999
BESEDA O PESNICI
BESEDA O PESNICI
Pisateljica, pesnica in prevajalka, se je rodila 1941 v Kolnu. Študirala je germanistiko. Po diplomi je nekaj časa predavala nemščino in angleščino v Nemčiji.
Po poroki z galicijskim filologom Ramonom Lorenzom se je 1968 preselila v Galicijo (severozahodna Španija). Od 1973 do 1977 je bila lektorica za nemščino na univerzi v Valladolidu. Zdaj živi v Santiagu de Compostela, piše, prevaja in sodeluje pri galicijskem radiu in časopisu. Bila je ena od ustanovnih članov Galicijskega PENa, od 1991 je njegova predsednica, hkrati pa je tudi podpredsednica Mednarodnega komiteja za prevajanje in jezikovne pravice pri Mednarodnem PENu in od 1995 članica Vzhodnonemškega PENa.
Uršula Heinze de Lorenzo je dvojezična avtorica: pisati je začela v nemščini, po preselitvi v Galicijo je začela pisati v galicijščini (galego), jeziku svoje nove domovine - njena najpomembnejša prozna dela so napisana v galicijščini -, v zadnjih dveh letih, po materini smrti, pa se je v poeziji vrnila k nemščini. Mati je bila tako rekoč njena edina vez s staro domovino in njena smrt jo je močno prizadela. Morda jo je prav občutek, da je dokončno »izgubila« staro domovino, spodbudil, da se je vrnila k materinščini, vsaj v poeziji.
Dela:
romani: O sono perdido de Elvira M. (Izgubljene sanje Elvire M.), 1982
Anaiansi (Anaiansi), 1989
Culpable de asasinato (Kriv za umor), 1993 - zanj je prejela Galicijsko nagrado za roman »Blanco Amor« 1993 in nagrado »Losada Dieguez« 1994 za najboljše literarno delo leta
Anja Uršič_____________________________________________________1000
kratka proza: Remuinos en coiro (Goli tornado), 1984
Arredor da muller en 18 mundos (18 ženinih svetov), 1985
Mulleres (Ženske), 1991
Confidencias (Priznanja), 1992
Rodolfo (Rodolfo). 1992
Polas nias de Padron (Na cestah Padrona), 1994 knjige za otroke in mladino: O buzon dos nenos (Otroški poštni nabiralnik), 1985
Sempre Cristina (Vedno Kristina), 1986
A časa abandonada (Zapuščena hiša), 1987 - zanjo je prejela prvo galicijsko
nagrado za mladinsko literaturo »Merlin« 1986
Mais ala de Galicia (Onkraj Galicije), 1989
Xente coma min (Ljudje kot jaz), 1989
A nena de ouro (Zlati otrok), 1991
Viaxe extrafia (Čudno potovanje), 1991
Ancor (Ancor). 1991
O monstruo (Pošast), 1992
Nace un campion (Prvak je rojen), 1992
O invento (Izum), 1993
Ouerote (Ljubim te), 1994 pesniški zbirki: Schrei unter der Erde (Krik pod zemljo), 1997
VVassersprache (Jezik vode), 1997
Napisala je tudi nekaj esejev o galicijskem jeziku in literaturi.
V galicijščino je prevedla (delno v sodelovanju z Ramonom Lorenzom) številna nemška literarna dela in 1991 prejela galicijsko nagrado za prevajanje.
Posebej je treba omeniti njen zadnji obsežni prevajalski zalogaj: Terra, Mar e Lume (Zemlja, morje in ogenj) - antologija lirike 20. stoletja Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške. Slovenije, Makedonije, Črne gore in Srbije, ki je izšla 1996 pri založbi Xunta de Galicia. Antologija obsega 382 strani. Razdeljena je po posameznih državah. Vsako nacionalno pesništvo uvaja kratek esej. Na koncu knjige so biografski podatki avtorjev. V antologiji so objavljeni prevodi pesmi 152 avtorjev. Slovensko poezijo zastopa 23 pesnikov, od Edvarda Kocbeka do Fabjana Hafnerja, predstavljeni so z eno do štirimi pesmimi. S slovensko literaturo, v nemških, angleških, francoskih in španskih prevodih, se je avtorica seznanila 1992, ko je prvič prišla v Slovenijo, kjer se je udeležila mednarodnega pisateljskega srečanja na Bledu. Presenetila jo je in navdušila. Začela je prevajati. Njeno zanimanje se je razširilo še na druge južnoevropske literature in tako se je počasi izoblikovala omenjena antologija. Vsekakor pomembno delo, saj so slovenske pesmi prvič zazvenele v galicijščini, jeziku, ki je morda še manj znan kot slovenščina.
Zato nekaj besed o galicijščini - galego. kot mu pravijo v Galiciji. Galicijščina se je razvila, tako kot kastiljščina, katalonščina in portugalščina, iz latinščine. Govorijo jo približno trije milijoni ljudi v severozahodnem delu Španije, v pokrajini Galiciji. Je star literarni jezik, ki je že v 13. in 14. stoletju blestel v sijajni trubadur-ski liriki, imenovani Cancioneiros. Ker je Galicija že zelo zgodaj izgubila svojo samostojnost in prišla pod kastiljsko nadoblast, se je morala tudi galicijščina vse bolj umikati kastiljščini. V 16. stoletju je potisnjena v vlogo dialekta, govorijo jo samo še najnižje plasti galicijske družbe, pišejo pa samo v kastiljščini in latinščini. Propadanje jezika se v naslednjih stoletjih nadaljuje. V 19. stoletju, kljub zaostrenim razmeram, dosežejo romantične struje tudi Galicijo, ki se začne nacionalno prebujati. Galicijščino začenjajo ponovno uporabljati tudi v pisavi (kastiljščina je seveda še vedno močno prisotna). Galicijska literatura doživi nov razcvet. V prvih desetletjih
1001
BESEDA O PESNICI
20. stoletja dobijo prvi galicijski časnik in založbo, ustanovijo galicijsko akademijo (Real Academia Galega) in Seminar za galicijske študije ter prvič zahtevajo, da se v šole v Galiciji uvede galicijščina. Ta razvoj je prekinil diktator Franco, po rodu Galicijee. Galicijščina je pod njegovim režimom doživela takšno zatiranje kot nikoli prej. Do ponovne kulturne in literarne oživitve je prišlo v petdesetih letih, ko so ustanovili založbo Galaxia. Od 1970 se na univerzivi v Santiagu de Compostela. kjer je tudi stolica za galicijski jezik in kulturo, ukvarjajo s filološkimi študijami galicijš-čine. 1971 ustanovijo Instituto da Lingua Galega. Od 1985 imajo svoj lastni televizijski in radijski program. Imajo več založb, ki letno izdajo nekaj sto knjig v galicijš-čini. V galicijščini izhajajo tudi kulturne in znanstvene revije, učbeniki ipd. Trenj med galicijščino in kastiljščino sicer še ni konec, vendar pa je prihodnost galicijskega jezika in literature obetavna. Veliko prevajajo v galicijščino, predvsem dela svetovno znanih avtorjev, zelo malo pa je prevodov njihovih del v tuje jezike (se ne dogaja nekaj podobnega tudi nam?).
Anja Uršič