ObzorZdrN 1997; 31: 235-7
235
EPIDEMIOLOGIJA RAKA DOJK IN DEJAVNIKl TVEGANJA
EPIDEMIOLOGY AND RISK FACTORS OF BREAST CANCER
lztok Takač UDK/UDC 616.19-006.6'036.2
DESKRIPTORJI: dojka, novotvorbe-epidemiologija: dejavnki tveganja
Izvleček - Prikazane so osnovne epidemiološke značilnosti raka dojk in dejavniki tveganja te bolezn.. V razvitem svetuee rak dojk najpogostejše maligno obolenje žensk. V vcčini držav njegova incidenca stalno narašča. Za rakom dojk najpogosteje zbo-levajo starej§e ženske. Zaskrbljujoča je tudi vse večja pogosnost zbolevanja v mlajšem starostnem obodbju. Številni dejavniki kažejo, daje rak dojk hormonsko odvisna bolezen. Nekatere vrste rakov so genetsko pogojen.. Pri nekaterih skupinah žensk se rak pojavlja pogosteje. Znanih ee nekaj dejavniko,, ki pogojujejo pogostejee pojavljanee te bolezni. Ocena njihove vloge pri nastanku bolezni je težka, saj imamo pogosto opraviii z delovanjem vcčjega §tevila dejavnikov tveganja hkrati. Pri večini bolnic, ki zbolijo za rakom dojk, pa zaenkrat ne uspemo ugotoviti nobenega od znanih dejavnikov tveganja za nastanek te bolezn..
Uvod
V predhodnem prispevku (Obzornik zdravstvene nege, 30: 193-6) smo spozna1i osnove anatomije, fiziologije in patologije dojke. Seznanili smo se z zapleteno zgradbo in delovanjem tega organa, ki sta, svoji pomembnosti navkljub, še premalo poznani.
Spoznali smo tudi osnovne značilnosti najhujše bolezni tega organa - raka dojk. V tem prispevku si bomo podrobneje ogledali nekatere najpomembnejše epidemiološke značilnosti te zahrbtne bolezni, kakor tudi dejavnike tveganja za nastanek raka dojk, kot jih pozna medicinska znanost na sedanji stopnji razvoja.
Epidemiologija
Rak dojk je najpogostejše maligno obolenje žensk. lncidenca in umrljivost zaradi te bolezni sta po letu 1960 v stalem porastu (1). V Sloveniji se letno pojavi že več kot 67 novih primerov te bolezni na 100.000 prebivalk. Tako je bila incidenca te bolezni leta 1991 60,9, rak dojk paje predstav1jal kar 19 % vseh mali-
DESCRIPTOR:: breast neoplasms-epidemiology; riskfactors
Abstract - Epidemiologic characteristics and riskfactors ofbreast cancer are presented. In developed countries, breast cancer is the mostfrequent malignant disease in women. In most countries its incidence is constanlly increasing. Breast cancer mainly affects older women. The increasing morbidtty among the younger population is a cause of eoncern. According to many factor,, breast cancer is a hormone dependent disease. Some cancers are genetically conditioned. In some women cancer occurs more frequently. Some risk factors for breast cancer are known. The assessment of their role in disease development is difficult, because several riskfactor s are often presented simultaneously. In the majority of breast cancer patients we stil! can notfind any ofthe riskfactors known to us at the present time.
gnomov žensk (2). Pri moških je rak dojk redka bolezen, saj prizadene le okoli 0,6 od 100.000 moških 1etno.
V Združenih državah Amerike pričakujejo, da bosta za rakom dojk med letoma 1990 in 2000 na novo zbolela okoli 2 milijona žensk, od katerihjih bo okoli 460.000 umrlo. Starostno specifična incidenca v večini dežel narašča s starostjo. Pri nas je med 25. in 29. letom 6,4, prične strmo naraščati po 35. letu in doseže najvišjo vrednost 202,2 med 70. in 74. letom, nakar postopno upada in je v skupini žensk po 80. letu še vedno znatnih 180,0 na 100.000. V Združenih državah Amerike je incidenca najvišja okoli 75. leta starosti, v Grčiji okoli 60. 1eta in na daljnem Vzhodu med 40. in 50. letom.
Ženske v industrializiranih in visoko razvitih deželah in iz višjih socioekonomskih slojev zbolevajo pogosteje kot v slabše razvitih deželah in iz nižjih soci-ekonomskih slojev. Svetovno porazdelitev incidence raka dojk označujeta dva padajoča gradienta: sever-no-južni in zahodno-vzhodn.. V Združenih državah Amerike je rak dojk štiri do sedemkrat pogostejši kot
Asist. mag. se. Iztok Takač, dr. med., Klinični oddelek za ginekologijo in perinatologijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5,2101 Maribor
236
ObzorZdrN1997;31
na Kitajskem in Japonskem. Zanimivo je, da se inci-denca raka pri priseljenkah iz dežel z nizko obolevnostjo že po nekaj generacijah izenači z incidenoo v dežeii z nekajkrat višjo incidenco.
