Dr. Bratko Kreit
SLOVENSKA SOCIALNO PROGRESIVNA UMETNOST MED OBEMA VOJNAMA
(Uvoidno razmišljanje)
Socialno-progresivna književnost, ki se je kot posebna leposlovna struja in smer pojavila in uveljavila med obema vojnama, zavzema v razvoju slovenske književnosti zadnjih štiridesetih let, prav tako pa v naši književnosti sploh, posebno in vidno poglavje, ki še sicer ni niti analitsko, kaj šele sintetsko obdelano. Že od vsega početka, od prvih nastopov in primerov je predvsem zaradi svoje idejne usmerjenosti naletela na velik odpor pri takratni oblasti, prav tako pa pri meščanski liberalni in klerikalni kritiki. Ko bo literarna zgodovina našla pravilen prijem zanjo in pronikav, razumevajoč odnos, ji bo morala določiti in priznati, kar ji gre po njeni idejni, kultumo-literami in umetniški funkciji. Pravi odnos do nje pa bo literarna zgodovina našla le, če si bo poleg drugega znala odkriti ludi tiste družbeno-politične progresivne tokove, ki so že od 1918. leta, od nastanka nove države, zdaj z večjim zdaj z manjšim navalom prihajali na svetlo. Z njimi je nastop in razvoj socialno-progresivne književnosti nedeljivo povezan, čeprav je ta povezanost včasih bolj, včasih manj vidna. To pa ni bilo zmeraj odvisno le od njih, marveč tudi od razmer, v katerih je ustvarjala. Svojega značilnega in posebnega poglavja pa si ta književnost ni zaslužila le po svoji kultumo-politični povezanosti s takratnimi politično progresivnimi tokovi, ki so v najtežjih okoliščinah, po zloglasni Obznani, po-'zneje pa po zakonu o zaščiti države pregnani v podtalnost, kot predhodniki vzgajali in usmerjali miselnost in pest slovenskega Človeka iz delovnega ljudstva in inteligence, da se je s Komunistično partijo na čelu v Osvobodilni fronti leta 1941. vse, kar je resnično čutilo slovensko in napredno, revolucionarno, uprlo fašističnemu in nacističnemu okupatorju in domači reakciji ter hkrati prešlo v socialno revolucijo. Podirobna analiza socialno-progresivne književnosti me'd obema vojnama bo namreč dokazala, da si je posebno poglavje v slovenski literaturi in literarni zgodovini priborila tudi po svojih specifičnih literarnih lastnostih in vrednotah, prav tako po tem, kar je prinesla v našo duhovno kulturo, posebej še v našo književnost človeško in umetniško novega in dragocenega.
Različna so načela in različne so metode, s katerimi pristopa literarna zgodovina k leposlo-vnim delom, ker so pač nazori tega ali onega literarnega zgodovinarja prav tako odvisni tudi od različnih objektivnih činiteljev in dejstev izven njega kakor umetniško iistvarjanje samo. Iz zgodovine literarnega zgodovinopisja in kritike pa vemo, da so se do sintetične podobe in trajnejšega vrednotenja leposlovnih del povzpeli le tisti literarni zgodovinarji in ikritiki, ki so se poleg svojih bolj ali manj trdnih načel znali približati piscu in njegovemu delu ter so velikokrat mimo vplivov svojega časa in razmer odkrivali kali tistih literarnih in umetniških prvin, ki so bile že v začetku odločilna znamenja za poznejši razvoj.
Vsaka nova struja v književnosti skuša takoj v začetku formirati in manifestirati svoj program, ali neposredno z leposlovnim delom ali pa poleg tega še s posebnimi programatičnimi izjavami, članki ali celo manifesti in umetnost-
177
nimi teorijami. Tako si sama nalaga neka načela in zakone, ki bi naj bili v skladu z njenim iistvarjanjem. Zato si vsaka struja izbira in določa posredno ali neposredno svojo idejno in 'Umetniško smer, svoje svetovne nazore in estetiko, mimo katerih ne more noben literarni zgodovinar, če ne izhaja iz kakšnih svojih aprioriističnih, dogmatičnih načel in predsodkov, marveč si skuša po dia-' lektični poti Oidkriti idejne in estetske zakone določene literarne smeri, objektivne in subjektivne vzroke, zakaj je to tako, ono drugače.
Ko se je v svetovni ^književnosti bila huda bitka med klasicizmom in romantiko, ki so jo strastni privrženci klasicizma odklanjali na osnovi svojih esteitsikih pogledov in norm, so jim te že a priori onemogočale, da bi bili pravični do romantike in da bi si odkrili, kar prinaša novega in umetniško pomembnega. Klasicisti so se dogmatično držali svojih vidikov, od katerih niso hoteli odstopiti. Takrat je Puškin napisal v nekem pismu misel, ki jo je izrekel sicer v zvezi s komedijo »Gorje pametnemu« Gribojedova in v obrambo nove dramatike, ki pa velja še zmeraj v veliki meri kot načelo in metoda za raz-iskavanje umetniškega ustvarjanja. Puškin* namreč pravi: »Dramatskega pisatelja je treba soditi po zakonih, ki jih on sam nad seboj priznava.« To se pravi: idejne in estetske smernice, ki isi jih je dal sam, po lastnem spoznanju in doživetju, za svoje literarno ustvarjanje. Ni treba, da bi jih on sam literarno publicistično javno izpovedoval, ker če jim je res sledil in če so poganjale prvobitno iz njega, jih je njegovo delo samo po sebi manifestiralo.
