DRUGA IZDAJA! Knjižnica časopisa «Naprej!» v Idriji. SOCIALIZEM Po člankih .Študentskega Zbornika* upravil ANTON KRISTAN, urednik :: časopisa «Naprej!» v Idriji :: :: I. zvezek :: Cena :: 20 vin. 1907 □ Založila in izdala založba časopisa < Naprej i> v Idriji. Tisk I. Pr. Lampreta □ Kranj -1®®1р0®а00а®®®и]000в ®s 0 s® Knjižnica časopisa „Naprej!“ v Idriji. 0 !ll ' I. zvezek. Socializem Po člankih „Študentskega“ Zbornika“ priredil ANTON KRISTAN, urednik v Idriji. Cena 20 vinarjev. Druga izdaja. Idrija 1907. Založila in izdala založba časopisa „Naprej!“ Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. Vsebina: Socializem Kaj je socializem ... 6 Socializem in zasebna last ... 11 Socializem in last poljedelcev .... ... 15 Socializem in končni cilj .... ... 20 Socializem in narodnost ... 23 Socializem in svetovni mh ... ... 27 Socializem in šola ... 30 Socializem in cerkev ... 34 Socializem in žena , . . 36 Socializem in zakon ... 40 Socializem in inteligenca ... 47 □ □ □ Ti članki so izšli v 6. in 7. številki časopisa ,,Studentsky Zbornik“ 1. 1907. Zdeli so se mi prav primerni za informacijo „o socializmu“. Upravil sem jih zato z ozirom na slovenske razmere in izdal sedaj kot 1. zvezek «Knjižnice časopisa .Naprej!'» Anton Kristan. Socializem. o o o e državnozborske volitve so poka- zaie nekaj izvanrednega. Nad en milijon glasov je bilo oddanih za kandidate, ki so v volilnem gibanju razširjevali nauke s o-cializma. Te glasove so seveda oddali v glavnem delavci, mali obrtniki in mali kmetje. Po naših krajih, to je pri nas na Slovenskem, jih ni bilo sicer oddanih veliko — večinoma iz vzroka, ker pri nas socializem še ni dovolj poznan, in ker so ljudje vsled napačne vzgoje vdani vse drugačnim hrepenenjem. Smatramo si pa zategadelj za svojo dolžnost, pokazati socializem v njegovem bistvu ter s tem po svojih skromnih močeh prispevati, da ga bodo bolj spoznali. Kaj je socializem? Socializem ima gospodarsko, etično, človekoljubno in politično stran. V politiki je ideal socializma republika. V življenju pa je ideal socialistov uvedba človekoljubja, v gospodarskem oziru pa boj proti kapitalizmu in uvedba skupne lastnine ali komunizem. Za socializem so delovali najboljši ljudje na Francoskem, v Angliji in v Nemčiji. V Franciji so bili: Blanqui, Louis Blanc in Proudhon, Darthe, Advielle in Buonarotti, Fourier in Saint Simon; na Angleškem so bili Robert Owen, Bronterre O’ Brien, Fe-argus O’ Connor, William Lovett, Dames Vatson, John Cleave, Henry Hetheringlon; na Nemškem so pa bili Jurij Büchner, Viljem Weitling, Karol Marks, Friedrich Engels in Ferdinand Lasalle. Danes je število odličnih pristašev in razširjevalcev socializma takorckoč nepregledno. Ruska revolucija je n. pr. ustvarila toliko množino velikih mož in žena, da bode število teh večje kot onih, ki jih je ustvarila francoska revolucija. Socializem je torej razširjen v vseh narodih in po vseh deželah in državah Evrope. K socializmu so se priglasili kakor germanski in romanski, tako tudi slovanski narodi. Na Ruskem □. pr. so imeli socialni demokratje, ki so najizrazitejši zastopniki socializma, v državnem zboru (v dumi) 64 poslancev in socialni revolucijonarji 34 — delovanje njihovo pa je vzbujalo pozornost vsega omikanega sveta. Socializem je razširjen tudi v Ameriki, Avstraliji in Aziji. N. pr. japonska socialna demokracija ima že prav veliko pristašev, kar je pač zadosten dokaz, da je na najvzhodnejših krajih socijalizem že vkoreninjen. Socializem je torej svetovno gibanje, ki združuje vse narode. Geslo socialistov je: «Socialisti vseh dežel, vseh narodom in vseh ver, združite se!» Moč socializma temelji v organizaciji. N. pr. vsi socialni demokratje, delujoči v prospeh socializma v enem kraju, tvorijo krajevno organizacijo. Vse krajevne organizacije enega volilnega okraja združene tvorijo pa okrajno organizacijo. Nad krajevnimi in okrajnimi organizacijami pa je deželna organizacija. Zaupniki vseh krajevnih organizacij se ponavadi snidejo vsako drugo leto na posvetovanje ter si pri tej priliki izvolijo deželni izvrševalni odbor. Organizacije iz vseh dežel, kjer prebiva n. pr. slovenski narod, ustvarjajo pa slovensko (oziroma jugoslovansko) socialno-demokratično stranko, koji stoji na čelu izvrševalni odbor, ki je izvoljen na stran- kinem zboru, kamor odpošiljajo krajevne organizacije odposlance. Clan socialno - demokratične stranke more biti vsaka oseba brez razlike spola, ako je dosegla že 14. leto, če priznava strankin program in če ni zakrivila nobenega nepoštenega dejanja. Organizirani socialni demokrat ima dolžnost plačevati 10 vin. strankinega davka vsak mesec ter biti naročnik soc. dem. časopisov, na Slovenskem glavno «Rdečega Praporja», ki je naše osrednje glasilo, dalje «Napreja», «Tobačnega delavca» in «Naših Zapiskov*. Z organizacijami dosegajo soc. demo-kratje politične pravice kot n. pr. splošno in enako volilno pravico v vse zakonodajne zastope, svetovno svobodno šolo, ločitev cerkve od države i. t. d. in zato se te organizacije imenujejo politične organizacije. Soc. demokratično gibanje pa temelji še v strokovnih organizacijah. V strokovnih organizacijah se združujejo delavci ene stroke. Mizarji so združeni v mizarski organizaciji, čevljarji v čevljarski, krojači v krojaški, rudarji v rudarski, kovinarji v kovinarski. S strokovnimi organizacijami se pa dosegajo drugačne pravice kot s političnimi — namreč: zboljšanje mezde, skrajšanje delavnega časa, uredba brezposelnosti i. t. d. S političnimi in s strokovnimi organizacijami se deluje za zboljšanje delavčeve eksistence ter za izpolnitev delavčevih zahtev. Politična in strokovna organizacija ste enakovredni in enako potrebni, in vsakega delavca dolžnost je: biti član obeh organizacij. Obe organizaciji imata svoje fonde, ki se jih uporablja pri velikih akcijah, kot so: generalno stavke i t. d. Nekatere organizacije so že jako močne. Proračun strokovne organizacije kovinarjev na Nemškem je večji kot proračun Orne gore. Z organizacijami se bode odpravila današnja krivična uredba človeške družbe in dosegel novi red. Na mesto kapitalističnega lastništva naj se upelje komunizem lastnine in izdelovanja. Tovarne naj postanejo skupna lastnina, užitek naj imajo oni, ki v njih delajo, ne pa en sam, ki jih je ali podeloval ali kupil. S tem se bo doseglo, da ne bodo tisoči delavcev hodili raztrgani in lačni, par delodajalcev pa se šopirilo v izobilju. Vsi naj bodo dostojno oblečeni, vsi naj imajo zadostno hrano in odpravi naj se izkoriščanje množice po posameznikih. Socializem hoče uvesti pravičnost, in zato je dolžnost vsakega človeka, da je socialist. Socializem respektira v vsakem človeško dostojnost, kajti tam, kjer so ljudje odvisni od milosti drugih, kjer je drug drugemu podrejen — tam se pač ne more govoriti o človečnosti, tam se človeštvo kaže v brezpomembni obliki. Zmaga socializma bo najprej v republiki. Republika je prava forma socializma. Kako se pa socializem uresniči? S tem, da narašča število zavednega proletarjata. Zmaga socializma pa bode takrat, kadar se moč proletarjata vlelesi v obstoječe forme: v politične organizacije, v strokovne in zadružne organizacije ter potom enakega volilnega prava zadobi javno moč in vpliv na državo. Intelektualna gospodarska in politična moč proletarjata pa pospeši ta razvoj, zdemokratizuje državo ter jo napravi socialistično. Kapitalistično uredbo družbe so uvele revolucije, glavno velika francoska revolucija in revolucije 1. 