kultura v politiki in politika v kulturi JAN MAKAROVIČ* Za razločevanje med politiko in kulturo a) Za kaj gre v politiki? V vseh človeških družbah lahko razlikujemo štiri temeljne sfere, v okviru katerih se odvijajo človeške dejavnosti: sfero družabnosti (ki jo pojmujemo v skladu s teorijo Georgea Simmla in jo razlikujemo od širšega pojma »družbenosti«). sfero kulture, sfero politike in sfero ekonomije. V vseh človeških družbah se te štiri sfere bolj ali manj intenzivno prežemajo med seboj, vendar prihaja med družbenim razvojem do vse večje funkcionalne diferenciacije med njimi. Predvsem prihaja do razcepa med ekspresivnimi ter instrumentalnimi sferami. Nekatere človeške dejavnosti so same sebi cilj in namen. Kot je pokazal Simmel v svoji znameniti razpravi o družabnosti, bi bila človeška družba preprosto nemogoča, če bi se ljudje družili zgolj iz instrumentalnih nagibov, se pravi zaradi tega. ker pač potrebujejo drug drugega. V fenomenu človeške družabnosti je že vsebovano prav tisto, kar je postavil Kant za temeljno načelo svoje etike: da ti mora biti drugi človek ne le sredstvo, temveč predvsem cilj. Z nečim podobnim se srečamo tudi v kulturi: v znanosti, umetnosti, filozofiji, religiji. Če je znanstveniku njegova znanost samo sredstvo za nekaj drugega - za osebno blaginjo, za širjenje njegovih političnih nazorov ipd. - potem je to smrt znanosti; in podobno je tudi smrt umetnosti, filozofije in religije, če se razumejo kot golo sredstvo. Ne gre le za to. da politični sistemi, ki vpregajo filozofijo, znanost, umetnost in religijo v svoj voz. brez sramu ponižujejo najvišje dosežke človeške ustvarjalnosti, napravljajo iz Pegaza navadnega tovornega konja. Vse to je sicer lahko predmet moralnega ogorčenja, toda moralno ogorčenje še ni znanstveni argument. Pač pa je bistveno, da je takšno sredstvenje kulture disfunkcionalno. Ustvarjanje je namreč odvisno predvsem od ustvarjalne radosti, in ta izgine v trenutku, ko preneha biti ustvarjanje samo sebi namen. In prav zato so bile totalitarne družbe, ki so podrejale kulturo politiki, že od nekdaj kulturno sterilne. Povsem drugače kot ekspresivni sferi družabnosti in kulture pa delujeta instrumentalni sferi politike in ekonomije. Politika in ekonomija se seveda ne sprašujeta o smislu in cilju človeškega bivanja, kajti obe imata že vnaprej določen, čeprav nekoliko banalen lastni smisel in cilj. Ekonomiji gre preprosto za večanje materialnega bogastva, politiki pa za večanje oblasti nad ljudmi. V prvem primeru je temeljno vprašanje lastnina, v drugem pa oblast. Ali drugače: ekonomiji gre predvsem za obvladovanje stvari, politiki pa za obvladovanje ljudi. Ker sta temeljni cilj ekonomije in temeljni cilj politike preprosta in jasna, se v tem primeru sploh ne postavlja vprašanje, kaj pravzaprav hočemo. Pač pa je zdaj * Dr Jan Makarovii. red prof na FDV 64 1 Tconp in prakva. Id. 31. ti. 7-8. LjuM|ana IV94 ključno vprašanje, koliko smo uspešni pri doseganju svojega že vnaprej postavljenega cilja. Ključno vprašanje je v tem primeru vprašanje količine: gre za to. kolikšna je oblast ali lastnina nekega posameznika ali družbene skupine.1 Seveda pa se instrumentalnost ekonomije in politike polno uveljavi šele v modernih družbah. V tradicionalnih družbah sta obe še vse preveč prepleteni z drugimi področji življenja, da bi se lahko njuno bistvo polno izrazilo. Ekonomsko in politično početje se zato še vedno utemeljuje z vrednotami, ne pa z interesi. V modernih družbah pa se njuna instrumentalnost vse bolj uveljavlja in v zvezi s tem se moramo ustaviti predvsem pri dveh možeh, ki sta znanilca evropske modernizacije in ju štejemo hkrati med utemeljitelje sodobnega družboslovja. Prvi je Nicolo Machiavelli, drugi pa Karl Marx. Prvi je utemeljil instrumentalnost politike, drugi pa instrumentalnost ekonomije. b) Machiavelli in Marx Machiavelliju največkrat očitajo nemoralnost: toda ta očitek je popolnoma zgrešen. Pri svojem obravnavanju političnega