SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) L (44) Štev. (N®) 17
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 9 de mayo - 9. maja 1991
NASA IZJAVA
Pred zasedanjem Svetovnega slovenskega kongresa
: : : ; zdomstvo z izvorom v političnih razmerah v Sloveniji zaradi komunistične revolucije, sporočajo slovenski
: :	: ;éf : :	: ;Ä€>i :: ;
Syèfcòyiy^^
1.	Čeprav ob sprožitvi in poznejšem oblikovanju pobude za kongres ni bila organiziranemu političnemu zdomstvu dana aktivna vloga, sprejemamo zamisel
: tisi:
::kljbyènsiyk" na! sy^tbvróxirà^éiiii: £rjihaykäo::: pomembnost naznanjenjih programskih cijlev in zagotavljamo pripravljenost za sodelovanje: pri njihovem urestdčevapju.
2.	V sporedu za prvo zasedanje kongresa je predvideno sprejemanje kongresnih dokumentov, med katerimi bodo gotovo natančnejši očrti delovnega programa m morda načelni pogledi in politične enote.
Menimo, da organizacijska korektnost in delovna metodika te^kta^ :dà so: vse območne kpnferehče oziroma njihove delegacije o pripravah sproti pbveščahe ippi itudijškem m
mftteridiu, tako :da iahkb tb z programiranju in oblikovanju resolucy in deklaracij.
' ' j' j....V ir’ '3 Jf' atov konference:
zaltepubiikoSlovehijdrkibozaradištevilčne^p
membno8tiintu<iizaradi trajne pri
zbšei^ j^hpi dà na
politično grupiranje, želimo biti seznanjeni
sotnosti v deželi :Kereézdì::yek-::: i odsotno ysàko 8 :tem,: :
delegacije in kakšno razmerje sil se v ryej predvideva ! 4i Naša skupnost, ki se ne sme meriti po sedapji številčni moči, predstavna tisti nekdanji véliki del
i: i«^sbrigpLhàstppà *0^ in je bil po njej zatrt. Med bivanjem v zdomstvu je pa te emigracija hàpiróia: šlovenšfe pomembno poglavje, ki ne sme biti prezrto. Pričakujemo, da bo kongres pravično ovrednotil pomembnost polstoletne politične emigracije in oglasil legitimnost ; tbÄeljnib oiiibčitčiv;
5. Nikoli nismo oporekali zatrjevanjem o poštenih nameuilt m^	ki so :spr^elk;klic iv;:
partizanstvo z namenom, da bi se upirali okupaciji. Naše nacionalne sile so se s tem namenom že prej
aktivirale. A po
tako imenovani
zamislk izvajalcu ih smrtih jeibäl
haródbobjsw^
revolucija, ki je vsemu narodnemu télesii; tudi
tistemu delu, ki jo je zunanje sprejel, povzročila za
zgodovino nepozabno škodo. Zato izjavljamo, da se po naših delegatih ne bomo udeleževali nobenega poveličevanja revoliičije in njene organizacijepođ nobenim ithehomi 6:
iniiuhp že dolgo ža nujho potr^^ ne sme zapreti knjiga zgodovine, nasprotno, treba je : ires; :daisé icšlošitho premami ^
Spoštljivo upoštevanje razločkov, ki jih je zgodovina vheslh V naše nhiódno tkiyo, je iièbk: g<yiti :lč:::hh osebni ravni, vprašanja o legitimnosti vèlifcih odločitev pa se ne smejo zakopavati. V spopadih med :;y0jhp: :ihi dògòdkih^£<*::|à^:
: ebrtóuhayahjiB^am
vrednote, ki ga je treba pošteno ocenjevati, na koncu pš res obračunavanje, a samo z iene shrani; ^njen
pogoj za kakršno
koli spravo je vsaj; iskrena:
pripravljenost k sprejemanju zgodovinske resnice.
za špjrhVO bp pripombglo, če bo kongres izrecno zavrnil vsa pnimeanvà^ namigujejo na kolaboracijo, protinarodno usmerjenost in celo na izdsystvo.
7, Svetovni slovenski kongres je vseslovenska I; Orgahizhčij skhi : s^bhošfe ^ojisjEiriegé^ zastavo, ki naj prispeva k slovesnosti njegovih: zasedanj, le zgodovinsko narodno tribarvnico. Dodatni šihibolv je; oer^umljiyo še žddj np eibvbhški:: državni zastavi, je; zgodovinski:: anahroh bphtičen nesmisel ; ih žah1»v žiy& & boljševizma na Slovenskem. Pod takim znamenjem našim delegatom udeležba na zasedanjih ne bo mogoča.
Zedinjena Slovenija - Medorganizacijski svet prof. Tine Vivod - predsednik
Na robu državljanske vojne
Marko Jensterle, po telefaksu, 6. maja 1991
Jugoslovanska kriza, s katero se soočamo že dalj časa, se je v času letošnjih prvomajskih praznikov na Hrvaškem zaostrila do skrajnosti. Vse kaže, da seje med Srbi in Hrvati že začela prava vojna, saj je konec prejšnjega tedna v oboroženih spopadih v Borovem selu med pripadniki ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in oboroženimi vaščani izgubilo življenje najmanj 13 policistov in trije vaščani. Po neuradnih podatkih pa naj bi bilo žrtev precej več, govori se tudi o številu 35, a števila najbrž nikoli ne bomo izvedeli, saj srbski uporniki skrivajo svoje žrtve.
Hrvaški predsednik dr. Franjo Tudjman je v petek ob 2.40 ponoči v svojem govoru po televiziji dejal, da smo soočeni z začetkom odkrite vojne proti Republiki Hrvaški in pri tem povedal, da je v vzhodni Slavoniji do tedaj umrlo 12 hrvaških policistov, minub dan pa ocenil za najbolj tragičnega v kratki zgodovini nove demokratične oblasti. „Od predsedstva Jugoslavije in vojaškega vrha bomo zahtevali, da se izrečeta za spoštovanje legitimno izvoljene oblasti na Hrvaškem in sodelujeta s hrvaško oblastjo pri vzpostavitvi omajane pravne ureditve v Republiki Hrvaški,“ je dejal dr. Franjo Tudjman.
Na Hrvaškem tudi na začetku tega
tedna še ni bilo miru. Vedno znova poročajo o novih incidentih, v zrak letijo železniški tiri in daljnovodi, mnogi Hrvati in Srbi zapuščajo svoje domove, spopadi pa se vrstijo drug za drugim. Predsedstvo Jugoslavije je na sobotni seji ocenilo, da se država nahaja na meji državljanske vojne in izreklo obžalovanje zaradi velikega števila žrtev. Pozitivno je ocenilo delovanje JLA in zahtevalo, da se v celi državi brezpogojno prekinejo vse dejavnosti, ki bi lahko pripeljale do novih neredov in spopadov.
Podpredsednik Jugoslavije Stjepan Mesič trdi, de se je Hrvaška v Beogradu dogovorila z vojsko, da naj JLA skupaj s hrvaško policijo začne odpravljati vzroke in posledice velikosrbskega terorizma.
Nad. na 2. str.
VOLITVE ZA SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES
Za konec junija se pripravlja v Ljubljani in Celju zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa, ki naj bi povezal vse Slovence po svetu in doma v eno telo, ne samo duhovno - kar smo že vedno bili - temveč tudi organizacijsko.
V	ta namen so se Slovenci začeli povezovati ter ustanavljati skupna predstavništva. Slovenci iz povojne emigracije v Argentini smo vztrajali na stališču, da naj nas predstavlja naša organizacijsko povezana skupnost; to smo tudi dosegli.
Naša osrednja organizacija Zedinjena Slovenija ter Medorganizacijski svet, ki povezuje vse naše organizacije, sta prevzela vlogo iniciativnega odbora za Argentino. Po dogovoru sta nato izvedla volitve za kandidate delegatov za kongres.
V	vsakem našem prosvetnem domu je bila predstavljen seznam petih kandidatov, ki jih je izbral odbor, potem pa so lahko predlagali kandidate tudi drugi rojaki, česar so se tudi povsod poslužili; tako je bila zagotovljena najširša demokratičnost.
Tako so v nedeljo, 21. aprila v vseh naših desetih Domovih (Slovenska hiša, po okrajih Ramos Mejia, San Justo, Castelar, Slovenska vas, San Martin, Berazategui, Carapachay, ter v Mendozi in Barilochah) z izredno veliko udeležbo rojakov izvolili v vsakem domu po pet delegatov (od katerih so bili nekateri predlagani v več okrajih).
Nato so se 2. maja zbrali vsi predstavniki slovenskih domov, organizacij in izvoljeni delegati na končne volitve v Medorganizacijskem svetu. Med seboj so s tajnimi volitvami določili med vsemi 29 izvoljenimi kandidati vrstni red za določitev. Dokončnega seznama naših delegatov za kongres v Ljubljani še ni mogoče podati, kajti dogovoriti se je treba prej še s predvojnimi naseljenci za porazdelitev mest. Po dosedanjih pravilih ima Argentina skupaj deset mest.
