I%9elien»Ua^ tfhiiinica g.
Če greš
na iufe ... *
Izdal
thofifiM izseljenski sklad ljubljanske škofije.
;
Izseljenska knjižnica ši. 3.
Če greš na tuje... ★
1934
Izdal škofijski izseljenski sklad ljubljanske škofije. Tiskala Misijonska tiskarna, Domžale-Groblje.
v^jt/	Spisali:
Dr. Fr. Grivec P. A.; Dr. J. Odar, P. Kazimir ZakrajSek O. F. M.
Z dovoljenjem cerkvene oblasti v Ljubljani. Št. 1916, dne 12. aprila 1934.
68870
Naroča se pri družbi sv. Rafaela v Ljubljani.
I. del.
Kako pojdi?
»Ljubi je domek, če ga je tudi samo za bobek«, so rekli Slovenci, ki so ljubili svoj dom in se bali tujine. Doma so ostali, doma pridno delali in doma si skušali pridelati vsakdanjega kruha. Blagoslovljen je kmečki stan, najboljši je, in najbolj gotovo osreči človeka. Blagor mu, ki se tega zaveda! Koliko prevar in razočaranj si prihrani! Zato, slovenski kmet, ljubi svoj stan, in drži se ga, dokler se ga moreš! Ostani pri svojem plugu, ki je konec konca vendar le najzanesljivejši in najpravičnejši delodajalec. Pri njem si ti gospod, po tovarnah in pisarnah boš pa le hlapec, da, suženj, po službah dekla.
Če pa moraš z doma, nikar iz domovine ! Naša lepa domovina je bogata in da-leko še ne preobljudena. Poskusi vse, da najdeš tu v državi zaslužka in kruha. Če ga tu ne boš, ga boš še težje na tujem! Tujina je brez srca, je kruta. Izseljence sprejema ne iz ljubezni, temveč, da jih izkorišča, da se z njihovimi delavnimi silami bogati. Mi nimamo radi, če prihajajo
tujci k nam in domačinom odjedajo kruh. Enako tujina. Ce greš na tuje, Bog ve, kako bo! Tisoče in tisoče naših ljudi nam je tujina že požrla, naredila nezmerno nesrečne. Poginih so v strašnem razočaranju.
V tujini si izgubljen za svoj narod ti in tvoj rod! V tujini je v nevarnosti tvoja vera, tvoja duša, tvoja večnost. Tisočem naših ljudi je tujina raztrgala dušo in srce, vzela jim Boga. »Kaj pa pomaga človeku, če cel svet pridobi, svojo dušo pa pogubi.« Zato ostani v domovini.
Vendar tudi doma ne moremo vsi ostati. Doma je večkrat pomanjkanje dela in jela. Industrije, tovarn, nimamo še dovolj. In moderna prometna sredstva, udobno, varno in ceneno potovanje je kaj zapeljivo! Kaj vabljivo vabi človeka ven v širni svet. In danes se celi svet izseljuje in preseljuje. Nič hudega ni to, še dobro in koristno je za vsak narod in za precejšen del izseljencev. V tujini jih veliko najde boljšega kruha kot doma, nekateri celo veliko blagostanje. Izseljenci svoje prihranke tudi domov pošiljajo svojim domačim. Koliko naših kmetij je rešil propada samo izseljenski denar. Narodno gospodarstvo se tudi p tem denarjem množi, ker prihaja iz tujine in veča naš državni kapital.
Vendar pa je izselitev v tujino za marsikoga usodepolna in je za mnoge tisoče res bila in je še. Pa zakaj? Ni vsak za tujino. Ne smeš reči, ta in ta je dobro
naredil, bom jaz gotovo tudi. Ni tako. Sto drugih je res dobro naredilo, da so se izselili, ti pa ne boš. Nimamo vsi enakih zmožnosti. Glej naše dosedanje izseljen-stvo! To ti daje resen opomin. Sto jih je našlo »srečo«, drugih sto pa »nesrečo«! Pa ni bila to res samo sreča, temveč sami so si naredili ali srečo, ali nesrečo. Eni so imeli potrebne sposobnosti za boj za obstanek in napredek v tujini, drugi pa ne. Da pojasnim to, tu priobčim: dva brata sta šla na tuje. Eden trezen, pameten, priden in varčen. Drugi pijači udan, lahkomišljen, len, zapravljiv. Prvi je našel gotovo srečo, katere pa ni našel še le v tujini, temveč jo je nesel že seboj z doma. Drugi je našel gotovo nesrečo. Pa tudi on jo je nesel seboj. So tudi ceh narodi taki. So še razne druge zmožnosti potrebne, ki pomagajo izseljencu najti srečo. To so razne duhovne sposobnosti, pravimo jim inteligence duha. Kdor ima te, se hitro znajde v razmerah, v katere pride v tujini. Nauči se hitro jezika, zna si poiskati dobro delo, zna se gospodarju prikupiti, zna gospodariti. Ve kako in kam denar nalagati, zna ga vložiti v trgovino, ki jo odpre in uspe. Potem je treba značaja, krepke volje in hitrega vpogleda v življenje. Vsega tega pa nima vsakdo, vsaj ne dovolj, da bi mogel sprejeti v tujini na se težak boj za obstanek in napredek v tujih razmerah, med tujim narodom, v tujih krajih.
Potem ni vseeno kam greš. Vsaka dr-
žava ima kaj svojega. Značaj ljudstva, razmere, delavske prilike so po raznih državah tako različne, kakor so barve njih zastav; in ni vsakdo za vsako državo. V Ameriki bi morda ta ah oni uspel, v Franciji pa nil. Ah obratno.
Predno oddideš iz domovine premisli zato:
1.	samega sebe in svoje zmožnosti, svoj značaj, svoje dobre in slabe lastnosti. Da se spoznaš, premish svoje dosedanje uspehe in neuspehe. Morda vprašaj za svet tilste, ki te dobro poznajo in ti dobro hočejo.
2.	Presodi in poizvedi dobro o kraju, kamor misliš oditi, o tamkajšnih delavskih razmerah. Pojdi tja, kjer je morda že kak sin, brat, sorodnik, prijatelj. Poslovi se pa tudi kot dober kristjan, s sprejemom sv. zakramentov, z molitvijo. Prvi izseljenci so šli na tuje skozi Brezje. »Marija, pomagaj mi v tujini«, so klicali odhajajoč čez mejo. In niso se kesali. Marija je pa dobra mati tistih, ki ostanejo njeni.
3.	Nesi na tuje seboj tudi Boga! Kako naj izseljenec najde v tujini srečo, če je pa doma pozabil podlago in vir vsake sreče — Boga ? Ko prestopi meje svoje domače župnije, marsikateri izseljenec misli, da zanj ni več ne Boga in njegovih božjih zapovedi. Ne, ne, dragi rojak! Kamorkoli greš, povsod nesi v svojem srcu svojega Boga seboj! V tujini se ga še bolj trdno in zvesto okleni, ga še bolj trdno postavi globoko v svoje srce in svoje mišljenje in življenje. Zavi-
hrali bodo tam prav gotovo mrzli — proti-verski — viharji, pogubonosni valovi strasti se bodo dvignili, številne nemoralne priložnosti bodo s silno močjo in vabljivostjo pritisnile na tvoje srce, da te pahnejo v strašni prepad moralnih zablod. Po teh zablodah bo prišla še nesrečna pijača in — sreča je šla! Samo, ako se boš v tujini, zlasti prva leta, prav trdno oklenil svojega Boga, ako boš zmožen slišati in ubogati glas svoje vesti, — glas tega Boga, ako boš imel Boga v srcu, molil k njemu za pomoč, da ti bo pokrepil tvojo voljo, — boš vztrajal in zmagal in — našel srečo v tujini.
4. Zato piši preje na tuje svojim znancem, pa samo takim, o katerih veš ah lahko sodiš, da so taki, da ti bodo pri prvem koraku v tujino postavili tvojo nogo na trd kamen srečne bodočnosti. Če pa ne veš, kakšni so, pa skleni, da bo prvo, kar boš skušal v tujini narediti, to, da boš poskušal spoznati — med kake ljudi si zašel. Skleni, če boš videl, da ni v redu vse tako, kakor te je naučila tvoja mati, da boš bežal takoj od njih kot strupenih gadov in sicer takoj, predno bodo dobili priliko, da te zastrupijo. Vse je bilo pri mnogih rešeno, ker so prišli na tujem k dobrim domačim ljudem, sorodnikom. Ti so jim dali dober dom, našli primerno delo, jih takoj vpeljali v dobro družbo, V pravo tovarišijo, v zdrave razmere, jih vpisali v cerkev, v dobra društva in sreča je bila zagotovljena. Drugi so prvi svoj korak v tujini zagrešili,
sašli v slabo družino, ki jim je dala slab dom, jih vpeljala v slabo druščino, slaba društva, v pijanost in nemoralnost, in — nesreča je bila zagotovljena. Vse izgubljeno.
