9 Letnik 44 (2021), št. 1 JUBILEJI ANNIVERSARIES Ob okroglem jubileju Mete Matijevič Na začetku letošnjega leta je sedemdeseti življenjski jubilej praznovala upokojena sodelavka Zgodovinskega arhiva Ljubljana Meta Matijevič, ki je s svojim delom pustila svoj pečat, ne le v novomeški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ampak v slovenski arhivistiki nasploh. Meta Matijevič se je rodila 25. januarja 1951 v ljubljanski družini Ku- ščer, ki jo je krasilo neobičajno navdušenje nad znanostjo. Njen ded je bil zna- meniti slovenski zoolog in malakolog Ljudevit Kuščer, po katerem je poime- novano več vrst polžev, mehkužcev in drugih živali, ki jih je omenjeni odkril zlasti v podzemnem svetu, oče Dušan pa je bil dolgoletni profesor geologije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Kljub močni naravoslovni tradiciji v družini se je po končani Gimnaziji Poljane odločila za humanistiko ter leta 1975 diplomirala iz zgodovine in umetnostne zgodovi- ne na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj po diplomi je našla zaposlitev v Arhivu Republike Slovenije. Za mentorja ji je bil dodeljen Ivan Nemanič, začetnik sistematičnega dela s filmsko kulturno dediščino, veliko se je ukvarjala tudi s starejšim arhivskim gradivom. Po treh letih jo je življenjska pot vodila v Novo mesto, kjer sta z možem, umetnostnim zgodovinarjem Jožefom, dobila zaposlitev v Dolenj- skem muzeju. V muzeju je takoj prevzela kustodiat za kulturno zgodovino in svoje delo usmerila zlasti v vzpostavljanje in urejanje strokovne dokumen- tacije ter restavriranje ogroženih muzealij. Zelo se je angažirala pri pripravi razstave o železarni na Dvoru, ki jo je leta 1980 pripravila skupaj z Matijo Žargijem iz Narodnega muzeja Slovenije. Po osmih letih muzejskega dela se je vrnila k arhivistiki, ki ji je bila na neki način usojena in verjetno tudi bolj pisana na kožo kot muzealstvo. Leta 1986 je namreč izkoristila priložnost in se pridružila tričlanskemu kolektivu Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki je tedaj delovala v tesnih prostorih pritličja prvotne gimnazijske stavbe v središču Novega mesta. Ekipo so ta- krat sestavljali vodja enote Zorka Skrabl, arhivist Marko Polenšek in arhivski tehnik Marjan Penca. Kmalu po prihodu v arhiv je opravila strokovni izpit iz arhivske dejav- nosti. Na delovnem mestu arhivistke se je Meta Matijevič najbolj posvetila starejšim arhivskim fondom, ki jih je pogosto našla celo v rinfuznem stanju. Delo z arhivskim gradivom je bilo nasploh njena največja strast. Neutrudno je iskala najboljše možne rešitve pri odločanju o načinu ureditve fondov, zla- sti glede vprašanja prvotne ureditve. Pri številnih fondih je morala v skladu z načelom provenience najprej dodeliti napačno razvrščeno gradivo k ustre- znim fondom. Od vsega začetka je zagovarjala ravensko popisovanje z logič- no vsebinsko strukturo. Popisi njenih fondov so natančni, vsebinsko bogati, zanesljivi in predvsem pregledni, česar si želi sleherni uporabnik arhivskega gradiva. Pri tem je treba omeniti, da se je nemščine, ki se je v šoli ni učila, in ravno tako pisane gotice priučila kar sama med neštetimi urami brska- nja po dokumentih. Veliko truda je vložila v ureditev in popis fonda Mestna občina Novo mesto, ki obsega gradivo mesta od leta 1621 naprej, torej v te »ostanke mestnega arhiva, brez reda nagomiljene«, kakor je po ogledu pod- strešja novomeškega rotovža še pred drugo svetovno vojno zapisal zgodovi- nar Janko Jarc. Ker se je dolgoletni malomarni hrambi kasneje pridružilo še nestrokovno