LETNIK XVI., ST. 42 (765) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. NOVEMBRA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
IgorGregon
Polom demokracije
Politiki venomer delujejo v vidiku naslednjih volitev, državniki pa vselej zasledujejo skrb za prihodnje generacije.
V te besede je veliki italijanski državnik Alcide De Gasperi strnil osnovno lastnost človeka, ki ga je ljudstvo izvolilo za to, da vodi državo. V Italiji je bilo takih oseb izjemno malo, preveč pa politikov, ki so zagovarjali interese zaprtih skupin, večkrat celo svoje, osebne. Vse do danes, ko so politične in finančne okoliščine dosegle kritični prag, za katerim nam preti edinole grožnja državnega stečaja. Čeprav je bilo v torek, 8. novembra, po glasovanju v poslanski zbornici očitno, da je nekoč večinska koalicija po mučni večmesečni agoniji neizpodbitno postala manjšina in da uživa vlada dokončno nezaupanje v tej veji parlamenta, so nekateri Berlusconijevo kasnejšo potezo pri predsedniku republike Giorgiu Napolitanu, kateremu je zagotovil svoj odstop po izglasovanju zakona za stabilnost, celo prodajali za držo, vredno državnika! Odstop premierja v soboto zvečer pa je bil zaradi uličnih protestov podobno neslaven, kot je bil klavrn zlom Craxijeve politične kariere, ko so mu v Rimu pred hotelom Rafael metali kovance, češ, "poberi še te...". Pred palačo Kvirinala je sicer množica slavila konec Berlusconijeve vlade z enakim zanosom in vzdušjem kot zmago državne reprezentance na svetovnem prvenstvu. Ti prizori so pokazali odnos, ki ga državljani imajo do države in njenih državnikov: preprosto navijaški! Drama italijanske republike se kaže v tem, da vladajoča garnitura in njena koalicija z že itak nesramnim obstoječim volilnim zakonom docela odražata naj nižja čustva in čutenja državljanov. Naj ne preseneča torej, da mednarodne ustanove natanko 150 let po zedinjenju Italije zahtevajo jasno in takojšnje uveljavljanje načela kredibilnosti italijanskih institucionalnih organov in celotne politike.
Posredno so prišle tako do izraza kratke noge, ki jih je vlada pred tremi leti skrivala pred volilci, in kratkovidnost večine le-teh, ki so izbrali napačno opcijo. Če se ne bi nahajali v tako usodnem precepu (ko je zaradi italijanske krize sama EU v veliki nevarnosti), bi še naprej vztrajali po tej poti. Evropa je tokrat jasno povedala, da demokracija ni le sredstvo, s katerim zasledujemo svoj interes, a je veliko bolj enostavna sposobnost oddolžiti se zahtevam stabilnosti meddržavnega ustroja (z golega gospodarskega vidika, kakršen je za Evropo značilen, pomeni pošten odnos med strankami: to so pač pravila igre). Vrtoglav razplet dogodkov prejšnji teden pa je jasno in glasno potrdil nezaupnico italijanski demokraciji.
V tovrstni družbeni ureditvi navadno vodi državo koalicija, ki je na volitvah zmagala, hladna prha zadnjih mesecev pa je državljane prepričala, da stečaj države preprosto ne pogojuje samo življenje zmagovite koalicije, ampak predvsem vsakdan in perspektive vseh prebivalcev in partnerjev skupne evropske hiše. Nujno se je zato pojavila potreba po dobesedni 'komisarski upravi', ki naj Italijo postavi na pravšnji tir.
Predsednik Napolitano je nalogo za rešitev institucionalnega in gospodarskega sistema v Italiji zaupal prof. Mariu Montiju. Njegova naloga bo težka: evropske članice bo moral čim prej prepričati, naj v kratkem odkupijo okrog 200 milijard obveznic našega državnega dolga, ki pa je v zadnjih desetih letih narastel na dodatnih 600 milijard evrov (v tem obdobju je Berlusconi vladal celih 8 let!). Po drugi strani obubožanje srednjega sloja bo težko uskladljivo z varčevalnimi ukrepi in reformami pokojninskega in delovnega sistema, ki jih zahteva Evropa, načrt za zagon gospodarstva pa zahteva sočasno ravnotežno iskanje ustreznih sredstev. Kot je v svojem idealistično-utopičnem apelu v nedeljo zvečer, ki ga je izgovoril v navidezno borbenem in hrabrem, v resnici pa utrujenem slogu, pravilno ugotovil dosedanji premier, da to ni čas za "egoizme”.
Upajmo le, da je s tem mislil nase in na svoje...
Spominska svečanost za slovenske padalce
Tudi tokratna slovesnost v Škrbini, v petek, 11. novembra, je bila priložnost, da se na temelju žrtvovanja pomorjenih primorskih padalcev zazremo v prihodnost, ki naj se razvije na podlagi vedrejšega in spoštljivejšega odnosa do sočloveka: na podobni podlagi naj vzklije tudi tvornejši dialog med narodi in državami. V teh mislih so se zrcalile besede osrednjih govornikov, začenši z vojaškim kaplanom, majorjem Milanom Pregljem, ki je pred osrednjim snidenjem v cerkvi sv. Antona daroval mašo zadušnico za vse padle v dosedanjih vojnah, izrecno pa je omenil ameriškega padalca Marijana Česnika, ki je pred nedavnim umrl v 93. letu starosti. "Svet moramo ponižno spoznavati, ne smemo pa ga zlorabljati, se povzdigovati nad sočloveka, slepo slediti naši trenutni koristi. Priznati moramo svoje osebne šibkosti, da bomo sprejeli sebe in svoje dostojanstvo'', je dejal duhovnik, ki je v spominu na padle uvidel priložnost za to, da v prihodnosti bomo z mirom in razumnostjo končno odgnali zlo.
Tudi župan občine Komen Danijel Božič je bil na slavnostnem prostoru mnenja, da so pomoč, prijateljstvo in sodelovanje bolj vredni od hudobije: "Partizanska Škrbina je med vojno veliko pretrpela, preveč žrtev smo imeli in še danes niso zaceljene tedanje rane".
O teh ranah je s svojega zornega kota spregovorila osrednja govornica dneva, Ada Volarič De Stefano, nečakinja Ivana Volariča z Idrskega. Njen stric je primorski prostovoljec, član Gardnega bataljona in skupine radiotelegrafistov in padalcev, ki so jih v
Afriki urili prof. Ivan Rudolf in Britanci. S partizani so njen stric, Milan Boštjančič in Milan Golob odšli na Dugi otok, na Krk in po kopnem do Kastva v hrvaški Istri. "Tam so jih ločili, nihče izmed treh pa ni mogel opraviti svoje naloge, vsi trije so izginili brez sledu". 'Neznanci' so jih namreč odvedli neznano kam. "Gotovo še živijo ljudje, ki o tem kaj vedo. Vedo, kaj se je zgodilo z njimi, a po toliko letih še nihče noče govoriti", je dejala gospa Volarič, ki si danes želi edinole to, da bi vedela, kje je njen sorodnik pokopan, da bi lahko prižgala svečo v njegov spomin. "Nihče od mojih si ni želel maščevanja, ker so bili vsi verni in ker nam ne bi nobeno maščevanje moglo vrniti mojega strica", je povedala gospa Volarič, ki se je ob sklepu svojega ganljivega pričevanja zahvalila novinarju Ivu Jevnikarju, kateremu gre zasluga, da je usodo primorskih padalcev spoznal slovenski narod.
Pred Fakinovo domačijo, na pročelje katere je od leta 1994 pritrjena spominska plošča in od koder je bil doma eden izmed padalcev, ki so jih zavezniške sile s padali spustili na jugoslovanska in primorska tla v času druge svetovne vojne, da bi se v vrstah odporništva borili proti okupatorju, a jih je jugoslovanski režim po krivem imel za vohune in jih je likvidiral, je v petek brila kraška jesenska burja, v kateri so plapolali praporščaki nekdanjih borcev in društva Tigr. V izredno hladnem jutru so
“Z mirom in razumnostjo bomo v prihodnosti končno odgnali zlo".
premražene svojce živih, pogrešanih in umrlih padalcev, njihove vedno redkejše soborce prekomorce (med katerimi sta bila prisotna tudi Ciril Kobal in Stanko Simčič) in domačine po polaganju vencev segrele prisrčne besede britanskega veleposlanika v Sloveniji Andrevva Pageja, čigar diplomatska izpostava v Ljubljani je prisotnost v Škrbini 11. novembra, to je na dan, ko se Britanci spominjajo angleških padlih vojakov v vseh vojnah, uvrstila med svoje častne obveznosti. Diplomat je v svoj nagovor vključil poezijo Toneta Pavčka, svojega naj ljubšega slovenskega pesnika, ki jo je prevedel tudi v angleščino. Page je v gladki slovenščini poudaril, da je dolžnost nas vseh čaščenje spomina na padle zato, da ustvarimo boljši svet. Po svojih močeh skuša tudi sam to početi, prav zato je pred leti vstopil v diplomacijo, da bi prispeval h krepitvi miru in sodelovanja med narodi. Pred mikrofon sta stopila še nekdanji veleposlanik VB v Sloveniji David Uoyd in vojaški ataše ambasade ZDA v Ljubljani Jim McKinney, ki se je zahvalil vsem tistim, ki so se in se še po svetu bojujejo za svobodo. Pobudnik Skrbinške svečanosti Johne Earle, časnikar in pripadnik britanskih služb v Jugoslaviji v času vojne, je svoj pogled usmeril v današnji čas, ko je Slovenija sicer svobodna in samostojna država, prav zato pa se spopada s težavami današnjega časa, v prvi vrsti z gospodarsko globalizacijo: "Ta prinaša negotovost za jutrišnji dan, je razlog za vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, za hudo brezposelnost, ki kuje vsakdan zlasti mlajših".
/stran 11 IG
p resnico
Soomin		
r	V Doberdobu	
	so se prejšnji	
	teden z mašo in	
	kulturno	
wTj	prireditvijo	
	spomnili drage	
	Franke Ferletič	
Poezija
Dijaki goriškega licejskega pola so se spomnili velikega slovenskega pesnika, nedavno preminulega Tonela Pavčka
Pesnik Aleksij Pregare je letos praznoval 75.
in pri GMD izdal zbirko Amebno razkošje
Izjava za javnost ob predstavitvi dokumenta
Naj se sliši vaš glas! Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije 2011
Po izgubi večine v parlamentu
Ura resnice za Berlusconijevo vlado
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), Slovenska karitas in Svet katoliških laikov Slovenije, ki združuje 28 organizacij in združenj, so predstavili dokument z naslovom Naj se sliši vaš glas! Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije 2011. V njem poudarjajo temeljne vrednote, ki so sestavni del katoliškega pogleda na svet, in pomen aktivnega sodelovanja in udeležbe na predčasnih državnozborskih volitvah.
V publikaciji namenjajo posebno pozornost naslednjim
področjem družbenega nauka Cerkve: Spoštovanje življenja in človekovega dostojanstva (9. in 10. člen), Skrb za zakonsko zvezo in družino (11. -13. člen), Posebna skrb za uboge in ostarele (14. -16. člen), Spoštovanje načela pravičnosti in enakosti (17. člen), Vzgoja za demokracijo in družbeno kritičnost (18. člen), Prizadevanje za zdravo in čisto okolje (19. člen) ter Prizadevanje za socialno pravičnost in mir v svetu (20. člen).
Na koncu so zapisali, da so "volitve čas, ko so državljani poklicani k odločanju o sku-
pni prihodnosti. Za vsakega katoličana je udeležba na volitvah in izbira ustreznih kandidatov pomembna moralna in demokratična dolžnost, saj s preudarno in dobro izbiro prispevajo k skupnemu dobremu celotne družbe. Zato je pomembno, da svoj glas na volitvah oddajo šele takrat, ko razumno pretehtajo med različnimi političnimi ponudbami, njihovo vrednostno orientacijo in osebami, ki za programi stojijo" (21. člen).
dr. Tadej Strehovec tajnik Komisije Pravičnost in mir
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec pri Tondu
V zvezi s finančnimi dotacijami
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je posredoval pri predsedniku deželnega odbora FJK Renzu Tondu v zvezi z napovedanimi finančnimi krčenji tako za slovenske sporede italijanske radiotelevizije Rai kot tudi v zakonu o podporah založništvu, iz katerega črpa pomemben delež sredstev tudi Primorski dnevnik. V prvem primeru gre za napoved zmanjšanja dotacije za kar tretjino sredstev, ki so vezana na uresničevanje konvencij med predsedstvom italijanske vlade in podjetjem Rai, ki omogočajo sporede v slo-
venščini, nemščini in francoščini v treh avtonomnih deželah. V zvezi s tem so že uradno intervenirali predsednik Doline Aoste Augusto Rollandin ter predsednika avtonomnih pokrajin Trento Lorenzo Dellai in Bočen Luis Durnwalder. V sklepnem delu svojega posega Gabrovec predsednika Tonda vabi, naj se pridruži kolegom ostalih dežel, ki jih označuje prisotnost zaščitenih narodnih manjšin, da s skupnimi močmi in poenotenim glasom dosežejo preklic nesprejemljivih rezov.
Deželni svetnik Igor Gabrovec
prav tako opozarja na vprašanje preživetja Primorskega dnevnika kot edinega slovenskega tiskanega dnevnika v Italiji, ki je ogroženo zaradi napovedi zmanjšanja sklada za podpore dnevnikom in drugi periodiki. Italijanska vlada se pri tem nagiba, da bi breme zaradi zmanjšanja dotacije v skladu enakomerno prenesla na vse dosedanje prejemnike, kar je nepravično in skregano s samo logiko tovrstnega prispevka. "Vlada naj se raje loti reforme kriterijev porazdelitve sredstev, saj je v dolgem seznamu prejemnikov kar nekaj takih naslovov, ki so že od nekdaj vsaj vprašljivi", meni deželni svetnik Gabrovec, ki bo predsedniku Tondu v prihodnjih dneh tudi neposredno podčrtal vlogo in pomen slovenskega tiskanega dnevnika v dobro organizirani narodni skupnosti, kakršna je naša.
Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
Javni razpis
Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS je v petek, 28. oktobra 2011, na svoji spletni strani objavila Javni razpis za sofinanciranje raziskovalnih projektov za leto 2012. V letošnjem razpisu so med prioritetna področja za izbor raziskovalnih projektov, ki jih je določil Znanstveni svet agencije, med drugim uvrstili:
- večji temeljni projekt, ki ga vodi izjemen uveljavljen slovenski raziskovalec, ki dela v tujini vsaj pet let in se vrača v Slovenijo (z vsaj 20% zaposlitvijo);
- en projekt za 100.000 evrov, ki ga skupaj prijavijo slovenska raziskovalna organizacija in vsaj tri raziskovalne organizacije iz slovenskega zamejstva, pri če-
mer mora biti vsaka raziskovalna organizacija udeležena z vsaj 10%.
Razpis bo potekal v dveh fazah. Vsi prijavitelji se na razpis prijavijo v I. fazi s kratko prijavo z obrazcem ARRS-ZV-JR-Prija-va/2011-I, ki se nahaja na spletnem portalu agencije eObraz-ci. Portal lahko uporabljajo raziskovalci, vpisani v evidence agencije, skrbniki spletnega portala eObrazci v RO, zastopniki RO, pooblaščenci zastopnikov RO in dodatni uporabniki.
Prijavni obrazec se istočasno izpolnjuje v slovenskem in angleškem jeziku - izpolnjen mora biti v obeh jezikih. Prijavitelje, ki so uvrščeni v II.
Dogodki v zvezi s krizo Berlusconijeve desnosredinske vlade, ki je nastopila v začetku minulega tedna (6. novembra), so se naglo razvijali. Ko smo se lotili tega pisanja, pričakujemo uradno potrditev imenovanja mandatarja za oblikovanje nove italijanske vlade. Po splošnem predvidevanju naj bi ta mandat prejel znani italijanski ekonomist in nekdanji
namreč Berlusconijevi večini v parlamentu odščipnil kakih trideset poslancev in senatorjev. To se je posebno poznalo v poslanski zbornici, kjer je vlada odslej naprej razpolagala le s pičlo in stalno negotovo večino, ki jo je Berlusconi skušal krepiti s politično "pridobitvijo" posameznih poslancev iz mešane skupine. Na ta način je vlado v zadnjem obdobju podpiralo okrog 316 poslancev, a
evropski komisar Mario Monti, ki je v preteklosti zavzemal zelo pomembne položaje v evropskih ustanovah. S potrditvijo njegove vlade v parlamentu se bo končalo burno in sporno obdobje Berlusconijeve vladavine, to se pravi berlusconizma kot načina pojmovanja in političnega nastopanja, ki je v zadnjem obdobju zašel v hudo krizo zaradi relativističnega pojmovanja etičnih načel v javnem političnem delovanju in s tem povezanega spoštovanja splošno priznanih vrednot.
Prvi hujši pretres je Berlusconijev način vladanja, tako v lastni stranki kot v vladi, javno doživel pred letom dni, ko se je od vladne stranke Ljudstva svobode javno ločila večja skupina privržencev podpredsednika stranke Pinija, nekdanjega voditelja desno usmerjenega Nacionalnega zavezništva, oziroma bolje rečeno, jo je diktatorsko izključil iz skupne stranke, Finiju napovedal neizprosen boj in politično smrt. Fini je
fazo izbora projektov, agencija pozove, da v roku treh tednov na obrazcu ARRS-ZV-JR-Prijava-2011-11 (v nadaljnjem besedilu: prijavna vloga - II. faza) oddajo dopolnitev predloga raziskovalnega projekta na spletnem portalu eObrazci.
Prijave za I. fazo morajo biti oddane do vključno 15.12.2011 do 12.00 ure.
Besedilo razpisa v slovenskem jeziku: http: //www. arrs. gov. si/sl/progproj/rproj/razpisi/11/ razp-proj-11. asp
Besedilo razpisa v angleškem jeziku: http: //www. arrs. gov. si/en/progproj/rproj/razpisi/11 /razp-proj-11. asp
Prepričani smo, da na ta način omogočamo pomembno povezavo za izmenjavo in prenos znanja ter izkušenj v slovensko znanstvenoraziskovalno okolje, kakor tudi slovenskega znanja v tujino.
tudi ta krhka večina je v zadnjih tednih začela kopneti, tako da je pri nedavnem glasovanju o potrditvi finančnega obračuna za leto 2010 zdrknila na 308 glasov in tako vladi izmaknila absolutno parlamentarno večino. Omenjeni obračun, ki je sicer le knjigovodski prikaz finančnega stanja, je bil kljub temu odobren, ker se je ogromna večina opozicijskih poslancev pri tem vzdržala glasovanja.
Predsedniku vlade Berlusconiju, ki je zadnje čase stalno zatrjeval, da ga podpira zadostna parlamentarna večina in da zato namerava nadaljevati volilni mandat do izteka zakonodajne dobe leta 2013, ni tako preostalo drugega, kot da se odpravi k predsedniku republike Napolitanu s sporočilom, da njegova vlada nima več potrebne večine v poslanski zbornici. Istočasno je najavil svoj odstop brž po odobritvi tako v senatu kot poslanski zbornici vladnega zakona o stabilnosti in protikriznih
Povejmo na glas
ukrepih, ki jih je od Italije zahtevala Evropska unija za izhod iz sedanje finančne krize in v obrambo evra. Predsednik republike je nato pozval predsedstvi poslanske zbornice in senata, naj nemudoma poskrbita za odobritev omenjenih ukrepov. Senat je to storil v petek, 11. novembra, poslanska zbornica pa v soboto, 12. novembra. Predstavniki opozicijskih strank (Demokratska stranka, Sredinski pol in Finijeva skupina) se niso udeležili glasovanja in s tem tehnično omogočili sprejem omenjenih vladnih ukrepov, da se s tem pospeši imenovanje novega mandatarja za sestavo prehodne vlade in zadosti zahtevam pristojnih evropskih institucij.
Odhajajoči predsednik vlade Berlusconi se je nato še zadnjič sestal z ministrskim svetom in vodstvom stranke Ljudsstva svobode, nato je odšel na Kvirinal, kjer je nekaj pred 22. uro pred državnim poglavarjem Napolitanom odstopil. Zunaj na trgu pa ga je z žvižgi in medklici "pričakala” množica ljudi, zato je ob koncu srečanja zapustil palačo pri stranskem izhodu. V tem neprijaznem ozračju se je končalo njegovo 17-letno vladanje Italiji, med katerim je stalno obljubljal rešitev vseh problemov in izvedbo potrebnih reform za gospodarski zagon, a na koncu je za svojega naslednika moral sprejeti razgledanega in resnega ter evropsko usmerjenega politika, ki mu je zaupana težka naloga, da reši državo iz zagate, v katero jo je spravila njegova kratkovidna politika.
V nedeljo, 13. novembra, je predsednik republike Napolitano sko-ro ves dan namenil posvetovanju z institucionalnimi in političnimi predstavniki. Po teh posvetovanjih je mandat za sestavo nove vlade skladno s predvidevanji poveril znanemu ekonomistu in rektorju milanske univerze Bocconi Mariu Montiju. To izbiro podpirajo vse glavne politične stranke, od Ljudstva svobode in Demokratske stranke do Sredinske zveze. Odločno pa ji nasprotuje Severna liga, ki se je do zadnjega zaman oklepala Berlusconija.
Kaj naj rečemo v zvezi s tem političnim preobratom v Italiji. Na misel nam prihaja ljudski rek: "Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo".
Alojz Tul
Poplave	ali	kdaj	resnic
Prodornejši izvedenci so ob katastrofalnih poplavah po Italiji in predvsem v Genovi opozorili na nujo boljše osveščenosti, ki utegne ob podobnih tragičnih dogodkih prizadetemu prebivalstvu pomagati, da bo manj žrtev in bolečih izgub. Opaziti je bilo namreč, da so se mnogi, ali celo večina, v stanju ogroženosti obnašali pravzaprav neprimerno in v svojo škodo. Zavedamo se trde besede, namreč da ravnanje ni bilo v vseh smislih primerno in pravilno ter bi ga bilo za prihodnje naravne ujme koristno bistveno izboljšati. V grobem rečeno, so ljudje ravnali in delovali popolnoma nepripravljeno: silovito in hitro naraščanje rek in vodotokov jih je presenetilo kot strela z jasnega, kakor da ne bi vedeli, da se takšni rušilni naravni dogodki ponavljajo že kar nekaj let, če ne v tej državi, pa v kakšnem drugem delu Evrope. Uradno je bilo tudi že sprejeto stališče z zasedanji na svetovni ravni, da so spremenjene podnebne razmere dejstvo in ne samo občutek, ki je menda varljiv. Te razmere so človekov položaj znatno poslabšale, saj so zanje značilni vse pogostejši pojavi “razsrjene" narave, od sedanjih poplav, zemeljskih usadov in plazov vse tja do uničujočih viharjev ter stopnjevanih vročinskih in sušnih obdobij. In če je v našem naslovu znani rek Resnica osvobaja, se utegne kdo vprašati, kako lahko osvobajajo hude in težke resnice, ki človeka ogrožajo in to z neusmiljeno krutostjo. Pa vendar, resnica, kakršna koli je, osvobaja, seveda z enim samim pogojem: če jo sprejmemo. Če v našem pri-
meru sprejmemo, ampak zares sprejmemo dejstvo vse pogostejših naravnih katastrof oziroma spremenjenega podnebja, potem se lahko na takšne dogodke pripravimo, se nanje ustrezno odzovemo in izgube so zato neskončno manjše. Sprejetje resnice nas torej osvobodi paničnega strahu, nam omogoči, da se možnosti nevarnih soočenj že vnaprej zavedamo, in tako oboroženi rešimo, kar se rešiti da, v nasprotnem primeru je uničenje mnogo večje in dodatno tragično. V večjih mestih na Japonskem od časa do časa izvedejo alarm, kot bi šlo za potres, in sprožijo vse potrebne mere, od nastopa najrazličnejših uradnih reševalcev do premikov ljudi, ki se v tistem trenutku nahajajo na najrazličnejših delovnih mestih, na cesti ali doma. Podobne priprave bi bilo umestno izvesti tudi v tukajšnjem delu Evrope vsaj za primere prekomernega deževja in poplav, zemeljskih usadov in plazov ter se enkrat za vselej odpovedati pozabi morebitnih hudih dogodkov, češ, saj se ne bodo več zgodili. Odpovedati se torej samoslepilnemu optimizmu, po katerem bo že vse dobro, in zato sploh ni treba ukrepati ali se na kar koli pripravljati. Resnica je namreč, in resnica nam hoče dobro in je na naši strani, da se bodo uničujoči naravni pojavi žal dogajali tudi v prihodnje in da je zato nam vsem v prid, da to dejstvo zares sprejmemo in da se osvobojeni neobvladanega strahu s težkimi preizkušnjami res učinkovito spopademo.
Janez Povše
Renzo Tondo
POGOVOR
//
Aleksi) Pregare
Globalizacija predstavlja mentalno parazitstvo"
Ricmanjski pesnik Aleksij Pregare je letos praznoval 75. življenjski jubilej, ob katerem je v založništvu Goriške Mohorjeve družbe izšla tudi njegova pesniška zbirka z naslovom Amebno razkošje. Avtorja smo zato povabili na daljši pogovor, v katerem nam je razkril svoje pesniške začetke in zorenje, pa tudi marsikatero prigodo iz lastnega življenja. Intervju s Pregarcem smo opravili v prvi polovici novembra v prostorih Kosovelove knjižnice v Sežani.
Kdaj in kako ste začeli pesniti?
Vedno me je mikalo pesništvo, še pred njim pa romanopisje. Veliko sem bral že v otroških letih. Danes težko ver j amen, kako sem pri svojih desetih letih bral Ben Hurja. Ko sem prišel v najstniška leta, se mi je zazdelo, da ni narobe, ko bi kdaj napisal kakšen verz. Prvič sem se predstavil leta 1958, tedaj sem pri Mladiki odnesel tretje mesto na natečaju za poezijo. V komisiji je bil tudi prof. Vinko Beličič, za katerega ne vem, ali ga bom kdaj sploh nehal občudovati, saj je bil zame ne le mentor, ampak me je imel tudi zelo rad. Vse skupaj pa se je nadaljevalo malo kasneje, ko sem se srečal z Josipom Tavčarjem, ki je mojo poezijo objavil v tedanjih Razgledih.
V vašem življenju pa je tudi
pomemben gledališki inter-
mezzo.
Nekaj časa se je nato moje pisanje zalomilo, saj sem bil zaposlen z igranjem. Bilo mi je namreč do tega, da izpopolnim svoje igralsko znanje, zato sem se leta 1962 odločil, da grem v Ljubljano, ker sta se mi ta gledališki prostor in ambient zdela preozka. Na povabilo režiserke Baranovič-Battellino sem pustil svojo prejšnjo službo in golo naključje je botrovalo temu, da sem prvo vlogo igral v Ljubljani - zavoljo nezadovoljstva z glavnim igralcem - v Lorcovi Čudoviti čevljarki. Po petnajstih dneh vaje so me izbrali. Tedaj sem naletel na Majdo Potokarjevo. Srečeval sem se z vsemi tedanjimi gledališkimi prvaki, s Potokarjem, Ri-llejem-Hočevarjem in drugimi. Z vsemi sem igral pet del, dokler ni družinska nuja pritisnila name, tako da sem se nekaj časa umaknil. Takrat so me poklicali v gledališče v Novi Gorici. Tam sem bil skoraj pet let nosilec repertoarja. Pred tem pa sem se seznanil s filmom in televizijo. Ko sem se znašel na Radiu Ljubljana, mi je šola Jožeta Peterlina zelo koristila.
Kakšna je bila vaša vrnitev na
Primorsko?
Zelo prijetna. Srečeval sem ljudi, ki sem jih poznal iz Ljubljane. Pri gledališču bi še ostal, če se ne bi zavrtelo pri družini. Sem imel pa tudi težave, katerih sem se naveličal. Sodeloval sem namreč z Mladiko, bilo je leta 1965, ko sem bil nagrajen za novelo na tržaškem radiu. Vse to so gledali na zelo zelo čuden način, zaradi katerega mi je bilo neprijetno. V petih goriških letih je bilo veliko gostovanj, na katerih sem dajal vse od sebe. Spominjam se, da sem imel nekega dne tri predstave, tako da bi me zvečer skoraj srčna kap. Zvečer sem ostajal sam in tam se je začela poezija. Moji stihi so bili objavljeni v idrijskih Kapljah, torej reviji, ki so jo nato prepovedali.