1848. Odpravil se je dotedanji fevdalni red in na prestol je prišla vlada buržoazije in kapitalistov. Političnim revolucijam so pomagale iznajdbe, predvsem iznajdba pare ter parnih strojev. Poprej se je vse ročno delalo. Parni stroji so pa na gospodarskem polju vse revolucionirali. Filozofija XVIII. stoletja, nauki enciklopedistov, racionalizem in zaupanje v Zakone prirode pa so tvorili kulturno revolucijo proti nevednosti in verski mistiki prejšnjih stoletij. Politične, kulturne in gospodarske revolucije koristijo tudi zelo v naši dobi k izpremembi kapitalistične družbe v družbo, v kateri hoče imeti ljudstvo vlado. Revolucije pa se ne dado napraviti. Revolucije nastajajo sameobsebi. Ne sme se niti misliti, da bi socializem hotel z diktaturo in z nasiljem novo, po njem uvedeno uredbo obdržati, kakor drže z nasiljem pristaši stare uredbe današnji red. Socializem zato še ni zmagal, ker njegovi pristaši tvorijo dosedaj le en del prebivalstva. Naloga naša je zato: pokazati na splošno korist socializma, da bi tudi ti, ki še niso, postali socialisti! Prvi pogoj razširjevanja socializma je: razjasniti vsem načela in cilje njegove, ker je premnogo ljudi, ki jih še ne poznajo, in ker so nasprotniki socializma nagromadili že vse polno zmot, ki so povzročile seve mnogo nesporazumljenja. Socializem in zasebna last. Jasna in veličastna je misel socializma. Socijalisti konstatirajo, da so po imetju današnji ljudje razdeljeni na dva razreda. Eden teh razredov, delavski razred, pa je prisiljen, da se za mezdo prodaja drugemu razredu. Proletarci nimajo nič — nimajo svojih tovaren, nimajo strojev, nimajo sirovini katere bi iz- in predelovali, nimajo niti polja, niti travnikov, da bi jih obdelovali. Zato pa jih najema drugi razred, da mu proti plačilu robotajo. Drugi razred ima polje, tovarne, stroje za izdelovanje in pa dovolj denarja — ta razred kapitalistov in posestnikov ne dela, ali vendar se mu izborno godi. Ta razred vsprejema čisti dobiček, najemščino za polje, za stanovanja, obresti vrednostnih papirjev, dohodke iz akcij, iz obligacij ter podjetniški in trgovinski dobiček. Prav jasno je razvideti, da ne dobe tisti, ki delajo, za svoje delo toliko, kolikor bi morali dobiti, drugače bi gotovo ne hodili raztrgani in lačni — in tisti, ki nič ne delajo, pa bi ne živeli v izobilju. Pravice ni! Z mezdnim delom postanejo uslužbenci odvisni od delodajalcev. In prav tako, kakor v mestu ni tovarn za delavce, ni na kmetih zemlje za kajžarje in male kmetiče. Tovarne so v! rokah tovarnarjev, polje in gozdovi pa v rokah velikih posestnikov. Kmet obdeluje zemljo v potu svojega obraza, veleposestnik, graščak pa se zabava v mestu za žulje ubogega kmetiča, ki mora delati in še plačevati najemščino od zemlje. Rudar robota v rudniku — vsak dan mu preti smrtna nevarnost — lastnik rudokopa pa si z dobičkom, ki mu ga rudar s težkim delom napravi, sladi že tako sladke Urice prijetnega svojega življenja. Cilj socializma je, da dobe kajžarji in mali kmetje zemljo veleposestnikov v svoje roke, na kateri bi potem skupno gospodarili. Tovarne morajo priti v roke tovarniških delavcev. Iz zasebnega premoženja naj se napravi narodno, občinsko, deželno, skratka družbino premoženje — in to bode potem komunizem, ki preproste ljudi tako moti. Skupna last zemlje, tovaren, rudnikov, skratka vseh predmetov, s katerimi se dela, izdeluje, , predeluje, obdeluje, pridobiva, in skupno . delo vseh, ki so zmožni za delo in i izdelovanje — to je cilj socializma. Socializem noče deliti, ampak hoče vse pre-; uioženje in vso zemljo spraviti v celoto, ki i bo last vseh, v uporabo vsem. Socializem pa , hoče, da bi bilo na skupnem premoženju 3 skupno delo in da bi prejel vsakdo resnično v Uagrado za svoj trud. Zato n. pr. zahtevajo д ruski revolucionarji, da dobi ljudska družba v vse cerkveno premoženje, da vsa zemlja pride k v roke narodu — da se razlaste oni, ki sedaj _ delavca razlaščujejo, odvzemajoč mu pravo o korist dela. Razi aščenje razlaščevalcev. k Proletarjat ve, da je svobodno delo mole go če le tedaj, kadar postane vse premoženje r last cele ljudske družbe namesto današnje zasebne lastnine. Dokler bodo posamezniki, in posamezni razredi imeli v rokah izdelovalna sredstva (tovarne, zemljo, rudnike i. t. d.), do tedaj bode tudi peščica kapitalistov vladala nad velikim številom delavcev, do tedaj bodo množice izkoriščevane po posameznikih. Skupna last je torej potrebna, da se individuum (oseba) osvobodi. Odtod je torej ta velika komunistična ali kolektivistična ideja, glavna točka socialističnega nazora. Socialna demokracija se baš s tem odlikuje, ker hoče za večino revnih in ubogih delovati. S svojim programom, ki teži za uvedbo splošne sreče za odstranitev lakote in bede, ki sta večna nasprotnika miru, je soc. demokracija stranka harmonije, redu in miru. Socialna demokracija pa ni stranka veleposestnikov, tovarnarjev in podobnih elementov. Socialna demokracija vidi zelo jasno, kako se je zasebna last razvijala v zgodovini. 1 Z odstranitvijo suženjstva je izginila privatna. last nad ljudmi, nad sužnji. Suženj, robotnik ' in njih družine so pač bile zasebna last svojih fevdalnih gospodarjev. Tlačan se ni smel sam-! obsebi preseliti iz kraja v kraj, ni se smel ženiti i. t. d. — šele francoska revolucija je proglasila ljudske pravice in razglasila, da se ] rodi vsak človek kot svobodno bitje! Tla- < , čanstvo nove dobe, tlačanstvo v sedanjih i Časih pa je mezdno delo. Prej je bil kmet d tlačan svojemu gospodarju-graščaku, sedaj s sta pa poljski in tovarniški delavec tlačana a tovarnarju in veleposestniku. Kakor je su-a ženjstvo in tlačanstvo prešlo, tako preide tudi a mezdno delo. Na njegovo mesto pa mora a priti svobodno delo, ki bo dalo delavcu čisti a njegov zaslužek. Nova last bode narodnega, občinskega, korporativnega in kooperativnega - značaja — kljub temu pa bode individualna, h Noben individij, noben posameznik ne bode a izkoriščevan od drugih. Izginila bode tiranija e akcijskih družb in bogatih posameznikov, iz-e ginila bode despocija veleposestnikov — n pravo vsakega posameznika bode a zavarovano z razumnimi in natanč-ni mi pogodbami. Kar danes eksistira kot privatna last, to je last enega razreda, last d, buržoazije. Da se pa tako razredno lastništvo ii. odstrani, za to mora vsakdo delovati, komur la je na srcu napredek gospodarske in politične ik demokracije, ih I j Socializem in last poljedelcev. je Socialna demokracija ima v programu se pretvoritev premoženja veleposestnikov v so-a- cialno premoženje. Tisti, ki so bili včeraj še poljedelski delavci pri plemenitaškem ali pa navadnem veleposestniku, bodo jutri združeni v organizacijah gospodarili na poljih v svojo korist, ker so ta polja postala splošna last. S tem pridejo takoj v srečnejše stališče, nego so bili dosedaj. Delo, ki je bilo do danes le mezdno, bo jutri delo