Izvoljeni vrstni red delegatov je sledeč: Cukjati Katica Vivod Tine TekavecIvana Fink Božidar Fink Andrej Debeljak Tine Grebenc Stane Eiletz Marjan Korošec Ivan Schiffrer Marjan Mehle Stane Štrfiček Boris Arnšek Zalka Jerman Matjaž Golob Saša Bertoncelj Dinko Zupančič Stanislav Zorec Franc
Zaradi delovnih obveznosti so odpovedali svojo udeležbo na kongresu:
Dobovšek Jernej, Duh Tine, Kovačič Tine, Kremžar Marko, Loboda Marjan, Oblak Dominik, Savelli Julij, Snoj Stane, Vitrih Franc, Vombergar Jure in Zupan Herman.
Zatem so zbrani naslovili na vso slovensko javnost izjavo, ki jo pribčujemo na uvodnem mestu.
Naš „Gallus“ prvič v „Rodni grudi“
V 5. številki Rodne grude, ki jo izdaja Slovenska izseljenska matica, je obljavljen pod naslovom „Pomladna glasbena setev“ razgovor Ivana Cimermana z Jožetćm Kore som, ki se glasi dobesedno takole:
„Jože Kores, solist ljubljanske Opere in umetniški vodja Ribniškega okteta, je začel v začetku aprila poučevati pevce, ki živijo v Buenos Airesu v Argentini. V Buenos Airesu seje ustavil v slovenskem klubu Triglav, ki nosi uradno ime Asociación Mutual Eslovena Yugoslava „Triglav“. Rojaki, ki so poslušali Ribniški oktet na njegovi turneji po Južni Ameriki pred dvema letoma, so izrazili željo, da bi jim Slovenska izseljenska matica poslala strokovnjaka, ki bi jih naučil peti nova in „popravil melos“ v že znanih pesmih, ki jih pojejo tamkajšnji zbori.
Z Jožetom Koresom smo se pogovarjali nekaj dni pred odhodom v Argentino.
I.	C.: „Čaka vas zanimivo delo. Kakšen cilj imate, kaj jih boste naučili?“
J.	K.: „Prvega aprila odpotujem, a to ni aprilska šala. Prihajam kot prvi glasbeni inštruktor iz matične domovine po vojni, čeprav imajo svoje glasbeno izobražene inštruktorje, vendar so vsi rojeni v Argentini. Vsaka umetnost, tudi glasbena, se silovito hitro razvija. Melos sicer ostaja za narodne in ponarodele pesmi isti, vendar je cela vrsta drugih prvin, ki vodijo zborovodjo pri vajah, tehniki, pristopu, uglaševanju in harmoničnih izvedbah različnih zasedb. Ko smo bili pred devema letoma na turneji po Južni Ameriki smo se ustavili v več slovenskih naselbinah in bili presenečeni nad visoko ravnijo slovenske pesmi, ki jo tamkajšnji rojaki obvladajo po tolikih letih bivanja v Argentini. Dobil sem vtis, da je ta naš slovenski glasbeni krog zaprt in potreben poživitve, nečesa novega, drugačnega pristopa, originalnega melosa,, ker je prvotni že zbledel. Nekaj povsem novega seveda ni mogoče narediti, vendar pa lahko vnesemo v petje „modernost“, izkušnje, ki smo jih mi, profesionalni glasbeniki, pridobili vsa ta leta po vojni v naši
domovini na področju vzgoje mladih. Dolga leta sem bil glasbeni pedagog, vzgojitelj glasov in talentov v zborovskem petju, pri ljudski in umetni pesmi, ki preveva naše pevske zbore v Sloveniji. Ko pa sem poslušal pevski zbor Gallus v Buenos Airesu, sem opazil, da je glasbeno zelo ubran, ima pa vsebinsko omejen program. Zato si pevci in zborovodja želijo, da bi jim poslali in jih naučili tudi druge, sodobnejše pesmi, nekaj, kar je nastalo v desetletjih po vojni.
(Sledijo odstavki o drugih zborih, o nekem zboru upokojencev, in o „prepesnjenih“ narodnih pesmih, itd.)
Mešani pevski zbor Gallus pa je za pedagoško delo mesec in pol, kolikor bom tam, zelo dobro izhodišče. Kar je v njih dobrega, bomo izpopolnili, kar pa je nedorečenega in manjkajočega, bomo nadomestili z novejšim, drugačnim... Pri zboru sem videl, do kod so prispeli, kaj so dosegli, izpopolnjevali bomo vokalno tehniko, našo standardno muzikalno linijo in izpovedno moč, spevnost, ubranost. Predvsem pa bi rad vzgojil NOVE ZASNUTKE, mlade, iz katerih bodo nato rasli bodoči zborovodje.“
(Sledi še dolg odstavek o tem, kako naj bi mlade ljudi „notno opismenil“, da bodo začeli dojemati, kako se ujame v note vse to bogastvo slovenske duše, glasov in zvokov, itd. Konča pa tako-le: „Zapeli bomo — skupaj, v en glas.“)
Člani SPZ Gallus izjavljamo sledeče:
1.	G. Kores ni nikdar imel nobenega stika z zborom. Tudi nas ni nikdar osebno poslušal, ne pred dvema letoma, ne sedaj. Zato je njegovo mnenje o našem zboru in o njegovem programu docela neumestno.
2.	Naš zbor ni nikdar prosil strokovnjaka iz matične domovine za pomoč in nasvete, notni material pa je redno dobival po zasebnih zvezah.
3.	V domovino bomo ponesli našo domačo in tujo pesem täko, kot smo jo sami vseh 43 let gojili O nas bodo lahko sodili tisti, ki nas bodo resnično in z odprtimi srd poslušali.
Člani SPZ Gallus
im 111II111111111111111111 iTTTTTn m m 111111111111111111111111111111111111111111111111111II
Na robu državljanske vojske
Nad. s 1. str.
Mesič je tudi dejal, da se s terorizmom na Hrvaškem v glavnem ukvarjajo četniki iz Srbije. Gre za takoimenovane Martičeve in Bavičeve teroriste iz okolice Kinina, ki so v zadnjih dneh zelo aktivni. Hudi spopadi potekajo tudi v vzhodni Slavoniji, ki jo že od četrtka popoldan nadzoruje vojska. Srbske vasi so obdane z barikadami uporniških Srbov, prvič pa so se barikade pojavile tudi v okolici hrvaških vasi.
Veliko nemira so izzvale tudi govorice, da so v srbske vasi prispeli četniki iz Srbije. Streljanje je mogoče slišati na celotnem območju Slavonije in Baranje, pa tudi v Petrinju, Sisku in Dvoru na Uni.
V nedeljo okoli druge ure pa je do novega incidenta prišlo na cesti Zagreb-Beograd in sicer na nacionalno mešanem območju pri Slavonskem Brodu. Teroristi so namreč z rafali zasuli blindirani avto znamke BMW podpredsednika predsedstva SFRJ Stjepana Mesiča, vendar je bil v njem samo Mesičev šofer. S tem vozilom sta se namreč Mesič in predsednik hrvaške vlade peljala od beograjskega letališča do palače federacije, kjer je bila izredna seja državnega predsedstva. Blindirano vozilo je odneslo le praske, voznik pa je ostal nepoškodovan.
Spet častitljiva imena
V začetku aprila so na seji skupščine mesta Ljubljane sprejeli predlog o preimenovanju nekaterih cesta, ki so nosila le preveč „revolucionarna“ imena. Z uresničevanjem tega odloka pa bodo počakali na spremembe državnih simbolov, da se izognejo dodatnim stroškom.
Za nekatere spremembe vemo. Te so: Občina Ljubljana center Kraigherjev trg — Trg Ajdovščina Marxov park — Miklošičev park Trg osvoboditve — Kongresni trg Trg revolucije — Trg republike Kidričev park — (odpravljeno)
Občina Bežigrad:
Hošiminhova ulica — Vojkova ulica Ul. narodne zaščite — Maroltova ul.
Ul. 29. hercegovske divizije — Puhova ul. Trg VIII. kongresa ZKJ — (odpravljeno) Občina Moste-Polje:
Trg oktobrske revolucije — Brodarjev trg Vlahovičeva ulica — Jakčeva ulica Občina Šiška:
Bijedičeva ulica — Kunaverjeva ul. Rolovičeva ulica — Žigonova ulica
Nekatera imena pa bodo morala počakati zaradi spornih debat v komisiji. To so v glavnem zadeva Titove ceste v sredini Ljubljane, ki naj bi se razbila na manjše dele z imeni Slovenska cesta, Ulica Črnuče in Štajerska cesta.