Katera pesniška zbirka vam je od vseh najbolj pri srcu?
Težko bi rekel. Najbolj odmevna je bila Temelji mojega vrta iz leta 1986, za katero sem bil tudi nominiran, dokler se niso v Ljubljani pojavili Tržačani in je bilo konec vsega. Že prej se je to dogajalo, tudi ko sem bil v tržaškem teatru. Pogoji so bili zame težki in mučni. Po trinajstih letih sodelovanja pri ljubljanskem radiu je nekdo prišel v Trst in rekel, da sem nezanesljiv, ker nisem bil njihov. Za deset let sem dobil črno piko.
Nato ste si izbrali delo v predilnici.
To je že druga zgodba. Ko sem bil še v Novi Gorici, me je tedanji prelat msgr. Kazimir Humar zaprosil, ali bi lahko prišel k njemu, da bi se kaj začelo dogajati v Gorici. Ko sem želel iz Nove Gorice presedlati v tržaški teater, so mi ponudili uredništvo Primorskega dnevnika v Gorici. Takrat sem prvič na glas rekel, da ga sprejmem, ampak da se pod mojim vodstvom ne bomo več žalili, psovali itd. Nisem vprašal po plači, moj edini pogoj je bil tale. Deset minut prej sem bil zlato pero, nato so mi rekli, da takih ljudi ne potrebujejo. Ostal sem torej na cesti, zato sem si izbral delo v tovarni, kjer sem delal ponoči. Tedaj so nastale tovarniške pesmi, ki jih niso sprejemali, saj so pravili, da je to samo ponavljanje tega, kar je že pisal Seliškar. Naletel pa sem na topel sprejem v Krminu, kjer je izšla
moja prva dvojezična knjiga. Zakaj ste se odločali za večjezične izdaje?
Večkrat sem zaprosil naše ljudi in vedno mi je bilo zavrnjeno. Če bi kdo sprejel, sta bila dva druga, ki sta rekla ne. Tega sem se naveličal. Pesniško so me vseeno spoštovali, tako da je druga pesniška zbirka z naslovom Moja pot do tebe izšla v Mariboru, naslov tretje pa se je glasil Temelji mojega vrta, ki jo je podprla Nada Kraigherjeva. Ko je zatem Tone Partljič postal predsednik
Društva slovenskih pisateljev, je začel pozitivno gledati na moje delo. Sprejeli so me, tako da sem kmalu šel po Jugoslaviji, kjer sem zastopal Slovenijo v Grudah v Hercegovini. Leta 1986 sem prišel v Strugo, v kateri človek spozna cel svet. Pri nas pa sem še naprej imel blazne težave z zbirko Duh po apnencu, za katero so morali garantirati ti pa ti in tako dalje. Šla je skozi brez uvoda. Profesor Tavčar je nato izbral trideset mojih pesmi, ki sem jih dal prevesti v jezike na območju Alpe-Jadran. Sel sem od vrat do vrat, izšlo je tisoč izvodov, ki so bili že zakupljeni pred natisom. Ko sem šel na TKB, so me prepričali, da naj pesmi prevedem še v angleščino. To delo je naredila neka profesorica iz Birminghama. Doživljal sem neprijetne reči s katerekoli strani, češ kaj si zamišljam. Iz mojih sedmih jezikov so se norčevali, jaz pa sem jih pustil pri miru. Začel sem sodelovati z Benečani, ki so knjigo razširili po celem svetu. Po desetih letih mi je iz ZDA pisal Jože Pogačnik, za zbirko sem tedaj do-
Prejšnji ponedeljek zvečer, 14. t. m., smo v likovni galeriji Ars na Travniku v Gorici doživeli lep pesniški večer, saj je Goriška Mohorjeva družba priredila predstavitev knjige Aleksija Pregarca Amebno razkošje, ki je izšla ob avtorjevi 75-letnid. Naš urednik Jurij Paljk je s toplimi besedami pozdravil novo knjigo poezij in avtorja, ki je bil izjemno dobro razpoložen in je doživeto interpretiral svoje pesmi in pri tem sledil kronološkemu zaporedju nastanka poezij, predvsem pa občuteno podal svoj zaokroženi pesniški opus.
bil diplomo za prispevek k moderni kulturi. S sklopi pesmi pa sem odnesel kup nagrad tudi na natečaju Europa 2000.
Kako bi se spomnili pokojnega Claudia H. Martellija, tržaškega založnika, ki je tudi vam objavil pesmi?
Zelo v redu. Bila sva si odkrita, bila sva si prijatelja. V življenju mu ni bilo lahko, saj je imel veliko težav. Martelli je bil naklonjen Slovencem, bolj kot so bili to Slovenci njemu, ne vem pa, zakaj. Kakšna je po vašem povezava med likovno umetnostjo in poezijo? Izdali ste namreč tudi nekaj likovnih map.
Mislim, da je to nekaj bistvenega. Zame je to skoraj nepogrešljiva povezava, saj sem se kot ljubitelj veliko posvečal tudi slikarstvu. Prijateljeval sem s Černigojem in Bambičem, pa tudi z Italijani. Ker sem študiral italijansko dikcijo, in to celih šest mesecev, si danes upam kamorkoli z italijansko in terpretacijo. Ne gre le za vokale, ampak tudi za melos sam, ki je čisto drugačen od slovenskega.
Od kod besedna zveza Amebno razkošje za naslov vaše zadnje pesniške zbirke?
Ameba je enoceličar, ki v svojem končnem neuravnovešenem razvoju postane parazit. Zazdelo se mi je, da ni človeka, v katerem bi parazitstvo ne obstajalo. Danes sama globalizacija podstavlja mentalno parazitstvo. Zdaj je pred mano knjiga, v kateri je to prisotno, malokje sem se temu odtegnil. V glavnem gre za parazitstvo, ki sem ga sam ocenil kot mentalno.
Kako pa je zbirka sploh nastala?
Po naključju. Moji krovni organizaciji, torej Pen Klub in Društvo pisateljev, sta me letos izpustili iz seznama slovenskih jubilantov. V Ljubljano v zadnjem času ne zahajam veliko, saj se vse dogaja ali po starih smernicah ali pa enostavno na podlagi profita. Naenkrat so se Italijani spomnili name, in sicer na svetovni dan poezije, ko so me povabili v tržaški Dom glasbe recitirati Kosovela v slovenščini in Martellija dvojezično. Dobil sem tudi plaketo za svoj dialog z evrore-gijami, na kateri je bil dvojezični napis. Razmislil sem, kako samevam. Zato sem zbral moči in našel ne vem koliko zapisov, ki so mi predstavljali razkošje. Šel sem k nekaj sponzorjem, nato sem iz svojih starih zbirk vzel dvajset pesmi, ostale so vse neobjavljene poezije, ki so nastale med leti 2000 in 2010. Pesmi so porazdeljene v sklope, h katerim je dodana slika. Namenil sem se v samozaložbo, nato sem Marka Tavčarja zaprosil za kritje. Zavoljo spremnega eseja Vladimirja Gajška ima knjiga določen odmev.
Velikokrat zahajate v Povir. Kako doživljate to svojo čez-mejnost?
Absolutno, to je čudovita zgodba. Vedno sem prihajal kot Slovenec, ki se ni preveč angažiral politično, saj mi je politika pravočasno pokazala svoj pravi obraz. S Hlavatyjem sva nekoč iskala hišico po Krasu, v družbi svoje soproge pa sva naposled kupila to nepremičnino. Ko sem šel v pokoj, smo jo za silo dogradili. Življenje v Povirju je spremenljivo, srečujete in pomenkujete se z veliko ljudmi. Vedno je bilo kaj takega, kar mi ni bilo všeč. Ljudje pa so se vneli, ko sem začel z ansamblom, ki je danes že profesionalen. Petnajst let sem se ukvarjal z njimi, in to povsem zastonj. Gostovali smo v Budimpešti, na Švedskem in drugje.
Primož Starman
GORICA
Marija Štremfelj o poti k Bogu preko gora
So stvari, ki jih moraš doživeti!
Drugo jesensko predavanje za utrjevanje duha, ki ga je 10. novembra v Gorici priredila dekanija Štandrež v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Skupnostjo družin Sončnica, je popeljalo goriško občinstvo na vrh naj višjih gora. Tokratna gostja je bila znana slovenska alpinistka in športna plezalka Marija Štremfelj, ki jo je uvodoma lepo predstavil Adrijan Pahor.
Na večeru z naslovom Pot k Bogu preko gora je ob predvajanju diapozitivov, utrinkov s ključnih postaj svojega dosedanjega življenja, spregovorila ne le o svojih podvigih, temveč zlasti o tem, kako pomembno vlogo ima vera v njenem življenju. Začela je s Triglavom, simbolom za nekaj, kar sega navzgor.
"To je tudi smisel življenja vsakega človeka". V gore je začela zahajati, ker je Slovenija "nekaj naj lepšega na svetu". Veliko je potovala po svetu, "mogoče pa je le res, da moraš veliko potovati, da vidiš, kako lepi kraji so doma". Imela je veliko srečo, da je lahko združila študij biologije in delo z alpinizmom: "Res je kaj videti, če začneš hoditi kamorkoli z odprtimi očmi". Rodila se je v Kranju v družini z 10 otroki. Oče je kmalu umrl, razmere odraščanja so bile zelo hude; mama, "izredna ženska", je vztrajala, da so vsi šli študirat. Bila je zelo verna, svojo vero je prenesla na otroke, a "moja vera v prvem delu mojega življenja je bila 'tista nedeljska'. Imenovala sem se 'nedeljski kristjan1; ko so se vrata cerkve za mano zaprla, je bilo moje razmišljanje o Bogu končano". Preden so otroci hodili v šolo, so vsako jutro zgodaj vstajali in raznašali časopise. "To je bila podlaga, da sem potem prišla na Everest". Tako je namreč pridobila izkušnjo z mrazom in težavami, fizično kondicijo in trmo. Srečala je Andreja, skupaj sta se začela ukvarjati s plezanjem, poročila sta se in imela otroke. Ve-
skončnostih počutiš izredno majhnega, je povedala.
Od vseh vzponov zakoncev Štremfelj je gotovo najbolj znan tisti na Everest leta 1990: imela sta izredno lepe razmere, vrh sta do-
N
lika družina je omogočila, da sta lahko bila od doma tudi po več časa. Prek brata je spoznala znanega alpinista Nejca Zaplotnika. Znanje se je začelo kopičiti, izučila se je v gibanju in tehniki ter pridobivala izkušnje. V alpinizmu sta z možem nadaljevala raziskovanje širše okolice, izstopila sta iz slovenskih meja, se preizkusila na Dolomitih, švicarskih in drugih vrhovih. Naslednja stopnica je odpravarstvo: Nepal kot dežela z najvišjim številom osemtisočakov je gotovo najbolj privlačen. "To je dežela zadovoljnih ljudi, življenje je tam popolnoma drugačno kot pri nas". In vendar je tam duhovnost prisotna na prvem mestu; "verjamem, da je eden od virov njihove močne vere v nadnaravno gotovo v naravi, ki jih obdaja. Stvarstvo je tako neizmerno in lepo, da se ne moreš ne vprašati, kakšen je stvaritelj, ko je že stvarstvo tako lepo”. Hkrati se v teh ne-
segla, ga doživela in se veselila. Nato sta želela zamenjati mraz in višino s toplo Kalifornijo. Odločila sta se za goro El Capitan, ki ima popolnoma navpično tisoč metrsko granitno steno. Izziva sta se lotila precej samozavestno, toda "Gospod je razmišljal drugače kot midva". Doživela sta "tisto izkušnjo, zaradi katere se je moje življenje spreobrnilo na glavo". Ko se je že zdelo, da gre vse narobe in bi skoraj tvegala kaj hudega, je Marija v razpokah pečin med smetmi, ki so jih pustili predhodniki, naletela na 4 litre čiste vode, ki jima je rešila življenje. "Prišla sva do vrha, bolela naju je vsaka mišica telesa, neskončno srečna. Takrat sem začela razumevati Jezusove besede, da je breme lahko in sladko". Njeno življenje od takrat naprej ni bilo več enako, "začenjalo se je ovijati v iskanju Boga". Postavljala si je veliko vprašanj, negotovosti pa so jo privedle v njeno obdobje newage-a. Vračala se je v kraje, kjer so bila tudi druga verstva, budizem, hinduizem, začela je brati duhovno literaturo. "To je bilo moje najbolj katastrofalno odbobje. Mislila sem, da se lahko postavim na mesto boga". Ta filozofija jo je speljala na led, spreminjala se je in se odtujevala družini. "Gospod je res velik"; preko osebe, ki ji je bila nepriljubljena in celo zoprna, je spoznala skupino Prenove v duhu. Začutila je Božjo bližino, ki jo je "posrkala". Odkrila je Sveto pismo, ga začela brati in ga odtlej vedno nosila s sabo na odprave. "V samoti in miru teh okolij je bil odzven teh besed mogoče še močnejši". In vendar je še izkusila, da te življenje posrka vase, "hitro spet postanemo strašansko pomembni in prepričani, da vse propade, če ne naredimo tega in onega". Tedaj se Marija ustavi in gre na goro: "Tam se dejansko pokaže, kaj je vredno pozornosti in kaj je balast, ki se v dolini zdi ravno tako pomemben, a ni. Na koncu ostane le še tisto, kar je pomembno, to so odnosi". Vera daje Mariji prepričanje, da, če delaš dobro, se stvari kopičijo nekje v večnosti. "Kaj bi bil smisel mojega življenja? To, da odideš, pustiš vse za sabo in izgineš kot prah? Verjamem, da ni tako"! Če najdeš Boga in ga vedno znova odkrivaš, je še povedala, "je to tisto, kar nas kljub vsemu razburkanju v življenju pripelje v pristan.
/dalje na str. 4
17. novembra 2011
Kristjani in družba
Ob dvajsetletnici smrti narodnozavednega Primorca (VI.)
G. Pilat - ljudski duhovnik
GORICA
Zahvalna nedelja in jubilej g. Marijana Markežiča
"Bodimo velikodušni, bodimo pustolovski"!
Maša zadušnica za pok. dekana Bohumila Nemca
V četrtek, 24. novembra, ob 18.30 bo v komenski župnijski cerkvi maša zadušnica in spominska počastitev dekana Bohumila Nemca, kije pred 80 leti umrl nekaj dni po nasilnem zasliševanju na goriški kvesturi. Na njegovem grobu se je več desetin duhovnikov zaobljubilo, da se bodo upirali prodoru poganskega fašizma in vztrajali pri slovenskem pouku tudi do mučeništva. Dekan je bil že deležen opomina, ki je zabeležen v njegovi kartoteki Osrednjega političnega seznama v Rimu, kjer so ga označili za antifašista.
Pred službovanjem v Komnu je bil Nemec 13 let župnik v Zgoniku.
Teden zaporov pod geslom Me opaziš ali samo strmiš?
Teden zaporov, ki se na svetovni ravni tradicionalno odvija v krščanskih Cerkvah in skupnostih, je letos od 14. do 20. novembra, poteka pa pod geslom Me opaziš ali samo strmiš? Pobuda se je začela z namenom, da bi molili in prispevali k ozaveščenosti o potrebah zaprtih oseb in njihovih svojcev, žrtev kaznivih dejanj, zaporskega osebja in vseh tistih, ki jim za tovrstno problematiko ni vseeno. Organizatorji in prostovoljci želijo spodbuditi k okrepitvi in utrditvi upanja tudi s pomočjo molitve in konkretnih prostovoljnih akcij, kijih organizira Zaporniški vikariat.
Dejavnosti Zaporniškega vikariata
V Zaporniškem vikariatu skupaj z zaporniškim vikarjem g. Robertom Friškovcem (na sliki) deluje okrog 30 prostovoljcev, ki spremljajo zapornike. Njihovo poslanstvo je osredotočeno na posredovanje pozitivnih izkušenj v smislu človeških odnosov, zmanjšanje čustvenih obremenitev, ki so posledica institucije in položaja v njej, razširitev možnosti za komuniciranje in prilagajanje na nove vedenjske vzorce.
Letošnje geslo tedna zaporov je vzeto iz Matejevega evangelija (Mt 25,35-40), ki odgovarja na vprašanje, ali v sočloveku opazim Jezusa ali ne.
Pogledati v oči tistim, ki trpijo, kjer koli že so, ni lahko. Morda gre za pogled lakote ali žeje, osamljenosti in ranjenosti, pogled ujetosti ali bolečine. Jezus pa nam govori o tem, kako pomembno seje ustaviti, videti, ne le strmeti, in odgovoriti na potrebe.
Pri tem se lahko spomnimo, da s tem služimo Njemu. Dodatne informacije dobite pri zaporniškem vikarju Robertu Friškovcu, robert. friskovec@gov. si ali na spletni strani: www. center-ecce. si.
Iz dnevnika goriškega nadškofa
V nedeljo, 20. t. m., bo msgr. De Antoni ob 11. uri podelil sv. birmo v župniji sv. Jožefa delavca v Gorici; ob 16. uri bo v Gradežu na občnem zboru laičnih združenj. V nedeljo, 27. t. m., bo ob 10. uri v Nabrežini daroval mašo ob koncu obnovitvenih del cerkve sv. Roka; ob 15. uri bo maševal pri Marijinih sestrah čudodelne svetinje v Gorici.
Ob zahvalni nedelji so imeli verniki slovenskega pastoralnega središča pri sv. Ivanu v Gorici letos razlog več za iskreno zahvalo Bogu. V nedeljo, 13. novembra, so se zbrali zelo številni, kot ob nejvečjih praznikih. Poleg kruha, vina, pridelkov in cvetja so na oltar prinesli iskreno zahvalo za župnika Marijana Markežiča, neprecenljiv dar goriški duhovniji in več drugim župnijam na Goriškem, ki je 10. novembra slavil 60. rojstni dan.
Nič ni tisti, ki seje, pomemben je Tisti, ki daje rasti, je uvodoma poudaril g. Marijan. Vsi smo klicani, da sodelujemo pri nastajanju boljšega sveta. Vsak ima dovolj talentov, da to stori. S čistimi srci se zahvalimo za upanje v večno življenje, ki nam ga daje Bog, za vero in vse tiste, ki nam vero utrjujejo, ter za drug drugega, je pozval prisotne. V homiliji je ob razmišljanju o talentih spregovoril o tem, da je kristjan brez poguma pravzaprav brez življenja. Jezus nas spodbuja, da se angažiramo in do kraja tvegamo, da imamo - zaradi Njega - vse za izgubo. Danes je za mnoge, posebno mlade, potrebno, da se angažirajo in obvežejo. Živeti pomeni rasti, na-
predovati, dajati se, tvegati. Ni zadosti braniti se slabega, potrebno je delati dobro, ne biti praznih rok. Ni pomembno, koliko je kdo prejel, temveč kako je ravnal s tem, kar mu je bilo zaupano. Bog vedno nagrajuje tisto malo, kar mu da-
mo, in to pomnoži. Bodimo velikodušni, bodimo pustolovski in se Mu prepustimo! Samo tako bo lahko še naprej prek nas delal čudeže in dobrote, ki so potrebni, da razveseljujejo življenje ljudi.
Nekateri izmed mladih, ki so pod vodstvom Caterine Ferle-tič in ob spremljavi kitar s svežim petjem popestrili zahvalno in mladinsko mašo, so se
pred darovanjem zahvalili za sadove zemlje, za starše, učitelje in duhovnike, za delo, za življenje, ki ima smisel, za vero, za vse duhovnike, "posebno pa za župnika Marijana", za njegovo delo, požrtvovalnost in neutrudnost, "še posebej pa za to, ker tako zvesto izpolnjuje svoje poslanstvo". Mašnik pa
se je Gospodu zahvalil za dejavne župljane, ki župnika spremljajo. Tik pred koncem maše se je iskreno zahvalil vsem, ki opravljajo najrazličnejša dela okrog cerkve in župnišča, pa še voditeljem petja, pevcem, organistom in drugim glasbenikom, dragocenim ka-tehistinjam, "ki nosijo največjo težo", predvsem pa tistim, ki molijo za potrebe žu-
Otalež na strani 236, kjer, govoreč o cerkvenih zaščitnikih treh otaleških vasi, pisec poveličuje vrline sv. Katarine, sv. Jurija in sv. Miklavža. Prav te vrednote je v veliki meri imel in jih izvajal gospod Pilat, zato tudi zanj velja misel rajnega msgr. Janeza Filipiča: Vse tri cerkve naše duhov-nije so po svojih zavetnikih vz-gajale naše ljudi k najvišjim vrednotam. Sveta Katarina je zavetnica filozofov in znanstvenikov, ljudi, ki znajo misliti in se trezno odločati, zato nam je zgled modrosti. Mučenec sveti Jurij nam je zgled poguma, ker je viteško ugonobil zmaja, ki je ogrožal življenje. Sveti Miklavž je zgled dobrote, ker je pomagal vsem, pomoči potrebnim. Največ, kar lahko rečemo ob smrti slehernega zemljana, je, če lahko rečemo: "Bil je dober človek".
Tomaž Pavšič /konec
PRIPIS: Ko sem to spominsko pisanje že končal, je v Kopru izšla knjiga Reminiscence, ki jo je napisala Pilatova nečakinja Nevenka Kovačič. Gre za esejistič-no-pripovedno pisane spomine in dogodke iz življenja avtorice z izjemno bistrim opazovanjem in doživljanjem. Gospod Pilat je v 12 strani dolgem poglavju z naslovom Stric Nine v tej kn jigi dobil dostojno in prisrčno literarno predstavitev. Tomaž Pavšič
pnije in za duhovne poklice. Pred zahvalno pesmijo je v imenu vseh župljanov čestitala jubilantu Mirjam Bratina Pahor. "Hvaležni smo Bogu za tvoje življenje, predvsem pa za dar tvojega duhovništva”. Spomnila se je na začetke njegovega duhovniškega poklica, ko je kot kaplan v Kopru navduševal mlade s svojo zagnanostjo in neutrudnim delom. Tudi delovanje na Goriškem je bilo vedno prežeto z izjemno delavnostjo, požrtvovalnostjo in skromnostjo, in to še posebno v zadnjih letih, ko je vedno manj duhovnikov in so redki posamezniki odgovorni za več ljudi. To dela g. Marijan vedno z velikim zaupanjem v Boga. "Za našo skupnost si naredil veliko dragocenega”. Zato vse to in drugo, kar ostaja očem nevidno in vidi le Bog, mu je izrazila hvaležnost in zaželela, da bi ostal vedno nasmejan, zdrav in neutruden, predvsem pa zvest svojemu poslanstvu. "Še 60 let vse najboljše, na mnoga leta"! Medtem ko je pod oboki zabučal topel aplavz, je g. Marijan iz rok mladega Mitje prejel velik šop cvetja. Navzočim se je zahvalil, saj je lahko župnik samo zato, ker ima župljane, "hvaležnost je obojestranska".
Po mašnem obredu se je praznovanje ob obloženih mizah nadaljevalo do poznih popoldanskih ur v prostorih doma Franc Močnik v pravem družinskem vzdušju.
S 3. strani
So stvari •••
Ta mirna voda nam omogoča, da doživiš svoj zemeljski konec. Prepričana sem, da se bo vse skupaj nadaljevalo v večnosti". O svoji duhovni poti je gostja še povedala, da je Bogu zastavljala veliko vprašanj, iskala je oseben odnos. Odgovori pa so se pojavili kasneje: "To se zgodi, ko je potrebno, ne pa, ko mi mislimo, da je potrebno", je razumela. Njeno osnovno spoznanje je bilo: "Kar se nam zdi na prvi pogled slabo, neprijetno in težko, se v končni fazi lahko izkaže za odločilno. Da to ponotranjiš in sprejmeš, pa potrebuješ samoto". Se en biser modrosti: "To, kar ti da notranje zadovoljstvo, se skoraj vedno dosega z na-
porom. Ta napor pa sploh ni tako težak, kot si ga predstavljamo. To je tisto sladko breme. Treba pa ga je opraviti. To velja za katerokoli področje". Ta duhovna moč je nerazumljiva umu. "Tistemu, ki ni zaljubljen, je težko povedati, kaj to je; neverniku je težko povedati, kaj pomeni biti veren. To so stvari, ki jih moraš doživeti".
Na vprašanje, kaj jo je gnalo v gore, je iskreno povedala, da ni nikdar imela želje po tem, da bi izstopala, morda le željo po lepoti. In marsikaj se je dogajalo "slučajno”. Pravzaprav so jima "vrhovi prihajali naproti". Na Everest sta šla na povabilo odprave, ki so jo organizirali tržaški Slovenci. Ko so se vrnili v dolino, je ameriška kronistka ugotovila, da sta bila z Andrejem prvi zakonski par na vrhu. "Sva vesela in ponosna; da bi pa to bilo odločilno v mojem življenju, pa ne"! / DD
Nedavni seminar Slovenske karitas v Postojni (3)
Razmišljanje ob geslu Srce/ ki vidi
Delati, kar je potrebno, ne le to, kar pokriva država!
Tudi tu je in še bolj bo v ospredju načelo pravičnosti. Državne institucije imajo svoje koncepte, ki jih usklajujejo s socialnimi projekti EU in iz tega naslova dobijo tudi sredstva. Zato kaj kmalu nekateri projekti postanejo 'moda' in iz tega naslova dobro zapisan program dobi denar. Srce, ki vidi, pa ve, da so ljudje, predvsem pa družine, na robu preživetja, pa ne mislim samo materialnega. Zato je naše poslanstvo alternativa obstoječim programom, da pokaže-
mo še drugačne dimenzije revščine. Na Mirenskem Gradu smo imeli srečanje Goriške in Koprske ŠK. Zelo so se me dotaknile besede glavnega predavatelja, ki je rekel: "Kljub temu da v Evropi živi v revščini 84 milijonov oseb, se moramo zavedati, da revščina ni neozdravljiva bolezen. Vloga Karitas je predvsem vzpodbujati vrednote v družbi, pomagati ljudem, da si sami pomagajo, in skozi prostovoljstvo vzgoja državljanov, da smo odgovorni drug za drugega. Prostovoljstvo v Karitas ni le družbeni pojav, temveč je
del življenja vsakega kristjana in mora temeljiti na evangeliju. Dobrodelnost kristjana je v družini dolžnost, v odnosih med ljudmi gesta dobre volje, v organizirani Karitas pa motor družbe, ki teži k spoštovanju človeških vrednot, solidarnosti in animiranju civilne družbe za dobro". Z vključevanjem mladih v naše programe bomo na dolgi rok vzgajali subtilne ljudi, ki vidijo s srcem.
V tem kontekstu si sama večkrat zastavljam vprašanje v zvezi s pomočjo na domu. Pustimo bolne in ostarele, hvala Bogu, da ta po-
moč deluje, pustimo pa tudi družinske pomočnike tam, kjer odpovedo starši. Sama si zastavljam vprašanje, ali je res potrebno počakati, da starši odpovedo. Ali ni družina z več otroki, kjer sta po logiki preživetja zaposlena oče in mati, potrebna in upravičena do družinskega pomočnika? Poznam možakarja, ki sedi pred svojim domom cele dneve, popiva s prijatelji in krmi mačke; mlada žena, nezaposlena, mati dveh otrok pa, ki je dobila delo preko javnih del, prihaja k njemu vsak dan, da mu počisti in prinese kosilo. Ne trdim, da možakar ni potreben pomoči, vsekakor pa sem prepričana, da drugačne, kot jo prejema sedaj. Vzpodbujati solidarnost!