v njihovo lastno korist, in s tem bode to delo tudi veselo in prijetno. Delali ne bodo za druge, ampak zäsel Vso pozornost pa zasluži to-le: ne bodo izkoriščali drugih, ne bodo lastniki v do-bičkaželjnem zmislu. Pa tudi ne bodo le mezdni delavci. Vodstvo podjetja bo v njih rokah. Živeli bodo v komunistični družbi. Vse pravice posameznikov bodo zajamčene z najnatančnejšimi pogodbami, in stali bodo pod varstvom celote, kajti vsakemu posamezniku bode moralo biti mnogo na tem ležeče, da se nikomur ne bode kratila svoboda, ali sploh kakšna pravica že z ozirom na svojo lastno osebo. Vsak bode delavec in gospod. Prvi argument, radi katerega se je socialna demokracija odločila za socialno lastništvo, je revščina poljedelskih delavskih množic in njihova zakasnelost z ozirom na industrielni proletarijat in vse ostale razrede ljudske družbe. Etika in človekoljubje sta prav zelo podpirala to radikalno-evolucijsko zahtevo po socialnem lastništvu. Pravo človeško dosto- 1 janstvo more le ondod popolnoma uvaževano > biti, kjer so si ljudje enaki in ne žive iz 5 milosti^ali pa iz mezdnega dela pri drugih. 1 Vendar bi sejvsakdo zelo motil, če bi mislil, ) da je le (kakšna idealna pravičnost privedla 5 socializem do tega, da je to zahtevo prokla-3 mira!. Pravi vzroki, radi katerih je socializem n za socialno lastništvo in radij katerih k odklanja zasebnojast, so vsi tehniško-gospo-e darskega značaja. Požrešnost plemstva je - osiromašila (dolge vrste malih kmetov, tako e la nimajo dovolj zemlje, ki bi jim dala sred-h štev za življenje. Mali kmetje so lastniki malih e njivic in travnikov. Industrija je pa vstvarila i- najrazličnejše vrste gospodarskih strojev, parne d pluge, mlatilnice, stroje za košnjo in žetev, u ki so dobro in uspešno porabljivi le na veli-ie kanskih njivah in razsežnih travnikih. Mali h kmetič ne more uporabljati teh strojev — o mogoče bi jih mnogi mali kmetje bodisi posamezno bodisi skupno mogli kupiti — ali )- rabiti bi jih ne mogli radi male obsež-t- nosti svojega polja. Industrijske iznajdbe ic pa gredo vedno in vedno naprej ter zahte-rsi vajo glasno in jasno zase ono mesto, ki te jim gre. Kaže se torej brezpogojna potreba lo velikega skupnega gospodarstva in socialne )0 lastnine baš radi racionelnega gospodarjenja, a- Veleposestniške latifundije so najboljši dokaz dobičkonosnega gospodarjenja v velikem obsegu. Seveda današnje plemsko ali veleposestniško lastništvo je kapitalistično lastništvo. V njem vlada prepir med razredom mezdnih proletarcev ter razredom kapitalistov; iz tega gospodarstva ima užitek le posameznik s svojo družino, ne pa na njem delajoči in robo-tajoči delavci. Zato pa veleposestniško gospodarstvo na velikih posestvih ni naš ideal, ampak baš dokaz največjega izkoriščevanja in potlačevanja delavskega ljudstva. Kar je na veleposestniških velikih posestvih odgovarjajočega duhu časa — to je namreč harmonija med obsežnostjo zemlje in uporabo gospodarskih strojev. Na veleposestniških i njivah se obnesejo stroji z vso svojo vrednoto. Malemu kmetu ne pomagajo nobeni; meščanski programi, ki stoje na stališču ohranitve dosedanjega veleposestniškega last-; ništva. Pomanjkanje zemlje je, kar mali kmet najbolj občuti, in vsaka stranka, ki je zadovoljna s sedanjim veleposestniškim lastništvom zemlje, je principielna sovražnica malega kmeta.! V velikih dobah se nikdar niso dolgo premišljali : ali bi segli po privatnem premoženju veleposestnikov bodisi plemiških bodisi cerkvenih ! Velika francoska revolucija je izvršila konfiskacijo premoženja plemstva in cerkve, in današnja ruska revolucija tudi zahteva, naj - se carska zemlja, ki tvori zelo velik del ruske - zemlje, da v porabo splošnosti. I Prevrat v mišljenju malih kmetov in i kajžarjev po raznih deželah nas tudi poučuje, i da je socialistična teorija prava! Mali kmet 3 in kajžar sta že danes nevede prišla med - kolektiviste. Oba že vidita, da se kon- - centrira imetek v rokah nekoliko posameznikov , in da jim bode v veliko korišt, kadar bodo i ti razlaščeni od tega imetka. Današnji sistem i prvotne lastnine v poljedelstvu ima v malih . kmetih, kajžarjih in v kmečkih poslih največje i sovražnike. Edino tega je treba, da bi ta i proletarjat vedel, po kateri poti ima hoditi, i Zanj pa je pot organizacije — pot v vrste zavednega delavstva. i Proletarijat sam ve, da sta organizacija i osvobojenega dela in uvedba skupne lastnine le takrat mogoči, kadar se večina izjavi za to. Dokler se bodo le posamezne osebe, dokler so bodo le posamezni razredi, oziroma dokler se bode manjšina ljudstva izjavljala za novo obliko lastnine — dotlej bode še vedno mogoče izkoriščevanje in nadvlada posameznikov nad množicami. Skupno lastništvo je zahteva «tike, človekoljubja, razvoja strojev —■ skupno lastništvo je pa tudi želja poljedelskih delavcev, kajžarjev in malih kmetov — in se bode zato ludi moralo uresničiti v interesu najširših ljudskih množic. Buržoazijske stranke, ki kličejo : zasebna last se more ohraniti — kažejo le: revščino duha, trdovratnost srca, nevednost in nepoznanje zgodovinskega razvoja. Socializem in končni cilj. Končni cilj socializma je: odstraniti bedo, krivico in nečloveško stanje množice, ki imajo svoj izvir v tem, da razred posedujočih tlači in uničuje razred neposedujočih ter obenem odpraviti vse boje in prepire, ki so v današnji družbi. Vlada buržoazije se mora streti. Potlačeni delavski razred in ž njim vsa družba, mera biti osvobojena. Razredni prepiri se morajo odstraniti, vrhovno vlado mora imeti ljudstvo samo — organizovani ljudski družbi se mora oddati lastnina zemlje, tovaren, poslopij in vseh izdelovalnih in predelovalnih sredstev, da je sploh vsako izkoriščevanje in potlačevanje delajočih nemogoče. Na mesto vlade manjšine se mora postaviti vlada vseh. Le tako bo moglo ljudstvo trajno biti osvobojeno. In zato je glavni cilj: socialna sprememba kapitalističnega in izkoriščevalskega lastništva v socialno last, ki je vsem enako koristna. Da bi moglo biti delo osvobojeno, morajo biti delavci udeleženi na gospodarskem vodstvu in upravljanju podjetja. Danes igrajo proletarci т kapitalističnem podjetju le pasivno ulogo. Nič ne odločajo, vprašani niso za svet, nič ne določajo: kakšno delo se bo delalo in kako se bode med delavce razdelilo. Kapitalist proda celo svoje podjetje, in delavcev niti ne vpraša — kar tebi meni nič — vrže jih v nevarnost brezposelnosti. Delavci morajo danes to delati, izvrševati tiste plane, katere kapitalist predloži. Delavci delajo pod nadzorstvom ravnateljev in uradnikov, katere določi kapitalist. Ne smejo govoriti, ali ima delo, ki ga delajo, kak pomen ali ga nima. Vpliva nimajo na določitev oseb, ki jih nadzorujejo. Individium proletarca je vezan, njegovo življenje znižano na najnižjo stopinjo. Delavec je dvojni suženj: kapital izkorišča njegovo delo in potlačuje njegovo svobodo. Prvič v zgodovini ^ahteva človek svojo pravico, in celo vso svojo pravico. Delavec, proletarec, neposedujoči človek se čuti, da je osebnost kot so posedujoči. Zahteva vse, kar mu gre kot človeku: pravico do življenja, pravico do dela, pravico na so-odločevanju o delu, pravico na vodstvo podjetja, pravico na vsestranski razvoj vseh zmožnosti, pravico na uveljavljenje svojega razuma in svoje svobodne volje. Z zavednostjo in s silo, katerih še dosedaj nikoli pokazal ni, zahteva sedaj proletarec te svoje pravice. Hoče vedno in povsod, da bi bil kot osebnost smatran in uvaževan. Družba pa more proletarcu le tedaj dati možnost pravice in le tedaj mu zajamčiti pravico do življenja, kadar ga povzdigne iz pasivnega sistema mezdnega dela v zadružno avtonomijo. To pa je mogoče le tedaj, kadar se bode poseglo na vladajoči sistem izkoriščevalskega lastništva, kadar bode uvedeno v življenje socialno lastništvo, lastništvo, ki bode šele celo vrsto oseb k lastništvu poklicalo — in takrat se bo šele pravo zasebno lastništvo uresničilo. V socialistiški družbi ne bode nadvlade enega razreda nad drugim, tudi ne bode discipline, ki bi zajamčevala sotrudovanje vseh sil na skupnem delu, ampak le svobodna volja združenih delavcev zajamči šele harmonijo. Glasovalno pravo se bo kar najbolj porabilo. Splošno in enako volilno pravo pojasnjuje neprenehoma moč raznih smerov, pokazuje tendenco in je javni glasnik priljubljenosti. Pametna večina vidi v manjšini izraz svoje nepriljubljenosti, proroka svojega konca in opomin k obratu. Manjšina pa mora v večini videti dosedanjo svojo slabost in dosedanjo neizvršljivost svojih konkretnih predlogov. Proti volji večine manjšina prav zelo težko kaj večjega izvrši. Socializem se danes utelesuje ot v političnih organizacijah, v strokovnih zdru-)a ženjih, v konsumnem gibanju, v parlamen-st tarni moči in v neorganizovanih množicah, [o ki čakajo dejanja. Socializem pripravljajo ra tako tehniški napredki kakor izobrazba, j. Socializem ne neha in ne obstane pri enem äe narodu. Pot proletarcev gre vedno naprej in 3. ves postop je mednaroden! “ Socializem in narodnost. t- |e Socializem probuja v delavcu živo čuvstvo za pravičnost, zato tudi zahteva narod-le nostno enakopravnost. Socializmu po-i. meni narodnost idealno premoženje, ki se poje javlja v ljudski kulturi v edini in baš v na-a rodni obliki. Socialisti smatrajo za samoobsebi •- umevno, da se mora nastopati vedno v korist lj vseh posameznikov, ki delajo. Socializem i_ upeljuje svobodo ljudske osebnosti, da bi se i- la kot narod uveljaviti mogla. Socializem i- priznava pravico vsake narodnosti ,z na njeno narodnostno eksistenco in n narodnostni razvoj, j- Narod ima mnogo sovražnikov. To so o plemiči, klerikalci, birokrati in skratka vsi ti oni, ki poneumnujejo ljudstvo in ki ga pri-ij pravljajo ob pravični zaslužek njegovega dela. e Vsem tem je narod predmet izkoriščevanja in nadvladovanja. Izkoriščevalci vseh narodov p, se soglasno protivijo delu proletarcev v se-p danjosti in proti končnemu cilju socializma.rt Socialistična solidarnost zahteva, da se Zci enakim navdušenjem združijo proletarci vseh a] narodov proti združeni reakciji v svrho do-p sežbe in obrambe svobode in kulturnega ir svojega programa. Socijalizem mora iti po si mednarodni poti. Narodi morejo doseči na-oi predek svoje kulture le v ozki vzajemni so-v: Udarnosti. Delavstvo vseh narodov trdno stojisl na pobratimstvu vseh narodov baš zato, dan bi narodom obvarovalo narodnost pred po-plavljenjem reakcionarstva, in prepričano je,si da doseže svoj politični in gospodarski cilj lev tedaj, če bode bojevalo svoje boje v enotni sl združeni falangi. Narodnost in mednarodnost n si nikoli ne nasprotujeta, ampak se le vza-si jemno podpirata. jt Avstrijski socialni demokratje so sezidali & mednarodno organizacijo narodnostih orga-e nizacij, ki more biti vzor svetovnemu socia-z lističnemu gibanju. Delavstvo vseh avstrijskih 1< narodnostij tvori trdno administracijsko inč organizatorično enotno falango. Na stran- č karskih zborih, na skupnih posvetovanjih, na c shodih — povsod velja popolna enakopravnost i vseh v Avstriji govorečih jezikov. Proti de-1, lodajalcem in proti reakciji stoji avstrijski < ,v Proletariat združen in varuje enotnost stranke. B" Poleg tega pa ima proletarjat vsakega na-a*roda popolno avtonomijo, svojo administra-zcijo in organizacijo. V Avstriji je šest socijalno •demokratičnih strank: nemška, češka, a* poljska, rusinska, jugoslovanska (slovenska) ?>ain italijanska. Vsaka ima svojo lastno upravo, )0svoje strankarske zbore, svoje izvrševalne a* odbore in svoja strankarska zastopstva. Iz-°*vrševalni odbori vseh narodnih organizacij ’j'skupaj tvorijo skupno zastopstvo socialno-de-lamokratične stranke v Avstriji, o- Narodnostni program je sprejela avstrijska ie> socialna demokracija na strankarskem zboru lev Brnu 1. 1899. V njem se konstatira, da je ni skrb za razvoj narodnostne individualnosti ist mogoča le na temelju enakega prava in kadar a- se odpravi vse potlačevanje in izkoriščevanje. Ureditev narodnostnega in jezikovnega vpra-ali Sanja je mogoča le v zmisluj enakega prava, ;a-enakovrednosti in pa pameti, in je kulturna ia-zahteva ter zato tudi življenski interes prolih letarjata. Da pa se v Avstriji odpravi potla-inSevanje in izkoriščevanje narodov, je potreba, n- da se Avstrija izpremeni v demokratično na državo, ustanovljeno na splošni, enaki in di-jstrektni volilni pravici, da pridejo v nji k vele- Ijavi delavski razredi. V Avstriji hoče socialna ski demokracija predvsem pobijati birokratiški državni centralizem in fevdalne privilegijem Nova Avstrija pa mora bit ir urejena na temelju sledeči b( načel: mora biti demokratiška država|i< narodnosti, ki so raztresene po posamezni! deželah, se morajo združiti; na mesto sedanjih zgodovinskih kronovin, kraljestev, kne ževin je urediti avtonomne, narodnostno določene pokrajine, katere upravljajo narodi*« zbori, ki so voljeni na podlagi splošne its enake volilne pravice. Tako bi iz fevdalnfl centralistične Avstrije postala demokratični zvezna država, v kateri bi vsi avtonomna kraji ene in iste narodnosti tvorili skupata enotno narodnostno zvezo, ki bi upravljali svoje narodnostne zadeve popolnoma avti; tonomno. hi Najpomembnejši dejanji avstrijske socifi alne demokracije sta: Organizacija političnlo socialno - demokratične stranke, ki se je spredi jela 1. 