RAZGLABLJANJA Irena Rozman BABIŠKI SPOMINI KOT VIR ZA PREUČEVANJE HA BISTVA IN KULTURE ROJSTVA predgovor Babiške spomine sem začela preučevati lansko leto, ko srni pisala prispevek o porodni pomoči in zgodovini babištva na Slovenskem: Babiške spomine sem uredila po tematskih sklopih, poglavjih in podpoglavjih. Rezultat tega dela je zajeten šop listov s tematsko urejenimi izpisi iz treh knjig spominov: babice iz Labotske doline na Zgornjem Štajerskem v Avstriji, babice iz Slovenj Gradca in babice iz Poljanske doline v Beli krajini. Pričujoči prispevek sem napisala z namenom, da bi opozorila na pomen spominov za preučevanje babiške-ga stanu in poklica kot kulture rojstva, V prispevku nebom obravnavala metodoloških vprašanj, ki so povezana z analizo spominov kot vi rov za etnološko preučevanje, ker to presega namen prispevka, čeprav bi bilo več kot potrebno. To nalogo nameravam zato preložiti na bližnjo prihodnost in se je lotiti iz struktu-ralno-fenoment »loškega zornega Kota, ki je še ved norelo popularen med nemškimi in angleškimi etnologi oziroma družboslovci raznih profilov (glej Rdsenthal 1995). Predstavila bom gradivo iz treh knjig, vendar samo tisto, ki se nanaša na porod, babiški stan in poklic Babiški spomini so predvsem dela, ki govore o poklicni praksi babic in o rojstvih v vaških skupnostih. Babiški spomini niso besedila razmišljanj in moralnih določb, ampak dejstev. So edina objavljena dela, ki nudijo pregled (čeprav ne .sistematičen, ker to ni njihov namen) raznih možnih okoliščin (družinskih, higienskih, socialnih, gmotnih itn.) rojstva v vasi med obema svetovnima vojnama in prvi dve desetletji po drugi svetovni vojni. V zvezi z okoliščinami poroda spomini v glavnem ne prinašajo moralnih sodb, vsaj ne neposredno in izrecno, omogočajo pa nam, da vidimo, kakšne so bile splošno sprejete sheme vrednotenja in stališč na področju kulture rojstva in babiškega poklica. In ugotovimo lahko, da so to sheme, ki jih v naši etnologiji zelo slabo poznamo. Na tem področju nas čaka še veliko raziskovalnega deta, predvsem terenskega. Knjige babiški h spominov so torej nekakšna orientacijska točka za nadaljnje raziskave. S pomočjo teh del lahko presodimo o uveljavljenem načinu razmišljanja o tem, kaj je bilo v tem času posebnega in deloma novega ter kaj utečenega v znanju podeželskega prebivalstva o rojstvu in o drugih naravnih pojavih, ki so z njim neposredno povezani. knjige spominov Spomine je bilo treba brati pazljivo in pri tem ločevati splošno od posameznega, izjemno od vsakdanjega, ter upoštevati, da ni mogoče začrtati ostre meje med splošnim in posameznim, ker sta v medsebojni odvisnosti. Navsezad- 2 nje, če ne gledamo na stvari zgodovinsko oz. razvojno, se nam lahko zgotli, da običajnemu nalepimo etiketo izjemnega. Nasploh velja: kar je bilo med obema svetovnima vojnama še običajno, danes ni več. Da ne bi prišlo do napačne interpretacije gradiva, je treba vedeti, kaj je bilo v določenem času (npr. v obdobju med svetovnima vojnama ali v petdesetih letih 20. stoletja) in prostoru (npr. v hriboviti vasi ali zaselku, v vasi, ležeči ob glavni cesti, v trgu) običajno in kaj izjemno. Za večjo verodostojnost interpretacije bi bilo potrebno preučiti habiške predpise in z njimi primerjati gradivo iz babiških spominov, ki priča o vsakdanji resničnosti. Na tak način hi ugotovili odklon med zaželenim in resničnim oziroma mogočim. Med drugim je treba povedati, da je med ljudmi veljala nenapisana norma o sprejemljivem (v našem primeru na področju kulture rojstva), vendar resničnost s predpisano normo večkrat ni imela nič skupnega. K temu se bomo še povrnili ob konkretnih primerih. Iz knjig babiških spominov je očitno, da so se pisci spominov zavedali nevarnosti napačne interpretacije bralcev. Zato najdemo v omenjenih knjigah na več mestih vedno znova orisane gmotne, socialne, družinske, geografske, socialno psihološke in tudi splošne družbene razmere, s katerimi so razlagali ali opravičevali izjemne primere, da bi odvrnili bralce od prenaglih in nepravičnih sodb- Knjige spominov se med seboj razlikujejo po obliki in literarni dodelan ost i. Spomini poljanske babice in spomini babice z Zgornje Štajerske se razlikujeta od knjige spominov slovenje-graške babice po preprostem pripovednem slogu, po skromnih metaforah in po krajših črticah. V nadaljevanju bom predstavila naslove črtic in njihovo kratko vsebino, in sicer zato, ker bom v prispevku obravnavala le tisto gradivo, ki se navezuje na porode in babiški poklic, Ladislav Hoty: Vse visi nt i popkovini Maribor 19S9- Knjigo spominov slovenjegraške babice Marije Ovčar jL*-na podlagi pogovorov, posnetih na magnetofonski trak 1 letih 1964 in 1965, ob sodelovanju njene hčerke Sonje-napisal njen zet madžarskega rodu, avstrijski publicist in ca5' nikar, Ladislav llorv. Nemški tipkopis je prevedel in del'1" priredil prevajalec Drago Druškovič. Spomine je izdala Založba Obzorja iz Maribora leta 1989- Cre za 41 črtic na 211 straneh. linainštirideset črtic, enainštirideset izsekov ii življenja žensk! Babica (splošni oris babiškega poklica), Vso __ GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA (podanih je nekaj podatkov v zvezi s šolanjem slovenjegraške babice), Sprejemni izpit v življenjski šoli (orisana je socialnoekonomska struktura prebivalstva, med katerim je službovala slovenjegraška babica), Botra stotin otrok (zgodba o "dežurni" botri otrok z družbene margine), Ko žafran drag stari zdravnik (zgodba o višini oderuškega zdravniškega honorarja), Košček kruha za župnika, ministranta in babico (zgodba o revščini, težkem porodu in izkazanem gostoljubju ^(i babice), Porodnica na črvivi slami (zgodba o socialno-higienskih razmerah poroda neke neporočene grofove dni-narice), Pri krstnem kamnu (zgodba o odnosu župnika do nezakonskih mater), Gospod nadučitelj bi rad spat (porod v luči zakonskih odnosov), Rjuha iz hodnega platna za župnika pesnika (črtica je posvečena župniku in pisatelju Ksaverju Mešku), Najprej živina, potem žena (porod v luči socialnih in družinskih razmer), "Spala je vedno zraven "iette'"(zgodba o nezakonski materi, predzakonski spolnosti m dokazovanju očetovstva), Mrtvi plodovi (zgodba o Zaželenih, a mrtvorojenih otrocih), Ob, te sosede (zgodba o babiškem mazastvu), Graničatjevi brki (nezakonska mati in dokazovanje očetovstva), Golš za cel rožni venec (porod telesno prizadetega dekleta), Barba (zgodba o neki nezakonski materi in njenem načinu preživljanja - beračenju). Vendarle rojen... (otrok, nezaželen zaradi socialnih in ekonomih razmer v družini), Pesnitev o ušeh (zgodba o higienskih okoliščinah poroda), Banom trojčki (zgodba o visokem borr-stvu), Hribovski kralj (zgodba o neuresničeni želji po moškem potomcu v luči socialnoekonomskih in družinskih raz-nier), Temnopolti nomadski otroci ob cesti (zgodba o porodu neke Romke), Vse visi na popkovini (zgodba O posledicah babiškega mazaštva), Bojazen zapobabljenko (porod telesno Prizadetega dekleta), Tudi babica je človek (zgodba o tem, 'iako je babica prebolela pljučnico), Porod po nemško (reorganizacija babiške službe med nemško okupacijo), Porod ob ^čsovskih stražarjih (porod v izrednih razmerah), Novorojenček je izginil na stranišču (zgodba o detomorilki), Rožni L'e"ec (zgodba o spolnem nadlegovanju bolne žene), Srednjeveški običaji (zgodba o babiškem mazaštvu, tradicionalni mt-'dicini), Praznoverje še ni zamrlo (zgodba o babiškem Mazaštvu, tradicionalni medicini in ljudskem verovanju), Za vsako ceno - fant naj bo (zgodba o spolnem razlikovanju in 11 Poznavanju mehanizma .spočetja), Otrok, ki ni visel na Popkovini (zgodba o smrti porodnice zaradi nestrokovne Porodne pomoči), /fožja kazen (zgodba o nezakonski materi J luči moralnih in religioznih norm), Dvojčki v partizanski h°lnišnici (porod v luči iz-*^dnih družbenih razmer), Kratko slovo od tisočletne-S« rajha, Bogat povojnipri-last novorojenčkov (opa-^'"je o dvigu na ta lite te), «m po Ijudsko-demo-kra-to (krst po drugi svetovni Vojni v luči novih političnih 'n 'deoloških razmer) in na cu še Slovo od tisočev mojih otrok Marija Horner: "s dem Leben einer Hebamme, Wien - Köln -Weimar 1994. Maria H'Jmtr Aus dem Leben einer m h : Spomine Marije Horner je po tonskem zapisu uredila in napisala Crista I lämmerle, izdala pa založba Böhlau v zbirki Damit es nicht verlorengebt... Podatke, kako je knjiga nastala, črpam iz njenega uvoda. Leta 1983 sta bila gosta radijske oddaje Patnilienmagazinis dr. Franz Richard Reiter in univerzitetni profesor dr. Michael Mitterauer, v kateri sta prosila vse starejše ljudi, da bi povedali svoje življenjske Zgodbe. Oddajo je poslušala tudi Marija Horner in se javila. Crista I lämmerle je bila članica ženske skupine Wiener i-Hs-torikerinen. Nekoč se je udeležila seminarja, ki ga je vodil prof. Mitterauer. Posredoval ji je naslov Marije Hörner in tako se je začelo, teta 1985 so spomini izšli. Knjiga je doživela velik uspeh in drugi ponatis leta 1994. Spomini so strnjeni v štiriindvajsetih črticah na 196 straneh. Za razliki) od spominov slovenjegraške in poljanske babice imajo spomini babice Marije Horner strukturo, ki je značilna za življenjsko zgodbo. Zato so prva poglavja posvečena otroštvu in mladosti, zadnje pa pokoju. Naslovi in kratka vsebina črtic: Spomini moje stare mame (črtica, posvečena njenim prednikom in njihovemu načinu življenja), Otroštvo pri "Schidlerjevi mami" (spomini na otroštvo), Nisem vedela, kaj pomeni dvom (kako je služila za pestrno grofovt hčerki na Madžarskem), Naš najclenček (zgodba o tem, kako so vzeli v rejo nekega nezakonskega, zapuščenega fantka), Moja družina (o poroki in rojstvu otroka, predvsem v luči gmotnih razmer), V ha hiški šoli (o šolanju babice Marije Horner), Terenska služba (kdaj in kje je začela babica službovati in o porodih v luči socialnih, ekonomskih in družinskih razmer), Stare metode - nova spoznanja (o počasnem sprejemanju novitet na področju nege novorojenčka in dojenčka), Skrb za sterilnost (o higienskih razmerah poroda na domu, o nevarnosti slabih higienskih razmer za porodnico), Vojna leta (porodi in porodnice v luči izrednih družbenih razmer), V Času okupacije zavezniških sil (porodi in porodnice v luči izrednih družbenih razmer), Walter (zgodba o ljubezni med babico in nemškim oficirjem), Vsi otroci niso bili zaželeni (o rejništvu, incestu in zanemarjenih otrokih), Mnogim ženskam ni bilo lahko (o slabih družinskih in partnerskih odnosih v luči gmotnih in socialnih razmer), To je bilo vedno te vprašanje denarja (o vzrokih in sredstvih za Splav), Zapleti (o težkih porodih in kako jih je babica rešila), Včasih sem se morala kljub vsemu smejati (zgodba o ženski, ki si je zaželela poročiti se tik pred porodom in ji je med poročnim obredom že odtekala porodna voda),7Voi>a družina in veliko sprememb (njen drugi zakon in spremembe v poklicu). Pogovor z neko materjo (intervju z gospo