8 Zlati šakal širi areal Besedilo: Jasna Mladenović, Mateja Deržič, Tomaž Berce in Miha Krofel V decembru 2013 se je zaključil pro- jekt Zlati šakal širi areal. Polletni projekt je bil namenjen izobraževa- nju študentov naravoslovnih smeri in spoznavanju metod terenskega raziskovanja šakalov. O tej vrsti, ki je na naših tleh stalno prisotna šele ne- kaj let, vemo zelo malo, zato smo se zelo razveselili dobrega odziva jav- nosti in velikega števila udeležencev, s katerimi smo v hladnih jesenskih nočeh tulili v temo. O ŠAKALIH V zadnjem času se vse pogosteje ome- nja invazivne vrste in v povezavi z njimi tudi šakala (Canis aureus). Vendar pa šakal po definiciji invazivnih vrst, ki naj bi prišle v novo okolje s pomočjo člove- ka, mednje ne spada, saj se njegov areal širi po naravni poti. Vprašanje, ali je za to širjenje posredno kriv tudi človek s posegi v okolje, pa odpira povsem novo zgodbo. Šakal spada v red zveri (Carnivora), in sicer v družino psov (Canidae). V Slove- niji se zanj uporablja več imen – šakal, zlati šakal in navadni šakal. Šakali živijo v severni in vzhodni Afri- ki ter v južnih delih Evrope in Azije. V Evropi je razširjen predvsem na Bal- kanskem polotoku, v 20. stoletju pa je bilo vedno več podatkov o posamičnih osebkih zabeleženih tudi iz Srednje Evrope. Širjenje areala je po mnenju nekaterih strokovnjakov posredno po- vezano z upadom populacij in krčenjem habitata volka (Canis lupus). Šakali živijo v zelo raznolikih habita- tih, kar kaže na njihovo prilagodljivost. Naseljujejo polpuščavske in savanske predele, mediteransko makijo, man- grove, kulturno krajino in tudi naselja. V Afriki se pojavljajo celo do 3.800 m nadmorske višine, v Evropi pa redko ži- vijo nad 1.000 m. Ljudje šakala pogosto opisujejo kot »srednje velikega, po velikosti nekje med lisico in volkom«. Tehta 10–13 kg, ima vitko telo in relativno dolge noge, barva kožuha pa je precej variabilna. Edinstvena lastnost, po kateri lahko ša- kala ločimo od njemu podobnih vrst, je zraščenost blazinic 3. in 4. prsta. Šakali so prehranski oportunisti. Njiho- va prehrana je sezonsko pogojena in jo sestavljajo predvsem glodavci in drugi mali sesalci, členonožci, sadje, mrhovi- na, dvoživke, plazilci in ptiči; so skratka vsejedi. Ravno zaradi tega šakali s pri- dom izkoriščajo smetišča in razne klav- niške odpadke, ki se znajdejo v okolju. Ker so šakali zelo prilagodljiva vrsta, je fleksibilen tudi njihov socialni sistem. Osnovno enoto šakalje družine sesta- vljata dominantna samec in samica, ki se tudi parita. Poleg dominantnega pa- ra so v družini še njuni potomci, lahko pa tudi starejši nesparjeni osebki ali t.i. pomočniki, ki so prav tako njuni potom- ci. Struktura družine je dokaj podobna volčji, le da so družine šakalov v pov- prečju manjše (lahko jih sestavlja samo dominanten par). Šakali so teritorialni, velikosti njihovih domačih okolišev pa znašajo od 1 do 20 km2. Svoj teritorij branijo pred osebki iz drugih družin. Pri tem si pomagajo z oglašanjem, ki se začne z zavijanjem, to pa postopno preide v tuljenje. Hkrati so pomembni tudi vizualna in kemična komunikacija z urinom ter iztrebki. ODLOČITEV ZA PROJEKT Prvi podatki o šakalih v Sloveniji segajo v leto 1953, ko so bili odstreljeni trije osebki (dva pri Vrhniki in en pri Koba- ridu). Zatem podatkov o pojavljanju ša- kalov ni bilo zaznati do leta 1985, ko so Tudi po zaslugi projekta Zlati šakal širi areal vemo, da je trenutno v Sloveniji prisotnih vsaj 8 teri- torialnih skupin šakalov (Canis aureus). (foto: Miha Krofel) Sončni zahod na Vranskem jezeru, kjer so šakali prisotni že dlje časa. (foto: Dragana Stanojević) 9 Jutro na Vranskem jezeru. (foto: Dragana Sta- nojević) Na teren smo se odpravljali tako podnevi kot tudi ponoči. (foto: Dragana Stanojević) Veselje ob najdeni šakalovi sledi na Lonjskem polju. (foto: Jasna Mladenovič) Udeleženci projekta na Vranskem jezeru. (foto: Jasna Mladenovič) se podatki začeli redno vrstiti –odstreli, povozi in posamezna opažanja. Vedno več podatkov pa se pojavlja v zadnjem desetletju, kar bi lahko pripisali večje- mu raziskovanju vrste. Največ podatkov iz preteklosti prihaja iz primorske regi- je ter z Ljubljanskega barja in okolice. Podatki o razširjenosti šakalov v Slove- niji so bili dokaj razpršeni in občasni, zato smo želeli v eni sezoni popisati vse točke, kjer je bila prisotnost šaka- lov zaradi rednih opažanj pričakovana. Vsekakor obilice terenskega dela brez finančne podpore ne bi zmogli, zato smo se odločili, da k zbiranju podatkov o prisotnosti šakalov povabimo tudi študente, ki smo jim želeli približati samo biologijo šakalov in metode pro- učevanja vrste. Pri tem nam je poma- gala Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani), na katero smo pod okriljem Društva študentov biologije ter v sodelovanju z društvom Dinaricum in hrvaško nevladno organi- zacijo BIOM prijavili projekt Zlati šakal širi areal, in sicer na razpis Društvene- ga stičišča STIKS. POTEK PROJEKTA Projekt smo začeli izvajati v juniju, ko smo na Oddelku za biologijo Biotehni- ške fakultete v Ljubljani organizirali uvodno predavanje, s katerim smo ude- ležence seznanili s takrat aktualnimi podatki o stanju populacije šakalov v Sloveniji. Do takrat so bile v Sloveniji znane tri lokalitete, kjer so bile potr- jene teritorialne družine šakalov: dve družini z Ljubljanskega barja ter po ena iz Bovške kotline in iz Prekmurja. Študentom in drugim udeležencem smo predstavili osnovne značilnosti biologi- je šakalov, njihovo vlogo v okolju, okolj- ske spremembe, ki omogočajo širjenje vrste, in obravnavali različne poglede na nekatere aktualne teme, kot sta smo- trnost uvrstitve šakalov med lovne vr- ste ter njihova domnevna invazivnost. Predstavili smo tudi osnove terenskega preučevanja šakalov. Predavanji s podobno vsebino smo v poletnih mesecih ponovili še na pova- bilo Planinskega društva Drava Maribor in Dijaškega biološkega tabora Trnje 2013 v organizaciji Herpetološkega društva Societas herpetologica sloveni- ca. Na zadnjem smo raziskovalno meto- do z dijaki preizkusili tudi na terenu. Jeseni smo pričeli z izvajanjem osre- dnjega dela projekta – dela na terenu. Študentje so temeljito spoznali metode raziskovanja šakalov, predvsem metodo s predvajanjem posnetka. Šakal je teri- torialna vrsta, ki svoj teritorij aktivno brani pred vsiljivci, na zasedenost teri- torija pa opozarja s tuljenjem. S pred- vajanjem posnetka oglašanja šakalov tako poskušamo izzvati oglašanje mo- rebitnih teritorialnih družin na obmo- čju popisa. S pomočjo prostovoljcev smo nočne popise izvedli v Krakovskem gozdu, na območju Cerkniškega jezera in Planin- skega polja, na Krasu (v okviru dveh terenskih dnevov), v Posočju ter na Ljubljanskem barju. Izvedli smo tudi 4-dnevno terensko odpravo na Hrva- ško, kjer so šakali prisotni že dlje časa in so njihove gostote bistveno višje kot pri nas. Popisali smo območji dveh na- ravnih rezervatov. V okolici Vranskega jezera in na Lonjskem polju smo skupno potrdili več kot 100 teritorialnih skupin šakalov. Poleg tega so udeleženci spo- znali številne druge nočno aktivne vr- ste, ki smo jih srečali med popisi. Urili smo veščine, kot sta samostojna orientacija in skupinsko delo. Teren- sko delo kot oblika neformalnega iz- obraževanja je študentom omogočilo pridobivanje znanj na širšem področju ekologije. Sodelovanje s tujimi partner- ji je pripomoglo k navezovanju medna- rodnih stikov, s tem pa k izmenjavi iz- kušenj in nasvetov, ki so pri tovrstnem delu še kako pomembni. Seveda pa smo v času projekta pridobili tudi številne dragocene podatke o prisotnosti terito- rialnih skupin šakalov tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Svoje delo in rezulta- te smo predstavili na zaključnem pre- davanju v mesecu decembru. REZULTATI PROJEKTA Najbolj odmevne rezultate projekta je prineslo intenzivno terensko delo, ki smo ga opravili v jeseni. Pred izvedbo projekta smo poznali le 4 teritorialne družine šakalov, v okviru projekta pa smo odkrili še 4 nove, kar pomeni, da je trenutno v Sloveniji prisotnih vsaj 8 teritorialnih skupin. Nove skupine smo zabeležili na območju Cerkniškega jeze- ra z okolico in na severnem delu Krasa, kjer smo popis izvedli v sodelovanju z raziskovalci šakalov v Italiji, ki so popis istočasno izvedli na italijanskem delu Krasa. Poleg na novo odkritih skupin smo ponovno potrdili prisotnost terito- rialnih šakalov na Ljubljanskem barju in v Bovški kotlini. ZAHVALA Izvedba popisov ne bi bila uspešna brez sodelovanja z izkušenimi strokovnjaki iz društva Dinaricum in hrvaškega dru- štva BIOM, ki jim gre zahvala za stro- kovno in organizacijsko podporo. Izvedba celotnega projekta ne bi bila mogoča brez požrtvovalnih prostovolj- cev, ki so se udeležili projektnih aktiv- nosti.