YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXi - leto 1985/86 - št. 6
Jezik in slovstvo
Letnik XXXI, številka 6 Ljubljana, marec 1985/86
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 400- din, polletna 200- din, posamezna številka 50- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100.- din
Za tujino celoletna naročnina: 1.200.- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU,
razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije
Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2.500 izvodov .
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
181   Katarina Bogataj-Gradišnik, Stritarjev Gospod Mirodolski: mladoslovenski roman
na ozadju evropskega izročila (1) 191   Martina Orožen, Vprašanja prekmurskega knjižnega jezika 198   Irena Novak-Popov, Slovenska taboriščna poezija
Jubilanti
205   Martina Orožen, Profesor dr. Tine Logar - sedemdesetletnik
Metodične izkušnje
208   Miran Štahec, Računalnik in pouk slovenske književnosti v srednji šoli
Slovenščina v javni rabi
213   Janez Grešnik, O naslonskem nizu v knjižni slovenščini
Ocene in poročila
216   Denis Poniž, Odlično izhodišče
Knjižne novosti
6/IV Nekaj novosti Knjižnice oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske lakultete v Ljubljani
6/IV   Prejeli smo v oceno
Ob 150-letnici rojstva Josipa Stritarja
Katarina Bogataj-Gradišnik UDK 886.3.09-31
Filozofska fakulteta v Ljubljani
STRITARJEV GOSPOD MIRODOLSKI: MLADOSLOVENSKI ROMAN NA OZADJU EVROPSKEGA IZROČILA (1)
I.
Polemika o izvirnosti Stritarjevega Gospoda Mimdolskega, ki se je razvnela kmalu potem, ko je hkrati s sklepnimi poglavji tega romana v Zvonu izšel Jesenkov prevod Župnika Wakefieldskega, je v slovenski literarni publicistiki in zgodovini utrdila sodbo, da je Stritarjevo besedilo posnetek Goldsmithovega romana. Različni pogledi na vprašanje, kolikšna naj bi bila stopnja Stritarjeve odvisnosti od Goldsmitha, bi se dali razvrstiti med dve mejni stališči, ki ju zastopata tudi avtorja dveh študij o recepciji Goldsmitha pri Slovencih oziroma pri Jugoslovanih.' Avtorica prve, T. Kopitar, šteje Gospoda Mimdolskega v celoti za »zelo očiten posnetek«,^ medtem ko J. Pogačnik pripisuje Stritarjevim besedilom samostojnost in izvirnost kljub nekaterim snovnim vzporednicam z romani Rousseauja, Goetheja in Goldsmitha.' Ob dognanjih o snovni oprtosti na tuje zglede še vedno ostaja odprto vprašanje, kako je Stritar prevzete prvine prilagodil značaju slovenskega romana, ki je bil ob izidu Gospoda Miiodolskega (1976) star ravno deset let Preostaja pa tudi še vprašanje morebitnih drugih zgledov in pobud za to sporno besedilo."
Gospod Mirodolski se med zgodnjimi slovenskimi pripovednimi besedili edini povezuje s tistim znamenitim tujim zgledom, ki ga je bil leta 1858 Levstik priporočil prihodnjim slovenskim romanopiscem v Popotovanju iz Litije do Čateža.^ The Vicar of Wakefield (1766) je bil kot model za sodobni roman v tistem času drugod pač že zdavnaj presežen - leto dni pred Popotovanjem je npr. izšla Madame Bovary - res pa je bil še zmerom priljubljen
Navedbe v tlanku se nanašajo na izdajo: Josip Stritar, Zbrano delo I-X (ur. France Koblar), Ljubljana 1953-1957.
' Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar oi Wakefield pri Slovencih do leta /876, »Slavistična revija« XII, 1959/60, str. 194-223. Za razčlenitev polemike ob izidu prevoda in za pregled stališč v slovenski literarni zgodovini prim. zlasti str. 207-211.- Jože Pogačnik: Model Goldsmithovega romana Wakelieldski župnik v genezi jugoslovanske pripovedne proze, »Jezik in slovstvo« XXIV, 1978/79, str. 67-79.
' Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar oi Wakelield..., str. 207. - Avtorico polemično zavrača Štefan Bar-barič (Ob novi študiji o Stritarju, »Sodobnost« Xn, 1964, str. 568), vendar ni podrobneje utemeljil svojega stališča ' Prim. tudi: Jože Pogačnik; Stritarjev literarrU nazor, Ljubljana 1963, zlasti str. 54-55.
' Več sugestij za verjetne zglede prinaša razprava Janka Kosa: Evropski izviri slover\skega romana v 19. stoletju, »Sla-vlsUčna revija« XXXIII, 1985, str. 39.
' Tatjana Kopitar (v navedeni študiji, str. 215) omenja v tej zvezi Detelov roman Trojka, vendar z opozorilom, da je motiv očeta in dveh hčera že preoblikovan po Stritarjevem vzorcu. - Jože Pogačnik (v: Model Goldsmithovega romana ..., str. 75) pripisuje motivu pobega od doma pri Jurčiču neposredno zvezo z Goldsmithom; iskanje genetične zveze je tu pač preveč daljnosežno, saj je bil ta motiv silno razširjen tako v pikaresknem kakor v sentimentalnem romanu že pred Goldsmithom (npr. pri Richardsonu in Fieldingu), nato pa ga je prevzel roman 19. stoletja, med drugim tako popularen pisatelj, kakor je bil Dickens
181
med beročim občinstvom, zlasti v nemško govorečih deželah. Ne zdi se verjetno, da bi bil ; Stritar segel po Župniku Wakefieldskem zavoljo Levstikovega priporočila. Čisto osebno \ nagnjenje do tega dela, »neka posebna, individualna simpatija« izvira še iz pisateljevega mladostnega navdušenja za Goldsmithovo knjigo in je postala pozneje ena izmed sestavin v Stritarjevem razmerju do sentimentalnega romana nasploh.' Slednjega Stritar pojmuje kot pripoved, ki ob skromnem zurianjem dogajanju razkriva skrivnosti človekovega srca, torej kot »psihologičen« roman. Župnik Wakefieldski ga je tedaj spodbudil k zamisli, da ; bi napisal sodoben psihološki roman za omikano občinstvo, tj. za bralce obnovljenega Zvona; za izobraževalno-vzgojni značaj tega lista se mu je moral zdeti roman z družinsko tematiko primeren.
Stritarjevo razumevanje Goldsmithovega besedila se torej izrazito ločuje od razsvetljen-sko-pragmatičnega gledanja pri Levstiku. Ta je namreč videl v Župniku Wakefieldskem model povesti, primerne za kmečko ljudstvo, ki po Levstikovi presoji potrebuje pripovedno prozo »kratkočasnega in podučnega zapopadka« (Levstikovo ZD VI, 37). Tako ni naključje, da se je Župnik Wakefieldski v Levstikovem programatičnem spisu znašel v družbi s Ciglerjevo nabožno-poučno povestjo Sreča v nesreči (1836). Kljub razliki v literarni kvaliteti in dovršenosti sta si te dve besedili v idejni podlagi in notranji strukturi sorodni: v obeh primerih gre za eksemplarično zgodbo o hudo preskušani, a naposled nagrajeni i čednosti, obakrat je nagrada prikazana kot družbeni vzpon. Zgodba Ciglerjevih dvojčkov \ kakor tudi zgodba Goldsmithovega župnika sestoji iz zapovrstja - ah bolje kopičenja - I neznanskih nevarnosti in nesreč, ki se naposled po naključju sprevržejo v srečen razplet ; Kolo Fortune žene dogajanje zdaj kvišku zdaj spet na dno kakor v starodavni pripovedni ; strukturi, kakršna je v Nemčiji ponovno oživela v rahločutno-razsvetljenski različici t i. \ »romana preskušnje« (Priifungsroman) v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja.' Ta struk- j tura temelji na razsvetljenski veri v razumno ureditev sveta in v modro Previdnost, ki po- | plačuje dobroto in kaznuje hudobijo; na Slovenskem se je v 19. stoletju tudi udomačila, i vendar ne v romanu, temveč v t. i. krištofmidovski povesti.* ;
Slovenski roman je že ob svojem nastanku razvil povsem drugačno strukturo, kakor jo ; kažeta pravkar opisana, od Levstika priporočena zgleda »Novelska« struktura' naših pr- i vih dveh romanov. Desetega brata (1866/67) in Zorina (1870), po svojih glavnih potezah \ ustreza Stritarjevi predstavi o psihološkem romanu, kakor si jo je izobhkoval ob Rous- ; seaujevi Novi Heloizi in romanih George Sandove: nezapletena, v sebi sklenjena zgodba j z malo osebami in s težiščem na njihovi zasebni, notranji izkušnji. Tak je tudi notranji ust- ' roj Gospoda Mirodolskega: ljubezenski zaplet med četverico mladih ljudi, katerega težišče i je v njihovem čustvenMa svetu. Od razgibanega zunanjega dogajanja, kakršnega je v ; Goldsmithovem romanu obilo, so ostah pri Stritarju le fragmenti (npr. Zorin pobeg od ; doma).
i
Tudi po pripovedni tehniki pripada Gospod Mirodolski drugemu tipu romana kakor Župnik Wakefieldski. Goldsmith je sicer mojstrsko obvladal pisemsko tehniko, ki je bila tedaj modema-o tem priča njegova epistolama satira The Citizen of the World (1762)-vendar je v romanu ni uporabil. Za Župnika Wakefieldskega je priredil starejši način, junakovo prvoosebno pripoved; ta je bila v 18. stoletju zelo razširjena tako v fiktivnih avtobiogra-
' Stritarjev članek Župnik Wca.eHelclski, objavljen v »Zvonu« 1. decembra 1876 ob izidu Jesenkovega prevoda, vsebuje poleg pričevanja o genezi zamisli za Gospoda Mirodolskega tudi zanimiv prikaz Stritarjevega razmerja do Goldsmithovega besedila, do dela George Sandove in Rousseauja kakor tudi njegove poglede na roman kot tak (ZD VII, str. 235-241).
' Prim. Eva D. Becker: Der deulsche Roman um 1780, Stuttgart 1964.
' Prim. Janko Kos: Začetki slovenske pripovedne proze in evropska tradicija, »Slavistična revija« XXIX, 1981, str. 233-258.
' Prim. Janko Kos: Cantor in problem slovenskega romana (v: I. Cankar, Hiša Marije Pomočnice, Ljubljana 1976, str 41-44).
182
fijah kakor v pikaresknem romanu, npr. v Defoejevem ali SmoUettovem. Goldsmith jo je \ moderniziral z razdelitvijo na poglavja, domiselno pa jo je kombiniral tudi s prvinami dru- | gih literarnih zvrsti: z balado, esejem in gledališkim (komedijskim) dialogom. j
Stritar je Zorina še napisal v epistolami tehniki »klasičnega« sentimentalnega romana, z ! Gospodom Mirodolskim pa se je preusmeril k načinu pripovedi, ki je bil v evropskem ro- ! manu 19. stoletju običajen, v slovenskem ustaljen že z Desetim bratom: k avktorialni pri- i povedi, razčlenjeni na poglavja. Pripovednikov ton je v Gospodu Mirodolskem skoraj i identičen s tonom naslovnega junaka, močno oseben in čustven, poudarjen z nagovori : bralcu in prevlečen z refleksijo. Preostanek iz epistolamega romana so tri pisma, vstavljena v pripoved na čustvenih vrhuncih dogajanja. Taka uporaba pisma ni Stritarjeva posebnost; v slovenskem meščanskem romanu je dovolj pogostna, začenši z Desetim bratom. ] Pač pa je značilnost pisem v Gospodu Mirodolskem - vsa tri so poslovilna - še oprijemljiva \ zveza s sentimentalno pisemsko tradicijo. Ta je opazna ne le v razčustvovani dikciji, tem- ' več tudi v težnji, da bi zbujala vtis kar največje pristnosti; Edvinovo pismo se npr. pretrga i sredi stavka, ko mu smrt dobesedno iztrga pero iz roke.
Goldsmith je ključna mesta v svojem romanu zaznamoval drugače, namreč s tremi ljudskimi pesmimi, kakršne so prav tedaj prišle v modo z izidom Th. Percyjevih Reliques of Ancient Englisfi Poetry (1765). V skladu z okusom svoje dobe je Goldsmith vpletel v do- ' gajanje razpravljanja o estetskih, moralnih in političnih vprašanjih; ta so razmeroma krat- | ka, zaokrožena in kažejo avtorja kot uglajenega esejista, medtem ko se v dialogu in na- ] stopih oseb in skupin razkriva kot odličen komediograf. - Tudi Stritar je uporabu svoj ro- I man za premišljanja o življenjskih vprašanjih, o umetnosti in celó za pretres aktualnih ¦ dogodkov v slovenskem strankarskem sporu; vendar v primeri z zgoščenimi, poantira- \ nimi vstavki v Župniku Wakefieldskem učinkujejo tovrstne pasaže dolgovezno in razvle- ; čeno. Dialog pa je morda sploh ena najšibkejših strani Gospoda Mirodolskega; daleč je od I Goldsmithove lahkotne konverzacije in spretnega argumentiranja, namesto izmenjave ; misli je to dostikrat le gostobeseden samogovor te ali one osebe, medtem ko sogovornik ¦ ostaja poslušalec.
Gospod Mirodolski je tedaj po notranjem ustroju in po pripovedni tehniki sledil normi, ka- j kršna se je v teni času izoblikovala v slovenskem zgodnjemeščanskem romanu; v teh i dveh aspektih z Župnikom Wakefieldskim nima nič skupnega. Pač pa bi se dala najti med \ tema dvema romanoma nekatera idejna stičišča; pri teh gre večidel za zelo splošne mi- ' seine sestavine, ki so bile lastne celotni kulturi rahločutne dobe, ne le Goldsmithu. Stritar ' je poleg Župnika Wakefieldskega poznal iz prve roke vsaj še dve osrednji besediU sen- i timentalizma: Novo Heloizo in Wertherja, pa tudi literarna dela 19. stoletja, v katerih so : se z motivnimi ohranile tudi miselne prvine tega toka (tako npr. v Dumasovi Dami s ka- ! melijami).^° Po svoji temeljni bivanjski naravnanosti je Stritarjevo besedilo dosti bližje ta- \ kim stvaritvam iz poznejše faze sentimentaUzma kakor razsvetljeno optimističnemu Žup- ; niku Wakefieldskemu. V Stritarjevem pesniškem svetu je bistvena miselna prvina prav j nasprotna, namreč svetobolje (Weltschmerz), ki vsebuje več odtenkov: od zapoznelega \ wertherjanstva do Schopenhauerjevega pesimizma." Slednji je zajel večji del nemško-avstrijske literature, zlasti še po propadu marčne revolucije; tega kulturnega ozadja pri Stritarjevih svetožalnih pripovednih besedilih od Svetinove Metke (1868) prek Zorina do Gospoda Mirodolskega ni mogoče odmisliti. Temnejša stran življenja se mestoma kaže tudi v Župniku Wakefieldskem, vendar tu ne izvira iz bivanjskega pesimizma; tudi prav nič ne vpliva na srečni iztek zgodbe in ne na spodbudni nauk, ki iz nje sledi: da sta namreč
Prim. Janko Kos: Evropski izviri slovenskega romana..., str. 38-39. ' ' Za analizo Stritarjevega razmerja do Schopenhauerjeve iUozoiije prim. monografijo J. Pogačnika: Slritarjev literarni
183
čednost in pošteno delo poplačana že na tem svetu. Župnikov položaj se sicer tik pred koncem romana zazdi brezupen in tedaj njegova pridiga sotrpinom v ječi prav izrecno za-nikuje možnost zemeljske sreče in pravičnosti. Vendar župnikova zazrtost v posmrtno blaženost, privzdignjena nad tegobe tega sveta, zato še ni izraz pisateljevega svetožalja ali pesimizma, in tudi ni njegova edina beseda o bivanju na tem svetu. V njej se le razodeva župnikova pieustična pobožnost, način religioznega čustvovanja, ki ni v tej dobi nobena redkost celo v takih zgodbah, ki se iztečejo v optimističen konec s trezno, utili-tamo moralo. Tudi če je Goldsmithov roman zelo kritičen do nekaterih pojavov v tedanji angleški družbi, zemlja zato še nikakor ni solzna dolina. V celoti vzeto, je svet v Župniku Wakefieldskem, če že ne najboljši izmed mogočih, še vedno razumen in dovolj veder. V njem se sicer godijo nesreče, vendar nobena ni usodna, posledice niso nepopravljive, hudobneži niso nepoboljšljivi. Naposled se vse uravna na splošno zadovoljstvo.
Od takega gledanja na človeka in svet se Stritarjev roman izrazito razločuje. Pisateljev pesimizem tokrat ni upodobljen v junakovi usodi, kakor je bilo to pri Zorinui tudi za večino drugih oseb se roman konča dovolj dobro, za en mlad par celó srečno. Svetobolje je v Gospodu Mirodolskem pomaknjeno iz zgodbe na deklarativno raven, zato paje tam močno poudarjeno. Njegov glasnik je gospod Mirodolski sam, in - bistveno drugače kakor pri Goldsmithu - otožna meditacija, ki prepreda dogajanje, je hkrati nedvomno tudi pisateljeva izpoved. Na več mestih v romanu je izrečeno spoznanje, da je na svetu »vse prazno, vse ničevo«, da je zemlja »solzna dolina«, polna trpljenja in gorja (111, 161-162, 264). Reminiscence na Zorina se zbujajo zlasti tam, kjer se gospod Mirodolski spominja sv: jih štu-dentovskih let »Imel sem trenutja, kosem se čutil nesrečnega, neskončno nesrečnega! Obšlo me je tako rekoč trpljenje in gorje vsega sveta. Zamislil sem se časi v čudežno misel: zakaj sem na svetu! O ko bi ne bilo ne mene ne zemlje ne sonca in zvezd, ko bi ne bilo sveta! Slednjič se mi je srce olajšalo v solzah, ki so se mi curkoma ulile po licih.« (!11, 173)
Gospod Mirodolski se je pozneje ob delovanju za narodno in občo blaginjo, ob samo-premagovanju, brzdanju strasti in pretiranih želja umiril v stoično sprejemanje usode in končno v skladnost s seboj in s svetom. Téma etične harmonije, pojmovane v duhu wei-marske klasike in humanizma, je v Gospodu Mirodolskem nadomestila Zorinovo »tragično vizijo življenja.«'^ V skladu s težnjo po harmoničnem bivanju, po premagovanju protislovij sveta s stoicizmom je v Gospodu Mirodolskem ublažena tudi zgodba, če jo primerjamo z žalostno usodo Svetinove Metke ali z Zorinovim tragičnim koncem. V preteklosti gospoda Mirodolskega je edini udarec usode smrt njegove »zveste družice«, vendar je tudi to del naravnega reda. V teku dogajanja v romanu je zares razdiralen in ne ravno običajen dogodek Zorin pobeg od doma, vendar se harmonija v družini Mirodolskih obnovi s sočutnostjo in z odpuščanjem. Celó taki motivi v Gospodu Mirodolskem, v katerih so dane možnosti za resnično tragiko (kakor je npr. Edvinova smrt v dvoboju), se zagladijo v vsesplošno ganjenost in spravljivost
S svetoboljem je v Gospodu Mirodolskem neločljivo povezana ideja sočutja, in sicer ne le do vsega človeštva, temveč do vsakega živega bitja. Usmiljenje do živali ima v tem romanu posebno mesto; obsežno je npr. prikazana ljubezen gospoda Mirodolskega do ptic ah ganljiva navezanost ljudomrznika Zaboja na njegovega pasjega spremljevalca. F. Koblar pripisuje to značilnost Gospoda Mirodolskega Schopenhauerjevemu vphvu," resda utemeljeno, vendar je prav v Stritarjevih besediUh spričo pisateljeve neposredne povezanosti s sentimentalnim izročilom težko razmejiti Schopenhauerjevo misel o vesoljnem sočutju od rahločutnega kulta srca in spontane dobrotljivosti. Človekoljubje in dobrodelnost, utemeljeni na premisah angleške razsvetljenske filozofije, sta pri Goldsmithu razviti že v maniri poznega sentimentahzma kot iztanjšapa, nežna čustvenost Ganjenost ob tujem
Prim. Jože Pogačnik: Zorin ali tragična vizija življenja (v: J. Stritar, Zorin, Ljubljana 1985, str. 145-195). " Prim. France Koblar: Uvod (v: Stritarjevi pripovedni spisi, Celje 1946, zlasti str. 48-53).