Dejavniki tveganja
Genetske raziskave potrjujejo vlogo dominantno dednih genov pri nastanku nekaterih družinsko vezanih rakov dojk (3). Nosilke genaBRAA 1, ki ganahajamo na 17. kromosomu, imajo pri 50-ih letih 60 %, pri 70-ih letih pa 85 % verjetnost, da bodo zbolele za rakom dojk (4). Gen p53 je napogostejši mutirani gen človeških malignomvv in je pogosto prisoten tudi pri raku dojk. Ženske, katerih matere ali sestre so zbolele za rakom dojk, zbolevaoo za isto boleznjjo pogosteje od ostale populacije. Predvideno dosmrtno tveganee ženke z eno sorodnico z rakom ee 17 %, z dvema soro-dnicama pa 44 % (5). Tveganee je večje pri rakih, ki se pojavjjo pri mlajših sorodnicah in pri tistih, kjer je rak obojestranski.
Številne epidemiološke raziskave potrjujejo pomembnost endokrinega sistema pri nastanku raka dojk (6). Obstaja visoka korelacija med incidenco raka dojk in trajanjem spolne zrelosii ter starostjo ob prvem porodu. Bolj ogrožene so ženske z menarho pred 12.letom in menopavzo po 55. letu starosti. Ženske z menopavzo po 55. letu zbolevaoo dvakrat pogosteje od tistih z menopavzo pred 45. letom. Nerodnott in višja starost ob prvem porodu povečujejo tveganee za nastanek raka dojk. Ženske, ki prvič rodijo po 30. letu, zbolevaoo za rakom dvakrat pogosteje od tistih, ki prvič rodijo pred 20. letom starosti. Večje številoporodov zmanjšuje tveganee za nastanek raka dojk. Število prekinjenih nosečnosii ne povečuee tveganaa za nastanek raka dojk (7). Dojenje nekoiiko zmanjša tveganee za nastanek raka pred menopavzo, ne pa po njej (8). Oralni hormonski kontraceptivi bistveno ne povečujejo tveganja za nastanek te bolezni (9). Po drugi strani pa oralni hormonski kontraceptivi bistveno zmanjšujejo tveganee za nastankk benignhh bolezni dojk. Vloga kombiniranih estrogensko-gestagenskih preparatov, s katerimi zdravimo težave po menopavzi, pri nastanku raka dojk še ni povsem pojasneena (10). Večina raziskav sicer izključuee bistveno povečanee tveganaa za nastankk raka dojk ob hormonskem nadomestnem zdravljenju, vendar številni avtorji svetujejo previdnott in hkrati trdijo, da nekoiiko povečanega tveganaa le ne moremo izključiti (11,12). Tveganee za nastanek raka se veča s trajanjem hormonskega nadomestnega zdravljenja. Prvih pet let ni povečan,, po petnajstih letih pa je za okoli 30 % večje kot pri ženskah brez tovrstnega zdravjjenja. Ženske z obremenilno družinsko anamnezo, ki jih zdravimo s hormon,, imajo značilno večje tveganje za nastanek raka od tistih, ki jih s hormoni ne zdravimo (13).
Ženske s proliferativnimi epitelnimi spremembami benignih procesov dojk imajo dvakra,, tiste z atipičn--
mi hiperplazijami pa štirikrat večje tveganee za nastanek raka dojk. Atipično hiperplazijo zasledimo pri 4 do 10 % benignih procesov dojk (14). Benigni procesi brez proliferativnih sprememb ne povečujejo tveganja za nastanek raka dojk.
Ženske z mamografsko gostejšimi dojkami (P2 in DY po Wolfeju) imajo dvakrat večje tveganee za nastanek raka kot ženske z normalno gostoto mamogra-mov (15).
Povečan vnos maščob in kalorij ter debelott povečajo tveganje za nastanek raka dojk po menopavii (16). Prekomerno uživanee alkohoaa povečuee tveganee za nastanek raka dojk (17). Tega za uživanee kofeina ne moremo trditi (18). Izpostavljenost ioniziraoočemu sevanju povečuee nevarnott nastanka raka dojk (19).
Zavedaii se moramo, da pri okoli 80 % žensk z rakom dojk ne najdemo nobenega od znanih dejavnikov tveganaa za nastanek te bolezni (20).
