za pogozdovanje sprejema do konca tega meseca prošnje za dobavo gozdnih sadik. Drugih sadik nima več!
Mizarji I kmetovalci I podjetniki
trame in par-kete nudi najugodneje
CALEA
TEL. -90441 T
Deske smrekove, macesnove ^ in trdih lesov,
R S T
vittl« Sonnlno, 2 *
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE, JEDILNICE, KU-IINJE ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA DOBER NAKUP. - TOVARNLSKE CENE. - DBLO SOLIDNO. - DOMAČA TVRDKA.
Tovarna pohi&tva
Tel. 32
KRKIN
Cormons prov. Gorica
SOLUN IN TRST
m.
Slovani so namreč takoj po peloponeški vojni dobili svojo vojaško samoupravo in samostojnost svojih domačih odredov. Pravzaprav ..e začetek teh svoboščin obstojal že od časov Konstantina Bradatega in njegovega sina Justinijana z odsekanim nosom (Rhinotmeta) okoli 1. 640.
Vendar so cesarji makedonske dinastije (1. 867-1049) šli še dalje. V nameri, da Slovane solunske o-kolice odvrnejo od druženja z Bolgari. — a to je bilo posebno nevarno v času Samuela (1. 976-1914) in Komitopula, sinov plemenskih knezov — so jim privilegije še povečali tako, da so se čutili svobodne, ker so samostojno upravljali svoja področja, ki so plačevala davke in •opravljala svoj delež na javnih delih pod skupno odgovornostjo vseh kmetov in zadružnikov. Slovanski knezi so sodelovali tudi pri posvetih solunske mestne uprave.
Ni nezanimivo, da je podobna .samouprava okolice skozi ves srednji vek obstojala tudi v Trstu, da je imel Trst kakor Solun skozi stoletja slovensko milico, in da so Slovani iz okolice tako v Trstu kot v Solunu s svojimi plesi in igrami .sodelovali pri raznih svečanostih.
Daljne razlage bodo pokazale, kako so Slovani v Solunu dobili odločilen vpliv na družabno, posebno pa še na gospodarsko življenje tega mesta.
Naloga, na kratko prikazati važnost in pomembnost solunskih Slovanov za gospodarski in kulturni razvoj Bizanca, ni lahka.
Znana je stvar, da je solunska okolica pridelovala v dokajšnji meri svilo in bombaža za državne tkalnice. Pridelava bombaža se je nadaljevala še za turških časov, to je do pod konec XVIII. stoletja. Kmetje, ki so pridelovali bombaž, so prodajali svoj pridelek državnim delavnicam. Tkalska industrija je bila, kot vse druge v Bizantinski državi, čisto v državnih rokah in država je na osnovi cenitve in službeno določenega tečaja vsako leto ob istem času prevzemala surovino in v teku pomladi izplačevala predujme na bodočo letino. Kmeti so se s časom priučili obdelave in pridelave bombaža, ki po kakovosti ni zaostajal za o-nim, ki so ga pridelovali v Egiptu.
Tudi gojitev sviloprejk je za kmete solunske okolice pomenila dober vir dohodkov. Solunska, svila, ki se je predla in tkala po navodilih »edikta Leva Modrega« v državnih delavnicah, je bila po sijaju in po čistoči barve zelo cenje-,na v Carigradu in vse do severnih baltiških trgov.
Tudi v izvozni trgovini so solunski Slovani imeli važno vlogo. Iz Soluna so šle karavane po vardar-ski in moravski dolini do Beograda po tedanji Albi Bulgarici in od tod ob Donavi do meje Velike Moravske. Vprežno živino za karavane so dajali Vlahi iz bližine Kosova — pop Dukljanin jih imenuie Sviloduše ali Svilodušije. Toda Bizantinci niso zaupali vlaški spremljavi karavan, ker so ti pogosto na osamljenih mestih, v grdeliški in preševski soteski enostavno o-ropali karavane z izgovorom, da so bile napadene od roparjev. Zato so kot zapovednike karavan r; dno imenovali Slovane, ki so skrbeli za to,- da so ustrahovali Vlahe in da so karavane nepoškodovane prispele na cilj, plačujoi. cestnino (davek za svoboden prehod skozi področja pod oblastjo slovanskih knezov) in vse do meje Velike Moravske. Slovani so sestavljali poročilo o potovanju karavane in p,a sestavljenega v grškem jeziku izročali mestni carinarnici. Vedeli so, da so ta poročila bila točna in zanesljiva in da bi brez slovanskih vodij karavane le težko brez škode prispele na določen cilj.
To je bilo posebno važno v času, ko je zaradi arabskih navalov levantinska trgovina • popolnoma propadla in ko so arabske države silno dvigale ceno Iskanim levan-tinskim pridelkom. Zaradi dobrega sodelovanja solunskih Slovanov so iz severnih rudnikov začeli prihajati na vzhodna tržišča kovirtski pridelki, dragocena krzna in jantar.
Skratka: bizantinska zunanja trgovina je oživela v toliki meri, ia so letni carinski dohodki za vso državo dosegali 300 milijonov zlatnikov, od česar je na sam Solun odpadlo 80 milijonov. Tako da je država mogla tekmovati z največjo finančno velesilo tedanjih časov, i bagdadskim kalifatom.
Razen po pridelavi bombaža in svile ter razen sodelovanja pri karavanskem prometu so bili Slovani znani in cenjeni zaradi svojih krojaških del, zaradi svojih čipk in svojega slikarstva.
V IX. in X. stoletju je prišlo do znatne spremembe v bizantinski modi. Bogate mestne gospe so se zaiele krasiti s slovanskimi čipkami. slovanskimi rutami in 5all ter ogrinjali. Toda vedno bolj je uga-
jala tudi posteljnina iz slovanske ga lanu, ki je bil najbolj mehak in ! bel.
