97 Glasnik SED 61|1 2021 * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in poročila Marjeta Pisk* V knjižnici Glasnika Slovenskega etnološkega društva je ob koncu le- ta 2020 izšla monografija Špele Frlic »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Za 2 groša fantazije in sodobno pripove- dovanje na Slovenskem, ki odmotava pripovedovalsko nit v knjigo ujete zgodbe o sodobnem pripovedovanju na Slovenskem. Avtorica se v monografiji, ki je nastala na podlagi magistrske naloge, loteva pripovedovanja kot oblike javnega na- stopa, ki prenaša tradicionalno gradivo v sodobni čas, obenem pa s pripove- dovalčevim pogledom na svet temu gradivu daje novo življenje. Pripove- dovanje v sodobnem urbanem prostoru na Slovenskem Špela Frlic osvetljuje v celi paleti njegovih raznobarvnih odtenkov. Dodobra jih je spoznala kot pripovedovalka v skupini Za 2 groša fantazije in organizatorka pripovedo- valskih festivalov. Z osebnima pre- žetostjo in vpletenostjo v preučevani fenomen pomembno bogati svoj raz- iskovalni pristop, v katerem pripove- dovanje v sodobnem urbanem okolju, tako na Slovenskem kot v mednaro- dnem okolju, umešča v neprekinjeni tok pripovedovalskih tradicij. S po- globljenim študijem domače in tuje literature obravnavano topiko postavlja v raziskovalno polje folkloristike ter s folklorističnima teorijo in metodologijo prikazuje različne, včasih nasprotujoče si poglede na sodobno pripovedovanje. V poglavju Od teksta do performan- ce oriše razvoj zanimanj folkloristike – od osredinjenosti na tekst do obrata v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko so se ameriški folkloristi preusmerili v razis- kovanje konteksta in izvedbe, tj. per- formance. Avtorica zato prevpraša te- meljne folkloristične koncepte, kot so folklora, ljudstvo in ustni prenos, ki so pomembni za razumevanje novih oblik folklore. Med njimi je tudi sodobno pripovedovanje, ki kot odrska oblika performativno črpa iz tradicionalne umetnosti pripovedovanja, za vsebino pa jemlje večinoma tradicionalne folk- lorne žanre. Ta zvrst se je v urbanem okolju Zahodne Evrope in Severne Amerike začela razvijati v 70. letih 20. stoletja, na Slovenskem pa njeni prvi zametki segajo v 60. leta, ko so knji- žnice začele načrtno razvijati pripove- dovalske aktivnosti za otroke. Pravi ra- zvoj je sodobno pripovedovanje začelo doživljati v 90. letih 20. stoletja, v na- slednjih desetletjih pa se je razcvetelo s pripovedovalskimi festivali. Avtorica se v poglavju Pristopi k raz- iskovanju sodobnega gradiva sprašuje, ali gre pri sodobnem pripovedovanju za folklorizem, ki ni nujno nekaj nega- tivnega, ali za revivalistično prakso. V odnosu sodobnih pripovedovalcev do tradicije prepoznava dve razumevanji: prvo, ki pripovedovanje razume v šir- šem kontekstu revivalov (skoraj) izgi- nule tradicije, drugo pa pripovedoval- sko tradicijo uvršča v nikoli pretrgano kontinuiteto tradicije, ki se nadaljuje tudi v sodobnem času. Ti dve razume- vanji – pripovedovanje kot revivalistič- na praksa in kot nadaljevanje folklore v urbanem prostoru – tudi natančneje teoretsko osvetli. Odnos med ustvarjal- nostjo in tradicijo, ki se vzpostavlja s pripovedovanjem, začne opazovati pri folklornem pripovedovalcu oziroma pri odnosu med ustvarjalnim posamez- nikom, skupnostjo in tradicijo. Zanima jo, kako se ta odnos vzpostavlja in v katerih sferah zgodbe si pripovedoval- ci lahko izborijo ustvarjalno svobodo. Pripovedovalčeva ustvarjalnost oz. po- ustvarjalnost je povezana tako z njego- vim odnosom do tradicije in z mestom v skupnosti oz. na odru kot z njegovim odnosom z občinstvom. Sledi dragocen historiat razvoja sodob- nega pripovedovanja folklornih pripo- vedi za odrasle v slovenskem prostoru: od začetniškega navdušenja Anje Šte- fan in Ljobe Jenče ter njunega izobra- ževanja v tujini do organizacije prvega Pripovedovalskega festivala in drugih velikih pripovedovalskih iniciativ na Slovenskem; avtorica jih predstavi tu- di z barvnimi fotografijami. Bralca se- znanja s konkretnimi izzivi, s katerimi se pripovedovanje sooča v sodobnem urbanem prostoru – od zagotavljanja osnovnih materialnih pogojev, vpraša- nja finančne podhranjenosti pripovedo- valcev in pripovedovalskih festivalov do vpliva različnih pripovedovalskih prostorov na pričakovanja občinstva in samo izvedbo. Njeno izostreno opa- zovanje pripovedovanja kot fenomena in posameznih pripovedovalskih upri- zoritev se osredinja na pripovedovalca ter njegove glasovne in telesne inter- pretacije, pa tudi na odzive občinstva in njuno medsebojno interakcijo. ŠPELA FRLIC: »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem. Slovensko etnološko