Sklep
Čeprav rak dojk najpogosteje prizadene starejše ženske, ne smemo pozabiti, da ga ne tako poredko srečamo tudi v mlajši populaci.i. Zato moramo na to bolezen pomisliti v vsakem primeru, ko se ženska javi zaradi kakršnihkoli težav z dojkam.. Vemo namreč, da je uspešnott zdravjjenaa odvisna od stadija, v katerem bolezen odkrijem..
Pri nekaterih ženskah se rak dojk pojavjja pogosteje kot pri drugih. Pravimo, da je pri njih tveganee za nastanek te bolezni povečan.. Zaenkrat je znanih le nekaj dejavnikov tvegana,, prav gotovo pajih bomo v prihodnosti odkrlii še več. Pomemboo je, da se zavedamo, da pri večini žensk z rakom dojk ne uspemo ugotoviti nobenega od trenutno znanih dejavnikov tveganja. To pomen,, da moramo vsem ženskam, ne glede na prisotnott dejavnikov tvegana,, posvetiti enako pozornott pri ugotavljanju morebiti prisotnega raka.
Literatura
1.  Wydner EL. Fujita Y, Harris RE, Hirayama T, Hiyama T. Comparative epidemiology of cancer between the United States and Japan. Cancer 1991; 67: 746-63.
2.  Golouh R, Lindtner J,PompK Kirn V, ur. lncidenca raka v Sloveniji 1991. Ljubljana: Onkološki inštitu,, 1991: 34.
3.  Weber BL, Garber JE. Family history and breast cancer probabilities and possibilities. JAMA 1993; 270: 1602-3.
4.   Maas H. Epidemiologie gynäkologischer Tumoren. In: Kaser O, Friedberg V, Ober KG, Thomsen K, Zander J, eds. Gynäkologie und Geburtshilfe, vol 3/2: Spezielle Gynäkologie, 2. Stuttgart: Thi-eme, 1988: 14—44.
5.   Claus EB, Risch N, Thompson WD. Autosomal dominant inheritance of early onset breast cancer: lmplications for risk prediciion. Cancer 1994;73:634-5..
6.  Weber BL, Gaber JE. Family history and breast cancer probabilities and possibilities. JAMA 1993; 270: 1602-3.
7.  Bradlow L, Briton L, Pike M et al. Does abortion increase breast cancer risk? J Natl Cancer Inst 1993; 85: 1987-8.
8.  Newcomb PA, Storer BE, Longneckrr MP et al. Lactation and a reduced risk of premenopausal breast cancer. N Engl J Med 1994; 330:81-7.
Takač I. Epidemiologija raka dojk in dejavniki tveganja                                                                     237
9. Romieu I, Berlin JA, ColditzG. Oral contraceptives and breastcancer: Review and meta-analys.s. Cancer 1990; 66: 2253-6..
10.   Lauritzen C. Risiken der Ovulaiionshemmer. Münch Med Woc-henschr1983; 125: 1141^1.
11.   Colditz GA, Egan KM, Stampfer MJ. Hormone replacement therapy and the risk ofbreast cancer: resu1ts from epidemiologic studies. Am J Obstet Gyneco1 1993; 168: 1473-80.
12.   Dupont WD, Page DL. Menopausal estrogen replacement therapy and breast cancer. Arch Intern Med 1991; 151: 67-72.
13.   Steinberg KK, Thacker SB, Smith SJ et a!. A meta-analysis of the effect of estrogen replacement therapy on the risk of breast cancer. JAMA 1991; 265: 1985-90.
14.  HutterRVP. Goodbye to »fibrocystic disease«. N Engl J Med 1985; 312: 179-81.
15.   DeStavoaa BL, Gravelle IH, Wang DY et a!. Relationship ofmam-mographcc parenchymll patterns with breast cancer risk factors
and risk of breast cancer in a prospective study. Int J Epidemiol 1990; 19: 247-54.
16.  Willet WC, Stampfer MJ, Colditz GA et a!. Dietary fat and the risk ofbreast cancer. N Engl J Med 1987; 316: 22-8.
17.  Longneckrr MP, Berlin JA, Orza MJ et al. A meta-analysis of alcohol consumption in relation to risk ofbreatt cancer. JAMA 1988; 260: 652-6.
18.  Phe1ps HM, Phelps CE. Caffeine ingestion in breast cancer: A negative correlation. Cancer 1988; 61: 1051^1.
19.  Mattsson A, Ruden B-I, Hall P et a!. Radiation induced breast cancer: Long-term follow-up of radiation therapy for benign breast disease. JNCI1993; 85: 1679-85.
20.  Seidman H, Stellman S, Mushinski MH. A different perspective on breast cancer risk factors: some implications of the nonattributable risk. Cancer 1982; 32: 301-13.