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Že drugo leto je predsednik Menem otvoril redno zasedanje kongresa, ki ga argentinska ustava predvideva med 1. majem in 30. novembrom. Lahko rečemo, da je dolžina zasedanja ena tistih, ki je preživela skoraj poldrugo stoletje. Zato je razumljivo, da so v preteklem stoletju, ko so na konjih ali vozovih pokrivali razdalje dveh tisočih kilometrov, odredili poslancem pet mesecev dopusta. Položaj države tudi ni bil tako zapleten kot danes. Odmerjena doba je bila dovolj.
KAM PES TACO MOLI
Danes to ne gre več. A ker je bil ustavodajnik bister in predvideval spremembe časov in okoliščin, je pooblastil vlado, da skliče kongres na „izredna zasedanja“ kadar to potrebuje. Tako dejansko kongres deluje (oziroma „ne deluje“) skoraj vse leto. Sedaj je že tradicija, da vlada skliče izredno zasedanje od decembra do aprila.
Ostala pa je zahteva, da predsednik vsako leto otvori „redno zborovanje“ in ob tej priliki kongresu in državi naslovi govor, v katerem označi v razdobju enega leta opravljeno delo.
Tako se je zgodilo tudi letos, ko je na 1. maj Menem bral svoj govor. Opazovalci, ki so primerjali lanski in letošnji teskt, so kaj hitro odkrili bistveno razliko: lani se je predsednik hvalili na vso silo, opeval opravljeno delo in kritiziral opozicijo. Letos je opravil neke vrste „samokritiko“ ter hvalil opozicijo za pomoč in konstruktivno kritiko. In vendar je letošnji položaj za vlado težji, kot pa je bil lani. Šele sedaj si je Menem in njegov krog nekoliko oddahnil od mesecev gospodarske krize in socialnih nemirov, pa še obtožb korupcije v sami vladi in njeni bližini.
Kaj se je zgodilo? Pač, nahajamo se v volilnem letu. In stvaritelji javnega mnenja so svetovali, da je bolj primerno pokazati ponižnost, kot nadutost; da narod bolj upošteva tistega, ki prizna zmoto, kot pa onega, ki trdi, da se ni zmotil (pa čeprav se res ni zmotil, kar seveda ni primer peronistične vlade).
A še nekaj je posebej padlo v oči opazovalcem, in kar ima opraviti z volitvami. Menem je pred kongresom zatrdil, da se, kot „predsednik vseh Argentincev“, ne bo udeležil volilne kampanje v prid svoje stranke. Tu se moramo tudi nekoliko pomuditi v dogodkih preteklosti. Prejšnji predsednik Alfonsfn je delal ravno obratno: njegovi posegi v volilne kampanje, pa naj bodo poslanske ali guvernerske, so bile odločilne. A nazadnje se je izkazalo, da je sloves vplival, dokler je obstajal. Končno je bilo predsednikovo delo med volilno kampanjo bolj negativno kot pozitivno za stranko.
Iz tega je Menem posnel nauk. Prvič, njegov ugled ni najboljši, in v nekaterih okrožjih je bolje, da se ne pokaže; po drugi strani pa, kjer bo stranka na volitvah propadla, bodo lahko trdili, da je zaradi neuspešnosti domačih kandidatov in poraz predsednika ne bo umazal. V tem se slabomisleči opazovalci zedinjajo: tja pes taco moli.
SOCIALNI BOJ
Isti dan, prvega maja, se je tudi zbrala vsa levica na Majskem trgu. Bil je pač praznik dela. Tam se je, med nagovori in izbruhom skrajnega
navdušenja, kuhala bodoča Zedinjena levica.
Letos je praznik dela našel družbo v zapletenem položaju. Čeprav ravno ni poplav stavk, je jasno, da je brezposelnost še vedno rastoča. Posebno pa se položaj zapleta v kovinskem sektorju. Na čelu tega problema stoji podjetje ACINDAR, ki je te dni odpustilo 3.500 delavcev. Čeprav je položaj čuden (odpust je bolj pritisk na vlado kot kazen za delavce) je jasno, da se s tem ni igrati. Temu podjetju je nato sledila še La Cantäbrica v Moronu in druga podjetja.
Proizvodnja jekla je namreč izredno padla. Če je še pred leti prišlo na vsakega Argentinca 150 kg jekla proizvodnje, ga danes pride komaj 40. Podjetja so se reševala z izvozom, ker je domača poraba strašno padla. Sedaj pa trdijo, kot smo že omenili svojčas, da jim dolarska protivrednost onemogoča konkurenco na mednarodnem trgu. Zahtevajo posebne ugodnosti. Bo vlada popustila?
Kaj drugačen je videti primer avtomobilskih podjetij. Da bi dosegla reaktivacijo, je vlada znižala davke in dosegla tudi znižanje cen. Povpraševanje po avtomobilih se je hitro povečalo. Kupci so se pokazali kot gobe po dežju. Položaj je tak, da prodajajo avtomobile danes, a jih kupcem dajo šele čez dva, tri mesece. Tovarne ne zmorejo navala kupcev. Kako rešiti zadevo? Povečati proizvodnjo. A za to bi morali najeti več delavstva. Tega pa tovarne nočejo. Dejansko ne zaupajo, da bo sedanja stabilizacija trajala dolgo časa; ali pa gledajo na ugoden zasužek, pri katerem bi manj riskirali in več zaslužili: uvoz. Tako so podjetja že ponudila vladi, da sama uvozijo manjkajoče avtomobile.
To pa ne gre: vlada je popustila na davkih, da bi povečala proizvodnjo, in še dosegla večjo zaposlenost; z uvozom pa ne bo nič, in še potrebne devize bodo tekale v inozemstvo. Treba je priznati, da se argentinsko podjetništvo še kaj malo kompromitira z lastno deželo. Morda bo sedaj drugače, ko je pri Argentinski industrijski uniji zmagala opozicijska lista, katero sestavljajo bolj argentinski podjetniki in ne le „uradniki“ tujega kapitala.
IN ŠE NA KRATKO
Nekaj novic, na hitro opisanih. Argentinsko zunanje ministrstvo je spoznalo, da je njih pozicija „bolj papeška kot papež sam“. Zato so nekoliko spremenili stališče glede zapustitve gibanja neodvisnih. Sedaj bodo počakali, če se pokaže v gibanju samem nekoliko spremenjeno stališče v pogledu na svet in bloke. Končno odločitev je tako vlada preložila za nekaj mesecev.
V Santa Cruz imajo novo vlado. Peronistični guverner je vsled krize pred meseci odstopil. No, končno so imenovali zveznega komisarja, ki bo prvinco vodil do volitev. Položaj v notranjosti je vedno bolj zapleten.
Ob vsem tem pa je nekaj podatkov, ki budijo upanje. Inflacija je sicer še močna, a je dosegla le 5,5%. Za maj računajo 2%. Industrijska proizvodnja je v teku aprila narasla za 9%. In vsled tega je davčna nabirka za 25% presegla vladne cilje. Morda se bo le kaj zasvetilo v daljino segajoči temi.
VERONIKA KREMŽAR ROŽANCEVA
SPOMINI NA IVANA BENIGARJA
Kakor je znano, je naš učeni rojak Ivan Benigar umrl v Puypucónu blizu mesta Aluminé v argentinski provinci Neuquén 14. januarja leta 1950. Zapustil je sedemnajst otrok. Te je v zadnjih letih večkrat obiskoval France Holozan, ki se zanima za življenje in navade tamkajšnjih Indijancev, posebno pa še za Benigarjevo življenje in delo. Nekateri od njegovih otrok so mu postopoma zaupali spomine na očeta. Danes objavljamo nekaj spominov na zadnje dni Ivana Benigarja na podlagi zapiskov z magnetofonskega traku, ki ga je posnel France Holozan.
Najstarejši sin — Nancü (Orel) —je
28.	marca 1988 tako pripovedoval o očetovi bolezni in smrti:
Okrog leta 1922 je Benigar zbolel in se ni od takrat nikoli popolnoma opomogel. „Potem je dobil na eni strani neke vrste fistulo, katera se mu je neprestano gnojila. (...) Bolezen se mu je vedno ponavljala, nekaj časa je bil boljši, potem pa zopet slabši. Šele proti končuje obiskal zdravnika. Prej pa ni maral nič vedeti o zdravnikih. Bilo je treba pripeljati zdravnika na skrivaj. Jaz sem ga večkrat rešil, a sam ni maral hoditi k zdravniku (...) pravil je naj ga pustijo pri miru, »če moram umi'eti, bom umrl«. Jaz sem ga zelo pazil, zelo. (...). Po mamini smrti sem bdel nad njim in skrbel zanj. (...) Takrat na koncu pa me je prevaral. Bilje spet hudo bolan že kakih 20 (dni)... skoro en mesec. Zbolel je, začelo se mu je gnojiti. A je bil že boljši, je bil že boljši.“
Potem se je Nancü spominjal očetovega zadnjega dne: „('.,») imel je prijatelja, sodnika, kije živel tukaj, ime mu je bilo Carlos Villarino. Don Carlos ga je vedno obiskoval. Bil jè mlad v primeri z (očetom), bil je Kordobčan. Dobra prijatelja sta bila. Nekega dne gaje prišel obiskat. (...) se ne spomnim, ob kateri uri je prišel, morda je prišel okrog enajste, pol enajstih. In sta se pogovarjala. (...). Bilo je že okrog pol dvanajstih, ko mu (oče) reče:
»Don Carlos, boste ostali pri kosilu? Bom ukazal, naj vam pripravijo asado«.