5.	Loči se od doma pravilno kot katoliški človek, ki se zaveda, da »prazno je delo brez sreče iz nebes«, da je tvoja izselitev, kakor če bi srečko kupil, negotova, da pa z Bogom, z njegovo pomočjo in njegovim blagoslovom človek vse zmore in vse doseže. Od domačih se poslovi kot dober družinski član. Kako se kesajo pozneje tisti, ki so odšli od doma v jezi, brez slovesa. Posebno peče to sinove in hčere, ako so tako zapustili svoji stariše. »Očetov blagoslov zida otrokom hiše«, pravi sv. pismo, in prav pravi. V tolike nevarnosti gre na tuje, tako zelo bo potreboval božjega blagoslova in zato molitev starišev. Pa se loči z grehom proti četrti božji zapovedi. Kako naj takega spremlja blagoslov v tujini? Ni mogoče.
6.	V tujini je posebno velika nevarnost za tvojo vero. Tisočem jo uropa. Jo bo tudi tebi? Kakor boš sam hotel. Povsod se lahko verno živi, Bogu služi, kdor le hoče. Sredi Ljubljane, kjer je toliko cerkva, kjer jih tolilko živi lepo krščansko življenje, žive drugi tisoči popolnoma pagan-sko. V Chicagu, v modernem Babilonu, kjer je toliko strašne propalosti, pa žive stotisoči uprav krščansko življenje. Bog ostane v tistem srcu, ki ga ne izžene, ki ga
hoče. Ostane pa enako v rodni vasi pod domačo streho, kakor v tujini kjerkoli.
7.	Pa zakaj nesi Boga seboj ? Saj nismo prišli na tuje, da bi v cerkev hodili, so nekje naši ljudje odgovarjali izseljeniške-mu duhovniku, ki jih je svaril in vabil v cerkev. Kaj ti duhovnik v cerkvi da? Res Res, ne greiš na tuje, da bi v cerkev hodil, temveč, zato ker si na tujem, ker si v nevarnosti, da se izgubiš, hodi toliko raje v cerkev. Kai ti duhovnik v cerkvi da? Res je, ne more ti dati telesnega kruha. Toda ali si samo žival, ki živi samo telesno življenje? ali nisi človek z dušo, ki tudi potrebuje hrano za svoje duhovno, notranje življenje? In to duhovno hrano, toliko lepih opominov, lepih naukov in svaril, milosti božje, ali je ne dobiš samo v cerkvi? Zato ne pozabi, da »človek ne živi od kruha«, temveč tudi od božje besede. Za urejeno, človeka vredno, pametno, srečno življenje je nujno potrebna ta duhovna hrana, po katero hodi pridno v cerkev in se nikdar ne boš kesal. Vsak se je pa še kesal, kdor je to opustil, nekateri prav britko in si priznal: »Kako sem bil neumen!«
8.	V tujini ne pozabi svojih domačih, svoje domovine, svoje vere, svoje cerkve. Kamor prideš, okleni se ondotne župne cerkve, predstavi se ondotnemu duhovnemu očetu in ga prosi njegove naklonjenosti. V marsikateri stiski boš našel samo v njem zvestega prijatelja in pomočnika.
9.	Naroči si iz domovine katoliške ča-
sopise, knjige Družbe sv. Mohorja. To bo notranja vez, ki te bo ohranila zvestega svoji veri in narodu. Tam boš čital novice iz domovine in, če tudi na tujem, sredi tujih ljudstev, živel boš s svojim narodom in v svojem narodu.
10.	Če so v kraju slovenska katoliška društva, pridruži se jim. Nikar v brezver-ska društva, pa naj so še bolj »narodna« po imenu in pravilih. Če so v resnici slovenska, morajo biti katohško narodna, ker je slovenski narod katoliški narod.
In če v kraju ni katoliškega društva, pa vas je več Slovencev, bodi ti narodnjak in ga jim ustanovi. Tvoje ime bodo proslavljali rojaki s hvaležnostjo, ako jim po-mogaš do društva in mnogo veselih in lepih ur boš vžil, ko se enkrat društvo razvije.
11.	Ako je v kraju slovenski časopis,, naroči ga, ako je katohški.
12.	Varčuj svoje težko zaslužene žulje. Prišli bodo morda časi brezposelnosti. Kako boš srečen, če bojš imel prihranke, ki te bodo vzdržali nad vodo v teh časih.
13.	Če vidiš, da ne moreš dobiti dela, da se potapljaš, reši se domov preje, pred-no utoneš v bedi in pomanjkanju.
Skratka: ostani doma. Če moraš pa res na tuje, najprej ne iz države! Ako pa moraš tudi iz države, pa se izseh kot pameten, razumen človek in kristjan, previdno in pametno!
Poslušaj nasvet človeka, ki je na lastne oči videl nezmerno gorja, bede in nesreče
med našimi izseljenci. Če pa nočeš poslušati in misliš, da si ti modrejši, dobro, pa poskusi. Toda če boš nesrečen, spomni se tehle lepih in dobromislečih besed in reci: sam sem si kriv!
II. del.
Za slovenska dekleta
1. Nad deset tisoč slovenskih deklet, pravijo, da je že po južnih mestih naše države. Ogromna številka, ki kaže, da se je tudi naših deklet polastila izseljenska bolezen, ki jim ne pusti ostati doma ter jih žene po svetu.
Pa to bi še ne bilo tako zlo. Zlo je pa, da se vehk del teh deklet moralno izgubi. Deloma so temu krive službe, deloma revščina, deloma pa tudi lahkomiselnost deklet samih. Tako jih veliko zabrede v nemoralno življenje, da si z grehom služijo svoj kruh, kar je pa začetek gotovega popolnega propada. Konec takega življenja je bolnica, ah blaznica, ali beraška palica, vseh konec pa — zgodnji grob.
Zato, dekleta, če hočete same sebi dobro, ubogajte in poslušajte:
Nikar z doma ne v mesta, ne na tuje! Življenje na kmetih vam ne prija? Res je! Težko je zlasti dandanes. Toda ali se vam po službah obeta boljše življenje? Strašno se vara, katera si to domišlja.
Najprej se službe, vsaj dobre, zelo težko dobe. Po cele tedne tavajo dekleta po mestih in iščejo službe. In v tem času, kam naj gredo ? Ravno na taka dekleta pa preže brezvestni trgovci z dekleti, zapeljivci in pohotneži in jih love. In koliko jih vjamejo in zapredejo v tolike zanjke, da se nikdar več ne rešijo! Dekle na kmetih ne pozna strašne zlobnosti in brezsrčnosti sveta. Ne pozna premetenosti in sleparstva teh hijen v človeškem telesu.
Drugič, življenje po teh službah. Dekle je sužnja svoje gospodinje, ki so pogosto brez srca in brez usmiljenja do nje. Doma godrnjaš črez sitnost matere. Toda mati, je mati, tudi če je stroga in sitna. Materino srce ima do tebe. Tuji gospodinji si plačan posel. Kako bos potrpela ž njo?
Tretjič, kakšne so te družine dostikrat! Ne samo, da ti pijejo srčno kri s prevelikim delom in pičlo hrano, še tvojo dušo hočejo od tebe. Pohotnim gospodarjem in domačim sinovom naj si sužnja najgrših strasti. Ti, poštena Slovenka, pošteno slovensko dekle?
četrtič pa za tako beraško plačo?
Zato, dekle, premisli raje stokrat, predno se odločiš za izselitev v mesta.
Če pa že moraš in hočeš na vsak način z doma v mesta, potem:
1.	nesi seboj svoje poštenje, svojo pamet in svojo vero.
2.	V katero mesto prideš, poizvedi najprej, če je v mestu kak dom za služkinje.
V Zagrebu ima Marijina družba slovenskih služkinj tak dom. V Belgradu vodijo tak dom slovenske frančiškanske šolske sestre iz Maribora. V Skoplju so ustanovile tak dom slovenske usmiljene sestre. Tudi v Sarajevu je tak dom. Tja naj te vodi prva tvoja pot in tam naj bo tvoj začasni dom in zavetišče, dokler ostaneš v mestu. Pred-no sprejmeš kako službo, se tu posvetuj. Ako ni v službi vse v redu, tu išči zaščite. Tu sem zahajaj ob prostih urah. Tu sem se zateči, ko si brez službe.
3.	Poišči katohško cerkev, kamor boš hodila k službi božji in sv. zakramentom.
4.	Naroči si od doma »Bogoljuba« in »Domoljuba«. Dobro čtivo te bo krepilo v urah poskušnje.
5.	Piši pridno domov starišem in domačim. Ozka vez z domom ti bo krepka opora poštenja in moralnega življenja.
6.	Varčuj svoj težko prisluženi denar in misli na dneve, ko boš brez službe, misli na bolezen. Ne imej ga pri sebi, da ti ga ne ukradejo.
7.	Ne sklepaj zvez znanja z moškimi, zlasti ako jih ne poznaš. Ne verjemi sladkim besedam. Vedi, čim slajše so besede, tem bolj so strupene. Čim slajši je jezik, tem grše je srce.
8.	Varuj se nemoralnosti! Misli na strašne bolezni, s katerimi si lahko zastrupiš svojo kri kot posledico takega življenja. Za našo državo bo zakon, da bodo vsako okuženo žensko po policijskem od-
gonu poslali v domačo občino. Kaka sramota za dekle!