dogajanja Machiavelli ni nemoralen, temveč amoralen: ne zavzema se niti za tako niti za drugačno moralo, niti ji ne nasprotuje. Morala ga preprosto ne zanima. Tudi ga ne zanima moralnost ciljev, ki si jih postavlja politika. Ti cilji so pač določeni z bistvom politike same. se nanašajo na širjenje oblasti in kot taki niso niti moralni niti nemoralni. Machiavellija ne zanimajo vprašanja moralnosti ali nemoralnosti postopkov pri doseganju teh ciljev. temveč samo vprašanja njihove učinkovitosti. S tem je napravil Machiavelli politologijo za znanost, kajti kot je zapisal že Tacit. je naloga znanosti prikaz dejstev, ne pa hvala in graja. Obenem je osamosvojil politologijo od teologije, podobno kot so Borgijci osamosvojili Vatikan od krščanstva in napravili iz cerkvene države običajno politično državo. Tisto, kar so storili Borgijci v praksi, je storil Machiavelli v teoriji. Političnemu početju je odvzel nimb onstranske posvečenosti. prikazal ga je kot čisto posvetno, praktično utilitarno ukrepanje. Toda prav zato seveda ni mogoče trditi, da stoji Machiavelli na strani oblastnikov. Če se namreč vzdržimo moralnega vrednotenja v politiki, se vzdržimo tudi tega. da bi se že vnaprej postavili na stran tega ali onega akterja v političnem dogajanju. In v tem primeru je seveda tudi vprašanje omejevanja politične oblasti enako pomembno in legitimno kot vprašanje njenega vzpostavljanja in širjenja. Toda tudi tu nas ne zanima moralna kritika oblasti, temveč vprašanje, kako čim učinkoviteje omejevati ali nevtralizirati oblast drugega. Tudi vprašanje demokracije je torej v tem primeru predvsem vprašanje tehnologije. ne pa vprašanje vrednot ter idealov. Po vsem tem je na prvi pogled težko razumeti, kako da postavljamo Marxa poleg Machiavellija. kajti moralna distanca. ki jo je vzpostavil Machiavelli. je Marxu in marksizmu izrazito tuja. Vendar pa je treba razlikovati med marksizmom kot znanstveno teorijo in marksizmom kot revolucionarno propagando. 1 Ta kolifiiu ima v politiki, drugače kcK v ekonomiji- lahko ludi negativen, ne vamu pozitiven'predznak Ce govorimo o lastnini, fc namreč očitno, da manj kot fttC ne moče imeli nihče: v zvezi z oblastjo pa je očitno, da te človek lahko tudi na slaMcm kot tisti, ki nima nobene oblasti. Človek jc namreč lahko pod oblastjo nekoga drugega in v tem primeru jc oblast, s katero razpolaga, negativna. Osvobodilne tcinje zatiranih torej niso usmerjene k povečanju pozitivne količine oblasti, temveč nasprotno k zmanjšanju njene negativne količine, k približanju ničelni točki Seveda pa so te teinje prav tako del politike kot prizadevanja vladajočih k razširitvi in utrditvi svoje oblasti. 642 V tem trenutku nas zanima samo prva. Kot je znano, so po Marxu družbeni odnosi določeni z razvojno stopnjo materialnih produktivnih sil: ti družbeni odnosi pa so po Marxu predvsem produkcijski odnosi, ki se kažejo v pravni sferi kot lastninski. Gibalo družbenega razvoja je zato razredni boj. v katerem gre predvsem za materialne interese posameznih družbenih razredov. Seveda Marx priznava tudi vlogo idej. idealov, vrednot ipd. v razrednem boju - toda vse te reči so prav tako v zadnji instanci pogojene po materialnih produkcijskih oz. lastninskih odnosih. V Nemški ideologiji namreč beremo, da razpolaga tisti razred, ki razpolaga s sredstvi za materialno produkcijo, hkrati tudi s sredstvi za duhovno produkcijo in da so zato misli vladajočega razreda v vsakem obdobju hkrati tudi vladajoče misli. Toda te vladajoče misli po Marxu seveda niso nič drugega kot ideologija, se pravi lažna zavest, s katero skuša vladajoči razred upravičiti svoje materialne interese. V resnici gre torej vendarle prav za materialne interese in ideologija ni nič drugega kot Španska stena, za katero skuša skriti vladajoči razred svojo nagoto - namreč to. da mu v resnici ne gre za nikakršne ideale. Revolucionarni razred, ki ga ta vladajoči razred izkorišča, pa skuša seveda to špansko steno