Ber-to Reifgraber iz St. Feter-Freinsteina o kulturi rojstva nekoč), Novi trend - porod v bolnišnici, Bila je razlika med porodom doma in porodom v kliniki. a u DO H A R £ hojjattsfte /tttfrfce Marija Štaudohar: Spomini poljanske babice. Črnomelj 1995. ;sed 37/1997, št. 4 RAZGLABLJANJA Predgovor h knjigi spominov poljanske babice Marije Štaudohar je napisala etnologinja dr. Marija Makarovič. Marija Štaudohar je bila tudi pogosta pripovedovaika različnim etnologom. Spomini poljanske babiee, ki jih je napisala sama, so začeli izhajati leta 1989 v časopisu Kmečki glas. V knjigi je petdeset črtic na enaindevetdesetih straneh. Večinoma so povezane z njenim poklicnim delom. Naslovi in kratka vsebina črtic: lz mojega življenja (nekaj biografskih podatkov), Moj prvi porod (porod v luči higienskih razmer), Težko delo med vojno (poklicne dolžnosti med drugo svetovno vojno), Odrešitev (velikost njenega rajona; opis poti v bolnišnico), Revščina (oris socialnih in ekonomskih razmer v poljanski dolini), Porod pri rahitični ženi (molitev kot prošnja za srečni iztek poroda), Prestreljene noge, Kompliciran zlom ■golenice, Nepoznana porodnica (porod partizanke), Strašni dnevi med vojno, Nosečnice (nosečniške prepovedi), Krst (opis krsta), Vpeljevanje (opis vpeljevanja otročnic), Nega dojenčka nekdaj, Borba proti povojem, Kako so se nekdaj branile otročnice, Rodila sta se dvojčka, Otrok mora biti prezgodaj rojen (zgodba o nezvestobi in njeni posledici), Prezgodnji porod kazen za grehe, Stara prvesnica, Mladoletničini problemi (porod mladoletnice), Mnogorodnica, Rodili sta se dvojčici, Rodila je Ciganka, Rodila je oglarjeva žena. Podivjani mož (porod v luči odnosov med zakoncema), Surovi starši (zgodba o surovem očetu), Strašni dan (porod pri tujih ljudeh), Posledice nezvestobe, Zamolčana nosečnost (porod mladoletnice), Pridi jutri, ako ne moreš danes (porod revne ženske), Zraščeniprstki (zgodba o tem, kako je oče sam operiral otroka), Rodila je drugorodnica, Mož ne sme znati za operacijo (odnos moža do žene, ki je prestala ginekološko operacijo), Spolnost in zakon, Vnetje nožnice (odnos žensk do ginekološkega pregleda), Poledica, Strah za hrbtom, Strah pod cesto, Nevarna srečanja, Krst ponoči (krst po drugi svetovni vojni), Naši rojaki v tujini, Otročka ni (zgodba o mrtvorojenem), Izprošeni naslednik (neplodnost in romanje v Trsat), Zakaj sem kradla (zgodba o gmotni stiski matere, ki je kradla jajca za hrano svoji hčerki), Porod v skednju, S srpom prerezana popkovina, Porod za grmom, Plavajoča ruta - znak srečnega poroda (porodno vedeževanje), Anže vozi zibelke (zgodba o tem, kako je našel gospodar slaboumnega ženina svoji služkinji, s katero je imel otroka). V spominih babice Marije Ovčar, Marije Ilorner in Marije Štaudohar so opisi poroda prikazani v luči različnih družbenih in družinskih razmer. Njihova čustvovanja, ravnanja, vrednotenja, stališča iii doživetja se prepletajo z življenjskimi usodami žensk, ki so prišle na dan v njihovem najbolj ranljivem trenutku življenja - ob porodu. Po naslovih sodeč, se nam na prvi pogled zdi, da v spominih ni prostora za normalno in povprečno; so zbirka nenavadnega. K temu vtisu ne pripomore toliko tematika sama - pretežno je posvečena kulturi rojstva - kot splet okoliščin, ki so pahnile ženske in njihove najbližnje v nenavadne okoliščine, ravnanja in čustvovanja. Velika nadloga sta bili neznanje in revščina ljudi, zaradi česar se je ohranjalo tradicionalno medicinsko znanje, ki je bilo tesno povezano z magijo in nad katerim babice niso bile niti malo navdušene. Se več: njihova poklicna dolžnost je bila prosvedjevanje ljudi, torej odpravljanje "vraževerja". Spomini obravnavajo življenjske usode žensk, ki so bile družbeno zaznamovane zaradi splošnih družbenih, gmotnih, socialnih, kulturnih in družinskih razmer, zaradi zdrav- stvenega stanja, etnične in socialne pripadnosti ter kaznivih dejanj, ki so praviloma izhajala iz neurejenih družinskih razmer ter duhovne in gmotne revščine. To so bi!e neporočene matere, detomorilke - praviloma neporočene, revne in neprosvedjene kmečke žene iz hribovitih vasi, samske dekle, umsko ali telesno prizadeta in spolno zlorabi jena dekleta, Romke, ženske iz raznih koncev Evrope v avstrijskih begunskih taboriščih, fizično in psihično trpinčene žene in tako naprej. Zgodbe so pretresljive, vendar niso nenavadne. Zgodbe nas ne zanimajo same po sebi, saj se dogajajo še danes. Zanima nas pa, kako so v tem času določene probleme in pojave reševali, vrednotili in opravičevali. Torej je naša pozornost usmerjena k stališčem in vrednotam, verskim, moralnim in pravnim normam - tako formalnim kot neformalnim - nekega zgodovinskega, kulturnega prostora in časa. Še po drugi svetovni vojni je, na primer, večina zaničevala nezakonske matere; formalno-pravno njihov status v tem Času ni bil primerno zakonsko urejen. To je eden izmed razlogov, da so si ljudje, med katerimi so Živele nezakonske matere, vzeli za svojo pravico, da jih na različne načine kaznujejo. Dandanes je drugače: gotovo se marsikateri nezakonski materi še primeri, daje družbeno zaznamovana, zaradi, recimo, krščanskih moralnih vrednot it1 stališč do predzakonskih spolnih odnosov, katerih posledica je lahko nezakonsko rojstvo, vendar pa ima vsaj fof-malno-pravno enake pravice kot zakonska mati. Sisten1 vrednot in stališč se je torej le spremenil, čeprav nekoliko počasneje kot družbene razmere in zakonski predpisi. Ce ne upoštevamo specifičnih družbenih razmer ali nismO seznanjeni z razmerami, ki so vladale v vaških okoljih. np>"' v tridesetih letih 20. stoletja kljub nekaterim radikalnih družbenim spremembam v dominantni kulturi tega časa, obstaja nevarnost, da si ustvarimo povsem napačne predstave, Tu mislim predvsem na stereotipe. Najbolj razširjen in krivičen je gotovo tisti, ki očita ženskam odsotnost materinske ljubezni. Če bi bilo to res, bi moral človeški rod ¿v izumreti... Takšna predstava je nastala, ker so merili stopnjo materinske ljubezni zgolj na podlagi nege in umrljivosti novorojenčkov in dojenčkov, in sicer z vidika današnjih družbenih razmer in vrednot. Pozabili so upoštevati raznovrstni okoliščine, ki jim tudi materinska ljubezen ni mogla bit' kos: revščina, neprosvetljenost, drage zdravstvene uslugi-oddaljenost od zdravstvenih ustanov, izčrpanost mate' zaradi kmečkih in gospodinjskih del, pomanjkanje časa z® nego otroka zaradi udeležbe pri vseh kmečkih delih, tradicionalne navade in tako naprej. In posledice? Marsikatef*1 ženska, ki je z veseljem in ljubeznijo sprejela svojega nO' vorojenega otroka, je tudi brez sojenic vedela, da spric° revščine, pomanjkanja hrane, obleke in časa njen otrok iu bo dočakal svojega prvega rojstnega dne... In kaj, Če )<■ morebiti v prvih mesecih življenja še zbolel!1 Do zdravnik*1 je bilo predaleč in njegov honorar je bil za večino previsok Še dobri dve desetletji po drugi svetovni vojni so krneči ženske premagovale duševne in fizične napore, kakor s0 vedele in mogle - tudi z brezbrižnostjo. Zato bi jim storil' krivico, če bi si mislili: "Krute matere, niti s prstom ni-s!L' mignile v dobro svojih otrok!" Ob upoštevanju naštetega se omenjene zgodbe iz nenavadnih prelevijo v vsakdanje, pa še ne pomeni, da v tem času ni bilo krutih mater, mox< žena... 4 GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA tematski sklopi, poglavja in podpoglavja Babiške spomine je mogoče razdeliti na dve prepletajoči se temi: na babištvo oziroma babiški poklic in na kulturo rojstva. Preden prikažem tematske sklope, po katerih sem urejala gradivo o kulturi rojstva in o babištvu, bi bilo bržkone prav, tla povem, kaj pojmujem pod izrazom kultura rojstva. Že sam prilastek kultura pove, da rojstvo ni zgolj naraven, trans-historičen in trans kult uren pojav, ampak je družbeni kon-strukr s preteklostjo. Iz tega sledi, da je rojstvo predmet več družboslovnih ved - mogoče ga je preučevati z vidika kul-tume, socialne in zgodovinske antropologije, sociologije, (historične) demografije, psihologije, prava itn. - in da je naravni pojav, ki je zgodovinsko in kulturno pogojen. Podati definicijo predmeta raziskave je potrebno, a nehvaležno dejanje. Potrebno zato, ker definicija v grobem oriše, določi problematiko oziroma predmet raziskave, in nehvaležno, ker so definicije praviloma pomanjkljive. Vendar je nekje treba začeti. 2 vidika etnološke vede označujem s pojmom kultura rojstva rojstvo in Z njim neposredno Povezane pojave (menstruacija, neplodnost, plodnost, spočetje, nosečnost, porod, babištvo, poporodna doba, kontracepcijske in aboritivne prakse ter sredstva, dojenje kot ^ačiii prehranjevanja in kontracepcije, nega novorojenčka Oziroma dojenčka do prvega leta starosti) v luči družbenih iri kulturnih danosti (političnih, ekonomskih, demografskih, socialnih, duhovnih) zgodovinskega prostora in časa. Poglavje končujem s prikazom poglavij in podpoglavij dveh tematskih sklopov: poroda in babiškega poklica. Ta '' razvidno, koliko veselja sta imeli do svojega poklica. Babica Marija Iiorner.se je za poklic odločila iz veselja, čeprav prof volji svojega moža, vendar ob podpori stare matere, ki je bila prav tako babica, in nacističnega režima, ki je imel namen dvigniti nataliteto in z zvezi z njo tudi zadostno števil" "arijskih" porodnih pomočnic. Na koncu poglavja strnjeno navajam podatke o staff' starosti in socialnem izvoru babic, Slovenjegraška babica je bila vdova s tremi otroki, babica Marija Homerje bila poročena in mati enega otroka (njena stara mati je bila prav tako poročena), za poljansko babic() pa o tem nimam podatka. Ko so se odločile, da bodo postale babice, so bile vse stare čez dvajset let: Marija Ovčar je imela 29 let, Marija Štaudohar 25 let. Marija Homer 22 let. njena stara mati pa celo 40 let. Vse so bile iz nižjega socialnega _ GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA sloja: Marija Ovčar je bila hči ovdovelega kmeta in kasneje vdova orožnika, Marija Štaudohar je bilahči revnega kmeta, Marija Homer je bila nezakonski otrok kmečkih poslov, ki je odraščala pri starih starših: stara mati je bila babica, stari "če pa gozdarski delavec. babiško šolanji; O šolanju je največ povedala babica Marija Homer ter mu Posvetila poglavje In derHebammenschule (Vbabišhi šoli). 