Sodobni pisci pravijo, da je nastopila prava manija ne samo v prestolici, ki je to modo negovala, ampak kmalu so odkrili, da je po tem blagu spraševalo tudi inozemstvo in zanj plačevalo visoko ceno za slovanske čipke in vezenina. Ko se je bizantinska kneginja Teo-lanija, cesarjeva polsestra, poročila z nemškim kraljem Otonom II. in bila z njim kronana za zahodno cesarico ter je mestu ob Renu po svojem bratu Baziliju dala ime Bazel, je bila njena oprema vsa iz rok slovanskih šivilj in vse dt zadnje svetovne vojne je vsakdo v aahenski zakladnici mogel občudovati bogastvo okrasnih motivov, »anterija«. bizantinske kneginje, ki ga je prejela v dar iz Soluna. ,
Solun je trpel zaradi bolgarskih in makedonskih vojn. toda po tem so bili prav Slovani oni, ki so bili koristni, kadar je šlo za prebijanje skozi sovražne zapore.
Najbolj je pa Solun trpel leta 904, ko so ga oropali Arabci, kakor nam opisuje Ivan Karmenijata, solunski Slovan. Do ropanja je prišlo iz zavisti Arabcev do solunske konkurence.
Vendar tudi strašni pohod nor-manskega kralja južne Italije Viljema II. na Solun 1. 1185 ni povzročil samo padca Andronika Komnena. ampak je pomenil tudi prevrat v tkalsko-svilarski pridelavi. Viljem II. je namreč vse strokovne delavce, večinoma Slovane, ki jih ie mog«l zbrati, s silo odvedel v Palermo, kjer je od ugrabljenega plena nastal znameniti Pon-te deirAmmiraglio. Benetke, Genova. Florenca in vsa Italija so se. lotile — in zato socialni nemiri v Dantejevem času — tkalske industrije. v kateri so prej prednjačili Bizantinci in Slovani.
In tudi samo italijansko slikarstvo se je razvilo, če hočemo verjeti Vasariju, po grškem vzo>-u. Seveda bi udarili preko cilja, če bi tajinstvene slike, imenovane »akeire«, ki niso bile izdelane z roko, ampak s čudežnim navdahnie-njem, pri čemur so posti in molitve igrale važno vlogo, pripisovali samo solunskim Slovanom. Tak’h mističnih slikarjev ni bilo le med Slovani, vendar so imena slovanskih slikarjev videti na zidnih slikah enako, kot se nailepše minis-ture vidijo na slovanskih rokopisih, na primer na Mirosavl'evem Evangeliju, da ne govorimo še posebej o slovanski koralni glasbi.
Skratka:	brez	pretiravanja in
hvalisanja moremo trditi, da je predrenesansa v Zahodni Evropi posledica strahotnega ropanja bizantinskega cesarstva, ki so ga izvršili udeleženci četrte križarske vojne 1. 1204, po dobrem delu navdahnjena z odkritjem industrijske in umetniške delavnosti, p~i kateri so sodelovali Bizantinci in Slovani.
Ko je pod konec XVIII. stoletja Tocqueville prepotoval Peloponez in po tolikih stoletjih turške vladavine ocenjeval lepote slovanskih, francoskih in bizantinskih vladarjev v Lakoniji in Argolidi, tedaj se je navdahnil tudi Goethe, da prenese na vladarski dvor nekdaj slovanske Mistre ljubavno epizodo Fausta in Helene, lepe Helene, one ilirske pastirice, ki je rojena od Lede in Zevsa — in Zevs ni bil nihče drugi kot hajduk, ki je imel svoje skrivališče najprej v Dodoni, kasneje pa na Olimpu -ves Egej vznemirila s svojo nepre-kosljivo lepoto.
Mogel bi kdo reči, da je morda drzna izmišljotina zamišljati si Peloponez, Mistro, Tebe in Solun kot kraje ilovanske kulture.
Tocqueville in Fallmerayer sta zastopala to mišljenje in Hogeif, ta oboževalec helenizma, ju ni mogel pobiti. Enako kot so današnji, Romuni doseljenci v Erdelju, Trajanovi Dakiji, so tudi današnji Grki ponajveč doseljenci iz Male A-zije na zemljo, ki je nekoč bila zibelka helenizma in domovina klasične kulture: Grki so namreč iz Grčije v VI. stoletju pobegli v južno Italijo, kot nam to zgovorno pričata Bvagrij in Konstantin Por-firogenet.
Čeprav smo namenoma mnogo poedinosti o vlogi Slovanov v solunskem pomorstvu in v tamošn.ii morharski bratovščini, v zvezi z, revolucionarnim gibanjem XIV. stoletja, t. j. iz istega časa kot po-dobna gibanja v Genovi in Marseillu izpustili, vendar je eno dejstvo za prilike v Trstu zelo poučno.
Bizantinska politika je bila pri jateljsko razpoložena in usmerjena glede sodelovanja s Slovani. Di!-ho.vni krogi, med temi posebno Mi hajlo Ataljat, znameniti solunski arhiepiskop klasične izobrazbe, so zelo visoko cenili vrednost, spo sobnost in korist, ki jo je cesarstvi imelo od Slovanov. To sodelovanj' je tkoristilo i carstvu I Solunu. Koristilo pa ie tudi Slovanom, ki so čutili, da jim je življenje postalo
bogatejše in srečnejše, ker so se mogli razvijati svobodno, svobodneje kot kjer koli drugje. Mesto je razširjalo svoje zaledje. Tekmovanje se je razvijalo pod kar najbolj zdravimi oblikami. More se celo reči, da je blaginja Soluna rastla in padala s prisotnostjo Slovanov in da je naseljevanje grških beguncev iz Male Azije v solunsko okolico povročilo širjenje skrajnega levičarskega gibanja v teh prej srečnih in bogatih krajih.
Podoben je položaj v Trstu. In mi vprašamo, zakaj je tukaj sode-lonje popolnoma nemogoče. Mesto je bilo srečno v časih prijateljskega sodelovanja in vzajemnega spoštovanja narodnega čuta, v iskrenosti do doseljenca z morske ali zagorske strani. Njegova blaginja je začela pešati šele v trenutku, ko je podobno kot ob beneški zasedbi Soluna 1427, leta. sodelovanje zamenjal nezdravi monopol in koristno vzajemnost izrinila sebič-
nost nenas>itljive kaste nestrpnežev.