podreti, dezideologizirati sliko sveta, ki jo ponuja vladajoči razred, in se tako duhovno osvoboditi, kajti prav duhovna osvoboditev je prvi pogoj za materialno, ki se uresniči z revolucionarno akcijo. Takšen je nekako prvotni Marxov nauk; seveda pa se je ta nauk prav kmalu sprevrgel v svoje nasprotje. Prav kmalu so začeli marksisti sami poudarjati »partij-nost« svoje znanosti in jo s tem odkrito razglašati za ideologijo. Iz tega je izšla teorija, da ideologija nikakor ni samo »lažna zavest«, da obstaja poleg konzervativne tudi revolucionarna ideologija, daje naša lastna ideologija dobra, tuja pa slaba, in podobne neumnosti. Sicer pa so vse to samo simptomi duhovnega razkroja marksizma, ki je bil pred materialnim razkrojem socialističnih sistemov. c) Ideologija in realna politika na območju nekdanje Jugoslavije Titova Jugoslavija je bila v svojem zadnjem obdobju prenasičena z ideologijo. Jugoslovanski komunisti so se obnašali približno tako kot domorodci nekje na robu sveta, ki skušajo z magičnimi izreki uročiti sovražno naravo, ker je ne morejo materialno obvladati. Toda tisto, kar je povzročilo razpad Jugoslavije, seveda ni bila ideologija - niti komunistična, niti pravoslavna, niti nacionalistična, niti čet-niška. ustaška ali kakšna druga. Šlo je preprosto za politične interese Srbije, ki je želela izkoristiti svoj prevladujoči politični in vojaški položaj in si do kraja podrediti druge jugoslovanske republike. Ti apetiti so seveda obstajali že od zdavnaj, vendar je predvsem Tito skrbel za to. da niso prekoračili Rubikona. Seveda pa je bila temeljni vzrok za razpad Jugoslavije prav Titova kratkovidnost. Če bi namreč imela sleherna jugoslovanska republika svojo vojsko, bi Jugoslavija najbrž obstajala še zdaj. Tako pa se je seveda zgodilo, da je armada končno zavohala svojo priložnost in se v celoti postavila na stran Srbije. Bil je res že skrajni čas. kajti ta armada, ki so jo ves čas tako obilno hranili, razvajali in ščuvali proti vsem mogočim sovražnikom, je bila že petdeset let prisilno brezdelna, tako da je kar pokala od zdravja in komaj čakala, da bi se vendarle lahko koga lotila in tako upravičila svoj obstoj. Po drugi strani pa jo je zajel panični strah, da ne bi zdaj ob razpadu komunističnega bloka in prenehanju hladne vojne izgubila svojih privilegijev. Tako je seveda z obema rokama pograbila posel, ki se ji je ponudil, in celo kar v lastni hiši. 643 Teorija in praksa. Icl JI. M 7-#. Ljublana 1494 Duševna posurovelost. ki se je polotila Srbije, je seveda pošastna: toda v resnici je Srbija pravzaprav samo izkoristila priložnost, ki se ji je ponudila. Na njeni strani je bila ogromna vojaška moč - in pričakovati od nosilca moči. da te moči ne bo uporabil, ni nič bolj bolj nerealno, kot pričakovati od podjetnika, da bo svoje izdelke prodajal po nižji ceni od tiste, ki mu je bila ponujena. S tega vidika pa seveda krivde ne nosi le srbski narod, temveč tudi diplomati - predvsem angleški, ameriški in ruski - ki so ves čas dajali Srbom potuho in mirno gledali na neravnotežje moči. ki je pripeljalo do katastrofe. Lorda Carrington in Owen ter njuna druščina bi zaslužili, da bi jim mednarodno sodišče sodilo skupaj s srbskimi klavci, kajti kdor daje priložnost zločincu, ni nič manj kriv kot zločinec sam. Prav tu pa se začenja ideologija. Da bi namreč opravičili svojo sramotno pasivnost ali celo neposredno podporo Srbom, so izkopali iz zaprašenih predalov zgodovine celo vrsto zgodb o verskih, nacionalnih in drugih razprtijah na jugoslovanskih tleh. o balkanskem značaju, muslimanskem fundamentalizmu in drugih zadevah, ki delajo nas Balkance za tako rekoč funkcionalno nesposobne za medsebojno sožitje. To nadomeščanje politike s kulturo je seveda udoben alibi za politike: čudno pa je. da mu nasedajo tudi znanstveniki, ki bi ga morali - razkrin-kavati. Podobno dvomljiva je vloga nekaterih znanstvenikov tudi v slovenskem primeru, kot bomo videli v naslednjem poglavju. d) Idelogija