1'oljanska in slovenjegraška babica sta o tem povedali zelo •ttalo, zato bom skušala s pomočjo drugih pisnih virov orisati nekatere značilnosti šolanja za babiški poklic med Obema svetovnima vojnama. Šolanje in vsa druga tematska (problemska) poglavja, povezana v. babiškim poklicem, nas 2 etnološkega vidika zanimajo po eni strani zaradi kulture rojstva, na katero so vplivale babice s svojim znanjem in delovanjem, po drugi strani pa z vidika ženske poklicne skupine. Šolanje babice Marije Homer. Ko se je vpisala na babiško šolo, so bili vpisni pogoji naslednji: arijsko poreklo, telesno in duševno zdravje in sprejemni izpit na kliniki, V Času nacizma niso sprejemali na šolanje Židinj: Če je kandidatka Židinja, je sprejem prepovedan. (Schcrzer 1988: 162) Marija Homerje morala dokazati arijsko poreklo do tretje-kolena. Iz spominov ni razvidno, po kateri sorodstveni ljn'ji ga je dokazovala. Glede na to, dase je vpisala, in spričo dejstva, da ne bi mogla dokazati arijskega porekla po ma-te*ni liniji, smemo domnevati, da ga je dokazala po očetovi (nien Stari oče je bil Avstrijec). Ker je že imela otroka, je morala pred odhodom poskrbeti še za njegovo varstvo. V Varstvo ga je vzela njena mati. Šolanje se je začelo oktobra 1939. Od približno osemdesetih prijavljenih kandidatk so Jih sprejeli oseminštirideset. Šolanje je bilo naporno. Poleg Predavanj so imele praktični pouk. Prvo trimesečje je bilo Posvečeno teoretičnemu pouku. ***~akličnipouk. V porodno sobo so smele le ob viziti. Po treh mesecih se je začel še praktični pouk: pomagale so kot "istrumentarke ali asistentke študentom medicine pri predavanjih; delale so še na otroškem, ginekološkem in Porodniškem oddelku. Najtežja je bila porodna praksa. vedno je trajala štiriindvajset ur, dvakrat dlje kot praksa na drugih oddelkih. Začela se je z nočnim dežurstvom, ki so sledila dopoldanska predavanja in popoldanska praksa sedmih zvečer. Naslednjo noč so prespale, dan pa so ^ačeie s predavanji in šele popoldne so imele prvič prosto. °C[1o dežurstvo so imele v porodni sobi. Nadzorovala jih 'j-* višja babica, ki je skrbela tudi za to, da ne bi zaspale med 1 «urstvom, K praksi v porodni sobi je sodilo tudi čiščenje. Proti jutru so morale vse počistiti: lijake, stole in nočne po- sode. Dolgo časa so lahko samo prisostvovale pri porodih. ■ )'hova naloga je bila posaditi porodnico na stol, jo umiti, Preobleči in s slušalko poslušati bitje otrokovega srca na deset minut. Pri tem jih je nadzorovala babica. V rugem šolskem letu je kandidatka prvič vodila porod pod nadzorom višje babice. a začetku je višja babica še držala roko pri varovanju Presredka. Najprej sem položila roko na presredek, nato P je položila babica svojo roko na mojo. Sčasoma sem 'to opravila sama. (Homer 1994: 59) GiASNIKSED 37/1997, št. 4 Porode, ki so jih vodile same, so morale ustrezno pisno dokumentirati. Marija Homer je babiško šolo končala leta 1941. l^ta 1944 je začela babičevati kot terenska babica v Murski dolini na Zgornjem Štajerskem. Šolanje babice Marije Ovčar. Marija Ovčar se je "štor-kljinemu bataljonu" pridružila prvega novembra v šolskem letu 1920/1921. Preden se je odpravila po znanje v Ljubljano, je morala poskrbeti za varstvo svojih treh otrok. Zaupala jih je sestri. V tem letu se je na babiško šolo vpisalo devet-intrideset kandidatk, sprejeli pa so jih petindvajset. Med šolanjem je stanovala v bolnišnici, kjer se je tudi prehranjevala. Gojenke so stanovale deloma v podstrešni sobi tretjega paviljona (Deželne bolnišnice ob Zaloški cesti), deloma pa v prisilni delavnici onstran Ljubljanice. Hranile so se v mestu, največ v gostilni pri Kramarju, nasproti vboda v bolnišnico. (LavriČ 1953: '15) Marija Ovčar se je vpisala na babiško šolo leto dni po velikih spremembah: leta 1920 so podaljšali šolanje s šestih na deset mesecev in povečali število učnih predmetov. Nastopil je nov predavatelj (prof. Zalokar), ki je leta 1921 napisal nove učne skripta. Ti so zamenjali učbenik lična knjiga za babice, ki ga je napisal dr. Alfreda Valenta pl. March-thurn. Šolska babica je bila v tem času Katarina Kvartič, ki je bila tudi urednica Babiškega vestnika in predsednica Slovenskega babiškega društva. Strokovno znanje in splošna razgledanost babiških gojenk sta se gotovo izboljšali po prelomnem letu 1919- '1'ej generaciji je pripadala babica Marija Ovčar. Šolanje Marije Štaudohar, V babiško šolo se je vpisala v šolskem letu 1940/1941, torej na začetku druge svetovne vojne in dvajset let po vpisu Marije Ovčar. V tem času je zopet prišlo do sprememb v šolskem sistemu, in to iz istih razlogov kot leta 1919; povečati splošno razgledanost in strokovno znanje babic. Marija Štaudohar v spominih ne poroča O Šolanju. Porodništvo je še vedno predaval dr. Alojz Zalokar, šolska babica pa je bila - od leta 1926 do leta 1952 - Marija Cvikel (LavriČ 1953: 32). Leta 1927 so tečaj podaljšali z desetih na osemnajst mesecev (LavriČ 1953: 50). Leta 1930 so spremenili predmetnik. Zakon o strokovnih Šolah za pomožno osebje p socialni in zdravstveni stroki izleta 1930je določal tele predmete: anatomijo in fiziologijo človeka, porodništvo, nego novorojenčka in dojenčka, nego bolnikov, higieno, socialno zaščito matere in otroka in zdravstveno zakonodajo. (...) Praktično delo v porodništvu je trajalo najmanj šest mesecev, v negi otrok mesec dni in v negi bolnikov prav toliko. (LavriČ 1953: 34) Leta 1932 pa je izšel v vsedržavnem smislu pisan Učbenik za babice izpod peresa profesorja branja Dursta, dr. Milana Stajica in profesorja Alojza Zalokarja s sodelavci. Učbenik je izšel v srbščini in hrvaščini, v slovenščino ni hilpreveden. (LavriČ 1953: 35) Zato so slovenske babiške gojenke še naprej uporabljale skripta prof. Zalokarja. Šolanje naših babic se je razlikovalo po trajanju, predmetniku, učbenikih in seveda predavateljih. Najkrajše je bilo šolanje stare matere Marije Horner. Leta 1910, ko je obiskovala babiško šolo v Gradcu, je šolanje trajalo šest mesecev, Marija Ovčar se je izobraževala deset mesecev, Marija Hor- RAZGLABLJANJA ner se je vpisala oktobra 1939 in končala leta 194 i (nI razvidno. koliko časa se je izobraževala, verjetno osemnajst mesecev), Marija Staudohar se je šolala osemnajst mesecev. Domnevam, da v značaju šolanja Marije Staudohar in Marije Horner ni bilo niti po trajanju niti po obsegu učne snovi nobenih bistvenih razlik. Na podlagi ugotovitev nemškega zgodovinarja Böhme j a, ki je razdelil zgodovinski razvoj babištva - s tem pa tudi značaj porodne pomoči in porodniškega znanja - na štiri zaporedne razvojne stopnje: porodna pomoč kot oblika medsebojne ženske pomoči, porodna pomoč kot uradna dolžnost oziroma poklic, porodna pomoč tradicionalne dobe in porodna pomoč sodobne dobe (Böhme 1980; cit. po Scherz er 1988:22), smemo reči, da spadajo babice Marija Ovčar, Marija Homer in Marija Staudohar v generacijo, ki je bila priča korenitim spremembam v babiškem šolanju, poklicu, znanju in seveda tudi kulturi rojstva (začetek obdobja porodov v porodnišnici). Te spremembe so značilne za prehod iz tradicionalne v sodobno razvojno stopnjo babištva. Kratek oris razvojnih stopenj in njihovih poglavitnih značilnosti lahko najdemo na drugem mestu (prim. Scherzer 1988). babica Babiski rajon. Da bi ugotovili socialni in ekonomski položaj babic, moramo poznati vrsto socialno-ekonomskih parametrov, med katere sodijo teritorialni obseg in geografska lega babiškega rajona, stopnja razvitosti prometnih povezav in struktura prebivalstva, med katerim so službovale babice. Odstotek strokovne porodne pomoči je bil povezan s stopnjo razvitosti prometnih povezav. V hribovitih vaseh in zaselkih smemo pričakovati najmanjši odstotek strokovne porodne pomoči. Babice so poklicali le v resnih primerih, v primerih pataloških porodov ali hudih poporodnih komplikacij. Prometne povezave so bile slabe, v glavnem je šlo za slabe, strme poti, v zimskem času še posebej nevarne zaradi ledu. DomoV-So prihajale prezeble, mokre. Po babico so prihajali peš ali z živinsko vprego; na porode pa so največkrat hodile peš ali s kolesom. Marija Ovčar in Marija Horner sta službo opravljali v hribovitih vaseh. Do cilja so imele po več ur hoda. To pomeni, da so porodnice čakale na babico tudi po Šest ur. Zato ni čudno, da so mnogokrat prišle prepozno. Dostikrat sem zakasnila in prispela šele po porodu, ker me niso pravočasno obvestili ali pa me je meti potjo zadržala kaj drugega-, velike razdalje, slabe poti, vreme -vse to je pogosto součinkovalo. (Hory 1989: 196) Teritorialni obseg babiškega rajona je bil določen z zakonskim predpisom (Zakon o zdravstvenih občinah. Uradni list Dravske banovine št. 41, z dne 18. 3- 1930). Meje babiškega rajona so se večinoma pokrivale z občinskimi mejami, to pa zaradi tega, ker je morala občina plačevati babicam letni pavšal za siromašne porode. Nobena izmed babic ni v spominih natančno orisala meje svojega rajona, zato jih bom skušala rekonstruirati. Marija Ovčar je bila babica mesta Slovenj Gradec in bližnjih okoliških vasi. V uvodu je napisano, da je njen rajon segal proti Pohorju, Selam. Pamečam in delu Legna ter Razborju. Gre za kraje, ki so pripadali občinam Pameče (vasi: Bukova vas /3; številka pomeni številko kraja na priloženem zemljevidu/, Pameče /4/, Selovec /1/, Št, Janž pri Dravogradu /2/), Podgorje (vasi: 8 Graška gora/16/, Spodnje Podgorje/13/, Šmiklavž/15/, Vo-driž /14/, Zgornje Podgorje /12/), Razbor (vasi: Spodnji Razbor/17/in Zgornji Razbor/18/), Slovenj Gradec - mesto /5/, Stari trg pri Slovenj Gradcu (vasi: Gmajna /23/, Raduše /19/, Sele /21/, Stari trg/20/, Vrhe/22/), Šmartno pri Slovenj Gradcu (vasi: Brde /10/, Dobrova /11/, Golavabuka /9/, Gradišče /6/, Legen /7/, Šmartno pri Slovenj Gradcu /8/). 7. gotovostjo lahko trdim, da na območju naštetih občin babiške službe ni opravljala samo Marija Ovčar, ker je zakon predpisoval eno babico na 5000 prebivalcev, na tem območju pa je leta 1931 živelo 10.203 prebivalcev (Leksikon 1931), Z a isto leto razpolagamo s podatki o številu prebivalcev in babic v srezih Dravske banovine. Srez Slovenj Gradec npr. je imel 30.232 prebivalcev in devet babic, torej je na eno babico prišlo 3359 prebivalcev. Zemljevid izrisala lUlikd Pinter absolventka arheologij*' Babiški rajon Marije Staudohar se je uradno verjetno p®" krival z mejami občine Stari trg ob Kolpi. V spominih )e večkrat zapisala, da je pomagala pri porodih tudi na hrvašk1 strani. Sploh je bila edina zdravstvena delavka na te)11 območju, zato je niso klicali samo k porodom - še posebni med drugo svetovno vojno. Veliko je bilo nesreč s strelni^1 orožjem, zlasti med otroki, ki so se z njim igrali. Tako K neki fantek ostal brez prstov, drugi je bil obstreljen, tretj1 je bil ranjen v glavo, da je ostal na eno oko slep itn. Občina Stari trg je spadala pod upravo sreza Črnomelj-Štela je 1797 prebivalcev in zajemala vasi Brezovica !