KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD V; .'■W& , tfsTva > A /O CJ 4 v& zd if'i',y oJ * o *" * */ TR1NKOV KOLEDAR za leto 1996 Izdalo kulturno društvo "Ivan Trinko" - Čedad Založila Zadruga "Lipa" s.r.l. - Špeter Uredili: Živa Gruden, Lucia Trusgnach, Marino Vertovec Slika na platnici: Cerkev Sv. Jakoba pri Bijačah (Foto M. Vončini) Likovni vložki: rezbarska in druga dela Giovannija Vogriča ob desetletnici njegove smrti. Fotografije: Pavel Petričič Tisk: Juliagraf (Premariacco) - 1995 KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD ZA LETO 1996 Zadruga Lipa Špeter KOLEDARJU NA POT Dati ljudem dostojanstvo pomeni priznati jim pravice, ki jih ti lahko zahtevajo. Pravice so za demokracijo prav tako pomembne kot dolžnosti državljanov. Zato postaja vse bolj jasno, da mora država zagotoviti svojim državljanom osnovne pravice, kot so delo, kultura in storitve. Kjer ti trije elementi niso priznani, tam sta demokracija in svoboda pomanjkljivi. Kjer manjka eden od teh treh elementov, je pomanjkljiva tudi omika. Krajevni upravitelji Nadiških dolin, občutljivi za probleme jezika in kulture, si morajo zato prizadevati, da od italijanske države in od dežele Furlanija-Julijska Krajina jasno in odločno zahtevajo spoštovanje in izvajanje 6. člena italijanske ustave in 3. člena statuta avtonomne dežele Furlanije-Julijske Krajine. Italijanski državljan slovenskega jezika mora imeti najboljše pogoje za varstvo in ovrednotenje svojega jezikovnega in kulturnega premoženja. Občina Špeter že leta zahteva izvajanje italijanske zakonodaje. Gorska skupnost Nadiških dolin je pred kratkim odobrila statut, kjer se podčrtujejo posebnosti in jezikovna specifičnost slovenskega narečja na njenem teritoriju. Na ta način je bil jasno izpostavljen pomemben aspekt: zaščita bogatega izročila in običajev teh krajev, ki v splošnem le bogati kulturno sliko celotne dežele. To je pomemben korak na poti k dokončnemu priznanju osnovnih, svetih človeških in državljanskih pravic brez jezikovne, verske ali rasne diskriminacije. Giuseppe Firmino Marinig Točen kot ponavadi, prihaja med nas vsako leto Trinkov koledar, da nas spomni na pretakanje letnih časov in let. Letošnja publikacija mi nudi priložnost, da vsem vam obnovim iskrena voščila ob 40. obletnici ustanovitve slovenskega kulturnega društva Ivan Trinko z željo, da bomo še vnaprej skupaj gradili dialog in sodelovanje, se tako bolje spoznavali in skupaj rasli v medsebojnem spoštovanju. Poznavanje lastne zgodovine je edina pot, da odkrijemo svojo identiteto, da se izognemo nerazumevanju v sedanjosti in da gradimo bodočnost na odkrivanju mednarodne vloge naše dežele, ki je most, duhovna vez, stičišče narodov, ki so nosilci italske, slovanske in germanske civilizacije. Da ta “most” ne ostane zgolj utopija, se te skupine ne bodo smele zapirati v svoje probleme, temveč se odpirati v neko evropsko dimenzijo in razširjati vrednote, katerih nosilci so. Sama sem rasla v Trstu, v tem čudovitem mestu, kjer je anahronizem vsakdanjost, kjer je navezanost na lastno etnijo bolj kot kjerkoli drugje način, da se človek reši “večnega potapljanja bivanja”, da se reši dejstva, da ne ve, kdo je, od kod prihaja in kam gre, ali pa odgovor na protislovno soobstajanje habsburškega cesarstva, fašizma in leta ‘45, nacionalizma in indipendentiz-ma, italijanskih patriotov s slovanskimi priimki in narobe, spomina na istrski eksodus in nestrpnosti do njegovih žrtev. V tem “papirnatem” mestu sem razumela, da mora krščansko navdahnjena kultura, v kateri se prepoznavam, sprejeti izziv zgodovine in dalekovidno vlagati energije in sredstva v izdelavo in uresničitev novega kulturnega projekta, ki naj iz miselnosti izključi spopad in naj se zavzame za ohranjanje posebnosti vsake etnije. Družba bodočnosti bo solidarna in multietnična ali pa je sploh ne bo. Želim si, da bi se skupaj z vami lahko veselila take bodočnosti. Elisa Sinosich Vitrina 1986 SODELOVANJE IN PRIJATELJSTVO OB MEJI Zdravko Likar Deželica ob Zgornji Soči in deželice ob Nadiži, Teru, Reziji in Kanalski dolini so bile od pamtiveka tesno povezane. Zgodovina je te kraje zaznamovala z burnimi in krvavimi dogodki. Mednje je zarezala tudi sto kilometrov državne meje. Vendar so kljub temu ljudje ob njej bili obsojeni na skupno življenje. Med sabo so se ženili, krvavo pretepali za pašnike in gozdove, kupčevali in prekupčevali, tihotapili, se skupaj veselili in žalostili... Tako tudi danes. Sedanja doba je doba miru ob meji in zgledne medsebojne pozornosti. Rabimo eden drugega. Prihajamo prijatelj k prijatelju, znanec k znancu, kupec k trgovcu, vasovalec k zaročenki. Meja ni ovira. Tudi jezik ne. Enako žubori govorica Livčana in Mašerovca, enako zavija Robiščan in Črnovršan. Širok je izgovor Breginjca in Plestiščana, Žagarji lepo zastopijo Rezijane... Še najbolj vredne pa so pristne človeške vezi. Beseda “sodelo- vanje” ima uraden, trd zvok. Beseda “prijateljstvo” pa pomeni zaupanje. Kaj je lepšega, če Aldo iz Hlocja z livškimi prijatelji ponovno vtira že davno zarasle stezice med Topolovim in Livkom; če tipanski Sandro z breginjsko Vido razveseljuje otroke; če si kobariški župnik in njegovi beneški sobrat iskreno sežeta v roke; če beneški šindaki brez protokolarnih zadreg zaupajo pomembne zadeve krajevnim upraviteljem Soške doline; če se livška Tanja poda na novo življenjsko pot k izvoljencu beneškemu Petru; če bovški alpinisti in rezijanski “polhi” čez goro Kaninovo vlečejo nove poti; če se vrh gore srečata beneški Miha in kobariška planinka Marička in ne nazadnje, če Ado iz Čenebole in njegov prijatelj iz Soške doline Boris popijeta kvartin vina v pristni beneški oštariji? To je tista prava kvaliteta, ki briše meje in predsodke, ki iz tujcev ustvarja prijatelje ali vsaj dobre znance. In ko iz teh pristnih zvez nastanejo koristne gospodarske pobude, lepe kulturne prireditve, viteške športne igre, šolska tekmovanja, se lahko reče: sedaj smo na pravi poti. Starejšim sledijo mlajši. Govorjenje “po našim” se nadaljuje. Dvajset let podrobneje spremljam življenje ob meji. Mnogo stvari se je spremenilo. Donedavni strah je izginil. Na eni in drugi strani meje. Predvsem opažam, da se je krog znancev, prijateljev, sodelavcev in poslovnih partnerjev zelo zelo povečal. Naj le bežno naštejem nekatere pobude zadnjih let. Sodelovanje obmejnih občin in gorskih skupnosti je zgledno. V zadnjem času upravitelji z obeh strani meje pripravljajo skupne načrte za programe investiranja iz skladov Evropske unije. Nastalo je precej mešanih podjetij. Še vedno je živa ideja o prosti carinski coni ob meji. Urejajo se cestne povezave ter mejni prehodi. Snujejo se načrti ob zgornji Nadiži. Zelo dejavni so kulturniki. Beneško gledališče in zbori so nastopali v marsikateri vasi Soške doline, zbori te doline so pogosti gost za Matajurjem in Kaninom. Šolarji med sabo pogosto tekmujejo in se veselijo. Še največ v breginjskem in tipanskem koncu. Športniki iz Soške doline branijo barve beneških klubov. Planinska družina Benečije ima prijatelje v vseh obsoških planinskih društvih. Še najbolj vidne so skupne manifestacije: verske, športne, teki in pohodi čez mejo, gasilske veselice... Trdim, da tako razvejanega in prisrčnega sodelovanja, kot je ob naši meji, ni nikjer ob državnih mejah Slovenije: ne na Goriškem in Tržaškem, ne z Avstrijo, Madžarsko ali Hrvaško. V tej prisrčnosti pa me moti predvsem slabo poznavanje in diskriminatorski odnos državnih institucij Slovenije do zamejskih ljudi in prostora od Nadiže do Kanalske doline. Ljubljana najprej vidi Trst, potem Gorico in daleč, daleč zadaj Čedad. Prikazovanje tega ozemlja in slovenske manjšine kot folklorne in eksotične posebnosti ne pomaga k ohranitvi slovenske kulture. Preživetje dvojezične šole v Špetru, slovenskih institucij, časopisov in društev ni možno le z dobro besedo, marveč z materialno pomočjo slovenske države. To je njena dolžnost. K boljšemu poznavanju bi vsekakor pripomogli medsebojni obiski, prireditve, gostovanja in ne nazadnje tudi vključitev italijanskih organizacij in vplivnih posameznikov. Želja nas, ki živimo ob meji je, da se uredijo odnosi Slovenije z Italijo. Obe državi se morata prej ali slej dogovoriti o učinkovitem varstvu in podpori svojim manjšinam v duhu in na osnovi načel evropskih listin o pravicah manjšin. V srednji in zahodni Evropi je zavladalo ugodno vzdušje, kjer se narodnosti in manjšine obravnavajo kot tvorni element evropskega združevanja. Zato naj bo pot evropskega združevanja tudi lepša prihodnost za prebivalstvo ob naši meji!! KOLEDAR LETO 1996 LJUDSKA MODROST Emil Cencig JANUAR 1 P Mati Božja Marija - Novo leto 2 T Bazilij 3 S Presveto Jezusovo ime 4 č Angela Folinjska O 5 p Telesfor 6 s Sveti trije kralji 7 N Jezusov krst - Lucijan 8 P Severin 9 T Julijan 10 S Aldo 11 Č Pavlin Oglejski, apostol Slovencev 12 p Tatjana ([ 13 s Hilarij 14 N 2. nav. nedelja - Odorik iz Pordenona 15 P Pavel Puščavnik 16 T Marcel 17 S Anton Puščavnik 18 Č Priska # 19 P Marij- Knut 20 S Fabijan - Sebastijan 21 N 3. nav. nedelja - Neža (Jana) 22 P Vincencij 23 T lldefonz 24 S Frančišek Sai. 25 Č Spreobrnitev sv. Pavla 26 P Timotej - Tit } 27 S Angela Merici 28 N 4. nav. nedelja - Tomaž Akvinski 29 P Konstanc 30 T Hijacinta 31 S Janez Bosco - Marcela FEBRUAR I Č Brigita Irska 2 P Svečnica - Darovanje Jezusa 3 S Blaž - Oskar 4 N 5. nav. nedelja - Andrej Corsini O 5 P Agata 6 T Pavel Miki in tov. 7 S Rihard - Koleta 8 Č Hieronim Emiliani 9 P Apolonija 10 S Sholastika 11 N 6. nav. nedelja - Lurška Mati Božja 12 P Eulalija c 13 T Fosca in M aura 14 S Valentin (Zdravko) 15 e Favstin 16 p Onezim 17 S Sedem ustanov. Servitov - Silvin 18 N 7. nav. nedelja - Simeon Jeruz. debelinca • 19 P Konrad 20 T Ulrih - pust 21 S Peter Damiani - pepelnica 22 Č Sedež ap. Petra - Marjeta Kortonska 23 P Polikarp - Romana 24 s Lucij - Sergij 25 N 1. post. nedelja - Valburga 26 P Matilda ) 27 T Gabrijel 28 S Roman 29 Č Osvald MAREC 1 P Svibert - Albin 2 S Simplicijan - Henrik 3 N 2. post. nedelja - kvatrnica 4 P Kazimir - Marin 5 T Janez od Križa O 6 S Fridolin 7 č Felicita in Perpetua 8 p Janez od Boga 9 s FrančiSka Rimska 10 N 3. post. nedelja - 40 mučencev iz Sebaste 11 P Sofronij - Evlogij 12 T Maksimilijan d 13 S Nikefor 14 Č Matilda - Fiorentina 15 P Klemen - Luisa 16 S Hilarij in Tacijan 17 N 4. post. nedelja - Patrik 18 P Ciril Jeruzalemski 19 T Sveti Jožef, mož Device Marije • 20 S Klavdija 21 Č Nikola iz Flue 22 P Katarina Gen. - Lea 23 S Turibij iz Mongr. 24 N 5. post. nedelja - tiha nedelja 25 P Gospodovo oznanenje - Dizma 26 T Evgenija 27 S Rupert ) 28 Č Sikst III. 29 P Sekund - Bertold 30 S Amedej Savojski 31 N Cvetna (olična) nedelja I 2 3 4 5 6 7 8 9 IO 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 APRIL P Hugo T Teodozija S Rihard Č veliki četrtek 0_ P veliki petek S velika sobota __________________________________________ N Velika noč - Jezusovo vstajenje P Velikonočni ponedeljek - Valter T Demetrij_______________________________________________ S Ezekijel prerok - Terencij____________________________________ C_ Č Stanislav P Julij S Martin N 2. velik, nedelja - bela nedelja P Valerijan _ _ T Bernadeta S. S Anicet - Robert • Č Elevterij - Cir P Ema - Teotim S Sara N 2. velik, nedelja - Anzelm P Leonid T Jurij S Fidelis iz Sigm. Č Marko Evangelist - dan osvoboditve ) P Marija, Mati Dobrega Sveta - Klet S Hozana - Cita N 4. velik, nedelja - Peter Chanel P Katarina Sienska _ T Pij V. - Jožef Cottolengo MAJ 1 S Jožef delavec - praznik dela 2 Č Atanazij 3 P Filip in Jakob apostola O 4 S Florijan (Cvetko) 5 N 5. velik, nedelja - Gotard 6 P Dominik Savio 7 T Flavij 8 S Viktor - Ida 9 Č Pahomij 10 p Katald - Antonin C 11 s Mamert - Antimo 12 N 6. velik, nedelja - Leopold Mandič 13 P Fatimska Mati Božja - Servacij 14 T Matija ap. 15 S Zofija (Sonia) 16 Č Janez Nepomuk 17 P Pashal Baylon • 18 S Janez I. 19 N Vnebohod - Velik križ - Ivo 20 P Bernardin Sienski 21 T Evtihij 22 S Rita da Cascia 23 Č Deziderij - Janez Rossi 24 P Marija pomočnica kristjanov 25 S Urban - Beda > 26 N Majenca - Filip Neri 27 P Avguštin Cant. 28 T Emilij - German 29 S Maksimin 30 Č Kancij in tov. 31 p Marijino Obiskanje JUNIJ 1 S Justin O 2 N Presveta Trojica - kvatrnica 3 P Karel Lwanga in tov. 4 T Kvirin 5 S Bonifacij - Sancij (Svetko) 6 Č Norbert - Bertrand 7 P Robert 8 S Medard - Amelija C 9 N Presveto Rešnje telo - Primož in Felicijan 10 P Bogumil 11 T Barnaba ap. 12 S Onofrij 13 Č Anton Padovanski 14 P Elizej prerok - Presv. Jezusovo Srce 15 S Vid - Marijino Brezmadežno Srce 16 N 11. nav. nedelja - Avrelijan • 17 P Gregorij Barb. 18 T Marina 19 S Gervazij in Protazij 20 Č Mihelina 21 P Alojzij Gonzaga 22 S Pavlin Noi. 23 N 12. nav. nedelja - Jožef Cafasso 24 P Rojstvo Janeza Krstnika ) 25 T Viljem 26 S Vigilij 27 Č Ciril Aleks. 28 p Irenej - Ada 29 s Peter in Pavel ap. 30 N 13. nav. nedelja - Prvi rimski mučenci JULIJ P Teobald O 2 T Oton 3 S Tomaž ap. 4 Č Elizabeta Port. - Urh 5 P Ciril in Metod 6 S Mari ja Goretti 7 N 14. nav. nedelja - Vilibald 8 P Hadrijan 9 T Veronika Giuliani C 10 S Amalija (Alma - Ljuba) 1 1 Č Benedikt 12 P Mohor in Fortunat 13 S Henrik 14 N 15. nav. nedelja - Kamil de Lellis 15 P Bonaventura (Bogdan) • 16 T Karmelska Mati božja 17 S Aleš 18 Č Fridrik - Arnulf 19 P Aurea (Zlatka) - Arsen 20 S Marjeta - Avrelji 21 N 16. nav. nedelja - Lovrenc iz Brind. 22 P Marija Magdalena 23 T Brigita ) 24 S Kristina 25 Č Jakob Starejši ap. - Krištof' 26 p Joahim in Ana 27 s Gorazd in Kliment 28 N 17. nav. nedelja - Viktor I. 29 P Marta - Olaf' 30 T Peter Krizolog O 31 S Ignacij Lojolski AVGUST 1 Č Alfonz M. Liguori 2 P Evzebij - Porcij un ku la 3 S Lidija 4 N 18. nav. nedelja - Janez M. Vianney 5 P Marija Snežnica (Nives) 6 T Jezusovo spremenitev na gori Tabor - Jordan C 7 S Gaetan 8 Č Dominik 9 P Fermo - Peter Faber 10 S Lovrenc 11 N 19. nav. nedelja - Klara (Jasna) 12 P Ercolan 13 T Poncijan in Hipolit 14 S Maksimilijan Kolbe • 15 Č Marijino Vnebovzetje - rožinca 16 p Rok - Štefan Ogrski 17 s Hijacint 18 N 20. nav. nedelja - Helena 19 P Janez Eudes - Marijan 20 T Bernard 21 S Pij X. 22 e Devica Marija Kraljica ) 23 p Roza iz Lime 24 s Jernej ap. (Bartolomej) 25 N 21. nav. nedelja - Ludvik IX. 26 P Aleksander - Zefirin 27 T Monika, mati sv. Avguština 28 S Avguštin O 29 Č Janez Glavosek - Sabina 30 p Feliks (Srečko) 31 s Rajmund (Rajko) - Aristid 1 N 22. nav. nedelja - Egidij (Tilh) 2 P Licinij 3 T Gregor Veliki 4 S Rozalija (Žalka) 1 5 č Lovrenc Giustiniani 6 p Eva - Zaharija prerok 7 s Regina 8 N 23. nav. nedelja - Rojstvo Device Marije (Bandimica) 9 P Peter Klaver 10 T Nikolaj tol. 11 S Emilijan (Milko) 12 Č Marijino ime • 13 P Janez Križ. Zlatousti 14 S Povišanje svetega Križa 15 N 24. nav. nedelja - Žalostna Mati Božja 16 P Kornelij in Ciprijan 17 T Robert Bellarmino 18 S Jožef Kupert 19 Č Januarij 20 p Suzana > 21 s Matej (Matevž) ap. in ev. 22 N 25. nav. nedelja - Mavricij - kvatrnica 23 P Lin - Tekla 24 T Marija rešiteljica jetnikov 25 S Avrelija (Zlatka) 26 Č Kozma in Damijan 27 P Vincencij Pavelski O 28 S Venčeslav (Vaklav) 29 N 26. nav. nedelja - Mihael, Gabrijel, Rafael nad. 30 P Hieronim OKTOBER 1 T Terezija Deteta Jezusa 2 S Angeli Varuhi 3 e Evald - Gerard 4 P Frančišek Asiški C 5 S Justina 6 N 27. nav. nedelja - Bruno 7 P Rožarska Devica Marija 8 T Simeon 9 S Dionizij 10 Č Frančišek Borgia 11 P Placida 12 s Serafi n • 13 N 28. nav. nedelja - Edvard 14 P Kalist I. 15 T Terezija Velika, Avilska 16 S Hedvika 17 Č Ignacij Antiohijski 18 P Luka evangelist 19 S Izak Jogues - Laura > 20 N 29. nav. nedelja - Vendelin - Misijonska 21 P Uršula 22 T Marija Saloma 23 S Janez Kap. 24 Č Anton M. Claret 25 P Krizant in Darija 26 S Evarist O 27 N 30. nav. nedelja - Frumencij 28 P Simon in Juda Tadej ap. 29 T Narcis 30 S Alfonz Rodriguez 31 Č Volfgang 1 P Vsi sveti 2 S Verne duše 3 N 31. nav. nedelja - Just C 4 P Karel Borom. (Drago) 5 T Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krst. 6 S Lenart 7 Č Engelbert 8 P Deodat (Bogdan) - Bogomir 9 S posvetitev lateranske bazilike 10 N 32. nav. nedelja - Leon Veliki 11 P Martin 1. • 12 T Jozafat 13 S Stanislav Kostka (Slavko) 14 Č Nikola Tavelič 15 P Albert Veliki 16 S Marjeta Škotska - Jedert 17 N 33. nav. nedelja - Elizabeta Ogrska 18 P posvetitev bazilike Sv. Petra > 19 T Epimak 20 S Korejski mučenci 21 Č Edmund - Darovanje Device Marije 22 P Cecilija 23 S Klement I. - Kolumban 24 N 34. nav. nedelja - Kristus kralj vesoljstva 25 P Katarina Aleksandrijska 0 26 T Konrad 27 S Virgil - Valerijan Oglejski 28 Č Sostene 29 P Saturnin 30 S Andrej ap. (Štandrež) 1 N 1. adv. nedelja - Eligij 2 P Bibijana (Živa) C 3 T Frančišek Ksaver 4 S Barbara 5 Č Saba 6 P Miklavž 7 S Ambrož 8 N 2. adv. nedelja - Brezmadežno spočetje D. Marije 9 P Valerija 10 T Loretska Mati božja • 11 S Damaz I. 12 Č Ivana Frančiška de Chantal 13 P Lucija 14 S Janez od Križa 15 N 3. adv. nedelja - Silvija 16 P Adelhajda (Adelija) 17 T Lazar iz Betanije ) 18 S Adele 19 Č Urban V 20 P Evgenij in Makarij 21 S Peter Kanizij 22 N 4. adv. nedelja - kvatrnica 23 P Viktorija (Vika) 24 T Sveti večer O 25 S Božič 26 Č Štefan 27 P Janez ap. - Fabiola 28 S Nedolžni otroci, mučenci 29 N Sveta družina - Tomaž Becket 30 P Ruggero 31 T Silvester LETO 1996 Leto 1996 je prestopno leto, ima 366 dni, začne v ponedeljek in konča v soboto. Februar ima 29 dni. Cerkveno leto začne s prvo nedeljo Adventa, 3. decembra 1995, in traja do prve Adventne nedelje, 1. decembra 1996. Letni časi: Pomlad: 21. marca. Sonce stopi v znamenje Ovna ob 9.01. Pomladni ekvinocij. Začne pomlad. Poletje: 21. junija. Sonce stopi v znamenje Raka ob 3.04. Poletni solsticij. Začne poletje. Jesen: 22. septembra. Sonce stopi v znamenje Tehtnice ob 18.09. Jesenski ekvinocij. Začne jesen. Zima: 21. decembra. Sonce stopi v znamenje Kozoroga ob 15.01. Zimski solsticij. Začne zima. Na “poletni čas” (kazalce na uri premaknemo eno uro naprej) stopimo v noči pred zadnjo nedeljo v marcu (30. marca); na “sončni čas” pa se vrnemo v noči pred zadnjo nedeljo v septem- bru (29. septembra), ko premaknemo kazalce za eno uro nazaj. Premakljivi prazniki v novem letu: Pepelnica: 21. februarja; Prva kvatrna nedelja: 3. marca; Velika noč: 7. aprila; Majenca: 26. maja; Druga kvatrna nedelja: 2. junija; Presveta Trojica: 2. junija; Presveto Telo: 9. junija; Tretja kvatrna nedelja: 22. septembra; Prva adventna nedelja: 1. decembra; Četrta kvatrna nedelja: 21. december. Leto 1996 je pod znamenjem Sonca. Sonce je za nas ljudi na svetu najvažnejše nebesno telo, ker brez njega bi ne mogli živeti. Njegova površina je 12.548 krat večja kot naša Zemlja. Sončna leta so suha, srednje topla in rodovitna. Pomlad bo topla in prej mokra, posebno meseca aprila, ki se odlikuje z zelo spremenljivim vremenom, gredè ki je mesec maj lep in suh, proti koncu je v njem mraz, ki nastopi včasih meseca junija. Poletje. Celo meseca junija se je bati slane in mraza. Mesec julij je v začetku grd, viharen, pa v kratkem se zjasni in potem je lep. Poletni dnevi so vroči, noči pa so hladne. Jesen in zima sta prijetni, suhi in jasni, pa zgodaj začne padati slana in je mraz. Po mrzloti in po neugodnem vremenu pa se kmalu obrne na bolje. Februar se začne z zelo lepim vremenom, konča pa se z veliko zimo, ki traja do marca. LJUDSKA MODROST V čistem životu pokojno srce je posebna podlaga trdnemu zdravju in dolgemu prijetnemu življenju. Kdor spoštuje svoje telo, ga ohranja v sposobnosti in skrbno varuje vsega tega, kar bi se sramoval če bi njegovi starši in drugi pošteni ljudje zvedeli o tem, ta je pameten človek. V nedolžni, presrečni mladosti je podoben drevesu, ki je ob vodi vsajen, ki močno raste, se razvija od dne do dne močneje, ker ima dovolj mokrote. Podoben je ves njegov život beli liliji, katere se še ni dotaknila umazana roka. Čista, zdrava kri teče po njegovih žilah, njegove kosti, napolnjene z nepokvarjenem mozgom, vedno bolj postajajo trde, kite in živci bolj močni, želodec dobro prebavlja, prsi, rebra se širijo in so rešeni tistih škodljivih žlez, ki so večkrat začetek prsne vodenice in drugih nevarnih boleznih kot rak. Njegove oči so svetle in bistre; pogled je naraven in vesel; sramežljivost se mu sveti na obrazu, ves je poln življenja in je podoben angelu božjemu v človeški podobi. Če ta nedolžni fant, mladenič ali pa nedolžna čeča, deklica zmeraj živi v strahu božjem in se vedno dobro obnaša in zvesto hrani v svojem srcu ljubezen božjo in veselje Svetega Duha in v sebi z vso močjo zatira vsako hudo poželjenje, prešernost, lakomnost, nevoščljivost, jezo in se ne vda prevelikim skrbem, žalosti, jezi, strahu in vsemu kar napravi človeka presilno nepokojnega, ta presrečni mladenič in tista presrečna deklica si smeta pričakovati veliko zdravih dni in dolgega veselega življenja, če se jima na drug način kaj ne zgodi ali če jima previdnost božja iz svetih namenov ne pošlje bolezni ali pa ju ne vzame iz srede zapeljivega sveta in nevarnosti tega življenja v drugo boljše življenje, za katero sta bila zrela že v mladosti. Nesposodobna dejanja, sladkosti tega sveta zdravje izpodkopavajo, življenje grene in pred cajtam človeku izkopajo jamo. Grda, slaba navada je začeti kaj nespodobnega, ker to slabi život, ga počasi suši in posuši, kakor se posuši drevo v peščeni zemlji, ker nima mokrote, in tega konec so velikokrat hude bolezni in prezgodnja smrt. - Prešernost, prevzetnost, častilačnost, če jih človek ne kroti, ga napravijo nepokojnega. Če ga kdo poniža al pa če ne doseže tiste časti, po kateri toliko hrepeni, človeku krajša življenje. - Lačan biti po blagu je tudi huda pregreha, ki stiska starega človeka in mu ne daje miru ne podnevi ne ponoči, ker vedno misli, kje in kako bi kaj pridobil in pridobljeno prihranu. Tajkšen človek se še najesti ne upa. Kako bi bil tak nepokojen človek trdega zdravja? - Nevoščljivost, zavist je trn v srcu, ki človeka bode, ko se drugim ljudem dobro godi. Ta huda bolezen se že kaže na bledoru-menem obrazu, licih. - Jeza človeka vzdigne in podkuri, da se kri po njem močno pretaka in žolč razlije: od tega se rodijo zlatenica, bolezni na jetrih, kap. - Ukoreninjeno sovraštvo, želja maščevanja je črv v človeku, ki mu grize srce in izpojeda zdravje. - Prevelika občutljivost, če človeka zbode in močno zaboli vsaka reč, prinaša hude bolezni, posebno na živcih. - Pekoča vest vedno slabi človeka, da zmeraj bolj hira, včasih mu celo pamet zmeša. - Žalost, otožnost, dolgčas in skrbi človeka mamijo, povzročajo veliko nevarnih bolezni in prinesejo prezgodnjo smrt. - Velik strah, kakor tudi naglo veselje švignejo tako skozi človeške živce, da lahko omedli in da se ga loti skrnina (gotta, artrite) ali božjast; včasih tudi naglo umre. Človek, ki je vdan takšnim nagnjenjem, naj si prizadeva z vso močjo, s pomočjo svojega spovednika, da jih zatre v srcu, to pa, kar ga naglo presune, naj kolikor mogoče hitro zaduši v sebi. - Pokojno srce ima še to korist, da človeku zdravila v hudih in nevarnih boleznih pomagajo bolj; nepokojno srce pa zadržuje njih moč. BODI VEDNO MIRNEGA IN VESELEGA SRCA!!! NAŠA ZGODOVINA Vitrina 1975 OD STRAHU DO PONOSA Jole Namor S strani Matajurja nebo se jasni, po temnih oblakih spet sonce žari. Pokonci, Slovenci, stopimo na dan, veselo zapojmo, saj noč je za nam. (Izidor Predan) Od strahu do ponosa. Pod tem geslom je 2. oktobra 1995 potekalo v Čedadu praznovanje 40-letnice ustanovitve kulturnega društva Ivan Trinko, s katerim so Beneški Slovenci postavili temelje kulturnega delovanja slovenske skupnosti v Furlaniji in torej ustvarili tisto celico, iz katere so nastala vsa kasnejša slovenska društva in organizacije. "Ko smo se vračali s pogreba msgr. Trinka, smo odločili, da bomo ustanovili društvo, ki bo nosilo njegovo ime. Dali smo mu življenje bivši partizani, zavedni Slovenci in prvi beneški študentje, ki so obiskovali slovenske šole v Gorici. Prvi predsednik je bil Vojmir Tedoldi, tajnik pa Viljem Černo, takrat dijak v goriški slovenski šoli, ” je povedal Izidor Predan, eden izmed ustanoviteljev društva in njegov dolgoletni predsednik (v šestdesetih in v začetku sedemdesetih letih). Korenine društva Ivan Trinko gre torej iskati v delovanju zavednih beneških Slovencev že med vojno in po njej, najprej v okviru Demokratične fronte Slovencev (občni zbor katere je ob množični prisotnosti bil 1. maja 1949 v kinu Impero v Čedadu) in v kasnejših organizacijah, ki so imele prvenstveno politično vlogo in so postavljale v ospredje zahtevo po kulturnih in socialnih pravicah Slovencev na Videmskem. "Zelja, ki smo jo skušali uresničevati z našim delom, je bila najprej vzbuditi v naših ljudeh zavest za slovenski jezik, pa tudi splošno zavest, da ne bi bili vedno hlapci tako slabih gospodarjev. Moramo povedati, da smo takoj po koncu vojne zagovarjali priključitev k Jugoslaviji, od leta 1947 pa smo postali lojalni državljani Italije,” dodaja Mario Cont, ki je po Tedoldiju prevzel vodstvo društva. V prvih povojnih letih si je torej le omejena skupina ljudi, politično levo usmerjenih, prizadevala za uveljavitev pravic slovenske narodne skupnosti. Slovenski duhovniki, ki imajo največ zaslug, da se je slovenščina skozi stoletja ohranila med beneškimi Slovenci, so bili pod zelo strogo kontrolo, saj se je nasprotnik zelo dobro zavedal, kaj pomeni slovenska beseda v cerkvi. Bili so tudi preganjani, kot dokazuje primer Artura Blasutta. Ozračje je bilo svinčeno. Ne smemo namreč pozabiti, da to so bila leta velike konfliktualnosti in napetosti zaradi nerešenega vprašanja meje, v tem času se je odvijal proces za poboj v Porčinju in proti Beneški četi, ljudje so množično zapuščali Istro, v Benečiji pa se je od konca vojne naprej vse bolj stopnjeval odkrit in podtalen nasilni pritisk na Slovence, ki so bili vseskozi tarča nacionalističnih in paravojaških tajnih struktur. In med ljudmi je vladal strah. Razumljivo je torej, kako je bilo delikatno postavljati vprašanje pravic slovenske manjšine, pa čeprav na osnovi besede in duha Ustave. Kljub temu pa niso Slovenci popustili. Čeprav so bili šibki, so vedeli, da niso sami, da je na njihovi strani msgr. Ivan Trinko, duhovnik, intelektualec in politik, ki je zagovarjal pravico beneških ljudi ohranjati slovenski jezik in kulturo in si obenem prizadeval (in to že kot pokrajinski svetovalec) za socialni napredek svojega ljudstva. In prav iz velike praznine, ki je nastala po Trinkovi smrti, iz obupa in dezorientacije, se je rodila zamisel, da bi ustanovili kulturno društvo, ki bo po njegovih sledeh skrbelo za kulturni in socialni napredek beneških ljudi. “Organizirali smo izlete, marsikatero prireditev in veliko skrb smo polagali vpisovanju otrok v slovenske šole in poletne kolonije,” je nadaljeval svoje pripovedovanje Izidor Predan. “Najpomembnejša pa je bila socialna dejavnost: prošnje z.a pokojnine, pisma oblastem in podobno. To delo je bilo pomembno ne samo, ker smo našemu človeku ponujali oporo in podporo in mu seveda omogočili, da se je do nas obrnil v domačem jeziku, pač pa tudi, ker smo po tej poti približali ljudi našemu kulturnemu delovanju”. Vredno je še posebej podčrtati, daje bilo prav izobraževanje v slovenskem jeziku v ospredju prizadevanj slovenskih organizacij v vsej povojni zgodovini Benečije. Prvi kulturni delavci so se dobro zavedali pomena šole za ohranjevanje slovenskega jezika, za kulturno in vsesplošno rast Beneške Slovenije. Te “nevarnosti” so se zavedali tudi nacionalisti in precej zgovorne so v tem smislu izkušnje tistih beneških staršev, ki so se morali braniti pred orožniki in sodniki, samo zato, ker so pošiljali svoje otroke v slovenske šole, ali pa nasilna kampanija krajevnih časopisov proti tisti, ki so jo dobesedno imenovali “trgovina nedolžnih” (tratta degli innocenti). Stvari so se začele premikati v začetku sedemdesetih let, ko je začel v vsej Evropi pihljati nov veter demokracije. Viljem Černo, ki je bil še kot študent prvi tajnik kulturnega društva Ivan Trinko in vseskozi v njem aktiven, je prevzel vodstvo društva leta 1973 in gaje vodil več kot deset let. Njegovo predsednikovanje je sovpadalo z najbolj živahnim in vsestranskim razmahom dejavnosti in organiziranosti slovenske manjšine na Videmskem. Očitno so bili časi zreli za to, prav v tistih letih so namreč želi sadove vsega dotakratnega dela in krog zavednih Slovencev se je širil. Nedvomno pa je, da je odigral zelo pomembno vlogo mladi in navdušeni profesor iz Barda, ki se je znal prijazno približati ljudem, jih povezovati ne glede na različne idejne usmeritve. Ob kulturnem delu pa je vztrajno in dosledno iskal tudi stik z oblastmi in predstavniki inštitucij, ki so začeli sprejemati slovensko prisotnost v Furlaniji. Tudi takrat so bile v ospredju pobude za slovenski jezik, namenjene v prvi vrsti otrokom. Torej skrb za slovensko šolo, v taki ali drugačni obliki, se kot rdeča nit vleče skozi vso zgodovino društva. Ob zahtevi po slovenskih šolah v Benečiji in vpisovanjem otrok v goriške in tržaške zavode, seje začela razvijati cela vrsta pobud na teritorju. "V ta okvir sodi pošolski pouk, ki je potekal dve leti v Gorenjem Tarbiju, kjer sta poučevali prej Iris Battaino in kasneje Vilma Martinig, " pravi Černo. “Nato smo poskusili vstopiti v javno šolo. Preko šolskega patronata smo dosegli, da bomo za otroke iz Barda imeli v Teru eno uro tečaja od narečja do jezika. Na prvo lekcijo so prišli starši, učiteljice, otroci in so bli vsi zadovoljni. Že naslednji teden smo dobili iz prefekture in občine sporočilo, da tečaja ne sme biti. Mi pa smo le naprej vztrajali in priredili tečaj slovenščine, tokrat na špetrskem učiteljišču. Vodil ga je prof. Sirk iz Gorice. Ravnatelj nam je dal dovoljenje tudi v prepričanju, da zanimanja ne bo, pa odziv je bil dober, čeprav so nacionalisti takrat sprožili ostro kampanijo. Naslednje leto dovoljenja nismo dobili, tečaj se je nadaljeval v hotelu Belvedere, ampak po navadi se take stvari v gostilni ne končajo dobro in tako je bilo tudi tokrat. Drugo pobudo smo dali v osnovni šoli v Mašerah. Župan Peter Zuanella nam je bil dal dovoljenje, za to je bil učitelj Remo Ciccone, pristal je tudi ravnatelj Londero, ki pa je želel predhodno srečanje s starši. Povedali smo, da bomo na tečaju pomagali otrokom pri nalogah in potem poučevali slovenščino po principu od narečja do jezika. Vsi starši so to sprejeli in tečaj je vodila Lucia Costaperaria. Prve tri, štiri lekcije je šlo vse v redu, nakar se je začelo ustrahovanje družin in naenkrat je zmanjkalo pol otrok. Takrat je gaspuod Gujon vozil otroke iz Matajurja v Mašero. Še orožniki so ga ustavili in ga vprašali, kam jih vozi. Na vse načine so nas skušali ustaviti. Potem je prišel potres in šola se je zaprta. In že takrat smo začeli razmišljati, tudi na osnovi posveta, ki ga je organiziral Slori, na osnovi izkušenj in pobud, kot so bile Mlada brieza in Moja vas, da bi ustanovili nekaj privatnega”. “Zelo smo si prizadevali, ” dodaja Černo, “za konferenco o manjšinah v Vidmu, ki jo je po večletnih vzpodbudah tudi s pomočjo takratnega pokrajinskega svetovalca Pavla Petričiča organizirala pokrajinska uprava leta 1978. Na njej so aktivno in z.elo kvalitetno sodelovala vsa naša kulturna društva. Začeli smo prirejati vaške praznike, kot je bil Burnjak v Tarbiju, še naprej smo se srečevali na Dnevu emigranta in na Kamenici. Začeli smo obiskovati stranke, ki nas sprva niso hotele niti sprejeti. Pa se je le premaknilo. In vsa naša stvarnost je počasi zaživela. ” V osemdesetih letih je vodil društvo Ivan Trinko profesor Beppino Crisetig, ki je danes odbornik za kulturo in šolstvo v vodstvu Gorske skupnosti Nadiških dolin, prav tako kot njegov predhodnik Viljem Černo, ki ima enako zadolžitev v okviru Gorske skupnosti Terskih dolin. In že sam ta podatek je jasen dokaz o tem, kako se je kulturna in politična stvarnost med Slovenci v Furlaniji korenito spremenila. Tudi obdobje Beppina Crisetiga je bilo težavno, pa ne zaradi zunanjih okoliščin, saj je bilo vedno več ljudi, mladih intelektualcev, ki so sicer prihajali iz špetrskega učiteljišča, so se pa zavedali svoje narodnosti in se ne le otresli strahu, temveč postajali ponosni na svoj slovenski izvor. K krepitvi zavesti je močno prispevala tudi solidarnostna pomoč, ki so nam jo ob potresu izkazali Slovenci v deželi, pa tudi republika Slovenija, ki seje morda takrat prvič pojavila v našem prostoru s svojimi izredno kvalitetnimi strokovnjaki in tudi s svojimi avantgardnimi rešitvami v popotresni obnovi. Težave so bile notranjega značaja, v smislu, daje to bilo obdobje, ko je bila naša stvarnost precej vitalna, kulturno društvo Ivan Trinko pa je prehajalo v novo fazo življenja, iskalo je nove poti in predvsem novo identiteto. Drugi aspekt, ki ga je prof. Crisetig izpostavil na srečanju ob 40-letnici društva, je bilo prizadevanje za ustvarjanje gospodarske osnove slovenske manjšine v Furlaniji, ki je obrodilo dobre sadove, saj so v tistih letih nastala slovenska oziroma mešana podjetja v naših dolinah. Nadaljevalo se je delo na terenu in je obsegalo tako kulturno kot politično področje. Osemdeseta leta predstavljajo pomemben mejnik v naši zgodovini, saj se prav takrat močneje in pre-pričljiveje začnejo uveljavljati napredne občinske liste s svojimi programi, usmerjenimi v iskanje poti za izhod iz socialne in ekonomske marginalnosti, ki so se zavzemale za široko demokratično partecipacijo ljudi in so se vedno trudile za uveljavitev in priznanje slovenske manjšine in njenih pravic. Vsak predsednik je dal svoj pečat kulturnemu društvu Ivan Trinko in to seveda velja tudi za sedanjega, prof. Marina Vertovca, ki vodi društvo od leta 1991. “Moj prvi namen,” je dejal, “je bil ustvariti pogoje za ploden dialog med različnimi idejnimi usmeritvami v okviru slovenske skupnosti v Furlaniji. Precejšnjo pozornost pa smo namenili vzpostavitvi stikov in ustvarjanju povezav s čedajsko in širšo furlansko stvarnostjo z. Željo, da po sledeh msgr. Ivana Trinka uveljavljamo vlogo posrednika in povezovalca med dvema narodoma, med dvema kulturama, da prispevamo k boljšemu medsebojnemu poznavanju in spoštovanju. Tako imamo v našem programu dela srečanja z avtorji, predstavitve knjig, ki pritegnejo pozornost tako slovenskega kot italijanskega oziroma furlanskega občinstva. Obogatili smo izdajateljsko dejavnost in začeli ponovno izdajati tudi Trinkov koledar, ki je bil v polovici osemdesetih let prenehal izhajati in se je zdelo, da je izčrpal svoje poslanstvo. S to publikacijo pa želimo danes spregovoriti širši slovenski javnosti o stvarnosti, pogledih in načrtih slovenske skupnosti v Furlaniji." Obogatitev dialoga, večja zasidranost v mestu Čedad, poglobitev kulturnih in drugih vprašanj z idajateljsko dejavnostjo, s posveti in srečanji s kulturniki, ki delujejo na obmejnem območju: to je program delovanja tudi za naprej, “saj je prav v tem smisel in poslanstvo društva,” poudarja Vertovec in dodaja: “Vse to seveda v evropski viziji, v vidiku integracije kulturnih in gospodarskih sredin, ki bodo v bližnji bodočnosti, brez ideoloških in drugih pregrad, skupaj oblikovali novo Evropo.” Vintula 1978 ‘STARI’ TRINKOV KOLEDAR IN ZAČETKI PREPORODA Marino Vertovec Letos, ko slavi ‘novi’ Trinkov koledar mali jubilej - peto obletnico ponovnega rednega izhajanja - se nam zdi potrebno in umestno, da se spomnimo začetkov in dolge plodne poti prvega Trinkovega koledarja, ki je od leta 1953 vse do leta 1985 širil Trinkovo krščansko vizijo sveta. To je bil svet pravičnih in rav-nopravnih odnosov med ljudmi in med narodi, svet, v katerem si lahko svoboden in ponosen na svoje korenine, svojo kulturo, svojo zgodovino in svoj jezik. Spomnili se bomo nastanka, razvoja in dolge poti te za naše ljudi doma in na tujem izredno pomembne knjižice ter spregovorili o tem, kaj je 33. letno izhajanje tega koledarja pomenilo za vse nas. O prvih razmišljanjih v zvezi z izdajanjem posebnega koledarja za Beneške izseljence v Belgiji ter v Evropi nasploh zvemo iz članka našega slovenskega duhovnika Zdravka Revna. V Trinkovem koledarju za leto 1982 je gospod Reven namreč zapisal: «Župnik Anton Cuffolo iz Laz mi je pošjal v Belgijo novice iz Beneške vasi za ‘Slovenski glas’, ki sem ga ob novem letu 1952 začel izdajati za Beneške delavce po Belgiji. V pismu, ki mi gaje poslal konec junija 1952, je pripisal: “Se kuha tudi poseben koledar 1953 po Mohorjevim vzorcu za ‘Žganjarje’ (op.: za Benečane). V drugem pismu, ki nosi datum 14. julija 1952, pa med drugim piše Anton Cuffolo: “...naj bo tak, da bo zanimal družine in ne nje same... Se gre za prvi poskus in za pustiti za nami dokument onih, ki jih ni!”» (op.: Uradno takrat v Benečiji ni bilo Slovencev). Bili so to časi množičnega izseljevanja, pravega bega naših ljudi iz Beneške Slovenije. Ljudje so se začeli najprej izseljevati v Belgijo, potem v Švico, v Nemčijo ter v razne kraje severne Italije. Ljudje so šli delat v Milan, v Turin, v furlansko ravnino, otroci pa celo v šolo v Lignano. Domotožje na tujem je bilo veliko in potreba po stikih z rojstno zemljo tudi. Tako je začel leta 1951 v sivi in daljni Belgiji izhajati za naše delavce, zaposlene v tisti deželi, skromen časopis, ki je nosil naslov ‘Slovenski glas Beneških Slovenju u Belgiji’. Izhajal je do 1960. leta vsak drugi mesec na štirih straneh. A že leto dni po izidu tega za naše izseljence izredno pomembnega časopisa lahko v 2. številki za letnik 1953, pod rubriko ‘Novice izpod Matajurja’, v članku, posvečenem praznovanju 90-letnice Ivana Trinka na Trčmunu, beremo sledeče: “V počastitev njega je pršu na dan adan zlo ljep koledar za ljeto 1953 v katerem je pisano vse le o naših dolinah in vaseh: zgodovina (storia) naših vasi, naše pravce, pjesmi in drugo. Je pisano tud o naših djeloucih v Belgiji. Vsak belgjanski djelovec ga bo veseu in ga bo prù rad prebiru. Naj si ga storje pošljati od doma”. Začne se tako, pred dvainštiridesetimi leti, dolga in zanimiva pot tega za beneškega človeka skrbno in inteligentno prikrojenega koledarja. Kaj predstavlja 33-letno izhajanje Trinkovega koledarja in katere so bile značilnosti in stalnice te publikacije? To je vsekakor prava zakladnica za preučevanje starejše, polpretekle in novejše zgodovine Benečije in Rezije ter njunih ljudi, kot tudi neizčrpen vir informacij tako za zgodovinarja kot za jezikoslovca in politologa. Res mnogo stvari lahko dobiš v njem: od vabila k poslušanju radijskih postaj, ki oddajajo v slovenščini, do, denimo, članka o ljudski pesmi, od prvih poskusov v pesnikovanju do prepisa Černjejskega rokopisa. Pa razprave o Bratovščini Svetega Hieronima v Vidmu, o prvem italijansko-slovenskem slovarju, tiskanem 1606. leta prav tako v Vidmu, ali o imenovanju Velikega Župana Landarske banke iz leta 1785 in še in še bi lahko naštevali. Če pa bi hoteli odgovoriti na drugo vprašanje in sicer na to, katere so bile stalnice koledarja, izstopijo takoj trije momenti: preučevanje lika in dela Ivana Trinka, preučevanje zgodovine, tradicij, jezika in verskega življenja v najširšem smislu besede Benečije in v manjši meri Rezije ter končno analiza zgodovine, vzrokov in političnega ozadja izseljevanja. Trinko, Benečija, izseljevanje. To pa je spet ena sama stvar. Tudi Trinko je namreč še kot dijak docela neuk v knjižni slovenščini kot skoraj vsi Benečani in je emigrant, kot preveč sinov in hčera te deželice, saj je skoraj celo življenje preživel v furlanskem Vidmu, čeprav je vedno čutil domotožje po svoji rodni vasi in svojih slovenskih ljudeh. In prav tako kot je Trinko prvič na videmski gimnaziji začudeno prvič vzel slovensko knjigo v roke, tako je kdo ve koliko Benečanov doma, a bolj svobodno in samozavestno v tujini, prvič zagledalo in začelo prebirati slovensko tiskano besedo prav iz te skromne publikacije, daleč kot on od doma, od svojih ljudi. Radi bi se za trenutek ustavili pri liku in delu Ivana Trinka. Skoraj v vsaki številki koledarja, razen nekaterih, je prvi, uvodni članek posvečen njemu. Dobimo tako izredno točno sliko tega mnogostranskega, a istočasno skromnega moža, ki je resnično posvetil celo življenje proučevanju usode svojega ljudstva in svoje zemlje. Kot vsi dobro vemo, bil je pisatelj, pesnik, prevajalec, filozof, politik, zgodovinar, slikar in celo skladatelj. toda najprej živi most med Benečijo, takratno Jugoslavijo in drugimi slovanskimi državami na eni strani ter Furlani in Italijani na drugi. Izredno dosti svojih moči je posvetil temu, da hi Italijane in Furlane seznanil z deli in zgodovino slovenskega in drugih južno-slovanskih in slovanskih narodov nasploh. Celotno gradivo o Ivanu Trinku bi sistematizirali takole: prvič, članki o Monsinjorju; drugič, Trinkovi spisi s pesniškim in pro-zaističnim gradivom; tretijč, Trinkova korespondenca, ki jo je leta in leta studiozno raziskoval Marijan Brecelj iz Nove Gorice in iz katere lahko črpamo ogromno podatkov o njem, o času, v katerem je živel, in o ljudeh, s katerimi si je dopisoval. Zvemo tako, recimo, o stanju slovenskih šol v Trstu ali o tem, kako je sam Trinko pričel svoje prevajalsko delo. Piše namreč Franu Levcu 3. marca leta 1885 iz Vidma: “Visokocenjeni Gospod! Odposlal sem Vam zahtevano številko dnevnika '11 Cittadino Italiano’ v katerem se objavlja 'Vita vitae meae’ (op.: Tavčarjeva povest), in ako si želite Vam morem še ostale poslati. Čudite se da nisem kaj boljega prevel... Tavčarjevo povest sem prevel, tako rekoč, za kratek čas, in sicer večinoma z olovko na sprehodih ko se mi ni več ljubilo sedeti za mizo... Jaz bi rad kaj primernega sčasoma poitalijančil, ali ker ne poznam dobro slovenskega slovstva, ne bi znal primernega proizvoda se izbrati. Slovenska literatura ni poznana na italijanskem, kakor je tudi malo poznan slovenski narod, o katerem clo Beneški Slovenci ki k njemu pripadajo, neč ne znajo, zunaj malo izjem. Druge slovanske literature niso tako zanemarjene, posebno ruska ne... Tudi o Srbo-hrvatih je kaj malega slišati. O Slovencih pa - tam-quam non essenti Ako bi imel potrebne znanosti bi hotel jaz kaj malo zapisati o našem slovstvu; ali bolje da pustim, nego kaj napačnega v svet poslati.” Odlomek iz pisma se nam zdi zelo zanimiv, ker nam mnogo pove o človeku, o jeziku, ki ga je uporabljal, in o stilu, v katerem je pisal, kar vsekakor dopolnjuje in zaokroži podobo Ivana Trinka kot prevajalca, obmejnega kul- turnika in zavednega Slovenca. Drugo pomembno mesto v koledarju prav gotovo zavzema domoznansko gradivo. Če preučimo vseh triintrideset knjižic, ki so izšle v dolgih letih izhajanja tega koledarja, lahko mirne duše trdimo, da predstavljajo neke vrste šolo za beneškega človeka. Ze v prvem letniku je namreč zapisano: “V šolah so nas učili zgodovine vseh delov Italije, le o Furlaniji in o naši ožji domovini čisto nič.” Sledijo si tako članki in krajše razprave o prvih prebivalcih teh krajev, pa naprej, letnik za letnikom, o razmerah pod beneško republiko, in končno se nekajkrat omenja plebiscit iz leta 1866 in tudi ozadje in posledice tega za naše kraje tako prelomnega dogodka. Dobimo potem ogromno podatkov o naših cerkvah; zelo zanimiv je, denimo, članek o postavitvi cerkve sv. Petra v Fojdi leta 1300, ki sojo dali zgraditi slovenski verniki in ki jo je posvetil škof Petar Ivan iz Zadra, kar priča tudi o tem, kako tesni so bili tedaj stiki na tem našem skupnem prostoru nasploh. Mnogo je govora tudi o slovenskih mojstrih, ki so zgradili toliko cerkva v naših krajih, in o njihovih beneških sodelavcih. V teh člankih in razpravah avtorji vedno podčrtujejo večplastnost stikov med Benečijo in drugimi slovenskimi deželami. K temu gradivu vsekakor spadajo članki o Cernjejskem rokopisu ter tehtne razprave o Reziji in re-zijanščini. Zanimanje za Rezijo in rezijanščino je razvidno že od prvih letnikov: prvi članek o tej problematiki lahko preberemo že v koledarju za leto 1936. Na tretje mesto te lestvice pa bi postavil vsekakor številne, tehtne in s celo vrsto podatkov opremljene članke in razprave o izseljevanju in o življenju naših ljudi v tujini. Tovrstno gradivo je prisotno prav v vsakem letniku in predstavlja že pravo zgodovino naše povojne in deloma tudi predvojne emigracije. To so članki, v katerih skuša koledar informirati naše ljudi o novem okolju ter istočasno obdržati kar se da največ vezi z domačo zemljo ob razmišljanju o grenkobi življenja v tujini. Tu lahko zasledimo celoten razvoj naše emigracije, tu dobimo prve članke o novem liku dnevnega emigranta, o delavcu-vožaču, ki ga koledar imenuje kar ‘pendolar’, informacije o ustanovitvi naših prvih beneških društev v Švici in prvega doma v Čenebo-li. To so po našem mnenju glavne točke, o katerih je Trinkov koledar razpravljal v 33 letih izhajanja. Vse omenjeno gradivo je politično obarvano, čeprav gre za politiko v najširšem pomenu besede; vendar dobiš v koledarju tudi bolj odkrito politične članke. Prvi je iz leta 1960 in pod rubriko ‘Kronika iz naših krajev’ piše, da “...so naši zastopniki na kongresu socialistične stranke v Vidmu pozdignili svoj glas v brambo naših pravic”. Leta 1967 pa v koledarju lahko preberemo zahtevo po “...več samozavesti za dosego jezikovnih pravic v šoli, javnosti in cerkvi” ter “...več krščanskega razumevanja za te naše pravice od svetnih in cerkvenih oblasti”. Članki ali razmišljanja o brezpravnosti našega človeka in o zahtevi po naših pravicah so, iz leta v leto, bili vedno številnejši in radikalnejši. Vzporedno s to problematiko so se pojavljali članki in včasih prav tehtne razprave o gospodarskih problemih Benečije in o možnih perspektivah razvoja. Sem spadajo vsekakor govori na Kamenici, predstavitev ter prepis ‘Listine Slovencev’ ter kritike videmski nadškofiji, ki se v časih nadškofa Zaffonata ni zanimala za probleme slovenskih vernikov. V triintridesetih letih izhajanja je Trinkov koledar predstavil tudi široko galerijo vidnih mož iz naše deželice: naj omenimo le Antona Cuffola, dušo Trinkovega koledarja in izredno osebnost, ki je bila morda še premalo raziskana ter prof. Bruna Gujona, univerzitetnega profesorja v Neaplju, avtorja zelo znane knjige ‘Le colonie slave in Italia’, ki je leta 1907 izšla v Palermu, ter razprave ‘L’elemento slavo nell’albanese della Calabria citeriore’, kije izšla istega leta v sicilski metropoli. Omenjeni razpravi sta zaorali v proučevanje problematike slovanske kolonizacije v raznih predelih Južne Italije. Potem je tu še izredno bogato gradivo o domači ljudski govorici: objavljeno je bilo veliko število pravljic, legend, zgodb in zgodbic, poezij in ljudskih pesmi iz najrazličnejših krajev Benečije in Rezije. V to gradivo spada od 1976. leta dalje tudi stalna rubrika ‘Naši otroci pišejo’, kar danes predstavlja dragoceno pričevanje tega časa in upov mladih ljudi. Irinkov koledar seje rodil kot glas ljudi, ki so bili izgnani, oziroma primorani zapustiti svojo domačo zemljo zaradi ekonomskih, a predvsem zaradi političnih razlogov in vsakovrstnih pritiskov, ki smo jih takrat čutili Slovenci na celotnem območju videmske pokrajine. Rodil se je Trinkov koledar kot glas, ki bi spominjal našega človeka na rodni kraj, na bistre vode, na čudovite starodavne cerkvice, na pojočo narečno govorico. A rodil se je Trinkov koledar tudi in predvsem kot orodje, s katerim naj bi beneški človek na tujem in doma spoznaval svojo istovetnost, svoje korenine, svoje teptane pravice. Trudimo se, da bi bil današnji Trinkov koledar vreden svojega z veliko ljubeznijo do slovenskega človeka in slovenske zemlje pisanega predhodnika. Bank 1974 KAKO JE NASTALO BENEŠKO GLEDALIŠČE Aldo Clodig O gledališču smo se začeli pogovarjati v krogu kulturnega društva “Rečan” z Les. Bila so leta, ko se je društvo komaj ustanovilo, in okoli njega je bilo veliko mladine, dosti idej, pa tudi dobre volje za delo. V tistih časih se je okrepil zbor “Rečan”, rodil se je “Senjam beneške piesmi” in je večkrat prišla na vrsto ideja, želja za gledališke predstave. Že več let je prihajalo k nam “Slovensko stalno gledališče” iz Trsta, četudi zelo po redko, ali na "Dan emigranta” v Čedadu ali po naših cerkvah za kako pobožno predstavo. Vedno pa se je postavljal problem razumevanja, ker je Slovensko stalno gledališče igralo v slovenskem knjižnem jeziku, ki ga je le malo Benečanov poznalo: tako je nastala ideja, da bi bilo treba pripraviti igre v beneškem narečju... Ideja seje takoj spremenila v delo, člani društva “Rečan” so se skupaj potrudili in zapisali kako komedijo ali skeč ali dramo. Ožja skupina je dela pregledala in izbrala “Naš Božic”, ki je tako bil predstavljen kot prvo gledališko delo v beneškem narečju. Zbrali smo tako temo, ker v dolinah nismo imeli dvorane, ki bi lahko sprejela gledališko predstavo, imeli pa smo cerkve in tako smo prav v cerkvi na Lesah prvič igrali z našo dramsko skupino. To ni bilo še Beneško gledališče, pa iz tistih vrst je nastalo steblo igralcev, ki so se preselili v novo društvo ko je bilo ustanovljeno. Tudi drugod po Benečiji se je v tistih letih pripravljalo kake otroške igre in tako je bilo tudi pri Svetem Štoblanku, kjer je bil za župnika prè Mario Laurencig, ki je imel veliko ljubezen do gledališča. Enkrat smo se srečali na nekem zborovanju in nekateri člani društva “Rečan” so ga vprašali: «Gospod Marjo, ka bi se na moglo ustanovit eno dramsko beneško skupino?» «Oh, Buoh pomaj! Zaki da ne!» je bil odgovor, in tam je bil začetek “Beneškega gledališča”, četudi samo v besedah. Takrat nam je priskočil na pomoč strokovnjak Filibert Benedetič, ki je bil direktor Slovenskega stalnega gledališča v tistih letih. Prinesel nam je statut in, kar je bilo še bolj važno, nam obljubil, da nam bo pomagal pri organizaciji in drugih tehničnih težavah. In res je daržalo, poslal nam je režiserja, Adrijana Rustijo, poskarbel nam je za parve kostime in scenografije, za zavese, luči in tako dalje. Strokovni pristop je dvignil kvaliteto in že prvi nastop na Dnevu emigranta v Čedadu z igro Izidorja Predana “Beneška ojcet” je naši skupini prinesel velik uspeh pri naših ljudeh po Benečiji. Tako so se k skupini pridružili še drugi, ki so stopili na oder, iz vseh beneških dolin, in vodstvo gledališča, na vrhu katerega je bil zmerom prè Mario Laurencig, se je potrudilo, delo se je razširilo in že navadnemu nastopu na Dnevu emigranta se je pridružila tudi druga predstava za “dan žena”, osmega marca. Ta predstava je bila vsa beneška, od tistega, ki je napisal tekst, do igralcev, od scenografa do režiserja. Tako so zrasli novi pisatelji, novi režiserji, novi igralci, četudi ni bilo prostorov za vaje, ni bilo odrov in dvoran za predstavo. Prvi “osmi marec” smo napravili v fabriki na Čemurju, ki je za en večer z velikim delom, postala prav lepa gledališka dvorana. Bila so tista leta po potresu, težka leta, pa smo se prebijali med težavami, ker je vse kazalo na boljše čase. Kmalu nam je bila na razpolago telovadnica na Lesah, kjer se je rodilo dosti našega dela, kjer smo predstavljali naše igre, dokler se je moglo, in skupina je rasla; tako je zrasla, da smo si upali pripraviti tudi poletni tečaj za naše igralce, ki je trajal več dni. V teh letih smo zaigrali morda več kot štirideset iger, gostovali smo po Benečiji, pa tudi po tržaških in goriških društvih v zamejstvu; hodili smo po svetu do naših emigrantov, pa tudi na Koroško in v matično domovino... Vrh našega dela je bil naš nastop v Cankarjevem domu v Ljubljani na prireditvi “Tam za goro”, kjer smo igrali tudi neposredno za RTV Ljubljana. Potrudili smo se tudi za radijske oddaje kot posebna skupina, pa tudi v okviru oddaje “Nediški zvon”. V teh letih se je okrog Beneškega gledališča vrtelo veliko kulturnega dela v Benečiji, imeli smo trenutke z dobrim uspehom in tudi čase, ko se je zdelo, da se ne splača naprej, imamo pa vtis, daje naše delo služilo ne le nam, ampak tudi vsej naši skupnosti, in smo prepričani, da ne more biti več Benečije brez našega Beneškega gledališča. Čedad - Hudičev most 1978 REŽISERJEVI SPOMINI Adrijan Rustja Pravno rojstvo Beneškega gledališča izkazuje notarska listina in priloženi statut z dne 25. januarja 1976. Kot njegov prvi predsednik je podpisan Mario Laurencig. Imel sem čast, da sem kot režiser in igralec Slovenskega stalnega gledališča v Trstu zaoral prvo brazdo v to še neorano beneško kulturno zemljo. Kljub velikim težavam - pot v Benečijo ni v zimskih mesecih preveč prijazna - mi je danes žal, da nismo več sejali, saj bi bila današnja žetev gotovo bogatejša. Moje sodelovanje z Beneškim gledališčem se je omejilo le na vsakoletni nastop Gledališča na Dnevu emigranta (6. januarja). Ko sem odhajal v Benečijo, sem za napotek imel vodilo, naj bi najprej postavil na oder kako manj zahtevno odrsko delo iz italijanske ali slovenske gledališke zakladnice, ki je že prevedeno v slovenski jezik. Po prvem sestanku z organizatorji in pozneje z igralci amaterji sem spoznal, da bi bilo uvajanje slovenskega knjižnega jezika skoraj nemogoče. Igralci me večkrat niso razumeli, če sem jim kaj razlagal v knjižnem jeziku, večkrat sem se moral izraziti v italijanščini. Beneški dialekt je bil igralcem in tudi obiskovalcem edino dostopen. Skozi vsa leta smo torej gojili ta dialekt in ni mi žal, saj smo tudi tako lahko prikazali marsikatero delo in najrazličnejše odrske prijeme. Leta 1976. smo krstili igro Izidorja Predana Beneška ojcet. S tem delom smo segli v folklorno življenje Benečanov iz starih časov. Osvetlili smo njih šege in navade. Leta 1977. je bil na programu prvenec Izidorja Predana Emigrant. Delo je prikazovalo trdo življenje emigrantov, večkrat pa tudi njih nasilni konec (smrt) v tuji zemlji. Leta 1978. je bil spet na vrsti Predan z igro Žganjarji. Igra je obsodba sistema, ki od ljudi samo jemlje. Tiste, ki so se kakorkoli prestopili, pa sodstveno preganja. Protestni songi so tematiko aktualizirali. Leta 1979. smo uprizorili Predanovo igro Modar hlapac. Postavitev nas je popeljala v disko, kjer nam pod efektom psihedeličnih luči prosjaka za nekaj drobiža pripovedujeta dogodke iz teh krajev. Leta 1980. nam je France Bevk predstavil svojega Kaplana Martina Čedermaca. V prikazu fašističnega terorja je zaživela Kufolova beseda. Prizori s prefektom in škofom so bili izvajani v italijanskem jeziku. Leta 1981. smo postavili na oder igro Luciana Chiabudinija Liepa naša domovina. To je nanizanka beneške umetnosti, ki gre od nastopanja folklornih skupin, instrumentalnih ansamblov in pevcev do igranih prizorov. Prvič je to snemala BRT t.j. beneška radiotelevizija. Leta 1982. je spet na vrsti Chiabudinjevo delo: Stare pravce. To so pravljice za odrasle. Od grofov do birokratov se mora beneški človek boriti za lastno eksistenco. Rešujejo ga prej in slej zdrava in bistra kmečka pamet. Januarja leta 1983. so na Dnevu emigranta demonstrativno opustili govore italijanskih politikov, Beneško gledališče pa je uprizorilo delo Ivana Cankarja Hlapec Jernej. Konec je bil prila- gojen trenutnim potrebam. Jernej ni končal v plamenih zažgane hiše, marveč je plamenico prenesel med ljudi. Ta plamen naj bi spremljal beneško ljudstvo. Leta 1984. smo se lotili muzikalne komedije. Igro je napisal Chiabudini. Nje naslov je Preklete grabje. Glavna junakinja se v svojem življenju sooča tako v domačem kraju kot na tujem z ljudmi z enakimi obrazi. Vsi jo le izžemajo. Slednjič si na domačih tleh ustvari dom, čeprav ve, da se težave niso končale. Leta 1985. smo uprizorili delo Izidorja Predana Prepoved. Delo govori o fašističnem ukrepu, ki je slovenščino izgnal celo iz beneških