271 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Karađorđević A.:272-9“18/19“ Igor Salmič dr. cerkvene zgodovine, predavatelj na Fakulteti sv. Bonaventure, Rim e-naslov: igor.salmic@gmail.com KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST V LUČI ZAPISOV NUNCIJA ERMENEGILDA PELLEGRINETTIJA 1 UVOD V Jegličevem dnevniku, ki je v kritični izdaji ugledal luč sveta v lanskem letu, lahko na več mestih zasledimo škofove zapise o kralju Aleksandru Ka- rađorđeviću in njegovem odnosu do katoliškega prebivalstva v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji ter do Svetega sedeža.1 V omenjenem delu zasije lik kompleksne osebnosti, ki ob nekaterih dogodkih ne skriva svoje razdalje ali celo jeze nad Katoliško cerkvijo,2 ob drugih pa išče načine, kako bi z njo vzpostavil prijateljski odnos.3 Kako si razlagati to, na prvi pogled dvoumno držo pravoslavnega mo- narha do katoliškega elementa? Poleg ljubljanskega škofa lahko pri odgovoru na to vprašanje vključimo še enega zanimivega sogovornika, Ermenegilda Pe- llegrinettija, ki je kot apostolski nuncij deloval v Beogradu med letoma 1922 in 1937. Njegovi zapisi, tako uradni kot zasebni, so v celoti na voljo raziskovalcem od leta 2006, ko so bili odprti fondi vatikanskih arhivov za obdobje pontifikata Pija XI. (1922–1939). Že leta 1994 je bil objavljen prvi del njegovega dnevnika,4 ki pa se konča že novembra 1922, torej le slabih pet mesecev po njegovem pri- hodu v Kraljevino SHS. V pričujočem prispevku bomo dali poudarek predvsem neobjavljenemu gradivu, v prvi vrsti fondu beograjske nuncijature in Državne- ga tajništva Svetega sedeža, pa tudi tistemu delu Pellegrinettijevega dnevnika, 1 Jegličev dnevnik, Znanstvenokritična izdaja (ur. B. Otrin in M. Čipić Rehar), Celje – Ljubljana 2015, str. 863, 908–909, 912, 939, 954, 974, 980, 985, 992, 1010, 1012, 1032, 1034–1035, 1037, 1042 (dalje: Jegličev dnevnik). 2 Prav tam, str. 909, 912, 954, 985, 1034. 3 Prav tam, str. 974, 1012, 1032, 1035, 1037. 4 I diari del cardinale Ermenegildo Pellegrinetti 1916-1922 (ur. T. Natalini), Città del Vaticano 1994. Del, ki se nanaša na začetek nuncijevega službovanja v Kraljevini SHS, obsega strani od 277 do 300. 272 Igor Salmič ki javnosti še ni poznan. Predstavitev bo obsegala predvsem tri vidike: 1. osebna srečanja med kraljem in nuncijem, 2. nuncijeva osebna razmišljanja o kralju, 3. dogodki ob kraljevi smrti leta 1934. Glede na to, da lahko že na splošno za- trdimo, da so nuncijeva poročila eden najdragocenejših virov o religiozno-po- litičnem življenju Kraljevine Jugoslavije, lahko podobno zatrdimo tudi za opis življenja in delovanja kralja Aleksandra Karađorđevića. 2 OSEBNA SREČANJA MED KRALJEM ALEKSANDROM IN NUNCIJEM PELLEGRINETTIJEM Nuncij Pellegrinetti se je redno srečeval z državnimi uslužbenci posame- znih resorjev, posebej z ministri za zunanje zadeve, ki so bili njegovi prvi di- plomatski sogovorniki. Ob kakšni posebni priložnosti ali večji preizkušnji pa papežev odposlanec ni omahoval in je zaprosil za osebno avdijenco pri samem kralju. Kot bomo videli, je posebej bogato obdobje njunih srečanj nastopilo po uvedbi kraljeve diktature leta 1929. »Kralj je odsoten in bo ostal še dolgo časa. Na ta način bo predaja poverilnih pisem prišla z veliko zamudo, z nemalo zadrege zame.«5 To so nuncijeve besede, zapisane v njegovem dnevniku ob prihodu v Beograd julija 1922. Daljša kraljeva odsotnost iz prestolnice je za nuncija predstavljala neroden položaj, saj brez predaje poverilnih pisem še ni mogel uradno nastopiti svoje funkcije. Sicer pri reševanju odprtih vprašanj med državo in Cerkvijo ni izgubljal časa in se je v poletnih mesecih večkrat srečal z raznimi ministri in tudi cerkvenimi dostojan- stveniki, a kljub temu se je v tej vmesni situaciji sam počutil nelagodno. Zgo- dovinski dan je prišel šele tri mesece po njegovem prihodu, in sicer 15. oktobra 1922. V dnevniku papežev odposlanec hudomušno predstavi to njuno srečanje, ki je bilo zaznamovano z manjšim diplomatskim spodrsljajem z njegove strani, a vseeno v prijetnem in preprostem vzdušju. Prvi nuncijev vtis je bil izredno pozitiven, saj o kralju pravi, da je zelo simpatičen.6 Glede na to, da nuncij med letoma 1923 in 1927 ni redno pisal dnevnika, za to obdobje ni bilo moč najti nobenega njegovega zapisa o srečanju s kraljem. Pač pa o enem izmed njih podrobno poroča škof Jeglič v svojem dnevniku, in sicer ob posvečenju in umestitvi beograjskega nadškofa Ivana Rafaela Rodića decembra 1924. Ob tej priložnosti je kralj za goste pripravil slovesno kosilo, nuncij pa se je znašel na njegovi desnici. Med obedom naj bi monarh izrazil svojo nejevoljo nad Slovensko ljudsko stranko (SLS), posebno nad škofom Je- gličem in politikom Antonom Korošcem, ker naj bi delovala zoper kraljevino 5 Izvirno besedilo: »Il Re è assente e resterà lungo tempo. Così la presentazione delle credenziali viene ritardata di molto, con non poco impiccio mio« (prav tam, 6. julij 1922, str. 277). 6 Prav tam, str. 293. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 273 in njega osebno.7 Nahajamo se v razburkanem predvolilnem obdobju (volitve v beograjski parlament so se odvijale 8. februarja 1925), ko so se strasti dodobra razplamtele in ko ni manjkalo obtožb na račun duhovnikov, ki naj bi zlorabili »prižnico« za agitacijo v prid Koroščeve SLS.8 Kot že rečeno, nimamo na voljo virov, ki bi govorili o drugih srečanjih med obema akterjema do konca leta 1927, ko je nuncij zopet začel skorajda vsa- kodnevno pisati svoj dnevnik. Novembra tega leta je opisal manjši incident, ki naj bi se pripetil avgusta istega leta, pa mu je to postalo jasno šele čez nekaj me- secev, ko sta mu to sporočila zagrebški nadškof Antun Bauer in tudi Korošec. Namreč, ko je bil poleti nuncij skupaj z Bauerjem na krajšem oddihu v Sloveniji, ju kralj ni hotel povabiti v svojo razidenco na Bledu, v času, ko sta se cerkvena dostojanstvenika ravno nahajala tam. Razlog za kraljevo nenavadno potezo naj bi bila njegova užaljenost zaradi negativnega odgovora lavantinskega škofa na prošnjo nekega katoličana, ki si je želel kralja za krstnega botra svojemu enaj- stemu otroku. Kot nekatoličanu je škof dopustil kvečjemu, da se v krstno knjigo vpiše ime kralja kot priče, ne pa kot botra. Kralj Aleksander je pričakoval večjo fleksibilnost s strani katoliške hierarhije in ni skrival jeze in razočaranja nad tem dogodkom.9 Za leto 1928 imamo ohranjen le kratek nuncijev zapis ob sprejemu na kra- ljevem dvoru ob praznovanju štiridesetega rojstnega dneva kralja Aleksandra, s katerim je papežev odposlanec izmenjal le par besed.10 Govorimo o 17. decem- bru, ko so Koroščevi vladi in tudi dotedanji obliki države šteti zadnji dnevi in ko so že bile na obzorju pomembne novosti. Stalno menjavanje vlad od samega rojstva kraljevine dalje in povrhu še atentat v beograjski skupščini 20. junija 1928, za posledicami katerega je umrl tudi Stjepan Radić, je klicalo k nujnim spremembam in kralj pri tem ni dolgo okleval. 6. januarja 1929 je vpeljal diktaturo, kar je med drugim pomenilo uki- nitev parlamenta in političnih strank ter oktobra istega leta tudi spremembo administracije (od sedaj devet banovin) ter imena (od sedaj Kraljevina Jugosla- vija). Dve leti pozneje je bilo z novo oktroirano ustavo uradno sicer zaključeno obdobje diktature, zopet je začel delati parlament, tokrat dvodomni (senat in skupščina), a stroga zakonodaja je dovoljevala le eno državno stranko, Jugoslo- vansko narodno stranko. Šele po kraljevi smrti in volitvah leta 1935 so se stvari 7 Jegličev dnevnik, str. 912. 8 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 16. januar 1925, poročilo št. 4036 (osnutek), v: Archivio Segreto Vaticano (ASV), Archivio Nun- ziatura Jugoslavia, škatla 3, ff. 285r-290v; Smodlaka Gasparriju, Rim, 16. januar 1925 (kopija), depeša brez št., prav tam, f. 291rv. O delovanju Slovenske ljudske stranke in slovenske duhovščine nuncij Pellegrinetti napiše zelo zanimivo poročilo: Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 27. januar 1925, poročilo št. 4103 (osnutek), prav tam, ff. 294r-301v. 9 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 6. november 1927, zvezek 10, ff. 18v-19r; Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 4. december 1927, poročilo št. 7651 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 4, f. 160r. 10 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 17. december 1928, zvezek 11, f. 5v. 274 Igor Salmič dodobra spremenile. Omenjeno obdobje diktature je že po naravi pomenilo znatnejšo kraljevo vključitev na političnem ter tudi religioznem področju, zato ne preseneča, da so sedaj tudi srečanja z nuncijem postala pogostejša. Le dva tedna po »velikem poku«, 21. januarja 1929, je kralj na svojem dvoru na Dedinju pripravil sprejem in ob tej priložnosti izmenjal nekaj besed z nun- cijem Pellegrinettijem. Kralj naj bi s svoje strani ponudil pomoč pri reševanju odprtih vprašanj s Katoliško cerkvijo, ker naj bi sedaj vlada imela v rokah pra- vo oblast, trdnost in dobro voljo. Obljubil je, da bo upošteval želje katoliških državljanov in papeža. Apostolski nuncij je ob tem izrazil dobro voljo Svetega sedeža in upanje, da se to kmalu tudi uresniči.11 V letih 1929 in 1930 smo dejansko priče polne angažiranosti kralja in vlade pri reševanju vprašanj, povezanih z različnimi verskimi skupnostmi in šolskim sistemom v kraljevini. Na obeh področjih je bila v ospredju potreba po poe- notenju zakonodaje, saj so za posemezne dele kraljevine še vedno veljali zako- ni, vezani na prejšnje državne in politične sisteme (Avstroogrska z različnimi zakonodajnimi podsistemi, Kraljevina Srbija, Kraljevina Črna Gora …). V le nekaj mesecih so ugledali luč sveta posamezni šolski zakoni12 ter tudi zakoni za posamezne verske skupnosti.13 Kraljeva obljubljena dobra volja ni prepričala nuncija in katoliških škofov, ki so predvsem v šolskih zakonih videli hudo ome- jitev pravic katoličanov pri podajanju verskega pouka, ob sprejemu zakonov o posameznih verskih skupnostih pa se je tudi sam kralj spaševal, če je za ureditev odnosov s Katoliško cerkvijo res potreben konkordat, namigujoč na enostran- ski državni zakon po vzoru drugih verskih skupnosti.14 V obdobju najbolj nape- tih odnosov med dinastijo in Katoliško cerkvijo, med koncem leta 1929 in prvo polovico leta 1930, so h kralju in ministrom redno romale delegacije katoliških škofov, kjer so zahtevali popravke h »krivičnim« šolskim zakonom, nuncij pa je vse skupaj aktivno spremljal bolj iz ozadja. Tu in tam je vnesel kakšno majhno spremembo v protestna pisma škofov, predvsem je hotel po eni strani zmanjšati ostrino tona, po drugi strani pa poudariti potrebo po pogovorih s Svetim sede- žem.15 Spor se je polegel, ko je kralj od vlade zahteval popravke, najprej preko 11 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 6. februar 1929, poročilo št. 8991, v: Segreteria di Stato, Archivio Storico della Sezione per i Rapporti con gli Stati (S.RR.SS.), Archivio della Congregazione degli Affari Ecclesiastici Straordinari (AA.EE.SS.), Jugoslavia, pos. 90, fasc. 50, f. 37v; ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 21. januar 1929, zvezek 11, f. 9v. 12 Zakon o srednjih šolah (31. avgust 1929), Zakon o strokovnih šolah (17. september 1929), Zakon o narodnih/osnovnih šolah (5. december 1929). 13 Zakon o srbski pravoslavni cerkvi (8. november 1929), Zakon o judovski verski skupnosti (14. december 1929), Zakon o musliman- ski verski skupnosti (31. januar 1930), Zakon o evangeličansko-krščanskih cerkvah in reformirani krščanski cerkvi (16. april 1930). 14 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 16. december 1929, poročilo št. 10051, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 90, fasc. 50, ff. 60v-61r. 15 Pellegrinetti Gasparriju, 21. december 1929, poročilo št. 10095, prav tam, f. 67v; Pellegrinetti Gasparriju, 22. januar 1930, poročilo št. 10225, prav tam, fasc. 51, f. 24v. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 275 »Pravilnikov« (15. januar 1930), ki še niso zadovoljili katoliških škofov, pozneje pa celo s »Spremembami zakona o narodnih šolah« (16. julij 1930). Ob vsem tem pestrem dogajanju, ko so bili katoliški škofje pogosto gostje na Dedinjah, se je kralj nekoliko obregnil ob nuncija, češ da ga vidi le red- kokdaj.16 To je spodbudilo Pellegrinettija, da je hitro zaprosil za avdijenco17 in tako je bil že deset dni zatem, 30. junija 1930, pri kralju. O tem enournem srečanju nam je papeški odposlanec zapustil bogat opis »živahnega« pogovo- ra. Odprte so bile različne teme, od šolskih zakonov, političnega udejstvovanja duhovnikov, do škofov in pogajanj za konkordat, ki se niso premaknila z mrtve točke vse od leta 1925. Kljub kritikam, ki jih je kralj namenil škofom, je izrazil željo po prenehanju konfliktov s katoličani, po dobrih odnosih s Svetim sede- žem ter posledično po ponovnih pogajanjih za konkordat. Nuncij je na drugi strani izrazil zaskrbljenost glede nekaterih vladnih odločitev, ki so na nek način prejudicirale konkordat, npr. področje šolskih zakonov, ki bi po njegovem mo- ralo biti predhodno obravnavano v pogajanjih za konkordat. Kljub temu je bil mnenja, da vsi ti zapleti niso ovira pri nadaljnjih razgovorih s Svetim sedežem, le opozoril je kralja na to, da iz konkordata ne morejo izpasti teme, ki bi jih vlada rajši enostransko uredila: šola, verski pouk, cerkvene materialne dobrine, cerkveni zakon itd. Ko se je nuncij na koncu potožil, da vlada že več mesecev obljublja ponovna konkordatska pogajanja, pa iz tega ni bilo še nič, je kralj pri- znal, da je on sam hotel zadevo odložiti še za nekaj mesecev, da ne bi bilo videti, da država hoče narediti ta pomemben korak pod pritiskom katoliških škofov, temveč izključno po spontani lastni volji. Na koncu ga je kralj še zaprosil, naj se ob katerihkoli težavah obrne neposredno nanj. Po pogovoru je nuncij imel pozitiven vtis, da kralj res hoče narediti korak naprej pri pogovorih s Svetim sedežem za konkordat.18 Tudi kralj ni skrival dobre volje po tem pogovoru, vsaj sodeč po Koroščevih besedah,19 hkrati pa so njegovim obljubam sledila tudi konkretna dejanja, s katerimi je kralj bistveno pripomogel, da je vlada marca naslednjega leta predložila Svetemu sedežu svoj osnutek konkordata. To vpra- šanje bomo natančneje obdelali v drugi točki. Še pred tem je ravno pred božičem leta 1930 znova sledilo kratko polurno srečanje med obema akterjema, kjer je nuncij opozoril kralja na nekatere »antikatoliške« manifestacije, med drugim na govor pravoslavnih škofov Velimirovića in Dositeja ter na posvetitev neke starokatoliške kapele ob prisotnosti vladnih predstavnikov, hkrati pa obžaloval pisanje nekaterih časopisnih člankov, 16 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 20. junij 1930, zvezek 11, f. 85v. 17 Prav tam, 23. junij 1930, zvezek 11, f. 86r. 18 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 1. julij 1930, poročilo št. 10888, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 90, fasc. 51, f. 87rv; ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 30. junij 1930, zvezek 11, f. 87r. 19 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 3. julij 1930, zvezek 11, f. 87v. 276 Igor Salmič močno uperjenih proti Svetemu sedežu in kardinalu Pacelliju kot sovražnikoma jugoslovanske države. Kralj je presenetil sogovornika z vprašanjem, če so vse to morda povzročili prostozidarji, ob tem pa izrabil priliko, da je zanikal glasne govorice, da bi tudi sam bil del te »tajne« organizacije.20 Kraljeva povezava s prostozidarstvom je še danes predmet debate med zgodovinarji. Ivan Mužić, ki je ogromno časa posvetil študiji prostozidarstva na Hrvaškem, meni, da obstaja dobršnja mera verjetnosti, da je kralj Aleksander bil prostozidar, a da naj bi iz lože izstopil v trenutku, ko je prišel na prestol. V vsakem primeru naj bi imel kralj do omenjene organizacije pozitiven odnos vse do leta 1932–1933, potem pa naj bi se odnos zaostril do te mere, da nekateri ne izključujejo soudeležbe prostozidarjev pri atentatu na kralja v Marseillu oktobra 1934.21 Sledi dolgo obdobje, ki traja več kot dve leti in pol, ko v nuncijevih zapisih ne zasledimo ničesar o osebnih srečanjih s kraljem. V vmesnem času ni manj- kalo zanimivih in na trenutke tudi dramatičnih dogodkov v odnosu med državo in Cerkvijo. Med temi lahko omenimo Sedejev odstop od vodenja goriške nad- škofije in posledično smrt leta 1931, kar je sprožilo precej nevolje in jeze nad Va- tikanom ne samo pri beograjskih državnih organih, temveč tudi pri katoliškem prebivalstvu na jugoslovanski in italijanski strani meje. Leto pozneje, novembra 1932, so katoliški škofje ostro obsodili državno gimnastično organizacijo Sokol, ki naj bi v svojem programu vsebovala protiverske in protikatoliške elemente, ter s tem povzročili eno največjih kriz v odnosu z državo. Kralj Aleksander je ravno v tej organizaciji videl enega od temeljev svoje unitaristične politike, ki je stremela k odpravljanju separatizma med različnimi narodi znotraj kraljevine, zato je dejanje škofov označil za protinarodno delovanje oz. celo kot formal- ni delikt. Nekateri poslanci so v začetku leta 1933, tudi pod vtisom sokolskega vprašanja, predlagali določene zakone za »zaščito« države, med njimi zakonski predlog za ločitev Cerkve in države ter za izgon jezuitov iz kraljevine.22 Papež Pij XI. je svojo solidarnost do katoliških škofov pokazal s tem, da aprila istega leta ni hotel sprejeti parlamentarne komisije iz Beograda, ki se je v tistih dneh nahajala v Rimu. Nekateri člani odprave so namreč odkrito podprli omenjena zakonska predloga.23 Paradoksalno je bil ravno v tem najtežjem trenutku v od- nosu med državnimi in cerkvenimi oblastmi storjen odločilen korak naprej v konkordatskem vprašanju z nenavadnim kraljevim korakom, ki je v ta namen 20 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 22. december 1930, poročilo št. 11533, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 53, f. 81rv; ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 20. december 1930, zvezek 12, f. 20r. 21 Ivan Mužić, Masonstvo u Hrvata, Split 2005, str. 268–273. 22 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 17. januar 1933, poročilo št. 14195 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 13, ff. 688r- -689v; Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 25. januar 1933, poročilo št. 14228 (osnutek), prav tam, f. 59v; Simić Kramerju, Rim, 5. februar 1933, poročilo št. 30 (osnutek), v: Arhiv Jugoslavije (AJ), Poslanstvo Kraljevine Jugoslavije pri Svetoj Stolici, fasc. 10. 23 Avdijenca kard. Pacellija pri papežu, 20. april 1933, v: S.RR.SS, AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 430A, fasc. 348, f. 30r; Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 14. april 1933, poročilo št. 14552 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 6, ff. 183r-185v. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 277 imenoval svojega skrivnega agenta, duhovnika Nikola Moscatella, stvar pa sku- šal prikriti »nezaželenim« akterjem, med njimi tudi nunciju. Vse te okoliščine je potrebno upoštevati, da bi lažje dojeli pomen oz. do- met pogovora med kraljem in nuncijem 4. julija 1933. Zaradi omenjenih dogod- kov je to srečanje daleč najzanimivejše med vsemi preteklimi in sam Pellegri- netti nam je zapustil zelo podroben zapis srečanja, tako v uradnem poročilu, še bolj pa v svojem dnevniku. Kar dveinpolurni pogovor, ki je bil po nuncijevem mnenju »za paranje živcev«, preseneča s svojo nediplomatsko govorico, kjer ni manjkalo visokih tonov. Teme, ki sta se jih sogovornika dotaknila, so bile na- slednje: agrarna reforma, šolski pravilniki, protidržavno delovanje in politično udejstvovanje škofov in duhovnikov, nesprejetje parlamentarne delegacije pri papežu, vmešavanje Vatikana v notranje zadeve kraljevine, protikatoliški proze- litizem in konkordat. Vidno razburjeni kralj je sogovornika in Sveti sedež brez dlake na jeziku obsodil, da nasprotujejo njegovemu delovanju, ob tem pa naka- zal na škofovska imenovanja: »Zakaj mi imenujete škofe, kot so Šarić, Srebrnić in Gahs?« Slednji je bil julija 1932 s strani Svetega sedeža že imenovan za ko- adjutorja zagrebške nadškofije,24 a državne oblasti zaradi nekega protivladnega protesta, pri katerem je omenjeni kandidat sodeloval, niso dale svojega soglasja25 in tako je papež moral iskati drugega kandidata. Predvsem sarajevski nadškof Šarić je padel v nemilost pri kralju zaradi svojega domnevnega protidržavnega udejstvovanja, ki naj bi stremelo k hrvaški neodvisnosti, Vatikan pa naj bi ga pri tem celo podpiral. Pellegrinetti je le stežka prepričeval sogovornika, da se Sveti sedež nikdar ni vmešaval v notranjo politiko države, da so vsa dejanja vatikanske diplomacije usmerjena le v obrambo verskih interesov Cerkve ter da škofje niso nikakršne marionete, ki bi »plesale« po vatikanskih notah. Na- sprotno, nuncij je naštel nekatera dejstva, ki naj bi pričala o razširjenem proti- katoliškem prozelitizmu, v to naj bi bil vključen sam srbski patriarh, dvor pa naj bi podobna dejanja odobraval ali celo finančno podpiral. Kralj je obnovil svoje stališče o vatikanski protijugoslovanski drži in ob tem ogorčeno spomnil, da papež aprila ni sprejel njegove delegacije. Pellegrinetti je moral tudi tukaj braniti Pija XI., rekoč, da bi sprejetje delegacije praktično pomenilo zatajitev episkopa- ta, ki je bil na tnalu težkih obtožb po sokolski aferi.26 Nekateri drugi dokumenti nam potrjujejo, da je sam nuncij pred napovedanim obiskom delegacije izrazil svojim nadrejenim v Vatikan omenjeno misel, ki je bila potem odločilna pri papeževem ostrem ukrepu.27 Morda je najzanimivejši del pogovora potekal o konkordatu. Spomnimo, da je bil kraljev načrt prikriti pogajanja, ki so bila že 24 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 10. julij 1932, zvezek 13, f. 19v. 25 Prav tam, 29. oktober 1932, zvezek 13, f. 43v. 26 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 5. julij 1933, poročilo št. 14809, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 55, ff. 19r-20r. 27 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 14. april 1933, poročilo št. 14552 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 6, ff. 183r-185v. 278 Igor Salmič v teku, tudi nunciju. Na »zvito« vprašanje kralja Aleksandra, kaj se da sploh še storiti v tej težki situaciji, je nuncij predlagal kot rešitev ravno konkordat. In tukaj sledi »komedija«, saj po eni strani kralj ni hotel razkriti svojega skrivnega scenarija, po drugi strani pa tudi nuncij ni izdal sogovorniku, da je bil o tem koraku tudi že sam obveščen v Rimu konec maja. Še več, nunciju se je zdelo zelo čudno, da kralj o tem ni nič spregovoril, sam pa se tudi ni čutil poklicanega, da bi razčistil zadevo.28 Verjetno se je državni tajnik Pacelli ob branju teh vrstic kar malo prestrašil, saj je hitro poslal odgovor na beograjsko nuncijaturo, da kralj sploh ne sme izvedeti, da je nuncij na tekočem, ker je bil to pogoj za skrivna pogajanja.29 Lahko si predstavljamo, da bi v primeru nuncijeve nespretnosti bil kompromitiran tudi sam konkordat. Kot je znano, so se pogajanja med Mosca- tellom in Državnim tajništvom uspešno končala in tako je bil pripravljen teren za podpis dvostranskega sporazuma, ki je ugledal luč sveta 25. julija 1935. Na kratko se dotaknimo še zadnjega njunega srečanja, ki se je odvijalo 18. januarja 1934. Povod zanj je bila med drugim načrtovana večinska razlastitev premoženja v naravi ljubljanske škofije. Decembra 1933 je bil namreč podpi- san dekret, ki je natančno določil ukrepe na podlagi agrarnega zakona iz ju- nija 1933, in v primerjavi z drugimi škofijami v kraljevini je ljubljanski škofiji grozila največja izguba. Nekateri ministri so v pogajanjih s škofom Rožmanom iskali kompromisno rešitev, kar ostalim ministrom in verjetno tudi kralju ni bilo najbolj po godu, zato je slednji svojo nenaklonjenost do ljubljanskega škofa pokazal tudi v omenjenem pogovoru. Ponovno pa je monarh pokazal s prstom na »tradicionalnega« sovražnika Šarića, za katerega je celo izjavil, da s svojo nedržavotvorno držo vpliva tudi na delovanje nuncijature in samega papeža.30 Kralj je na koncu pogovora dejal: »Kmalu se spet vidimo!«31, a izkazalo se je, da je bilo to njuno zadnje srečanje, kajti 9. oktobra istega leta je Aleksander Karađorđević skupaj s francoskim zunanjim ministrom Louisom Barthoujem podlegel atentatu v Marseillu. 3 OSEBNOST ALEKSANDRA V POROČILIH NUNCIJA PELLEGRINETTIJA Na podlagi zgoraj opisanih srečanj, pa tudi ostalih poročil, ki jih je nuncij Pellegrinetti redno pošiljal svojim nadrejenim v Rim, dobimo jasnejšo sliko, kdo je pravzaprav bil kralj Aleksander in kakšen je bil njegov odnos do Svetega sedeža ter na splošno do Katoliške cerkve. 28 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 5. julij 1933, poročilo št. 14809, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 55, f. 20rv; ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 4. julij 1933, zvezek 13, ff. 84r-85v. 29 Pacelli Pellegrinettiju, Vatikan, 13. julij 1933, depeša št. 1914/33 (osnutek), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 55, f. 21r. 30 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 18. januar 1934, zvezek 14, ff. 13v-14r. 31 Prav tam, f. 14r. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 279 Če pogledamo najprej kraljeve osebne lastnosti, nam nuncij Pellegrinetti ponuja skorajda psihološki izrez kralja Aleksandra: mož avtoritarnega značaja, nagnjen k despotizmu in vsiljevanju lastne volje, zato tudi razdražljiv, če mu kdo nasprotuje. Že v parlamentarnem obdobju pred diktaturo (do 1929) naj bi sam povzročal vladne krize in večkrat prisilil razne predsednike vlad, da so odstopili. Skratka, vse velike probleme države je bilo potrebno razreševati v kra- ljevi palači. Imel naj bi veliko energije, a delo naj bi ga tudi utrujalo in neredko naj bi tudi menjal svoje mnenje. Ob vpeljavi diktature naj bi kralj postal celo večji avtokrat od starih carjev, saj naj bi vso moč skoncentriral v lastne roke. Parlamenta kar naekrat ni bilo več, praktično pa so izginile tudi politične stran- ke, ostala je samo vlada, ki pa je bila bolj ali manj podaljšana roka kraljeve dik- tature. Kralj se je poslužil tudi nevsakdanjih metod in pri reševanju delikatnih vprašanj mirno »preskakoval« odgovorne ministre in nastavljal ljudi, ki jim je najbolj zaupal.32 Ob vzpostavitvi diktature leta 1929 je kralj ogromno stavil na program t. i. integralnega jugoslavizma, kjer bi plemenske in religiozne razlike sčasoma prišle čim manj do izraza. Prav slednje naj bi po kraljevem mnenju predsta- vljale največjo oviro pri tako željeni enotnosti kraljevine. Pri tem se je bal moči Katoliške cerkve, ki je imela svoje središče zunaj državnih meja in bila s tem po njegovem bolj dovzetna za protidržavno delovanje od ostalih verskih skupnosti, strogo pod vladnim nadzorom. Kljub temu se je pragmatični vladar zavedal močne prisotnosti in zavidljivega vpliva katoliškega življa v kraljevini, saj je le- -ta večinoma s Hrvati in Slovenci predstavljal med 35 in 40 % celotnega prebi- valstva. To je bilo vsekakor preveč, da bi si kralj lahko privoščil odkrito zoper- staviti se Katoliški cerkvi. Njegov cilj je bila ohranitev kraljevine s čim manjšim poudarjanjem razlik. Iz tega razloga je monarh do katoliških škofov in vatikan- ske diplomacije zavzel precej previdno držo. Morda to njegovo dvoumnost naj- bolje povzame Pellegrinettijev stavek: »Od tod sledi nihanje beograjske politike do Katoliške cerkve: ne je podpirati, a tudi ne stopiti v odprt konflikt; poizkusiti zmanjšati njen vpliv, a stopiti korak nazaj, če so protesti premočni; hoteti nor- malne odnose s Svetim sedežem, a brez tesne povezanosti; v javnem življenju dati praktično prednost Srbom nekatolikom, a hkrati razglašati enakopravnost med plemeni in religijami; prizadevati si za konkordat, a prej poizkusiti, če se da tudi brez njega.