in realna politika v Sloveniji Bistvo komunističnega totalitarizma je. kot je znano, podreditev ekonomije politični oblasti. Uprave podjetij so (če parafraziramo Marxa) samo odbor, ki opravlja ekonomske posle partije kot politične avantgarde. Temeljni problem odprave komunizma je zato problem denacionalizacije kot ekspropriacije eksprop-riatorjev. Toda nosilci politične in ekonomske moči iz starega režima razumejo ta proces predvsem kot dimno zaveso, ki naj bi omogočila njihovo apropriacijo. se pravi pretvorbo menedžerjev v realne lastnike. Najpomembnejši vzvod tega procesa je simbioza politične in ekonomske moči. podedovana iz starega režima; toda zdaj ta simbioza seveda ne more več delovati kot del sistema, temveč edinole v obliki korupcije, v obliki delovanja klandestinih omrežij. Zato tudi ni presenetljivo. da je glavno geslo »antikomunističnega« tabora boj proti korupciji, se pravi proti krvosramnemu zakonu med politično in ekonomsko močjd. Seveda pa v resnici sploh ne gre za antikomunizem. Empirično lahko ugotovimo, da so tipično »komunistične« vrednote, kakrSna je ekonomska enakost. močneje zastopane v »antikomunističnem« kot v »komunističnem« taboru (Makarovič. 1993). To tudi ni presenetljivo, saj gre za protest tistih, ki nimajo ekonomske moči. proti tistim, ki jo imajo. Prav problem lastninskih interesov je realna vsebina sodobnih političnih bojev na Slovenskem: drugo je razmeroma nezanimiv dekor, največkrat pobran iz ropotarnice zgodovine.3 Toda slovenski sociologi in politologi se očitno zanimajo predvsem za ta dekor. Ukvarjajo se s političnimi vrednotami, političnimi metaforami, političnimi stili - denimo s tem. ali se odvija politični boj v obliki dvornih spletk ali pa v obliki ; V n*ti raziskavi o lokalnih vodilcljih smo ugotovili, da k samooptedelitev posameznika kol -levičarja- ali »desničarja« v največji meri opredeljena s tem. ali je bil ta posameznik v prejšnjem režimu dan Zveze komunistov ali ne. in da v mnogo manjii men korelira z njegovimi konkretnimi političnimi staliUi ali vrednotami (Makarovič. 19921. Za posameznikovo samoopredelitev torej niso brst vene njegove vrednote, temveč njegov obirktivni stana, izražen v nekdanjem članstvu v Zvezi komunistov, ki je povezan z njegovimi obtcktivnimi. materialnimi interesi in osebnimi zvezami. 644 demonstracij. Na nedavnem portoroškem srečanju sociologov je znan slovenski sociolog razlagal, da je sodobna slovenska civilna družba konzervativna in populis-tična. kar da se je nazorno pokazalo pri zborovanjih proti odstavitvi Janeza Janše in proti korupciji, ki da sta jih organizirala vojska in cerkev. Komičnost situacijc (ki pa je očitno ni zaznal nihče od prisotnih) je dosegla višek v trenutku, ko je pričela neka kolegica razlagati, da ni tako. saj da ankete o javnem mnenju nikakor ne kažejo, da bi bili Slovenci izrazito konzervativni. Omenjeni sociolog je izrazil tudi presenečenje in obžalovanje, kako da so se protestu pridružili nekateri intelektualci. S tem pa je pravzaprav izrazil prepričanje, da gre v bistvu za konflikt med pametnimi in neumnimi. Edinole v tem primeru je namreč upravičeno presenečenje. kako da so se intelektualci pridružili »neumnim«. Podobno stališče je izrazil tudi g. Drnovšek, ko je primerjal demonstrante z nahujskano drhaljo iz jogurtne revolucije. Zares zanimiva »kulturološka« razlaga politike, ki enači lastno stranko s kulturno, nasprotno pa z nekulturno, in so ji manire pri jedi pomembnejše kot pa to. kdo ima dovolj jesti in kdo ne. e) Mladinska subpoliiika in mladinska subkultura V svoji knjigi Druga Slovenija je Gregor Tome podal pisano panoramo slovenskih političnih in kulturnih gibanj od začetka našega stoletja dalje. V zvezi s temi »subkulturami« in »subpolitikami«. kot jih imenuje avtor, so značilna zlasti njihova medsebojna srečanja, kjer neko politično gibanje sočasno postavi določene zahteve v zvezi s kulturnim izražanjem. V takih primerih lahko govorimo o