cerkva. Grenka obletnica! Beneškemu ljudstvu so po osvoboditvi cerkvene oblasti vrnile izgubljeno pravico, še vedno pa čakajo, kot čakamo vsi zamejski Slovenci, na zakon o globalni zaščiti, ki bi dokončno uredil pravice slovenske manjšine v Italiji. Deset gledaliških premier! Beneško gledališče je stvarnost! Poznano in cenjeno je tudi izven svojih ozkih meja. Gostovalo je na Tržaškem, Goriškem in med svojimi rojaki v Belgiji in Švici. Skupina je delovala v izredno težkih pogojih. Priložnostno smo vadili tako v uredništvu Novega Matajurja kot v prostorih društva Ivan Trinko. Zadnje vaje smo opravili v telovadnici na Liesah. Vse premiere so bile v italijanskem gledališču Adelaide Ristori v Čedadu. Tehnične usluge je nudilo Slovensko stalno gledališče iz Trsta. Moje delo se je žal prekinilo, ko so zaradi preureditvenih del zaprli gledališče Ristori. Deset let je od tega, še vedno pa se rad spomnim igralcev in igralk, ki sem jih spoznal kot mlade fante in dekleta in jih zapustil kot poročene ali celo matere in očete. Njim in njihovim otrokom pa Beneškemu gledališču želim veliko sreče in uspehov. Malin 1980 SPOMINI Franc Rupnik Dobrotniki bralci Trinkovega koledarja naj mi oprostijo, če na Željo uredništva tu dodajani še nekaj spominov v nadaljevanje onili iz leta 1993. Letošnji niso toliko v zvezi z dogajanji v Benečiji, so pa morda še vedno vsaj majhno zrno za boljše razumevanje dogodkov izpred 50. let. Meseca januarja 1944 jc prej vedno zmagovita nemška armada doživela pri Stalingradu v Rusiji odločilni poraz. Pri tem je bila pomembna hrabrost in taktika ruskih vojakov in generalov, pa tudi znameniti “general Mraz”. Meseca avgusta ‘44. so se izkrcali zavezniki v Normandiji z velikanskimi žrtvami. A treba je bilo še dolgih devet mesecev, da je bila Nemčija dotolčena in je po obkolitvi Berlina glavni povzročitelj nepopisnega gorja druge svetovne vojne, Adolf Hitler, naredil samomor 29.4.1945. A k zmagi nad Nemčijo in njenimi zavezniki so v veliki meri pripomogla zavezniška bombardiranja raznih pomembnejših mest. V Gorici smo to doživljali dolge mesece z neprestanin strahom in tudi nekaj izkustva. Alarmne sirene so začele tuliti včasih sredi kosila. Takoj smo morali prekiniti in se zateči v slabo utrjeno klet pod semeniščem. Potihoma smo molili, čakali, kdaj bo počilo in nas zasulo, pa ni bilo nič. Sirena je dajala znak za konec alarma. Vrnili smo se v obednico pospravljat hladne ostanke, pa smo zaslišali značilno brnenje, ki je prestresalo ozračje in kosti. Bežali smo na dvorišče in zagledali nad seboj nebò pokrito z velikanskimi avioni, ki smo jim rekli “leteče trdnjave”, kmalu nato pa svetlikajoče bombe, ki so padale izpod njih kot grozdje. Nekateri so bežali nazaj v zaklonišče, drugi za lurško votlino na dvorišču in ugibali, kam bodo bombe padle. Ni bilo treba čakati dolgo. Zemlja seje stresala in bobnelo je, da je bila groza. Bombe so bile namenjene svetogorski postaji in jo tudi zadele, a padle so tudi le nekaj sto metrov stran od semenišča, na trg Caterini, kjer so razčesnile gostilno, pod Kostanjevico na hišo kanclerja Setničarja in ga zasule, na hišo prof. Mihaela Toroša (kasnejšega apostolskega administratorja), ki seje moral zateči k nam v semenišče. Prišel je tudi tisti nepozabni dan 1.3.1945, ko je malo manjkalo, da ne bi končali pod bombami vsi bogoslovci. Bilo je po kosilu, ko smo se vsi razredi odpravili na sprehod proti Soči. Nekateri čez Placuto in Ulici Don Bosco, drugi po Drevoredu XX. Septembra. Tu je bil en razred pred nami, drugi malo za nami. Prišli smo do Vile Coronini, ko smo zaslišali in potem zagledali nad seboj osamljeno “letečo trdnjavo”. S sošolcem Josipom Matjašičem iz Istre sva ugibala: «Kaj je pa temu, da je sam? Je nekaj pokvarjen, zadet? Je točno nad nami? Ne, zgleda, daje že čez in ni nevarnosti, tudi če kaj spusti» ...nenadno pa je zmanjkalo besed in nas... Zračni pritisk padlih bomb nas je vrgel po tleh kot domine. Prebudil sem se in slišal samega sebe ponavljati znani vzdihljaj: «Moj Jezus, usmiljenje». S strahom sem odprl oči in pogledal okrog sebe. V rdečem oblaku prahu sem videl vse sošolce ležati po tleh. S še večjim strahom sem se bal premakniti. Kaj če sem zadet, pa še ne čutim? Najbrž so se podobno počutili tudi sošolci. Le počasi smo vstajali in si otresali prah s črnih pelerin ter ogledovali drug drugega. Hvala Bogu, nikomur nič hudega! Takrat pa zaslišimo za seboj klic: «Pomagajte mi!» Pogledamo in vidimo, kako se izpod razvalin hiše, ki je malo prej stala in je zdaj ni bilo več in ne ljudi, ki so malo prej gledali nad seboj avion (le nekaj strganih cunj je viselo na bližnjih kostanjih), kobacal in vlekel za sabo strgano pelerino največji sošolec Anton Prinčič brez očal in klobuka (“vranjega gnezda”, kot smo mu rekli). Zaostal je bil nekoliko za našo vrsto v klepetu s sovaščanko, ki se je vračala s trga. Hvala Bogu tudi njemu ni bilo nič hudega. Vsaj zdelo se je tako. A ko smo se zatekli v bližnje zaklonišče v strahu pred drugimi bombami, je Tone začel tarnati, da ga roka neznansko boli in da mu ne služi več. Bila je zlomljena malo nad zapestjem. Drugi sošolci so kmalu bežali naprej do Soče, jaz pa sem spremil Toneta v bližnjo bolnico v Ulici Brigata Pavia. Tu so ga sprejeli, a na operacijo so morali počakati kakšen dan, ker je zaradi bombardiranja izpadel tok. To pa je bilo usodno za Toneta. Nastala je infekcija, roka mu je zelo otekla. Zdravniki so se že odločili za amputacijo. Tone pa je odklonil in se zanašal na božjo pomoč, saj smo več dni vsi molili zanj. In res je oteklina splahnila, roka je bila rešena in mu še danes dobro služi. Sam konec druge svetovne vojne pa smo v Gorici doživljali tako: kar čez noč je utihnil odmev trdih nemških korakov po ulici in njih standardni napev: Hoj li, hoj la... Zginili so, kot da so se vdrli v tla. Skozi priprta polkna smo zagledali na korzu civilno oblečene moške, oborožene, s trakovi okrog rokava in napisom “guardia civica”. Čudil sem se in se spraševal: kje so pa naši hrabri partizani, ki jih je mrgolelo po bližnjih Brdih in Vipavski dolini? Bahali so se, da je naša IV. Armija že v Trstu, tu pa gospodarijo isti kot prej... Po Gorici so pravzaprav v tistih prvih urah razsajali umikajoči se četniki. Na Goriškem gradu so razobesili jugoslovansko zastavo brez rdeče zvezde. Msgr. Toroš nas je klical skupaj in kazal zastavo: «Glejte, naši so zmagali, zmagali smo!»... Pomilovali smo ga skrivaj, ga pustili v dobri veri in mu pritrjevali. Četniki so tekali po ulicah in streljali v okna. Tudi pri priprtih polknih ni bilo varno. Vendar je zmagovala naša radovednost. Videl sem, kako je blizu šole pri semenišču na korzu neki mladenič, oborožen z mitraljezom, pridno otepel precejšnji sendvič, na vogalu hiše proti sv. Ivanu pa je stal drugi moški s puško. Od škofijske palače proti korzu so se zaslišali streli. Od okna do okna je šel prestrašeni glas: «Četnici, četnici!»... Mož na vogalu je ustrelil parkrat proti škofiji, a jo kmalu ucvrl v bližnji porton. Prikazala sta se dva kosmata četnika, oborožena do zob, ki sta se previdno krila ob stenah. Fant z mitraljezom je hitro odložil kruh na zid, pograbil mitraljez in se zatekel čez dvorišče v bližnjo nizko hišo. A četnika sta ga že opazila, prišla do kritja pred hišo in pozivala: «Signorina, signorina, predaj se, predaj se»... Ker pa ni bilo odziva, je eden od njiju vrgel nemško bombo “štilarco” na streho hiše. Korci so frčali na vse strani in nastala je luknja na strehi. Nato sta oba vdrla v hišo. Iz nje je bilo slišati kričanje in prerekanje, kmalu nato pa sta se na balkonu hiše prikazala oba četnika, ki jima je čez roke bingljalo polno pušk, s seboj pa sta vlekla starejšega moškega (ne mladega mitraljezca), ki se je zvijal in milo prosil, naj ga pustita, saj ni ničesar kriv, a vse zaman. Zvečer se je govorilo, da so ga ustrelili skupaj z drugimi ujetniki nekje pri mostu čez Sočo. Potem so tudi četniki nenadoma izginili. Na gradu je spet vihrala italijanska zastava. Potem so se začele po ulicah pojavljati tudi prve manjše skupine partizanov, slabo oblečenih in revno oboroženih, ki niso strašili ljudi kot četniki, a sprejeti tudi niso bili z navdušenjem. Prišla je vesela novica, da so Amerikanci s svojo armado v Ločniku in da bodo vsak čas v Gorici. A nenadoma seje zemlja stresla, da so pokale šipe... Povedali so, da so partizani vrgli v zrak most čez Sočo, da hi ne prišli Amerikanci v Gorico pred IV. Armijo. Američani so morali nazaj čez drugi most v Gradiški. Medtem pa so že prišli prvi tanki IV. Armije v Gorico in škripali s svojimi gosenicami po praznih ulicah. Za njimi je naglo prihajalo v Gorico več in več partizanskih čet, ki so zasedale najlepše palače v Ulici Roma, šole in druge javne zgradbe. Kmalu smo zvedeli zastrašujočo novico: g. nadškofa Karla Margottija so odpeljali in ga zaprli v Vilo Coronini. Bali smo se, da ga bodo ubili, saj so ga med vojno ves čas črnili kot fašista. K sreči si tega niso upali storiti. Čez teden dni pa so ga izgnali v Videm, kjer je potem pričakal za posvečenje pripravljene bogoslovce in jih posvetil v duhovnike (to so letošnji zlatomašniki: g. Branko Rudež, Franc Gantar in Jožko Skok). Tudi druge bogoslovce je zajela panika. Vse se je razbežalo, kakor in kamor je kdo vedel in znal. Večina je bežala na Furlansko in potem v razna taborišča. Tudi nekaj prestrašenih duhovnikov iz Vipavske doline je bilo med njimi. Skoraj vsi so se vrnili čez nekaj mesecev. Da ta strah pred osvoboditelji ni bil odveč, pa priča dejstvo, da so v tistih dneh noč za nočjo brneli kamioni in vozili ujete ljudi za Sveto goro, v Trnovski gozd in drugam ter da so tam izginjali. Danes se žal število teh žrtev povojnega maščevanja in objestnosti pretirano napihuje in se popolnoma odmišlja 25-letne vzroke za to, a to se je dogodilo. Počasno odkrivanje jam in priznanje dejstev prihaja na dan skupaj z drugimi grozodejstvi v Rusiji pod znamenjem rdeče zvezde. Vse to bi moralo povzročitelje napolnjevati s sramoto, ves svet pa z odločno voljo, da bi se kaj takega nikdar več ne ponavljalo, a žal vidimo, da se pred našimi očmi vse to še vedno dogaja. Tudi vodja semenišča, inons. Giusto Soranzo, in dr. Močnik sta se preselila drugam. Nekega dne sva v semenišču ostala samo dva: sošolec Fulvio Demartini, doma iz Gorice, ki ni imel sko- raj kam iti, in jaz, ki mi ni dišalo bežati nekam v neznano, domov, odkoder sem tudi prejšnje leto komaj odnesel kožo, pa še manj. Oddahnila sva se, ko so se v centralnem bogoslovju naselili Američani s svojimi džipi. Že brž ko so ti prišli v Gorico s svojimi tanki, oklopnimi vozili in džipi, so bili sprejeti z navdušenimi aplavzi množic, živjo-klici in cvetjem. Posebna atrakcija za mladino so bili drzni vozniki džipov, z vojaškimi kapami postrani, z nogami, ki so jih imeli naslonjene na vetrobranih ali so jim bingljale ob strani, s prežvekajočimi ustmi. Spraševal sem se, kako je mogoče, da je taka razpasana vojska, zbrana z vseh koncev sveta, mogla premagati strogo disciplinirano nemško vojsko! Zdaj so bili tu na našem dvorišču. Opazoval sem njih način prehrane. Vse polno raznih plitvih posod, v vsaki le za žlico hrane, katere so le malo užili. Večji del je končal v ognju s papirnatimi krožniki vred in drugimi stvarmi. Za nas, vajene stradati vso vojno, je bilo to norčevanje iz božjih dobrot. Nekdo je na dvorišče pridirjal z nevojaškim motornim kolesom Bianchi. Kmalu se mu je utrgala veriga. Pustil gaje kar tam. Na tihem sem si želel, da bi ga pozabili. In res so ga, ko so nekega dne kar zginili iz semenišča. In spet je bil tu strah: kaj, če se zdaj naselijo v semenišče partizani, ki so jih Američani začeli izganjati iz raznih zgradb, ker sojih hodile izzivat v vedno večjem številu množice demostrantov, med njimi tudi kak duhovnik, s cele Goriške, ki so korakale po ulicah z jugoslovanskimi zastavami, transparenti, prepevale partizanske pesmi in vzklikale: Reka, Trst, Gorica, naša je pravica; Smrt fašizmu, svoboda narodu; dol s kapitalizmom, Stalin, Tito! Mi smo Titovi, Tito je naš!, itd. Američani so to izzivanje nekaj časa še kar mirno prenašali, potem jim je začelo presedati in so množice razganjali z oklopnimi vozili in z vodnimi curki iz gasilskih brizgalk. Nekega dne jih s sošolcem zagledava vsepovsod po semenišču. Preiskovali so vse prostore. Da bi česa ne vzeli ali ne podtaknili, sva jih spremljala, kolikor sva mogla. Šele kasneje sva ugotovila, da so iz njegovega pulta-klopi ukradli pokvarjeno ročno uro. Vse je šlo pred njimi. Vdrli so celo v klavzuro naših sester kuharic. Ugovarjanje je bilo odveč. Žal so staknili tudi motor, ki sem ga bil malo prej zapeljal po hodniku v sobo-ropotarnico. Povedal sem jim, da je last ameriške vojske in da ga bodo lahko prišli iskat, naj ga zato ne odpeljejo, naj mi dajo vsaj kakšno potrdilo. A vse zaman. Odvlekli so ga, kljub odločnemu ugovarjanju, brez vsakega potrdila. Pa še drobcena sestra kuharica, ki smo ji rekli malce hudobno “suor ortica”, me je opominjala: «Ne prerekajte se s partizani, saj vas bodo še ustrelili...» A hvala Bogu, tudi oni so nekega dne odšli brez hujših posledic. S sošolcem sva ostala kot varuha semenišča skupaj še ves mesec maj. Zadnjega maja je bila slovesna procesija sv. Rešnjega Telesa pri cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Vodil jo je v odsotnosti nadškofa generalni vikar msgr. Ignacij Valentinčič. Ker ni bilo pri rokah cerkovnika, zvonarja, sva se s sošolcem povzpela v desni zvonik in od tam lepo opazovala spodaj blizu baldahina korakajoče častne straže partizanov in partizank, ki so oddajali salve strele ob blagoslovih. Tako navdušeno sva zvonila, da sva imela dlani oguljene in krvave od jeklenih vrvi. Zgledalo je torej, da pri OF ni šlo za nič drugega kot za osvoboditev izpod okupatorjev. A bil je samo prah v oči. Po vsaki demonstraciji so morali partizani izprazniti kakšno poslopje, kamor so se naselili. Začele so prihajati razne razmejitvene komisije in končno so po nekaj mesecih dogovarjanja razmejili Goriško področje na dva dela: na cono A in B. Meja je potekala z vrha Svete gore, čez Škabrijel, Kromberk, Ozeljan, Dornberk in čez Kras do Tržaškega svobodnega ozemlja, od Svete gore navzgor pa po levem bregu Soče do Predila. Že to je slabo kazalo, da bo prišlo do pravične dokončne razmejitve. Po dobrih dveh letih nadaljnih pogajanj pa je bila postavljena spet nova krivična meja, podobna oni s konca prve vojne, saj je odtrgala od matične domovine vso slovensko tržaško obalo, južni del Krasa, goriške slovenske vasi Sovodnje, Rupa, Peč, Standrež, Podgora, Pevmo, Stmaver, Steverjan, Jazbine in del zapadnih Brd, pustila pa nedotaknjeno staro italijansko-avstrij-sko mejo, ki je izločila že prej od narodnega telesa vso Benečijo, s Tersko-Karnatsko dolino, Rezijo in Kanalsko dolino, in prav tako vso slovensko južno Koroško do Maribora. Razočaranje je bilo toliko večje, ker sta bili Italija in Nemčija z Avstrijo na strani premaganih, sokrivcev tolikšnega svetovnega gorja, zdaj pa so spet oni soodločali v svojo korist in v škodo slovenskega naroda. Potres v Benečiji 1980 Hlasta 1982 POTRES NAS JE NAUČIL Giorgio Matteucig Kdor je sledil našim raziskavam o nenormalnem obnašanju živali pred potresom, ve, da smo se pri njih naslanjali na dela, ki jih je konec 19. in v začetku 20. stoletja napisal Giuseppe Mercalli, ter na starejša dela Vivenzia (1700), ki se na jugu Italije navezujejo na antično grško naravoslovno tradicijo. Delo o potresih, ki ga je leta 1626 napisal oče Nicola Longobardo, sicilski jezuit, ki je bil kot misijonar na Kitajskem in je tu nasledil splošno znanega Mattea Riccija, smo odkrili šele leta 1987 v Pekingu na Mednarodni konferenci o napovedovalcih potresov, kamor smo bili povabljeni kot uradni referenti neapeljske univerze. Delo, ki smo ga tudi prevedli v italijanščino, dokazuje, kako plodni so bili že leta 1626 stiki med italijansko in kitajsko kulturo in to tako na tem specifičnem področju kot tudi na drugih, saj je sam Nicola Longobardo prevajal v kitajščino Evklida in druge grške matematike. Poleg tega je, potem ko gaje kitajski cesar imenoval za mandarina četrtega razreda s pokitajčenim imenom Long Huamin, tudi poskrbel, da so na Kitajsko prišle knjige in naprave. S pomočjo znanstvenikov in astronomov je vnesel nekatere popravke v kitajski koledar. Pri tem znanstvenem naporu sta sodelovala tudi Galileo in Kepler. Slednji je sam leta 1627 poslal na Kitajsko izvode svojih znanstvenih del skupaj z odgovori na vprašanja, ki so mu bila postavljena. Zaradi vsega tega nas ne sme čuditi, če ugotavljamo med antičnim grškim naravoslovnim izročilom v obravnavi potresov globoke analogije s tradicionalno kitajsko seizmologijo in podobnosti v empiričnih načinih predvidevanja potresov. Že pred 25 stoletji so stari grški naravoslovci (Tales, Anaksi-mander, Ferekides, Pitagora, kot to poročajo zgodovinarji Diodor Sicilski, Pavzanija, Diogenes Laertius, Plinij Starejši) opazili in s potresi povezali tiste pojave, ki jih sodobna geofizika klasificira kot “pojave, ki napovedujejo potrese”. To so na primer kalnenje vode v izvirih in vodnjakih; šumi pod zemeljskim površjem (pri katerih je iskati izvor seizmobrontološkega koledarja starih Etruščanov); potresni hrum pred velikimi vibracijami zemeljske skorje; svetlobni pojavi pred potresom in po njem; atmosferski pojavi, kot je nastanek posebne megle; izhajanje plina izpod zemeljske površine; nenormalno vedenje živali. Če zdaj zapremo to “okno” na preteklost, ki je bistveni temelj naše sedanjosti in prihodnosti, naj povemo, da so tudi v časih, ki so nam bližji, misleci, raziskovalci, znanstveniki take moči, kot so bili Immanuel Kant, Georges Buffon, Robert Fitz Roy v svojem popotovanju na Beagle skupaj s Charlesom Darwinom, Alexander von Humboldt, John Priestley, Benjamin Franklin, Camille Flammarion, Giuseppe Mercalli, opravili na različnih ravneh in v različnih razmerah opazovanja, ki jih lahko povežemo s problemom, ki ga obravnavamo. Potres, ki je bil 6. maja 1976 v Furlaniji, nam je omogočil, z dragocenim in nenadomestljivim pričevanjem ljudi iz Furlanije-Julijske Krajine, pa tudi Koroške in Slovenije, da smo potrdili opažanja šole in kulturnega izročila Južne Italije, ki jih hrani univerza “Federico II” v Neaplju, ki jo je pred skoraj 900 leli ustanovil Friderik II Švabski kot najstarejše državno, torej k interesu celotnega družbenega telesa usmerjeno vseučilišče na svetu. Prav ta družbeno usmerjena tradicija pa je tisto, kar najbolj potrebujemo v italijanski državi, ki je (razen Sardinije in Salenta) v bistvu v celoti potresno področje, pa tudi v izgradnji Evrope regij (ki naj bi nadomestila stare države). K posebnemu usmerjene tradicije namreč že dobro delujejo same po sebi in ne potrebujejo drugih spodbud. To je dovolj jasno izšlo iz katastrof, ki so prizadele našo državo, pa tudi iz posvetovanja, ki smo ga imeli 21. oktobra 1995 v Pompejih in kjer smo ob prisotnosti vseh odgovornih oblasti obravnavali rizično področje Vezuva, načrte za njegovo evakuacijo in za razširitev vezuvskega parka. Na tem posvetovanju, ki se je osredotočil na sistem predvidevanja potresov in vulkanskih izbruhov, je bila končno prvič v Italiji pojasnejna vloga predvidevanja v funkciji preprečevanja najhujšega (v tem primeru z evakuacijo). Evakuacija 600.000 prebivalcev z vezuvskega področja, ki jim lahko preti nevarnost, zahteva, da organi civilne zaščite zvedo za pretečo nevarnost 20-30 dni prej. Naše študije nas morajo torej privesti do tega, da bomo zmogli predvidevanja za 30 dni vnaprej. Zato smo ponosni, kot sinovi te zemlje, da nismo omalovaževali tistega, kar nam je narava posredovala v Furlaniji in to tako zaradi njenih prebivalcev samih kot tudi zaradi drugih ljudi, saj kot strokovnjaki in raziskovalci želimo ob ustreznih trenutkih koristiti drugim in lastnemu družbenemu telesu, s solidarnostjo in pobudnostjo, ki je značilna za naše ljudi. To je pouk, ki smo ga mi vsi dobili ob potresu. Ne more biti obnove, upanja, preroda brez pomoči drugih, čeprav ne moremo •n ne smemo pričakovati - in ta pouk je Furlanija dala drugim - da bodo vse storili drugi. Toda leto 1996 ni le dvajseta obletnica potresa, temveč tudi začetek zadnjega petletja, ki nas loči od novega tisočletja. Študij o predpotresnih spremembah okolja, ki nam koristi tudi pri razumevanju nenormalnega vedenja živali pred potresi, postane tako tudi študij o sposobnosti živali, da na široko in v mnoge namene zaznajo celo vrsto sprememb v okolju in ne le tiste, ki so povezane s potresnimi pojavi. Zgodovina znanosti je v tem zelo zgovorna: raziskovanje se sicer prične na določeni točki, ampak se razširi kot deroča reka, katere tok in cilj sta nepredvidljiva. Ne bi hoteli skleniti tega kratkega ekskurzusa o naših raziskavah, ne da bi spregovorili o bodočem (in sedanjem) razvoju naših raziskav, ki so nas februarja 1995 zaposlile tudi na Information Exchange v Floridi, kjer so sodelovale tudi institucije ZDA kot NASA, ERIM in DOE (departma za energetiko). Kratkoročni študij (early warning) sprememb v okolju, fizikalnih, kemičnih, klimatskih, človeških, živalskih, rastlinskih faktorjev privede do zanimivih aplikacij na področju seizmologije, z uporabo satelitov v namene FAO pa tudi do podatkov v zvezi s stanjem poljedelskih kultur, ki naj človeštvo obvarjejo pred lakotjo, ali v zvezi s pohodi parazitov (na primer kobilice loku-ste) in celo z možnostjo hidroponskih kultur v vesolju za preskrbo astronavtov pri večmesečnih potovanjih. Morda se te raziskave zdijo predaleč človeku, ki se danes sprehaja po mestnih ulicah ali poljskih poteh. Vendar ima družbena razsežnost teh raziskav izredno veliko aplikativno vrednost pri ohranjanju človeškega zdravja, pri ustvarjanju miru v svetu, pri nadzoru nad pitno vodo, pri ohranjanju vrst, ki jim grozi izumrtje. Odveč je povedati, da se bodo te raziskave nadaljevale in razvijale v najnaprednejših deželah, saj je le to pot, po kateri se znanost lahko razlikuje od zasledovanja zgolj osebnih ciljev, ki nujno vodi v vojne, razdelitve, diskriminacije in razdejanje. Sami smo tudi po zaslugi tragičnega potresa 6. maja leta 1976 že pred časom opravili svoje osnovne izbire in smo tega veseli. Emigracija 1980 KRAJINA, ARHITEKTURA IN GRADBENE TEHNIKE V NADIŠKIH DOLINAH 20 LET PO POTRESU Renzo Rucli Potem ko se je leta 1986 proslavljala desetletnica popotresne obnove Furlanije v tisku, s posebnimi publikacijami in posvetovanji, se je zdelo, da se je kritična obravnava o rezultatih obnove nekako iztekla. To ugotovitev opravičuje dejstvo, da je bila obnova Furlanije leta 1986 v bistvu zaključena, predvsem glede njenih materialnih rezultatov in splošnega izgleda naselij. Ostajajo pa številna dela, ki še vedno čakajo na financiranje ali pa so ostala nedokončana zaradi birokratskih zapletov deželnega aparata, kakor na primer hiše v Topolovem, ki so bile katalogizirane na osnovi 8. člena deželnega zakona 30/77. Ostaja pa dejstvo, da vprašanjem, ki so bila postavljena leta 1986, niso sledili dokončni odgovori in daje danes “čas obnove” preraščen z novimi načrtovalnimi inštrumenti in z novimi naselitvenimi procesi, ki so v teku. Iz teh razlogov nadgrajujem specifično tematiko obnove z drugimi argumentacijami, ki gredo v smer razbiranja narave in kvalitete fizičnih sprememb, ki so v teku. KRAJINA NADIŠKIH DOLIN Termin “krajina” je v svoji problematični dvoumnosti v arhitektonski kulturi razmeroma nov in lahko pomeni ponovno odkritje dežele (podeželja) v odnosu do mesta (urbanega okolja) oziroma dopolnitev razpravljanja o odnosih med mestom in podeželjem, ki je v zahodni kulturi vedno prisotno. Zdi se, da na termin vpliva nenehno nihanje med subjektom vidne percepcije, ki je tudi estetsko pomembna, in pravo, ožjo naravoslovno znanostjo. Z vidika arhitekture je zanimiv prvi aspekt; vemo namreč, da je krajina vedno bolj zgodovinsko skonstruirana, saj jo je potrpežljivo in dosledno oblikovala zgodovina človeških dejavnosti. Vprašanje krajinske zaščite, ki naj obvaruje naravne lepote specifičnih delov teritorija, teži k zaobseganju vedno širših geografskih območij. Primeri te težnje so “ekološko” usmerjeni krajinski načrti (zakon Galasso) in deželni zakon 52/91 o deželnih normah za teritorialno in urbanistično planiranje, ki predvideva, naj se novi občinski urbanistični načrti usmerjajo k varstvu in racionalni izrabi naravnih resurzov ter k zaščiti kulturnih in krajinskih vrednot v okolju. Če se zadovoljimo z globalnim, panoramskim pogledom, se nam krajinske značilnosti Nadiških dolin zazdijo usmerjene k dvojni konfiguraciji. Metaforično se zdi, da smo priča napredovanju dvojne fronte: od Mostu sv. Kvirina se širijo v padajočem zaporedju proti notranjosti dolin človekova dela, tovarne, hiše in drugi objekti, medtem ko se z gorskih grebenov pod koto 1000 spušča proti dolini gozd, ki z veliko hitrostjo požira travnate površine in vse bolj stiska v svoj obroč vasi in zaselke. Ta dvojni pojav predstavlja s krajinskega in načrtovalnega vidika podobne probleme. Področja v dolini, ki so podvržena večjemu gradbenemu razvoju, vsebujejo kljub urbanističnim načrtom na različnih ravneh veliko elementov, ki kvarijo krajino in ustvarjajo fragmentarno naselitveno stvarnost, ki je neurejena in morfološko nedodelana. Gorata območja, ki so pokrita z gozdovi, postajajo vse bolj neprehodna ter onemogočajo vsakršen panoramski pogled na naravne in po človeku vnesene elemente krajine. V obeh primerih bo lahko le načrt, ki bo izhajal iz zavesti neprecenljivih krajinskih vrednot, poenotil in estetsko ovrednotil geografski prostor Nadiških dolin. NASELBINE Naselbinski sistem Nadiških dolin sestavlja gosta mreža vasi, ki so enakomerno porazdeljene v dolinah in na različnih višinah prisojnih pobočij. Po potresu leta 1976 sta bili samo dve vasi v dolini, Ažla in Barnas, podvrženi delnemu rušenju. Ostale vasi so z izjemo redkih primerov rušenja posameznih zgradb v bistvu ohranile svojo naselbinsko morfologijo nespremenjeno. Proces obnove gradbenih objektov se je odvijal predvsem v dveh smereh: 1) popravilo po potresu poškodovanih zgradb na osnovi deželnega zakona 17/76 (začetni poseg) in deželnega zakona 30/77 (to je temeljni in organski zakon o obnovi poškodovanih zgradb, ki v členu 8 posebej obravnava tiste, ki imajo zgodovinsko ali krajinsko vrednost); 2) izgradnja novih stavb v okviru podrobnih rekonstrukcijskih načrtov (Ažla in Barnas) oziroma za tiste, ki jim je bila ta pravica priznana, gradnja nove hiše v katerikoli občini z zakonom določenega poškodovanega področja, kar je urejal deželni zakon 63/77. Dejstvo, da je bilo novo hišo mogoče postaviti tudi zunaj občine stalnega bivališča, je povzročilo premik številnih družinskih celic iz izvornih občin proti dolinskim območjem in proti ravnini ter tako še prispeval k demografskemu obubožanju najbolj odročnih vasi in občin. Posledice obnove in nadaljnjih sprememb na naselbinsko morfologijo nam omogočajo formulacijo naslednjih ocen: - naselbinska središča zunaj dolinskega sistema, kjer so prevladovali popravitveni posegi, so ohranila obliko naselbinskega tkiva v bistvu nedoktaknjeno, ohranila so jasno urbanistično in naselbinsko identiteto. Vendarle ostaja v teh vaseh problem skvarjenja in uničenja javne in zasebne urbane opremljenosti (kamnitih tlakov, suhih zidov, kamnitih stopnišč, vodnjakov, znamenj itd.), kar daje prostoru okrog domačij neurejen, nedosleden in nekvaliteten videz; - področja, ki so bila na novo zazidana v skladu s podrobnimi načrti (Ažla in Barnas), so doživela popačenje izvornega naselbinskega sistema z urbanizacijskimi posegi in s postavljanjem nekvalitetnih stavb, ki kažejo na močno odtujeno percepcijo