IRENA MARUŠIČ Ilustriral MATJAŽ DEKLEVA Skupaj se podajmo na vznemirljivo zgodovinsko popotovanje v sliki, besedi in zvoku. Razkrijmo pestro, nenavadno in na trenutke skrivnostno preteklost kraja, kjer sta nekoč stala samostan in grad. Danes v njem domuje Tehniški muzej Slovenije. Bil jim je všeč in odločili so se, Nekoč, res dolgo tega, so se menihi da tu zgradijo nov samostan. iz Francije peš podali v daljno deželo, Menihi so bili iz reda kartuzijanov, da bi našli nov dom. Po dolgi in naporni poti zato se je samostanu reklo kartuzija. so prispeli v kraj z imenom Vesela dolina. Ura tiktaka, katero opravilo meniha čaka? V dolgih stoletjih je zrastel mogočen samostan, ki mu Življenje menihov za debelimi zidovi daleč naokoli ni bilo para. Doletele so ga številne zgode samostana ni bilo lahko. Veljala so in nezgode, ki so spreminjale njegovo zunanjo podobo. stroga pravila obnašanja, dela in Spremenil se ni le videz, ampak tudi ime kraja. Vesela prehranjevanja. Še govoriti niso smeli po dolina je postala Bistra. Pa ne zaradi bistrih menihov, mili volji. Kljub temu jim ni bilo dolgčas, ampak po bistri reki ob samostanu. saj je bil njihov urnik skrbno načrtovan. Samostan je bil razdeljen na dva dela. V zgornji hiši V spodnji hiši samostana so živeli laični, so živeli pravi, posvečeni menihi. Rekli so jim tudi neposvečeni menihi. Njihova naloga je bila tihi menihi, saj so večino časa v samoti in tišini molili oskrba samostana. Ukvarjali so se z različnimi in delali. Pisali in prepisovali so rokopisne knjige, za obrtmi in pridelavo hrane. Pošteno so morali razvedrilo pa obdelovali vrtiček pred meniško celico. zavihati rokave, da menihi niso bili lačni. Kaj so menihi jedli? To je zanimivo vprašanje. Tu se je pokazala vsa njihova kuharska Navkljub ali pa prav zaradi strogih zapovedi glede premetenost. Poleg rib in rakov so se ob hrane so kazali veliko mero spretnosti in domišljije. večjih praznikih na njihovih krožnikih znašle Vsakodnevno uživanje preprostih in enoličnih jedi nevsakdanje jedi, kot so žabe, vidre in celo so občasno smeli popestriti z mesom vodnih živali. bobri. Danes se takemu izboru lahko le čudimo. Po ukinitvi in razpustitvi samostana so zgradbe Kjer sta nekoč stala cerkev in pokopališče spremenili v čisto pravi grad. Lastnik je postal za menihe, so zasadili park, po katerem se tovarnar in trgovec Franc Galle. Podreti je je rada sprehajala gospoda. Samostansko dal meniške celice, samostanske prostore je tišino in spokojnost je zamenjalo živahno spremenil v grajske sobane in postavil nova grajsko življenje. gospodarska poslopja. Grad se ni obdržal dolgo, saj se je družina V njem so shranjene številne zanimive Galle morala izseliti. V teh starih, mogočnih muzejske zbirke, ki pričajo o tehniški in prostorih je dobil dom Tehniški muzej Slovenije, industrijski dediščini. Vsako leto ga obišče ki je z leti postal največji slovenski muzej. veliko vedoželjnih obiskovalcev, ki spoznavajo, kako so živeli in kaj so počeli naši predniki. Muzej hrani veliko uporabnih, vsakodnevnih Številna orodja, naprave in stroji, in tudi precej nenavadnih muzejskih najde pa se tudi marsikatera predmetov, ki so se nekoč uporabljali igrača, so na ogled na stalnih pri delu, v prostem času in za zabavo. in občasnih razstavah. Še veliko več jih je shranjenih v posebni shrambi, imenovani muzejski depo. VESELA DOLINA Zgodovinska pripoved v sliki, besedi in zvoku V to pripoved o nenavadni in pestri preteklosti Bistre je vtkano veliko zvokov. Si se kdaj zares vprašal, kaj je zvok, kako slišimo, kako deluje sluh in kaj je tišina? Najbrž ne, saj zvoke slišimo, ne da bi se za to morali posebej potruditi. Vseeno je dobro poznati vsaj osnovne informacije o zvoku, zato si jih preberi v nadaljevanju. ZVOK Poenostavljeno rečeno je zvok vse tisto, kar slišimo. Nastane zaradi mehanskega gibanja, ki je posledica naravnih dejavnikov ali vplivov človeka. Spremlja nas celo življenje in je prisoten povsod, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Zapri