184
trpljenju in hkrati opajanje ob svoji lastni dobrotljivosti je do vrhunca prignal zlasti Ster-ne s svojimi epigoni; pri njem je usmiljenost do vsega živega zajela tudi živali (notorična je npr. epizoda iz Sentimentalnega popotovanja, v kateri Yorick preUva solze nad mrtvim oslom).'"
Kakor glede na svetožalje se tudi glede na sočutje Stritarjeva stališča ujemajo s stališči njegovega junaka. Gospod Mirodolski se sam ponaša s svojo milosrčnostjo kot z etično odUko: » ... v meni je bilo tako mehko, premehko srce. Trpeti nisem mogel videti človeka ne živali, bolela me je vsaka bolečina, v srce se mi je smilila vsaka trpeča stvar.« (III, 172)
Čuteče srce kot vrednota in kot razsodnik v moralnih vprašanjih - ta postavka sentimentalne kulture je ena izmed vodilnih misli tudi v Gospodu Mirodolskem. Ilustrira jo npr. bla-žilno učinkovanje, ki ga ima na Zabojev značaj karitativnost Mirodolskih. Še posebej je poudarjena misel, da usmiljenost plemeniti tistega, ki jo izkazuje: Zaboj sam se namreč moralno prerodi tedaj, ko pomaga Zori iz stiske.
V idejni plasti Gospoda Mirodolskega so še zaznavni šibki odmevi ene izmed bistvenih idejnih sestavin sentimentahzma: narave, ki je bila v 18. stoletju geslo naprednega meščanstva, »družbenorevolucionama metafora«" kot polemika zoper izprijeno aristokratsko kulturo. Ta hterarna šablona je kljub spreminjajoči se funkciji narave v književnosti živela še v 19. stoletju in se povezovala z napredno liberalno miselnostjo; v slovenskem zgodnjemeščanskem romanu je ta zveza izrazita prav pri Stritarju in Tavčarju.
V Župniku Wake{ieldskem je nasprotje med nedolžnim in srečnim življenjem na vasi ter popačeno mestno civilizacijo prav »klasična« upodobitev takega obrazca, čeprav brez Rousseaujeve bojevite doktrinarnosti. V ospredju je bukolična vaška idila, mesto posega vanjo iz ozadja. Župnikov starejši sin na svoji koži občuti korupcijo, ko si skuša najti zaposlitev v Londonu; prav tja, v gnezdo pregrehe, skušata po zapeljivčevem naročilu dve kokoti zvabiti tudi čednostni župnikovi hčeri z lažnim pripovedovanjem o sijaju velikega mesta. V Gospodu Mirodolskem se medsebojno razmerje teh dveh prizorišč in njuna vloga v usodi junakov ujema z Goldsmithovim (je torej ravno obrnjeno v primeri z Zorinom, ki se godi večidel v Parizu, na deželo se junak vrača le v nostalgičnem spominjanju). Sti-lizirana dolenjska krajina daje okvir družinski idih Mirodolskih. Hvalnica preprostemu zadovoljstvu na dežeU tudi pri Stritarju ne povzdiguje pravega kmečkega življenja, temveč zmerno blaginjo meščana, ki se je preselil na kmete. Mirodolski gospodični ustrezata idealu »naravnega«, neizumetni-čenega dekleta, v živem nasprotju s površnim gosposkim ženstvom, kakršno je Radovan spoznal »v velikem, sijajnem mestu«. Vpliv mestne civilizacije pogubno poseže v podeželsko okolje po dveh predstavnikih, gospe Jarinovi in njenem nečaku Edvinu. Ta dva sta tuj element v harmonični idih; najprej zaneseta vanjo nemir z novodobnimi, moralno kvarnimi idejami o uživanju svobode in ljubezni, nato Edvin zvabi starejšo hčer Mirodolskega v veliki svet in s tem v razočaranje in nesrečo.
V Župniku Wakelieldskem poteka razmejitev med nepokvarjeno naravo in izprijeno civilizacijo zelo razločno tudi na družbeni ravni. Meščanski srednji stan (»the middle order of mankind«) je tisti, ki se odlikuje z vsemi družbenimi vrlinami. Težišče Goldsmithovega romana je sicer na povzdigovanju človečnosti in dobrotljivosti, vendar pisateljeve kritike tudi tam, kjer je implicitna, ni mogoče preslišali. V početju graščaka Thornhilla obsoja zlorabo oblasti in samovoljo zemljiške gospode; poglavja v dolžniškem zaporu so nedvoumno naperjena zoper kazenski zakonik, ki pretirano strogo ščiti lastnino in koristi bogatašev. Prav na teh mestih v romanu, ko se župnik srečuje z dnom človeške revščine (tudi moralne), je še posebej razvidna pisateljeva misel: človek je po naravi dobier, revež ali hudodelec postane šele zavoljo izkrivljenega družbenega reda, ta pa je nasledek civilizacije in odtujitve naravi.
Stritar je stanovsko razUko med ljubimci sprejemal hkrati s sentimentalnimi pripovednimi vzorci, v katerih je taka razdehtev bistvena idejna in fabulativna sestavina Razločuje pa se tako od sentimentalnega romana kakor tudi od večine tedanjega slovenskega pripovedništva po neznatni vlogi, ki jo ima višji ali nižji rod enega od zaljubljencev v njegovih besedilih. V Gospodu Mirodolskem so stanov-
'* Preseneča, da v Stritarjevem delu ni mogoče zaslediti nobene omembe tega »klasika« sentimentalizma " Horst Albert Glaser (ur.): Deutsche LitercUur. Eine Sozialgeschichte VI, Reinbek bei Hamburg 1980, sU. 200.
185
ske razlike skoraj izravnane ali vsaj zabrisane. Gospa Jarinova in Edvin res že po rojstvu sodita med gospodo, namreč med bogato vrhnjo plast meščanstva, in premoženje sta podedovala, medtem ko je gospod Mirodolski kmečkega rodu in se je do izobrazbe, s tem tudi do zmerne blaginje, dokopal s svojim trudom. Klišejem, ki so se udomačili za prikazovanje gospode v meščanskem romanu, še najbolj ustreza Edvin. Bogastvo, ki si ga ni sam prislužil, mu namreč omogoča, da svoje duševne zmožnosti zapravlja na zabavah in v brezdelju. Kljub takim odtenkom, ki pa so bolj premoženjski kakor stanovski, sodijo Mirodolski v isti kulturni krog kakor Jarinova in njen sorodnik, družijo jih sorodna zanimanja in okus; to je razvidno že iz družabnosti in konverzacije, ki ju sosednji rezidenci gojita med seboj.
Medtem ko je v slovenskem romanu 70. in 80. let stanovska razlika praviloma najhujša ovira za združitev zaljubljenega para, so v Stritarjevih delih vzroki za ljubezensko nesrečo drugje. Že v Zorinu je junakova prijateljica iz otroških let ob ponovnem srečanju že zaročena z drugim, resda stanovsko ustreznejšim ženinom. Tudi Zora je že tik pred poroko z Radovanom, ko nepričakovano stopi v njeno življenje Edvin. Obakrat je torej položaj v bistvu wertherjanski, poglavitna pregrada za zvezo zaljubljencev je etični imperativ, naj je že to dana beseda, obzirnost do očeta in družine itn. Kakor že v povesti o Svetinov! Metki tudi Zorino razočaranje povzroči mladeničeva neodgovornost, površnost njegovih čustev, nekakšna zunanja prisila. Stritar je torej motivacijo za usodo svojih junakov prenesel v njihovo duševnost in značaj, jo skušal utemeljiti psihološko; pri tem je stanovska razlika izgubila družbeno ostrino in pomen, ki ga je imela v sentimentalnem romanu.
Pregled sorodnih idejnih prvin v Goldsmithovem in Stritarjevem besedilu vsekakor kaže na skupno izhodišče v sentimentalizmu, ne pa nujno na Župnika Wakeíieldskega kot neposredni ali celó edini izvir teh prvin. Navedene sestavine namreč niso specifične prav za Goldsmithov roman ali samo zanj, temveč so skupne psihološkemu romanu rahločutne dobe. V idejni plasti Gospoda Mirodolskega je tudi izrazit element poznejšega sentimentalizma, ki ga Goldsmithov tekst še ne vsebuje, namreč svetobolja; zato pa manjkajo pri Stritarju predvsem tiste prvine Župnika Wakeíieldskega, katerih izvir je še razpoznavno razsvetljenski. Stritar je idejnost sentimentalizma vsekakor poznal iz prve roke, tj. iz nekaterih osrednjih besedil te literarne smeri, vendar je bila v njegovem času že spojena s poznejšimi miselnimi tokovi in kot taka del splošnega kulturnega ozračja v Nemčiji in zlasti v Avstriji. Tako daje tudi idejna plast prav malo opore za iskanje neposredne genetske zveze med Gospodom Mirodolskim in Župnikom Wakeíieldskim. Očitkom plagia-torstva je tedaj treba iskati vzrok v vzporednicah med osebami teh dveh romanov in v sorodnosti njunega pripovednega vzorca.
II.
Stritar je za posamezne osebe v Gospodu Mirodolskem nedvomno našel ustrezne modele v Goldsmithovem romanu." Iskanje vzporednih figur je šlo sicer pri F. Koblarju nekoliko predaleč, zlasti v prizadevanju, da bi odkril pri Goldsmithu prototipe tudi za stranske osebe; T. Kopitar je nato Koblarjevo vzporejanje prevzela brez revizije. Kljub pridržkom pa je utemeljeno njuno dokazovanje, da se ujema četverica osrednjih figur v teh dveh romanih: župnik dr. Primrose, njegovi hčeri in graščak Ned Thornhill so razpoznavne predloge za gospoda Mirodolskega, za sestri Zoro in Bredo ter za gospodiča Edvina. Preostaja še vprašanje, kako je Stritar preobhkoval njihove značaje v skladu s svojo zasnovo zgodbe; in nadalje, katere od glavnih Goldsmithovih oseb je opustil, katere pa je dodal na novo.
" Uvod Franceta Koblarja k že navedeni izdaji Slrilarjevih pripovednih spisov navaja celo vrsto vzporednic med osebami (prim. str. 58-59); v Opombah k Stritarjevemu Zbranemu delu III so tovrstne analogije formulirane previdneje, vendar kaže, da se je T. Kopitar oprla na starejšo izdajo.
186
v kompoziciji Goldsmithovega romana nosita idejno ravnotežje dve antitetični, dopolnjujoči se figuri: dr. Primrose in Mr. Burchell, alias Sir Wilham Thornhill. Ta dva vsak na svoj način utelešata duhovne vrednote rahločutne in razsvetljene dobe: župnik naj bi bil srce, baron razum v idejni stavbi romana." Naivna in nespametna župnikova dejanja, porojena iz mehkega srca, so sproti korigirana z baronovo trezno pametjo, z njegovo svetovljansko izkušenostjo; ob tem je razvidno, da pisatelj Shaftesburyjeve teze o vrojeni dobroti človekove narave le ni sprejemal povsem nekritično. Res da je svojim bralcem postavljal za zgled župnikovo čednost in spontano dobroto, pri tem pa je sproti opozarjal, da te dve še ne zadostujeta za preživetje na svetu, četudi se ta zdi najboljši izmed mogočih svetov.
Dr. Primrose sodi po značaju med števihie sočasne različice donkihotskega junaka v angleškem pripovedništvu. Že pred Goldsmithom sta Fielding z župnikom Adamsom {Joseph Andrews, 1742) in Sterne s stricem Tobijem (Tristram Shandy, 1759/67) ovekovečila ljubeznivo, čeprav rahlo komično figuro srčno dobrega, nebogljenega človeka, ki ne loči videza od resnice, ne pravih prijateljev od lažnih, ki vedno znova naseda malopridnežem, pri tem pa neomajno še naprej veruje v človekovo dobroto. Z očetom Shandyjem v Ster-novem romanu druži dr. Primrosa-tudi ekscentrično učenjaštvo in pedanterija; sicer skromni župnik pokaže prav osupljivo trmo in nečimrnost, kadar gre za njegovega »znanstvenega« konjička, za razpravo, v kateri grmi zoper ponovno poroko ovdovelih duhovnikov. Ta konjiček ni tako nedolžen, kakor se zdi, saj začne čisto resno ogrožati sinovo zaroko, ko se dr. Primrose z njim zameri nevestinemu očetu, svojemu stanovskemu kolegu in trikratnemu vdovcu. Župnikova stanovitnost, ki se v tem primeru pokaže kot trma, se v resni nevarnosti zablešči kot izjemna morabia integriteta, in to tem bolj, čim globlje se z družino vred pogreza v revščino in nesrečo. Njegova človeška veličina se najlepše izkaže v dolžniški ječi, ko skuša spodbujati in tolažiti sojetnike in pri tem pozablja na svoje lastno gorje.
Medtem ko je župnik zgled krščanske potrpežljivosti in vseodpuščajočega usmiljenja, je Sir Thornhill sekularno utelešenje tistega razsvetljenskega ideala, ki ga je angleška meščanska kultura izobUkovala v moraličnih tednikih in vzgojnih priročnikih, Richardson pa ga je še ozaljšal z rahločutnostjo in uglajenimi manirami pri naslovnem junaku svojega romana Sir Charles Grandison (1753). Ta ideal združuje družbene vrline s človečnostjo, odlikuje pa ga tudi ena temeljnih razsvetljenskih čednosti: umirjenost in obvladovanje čustvenih ekscesov. Sir Thornhill je v mladosti prebolel »nezdravo občutljivost« (sickly sensibility), spoznal je, da nevredneži izrabljajo njegovo nerazsodno velikodušnost Izkušnja ga je izmodrila, ostal je sicer plemenit in radodaren, toda pri tem je tudi pravičen in po potrebi strog. Sicer pa tudi razumni Sir Thornhill ceni pristno čustvo; po deželi potuje preoblečen v obubožanega gentlemana in išče dekle, ki bi ga vzljubila zavoljo njega samega, ne zavoljo njegovega bogastva in visokega rodu. Njegova naklonjenost otrokom in preprostim vaščanom, veselje do rustikalnosti sodi med tiste lastnosti, ki se pozneje močno razvijejo pri junakih rahločutnega romana, tudi pri Wertherju in Zorinu.
Uravnoteženost razuma in srca razločuje idealnega junaka, kakršen je Sir Thornhill in že pred njim Grandison, od poznejšega romanesknega hka, ki je po notorično zasolzenem protagonistu H. Mackenziejevega romana The Man of Feeling (1771) znan kot »rahločut-než«. K temu tipu melanhohčnega, nedejavnega mladeniča z iztanjšano senzibilnostjo in s prekipevajočimi čustvi sodi dolga vrsta romanesknih junakov od Rousseaujevega St Preuxa, Goethejevega Wertherja do Stritarjevega Zorina. Pred rahločutnežem, ki je povsem prevladal v sentimentalnem romanu vsaj od Nove Heloize (1761) naprej, se je gran-,
"Prim.W.F.Gallaway: TheSentimentalism olGoldsmith, »PMLA« XLVUI, 1933, str. 1167-1181.-MichaelE. Adel-stein: Duality ol Theme in »The Vicar ol Wakelield«, »College English« XXU, 1961, str. 315-321.
187
disonski junak umaknil v t. i. roman nravi (novel of manners), ki so ga razvile predvsem i ženske avtorice od Fanny Burney do Jane Austen, in v družinski roman, katerega kla- j sična mojstrovina je prav Župnik Wakefieldski.
V Gospodu Mirodolskem junaka tega upa ni, v Burchella preoblečeni baronet nima v Stri- ! tarjevem romanu nobenega ekvivalenta.'* Ena najpomembnejših hgur iz Župnika Wakefieldskega je torej opuščena, vsa miselna in moralna teža se je prenesla na gospoda Mirodolskega. Ta je v mladosti prebolel svetožalje, deloval svojemu narodu v prid kot profesor in ob vzgajanju mladine tudi sam dozorel v modrega, blagega človeka. »Kakor prerok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na njegovem obličju; iz vsake besede njegove, j iz vsakega pogleda je govorila plemenitost, dobrota njegovega srca. Najsurovejši človek se { bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno, sveto podobo; tako je že sam pogled njegov kro- i til in blažil vsakega, kdor se mu je bližal.« (III, 264-265) Stritarjeva nezmerna idealizacija i naslovnega junaka je tako daleč od Goldsmithove trezne upodobitve osrednjih dveh po- ! zitivnih oseb, dr. Primrosa in Sira Thornhilla, da so za ta odklon od »predloge« skušali ] najti kako razlago tudi kritiki, ki sicer vidijo v Stritarju Goldsmithovega posnemovalca. ] T. Kopitar utemeljeno pripisuje preobrazbo junakove osebnosti dejstvu, da je Stritar spre- ] jel interpretacijo župnikovega lika od Goetheja, ki mu je pomenil najvišjo estetsko avtoriteto. Goethe je namreč prezrl župnikove komične lastnosti, poudaril pa je dostojanstvo njegovega svečeniškega pokHca, njegovo avtoriteto v družini in v občestvu. Goethejev pogled na dr. Primrosa je bil tedaj odločilen za upodobitev gospoda Mirodolskega."
Ne le za Goetheja in nemško klasiko, tudi sicer je bilo za evropsko recepcijo angleških avtorjev značilno, da je odlične humoriste, kakršna sta bila Goldsmith in Sterne, cenila predvsem kot mojstre iztanjšane senzibilnosti in nežnih, plemenitih čustev. Nedvomno je to posredništvo prispevalo svoj delež k Stritajevemu razumevanju Goldsmithovega romana. Vendar ne kaže zanemariti avtobiografskega nagiba pri ustvaritvi gospoda Mirodolskega, saj utegne biti v tem primeru celó odločilnejši od literarnega. Stritar sam je namreč izjavil, da si je svojega junaka zamishl kot avtoportret; idealni gospod Mirodolski tedaj kaže, kakšno podobo je imel pisatelj v tem času sam o sebi: » 'Zorin'sem jaz sam, ali sem bil jaz v prvi dobi svojega razvoja, tako kakor gospod Mirodolski ni nihče drugi, nego jaz v poznejši dobi.« (Pismo Pavlini Pajkovi z dne 5. 12. 1897. X, 170.)
Avtobiografska zasnova ločuje Stritarjevega junaka od Goldsmithovega, in sicer ne le po j idealizaciji naslovne figure pri Stritarju, temveč tudi glede na zorni kot teh dveh pisate-1 Ijev. Medtem ko se Stritar z Mirodolskim identihcira, gleda Goldsmith na svojega župnika iz precejšnje razdalje; sicer z veliko simpatijo, a tudi s pridržki, predvsem pa s humorjem in z blago ironijo. Stritarjev ton je zresnjen, brez Angleževe lahkotnosti; župnikove drobne, prikupne slabosti so se porazgubile - razen nedolžne nečimrnosti, ki jo kaže gospod Mirodolski kot amaterski vinogradnik. i
Gospod Mirodolski je vdovec in kot tak laže ohranja svoje dostojanstvo kakor dr. Primrose, ki včasih le s težavo uveljavi avtoriteto ob svoji boljši polovici. Medtem ko Mirodolski opisuje svojo umrlo dru- ; žico kot pravega angela v človeški podobi, je gospa Primrose čisto komedijska figura Kot pravzorec ; nespametne matere, ki skuša svojima hčerama s prozornimi zvijačami ujeti kakega imenitnega že- : nina, je predhodnica tovrstnih figur v romanu nravi, tako tudi sloveče gospe Gennettove v romanu ¦ Prevzelnosl in pristranosi (1813) Jane Austenove. Mirodolskemu je prihranjena marsikakšna blamaža, '
F. Koblarjeva shema vzporednic med osebami [Uvod k Sthtarjevim pripovednim spisom ..., str 59), po kateri naj bi Burciiellu ustrezal Zaboj, ni dovolj prepričljiva Edina skupna lastnost teh dveh romanesknih iigur je njuno po-potništvo, a medtem ko je Zaboj v resnici potepuh in pijanec, izvira Burchell iz stare tradicije imenitnika, ki preoblečen in anonimen inšpicira svoja posestva.