■'■ Čeplje /5/, Dečina /23/, Deskova vas /17/, Dol /15/, Dolenj;1 Podgora /6/, Dolenji Radenci /26/, Gorenja Podgora Pb Gorenji Radenci/24/, Hreljin /14/, Jelenja vas /9/, Kot /SOGLASNI IK SED 37/1997, M RAZGLABLJANJA Kovača vas /16/, Kralji /4/, Laze /13/, Močile /18/, Paka/J 1/, Predgrad /10/, Prelesje /20/, Sbdevci /22/, Srednji Radenci /25/, Stari trg/19/, Vimolj/13/, Vrt/12/, Zadrcc /2/, Zagozdac /8/(Leksikon 1931). S rezu Črnomelj in Metlika sta imela leta 1931 25.265 prebivalcev in osemnajst babic. Na eno babico K' prišlo 1404 prebivalcev, torej znatno manj kot v s rezu Slovenj Gradec. Temu primeren je bil odstotek strokovne porodne pomoči: v srezu Slovenj Gradec je bil 39,2 %, vsre-^ih Črnomelj in Metlika pa 56 %. Marija Homerje opravljala svoj poklic v zgornji dolini reke : lure. v spominih so poimensko omenjeni trije kraji: Judenburg, Leoben in Sf. Peter-Freienstein. lovna clobii in pokoj. Marija Ovčar se je upokojila leta 1960. Pri svojem poklicnem delu je vztrajala več kot Štiri de-let. Po upokojitvi je delala honorarno še nekaj let v poslovalnici za ženske. Na svet je pomagala več kot 4000 Otrokom. Umrla je leta 1975, stara 84 let. Na tem mestu je treba povedati, da babice pred drugo svetovno vojno niso »bivale pokojnine. Zato so bile prisiljene delati, dokler n'so obnemogle. {•■■)Tudi hudo priletne in bolehne babice so še obiskovale nosečnice, ker i« to pač morale, sicer bi se jim obetal Pntzen lonec. Šele ko so postale v celoti nesposobne za elo, seje končala delo podeželskih pomočnic pri porodu. a v '"kih okoliščinah in odnosih sil rti bila vsakokratna Pomoč pri porodih ravno vzorna, je skrito že v naravi stvari ca me. (Hory 1989: ifil) ^^IKSED 37/1997, št. 4 Marija Šlaudohar je poklic opravljala v Poljanski dc lini od leta 1941 do leta 1976. Vtem času je oskrbela 1734 otrok. Marija Homerje med štridesetletno prakso pomagala pri več kot 3200 porodih. Delala je na terenu, pa tudi v več porodnišnicah, predvsem v sedemdesetih letih. Upokojila se je leta 1984. Njena stara mama, ki so jo klicali "Scblndler - Muatter", je opravljala babiški poklic v neki vasi v Labotski dolini na Koroškem tako rekoč do svoje smrti (približno osemindvajset let). Umrla je leta 1938. Babiški honorar. Višina babiškega honorarja je bila predpisana z zakonom, vendar je bil letni pavšal za siromašne porode, ki so ga izplačevale občine, velikokrat tudi edino plačilo v denarju. Še posebej to velja za vaške babice. Kmetje niso bili zdravstveno zavarovani. Zato so morali plačati pomoč pri porodu iz svojega žepa. Plačila v denarju velikokrat niso dobile, ponekod pa je bila revščina tako velika, da ga niso niti zahtevale. V navadi pa je bilo plačilo v naturi. V posameznih primerih je plačala družina, za zavarovance je skromno nadomestilo plačalo bolniško zavarovanje. Samostojni kmetje, obrtniki in uradniki so plačevali po svoji presoji. Višina in oblika plačila v praksi ni bila odvisna od predpisov, temveč od socialne in ekonomske strukture prebivalstva, ki si jo lahko predstavljamo po opisu v spominih slovenjegraške babice. Vodilni družbeni stoj so sestavljali uradniki pristojnih uradov in podjetij, trije zdravniki, učitelji meščanske šole, nameščenci na okrajnem sodišču, dva hotelirja in lekarnar. Delavski razred je tedaj štel nekaj nad sto delavcev. Mali kmetje, ki so prevladovali, so bili odvisni od gozdnega dela in so si s tem zagotavljali kurivo. Najemniki - sezonski delavci so poiskali v najem manjša zemljišča, da so posadili malo koruze, krompirja in fižola. Primanjkovalo je kruha in zabele. Dosti je bilo dninarjev in sezonskih delavcev, ki so bili redko zdravstveno zavarovani. Okraj je sprva plačeval babici letni pavšal in vsota je bila simbolična. Kasneje so vpeljali novo ureditev: občine so morale posebej plačati za sleherni posamezni primer, a tudi to so le skromno honorirali. Najnižja tarifa jc bila sicer obvezna, a so se občine kljub temu z vso silo branile teh plačil. Če je šlo za neporočeno žensko, so uradniki rekli, da naj gre delat in sama pokrije stroške (po Hory 1989: 108). Kar bi z današnjimi očmi komaj mogli razumeti, sta bili brezčtitnost in asocialna trdosrčnost posameznih občin, ki so odklanjale plačila za revne: "Ljudje najsi s pridnim delom sami pridobe denar, da bodo plačali babico!" Tako so ostali neplačani računi izpred štiridesetih let. (Hoiy 1989: 38) Pred drugo svetovno vojno je bilo babistvo pri nas svobodni poklic in babice socialno niso bile zavarovane. Da so imeli zdravniki drugačno tarifo, se razume, Slovcnjcgraška babica je nekoč bila priča, ko je nemški zdravnik za porodno pomoč zahteval tri tisoč dinarjev. V tem času so zahtevali slovenski zdravniki za takšen primer - kleščni porod - največ tisoč dinarjev, medtem ko je bil babiški honorar dvesto dinarjev. Velikokrat se mu je odrekla, ker ni mogla prezreti hudih gmotnih stisk hribovskih kmetov (po Hoiy 1989:43). Marija Štaudohar je socialne in ekonomske razmere opisala tako: Daleč smo bili od večjih mestnih središč. Zemlja je bila razen obkolpskih ravnic slaba, kraška. In vendar je na njej še do prve svetovne vojne živelo čez štiri tisoč ljudi, 9 Zemljevid srezov Črnomelj in Metlika. " zemljevidu je označeno ozemlje občine Stari trg Kolpi, kjer je babičevala Marija Šlaudohar. Zemljevid izrisala Ildiko Pinter, "bsoivcntka arheologije. RAZGLABLJANJA >1: Š Ime babk* 4 t/ž&HHfiA. Žnpnl okra]: $ti/ Njeno blvallKe {obdna)- Porodni izkaz polletje 19;/. Upt st t- Poro J ni c t I«"' *» pr|Wfc K'. «¡¡¡Ji, i._:«. | »■ U_» j? . ■' i /if^t | l "("-i'. Ibt - /i.; ■* __'A-i'- ' Ji-*-. '¿t* \ grJj, I J .^«aj.¿«aLi* I ,11... -f-iJ.—-i j -l-e-3 -j} J k 'Vf ^ 'v ■ ^ I /«¿»ti '¿i J J j ¿.-¿gi .. L J*/ T ! i /CvV.j ______t Porodni izkaz babice Marije Gornik iz Velikih Brusnic, Novo mesto. ki so se preživljali edino s kmetijstvom irt živinorejo. Obdelanaje bila vsaka ped, čeprav so bili posamezni predeli brez prevoznih poti; ljudje so znosili gnoj na glavi ali na hrbtu po ozkih stezah in v jeseni pridelek. (...) Ko se je odprla pot v Ameriko, seje utrgal pravi plaz izseljevanja v to daljno, takrat še neznano deželo. Sprva so odhajali le posamezniki, kasneje tele družine. V celi naši dolini ni hiše, ki ne bi imela svojca v tujini. (...) Najbolj pohvalno pa je, da so si vsi naši izseljenci pomagali med seboj v raznih ekonomskih stiskah in si stali ob strani. (Štautio-har 1995: 14) V vsej dolini ni bilo tekoče vode, pri marsikateri hiši ni bilo niti deževnice. Socialne razmere so bite zelo slabe, ljudje brez dohodkov, velika revščina. (Šlaudohar 1995: 6,7) Tudi Marija Homer je povedala, da so bili ljudje revni. Stari materi so plačali porodno pomoč skoraj izključno v naturi (v času od 1910-1937), redkokdaj je dobila denar. Nekdo se ji je oddolžil z odojkom, drugi spet z vozom sena ali z mastjo itn. (Homer 1994: 22). Marija Horner bi bila rada opravljala babiški poklic v isti vasi, kjer je odraščala in bi bila tako nasledila staro mamo. Stara mati ni imela naslednice in najbližja babica je bila oddaljena od vasi dve uri hoda. "Voda zanjo tam ni bilo dovolj kruha. Morala je v mesto, kjer je bilo več strank (Horner 1994:83). Med drugo svetovno vojno so ji mnogi plačali v naturi. Uabice torej niso mogle pričakovati ne vem kakšnega plačila in življenjskega standarda. Dolžnosti, pristojnost in naloge babic. Te so biLe na eni strani povezane s porodniško stroko, na drugi strani pa z upravnimi dolžnostmi do babiškega poklica in državnih oblasti. Tako so si morale biti na jasnem, kaj je cilj njihovega poslanstva, kakšno naj bo njihovo vedenje do porodnic-otročnic in njihovih bližnjih, poznati so morale pravite Stroke in pravne predpise, ki se nanašajo na bahiški poklic in njihovo delovno področje; torej kdaj in v kakšnih primerih ne sme dati porodne pomoči ter se pri tem ravnati p0 pravilih babiške etike. Vsak izmed tu naštetih tematski'1 problemov (babiška etika, socialno in strokovno vedenje babice, babiška oprema, nadzor babic in babiški predpisi) terja samostojno raziskavo. Zato sem bom omejila le tiste, ki so jih omenile babice v spominih. Marija Staudohar je napisala, kaj jim je naročal profesof ob koncu šolanja: Vaša naloga je pomagati slehernemu človeku, ki je pomoči potreben. Pri vašem delu vas naj vodi znanje, ki ste ga pridobile tukaj v šoli, zdrava presoja in zavest, pomagati reševati, kar se rešiti da. Ne pozabite, da ste Slovenke in reševati boste morale, kar morda ne bo dolžnost vašega poklica. (Staudohar 1995: 7) Babica je morala predvsem skrbeti za nosečnice, porodn1* ce, otročnice in novorojenčke ter jim dajati strokovno pom° in zdravstveno zaščito. Poleg tega je bila "zdravstven*7* napredna izobraževalka ljudstva" (Lavrič: 1949: 449)- Prijava rojstva. V kraljevini Jugoslaviji so opravili urad' no prijavo rojstva in vpis pri župniku obenem s krstom. vorojenčka je h krstu prinesla babica, ki je morala poskrb^1 10 GLASNIK SED 37/1 997, št. 4 RAZGLABLJANJA UM 4 tnlil Omt, lh, ■rtart ■M « « ■ " lukt !«»•»■ AS M J* WM "i tri- „«o * «rt? k tel.. Hm k H» J* 1 ........ k* m H .11 p KI. T . u ]._- udi u¡i ntt*. -"•'«k mm-* ktaj ' . C,.*. . -r P H 1. U 11 II » r 17 _ i//f J /Ae. V/J J rT T' ..z.yí-'-t 1 -'jó-- r üi T. - - t .t- /V» n - f - i-- ¿.¿a r ~ ]«/r > i _ífti^—r'Mí: < Jjli-t i - - i. m-i ......( 9 f m -P f,,U _ f/? i t- J - - ■i «iS j« — J ~ X, -- [ ^ P _ /3//o i- i: - f/n .¿j... r j ^t i/, h. j" / P 1 - % - 1//1 J - - ~r V ' Pouk kako je pisati polo za porodni izkaz in dnevnik. Po $ stufbcnrh predpisov zt babice te vsaka babica dolina, pisali dnevnik, ki gi inora pokarati uradnemu zdravniku, ako ga J* »hleva, in van) lapisovatl nastopne podatke na me.tu nnwm ali. ako bi ne enaTa pisali. |lh da jai I zapisovati. 1. Ttkofa Itevllka poroda. Piwidniet tui) se mnjija ena za drugo po trm, kakor )e bila babica klicana k njih poiodorn, ne pa h fcskini prtjinjl preiskavi ali »aradi kakih dogodkov, dudcvnlh popadkov In makih rtil- 2. O ObCliiH- Najprej « navede politlón* »ritk» obilna, v kateri je babi« pomaga In porodnici, potem kraj. ulica In hlina itevllka. ¿J Ime In priimek porodnice-ti Rojatno leto (stanjat) porodnice it Stan porudutee (zakonska. vdova, wnita) A Poklic (opravilo) porodnice aH n)ene£* »proga e) Vera, \ Čas (da™ In ura dopoldne ali popoldne), kda| |c babic* prULa k porodnici. 4. čas (ura, dopoldne ali popoldne, dan mesec In leto), kda| je porodnica porodil*. '}. Kateri porod? Val picjiojl porodi, tudi mrtvih Otrok In spUvi w vUe]e|o. (i. Spol In, {c mogoče, I udi Ime otroka. Če Je bilo več otrok rojenih, Jc navesti vsakega spol in. ie nofote tudi Ime. 7. V katerem mesecu no»no»(i je porodila porodnica "í Ce bi se to ne dalo natao£no povedim. )e vsal po rasvltku otroka opomniti, aH Je bil porod pfavoiascn. prezgoden (zgodnji porod) alt neugoden (splav). 8. Kako )e leía! otrok ob porod u7 Povedali Je v»), ali Jc leftl naprej i glavo ali z medcniinim koncem (zadnjico nli s nogami) ali poprek. 9. Ali )e otrok priid na svet ilv, amrlev ali mrtev? 10, Kako k bil otrok razvit, n, pr krepko lil slabotno? 1). Ali so ac na otroku videle kake Ifpuke, la kalete? ZluU Je naves« telesne dete. katerih ima oiñjk nad ttevllo, katerih nima, katere Ima nad mero velike (vodena glava) ali pod incrJ mujhtic. 12. Ali k Jc materi pred porodom primerilo ka) smrtno nevarnega (n- pr. kril, krvavitve, xniclanmll 1. c. r.) ali smrt Itt ie ti, is V*trrcjJji vtreks. I). Ali «- )p pri porodu pomaga In nmcioo in i Um, n. pr. a kíeWaml. t spravljanjem popkovine na svoje twi! a, ln-ls£e van Jem otroka, rrebiienjem postelii«. kdaj in kdo le pomagal (irfrtralltflrt Imr). 