5
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Tiebirsky. — Poslovenil D. P.)
Nemara četrt ure za Eresejnim stala je nekdaj ob Ogrinih valovih samotna ribarska koča. Njene štiri stene bile so zbite iz močnih hrastovih tramov in notri nekdaj z glino polepene, toda sedaj videl bi potnik samo razpokena bruna, oplahnjena s snegom in dežjem brez-številnokrat. Slamo na strehi bi jedva kdo poznal: za prst visoko bila so porasla z mahom. Gospodarju ni bilo treba slame kupovati za popravljanje. Tudi je ni kupoval in gotovo tudi njegov ded ne. Iz kratka, bila je to koča kakoršnih je še v naših dneh premnogo na deželi. Danes jih imenujejo tisti, katerim je Bog mnogo podelil, kajže in njih lastnike kajžarje.
Stare, vekovite jelše in vrbe skrivale so kočo v svoj temnozeleni, tužni plašč, kakor bi hotele zakrivati uboštvo, ki je od nekdaj tu prebivalo. Ali so jo zakrivali zato, da bi vže od daleč naznanjale, da je pod njimi ne-veselo živeti? —
Toda ni bilo treba jelšam in vrbam ribarnico za Kresejnim zastirati, tam sicer niso merili srebrnikov po mernikih, niti žene niso nosile z zlatom obrobljenih in bogato s čipkami pretkanih modercev, a stari Rokos, ki je podedoval kočo po roditeljih, dosedaj ni hodil prosjačit, če tudi to za tistih dob ni bila taka sramota kot danes in še ni živel tak narod, kateri izganja iz durij poštene prosjake, babice ob berglah ter jih podi s psi.
Božjega blagoslova  imel je dovelj na stara kolena in dve takovi  prepelici   kakor je bila njegova Voršilka,
bi še preživil. Marsikateri bogati kmet ponujal ji je že davno pol svojega imetka in z imetkom, s sto merniki, tudi svoje srce.
Rokos bi bil lahko dal ribam pokoj, lep izmenek bi bil dobil. „Vajaj mi mora k pogrebu grmeti, a ne cepi bušiti in kure kokodakati, ko me bodo nosili iz koče. Vidili bodete, da mi pridejo vse moje ribe na pogreb", smejal se je, ako mu je kdo stavil take ponudbe. — „ In doslej še ni plaval osemnajstkrat ledfpo vodi, kar se je narodila Voršilka, a rajna žena je pravila, da pride vodnik po nevesto, ako bodo pred dvajsetim njenim letom ji hoteli odvzeti zeleni venec in ga zameniti s pečo. Rotila me je žena na smrtni postelji in ne smem ji pri spominu na njo pri njenem večnem miru, poslednje prošnje odreči."
Voršilka bila je vesela, da se je zopet za čas izne-bila nadležnih snubačev. Saj je tako rada pri starikavem očetu, do smrti se ni hotela od njega ločiti. Kdo pa bi ji bil pravil o ljudeh, kateri so davno pred njo živeli, ko-jih steze, posute s trnjem in gladežem še niso Ogrini valovi splahnili? Komu bi se vrgla v naročje, čegavo lice bi poljubljala, ko bi je ne bilo dovoljeno počivati na očetovih prsih — teh starih, vernih, na katerih najbolje odpočiva glava otroka?
„Ko umrem, Voršilka moja, a me pokopljejo na pokopališču, kaj ne, da ostaneš pri očetu in mu bodeš gospodinjila mesto mene ? Vem, da me bodeš nadomesto-vala. da bodeš očetu tolažnica, angel j miru v tužnih dneh. In vedno bode proti večeru mati gledala na Voršilko z zvezd in se radovala, ko si je dobro dete izgojila", pravila je mati hčerki, ko je pokašljavala in čutila, da je blizu konca svojega potovanja. — In kaj te nabrekle jelše in te vrbe, katere so kakor starci klanjali svoje glave do valovja? —
Te so ji prirastle k mlademu srcu. Ko so šumevale za mraka svoje tužne speve, samo pod njimi poleg te lesene hiše čutila se je doma. In ko se je ž njimi družilo še šumenje valova, temno, strašno in zopet mirno kakor šepetanje, tedaj se ni vedla kaj, da bi ne zapela. Toda to ni bila pesen, ki očaruje po svoji čilosti, kojo si zajučka bujna, segava mladež v neskrbnem življenju, namreč bili so to samo besede na šumenje jelš, golčanje valov in njih šepetanje — verni odjek teh nemih in vendar tako pretresajočih zvokov, da jim pri tajnim duhom prisluškuje dovzetno dete prirode.
Ogrini valovi zanašali so Voršilčin spev daleč k Labskim pragom in dalje z Labo za gore, v tuje kraje kjer vže ne razumejo čeških zvokov.
To so nekako poslušali ti dečki iz sosedstva, ko se je razlil pod jelšami pri ribarski koči čarobni ganjen glasi In starejši hodili so za res, da bi slišali ono čudno dekle katera nikdar z nikomur nič ni imela, nikogar ni pogledala in ako je kam prišla, jedva da je govorila. A ti se-starli sosedje spominjali so se, če tudi niso več verovali v vsake bajke, pripovedk mladih let, katere jim je pravil uže davno pokopani stari ribič o povodnih deklicah, ko je
6
vabljajo s čarobnim petjem junake, lepe mladeniče k sebi, odnašajo jih globoko pod vodo v mramorne palače, zadušijo jih tam in jih metajo včasih zopet na površje valov. Tega sicer niso verovali, a vendar jih je tresla zima, stanujoča kri jela se je bujneje po žilah poganjati, a nekaki čar vabil jih je k reki, k jelšam dalje. „Kaj, ko bi to bilo kaj takega ? Njih lica so sicer vsehla, davno so izgrbila mlado srčnost, toda vrag veruj to, so pravili, a ko se je stemnilo in ko je mrak pokrival dolino, so se vračali domov.
A dečkom se ni ljubilo na posteljo v temno sobico, mnogi bi bil rad to milo pevko pritisnil na prsi, da bi vsesal v sebe njene čarobne glase, ki so vreli iz voršil-činih  ustnic in svojo   dušo utešil, ali še bolje razburil ?
Dečki se niso bali vodnih deklet, kdo ve, ne bi se li posrečilo kakšni vili jih izvabiti v svoje naročje. Gotovo bi prihiteli bliže, da so videli, ko tega ne poje rib-čeva Voršilka, ko je to pesen onih krasnih devic, ki globoko pod vodami prebivajo v veličastnih, steklenih palačah, in v svojem objetju pripravljajo smrtnim ljudem slasti, o kojih niti ne sanjajo, in potem — — — .Na konec so jedva mislili. Niti spomnili se ne bi v plameneči razburjenosti, da se dvignejo njih trupla na vrh Ogre. da jim ne zvonijo k pokopu in jih pokopljejo nekje v kotu pokopališča. —
Bliže k hiši, k starim, nabreklim jelšam si vendar niso upali. Spevi Voršilčini bi bili umolknili, v druge bi njena pesen več ne zvenela po dolini, koja tekmuje s šumenjem jelš in golčanjem valov. V sobico bi se zaprla in v svoji postelji pevala zvezdam.
Častili so jo. kakor se le redkokedaj častijo mladi ljudje v cvetu mladosti in brezuzdni bujnosti — Voršilke so se nekako bali. —
Bila je vabljiva cvetlica, ki je vznikla na bregu Ogre. Revna roka revne matere jo je zalivala in pesto-vala v svež, krasen cvet, kakoršen je lilija, na ko je belih listih ne vidi pozorno oko niti pege in roka se ta-korekoč boji, jo utrgati in oplesti ž njo nedolžno glavico Ali je bila bolje podobna onemu cvetu Vesne, zgodnemu otroku Cvetene*, ki se razcveta pod zeleno, bujno travo in z vonjem vablja potnika k svojemu skrivališča ?
Gradščanski dvor ne trebal bi se sramovati Voršilke starega Kokosa, če tudi je imela le platneno krilo, srajco in prost, lanen robček okoli labudovega vratu..
„Nebo ne pozablja siromakov, če tudi jih z zlatom ne zasipa vije", pravil je kresejnski ribič,
II.
Tiho je tekla Ogra. Kakor kristal je bila njena gladina prozorna.
Na bregu pri ribarnici sedel je zamišljeno stari Rokos. Danes bi se mu jedva lov posrečil, a ob takem čase je prijateljem ribičem, kateri so si izvolili vodo za nevesto in hrastov čolnič za mehko, postlano posteljico, tužno. Tako tiho nemara ni bilo danes v ribičevih prsih, kakor so se valili ti valovi s tajnim šumenjem v daljavo
O tem je svedočilo njegovo lice, na katerem se je v jasnih obrisis kazala razburjenost, katera je prešinila včasih vse njegovo telo.
Rokos proziral je z bistrim, sokolovim očesom reko do dna, kakor da išče v duhu nekako skrivnost, ki se giobokeje in globokeje pogreza v Ogrine tolmune.
Toda to niso bili oblaki besnih zlob, kateri so se preganjali na njegovem visokem, časom razoranem čelu. Nekaj časa sem so se nanj usadili sledovi skrbij in muk življenja, ki so bili podobni njegovemu čolnu, ko ji je bil z mogočnim lancem ob starodavno vrbo privezan in ko ji se vedro više vzpenje in takoj zopet v brezdno pogrezava, ako se mirna Ogra razburi.
Kaj je revež pretrpel, predno so se mu bedra ukrivila in se mu lasje spremenili v srebrne niti. Kakor pelin so bili dnevi njegovega potovanja trpki in grenki. Njegova mladost mu je spletla trnjeve vence, bodeče, pod katerih težo je uže mnogo kateri neredkokrat dokrvavel.
Koliko  je   siromak   preživel  let — žalostnih, brez tolažbe — predno   si  je   mogel  privesti v hišo družico, vrno Leničko, privesti  jo pod nabrekle  jelše in vekovite vrbe, katere so zastirale  okoli  in okoli njegovo kolebko z zelenim, tužniin zagrinjalom!   —  O tem ne ve nikio povedati,   le  voda  šepeče to in stoletna   debla   ob njej. Le tem je bedoval, le njim je potožil svoje gorje, in tedaj je vedno Ogra močneje zašumela, in jelše, katere je sadil njegov ded, gotovo uže prognjite,   so   glasneje zašepetale odgovoreč mu: Njegova Lenička bila je iz velike kmetije, deset let se je protivila roditeljem, pravila, da skoči v vodo ako   jo  privedejo z drugim   nego   Rotosom   pred oltar. Desetkrat   so   se   pokrili   vrhovi s snegom, desetkrat so odletele  lastovice,   njegove  jedine družice v ribarnici za pomladnih   in   poletnih večerov,   a ko so v jednajstokrat vračala Vesna   in   pokrila  s  svatbenim  oblačilom gore, katere so na levo obrokovale  dolino, po koji se pretaka Ogra, tedaj je Rokos v prolje  zajuckal.    Saj si  je vedel r evesto na svoj dom, Patečkovo Leničko. Dosti dolgo   se je uže trapil in hranil denar po grošu pristradan. Vse je dal svojemu tastu za dete.   Na  Patku   se ni smel preje oglasiti, predno ni hrastova mizo pokril s srebrniki.
„Uže v kolebki igrala je Lenka z »beliči, a sedaj naj bi jo dal oče v ribarnico, da se za nekoliko vinarjev plazi od vasi k vasi? — Ne, tako se ne zavržem, da bi hči najbogatejšega seljaka na Patku postala vlačuga, in da bi nekdaj njeni otroci svojega dedka obrekovali in ga proklinjali! — Ribiček ne sme več čez moj prag, kakor z mernikom srebrnikov, preje ž njim Patečki Bfezina ne govori", kregal se je trdi oče nevestin.
In njegovo dekle se ni hotelo omožiti, deset let je čakalo, dokler ni prišel Rokos iz ribarnice z denarjem in jo odvedel. Toda uže ni več cvetela, imela je uže čez trideset let, ovenela je v teku teh dolgih — dolgih deset let trapnega čakanja. Pri vodi je sicer nekako okreval, toda bila jo podobna drevescu, katero majhen vetrič za ziblje do korenin. In vendar je bil Rokos vesel, ko jo je  pritisnil k  svojim    prsom,  tedaj  je  juckal   in   pel
da mu je grlo jedva zadoščalo. In njegova žena bleda kakor senca se pomikajoča, se je tiho smehljala, za je-dini njen smeh bi bil nemara ribič poljubil ves svet, tudi svojega tasta, kateri se nikdar več ni prikazal k njim, toda tudi Rokos k njemu ne. Dvanajst let preživel je ž njo v ribarnici in z Voršilko, jedinico, katero so mu prinesli črni vrani, ki so se selili v gozde v nižavah.
(Konec sledi.)
7
14
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-T*ebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Letos je sedmo leto, a sedmi v sedmih letih dan, kar je   Leničko   pokopal  in se z deklico, siroto, sam ž
njo vračal od pokopališča v ribarnico.
Zato je sedel Rokos v trudnih mislih pri reki. Spominjal se je krasnih dnij, ki so z vodo odpluli in katere je zaman klical nazaj
Uže sedmič se mu je v glavi rodila grešna misel, grozna, ne bi li bilo lepše tam doli globoko v hladnih valovih!
„Kaj ima človek na tem bednem svetu, ako mu je uže pri kolebki sreča hrbet pokazala, menil je siromak.
Sicer pa Rokos ni mislil vselej tako. Zadovoljen je bil, ako je sedela Lenička na njegovi strani in je gladil vsehlo lice dobre žene, za katero se je deset let mučil in plačal staremu tastu srebrnike. To, za kar bi drugi v peklo šli, za čem se drugi plazijo ves život kakor črvi, za kar peklenskim [izrodom zapisavajo svojo dušo, to je vselej preziral in ko bi zahteval Bfežina dva mernika, še deset let bi hranil in si odtrgaval od ust, samo da dobi nevesto. Voršilke radi tega tudi ne proda za denar, toda ko bi se prvi potepuh, ki pride, smel ponašati z Rokosovim sorodstvom, tega bi stari ribič jedva prenašal.
Danes tudi Voršilka ni pela. Zaman so čakali dečki na bregu daleč od hiše. Do polnoči bi mogli čakati, a dočakali ne bi tega.
Bila je v sobici, klečala na stolcu pred križem, na katerem je bil jako mojsterski izrezlan Spasitelj, in molila.
Vroča, goreča je bila ta njena molitev. To so sve-dočile rože, ki so rudele v mesečnem svitu na njenem licu.
Je-li res molila? Kdo ve — kdo ve! Tako ne molijo otroci za svoje roditelje, tiho jim srce bije, ko žrtvujejo starišem goreč, hvaležen spomin. Saj se jim dozdeva, kakor bi zopet počivali v njih objemu in tako lahko je otrokom, tako mirno, kakor nikdar ne. Toda je li bila mlada deva kriva, da je a svoji nedolžnosti mislila na dečka in v sanjah o njem blodila, da tudi v trenotku, ko je pošiljala prošnje k nebesom, ga ni mogla pozabiti ?
Jelše in vrbe ji niso bile več dovolj, dozdevalo se je devi, da bi se nad njim pogrešila, če bi zopet sedela pod drevesi in dečkom prepevala.
15
Nekaj enakega si nikdar preje ni domislilai in ko bi ne prišel on, gotovo bi še do sedaj venele krasne pesni na bregu pri ribičevi koči.
Tisti večer pomladi, ko se je tajal led na reki in sneg po gorah in ko je prišel tisti mladi, neznani potnik, sin dalnih krajev, tisti večer bi mogli le z njenim srcem vred iztrgati iz njenih prs.
Siromak! — Jokal se je tedaj, ni se sramoval pred tujci svojih solz, točil jih je, da bi se ga usmilili.
Moker do kože, ves zmrzel, padel je na klop pri peči in prosil za prenočišče. In ko sta mu z očetom slekla sivi plašč iz slabega sukna, dali ga sušiti in ko mu je dala večerjo, zvarjeno mleko s kruhom, ji je sicer le z očesom se zahvalil, toda črne njegove oči povedale so ji toliko hvale, toliko nemih, toda razumljivih besed, da je hitro pobegnila iz sobice, da bi ne videli njenega plame-nečega lica in ne slišali biti njenega srca.
Pred starosvati ni nikdar porudela, ko so prišli praviti o ženenih, niti tedaj, ako je prišel dotičnik sam na oglede.
Toda tedaj mogli bi nažgati sten ob njenem obličju, in ogenj pripravili brez krasila in gobe Sedla je v temo v senco, a ko je oče govoril s prenočevalcem, mogla je gledati njegovo zatemnelo, krasno lice, katere so kakor venec obdajali dolgi, črni, lesketajoči se kodri. V njegovih očeh ležalo je toliko dobrote, toliko dobre odkritosrčnosti. In kaj ti čisti zvoki, jasni kakor glasi zvonov, ki so se valili in njegovih ust, cvetečih ustnic? Bili so sicer nekoliko različni od onih, s katerimi je mati Vor-šilko uspavala, toda dobro jih je umela.
Ljubo, milo zvenelo je to v ustah mladeniča, otroka sorodnega debla, kojega so tako pozdravile, ko je prvič zagledal božji svet, a njih bori se mu zašepetali prvi pozdrav. In ko je rano odšel in zopet se zahvali svojim mehkim, prijetnim glasom, porudelo ji je zopet njeno lice. Ni mogla tega zakriti in sklonila je glavico. In ko ga je povabila z očetom, da bi, kadarkoli pride mimo, se ozval pri njih, in ko mu je nudila svojo roko in jo je on stisnil, čutila je nekaj čudnega prvič v življenju, znova so ji lici plameneli, da je odšla v svojo sobico, gledala skozi okno v daljavo, dokler je bilo še videti široki klobuk in sivi plašč iz slabega sukna. — Trikrat se je od te dobe zastavil v ribarnici Andrej mladi žičar, (drotar.) Toda »oršilka se tujega mladeniča ni več sramovala, niti ni več porudevala. Privadila se ga je, dolgo neskončno dolgo se ji je dozdevalo, predno se je vedno vrnil iz svojih rodnih krajev k Ogri Rada je slišala o daljni zemlji, o Andrejevi domovini, a ko je začel oče o njem govoriti, tedaj je s pritajenim duhom poslušala, kako hvali oče njenega ljubčka, a večkrat je menila iz njegovega govora razumeti, da bi si oče želel imeti mladeniča vedno pri sebi. — Vselej, kadarkoli je molila, pridala je molitvam, katere jo je mati učila v njenih detenjih letih, k prošnji za mater in k očenašu za očeta nekoliko vročih besed za Andreja, ki je daleč od todi živel, in kdo ve, je-li še spominja tudi on krasne deve ob Ogri?   — Čez
nekaj časa je šla ven k očetu, ki je doslej pod jelšami sedel, z glavo mu na prša prislonila in čutila, da mu je danes tužno, pretužno pod priprosto suknjico. — Danes je nekaj priplavilo Rokosa k solzam, kateri je samo trikrat v svojem življenju jokal: ko sta mu umrla oče in mati in ko sta dva konja rakev odpeljala, koja je bila s črnim pokrovom pokrita, v kateri je spala bleda, hladna z rokama prekrižanima čez prsi Lenička.
»Veruj mi, Voršilka", začel je ribič s tresajočim se glasom, „ko bi imela ti toliko izkusiti, kakor tvoj oče po ves čas svojega življenja, raje bi te videl na dnu teh prozornih valov. — Uže dolgo bi se bile ribe v moje telo delile! Samo ti, dobro dete, bila si angelj varuh svojemu očetu. Saj bi potem ostala sama na širokem svetu, a kdo ve, ne bi ti-li strgali hudobni ljudje tvoj deviški venec z glave. Andrej je daleč od tukaj, ne bi mo^el svoje Voršilke s svojo močno roko braniti. Vse vem, moja hčerka, kam bi ne videlo Kokosovo oko? Ne bode oče sreči svojega otroka se zoperstavljal. Toda verna mu moraš biti, do groba verna, kakor mu je bila verna, tvoja mati, rajna Lenička. Pri spominu na njo Ti prisegam, da bi te odgnal od očetovskega praga, ko bi kedaj pala, ne smela bi več k meni, lastno kri bi pro-klel
»Božja porodnica! Vi bi o Voršilki dvomili? Za Boga, nehajte, nehajte pretrgala mu je daljši tek govora Voršilka.