Mene je vprašal: »Nandu, imamo meso?«
»Da, tata«.
Poipucon - Benigarjeva četrta hiša
»Dobro. Pripravite asado, da bomo kosili z don Carlosom«.
(...). Čez eno uro in polje bil asado že pripravljen. Vendar on ni hotel jesti. (Villarino gaje vprašal): »Ne boste jedli?«
»Ne, bom jedel kasneje, jaz imam neko posebno jed. Zdaj nisem lačen«.
»Ampak, don Juan, jejte malo!«
»Ne, ne, ne, Carlos. Mi je žal, a zdaj ne morem jesti«.
»Tako, don Juan, da me boste pustili jesti samega? Ali je don Juan skregan z menoj?«
»Ne, zakaj pa, Villarino? (...) sem (vam) hvaležen, ker me zmeraj obiščete«.
In sta nadaljevala pogovor. (...). Ta gospodje odšel okrog štirih, (...) po četrti uti je moralo biti, ker je oče umrl ob 5, in je bilo to le malo časa potem, koje odšel; mislim, da ko je oče umrl, še ni prišel do vasi, ki je oddaljena štiri kilometre in pol. Dobro, ko je odšel Villarino, je (oče) ukazal, naj mu pripravim dunajske zrezke iz drobovja, ki so mu zelo ugajali. (...)
Rekel je: »Pripravite mi zrezke, jih bom pojedel, ko bom vstal; grem malo spat. Sem zelo utrujen«. Potem sem ga spremil in med tem mi je pravil:
»Že toliko dni ne morem delati, da smo se z vsem zakasnili«.
»Ampak ni nič oče, ne skrbite, bomo že vse doprinesli. Važno je, da se pozdravite. Ne skrbite«.
»Ampak, sin, sem zakasnjen. Imamo nekaj naročil in sem se z njimi zakasnil, denarja pa manjka«.
»Oče, ni treba toliko skrbeti; zakaj toliko skrbite? Bodite mirni, bomo že prestali. Bog daj, da bi se vam zboljšalo (...). Če boste bolni, ne boste mogli delati; pozdraviti se morate«.“
Nancü nadaljuje s pripovedovanjem: „Imeli smo štiridesetlitrske posode, kjer smo barvali niti, s katerimi smo tkali blago. (Oče) je šel mimo teh posod; ena je bila polna klobčičev niti, zagrabil jo je in dvignil.
»Ampak oče« — sem mu rekel — »kaj delate? Vam ne bo škodovalo?« (...)
»Ne. (...) želim umreti med delom. Dobro, zdaj se bom ulegel, da bom zaspal«.
»Tam, v sobici, je pripravljena
postelja. Zakaj se tam ne uležete?«
»Ne. Samo usnje prinesite«.
Legel je pod veliko jablano, pod katero je navadno (počival). Te jablane ni več. Bila je zelo stara in jo (je podrl veter). ... (Oče) se je počasi ulegel. Se je ulegel. Je veliko bral, revijo (Rojo y negro), potem je nisem več videl. Jaz sem nadaljeval z delom, (...) zidal sem hišo, kjer zdaj živim. (...) oddaljena je bila (od jablane) kakih 20 metrov več ali manj. Rekel mi je: »Sin, dimnik ti postaja visok, ga boš moral znižati«. Jaz sem ga že postavil in najmanj mi je bilo všeč razdirati... In ga nisem razdrl. (...). Nadaljeval sem z delom na drugi strani (...). Delal sem in moj drugi brat, mu je ime Pitàgoras — imel je kakih 8 ali 9 let —je bil pri očetu in pazil nanj. Ah ja! Čez trenutek je (oče) prosil kozarec mleka, bilo je kak trenutek potem, ko se je ulegel. Jaz sem imel privezano kozo, ker mu je zelo ugajalo sveže, pravkar pomolženo mleko. Prinesel sem mu vrč inje skoraj vse popil. (...j.Eno uro potem, ne, najbrž niti eno uro, malo malo potem, pride zopet brat Pitagor as (...). —»Kaj ti je?«
In pravi: »Ne vem, kaj je očetu«. Jaz sem stekel, da bi ga videl. (Brat) se mi je zdel malo prestrašen. In pridem in (oče ) se je stegoval in ga primem, sem ga utegnil prijeti (...) in pošljem po zdravnika, ampak koje ta prišel, je bil že mrtev, tako da je umrl v mojih rokah. A se mi ni zdel težak. Tam sem ga držal, ne vem, koliko časa sem ga držal...! (...) Torej imel je veselo smrt, ker je bil (malo prej) vesel.“
Ob koncu pravi Nancü, da je njegova največja sreča to, da je oče umrl v njegovih rokah.
Tudi Benigaijeva hčerka Magdalena-Ayrallén, ki je ob očetovi smrti imela le 7 let, je Holosanu povedala nekaj svojih spominov. V glavnem je potrdila Nancüjeve besede: oče je bil bolan in seji tisti dan po kosilu s sodnikom Villari'o ulegel na usnjeno plahto v senco pod jablano, kjer je bral časopis predno je umrl. Pravi, daje bila ona ob očetu. Se ne spominja, če je ~ancü očeta objel: „Tistega se ne spominjam zaradi strahu, ki me je obšel, koje umrl.“ Zdi seji, da so Nancüja poklicali šele, ko je oče umrl. Na vprašanje, ali je oče kaj potožil, da se ne počuti dobro, je odgovorila, da ni nič rekel.
Nancü je še povedal, da so očeta kropili doma, kamor so prišli vsi Benigaijevi otroci. Alejandro, ki je prišel domov na pogreb, je 1.1988 najprej potrdil, da so bili prisotni vsi bratje in sestre, potem pa je podvomil, če je tudi prišel Feliciano, ki je živel v Comodoro Rivadavia. Nancü pravi, da je zelo, zelo veliko ljudi iz vasi pospremilo truplo na pokopališče, ker so ga vsi vaščani imeli zelo radi.
Po pripovedovanju Benigarjevih sinov in po Benigarjevi oporoki vemo, daje mož slutil, da se mu bliža zadnja ura. Sin Ambrosio Millancü je Holosanu pripovedoval, kako se je oče en teden pred smrtjo od njega poslovil. Vrniti se je moral na delo; potovanje je nekajkrat odložil, ko pa je bilo že vse pripravljeno, da se res odpelje, mu je oče rekel: „Zadnjikrat je, da me vidiš.“
Alejandro pa je povedal (1.1985) kako mu je leta 1950 oče odgovoril, ko mu je sporočil, da je odpovedal službo kot gozdni čuvaj: „Prav, priti moraš, da boš delal z menoj. Pusti jih. Predno odidem, vam hočem pokazati stvari, katere morate
narediti.“ „Vendar,“ je pripovedoval Alejandro, „me niso odpustili; nisem mogel zapustiti (dela), da me ne bi kaznovali zaradi opustitve dela, (...). Šele
29.	novembra 1950 so me z dekretom odpustili iz službe.“ Alejandro je še povedal, da mu je oče takrat hotel dati pooblastilo, naj vodi družinsko gospodarstvo.
Benigar Nancü (Orel)
Eden od Benigarjevih sinov je tako pisal patru Ludviku Pernišku: „Moj oče vas je zelo spoštoval, zato se mi zdi primerno, da Vas obvestim, da je moj oče umrl 11. januarja pri delu. Še prejšnji dan je rekel: »Sem nekoliko bolan in jutri bom že umrl«. Tako seje zgodilo.“ (1)
Dan pred smrtjo je Ivan Benigar narekoval starejšemu sinu svojo oporoko, ki se pričenja takole: ,, Moja zadnja navodila, katera sestavljam na dvorišču dne 13. januarja 1950 (...), ker je mogoče, da kmalu umrem, mirnega duha in v prepričanju, da imam nedotaknjene vse sposobnosti razuma.“ Nato pa je v oporoki med drugimi nasveti napisano: „Moja srčna želja je, naj otroci, (če so) pripravljeni na to, ustanove družinsko zadrugo, da nadaljujejo s tekstilno industrijo, katero sem od njenih zelo skromnih začetkov leta 1917 postopoma in z velikimi žrtvami izpopolnil. (...). Vodja te industrije bi moral biti Alejandro Manqué, kateri se mi zdi najbolj sposoben za to delo.“
Ko berem te besede vidimo, da se Alejandro ni motil, koje pravil, da mu je oče pred smrtjo želel dati pooblastilo, naj bi vodil skupaj družinsko podjetje. Benigarjevi otroci so pričeli delati in so ustanovili zadrugo, a ta ni veliko časa obstajala. Kmalu jo je bilo konec kot posledica trenj in nesporazumov med brati.