1897. na Dunaju in pa brnski prograrto narodnostne avtonomije. To dvoje kaže načite rešitve narodnostnega vprapi šanja v Avstriji, predstavlja izhodišče narodnostnega red is in utemeljuje temeljno misel pravičnost jasno in določno. V tem je prihodnost urdu jene Avstrije. Integriteta narodnostne obsetoi nosti, obramba manjšin, avtonomija narodte je-iostnih zadev — to so pa temeljni kamni, t ’ia katerih temelji zadovoljnost vsakega na-i boda. Socializem je varuh in branitelj vsake 'a narodnosti in vsakega naroda, lit Socializem in svetovni mir. ie lo' Delavska demonstracija, vršeča se 1. maja Msakega leta, ima namen, da se enega in iistega dne po vsem svetu, kjer je mo-Inflerno delavsko gibanje, manife-SnStira za zahteve delavstva, predvsem se-nnreda za osemurni delavnik, za obrambeno pftakonodajstvo ter za svetovni mir. alOolžnost vseh socialističnih strank raznih avtiarodov in njihovih parlamentarnih zastopnikov je: upreti se brezobzirno vsaki impe-iciHalistiški politiki, vsakemu nagnjenju po ko-čnlonialnih osvojevanjih in vsem izdatkom za jrdnilitarizem. V političnih bojih je vojaška ar-arinada kapitalističnih držav orodje, s katerim löipe potlači mogočna ljudska gibanja, hrepeneča r apo svobodi; v gospodarskih bojih (pri stavkah 1 j h mezdnih gibanjih) pa je naloga kapita-sdističnega vojaštva varstvo podjetnikov; v osfcvetovnih prepirih pa izrabljajo imperialistični arčlndustrijalci vojaštvo, da po grobovih padlih sežiroletarcev vozijo iz kolonij kupe zlata. S rodtolonijalnimi boji se ne veča narodnega pre- moženja, temveč se le pomnožuje imetek vla dajočih razredov. Obstoj neizmernih trum vo jaštva je nevaren svetovnemu miru ne le n zunaj, marveč tudi na znotraj držav, ker ne preslano stopanje vojaških bremen poraj nezadovoljnost. Napadajoči gospodarsko-po litični imperializem naših dni je najbolj nevarei svetovnemu miru. Konkurenca posameznili ;t držav na svetovnem trgu in nikdar siti kapi talistični podjetniki so provzročevalci nepre stano se pojavljajočih napetij med evropej skimi velevladami, ki vodijo k vojski. Vojsk uničujejo posameznika, napolnjujejo pa bla gajne dodavateljev orožja, streliva, ladij, konjj ^ obleke in živeža. Rusko-japonska vojska natf je prav jasno pokazala, koliko korupcije na staja v času vojske. Vojska naklada ljudstvi bremena, razdeljuje ga v dva razreda, uva| vojaško pravičnost in vodi v revolucijo Vojska je nevarna kulturnemu razvoju in po dira pobratimstvo narodov. Mogočna med narodna delavska stranka bo najbolje varoval» 8 in branila svetovni mir. En narod ne mor preprečiti vojske, proletarjat pobratenih na rodov pa blagoslavlja vojsko z m i r o tf Proletarjat ne more od vojske ničesar pri čakovati razven smrti. Ves dobiček kolonialn ^ politike gre v žep podjetnikov. Proletarja sleherne dežele ima resničnega sovražnika il kapitalističnem razredu svoje dežele, ki ga Okorišča in potlačuje ter ga nazadnje še žene na bojišče. Nasproti temu pa je v lastnem interesu proletarjata sleherne dežele, da je tesno združen s proletarjatom drugih de-^el. Proti mednarodni združitvi izkorišče-valstva mora proletarjat postaviti mednarodno ^družitev osvojevalcev. Zato se je francoski 'n nemški proletarjat izjavil solidarnim v ^aročanskem konfliktu — zato sta si ruski s°cialist Plehanov in japonski socijalist Kata-Уата na mednarodnem zboru v Amsterdamu Sfgla bratsko v roko — zato so švedski sejalni demokratje zagrozili z generalnim Pajkom, če bi izbruhnila švedsko - norveška v°jska. Socijalna demokracija je porok za mir ђе le zategadelj, ker razredno zavedno de-'avstvo nima interesa na imperialistični politiki ln ker je principielni nasprotnik militarizma. Socialna demokracija zastavlja in zajamčuje mir |udi s planom socialističnega 2delovanja z izdelovalnim lS°cialističnim redom, i ! Kapitalistična družba izdeluje preveč iz-alkov, provzroča nadprodukcijo, za katere , ^ odjema drugje nego v tujini. Kapitalistova tovarna izdeluje in prideluje ne glede ali s za njene izdelke odjemalci in konsumenti. Vsled nereguliranoga načina izdelovanj se pojasnjuje kolonialna politika, kajti, aki ni odbitišča. ako ni odjemalcev za izdelk doma, morajo se ti iskati v tujini. Ogromn prezenčna armada, ki zahteva velikanske de name izdatke v dobi miru, temelji v kapita lizmu. Kapitalizem in militarizem sta dva rodn brata. Socializem ne zahteva le osvobodit« delavca in njegovo enakopravnost v tovarn' ampak tudi regulirani način izdelovanja; it deluje naj se le toliko izdelkov, kolikor jil je za ljudsko družbo potreba. Socializem z3 more zato brez škode za ljudske potrebščin delavni čas skrajšati — socializem pa tud odstranjuje z reguliranjem produkcije (pri- i' izdelovanja) napetost, ki jo neregulirana pro dukcija zanaša v svetovno gospodarstvo. Ko munizem ni le potreba posameznika — njetf občuti kot prav živo potrebo cela ljudsfc družba, komunizem je porok svetovne# miru. Socializem in šola. Socializem, ki zahteva odstranitev n* sprotstev med bogatini in revnimi, zahte< tudi odpravo razlike med vzgojo boga*' novoga sina in med vzgojo sina ubožca. Bu' Mazija skrbi, da njeni ljudje dobe izobrazbo, Valero se smatra za najboljšo — široke vrste revnega ljudstva morajo pa črpati svojo iz-°brazbo le v ljudskih šolah, ki so seveda še vse pomanjklive. Buržoazijska mladež dobi splošno izobrazbo temelječo na znanosti — delavski in kmečki mladeži pa se kaže svetopisemsko sliko stvarjenja sveta, uredbe ljudske družbe in kulturnega razvoja. Ljudska š°la že davno ne odgovarja zahtevam po Pravi ljudski izobrazbi — čimdalje bolj postaja organ, ki varuje interese kapitala in sploh posedujočih razredov. Socializem je *zraz posebnega celotnega svetovnega nazora, ki stoji v ostrem nasprotstvu z meščanskim Svetovnim nazorom. Socializem ne vidi v °troku bodočega mezdnega delavca in brezpravnega proletarca, ampak bodočega člana 0rganizacije svobodnih delavcev. Socializem zsto ne vsprejema buržoazijske kulture, temveč '° zametuje. Šola v kapitalistični državi goji cerkveno reakcijo, militaristično kulturo in dinastično ‘•eodovino. Socializem hoče postaviti šolo v stužbo svobode, hoče jo demokratizirati in jo ^praviti, da bode brezplačno pristopna de-S'skemu razredu, in sicer od ljudske šole vseučilišč! Socializem hoče šolo soci-^'zirati! Cilj cerkvene šole je, vzgoje- vati ljudi, «da bodo podobni bogu», da zatro vse želje telesa in da začno zametavati svet. Fevdalni gospodje v srednjem veku so določili šoli še drugi cilj: vzgojevati dobre p’0' danike! Buržoazija današnjih kapitalističnih držav pa je prevzela cilj cerkve in fevdalne gospode ter naložila šoli kapitalistične države, da vzgojuje cerkvi in držav potrebni material, državi pokorne podanike, cerkvi ponižne vernike; razširila pa je še cilj šole s tem, da naj vzgojuje še delodajalcem delavce, ki bodo rado v oljno delali in ki bode s svojim stanjem zadovoljni1 češ, je že božja volja taka Zato današnja šola oficielno bojuje proti str cializmu: češ, da je današnji red človešltf družbe ustvaril sam bog, zato bode vedn® tako kot je, kajti od boga ustvarjeni red s* ne izpremeni nikoli 1 Cilj šole pa ne more ie ne sme biti nadzemeljski, ampak čisto pd države. Današnja meščanska i država bode potrebovala v najbližnjih dobah j mnogo denarja na obrambeno delavsko za-,i konodajstvo, za starostno in onemogloslno •i preskrbo, na reformo nezgodnega in bol-[i niškega zavarovanja — ako se odpravijo vsi 3 Prispevki za cerkev in naboženski kult iz ij javnih sredstev, se bo že precej denarja na-s bralo. ii Nova, proti cerkvena politika se a mora začeli, kajti vsaki težnji, ki gre za odpravo izkoriščevanja in razrednih nasprotstev, iji je cerkev iz dna duše nasprotna. Prijateljstvo al visokih cerkvenih dostojanstvenikov z močnimi tega sveta ne dovoljuje, da bi se cerkev Potegovala za emancipacijo proletarijata. V vrstah buržoazije si klerikalizem danes Pridobiva tal. Vzrok temu dejstvu je strah 'П Pred politično močjo proletarijata. Edini so-0) cializem more z uspehom čeliti reakciji. V ijf končnem svojem cilju prinaša masam ljudstva v'elik ideal, ki jih povzdiguje in napolnjuje z a navdušenjem, ki je črpano iz resničnega, ne o ba iz nadprirodnega sveta, ki računa z raz-. o v*tjem vseh sil, ne pa z askezo