Je naloga družbe in celotne Cerkve. Le tako bomo preživeli. Pa ne le tisto solidarnost, da na Karitas prineseš oblačila, ki jih več ne rabiš, in s tem sam pri sebi upravičiš nakup nove, modne obleke, temveč tista, ko bo vsaka generacija začutila, da je medgeneracijska solidarnost nujna, v družini, na delovnem mestu in v družbi. Sama to medijsko kampanjo o tem, kdo v družbi koga izkorišča, sprejemam kot medgeneracijsko ščuvanje in ne doprinese k svobodnemu odločanju za dobro. Otrokom res ni potrebno dan za dnem ponavljati, naj bodo spoštljivi, uslužni do odraslih; mi si moramo to s svojim življenjem prislužiti. Prav tako ni srednja generacija tista, ki 'trpi' zato, ker
mora delati za otroke, mlade in upokojence. Zavedanje, da se vloge hitro spreminjajo in da je srednja generacija tista, ki je bila deležna izobrazbe in gmotnih dobrin prav zato, ker se je neka generacija pred tem za to trudila, pa tudi starejši generaciji, ki naj bi uživala delo svojih rok, ne bi škodilo spoznanje, da je breme sedanje socialne krize posledica nekaterih odločitev, ki jih je sprejemala prav ta generacija. Spoštovanje dostojanstva človeka, ne glede na okoliščine, ki ga zaznamujejo, pa naj bodo to leta, vera, narodnost, družbeni status in še kaj, je pogoj za sožitje med generacijami.
/dalje Jožica Učen
rekoč človek dvojne narave in se ni zaman imenoval Anton - Anton opat je bil razmišljujoči puščavnik (zaradi prašička, ki predstavlja skušnjavca, ga kmečko ljudstvo šteje za posebnega zavetnika), sveti Anton Pa-dovanski pa je pridigal in širil vero med ljudstva vse do Indije - je imel, kot rečeno, v sebi nekaj asketskega, po drugi strani pa je bil družbeno in družabno zelo razpoložljiv, izjemen sogovornik s širokim duhovnim in splošnim obzorjem, in kot smo rekli, socialist po srcu. "Otaleški" gospod Pilat bo ostal med nami zapisan in ostal v spominu kot lik primorskega duhovnika, ki stoji sredi naroda in mu z evangelijem in pristno narodno zavestjo krepi duha, da vztraja, četudi so časi in pritiski hudi.
Ko poteka dvajseto leto od Pilatovega odhoda v večnost, se nam kot spomin nanj ponuja v premislek odlomek iz Filipičeve knjige
Župnik ima prav
Nekoč mi je pripovedoval, kako je bilo zaradi prepovedanega zvonjenja. Pilata so poklicali na idrijsko občino na "pogovor", ki je bil bolj zasliševanje kot pogovor. Poleg predsednika občinske skupščine je tam sedel še sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov. Pilat naj bi bil prekršil zakon, ker je dal zvoniti ob smrti nekega farana, kot je bila stara navada. Predpisi so takrat že omejevali zvonjenje, smelo se je zvoniti precej manj kot prej, a še je bilo dovoljeno zvoniti "pogrebu". Župnik Pilat se je zagovarjal, češ da besede "zvoniti k pogrebu" ne določajo natančneje, kdaj je "k pogrebu", je to istočasno ali tudi prej in še, koliko časa prej. Predsednik in
sekretar ga poslušata. Potem se prvi spoštljivo, a odločno oglasi sekretar in reče po domače: "Ga-sput, nimate preu"! Nato se predsednik, ki je imel več pravnega znanja, obrne k sekretarju in mu nepričakovano, a odločno
reče: "Ne, ti si v zmoti, tovariš župnik ima prav"! In gospod Pilat se je, oddahnjen, odpeljal z guz-zijem nazaj proti Otaležu. Duhovnik Anton Pilat, ki je bil po značaju oziroma temperamentu simpatično svojski, tako
INSIEME
Al SACERDOTI
www.offertesacerdoti.it
DUHOVNIKI POMAGAJO VSEM.
POMAGAJ VSEM DUHOVNIKOM.
Vsak dan škofijski duhovniki oznanjajo evangelij med ljudmi po župnijah ter nudijo ljubezen, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč, in sicer dar za vzdrževanje duhovnikov. Darove prejema Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovščine in jih razdeli med vse duhovnike, predvsem tiste, ki delujejo v najrevnejših skupnostih in lahko torej računajo na radodarnost vseh ljudi.
DAR ZA NAŠE DUHOVNIKE. PODPORA MNOGIM KORISTI VSEM.
Darujete lahko na 4 načine:	Dar je odtegljiv:
• z nakazilom na poštni tekoči račun st. 57803009	Kdor želi, lahko pri izračunu davčne osnove za izračun davka od
• s kreditno kartico: v sklopu mreže CartaSi s klicem na brezplačno	dohodkov fizičnih oseb IRPEF in njegovih dodatkov odtrga od svojih
številko 800.82.50.00	skupnih dohodkov darove, nakazane Osrednjemu inštitutu za
• z bančnim nakazilom v najpomembnejših italijanskih bankah	vzdrževanje duhovščine, do maksimalnega zneska 1.032,91 evrov na leto.
• neposredno na Institutu za vzdrževanje duhovščine v vaši škofiji.	Naknadne informacije na spletni strani www.offertesacerdoti.it
KATOLIŠKA CERKEV - C.E.I. Italijanska škofovska konferenca
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Podgora / Zahvalna nedelja
Krajevni skupnosti Podgora in Štmaver-Pevma-Oslavje v sodelovanju z župnijo sv. Justa mučenca, s pokrajinsko zvezo Neposrednih pridelovalcev, PD Podgora, KD Sabotin in rekreacijskim društvom Calvario vabita na zahvalno nedeljo, ki bo v nedeljo, 27. novembra. Zbirališče ob 9. uri pred cerkvijo v Podgori. Ob 9.30 bo maša z blagoslovom kruha, vina, kmečkih pridelkov in traktorjev. Ob 10.45 bo odhod traktorjev po vasi, ob 11.30 pa kosilo v prostorih KS Podgora.
Štandrež / Praznovanje zavetnika
Župnija sv. Andreja apostola, Krajevni svet in PD Štandrež vabijo na praznovanje župnijskega zavetnika 2011. Ponedeljek, 21. nov., ob
20.00	v sejni sobi dekanijsko srečanje katehistov. Četrtek, 24. nov., ob 20.00 v župnijskem domu okrogla miza: Kako rešiti pomanjkanje grobov na našem pokopališču? Petek, 26. nov., ob 18.30 v kapeli sv. Jožefa spovedovanje. Sobota, 26. nov., ob 9.15 adventne delavnice, ob 19.00 v župnijski cerkvi sv. maša, ob 20.00 koncert Goriškega mešanega mladinskega pevskega zbora P. Trubar. Nedelja, 27. nov., ob 10.00 v župnijski cerkvi sv. maša, vodi g. Marko Rijavec iz Vi pave; ob 11.00 na trgu sv. Andreja podelitev devetega klasa, ob 11.15 v cerkvi sv. maša, ki jo vodi dekan Karel Bolčina; ob 17.00 v cerkvi slovesne večernice; ob 17.30 v župnijskem domu praznična tombola. Ponedeljek, 28. nov., ob 20.00 v sejni sobi dekanijsko srečanje izrednih delivcev obhajila. Torek, 29. nov., ob 20.00 v župnijskem domu Gregor Čušin: Jona - Besni prerok; Monodrama za vse, posebno za zakoncel Sreda, 30. nov., ob 14.00 v župnijskem domu lutkovna predstava; ob 19.00 v župnijski cerkvi praznična sv. maša. Sobota, 3. dec., ob 20.00 v župnijski cerkvi koncert (štirje zbori in orkester): Patrik Quaggiato - Missa nova Laudate Pueri Dominum. Vabljeni!
Maša za Mirka Špacapana
Dne 23. novembra bo že četrto leto, kar nas je Mirko Špacapan za vedno zapustil. Njegova smrt je hudo prizadela vso slovensko skupnost, kerje le-ta izgubila vsestranskega sogovornika in branitelja slovenske zemlje in slovenskih pravic. Za nas Podgorce je njegov spomin še vedno boleča srčna rana, ker se zavedamo, kako neutrudno je spodbujal vse na vseh ravneh, naj se zavestno in odgovorno borimo za pravice slovenskega človeka. S pevci MePZ Podgora je bil zelo zahteven, tako daje zbor kar na visoki ravni doživel odlične uspehe. V zahvalo za Mirkovo vsestransko delovanje bo pri spominski sv. maši, ki bo v Podgori v soboto, 19. novembra, ob 18. uri zbor pel “Mašo za očeta Bogomira”, ki jo je sam Mirko uglasbil. Ko bi bil Mirko še med nami, bi 20. novembra dopolnil 58 let. Zato smo vsi toplo vabljeni k tej sv. maši, kjer bomo lahko skupaj molili zanj.
Zahvalna nedelja v Sovodnjah ob Soči
Nedelja po godovnem dnevu sv. Martina je v Sovodnjah že tradicionalno namenjena zahvali in praznovanju vaškega zavetnika. Tako je bilo tudi letos z nekaterimi prijetnimi novostmi.
Slovesno bogoslužje, ki se gaje udeležilo lepo število vernikov, je bilo obogateno s svežimi zvoki prenovljenih orgel. Z dobrotami dela in zemlje pa je bil bogato okrašen oltar še lepši ob prisotnosti otrok, ki so sodelovali pri darovanju in petju.
Naši osebni talenti, družina in rodovitna zemlja so darovi, za katere moramo biti hvaležni in jih skrbno negovati. Tako je v pridigi povedal župnik Karlo Bolčina in povabil prisotne, naj odkrivajo lastne talente in tiste, kijih imajo naši bližnji, ter naj primerno poskrbijo za naše
DOBERDOB
Foto Remo D.
preveč izkoriščeno okolje.
Praznovanje seje nato nadaljevalo v prostorih ob Kulturnem domu. Tam je domače kulturno društvo Sovodnje priredilo tradicionalno pokušnjo domačih jedi. Letos so družabnost popestrile še stojnice z domačimi ročnimi deli. V notranjih prostorih Kulturnega doma pa je bila na ogled razstava izdelkov, ki sojih pripravile udeleženke tečaja za okraševanje.
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO GORICA
v sodelovanju s
Planinsko zvezo Slovenije in vabi Hd. Slovenskim planinskim muzejem
odortie razstave
ŽIVLJENJE POD TRIGLAVOM
oaled iarano dokumentarnega filma
SFINGA
Petek, 18. novembra, ob 18. uri
Avditorij v slovenskem višješolskem središču Ul. Puccini, 14 GORICA
Ob 20-letnici smrti nepozabne kulturne delavke
Sled, ki jo je zarisala Franka Ferletič
Štandrež
Martinova furenga in martinovanje
Na dan sv. Martina je Prosvetno društvo Štandrež poskrbelo za dva dogodka, ki sta v tradiciji ob praznovanju tega svetnika. V dogovoru s turističnim društvom Šem-peter-Vrtojba je Martinova furenga obiskala tudi Sovodnje in Štandrež, kjer so se njeni udeleženci dalj časa zadržali na trgu. Štandreški kuharji so jih pogostili z odlično joto. Furengo so sestavljali trije pari lepih konj s tremi vozovi. V prvem so sedeli udeleženci in veselo prepevali ob spremljavi harmonike, v drugem so bili kmečki pridelki, tretja vprega pa je vlekla dva velika soda novega vina. Medtem ko
so se udeleženci zadržali v prijetni družbi v spodnjih prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič, so konje nakrmili v župnijskem parku. Lepi konji in obloženi vo-
zovi so pritegnili pozornost številnih domačinov in otrok štan-dreškega vrtca, ki bi se najraje tudi sami popeljali na starih vozovih. Preden so zapustili Štandrež, so nazdravili sv. Martinu. Furenga se je v večernih urah končala v Šempetru s prijetnim zabavnim programom.
Zvečer pa je bilo v spodnjih prostorih štandreškega župnijskega doma veselo martinovanje, ki se ga je udeležilo kakih sto mladih
in starejših vaščanov. Mešana družba se je prijetno počutila. Prišli so tudi prijatelji iz drugih krajev. Izkušeni kuharji so poskrbeli, da je bila hrana primerna času: med drugim so postregli z ajdovo polento. Dogajanja v Štan-drežu skozi leto je v slikah prikazal Damjan Paulin.
Štandreški igralci so nadaljevali Martinovo razpoloženje v soboto, 12. novembra, v Kranjski Gori z igro Zbeži od žene in v nedeljo, 13. novembra, v Slovenskem narodnem gledaliču v Novi Gorici, kjer se je polna dvorana zabavala ob isti komediji. Po predstavi so štandreški kuharji pogostili udeležence s tipičnimi štandreški-mi dobrotami in s tem seveda pripomogli k veselemu Martinovemu vzdušju.
DP
S-rifiji r "if.ir i' -" .!.
Prof. Lučana Budal
naslednjih letih se je
izkazala tudi kot režiserka. V letih 1972-85 je ustvarila kar devet izvirnih besedil za doberdobska miklavževanja in jih sama tudi zrežirala. Skupino tudi 40 in več otrok je zmogla igralsko naravnati samo oseba, navdušena nad delom z otroki in nad gledališko ustvarjalnostjo. Okrog sebe je tudi zbrala in vzgojila skupino asistentk, ki so postopno prevzele njeno vlogo. "Mlad človek je bil zanjo bogastvo, potrebno nevsiljive pozornosti in opore pri lastnem uresničevanju”. Številnim mladim je bila v letih 1974-77 v pomoč tudi kot knjižničarka. Svoje široke zmogljivosti je pokazala tudi s poučevanjem, eno leto na srednji šoli Trinko, eno leto na učiteljišču Gregorčič, a "togi šolski sistem jo je omejeval in je poučevanje opustila". Leta 1970 je pristopila k skavtom in dve leti kasneje s sestrično ustanovila prvi vod skavtinj v Doberdobu, Brinjevke. "Svet mladih je bil Frankin svet, njemu
je posvetila veliko svojih moči". Po uspešno končanem študiju je 1. 1979 sprejela službo v SSG-ju ter tudi tako veliko nudila šolski mladini na Tržaškem in Goriškem. Leta 1981 se je poročila, "v novem domu so ji ob Ninku postali bistvo obstoja mali Andrej, Mateja in Ivana, vir poživljajoče ljubezni". Leta 1982 je postala urednica slovenskih oddaj Radia Trst A. Kot vestna poročevalka o dogajanju med goriškimi Slovenci je v naslednjih letih namenila svojo pozornost širšemu goriškemu prostoru. S skupino sodelavcev je svojim oddajam zagotovila visoko kakovost, "površnosti ni poznala". Poleg rednih oddaj je pripravila sklop 32 oddaj o zgodovini SSG-ja in prav toliko o kulturnih in prosvetnih društvih na Goriškem. Poleg besedil za miklavževanja in božičnice je sestavila tudi nekaj besedil za recitale ob srečanju Prežihovcev; vse to je društvo Hrast izdalo 1. 1993 v zbirki Igranja čarovnija. Oglašala se je tudi v zamejskem časopisju, v publikaciji Doberdob včeraj in danes (1988) je izšel njen prispevek Časopisje o našem človeku in njegovi kulturno-prosvetni dejavnosti. Napisala je tudi scenarij in zrežirala dokumentarec Oj Doberdob. "Frankina dejavnost je bila zelo bogata in ji je nudila veliko zadoščenj, naj večja sreča pa ji je bila z otrokom skupno doživljati otroštvo. Otrok, je zapisala, je tisto najlepše in najboljše, kar premore svet, v njegovih očeh se lahko odraža vsa jasnost neba, vsa čistost gorskega izvira, vse zaupanje nedolžnega srca, vsa sreča, ki je kjerkoli in kadarkoli nemogoča". Filmski trak, ki ga je risalo njeno življenje, "se je usodno pretrgal pred zoro 9. novembra 1991".
"Vsem, ki smo jo poznali", je sklenila prof. Lučana Budal, "je pustila drobec sebe in ta nam vsa leta govori o človeku neprecenljivega duhovnega bogastva in velikega srca, ki je z mehkim pogledom temnih oči in blagostjo nasmeha opogumljal in pomirjal, nikakor ne sodil ali obsojal. Sled, ki jo je zarisala njena življenjska izkušnja, naj ostane naša dragocenost".
Velika množica ljudi vseh starosti, ki so se 9. novembra zbrali najprej v cerkvi, nato pa v župnijski dvorani v Doberdobu, je na najlepši način spregovorila o tem, da je Franka Ferletič kot urednica radijskih oddaj, vsestranska javna in kulturna delavka, še zlasti pa kot oseba velikega srca tudi 20 let po svoji smrti še vedno zelo priljubljena in živa v spominu ne le Doberdobcev, temveč številnih oseb v vsem zamejstvu. Za sabo je - kot malokdo - pustila neizbrisno sled.
Spominsko mašo za svojce, prijatelje, vaščane in številne znance - prisotni so bili tudi skavti - je v cerkvi sv. Martina daroval župnik Ambrož Kodelja, na koru je občuteno in ganljivo pel cerkveni zbor.
V župnijski dvorani je nato društvo Hrast organiziralo prav prijetno kulturno prireditev, ki jo je s pozdravom uvedel Maurizio Peric. Nekaj pesmic so pod vodstvom Lucije Lavrenčič zapeli otroci zbora Veseljaki, nadarjeni člani mladinske gledališke skupine Hrast - Anna Violin, Sofia Gergo-let in Jakob Podveršič - pa so na živahen način uprizorili odlomka iz miklavževanj, ki so nastala izpod peresa Franke Ferletič. Sklepni glasbeni utrinek je bil zaupan harmonikarju Jariju Jarcu.
Levji delež prireditve - oris življenja in delovanja pokojnice - je bil zaupan prof. Lučani Budal, ki je ob predvajanju video in fotografskih posnetkov (pri njihovi umetniški obdelavi je sodeloval tudi Hijacint Jussa) ter zvočnih zapisov zelo živo prikazala prehojeno pot ljube prijateljice.
Ta je bila že kot deklica "zvedava in svobodoljubna", nadvse živahna in prijetnega značaja; mati jo je znala usmerjati s trdo roko in ji vcepila "odgovornost, delavnost, skromnost in spoštovanje ljudi". Prirojena vedoželjnost jo je šestletno odnesla v svet črk in številk. S svojo zavzetostjo in uspešnostjo si je pridobila naklonjenost učiteljev, že na srednji šoli pa je s svojim veselim značajem stkala nova prijateljstva med sošolci. "Vzljubila je slovensko knjigo in postala strastna bralka". Literarna usmerjenost jo je vodila na klasično gimnazijo in licej, kjer se je ljubezen za slovenski jezik in kn-
jiževnost še poglobila. Navduševala se je zlasti nad Cankarjem in Kosovelom. Vsak zastavljen cilj je morala doseči, "pa čeprav z zadnjimi močmi": to se je zgodilo tudi takrat, ko se je sama odpravila na enomesečno bivanje v Nemčijo, kjer je ob sezonski zaposlitvi poglobila svoje znanje nemščine. Na univerzi v Trstu
je seveda študirala leposlovje, medtem se je razraslo njeno zanimanje za gledališko umetnost; "lotila se je arhivskega brskanja in raziskave delovanja slovenskega gledališča v Italiji: njeni izsledki so postali diplomska naloga". Kljub občasni oddaljenosti od domačega kraja je svoje sveže intelektualne in človeške moči posvetila tudi prosvetni dejavnosti v Doberdobu: sodelovala je pri društvu Hrast, ki je bilo ustanovljeno leta 1968, in še zlasti pri njegovi dramski skupini: svoj odrski krst je doživela leta 1970, že v
Inmemoriam
Preminila je Jadviga Taljat Komac
53. Revija pevskih zborov
Cecilijanka 2011
ZAHVALA
Dr. Lučka Komac Bastiani se z vsemi sorodniki iskreno zahvaljuje vsem, ki so žalovali z nami ob smrti predrage mame JADVIGE TALJAT KOMAC in jo spremljali na njeni zadnji poti.
Posebna zahvala g. Marijanu Markežiču in msgr. Cvetku Žbogarju za pogrebni obred.
Gorica, 17. novembra 2011
&
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabi na predstavitev
KNJIŽNE ZBIRKE ZA LETO 2012
ponedeljek, 21. novembra 2011, ob 17. uri galerija Ars na Travniku v Gorici
“Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umre”
(Jn 11, 25)
ZAHVALA
V večnost je odšla naša ljubljena žena, mama, nonica in sestra
HERMINA BONUTTI rojena RIJAVEC (11. 12. 1926 - 2. 11. 2011)
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za izražena sožalja in darovane prispevke v dobrodelne namene ter vsem, ki ste jo pospremili na zadnji poti.
Posebno se zahvaljujemo patru Davidu Šrumpfu O.F.M. za nekajletne tedenske obiske na domu in dana obhajila, kakor tudi g. škofu Metodu Pirihu in goriškemu nadškofu Dinu De Antonija za molitve in obiske na domu ter clevelandskemu škofu Edivardu Pevcu za dolgoletno globoko prijateljstvo in podporo, njenima osebnima zdravnikoma dr. Damjani in dr. Martinu Šinigoju ter celotnemu osebju travmatološkega oddelka Splošne bolnišnice Šempeter, še posebno dr. Igorju Dolencu.
Iskrena hvala č. g. škofu Juriju Bizjaku za vodenje pogrebne maše in za njegovo globoko homilijo ter poslovilne molitve na pokopališču, župniku Milivoju Žaklju ter vsem ostalim duhovnikom, ki so somaševa-li, nečakinjama Kamili Hajdinjak in Ines Bonutti za čustvene poslovilne besede, trobentaču, pevcem Odpeva in pogrebnemu podjetju Benko.
Žalujoči: mož Karl, otroci Henrik, Magda, Peter, Boris, Mirjam z družinami, sestri Kati in Marija z družinama, svaki Marjanka, Hinko in Milena z družinami ter drugo sorodstvo
Nova Gorica, Bukovica, Michigan, Connecticut, Illinois, Massachusetts
Letošnja pevska revija Cecilijanka bo 53. po vrsti. Prvič je bila revija izvedena 23. novembra 1958. Takrat je nastopilo pet zborov. Glavni pobudnik Cecilijanke je bil profesor in duhovnik Mirko Filej. Ko se je v januarju 1959 osnovala Zveza slovenske katoliške prosvete, je po Slovenskem kulturno prosvetnem društvu ta prevzela skrb za Cecilijanko in od takrat dalje je bila vedno v njeni organizaciji. Prve Cecilijanke so bile tekmovalnega značaja; zbore je ocenjevala posebna komisija. Izkazalo pa se je, da tekmovanje ni najboljši način za vzpodbujanje k petju. Zaradi tega so opustili ocenjevanje in ostal je le koncert oziroma revija zborov. Po desetletju je bila Cecilijanka že močno utrjena. Udeleževalo se je je vedno več zborov in tudi občinstva. Sodelovanje zborov se je razširilo in na Cecilijanko so začeli prihajati tudi zbori iz tržaške in videmske prokrajine, kasneje še iz Koroške in Slovenije pa še predstavniki furlanskega oziroma italijanskega zborovskega petja. Ker je postalo število nastopajočih zborov preveliko za eno popoldne, so organizatorji leta 1972 razdelili Cecilijanko na dva dela, v soboto in nedeljo. Cecilijanka je tako postala tudi povezovalni člen zborovskega ustvarjanja v širšem prostoru dežele Furlanije Julijske krajine ter izven nje. V tem okviru lahko vidimo velik pomen te pevske manifestacije, ki vsako leto okoli praznika zavetnice glasbe sv. Cecilije združuje vse, ki jim je pri srcu naša pesem. Cecilijanka je zelo priljubljena in zbori na tej reviji radi nastopajo. To potrjuje tudi dejstvo, da se vsako leto veča tudi število zborov, ki bi radi nastopili na Ceci-lijanki. Včasih kak zbor odpade, ker organizacijsko in prostorsko ni mogoče sprejeti več kot določeno število zborov na večer. Cecilijanka daje zborom možnost za nastopanje, je pa tudi lepa priložnost za medsebojno spoznavanje, druženje in sodelovanje. Vsako leto je dobro obiskana. Bodisi v soboto kot v nedeljo je dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž polno zasedena.
Letošnja Cecilijanka, ki bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, in sicer v soboto, 19. novembra, s pričetkom ob 20.30, in v nedeljo, 20. novembra, s pričetkom ob 17. uri, je posvečena skladatelju Radu Simonitiju ob 30-let-nici smrti.
Letos bo na reviji nastopilo devet-najst zborov, ki prihajajo iz Goriške, Tržaške, Benečije, Koroške in Slovenije. V soboto bodo na sporedu: Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice (zborovodja Bogdan Kralj), Ženski pevski zbor Jezero iz Doberdoba (zborovodja Dario Bertinazzi), Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus iz Celovca (zborovodja Dominik Hudi), Moški pevski zbor Skala iz Gabrij (zborovodja Zulejka Devetak), Mešani pevski zbor Štandrež (zborovodja Mojca Sirk), Moška pevska skupina - Gruppo vocale Farra d'Isonzo (zborovodja Massi-mo Devitor), Mešani pevski zbor Rupa-Peč (zborovodja Zulejka Devetak), Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade iz Devina (zborovodja Herman Antonič), Mešani pevski zbor Jože Srebrnič - Deskle (zborovodja Adela Jerončič); v nedeljo pa: Moški pevski zbor Mirko Filej iz Gorice (zborovodja Zdravko Klanjšček), Mešani pevski zbor Podgora (zborovodja Peter Pirih), Mešani pevski zbor F. B. Sedej iz Šte-verjana (zborovodja Aleksandra Pertot), Moški pevski zbor Anton Klančič iz Mirna (zborovodja Zdravko Klanjšček), Moški pevski zbor Krom-berški Vodopivci iz Kromberka (zborovodja Vojko Pavlin), Moški pevski zbor Štmaver (zborovodja Nadja Kovic), Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba (zborovodja Hilarij Lavrenčič), Mlajša dekliška skupina Vesela Pomlad z Opčin (zborovodja Andreja Štucin), Barški oktet iz Benečije (zborovodja David Klodič), Dekliška vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela (zborovodja Mateja Černič).
V soboto bo pred pričetkom programa spregovoril Mirko Ferlan, v nedeljo pa predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franca Padovan.
Zveza slovenske katoliške prosvete se zahvaljuje goriški občini in pokrajini za pokroviteljstvo, Javnemu Skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Fundaciji Cassa di Risparmio iz Gorice in Zadružni banki Doberdob in Sovodnje za finančno podporo. Zahvala za sodelovanje gre Svetu slovenskih organizacij. Posebno se še zahvaljuje vsem dirigentom in pevcem, ki vsako leto oblikujejo revijo, društvom Zveze ter njihovim članom, ki prostovoljno sodelujejo in s svojim delom pripomorejo, da se revija vsako leto lahko dobro izteče.
ZVEZA SLOVENSKE ^ |B KATOLIŠKE ...	PROSVETE	- GORICA
CECILIJANKA 2011
53. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV
sodelujejo tudi zbori iz tržaške in videmske pokrajine ter Koroške in Slovenije
posvečena je skladatelju Radu Simonitiju ob 30-letnici smrti
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž
sobota, 19. novembra 2011, ob 20.30 nedelja, 20. novembra 2011, ob 17. uri
Revija poteka pod pokroviteljstvom goriške občine in pokrajinske uprave, ob podpori Javnega Sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice in Zadružne banke Doberdob in Sovodnje v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij
Obvestila
Skavti iz Gorice vabijo otroke (od 3. do 5. razreda OŠ), ki bi radi hodili k volčičem in volkuljicam, da sejim pridružijo na sestankih, ki potekajo na skavtskem sedežu (drev. 20. septembra 85) ob sobotah od 14.30 do 16.30. Informacije: tel. 346 1538732 (Aljaž).
V spomin na dr. Mirka Špacapana bo v soboto, 19. novembra 2011, ob 18.00 sv. maša v župnijski cerkvi sv. Justa v Podgori. Spominsko mašo bo obogatil nastop MePZ Podgora pod vodstvom dirigenta Petra Piriha. MePZ bo zapel dele iz Maše za očeta Bogomirja, ki jo je napisal sam dr. Mirko Špacapan po očetovi smrti. Občina Sovodnje in Sekcija prostovoljnih krvodajalcev-Sovodnje v sodelovanju z Vinsko kletjo Rubijski grad in Lokando Devetak vabita na dobrodelni večer v podporo društvu Spiraglio v ponedeljek, 21. novembra, ob
20. uri, v Vinski kleti Rubijski grad na Vrhu. Večer bo obogatila pesem DPS Bodeča neža.