" Prim. Tatjana Kopitar; Olivera Goldsmitha The Vicar ol Wakelield..., str 211-215. Avtorica opozarja na mesta v Gospodu Mirodolskem, ki se v formulacijah »gospodar«, »oče«, »svečenik« (ZD III, str. 318) ujemajo z Goethejevo interpretacijo župnikovega lika.
188
kakršne doživlja župnik ob svoji ženi, ki se skuša postavljati pred vaško srenjo kot imenitna gospa (ironija je še toliko večja, ker o njej rad govori kot o »razsodni« ženski).
Ne le, da je gospod Mirodolski vdovec, tudi sicer je njegova družina v primeri z župnikovo občutno skrčena: namesto šesterice Primrosovih otrok sta tu le dve hčeri, dekleti različnega značaja in temperamenta. Take dvojice sodijo med značilne klišeje sentimentalnega romana; v njih je utelešen kult rahločutnega prijateljstva, ki je bil cenjen prav tako zelo kakor ljubezensko čustvo. Poleg tega so tudi tehnična iznajdba epistolamega romana; junakinja namreč potrebuje zaupnico, na katero naslavlja svoja pisma Junakinja prvega »večglasnega« pisemskega romana, Richardsonova Clarissa (1748), nežna, tankočutna mlada dama, si dopisuje z bistro, odrezavo in dosti manj čustveno prijateljico. Podobna zaupna korespondenca poteka pozneje v Novi Heloizi med Juhjo in njeno sestrično, le da sta sorodni duši tu manj diferencirani. Dekliške dvojice so se nato uveljavile v romanu tudi mimo pisemske tehnike, kakor kaže sestrski par v Župr\iku Wakelieldskem. Različnost med Primrosovima hčerama je močno poudarjena: starejša, OUvia, je priznana lepotica, živahne narave, spogledljiva in lahkoverna, medtem ko je mlajša sestra Sophia manj opozorljiva, subtilnejša, modrejša in trdnejšega značaja
Motiv kontrastnega dekliškega para se je v slovenskem pripovedništvu nakazoval že poprej, vendar ga je Stritar prvi izdelal nadrobneje, deloma že v Zorinu, a še z opazno naslonitvijo na damsko dvojico v Novi Heloizi. Tudi mirodolski gospodični se ne po zunanjosti ne po značaju ne ujemata s Primrosovima, temveč s klišejem junakinje in njene prijateljice, ki se je v sentimentalnem romanu utrdil s Clarissa. Kakor v klasičnem pisemskem romanu je Zora, starejša hči, bolj krhka, subtilnejša, nervoz-nejša, neobvladanih čustev in domišljije, pri tem eterična, »gosposka« lepota. Mlajša sestra Breda, podobna čvrstim podeželskim dekletom, je vedrejše narave, preprostejše pameti in - po pisateljevi presoji - ho\\ zdravih pogledov na življenje. Odhkuje jo tudi ena od vrlin, ki so v naslednjih dveh de-sedetjih postale značilnost našega ženskega romana, namreč samaritanstvo." Breda si tako rekoč prisluži Radovanovo ljubezen, ko mu požrtvovalno streže v bolezni.
V Župniku Wakefieldskem razmerje med sestrama ni posebej poudarjeno ali sploh kakor koli nadrobneje izdelano. Stritar se tudi v tem pogledu vrača k čustveni navezanosti in zaupništvu med lepimi dušami, kakršno je znano iz Clarisse, Nove Heloize in drugih rahločutnih romanov visokega stila. Prav tu se spet kaže šibkost Gospoda Mirodolskega: ob prizadevanju, da bi bil roman »psihologičen«, se razmerje med sestrama razgrinja v dolgoveznih in navidezno zaupljivih pogovorih. Ti vselej obtičijo v razpravljanju o vprašanjih, ki naj bi po pisateljevem mnenju vznemirjala dekhške duše: o ljubezni, zakonu, družini itn., ne da bi se kdaj dotaknili najbolj občutljive točke, namreč dejstva, da sta si ljubeči se sestri hkrati tudi tekmici. Zora Sredinega nagnjenja do Radovana sploh ne zapazi, kakor Breda ne spozna Zorinega pomanjkanja ljubezni do tega idealnega mladeniča.
Četrta figura z ustrezno predlogo pri Goldsmithu je zapeljivec, junak sentimentalnega romana že prav od njegovega začetka. Goldsmithova različica se močno loči od razdvojene, demonične osebnosti, kakršen je bil Lovelace, Clarissin zapeljivec, in tudi od ciničnega intelekta pri poznejšem Laclosovem osvajalcu Valmontu (Nevarna razmerja, 1782). V udomačenem svetu Župnika Wakefieldskega je tudi zlo bolj vsakdanje, banalnejše. Ned Thornhill, baronov nečak in zemljiški gospod v kraju, kjer službuje dr. Primrose, poleg čedne zunanjosti in družabnih spretnosti nima niti ene same dobre lastnosti. Ne samo da je razuzdanec, je tudi strahopeten (izogiba se dvoboju z OUvijinim bratom), pogolten (polastiti se hoče nevestine dote tudi še potem, ko se je zaroka razdrla) in skrajnje brezsrčen in maščevalen (župnika spravi v zapor). Stritarjev Edvin je po značaju daleč od Thom-hillove nizkotnosti, a tudi od demonije vehkih osvajalcev, kakršna sta bila Lovelace in Valmont, čeprav ravno tako tragično kakor ta dva pade v dvoboju. Zapeljivec te vrste, kakršen je Edvin, se je v sentimentalni prozi prikazal razmeroma pozno; izrazit primerek tega romanesknega junaka je Erast v Karamzinovi povesti Uboga Liza (1792): v bistvu dobrosrčen, vendar od mestne civilizacije pomehkužen in šibak značaj. Tudi Edvin je ve-Ukodušen in nadarjen mladenič, ki ima poleg privlačnega videza in uglajenosti nekaj res-
»Prim. Miran Hladnik: Slovenski ženski roman v 19. stoletju, »Slavistična revija« XXIX, 1981, str. 276-277.
189
ničnih odhk, le da te ne odtehtajo njegovih zmotnih pogledov na svobodo; ta je po njegovem enaka neodgovornemu uživanju. Prav kakor Erast je tudi Edvin zmožen iskrenega kesanja šele tedaj, ko je že prepozno.
Med stranskimi osebami Gospoda Mirodolskega bi se v Goldsmithovem romanu našla predloga za potepuškega Zaboja v Ephraimu Jenkinsu. Značajsko sicer nimata nič skupnega; medtem ko je Zaboj (že prileten mož) poštenjak in se preživlja s priložnostnim delom, je Jenkins (še mlad človek) poklicen slepar in graščakov faktotum v prav nelepih poslih. Vzporejati bi se dala le njuna usoda in vloga, ki jo imata v osrednji zgodbi. Oba sta namreč šolana človeka, ki so ju okoliščine pognale na stranska pota! oba outsiderja naposled spreobrne srečanje s pravo človečnostjo, utelešeno v dr. Primrosu oziroma gospodu Mirodolskem; na koncu se spet včlenita v družbeno skupnost. Eden kakor drugi sta vpletena v zadevo pobegle hčere kot nekakšna rešitelja. Seveda pa je njun izvir različen, Jenkins prihaja iz angleške pikareskne tradicije, medtem ko je Zaboj avtohtona ftgura sočasnega slovenskega pripovedništva, ne brez folklorne obarvanosti; uvršča se ob Zlatorepca v Levstikovem fragmentu De-seti brat (1863) ter ob Martinka Spaka in strica Dolefa v Jurčičevem romanu. Zaboj pa ima skupne poteze še z enim likom sočasnega slovenskega pripovedništva, namreč z ljudomrznikom, ki je to postal iz razočaranja v ljubezni ali pa iz razočaranja nad človeško hudobijo nasploh (tak je npr. doktor Zober v Jurčičevem istoimenskem romanu).
Število oseb v Gospodu Mirodolskem je v primeri z Župnikom Wakeíieldskim opazno zmanjšano; pač pa vpeljuje Stritar dve novi figuri, Radovana in gospo Jarinovo. Radovan je tipični junak mladoslo-venskega romana, kot ga je ustvaril že Jurčič z Lovretom Kvasom; tega je Levstik neprijazno krstil za »sentimentalnega mehkuža« in s tem nehote pokazal na njegov rodovnik, ki sega daleč nazaj v rahločutno izročilo, vse do Rousseaujevega SL Preuxa. Stritarjev »učeni bledin« (tako imenuje Radovana v šali mlajša mirodolska gospodična) ima vse lastnosti slovenskega rahločutneža. Izvira iz revne kmečke hiše, doštudiral je z lastno prizadevnostjo; je hvaležen sin ovdoveli materi, spoštljiv učenec gospoda Mirodolskega, zvest zaročenec njegovi hčeri. Svojih čustev ne izraža na glas, ne v ljubezni ne v domoljubju. Odlikuje se z zvestobo narodu; brez te tudi ni pravega romanesknega junaka v tedanji slovenski prozi. (V tem pogledu je tudi Edvin značilni tekmec: kakor je površen v erotičnih čustvih, tako je mlačen v narodnostnih.) Radovanova etična brezgrajnost se druži s tipično pasivnostjo, z vehko zmožnostjo za trpljenje, majhno za delovanje. Na Zorin pobeg reagira prav značilno s tem, da na smrt zboU. Z Zorinom je bil Stritar ustvaril svetovljansko različico takega romanesknega junaka; Radovan je Zorinov okornejši, kljub izobraženosti manj uglajeni naslednik.
Gospa Jarinova, gospodarica sosednje graščine, je nova figura v dvojnem pomenu besede: najprej zato, ker Goldsmithovo delo takega ženskega lika ne pozna,^' predvsem pa zato, ker izvira iz poznejše kulture. Ideji »ženske osvoboje« sta resda utirala pot že razsvetljenstvo in senümentalizem, skromna težnja k izobrazbi in samostojnosti je opazna že pri rahločutni gospodični StemheimskL Prava emancipiranka se pojavi šele pri Mme de Staël, Stritar pa se je s tem romanesknim likom lahko seznanil v delih George Sand, ki je bila v tedanjem nemško-avstrijskem kulturnem prostoru silno popularna." Stritarjeva bojevnica za ženske pravice je inteligentna dama razkošne, že nekohko pre-zrele lepote, gospodovalna in ujedljiva. Pisatelj nakazuje, da bi utegnil njen odpor do moške oblasti izvirati iz nesrečnega zakona. Gospa Jarinova je sicer neoporečnega, tudi če ne vselej prijetnega značaja; vendar nehote prinaša v družino Mirodolskih nesrečo. Najprej že s tem, da z novodobnimi idejami o »ženski osvoboji« podžiga Zorina nerealna pričakovanja; v njeni hiši nato Zora sreča njenega mladega sorodnika Edvina, ki jo spelje na kriva pota. V obsežnih razpravljanjih o vlogi žene v družini in družbi je poglavitni nasprotnik gospe Jarinove Radovan, ki vneto brani svoje - in pri tem očitno tudi pisateljevo - pojmovanje žene kot matere in čuvarice domačega ognjišča; pretirano izobraže-
" France Koblar (v Uvodu k Stritarjevim pripovednim spisom ..., str 58-59) postavlja analogijo: »dve mestni gospodični - gospa Jarinova«, a jo pozneje v Opombal> k ZD III opušča Podlaga za tako vzporejanje ni prav razvidna, razen morda v ideji, da po mestnem ženstvu prodira na deželo kvaren vpliv. Našemljena in spakljiva dvojica v Župniku Wakelieldskem sla ženski iz demimonda, najeti od graščaka Thornhilla, in ne pravi dami, kakršna je gospa Jarinova. Goldsmithovi kokoti sta komična verzija dveh elegantnih prostitutk iz Clarisse, kjer služita zapeljivcu v enake namene.
" V Stritarjevem Zbranem delu se omenjata Mme de Staël in George Sand; zlasU slednja je morala biti v tem času pri nas zelo znana na to kažejo podatki v avtorski kartoteki Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Recepcija George Sandove na Slovenskem v celoti še ni raziskana pač pa jo je v zvezi z Jurčičem obravnaval Jože Pogačnik (v: Parametri in paralele, Ljubljana 1978, str. 117-119).
190
vanje ženske mladine bi pri tem utegnilo kvečjemu škoditi. Liberalni Stritar kaže tu do moderne žene - ali vsaj do ideje, ki jo ta zastopa - prav tako konservativen in odklonilen odnos kakor pozneje ka-toUški Deteta v Trojki (1897).
V splošnem se da ugotoviti, da je Stritar »ansambel« oseb iz Župnika Wakefieldskega opazno zmanjšal, a ga tudi dopolnil z romanesknimi figurami iz drugih virov. Tam, kjer se je zgledoval pri »predlogi«, velja to predvsem za tipe romanesknih junakov in za njihovo razdelitev vlog v pripovednem vzorcu, ne pa za njihove značaje. Pri oblikovanju teh je očiten zlasti premik v višjo lego, osebe so zresnjene, slovesnejše, zlasti naslovni junak je bolj dostojanstven; Goldsmithov humor bi bil v osnovnem tonu Stritarjevega romana kvečjemu disonančen, kadar gre za poglavitne osebe, prihranjen je za kmečko sfero, kakor je bilo v slovenskem romanu že običajno.
(Se bo nadaljevalo)
Martina Orožen UDK 808.63-01 /-09 (497.12 Prekmurje)
Filozofska fakulteta v Ljubljani
VPRAŠANJA PREKMURSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
(ob osrednjeslovensliem in kajliavskem lirvaškem)
Dejstvo je, da je jezik Kiizmičevega NZ (Nouvoga Zakona, Halle 1771) izdelan, kultiviran knjižni jezik z normativno relativno ustreznimi, krajevno ne povsem določljivimi, ožje narečnimi morfonološkimi sistemskimi zakonitostmi' in širše veljavnimi, v celotni panonski narečni skupini potrjenimi, knjižno uveljavljenimi ter zvrstno-stilistično izoblikovanimi besedotvomo-leksikalnimi zakonitostmi in dokaj enotnim knjižnim panonskim skladenjskim sistemom.^ Zvrstna izobhkovanost besedišča, predvsem pa ubeseditev skladenjske jezikovne ravnine nikakor ne moreta biti le neposredni odraz določene žive narečne govorice, katere težišče je v dialogu in se ji je prevajalec NZ (Š. Kiizmič) v želji po obojestransko uspešnem, ustnem in pisnem sporazumevanju s »Sloveni« med Rabo in Muro, želel kar najbolj približati. Vendar je bil izbor v narečnih sistemih obstoječega, razpoložljivega besedišča delno vezan tudi na vsebino biblijskega sporočila, ki zahteva svojevrstno »predmetno« terminologijo. Ta je bila v panonskem narečnem prostoru že zdavnaj (s prevzemom krščanstva v 9. stoletju) načrtno izobhkovana, nedvomno v jezik slovenskih Panoncev vključena (npr.: blagoslov, spasitelj, razpeti, sveti se ime tvoje, itd.) in
' Ob sodobnih dosežkih slovanske dialektologije, pa tudi novih spoznanjih o nastanku slovanskih knjižnih jezikov tudi na knjižne različice slovenskega jezika ne moremo gledati preveč izolirano. Tradicionalne teze o enotnem narečnem izvoru knjižnega jezika izgubljajo prepričljivost. Tudi slovnični in slovarski sistem prekmurskega knjižnega jezika v 18. stoletju v celoti ne ustrezata nobenemu od treh različnih govorov (govornih sistemov goričkega, ravenskega, dolinskega) prekmurskega narečja
' Prekmursko narečje je le eno od narečij panonske narečne skupine, ki se razteza tudi v današnji hrvaški kajkavski narečni prostor, zajema pa tudi del nekdanje »Štajerske dežele« z goričanskim, prleškim in haloškim narečjem. Vse to področje se zlasti v leksiki, tjesedotvorju ter knjižni skladnji v tipološkem pogledu delno vidno razlikuje od (drugih slovenskih narečnih skupin ter) osrednjeslovenske knjižne tradicije med 16. in 19. stoletjem.
191
je torej že zgodnji odraz nadnarečne, knjižne tvornosti, vezane na zatrto slovansko bogoslužje v tem prostoru. Prav tako skladnja prevoda le delno potrjuje žive narečne skladenjske vzorce (med temi npr. narečni tip zanikanja: nej je mene vrejden - me ni vreden), pod vplivom grške predloge, pa tudi drugih »slovenskih« knjižnih zgledov, Kuzmič vzdržuje panonskim slovenskim, pa tudi kajkavskim hrvaškim narečjem neznane deležniške konstrukcije (v narečjih so aktivni deležniki na -eč/-oč, -v, -vši, -ši oblikovnopomensko prestrukturirani - so bodisi pridevniki ali prislovi), kakor tudi nekatere govornim narečnim sistemom tuje predložne zveze pa tudi druge skladenjske sheme. Iz navedenih razlogov, ki bi jih s podrobno analizo jezikovnega gradiva zelo lahko utemeljili, nikakor ni sprejemljiv nazor, da je Kiizmičev jezik goričansko-ravenski govor prekmurskega narečja, kar se v strokovnih obravnavah preveč poudarja.'
Raziskovanja knjižnega jezika slovenskih protestantov v 16. stoletju, jezika hrvaških gla-goljašev (od 13.-16. stol.) ter kajkavske hrvaške knjižne tradicije (v tiskih potrjene od 16. do srede 19. stoletja)," nas vse bolj potrjujejo v prepričanju, da je bila za vse te pisce, oblikovalce različnih pokrajinskih knjižnih različic, značilna zavest o združevalno-sporo-čevalni vlogi govorjenega in pisnega (od 16. stol. dalje tiskanega) bogoslužnega jezika. Obe vrsti jezika so soočali ter na morfonološki ravnini kohkor mogoče usklajevali, besedišče ter skladnjo pa so nujno morali »dograjevati«, ker so bili v tem pogledu govorni sistemi za vse potrebe pisnega sporočanja premalo izobhkovani in nezadostni. Povsem neupravičeno podcenjujemo humanistično, teološko in jezikovnoretorično izobrazbo začetnikov slovenskega knjižnega jezika, njihovo razgledanost po dosežkih znanosti (npr. tiskarske, ilustratorske umetnine itd.) in kulture tedanjega časa, kot tudi njihovo zavestno naravnanost k slovanski pismenosti, knjižni dediščini in sodobni tvornosti, o čemer nam v uvodih svojih knjig sami poročajo.