Toda   njegova  desnica   bila  je še  bedno  k nebu vzdignena,  usta  krčevito stisnena, a iz očij sipale so se strele   gnjeva,   kakor   bi   s svojo hitrostjo in silo hoteli vsakega podreti, kteri bi si upal jim nasprotovati.
„Veruj, dete, niti trenutek bi oče ne čakal z izpolnitvijo svoje grožnje, je nadaljeval, »ne* prenesel bi tega, v prah bi se njegovi ostareli udje zdrobili.--------
Po dolgem času je zopet ribič počel, toda uže z mirnejim, tišim glasom. Videlo se je, da še vedno ni pokojen,   kakor  voda, katera je brez vsega hrupa šumela.
„Ne boj se, moja draga, samo grozil ti je oče, nikdar, ako Bog da, ne bodo njegova usta Voršilke kleli, marveč jo samo blagoslovili in hvalili. Umiri se, slušaj očeta in idi na postelj v sobo. Rad bi še malo sam tukaj ostal in za tebe in tvojo mater molil/
Močneje pritisnil je Rokos svojo hčerko na svojo grud in jo poljubil in ko je odšla, je nemara do polnoči tu ostal. Mrzelo ga je, da s svojo pretnjo zasadil črva v nedrije mlade deve. Tako še nikdar ni ž njo govoril. Zakaj ravno danes, v smrtni dan svoje žene? Čiovek se včasih ne more ubraniti zle slutnje, ki ga sklepa kakor železo in kakor razburjena voda oničuje in potaplja v notranjem druge čute, v katerih je navadno našel mir in pokoj.
Rokos ni mogel strašno misel zatajiti in jo prikri-vati. Zdelo se mu je, kakor da mu jo je natvezal so-progin duh, saj se dobri ljudje vsejej na njih smrtni dan približajo zaostalim. In kakorkoli naznanjajo prijateljem kaj jim more biti nevarno,  posebno žena možu, stariši
otrokom. Tako vsaj pravijo, — „Ne to ne more biti" rekel je po čez čas z močnim trdnim glasom Rokos. „Danes si izgubil glavo, ribič, in z glavo staro modrost, kafero te je učil oče in katera jo vže mnogim dobro svetovala. Ne veš več, Rokos, kako je končala Jirotova Betka ko je starec izgnal zlega sina in ga preklinjal in ji grozil da se tudi z njo tako zgodi, ako ne vzame Voborskega? — Tega tvoja hčerka ni zaslužila, pojdi in išči, najdeš li boljše kje, s svečo bi moral jednake iskati. — — Da bi vedno ostala zasnubencu ? Rokos, kdor očeta in mater spoštuje in ne pozablja na Boga, ta si ve tudi čast ohraniti.
Ne listič ni zašelestil, ne valček zapljuskal in stari ribič tudi ni govoril več. Toda dobro mu ni bilo. Bolje je bilo danes ribaaa v Rokosovem reviru, danes imele so svatbene noč, kakor vsako leto na smrti dan ribarice Leničke.
III.
Približala se je jesen. Sveže jelše jele so žolteti, njih zelenje jelo se je spreminjati v zlato, a ko so vetri ostreje zaveli, tedaj so nagnjena, kot ribarnica in Ro-kcsov rod stara debla zaškripala, in gole so stale jelše, nage, brez oblačila in pod njim žolfeli so zlati — velo listje.
Vsaki dan hodila je Voršilka za ribarnico nad višino, ki se proBtira ob desnem bregu Ogre od Satka do Bu-dina — gledala je daleč proti izhodu, do večera je tam sedevala, toda s povešano glavo vračala se je vedno v očetovo hišo. — Zopet je tu in tam videla velik, začrnel klobuk, siv plašč iz slabega suknja, a Andreja še doslej ni bilo. Tudi staremu ribiftu dozdevalo se je to silno čudno.
„Saj so tamkaj uže davno doželi in zaslužka ni več tamkaj nobenega. Dober mladenič je to bil, škoda bi ga bilo, res škoda, ko bi ga zemlja krila!   mislil je Rokos.
Poslednji listopadovi dnevi pokrili so Poogrije z belo odejo. „Ta gotovo prečaka božič", pravili so ljudje in prav so imeli. Uže tri dni ni bilo videti solnca, metalo je, da ni bilo videti pred sebe in zvečer zatulila je še strašneje burja,   tako močna,   da enake   niso pomnili.
Stare jelše pri ribarnici pripogibale so gole glave do snega in v istem hipu se zopet vzravnale, in tako se je to vedno ponavljalo. Toda njih korenje širilo se je globoko v zemlji pod vso kočo, vihar moral bi preje podreti ribarnico, nego bi mogel jelše izuriti. In reka šumela je tako divje, da je spreletaval mraz vse ude onega, kateri je to elementarno, nočno godbo poslušal. Po vrhuncu pokala so drevesa in izurjena debla padala so s peklenskim ropotom, vpadu lomeč mlade breze in hraste. Vsak padec stresel je celo ribarnico.
„Bog z nami", pokriževal se je Rokos in za njim Voršilka — „to je huje, nego če grmi. Pomozi, Gospod onim, kateri so danes brez strehe. Za ves svet bi ne hotel v to noč, posebno mimo Ogre ne, če tudi se ob njenih bregovih osivel.
16
„Očea, kriknila je Voršilka, ko se je zopet s strašnim treskom zrušilo deblo, do ribarnice se je privalilo, in zopet je vihar zatulil in reka zašumela, da je bilo, kakor bi prišlo šumenje iz njenega dna.
(Dalje sledi.)
25
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-T*ebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
„Neboj se, dete, kogar Bog varuje, tisti ne pogine in ko bi se zemlja pogrezala. — Danes vcdnik tako razsaja. Ne pomnim, da se kedaj tako razjezil. Nam ribičem nič ne stori. Mi ga častimo in pustimo v miru, ko zleze zapoletnega večera na breg in se suši. Niti ribičem, niti njih otrokom ne škoduje. Samo enkrat je škodoval. Povem ti to, da si pomniš. Za P atkcm stala je pred leti ribarnica. Sedaj niti sledu ni o njej.   Živel je tam, kakor pri nas   starček z jedino  hčerko.   Hčeri  pravili  so Marina. Ponosna je bila ta   Marina.   Na kope mogla je šteti ženine, kateri so   prihajali v ribarnico.   Toda Marina poigrala  se je z vsakim nekaj časa,   a ko je imela biti resnica,   svatba,   nasmejala  se mu je v oči in pravila, da drug ženih na pateško  Marino čaka.   Prišel je drug, in zopet je bilo tako. In stari imel je veselje s svojo hčerko, da se zanjo tako potegujejo in da je ona tako izbira. Ljudje pa pravijo, da tisti navadno izbirek dobi, kdor dolgo izbira.    Zali   fantje,   najbogateji v vsej   okolici,   vedeli so praviti, kako jih je zanorila Marina, bili so pre slepi in gluhi   v  ribarnici,  ko   so   gledali v te   oči, črne kakor oglje, paleče kakor najhuji plamen. Nekega večera sedela je Marina  na   bregu,  spletala  si lase v umetne kite, v lase   vpletala  krasne   cvetice, katere ji je prinesel mladenič   iz   grajskega  vrta.    Niti opazila ni,   da jo nekdo gleda in ko je povzdignila  svoje oči,   nagnila je glavico prvič pred mladeničem in prvič porudela. Ne vem, se je sramovala, ali kaj.   Pa bil je to tudi mladenič!   Takega še ni videla. Obraz mu je bil tako cvetel, oči le gorele, in lasje padali so mu do ramen. Niti povedati ni možno, kakšna je bila njih barva.    Izpreminjala se je iz žoltega v plavo in iz plavega v zeleno. Kaj je bila najlepša suknja proti njegovi, zeleni kakor najlepši hrastovi list z robom iz najčistejšega zlata! In kaj, ko je začel govoriti! Dozdevalo se ji je, da igra gcdba v njegovih ustih. Oči bi izgubila na njem »Kako je lep", ušlo je njenim rudečim ustnicam, toda le pctihoma,   in zopet  nagnila je glavo in zopet  porudela. v drugo  pred  mladeničem.  — Tujec sedel je k njej in niti  besede ni   pregovoril,   a Marina ni pobegnila in ko bi tudi hotela, ne bi mogla. Prikoval jo je. »Alimeimaš rada, Marina ?a je tiho zašepetal,  tako sladko, kakor bi slavček  žvrgolel in nagnil  se je k ribičevi  hčeri, da bi ji videl  v oči.   Dobro  je videl,   kako ji lice gori in «e
vzdigujejo njena prša. „Ne poznam te!u izvirilo se je njenim ustnicam. »Saj me ponaš", zasmejal se je tujec in zopet bliže prisedel in jo pritisnil k sebi. „Greš-li z menoj!" — »Veš,  da  grem   do konca sveta s teboj."
—  »Pojdeš, Marina? Krasne imam palače, nobeden kralj na zemlji ni videl takšnih, še manje, da bival v njih Kristalne so in njih podlaga iz najdražjega mramorja, sobe iz zlata in srebra, z demanti posejane, z dragimi kameni, kakor z vodenimi kapljicami posute. Pojdeš, Marina moja?"— „Pojdem rekla sem uže", je za šepetala in se stresla, v prvič so se ji kristalove palače in mramo-jeve podlage v njih dozdevale sumljive . . .
Toda na cčeta pc čakam, brez njegovega dovoljenja."—
»Saj dovoli, velika gospa postaneš, kraljica! — Vzameš i njega v svoje kraljestvo?" — „1 njega vzamem, obadva! zatrjeval je ženih. Zopet se je Marina stresla, kakor da jo lomi mrzlica. nToda mrzlo je na tvoji prsih kakor led to hladi, je zašepetala. Vsaj ti ugasne ogen na tvojem  licu,   gorke  neveste moje kraljestvo nestrpi!
—  Dekle se mu je hotelo izviti, a kakor z železnimi kleščami jo je objel in znova pritisnil na ledena prša. — „Oče!u kričala je Marina; toda ženih se je njenem strahu smejal »Oče uže čakajo na svojo nevesto, v mojem dvoru pripravlja svatbeno postelj. Zaman ga kličeš. Pojdimo, zasmejal se je z nova, a bil je to le hudičevski smeh. In izginil je cvet raz ženihovo lice, oči zazelenele so kakor bršljin in takisto lasje, z hlač in s suknje kapala je voda. „Jezus Marija!" kriknila je Marina in v istem hipu izginila pod vodo. — Za dveh dnij plavala sta na Ogrinih valovih dva mrliča: ribič z Marino. Oba sta nosila na vratu znak krempljev in po vsem telesu modre lise. Vodnik ju je zadušil. In ljudje so si pravili, da je Bog kaznoval starega ribiča, ker svoje hčere ni bolje vzgojil, po ponosno Marino pa je prišel gospodar vode. I jaz pravim tako. Pokopali so ju blizu ribarnice, kočo uničili, a novi ribič postavil si je bajto v vasi. — Pošten mora ribič biti in takisto njegova obitelj. Takemu nikdar vodnik ne škodi. Ne boj se, Voršilka, saj nisi kakor Marina, in tudi tvoj oče ni tak, kakor je bil bivši pateški ribič.
Zopet je zunaj nekaj zaropotalo, kakor bi se vsa drevesa valila proti ribarnici in zopet zašumele so vode tako strašno da, še huje nego preje.
»Oče, grozna noč je to", bedovala je Voršilka. „Bog brani vse, katere je ta burja prehitela", odgovoril je Rokos in priložil novo tresko, katero si je za zimo napravil iz spanja. Veselo zaplolal je plamenček, a takoj zopet kalil, kakor bi hotel ugasniti. V sobi vse tiho. Le stara, lesena ura nihala je neprestano in na ognjišču je je vselej, kadar je Rokos masten košek priložil, ogenj živeje zaprasketal,
Rokos vzel je s police pilo, dleto in kladivo, prisedel bliže k luči in pričel delati. Izgotavljal je novo veslo.
26
Voršilka odprla je na kolenih veliko knjigo, pričela citati molitev proti burji in vetrom, a oče ponavljal je za njo šepetaje vsako besedo. Ko je bila nemara v sredini, potrkal je nekdo na okno. Voršilka je nehala in stari ribič se je dvivnil, a ko je v drugo potrkalo, šel je odpirat. Hudobneže v se ni bal! Kaj bi tudi pri starem Kokosu pobrali? »Nekdo je v metanici zablodel!" mislil je starček in odrinil leseni zapah. Pozni potnik stresal je s sebe pred vratmi sneg, bi je ves bel, kakor bi ga v moki valjali.
„Samo pojdite, prijatelj, i v veži morete to storiti, silil je ribič prišleca. Še prašal ni, kdo bi to bil, a uže je hitel k Voršilki in ji ukazal pripraviti mleka, urezati kos kruha, potem pa je hitel h gostu, ki je med tem v veži otresaval s sebe belo skorjo. A to ni bilo lahko. Sneg je na oblačilo zmrznil. „Pustite, le pustite, saj na peči itak mora raz oblačilo, smejal se je Bokos.
„Bog blagoslovi in pozdravi !" izpregovoril je tujec odkrivši se, ko je prestopil prag. — „Bog daj — Bog", odgovoril je ribič. »Pozdravljam vas, odložite plašč, položite ga na peč in sedite. To vam je danes dalo, kaj ne? To je vreme, kakšnega ne pomnim", govoril je starček in mu ponujal stol, da bi sedel.
„Andrej", kriknila je Voršilka in z jednim skokom bila pri njem, a takoj je zopet odskočila, sramuje se pred očetom.
„1 pri moji veri, ti si to, dečko? Niti poznal nebi te več, reče stari Rokos. Dolgo smo te čakali, toda danes ne, veruj, da ne. Kako si mogel svoje življenje tako lahkomiselno izpostaviti! — No, Voršilka, ali ga ne pozdraviš ? Ne sramuj se mene, za priljudnost ni se treba nikomur sramovati.
S povešenimi očmi pristopila je deklica in mu dala roko. Močno, da bi kriknila, stisnil je mladenič njeno desnico, roka se mu je takoj porela, če se mu je tudi zanohtilo in prstov preje čutil ni. Rokos vzel mu je plašč z ramen, klobuk iz roke in oboje povesil nad peč.
„A zdaj sedi. In ti, Voršilka, prinesi mleka, da nekaj zavžije, in potem nama mora Andrej pripovedovati kje je tako dolgo tičal. Mislil sem uže, da ti je jedna iz med vaših deklet popletla glavo! . . . menil je ribič.
„Saj ni dolgo, kar sem postavila mleko k ognju in v tem času se niti lonec ni ogrel, med tem dam kaj drugega", žvorgolela je Voršilka in hitela v vežo. Toda takoj bila je zopet v sobi s kruhom in surovim maslom na lesenem ploščeku.
„ Dragi striček, sirota sem, danes sta dva tedna kar sem pokopal mater", vzdihnil je mladenič, „veste da bi drugače preje tu bil." Solze so mu pristrigle govor.
»Tako, tako, dečko! To ni dobra novica, toda pomisli, da je bila to volja božja in laglje ti bode. Vem, kaj je to, dobro vem, nikdar tega ne pozabim in tudi ti ne", skusil ga je starček tolažiti.
„ Takoj v vinotoku pripravljal sem se na pot, brž ko sem pomogel materi spraviti oves in ječmen. Ko sem
pomogel materi spraviti oves in ječmen. Ko smo kosili travo in jo spravili pod svisli,   prihajal je nekakšen hud
veter, jedva je prišla domov, legla je in od teh dob je ni bilo več s postelje. In sedaj nimam nobenega več, samo, samo ... in jel je jokati.
„No, samo reci to . . . Bsamo vas in Voršilko.tt Ne jokaj dečko, to ti ne pomaga, raje pridno moli in to materi bolje pomore, saj te ni treba opominjati. Tvoja mati umrla je z zavestjo, da si je sina dobro vzgojila. Samo ne jokaj, veš, da pravijo, ako dete presilno zasta-riši toguje, ti ne morejo v grobu mirno spati. Pri nas imel bodeš drugo domovje."
„Vso kočo najel je moj kum, ni bilo mogoče v njej ostati, tesno mi je tam bilo, da si niti misliti ne morete. — Pravil sem materi o vas in Voršilki, rada je poslušala, ako sem opisoval ribarnico o Pogorji, posebno ako je ležala brez spanja. Vso tukajšnjo krajino sem ji moral orisati in vam, striček, prinašam poslednji pozdrav od matere, Voršilki pa . . ." Poslednjo besedo je le za-šepetal.
Voršilka stala je pri ognju in skrbno prilagala, da bi mleko brž zavrelo. Niti besedica je ni všla, kar je Andrej pravil. In vedno, ako so plameni razsvetili njeno obličje, zastirala ga je s predpasnikom, otiraje solze z obraza. Le težko zadrževala je ihtenje.
„Le jej in umiri se", silil je Rokos mladeniča, »kakor doma moraš pri nas biti, od srca ti privoščimo, dozdeva se mi, da si se nam tam nekako odtujil. No, saj se zopet privadiš."
„Bog plati", pravil je Andrej, ko si je otrl solze z rokavom, „tam, kjer sem bil opoludne, silili so me jesti, dali so mi še popotnico, dobri ljudje so tam. Ko je bil oče še živ in hodil na Češko žičarit, prenočevala sva vedno tam in oče moral je pripovedovati povedke Še sedaj nimam teka."
„Verujem ti, verujem, ako srce boli, ni dosti slasti a malo juhe ti ne bode škodovalo, vsaj pogreješ se." Samo nekoliko žlic je Andrej pojedel, da bi ne rekli, ka božji dar zaničuje, in ko je Voršilka skledo odnesla, posedli so okoli luči, Rokos na klop pri peči, Voršilka na« sproti in v sredini Andrej. Praviti jima je moral o poti, kje je prenočeval, kakšni ljudje so to bili in kakšne običaje so imeli. Rad je to poslušal Rokos, a Voršilka še raje. Niti očesa ni obrnila od Andreja. Danes se ji je videl drugačen, nego slednjič. Venec črnih las ki je obrobljal smedo lice, postal je gosteji, pod visokim, gladkim čelom svetile so jasne oči še živeje, toda solze silile so ji v lastne oči, kadar je v nje pogledala. Pravile so ji, kako je mladeniču pri srcu, če tudi je na vso moč to hotel prikrivati. Niti jedini smeh ni zaigral okrog njegovih ustnic. Dobremu otroku, ki je pred nekolikimi dnevi poslednjo grudo vrgli na materino rakev, se ne ljubi smejati, vsaj mu je nikdo ne more nadomeščati na svetu, beda, da nikdo! Mati drugače govori, drugače se smehlja svojemu sinčku. Kakor ona, tako ne more to nihče.                                                          (Dalje sledi.)
Poučni in zabavni del.
36
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Za pripovedovanja postala je dletva Kokosova v svojem delu, siva glava padla mu je na prša. Ni bil navajen dolgo v noč sedeti.
„Ne bodi tako žalosten, Andrej, morala bi s teboj žalovati0 tolažila je Voršilka, ko so mu oči zopet solzele.