SocialnoHpragresivna Tjmetnost je umetnost upora in revolucije, ki nista zgolj literarna, marveč tudi družbena in to v takšni meri, kakor morda doslej še ni bila nobena literarna struja, ker je svoj upor in revolucionarnost v okviru literature —¦ posredno in neposredno — vezala s socialnim uporom in revolucijo, z revolucionarno spremembo družbenih odnosov in osnov. Prav zaradi teh svojih lastnosti in poslanstva ni izvala, kjerkoli se je v svetovni književnosti pojavila, Egolj nasprotovanj in izpadov časovno oficialne kritike ali kritike nasprotnih literarnih struj in nazorov, marveč tudi obstoječe državne oblasti, ki v svojih ravnanjih zoper socialno-progresivno umetnost in njene tvorce ni rabila le običajnih cenzurnih sredstev, znanih že iz drugih obdobij, marveč je poleg tega rada uporabljala zoper njene zastopnike še policijsko silo in sodišče. Takih primerov ni malo v zadnjih petdesetih letih.
Tudi pri nas je leta 1930 romala skupina socialno-progresivnih pesnikov v zapor zaradi svojih pesmi, — ne zaradi kakšnih politično-literamih člankov — zaradi svoje socialne lirike, iz katere so prispevali nekaj primerov v antologijo jugoslovansike revoducioname socialne lirike »Knjiga drugova« (1929), ki jo je uredil in izdal Jovan Popo vie. To je vsekakor prvi primer v naši literarni zgodovini, ko je pesem povzročila aretacijo in zapor pesnika, kar dovolj zgovorno potrjuje zgornjo trditev. Socialno-revolucionama lifika je bila z njenim tvorcem vred družbeno nevarna, zato je družba ravnala z njenimi zastopniki tudi s surovo silo, če ji ni več drugače kazalo.
I
. Socialno-.progresivna književnost je morala v obrambo svoje socialne in estetske funkcije seči tudi po literarni polemiki, publicistiki in teoriji, da je svojo književnost tako za sebe kakor pred drugimi tudi teoretično utemeljila. Boj zoper njo se je bil na vsej črti in brez sentimentalnosti. Ogražala je estetske nazore vladajoče družbe, hkrati pa je ogražala družbo samo, ker je bila zdaj bolj zdaj manj prikrito zavzeta za njeno temeljito spremembo. Zato ni nič
178
čudnega, če je dala iz svojih vrst tudi precejšnje število literamo-teoretičnili in lifteramo-programatskih esejev in člankov, v katerih je utemeljevala svoje idejne, literarne in estetske nazore. Nekateri med njimi imajo celo manifestati vni značaj.
Najipomemibnejši tak esej, ki zasluži ime literairnega manifeste slovenske socialno-progresivne književnosti, je takoj ob njenih začetkih esej Srečka Kosovela »Umetnost in proletarec«, ki ga je napisal nekaj mesecev pred svojo smrtjo in ga prvič bral na literamo-recitacijskem večeru skupine zastopnikov socialno-progresivne liteiratxire v proletarskem Zagorju idne 23. februarja 1926. leta. Ta manifest je v ozki zvezi z misilimi in nazori,, ki jih je že prej v imenu skupine izpovedoval Kosovel v uvodni besedi k prvi številki IL letnika »Mladine«, ki jo je takrat ta skupina prevzela, nadalje z »Refleksijami ob koroškem dnevu« v isti številki, z refleksijami ob manifestu svobodnim duhovom Romaina RoUanda in člankom Kriza v 2.—3. številki istega letnika »Mladine«.
Nekaj navedkov iz omenjenih njegovih spisov nam jasno izpoveduje načela in smer, po katerih je hotela ustvarjati takrat mlada slovenska sociaino-progresivna književnost. Tako pravi Kosovel v refleksijah k RoUandovemu manifes4;u:
>\ .. Enkrat in za vedno hočemo obračimati z onimi, ki v svojem malenkostne.Ti malomeščanskem samozadovoljstvu osiepijo za krivico in krivice; enkrat za vedno oibračunamo z onimi, tolažečimi gladno, zmnrzujoče človeštvo s tolažbami onega sveta, ki rosi v človeka krščansko ponižnost in usmiljenje. Mi smo prepričani, da bo le v času Pravice nastopila med ljudmi ljubezen kot ipogoj, ciij in vsebina življenja posameznika in človeštva, ljubezen kot faktor, ustvarjajoč iz človeštva enoto, ki je pogoj večnemu miru. V borbi za resnico, v otarambi pravice, v protestu proti vsem protičlovečanskkn dejanjem sodobne blazirane civilizacije, v borbi zoper gnUo kulturo, se bo izkiazoval potencial duhovne sue. To duhovno suo zahtevamo od vsakega kulturnega' delavca ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti.«
Ze prej pa je zapisal v eseju »Kriza«, ki ga je govoril na prvem literarnem večeru 29. novembra 1925. leta v Ljubljani:
»Prihajamo. Z delom prihajamo, kajti le delo je naporušljiva vrednota. V delu je sUa, v sili vstajenje. In te zadušne razmere nas ne plašijo. Kaj, če je megla nad nami, nad meglo je sonoe. Ono je luč, ki nam sije v trpko sodobnost.