14, Kdaj se Je Iztrebila poalcljka? (Dan In ura. dopoldne ali popoldne). 11 Ali so se primerile materi v otiofiki postelji bolezni (n. pr, krvavitve, zmeianostl I, e, r.) ali amrf, ic amrt, kateri dan po porodu, t 16. Ali >o ae primerile otroku, ko |e bila mati v otrolkl postclil. bolezni (n. pr, krči) ali ■mrl; ¿c smrt. kateri dan po rojstvu, 17. Posebne opomnje-, V ta razpredd jc zlasti vpisovati, ali In kdaj fe babica poslala po idravntka, aH in kdaj Je ona ali xdmvnlk ali kdo drugi otroka kratil v sili, ah kdaj Je opravila naznanili, ki »o predpisana v navodilu. I. e. r. Te »piske mora babica vpisati v dnevnik Je preden gre od 'otroCnlce, «|| «ko bi ne znala -rama pluti, jih dati vpisan po kaki drugi osebi od besede do besede po «rojih povedbah. Zapiske v dnevniku mora babica £lm prej prepisati doma v porodni Izkaz, ki ima iste raz-predelc kakor dnevnik, in pisati počnete podatke a nadaljn|em teku in ixldu otrtvlke pcatelje, O podpisanih rokih mora babica po $ 56. navodila predlagali porodne Ukaze po županstvu predpostavi lenemu polttifinrmu oMltfvu. Razen lega mora htanlll babica dnevnik in porodni uka» vedno iedno. ga pokazati predpostavljenemu uradnemu zdravniku, ¿e ga ta zahteva, in prinatall s svollml pripravami vred k habiikim shodom, na katere ae zbirajo babice po ukaju oblast ia. Kadar Je popisan prvi list porodnega Ukaza, mora vreli babica nuv liri In napisali nanj novo zaporedno itevilko, Ko ji poidejo tlMl za porodne likuc, mora vselej za časa zaprositi pri predpostavljenem političnem oblastvu nosih tiskovin, Habice, ki zakrivijo prt vpisovanju teh zapiskov zamude In nemarnosti, se bodo kaznovale po f 37. navodila. Porodni izkaz babice Marije Gornik iz Velikih Brusnic, Novo mesto. nujne listine in podatke (Hory 1939: 29). Vse izprašane babice s pravico javnega dela so morale sleherni primer vnesti v svoj dnevnik. Podatki, ki so jih morale vnesti: o materi (naslov, stan, starost in veroizpoved), označiti otro-0vo lego, mesec nosečnosti, podroben opis poroda natančno do ure, kateri porod, čas, ko so poklicali babico k Porodu, začetek popadkov, čas poroda, čas poporoda (Porodna posteljica), spol novorojenca, ali se je rodil živ, ima kakšne telesne napake, ali je umrl po porodu in za-zdravljenje popkovine, obiski babice po porodu. Sem 'e spadalo še trimesečno poročilo na temelju omenjenega «nevnika; poslati ga je bilo treba okrajnemu zdravniku ali Pristojnemu uradu (Hory 1989: 37). ''odobno je ravnala babica na Avstrijskem. Vsak porod je 111 orala vpisati v dnevnik, ki ga je oddala okrajnemu zdravniku v pregled. Dvakrat na leto so kontrolirali dnevnike in abiško opremo. Izpolnjevati pa je morala še druge obrazce /a državne in zdravstvene urade (Homer 1994: 78). Te ob-^zce, tako Imenovane porodne izkaze hranijo arhivi in so fwCei1 Vif Za Preuievanie- Osvetljevanje žensk. Mnoge t:LŠče, matere ali druge so-r°dnice mlade porodnice so bile prepričane, da so stare pot ne navade in prakse najboljše. Do novitet so bile skrajno epticne. Tako so s svojimi nasveti begale mlade noseč-^ so se naenkrat znašle v precepu, koga ubogati, odnico ali babico. Ker so bile mlade matere podrejene ^scam, so jih ubogale zaradi hišnega miru. Proti temu so n m.°rd'e boriti babice. Tako je morala najprej v dobrobit _ zdravstvenih metod prepričati starejše sorodnice glasnik $ed 37/1997, št. 4 mladih mater. Med obema svetovnima vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni so se morale babice boriti proti starim nazorom o porodu in negi dojenčka, proti tabujem (ni se spodobilo govoriti o porodu, spolnosti), tradicionalnim medicinskim znanjem, prepletenim z magičnimi praksami, in dvigovati higiensko raven. Pri tem jim ni nihče stal ob strani. V mojem času, ko sem začela delo, in mnoga leta zatem, je bila babica čisto sama sebi prepuščena božja odposlanka na podeželju, (Hory 1989: 11) Podobno je položaj babic opisala neka upokojena otroška zdravnica iz Novega mesta: ..Aja, dobro se spomnem te babce. Jc bla dobra, veš kako, (...) te babce so ble pravzaprav taku zapuščene, a veš, same sebi prepuščene. Strokovno zapuščene. Same so ble na terenu, delale so, kar so delale, kolikor so znale in glede na prilike v hiši. Niso imele sredstev, da bi pomagale, da bi dajale, da bi vzdrževale nego. Poletih postaneš maši na in te reve so se tulk zgarale in delale po domovih čuda. (Rozman: terenski zapisi 1995) Temu komentarju ni kaj dodati. Nekaj dogodkov v zvezi s prosvetljevanjem je zapisanih v knjigi spominov slovenje-graške babice. Morala sem pač začeti z abecedo o porodu. O tem celo ženske iz tako imenovanih "boljših domačij" niso imele niti najmanjšega znanja. Porod je bil zanje bolj versko 1 I RAZGLABLJANJA čudo, čeprav ne neomadeževan, a še zmeraj dogodek, pri katerem bi moral morebiti sodelovati celo nam sveti Dtib. Manjkajoče preprosto znanje so nadomeščali z nevarnim črnim čarovništvom... Ni bilo ravno ljubo, če si spraševal o porodu, ko si bolel pridobiti več poučenosti o njem. Ženskam, so bile sploh pripravljene sprejemati moja pojasnila in so se za to zanimale, sem morala tisočkrat razlagati potek normalnega poroda. Mnoge od njih so predajale naprej ta svoja znanja, (...) in to svojim hčeram, sestram, tu in tam celo širšemu krogu bližnjih znancev. (...) Moj bog, kolikim nerodnim ženskam, kisobile bolj zabite kakor divje koze, sem brala z obrazov, da jim je hudo, ker me sploh poslušajo<; že vnaprej niso verjele mojim besedam. Kaj paje večini od njih bilo mar, alise bodo otroci rodili po 250 ali300 dneh! Ni bilo lahko ženske pripraviti k čistoči. Kar zadeva zdravstveno nego, so bile mnoge izmed njih skoraj nedostopne za pouk. Isto velja za povijanje. "Kakšne neumnosti pa nam boste še natvezili," so rekle starejše vaške avtoritete. In dalje: "Svoje otroke sem zmeraj trdno povijala. Le poglejte, kakšne ravne ude so vsi dobili." (...) Dokler sem bila v hiši, so pustile tako, kakor sem povila. Brž ko sem zapustila stanovanje, so otroka spet po navadi svojih starih mater trdno povile. (Hory 1989: 187-190) Etika. Molčečnost je bilo pravilo, zapisano z veliko začetnico. O primerih ni smela razlagati drugim. Zato v spomin i h ni niti enkrat omenjeno ime kraja. Slovenjegraška babica je nekoč pomagala pri porodu ženske, okužene s sifilisom. Otrok se je rodil mrtev in telo je bilo razmehčano. Pri porodu so pomagale tudi sosede in mož. Vzroka te nesreče ni smela pojasnjevati niti možu niti sosedam. Zato se je zlagala, da je porodnica najbrž padla med nosečnostjo (po Hory 1989: 25). Babiška oprema. Po vsebini babiške opreme lahko sklepamo o razvitosti porodniškega znanja neke dobe. Vsebina babiške opreme je hila zakonsko predpisana. Podatke o tem, kaj je babiška oprema vsebovala, najdemo v babiškib predpisih. Opremo je vsake toliko časa preveril pristojni zdravnik. Kupiti so jo morale babice. Vsebino babiške opreme sta opisali Marija Ovčar in Marija Homer. Slednja je podala primerjavo med svojo opremo in opremo stare matere. Že med obiskovanjem šole smo pripravnice v mesečnih obrokih odplačevale predvideno vsoto, da smo ob sklepu hkrati s spričevalom prejele tudi babiško torbo. Torba je bila iz usnja, v njej je bilo več lepo pokromiranih škatel za zdravstveno orodje, za ščetko za roke, gumijaste rokavice, cevke za umetno dihanje, peščena ura, naravnana na deset minut, ker sije bilo treba prav toliko časa umivati roke. Za odvzem seča sta bila še dva katetra, gumijasti in kovinski. Tekočina z razkuževalno tekočino, fižolom, s katerim so si razkužile roke in spolne organe porodnice. Škatla z vrvico za podvezovanje popka. Pred uporaboje bilo treba prekuhati vse obveze. Umetno nadomestilo za bradavice in črpalke za mleko, Če so se bradavice ugrezale. Bela, čista halja. (Hory 1989: 37) Po šolanju je morala kovček z opremo kupiti. Bil je precej drag. Vsebina kovčka: lesena slušalka, zavite škarjice za popkovino, dve sponki za popkovino, ena majhna kromi-rana škatla za shranjevanje sterilnih povojev za popek, zložljiva tehtnica za novorojenčka in metrsko merilo, škarje za prerezanje presredka, pinceta, dve večji skledi iz emajla, utripomer, ena velika in ena mala krtačka za umivanje rok, termometer, steklenica z dezinfekcijskim sredstvom s pripadajočo merilno posodo, steklenica alkohola, klistir, komplet tnekcijskih igel, gumijaste rokavice, gumijasti predpasnik, beli predpasnik, bela kapa, brisača, gumijasto plat- 12 no za porodno posteljo, kromirana Škatla z injekcijskimi ampulami, sredstva za pospeševanje popadkov, ustavljanje krvavitve, pospeševanje krvnega obtoka, kapljice za oči za novorojenčka in sesalec za sesanje sluzi iz dihalnih poti novorojenčka (Horner 1994: 73, 74). Oprema njene stare mame je bila bolj skromna: škarje za prerezanje popkovine, povoji za popek, pribor za klistiranje, slušalka, hoffmanovein kamilične kapljice in čaj iz rženih rožičev (Homer 1994: 82). Stranke in socialno vedenje babic. Zgledna babica je vljudna, postrežljiva, vestna, skrbna, preudarna, potrpežljiva, požrtvovalna, marljiva, molčeča, poštena, skromna in trezna (LavriČ 1949: 449). Same velike zahteve! Četudi so babice imele vse naštete lastnosti, jih vsi niso sprejemali. Pri tem je bila še posebej pomembna starost in videz babice. Starejši babici so bolj zaupali. Jasno, saj so jo že poznali: bila je že pri mnogih porodih in se je dobro izkazala; nekoč je pomagala materi, sedaj njeni hčeri. Sčasoma pa sem še postajala nekakšna neizogibna tradicionalna ustanova, ki so se je ljudje navadili iti nekaj dali nanjo. (Horv 1989: 213) Mariji Horner na začetku njene delovne dobe niso zaupali; za okus strank je bila premlada. Šele ko jo je ženskam priporočil mestni zdravnik, ki so mu zaupali in ga spoštovali, so jo ženske sprejele. Ker je bila edina babica, so jo, hočeš nočeš, dale poklicati k porodu. Če je bila pred porodom še nezaupljiva, je bila po porodu drugačnega mnenja. Začel se je širiti glas o dobri, mladi babici. Tako so jo dokaj hitro sprejele (Horner 1994: 66). Tudi jih niso sprejeli vsi enak" veselo. Sprejem je bil odvisen od družinskih razmer porodnice. Če je bila porodnica neporočena, so babico običajno sprejeli jezno in hladno. kultura rojstva V tem poglavju bom prikazala gradivo, ki se nanaša n3 porod. Tudi babice so namenile tej tematiki največ pozornosti. Zato ne bo govora o krstnih šegah, vpeljevanju, poporodni dobi, nosečnosti in negi novorojenčka in spolnosti, čeprav so spregovorile tudi o tem. Porod. Do sredine petdesetih let 20. stoletja je bit porod v vaških skupnostih na domu. Po tem času pa je tudi vse več kmečkih žensk rojevalo v porodnišnici. Ker je velika večina spominov posvečenih prav porodom, vseh primerov ne bom mogla prikazati, izbrala bom samo nekatere. Priprave na porod. Po strokovnih pravilih porodničar* stva naj bi nosečnica v zadnjih tednih nosečnosti pripravil3 vse potrebno za porod. Priprave so se nanašale na izbiro i11 opremo porodne sobe, izbiro porodne postelje, nabavo perila in porodnih potrebščin za porodnico ter potrebšči'1 za novorojenčka. Porodna soba naj bi bila velika, mirna, zračna in topla. Odstranili naj bi vse nepotrebno pohiŠtvO) v sobi je smelo ostati le najnujnejše: postelja, postelji"1'! omarica, miza, trije stoli in omara. Pred porodom so mora" sobo prebeliti in očistiti. Izbrali naj bi tudi osebo, ki pomagala babici med porodom pri pomožnih delih. Peril"; ki naj ga nosečnica pripravi za porod: 12 rjuh, 6 prevlek, 0 spredaj odprtih srajc, 2 volneni jopici, 6 brisač, 6 prtiče*. 