Kaj čuda potem, če povežemo propast enega in drugega mesta z istim vzrokom. Trst in Solun ostajata danes brez zaledja. I eno i
drugo mesto se postopoma odtu-r jujeta svoji okolici in postajata telo brez pljuč in brez krvnega obtoka, mrtvo telo brez kvasa.
Ko bi ljudje to mogli zagledati in pozabiti na svoje brezumno nacionalno zaslepljenost, bi odkrili, da sovražniki Italije niso v Trstu, kakor niso sovražniki Grkov v Solunu Slovani, ampak oni nacionalisti, ki tako važnemu zemljepisnemu središču in izhodišču odvzemajo sam razlog za obstanek. S tem pa spravljajo v nevarnost tisto zemljo, kateri hočejo biti najzvestejši sinovi.
Ljudje, kot so Santin, Bartoli in de Castro, so sovražniki in škodljivci vere, naroda in miru. Škodljivci so ne-le zaradi neznanja, ampak zaradi slepega sovraštva.
S sovraštvom se pa ne more vladati povojne Evrope, ker sovraštvo še nikdar ni ohranilo cesarstev.	A.	D.
Janusou obraz Soujefou
Pobudniki sovjetske propagande so opazovali z velikim zanimanjem igro »Jekyll~Hyde«, ki se je vršila pred kratkim v Moskvi. .Helsinki so bili proti temu vidno nasprotje.
V trenutku ko so komunistični atleti iskali prijateljstvo s tekmovalci iz svobodnega sveta na olimpijskih igrah, so bili desettisoči priče letne letalske parade v Moskvi, ki se je razvila v prireditev sovraštva, kot kaj takega še nikoli nismo videli v miroljubni prestolnici, razen na predvečer vojne.
Kaj to pomeni — to očitno nasprotje?
Enostavno to, da ženejo dogodki Moskvo v položaj, v. katerem je prisiljena kazati dva obraza.
Najprej so skušali na vse mogoče načine razen z vojno uničiti Sahumanov načrt, evropsko o-brambno skupnost, vključitev zahodne nemške vojske v obrambne sile severnoatlantske zveze, toda Stalin je to bitko izgubil. Potem je računal na naivnost nevtralcev ter se je povrnil nazaj na sleparstvo ljudske fronte, .ki je bila predhodnik pogodbe Molotov-Ribbentrop.
■ To ie pravi pomen Duclosovega preklica odstranitve Paukerjeve in izprememb v sovjetski diplomaciji.
Seveda na žalost sovpada ta dvoličnost z rastočim nemirom v ko-
munističnem svetu. Na eni strani so dospeli v pripravljenost vojnega časa, na drugi strani pa njihov mojster pridiga mir v Parizu, Rimu, Londonu ali nekaj kilometrov daleč na Finskem.
Rešitev uganke te dvoličnosti ie, enostavno: reci svobodnemu svetu eno stvar, zasužnjenemu svetu pa ravno nasprotno.
To je razlaga za plamtfeče plakate »sovražite Ameriko« na Rdečem trgu, ki postavljajo na laž bratenje z Amerikanci v Helsinkih.
To je nedvomno preračunano tveganje. Ena stvar bi lahko motila igro: stalna prisotnost novinarjev svobodnega sveta v Moskvi, ki lahko povedo resnico. Lahko se pričakuje, da bo gibanje in delo teh dopisnikov svobodnega sveta v kratkem pristriženo na nič. Železna zavesa ne sme imeti niti najmanjše razpoke.
Letalska parada izziva magični odmev zgodovine, ki je moral kot svarilna groza pretresti mnoge stare 'Moskovčane: Reichsmaršal Goe-ring je obljubil Nemcem, da jih oo njegova Luftwaffe napravila nepremagljive. Morda so nekateri med njimi prepričani, da bi bili bolj varni brez Stalinovih sokolov kot z njimi.
Benjamin E . W e s t
ALOJZ GRADNIK
sedemdesetletnik
Ko čitamo podobna obvestila v listih, nas kar presunja. Da čas ie tako naglo beži, da nam veliki možje, pesniki in pisatelji, ki smo jin spremljali tako rekoč vse življenje, postajajo sedemdesetletni? rodoben občutek smo imeli pred leti ob Zupančičevi sedemdesetletnici. Pri dr. Gradniku pa je nase presenečenje še globlje. Čeprav za deset let mlajše pokolenje ga je srečalo v sončni Gorici v tistih zlatih časih pred prvo svetovno vojno nekako kot sovrstnika. To vam je bilo tedaj v naših mladih dušah koprnenja! Kako so odmevali verzi Simona Gregorčiča, ki smo ga srečavali na vsakdanjem sprehodu po korzu, kako je valovala opojna glasba Cankarjevega jezika in njegove simbolistične problematike v naših srcih! Pa prve Zupančičeve zbirke, ki nam jih je prihajal deklamirat Etbin Kristan s svojo nedosežno besedno igralnostjo. Sfedi takega pesniško - literarno - svetovnonazorskega kipenja se je v naši goriški sredi pojavil velik pesnik iz lastne,. primorske grude, iz sončnoobrobljenih Brd. V tistih letih se je končno porodilo veliko politično verovanje v narodno in državno samostojnost Slovencev, primorskih in goriških, ki naj Di združeni s Hrvati in Srbi postali mlada, mogočna slovanska država na Balkanu. Tudi sredi teh vrst je stal pesnik Alojz Gradnik.
Kot simbol vseh teh naprednih struj je bil dr. Alojz Gradnik nevidni vodnik primorske mladine izpred prve svetovne vojne. Z e-nako ljubeznijo in spoštovanjem je spremljala ta mladina njegovo pesniško zorenje in ustvarjalno silo v svobodni Jugoslaviji. Vedno in vedno se je vračal pesnik k svojim rojstnim gričem. Plepletal je svojo domovinsko ljubezen s širšimi pogledi rte svetovnonazorska vprašanja. Tako je njegova poezija postajala kres idejnih utrinkov njegove dobe. Za 2upančičem, ki je prvi v svojem pesniškem ustvarjanju zapustil idilične cvetove narodne romantike, je naš sedemdesetletnik med pesniki prve polovice našega stoletja tisti, ki je svoje) pesniško tvorbo najgloblje pre-kvasil s splošnočloveškimi utripi.