Prihajamo; v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo kakor smo: zdravi in ibolni, veseli in trpki, vsi kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rasila iz našega lastnega izpopolnjevanja.«
Jasno je mogoče ugotoviti idejni, vsebinski in stilni razvoj od Kosovelovega uvodnika v prvo številko »Mladine« do manifesta »Umetnost in proletarec«, ki je bil za takratne naše literarne in politične razmere izzivalen že po naslovu, izzivalen literarno in politično. V programskih besedah oriše Kosovel položaj umetnika v meščanski družbi ter sledeč idejam in spoznanjem Komunističnega manifesta Marxa in Engelsa poudarja tudi razrednostt kulture ter uporabi prvič jasen in nedvoumen marksističen izraz »razredna kultura«. Čeprav govori tu in tam pesniško in z ezopskim jezikom o kapitalizmu in buržoaziji, so nekoliko utoipistično-socialistične in humandstično-idealistične izraze v
179
prejšnjih stilizacijah zamenjale nove, stvarnejše besede. Ta razvoj je naredil ! Kosovel v kratkem času od oktobra do februarja, ko je študiral Komunistični i manifest,^ na katerega se naslanja -tudi naslednji stavek: \
»Kakor ' so v srednjem veku umetniki in znanstveniki živeli od milosti kra- : Ijevih dvorov, tako živijo danes od milosti in nemilosti kapitalistov, bogatašev in ; buržoazije... kakor so se polastili proizvajalnih sredstev materialne kulture, recimo tvornic, bank, borz, veleposestev, tako si hočejo osvojiti kapitalisti tudi proizvajalna ^ sredstva duševne kulture... To se pravi zasužnjiti si hočejo ne samo ročne delavce, ' marveč tudi intelektualce.«
i
V umetnosti in znanosti vidi Kosovel luč duševne kulture, ki sveti raz- ; rednemu boju ter razvija svoje misli celo do pojma o proletarski kulturi,^ ki j je kultura dela in borbe. Odklanja imietnost zaradi umetnosti, ker je to »parola« buržoazije. Njegov smoter je umetnost za človeka. Novi čas nalaga umetniku, da upodablja življenje iz resničnosti, prenaša to resničnost v umetniško obliko, I oblikuje to resničnost v umetnost, pri čemer je besedi resničnost in umetnost j podčrtal, kakcr pozneje umetnost za človeka. Kot pesnik sveto veruje v moč ' nove kulture, ki bo zrastla iz boja in ki bo edina mogla prenoviti in preobraziti i človeka. Misel: »kapitalizem noče osvoboditi proletarca, zato se bo proletarec osvobodil sam« se krije z mislijo, ki je poleg Komunističnega manifesta izra- ' žena tudi v drugi kitici proletarske mednarodne revolucionarne pesmi »Inter-nacionala«. j
Če vzamemo omenjene Kosovelove programatične članke v celoti kot \ gesla zavestno se porajajoče nove slovenske socialno-progresivne umetnosti, jih \ smemo imenovati za prolog celi vrsti esejev, razmišljanj in člankov o istih , umetniških, idejnih in umetnostno-političnih ter družbenih problemih, ki so -bili kot borbene izpovedi in hkrati v obrambo pred nasprotniki napisani tja do j začetka druge imperialistične vojne, razpada kraljevske Jugoslavije in začetka J naše osvobodilne borbe in revolucije. Zaključujeta jih v zadnji številki Ljub- \ Ijanskega Zvona, ki v smislu sklepa o protestnem kulturnem molku preneha : izhajali prav tako kakor Sodobnost, Bmčičevo razmišljanje o liriki in literarno- ^ teoretični esej Antona Ocvirka, prav tako nekdanjega sodelavca »Mladine«, j »Pisatelj in družba«. Esej izpoveduje —• sicer z drugačnimi besedami in znan- ; stveno podprtimi izvajanji —¦ vendar v bistvu podobne in iste misli o vlogi i umetnosti v socialnem boju človeške družbe, ko pravi med drugim: j
i
»... Skoraj ni pisatelja, ki bi pisal samo zase, ki ne bi iskal v tej ali oni obliki i stikov z občinstvom ali vsaj z nekaterimi njegovimi plastmi. Ta medsebojna vzročna j odvisnost ustvarjalca in družbe tvori osrednjo gibalno silo literarnega razvoja. Mne- ; nje nekaterih »čistih« estetov, naj se pisatelj umakne onkraj družbenih problemov ; v nekakšen tesno zaprt prostor, kaifflor ne segajo življenjski zapleti in razpleti nje- i gove dobe, je kaj nesmiselno, v kolikor ni sploh namenu umetnosti nasprotno. Pod- J krepljevanje take trditve z izjavami, da je pesniško delo tem večje, tem pomembnejše, čim. manj razodeva sočasna politična, svetovnonazorska ali družbena trenja, čim globlje posega v »večnostne« človeške ideje in strasti, je plod l'art pour l'artističnega ;< esteticizma in kot tako izsledek neživljenjske umetnostne teorije. Trajna vrednost.'^ literarnih stvaritev je odvisna prav od življenjske prepričljivosti problema, ki ga '¦ pisatelj oblikuje, pa čeprav je še tako ozko časoven. To dokazujejo umetnine Cer- • vantesa, Schillerja, Balzaca, Flauberta, Zolaja, rtostojevskega, Tolstoja m še dolge.i vrste drugih. Kar imenujejo nekateri nepolitično umetnost, je prav za prav umetnost j naivno konservativne plasti družbe. Ustvarjalec stoji in mora stati sredi življenja,J le tedaj se lodražajo v njegovem delu vsi duševni razgibi, vsa čustva, vse ideje, ki i uravnavajo in oblikujejo njegovo dobo, le tedaj seže do temeljnih problemov človekove narave in usode.«' '•