12 žepnih robcev, 4 trebušne T-pasove. Druge potrebšči)1 ki naj bi jih pripravila, so bite: 250 g lizola, 100 g 70 % alkohola, 50gjodove tinkture. lOOgmila, 100 g pudra. g belega vazelina, 250 g sterilne vate. 50 sterilnih staničevi*1' skih predlog, zavitih v gazo, 2 kosa nepremočljivega platni GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA 1 telesni termometer, 2 umivalnika, 2 vrča za vodo, 1 posteljna posoda, 1 vedro za odpadke, 1 ledviČasta skleda, pribor za osebno nego (LavriČ 1949: 166-169). Takih priprav si zaradi gmotnih razmer in zaradi neprosverljenosti ni «mislila nobena kmečka ženska. Sobe niso posebej pripravljali, morda so kje poribali tla. Pod porodnico so podložili stare krpe ali rjuhe ali odeje, celo samo slamo... Ce so poklicali k porodu babico, je ta pod njo položila nepre-močljivo gumijasto platno, ki je bilo del njene opreme, dvanajst rjuh, šest prevlek - vprašanje je, koliko rjuh so sploh premogle posamezne družine. Spalne srajce niso bile tako v navadi; mnoge niso imele spodnjega perila, Stani-čevinskih predlog niso poznale, namesto teh so uporabljale stare cunje, tistim, ki niso imele spodnjih hlač, pa je čišča tekla kar po nogah. V nekaterih krajih je bila voda velik Problem, npr. v Suhi krajini, Beli krajini itn. Tu babice niso 'mete za porod najnujnejšega, namreč vode. Po vodo je bilo feba k vaškemu vodnjaku ali na studenec, mnogi moški so n^radi šli po vodo, ker je bito to žensko delo. To je zato opravila tašča, starejša hči ali katera druga sorodnica a!i Soseda, ali paje tik pred porodom za vodo poskrbela porodna sama. Kot razkuževalno sredstvo so uporabljali žganje, nekatere premožnejše, ki so končate meščansko šolo ali gospodinjski tečaj, so poznale še hipermangan in so ga Praviloma imele za nesrečne primere. Marija Homer je ^Pričala, kaj je lahko zahtevala od porodnic spričo težkih v°jnih časov in revščine. Tistim nosečnicam, ki so se pri njej °filasile zaradi napovedi poroda, je naročita, naj za porod Pripravijo laneno rjuho, ki naj jo dobro prekuhajo, zlikajo 'n Zavijejo v papir. Več od njih v tistih vojnih časih ni mogla Zahtevati, ker v trgovini ni bilo mogoče ničesar dobiti. Po vojni pa jih je prosila, da priskrbijo za porod dva kilograma stančevine, nekaj borove Vode, s katero je umita oči novorojenčku in razkužila materi bradavice, otroško kremo, otroško olje in puder (Homer 1994: 90). porod v luči gmotnih, socialnih in Higienskih razmer Težava je bila v prostorski stiski, saj je edini prostor družina uporabljala za dnevni prostor, kuhinjo in spalnico, v njem pa je bilo tudi svojeročno sestavljeno ognjišče. Niso imeli umivalnika, le eno srednje veliko glinasto skledo, v kateri so na mizo postavljali brano. Uporabila jo je za svojo operacijo in zato jo je razkužila z Hzolom. To je zelo ujezilo moža porodnice, ker je bila odtlej neuporabna za jelo. Ni pa izkazal nobene hvaležnosti, ker je rešila ženo smrti. (Hory 1989: 45, 46) Hodila je neporočena dekla. Delala je kot dninarica pri grofu. Porodnica je ležala na leseni, s slamo napolnjeni Postelji, v borni koči, kjer so spale dninarke. Porod seje začel ponoči in maternica se je pretrgala. Babica je Poslal» po zdravnika, kar ne bi smela brez izrecnega dovoljenja veleposestnika. Za novorojenčka ni imela. Pripravljenega ničesar. Babica ji je prinesla rabljene rjuhe in spodnja krila, iz katerih je naredila plenice. Četrtega dneje babica hotela preobleči posteljo in zamen-slamo. Na tisoče črvov je bilo v njej! Žensko in otroka so začasno položile na tla. Rodila je na črviven! ležišču, na stranišče hodila z odprto rano o smrdljivo leseno "drakico in vendar ji ni bilo nič. (Hory 1989: 49-55) Mož porodnice je prišel po babico. Po po/umi boji sta ' 's a do borne bajte na mestnem obrobju. V edinem niz- GIASNKsTd 37/1997, št. 4 kem, majhnem prostoru je bilo precej temno, ker je dejala svetlobo le ena sama petrolejka. Porodnica je ležala na edini postelji; vzdolž daljše stene je bila nastlana slama, na kateri so spali otroci. Pokriti so bili s starimi odejami in z umazaninmi ponjavami. V drugem kotu je stala omara, v četrtem pa je bilo odprto ognjišče. Možu je zaukaza-la, naj zakuri. Bilje pripravljen pomagati. Težava je bila, kako porodnico ločiti od otrok, da ne bi biti priča porodu. Naredila je zasilno zaveso. Tudi porodnica je doumela zadrego položaja, stisnila je zobe ob bolečinah in si na usta pritiskala rjuho. (Horv 1989: 109-110) Ko je krčmarica slišala, kam sta namenjena, jo je potegnila na stran. Bila je seznanjena z razmerami na kmetiji. Svetovala je, da bi ponesla s seboj dve rjuhi, ker kmečki ljudje v hribih leže na goli slami. Kakšna sramota bi bita, če bi bilo treba kasneje poklicati župnika ali zdravnika in hi ga sprejeli nepripravljeni. Prvi vtis je bil presenetljivo prijeten. Pred nami je štrlela velika, zidana zgradba, pravi kmečki dvor na samem pobočju hriba. Drugačna pa je bila notranjost. Bila je preprosta, zanikrna, neurejena kmečka hiša. Na desni strani dnevnega prostora, ki je bila hkrati spalnica, so bile postavljene druga ob drugi tri postelje. Ob nasprotni steni sla stali še dve. Devet otrok se je pognalo na pet postelj. Porodnica je ležala na šesti postelji v prostoru, med kriki otrok. Pričakovala je desetega otroka. Ležala je na slami, na postelji ni bilo posteljnine, blazine in žimnice. Na slami je ležala - na grozo babice • popolnoma naga. Žena je bila umazana, blatna in je smrdela. Najprej jo je tonila, zato je uporabila svoje milo, ker ga pri hiši ni bilo. Opazila je, da se porodnica večkrat popraska po notrajni strani stegen. Vzela je povečevalo in presenečeno ugotovila, da ima garje. Porod so motile le zunanje okoliščine: v hiši ni bilo rjuh niti plenic. Tudi opranih čistih cunj ni bilo. Tako ni imela ničesar, kar bi lahko podložila pod porodnico. Zato so se na lepljivo otroško kozo prijeli nešteti koščki slamnatih stebelc, ki jih je s težavo odstranila, saj so varčevali z vodo. (Hoiy 1989; 115-116) Mnoge nezakonske matere, ki so se udinjale pri kmetih za dekle in tam niso bile deležne usmiljenja svojih gospodinj, dejansko niso imele prostora za porod. Take reve je babica, stara mati Marije Homer, pripeljala na svoj dom, kjer so v miru rodile (po Homer: 1994:2), Veliko jih je rodilo v hlevu ali kakem drugem gospodarskem poslopju brez pomoči. Notranjost bivalnega prostora hiše. V takih in slabših prostorih so potekali porodi kmečkih žensk še v prvi polovici 20. stoletja. Razglednica, izdal Higijenski zavod Ljubljana. Hrani: Fotodokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. 13 RAZGLABLJANJA Rodila je dekla. Zgodaj zjutraj je odšla svinjurica počistit svinjake. Nato je šla po steljo. Naenkrat je slišala tiho vekanje, ki je prihajalo izpod kupa slame. Najprej je pomislila, da je njihova mačka tu skotila mladiče. Ko jc odgrnila slamo, pa je zagledala novorojenčka z odgriz-njeno popkovino. Mater so našli na njivi; pobirala je krompir. Za njo se je vlekla krvava sled, ki /j a je ni opazil nihče. Oče otroka je bil kmet, pri katerem je služila. To se je zgodilo leta PJ35 v neki vasi vlabotski dolini na Koroškem. (Homer 1994-. 3, 'i) Priprave na porod, velikost in snažnost porodnega prostora so bili odvisni od gmotnega stanja družine: od Števila postelj, rjuh, bivalnih prostorov, družinskih članov na eno posteljo, od socialnega statusa. Za 19- stoletje lahko te podatke črpamo iz matičnih, družinskih in zemljiških knjig ter iz franciscej-skega katastra v kombinaciji z drugimi pisnimi viri (oporoke, ženitne pogodbe itn,). Za prvo polovico 20, Stoletja je mogoče računati tudi na ustne vire. Sogovorniki, rojeni med letoma 1915 in 1925, nam lahko posredujejo podatke za konec 19- stoletja, ki so jih kot izročilo prejeli od svojih staršev, generacije, rojene približno med letoma 1885 in 1900. Do sedaj je bilo v etnologiji o rojstvu veliko povedanega, toda zgolj z vidika šeg, kjer socialnega in ekonomskega vidika, žal, niso upoštevali (ali pa le izjemoma). Tako npr. ne vemo, katerega izmed bivalnih prostorov so največkrat preuredili v porodni prostor - ali je bila to velika hiša, mala hiša ali kamra; po kakšnem kriteriju so izbrali porodno sobo, ali so zaradi miru raje izbrali manjšo kamro, ali so zaradi velikosti raje izbrali veliko hišo ali malo hišo, ali pa so zaradi miru in prostorske stiske izbrali gospodarsko poslopje, npr. kaščo, kar po podatkih, ki sem jih zbrala na Dolenjskem, ni bilo redko. Gradivo o šegah ima vseeno neprecenljivo vrednost: rojstne šege so idealni vzorec družbeno zaželenega, vodilo, kako naj bi potekalo rojstvo - od spočetja do krsta novorojenca in vpeljevanja otročnice. porod v luči družinskih in partnerskih odnosov S porodnico sočustvujejo in se veselijo njeni družinski člani in babica. Stopnja sočustvovanja in veselja pa seveda ni bila enaka pri vseh družinah. Porod je specifična situacija, v kateri še posebej pridejo do izraza družinski odnosi: dobri ali slabi. Žena nadučitelja, tudi sama učiteljica, je pričakovala prvega otroka. Mož se je obnašal brezčutno. Stanovanje je bilo v šolskem poslopju: kuhinja, dnevna soba in spalnica. Prišla je ob polnoči, kar jc moža hudo jezilo, tako da se je že na vratih babici opravičeval, ker njegov otrok prihaja na svet ob neprimernem času. Stanovanje ni bilo zakurjeno, bila je huda zima. Porodnica je ležala v hladni sohi, le na mizi je ležalo nekaj plenic. Popadki so bili vedno hujši, kar je povsem normalno. Mož seje tega očitno zavedal in se začel slačiti. V stranski sobi je imel pripravljeno ležišče. Žena je začela stokati. Toga je razjezilo, zato je prihrumel v sobo in jo nahrulil, da naj bo tiho. Babicaje bila zelo presenečena, da se lahko nadučitelj tako vede. Morala je celo sama zakuriti, da se ne bi otrok in porodnica prehladila. (Hory 1989: 59-62) Sele na poti ji je povedal, da je otrok pravzaprav že rojen. Le žena ima napade slabosti in hudo krvavi. "Pod posteljo porodnice je tekla kri - brez pretiravanja - tekla je v potoku k vratom. Ležala je na postelji, na umazani žimnici čisto brez življenja." Odšla je v kuhinjo in zahtevala od njenega moža, da nemudoma pripravi voz, s katerim bi spravili ženo v mesto. Odgovorit ji je, da sedaj ne gre nikamor, ker je utrujen. Potem