K Dnevu rudarjev in prazniku občine Velenje iskreno čestita uredništvo Velenjskega rudarja t \IMfild LETO II — ŠTEVILKA 9 IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI 10 DIN VELENJE. 3.JULIJ 1954 UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. STEV. 622-T-4 PRI N. H. ŠOŠTANJ. TISK CFT.JSKE TISKARNE V CELJU Razvoj in borba delavskega razreda v v ■ i V knjigi »Mesto Šoštanj«, v kateri F. Hribernik podaja zgodovinski opis dobe pred letom 1848, najdemo zanimive podatke, iz katerih lahko sklepamo, in si ustvarimo sliko družbenega življenja takratne dobe. Leta 1575 so bili kmetje podložniki raznim cerkvenim in posvetnim fevdalcem. V knjigi navaja, da so bili kmetje, odnosno ne kmetje, marveč kmetije, podložne v šaleški dolini naslednjim fevdalcem: šmihelskemu župniku, velenjskemu, turnskemu, gradiškemu (hrib pri Sv. Jakobu), rudenskemu, vr-bovskemu, paškemu in žovneškemu graščaku ter beneficiju Sv. Janeza v Celju. Dajatve so bile leta 1575 večinoma v naravi. V knjigi opisuje primer dajatev nekega kmeta Strakovnika iz Raven, ki je moral svojemu gospodarju dajati leta 1575 eno mlado in eno staro svinjo, štiri škafe rži, dva škafa ovsa, tri kure in 20 jajc. V denarju pa 60 krajcarjev davka. Tlake je imel 3 dni. V tej dobi se je med fevdalci že vršila zamenjava blaga, trgovino so vodili samo fevdalci, v kolikor je že obstojala. Nastajajoča trgovina in vzporedno z njo trgovina pa je zahtevala sčasoma drugačne dajatve v denarju. Ako si zamislimo, da je kmetija ostala v celoti neokrnjena, je vendar kmet Strakovnik imel družino, sinove in hčere. V knjigi ne navaja, kaj so dobili sinovi od kmetije, ko so odrasli in kam so odšli, gotovo pa je, da so dobili od kmetije kakšno doto, hčerke — balo, in v dveh, treh generacijah so postale te dajatve pretežke. Zato je dne 24. aprila 1635 izbruhnit upor, ki je že dolgo tlel pri podložnikih Sauerjevih graščin v Šoštanju in Lilien-bergu (sedaj stara delavska kolonija v Pesjem). Upor je trajal do 8. maja tega leta in je bilo v teh dneh cplen-jenih, porušenih ali požganih 65 gradov, med katerimi navaja pisec iudi gradove Lilienberg, Šoštanj, grad Gradič v St. Ilju, Forhleneg v Velenju, Helfenberg nad Sotesko in grad Šalek. Podložniki pa so v tej borbi propadli. Dne 12. oktobra istega leta je bila izvršena zadnja smrtna kazen nad upornimi kmeti in Herberštajn je razpustil svoje vojaško moštvo. Posledice tega upora pa so bile te, da je moral podložnik dajati še več. Zaradi nadalje razvijajoče se industrije in trgovine pa sedaj namesto v naravi, v denarju. Leta 1700 je moral isti kmet oddati na leto štiri škafe rži in dva škafa ovsa kakor pred 125 leti, v denarju pa sedem goldinarjev in 25 krajcarjev zemljiškega davka, 5 gld. in 37 kr. vojaškega davka, 37 kr. kontribucije in pisarniških pristojbin, tri goldinarje namesto priprege, 30 kr. namesto jagnjeta, tri goldinarje namesto treh ovac, 14 krajcarjev namesto malih služnosti in tri goldinarje namesto 25 dni tlake. Poleg teh dajatev pa je imel podložnik še druge dajatve kot desetino, biro, razne domače preživnine, bale in dote in je razumljivo, da kmet ni imel volje do dela. Lastniki gradov so prepuščali graščine svojim oskrbnikom, valptom in biričem, ki so te dajatve neusmiljeno izterjevali, kar je še bolj vplivalo na pasiven odpor. Zemlja ni dajala več tega, kar bi morala, bila je slabo obdelana. Leta 1848, to je pred dobrimi sto leti je bilo podložništvo odpravljeno, nastala je nova doba za kmeta. Prosfost in svoboda je bilo geslo tistih velikih dni. Graščaki se s tem niso strinjali. Zgodovinar pravi, da je bil leta 1848 na velenjskem gradu oskrbnik Tegler, ki je dobil cesarsko pismo, da ni več tlake. Kmetje so ga obstopili na trgu in šli z njim v grad. Graščak je skozi okno vprašal, kaj bi radi. Ko so mu povedali, da bi radi cesarsko pismo jim je dejal, da ga bo poiskal. Ko pa ga je po daljšem času le našel, ga je vrgel kmetom skozi okno. Iz teh dni vemo po ustnih »izročilih še nekaj podrobnosti. Tlako so kmetje hodili delat na grad Turn. Ta jih je pa pošiljal na Vransko, kjer so delali cesto na Ljubljano. Zvečer je prišel birič, potrkal na okno in zaklical: »jutri na tlako!« nakar se je hitro odstranil. Da bi kmetje hitreje napredovali, so imeli od leta 1848 do 1858 to prednost, da kdor je imel zemljo, mu ni bilo treba k vojakom, kdor pa jc imel denar, pa se je tudi lahko odkupil. fMežnarjev v Pesjem se je odkupil za sto goldinarjev, nato pa priženil 200 goldinarjev in kupil posestvo. zdo ]e bilo postavljeno v izrazilo kmečko okolico, ki je bila vsa pod vplivom cerkvenega fevdalca. (Bira se je ohranila vse do druge svetovne vojne. Rudarji so pred odhodom v jamo na prvi tretjini molili do leta 1928.) Usianovljena je bita Socialdemokratska stranka nekako leta 1898, katere središče je bilo sedaj v tem gnezdu, ki je bilo tolikokrat omenjeno kot povzročitelj vsega hudega, a je vendar odigralo zelo važno vlogo v tem stoletju. Socialdemokratska stranka )e bila poliiiona organizacija, marksistična, ki je zahtevala razredno borbo. Ker pa je vodstvo te stranke le preveč padalo pod vpliv okolice, se je organizacija borila samo za izvajanje pravic, katere so si že priborili delavci v drugih, bolj razvitih industrijskih državah. Vso dobo od njene ustanovitve do konca prve svetovne vojne, to je ves čas bivše Avstro-Ogrske monarhije, zaznamujemo le par manjših, samostojnih akci), ki pa nam kažejo takratno kompromisarsko vlogo voditeljev. Osemurni delavnik je bil na primer vpeljan v rudniku Velenje že leta 1888 in 1889, ko se je delal šahi. Leta 1902 pa čujemo sledečo izjavo še živečega voditelja Socialdemokratske stranke: Kopači smo imeli 8 urni delavnik. Delali smo od 6. do 2. in od 2. do 10. ure, ponoči pa se je tesarilo. Vozači pa so imeli šiht od 7. do 12. in od 1. ure do tako dolgo, da je bila jama prazna, kar je trajalo včasih iudi po 11 ali 12 ur. Ta tretjina se je imenovala »Pipčev dritl«. V borbi z odpravo tega dritlna so leta 1909 delavci gonili s premogom direktorja Parkerta po štircu, nakar je bil ta dritl odpravljen. To se pravi, da so po 11 letih obstoja stranke delavci mimo nje dosegli nekak uspeh. Okrog leta 1902 so stavkali rudarji 24 ur. Zahtevali so izboljšanje plače od vozička in od zaseka. Pred glavno rudniško pis&rno se je zbralo veliko žensk in otrok. Ko je prišel Lapp iz Turna, kjer je stanoval, je vprašal, kaj hočejo fi ljudje tukaj. Ko so mu povedali, je zahtevam ugodil. In še en vidnejši moment nam osvetljuje to dobo, in sicer tale: Leta 1916 so delavci mimo organizacije ustavili delo. Organizacija za to ni vedela in stavka je propadla. Direktor Ulrih je podal ostavko, na njegovo mesto pa je prišel Randa iz Zabukovce za direktorja. Malo čudno se sliši, da je delavstvo ustavilo delo brez vednosti organizacije. Saj je vendar delavstvo sestavljalo organizacijo. A tudi uspeh je bil dosežen, saj je direktor dal ostavko. Takratni direktorji so bili na strani kapitalistov, proti katerim se je borilo delavstvo v tisti dobi. Bil pa je uveden sistem delavskih zaupnikov, ki so bili nekaka povezava med delodajalci in delojemalci. V nastopanju teh delavskih zaupnikov nasproti delodajalcem vidimo v tej dobi dvojno razumevanje pomena delavske organizacije, ki se tako vleče od leta 1898 do leta 1914. Nekateri delavski zaupniki so igrali predvsem kompromisno vlogo, v kateri je vselej zmagal delodajalec, kapitalist. Le ti so bili upoštevani pri delodajalcu in so dobili mesta v podjetju in boljše plače. Delavski zaupniki, ki pa so poznali pomen organizacije za celoten delavski razred, in so se borili brezkompromisno pa so bili preganjani. Eden od teh revolucionarnih delavskih zaupnikov nam iz te dobe pove, da je bil 4 krat odpuščen, ker se je brezkompromisno boril za delavske pravice proti takratnim direktorjem. Enkrat je bil odpuščen zato, ker se je zavzel za delavca, ki je bil odpuščen zaradi tega iz rudnika, ker ga je v jami potolklo. Odpuščenega delavca so res »prejeli nazaj, bil pa je zato odpuščen delavski zaupnik, ker ie zahteval boljše varnostne pogoje. Enkrat je bil odpuščen zaradi zahtev po povišanju plač, itd. Naj pa je bila organizacija kakršna koli, imela je neizprosnega sovražnika, zemljiškega posestnika, ki je bil še vedno pod vplivom cerkvenega veleposestnika. Biti socialdemokrat je bilo v tisti dobi poniževalno. Če pa pogledamo kmetsko okolico, vidimo sedaj že drugačno sliko. Razpadati so začela tudi graščinska posestva, bodisi da so graščaki postali industrialci ali pa so prišli na boben zaradi slabega gospodarjenja. Kmetije so se nadalje drobile iz koč in bajt ipa je prihajala že druga (Nadaljevanje na drugi strani) V takšnih in podobnih oblikah so se začeli vse hitreje pojavljati manjši kmetje in kočarji, ki so postajali vse bolj odvisni od trdnih kmetov. Še več pa je bilo takšnih, ki niso imeli ničesar, in so kot hlapci in dekle služili novim izkoriščevalcem, bogatim kmetom. Hlapec Jernej se je le prečesto začel pojavljali tudi v šaleški dolini. V takšne razmere sta posegla leta 1875 v gornjem delu šaleške doline dva nova činitelja. Industrijalec in industrijski delavec. Industrialec Lapp, ki je bil sicer železniški inženir, je začel izkoriščati ležišča premoga. Spočetka je bilo pri izkopu premoga zaposlenih le malo poklicnih rudarjev, katere je dobil industrialec od drugod. Predvsem je začel izkoriščati delovno silo iz obubožanega območja. Kočarji, ki niso imeli dovolj zemlje, so imeli iu postranski zaslužek. Njih glavni cilij ni bil rudnik. Glavni cilj jim, je bil, da si tu prislužijo, da si