„Samo pusti me, naj se izjočem, nikdar še nisem pred ljudmi tožil, niti zajokal, pri vas v prvlje. Mati pravila je, ko je oče umrl, in je ona dolgo, dolgo plakata, da se mora človek izjokati, ako neče, da se utrapi. S solzami teče pre žalost iz srca", pravil ji je Andrej. — »Veruj, ko bi tebe ne bilo, nikdar bi ne bil šel na Češko, če tudi so tu dobri ljudje in imajo s človekom usmiljenje. Doma bi bil ostal in vsak dan hodil na grob. Sedaj bode nemara s snegom zavet, toda odkopal bi sneg, odkril ta griček ... Pri vas niso taka pokopališča. Pri našem dviguje se visoka gora, višja od te, na kateri so one razvaline. Dolga je ta stran, z gostim lesom obra-ščena, in pod njoj, pri zidu, izkopali so jamo in v njo z vrvmi spustili priprosto, črno rakev, na pokrovu nosila je bel križ. In ko pridejo snegovi, metanice in vetrovi, zavejo vse pokopališče, da niti sledu ni o njem. Samo redkokedaj molijo iz snega leseni križi, toda ta, katerega sem jaz postavil, nikdar ne izgine. Dosti višji je od mene in močen, da bi se moral silen veter v njega upreti, da bi ga mogel izruti. — Kedaj te zopet, majčica, tvoj Andrej poseti! Ko staji ledena skorja na tvojem grobu in škerjančki vzlete iz dobrav nad pokopališčem, da bi ga pozdravili, — tedaj bode tvoje dete zopet pri tebi in okrasi a prvencem pomladi posteljo svoje roditeljice!"
„In jaz ji spletem venec iz naših cvetk. Veš, kako krasne rastejo pri nas po bregu in ravnini, in ti ga povesiš na križ, kaj ne, Andrej?"
»Povesim, Voršilka, povesim", zatrjeval je deček in pritisnil devo na prša, toda poljubil je ni, ne pristoja sinu neveste celovati, ako je pred kratkem mater pokopal.
„Oče vedo o vsem, dragi, sam je govoril o tem in ničesar ni oporekal."
Mladenič pritisnil je močneje devo na prša, in solze ki so mu silile iz oči j, škropile so Voršilkino lice, — v jeden tek se združile z njenimi — tako, kakor njeni duši.
„Ostaneš pri nas? Oče nam prepustijo ribarnico, bodeš li po njem kresejnski ribič?"
Mladenič zopet ni odgovoril. Zvunaj je zaropotalo tako divje, kakor bi se ribarnica rušila. Lesena stena obrnjena proti rebru, zadonela je strašno. Do sem se je privalilo nekako deblo, in v reki je zopet nekaj splehtalo najbrž izrujeno drevo. In v dimniku zažvižgalo je nekaj tako presumljivo, da je luč ugasnila.
„Meluzinau, zašepetala je Voršilka, šla je k skrinji po nekaj moke, odprla v sobi okence in vrgla moko v vetrove.
I stari Rokos prebudil se je vsled ropota. „To je danes tako, kakor bi se vsi peklenčki stepli! menil je mencaje si oči in pogledal na uro, ki je z nekako mirnostjo nihala vedno enakomerno. „Dvanajst. Za Boga, otroci, tako pozno uže? Zakaj me niste vzbudili. S ar človek pač nič več ne velja, niti sebe nima v oblasti. Nikdar ni premagalo spanje starega Rokosa, letos v prvlje. No, leta prenašajo to . . . Idi, Voršilka, po otep slame, postelješ dečku, danes gotovo trudnemu. Verujem, ta vihar i velikana izmuči", govoril je ribič in potegnil izpod rudeče barvane omare slamnico, belo, kakor ta sneg, kateri se je zunaj le tako sipal z neba. In ko je Voršilka prinesla otep dolge, žitna slame, razvezala ga vravnala, pogrnila s slamnico in položila za njo vzglavje s perjem takorekoč nabito, rekla je „lahko noč, z B)gom l* — poljubila očetu roko in odšla v svojo sobico.
Dolgo molil je Andrej in (staremu Rokosu se je to dopadlo.--------
Za rana je sicer vihar jenjal, in reka se je umirila, a snega je bilo toliko, da ni bilo mogoče čez prag. Andrej hotel pa je le v sneg, ni hotel svojega dobrotnika dalje obteževati, bil je i on ubog, vedel je, kako težko se prisluži košček kruha, če tudi na ladji. Ko bode sam delal, tedaj se ne bode protivil, a sedaj bi se moral sramovati
„Kaj še, dečko, danes niti psa ne izženem ven, kai še le človeka, tu ostaneš, dokler se to nekoliko ne pro-meni. Nemara kmalu zmrzne in vasij steptajo pešpota, pa moreš iti", razsodil je Rokos.
Andrej je ubogal, pomagal je ribiču delati mreže in mlade njegove roke umele so to izvrstno. Izdolbel mu veslo in držaj, katerega je tako izrezljal, da se ni mogel temu delu načuditi. „To bode praznično", je rekel.
Dan potekel je hitro, zvečer razsekal je Rokos treske in ko se je mračilo zaplapolala je svetla luč. Rokos sedel je na klop pri peči, Voršilka njemu nasproti Andrej pa med obema.
„No,  danes  nam  moraš pripovedovati, ko to tako
dobro umiš, Voršilka mi je o tem povedala. In jaz bodem zopet pletel mrežo. Vidiš s tem si kratim večere, a Voršilka čita med tem bodi si iz svetega pisma, katero je podedovala po materi, bodisi iz te velike knjige, katero sem podedoval po pokojnem očetu in ta zopet po dedku. Tam je zapisano, kako je bivalo pri nas za najdavnejših let. Včasih tudi sam v nedeljo popoludne po večernicah iz nje čitam. Skorej vsak ribič v Poogriju ima takšno. — No, da ne pozabim, začni torej nekaj", silil je ribič.
„Niti ne vem, striček, o čem bi vam pravil. Skorej vse povesti pravil sem uže Voršilki, o Talafusu, o Ta-tošu, o Pikuliku,   o kralju Matjažu,   o Svatopluku . . ."
„0 treh njegovih sinih in o protih?" prestrigla je Voršilka njegovo besedo.
.Drugo."
37
„To torej! Nisem je se sližala in tudi oče ne." „Pred   davnimi   leti",   pričel je Andrej,   »kraljeval je na Velegradu   Svatopluk.    Daleč za Krivan   segala je njegova država. Tudi naša Witra bila je njegova. Tu tekla je njegova zibel.    Ko se je postaral,   prepustil je vlado, najstarejemu sinu in mlajša dva bi mu naj bila pokorna. Toda sinovi niso se ravnali po očetovi volji. Radi bi me slušali,   ko bode zlo in ko bode   rasla   na mojem grobu trava, a tedaj bode uže prepozno.    Pomnite, da Bog neposlušne otroke kaznuje.   Toda sinovi ravnali so se le po svojem.   In  opustil   je   torej   stari kralj svoj velegrajski dvor ter odšel na goro Zahor pri Nitri, konja,   ki ga je prinesel sem, je prebodel in meč, s katerim je bil opasan, zaril je globoko v zemljo, da ga nikdo ne našel. — Raz to goro videti je daleč po naši   zemlji,   bil sem na njej, toda Krivan je le višji. — In ko je tako umoril svojega konja  in  zakopal   meč,   ozrl  se   je po zemlji, katero je osrečil,   kakor  svoj   narod,   kateri je tu bival, in lastne sinove,   katerim je tako veliko   dedščino zapustil, kar se mu prikaže neka mladenka z razpuščenimi lasmi, v zelenem, z zlatom protkanem oblačilu.  Jedva jo je zagledal, prekrižal se je Svatopluk, ka bi mu ne mogla škodovati. „Ne boj se, kralj", mu je dejala, „ker si bil dober vladar in si s osrečil svojo zemljo in lastne sinove,   tvoj narod nikdar na tebe ne pozabi.    Kadar   mu bode najhuje, naj poišče tvoj meč, katerega si tu zakopal, in ž njim izžene sovražnike in vrnejo se mu stari, zlati časi. Sama povem o njem tvojim potomcem. Sedaj pa pojdi k puščavnikom, ki bivajo   na   drugem   brdu gore, vzemi si njih oblačilo in med njimi končuj dnij svojega življenja."   In ko je to izrekla, je  izginila.   Svatopluk   zavedel se je šele pozno, da je govoril s kraljico vil. — Ubogal je in šel na drugo stran   gore k puščavnikom,   slekel svoje oblačilo, odložil svoje leskeče orožje in oblekel njih habit. Dolgo živel je med njimi,   in ko so pešale njegove moči, pristopil je k makovemu ležišču,   na katerem je ležal veliki Svatopluk srebrnolas starček v snežnobelem oblačilu in rekel:  „Ne umreš,   Svatopluk  toda   dolgo bodeš spal, dolga leta, in ko se vrnejo  tvojemu ljudu zopet časi,  kakoršni so bili za tebe, se prodiš, znova bodeš kraljeval dolgo, srečno, a še le tedaj razpade tvoje telo v prah
Svatopluk, ki ni mogel prenesti zarje okoli starčka, kateri je stal pri njem, zatisnil je oči, a ko jih je zopet odprl, ni bilo po dedku ne sluha ne duha, a dvanajst pusčavnikov stalo je okoli njega, moleči za lahko njegovo smrt. Šele sedaj je povedal, da je velegrajski kralj. In zopet je zatisnil oči, jelo se mu je dremati, in samo iz daljave slišal je še pogrebni spev nad svojim telesom. Kakor bi živel, posadili so ga menihi v jamo, zavalili jo z velikim kamnom in jedva so zavalili, okrvavelo je nebo nad vso nitransko trečinsko krajino, a Madjari klali so pri Breclavi Moravane in slovensko ljudstvo. (Slovaki imen. se Slovenci). Vse tri Svatoplukove sinove so ubili, ves slovaški kraj zaplavili, toda na goro Tabor se niso upali. Tam v skali spal je Svatopluk in še danes spi. Ko nam bode najgorše, najdejo pr6 tam njegov meč,
in zopet bode velegrajska država obnovljena in ž njo slava nitranskega in trenčinskoga okraja. — Vidite, od tistih dob je naša zemlja uboga, niti lastnih otrok ne preživi. Morajo za svojimi gorami iskati živeža."
Andrej je dokončal svojo povedko, otrl si s čela pot, gorke, velike kapljica, in se zamislil Niti Voršilka, niti Rokos nista pregovorila.
„Od teh dob torej hodite na Češko in Moravsko?" vprašal je čez nekaj časa starec.
„Od teh dob", odgovoril je žalostno mladi Slovak-žičar, povesil glavo na prša in se zopet zamislil.
„Tega še nisem slišal! To bi torej bila kazen na potomcih za očeta?" vprašal je zopet ribič.
»Nemara, toda ne vem. To vem, da neradi pravijo o breblavski bit vi po Slovaškem, in nobeden krajan nepravi tega za mejami. Drugje bi tudi jaz tega ne pravil. Stari Jura iz Zaborja je pri spasu svoje duše prisegel, da je na Zaboru jama, a v jami kralj Svatopluk, ki čaka lepših časov, da se nekoč zopet prebudi in zopet bode kraljeval."
„Tp je žalostno dečko, žalostno, toda rad takšne stvari poslušam. Ne vem, kaj je to, da ljudje tako radi poslušajo nevesele povedke, toda ko pridejo nadloge na nje, jih neradi nesejo, neradi, Rokos to ve", razumoval je stari ribič maje z glavoj.
„Tako se časi menijo in tako teče ta svet!" rekel je Andrej poluglasno, polušepetaje ta poslednji stih stare slovaške pesni, katero pozna vsako dete v njegovih gorah
„ Dobro veš praviti, toda sedaj moram ti jaz nekaj povedati o naših vodnikih. Včeraj pravil sem Voršilki o jednem in o Marini, saj ti ona tega ne ostane dolžna. — Čudni dečki so ti vodniki. In na svatbo prihajajo k ribičem, in ribiču ni treba skrbeti za balo. H krstu prihajajo kot kumi in takšni otroci so srečni. In kadar umre dober ribič, s spremljajo ga tudi pri poslednjem potovanju. Pri vas gotovo toliko o njih ne vedo. — Mi se jih ne bojimo. Mojemu očetu pomagal je pre jeden cesto, kadar je lovil ribe in vedno imel je takoj polno mrežo. V ribarnicah so mnogokrat kot gosti, toda pri meni še nikdo ni bil. Ka bi govoril resnico, ni mi za njih posete. — No, poslušajte torej. — Nekje pri Bu-diru stala je nekdaj ribarnica, toda malo slabša, nego je ta naša. Kadar je zatulil veter, vedno je prodrl do ribiča v sobi, in ribarica stiskala se je v kot, ka bi je ne zeblo, a ko je deževalo ali snežilo, čutili so to tudi v ribarnici. Poleti in pomladi presedavala je ribarica z ribičem dolge večere vedno na bregu. Tožila sta skupno Bogu to bedo, ki se ni hotela ganiti od njih kam drugam, kakor bi jo prikovali. Mučila sta se dovolj, in vendar nista ničesar imela. To je uže tako, kar je komu prisojeno, tega se ne zbavi. naj dela, kar hoče. Ne vem, čemu je tako, a o takih stvareh nerad sodim.
(Dalje sledi.)
45
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Tžebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Ko   sta   zopet  nekoč   tako   sedela in zopet tožila, prikaže se jima nek mladenič, sede k njima in vpraša s prijetnim glasom: »Kaj tožite, ljudje?"  — »Kako  bi ne tožila, žlahtni gospod, cd rana do večera delava, jedva tu malo odpočijeva, in vendar jedva se nasitiva",  odgovoril je ribič. »Ne vem, kako bode na stara leta, ko ne bodem mogel veslo vladati in žena z ribami ne na trg. Siromaštvo  je,   verujte,   gospod,  največe zlo,   ki more človeka srečati." Mladenič, ki je sedel ravno nasproti njima nad reko, zmajal je zglavo,   pogladil z roko čelo, zamislil se in čez nekaj časa rekel:   „Pomozim  vama.   Iz tega mo-šnjička denar nikdar ne izgine, ako segnite vanj,  vedno potegnite iz njega zlat. Toda nikdar ne  smeta  pozabiti ko sta bila  uboga.    Sicer bi se vama  hudo godilo."  — To je rekel in izginil.    Samo   na reki delali so se kolobarji, kakor bi se tam nekdo  potopil.    Ribič in ribarica nista  verovala  svojim očem, ko je mladenič izginil, a v roki mož držal mošnjo, polno, tak težko, da jo je moral starec z obema  rokama držati.    Razvezala sta jo, da bi se osvedočila o njenem obsegu. A lesk,  ki Je prihajal iz nje, ju je skoraj oslepil. Bili so notri samo zlati novega kova. »I pri moji duši", zajuckala je ribarica, nuže ti ni treba več, oče, vesla v roke vzeti.    Bog  plati   dobremu možu." — »Tako,   žena,   ne   govori,   ta, kateri nama je to dal, ne   potrebuje   »Bog plati",   ta  ima zlatov, da bi mogel ž njimi našo vedo zajezditi.   To bil je vodnik, ali nisi videla, kako je izginil pod vodo?"   razlagal je ribič ženi. „Naj je to, kdor hoče, vedno moliva na večer zan, pred   spanjem   »oče naš."   — „Kaj   meniš,   starka, bi-li poskusila,  je-li   resnico govoril?" — »Ne škodi", odgovorile  je žena  in potegnila  v tem   hipu perišče čistega zlata,   a jedva   je  bila  roka iz mošnje, bila je ta zopet kakor nabita. — In od tega večera  ribič ni več ribaril. Takoj drugi dan šel je v mesto in   nedolgo potem vzpenjala se je za Budinom nova ribarnica z dvema nadstropjema. Povsod so se čudili, kako je ribič   bndinski obogatel, toda vrteli so nad njegovo srečno glavo.   Reševali so to zagodetko.   »Kaj   stavite, da mu jo je vodnik prinesel?"   menili so in uganili.    Toda v oči mu tega niso pravili. — Stara  hotela je na vsak   način preseliti se v
mesto, pravila je, da je tam prijetneje, toda ribič se niti ganiti ni hotel od reke.   Vzrasel je ob njenem bregu in tudi umre, dejal je vedno ženi in ona morala se je takim razlogom podvreči. — A nista vedno pomnila,   kar jima je dobrotnik najposlej povedal. Ako je prišel berač nego kakšen siromak, kojemu je voda bajto odnesla, vedno se je glasilo za durimi: »kaznuj vas Bog!" —   Jedino delo stare je bilo,  vedno segati v mošnjo  in blesteče peneze nagromaditi, da jih je merila na mernike. — Toda pravi se vse do svoje dobe, in to je tudi sveta resnica. Nekoč proti večeru — vela  je ravno   taka burja, kakor sinoči, prišel   je   k   njima  berač  z mavho in bergljo. Jedva je prikašljal   do praga.    »Ribič bodite tako dobri,  dovolite ubogemu prenočišče", prosil je  siromak.    »Pojdite dalje, nimamo mesta, zavrnil ga je ribič gospod. »Deset vas je danes uže tu bilo, To bi bil brzo pri kraju. I nam nikdo nič zaston ne da." — »Da ne da? Iz česa ste si postavili novo ribarnico, nego iz moje   mošnje, iz česa ste si nagrabili   gromade  zlatov, če ne iz mojega   dara? srdil se je   starček. — »Iz  tvoje  mošnje?   ha, ha, — smejal se je ribič,   glejmo,   glejmo, kje se je to  v njem  vzelo. Proč od mojega praga,   če te moj Dunaj spremi.   To bi še manjkalo, da bi takov berač moje imetje blatil, ko je sem   si z mozoli   zaslužil.   Takoj   se   poberi   od mojega praga,   tu  te ne pustim." — Starček ni odgovoril, opri se je na berglje in napeto gledal na ribiča. »Dunaj, klicala je ribarica,   stari  je zažvižgal  in  takoj se je ozval lavež velikega psa. kojega je ribič hujskal na berača. — »Si-li pozabil, ti bedak,   kaj  ti je rekel za onega večera tisti mladenič, da bi pomnil lastno nekdajno uboštvo, če ne se ti slabo povede?   Beda, da tega nisi pamtil", za-grmel je dedak, Izginil in Ogra je zašumela, izstopila in v vodi zažvižgal je   možek v zeleni  obleki in z zelenkastimi  lasmi, da sta ribič in ribarica   oglušila in izginila v valovju.   Drugega   dne  po ribarnici niti sledu ni bilo tok jo je daleč k  Labi  zanesel.----------— »In kaj pravijo pri vas o vodnikih?"   vprašel je Rokos Andreja, ko je končal povedko.
»Pri nas pravijo o vodnih devicah — vile jim pravijo —" odgovoril je mladi žičar.
»I te poznamo, toda veruj, o teh nerad pravim. To so pravi zlodeji. tako lepe, da mora vsak deček za njimi koji jih je nekoč  videl.   In  veš-li,   odkod prihajajo? —
„Ako izgubi ribičeva hči zeleni venec, postane vodna devica po svoji smrti, a privoščil ne bi ti, da jih slišiš, kadar se srečajo z vodniki in obhajajo doli pod vodoj svoje praznike. Tedaj je po rekah malo huje, nego včeraj. Nobeden ribič si ne upa na voda. Nič ne razločujejo, kdo je dober, kdo želj, v hipu vsakega zgrabijo, kje katerega dobe, in zadušijo!"
nTo vem, stric, v breclavskem kraju še sedaj pravijo o ribičevi Hani, katerega je tudi izgubila venec iz rožmarina in po smrti postala vila. Beda onemu, ki sliši po reki žalosini, a divji spev Hanin:
BRybafi, rybafi, na ticbem Dunaji, Či1) (ste nevidčli mftj vinek2) zelen jy?u
Do poslednjega dne ga mora prč iskati po vodah in zato vprašanje ribiče, niso ga-li našli, pa jih potegne globoko pod vodo. — Vsak ribič zna pri nas pesem o vilah:
„Tam okolo Strečna Cesta nebezpečna,') Pod zamkom2) sa skr^ly V bielych plachtneh Vily.
Na lukach vo Vahu Často sa kupajii, Po poli širokom Tanciivajic skokom.