Po razpadu Avstrije se je večina goriškega razumništva preselila v Ljubljano in po širni Jugoslaviji. Povsod se je uveljavila z di namiko, ki si jo je bila nabrala v
Turizem v Benečfi
Vsi tisti, ki pridejo prvikrat v našo deželo, se ne morejo nacud-vat lepote naših dolin in naših bregi. Vsem so všeč naše prijazne vasice, vsi še na posebno hvaljo prijaznost naših ljudi. Imamo bregi, iz katerih se vidijo narljeuši razgledi (panorami). Kcluor ne vjerje, naj gre na Matajur, gor na Ivanac, gor na Spik, gor na Planjavo, gor na Kragujnico, gor na Varli, gor na Cufine, gor na Jalo-vac (Brješko goro), gor na Muzac, gor na Kanin itd. in bo prepričan, de malo kje najde tako lepe razglede kakor jih vidi iz tih bregi.
Ze samuo imena »Stara gora« in »Landarska jama« bi muorle par-klicat v naše kraje vse puno turistov. Trst in Gorica so odrjezane od bregi in današnji dan, ki je že tajšna boljezan, de poljete nobe-dan meščan ne more stat doma. posebno ob nedejah, an vsak želi se iti hladit med bregi, ob nedejah po naših dolinah bi muorlo kar mrgoljet od Trjestinou in Goričancu, saj smo takuo blizu njih in bi lahko paršli h nam brez velike speže. Kakuo je tud, de se bojo prit h nam in rajši gred6 v Kar-njo in druge dejne kraje?
Človek, ki se ves tjedan kuha v mjestni vročini, si ob nedejah želi ne-le hladnega duhta, ampak tudi potrjebne trajnosti. Triestini in Goričani lepuo poznajo gostoljubnost naših ljudi in zastran te^ga bi rajši paršli h nam, ku drugod; vje-do pa tudi, de pri nas bi ne imjeli tiste trajnosti, ki jo imajo povsod drugod po svjete. Pri nas šo »ita-lianissimi« in »italianissime« (ljudje na kratkim parpeti), ki uoha-jo za vsakim, ki pride čez muost sv. Kvi.rina, in če zauohajo, de govori slovensko, ga ne pustijo vic izpred oči, so mu njimar za petami, debelo gledajo ne-le njegš, ampak še vsakega, ki z njim sprc-guori al ga sprime pod strjeho. Za nje turist, ki pride iz Trsta al Gorice, če guorl slovensko, in še posebno če zapoje kako ljepo slovensko pesem, je narmani titin in komunist, ki je pariu djelat propagando pruoti Italiji. Smešno je bilo pred par Ijerti, ko so prišli s ko-
riero njekšni turisti Triestini gledat Landarsko jamo. Kadar njeka ueiteljca »itaiianissime« sorte je slišala, da nekateri med njimi so guorli še slovensko, je bila hitro prepričana, de sovražnik je paršu v daželo: poklicala je še par čečic in jih je sledila do jame''an zmje-ran je godrnjala: »Ki hodjo djelat semle tode? Kaduo jih kliče? Kle smo Italijani! Ki hodjo djelat propagando v naše kraje?« itd. Triestini so se v sarcu smejali, trkaj buj ko so jim otroci povjedali, de tista »italianissima« je bila učiteljca. Turisti, ki potrebuvajo miru, trajnosti in razvedrila, ne marajo v take kraje, kjer jih nadlegujejo takuo neumni šjovinistični sršeni in rajši gredo v druge kraje. Prav-jo, da letos bi bili rad parpejali v naše kraje majhano kolonijo otročičev iz Trsta, in de oblasti njeso tega dovolile.	In	tako	v	Benečiji
ni turizma in	nje	zaslužka	za nase
oštirje in za naše ljudi.
Ni zdauno	odtod, ko	smo brali
v Gazzettinu	en	dopis	iz	Šempe-
tra, v katerem je dopisnik izliu ves svoj strupeni žolč proti par beguncem optantom iz Kobariškega, ki. kljub vsakdanjemu nagajanju in pritiskanju, se nočejo prostovoljno preseliti v taborišče Le F.raschette. Četudi ti nesrečniki so morali zbežati pred komunizmom že ko uradno so bili še italijanski »cittadini«, ta prenapeti šjovinist trdi, da nimajo pravice do opcije^ ker doma govorijo slovensko. Nikomur niso na poti, nikogar n,’ nadleguvajo, ampak . . . govorijo slovensko v vaseh, kjer vsi domačini govoirjo le slovensko in zato se jih mora izgnati kot garjeve pse. Vsebina dopisa in način pisanja izdaja hujskanje proti nesree-nim beguncem in ima namen prisiliti oblasti, da bi jih izgnale iz teh dolin kamor koli. tudi v taborišče Le Fraschette.
Pokojni oče Mussolini se je nekoč jeziu, češ de Italijani niso do-dovolj hrabri, ker premalo »sovražijo«. Najbrž da takrat Mussolini ni še vedel, da ob Nediži živi peščica domačih ali privandranih junakov takega »sovraštva«, kakrš-
nega si je on želel, ker drugače Di jih dil poklical na »Ministero della Propaganda« in fašizem bi bil rešen s tem novim orožjem.
Po vojni se je bilo zateklo v Benečijo na stotine družin in posestnikov iz Kobariškega kota. Zbežali so biii pred brezbožnim komunizmom in nediški Slovenci so jih gostoljubno sprejeli, tako da so se počutili kot doma. Lahko bi o;ii vsi tukaj ostali, vsaj, dotod, ki bi ljepo razprodali žvino in pohištvo, ki v sili so bili privlekli s set/jj, in potem si mirno poiskali tudi v drugih kontinentih novo začasno domovino.
Pa gori omenjeni junaki niso hoteli zamudili Ijepe prilike in so s. vrgli na uboge begunce z največjim patriotizmom sovraštva, niti pravice do nakupa kruha jim niso hoteli dati, ne slovenske uprave v Šempetru in Podbenescu, toliko je( res, de pokojni goriški nadškof Margotti, ki je bil prišel obiskat svoje begunce, je javno v cerkvi protestiral proti takemu nečloveškemu, nekrščanskemu kršenju mednarodnih pravic. Pa te demo-krščanske oblasti so ostale gluhe tudi po nadškofovem protestu in begunci so morali za vsako ceno razprodati žvino in pohištvo in s solzami v očeh romati v taborišča.