odkupijo zemljo in se ponovno vrnejo nazaj med gruntarje, neodvisne in svobodne. Parola: »Več imaš, več veljaš«, je neusmiljeno pritiskala na vse nižje sloje in delavec brez zemlje je bil v tej dobi najmanj vreden in najbolj zaničevan, akoravno ie bil sin propadajočih kmetij. Bil je najnižji sloj v takratni družbeni strukturi. Ob propadu fevdalnega sistema si je graščak obdržal najlepša posestva, a tudi cerkvena posest je bila neokmje- rega je izdal Marx leta 1847 se je že izkazal kol pravilen. Pariška komuna leta 1871 je imela vsekakor globok odmev. Delavci so se čedalje bolj zavedali, da se njihov razred množi in da postajajo odločujoča sila v nadaljnjem razvoju družbe. Tega pa so se zavedali tudi veleposestniki, ki so se bali takšnega razvoja, saj jim je grozil propad. Zato so ščuvali svoje podrejene proti vsakemu, ki si je upal samo omeniti nekaj takšnega, kar bi lahko kvarno vplivalo na njihov ugled. Za ščuvanje proti naprednemu gledanju so se cerkveni veleposestniki posluževali razen prižnic tudi raznih oblastnih ustanov, občin, kjer so na sejah opozarjali odbornike, da se naj čuvajo pred vdorom nepredno mislečih ljudi v odbore. Kakor povsodi, pa je šel razvoj svojo pot tudi v šaleški dolini. Industrialec Lapp ije začel z raziskovalnimi deli. Stari Rudolf šahi je svojo vlogo dokonča-val, treba je bilo zgraditi nov šaht. Upirali so se zemljiški posesniki, toda denar napravi vse. Nič ni pomagalo, da so nepridipravi požgali vrtalne naprave v hosti. Leta 1888 in 1889 je bil dograjen nov šaht, ki še članes služi svojemu namenu. Pri kopanju tega šahta pa je bilo zaposlenih že več strokovnjakov, šaht-nih rudarjev, ki so prišli od drugod, bodisi kot tujci ali pa so se vrnili domačini, ki so bili poprej kedaj izrinjeni iz kmetij. Le ti so s seboj prinašali nove lini odprta pot. Po tej dolini ni odhajal samo premog v široki svet, tudi naprednejše ideje so prihajale iz širokega sveta v to malo dolinico. Leia 1893 se je v jami vnel plin. Pri eksploziji je bilo 6 mrtvih in 6 ožganih rudarjev. Čez en mesec se je plin ponovno vžgal in je eksplozija zahtevala novih 18 mrtvih. Delavci po lej katastrofi niso hoteli več v jamo. Nekaj prolefarcev je odšlo na druge rudnike, nekaj kočarjev pa se je zabilo v svoje revne bajile. Toda kakor se vse, tako se je tudi to sčasoma pozabilo in ljudje so ponovno začeli z delom. Saj marsikateri ni imel drugega izhoda. Industrialec pa ni bil s to polprole-tarsko delovno silo nič zadovoljen. Želel je imeti poklicne rudarje, nevezane na zemljo. Vsaj nekaj takšnih, ki bi bili samo njegovi, samo od njega odvisni. Delavci nastanjeni po kmetih so le prečestokrait trosili svoje sile za kmeta, manj pa za industrialca. Zaradi tega je kupil graščino Lilienberg z gospodarskimi poslopji. V graščini je napravil nato stanovanja za delavce, v gospodarskem poslopju pa je imel še leta 19C0 kovaško delavnico. To pa je nato preselil na rudnik, poslopje pa predelal v stanovanjsko zgradbo. Leta 1902 so bile dograjene še dve stavbe in tako je nastala prva delavska kolonija. V to delavsko kolonijo so se sedaj skoncenlrirale delavske sile. Rdeče gne- Freiheii und Gleichheii, Svoboda in enakost je bilo geslo iisiih dni. Sprem-Ijajmo razvoj ene generacije na enem posestvu. Kmet, ki je leia 1848 prevzel posestvo, je imel čez petindvajset let tri sinove in tri hčere. Enemu sinu je namenil grunt, kam pa ostalih pet? Sin posestnik je vzel sosedovo za ženo, sosedov sin pa je vzel eno sestro za ženo. Ako bi šlo tako idealno, bi še vedno ostali prosti šlirje otroci, ki so morali oditi od doma v industrijo ali v mesto med obrtništvo. Sam pa se je umeknil v viničarijo ali kašlo in si izgovoril preužilek. na. Dočim je beseda graščaka bila malo upoštevana, si je cerkveni veleposestnik obdržal odločujoči vpliv na kmečko prebivalstvo po principu, več imaš, več veljaš. Cerkveni ključarji, banderonosci in razni privilegij arici cerkvenega veleposestnika so bili trdni kmetje, brez ozira, kako so prišli do ic h ' pozicij. Ugled je slonel izključno samo na premoženju. Za revnejše so bila samo nebesa po smrti, za najnižji sloj pa: »Moli in delaj«. V drugih razvitejšili krajih so se že zavedali delavci, da naza) za njih ni več poti. Komunistični manifest, kate- nazore. Parola: »Moii in delaj« je bila vedno bolj ogrožena. Cerkveni veleposestniki, ki ;o dosedai mazali duše revežev s potrpljenjem in večnim zve-hčanjem, so bili vznemirjeni. Z olvoriivijo novega šahta so postali pogoji prevažanja premoga s konji v Celje nezadostni. Pričele so se priprave za izgraditev proge od Celja do Velenja. Kmetje so se upirali. Najemali so maše v Nazarju, da ne bi tekla proga po njihovi zemlji. Upirali so še vozniki, bali so se za zaslužek. Toda leta 1891 in 1892 je bila proga kljub temu zgrajena. S tem pa je bila šaleški do- (Nadaljevanje s 1. strani) RAZVOJ IN BORBA DELAVSKEGA RAZREDA V ŠALEŠKI DOLINI generacija proletarcev, delavcev, ki so prihajali tudi direktno iz večjih kmetij. Poleg državnih dajatev, ki niso bile več male, so se začeli pojavljati tudi razni prekupčevalci, trgovci in obrtniki, ki so kupovali zemljo od obubožanih kmetov. Kupovali so tudi večje komplekse graščinske zemlje in jo nato v manjših parcelah prodajali naprej. Ker socialno zavarovanje ni bilo uvedeno ali pa še zelo slabo, so začeli delavci kupovati te male parcele in si graditi zasilne hišice, da bi imeli kam na stara leta. V ogromni meri pa je še prevladovalo mnenje, da je le zemlja podlaga za življenje. Saj pa je v teh letih tudi res bila. Prišla pa je prva svetovna vojna, ki je prinesla tudi v šaleško dolino jasnejše poglede za delavski razred. Pod vplivom velike oktobrske revolucije so se vračali vojaki na svoje domove. Prvega maja leta 1919 so delavci organizirali veličastno povorko, v kateri so sodelovali vsi sloji prebivalstva v šaleški dolini. Kmetje na vozovih in konjih so bili častno zastopani. Rudniška gospoda z direktorjem v rdeče okinčanem avtomobilu je spremljala povorko, ki je krenila iz rudnika, proti Šoštanju. Vse je bilo revolucionarno razpoloženo. Delavski razred je bil na čelu gibanja. Enako povorko so organizirali tudi šoštanjski delavci in krenili proti Velenju. Pri Falkovem križu sredi družmirskega polja so se nato povorke sestale in skuipni sprevod je šel nato od tu v Šoštanj. Po slavnostnem zborovanju na trgu v Šoštanju je bil nato pohod v Pesje, kjer je bilo razvitje delavskega prapora pri Cin-glerju. (Sedaj Gostilna pod klancem.) Komunisti, ki so bili vodje tega gibanja in takrat povezani z Socialdemokratsko stranko pa so imeli še močne nasprotnike. Glavni lin najhujši nasprotnik je bil še vedno cerkveni fevdalec. Povorko je iz prižnice označil kot peklenski sprevod, kateremu je na čelu jezdil sam Lucifer. Res je na čelu povorke jezdil rdeče oblečen Surc Jože iz Litijskega griča, ki je pozneje izjavil, da dekan ni prav videl. Imeli pa so v lastnih vrstah kompro-misarje, oportuniste. Poprej združeni, so se na Vukovarskem kongresu razbili. Obznana, ki je bila podana konec decembra leta 1920, je potisnila komuniste v ilegalo. Socialni demokratje so se začeli deliti v dva dela. V kruhoborce in v borce za mpremembo družbenega reda. Če pogledamo ves ta politični konglomerat na sestanku pri Cinglerju v tistih prvih povojnih letih, vidimo čudno sliko raz-cefranosti delavskih vrst. Klerikalni voditelji so zastopali mišljenje svojega vrhovnega šefa, cerkvenega veleposestnika, ki ni hotel videti, da delavski razred narašča, da se dan na dan množi in zahteva svoje mesto tu, na tem svetu, na zemlji, iz. katere ga je izrinil razvoj. Ako ne ravno njega pa njegove prednike. Nacionalisti so bili zastopniki domače buržoazije, ki se je kopala na oblast in se utrjevala. Delavski voditelji pa so se med seboj prepirali, kdo je koga izdal in kdo je večji oportunist. Le s težavo so se začeli komunisti spel uveljavljati, to pa zaradi tega, ker so bili na vodilnih mestih takšni, katerim ije šlo le za to, da si potom organizacije pribore svoj lastni položaj. Prečestokrat so bili delavci nad svojimi voditelji razočarani. Razočarani nad komunisti, ki so eno govorili, drugo pa delali. Lahko bi rekli, da je bilo v socialdemokratskih vrstah v Velenju več revolucionarnih elementov kakor v takratni komunistični partiji. Delavski razred je pod vodstvom ilegalne Komunistične partije začel mobilizirati mlajše sile. Ustanavljala so se delavsko kulturno prosvetna društva Svobode, pod firmo socialdemokratske stranke. Dočim je bilo to društvo ustanovljena v Šoštanju že leta 1921 in so se v njega vključevali mladinci tudi iz velenjskega območja, se je v velenjskem predelu ustanovilo društvo Svoboda šele leta 1924. Sedež društva Svobode je bil v Pesjem. V tem društvu, ki je imelo svojo knjižnico, iam-buraški zbor, diletantsko skupino in telovadno enoto, so se mladinci seznanjali tudi z marksistično literaturo, lajna predavanja pa so imeli razni študentje kot Lampret Jože, Stukovnik in drugi. Nekateri stari vodilni komunisti pa niso niti znali niti mogli vzbuditi v mladini tistega zaupanja in tiste smelosti in požrtvovalnosti, ki je potrebna borcu, revolucionarju v takšni dobi kot je bila takrat. 