in odrekanjem li vsega, ki gre za tem, da pridobi cel svet rti 'n ne pridiga potrpežljivega čakanja na posmrtno življenje. Vendar se že začenjajo organizacije katoliških delavcev brigati za življenje na te,i zemlji. Mnogo jih je še, ki imajo oči zamazane ter ne vidijo, da so le opora kapitalistov, ko tvorijo kader, ki se na zunaj in znotraj kaže največjega nasprotnika razredno organiziranemu delavstvu. Politika dvojnega obraza, politika za interese kapitalistov in politika obljub delavskemu gibanju — kakršno ima danes cerkev — se ne more dolgo držati. Tudi vsi tisti zapeljani delavci, ki se boje še danes socializma, ker ga ne poznajo, obrnejo hrbet svojim lastnim so-važnikom ter se postavijo tja, kjer je edino njihovo mesto — v vrste razrednega proletarijata. Socializem in žena. Socializem osvobojuje ženo, kapitalizem jo je pa poteptal. Na milijone proletarskih žena je vrgel kapitalizem v tovarne, da izdelujejo in pridelujejo, in šele tu v soparnih delavnicah so si žene popolnoma predstavile veliki pomefl svoje osvoboditve in socialne naloge materinske skrbi in materinske vzgoje. In pra? tako hitro je med ženami rastla nezadovoljnost, kakor se je hitro množilo števil0 žen v tovarnah. Na milijone žena je bilo 1° j n o a n •» e i, e o i' n el i- ;0 ■D e' i* 3' 10 ir> je še vedno prisiljeno ubiti materinski čut, Pustiti se kapitalizmu izkoriščati ter grešiti bad telesno konstitucijo svojih potomcev, katere nosijo pod svojim srcem. Osvoboditev žene je postala naloga socializma. Žensko vprašanje je postalo del socialnega vprašanja. Dvajset milijonov proletarskih žena ima vele-°brt v svojih delavnicah, kjer bijejo boj za obstanek. Socializem zahteva najenergičnejše 'O najradikalnejše, da se da ženi svoboda in onakopravnost — to pa zahteva s tem, da boče, da bi žena bila sužnja v tovarni in biezdna delavka, temveč solastnica in soude-*eženka skupnega lastništva. Ko bi bile zadeve meščanskih reformatorjev še bolj radikalne kot so — vendar so majhne naprara socialistični zahtevi, ker vsak meščanski reformator stoji na ohranitvi privatne lastnine ’b s tem sankcionira mezdno izkoriščanje ^ako žena kakor mož. Koristi, katere more katerokoli meščansko gibanje prinesti ženam, dotikajo se le majhnega števila žena; velike •dnožice trpečih delavk pa se prav nič ne Cotiče nobeno meščansko gibanje. Kdor lo-Bično in brez predsodkov razmišlja, pride na 4 da more biti socialno vprašanje žena re-Sebo le potem socialne demokracije. Iz ženskega meščanskega gibanja, ki ho-žene proti možem nahujskati in jih orga- nizirati kot poseben razred, socialna demokracija ni ničesar vsprejela. Socialna demokracija je postavila moža in ženo v svojem gibanju na enako stališče. Možje in žene izvršujejo v socialno-demokratičnem gibanju funkcije zaupnikov, možje in žene so delegati, možje in žene so enako delavni v političnem in strokovnem gibanju. Skupni cilj socialno-demokratičnih žena in mož je osvoboditev iz mezdnega dela. Komunizem pa mora ostati žareča in vodilna zvezda celemu gibanju. V rodbini meščana zasluži mož, žena pa z moževim zaslužkom gospodari. Vsled tega je mož gospodar in vladar cele domačije; v ^ meščanski rodbini vlada absolutizem. V proletarski rodbini zaslužijo otroci, žena in mož, vsi delajo skupaj denar — v njihovi družini vlada komunizem, tendenca k enakopravnosti in priznanju pravic tako žen kakor otrok' Delavec čuti v rodbini, da ima povsem drug0 stališče kot meščanski oče. Delavec ni vladati ampak sodelavec — ni absolutist, temveč tovariš. Enakopravnost žene in moža zahtevat da dobita oba spola enakopravno vzgojo i0 skupno vzgojevanje. Od onega trenotkai odkar je žena stopila na polje bojev %% . svojo eksistenco, odkar je bila iz rodbine iz' trgana in potisnjena na polje izdelovanja, 0d tega trenotka je potreba, da mora biti duševno enako oborožena kot mož, če noče biti premagana. Vsi izgovori in ugovori Morajo utihniti, pa če se tudi naslanjajo na Javnost, na manjši talent ali na karkoli, ^si ti izgovori so filistrski! Mož in žena sta že določena za to, da v življenju skupaj živita, ž&to se morata tudi od najmlajše mladosti skupaj vzgajati, in enakost življenja ju toora naučiti enako živeti, učiti in delovati. Socializem smatra žene za važne socialne činitelje, za sodelavce, katerih usoda je enako ^žko delo in katerih cilj je zato popolnoma isti, namreč iztrgati se iz zadušljivih in za 'Judi nedostojnih razmer in doseči s skupnim bojem višje socialno stališče. Kapitalizem in delo v tovarnah sta prijavila ženo ob zdravje, ob lepoto, ob naivno barvo na obrazu — vrgla sta jo v bolezen, v bolehanje in onemoglost. Roke delavk so postale pripravno izdelovalno °rodje, in telesna deformacija je postala šele bogoj za zmožnost izdelovanja. V tovarni je ^alo ženskih teles popolnoma dozorelo. Vzrok Potlačitve žene je v gospodarski neenakosti. ^ postankom privatnega lastništva se je po-r°dil problem potlačenih in potlačevateljev. Rešitev ženskega vprašanja nastane onega doe, ko bode privatno lastništvo odpravljeno in na njegovo mesto postavljena nova družabna organizacija. Realizem, ki zahteva nravnost mož in žena, ne razreši ženskega vprašanja. S stopajočo nravnostjo dobrih ifl razumnih mož se sicer otope grobosti in ' ostrine današnjega življenja, v temelju se pa nič ne izpremeni. Žensko vprašanje ni problein nenaravnega življenja mož, ampak problem gospodarskega izkoriščevanja. Socializem in zakon. Kapitalistična družba živi v monogamiji (enoženstvu) z dvojno moralo. Od žene se zahteva popolno zakonsko zvestobo in celo spolno nedotaknjenost pred možitvijo — možu pa se priznava pravica na izvenzakonsko občevanje ne le pred ženitvijo, ampak celo pfl ženitvi. Kar je za ženo: zločin, to je za moža: pravica, da, še več: slavno dejanje, o katerem se na dolgo in široko pripoveduje in katero se na sploh odobruje-Moževa nezvestoba v zakonu se obsoja vse mirnejše in hladnejše nego ženina. Kapitalistična družba ne sodi tako zakon morda slučajno, marveč je morala priti > temu nazoru, katerega se tudi rešila ne bo. Ako se ženi porodi otrok, pride v rodbino bitje' ki se mora hramli, vzgojevati, živili, oblekatii ki skratka manjša privatno možfevo lastništvo. Zakonskega otroka mora rediti mož, nezakonskega pa ne. Enoženstvo (monogamija) in zasebno lastništvo sta torej ozko združena, enoženstvo ima naravnost za nalogo vzgajati otroke nespornega zakonskega vira z določnim očetom. Le zakonski otroci prevzamejo očetovo premoženje kot dediči, nezakonski pa so izključeni. Zasebno lastništvo in enoženstvo »ta torej temeljna kamna kapitalistične družbe, Provzročata pa dvojno moralo, pri kateri je žena potlačevana. In žena je bila Potlačevana vsa stoletja, odkar je vladalo Zasebno lastništvo in skrb za isto. V historiških 'tobah se je sicer večkrat izpremenila oblika družbe, nikoli pa ne njeni temelj. Žena je bila prvi historiški potlačenec. ^otlačenje v rodbini je najstarejši način raz-fednega potlačevanja. Vest človekov a je večkrat revoltirala proti pokoritvi žene, ali našli so se vedno razlagale1,ki so zatrli to vest. Molitve Judov s° razglaševale: «Hvaležen sem ti, o bog, da eisern ženska.» Grška fllozc fija je dospela