9. Ne sklepaj zakona z nekatoliča-nom! Čitaj v tej knjižici o tem na drugem mestu!
Slovenska dekleta, ostanite doma! Če greste pa z doma, ne delajte sramote svoji domovini, svojemu narodu!
Če pa moraš oditi z doma, na tuje, odidi tako, da si že s tem zagotoviš srečo v tujini.
III. del.
O občevanju z nekatoličani pri verskih opravilih
1. Za katoličane, ki žive med drugo-verci, nastane vprašanje, ali se smejo udeleževati verskih svečanosti in opravil, ki se vrše v nekatoliških svetiščih, ali katere opravljajo nekatoliški duhovniki, oziroma drugoverci v obče?
Podobno temu vprašanju je drugo: ali smejo katoličani dovoljevati, da se nekatoličani udeležujejo njih verskih obredov?
Oboje: udeležba katoličanov pri verskih opravilih nekatoličanov, in pripustitev drugovereev h katoliškim verskim obredom, se imenuje z enotnim izrazom občevanje z nekatoličani pri verskih obredih.
I.
Ali je tako občevanje dovoljeno?
1. Udeležba katoličanov pri verskih opravilih nekatoličanov.
Verskega obreda tuje vere se moreš udeležiti na dva načina:
a) ali samo po zunanje, zgolj pasivno, tako da si le s telesom prisoten, samo kot gledalec, ali b) pa tudi notranje, aktivno, tako da se z voljo udeležuješ verskega opravila in hočeš pri njem sodelovati.
Da je med obema načinoma udeležbe velika razlika, je vsakemu razumljivo.
Cerkveni zakonik katoličanom na splošno prepoveduje udeleževati se verskih opravil tuje vere (kan. 1258 § 1.).
a.	Udeležba po notran je. — Udeleževati se nekatoliiških verskih obredov tudi po notranje, torej z voljo pri njih sodelovati, je katoličanom vedno in v vseh okoliščinah prepovedano. S tako udeležbo bi namreč nujno priznali, da so vse vere enako dobre, in da morejo v drugi veri prav tako častiti Boga kot v katoliški. To je pa sv. Cerkev obsodila kot zmoto. (Denz. — Ban. 12, n 1718). Resnica more biti namreč le ena in zato tudi le ena vera prava.
b.	Udeležba samo po zunanje. — Pa
tudi samo po zunanje, pasivno, biti navzoč pri nekatoliških verskih obredih je prepovedano. To pa ne zato, kakor bi taka navzočnost že pomenila odpad od vere, ampak zato, ker je s tako udeležbo združena nevarnost verskega odpada in ker utegne koga pohujšati.
Ker torej taka, samo zunanja udeležba ni sama na sebi zla, more biti v nekaterih okoliščinah radi važnih razlogov dovoljena. Taka udeležba se more dovoliti tem
preje, čim važnejši so razlogi, ki nagibajo katoličana, da se udeleži nekatoliškega obreda, čim manjša je nevarnost za njegovo vero in čim manjša je nevarnost, da bi se kdo pohujšal. Zato se n. pr. dovoljenost udeležbe pri nekatoliških obredih presoja tudi po krajevnih in časovnih razmerah. Tako je udeležba pri nekatoliških obredih preje dovoljena v nekatoliškem kraju kot v katoliškem, preje v kraju, kjer so pripadniki različnih ver že dolgo med seboj pomešani, kot pa v kraju, ki je bil še pred kratkim popolnoma katoliški. To mora vsak katoličan vedeti, da ne bo nepotrebnega zgledovanja.
Včasih pa nastane dvom, ali je dovoljeno udeležiti se kakega drugoverskega obreda, ki je bolj družinski ah narodni običaj kot pa verski obred (n. pr. »Slave«, »rezanje kolača«). V takem dvomu odloča škof (kan. 1258 § 2.).
O katoličanu, ki bi se vkljub opisanim prepovedim udeleževal nekatoliških obredov, domneva cerkveno kazensko pravo, da je že sumljiv krivoverstva (kan. 2316). Ako ga na to opomnimo, pa se ne poboljša, ga more škof kaznovati najprej tako, da mu prepove nekatere cerkvene posle, n. pr. da ne more biti cerkven ključar, ali boter pri krstu in birmi, pozneje pa ga lahko kaznuje tako kakor vsakega pravega krivo-verca (kan. 2315).
2. Pripustitev drugovercev h katoliškim verskim obredom.
Katoličani smejo pripustiti drugover-cem, da se udeležujejo nekaterih sv. opravil, n. pr. sv. maše, pridige, zakramentalov. Prepovedana pa je njih udeležba pri takih obredih, ker bi se nujno razodevalo, da smatrajo katoličani, da ni med njimi in ne-katoličani razlike v veri.
Tako n. pr. katoliški duhovniki na splošno ne smejo dehti zakramentov neka-toličanom, zlasti sv. obhajila ne. To bi bilo očividno znamenje pripadnosti k isti veri.
Nekatoličani ne morejo biti botri pri krstu in birmi katoliških otrok. Boter namreč prevzame nase dolžnost, da bo on skrbel za versko vzgojo otroka, komur je boter, ako bi stariši ne izpolnili te dolžnosti.
To so splošna pravila glede občevanja z nekatoličani pri verskih opravilih.
II.
Nekatera verska opravila, pri katerih se katoličani večkrat srečujemo z nekatoličani.
1. Služba božja. — Katoličanom ni dovoljeno udeleževati se božje službe, ki jo vrši nekatoliški duhovnik, četudi bi daieč na okrog ne bilo katoliškega duhovnika, in če tudi bi bil nekatoliški svečenik (pop, minister, pastor) veljavno posvečen, kot so na pr. starokatoliški ali pravoslavni
duhovniki. (Sv. of. 5. dec. 1668. Gasparri, Fontes IV, n. 738; 7. avg. 1704, G. Pontes IV, n. 770.)
Iz važnega razloga pa je pasivna, t. 3. zgolj zunanja udeležba dovoljena n. pr. vojakom, šolskim otrokom, če jim udeležba ukaže svetna oblast. Enako poslom, od katerih zahtevajo udeležbo gospodarji, pa posel brez težke škode ne more zapustiti službe.
Vedno pa je prepovedano kakršnokoli sodelovanje pri drugoverskih bogoslužnih opravilih: skupna molitev, petje, igranje, poljubljanje svetih podob, sprejemanje blagoslovljenega kruha, ki ga dele pravoslavni po sv. maši in nekateri episkopalci. Prepovedano je poslušanje nekatoliških pridig in govorov.
Ogledati si nekatoliško svetišče v času, ko ni v njem božje službe, ni prepovedana
Če sreča katoličan nekatoliškega duhovnika s presv. Rešnjim Telesom, naj zakramentu izkaže čast, ne sme pa duhovnika spremiti ne k bolniku, ne v cerkev (Sv. of. 30. junija in 7, julija 1864, ad 5. G. Fontes IV, n. 978).
2. Zakramenti in zakramentali. Katoličanom ni dovoljeno prejemati zakramentov in zakramentalov od nekatoliških duhovnikov. (Sv. of. 30. junija in 7. julija 1864, G. Fontes IV, n. 978; 26. aprila 1894, G. Fontes IV, n. 1169). Samo v smrtni nevarnosti bi se smel katoličan izpovedati ne-katoliškemu duhovniku, ki je veljavno po-
svečen; v smrtni nevarnosti more namreč vsak pravilno posvečeni duhovnik podeliti odvezo od grehov (kan. 882). Zakramen-talov (n. pr. raznih blagoslovov in blagoslovljenih reči) ne smejo katoličani nikdar prejemati od nekatoliških duhovnikov.
Glede zakramentov sv. krsta in sv. zakona je pomniti posebej naslednje:
3. Krst. Katoličanom je strogo prepovedano pod najtežjo cerkveno kaznijo izobčenja, da bi dali krstiti otroka nekatoliške-mu duhovniku (kan. 2319, § 1, n. 3). Ako torej katoliškega duhovnika ni blizu, pa se krst ne more odložiti, ker je n. pr. otrok slaboten, naj krsti otroka kak katoliški vernik; v sili sme krstiti vsak človek, bodisi krščen ali nekrščen. Nekatoličan ne more biti katoličanu veljavno za botra pri krstu in birmi ne sam in ne po zastopniku (kan. 765, 2; 795, 2). Predpis je strog. Ni rečeno namreč samo, da nekatoličan dovoljeno ne more biti za botra, ampak je določeno naravnost, da veljavno ne more biti boter.
Da obvarujejo katoličani sebe in kr-stitelja velikih sitnosti, naj zato nikdar ne vabijo nekatoličanov za botre svojim otrokom.
Sme pa biti nekatoličan navzoč, ko se krst deli.
Obratno pa tudi katoličan nikdar ne sme biti ne sam in ne po zastopniku za botra pri nekatoliškem krstu (Sv. of. 10. ma-
ja 1770, G. Fontes IV, n. 828; 30. junija in 7. julija 1864, G. Fontes IV, n. 978). Biti samo navzoč, ko se krščuje po nekato-liškem obredu, je sicer vobče prepovedano, a se more iz važnih razlogov dovoliti. (Sv. of. 10. maja 1770, G. Fontes IV, n. 828).