Na drugem mestu oporoke beremo: „Knjižnica, v kateri je nekaj zelo dragocenih knjig, naj ostane tako, kakor je, izvzem ši potrebne ureditve in snage, zato da služi vsem otrokom in vnukom, ki pa ne smejo vzeti knjig domov, razen za določen čas s potrdilom in pismeno obljubo, da jih vrnejo. Moji papirji naj se uredijo in spravijo v škatle, dokler se ne pojavi kaki družinski učenjak, ki jih bo zmožen uporabljati.“
Nad. na 4. str.
SPOMIN NA IVANA BENIGABJA
Nad. s 3. str.
Ta Benigaijeva želja se ni popolnoma uresničila. Od leta 1983 dalje se po volji njegovih potomcev večina knjig in dokumentov hrani v Zgodovinskem arhivu Neuquena, nekaj jih pa ima tamkajšnji založnik Kune Grumberg. Vsekakor seje večji del knjižnice in spisov ohranil, in bo tako na razpolago še drugim učenjakom izven Benigarjeve družine.
Nekatera dela Benigarjeve knjižnice so se baje izgubila, ostalih 316 knjig pa hrani omenjeni Zgodovinski arhiv. Knjige so pisane v španščini, nemščini, italijanščini, angleščini in portugalščini. Če pregledamo seznam te knjižnice pod časovnim vidikom, opazimo, da jo sestavljajo dela, izdana med leti 1853 in 1959. Kljub temu,'daje Benigar umrl leta 1950, Z. A. v Neuquenu hrani v okviru te knjižnice nekaj knjig, tiskanih po njegovi smrti. Najstarejša je (?) „Illirskoga y Nemačkog jezika“ od R. Veselice, izmed najnovejših pa „Boletin de la Academia Nacional de la Historia“ — Bilten (argentinske) narodne akademije za zgodovino do leta 1950. Tiskane po Benigarjevi smrti pa so E. Telio „Toponimia Araucano - Pampa“, Direcció de Cultura, La Pampa, 1958 in kaka številka „Revista Geografica Americana“ (Ameriška zemljepisna revija), katero je izdajala Ameriška zveza za zemljepis.
Večina del je posvečenih študijev jezikov in indijaski problematiki. Prvo skupino sestavljajo v glavnem mnogotere slovnice in slovarji (quechua in aymarä, grški, kitajski, srbohrvaški, nemški, španski, latinski, portugalski, japonski, Sanskrit, baskovski, albanski, romunski, turški, ilirski, francoski...); najdemo tudi njegove knjige o lingvistiki in paleografiji. V drugo skupino pa spadajo razna zgodovinska dela, arheološke študije, toponimia, sociološka in še druga dela. Najdemo več del Rudolfa Lenza, med njimi tudi „Introduction a los estudios araucanos“ in „Estudios araucanos“ (I-IV, VI-XII). Zadnjo je Benigarju podaril sam avtor. Lenz, ki je bil univerzitetni profesor v Chilu, je pisal Benigaiju: „Sem gotov, da ste edina oseba v Južni Ameriki, ki je zmožna razumeti to knjigo in dodati nekaj vtisov.“ (2). Poleg teh knjig pa naletimo tudi na Platona (Razgovori), Cicerona (O zakonih in Catelinarias), Seneca (Koristi) in še druga dela.
Glede svojega pokopa pa naroča Benigar v svoji oporoki takole: „Moja volja je, naj bom pokopan poleg moje rajne žene Rosario Pena, s krsto ob krsti, in želim naj se v kolikor je možno prenesejo zraven mene tudi s krsto ob krsti posmrtni ostanki moje prve žene, pokojne Eufemie Barraza, katere indijansko ime je Sheypukin (Direndaj). Naj se mi ne da križa, ker nisem kristjan, ampak teozofski znak, zvezda narejena iz dveh enakostranskih trikotnikov, obkroženih s kačo, ki si grize rep.“
Ivana Benigarja so pokopali na pokopališču v Aluminé ob pokojni Rosario Pena, katera je umrla po porodu leta 1949. Veliko kasneje so tja prenesli še Sheypukinovo truplo. Benigarjeva poslednja želja je bila vsaj v tem izpolnjena.
(1)	Iz pisma patra L. Perniška domačim, naslovljeno v Junln de los Andes 9-VIII-1950. Pismo mi je posodil France Pernišek. Datum smrti 11. februarja je najbrž pomota.
(2)	Po pripovedovanju K. Grumberga F. Holosanu leta 1989.
ŠKOFU ROŽMANU V ZAGOVOR
V listu DRUŽINA je bilo v št. 16 z dne 21. aprila objavljeno že dolgo „izgubljeno“ in sedaj v svobodi najdeno pismo, ki bo zanimalo tudi naše bralce:
Ljerka Bizilj, časnikarka na TVSlovenije, avtorica knjige z naslovom Cerkev v policijskih arhivih, je dobila dovoljenje, da si je ogledala Arhiv RSNZ. V dosjeju Rupnikov proces je tudi dosje Rožman v sedmih mapah. V njih so najrazličnejši dokumenti o škofu Rožmanu. Iz njih je razvidno, da je policija spremljala Rožmana in slovensko emigracijo tudi po Rožmanovi smrti, pravzaprav vse do današnjih časov.
Med arhivskimi listinami so tudi prošnje Rožmanu, naj reši ali prosi pri okupatorju za tega ali onega, naj pomaga komu v koncentracijskem taborišču ali zaprtimi, in kot kaže, je prošnjam tudi ugodil. Vendar Rožman pri okupatorju ni interveniral le za svoje privržence, temveč tudi za eminentne politične nasprotnike, kot je bil na primer narodni heroj Tone Tomšič, kar dokazuje pismo Rožmana z dne 18. 6.1942, naslovljeno na družino Tomšič; takšno ravnanje Rožmana je nemški poveljnik v Ljubljani Rösener kot soobtoženi tudi potrdil.
Med dokumenti je originalna na roko napisana izjava Ivanke Tomšič, matere narodnega heroja Toneta Tomšiča, z dne 22. avgusta 1946, v prid škofa Rožmana. V njej na štirih straneh opisuje škofovo pripravljenost pomagati tudi komunistom, in to vse do leta 1929 dalje.
To pismo je hotela škofija uporabiti v Rožmanov zagovor pri procesu, a ga je Udba zaplenila in nikoli več vrnila. Glasi se:
„Podpisana Tomšič Ivanka, mati pokojnega narodnega heroja Toneta Tomšiča podajam o g. knezoškofu ljubljanskem dr. Rožmanu Gregoriju sledečo izjavo.
Kot mati komunista, ki je za svojo idejo na podlagi sodbe presedel v Sremski Mitrovoci štiri leta robije, poleg tega pa bil še neštetokrat aretiran in bil v raznih sodniških preiskovalnih zaporih in ki je nazadnje tudi padel pod okupatorskimi streli, sem imela že od 1. 1929 polnih 13 let priložnost opazovati boj komunistov in njih trpljenje in neštetokrat mi je bilo usojeno, kot morda malokateri ženi v Jugoslaviji, da sem jih pomagala reševati iz njih težkih položajev, saj sem ob vsaki gladovni stavki prejela brzojavke iz Sremske Mitroviče, naj pridem tja in pomagam intervenirati, ker je pomoč nujna. Pri teh opravilih sem imela mnogo priložnosti spoznati ljudi, ki so nam šli na roko, kakor tudi take, ki bi nam lahko pomagali, pa so nas brutalno napodili. Pri dr. Rožmanu sem opazila, da ga je šteti med ljudi prve vrste, da ima, dasi kot duhovnik oznanja in razširja verske ideje, srce tudi do komunistov in da vidi tudi v njih ljudi, dasi so mu idejno nasprotni. Ko je 1.1932 izbruhnila v Sremski Mitroviči gladovna stavka, nas je policija obvestila, da grozi mojemu sinu smrt od gladu. Inozemski časopisi so že prinesli vest o njegovi smrti. Takoj sem odhitela v Sremsko Mitrovico, kjer sem našla sina skrajno izčrpanega. Vse prigovarjanje jetniškemu upravniku, naj vrne gladujočim njih pravice, je bilo zaman. Z grozo sem čakala z nekim mariborskim juristom, kaj bo. Ko sem drugi dan šla v zapor, je stavka še trajala, neki paznik pa mi je rekel, da so vsi zelo oslabeli. Pred vrati so bili zbrani svojci iz vse Jugoslavije in težko čakali izida. Jetniški zdravnik mi je izrazil bojazen, da umre vseh 140 stavkajočih, če ne končajo s stavko. On je sicer zato nastavljen, da jim pomaga, pa nočejo začeti jesti, dekler ne dosežejo svojih pravic. Imel je res težak položaj. Nasvetoval mije, da bi bilo najuspešnejše sredstvo intevencije vplivnih oseb iz domačih krajev, zato naj grem k škofu in drugim vidnejšim osebam v Beograd in slično. Ker so me tudi ostali svojci jetnikov prosili, naj interveniram, sem se takoj odpeljala v Ljubljano, kjer sem bila že drugo jutro sprejeta pri škofu dr. Rožmanu, ki mi je takoj obljubil, da bo poslal brzojav na kralja, ministrstvo in na zavodsko upravo, poleg tega mi je pa tudi nasvetoval, naj grem k pesniku Otonu Župančiču, k županu, na razne zbornice in k raznim ustanovam in
vplivnim osebam, da se tako reši 140 ljudi iz objema smrti. Če se ne bi takrat škof zavzel za to zadevo, bi bili gotovo pomrli in bi tako mnogim organizatorjem osvobodilnega boja, ki danes zavzemajo visoke položaje v ljudski oblasti, kot na primer Boris Ziherl, dva Kraigherja, inž. Tepina, prerana smrt preprečila njihovo delovanje. Prav tako mi je leta 1935, ko je v Mitroviči spet izbruhnila stavka, potem ko so bile vse naše intervencije na ministrstvu zaman, omogočil dr. Rožman
Žarko Petan, slovenski pisatelj in gledališki režiser, je zadnje čase postal zanimiv tudi nemško govoreči publiki. Graška založba Styria je pred nedavnim izdala njegovo aforistično knjigo. Krasi jo 10 risb, delo Günteija Waldorfa. Delo je polno novih aforizmov, posvečenih politično psihološkim razmeram v Sloveniji in v deželah Vzhodne Evrope. Že moto v knjigi „Mnogi današnji gospodje so bili včeraj še tovariši“ je značilen. Petan je vzbudil posebno pozornost s satiro: „S prazno glavo je laže kimati“. Navajamo nekaj satiričnih stavkov: — Oblast dopušča le tisto opozicijo, ki se je oblasti odpovedala.
s svojim priporočilom sprejem pri dr. Mihi Kreku, ki je nato z intervencijo pri ministrstvu za pravosodje dosegel ugoden zaključek stavke, s čimer je bilo rešenih okoli 150 ljudi. Ko so tov. Vido Tomšič, sedaj člana Narodne vlade Slovenije, leta 1941 okupatorji zaprli in mučili, mi je sporočila ven, naj obvestim tudi škofa, kako se jim godi v zaporih. Po mojem obvestilu je šel osebno h Grazioliju protestirat proti slabemu ravnanju. Ko so mojega sina Toneta Italijani izročili Nemcem, je tudi posredoval, da so ga vrnili v Ljubljansko pokrajino. Zvedela sem tudi, da je pred sodbo poslal svojega namestnika na sodišče intervenirat. Po smrtni obsodbi mojega sina pa je poslal pismo v Vatikan, naj posredujejo za njegovo pomilostitev, kar pa žal ni uspelo. Tej izjavi prilagam tudi pismo, ki sem ga prejela od škofa po sinovi tragični smrti. Slišala sem tudi, da je osebno posvaril urednike časopisa, naj nikar ne blatijo partizanov, češ da to ni katoliško, pa tudi tu ni nič dosegel. Ponavljam, da sem skozi dolgo vrsto let imela priložnost opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje. Pri njem sem vedno našla razumevanje, zato čutim dolžnost podati to izjavo, zlasti z ozirom na njegovo posredovanje v zadevi gladovne stavke v Sremski Mitroviči, kar bi lahko potrdili tudi mnogi Beograjčani, Zemunčani in tudi doktor Bela Kun iz Osijeka.“
—	V socializmu je ukradeno imetje najpogostejša oblika lastnine.
—	Demokratično je to, kar mi koristi.
—	Več ko 40 let smo si prizadevali graditi socializem, manj ko štiri leta smo rabili, da smo se ga znebili.
—	Pred vojno nismo imeli ničesar, sedaj imamo dvakrat toliko.
—	V mnogih deželah zastarajo zasluge hitreje kot zločini.
—	KRIVCE MORAMO ISKATI PO SPOMENIKIH.
—	Kdor je zaradi karijere vstopil v stranko, jo bo zaradi kariere tudi zapustil.
-Eme
Podpisana je Ivanka Tomšič
Osr*>i fi*.	fóf1 2
^rUUUf vjoOAsrrtZ.- ffafaiA eUU*	f^ '»t
stal, Ayi.'C	■ ffa	'****&.
7><r*UZi
" irtf	'J	rvut>-	'
tf/frvv Osol&v-nt. /0't*^rAe. V	j
/a/Ju	Živele
sC*/*vi/ IzoUtV	clk. fltfa tfULn.
fa*.- wr&nl*. 'Kisv-th. !
. cìtX'tyA- e.
\f LjufajfrwL 22- Acvj 1194.

n 111111111111 u 11111111111 iTiTmurrn 1111111111 rrn i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i n i i i i i i i ii i i i i i
Značilna satira
MflUinF |Z SLOVENIJE
M. SLOVENCI
Osebne novice
Poroka: V soboto, 27. aprila, sta se v cerkvi Marije Pomočnice (Don Bosco, Ramos Mejia) poročila Gabrijela Mirta Medvešček in José Luis Cambiaso. Priči sta bila nevestin oče Ivan Medvešček in ženinova mati ga. Ivona Cambiaso roj. Fizel. Poročil je dr. Jure Rode. Iskreno čestitamo in želimo srečo!
Rojstvo: V družini Lojzeta Dimnik in ge. Silvije roj. Hladnik iz Martina Coronado se je 12. aprila rodila hčerka Jesika Daiana. Čestitamo!
Krsta: V cerkvi Cristo de la Paz v Hurlinghamu je bila 27. aprila krščena Marjana Andreja Vanosi, hčerka Gabrijela in ge. Ane Mirijam roj. Keber. Botra staji bila Liliana Perey in Renato Keber.
V nedeljo, 28. aprila, je bila krščena Alenka Cukjati, hčerka Jožeta in Olge Lenarčič. Botra sta bila Franc Cukjati in Maijanka Lenarčič por. Dobovšek. Krstil je dr. Jure Rode.
Srečnim staršem čestitamo!
OBČNI zbor
Pravila Našega doma zahtevajo, da odbor poda svojim članom vsakoletno poročilo o svojem delu v pretekli poslovni dobi. To se je tudi zgodilo v nedeljo, 21. aprila t. 1.
Ob izredno veliki udeležbi ga je ob napovedani uri otvorila predsednica Pavla Lipušček in najavila dnevni red občnega zbora.
Prvi je podal poročilo tajnik inž. Janez Belič, iz katerega je bilo razvidno, da je bila poslovna doba prenapolnjena s prireditvami tako kulturnega in družbenega značaja. Sledilo je poročilo blagajnika Janeza Kržišnika o zelo zanimivi bilanci in lepem izkupičku, ki je bil sad družabnega večera z bogatim srečolovom avtomobila. Pri tem ima glavne zasluge mladina, ki je agilno prodajala srečke in jih prodala predčasno kljub visoki ceni 200 dolarjev. Nadalje smo slišali poročilo šolskega odbora in odbora Zveze žena in mater, kateraga je podala Nežka Kržišnik; tudi iz njega je bilo razvidno veliko aktivnosti. Nato je sledilo poročilo mladine, ki ga je podala Alenka Zupanc. Kot vsako leto, smo ga tudi letos poslušali z velikim zanimanjem. Poročila je zaključila predsednica Našega doma in podala nekako sintezo vsega dela
-č-e
ninnili
1111111 n 111111 m i n 1111111111 n 11111111111111 riri u 11 n i n 11111111 iTrmrm
V ARGENTINI
SLOVENSKI DOM
SAN MARTIN
ZVEZA MATER IN ŽENA
17.	aprila je pri sanmartinski Ligi žena mati govoril dr. Jure Rode o vprašanju korupcije. Različne so točke, ki pospešujejo poštenost naroda: skrb za duhovno, versko in značajno zdravje, naravna poštenost, zanesljivost, resnicoljubnost; skladnost med mislimi in dejanji.
Problem korupcije je po naše problem vere, spoštovanja in upoštevanja Boga in njegove volje. Naš doprinos Argentini: zdravi, nekorumpirani ljudje in katoličani. „Bili so dobri pošteni ljudje.“
Za tem je predavatelj posvetil svoje misli Devici Mariji Dolinski (del Valle), ki jo že 350 let časte v mestu Catamarca. 1683. leta so prinesli kip Brezmadežne v mesto v cerkev, ki se je sčasoma spremenila v sedanjo stolnico. Marijin kip so leta 1891 ovenčali z zlato krono; to 100-letnico obhajajo v vsej Argentini.
Prihodnji sestanek bo izjemoma 22. maja, ko bo Liga imela svoje volitve.
v pretekli dobi. Vsa poročila so bila deležna ploskanja in odobravanja s strani navzočih.