k istim ^ključkom. Aristoteles je dokazoval «manj-Vrednost ženske», in cilj sveta mu je bil mož. ^rščanstvo pa je v tendenci po zasužnjenju čne šlo nadalje. «Žena naj molči v cerkvi» ta izrek je svetovno znan. Apostel Pavel govoril: «Žene, bodite pokorne možem!» Katoliška cerkev je ženo najbolj degradirala, s «Žena je greh!» Ta lapidarni stavek je postal p njena temeljna dogma. Krščanstvo je našlo £ v askezi najtrdnejši svoj koren. V katoliški 2 cerkvi je cela biblioteka, v kateri se s tisoč k dokazi dokazuje, da ni žena le manj- t vredna nego mož, ampak da celo žena i ni človek. Klasiški dokument tega nauka t je knjiga dominikanca Antona Florenskega i «Summa Teologica» iz leta 1477. Cela s knjiga ni nič druzega nego sramotenje žene. ] Anton Florenski našteva v abecednem redu i vse nečednosti, vse ogavnosti ter zločinske 1 lastnosti žen! Začenja z «avidum animal», i «bestiale baratrum» in ne izpusti niti ene < črke, katere ne bi s podobnimi zmerjanji komentiral. Na tisoče žena je bilo na podlagi takib «naukov» v 16. in 17.stoletju zdrobljenih, strtih, z ognjenimi kleščami ščipanih, zadavljenih ali sežganih. In četudi so bile takšne bestialnosti z razvojem dobe premagane, vendar se je obdržal nazor o manjvrednosti žene in 0 opravičenosti zakonskega suženjst/a žene. Demosthenes je pravil: «Mi redimo ženske, da imamo zakonske otroke, dekle za postrežbo in hetere za uživanje ljubezni.» Vladajoča morala je bila s tem izrekom jasno osvetljena-Kar so vere in njeni razlagalci razglasili za božji red in za voljo Previdnosti, to je po- svetno zakonodajstvo uzakonilo v veljavno Pravico. Podrejenost žene je v zakonih para-Krafirana. Ni niti ene dežele in niti enega sakonodajstva, ki bi z ženo ne ravnalo tako kot z nedoletnimi otrcc', in ki bi ji ne dajalo Oloža za skrbnika. Žena je povsod politiško gospodarsko brezpravna. S svojim imetkom Oe more tako svobodno razpolagati kot možf v trenutku, ko se omoži, je mož njeni zastopnik pred sodnijo, in vse javne in politične Pravice, ki so združene z njenim premoženjem, Prehajajo nanj. V rodbini je mož glava rodine, on odloča, in je tudi zopet zato, kar ^6na naredi (n. pr. če se zadolži), popolno Zgovoren. To pa je najmarkantnejši izraz ^nine podrejenosti. Potom zakonodajstva Mnogih dežel je celo dana možu pravica ženo dlesno kaznovati. To je bilo celo v pruski deželi veljavno do 1. 1900! Žena ne sme govoriti v politiki; nima osebnega glasovalnega Prava v občinske odbore, nima volilne pravice v deželne zbore, v državni zbor. Izvoljena tudi ne more biti v nobeno zakonodajno korporacijo. Današnje pravo ima svoj temelj v rimskem pravu. V starem Rimu so se razvili najdoločnejši nazori o zasebnem lastništvu, ^eki rimski pravnik je dejal: «Ako dobiš so-Pfogo pri zakonski nezvestobi, moreš jo na toestu ubiti. Ako pa dobi soproga tebe, da si ji nezvest, ne sme na te seči niti s prstoni' Taka bodi pravica!» To pravo sicer ni danes več ne veljavi, ali nazori, na kojih je to «pravo» temeljilo, so še danes veljavni in is njih prihaja dvojna današnja morala. Će pa prizna žena sama opravičenost tega položaja, če pripozna ta red za večno veljaven-potem ima mož najboljšo garancijo, da ostane zasebno lastništvo, zajamčeno z enoženstvonn nedotaknjeno. Najtrdnejša stavba je obstoječa morala. Morala šele pripozna za popolnoma pravilno ter varno utrdi vse ono, kar bi drugače že razpadalo. To ideologiško zakritje je dolgo mešalo glave, in jih tudi še danes meša. Ideologiški nazor na svet razume razvoj in nravnost sploh narobe. Kar je v današnji družbi dobro ali zlo, to se proglašuje, da je bilo vedno dobro ali zlo. Moderno p eiska' vanje v zgodovini pa je pokazalo, da je tak nazor nevzdržljiv. Historiški materializem je dokazal, da niso naše predstave o dobrem in zlem, o čednosti in zločinu kaj takega, kar b1 od pradobe dremalo v ljudskih srcih, ampak da se izpremene v vsaki družbi in v vsak' fazi ljudskega razvoja. Meščanska družba smatra n. pr. kradež nekaj zelo hudega; socialisti pa so mnenja, d® je nekaj čisto naravnega, če ukrade fant žemlj0' kadar je lačen in ko nikjer na noben drUŽ D s li r 0 d š i: C 1 t t 1 t j Oačin ne more nasititi praznega želodca — smatrajo pa za nepravilno in neprirodno, da kapitalist okrada delavca za popolni zaslužek njegovega dela. Predstave o dobrem in zlem, 0 nravnosti in nenravnosti so izraz vladajoče družbe o materielnih njenih prospehih ali škodah. Z ozirom na moralne zakone sledi k tega: Kar interesom in tendencam določene družbe koristi, je čednost in sc povišuje za bioralni zakon; kar pa interesom in njenim tendencam škoduje, je nemoralno in zločinsko, ^a immanentni zakon je tudi povišal nedotaknjenost dekleta in zakonsko zvestobo za hajvišjo čednost, da, celo za basis zakona, temelječega na zasebnem lastništvu. Odtod tudi cerkvene in posvetne kazni za nezvestobo šensk. Dekle, kateri je bilo dokazano, da je Pred omožitvijo spolno občevala, smatrala se za €manjvredno> kot so druge. Na mesto teirtovega venca so ji na glavo položili slam-nuti, in morala je stati na prangerju v splošen Posmeh. Pri možu se je nasprotno smatralo slavo in nekaj posebnega, če je drugo ženo Speljal. Zakaj? Zato, ker je v slučaju, če je deomtžena žena (izven zakona) spolno obče-vola, prišlo na svet dete, ki ni imelo naroka da kako premoženje — če pa je neoženjeni teož spolno občeval z neomoženo žensko, ni teu bilo treba skrbeti za eventuelne posledice — v rodbino moževo ni mogel priti potomeCi ki bi imel narok na zasebno last očetovo. Zgoraj načrtano jasno kaže, da je bilo žensko vprašanje enako kočljivo že tako dolgo vrsto let, odkar je privatno lastništvo v veljavi, in da je možnost njegove razrešitve bila potisnjena do tega časa, ko je privatno lastništvo prenehalo biti družabna potreb»’ Prepuščeno je bilo 19. stoletju, da je pregledalo tajnost razvoja rodbine. V tem stoletju je bilo tudi izvedeno odkritje temelja zakonskega in s tem je bilo eno izmed predidočil1 vprašanj razrešeno. Med pametnimi Ijudm' je že davno jasno, da je današnja oblika zakona prav tako zgodovinski utvor kot vs> drugi organiški in socialni utvori. Zato je mogel Morgan na vprašanje: ali je današnj3 forma zakona edino mogoča in ali bode ne' izpremenjena mogla trajati tudi v bodočnosti* s popolnim pravom odgovoriti: «Edino mog<^ odgovor je ta le : zakon bo napredoval, kakof bode napredovala družba, izpreminjal se bo istotako, kakor se bo izpreminjala družba, каГ je bilo tudi doslej.» Ako izgine vzrok potlä' čevanja žene, ki ima gospodarski koren, pote^ pride dan razrešitve ženskega vprašanja. V te] dobi pa se žensko vprašanje zlije v ljudsk0 vprašanje. Socializem in inteligenca. Absolventje visokih šol, tehnike in univerze, absolventje strokovnih šol poljedelskih, obrtnih in trgovskih, študentje ter vse izobraženo (izšolano) ljudstvo se razume pod imenom inteligenca. Ta inteligenca čuti tudi liki delavstvo nevzdržljivost današnjih razmer in rešuje socialno-študentsko vprašanje ali svoje razmerje napram socializmu. Inteligent ni da-hes nič drugega kot malo boljše plačani delavec, seveda mu njegova plača že danes več he zadošča. Občinski tajniki, uradniki občin, deželnih