razvrščanje tega gradiva med številne fonde, zlasti v času, ko je bilo to gradivo v muzeju, je morala najprej vse razsejano gradivo zbrati pod 10 Jubileji || Anniversaries eno streho. V povezavi s tem fondom je večkrat opozorila na veliko strokovno napako ob usta- navljanju novomeške enote arhiva leta 1973, ko so najstarejše arhivalije, zlasti novomeške me- stne listine, ostale v Dolenjskem muzeju. Poleg omenjenega popisa je treba izpostaviti še nekaj njenih izvrstnih pripomočkov za uporabo, ki jih imajo danes na voljo uporabniki gradiva fondov Okrožni urad Novo mesto, Gimnazija Novo me- sto, Davčna uprava Novo mesto, Narodna čitalni- ca Novo mesto in Gregorič Jože. Pred upokojitvi- jo se je zelo zavzeto ukvarjala z gradivom stare zemljiške knjige znotraj fonda Okrajno sodišče Novo mesto, ki je po njeni zaslugi sedaj izvrstno popisano. Meta Matijevič je bila dejavna tudi v Arhi- vskem društvu Slovenije, ki mu je predsedovala med leti 1992 in 1994. V tem času se je angažira- la zlasti pri organizaciji XV. zborovanja arhivskih delavcev Slovenije v Novi Gorici (1993) ter stro- kovnih ekskurzij na Dunaj (1992) in Nizozemsko (1993). Med urejanjem arhivskega gradiva je pogosto naletela na zanimiv problem, ki je ni pu- stil pri miru, dokler ga ni podrobneje raziskala. Tako so nastajali številni članki s področja lokal- ne zgodovine in arhivistike, ki jih je najraje obja- vljala v Rasti, Kroniki in Arhivih. Ko je med ure- janjem fonda Mestna občina Novo mesto naletela na bogato gradivo o prebivalcih mesta in njihovih hišah, je v njej začela zoreti ideja o znanstveni obdelavi te tematike. Leta 2007 je naposled izšla monografija, ki nedvomno sodi v sam vrh zgodo- vinopisja, ki je doslej preučevalo Novo mesto. V knjigi Novomeške hiše in ljudje je raziskala zgodo- vino novomeških hiš in njihovih lastnikov s po- udarkom na obdobju od sredine 18. do sredine 19. stoletja, pri čemer je katalog hiš postavila v širši upravni, urbanistični, gospodarski in demo- grafski kontekst dolenjske prestolnice. Ob tem je ovrgla ali postavila pod vprašaj mnoge trhle, a trdovratne trditve in interpretacije o novomeški zgodovini. Meta Matijevič se je na ta način podpi- sala pod chef-d‘oeuvre, h kateremu se bodo vra- čale še generacije prihodnjih raziskovalcev zgo- dovine Novega mesta. Veliko vrednost tega dela je navsezadnje prepoznala tudi stroka, saj je leta 2008 zanj prejela Aškerčevo priznanje. Le dobri dve leti pred upokojitvijo pa so Meto Matijevič našli povsem novi izzivi. Leta 2008 je prevzela vodenje novomeške enote in s tem tudi skrb za varno hrambo gradiva. Sla- be prostorske razmere v enoti so jo zelo bolele, zlasti zaradi dolgoletnih praznih obljub in fig v žepih odločevalcev. Nepozabna je bila njena iz- vedba arhivskega koledarčka za leto 2009, ki je z neprikrito ironijo in pravo dozo humorja prika- 11 Letnik 44 (2021), št. 1 zoval klavrno stanje arhivskih prostorov na grmskem gradu. Slabi pogoji za delo in hrambo gradiva so novomeško enoto sicer spremljali že od vsega začetka, in ko se je arhiv iz treh neprimernih dislociranih skladišč leta 1995 začel seliti v grad Grm, je vse kazalo, da so končno prišli boljši časi. Ko je bil leta 2009 na arhivskem gradivu v grajskih depojih odkrit velik izbruh plesni, je bilo treba gradivo čim prej preseliti v ustreznejše prostore. Vsi zaposleni v enoti so se pod njenim vodstvom v naslednjem letu povsem usmerili v reševanje te problemati- ke, da bi lahko v novo najeti depo preselili vse ogroženo gradivo. Meta Matijevič je skrbno vodila reševalno akcijo, ki