Sedaj ti begunci so razpršeni po vseh kontinentih in po njih zaslugi marsikje na svetu poznajo prej neznano Beneško Slovenijo in gostoljubnost njenih prebivalcu, kakor nam pričajo nekateri časniki iz teh krajev. Skoda le, da po zaslugi .»junakov sovraštva« begunci so odnesli najslabše vtise od takratnih demokristjanskih oblasti kar gotovo škoduje ugledu Italije in stranki, ki je vlada v imenu . . . evangeljskih načel!
Po zaslugi .teh »junakov sovraštva« v Benečiji veljž za pravega Italijana, samo kdor sovraži in preganja tujce in tujec je vsakdor ne govori, četudi najbolj spak drane italijanščine. Čudno pa ie tud, da oblasti gredo na rokd takim elementom, ki jemljejo ugled Italiji, in da niso še spoznale, da t* navidezno fanatičen patrioti *em temelji le na podlagi . . . boljše krme.
šolski mladosti in ob poslanstvu svojega največjega pesnika, naše-dr. Gradnika. V tistih letih je dr. Gradnik dozorel do svojega vrhunca. Poleg lastne ustvarjalnosti ga je mikala tudi obsežna previdna delavnost. Seznanil je Slovence z mnogimi pesniškimi umotvori zapadnoevropskih narodov, mno-,o je prevajal tudi iz srbohrvaške književnosti. Poleg zasidranosti v svojih goriških Brdih in Goriški sploh je srkala njegova pesniška duša sokove iz evropskega zapada in iz bratske srbohrvaške književnosti.
Goriškemu razumništvu je dr. Gradnik ostal in je še danes njegov ponos in duhovni vodnik. Mož obsežne knjižne kulture ne pozna duhovnega miru. V njegovi pesniški delavnici ni postanka. Kakor je v neprestanem dvogovoru. s pesniškimi velikani preteklosti, taico odpira zatvornice svojega notranjega doživljanja vsemu, kar je v človeškem življenju skrivnostnega. Kakor v rani mladosti, tako išče dalje in dalje, v vseh svojih poznejših pesniških zbirkah. Nemiren duh v najplemenitejšem smislu besede. Iz tega njegovega nemirnega iskanja zadnjih odgovorov ne izgublja stika z zeleno vejico našega življenja (da se po Goetheju izrazimo), ostaja globoko zakoreninjen v naši zemlji, v svojih sončnozlatih Brdih, v slovenski zemlji, v jugoslovanski skupnosti.
Nekaj aristokratskega, plemenl-taškega veje iz njegove osebnosti. Miren, stvaren, malone suhoparen v razgovoru, napravlja vtis moža, ki mu je resnost stržen njegovih stikov s sočlovekom, z znanci, s prijatelji. Ta njegova lastnost je tista, ki mu je izbirala prijatelje, ki ga je bolj poredkoma vedia v družabne kroge in ga priklenila v delavnico njegovega duha.
Naj nam listi objavljajo še toliko pesnikovih najnovejših slik. Ne, dr. Gradnik ni sedemdesetletnik! Je še vedno tisti mladostni duh, kako,r se nam je pojavljal v svojih mladih letih in kasneje v svoji zreli moški dobi. Veder, tih, resen, mladostnega duha, z zrelo besedo, stvaren, hkratu pa prijateljski z vsemi, ki so se mu približali! Krogi življenja se res sklepajo, pa niso še sklenjeni. Se in še si želimo njegovih pesniških prividov in njegovih književnih plodov!
Dragi dr. Gradnik! Žlahtne češnje Vašega rojstnega kraja cveto vsako vesno. Da bi kdaj prenehale cvesti? Kako dolgo so Vašemu rajnkemu očetu!
J. K.
P0DRT8 OBTOŽfilCil
y z2dEuI„,4ill2geia de! FsnciuUo"
(Padaljevanje s 1. strani)
Na včerajšnji razpravi je državni pravdnik spet pogreval italijansko šovinistično bajko o sovraštvu Slovencev do Italijanov. Ali se ne pravi temu vlivati olje na ogenj nacionalnih strasti? Dokler , tako govori kak zagrizen agitator na volilnih shodih — govori v svojem imenu in nosi zo ta osebno odgo-vrnost. Toda od zastopnika pravice in čuvarja državne zakonitosti ne bi bili pričakovali takih izpadov!
Branitelj dr. Branko Agneletto je v svojem zmernem, toda odločnem govoru zavrnil izjave državnega pravdnika. Njegov govor proti šovinizmu ter proti narodni nestrpnosti in sovraštvu je izzval v dvorani najboljši vtiS, tako da so mu čestitali celo Italijani, ki so ga poslušali.	f
Sodišče je dokazalo s svojim pra-vorekom, da je razumelo ves proces in njihovo ozadje; dokazalo je, da je bilo res na višini situacije.
Državni pravdnik je predlagal, naj se obsodi Briščeka na 1 leto in
11 mesecev; za Bruna Ferlugo in Raubarja je predlagal oprostitev zaradi pomanjkanja dokazov in za Mantovanija oprostitev, češ da je delal pod vplivom drugih.
Sodišče pa je Bruna Ferlugo in Raubarja popolnoma oprostilo, ker nista zakrivila nikakega kaznivega dejanja, za Pavla Ferlugo in Mantovanija je priznalo sodno o-prostitev zaradi mladoletnosti, Briščeka pa je obsodilo pogojno na
12 mesecev le zaradi posesti razstreliva.
Tako je končal s 4 oprostitvami proces, ki je bil insceniran proti tržaškim Slovencem.
Uspešen nastop dr. Branka A-gneletta je dokazal, kako more tudi slovenski odvetnik uspešno vršiti odgovorno nalogo branitelja v kazenskih zadevah.