arhitektonskih vrednot, kar lahko primerjamo z najslabšimi mestnimi periferijami; - območja v dolini, ki dopolnjujejo naselja in so bila na novo lotizirana, se razen redkih pozitivnih primerov zdijo lokalizirana naključno in gradbeno zelo razpršena. Konkretne posledice so na dlani: izguba vsakršne naselbinske specifike, pomanjkanje členitve in razmerja med javnimi in zasebnimi zemljišči, velika tipološka homogenost, ki jo spremlja nesmiselna in patetična jezikovna diferenciacija arhitekture brez smisla. Nič manj hudo ni izničenje vsakršnih odnosov z znaki agrarne krajine in povezave z bližnjimi urbanimi tkivi. ARHITEKTURA Tudi pri vrednotenju narave in kvalitete, ki jo utelešajo realizacije na arhitektonski ravni, moramo razlikovati med obnovo gradbene dediščine in novimi gradnjami. Popravitvene posege je urejal predvsem deželni zakon 30/77. Če pustimo ob strani normativo, ki ureja ekonomske vidike, se nam iz aplikacije zakona jasno kaže pomanjkanje kriterija kvalitete načrtovalnega posega in normiranje funkcionalnih napotkov, veljavnih za vse zgradbe. Tako se popravitveni načrti omejujejo na iskanje primernega prostora za kopalnico, vhodno vežo in stopnice in zanemarjajo iskanje spremenitvenih možnosti v okviru gradbene tipologije, ki se je utrdila v času in ki je nosilka življenjskega načina in vrednot, ki se nikakor ne dajo homogenizirati z zgolj funkcionalnimi parametri. Če temu dodamo še popolno uničenje elementov, ki so formalno označevali stanovanjske hiše, kot so na primer suhi zidovi, leseni balkoni, lončene peči, vhodna vrata ipd., se jasno pokaže izguba arhitekturnega bogastva in izvirnosti, ki je predstavljala za prebivalstvo močan element identifikacije. Popravilo stavb, ki so bile posebej katalogizirane zaradi svoje zgodovinske in krajinske vrednosti, je kljub slabi kvaliteti del vendarle nekoliko spremenila odnos do zgodovinske arhitekture. Dejansko šele proti koncu obnovitvenega obdobja opazimo nekatere posege, ki skušajo slediti predlaganim metodologijam za obnovo zgodovinsko in krajinsko pomembnih stavb. Gre za težnjo, ki je še površinska, ki pa vsekakor vsebuje nekatere pozitivne vidike. Pri novih gradnjah prevladuje razen redkih izjem laži-izročilna govorica, ki iz izročila ne ohranja ničesar in prav tako ne more slediti sodobnim oblikam. V splošni govorici se gradbena tipo- logi ja zamenjuje s korci in polkni, naselbinski sistem z distributivno funkcijo, členitev volumnov z rezanjem vogalov v tlorisu, nedosledni premiki med strešnimi ploščami nadomeščajo bogastvo členitev ipd. Če jih posamezno ocenjujemo, so te zgradbe povprečne, bedne ali strahotno grde, vsekakor preživele in brez pomena še pred naselitvijo. Pojav “razpršene urbanizacije” in skromne arhitekturne kvalitete je skupen vsem področjem nove ekspanzije; če urbano celoto Nadiških dolin primerjamo s širokimi območji Veneta in Furlanije, se nam zdi kar povprečna in znosna, z nekaterimi redkimi primeri kvalitetne arhitekture. GRADBENE TEHNIKE Gradbene tehnike so neposredna posledica aplikacije gradbene stroke na potresna področja. V zvezi z obnovo obstoječe gradbene dediščine gre še enkrat podčrtati odločilni tehnično-strokovni prispevek inženirjev iz republike Slovenije v zvezi z izdelavo postopkov izračunavanja in tehnike posegov, ki so se izkazali kot najprimernejši pri pravilni strukturni utrditvi stavb. Uporabljene tehnologije (jeklene vezi, injekcije, armiranje z mrežo, utrditev stropov itd.) so se izkazale kot fleksibilne in primerne za integralno ohranjanje izvirnega videza poslopij. Ti postopki izračunavanja in tehnike posegov so postali zakon italijanske države in se zdaj aplicirajo na vsa potresna področja. Kriteriji za načrtovanje novih stavb sledijo postopkom izračunavanja strukturnih elementov, ki so v skladu s pravilniki in normo upoštevanja predpisov za potresno varnost, ki predvidevajo geološko raziskavo tal, na katerih stojijo temelji, ojačane strukture v armiranem cementu ali železu in celo vrsto postopkov, ki naj zagotovijo zdržljivost stavb ob potresih. Novi kriteriji statičnega načrtovanja so vnesli stalno uporabo železobetona v nosilnih strukturah, ob tem pa tudi uporabo tradicionalnih materialov, kar pride do izraza pri strehah z lesenimi tramovi, ki so lažji kot armirane opečno-cementne plošče. Ciklamini 1977 MANJŠINA, OSIMO, POTRES Fabio Bonini Po dvajsetletnem časovnem razmahu lahko ugotavljamo, da so se učinki osimskega sporazuma in potresa iz leta 1976 delno prekrivali. V obeh primerih, čeprav gre za zelo različna dogodka, je manjšinska skupnost v Furlaniji, ki je počasi - in kot je takrat /gledalo neustavljivo - umirala, doživela močan sunek. Do podpisa osimskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo je prišlo leta 1975, v času ko se je v Italiji pod pritiskom levičarskih sil ustvarila klima strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Nacionalistična desnica, ki je zagovarjala in uporabljala spopad, nestrpnost ter vseskozi podpihovala besno kam-panijo z namenom, da prikaže mejo le kot pregrado, se je izkazala šibka in brez zaslombe. Več ali manj se isto ponavlja danes, ko skupinica nasilnežev hoče pogojevati večino. Razmerje sil je tisto, ki je prišlo do izraza proti koncu leta 1976 v Poslanski zbornici, ko je bila na dnevnem redu ratifikacija osimskega sporazuma: na strani razsodnosti je bilo 391 poslancev iz vrst KPI, KD, PSI, socialdemokratske in republikanske stranke, proti se je izreklo 57 misovskih poslancev in predstav- nik ekstremističnega gibanja Lotta continua (bilo bi zanimivo vedeti, na kateri strani je danes, čeprav ni težko uganiti), PDUP in liberalci so se vzdržali medtem, ko se niso glasovanja udeležili radikalci. Takrat se je začel involucijski proces. V dvajsetih letih smo od razsodnosti in odprtosti poslancev kot so bili Natali, Piccoli in Gunnella (KD), Lombardi in Fortuna (PSI), Paietta in Cuffaro (KPI), Preti (PSDI), Bandiera (PRI) ali takratni zunanji minister Forlani prešli do neracionalne in topoumne demagogije Menie, Romolija, Caputa in prijateljev. Ne glede na politično involucijo, so osimski sporazumi odprli novo obdobje. Dokonča ureditev meje in zagotovilo, da se bodo rešila še odprta vprašanja med državama sta omogočili nastanek nove klime med Slovenci v Furlaniji. Čeprav še vedno uradno nepriznani so se lahko bolje organizirali, odprli dialog z institucijami ter začeli dobivati prve javne prispevke za svoje dejavnosti. Drug dogodek, ki je istočasno globoko vplival na stvarnost dežele, je bil potres iz leta 1976. Preživeti strah, gmotna škoda in težave pri obnovi so hitro potisnili na površje zavest o lastni etnični pripadnosti. Podoben pojav zasledimo tudi med Furlani, kjer je to gibanje sprožilo nastanek novega političnega subjekta, česar se ni zgodilo med Slovenci, toda prav tu je prišlo do najučinkovitejših pobud. Dejstvo, da seje ustvarilo med ljudmi zanimanje za etnično problematiko, je rezultat številnih notranjih in zunanjih pobud. Prav gotovo so močno vplivala v to smer prizadevanja krajevnih upraviteljev, ki so javno priznavali in zagovarjali svojo slovensko identiteto. Prav tako pozitivno je učinkovala razvita slovenska tehnologija pri obnovi potresenih stavb (spomnimo se, kak odziv je na primer imel sanacijski postopek, ki so ga uvedli v Furlaniji strokovnjaki ZRMK (Zavoda za rekonstrukcijo materialov in konstrukcij iz Ljubljane) in seveda konkretna solidarnostna pomoč - slovenske hiše - ki je prišla iz Slovenije. K temu je treba dodati trajna in stalna prizadevanja vseh operaterjev in številne pobude, ki sojih sprožali. Vse je privedlo do tega, kot je napisal arhitekt Valentino Z. Simonitti, da “je Furlanija odkrila Slovenijo, kot državo vsega spoštovanja vredno. Največje presenečenje za Furlane pa je bilo naravno sozvočje, ki se je takoj ustvarilo med Slovenci in Furlani, kot rezultat skupnega zgodovinsko-kulturnega substrata”. Razume se, da so se temu procesu močno protivile krajevne nacionalistične sile z oporo širokih plasti državnega aparata. Njihovi več kot očitni in grobi posegi, namen katerih je bil ustvarjati škodo, so pa imeli totalno nasprotne učinke. Zahteve in potrebe slovenske skupnosti v Furlaniji so namreč danes široko sprejete in zelo visoko število krajevnih upraviteljev se v njih prepoznava. Sadje 1977 NAŠ SVET Posoda za sadje 1978 TE ROZAJANSKE UIŽE Catia Quaglia Ljudske pesmi iz Rezije, ki predstavljajo pomemben del bogate in raznolike kulturne dediščine te doline, so končno doživele objavo v posebni publikaciji z naslovom “Te rozajanske uiže”, ki jo je izdala pevska skupina Rože Majave. V knjigi, ki obsega 124 strani, je zbranih 68 ženskih pesmi, podanih v rezijanskem izvirniku in italijanskem prevodu. Zapisi izhajajo iz naslednjih krajev: Solbica, Osojane, Njiva, Liščaci, Bila in Učja. Zbirka je opremljena s serijo 14 fotografij, ki prikazujejo Rezijanke v različnih trenutkih njihovega življenja: ko peljejo koze na pašo, ko kuhajo polento, ko pojejo na gorskem pašniku... Knjiga je sad pozornega in temeljitega raziskovalnega dela sedmih pevk zbora Rože Majave, ki so pesmi katalogizirale in si v teku dveh let intenzivnih naporov pri odkrivanju in razširjanju pesemskega izročila zadale tudi nalogo, da pripravijo publikacijo. Doslej je bilo zapisanih več kot 300 besedil, ki čakajo na objavo. Objavljena knjiga pesmi seveda prispeva k ohranjanju in razširjanju tako ujetega izročila, obenem pa je z njo pevska skupina želela obeležiti lik rezijanske žene in njeno delo skozi več generacij. Pogled v preteklost naj bo torej tudi priznanje prizadevnosti in požrtvovalnosti, s katero so ženske nosile vso težo določene stvarnosti, v kateri so bile pravzaprav edine protagonistke, saj so živele v družbi, kjer je bila vloga žensk nepogrešljiva za družinsko, družbeno, kulturno in zgodovinsko rast. Torej priznanje ženskam, ki so vedno znale biti dobre matere, zgledne žene, iskrene prijateljice in poštene državljanke. Priznanje, ki je hkrati tudi jamstvo za bodočnost, od katere pričakujemo stalnejša in uspešna prizadevanja za priznanje identitete, ki izhaja iz bogatega izročila. Obenem pa obveza, da bomo tako kot danes s to prvo objavo tudi vnaprej z novimi pričevanji gradili temelje za odkrivanje tistih kulturnih vrednot, na katerih sloni identiteta Rezije. Za pokušnjo objavljamo v Trinkovem koledarju besedila nekaterih pesmi. Glasbenega zapisa nismo dodali, ker gre za prastare melodije, ki bi jih zapis v sodobnem notnem sistemu povsem iznakazil. Zato ne preostaja drugega kot to, da se prenašajo ustno. DA PA ČANEN É SA ZMUDOW (Pesem iz Osojan) To je zelo stara pesem - mogoče tako stara, kot je gora Kanin -in v njej je izražena globoka ljubezen, ki jo Rezijani izkazujejo svoji zemlji. Kaninove višine je prekril sneg, medtem ko je na njegovih pobočjih še trava in med njo rastejo živobarvne rože. V podajanju te slike se poezija rezijanske duše kaže v vsej svoji pristnosti, ki umetnost povezuje z naravo. Pesem je iz Osojan, vendar je še mnogo podobnih, ki govorijo o lepoti narave, nav-dihovalki rezijanske muzikalnosti. Da pa Čanen e sa zmudow / da pa Canea e sa zmudozv la li la la / da pa Canea e sa zmudow E gaw no lato srakico / e gaio no bilo srakico la li la la / e gaw no bilo srakico Nu ita brahesa za lana / ini na brahesa za lauti la li la la / nu na brahesa zalanà Ziz ta višita rožica / ziz ta višita rožica la li la la / ziz ta višita rožica Ta bila nu ta čarnjala / ta bila nu ta čarnjala la li la la / ta bila nu ta čarnjala Nu ta z alena žmišana / nu ta z alena žmišana la li la la / nu ta z alena žmišana. ZIZ KILE TANA MALI WAR (Pesem iz Učeje) Učja je bila nekoč, ko so Rezijani iskali nove pašnike, “poletna rezidenca”, in v tej pesmi je ohranjen spomin na to. Trdo kmečko delo, ki ga pesem podoživlja, pa ne preprečuje pesniškega doživljanja mehkobe in lepote razcvetenih travnikov. Lepota rož je lepota narave, ki se ponuja človeku in mu daruje svoje bogastvo. To je pesem, posvečena lepoti. Neke vrste zahvala za vse to, kar lepota je, kar jo navdihuje in ustvarja. Ziz Kile ta na Mali War / ziz Kile ta na Mali War la la la la le le / ziz Kile ta na Mali War Ohradnike obračaiva / ohradnike obračaiva la la la la le le / ohradnike obračaiva Nu rožica prabirala / nu rožica prabirala la la la la le le / nu rožica prabirala Na usa ta herda na deti kop / nu usa ta herda na den kop la la la la le le / nu usa ta herda na den kop Nu usa ta lipa u 'Ionico / nu usa ta lipa u 'Ionico la la la la le le / nu usa ta lipa u 'Ionico TO NUČ KI BUH SE NEŠINEL (Nabožna pesem iz Njive) To je božična pesem v varianti iz Njive. Nemogoče je to pesem - kot velja tudi sicer za pesmi, ki so zbrane v knjigi “Te rozajanske uiže” - prisoditi določenemu avtorju. Gre za stoletja ustnega izročila, ki je vplivalo na melodije pesmi in ki izkazuje izvirnost in pristnost. Se enkrat je rezijanska duša navdihnila pesem, saj je duhovnost v Rezijanih močno zakoreninjena. V pesmih izražajo svoje bojazni, svoja upanja, svoje molitve. To je sicer manj znana pesem, je pa ena najbolj harmoničnih in svojstvenih v bogatem rezijanskem ustnem izročilu. To je to nuč na Vinahte / to je to nuč na Vinahte juba dioica Marija To nuč ki Buh se nešinel / to nuč ki Buh se nešinel juba dioica Marija Da seme soiče se uničoč / da seme soiče se uničoč juba dioica Marija Seme klariuoe pujoč / seme klariuoe pujoč juba dioica Marija Nu seme miše se račoč / nu seme miše se račoč juba dioica Marija Nu zemja na je usa kličoč / nu zemja na je usa kličoč juba dioica Marija To je to nuč na Vinahte / to je to nuč na Vinahte juba dioica Marija To je to nuč na Vinahte / to je to nuč na Vinahte juba dioica Marija Dekorativni detajl 1974 NAUADE Adriano Noacco Nauada ženarja Koledo Te parve dan lieta, otroče male an velike zjutra predan so odile okuo po te hiš prašat koledo. Sake suoj žakjac, same ole z dru-zeme so šle touč urata od uase. Pridoč nuotre ne so nardile te nauadjen augure: Bon principio delTanno, dejta me koledo! Ospodarje o ospodinje buj bohate od dobra sarca so žej prepra-vele: jabuka, liešneke, orahe (kokone), bagige, fihe, mandarine, narance, mandurlat, karamele an čjokolato. Te boj avaraste ne so jo prenesle doste krat s kakeme krampierje, fagiule, panole sierkoue an še no mar uohja kak otrok e se obrietou tou žakej. Še kako doste krat mezerja ne ba tako hloba, ke tou kake hiše to nie smou date neč, zake timpe ne so be hude za ries. Nauada febrarja Na pust Žej ženarja, zato klea micsca, pust e bi dostè čujen pousode. Te se vidalo ta med maškarije, mlade an stare može se napraujoč tou use vedenje an oblačenje žej na pou tiedna za ne rejči tou sabote an nedeje. Vriskoč, sederoč, čjantoč so pohajale ta med te hiše, tou oštarije an druge kraja. Sake mou kako naprauo, strument, rieč tou roke o ta na rame. Za ropotate an bučite se be urne: kriue zuone, peskolote, bandone, ke te čuo že od delečan. Parve pust bi klieščar, ke s teme kliešč lesene, povezene z železno nitjo e večkrat prestrašou te male otroke. Potem, obliečena de baba ^enà), se parkazala pustica, ke z no metlo ne čistela prahe, orade, pote. Nie mančou še te pust, ke z žejen e odou pobierat use tuo, ke so moriele date judje: jajca, ser, salamp, vino. Usa roba o živilo za dno pojednino ukop, z useme puste. Nauada marca Praznenje hnojne jame an kupe hnoja Dno dielo, ke se kazou na pou z lietne čas, za hnojite njiue, urate, uarte. Za spraznite hnojne jame te se dopralo več krat dne klabučate želiezne od uere, zvezene z nen nasadan dou, za moriete ite tou dno. Točjoč hnojnico te jo velilo tou bandone, obiešene za povierak, itako te morou nosite dua bandona sake bot. Za veneste hnuoj ne so koventale dne koše premirjene, ke ložene ta na čandrejon te je napounou z vilame, poten zadenje-ne ta na ramana. Dua diela doste težke za može močne an zdraue. Nauada abrila Ubielenje od hiše Se preblizuč velika nuoč, se hledalo ubielite kaka kraja hišne: kužina, koradorje, tenel, šolarje, podstrešnice (čjaste), kliete. Itako te očistou proč use buoške, magie, čjalin, spraujene no mar pousode. Te bo rat dne roke čjoučine, udieljena an razstaje-na tou dan dobar kambač o bandon. Kak te hišne e napravou dielo o le dan druhe, ke mou meštier za pobielite. Poten žene so očistele, lustrale, razpraskale: imprestò, urata, okne an sake reče hišne, ke boj te mielo bezunjo. Nauada maja Rogacjone Ne so be pročesjone narete zuna ta med te trojè, potice, ke so nosile na kampanjo, hor med hore, holme an doline, časej doste deleč. Zjutra zuoda naprej s križan, ta zad pročešjon judi: možje, žene, otrocè ne so začele nje hodenje, pojoč, čjantoč, prosuč Boha, use suete, ke morieta protežete sianje an zbranje, darzoč deleč: toučo, suš, poplave an druhe slabine. Ta parva rogacion se storila te dan sveta Marka (25. abrila), te druhe tri: pandejak, torak, srieda prej koj Senca. Se e bi slab temp, rogacjon ne se daržala tou cierkue. Nauada junja Veneste blaho Tou nedejo o druhe vesel (praznik), poten koj ta parua majša an pried koj ta velika, več ospodarje blaha ne so venesle od hlieua nje kraue, telé, jenice za je vehodite ta med potice, prahe od borka. Te bližnje an znance, kar so videli rieč, ne so kritikale o pohualile bode dnea, ta druzega, ta trenčjeha ospodarja. Merkuč, kritikoč, sprejemuč observacione kak ospodar e obrie-tou uret dielo, tej ostriče an naraunite nohte, strojite an česate no mar pousode, zat zviedate se ta o ta druha kraua je o ne urna za brej ite. Nauada žetnjaka Oplievenje tou njiuo an uart Zake lieuše rasté to posejeno ta med njiue an uarte, žetnjak e bi miesac dobar za opliete use trauate, žej liepo porastjene, ke potem doste škode ne so dale. Dno dielo žensko (babeško), napraven an naret večkrat. Pouno te trauat, kličene pleul, spraujene tu koše ne so be uaržene hnit ta na kupe. Druhe pleul boj čest an se zdou pohlepen, e bi opran, režentan tou kak patok, poten osušen, uran za ite tou jasla blaho. Nauada avošta Siečvena Avošta, siečvena ne se pousode daržala doste zuna, tou te delečne sonožete raznane ta med doline an vesoke hore. Use fameje ne so se pomale, se prenosoč od ne sonožete tou te druhe. Te se začelo predan z možmi sejč, poten koj obed, žene an otrocè ne so potrosele trauo, ke na se osuše. Jedena južena, dno oko timpo, magari no mar se opočite, poten use oku sena, spraujat an hrabet za nardite kopo o lonece. Se te bo zhuoda, druho te napravou: sejč še kako druho sonožet, prepravete starže, padruje an njišče, sklepate koso, točite uodo, nardite kako brieme sena, frodja o traue za naste demuoj. Nauada septemberja Pošijanje don po uode denta Z velike deže. nauadjene prite septemberja, s patokame poune uode, več moži so se spravele za se pomate pošijat derua tou debele taje o trankone dou po uode. Sake nje lingir tou roke e daj pod dole, hledat napičete več tokč. No dielo težko, neuaren, ma e ošparou se trudite harbat, an te feležel, ke pouno krat se obrietou na delečne kraj. Nauada oktuberja Kažite panole Poten koj večerja z noči douge, tou kako kužino orko, časej hor kak čjast, so se spravele te hišne an te bližne za kužite panole sierkoue ubrane pred krate an ložene tou kupe. Dno dielo lahno, veselo, hore daržan z liepame pravljice, pouno smejanje an čjantanje. Ospodarje za ne bete manko usien so ponudele burje pečene, kako druho pomo, magari uzeta od kužulišča, še beškote o pahačo an vino za pite. Nauada novemberja Kuhanje župo blaho Use vancume od reči usjane tej: kampierječe, broskue, riepe, kužulišče, poten ubrane ne so se kuhale ta med te furnele ta na prahe o blizu hiše, zamiešane z uodo, časej še sieratuo an semu-lo. Ne so, pokuhane liepo, dale dno dobro župo za blaho, še za use beštje domače: kokoše, race, uočje, dindje an prasce, ke te klea miesca pried kuj ubite to maje opitate. Se otroče poskriuše ne so oledale ta med kotle, oblice an kampierječe, ke itako kuhane ne so be za ustavete lakot, doste čuta. Nauada decemberja Ubijanje prasca Kar te se ubilo prasca, ne ba fiešta tou hiše, ma še pouno diela. Ta začelo zjutra tou torne: žene napraujat use impreštč, rute, bri-saunece, uarve, konopje, nete; možje neč de manko ohriete uodo tou kotle velike, napravete ščjale an keke, nabrusite več nuože, kontrolate z ženini drobouje, droge, sou, pevar. O kake ure e paršou še purčitar za omerkate use diela, poten e začeu razdielete sako meso za nardite več reči: salamp, ljanja, fegadel, rnužet, peršut. Koste, rebra ne so be ložene par krajo, itako špeh, nasprotno druhe reče tej kri kuhana, drogana an s cukerjan pomiešana ne dala no dobro jedenje. Tokiče mesa zmies, pocriete tou lonac ne so dale sajin, kar so be poten liepo stiskane, tuo ke te veliezlo an reštalo, ne so be friče, dna velika gola, ke puono otruok so čakale zuna pred hišo. AUGURJE! Dobar božič! Dobro lieto! Znance an malo znance! Znance par kas an neč znance! Tekle augurji o re usien, Zaka use ne morjo bete znance. Več krat se obrenčjemo tej bratre z bratrame! Se spravemo okou ne taule, se smejat an pit! Tej dan bot, ke te bo več hudo an več težko. Alore znance, dobar božič ! Alore znance, dobro lieto! Augurje, sarcan! IZ BENEŠKE KUHINJE Vesna Leskovic V pestri kuharski zakladnici Slovencev so jedi iz Benečije, Rezije in Kanalske doline skoraj povsem neraziskano področje. Gotovo se ne morejo primerjati z bogato štajersko kuhinjo, so pa toliko bolj zanimive po izredni domišljiji. Iz surovin hribovite pokrajine, ki je nudila res skromen pridelek, so tukajšnji ljudje znali pripraviti nešteto variant. V dolgih letih pogovorov s tukajšnjimi ljudmi so mi na vprašanje, kaj so nekoč jedli, odgovorili, da se je jedlo slabo, ker je bila revščina. Mislim, da je prav v tem ključ in izziv za pripravo jedi, ki so zdrave, po katerih danes radi sežemo in nam jih okolje, v katerem živimo, tudi ponuja. Z malo dobre volje in domišljije nam bo to uspelo, posebno če bomo stare jedi prilagodili današnjim prehrambenim potrebam. Prehrana je torej važen del materialne kulture vsakega naroda. Spoznamo, kako so živeli, s čim so se ukvarjali, preko imen za razne jedi spoznavamo tudi jezik. Samo nekaj primerov: c vrča ali cvarča (omleta) je izraz, ki seje v sodobnem slovenskem jeziku že izgubil, žličnjaki (cmoki iz moke) - pripravljajo se z žlico, daleč naokrog je znana guban- ca - od gubati; z glasovnimi spremembami, na primer begunca, jo poznajo na Tolminskem in Goriškem, o njej najdemo zapis anonimnega poeta že leta 1714. Ko sem spraševala ljudi, kaj so pridelovali in kaj so jedli, sem le s težavo dobila odgovore, ki sem jih želela. Možna sta dva odgovora: sramovali so se svoje revščine - če je prišel tujec v hišo, so skrili polento in dali na mizo kruh - ali pa so ljubosumno skrivali tisto, kar je bilo intimno njihovo, torej tujcu nedostopno. Možna sta oba odgovora. Ni vedno lahko natančno opredeliti in reči, iz te ali one vasi je neka jed. Mnogo je skupnih značilnosti in jih poznamo tudi po drugih slovenskih pokrajinah. Ljudje so se srečevali na sejmih, hodili na božje poti, se ustavili in prespali ter skupaj z domačini pojedli. Tako je precej podobnosti med Tersko dolino in Črnim vrhom v Nadiških dolinah. Terjani in Karnahčani so hodili na primer na božjo pot na Staro goro, iz Nadiških dolin so hodili na Višarje, z Gorenjske pa je vodila takoimenovana železna pot v Benetke. V prejšnjem stoletju je bilo veliko migracijskih tokov. Zaradi revščine so hodili delat na tuje, predvsem po Avstro-Ogrski. Mlada dekleta so v prvi polovici tega stoletja hodila za dekle ne samo po Italiji, ampak tudi v Belgijo, Francijo, Nemčijo; od petdesetih leti dalje pa tudi kot delavke v tovarne. Tudi na ta način so se prehrambene navade prenašale v obe smeri. Od božiča do januarja - takrat so bili moški doma - so ob stari luni klali prašiče. Svinjina je bila praktično edina mesna jed. Ko so ubili prašiča, so za klavce - prascarje - najprej spekli file na plošči štedilnika, po starejši varianti na žerjavici na ognjišču. V Ažli so ga zavili v trebušno mrežico in ga potem enako spekli. Skuhali so tudi kri (Ažla) in jo rezali, v Bardu in Viškorši so v kri dali rozine, sladkor in cimet ter skuhali v pari. To so jedli s polento. Ponekod so s krvjo namočili kruh in ga popekli (Bjarč); enako so uporabili kokošjo kri. Krvavice danes delajo le še v Kanalski dolini. Še po drugi svetovni vojni so jih delali tudi v Benečiji, ponekod slane (Grmek), drugje sladke. V Ažli so jih imenovali mulce - vanje so poleg krvi dali še rozine (grozdovje) in pinjole. V Bardu in Viškorši sojini reklifegedel in vanje zrezali meso od glave, pljuča in jetra, dodali sol, piment, poper in cimet. Meso in slanino so v glavnem zrezali za salame, v katere so poleg soli in popra dali tudi vino, imenovano klinto, v katerega so namočili česen. Beneške salame so bile še posebno cenjene po svojem dobrem okusu, ker so prašiče redili tudi s kostanjem (,burjami); pršuta praktično niso delali. Iz pljuč so delali klobase polmonarije, v mužet - vrsta klobase - so dali meso od glave. Praviloma so mesne izdelke sušili v kleteh (jamah, čamerah), le redko, predvsem v Kanalski dolini, sojih okadili. Zanimiva je posušena amca (file) in hrozadola (kontra-file), samo osoljena in popoprana ter posušena. Zelo dobra jed je požganek - popečena in na koščke zrezana klobasa s popečeno koruzno moko in zalita z mlekom (Bardo). Svinjske kosti so kuhali v mineštrah (kuhnjah). Nasekana rebra (lonže - Bjarč) so s krompirjem in malo paradižnikove mezge pekli v pečici, drugje na ognjišču. Iz mesnate slanine so delali zaseko in jo hranili v mehu (Ažla). Posoljeno in popoprano slanino še danes povsod po Benečiji valjasto zvijejo in posušijo. Iz slanine so delali sain - mast, ocvirke pa porabili za obogatitev in zabelo jedi - polente, stakanja - ali pa s kisom kot zabelo za solate. Na predvečer božiča so skuhali žolco (žuč) iz parkljev in ušes. K svinjini se je dobro podala kisla repa; v dolini so jo kisali na tropinah, po bregovih pa naravno belo. Bolj redko so kisali zelje (kapus - Čeplešišče). Za pusta so še po drugi svetovni vojni poznali le sope ali fritule, to so v mleku in jajcu namočeni kosi kruha, popečeni na maslu in posuti s sladkorjem. V Bardu so poznali krojne iz vzhajanega testa. Za pepelnico so v Ažli pripravljali pečen sardelon (slanik). Minestroni ali kuhnje so bili vsakodnevna hrana: ječmenova, od bizne (kisle repe) s krompirjem, fižolom in moko, zelenjavna, fižolova, s pokalco, prežgana; med njimi naj posebej omenim zelo zanimivo iupo od vdovcev: na maslu popražena koruzna moka, zalita z vodo ali malo mleka ter s suhim sadjem (sušmi, krhji, roščiči). Mleko in mlečni izdelki: batuda (pinjeno mleko), skuta, maslo in sir - ta je bil tudi predmet menjave za moko in koruzo - so bili osnova za številne jedi. Ena najbolj znanih in razširjenih jedi iz sira je frika: trda, s čebulo, z mlekom, s paradižnikom, krompirjem, slanino, z bučo in tako dalje. Sir so jedli v glavnem kot samostojno jed s polento. Skuta je bila osnova za mnoge jedi, shranjevali so jo v lončenih ali steklenih posodah tako, da so jo posolili in popoprali, in jo imeli na zalogi celo leto. Naj omenimo skutin moč, ki so ga pripravljali s salamo in jedli ob polenti. Med najbolj razširjenimi jedmi je tudi krompir v vseh oblikah -pogosto s skuto, lahko tudi v ponvi na popraženi čebuli in posut s sirom - to je bila tudi hrana, ki so jo opoldne nesli na polje delavcem. Prav tako so bili cenjeni in so še krompirjevi svaljki - njoki, v Bardu so jim rekli makaroni, nekoč le za velike praznike. Redko so bile na mizi testenine iz pšenične moke, največkrat kot zabeljeni bleki. Jajca so bila največkrat le za prodajo in le redko kot samostojna jed. Iz njih so delali cvrčo z različnimi zelišči, s sirom, porabili so jih