4. Zakon. Znano je, da katoliška Cerkev svojim vernikom strogo prepoveduje sklepati zakone z drugoverci, tako s kristjani kot z nekristjani. Prepoved spada med zakonske zadržke: in sicer prepoveduje katoličanu zakonsko zvezo z nekatoliškim kristjanom oviralni zadržek mešane veroizpovedi (kan. 1060), zakon z nekristjanom pa razdiralni zadržek različne vere (kan. 1070). Zakone katoličanov z nekatoličani zlasti z nekatoliškimi kristjani, imenujemo mešane zakone, in te zakone Cerkev, kakor že omenjeno, najstrožje prepoveduje in naroča dušnim pastirjem, da naj vernike od njih na vso moč odvračujejo (kan. 1064, § 1, n. 1). Razlogov za prepoved je več! Zakonca, ki bosta morala živeti v tesni zvezi, dokler ju ne bo ločila smrt, morata biti složna, da bosta srečna. V mešanem zakonu »pa je komaj upati — kot pravi papež Leon XIII., — da bi bila zakonca, ki se ne vjemata v veri, složna v ostalih zadevah.«
Zakonska pogodba je med kristjani povzdignjena k visoki časti zakramenta. Tudi mešani zakon je zakrament. Zato je umljivo iz tega, kar je bilo zgoraj povedano, da Cerkev prepoveduje vernikom sklepati
zakone z nekatoličani, ker je zakon sv. opravilo in celo zakrament.
Tretji in glavni razlog prepovedi pa je ta, ker je v mešanem zakonu katoliča-nova vera v nevarnosti in je katoliška vzgoja otrok otežkočena. Mešani zakoni le prepogosto zavedejo katoličane, da začno imeti vse vere za enako dobre, da več ne razlikujejo med resnico in zmoto, navajajo jih torej v versko brezbrižnost.
Ker druge vere dovoljujejo razporoko, katohška pa ne, se izpostavlja katoličan v mešanem zakonu tudi nevarnosti, da se bo njegov soprog od njega ločil, da bo dosegel razvezo zakona in se znova poročil; katoličan pa po svoji veri ne bo mogel skleniti novega zakona.
Mešani zakoni so skratka katoličanom navadno v pogubo, zato uvidi vsak, kdor veruje v poslanstvo Cerkve in pozna njene naloge, da mora Cerkev take zakone prepovedovati.
Kadar pa pomeni mešani zakon bližnjo nevarnost za vero katoliškega zakonca ali vero otrok, je prepovedan naravnost po božji zapovedi, ki prepoveduje izpostavljati se bhžnji grešni priložnosti. Vedno pa ostane tak zakon prepovedan po cerkvenem zadržku, če tudi se more po pameti soditi, da v njem ne bo bhžnje nevarnosti za vero.
Cerkev spregleda ta zadržek le s trpečo ljubeznijo do otroka, četudi nepokorne-ga, ker bi ga rada obvarovala še hujše ne-
sreče. Podeli pa spregled le pod tremi pogoji: a) narekovati morajo spregled važni razlogi, n. pr. upanje, da se bo z zakonom odpravilo pohujšanje, ah nevarnost, da bosta sicer zaročenca živela v priležništvu itd. b) oba zakonca morata dati gotova določena jamstva; c) biti mora izvestno, da bosta oba zakonca obljube držala.
Obljube pa so te: Nekatoliški zakonec se mora zavezati, da bo odvračal nevarnost, ki bi v zakonu pretila veri njegovega katoliškega zakonca. Obljubiti mora, da mu nikdar ne bo branil izpolnjevati verske dolžnosti in da bo po svojih močeh skrbel, da ga tudi njegovi domači ne bodo ovirah. Oba zakonca se morata zavezati, da bosta dala vse otroke katohško krstiti in da jih bosta katohško vzgojila. Ta poroštva morata zaročenca navadno podati pismeno, v obliki pogodbe, ki bo veljavna tudi pred državo, zlasti v onih krajih, kjer državni predpisi določajo vero otrok iz mešanega zakona (tako n. pr. v Sloveniji in Dalmaciji). V pogodbi morata dostaviti, da se odpovedujeta vsem pravicam, katere jima glede vere otrok podeljujejo državni predpisi v nasprotju s cerkvenimi določili.
Ako zaročenca pristaneta na opisana poroštva in se po okoliščinah more soditi, da bosta obljube tudi držala, cerkvena oblast podeli spregled. Obrniti se je treba na škofijski ordinariat.
Kakor navadni katoliški zakon, se mora tudi mešani zakon skleniti pred župni-
kom in dvema pričama. Strogo je prepovedano iti pred katoliško poroko ali po njej poročit se pred nekatoliškega duhovnika. Katoličani, ki bi to prepoved prekršili, zadene težka kazen izobčenja iz Cerkve. Isti kazni zapade katoličan, ki bi sklenil zakon pod izrečnim ah pod tihim pogojem, da naj se vsi otroci ah pa le nekateri vzgajajo zunaj Cerkve. Odvezati more grešnika od teh kazni le škof (kan. 2319, § 1).
Pred civilnim oblastvom ali pred katoliškim duhovnikom se katohčan ne more veljavno poročiti.
Nekatoličan ne sme biti za pričo pri katoliški poroki, če ni tega dovohl škof iz važnega razloga. Katohčan ne sme nikdar biti za pričo pri nekatoliški poroki (sv. of. 19. avgusta 1891, G. Fontes IV, n. 1144). Biti samo navzoč pri nekatoliškem poročnem obredu je sicer prepovedano, a se more iz važnih razlogov dovoliti. Mešani zakon ostane ves čas v pristojnosti katoliške Cerkve, zato katoliškemu zakoncu ni dovoljeno, da bi se obrnil radi kake zakonske zadeve na nekatoliško versko sodišče.
5. Pogreb. Pogrebne obrede opravi za umrlim katoličanom katoliški duhovnik. Ako duhovnika ni blizu, pokopljejo umrlega verniki sami, duhovnik pa bo pozneje grob blagoslovil in opravil molitve za rajnega. Nikdar ni dovoljeno, da bi nekatoliški duhovnik pokopal katoličana.
Glede udeležbe katoličanov pri nekato-liških pogrebih velja isto kot pri drugih
verskih opravilih. Taka udeležba je sama po sebi prepovedana; more pa se dovoliti iz važnih razlogov, n. pr. radi vljudnosti, ker bi sicer moral kdo trpeti škodo. Nikdar pa ni dovoljeno sodelovati pri pogrebnih obredih n. pr. nositi svečo, prejeti blagoslovljen kruh (coliva) (sv. of. 30 junija in 7. julija 1864, ad 1, 7, G. Fontes IV, n. 978).
6.	Šola. Katoliški otroci ne smejo obiskovati nekatoliških verskih šol (kan. 1374). Tudi v državnih šolah se ne smejo udeleževati nekatoliškega verskega pouka. Ako se v šoli ne poučuje katoliški verouk, imajo starši tem večjo dolžnost, da otroke poučujejo v veri sami. Natančnejša navodila o tem izdajajo škofje (kan. 1374). Ako bi drugoverski učitelji vsiljevali katoliškim učencem nauke svoje vere, naj se starši obrnejo po navodila na škofijski ordina-riat. (Instr. sv. of. 24. nov. 1875, Coll. P. F. n. 1449), v sili pa na izpovednika.
7.	Udeleževati se takih svečanosti nekatoličanov, ki imajo samo družinski ali narodni značaj, katoličnom ni prepovedano. Pazi pa naj katoličan vedno na to, da ne bo nikoli zatajil svoje vere ali zaničljivo o njej govoril.
IV. del.
Vzhodni kristjani
Krščanska cerkev se je že v prvih krščanskih stoletjih razločevala v dve veliki, takrat še složni in edini polovici, v vzhodno in zahodno cerkev. Zahodna cerkev je razširjena daleč po zahodni in južni Evropi; po preseljevanju in po misijonskem delovanju se širi po vseh delih sveta, Ameriki, Afriki, Aziji in Avstraliji.
Zahodna cerkev ima pri službi božji rimski obred v latinskem jeziku. Samo med Hrvati v Primorju (Senj, Krk) in v Dalmaciji (Split) imajo službo božjo rimskega obreda v staroslovanskem jeziku (glagolaši). V vzhodnih deželah pa se je katoliška služba božja opravljala po drugačnem, vzhodnem obredu.
Nekdaj so bili vsi kristjani vzhodnega obreda zedinjeni z zahodno cerkvijo v eno katoliško cerkev; vsi so priznavali rimskega papeža za poglavarja svete cerkve. Pred tisoč leti pa je nastala žalostna cerkvena ločitev, cerkveni razkol. Vzhodni kristjani so se ločili od katoliške cerkve. A iz one lepe dobe, ko so bili z zahodnimi kristjani združeni v eni veliki krščanski družini, so ohranili še mnogo lepih krščanskih izročil in po-božnosti, posebno pobožnost do Matere božje. Ohranili so še škofe, duhovnike, sveto mašo in sv. Rešnje Telo.