se je obrnila na njegovo mater. Zelo se je razjezila in odklonila pomoč, ker mora nakrmiti živino, nahraniti otroke itd. Soseda, kije bila tam, jo je prav tako odkurila z izgovorom, da ima veliko dela na njivi, Z veliko muko je prepričala njegovo mater. Med tem časom je ženo pripravljala za odhod, bila je umazana. Pripeljali so jo v bolnišnico. Ravno ko ji je zdravnik hotel vbrizgniti inekcijo, je izdihnila. Zapustila je pet otrok. Babica je bila hudo pretresena, ni mogla doumeti, da mu je bilo več do živine kot do žene, ki mu je rodila pet otrok. (Hory 1989: 70-75) Živela sta v leseni gozdarski lopi. Prostorje bil temačen, na mizi je gorela petrolejka. Žena je ležala na postelji vsa objokana in bleda, med nogami pa je ležal novorojenček. Že zdavnaj je rodila. Ko je dobita popadke, to je hilo že dopoldne, je poslala moža po babico. Ta pa se je spotoma ustavil v gostilni in tam tudi ostal. Igral je karte in pil. Šele popoldne seje spomnil, po kaj je pravzaprav šel na pot. imela sta že dva majhna otroka. Bita sta lačna in jokala sta na ves glas. Babica se je najprej zdrla na moža, nato je oskrbela porodnico. Ker so se ji otroci smilili, je ostala in jim skuhala Še večerjo. Cez noč je ostala pri otročnici. Ženska ji lega ni nikoli pozabila, bila ji je zelo hvaležna. (Horncr 1994 102, 103) Poklicana sem bila k prvesnici zunaj svojega delovnega območja. (...) Ko sem prišla v hišo, je mož kričal nekako takole: "Ko te je tvoj šocl speljal in te pustit, si se trudila ujeti mene. Ti misliš, da sem tako neumen, da tega nisem pogruntal, ampak to boš že plačala, pa še kako." (...) Skočil je k postelji in jo hotel vreči z nje. (...) Odprla sem vrata in mu ukazala takoj iz sobe. Tedaj je žena sama skočila iz postelje, hotela je zbežali. Ko je vstala, ji je odtekla plodovnica. (...) Žena sredi močnega popadka ni mogla narediti koraka, počepnila je in otrok je padel v mlako plodovnice in krvi. Smrtno bleda je obležala. (...) Mož je jokal nad ženo. "Poglej me, poglej trie!" je prosil. (št au d oh ar 1995: 48, 49) Odnos nekaterih mož do žena je bil res slab, v kritičnih situacijah pa je to še posebej bodlo v oči. Babice so bile presenečene, kako malo sočustvovanja in nesebične pomoči so pokazali mnogi možje pri rojstvih tudi njihovih otrok. njih je prav dostikrat seval hlad. Žene so, kadar so zaznavale duševno podporo svojih mož, pogumno premagovale p0' rodne bolečine. Babica Marija Homerjih je skušala z zvijačo pritegniti, da bi sodelovali pri porodu. Ko je pričela babi-čevati, večina moških ni hotela biti zraven. Nekateri so odf' od doma in prišli šele čez čas nazaj, ko je bil porod že mim0* Nekateri pa so ostali doma in čakali zunaj. Po tem je babica sklepala, da jim žena nekaj pomeni. Može, ki so ostali doma. je skušala zaposliti. Najprej jim je ukazala segreti vodo, skuhati kavo, poskrbeti za otroke, če sta jih že imela, ko pa je bil porod že tako daleč, da je porodnica že rojevala, ga je poklicala v sobo in prosila, da naj ji pomaga. Prime naj ženo, da se bo lahko nanj naslonila, da bo lahko lažje in močneje pritisnila, ko bo nastopil odločujoči popadek. Ko je b» otrok rojen, ga je še neokopanega hitro zaviia v brisačo J'1 ga izročila otrokovemu očetu. Skratka, prizadevala si je. da bi pri porodu sodelovali tudi možje oziroma očetje. Tisti'11' ki so to povabilo sprejeli, ni bilo žal (po Ilorner 19S9: 68)- 14 GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA Kraj poroda: porod na nenavadnih krajih Velikokrat je bito že slišati, k;iko so prej ženske rojevale kar na njivah, ob cesti, na travniku, v gozdu in še kje. Vse to je res, vendar so bile to izjeme in ne pravilo. Rojstne matične knjige so vir, iz katerih je mogoče dobiti natančne Podatke o številu takih primerov. Opraviti imamo s psevdo-zgodovinskim spominom, ki deluje kot stereotip. Ljudje so s< pripovedovali zgodbe o porodih na nenavadnih krajih ntvno zato, ker je bilo to nekaj posebnega. Tudi babice nam Poročajo o takih primerih. Klicali so jo na samotno kmetijo v hribih. Do tja je bila speljana žičnica, ki je imela vagon za eno osebo. Od postaje do kmetije je bilo še pol ure hoda. Porod ni šel nikamor. Bilajemnogorodnica, rodila je že sedem otrok. Zato se je babica bala. Svetovala je, da jo odpeljejo v bolnišnico. Takrat so imeli ljudje predstavo, da ko enkrat greš v bolnišnico, ne prideš več živ domov. Tako seje porodnica branila. Namesto nje je odločil njen mož, gre v bolnišnico. Vpregelje vola, na voz so vrgli "štrozak" in nanj položili porodnico. Ko so prišli do žičnice, sta v vagon vstopili babica in porodnica. Za njima naj bi prišel fant s njeno opremo. Toda, ko sta bili na pol poti, je nenadoma porodnica dobita močan popadek in rodila je. Babicaje otroka komajprestregla. Položila gaje v krilo in ga nekoliko zavila vanj. Ko sta se bližali postaji, je kričala na stražarja, naj hitro prinese odejo. Temu seje posvetilo, za kaj gre, saj je vedel, da je šla na porod, ''orodnim so položili na odejo iti čakali na jdnta z opremo. Šele potem ju je lahko ločila. Matije bila neizmerno vesela, ker ji ni bilo treba v bolnišnico. Potem sla šli nazaj v vagon, se peljali do postaje in z vozom do doma. (Horner 1994: 113-115) Rodila se je na njivi, ko je mama žela ajdo. Na svet je prišla tako naglo, da mama ni mogla zbežali domov. Padla je na njivo. Žanjice so videle, kaj se je zgodilo. Gospodinja jo je dvignila, soseda pa je kar s srpom prerezala popkovino. Mama je kar čepe čakala, da se je rodila še posteljica. Gospodinja jo je obrisala kar s travo. Pospremile so jo domov, gospodinja pa je otroka nesla kar v predpasniku Posteljico so zakopale na njivi. To je babici pripovedovala tašča neke porodnice, ker je menila, da je preveč natančna in Čista (Staudohar 1995: K 87). Sla je žet ajdo. Večkrat je morala v grmovje na potrebo. Ženske so se spraševale, kaj ji je. Pred poldnevom je zopet morala. Tokrat je nekaj nesla v predpasniku. "Saj slišite, kaj nosim, ne da se skriti." Rodila je nezakonskega otroka. Oče otroka je bil v Ameriki. Matijo je dan za dnem kregala in zmerjala. Šla jeza njim v Ameriko, ko sin še ni bil star leto dni. Tam sta dobila še dva sinova in hčerko. (StauUolwr 1995: 87) imeli so leseno hišo in nič svoje zemlje. Možje bil bolear, delal je oglje. Ona je bodila delat kmetom. Holcarji so si naredili lesene barake, kjer so prebivali v oddaljenih gozdovih. Včasih so jim žene nosile hrano. Tam so ostali cel teden. V visoki nosečnosti, tik pred porodom, si je naložila v jerbas brano in v spremstvu hčerke možu nesla v gozd hrano. Babica jije to odsvetovala, češ kaj boš stori a< če dobiš popadke na poti. Upala je, da se to ne bo ~Hodilo. Ker je bila sama doma, se je dogovorila s sosedo, « ho šla p0 babico, če bo ponoči, če bo pa podnevi, bo btify1" hčerko- Čez dobri dve uri je vsa zasopibana k >u r>rit¡>M„ hčerka, da mora takoj z njo v gozd, da GLASÑIkIF5"37/1997, a. 4-- mater hudo boli. Vzela je nekaj plenic, dve rjuhi in srijco zanjo ter odejo. Ko sta prišli, je otrok bil že rojen. Ležala je na senu, pokritem s staro odejo. Mož: "Nisem ji naročil, naj pride gor..." Čakali so na babico, otroka še niso ločili od matere. Bilo jo je sram, da je rodila v gozdu. Naročila sta voznika, ki sta mit zaupala, da ne bo povedal, kaj se je zgodilo. Doma ji je babica skuhala večerjo, uredila porodnico in otroka, sosedo j>a naprosila, da bo čez noč pri njej. Drugi dan ježe vstala in opravljala gospodinjska dela. (Staudohar 1995: 44-47) Porodi ht ¡¿redne družbene razmere (vojna). Klicali sojo k. porodu kmetice manjšega kmeta. To je bil njun tretji otrok. Oče ga nI dočakal. Obsodili so ga na smrt, ker ni hotel v vojsko. Bil je pripadnik verske skupnosti Jebove priče, ki prepoveduje ubijanje. Rojstvo je bilo v znamenju velike žalosti vseh družinskih članov. Ženske niso ustrelili samo zaradi treh otrok. (Homer 1989: 108, 109) Babica je opisala, kako so se odvijali porodi v begunskem taborišču. Opisuje porode nemških begunk iz Rusije, Romunije, Jugoslavije in izseljenk iz Ukrajine, Poljske, Rusije. V taborišču je bila preurejena ena baraka v zasilno porodno sobo. V tem taborišču je pomagala pri približno 800 porodih. 7. mnogimi družinami je ohranila stike še po vojni, porodnice Smrt porodnice zaradi izostanka strokovne porodne pomoči. Porod mlade kmetice na samotni gorski kmetiji, oddaljeni tri ure hoda. Po njo je prišel neki mladenič. Ko je prispela, je na vratih čakal kmet, mož porodnice. Odpeljal jo je v gospodarsko poslopje, "Sinčki", kije imelo le en prostor. Med potjo ji je razlagal, da seje otrok rodil že včeraj zvečer, popkovino mu je prerezala njegova mati. Ko sta vstopila v sobo, se je zgrozila. Po prostoru seje širil sladki duh po sveži krvi! Porodnica je ležala vsa bleda na postelji, pokrila do vratu. Bila je mrtva. Izkrvavela je. Kri je pricurela skozi posteljo na tla. Babica je iz obupa kričala na oba. Ker se tašča ni razumela s snaho, ni dala poklicati zdravnika. Šele zjutraj, ko je mož ugotovil, da mu žena ne odgovarja na vprašanja, je poslal po njo. Novorojenčka, ki je ležal v zibelki v kuhinji pri ognjišču, je oskrbela stara mati. Skopala ga je in oskrbela popek. Babica ju je prijavila. Oba sta bila kaznovana. Vzrok smrti je bil banalen: izkrvavela je zaradi neizluščene porodne posteljice. (Homer 199-1: 104, 105) Babica je odklonila pomoč, ker je imela gnojno okužbo na prstu. Starejša babica iz mesta pa ni hotela iti, ker je bila vas oddaljena več kot dve uri hoda. Babici iz sosednje vasi porodnica ni zaupala, ker je bila domačinka. Porodnica je nato pristala na babico-dornačinko. Ugledala je strašen prizor; posteljica je bila porodnici iztrgana z maternico vred. Kriknila je in vprašala sosede, kaj so delale z njo. "Nič, porodnica je hudo krvavela. Otrok se je bitro rodil, ona pa je še krvavela; sama je zaukazala: "Potegnite, potegnite žnorco! " Babica je pokrila porodnico in zaukazala, da pošljejo po zdravnika, čeravno je bila že mrtva. Babica je imela srečo, ker je imela res gnojen prst, vendar jo je kljub temu zelo pekla vest. Porodnica je zapustila šest otrok. Babica seje morala zagovarjati na sodišču. Bil a je spoznana za nedolžno, ker je zdravnik potrdil, da je res imela gnojno okužbo na prstu. (Hory 19H9: 142-143) 15 RAZGLABLJANJA Telesno prizadete porodnice. Mati in hči sla na £'arah pripeljali žensko. Na garabje ležala z vrvjo privezana telesno prizadeta ženska, verjetno z Basedowo boleznijo. Okoli vratu so ji visele golše vseh velikosti. Na vizito so tokrat prišli vsi zdravniki, kolikor jih je bilo v hiši, saj se je izvedelo, da gre za posebnost, ki ji ni primere. Bila je tik pred porodom. Nihče ni mogel razumeti, kdo se je lahko spozabil nad tem nesrečnim bitjem. Rodila je mrtvega, spačenega otroka. Zanosila je z nekim potujočim piskrovezcem, doma iz Bačke. Pri njih seje zadrževal sleherno leto dan ali dva. Z njo je bil vedno prijazen. Prenočeval