Svet slovenskih organizacij vabi članice na redni občni zbor, ki bo v KC Lojze Bratuž v Gorici, v petek, 25. novembra 2011, ob 15.30 v prvem in ob 16. uri v drugem sklicu. Dnevni red: izvolitev predsednika občnega zbora in tajnika, poročilo predsednika, pozdravi gostov, premor, razprava, volitve novih organov, razno. V prvem delu občnega zbora SS0 bo kulturni program oblikovala DVS Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela pod vodstvom Mateje Černič. Kmetija Aleš Komjanc - Jazbine 35 - obvešča, da je oljarna odprta vsak popoldan od 14. do
21. ure za nakup komaj stisnjenega ekstra deviškega olja. Cena 15 evrov na liter. Tel. št. 0481390238 - 3476826207. Iščem delo hišne pomočnice -likanje, čiščenje v dopoldanskem času. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite zvečer na tel. 00386 40307088.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386-40-700111.
Darovi
Namesto cvetja na grob Lidije Simčič Devetak darujejo svojci 150 evrov za cerkev v Rupi in 100 evrov za MePZ Rupa-Peč. V isti namen darujejo Luigia in Lidia Knez 20 evrov za cerkev v Rupi ter Elio in Fatina Visentin 40 evrov za MePZ Rupa-Peč.
Ob 5. obletnici smrti predragega brata inž. Janeza Kacina darujeta Marija in Metka 100 evrov za Kulturni center Lojze Bratuž.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 18.11.2011 do 23.11.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 18. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih
Brireditev - Glasba iz studia 2. edelja, 20. novembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 21. novembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Torek, 22. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 23. novembra (v studiu Da nilo Cotar): Pogled v dušo in svet: Pričevanje Alberta Svetine II. del - Izbor melodij.
Na Švedskem je ameriška m ultinacionalka Heivlett-Packard imenovala menedžerko
IRENO BEDNARICH
za direktorico Public Policy za Evropo, Bližnji vzhod in Afriko, obenem bo tudi odgovorna za urad za Evropske zadeve v Bruslju.
Ob pomembnem življenjskem uspehu ji čestita in želi še mnogo zadoščenj na poklicnem področju
DRUŽINA
ZENSKI PEVSKI ZBOR iz RONK ter DRUŠTVI JADRO in TRZIC v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA
prirejajo
ORGELSKI KONCERT
v spomin na Bernardko Radetič
izvajalca bosta Mirko Butkovič in Eva Dolinšek
nedelja, 20. novembra 2011, ob 18. uri cerkev sv. Lovrenca v Ronkah
M
fr>:, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ GALERIJA ARS
':<č'	vljudno	vabita na odprtje
likovne razstave goriškega slikarja z naslovom
SVETLOBA IN BARVE
ROBERTO FAGANEL
umetnika in njegova dela bo predstavila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn
Kulturni center Lojze Bratuž, drevored 20. septembra 85 v Gorici četrtek, 24. novembra 2011, ob 18. uri
galerija Ars na Travniku 25 v Gorici torek, 29. novembra 2011, ob 18. uri
Dne 7. novembra 2011 je na svojem goriškem domu umrla kulturna delavka in prevajalka Jadviga Taljat vdova Komac, rojena 11. avgusta 1912 pri Sv.
Luciji, v sedanjem Mostu na Soči, trgovcu Štefanu in materi Nežki Šorli. Bila je poročena s kulturnikom in vsestransko razgledanim javnim delavcem Maksom Komacem.
Veliko let sta živela v bližini goriškega Malega semenišča.
Komac je bil publicist, urednik koledarjev GMD, režiser, igralec in pevec, žena Jadviga pa izkušena prevajalka in avtorica številnih del. Vseskozi se je udejstvo-
vala v bogatem kulturnem delu. Rodila sta se jima sin Peter, poklicni psiholog, ki je umrl zelo mlad - bil je oče Marte in Valerije in hči Lučka, farmacevtka pa tudi profesorica na višjih srednjih šolah v Gorici in Milanu, kjer živi veliko let z možem, go-riškim inženirjem Steliom Bastianijem. Peter je bil poročen z Ema-nuelo Salvemi-ni, doma iz Bielle v Piemontu.
Pogrebno sv. mašo sta pri sv. Ivanu v Gorici darovala msgr. Cvetko Žbogar in župnik Marijan Markežič. Na orgle je obred spremljala Tiziana Zavadlav.
Začetek gledališke sezone SSG v Gorici
Pretresljiva Nekropola v gledališču Verdi
Pogajanja vodstva Slovenskega stalnega gledališča z goriško občinsko upravo so očitno obrodila sadove. Prva predstava v letošnjem abonmajskem programu SSG, ki se je ob novem upravnem in umetniškem vodstvu, po lanskoletnem nerazumljivem premoru, letos odločilo, da spet ponudi tudi goriškim ljubiteljem gledališča abonmajski spored, je bila, kot je bilo napovedano, v gledališču Verdi, osrednjem kulturnem hramu našega mesta. Končno smo lahko spet z veseljem gledali zasedene sedeže in z velikim zadoščenjem opazovali, kako je v dvorano prihajalo mnogo mladih dijakov in tudi profesorjev, prisotnosti katerih na gledaliških predstavah že dolgo nismo beležili. Brez dvoma sta jih v Verdi zvabila presunljiva vsebina letošnje uvodne predstave in njen avtor. V goste je namreč prišla
Nekropola, nastala po istoimenskem romanu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, glasnika slovenske književnosti in narodne pokončnosti ter zagovornika
demokratičnih vrednot na najrazličnejših nastopih v raznih evropskih državah, treznega in ponosnega Slovenca, ki mu je bilo dano preživeti strahote taborišča gotovo tudi zato, da bi bil pričevalec dogajanj v krajih smrti, kjer se je iz krematorijskih peči nenehno kadilo in kjer človeško življenje ni bilo vredno nič in je bilo oropano vsega
dostojanstva ob krutem teptanju etičnih načel. Pretresljivo vsebino literarne predloge, ki je seveda tudi obsodba vseh ideologij in zla, je v dramsko govorico
učinkovito prelil in v homogeno celoto strnil Boris Kobal. Kobal je podpisal tudi režijo drame, ki je ob dramaturški pomoči Klavdije Zupan nastala kot koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega, Društva Celinka in KUD Pod topoli. Krstno je bila uprizorjena na Ljubljanskem gradu v juniju 1. 2010. Izjemno odmevna je bila
njena ponovitev v gledališču Verdi v Trstu decembra lani, pa tudi njeni letošnji poletni ponovitvi na sugestivnem naravnem scenskem prizorišču na Devinskem gradu. Protagonista Gospoda P, ki se po dolgih letih vrne v taborišče Struthof, kjer je doživel neizmerne grozote in skrajno ponižanje človeka, je s spoštljivostjo do vsebin, z dostojanstvom, obzirno in globoko podoživetostjo ter zrelo umetniško interpretacijo upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Priložnostne obiskovalce taborišča, ki se večkrat premalo poglobijo v kraj, v katerem je nasilno ugasnilo toliko življenj, in sence nesrečnih taboriščnikov -gib, ki je dajal dinamiko predstavi, je oblikovala Uršula Teržan - so sicer brez besed odigrali člani
Šentjakobskega gledališča in tečajniki StudioArt.
Popolna tišina in globoka zbranost mladih (res jih je treba pohvaliti!) in starejših gledalcev sta bili najbolj zgovorni priči, da je predstava s svojo ganljivo vsebino vsem segla globoko v srce in da se je v zavesti gledalcev usidrala misel, da se kaj takega ne sme zgoditi nikoli več, čeprav, žal, nas dogodki iz nedavno minulih let in današnjih dni opozarjajo, da ni tako ...
Iva Koišič
Po svoje, iz svojega srca
Prisrčen poklon pesniku Tonetu Pavčku
Dijaki goriškega licejskega pola Primož Trubar -Simon Gregorčič so se v torek, 8. novembra 2011, zbrali med 4. in 5. šolsko uro v šolskem avditoriju, da bi se na priložnostni slovesnosti spomnili velikega slovenskega pesnika Toneta Pavčka, ki je nedavno umrl. Na Pavčka so goriški dijaki še posebej navezani, saj je bil pred nedavnim njihov gost.
Prof. Adrijan Pahor je pozdravil in tudi predstavil program skromne, a lepe proslave. Pahor je s kolegi in dijaki organiziral nevsakdanje lepo slavje. Najprej so
si dijaki ogledali video posnetek o obisku Toneta Pavčka, ki je bil njihov gost za Prešernovo proslavo 1.2009. Takrat je prireditev snemal Niko Klanjšček, video pa režiral prof. Vilijem Gergolet. Dijakinji Nika Cotič in Mateja Petejan sta povedali nekaj misli o Tonetu Pavčku in ga predstavili s kratkim orisom. Sledila je krajša recitacija poezij; recitatorji so bili dijaki in dijakinje Damjan Klanjšček, Mateja Konič, Mateja Jarc, Tina Paljk, Nataša Pahor, Silvia Baglieri in Matjaž Kafol. Dekleta, ki obiskujejo goriško učno središče (Ivana Cotič, Nika
PIKA NA (PESM)! Majda Artač Sturman
Zreli ruj
Vse drvi, vse se peha
stisnjenih ust, napetih oči naprej, naprej,
lačno prvenstva: časti in zlata.
Tukaj pa ti, plameneči ruj, sam: le sonce, ptica in jaz.
Kakor godba iz davnih, milih cerkva dihaš na flavto mojega srca ... tiho skozenj teče čas.
Vinko Beličič (1913 -1999)
Beličič, pesnik krajinske, impresionistično obarvane lirike, se tu izpoveduje v intimnem pogovoru z rujem, tipičnim elementom zrele jesenske gmajne. Zateka se v naravo pred mrzličnostjo sodobnega časa, ko se ljudje ženejo za slavo in bogastvom. Njihove obrazne poteze so spremenjene, usta stisnjena, oči napete. Pehanje za bliščem, častihlepnost, tek za uveljavitev takšne ali drugačne premoči
šotne povabila, naj se tudi v prihodnje večkrat in radi spomnimo pesnika Toneta Pavčka. Še posebej je ravnateljica podčrtala dejstvo, da
Cotič, Mateja Jarc, Kristina Ge-rin, Mateja Jarc, Marta Brumat, Tina Paljk in Aleksija Antonič), pa so tudi ubrano zapela Pojdem na ravno polje; gre za uglasbitev Radovana Gobca istoimenske Pavčkove pesmi.
Sledil je še pozdrav ravnateljice
je bil Tone Pavček zelo vesel vsakega vabila zamejskih šol, saj je med nas zelo rad prihajal in nas razveseljeval s svojim vedrim pogledom na svet, čudovitim podajanjem svojih pesmi in krasno slovenščino.
Tina Paljk
prof.
Mihaele Pirih, ki je pri-
Kratki
Teden Karitas
Ob tednu Karitas so vsi vabljeni na dvorec Zemono pri Vipavi, v soboto, 19. novembra 2011, ob 20. uri, ko bodo na sporedu nagovori koprskega škofa Metoda Piriha, župana občin Ajdovščina in Vipava, Marjana Poljšaka in Ivana Princesa, ter ravnatelja ŠK Mateja Kobala. Sodelovala bo glasbena skupina Julije, gostja bo Petra Gorše, pevka na festivalu Ritem duha. Na programu bosta tudi multivizija kolonije in odprtje prodajne razstave Umetniki za Karitas. Razstavljali bodo udeleženci 17. mednarodne likovne kolonije, kije bila avgusta na Sinjem Vrhu: Arkan Al Nawas, Brane Jazbar, Zvonimir Kamenar, Konrad Krajnc, Jana Peršolja, Hrvoje Marko Peruzovič, Dušan Sterle, Ubald Trnkoczy, Klavdij Tutta, Joanna Zajac Slapničar.
Na ogled bodo tudi dela strokovnih sodelavcev ter udeležencev Dneva odprtih vrat. Izkupiček prodanih del bo namenjen pomoči ljudem v stiski. Geslo kolonije in prodajnih razstav je"Pravičnost v ljubezni"
“Odpri srce, odpri roke, otiraj bratove solze” (Simon Gregorčič).
Razpis natečaja Slovenskega visokošolskega sklada Sergij Tončič
Slovenski visokošolski sklad “Sergij Tončič” razpisuje natečaj za dodelitev štipendij in podpor za akademsko leto 2011/2012:
- 3 štipendije v znesku 1500 evrov za študentko - študenta, ki se izobražuje po dodiplomskih ali podiplomskih visokošolskih programih, ki so pomembni za slovensko skupnost v Italiji; prošnji morajo interesenti priložiti potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na ustrezno fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice) in kratek opis študijske poti.
- podpore rednim študentkam in študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe. O številu podpor in zneskih bo odločal odbor sklada; predvideno je financiranje šolnin, študijskih potovanj, kotizacije tečajev in seminarjev. Prednost imajo študenti, ki imajo slabe materialne razmere. Prošnji je potrebno priložiti potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice).
V skladu s statutom Sklada morajo prosilci imeti stalno bivališče ali biti rojeni v Furlaniji Julijski krajini. Vsi interesenti naj prošnji priložijo fotokopijo osebnega dokumenta, curriculum vitae z navedbo morebitnih štipendij in podpor, družinski list in davčno prijavo vseh družinskih članov ter obrazec ISEE. Prošnjo lahko dopolnijo z morebitno dokumentacijo o sodelovanju pri slovenskih organizacijah, doseženih priznanjih, opravljenih izpopolnjevalnih tečajih in delovnih izkušnjah. Dokumentacijo naj prosilci pošljejo v zaprti ovojnici na naslov sklada (Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič, ulica Ginnastica 72,34142 Trst) ali po elektronski pošti (tajnistvo@skladtoncic. org). Reševali bomo prošnje, dospele do najkasneje 16. decembra 2011. Razpis je objavljen tudi na spletni strani sklada (www. skladtoncic. org). Za dodatne informacije pišite na info@skladtoncic. org.
Poslušajmo „» z branjem
Brina - Slečena koža (Druga godba, 2011)
Bralni poslušalci Novega glasa, ki se tedensko zbiramo v tej rubriki, imamo radi velike glasbene klasike, kakor tudi sveže, nove, še vroče zvočne izdelke. Tokrat bo na vrsti pomemben album, kije bil uradno izdan pred približno dvema tednoma. A povem vam: postal bo temeljni kamen slovenske zvočne zakladnice. Mirne duše ga uvrščam na horizont t. i. etno glasbe, ki ji sam ljubkovalno pravim kar “etno je fletno”, glede na to, da je sodobna ljudska glasba povsem preplavila slovensko ponudbo melodij in ritmov. To je vsekakor pozitivna stvar: ohraniti “arhivsko” gradivo ljudskih viž in godcev živo, aktualno in v javnosti prisotno je dragocenost, ki si jo malokateri narod tako odkrito privošči. Še bolj pozitivno pa je, če se to dela na kakovosten, iznajdljiv, a hkrati “tradicionalen” način.
Slečena koža je tretja plošča uspešne, a še vedno ljubke pevke Brine (Vogelnik) in nadaljevanje Pasje legende, enega redkih slovenskih albumov za slovensko založbo (Zavod Druga godba, organizator fantastičnega festivala glasb iz sveta), ki mu je uspelo se zavihteti proti vrhu specializiranih evropskih lestvic. Njen hit Poljanska balada so po zaslugi pokojnega didžeja Charlieja Gilleta slišali severno in južno od ekvatorja, kar je Brini prineslo turneje po Evropi, Mehiki, Kanadi in ZDA. V tem albumu se Brina predstavlja s standardno navezo, v kateri najdemo še violinistko Jeleno Ždrale, Draga Ivanušo na harmoniki in za klavirjem, Luko Ropreta s kitaro, Nina De Glerio z basom in Blaža Celarca z bobni in s tolkali. Izjemna glasbena druščina za izvrsten studijski izdelek, ki od prvih taktov dokazuje, da “štrli” iz poplave anonimne produkcije in napoveduje nov “napad” na prodajne lestvice in svetovne odre. Zvok Brine je tokrat studijsko oblikoval slavni Chris Eckman; v albumu najdemo devet pesmi, večino ljudskih, nekaj pa tudi avtorskih. Brinina mojstrskost je v tem, da ji uspe ohraniti nedotaknjeno zvočnost slovenske ljudske duše, čeprav jo odene v nova, sodobna oblačila. Plošček je z avtorskimi fotografijami odel najboljši slovenski “fotograf glasbe”, velikan Žiga Koritnik, kar fizično daje albumu dodatno tehtnost.
Slečena koža je takoj mikavna, zanimiva, poslušljiva, a hkrati zmuzljiva. Uvodni single Katalena, pa prelepi Angel ali ganljivo Poletje. Kako je mehka in ljubka, kako iskrivo nagajiva! Ali, če želite tehten citat, “Mehkoba in bridkost, milina in strast, pretanjenost in moč, hip in gib, staro in novo, ljudsko in umetno, ruralno in urbano, zaprašeno in trendovsko, domače in svetovno... ” (Jure Longyka).
Jernej Šček
»,
■BU-
vezana z najmilejšimi zvoki in spomini na nekaj davnega, a vendar neizpetega. Ruj se počloveči, s primero ali komparacijo kakor godba se preliva v metaforo flavto mojega srca. Zadnja trivrstičnica zaokroža lirično nastavitev verzov: v njih poje melodija rime (peha -zlata, cerkva - srca), kot v prepletu čutnih zaznav diha odprtost svetlega vokala a (ptica - jaz - dihaš na flavto). V zadnjem verzu se a sprva umika otožnosti ozkih e-jev, nato pa zaključuje pesem... tiho skozenj teče čas.
Kljub temu da se tišina minevanja časa zoperstavlja glasbi, v pesmi ni čutiti napetosti, temveč spokojnost, pomirjenost, harmonijo, ki preplavlja pesnika ob stiku z naravo. Ob stiku z gmajno, ki je, kot vemo, zanj vse - varno zavetišče, sogovornica, nevesta, tolažnica.
se raztezajo v nedogled, kar nakazuje tudi vizualno izpostavljena geminacija naprej, naprej.
Zgoščenost izrazja se izostri v jedru pesmi: izražanje je eliptično, brez glagola, nosilci pomena so samostalniki. Lirski
subjekt samoti plamenečega ruja postavlja ob bok triado sonca, ptice in samega sebe. Utrnejo se mu občutja, po-
Kratki
Nova likovna galerija v središču Gorice
V sredo, 9. t. m., je v večernih urah mladi goriški slikar, fotograf in trgovec ter obrtnik Marko Faganel z ženo Saro, tudi ona se ukvarja s fotografijo, priredil posebno presenečenje, saj smo bili številni zbrani priče odprtju prenovljenih prostorov nekdanje trgovine s
starinskim pohištvom in slikami, ki jo je v ulici 24. majav Gorici dolga leta imel njegov oče Robert z ženo Karmen. Marko Faganel je nekdanjo trgovino popolnoma izpraznil, prenovil prostore in tako je nastal današnji svetel in zračen Studio Faganel, kot se bo odslej imenoval prostor, v katerem bo sam sicer še vedno uokvirjal slike in skrbel za izdelavo lepih okvirjev, a bo tudi prirejal občasne razstave, kot bo tudi vedno imel na zalogi slike, grafične liste in fotografije ter izdelke oblikovalcev iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja, česar pri nas ni ravno veliko. Za odprtje Studia Faganel je Marko z ženo Saro povabil prijatelje iz fotografske skupine Fotoklub Skupina 75, da so razstavili svoja dela. Mimogrede: tako Marko kot Sara sta tudi člana te plodovite skupine odličnih goriških fotografov, a na uvodni razstavi nista sodelovala zaradi pristnega gostoljubja. Nam pa je v zameno Marko povedal, da je že navezal stike z goriško likovno galerijo Ars s Travnika in direktorjem Državne knjižnice Marcom Menatom in bo s tema dvema galerijama v prihodnje tesno sodeloval, še posebej, ko bo šlo za razstave, ki zahtevajo več prostora. Na izrazito neformalnem, a uglajenem in lepem odprtju Studia Faganel se nas je zbralo veliko, predvsem so to bili številni likovni umetniki mlajše in srednje generacije iz Goriške in okolice, prišli pa so tudi staroste goriškega slikarstva. Vsi smo novih galerijskih prostorov v središču Gorice izjemno veseli, kot smo bili tudi veseli Markovega navdušenja, predvsem pa dejstva, da se je v sedanjih nelahkih časih odločil za korenit zasuk v svojem življenju in delu.
Boris Pahor bo obiskal videmsko univerzo
V četrtek, 24. 11. 2011, ob 16. uri bo na Univerzi v Vidmu gost pisatelj Boris Pahor. Literarno srečanje bo potekalo v prostorih Fakultete za izobraževalne vede (Facolta' di Scienze della formazione primaria, ul. Margreth 3, Videm) v učilnici 18 (aula 18). S pisateljem se bo pogovarjal prof. Roberto Dapit, predavanje pa bo potekalo v sklopu seminarja slovenske literature. Ob tej priložnosti si bo na razstavi knjig možno ogledati tudi številne Pahorjeve knjige, ki so izšle v slovenščini in italijanščini.
Sodelovali bodo tudi študenti, ki bodo prebirali odlomke pisateljevih del v obeh jezikih.
Literarni dogodek je namenjen študentom slovenščine in pedagogike ter vsem, ki bi se srečanja s pisateljem želeli udeležiti.
Na Univerzi v Vidmu, kjer študentje študirajo slovenščino kot diplomski študij ali pa si jo izberejo kot izbirni predmet, bodo v letošnjem letu pripravili tudi kar nekaj drugih dejavnosti, s katerimi bodo študenti spoznavali ne samo slovenski jezik, ampak tudi slovensko kulturo in literaturo. Med drugim načrtujejo predvajanje slovenskih dokumentarnih filmov, obisk pravljičarke in pisateljice Anje Štefan, obisk Slovenskega stalnega gledališča Trst ter ekskurzijo v Slovenijo. / Urška Kerin, učiteljica slovenščine v Vidmu
.
Kinoatelje / Nagrada Darko Bratina
Franco Giraldi: človek
Krasa in morja
k:
'inoatelje je letošnjo nagrado Darko Bratina. Poklon viziji podelil italijanskemu režiserju Francu Giraldiju "za njegovo zavzeto, rahločutno in prepričljivo oblikovanje pomembnih tem sobivanja -mišljenja, čutenja in delovanja -, ki jih je velika zgodovina pogosto postavila ob rob". To velja predvsem za obravnavo obmejnih tem, pri čemer pomeni Giraldijeva meja tisto mentalno pokrajino, v kateri se velika zgodovina poigrava z delitvijo kultur in identitet -piše v utemeljitvi. Avtor pa nas preko svojega filmskega ustvarjanja vendar prepriča, da je boljši svet mogoč, saj se ne spogleduje z regresivnimi pojavnostmi, temveč nenehno išče to, kar v različnosti družbo utemeljuje, ter s psihološkim posluhom zazna v sleherni človeški intimi odmev zgodovine.
Franco Giraldi je človek naših krajev. Človek Krasa (rodil se je namreč v Komnu), Trsta in predvsem meje. Zanimivo in prisrčno je zato bilo, da so nagrado Darko Bratina letos predstavili v Trstu, točneje v palači Gopčevič, sedežu kulturnih resorjev občine v sredo, 9. novembra. Še kako pomenljiva pa je izgledala prisotnost kulturnega odbornika uprave župana Cosolinija, Andree Marianija, ki je ob predsedniku Kinoateljeja Alešu Doktoriču poudaril, kako je uprava blizu filmske umetnosti in snovanja
večkulturnih stikov. Sam Doktorič je podčrtal, kako je letos nagrada razširila sodelovanje tudi na nove kulturne dejavnike naše dežele: skupni imenovalec vseh je ob ljubezni do filma tudi čez-mejnost. Dovolj je, da se zaustavimo ob pokroviteljih nagrade, ki so letos dežela FJK, Fundacija
li k snovanju letošnjega progama: to so bili Annamaria Perca-vassi za Alpe Adia Cinema, Mario De Luyk za FilMakers, Daniele Terzoli za zadruženje Cappella Underground in Livio Jacob v imenu Furlanske kinoteke. Njihovo izvajanje je izluščilo predvsem ključne tematike Giral-
Foto IG
CRGorica in Občina Nova Gorica. Z vidika širjenja obzorij je letošnja nagrada razširila lokacijo dogajanja tudi na Divačo in Hu-min, tako da bo delo Franca Gi-raldija predstavljeno čim širšemu občinstvu. Nagrado v spomin na ustanovitelja Kinoateljeja, senatorja in sociologa Darka Bratine, so prvič podelil leta 1999 na festivalu Film Video Monitor. Poleg Aleša Dokrotiča so na tiskovnem srečanju spregovorili tudi predstavniki nekaterih najpomembnejših filmskih institucij našega prostora, ki so pristopi-
dijevega opusa. Jacob in De Luyk sta poudarila predvsem potrebo po restavriraju nekaterih dolgo-metražcev režiserja, da bi jih rešili pozabe, Percavassijeva pa je naglasila odnos, ki ga je Giraldi vselej imel do literarnih del. V sami utemeljitvi je namreč zapisano, da delo režiserja, "razpeto med filmom in televizijo, ohranja pri-viligiran odnos z literaturo in osvetljuje tudi take avtorje, ki so svojo univerzalno širino zgradili na krajevnih zgodbah".
Program se je začel 16. novembra v Huminu s projekcijo film-
ske kopije La rosa rossa (Rdeča vrtnica), nadaljeval se bo v kinu II visionario v Vidmu v torek, 22. novembra, ko bo na programu eden najljubših avtorjevih filmov La giacca verde (Človek z zelenim jopičem). Osrednje srečanje bo potekalo v goriški Hiši filma v Gorici, kjer si bodo v prisotnosti avtorja sledile filmske lekcije in bodo na ogled dva skoraj pozabljena naslova iz Giral-dijevega opusa, kot sta filma II lungo viaggio (Dolgo potovanje) in Con la furia di un ragazzo (Z zanosom mladeniča), nedavno posneti dokumentarec o sindikalistu Brunu Trentinu. Za uvod bodo poskrbeli cenjeni prijatelji in poznavalci Giraldijevih del: prof. Luciano De Giusti (avtor monografije Franco Giraldi, Lungo viaggio at-traverso il cinema), prof. RoyMenarini (DAMS Čine-ma - Universitq degli Studi di Udine), filmski kritik Riccardo Costantini (Cine-mazero Pordenone) in prof. Jože Dolmark (Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici) ter odvetnik sen. Nereo Battello (predsednik Nagrade Sergio Ami-dei). Podelitev nagrade bo v sklopu slavnostnega večera v četrtek, 24. novembra, v preddverju Hiše filma v Gorici. V soboto, 26. novembra, se bo program selil na drugo stran meje s postankom v Divači, nedaleč od režiserjevega rojstnega kraja, kjer je poleti odprl svoja vrata Muzej slovenskih filmskih igralcev. Na sporedu bo film Šolsko leto, prvič opremljen s slovenskimi podnapisi. Večdnevno filmsko druženje v medregij-skem prostoru se bo sklenilo v nedeljo, 27. novembra, v Trstu. Tu bosta zadnje srečanje z avtorjem in projekcija Giraldijeve trilogije, ki obsega filme Rdeča vrtnica, Meja in Šolsko leto.
IG
V gore z glavo!