Poročilo nadzornega odbora pa je podal Jože Miklič z ugotovitvijo, da na podlagi tako bogatih poročil lahko mirno predlaga občnemu zboru razrešnico, ki je bila z dviganjem rok enoglasno sprejeta.
Med slučajnostmi seje razvila živahna debata o bodočem delu Našega doma, katera bo služila novemu odboru pri sestavljanju programa za prihodnjo poslovno dobo.
Sledile so volitve, na katerih so bili izvoljeni v glavni odbor: Stane Mustar in Janez Kržišnik; v pomožni odbor Metka Malovrh, Marija Casullo, Janez Albreht, Janez Krajnik in Tone Malovrh. V nadzorni odbor pa Marijan Skvarča in Jože Miklič.
Na prvi redni seji so si mesta razdelili v naslednjem vrstnem redu: predsednik Stane Mustar, podpredsednik Tone Oblak, tajnik inž. Janez Belič, namestnica Pavla Lipušček, blagajnik Janez Kržišnik in namestnik Blaž Miklič ter gospodar Lovro Tomaževič. Pomožni in nadzorni odbor pa sestavljajo že zgoraj omenjeni.
Novemu odboru želimo veliko uspeha, ki bo v veliki meri odvisen od sodelovanja vseh članov.
MARIBOR— Mariborska Drama bo gostovala v letošnjem letu v Sarajevu s Shakespearjevim Hamletom, julija pa v glavnem mestu Mehike s Hamletom in Goethejevim Faustom, oba v režiji Tomaža Pandurja. Obetajo si, da bodo v letu 1993 mogli gostovati v večjih gledališčih ZDA.
LJUBLJANA — V Srbiji so slovenska in hrvaška podjetja odprla več svojih takrat imenovanih tozdov (temeljnih organizacij združenega dela), zdaj pa se te poslovne enote kar čez noč spreminjajo v srbska podjetja. Tamkajšnji delavci so z vplačilom nekaj denarja postali solastniki firme, ki jo je sodišče vpisalo; zdaj so lastniki sodobno opremljenega podjetja. Matične firme se ne znajdejo in ne vedo kako reagirati. Na Hrvaškem so se odločili, da bodo sami enako postopali proti srbskim enotam na njihovem ozemlju, v Sloveniji pa so se odločili, da počakajo, ker smatrajo, da bi bili protiukrepi nesmiselni in da se bo novim „lastnikom“ še maščevalo.
LJUBLJANA — Vojaški naborniki iz Slovenije se bodo urili na Igu v Centru za zaščitno usposabljanje. Prostora bo za kakih 200 nabornikov in 50 starešin in pomožnega osebja.
BEGUNJE — Elan je v prvih dveh mesecih letošnjega leta posloval z minimalnim dobičkom. Reorganizirali so zunanjo mrežo in dosegli transparentnost poslovanja.
LJUBLJANA — Inflacija v marcu je znašala 3,2% v primeri s februarjem. V zadnjih dvanajstih mesecih so se cene povišale za 55,9% v letu 1991 pa za 18.5%. Najbolj so na povišice vplivale cene pijač, storitev, industrijskih in kmetijskih pridelkov.
LJUBLJANA — Nov telefonski imenik Slovenije je izšel s prvim aprilom. V njem je na skoraj 2.000 straneh vpisanih 450.000 telefonskih številk, od teh je petdeset tisoč novih, 150.000 pa je spremenjenih. Imenik prodajajo na poštah in stane 300-400 din (broširan oz. vezan).
SMLEDNIK — Grad Smlednik so po vojni zaplenili in ga odvzeli družini Lazarini, ker naj bi bil lastnik Nemec in član načistične stranke, kasneje so postopek ustavili, ker ni bilo zadosti razlogov. Dedič dr. Franc Lazarini je nadaljeval postopek in je sekretariat za občo upravo v Kranju prošnjo za vrnitev upošteval in povojno odločbo o zaplembi razglasil za nično. Vzgojni zavod Frana Milčinskega, ki je vsa ta leta domoval v graščini pa se je preselil v nove lastne prostore.
LJUBLJANA — Skladatelj Primož Ramovš je praznoval svojo sedemdesetletnico. Za to priliko so mu pripravili koncert z njegovimi deli, ki sojih izvajali njegov sin Klemen in drugi priznani glasbeniki, kot je violinist Tomaž Lorenz. Tudi Ljubljančani so ga proslavili in mu po županu inž. Jožetu Strgarju podelili priznanje mesta Ljubljane.
TEHARJE — Grobišče bodo uredili in povečali prostor, kjer je bila lani maša zadušnica. Računajo, da bo ob priliki Svetovnega slovenskega kongresa kraj morišča veliko ljudi obiskalo, na zadnji dan kongresa pa bo tudi maša, ki jo bo daroval nadškof Šuštar.
CELJE — Nov kroglični ležaj so začeli proizvajati v Žični, ki bo pokril
veliko povpraševanje, ker ga uporablja industrija kmetijskih strojev, bencinski motorji, elektromotorji in drugi. V kakovosti se merijo z nemškimi, japonskimi in švedskimi izdelki. Letos računajo, da bodo samo teh proizvedli približno milijon kosov, vseh skupaj pa 2,6 milijona.
LJUBLJANA — Kresnik je ime nagrade za najboljši slovenski roman, ki je izšel v zadnjih dveh letih. Teh je približno trideset, upravni odbor pa je že izbral žirijo: dr. Franc Zadravec, Andrej Hieng, dr. Janko Kos, Peter Božič, Aleš Berger, mag. Tomo Virk, mag. Silvija Borovnik in Vlado Žebot.
LJUBLJANA — Kazen za prekrške na cesti so povišali kar za petkrat. Na kraju prekrška more miličnik izreči kazen od 250 do 1000 dinarjev. Tudi pešec, ki bi hodil po cestišču in oviral promet, bo plačal 750 din kazni.
ŠMARJETSKE TOPLICE — Premik 91 je bil naslov tridnevni vojaški vaji Teritoriajne obrambe Slovenije. Vaja je bila nekak prototip bodočega mjenja in je po mnenju načelnika TO Janeza Slaparja zelo dobro izpadla. TO naj bi imela osemdeset tisoč dobro opremljenih pripadnikov. Na vajo so povabili tudi poveljstva petega armadnega območja, a ni prišel nihče.
SLOVENJ GRADEC — Zveza radioamaterjev Slovenije je imela občni zbor. V Zvezo je vključenih okoli osem tisoč članov, od katerih jih je več kot polovica aktivnih. Lani so imeli še posebej delo v času poplav, ko so vzpostavljali zveze z ogroženenimi območji. Zvezo vodi Tone Stipanič.
LJUBLJANA — Adria Airways je lani zaključila z izgubo, čeprav je za 20% več ljudi prevozila kot predlanskim in za prav toliko več kilometrov preletela. Zato išče novih možnih poslov. Tako so podpisali dveletni angažma v Vietnamu, kjer bodo pokrivali delno notranji promet in tudi zunanji. Računajo tudi, da bodo egipčanski delavci (kak milijon) morali nazaj na delo v Kuvajt in Emirate, pa tudi v Avstraliji bi se dalo kaj iztržiti. V Evropi pa so dosegli, da bodo njihova letala lahko pristajala na londonskem letališču Heatrow namesto na manjšem in starejšem Gatwicku.
LJUBLJANA — Ker za badminton Jugoslavija nima športne zveze, seje leta 1968 Slovenija kot taka vpisala v evropsko zvezo. Zato je letos slovenska reprezentanca tekmovala v Budimpešti na mladinskem svetovnem prvenstvu za uvrstitev med 19. in 27. mestom kot Slovenija in ne Jugoslavija.
LJUBLJANA — Bankovci za 2 milijona in za 500.000 din, izdanih v avgustu 1989 in za 200 ter 50 din, izdanih januarja.1990, niso od letošnjega 31. marca več zakonito plačilno sredstvo. Do konca leta jih bo še mogoče zmenjati le v službi Družbenega knjigovodstva.
LJUBLJANA — Od 240 poslancev v skupščini jih je imela le 22 eno samo funkcijo. Največjih ima Maijan Podobnik, član Slovenske kmečke zveze, ki jih ima kar devet in Andrej Šter (Slov. demokratska zveza) tako v skupščini kot v stranki ali občini. Za njim so na vrsti socialistka Darja Lavtižar-Bebler in komunist-prenovitelj Miran Potrč ter krščanski demokrat Ervin Schwartzbartl z osmimi mesti.
LJUBLJANA — Popis prebivalcev, gospodinjstev in kmečkih gospodarstev so opravili v prvi polovici aprila po vsej Jugoslaviji. Sto tisoč popisovalcev je nabiralo podatke, ki bodo prišli v javnost nekako sredi junija meseca.