«33 32 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 22. januar 1930, poročilo št. 10225, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 90, fasc. 51, ff. 22r- -32r; Pellegrinetti Pacelliju, Rim, 2. junij 1933, poročilo n. 1701/33 (Državno tajništvo), prav tam, pos. 96, fasc. 56, ff. 52r-54r. 33 »Da ciò oscitanza della politica di Belgrado verso la Chiesa Cattolica. Non favorirla, ma non entrare in aperto contrasto; tentare di diminuirne l’influenza, ma ritirarsi se le proteste sono troppo forti; volere rapporti normali con la Santa Sede, ma senza intimità; dare la preferenza pratica nella vita pubblica ai serbi non cattolici, ma proclamare l’uguaglianza delle stirpi e delle religioni; cercare il Concordato, ma prima tentare se se ne può far a meno«: Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 30. december 1929, poročilo št. 10133, prav tam, pos. 90, fasc. 50, f. 97v. 280 Igor Salmič Že v odnosu do nuncija Pellegrinettija in do Svetega sedeža dobimo dokaj jasno sliko kraljeve drže, ki omahuje med odprtostjo in distanco. Po eni strani se je kralj otepal prisrčnih odnosov, saj je v vatikanski diplomaciji – vsaj po nuncijevih besedah sodeč – videl nekoga, ki hoče narekovati pravila in omejitve notranji jugoslovanski zakonodaji. Še več, na podlagi zakoreninjenih predsodkov naj bi bil Vatikan po njegovem prepričanju zakulisni igralec, ki naj bi imel prste vmes pri domala vsakem protestu s strani škofov in katoličanov, uperjenih proti državni suverenosti. Kralj in vlada sta nunciju npr. zamerila, da leta 1925 po parlamentarnih volitvah ni ukrepal proti »politikantskemu« ljubljanskemu škofu Jegliču, dve leti pozneje pa ga kralj ni hotel sprejeti na Bledu zaradi znanega incidenta okrog botrstva pri krstu. Kralj se je hudoval, češ da mu škofje onemogočajo, da bi se približal katoliškim državljanom. Tudi v tem primeru je moral po kraljevem prepričanju imeti prste vmes Pellegrinetti.34 V samem odnosu do katoliških škofov smo že opazili kraljevo nenaklonje- nost do nekaterih posameznikov, kjer je daleč pred ostalimi prednjačil saraje- vski nadškof Šarić s svojo nacionalno zavestjo, ki naj bi škodovala širšim jugo- slovanskim interesom in šla v smeri hrvaškega separatizma.35 Glede slednjega nam je tudi nuncij zapustil pomenljiv zapis. Ko se je v Sarajevu v začetku junija 1932 odvijal evharistični kongres, je Pellegrinetti nadškofu gostitelju izrazil la- stno nestrinjanje glede vihranja hrvaških zastav med procesijo, saj evharistija ne bi smela služiti kot sredstvo političnih manifestacij. Šarić naj bi mu ostro od- govoril z besedami: »Umrem za to zastavo, hrvaška ideja bo prevladala; če bi me papež prisilil, da pustim hrvaško zastavo, bi mu odvrnil: ‚Tukaj imate škofovski križ, jaz se umaknem v samostan!‘«36 Iz podobnih razlogov je pozneje saraje- vski nadškof dal hrvaškemu vprašanju celo prednost pred samim konkordatom, za katerega se je bal, da bo utrdil samo Kraljevino Jugoslavijo, na ta način pa po njegovem tudi Hrvatje ne bi mogli uveljavljati svojih pravic. Jabolko spora med kraljem Aleksandrom in katoliškimi škofi je v prvi vrsti zadevalo vprašanje vzgoje mladine. Omenili smo šolske zakone, kjer ni manj- kalo ostrih tonov med obema stranema, podobno pa je bilo tudi glede poslanice o sokolih, ki se je po vseh katoliških cerkvah prebirala v začetku leta 1933. Kralj je tovrstne škofovske proteste doživljal kot frontalni napad na temelje državne enotnosti in na njega osebno, saj je bil tudi sam vrhovni zaščitnik sokolskega 34 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 22. januar 1930, poročilo št. 10225, prav tam, fasc. 51, f. 28v; Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 4. december 1927, poročilo št. 7651 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 4, ff. b. 4, ff. 159r-160v. 35 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 18. januar 1934, zvezek 14, ff. 13v-14r. 36 »Dicendo io che mi dispiace che il “Napredak” abbia issato una bandiera croata durante la processione, perché l’Eucaristia non deve servir di mezzo a manifestazioni politiche, Mgr. Šarić s’esalta: morrò per questa bandiera, l’idea croata trionferà; se il papa m’im- ponesse di lasciare la bandiera croata, gli direi: eccovi la Croce Vescovile, mi ritiro in monastero!!!« (ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 5. junij 1932, zvezek 13, f. 14r). KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 281 društva.37 Po drugi strani se je v imenu istega integralnega jugoslavizma skušal prikupiti katoličanom. Ker ni bil prepričan o svoji priljubljenosti na Hrvaškem in v Sloveniji, je s katoliškimi škofi ravnal dobrohotno in jih rad sprejemal, ko so prihajali v Beograd.38 Tudi do duhovnika politika Antona Korošca naj bi kralj zavzel različna, če ne ravno nasprotujoča si stališča: po eni strani mu je več- krat ponudil mesto v vladi, leta 1928 ga je celo nastavil za predsednika vlade, leta 1933 pa ga je zaradi zahtev po večjih pravicah Slovencev (t. i. »Ljubljanske punktacije) konfiniral najprej v Bosno, pozneje pa še na Hvar, kjer je ostal vse do kraljeve smrti oktobra 1934. Nuncij si je to spremenljivo kraljevo ravnanje do prvaka Slovenske ljudske stranke razlagal tudi z oportunistično in pragmatično držo slednjega, ki naj bi s številnimi kompromisi – ne vedno v skladu z načeli lastne stranke – dosegel milost v kraljevih očeh.39 In končno pridemo do konkordata. Kako je nanj gledal kralj Aleksander? Kot smo že omenili, je bila ta tema večkrat na seznamu pri srečanjih z nuncijem Pellegrinettijem. Tudi tukaj lahko zasledimo dvoumno kraljevo držo, ki se je sčasoma vendarle prelevila v odločnejšo voljo za sklenitev konkordata. Kot že rečeno, je kralj zelo hitro po vzpostavitvi diktature z zakoni uredil pravni status srbske pravoslavne cerkve in drugih večjih verskih skupnostih, pri tem pa naj bi po istem principu – se pravi z enostranskim državnim zakonom – hotel urediti tudi status Katoliške cerkve, in sicer v neposrednih pogajanjih s škofi. Vsaj tako naj bi se monarh izrazil nadškofu Bauerju, pri tem naj bi pozitivno mnenje o tem predlogu dobil celo od Korošca. Bauer ni pozabil spomniti kralja, da so splošne teme, ki zadevajo odnose med državo in Cerkvijo, v izključni pristoj- nosti Svetega sedeža.40 Zdi se, da se je kralj hitro pustil prepričati o nujnosti konkordata, zato je v že navedenem srečanju z nuncijem 30. junija 1930 tema o začetku pogajanj za konkordat postala že samoumevna. Po tem pogovoru je dal kralj torej zeleno luč, saj je hitro zatem imenoval dve vladni komisiji za sestavo osnutka besedila konkordata. Sam je decembra istega leta celo povabil v goste francoskega strokovnjaka za politično-verska vprašanja Charlesa Loiseauja, da mu je konkretno svetoval pri konkordatskem vprašanju.41 Kmalu je delo komisij in vključitev francoskega sogovornika obrodilo sadove in tako je po odločnem kraljevem koraku marca 1931 vlada predložila Svetemu sedežu svoj osnutek konkordata. Odgovor vatikanske diplomacije je negativno presenetil beograj- 37 Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 25. januar 1933, poročilo št. 14228 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 14, f. 61v. 38 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 22. januar 1930, poročilo št. 10225, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 90, fasc. 51, ff. 28v-29r. 39 Prav tam, ff. 28v-29v. 40 Pellegrinetti Gasparriju, Beograd, 16. december 1929, poročilo št. 10051, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 90, fasc. 50, ff. 60v-61r. 41 Charles Loiseau, Deux conversations avec le roi Alexandre sur le Concordat yougoslave, v: L’Europe nouvelle 18 (1935), št. 913, str. 767–770. 282 Igor Salmič sko politično sceno, tako da je bilo potrebno za naslednji uradni korak jugo- slovanske strani počakati vse do aprila 1933. Še pred tem pa je kralj Aleksander že izvedel drug scenarij, ki mu je težko najti podobnega v zgodovini odnosov med državo in Cerkvijo. Pobliže si sedaj poglejmo kraljevo udejstvovanje pri konkordatu od trenutka predložitve predloga naprej. Kralj Aleksander, ki si je končno želel urediti odnose s Katoliško cerkvijo, se je prepričal, da se po uradni poti ne bo prišlo dalj od splošnih izjav, ki so ostale brez konkretnih učinkov. Ker se zadeva ni premaknila z »mrtve točke«, je kralj februarja 1933 določil svojega skrivnega agenta, duhovnika Nikola Mosca- tella, svetovalca za cerkvene zadeve na jugoslovanskem poslaništvu pri Svetem sedežu, da prične pogovore z vatikanskimi oblastmi, ob tem pa hotel izključiti »nezaželene« akterje: nuncija Pellegrinettija, škofe ter celo jugoslovanskega po- slanika Jevrema Simića.42 Ko se je Moscatello pojavil v Državnem tajništvu 21. marca 1933 s kraljevim pooblastilom, je vzbudil nemalo presenečenja med vati- kanskimi uslužbenci. Kljub nenavadni metodi naj bi papež čez nekaj dni sprejel kraljev predlog s slikovitimi besedami: »Če se ne da skozi vrata, pa naj se gre skozi okno.«43 Tudi nuncija so povprašali o tem nevsakdanjem postopku in ob predstavitvi kraljevega odločnega karakterja, ki je večkrat šel mimo začrtanega protokola, nuncija to niti ni preveč presenetilo in je dal svoje pozitivno mnenje glede samih skrivnih pogajanj. Hotel je le zagotovilo, da ima Moscatello za svoje predloge zaslombo tudi pri svojih predstojnikih.44 Delo se je zelo hitro začelo in v pogovorih s Pizzardom, tajnikom Kongre- gacije za izredne cerkvene zadeve, in Pacellijem, državnim tajnikom, je bil do začetka septembra istega leta že napravljen prvi predlog besedila. Seveda Mo- scatello ni delal vsega na svojo roko, temveč tudi po navodilih, ki jih je dobil iz Beograda. V arhivu Državnega tajništva v Vatikanu smo našli izredno zanimiv dokument, ki vsebuje predloge samega kralja Aleksandra h konkordatu v petih točkah: 1. splošna izjava za glagolsko bogoslužje, kot je bilo to storjeno za Črno goro; 2. »ne« privatnim šolam, ker naj ne bi bilo na voljo denarja (primerno bi bilo kvečjemu okrepiti verski pouk v šolah); 3. ne bi se smelo ponovno vzpo- staviti »orlov«, ampak bi se morala dati možnost duhovnikom, da vstopijo med »sokole«; 4. dati Jugoslaviji to, kar se je dalo že drugim državam; 5. duhovnikom 42 Arhiv Papinskog hrvatskog zavoda sv. Jeronima (APHZSJ), škatla 2: Bilješke, str. 67; Nikola Moscatello savjetnik Jugoslavenskog Poslanstva pri Svetoj Stolici. »Uspomene« u svjetlu dokumenata. Doprinos povijesti katolicizma u Jugoslaviji (1922.–1946.) (ur. F. Veraja – S. Kljaić), Collectanea croatico-hieronymiana de Urbe 13, Rim 2014, str. 106. 43 APHZSJ, škatla 2: Bilješke, str. 68; Nikola Moscatello (ur. F. Veraja – S. Kljaić), str. 108. 44 Pellegrinetti Pacelliju, Rim, 2. junij 1933, poročilo št. 1701/33 (Državno tajništvo), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 56, ff. 52v-54v; Massimiliano Valente, Santa Sede e Jugoslavia nelle sessioni della Congregazione degli Affari Ecclesiastici Straordinari (1922–1934), v: Santa Sede ed Europa centro-orientale tra le due guerre mondiali. La questione cattolica in Jugoslavia e in Cecoslovacchia (ur. M. Valente), Soveria Mannelli 2011, str. 236; Gašper Mithans, Urejanje odnosov med Rimskokatoliško cer- kvijo in državnimi oblastmi v Kraljevini Jugoslaviji (1918-1941) in jugoslovanski konkordat, doktorska disertacija, Koper 2012, str. 218–220. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 283 bi se morala dati možnost, da se približajo mladini.45 Nadaljnja pogajanja so v dobršni meri upoštevala kraljeve želje, le pri šolskem vprašanju si je Sveti sedež v končnem besedilu uspel izboriti ustanovitev katoliških privatnih šol. Tudi si- cer je kralj od blizu spremljal Moscatellove korake in pogovore z vatikanskimi oblastmi. Da ni šlo vse tako gladko, kot bi si verjetno sam kralj želel, je poleg privatnih šol dokaz še eno področje, in sicer medverski blagoslovi. Šlo je za državne proslave, kamor so bili redno povabljeni predstavniki različnih verskih skupnosti in kjer so med drugim blagoslavljali državne zastave. Kongregacija Svetega Uficija je v začetku leta 1934 dala negativen odgovor na ta predlog in kralj ni skrival svoje nejevolje ter razočaranja nad vatikanskimi zahtevami.46 Nekateri njegovi sodelavci so ga skušali pomiriti, da z odstranitvijo tega pre- dloga iz besedila vprašanje ostaja še vedno odprto kot predmet nadaljnjih po- gajanj.47 Tudi jugoslovanska zaveznica Francija je intervenirala pri beograjskih oblasteh s prošnjo, naj ne vztrajajo preveč pri tej točki. Prioriteta naj bi bila sklenitev konkordata, ki naj bi ključno pripomogel k politični in religiozni sta- bilnosti v državi, četudi z nekaterimi »žrtvami«.48 Zadnjo zvezo med kraljem in konkordatom najdemo iz aprila 1934, kmalu zatem, ko je bil Moscatello na enem od mnogih »zaslišanj« v Beogradu. Obeti so bili dokaj pozitivni in kralj je sklenil storiti odločilen korak pri konkordatu z obljubo, da ga bo možno skleniti v zelo kratkem času.49 Dejansko je bilo poleti že vse pripravljeno za podpis, manjkale so samo še nekatere majhne podrob- nosti, a čez nekaj tednov smo priče atentatu v Marseillu, kar je preobrnilo tok dogajanj, ne samo glede konkordata, temveč celotnega političnega dogajanja v Kraljevini Jugoslaviji. 