Julijske Alpe - Tine Mihelič (Planinska Zveza Slovenije, 2003)
P!
j laninski vodnik po našem naj višjem gorskem svetu, prekrasnih Julijskih Alpah, je alfa in omega med planinsko in gorniško literaturo. Je temeljni tekst, v katerem so zbrane takorekoč vse potrebne informacije za organizacijo hribovskih tur na tem gorskem območju. Vse, kar je lahko v vodniku o Julijcih zbranega, dobite v njej, nikoli pa ne bomo odnehali ponavljati, da je ob "teoretskem", pripravljalnem znanju za varno hojo v hribih nujna še fizična, tehnična in psihična pri-
9
zbirka 2012
koledar
20/2
Pravljice
za bele zimske dni
b\M)i S TmUnfl
Predstavitev bo v ponedeljek, 21. novembra 2011 ob 17. uri v galeriji Ars na Travniku v Gorici
pravljenost, pa še vedno objektivnih nevarnosti ne moremo povsem obvladati.
Celovitost te knjige dokazuje dejstvo, da vam v ogled ponujam 7. popravljeno in dopolnjeno izdajo izpod peresa velikega, žal pokojnega Tineta Miheliča. Pomemben mož za slovensko planinstvo, po poklicu	akademski
glasbenik-violinist in velik poznavalec slovenskih gora, ki je svojo alpinistično in planinsko strast vlival v besedo in kot publicist ustvaril enega temeljnih del slovenske planinske literature.
Julijske Alpe so skupaj s Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami najskrajnejši jugovzhodni del velikega loka Alp. Razprostirajo se na severozahodnem delu Slovenije, zavzemajo pa tudi skrajni severovzhodni vogal Italije. Po površini merijo okrog 4400 kvadratnih kilometrov z najvišjim vrhom, ki je obenem tudi najvišji vrh Slovenije - Triglav (2864 m). V Julijskih Alpah je približno 200 dvatisočakov, od tega četrtina jih je v Italiji. Med njimi se 25 vrhov vzpenja preko 2500 m. Primerjave s sosednjimi gorstvi, denimo Dolomiti, tu niso umestne in še manj potrebne - razlike v nadmorski višini vrhov (Dolomiti z lahkoto presegajo 3000 metrov), značilnosti skale in s tem povezanih planinskih ter alpinistič-
nih poti se razblinijo v presunljivi lepoti obeh. O Julijcih je že vse napisal Julius Kugy, vzemimo ga v roke in spoznali bomo, da so naši Julijci raj na zemlji, če gledamo na južna travnata po-
Julijske Atpe
Tine Mihelič
bočja Krna, mogočne Kanjčeve police, Triglavsko severno Steno, nebesna Prisojnikova okna ali skalnato kraško divjino Kanina. Vodnik Julijske Alpe Tineta Miheliča je urejen po že utečeni formuli. Posebej so opisane poti do izhodišč ter od tod do vrhov. Če je na poti iz doline do vrha več planinskih postojank, je opis razdeljen na ustrezno število odsekov. Poti so vedno opisane navzgor, kar pa ne pomeni, da bo imel planinec na sestopu po neznani poti težave z orienta-
cijo, saj je branje opisov v obratni smeri prav enostavno. Opisi se v glavnem ne ponavljajo, na nekaterih mestih pa se temu ni bilo mogoče ogniti, kar pa je končno bralcu le v korist. Skozi ves vodniški del se vlečejo obrobne številke, s katerimi so označeni pomembnejši odstavki, poti, koče, bivaki. S tem je iskanje po temeljnem abecednem kazalu precej olajšano. Preko uvodnega dela, v katerem je gorovje predstavljeno iz fizičnega, naravoslovnega, geološkega in podnebnega vidika, da ne pozabimo na floro, favno in prebivalstvo v njem ter s posebno pozornostjo na specifičnost Triglavskega narodnega parka nam avtor ponudi praktične napotke in predloge za ture. Drugo poglavje je namenjeno dolinam in naseljem tega gorskega področja, nakar se "pravi" vodnik začne in nam opiše koče, prehode, dostope, poti in vrhove Julijskih Alp. Popelje nas skozi Spodnje Bohinjske gore, Krn, Triglav, Mar-tuljške gore in Škrlatico, Razor in Prisank, Jalovec in Bavški Grintavec, Mangart z verigo Ponc, Kanin, Muzce, Stolov greben in Matajur, Viš in Montaž.
Knjiga je izdana v mehki, plasti-ficirani vezavi in manjšem formatu, tako da je kljub 430 stranem več kot primerna, da jo nosimo s seboj. To je nujen pripomoček za spoznavanje prekrasnih Julijcev, ki so tako blizu, a hkrati nedostopni, neulovljivi, saj nas nenehno presenečajo...
JŠ
Kratki
Sklad Mitja Čuk / Humanitarna pobuda
Zamaški v ozadju so namenjeni humanitarni ustanovi "La via di Natale” iz Pordenona. Ta v naši deželi na poseben način uresničuje boj proti rakastim obolenjem in daje človeku novo
upanje. Sklad Mitja Čuk zaradi svoje humanitarne značilnosti že nekaj desetletij sodeluje z goriškima društvoma krvodajalcev iz Doberdoba in Sovodenj. V teh dneh sodeluje pri predaji za velik kombi vreč plastičnih zamaškov, kijih bosta društvi izročili ustanovi v Pordenonu.
Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm / Nov niz jezikovnih tečajev
V sredo, 9. novembra, seje začel nov niz jezikovnih tečajev, ki jih organizira Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm. Po uspešnih predavanjih iz prejšnjih sezon se je društvo letos odločilo, da povabi dr. Sonjo Starc z Univerze na Primorskem. Ugledna gostja seje odločila za zanimivo in nenavadno temo: v treh srečanjih bo namreč spregovorila o t. i. večkodnih besedilih oz. o besedilih, kjer se besedni del dopolnjuje s slikovnim ali z mimiko. S takimi besedili se srečujemo že dolgo, vendar šele v zadnjih letih se je razvila teorija o večkodnih besedilih (vizualna slovnica). Če želimo torej ozavestiti bralne strategije, kakšen pomen se nam ponuja ob teh besedilih, kako tvoriti večkodna besedila, da z njimi dosežemo učinek, ki ga želimo, potem se moramo poglobiti v vizualno slovnico.
V predavanjih se bomo z dr. Sonjo Starc, ob praktičnih primerih večkodnih besedil (od reklam do učbeniških besedil), spraševali in poskušali odkriti, kako se pomen in funkcija besednega in slikovnega spremenita, če sta ta dva koda združena v nekem večkodnem besedilu, na katere “pasti” moramo pri tvorbi takih besedil še posebej paziti, kaj se dogaja z bralno potjo v takih besedilih. V ta namen vabi predavateljica vse udeležence, da prinesejo s seboj na predavanje nekaj primerov večkodnih besedil, še posebej takih, ki se jim zdijo nekoliko bolj zagonetna.
Prvi dve srečanji z dr. Sonjo Starc sta bili 9. in 16. novembra v Narodnem domu. Zadnje srečanje bo v sredo, 23. novembra. Na predavanja so vabljeni vsi, ki bi se radi poglobili v razmerje med besedo, sliko in mimiko, kotizacija pa znaša 25 evrov (dijaki in študenti so oproščeni kotizacije). Za vsa morebitna pojasnila lahko pokličete na tel. štev. 349 6141774 (Neva).
Slovenski Klub in Društvo slovenskih izobražencev
vabita na predstavitev knjige:
ZA DOBRO POČUTJE NAŠIH MALČKOV Vloga vrtca s slovenskim učnim jezikom pri razvoju otroka v večkulturnem prostoru
Založila in izdala Sklad Libero in Zora Polojaz in Večstopenjska šola pri Sv. Jakobu.
Petek, 18. novembra, ob 17. uri, mala dvorana Narodnega doma v Trstu.
M Predstavitev knjige založbe Mladika
Pozabljeni Kras z italijanskega
zornega kota
V Peterlinovi dvorani so v ponedeljek, 7. novembra, predstavili knjigo avtorjev Mitje Jurna, Paola Pizzamusa in Ni-cole Persegatija Pozabljeni Kras. Ofenzive v jeseni 1916, ki je izšla pri Založbi Mladika ob koncu letošnjega poletja.
Simon Kovačič je v predgovoru k slovenski izdaji napisal:
"Ta knjiga je zamišljena predvsem kot vodnik po prizoriščih bojev na soški fronti na območju Krasa. Torej je kot nalašč, da jo vzame v roke tisti, ki ga to obdobje zanima ali bi hotel izvedeti kaj več o dogodkih, ki so se odvijali na našem Krasu med prvo svetovno vojno".
Nadia Roncelli je v imenu založbe dejala, da zajema pričujoča knjiga snov dveh krajših publikacij manjšega formata, ki sta izšli pri založniški hiši Gaspari v Vidmu leta 2001 in
2010, v primerjavi s katerima je slovenski prevod bogat z barvami, zemljevidi so lepo vidni in
berljivi, fotografije so nove, nekatere celo prvič objavljene. Knjiga zajema čas od šeste italijanske ofenzive avgusta 1. 1916, ko je italijanska armada prišla na
zahodni rob Komenskega Krasa, pa do novembra istega leta, ko so Italijani v sedmi, osmi in deveti soški bitki zavzeli Veliki hrib, Pečinko, Pečino, Lukatič, Sela na Krasu in prišli do Kostanjevice. Na predlagane poti se lahko odpravi vsak bralec, saj so ofenzive natančno obravnavane.
Za predavateljsko mizo v dvorani so poleg Nadie Roncelli sedeli avtorja knjige Mitja Juren in Paolo Piz-zamus ter dober poznavalec dogajanj prve svetovne vojne in avtor spremne besede Antonio Scrimali. Prav ta je izpovedal svoje čustvene spomine na šestdeseta leta, ko je sprejel povabilo polkovnika Abrama Schmida in se z njim povzpel na koto 208 jug ter prehodil ta predel. Se posebno Komenski Kras mu je prirasel k srcu, ker ga je čutil za svojega. "Spoznal sem prebivalce in ohranil z njimi prijateljski odnos. Z njimi sem podoživel bolečine, ko so bili izgnani s Krasa". Scrimali je med večerom večkrat poudaril, da so
trije avtorji zelo tankočutni in da so se mogle sprehoditi po davnih časih in pri tem ponuditi zanimive, skrbno	izbrane
zgodovinske poti.
Knjiga je posebnost, ker so avtorji črpali podatke iz italijanskih virov in ne avstro-ogrskih, kot se po navadi dogaja. Knjiga je nastajala počasi, na podlagi dolgoletnih raziskav na terenu in brskanja po arhivih, predvsem po vojaškem arhivu v Rimu. Ves material je bilo treba nato združiti in ga prevesti v slovenščino, za kar je poskrbel Vinko Avsenak. Tako je Paolo Pizzamus preživel največ časa v vseh manjših občinskih arhivih po Italiji, kjer je iskal dnevnike, pomembne zapise in pričevanja. Mitja Juren je še posebej poudaril poznavanje terena, saj "so včasih knjige z zgodovinsko tematiko napisane tako, da se v njih zrcali avtorjevo nepoznavanje terena, ker črpajo podatke samo iz arhivov. Pri naši knjigi pa se podatki dopolnjujejo s petimi nakazanimi potmi". Izčrpni predstavitvi Pozabljenega Krasa je sledila še projekcija slik, zemljevidov, obzidja starih vojaških pokopališč in grafitov, ki so jih vojaki vrezovali v kraški kamen. Zanimiv večer z žal redkimi poslušalci je Scrimali končal s stavkom: “Možje v vojni ne umrejo, ko jih pokopljejo, ampak v trenutku, ko pozabijo nanje".
Foto Kroma
mestnega obzidja in cerkve sv. Frančiška iz leta 1285.
Po postanku za kosilo v bližnji restavraciji so udeleženci izleta nadaljevali pot v spodnjo Furlansko nižino in obiskali spomenik in kripto umrlih Slovencev in Hrvatov v taborišču pri Gonarsu. Tu je izletnike pričakal član občinske uprave iz Gonarsa, ki je prikazal nastanek tega spomenika. Udeleženci izleta so počastili spomin vseh žrtev, ki so med vojno vihro darovale svoja življenja za svobodo in demokracijo slovenskega naroda. Po ocenah naj bi v taborišču zaradi stradanja in bolezni umrlo več kot 500 internirancev. V kostnico, ki so jo zgradili leta 1973 na pokopališču v Gonarsu na pobudo takratne Jugoslavije, so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Predstavniki Konference so položili šop cvetja ob spomeniku umrlih in se z enominutnim molkom spomnili na vse, ki so v taborišču trpeli in umrli. Nato so izletniki odšli še na bližnji travnik in se zaustavili na kraju, kjer so med vojno stale barake taborišča in kjer je občina Gonars lansko leto postavila lepo spominsko obeležje.
Po kratkem postanku v obzidanem mestu Palmanovi so se udeleženci izleta srečno in zadovoljno vrnili na svoje domove.
AS
darje, še zlasti se omenja doba, ko je mesto bilo pod Langobardi, v osmem stoletju pa je postalo celo središče cerkvene oblasti za celotno področje, ko so se ogle-
Klub prijateljstva
Na izletu v Čedadu in Gonarsu
Klub prijateljstva, ki deluje v Slovenski Vincencijevi konferenci v Trstu, je konec oktobra organiziral za svoje člane in prijatelje izlet v Čedad in obisk spomenika med vojno umrlih slovenskih internirancev v Gonarsu.
Organizacija izletov je vedno povezana z določenim tveganjem, in to predvsem glede vremena, ki v zadnjih oktobrskih dneh ni bilo nič kaj spodbudno za potovanja. Za tradicionalni jesenski izlet Kluba prijateljstva lahko trdimo, da je bilo vreme zelo naklonjeno saj je v četrtek,
27.	oktobra 2011, lep sončen dan spremljal izletnike, ki so se z udobnim avtobusom odpeljali najprej na ogled zgodovinskega mesta Čedad. Tu je izletnike pričakal prijazni vodnik Franko Kanzian, ki je v lepi slovenščini orisal	obiskovalcem
zgodovinske izseke življenja in razvoja mesta.
Mesto se je namreč začelo razvijati že v dobi cesarja Julija Cezarja v drugem stoletju pred Kristusom, ko so Rimljani zasedli to godročje. V dolgi zgodovini je Čedad pogosto menjal gospo-
zelo obiskano in cenjeno mestece ob reki Nadiži. Omeniti gre znani Hudičev most, zgrajen v dobi Beneške republike, porušen 1.1917 ter ponovno obnovljen po prvi svetovni vojni. Iz istega časa je tudi katedrala, ki je bila porušena in ponovno obnovljena leta 1502. Nadalje so izletniki obiskali stari uršulinski samostan in ob njem zelo znani langobardski tempelj iz prvega tisočletja, zgrajen v romansko-
jski patriarhi preseleli iz Ogleja v Čedad. Mesto je bilo večkrat porušeno ali požgano, vendar je vsakič na novo zaživelo. Večji razcvet je doživelo pod Beneško republiko leta 1420.
Danes je Čedad zaradi bogate zgodovine in kulturne dediščine
bizantinskem slogu, posvečen Materi Božji, ki je služil v prvi vrsti kot molilnica bližnjega samostana. Mesto se ponaša tudi z zelo bogatim arheološkim muzejem. Ob sprehodu po starem delu mesta so spoznali marsikatero zanimivost vse do
Politično vodenje za mlade generacije
Prvo srečanje foruma Nova znamenja
V ponedeljek, 14. novembra, je bilo v dvorani Tizia-no Tessitori na tržaškem trgu Oberdan prvo srečanje novonastalega foruma Nova znamenja, in sicer predavanje ob sveži knjižni izdaji sociologinje, raziskovalke in podjetnice, dr. Sladane Mihajlovič. Publikacija je izšla pri novogoriški založbi Educa z naslovom Politično vodenje za mlade generacije. Kot je uvodoma povedal deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, gre pri Novih znamenjih za odprtje novega prostora pretakanja idej, povezovanja ljudi in ustvarjanja vizij, še
posebej v tem delikatnem trenutku politične fluidnosti in političnega cirkusa. V njem sta se znašli tako Italija kot Slovenija. Časi kar kličejo po novih ljudeh, med katerimi igrajo mladi pomembno vlogo, saj ne sprejemajo iger mogotcev, toda z raznoliko mobilizacijo dokazujejo svojo glasno prisotnost v prostorih odločanja.
Besedo je nato prevzel moderator večera, mladi in perspektivni časnikar Andrej Černič, ki je pred kratkim prejel posebno priznanje odbora za novinarsko nagrado Simona Cigana. Goriški rojak je po-
tegnil zanimive vzporednice med slovensko in italijansko ekonomsko situacijo, ki pri obeh trenutno določa 500 točk t. i. spread-a in obrestno mero okrog 7%. Sedanjo politično zagato prva rešuje radikalno z volitvami in iskanjem novega karizmatičnega liderja, druga pa s tehnično vlado strokovnjakov "z Bocconija". Černič je nato predstavil gostjo večera in avtorico sveže izdaje, dr. Slada-no Mihajlovič. Doštudirala je iz sociologije v Ljubljani, sedaj pa se vzporedno ukvarja z raziskovalnim in akademskim delom, kakor tudi
s samostojnim podjetništvom. Strokovni in tehtni pogovor je stekel predvsem o slovenskem političnem in ekonomskem stanju ter razvojnih smernicah, ki jih dr. Mihajlovič ima za nujne.
Analiza slovenske politične scene seveda ni mogoča onkraj treh (kultnih) osebnosti, o katerih bodo 4. decembra odločali volivci na volitvah. Z opcijo Janeza Janše, Zorana Jankoviča ali Gregorja Viranta bodo državljani odločali o treh pogledih na nujne rešitve, konkretne odločitve, razvojne strategije in predvsem reforme, med katerimi sta najbolj kočljivi pokojninska in zdravstvena. Ljudje imajo dovolj besedičenja in strankarskih trenj, želijo si konkretnih dejanj.
Mihajlovičeva in Černič sta razgrnila pluse in minuse možnih scenarijev. Jankovič verjame, da je mogoče državo voditi kot podjetje, kar mu je delno uspelo v MOL, čeprav jo je s projektom Stožice hudo zadolžil. Janša je figura z najdaljšo kilometrino in močnim političnim ogrodjem, v preteklosti je za Slovenijo veliko naredil, morda bo lahko tudi zdaj. Virant pa se je v zadnjem obdobju pokazal kot zanimiva opcija. Na izbiro davkoplačevalcev bodo vplivale tudi afere. Dosedanji ljubljanski župan jo ima z domnevnim kupovanjem javnih zemljišč, predsednik SDS se je umazal z afero oklepnikov Pa-tria, Viranta pa so nedavno obtožili nadomestnih zaslužkov v času, ko ni bil več minister.
V tem kontekstu, meni dr. Mihajlovič, je potrebno dati več podpore podjetnikom, predvsem mladim, in tako zmanjšati beg možganov. Dati mladim možnost uresničevati inovativne zamisli, denimo na področju visoke tehnologije, in preseči politiko svobodnega podjetništva (SP) s pravo politiko bi Sloveniji dalo dodaten zagon. Kot simptomatičen primer naj nam bo Pipistrel Iva Bo-scarola, ki je moral svoj novi industrijski obrat preseliti v Gorico čez mejo, da bi ohranil trgovsko sodelovanje z ZDA.
Krizni čas zahteva hitre, učinkovite in jasne odločitve političnih akterjev, torej pravo politično vodenje za mlade generacije.
JŠ
novi	np v vi
glas	Tržaška
Tržaška knjigarna in založbi Mladika in ZTT
Na kavi... s presenečenjem
Srečanje ob kavi v Tržaški knjigarni v sredo, 9. novembra, je bilo drugačno kot po navadi. Vodja knjigarne Ilde Košuta je namreč za ta dan napovedala presenečenje, ki pa ni bilo namenjeno samo zvestemu občinstvu, ampak predvsem osrednjemu gostu: Franku Vecchietu.
Tržaški likovnik je namreč pred nedavnim slavil 70. življenjski jubilej, v Tržaško knjigarno pa ga je Košu-tova zvabila z zvijačo,
"češ da moramo o nečem govoriti ..." Vec-chieta sta ob prihodu pričakala bučni aplavz občinstva, sredi galerije pa tudi torta s simbolno svečko, ki jo je slavljenec takoj ugasnil.
Steklo je nato prosto kramljanje, saj se je Vec-chiet ob iztočnih vprašanjih Martine Kafol spominjal slavnega obdobja TKGalerije izpred mnogih desetletij, ko je izpostava na Frančiškovi ulici bila dom Društva zamejskih likovnikov.
"Ta kraj je bil prava telovadnica za umetnike mlajše generacije, katerim so se pridruževali tudi staroste slovenskega tržaškega likovnega miljeja", je dejal Vec-chiet, ki se je spomnil več anekdot; te so že same zgovorno prikazale jriker odnos med Avgustom Černigojem in Lojzetom Spacalom. Franco Vecchiet je pobliže spregovoril o samem delovanju Galerije, ki je bila takrat med najbolj razpoznavnimi v Trstu. "Skupno smo v tem
rav zato se je treba vrniti k trajnim vrednotam družbe, kot so patriotizem, demokracija, toleranca in pravičnost.
Earle je bil zato še toliko bolj zadovoljen zaradi prisotnosti mladih dijakov Zavoda združenega sveta iz Devina, ustanove, ki goji te vrednote. Predsednik Zveze
prostoru priredili 120 razstav, skoraj vse so bile opremljene s katalogom. Ta prostor je nedvomno pripomogel k ovrednotenju naših umetnin in likovnih del slovenskih avtorjev nasploh. Sem so zahajali tudi Italijani in uvrščeni smo bili v mrežo sodelovanja z ostalimi tržaškimi galerijami", je povedal umetnik, ki je občinstvu zaupal
še, da so likovniki društva s prihranki in z zaslužkom prodanih del lahko obiskovali veliko razstav in galerij po Italiji. "Nismo razpolagali z velikimi vsotami, nekaj pa smo kljub vsemu imeli... K nam so prihajali italijanski zbiralci celo iz Milana, saj so vedeli, da lahko pri nas kupijo kakovostna dela slovenskih umetnikov". Vecchiet se je namreč spominjal obdobja, ko so si ljubitelji umetnosti lahko privoščili to, česar
borcev za vrednote NOB Slovenije, Janez Stanovnik, je škrbinsko svečanost označil za simbol triumfa in tragedije. "Triumfa zavesti in poguma slovenskih padalcev, ki so daleč od doma stopili v zavezniške vrste in prišli na pomoč domovini, a hkrati tragedije in ideološke slepote, saj so
danes si žal ne bi mogli več. "Bilo je več denarja; s časom se je spremenil oziroma porazgubil tudi občutek likovne kakovosti, kar je danes v Italiji očitno na vseh družbenih ravneh". Tedanje delovanje TKGalerije se je lahko opiralo na sistem zamejskega gospodarstva, ki je bilo tesno vezano na sosednjo Jugoslavijo, "ki je imela velik in-
teres ovrednotiti njene umetnike v Trstu". Ko pa se je v '90. letih sistem porušil, je tudi TK-Galerija zamrla.
V Vecchietovem življenju je bil to mejnik, po katerem ni vedel, kaj bi. Na srečo so mu kmalu nato ponudili mesto na likovni akademiji v Benetkah, kjer še danes poučuje. Umetnik je občinstvu zaupal, da sedaj pripravlja likovno razstavo del v Občinski moderni galeriji umetnosti v Velenju: to pa je le
priprava na večjo razstavo, ki jo bo nato imel prav v Trstu. "Za naslov razstave v Velenju sem izbral verz nedavno umrlega slovenskega pesnika Toneta Pavčka Samo tu lahko živim. V teh besedah je namreč zgoščeno moje gledanje na okolje, v katerem živim. Več časa bi rad preživel v Trstu, čeprav sem si izboril svoj prostor tudi v Benetkah in Parizu". Pavčkove besede pomenijo Vecchietu tudi neko globlje bivanje v svetu umetnosti, ki je pravzaprav njegov pravi dom. Na srečanju ob kavi je bil tudi govor o prostorskih inštalacijah, ki jih je umetnik izoblikoval na primer na skupnem trgu v Gorici, in o prodornejšem odnosu, ki ga je primorsko likovno gibanje imelo do sodobnih umetniških tokov v primerjavi z besedno umetnostjo, ki je bila v našem okolju bolj vezana na tradicijo. Ace Mermol-ja je ugotavljal, da primorski literarni prostor ni bil v prejšnjem stoletju sposoben izražati tako umetniško naprednih likov, kot so to bili Spacal, Pilon, Černigoj in drugi. Ti umetniki so predstavljali likovno avantgardo, ki je bila že takrat v skladu z duhom sodobnega časa. 'Žal' pa je bila slovenska	javnost seznanjena s
Kosovelovimi Integrali šele sredi '60. let... "Primorska literatura je morda čutila večjo odgovornost do tradicije, do jezika kot branitelja narodne identitete, ki bi jo avantgarde lahko ogrožale , je sklenil Vecchiet.
IG
primorski fantje padli pod domačo roko". Zadnji je pred mikrofon stopil še danes živeči padalec Ciril Kobal, mladi iz devinskega zavoda pa so prisotne pozdravili z recitacijami. Sklepna točka programa je pripadala zboru Cominum, ki je spremljal letošnjo svečanost v Škrbini. Po interpretaciji pesmi Vstajenje Primorske je bil v kraški vasici prostor le še za burjo ...
Obvestila
Svet slovenskih organizacij vabi članice na redni občni zbor, ki bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, v petek, 25. novembra 2011, ob 15.30 v prvem in ob 16.00 v drugem sklicu. Dnevni red: izvolitev predsednika občnega zbora in tajnika, poročilo predsednika, pozdravi gostov, premor, razprava, volitve novih organov, razno. V prvem delu občnega zbora SS0 bo kulturni program oblikovala DVS Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela pod vodstvom Mateje Černič.
Na Katinari se za poskusno dobo obnavlja slovenska sveta maša ob delavnikih ob 16.30, v soboto ob 17.15. Maša ob delavnikih je v Tar-cizijevem domu ob cerkvi Svete Trojice. Ob nedeljah in praznikih je slovenska služba božja ob 9.15 v
cerkvi.
Društvo Finžgarjev dom vabi v četrtek, 17. novembra, ob 20. uri na 2. predavanje iz ciklusa o vzgoji v družini in družbi z naslovom “Dvojezični otrok - priročnik za starše in vzgojitelje”. 0 prednostih oz. problemih večjezične vzgoje in vključevanja otrok iz mešanih družin v slovenske šole bo (tudi v italijanščini) govorila dr. Suzana Pertot. Društvo Rojanski Marijin dom vabi na prireditev “Moda iz baula”, posvečeno Aleksandrinkam. Nastopajo dramska skupina Društva žena iz Prvačine ter duo Janko in Valentina Zorn s pevko Lauro Budal. Prireditev bo v nedeljo, 20. novembra, ob 18. uri v Marijinem domu v Rojanu (ul. Cordaroli 29). Poskrbljeno je tudi za prevoz izpred roja nske cerkve četrt ure pred prireditvijo.
S1. strani
Zasledovati je treba...
STRANKA SLOVENSKA SKUPNOST ZA TRŽAŠKO
sklicuje
REDNI POKRAJINSKI KONGRES
po poročilu pokrajinskega tajnika bo priložnost za krajši pozdrav gostov
sobota, 19. novembra 2011, ob 15. uri prostori Gospodarske zadruge v Bazovici
Vabljeni!
Pogreb Marije Ščuka Kerže
Veliko sorodnikov, prijateljev in sodelavcev se je v ponedeljek, 7. t. m., zbralo v cerkvi pri Sv. Jakobu v Trstu na pogrebni maši za pokojno prof. Marijo Ščuka Kerže, ki je v 71. letu starosti umrla 1. novembra v tržaški bolnišnici. Pogrebno mašo je daroval vodja Slovenskega pastoralnega središča msgr. Marij Gerdol, ob njem pa je somaševalo še četvero duhovnikov. V svoji homiliji je g. Gerdol lepo poudaril njen lik aktivne in angažirane žene in matere, raziskovalke in organistke, ki seje razdajala, kjer je bila njena pomoč potrebna. Na koru je pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča pel priložnostni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov, saj je bila rajnica več kot 10 let organistka pri Sv. Vincenciju in obenem tajnica ZCPZ. Ob koncu pogrebne maše se ji je prav zato zahvalil tudi sedanji predsednik Zveze Tavčar, ki pa seje spominjal tudi njenega sodelovanja z GMD, saj je za zbirko Naše korenine napisala knjigo o svojem očetu, obsojencu na prvem tržaškem procesu in po vojni ugrabljenem ter likvidiranem Zorku Ščuki. Žarni pokop rajne prof. Marije Ščuka Kerže bo prihodnji teden pri Sv. Ani v Trstu.