Hoho raz3) pozhytia4) Tak ho dliiho vrtia Az pokial v ich hrsti5) Dušu nevypusti.a—
In kaj so, striček, da vaše reke proti našim v gorah. Kakor srebro ženejo se Vag in Nitra doli po ravnini in vržem H kamen v vodo, ponesejo J ga s seboj in nepustijo ga na doro predno ne prihitite v Donavo. In rib je v njih, kakor peska v Ogri, niti nesli bi ne jedno takšno, verujem, da nea, pravil je Andrej.
„Pri moji veri, ko bi ne bil tako star, šel bi tja pogledat. Videl sem samo Ogro in Labo pri Litomerici."
„Kaj ti rekli, posebno Ogra teče tiho, kakor bi je ne bilo, prebedem jo, da se niti ne zmočim. Tako bi ne smeli v Vag, ta bi vas odnesel, kakor pero in njegovim valovom bi ne ušli. Drugače grmi ta naš Vag, kadar se razzlobi, slišati ga je na miljo daleč.
„Pa je tudi naša Ogra zla dosti zla. Ne zlobi se dolgo, a kadar se razlobi, tedaj si tega ne voščim in niti si tega ne vošči. Moli Boga, da bi bila vedno tiha."
Dolgo sta Rokos in Andrej govorila, a ko je ura jednajst odbila, prinesla je Voršilka zopet otep dolge žitne slame, vravnala jo, razgrnila slamnico in položila na njo vzglavje. „Lahko noč" je dejala in odšla v svojo sobico.
Zvunaj bilo je jasno, niti sledu več ni bilo po včerajšni burji. Mesec stal je ravno nad ribarnicoj. Iz okna Voršilkine sobice bilo je daleč videti, deva ni legla samo odgrnila je posteljo in pristopila k oknu. Tako še ji je danes dopadla ta bela, široka planota, kojo je na severu obmejila vrsta gor, istotako bolik, kakor polje, ki je bilo pokrito z najčistejo odejo. —
Pogledala je proti vrhovan, ki so se svetili kakor duhovi, o katerih pravijo narodne povesti, da prihajajo proti polunoči, — zagledala se je in vzdihnila. Bili so to globoki vzdihi, takšnim doslej njena [prša niso bila privajena. Mislila je na Hano in pri tem spominu se je stresla. — »Velika ie to kazen! Zakaj pa ravno ribičeve
*) ali, 2) venec.
*) nevarna, 2) grad, s) enkrat, 4) vlove, 5) pest.
46
otroke zasega, je-Ii njih krivda   večja  od  drugih? Greh je to, veliki greh!" in zopet se je stresla — „toda kazen je še večja. Do sodnega dne tavati po rekah, ljudem biti v strah in v slabem spominu živeti pri vseh, izutih onih ki niti ne pomnijo ribičeve hčeri ....
Nikdar ji oče tega ni pravil, vse povesti, ki so nastale v ribarnicah in iz ribarnic se širile po okolici, ji je pravil, Ie te ne. Pripovedoval je vsak ribič, a če ni nič drugega svojim otrokom zapustil, imeli so po njem vsaj povesti. In bili so ponosni na to, da so jih znali! Iz vasi j, ki so težale ob reki, shajali so se dostikrat v ribarnicah, ne samo v nedeljo, ampak tudi za zimskih večerov,   in   ribič  moral je  hote   nehote pripovedevati.
Vsako zimo bile so sicer iste, a vendar so radi poslušali. Zastonj pa ribiči niso pripovedovali. Prinašali so jim hleb kruha, jajca, suhe slive in kar je bilo.
56
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
I Rokos je pripovedoval. Iz vseh okolnih vasic hodili so v kresenjsko ribarnico na povesti. Znal jih je tudi Voršilkin oče največ. A ko mu je Lenička umrla, tedaj so nehali hoditi k njemu. Stari si tega tudi ni želel.
Še-le čez dolgo časa legla je Voršilka, toda i v spanju sanjalo se ji je o Hani.
„Rybafi, rybafi na tichem Dunaji, Či jste nevidčli mflj vinek zelen^?" šepetala je v snu,  sanjalo se ji je, da je sama bila takšna  devica,  da so   ji   z   nasilstvom  odtrgali venec raz glave,   v vodo  vrgli, a ona   morala ga je iskati do sodnega dne.
Rano, ko je vstala, povedala je očetu, kakšne ne-čimne sanje je imela. „Ko bi bila tista vila, ne bal bi se te, šel bi za tabo v vodo", smejal se ji je Andrej. „In kaj pa, ko bi ti zarila prste v grlo?" grozila mu je Voršilka.
»Molčite o tem, ni dobro o takšnih stvareh govoriti. Ne boj se Voršilka, Bog da tega ne dočakaš, a niti ti ne, Andrej! Sanjalo se ti je, ker smo sinoč o tem govorili. V drugo bodemo zvečer o takih stvareh molčali. Doslej nisi tega slišala, in še sedaj bi ti mogel to zatajiti."
„No, samo si to, oče, ne predbacivajte, saj se ne bojim. Edo bi se sanj bal!" izgovarjala je hči Rokosu skrbi.
Prvič po treh dneh zasvetilo je danes rano soln-čice. Jedva je vzhajalo, posetili so njeni žarki tudi v ribarnico.
»Ne zadržujem te", pravil je stari Andreju, ko se je ta pripravljal na pot, ,,ako hočeš kak groš zaslužiti. Raje pa bi videl, ko bi ostal pri nas in pomagal. Ko pa hočeš, pojdi v božjem imenu, na praznike te pričakujemo vrni se zdrav", podal mu je roko, in Voršilka šla je kos pota ž njim, vrnila pa se je šele v ribarnico, ko ni bilo več videti klobuka in sivega plašča.
Stari Rokos bil je vendarle nekako nemiren vsled Voršilkinega snu. Vse predpoludne ni izpregovoril, niti delo mu ni šlo izpod rok, Voršilka pa je na to hitro pozabila, saj si ne da vzeti od nikogar deviški venec raz glavo  in   čemu    se   torej   bati,   da   postane   vodnikova
nevesta.--------
IV.
Kako so se čudili kresenjski dečki, ko so videli tega žičarja iz ribarnice, ki je šel tako ponosno na božični dan k veliki maši! Pa bil je tudi junak! Stasit kakor mlad hrast, črne oči so se mu le tako svetile, in kakor vranovo perje padali so mu lesketajoči kodri na belo  košuljo,  iz najčisteje konoplje. Daleč bila je videti
kitica za njegovim klobukom z žalnim suknjem zastrena, čez ramena visel mu je dolm&n, nov, siv plašč, katerega je danes v drugo nosil, opiral se je ob leskečo, s srebrom okovano palico, katero je podedil po očetu. Stari Rokos, ki je šel ž njim, se je veselil, da se mu je to tako podaio; ni ga šs videl v »paradi", vedno le v tem oguljenem plašču, z močenem klobuku in z zasukano drenovo palico. —
„Samo, da se ta modra glava ne zmoti, vetrnjaku izroči svoje j edino dete in dečka s posestva odganja kakor pribegleca", pravil je Votrubov Jira, ko je videl Rokosa z Andrejem.
„Ta Voršilka je kakor Marina, o kateri še sedaj pravijo, da si je izbirala, dokler ni prebrala", počel je zopet Jira, ko nikdo izmed drug o v ni slišal njegorih besed.
»Samo, ne jezi se, vemo odkod veje", nasmejal se je Križev Pavel — »s tem Voršilke ne storiš lepše, niti grje, ako jo vlečeš čez zobe. Rad si poslušal, kadar je pela pod jelšami. Ne veš več, kaj si tedaj govoril?1
»I molči ti", zlobil se ie Jira, »moreš iti tja pa vslišis, kar ti pove."
„Uljudno odpove in ne zasmehuje, kakor je Marina delala. In ako se je tebi smejala, zaslužil si to za tvoj gobec", menil je Matej VitkoviČev. — »Toda to me jezi, verujte mi, da je dala prednost jtujcti, vetroplahu Niti domovja nimajo ti žičarji, in ako ga imajo, žive v luknjah, kakor krtje. Vsekako bodeš, Voršilka, to obžalovala."
»In rada prideš nekdaj z mavho k Jiru", pridal je mladi Votruba.
»Motiš se, Jira", odbil mu je Dvorakov Pavel, »ta bi gotovo raje v vodo skočila, nego šla prosjačit. Stari Rokos je vendar toliko pristradal jedrnemu otroku, da more ono živeti, kojega odnesejo sem. Veš, koliko denarja je nakupičil v dosetih letih, ko mu pateški Brezina ni hotel dati Lenke?"
»Kaj se bodemo o tem „prepirali, saj bi je sam Jira povišal v nebesa, ko bi se mu le nasmehnila, kaj ne, Jira?" dražil je Križev Votrubo. .
»Ne jezi me, Pavle, povem ti, sicer se bodeva spoprijela naj si bode pri cerkvi", hudoval je Jira.
»In potem bi te župan spravil na pol dneva v ječo" odsekal mu je Pavel, in tolpa se je glasno zasmejala, da so se sosedje, ki so blizo stali, na njo ozrli.
„Vidiš Jira, kako te oče gledajo? Pazi, da nekatere ne poližeš, kadar prideš domov", zašepetal mu je Matej. Jira bil je najmanjši od vseh, a kadar so ga hoteli raz-dražiti, pravili so mu, da ga doma še bijejo.
Votruba je le tako z zobmi zaškripal, »čakaj, ti krivogobček, prideš mi v roke", se je grozil.
»Lestvico bi moral prinesti, pa bi segnil na mene." In  zopet so  se   vsi zasmejali,   in   Jira vidi,   da nič ne opravi, je šel v cerkev; i brez tega so ravna vabili Z70-novi  v božji  hram.   Toda v cerkvi   videl je zopet tega žičarja,   in  dečki pistavili so se navlašč k njemu in ga
57
dražili. „Jira, počakaj na-nj. Ko pojdeš domov, pa ga povabi na boj", šepetal mu je zopet Matej v uho. — Je to mladina! Niti v cerkvi niso mirovali, in Jirek je od jeze karmcdrel Kdo veLje-li jedini „oče nasaidanes iz-molil. — Toda i dekleta niso mnogo danes molila, mar si katera je kradomice zrla k stolu, pri katerem je stal poleg Kokosa žičar, vglobljen v gorko molitev. Niti oko ni obrnil drugam nego na oltar in duhovnika. Ko so šla dekleta iz cerkve, čakala so navlašč, da bi mogla dobro videti Voršilkinega ženiha. Ta, katera niso bila pri veliki maši, hitela so k vratam in gledala skozi Ijuk-nice za Andrejem, dokler se jim niso bubte v peči po palile in juha prekipela. — Segava Betka in Horek počakala je navlašč na dečke, zasmejala se jim je, da ne bodo več peli:
„Kfesejnšti mladenci jako v poli kviti1) Když ti jdou z kostela2), lička se jim sviti."
Toda i starim ni bilo drago, da je dal stari ribič žičarju prednost, posebno Votruba, čegar Jirek je bil od teh dob, kar se je vrnil iz ribarnice s košem, kakor prome-njen. Jedva pozdravil je danes Kokosa. % To je ribič dobro zapazil, nasmejal in navlašč še glasneje ozdravil. —
Po praznikih zapustil je Andrej zopet ribarnico in šel po zaslužku. Mnogo si z žičarstvom ni zaslužil, toda dosti je bilo, da se je živel in pri varčenju spravil si je le nekaj za bodoče gospodarstvo. Kokos sicer ni zahteval od njega ničesar, toda Andrej bi se sramoval, ko bi mu ne prinesel kak groš Svojo kočo v gorah proda kumu, da ne pride v tuje roke, in tako bode imel le nekaj v rokah in ne pride s praznimi.--------
V vrhovih jelo je uže tuliti, dobro znamenje, da se pripravlja promena. Led na Ogri jel je pokati, in predno je minil teden, veslal je Kokos po čisti gladini, kakor kristal prozorni. Letos odplul je led brez vsakterih nezgod, „hvala Bogu", pravili so v pobrežnih vaseh, „to ge redkokedaj prigodi." — Priletali so škerjančki in kmalu za njimi lastovice. Nekoliko jih je zakrožiio okrog ribarnice, trikrat so obletele Kokosovo hišo, pozdravljale jo in kakor strela se spustile izpod jelš na streho, v stara gnezda. Našle so v njih novo slamo, vedno, kadar se je bližal april, očistil je ribič gnezda, izgnal vrabce in vse zopet pripravil gostom, ki so bili gotovo uže na poti. „Kadar ti gosti ne pridejo več, bode hudo pri nas", menil je Kokosov oče, in i sin je to pametoval. »Nikdar jih ne izganjaj, niti ne škoduj jim!" pravil je Voršilki, toda ni mu bilo treba tega praviti, saj jim je cesto me« tala v gnezda božjih darov. Stare lastevice priletele so same, iz roke jemale s kljunčkom in odnašale mladičem.
I Andrej vrnil se je s pota. Vsi njegovi krajani so uže odšli, le njemu ni bilo drago oditi. Preje je vedno hitel kakor na krilih v svoje negostoljubne gore, če tudi je imel i preje Voršilko ravno tako rad. Siromaka pričakovala je vedno stara mati, imel je s kom deliti svoj zasluž k iz Moravskega in Češkega. Kako se je tešila starka, kadar se je približala pomlad, in Krivan zamenil
belo obleko z zelenoj! Vsaki dan hodila je nad vas, na visoko, ozelenelo brdo, pasla koze in dve ovci, njene oči pa so gledale daleč proti zapadu, ne pride li sinček Andrej. — Uboga, pokopali so jo, gnije uže pod zemljoj, in nad njoj raste trava, rastejo cvetlice. Andrej je več ne vidi. —
„Stric, date mi Voršilko za ženo, ko se vrnem?"— zastokal je Andrej, ko je bil pripravljen iz ribarnice oditi. Molčal sem doslej o tem, ne pristoja sinu prositi za ženo po materini smrti pred pol letom, a pred letom jo vzeti." Žalobten je bil žičarjev glas, Voršilka je po-rudela, v lice stopila ji je kri, a oči zakrila je s predpasnikom.                                                    (Dalje sledi.)
75
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Hitela je iz sobe in zapah odrinila; niti za hip ni premišljevala, previdno je zavila liro v predpasnik, kitico pa si vteknila za modre. Kakor bi trenil, bila je zopet v sobi.
Nid Ripom vstajalo je ravno solnce, in ko bi mogla njega rudeča zarja prodreti skozi zid, rekel bi, da je ona pobarvala Voršilkino lice, ko je sedela na stolu in pre-gledavala nočni dar.
Kitico postavila je v lonec z vodo in dala v okno med svoje cvetlice. Kaj so bili proti tem cvetlicam njen rožmarin in nageljček, ki se je tako nedolžno ril okrog lončka in se vzpenjal po kolčku v višino! Takšno morala bi dati Andreju. »Hranim mu jo, dokler ne pride, in o svatbi mu jo pripnem za klobuk" — šepetala je — in do teh dob naučim se igrati in zapojem mu.
»Vem si ume, muj milej, vem, vem, vem, Hodna hospodviiknjsem, jsem, jsem, jsem.«
Samo doteknila se je s prsti strun, in one so zopet tako kakor včeraj zabrenkale, in dolgo je to donelo, predno so čarovni glasi lire zamrli. In ko bi Bokos ne poklical Voršilke, in kravice ne mukale po zajutrku, do poludne bila bi tu sedela. Kakor bi trenil skrila je liro pod najspodneje pernice in kakor hitro je le mogla, vrnila se je zopet v sobico, ni se mogla načuditi, kako je bilo vse okusno okrašeno. Tako se je svetil ta les, da je videla v njem samo sebe. —
Samo enkrat ji je prišlo na misel, bili ne bilo lepše, da priveze ob liro kamen in jo vrže v vodo ; kitico, raztrgala in jo vrgla v vetrove. Toda samo enkrat mislila je na to. Bil je to le nekakev oblak, ki se je jedva pokazal na belem nebu, a že se zopet razpršil.
Saj se Andrej ne bode radi tega jezil. Nikogar za to ni prosila. Saj ji ne bode tako tesno po njem. Baz-veseli ga s svojim igranjem, ako se vrne v ribarnico.
Ko je oče popoludne odšel k Patku, sedla je Vor-šilka zopet pod jelše. Danes izšivala je Andreju svatbeni robec, zopet z rudečimi in modrimi nitkami, delo pa ni tako napredovalo, kakor včeraj. Mislila je na tisti dar, toda še bolj na neznanega darovalca, mislila je — mislila, igla padla ji je iz rok in beli robček na kolena.
»Nemara pa ni to ona, zašepetale so njene rudeče ustnice, spomnila se je onega mladeniča s tem črnim, presunljivim očesom — gotovo je bil iz grada in nemara je tudi on včeraj igral? —
Nakrat je porudela, kakor klopčič rudečih nitek, ki se je kotel po travi.
„To ti ne pristoja", — pravil ji je nekdo, nek notranji glas — „niti očetu nisi o tem pravila in še pregrešila bi se nad tem dobrim, tihim Andrejem. Bi si-li mogla to odpustiti? Pojdem, položim vse pod križ, liro in kitico. Naj igrajo vetrovi na njej, morda privabijo, nekdanjega imetnika — darovatelja." — Pohitela je v sobico, vzela kitico iz lončka in liro iz pod pernic. — „Kaj bi si vendar mislil Andrej, ako jemljem od drugega darove, pravila je. Ovila je glavo z robcem, da bi je tako lahko ne poznali, pokropila se z blagoslovljeno vodo in stopila iz veže. —
Pestra kitica začela je itak veneti. Ona, katero je dala Andreju, zelenela je gotovo še vedno za njegovim klobukom.
»Pojdi, belček, danes greš z menoj, kaj ne?a pravila je Voršilka, a belek skočil je za seženj visoko, da sme spremljati mlado svojo gospodinjo. I tedaj bi ga imela v vzeti s seboj, gotovo bi se ne bil upal tisti gobpod k njej.
Jedva je izstopila iz hiše, zaprla od zvunaj okno in zatvorila vrate, oglasili so se za njo koraki, in belek je divje za godrnjal.
„Boginja Sada, krasno dekle", ogovoril je prišlec Voršilko.
V tem trenutku zabrenkale so v travi strune, in dalje od hiše ležala je veneča kitica. Voršilka se je prestrašila, kakor bi poleg nje tresnilo, čudo, da se ni zrušila. Naslonila se je ob zid in se vanj uprla.
„Aj, deva je tudi umetnica?" ozval se je zopet ravno isti glas, droben, sladek. Slišala ga je uže nekoč ribičeva hči pod križem.
»Odpusti deva, da sem te prestrašil, nisem mislil tega storiti. Je-li to dar od vernega druga? Seveda, takšni darovi se skrivajo, kolikor je le mogoče."
nGospod", kriknila je Voršilka, toda dalje ni mogla vsled srama in zadrege.
76
»Ne bodem te dalje nadlegoval s svojo navzočnostjo. Na drugi breg hočem, a čez vendar-le ne morem, stori mi to ljubav . . ."
»Počakati morate, gospod, da pridejo oče . . ." Ne, hitim, in lepa brodarica mi službe ne odreče. Izgube, ki bi jo imel, ako bi le uro zamudil, bi ne mogel nikdar več poravnati."
Voršilka niti odgovorila ni, šla je k bregu in odvezala čoln. Kakor bi trenil, bil je pri njej mladi gospod, ki ji je uljudno nudil liro in kitico, kateri je pobral. Toda ribičeva hčerka tega ni vzprejela, niti oči ni povzdignila. — Kar je imela sile, uprla je vesla, toda ni se ji hotelo posrečiti, čolna z mesta spraviti.
»Odpusti, deva, očaranemu po tvoji lepoti, nedolžno laž. »Nisem namenjen na drugi breg, večno hotel bi s teboj pluti po reki, draga moja, a na njenih valovjih v tvojem objetju se zibati. Ne mučiva se, s tokom plujva, to gre hitreje." Mladenič ji je vzel veslo iz roke, a kakor ribica, hitela je ladjica proti Kresejnem.