180
Med Kosovelovim progiramatičnim prologom in Ocvirkovim literarno-znanstvenim epilogom, če ga vzamemo kot časovni teoretični zaključek obdobja med obema vojnama, pa je cela vrsta esejev, člankov in izjav, ki govore iz istih ali vsaj sorodnih načel o funkciji umetnosti v tistem merilu, kakor jo je imela za svoje poslanstvo socialno-ipro-gresivna literatura med obema vojnama. Ta je korakala vštric z večletnim javnim in podtalnim bojem, ki ga je na političnem, socialnem, nacionalnem in svetovnonazorskem področju bila komunistična partija, ki je bila prav zato ob zlomu stare države tudi edina pripravljena za novo borbo. Že zaradi tega v dveh desetletjih z žrtvami opravljenega težkega dela, z izkušnjami in poUtično jasnimi spoznanji si je priborila tudi voidstvo v Osvobodilnem boju in socialni revoluciji, ki je bua v leninskem smislu tudi nacionalna. Po svojem med obema vojnama opravljenem delu in razvoju je do tega vodstva imelo tudi vso moralno, nacionalno, socialno in politično pravico.
Ni mogoče v tem razmišljanju, ki je le nekakšen uvod v študij naše socialno-progresivne književn'osti med obema vojnama, navesti vseh člankov in Oidstavkov, ki zadevajo njena vprašanja. Njena teoretična in ustvarjalna linija vodi od »Mladine« v »Književnost« in »Sodobnost«, prav tako pa v »Ljubljanski Zvon«. S tem pa še ni rečeno, da ni pred »Mladino« nobenih predhodnih pojavov in znamenj, ki jih bo treba v podrobni raziskavi prav tako omeniti in pretehtati. »Ljubljanski Zvon« preživi krizo v zvezi s slovenskim nacionalnim vprašanjem, in Vidmarjevo knjigo »Koilturni problemi slovenstva« na ta način, da preide po enoletnem prehodnem uredništvu, v katerem je jwleg Alfonza Gspana (bivšega sourednika »Mladine«) in Božidarja Borka tudi socialni pesnik Tone Seliškar, v uredništvo Antona Ocvirka. Pod njegovim naslednikom Jušem Kozakom pa preide Ljubljanski Zvon v roke levičarske skupine, ki 'kmalu prevladuje tudi v Sodobnosti tako idejno-teoretično kakor literarno stvaritelj sko. Z Ljubljanskim Zvonom se je takrat zgodilo nekaj podobnega kot z »Mladino« leta 1925. Ko prvotni lastniki, ki so jih imenovali »agrarce«, niso mogli sami revije voditi in jo polniti, so jo zato ponudili Kosovelovemu krožku. Nekaj podobnega je bilo v letih 1933-34 z Ljubljanskim Zvonom. Lastniki delničarji in odborniki založbe Tiskovna zaidruga, med katerimi so bili tudi nekateri Hbe-ralno-^n^adnjaški nacionalistični politiki, niso mogli najti književnika in urednika, ki bi jim v tako imenovanem jugoslovanskem smislu, kar je bil eden osnovnih sporov med krizo, vodil revijo, ker takšnega književnika skorajda res ni bilo. To bi se jim morda posrečilo kdaj okrog 1920.—24. leta, ne pa leta 1933, ko je bilo to viprašanje za slednjega naprednega slovenskega književnika že rešeno. Prav tako pa je dobilo jasen političen izraz v politiki Komunistične partije, kar se je pozneje manifestiralo tudi z ustanovitvijo Komunistične partije Slovenije, ker je dobila Komunistična partija Jugoslavije v smislu Leninovih načel federalni statut, ki je v marsičem (predhodnik in osnova sedanje državne ustave.
II
Krog »Mladine«, ki je predstavljal ves čas skupno fronto slovenskih de-mokratično-naprednih in komunistično-socialističnih mladih kulturnikov, se je pomembnosti slovenskega nacionalnega vprašanja zavedal od prvega trenutka. To pričajo odstavki v članku »Rapallo« Iva Grahorja,^ Kosovelove »Refleksije ob koroškem dnevu« in njegov »Odgovor jugoslovansko unitarističnemu Vidovdanu«. Kosovel se v članku celo sklicuje na Gorkega sodbo o malomeščanih ter
181
brani levico med slovensko akademsko piladino, zaključujoč z oidločnim pozivom, da »Čas zahteva nove orientacije!« To je treba razimieti tako sdo-vensko-nacionalno kakor socialno-revolucionamo, saj je sktiipina akademikov-mar»ksistov, članov Kluba marksistov, ki je bU nekaj časa vsaj od univerzitetne oblasti priznan kot legalen, stala, kar zadeva slovensko nacionalno vprašanje, jasno na leninističnem stališču. To priča politično in kulturno manifestativni članek y>Slovenija Slovencem«!, ki g,a je objavil Franjo Aleš v III. letniku Mladine,' to se pravi v drugem letniku, odkar je levica vodila »Mladino«. Tam pravi med drugim: , .