Možu Dušanu, sinu Ivu z družino in bratu Zorku ter ostalim sorodnikom izrekajo iskreno sožalje tudi Goriška Mohorjeva družba in uprava ter uredništvo Novega glasa.
Foto IG
Ada Volarič De Stefano (foto IG)
Lepa pridobitev: odprtje nove pešpoti
Slivno - kraški biser očarljive lepote
Med Nabrežino in Sesl-janom se v desno odcepi vijugasta cesta, ki nas v pičlem kilometru in pol popelje nekoliko navkreber v osrčje primorskega Krasa, v majhno vas Slivno. Prišlek takoj čuti, da se je nekaj spremenilo, kot da bi vstopil v nov, oddaljen svet. V objemu vinogradov, kamenja in travnikov, s pogledom na Tržaški zaliv, Devinski grad in Barbano pod seboj ter Grmado in, tja čez, celo Kanin in Krn, sprejme obiskovalca redka, očarljiva lepota, od minule nedelje pa tudi dragocena kulturno-naravna pešpot, ki nas pelje skozi zanimivosti tega kraškega bisera.
Pešpot Slivno je nova turistično-didaktična pridobitev celotnega tržaškega Krasa. Projekt je v letošnjem letu izvedlo SKD Igo Gruden iz Nabrežine ob podpori tržaške pokrajine, občine Devin -Nabrežina in vaškega Jusa Slivno, zamisel in izvedbo pa podpisuje profesor Zvonko Legiša. Dolgoletni ravnatelj srednje šole v Nabrežini se že nekaj let ukvarja z raziskovanjem etnoloških, naravnih, kulturnih, arhitektonskih in ar-
heoloških značilnosti te vasice s 130 prebivalci, kolikor jih danes premore, ki omogoča gostu ogled številnih zanimivosti. Pešpot Slivno, ki ji je g. Legiša "naredil načrt", vsebinsko podkrepil, popisal in predstavil, nudi obilo točk za počitek in poglobitev v kraško življenje v mirnem vaškem okolju, daleč od prometnega vrveža. Z novo sprehajalno potjo je vas vsekakor ovrednotena, obogatena, tako rekoč prerojena. Itin-erarij predvideva 4,7 kilometrov poti, ki obide sedem glavnih točk, ob katerih lahko postanemo.
Na prijetnem odprtju, ki smo se ga številni udeležili v sončni, sko-ro pomladni nedelji, smo pot začeli ob novi informativni tabli na križišču ob vaški cerkvi, kjer je potekala krajša slovesnost. Tabla je celo štirijezična, torej primerna za domačine in tuje turiste. Prisotne so pozdravili predsednica SKD Igo Gruden Mariza Škerk, župan občine Devin Nabrežina Giorgio Ret, predsednik Jusa Slivno Erik Masten ter nazadnje Zvonko Legiša, ki nas je oborožen z dragocenimi informacijami, zgodovino vasi, anekdotami in
raziskovalnimi podatki popeljal najprej v vaško jedro. Na Kržadi, kjer so nekoč vaške gospe "klepetale", ugotovimo, da je Slivno kljub današnji majhnosti pomemben zgodovinski kraj, ki sega daleč nazaj v čas. Nekaj arhitektonskih lepot in v kamen vklesanih letnic 1700 lahko občudujemo pri "gurnjh Kralj 'vh", nato zakorakamo do Pirčevih, ki hranijo veliko, redko kraško domačijo. Mimo obdelanih teras se potem dvignemo na vzpetino Gradec, 197 metrov visoko gradišče, ki so ga odkrila že ljudstva pred Rimljani, kot so Istri in Veneti, ter se nanj naselila. V času Rimljanov je Gradec služil kot vojaška utrdba zaradi idealne razgledne lege. Razgled od Devina do Savudrije,
Slavnika in čez je zagotovljen. Z griča se potem spustimo do Lisičje luknje ali jame Lindner, ki je za speleologe pravi raj s svojimi 172 metri globine in
jezercem, v katerem naj bi celo prebivala človeška ribica. Pot se vije okrog gradišča še do doline v Jurkovcih, kjer samevajo trije opuščeni kamnolomi, ki jih drugače lahko opazimo z avtoceste. Od tod se ponovno
vrnemo v Slivno, prečkamo vas in na zahodnem koncu nadaljujemo v smeri Vižovelj proti kraškim kalom. Tu nas čaka še zadnje pre-
senečenje. Jus Slivno, ki ima v ustanovitvi zapisano letnico 1899, je po dolgih letih premora ponovno oživel in po zaslugi marljivih in združenih domačinov obnovil dva od treh vaških kalov. Nekoč so jih uporabljali za napajanje živine, pranje, nabiranje vode za kmetijo ipd. Vaška udar-
niška "brigada" je s pomočjo javnih sredstev, a povsem prostovoljno, obudila prekrasen del vasi, ki ga lahko danes boljše spoznamo
tudi s pravkar odprto turistično tablo. Prvi sprehod po pešpoti Slivno, ki jo obiskovalec prepozna po smernem znaku (rumenem S s puščico), se je končal s prekrasno veselico ob hrani, pijači in domači glasbi na domačiji pri Trubčevih. Tam smo lahko tudi spoznali rodovnike starih slivenskih družin, ki jih je pripravil nabrežinski raziskovalec Aleš Pertot. Pešpot Slivno je enkratna priložnost za spoznavanje Krasa, kakršnega najdemo le redkokje. Vso čast gospodu Zvonku Legiši, ki je več let zbiral podatke v arhivih in pri domačinih ter izbrano predaval nedeljskim pohodnikom. Ob tej priložnosti je izšla tudi informativna zgibanka Vabilo na sprehod: pešpot Slivno v slovenščini in italijanščini, nadejamo pa se, da bo kmalu izšla še daljša publikacija, morda vodnik ali celo knjiga, s katero bi Legiša ohranil dober del krajevne zgodovine za prihodnje generacije. Toplo vabljeni v Slivno, torej. Zaljubili se boste vanj, kot sem se jaz!
Jernej Šček
Misli dr. Jurija Bizjaka na pogrebni maši za gospo Hermino Bonutti	Po svoje, iz svojega srca
Vedno vesela in pogumna, V zgodovini Cerkve so bila polna dobre volje in vedrine	najrazličnejša obdobja
Objavljamo homilijo, ki jo je imel koprski pomožni škof msgr. Jurij Bizjak na pogrebni maši za gospo Hermino Bonutti v soboto, 5. novembra, na Kostanjevici v Novi Gorici.
Bratje in sestre! Lansko leto v začetku avgusta smo tu na Kapeli proslavljali biserno poroko naših cenjenih zakoncev Karla in Hermine Bonutti, danes pa smo tukaj zbrani, da pospremimo k večnemu počitku soprogo Hermino, življenjsko sopotnico očeta Karla in mamo njunih šestih otrok. Na dan Vseh svetih se je poslavljala s tega sveta in vsi naši Verni rajni so jo na svoj dan zgodaj zjutraj sprejeli v svojo družbo.
Gospodu Karlu in vsem sinovom in hčeram pokojne soproge in mame in vsem vašim družinam, vsem sorodnikom in bližnjim izrekam iskreno sožalje in izražam globoko sočutje. Vsi, ki smo jo poznali, žalujemo z vami in vam ob slovesu naše vsem drage pokojne želimo stati ob strani. Gospodar življenja, ki je našo sestro poklical k sebi, naj vam v tej preizkušnji naklanja svoj mir in naj vaša srca napolnjuje s svojo tolažbo. V nebesih se je gotovo razveselila, ko jo je pričakal in jo sprejel njen najstarejši sin, vaš brat Aleš.
Misel na skupno življenje zakoncev Hermine in Karla nam kliče v spomin najprej bsede, ki jih mo-
dri Salomon namenja poosebljeni modrosti: "Sklenil sem jo torej vzeti domov, da bi skupaj živela, ker sem vedel, da mi bo svetovalka v sreči in tolažnica v skrbeh in v žalosti... Ko bom prihajal domov, se bom pri njej odpočil, saj njena družba ne povzroča tesnobe in sožitje z njo ne bridkosti, marveč veselje in radost" (Mdr 9,9.16). Takšna življenjska sopotnica je svojemu možu bila naša sestra Hermina: vedno vesela in pogumna, polna dobre volje in življenjske vedrine.
Njuno sožitje in njuna življenjska pot pa nam kliče v spomin tudi hvalo vrle žene iz knjige Pregovorov: "Vrlo ženo, kdo jo najde? Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša. Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja. Skrbi za volno in lan in dela s pridnimi rokami. Je kakor trgovčeva ladja, od daleč prinaša svoj kruh" (Prg 31,10-14). Vrla žena je res kakor ladja: ko natovarjaš, ne zmanjka prostora, in ko raztovarjaš, ni konca blaga!
Njuni otroci se danes spominjajo njene materinske ljubezni in njene skrbne vzgoje ter jo prepoznavajo v besedah, ki jih svojim otrokom govori Božja modrost: "Zdaj torej, otroci, poslušajte me, blagor njim, ki se držijo mojih potov! Poslušajte vzgojo in bodite modri, nikar je ne zametujte. Blagor človeku, ki me posluša, bedi dan za dnem pri mojih vra-
tih in čaka na pragu mojih duri" (Prg 8,32-34). Materina beseda je otrokom sveta običajno vedno bolj sveta in zagotovo najbolj sveta v spominih, ko mati že prebiva v Abrahamovem naročju. Njena podoba je vedno bolj čista in vedno bolj jo prepoznavajo v besedah, ki jih Gospodovi modrosti pripisuje modri kralj Salomon: "Bolj kot zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kakor luč, ker njen sijaj nikoli ne ugasne. Hkrati z njo mi je prišlo vse dobro in neizmerno bogastvo po njenih rokah. Veselil sem se vseh reči, ker je modrost njih voditeljica, nisem pa vedel, da je ona njih mati" (Mdr 7,10-12). Mati je sonce družine in v srcih njenih otrok njen nasmeh resnično nikoli ne ugasne. Materinega nasmeha nobeno razočaranje nikoli ne uniči!
Kristus je vstajenje in življenje in vsaka Božja beseda je vstajenje in življenje. Vstajenje in življenje pa je tudi materina beseda. Vsi smo vse življenje potomci svojih staršev in otroci svojih mater. Kakor nas vse življenje spremlja materina ljubezen, tako nas vse življenje spremljajo materine pesmi in materine pravljice. Iz njenega naročja rastemo in naše korenine se vedno napajajo z njenimi življenjskimi sokovi. Toplota njenih rok nas greje in mehkoba njenega glasu nas boža. Mati je dom, ki ga vedno nosimo s seboj in nam ga nobena preizkušnja nikoli ne more podreti. Amen.
Včasih me strese, kam pravzaprav drvimo. Pri pripravi na krst nam prinesejo družinski list, na katerem so otroci s tremi različnimi priimki. Pred poroko je pri pogovoru med zaročencema pogovor iskren in občutek imate, da bo to družina, na katero se bomo lahko tudi naslonili pri takšnem ali drugačnem delu v župniji. Čez dobro leto čisto slučajno izveste, da tam nekaj škripa in da bosta šla narazen. V marsikateri župniji sploh ni več porok, vsi pa vemo, da marsikje živijo mladi skupaj kar tako, ker je tako najbolje in ker kar tako tudi nimaš nobene obveznosti, saj ker smo kar tako, lahko gremo narazen, kadarkoli hočemo, saj je to normalno, ker smo kar tako tudi najbolj svobodni ...Ob birmi iz pogovora, ki ga imamo s starši birmancev, spoznamo, da so ti pripravljeni sodelovati z nami tudi po birmi. Potem pa se vse skupaj zalomi. Takoj pride ugovor: "Saj veste, ta pa ta in še ta obveznost, potem pa še šola, sploh ni časa, da bi prišel vsaj na nedeljo v cerkev..." V vasi so mladi upokojenci (naj mi ne zamerijo, če jih imenujem mla-
di!). Včasih bi koga potrebovali, da kaj naredi. Odgovor: "Mi smo delali dovolj, naj delajo drugi! Kdo pa še danes dela za božji Ion"? - Takšnih naštevanj je za celo 'rešto'... Zakaj je to tako? Ni jim do skupnega občestva v Cerkvi. Vsakdo je lahko opazil, da ko so polena lepo naložena na kup - skupaj, lepo gorijo in dogo-
rijo. Če pa se kako poleno iz kupa skotali stran, počasi ugasne, ne dogori. In to je to - kup s kupa zvaljenih ugaslih polen!!! -Nič niso več polena, le pepel.
Kaj se dogaja? Zakaj vse to škripanje, pa kjerkoli že je? Vse te poti nekam vodijo. Kam? Preprost odgovor je, da vsi skupaj potujemo proti božjemu kraljestvu. V
božje kraljestvo pa lahko vstopimo samo s spreobrnjenjem (Mt 4,17), je pa tudi božje kraljestvo nekaj, kar pričakujemo (Mr 13,28-37), prihaja pa tudi samo po sebi k nam (Mr 4,26). V zgodovini Cerkve so vedno bila obdobja, ko so kristjani pričakovali več pa tudi boljše, kot pa so bili sami sposobni deliti z dobrimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Vsi smo poklicani - verni in neverni -, da blažimo te rane, ki so vidne v našem času. Tako stopa v ospredje naše upanje. Seveda tega upanja ne smemo razumeti samo kot upanje v onstranstvo. Od takšnega upanja ostaja samo želja po večni sreči. Takšno upanje je že v bistvu odstranilo našo zemeljsko realnost, ki je ujeta v probleme in tudi trpljenje, ki nas dnevno obiskuje.
V kristjanu mora živeti tudi zavest, da je božje kraljestvo navezano na zemljo, ki ji tudi pripada. Tako smo kristjani dolžni sodelovati z vsemi ljudmi v prizadevanju za vse, kar je na svetu dobro, pa ne glede na področje. Gre torej za sedanjo povezavo med nebom in zemljo. Velikokrat se naše upanje razblini ob negativnih dogodkih in doživljamo tudi boleče izkušnje. Če pa tudi ob tem trpljenju vstopamo v svet Božjega, potem bomo spoznali, da četudi se ob nas marsikaj ruši, kljub vsemu iz vseh teh preizkušenj velikokrat zasije svetloba, ki nas navda z novim življenjskim zagonom.
Ambrož Kodelja
M
%
Spomini na pretekle lepe, a tudi hude čase (10)
Življenje je zgodba...
Vse 31. avgusta prijete moške iz občine Polje -preko 700 oseb - so odpeljali v koncentracijsko taborišče na otoku Rabu. V drugi polovici septembra je dr. Kralj poslal v Ljubljano poročilo o hudih razmerah in žalostnem stanju internirancev v taborišču, ki ga je prejel od Šolskih sester iz Tomaja, ki so imele svojo hišo tudi na Rabu. Tudi na podlagi tega poročila, kot že prej iz poročil iz taborišča v Gonarsu, je škof Rožman sestavil poročilo in ga poslal v Vatikan ter prosil za posredovanje. Osebno je poročilo o taboriščih izročil tudi novembra 1942, ko se je mudil v Vatikanu. Poročilo in posredovanje Vatikana pri italijanski vladi sta imeli nekaj uspeha. Civilne in vojaške oblasti so se zganile in začele izboljševati pogoje: začeli so graditi barake namesto šotorov, dajali so nekaj več hrane otrokom, matere in otroke ter starejše so z Raba preselili v Gonars.
O hudih razmerah na Rabu in o žalostnem stanju internirancev se je tako izvedelo tudi v Polju. To nas je vzpodbudilo - takrat se ježe ustanovila Vaška straža -, da sem se odpravil na poveljstvo XI. armadnega zbora in prosil za sprejem pri polkovniku Gallu. Ta me je sprejel. Navzoč je bil tudi stotnik Gino Tornari, ki je vodil obveščevalni center in dobro govoril slovensko - bil je za tolmača.
Polkovniku sem povedal, da so odpeljani moški iz občine Polje, ki niso komunisti ali simpatizerji OF in partizanov, internirani v koncentracijskem taborišču na Rabu in da imamo od sester z Raba poročilo, da so tam razmere
zelo hude. Polkovnik je odgovoril, da ne gre za koncentracijsko taborišče, da so tam "iz varnostnih razlogov, da bi bili zaščiteni pred partizani", in da se bo pozanimal. Nato me je odslovil. Glede Tornarija naj povem: po sprejemu me je ustavil na hodniku. Ko sem mu povedal, da sem rojen v Žabnicah, je dejal, da je alpinist in da dobro pozna Julijske Alpe. Ker mi je ime zvenelo znano, se mi je posvetilo: njegovo ime sem bral pod nekaterimi fotografijami, objavljenimi v Kugyjevi knjigi Julijske Alpe. Pred nekaj leti sem vželjeznovi knjigi Rupnikov proces bral, da je Tornari na nekem obisku pri Rupniku le-temu povedal, da je (kot alpinist) špijoniral utrdbe, ki jih je jugoslovanska vojska gradila ob meji pod Rupnikovim vodstvom (str. 74 - op. pisca).
Gotovo je bil tudi član politične policije OVRA; sodeč po nastopanju, pa ni bil fašističnega duha. Svoj položaj in moč kot vodja obveščevalnega oddelka v sklopu XI. armadnega zbora je uveljavljal - in izrabljal - ali iz ideoloških ali pa zgolj iz koristolovskih in kot moški iz čisto osebnih razlogov. Vedelo oziroma govorilo se je o več primerih.
V eni od številnih racij sta bila npr. zajeta Boris Kidrič-Peter in Boris Kraigher-Janez. Po pregledu v vojašnici karabinjerjev sta bila izpuščena. Res je, da sta imela ponarejeni osebni izkaznici pod drugim imenom. Karabinjerji so bili do neke mere podrejeni Tornarijevemu oddelku. Povedal bom še eno zgodbo, ki jo poznam v zvezi s Tornarijem. Kmalu po ustanovitvi VS v Polju (sredi septembra 1942) je le-ta
prejela obvestilo, da je v neki bolj na samem stoječi hiši v vasi Obrije (občina Polje) bilo ponoči slišati nenavadno premikanje. Patrulja VS, ki se je odpravila k označeni hiši, v kateri sta živela starejša mož in žena, je čisto po naključju odkrila v hlevu, kjer je bila privezana koza, pod "na-steljo" loputo, ki je pokrivala vhod v podzemni bunker. V njem so našli ženo in hčer partizanskega komandanta Le-skovška-Petra Strugarja in pa dokaze, da je bil še do maja 1942 v bunkerju skrit partizanski štab, ki se je po maju premaknil na Kočevsko. Patrulja je ženski odpeljala v Polje, da bi ju zaslišali. Še istega dne proti večeru pa so iz Ljubljane prihiteli Tornarijevi karabinjerji in ženski odpeljali. Jasno je bilo, da so terenci iz vasi takoj obvestili centralo v Ljubljano, ta pa po svojem kanalu karabinjerje. Izvedelo se je, da je Tornari ženski zasliševal. Po nekaj dneh sta bili izpuščeni, prosti -ne poslani v internacijo!
Mislim, da je bilo čez kak teden ali dva, ko me je polkovnik poklical v štab. Brez kakega daljšega uvoda mi je naročil, naj napravimo seznam oseb, predlaganih za izpustitev, ki naj ga poleg župnika podpiše tudi poveljnik VS. Seveda smo seznam takoj napravili in mu ga izročili.
O tem naročilu in razpletu glede internirancev na Rabu sem obvestil škofa Rožmama. Iz dokumentov arhiva XI. armadnega zbora, ki so objavljeni v knjigi Toneta Ferenca "Rab - Arbe - Arbissi-ma", Lj. 2002, je razvidno, da je škof od tedaj začel pošiljati prošnje za izpustitev celih skupin internirancev in ne samo posameznikov kot dotlej, tako npr. za otroke izpod 14 let, ki bi jih nastanili v nekaterih zavodih in jim dali primerno vzgojo.
Martin Kranner
SSG za občinstvo v Benečiji
Od januarja bo tudi Benečija imela redni abonma za predstave Slovenskega stalnega gledališča. Vabilo k abonmaju seje začelo v Čedadu s predstavo Nekropola. V isti cerkvi je bila ponovitev projekta o Borisu Pahorju in Lojzetu Spacalu Moj tržaški naslov. Skupna prireditev SSG in Občine Milje Krajine dvajsetega stoletja je lepljenka odlomkov iz del Borisa Pahorja v izboru Tatjane Rojc. Pahorjeva beseda se spaja s Spacalovimi deli v branju igralcev Lare Komar in Janka Petrovca. Abonmajska sezona se bo začela 18. januarja 2012 s komedijo Šoferji za vse čase Mira Gavrana v režiji Borisa Kobala (v Ljesah), sledili bosta predstavi Kobarid 38-Kronika atentata Dušana Jelinčiča v režiji Jerneja Kobala (4. aprila v Kobaridu), Saj razumete Claudia Magrisa v režiji Igorja Pisona (10. maja v Čedadu). Vse predstave imajo italijanske nadnapise. Šolarji si bodo ogledali Desetega račka Milana Jesiha v režiji Katje Pegan.
Lepo zadoščenje za prireditelje
Dodaten uspeh števerjanskega festivala
festivala v Meranu udeležil znani slovenski ansambel Polka punce; te so nastopile skupaj z avstrijsko skupino Murtal Express in zmagale. Prednost tega festivala je v tem, da je medijsko precej poznan, saj ga predvajajo po avstrijski televiziji ORF, poleg tega pa vsako leto izdajo zgoščenko z vsemi finalisti. To postane pomembna odskočna deska za vse ansamble za razne koncerte v tujini. Tudi letos so se slovenski ansambli dobro odrezali. Gorenjski kvintet se je s skladbo Musik ver-bindtuvrstil na tretje mesto, ostala dva ansambla pa kmalu za tem. Tega rezultata so se seveda veselili tudi organizatorji števerjanskega festivala. Z g. Lanzem so se tudi že domenili za nov sestanek, tako da bodo to sodelovanje v prihodnje še nadgradili in obogatili, z upanjem in željo, da bi našo slovensko narodno-zabavno glasbo in ime števerjanskega društva in števerjanskega festivala na najlepši način ponesli tudi na avstrijsko stran.
MH
V petek, 14. oktobra, je bil v Meranu finalni večer 19. izvedbe Al-pen Grand Prix 2011, ki so se ga udeležili tudi predstavniki števerjanskega društva F. B. Sedej. Na tem festivalu naro-dno-zabavne glasbe lahko nastopajo posamezniki in ansambli. Nastal je leta 1993; najprej so se ga udeleževali samo domačini iz Južne Tirolske, nato pa so se jim pridružili še izvajalci iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Švice ter letos Slovenije.
Član komisije števerjanskega festivala Denis Novato je spomladi predlagal odboru, da bi naša komisija izbrala najboljše ansamble, ki bi nato nastopili v Meranu. Tako se je začelo sodelovanje med števerjanskim društvom in Christianom Lanzem, organizatorjem tamkajšnjega festivala.
Števerjanski festival je tako postal predizbor slovenskih ansamblov, saj so se v Merano uvrstili trije
ansambli, ki so nastopili na finalnem večeru v Števerjanu. To so ansambel Ober Opli iz Bazovice, ansambel Erazem iz Postojne in ansambel Gorenjski kvintet iz Begunj. Vsi trije ansambli so v Meranu predstavili izvirno skladbo, s katero so se julija udeležili števerjanskega festivala, vendar so morali skladbe izvajati v nemščini. Velja omeniti, da se je lanskega
Sloveniia
	^	M-
Ponovno poskus izrabljanja zadeve Patria zoper JanezaJanšo
Za 90 poslanskih mest se bo potegovlo 1.376 kandidatov
Slovenija je v obdobju predvolilne kampanje videti kot velik politični oder, na katerem nastopajo politiki raznih značajev in stremljenj in kandidati, ki se svojim volilcem predstavljajo v najlepši podobi in luči zato, da bi bili izvoljeni v Državni zbor novega sklica. Za naklonjenost volilnega telesa se bo v 88 okrajih potegovalo 21 strank, gibanj in list s skupaj 1.376 kandidati za nove poslance. Pri tem so posamezniki iz svoje stranke prehajali v drugo stranko ali gibanje, vse v težnji in pričakovanju, da bi bili izvoljeni. Največ poslancev je odšlo iz stranke socialnih demokratov, ki jih je v svoje vrste ali celo na kandidatne liste vključila Aktivna Slovenija, stranka ljubljanskega župana Zorana Jankoviča. Posamezniki poslansko funkcijo očitno vrednotijo in upoštevajo zgolj kot udobno in donosno zaposlitev, pri čemer pa precenjujejo svoje znanje in sposobnosti. Takšne primere je obsodil podpredsednik parlamenta dr. Vasja Klavora, poslanec stranke DESUS, ki meni, da bi moral vsak poslanec ostati zvest in lojalen svoji stranki, predvsem pa volilcem, če se premisli, pa bi se moral umakniti. V javnosti kot zgleden primer navajajo poslanca Mirana Potrča, ki je skoraj petdeset let deloval v stranki komunistov, zdaj socialnih demokratov, bil poslanec in podpredsednik parlamenta, pri tem pa delal tudi napake ali povzročal krivice. Zdaj jih priznava in obžaluje, po tem mandatu pa se bo upokojil. V predvolilnem vzdušju je nastalo nekaj pomembnih dogodkov, ki bodo morda vplivali na prihodnjo politično podobo in us-
meritev države. Nekdanji predsednik države in predsednik vladajoče stranke komunistov Milan Kučan je v pogovoru za hrvaško revijo Globus razložil svoje poglede na sedanje razmere v Sloveniji in pri tem podprl ljubljanskega župana Jankoviča, ki naj bi bil kot predsednik nove vlade najbolj sposoben za premostitev krize in razvojnih težav Slovenije. V omenjenem intervjuju je Milan Kučan še dejal, "da je za politika, ki se umakne iz aktivne politike, najbolje, da za seboj popolnoma zapre vrata".
Zagotovil je, "da bi tudi sam to storil, vendar pa si želi, da bi politični položaj v Sloveniji krenil v pravo smer".
Ljubljanski župan Zoran Jankovič, zagotovo opogumljen zaradi podpore nekdanje prve osebnosti slovenske politike v prejšnjem režimu, pa tudi predsednika borcev Janeza Stanovnika, je na javni televiziji samozavestno sporočil, da ga zanima samo položaj predsednika nove vlade,
oblikovane po volitvah 4. decembra. Toda za to funkcijo nima zadostne podpore v javnosti, saj sta, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, kot kandidata za novega premierja deležna večje podpore Janez Janša in dr. Gregor Virant. Predsednik vlade v odstopu, Borut Pahor, sicer javno ni komentiral izbire Milana Kučana, ki se je opredelil za ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, je pa nekaj dni v zadregi in očitno razočaran molčal. Zdaj se spet oglaša, vzbuja simpatije in podporo dobršne-
ga dela svojih volilcev, rad bi ponovno postal premier, vendar izjavlja, da v novi vladi z Janezom Janšo ne bi sodeloval. Zameri mu, da je kot vodja opozicije preprečil reforme vlade. Sicer pa Borut Pahor v svojem znanem slogu, ki marsikoga prepriča, zagotavlja, da Slovenija uspešno rešuje pereča vprašanja, ki zadevajo javni dolg, tako da je zagotovljen njen obstanek v evroob-močju evropske povezave. Vlado,
oblikovano po volitvah, pa sedanji premier opozarja, da bo zaradi težav, ki nastajajo v Sloveniji in v svetu, morda morala celo odstopiti. V tem primeru bi bile potrebne nove predčasne državnozborske volitve.