je na postelji v hlevu. Tu se je zgodilo. Ni se hranila, ker sije to že zdavnaj želela. Babici je povedala, da je bil to najsrečnejši trenutek njenega življenja. Ljudje so se je izogibali, domači so se je sramovali. Umsko je bila namreč povsem normalna. Zato je toliko bolj trpela; želela si je ljubezni, ki je zaradi videza ni mogla pričakovati. (Horv 1989: 94-101) V.spominih je mogoče najti še opise porodov Romk, grofice, ofidrjeve žene, bogate gostiln i čarke in nezakonskih mater. Rabiš ko mazaštvo. Babiško mazaštvo je drugo ime za nestrokovno porodno pomoč, ki so jo dajale domače, ne-šolane babice. Med ljudmi so bile tudi spoštovane. Ponavadi, sploh v odročnejših krajih, so najprej poklicali k porodu "izkušeno žensko", ki je že sama spravila na svet dosti otrok. Pri kompliciranih primerih so se stvari lotile v skladu z recepti tradicionalne medicine, velikokrat pa so izgubile razum in posledice so bile strašne ■ za otroka, za mater ali pa za oba. O tem pojavu poročajo vse tri babice. Nekaj primerov navajam. Pri porodnici je že bila mazačka. Začela je priganjati babico, naj vendar že prične z delom. Pohvalila seje še, da jo je že pregledala. "Glavica ježe čisto spodaj, vsak čas bo prišlo do poroda, "jo je podučila. Za pregled sije roke namazala z maslom, pod nohti je imela polno črne umazanije. (Horv 1989: 145) Mnoge vaščanke, same "dobre sosede", so najnevarnejši vrači, ljudski zdravniki in mazači, rojstvo in smrt sta prava vaška gledališka odra, kjer nastopajo te resnične sovražnice napredka in zdravstva s svojimi odvratnimi umetniškimi prizori. Dodati pa je treba, da lajša nastope teh šušmark geografska zaprtost področij; to so večinoma nagubane, zgrbljene, izsušene stare lisice, kipa napravijo nepopisno dosti škode (Horv 1898: 84). Grdo so ravnale z ženskami, saj se pogosto niso potrudile niti toliko, da bi umite svoje skorja sle roke. V žepih svojih širokih kikel so nosile svojo čudodelno apoteko: od zarjavelih škarij, det so lahko z njimi prerezale popkovino, pa vse do žarke masti in smrdeče čebule, ki so ju vtirale v bolne dele telesa. Posušena kuščaričina koža, črni sok iz nedozorelih orehov, luščine, precej vrst zdravilnih čajev iz posušenih trav; vse to je šteti k tem redkostim (Hory 1989: 84). Pospeševanje popadkov in poroda. Ko sem preiskala žensko in jo s toplo vodo očistila, sem z grozo opazila, kako je spolovilo oteklo in pordelo. (...) Porod se je zaustavil. Nastopit je čas porodniških čarovnic, lahko so poizkusile svojo coprnijo. Posvet je sklenil: treba je dobro segreti opeke in žareče je treba naložiti v posodo, nanje je treba nalivati vino in v ta namen pripravljeni zeliščni čaj. Porodnica je morala počepnili nad kadečo se posodo z vrelo tekočino, da bo smrdeča, a zdravilna sopara globoko prodrla v spolovilo in tako po- 16 spešila rojevanje. Žensko so od pasu navzdol zagrnile z rutami (Hon' 1989: 185) Pri porodih so poskušale pomagati z vsemi mogočimi sredstvi. Brez pomisleka so pripravljale zvarek iz strupenih rženih rožičkov. Spet drugo zdravilo je bilo solatno seme, ki so ga potrosili na razbeljeno kamenje. Nad to sparino mora čepeti porodnica (Ilory 1989: 186). Babice so včasih pospešile porod s parno kopeljo, pa tudi s kininom, kar ni bilo priporočljivo. Največkrat so naredile parno kopel s pšeničnimi otrobi. Prošnja za srečni porod. Za srečni porod so molili, šli na romanje, O tem poroča poljanska babica. Prostor, kjer je bila porodnica, je bil majhen. Iz sosednjega prostora sem slišala govorjenje, slišati je bilo več glasov kot enakomerno deklamacijo. (...) Nalahno sem odprla vrata in pokukala vanjo. Na mizi je stalo razpelo, na vsaki strani je gorela leŠčerba, pred razpelom sem v slabi luči videla klečati nekaj ljudi. Na glas so molili rožni venec. Molili so zbrano. (...) Vprašala sem staro mater, kaj pomeni ta pobožna molitev "Naš stari oče so trdno prepričani, ako bomo vsi goreče molili in prosili boga in mater božjo za srečen izid poroda, se bo prav gotovo iztekel srečno, "je rekla žena. "Kakor hitro je Iva povedala (porodnici je bilo ime Iva), da se je pri njej nekaj začelo, je stari oče predlagal, naj srčno molimo za srečen porod in zdravega otroka." (...) Ko je bil novorojenček urejen, ga je stara mati lepo zavitega odnesla med molilce, položila ga je na mizo pred razpelo. Vpričo otroka so vsi molili litanije matere božje. Stari oče se je Zahvaljeval za božji dar, ki so ga danes dobili (Štaudohar 1995: 15) SKI.FP Utrinki s področja kulture rojstva in babištva, ki sem ti'1 črpala iz knjig babiških spominov, naj bodo spodbuda /J raziskovanje te tematike. S tem prispevkom sem želel:1 pokazali predvsem na pomen babiških spominov kot vira za preučevanje kulture rojstva, Babiški spomini so le dohrf izhodišče za nadaljnje raziskave. Upam, da mi je uspelo pri' kazati razliko med realnim in idealnim takovbabiškem poklicu kot v kulturi rojstva. Prav ta razlika je predmet našeg3 zanimanja. Vir realnega stanja so v tem primeru babiški spomini, vir idealnega pa strokovni babiški predpisi. Ž31 nisem mogla vedno primerjati spominov z drugimi us* treznimi viri, kar bi bilo zaželeno. To pa zato, ker sem hotela predstaviti kar največ tematskih poglavij in tako opozorit' na obseg in raznolikost zgolj enega tematskega sklopa ' poroda. Sieer je treba povedati, da zahteva vsako tematsko poglavje vseh sklopov svojo raziskavo. V tem primeru P;l smemo pričakovati bolj znanstveni pristop in doslednost pri upoštevanju vseh razpoložljivih virov. VIRI: t I IORN RR, M. 1994: Aus der Leben einer Hebamme. Wien - Köln - Weimar. • HORY, L. 1989: Vse visi na popkovini. Maribor. • LEKSIKON Dravske banovine. Ljubljana 1937. • ROZMAN. I. 1995-1997: Terenski zapisi. • ŠTAUDOHAR, M. 1995: Spomini poljanske babi^' Črnomelj. ^ GLASNIK SED 37/1997, št. ^ RAZGLABLJANJA LITERATURA: * BORISOV, P. 1995: Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980. Ljubljana. * HOMOTOR, T. 1981: Volksglaube und Aberglaube der Ungarn. Budapest, str. 149-159* (JELLS, j.: History of Childbirth. Fertility, Pregnancy and Birth in Early Modern Europe. Oxford- * HELSTI, H. 1994: From taboo breakers to toiler mothers. The stories of lone mothers in the folklore of Finnish countrywomen. V: Ethnologia Fennica 22. Helsinki, str. 0-12. * KUHAR, B. 1972: Šege od rojstva do smrti. V: Odmirajoči stari svet vasi. Ljubljana, str. 180-186. * LAVRlČ, v. 1949: Porodništvo za babiške in druge medicinske šole. Ljubljana. * LAVRIČ, V. 1953: 200 let ljubljanske babiške šole (17531953). Ljubljana. * MAKAROVIČ, M. 1985: Predgrad in Predgrajd. Ljubljana. * MAKAKOVIČ, M. 1988-1990: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19- stoletju. V: Slovenski etnograf33-34. Ljubljana, str. 482-528. Summary M ID WIVES' MEMORIES AS A SOURCE OF STUDYING MIDWIFERY AND THE CULTURE OF BIRTH Irena Rozman The author started to study midwives' memories in 1996, when she was writing a contribution on the help at labour and the history of midwifery on Slovene territory. She arranged midwives' memories under ihematic complexes, chapters and subchapters. The result of her work is a heap of papers with thematically arranged extracts from three books of memories: the midwives from the Lobotska dolina (the Lavamund Valley) who worked in Upper Styria in Austria, the midlives lrom Slovenj Gradec and the midwives from the Poljanska dolina in Bela krajina. The present contribution was 'Written to point out the importance of the memories for studying midwives' state and profession as a culture of birth. The author does not discuss methodological questions which are connected with the analysis of memories as a source for ethnological studies. The material is taken from three books, but only the part which refers to childbirth and midwives' state and profession is presented. Midwives' memories talk about midwives' profession and child-births in rural communities, Midwives' memories are not texts full of meditation and moral regulations, but consist of facts. They are the only published works offering a review (though not a systematic one, as that is not their Purpose) of various possible circumstances (family, hygienic, social, material etc.) of a childbirth in a village in the period between the two wars and the first two decades after WW II. On the whole they do not pass moral judgements in connection with the circumstances of a childbirth, at least not directly and explicitly, but they do enable us to picture the generally accepted schemes of evaluation and standpoints in the field of culture of birth and midwives' profession. And we can learn that there are the schemes that are almost unknown to our ethnology. There is still ^ lot of research work to be done in this area, especially fieldwork. The books of midwives' memories are therefore some kind of a landmark for further research. These works can help us judge the established way of thinking about what in that time was special and partly new, and what was settled in the knowledge of rural inhabitants about childbirth and the other natural phenomena connected with it. ''he author tried to show the deviation between the real and ideal - both in midwives' profession and in the culture °f birth. This very deviation is the subject of her interest, in this ease the source of the real state are midwives' memories and the source of the ideal state are professional midwives' regulations. Unfortunately it was not always possible to compare the memories with other suitable sources, though it would be desirable. This is due to the fact that the author, wanted to present as many thematic chapters as she could, and so to draw our attention to the great extent and heterogeneousness of just one thematic complex - childbirth. However, it has to be mentioned that each thematic chapter of any complex demands its own research. In this particular case, though, we may expect a more scientific approach and consistency in considering all the sources available. • M OBERNDORFER, V. 1964: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana. • NOVAK, V. i960: Od rojstva do smrti. V: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, str. 178-183- • OREL, B. 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, str. 265-275- • PI RCi L in B. 1937: Zdravje v Sloveniji. Prva knjiga. Ljubljana. • ROSENTHAL, G. 1995: Erlebte und erzälte Lebei.s-geschichte. Gestah und Struktur Biographischer Selbstbeschreibungen, Frankfurt/New York. • ROŽMAN, I. 1992: Magijsk! in religiozni tabu. Tipk. Diplomska naloga na Oddelku za sociologijo FF. • SCHERZER, R. 1988: Hebammen. Weise Frauen oder Technikerinnen? Zum Wandel eines BerufsBildes. Frankfurt am Main. • ŠARF, F. 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno-higienskih razmer. V: Traditiones 5-6. Ljubljana, str. 345351. • VALENTA pl. MARCHTURN, A. 1911: Učna knjiga za babice. Ljubljana. g^$nii