»Naš čas je prišel. Ne tarnanja, ne vzdihovanja — ampak boja hočemo, boja z vsem gnilim in konservativnim, z vsem starim in smrdljivim, kulturnega boja, da izklešemo novo, da oistvarimo na razvalinah vsega 'gnilega in fconservativniega svobodno kulturno in gospodarsko ognjišče slovenskega naroda — zedinjeno in enakopravno Slovenijo.*
Članek poudarja posredno tudi razrednost nacionalnega boja in intema-cionalizem, ki izraža solidamoet boju ljudstev raznih narodnosti in za skupnost boja zoper fašizem in nacizem, ki je že dobival takrat precej nedvoumno vsebino in obliko:
»Boja pa hočemo z itaiijamskim fašiamom, z nemškim, italijanskim in inozemskim imperializmom In bojevali se bomo kot z inozemiskimi fašisti in imperialisti tudi z domačimi, da dosežemo popolno gospodarsko in politično svobodo slovenskega delavnega ljudstva, da dosežemo zedinjeno in svobodno Slovenijo.
Slovenijo — Slovencem!
Za suverenost delovnega slovenskega naroda!
Za samostojno in zedinjeno Slovenijo v bratski federativni zvezi z balkanskimi narodi!«
Članek ni bil le otsebna piščeva izpoved, tudi ne zgolj glas uredništva »Mladine« in njenih sotrudnikov, marveč legalen raBglas književnikov - komunistov in intelektualcev v imenu ilegalne komunistične stranke.''
Od tega programatičnegia članka vodi pot tja do »Književnosti«, zlasti pa do prve in dotlej najpomembnejše slovenske marksistično-znanstvene razprave o nacionalnem vprašanju sploh in o slovenskem še posebej, ki jo je napisal mladi Edvard Kardelj - Tone Brodar pod naslovom »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«. Izhajala je ves prvi letnik »Književnosti«. Polemizirala je z Vidmarjevo knjigo »Kulturni problemi slovenstva«, hkrati pa dala tudi nekatere splošne načelne zaključke s smernicami za prihodnost. Razprava je imela tekrat veliko večji politični pomen, kakor se misli danes, ker smo že precej pozabili razne okoliščine, v katenih je bila napisana. Klerikalizem, ki je bil takrat v opoziciji, se je skušal predstavljati kot edini glasnik in čuvar slovenstva v nasprotju z liberalističnitn jugoslovanstvom, ki je bilo na vladi. Zato je klerikalizem spogledljivo mežikal tistim liberalnim, demokratičnim in svobodomiselnim slovenskim intelektualcem, ki so stali na slovenskem stališču, zlasti, ko je izbruhnila zaradi tega vprašanja tako imenovana kriza Ljublj. Zvona. Njih kultumo-literami program je bil dovolj jasen, ne more pa se tega reči o političnem, kar je mogoče danes spoznati tako iz Brodarjeve študije kakor iz raznih polemičnih člankov v »Književnosti«. Obstajala je vsaj pri nekaterih nevarnost, da se bodo razvili zaradi bolečega slovenskega vprašanja v neko malomeščansko samoslovensko nacionalistično skrajnost, ki ji bo botrovalo v tem vprašanju elastično in kolebljivo vodstvo klerikalne Slovenske;
182
ljudske stranke. Njegova kolebljivost in elastičnost sta se izpričali takoj po tem, ko je z dr. A. Korošcem po atentatu na kralja Aleksandra stopua klerikalna Slov. ljudska stranka v vladno koalicijo, znano pod imenom Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ), ki se v tem vprašanju ni bistveno razlikovala od prejšnje liberalno-nacionalne 'koalicije, združene v Jugoslovanski nacionalni straruki (JNS), čeprav so ljudske plasti klerikalne stranke in posamezni slovenski katoliški intelektualca mislili drugače. To je leta 1936. rodilo v zvezi z državljansko vojno v Španiji tudi krizo katoliške literarne revije »Dom in svet« in ustanovitev revije »Dejanje« pod uredništvom pesnika Edvarda Kocbeka. Nacionalno in socialno vprašanje je zahtevalo nujno in jasno rešitev.