4 NUNCIJEVA POROČILA OB SMRTI KRALJA ALEKSANDRA Smrt kralja Aleksandra je presunila nuncija Pellegrinettija, ki je še isti dan, torej 9. oktobra 1934, v pretresljivem tonu zapisal v svoj dnevnik: »Kaj se bo zgo- dilo z Jugoslavijo, z Evropo – kaj bo s konkordatom in z mojim poslanstvom?«50 Kljub nasprotovanjem in dramatičnim pogovorom s kraljem, ki jih vsekakor ni primanjkovalo, je bil Pellegrinetti prepričan, da bi se z avtoritarnim monarhom 45 Navodila kralja Aleksandra za konkordat (Moscatellov zapis), Vatikan, 29. april 1933, št. 2507/33 (Državno tajništvo), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 57, f. 88r. 46 Pacelli Sbarrettiju, Vatikan, 16. december 1933, depeša št. 3556/33 (osnutek), prav tam, fasc. 57, ff. 109-110. 47 Osnutek konkordata, 16. november 1933, v: Besednjakov arhiv (BA), št. 121. 48 Besednjakovo pismo kralju Aleksandru, 7. marec 1934, v: BA 899: citirano po Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Primorski krščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac, Ljubljana 2002, str. 626. 49 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 24. marec 1934, zvezek 14, f. 23r; prav tam, 13. april 1934, zvezek 14, f. 26v; Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 25. april 1934, poročilo št. 15977, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 58, f. 20r. 50 »Cosa sarà della Jugoslavia, dell’Europa – e del Concordato e della mia missione?«: ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 9. oktober 1934, zvezek 14, f. 53r. 284 Igor Salmič dvostranski sporazum lahko srečno pripeljal do konca. Tako pa od sedaj naprej ni bilo več osrednje figure in oporne točke, ki bi zagotavljala podpis in ratifika- cijo konkordata. Nuncij je ob tem izrazil strah, da je bilo vse njegovo dotedanje delo zaman in da bo moral vse začeti iz ničle.51 Seveda pa konkordat, vsaj v ti- stih dramatičnih dneh ob in po kraljevi smrti, ni bil na prvem mestu nuncijeve pozornosti. Nuncijevi skorajda skrupulozni natančnosti se lahko zahvalimo, da nam je zapustil izredno bogat zapis o pripravah na kraljev pogreb ter na sam potek slovesnosti, ki se je odvila 18. oktobra. Tukaj bomo pustili ob strani njegova raz- mišljanja o tem, kdo je bil atentator v Marseillu ter o sestavi kraljevega name- stništva, in ugibanjih o tem, kaj bi ta sprememba prinesla za življenje Katoliške cerkve. Ena od konkretnih »nerodnosti«, s katero se je moral spopasti nuncij Pe- llegrinetti, je zadevala veroizpoved pokojnega kralja, ki je bil pravoslavne vere. 10. oktobra je papežev odposlanec v Vatikan poslal telegram z vprašanjem, če se lahko z diplomatskim zborom udeleži pogreba in prenosa telesa pokojnega kralja. Celotno obredje naj bi vodil srbski patriarh.52 Morda se nam danes to vprašanje zdi nesmiselno ali pa vsaj odvečno, a Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917, ki je bil v veljavi vse do 1983, je katolikom izrecno prepovedoval kakr- šnokoli udeležbo pri nekatoliških obredih oz. bogoslužjih (in sacris).53 V smislu tega člena je nuncij iz Vatikana dobil negativen odgovor za tisti del, ki se nanaša na udeležbo v cerkvi, ne pa tudi za civilni del pogreba (civilis honoris causa), za katerega je bil – na podlagi istega kanona54 – avtoriziran. Tudi z oblačilom je bilo potrebno poudariti to okoliščino, zato so mu nadrejeni določili, da se na pogreb odpravi s preprostejšo opravo, in sicer s črnim škofovskim talarjem (abito piano).55 V odgovoru je nuncij najprej poslal natančen program pogreb- nih slovesnosti, iz katerega je bilo razvidno, da je bil diplomatski zbor pova- bljen tako v cerkev, kakor tudi na poznejšo procesijo, ki se je potem s prenosom kraljevih posmrtnih ostankov nadaljevala proti 80 km oddaljenemu Oplencu, zadnjemu bivališču Karađorđevićeve dinastije. Povrh tega pa sta bila oba dela – religiozni in civilni –tako tesno povezana, da bi bilo nunciju, posebej še kot de- kanu diplomatskega zbora, skorajda nemogoče preskočiti prvi religiozni del in 51 Prav tam, 9. in 10. oktober 1934, zvezek 14, f. 53rv. 52 Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 10. oktober 1934, telegram št. 56, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 111, fasc. 75, f. 63r. 53 CIC 1917, Can. 1258, § 1: »Haud licitum est fidelibus quovis modo active assistere seu partem habere in sacris acatholicorum« (AAS 9/II [1917] 245). 54 CIC 1917, Can. 1258, § 2: »Tolerari potest praesentia passiva seu mere materialis, civilis officii vel honoris causa, ob gravem rationem ab Episcopo in casu dubii probandam, in acatholicorum funebris, nuptiis, similibusque sollemniis, dummodo perversionis et scandali periculum absit« (AAS 9/II [1917] 245). 55 Pizzardo Pellegrinettiju, Vatikan, 11. oktober 1934, telegram št. 85 (3404/34), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 111, fasc. 75, f. 64r. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 285 se potem nekako »vriniti« v procesijo, ki bi se iz cerkve nadaljevala po glavnih beograjskih ulicah do železniške postaje. Nuncij je posebej poudaril, da diplo- matski zbor ni bil povabljen na liturgijo oz. mašo, temveč izključno na cerkveni pogrebni obred, ki naj bi temu sledil. S tem je morda upal, da mu bodo ven- darle dovolili udeležbo v cerkvi, zato je prosil za nova navodila, kako ravnati.56 Ob še natančnejših informacijah, ki jih je prejel, je naslednji dan Pellegrinetti še enkrat pisal predstojnikom v Vatikan in posebej poudaril stroge policijske ukrepe, ki so bili predvideni na dan pogreba. Tudi iz tega razloga bi se bilo težko pridružiti procesiji šele v drugem delu in se prebiti mimo brezštevilnih vojaških koridorjev. Četudi bi mu to uspelo, bi bila ta gesta opažena s strani vseh in bi pustila vse prej kot pozitiven vtis. Poleg tega pa naj bi bila prisotnost v cerkvi v očeh jugoslovanskih oblasti mišljena le kot izraz civilnega in ne religioznega spoštovanja.57 Kljub vsem razlogom, ki so govorili v prid nuncijevi navzočnosti pri verskem delu kraljevega pogreba, je iz Državnega tajništva ponovno sledil negativen odgovor. V telegramu je namreč Pizzardo spomnil nuncija, da se po ustaljeni navadi v podobnih primerih papežev predstavnik udeležuje le prenosa posmrtnih ostankov, ter da to določilo velja tudi za škofe.58 Sledil je dan pogreba, 18. oktober 1934. Poraja se upravičen dvom, če je nuncij sploh prejel zadnji negativen telegram iz Vatikana, saj v svojem poročilu o kraljevem pogrebu mirno razlaga, kako se je z diplomatskim zborom udeležil pogrebne slovesnosti v cerkvi.59 Isti dvom je preveval tudi nadrejene v Vatikanu, ki so pripravili novo sporočilo z vprašanjem, če nuncij slučajno ni prejel njiho- vega prejšnjega telegrama. Na koncu ta telegram iz nam neznanih razlogov ni bil poslan v Beograd.60 Ali nuncij zavestno ni upošteval navodil nadrejenih ali pa res ni prejel zadnjega telegrama iz Vatikana, ne moremo dokazati, navseza- dnje pa za pričujoči prispevek to niti ni ključnega pomena. Veliko bolj dragocen se nam zdi nuncijev podrobni opis pogrebnih slovesnosti, kjer ni manjkalo psi- holoških poudarkov. Nuncij ni pozabil npr. pripomniti, da nihče od katoliških škofov ni bil povabljen oz. ni prisostvoval pri cerkvenem delu obreda, so pa bili tam prisotni ostali vrhovni predstojniki verskih skupnosti v Jugoslaviji ter dele- gati konstantinopelske Cerkve in drugih pravoslavnih Cerkva: bolgarske, grške, romunske in ruske. Katoliški škofje in duhovniki so se pridružili procesiji, med njimi je bilo zapaziti tudi Antona Korošca, ki je bil v ta namen izpuščen iz kon- finacije. Ta dan se je veliko govorilo tudi o sarajevskem nadškofu Šariću, ki se je tačas nahajal v Argentini in naj ne bi poslal sožalnega telegrama, kar je močno 56 Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 12. oktober 1934, poročilo št. 16647, prav tam, ff. 66r-67r. 57 Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 13. oktober 1934, poročilo št. 16652, prav tam, f. 70rv. 58 Pizzardo Pellegrinettiju, Vatikan, 16. oktober 1934, telegram št. 86 (3406/34), prav tam, f. 59r. 59 Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 19. oktober 1934, poročilo št. 16668, prav tam, f. 81rv. 60 Pizzardo Pellegrinettiju, Vatikan, brez datuma, telegram brez št. (3497/34), prav tam, f. 83r. 286 Igor Salmič ujezilo državne oblasti. Procesija se je nadaljevala do beograjske železniške po- staje, kjer so po krajšem obredu položili krsto na vlak in se z okrnjenim sprem- stvom – v imenu diplomatskega zbora le apostolski nuncij – najprej odpeljali do železniške postaje v Mladenovcu, od tam pa z osebnimi vozili do Oplenca. Tu so domačini nosili krsto in jo nesli vse do kripte cerkve sv. Jurija, kamor so s člani kraljeve družine vstopili le še voditelji držav.61 Ob natančnem opisu samega poteka kraljevega pogreba je Pellegrinetti postregel z zanimivim razmišljanjem o reakciji ljudstva. Poseben vtis nanj so napravile nepregledne množice, ki so z jokanjem in glasnim vzdihovanjem – tudi moški in policisti – spremljale celotno dogajanje, nekateri celo na kolenih in s svečami v rokah. Česa podobnega nuncij še nikoli prej ni videl. Ob tem ču- stvenem izbruhu prebivalstva se je sam pri sebi spraševal o vzrokih: »Slovanska duša? Temačen občutek tragedije? Zavest, da so bili kot Srbi »potolčeni« skupaj s kraljem? Sočutje in ljubezen do kralja in do dinastije? Verjetno je vse od tega res: in sam sem se spraševal, česa vsega bi bili ti možje sposobni v primeru ma- ščevalne vojne.«62 Ni pa bil nuncij edini med katoliškimi predstojniki, ki se je znašel v neugo- dnem položaju zaradi nekatoliške veroizpovedi pokojnega kralja. Nekateri ško- fje so bili v precepu in niso vedeli, kako naj postopajo, posebej še, ker so s strani državnih oblasti dobili poziv, naj v katoliških cerkvah mašujejo za pokojnega kralja63 in na ta način izkažejo spoštovanje do umrlega in do kraljevine. Tudi v tujini, npr. v Čilu, je katoliška jugoslovanska skupnost prosila apostolskega nun- cija Ettora Felicija, če bi lahko obhajali pogrebno slovesnost v čast kralju Ale- ksandru.64 Spet je iz Vatikana prišel negativen odgovor. Pizzardo je papeževemu odposlancu v Čilu kot možno rešitev predstavil slovesnost, ki so jo predvideli za jugoslovansko skupnost v Rimu v cerkvi sv. Hieronima: ne pogrebni temveč spravni obred za jugoslovanski narod in za novega kralja Petra, z navedenimi molitvami, med njimi tudi psalm 50 (Miserere) za pokojnega kralja Aleksan- dra.65 Tudi sam nuncij Pellegrinetti je moral beograjskim oblastem razložiti, kakšna oblika počastitve pokojnega kralja je mogoča po katoliških cerkvah, pri tem pa se je skliceval na preteklo prakso, posebej še na leto 1921, ko je umrl Aleksandrov oče, kralj Peter. Že takrat je bilo s Svetim sedežem dogovorjeno, da 61 Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 19. oktober 1934, poročilo št. 16668, prav tam, ff. 81v-82v. 62 »Anima slava? Oscuro senso di tragedia? Sentimento d’essere, come serbi, colpiti insieme al Re? Compassione, amore verso il Re e la Dinastia? – Di tutto questo ci sarà stato: e io mi domandavo di che sarebbero quegli uomini capaci in caso di una guerra di vendetta« (prav tam, f. 82r). 63 ASV, Archivio della Prefettura, Dnevniki kard. Pellegrinettija, 12. oktober 1934, zvezek 14, f. 54r; Pellegrinetti Pizzardu, Beograd, 13. oktober 1934, poročilo št. 16652, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 111, fasc. 75, f. 70v. 64 Felici Pizzardu, Santiago de Chile, 12. oktober 1934, telegram št. 99 (3407/34), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 111, fasc. 75, f. 68r. 65 Pizzardo Feliciju, Vatikan, 12. oktober 1934, telegram št. 84 (3407/34), prav tam, f. 69r. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 287 se za pokojnika zmolijo nekatere molitve, da pa se ne more obhajati zanj svete maše. Hkrati pa so bila sedaj v teku tudi pogajanja za konkordat, ki je v petem členu66 določal ravno to obliko obhajanja po katoliških cerkvah, torej molitve v primeru smrti kralja oz. drugih članov kraljeve družine.67 Državne oblasti od tedaj niso več vztrajale pri pogrebnih slovesnostih oz. mašah, temveč so začele ustvarjali pritisk na drugačen način. Zahtevali so namreč – in to je bilo v na- sprotju z določilom podpisanega, a še ne ratificiranega konkordata –, da se tudi ob obletnicah kraljeve smrti po katoliških cerkvah opravijo tiste molitve, ki so bile dovoljene izključno ob smrti. Konkordatsko določilo se nam mogoče zdi zelo restriktivno, podobno kot v primeru sodelovanja katoličanov pri nekatoli- ških obredih, a že dejstvo, da se je po katoliških cerkvah molilo za nekatoliškega vladarja, je predstavljalo posebno koncesijo Svetega sedeža, ki običajno tega niti ni dopuščal.68 Ob prvi obletnici smrti kralja Aleksandra se je zagrebški nadškof Bauer obrnil na nunciaturo s prošnjo za privilegij, da bi se lahko po katoliških cerkvah opravile javne molitve za pokojnega kralja. Bal se je možnih »prega- njanj« v primeru, da bi se katoličani kot edini vzdržali tovrstne ceremonije.69 Papež Pij XI. je ob dejstvu, da je šlo za prvo obletnico in povrhu za obletni- co zelo žalostnega dogodka, podelil privilegij samo za »tokrat« (pro hac vice tantum).70 Vlada je pokazala hvaležnost za ta privilegij, a se ni ustavila ob tem. Naslednje leto, ob drugi obletnici kraljeve smrti, se je spet obrnila na beograj- sko nunciaturo s podobno prošnjo,71 kot razlog pa je navedla politično primer- nost in dejstvo, da bi knez Pavle, ki je zelo radodaren do Katoliške cerkve, težko sprejel umanjkanje tega dejanja.72 Sveti sedež, upoštevajoč delikatno situacijo, je 66 Uradno besedilo konkordata je bilo sestavljeno v francoskem jeziku: »Le Saint-Siège approuvera, en conformité avec les lois canoniques et liturgiques, les formules de prières publiques, déjà en usage, à réciter pour le Souverain. Les mêmes prières qui sont prévues pour le cas de décès du Souverain seront récitées aussi lors de la mort d’un autre membre de la Famille Royale. Le texte de ces prières, qui seront récitées en langue nationale, dans les limites des concessions faites par le Saint-Siège, sera communiqué officiellement au Gouvernement Royal (Raccolta di concordati su materie ecclesiastiche tra la Santa Sede e le autorità civili, zvezek II: 1915-1954 (ur. A. Mercati), Città del Vaticano 19542, str. 205; Enchiridion dei concordati. Due secoli di storia dei rapporti Chiesa-Stato (ur. E. Lora), Bologna 2003, str. 892). 