V predvolilni kampanji so se politiki in kandidati za poslance začeli bolj ukvarjati z gospodarstvom in njegovimi težavami, skoraj opustili pa so polemike o aferah, škandalih in drugih zadevah iz preteklosti. Vendar pa to ne velja za Janeza Janšo, ki ga nasprotniki kar naprej obtožujejo kaznivih dejanj, povzročenih v zadevi Patria. Ponavlja se vzorec iz leta 2008, ko so neposredno pred volitvami v omenjeni primer nabave os-emkolesnih oklepnih vozil vpletli Janeza Janšo. Vodja opozicije je na televizijskem omizju ob začetku predvolilne kampanje dejal, "da bo v primeru, da bo v zadevi Patria pravnomočno obsojen, tisti trenutek odstopil". Dodal pa je, "da obsojen ne bo". Snovalci gonje zoper Janeza Janšo se sklicujejo na izjavo, ki jo je domnevno dal predsednik države dr. Danilo Turk, "da se obdobje trgovanja z orožjem v naši zgodovini mora razčistiti". Ob tem navajamo ugotovitev poslanca SDS in nekdanjega časnikarja Mira Petka, ki je v članku z naslovom Medijski umori, In kdo so morilci, objavljenem v novi številki tednika Demokracija, zapisal: "Najpogostejša, gotovo večna tarča je Janez Janša, brez presledkov in predaha že dve desetletji. Janša ima očitno več življenj, kajti mediji mu strežejo po življenju z različnih strani, z najrazličnejšimi metodami".
Za kanček optimizma o sposobnosti in ustvarjalnosti naših ljudi navajamo, da v Sloveniji kljub krizi, ki bo domnevno trajala še vsaj tri ali štiri leta, zelo uspešno deluje okoli 4.500 podjetij, majhnih, srednje velikih in tudi tistih največjih.
Marijan Diobež
Zoran Jankovič
Ob zahvalni nedelji
Biti zmeraj hvaležni Bogu za vse!
Druga nedelja v novembru je v cerkvenem letu namenjena zahvali. Dan je namenjen zahvali za letino, kar se vidi ob daritvenih oltarjih naših cerkva, ki so bogato okrašeni s pridelki. Zahvalni dan, ki ga v naše okolje prinašajo ameriški filmi, je prikazan bolj kot srečanje družine ob bogati pojedini, na kateri sta obvezna puran in bučna pita.
Praznik so na tisti kontinent prinesli evropski priseljenci v 16. stoletju in je bil v osnovi zahvalni dan za dobro letino, pa tudi za uspešno preživetje v novem svetu.
Navada se je počasi širila, a šele mnogo kasneje je postala državni praznik, enakovreden petim ostalim "velikim" ameriškim praznikom (Božič, Novo leto, Dan neodvisnosti,...). Da se razumemo, s tem poudarkom nikakor ne mislim, da bi bilo potrebno pri nas "ustoličiti" zahvalno nedeljo kot državni praznik. Trdno pa sem prepričana, da bi se morala med kristjani (pa ne samo med kristjani!) praznovati še kje drugje, razen pri obhajanju mašne daritve pri bogato obloženem oltarju
domače cerkve. Gotovo ni nujen pogoj za dostojno praznovanje zahvalne nedelje bogato obložena miza. Je pa čas skupnega obeda prav lahko čas za pogovor o tem, za kaj vse smo hvaležni. V naši družini smo letos svojevrsten obred napravili pri večerni molitvi. Še dobro, da smo jo začeli
malo bolj zgodaj, saj se je precej zavlekla. Vsak je bil povabljen, da pove, za kaj je hvaležen. Ko smo enkrat začeli naštevati, kar nismo mogli nehati. Moška člana sta bila seveda zelo praktična, ženske smo bile bolj "socialne". Vsi pa smo žareli - malo od topline, malo od zadrege -, ko smo se zahvaljevali drug za drugega. Najstarejša hči se ni mogla omejiti samo na našo družino, sorodnike in pri-
jatelje, ampak se je velikopotezno zahvalila kar "za vse ljudi na svetu". Nato pa dodala še: "Pa za Jezusa in za vse v nebesih... " Kako ganljivi so otroci v svoji neposrednosti! In kako neomejeni! Starši se pri pojmu hvaležnosti velikokrat ustavimo samo pri učenju lepega vedenja: "Kako se reče"? "Hvala". Priden". Drža hvaležnosti pa je nekaj, kar presega zgolj lepo vedenje. Je način razmišljanja, ki je zelo blizu majhnim otrokom, zdi pa se, kot da ga z odraščanjem po malem izgubljamo. Osnova za hvaležnost je, da v svojem življenju odkriješ, še bolje - ozavestiš dobre stvari, ki te napolnjujejo z veseljem, zadovoljstvom. Stvari, ob katerih se počutiš blagoslovljen. Kadar nam gredo stvari dobro, je enostavno biti hvaležen. Če le takrat vsegga dobrega, kar se nam dogaja, ne jemljemo	kot
samoumevno. V lažni samozavesti in samozadostnosti ni prostora za hvaležnost.	Drža
hvaležnosti je drža odnosa: hvaležen si za nekaj nekomu. Kar se tiče odnosa do drugega, bi kristjanom morale biti te lekcije jasne: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". In od kod izhaja ljubezen do samega sebe? Od tistega Boga, ki te je postavil na ta svet in ki te je ustvaril za večnost. Ne verjameš? Vzemi v roke Sveto pismo, odpri Prvo Janezovo pismo in ga preberi, kot da je napisano samo zate. Ljubljeni božji otrok. Tukaj si. Za vedno. V luči te večnosti postane nepomembno tudi to, da si se rodil "čudnim" staršem, da živiš v
razmerah, ki se označujejo kot "zaton civilizacije", da se rojstvo otroka (v Evropi) označuje kot breme, ki še dodatno pripomore k uničenju planeta,... Lahko si v luči zgodovine nepomemben člen, toda za svojega otroka si neprecenljiv. Mogoče si edini, ki opazi stisko svojega soseda. Edini, ki... Takega, kot si, ne bo več. Včasih pa dušo zagrne mrak in tega ne verjameš več. Tudi še tako dobronamerna prepričevanja drugih ljudi do tebe ne prodrejo. V trpljenju, stiskah, težavah, negotovosti je težko biti hvaležen. Zakaj bi sploh bil? Nekje sem prebrala, da je drža hvaležnosti kot nalaganje na poseben račun, s katerega boš lahko jemal, kadar bo življenje postalo težko. Na lastni koži sem neštetokrat izkusila, da je v resnici tako. Kadar zmoreš v trenutku najhujše stiske in teme odkriti nekoga, nekaj, kar prebudi v tebi občutek dobrega, občutek hvaležnosti, je to kot droben sprožilec upanja, ki nakaže rešitve. Drobna rešilna bilka, ki ti - mogoče počasi, a zagotovo - v lastnih očeh povrne dostojanstvo, ki ti pripada. Človek. Božji otrok. Hvaležen, ker si. In ker lahko nekaj narediš. In si hvaležen za možnost, ki ti je dana. Za vsako jutro, ko odpreš oči, in za vsak večer, ko utrujen ležeš v posteljo. In za vse vmes. Tudi za tisto "slabo", kar se lahko kasneje izkaže za dobro ali za nekaj najboljšega, kar te je sploh lahko doletelo. Dobra letina se poraja celo leto. Zato danes položimo seme hvaležnosti in ga gojimo vsak dan. Da se bomo naslednjo zahvalno nedeljo lahko zahvalili, da smo se ponovno naučili biti hvaležni.
Menka Hvalica
Kratki
Predstavitev knjige dnevniških zapiskov g. Vinka Kobala
Izšla je knjiga dnevniških zapiskov primorskega duhovnika Vinka Kobala z naslovom Pripoved starega, modrega, sivega bobra. Vinko Kobal je večino svojih moči posvečal vzgoji mladih, predvsem dijakov in študentov pa tudi družin. To dogajanje je kasneje dobilo ime:
Gibanje POT. Prav Gibanje POT, Založba Ognjišče in župnija Šturje vabijo v soboto,
19. novembra 2011, na predstavitev avtobiografske knjige Vinka Kobala Pripoved starega, modrega, sivega bobra: lastni življenjepis in spomini na delo v Cerkvi na Slovenskem. Izdala jo je Založba Ognjišče.
Predstavitev bo v cerkvi svetega Jurija v Šturjah (Ajdovščina).
Sobotni spored: ob 16. uri sv. maša v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šturjah (Ajdovščina) z nagovorom gospoda škofa msgr. Metoda Piriha
ob 17. uri: predstavitev knjige: Tomaž Kodrič: Delo Vinka Kobala in Gibanje POT danes; Jože Kurinčič: Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov.
Vinko Kobal seje rodil 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, umrl je 29. maja 2001 v Godoviču. Pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo.
V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1951. Služboval je v Ročinju (1951-1969), Desklah (1969-1983), Novi Gorici (1983-1985) ter Godoviču (1985-2001). Večino svojega življenja seje posvečal vzgoji mladih. Okrog sebe je zbiral otroke, dijake, študente, družine in izobražence in jih navduševal za življenje po pristnih krščanskih vrednotah. Svojo prvo veroučno skupino mladih, ki jo je zbral že, ko je služboval na svoji prvi župniji v Ročinju, je spremljal tudi, ko so se razkropili po srednjih šolah. Prvo zbirališče za njegova mladinska veroučna srečanja je bila kar novogoriška železniška postaja. Krog mladih seje širil tudi čez meje njegovih župnij. Zbirali so se na dnevih zbranosti v Bavšici, Logu pod Mangartom, Gornji Trebuši.
Prve tedenske duhovne vaje v Stržišču so bile leta 1965, dokončno pa so se tam ustalile leta 1975. Duhovne vaje po metodi POT so se kasneje pričele tudi v Logarski dolini, Klancu pri Kozini, na Homcu pri Slovenj Gradcu, na Vrhu pri Svetih treh kraljih, na Svetem Križu nad Belimi Vodami in še kje. Na tednih zbranosti v različnih krajih po Sloveniji so se zbirali (in se še) mladi iz vse Slovenije in zamejstva. Poletni tedni zbranosti, redna srečanja različnih skupin laikov in duhovnikov, duhovni vikendi, predavanja, koncerti ipd. so postali stalnica njegovega delovanja. S širjenjem in poglabljanjem Vinkovega dela seje pojavila tudi potreba po poimenovanju njegovega načina dela in druženja v Cerkvi. Leta 1983je dogajanje dobilo ime POT. Danes Gibanje POT še vedno deluje po metodi, ki jo je oblikoval Vinko s sodelavci.
Kobal je svoje delo gradil na dokumentih 2. vatikanskega koncila, na delih ustanovitelja italijanskega gibanja Comunione e liberazione Luigija Giussanija, na razmišljanjih slovenskega filozofa Milana Komarja. Veliko je črpal tudi iz zakladnice slovenskega in tujega leposlovja.
Obisk predsednika republike v občini Brda
Predsednik republike dr. Danilo Turk je v sredo, 9. novembra, obiskal občino Brda, kjer se je v Gradu Dobrovo srečal z županom Francem Mužičem in predstavniki Občine Brda, s katerimi seje pogovarjal o delovanju in projektih občine. Predsednik si je v grajskih prostorih, kjer domuje tudi Galerija Zorana Mušiča, pod vodstvom mlade umetnostne zgodovinarke Katerine Brešan, ogledal slikarsko razstavo “Miha Maleš -Zoran Mušič, prijatelja in sodelavca”. Nato je predsednik obiskal OŠ Dobrovo in Vinsko klet "Goriška Brda”, kjer je “krstil” novo vrsto penine. V
9
Foto Stanko Gruden / STA
Šmartnem si je ogledal obrambni stolp, ki ga je obnovilo podjetje Salonit Anhovo, ter se seznanil z dosedanjo obnovo srednjeveške vasice. Zatem je obiskal Vilo Vipolže, kjer so mu predstavili projekt obnove ter razkazali kletne prostore, v katerih bo delovala evropska vinoteka. Ob koncu je predsednik obiskal še domačijo Klinec, ki v projektu Art Circle - Krog umetnosti sodeluje kot ambasada umetnosti Republike Poljske, ter se srečal z vinarji, ki sodelujejo v tem projektu. Predsednik Turk je v izjavi za medije poudaril, da Občina Brda po stopnji kultiviranosti okolja simbolizira prihodnostSIovenije. Kot je pojasnil, je v Sloveniji treba doseči večjo raven kulturnosti našega razvoja. Kultiviranje razvoja se dobro vidi prav v občini Brda, ki ji je uspelo tradicijo, vinarstvo, krajino in kulturno ter naravno dediščino povezati z veliko prizadevnostjo v izjemen kulturni učinek. Predsednik je pohvalil tudi način povezovanja kulture in diplomacije v projektu Krog umetnosti. Podčrtal je, da je vino po svojem bistvu kultura, kulturna sporočilnost vina pa je v Brdih še prav posebej močna. Povezovanje vinske kulture z diplomacijo in predstavitvijo Slovenije je zato tukaj čisto naravno.
Poudaril je tudi pomen urejanja infrastrukture in skrbi za čisto pitno vodo in okolje. Predsednikje dodal, da bi morali turistično ponudbo Brd razvijati na premišljen način, ki bo ohranil njihovo identiteto.
LAVRIČEVA KNJIŽNICA v Ajdovščini in GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabita na predstavitev knjige
ZGODBE S TRNOVSKE PLANOTE
O delu bo govoril Jože Sušmelj, ki je knjigo tudi zbral in uredil.
v torek, 22. novembra 2011, ob 18.30 v prostorih Lavričeve knjižnice
Viliji
Na kmetiji pri Vogričevih v Števerjanu
Odprli so nove prostore za degustacijo vin
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. novembra, ob 14. uri.
fiC
Umberto Galimberti o mitih današnjega časa
Prestižni predavatelj v goriškem Kulturnem domu
V četrtek, 10. novembra, sta Slovenski izobraževalni konzorcij (Slov. i. k.) in Dijaški dom Simona Gregorčiča imela v gosteh v goriškem Kulturnem domu prestižnega predavatelja. Kot nekdo izmed nas je stopil na oder Umberto Galimberti, priznan in kritični filozof družbe in opazovalec posameznika, publicist, pisatelj in predavatelj, da bi spregovoril o mitih današnjega časa. Prav takšen je tudi naslov njegove presunljive knjige, ki je izšla pred dvema letoma pri beli seriji založbe Feltri-nelli.
Galimberti predava, kot da bi pisal. Mi pa smo ga poslušali, kot da bi ga prebirali. Številno poslušalstvo z Galimbertijevimi knjigami in beležkami v rokah je spremljalo ubrano, premišljeno, tekoče predavanje, v katerem je mislec dokazal svojo navezanost na vprašanja sodobne družbe in človeka, ki zbegano, predvsem pa leno živi v njem. Prav take, lene namreč, so tudi ideje, ki nas pomirjajo, zadovoljujejo, a vendarle obvladujejo, in tem pravi Galimberti miti današnjega časa. V svojem delu je analiziral devet individualnih (mladost, sreča, moda, norost, moč) in devet kolektivnih (trg, razvoj, globalizacija, vojna, rasa) mitov. V Gorici je obdelal prve tri, to so mit materine ljubezni, inteligence in psihoterapije ter mit tehnike, ki določa nas svet bolj, kot smo si pripravljeni priznati. Tehnika je danes vse, njena glasila pa so uspešnost, funkcionalnost, optimizacija, vloge, kompetenca, odličnost, cilji, uporabnost. Onkraj teh meril danes svet ne obstaja,
celo humanizem in demokracija po njegovem mnenju nista več mogoča. Politiki utemeljujejo svoje odločanje na podlagi posveta z ekonomijo (padec Berlusconija lahko razumemo, morda, v tej luči), ta pa je odvisna od tehnoloških resurzov in tehnoloških raziskav, ki torej na-
rekujejo odločitve.
Galimbertijev prispevek ni tipično filozofsko delo, čeprav ohranja miselno strogost, filozofsko utemeljenost in vednost velikih glav. V njem se odraža celovitost avtorjevega "zrenja" na svet, ki je tako kompleksen, da ga lahko razumemo samo, če upoštevamo čim več determinant. Galimber-tijeva misel je torej mešanica filozofije, sociologije, psihologije, tehnoloških ved in zaprisežene ljubezni do resnice, ki postanejo sredstva in ne cilj njegovega "de-
lovanja". Da, ker Galimbertijeva misel je že akcija. 'Opremljeni' z njegovo modrostjo drugače gledamo na svet in morda lažje prepoznavamo njegovo zapletenost, njegove tančice in skrivnosti, katerih avtorji smo večkrat mi sami. Poznavanje družbe, ki nas obdaja, in lastne individualnosti sta torej dve plati istega procesa.
Umberto Galimberti verjame, da lahko z vpogledom v resnico sveta rešimo veliko osebnih in družbenih problemov, tudi med mladimi, ki so danes v velikih težavah. Depresija, naveličanost, osamljenost. Svetovna uspešnica Grozljivi gost: nihilizem in mladi, ki je v Italiji doživela že preko ducat ponatisov, dobili pa smo tudi slovenski prevod, je srhljiv, pa vendar potreben alarmni zvonec. Ko nihilizem postane normalno stanje duha nekega časa, so rušilne posledice na posameznika in družbeno tkivo mimetizirane, daljno-ročne, katastrofalne. Pradavanje Umberta Galimber-tija v Kulturnem domu v Gorici, kakor tudi njegovi zapisi so, po mojem mnenju, nujna oprema za zahodnega človeka 21. stoletja. Ne uporabljajmo Galimber-tijeve vednosti poenostavljeno kot kako okrajšano pot k "ozdravitvi”, kot kak vodnik za talibane. Brati in razmišljati nas bo sprva vrglo ob tla, a to je nov začetek k boljšemu življenju, za katerega smo se sami, zavestno odločili.
Jernej Šček
Pokrajinska zahvalna nedelja v Števerjanu
S slovesno sv. mašo so se zahvalili Bogu
Zahvalna nedelja je dan, ko se kristjani zahvalimo Bogu za prejete darove. V nedeljo, 13. novembra, je bila števerjanska cerkev sv. Florjana polna do zadnjega kotička, saj se je farno občestvo, kot je že navada v tem času, zbralo pri sv. maši za zahvalno nedeljo. V briški vasi je bila poleg tega pokrajinska zahvalna nedelja, ki jo že 61 let prireja Neposredno združenje kmetov Coldiretti.
V lepo okrašeni cerkvi in ob ubranem petju domačega cerkvenega zbora je potekalo bogoslužje, ki ga je daroval g. nadškof Dino De Antoni, ob somaševanju domačega g. župnika Mirka Butkoviča, g. župnika Paola Bonettija in diakona Giorgia Piccaglija. V začetku je izrekla dobrodošlico in pozdrav vsem županja Franka Padovan. Skupina tradicionalnih laških kostumov iz Turjaka je pri darovanju prinesla pred oltar kruh, vino in mnogo drugih kmečkih pridelkov, ki jih je zemlja obrodila ob skrbni negi in delu kmetovalcev raznih vasi goriške nadškofije. Solist Nikolaj Pintar je zapel Panis Angelicus. Kot smo slišali pri sv. maši, zahvalna nedelja ni dan, ko se zahvalijo samo kmetje, ampak tudi vsi ostali ljudje, ki so Bogu hvaležni za zdravje, hrano, obleko, starše, mir v naši
deželi.
V homiliji je gospod nadškof poleg ostalega opeval žensko figuro, njeno hrabrost in moč ter veličino. Sestra, žena in mati igrajo neizmerno pomembno vlogo tako doma pri opravljanju hišnih del, pri vzgajanju otrok, pri oskrbi družine kot tudi pri obdelovanju zemlje. Človek ne
vozil, ki so bili urejeno postavljeni na vaškem trgu pred cerkvijo. Sledila je molitev in priprošnja Bogu, naj varuje vse tiste, ki se bodo z njimi vozili in delali. Gospod nadškof je blagoslovil tudi novo prevozno sredstvo občinske civilne zaščite. Na delovnih vozilih so si nekateri poljski rojaki pripeli tudi slovenski šopek: rožmarin, rdeč nagelj in roženkravt. Slavje se je nadaljevalo pod šotorom v parku grajske kmetije baronice Tacco na Dvoru dolgo popoldne. Antonio Bressan, pokrajinski predsednik Združenja, je spregovoril
more mimo ženskih dragocenih nasvetov in vrlin.
Ob koncu verskega slavja so verniki zmolili še kmečko molitev, potem je v cerkvi zadonela zahvalna pesem, ki so jo zapeli pevci in verniki, zbrani pri bogoslužju. Kmalu zatem pa je bil na trgu blagoslov traktorjev in drugih
nekaj besed o sedanjem stanju kmetijstva v naši deželi, pozdravila je tudi Mara Černič, podpredsednica goriške pokrajine. Priznanje za dolgoletno zvestobo je prejela celotna številna števerjanska sekcija, v roke ga je dobil predsednik Ivan Muzič.
Marjan Drufovka
V jasnem, a vetrovnem dopoldnevu, na dan sv. Martina, 11. novembra 2011, ob 11. uri in enajst minut (!) so na domačiji pri Vogričevih,
Klanecl6, po domače v Ušju, ki jo že nekaj let vodi Ivan Vogrič z ženo Katjo, s prisrčno slovesnostjo odprli lepe, zračne prostore, v katerih bodo odjemalci njihovega vina lahko v miru in ob čudovitem razgledu na vinorodne griče in skrbno urejene vinogra-
de na njih pokušali žlahtno kapljico. Slavnostni trak je pri vhodu prerezala babica lastnika kmetije, kljub skoraj 98 letom čvrsta gospa Marica Rožič. Po-
slopje je blagoslovil domači župnik Mirko Butkovič, priložnostni, dvojezični nagovor pa je imel Ivan Vogrič, ki je izčrpno orisal zgodovino kmetije in se srčno zahvalil staršem, da so mu omogočili postati enolog in mu prepustili posestvo. Zahvala je šla tu-
di deželni ustanovi za razvoj kmetijstva. Tople besede je namenil ženi Katji, ki ga je podpirala pri uresničitvi njegovih želja. Pohvalne besede ob tem novem podvigu v Števerjanu, ki kaže na podjetnost in iznajdljivost vaščanov, je izrekla števerjanska županja Franka Padovan. Številni udeleženci odprtja, med katerimi je bilo veliko domačih vinogradnikov, pa tudi predstavnika SSk Damijan Ter-pin in Silvan Primožič, nekdanji župan Hadrijan Corsi, g. Anton Lazar, do nedavnega števerjanski župnik, in štandreški dekan Karel Bolčina, so ob domačem prigrizku nazdravili z odlično zlato žlaht-nino Ivana Vogriča.
Njemu in soprogi želimo, da bi jima ta nova pridobitev prinesla čim več zadoščenja in seveda tudi zaslužka.
IK
Osnovna šola v Bračanu
Na šolskem dvorišču je zadišalo po kostanju
V Bračanu se tudi letos nadaljuje slovensko-italijan-ska naveza med šolskimi ustanovami, ki se je vzpostavila lani takoj po naselitvi. Italijanski sosedje, otroški vrtec T. Dolfo Zorzut, so novo naseljenim učencem OŠ Zorzut, otrokom iz slovenskega vrtca Mavrica, učiteljicam ter vzgojiteljicam izrazili dobrodošlico s povabilom na kostanj. To postaja že tradicija in tako so se tudi letos 28. oktobra spet srečah pred šolskim poslopjem. Lahko govorimo že o šolsko-bračan-skem, italijansko-sloven-skem prazniku kostanja. Tistega dne je v jutranjih urah mrgolelo otrok na šolskem dvorišču. Porazdelili so se po skupinah in se pogumno predstavili sošolcem s petjem pesmic. Glasba je ustvarila prav prijetno vzdušje, ki se je še bolj popestrilo z izmenjavo raznovrstnih ročno izdelanih daril. Vsako srečanje otrok mora poteka-
ti v duhu igre in tako so pridne učiteljice poskrbele za vodenje skupnih družabnih iger. Medtem
pa je mama-prostovoljka že pekla kostanj, za nakup katerega so poskrbeli starši, katerim gre velika zahvala. Zobanje kostanja je prav vsem teknilo in skupno rajanje se je veselo nadaljevalo. Pogovori so potekali deloma v slovenskem jeziku, deloma v italijanščini; tu pa tam je odmevala tudi kakšna beseda v furlanščini, saj so se lani slovenski učenci udeležili mini tečaja furlanščine in letos bodo svoje znanje dogradili v nadaljevalnem tečaju. Vzgojiteljice in učiteljice pa so že naredile načrt za prihodnja srečanja in skupne pobude. V vseh je namreč iskrena želja, da bi gojili in ojačili nastale plodne vezi, ki bodo prav gotovo obrodile mnogo sadov. Dinamično sodelovanje med tremi ustanovami se uspešno nadaljuje po zaslugi požrtvovalnih in ustvarjalnih vzgojiteljic ter učiteljic, katerim gresta vsa naša podpora in hvaležnost.
SG
V pričakovanju novega jutra
Nekaj nam vendarle ostaja
Sonce zahaja. Molitev prihaja kakor zahvala sama od sebe: Iz zemlje, iz zraka, iz vode, iz ust človeka in rož, iz nozdrvi živali.
Stojim v tem blestečem navalu svetlobe kot deček v žitu- v zlati katedrali in jecljam proti nebu potihoma: Hvala.
Tone Pavček
Podobno kot večina Slovencev, tistih seveda, ki imamo v srcu še prostor za lepoto in poezijo, sem ob smrti našega dragega Toneta Pavčka spet prelistala nekaj njegovih zbirk. V tem trenutku, ko sta v zraku strah in negotovost in ko nam je duša skoraj otrpnila pod pritiskom vsakdanjosti, poezija še kako dobro dene. Kot zdravilo je, ki lajša bolečine in spet vrača vero v majhne drobcene stvari ... v življenje. In Pavčkova poezija še posebej, kajti že v pesnikovem nasmehu sta se zrcalili radoživost in tiha življenjska sreča. Tako lepega nasmeha, kot je bil njegov, verjetno še nisem srečala.
Potem ko sem prelistala Pavčkov opus in prebrala, kar mi je bilo od nekdaj najbolj pri srcu, sem knjige spet spravila na police, pesem Večerna glasba pa se mi je nekako usidrala v misli in me že teden dni
spremlja skozi vsakdan. Tudi tedaj jo imam v mislih, ko na teveju poslušam skrb vzbujajoče novice o naši stari Evropi in nič kaj obetavne ekonomske napovedi. Pavčkova pesem mi zveni v ušesih kot opozorilo, kot leča, skozi katero v teh dneh gledam na življenje..., ki je vendarle lepo, prečudovito, enkratno, samo mi ljudje te lepote ne vidimo več.
Pavček je bil čudovit človek... ne samo kot pesnik, kot pisec slovenske besede. Pri njem mi je najbolj blizu to hlastanje po življenju, po soncu, po lepoti, po Stvarstvu. Tista velika, nepopisna sreča malega človeka, ki je poln občudovanja stal pred velikim obzorjem svojih ljubljenih solin, tiste iskreče se oči, ki so se smejale ob kozarcu domačega vina, tista sklonjena postava v senci mogočne trte ob kamniti hiši. Vse to je bil izraz človeka, ki je ljubil tisto edino, ki je vredno naše ljubezni ... življenje in njegovo lepoto.
Življenje in lepota vsakega prebujajočega se dneva sta darova, ki nam ju nihče ne more vzeti. Niti brokerji na borzi niti špekulacije niti davčna uprava niti naša propadajoča politika in bedne, žalostne gospodarske razmere. Lepota Stvarstva je naša, dana nam je v dar, veselje in tolažbo. Življenje pa je največja naložba, saj je mimo njega vsak denar brez vrednosti. In ko bi vsi ljudje še znali ceniti lepoto zahajajočega sonca, toplino njegovih žarkov, mogočnost drevesa, ki se kot molitev dviguje v nebo, šepet trav in zvestobo pasjih oči, bi
mojemu dragemu prijatelju Juretu ne bilo treba pisati na Facebook, da je vsa naša prihodnost odeta v črnoglede napovedi svetovnega tiska, in da ni najti upanja med številnimi novicami. Res ne bi bilo treba! Kajti upanje je ravno v majhnih, drobnih stvareh, ki pa jih "veliki" ljudje ne vidijo ali jih celo zaničujejo.