LJUBLJANA — „Moških revij“ je vse več na slovenskem grafičnem tgu. Zenska anatomija je našla mnogo prostora po kioskih, stojalih za časopise, pa tudi mnogo prostora na policah videotekah. Pravijo, da ponekod kar 30% izposojenih filmov spada v pornografski oddelek; da jih izposojajo vsevprek, tako odraslim kot otrokom.
KNEŽJEGA KAMNA NE POSODIJO
Koroška deželna vladaje na svoji seji 17. aprila soglasno zavrnila prošnjo Svetovnega slovenskega kongresa, da bi mu za zasedanje konec junija v Ljubljani posodili iz mestnega muzeja v Celovcu knežji kamen, na katerem so do leta 1414 po slovensko umeščali koroške kneze. Koroški deželni glavar dr. Jörg Haiderje dejal, da na Koroškem nikoli ni bilo slovenskih knezov s Kranjskega, da so na kamnu umeščali le Karantance in da to ni v nobeni zvezi s Kranjsko.
Slovenska kulturna akcija
5. kulturni večer
univ. prof. dr. Darko Šušteršič O umetnosti v jezuitskih misijonih med Guaraniji
v soboto, 18. maja ob 20. v Slovenski hiši
Slomškov dom vabi na
VIDEO BAR
v soboto, 18. maja ob 21. uri
Do 23. ure prost vstop
MALI OGLASI
Iičemo oskrbnika za Hotel Mascardi v
Barilochah. - Tel. 0944-2548
METKA - L. in F. Švigelj - Otroške obleke -
Izbira in tovarniške cene - F. Alcorta 2754 -
San Justo (Barrio San Nicoläs) -	Tel.
441-7496
Snemamo na video kasete - Poroke - Krste -Družinske jubileje - Tel: 767-5200 Splošna pomoč in nasveti o industrijski higieni in varnosti; Tel: 659-3547; Viktor Fekonja
PSIHOANALIZA
Psihoanalitični konzultorij; lic. psih. Marko Mustar; French 3531, 5- „B“ — Capital —Tel: 801-8220 in 71-3546
•	ELEKTRONIKA
Električni material za industrijo in dom. Elektro Ader - Frana Jarc. Av. Ader 3295 -Munro; Tel.: 766-8947 / 762-1947 Varnostni elektronski sistemi (alarmas) za hiše - tovarne - avtomobile.
Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 - Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa Kadar se o računalnikih (kompjuterjih) govori, inž. Janez Kocmur vam poskrbi. Tel.: 651-7459 - Brandsen 2167 - San Justo. SERVIS
Dolenc Lojze - popravila barvne TV, videokaset, radio snemalcev, kaset in avdio -Cervino 3942 - San Justo - Tel.: 651-2176. ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologia, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826 - 7. nadstr. „B“ - San Martin -Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk - Tel.: 762-2840.
Turizem Bled — Najugodnejše cene za polet z avionom in turizem po svetu - Tel. 628-9504 ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 - San Isidro
-	Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucumàn 1455 - 9. nadstr. „E“ - Capital - Tel.: 45-0320 in 46-7991
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne -trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt - Avellaneda 216 - San Miguel
-	Tel.: 664-1656.
ŽADOM
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Alpe Hògar — Stane Mehle - vse za vaš dom
-	L. Vernet 4225 - (1826) Rem. de Escalada -Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri
-	avtomatično zalivanje - Andrej Marolt - Pte. Mia (Ruta 8) N- 3113 - (1663) San Miguel -Tel.: 664-1656.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital (1 kvadra severno od postaje Liniers). GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 - 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97
-	(1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOCA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS - Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija Gorše).
Cena največ štirih vrstic A 18.000.- za enkratno objavo, za vsak mesec —4 številke— A 55.000.-
„Novo jutro“ z
V Ljubljani je 17. aprila izšla že 4. številka Novega jutra. Urednik Ivo Žajdela nas je presenetil z novimi odkritji s fotografijami žrtev, ki sta jih KNOJ in Ozna pobila v gozdu blizu Crngroba pri Škofji Loki. Na prvi strani je fotografija deklice in nekaj poslovilnih besed osebe, ki je končala v Crngrobu. Odvrgla jo je oseba, kateri je uspelo napisati poslovilne besede: „Šuma kod Škofje Loke 23.5.1945... Zadnji zbogom svima mojima. Umiramo za Boga i Hrvatsko. -Anton Vidnj. (nečitljivo) Zagreb-Pontovčak 54 (nečitljivo) Nadica in Lenka.“
„Jutro“ priobčuje na 2. in 3. strani 5 fotografij oseb, ki jim je pred umorom uspelo odvreči dokumente. Med njimi je izkaznica z jasno sliko Babiča Pranja, urednika „Hrvatskega lista“. Na tretji strani je fotografija nekdanje mežnarije v Crngrobu, kjer so po pričevanju Marije Jamnik, neposredne priče zverinskih
OBVESTILA
'
SOBOTA, 11. maja:
Začetek letošnjega Visokošolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.30.
NEDELJA, 12. maja Slovensko romanje v Lujän.
SOBOTA, 18. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. NEDELJA, 19. maja:
31. Obletnica Slovenskega doma v San Martinu s celodnevnim slavjem. SOBOTA, 1. junija:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. Kulturni večer SKA; Avgust Horvat - Ob 100-letnici okrožnice Rerum Novaru; ob 20. v Slovenski hiši.
SOBOTA, 8. junija:
Kulturni večer SKA: Vinko Rode in Tine Debeljak - Predstavitev novih pesniških zbirk Vadimirja Kosa in Toneta Rodeta; ob 20. v Slovenski hiši.
/------------------------------\
Slovenski dom v San Martinu
bo v nedeljo, 19. miga, praznoval
31. OBLETNICO USTANOVITVE DOMA
s celodnevnim slavjem, na katero vse rojake prisrčno vabi odbor
novimi odkritji
pokolov, knojevci pobili 40 oseb, med njimi največ mladenk od 20. do 30. leta. Drugih 20 je zgorelo v hlevu, ko so partizani s hitrostrelkami povzročili ogenj.
Zgodba pretrese človeka. Žrtve so najprej zvezane gonili v trojkah, ko je mežnarija zgorela in v njej 12 oseb, so knojevci žrtve streljali pred kotanjami.
M. Jamnik zatrjuje, da so bile žrtve dobro oblečene in imele mnogo prtljage. Žrtve so pred pokolom slekli in jih oropali. Med ustreljenimi sta bila dva duhovnika in hrvaški pisatelj Mile Budak.
Časopis izpopolnjujejo med drugim nadaljevanje pričevanj Venclja Dolenca „Med partizani in domobranci“ in tretje nadaljevanje Koroščeve razprave „Sv. Urh - druga plat zvona“ in ponatis članka istega pisca v Svobodni Sloveniji: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila.
Stran 23 priobčuje „Poziv vsem slovenskim sredstvom obveščanja“, s katerim IO SKZ - LZ, Cerknica zahteva, da mediji postanejo neodvisni. Med drugim ugotavlja naslednje: „Več kot absurdno je, da mora sedanja oblast v več primerih delovati skoraj v „ilegali“ zaradi strahu pred izkrivljanjem in pristranskim prikazovanjem v medijih.“
S1.S.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: E slo venia Unida Redacción y Administradón:
RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 69-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak mL Uredniški odbor Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión Ns 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N5 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N5 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije:
za Argentino A 360.000; pri pošiljanju po pošti pa A 400.000; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svobodno Slovenijo: v Trstu: Knjigama Fortunato, Via Paganini 2; v Celovcu: knjigama Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
Stavljepje: MAUVILKO
Talleres Gràfico« “VILKO* S.R.L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires - TeL: 362-7215
Poravnajte naročnino!
SPZ GALLUS
Seznam datumov pevskih nastopov našega zbora Gallus med obiskom Slovenije:
8.	maja - Pariz
12.	maja - Kranj
13.	maja - Celje
14.	maja - Koper, stolnica
18.	maja - Maribor
19.	maja - Murska Sobota
20.	maja - Rogaška Slatina (Koroška)
2.	junija - Novo Mesto
3.	junija - Ljubljana,
zaključni koncert.
Vsem prijateljem sporočamo, daje 28. aprila 1991 v Miramaru odšel h Gospodu po večno plačilo
MIRKO KLAVŽAR
Iskreno se zahvaljujemo vsem Slovencem in drugim prijateljem v Miramaru za poslednje slovo od pokojnika, posebno pa družini Sintič (Antonu in Olgi); župniku v Miramaru za molitev ob krsti in spremljavo na zadnji poti, ter Anici Gornik za slovenske molitve ob grobu
Žalujoči: žena Ivanka,
sin cont. Ivo s snaho Raquel,
hči lic. Karmen in zet dr. Eduardo Vitale
vnuki: Anabela, Gisela in Avgust Klavžar
ter Oscar in Miriam Vitale
brat Milan,
in ostalo sorodstvo
Buenos Aires - Koritnica pri Bači - Kanada
J