67 Pellegrinetti ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, Beograd, 13. oktober 1934, poročilo št. 16650 (kopija), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 6, f. 446rv. 68 Pellegrinetti Bertoliju, Camaiore, 19. september 1935, pismo brez št., prav tam, f. 775r. 69 Bauer Pellegrinettiju, Zagreb, 11. september 1935, pismo št. 272/Pr., prav tam, f. 765rv. 70 Bauer Pellegrinettiju, Zagreb, 12. november 1935, pismo št. 308/Pr., prav tam, f. 819r; Pellegrinetti Bauerju, Beograd, 15. novem- ber 1935 (osnutek), depeša št. 17903, prav tam, ff. 820r-821r; Pellegrinetti Pacelliju, Beograd, 16. november 1935, poročilo št. 17910 (osnutek), prav tam, f. 822r; Avdijenca kard. Pacellija pri papežu, 27. sepember 1935, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesi- astici, pos. 430A, fasc. 352, f. 52r; Bertoli Bauerju, Beograd, 28. september 1935, depeša št. 17785 (osnutek), v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 6, f. 776rv. 71 Bauer Pellegrinettiju, Zagreb, 3. oktober 1936, pismo št. 132/Pr., v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 7, ff. 36r-37r; Bertoli Bau- erju, Beograd, 4. oktober 1936, depeša št. 18812 (osnutek), prav tam, f. 38r; Bertoli Bauerju, Beograd, 5. oktober 1936, depeša št. 18814 (osnutek), prav tam, f. 39rv. 72 Bertoli Pizzardu, Beograd, 12. oktober 1936, poročilo št. 18834 (osnutek), prav tam, ff. 41r-42v. 288 Igor Salmič popustil pred zahtevami beograjske vlade in izjemoma spet podal svoje dovo- ljenje za javne molitve po katoliških cerkvah v čast pokojnemu kralju.73 Ob tem je bilo sporočeno vladi, da je Sveti sedež s tem dejanjem še enkrat pokazal la- stno razumevanje okoliščin in velikodušnost ter da je prišla ura, da tudi vlada s svoje strani potrdi lastno hvaležnost z ratifikacijo konkordata.74 A težave okrog tega postopka so se nadaljevale, tako da tudi leta 1937 ratifikacija konkordata v beograjskem parlamentu ni uspela. Tudi zaradi tega je vlada še enkrat, oktobra 1937, prosila Sveti sedež za isti privilegij ob tretji obletnici kraljeve smrti in tudi tokrat ga je papež odobril.75 Poleg filigransko natačnega opisa pogrebnih slovensnosti se je nuncij usta- vil tudi ob dejstvu samem in takoj je zaslutil, da kraljeva smrt naznanja velike spremembe, predvsem v smislu diskontinuitete s preteklostjo. Že izpust Koro- šca iz konfinacije je napovedoval nove čase in ta slutnja je bila potem potrjena z volitvami maja 1935, ki so dodobra premešale karte na politični sceni, pri čemer je ob velikem uspehu Vladka Mačka zopet postalo aktualno »hrvaško vpraša- nje«, v vlado pa se je po štirih letih vrnil tudi Anton Korošec. Kraljeva smrt je pogubno vplivala tudi na konkordatsko vprašanje, saj so dotlej tihi nasprotniki stopali vedno bolj v ospredje. Tu govorimo predvsem o hierarhičnih predstav- nikih pravoslavne cerkve, nekaterih politikih iz opozicije, članih prostozidar- skih lož in celo nekaterih hrvaških velikaših. Našteti predstavniki podpisa niso mogli preprečiti, so pa ostro nastopili proti njegovi ratifikaciji. Na koncu jim je uspelo, kot ugodna okoliščina pa jim je šla na roko ravno smrt kralja Ale- ksandra. Upamo si trditi, da kralj Aleksander česa takega nikoli ne bi dopustil. Na to opozarja že dejstvo, da so se v trenutku podpisa konkordata v Rimu, 25. julija 1935, vsi govorniki sklicevali na kraljevo željo in dediščino pri sklepanju konkordata. Državni tajnik Pacelli je npr. v svojem govoru ob podpisu najprej poudaril zasluge papeža Pija XI., potem pa tudi osrednjo vlogo kralja Aleksan- dra, čigar smrt je po eni strani metala senco na srečen dan podpisa, po drugi strani pa je povzdignila dokončano delo na višji nivo in iz njega napravila ključ- ni element za razvoj in smernice mlade kraljevine.76 Pacelli ni pozabil omeniti kralja Aleksandra tudi tri leta pozneje (15. februar 1938), ko je bil Sveti sedež primoran protestirati proti enostranski odstranitvi konkordata s strani jugoslo- vanske vlade, ki te odločitve drugi strani uradno niti ni sporočila. Tudi tukaj je 73 Bertoli ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, Beograd, 8. oktober 1936, nota št. 18824 (osnutek), prav tam, f. 40rv. 74 Bertoli Pizzardu, Beograd, 12. oktober 1936, poročilo št. 18834 (osnutek), prav tam, f. 42r. 75 Pizzardo Bertoliju, Vatikan, 1. oktober 1937, depeša št. 20259 (nuncijatura), prav tam, f. 166r; Bertoli Bauerju, Beograd, 6. oktober 1937, nota št. 20190 (osnutek), prav tam, f. 155; Bertoli ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, Beograd, 7. oktober 1937, nota št. 20199 (osnutek), prav tam, f. 157rv; Zunanje ministrstvo Kraljevine Jugoslavije apostolski nuncijaturi, Beograd, 8. oktober 1937, nota št. 20938, prav tam, f. 159r. 76 Originalni govor v francoskem jeziku se nahaja v L’Osservatore Romano, 28. julij 1935, leto LXXV – št. 175 (22.845), str. 2. Prim. še srbski in slovenski prevod (Politika, 27. julij 1935, leto XXXII – št. 9763, str. 2; Slovenec, 28. julij 1935, leto LXIII – št. 171a, str. 1). KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 289 pokojni kralj predstavljen kot tisti, ki je predstavnikom Katoliške cerkve jasno pokazal svojo trdno voljo, da se doseže poln sporazum s Svetim sedežem.77 Vse poznejše odločitve beograjskih oblasti naj bi na ta način več kot jasno zanikale in ovrgle vso dotedanjo kraljevo prizadevanje, da se uredijo normalni odnosi s Katoliško cerkvijo. Da je kralj v zasledovaju tega cilja imel pred očmi bolj pra- gmatične kot pa načelne razloge, je v danem primeru sekundarnega pomena. 5 ZAKLJUČEK Pri pisanju pričujočega prispevka smo poskušali biti pozorni na vpraša- nje, zastavljeno na samem začetku: Kako si razlagati na prvi pogled dvoumno držo kralja Aleksandra do Katoliške cerkve? Jegličev dnevnik, ki smo ga ob tem navedli, nam pušča nekatere indice, a vprašanje kot tako ostaja odprto. Uradna poročila in dnevniki apostolskega nuncija Ermenegilda Pellegrinettija po eni strani potrjujejo Jegličeve zapise o spremenljivi drži kralja do Svetega sedeža in do Katoliške cerkve na splošno, obenem pa nam ponujajo tudi kakšen mo- žen odgovor na zastavljeno vprašanje. Če povzamemo nuncijeva razmišljanja o tem, bi kraljevemu odnosu do katoliškega življa najbrž lahko pripisali geslo »spoštovanje brez prisrčnosti«. Spoštovanje, ker je kralj na vsak način hotel ohraniti enotnost kraljevine, pri tem pa se je zelo dobro zavedal vpliva in moči katoliškega dela prebivalstva; brez prisrčnosti, ker so bili predsodki proti Sve- temu sedežu kot tistemu, ki se vmešava v notranje politične zadeve kraljevine in ki katoličane odvrača od jugoslovanskega unitarizma, premočni. Dodatna vrednost zapiskov papeževega odposlanca je v tem, da nam ne posreduje le te- oretičnih razmišljanj, temveč nas popelje do samih soban kraljevega dvora in nam zapušča dragocene zapise njunih pogovorov, ki so bili v nekaterih prime- rih – posebej bi izpostavili srečanji z dne 30. junija 1930 in 4. julija 1933 – tako dramatični, da so daleč presegli okvirje diplomatskega značaja. Hkrati vstopi- mo v samo dušo kralja Aleksadra, saj ne manjka niti psiholoških in emotivnih orisov kraljeve osebe, kjer se med seboj prepletajo avtoritarnost, jeza in skrb za lastno priljubljenost. Glavni predmet njunih pogovorov se je vil okrog konkor- data, ki je zahvaljujoč kraljevim nenavadnim posegom prispel do podpisa, a hkrati ravno zaradi kraljeve smrti ni ugledal luči ratifikacije. Če je po eni stra- ni zaslutiti kraljeve predsodke do vatikanske diplomacije, pa so nam nuncijevi zapisi okrog pogrebnih slovenosti kralja Aleksandra pokazali, da tudi s stra- ni Svetega sedeža neke prisrčnosti ni bilo, morda ne toliko zaradi predsodkov kot pa preprosto zaradi kraljeve pripadnosti drugi veri. Lahko torej sklenemo, da med obema glavnima akterjema članka, kraljem Aleksandrom in nuncijem 77 Besedilo protesta (Aide-Mémoire), št. 582/38, se nahaja v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 9, ff. 222-225; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, pos. 96, fasc. 67, ff. 46-47. Prim. tudi hrvaški prevod: Ivan Mužić, Katolička crkva u Kraljevini Jugoslaviji. Politički i pravni aspekti konkordata između Svete Stolice i Kraljevine Jugoslavije, Split 1978, str. 226–227. 290 Igor Salmič Pellegrinettijem, ni bilo pretirane bližine, vsak je ostal na svojem bregu in branil pravice lastne institucije. A paradoksalno bi se le z avtoritarnim kraljem, kot je zapisal sam nuncij ob kraljevi smrti, zmogel doseči sporazum, ki bi resnično lahko zagotovil pravice Katoliške cerkve v Kraljevini Jugoslaviji. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Jugoslavije (AJ) – Beograd Poslanstvo Kraljevine Jugoslavije pri Svetoj Stolici, fasc. 10 Arhiv Papinskog hrvatskog zavoda sv. Jeronima (APHZSJ) – Rim Ostavština Moscatello, škatla 2: Bilješke: Neprijatelj Papin radi Kralja – Neprijatelj Kra- ljev radi Pape. Doprinos historije katolicizma u Jugoslaviji 1921-1946, Rim 1959, 156 strani. Archivio Segreto Vaticano (ASV) – Città del Vaticano Archivio della Nunziatura Apostolica in Jugoslavia (Arch. Nunz. Jugoslavia), škatle 3, 4, 6, 7, 9, 13, 14 Archivio della Prefettura: Dnevniki kard. Ermenegilda Pelleginettija, zvezki 10, 11, 12, 13, 14 Besednjakov arhiv (BA) – Nova Gorica Dokumenta št. 121 in 899 Segreteria di Stato, Archivio Storico della Sezione per i Rapporti con gli Stati (S.RR. SS.) – Città del Vaticano Archivio della Congregazione degli Affari Ecclesiastici Straordinari (AA.EE.SS.): Jugoslavia pos. 90, fascc. 50, 51 pos. 96, fascc. 53, 55, 56, 57, 58, 67 pos. 111, fasc. 75 Stati Ecclesiastici Pos. 430A, fascc. 348, 352 Objavljeni viri Codex Iuris Canonici, Benedicti Papae XV auctoritate promulgatus, v: Acta Apostolicae Se- dis 9/II (1917) 1-594. Enchiridion dei concordati. Due secoli di storia dei rapporti Chiesa-Stato (ur. E. Lora), Bolo- gna 2003. I diari del cardinale Ermenegildo Pellegrinetti 1916-1922 (ur. T. Natalini), CAV 35, Città del Vaticano 1994. Jegličev dnevnik, Znanstvenokritična izdaja (ur. B. Otrin in M. Čipić Rehar), Celje – Lju- bljana 2015. Nikola Moscatello savjetnik Jugoslavenskog Poslanstva pri Svetoj Stolici. »Uspomene« u svjetlu dokumenata. Doprinos povijesti katolicizma u Jugoslaviji (1922.–1946.) (ur. F. Veraja – S. Kljaić), Collectanea croatico-hieronymiana de Urbe 13, Rim 2014. Raccolta di concordati su materie ecclesiastiche tra la Santa Sede e le autorità civili, zvezek II: 1915-1954 (ur. A. Mercati), Città del Vaticano 19542. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 291 Časopisni viri L’Osservatore Romano, 28. julij 1935, leto LXXV – št. 175 (22.845) Politika, 27. julij 1935, leto XXXII – št. 9763 Slovenec, 28. julij 1935, leto LXIII – št. 171a Literatura Loiseau, Charles, Deux conversations avec le roi Alexandre sur le Concordat yougoslave, v: L’Europe nouvelle 18 (1935), št. 913, str. 767–770. Mithans, Gašper, Urejanje odnosov med Rimskokatoliško cerkvijo in državnimi oblastmi v Kraljevini Jugoslaviji (1918-1941) in jugoslovanski konkordat, doktorska disertacija, Ko- per 2012. Mužić, Ivan, Katolička crkva u Kraljevini Jugoslaviji. Politički i pravni aspekti konkordata između Svete Stolice i Kraljevine Jugoslavije, Split 1978. Mužić, Ivan, Masonstvo u Hrvata, Split 20058. Pelikan, Egon, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Primorski krščanski so- cialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac, Ljubljana 2002. Valente, Massimiliano, Santa Sede e Jugoslavia nelle sessioni della Congregazione degli Af- fari Ecclesiastici Straordinari (1922-1934), v: Santa Sede ed Europa centro-orientale tra le due guerre mondiali. La questione cattolica in Jugoslavia e in Cecoslovacchia (ur. M. Valente), Soveria Mannelli 2011, str. 189–240. PRILOGE Dokument št. 1: Pellegrinettijevo pismo državnemu tajniku Gasparriju, Beograd, 22. januar 1930, št. 10225 – v: S.RR.SS, AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 90, fasc. 51, ff. 22r-32r (tukaj f. 28v): V delu dokumenta, ki nas zanima, nuncij Pellegrinetti opiše osebne lastnosti kralja Aleksandra ter njegov odnos do vodilnih politikov, Vatikana, nuncija, ka- toliških škofov in Antona Korošca. Poudarjen je njegov avtoritaren značaj pri no- tranjepolitičnih vprašanjih, do Katoliške cerkve pa njegova rezervirana drža (brez prisrčnosti, a s spoštovanjem). Pri Korošcu je izpostavljena njegova pragmatičnost in oportunizem, s čimer naj bi si pridobil kraljevo naklonjenost. 10. Il Re: è di natura autoritaria, inclina al dispotismo, irritabile se gli si fa opposizione, anche motivandola con ragioni di legge o coscienza. Durante i Go- verni parlamentari è stato quasi sempre il diretto autore delle crisi di governo, imponendo più d’una volta ai Presidenti di dimettersi, anche quando avevano sicura maggioranza. Voleva già allora che tutti i grandi problemi si risolvessero nella reggia. È nota la sua antipatia col defunto Pašić, di cui non poteva amare il largo prestigio personale. Ha energia, lavora, ma si stanca e cambia di parere. Oggi però mentre, divenuto autocrate più degli antichi Zar, tutto ha concentra- to nelle sue mani, deve fare i conti col Gen[erale] Živković, comandante della 292 Igor Salmič Guardia Reale e Capo del Governo, il quale difficilmente si lascerà strappare la dittatura, avendo nell’esercito messo dappertutto sue creature. Considera il Nunzio e in generale il Vaticano come quegli che pretende dar regole o limiti alla interna legislazione e gestione degli affari, come un fulcro della opposizione esistente o possibile dell’Episcopato. Vera cordialità di rela- zioni è esclusa, specialmente dopo le elezioni del 1925, nelle quali il Governo avrebbe preteso che la Santa Sede prendesse misure contro il vescovo di Lubia- na ed io mi opposi. Dicono che sia iscritto ad una loggia massonica di Parigi: difficile verificarlo, certamente la stampa massonica lo esalta, anche quella che grida continuamente contro i regimi assoluti e dittatoriali. Verso i Vescovi si mostra qualche volta benevolo; vorrebbe guadagnarseli, anche perché non si sente sicuro di avere popolarità in Croazia e Slovenia, se l’Episcopato gli fosse contrario. Deve tener conto che il quaranta per cento della popolazione è cattolica. Ma in fatto, i suoi confidenti sono quasi esclusivamente i Serbi-ortodossi. Se Don Korošec sembra abbia acquistato qualche grazia, si deve al fatto che questi rinfodera il suo programma cattolico, appena si accorge che i serbi brontolano o il Re è malcontento. Tale opportunismo (di cui possono essere documento le razioni che io ebbi col governo di Korošec nell’autunno dell’anno 1928) gli ha ora alienato molto dei suoi fautori sloveni. Dokument št. 2: Pellegrinettijevo pismo državnemu tajniku Pacelliju, Beograd, 1. julij 1930, št. 10888 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 90, fasc. 51, f. 87rv: Nuncij Pellegrinetti predstavi srečanje s kraljem Aleksandrom, ki se je odvi- jalo 30. junija 1930. Predmet pogovora so bila religiozna vprašanja v Jugoslaviji, episkopat, politična drža klera, šolski zakoni in konkordat. Nuncij se je kralju pritožil, da jugoslovanska vlada kljub obljubam še vedno ni storila ničesar za po- novna konkordatska pogajanja. Kralj je poudaril, da je on sam ukazal, da se še malo počaka ter da se konkretni koraki storijo v primernih okoliščinah. Ieri sera 30 giugno ebbi un colloquio d’oltre un’ora con sua Maestà il Re Alessandro. L’udienza ha avuto luogo su desiderio del Re stesso fattomi indi- rettamente significare. Parlammo dei problemi religiosi in Jugoslavia, dell’Epi- scopato, dell’atteggiamento politico del clero o al clero attribuito, degli ultimi conflitti sul terreno delle leggi scolastiche, del Concordato. Scrivendo per posta non credo di dover entrare in particolari, attendendo a ciò miglior momento; ma posso assicurare che il Re pur lagnandosi fortemente di qualche Vescovo (credo denunziato a torto) e dell’atteggiamento troppo energico dell’Episcopa- to, professò nella maniera più esplicita che non desidera affatto conflitti con i KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 293 cattolici, che vuole avere buone relazioni con la Santa Sede, e che intende che si proceda alla discussione del Concordato. Io dopo averlo assicurato della buona volontà mia, dell’Episcopato, dei cat- tolici iugoslavi e della Santa Sede, credetti di dare un rapido riassunto dei tanti passi già fatti dalla Santa Sede per concludere questo benedetto Concordato e di mostrare come il Governo promulgando leggi offensive dei diritti della Chie- sa – e ciò dopo che da cinque anni andavo ripetendo che questo non avrebbe potuto lasciare indifferente i cattolici né la Santa Sede – aveva esso stesso creato difficoltà nuove che si sarebbero potute evitare. Ma tutto ciò non impedisce che si trovi la base di un buon accordo, se il Governo sinceramente lo desidera. Feci notare che mentre il Ministro degli Esteri mi aveva detto un anno fa che la Legge scolastica non sarebbe stata promulgata avanti il Concordato invece era accaduto l’opposto. Ugualmente esso Ministro mi aveva detto che si sarebbe cercato regolare la situazione della Chiesa Catto- [87v] -lica prima delle altre confessioni religiose, invece è accaduto precisamente il contrario. E poi da mesi si va dicendo che il Governo vuol aprire i negoziati e invece…. “Sono stato proprio io, mi replicò vivacemente il Re, che ho creduto neces- saria quest’ultima dilazione, perché non si avesse l’impressione che il Governo passa a discutere con la Santa Sede sotto la pressione dei clamori dell’Episcopa- to e non per sua libera e spontanea decisione.” Ed aggiunse parergli che ora sia giunto il momento. Mi domandò se io cre- da più opportuno che le trattative si facciano a Belgrado ovvero a Roma. Io gli ho risposto di credere che la Santa Sede in questo punto potrà accettare il luogo che il Governo credesse più espediente, salvo in ogni caso a lasciare a Roma le ultime e definitive trattative; che in ogni caso questo è cosa secondaria. Molto più importante è che non si pretenda, come alcuni sembrano supporre, che certi argomenti, scuola, insegnamento religioso, beni ecclesiastici, matrimonio, restino a priori esclusi dall’ambito delle trattative; né come una volta il Ministro Srškić, si alleghi il Concordato prussiano per lasciare da parte il punto capitale della Scuola. Il Re aggiunse che tra breve darà ordine al Governo di preparare tutto per l’avviamento delle trattative. E concluse dicendo che desiderava che io mi con- fidassi personalmente a lui nelle cose o difficoltà che reputassi più importanti. Così la cosa è come portata alla ultima istanza. Il Re mi ha lasciato in complesso l’impressione che desideri sinceramente un accordo. Ma il difficile sarà quando si verrà al concreto, specialmente perché non mancano di quelli – anche influenti – che considerano il Concordato come una pericolosa capito- lazione dello Stato e il Cattolicismo come un elemento pericoloso per l’unione della nazione, attribuendo anche a me e in genere al “Vaticano” una ostilità fondamentale alla Iugoslavia, per effetto di “italianismo”. 294 Igor Salmič Dokument št. 3: Pellegrinettijevo pismo državnemu tajniku Pacelliju, Rim, 2. junij 1933, št. 1701/33 (Državno tajništvo) – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 96, fasc. 56, ff. 52r-54v: Nuncij Pellegrinetti je pravkar izvedel za tajna pogajanja med Državnim tajništvom in msgr. Moscatellom in v spodnjem pismu predstavi svoje mnenje. V enajstih točkah opiše različne vidike, v ospredju pa je njegov pozitiven pogled na proces v teku, saj je po njegovem mnenju to prva iniciativa, ki bi lahko pripeljala do želenega cilja. Po njegovem bi bilo zato nesmiselno prekiniti pogajanja, opozar- ja pa na to, da previdnost kljub temu ni odveč. Espongo a Vostra Eminenza, che me ne fa doveroso incarico, il mio som- messo parere circa la missione secreta di Mgr. Moscatello in ordine al Concor- dato con la Jugoslavia. Confesso che prima di due giorni fa io non avevo la minima nozione di questo passo. Sapevo soltanto dai più svariati fonti che a Belgrado in tutti i sen- si, da parte del Re, si cercava un’uscita dalle difficoltà create dalla condizione della Chiesa Cattolica nello Stato: infatti direttamente dal Re provenivano le dichiarazioni concilianti del Presidente del Consiglio alla Camera, le parole per il rispetto al Papa dette dal Ministro Jevtić nell’adunanza da lui convocata dei giornalisti di Belgrado, l’indirizzo e la Delegazione del sig. Mažuranić a Roma, la missione data al Mons. Grivec di entrare in relazione con la facoltà teologica “ortodossa” di Belgrado per procurare l’unione della Chiesa Serba con la Santa Sede, i quattro colloqui alla Corte della Signorina Hristić [52v] tutti informati al senso della necessità della Chiesa Cattolica per salvare il mondo e in particolare la Jugoslavia dal baratro della rivoluzione sociale, e altri fatti dello stesso genere. Si aggiungano le dichiarazioni del Re di volersi liberare dalla Massoneria. Ignorando io i passi fatti da Mgr. Moscatello e sapendo invece della Nota Ufficiale sul Concordato, avevo l’impressione che si trattasse per il momento di semplici tentativi o saggi, senza concrete e decisive proposte. In questo sen- so, cioè fondato unicamente sul testo della Nota jugoslava, io formulavo pochi giorni fa le chiestemi informazioni e impressioni. Oggi, messo al corrente di quanto è già stato fatto e di quello che sembra fattibile, constato con piacere che per la prima volta si veda una iniziativa capa- ce di condurre ad un vero miglioramento della situazione. Ma che pensare del modo insolito, apparentemente contraddittorio, e dei possibili svolgimenti ed effetti di tali trattative? Io crederei di fare queste constatazioni: 1° Il Re Alessandro è uomo autoritario e incline a imporre senz’altro la sua volontà, disfacendosi, ove occorra, anche dei suoi collaboratori, quando gli paia che non siano disposti o capaci a ciecamente assecondarlo. L’esperienza lo KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 295 dimostra. Niente perciò esclude la possibilità ch’egli anche nella questione del Concordato voglia arrivare rapidamente in fondo, anche senza la collaborazio- ne o l’approvazione degli uomini al potere. In questo caso poi la possibilità, è, date le circostanze, vera [53r] probabilità. 2° È nell’uso del Re Alessandro di servirsi per i suoi fini di persone anche estranee al Governo e talvolta non ben viste dal Governo per missioni delica- tissime e segrete. Nel passato varii altri personaggi politici (per esempio Pašić) sono stati colpiti in questo modo. Si capisce che tale metodo ha creato enormi antipatie contro il Re ed egli si sente ora tutto circondato di nemici. Il fatto d’u- na missione a Mgr. Moscatello per un affare di tanta portata ed anche in non precisa corrispondenza alle dichiarazioni ufficiali del Governo non rappresenta perciò cosa da meravigliare o dubitare; è anzi una prova che il Re intende seria- mente d’imporsi, occorrendo, anche al Governo e al Parlamento, nella questio- ne del Concordato. 3° La Francia, che è la consigliera ascoltatissima, insiste alla Corte perché si addivenga al più presto e nel modo più soddisfacente al Concordato, nell’opinio- ne che in caso contrario la consolidazione del Regno Jugoslavo sia gravemente minacciata. Di questo mi parla il Ministro francese a Belgrado, che perfino mi ha suggerito, per mezzo dei Padri Assunzionisti, di mettermi in correlazione, a questo scopo, coll’Ambasciatore Roux. Io non ho però creduto di cercare alcun contatto con costui. 4° Il Ministro Jevtić è stato per molti anni Ministro della Corte ed è uomo d’intima fiducia del Re. S’egli ha accreditato Mgr. Moscatello è certamente d’in- tesa col Sovrano. 5° Perciò, secondo il mio modesto parere, i negoziati con Mgr. Moscatello rappresentano qualche cosa di positivo e di utile, pure facendo tutte le riserve del caso. Il punto di vista della Santa Sede è già stato più volte sì chiaramente significato, che in nessuno modo potrebbe essere abbuiato da trattative con un agente secreto [53v] del Re, anche se non si arrivasse alla conclusione. Dall’altra parte sempre sarà un guadagno sapere fino a che punto possono arrivare le concessioni dell’altra contraente; costituiranno un documento utile sia in caso di rottura, sia in caso di conclusione delle trattative. 6° I Vescovi non sono affatto contrarii a trattative della S. Sede col Governo o col Re; anzi le desiderano, come mi sono anche recentemente accertato. Solo confidano che la Santa Sede sarà estremamente guardinga nel fare concessioni al Governo, di cui questo possa abusare; che sarà tenuto conto dei voti dell’Epi- scopato in varii modi già manifestati; e che prima della conclusione definitiva in qualche modo, diretto o indiretto, si cercherà il parere dei Vescovi e in genere delle persone cattoliche capaci di illuminare la Santa Sede sui punti più delica- ti e importanti. Essi confermano che nella condizione attuale è necessario un 296 Igor Salmič buon Concordato, che sia manifestamente utile alla Chiesa: altrimenti si dirà che la Santa Sede favorisce, senza utile notevole della Chiesa, un regime odiato e pericolante, quale da molti è stimato. 7° Per queste considerazioni io penserei che sarebbe inopportuno e forse dannoso respingere a limine le trattative, anche nella forma insolita nella quale vengono proposte, perché escluderebbe una non disprezzabile probabilità di chiarire una situazione, darebbe ansa alla Massoneria di acuire i conflitti, alie- nerebbe ancor più gli “ortodossi” da Roma, i quali non saprebbero interpretare il rifiuto della Santa Sede se non come segno di incondizionata ostilità alla loro nazione. Non è infatti probabile che il rifiuto di trattare non venga poi manife- stato al pubblico con velenosi commenti e con disorientamento della opinione di buona parte della popolazione del Regno. [54r] 8° Il punto a cui sono giunti gli accordi preliminari rappresenta un notevo- lissimo progresso – sempre supposto che quanto Mgr. Moscatello accetta sarà anche accettato dal Re e dal Governo – un progresso tale che permetterebbe di aver fiducia nella riuscita, giacché si può notare l’abbandono da parte jugoslava di pretese inaccettabili e il riconoscimento – almeno parziale – di diritti a cui l’Episcopato tiene come cosa essenziale. 