Cerkveni razkol.
Središče vzhodne cerkve so bili Grki v mogočnem vzhodnem krščanskem cesarstvu. Državno in cerkveno središče grškega ali bizantinskega cesarstva je bil Carigrad. Grški cesarji so preveč posegali v cerkvene zadeve in zasužnjevali cerkev. A tudi carigrajski škofje so se radi vezali z grškimi cesarji. S pomočjo cesarjev so se carigrajski škofje povzdignili nad druge grške škofe; postali so patriarhi. Grški cesarji so se večkrat sprli z rimskimi papeži. Radi so podpirali cari-grajske škofe in krivoverce v boju proti Rimu. Tako so večkrat nastajali cerkveni razkoli med Rimom in Carigradom. Posebno nevaren je bil razkol pod patriarhom Fotijem (1. 858—886).
Takrat je v Carigradu vladal razuzdani mladi cesar Mihael III. Pobožni patriarh Ignacij je obsojal razuzdanost cesarjevo in njegovega dvora. Zato je cesar pratriarha Ignacija odstavil. Namesto njega je postavil Fotija, učenega, a posvetnega moža. Fotij je skušal dobiti potrjenje od rimskega papeža. A rimski papež Nikolaj I. ga je obsodil. Fotij pa se je tej obsodbi uprl in začel ostro napadati papeža in rimsko cerkev. Z raznimi zvijačami je skušal dokazati, da rimska cerkev uči krivoverske novotarije, posebno v nauku o izhajanju Sv. Duha. Tako je Fotij napravil podlago za žalostni cerkveni razkol.
Po Fotejevi smrti se je razkol za silo poravnal, a pravega miru ni bilo več. Končno so se Grki leta 1054 stalno ločili od rimske cerkve.
Pregled vzhodne cerkve.
Ločeni Grki so za seboj potegnili večino slovanskih narodov, namreč Ruse, Srbe in Bolgare, ko ti še niso mogli dobro pre-
soditi vprašanja cerkvene edinosti in niso dobro vedeli, kdo ima bolj prav, ali Rim ali Carigrad. Dolgo so omahovali; med Rimom in Carigradom. Polagoma so se skoraj nezavedno ločiti od rimske cerkve.
Posebno dolgo so omahovali Srbi. Stara srbska država je bila v južnem in primorskem delu odločno katoliška; tu je bilo razširjeno bogoslužje rimskega obreda. V severnem in vzhodnem delu Srbije pa je bil razširjen vzhodni obred v starosloven-Skem jeziku; a tudi ti Srbi do 14. stoletja niso bili nasprotni rimski cerkvi. Imenitne srbske cerkve in samostane (Studenica, Žiča, Dečani i dr.) so zidali katohški stavbeniki. Krasno srbsko cerkev v Dečanih je zidal frančiškan Vid iz Kotora (1. 1335). Srbski kralji so se ženili s katoličankami.
Srbski kralj Štefan (Stepan) je dobil kraljevsko krono od papeža Inocenca III. (leta 1219). Pri tem je sodeloval njegov brat Sava, veliki verski vzgojitelj srbskega naroda. Sava je kot pobožen mladenič vstopil v samostan na gori Atos. Carigrajski patriarh ga je (leta 1219) posvetil za srbskega nadškofa. Tako je Sava osamosvojil srbsko cerkev, ustanovil več novih škofij ter zelo povzdignil versko življenje in izobrazbo svojega naroda. Zato ga Srbi časte kot svetnika in glavnega svojega verskega vzgojitelja. Kot moder in pobožen škof je bil dober svetovalec svojemu bratu. Gotovo je, da ni bil nasproten rimski cerkvi, dasi je bil na drugi strani zvezan z ločeno
grško cerkvijo. Katoličani mu radi priznavajo velike zasluge, a kot svojega svetnika ga ne morejo častiti.
Še pozneje so bili Srbi v mnogoterih prijateljskih zvezah z rimsko cerkvijo. Srbski kralj Štefan Uroš I. (1243—1276) je imel za ženo pobožno katoličanko Heleno. To pobožno kraljico je srbski narod ohranil v najboljšem spominu; v srbski zgodovini in med srbskim ljudstvom še sedaj slovi kot »sveta kraljica.« Bila je velika dobrotnica cerkva in smostanov, ustanovila je več cerkva in samostanov, katoliških in srbskih, enako je podpirala srbske in katoliške cerkve; dopisovala je s papeži. To je dokaz, da Srbi takrat niso bih nasprotni rimski Cerkvi in da se niso zavedali cerkvenega razkola. Šele sredi 14. stoletja so se odločneje ločili od rimske cerkve.
Srbska cerkev ima torej slavno preteklost v tesni prijateljski zvezi s katoliško cerkvijo. Pod dolgotrajnim turškim jarmom in pod pritiskom carigrajskega grškega patriarhata pa je versko življenje zelo opešalo, samostani so skoraj izumrli. Srbsko pravoslavje se je spojilo z narodnimi srbskimi izročili in z ljudskimi običaji; dobilo je bolj posveten značaj. Med narodnimi verskimi običaji se je zlasti ohranila takozvana »slava«, družinski praznik, v spomin pokristjanjenja. Ta običaj znači pripadnost srbskemu narodu, a sani po sebi ni v tem smislu pravoslaven, da ga ne bi smeli slaviti tudi katoličani; v južni Dalmaciji slave »slavo« tudi nekatere katoliške vasi.
Razen Rusov, Srbov in Bolgarov spadajo k pravoslavni cerkvi še Grki in Romuni. Grki imajo
bogoslužje v starogrškem jeziku, Romuni pa v romunskem jeziku; obred pa je isti kakor pri vzhodnih Slovanih. Poleg tega je nekoliko pravoslavnih Albancev, Arabcev in Gruzinov.
Versko življenje. Ločeni vzhodni kristjani so še po razkolu ohranili škofe, duhovnike in sveto mašo. Ohranili so mnogo lepih izročil krščanskega življenja. A vendar je ločena vzhodna cerkev podobna odlomljeni veji, v kateri se suši življenje.
Dve poglavitni sredstvi krščanskega življenja sta zakramenta sv. pokore (spoved) in sv. Rešnje-ga Telesa. Zakrament svete pokore se v ločeni cerkvi le redko deli in še takrat površno. Zakrament sv. Rešnjega Telesa prejemajo zelo redko, a še takrat pogosto brez primerne priprave. Pri Grkih in Bolgarih je prišlo v navado, da k velikonočnemu obhajilu pristopajo brez spovedi in brez vsake priprave.
Posebnost vzhodne pobožnosti je češčenje svetnikov in svetih podob, pred vsem pa češčenje Matere božje. To je dragocen ostanek iz nekdanje skupne katoliške preteklosti.
Pravoslavje. Pravoslavje pomeni pravover-nost. Grki so sebe imenovali pravoslavne, pravoverne v nasprotju z vzhodnimi krivoverci. Proti katoličanom ta naslov ni upravičen, ker bi pomenil, da katoličani niso pravoverni. A katoliška cerkev je nasproti ločenim vzhodnim kristjanom zelo obzirna; ne imenuje jih razkolnike ali celo krivoverce, marveč nezedinjene, ločene kristjane. Tako jim mnogi katoličani puste tudi njihov pravoslavni naslov.
Vzhodni katoličani. Nekoliko milijonov ločenih vzhodnih kristjanov se je od 16. stoletja dalje zedinilo z katoliško cerkvijo. To so katoličani vzhodnega obreda, zedinjeni vzhodni kristjani, uniati. V Jugoslaviji jih je okoli 50.000. Imajo
Škofijo v Križevcih na Hrvatskem. Prebivajo v Žumberku ob kranjski meji (pri Metliki), v Bački, v Bosni okoli Banjeluke; v manjšem številu so raztreseni tja do Gjevgjelije ob grški meji. Največ vzhodnih katoličanov, skoraj štiri milijone, je v Poljski; to so katoliški Rusini, Ukrajinci. V severni in južni Ameriki prebiva približno en milijon katoliških Rusinov vzhodnega obreda. V Slovaški in v Podkarpatski1 Rusiji, ki je združena s čehoslovaško, jih je okoli pol milijona. V Romuniji je poldrugi milijon katoliških Romunov vzhodnega obreda. V Bolgariji je nekoliko tisoč Bolgarov vzhodnega obreda in okoli 40.000 katoličanov rimskega obreda. V Italiji in Grčiji prebiva nekoliko tisoč katoliških Grkov vzhodnega obreda.
Katoliški Rusini, Bolgari in Hrvati vzhodnega obreda imajo isti staroslovenski bogoslužni jezik in skoraj iste obrede kakor pravoslavni Rusi in Srbi. Sv. obhajilo prejemajo pod obema podobama; duhovnik obhaja vernike tako, da jim z žličico podaja sveto kri, v kateri so drobci svete hostije. A po veri in po verskem življenju se prav nič ne razlikujejo od katoličanov rimskega obreda.
Verske razlike.