so jo spremljale obsežne menjave okužene tehnične opreme, sprotno urejanje gradiva in izdelovanje zasilnih seznamov pri nepopisanem gradivu. Pri tem nam je bila kot edina gospa v družbi mlajših moških kolegov pri prenašanju škatel, čiščenju ter drugih umazanih in fizično napornih delih vedno za vzor. Ob selitvi je prevzela še eno, nič manj zahtevno nalogo. Ker so se v samo dveh letih upokojili vsi trije arhivisti iz enote, je morala kot zadnja iz stare garde prevzeti vlogo mentorice mlajšim arhivistom in zagotoviti kontinuiteto strokov- nega dela v enoti. Vendar njena traditio lampadis ni bila zgolj suhoparno prena- šanje znanja, temveč bolj prikaz pozitivnega odnosa do gradiva in do arhivskega poslanstva nasploh. Za pripravnika, ki se v svetu arhivov na začetku praviloma počuti nekoliko izgubljen, so bili dragoceni zlasti številni pogovori, za katere si je vedno rada vzela čas. Debate o arhivistiki, zgodovinopisju in še marsičem je vedno začinil njen kritični pogled na stvari, ki bi se večini utegnile zdeti nepro- blematične. Ti neformalni sestanki, ki jih je sama kot strastna kadilka in ljubite- ljica kave oboževala, so imeli vedno neki smisel. Na njih smo reševali vse akutne težave in prihajali do najboljših idej za prihodnje delo. Za konec naj Meti skupaj s svojimi sodelavci zaželim še veliko ustvarjalno- sti, zadovoljstva in zdravja v prihajajočih letih z iskrenim upanjem, da ostanemo še naprej v stikih. Ad multos annos, cara septuagenaria! BIBLIOGRAFIJA (izbor): Novomeške hiše in ljudje: s poudarkom na obdobju od srede 18. do srede 19. stole- tja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2007. Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. V: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221–226. Ocena stanja materialnega varovanja v arhivskih depojih Zgodovinskega arhiva Ljubljana – Enota za Dolenjsko in Belo krajino na gradu Grm v Novem mestu. V: Arhivski depoji v Sloveniji (ur. Jedert Vodopivec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009. Dokumenti iz zgodovine novomeške gimnazije 1746–1946: razstava Zgodovinske- ga arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto. Novo mesto: Gimna- zija Novo mesto, 1996. Novomeška trgovina in trgovci: razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto; avtorici teksta, izbor dokumentov Meta Matijevič, Zorka Skrabl. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2005. Napad kmetov na francoske vojake v Novem mestu leta 1809. V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 (1998), št. 3, str. 42–46. Železarna na Dvoru pri Žužemberku: zgodovina, tehnologija, izdelki. Avtorji bese- dil: Jože Šorn, Meta Matijevič, Matija Žargi. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1980. »Naznanim jest potpisani mestni stražnik«: slovenska poročila mestnih stra- žnikov konec 19. stoletja. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 17 (2006), št. 5, str. 427–446. Pisma misijonarja Otona Skole. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 17 (2006), št. 1, str. 42–51. Cesarjev rojstni dan: cesarjev rojstni dan leta 1820, Jožef Ressel, abbé Martin Kuralt in novomeški tiskar Tandler. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vpra- šanja 12 (2001), št. 6, str. 560–565. Junaštvo, ki ga ni bilo: ponaredek o novomeški zgodovini leta 1809. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 11 (2000), št. 2, str. 149–155. 12 Jubileji || Anniversaries Stiški Gradec ali Bajnofški turn? O nastanku Novega mesta. V: Rast: revija za lite- raturo, kulturo in družbena vprašanja 10 (1999), št. 3–4, str. 281–284. Meščanska garda v Novem mestu. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 9 (1998), št. 3, str. 252–264. Godba meščanske garde v Novem mestu. V: Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 9 (1998), št. 5, str. 471–478. Železarna kneza Auersperga na Dvoru sredi 19. stoletja. V: Rast: revija za literatu- ro, kulturo in družbena vprašanja 2 (1991), št. 4, str. 409–416. mag. Mitja Sadek Sedemdesetletnica dr. Slavice Tovšak Ta zapis je nastal, da se ne pozabi na življenjsko delo izjemnega prispev- ka k razvoju slovenske arhivistike, varovanju in ohranjanju arhivske dediščine, predstavljanju le-te javnosti, strokovnega izobraževanja in za dolgoletno zaslu- žno delo v Arhivskem društvu Slovenije. Dopolnjen je še z drobci zelo dejavnega življenja po upokojitvi. Dr. Slavica Tovšak je osebnost, ki je s svojim delom pustila globok pečat v delovanju Pokrajinskega arhiva Maribor in slovenski arhivistiki. Rojena je bila leta 1950 v Rogaševcih, osnovno šolo je obiskovala na Ravnah na Koroškem, v Rogaševcih in Mariboru. Leta 1969 je maturirala na II. gimnaziji v Mariboru. Po končani gimnaziji se je vpisala na Pedagoško akademijo Maribor in jo končala leta 1972. V letih od 1985 do 1988 je študirala na smeri zgodovina-geografija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in si pridobila naziv profesorice zgo- dovine in geografije. Podiplomski študij je opravila na Pedagoški fakulteti v Ma- riboru – program zgodovina in si pridobila znanstveni naziv magistra znanosti. Leta 2005 je postala doktorica znanosti. Dr. Slavica Tovšak se je v Pokrajinskem arhivu Maribor zaposlila leta 1979 kot arhivska sodelavka za gradivo družbenopolitičnih organizacij. Leta 1996 si je pridobila naziv višja arhivistka in leta 1998 arhivska svetovalka. V arhivu je vrsto let poleg arhivskega strokovnega dela opravljala še dolžnosti predsednice strokovnega kolegija in namestnice direktorja. Od leta 2000 do upokojitve leta 2011 je bila direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor. Od svoje zaposlitve dalje je opravljala strokovno delo (zbiranje, urejanje in popisovanje arhivskega gradiva, izdelava pripomočkov za uporabo gradiva, sodelovanje pri pripravi arhivskih razstav in pri objavi dokumentov). Ob sto- letnici Planinske zveze Slovenije leta 1998 je pripravila zelo odmevno razstavo Slovenija alpska dežela, ki je gostovala v Avstriji, Švici, Italiji, na Hrvaškem v Ši- beniku, Dubrovniku, Karlovcu in Zagrebu. Ob zaključku popisovanja arhivskega gradiva Okrajnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Murska Sobo- ta je pripravila obširen inventar. V obdobju, ko je bila direktorica arhiva, je vodila zahteven projekt pripra- ve Vodnika po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, ki obsega 1.272 strani in je izšel leta 2009. Ob tem je uspešno nadzorovala izvedbo podrobne in- venture arhivskih fondov in zbirk, ki jih je bilo v tem času skoraj 2.000. Zelo se je zavzemala za založniško dejavnost. Arhiv je v času njenega vodstva letno izdal tudi pet in več publikacij v serijah Katalogi, Viri, Inventarji in druge monografije. Posebno pozornost je posvečala ustvarjalcem zasebnega arhivskega gra- diva. Navezovala je stike s številnimi ustvarjalci, ki so pogosto obiskovali arhiv zaradi dogovarjanja o varovanju gradiva in prevzemu. Številne je tudi sama obi- skala ob različnih priložnostih tudi v prostem času. Tako je dr. Slavica Tovšak sodelovala pri številnih prevzemih arhivskega gradiva, tudi arhivskega gradiva