III 1
Od Kardeljeve razprave v »Književnosti« vodi pot do njegove knjige ' »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, ki je izšla leta 1939 in ki ni le j z marksistične strani najpomembnejše delo o slovenskem nacionalnem vpra- ] šanju, marveč je doslej o tem vprašanju najipomembnejše slovensko politično \ in znanstveno delo sploh. _ 1
Dejavnost in vpliv komunistov pri politični in socialno-znanstveni raz- J jasnitvi slovenskega nacionalnega vprašanja od Aleševega članka »Slovenija ^ ' Slovencem« do omenjene Kardeljeve razprave v I. letniku »Književnosti« ter] razne druge okoliščine so posredno tudi povzročili, da je izšel leta 1934 po'dj uredništvom Antona Ocvirka v Ljublj. Zvonu, ki so ga dve leti prej skušali j glavni lastniki usmeriti v politično jugoslovanstvo, esej o »poslanstvu besede«, ¦ ki ga je napisal pisatelj Vladimir Levstik. V prejšnjih letih je bil poleg še \ nekaterih intelektualcev pod vplivom liberalnega političnega in obnovljenega i i lirsko-jezikovnega jugoslovanstva. Levstikovo »Poslanstvo besede«, ki je hkrati ; pomembna njegova osebna izpoved, je bil takrat najboljši in najlepši esej o slo- 1 venski besedi in njenem poslanstvu, ki je tudi s stališča svobodomiselnega j književnika zadal odločilen udarec liberalnemu političnemu jugoslovanstvu, ki j se je moralo zaradi učinka vseh tu omenjenih in neomenjenih člankov in raz- 1 prav iz kuture in literature umakniti v nepomembno ozadje, hkrati pa je po-1 magai spodbijati klerikalni hegemonizem, ki so si ga v slovenstvu lastili. j
Levstik je napisal v svojem eseju besede, ki zaslužijo, da jih tudi tu na- | vedemo: "
»In poslanstvo naše besede še davno ni končano. Nemogoče je, da bi pomenila ¦ Prešernova prerokba samo razbitje nemštoga jarma in ne tadi višje, najvišje izpiol- j nitve v Jugoslaviji naše vere in naših sanj, v prosvetjjeni, umirjeni, z duhom močni ' Jugoslaviji, v kateri bodo vse dobre sUe .složno in neovirano dovrševale delo člove- i čanske oplemenitve, delo duhovnega osvobojen j a iz jarma nevednosti, sebičnosti in • materialističnega šušmarstva na rovaš večnih diobrin. j
V tem znamenju plove ladja slovenske besede naprej. In nikoli, za nobeno ceno, i
nikomur in ničemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zgrnila jadra.« -i
<
Svetovnonazorska dopolnitev Levstikovega eseja je izpoved pisatelja Juša ] Kozaka v fragmentu iz eseja »Svetovni nazor«, ki je izšel nekaj mesecev ka- \ sneje v »Književnosti« in ki je pesnisko^imboliona izpoved in priključitev k idejam socialne revolucije, posredno s tem pa tudi k poslanstvu socialno-pro- ] gresivne književnosti. Zadnja ni v vseh tistih časih nikoli izrekla niti ene misli \ ali besede, s katero bi zaradi idejnosti svoje umetnosti zanemarjala ali ornalo- j važevala obliko ter prešla v vulgari.zacijo ali politično in literarno primitivni j
183
didaktizem, kakor ga je po vojni tu in tam skušala oznanjati uvožena žda-novščina** Juš Kozak je zapisal v LJublj. Zvonu leta 1940 — ko je drugod že divjala vojna vihra, mi pa smo stali pred njo — pod naslovom »Blodnje za lepoto« med drugim naslednje:
»... Je mogoče v orkanu, ki se je sprožE in ki preti porušiti stari svet, pisati in razmišljati o Lepoti? Je. Sen o Lepoti, po nje doživljanju in ustvarjanju, ne izvira iz želja po mirnem, sladkobnem uživanju, v njem se zrcali tisočletna borba človeškega rodu za resnico in uteho v življenju.«
Tudi v eseju Iva Brnčića, »Umetnost in tendenca«, ki je izšel v Ljublj. Zvonu leta 1936, kljub gorečemu pesniškemu zagovoru idejnosti v literaturi, pri čemer misli predvsem revolucionarno idejnost socialno-progresivne književnosti, ni nobene misH, ki bi umetnost \ailgarizirala. Dasi govori o tendenci v umetnosti, misli na njeno idejnost in ne na tendenco raznih vulgarizatorjev socialno-progresivne umetnosti sploh. Jasno namreč pravi:
»... V ognju boja za nova prepričanja je hranila zavest, da more umetncst , uspešno prepričevati, navduševati in zmagovaiti samo s svojimi sx>ectfiömmi, to se pravi umetniškimi sredstvi, da je njena najsugestivnejša in edino možna govorica — jezik neoporečne lepote.«
Kako pojmuje lepoto socialno-progresivne literature, je ponovno izpovedal Brnčič v kritiki z naslovom »Misli o liriku«, ki je izšla v zadnji številki Ljublj. Zvona leta 1941. Socialno-progresivna književnost je že takrat odklanjala prve zarodke poznejše ždanovščine, Bmoić pravi:
»Ne, saj ni nujno, da bi sleherni pesnik moral peti izključno le o .tlačenem mi-lij'Onu', o predmestju in fabrifcah, o ,debelem buržujoi' in kar je še takih nevarnih motivov, ki jim znajo vdihniti resnično življenje le veliki stvariteljski duhovi, ki pa postanejo v rokah pesnika — rokodelca prav tako konvencionalni in potemtakem pesniško jalovi kakor vsi tisti priskutni povprečni stihi o maju, o modrih očeh in podobnih rečeh.«