Začetniki slovenske središčne knjižne dejavnosti, protestantski pisci 16. stol. (in tudi prekmurski pisci 18. stoletja) vseh svojih odločitev in praktičnih postopkov pri oblikovanju pokrajinskih knjižnih sistemov niso povsem točno in izčrpno opisali. PoudarjaU pa so potrebo po splošnejši razumljivosti, živosti, govorljivosti jezika, ki se je uveljavljal v administrativno razmejenih pokrajinah slovenskega jezikovnega prostora. Tako se je npr. P. Trubar odločil za »kmjnski« jezik (kranjskega narečja ni!) »za dosti riči volo, ner več pag, kir se nom zdi, de ta, tih drugih dežel ludi, tudi mogo zastopiti.«' Vendar S. Krelj v uvodu Postile (1567) razkriva drugačno, širše poznavanje »slovenskega« jezika, opozarja na glagoljaško (ter cirilsko) knjižno tradicijo, ki mu je tudi zgled normiranja novega slovenskega, kranjskega knjižnega jezika. Z »gospod Trubarjevo krajnščino« sooča tudi čistejšo narečno govorico »Dolenčev, Istrijanov, Vipavcev«; v zvezi z ustalitvijo slovenske »Orthographie« naglasa, da »moremo . .alli saj gledati, da se latinski puštabi namesto naših starih slovenskih, koUker je mogoče, v glihi viži postavijo, Inu ta Ortographia derži, katero našiga jezika idioma inu natura potrebuje, nekar kakor oče vsaki v svoji Vasi ali Mestu imeti.«
' Na nevzdržnost te teze je dejansko opozarjal tudi A. Vratuša v analizi Jezika »Nouvoga zakona« in Sveti evan-gyeliomov. Kuzmičev Zbornik, Murska Sobota 1974, 36-54. Tudi V. Novak v jeziku Š. Kiizmiča ugotavlja neavtoh-tone jezikovne pojave (Izbor prekmurskega slovstva Ljubljana 1976, 47-54)i v prispevku »Dalmatins Bibelübersetzung und die slovenischen protestantischen Schriftsteller im 18. Jahrhundert« (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, III. Band -11. Theil: Abhandlungen. R. Trolenik, Milchen 1976, 87-100) posebej poudarja možnost kultiviranja prekmurskega knjižnega jezika tudi ob prevodu Dalmatina, čeprav je stopnja sistemske ujemalnosti jezikovnih pojavov pri obeh avtorjih minimalna (če natanko primerjamo vse jezikovne ravnine, predvsem seveda skladenjsko).
Glej podrobne razčlemJDe in prikaz razvoja čakavske in kajkavske knjižne tradicije v delu E. Hercigonje Nad is-konom hrvatske knjige (Rasprave o hrvatskoglagoljskom srednjovjekovlju), Zagreb 1983. ' P. Trubar, Ta evangeU sv. Matevža 1555: uvod.
192
Prav tako se v uvodu Kiizmičevega NZ seznanimo s temeljito razgledanostjo prevajalca, ki zavestno oblikuje živi govor svoje širše narečne pokrajine (ne le svojega rojstnega kraja), ase uči tudi ob zgledih bližnjih in daljnjih »Slovenov« (ob hrvaških kajkavskih, kranjskih, celo glagoljaških protestantskih delih in pri Lužiških Srbih!). V zvezi z navedenim menimo, da so bila nekatera dejstva iz uvoda premalo upoštevana. Tako npr. Torkoš v uvodu NZ navaja, da je »Primus Trüber Bo'ze rejc/i vu Aurachi, kak /ze /zam zové, /zlu-ga, Nouvi Zakon po Krajnikom jeziki z G!agol!zkimi piSzkmi vö dao. Na drugo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan l/ztrián/zki i Juri Jurjavics, dajo /tampati znouvics vtom jeziki vednom táli /tirj Evangyeli/te, v driigom pa Apo/tolov Djánje z Li/ztmi i /z. Ivana Oznano/ztjom vrét v Tibingi z Glagolizkimi Czymliskimi piízkmi, kak na/i exemplárje kažejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Juri i czejlo Biblio, tou je, Sztároga i Nouvoga Zakona v/zo pi/zmo, obrne na Stajerjzki jezik zvelikim, kak pravi trudom... Sto de tak kráto najim med Miirom i Rabam prebivajoucsim ízlovénom te /z. Bože knige na izvoj jezik ... obracsati?
Že v naslovu je zapisano, da je »Nouvi Zakon ... zdaj oprvics z Grcskoga na sztári szlo-venszki jezik obrnyeni.« Kateri je ta »sztari« slovenski jezik? Kot smo spoznali, mu je Trubarjev kranjski, Dalmatinov štajerskil Nadalje omenja, da je Dalmatin dal Biblijo natisniti z » Vlaskimi, ali /zi bojdi z Deacskimi piizkmi.« Tako pa so pisavo latinico (in latinski jezik) imenovah kajkavski (in gradiščanski) hrvaški pisci. Osrednjeslovenski protestanti uporabljajo termin »Bukou/ki« jezik (glej npr. Register v Dalmatinovi Bibliji 1584).
Vse navedene, pa tudi druge pripombe dovolj zgovorno kažejo, da so bih prekmurski protestantski pisci (tako tudi Kiizmič) v 18. stoletju, glede na narečno sorodnost (slovenski in hrvaški panonski narečni prostor) in »državljansko« pripadnost (Vogerski Orsag) že vse od srednjega veka, zlasti v obdobju protestantizma v 16., še bolj ob njegovi »knjižni okrepitvi« v Prekmurju (v 18. stoletju), navezani predvsem na kajkavsko oziroma kajkav-sko-čakavsko (glagoljaško) knjižno tradicijo, na jezikovne razhčice, ki so se vzdrževale v mejnem slovensko-hrvaškem, čakavsko-kajkavskem jezikovnem narečnem pasu vse od Trsta in Kopra prek Istre do Bele krajine (važno jezikovno-knjižno kajkavsko-čakav-sko združevalno žarišče je bü grad Ozalj pri Metliki). Od tod se je že prevladujoča kaj-kavska različica širila proti Zagrebu, kjer se je v kajkavskih kulturnih središčih (Zagreb, Varaždin) sistemsko »izčistila« ter nadalje pokrivala Medimurje (Čakovec) in se s čaka-vizirano realizacijo spet uveljavila med priseljenimi Gradiščanskimi Hrvati.'
V 18. stol. je ta tradicionalni obredni »sztari szlovenszki jezik« dokončno vzpodbudil tudi prekmurske Slovence - protestante, da so se odločili za knjižno oblikovanje lastnega pokrajinskega, že v ožje krajevne govore razčlenjenega prekmurskega narečja.
Ob prekmurski knjižni tradiciji, ob prevodu Kiizmičevega NZ, moramo upoštevati še nekatera dejstva, ki kažejo na zgodnjo zvezo vzhodnega slovenskega narečnega panonskega obrobja s slovenskim središčnim prostorom ter njegovim knjižnim izžarevanjem v 16. stoletju. Nikakor ni brez pomena in samo slučaj, da je J. Mándele v Ljubljani tiskal Vram-čevo kajkavsko Kroniko (1578)' ter v Varaždinu, kamor se je moral še pred tiskom Dalmatinove Biblije na hitro umakniti, Vramčevo Postilo (1586), Vramec pa je bü štajerski rojak iz Ormoža. Nemogoče je, da se vsaj z Dalmatinom ne bi poznala. Mi pa razmišljamo, od kod Dalmatinu vzhodnoslovensko besedišče v Registru! Vse to potrjuje vzdrževanje živahnih medsebojnih stikov, pogojenih v svetovnonazorski usmerjenosti tedanjih slovenskih izobražencev ter čakavskih in kajkavskih knjižnih ustvarjalcev in somišljeni-,
' L. Hadrovlc, Schrifttum und Sprache der burgerländischen Kroaten im 18. und 19. Jahrhundert. Wien, Budapest 1974.
' A. Jembrich, Život i djelo Antuna Vramca Čakovec 1981, in razprava Prva knjiga tiskana u Varaždinu na hrvat-skom jeziku kajkavske osnovlce (1586), Varaždinski Zbornik 1181-1981, Varaždin 1983,349-357.
193
kov. Le-ti so soočali med seboj jezikovno-narečne pojave (kontaktne sinonime) treh različnih različic govorjenega (ali tudi rokopisnega) bogoslužnega jezika (glagoljaško-čakav-sko, panonsko-kajkavsko ter osrednjeslovensko-kranjsko), ki so se izoblikovale že v zgodnjem srednjem veku (samostanske šole) ter se ob sovplivanju razvijajočih se narečij v časovnem razvoju novejšim jezikovnim pojavom zmerno prilagajale. Ob nasilnem izgonu protestantov s središčnega slovenskega prostora v 16. stoletju nujno spet pomislimo na somišljenike v Prekmurju, ki so vsaj nekaterim izgnancem nudiU zatočišče;* verjetno tudi rešili kakšno preganjano »krajnsko« knjigo, ki je kasneje v 18. stoletju prekmurskim protestantskim piscem lahko služila kot knjižni vzorec. O tipičnih značilnostih, zakonitostih teh treh jezikovnih knjižnih tradicij v 16. stoletju ni dvoma, zato kljub poskusom ni moglo priti do poenotenja, do knjižne jezikovne sinteze čakavskega, kajkavskega ter osrednjeslovenskega knjižnega sistema. Potrjeno je medsebojno soočanje ter s strani Slovencev upoštevanje izposojenk in dopolnjevanje praznin v izvirnem besedišču, ki dokazuje, da so slovenski protestantski pisci s pridom izkoriščali knjižne izkušnje najbhžjih sosedov - Hrvatov (pa tudi Čehov; o njihovem črkopisu govori npr. Trubar), ki so imeh v tem času izoblikovana dva knjižna sistema (kajkavskega in čakavskega; vez med njima so bili glagoljaši).
O izoblikovanosti, besedotvorni razvitosti, živosti tega, v 16. stoletju le pokrajinsko, ne pa tudi narodnostno opredeljenega »starega slovenskega jezika«, priča že Register v Dalmatinovi Bibliji, kjer je prav panonsko besedje frekvenčno izjemno močno zastopano. Tako nas preseneča - in ne preseneča - kontinuiteta, leksična ujemalnost »slovenskega ali bezjačkega« besedišča v Registru Biblije z besediščem Kiizmičevega NZ ter skladenjska neujemalnost osrednjeslovenske in vzhodnoslovenske knjižne tradicije v 16. oziroma 18. stoletju.
V tem pogledu je zelo zgovorna primerjava pokrajinsko-dialektalne leksike v Dalmatinovem »Registru Nekaterih bejéd, katere Crajn/ki, Coro/hki, Slovén/ki ali Besjazhki, Hervazhki, DalmaUn/ski, l/trian/ki, ali Cra/ki /e drugazhi govore«. Iz sicer skromnega primerjalnega slovarskega gradiva,' ki izčrpneje zajema le nekatere besedne vrste (npr. samostalnik, glagol) je mogoče izluščiti dovolj zanimivih podatkov o (fonoloških) besedotvornih ter izvirnih leksikalnih razvojih v slovenskih narečnih skupinah ter v kajkav-skem in čakavskem jezikovnem sosedstvu.
Opozorimo le na nekatere značilnosti. Pod oznako Crajnski zasledimo npr. številne nemške popačenke za izvirne slovenske ustreznike, celo sinonimične nize ali drugačne besedotvorne vzorce, navedene pod oznako »Slovenski ali Bezjački«. Isto izvirno slovensko besedišče je v 18. stoletju izpričano tudi v Kiizmičevem NZ, v dehh protestantskih in katoliških prekmurskih (in štajerskih slovenjegoriških ter prleških) pisateljev vse do zatona vzhodnoslovenske knjižne tradicije sredi 19. stoletja, potrjeno pa je celo v naši sodobnosti v Kranjčevem romanu »Strici so mi povedali«.'"
Taka besedotvomoobrazilna raznovrstnost, kot se kaže v besedišču pod omenjeno oznako, svojska pomenska motiviranost besedja, je nujno lahko rezultat dolgotrajne jezikovno-narečne, govomo-pisne kultiviranosti. Ob soočanju osrednjeslovenskega in vzhod-noslovenskega, panonskega besedišča se šele zavemo, kako zelo je zgodnji tujejezični
' Glej o tem začetek tovrstnih raziskav, V. Šiftar, Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma, Zbornik Š. Kuzmiča, Murska Sobota 1974,9-35.
' J. Stabej v svoji obravnavi Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584 (R. Trofenik, München 1976) navaja 2026 leksičnih enot Razprava je natisnjena v zborniku Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen.
" M. Orožen, Dialektizmi v Kranjčevem romanu »Strici so mi povedali«. Spominski Zbornik M. Boršnikove in A. Slodnjaka SR 31,1983. št 4,375-390.
194
(nemški, italijanski) vpliv prizadel izvirno slovensko besedišče osrednjih slovenskih narečnih skupin (glej npr. tudi oznako Coro/hki). Povzročil je močan izpad izvirnega slovenskega besedja iz slovenskega leksikalnega sistema, s tem izzval občutnejše spremembe in inovacije v besedotvorno-pomenskem sistemu osrednjega slovenskega narečnega prostora ter ga oddaljil od vzhodnoslovenskega. Rezultati razUčnih razvojnih potekov so dobro vidni že v osrednjem knjižnem jeziku 16., zlasti pa 18. stoletja, ko obstajajo tri knjižne različice slovenskega jezika (osrednjeslovenska ali kranjska, koroška ter vzhod-noslovenska v dveh različicah: prekmurska, slovenjegoriška oziroma prleška).
Zato nas trajni ozir na vzhodnoslovenske knjižno tradicijo" v zgodovinskem razvoju osrednjega knjižnega jezika ne preseneča. V 18. stoletju je izpričan pri slovenskih slova-ropiscih (Ks. Vorenc 1703-10, P. Hipolit, O. Gutsman, M. Pohlin), ki upoštevajo celo hrvaške kajkavske slovarje ter »hrvaške in ilirske« vire, vse od konca 18. stoletja pa je značilen vpliv Š. Kiizmiča na oblikovanje slovenske knjižne norme v 19. stoletju. Prav to vzhodnoslovensko, pa tudi kajkavsko knjižno besedišče je odigralo pomembno vlogo v purističnem obdobju slovenskega knjižnega jezika od konca 18. do srede 19. stoletja, saj so bile stare »popačenke« kranjskega knjižnega jezika večinoma nadomeščene prav s »starimi« vzhodnoslovenskimi ustreiniki. Proces te izmenjave je nakazan že v Dalmatinovem Registru, o »čistosti« jezika pa je govoril tudi Krelj, ki je bil mnenja, da se v »Kranji inu Korotani govori dopolu nembški«.
Navedena spoznanja o izvirni leksikalni prožnosti, o možnostih izbire vzhodnoslovenskega besedišča, ki je bilo v 16. stoletju tudi v biblijskem sobesedilu bodisi funkcionalno (pomensko) bodisi stilistično izkoriščano, želimo ponazoriti z nekaterimi značihiimi primeri v Registru Biblije 1584.
Crajn^ki          CoröShki	Slovenski ali Besjazhki	Harvazhki, Dalmat.
		Ijtrianjki.Crajki
Ajd	Pogan	Poganin
Butora             -	Rabot, Breme, Terh	Brime
Erbizh             Erb	Dejdizh, Na/lednik, Name/tnik	-
Keha, Tranzha	Tamniza, vusa	US a
Klagovanje      -	Toga, shalo/t, shalovanje, plakanje	-
Brumen	Dober, pozhten	dobar
Feidaman	/kvarjen, pogublen, objujen	o/ujen
Kun/htno	Modro, Rasumno, vmetelno,/hegavo -	
Offerten	ohol, gisdav	
Pozerati	potrojhiti	
Panovati	saklinjati	
Zviblanje	dvojenje	itd.
Razlike zasledimo tudi med izvirnim slovenskim besediščem središčnega in vzhodnoslovenskega, panonskega narečnega prostora. Nedvomno so posledica zgodnjega oblikovanja različnih pokrajinskih in kasneje še mlajših ožje narečnih, leksikalno-besedotvor-nih sistemov, o katerih vemo še zelo malo. Pod oznako Slovenski oli Bezjački zasledimo za en sam središčni leksem sinonimičen niz s pogosto drugačno besedotvorno izpeljavo. Te zanimive razUke bom ponazorila le z nekaterimi značilnimi primeri.
" I. Skaiar, Bibliografija prekmurskih Uskov od 1715-1919, SAZU Ljubljana 1978.
195
Crajn^ki:	Slovenj ki oli BezjaZhki:
Konzhati	pogubiti, isgubiti, satrejti
Obrupati	oplejniti, rasbyti
Prehiniti	prekanyti, premotyti
Par/t	semlja, yloviza
Zhi/lu	Razhun, /umma
Part	Sa/lon, sa/tor
Odre/henik	odkupitel.o/loboditel
Poltava	Sakon, obizhaj, sapovid
Prasnik	Jvetek, Jvetezhni dien (!)
Zheiili ali Zhreuli;	/holini, zipel/hi
Erdezhe	zherlenu
Drob	votroba
Drushina	obitel
Po/ebi	SuoJeb
Prasen	Prasden
Vprizho	Nasozhi
Vshe	vre, jur
Dial	Rekel, govoril itd.
Če zdaj preskočimo 17. stoletje, ki nam ne nudi možnosti za konkretne primerjave istih besedil, ter ob koncu 18. stoletja ponovno preverimo leksikalnopomenske, besedotvorne, pa tudi skladenjske značilnosti Japljevega središčnoslovenskega in Kiizmičevega vzhod-noslovenskega knjižnega jezika (primerjava Kiizmičevega NZ iz leta 1771 ter Japljevega NT iz leta 1784), se ponovno potrdijo zakonitosti, ki so bile zapažene v Registru ter besedilu Dalmatinove Biblije. Opazni so sicer »premiki« v gramatično-leksikalnem sistemu osrednjega knjižnega jezika, ki jih je pospešil časovni razvoj; neglede na te »novosti« pa Japelj v svoj prevod načrtno uvaja izvirno slovensko besedišče. Tradicionalni knjižni besedni fond dopolnjuje s knjižnimi izpeljankami ter z besedjem drugačnega narečnega izvora (predvsem gorenjskega); posledica tega je, da izginjajo nekateri tipični dolenjski dia-lektizmi (npr. Kulla - voz; Serd - jez a; biti - tepsti itd.), kljub temu seveda dvojnost leksike (osrednja - panonska) v sobesedilu obeh prevodov izstopa, ostaja dejstvo. Opozorim naj le na primere z ustreznimi »kontaktnimi sinonimi«, ki pri omenjenih avtorjih v istem sobesedilu kažejo na širše pokrajinsko pripadnost, narečno ustaljenost dane besede ali besedotvorne izpeljanke. Sobesedilo zaradi obsežnosti gradiva tokrat pri obeh piscih izpuš-čam; opozarjam le na Upološke leksikalne razlike, ki bodo ob drugi priložnosti ustrezno opisane in razložene. V sodobni slovenski knjižni jezik se jih je vključilo malo. Gre npr. za naslednje knjižne in knjižno narečne kontaktne sinonime, ki poleg občnih imen zajemajo tudi različna krstna imena. Panonizmi te vrste ostajajo v sodobnosti večinoma narečni fond.'^
Japelj
loanes Andrej
Ajd, nevemik
Kiizmic
Ivan
Andras
pogan
Japelj
Po/tava
luzh
plazhilu
Kiizmic
Pravda
Jzvetlo/t
najem
" Dialektalno živost besedišča prekmurskega narečja bo vsaj debo mogoče preverjati s prekmurskim knjižnim besediščem ob pomoči Slovarja beltinskega prekmurskega govora, ki ga je na podlagi narečne zbirke besedja F. Novaka dopolnil in uredil V. Novak (Pomurska založba 1985). Rabil bo tudi kot podlaga za ugotavljanje razlikovalnega besedja (besednega inventarja) v drugiii slovenskih narečnih skupinah.
196
hudizh	vrag	tamma	kmicza
deshéla, semla	dr'zela	milo/t	miloszcsa
Gorra	brejg	ludje	liid/tvo
mresha	vlak	Sodnik	sodecz
herd	med	kr/tnik	kr/titel
otrozi	deca	denar, slatnik	zukavec
rod	narod, pokolenje	hlapiz	szluga
Supemik	proti vnik	Prerok	Prorok
Vinograd	gorice	/kasiti	/z kvariti
/o lazhni	gladiijejo	pu/til	nihaj! itd.