Grški razkol ni nastal iz verskih vzrokov. Vendar so Grki skušali razkolu dati versko podlago, da bi ga tako opravičili. Rimsko cerkev so dolžili in še dolže, da je uvedla verske novotarije in odpadla od stare grške pravovernosti. Navadno navajajo naslednje verske razlike:
1. Vrhovno poglavarstvo rimskega papeža.
Ločeni vzhodni kristjani uče, da je Kristus edini vrhovni poglavar. Vidnega vr-
hovnega cerkvenega poglavarja nočejo priznati. Ker nezedinjena vzhodna cerkev nima vidnega poglavarja, zato tudi sama v sebi ni več edina, marveč se je razcepila v tohko samostojnih narodov in držav. Namesto ene vesoljne Kristusove cerkve so ločene narodne in državne cerkve.
Tudi katoliška cerkev priznava Kristusa za svojega vrhovnega poglavarja. Kristus je obenem edina nadnaravna glava skrivnostnega telesa svete cerkve. Iz Kri-stusa-glave izhaja vsa oblast v cerkvi, iz njega izhaja vse nadnaravno življenje in moč svetih zakramentov. A Kristus Je postavil apostole in njih naslednike škofe, da bi po njegovem vnebohodu vladah njegovo sveto cerkev do konca sveta, kakor to priznavajo tudi ločeni vzhodni kristjani. Izmed apostolov pa je izbral apostola Petra za poglavarja apostolov in za vidnega poglavarja vesoljne cerkve. V tem poglavarstvu ima apostol Peter naslednike v rimskih papežih.
To oblast je Kristus Petru obljubil z besedami: »Ti si Peter (skala), in na to skalo bom sezidal svojo cerkev« (Mat. 16r 18). Ločeni bogoslovci se tem besedam radi izogibljejo. A če jih že morajo razlagati, jih v očividnem nasprotju s pravim pomenom razlagajo tako, da je a) Kristus sam edina podlaga (skala) cerkve, b) ali so ta skala vsi apostoh, c) ali pa Petrova vera.
Toda katoliško razlago teh besed potrjujejo:
a)	grško-slovanske bogoslužne knjige, ki sv. Petra na podlagi Kristusovih besed imenujejo poglavarja apostolov, pastirja vseh apostolov, vrhovnega apostola, podlago cerkve, prvoprestolnega itd.;
b)	grški cerkveni očetje;
c)	vesoljni cerkveni zbori pred razkolom, katere tudi Grki priznavajo za ne-zmotne;
d)	vsa cerkvena zgodovina pred razkolom.
Vse te vzhodne priče v soglasju s katohško Cerkvijo potrjujejo, da je Kristus Petru res podelil vrhovno oblast nad vesoljno cerkvijo z besedami: »Pasi moja jag-njeta, pasi moje ovce« (Jan. 21, 16).
V nasprotju s starimi vzhodnimi izročili trdijo sedanji vzhodni bogoslovci, da Kristus s temi besedami Petra ni postavil za poglavarja vesoljne cerkve, ampak da mu je s tem samo vrnil apostolsko čast, ki jo je bil baje vsled zatajitve izgubil. Toda Peter zaradi zatajitve ni izgubil apostolske časti, in če bi jo bil izgubil, bi mu bila vrnjena takoj z odpuščenjem tega greha. Navedene besede očividno pomenijo več kakor navadno apostolsko oblast.
Sam carigrajski patrijarh Fotij (v 9. stoletju), glavni povzročitelj grškega razkola, je priznal vrhovno oblast rimskega papeža; šele potem, ko ga je bil papež obsodil, se je uprl. Zatajil je oblast, ki ga je -obsodila.
V zvezi s papežovim vrhovnim poglavarstvom je njegova nezmotnost, ki jo zlasti odločno zametajo, odkar je bil ta nauk slovesno razglašen na vatikanskem cerkvenem zboru.
Tajitev papeževe vrhovne oblasti torej ni vzrok, ampak naravna posledica razkola. Kdor namreč odpade od cerkvenega edin-stva, že s svojim razkolom dejansko zataji papeževo vrhovno oblast.
Ločena vzhodna cerkev v novejšem času zlasti poudarja, da je Kristus edini vrhovni poglavar svete cerkve. Tudi katoliška cerkev uči, da je Kristus poglavitni poglavar svoje cerkve, ker iz njega izhaja vsa oblast škofov in papeža; obenem uči, da je Kristus edina nadnaravna glava cerkve, iz katere izhaja vse nadnaravno življenje in nadnaravna moč nepremagljive cerkve, ki je skrivnostno telo Kristusovo. Kakor pa vidno cerkev vladajo škofje kot nasledniki apostolov, tako je potreben tudi viden vrhovni poglavar škofov in vesoljne cerkve. Kakor poglavarstvo škofov ne nasprotuje Kristusovi oblasti nad cerkvijo, tako tudi papeževa vrhovna oblast ni' v nasprotju s Kristusovim poglavarstvom.
Po nauku ločene vzhodne cerkve ima vidno vrhovno vlado in učiteljsko oblast nad vesoljno cerkvijo samo vesoljni cerkveni zbor, zbor škofov vesoljne cerkve. Torej tudi ločeni vzhodni kristjani priznavajo potrebo vidne vrhovne cerkvene oblasti. A žalostna resnica je, da vzhodna cerkev po razkolu, torej že nad tisoč let, ni imela nobenega vesoljnega zbora. Kako naj se bori proti tolikim zmotam in nevarnostim, ako je njena edina vrhovna oblast že nad tisoč let mrtva! Ali je mogoče, da je Kristus svojo cerkev tako čudno uredil ?
2. Izhajanje Svetega Duha iz Očeta in Sina.
Ločeni vzhodni kristjani v nasprotju s katoliškim naukom učijo, da izhaja Sveti Duh samo iz Očeta. Toda katoliški nauk potrjujejo grško-slo-vanske bogoslužne knjige in grški cerkveni očetje (sv. Atanazij, Bazilij, Epifanij). Noben cerkveni zbor in noben grški cerkveni oče ni učil, da izhaja Sveti Duh samo iz Očeta. Preprosto ljudstvo te razlike sploh ne razume.
3. Brezmadežno spočetje Device Marije.
Ta katoliška verska resnica je v popolnem soglasju z vzhodno pobožnostjo do Matere božje. Bolj ali manj jasno je obsežena v nauku vzhodnih cerkvenih očetov in v starih vzhodnih cerkvenih izročilih. Vzhodni bogoslovci so začeli to versko resnico tajiti šele potem, ko so se je katoličani že bolj jasno zavedali in posebno potem, ko jo je katoliška cerkev slovesno razglasila (1. 1854).
4. Vice, člstilišče.
Ločena vzhodna cerkev v svojih molitvah in mašah za rajne priznava vice, čdstilišče. A njen nauk o posebnem stanju in kraju, kjer se duše očiščujejo, ni tako jasen kakor katoliški. Zato ločeni vzhodni kristjani mislijo, da se katoliška cerkev v tem nauku razlikuje od vzhodnega nauka.
5. Odpustki.
Kakor protestanti, tako se tudi ločeni kristjani radi spotikajo ob katoliški nauk o odpustkih. Ta nauk jim je posebno zato tako neljub, ker ne priznavajo vrhovne papeževe oblasti.
6. Obredne razlike.
Po povzdigovanju se v vzhodni maši moli molitev k Svetemu Duhu (epikleza), s prošnjo, naj kruh ta vino izpremeni v Kristusovo telo in
kri. S to molitvijo se izraža, da pri izpremenje-nju kruha in vina v Kristusovo telo in kri sodeluje Sveti Duh, podobno kakor je sodeloval pri učlovečenju. Mnogi nezedinjeni bogos lovci trdijo, da se šele po tej molitvi izvrši izpremenjenje, a priznavajo, da so tudi besede: »To je moje telo« itd. bistvene.
Po vzhodnem obredu se krst navadno vrši s trikratnim potapljanjem. Sveto birmo deli duhovnik (ne škof) takoj po krstu. Pri sv. maši se rabi kvašen kruh. Verniki se obhajajo s sveto krvjo, kateri so primešani drobci svete hostije; le izjemoma se katoličani vzhodnega obreda obhajajo tudi s samo sveto hostijo, da se lažje pospešuje pogostno sveto obhajilo.
Te in podobne obredne razlike nekateri prenapeti vzhodni bogoslovci tako pretiravajo, da jim pripisujejo veliko versko važnost. Katoliška /cerkev pa dovoljuje vse te obredne posebnosti in vzhodnim katoličanom celo ukazuje, da jih ohranijo.
7. Krst.
Grki so že v 11. stoletju začeli trditi, da krst po rimskem obredu ni veljaven, še sedaj imajo Grki katoliški krst za neveljaven in prekrščujejo odpadle katoličane, ki hočejo biti sprejeti v grško cerkev. Ta čudna zmota o neveljavnosti katoliškega krsta se je pod grškim vplivom deloma razširila tudi v srbski cerkvi, ki včasih zahteva prekrščevanje odpadlih katoličanov. Rusi pa priznavajo veljavnost katoliškega krsta, v vprašanju o veljavnosti katoliškega krsta se razodeva velika nedoslednost ločenih vzhodnih kristjanov, ki v tako važni stvari nimajo jasnosti in edinosti.