»... Ne gre za kakšno klasifikacijo ali za kako »čistko« literarne tematike. Kako naj bi tudi izločili iz pesništva čudežno lepoto prirode, sonce, oblake, mesec in gore, kako naj bi prenehali ipeti o nežnih, lepih, omamnih ženah, ki jih ljubimo do smrtne samopozabe in v katerih objemiu se zahvaljujemo usodi, da nam je dala to čudovito življenje! Ne, o vseh teh lepotah, o vseh teh utripih člov^eškega srca je treba peti, ali tudi v takih motivih naj se izpove, izpoje in izčisti nova, resnično dragocena, svojega velikega časa vredna človečnost. Za novo oLovesko vsebino gre, za novo občutje usodne povezanosti ljudi in njihove odgovamosti pred sočlovekom ... Pesem je büa in bo intimna izpoved in dokument ene same osebnosti; a le-ta naj bo na kakršen koli način dejanski pwDmembna za vse ljudi, ^krepka, zdrava osebnost, ki ji lepote ne bodo skrivališče pred soljudmi in življenjem, temveč smisel resnične življenjske borbe in hkrati pobuda zanjo.«
Ko bo nekoč pregledana in ocenjena vsa slovenska socialno-progresivna književnost med obema vojnama od lirike do epike in dramatike, od Frana Al-brechta. Srečka Kosovela, Toneta Seliškarja, Mileta Klopčiča, Iva Brnčića in drugih do Miška Kranjca, Juša Kozaka, Antona Ingoliča, Janeza Potrča in Pre-žihovega Voranca, ki je dokončno in v nekem smislu že brezobzirno odgrnil poslednjo romantično tančico nad kmečkim življenjem, s katero so ga zajgri-njali v literaturi od Jurčičevih časov sem, bo mogel literarni zgodovinar ugotoviti, da se je slovenska socialno-progresivna književnost med obema vojnama v lepi in veliki meri držala umetniških in idejnih načel, ki jih je izpovedovala v svojih programatičnih člankih m esejih, iz katerih sem vam navedel le nekatere, ki so se mi zdeli najznačilnejši. Posebno poglavje za estetsko-stilno in jezikovno razmišljanje bo moralo biti tudi poglavje o stilu in jeziku, kajti nove
184
snovi in vsebine, nove socialne razmere se odražajo tako v jeziku in stilu, kar je zlasti vidno v liriki te književne smeri. Številni izrazi in besede iz industrijskega in proletarskega življenja, ki jih najdemo med drugim n. pr. v Seliškar-jevi socialni liriki, niso predvsem posledica nekih tujih literarnih vplivov, kakor bi nekateri radi trdili, marveč narek življenja v indxistrij'sko-proletarskem okolju, kateremu je pesnik prisluhnil in ga včasih prenesel tudi jezikovno stilno, posredno ali neposredno, v svojo socialno liriko.
Ob zaključku svojega predavanja, v katerem sem skušal opozoriti predvsem na idejne družbeno-politične in literamo-teoretske, hkrati pa tudi literarno-poli-tične osnove in načela socialno-iprogresivne književnosti, kakršna si jih je dala sama, bi vam rad prebral po mojem mnenju zelo značilen primer Ijubezensko-soaialne pesmi, prav tako pa nekaj stihov poslednje programatične pesmi tik pred razsulom stare Jugoslavije, ki pomeni za nas razsulo našega starega sveta.
Prva je Seliškarjeva pesem »Ljubavno pismo«, ki je zanimiv in lep primer erotične poezije socialnega pesnika, hkrati pa zanimiva po svoji obliki ter mikavni primeri: »Ladjevje oblakov je s sidri prikovano v nebo«, po svobodnem stihu, ki je prevladoval v vsej socialni liriki ^prvega obdobja:
Mesto žari pod menoj in dež rosi,
da so asfaltne ceste
kiO svileni traki prepleteni okoli hiš
in vse lučke, ki migortajo iz oken, mežikajo v noč
in zlati odsevi se zibljejo v reki,
ki se preliva v temo.
Ladjevje oblakov je s sidri prikovano v nebo. Drevesa šepečejo,
iz odprtega okna je planil zagoneten krik, nekje se dete joče,
visoko nad menoj prhutajo krila divjih gosi, ki se hite ljubit na jug.
Glej, ljubljena, in tako na samem, ko se človek oprosti vsega zla,
ko mu je pogled jasen, da prodira noč,
ko je odprt navzven kakor oblak, ki se prekolje,
ko je lahak, da je misel kakor ena sama rosa
in srce spokojno kakor veter,
ki se je položil na veje dreves —
tako te najraje ljubim!
Močan sem, da se dvigam v višave,
z rokami bi objel ves svet Ln obok neba,
svoj cbraz bi na oblak naslonil
in vsem tistim pticam, ki hite na jug, goivorU:
Dajte, ptice, ponesite ji moj vroč pozdrav!
Pa te ni in si!
Vsepovsod, še v šelestu Ustav bukev te slišim
in če mi kane rosa na oči, se mi zdi,
da je tvoja misel, s katero me ljubiš.
In že se dviga na vzhodu prst jutmje zarje.
Rdeč val svetlobe je zajel nebo.
Tako žarim vsikdar, ko mislim nate.
Pesem moramo šteti med najlepše ljubezenske pesmi, kar jih je bilo napisanih med obema vojnama. Po izrazu, svobodnem ritmu in stihu, po pri-rperah — na drugi strani pa po svoji preprostosti in pristnosti sodi med sodobno moderno poezijo, ki je zavrgla stare kalupe in poje svobodno.