VESTI s TRŽAŠKEGA
Likvidacija v likvidaciji
Izraz »likvidacija« je postal v novejši zgodovini naše civilizacije izredno poljuden. Posebno so se diktatorske vladavine v prvi polovici tega stoletja potrudile, da je »eseda »likvidacija« zajela tudi že nadnjo vasico v najbolj oddaljenih predelih Evrope. Današnji verni Evropejci so jo po vsej pravici postavili celo v lavretanske litanije. med kugo, lakoto in vojsko, jd-kar so ji komunistični posnemalci Hitlerja in Mussolinija odkazali najvišje mesto svojega političnega snovanja. Pri komunistih obeh iz7 povedovanj pomeni beseda »likvidacija«: odstranitev, uničenje, iztrebljenje političnih strank, vladavin, gospodarskega reda, predvsem pa pobijanje človeških življenj.
PUatelji bližnje bodočnosti bodo pod naslovom »Likvidacija« pisarili obširne knjige, prikazovali napete dogodke in slikali neverjetne okrutnosti. Tudi slovenskim prosvetnim ustvarjalcem ne bo manjkalo gradiva niti glavnih junakov. Mogoče se bodo rdeči novotarji lotili celo znanstvenega raziskovanja in prav nič čudnega ne bo, če nas bodo že v kratkem presenetili na oni strani železne zavese z učeno knjigo, recimo: »Temelji politične kirurgije« ali »Izstreljevalna tehnika z uporabo bioloških in psiholoških pripomočkov«. V dodatku, bomo verjetno našli tudi nekaj »praktičnih primerov« iz koncentracijskih taborišč, iz zaporov NKVD in UDB, mogoče bo v njem še kak stojevski primer....
Za likvidacijo človeka je potrej-no kaj malo truda. V prvih dneh revolucionarne pijanosti niso bili naši komunisti obeh veroizpovedi preveč tenkovestni glede telesni;} likvidacij. Nasprotno, takrat so posamezni gorečneži naravnost tekmovali med seboj, kdo se bo okin7 čal z večjim številom svojih žrtev. Vladala je morala pragozda; kdor je glavarju prinesel več skalpov, ia se je tudi višje povzpel na partijski lestvici. To prvo obdobje pa ni trajalo posebno dolgo. Likvidatorjev se je lotila živčna izčrpanost, ki je prehajala v očitno urno-bolnost. Ta je postala samim glavarjem nevarna, kajti norec ni več izbiral koga naj likvidira. Procesi proti vojnim zločincem pa so tudi ■trdoživim rdečim junakom prilili nekaj strahu v kosmato vest in tako so bila za »likvidacijo« ustanovljena »ljudska sodišča«. Na ta način so likvidatorji svoje oseDne odgovornosti poskušali prevaliti na množično odgovornost, kar jim pa tudi in v celoti uspelo. Zato so polagoma prešli na znanstveno urejene postopke, na zakrinkano likvidacijo.
Počasi in nevidno odtegneš svojemu sočloveku življenjski obstanek in ga s pomočjo najrazličnejših odtenkov iztrebljevalne tehnike izločiš iz družabnega obstoja. Odvzameš mu živilske nakaznice in možnosti zaposlitve, zapreš mu pot k zdravstvenim ustanovam, v bolnišnice, k zdravniku; zapiraš mu vrata na vseučilišča, v cerkev in v gledališča, ali pa ustvarjaš življenjske pogoje, ki ga zanesljivo poženejo v telesno in duhovno propast.
Novi življenjeslovni izsledki, poizkusi na živalih in ljudeh, o katerih poročajo zapiski Hitlerjeve Nemčije, so komunizmu pokazali pota k takim »zakrinkanim iz tre b-Ijevanjem«. Bolnišnice, delavska taborišča, jetaišnice itd. so kaj prikladne ustanove za »planiranja« take vrste. Na drugi strani je postalo zakrinkano iztrebljevanje še bolj prefinjeno v vseh tistih primerih, kjer so ti praktični izsledki naleteli na nepremostljive zapreke, kakor n. pr. v krajih na tej strani železne zavese. Tu komunistična stiskalnica poseže po sorodstvu
prizadetega, ki se je na kakršen že koli način izmuznil grabežljivim tipalkam tajne policije. Pri beguncih in izgnancih zajema likvidacijski stroj najbližje sorodstvo pobeglega člana.
Komunizem rešuje vprašanja nezaposlenosti z mobilizacijo na sto in sto tisočev agentov tajne policije, ki so za vsako pošteno delo nesposobni. Diktature se tresejo red svojo lastno senco, zato prisluškujejo po svojih agentih vsakemu družinskemu razgovoru, vsakemu gostilniškemu prepirčku, vsakemu pomenjkovanju ljudi, ki. so in hočejo ostati družabna bitja. Vsaka najnedolžnejša skupinica ljudi predstavlja za komuniste zaroto.
Tako je to doma in nič drugače ni v tujini. Na tej osnovi skrajnega nezaupanja je zgrajena tudi zakrinkana likvidacija, ki s pritiskom na družinske člane, pod neposrednim nadzorstvom partije i-šče in najde v izgnancu ali beguncu svojega priskiškovalca, skrbno prikritega s krinko protikomunizma. Seveda tem nesrečnežem ne sme manjkati nekaj romantične fantazije, ker njihovi gospodarji dobro ocenjujejo samo take dogodke in ves,ti, ki si jih sami želijo.
Tudi na Svobodnem tržaškem c-zemlju nismo bili prikrajšani s tako prepojitvijo, ki ji komunisti sami pravijo infiltracija.
Zakrinkana likvidacija pa je nr, ta način postala izredno občutljiv strojček, ki se rad pokvari. In tako se je zgodilo tudi pri nas na Tržaškem.