društvo (Knjižica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 54), Ljubljana 2020, 176 str. 98 Glasnik SED 61|1 2021 * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji časopisa Delo; mavcmilan@gmail.com. – Besedilo je bilo predvajano 16. novembra 2020 na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in poročila Marjeta Pisk Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* Vse to nazorno prikaže v analizi delo- vanja pripovedovalske skupine Za 2 groša fantazije, katere članice je bila tudi sama. Delovanje skupine je bilo tesno povezano z Radiom Študent, kjer je folklorna pripoved »najprej zaživela kot zvočna oblika: svoje poslušalce si je pridobila kot radijska vsebina, šele pozneje kot vsebina pripovedoval- skega dogodka« (str. 65). S temi pri- povedovalskimi dogodki, predvsem s Pravljičnimi ReŠetanji, je skupina v slovenskem prostoru pripovedovanje vzpostavila kot zares urbano klubsko obliko, ki nagovarja odraslega urbane- ga poslušalca. V nadaljevanju se avtorica posveča na- tančni analizi pripovedovalskih slogov treh najbolj prepoznavnih pripovedo- valcev skupine Za 2 groša fantazije: Roka Kušlana, Katje Preša in Boštjana Napotnika. Pri vsakem na podlagi ana- lize teksta, sprememb v fabulativnem ogrodju, vsebinskih dopolnitev, aluzij na kontekst zunaj pravljice in pripove- dovalskih komentarjev dogajanja ana- lizira tri pripovedovalske interpretaci- je. Nadalje razčleni ravnino jezikovne teksture, in sicer glede na besedišče, besedne in stavčne figure, diskurzivne označevalce, komunikacijo s publiko, uvodni nagovor občinstva in neposred- no nagovarjanje publike med pripove- dovanjem. S pomočjo analize prikaže pomembne značilnosti, s katerimi po- samezni pripovedovalci uspešno nago- varjajo in zabavajo občinstvo. Avtorica ugotavlja, da je njihov cilj predvsem doseganje humornega učinka ter sku- pna zabava pripovedovalca in občin- stva, kar pomembno določa izbiro pripovedovalskih sredstev. Obenem primerjava različnih pripovedovalskih interpretacij prikaže razvoj posamez- nega pripovedovalca od radijskega in- terpreta do odrskega pripovedovalca, ki se zaveda svojega mesta na odru in se odziva na reakcije občinstva. Pripo- vedovalci se v interpretaciji prilagajajo kontekstu; pripovedovanje je živa ko- munikacija, ki se udejanja v konkret- nem času in prostoru. Med pripovedo- vanjem misli in domišljijo poslušalcev vodi pripovedovalec, zato je pomemb- no, kaj pripoveduje in kaj sporoča. Nekateri raziskovalci pripovedovalcu pripisujejo celo politično funkcijo. Delo Špele Frlic ni samo s številnimi tujimi in domačimi deli teoretsko ute- meljena raziskava pripovedovanja v sodobnem urbanem prostoru, je tudi dragocena kronologija razvoja sodob- nega pripovedovanja na Slovenskem. Knjižnica Glasnika SED tako objavlja folkloristično raziskavo, ki obravna- vani fenomen in njegove akterje – av- torica jih kot soudeleženka sodobnega pripovedovanja dobro pozna – celovito predstavlja. Pričujoče delo je pomem- ben doprinos k študijam sodobnih tra- dicij v slovenskem prostoru, ki pogosto ostajajo brez ustreznih knjižnih izdaj. MARIJA STANONIK: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (15 15–1918). Založba ZRC (Poezija konteksta; 6), Ljubljana 2020, 5 1 1 str. Ddr. Marija Stanonik je svojo novo knji- go naslovila Pesnjenje v vojaški suk- nji in proti njej (1515–1918). V podna- slovu pojasnjuje, da gre za monografi- jo z antologijo vojaških pesmi. Zaradi tako obsežnega pesniškega gradiva, ki ga sproti komentira in dopolnjuje s kar 1.400 opombami pod črto, je obseg narasel na več kot 500 strani. Pri zbi- ranju gradiva in prepisovanju pesmi ji je pomagala Zdenka Primožič. Knjigo, ki je v zbirki Poezija konteksta izšla pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, je založila Založba ZRC. Doslej sta izšli dve antologiji pesmi iz prve svetovne vojne: prva, Oblaki so rudeči, v kateri so zbrane tako folklor- ne kot literarne pesmi, je ob 70-letnici začetka vojne izšla v Trstu, druga, V vojni krajini, pa ob 100-letnici njenega začetka in se omejuje samo na sloven- sko leposlovje. Pričujoča knjiga želi biti rdeča nit, ki teče od prve znane slovenske uporniške pesmi Le vkup le vkup uboga gmajna do vojaškega pesnjenja ob koncu vojne. V njej je zbranih okrog tisoč pesmi. Sta pa dve antologiji vojaških pesmi izšli že med vojno: leta 1916 je dr. Rudolf von An- drejka pripravil antologijo Slovenische Krigs und Soldaten Lider, dve leti po- zneje pa Josip Joža Lovrenčič Brstje iz vrta slovenskega pesništva. Avtorica je monografijo razdelila na tri poglavja, v katerih je največ komenti- ranega gradiva iz prve svetovne vojne.