konirakulluri, v skladu s terminologijo, ki jo je vzpostavil Roszak. V zvezi s študentskimi gibanji v 60. letih je namreč Roszak izoblikoval idejo, naj bi se ta gibanja povezala s hipijevskimi in drugimi mladinskimi subkulturami v eno samo celoto, ki jo avtor imenuje »kontrakultura«. Toda kot ugotavlja Tome. taki poskusi večinoma niso imeli dolgotrajnega uspeha, niti v svetu niti pri nas. Še posebej je v zvezi s tem značilno pankovsko gibanje, ki je v svojem temeljnem namenu izrazito kulturno in se totalno distancira od politike. Zanimivo je. da se je pri nas politika mnogo več ukvarjala s pankom kot pa pankovci s politiko. Pankovci so hoteli imeti pred politiko predvsem mir. nasprotno pa je politika neprestano iskala pri njih nekakšne politične provokacije (prim. Tome et al.: 1985). Vendar pa Tome te pomanjkljive komunikativnosti med subpolitikami in subkulturami nikakor ne obžaluje. Meni namreč, da se skriva v spoju subpolitike in subkulture totalitarni naboj. Subpolitika. ki se ne zadovoljuje s postavljanjem političnih zahtev in pričakuje od svojih pristašev tudi podoben pogled na svet in podoben stil življenja, namreč nujno utesnjuje človekovo ustvarjalnost. f) Sklep: tradicija, realnost in kulise Obdobja človeške zgodovine, v katerih so se določeni pogledi na svet. določeni vrednostni sistemi in določena pojmovanja smisla človeškega življenja povezala s političnimi strukturami, so bila najmračnejša obdobja v zgodovini človeštva. Nobene vojne niso tako okrutne kot verske in v nobeni družbi ni filozofija tako bedna kot tam. kjer se tej filozofiji klanja politična oblast. Ko je napravil rimski cesar Teodozij krščanstvo za uradno religijo imperija, je na prvi pogled povzdignil krščanstvo tako zelo. kot ga ni pred njim še nihče drug: toda prav s tem ga je hkrati 645 Tcoriia in praku. ki. 31. U. 7-8. LjuMiana prisilil, da se je izneverilo samemu sebi. Poslej bo ta religija miroljubnosti blagoslavljala moč in religija ponižanih in razžaljenih bo služila močnim in bogatim. Ena najpomembnejših pridobitev moderne družbe je ločitev cerkve od države. Država poslej nima več nadnaravnega posvečenja, zato se ji je mogoče tudi upreti. Ločitev cerkve od države je hkrati eden temeljnih pogojev demokracije. Nasprotno pa moderni totalitarni sistemi, ki utemeljujejo politično oblast z modernimi religijami - fašizmom, rasizmom, marksizmom - ukinjajo tudi demokracijo. Osamosvojitev politike od religije in ideologije je prvi korak k njeni osamosvojitvi od kulture, razumljene kot sistem vrednot in simbolov, ki osmišljajo človeško življenje. Politika se reducira na golo tehnologijo. Neha se pretvarjati, da ji gre za nekakšne vrednote, in odkrito prizna, da ji gre le za interese določenih družbenih skupin. Tudi vprašanje demokracije se zdaj ne kaže več kot vprašanje demokratičnih vrednot ali demokratične kulture, temveč kot vprašanje distribucije moči. To je vedel že Solon, začetnik atenske demokracije, ki je slednjo utemeljil prav na enakomerni razporeditvi politične moči (prim. Makarovič. 1992:46-47). Seveda predpostavlja demokracija tudi določena pravila igre ali celo pravila lepega obnašanja, toda ta pravila ne izhajajo iz nekih apriornih enot. temveč iz racionalnega spoznanja, da jih moraš pač spoštovati, če se hočeš udeleževati igre. Po drugi strani pa enakomernost razporeditve moči zagotavlja, da ne more nihče vsiliti svojih pravil igre drugim. Tega ne zagotavljajo nikakršne vrednote, temveč edinole pluralizem moči. Tudi komunizem ni razpadel zaradi svojih vrednot, temveč zaradi svoje nepripravljenosti sprejeti pluralizem moči. LITERATURA: MAKAROVIC I (1992): Demokracija kot umetnost konflikta V: Stunrf J.-Macura D. («I I Dcfflokraciia in polili* ina kultura. Enajsta univerza. Ljubljana MAKAROVIČ J. (1993): Uviiarski konicrvalizcm: slovenski politiini paradoks V: Adam F. (cd »: Volitve in politika po slovensko lihomik) Znanstveno in publicistično srcdMc. Ljubljana. 1993 MAKAROVIC I.