Summary
QUESTIONS CONCERNING THE STANDARD SPEECH OF PREKMURJE
The author favours the use of the term 'eastern Slovene standard speech', which can be justified with reference to those Prekmurje dialectal phenomena that occur on different language levels (phonological, morphological, formative-lexical and inflectional) in 18^^ century Prekmurje texts. The following facts have been established by an analysis of the language material:
1. The morpho-phonological system is mainly based on a narrow dialectal area (the Go-ricansko-Ravensko speech of the Prekmurje dialect), but it is also possible to detect non-aboriginal phenomena in phonology (such as in the ritual terms sluga, dika, etc.).
2. Ritual terminology suggests an older tradition of rites in the entire dialectal region of Pannonia (i. e. the Slovene and the Kajkavsko areas), whereas new lexical forms suggest an inadequate vocabulary in the dialectal lexical system.
3. The inflectional features of eastern Slovene standard speech, (e. g. participial constructions, the Se-Passive, agreement, as well as some inflectional cognates), on account of their common Greek origin show a higher degree of agreement with the Kajkavsko than with the central Slovene inflectional system.
4. The process of standardizing the language phenomena of eastern Slovene standard speech has been based on the contrast between the norms of standard speech in the Hungarian-Croatian cultural area (the Kajkavsko and Cakavsko) and the central Slovene Camiolian standard speech in the then Austrian cultural area.
5. The lexical originality and rich formative character of the Pannonian contact synonyms are evident and have been duly noted in the translation of Dalmatin's Bible (Register); these features make sense only when taken in the light of a certain 'higher' form of the language which does not appear as a fully developed standard system until mid IS'h century. They also show how different it is from the central Slovene system.
6. From this time on, Camiolian standard speech develops along lexical and inflectional lines that follow the aboriginal, more archaic, language phenomena of eastern Slovene standard speech, which itself, after the evolution of central Slovene standard speech into its modern form at the beginning of the 20* century, becomes subject to the influence of that system.
197
Irena Novak-Popov UDK 886.3.09-l"1941/1945"
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Iz raziskav slovenskega narodnoosvoi>odilnega pesništva
SLOVENSKA TABORIŠČNA POEZIJA
Pričujoči prispevek je morda smotrno začeti z mislijo iz članka Med ugovori in odgovori slovenskega literarnega zgodovinarja Viktorja Smoleja, ki se je vrsto let intenzivno ukvarjal s slovenskim slovstvenim ustvarjanjem med narodnoosvobodilno vojno: »Delo kulturnih delavcev v zaporih in intemacijskih taboriščih zahteva svoje ločeno upoštevanje v podobi slovenskega narodnega upora.«' Ta zahteva gotovo ni brez zveze z dejstvom, da so avtorji, ki so ustvarjali v zaporih in taboriščih v Smolejevem obsežnem in za svoj čas zelo izčrpnem pregledu Slovstvo v letih vojne^ predstavljeni zelo skromno in obrobno. Med pesniki taboriščniki se njegova pozornost ustavi samo pri Igu Grudnu in Cenetu Vi-potniku, zelo na kratko še pri dveh pesnicah Mileni Mohorič in Erni Muser. Številčna neznatnost je delno posledica tega, da je bila taboriščna poezija že med vojno razmeroma neznana slovenski javnosti. Ni je namreč posredoval ilegalni partizanski tisk kakor v ak-tivizem in mobilizacijo naravnano frontno in zaledno pesništvo, saj se njeni avtorji tudi niso neposredno udeleževali narodnoosvobodilnega boja kot borci ah kulturniki v partizanskih enotah. Ni se tiskala v izborih in kot pesništvo namenjeno branju tudi ne v pesmaricah, še manj seveda v avtorskih zbirkah, izdanih med vojno. Za njo so bile tako rekoč zabrisane sledi tudi po vojni, ko je bilo pesniško gradivo drugega izvora kot dokument preneseno v javne arhive in muzeje. Šele obsežno terensko raziskovanje, ki je zajelo tudi privatne vire, je pokazalo, da je vse, kar je bilo do leta 1971 dostopno literarnemu zgodovinarju, le vrh ledene gore ali drugače rečeno, da se niti po obsežnosti niti po kvaliteti ne sklada s predstavo, ki smo jo o tej pesniški produkciji imeli doslej. V ponazorilo povedanega en sam podatek iz kartoteke avtorjev, ki se skupaj z zbranimi pesniškimi besedili hrani na katedri za slovensko književnost Filozofske fakultete: v razhčnih italijanskih in nemških taboriščih je med vojno ustvarjalo več kot 70 danes po imenu znanih avtorjev. Tudi če ta krog zožimo samo na izobražence ah »kulturne delavce« - med njimi je bilo največ učiteljev in profesorjev - nam ostane še skoraj polovica, nad 30 avtorjev, ki so v taborišču napisali za več zbirk in za debelo antologijo pesmi.
Vzrok za zamolk taboriščne poezije sodi v razred pojavov iz območja sociologije literature, natančneje, organizacije kanalov in sredstev, ki so v nekem času in zgodovinskem kontekstu na voljo posredovanju literarnih sporočil in stiku med avtorjem in bralcem. Taboriščna poezija je namreč nastajala in funkcionirala v specifičnih okoliščinah za avtorja in bralca: za avtorja je bil to položaj izločenosti in odmaknjenosti od zgodovinskega dogajanja v domovini, njegovo pričanje o najhujših obhkah fizičnega in psihičnega razčlo-večanja v taboriščih je bilo samo po sebi smrtno tvegano početje, ki ga je moral opravljati skrivaj. (Drastičen je primer učiteljice Marije Grzinčič v taborišču Griineberg, ki je pisala pesmi med delom v tovarni municije s svinčnikom v praznem naboju in jo je po razkritju čakala smrtna kazen, pred katero jo je rešila le splošna zmeda ob bhžajočem se koncu vojne.)' Nadalje so se besedila v vezani besedi brala in v prepisih krožila v razmeroma ozkem krogu sonarodnjakov, včasih v prevodu v malo širšem krogu sotrpinov, ki so bili zelo nee-
¦ Prebrano na slavističnem zborovanju v Novi Gorici 4. oktobija 1985. ' JiS, 1984/85, str 52.
' Zgodovina slovenskega slovstva VII, SM 1971.
' Podatek je iz diplomske naloge Cvetke Tropenauer, str 18, posredovala ga je Marija Grzinčič.
198
nakomerno posveten! v literaturo." Niso pa tudi redki primeri čiste avtokomunikacije brez vsake misli na objavo. Ker je to na določen način vgrajeno v samo strukturo taboriščnih pesmi, je Smolejeva misel o ločenem upoštevanju ustvarjanja kulturnih delavcev v taboriščih docela umestna. Hkrati pa te ločenosti ne gre jemati pretogo, saj je znotraj obsežnega korpusa slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva taboriščno pesništvo podmnožica, ki s poetološkimi značilnostmi celote vendarle kaže več ujemanja kakor razlik. Pričujoči prispevek skuša spraviti v razvid tiste literarne ravnine, kjer se najbolj izražajo razUke in podobnosti med frontnim, zalednim in taboriščnim pesništvom.
Prva ravnina zadeva izbor, količino in stopnjo pesniške predelave zunajliterame resničnosti oziroma konteksta. Ni naključje, da je sodobna literarna veda prav v zvezi s taboriščno, jetniško in poezijo geta predpostavila estetsko delovanje fakta, ki svoje šokantno učinkovanje, sprožanje etične in emocionalne katarze, opravlja tudi, kadar reducira postopke jezikovne stihzacije, značilne za literarne kode. Čim bolj eksistenčno uničujoča je resničnost taborišča, čim večji so psihični in flzični pritiski ter zavest o bližini izničenja, večji postaja pomenski naboj reference na resničnost v neposredni, konkretni ubeseditvi. Naj iz množice besedil na temo trpljenja taboriščnikov - osrednjo in kohčinsko najmočneje zastopano temo te poezije - navedem le nekaj odlomkov, ki nazorno kažejo, kako iz enostavnega opisa neke situacije ali dogodka raste informativna in estetska moč besedila:
Franc Dermastja, DELO, nemško taborišče v Alzaciji St. Marie-aux-Mines, 1944
Vso noč smo delali,
zjutraj mrliči
smo izgledali.
Na nas mesa ne kože ni,
hodijo le še kosti,
na vseh teh kosteh
cebra visi.
Vso noč smo delali,
jedli pa nič. (.. .p
Lojze Sonc, TRANSPORT, italijansko taborišče Monigo, 1942
Zatrobil prvi je avtomobil! Kriki: Transport, transport... Šestnajst avtomobilov... Iz Gonarsa ...
Vsi stojimo nemo ob bodeči žici, vsi strmimo v le postave.
Nenaden krik
otrok, deklet
in žen priletnih...
Glej, človek,
kako tujec maha
s puškinim kopitom naokrog!
» Več o organiziranem kulturnem življenju v taboriščih in prevajanju v članku Emila Cesarja, Književnost NOB in njeni stiki s tujino, Borec, 1973, s. 491-6, 567-570, 617-628, 669-675, 1974, s. 50-54, 103-110, 167-171. ' Iz gradiva Katjuše Kopač-Šorh.
199
Tam v bežeči gneči zaječi in zvrne se otrok!''
Jožica Veble, PEPEL IN KRI, Auschwitz, 1943-1945
Kri, kri, kri. Pepel in kri. Nebo rdeče žari, rdeč plamen iz dimnika rdi, v nebo žari,
žari, rdi od človeške krvi.
Na polju človeški pepel še topel leži.
Leži? Ne! Veter šumi,
človeški pepel po zraku beži,
beži tja v daljno poljsko ravan. (.. .f
S pragmatičnega stališča, s stališča današnjega sprejemnika taboriščne poezije se v estetiko fakta uvrščajo ne le izbor dokumentarnih elementov v samem besedilu, ampak tudi biografski podatki o avtorju, o okoUščinah, kraju nastanka in o usodi besedila. (Tako so z obstretom smrti, ki ga ni mogoče odmisliti, zaznamovane štiri pesmi koroške kmetice Katarine Miklav, nastale tri dni pred njeno smrtjo v »bolnišnici« koncentracijskega taborišča, ki jih je skrite v žimnici do konca vojne hranila njena rojakinja Angela Pisker-nik.)* Recepcijo taboriščne pesmi danes vodi navsezadnje tudi vizualno posredovana materialna plat zapisa: drugače kot tiskano zbirko začnemo brati na roko sešit zvezek pesmi iz nemških tovarniških obrazcev Katje Spurove ali Erne Muserjeve; v skrbno izvezene žametne platnice vpete kartonske liste in kaligrafske zapise Teje Lušin iz taborišča pri orožarni v Wurznu na Saksonskem; rokopise z Raba, Gonarsa, Moniga, ki jih je Manko Golar prenašal mimo vseh taboriščnih straž v kovčku z dvojnim dnom, in prepise njegovih besedil na ovojni papir, v katerega so taboriščniki dobivali zavit sladkor.
Vse povedano je mogoče strniti v ugotovitev, da se recepcija taboriščne poezije danes dogaja v specifičnem komunikacijskem položaju, ko besedilo estetsko deluje tudi s svojimi zunajUteramimi dimenzijami.
Naslednjo razlikovalno potezo lahko izpeljemo iz odnosa med tematiko trpljenja, ki smo nanjo opozorili v zvezi z zajetjem resničnosti, in tematiko boja, upora in kljubovanja. Realne možnosti boja z orožjem v taboriščih ni bilo. Upiranje se je omejilo na fizično in duhovno preživetje posameznika, na ohranjanje njegovih kulturnih in človeških razsežnosti sredi najbolj pošastne uničevalne mašinerije fašizma. Boj je bilo ohranjanje človeškega dostojanstva v poživinjenem svetu, boj je bilo nemo vztrajanje, zavedanje, pričanje in spominjanje in končno je bil izredno tvegan boj sam pesniški akt V primerjavi s partizanskim in zalednim pesništvom v domovini, za katerega je boj kolektiva poudarjena, če ne že kar osrednja tema, se tu pojavlja sporadično in obrobno ter se (simptomaUčno) okrepi v pesmih, ki so nastale tik pred kapitulacijo Italije oziroma 1. 1945 z zavezniškim prodiranjem v središče nemškega rajha. Zato je taboriščno pesništvo v celoti neprimerno manj programsko in agitacijsko retorično, idejno pa se ne osredinja samo na apologijo kolektivizma in heroizma. Z njim nas nagovarja človek v svoji enkratnosti, krhkosti in ranljivosti, ne pa človek v svoji zamenljivi družbenofunkcionalni razsežnosti. Na besedilni ravni to pomeni prodor subjektivizma, ki se kaže v veliki emocionalni raznovrstnosti in intenziteti ter večji koncentraciji ekspresivnih izrazil. Legitimni subjekt pesniškega govora ni samo in predvsem kolektivni prvoosebni mi, ki sam po sebi že kaže v poenotenje
' Iz gradiva Ksenje Ferluga.
' Gradivo iz diplomske naloge Zdenke Klep.
«Angela Piskemik: Zapiski iz Ravensbrilcka Koroška v borbi, Celovec 1951, 204.
200
in tipizacijo, temveč tudi prvoosebni, imanentno llrski izpovedovalni subjekt jaz. V ozadju je sporočilo, da z vsakim padlim posameznikom pade Človek in da bo z vsakim preživelim posameznikom preživelo Človeštvo.
Ema Muser, ZUNAJ JE SONCE. KAJ SILNEMU ŽIČNE OVIRE? Neubrandenburg, 1944
(...) Krste izpraznjene čakajo bele in bedne.
koliko trupel že naših so v tuja ta polja zvozile? Sestre, katero od nas boste jutri morda položile golo na golo? - Ne, nočem, tu nočem umreti.
Sleherno vlakno v telesu se smrti, razpadu upira, vpije po zdravju, življenju, po zemlji in svetu! (.. .j'
Marija Grzinčič, KAZEN, Griineberg, 1944
(...) Premaga me slabost, da črno vidim le temo.
Ko pa predramim se,
je v meni bolj ko prej svetlo.
Ne, niso vredne svinje,
da gledale bi moje ustne sinje,
preumazani so zame.
Vzdržati hočem do teme. (.. .P"
Tematska sklopa trpljenje in upor notranje povezuje tema upanja. Upanje je podlaga kljubovanju in rešitev pred absurdom. Za upanje v celotni poetiki narodnoosvobodilnega pesništva dr. Boris Paternu ugotavlja naslednje: »Upanje je med njimi najbolj temeljna in najbolj določujoča tema, pa naj bo neposredno izražena ali ne.«" Ta trditev z določenim pridržkom velja tudi za taboriščno poezijo. Vzročno-posledično in ontološko razsežnost v tematski triadi trpljenje - upanje - boj je tu treba omejiti z naslednjim pogojem: upanje se kot temeljno določilo pojavlja predvsem v tistih besedilih, ki posameznikovo usodo vgrajujejo v nadosebno instanco, v upora sposobni kolektiv. Med taboriščnimi besedili pa je nenavadno dosti takih, v katerih naletimo na osamljenega posameznika ali trpno množico, ki se lomi v malodušje, resignacijo in obup. Ta se pojavlja bodisi eksplicitno:
Cene Vipotnik, ŽENA PIŠE, Padova 1942
(.. .) Ko spet me, samo, težka noč oklepa in, naju lačna, vame sveti rjuha, se vdanost zlomi in skoz rano bruha obupa, sle, praznine strašna reAa.'^
bodisi implicitno kot ukinitev prihodnosti, ekvivalentne smrti:
Katja Špur, MRTVI ČAS, Barih, 1944
(...) Čakaš, sestra, da v tolažbo ti povem besedo.
' Besedilo iz gradiva Cvetke Tropenauer.
"> Iz gradiva diplomske naloga Cvetke Tropenauer.
" Boris Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945, SR XXV/1978, kongresna št, 181.
" Cene Vipotnik, Drevo na samem, 1956, 50-51.
201
Glej, kako tam v vetru gole veje drgetajo, na ravnini opusteli glej, življenje je umrlo."
Lokiga trpljenja in upanja prodira tudi na kompozicijsko ravnino besedila. Kompozicija taboriščnih pesmi je antinomično bipolarna: v deskriptivni ali narativni okvir s tipičnimi reahjami taborišča v neprijazni tuji pokrajini je zajeta njej nasprotna idilična in harmonična podoba. To ni le spominska, marveč izsanjana, hrepenenjska podoba doma, domovine, domačih in je v besedilu praviloma mesto največje kultiviranosti in lepote. Navadno se na eno stran antitetičnega razmerja razvrščajo »tukaj«, »zdaj«, »znotraj«, »tujina«, »taborišče«, na drugo pa »tam«, »daleč«, »nekoč«, »zunaj«, »domovina« in »prostost«. Tej antitezi je mogoče slediti od simbolov pomlad-zima, sonce-mrak, oblak, dan-noč, prek epi-tetov pa vse do rime, ki povezuje semantično nasprotne pojme trpljenje-hrepenenje, tr-pljenje-vstajenje, domovina-tujina, žice-ptice, oblak-straže korak in obsežnejše čustve-no-razpoloženjske in dogajalne antitetične paralelizme:
Anica Kos, RAVENSBRUCK, Ravensbriick, 1944
(.. .) Pomlad je zdaj doma. Bezeg diši. Gozd je zelen, zelene so planine. Tu ni pomladi, so le bolečine in solze. Pustinja dolgočasna do obzorja se razteza. Le tu in tam so griči, mrki kot špijoni in biriči. Do smrdljivih, umazanih barak sta kot pošasti molili v zrak dve suhi smreki svoje gole veje.(.. .j'"
Manko Golar, BLODIM PO TEMI, Monigo, 1942
Blodim po temi. Tipljem temino, ki mi polzi skozi vlažne dlani. Tipljem jo s prsti, tipljem z dlanjo jo, božam jo z upom spečega sonca, zarje in klasja, zrelih in sladkih pšen/c.''
V taki sintagmatiki postaneta še posebej povedna količinsko razmerje med pozitivno in negativno ocenjenimi elementi in njihova razporeditev. Ker je bolj običajno in zato ne-zaznamovano ravnovesje, se kot izjemna kažejo besedila Katje Spurove, ki turobni zimski severnonemški pokrajini z mrzlim vetrom in dežjem ne postavi nič njej nasprotnega, ali tista besedila Manka Golarja in Marije Grzinčič, ki skozi celoto vztrajajo v živobarvni, čutnoomamni polepoteni naravi. Nepričakovana in zaznamovana je tudi sprememba vrstnega reda, ki referenco na taborišče s temo trpljenja in smrti postavlja v sklep in ne v uvod pesmi, kar je v besedilih z značilno pomensko koncentracijo na koncu označevalec brezupa ali resignacije. Urejeni in uravnoteženi kompozicijski tloris zanesljivo vodi racionalno in čustveno orientacijo naslovnika, hkrati pa besedilo parabolično organizira v shemo: izgon iz raja domovine - v pekel taborišča - s hrepenenjem po vrnitvi v raj.
Za celotno pesništvo iz časa narodnoosvobodilne vojne velja, da v mnogo večji meri kot na idealnega računa na aktualnega sprejemnika. V taboriščni poeziji so to sotrpini v istih
" Iz gradiva, ki ga je zbrala Cvetka Tropenauer.
Besedilo iz gradiva diplomske naloge Cvetke Tropenauer. " Iz gradiva diplomske naloge Zdenke Klep.
202
okoliščinah, ki so jim tudi namenjeni številni prigodniški verzificirani nagovori, predvsem pa tisti, na katere je subjekt lirske izpovedi čustveno navezan, a od njih nasilno ločen. Zelo obsežna je skupina nagovornih, epistolamih besedil, oblikovanih v skladu z logiko namišljenega dialoga. Z invencijo osebnega notranjega naslovnika je odprta možnost, da se poleg pričevanja in izpovedovanja osebne eksistenčne stiske okrepi reševanje pred represijo z vživljanjem v svet varnosti, ljubezni in miru. V tej zvezi so še posebej dragoceni »pesniški pogovori« z otrokom, ki so jih v taborišču pisali Martina Dernovšek, Teja Lušin in Igo Gruden. Najbolj radikalen in izjemen pa je primer Manka Golarja, ki ogroženost premaguje z ustvarjanjem sproščene, igrivo razposajene otroške lirike, in to v taborišču na Rabu, kjer je bil nenehno priča trpljenja, stradanja in umiranja nemočnih otrok.