Danes v ljudeh prevladuje tista najslabša stran, tista, ki je polna pohlepa, samoljubja in sebičnosti ... in je slepa za lepoto in sočloveka.
Vem, da malokdo še posluša šepet trav v vetru, trav pravzaprav nihče več ne mara, kajti v modi je pokošena angleška trata, ki je bolj podobna umetni zunanji preprogi kot živemu travniku. Pa še ta je samo postranski dodatek prestižu hiše. Da, kajti vsi hlepimo po mogočnih vilah, po velikih avtomobilih, pa po vsem tem, kar je lepo za potrošniški trg, a je v resnici brez prave, trajne lepote. In ta pohlep je pogubil tako male posameznike, ki so se zadolžili do ušes, da bi dobili vsaj drobtinico te varljive lepote, kot celotne države in njihove voditelje, ki so izpraznili blagajne, da so lahko kupovali prestižne avtomobile, plačevali potovanja in spravljali v žep
Ko se včasih sprašujem tudi na "knjigi obrazov", na Facebook-u, kaj sploh počnem tukaj, saj sem mnenja, da je tudi Facebook lahko enako stvaren kot naš življenjski vsakdanjik, samo iskren je treba na njem biti, tak, kakršen skušaš biti v življenju, si ne morem več zamisliti vsakdanjika brez povezav s svetom, ki jo svetovni svet ponuja, na njem pa tudi Facebook. Nekateri to navado na svetovni splet imenujejo kar zasvojenost, drugi spet vidijo "niti ne vem kaj tako hudo demonskega" v tem početju, sam pa vem, da mi je tudi na Facebook-u podobno, kot mi je v vsakdanjem življenju, včasih pač lepo, večkrat je čisto prozaično pusto in vsakdanje, dogodijo pa se tudi lepe stvari, kot se seveda tudi grde in take, kakršne bi človek najraje pozabil. Tudi na spletu so namreč barabe kot v vsakdanjem in stvarnem življenju, a tudi na spletu lahko srečaš lepe in dobre ljudi. Sam sem mnenja, da je treba v življenju lepe in dobre stvari deliti, in temu načelu se ne bom nikdar odrekel, saj ni bolj žalostnega, kot je pogled na tiste številne nesrečneže, ki skopuško in zavistno skrivajo lepo in dobro, da bi sami to imeli, poznali, vedeli, znali, da bi ja tega z nikomer ne delili. Takih ljudi se v vsakdanjem življenju bojim, zavistnežev in skopuhov namreč; dobesedno bežim pred njimi, ker prinašajo v življenje samo gorje, tudi samim sebi škodujejo, a se tega ne zavedajo, predvsem pa škodijo in naredijo ogromno slabega soljudem, družbi, okolici.
Na Facebook-u (odslej FB) imam okrog pet tisoč znank in znancev, da ne bom koga presenetil, češ da so to vsi osebni prijatelji, a tudi o prijateljstvu ne nameravam napisati tokrat nobene, ker je to zelo širok pojem. Mirno pa lahko zapišem, da imam na FB-ju veliko ljudi, s katerimi se nisem nikdar srečal, a smo v teh letih, odkar se "virtualno” preko FB-ja poznamo, postali pirjatelji. Morda sem samo enkrat ostal globoko razočaran nad neko osebo, ki sem jo preko FB-ja spoznal, a še tu je bila vmes grda hudobija tistega, tiste ali tistih, ki so mi letos poleti vdrli v FB, mi pisali z njega svinjarije ljudem, za kar sem se seveda javno vsem na "zidu" opravičil in tudi obrazložil, da tistih grdobij sam nisem pisal, a žal so mi tudi škodoželjno "skenslali" nekaj prijateljev, se pravi, da so jim dali odpoved prijateljstva z mojega FB računa, in še bi lahko našteval. Pa bom vseeno ponovil, da se take grdobije in nevšečnosti dogajajo tudi v vsakdanjem življenju in ne samo na FB-ju! Kolikokrat ste že bili žrtev ali pa ste slišali za koga, ki je to postal, samo zaradi lažnivega obrekovanja!?! Tudi FB torej sem ne prinaša nobenih novosti. FB je pa postal sinonim za pojav tako imenovanega "mreženja", se pravi, vzpostavljanja povezav med ljudmi, ki jih doslej nismo poznali. Nekateri ta nova poznanja in mreže uporabljajo za lastno korist in za širjenje svojega posla, drugi pa niti ne vemo, zakaj nam je lepo, če poznamo veliko ljudi, če seveda prostodušno priznamo, kar je res: da namreč niti sami ne vemo, kako smo prišli "noter", v svet FBj-a. Že res, da sem v začetku, ko sem vstopil v svet FB-ja, zavestno iskal naše mlade, se pravi slovenske dijake in univezitet-ne študente iz Tržaške in Goriške, ker sem hotel videti, kako med seboj komunicirajo, če je torej še slovenščina tista, ki prevladuje kot jezik sporazumevanja med njimi, a danes se tega ne držim več, pa čeprav moram reči, da večina naših dijakov in študentov, ki so sklenili "prijateljstvo na FB-ju" z mano, to zvezo z mano ohranja, mi včasih tudi kaj napiše, poredko, mi pa pušča, da vidim, kaj si piše med seboj, kar je že dovolj, da lahko rečem, da zanje le nisem "moteč element". Mimogrede: razen redkih izjem, vsi pišejo v slovenskem jeziku, včasih v "svoji" slovenščini, mestoma v nera-
za poštenega človeka nedostojno visoke plače.
Ne vem, zakaj, a zaželela bi si, da bi vsi ti ljudje, ki nas ženejo v pogubo, za trenutek prisluhnili Pavčkovi besedi in šepetu trav, ustavili svoje hitenje, se ozrli skozi okno in se zamislili nad nežno, večno usklajeno lepoto taščice, ki se pred oknom priklanja soncu. In končno dvignili oči k sončnemu zatonu in s spoštovanjem prepustili besedo tišini. Morda bi počasi lepota vendarle izpodrinila pohlep in prebudila Človeka v njih. Tistega Človeka, ki je živel v iskrečih se Pavčkovih očeh. Dejansko nisem hotela napisati osmrtnice našemu dragemu pesniku, kajti za to sem že veliko prepozna, ko berem tele napisane besede, povrhu spoznavam, da se spet ponavljam, a si ne morem kaj. Iz srca so prišle in upam, da bodo vsaj komu pomagale in mu vrnile moč, da se bo v teh trenutkih vsesplošne črnogledosti odpravil na kratek sprehod na kraško gmajno in nemo obstal pred lepoto poslavljajoče se jeseni in sonca, ki kot v neskončni katedrali zahaja na obzorju v upanju in pričakovanju novega, boljšega jutra.
zumljivem žargonu, o katerem tokrat ne bi, a to je vseeno dober znak, da je med njimi slovenski jezik živ in tudi "lingua franca". Toliko za vse tiste, ki jih skrbi prihodnost slovenščine pri nas!
Pa sem bil v četrtek, 10. novembra letos, izjemno vesel, ko sem zvečer doma, utrujen od vsega, tudi od samega sebe in svojega prevažanja sem ter tja, končno le odprl dnevnik Corriere della Sera in na kulturni strani našel celostranski zapis našega ljubega pisatelja Borisa Pahorja, ki je le odlomek iz sicer daljšega zapisa, katerega je naš veliki in znani pisatelj pripravil za veliko pregledno razstavo Zorana Mušiča, ki jo bodo pod naslovom Zoran Mušič- Če je to človek odprli 19. novembra v mestu Legnano pri Milanu v razstavnih prostorih lepe palače Palazzo Leone da Perego in na njej postavili na ogled 80 Mušičevih mojstrovin, med njimi bo več kot 50 slik v tehniki olje na platno ter grafični listi in risbe. Takoj sem seveda prebral lep zapis našega pisatelja in tudi takoj sem šel na FB, kjer sem čestital prijatelju iz Milana za lep uspeh. Luca Melloni mu je ime, nisva se še srečala v živo in niti ne vem, kako sva postala prijatelja na FB-ju, vem le to, da sva vedno v stiku in Luca prireja razstave. Že v mesecu januarju me je Luca prosil, naj mu prevedem nekaj krajših stavkov o Borisu Pahorju, v septembru pa me je presenetil z idejo, da bi rad organiziral razstavo Mušičevih del in bi rad za katalog razstave povabil k sodelovanjuu našega Borisa Pahorja, ni pa vedel, kako lahko pride do njega. Hitro sem mu odgovoril, da je najlaže, če ga osebno pokliče in mu pove svojo zamisel, ki se je tudi meni zdela več kot lepa, oba naša velikana sta namreč preživela nacistični pekel v Dachauu! Poslal sem mu telefonsko številko našega Borisa Pahorja in mu rekel, naj pisatelju pove, da sem mu dal številko jaz, ker je to korektno, zanesel sem se na Lu-co in seveda na pisatelja, na katerega sem osebno navezan že dobra tri desetletja. 20. septembra mi je Luca po FB-ju sporočil, da se je s pisateljem Pahorjem dolgo pogovarjal ter da mu je "zelo prijazni gospod Pahor" obljubil sodelovanje pri razstavi... Ko sem pred dnevi prejel, vedno preko FB-ja, prijazno povabilo, naj pridem 18. ali 19. novembra v Milan na odprtje razstave, je bil zraven tudi prijateljev pripis: "Ne moreš mi reči ne! Če tebe ne bi bilo..."
Res sem bil vesel. Temu se reče "mreženje". Seveda nimam nobene zasluge za lep zapis Borisa Pahorja in niti ne za katalog razstave Zorana Mušiča, vesel pa sem, ker sem kulturnemu človeku iz Milana lahko pomagal, da je prišlo do sodelovanja z Borisom Pahorjem. Še kako vesel, ker je Boris Pahor pač Boris Pahor, vedno enak, vedno zvest sebi in svojim koreninam in zato vedno prepričljiv! In da ga imaš stalno na kulturnih straneh najbolj cenjenih italijanskih dnevnikov, tudi ni kar tako! Tega sem iskreno vesel!
Dejstvo je namreč, da nam je Boris Pahor, nam, Slovencem, naredil ogromno dobrega.
Pred nekaj meseci sem spoznal komandanta znane italijanske ekspedicijske ladje, osebno sem ga spoznal v prostorih slovenskega jadralnega kluba Čupa, kamor oba voziva svoja otroka jadrat. Mirno mi je čez čas med pogovorom povedal, da Borisa Pahorja ceni kot le malokaterega Slovenca. Ponosno mi je Franko povedal, kako v Južni Italiji "Pahorja najdeš na kulturnih straneh italijanskih lokalnih dnevnikov".
Lepo, zelo lepo, sva sklenila najin pogovor.
"Meni je všeč, ker je pristen in ponosen, zaveden Slovenec", je sklenil Franko, ki večino svojega življenja prebije na morju, kjer ne sliši slovenske besede, a je nanjo še kako navezan.
Tudi v športu se podaljšuje aktivna doba
Športne kariere se daljšajo krepko čez štirideseto leto
Povod za ta prispevek je novica, da je na tekmi devetega kroga nogometne prve amaterske lige med Staranzanom in Sovodnjami v vratih gostov (ki so zmagali z 2:1) igral 49-letni Sandi Gergolet, ki je v ekipi drugače trener vratarjev. Gergolet, doma iz Doberdoba, je prava legenda zamejskega amaterskega nogometa, redno in uspešno je igral praktično še do lani. Njegova kariera na članski ravni traja že celih 33 let, krstni nastop z domačo Mladostjo je namreč opravil v daljni sezoni 1978/1979. Nedvomno lep primer zimzelenega športnika, četudi v specifični vlogi, ki je v preteklosti tudi na vrhunski ravni že ponudila vrsto ponarodelih "dedkov" (Dino Zoff, Peter Shilton in drugi so igrali do 45. leta).
V času, ko se življenjska doba daljša, tudi vse daljše kariere v današnjem športu v vsakem primeru niso več izjema. Mogoče ni napačno, če trdimo, da se dandanes večina - ali vsaj lep del - ljudi ukvarja s kako obliko rekreacije, če že ne z agonistič-nim športom. Nekatera tekmovanja, o katerih redno poročamo, pa so glede na volumen vadbe in kakovostno raven na meji z rekreacijo, tako da so lahko med nastopajočimi tudi že nekoliko bolj priletni športniki. Nekaj najbolj uglednih primerov iz novejše zgodovine. Sandi Rauber včasih še trenira z Jadranovimi košarkarji v državni C ligi (torej nikakor ne na nivoju, ki bi mejil z rekreacijo!), v kateri tekmujejo še danes; igral je vse do 42. leta. Za Jadran je kot "over 40" pred osmimi leti nastopal tudi nekdanji dobitnik zlate kolajne na evropskem prvenstvu leta 1983 v francoskem Nantesu Alberto To-nut, ki je nato sklenil kariero v kvalitetni državni B ligi star 47 let. Daniele Braini je bil vrsto let kapetan odbojkarjev Soče, v lan-
ski sezoni je bil pri 46 letih še standardni igralec v deželni C ligi. V dresu Sloge je lani v C ligi pri štiridesetih in po dveh porodih ravno tako gibčno kot dvajset let mlajše soigralke delovala Barbara Gregori, ki je pred nedavnim prejela tudi priznanje ob
40-letnici vzhodno-kraškega kluba. Vili Bečaj, nekdanji slovenski reprezentant, ki je igral tudi proti Robertu Baggiu, pa je še lani, v 44. letu, 24-krat oblekel dres Zarje/Gaje v drugi amaterski ligi in dosegel šest zadetkov. Le nekaj
sezon prej pa je dejavnost v uradnih prvenstvih sklenil Repenc Darko Škabar, ki je ravno tako igral krepko čez štirideseto leto. Mejo 60 let pa je presegel Krasov namiznoteniški igralec Edi Bole, ki je v bistvu do lani tekmoval celo na državni drugoligaški ravni. Pa naj pozabljeni v tem nepopolnem, a menda merodajnem spisku ne zamerijo.
Razvoj sodobne družbe torej sprejema in vzpodbuja tovrstno težnjo. Ustrezna prehrana, zdravniška pomoč, urejene vadbene razmere, moderna oprema, poznavanje igre in lastnega telesa, izkušnje in inteligenca ljudi nedvomno pripomorejo, da se lahko športne poti tako podaljšajo. Prišli smo mogoče celo do drugega ekstrema, ko so tudi na dokaj visoki tekmovalni ravni nosilci športniki, stari od 35 do 40 let, dvajsetletniki pa zaradi nezrelosti oziroma pomanjkanja igralnih izkušenj pogosto sedijo na klopi. Nedvomno pojav, nad katerim se je vredno zamisliti. Po eni strani je najbrž res, da trenerji a priori bolj zaupajo preverjenim veteranom, ki so zanesljivi in za katere se ve, da ob primernem treningu zmorejo določen učinek. Mlajši so lahko pri tem zapostavljeni, ker pač še niso imeli priložnosti docela dokazati svojega potenciala. Po drugi strani pa igrišče (ali tekmovališče sploh) ne laže in verjemite (ob obisku v dvoranah, kjer vadijo naše ekipe, se lahko o tem prepričate), da v 90-odstotkih primerov na treningu v dvoboju med "starimi" in "mladimi" prevladajo... stari.
HC
NOGOMET
Elitna liga: Kras - Cordovado 1:3 Promocijska liga: Costalunga - Vesna 0:3, Tricesimo - Juventina 1:0
1. amaterska liga: Esperia - Primorec 1:1, Sovodnje - San Giovanni 1:3
2. amaterska liga: Montebello - Zarja 1:1, Turriaco - Primorje 2:1, Breg - Romana 0:1
3. amaterska liga: Mladost - Aurisina 5:1 KOŠARKA
Državna C liga: Pordenone - Jadran 53:61 Deželna C liga: Ronchi - Bor 71:77, Roraigrande - Breg 75:66 D liga: Konlovel - Goriziana 60:65 ODBOJKA
Moška B2 liga: Sloga labor - Loreggia 3:1 Ženska C liga: Talmassons - Zalet 3:0 Moška C liga: Soča - Olympia 1:3, Reana - Val 0:3, Sloga - Cus 1:3 Ženska D liga: Dentesano - Zalet 3:0
SuziPertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Boris Pahor
Zoran Mušič
KOM JANC
Veselo praznovanje v Števerjanu
Komjančev rod z Mocverja
Sredi valovitih Brd se v zatišju vsega vaškega dogajanja rahlo dviga nad okolico Moc-ver, leta 1878 omenjen v prvi krstni knjigi, ki jo hrani župnijski urad v Števerjanu, kot Mocvir, in mimo Valerišča gleda proti števerjanski cerkvi. V zelenje odet svet, po katerem se vzpenja samotna pot in vodi proti dolini, proti Gorici. Koliko urnih korakov delavnih Bricev je hitelo po njej v upanju, da bo v mestu dober odkup sadja primerno poplačal njihov trud! Samota te vzpetine pa je oživela zaradi človeške prisotnosti v drugi polovici 19. stoletja, ko si je na osrednji opokasti polici postavil svoj dom Franc Komjanc. In tedaj se je začela zapisovati zgodovina
mafijo so prav kmalu obsijali veseli obrazi Elizabetinih otrok. Ob prvem porodu je mati povila dvojčka, od katerih je Jožef umrl komaj dva dni star, njegov brat Franc pa je v življenju postal redovnik Emil. Drugo rojstvo je prineslo Jožefa, doma so ga sicer klicali kar Pepč. Jožef je dobil še brata Avguština in Mihaela ter sestro Cecilijo. Upanje v lepo prihodnost pa je mladi družini zamorila smrt matere Elizabete, potem ko je dala na svet še deklico Marijo. Tudi novorojenka je takoj po rojstvu umrla.
Otroci so ostali sirote in oče, ki je bil po poklicu čevljar, a se je ukvarjal tudi s kmetovanjem, je moral sam prevzeti poleg vsega dela
in si uredila kmetijo nedaleč od lastnega doma, se je Cecilija po poroki z vaščanom odselila v Argentino. Skrb za domačijo je oče Franc prepustil sinu Pepču in za zgodovino Komjančevih z Mocverja se je začelo pisati novo poglavje ...
V nedeljo, 30. oktobra, lepega, sončnega jesenskega dne, so se potomci Komjančevega rodu z Mocverja zbrali pri sv. maši, ki je bila darovana za vse pokojne sorodnike v župnijski cerkvi sv. Florijana v Števerjanu. Mašno daritev je daroval g. Mirko Butkovič ob somaševanju g. Antona Lazarja. Najstarejši še živeči člani nežnega spola Komjančevih so Marija Komjanc, rojena 8. marca 1921,
Komjančevega rodu z Mocverja. Ob opori neveste Elizabete Jakin s Cerovega, poročila sta se 25. listo-pada 1874, je bil prej zaraščen svet okrog hiše pripravljen za obdelavo in zrastel je dom. Senčnato do-
tudi skrb za vzgojo odraščajočih otrok. Preizkušnja ga ni strla, zmogel jo je in njegov naraščaj je zrastel in si poiskal poti v življenje. Medtem ko sta se sinova Avguštin in Mihael oženila z domačinkama
Alma Komjanc, 17. decembra 1922, in Severina Komjanc, 28. avgusta 1924. Srečanja se žal niso mogle udeležiti, vsaka zaradi različnih, tehtnih vzrokov. Marija, ki živi v ZDA, pa je vse številne ude-
ležence objela s toplim in prisrčnim pismom. Lojze (Gigi) Komjanc, ki se je rodil 29. januarja 1931, in France Komjanc, rojen 12. oktobra 1931, pa sta najstarejša moška člana in oba sta z njuno prisotnostjo želela izraziti hvaležnost za organizacijo lepe pobude. Najmlajša člana, ki sta se udeležila praznika, sta Eva Komjanc, ki se je rodila 25. februarja 2008, Kevin Komjanc pa 10. maja 2007.
Po božji službi in skupni sliki pred župnijsko cerkvijo je sledilo polaganje cvetja padlim sorodnikom pred spomenikom padlim žrtvam druge svetovne vojne, med drugimi so padli tudi Danilo, Mirko in Rihard, ter pokojnim na vaškem pokopališču, in sicer na družinske grobove Avguština, Jožefa in Mihaela.
Potem pa je bilo družabno srečanje v grajski dvorani kmetije baronice Tacco. Pred kosilom je bil na sporedu krajši kulturni program na odprtem, na
zelenem, obširnem travniku pod hrasti. Simon Komjanc je pozdravil prisotne ter podal krajši zgodovinski oris Komjančeve družine z Mocverja, Nikolaj Pintar pa je doživeto interpretiral Gradnikove poezije. V imenu števerjanske občinske uprave je prinesla pozdrav županja Franka Padovan. Dogajanje se je nadaljevalo v veliki grajski dvorani. Pričelo se je z Zdravljico in petjem ob Lojzetu
(Gigiju) Komjancu, pobudniku tega srečanja. Ob tej priložnosti je bilo izdelano širše in razčlenjeno družinsko drevo, ki je bilo vsem v pogled, potrebno pa ga bo še dopolniti ter nadgraditi. Na sporedu je bila tudi tombola z bogatimi nagradami. Zahvala gre vsem darovalcem res lepih daril ter Alešu, Lojzetu in Simonu Komjancu za darovano vino. Poleg ostalega so Cicibanove žogice zabavale mlajše in tudi starejše. Popoldan je v fotografsko kamero ujel neutruden in vedno pripravljen Silvio Petro-ni.
Prav vsi so uživali ob dobri in sproščeni družbi do poznega popoldneva.
Marjan Dmfovka
MISIJONSKO LETO 2010 - 2011 DELOVANJE MISIJONSKEGA KROŽKA - ROJAN
Darovi za misijonarje
Misijonar Rozman Stanko - Malavvi	250,00
Misijonar Mlinarič Jože - Burundi	500,00
Misijonar Lisjak Danilo - Uganda	500,00
Misijonarka Anžič Ljudmila - Kambodža	500,00
Misijonarka Žnidaršič Fani - Botsvvana	500,00
Misijonarka Praprotnik Mirjam - Albanija	500,00
Misijonarka Mozetič Tadeja - Paraguaj	500,00
Misijonarka Mikec Zvonka - Mozambik	500,00
Misijonar Kos Vladimir - Japonska	250,00
Misijonar Kos Vladimir - Japonska - akcija za potresence	1.073,00
Misijonar Mavrič Tomaž - Ukrajina	250,00
Misijonar Opeka Pedro - Madagaskar-akcija za nakup riža	1.710,00
Misijonarka Poljak Anita - Grčija	250,00
Misijonar Saksida Ernest - Brazilija	3.609,00
Misijonar Xotta Giuseppe - Uganda	796,00
Misijonar Luise Vincenzo - Burkina Faso	220,00
SKUPNO	€11.652,00
P.S. V podpori za p. Ernesta Saksido so vključeni tudi nekateri prispevki za posvojitev otrok na daljavo.
Akcija za nakup riža na Madagaskarju
Čeprav se je akcija za nakup riža zaključila, se je nabirka povečala za dodatnih
1.710,00	evrov. Prisrčna hvala vsem darovalcem!
Akcija za potresence na Japonskem
Za sirotišnico p. Vladimira Kosa je bilo nabranih 1.073,00 evrov.
Znamkarska akcija:
V vsoti, ki smo jo porazdelili misijonarjem, je vključen tudi izkupiček 1.515,00 evrov, ki ga je prejel Franc Saksida za znamke.
pri nas... Od kod?
Čez čas sem dojel, da je vse to mogoče samo po veliki Božji milosti! Zato sem se po vrnitvi iz misijonov odločil, da želim tej Božji milosti slediti po vzoru misijonarja Ernesta, ki sem mu dolžan vse, zlasti pa spoznanje, da me bližnji potrebuje v mislih, besedah in predvsem v dejanjih.
Salezijanec Anton Grm, diakon
P. S. Novomašnik g. Anton Grm je bil posvečen v Ljubljanski stolnici v nedeljo, 26. junija 2011.
močnike na sedežu Cemper. Popoldne pa je bil izlet s čolnom po reki Pantana mimo obrežja Corum-ba' do Bolivije.
BITI Z ERNESTOM SAKSIDO JE MILOST Ernesta Saksida sem osebno spoznal pred enajstimi leti v Ljubljani na kratkem srečanju, kjer sem se predstavil kotlaiški kandidat za misijone. Na misijonu so preprosto potrebovali tehnično pomoč. Tako sem imel v letih 2000-2003 v Don Boskovem deškem mestu to srečo in milost, da sem bil ob njem, ki me je veliko naučil, in daroval tisto nekaj znanja in dela svojim bližnjim. To so bili zlasti otroci in mladi, s katerimi sem se srečeval, z njimi delil obroke in preživel večino časa. Velikanska množica jih je bila...
Najbolj zgovorni so bili trenutki odmorov, kratki ali daljši trenutki počitka, ko se po zvonjenju zasliši otroški vrvež in ko smo s pogledom spremljali, kako se je Ernest iz pisarne spustil po stopnicah na dvorišče med svoje otroke, se med njimi
sprehodil kakor angel varuh, dokler se zopetni oglasil zvonec in so vsi izginili na svoje delovno mesto. Veliko tega takrat nisem razumel, bilo pa mi je iz dneva vdan bolj všeč. Všeč mi je bilo tudi to, da je bilo deško mesto nekakšen živ organizem, ki je dihal in živel kljub neznansko veliki revščini. Iz dneva vdan je rasel skoraj neopazno in po nekem nerazumljivem ključu, ki mi ga nikoli ni uspelo
razumeti. Ob tolikem delu, ki nam ga je uspelo opraviti, je vedno ostala uganka, od kod vsa sredstva? Od kod toliko denarja, da smo vsak dan vsi jedli, od kod denar, da smo bili iz dneva v dan v sveže opranih oblačilih, umiti, da so v šoli otroci imeli šolske potrebščine kakor
Anton Grm (46)
salezijanec Videm Dobrepolje -
Zlati jubilej Don Boskovega deškega mesta v Corumba'
"Vse to je mogoče po veliki Božji milosti!
dela v misijonih, od tega mineva 50 let, kar je na zahodu Brazilije ustanovil Don Boskovo mesto za rešitev mladih v Corumba'. Postal je znamenje rešitve in upanja za vse mlade, ki samo v Braziliji v milijonih čakajo na plemenita srca, ki bi jim pomagala premagati duhovno in gmotno revščino ter jim omogočiti človeka vredno življenje.
Njegovo življenje se je začelo 15. oktobra 1919 v Dornberku pri Novi Gorici. Že kot negoden fantič je 15. oktobra 1931 odšel k salezijancem v Turin, od tam pa
28.	avgusta 1935 v misijone v Brazilijo v Corumba'. Redovne zaobljube je kot salezijanec izpovedal 6. februarja 1927 v Cuiaba' in bil 17. marca 1946
V soboto ob 19. uri je bila zaključna slovesnost ob 50. obletnici misijona; udeležili so se je civilne in cerkvene oblasti iz Corumba', salezijanska inšpektorja iz Čampo Grande, salezijanska univerza in nekdanji salezijanci in učitelji, ki so delovali pred leti v misijonu, pisatelj Freites (biograf p. Ernesta) in vplivni državljani, ki so vedno pomagali misijonu. Večer je bil poln govorov, plesov in petja, predaje diplom in predstavitev zadnje knjige p. Ernesta. V nedeljo, 3. aprila, je bila v župniji Don Boško slovesna maša, kjer so somaševali g. škof iz Corumba', glavni inšpektor, direktor univerze itd. s pesmijo in z branjem beril; vse se je končalo s sprevodom. Sledilo je kosilo za ugledne goste, učitelje in vse po-
Ernest Saksida je postal legendarna oseba slovenskega misij onstva, saj letos dopolnjuje 76 let nepretrganega
posvečen v duhovnika.
Dne 16. aprila 1961, pred petdesetimi leti, je ustanovil Don Boskovo mesto, ki je začelo svojo vzgojno, socialno in izobraževalno dejavnost v skromni baraki. Ta se je razvila v mogočen vzgojno-socialni center za mlade, skozi katerega je šlo v življenje že nekaj deset tisoč mladih, usposobljenih, ki sebi in drugim ustvarjajo nove življenjske razmere.