8.	Birma.
V	ločeni in v katoliški vzhodni cerkvi deli birmo duhovnik otrokom takoj pri krstu. Katoliška cerkev priznava veljavnost te birme.
9.	Obhajilo.
V	vzhodni cerkvi obhajajo vernike s sveto krvjo, kateri so primešani drobci svete hostije. V rimski cerkvi pa se deli sv. obhajilo samo pod podobo kruha (hostije). Nekateri vzhodni kristjani se nad tem pohujšujejo in trdijo, da je tako obhajilo manj veljavno. Toda obhajilo pod samo podobo kruha je bilo v katoliški cerkvi tudi na vzhodu običajno že v prvih stoletjih, posebno, kadar je bilo treba sv. Rešnje Telo shranjevati za bolnike, puščavnike in jetnike. Verska resnica je, da tudi pod eno samo podobo prejmemo celega Kristusa in vse milosti sv. Rešnjega Telesa.
7. Sveti zakon (ženitev).
Katoliška cerkev strogo uči nerazdruž-nost svetega zakona. Ločena vzhodna cerkev pa v mnogih slučajih dovoljuje popolno zakonsko ločitev ali razporoko; ločeni se smejo na novo poročiti z drugimi. Katoliška cerkev pa dovoljuje samo ločitev »od mize in postelje«, a veljavnega svetega zakona ne razveljavlja. To je važna verska razlika, ker vprav zaradi tega slabi katoličani večkrat odpadejo, da bi se mogh na novo poročiti.
Kakor vzhodna cerkev sama v sebi ni več edina, tako so vzhodni kristjani needini tudi v naštevanju verskih razlik. Nekateri jih naštevajo več, drugi manj. Omenili smo
tiste razlike, ki jih najbolj navadno naštevajo.
Izmed naštetih verskih razlik je samo prva (papeževa vrhovna oblast in nezmot-nost) najbolj važna i!n resna, ker je v bistveni zvezi z razkolom. Druge razlike so nastale vsled prepirljivosti Grkov, da bi z njimi zakrili svoj nesrečni razkol. Nekatere pa so nastale zato, ker je v vzhodni cerkvi opešalo versko življenje in so otem-nela verska izročila. Preprosto ljudstvo jih večinoma ne pozna. Celo mnogi učeni vzhodni bogoslovci vzhodne cerkve trdijo, da verske razhke ne delajo časti ločeni vzhodni cerkvi, in da je samo nauk o pape-štvu resna verska razlika.
V. del.
Zapeljive krivo verske sekte
(LOČINE)
Po vsej Jugoslaviji, posebno na Hrvatskem in v Srbiji, se zadnja leta močno širita dve krivi veri, ki sta nastali v Ameriki, na protestantskih tleh. Pristaši prve se zovejo »Adventisti«, druge »Raziskovalci sv. pisma«. Dobro plačani agitatorji jih vsiljujejo najrajši preprostim ljudem.
Adventisti so dobili svoje ime po latinski besedi adventus, kar pomeni prihod. Privrženci te sekte namreč verujejo, da skoraj pride Kristus drugič na zemljo in da nastopi konec sveta. Ustanovitelj ad-ventizma je neki Miller, ki je pred sto leti živel v Severni Ameriki. V drugi polovici prejšnjega stoletja so adventizem zanesli v Evropo. Pri nas se je začel širiti po svetovni vojni.
Voditelji krive vere so že večkrat napovedovali natančno letnico Kristusovega prihoda, a njih prerokbe se niso marale izpolniti. Sedaj učijo nrevidneje samo to, da je dan Gospodovega prihoda že bhzu. Napačno tudi učijo, da je Gospodov dan
in dan počitka sobota, ne nedelja; zato jih v Srbiji imenujejo »subotaše« Od sv. zakramentov priznavajo samo krst in neke vrste obhajila, a zametavajo sv. mašo, sv. birmo, zakramentalno spoved, mašniško po-svečenje in nerazdružnost zakona. Nasprotujejo češčenju Matere božje in svetnikov. Do katoliške Cerkve, papeža in duhovnikov so polni sovraštva. Papeža imenujejo antikrista.
Vseh privržencev je danes okrog 300.000. Glavno sredstvo za širjenje so adventistične knjige in brošure. Raznašal-ci teh knjižic so zelo vsiljivi. Preproste ljudi najlaže premotijo z nizko ceno in vabljivimi naslovi na knjižicah. V naših krajih se širijo tele adventistične brošure: »Blaženo upanje kristjana.« — »Koprne-nje iz davnih dni.« — »Videnje v večnost.« — »Kristus Kralj.« — »Znamenja našega veka.« — »Trpljenje Kristusa za človeštvo.« — »Pot k resnici.« — Vse te knjižice so izšle tudi v srbohrvatskem jeziku. Poleg tega izdajajo dva lista »Preporod« in »Život i zdravlje«.
Adventistična književna založba je bila prvotno v Novem Sadu. Pred par leti je svoj sedež prenesla v Belgrad.
Raziskovalci sv. pisma so adventistom podobna krivoverska ločina. Skrivajo se pohlevno za sv. pismo, a z napačnim razlaganjem božje besede uče celo vrsto zmot. Zelo spretno izkoriščajo bedo današnjih
dni, napovedujejo skorajšnji konec stisk in nadlog ter marsikoga premotijo.
Kriva vera »Raziskovalcev sv. pisma« je stara dobrih 60 let. Njen začetnik je bil ameriški trgovec K. Russell. Ta je bil trgovsko zelo naobražen, pa tudi sicer nadarjen, nenavadno podjeten, a brez vsake znanstvene, predvsem bogoslovne izobrazbe. Domišljal si je, da je on prvi pravilno doumel sv. pismo. Zašel je v najtežje zmote zoper sv. vero.
Za Russellom uče »Raziskovalci sv. pisma«, da je nauk o sv. Trojici kriva vera. Človeka ponižujejo na stopnjo živah, ker ne ločijo duše od telesa. Njihov glavni in najbolj privlačni nauk pa je, da ni pekla in večnih kazni v njem. Tudi nebesa in vice taje. O Kristusu trdijo, da je že od 1. 1874. nevidno med nami in bo v kratkem ustanovil tisočletno kraljestvo miru in sreče. O cerkvi in duhovnikih se izražajo skrajno sovražno in žaljivo.
Sekta se širi po večini s tujim, zlasti ameriškim denarjem. Svetovno središče »Raziskovalcev« je v Ameriki v Brookly-nu. Voditelj sekte je danes ameriški sodnik Rutherford. Organizacija je razpredena po vsem svetu. Vseh pristašev je okrog 100.000. Pri nas jih poznamo od 1. 1925. dalje. Sedež in središče propagande za Jugoslavijo je mesto Maribor. Tu tiskajo in izdajajo knjige in brošure v slovenskem, hrvatskem in srbskem jeziku (v cirilici) . Za južne kraje naše države so zad-
nji čas ustanovili podružnico v Belgradu. Uradno se pri nas nazivljajo »Udruženje istraživača (raziskovalcev) sv. pisma za kraljevimi Jugoslaviju«; založništvo njihovih knjig se imenuje »Svetionik«.
Po zelo nizki ceni ah zastonj vsiljujejo naslednje knjige in brošure: »Harfabožja«. — »Stvarjenje«. — »Zastava za narod«. — »Kje so mrtvi?« — »Vrnitev našega Gospoda«. — »Kraljestvo božje, up sveta«. »Križ«. — »Pribežališče v kraljestvo.« — Poleg tega razpečavajo protestantsko sv. pismo.
Zavedajte se, da so to krivoverske knjige. Knjig s tako vsebino katoličan ne sme brati, niti jih shranjevati. Knjige, ki obravnavajo verske resnice, morajo ime-odobrenje cerkvene oblasti. Če katera nima tega odobrenja, jo brezpogojno odklonite. Nezmotna učiteljica verskih resnic in razlagateljica sv. pisma je samo sv. Cerkev. Njenega nauka in njenih navodil se držite!
Starokatoličani.
Po vatikanskem cerkvenem zboru (leta 1870.) se je nekoliko katoliških škofov uprlo verskemu nauku o papeževem poglavarstvu in o njegovi nezmotljivosti. Odpadli so od katoliške cerkve in si nadeh ime starokatohčanov. Okoh sebe so zbrali odpadnike, ki so odpadli zaradi užaljenosti, zaradi ženitve in iz drugih posvetnih raz-
logov. Vseh skupaj je okoli 200.000. Raztreseni so v raznih evropskih državah in v Ameriki. Središče je v Holandiji. Imajo škofe in duhovnike. Zavrgli so mnoge verske nauke: papeževo poglavarstvo in ne-zmotnost, spoved, češčenje svetnikov, brezmadežno početje M. B., vero v resnično Jezusovo pričujočnost v svetem Rešnjem Telesu i. dr.