Splošna komunikativna naravnanost, ki jo razbiramo na ravni žanra, tudi ni brez posledic za izbiro literarnih postopkov in sredstev, ki pesniška sporočila iz taborišč razhkujejo od nepesniških. Značilno je oblikovanje v skladenjsko sklenjenih, enako dolgih zlogovno-naglasnih verzih. Redko zasledimo odstope v svobodnejšo, ritmično bolj razgibano obliko, kakor da bi bil v ozadju strah, da bo s tem pesem razpadla v nepesem. Zapletena skladenjska figurativnost in medverzni prestopi v liriki Ceneta Vipotnika ali neenakomerno dolgi naglasni verzi Katje Špurove, Bojana Ajdiča, Dušana Ludvika, Franca Dermastje in Lojza Sonca so v tem le dragocena izjema. Isti avtorji so prav tako izjemni v gradnji svobodnih glede števila verzov nepredvidljivo dolgih kitic. Samo tu smemo govoriti o »minus postopku«, o zavestnem opuščanju verznokitičnega obhkovakiega kanona. Izohronost in izomorfnost verza in kitice, zaporedno ali navzkrižno parno rimanje je namreč poetolo-ška zakonitost celotnega narodnoosvobodilnega pesništva - jezikovni izraz torej, ki se hoče že na prvi pogled kar najbolj razhkovati od nepesniškega. Na drugi strani pa niso nič bolj pogosti primeri formalnega artizma na ravni verza, kakršen je daktilski heksa-meter ali pentameter Eme Muserjeve, v primerjavi s prevladujočim jambskim in trohej-skim verzom ali klasična oblika soneta, ki so jo v taboriščih pisali Lojze Krakar, Cene Vipotnik, Dušan Ludvik, Mile Klopčič in Smiljan Samec. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da soneti pri avtorjih, ki so sicer pisali tudi drugače oblikovane pesmi, zajemajo taboriščno resničnost z večje distance ter bolj pojmovno in racionalno.
Zelo podobno sliko, redukcijo visokega oblikovalnega artizma in odrekanje osebnemu slogu, kaže pregled zvočne figuralike. Fonemske kombinacije, ki se ponavljajo v metaforičnem simbolu, onomatopoejskem glagolu, okrasnem pridevku in tujejezičnih nemških prvinah - kakofonična evfonija, ki se je povzpela na raven znaka in bi bila vredna samega Župančiča - je kot nenaključni izraz vidna le pri Katji Špurovi;
NA APELU. Barth, 1944
In der Reihe bleiben! v noč razlega krakanje se besno:
Mensch!... du blödes Fleisch!... Drei Uhr Strafe stehen!
Heute werdet ihr noch was erleben!
Šestnajsturni delavnik za nami, črne vrane spačeni obraz pred nami.
Strafe stehen?... Da, zašto? Zakaj? Za co!       Sever do kosti nas biča. Skozi vrste mračno gre vprašanje. mračni jezdeci nad nami
z vetrom dirjajo oblaki. Črna vrana v črni pelerini V noč razlega se med bloki
vrste bedne obletava, krakanje zlovešče: Straaf!... Straaf!..."
" Iz gradiva, ki ga je zbrala Cvetka Tropenauer.
203
Večja produktivnost simbolistične poetike je sicer opazna tudi v izbiri in distribuciji tropov. Med njimi ima prav simbol zelo vidno mesto, vendar spet s pridržkom - čistega avtorskega simbola v taboriščni liriki ne bomo našli. Osebna in enkratna človeška skušnja se namreč transponira v nadčasno in občeveljavno s simboli, ki jih pbzna že ljudsko, romantično in pesništvo modeme. Njihovim arhetipskim pomenskim plastem novi konteksti le dodajajo aktualne poudarke. In končno gre tudi v pomenskih prenosih tipa metafora in metonimija za težnjo po oblikovanju lahko prepoznavnega, na mimesisu temelječega pesniškega sveta. Metafore namreč le v hriki Ceneta Vipotnika, Katje Spurove in Manka Golarja posežejo po nealegoričnih in nesistemskih kombinacijah.
Na ozadju tradicije simbolizma in ekspresionizma se potemtakem obravnavano pesništvo kaže kot izrazito revno, z na gosto posejanimi klišeji in literarnimi stereotipi, z vidno težnjo v posplošitev in shematizacijo. Še bolj preprosto je videti po izkušnji povojnega mo-demizma, ki je vgrajen v našo današnjo zavest in zavedanje literature in poezije. Našo percepcijo nehote vodi vmesni položaj estetike istovetnosti med dvema sistemoma estetike kontrasta. In vendar kaže za Tolstojem in Jurijem Lotmanorn, ki je hote neoriginalna umetniška dela pokril s terminom »estetika istovetnosti«, ponoviti: »Estetsko in etično sta dva kraka enega samega vzvoda: kohkor daljša in težja postaja ena stran, toliko krajša in lažja je druga. Brž ko človek izgubi smisel za moralno, postane nenavadno občutljiv za estetsko«." In seveda narobe. Ah je bila izbira dmgačne estetike na račun etike v taborišču ali na fronti sploh možna? In še nekaj, imaginativno in domišljijsko razkošje, čutna in čustvena sofisticiranost, jezikovna igra in eksperiment, ki tej poeziji tako zelo manjkajo, se lahko razmahnejo šele v situaciji odprtih eksistenčnih možnosti, ki razpre funkcionalno vezanost literature.
Summary
SLOVENE POETRY FROM CONCENTRATION CAMPS
The investigation of slovene poetry written in jails and concentration war camps has been rather neglected within literary history, dealing with the production during the national liberation war (1941-1945). This fact is inadmissible, in view of quality and number of poems and authors. Nimierous converging points in themes, composition and style with the rest of war poetry, on the other hand, do not justify its separate consideration. Characteristic features of this poetry are its stressed reference to the actual reality of camps, then a modified interrelation among the three basic war poetry themes: increase of suffering, reduction of struggle to perseverance and cultural human survival, hope outwighed by resignation. The relative freedom from utalitarian function - mobihzation program - corresponds with greater proportion of subjectivism and expression of emotions (voiced by a singular first lyric person). In antithetic composition the quantity and arrangement of opposedly valued elements, within classes »homeland« vs. »abroad«, are of great importance for the meaning of text Prosodie and strophic organisation, euphony and figurative speech tend towards reduction of highly artistic or bold free forms, yet not at the expense of marked formal cultivation of message into poetic text Lotman's term »aesthetics of identity« appropriately covers the essential characteristics of war camps poetry which consciously renounces language experiment and creation of poetic worlds beyond mimesis.
"Jurij Lotman: Predavanja iz strukturalne poetike, Sarajevo, 1970, 232.
204
PROFESOR DR. TINE LOGAR - SEDEMDESETLETNIK j
V kratkem obhaja zaslužni profesor za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenske- : ga jezika, akademik dr. Tine Logar, svež in poln delovne vneme svoj sedemdeseti življenj- i ski jubilej. Tisti, ki ga dolga leta poznamo in z njim sodelujemo, njegovih let ne čutimo. Kljub njegovi upokojitvi leta 1978 se pri Katedri za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika na Oddelku za slovanske jezike in književnosti ni nič spremenilo. ] Predavanja iz dialektologije, mentorsko delo s študenti in magistranti, vse nemoteno poteka in se razvija naprej. Vendar nas objektivna dejstva v podobi neizogibnih abstraktnih znakov - letnic in obletnic, ki zaznamujejo nekatere odločilne trenutke in usodne pre- ; okrete na njegovi »zunanji« življenjski poti, silijo, da se s to resnico, čeprav neradi, spri- j jaznimo. Na kratko si ob tej svečani priložnosti osvežimo njegove glavne življenjske po- i datke: |
Akademik prof. dr. Valentin Logar se je rodil 11. februarja 1916 v Horjulu. Po končani klasični gimnaziji je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1940. Naslednje leto (1941) je pri prof. F. Ramovšu promoviral z disertacijo iz slo- j venske dialektologije (Horjulski govor), nakar je bil po krajši vključitvi v pedagoško delo (1940-41) do konca druge svetovne vojne brez službe. Vključil se je v delo OF, bil februarja 1942 aretiran, zaprt in interniran v Italiji. Po kapitulaciji Italije (1943) je do konca vojne v vojski opravljal važne kultumo-prosvetne dejavnosti (med drugimi urejal časopis Domovina), po osvoboditvi do leta 1947 pa odgovorne funkcije v prosvetni dejavnosti.
Zlasti mlajši rod slavistov, naš znanstveni naraščaj, naj se ustavi ob teh suhoparno nanizanih podatkih in premisli, kaj pomeni dati najlepša leta svojega življenja vojni. Razposajeni razred, delovni kabinet z vabljivo strokovno literaturo zamenjati z zaporom, namesto z vprašalnico hoditi po terenu s puško, prezebati, stradati, gledati trpljenje sočlo- i veka in se vsak dan znova soočati s smrtjo...
Taka je bila »specializacija« medvojne generacije obetajočih slavistov in drugih zavednih slovenskih intelektualcev. Kdor jo je preživel, ga je zaznamovala s posebno vsebino, z razumevajočo človeško, tovariško toplino, s pretresljivimi izkušnjami in spoznanji o svetlih in temaih straneh knjige življenja Slovencev. In vzela je tistih, za strokovni razvoj tako pomembnih, nepovratnih sedem let!
Tako so bile profesorju Logarju po daljši prekinitvi slavističnega študija, sveže zastavljenega znanstvenoraziskovalnega dela in pedagoške dejavnosti šele z letom 1947 ponovno dane možnosti za vključitev v slovenisUčno jezikoslovno raziskovalno delo. Kot znanstveni aspirant Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je pod vodstvom predsed- i nika SAZU F. Ramovša povsem posvetil načrtnemu dialektološkemu raziskovanju slo- j venskega jezikovnega ozemlja za Slovenski lingvistični atlas (SLA) doma in v zamejstvu. \ Sam je zapisal ter v kratkih strokovnih sintezah (Arhiv Dialektološke sekcije SAZU) za- ] jel prek 200 krajev iz mreže za SLA. Slovensko zemljo je v tedanjih neavtomobilskih ča- ] sih prehodil podolgem in počez, spoznaval našega človeka in z navdušenjem zapisoval i v vsakem kraju drugačno govorico. Mimogrede mu je uspelo vzpostaviti tvoren dialog z j informatorji, jih pritegniti v jezikovno opazovanje in razmišljanje, kar se ne posreči vsa-1 komur. Od leta 1958 je na Filozofski fakulteti vodil Katedro za zgodovinsko slovnico in j dialektologijo slovenskega jezika; do leta 1962 kot docent, nato kot izredni profesor, od j 1967 do upokojitve leta 1978 pa je bil redni profesor za imenovani predmet Vse odtlej j spričo kadrovske stiske honorarno predava slovensko dialektologijo ter kot mentor svoje i
205 I
bogate raziskovalne izkušnje o slovenskem jeziku posreduje diplomantom in magistran-tom.
Ob rednih pedagoških obveznostih na Filozofski fakulteti je spoštovani jubilant še vse do leta 1962 načeloval Dialektološki sekciji SAZU, vodil njeno delo ter sprejel novo zahtevno mednarodno obveznost. Vključil se je v organizacijsko in terensko raziskovalno delo za Slovanski Ungvistični atlas (OLA).
Obveznosti pri tem mednarodnem, za Slovence in slovenistično jezikoslovje izredno pomembnem projektu aktivno opravlja še danes. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1972 v znak priznanja za njegovo dolgoletno, vestno opravljanje znanstvenoraziskovalnega dela ter organizacijskih dejavnosti imenovala za dopisnega člana, od leta 1981 pa je njen redni član.
Akademik prof. dr. Valentin Logar je od leta 1958 do 1978 ob svojem uspelem pedagoškem delu opravljal še vrsto drugih pomembnih organizacijskih dejavnosti v okviru Filozofske fakultete. Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Slavističnega društva Slovenije in Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo. V letih 1963-64 je bil predstojnik oddelka, 1964-1966 prodekan, od 1968-1970 dekan Filozofske fakultete; bil je prvi (1964) in deseti (1974), jubilejni predsednik Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo za tuje slaviste. Je častni član Slavističnega društva Slovenije in zaslužni profesor Filozofske fakultete.
Kot izjemno uspešen posredovalec slovenske jezikoslovne stroke, kot slovenski dialek-tolog je predaval na števihiih evropskih univerzah (Minsk, Moskva, Leipzig, Oslo, Rim, Padova, Trst, Budyšin, Celovec, Videm, Amsterdam itd.). Prav tako pomemben pa je tudi njegov vsakoletni znanstveno-pedagoški prispevek k uspehu Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo. Njegov enotedenski tečaj (Razvoj slovenskega jezika in pregled slovenskih narečij) je deležen trajnega zanimanja in splošnega priznanja tujih slavistov.
Kot slovenist, jezikoslovec, izkušen dialektolog raziskovalec, vsestranski poznavalec slovenskega jezika v njegovi narečni razvojni razvejanosti, predvsem njegove glasoslovno-oblikoslovne ravnine in prozodije, je svoje raziskovalne rezultate nadvse uspešno prenašal v pedagoški proces. Kot učinkovit pedagog je za dialektološko delo na terenu usposobil vrsto slovenističnih diplomantov; prek sto najboljših diplomskih nalog je vključenih v kartotečno gradivo za SLA v Dialektološki sekciji ZRC SAZU,' v okviru podiplomskega študija pa vzgojil pet magistrantk (Z. Zorko, I. Povše, F. Benedik, S. Horvat in L. Abram), ki bodo nadaljevale z dialektološkim raziskovahiim delom. V zaključni fazi, pred zagovorom, pa je tudi doktorat iz te študijske usmeritve pod njegovim mentorstvom (mag. Z. Zorko; Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem Vrhu, Ljubljana 1985).
Znanstvenoraziskovalno delo akademika Logarja predstavlja vrsta dialektoloških razprav, objavljenih v domačih in tujih strokovnih časopisih, ki jih ob tem jubilejnem zapisu ne moremo navajati.^ V njih so zajete obsežne sinhrone analize jezikovnih pojavov v slovenskih narečjih, predvsem monografsko zasnovani sintetični morfonološki opisi slovenskih narečij vseh narečnih skupin, s katerimi je bistveno razširil, poglobil in preoblikoval dotedanja Ramovševa spoznanja o zgodovinskem in sinhronem morfonološkem razvoju slovenskega jezika. Številna nova odkritja, nove ugotovitve s področja vokalizma, nagla-soslovja in oblikoslovja so omogočila reinterpretacijo spoznanj v dosežkih slovenske dia-
' Žal ob tem važnem trenutku ne razpolagamo s točnimi številčnimi podatki o diplomskih nalogah študentov. Dia-lektološka sekcija Inštituta za slov. jezik ZRC SAZU kljub našim prizadevanjem katedri ni dostavila potrebnega seznama Sodimo, da je bilo po vprašalnici za SLA v seminarju izdelanih okrog 250 nalog. ' Celotna bibliografija jubilanta bo objavljena v naslednji številki Slavistične revije.
206
lektološke vede o narečni razmejenosti, o natančnejšem poteku meja med narečnimi sku- ; pinami in govori, o starostnih fazah razvoja, ki se tako jasno kažejo iz razvoja dolgo poudarjenega vokalizma na slovenskem narečnem ozemlju (prim. razpravo Slovenski dia- ; lekti - temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika, JiS 29, 1983/84, št 8). :
Ob prikazu narečnih fonoloških pojavov je vseskozi prisoten sociolingvistični vidik, pa i tudi vse metodološke novosti dialektološke vede, vse, kar se je izobUkovalo v teku dvaj- i setih let v krogu vrhunskih slovanskih dialektologov OLA. Kratko, strnjeno sintezo svo- ! jih obsežnih raziskovanj, novih raziskovalnih dosežkov, je profesor Logar podal v knjigi ; Slovenska narečja (MK, Kondor št 154, Ljubljana 1975); v njej je kratke, »matematično« ; jasne oznake slovenskih narečnih skupin dopolnil s transkribiranimi besediU njihovih i govorov. Nadalje v Fonoloških opisih govorov, zajetih v OLA (skupna publikacija vseh ; jugoslovanskih dialektologov, sodelavcev OLA, Sarajevo 1981), za katere je izdelal tudi izhodiščni slovenski vzorec, v izdaji nove Dialektološke karte slovenskega ozemlja (skupno z J. Riglerjem, 1983) in na za potrebe šolstva prirejeni kaseti z vzorci slovenskih govorov s komentarjem (Zavod za šolstvo, 1983), ki je dobrodošel pripomoček učiteljem in profesorjem slovenskega jezika v šolah. Ob teh posnetkih učenec raznohkost živih go- ' vorov prepoznava kot dejstvo, se zave razhk med lastnim govorom in enotno pisno knjiž- \ no podobo slovenskega jezika, kar je izredno ugodna podlaga za kontrastivno osvajanje j knjižnega pravorečja. V tem so praktični učni smotri spoznavanja slovenske dialektolo- | gije, kar v pedagoškem procesu spričo pomanjkanja ur ostaja žal neizkoriščeno.
Razprave profesorja Logarja odlikuje redka jasnost ki je rezultat obvladanja živih razvoj- ; nih procesov, poznavanja izredne razčlenjenosti fonoloških jezikovnih pojavov na slo- ' venskem jezikovnem ozemlju v primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki. S tega vidika po- ¦ menijo njegovi raziskovalni dosežki pomemben prispevek k poznavanju tipoloških za- ] konitosti fonoloških sestavov slovanskih narečij. V okviru le-teh se povsem jasno potr- ¦ juje individualnost slovenskega jezikovnega razvoja. \
Profesor Logar ima za seboj obsežno in zelo zahtevno raziskovalno delo, združeno z uspešno pedagoško kariero. Naše besede za vse, kar je dal slovenističnemu jezikoslovju na : področju dialektologije, niso le vljudnostna jubilejna zahvala, ampak izraz zavesti, da je ! treba na teh trdnih in sohdnih temeljih zvesto graditi dalje. i
Ob sedemdesetletnici mu vsi sodelavci in učenci iskreno žehmo, da bi izpolnil vse svoje ' znanstvene načrte, med katerimi sta v prvi vrsti Slovenski lingvistični atlas in dialekto-loško obhkoslovje slovenskega jezika, in mu kličemo: Še na mnoga, zdrava in uspešna leta!
Martina Orožen Filozofska fakulteta v Ljubljani ;
207
RAČUNALNIK IN POUK SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI 1
V SREDNJI ŠOLI i
1. V šolskem letu 1984/85 je prišlo do organiziranega opremljanja slovenskih šol sred- j njega usmerjenega izobraževanja z računalniki. Gotovo ni bilo šole, kjer ne bi tega spre- j jeli kot pomemben korak v moderniziranje srednjega šolstva. Žal pa se lahko kljub temu zgodi, da bodo marsikje kmalu ugotovili, kako računalniki niso dobili tiste vloge, ki jim je bila ob začetku namenjena, in kako so neuporabljeni zastareli. ;
Računalniki so nepogrešljiv pripomoček pri predmetu računalništvo. Vendar njihova j vloga s tem ni izkoriščena. Uporabljati jih moramo tudi pri drugih predmetih: gradbenih j konstrukcijah, fiziki, opisni geometriji, matematiki itd. Njihova vloga v srednji šoli bo iz- | popolnjena, ko jih bomo uporabljali tudi pri pouku družboslovnih predmetov (ura geografije bo nazomejša, če bo računalnik na ekran izrisal npr. pot zemlje okoli sonca).