Tudi najtrdnejši stebrovi komunizma včasih popustijo in si poiščejo svobodo. Tako se je pred nedavnim preselil iz Ljubljane glavni kolovodja Titove tajne policije
za Slovensko Primorje in STO, tovariš polkovnik Winkler. Pravijo, da je bila njegova prva skrD, da tujim ušesom pošepeče kar dobrino število skrbno zakrinkanih titovskih agentov, od katerih je baje velika večina prepojena med izrazito protikomunističnimi organizacijami in celo med vidalijevci. Ista poročila pravijo tudi, da je med njimi znatno število visoko* donečih akademskih imen. Italijanov in Slovencev. Nekateri 50 jo pravočasno pomeli v Jugoslavijo, druge je vodstvo pustilo na cedUu tako, kakor so pred desetimi leti Nemci pobrali Lahom v Afriki avtomobile in svoje takratne zavetnike prepustili Sahari. Žrtve morajo biti, pravi komunistični pregovor.
Po vsem tem postajajo politični dogodki pri nas vse jasnejši i.n marsikai se bo verjetno še odkrilo, kar je bilo doslej prikritega navadnim zemljanom.
Vsekakor je zaenkrat zakrinkana likvidacija pri nas likvidirana, kar povzroča prizadetim goiovo precej preglavic.
AKADEMIJA NA REPENTABRU
Starše in prijatelje otrok mladinskega letovanja SDD na Rc-pentabru
vabimo na otroško prireditev ob zaključku kolonije. Na sporedu sta poleg petja in deklamacij še dva šaljiva prizora. Prireditev bo v nedeljo 7. septembra 1952 ob 17. uri.
Po prireditvi odpeljejo starši svoje otroke domov, ker se s tem dnem zaključi letošnje počitniško letovanje.
Seja Glavnega odbora S3Z
II.	seja Glavnega odbora Slovenske demokratske zveze za STO bo v prosiorih Zveze v ulici Machiavelli 22-11 dne 7. septembra 195;!.
Dnevni red:
1) Poročilo predsednika
2) Svobodno tržaško ozemlje in najnovejši razvoj dogodkov
3) Slučajnosti.
Tajništvo
Poročanje pa tako...
ŠOLSKE VESTI
Vpisosaflje in popravni izpiti
•Na slovenskih srednjih in strokovnih šolah v Trstu traja vpisovanje novih in dosedanjih učencev od 1. do 25. septembra. Šolska tajništva so odprta vsak delavnik od 10. do 12. ure in dajejo vsa potrebna pojasnila. Učenci, ki polagajo popravne ali razredne izpite, se lahko vpišejo do 30. septembra.
Popravni, razredni in privatni izpiti se začnejo 15. septembra po razporedu, ki je na oglasni deski dotične šole.
* * *
Ravnateljstvo Državne slovenske nižje industrijske strokovne šole v Trstu-Rojan sporoča, da bo vpisovanje učencev v I„ II. in III. razred od 1. do 25. septembra t. 1. vsak dan, razen nedelj, od 9. do 12. ure v šolskih prostorih v Rojanu, ul. Montorsino št. 8. Vpisati se morajo ne samo novi učenci, ampak tudi oni, ki so že dosedaj obiskovali pouk na tej šoli in še niso dopolnili 14. leto starosti, ali ki nameravajo nadaljevati pouk na tem zavodu.
Popravni izpiti čez I. in II. razred se bodo pričeli v ponedeljek 15. septembra 1952 ob 8. uri zjutraj.
Podrobna navodila za vpis in razpored izpitov so razvidna na šolski oglasni deski.
Primorski dnevnik z dne 29. avgusta obtožuje občinsko upravo v Nabrežini, da ni ničesar ukrenila za zaščito vinskega pridelka v naši občini, ter da nima nikakega zanimanja in razumevanja za našega kmeta. Resnica pa je prav nasprotna.
ObčinSKi odbor je že na svoji seji z dne 24. julija t. 1. določil dva čuvaja za čuvanje grozdja v y.j ■nogradih, ki so najbolj izpostavljeni kraji raznih jpocestnih uzmuvi-čev, to je v . nabrežinskem bregu ob obalni cesti in v polju ob troi-ški cesti. Ti čuvaji, katere so kmetje sami predlagali, so začeli vršiti svojo nalogo že 4. avgusta
1.1.	in ostanejo v tej službi do končane trgatve. To je splošno znano vsem našim Občinarjem in je bilo objavljeno tudi v Demokraciji 7. dne 8. avgusta, le do Primorskega dnevnika prihajajo slične novice bolj počasi.
Kar se pa tiče čuvajev po drugih aseh naše občine, ni bilo to vprašanje še od nikogar postavljeno, ker zaradi obsežnosti občine in manjše možnosti kraje se ni doslej sploh nikoli postavljalo čuvajev za grozdje po drugih vaseh.
Petletnica Zavezniške čitalnice
0MSBEN1 Snu SP M
Vpisovanje gojencev v Glasbeno šolo prične 15. septembra
1.1.	v šolskih prostorih v ulici Machiavelli 22-11 od 10. do 12. in od 16. do 18. ure.
Poleg klavirja in violine bomo poučevali tudi vse ostale orkestralne instrumente ' kot lansko leto. Letos bo dvojen urnik za pouk teorije, I. in II.. kakor tudi za intonacijo, glasbeni diktat in nauk v harmoniji. Za pouk odnosno predavanje nauka o instrumnetih <> stane vse kot lani.
Vpis je obvezen za lansko kakor za novodošle gojence. Lanski gojenci naj se prijavijo ob določenem roku, da s tem omogočijo vodstvu pravočasno nabavo potrebne učne snovi.
Ravnateljstvo
Dne 4. septembra je bila peta obletnica obstoja Zavezniške čitalnice v Trstu.
Pomembnost njenega delovanja je podana z naslednjimi podatki:
Do letošnjega julija je bilo število obiskovalcev, ki so v posesti redne čitalniške legitimacije, 20 tisoč 765. Dnevno povprečje obiskovalcev znaša pozimi 400 do 500, poleti pa 250 do 300 oseb.
Čitalnica ima 7829 najraznovrst-nejših angleških, slovenskih in italijanskih knjig ter 400 revij in časopisov. Pri svoji ustanovitvi pred petimi leti je imela čitalnica samo 3000 angleških knjig. Glede knjig v slovenskem in italijanskem jeziku, ki jih je 829, je treba imeti v vidu, da gre za slovenske in italijanske prevode iz britanske in ameriške književnosti, znanosti in umetnosti ter za važne slovarje.