za sope ali sni te (v mleko in jajca namočene kruhove rezine). Palačinkam so v Nadiških dolinah rekli cvrčice. V Viškorši so pripravljali pojir, stepena jajca z malo kisa, kar so spekli na maslu. Za veliko noč so jajca barvali s čebulno lupino in z raznimi travami. Otroci so jih sekali z denarjem. Ponekod (Ažla) so pekli golobe, sladek bel kruh in vanj vložen pirh. Na veliki ponedeljek je bila v Landarski jami maša, kjer se je zbralo veliko ljudi, ki so s sabo prinesli velikonočni prigrizek, meren- do. V bližnji Tarčeti je bil ta dan senjam, kjer so tudi plesali. Med sladkarijami omenimo gubanco (vrsta potice), po starem so gubančanje pripravili iz medu, burij in grozdovja od ameri kana. Enak nadev so uporabili tudi za štrukje, kuhane -starejši način - in cvrte. Zelo okusna je tudi ocvrta krema iz jajc v Rcčanski dolini, ki sojo pripravili le za poroke. Poleti je bilo veliko zelenjave, iz katere so pripravljali največkrat stokanje (štakalca, štokja, štak, Štok, zaštok), v osnovi pol zelenjave, pol krompirja, skuhano in poštakano, zabeljeno z ocvirki, cvrčicami. V Bardu so štak pripravljali le iz krompirja in fižola (matevž), v Viškorši pa je bil stak iz krompirja in tajiče (buče), zabeljen s fričami (ocvirki), mešanico krompirja in zelja pa so imenovali suok. Blitvo {bledo) so na primer skuhali, oželi in dali na ocvrt česen ter posuli s sirom, enako broskve (ohrovt), kapus (zelje). Sadje - predvsem so bila to jabolka in slive, češpe - so za zimo sušili. V Ažli so jih na primer sušili na spletenih gardelah v senci ali pa sojih, na primer jabolka, zrezali na krhlje, jih nanizali na nit in tako tudi sušili; češpe so prodajali tudi na Laško. Kot slaščico so iz jabolk pripravljali Strudel iz vlečenega testa, iz češp so pripravljali češpljeve cmoke, še vedno v Reziji in Kanalski dolini, le še redko v Nadiških dolinah. Rekli smo, da je bilo meso malokdaj na mizi. Med živalmi za zakol so redili v glavnem kokoši, zajce, ponekod race in gosi, več pa koze in ovce. Seveda je bilo to namenjeno predvsem prodaji oziroma zamenjavi za druge dobrine. Kjer je bila v bližini reka, so lovili ribe, ki so jih pripravljali največkrat kot druge mesne jedi v omaki, da je bilo bolj izdatno. Še po drugi svetovni vojni je bilo celo v rekah po dolinah dosti rakov in so jih lovili v pletenice. Ptiče so lovili na vergerne - palice z biskom (lepljivo snovjo iz omele) ali pa v mreže, za vabo je bil ptič v ščajbi. Najboljši so lujerji. Med divjačino so bili divji zajci, polhi {puhi), veverice (brebarce), tudi žabe in polži so se znašli na mizi. Nekoč ni bilo visoke divjačine, to je divjih svinj, srn (kozé), jelenov, česar pa je danes skoraj v izobilju. Tudi gob včasih praktično niso jedli, čeprav jih je bilo veliko. Jesti sojih začeli šele po drugi svetovni vojni. Burje (kostanj) so bile tudi med glavnimi jedmi. Poznajo jih več vrst, kot so ranac, purčinac, marujac, objak, tufo, maroni. Pripravljali so jih pečene in skuhane ter v kombinacijah z različnimi jedmi, tako na primer olupljene in skuhane z lovorjem ter polite z osoljenim mlekom (Ažla), zamešane v polento (Bardo) ali kruh. Polenta je bila vsak dan na mizi in je služila namesto kruha. Sveže skuhana s fižolom, z burjami, popečena z batudo kot močac (Ažla) za zjutraj: v pol mleka pol vode so zakuhali koruzno moko, ko je bila skuhana, so jo zlili na krožnik in polili z mlekom; mešana s krompirjem - granpe-resa (Bardo, Viškorša), zabeljena s požganim maslom, sirom in slanim mlekom, takoimenovana ocikana (Bardo), skuhali so jo zvečer prvega novembra in jo obvezno malo pustili za dušice. V tej polenti je bila poleg koruzne moke tudi ajda ali rž. V Nadiških dolinah pa so za vahte na primer v Sarženti za otroke spekli pogačice iz koruzne in pšenične moke, s kostanjem in grozdovjem. Naj omenim, da so po bregovih še po drugi svetovni vojni sejali gejdo. Iz koruzne moke so delali tudi kruh -pdčo s siratvo, ki sojo zavili v liste od lapuha in pekli v žerjavici (Terska dolina in dolina Karnahte). Koruzno, sirkovo pinco, ki je bila mešana s pšenično moko, so pekli v Dreki. V vaseh pod Matajurjem so pripravljali podrobljenico, to je na plasti zložena polenta z vmesnimi plastmi skutinga moča. V Viškorši je znan ta smrtnih moč, to je na maslu popražena bela moka, zalita s smetano in pokuhana. Jedli so ga s polento. Skratka, vse jedi so bile skromne in za zboljšanje okusa so uporabljali predvsem domača zelišča in dišavnice, kot so mrdrjavka, luštrek, lovor, rožmarin, koromač, timjan, žajbelj in druge. Tudi prave kave niso uporabljali, ampak so pražili ječmen v posebnih železnih posodah, ki so jih oblikovali domači obrtniki. Daje bila revščina res velika, priča tudi to, da so porodnicam le v redkih hišah skuhali kokošjo juho, v večini družin so ob tej priložnosti pripravili panado - skuhan kruh z malo masla in soli in na koncu so v to zamešali stepeno jajce. V šestdesetih letih, ko je izseljeništvo bilo že množično, se je standard beneške kuhinje precej zvišal, saj skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi imeli kakšnega družinskega člana v tujini. Odtod so pošiljali domov denar, kar je omogočilo, daje kakšno jajce, kos masla ali salama več ostala doma, hkrati pa so začeli kupovati tudi v trgovinah. Kljub višjemu standardu se prehrambene navade niso bistveno spremenile, ampak le obogatile. Ovrednotenje in predstavitev domače beneške kuhinje in njena ponudba v domačih gostilnah pa se je začela pred nekaj leti z akcijo “Vabilo na kosilo”, ki iz leta v leto privablja več gostov iz bližnjih in oddaljenih krajev. To pa niti ni čudno, saj so vse jedi zanimive in okusne pa tudi lepo predstavljene, tako da lahko zadovoljijo še najbolj zahtevnega sladokusca. Skrinja 1977 LETO JE ŽE MIMO Liliana Spinozzi Monai Draga Lucija, leto je že spet mimo. Ko sva se pred nekaj dnevi srečali na čedajskih ulicah, si mi omenila, da se ukvarjaš z novo številko Trinkovega koledarja in da si, če sem te prav razumela, že nekoliko v skrbeh: obe sva tako zaznali tok časa, ki nam uteka skozi prste. Trinkov koledar... O njem sem prvič slišala marca 1984; namenila sem se zbrati čim več podatkov (geografskih, zgodovinskih, statističnih in predvsem bibliografskih), da bi pristopila k pisanju diplomske naloge o nekaterih jezikovnih vidikih nadiškega območja, in stopila najprej do mons. Angela Cracine, nato pa po njegovem namigu še do mons. Valentina Birtiča. No, prav mons. Birtič je hranil kompletno zbirko “Koledarjev”. ...Tu je zdaj staro in strmo stopnišče, na vrhu pa medla luč osvetljuje prisrčno in smehljajočo se postavo Gostitelja. In že imam v rokah plastično vrečko, ki jo do polovice zapolnjujejo skorajda smešno majhne knjižice... Začnem s pregledovanjem in pridem do leta 1980. Danes (to je 26. septembra 1995) imam to knjižico v rokah tu, doma. Prav ti. Lucija, si mi takoj posredovala ta izvod, ki je zdaj že zbledel, ne toliko zaradi časa kolikor zaradi rabe, in ki mu vidne poudarke dajejo štiri rumene nalepke in opombe, zabeležene s svinčnikom ali manj spoštljivo z rdečim peresom. A tudi to je znamenje ljubezni... Usodna knjižica. Amor, ch'a nullo amato amar perdona... Ljubov' ljubit’ veljaščaja Ijubimym... Ljubezen, ki dé ljubljenim ljubiti... Razume se takoj, da sem zatopljena v semiološka branja. Razmišljam o tem, kako skuša Eco po svoje razložiti - in kako naj bi bilo drugače - Peircejevo teorijo interpretanta. Pomen znamenja je v pomenu njegovega interpretanta, in tako naprej do neskončnosti oziroma do Absolutnega interpretanta. Vendar se Eco ne more odločiti, ali naj interpretanta razume kot ‘znamenje’ ali kot ‘zaznamujoče’. Toda prav ta neodločenost mu omogoča pisanje romanov, razširjanje pojmovne vsebine njega samega kot subjekta. Govorec ali mislec, to je vseeno (Umberto Eco, Semiotica e filosofìa del linguaggio, str. 54). Skušajmo zdaj razložiti to “usodno knjižico”. Moj jaz jo interpretira takole: ko preletim kazalo, se mi vzbudi asociacija med imeni Jevnikar-Lenček-Matičetov in imenom Jan Baudouin de Courtenay. Ko bi me prvi ne “prisilil”, da poslušam njegova predavanja iz slovenščine v slovenščini in ne v italijanščini (z utemeljitvijo, da sem jecljala v narečju svoje mame in da sem torej morala razumeti); ko bi ne - Usoda? - hotela, da sta se Lenček in Matičetov odločila, da v tem istem letniku objavita besedila iz Baudouinovih raziskav v Nadiški dolini: kako bi mogla odkriti in potem stopiti po sledeh, ki vodijo k temu Velikemu raziskovalcu? Te strani v “Koledarju” so skromne, kakor je bila skromna obubožana govorica moje matere. Obubožana, ker je bila izsušena ob izviru že zanjo, ki je živela na neslovanski zemlji, še bolj pa zame, ki sem se potem, ko sem med vojno preživela kratek oklepaj v stiku s tem jezikom, znašla potopljena v tuj svet. Svet, ki sem ga postopoma asimilirala, seveda. Saj razumete, ni svet tisti, ki nas asimilira: kakorkoli že, vse je odvisno od nas samih. Toda kako je že z Usodo... Inkongruenca inter-pretanta. Toda podajmo se naprej po poti tega hermenevtičnega poskusa. Občutek sramu me navdaja pri tem priznanju, saj gre za priznanje hude miselne zaprtosti in duhovne zaspanosti: toda do tistega usodnega trenutka se nisem, čeprav sem že nekaj let (od 1979) delala na špetrskem učiteljišču, prav nič potrudila, da bi izvedela kaj več o Nadiških dolinah in o slovenski manjšini v Italiji. Nikoli se nisem potrudila zares. Pa čeprav me je mama neutrudno spodbujala, naj se učim “slovenskega jezika” in mi je celo kupila slovar, da bi me k temu pripravila - prav ona, ki je tako skrbno obračala vsak novec. Sama kot prva razumem, da bi morala dati sprejemljivo razlago za ta moj preobrat, toda ne mogla bi najti strogo racionalnih razlag. In to kljub temu, da se prav v teh dneh ukvarjam z jezikovnega vidika z analizo in korelacijami pojmov etnija, narod, država in tako naprej (ne v obrabljenem smislu, temveč “znotraj” jezika). Pomanjkanje informacij torej ni razlog, da se zaustavim pred “razlago”. Etnija je kot družina: čutimo se povezani, ker smo skupaj rasli vse od rojstva. Vendar se sporečemo in prepiramo, kritiziramo se in to tudi ostro. Potem se mogoče poročimo. Ni treba, da gremo daleč, razlike lahko nastanejo tudi znotraj samega jedra. “To da je moj brat?!?” “Ali je tisti moj sin?!?” “Kako so moji otroci tako različni, ko pa sem jih vzgajala na isti način...” Dramatična vprašanja brez pravega odgovora. Ti se pišeš - recimo - Trinko. Čutiš se Slovenca. Ti se pišeš -recimo - Trinco in se čutiš Italijana. Gre za etnijo ali za narodnost? Kako razumem krožke Sardincev, Kalabrijcev ali Sicilcev, presajenih v... prisegam, hotela sem zapisati “v tujo zemljo”. In s tem ne mislim nujno na Furlanijo. In kaj naj rečemo o furlanskih fogolars... “Krožek” ima prizvok zaprtega prostora, skupka specifičnih elementov. Obstajajo pa tudi “krožki”, kjer je, recimo, oče iz Abrucov, mati pa na primer Slovenka. Ne le, da obstajajo, lahko tudi dobro delujejo. Če le ona pristane na to, da ponudi od časa do časa na mizo kaj pikantnega, on pa se sprijazni z dejstvom, da bo moral včasih pokusiti češpljeve cmoke. Če eden od dveh ne pristane na takšne koncesije, lahko pride celo do razporoke. Toda zakaj se potem ločujejo tudi - ali celo predvsem - pari, kjer sta oba čistokrvna “Italijana”? Kje naj iščemo “krožek” Italijanov... Kaj se ti zdi, Lucija - razmisli, prosim, o tem - združuje/ločuje bolj jezik ali vera? V Bosni govorijo več ali manj isti jezik. Imenujmo ga hrvaški ali srbski, to je z vidika znanosti nepomembno. Toda muslimani imenujejo ta jezik bosanski. Dobro vemo, da se v tej tako umetni trojni delitvi odraža v resnici verska delitev. Gotovo so v pogledu na svet - in predvsem v pogledu na drugega - med kristjani in mohamedanci velike razlike... Toda poskusimo postaviti enačbo: ob enakosti jezika - in končno tudi novejše zgodovine, ki jo še najbolj “občutimo” - se muslimani navezujejo na svoje brate zaradi vere. V Italiji se ob enakosti vere med Kalabrijci in Furlani - navajam jih zgolj naključno - čuti povsem duhovna potreba po srečevanju znotraj skupine. Ne, nisem se zmedla: v sami Furlaniji obstajajo fogolars furlans, pa čeprav v drugi obliki in z drugim imenom. Vendar brez slepomišenja, brez hudobije. Razen če hoče kdo v tem najti hudobijo s tem, da proicira iz sebe strup, ki bi sicer ostal neopažen in ki bi, ker v njem pač je, gotovo našel pot, da se zlije na druge zdrave in neškodljive žrtve. Ljubezen, ki dé ljubljenim ljubiti... Jaz čutim, da so me “moji” ljubili in me še vedno ljubijo, da me razumejo, kot jaz razumem njih. Kar seveda v ničemer ne načne stopnje spoštovanja, hvaležnosti, obveznosti in dobrega hotenja do “drugih”. Kako, prosim? Je kdo, ki mi osporava, ki trdi, da to ni res? To stvari prav v ničemer ne spremeni. Pomembno je, da se čutiš ljubljen, da imaš to vero, ki ti daje gotovost in daje krepka krila tvoji inteligenci, ki bi sicer bila potlačena; vero, ki tudi poraz spreminja v zdravilo in usmerja tvoj pogled preko. Usmerja tvoj pogled preko. Glava 1974 BENEČANI IN SLOVENSKA TELEVIZIJA Ezio Gosgnach Nimar buj se ljudje zaviedejo pomembnosti, ki jo imajo mediji, se pravi televizija, radio in časopisi v donašnjim vsakdanjim življenju. Sigurno, buj puojde naprej cajt, buj bo naše vsakdanje življenje povezano posebno s televizijo, s kompjuterji in s podobnimi rečmi. Posebno televizija kondicionira na močno vižo kulturno, socialno in politično življenje. Rezultat je, de donašnji dan, kar se na vidi na televiziji, vaja malo an nič. Zatuo se bijejo takuo velike borbe v Italiji in v cielin svietu, za imieti svoj prestor tudi na televiziji. Veseli obrazi in entuzjastični komentarji so bli v pandiejak, 27. obrila, na sedežu Rai v Tarstu in v ambientih slovenske mino-rance. Ob osmi an pou zvičer so začele sperimentalne televizijske oddaje po slovensko. 1. maja so začele pa redne oddaje. Predvidene so 4 ure na tiedan: vsak dan dnevnik in kajšna druga oddaja. Vsi pravijo, deje italijanska televizija po slovensko zgodovinski dogodek. Saj že 30. šetemberja 1992 je italijanska vlada ratificirala konvencijo o televizijskih programah po slovensko, ki sojo bli 5. novemberja 1991 podpisali takratni predsednik Rai Enrico Manca, generalni direktor Gianni Pasquarelli in takratni podsekretar pri predsedstvu vlade Nino Cristofori. Po štierih lietah je tista konvencija uresničena. Potlè ki je slovenska manjšina v deželi Furlaniji-Julijski Krajini čakala programe po slovensko že od 14. obrila 1975, kàr je biu sparjet novi zakon o daržavni televiziji. Konvencija predvideva, de bo po televižjone 208 ur na lieto programa po slovensko, tuo je 4 ure na tiedan. Za parve tri lieta bojo za tuole špindali vič ku 12 milijard lir, plus 800 milijonu, de bi dieli na mest mriežo ripetitorju. Ampa z začetkam televizijskih programu Rai po slovensko je bla storjena velika krivica. Slovenci v Videnški provinci jih na morejo videti. V parvin členu konvencije je namreč napisano, de bo Rai par-pravljala in oddajala televizijske programe po slovensko samuo «za ljudi slovenskega jezika v provincah Trst in Gorica». Takuo je bluo potarjeno, de v Rime imajo Benečane za Slovence druge kategorije, ki niemajo glih takih pravic ku te drugi Slovenci v Furlaniji-Julijski Krajini. Na drugo vižo se na more zastopiti, zaki nie slovenskih televizijskih programu za Benečijo, Rezijo an Kanalsko dolino, ki že puno liet imajo svoje lepe radijske programe na Radie Tarst A (Nediški zvon, Rozajanski glas, Glasnik iz Kanalske doline) in tudi mriežo pretvorniku za slovenski radio Rai na cielin teri-torju. Varh vsega je za slovenske programe Rai ukupila pretvornike od družbe Ponteco, ki so prenašali tudi v naše doline programe Televizije Slovenija in Televizije Koper. Takuo de je sada v Benečiji težkuo videti kajšan program po slovensko na televiziji. Puno judi je jeznih za telo situacijo. Zatuo je paršlo do pobude za pobierati podpise pod peticijo, v kateri se vpraša, naj bojo slovenski programi regionalnega sedeža Rai vidni tudi v Videnški provinci. In de bo med njimi tudi prestor za Benečane, Rezijane an Kanalske Slovence, kakor se gaja na radie. K teli pobudi so pristopile skor vse slovenske organizacije v Videnški provinci in med njimi je bila najbolj prizadevna Planinska družina Benečije. Podpisuje bluo puno. Na začetku otuberja je bla dana pobuda tudi za ustanoviti avtonomni sedež Rai v Vidnu. Za tuole so zbrali desetine tavžintu podpisu v cieli Furlaniji. Pobudo pejejo naprej tednik “La Vita Cattolica” in nekateri imenitni predstavniki kulturnega, socialnega, cerkvenega, političnega in ekonomskega življenja v Furlaniji. Predsednik odbora je rektor videnske univerze, Marzio Strassoldo. Že na predstavitvi so poviedali, de bi muoru novi sedež Rai v Vidnu skarbieti tudi za radijske an televizijske oddaje za Slovence v provincah Gorica an Vidan, zaki donašnji dan so Slovenji iz telih provinc močnuo diskriminirani, naj za kar se tiče dielucu na sedežu Rai v Tarstu, naj za kar se tiče cajta, ki jim je namenjen. Se na more sparjeti, so jali, de v Videnški provinci se na vidijo programi po slovensko na televižjone. Pa vse-glih Tržačani se malo in nič brigajo, de bi bla tela krivica odpravljena. Zatuo so k iniciativi za avtonomni sedež Rai v Vidnu parstopili tudi Slovenci: senator Darko Bratina, predsednik gorske skupnosti Nediških dolin in špietarski župan, Giuseppe Firmino Marinig, predsednik gorske skupnosti Terskih dolin Armando Noacco, petnajstdnevnih Dom, radio Rete Nord Est iz Podbuniesca in Kulturno društvo Ivan Trinko. Pobuda je zganila poglavarje od Rai v Rime. Zatuo van moren poviedati nekatere dobre novice. Direktor regionalnih televizijskih in radijskih dnevniku Rai (Tgr), Piero Vigorelli, je obljubu, de bo v kratkin začeu na Rai radijski dnevnik po furlansko, de bojo potencirali redakcijo v Vidnu, de ji bojo dali nova tehnična sredstva an še druge reči. Za kar se tiče direktno problemu Slovencu iz Videnške province, je Vigorelli poviedu, de gre naprej načart napraviti v Furlaniji-Julijski krajini televizijsko mriežo Rai, na kateri bojo programi po italijansko, po furlansko, po slovensko in po niemško. Jau je, de so že vprašali na ministerstvu potriebne frekvence. Zatuo misli, de se bo nova televizijska mrieža lahko uresničila do junija 1996. Vse tuole daje velik trošt tudi Slovencam v Videnški provinci. Pa iz Vigorellijeve obljube, de bo v kratkin cajtu radijski dnevnik po furlansko, seje v nekaterih rodila nova zamiseu. Al bi se na moglo tudi na Radie Trst A imieti vsak dan radijski dnevnik v beneškoslovenskim dialektu? Zadost bi bluo kakih 10, 15 minut na dan. Dajau bi novice o naših krajih in bi ga poslušali tudi ostali Slovenci na Tržaškim, Goriškim an tudi v Sloveniji. Kakor sada radi poslušajo Nediški zvon. Bi na bluo težkuo uresničiti tele ideje. Zadost bi bluo no malo dobre voje s strani poglavarju slovenske strukture Rai v Tarste. NAŠI LJUDJE Glava 1974 UMETNOSTNA KULTURA V BENEČIJI IN REZBARSKA DEJAVNOST GIOVANNI J A VOGRIČA (1933-1986) Pavel Petričič UMETNOSTNA KULTURA V BENEČIJI V Benečiji je bila med mladimi zaznavna dokaj jasna nagnjenost k likovni umetnosti, zaradi katere so se odločali za umetnostni študij, večinoma na umetnostnih srednjih šolah v Vidmu in Gorici, tako za fotografijo in grafično kompozicijo, za tkalsko umetnost in obdelavo kovin, za slikarstvo, ali pa na čedajsko poklicno šolo za grafiko in fotografijo, na likovne akademije za slikarstvo in dekoracijo, na obe sekciji umetnostnih licejev v Benetkah ali na fakulteto za arhitekturo. Do odkrivanja te nagnjenosti k umetnosti je včasih prišlo na nižji srednji šoli ali na učiteljišču. Včasih pa gre za samouke, ki so si sami zgradili lastno kulturo in lastno, spoznavno likovno govorico, sodobno ali tradicionalno uglašeno, vendar vsaj v nekaterih primerih pomembno. Tako so se rojevali umetniki, odprti do sodobnih spodbud in dobro vključeni v umetnostno življenje furlanskih in italijanskih kulturnih središč. Gospodarske razmere ter seveda pomanjkanje umetnostnih središč in stičišč so bili vzrok, da so se ti mladi umetniki razpršili po raznih italijanskih središčih. Vse to pa je vodilo in vodi k pomembnemu prilivu splošne in specifične umetnostne kulture v samo Benečijo. Na področju šolane umetnosti je najvidnejši predstavnik gotovo Valentino Simonitti (1918-1989), arhitekt, ki je uresničil pravo sintezo pretekle umetnosti v Benečiji s sodobno umetnostjo skozi organsko arhitekturo, v katero je prepričljivo vključil strukturne in kompozicijske sintagme in tudi materiale iz slovenskega ljudskega izročila. Simonitti je dal tudi pomemben prispevek k spoznavanju umetnostne zgodovine Benečije in nakazal njene glavne smeri: v arhitekturi in tudi v kiparstvu smer gotskih cerkvic slovenskih stavbarjev iz Škofje Loke (bil je tudi prepričan in prefinjen restavrator) ter nato rezbarstvo in kiparstvo zlatih oltarjev; v spontani umetnosti pa delo preprostih gorjanov, ki v oblikah, postopkih in materialih, kot so kamen, les in drugo, kaže združevanje estetskega s funkcionalnim. UMETNIKI SAMOUKI Poleg umetnikov, ki so umetnost in umetnostno kulturo začeli gojiti v šoli in na akademijah, najdemo, ne nujno kot njihovo nasprotje, umetnike, ki so iz osebne, skoraj nagonske nagnjenosti našli svoj izraz v spontani likovni govorici, ki je v nekaterih primerih izšla iz njihove obrtne dejavnosti. V delih teh ustvarjalcev se kaže spontano nagnjenje k razbiranju oblik iz ljudske arhitekture, kiparstva in obrti kot živih dokumentov nekdanjega časa. Delo teh samoukov se v nekaterih primerih dviga nad zgolj obrtno raven, saj gre za osebna iskanja in navdihe, ki vsekakor presegajo zgolj rekreacijsko dejavnost. Ti nekdanji umetniki navadno niso razlikovali med obrtnim in umetnostnim delom in so voljo do ustvarjanja črpali iz občudovanja prijateljev in sosedov, ki so znali ceniti v njihovih delih predvsem pristnost in preprostost izraza. Beneška Slovenija je premogla številne take umetnike, ki so se izražali v estetsko dobrih in funkcionalnih, z izročilom usklajenih oblikah in ki so včasih stopili na pot posebnega umetniškega izražanja. To so bili na primer slikarji fresk in stenskih nabožnih slik ali slikarji, ki so izdelovali zaobljubne podobice za svetišče na Stari gori, in tako naprej. Po teh uvodnih ugotovitvah nam je laže kritično spregovoriti o Giovanniju Vogriču in o njegovi izvirni umetniški poti. Omeniti pa moramo že na začetku tudi njegovo zavzetost za razširjanje umetnosti in umetnostne kulture v Beneški Sloveniji. BIOGRAFSKI PODATKI Giovanni Vogrič se je rodil v kmečki družini v Oblici, vasici v občini Srednje. Po končani nižji srednji šoli je kaj kmalu kot mnogi drugi Benečani emigriral v Francijo, kjer je opravljal različne poklice. Ob povratku domov si je ustvaril družino z gospo Lucio, imel z njo otroka Valterja in Loredano ter se nastanil v Čedadu. Zaposlil seje kot šofer rešilnega avtomobila v čedajski bolnišnici, kjer so cenili njegovo točnost in prizadevnost. V prostem času se je ukvarjal z mizarstvom, umetelnim mizarstvom, restavriranjem starega pohištva. Tudi sam je izdeloval pohištvo in druge predmete stanovanjske opreme in se pri tem naslanjal predvsem na krajevno tradicijo. Ta dejavnost gaje privedla od obrtnega okraševanja, rezbarjenja, intarzije k umetnostni dejavnosti z osebnim in eklektičnim slogom. Bil je odprtega in družabnega značaja ter je imel veliko prijateljev, s katerimi se je rad pogovarjal in izmenjaval poglede o slovenski skupnosti na Videmskem, o kulturnih in umetnostnih vidikih ljudskega izročila. Prisoten je bil v življenju slovenskih društev, predvsem v društvu beneških izseljencev in v kulturnem društvu Ivan Trinko, sledil je dejavnostim in prireditvam. Ko je dozorela zamisel o ustanovitvi društva, ki naj bi združevalo beneške umetnike, se je z vsem navdušenjem in z vsemi silami lotil tega dela in postal njegov prvi predsednik. To funkcijo je opravljal sedem let. Bil je pobudnik mnogih dejavnosti in prizadeval si je, da bi k društvu pristopale nove sile, tudi s širšega furlanskega prostora. Tako je zbral okrog društva lepo število umetnostnih in obrtnih delavcev, med katerimi so bili tudi mladina in ženske dobro zastopani. Ko je društvo prišlo do svojega sedeža v Špetru, kjer si je v stari Bobičevi kleti uredilo tudi galerijo, je Giovanni s skupino najzvestejših prijateljev in z družino dal temu sedežu pravo podobo, opravil z njimi vsa dela, ki so bila potrebna za njegovo funkcioniranje, vsa popravila in razstavne naprave, v kar je vložil vse svoje energije in ves prosti čas. Užival je splošno spoštovanje pri navadnih državljanih, pri osebnostih iz javnega življenja, pri uveljavljenih umetnikih in pri oblasteh. Njegovo demokratično katoliško prepričanje je ostalo nedotaknjeno tudi takrat, ko je s polnim vstopom v aktivno gibanje slovenske manjšine prišel v nasprotje s stranko, kateri je zaupal. V društvu umetnikov se je vedno postavljal nepristransko in se dosledno naslanjal na notranja pravila in na načelo najširše odprtosti navzven. Ob nedvomnih dosežkih, ki so bili sad njegove vztrajnosti in iz katerih je gotovo črpal zadoščenje, pa ni manjkalo tudi nerazumevanja in razočaranj v odnosih z oblastmi in javnimi upravami, ki mnogokrat niso upoštevale kulturnega pomena, ki je izhajal iz programov društva. Vendar je njegova kulturna zavzetost ostajala živa prav kakor njegova močna ustvarjalnost v obrtnem in umetniškem delu, in to vse dokler ni smrt, 14 novembra 1986, za vedno zaustavila njegovo radodarno srce in njegovo trdno roko. DRUŠTVO BENEŠKIH LIKOVNIH UMETNIKOV Leta 1976 je potres prekinil Benečanske kulturne dneve, ki so tisto leto obravnavali prav kulturno in umetnostno dediščino Beneške Slovenije. Tematiko so nato povzeli naslednje leto. V program je bilo vključeno tudi predavanje umetnostnega zgodovinarja prof. Naceta Šumija z ljubljanske univerze, ki je sugeriral, naj bi ob njegovem predavanju pripravili tudi razstavo domačih umetnikov in vanjo vključili tudi samouke. Tako smo v dvorani, kjer je potekalo predavanje, pripravili antološko razstavo leto prej umrlega Bepija Stulina, slikarja samouka iz Čedada, katerega rod je izhajal iz Srednjega. Ta poklon Stulinu je bil všeč slikarju Aldu Colòju, ki je pripravil besedilo za ta prvi katalog, in arh. Attiliu Zorattiniju, ki je prav tako občudoval Stulina. K uspešnosti Šumijevega predavanja, ki je bilo v hotelu Belvedere 20. maja 1977, je tako v dobri meri prispevala tudi razstava, kjer so bila poleg Stulinovih prikazana še dela dvanajstih domačih umetnikov. Med njimi je bil tudi Giovanni Vogrič, ki se je predstavljal z leseno skulpturo, portretom glave. Dotlej je Vogrič le nekajkrat razstavljal v Čedadu, Špetru, Manzanu in Vidmu. Razstavi je sledila ustanovitev Društva beneških likovnih umetnikov na srečanju, ki je bilo 30. decembra 1977 v čedajski gostilni “Ai Buoni Amici”, kamor so radi zahajali Slovenci. Sledila je sestava statuta, ki je med drugim določal pravilo, da morajo biti vse tiskovine in javnosti namenjena obvestila dvoje- žična, italijanska in slovenska. Predsednik novega društva je postal Giovanni Vogrič, ki je združeval potrebno pozornost za društvene smotre z organizacijskimi sposobnostmi, energijo z izrazno močjo, trden pogled na skupinskost s posluhom za posameznika in njegove potrebe, ki so nujno zahtevale naporno koordinacijo, saj so številni člani imeli večkrat različne osebne motivacije. Vogrič je bil občutljiv za vse umetniške izraze, občudoval je umetnike preteklosti in sedanjosti ter visoko cenil vlogo, ki naj bi jo umetnik odigral v družbi kot iskalec in ustvarjalec novih oblik in izrazov, kot razširjevalec idej in kulture. Bil je široko razgledan in gojil