Narobe je misliti, da stroj ne more igrati pozitivne vloge pri predmetu, kot je slovenska književnost, angleški jezik ipd. Ob tem nam pa je znano dejstvo, da računalnik ne more in ne sme nikjer v šoli nadomestiti govorjene besede, ustnega preverjanja znanja, ustnega \ ponavljanja in utrjevanja snovi, neposrednega odnosa učitelj-učenec. i
Računahiik naj bo torej dopolnitev pouka, naj bo v pomoč učitelju in učencu in naj pomaga popestriti učne ure. Računalnik pri pouku slovenske književnosti je možno uporabiti pri spoznavanju nove snovi, ponavljanju in utrjevanju snovi ter preverjanju znanja. Njegovo uporabo utemeljujemo s tem, da nam daje vehke možnosti pri individualizaciji pouka in da zaradi splošne razširjenosti in popularnosti pritegne pozornost učencev, kar pomeni vsaj posredno zanimanje za snov.
2. Delo z računalnikom si zamislimo kot reševanje testa. Testna vprašanja bodo različne težavnostne stopnje, če hočemo doseči individualizacijo učnega procesa. To bo zahtevalo od učitelja-programerja več dela. Za prvič napravimo tako, da bodo vsi učenci reševali enak test i
Predpostavimo, da imamo na razpolago računalniško učilnico s šestimi računalniškimi j kompleti. To pomeni, da lahko hkrati dela šest skupin učencev. V skupini je npr. pet učencev. (Če sestavimo dva testa z vprašanji različne težavnostne stopnje, bomo razdelili učence pri vsakem računalniku v dve skupini, torej bo dvanajst skupin s po dva ali tremi učenci in šest računabiikov. Potek šolske ure ne bo zaradi tega nič bolj zamotan.) Časovna organizacija učne ure je naslednja:
Reševanje testa traja pribUžno šest minut' To pomeni, da se v tridesetih minutah zvrstijo pred računalnikom vsi učenci.
Pet minut porabimo, da vstavimo program v računahiike in da si ga le-U zapomnijo. To \ je petintrideset minut. I
Pet minut potrebujemo, da učencem razložimo potek dela. j
Za vpisovanje manjkajočih učencev in tekoče dre nam ostane še pet minut.
i
Ko bomo delali z računabiikom drugič ali tretjič, bodo naša navodila učencem krajša, dis- : keto bodo znah vložiti sami, zato nam bo ostal čas, da enega učenca ustno vprašamo za I
208
oceno. Tako bo učna ura popolna, domače naloge ne bomo dali, ker so učenci intenzivno ponavljali v šoli.
Vsak učenec ponavlja torej šest minut. Časovno to ni mnogo, vendar pomeni to šest minut intenzivnega dela. K delu ga pritegne računalnik (in snov), motivira ga tudi tekmovalna situacija. Računalnik točkuje pravilnost odgovarjanja, število točk bo na koncu reševanja izpisal.
Učenec ne ponavlja samo takrat, ko je pred ekranom, ampak tudi, ko opazuje svojega sošolca pri delu. Torej v resnici ponavlja (če je ob računalniku pet učencev) trideset minut.
Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo vsi učenci nenehno sledili računalniku, vendar praksa kaže, da je učinek dela zaradi že naštetih vzrokov boljši kot pri »navadnem« ponavljanju.
Računalništvo je v zadnjem letu, morda dveh doživelo v Sloveniji velik razmah: izkoristimo to, večino učencev zanima vse, kar je povezano z računalniki.
Računalnik uporabimo v nižjih razredih, kjer učenci rešujejo razUčne teste (ponavljanje in utrjevanje snovi, ocenjevanje), ki so s stališča tehnične zahtevnosti (delo z računalnikom) enostavni. V višjih razredih, npr. v četrtem letniku, lahko kdo izmed učencev oziroma skupina učencev sestavi program samostojno ali s pomočjo učitelja.
Vajo za ponavljanje in utrjevanje snovi si zamisUmo kot reševanje testa s trinajstimi vprašanji.
Prva naloga programerja je, da k vsakemu vprašanju predvidi odgovore. Računalniku namreč reševalec testa ne more vtipkati poljubnega odgovora, takšnega, ki ga ni v računalnikovem spominu. S tem ko smo postavih vprašanja in predvideli možne odgovore, smo računalniku posredovali podatke, s katerimi bo zaposlil učence. Vsakemu vprašanju predvidimo tri odgovore (dva sta nepravilna, eden je pravilen). Odgovori so označeni s števOkami 1, 2, 3. Učenec bo odgovarjal s pritiskom na ustrezno tipko. Predvidimo lahko več nepravilnih odgovorov in enega pravilnega. Računalnik postavi vsako naslednje vprašanje samo v primeru pravilnega odgovora.
Grafični prikaz:
I.     1.     2.   (3)
II.    1.   @
111.    1.     2.   ®
V.     1.    2.   {3) itd.
209
Lahko predvidimo tudi dva ah tri pravilne odgovore. V tem primeru bo pred programerjem težja naloga, ker bo od npr. tretjega vprašanja, kjer bosta možna dva pravilna odgovora, test tekel po dveh vzporednih smereh. Eno smer vprašanj pogojuje pravilni odgovor A, drugo pravilni odgovor B.
Grafični prikaz:
L     L     2.   (3)
Ü.   (L)   2.     3.^
TIL   ©   2.   © A B
A IV.     I.   @   3.       B IV. 1.     2.   (g)
A  V.     L     2.    3.
B V.
1.     2. itd.
Druga naloga programerja je določiti, kohkokrat lahko posameznik odgovarja na isto vprašanje. Odvisno od namena testa določimo eno, dve ali tri možnosti (največ toliko jih je lahko, kohkor je vseh predvidenih odgovorov). V našem primeru ima vsak učenec dve možnosti. (Test bo rešilo več učencev, če bo na razpolago več možnosti.)
Tretja naloga programerja je sestaviti sistem točkovanja, npr.: eno točko dobi učenec, če pravilno odgovori prvič, polovico točke dobi, če je pravilno odgovoril drugič. Z reševanjem testa mora prenehati, če mu tudi drugič ni uspelo.
(Pri točkovanju lahko upoštevamo tudi nič točk, če učenec ne zna odgovoriti na vprašanje, s tem da mu računalnik postavi naslednje vprašanje. Za uro ponavljanja je ta način točkovanja primernejši, ker se pred vsemi učenci zvrstijo vsa vprašanja.)
Če smo si ponavljanje zamislili kot tekmovanje, določimo tudi zmagovalca oziroma ga računalnik izpiše, ko skupina konča z delom.
3. Naš program predvideva za vsakega učenca dve možnosti odgovarjanja in nadaljevanje testa, če je učenec odgovoril pravilno. Primer računalniškega programa za ponavljanje in utrjevanje snovi iz učbenika Književnost IV A. Hieng, Grob:'
1. Vprašanje z odgovori:
5 DIMA (30) 10 PRINT "   "
20 PRINT "IZBERI MED IMENI TISTA, KI ZAZNAMUJEJO SLOVENSKE PISATEUE:"
'Program je napravljen za računalnik Commodore 64.
210
30 PRINT "MIŠKO KRANJEC, CIRIL ZLOBEC, RUDI ŠELIGO, VITOMIL ZUPAN, EDVARD KOCBEK,"
40 PRINTAT (27,4) "TONE KUNTNER, JOZEK SKUFCA, FERENC TAHY, ANDREJ HIENG"
50 PRINT:PRINT
60 PRINT"     1   ", "MIŠKO KRANJEC, JOZEK SKUFCA" 70 PRINT
80 PRINT"    2   ", "MIŠKO KRANJEC, RUDI ŠELIGO," 90 PRINT" VITOMIL ZUPAN, TONE KUNTNER,":PRINT 120 PRINT"    3   ", "TONE KUNTNER, FERENC TAHY," 130 PRINT" VITOMIL ZUPAN" 140 N = 0:PRINT 142 B = 2
144 GOSUB 2000A(1) = A1 13. vprašanje z odgovori 1490 PRINT"   "
1500 PRINT"   DOBER-(RA) SI. SE ZADNJE VPRAŠANJE JE PRED TABO.    " :PRINT:PR1NT
1510 PRINT" ALI VES, KAKŠNE LJUDI JE ANDREJ HIENG UPOVEDIL V SVOJIH LIT. BESED. 1520 PRINT
1530 PRINT"    1   ", "TATOVE, GOUUFE, NORCE, PROSTITUTKE" 1540 PRINT
1550 PRINT"    2   ","PANKERJE" 1560 PRINT
1570 PRINT"   3   ","NENAVADNE, PSIHIČNO OBREMENJENE LJUDI,
OZIROMA LJUDI"
1572 PRINTAT (30, 14)", KI JIH"
1580 PRINT" PREGANJA OBČUTEK KRIVDE"
1590 N = 0:PRINT
1600 B = 3
1610 GOSUB 2000:A(13) = A1 1620 E = O
1630 FORI=lTO 13 1640 E = E + A(I) 1650 NEXT I 1655 PRINT "   "
1660 PRINT "DOSEGEL Sr',E,"TOCK" 1700 END
B = pravilen odgovor;
E = število točk, računalnik sešteva točke, vseh pravilnih odgovorov je trinajst, torej išče dosežene točke v odgovorih od 1-13;
Al = število točk doseženih pri posameznem vprašanju (npr. A(l) = 1, če je odgovor pravilen prvič, oz. = 0,5, če je odgovor pravilen drugič);
I = indeks, s katerim poiščemo dosežene točke po posameznih vprašanjih od 1-13.
2000 GET A:IF A o lAND A o 2AND A o 3THEN 2000
V primeru, če učenec pomotoma pritisne na tipko, ki ne označuje 1, 2 ah 3, se ponovno pojavi vprašanje, ki je na vrsti.
211
2100N = N + 1:
N = število možnih odgovorov, v našem primeru je N lahko največ 2.
2200 IF A o B THEN PRINT" ODGOVOR NI PRAVILEN":IF N= ITHEN 2000
Če učenec ne odgovori pravilno prvič, ima še eno možnost, računalnik ponovno izpiše vprašanje z odgovori.
2300 IF N = 2 ANDA < > BTHEN 2400
(2400 PRINT »ODGOVOR JE DRUGIČ NEPRAVILEN«: PRINT »KONČAL SI S TESTOM«: E = 0)
2350 IF N = 1 OR N = O THEN Al = 1 :GOTO 2700 (2700 PRINT »ODGOVOR JE PRAVILEN«: PAUSE 3) 2355 A1=0.5:GOTO 2700
Učenec mora s testom končati, če tudi drugič ne odgovori pravilno (N = 2).
V primeru, ko prvič (N = 1) odgovori pravilno, dobi eno točko (Al = 1), na ekranu se izpiše, da je pravilno odgovoril, in pojavi se naslednje vprašanje. Polovico točke (Al =0,5) dobi, če pravilno odgovori drugič, preostalo se ponovi.
2400 PRINT" ODGOVOR JE DRUGIČ NEPRAVILEN' PRINT"   KONČAL SI S
TESTOM   ":E = 0
2490 PAUSE 3
2500 FOR 1 = 1 TO 13
2510 E = E + A(I)
2520 NEXT I
2530 PRINT"   "
2540 PRINT"DOSEGEL SI",E,"TOCK" 2550 PAUSE 3
2560 PRINT"   ":PRINT" NASLEDNJI PROSIM":      PAUSE 3:RUN 2700 PRINT" ODGOVOR JE PRAVILEN": PAUSE 3
2800 RETURN
READY.
Opomba: Zapis računalniškega jezika zaradi tehničnih možnosti tiska ni povsem natančen.
Učenec, ki tudi drugič ne odgovori pravilno, mora končati. Po premoru računalnik na ekranu izpiše seštevek doseženih točk tekmovalca.
4. Program je s stališča računalništva preprost, vendar ustreza zahtevam enostavnega ponavljanja in utrjevanja snovi:
1. učence pritegne, ker delajo z računalnikom,
2. učenci delajo samostojno in v skupini,
3. test temelji na načelu individualizacije pouka,
4. testna vprašanja usmerjajo učenčevo pozornost na natančno določeno področje,
5. delo z računalnikom spodbuja kreativnost učencev (tudi sami bi sestavili računalniški program),
212
6. učitelj dobi na koncu ure natančne podatke o tem, kako so posamezniki reševali test
Ponavljanje in utrjevanje z računalnikom ima tudi pomanjkljivosti. Osnovno vidimo v tem, da učenec ne more po svoje oblikovati odgovora; to pomeni, da na isto vprašanje ni možnih več pravilnih odgovorov. Nevarno bi tudi bilo prepogosto uporabljanje računalnika, ker bi ob tem zanemarili ustno izražanje.
Kljub pomanjkljivostim se zavedajmo, da živimo v dobi računalnikov. Zato naj bo vsaj enkrat v konferenčnem obdobju pouk slovenske književnosti v računalniški učilnici. To bo tudi popestritev učiteljevega dela.
Miran Stuhec Gradbena srednja šola Borisa Kraigherja v Mariboru
O NASLONSKEM NIZU V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
V točki 1 je nekaj opazk o opisu naslonskega niza v SS 1976, str. 535. (Od tam prevzemam tudi znake za skupine naslonk.) V ostalih točkah je govor predvsem o besednem redu v naslonskem nizu.'
1. Predlagam, da zaostrimo opredelitev naslonskega niza z določbo, da ne sodijo vanj na-slonke, ki lahko stojijo nenaglašene tudi drugod. (Take naslonke so namreč le naključne glave ah repi niza.) Tedaj ne sodi v niz nikalnicane, saj more stati ločeno, npr. ne kupuj si ga; če naj bi si ga Janez ne kupil. Prav tako ne sodi v niz vsaka nenaglašena vezniška beseda, kajti na splošno lahko tudi te stoje ločeno, npr. in/ker/da JANEZ si ga lahko kupi (vehke črke označujejo poudarjeno besedo). Pač pa sta možna kandidata za vključitev v niz vsaj protivni pa in členek da.
Glede hkratne navzočnosti nekaterih naslonk v nizu so posebnosti tudi mimo tistih, ki so v SS 1976 že upoštevane s tem, da so tam sestavine niza razvrščene v skupine. Tako je sprejemljivo pokaže mu/nam jih, vsaj nenavadno pa pokaže mi/nam te in pokaže ti/vam me, tj. z obema zaimenskima predmetoma v netretjih osebah.
V skupini Z2 (= osebni zaimek za tožihiik) bi moral biti predviden tudi tisti osebni zaimek za rodilnik, ki zastopa premi predmet v nikalnem stavku. Npr. Janez naj bi Micki ne učil hčerke matematike se da vsaj teoretično pretvoriti (s pozaimljenji) v naj bi ji je je ne učil. Poved Ne rešuj Micke te nesreče! se da pretvoriti v Ne rešuj je je! V obeh zgledih velja: levi je = Z2, desni je = Z3. - V skupini Z3 (= osebni zaimek za roditnik) manjka tisti osebni za-
' O nekaterih tu obravnavanih zadevah sem se 1970-72 večkrat pogovarjal z D. Perhnutterjem (in samo on si je ob tem delal zapiske). Katere tu navedene mish so prvotno njegove, zdaj, po petnajstih letih, ne morem več ugotoviti. Spominjam pa se, da sta nama kot izpraševanca pomagala zlasti A. Grad in B. Pogorelec.
213
imek za tožilnik, ki je pozaimljeni drugi predmet v tožilniku. Zgled: Janez sprašuje Micki hčerko matematiko se lahko pretvori v sprašuje ji jo jo.
V obeh skupinah, Z2 in Z3, so torej možni tožilniki in rodilniki, krajše nedajalniki (sklanjane naslonke so namreč samo rodilniške, dajalniške in tožilniške). Res pa je seveda, da stojijo v Z2 pretežno tožilniki, v Z3 pa pretežno rodilniki. Če sta ubesedeni v istem stavku obe nedajalniški naslonki, pomeni Z2 »živo« (predvsem osebe), Z3 pa »neživo«. Npr. v povedi Ne rešuj je je! je levi je »živi« nedajalnik, desni je pa »neživi«.
2. Če do točke 3 pozabimo na glagolske obhke je in bom itd., se da besedni red v knjiž-noslovenskem naslonskem nizu utemeljiti takole:
1) Vrstni red (doslej spoznanih zanesljivih) sestavin naslonskega niza se ravna po stilno nevtralnem stavčnem besednem redu, ta pa je kot znano: osebek - povedek - predmeti. Npr. oče tepe sina. V skladu s tem stojijo obglagolske naslonke (tj. N = naj, Gi = bi, sem itd., P = povratna se, si) pred tistimi, ki pretežno označujejo predmete (= ZJ: Janez naj bi nama ga nabral.
2) Obglagolske naslonke si sledijo takole: N = na/ pred Gi = bi, sem itd., te pa pred P = povratna se, si. Bližina prvemu ali prvemu naslednjemu^ ali edinemu glagolu stavka narašča torej sorazmerno s količino vpliva naslonk na tak glagol: N =na/ ne vpliva na obliko glagola, Gi =bi, sem itd. omejuje obhke glagola samo na opisni deležnik, P = povratna se, si dodatno določa glagolu način ali pomen ah oboje (saj glagol brez sestavine P včasih sploh ni sprejemljiv, npr. dotakniti se).
3) Stilno nevtralni besedni red predmetov je: predmet v dajalniku - predmet v tožilniku (zanikano v rodihiiku) - predmet v rodihiiku (drugi tožilniški). Zgleda: Janez uči Micki hčerko matematike; Janez ne uči Micki hčerke matematike. Isto velja v naslonskem nizu za skupine Zi_3: dajalniška naslonka stoji pred tožihiiško (v nikalnem stavku rodihiiško), ta pa pred (siceršnja) rodilniško (pred drugim tožilnikom). Zgled: Janez naj bi ti je je ne učil (ti = Zi, prvi je = Z2 v rodihiiku, drugi ;e = Z3).
3. Preostane je, bom itd. = G2. Ta skupina stoji proti pričakovanju na koncu naslonskega niza, ne v skupini G]. Stanje se da razložiti zgodovinsko, opisno ne. Vse osebne oblike glagola bi7i, vštevši bom itd., so bile, kot je znano, sorazmerno dolgo (dlje kot ostale naslonke naslonskega niza) naglasnice. Domnevam, da so takrat pogosto ali celo vedno stale takoj za naslonskim nizom - kot pri osnovnem besednem redu še vedno, kadar so zanikane in torej naglašene: Janez jih ni videl; Janez jih ne bo videl. V tem položaju so osebne oblike glagola biti polagoma postale naslonke (če so bile nepoudarjene in ne zanikane), najbrž s prilikovanjem naslonskemu nizu glede na naglas (naglasni sandhi). Če je v tistih časih smela med naslonskim nizom in obhkami od biti stati kaka naglasnica (kot je vsekakor možno zdaj v nikalnem stavku: jaz jih res nisem videl), je treba dodati še domnevo, da se je kot nadaljnji korak naslonskost posplošila še na nepoudarjene osebne oblike od biti v tem položaju. Nove naslonke je začel nato naslonski niz prerazporejati na svoja ustrezna opisno utemeljena mesta (o teh glej točko 2 zgoraj). V sedanjiku je to prizadelo vse obhke razen je (obhke razen je je povezovalo dejstvo, da se vse začenjajo z s, in so zato druga drugo vlekle na novo mesto), ta pa je kot tretja oseba ednine sedanjika povednega naklona kakor v drugih jezikih proti spremembam najbolj odporna glagolska oblika. Pri oblikah bom itd. prehod na novo mesto ni bil uspešen delno mogoče zato, ker so še premalo časa naslonke, delno mogoče zato, ker se je mesto za je + bom itd. med tem izobli-
' Prvi naslednji glagol je treba omeniti ne samo zaradi biti, kadar se veže s kakim deležnikom, temveč tudi zaradi bi, kajti le-ta ima (še vedno) pomembne glagolske lastnosti. To daje misliti že dopolnitvena razporeditev bi in nespornih osebnih glagolskih oblik. Da je bi osebna glagolska oblika se vidi tudi iz okolnosti, da stoji stavčna nikalnica v stavku, ki vsebuje bi, včasih pred le-tem, drugače pa v stavku, ki vsebuje nesporno osebno glagolsko obliko, vedno pred le-to: ne bi jih videl poleg bi jih ne videl. Da spada bi h glagolu biti, se vidi po tem, da se kot nesporne osebne oblike in kot opisni deležnik glagola biti samo še bi veže z opisnim deležnikom: bi (bil) šel kakor sem (bil) šel.