2e takrat je mladina ubirala drugo pot, naslanjajoč se bolj na vzgledne in požrtvovalne socialdemokratske voditelje. Porazno pa je vplivalo zadržanje nekaterih vodilnih komunistov na mlade kadre leta 1930, ob priliki aretacij. Posebno še, ker so nekaj časa govorili, kako bo prišel nekdo na motornem kolesu, kako bodo potem zavzeli žandar-merijo in občino in kako si bodo porazdelili funkcije. Po tej aretaciji je postalo med delavsko mladino mrtvilo. Porazgubili so se po raznih drušlvih, nekateri so odšli celo pet na kore in tako čakali novih časov. Kmečko okolico pa je v tej dobi že razkrajal novi izkoriščevalec. Poleg trgovcev in gostilničarjev, ki so se bogatili na račun predvsem delavcev, so kmečko okolico izkoriščali razni lesni industrialci. Lepo razpostavljeni po celi šaleški dolini, so kmetje izrivali iz zadolženih kmetij. V konkurenčni borbi med seboj, so se kosali tudi v tem, kdo bo ceneje izkoriščal delovno silo v svoiih žagah in industrijskih obratih. Haukeji, Detiček, Gol, Pavline in še nekaj manjših mešetarjev je eksploa-tiralo bogate gozdne predele. Kmetje so ustanavljali zadruge, a tudi v teh so imeli glavno besedo bogati kmetje in špekulantska gospoda. Banke so bile aparat v rokah strank, ki so se pogosto izmenjavale, njihov krah pa je nosil kmet — zadružnik. Leta 1934 so se začele ponovno formirati partijske celice, katere so sestavljali mladi komunisti iz vrst študentske mladine. Leta 1936 pa je oživela tudi partijska dejavnost v velenjskem bazenu, ponovno s sedežem v Pesjem. Ustanovilo se ie delavsko pevsko društvo »Zarja«, v kateri pa je bila zabranjena vsaka druga panoga kulturno prosvetnega dela. Zato je bila kmalu ustanovljena tudi »Vzajemnost«, sicer pod firmo socialdemokratov, v resnici pa jo je ustanovila oživljajoča se komunistična, revolucionarna mladina. Serajkič, Ulrih Janko, Kovačič in drugi so bili jedro novo nastale revolucionarne delavske formacije. V okviru Vzajemnosti so ubrali pot mladi komunisti mimo starih, okorelih komunistov. Redki, nekompromitirani so sicer ostali, niso pa tvorili vodilne večine. Mladi so šli v širino. Začeli so vključevati vso mladino v društvo in jo voditi po liniji, katero jim je sproti zadajal višji forum. Leta 1937, 1938, in še nadalje je bila linija Komunistične partije trdno v rokah preizkušenega prvoborca Josipa Broza — Tita. To se je čutilo predvsem v širini, katero so zavzela društva Vzajemnosti po delavskih središčih. Mlada garda se je posluževala raznih načinov, s katerimi je prodirala v vrste Sokolov, Orlov, Kmečkih fantov in dekle! in še drugih društev in Marijinih družb, ki so bile ustanovljene z namenom, da odvračajo mladino in celotno družbo izkoriščanih, od revolucionarne smeri delavskega pokreta. Vedno več ie prihajalo mladine v delavske vrste. Komuistična partija in SKO) je vodila že široke mase izkoriščanega delovega ljudstva. Mala peščica izkoriščevalcev in za-slepljencev se je začela ponovno bati za svoje izkoriščevalske položaje. Zan-darji so imeli naloge popisovati sumljive osebe gibanja. Kulturbundovci so gledali, kdo vodi in kje so zbirališča in žarišča tega gibanja. Tudi šaleška buržoazija je uvidela, da ni več sposobna krotiti revolucionarnega gibanja delavskega razreda. Želela si ie močnega zaščitnika — fašizem, breoibzirho pritisniti prebujajoče se ljudske množice nazaj na tla. Očuvati svoje izkoriščevalske položaje, pa če tudi za ceno izdajstva svojega lastnega naroda. V okviru rudnika, ki je bil last države, so se bile borbe med delodajalci in delojemalci. Rudniški nameščenci so bili državni nameščenci. Le iti so se znali spretno izmikati za močnejše, da so si očuvali svoje položaje v vedno se menjajočih situacijah. Nekateri od njih so bili res nevtralni v tem gibanju, bili pa so med njimi tudi zavirači naprednega gibanja, reakcionarji. Se takrat, ko jim je že stvarnost butala v obraz, so pogledali mimo, gledali so le nazaj in pričakovali to, kar se ne more več vrnili. V poletju 1940 je utonil v ribniku sredi doline Ulrih Janko, ki je bil takrat duša društva Vzajemnost. Bil je član Okrajnega komiteja Komunistične partije. (On in Čepelnik Rado sta bila člana Svobode že leta 1924.) Partija je s tem izgubila agilnega člana, široko razgledanega, dobrega organizatorja. Bil je delavski zaupnik, izvoljen od delavcev rudnika in elektrarne. Zaposlen ie bil v električni centrali, kjer so po njegovi smrti našli pod vodnim rezervoarjem precej marksistične literature. Bil ie obenem pevovodja pevskega zbora Zarje, ki je nastopal že daleč preko mej svojega delokroga. Mladi revolucionarji so nastopali v raznih oblikah in pridobivali mladino za gibanje. Pevski kvartet, katerega so imenovali zaradi kamuflaže s šaljivim imenom »Kvartet Sraka«, in katerega so sestavljali Ulrih, Sevčnikar Martin in Martinšeik Edi, je nastopal po okoliških vaseh in si pridobival simpati-zerje. Nastopal je z borbenimi in narodnimi pesmimi povsod tam, kjer so se zbirali podeželski ljudje. Na Graški gori, na Gori Oljki, v Zavodnji, v Luko-vici in še na neštetih mestih. Podeželski ljudje so jih imeli povsod radi in so se radi z njimi pogovarjali o perečih vprašanjih. Bili pa so to sproletarizirani kočarski sinovi, ki so uvideli, da ni poti nazaj, samo naprej. Kvartet pa je v kratkih besedah končal svoje poslanstvo takole: Ulrih Janko je utonil pri reševanju svojega idejnega nasprotnika. Martinšek * Za našo svobodo so dali svoja življenja naslednji velenjski občani: 1. Veler Ivan 2. Sevčnikar Martin 3. Kodela Jože 4. Meža Ivan 5. Jan Rudolf 6. Puslinek Ivan 7. Prosnik Mirko 8. Gričar Anton 9. Germadnik Jože 10. Obu Baltazar 11. Ograjenšek Slavko 12. Grejan AvgusI 13. Pocajt Stanko 14. Grobelnik Ivan 15. Srebotnik Jože 16. Župevc AvgusI 17. Petek Štefanija 18. Petek Jože 19. Ostrovršnik Rudolf 20. Kurnik Marjan 21. Perdih Kari ml. 22. Grobelnik Ivan 23. Mader Olo 24. Višner Maks 25. Silovšek Dominik 26. Cerkovnik Jože 27. Cerkovnik Rafael 28. Dolar Janez 29. Mravljak Ivan 30. Marolt Ignac l\. Čant Rudolf 32. Kolnik Avgušlin 33. Rutnik Jože 34. Podpečan Alojz 35. Anžej Jurij 36. Uršič Anton 37. Felicijan Alojz 38. Zabukovnik Franc 39. Mihelak Anion 40. Žerjav Anton 41. Plešnik Franc 42. Mihelak Ivan 43. Umek Franc 44. Videmšek Mihael 45. Sitar Ivan 46. Zbičajnik Alojz 47. Pušnik Ivan 48. Špegel Andrej V BORBI: 49. Povh Alojz 50. Lužar Rudolf 51. Kumer Ivan 52. Kraser Adolf 53. Koren Anton 54. Jan Ivan 55. Goltnik Ludvik 56. Goltnik Jože 57. Murn Franc 58. Čas Leopold 59. Jovan Stanko 60. Koren Rafael 61. Hrastnik Anton 62. Es Ludvik 63. Kralj Ivan 64. Jamnikar Marlin 65. Hrusti Maks 66. Gril Miha 68. Kolar Ferdo 69. Cokan Rafael 70. Žnider Vinko 71. Camlek Edo 72. Tajnšek Blaž 73. Korbar Mihael 74. Pogorelčnik Rudolf 75. Soklič Franc 76. Urisek Jože 77. Urisek Pepca 78. Venek Edo 79. Martinšek Edo 80. Pušnik Franc 81. Kosestnik Jože 82. Pezman Alojz 83. Stropnik Alojz 84. Lorger Justina 85. Pušnik Ivan 86. Brišnik Marlin 87. Zagmajster Kari 88. čanč Jože 89. Raspolnik Fridrih 90. Kortnik Kari 91. Forštner Jože 92. Tominc Slanko 93. Sevčnikar Matija 94. Jlerič Jože 95. Ulrih Franc 96. Višner Ivan 97. Blagotinšek Ludvik 29. Orozel Rozalija 42. Pevec Marija 30. Chromi Franc 43. Deberšek Franc 31. Mravljak Marlin 44. Stropnik Jožefa 32. Martinšek Marija 45. Venek Blaž 33. Martinšek Angela 46. Vovk Amalija 34. Martinšek Marija 47. Špegel Matija 35. Kralj Jožefa 48. Šegel Marija 36. Kralj Franc 49. Venturini Herman 37. Kralj Jože 50. Ulrih Miha 38. Deberšek Ela 51. Brložnik Ignac 39. Blagotinšek Lovro 52. Brložnik Angela 40. Urisek Frančiška 53. Hleb Ivan 41. Stropnik Frančiška 54. Terglav Jakob UBITI 1. Plešnik Avgust 2. Hrusti Roman 3. Bračič Alojz 4. Kovač Rafael 5. Kovač Franc OD NEMCEV: 6. Tamše Franc 7. Avberšek Angela 8. Habot Anton 9. Plešnik Franc 10. Šmon Franc UMRLI PO TABORIŠČIH: 1. Rode Anton 2. Pajer Franc 3. Svetličič Jože 4. Perbil Ivan 5. Perbil Alojz 6. Perbil Marija 7. Napolnik Jože 8. Zalokar Darko 9. Zalokar Viktorija 10. Blatnik Stanko 11. Blatnik Elizabeta 12. Vovk Cecilija 13. Pečečnik Anton 14. Arlič Frančiška 15. Silovšek Ivan 16. Arlič Apolonija 17. Arlič Marija 18. Marolt Krislina 19. Rutnik Gabrijel 20. Rutnik Ciril 21. Ledinek Jože 22. Pirmanšek Anton 23. Hrovat Ivan 24. Janežič Alojzija 25. Janežič Marlin 26. Janežič Marlin II 27. Drev Franc 28. Hrovat Jože USTRELJENI 1. Petrič Rafko 2. Ošlir Ivan 3. Perbil Blaž 4. Puc Srečko 5. Aristovnik Anton 6. Blatnik Simon 7. Vovk Franc 8. Uršič Jože 9. Arlič Slanko 10. Arlič Jože 11. Arlič Franc 12. Marolt Jože 13. Arlič Rudolf 14. Strgar Lovrenc 15. Mravljak Anton 16. Ježovnik Marlin 17. Ježovnik Alojzija 18. Potočnik Konrad 19. Janežič Franc 20. Vajthauzer Ivan 21. Deberšek Frane 22. Martinšek Andrej 23. Kralj Edo 24. Kaligaro Rudolf 25. Cepelnik Rado 26. Ahac Ivan 27. Stropnik Ivan 29. Camlek Franc 30. Kodrun Karol 31. Venek Ana KOT TALCI: 32. Venek Leopold 33. Volk Ivan 34. Špegel Ciril 35. Brložnik Jože 37. Kregar Anton 38. Klemen Božidar 39. Stare Franc 40. Vošnjak Rudolf 41. Stropnik Edo POGREŠANI: 1. Mrak Jože 2. Delakorda Stanko UMRLI ZA POSLEDICAMI TABORIŠČA: __ 1. Doblšek Kari PADLI PRT BOMBARDIRANJU RUDNIKA: 1. Venturini Miha 2. Podbevšek Ferdo 3. )akob Anion 4. Planko Pepca 5. Zerdoner Jakob 6. Zerdoner Jože DOMOVINI STE DAROVALI NAJDRAGOCENEJŠE — SVOJA ŽIVLJENJA SLAVA VAŠEMU SPOMINU! VAŠA ŽRTEV NAS ZADOLŽUJE, DA BREZPOGOJNO ČUVAMO IN OHRANIMO TO, ZA KAR STE PADLI - SREČNO IN NEDOTAKLJIVO SOCIALISTIČNO DOMOVINO FEDERATIVNO LJUDSKO REPUBLIKO JUGOSLAVIJO J Edi je odšel med prvim v partizane in leta 1942 padel zadet od ročne granate, vržene od slovenskega žamdarja v hosii nad Litijskim gričem. Letonija Jože je odšel istotako med prvimi v partizane, vodil je napad na Šoštanj in padel leta 1942 v Savinjski dolini. Sevčnikar Martin je odšel v partizane, padel v roke belogardistom, ki so ga umorili na zverinski način. Partizani so ga našli z iztaknjenimi očmi, naslonjenega na skalo, v ustih pa je imel zataknjeno svoje odrezano ? ispolovilo. Nekje na Dolenjskem, ga je izdal v vrstah belogardistov nahajajoči se domačin. Po smrti Janka ije prevzel pevski zbor njegov brat Tone, katerega so si pokretaši izvolili in mu dali zaupnico. Pogreba Janka Ulriha so se udeležile deputacije poslane iz delavskih centrov Trbovelj, Hrastnika, Zabukovce, Štor, Šoštanja in Mežice, ki so prispele z rdečimi zastavami in venci. Sprevod sam pa je bila ogromna manifestacija razpoloženja in 'razgibanosti delavskih minožic, povezanih s (preprostim kmečkim prebivalstvom. Udeležbo na pogrebu so popisovali žan-darji in petokolonaši. S le,m pa začenjamo zgodovino Narodnoosvobodilne borbe v šaleški dolini. Zgodovina pa je tako zapletena in dolga, da jo bomo skušali analizirati samo v grobih obrisih. Delovno ljudstvo šaleške doline oku-paifoilja ni navdušeno sprejelo. Med rudarji je bilo res nekaj takšnih, ki so bili poprej nekdaj v nemških rudnikih in so znali nemško. Takšni so res delali zmešnjavo v delavskih vrstah. Ogromna večina pa je bila pod vplivom Komunistične partije, iki je že poprej opozarjala na bistvo fašizma. Skoro še manj navdušene pa so bile podeželske obubožane kmečke množice. To je videl okupator ob svojem iprihodu, to so videli ludi kulturbundovci in petokolonaši. Štajerskemu kmetu jje bila namenjena Ukrajina, lepa zelena Štajerska pa »kmetom višje rase«. Ravno šaleška dolina se je okupatorju zelo dopadla. Rudnik z bogatim ležiščem premoga in krasno okolico. Kako lepo bi bilo ostati za vedno tukaj, so govorili nemški vojaki, katere je fašizem potiskal vedno dalje, dalje proti jugu skozi vse lepe pokrajine zelene Štajerske. Za izselitev pa so iskali povoda. Izselili so nekaj župnikov in nekaj inteligence. To pa je bil le pesek v oči. Glavni cilj fašizma je bil, pokorili delovne množice in ohraniti kapitalistični družbeni red, za vsako ceno. Napad na Sovjetsko zvezo je bdi signal za vse napredne sile sveta, da je napočil odločilni moment. Komunistična partija je organizirala oborožen upor. Po njenih direktivah so se začele vstaje po vsej Jugoslaviji. Temu uporu se je pridružila tudi šaleška dolina. Dne 6. julija 1941 so mladi revolucionarji izvršili prvo organizirano, široko razpredeno sabotažno akcijo. Pometali in uničili so nemške kažipote po vseh cestnih križiščih, pisali parole po obcestnih zidovih in prema-zali nemške napise ipo lokalih. Se isto noč so nato odšli v ilegalo. Okupator je bil prepričan, da bo namenjeno preseljevanje in spreminjanje lepe zelene Štajerske v nemško provinco šlo lepo mirnim potem. Njegovi petokolonaši so držali z njim in ni bilo več nobenega voditelja, ki bi se upiral. Kdo v šaleški dolini bi bil takrat zmožen povesti ljudske množice v borbo proti okupatorju? Akcija, izvedena v noči od 6. na 7. julij pa je dala okupatorju čutiti, da je še nekdo, in to ravno tisti, katerega je imel namen fašizem uničiti. Komunistična partija Jugoslavije na čelu vseh svobodoljubnih in revolucionarnih množic zatiranega ljudstva. Ker mu je izpodletelo mirno izseljevanje in ponemčevanje naroda, je holel v kali zalreti to vstajo. Neizprosno je posegel v vrste delavskega razreda in pospešeno nadaljeval svoje poslanstvo. Oprt na domače izdajalce je aretiral nekaj udeležencev akcije, ki se niso pravočasno umaknili v ilegalo. Poleg pravih pa ie bilo odvedenih zelo veliko takšnih, ki pri akciji sploh niso bili navzoči niti niso za njo vedeli. To pa je bil dokaz da je imel okupator široke namene preseljevanja in uničevanja slovenskega življa na Štajerskem. To pa bi bil iudi izvedel, ako bi se mu narod pravočasno ne uprl. Za to so padale žrtve revolucionarnih delavcev i,n kmetov. Za lo so divjali njihovi sluge po šaleški dolini, za to je izdajal Detiček vse, kar se mu je kdaj,koli postavilo po robu v njegovih stremljenjih po bogastvu. Zato pa so tudi napredni ljudje že leta 1941 podpirali partizansko gibanje, ki je z dneva v dan naraščalo. Veliko večino žrtev imajo na vesti ravno domači izdajalci, ki so izročali in izdajali domačine njihovim krvnikom. Po štirih letih neizprosne borbe je bil končno fašizem premagan, z njim vred pa tudi izgnani fašistični izdajalci iz Slovenske zemlje. Delavski razred šaleške doline je dal za to svoj časten doprinos. Nova Jugoslavija, ki je zgrajena na milijon sedem sto tisoč žrtvah je ubrala pod vodstvom Komunistične partije in maršala Tita drugo pot. Oprla na vedno naraščajoči delavski razred iztreblja ostanke preteklosti. Ne nazaj, naprej v lepšo bodočnost nas vodi. Delavski razred si je priboril v štiriletni krvavi borbi odločujoče mesto. Kolektivno upravlja svoja podjetja, iz katerih še vedno poizkušajo poedinci odnašati dobrine na škodo podjetij, ki so skupna lastnina delavcev. Delavski razred bo znal in bo moral znati očuvati to, za kar so padale žrtve, kajti, poti nazaj ni. Kmečki sloj je v individualnem načinu gospodarjenja zapisan propadu. Kam bo dal Medved iz Prelog svojih dvanajst otrok in samega sebe, ko bo eden prevzel posestvo. Kaj pa bo potem ko bodo še njegovi nasledniki imeli otroke. Tudi za kmeta poti nazaj ni. Okupator je hotel napraviti iz naše doline nekaj lepega, za svojo »Višjo raso«. Ali smo zmožni sedaj tudi mi izpremeniti svobodno dolino v nekaj lepšega. Zmožni smo, to so dokazali velenjski rudarjii, ki so sami izkopali novi šahtr Z lastnimi silami so delavci zgradili Novo Velenje, okolica jezera je lep vzgled, kaj se da napraviti tam, kjer so na delu ljudje velikega kova, kakršen je Nesli Zgank. Iz nič napravili krasno zna tudi naš človek, Slovenec, revolucionar. Delavci so danes na vseh višjih položajih. Delavski razred dela to, česar niso dosegli v vsej opisani dobi 500 let vladajoči sloji. Za vse to pa se imamo zahvaliti Komunistični partiji Jugoslavije pod vodstvom maršala Tita, največjega revolucionarja naše dobe. Program za proslavo rudarskega in občinskega praznika 3., 4. in 6. julija Zasedanje OLO Šoštanj Sobota, 3. julija: od 3 do 5 budnica ob 8 povorka z rudnika na jezero ob 9 proslava v letnem gledališču — ,po proslavi ves dan rudarsko rajanje ob 20.30 gostovanje opernega baleta SNG Maribor — I. odlomki iz baletov Labodje jezero in Ohridska legenda — II. razni narodni in komični plesi. Nedelja, 4. julija: ob 4 budnica ob 6.30 napad partizanskih palrulj na Pesje ob 7.30 odkritje spominske plošče v Pesjem in slavnostni govor. Govori naš prvoborec, sedanji predsednik OLO, Šoštanj, tov. Ulrih Tone — Kristl ob 9 povorka iz Pesjega v Velenje ob 10 slavnostni program pri zadružnem domu v Velenju ob 13 kinopredstava za okoliško prebivalstvo ob 17 nogometna tekma za pokal rudarjev Jugoslavije med Rudarjem (Velenje) in Rudarjem (Trbovlje). — Ljudsko rajanje v vseh velenjskih gostiščih Torek, 6. julija: ob 9 svečana seja LOMO Velenje — polaganje vencev na grobove padlih borcev in talcev ob 20.30 kresovi po okoliških hribih z ognjemeti itd. Uazdtaulieua mtadikska hi$ada i 2e nekaj dni srečujejo delovni ljudje Velenja vsako jutro strumno korakajoče in z zastavo na čelu stasite mladince in mladinke, ki gredo na gradbišče v Novo Velenje. To je prva izmena mladinske brigade, ki gradi ipri nas novo šolo. Postavila si je lično vasico šotorov na idiličnem meslu ob jezeru. Enajst šotorov daje streho 35 mladincem in mladinkam. Kuhinja, gospodarska hišica, jedilnica v gozdičku in ostale naprave izpopolnjujejo taborišče, ki nudi zdravo bivanje našim mladim prostovoljcem. Mladinski komite je s pomočjo vseh podjetij in zavednih državljanov Velenja organizacijsko, tehnično in gmotno pripravil vse, kar je bilo. potrebno za pripravljanje prostovoljcev in za ureditev taborišča. Naša mladina se je z zavestjo odzvala klicu vseh mater in očetov, katerih otroci so brez potrebnih učilnic. Pomanjkanje sredstev in pomanjkljivo zanimanje odločilnih faktorjev za rešitev šolskega problema, je vplivalo na mobilizacijo vseh sil tako, da so se Velenjčani res kot eden strnili v vrste prostovoljcev, ki dan za dnem po truda-polnem delu gradijo novo šolo. Zagon jim dajejo naši vrli mladinci, ki bodo v petih izmenah še letošnje poletje dvignili šolo pod streho. Zvedeli smo, da Šoštanj organizira že drugo izmeno. Tudi mladinci iz Maribora so že prijavili eno izmeno. Ugodno taborjenje in koristno delo za skupnost vabi mladino v Velenjel Vsak gost, ki pride na Velenjsko jezero si rad ogleda ta vzoren tabor. Tja ga pripeljejo kažipoti. 2e iz te strani opazi tri zastave in vabeč dim, ki se dviga iz taborne kuhinje. V taboru ga bo vljudno sprejel energični in prijazni komandant brigade tov. Ostrovršnik Rihard ali njegov namestnik tov. Repnik Roman. Gotovo bo radovedno pogledal v kuhinjo, kjer bo videl pridno kuharico tov. Zakšekovo in tov. Fišerjevo. Ne bo mu ušel pogled na marljivega ekonoma tovariša Kasesnika, ki skrbi za redno in obilno preskrbo. Člani brigade delajo dnevno po 6 ur, ostali čas pa uporabijo za počitek, kopanje in urejanje tabora. Zavedajo se, da so prva izmena in da na njih sloni največja odgovornost, kako bodo uspele ostale izmene. Vzorna skrb občinskega štaba bodisi v pogledu discipline, vzgoje ali preskrbe se zrcali v vsakodnevnih obiskih funkcionarjev. Tudi Okrajni komite LMS budno bdi nad delom in življenjem brigade. Brigada je bila tudi na mladinskem festivalu v Kopru, kjer jo je osebno pozdravil tov. Miha Marinko. Tudi filmski in fotoreporterji so snemali njen strumni prihod na svečanostni prostor na Titovem trgu v Kopru. Povsod so bili prisrčno sprejeti. Prav gotovo se bodo taborenja in prostovoljnega dela v Velenju ugodno spominjali vsi mladinci in mladinke, ki bodo to leto šli skozi brigado! Potrebno se je zahvaliti vsem posameznikom in podjetjem, ki so podprli in še podpirajo brigado. Zahvaliti se je potrebno tudi tovarišici Vrabičevi, ki je radevolje dala del svojega zemljišča v uporabo za taborišče. Našim pridnim mladincem želimo še v naprej mnogo delovnih uspehov. FZ Pred dnevi se je vršilo v Šoštanju zasedanje okrajnega zbora in zbora proizvajalcev OLO Šoštanj, ki mu je predsedoval predsednik Ulrih Tone. Zasedanje je bilo v pretežni večini posvečeno raznim imenovanjem. Tako je bil Jedlovčnik Emil imenovan za šefa finančne inšpekcije, za inšpektorja pa so imenovali Benetek Ferda. Razrešili so closedanjega načelnika tajništva za notranje zadeve Pire Karla, na njegovo mesto pa imenovali Klemenčič Staneta. Prav tako so imenovali komisijo za odlikovanja pri OLO Šoštanj, člane Sveta za kulturo in prosveto ter nov 7 članski upravni odbor pri podružnici Narodne banke FLRJ v Šoštanju ki mu predseduje republiški poslanec Stegnar Andrej. Prav tako so imenovali člane komisije za higiensko tehnično zaščito ter nekatere člane upravnega odbora pri Okrajnem zdravstvenem domu v Šoštanju. Odborniki so se prav tako strinjali z ustanovitvijo okrajne gozdarske uprave, ki bo vodila upravljanje nad državnimi gozdovi. Niso se pa strinjali s postavitvijo Vezočnik Maksa za tajnika Okrajne gostinske zbornice, ker so bili mnenja, da imenovani po svojem delu ne more zagotoviti na-oredek gostinstva v okraju. Prisotni so med drugim tudi poslušali poročilo predsednika Gospodarskega sveta Turnšek Jožeta o reorganizaciji gostinstva. Iz poročila je bilo razvidno, da deluje v okraju 69 gostišč, od katerih je 29 državnih, 19 zakupnih, 6 zadružnih, 13 zasebnih in 2 v upravljanju družbenih organizacij. Po novi uredbi o zakupnih in zasebnih gostiščih pa bo od 1. avgusta letos v okraju delovalo 21 zasebnih goslišč. Tako je navedel, da zasebna gostišča ne bodo obstojala v Velenju, Pesjem, Šoštanju, Šmartnem ob Paki, Mozirju, Ljubnem in Lučah, ter se s tem predlogom strinja tudi Okrajna gostinska zbornica. Na nekatere intervencije, da naj se Šaleška lesna galanterija pridruži To- Uatijim je tujiua Blesk in razkošje, lepe limuzine, romantični junaki »Divjega zapada« in ne nazadnje prelcstni lokali z dekoltiranimi lepoticami, k vsemu temu pa še dolarji, funti, franki, marke in šilingi, ki jih je treba le pobrati — pa že zaživi človek kot princ iz Tisoč in ene noči. To je smetana zapadnjaške filmske plaže, opij za razne salonske leve in leviče, ki jim je delo tuj in najbolj nepotreben pojem na svetu, s katerim se naj u-kvarjajo kar tisti, ki so zanj rojeni. Domovina, izgradnja, delo za boljšo bodočnost nas vseh — brr ... mi, kako le, smo mar zato na svetu? Mi, ki smo vendar kot ustvarjeni za ameriške milijonarje, ki smo že sedaj poosebljeni junaki Wester,n-fi!mov in ki bi z nekoliko »treninga« in v primernem okolju mogli z uspehom položiti izpit za »re-volvcraša« v kakem »gangu« čikaškega podzemlja — v slilu nekaterih »dobrih« ameriških filmov in njihovih junakov. Zato hrbet domovini, v inozemstvu nas čaka sreča! Taka ie menda vsebina puhlih betic nekaterih izkoreninjenih mladincev, ki so izgubili sleherni stik z našo stvarnostjo, katera je trenutno res še trda in borbena, vendar pa je ravno v tej borbi ves njen smisel in zagotovilo za boljše življenje nas vseh. varni konfekcije in gumbov so bili odborniki mnenja, da naj ta ostane v sklopu Okrajnega mizarstva, ker ima največ pogojev za razvoj in delovanje. Pač pa naj se Tovarni konfekcije pri- ključi Mestno ključavničarstvo v Šoštanju. Ob koncu zasedanja so izdali garancijsko izjavo za Lončarstvo in pečarstvo v Velenju ter dokončno sprejeli sklep o prisilni likvidaciji podjetij »Ultra« in »Elektroradio« v Šoštanju. (-mb-) stanovanjskih hiš 2e v mesecu januarju letos je napovedal Zvezni izvršni svet v uredbi o posojilih za gospodarske investicije, da bo izdal podrobnejše predpise za posojila posameznikov za stanovanjske zgradbe. Zvezni izvršni svet je sedaj takšen odlok izdal. Objavljen je v Uradnem listu FLRJ, štev. 24/54. Po tem odloku ilahko daje Narodna banka FLRJ delavcem in uslužbencem dolgoročno posojilo za zidavo oziroma za dovršitev stanovanjskih hiš, ki so namenjene za stanovanje njihovih lastnikov in njihovih družinskih članov. Višino posojila določi banka, ki se ozira pri tem na kreditno sposobnost prosilca. Posojilo za eno stanovanje ne sme presegati 800.000 dinarjev. Odpla- čilni rok za posojila je 30 let, obresti pa 1%. Posojilo se odplačuje v enakih polletnih obrokih. Oprostitev dohodnine se prizna za 30 let. Posojila za popravila stanovanjskih hiš sme dati banka samo tistim zasebnikom, katerih hiše ne spadajo v stanovanjsko skupnost, in ki sami stanujejo v.njej. To posojilo ne sme presegati 100.000 dinarjev za posamezno hišo. Odplačilni rok je 7 let, obrestna mera pa 2% na leto. Pogoji so zelo ugodni. Ni dvoma, da bo ta odlok Izvršnega sveta mnogo jpri-pomogel k omiljenju stanovanjske krize, ki je zlasti občutna v Velenju. K. V. Mnogi so že odšli, pa so se skrušeni in skesani vrnili nazaj v domovino. Pravi čas so med svojo brezglavo vožnjo zagledali prepad in se ustavili na njegovem robu. Domovina jih je ponovno sprejela in jim odrezala dober kos belega kruha, če so ga le hoteli zaslužiti. Mnogi pa so zgrešili zadnji korak in se pogreznili v blato izdajstva in kriminala razinih begunskih taborišč Zapada. Kot lep sen so izginile iluzije o razkošju in brezdelju z vso še tako plastično romantiko vred, ostal je le občutek strašne praznote in razočaranja, poleg osnovnega, vsakemu živemu bitju lastnega nagona po samoohranitvi, po vzdrževanju golega življenja, za katerega pa so potrebna- sredstva., Vendar — od kod? V taboriščih je hrana slaba in nezadostna. UNRRA in IRO sta stvar davne preteklosti in niti najbolj okoreli reakcionarji ne nasedajo več pravljicam »političnih mučenikov« o krvavem terorju, lakoti in brezposelnosti v Jugoslaviji. Vsakemu ino-zemcu so vrata v našo domovino na široko odprta, deseitisoči vseh političnih barv in smeri so nas obiskali in spoznali našo stvarnost, ki je res še ni mogoče primerjati s standardom manjšega dela prebivalstva na Zahodu, še manj pa z bedo velikega dela prebi- valstva teh držav. Videli so pa tudi, da je pri nas za vsakogar, ki je voljan delati, kruha dovolj — in to je sedaj splošno merilo, ki se ga poslužuje inozemstvo pri ocenjevanju teh dokazov, ali kakor se sami imenujejo — političnih beguncev. Kaj sedal? Dosti poti res ni na izbiro in kolikor jih ]e, niso ne častne, niti rožnate. Poležavanje po taboriščih, da se ne bi prehitro izrabile pičlo odmerjene kalorije, skorajda suženjsko delo v kanadskih in južnoameriških pragozdovih, farmah in plantažah, vdinjanje raznim sovražnim agenturam in bandam, skorajda zastonjkarsko delo pri avstrijskih in nemških kmetih ali pa kriminal in nezadržno vedno globlje in globlje ... Pred kratkim je tov. V. F", prejel od Dravšnika Jožeta, ki je leta 1953 pobegnil iskat srečo v inozemstvu, pismo, ki ga razen slovničnih popravkov — priobčujemo v celoti. Takole doživlja Dravšnik ameriški raj: Dne 20. V. 1954 Pozdravljeni! Tudi jaz se po dolgem času spet oglašam z nekoliko besedami. Dragi prijatelj, tudi meni se ni vse tako posre- čilo, kakor sem si poprej mislil. Tudi jaz živim sedaj bolj brez dela in se r.-ahaiam še vedno v veliki stiski. Dela ni bilo, pa sem vso zimo bolj postopal iz kraja v kraj. Sedaj se nahajam v Otawi in delam razna dela v kmetijstvu, kjer sem kot emigrant vezan s pogodbo. Kaj bo pa pozimi, pa še ne vem. Ne nasedajte in ne hodile lako daleč v svet, kot sem odšel jaz, ker ne veste, kaj vas čaka. Tudi jaz sem odšel ker pač nisem vedel, kako in kaj je res. Tukaj ni vsega tistega, kot je bilo nekoč, še pred vojno. Drugače sem še kar zdrav. Ko sprejmeš to pismo, oglasi se kaj, do bom vedel, kako se kaj imaš ... Dravšnik Jože Sekond Ave 244-Otawa-Antorio Canada Mnogo neprikritega razočaranja in priznanja je v Dravšnikovem pismu, bivšem prijatelju. »Ne nasedajte in ne hodile tako daleč v svel, kol sem odšel jaz, ker ne veste, kaj vas čaka. Tudi jaz sem odšel, ker pač nisem vedel, kako in kaj je res« — naj bo iskren opomin vsem nepremišljenim lahkoživcem. Motiv z velenjske okolice: grad Thurn Furlan Zdenko: (Nadaljevanje) dve dati d tiči Bila sta že med prvimi hišami. Starejši je prosil mlajšega, naj ga pelje v gostilno, med ljudi. »Rad imam družbo. Še bolj si je pa želim sedaj, ko sem bil tako dolgo ločen od kipečega življenja. Hočem čuti polno glasov, hočem čuti preproste ljudi, njihovo kletev, še bolj pa pesem. Naveličal sem se obzirnih profesorjev in učiteljev, ki so vedno pazili, da nas ne bi slučajno s kakšno narobe postavljeno besedo spomnili naše nesreče. — Pelji me nekam, danes hočem biti vesel!« Kmalu sta prispela do gostilne iz katere je bilo čuti hrup. Zavila sta vanjo. Pomladanska nedelja se je nagibala k večeru in gostilna se je jela polniti. V njej je sedelo nekaj kmečkih fantov, ostali so pa bili skoraj sami rudarji. Med njimi je bilo le nekaj starih. Večinoma so bili mladi, ki so sem prišli več zaradi plesa, kot pa zaradi pijače. Naša znanca sta sedla k prazni mizi. V drugem kotu pa je sedela glasna družba, ki si je natakala iz polnega Štefana. Na nova gosta se sploh niso ozrli. Naša dva znanca sta molče sedela ob vinu, ki sta si ga naročila. Natakarica ju je z zanimanjem opazovala. Posebno ji je vpadel v oči starejši, ki ni niti v gostilni snel črna očala. Ugibala je v sebi, kdo neki je to. Mlajši je pogledoval za njo. Bila je lepo dekle in je bilo vredno obračati oči za njo. Imela je posebno ugoden glas in neprisiljeno obnašanje. Pri sosedni mizi je imel glavno besedo star možakar. S svojimi dovtipi je vzbujal smeh pri družbi, ki se je po nekaj zaužitih kozarčkih še raije smejala. Človek s črnimi očali je pozorno poslušal glas starega, ki je pravkar pri-povedal o neki veseli dogodivščini iz partizanov. Obrnil je glavo v tisto smer in se počasi dvignil ter napravil dva koraka proti glasu. Obstal je. Vse glave so se obrnile k njemu. Stari je obmolknil in se zastrmel v tega nenavadnega gosta. Nekam znan se mu je zdel človek, ki je kot kip stal tu sredi sobe. Kje ga je že neki videl? Tako je stal sredi sobe molčeč učitelj.:. »Milan!« je vzkliknil stari, planil k njemu in ga objel. »Miha! Poznal sem tvoj glas. Kaj delaš tukaj?« je razveseljeno hitel vpraševati slepi učitelj. »Tu sem doma. Toda z menoj je še nekdo. Ugani! Potisnil je predse močnega fanta. Ta je Milanu krepko stisnil roko. »Zdravo tovariš, ali se še spominjaš rudarja Toneta?« »Kako se ne bi spomnil? — Vesta fanta, tako neizmerno sem vesel, da sem vaju tukaj našel. Jaz sem nedaleč od tu, v graščini. Tam učim slepe otro- ke. — Sedita poleg naju. To je naš ekonom, ki me vodi na sprehode,« je predstavil mladeniča. Našli so se stari tovariši in so si imeli mnogo povedati. Miha je pripovedoval, kako je še marsikaj razburljivega in šegavega doživel, ko je po okrevanju, kar v bolnici ostal. Pomagal je zdravnikom in bolničarjem in opravljal vse posle, bodisi v kuhinji ali kje drugje. S svojimi šalami je zabaval zdravnike in (bolnike ter širil dobro voljo, ki je bila dragoceno zdravilo. Sedaj je poslovodja invalidskega čevljarskega podjetja, ki izdeluje ortopedske čevlje. Ponosen je na to. Njegove sanje so se uresničile. Tone je naravnost iz bolnice šel v brigado in je v borbah prišel do Celovca. Demobiliziral se je šele pol leta po osvoboditvi. Vrnil se je v rudnik, kamor ga je najbolj vleklo. Tudi Milan je opisal svoje doživljaje. Težavno je bilo zanj, ko je odšel iz bolnice. Za borbo je bil nesposoben. Zato so ga odpremili na Dolenjsko. Težavno in nevarno je bilo to potovanje. Večje kot telesne, so bile duševne muke. Toda prebolel jih je. Iz Dolenjske je bil z letalom poslan v Bari. Tam je ostal do konca vojne. Bil 'je tolmač pri naši vojni misiji. Po povratku v domovino se je šel usposobiti za učitelja slepih otrok. V tem je vstopila deklica, ki je stregla. Miha je pogledal Milana in rekel: »Gotovo se spominjaš Silvestrovega večera v bolnici. Ali si kdaj mislil na tisto dekle, ki ti- je poslalo dar? — Tukaj je!« »Kaj praviš? Kje?« je zbegano spraševal Milan. »Ta je, ki streže v gostilni,« mu je odgovoril Miha. »Prijeten glas ima,« je zamišljeno pripomnil mladi učitelj. »Povej mi Miha, kaj več o njej!« »Ne samo, da ima prijeten glas, tudi lepa je. Ostala je sama na.svetu. Živela je sama z očetom, ki je bil rudar. Bil je pošten možakar. Mati je umrla že v rani mladosti. Med vojno sta oba delala za nas. Nekako januarja 1845. leta so starega zaprli Nemci in ga odpeljali nekam v taborišče. Vida je takoj pobegnila v partizane. Po osvoboditvi pa je zaman pričakovala očetovega povratka.« Milan se je globoko zamislil. V njem se je budilo neko mehko čustvo. Ni vedel ali je to sočustvovanje do osamljenega človeka ali je to porajajoča ljubezen. Dolgo so še ostali stari tovariši v medsebojnem pomenku. Veselili so se, da so se tako po naključju našli. Pogovor bi se še dalje razpredal, da ni Milan moral s svojim spremljevalcem oditi še pred nočjo. To kar je hotel že prej storiti, toda do sedaj zavlačeval, je moral storiti pred odhodom. Prosil je Miho naj pokliče Vido. Vida je prišla in tiho obstala pri mizi. Milan je vstal in poiskal njeno roko. »Vida, hvala ti za darilce, ki sem ga dobil v bolnici. Vesel sem, da se ti lahko osebno zahvalim. Škoda, da te ne morem pogledati v oči.« Držal je toplo in mehko žensko roko. Čutil je, kako se mu je kri hitreje pognala po žilah. Velel je Vidi: »Pelji me ven iz gostilne!« Tovariši so onemeli opazovali ta pri- zor. Zavedali so se, da se je ta trenutek ustvarila med dvemi bitji nevidna vez. Neka mehkoba jih je obdala okoli src. Vsak zatopljen v svoje misli, je gledal v nedoločeno smer. Tišino je šele prekinil Mihov glas: »Seveda, še cmeriti se boste pričeli. Ali še niste videli zaljubljencev? Pijmo fantje, potem bomo pa šli!« III. Kmet Zagoričnik je srdito zagnal klobuk na klop in se krepko vsedel. Roke je težko spustil na kolena. Pogled je zapičil v pod. Zena ga je gledala s skrbjo, ker je vedela, da se bo sedaj vsula nevihta. Vstal je in stopil k oknu in nekaj trenutkov gledal po svoji kmetiji tja doli proti rudniku. Naglo se je obrnil in zažugal s pestjo. »Prokleti roparji. Vso zemljo nam bodo požrli.« »Kaj pa je Polde?« ga je vprašala žena. »Hudiča, saj veš! Klicali so nas na direkcijo. Zagožno mi hočejo vzeti. Pravijo, da bodo nekega vraga zidali. Ampak, kakor tu stojim, ne bodo je dobili, pa čeprav bi me obesili!« »No, no, se bo že nekako uredilo!« »Nič se ne bo uredilo. Tu sem jaz gospodar! Kje rje Minka?« »Kaj vprašuješ. Seno je šla obračat. Tisti Tone ji pomaga.« Stari je planil. »Kakšen Tone? Tisti prekleti knap?« S pestjo je udaril po mizi, da je nož zazvenel in kruh topo udaril ob mizo. »Ji bom že pokazal. Takoj jo pokliči nazaj. Govoriti hočem z njo!« (Dalje prihodnjič) Vodnjak na dvorišču grada Tliurna želeli bi več sodelovanja Nedeljski dopoldan ie bil. V Pesju je bilo vse živo. Zadnja poplava je eesle iziprala, da so pokazale gola rebru. Treba je bilo pošteno pljuniti v roke, prav posebno pa še sedaj, ko bo tudi Pesje svečano proslavilo svoj občinski praznik. Pravijo sicer, da je videti na udarniškem delu vedno ene in iste ljudi, kot bi cesto potrebovali samo oni, verjetno pa je, da bo aktivnejše delo SZDL prebudilo še ostale i/, zimskega spanja. Stopala sem mimo teh ljudi in kur nerodno mi je bilo, ker nisem bila med njimi. Toda pol me je vodila dalje. Kmalu so me dohiiele še ostale tova-rišice. Skupaj smo krenile naprej. Kar prijetno je bilo stopati v senci zelenih bukev ob žuboreči Sopoli, ki se vije med zelenjem. Ko smo stopale preko neštetih mostičkov /biiili iz brun, smo se nehote spomnile na Vintgur. Ob podrtem mlinu smo malo počivale. Marsikateri slikar bi lahko našel v tei tišini motiv za svoje ustvarjanje. Steza nas je vodila preko pisanega travnika in končno smo le zagledale belo poslopje, ki ga vidiš daleč naokoli, v katerem se ukaželjne glavice dan na dan poglabljajo v učenost in si pridobivajo prepotrebno znanje — šolo v Plešivcu. Tja smo bile namenjene. Mimo Dolar-jeve domačije smo krenile do nje. Presenetilo nas je sicer, da je vladala vse naokrog tišina, a to nas ni motilo. Vsa vrata so bita zaklenjena, nikjer nikogar, zato nam ni kazalo drugega, kol da se zleknemo v mehko, dišečo travo in počakamo. V naših torbicah so poirpežtjivo čakale lutke, da bodo oživele. Pred mesccem smo prvič obiskale plešivske malčke z lutkami. Všeč jim je bila Rdeča kapica, novo doživelje zanje, saj mnogi lutk še nikoli niso gledali. Prav zalo smo jim obljubile, da jih obiščemo znova v njihovi mirni hribovski vasici in jih razveselimo. Zdaj pa sedimo ti? same, skoraica že slabe volje. Ura bo kmalu dve, ob dveh imamo napovedano predstavo, šola pa še vedno zaklenjena. Tolažimo se s tem, da sta lovarišici že vse pripravili in se nam s tem ne bo treba mudili. Ko pa smo končno le siopile v razred, kjer ni bilo nobene spremembe in so šolske mize in stoli še na svojih mestih, smo bile razočarane. Tega nismo pričakovale, zalo smo se vrnile proti domu, a ne več tako dobre volje, kol smo šle na pot. Končno pa smo slabo voljo le pregnale. Ugotovile smo, da smo krive takemu sprejemu pravzaprav same. Z dobro voljo, da nudimo malčkom za nedeljsko popoldne ure prijetnega razvedrila, ki ga sicer nimajo, nismo pomislile na to, da bo morala nedeljsko popoldne zaradi nas žrtvovati tudi ena izmed tovarišic učiteljic na šoli. Lep je učiteljski poklic, a tudi težak. Nov čas zahteva od učitelja in to še prav posebno od učitela na vasi, mnogo. Stremimo za tem, da vas izenačimo z mestom. Vemo, da je čestokrat na vasi edino šola tisto poslopje, v katerem se razvija vse kulturno-prosvetno in družbeno življenje, ker za to drugje ni primernega prostora. Prav zalo pa tudi ljudje od učitelja zahtevajo mnogo. Zaupajo mu. Škoda le, da nekateri to zaupanje odklanjajo. Prepričana sem, da bi nas prebivalci Plešivea, posebno pa malčki, radi sprejeli. Sicer pa naj to sami povedo. Zorž Marija Epizoda iz prevratnih dni L 1918 Leta 1918 so se vračali vojaki iz Koroške sikozi šaleško dolino. Rudarji bi morali dobiti izplačan vojni dodatek, a denarja v blagajni ni bilo dovolj. Izplačilo je zavlačevala banka 111 direkcija zaradi nesigurne situacije ob razpadu Avstro-ogrske monarhije. Na sestanku so bili določeni trije: Kurnik, Valenčak in še eden, katerega se ne spominjam več, da gredo po denar v Ljubljano. Špenkov PepI, ki je bil na rudniku blagajnik, je zvečer pobasal denar v aktovko in ga odnesel domov. To so opazili nekateri rudarji, povedali l.ekšu Joželu, ki je bit zvonar pri šahtu, ta pa je sporočil deluvcerr) v jamo, da ie blagajna odnešena. Delavci so prišli iz jame s krampi in odšli v Velenje, vzeli denar, in ga začeli deliti. Vo-jašlvo je bilo naščuvano, da so to sami boljševiiki in je napadlo rudnik. Iz Stare vasi so privlekli celo top in ga namerili na rudniški dimnik.