je spoštovanje in upoštevanje vseh ustvarjalnih pojavnosti človeka vse do najbolj skromnih in zanemarjenih, ki vendarle dajejo zadoščenje tistemu, ki se jim posveča. Naj kot primer navedemo njegovo pozornost za potrpežljivo in nehvaležno delo mnogih vezilj, ki so prav na njegovo prigovarjanje prvič pristale na to, da svoja dela prikažejo javnosti; ta primer lepo kaže, kako se je Vogrič znal tem skromnim ustvarjalcem približati prav tako kot priznanim umetnikom. BENEŠKA GALERIJA V društvu je Vogrič lahko uresničeval svoje voditeljske sposobnosti: vedel je, kako se gre postavljati v javnosti, in imel je prirojen občutek dolžnosti za osebno žrtvovanje v prostem času. Znal je postaviti v ospredje vrednote sodelovanja, zavzetosti in napetosti v uresničevanju zastavljenih načrtov. Zato je skušal pri preraščanju nesporazumov stalno nastavljati splošna pravila, ki naj veljajo za vse in v vsakem trenutku tako glede pravic kot glede dolžnosti. To ni bilo vedno lahko, tako iz že prej omenjenih razlogov kot zaradi tega, ker so se manj prizadevni člani skušali izogniti tem skupnim pravilom. Še predvsem je bilo to težko, ker je skušal Vogrič zgraditi številčno močno društvo, ki je članom prej nalagalo obveznosti kot nudilo praktične koristi. Postavitev Beneške galerije, ki smo jo že omenili, je seveda odprla društvu nove možnosti delovanja; tako je galerija začela gostiti poleg razstav članov društva tudi osebne in skupinske razstave slovenskih in furlanskih umetnikov. Pomembni so bili slikarski natečaji “Podobe Nadiških dolin”, ki so postali stalna prireditev. Odmevne so bile tudi razstave, ki so nekako odkrile drugod živeče beneške umetnike, kot sta Loretta Dorbolò in Gianni Osgnach. Ureditev galerije v stari Bobičevi kleti je zahtevala veliko dela, ki se mu je Giovanni Vogrič posvetil z veliko osebno zavzetostjo in pritegnil k delu tudi številne člane; stara klet se je tako spremenila v karakterističen in dostojno opremljen prostor, v pravo središče umetnostne kulture, ki je pomenilo obogatitev za to zgodovinsko središče Nadiških dolin, kot so se izrazili sami krajevni upravitelji. Preselitev galerije v nove, sodobne prostore, je bila zato zanj trenutek neodobravanja in grenkobe. V tisto klet in v njeno preureditev v galerijo je Vogrič s svojimi prijatelji vložil toliko ljubezni in toliko prostega časa. Tisti prostori so bili za Vogriča in njegove najzvestejše sodelavce kot drugi dom. V novi galeriji, ki deluje še danes, kjer je vse belo, sodobno in aseptično, se Vogrič ni počutil enako domače, saj je ni mogel, kot je niso mogli nekateri drugi, umeriti po svojih merah. Kot prvenstveno odgovoren za preselitev vem, da sem ga ob tisti priložnosti, čeprav je šlo za sklep, ki smo ga skupaj sprejeli, tudi osebno razžalostil. Vendar se mi zdi, da je znal Vogrič tudi takrat premostiti svojo čustveno navezanost in sprejeti ta novi sedež kot korak naprej k modernizaciji in večji funkcionalnosti galerije, katere razvoja žal ni več doživel. Njegova zadnja razstava je bila prav v tej galeriji, kjer se je začela odvijati intenzivna razstavna dejavnost z uglednimi slovenskimi in furlanskimi mojstri ob razstavah beneških umetnikov in obrtnikov. SODELOVANJE S SLOVENIJO Vogrič je prepričano podpiral sodelovanje Benečije s Furlanijo in Slovenijo. Ni se omejeval na načelne izjave v tem smislu, temveč je tudi sam izvedel vrsto pobud, saj je bil prepričan, da mora Benečija pokazati svoj obraz in prevzeti vlogo prostora, ki je odprt do vseh kulturnih spodbud. Tako je bil Vogrič animator in organizator vrste razstav beneških umetnikov po Sloveniji. Naj omenim le potujočo skupinsko razstavo, ki je bila postavljena v Dutovljah, Postojni, Ilirski Bistrici, Portorožu in Sežani in ki je slovensko javnost opozorila ne le na delo umetnikov, temveč tudi na prisotnost organiziranega kulturnega življenja, ki se je tu pri nas odvijalo kljub temu, da smo bili v preteklosti potisnjeni na rob dogajanj. Trudil seje, da bi bila Benečija dostojno prikazana, enotno in v najlepši luči. Želel je ob vsaki taki priložnosti opozoriti na širino umetniškega dogajanja v Benečiji s prisotnostjo zborov in glasbenih skupin, ki jih je vedno vabil na otvoritve razstav. Prav v tej zavzetosti in občekulturni usmeritvi je moralna dediščina, ki nam jo je Giovanni Vogrič kot predsednik Društva beneških umetnikov zapustil. GIOVANNI VOGRIČ KOT OBRTNIK Giovanni Vogrič se je kot obrtnik ukvarjal z lesom, iz katerega je znal izdelati vsakovrstne funkcionalne in dekorativne predmete. Poznal je vse značilnosti lesa in les je privlačeval njegov ustvarjalni vzgon in njegove izkušene roke, da je ustvarjal dekorativno pomembne predmete. Ukvarjal se je z restavriranjem starega ljudskega pohištva, skrinj, “vintul”, kredenc in razširjenih “gratul” - sklednikov, marsikaj pa si je tudi sam zamislil in ustvaril v oblikah in z ornamenti, ki so bili sad njegove iznajdljivosti in njegovega iskanja. V geometrično določenih okvirih na prednji strani skrinj je tako motive iz ljudskega izročila alterniral s klasicističnimi rezbarijami, z močno v reliefu podanimi vejami, rožami, volutami, ki si jih je sam zamislil. Ti ornamenti učinkujejo včasih eklektično, baročno, mestoma pretirano zaradi redundantnosti ornamentike. Ker mu ni bila dana trdna umetnostna kultura, je včasih reagiral z dekorativnimi plastičnimi ekscesi in z iskanjem pravega obrtnega virtuozizma. Ta svoj eklektični okus je zlival v široko produkcijo predmetov, od pohištvenih kosov do manjših predmetov, kot so razni okvirji, skrinjice, sklede za sadje in podobno. Pri tem deluje gotovo črpal predvsem pri ikonografiji cerkvene opreme v Benečiji. Njegova narava, usmerjena k različnim vidikom rezbarjenja, je tu našla pomembne sugestije in modele. Ti Vogričevi izdelki umetne obrti torej kažejo iskanje umetnostne kulture, sistematičnosti in sloga, s katerimi se je želel spoprijeti. UMETNOSTNO REZBARJENJE Vogrič se ni ustavil pri tem. Živo gradivo, kot je les, mu je narekovalo pot od umetnostne obrti, ki je ni nikoli zapustil, do iskanja figurativnosti. Tu imamo opravka z vrsto kvalitetno izdelanih ploskovitih in visokih reliefov, kjer se pod rezbarjevo roko zarisujejo v lesu podobe beneških vasi in samega Čedada. Nekatera dela se zdijo samoumevna, skoraj povzeta po fotografijah in razglednicah, kot na primer podobe Hudičevega mosta, čedajske stolnice ali paladijevske palače na čedajskem trgu. Del te produkcije je manj pomemben, ker je bil izdelan po naročilu za različne klube in društva in ga obremenjujejo razni grbi, simboli, napisi in podobno. Če odmislimo to manj vredno produkcijo, kaže Vogrič v drugih tovrstnih delih jasno sposobnost organizacije likovne površine, pri čemer sledi naravni risbi in reliefu lesa. V najbolj posrečenih delih lahko cenimo izvirno perspektivo prizorov, ki jih napolnjujejo tudi ljudje in živali, barvitost površin, ki izhaja iz naravne žilavosti lesa, ter spretnost pri spajanju visokega reliefa pri podajanju ospredja s ploskovitim, komaj zaznavnim reliefom v ozadju. Ti elementi ustvarjajo dostojnost in umetniško vrednost tega specifičnega aspekta Vogričevega dela, po mojem mnenju bolj kot v drugih delih. Tako tudi in predvsem takrat, ko umetnik iz preprostega kosa lesa ustvari čisto neposreden motiv, na primer rožo, in ga obdela brezskrbno, ne da bi se trudil za dokončno izdelavo. Tu jc Vogrič najbolj spontan in tu zmore največjo izrazno učinkovitost. Potreba po prikazovanju in celo vzbujanju začudenja (umetnost ima med številnimi značilnostmi tudi to) v nekaterih delih načne ravnovesje sledi, ki jo pušča dleto, in formalno preprostost. Kot vidimo, se v umetnikovi duši prepletajo različne potrebe, ki se jasno kažejo v veliki umetnikovi produkciji. Tak primer so tudi nekateri kiparski izdelki, ki najdejo spodbudo v naravnih oblikah, kot so nekateri primerki razvejanega lesa. Pogosto so to podobe Križanja, ki se zdijo prisiljene ali nenaravne, a imajo vendarle ekspresivno funkcijo. Preseneča pa zaradi umerjene vezi med naravno obliko lesa in figuro res lepo razpelo, zarezano z občutljivo roko in zavestno uravnovešeno, k čemur pripomore tudi neposrednost zareza, ki ohranja grobi videz predmeta. Vogrič se je spoprijel tudi z oblo plastiko, kjer gre predvsem za kipe nabožne vsebine, v skladu z ljudskim okusom in včasih tudi pobarvane, z rahlim navdihom romanike, in nekaj glav, ki v svoji plastični bistvenosti nekoliko spominjajo na umetnost začetkov petnajstega stoletja. Prav v kipih jasno zaznamo umetnika naivca, ki ga vedno podpira dobra plastična intuicija. V vsem zlahka opazimo veljavnost tega neizčrpnega dela, ki bi ga osnovna umetnostna izobrazba lahko še ovrednotila. Naj opozorimo še na skorajda anekdotične vidike, ki kažejo na Vogričevo voljo po eksperimentiranju: iz lesa, ki ga je imel na razpolago v svoji delavnici, je izdelal tudi nekaj violin. Te violine so potem res igrale. To je le primer, ki kaže na radovedno, eklektično, prilagodljivo umetnikovo človeško naravo. Prav ploskoviti reliefi predstavljajo po mojem mnenju najbolj izvirna, zanimiva in vredna dela Giovannija Vogriča. V tem je bil nekakšen učitelj, saj je znal v času, ko masifikacija in pomanjkanje okusa brišejo oblike in tradicijo pristne ljudske umetnosti, uveljavljati izvirnost in iskrenost spontanega izraza. GIOVANNI VOGRIČ KOT SLIKAR V različne smeri obrnjeno Vogričevo ustvarjalnost je pritegnilo tudi slikarstvo, čeprav ni bil prvenstveno slikar. Pri slikanju se je naslanjal na izkustvo ploskovitih reliefov in nekako ponavljal njih ikonografske značilnosti: to so pokrajine s hišami, tradicionalnimi “pajuoli”, cerkvami, drevesi, polji in gorami, prizori iz kmečkega življenja, izseki zunanjščin, pogledi na gorske cerk- vice, vaški kotički (Oblica, Tarbij, Podutana, čedajska cerkvica Le Salette, ki mu je bila posebej pri srcu, in tako naprej). Te prizore slika hote kot objektivne podobe, nekako fiksirane v nepremičnem pričakovanju. Tudi z vidika kompozicije je v slikarstvu sledil modelom lastnih ploskovitih reliefov, čopič in barve pa ga mestoma zavedejo stran od sintetičnosti, ki se mu je ponujala v kiparstvu. Ko se mu je uspelo rešiti pretiranemu iskanju detajlov, ki gaje včasih vodilo stran od bistva, je Vogrič znal tudi v slikarstvu najti ustrezen izraz, z velikimi površinami umirjenih in nevtralnih barv, z diskretnimi senčenji, ki ustvarjajo osnovno globino in perspektivo. V teh slikah prevladuje jasna in negibna svetloba, ki bolj kot na naivno slikarstvo spominja na dela starih italijanskih mojstrov. V nekaterih delih pa se Vogrič ni znal pravočasno ustaviti in jih je otežil z improviziranimi in nepri-ličnimi barvnimi posegi. GIOVANNI VOGRIČ IN KSILOGRAFIJA V zadnji fazi je domačnost do lesa privedla Vogriča tudi do poskušanja s ksilografijo, do vrezovanja plošč iz trdega lesa, ki si jih je sam pripravljal. Tudi v teh delih je povzemal motive figuralnih ploskovitih reliefov. Ročno je tudi odtisnil prve poskusne liste, ki so kazali na že popolna in obetajoča dela. V javnost so ta prišla, ko je bil umetnik že hudo bolan in zato ni imel več časa, da bi izpopolnil to tehniko. Te grafike, ki bi jih lahko ponovno natisnili za priložnostno antološko razstavo, bi še enkrat pokazale njegovo intuitivno in plodno mojstrstvo. SKLEP Danes imajo Vogričeva dela nedvomno umetniško vrednost poleg ikonografske, pričevanja o svetu, ki nima bodočnosti, ker mu je usojeno, da ga preplavita plastika in kič. Gre torej za umetniško pričevanje, vredno pozornosti ne le zaradi spoštovanja do resnično iskrenega in v svoje delo prepričanega umetnika, temveč tudi zaradi sledi, ki jo je pustil za sabo. Beneški umetniki se ga bodo spominjali tudi kot kulturnega spodbujevalca, kije s svojim delom pritegoval tudi druge. S svoje strani želim tu omeniti še tečaje rezbarjenja za šolsko mladino, ki jih je vodil na letovanjih “Mlada brieza” in pri pošolskih dejavnostih v Gorenjem Tarbiju, kjer se je znal mladim približati skorajda brez besed, z motivirano dejavnostjo in privlačnim materialom, s povezovanjem razuma, roke in srca. Tudi sam sem prav iz Vogričeve navdušenosti črpal idejo, da sem v šolo prinesel nekaj grobih desk in jih prepustil destruktivni energiji čedajskih repetentov, s čimer sem to energijo usmeril v zahtevno ročno dejavnost, tako primerno za nehvaležno pubertetno obdobje. Če se nekdanji učenci še danes spominjajo teh hrupnih ur umetnostne vzgoje, ki jih je končno le uspelo konstruktivno usmeriti, je to zasluga mojega prijateljstva z Vogričem. Ta zapis naj bi bil spomin na Giovannija Vogriča, priznanje, ki mu ga dajem z globokim prepričanjem, saj v svojem življenju nisem pogosto srečeval ljudi, ki bi se tako kot on znali izražati s prepričljivo, izvirno in mnogostransko umetnostno govorico. Skromno in zavedajoč se ne osebnih omejitev, temveč tistega, kar bi mu prijaznejša usoda in ustreznejša izobrazba lahko dali. In naj na koncu še dodam, da je Vogričevo pričevanje globoko človeško pričevanje avtentičnega človeka in plodnega umetnika: to je ime, na katero ne bomo smeli pozabiti, kadarkoli bomo govorili o slovenskem prerodu Benečije. RAZSTAVE GIOVANNIJA VOGRIČA OSEBNE RAZSTAVE februar 1974 december 1975 marec 1978 september 1985 Čedad, gostilna “ai Buoni Amici” - Rezbarije in intarzije Čedad, gostilna “alla Speranza” - Kipi in rezbarije Oblica, farna šola, Društvo beneških likovnih umetnikov - Pohištvo, rezbarije, kipi in slike Špeter, Beneška galerija - Slike, grafike in rezbarije (Giovanni Carlig in Giovanni Vogrič) SKUPINSKE RAZSTAVE avgust 1974 oktober 1974 maj 1977 avgust 1977 junij 1979 avgust 1979 april 1980 september 1981 Špeter - Umetna obrt Soleschiano, Manzano - Tretja razstava stolov in pohištva Špeter, Belvedere, Študijski center Nediža -“Stulin in 12 beneških umetnikov” Petjag, osnovna šola - Slikarstvo Oblica, farna šola - Likovna umetnost in obrt Špeter, otvoritev Beneške galerije - Umetnost in umetna obrt Trst, Slovenski klub - 12 beneških umetnikov Špeter, Beneška galerija - Umetnost in umetna obrt ulij 1982 Dutovlje, Postojna, Ilirska Bistrica, Portorož, Sežana - Potujoča razstava umetnosti in umetne obrti januar 1983 februar 1983 oktober 1984 september 1985 november 1985 april 1986 junij 1986 februar 1987 1975-1978 1978-1984 1978-1981 1978-1982 1979-1982 1981-1986 Čedad, Kulturno društvo “Ivan Trinko” -Umetnostna razstava ob 120. obletnici rojstva Ivana Trinka Gorica, Kulturni dom, Društvo beneških likovnih umetnikov - Likovna umetnost Špeter, Beneška galerija - Umetna obrt Preštint pri Tovorjani - Slikarstvo, grafika in obrt Špeter, Beneška galerija - Umetnost in umetna obrt Špeter, Beneška galerija - Pohištvo in umetna obrt Ljubljana, Cankarjev dom - “Govorica naših barv” ob prireditvi Slovencev iz Videmske pokrajine Tam za goro Trst, Kulturni dom - “Govorica naših barv” CIKLI SKUPINSKIH RAZSTAV Videm, Palača Caiselli, ENAL - Pokrajinski natečaj “Umetnost in prosti čas” Hlodič, osnovna šola, Društvo beneških likovnih umetnikov in Občina Grmek -Umetnost in umetna obrt Kamenica, Društvo beneških likovnih umetnikov - Umetna obrt Sv. Lenart, šola, Kulturno društvo “Valli di S. Leonardo”, Društvo beneških likovnih umetnikov - Umetnost in umetna obrt Čedad - Okrajna razstava obrti za Čedajsko in Nadiške doline Špeter, Beneška galerija - Slikarski natečaj “Podobe iz Nadiških dolin” Suor Marija Assunta de Rosa 1977 OB KRSTI BISEROMAŠNIKA g. JOSIPA JUSIČA (JUSSIGA), Kred 22.10.1964 (prepisal Franc Rupnik) V lanskem Trinkovem koledarju smo lahko spoznali vsaj malo bolj od blizu župnika Josipa Jusiča iz, zgodbic, ki jih je tako rad pripovedoval. Za večjo točnost poročila in večje spoštovanje do tega pomembnega Beneškega rojaka pa ne bo odveč, če objavimo še pogrebni nagovor, ki ga je imel g. France Drole, zdaj že 25 let pokojni župnik breginjski. Takole mu je povedal ob krsti: V torek 20. t.m. (oktobra) ob 7. uri zvečer je g. Bog, ki je gospodar življenja, skoraj nepričakovano poklical k sebi svojega služabnika, biseromašnika g. Josipa Jusiča: «Pridi, zvesti in dobri služabnik, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil!» In g. Jusič je odšel, pripravljen, okrepčan z vsemi svetimi zakramenti. Odšel je k Njemu, kateremu je vse življenje tako vdano in zvesto služil, k Njemu, katerega je vsak dan, skozi celih 65 let daroval na oltarju in mu pri svetem obhajilu govoril: «Tvoje telo, Gospod, tvoja kri, naj varuje mojo dušo za večno življenje!» Pokojnik seje rodil pred dobrimi 91 leti v Ažli pri Čedadu. Pot v šole je bila težka in trda. Sam je pripovedoval zanimive dogodivščine iz dijaških let, n.pr. kako seje odvadil skopuštva, kako je vestno vsako jutro hodil peš v šolo v Čedad. Bogoslovje je dovršil v videmskem semenišču. Tudi tu so bila težka leta: naporni študij, rahlo zdravje, skromna hrana, vse to gaje privedlo skoraj do roba groba. «Škof in vsi drugi predstojniki so mislili, da bom umrl, tako sem bil slab. Zato pa me je predčasno posvetil v mašnika, a Bog me je čudežno ozdravil», tako se je pogostokrat spominjal tistih časov s hvaležnostjo do Boga. Pomislite tisti, ki imate okrog 65 let in ste že upognjeni od dela, bolezni in življenjega samega, ali ste morda že enkrat ali celo dvakrat stari očetje ali stare matere, daje tedaj, ko ste vi prvič odprli oči temu svetu, naš dragi pokojnik že molil sklonjen pred oltarjem: «Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost!» In vsa leta, ko ste vi doraščali, ko ste si začeli služiti vsakdanji kruh, ko ste si ustanavljali družine ter se vpričo svojih otrok starali, ko ste služili cesarjem in kraljem, je on, naš blagopokojni gospodar služil z dušo in telesom, z vsemi svojimi močmi beneškemu Kralju, Kristusu. Vi se morda sedaj večkrat razočarani vprašujete: «Kaj pa imam zdaj od vsega tega, kar sem žrtvoval za ta svet?» Naš pokojni g. Josip si tega danes ne očita! Vse, kar je v svojih 65 letih duhovništva storil za Boga, vse, vse mu je danes stoterno povrnjeno! Prvo leto po novi maši je g. Jusič deloval kot kaplan v Canal di Grivò na Furlanskem (pri Terskih Slovencih). Nato ga je škof poslal med domače rojake, med slovensko ljudstvo, med ljudstvo njemu drage Benečije. Sedem let je bil kurat v Mažerolah, štiri leta v Plastiščah v zapadni Benečiji. Leta 1911 gaje preselil na obronke Stare gore. V Kodermacih je bil šest let in tam je preživel grozote prve svetovne vojne. Skupaj s svojim dragim ljudstvom je delil revščino, pomanjkanje, strah, pa tudi veselje. Znane so njegove zgodbe s tistih let, zgodbe, ki jih je imenoval tragične, poučne in jih je tako rad pripovedoval v pridigah. Zaradi neprevidnosti je bil od vojaške uprave obsojen celo na smrt, ker je z vojaki zamenjal vino za hrano... pa je bil spet čudežno rešen smrti! Po vojni je eno leto deloval v Prapotnem in v Štoblanku dve leti. Potem so ga preselili na obronke Matajurja. Devet let je upravljal Trčmun, rojstni kraj Mons. Ivana Trinka. Od tam je pomagal tudi na Livku. In še sedem let je pasel duše ob Nediži, v Briščah. Svojo mladost, svojih 37 najlepših let duhovništva je pokojni biseromašnik velikodušno žrtvoval za svoje ljubljeno beneško ljudstvo. Poznal je to dobro in verno ljudstvo, saj je bil njegov sin. Poznal je tudi njegove težave, slabosti, nevarnosti. Ker ga je ljubil, se mu je tudi vsega žrtvoval. Kot izredno nadarjen in spreten duhovnik mu je rad pomagal nesebično tudi v gospodarskih zadevah. Hvala Vam, gospod nunac, hvala vam za veliko delo. Po vseh vaseh Benečije se Vas še danes mnogi spominjajo kot vzornega in preprostega duhovnika, kot izredno pobožnega duhovnika. Mnogi dobri Benečani, ki so Vas poznali in bodo v teh dneh zvedeli za Vašo smrt, Vas bodo radi priporočili Bogu in rekli: «Bog se usmili čez dušico te rajnkega pre Zefa». Že v 64. letu starosti, v 38. letu duhovništva, ko bi že lahko miroval in užival zasluženi pokoj, pa je g. Jusič zaprosil, da bi se smel preseliti iz Videmske Nadškofije v Goriško, kjer je bila večja potreba po duhovnikih. In izbral si je Pečine, lepo vasico na Šentviškogorski planoti in kar 20 let tu pastiroval! Tu je preživel drugo svetovno vojno in njene grozote in poleg svoje redne duhovniške službe vršil še učiteljsko službo. Ljudi je navajal k ljubezni do božje narave, učil jih je sadjarstva, v katerem je dosegel zavidanja vredne uspehe. Vzgojil je šest ali sedem vrst breskev na 600 m nadmorske višine. Bivši Tolmin- ski okraj gaje zato odlikoval s prvo nagrado za sadjerejo. Za delo za duše pa Vas je, dragi g. Josip, prav gotovo še mnogo bogateje odlikoval sam gospod Bog! Čeprav ljudje na župnijah mnogo raje sprejmejo mlajšega duhovnika kakor starejšega gospoda, ste vi, dragi verniki iz Kreda, gospoda Jusiča z veseljem sprejeli. Rekli ste: «Nam bo vsaj mašo bral!» Pa vam je dal še mnogo več: dal vam je odličen zgled, zgled molitve! Kolikokrat je pokojni s temi prsti, ki so sedaj ledeno sklenjeni v mrtvaški krsti, prebiral svoj “rožar” za vas, za žive in pokojne. Koliko milosti je prav on izprosil nad vašo župnijo, za dobre in zašle kristjane, to boste zvedeli šele v večnosti. Če se ozremo na dolgo pokojnikovo potovanje po tej solzni dolini, tedaj moramo, kljub njegovim pogreškom in slabostim (prosim, naj dvigne takoj svojo roko, kdor je med vami brez njih!) zaključiti in podčrtati, daje bil gospod biseromašnik vseskozi odličen, goreč in pobožen duhovnik, ki je nam, svojim sobratom in vam vernikom zapustil neizbrisen spomin in zgled! Nas duhovnike je nazorno poučil, kako važno je, da smo duhovniki možje molitve. Brez molitve je naše delo hudo pomankljivo! Poučil nas je tudi, kako moramo ceniti življenje in darove, ki nam jih je dal ljubi Bog. Pokojni je čuval svoje življenje, to veliko dobrino, ga je varoval in zato tudi dočakal tako visoko starost. Zdi se, da se danes nekateri duhovniki preveč žrtvujejo, premalo pazijo nase, pozabljajo, daje njihovo življenje dragoceno. Skrivnost dolgega življenja je sicer kdaj malo za šalo, malo za res, pripisoval svoji stalni misli na smrt. Rečeno je, da smrt pride iznenada, ko je ne pričakujemo. «Torej če mislim nanjo, me ne more presenetiti in zato ne pride pome»... je večkrat rekel. Pa še en lep zgled nam je pokojni dal. On je življenje, ki je večkrat težko in bridko, jemal vedno z vesele strani. Potoval je skozi življenje vedno vedro, vedno zadovoljen in srečen! In tako je prav! Znal seje ustaviti ob vsaki majhni stvarici, ob nepomembnem dogodku, se ob njem razveseliti in biti zanj Bogu neizmerno hvaležen. Mislim, da to ni zasluga samo posrečenega značaja, pač pa tudi sad trdega dela za krepost! Vam, dragi verniki, pa je poleg zgleda molitve dal tudi zgled lepega velikega potrpljenja in zgled velike preprostosti. Danes, ko vdira v vaše hiše vedno večje razkošje in pretirana udobnost, naj vam preprosti gospod Jusič še naprej pridiga: «Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!» Zaključimo z mislijo iz cerkvene molitve, ki jo bo mašnik opravil nad pokojnim. Ponovil bo Jezusove besede: «Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v me veruje, ne bo umrl vekomaj!» Molil bo v imenu Cerkve in našem: «Daj prosimo. Gospod, da se bo duša tvojega služabnika, mašnika Jožefa, ki si ga bil v življenju ozaljšal s svetimi darovi, vedno radovala v nebeškem domu. Amen.» Križanje 1978 BLASUTTOVO PISMO ŠKOFU (prevod Živa Gruden) Vračamo se k liku pokojnega A rt ura Blasutta, beneškega duhovnika, katerega usoda po svoji trpkosti še presega vse tisto, kar nam je pisatelj France Bevk prikazal z likom kaplana Martina Čedermaca. Čedermac je imel, tako kot mnogi drugi naši pošteno misleči ljudje, svojega nasprotnika v fašistični oblasti, Arturo Blasutto pa je zaradi svoje premočrtnosti in vdanosti svojemu ljudstvu trpel še dolga desetletja potem, ko sta se tako država kot Cerkev ponašali z demokracijo. Objavljamo prevod pisma, s katerim je don Arturo, ko mu je bila odvzeta župnija in je živel osamljen na svojem domu v Viškorši, odklonil materialno podporo, ki mu jo je poslal videmski nadškof mons. Giuseppe Zaffonato. Iz. pisma izžareva, ob vdanem spoštovanju do cerkvene avtoritete, njegova pokončnost in doslednost, njegova pokornost lastni vesti, ki ne dopušča, da bi jo pogojevala še tako grenka usoda. yiškorša, 16. julija 1957 Častitljiva in blagorodna Prevzvišenost. Dne 8. t. m. sem prejel Vaše pismo s priloženim bančnim čekom za 20.000 lir. Zahvaljujem se Vam, da ste se me spomnili in mi izkazali pozornost. Od 25. novembra 1955 živim odmaknjen na očetovem domu, skušam pozabiti in pozabljen sem od vseh; kljub temu preživljam svoje dneve v premišljevanju bližnje in daljne preteklosti, ki ne bo nikoli izbrisana iz mojih misli. Iz teh premišljevanj meje prebudila, a me gotovo ni od njih odvrnila, omemba moje osebe po radiu Koper v “Oddaji za Beneške Slovence”, ki je bila na sporedu v nedeljo, 30.6. t. 1., ob 9. uri; teden dni pozneje me je doseglo tudi Vaše pismo. Zahvaljujem se Vam za gmotno pomoč, ki mi jo Vaša Prevzvišenost ponuja, a jo moram, čeprav z nelahkim srcem, odkloniti; s tem svojim zavračanjem ne mislim nikakor načeti spoštovanja, ki ga dolgujem Vaši osebi in Vaši avtoriteti. V dvajsetih mesecih odmaknjenega življenja v Viškorši mi ni primanjkalo, kar je potrebno za pošteno gmotno preživetje, niti v prvih dvanajstih mesecih, ko sem samo za zdravila potrosil tisoč lir dnevno. Manjkalo mi je doslej nekaj drugega, kar se ne da nadoknaditi z denarjem; to manjka že leta tudi drugim, meni podobnim. “Človek ne živi samo od kruha.” Problem zame ni bil in tudi danes ni ekonomske narave. Treba bi bilo rešiti drug problem in treba ga bo rešiti v duhu pravičnosti in v luči Naravnega in Božjega Zakona. Ne zanikam, da bo tudi zame lahko prišel trenutek, ko bom moral stegniti roko v iskanju materialne miloščine; to se bo lahko zgodilo, ko bom izčrpal vsa poštena sredstva za prislužitev vsakdanjega kruha. Čeprav s težkim srcem bom našel pogum, da to storim, tudi če bo to novost v zgodovini moje družine in mojih prednikov, ki so se vedno preživljali s poštenim delom svojih rok in svojega uma. Moj oče, ki pri osemdesetih letih še vedno dela, je bil več kot 40 let zidar na tujem (v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Švici). Če bom prisiljen, bom brez zardevanja iztegnil roko, da povprašam za pomoč tistega, ki do mene nima drugih dolžnosti razen usmiljenja, ne da bi to pogojevalo mojo vest. Vnovič se Vam zahvaljujem in Vam, ko Vas prosim oproščenja, izražam svoje spoštovanje. Hlasta 1979 NAŠA BESEDA Oblica 1979 REZIJANSKA PRAVCA O ZLATI RIBICI Janez Dolenc Najprej za uvod nekaj besed o tem, kako je ta pravca prišla na Tolminsko. V vasi Osojane v Reziji sta v prejšnjem stoletju Živela revna zakonca Marija in Štefan Clemente; imela sta hišico, kos zemlje in eno samo kravico. Zaradi revščine sta od velike noči do vahti vsako leto prišla na “Unejsko”, Štefan je kot pravi Rezijan zlasti na Krasu brusil nože in škarje ter krpal kotliče, Marija pa je predla na preslico in pletla nogavice. Za kravico je tačas skrbel Marijin brat. Po letu 1866 pa ju nova oblast ni več pustila iz. doline na sezonsko delo, zato sta pobegnila iz Rezije. Tedaj se je vrnil spet domov v Žabče pri Tolminu Kosmičev fant, ki je z. nekim krošnjarjem ušel od doma, da bi se umaknil vojaščini, ki je tedaj v Avstriji trajala dolgih 8 let, in se 20 let skrival v Osojanih. Po vojni 1866 pa je cesar objavil amnestijo za vojne begunce in jim omogočil vrnitev domov. Pri Kosmičevih sta zakonca Clemente po potikanju v več krajih Tolminske končno našla streho. Njuna hči Ana se je tu celo poročila z vdovcem, ki je imel že štiri otroke iz prvega zakona; Ana mu je rodila še eno hčerko in sina in mlada umrla. Tudi ded Štefan je umrl in tako je z.a hčerko Ano skrbela