odborov, davčni, sodnijski, železnični, poštni uradniki i. t. d. čutijo vsi, da tvorijo prav tako kot delavci rok, čete delavcev z glavo, ki so vsi odvisni od svojega delodajalca občine, dežele, države, ki jih more, seveda kadarkoli hoče, odpustiti od dela ter jih vreči nevarnosti brezposelnosti v roke. Istotako kot delavec v tovarni nima nikoli upanja, da bi hiogel postati tovarnar, tudi inteligent, uslužben v državni, deželni ali občinski službi, nima bade, da bi mogel postati kdaj samostojen. Proletarec rok ni lastnik tovarne, strojev, 8 katerimi izdeluje zemlje, katero obdeluje in ha kateri stoji — študirani proletarec, ki dela z glavo, ni lastnik pisalne mize, na kateri dola, ni lastnik papirja, na katerem piše, ni lastnik poslopja, zavoda, prostora, v katerem opravlja svoj posel — zasd ne dela, ampak za druge. Tu je popolna paralela: na obeh straneh enaka negotovost eksistence, enaki znaki pro-letarstva: delo proti mezdi za druge in brez svojih izdelovalnih sredstev. Istotako učijo tudi profesorji srednjih šol in učitelji na ljudskih in meščanskih šolah v tujih poslopjih, s tujimi knjigami, na tujih tablah i. t. d. proti mesečni plači ali mezdi. Samostojni podjetniki, ki delujejo in delajo na lastni račun v lastnih prostorih, so advokati in zdravniki. Pa tudi tukaj je razlika. Advokat si more najeti deset, dvajset ljudi v izvrševanje svoje obrti ter jih imeti usluž-bene kot pisarje, solicitatorje, koncipiente; zdravnik pa mora svojo prakso osebno izvrševati. Polagoma postajajo tudi iz advokatov in zdravnikov delojemalci mesto delodajalci. Zdravniki teže za tem, da postanejo občinski» okrajni, deželni, železnični, blagajnični i. t. d. zdravniki. Iz samostojnih ljudi postajajo uslužbenci občin, dežel, bolniških blagajen, železnic i. t. d. Isto je z advokati. Advokatski obrti upeljava ustnega procesovanja znatno škoduje — zato si danes mnogi pripadniki advokatske obrti poiščejo prav radi službo pP bankah, posojilnicah, občinah, deželah, že- leznicah, trgovskih zbornicah i. t. d., kjer prinaša vsakdanja potreba vse polno pravniških vprašanj. Kakor absolventje univerze tako tudi ab-solventje tehnike čimdalje bolj postajajo žrtev fazvoja, vsled katerega izgubljajo samostojnost >n žive kot uslužbenci. Velika podjetništva železnic uslužbujejo cele vrste konstrukterjev, risarjev, staviteljev železnih ali kamnitih mostov — podjetništvo kot velekapitalist uslužbuje poleg proletarcev-delavcev tudi proletarce študirane, inteligentne. Najtalentiranejši arhitekt ne dobi v delo velikih del, če nima denarja, če ni kapitalist in nima protekcije v vladnih krogih. Njegova Usoda je: risati, konstruirati, premišljevati, računati, delati kot mezdni delavec s tujimi delavnimi sredstvi in v tuj prospeh. Stališče inteligence v trgovini tudi ni drugačno. Knjigovodje, računovodje, korespondentje, prokuristi, trgovski potniki — ti vsi so uslužbenci veletrgovine, katerih naloga je voditi knjige, finance in korespondenco lastniku veletrgovine. Aparat strokovno izobraženega pro-letarjafa omogoča prosperiteto zavoda, če bi tudi njegov lastnik se zanj nič ne brigal ter le razveseljeval po kopališčih. Velcposest-Uiškemu plemstvu, ki živi po letu v letoviščih in kopališčih, po zimi v velikih mestih, preskrbi vso gospodarsko uradništvo in delavstvo — niti eden član lastnikove rodbine ne gane z mezincem in premoženje se vzdržuje, množi in redi nič delajoče lastnike! Tako daleč je prišla «inteligenca» . . . Ali inteligent ni le služabnik današnjih gospodujočih razredov, proletarec brez i zdeloval n ih sredstev, ki ne dobi popolnega svojega zaslužka, on ni le pokoren sluga delodajalčevih zapovedi — njemu je naložena še daljša naloga: on je nadzornik nad delom proletarcev, ki delajo z rokami, on je priganjač nad njimi in se celo briga za to, da se vzdržuje današnji družabni red. Njega samega sicer v današnjem družabnem redu izkoriščajo ali dado mu pravico, da more on izkoriščati ludi druge. S svojim duhom mora inteligent iskati argumente za «krasni» današnji družabni red in za obvarovanje kupilalistične družbe z izkoriščevalci ter izkoriščevanci. Za malo boljšo plačo postaja inteligent izdajalec svojega brata delavca, ki si služi kruh z rokama; v stavkah je stavkokaz, se bojuje proti stavkujočim in varuje stavkujoče. Absolvcnlje teologije gredo seveda v tem po- gledu najdalje. S pridigovanjem pobožnega gesla: «Bodite pokorni vrhovnim svojim poglavarjem» ki branijo plemstvo, kapitaliste in izkoriščevalce. Poslani na kmete in v gorske vasi, poneumnujejo ljudstvo — in včasih so še slabo zato plačani. Debela hierarhija pa se valja po kapiteljih in skrbi, da bi vsa boljša in najvišja mesta v cerkvi zasedli plemiči, fstotako varujejo in branijo današnji družabni red: profesor zgodovine, ki uči dinastiško zgodovino namesto ljudske zgodovine, sodnik, ki izvršuje razredno justico, ki delavca delujočega za osvoboditev ljudstva obsoja ter vsak drugi «inteligent», ki se postavlja po robu težnjam delavskega razreda. Osvoboditev inteligence more priti le roko v roki s proletarjatom. Inteligent mora podati delavcu roko ter se skupno bojevati ž njim za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma, za dosego politiških svoboščin in za resnično kulturno delo. Obdržanje zasebnega lastništva buržoazije danes ni v interesu niti inteligence! Inteligenca je danes prav tako kot delavstvo izobčena od lastništva poslopij, podjetij in zemlje — inteligenca more pridobili lastništvo le tedaj, če bode delovala za komu-nistiško lastništvo. © Pravijo, da bode socializem fakt bodočega stoletja. Bodočnost pa bode gledala na počenjanje današnjih ljudi. Parola dandanes mora biti: ali za kapitalizem ali za socializem — ali za današnji red ali proti njemu. Bodočnost je brez dvombe v socializmu. Čitajte in razširjale; „Naprej!“ Glasilo idrijske soclalno-demo* kratične organizacije; velja celo leto po pošti 2 K 40 v. Izhaja v Idriji 4. in 18. v mesecu. „Ndeži Prapor“. Osrednje glasilo jugoslo-slovanskc socialno-demokratiine stranke. Izhaja v Ljubljani vsak teden enkrat in stane na leto 5 K 44 v. „Naši zapiski“. Socialna revija. Izhaja v Ljubljani vsak mesec enkrat in stanc na leto 3 K. „Svobodna misel“. Glasilo slovenskih svobodomislecev. Izhaja v Pragi (Kr. Vino-hradi) desetkrat na leto in stane 2 K. „Magdalena". Roman v verzih. Spisal J. S. Machar, poslovenil dr. Ant. Dermota. Cena 2 K. (Ljudske knjižnice I. zvezek.) „Občinski socializem". Spisal Abditus. Cena 70 v. (Ljudske knjižnice II. zvezek.) „Iz nižin življenja". Črtice. Spisal Pavel Mihalek Cena 1 K. „Program socialne demokracije". (Mala knjižica „Naših zapiskov“št. 1.) Cena 4 v. „Vun enako volilno pravico". (Mala knjižica „Naših zapiskov" št 2.) Cena 4 v. „Zvišanje duhovniških plač". (Mala knjižica „Naših zapiskov" št 3.) Cena 10 v. „Pod spovednim pečatom". Roman. Prvi del. Spisal katoliški kaplan Hans Kirch-steiger, poslovenil Etbin Kristan. Založila založba časopisa .Naprej!'v Idriji. Cena 2 K 60 v. — Drugi del izide v kratkem. V tisku je ; „Socialna demokracija In ljudstvo na kmetih". (Poročilo Ant. Kristana na logaški konferenci 29. junija 1907.) Izide kot H. zvezek knjižnice časopisa