Prvi vernih duš dan.
Pi mladi bralci, ki imate še dragega ateja in ljubo mamo, pač še ne veste. kaj je vernih duš dan. Jaz lansko leto tudi še nisem vedel, a letos je to drugače.
Pokopališče je polno pobožnega ljudstva, ki obuja danes ob okrašenih grobovih spomine o znancih, pri-jateljih ali sorodnikih. Tudi jaz sem se jim pridruiil, a ne s čuti. ki so me prešinjali drutra leta, ko mi je bila pot na pokopališfie tako lahka. Videl sem pač tu pa tam hčer, sina, ki sta plakala za roditelji, videl sem mater, ki je točila solzž za ljubljenim detetom, videl sem mla-deniča, ki je brisal oko za iskrenim prijateljem — i meni se je pri teh prizorih duša vtopila v globoko žalost. Ah. trikrat nesrečni otrok, katerega za vedno zapusti skrbni oče!
Take misli so se mi budile v glavi, ko sem stopal od groba do groba ter hvalil Boga, da je meni tako milostiv.
In letos ? Letos ne pohajam po grobišču. ne oziram se po lučicah, ki tako turobno brle na grobovih; ne pregledujem vencev s svilnatimi trakovi in zlatimi na-pisi: pred viaokim razpelom klečim sam s povešeno glavo in sklenjenimi rokami, moj duh pa biva da!eč, v do-mačem kraju, na domačem pokopališču, kjer snivajo smrtno spanje — moj predragi, preljubi oče! Da bi mogel vsaj z brati, s sestrami ob dragem grobu skupno moliti, lažje bi trpel današnjo žalost. Ali ne, sam sem na tujem pokopališču mej tujci, nimam nikogar, da bi mu potožil svojo bridkost. Nikdo me ne sliši? Da, da,
165
On,  h  kateremu obradamo vsi proseče  oči,   On   bo uslišal prošnje moje, mojih bratov in sester!
Letos mivno klefim in goreče molim — in prvi-krat čutim, kaj se pravi obhajati vernih duš dan. Bog vas obvaruj. aragi čitateljčki, da bi se dolgo, dolf^o ne čutili tega, kar jaz čutim. Prosite Boga, naj vam ohrani dobre stariše; pridno jih slušajte in delajte jim veselje, kolikor lo morete — dokler jih imate!               A.Z.