Postojte, gospod, sicer se oba potopiva v Ogri. Pripravljena sem to storiti. Sveta devica, brani me!" zaih-tela je Voršilka. »Jaz te bodem branil, golobica moja, od neba do nas je globoko, in predno bi tvoja obramba priletela do tal, mogla bi piti uže vodo", rogal se je mladi gospod. Z desnico pognal je čoln še k hitrejemu begu a z levico pritisnil devo na svoja prša.
»Belek, belek, klicala je Voršilka, niti ne čuteč plamtečega obraza smelca, ki jo je vedno ožje stiskal k sebi. —
Belek pa ni čakal klica svoje gospodinje, kakor blisk priplaval je do ladje in kakor iztekel skočil v čoln. Toda i mladi gospod se ni mudil, potegnil je dolgi, na obe strani  ostri  meč in ga  pripravil k smrtnemu bodu.
„Pokliči ga! — če ne, mu zarinem meč do želodca."
»Pojdi sem, belek — k meni?" stokala je Voršilka. Žal ji je bilo verne živali, a mladi gospod porinil je meč zopet v tok.
„ Obrneva se proti tvojemu domu, nečem, da bi se trapila, a tvoje rože spremenile se v cvetlice, ki rastejo po grobeh ; toda veruj, da nikdo ne potegne osti, koje si zabodla v moje srce, iz rane nego smrt. Brezljudna puščava bode brez tebe moje življenje, očetovski grad beraška bajta, ne bode v njem bisera, kateremu bi se vsi klanjali, a kateri bi jedini mogel moj grad z bajnim ožariti. Biser zarjavi v pesku, v vodo ga ponesejo vetrovi, in mladenič, ki ga je iskal, od gorja pogine, utrapi se", bedoval je mladi gospod in segnil po liri. Zopet razlegali so se zvoki po vodi, ki gotovo še takih ni slišala Ogra, kar teče od Smerečja do Polabja. Tako bolno so se ozivali, da je bilo Voršilki jokati. Ni vedela, da tudi krokodil plaka in cvili v goščavi, kakor dete, omamuje potnika, da bi ga privabil v svoj brlog.
»Vidiš, deva, "do smrti bi tako igral, v skalovje bi odšel, a umrl bi tam s spominom na devo v Poogriji, na mlado ribarico." Žalostno, tako žalostno je to govoril, ko je jenjal igrati.   Zapazil je v Voršilkinih očeh solze,
in peklenski smeh mu je zaigral krog usten. Njegove oči so kar žarele ognjem in žarom, da bi se moral vsakdo tresti pred tem gad jim, jedapolnim pogledom.
Izvrsten je bil uže mojster, če tudi ni počivalo mnogo čez dvajset let na njegovi glavi! Vzornega je nemara imel učitelja! . . .
»Voršilka, ne zasmehuj me, srce svojeglavno usmrtiš. Tako ste, ve deve, hudobne, da nikdar ne razumete svojega prijatelja, ki bi mogel vse za vas žrtvovati. S šega-vostjo mečete svoje strele, ubijate, pa se posmehujete. Koliko vernih, dobrih življenj je pro vas ginilo!"
Voršilka mu še sedaj ni odgovorila, po celem telesu se je tresla, niti čutila se ni, a na misel ji je prišla povest o Mirini in vodnikih.
Slišala je, da pravi o gradu, o prijetnosti v njem, o časti, katero ji skažejo, o svatbah in radovankah, a ni vedela, da jo je pritisnil k sebi, toda sedaj je vendar le čutila gorkoto njegovega obličja. Uboga!
Belak je le čakal, da mu gospodinja pomigne vreči se na zapeljivca. A ta se ni ganila, in verna žival je cvilila, tulila, da so i vrbe ob bregu z valovji to ponavljali, toda Voršilka ni slišala.
Počasi plula je ladjica proti ribarnici, a ko so bili pri bregu, vstal je mladi gospod, privezal je čoln ob parez in nesel iz čolna devo — bledo kakor smrt.
Umil ji je lica z vodo, in modre njene oči tako krasno modre, kakor modriž, kadar se za junijevih dnij v žitu prvič razvije, so se odprle.
»Ali si to ti, Andrej? šepetala je.
»Sem, golobica, sem l"
„Tako hitro si se vrnil ?"
„Tako hitro, moja grlica!"
»Bodeva imela svatbo?"
»Bodeva, prepeličica, kadar te čedičove skale tam ozelene in pocvetejo", odgovarjal ji je posmehljivo mladi gospod.
„Zdrava ostani, moja draga, kmalu se vrnem, morda jutri." Nagnil se je k njej, toda v hipu se zopet vzravnal, kajti njeno lice [bilo je mrzlo kot led, mladi gospod se je stresel, odtresel to od sebe in bežal gori po brdu.
»Še nobena mi ni obolela, toda pri tej tega vendar nisem tako brzo pričakoval, čudotvoren si ti les, in ve strune prave čarovnice", zašepetal je in pritisnil liro na prša, da je les pokal, in so strune popustile. — »Ta-le je roža med trnjem proti drugim. Gotovo bi se je ne sramoval niti v gradu, niti pri dvoru. Povsodi bi me zavidali. — Toda za vraga, to je vendar samo plevel, pust svet, a takšnega, ako ga vtrgam in pregledam, navadno zalučam", govoril je nekako ponosno s seboj mladenič, dober cvet, popolnoma razvit. Zanj se ni bilo treba društvu, kateremu je pripadal, sramovati. O marsikaterih podlih dogodkih, v katerih je bil on glavni činitelj, mogel bi pripovedovati. —
Ko se je Rokos vrnil, sedela je Vrršilka pod jelšami. Zapazivši očeta, ki je privezaval  čolnič, povesila je
oči. Njeno obličje bilo je bledo, njega barva menila se e v žolto — kakor barva meseca, ko se pojavi na nebnem svodu v svoji polnosti. Saj je rudečkasti list drzna roka odtrgala in raztrosila v vetrove. Ka bi jo strela ošinila, ali ka bi vsehnila kakor veja na drevesa!
77
85
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Danes ni hitela očetu naproti, kakor po navadi, niti po mrežo in boben, niti po veslo ni skočila, koje stvari je Rokos vedno čez noč doma spravljal. Igrala je s kitico, skoraj uvelo, zmočeno z njenimi solzami; trgala je z nje listek za listkom, raztrošala jih, a veter raznašal je vse po reki; — ravno tako je to delala, kakor mladi gospod z njenimi rožami, ki pa ne rastejo po vrtih, in iz katerih se ne povijajo šopki.
Belek sedel ji je pri nogah, pritiskal se k njej in cvilil. Toda Voršilka niti jedenkrat danes ni rekla: »Belček, kaj pa delaš?" Krčevito bile so njen? ustnice stisnjene kakor bi jih Morana sama zaklenila. —
>Nevef, holka, hochu nevef, Na fešatku vodu nemel*.«
Zapela je nakrat z glasom tako jednoličnim, temnim, da se je Kokos čudnega tega glasu prestrašil, tako doslej še ni Voršilke slišal.
»Vzpametuj se vendar, dekle. Kakor bi bila odre-venela! Ni te videl nikdo?"
„Ni videl, oče, ni videl"1 odgovorila je zopet s tako jednoličnim glasom in pela dalje.
>Neve*, holka, hochu nevef, Na fešatku vodu nemef.<
ponavljala je, a zopet skubila listke s kitice in jih lučala v reko.
„ Voršilka dete", opominjal je Rokos svojo hčer.
„Vi ste tu, oče! Tako hitro vas nisem pričakovala!
„Vem, da mi, ti kura, še zblaziš, a kdo me bode potem na stare dni tolažil? Ne misli mi vedno na tega Andreja, saj se ti on ne pogubi."
Voršilka je vstala, šla podojit kravico, pripravit mleka, a v skledo kruha nadrobit — očetu pripravit večerjo.
I pes se je dvignil, toda danes ni poskakoval tako veselo na ribiča, niti lajal ni radosti, kakor je to navadno delal.
Stoprav v sobi zapazil je Rokos bleda lica in po-rudele oči svojega otroka, toda vprašal ni ničesar. Po večerji šel je k reki; bila je čista, kakor je pramen, ki brizga iz kremenitih gor.
Čez nekaj časa se vrnil je v sobo, pokleknil molil in ulegel, menil je proti polunoči pregledati mreže in bobne, koje je popoludne pri Patku nastavil.
I Voršilka odgrnila je v sobici posteljo, todaulegla ni. Ostala je pri oknu in se zagledala v jasno noč, a kdo ve, je-li kaj videla.
Nasprotni vrhovi izgledali so v nočnem temnomodru kakor duhovi in besi, varujoči utihlo zemljo, tu in tam je bilo, kakor bi stopali iz črnih megel, nakupeč se v strašne podobe in oblake, ki so begali po nebu, tu tiho, labudje, velebno plavajoči po jezerski gladini, tam zopet kakor zlovestne vešče ali bajne postave, popriječ se v ve« soljnem boju.
Toda modro oko Voršilkino ni zapazilo ničesar, pod oknom pri samem bregu izplule so divje race, potapljale se, in kakor bi trenil, zopet prehitele na površje vode.                                                                                ,
„Marina, Marina, si to ti?" zaklicala je Voršilka z sobe — „ kmalu dobiš družico, obe bode ve plavale in vabile dečke v svoje palače, tega črnookega najpreje, toda tako tesno ga pritisnem k sebi, da več ne more iz vode!" šepetala je, pala nazaj na posteljo in si zakrila oči z obema rokama."
„Bože moj, Bože moj! Odpustiš mMi mojo krivdo ? zabedovala je zopet tako ginljivo, tako žalostno, da se je slišalo po vsej ribarnici.
Probudila je i starega očeta. Kakor bi trenil bil je iz postelje in v sobici svoje hčerke.
„Voršilka — dete! klical je prestrašeni Rokos, pritisnil jo na stara prša njeno gorko glavo.
Ulegni se, dete, ti še nisi dremala."
„Ste to vi, oče?"
„Sem, hčerka, ali me ne poznaš?
„Poznam, oče — toda, Bože moj, imeli ste Vor-šilko."
»In še sedaj jo, dete imam, saj jo držim na prsah" rekel je ribič, položil hčerko v pernice, sedel k postelji in podprl glavo z dlanmi. Tako je vedno sedeval, kadar je nekakšen oblak skalil tiho njegovo življenje. Toda ni jokal.
Voršika ležala je na postelji, a ni spala. Megle, ki so, kakor mreža objemale doslej njeno dušo, jele so se nakrat dvigati in se razprševati.
nAndrej, Andrej", zabedovala je.
„Ne toži, dete, ne utolažil bi se, ko bi našel Vor-šilko bolno, svatbe bi ne imela ..."
„Kako odkrite so bile vedno tvoje besede, tako priproste, nisi jih iskal, da bi ž njimi zapeljal ubogo — tako tihe, in to tvoje oko gledalo je tako čisto na mene ni se kalilo, ni gorelo plamenom, kakor to njegovo — Še sedaj čutim, kako globoko mi pali v prsih, kakor bi njegovo oko do srca glodalo, in še bode glodalo! Pravični Bog ga kaznuje, da ti je ukradel Voršilko, da ji je vzel zeleni venec . . . Beda, beda, do sodnega dne ga bode morala tvoja nevesta iskati, kakor Hana na Donavi . . ."
„Kdo, kdo? nesrečno dete:" skočil je naglo ribič s stola ob  postelji;   — molil je k Bogorodnici za svojo
hčer. Sreča,  da je bila noč,   a Voršilka  ni  videla  očetovega lica.
„Belek vam to pove, vse, raztrgati ga je hotel, toda jaz ga nisem pustila, da bi ga ne prebodel svojim jeklom. Belek se ni ganil, a vaša hči--------"
»Nesrečno dete", zabedoval je Rokos. „ZaKristovih ran!a
„Molčite, oče, umirite se; Andrej to Voršilki odpusti in vsejedno bodemo obhajali svatbo, a najmastnejo mreno ulovite za naše gostovanje, jaz sama jo pripravim, zvarim v octu . . ,a
„Moli, Voršilka, in pusti takšne misli, mene in tebe bi pripravile ob razum. Zelenega venca ti nikdo ne sme strgati z glave, dokler Rokos živi. Moli k materi Turanski, da te zakrije s svojim plaščem.
In pokril jo je s pernico, glavo ji obvezal z robcem namočenim v rečnico in šel iz sobice.
Misel Voršilkina ogrnila se je zopet s črnim zavojem. Niti vedela ni, da je oče odšel.
Nekje je bila ura, dvanajst je tokla, in Rokos šel je proti Patku
Počasi je stopal, povešal glavo k zemlji. Navadno pel je: „Vsaki duh naj hvali Gospoda", ko je šel po noči k reki. „Beda ti, dete, ko bi bila resnica, kar si govorila v sanjah ali v zahvatu žimnice. In oče bi pozabil, da je imel Voršilko. — Toda idi, starec", karal se je čez nekaj časa, „nekdo jo je očaral, in to prihaja od tega. Rabeljovo oko si ji imel napraviti, nego vodo zagovoriti in jo ž njo vrniti. Saj zaspi, predno se vrnem, a jutri bode zopet dobro." Ea bi ti to podelil, deklei Bog, in staremu, tvojemu očetu!
Tiho plula je Ogra, slavček, ki je žvrgolel v rakiti, utihnil je, ko je slišal iz daljave korake, toda mesto njega kriknil je na brdu čuk, a botra sova skovikala je neko-likokrat za seboj.
„Lepa je ta muzika!" šepetal je Rokos — „toda danes mi je pri njej nekako temno. Pri vseh vragih!" In ko je šel malo dalje, slišal je zopet slavčka, postal in poslušal. Dolgo je poslušal.
„To bi plakal, a tega ni treba. Tako ginljivo poje ta ptiček, kakor ko gredo s sprevodom!" menil je ribič, a še le pri ladjici, ob korenino sprhnele vrbe privezani je postal. Odvezal jo je, a šel veslati proti vilicam, ki so strmele iz vode sredi plota, spletenega iz protja in v peščeni strugi s kolci pritrjenega. Na vilicah bila je pritrjena klada, a na kladi vrv, na kateri je zopet privezana bila na dnu mreža, v kateri je bil mošnjiček z ribjo vado. — Tu je postal, niti ganil se ni v ladji, a veslo zaril globoko v strugo. Včasih je lahko zazvonil zvooec pri kladi. Nekaki mali ribici "zahotelo se je po vadi, Rokos pa radi nje ni hotel klade dvigniti. Čakal je, a ne dolgo. Nakrat je zvonec močno zazvonil., toliko da se ni utrgal, a klada se je potopila. Zopet je potegnilo za vrv, treslo ves plot. — V tem hipu potegnil je ribič mrežo iz vode, vrv je grozila se pretrgati, tako je bila polna. Dve veliki ščuki in skoraj vse vrste ogrinih   prebivalcev   ležale
so v mreži in jo težile, da jo je ribič le težko zdržal v rokah. „Hvala Bogu, zopet ste se enkrat zmotile", za-klical je radostno ribič, „Jutri je v Libohovicah semenj, zopet bode nekoliko srebrnikov več, Voršilka, lepo doto ti da oče!"
Vedno le za dete spravljal je Rokos groše, nič za sebe. Malo pozneje hitel je čoln uže proti kresejnski ribarnici. Na zatoku, kjer se Ogra obrne na drugo stran, se je ladjica skoraj potopila, toda Rokos bil je spreten plaveč. Kar je na reki, nikdar se mu ni pripetila nesreča. --------
Bilo je že drugega dne popoludne, a Rokos se še ni s trga vračal. Imel je sicer polno ladjico rib, vse dopolu-dne se vendar nekaj proda, a kresejnski ribič ni skopo svoj tovor prodajal.
Zopet sedela je Voršilka pod jelšami, toda danes ni ničesar delala. Belek ležal je s povešeno glavo pri njenih nogah. Zopet jo je oprijela tista brez hladnost ; bilo je, kakor da ji je duša odletela, a telo se le tako dotika po svetu, kakor drevo, kateremu so odkopali korenine, in odsekali vejevje do gola.
Rokos hčerke ni umel. Mislil je, da je to dekliška toga, a toda mora vsaka prestati, predno se vda. Saj je njegova Lenička to skoraj s smrtjo plačala, ko je ni hotel oče dati ribiču — beraču. „No saj to mine", pravil je sam sebi,   ko je šel do  Libohovic. — „In to včerajšnjo,
blojenje?" — Zmajal   je z glavo in molčal.--------More
li podreti trepet zvezd do zemlje, kadar je po vsem obzorju polno gostih, črnosivih oblakov? — In tudi dušo, katero so pokrili burni oblaki, ki so se h kratu usadili v srce, in misel ne more razsvetiti nobena luč. In ko bi razsvetila, tedaj bi bil njen svit podoben toneči zvezdi.
Niti jelše danes niso šumele. Onemele so, kakor deva, ki je sedela pod njimi. Tako milo zakrivala je njih obleka ribarsko kočo, v kateri se je doslej tako mirno tako pokojno živelo, kakor v skalovju, v puščavi, kamor ljudska noga ne stopi, da bi z drzno roko uničila sveti mir in ga izgnala. — Da, bleda je bila ta Voršilka» Kam so se podale za j edine noči rože raz njeno obličje kam izginil nedolžni lesk vabljivih oSIj? Globoko je zapadel, preglobo, ne vzide več, kakor solnce, ki večno zapada in večno vzhaja.
„Uže zdrava, moja draga, moja golobica?" ozval se je naglo zopet tisti prijetni, licemerni glas mladega gospoda, izpolnil je besedo, da jo kmalu zopet obišče. Danes se je posebno olišpal, glavo pokrival mu je črn baret z vejočim nojevim perjem, suknjico imel je iz črnega, lesketajočega baržuna, temni španski plašS majal mu je po ramenih, a ozke hlače bile so iz žoltega, tenkega suknja. Po boku nosil je dolg, ozek meček. Belek je poskočil, vzravnal se na zadnjih nogah in divje zalajal pozdravljajoč neznanega gosta. Voršilka povzdignila je oči, kakor da je pesji lavež vzbudil iz sna, lahka rude-čicapolila je njeno lice, toda takoj je zopst povesila glavico, in bogate kite padle so ji na prša.
86
Mladi gospod sedel je k njej v travo, prijel jo za roko, prisedel bližje in se zagledal v Voršilkino obličje, toda deva se niti ganila ni, niti z jedinim kretom ni dala poznati, da je še duša v njej.                    (Dalje sledi.)
87
95
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-TJebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
Prestrašil se je drzni zapeljivec, toda zaničljivo čez nekaj časa zasmejal, odgrnil plašč z ramen, vzel liro, ki mu je visela na plečah, tiho nekolikokrat prebral strune,
potem pa močno v nje udaril, da je zvok dvakrat ponovil burne glase. Začel je zopet ono pesem, ki mu je predvčerajšnjem priprosto devo tako omamila.
Kakor bi blisk vse njene ude prešinil, skočila je Voršilka na noge; odtrgala mu je zapeljivo godalo z ramen in je vrgla daleč od sebe, da se je lira razletela v nekoliko kosov. Mladenič pa jo je prijel z močno roko, razplamtel po zverski strasti, in zopet pala je revica v brezvladje« — Zopet zatulil je belek, divje zalajal, a kakor strela sedel na zlodeju. In v tem hipu razlegal se je po bregu močen glas, presunljiv, srcelomni krik: „Beda, beda!" zavilo je to, da so se jelše krog ribarnice stresle. — „Nehvaležni otrok! Moja Lenička!------------
Proč, ti bedni sin, samo peklo te je k nam poslalo.a —
Kaj, ti črv se drzneš ..." — toda dokončal ni, moral je odskočiti, težko veslo bi mu bilo razbilo glavo, škoda, da ribič ni zadel! „Balek, huš!a rjul je Rokos. Kakor vstekel, vrgel se je ribičev pes na gospoda, močan strel stresel je vzduh, moder dim zagrmi je nekaj časa okolico, a ko se je dvignil nad ribarnico, ležala je uboga žival v kaluži lastne svoje krvi. Belek niti zalajal ni, samo enkrat se je še stresel, »Plačaš mi, bedak, tega psa", zajeknil je Rokos in s težko drenovko se vrgel na bel-kovega morilca; zopet je moder dim vse zagrnil, drugi strel je poknil, toda krogla zarila se je v jelšo, v to, pod katero je ležala Voršilka.