V Jugoslaviji se je starokatoliska cerkev ustanovila na ta način, da so se njej pridružili odpadh duhovniki in verniki tako imenovane »narodne cerkve«. Vsega skupaj je v Jugoslaviji ca 15.000* starokato-ličanov. Škofa imajo v Zagrebu. Duhovniki so oženjeni. Pristaše dobivajo zlasti s tem, da radi dovoljujejo zakonsko ločitev (razporoko). Agitirajo zlasti v večjih mestih in med delavci. Ne dajte se premotiti od imena starokatoličanov. To nijso katoličani, marveč krivoverci, izobčeni iz katoliške cerkve, nevarni pravi veri in katoliškemu verskemu življenju.
* Število starokatoličanov je že zelo padlo.
VI. del.
Društvo za varstvo deklet v Ljubljani
V Ljubljani se je leta 1933 ustanovilo društvo za varstvo deklet, ki mu je namen oskrbeti potujočim ženam in dekletom razne nasvete in navodila, skrbeti za brezposelne služkinje v kolikor je to mogoče, jim preskrbeti službe in podobno. Društvo oskrbuje Kolodvorski misijon na ljubljanskem glavnem kolodvoru, kjer je pri prihodu vseh vlakov kolodvorska pomočnica, ki sprejema došle potnice, katere potrebujejo pomoči, nasveta ah prenočišča. Ima tudi svoje malo zavetišče v Kotnikovi ul. št. 8., kjer došle lahko za prvo pomoč prenočujejo. Društvo ima po svojih pravilih tudi še širši delokrog, ki ga bo v danih razmerah od leta do leta razširjalo.
Na kolodvoru v Mariboru posluje tudi mariborski kolodvorski misijon, ki po svoji zastopnici na kolodvoru oskrbuje enako delo, kakor ljubljanski.
Sorodna organizacija v Ljubljani je Poselska zveza, ki ima svojo posredovalnico za službe v Delavski zbornici na Miklo-
šičevi cesti, svoje zavetišče pa v Domu služkinj, Križevniška 2.
V	Zagrebu je društvo »Naš dom«, ki ima slične namene, kakor ljubljansko društvo ter ima svoje zavetišče, prenočišče in posredovalnico v Beogradski 10. V kratkem prične poslovati Kolodvorski misijon.
V	Beogradu imajo slovenske služkinje svoje društvo in se zbirajo poleg katoliškega župnišča v Krunski ul. poleg tega je tudi zavetišče za brezposelne služkinje, ki ga oskrbujejo šolske sestre v Hadže Prodana 19.
V	Skoplju je služkinjsko zavetišče Dom sv. Marte v Karadjordjevi št. 56., ki ga oskrbujejo slovenske usmiljenke. Tam je sedež društva enakega imena, ki prireja za služkinje sestanke, predavanja in skrbi tudi za zabavo.
V	Sarajevu skrbe za brezposelne služkinje ter jim tudi nudijo zavetišča ob času brezposelnosti Hčere božje ljubavi,, ki imajo svoj Zavod sv. Jožefa na Banjskem bregu.
V	Splitu obstoja že več let društvo za zaštitu djevojaka, ki nudi dekletom zavetišče in jim posreduje delo. Svoje prostore ima v Rimski ulici 3. in vse delo oskrbujejo ss. dominikanke. V zadnjem času pa se je organiziral tudi kolodvorski, luški in avtobusni misijon, katerega oskrbujejo prostovoljno gospe in gospodične, članice imenovanega društva.
V mnogih krajih, kakor je znano iz časopisja, pa se združujejo tudi služkinje v Križarskih sestrinstvih, kjer si izpopolnjujejo svojo izobrazbo in se prijetno zabavajo med enako mislečimi sestrami.
Prej našteta društva in ustanove za varstvo deklet pa imajo za one, ki se izseljujejo v druge države, tudi naslove enakih društev in ustanov v inozemstvu in se za to z zaupanjem lahko obrnejo do njih vse one, ki bi morebiti potovale iz dežele v deželo, iiz države v državo, pa nimajo znancev. Ta društva pa so prav v ta namen ustanovljena, da se zanimajo za taka dekleta ter jim gredo z dobrim svetom na roko.
4S
Zaupniki Družbe sv. Rafaela
Po južnih mestih države:
Družba sv. Rafaela,
Zagreb
Kaptol št. 9.
Savez Organizacije Izseljenika, Zagreb
Branimirova ul. br. 15.
G. Janez Hladnik, slovenski duhovnik
Zagreb
Kaptol št. 3.
G. Andrej Tumpej, C. M. Katolička župna crkva Oukarlca - Beograd.
G. Tomaž Ulaga, profesor Beograd
Hadži-Prodanova ul. br. 19.
G. Anton Kordin,
profesor in biskupski konzultor
Prizren
Vardarska banovina.
G. P. Ferdinand Zaje, župnik RimokatoliCka župna crkva »Sv. Jurija« Zaječar.
Katolički župni ured, Kosovska Mitroviea Zetska banovina.
Katolički župni ured, Skoplje
Kralja Petra ulica Vardarska banovina.
R. K. Cerkvena Opčina v Slatini p. Banjaluka.
Uhelj Edvard,
Slatina
p. Banjaluka.
Gruden Ivan, zemljoradnik Bistrentea p. Demir-kapija Vardarska banovina.
Pavlin Josip
Selo Novo Kosovo 29
p. Priština.
Ličen Josip Livada pri Slatini
p. Uroševac Vardarska banovina.
Ličen Anton Novo selo kod Slatine p. Uroševac Vardarska banovina.
Nemčija:
G. Kalan Janez, duhovni svetnik Rac.hovvitz
P. Rudzinitz (Oberschlesien).
G. T. Tensundern Geistlicher Rat Hovel bel Hamm Westfalen - Deutschland.
so
G. Goričar Maks, izseljeniški izaslanik Diisseldorf Kapellstrasse 9 a.
Zveza Jugoslovanskih Katoliških Društev svete
Barbare v Nemčiji
Predsednik: Ivan Dindič
Moers - Meerbeck
U-str. 19.
Francija:
G. Skebe Silvester Aumonier Emig. Slovene 15 rue d'l Eglise Merlebach, Moselle France.
G. Švelc Anton Aumonier Emig. Slovene Aumetz, Moselle France.
G. Valentin Zupančič Aumonier Emig. Slovene 17 rue Mozart Fosse 16 Lievln, Pas de Calais France.
Holandija:
G. Oberžan Drago izseljeniški duhovnik Heerlen, Limburg Uile straat No. 12 a. Holland.
G. P. Teotim van Velzen Heerlen, Limburg Holland.
Belgija:
Zveza Jugoslovanskih Katoliških Društev sv. Barbare v Holandiji Predsednik: Ivan Novak Heerlen, IJmburg Holland.
G. Stoviček Svatopluk, izseljeniški učitelj Eysden - St. Barbe Avenue Mercier 93 Belgija.
Podporno društvo sv. Barbare Predsednik: Josip Pavlič Eysden - St. Barbe Travesiere 1 Belgija.
U. S. A. — New York:
General Travel Service (g. Leo Zakrajšek) 1395 Second Ave New York, N. Y. U. S. A.
Rev. P. Hijacint Podgoršek 62 St. Marco Place New York, N. Y. U. S. A.
Argentinija:
G. Kastelic Jose,
Capellan de la colonia Eslovena
Calle Avalos 250 (La Paternal)
Buenos Aires
Rep. Argentina.
Brazilija:	u
G. Paternost Franjo, Caixa Postal 1723 Sao Paulo Brazilija.
G. Kadunc A. Anton, ing. Rua S. Bento, 24-3, andar Sao Paul« Brazilija:
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
000014077343
Egipet - Afrika:
P. Cherubin Begel, O. F. M. Asilo S. Francesco Rue Menasce 36 Alexandria - Egypte Afrika
G. P. Franc Morscher Catholic Mission Krnelo, P. O. Box Transvaal, SUdafrika.
G. P. Eugen Stanet Eglise St. Joseph Cairo, Egypte Afrika.
Azija - Palestina:
G. P. Adolf Čadež, O. F. M.
Betlehem
Box 45
Palestina.
Imenik zavetišč za potujoče ženstvo
Avstrija:
Zentralstelle der Caritas socialis, Wlen, I. Pe-
tersplatz 6/II. 'Heim, Wien, IX. Pammcrgasae 9. Zentralstelle der BhM »Soziale Hilfe«, Wlen XVIII. W&hrtngerstr. No. 95.
Holandija:
Amsterdam: Home Lydia Roclof, Hart plein 2. Rotterdam: Kortenaerstraat 1
Švica:
Basel: Marienhaus, Horburgstr. 54
Jugoslavija:
Ljubljana: Kolodvorski misijon, Masarykova 12 Zavetišče: Kotnikova 8 Poselska zveza in Posredovalnica: Delavska zbornica Služkinjski dom: Križevhiška ul. 2 Maribor: Kolodv. misijon, zavetišče Marijanišče Zagreb: Beogradska ul. 10 Beograd: Hadži-Prodanova ul. br. 19
(Krunska ul. župnišče) Sarajevo: Zavod sv. Jožefa, Banjski breg (Hčere
božje ljubavi) Skoplje: Dom sv. Marte, Karadjordjeva 56 Split: Društvo za zaštitu djevojaka, Rimska ul. 3