babica Marija. Obe sta živeli v revščini; ko je Ana v letu 1904/5 hodila v drugi razred tolminske osnovne šole, ji je babica pripovedovala rezijanske pravce tudi zato, da je pozabila na lakoto, saj ji ni imela z drugim postreči kot z nezabeljeno polento. Babica Marija je kmalu umrla, vnukinja Ana pa si je dobro zapomnila več rezijanskih prave. Leta 1985 jih je pri svojih 88 letih zapisala v knjižnem jeziku (rezijanščine ni več znala) in jih poslala ravnateljici tolminske knjižnice Marti Filli. Ana se je preselila k hčeri v Podbrdo in tam nedavno umrla v visoki starosti. Iz njenih zapisov objavljam pravco o zlati ribici, eno najlepših, ki nima samo pravljičnega čara, ampak nam daje tudi pomemben nauk za življenje, kako brezmejni pohlep lahko izniči vse, kar si je človek pridobil. Na obali sinjega morja je stala mala kamnita hišica. V njej sta prebivala stari ribič in njegova žena. Ribič je ribaril in pletel košare, žena pa je nosila na prodaj ribe in košare. Vedno pa se je pritoževala, kako sta siromašna in kako to, da imajo tisti, ki ne delajo veliko, vsega zadosti. Ribič se je na vso moč trudil, a le malo uspeha dosegel. Ko je nekega dne vrgel mrežo v morje, seje začudil: v mreži je bila ujeta zlata ribica. Mož jo gleda, a tudi ribica milo gleda moža in ga prosi, naj jo spusti nazaj v morje. Pravi mu: «Jaz sem kraljica tega morja; če uslišiš mojo prošnjo, ti izpolnim željo, za katero me boš prosil. Vem pa, da tvoja žena ni tako skromna kot ti.» Ribič poprosi zlato ribico: «Izpustim te, če mi storiš dobroto: želim si lepo novo hišo in da bi jaz in moja žena bila spet bolj mlada in močna!» Ribica mu vse to obljubi, ribič jo izpusti, da se vesela vrne v svoje morsko kraljevstvo. Mož se vrne domov, in ko se z ženo zjutraj zbudita, sta v lepi novi hiši, oba mlada, lepa in močna. Poslej hodi ribič kot prej ribarit in dan na dan ima obilen ulov. Zena nosi molče ribe prodajat kot prej. Nekega dne pride domov slabe volje; mož jo sprašuje, kaj ji ni pogodu, in ona pravi: «Želim si, da bi mi ne bilo treba okrog prodajat rib.» Nato nadleguje moža, da naj gre zlato ribico prosit, da bi kdo drug nosil ribe prodajat po vaseh. Ribič res gre na obalo in kliče zlato ribico. Ko jo ugleda, jo poprosi, naj mu pomaga. Ta mu obljubi, in glej: ko se ribič vrne domov, najde tam mladeniča, ki mu pravi: «Gospodar, ali bi me vzeli za pomočnika? Vse bom storil, kar mi porečete.» Odslej ženi ni bilo treba hoditi s košaro rib po vaseh. Nekaj časa so živeli v miru, ali žena je kmalu postala nezadovoljna in je spet poslala ribiča na obalo, naj prosi ribico, da bi jo naredila za gospo. Zlata ribica izpolni tudi to željo in pošlje ženi razkošne obleke in bogat nakit. Žena poslej ni nič več delala, samo lišpala se je in pomerjala svoje gosposke obleke, mož pa je moral kuhati in ji streči z dobrimi jedmi, saj je bila gospa. Čas beži in tudi ribičeva žena se je sčasoma naveličala biti gospa. Spel priganja moža, da naj gre prosit zlato ribico, da bi tudi njo naredila za kraljico morja. Ubogi ribič pove ženino željo. Zlata ribica reče: «Te prošnje tvoji ženi ne morem izpolniti, ker je kraljica morja lahko samo ena.» Mož gre domov in pove ženi, kaj je rekla zlata ribica. Ona se zelo razjezi na moža in na zlato ribico. Ko se ribič in njegova pohlepna žena drugo jutro prebudita, ni nikjer več lepe nove hiše, spet sta v stari bajti, pred katero stoji staro korito. Spet sta stara in revna tako kot prej. Violina 1981 RADIJSKE IGRE Luciano Chiabudini Kot naslednik prejšnjih sodelavcev pri pripravi oddaj za Benečijo na Radiu Trst A je podpisani imel priložnost uživati še nepoznani, ampak zanimiv in dražljiv del špetakolna. Prve mesečne oddaje z naslovom Okuole ognjišča - snopič prave an muzike naših judi so trajale po petdeset minut od leta / 979 do 1982. Na pobudo dr. Filiberta Benedetiča, odgovornega zet slovenske oddaje pri Radiu Trst, se je mesečnik za Benečijo obogatil s sodelovanjem igralcev Beneškega gledališča in se spremenil v Beneški kabaret, na katerem so se predstavljali Bruna Chiuch, Graziella Tomasetig, Mario Bergnach, Romano Canalaz, bratra Michele an Luciano Qualizza ter podpisani, ki je pripravil tekste; oddaja je potekala leta 1982 in 1983. Pod naslovom Nediški zvon, s tedensko kadenco, so se potem zvrstile druge skupine in sodelavci; oddaja traja in se ponavlja vsake leto od oktobra do junija. Zal je zunaj teritorija Nad iški h dolin zelo težko slišat Radio Trst A, posebno v Vidnu in okolici, kjer živi veliko Benečanov, ki bi radi poslušali glas svojih rojstnih vasi. Ponujamo vam v branje skeč, ki sta ga recitirali 15.6.1983 pristni igralki Bruna Chiudi in Graziella Tomasetig. Pred sedežem RAI v Vidnu. Od leve proti desni, zadaj: Mario Bergnach, Luciano Qualizza, Romano Canalaz, Adrijan Rustja, tehnik Merlino, vodja oddaje Igor Tuta, Michele Qualizza spredaj: Luciano Qualizza, Bruna Chiuch, Graziella Tomasetig in sin. IRPEF Radijski skeč Osebe: Čelešta, Čežira. Čas: Današnji dan v adni naši vasi. Čelešta: O, muoja draga Čežira, kuo te rada viden, se na vide-mo že an cajt! Stojiš dobro, ja, kanè Čežira. Čežira: A, paš kuo iman stat, nu, muoja Čelešta... Čelešta: Se na videmo že an cajt... Čežira: A kuo se na videmo že an cajt, če srna se videle dave. Čelešta: Al videš, al videš, kuo cajt spolieta: dave srna se vidle an me se zdi že takuo deleč... Čežira: Nu nu, Čelešta, imaš nimar tuoje kvante ti, imaš vse cajte zamujat. Čelešta: Paš ki z’ adne cajte iman za zamujat! Ti na vieš, ki diela iman jest tu an dan. Čežira: E, seviede, puno diela...: televizion, kanconete... Čelešta: Ki z’ an televizion, ki z’ adne kanconete, pru tele zadnji miesac! Čežira: Ka’ si imiela tele zadnji miesac takuo posebnega, nu, povej me, Čelešta... Čelešta: San imiela irpef... Čežira: Ka’ si imiela? Irpef? Čelešta: Irpef ja, irpef, san nardila irpef. San šla du Čedad irpef runat. Ma, ka’ me gledaš? Ka’ na vieš, Čežira, kaj je irpef? Čežira: Irpef? Irpef po! Al’ čes, de na vien jest, ka’ je irpef! Eh, že ki krat san ga nardila jest, irpef... Čelešta: A ja? Si nardila an ti irpef, Čežira? Čežira: A ben nu... ja... ne takuo pogostu ku ti, ben, ložimo... ne trikrat na lieto, takuo, za Veliko nuoč, za Božic... Čelešta: Kuo, trikrat na lieto irpef? A ka me praveš, Čežira! Čežira: Ben nu, ne dvakrat pa ja... na novo lieto an za binkost! Čelešta: Ti Čežira runaš irpef za novo lieto! Ma ka’ me praveš, Čežira! Al si čevdan! Za novo lieto morebit daš an akont... Čežira: E ne ne, jest plačan vse tu an žlah, nečen puščat duge, tuk runan muojo irpef. Čelešta: Ben, antada jo nardiš miesca maja irpef, a ja, ku vsi... Čežira: Si fardajskova ja, Čelešta! Ben nu, te se na more skrit nič tebe. An krat ja, san jo nardila samuo an krat lie-tos, za Binkost, za Pentekošte... Če čes pru viedet, nie-man cajta an sudu za proč metat ku ti, ki hodeš runat irpef vsako saboto... Čelešta: Ma Čežira, ki praveš..: Jest runan irpef vsako saboto... na stuoj me se stuort smejat (se smeje). Jest runan irpef vsako saboto! Ha ha ha... Oh, si pru fina muoja Čežira... Čežira: O, le smejaj se, ja, le smejaj se. (Čelešta se smeje). Le smejaj se, ja, ku konj ja, le smejaj se. Al češ reč, de te niesan videla iti tarkaj krat v Čedad, al češ ree, de san sliepa? Čelešta: Ma Čežira! Ma ki guoriš?! (se le smeje). Čežira: Maja, ja, gresta ta za to ku uce... zatuo, ki lady Diana runa irpef, ale vse za njo ku uce. Ma ki ku uce: ku kaštroni! Celesta: Ma Čežira... Čežira: Ja, ja, ku uce; četa reč, de irpef van bo stala lepuo ku lady Diani. Al na videš, de lady Diana ima dug nuos, de runa irpef za pokrit nuos... Nji ji stoji lepuo, pa tebe stojo buojš, te se buj parmierejo ricot ku irpef, te lieuš pokrijejo uha... Celesta: Ma Čežira, ustab se, ustab se... za vojo božo.. Čežira: Ja, ja, tiste lase ustran, ku strieha... Čelešta: Ma Čežira, te prosen, za vojo božo, ustabi se, na stuoj tulit tu ruog. Ti na vieš, kaj je irpef! Čežira: Jest na vien, ka’ je irpef (ofindjena). A Buog te previd, al češ reč, de samuo ti prebieraš giornale di moda... Čelešta: San jala, de na vieš... Čežira: A duo j’jau, de na vien! Čelešta: Nu ben, povej mi, ka’ je. Čežira: Ben nu, takuo ki si ti barka, povej ti... Čelešta: Irpef so taše, davke, ki se plačajo an krat v liete. Čežira: (ironično) A ja? Irpef so taše? (sigurna) A ben ka’ san jala jest? Al niesan jala, de san nardila irpef samuo an krat lietos? Čelešta: ...an se nardi miesca maja... Čežira: A ben, sa san jala, de san jo nardila za Svet Duh, za senjan... Čelešta: Ben, al vieš pa, ki če reč irpef? Čežira: Eh...! Čelešta: Imposta... Čežira: Pošta, pošta, ja... Čelešta: ...reddito... Čežira: ...dito, ja re-dito, kraju parst... Čelešta: ...persone... Čežira: ...paražone ja... Čelešta: ...fisiche... Čežira: E ja, naša nona je imiela učasih fižike... Celesta: Al si zastopila sa, ka’ je irpef?: Imposta-reddito-perso-ne-fisiche... Čežira: Nu nu, ka se tarkaj hvaleš! Samuo zatuo, ki si nardila za vahte dol par parukier irpef, ku lady Diana, počesana alla irpef, ku lady Diana.... Čelešta: (ji prelome guorenje) Čežira... te prosen, nu Čežira... Čežira: Prešerne, runata irpef... v Čedade... Čelešta: Nu, nu, pomeri se..., na stuoj se tarkaj zagrevat... Čežira: A, paš duo se zagrieva... Čelešta: Al vieš ki, Čežira, v saboto puojdema v Čedad, runat kupe irpef, dol h parukier... Čežira: O, takuoja. (zapojejo na posebno ujžopiesmice “Naša Čelešta”) G re m a pohajat dol po Čedade, poznamo targe, stare kontrade, vsako saboto, naj snieg naj slana, ku lady Diana nardimo irpef, ku lady Diana nardimo irpef. MODAR KOVAČ Antonio Qualizza Kar svet Petar, svet Pavel an Ježuš so hodil po sviete, so paršli do nega kovača. «Biež - je jau Ježuš svetemu Petru - vpraši tistega kovača, če ti da amožno.» Petar je subit naredu, takuo ki mu je bluo kuaženo. «Nieman ku samuo šest franku za kupit za jest, za tabak an za oje od lanterne, - je odgovoriu kovač - pa naj bo, viden de si pru potrieban, za naco pasan an brez svetlove!» An mu je dau dva franka. «Sada biež pa ti», je Ježuš kuazu svetemu Pavlu. «Duo s’ pa ti?» gaje vprašu kovač. «San an pekjar, te prosen, daj mi kiek vbuogime.» Kovač je no malo pogonderju, pa vseglih mu je luožu tu pest tista dva franka, ki so mu bli h nucu za kupit tabak. Kar pa se je parkazu čja pred anj še te trecji, je no malo nervožasto poprašu: «Kaj pa donasi ka sta se poguoril?» «Na tle, vzam tele zadnje dva franka. Ku san muoru bit vičkrat parsiljeno brez jest, naj bon še ankrat, pa za Božjo voljo!». Tuole je bluo takuo všeč Gospuodu Bogu, de je pa on pošju nazaj svetega Petra h kovaču za ga poprašat, katere gnade bi želeu imiet za Ion. Takuo k’ je potuku gor na vrata, kovač se je naglo oglasiu: «Nazaj, nazaj, nieman nič vič !» kjer je mislu, deje paršu blizu še drug pekjar. «Bod par mieru - je zaueku svet Petar - san paršu nazaj za ti šenkat niek.» «Al vieš, duo je biu tist zadnji, ki je paršu po amožno? Tist je bil Ježuš Krištuš, naš odrešenik! Povej, kere gnade tri češ imiet, On ti jih bo dal.» Kovač je no malo premislu, anta je odguoriu: «Parvo: tek se usedne gor na mojo kandrejo, bo muoru atu sediet, dokjer bon ist teu; drugo: tek se spliez gor v mojo figo tu varte, ne bo smeu nazaj na tla brez mojega parpuščanja; trečjo: kadar jest bon godu z ramoniko, vsak ima plesat brez se ustavit, dokjer jest na ustavin moje godinje.» Ježuš je podeliu kovaču glih tele tri gnade. Pasale so lieta an lieta an starost, ki lovi vsakega človieka, je rivala doteč an našega kovača. An dan, tenčas, ki je pulento kuhu, je paršla smart za ga pobrat an spravt čja na te sviet. Se je vas ustrašu, pa vsedno se je dal kuražo. «Čast Bogu, de ste paršla, - je začeu - sa tele sviet mi se je že parštufu. Sednite an moment čja na kandrejo, gren zaperjat barako anta puojden za van». Kar je vidu, de smart se je zapravo usednila, se je subit uarnu nazaj an se je lepuo parluožu čja h ognju. «Ki dielaš sada? Niemaš cajta za pulento kuhat!» - mu je smeje jala. «Ben, če imate tako silo, pa biežte, saj vrata so odparte!» «Ah, takuo? Boš videu sada!» an se je zaunesla za gor vstat, pa je bluo vse zastonj: je bila parkolana čja h kandrej. An je začela srepuo arjut, cabat an preklinjat, de naj jo na naglin rieše. Pa kovač je le mierno an brez skarbi pulento konču kuhat jo skidu gor na dasko, se parluožu čja h mizi an začeu počas jest s takin guštan, deje Buog biu veseu. Smart seje rnuorla podat an gaje začela lepuo prosit: «Pusti ine iti, ne priden mai vič tle tode an stuo liet, če češ še živiet!» «Dobro, dobro. Če s’mi zlagala an če se še ankrat parkažeš, boš te prekletih, takih de me boš za nimar puobnela. Sada let spried mojih oči!» an smart je šla ku striela čez prag. Kovač je puno, puno liet živeu brez skarbi an v mieru. Gor na t’ kaj liet, smart, ki seje bla pozabila, na kar se ji je bluo zgodilo, je paršla nazaj h kovaču. Ga je kliknila zuna hiše... «Oh, zdravo botra! Saj pru, de ste paršla, - je on preguoril - na telin svietu nie ku slavo. Počakite an minut, zaklenen hišo an puojden, kamar bote tiela.» Pried ku je naredu no štopienjo, smart se je na glas začudvala: «Kake lepe fige imate tan v varte. Al mi bi dau adno?» «Bi van dau še vse, pa se na morem spliezt gu drieu, me koliena bole.» «Pa jest se spliezen!» - je jala smart. «Ničku nardite!» - ji je odguoriu. Vse je šlo rauno takuo, ki seje čaku kovač. Smart se je lepuo najedla fig, an kar je bila sita, je tiela na tla skočnit. Pa nie mogla. Samuo tekrat je zastopila, de jo je kovač še ankrat nabrisu. Začela je uekat, pa on jo nie pobadu. Gu tistin drievu je muorla ostat obiešena ku strašilo puno an puno dni. Na zadnjo kovač, ki se jo je naveliču čut uekat, se je pustu prepričat an jo je pustu proč iti, kar mu je zagotovila, de na bo paršla njega žive dni vič po anj. Pasalo je še puno an puno liet, pa an dan kovač je ču spet tuč na vrata. «Duo je ob teli ur?» - je poprašu. «San ist.» «Ah, ja, vi! - je jau kovač, ki tu glasu je zapoznu zluodja - ka čete?» «Čen, de greš za mano!» - mu je odguoriu. «Ben nu, sa gren. Biežte gu drieu jest kako dobro figo, tenčas ki se parpravin, al pa odpočite se tic na kandreji.» «Muoj puob, vied, de jest niesan smart. Poznan toje učilo!» «Ben nu, pa pujmo, na ime Kristusa. Cakte, pa nesen vseglih za sabo ramoniko, ki je bla že od mojega rancega oči. Včasih san tud jest godu z njo.» Kovač je šu po ramoniko an grede, ki se je vraču, je začeu gost na nji. Kar zluodij je ču telo muziko, je začeu takuo hitro plesat, de se nie mu na nobedno vižo ustavt. Plesu je čja, san, gor, dol an seje zviju ku tarta. V takih je biu glih on, ki tu pakle nie nič druzega dielu, ku obračat tu ognju te pogubljene! Začeu je jokat ku pas. Na zadnjo, kar je biu vas omotjen an zmaltran ku cunja, gaje kovač riešu. Zluodij je leteu proč an grede je arju: «Si slaviš ku obedan od paklenskih zluodju, na hod za mano, te nečemo tan v naši hiš!» Pru tiste seje kovač čaku. Kar pa je paršu tu take lieta, de nie mu vič ne napri ne nazaj, se je pobrau gor pred nebeške vrata. Svet Petar je glih t’kaj odparu vrata, de kovač je mu pogledat, kuo so narete nebesa. Pa naglo je vargu notar njega klabuk an seje usednu gor na anj. «Biež uon, biež uon!» je kuazavu svet Petar, pa kovač je tardiu: «Ne, na gren uon, san tan na mojin!» An šele atu sedi. SI IMIELA RAŽON, CECILIA. TE ZAHVAL TOJA TETÀ Michelina Blasutig Je bluo lietos poliete, no nediejo popudan, kar Rina mi je jala: «Čemo iti v Tapoluove marionete gledat? Pejemo an Cecilio za nam». «Tapoluove je vas moje none Silvie», mi je jala Cecilia, «Boš vidla, teta Michelina, kuo je lepuo at gore!» Gor na tuole kuo san mogla se branit an reč, de ne? Smo se pobrale, smo šle mez Rečansko dolino! Pot je bla duga an starma, pa čast Bogu brez velike fadije smo se znajdle at pod tisto vasjo. Jest za parvi krat san se ušafala at, san gledala vas at za krajan gor pruot. Tiste hiše, ki kupe kupe se tišče, so mi se zdiele uči-ce, an turam gor mimo, buj vesoko, pa njih pastier! Glih takuo ku Silone nam preženta Fontamaro! Tale je bla moja impresion! Ankrat gu vasi smo čule uekat, guorit, pa težkuo nam je bluo ušafat tist duor, kjer so ble marionete, an judi. Mi tri smo se ble zgubile; miez tistih landronah smo se fulile, smo letale napri an nazaj, gor an dol; smo tapatale po štengah; smo šle tud uoz vasi, če pruot sanožetan. Smo muorle vprašat, kode iti, sa nan se je tielo an smejat: sa niesmo ble tan v Milane. Pa vse tuole mene me je veselilo, mi je bluo vseč, zaki gride nagudno san gledala tole vas takuo drugač, takuo ku ankrat. Tiste kamanjove hiše, tiste njih majhane vrataca, tiste jamce za okanca, tiste štenge šele take, kamani tu tla zabiti, travica, ki miez njih raste, kokolat na mest cimenta. Opucane, pomedene poti. San bla atu vesela miez puno veselih judi! Tu roki vsi smo miei no “mapo”, ki nam je pomala ušafat tiste piče, tiste klančice, tiste kleti, tuk artist so parpravli puno čudnih reči. San kukala če an san, vprašala, se informala. San bla nimar buj vesela bit atu... san že misnila, kako je moglo bit ankrat, kar gu teli vasi je bluo puno judi, na puno lohni ku tisto nediejo popudan. Ku po moji navad takole san “videla” tist sviet od Ankrat. Skuoze tiste okanca, ta za tendincah, čarnih od kadiža, san videla stare ženice od zuna kukat. Nune s facuolmi gu glavi, šele mlade, pa že stare po te parvin porodu. San provala kajšne vrataca odpriet, san vidla majhane an velike, čarne hiše, skale za pod! Cecilia mi je jala: «Tle je živiela moja bisnona!» An notar san videla ognjišče, an lonac ta na ognju, pun kuhnje! Ta za kotan so hle none, ki so grah kozlale, kompierje lupile. San uagala mislit izbe, gorke pozime, puno otruok mučat an sediet ta na klop, te buj mali ta na podu se sukat al pa tu “gire-le ” brusit, joče! Tan uone san gledala tiste štenge, skale dno gor na dni, za iti gor na varh; majhane an šele lesene paiuole. Pred hlievam mi je parielo čut može, so se kvantal go mez grunt, go mez krave an druge njih žvine. San videla an hram, lohni ankrat je biu an skedinj pun lišča; san videla puno otruok po vasi, so letal brez se ustavt, norčinal, vekal tant z.a ustrašt tud kakuoše, mačke an pise: tud oni so napunli vas an ji dal Življenje. Vsak je meu puno za dielat tekrat; vsi so skarbiel naglo za die-lan... naglo hodil gor in dol ku tisti, ki smo bli atu tist popudan -ma mi samuo za se tolit, za kuriožat! Romilda nas je pejala če pruot Ronku. Romilda je gledala dat no špiegacion, gor na kar je bluo obiešeno atu v Ronku. Naturai de vsak, ona jala, muore dat dno interpretacion po sojin. Pa nie bluo lahko zastopit! Romilda an Rina so kupe hodile, guorile, vsak an tarkaj so se pa vstavle; jest san bla atu an ne; zaki s pametjo san šla le po moji pot. San cula te rance at v ronke se vprašat, ka so dielal atu tisti kucilni, tiste koutre obješene gor na zeliezne niti, ustavjeni s ščipkam... Je jau niešan: kamu diet take “strašila ” za tiče zagnat, če nie nič vsadjeno! An skor vse zapuščeno! - Tud tiste biele ar juhe, ki dielajo atu? Ne takuo smo “bresane” runal mi ankrat... Antadà sada nie še cajt za tiče lovit! Ja ben, brez obednega zažmagat naš buogi te ranci takuo so bli prebral tista “diela”. (Na zamierta mi, če za nje san tarkaj napisala). San bla tiela Romildo kiek vprašat, san gledala nje aten-cion pruot mene obarnit, pa me nie zastopila, je z Rino guori-la... ma nie bluo obedne čude, lohni me je vidla no malo zabuljeno... duo vie... zaki jest san že tenčas pisala, tu glavi, vse tuole. Potle smo šle nazaj če v vas, tan v vasi smo se ustavle ta pred dno kletjo, nas je bluo na puno, mi smo sednile, tuk smo mogle, atu je biu an kajšan čok za stolič. Ta pod vinjiko smo jedli kom-pierje an “maltagliate”, ki Massimo je cvaru, zlo zlo dobri! Venč part judi so Coca Colo pil, pa... An nunac s klabukan gor na glavi, v čarnin obliečen... ma ki samuo jest san vidla mi jau: «ka boš glojnico pila, na vidiš nje koluor an nje škjumo, na bod norica... Bod popunoma naša, popij an taj noštrana!» Takuo san nardila! San ga bla tiela vprašat, kar Romilda, lohni, mi je bla mogla poviedat, ma tel nunac je biu samuo tu moji pamet. Pa čeglih san viedla, de mi nie mu pomat, san mu jala: Ste poznu Pino - Miljuna an Antonietto? Tisto Pino, ki du Savodnjo se je oženila, Gusto se je klicu nje mož? An Miljuna, nje bratra tud on du Savodnji oženjen? Scuoch je biu njih priimak! Pokazajtemi, kje so se rodil, kare je njih hiša... Mi je parielo skor videt Pino majhano, letat veselo okuole nas at v nje vasi! Kar smo se varnile damu, smo se ustavle pred tistim velicim Kristuse gor na Križe. Smo se ustavle tud do na Seucah do par Lidji. Lidja nan je pokazala nje lepo an konfortevol hišo, puno rož okuole nje, an liep vart, sanožet, vse čedno an parložno. Tan uone je dišalo po lavandi, jih je bluo an dug garim, sa nan je šenkala vsaki an pušjac za nest damu. Lidja grede, ki nam je kazala, je pravla vse nje življenje, vso nje fadijo an nje tarpljenje... Ankrat doma san misnila na tist popudan! Moja pamet je hla no malo zmiešana, sama s sabo san se vprašala! Kako je bluo - Kako je! Kaki so bli - Kaki smo! Ka smo tiel - Ki čemo? San sednila če pred mojo te staro hišo, san jo gledala, je šele ku ankrat, ma prazna, od kar je biu potres! Mi se je sarce stisnilo. Takuo san začela tesnuo misnit na naše te stare hiša. Naše kučine so ble an sam prestor za se kupe ušafat: zajest, molit an dielat... - Kar panogle, tu piče kučine, po vičerji smo čužil, kite pledli, za drug dan jih obiest gor na paju, za sierak naglo usušit an miei moko an pulento za cajt. Pajuoli so armeniel vsierod, se jih je vidlo ta z dne vasi do te druge. - Kar grah tu kučin, smo kozlal an tu kučin kuhal tu rinkone prasetan: kozle, merne an te slave kompierje. - Kar se je prase ubilo kučine so ratale bečerije, misnin tist duh, šele vidin ta na miz salame, mužete, klobasice an cieu kos Špeha, ki drug dan seje neslo sušit gor na solar. - Kar kajšna čiča seje imiela ženit, tu kučin smo vuno skubli za materaše ji zašit, napravt za doto! - Tu kučin vidin naše fugolarje, naše velike nape, smo se griel, jedli, šival an pledli ta za kotan, venč part po vičerji ta pod dno šibko lučico. - Oginj nie manku, darva so ble ta pod fugolarjan, pa vrata smo daržal skoz nimar parparte, če ne se je kadilo. - Misnin tiste vrata pu zaparte, dol za krajan; odpart te drug kos gor na varh, ku an škuret! - Ta za kotan mi čičice smo se učile plest, pried duge pledenke za se navast, sparvič šaroke potlè nimar buj uozke, zaki smo zgubjal punte gride: un dritto, un rovescio... gor na glavo, če smo vičkrat zgrešile. - Ta za kotan, takuo ki seje moglo, smo pisal, študial an prebie-ral. None so nan pravce pravle, te male ta naruoč zibale. - Kučine so ble velike, duge mize tu sretu, na gratula obiešena gu zide, tuk tont, tače, škudiele an cikere so se nimar vidle. - Posoda luminova an ramanova je bla obiešena okuole šeglarja, dva cendierja nimar puna vode, an korac za potriebo. An šeglot ta pod šeglarjan za te umazano vodo lovit, za jo vrieč če uon, pried ku šeglot seje zapunu. - Rinkoni za žvinan kuhat, kotli za pulento so bli do na skalovin podè blizu šeglarja, čarni ku bote. - An majhan kalderin za jičmenu kate skuhat je biu nimar blizu ognja - čarin tud on, ku na botca. - Ne vsi so miei izbe, an foran za domači kruh peč! Pa družine so se parpomale. Mi druz, ki niesmo miei foran, smo hodil čeh Gomatovin peč kruh, kar ušenično moko smo imiel! Kar foran počas počas se je pohladiu, naše mame so nas nabasale gor na varh, tuole seje gajalo v zimi, kar je biu mraz! - Kajšno veseje je bluo tu nas; če je peklo no malo, so nam kladli jope al pa žakje če pod rit. - Roža Gomatova za tele parložnosti nan je župo z batudo an z burjan skuhala, smo bli vsi invitani. Mi otroc gor na forne smo jedli okuole kotlè, vsi kupe, vsak je meu zasanjan njega kos tu kotlu. - Kuo smo stargal tisto skorčico du koncu, smo očedli nimar lepuo kotu... Intant ki san bla atu pred mojo staro hišo, se je nardila nuoč, je bluo cajt jo finit misnit na stare hiše... an vi? Misnita, de san šla “fuori tema”? Ne, nie takuo, Tapoluove tista vas, tuk gor na dni bieli arjuh, at v Ronke, je bluo napisano... E IL MARE... mi je šenkala kiek, ki san bla zgubila... Kiek, ki san zastopila... Tista vas takuo drugač mi je pokazala gušt, kušt an modruost. Ona varje dno veliko bogatijo tu naši zemji. Te zahvalin, Tapoluove, za kar tisto nediejo at san pobrala. Si imiela ražon, Cecilia! POEZIJE Andreina Trusgnach DOK BO, BO San ulegnjena go na klopi, luht se začne jokat. Okuole puoje zeleni, an tič me gleda taz dreva. Pisic mi lizajo roko... ‘no sonce martvò, j utre morebit ustane nazaj. Dok bo, bo. An ist, ist bon znala živiet? NIE ZADOST Človek hode po sviete, dok na vide kiek, ki želi, an takuo začne letat. Let, let ti, ki imaš še kiek za ujet; let, let ti, ki imaš še kajšnega, ki te čaka doma! An ist včasih lietan, morebit za živiet samuo do jutre, pa potlè se ustaven an na vien vič, kan iti: Spomini so vsak dan buj važni, za me; bi tiela znat gledat samuo na donašnji dan, pa pogostu se obracjan odzad. Odzad: kier vse je že od dugo cajta končano... Pa ti let! Let napri ti, ki se čakaš še kiek od življenja, ne se ustavt, liet napri, pa zmisli se, de za utec nie zadost znat letat mocnuo! UŠAFI ME NAZAJ Ušafi me, veseje, ušafi me nazaj. Niesan pa takuo deleč od tebe: je samuo, de san genjala že od puno cajta sanjat. Sanji plujejo vesoko ku lastovce, pa potlè padejo na tla an ku snieg se arzstajejo. Ostane od njih nič vic ku na minena an tiha sapa. 169 ŽE DONAS IMAN VSE Kajšankrat študieran, de mislen nimar previe na včera: na kar se na varne nazaj; al pa mislen na jutre: na kar se troštan, de bo, an malokrat se zmislen, de živin donas an de glih donas iman, kar včera san se troštala, de donas že iman, kar se troštan, de bon imiela jutre! GARMAK Po vasi nie vic obednega, grede ki gu luhtu ‘na zvezda umiera. Luč te velika na sveti: sa, morebit, je buojš na videt! Korito teče njega suze an ist z njin. Anta potlè, pozime, luči od hiš parjo zvezde gu luhtu... PRIDEJO PONOC Te cjejo stuort umriet, Benečija, san zastopila. Mislejo, de na ušafajo obednega zbujenegà, kar pridejo ponoc, ku tatje, pa mi bomo pokoncu an vsi kupe, na sred vasi, zapiejemo na moc tiste piesmi, ki so nas učil te star. Bomo piel, an oni pridejo s škarjan za nan odriezat jizik, pa piesmi bojo že gu luhtu, vesokè vesokè, zbudjo vse judi na sviete, usi jih bojo čul an za tiste na bojo mogle vič umriet. ZIMA Sonce pada ta za briegan an pusti gu luhtu samuo an kos ardecjega, tu mene veseje pusti prestor žalosti. Vietar gibje perja od drievju an nese proč reči te slave, ki so tu mene. Snieg pada z luhta. Takuo se zmislen, de je še kiek čednega na sviete. Tic, ki tu mraze gleda ‘no marvo kruha, mi prave, de za živiet se muormo nimar borit. More bit zauoj tega mi je ušec zima: mi store zastopit Puno. ŽIVI ET TLE Ciemò bit živi ku buskalce poliete, ciemò sanjat ku zimske noči, bit močni ku vieter, ki trese sviet, dobri ku kruh gorak an piet v polietnih vičerih za stuort zastopit, de smo ki, de smo judje tud mi de smo živi an ku vsi nečemo umriet, de ciemo zastopit reči, ki so okuole nas brez samuo želiet an čakat, de druz bojo študieral za nas, za de kupe bomo znal živiet sada an za ni mar. SREČANJA OD BLIZU Franco Fornasaro Mislil sem, da dremam v svoji dnevni sobi, zavit v odejo, in mislil sem, da se od časa do časa prebudim in pogledam na uro: 14.00, 14.20, 14.50... Bil je čas popoldanske dremavosti, ki je od vedno označeval moje dneve, že od otroštva, in ki je zdaj, na starost, postal prava obsedenost, prvinska nuja, nepogrešljiva vzmet za vztrajanje. Osemdeset, devetdeset... v tistem trenutku se nisem spominjal, koliko sem