GRAMSC1JEV1 POSMRTNI OSTANKI Pier Paolo Pasolini  (1922)
III
Rdeč trakec, kakršnega  v  vojnih dneh so krog vratu  nosili  partizani, in   zraven   žare.  na  voščenih   tleh,
drugače rdeči, dve geraniji. I u spiš, pregnan  in  v togi eleganci. prav nič katoliški, kjer pokopani
so tujci: Gramscijevi posmrtni ostanki... Obstal sem z upi in dvomi v dnu srca, na polk i s tvojim grobom  tued  izgnanci.
pred duhom  tvojim, ki odtrgati  ne zna se od svobodnih. (Ali pa je mora ali kaj drugega, kaj bolj zanosnega
63
ali ponižnega, simbioza nora,
poltenost — smrt, ki mladih se poloti . . .).
V deželi tej, kjer brez miru in odmora
si v delu živel, čutim, v kakšni zmoti
—  v tišini teh grobov — in hkrati
—   v viharju naših dni — kako na  pravi poti
si bil, ko zadnje liste popisati si prizadeval si še v dneh zločina nad  tabo. To želita dokazati
še živo seme in davna vladavina teh mrl vili, vezanih še na posest, ki ves njen gnev in  njena veličina
sta last stoletij: hkrati, kakor zvest odmev, bobne železna nakovala, kot bi z močjo udarcev, dobra  vest
predmestij, konec nam oznanjevala. In tu sem jaz... Ubog. odet v blago, po kakršnem še pasejo zijala
le reveži, vabljivem za oko,
na mojem ni več niti umazanije
zakotnih  ulic in  tramvajev, ki gluho
odmevajo v moj dan. ki  Nanj posije le rcdkodaj, v to muko. ki drži me pri življenju: toda če zgodi se.
da  ljubim  svet, ga ljubim iz strasti,
naivno, čutno, z isto silo.
kot sem. mladostnik zmeden, svoje dni
sovražil  ga, če me je v njem  ranilo buržujsko zlo — buržuja. Toda zdaj. kot je ta svet, s teboj, razpolovilo.
mar ni svet mržnje in prezira, vsaj del njega, z oblastjo zaznamovan? A brez tvoje strogosti, kot nekdaj
64
obstajam v njem, ker ne izbiram, vdan mrtvilu teh povojnih let:  zaljubljen v ta svet, ker ga sovražim, tudi sam
v njem izgubljen in prezirljiv v tem čudnem pohujšanju vesti .. .
IV
Pohujšanju, ker sem jaz sam jetnik nasprotij,
ker s tabo sem in proti tebi, s tabo
v svetlobi in v srcu, a v drobovju proti;
ker izdajavsko dednost vlečem s sabo, v dejanje, v slednjo misel mi že vdira, z njo veže, čutim, me vse dobro in slabo,
moja nagonska strast, estetska mera: življenje proletarsko, pred teboj rojeno, me privlači, in mi je vera
njegova radost, ne pa večni boj, njegova nrav, ne pa zavest:  ta sila je vsa človeška moč, njegov obstoj.
Ta moč, ki se v dejanju je zgubila, ji daje zdaj opojnost nostalgije, svetlobo pesmi: česa drugega
ne vem povedati, iz tega sije pravična, a ne iskrena, le še lepa ljubezen, polna otožne simpatije .. .
L bog se, kot vsi ubogi, oklepam ponižujočih sanj, kot oni vanje verjamem in z življenjem se otepam,
bojujem dan za dnem. A to je stanje vseh razdedinjevcev, to, da imam posest nad čim, buržujske svetle sanje,
5    -Sodobnost
65
najtrdnejša posest, kar jih poznam: stanje popolnosti. Last zgodovine sem in ona mene. svetel v njej, a sam
sprašujem  se:  čemu ta luč?
66