oči in dobro našpiči ušesa. Presenečen boš, koliko različnih zvokov zaznaš, če se osredotočiš na poslušanje. SLUH Sluh je izredno občutljiv čut, ki omogoča zaznavanje zvoka. Z njegovo pomočjo se sporazumevamo, spoznavamo svet okrog sebe, opozarja nas na nevarnosti. Slišimo tudi tisto, česar ne vidimo, in slišimo celo, ko se tega ne zavedamo – v spanju. Ali si vedel, da ljudje ne zaznavamo vseh zvokov v okolju. Nekatere živali, na primer delfini, psi, mačke, netopirji, se pri višjih in nižjih tonih odrežejo veliko bolje od nas. UHO Da slišimo, se lahko zahvalimo na videz preprostemu, v resnici pa precej zapletenemu organu – ušesu. Uhelj, edini vidni del Ko se muzejska vrata za obiskovalci zaprejo slušnega organa, usmeri zvoke po posebnem kanalu do srednjega in se na nebu utrnejo zvezde, se zgodi nekaj in notranjega ušesa. Vsi skupaj delujejo ubrano in pošiljajo zvoke čarobnega. Takrat Bistro objame tišina, slišijo v možgane, ti pa nam povedo, kaj slišimo. se le oddaljeni glasovi nočnih ptic in žuborenje Če želiš o ušesu in sluhu izvedeti več, si poglej ta kratki film: reke. Postane skoraj tako tiho in skrivnostno, https://dotsub.com/view/9c7ca58c-0b1a-49d5-bebc-3716e3c79ea0 kot je bilo takrat, ko so tu prebivali tihi menihi … HRUP TIŠINA JE Zvok je v glavnem prijeten, zmoti pa nas, ko je preglasen. So pa ljudje, ki zaradi okvare sluha živijo v popolni tišini. Takemu zvoku rečemo hrup. Izvira lahko iz narave Za sporazumevanje uporabljajo čisto poseben znakovni jezik. (grmenje, zvok slapa), velikokrat pa je zanj kriv človek Ta temelji na gibih rok, mimiki obraza, oči in ustnic ter gibanju (promet, delovanje strojev in naprav). Dolga in pogosta telesa. izpostavljenost lahko poškoduje sluh, zato se moramo hrupu izogibati. Zanimiv je pojav, ko kljub odličnemu sluhu določenih stvari ne slišimo. Gotovo ti je dobro znan stavek: » Ne slišim dobro.« Kaj meniš, kdaj je bilo v Bistri najbolj glasno? Ko so v njej Razlog tiči lahko v tem, da nečesa enostavno nočemo slišati. živeli menihi, ko je tu bivala grajska gospoda ali sedaj, ko prihajajo številni obiskovalci? ZVOK in HRUP Mejo med zvokom in hrupom je težko določiti, saj je odvisna od poslušalca in okoliščin. Zvok, ki ga nekdo doživlja kot hrup, je drugemu lahko prijeten (npr. poslušanje divje glasbe, zvok dirkalnega avtomobila ali računalniških igric). Znano je tudi, da zvok manj moti tistega, ki ga proizvaja, kot tistega, ki ga samo posluša. Med zvoki v knjigi izberi tistega, ki ti je najbolj prijeten, in tistega, za katerega misliš, da je hrup. TIŠINE NI Nasprotje zvoka je tišina, ki je normalno slišeč človek nikjer ne doživi. Približek popolne tišine ponuja le poseben izoliran prostor, ki se mu reče gluha soba. Čeprav si včasih zaželimo tišine, se v okolju brez zvokov počutimo precej neprijetno. Obišči Tehniški muzej Slovenije, kjer bo v okviru razstave Skoraj vse o zvoku postavljena prava gluha soba. Ugotovi, kakšni so občutki v prostoru, v katerem ni zunanjih zvokov. Irena Marušič VESELA DOLINA Zgodovinska pripoved v sliki, besedi in zvoku Ilustracije: Matjaž Dekleva Oblikovanje: Maša Kozjek Jezikovni pregled: Melita Silič Priprava knjige za elektronsko objavo: Urša Vodopivec Zvoki: Prirodoslovni muzej Slovenije – Slovenski arhiv živalskih zvokov (Tomi Trilar), Tehniški muzej Slovenije (Dušan Oblak, Boštjan Troha), www.soundbible.com (Cat Stevens), www.freesfx.co.uk, www.workwithsounds.eu Glasova: Ajda Kozjek, Boštjan Troha Tehniški muzej Slovenije, 2016 Zanj: Natalija Polenec, direktorica Izdajo omogočilo: Ministrstvo za kulturo RS CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497.4Bistra):62(02.053.2)(0.034.2) MARUŠIČ, Irena Vesela dolina [Elektronski vir] : zgodovinska pripoved v sliki, besedi in zvoku / Irena Marušič ; ilustracije Matjaž Dekleva. - Ljubljana : Tehniški muzej Slovenije, 2016 Način dostopa (URL): http://www.tms.si/fck_files/file/ Veseladolina.pdf ISBN 978-961-6464-48-2 (pdf) 284165120