214
kovalo kot tudi možno za obglagolske naslonke' in je tako prenehala potreba po prerazporeditvi naslonk je, bom itd. na mesto Gj.
4. Če sta v istem povedku osebna glagolska oblika in nedoločnik (kot moram vprašati) in če spremlja nedoločnik ena ali več naslonk iz skupin P in Z (samo take naslonke naslonskega niza - če sploh katere - namreč smejo stati ob neosebnih glagolskih oblikah mimo opisnega deležnika), tedaj se pod določenimi pogoji te naslonke lahko preselijo k osebni glagolski obliki (ki ima včasih seveda še svoje naslonke). Npr. naj bi želel dati vama knjigo se naravneje glasi naj bi vama želel dati knjigo, z vama od dati v naslonskem nizu, v katerem so naslonke od želel. Besedni red je v združenem nizu isti kot sicer v naslonskem nizu. Omejitve, pod katerimi se smejo naslonke dveh glagolov združiti v istem naslonskem nizu, so vsaj naslednje (prvi približek):
1) Združeni niz sme vsebovati samo po eno naslonko iz vsake skupine Z. Stavek če ji pomagam natakniti mu ovratnico se ne da skrčiti v če ji mu pomagam natakniti ovratnico, ker sta obe naslonki zvrsti Zj = osebna zaimka v dajalniku.
Isti pogoj velja tudi za naslonke skupine P = povratna se, si? da si prizadevam prepričati se o stanju se ne krči v da si se prizadevgm prepričati o stanju. Če sta naslonki skupine P enaki, se pogoj izpolni tako, da se ubesedi v združenem nizu samo ena od obeh. Glede se navaja to in zgled bal se je smejati SS 1976, str. 295. Zgled za si je mogoče drznem si prizadevati za izboljšanje.
2) Naslonke skupin P in ali Z od osebne glagolske obhke morajo stati pred naslonkami skupin P in ali Z od nedoločnika (in hkrati seveda ne smejo kršiti pravil o besednem redu v naslonskem nizu!). Stavek saj si ji dovolim pomagati je sprejemljiv, če je skrčen iz saj si dovolim pomagati ji. Stavka saj ji dovolim pomagati si pa ne moremo skrčiti v saj si ji dovolim pomagati, ker bi bila kršena omejitev 2. Iz istega razloga se če so jo poslali sleči se ne da skrčiti v če so se jo poslali sleči. - Zgledi samo za skupine Z pa mogoče ne spoštujejo takih omejitev. Ali se ker me vidi streči jima krči v ker jima me vidi streči (čeprav je kršena omejitev 2) oziroma v ker me jima vidi streči (zoper pravUa o besednem redu v naslonskem nizu)? Zdi se mi, da bi bilo treba na tem področju stanje v knjižnem jeziku šele ugotoviti.
Nekateri stavki, ki vsebujejo združeni niz, so zaradi razmer v združenem nizu dvoumni. Npr. pomaga ti jo kupiti je lahko skrčeno iz pomaga ti kupiti jo ali iz pomaga kupiti ti jo. Taka dvoumnost lahko rabi kot argument pri morebitnem dokazovanju, da so stavki, ki vsebujejo združeni niz, izpeljani s pretvorbo (iz enoznačnih globinskih zgradb)."*
Posebnost je »naklonski tožilnik, ko glagolu spreminja pomen« (navedek iz SS 1976, str. 243). Tak tožilnik ne vstopa v združeni niz (najbrž ker ni predmet): dovolil vama je u-cvreti/urezati jo domov se ne krči v dovolil vama jo je ucvreti/urezati domov.
Kakor sta v zgledih zgoraj nanizana po dva glagola, se jih da nanizati po še več. Npr. Janez ti jo mora pomagati kupiti. Ta zgled zveni naravno, nekatere druge pa občutimo kot prezapletene, celo tuje, in jih redko uporabljamo. Kadar se izpraševanci odločajo glede sprejemljivosti takih stavkov, se včasih počutijo nelagodno.
Janez Orešnik Filozofska fakulteta v Ljubljani
' Ta najbrž kot ponesrečeni izid poskusa, da bi našli posplošitev, ki bi hkrati zajela »nasedle« naslonke je, bom itd. in samo nje.
'' Argumenti te vrste igrajo koristno vlogo pri določanju (bolj) osnovnih besednih redov sploh (ne samo v zvezi z naslonkami). Npr. dovolil je mami kupiti avto je dvoumno, saj je skrčeno iz dovolil je mami, kupiti avto ali iz dovolil je, mami kupiti avto. Različica dovolil je kupiti mami avto pa je enoznačna. Od različic dovolil je mami kupiti avto in dovolil je kupiti mami avto je torej druga osnovnejša (in tedaj je NA RAVNI OSNOVNIH BESEDNIH REDOV enoznačno tudi dovolil je mami kupiti avto, namreč mami je predmet od dovolil je). V tvorbeno pretvorbeni skladnji se manj osnovni besedni redi izvajajo iz bolj osnovnih običajno s pretvorbami. Tako bi dovolil je, kupiti mami avto (vejica označuje premor) najprej pretvorili v dovolil je kupiti mami avto (brez premora) in to v dovolil je mami kupiti avto.
215
ODLIČNO IZHODIŠČE
Janko Kos: Očrt literarne teorije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1983, 210 str.
Bera izvirnih in prevedenih slovenskih priročnikov o literarni teoriji je skromna in se pričenja pravzaprav šele z Literarno vedo Jakoba Kelemine (1927). V novejšem času smo začeli Uterarno teorijo podrobneje opisovati na različnih ravneh: od čisto šolskih priročnikov do del, ki se lotevajo posameznih, specializiranih vprašanj, problemov ali problemskih sklopov. Korak naprej pomeni začetek izdajanja Literarnega leksikona, katerega prvi snopič - literarna teorija - je njegov prvi urednik dr. Anton Ocvirk izdal leta 1978. Med avtorji, ki so zaslužni za redno izdajanje Leksikona, je tudi pisec vrste literarnoteoretičnih razprav in monografij dr. Janko Kos. Avtor gesel Leksikona z naslovi Literatura (1978), Morfologija hteramega dela (1982) in Roman (1983) je v Očrtu Uterame teorije poskušal svoja spoznanja strniti v eni sami knjigi. Tako je seveda Očrt literarne teorije po svoji osnovni naravnanosti priročnik, je pa hkrati tudi opozorilo in napotilo na vso tisto izvirno in prevedeno literaturo, ki je o vprašanjih literarne teorije na voljo Slovencem.
Značilno je namreč dvoje. Slovenci se še vedno v veliki meri utemeljujemo v literaturi kot »subhmatu jezikovne izkušnje«, pa vendar naša teoretična misel o literaturi ne dosega te literature. Prav L i. Oc-virkova »šola« Uterame primerjalne teorije (znotraj literarne primerjalne vede) je poskušala usmeriti svoje zanimanje tudi na vprašanja strogo hterarnoteoreučne narave. Ta vprašanja so namreč tesno povezana z razvojem filozofske in estetske misU, za kateri pa je znano, da na Slovenskem nista uspešno cveteli vse do pojava filozofov in estetov, kot sta bila France Veber in Alma Sodnik, kasneje pa tudi Anton Ocvirk ui Josip Vidmar. Drugo vprašanje, ki je zaviralo razvoj Uterarne vede na Slovenskem, je tudi danes v veliki meri še nerazrešeno: ali je literarna teorija »nacionalna« ali »internacionalna« veda, od kod črpa svoje spodbude, aU iz nacionalnih literatur (kaj jo opredeljuje kot nacionalno vedo) ali iz skupnega razvoja literature in misli o njej (zradi česar je postavljena na nad-nacionalne temelje). A druga možnost - literarna teorija in literarna veda kot nadnacionabia veda - seveda usodno vpliva na položaj literatur, kakršna je slovenska: v taki luči se njeno zamudništvo in »marginalnost« še jasneje zrcalita na obzorju velikih evropskih hteratur, ki so določale duha in potek posameznih dob, stilnih šol, gibanj itd.
Čeprav je že z Ocvirkovo Teorijo primerjahie literarne zgodovine (1936) začrtano naše mesto v evropski literarni zgodovini - literatura kot hkrati slovenski in evropski pojav, še vedno niso povsem preseženi poskusi, da bi slovensko literaturo (in njen duhovni prostor) razlagali predvsem iz slovenske »duše« (npr. Josip Vidmar v Mrtvaškem plesu, 1982). Kosov Očrt literarne teorije poskuša vsa ta vprašanja strniti na poseben način: ker je pred nami priročnik, o njih ne razpravlja, marveč jih vgrajuje v prikazovanje posameznih plasti in prvin, ki po njegovem mnenju tvorijo strukturo hteramega dela, s tem pa posredno tudi predmeta, ki se reflektira v postopkih, metodah in teoretičnih zasnovah literarne teorije kot najbolj »vitalnega« dela literarne vede.
V tako smer je obrnjena tudi Kosova knjiga, ko skuša v strnjeni obliki predstaviti temeljne probleme področja, ki ga imenujemo literarna teorija. Delo sestavljajo naslednji oddelki: Uvodni pojmi. Bistvo l)esedne umetnosti. Obstoj literature. Sestava literarnega dela. Notranja forma. Literarne zvrsti in Vrednost Uterarnega dela. Značilno je, da je Kos temeljito prekinil s klasično razdelitvijo literarno-teoretičnega polja - metrika, stilistika, poetika - in namesto tega ponudil »novejšo razdelitev, ki upošteva nove poglede na teorijo besedne umetnosti« s štirimi področji: fenomenologijo literarnega dela, ontologijo, morfologijo in aksiologijo literamega dela. Razdelitev je utemeljena v notranji logiki literature: najprej, da sleherno Uterarno delo je, nato kako je, nato iz česa je in nazadnje, kaj pomeni glede na celoto človekove zavestne dejavnosti. Prav fenomenologija in ontologija literature (s tem pa seveda tudi Uterarne teorije, ki svojo eksistenco črpa prav iz obstoja literature) sta usti področji, ki sta si na Slovenskem prepočasi utirali pot v zavest ustih, ki so povezani s proučevanjem literarnih pojavov. V razdelku Obstoj literature, ki razlaga osnovne pojme, ob tem pa predvsem Ingardnovo in Souriaujevo literarno fenomenologijo, bi kazalo razširiti fenomenologijo tudi na usta področja, ki se stikajo z najnovejšimi področji literarnoteoretične misU, torej z Lotmanovo strukturalno poetiko,
216
Bensejevo in Schmidtovo numerično oz. informacijsko estetiko, kazalo pa bi pokazati tudi na zveze I med fenomenologijo in psihoanalitičnimi derivati pri Lacanu, Deleuzu in še kom. Morda bi v to pod- j ročje sodil tudi ameriški »new criticism« in še kaj, kar je, vsaj ohlapno in zato manj prisotno v širši družbeni zavesti, povezano s fenomenologijo, prek nje pa tudi z ontologijo literature in umetnosti. V tem pogledu so seveda »klasična« poglavja literarne teorije - predvsem Uterarna morfologija, ob- j delana bolj podrobno in s stališča bolje informiranega bralca. Na to se prilegata tudi oba razdelka No(- • ranja lorma in Zunanja lorma, ki poskušata samo dopolniti znane ugotovitve, kakor sta jih že veli- I kokrat razvrstili in katalogizirali stilistika in metrika. Vse premalo prostora je posvečeno sodobnim ; verznim oblikam, kjer ne mislimo samo na svobodni verz, marveč tudi na sodobne transformacije ne- i katerih klasičnih metričnih oblik, npr. soneta, ki v sodobnem slovenskem pesništvu igra izjemno po- ; membno vlogo, čeprav v svoji skrčeni ali atomizirani obliki, ki na prvi pogled nima nič skupnega s j klasično sonetno obliko. Tudi pri definicijah - npr. kaj je proza oz. poezija - čutimo določeno gene- i rično zadrego, ki spremlja sleherno takšno početje, saj se temeljne definicije najbolj spreminjajo glede ! na sočasne stilske formacije in razmerje med družbo in umetnostjo (literaturo). Zato bi kazalo, čeprav j je pred nami priročnik, te definicije vsaj razširiti na diahroni osi, da bi postalo jasno, kako so se pri- i lagajale vsakokratnim spremembam v razvoju pojma Hteratura, besedna umetnost ipd. Nekaj po- j dobnega smemo zapisati tudi za razdelek Literarne zvrsti, kjer smo nenehno soočeni z dejstvi, da so definicije zvrsti, historično in aktualno, nekaj močno nezanesljivega, vprašljivega in zato tudi spremenljivega. Že samo razdelitev »velike« in »male« literarne zvrsti je s stališča sodobne strukturalne poetike, še bolj pa informacijskih poetik v ožjem pomenu besede, močno vprašljiva, hkrati pa nas praksa nenehno opozarja, da se (sodobna) literatura dogaja na čisto drugačen način, mimo teh oznak. Ati z drugimi besedami: zdi se, da Očrt literarne teorije premalo poudarja tisti prelom, ki se je zgodil v evropski literaturi ob koncu preteklega stoletja in ki je seveda bistveno vplival tudi na razvoj so- ! dobne literarne znanosti; vse premalo je poudarjena razlika med »klasično« literaturo in njeno »so- i dobno« različico, razlika, ki ni samo površinska, marveč sega, kot lahko zaslutimo tudi iz obeh razdelkov o literarni fenomenologiji in ontologiji, v samo bit literature. Hkrati je treba poudariti, da vse naše sprejemanje (recepcija) literature sloni na bolj ali manj preživelih temeljih, ki so veljali za lite- : raturo prejšnjih stoletij, za naš čas pa le pogojno; literarna teorija je prva poklicana, da opozori na to nevzdržno stanje, ki se najbolj jedko zrcali v šolskem sistemu »poučevanja« literature. Tako mo- j rajo generacije, ki so v živem stiku s sodobno literaturo, spoznavati to literaturo skozi metodologije | in terminološke instrumentarije minulih časov, kar vse še bolj zapleta že tako neprijetno izpraznjeno j znanje o literaturi kot delu človekove zgodovine. Morda so to vprašanja, ki bi jih kazalo priključiti \ razdelku Vrednost literarnega dela, v okviru katerega so morda prvič v tako pregledni obliki postav-! Ijena temeljna razmerja med hterarno aksiologijo kot filozofsko-estetsko panogo in Hterarno kritiko,) ki »vrednoti neposredno iz svojih življenjskih, etičnih, spoznavnih ali estetskih nagnjenj, potreb in j spoznanj«. Razširitev teh vprašanj (delno je na to odgovoril Kos v študiji Marksizem in problemi 11- i terarnega vrednotenja (Ljubljana, 1983) bi nam omogočila prvič teoretično ovrednotiti literarno kri- \ tiko kot avtonomno dejavnost in hkrati dejavnost, ki temelji v spoznanjih in vedenju literarne vede.
Očrt literarne teorije je priročnik, ki je moral razrešiti dilemo med visoko mero informativnosti (le-to v prvi vrsti pričakujemo od priročnikov) in nujnimi poenostavljanji oz. shematizacijami, ki pa seveda literarni vedi niso v korist, saj so pojmovni, metodološki in terminološki aparat bolj ali manj samo dogovorjeni, v veliki meri pa neusklajeni ali celo nasprotujoči si, odvisno od »literarnoteoretične šole«, ki ji pripada posamezen avtor. Vendar pa je z Očrtom literarne teorije - še zlasti če ga vidimo v prostoru, kjer se razvijajo omenjene specializirane študije, prikazi in monografije - storjen bistven korak naprej v popularizaciji sodobnih pogledov na literaturo in njeno usodo v tehnološkem, rep-roduktibilnem času, kot bi dejal W. Benjamin. Tako bo Očrt literarne teorije koristno branje za najrazličnejše skupine bralcev; zahtevnejšim bo odlično izhodišče za podrobnejše seznanjanje z osrednjimi i vprašanji literarne vede in literature; tudi bibliografija slovenskih izvirnih in prevedenih del je del i tega avtorjevega prizadevanja, da bi Uterarna teorija stopila pred različne bralce kot metodologija, v kateri že zdavnaj ni nič skrivnostnega in nerazumljivega.
Denis Poniž Ljubljana
NEKAJ NOVOSTI KNJIŽNICE ODDELKA ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI
Avtomatizacija analiza naučnogo teksta. Kiev 1984. - Phil I 586
Badania nad rozwojem j§zyka dziecka. Wybór prac pod red. Grace Wales Shugar i Magdaleny Smoczynskiej. Warszawa 1980. - Phil 11 2543
Bernstein, Samuel: Zarys gramatyki porównawczej j^zyków stowianskich. Altemacje. Tematy imienne. Warszawa 1985. - Gram 11 700
Chappie, Richard L.: Soviet saure of the twenties. Gainesville 1980. - Zborn 11 843/47 Čengič, Enes: S Krležom iz dana u dan. Zagreb 1985. 4 zv. - Lit auct II 2373
Dejanova, Marija: Podčineni izrečenija s"s s"juz da v s'Vremennija slovenski knižoven ezik v srav-nenie s b"lgarski. Sofija 1985. - Phil 11 582
De Mauro, Tullio: Une introduction a la sémantique. Paris 1969. - Phil 11 2544
Domazetovski, Vecko M.: Studii i sogledbi (vo prostori te na makedonskiot roman). Skopje 1984. -
Lit hist 1 1363
Fjalor i gjuhés sé sotme shqipe. Redaktore Ali Rexha... [et al.]. Prishtine 1981. 2 zv. - Lex li 842 Funkcional'nye stili. Lingvometodičeskie aspekty. Moskva 1985. - Phil II 2547 Georgiev, Vladimir I.: Problemi na b"lgarskija ezik. Sofija 1985. - Phil 11 2513 Georgievski, Hristo: Makedonskiot roman. 1952-1982. Skopje 1983. - Lit hist 11 3336 Georgievski Hristo: Poetikata na makedonskiot raskaz. Skopje 1985. - Lit hist 1 1353 Georgievski, Ljubiša; Ontologija na teataroL Skopje 1985. - Lit hist I 1360 Grammatičeskie koncepcii v jazykoznanii XIX veka. Leningrad 1985. - Phil 11 2541 Ilieva, Kornelija: Mestoimenija i tekst. Sofija 1985. - Phil II 2539
ll'ina, Galina Jakovlevna: Razvitie\jugoskvskogo romana v 20-30-e gody XX v. Moskva 1985. -Lit hist II 3341
Ivanovik, Radomir: Sovremeniot roman. Skopje 1977. - Lit hist 11 3334 Klein, Joachim: Zur Struktur i des IgorUeds. München 1972. - Zborn II 422/2
Klimov, Georgij Andreevič: Voprosy metodiki sravnitel'no-geneticeskih issledovanij. Leningrad 1971.-Phill 591
Jan Kott: Gledališki eseji. Izbrala in prevedla Darja Dominkuš. Mestno gledališče na 1985, 310 str. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 99.)
Konstantin Sergejevič Stanislavski: Igralčevo delo z vlogo. Sistem V. Prevedel Janko Moder. Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana 1985, 310 str. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 99.)
Ocena kulturne dejavnosti na področju Slovenije v letu 1984. Izd. Kulturna skupnost Slovenije in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1985, 293 str. (Študije in gradiva, 28.)
Eva Velinska: V. mezinarodni sjezd slavistu. Sofija 17.-23. IX. 1963. Bibliografie I-II. Statni knihovna ČSR, Slovanska knihovna, Praha 1985, 207 in 465 str.