9° Converrebbe ad ogni modo far capire a Mgr. Moscatello che per creare l’ambiente favorevole al Concordato bisogna una buona volta farla finita con le vessazioni al clero, con gli attacchi ai Vescovi, con gli articoli che ripetono, nella stampa del Regime, il vecchio ritornello del Papa e del Vaticano eterno nemico della Jugoslavia, come pochi giorni fa, ad esempio, scrivevano le “Novo- sti” di Zagabria. Non si deve ammettere la legge agraria proposta recentemente dall’ex-Ministro Demetrović, che abolendo una disposizione favorevole della Legge di Liquidazione del 1931, espone a nuove espropriazioni ciò che è rima- sto dei fondi rurali ecclesiastici. Non so in questo momento se tale legge sarà discussa ed approvata. 10° Che il Governo o il Re comprenda che la causa del Papa e dell’Episco- pato è una e che scopo del Concordato dev’essere anche di dare ai cattolici di Jugoslavia la sensazione che la loro condizione nello Stato sarà più sicura, più pacifica e più rispondente alla parte che la Chiesa rappresenta per la giustizia e la felicità delle nazioni. 11° Per quanto riguarda la mia azione sin qui, rammento che, come risulta da molti miei Rapporti, io ho più volte dichiarato ai varii Ministri degli Esteri che la Santa [54v] Sede non fa questione di forme di procedura, cioè se le trat- tative si debbano fare a Belgrado o a Roma, col Ministro o con una Delegazione o con un terzo agente, ma piuttosto di serietà d’intendimenti e di larghezza di vedute e di proposte ragionevoli. In tal senso io non vedrei, da parte mia, seria KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 297 obiezione a trattare con Mgr. Moscatello; naturalmente ciò non esclude tutta la prudenza e le riserve del caso. Dokument št. 4: Pellegrinettijevo pismo državnemu tajniku Pacelliju, Beograd, 5. julij 1933, št. 14809 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 96, fasc. 55, ff. 19r-20v: Nuncij Pellegrinetti poroča svojim nadrejenim v Državnem tajništvu o dol- gem živahnem srečanju, ki ga je imel s kraljem Aleksandrom. Dotaknila sta se več tematik, med njimi agrarne reforme, ki naj bi veliko škodo povzročila ljubljanski škofiji; nekaterih škofov, ki so padli v kraljevo nemilost (Šarić, Srebrnič); parla- mentarne delegacije, ki ni bila sprejeta pri papežu … Poseben poudarek je dan konkordatskim pogajanjem, kjer nuncij na srečo ni izdal kralju, da je izvedel za njegov “skrivni načrt” z Moscatellom. Ieri sera ebbi un lunghissimo colloquio, di circa due ore e mezzo, col Re. Non mancarono momenti abbastanza vivaci. Non potrei in un Rapporto riferi- re sì lunga conversazione. Basterà, credo, questo cenno. Io cominciai con lagnarmi del modo di procedere del Ministero dell’A- gricoltura circa i beni dell’Arcivescovato di Kalocsa siti in territorio jugoslavo; poi circa la nuova Riforma agraria, ora diventata legge, che apporta gravissi- mo danno alla Mensa Episcopale di Lubiana, e lede il patrimonio della Mensa Episcopale di Diacovo e del Capitolo Cattedrale di Zagabria. Circa la prima feci anche notare l’iniquità della legge, che dice dovere il Ministero dentro sei mesi vendere i possessi della Mensa di Lubiana; potere invece vendere i beni ecclesiastici delle altre regioni. Ciò che significa che le foreste del Patriarcato serbo, comprese in questa seconda categoria, potranno essere salvate; quelle di Lubiana no. Notai che il Regolamento scolastico, introdotto nel 1930 in seguito alle pro- teste dei Vescovi e della Santa Sede per eliminare certi inconvenienti delle leggi scolastiche non viene applicato, sì da creare continue difficoltà ai Vescovi… Il Re dal canto suo cominciò a lagnarsi fortemente dei Vescovi, special- mente di Mgr. Šarić, che accusa di fare aperta propaganda di odio al regime e di separatismo, aggiungendo che finirà con [19v] l’esser messo in prigione, non po- tendosi tollerare che un Vescovo violi le Leggi e al tempo stesso cerchi evaderne le sanzioni appellandosi alla religione. Molto irritato era contro Mgr. Srebrnić Vescovo di Veglia. Disse di non comprendere come la Santa Sede nomini tali Vescovi, che si occupano di politica e non hanno alcuna misura e come possa avere proposto il Prof. Gahs per Zagabria, uomo che avrebbe fatto un discor- so di tendenza d’opposizione al regime (ma di cui ignoro il testo, sapendo che in un discorso sulle società secrete nei popoli primitivi ha detto che le società 298 Igor Salmič segrete moderne hanno malefica influenza anche sul Governo in Jugoslavia). Aggiunse che il clero in genere fa politica croata o slovena separatista, mancan- do alle Leggi e alla riverenza verso l’autorità. Io risposi che inconvenienti possono nascere e la Santa Sede è disposta a prendere in esame i casi, se il Governo li propone e documenta; ma che è riprovevole e dannoso il sistema di attribuire a ordine o sobillamento della San- ta Sede o alle sue pretese, mire e macchinazioni antislave quello che esiste di opposizione sul terreno politico da parte del clero e del laicato cattolico. La Santa Sede non si è mai mischiata di politica interna, né mai ha agito se non nel senso di difendere, com’è suo diritto e dovere, gl’interessi religiosi della Chie- sa. Le cause di malcontento non dipendono affatto dalla Santa Sede; e qui feci notare come quello che viene allegato quale motivo di opposizione politica in Jugoslavia non ha niente a vedere con la Santa Sede. I Vescovi poi non sono marionette mosse dal Vaticano; hanno la loro competenza e le loro iniziative e propri motivi di agire. Senza escludere possibilità di errori ed esagerazioni, si ha torto quando si sostiene che l’azione dei Vescovi contro certe misure od orga- nizzazioni è esclusivamente o principalmente dettata da motivi di pura politica, e peggio quando si afferma doversi ad ordini o pressioni di Roma. [20r] Il Re venne a parlarmi della mancata udienza pontificia. Gli feci notare che la negativa era dovuta al timore che il ricevimento potesse, in quel momento, essere interpretato come una sconfessione dell’Episcopato – [Re:] Dunque il Vaticano approva la circolare dell’Episcopato e piglia posizione contro di me! – [nunzio:] Qui non si tratta di approvare o di presa di posizione. Il Papa sa che l’Episcopato è stato attaccato in modo inaudito, anche da alcuni della De- legazione; e non potendosi supporre, almeno fino a prova in contrario, la quale il Governo fin qui non ha creduto dover presentare alla Santa Sede, che esso non abbia sostanzialmente avuto in mira l’educazione cattolica della gioventù, il Papa temeva che un suo gesto, prima che la cosa fosse chiarita, potesse generare equivoche interpretazioni. La conversazione durò a lungo su temi simili e mi dovetti convincere che in realtà il Re propendeva a credere che vi sia da parte della S. Sede un pia- no politico, secondo il quale essa sceglierebbe i suoi candidati all’Episcopato o incoraggerebbe o fomenterebbe diverse forme di opposizione. Dovetti durare molta fatica per convincerlo – se si è convinto – che la Santa Sede non ha nessu- na pregiudiziale politica nella sua azione; e che anzi una delle condizioni ch’essa esige, per esempio, dai candidati all’Episcopato è che non siano politicanti. Il Re sembrava stupefatto a tale mia constatazione. Purtroppo l’aria di Belgrado, avvelenata in parte dai pregiudizi antipapali dello scisma e in parte della propa- ganda massonica di pseudocattolici croati e sloveni, crea il terreno favorevole alle più assurde opinioni circa l’azione della Santa Sede. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 299 La conversazione divenne quindi più pacifica e il Re mi domandò più vol- te: Che fare? Dissi che uno dei rimedi era l’accoglimento delle giuste doman- de dell’Episcopato e il Concordato. – [Re:] Ma è questo possibile? – [nunzio:] Perché no? Certo bisogna tenere in mente che la S. Sede ha creato un tipo di Concordato del dopo- [20v] -guerra che fa ottima riuscita dappertutto; in paesi cattolici, misti ed a maggioranza eterodossa, monarchie e repubbliche. Essa è pronta a trattare e a concludere su questo tipo con la Jugoslavia. Non esiste alcuna pregiudiziale politica. Ma la Nota del 15 Aprile in questa parte pare non corrisponda alle concepite speranze… - [Re:] Come? E qui il Re mi domandò su diversi punti, dove io detti le spiegazioni che credetti. Il Re domandò di nuovo con qual metodo si potrebbe giungere alla conclusione; ed io gli dissi convenire che la cosa sia trattata da persone di larghe vedute e larghi poteri. Ma il Re sembrava non soddisfatto di tale risposta generica; mentre io non avendo su questo punto speciali istruzioni e non vedendo bene che cosa il Re si aspettava o desiderava che gli dicessi, non potevo entrare in particolari di procedura. Non mi disse niente di volere far trattare a Roma per mezzo di qualche Agente confidenziale. Invece mi dichiarò che voleva conversare altre volte con me su questi argomenti, al che gli risposi che per parte mia ero a sua disposizione. Ma d’altra parte si afferma che il Re questi giorni partirà per le regioni occidentali dello Stato, dove passerà l’estate. In tal caso ulteriori incontri sarebbero esclusi, almeno per un certo tempo. Intanto ho chiesto udienza al Ministro degli Esteri, che vedrò uno di questi giorni. Dokument št. 5: Odgovor Pacellija nunciju Pellegrinettiju, Vatikan, 13. julij 1933, št. 1914/33 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 96, fasc. 55, f. 21r: Državni tajnik Pacelli na kratko odgovori na zgornje poročilo nuncija Pe- llegrinettija (št. 4) in mu razloži, zakaj kralj ni povedal nič o tajnih pogajanjih: ker naj bi namreč po kraljevem naročilu o stvari lahko vedela le papež in državni tajnik, pozneje pa še tajnik za odnose z državami mons. Pizzardo ter nihče drug, torej niti nuncij sam. Mi è regolarmente pervenuto l’accurato Rapporto dell’Eccellenza Vostra Rev.ma del 5 corrente Numero 14809 circa il colloquio che l’Eccellenza Vostra ha avuto recentemente con S.M. il Re Alessandro e mi sono affrettato a sotto- porlo al Santo Padre. Sua Santità si è degnata a interessarsi a quanto l’Eccellenza Vostra diligentemente espone. Pertanto La ringrazio delle notizie che mi ha trasmesso e son sicuro che Ella, reduce da una prolungata permanenza in Roma, ha interpretato con 300 Igor Salmič esattezza, durante il colloquio, il pensiero della Santa Sede circa i diversi punti toccati e particolarmente circa l’ultimo. Vostra Eccellenza d’altronde era stato messo al corrente di tutto ciò che la Santa Sede voleva fare relativamente all’oggetto principale del Suo incontro con Sua Maestà. [šifrirano]: Che il Re non abbia detto nulla circa negoziati per mezzo di un agente confidenziale, si spiega col fatto che Mons. Moscatello disse trattarsi di cosa segretissima, della quale poteva essere a conoscenza solo il Santo Padre ed il Segretario di Stato: in seguito Mons. Moscatello ha acconsentito che se ne parlasse a Mons. Pizzardo – quindi non fa meraviglia che il Re non abbia tocca- to quest’argomento, che reputa non esser a conoscenza di V.E. Dokument št. 6: Pellegrinettijevo pismo tajniku za odnose z državami Pizzardu, Beograd, 13. oktober 1934, št. 16652 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 111, fasc. 75, f. 70rv: Nuncij Pellegrinetti nekaj dni pred kraljevim pogrebom predstavi program, kako bo potekala slovesnost. Glede na to, da bi se bilo predvsem iz tehničnih ra- zlogov zelo težko pridružiti samo civilnemu delu pogreba, sprašuje, kaj naj stori. Udeležba v pravoslavni cerkvi po njegovem prepričanju ne bi vzbudila nobenega škandala. Omenja tudi pritiske na nekatere katoliške škofe in duhovnike, od kate- rih oblasti zahtevajo pogrebne maše v čast pokojnemu kralju. 1° Facendo seguito al mio ossequioso Rapporto di ieri, informo che il Cor- po Diplomatico ha dal Ministero degli Esteri ricevuto l’informazione (equiva- lente a un invito) circa il funerale e trasporto della Salma del Re Alessandro. Come si vede, si comincia colla funzione funebre che sarà tenuta nella Chiesa Cattedrale serbo-ortodossa giovedì 18 dalle 7.30 alle 8.15; dopo di essa il cor- teo, a piedi, accompagna la salma fino al viale della Liberazione, posto nelle immediate vicinanze della Nunziatura Apostolica. È chiaro, dato le strettissi- me misure di polizia, che il Diplomatico che non si trovasse nella Cattedrale, difficilmente potrebbe farsi strada attraverso le file dei soldati per insinuarsi nel corteo; del resto sarebbe un gesto troppo notato e antipatico. Come com- portarsi? Sarà il Patriarca che celebrerà e che probabilmente farà anche un discorso. Il Corpo diplomatico ha posto ordinariamente nell’ala sinistra della Chiesa, di fronte al trono reale, situato dal lato sinistro dell’iconostasi. Tale presenza viene considerata come atto d’omaggio politico e non religioso. La funzione, come già avvertii ieri, vien fatta dopo la Liturgia (o Messa), alla qua- le il Corpo Diplomatico non è invitato. Una sola volta ho preso parte ad una cerimonia funebre nella cattedrale ortodossa, molti anni fa. Vi andai col Corpo [70v] Diplomatico, nell’abito corto alla tedesca, che è usuale tra i preti cattolici KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 301 in Jugoslavia, con collare e cilindro. Potrei far lo stesso questa volta, se il Santo Padre non vi trova difficoltà. Noto che avrò anche due Vescovi miei ospiti alla Nunziatura in questa circostanza; altri potranno arrivare e suppongo che verranno invitati a mettersi fra “i rappresentanti dei vari culti” nella Chiesa Cattedrale e nel corteo. Mi do- manderanno istruzioni: quali dare? Il momento è delicatissimo. 2° Oggi, alle 8.50 è arrivato, colla madre e parenti, a Belgrado il nuovo Re, l’undicenne Pietro II. La cerimonia alla stazione è stata brevissima. Il Corpo Diplomatico non è stato invitato; bensì Mgr. Rodić Arcivescovo di Belgra- do, che ha atteso il Re nella Sala Reale alla stazione, insieme col Gran Rabbi- no e il Reis-ul-Ulma musulmano. Il Patriarca si trovava col Governo sotto la pensilina. 