- Stal je pri Centrihu. Delavstvo se je razbežalo po hostah in iskalo tiste, ki so delili denar. Ker so ga delili po raznih manjših spiskih, je bila zmešnjava tem večja, ker niso vedeli v katerem spisku je kdo. Celinšek je nato s puško zbil nekega oficirja s konja, kar je dalo še hujši povod za napad vojaštva, ki je streljalo na vsako malo skupinico ljudi, ki so iz bližnjih gričkov opazovali streljanje. Končno )pa se je le posrečilo prili do sporazuma z vojaštvom. Spenk, ki je vedel za one, da so šli po denar v Ljubljano, jim je šel nasproii do Celja in jim povedal o incidentu. I.e ti so prinesti denar iz Ljubljane in delavci so dobili vse izplačano. Antropologija je nauk o oblikah člo-večnjakov (hominidov) v prostoru in času. V najširšem smislu je nauk o rasah. Rasa je .skupina ljudi, ki se po določenem številu eksaktno določljivih dednih znakov razlikuje od druge take skupine v okviru nadrejene ji podvrste ali vrste. V sedanjem človeštvu moremo razpoznati tri velike podvrste: belce, ruijience in črnce in do tri številčno majhne: arktijci, koisanidi in pigmejci. Belci so označeni zlasti po svetlejši, beli do rjavi koži, po večini dobro pro-filiranem obrazu, po gladkih aH valovitih laseh. Edino pri belcu najdemo svetle lase in modre ali sive oči. Razširjeni so približno po vsej Evropi, Prednji Aziji do Prednje Indije, Severni Afriki do Sahare. Rumeinci imajo rumenkasto-rjavo kožo, ploščat širok obraz z močno povdarje- nimi ličnicami, toge lase. Razširjeni so po večjem vzhodnem delu Azije, deloma po Tihomorskih otokih, kot posebna veja aminididov (Indijancev) po vsej Ameriki do Ognjene zemlje. Črnce odlikuje temnorjava včasih skoro črna koža; cbraz ima močne čeljusti, nos je ploščat in širok, lasje so kodrasti do svedrasti- Domovina črncev je Afrika južno od Sahare. V Avstraliji in na nekaterih Tihomorskih otokih imamo sicer tudi »črnce ? v širšem pomenu, Avstralce in Melanezijce, vendar jih strogo znanstveno ne smemo šteti k pravim črncem. Z Arktidi so mišljene vse številne majhne rase v najsevernejših predelih sveta (Evrope, Azije, Amerike, Gren-landa). Koisanidi (hoten,toti in grmičarji) so specialne pustiniske forme Južne Afrike (zlasti puščave Kalahari). Pigmejci so pritlikavci Centralne Afrike in vzhodne Azije (z otoki), živijo v tropskih pragozdovih. Sistematika človeka pa še ni definitivna, dasi za Evropo dokaj ustaljena. V Jugoslaviji najdemo skoro vse rase podvrste belcev. Osnovni ton« dajejo dinarci z nekako 23 do 25"i vsega prebivalstva. V pogledu od zgoraj (na teme) razlikujemo pri človeku dolge in okrogle ali kratke glave. Če je širinski premer pod 80% dolžinskega, govorimo o dolihoidnih (dolihokefalnih) podolgovatih dolgih glavah, če je nad 80% pa o brahoidnih (brahikefalnih) okroglih ali kratkih glavah. Sedaj si lahko vsak sam določi, v katero izmed naštetih ras pripada. Tov. Fišer je namreč, nič hudega sluteč poprosil dan po seji sindikalnega odbora Žibolta za vžigalico, da bi si prižgal cigareto, nakar je »vzorni« član sindikala iztegnil proti njemu roke kol proti gobavcu, ki bi ga lahko okužil in vzkliknil: »beži, po sindikatu smrdiš!« mrdis... Ker je velik del našega kolektiva včlanjen v sindikatu, torej tvorimo vsi naš sindikat, pomeni, da smo vsi — razen gospoda Zibcllu seveda - smrdljivi sindikalni ekseemi. Ker člani sindikata s iem nikakor ne moremo soglašati, zahtevamo od našega upravnega odbora, da o tem razpravljamo na sestankih, kier se moramo pomenili iudi o piimernem poduku, ki ga ie treba dati Ziboltu. Prizor iz vaterpolske tekme 2SD Celje : Rudar Trbovlje Beži, po sindikatu Ne gre tukaj za kako eterično olje ali kakršnokoli drugo snov z bolj ali manj prijetnim vonjem, ki nosi naziv »Sindikat«. Kaj še! Govorimo o pravem sindikatu, o naši rudniški sindikalni organizacij. Naš sindikat smrdi? Celo tako močno zaudarja, da se tudi katerakoli oseba lahko naleze njegovega smradu in 7. njim okužuie okolico?! Kako je lo mogoče in kaj naj ^se to pomeni? Kai bi dalje slepomišili — takele ie cela zgodbica, ki bo prav gotovo zanimala vsakega člana našega sindikata: Zibolt Beno, uslužbenec knjigovodstva našega podjelja je zaprosil sindikalno podružnico, da ga primerno finančno podpre za letovanje na morju, kjer da si hoče povrniti zdravje, ki vo tablico. Presenečeni, globoko požremo slino, ponižno prosimo zamere ter se pokorimo prijaznemu miličniku. Pokrajina se za Brčkim temeljito spremeni. Ravnina ostane za nami, cesta se pologoma vzpenja — v daljavi se pokažejo obrisi Majevice planine. Ob naši levi nas spremljajo nizki griči, njeni severni izrastki. Pot je dolga, le vedno bolj je valovita in tovariš Hudobreznik marljivo suče svoje vodilo, ko nas vodi po serpentinah. Skoro nas pozdravi prva bosanska vasica. Bleščeče bele kvadratne hišice, z malimi okni in tipičnimi od časa popolnoma očrnelimi strehami, stoje raztresene ob cesti in v zelenem bregu nad nami. (Nadalje v a nje prihodnjič) s Koledar za julij 2. 1942 Prvi skupni akciji pri Zajcu na Gorjancih skočijo belogardisti prvič partizanom za hrbet. 3. 1941 Osnovan prvi partizanski odred Srbije. 4. 1941 KPJ je izdala poziv na oboroženo vstajo narodov Jugoslavije. 5. 1843 Izšle Bleivveisove »Kmetijske in rokodelske novice« — 1886 Prva redna skupščina narodnoobrambne družbe sv. Cirila in Metoda — 1944 Na Jami krstna predstava »frontnega gledališča«; uprizorili so »Hlapca Jerneja« in Šolarjevo enodejanko »Izdajalec«. 7. 1941 Dan ljudske vstaje v Srbiji. 8. 1884 V Ljubljani aretirani prvi socialisti Sturm, Breskvar, Dekleva. 9. 1941 Ustaši so ustrelili v Zagrebu deset prolifašistov, med njimi Ognjena Pričo, Otokarja Keršovanija, Božidarja Adžijo idr. 10. 194! Italijanska okupacijska oblast v Sloveniji ie izdala najstrožje ukrepe proti splošnemu domnevnemu uporu Slovencev, ki naj bi izbruhnil 14. julija. 11. 1944 Utonil v Soči Jože Srebrnič, član SNOS, podpredsednik POOF za Slovensko Primorje. 13. 1920 Zažgan »Narodni dom« v Trstu — 1941 Začetek vseliudske vstaje v Črni gori. 14. 1889 Mednarodni delavski kongres v Parizu, ki je določil 1. maj kot vsakoletni praznik delovnega ljudstva vsega sveta. 15. 1945 I. kongres Osvobodilne fronte v Ljubljani. 16. 1944 Ustanovljena prva tankovsku edinica v Jugoslovanski armadi. »Dan tunkistov« Jugoslovanske ljudske armade. 17. 1936 Začetek borbe španskega naroda za svojo neodvisnost proti itali-jansko-nemški fašistični intervenciji in proti Francu. 20. 1943 V Sloveniji ustanovljeni XIV. in -XV. divizija NOV in POJ. 21. 1948 Začetek V. kongresa KPJ v Beogradu. 22. 1889 V Zagorju ob Savi ie izbruhnila rudarska stavka kot prva v zasavskem rudniškem bazenu. Stavkalo je 700 delavcev. 23. 1919 Podpisan zakon o ustanovitvi ljubljanske univerze. 25. 1943 Padec Mussolinija in fašizma v Italiji. 27. 1857 Izročena prometu železnica Ljubljana—Trst. 28. 1867 Odprta v Zagrebu Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti. Ali Je hrvatska zidarska brigada dobiSa zadoščenje? V prvomajski številki »Rudarja« smo priobčili članek »Dogadaj zidarske brigade iz Hrvatske u jami«, v katerem se pisec članka in brigadir tov. Kleklin Ivan zgražata nad nesramnim in protiustavnim postopkom nekaterih članov našega kolektiva s hrvatskimi tovariši. Posebno se je pri leh izpadih »odlikoval« Martin Hudovernik. Ta postopek je izzval upravičeno ogorčenje vseh poštenih članov kolektiva in bi kompetentni organi podjetja morali proti Hudoverniku najstrožje -postopati, kar pa se — V kolikor smo informirani — doslej ni zgodilo. Nujno se moramo vprašali, če sme pri nas razpihovanje nacionalne mržnjc in razbijanje v potokih krvi skovanega bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov ostati nekaznovano? 29. 1804 Rojen v Spodnji Luši pri Škof ji Loki Ldvrenc Košir, oče poštne znamke — 1946 Začetek mirovne konference v Parizu. To je treba izkoreniniti Naše Velenje se razvija v lepo mesto, v kulercm bo bivanje vsem našim delovnim ljudem prijetno. Prav tako kot domačini tudi tujci radi obiskujejo naše jezero in se ugodno in domače počutijo v našem lepem kraju. To mirno življenje sredi vrveža industrijske izgradnje pa zadnje čase moti vse češče razgrajanje, vpitje in pretepanje nekaterih vročekrvnežev. Posebno ob dneh izplačila se pojavijo »junaki«, ki kalijo nočni mir in si po- ravnajo račune s fizičnim izplačilom. Celo do svita sonca se taki razgrajači kričeč in vpijoč sprehajajo in podijo po Novem Velenju ter budijo rudarje s svojim neubranim petjem iz potrebnega spanja. Prosimo organe za vzdrževanje reda, da temu energično napravijo konec. Stroge in občutne kazni bodo prav gotovo učinkovale. Javne lokale pa bi bilo treba prisiliti k spoštovanju uredbe, ki jo je v tem pogledu izdal OLO Šoštanj. Gibanje prebivalstva Velenjski rudarji gradijo najmodernejšo šolo v FLRJ Delo na gradnji nove osnovne šole v Velenju ie ponovno zaživelo. Pravilno tolmačenje o potrebi novih šolskih prostorov je naletelo pri rudarjih in večjem delu okoliškega prebivalstva na lep odmev, dočim se nekateri, najbližji prebivalci, oni, katerim je skupnost nudila vse, danes delovnim prostovoljcem posmihajo in se šopirijo po komfortnih stanovanjih, ki so zrasla iz žuljev velenjskega rudarja. Po napornem osemurnem jamskem delu, po opravljenem delu v gospodinjstvu, prihajajo rudarji, gospodinje, uči-teljslvo, nameščenci, otroci in upokojenci, vsi nasmejani in razigrani na šolsko gradbišče, ker se zavedajo potreb. Z udarniškim delom in denarnimi prispevki želijo izboljšati svojim otrokom učne pogoje in zagotoviti pot v lepšo bodočnost. Naporni so bili izkopi temeljev, betoniranje istih, prenos in polaganje težkega kamenja v kleti, razni opaži in še in še . . . Vse ie bilo naporno in še bo naporno, pa ko se človek zave, da gradi svojim otrokom dom kulture in razvedrila, z veseljem opravlja potrebno delo, za katerega pa bo bogato poplačan s hvaležnostjo naših najmlajših. Statistika nam kaže, da je od 31. maja do 15. junija bilo na delu 423 prostovoljcev s skupno 1920 opravlje- nimi urami in 765 šoloobvezne mladine s 4.339 opravljenimi urami. Najpridnejši prostovoljci doslej so bili: Borovšak Stane, ki je opravil v iem kratkem času 37 prostovoljnih ur, nadalje tov. Dermolj Hinko — 28, Do- minik Kari — 25 in tovarišica Pfeifer Veru — 24. Izmed šoloobveznih otrok-je bil najpridnejši Korbai Alojz, ki je napravil 18 prostovoljnih delovnih ur. Želimo, da bi vsi, ki še niste bili na gradbišču najmodernejše šole v FLRJ, sledili tem vzgledom in s prostovoljnim delom dokazali očetovsko in materinsko ljubezen do svojih malčkov, obenem pa ljubezen do svoje socialistične domovine. Fr. Cirkulan Rodile so Hudales Julka, prodajalka, Velenje, stara 26 let — Anico; Sirk Barbara, gospodinja, Pesje, stara 29 let — Alojza; Temnikar Frania, gospodinja, Šalek, stara 25 let - Olgo; Bakoš Marija, gospodinja, Velenje, stara 25 let — Franca; Podvršnik Matilda, gospodinja, Silova, stara 42 let — Ivana in Vekoslava; Antlej Mihaela, gospodinja, Šalek, stara 24 lel — Nado; Škarlovnik Fanika, gosp. pomočnica, Skale, stara 22 let — Staneta; Javornik Justina, Paka, stara 28 let — Olgo; Črešnik Martina, nameščenka, Podkraj, stata 21 let — Bojana; Grilc Vera, laborantka, Pesje, stara 22 let — Igorja; Kuhar Katica, gospodinja, Ložnica, stara 25 let — Edvarda; Golčman Marija, gospodinja, Cirkovce, stara 29 let — Vinka; Tjč Marija, gospodinja, Pesje, stara 21 Tet — Magdo; Friškovec Slavka. gospodinja, Skale, stara 27 let — Cvetko; Jurko Justina, gospodinja, Lipje, stara 23 let — Janka. Poročili so se: Meh Polde, rudar iz Velenja in 2e-vart Ivanka, krojačica iz Podkraja; Lahovnik Branko, zidar iz Pake in Ccvzar Marjana, gosp. pomočnica iz 5t. Brica; Gostečnik Cvetko, pekovski pomočnik iz Šoštanja in Obu Ivanka, natakarica iz. Velenja; Otorepec Stanislav, rudar iz Pesja in Štimulak Ljudmila, gospodinja iz Pesja; Lenart Martin, rudar iz Šl. Brica in Hriberšek V okviru Okrajnega gasilskega festivala v dneh 10. in 11. VII. 1954 bo v Šoštanju proslava 75-letnicc ustano-viive Prostovoljnega gasilskega društva šoštanj-mesto. Društvo je najstarejše v okraju in ima za seboj bogato zgodovino plodnega gasilskega dela. V iričetr.tstoletni dobi svojega obstoja je sodelovalo pri gašenju neštetih požarov v Šoštanju in okolici, kakor tudi pri večjih požarih izven okraja. Prav tako je reševalo ob številnih poplavah, posebno agilno pa se je izkazalo ob priliki letošnje katastrofalne poplave, ko so člani društva v nevarnosti za lastno življenje reševali iz besnečih valov številne družine in njih imetje. Članstvo društva je dobro izvežbano in je v zadnjih letih uspešno tekmovalo na okrajnih in republiških tekmovanjih. Društvo je tehnično dobro opremljeno, manjkal.mu ije samo še sodobni tipi- ziran gasilski avtomobil. Ob svojem jubilejnem letu si je članstvo zastavilo, da si bo tudi tega nabavilo. Izvedlo je že širokopotezno akcijo za zbiranje prispevkov, zbralo precejšnje količine lesa, katerega je članstvo samo posekalo in spravilo, pomoč so nudila tudi razna podjetja, glavno pomoč pa je nudila ljudska oblast, katera z vsem razumevanjem spremlja delo in napredek gasilstva. V mesecu juliju bo nov avlo dobavljen in predan svojemu namenu. Zadnja vojna je tudi v društvu napravila veliko vrzel, številni člani so aktivno sodelovali v NOV in jih je 9 od njih darovalo življenje za svobodo domovine. Tem svojim tovarišem bodo gasilci odkrili spominsko ploščo, katera je vzidana na gasilskem domu. Skaza Ludvik KINO „Svoboda" VELENJE FILMI V JULIJU od 2. do 5. angleški TRIO 7. in 8. angleški JONNY FRANCOZ od 9. do 12. ameriški barvni KAPITAN HORATIO HORNBLOWER 14. in 15. ameriški KRVNA OSVETA od 16. do 18. ameriški POŠTNA POSTAJA 21 in 22. ameriški NA NEBU NI CEST od 23. do 26. ameriški barvni AMERIKANEC V PARIZU 28. in 29. ameriški TRINAJSTO PISMO od 30. do 1. avgusta jugoslovanski SINJI GALEB Rozailija, gospodinjo iz Št. Brica; Tomfc Franc, nameščenec iz Prelog inVodlan Franka, repasirka iz Novega Velenja. Umrli so: Jurko Ivan, upokojenec i/ Lopalnika, star 62 let; Fajmon Franc, rudar iz Stare vasi, star 57 let; Lihteneger Franc, delavec iz Pesja, star 35 let. ZAHVALA Podpisani Krulej Evgen se iskreno zahvaljujem Sindikalni podružnici Rudnika lignita Velenje za izkazano denarno in materialno pomoč, ki mi jo je nudila za časa mojega bolovanja in poznejšega zdravljenja v zdravilišču. Krulej Evgen PREKLIC Podpisana Trap Ana, delavka pri Gradisu v Šoštanju, stan. Ravne št. 135 pošta Šoštanj, preklicujem kot neresnične trditve, katere sem iznašala o Gorjup Vinku, rudarju pri Rudniku lignita Velenje, stan. Ravne št. 123 pošta Šoštanj, in obljubljam, da kaj takega ne bom več naredila ter se Gorjup Vinku zahvaljujem, da je odstopil od kazenskega postopka. PREKLIC Podpisana Zupančič Justina, gospodinja iz Velenja 7, obžalujem karkoli sem žaljivega iznesla o Repnik Marici, delavki pri Rudniku lignita Velenje ter se ji zahvaljujem, da je odstopila od kazenskega pregona. Zupančič Jusli PREKLIC Podpisana Hleb Vera, gospodinja iz Pesjega št. 3 preklicujem kot neresnične govorice, ki sem jih izrekla o Dobnik Ludviku, mizarju pri Rudniku Velenje, stanuiočem v Pesju št. 3. Obljubljam, da kaj takega ne bom več govorila ter se mu zahvaljujem, da je odstopil od kazenskega pregona. Hleb Vera 7 PREKLIC IZGUBLJENE DEPUTATNE NAKAZNICE Podpisani Juvan Jože, delavec REV razveljavljam izgubljeno depuiatno nor kaznico št. 1402. Juvan Jože K občinskemu prazniku čestita vsem občanom, k rudarskemu prazniku - dnevu rudarjev - pa našim rudarjem KOLEKTIV Termoelektrarne VELENJE Kolektiv restavracije iskreno čestita našim rudarjem k rudarskemu prazniku, tsem občanom Velenja pa h prvemu občinskemu ljudskemu prazniku Delovnim ljudem velenjske občine čestita k občinskemu prazniku V ODPAD U Podjetje za promet z odpadki - Skladišče Velenje Ljudski odbor mestne občine Velenje Občinski komite ZKJ Občinski odbor ZB Občinski odbor SZDL čestitajo vsem občanom k prvemu ljudskemu prazniku občine Velenje V« juliju Prav tako iskreno čestitajo našim rudarjem k DNEVU RUDARJEV z željo, da bi še nadalje ostali tako uspešni v borbi za socializem kot doslej Tsern delovnim ljudem velenjske občine iskreno čestitamo k prvemu občinskemu ljudskemu prazniku, posebej pa še kolektivu Rudnika Velenje k rudarskemu prazniku z željo, da ne bi popustil v naporih za izgradnjo socializma in srečnejše bodočnosti našega naroda OLO ŠOŠTANJ OK ZKJ OO SZDL OO ZB OK LMS K občinskemu prazniku delovnega ljudstva občine Velenje čestita vsem svojim cenjenim odjemalcem KOLEKTIV TRGOVSKEGA PODJETJA » BAZEN « K občinskemu ljudskemu prazniku čestita delovnim ljudem velenjske občine Kolektiv VELENJE Kolektiv trgovskega podjetja TABOR NOVO VELENJE C prisrčno čestita vsem delovnim ljudem velenjske občine k prvemu občinskemu ljudskemu prazniku, posebno pa še čestitamo kolektivu našega rudnika k rudarskemu prazniku KOLEKTIV MESTNEGA iskreno čestita vsem občanom k prvemu občinskemu prazniku, posebej pa še kolektivu Rudnika lignita Velenje k Dnevu rudarjev K L A ■v C A V N I v C A R S T V A DELOVNI KOLEKTIV mestkilt juulfjtif, Izdelovalniea gumiranega papir j a, Mizar stvo, Sliko-plesk, Mesarija, Pekarna, Brivnica, kavarna „Central", gostilna „pri Zofki", Slaščičarna z bifejem in gostilna z menzo, čestitajo vsem delovnim ljudem velenjske občine k občinskemu prazniku, posebej pa še našim rudarjem k Dnevu rudarjev K ljudskemu prazniku občine Telenje juliju, čestita vsem svojim članom in ostalim občanom KMETIJSKA ZADRUGA iotek Vsemu delovnemu ljudstvu občine Velenje posebno rudarjem, iskreno čestita za občinski ljudski praznik in Dan rudarjev GOSTIŠČE RUDAR, VELENJE K občinskemu ljudskemu prazniku čestita vsem občanom Delovni kolektiv KROJAŠTVO IN ŠIVILJSTVO VELENJE K občinskemu prazniku čestita delovnemu ljudstvu Velenja MAJCEN RUDOLF mizar - Velenje K občinskemu ljudskemu prazniku čestita delovnemu ljudstvu Velenja MEH JAKOB mizarski mojster - Velenje Unelska zadtu^a Vetrne iskreno čestita vsem delovnim ljudem velenjske občine k prvemu občinskemu prazniku posebej pa še našim rudarjem k Dnevu rudarjev z željo, da bi imeli čim lepše uspehe pri izgradnji socializma Delovnim ljudem velenjske občine posebno pa kolektivu Rudnika lignita Telenje čestita k občinskemu in rudarskemu prazniku KOLEKTIV SPLOŠNEGA GRADBENEGA PODJETJA GRADITELJ CELJE z iskreno željo, da bi pri nadaljnjem delu za izgradnjo socializma dosegli čim lepše uspehe Kolektiv gradbenega podjetja Gradbenik Šoštanj čestita k prvemu prazniku občine Velenje, velenjskim rudarjem pa k Dnevu rudarjev K občinskemu prazniku čestita vsem delovnim ljudem velenjske občine gospodarstvo Šalek Delovni kolektiv mestnega pečarstva iskreno čestita vsem delovnim ljudem naše občine k prvemu občinskemu ljudskemu prazniku 9+olektiu GRADIŠ ŠOŠTANJ iskreno čestita velenjskim občanom k prvemu občinskemu prazniku, rudarjem Rudnika lignita Velenje pa k DNEVU RUDARJEV Delavski svet, upravni odbor in sindikalna podružnica Rudnika lignita Velenje čestitajo vsem članom kolektiva k našemu RUDARSKEMU PRAZNIKU z željo, da bi podvojili svoje napore za procvit podjetja in izgradnjo socializma V imenu kolektiva čestitamo vsem velenjskim občanom k prvemu občinskemu ljudskemu prazniku - 6. JULIJU