185
Iz druge pa bom bral le dve kitici, ki izražata razpoloženje in zavest ' mladega pesnika socialno-progresivne smeri, ki je za svoje ideje dal tudi življenje v našem Osvobodilnem boju. Pesem ne izraža le osebnega pesnikovega Oibčutja, marveč je manifestativni pesniški izraz socialno-progresivne lirike tik pred vojno in revolucijo. To je Himna pokojnega pesnika in esejista Iva Brnčića, ki je prav tako izšla v zadnji številki Ljublj. Zvona. Zato je prvi pesniški proloig k borbi, ki se je kmalu po izidu pesmi zares začela. Pesnik se obrača k množicam in pravi:
Brezimni bratje, ki ledino mrtvega planeta
ste preorali, da bi sred kamnitih golicav '
rodila zlato klasje vaša kri prelita, sveta —
vam z vetrom spomladanskim pojem hvalo in pozdrav!
Vam, bratje, dajem vse: srce in misel prerojeno — življenje vračam vam, ki sem od vas sprejel ga v dar. Vas čakam, da odpiujemo s to zemljo pomlajeno v prihodnje dni in da nam samo sonce bo krmar.
S temi lepimi, pretresljivimi in pomembnimi stihi, zadnjimi stihi social-no^rogresivne lirike, ki so izšli tik pred izbruhom vojne pri nas in ki častno zaključujejo v lirsiko himnični obliki časoivno obdobje slovenske socialno-progresivne iknjiževnosti med obema vojnama, si je napisal Bmčić tudi svoj osebni pesniški testament, hkrati pa prvo napredno pozivnico slovenske sociakionpro-gresivne književnosti za vseljudski upor in revolucijo, katerima je posvetil kakor drugi zastopniki iste literarne smeri svojo liro in žrtvoval kakor Janez Grahor, Tone Oufar, Vinko Košak, Miran Jarc in France Kozar tudi svoje življenje.
' Puškin o literature (Bogoslovski), str. 63; prim. str. 76 piščeve študije »Puškin In Shakespeare«, DZS Ljubljana 1952.
= Prim. moj zapisek »Srečko Kosovel in socializem«, Socialistična misel 1955, str. 10—17.
» Proletarska kultura je za Kosovela neki splošen pojem, širši od pojma skrajšanke in skovanke »proletkult«, ki pomeni tudi posebno organizacijo in smer v prvih letih po oktobrski revoluciji. Iz tega gibanja je izšel tudi režiser Sergej Eisenstein, ki ga priznava tudi Zahod za enega največjih filmskih režiserjev in umetnikov. To omenjam le zaradi tega, ker sem v zadnjih letih večkrat bral kakšno pripombo na račun proletkulta, ne da bi pisci dobro vedeli, kaj je to bilo in kaj pomeni, kajti če nekdo zapiše, da je bil gledališki repertoar po vojni nekaj časa »proletkultski«, potem res ne ve, kaj je proletkult bil, ker je tesno povezan z oktobrsko revolucijo, zamrl pa je že davno pred drugo svetovno vojno.
' Ljublj. Zvon 1941, str. 21.
ä Ml. II, str. 34—38, str. 5.
' Ml. III (1926-27), str. 97—98.
' Izšel je okrog novega leta 1927 v 4.-5. številki — dovolite, da neskromno pripomnim — pod mojim uredništvom.
' Med predhodniki ždanovščine so bili med drugimi že tako imenovani »napostovci« (po reviji »Na postu«, pozneje »Na literaturnom postu«). Njih zastopniki so nastopili že na kongresu sovjetskih pisateljev v Harkovu leta 1927 ozko-dogmatično in politično zoper druge, svobodnejše struje. Nekateri so celo kritizirali Gorkega, ki je nato napisal odgovor, v katerem pravi, da mu je vseeno, ali ga priznajo za proletarskega pisatelja ali ne. Odgovor sem prevedel in objavil v prvem letniku Cankarjevega koledarja leta 1930. Boj med raznimi nazori o socialno-progresivnl književnosti odnosno umetnosti se je pri nas bil bolj v okviru srbsko-hrvaške socialne književnosti, čeprav je odmeval tu in tam ttidi pri nas. Ker pa je to posebno in precej obširno teoretično in literarnozgodovinsko vprašanje, ki je v zvezi s Krleževim uvodom k Hegedušićevim risbam »Podravski motivi« (1933) in s Krleževim »Antibarbarusom«, bo v tem potrebna posebna razprava. Poleg drugih sem podobne nazore zastopal v vseh svojih literarnih člankih v »Mladini«, »Književnosti« in »Ljubljanskem Zvonu«. Prim. n. pr. »Ob Klopčlčevih pesmih« (Knj. II., str. 35), razvijati in nadaljevati pa sem jih hotel še v eseju o V. Majakovskem, ki pa mi ga je državni pravdnik dr. L. več kot tri četrt zaplenil, da je ostal le uvodni torzo (Knj. III. str. 318). Na Tirednikovo pobudo je prevedel Ivo Brnčič Lukäcsev esej »Marx in Engels o vprašanjih dramaturgije«, v katerem se sicer giblje pisec že na meji, vendar je v primeri z vulgarizacijo umetnosti, ki jo je pozneje zagovarjala ždanovščina, še zmeraj bližji umetnosti. Lukacs je tudi zaradi svojih nazorov o umetnosti padel pri dogmatikih v nemilost, čeprav se je včasih moral ukloniti pritisku, kakor je sam priznal pred nekaj leti, ko je nekatere stvari skušal popraviti, kar je bilo po znanih dogodkih na Madžarskem (poleg drugega) prav tako usodno zanj.
186