Povprečno število izposojenih knjig v enem mesecu je 1200 eno*.
V sklopu čitalnice deluje posebni glasbeni oddelek. V njem dobiš bogato zbirko na ploščah klasičnih ameriških glasbenih del. Zanimivo je, da sega tržaška glasbena javnost zelo rada po ameriških operetnih delih in po duhovni zborovski glasbi ameriških črncev. Glasbeni oddelek ima dobro zbirko glasbene strokovne literature in glasbenih slovarjev, ki jo priporočamo našim glasbenim pedagogom in gojencem našh glasbenih iol. Glasbeni odsek ima na razpolago tudi zbirko »Anglophone re-cord« plošč za pouk angleškega je-zaka, ki jih izposoja posameznim društvom in ustanovam.
Odsek za kulturne stike vrši zelo važno nalogo. Doslej je že okrog dvajset tržaških visokošolcev, diplomirancev, strokovnjakov in pripadnikov svobodnih poklicev po-sečalo s posredovanjem čitalnice v Zedinjenih ameriških državah posebne spopolnjevalne tečaje. O tem važnem prizadevanju Zavezniške čitalnice v Trstu je naš list že večkrat poročal.
Za ljudske prosvetne namene pa je važno delovanje filmskega oddelka čitalnice. Ta ima 370 filmov v angleškem, slovenskem in italijanskem jeziku, ki jih predvaja skoro vsak dan večinoma po naših predmestjih in v tržaški okolici. V ta namen deluje pet predvajal-nih skupin s jedrnimi filmskimi o-peraterji in tremi pomočniki. Prepričani smo. da ceni naše podeželsko ljudstvo filmske večere, na prostem ali v zaprtih prostorih, ki jih redno prireja Zavezniška čitalnica. Ne smemo iti pri tem mimo, dejstva, da se je predvajanjp prosvetnih in dokumentarnih filmov
po našem podeželju začelo na pobudo Slovenske prosvetne matice v Trstu, kateri je tudi uspelo, da je dobila čitalnica na razpolago precej filmov v izvirnem slovenskem besedilu.
Razen vsega tega razdeljuje čitalnica društvom, ustanovam in posameznikom brezplačno razne
svetna društva, ki nimajo lastne dvorane.
'Vsej naši javnosti, zlasti učeči se mladini priporočamo posedanje Zavezniške čitalnice v Trstu, v u-lici Trento št. 2. Tu bo naletela na vljudno in postrežljivo osebje, ki deluje pod vodstvom ameriškega funkcionarja Daniela Hergeta, bri-
•r
■ > •'
DVORANA PERIODIČNEGA TISKA
brošure s strokovno in propagandno vsebino, turistične prospekte, zemljevide, slovnice, slovarje itd.
Posebej je treba omeniti tečaje angleškega jezika, ki so letos zavzeli zares velik razmah. Skoda bi bilo, ko bi jih čitalnica v pri-hodnem letu ne nadaljevala.
V pristojnost Zavezniške čitalnice spada tudi razpolaganje z Avditorijem* Zavezniške voiaške u-prave, ki ga lahko dobijo vsa pro-
tanskesfa funkcionarja Jamesa Mar-itna in Tržačana dr. A., Barisonn.
ELEKTRlCHi) LUČ po nul nabrtžinshe obilni
Pred dnevi so sklenili sporazum med občinsko upravo in družbo Selveg, po katerem je družba Sei-veg s 1. septembrom t. 1. prevzela v svojo upravo še tisto električno omrežje, ki je bilo postavljeno od vaščanov samih v letih po zadnji vojni.
Glede tega prihajajo v poštev vasi 'Slivno, Prečnik, Sempolaj. Praprot in Trnovca.
Od tega dne dalje bodo vso kontrolo števcev in izterjanje potrošnje izvrševali organi družbe Selveg, ki se je obvezala, da bo celotno omrežje preuredila in obnovila. Ta dela so se že začela v Slivnem,
Odgovorni urednik: dr. Janko Jei Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Dr. N. GIGLI A
Zobozdravnik - kirurg Proteze in zdravljenje z najmodernejšimi sistemi.
Sprejema od 15. do 20. ure5 Ulica Torre bianca 43-11 ( Vogal ulica Carducci )
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od S - 12 in od 17 - 19 TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
Kroja&ka delavnica za dame in moške
odlikovana na Milanski razstavi
Leopold Podpornih
TRST- ULICA ORIANI št. 9-11
Ima na zalogi blago za obleke oseh orst po ugodnih cenah
U RARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA l Z B l R A , PO ZARES KONKURENČNIH CENAH ! LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.
Železnišhc h še na Opčinah
Zavezniška vojaška uprava meni, da so dela pri gradnji železničarskih hiš na Opčinah javno koristna, nujna in neodložljiva. Zato je namestnik Glavnega ravnatelja za civilne zadeve podpisal Ukaz štev. 153.
-1-
Se manj kot mesec dni po težkem slovesu od svojega ljubljenega vnuka Sergija je odšla za njim na večno pot v sredo, 3. t. m., najina mama
Ana Tončič
Sporočajoč, po pogrebu, to žalostno novico vsem, ki so jo poznali in imeli radi, se obenem tem potom prisrčno zahvaljujeva častitemu gospodu Zupančiču za žalne obrede in prijateljem ter znancem, ki so z udeležbo pri pogrebu, s krasnimi venci in cvetlicami ali drugače počastili njen spomin.
Maša zadušnica bo v sredo, dne 10. t■ m., ob 9. uri v cerkvi misijonarjev Marijinega Srca v ulici R. Manna 10.
V Trstu dne 3. septembra 1952.
Dr. FRANE TONCIC, sin, MARICA TONCIC, sinaha.
nanovo otovorjena
in povečana Trgovina s čevlji
Donda
ima pet oddelkov s
1. za moško obutev
2. za žensko obutev
3. za dečjo in otroško obutev
4. za športno obutev
5. za hišno obutev
V pripravi ima pa *e ortopedski oddelek za izdelavo obutve za pohabljene noge
Oglejte si naše izložbe!
Trgovina s čevlji in ostalo obutvijo
Trst, Largo Barriera Vecchia 5 in 6