„ Vrneš mi moje dete!" —
„Nečem  ga,   tam leži;   vidiš svojo nedolžno hčer ? Misliš, da hočem listje,   ko sem cvet utrgal.    Ti glupec, škoda, da ti je glava  po3ivela, in vendar nisi postal razumen !a
„Zlodej!a kriknil je zopet ribič; in udaril po njem z drenovko, toda dosegali ga ni.
Rokos stal je nekaj časa, ne da bi se ganil, z rokama na prsih prekriženima in s povešeno glavo, nemara tako, hakor ko pokradejo človeku vse, kar je imel, niti grižljej kruha mu ne puste, niti prahu. — Čez nekaj časa, šel je v ribarnico, ostal tam nekoliko časa, a ko se je zopet pojavil, nesel je pod pazduho culico in jo položil poleg Voršilke.
»Voršila" — klical je oče s temnim glasom, „Vor-šila", je ponavljal.
Kalne njene oči so šele sedaj spregledale.
„Oče!" ihtela je deklina.
„Nikomur  nisem  od danes  naprej oče,   vstani in vzemi svoje stvari. Zvezal sem ti  jih že.   Ničesar   ti ne bodem predbacival, toda pozabi, da si imela očeta, da je ribarnica za Kresejnim tvoja rodna hiša, in tudi jaz  pozabim, da sem imel jedino dete — nehvaležno."
Voršilka je vstala, oprla se je ob jelšo, v kateri je tičala kroglja namenjena očetu, pogledala je na očeta s svojimi modrimi očmi, kalnimi, a še sedaj vabljivimi; saj i zvezda na nebu vabi, kadar se valijo s treskom množine oblakov, da jo zakrijejo.
„Oče, usmiljenje", zajeknila je.
»Nikomur nisem cče, ne morem s teboj pod jednoj strehoj živeti. Proč iz ribarnice, a ne sili očeta, da dvigne svojo roko nad tebe. Rokos tega ni vajen. Tu so tvoje stvari, kos kruha sem k njim priložil in ribo, katero si mi pripravila."
Toliko grožnje ležalo je v teh besedah starega ribiča; Voršilka je vedela, da se oče ne šalijo, niti je ne strašijo.
Pripognila se je, in vzela culico v desnico. „Z Bogom oče a In hotela mu poljubiti roko; toda Rokos jo je od-sunil, šel v ribarnico in pred duri porinil zapah.
Jokaje zapuščala je Voršilka svojo zibel, to tiho ribičevo kočo, kjer ne je tako milo, jtako pokojno živelo
pod košatimi jelšami. Kakor senca se je plazila po brdu, izgnana od očetovskega ognjišča v tuj, zel, negostoljuben svet. Poznala ga ni, niti ljudij v njem, malo bila je med njimi. Bala se jih je skorej. In sedaj morala je med nje kakor beračica. Tako naglo prišlo je to na njo, kakor prihaja burja za poletnih dnij, kadar se jedini oblaček prikaže na nebu, a v trenutku se pokrije nebo s črnimi oblaki, a vihar drvi po ogonih, vničuje cvetlice, raznaša zemljo daleč, a s kamenjem in lesom zasiplje vrtove.
Zlomljena bila je cvetlica, ki je cvetela ob Ogrinih valovih, listje z venca oskubila je brezvestna roka in steblo pripognilo se je do tal. Zalivala jo je le roka siromašne matere, a vendar je vpestovala svež, vabljiv cvet, takšen, kakoršen je cvet lilije, na katerem pazno oko niti lise ne zapazi, a roka se takorekoč brani, utrgati ga, da si ž njim oveneči nedolžno čelo. Brani se? Videli ste, kako se je branila; roka omelčeva se ničesar ne brani. —
Bil je uže proti večeru, ko je prišla Voršilka gori pod križ na brdo. Sedla je na kamenje, zaraslo z ma-hovjem in rušo, med katerim je bil vsajen križ.
Solnce je tonilo, rudeča zarja, poslednja, oblivala je ribarnico, a kmalu na to je legel mrak po dolini, po kateri se pretaka Ogra.
V ribarnici pod brdom nikdo ni prižigal luči. Kokos sedel je za močno, hrastovo mizo. Glavo imel je oprto ob lakte; težki vzdih, ki je včasih prihajal iz njegovih prs je pravil, da danes staremu ribiču ni dobro. Da, ne dobro! Tako mu ni bilo, kar je zagledal božji svet, gotovo ne. Minilo je v njegovem srcu nebo, ki si je tako milo postavilo v njem svoje domovje, minil je sveti mir, da se nikdar ne vrne. Ubogi Rokos! Ti si rožo vzgojil, da ne more vrtnar lepše v svojih gredah vzgojiti! Tujec jo je odtrgal, a ti si še njene korenine izpulil, in jih vrgel ven v vetrove, kam jo ti zanesejo? Ali je tudi kresejnski ribič tako premišljeval? Strašno mu je to vdelavalo v prsah. —
„Jedino dete si, Rokose, imel, a ni se ti posrečilo, po tebi ni bilo, po materi tudi ne. — Nobenega nisi imel, starec, ne bij tako silno, moje srce! Kmalu dobiješ, gorje ti, ko bi hotelo še dolgo živeti !B mrmral je Rokos „Kaj je ta svet in življenje v njem! Zakaj me niso vrgli v vodo, ko sem se narodil? Kaj ima siromak na zemlji!
-------Nič, nič, Rokose, ničesar nima. In vendar to siro-
maščino tako hvalijo, pravijo, da bi ta revščina ne vstala, a ne vzela teh draženostij in tudi ne okusila, kaj je to, imeti bogastvo, a srce črno, prša brez čutstva. — A ima li kaj ta siromak, vzamejo mu, niti rudečih lic mu ne puščajo, a uživa li mir, pridejo in mu ga ukradejo ti bogati zlodeji Saj se to enkrat strašno maščuje na vas. Rokos ne dočaka tega, toda gotovo se to zgodi, kakor gotovo me odnesejo na Kresejno . . ."
čudne misli rodile so se danes ribiču v glavi, a ko se je malo tam gori pomirilo, jel je jokati. Kar je živ ni jokal na glas, niti tedaj, ko ga je mati pestovala, saj mu je rekla,  ko je vzrasel,  da  je  to leseni deček.
96
Toda kar je danes izkusil, tega nikdar izkusil ni. Nikdar ni izgnal lastnega otroka, a ni ga zatajil,   danes v prve.
Ste li kedaj slišali jok moža, obupno njegovo ihtenje kateremu je starost pobelila lase, nagubal čelo in obraz, ožoltel, uže ovenel? Ne želite si slišati ga!-------
Dolgo sedela je Voršilka pod križem, natrgala je zelenega hrastovja, nabrala cvetlic, splela iz njih venec in ga obesila na križ. »Ko se vrneš, Andrej, vPoogrijea, je žalostno zašepetala, „a tu postojiš, ovene morda listje v vencu, a Voršilka tvoja tudi ovene. Ne kolni je, moli zanjo, da ji Bog odpusti. Vsak listek v vencu, vsako cvetlico na njem porosila je jedna solza, gorka, paleča. To drevo   tu ti pove,   da je Voršilka   venec   ovesila   za
spomin.   Ono ti ga hrani, če tudi ovelega.--------Ti ne
pozabiš na njo, vem to, povej očetu o hčeri, da je nedolžna. Saj te cvetlice, katere sem utrgala in povila v venec, isto tako ne morejo za to, da sem jih utrgala. Oče moj, oče moj! . . . Z Bogom, ti hiša, ve jelše zelene! Noč zakrije mojo sramoto, a ko se zdani, bodem uže daleč, kjer me ljudje ne poznajo." —
Doli v ribarnici zaškripale so duri, iz njih stopila je temna, nevisoka postava.
„Očeu, zaihtelo je raz brdo od križa, toda kakor bi trenil, izginil je Rokos zopet v durih, opet jih za-pahnil — pred lastnim otrokom, ko bi se nemara vrnilo. Trd oče! —
Po brdu, ki tvori desni breg Ogrin od Padka do Budina, korakala je v nočni tmini žena, noše pod pazduho culico. Zvezde kazale so ji pot v svet.
VI.
Bil je zopet dan smrti Rokosove Leničke. Rano iz • vlekel je ribič iz omare praznično obleko, oblekel dolgi temnomodri plašč, žolte hlače, rudeči telovnik, glavo pokril s polhovko in šel v cerkev. Plačal je molitve za dobro ženo, za ves živi in mrtvi rod, po sveti maši sedel na nizki grob in zopet oprl glavo z dlanmi, polhovko položil je zraven sebe v travo.
„Bog vas pozdravi, Rokos!" ozval se je poleg njega starček v dolgi, črni suknji.                       ¦
„Bog vas usliši, velebni gospod !u odgovoril je ribič »potrebujem tudi božji pozdrav." —
„No, kaj pa? — Ali se vam več v svetu ne do-pada?u
„Da, ne dopada, kadar pridejo leta, in glava osi vi, človeka nič več ni škoda."
„ Resnica, resnica, a vam oslaja stara leta Voršilka — dobro dete!"
„ Oslaja, velebni gosgod, kakor pelin oslaja — dobro dete", menil je Rokos s čudnim glasom. — „1 njej bi bilo bolje, da jo glodajo ribe v mojem reviru."
„Ne grešite, oče, in to danes! Čudno, da je nisem videl v cerkvi."
„Velebni gospod, še bolje bi se čudili, ko bi vam vse povedal — toda ne, niti besede o njej več, onečastil
97
bi,   ti  dobra  mati,   tvoj   grob,  a ti bi ne mogla  spati. Nimam  več hčere.   Dobra moja Voršilka je uže umrla."
„Je-li resnica, kar se čuje? I k meni je prišlo, da ste . . . No, danes je za vas itak praznik, bi ne hoteli k meni? Nemara takoj."
Nerad, toda ka bi velebnemu gospodu, katerega je silno čislal, ne odrekel, je vstal, pokril glavo s polhovko in šel z gospodom župnikom.
Poludne je uže bilo, ko se je vračal stari Rokos v svojo ribarnico. Polagoma je hodil po bregu, kakor bi štel korake. Roke imel je na prsah prekrižane, a glavo povešeno. Ni mu hotelo v misel, kar je gospod župnik pravil. —
„Da sem se prenaglil, a to dobro dete prehudo neočetovsko kaznoval? — Velebni gospod, to Rokos bolje ume. Vi umete dobro propovedovati, j ljudi opominjati, toda škoda, da se beda, katero moramo pretrpeti, i vas ne dotakne. Včasih se vam niti ne sanja o nadlogah, ki nas tišče. — Pošteno misli ta duhovnik, gotovo po steno, a ko bi bil na mojem mestu, a imel mojo ribarnico, kdo ve, ne bil li ravnal ravno tako. — Opominjati kako ima človek ravnati, kadar se zavali na njega gorje, a trpeti zlo in burjo, katero ono prinaša, je takšen razloček, kakor življenje v raji in peklu. Spoštujem vas velebni gospod, toda to, kar ste mi svetovali, tega ne storim. —• Voda, ki teče proti vaši župniji, se tudi nikdar ne obrne.-------u
Ko je prišel domov, slekel je suknjo, zanetil, skuhal si ribjo juho,  a  ko  se je  najel,   sedel  je k reki  pod
jelše,   glavo  si   zopet  oprl ob dlan in premišljeval. Vse
popoludne je tako ostal. Mračilo se je uže, a stari Rokos
sedel je  še  vedno pod jelšami.   Tiho plula mu je Ogra
pod nogama, kakor kristal bila je njena gladina prozorna.
Danes leto  je  tudi  sedel,  toda  krog mislij, v katerem
se   je od mladih  nog   gibal,  jedva je prispel k pameti
a naučil se raznavati,   ta krog se mu je v teku jednega
samega  meseca  raztreščil,   a   dozdevalo se je, kakor bi
njegov duh ne mogel prozreti.   Danes mislil je vse dru
gače, druge nazore tvorila si je njegova duša, nove pred'
stave   vznikale so v njegovi glavi,  jačile se in okrepile.
— Je-li njegova  duša  bila   na teh razvalinah srečneja,
je li svobodneje dihala, vzrušena  iz  dolgoletnega   miru,
kakor star sokol,   navajen na mreže,   ko jih je z divjim
vzletom  raztrgal,   a  vzleti  modro,   nedogledno   višavo?
Sami soditel!
Kdor je ribiča popreje poznal, ne bil bi sedaj rekel
po njegovem govoru, da je to isti kresejnski ribič.
(Dalje sledi.)
Poučni in zabavni del.
105
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-T ebizskv. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
»Prokleto siromaštvo!" govoril je starec poluglasno, ^pravijo, da je isto v družbi potrebno, mislijo, da ta niti človek ni, kateremu ni mati od rojstva naprej dajala tolarje v rrko, da se ž njimi igra in privadi gledati na bodoče svoje blagostanje. In beda, da se siromak sam takšnim besedam privadi in jih veruje! Kako bi ne verjel, saj raste to z otrokom, oglupi ga, kadar vzraste v mladeniča ali moža, tako da se plazi pred bednim, lesketa-jočim kovom, a one, ki merijo srebrnike na mernike, obožavajo. — Da se Kokos pred grošem plazi? — Mora se plaziti, hoče li živeti. Mora zatisniti oči, da ne vidi posmeha, kadar govori gospod o robotniku, mora bedra pripogniti, ako bi se vzravnal, huje bi se mu godilo kakor zveri. — Idi, ti stara — ti modra glava, v tisti grsd, toži zapeljhca, ki ti je ukradel sveti mir iz ribarnice, ki je skalil tvojo čast, in jedino dete te oropal, a uvidiš, kaj ti poreko! Psi te iztirajo iz grada, posmehovati se ti bodo, ali te še zapro nekam v klet, in meniš, da te bode obžalovalo to revno ljudstvo, s katerim se je beda v jedni red postavila? — Dobro je tako, prav se godi temu ribiču, poreko, zakaj se peča z drugimi stvarmi nego s svojimi ribami, a z gospodi igra. — Z volki tulijo, a ne vedo, da med ovce spadajo, katerim leto za letom kradejo volno. — Kedaj ti pade, moje ljudstvo, belina raz oči? Dolgo, silno dolgo, Rokose, bode to trajalo, preje mora dosti zatirano biti, izkoriščeno do kostij, nego spozna svojo lastno vrednoRt. — Kaj ti \ pomaga Rokose, tvoje razmišljevanje? — Tvoje dete, to dobro Voršilko, ti nikdo več ne vrne. Veš li o em, Lenitka? Jedva veš; v tej državi, v katerej ti prebivaš, tam ni razločka, kakor na naši zemlji. Tam uživa pod večno zelenimi venci čednostna reva zlate dni, niti ne sanja se ji o naših bedah . . . Toda koliko iz teh siromakov si pridobe zmagalčevo lavoriko? — Molči, Eokose, upogni šijo in trpi. Teši se, da ti po smrti lepša doba zašije. Dovolj trpkih dnij si preživel; pod njih bremenom si se postaral. Pod tem poslednjim udarcem tudi ne padeš; bil je sicer najhuji. — Veruj, Lenička, ko bi ne bila trdna moja vera, kakor mramor, da te zopet vidim in nemara tudi njo — na svetu, nečem vi-diti 'onega nehvaležnega otroka, naj krivdo obžaluje in naj čuti njeno težo, h kesanju je treba vsega življenja — kdo ve, bi-li bil še danes tukaj?" —
Ribič tudi ni šel tožit na grad. Vedel je, da bi ničesar ne opravil, a še posmeh skupil. Da bi tam pego svojega otroka razkazoval in raznašal, bil je preponosen.
Ribarenja ni več pestoval. Čemu bi tudi delal? Nikomur ni treba česa zapustiti,  nikomur oskrbeti doto,
a svoje staro telo že preživi. Od denarja, ki ga je imel za Voršilko spravljenega, ni vzel krajcarja. Imel ga je pod pragom skritega; toda pridal ni več groša. „Vedela je zanj. Ko umrem, a zve-li o moji smrti, in pride na pokop, mora si jih vzeti. Zanjo spravljal sem tolarje, drugega za drugim, za njo naj ostanejo. Za mojega življenja pa jih ne dobi."
Stari Rokos izogibal se je tudi ljudi. Vedel je, kako ga črtijo, ker je z Voršilko tako ravnal. Kdo je to neki raztrosil? Sama gotovo ne. Se je-li gospod iz grada s svojim junaškim činom pobahal? — Kakor skozi prste gledali so nanj. Nekateri so se hudobno smejali, a za hrbtom si pravili, da starega in njegovo hčer Bog ni mogel bolje kaznovati. „Niti jeden izmed naših ji ni bil dober, a žičarja, vetroplaha, vsprejeli so z odprtimi rokami. Dobro jim je tako. Sam hudi duh oslepil je ničemno ribarico in ji ukradel venec. Nikdo ne ve, je-li to bil gospod iz grada; možno, da se je preoblekel vodnik, kakor tedaj, ko si je prišel po Marino"; bila je jedna beseda po okolici. In pokriževali so se, kadar so morali mimo ribarnice. »Videli bodete, da bede Voršila slabo končala, so prerokovali.
Dobro je Rokos sodil to priprosto ljudstvo. Vedel je, da nima sožalja in radi tega mora do dna izpiti čašo bede in nadlog, nego se samega sebe spozna.--------
„Veste-li, da je gospod župnik Rokosa izobčil iz cerkve, da ne sme ne k spovedi, ne k božji mizi? Nav-lašč pozval ga je po sveti maši, a imeli ste ga videti, kako je šel iz župnišča domov, kakor bi se bil v Ogri kopal. Drugače hodil je kakor pav, jezil se, ako mu je kdo stopil čez stezo, a zdaj je v hipu okrotel. A Bog ve, kogar ima posetiti!" Tako je pravil v nedeljo Vo-truba sosedom, ki so se sešli pri Kosiku na vrček piva.
„A jaz slišal sem zopet, da je pre mladega gospoda sam vabil v ribarnico, dokler mu ni nagodil. Radi tega morala je pre Voršilka oditi. Gospoda je ni mogla trpeti a uvidite, da se tudi stari pobere kmalu, kmalu. V poslednjih dobah se je grozno razkoračil; v jedni noči skupi toliko, kakor jaz v celem tednu. Kedaj pa morem ta mernik žita prodati? Srebrnik je pri meni tako redek kakor bela vrana v gaji, on pa jih ima pre na mernike", razlagal je Plivak; zakašljal je in se tako globoko zagledal v vrček, da niti kapljice v njem ni ostalo. Gotovo mu je grlo za dolgega govora izsehnilo.
„Moj Jira bil mu je prepriprost, na, kar si je želel
je dobil.   Naj  je res ali ne,   da je mladi gospod sam k
ribarnici zašel,   staremu Rokosu to sramoto privoščim",
razmotrival je Votruba. — „To ga toraj niti ne pokopljejo na pokopališču, a tudi zvonili mu ne bodo.   To mi
je ljubše, nego vse drugo."
„To je že tako; k njegovemu pokopu ne pojdemo", trdil je tudi Pitvak. „K nam je to prinesla stara Bezin-kova in koliko je še tega pravila! Niti sam nisem hotel vsega verjeti. Saj vam to mati sama pove. Ne spominjam se vsega."
106
Z nagla odprle so se duri, in nek gospod vdrl je v sobo.
„To verujem, čreva tu zalival, pa tožite naroboto? Ne veste-li, da se imate odkriti in vstati, kadar pride vaš gospod? Moram vas to še učiti, neotesanci!n in jel je po hrbtih kmetovih z bičem treskati, da so seljaki, kakor krotke kokoši iz krčme begali, ka bi katerega iz med njih ne potisnil čez noč v ječo. Niti košček čuta, da so možje, se ni v njih probudil, bič pa je pogum še bolje ponižal, a vendar so se ribiču posmehovati in pravili, da se mu prav godi radi njegovega ponosa. A oni niso bili ponosni, in gotovo bi se ne godilo nobenemu bolje, ko bi tudi v njih posestvih takšna Voršilka cvetela.
»Lena zverina" — mrmral je mladi gospod in mahal z bičem, kakor bi še vedno iskal kmečke hrbte — »jutri zaspijo in pridejo prepozno na polje; ne bode se jim hotelo iz brloga. Pa jih že naučim!" smejal se je, a krčmar plazil se je, kar je le mogel pokorno po sobi, stiskaje v roki svojo čepico.
„Kaj veli milostljivi gospod zapovedati?"   je jedva
slišno vprašal.
«
»Da bi več teh robov ne trpel, sicer bi se slabo godilo i tvojim otrokom. Lepe hčere pre imaš. No, pokaži mi jih vendar. Mari misliš, da sem zaman k vam prišel — na tvoje krasnice?"
»Milostljivi   gospod,  nažet so šle kravam detelje."
„V nedeljo se hodi,tiglupec, na delo? — Se župnika moram pri vas nadomeščat." Zopet,' zažvižgal je bič po vzduhu in odskočil od Kosikove suknje. — BMoliti morajo v nedeljo, vso nedeljo, ko ne morejo v delavnik. Niti Boga to ne spoštuje, pa bi se naj balo svojega gospoda. Toda jamčim vam, da vas naučim, kar se spodobi — golota nič vredna." Zopet je mahnil z bičem; šel je iz sobe na dvorišče, kjer je sedel na konja in jezdil v drugo vas, a zopet v krčmo. Gosposke zabave so čudne. Gospoda se včasih dolgočasi in si mora čas kratiti. —
Ko je odšel, a bič ni več v sobi žvižgal, preklinjal je Kosik ves svet, da bi vrag vso gospodo vzel; sosedje so zopet prihajali, a Rokosa vendar niso pustili pri miru. Ubogo ljudstvo!--------
Nastala je zopet jesen. Raz vrhov je zopet bril hladni vinotokov veter, in jelše pri ribarnici so ožoltele, kakor bi bile obolele za zlatico.
Danes je zopet tako žvižgalo, včasih vzdignili so se kupčki listja, precej visoko jih je veter zanesel, a ko so padali, sunil je v nje, gonil jih po zraku, a kakor s preprogami pokril se je kos Ogre z ovelim listjem, a ko je solnce tonilo, bilo je, kakor bi bila ribama za Kre-sejnim pokrita z zlatom. — Tako je z vsem. Iz daljave nas to vabi, očara, a ko pogledamo bližje, jezno odtegnemo oči, okanjene, razočarane oči.
Pred ribarnico sedel je stari Rokos, kakor bi se ga veter niti ne dotikal. Lica so mu gorela, kakor da mu sije najhuji žar solnca za vedrega polletnega dne v obraz.
Toda iz teh njegovih misli j bi ga ne bil najhuji veter vzdramil.
»Bog daj dober večer, striček Rokos", govoril je nekdo pred njim z jasnim zvokom, toda ribič ni slišal. Saj niti vedel ni, da se jelše klanjajo do tal vsled hudega vetra, ki se je v nje opiral.
Te besede ponovil je še enkrat pred njim mladenič, stasit kakor mlad hrastič; čez prša imel je plašč iz gostega, sivega suknja, a v roki držal je širok klobuk.
»Na veke amen; Bog to daj", odgovoril je Rokos in povzdignil glavo. — »Nisem te danes čakal, dečko, gotovo ne. V takšnem slabem času si prišel. No, pojdi v sobo, dam ti, kar imam, mnogo tega itak ni."
„ Striček ..."
»Molči, dečko, molči, vem, kaj hočeš reči."
»Nemara Voršilka ni . . ."
„Samo umiri se in pojdi; saj nisi dete in kmalu bodeš mož, siromak sicer, komur mati ni zapustila ničesar drugega, nego dobro ime, a takšen se ne vstraši. In ako se vstraši, ni dober mož. — Br, kako to cvili, niti zapazil   nisem tega.   Ribo imam zvarjeno in kruh."
Tiho, s povešeno glavo šel je Andrej za starcem v sobo. Okoli srca mu ni bilo dobro. Niti jelo mu ni teknilo, če tudi ni imel še danes ničesar v ustah. Nikjer se ni zastavil, ob četrti uri rano je vstal in ni sedel. Lep kos ceste je imel za seboj.
»Toda, striček, nemara ni Voršilka umrla?" je jeknil.
»Seveda, dečko, nam je umrla; toda to ti moram razjasniti. Videti je, da ne bodeš takoj vsega umel. Rskel sem ji, naj si poišče drugega očeta, ako ga kje najde. Svet pre je velik. Poslušaj: v maju vse cvete, i naše jelše zaželene, a njen venec je ovenel. Rizumeš? — Ovenel."
Mlademu žičarju so se skalile oči, solze so ga po-rosile, a besede ni izpregovoril.
»Brzo te je pozabila, gladko lice, če tudi je bilo bledo, kakor zlatice na travniku, se ji je bolje priljubilo. Sedaj veš dovolj, in zato jo je Rokos iz ribarnice iz-podil. — Svoboden si, dečko, rad bi te videl v ribarnici toda gospodi bi se Andrej, Rokosov naslednik, ne do-padal. Dosti je lepih deklet, ne skazi si mladih let radi nje, tega ona ne zasluži."                           (Dalje sledi)
114
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
„Vi ste jo izpodili,, oče, to dobro, tiho Voršilko?" menil je za nekaj časa mladenič. „ Niste je imeli tako kaznovati, toda tem bolje njega, zapeljivca", in pri teb besedah so se mu zasvetile oči kakor dva plamena, in roka segnila je po palici.
aSiromak ne more kaznovati gospodov iz grada, slabo bi se mu godilo; njim je vse dovoljeno. Slišiš, Andrej? Vse, a zato jih tudi pusti. Ne povem ti, kateri je to bil. Ako Bog bistvuje, in jaz trdn9 verujem, da bistvuje, ta ga sam najbolje kaznuje, gotovo bolje, kakor bi to mogla tvoja roka. Pusti ga, naj dalje greši, a tem bolje občutljivo se kazen bedaka dotekne.
„Kaj to pomaga, oče, vedno potem, a nikdar takoj? Preje ima kaznovati, takoj po zločinstvu, ka bi takov prokletec ne rušil miru mei ljulmi, a jih ne onesrečil", jezil se je Andrej.
„To on, mili dečko, najbolje ve. Dalgo sem to premišljeval; toda k pravemu koncu nisem nikdar prispel."
„Striček, i padlo Voršilko bi si vzel, ne sramoval bi se je."
„A v ribarnici bi žnjo ne smel prebivati, ali pa bi se moral jaz preseliti drugam. Jaz, Rokos, ribič kresejnski!"
„Po drugi se ne bodem, stric, oziral; tako kakor njo, ne mogel bi nobene ljubiti,"
„ Skusi na njo pozabiti. I jaz se učim pozabljati, a pozabljam. I jaz sem jo ljubil, dečko; toda ne govoriva o tem. — Nikomur nisem več oče, nobene hčeri nimam. Ta je umrla, slišiš, Andrej?"
„Saj jo najdem, in ko se žnjo vrnim, naju blagoslovite  Odpustite-li Voršilki?"
„Niti besede več, ne poznaš Rokosa! Kar je kre-sejnski ribič sklenil, na tem niti lasu ne premeni, ko bi i streha nad njim podirala. — Kaj bi ljudje rekli? — Teh več ne maram, njih sodba me več ne skrbi."
„Oče, samo spomnite se je . . ."
115
„Mo lči, dečko, ne besede več, a ne razburi zaman mofo staro kri. Veruj, ta bi se tako hitro ne pomirila. Meri hočeš, da bi stari oče nekdaj moral slišati, ka si nesrečen postal z njegovim otrokom, ka dvigaš, kar je drog zavrgel. Človek ne more nikdar za sebe samega jamčiti, Andrej!"
„Morete si kaj takega misliti o . . .?" Toda stari Bokos že ni več Andreja slišal. Pobegnil je ven v burjo. Zepet začelo je v njem vreti. Zatreščil je vr>ta, da se je stresla vsa ribarnica.
Andrej je odšel, s počasnim korakom stopil je iz ribarnice, vedno se oziraje, ne pokliče ga li ribič nazaj. Toda Rokos stal je na bregu kakor zarit; poslušal je. kar so mu valovi, ki so se pred vetrom podili, pravili, Bili so različni, jeden večji, drugi manjši, ta je izginil, kakor bi trenil, drugi je rasel, kakor bi grozil Rokosu, oni je hitel kakor strela. — — „Tako je na vodi kakor med ljudmi. Nemara mora to včasih tako biti", govoril je tiho, a skorej pozabil da je bil Andrej pri njem. Brez lastne volje pogledal je gori po reki. Tam na bregu pojavila se mu je postava, ki se je po vsakem koraku ozirala.
„Pojdi, dečko, pojdi, in ne vrni se! Prvi mrak je to, s katerim so ti ljudje zagrnili mlado življenje. Bog daj, ka bi bil slednji ..."
Rokos   je bil vesel,   da je Andrej odšel. Tega tre nutka se je bal. Pomiloval je to mlado njegovo srce. —
Andreju je polagoma ribarnica kresejnska ginila izpred očij. Tu je v prvlje zagledal cvetico, ki bi mu mogla izpremeniti življenje v raj, ko je mati umrla, a predno se je vrnil, utrgal mu jo je drug.
Tisti venec je gotovo ona povesila na križ za spomin Ta, katerega je poslala materi na grob, ovenel je, predno je prišel tja, a kitico, katero mu jo za klobuk pripela, odnesel mu je veter v reko. — „Je-li kdaj zopet vidim? Tako rad bi jo pritisnil na srce, na vse pozabil in vrgel prošlost (minulost) v reko, da daleč z valovi odpluje. Voršilka moja!"
Strašno so vali Ogrini zagrmeli, da se jih je Andrej prestrašil in od reke se odstranil. Vse je prodal doma po žetvi, lep denar skupil, a na krilih letel   v   Poogrije.
—  Ko bi nikdar ne šel v ribarnico za Kresejnem ! Mogel bi že gniti   nekje   na  pokopališču.   Zmrznil bi bil tedaj.
—   „Imam-li zapeljivca poiskati in ž njim stvar poravnati?" jezil se je, „našel bi ga, ko bi ga moral iskati do smrti. Saj ni daleč, naj ve, kaj je to, onega okrasti, kateremu ni Bog podelil ne posestva, ne drugih darov." Zopet so mu zaplamtele oči, a lice se mu je zalilo s krvjo; toda v tem hipu pojavili se mu je pred očmi pokopališče v gorah, lesen križ in s travo zarasla gomila. Potem je pospešil korak proti vodi ... Za nekoliko trenutkov je izginil v grmovju.
Rokos se je od teh dob popolnoma ločil od sveta. Živel je le za sebe in ribe v svojem reviru. A kar stoji ribarnica, takšnih časov te še niso imele. I iz drugih delov  selile   so se sem; vedele so,   da se je Rokos po-
staral, mrež  več ne stavi,  a da ne hodi več v Libocho-vice s tovorom na semenj.
Ljudje so polagoma na ribiča pozabili, polagoma so tudi povesti izginile, ki so o njegovi hčeri slule. Nekoč posetil je v ribarnici Rokosa velebni gospod, toda ni dolgo tamkaj ostal.
„Trda je ta glava, trda, kakor iz jekla", pravil je po cesti starček, ko se je vračal v župnišče. „Toda ne škodilo bi nekoliko takšnih v naših hudih, prognilih časih."
Dober starček je to bil, ta velebni gospod!
VIL
Bil je sveti večer. Zun8j naletaval je sneg, prvi za te zime. Vsa krajina kazala je belo odejo. Zvečer zažgal je ribič na ognjišču nekoliko tresk. Veselo gorel je plamen in osvetljeval jasno vso sobo.
Žalostno je v njen izgledalo; poznati je bilo, da tu ne vlada ženska roka. Polica bila je pokrita s pajčevino kakor z zastorjem, stene okajene; drugače pa se nič ni izpremenilo. Stara lesena ura nihala je še vedno tako jednolično, kakor pred leti.
Siromašno večerjo imel je Rokos, ribe, kakor vsaki dan — vse leto se je postil, nič drugega ni zavžil. Tudi danes mu Jezušček ničesar ni dal; in vendar mu je to dišalo kakor najbolja postna jed na mizi bogatina. Ves dan ni imel ničesar v ustih, strogo se posti.
Ko se je nasitil, pospravil je ostanke in jih hranil v skrinji; za zajutrek mu bode zadostovalo. Odprl je molitvenik in molil iz njega „na sveti večer." In ko je domolil, zaprl je knjigo, glavo uprl v roke, in mislim uzdo popustil. Ta večer, čegar zvezde so tako jasno svetile kakor tedaj nad Betlehemom, mu je dovolj razmo-trivanja nudil.
„Saj je to dete, Rokose, tudi revno bilo, a sedaj ga časti ves svet. I ono je trpelo, trnjeva so bila njega pota, in ko je doraslo, hodilo je možko po njih, kakor bi same rožice po njih rasle. On med ljudmi ni poznal razločka, a da poznajo ti, kateri se hvalijo njega nasledniki biti, častilci Jezuščka novorojenčka, to je njih hiba, njih greh. On se takšnih kristjanov sramuje. I ti si dovolj trpel, toda na-nj se spomni in še več bodeš mogel trpeti." --------
Teši se, le teši, ti starček, kaj bi ti drugega bilo v tem življenju useha, nego tvoja vera! Blagor tebi, da si jo ohranil čisto, neoskrunjeno, kakor te je mati učila.
„Glej, Rokose", — nadaljeval je ribič — „to sveto dete danes vsako hišo poseti, vsaj ono je pravično napram sebi, a ko prideš k njemu gori, to tudi pogosti in drugih ti prinese, nego ti jih nudi svet."-------
Bilo je precej pozno v noči, nemara ob jednajstih. Nekdo je tiho na okno potrkal — v drugič močneje. Starec je vstal, odprl okno in pogledal ven. Nekaka žena stala je z otrokom v roki ob zidu.
„Oče", klicala je — »odpustite svoji hčeri."
„Nimam hčeri, nikomur nisem oče", odgovoril je temno  starec  in zopet zaprl okno.   Zvunaj oglasil se je
otroški jok, presunljiv, močen. „Tatek, vsaj dekletcu odpustite, to nič ni zakrivilo, sirota. Oče! Opet je potrkale na okno.
Stari Rokos sedel je pri mizi; ogenj na ognjišču je že ugasnil. Solza po solzi mu je kapala iz očij.
Zopet je šel k oknu, niti pregovoril ni, vzel dete ženi iz naročja in zopet zaprl. Sirotek tresel se je zime in mraza.
»Oče", klicala je zvunaj žena, a starček ni več odpiral.
»Toraj tebe mi je Jezušček podaril, sprejmem te, dete, plod greha si, toda ti ničesar nisi krivo, samo ako te uživim.
Rokos je zopet razsvetil, prisedel k ognju, pogledal na dete, ki se mu je smehljalo in segalo po njegovih ustih. Solza iz detkovega očesa mu je pokropilo lice, rudeče kot rožice.
„Vsa, kakor je Voršilka bilaa, zašepetal je in jo pritisnil k ustom, da je revica za p lakala.
„Moram te, ti črv, rad imeti, a radi tebe tudi materi odpustim."
Šel je k oknu in ga odprl. „Voršilka", klical je v noč, toda nikdo ni starcu odgovoril. Samo dete je zajokalo po materi.
V Kresejnem zvonili so k polnočnicam.
„ Gotovo je [šla v cerkev. *I jaz pojdem, sebi privedeni dete, tebi pa mater. Moj Bože", je vzdihnil, nemara ga je vendar navdala misel, da se je pregrešil in hčer prehudo kaznoval.
Vzel je raz postelj blazino, razprostrl po mizi, zavil v njo dete, a sam oblekel prazični, dolgi, temno-modri plašč.
„Toda saj te ne morem samega pustiti", menil je nakrat. Dete se je smehljalo, zopet stegovalo po njem ročice. Dedek se je pripognil k njemu, poljuboval ga, a lica mu kropil s solzami kakor bi ročice na njih zalival. -------
Nekaka žena hitela je ob Ogri, do Kresejna prikorakala, pa se zopet vrnila, ko je prispela do pokopališča. Ljudje, ki so hodili k polnočnicam videli so jo čisto dobro.
Krasna je bila nocojna noč. Ni bilo dolgo podobne. Bilo je, kakor bi se spremenila v dan. Kakor tedaj, ko so peli angelji v oblakih: »Slava Bogu na višavah, a na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje!"
Mesec stal je ravno nad brdom, a novopali sneg lesketal se je v bledi zarji kakor čisto srebro.
„Marina je to! Čujete, kako prepeva? Beda, kdor jo je prvi videl, gotovo ne doživi leta in dneva", ozvala se je deva ogrnjena z robcem, ki je pokopališču najbliže stala.
116
126
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-T>ebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Dalje.)
»Ribičeva Voršilka, glejte, kako zavija proti ribarnici", rekla je z nekako grozo njena tovarišica.
<Ryba*i, rvbari, na tichčm Dunaji, Či jste nevideli m j vinek zelen/ ?>
Do pokopališča prinašali so vali Voršilkin žalostni spev. V drugo zazvonili so kresejnski zvoni, a takoj se je cerkev napolnila. Nikdo ni hotel še enkrat Voršilke videti, neveste vodnikove.
Stari Rokos ni šel k polunočnicam. Zagledal se je v to dete, katero mu je Jezušček podaril. To ni bil več tisti trdi kresejnski ribič. Danes bi ga imel župnik videti, gotovo bi o Rokosu bolje sodil. Dete se je smejalo, nekaj momljalo, a gladilo njegove bele lase, ki so mu pobelili v jednem letu kakor sneg, kateri je zvunaj zapadel.
Vzel je starček dete na kolena, govoril ž njim in umolknil — zaspal, srebrnozvoki glasek dekleta mu je bila zibelna pesem. In dete je vedno igralo ž njegovimi lasmi, smejalo se, a njega ded je vedno dremal, sanjalo se mu je, da leti njegova duša nekam gori, da vidi Le-ničko. Nakrat mu je pala glava nazaj in dete je zapla-kalo.--------
Čez nekaj časa so se odprle duri — na ognjišču gorela je še luč — žena v raztrgani obleki prestopila je prag, vrgla se starcu k nogam, prijela njegovo roko in jo pritisnila k ustom. »Tatek!" govorila je tako vroče, tako prekupljivo, kakor grlica v somraku — „ klicali ste me, ali ste mi odpustili?"
Toda Rokos je molčal, niti jedina žilica se v njegovih rokah ni ganila. Žena pogledala je kvišku k ribičevi glavi, ki je bila ob peč oprta, a iz dvigajočih se prs mlade žene izvil se je krik, da so se jelše pred ribarnico stresle in sipale s sebe novi sneg.
Dete'na dedkovih kolenih se je smehljalo, a ko je videlo, da je mati jela plakati, plakalo je i ono.
Starček sedel je tiho kakor primrznjen z glavo ob peč prislonjeno. Oči gledale so v strop, okamenele, usta bila so krčevito stisnjena a srce — pred kratkem — je dotolklo.
Dvakrat ga je Jezušček obdaroval; a drugi dar bil je starčku gotovo prijetnejši. Zopet je bil pri svoji Le-nički, a od tamkaj mu je nobena smrt ne odnese; vsaj nikdo v tisti državi ne umira . . .
Voršilka stala je molče poleg očeta in včasih priložila treske ognju.
Dete je vedno igralo z dedkom, smejalo se belim, velikim gumbom na suknji, a segalo po belih starčkovih laseh, toda tako visoko ni moglo segniti.
1 robec okoli vratu mu je razvezalo, telovnik odpelo . . . Blažena otroška doba, prvi sen v ljudskem življenju in poslednji!
Ljudje hodili so od polunočnic.
„Glejte: v ribarnici je še vedno svetlo. Ni-Ii bil danes Rokos v cerkvi? To je nekaj čudnega!" menil je Križ. Moramo tja pogledati. Kaj, ko bi zbolel? Nikdo mu ne streže, a umrl bi, siromak, kakor nema žival.
„Sam si je to nakopal", modroval je Votruba, „razum mu je preveč zrasel in s takšnim človekom nikdar dobro ne konča. Nikamur ne gremu.
„In tudi jaz ne", pritrjal je Plivak — „ko bi nas še pognal iz sobe. Verujte, prijatelji, pri Rokosu bi to ne bilo nič čudnega, ko bi mu bilo i še tako hudo, da ne bi skočil iz postelje in nam ne pokazal durij".
„Pojdem sam, pogledava tja s Pavlom. Ne veste, da je danes sveti večer, vi kozli? Da imate vsakemu oprostiti ? In ribič vam vender ničesar ni storil; zakaj ga tako sovražite?" karal je Križ. Še nekoliko sosedov šlo je ž njim in podali so se pod brdo k ribarnici.
A Votruba in Plivak ostala sta s Kosikom pri svojem. „Raje gremo spat, saj me itak noge uže zebejo. Rokos mi ni storil dobrega, kar je živ, a njegova hčerka še sramoto. Zakaj bi toraj skrbel zanj?" utemeljeval je Votruba svoje ravnanje.
„Vsakdo bi mi moral reči glupec", razlagal je Kosik svojemu spremljevalcu. Toda ta ga je jedva poslušal. Votrubovi so se oči uže po cesti zapirale, šel je samo po pameti; samo kadar je globokeje stopil v sneg, mencal si je oči in videl, da se Gora še le na vrhu prikazuje.
Kmalu je bil Križ s sosedi pri ribarnici. Okno bilo je odprto. Tiho, da niti koraka ni bilo slišati, približali so se k zidu, a pogledali v sobo: pri peči na klopi sedel je Rokos z nazaj povešeno glavo, neko dete je držal v naročju, igralo se je z blestečimi gumbi na njegovi suknji, a njemu nasproti stala je žena v raztrgani obleki. Razpuščeni lasje padali so ji v bujnih pletencih po ramenih, bleda je bila kakor smrt, njene oči gledale so neprestano na starčka. In roke visele so na kolena.
Jedini pogled razsvetlil jim je vse. „Pojdimo tja, a pomozimo hčerki očeta spraviti na posteljo. In ti, stara, beži domov in siromakom nekaj pripravi", pravil je Križ, a šel z drugimi v vežo.
Samo Križev Pavel ostal je pri oknu. Imel je Vor-šilko tako rad in še danes bi si jo bil vzel in očetu pri-vedel nevesto. Bleda barva mrliča se ji je še bolje podala. Videl je, kako se je hitro nagnila, kakor starčka poljubila, mu vzela dete iz rok. Videl je, kako so ji oči zabliskale, obličje porudelo, a kakor bi trenil bila je iz sobe na bregu.    Ni  je  zeblo, niti  nog ni čutila.   In
še hitreje bila je raz breg v čolnu in kakor veter se podila proti kresejnski cerkvici. Divje veli so ji lasje v vetru in še bolje divje donela je njena pesem :» Rybafi, rvbafi". —
Pavel pa ni odlagal, odpel je drugi čolnič in se spustil za Voršilko. Priveslala mu je naproti in zopet pela ono Hanino pesem iz Podonavja.
»Voršilka", klical jo je mladenič.
a Grem uže, grem. gospod", odgovorila je. »Samo hitro, ti vodni kralj, ljubi se mi tam doli, pojdi si po nevesto — kliče te uže — in po njeno dete",
»Voršilka, ali me ne poznaš?"
a Poznam te, gospod, poznam, kralj si Ogre in prišel si po ribičevo hčer".
»Ne boj se me, VorSilka, ne poznaš-li Pavla, ki je hodil s teboj v šolo in pasel po lokah? Ali se ne spominjaš, kakšne pesmi si me učila?   Še sedaj jih znam!"
»Spominjam se, kako si mi pel o tistih črnih očeh", in močneje vprla je z desnico veslo v valovje, a z levico pritiskala pete na prša.
<Rybafi, rybafi, na tichem Dunaji«
Dalje ni bilo ničesar iz vode slišati.
A tudi drugi čolnič bil je prazen.
Z močnim skokom vrgel se je Pavel v reko. Bil je izvrsten plavač, toda zaman je iskal Voršilke. Globoko v kristalne palače zanesel je vodnik svojo nevesto z otrokom.
»Spasi jo Bože!" vzdihnil je deček, ko. je zlezel na breg. Toda je le kapala raz njega. Ko je vstopil v ribarnico, ležal je stari Kokos uže v praznični obleki na postelji, a pozni gostje molili so okoli ležišča   za   njega.
»Kakšnega li vraga, Pavle, nemara se nisi danes izkopal, kakor delajo Rusi o treh kraljih?" vprašal je prišleca stari Križ.
»Izkopal, izkopal, toda Voršilke vender nisem mogel rešiti, ni dolgo starega Rokosa preživela".
»Bog z nami!"
»Iz otrokom?"
Pavel je le z glavo pokimal in se obrnil od ognjišča z obličjem v senco, ko bi mu ne videli v oči.
»Srečo si imel, dečko, da se mi s teboj vred potopila. To ni bila več Voršilka, marveč njen duh" — razlagal je stari Dvorak. — »Vodna vila je postala, prišla mrtvega očeta pogledat, a prinesla otroka s seboj. Radi tega se je sprehajala pred polunočjo ob Ogri. Bila je to pcgrebnica, katero je očetu pela, a vi ste slišali nekaj o ribičih po Donavi. To vam je zaigrala. Vidite, vidite! Gotovo si imel, Pavle, s seboj nekako blagoslovljeno stvar, a zato ni imela moči do tebe".
Pavel pustil je D/oraka govoriti in si sušil pri ognjišču svojo obleko.
Ne dolgo potem ni bilo več žive duše v ribarnici. I ogenj je ugasnil. Nikdo ni več nalagal na kaječo se žarjavico. —
Rano, ko so šli k jutranji maši, videli so pa Ogri pod ribarnico plavati ženo z otrokom.   Močno ga je pri-
127
tiskala na srce, da bi ji ga tudi po smrti ne mogli vzeti; potegnili so jo iz vode, položili poleg ribiča v ribarnici na posteljo, a dete položili v sredino.
Drugi dan pridrdral je k ribarnici voz, s katerega so vzeli dve črni rakvi. V jedao položili so Rokosa, v drugo Voršilko z otrokom . . . Samo trije možje so šli za vozom: Križev Pavel, stari Križ in grobnik. Zgodaj z rana, predno so še zvonili, zapel je gospod župnik »libera", pokropil grob, ki je bil izkopan pri zidu pod zvonikom v kotu, a položili vanj očeta s hčerko in vnučko. In po sveti maši molil je častiti gospod za ranjce, takrat zastonj. Bili so ubogi. — In mnogi so še na župnika godrnjali, da pre ribič in njegova hči nista slišala na pokopališče.
VIII.
Ribarnica je odsihdob opustela. Za živ svet bi nikdo tam ne prenočeval; pravili so, da se vrača po noči v njo ribičeva hči. A nek žičar, ki se je tamkaj čez čas naselil, si mnogo iz teh ljudskih pravljic ni delal. Bil je to Andrej, ljudje ga uže niso več poznali. Kdo bi ga bil tudi poznal? Kar je bil poslednjikrat v ribarnici, je postal iz njega starček. Voršilko našel je še le na pokopališču. Vprašal je nekoč, ko je prispal v ta kraj, čegav je tam pri zvoniku novi grob, a povedali so mu, da je Rokosov in njegove hčeri z otrokom. — Šel je, pokleknil na njem, molil a solze iz njegovih očij pokropile so žolto, velo travo; toda ozelenile je niso. Saj do tega kotička niti božje solnčnice ni posvetilo, nikdo se ni oziral na osa-motelo gomilo pod kresejnskim zvonikom. Ribič ni imel prijateljev, a ti, kateri so o njem vsaj dobro mislili, so kmalu pozabili na-nj. Resno ležišSe je imel, najrevneje izmej vseh.
A ko je Andrej za Voršilko in Rokosa domolil, vprašal je grobnika po njih smrti.
»S starim hodil sem v šolo, imel sem ga rad, če tudi so zli jeziki mnogo hudega njem in njegovi nesrečni hčeri pripovedovali. Šel sem tuli v ribarnico po njega. Jaz in neki sosed s svojim sinom smo šli za vozom, ki je privažal ribiča in njegov rod v mojo vas!" je končal grobnik povest o Rokosu kresejnskem in pogledaje Andreja, zrl mu je ostro v oči in lice; toda rekel ni ničesar in tudi ničesar vprašal.
Z vlažnim očesom zapustil je žičar pokopališče, a od tukaj naravnost šel v ribarnico.
„Daleč si prišel po nesrečo; a človek ne ve, kaj ga-čaka, in ko bi vedel, ne uteče", pravil je grobnik za njim.
V ribarnici bilo je žalostno. Duri bile so na stežaj odprte, skozi odprta okna bril je v sobo veter, na stropu med tramovjem napravile so lastovke gnezdo, a na streho naselila se je caplja.                                 (Konec sledi).
135
Poučni in zabavni del.
Vodnikova nevesta.
(Češki spisal V. Beneš-Tiebizsky. — Poslovenil D. P.)
(Konec.)
V Voršilkini sobi je bilo vse pri starem. Odteh dob, kar jo je zapustila, in stopila sem tuja noga. Na postlani postelji svetile so se bele blazine, kakor bi bile stoprav nedavno izprane. Podobno je bilo to nevestini bali. Pri vzglavju visela je na steni podoba. — Voršil-kina patronka. Andrej prinesel jo je iz svojih gor. Na postelji ležala je košulja iz najčistejega lanu, z rudečimi in modrimi nitkami izšivana, a poleg nje žepni robec, takisto okrašen z rudečomodrim izšivanjem.
„Vender mi je torej nekaj po njej ostalo, nikdo se po tem ne zglasi. — Tu se naseliš, Andrej", menil je žičar, in uže ni bila več ribarnica za Eresejnem prazna.
Ljudje so se je pa vender bali; pravili so, da vidijo vedno v nočeh v čolnu Voršilko z otrokom, a da zopet poje ono pesem o ribičih, kakor tedaj na sveti večer pred polunočnicami.
Dolga leta živel je tu Andrej, skorej pol stoletja, a slišal in videl ni ničesar. In ko bi bil videl in slišal, ne bil bi se Voršilke bal; kdo ve, ne bi li se spustil po valovih k njej, ko bi ga zanesla v ta svoja skrivališča globoko pod vodo?
Norci, mislili so, da to Voršilka poje! On sam je prepeval pesmice svoje domovine, najraje o posekani brezi:
nZotali brezu Už iu vezii, Už chlapci na un Ne polezii.  —   —
Už se ta breza Neželena "Už je i tade Odveiena.
Plakali chlapci I dSvčata, Že je ta breza Ta zotata ..."
Čez leta kopal je grobnik zopet grob v kotičku pri zvoniku — žičarju iz kresejnske ribarnice. Pripeljali so ga na velikem vozu, na rakvi sedel je grobnik z oračem. Duhovnik pokropil je popoludne grob in molil za umrlega „očenaš in češčena Marija". Samo grobar, sin onega, ki je pokopal Kokosa, takisto uže star, začel je: „Daj nam danes  naš  vsakdanji  kruh" — in „Sveta Marija".
Gospod župnik slekel je v zagradu obredno oblačilo; v župnišče pa ni šei takoj, ampak postal je pri grobni ku.
„Torej je mrtev?"
„Da, velebni gospod", odgovoril je grobnik, vzrav-navši se od svojega dela. — „V ribarnici leži. Včeraj je prej odjezdil na lov, a zablodil do našega brda. — Iz hrastovja razkovikala je sova, konj se je povspel in kakor strela bil doli pri ribarnici. Zlomil si je noge, gospod pa tilnik. Lovci so ga med tem odnesli v ribarnico in tam našli mrliča uže trohnečega. Bil je to ta, katerega smo ravnokar pokopali. Bil je gotovo uže dolgo. Saj ste račili poznati žičarja Andreja iz kresejnske ribarnice in račite tudi vedeti, zakaj je ribarnica opustela, in zakaj se je tam naselil!
»Tudi, tudi, Stehlik — same slabe novine".
„Obema daj Bog lahko žemljico".
„In nebeško kraljestvo", dopolnil je župnik voščilo grobnikovo in šel v župnišče. Čakal je uže nanj posel iz grada.
»Andrej je uže tam" — mrmral je Stehlik, ko je metal polne lopate gline na žičarjevo rakev — „a ta gubitelj njegove sreče jedva. Moj Bože! Oba sta bila v jedni sobi in tiho drug poleg drugega. Vem, da si tega gospod pred leti ni mislil, ko se je ukradel k ribičevim in to dekle osramotil. Uboga! Zakaj jo je nebo tako kaznovale? Ne voščil bi si jo videti v noči z otrokom na vodi. Ne bojim se, med mrliči sem kakor doma; a vender ne voščil bi si tega".
„Stehlik, priti morate na grad in odpreti rodbinsko rakev, da se zrak v njej prevedri, še danes", oznanjal je grajski birič.
„Takoj, ko bodem tu gotov", odsekal je jezljivo grobnik.
„Ne pozabiti. — To beraško goloto mogli bi vreči v vodo, zakaj se s tem mučiti".
»Človek kakor človek", ogorčil se je Stehlik. „Saj tebe tudi še niso iz grada odnesli. Kdo ve, kje te pokopljejo.  Jedva  to  pridihne k gospodu, pozabi, da je
samo iz revne  mavhe.--------Prokle .... odpusti  mi
Bog grehe! Še izkuša človeka".
Birič zaškripal je z zobmi in odšel.
Ko je Stehlik jamo zametal in naravnal gomilo, vsadil je v dobro zemljo tri košate grme: jednega pri glavi, jednega v sredini in jednega pri nogah. I na Roko-
136
sovem grobu zeleneli so fri grmi: toda Lenkin rastel je tako slabo, da ga ni bilo poznati. —
Ribarnica za Kresejnem je izginila. Viharje in va-lovje so poskrbeli, da po nji niti sled ni ostal. Toda Voršilka, nevesta Vodnikova, marsikdaj pripluje za jasn ih noči po reki z otrokom in poje :
„Byb&fi, rybafi, na tichem Dunaji, & jste nevidčli mftj vinek zeleny?"
Na veke ga mora prej iskati kakor Hana, o kateri
ji je za tiste burne noči pripovedoval Andrej, žičar — in vabiti mladeniče, da ji ga iščejo, a zadušiti, ako ga ne najdejo.
IX.
Žalostno so doneli pateški zvonovi, daleč po dolini razlegali so se njih tesni zvoki, celo do vrhov, ki v daljavi omejijo Ogrin breg, so prileteli, odbili se od njih, a potem dalje leteli okoli čedičevih skal in še dalje prodirali.
Po Patku nosili so vtopljenca. Pateški se niso bali,
da  jim  isti  zvonovi po letu   ne  razženejo oblakov, ker
zvonijo  vtopljencu.   Slaven   pogreb so mu pripravili,   da
niti starci slavnejega niso pomnili. Vsa vas in še iz okolnih vasij prišli so na pogreb. Velika truma ljudij je
spremljala siromaka.
Dvanajst družic neslo je žolto, ovenčano rakev. Na pokrovu se je nihala perjanica lovskega klobuka, a po stranki se lesketalo stransko orožje. Včasih zaigrali so godci žalno koračnico, a marsikateri dnevi, ki je nesla Vojteha, porosilo se je oko; siromak, ni si mislil, ko je ž njo pri cerkvenem blagoslovljenju plesal, da ga v tem tednu poneso v hladni grob.
Bile so te družice najlepše iz vse okolice. Niso zaman mladeniči o njih prepevali:
„Ty pafceck^ kosteličku, Stojiš na peknem vršičku! Vychazeji panuy z tebe Jako andelove s nebe. —"
»Vojtišek prišel si je domov po smrt. Takšnih praznikov se ni nadejal. Močno ga je zgrabila Voršilka. Okoli boka imel je modre proge, a na siji prste, globoko v meso zavite", pravila je kumnica Vobofilka sosedi.
„Bil je vender vojak in gotovo ne v prvič v vodi. A tej še nikdo ni odolel. Zopet se je vrnila, kakor se mi zdi, v naš kraj. Bog pomozi in Kristova mati! To ni poslednjiu, bedo vala je Nebeška.
»Zopet  je  tu  njen   čas"   —  trdila je Vobofilka.
nKaj neki počne ta stara, ali ste jo videli?  Lase  si  je
pulila, kakor besna begala ob reki, proklinjala Voršilko,
ka je bilo grozno poslušati. — Toda ta ne more za to, sama bi imela uže rada pokoj".
»Molili bi raje za njo, a ne je preklinjali!" branila je Voršilko pateška ribarica. Po okolici se je zopet razneslo, da se je zopet na bregovih Ogre prikazala ribičeva Voršilka, da zopet vabi mladeniče v valove, za-
duši jih in jih luča na vrh vode. Vojtiška  je  prej   tuii pritisnila k prsam tako močno, da ji ni več ušel.
Poslednje grude zadonele so na Vojtehovi rakvi, a ko je grobnik poravnal zemljo v greben in pobral osodno svoje orodje, ostala je stara Madlenka na grobu jedina, tega ponosa svojih starih let samotna. Ko je Bezhval Vojtiška zakopaval, sedela je tu kakor brez duha, ni plakala; davno so ji solze usehnile, a še le ko je odšel, jela je grozno bedovati. Saj je izgubila ljubžka, vzela ga ji je ta kleta Voršilka; davno uže ni imela v naročju takega ženiha. Bil je kakor pokojni oče, tudi tako vzrasel, stasit kakor topol in lep kakor devica.-------
»Vidite tamkaj Madleno?" vskliknil je Kokšev Vašik na starega, ki je pospravljal pred ribarnico ploščke in čistil žlice po gostih, ki so se bili pri njem zastavili na pečene ribe.
Pateški ribič se je vzravnal, a na Ogrinem bregu prikazala se je stara žena, lase si je pulila in divje vila roke. Zopet je klela ubogo Voršilko, da Bog obvari.
»Domov hodi, dečko", kriknil je Kokeš na Vašika. Deček je slušal. a ribič je raje zaprl duri v vežo, da bi tega ne slišal. —
»Čudna sodba vlada z ljudskim srcem. Dolžnike, krivce pu3ti mirno v grobu spati, njih žrtve pa še po stoletjih skuša iz spanja buditi. Ne pomiluje jih, marveč še z dvojostrim jezikom zbada. — To je radi tega, ker razlivajo po bogatinovi obleki redka dobra dejanja svojo zarjo, a hudobijo zakriva zaplata. Na siromaku pa je videti i najmanjša pega, kakor na belem platnu najpri-prosteja točkaa! pravil je Rokos, ko je bil še živ, kakor bi bil uže videl naprej, da to okusi lastna njegova kri — nesrečna Voršilka, po katero je zato, ker ji je grajski guspod razdrl življenje, Se prišel vodnik, ne boje se neveste z otrokom, a v globine brez dna, v svoje kristalne palače jo zanesel kakor Marino.
In imel-li je prav ta stari ribič kresejnski?
137