3° Come nel 1921 anche ora accade in varii luoghi che dai Vescovi e parroci cattolici si pretendono Messe di Requiem, assoluzioni etc. per il Re defunto. Mi dicono che qua e là si mormora acerbamente contro il clero e la Chiesa cattolica, che accusano di evitare tali funzioni funebri per odio antidinastico e antiserbo. Sembra anche che vi sia stato in qualche località delle dimostrazioni ostili. In vista di ciò ho creduto bene di dirigere al Ministero la Nota Verbale di cui accludo copia, per rammentare che la formula già permessa dalla Santa Sede nel 1921 è quella che anche il Governo e il Re proponevano di sanzionare e perpetuare nel Concordato; e che perciò il Clero che vi si attiene non può essere accusato di mancanze di patriottismo o di ostilità al Governo. Dokument št. 7: Odgovor Pizzarda nunciju Pellegrinettiju, Vatikan, 16. oktober 1934, telegram št. 3406/34 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 111, fasc. 75, f. 59r: Kratek odgovor tajnika za odnose z državami Pizzarda na zgornje nuncijevo poročilo (št. 6). Nunciju se dovoli udeležba le na civilnem delu pogreba, kot to veleva starodavna navada. Enako velja za škofe. Jugoslovanskemu poslaniku pri Svetem sedežu Simiću je bilo razloženo, da se ne morejo opraviti pogrebne maše za pokojnega kralja, temveč le nekatere molitve. Ricevuti Rapporti 16647 et 16652. Riferendomi cifrato 85 V.E.R. può prevenire Governo che secondo costan- te consuetudine Rappresentante Pontificio in simili casi suole intervenire solo trasporto. Ciò vale anche per Vescovi. Ministro Simić ha compreso che Santa Sede non può far celebrare Messe suffragio et è grato della funzione propiziatoria pro natione jugoslava chiesa San Girolamo secondo progetto Concordato. 302 Igor Salmič Dokument št. 8: Pellegrinettijevo pismo tajniku za odnose z državami Pizzardu, Beograd, 19. oktober 1934, št. 16668 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 111, fasc. 75, ff. 81r-82v: Nuncij Pellegrinetti pošlje podrobno poročilo o kraljevem pogrebu. Sam se ga je udeležil že v cerkvi, kjer drugih katoliških škofov ni bilo, potem pa je sledil še civilni del s procesijo do beograjske železniške postaje in potem vse do grobnice Karađorđevićeve dinastije v Oplencu, kamor so položili pokojnikovo krsto. Nuncij živo opiše ves potek ceremonije, tudi reakcije ljudstva, ki je tudi s solzami izkazo- valo spoštovanje do pokojnega kralja. Facendo seguito ai miei oss. Rapporti nn. 16639, 16646, 16647, 16652, 16654 ecco un cenno circa il trasporto della salma del Re e la partecipazione del Nun- zio e dei Vescovi. Martedì il Corpo Diplomatico, come era stato deciso nell’adunanza tenuta alla Nunziatura e poi più precisamente definito mediante intesa tra la Commis- sione Diplomatica composta dal Nunzio, Ministro d’Austria e Ministro del Bel- gio (per combinazione tutti i tre cattolici) e il sig. Bodi Capo Sezione al Mini- stero degli Esteri, si recò tutto insieme a deporre la corona nella sala del Palazzo Reale dove il feretro era stato collocato. Il 17 arrivarono e presero alloggio alla Nunziatura il Vescovo di Lubiana Mgr. Rožman, l’Arcivescovo Coadiutore Mgr. Stepinac e il vescovo greco-cattolico di Crisio Mgr. Njaradi. Presso l’Arcivescovo di Belgrado, Mgr. Rodić, erano allog- giati Mgr. Gnidovec, Vescovo di Scopia e Mgr. Akšamović Vescovo di Djakovo. Il giorno stesso del trasporto 18 corr. giunse a Belgrado anche Mgr. Budanović Amministratore Apostolico della Bačka, che dopo sciolto il corteo subito ripartiva. Noto che i Vescovi di Dalmazia avevano reso omaggio alla salma durante il suo passaggio da Spalato, altri a Zagabria nella medesima occasione. Sento dire (ma non ho potuto finora averne diretta conferma) che al Go- verno sono indignati contro Mgr. Šarić, Arcivescovo di Sarajevo, [81v] il quale si trova ora in Argentina, perché, a differenza di tutti i suoi colleghi, non avrebbe inviato alcun telegramma di condoglianza. Se ciò fosse vero, renderebbe ancora più aspra l’ostilità del regime verso di lui. È nota l’antipatia che il defunto Re nutriva verso Mgr. Šarić, che, a torto, credeva consigliere ascoltato della Nun- ziatura e della Santa Sede. Come ho altrove significato, alla funzione nella Cattedrale serbo ortodossa (dove il feretro era stato trasportato a tarda sera del 17), di tra il Corpo Diplo- matico erano stati invitati solo i Capi Missione e l’Addetto Militare più elevato di grado. Gli altri membri dovevano aspettare fuori della chiesa per unirsi al corteo, che avrebbe percorso alcune vie principali della città fino alla stazione. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 303 Io mi recai alle ore 7.30 col Corpo Diplomatico alla Cattedrale in sottana filettata, croce e fascia, con sopra la greca nera poiché era piuttosto freddo e minacciava di piovere. Nessun Vescovo cattolico era stato invitato alla funzio- ne in chiesa, o vi prese parte. Forse pensarono che la mia persona bastava per rappresentarli. Erano invece stati invitati nella Cattedrale i “capi supremi delle confessioni religiose in Jugoslavia” cui si aggiunsero i delegati della chiesa di Costantinopoli e delle altre chiese ortodosse bulgara, greca, romena e russa. Terminata la funzione con un lungo discorso del Patriarca, si mosse il corteo. I Vescovi cattolici, in numero di sette, con numerosi sacerdoti di Belgrado e d’al- tre parti (circa 60 persone) avevano posto nel corteo tra i “rappresentati delle varie confessioni religiose”; seguivano a parte i sacerdoti e monaci ortodossi, mentre tutti i Vescovi ortodossi, 27, officiavano intorno alla bara. Dopo il feretro veniva la famiglia reale, col Re Carol, il Presidente della Repubblica Francese, il Principe Cirillo di Bulgaria, il Principe Giorgio d’In- ghilterra, il Duca di Spoleto, seguiti dalle Missioni straordinarie, dal Governo e dagli ex Presidenti del Consiglio, tra i quali era molto notato il Rev.do Antonio Korošec, ritornato dopo un anno e mezzo d’internamento. Seguiva il Corpo Diplomatico, al centro il Nunzio Aposto- [82r] -lico: poi altre rappresentanze. Lo spettacolo che seguì era veramente straordinario. Piangevano, geme- vano, alcuni emettevano anche strida di dolore quanti (ed erano qualche cen- tinaio di migliaia) si stringenavono (sic!) sul marciapiede a sinistra e, dietro i cordoni delle truppe e della polizia, nelle vie laterali a perdita d’occhio. Non solo le donne, ma moltissimi uomini, anche gli stessi agenti di polizia lagrimavano, soprattutto intenerendosi al passaggio del cavallo del Re e alla vista del picco- lo, gracilino Pietro II, che pallido e mezzo smarrito, condotto dalla mamma coperta di fittissimi veli, seguiva il feretro: pare un angelo! dicevano. Lo stesso spettacolo si ebbe durante tutto il percorso; e più tardi, al passaggio del Treno Reale e poi dell’automobile che portava la salma da Belgrado a Oplenac (cir- ca 80 chilometri di strada) sotto le pensiline di tutte le stazioni, sui cigli delle strade, sulle prode dei campi, si vedeva il popolo inginocchiato, spesso con una candela in mano, come al passaggio d’una reliquia, esprimere con lagrime e ge- miti il più desolato dolore. Anima slava? Oscuro senso di tragedia? Sentimento d’essere, come serbi, colpiti insieme al Re? Compassione, amore verso il Re e la Dinastia? – Di tutto questo ci sarà stato: e io mi domandavo di che sarebbero quegli uomini capaci in caso di una guerra di vendetta … L’ordine fu perfetto. La polizia aveva preso misure straordinarie e per ogni evenienza; ma niente turbò la cerimonia. Belgrado, città in genere grigia, pareva trasfigurata. Tralascio i particolari che riferiscono tutti i giornali. Alla stazione dopo gli onori militari ecc. il corteo si sciolse. Un numero limitato era invitato a seguire 304 Igor Salmič il feretro fino a Oplenac; in rappresentanza del Corpo Diplomatico soltanto il Decano, il Nunzio Apostolico. Però molti Ministri intervennero ugualmente come facenti parte delle Missioni straordinarie Estere inviate per la circostanza. Io ebbi parte nel primo treno Reale, quello che recava la carrozza [82v] fu- nebre e la Famiglia Reale: occorsero quasi due ore per arrivare all’ultima stazio- ne, quella di Mladenovac, lontana 57 km da Belgrado: si procedeva lentamente, specialmente nelle stazioni, per dar agio al popolo di vedere. A Mladenovac scendemmo dal treno, e ciascuno sul proprio automobile (io su quello della Nunziatura ornato della bandierina pontificia) si portò al seguito del lento e lungo corteo, per circa 20 km fino alla chiesa votiva di Ople- nac, dove i contadini, a ciò con gesto simbolico destinati, sollevarono la cassa e la portarono prima davanti all’iconostasi, poi nella cripta dove riposano le salme degli altri Karadjordjević. Nella cripta scese soltanto la Famiglia Reale coi Capi di Stato. Dopo pochi minuti la cerimonia era finita, ed io, non profittando, come la più parte dei miei colleghi, del posto offerto nel treno a Mladenovac, feci diretto ritorno a Belgrado, dove arrivai verso le 17. La cerimonia funebre ci aveva tenuti occupati per dieci ore. I vescovi miei ospiti sono per partire; per ora è difficile parlare coi membri del Governo e più colla Regina e i Reggenti, stanchissimi e occupatissimi con le Missioni Estere. Un nuovo periodo incomincia. Noto che il telegramma del Santo Padre alla Regina, il primo mandato da un Capo di Stato, ed anche l’allu- sione di Lui nel discorso al Congresso Eucaristico di Buenos Aires, hanno fatto la più bella impressione nei ceti governativi e in genere nel paese. Dokument št. 9: Odgovor Pizzarda nunciju Pellegrinettiju, Vatikan, brez datuma, telegram št. 3497/34 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, IV. obdobje, pos. 111, fasc. 75, f. 83r (ni bil poslan): Pizzardo odgovarja na nuncijevo poročilo o kraljevem pogrebu (št. 8) in se sprašuje, če nuncij slučajno ni prejel prejšnjega telegrama iz Vatikana, kjer mu je bilo poslano dovoljenje za udeležbo izključno na civilnem delu pogreba. Telegram na koncu ni bil poslan v Beograd. È qui regolarmente pervenuto il pregiato Rapporto dell’E.V. Rev.ma n. 16668 in data 19 corr., riguardante il trasporto della salma del re Alessandro I dall’ultima dimora. Da quanto Ella espone, è qui sorto il dubbio che non Le fosse giunto il telegramma di questa Segreteria n. 86 del 16 corrente. In detto telegramma ve- niva ricordato, e V.E. era autorizzata anche a comunicarlo a cotesto Governo, che in casi simili il Rappresentante Pontificio suole limitare suo intervento solo trasporto, - escludendo cioè qualunque partecipazione a cerimonie religiose. KRALJ ALEKSANDER (1888–1934) IN KATOLIŠKA CERKEV: POGLED NA KRALJEVO OSEBNOST … 305 POVZETEK Kralj Aleksander Karađorđević je do Katoliške cerkve zavzel držo, ki je omahovala med željo po dobrih odnosih in strahom pred njenim prevelikim vplivom na politično-religiozno dogajanje v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. V pri- čujočem članku smo se pri obravnavanju te tematike poslužili zapisov apo- stolskega nuncija Ermenegilda Pellegrinettija, ki so raziskovalcem na voljo od 2006. V prvem delu nam papežev odposlanec ponuja opis srečanj s kraljem Aleksandrom, kjer posebej izstopata avdijenci leta 1930 in 1933. V drugem delu je izpostavljena sama osebnost kralja Aleksandra, ki je predstavljen kot mož avtoritarnega značaja. Do Katoliške cerkve je imel veliko zadržkov, po drugi strani pa je z njo iskal iskren dialog. To je bilo posebej razvidno v pogajanjih za konkordat, kjer ni manjkalo njegovih nenavadnih potez. Tretji del prinaša zapise ob smrti in pogrebu kralja Aleksandra oktobra 1934, veliko prostora pa je namenjeno pravnim zapletom okrog kraljeve pravoslavne verozipovedi. V zaključku je v sintetični obliki predstavljen kraljev odnos do Katoliške cerkve pod geslom »spoštovanje brez prisrčnosti«. KLJUČNE BESEDE: Ermenegildo Pellegrinetti (1876–1943), Aleksander Karađorđević (1888–1934), Nikola Moscatello (1885–1961), jugoslovanski konkordat, kraljev pogreb Summary KING ALEKSANDER (1888–1934) AND THE CATHOLIC CHURCH: A VIEW OF THE KING’S PERSONALITY IN THE LIGHT OF NUNCIO ERMENEGILDO PELLEGRINETTI’S RECORDINGS King Aleksander Karađorđević held a position towards the Catholic Church which wavered between the desire for good relations and fear of its too great influence on political and religious events in the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia. For the discussion of this topic, this article uses the recordings of the apostolic nuncio Ermenegildo Pellegrinetti, which have been available to researchers since 2006. In the first part the Pope’s delegate of- fers us a description of his meetings with King Aleksander, the especially impor- tant among which are the audiences of 1930 and 1933. The second part focuses on the person of King Aleksander who is introduced as a man of authoritative character. He had many reservations about the Catholic Church but still tried to find an honest dialogue with it. The latter was especially evident from the negotiations for the concordat which did not lack his unusual moves. The third part brings to the reader the recordings which were made upon the occasion of King Aleksander’s death and funeral in October 1934, while much attention is 306 Igor Salmič devoted to the legal complications revolving around the King’s Orthodox faith. The conclusion in the synthetic form presents the King’s attitude towards the Catholic Church which could be described as »respect without warmth«. KEYWORDS: Ermenegildo Pellegrinetti (1876–1943), Aleksander Karađorđević (1888–1934), Nikola Moscatello (1885–1961), Yugoslav concordat, King’s funeral