star. Prišle so mi na misel dedove besede: “Ja sam stari”, za njimi pa vzklik, ki ga nisem čul že dolgo, ”Buog Ioni.” Od koga sem se ga naučil? O ja, od mons. Cracine, v prejšnjem stoletju, tam enkrat v osemdesetih letih, ko sva se po naključju spoznala v Čedadu in sem bil še v cvetu moči in prevzet z delom. Saj res, ne po naključju! Bolj zaradi obojestranske radovednosti in nekaterih skupnih, kraških korenin, in pa zaradi njegove fiziološke potrebe, “čudodelnega” čaja, ki naj bi mu ga pripravil. Zdaj je nenadoma sedel pred mano, materializiral se je skupaj z drugim starejšim duhovnikom, ki ga sam nikoli nisem osebno poznal, a sem se njegovih potez spominjal, ker sem ga videl na fotografiji, na lepaku ali kje drugje. Nobenega dvoma ni bilo: bil je mons. Trinko! Bajni, nedosegljivi, veliki učitelj Nadiških dolin. Kaj reči? Nisem se mogel prepričati, da sta res v moji družbi, prav onadva, “starodavna” glasnika, protagonista dobljenih in izgubljenih bitk v svetu, ki je skorajda izginil, se uničil in utonil. Zdaj, leta 2030, v Nadiških dolinah ni bilo več avtohtonega prebivalstva. Tisti maloštevilni, ki so dosegli mojo častitljivo starost, niso pomenili več ničesar, ozemlje so naselile druge etnije, druge družine, z drugačnim govorom in narečjem: kulturni etnocid, prefinjen in nekrvav, a zato nič manj mrzek. Po slovensko je ostajalo le nekaj krajevnih imen, ostajalo je slepilo nekaterih ledinskih imen: tudi Nadiške doline so bile del globalne vasi Evropa, pravzaprav del makroregije Vzhodni svet, ki je, kot vedno, veljala manj kot druga makroregija, imenovana Zahodni svet, bogatejša in gospodarsko naprednejša, saj si je prilastila že številne trgovske in politične postojanke v mnogih krajih galaksije. Vse te novosti sem razlagal svojima gostoma, ki sta me nejeverno gledala in ki sta me kar naprej spraševala o svoji zemlji in o njenem življenju: koliko vasi je še bilo? je bilo dovolj župnikov in kuratov ter predvsem otrok, ki naj bi jih učili slovenskega katekizma? je škof še vedno prihajal za birme? in tista drobna izkazavanja vernosti, nekoč tako značilna, kot na primer priprošnje procesije, so še živela? Jugoslavija... je bila še komunistična? In še veliko, veliko drugih vprašanj. Skušal sem odgovarjati preprosto in pošteno, čeprav sem bil prepričan, daje to, o čemer govorim, skoraj prazgodovina. Kako? Seveda! Vasi v Nadiških dolinah so bile že dolgo (kakor povsod v Vzhodnem svetu) označene z angleškimi imeni oziroma po ameriški slengovski navadi kar s kraticami, da ni bilo izgube časa (SNP, GR, OC itd), duhovnikov ni bilo več in cerkve so bile vključene v informatsko mrežo, v sistem post-unix: ko si vtaknil novec, so se vrata odprla, zadonela je glasba in elektronski koledar ti je na ekranu predlagal primerne molitve, tudi evharistija seje delila kar tehnološko. Po slovensko se ni več pravilo ničesar, ker seje to zdelo nekoristno; govorice so se pretakale telematsko, skozi internet in po svetlobnih vodnikih, in input je bil povsod več ali manj isti, vse od Ognjene zemlje do Oneškega jezera, od Papuazije do Er-beča. Škof (pravzaprav škofovski pool) je imel sedež v Strasburgu in je najpomembnejša navodila pošiljal po faksu, ki je postal že tako zapleteno sredstvo, da je zahteval novo kategorijo delavcev, to so bili takoimenovani faksisti. Ta tehnika je bila edino uradno sredstvo sporočanja. In komunisti? Postali so skorajda predmet kulta, saj so se mnogi med njimi (post-kato-komunisti) ob koncu svoje poti spreobrnili k družbeno in svobodnjaško obarvanemu krščanstvu ter prevzeli vlogo novih braniteljev vere. Včasih se je celo bralo, da so tega ali onega preganjali in marsikje na svetu sojih, tako kot v delu Fahrenheit 453 (to je knjiga/film iz prejšnjega stoletja, ki prikazuje lov na knjige, ki so jih potem zažigali), tudi pobijali. Svet je bil globoko spremenjen: vse se je gibalo in urejalo v funkciji najrazvitejše tehnologije in to v vseh sektorjih; kdor je imel v rokah vajeti, je bil absolutni, nesporni gospodar, veliki starec. Ubogi mons. Cracina, ki je pred več kot stopetdesetimi leti odpiral pogled na slovensko zgodovino, tako velik v svoji eru-diciji in v svoji zgodovinarski in sploh strokovni metodologiji in tako malo poznan, v svojem življenju celo zasmehovan in zaničevan! Ubogi mons. Trinko, kije tkal svilene vezi in skušal ovrednotiti vse kulturne, etnografske in verske aspekte Na-diških dolin! Ubogi tudi jaz, ki star in utrujen nisem več mogel razumeti sveta, v katerem sem živel! Fantazije, blodnje, sanje... Morda ja! Ob 15.30 meje zvonec spet priklical v resničnost. Pritisnil sem na stikalo, ki sem ga imel obešenega okrog vratu, in kot vsak dan je k meni prihitela nejevoljna in godrnjava bolničarka. “Spati takoj po jedi ni dobro!” Tako mi je rekla v svoji nerazumljivi, sodobni, kovinski govorici, v tistem domu, kjer smo počivali nekoristni ljudje... KRATKE S HOSTNEGA Giuseppe Floreancig - Kokoc STRAŠILO Hostne stoji na sred doline, na breščicu, ki se kliče Svet Matija, zak na varhu stoji cierku telega svečenika. Vas, ki je lepuo položena na soncu, je sestavljena s treh koncu, ki se kličejo: Županstvo, Miesto an Kavalat. An puob taz Županstva je hodu v vas h adni čeči taz Miesta. Ankrat dva puoba taz Miesta so mu napravili “truk” za ga ustrašt. Parpravili so an suh beku hlod, kije bil tarhlinast. Zdielo seje, daje pru an človek. Vsi vedo, da tarhlina ponoč se blišči. So nastavili tole strašilo na sred tamne poti, ki parti Županstvo od Miesta. Muhor, takuo se je klicu puob, je šu zvičer ku ponavad brez skarbi v vas. Kar je zagledu sred poti telo bliskotò z velan na glavi, je začel močnuo tee an prosu na pomuoč. Vse tuole je čula Mica, ki je znala guorit s te martvimi, z dušican brez pokoja. Se nie pru nič bala an ga je začela spraševat: «Kaj je zapustu Buog na zadnji večerji?» Viedla je, da dušice brez pokoja muorajo odguorit «Mier», pa tela dušica ji nie odguorila. Zatuo seje močnuo ustrašla anta je utekla an ona. Judje so šli klicat na pomuoč mežnarja cierkvice Svetega Matija, ki je biu adan od Luščakovih, ki je znu piet Konfiteor. Vsi judje iz Županstva so šli z mežnarjem ta spried na precesjo pruot prestoru, kjer je bluo tole strašilo. Mežnar, kar je paršu pru blizu njega, grede ki je molu napri, ga je parjeu z rokam anta subit potle se je začel močnuo režat an je jau: «Kuo sta šleutasti, se bojta an par bek!» KATINA AN SIMON Katina je jala možu Simonu: «Sada imamo zadost sudu za kupit dno kravo, j utre biež v Čedad jo kupavat!» Simon je šu v Čedad kupavat kravo, pa je parpeju damu nega muša, ki nie biu skopjen. Paršu je pozno damu gor na muše. Katina ga je vprašala, ali je kupu kravo. «Ja, - je odguoriu Simon - biež žihar hitro tu štalo jo muzt, zak ima sise pru pune mljeka!» Katina je tiela paržgat lumin za iti muzt, pa mož ji je jau, de nie trieba, saj krava je takuo barka, da se ji na še gane, kar jo bo muzla. Katina je šla brez skarbi muzt, saj tekrat so muzli vsi brez luči. Šla je tu štalo, diela suoj stolic pod “kravo” an začela muzt. Muš pa, kar ga je začela tipat, ji je dal tako cabado, de je vargu v luht stolic, škaf an še njo. Kajšan kreg je biu tisto vičer, kar je paršla na tuo, de nie bla krava, deje biu muš; an so se kregal na duzin. Simon seje naveliču telega kreganja antà an par dni potlè seje pobrau na harbatu njega muša an je šu proč taz hiše; an če je še žiu, lohni je šele ta na njin, ker se nie vič varnu damu. An Katina? Katina je ostala brez sudu, brez krave, brez muša an.... brez moža! KONFINI V Hostnem je živeu an mož, ki cielo njega življenje je prekladu konfine na njega zemji v škodo druzih. Telo navado jo je peju napri do smarti. Kar je umaru, je paršu pred Boga, ki ga je obsodiu, da muora spet iti klast na pravo miesto tiste konfine, ki je prekladu cielo življenje. Takuo, vsako nuoč se je culo strašnuo uekat po hostieh, sano-žetah an njivah: «Kan ga denen? Kan ga denen?» Vsi so se strašnuo bal se parbližat. No vičer pa je pasu atu mimo an pijanac an kar je ču vekat «Kan ga denen, kan ga denen» je jau: «Fardaman norac! Kjer si ga vzeu, atu deni ga!» Ču se je odguorit: «Sarčna hvala ti, hvala tebe sada san riešen! An ti boš riešen, kadar pride toja zadnja ura!» ŠTIEFAN Tu Hostnem je živel an pridan puob, ki seje klicu Štiefan. Puno krat se mu je zgodilo, deje vidavu al pa srečavu duhe po pot. Ankrat, kar je parhaju damu s Peterniela, gaje pru zastrašlo. Kaj seje zgodilo? Paršu je na križišče, kjer se partijo dvie poti. Po te gorenji, ki je pejala buj vesoko, seje šlo par nogah; po te dolenji, ki je pejala buj nizko po klancu, se je vozilo krave napajat dol h rieki. Štiefan je hodu po te gorenji poti, kar na žlah je zagledu dol na te dolenji, glih ta pod njin, dnega velikega moža, ki je biu takuo vesok, daje bil navriedič njega. Hiteu je napri, pa tel mož je biu saldu za njim an saldu buj vesok. Od strahuje začeu letat, letat... Velik možje biu saldu z njim v par! Preteku gaje, glih kjer se tele dvie poti srečajo. Štiefan še buj ustrašen, še buj je leteu napri brez pogledat nazaj. Paršu je do parve hiše od vasi an kumi je rivu poviedat, da gaje lovil mož, velik ku hudič s klabukan ku ostja, ki je leteu ku sajeta... Od tekrat Štiefan v zahvalo, da se je riešu, je hodu vsako vičer zuonit Avemarijo gor h cierkvici Svetega Matija. An ‘dno vičer gaje spet niek čudnega čakalo... Kar je zuoniu Avemarijo, zunaj, tan na vratah je vidavu an gou lahat, ki seje pokazavu, pa seje skrivu... An tuole seje ponovilo vsak krat, kije uon pogledu... Parjeu ga je tajšan strah, de je pustu zuoni, cierku odparto, an buos je začeu letat dol po stazi pruot vasi. Leteu an leteu, pa staža je bla puna grič. Vas prestrašen an spraskan je parleteu dol h njega sestri an vso vičer so mu vliekli uon s peti tarne od griče. An le puno takih se mu je gajalo, an šele kar je biu star, je zastopu ka so bili teli strahuovi. A vesta, ka so bli? Njega sienca! POŽAR NA ŽUPANSTVU Bluo je okoli 1870. lieta. Tekrat hiše so imiele striehe pokrite s slamo. Bla je nuoč Marije Rožarja, kar an mož taz Seuca, ki je šu ponoč par nogah pruot Tarbju za iti na romanje na Sveto Goro, takuo ki je bluo v navadi hodit par starih cajtih do 2. ujske zadnjo nediejo šetemberja, je vidu, kuo je ratalo, de Županstvo je zagorielo. Tisto vičer seje biu vzdignu močan vietar “taz Beuščar”. Vidu je človieka iti skuoze vas z ‘no faglo, ki je bla nareta uoz lieskovega hloda, velika no metro an pu. Nucal sojo za dielat luč, kar so imiel potriebo. Tel človek je biu paržgau faglo za se preluožt z adnin hišnin, ki je kuhu japno tan v farnažji. Takrat vso japno, ki se je nucalo, so ga kuhal tu naših hostieh. Zad za telo faglo je vidu pried an majhan oginj, ki je ratu zavoj vietra saldu buj močan, an takuo, že priet ku je pasu ta za Human, je vidu, de oginj je biu parieu cielo Županstvo. Judje nieso mogli nič pruot ognju, takuo jim nie ostalo nič druzega ku zbrat an rešit na hitro, tiste ki so mogli. Škoda bi bla še buj velika, če zvina nie bla šele na paši. Paršla je hitro zima, bedan jin nie pomau, zatuo sojo muorli preživiet po tistih kazonah, ki so bli ostal pokoncu. Kar je paršla pomlad, so začel nazaj gradit hiše, ki so jih tele-krat zazidal. Tu Hostnem, v kraju Podhostne, je na hiša na samin, tan an emigrant, ki je hodu dielat po sviete po farnažah, je začel kuhat korcè an planete, s katerim so ljudje pokril njih nove hiše, an od druzih kraju so hodil atu po nje. Gor na vse tuole pa puno puno liet je bluo trieba za diet vse nazaj na mest, takuo ki gre. BIRIČ Kar so Nadiške doline ble pod Avstrijo, za iti h vojakan nieso pošijal kartoline, ma vsak kamun je zbrau 3-4judi, ki so jih klical “birič”; ti so deštinal, dost puobu je bluo trieba zbrat an pejat cju Špietar an jih dat tu pest Avstrijcem. Malo od njih se je spet varnilo darnu. Pravli so, de adan mož s Hostnega seje varnu damu šele po dvanajst liet. An mož taz Hostnega nie teu oženit tisto čečo, ki so mu jo bli zbral. Oženu je tisto, ki mu je bla všeč. Tekrat so ga začel lovit, jal so mu: «Si oženu tisto, ki si teu, ma jo na boš giuoldu!» On je rivu uteč, pa oni so merkal, kada pride ponoč gledat njega mlado ženo. Čakal so ga an čakal. Puno dni je bluo pasalo an možje mislu, de ga na lovjo vič, an je paršu gledat ženo. Birič so poklical na pomuoč druge ljudje an z druzih vasi an so ga ujel an pejal cju Špietar. Mlada žena je ostala sama an gaje čakala an čakala. Pasalo je osan liet. An tekrat tel puob je z njega bataljonan paršu du Vidan, kjer so se ustavli no nuoč, an je rivu uteč. An je šu damu, kjer ga je čakala zvesta žena. Bedan vič nie paršu nazaj po anj. Drugi krat seje zgodilo niek tajšnega gor na Liesah. Deštinal so bli za vojsko nega mladenča Kocajnarjove družine an so ga tiel ujet. An dan tel puob je kopu zemjo tan, kjer je sada nou britof, ki so ga potle arzšeril. Tekrat nie bluo še mosta an za prepasat rieko je bla na “liesa”, pru tan, kjer je sada statuina Marije, matere Božje. Če se lepuo pogleda, se videjo šele skazala, kjer je stala liesa, spikana tu kamane. Tekrat birič so ga zagledal an najpried so snel lieso an so ga obkuolal. Pustil so mu fraj samuo tisto pot, ki je šla do liese, in so se parbližal za ga ujet. Kar jih je zagledu, je uteku pruot liesi. Oni so letiel za njin an so mislili, da jin ne bo mu uteč, ker so bli snel lieso. On pa, kar je zagledu, de liese nie, de so ga bli že dotekli, se je zaunesu an je skočnu čeriez. Rivu je uteč pruoti Sveti Len an jim je jau, de če ga čejo ujet, naj provajo an oni skočnit ta na to kri. Teli birič nieso mogli druzega narest, ku ga pustit fraj. Saj so po navad tele judje jin stal zad samuo an par miescu, an če sojin rival uteč, sojih potle pustil par mieru an so gledal ujet druge. KAR BO BO; KAR JE JE Pravli so nan, de adan mož taz Duzega, ki se je klicu Bepo, je vzeu za ženo adno čečo taz Hostnega. Kar so šli po pot, ki taz vasi peje do cierkve, je med sabo pravu «Kar bo, bo; kar bo, bo!» Kar so se vračal taz cierkve du vas pa: «Kar je, je; Kar je, je» Tuole sigurno bi ne jal donas, bi pa jal: «Se non va, si cam-bierà!» ŠTUOBLANK Par starim so hodil an taz Ovške, Ruta, Sriednje, Pusne vasi, ki so sada tu Sloveniji, na ruomanje gor h Svetemu Štuoblanku. Trudni so bli an puno od njih so se ustavjal v oštariji pit po pu litra vina par Komardine, pried ku iti gu cierku. An na trudna žena se je ustavla an kuazala pu litra vina. Začela je tu njin močit kruh, ki gaje imiela ta par sebe. Sevieda, da vino je bluo hitro popito. Antà jala Komardinu: «Ben nu, parnesi mi druge pu litra, kruh ga je popiu pu litra an sada ga moren žihar an ist popit druge pu!» Kar je tuole popila, je šla skuoze vrata an je pogledala pruot cierki Svetega Štuoblanka. Antà je jala: «Ben nu, paršla san hodit okuole Svetega Štuoblanka, sada pa Svet Štuoblank hode oku mene!» Hostne - Sv. Matija 1985 CIERKU SVETEGA MATIJA Giuseppe Floreancig - Kokoc Votivna cierkuca Svetega Matija, kot vse druge take v Benečiji, je bla zgrajena okoli lieta 1400. Ta par zgodovin so pa tudi zgodbe, ki so jih naši te stari prenašal od roda do roda an so takuo paršle tudi do nas. Zmieran so nam pravli, de zvoni Sv. Matija so iniieli veliko vriednost an de kar so zvonil so miei veliko muoč pruot nevihti. Strupeni Stregoni so se lamentovai, de kar so miei za metat tučo po dolin, so se muorli saldu ustavit, zak so začel lajat pisi do par Svetim Matije in takuo judje so začel zvonit pruot tuči. Štre-gonan nie ostalo drugo, ku jo metat gor po karnah. An kuo je tuo, da so bili takuo močni teli zvoni? Stara pravca prave, de dna bogata gospa dol z Vidna, kar je zaviedla, da so vlival zvoni za Sv. Matija, je parnesla blizu an viertuh pun zlatinje, posvečene an ne, an jo je vargla notar tu kotu, kjer so vlival zvoni. Zatuo je biu njih glas močan pruot vsaki hudobiji an zatuo so jih pogosto zvonil. Zvonil smo jih pogostu tudi mi otroc za dobar spomin (za Buog di srečo); na božič, na zadnji dan lieta, na svete tri kraje, kar je meu prid temporal, tist dan pred prazniki, ki so jih častil v cierkuc Sv. Matija, kar so hodil na precesijo tudi z druzih vasi, kar so karstil an kar so se ženil. Sv. Matija je biu puno puno čaščen, mi vemo samuo malo reči od te starih cajtu, vemo pa, da naši te stari so častil an molil tudi druge svečenike, an se zmislin, de kar je biu njih praznik, je bla maša tu teli cierkvi: teli so bli sv. Flip an Svet Florjan, zavetnik ognja, svet Muhor, svet Lukež, svet Matevž an sevieda svet Matija. Maše so bile tudi za božič an veliko nuoč. Te stari so pravli, de okuole cierkvice je bla skrita zlatinja, an se šele zmislin, de no nuoč so paršli niešni ljudje an so začel kopat okuole cierkve, da ušafajo tel cendier pun zlatinje, pa nieso nič ušafal an gaspuod Sdraulig je biu puno jezan. Dokument, ki pričajo o valuorju tele cierkuce, so nucal Hošča-nom, kar Napoleon an njega sudati so pasal skuoze Podlak. Te star so nan saldu pravli, da tisto ciesto jo je kuazu narest pru Napoleon, ki je imeu an velik boj tu nin kraju med Štuoblankan an Sriednjem, vas, ki je sada tu Sloveniji. Uduobu je Napoleon. Kot so pasal njega oficierji, so tiel pobrat vse zvoni, da bi napravli kanone. Ma judje od vasi so jin poviedal, ki zadno muoč imajo teli zvoni an tela cierkuca. An zaries so muorli pru puno vajat, če so oficierji pustil zvoni par mieru an so pustil vasnjanan dokument, kjer je bluo zapisano, zaki sojih pustil tan an kuo so bli important. Buog vie, kan se je zgubu, muoru je pa bit zlo important, saj so ga nucal tudi med ujsko 1915-1918, kar so Avstrijci pobieral povserode vse zvoni. Judje od vasi so se spet položli, posebno adan od Luščakovih, ki jin je z njin dokazu, kakuo tudi Napoleon jih nie biu pobrau, zak so bli zlo important. Tudi tekrat so bli zvoni riešeni an so le napri služil njih pobožno dielo do lieta 1945-1946, kar so se vederbal. Pravli so, de tuole je naredu an mož taz vasi, ki je znu, de dan posebni čaru je biu kopač zjest zvoni; za provat, če je tuole ries, gaje zvezu gor na zvoni sv. Matija, an ries, glih kjer je biu čaru, so poknili. Zmislin se, da tekrat so se zbral možje taz Hostnega an taz Podlak kupe z gaspuodan pre Luigi Sdraulig, da bi jih postrojil, saj možje drugih vasi, ki so spadale pod cierku Sv. Matija, ku Lombaj, Petarnel, Slapovik, Arbida, Zverinac in Hlocje, nieso tiel parpomagat, ker je previe koštalo. Judje s Hostnega an Podlaka so tiel, de zvoni bojo nareti le s tistin materialan, ki so bli pried nareti, in da na njih ostanejo stari napisi in stara data. An takuo je gor na zvoni napisano lieto, kar so jih nardil an kar so jih postrojil, napisana so tudi imena svečenikov tele cierkve. Ne samuo, kar so šli tu fonderijo, so vidli tu nin piču an zvon, ki je imeu glas, ki se je uštimu z glasan telih zvoni, (Rinaldo Luszach je zapoznu, de so ble note mi-re-do) an so dečidli ga kupit. Vse kupeje koštalo 22 tavžint. Srečo so miei, de za zvoni muo-rajo bit za “nunce” tri žene an tri možje. Diel so na ašto an sevieda “nunci” so ratal tisti, ki so dal vič sudu, takuo so rival zbrat an tavzint an pu, vič ku kar je korlo. Imena nuncu so: Floreancig Vittorio taz Podlak, Rucchin Mario taz Podlak, Bucovaz Angelina taz Hostnega, Floreancig Giuseppe taz Hostnega, Dreszach Raffaele taz Hostnega. Ime te treeje žene pa se ga na zmislen. Za vse druge špeže so tašal družine, tek je imeu vič zemlje, je vič dau, potle so šli zbierat sude še po druzih vaseh. Zmislen se šele, kuo je biu gaspuod veseu, an pru tu naši hiš je pravu, da se nie biu tarkaj čaku od judi. Do tuod je šlo vse gladko an pru, pa problem je biu, kan an kuo doluožt te nov zvon. An tle je bla velika špeža, vargli so dol te star turam, da na mest dva nastavejo tri zvoni. Zmenil so se z adnin zidarjan taz Oblice, ki seje klicu Bujac ta par hiš, de za telo dielo narest mu dajo 400-450 lir na dan an še za jest; jedu je vsak dan ta par dni drugi družin, tarkaj cajta je dielu, de je jedu ta par vsaki hiš od vasi. Kupil so madone an piesak, pa vse blaguo je bluo dol par Hloc al par Petarniele; voda je bla pa ta na Lužah. Vsi možje so die-lal za manovala, otroc an puobje so nosil piesak an madone, žene so nosile pa vodo. Vse tuole z veliko fadijo. Za an miesac, turam je biu naret. Tekrat nie bluo še cieste taz Hlocja, zatuo so pejal zvoni na mulah po voznic, do kjer se je moglo, potle pa ta na harbtè. Vsak an tarkaj, kjer so bli počivali, so se no malo odpočil, zvone so diel na šobe v ajar an so veselo natukal s kladvam. Kar so paršli na varh brega, gor h cierkvi, sojih ložli na tla, zad za cierku pruot Petarnielu. Puno fiašku vina so bli parpravli an Luščaki so godli njih štrumente, drugi so škampinjal cieu popudan: biu je velik praznik. Tuole je bluo parvi tiedan setemberja 1946. lieta. Polle Rinaldo Luszach je parpravu te leseni kos za parpet zvoni, garbe za daržat zvoni, pasi za daržat žvenkelne, an kar po 20. šetemberju je praznik Sv. Matija, so jih inaugurai. Paršlo je tarkaj judi, okuole dva tavžint, da je bluo vse puno ta pred cierkvijo, pod vsakin garman je bla barigla vina, ki tekrat je daržala od 40 do 70 litru. Pravli so, da so popil 10 etolitru vina. Tle se je končala zgodovina Svetega Matija za nas te mlade, ki smo muorli dan za družin parpravjat našo valižo in se zgubit po sviete za ušafat dielo in preživiet. Kajšan se je zaries zgubu po sviete an se nie vič varnu, kajšan je nazaj paršu, ma san šiguran, de tele stare zgodbe so za nas šele žive tu našin spominu, an upan, da ostanejo tu spominu naših sinu an navuodu... TA NA PRAGO Renato Quaglia Na pragu tretjega tisočletja dolgotrajen spor se dogaja. Jasni znaki že kažejo zmagovalca. Reprodukcija, ponovitev, konec zgodovine, široki čas, odsekani časi, hlinjeni prostori, nadre-snični časi premagajo Spomin, zgodovino, dolgotrajni čas, Čas, Resničnost. Tisti postopek nobenega dela življenja ne pusti stran. Četudi se obnašam kot da nič bi se ne zgodilo, ali bežim, ali še hujše, zaklinjam, zanikam, Cybernetična izobrazba izpraznjuje in preuresničuje glavo, oko, uho, besedo, srce, roke, celo telo. Duše ni več in telo je ratalo “virtualno”, slika, informacija, šifra, sporočilna surovina. Ne samo telo pa tudi čustva, misli... Črna belina pokriva stvari. Belina nas začara. Čar ugasuje oči, tako da ne zapazimo umazanijo. Črnina se razodeva pod obliko beline. Prosojnost Zla. Kakšno šanso “virtualna mreža” pusti Besedi? Tudi beseda je ostala vsesana noter v bitsinhrotronu. Beseda zgubila pomen. Ratala je suha, gnila, kovinska. Da bi se zamenjala, sposobna ni več. Če Kultura je požrla naravo, prestroj požre kulturo: to pomeni Besedo. Če jaz sem beseda, jaz tudi sem požrt. Škoda da to ne prepoznamo. Skoraj nobeden ne govori, skoraj vsi smo govorjeni. Skoraj nobeden ne vidi, skoraj vsi smo gledani. Skoraj nobeden ne komunicira, skoraj vsi smo surovina komunikacije. Ko govorimo, vidimo, delamo, komuniciramo, nismo mi, kot subjekti, ki govorimo, vidimo, delamo, komuniciramo... ampak Kodeks prestroja s katerim, nezavedno, smo identificirani. Kaj se dogaja s poezijo? Od zmeraj, poezija je stala, pela in plesala na vrhu Besede. Telesna duša Besede. Semenska Beseda. Kaj pa danes? Kaj pa jutri? Če pesnik je razvil zavest, tragično čuti kako telo, čustva, misli prepadajo v črno luknjo. On je že črna luknja. V nadstrojni resnici, kot divji virus se obnaša. Če nezaveden živi, njegova poezija naivna, vznesena, domotožna rata. Bit med bitjem. Nič v niču. V splošni vasi, v preresničnosti času, v dobi edinega kodeksa koliko prostora še ostane za etnične, jezikovne manjšine, za majhne narode? Medtem ko mislijo da so svobodni, že proces vpoja narašča. Počasi, nezavedno, vendar neizogibno se dobijo brez duše. Standardizirana, marketizirana dela nadstroja. Kača in strupeno vino “veselita” našo mizo. Kovana je že polutanska beseda GLOCAL. “Glo” stane za global, “c” za locai. “C” se preživi samo če vsrka energijo iz “gloBal”. Nasprotje je izključeno, ker lokalne duše več ni. Samo oblika je ostala. Z drugimi besedami: folklora. Če en sam pih duše še živi, živi kot virus. “C” (K) virus je naš up in... nadstrojni neup. na Solbici, v Reziji, 29.11.1995 KA ŠČE ČETA Viter te Marancanavi je prišel da an bi stupii mò ledno put ke glawo mò na mutila ma glave mè ni bilo več Vilezli so Ognjuli ti Jamini da bi tribo mò pojibili da ne bi za smion se pradrl ma tribuha ma ni bilo več Iz Sarta rizlizal Dardej da bi late zabil okol srcà da od rebrow ne bi ubižalo ma srca ma ni bilo več Tana Berde more se smijajo po ti Oblazavi bižijo vetravi po sloti Črna Penč zatulila tana Škraži, pobit, Orlej pana Ka šče četa da wan rače? Be ti vedla, be ti vedla kako ponižna woda tiče! Od lasine mladi potokavi gnjile baside vinašajo Be ti vedla, be ti vedla spletane plese ke roke otroške platejo na citiri Ognjovi ki spomin so naznali Be ti vedla, be ti vedla svizde, ognjuli bili glasovi uže risni sanji rosa ke nagi skali dà skranje Be ti vedla, be ti vedla kako viter tinko igrà nowa ne wezana jura sokriwda ke oko sviti Be ti vedla, be ti vedla brinini dih Ognj ki rizlaža pokjunut za kroh ki ni več kača Be ti vedla, be ti vedla od oja, solè nu pa kruha potokavi živi tana gorici roke nage bran okol Terga ke Huda Ura zanaša po robu ledenih lučih Be ti vedla, be ti vedla kako močne rame 'ma duša spomanuta aurawa grlica listjawa pot na Skali zarezana Be ti vedla, be ti vedla... KILINA SLID Tuw tin zanutranjin dulo srca ito ke luč črne pače tisče na prag ito ke uho žalizno luho ostalo ito ke te lučiave mreže so kroh za two sinco ti, Bas, sin od te Sarta ve skale od rudi nag seme od te jable duhji munijavi Ognj pod rupo nagan spomani-se, spomani-se iz te rožne jame vileze ta na tarinjo zapleše: pruča ti gre Kilina slid. BASIDA Jaz sem Basida Basida žiwa iz zamjè virutana nebò obačona Ugodna, huda dujakawa, trda Basida Cvet odpopen Ognj furešt šče prow tuw ledo tuw isin ledon Basida, od strele na skali narezana klanjow čris mer tuw krijo namočena. Rizbujane more na poti hude bolè Warba, česple duhji lišnik nu jabla ponižna penč pogana tuw jezaro Ninega boga nine boginje koj luža spoved: mala dolinica kako šče misliš jajca nadiwat pod kločo nebeško? Ko, po nocé, tuw snò, od strehe twa glawa, na prag Srca, kap za kapon hud, počasen lije Zaduš da bi duša polila spomin, itadej iz neba da bi rozorje nalila zvizdina rosa rizlaža r Oblica 1985 KAZALO Giuseppe Firmino Marinig, Elisa Sinosich, Koledarju na pot Zdravko Likar, Sodelovanje in prijateljstvo ob meji Emil Cencig, Koledar Leto 1996 Ljudska modrost NAŠA ZGODOVINA JOLE NAMOR, Od strahu do ponosa Marino Vertovec, ‘Stari’ Trinkov koledar in začetki preporoda Aldo Clodig, Kako je nastalo Beneško gledališče Adrijan Rustja, Režiserjevi spomini Franc Rupnik, Spomini Giorgio Matteucig, Potres nas je naučil Renzo Rucli, Krajina, arhitektura in gradbene tehnike v Nadiških dolinah 20 let po potresu Fabio Bonini, Manjšina, Osimo, potres NAŠ SVET Catia Quaglia, Te Rozajanske uiže Adriano Noacco, Nauade Augurje! Vesna Leskovic, Iz beneške kuhinje Liliana Spinozzi Monai, Leto je že mimo Ezio Gosgnach, Benečani in slovenska televizija NAŠI LJUDJE Pavel Petričič, Umetnosta kultura v Benečiji in rezbarska dejavnost Giovannija Vogriča (1933 - 1986) Franc Rupnik, Ob krsti biseromašnika g. Josipa Jusiča (Jussiga) Kred, 22.10.1964 Blasuttovo pismo škofu NAŠA BESEDA Janez Dolenc, Rezijanska pravca o zlati ribici Luciano Chiabudini, Radijske igre Irpef Antonio Qualizza, Modar kovač Michelina Bi.asutig, Si imiela ražon, Cecilia... te zahval toja tetà Andreina Trusgnach, Poezije Franco Fornasaro, Srečanja od blizu Giuseppe Floreancig - Kokoc, Kratke s Hostnega Cierku Svetega Matija Renato Quaglia, Ta na prago 135 141 147 151 157 161 167 173 177 185 189 TRINKOV koledar 1996 inv.št: