SEMINAR ZA SLOVANSKO FILOLOGIJO
LJUBLJANA - UNIVERZA.
ČASOPIS
ZA
SLOVENSKI JEZIK, KNJIŽEVNOST IN ZGODOVINO.
V: LETNIK.
1.-4. SNOPIČ.
UREJAJO
FR. KIDRIČ, R. NAHTIGAL, FR. RAMOVŠ.
LJUBLJANA 1926. TISKALA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.
VSEBINA V. LETNIKA.
Stran
Petar Skok: Toponomastički priloži............................1
Ivan Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v
letih 1848. - 1857....................15
Miroslav Premrou: Vatikanski dokumenti iz 1603—21 o vladiki Hrenu in
cerkveni vizitaciji Kranjske 1607—8 ......................68
Fran Kidrič: Dramatične predstave v Ljubljani do 1. 1790............108
Male vesti:
Ivan Prijatelj: Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem ....	121 Fran Kidrič: Tomaž Markawitsch, Joh. Ernst Philippi, Christian Ludwig
Liscow ter ilirsko gledališče 1705—35, ozir. ljubljansko 1735 . .	143
Lj. Hauptmann: t Dr. France Kos..............153
Dr. R. Kolarič: f Prof. dr. Vaclav Vondrak...........155
Franc Ramovš: Slavischer Grundriss.............156
Fran Kidrič: Bohoričevi..................157
Fran Kidrič: Bohorič v kranjskem dež. zboru..........157
Fran Kidrič: Ob Prijateljevi petdesetletnici...........158
Dr. R. Kolarič: Bibliografija znanstvenih spisov in ocen Iv. Prijatelja do
konca leta 1925...............v* ■ • •	159
Janko Slebinger: Bibliografija.............. ...	164
Petar Skok:
Toponomastički priloži.
1. Črnomelj.
U poznatoj raspravi „Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen" p. 11. govori Miklosich o promjenama, što ih doživljaju dočetni konsonanti b, v, m osobnih imena, kad se na njih nastavlja sufiks ->, koji služi u sva tri roda veoma cesto za izvodenje adjektivnih imena mjesta od osobnih imena. Navodeči samo češka i poljska imena mjesta, koja su ovako izvedena (č. Bohuslav, p. Budzistav, č. Blažim, p. Chocim), Miklosich ne veli nista o južnoslovenskima, kao ni o tome, što je dao -m + -/& na ovoj teritoriji.
Več sam pokazao u članku »Tri etimologije",1 da se iz naših imena mjesta vidi, kako su i kod nas morali u izobilju postojati hipokoristici na -m od -mer*, -miri,. Od ovoga -m je nastao hipokoristički konglutinat -man. Historičkih potvrda nemarno za hipokoristike *Budim, *Velim, *Radom, od kojih potječu adjektivna imena mjesta ž. r Budimlja, Radomlja i Velimlja.
Na adjektive sr. r. izvedene s ovim sufiksom upozorio sam več u članku o imenu Balša.2 Za tip sam uzeo Gomirje, koje se prije zvalo Gojmerje, gdje se vidi disiinilatorno ispadanje u slijedu /'-/'.
Kao kod adjektivnih imena na -sk?>, tako možeino očeki-vati razne rodove i kod ovako izvedenih imena. Kod Poljaka imademo n. pr. adjektiv m. r. Przemijšl, dok kod nas taj isti adjektiv dolazi u sr. r. Primišlje3 u županiji modruško-riječkoj.4
Primjera za m. r. ovih adjektiva, koliko znam, nije kod nas još nitko zabilježio. Najkarakterističniji je primjer ove tvorbe Črndmel(f) u Bijeloj Krajini, koji se danas deklinuje ovako: prihajam iz Črndml(j)a, nišam še videl Črnomlja, pod Crn6ml(f)om teče Lahin(f)a, grem v Črndmel(f), bil sem v Črnomli, za Črnomlom je Vojna vas5, Črnomli ne damo nič. Ktetikon je od
1	ČSJKZ, v. III., p 43. si.
2	Rad, v. 222., p. 119.
3	Akcenat prema saopčenju g prof. Grubora, koji je rodom odanle.
4	Mažuranic, Prinosi za hrv. pravno-povj. rječnik, p. 1138.
5 Vojna vas potječe zacijelo od *Vojihnina vas od čestoga imena Vojihna, od kojega i Vojnič < *Vojihniči u Hrvatskoj i prezime Vojnovič. Haplologija nina > na sjeca na zakonoša.
ovoga imena mjesta črnomal(j)ski, a etnikon Crnomal{ci)c, pl. Črnomal(j)ci, f. Črn6m{a)l{f)čanka i Črnomal(i)čanka.1
Valvassor2 je bio prvi, koji je zabilježio slovenske oblike pored njemačkih, koji dolaze i prije njega. Njegovi mi se slovenski oblici ne čine sasvijem pouzdani. U sv. I., p. 212. daje n. pr. pored njemačkog Tschernembl slovenski Ischernombel. b bi mogao biti štamparska griješka upravo kao i I mjesto T. Na slijedečoj stranici 213. piše ovo mjesno ime u sr. r. Tscher-nomle. Nijesam nikako mogao doznati, da li se u kojem selu na hrvatskoj ili slovenskoj strani govori ovako. U vol. III., p. 602. piše ga Zhernamel s akcentom na e i sa a mjesto o. Ni za ovaj oblik nijesam mogao doznati da se igdje govori. Mislim, da je Valvassor dao ovaj akcenat možda radi toga, sto je pomišljao ili na mql ili m^lj „skala" ili na mela „brašno". Radi ove po-sljednje riječi promijenio je možda i Črno- u Zherna. U Metlici i cijelom onom kraju dovodi se naime Crnomal' u vezu sa crnom „meljom", jer je u bližini bio mlin, koji je črno brašno mlio. A kako ovo mjesto stoji na pjeskovitoj i kamenitoj uzvisini polu-otoka, koji čine Dobličanka i Lahinja, mogao je pomišljati i na mglj = skala i po njoj akcentuirati ime grada. Svakako držim, da se iz Valvassoreva akcenta ne smiju stvarati nikakovi za-ključci. Niti se smije njegov akcenat uporediti sa čakavskim Batomalj, gen. Batomlja, o kome če biti niže govora.3 Na bakro-pisu se Valvassorevu piše ispravnije Csernomeli/.
Interesantno je, da Valvassor v. III., p. 602. pozna i sup-stantivirani adjektiv od ovoga imena mjesta: Zhermomalschiza za potok, koji teče pokraj ovoga mjesta. Prvo m je očita štamparska griješka. Ne znam tačno, koji od današnjih potoka * misli, da li Lahinju ili Dobličanku. Nijesam mogao doznati, da li i danas postoji ovaj naziv. Ali kako se Dobličanka izlijeva u Lahinju, veoma je vjerovatno, da pod Tschernomalschiza (izgovori Crnomaljščica ?) v. I., p. 236. misli Lahinju,4 jer kaže „laufft Tschernembel vorbey und hernach in die Culp".
Osim toga imade Valvassor oznaku i za kraj, jer prevodi u sv. I.v p. 220. „Der Tschernembler-Boden" sa „Per Zernomlo" = pri Črnomlju.
Kao Črndmalj imade u Bijeloj Krajini kod Metlike drugo mjesno ime, koje je izvedeno s istim sufiksom i od jednako stvorenog hipokoristika, samo što je u ž. r. To je Dragdmlja Vas, njem. prevedeno sa Dragomelsdorf. Ovako ovo ime izgo-
1	Ove sam podatke dobio od g. dir. dra Janka Lokara.
2	Citiram po izdanju Krajeca u Novom mestu.
3	Akcenat sam zabilježio na svojem toponomastičkom putovanju po Baščanskoj Draži.
4	Nejasnoca biva tijem veea, što je u sv. I., str. 305. na karti nazna-čena Lahina kao pritok potoka Cruppa (kod ovcg potoka ima i mjesto Crupp)r a ovaj istom utječe u Kupu. Može biti i to, da su se oba ova potoka u njegovo vrijeme zvala Crnomaljščica.
vara danas narod onoga kraja i ovako ga piše i „Vollständiges Ortschaften-Verzeichnis", Wien 1892., koji se osniva na popisu od g. 1890. Čini se ipak, da u narodu postoji i naziv bez ape-lativa vas, jer „Orts-Repertorium des Herzogthums Krain", Ljubljana 1874. (prema popisu od g. 1869.), p. 98. piše Dra-gumlja — Dragemeisdorf. Nijesam mogao doznati, da li i danas govori narod onoga kraja ovako.
U m. r. dolazi ovo posljednje adjektivno ime u sudskom okrugu Kamnik Dragomelj,1 ovako napisano prema „Vollständiges Ortschaften-Verzeichnis-u" od g. 1892. Kao njemački mu se naziv daje u ovom popisu Dragomel. „Imenik krajev" od g. 1874. piše ovo isto selo Dragomen u slov. obliku, a u njem. Dragomel? Interesantne su Valvassorove grafije i njemačkoga i slovenskoga oblika u sv. III., p. 120. DragembI, dakle upravo kao i Tschernembl, slov. Dergomen ili Dragomen, a na bakro-pisu opet Drogembl. U sv. I., p. 117. takoder: „DragembI, welches sonst auch Dergomen heisst". Miklosich u gore spo-menutoj svojoj radnji (p. 271., br. 118.), čini se, pozna takoder ovo mjesno ime sa n mjesto / na kraju i uporeduje Dragomen sa srpskim Crnomen, o kojemu če biti malo niže govora. Njemački oblik svakako dokazuje, da je i ovaj adjektiv izveden sa istim sufiksom od hipokoristika *Dragom od Dragomir kao i Črnomelj i kako me g. dr. Mal obavješčuje, danas se takoder govori Drgöm(d)l sa jako oslabljenim nenaglašenim a, koji se jedva čuje, tako da bi se moglo pisati i Drgöml, kako je več i Valvassor čuo pišuči Dergomen. Pored singulara m. g. Dragomel ili Dragomen mora ili morao je postojati još i sg. n. g. *Dragomlje. To zaključujem odatle, što danas narod oko Kamnika, kako mi javlja g. dr. R Karba, liječnik u Kamniku, govori u pluralu Dragömlje (prihajam iz Dragomelj, bil sem v Dra-gdmljah, za Dragomljami). I ovdje je prvotni adjektiv n. g. kao i u Trbovlje prešao u plural.
O osobnom imenu Cmomir, od kojega potječe hipokoristik adjektiva Črnomelj, dovoljno smo obavješteni u Akademijskom Rječniku, v. I., p. 846. Hipokoristik njegov dolazi i u drugim
1	Ne znam, ide li ovamo i ime velike šume Drgomal (ovako akcen-tuira jedan Delničanin) izmedu Delnica i Čabra u Gorskom kotaru (Hrvatska). M. Malnar u turističkom članku, Hrvatski Planinar, sv. XX., p. 78.—80., razlikuje tri vrha: Veliki (1153 m n. m.). Mali i Stari (1051 m n. m.) Drgomalj i deklinuje Drgomlja, Drgomljem, adj. drgomaljski-, piše i Drgomelj, ako to nije štamparska griješka. Drugi me jedan turista uvjerava, da štokavci akcen-tuiraju Drgoma(, gen. Drgomala. Kako adjektivna imena mjesta izvedena od osobnih imena označuju naselja ili zemljišta, koja se kultivišu ili su se nekada kultivisala, zbunjuje me, što se ovdje označuju ovakovom izvedenicom i veliki visovi. Pored toga moralo bi se verificirati u onamošnjem dialektu, da li nenaglašeno a može biti tako oslabljeno, te od ra nastane sonantno r.
2	G. dr. Mal saopčuje mi, da je odatle adjektiv dragomelski, a ethnicon Dragomlčan. Da li i danas govori narod Dragoman, nijesam mogao doznati. Glede ml > mri upor. Ramovš § 40., p. 68.
slovensk|m krajevima. Miklosich o. c. p. 71., br. 358 pozna Črno-mice u Češkoj (up. Litomefice od Ljutomir). Na rijeci Marici blizu Drinopolja nalazi se Čennomen, koji se tako piše u srpskim ljetopisima, v. Ak. Rj. I., p. 846., dok ga Bizantinci pišu Tt,eQvo[ii&vov} Grčka grafija ¿« dokazuje, da je taj adjektiv izveden s pomoču sufiksa -ens. Sufiks -em dolazi baš kod bugarskih imena mjesta izvedenih od osobnih imena: n. pr. Smilen grad na Strumici2 od imena S mil, koje dolazi kao ime vlaha u srpskim krisovuljama, a Miklosich ga i inače potvrduje u slov. imenima mjesta, p. 59., br. 281. Danas se zove ovo mjesto Cirmen. Ne znam, tko je stvorio haplologiju -nome- > me, da li Bugari ili Turci. Bez ikakovih sam obavještenja o tamo-šnjem bugarskom izgovoru.
Inače potpuno osobno ime Cmomir dolazi u imenu sela kraj Zagreba Crnomerec. Po potvrdama, što ih je zabilježio Mažuranič u svome Pravno-povjesnom rječniku, p. 176. i po onima, sto ih čitamo u drugim dokumentima, zaključujem, da Crnomerec ne ide u vrstu supstantiviranih adjektiva (*Črnomer + ¡t> + bc), kao sto su Petrovac = ecclesia saneti Petri, Miholjac = ecclesia saneti Michaelis, i t. d., nego da je Crnomerec jedno-stavni deminutiv od Črnomer, pa prema tome označuje familijsko naselje, kojemu je pradjed bio Črnomer. Kao takovo bilo je valjda nekada plurale tantum i u toku vremena postalo je sin-gular. Ide dakle u vrstu mjesnih imena Krašič, od starijega Krašiči.3
Njemački se oblik osniva posvema na slovenskome. Prelaz o > e objašnjuje se dočetnim palatalom. Udara u oči jedino to, što ne nailazimo ni na jednu grafiju sa o, koja bi odgovarala onome o, što ga nalazimo u Poltschach < loc. pl. *Po\ičah ili Kdtsch < Hoče (o ovome vidi niže). Umetnuti prelazni glas b izmečtu m i / je sekundaran i fakultativan, kako dokazuju druga njemačka prekrajanja slovenskih imena.
Interesantno je opaziti, da Bjelokranjci okolice Črnomlja poznaju i adjektiv crnoma\ast (n. pr. crnomal/isti lasje), koji odgovara štokavskome crnomanast. Značenje se obih riječi pokriva: „brunet". Ispitivanje adjektiva Črnomal stavlja nam u dužnost, da ogledamo izbliže odnošaj ovoga adjektiva. Daničič je u Ak. Rj. I., p. 846. bio mišljenja, da ovaj štokavski adjektiv stoji u vezi sa -man, koji kao hipokoristički sufiks dolazi kod osobnih imena (n. pr. Budman za Budimir, Rudman, katoličko prezime u Žumberku, za Rudimir, Radman za Radimir i t. d.), o čemu je več bilo govora u ovome časopisu. Izgledalo bi prema tome, da je crnomanjast adjektivna izvedenica od *crno-
1	Upor. Jireček, Geschichte der Serben, p. 437. Glede grčke grafije iu za e upor. moj članak u Belicevu Zborniku, p. 122., bilj. 5.
2	Upor. C6op. Muh., v. III., p. 75.-77. u pripovijeci.
3	Upor. Jugosl. Filolog, v. III., p. 75.
man, koji bi se odnosio prema Crnomir kao Vuk(o)man prema Vukomir = Walcomerius1. Crnoman bi označivalo čovjeka črne puti i išlo bi u vrstu tvorevina, kao što su racman, purman i t. d. Ova mi kombinacija izgleda ipak nevjerovatna. Sa gledišta tvorbe riječi ona je čak nedopustiva. Mi nemarno primjera za izvedenice na -asit, -jast od imenica, nego kao lat. -aster što služi u latinskom i u romanskim jezicima za izvodenje novih adjektiva od drugih adjektiva, koji znače boju, tako se isto i slav. -ast nastavlja na adjektive, što oznacuju boju. Ovim se adjektivima označuje sličnost u boji.
Uporedujuci druge izvedenice od crn -f- (i)ast u stanju smo, da anališemo konglutinaciju sufiksa -manjast odnosno -maljast. U Žumberku kažu katolici za stokavsko crnomanjast: črnovkastr što odgovara Pleteršnikovu črnavkast. Ovdje je konglutinacija sufiksa jasna: ov odnosno -au (cf. krvav) + kast (od zelenkast, crvenkast i t. d.). Da ne bude previše konsonanata, raširen je crnkast, koje takoder dolazi (v. Ak. Rj.), u črnovkast odnosno črnavkast. Raširenje sa -ov- imamo da uzinemo i u konglutinaciji -omaiiast, koju analiziram ovako: -ov-\-m + fast, zn u kongluti-nacijama sufiksa dolazi baš kod adjektiva od imena boja cesto: n. pr. u Crmnica < črv-bnica (= crvena zemlja, upor. adj. u more črmnoe, Mažuranič, o. c. p. 176.), slov. crm(en (Pleteršnik v. I., p. 112., Ramovš p. 90.) za „crven" < črv + s« +/* + em>. Prema ovome posljednjem adjektivu izgleda mi da je stvoren i črm\Sn „crnomanjast" kod Sv. Jurja na Ščavnici (ljutomerski srez), kako me obavještava dr. Ilešič. Ovaj posljednji adjektiv raš-članjujem u črn + + h + ens i pretpostavljam disimilaciju n — n> m — n. Upor. još i črmnet pored črnel (kod Pleteršnika I., p. 112.2) „crven" sa mn > n (Ramovš § 57., p. 96.). Za kon-glutinacije sa -/& spominjem u Žumberku črvljiu (katolici) za štokavsko crviv, črljen (katolici) za crven. U vezi -ovbnast prešao je Von u m(a)n kao u ždrmnji za žrvan ili u imenu rijeke Zrmanja,' koje iz vodim od iste osnove, upor. Nast. Vj., v. XXIII., p. 445. U bjelokranjskom je obliku prešao mtn u m^l (upor. kod Ramovša § 58., p. 98. *žrmria > zrmla), kao što smo, obratno, vidjeli gore Dragomal > Dragoman?
Na srpsko-hrvatskoj strani mogao sam dosada konstatovati drugi jedan adjektiv muškoga roda, koji odgovara Črnomlju, samo u imenu sela Batomälj, gen. Batomljä u Baščanskoj Draži
1	Up. Stephanus fil. Wikomer de generatione Wlkota, nobilis iobagio de campo Zagrabiensi, a. 1375, Smičiklas, Codex, v. XIV., p. 505. Ostale po-tvrde za ovo ime v. u Nast. Vjesniku, v. XXIII., p. 651.
2	Ovi oblici raogu biti i metateze od črmljen odnosno črljen ibid. Upor. i tumačenje Ramovša § 201. u vezi sa p. 96. Potrebno bi bilo znati, kako su ovi različiti oblici geografski rasporedeni, da se vidi, koji je faktor kada i gdje bio u akciji, disimilacija ili metateza, kod ovih konsonantskih skupina. Upozorujem ovom prilikom na semantičku paralelu francusku: ver-meil .crven" od vermiculus REW 9230.
3	Glede prelaza grupe ml'> mn upor. Ramovš § 40., p. 68.
na otoku Krku. Historijskih potvrda za ovo ime mjesta nemam.1 Isto tako ih nema ni za osobno ime Batomir, nego samo za prvi njegov elemenat, koji je potvrčten u hipokoristiku Bata več od 13. stolječa, Ak. Rj. I., p. 206. Odatle izvedeni adjektiv Batin nalazi se u imenu zemlje Batina Ves a. 1042, Rački, Documenta, p. 46., upor. Batin, selo u Hercegovini i Batova, Batovac u Srbiji, Ak. Rj., v. I, p. 208 si.
Prema tome dolazi kod nas adjektiv muškoga roda od hipokoristika na -m od -mir samo u obliku -mol. Izgledalo bi ipak, gledajuči na dosta brojna mjesna imena Budim (dosada se zna za dva takova mjesta u Hrvatskoj, i to za jedno u srezu jastrebarskom, a za drugo u srezu varaždinskom), koje bi se kao adjektiv m. r. moglo dovesti u vezu sa adjektivom ž. i sr. r. Budim\a (na Limu i u Bosni u sarajevskom srezu), danas u srednjem rodu Budimle (Ak. Rj., v. I., p. 710.), da je -m + -/&, kao i kod Ceha i Poljaka, dalo i u nas iznajprije palatalno m, koje je u toku vremena izgubilo palatalizaeiju kao i r. Izvočtenja g. dra Janosa Melicha2 o madž. Buda — Buditi u si. jez. i t. d., uvjeriše me, da je ovaj -m u Budim sekundaran i da je prvotno Buditi, adjektiv od hipokoristika Bude : Budimir? Dočetno m je nastalo istom kasnije kao produkat disimilacije dentala d — n > d — m. Ja sam za ovu disimilaciju več imao prilike da navedem primjere.4 Za sada je dosta, da samo uputim na Drin = Drini. Za Budim = madžarski Buda je lako dokazati, da je to sekundarni oblik Prvo i prvo, svi ostali slovenski nazivi za današnji madžarski Budim svršuju se na -n. Buditi mjesto Budim poznaju pored toga srpsko hrvatski leksikografi Bjelostjenac, Voltigija i Daničič, up. Ak. Rj., v. I., p. 710. Osim toga poznaje Krnarutič i dalju izvedenicu odatle: Buditi grad = madžarski Budavar (Ak. Rj., v. I., p. 710.). Pored disimilacije d — n > d — m mogao je kod ovoga imena djelovati i početni konsonant od Pešta (ispor. jedamput današnje zagrebačke orto-grafije). Pored spomenutih srpsko-hrvatskih imena Budim postoji za druga mjesta i korektniji naziv Buditi, i to jedan u Hrv. Primorju kod Bakra, potvrčten od 15. i 16 stolječa, a drugi u požeškoj županiji. Ovaj je adjektiv supstantiviran nadalje sa
1	Spominjem samo, da glasovita benediktinska opatija sv. Lucije u Bašeanskoj Draži ima u poreznoj operni Batomalj još i danas posjeda. Kraj je morao dakle biti kultivisan još za narodne dinastije. Zemljište sv. Lucije zove se Opača Graja.
2	„Uber eine Gruppe von ungarischen Ortsnamen", AfslPh, v. XXXIX., p. 217. si.
3	U pogledu madž. Buda — slav. Budin g. dr. Melich tvrdi (u pismu), da se radi o čisto madžarskom Osobnom imenu na -a. Upozorujem ipak, zaradi mogudnosti slav. hipokoristika i u ovom imenu, na staromadžarsko familijsko ime Budamerij, koje posve odgovara našemu Budomir (Ak Rj.). Buda je doduše histor. lice iz dobe sv. Sljepana (f 1038.) i grad je Budim po njemu prozvan.
4	Biblioteca dell'Archivum romanicum. Ser. II. Vol. 3., p. 133.
-jak u Budinak, gen. Budinaka (ime brežuljka sa crkvicom unijatskom i katoličkom u žumberačkoj opčini Kalje), za tim u Budinščina i Budinščak u Hrv. Zagorju (Ak Rj., v. I., p. 710.). Budim nije dakle nikakov m. r. za adjektiv Budimlja i Badimlje, nego sadrži drugi sufiks: -in*.
Isto tako ne bi valjalo ovamo računati ni mjesno ime Bužim, koje dolazi tri puta, i to jedamput u bihačkoj županiji, drugi put u Lici kod Gospiča, a treči put u Hrv. Primorju (v. Ak. Rj., v. I., p 751.). Prva dva su se prema dokumentima iz 16. i 17. stolječa prije zvala Bužin (upor. Ak. Rj., v. I., p. 751.). Sjem toga lički se Bužin zvao u dokumentima iz 16. do 17. stolječa još i Buzani/ ili u lokativu plurala v Bužah, dok odatle izvedeni adjektiv pokazuje ispadanje sufiksa -janin-b : buški (Ak. Rj., v. I., p. 748.). I ovo če ime bili adjektivna izvedenica na -im. Izgleda mi, kao da stoji u vezi sa ženskim imenom Buga, koje se spominje u pripovijeci o dolasku Hrvata. Da su postojala i muška imena od iste osnove, za to imamo topono-mastičkih dokaza u supstantiviranim adjektivima, kao sto su B ug o j no u Bosni, Bugojevo selo, Biigojevina, oboje u Hercegovini, od *Bugoje; odatle i Bugojčič, selo u travničkoj županiji; za tim prezime Bugov iz 14. stolječa, odakle je valjda Bugovina u Hercegovini. V. Ak. Rj., v. I., p. 716. Miklosich ne pozna u svojim listama ovoga imena.
Ime Bužani = Bužin od velike je važnosti za naše topo-nomastičke študije. Ono nam kaže, da su kod posjedovnih imena, sto označuju naselja, moguči različiti nastavci. Najstarije ime Bužani označivalo je bez suinnje naselje kmetova ili podanika neke plemenitašice Buge, upravo onako, kako Petrčani ili Petričane označuje kmetovsko naselje zadarske patricijske po-rodice Petrica, koje se cesto puta spominje u dokumentima iz 13. stolječa. Ako ovako shvatimo ime Bužani, onda nije nista naravnije, nego da je ono moglo glasiti i u posjedovnom adjek-tivu na -im. I Bužim valja dakle izbaciti iz tvorevina na -m + /•& i smatrati m mjesto n resultatom disimilacije dentala.
Adjektivna mjesna imena na -/& veoma su cesta u svim slovenskim zemljama. U stanju sam ovom prilikom spomenuti i jedan primjer, kako se ovakva imena, kad se seobom mijenja pučanstvo, mogu krivo shvatiti. Novi ga došljaci preobrnu služeči se pučkom etimologijom, koja bas kod imena mjesta igra veliku ulogu, kako smo vidjeli gore kod imena Črnomlja. ¡Svi Žumberčani, i unijati i katolici, znaju danas samo za Sto/dragu. Ovako se i službeno zove ovo posljednje unijatsko selo u opčini Kalje. Narod ga dovodi u vezu sa nekom dragom, koja je tu stajala. Slovenci onoga kraja zovu ga Stojdraž, a tako se piše i u dokumentima.2 Očito je Stojdraž3 adjektiv m. r. izveden
1	Upor. Mažuranic, o. c. p. 430.
2	Stodras, Schurni, Archiv II., p. 192. si.
3	Upor. sa č. Sobedraž, polj. Sobieradz; Miklosich o. c. p. 60., br. 288.
s pomoču sufiksa -/» od osobnog imena *Stojdrag, koje nam doduše nije potvrdeno u ovakovoj kompoziciji; ali se oba njegova elementa nalaze u drugim kompozicijama: Stojislav, Stojan, Stojgoj i t. d., Predrag, Dragomir i t. d. Ovakov adjektiv u ž. r. od imena na -drag bice po svoj prilici i Samodreža crkva u kosovskom ciklusu naših narodnih pjesama, t. j. Samodragova crkva. Promjenu Stojdraz u Sto/draga izvršilo je zacijelo več 16. stolječa novo nadošlo pučanstvo, kojemu je Stojdraz bilo nerazumljivo.
Kako novonadošlo pučanstvo prekraja mjesna imena staro-sjedilaca, pokazao sam u Beličevu Zborniku, p. 119., na primjeru Baña Vas kod Zadra, koja se dañas zove Banjevac. U Hrvatskoj, izgleda, naci če se i više ovakovih primjera. Današnji Sjeničak kod Karlovca zove se u dokumentima samo Steničjak ili Ste-ničnjak, očiti supstantivirani adjektiv od stenica, deminutiv od stena = pečina. Novome je pučanstvu po svoj prilici izgledalo prilicnije, da prekroji staro ime, koje ga je u obliku Stjeničjak potsječalo možda na stjenice, zami|enivši stjenicu sa sjenicom.
2. Milje (slov. Mile).1
Poznato je, da se je u Trstu i Miljama kod Trsta sačuvao furlanski dialekat, koji je danas preplavljen mletačkim. U tekstu, što ga g. Carlo Battisti publicira u svojoj dialektološkoj hresto-matiji2 kao ogled govora ovoga mjesta, vide se jasno tragovi fur-lanizama: i segli za tal. secchio, el špjeglo za tal. specchio. Od ovih furlanskih oblika potječu srpsko-hrvatski sigal i sigan u Dalmaciji (Bukovica), a kod katolika u Žumberku špegal'. I današnje talijansko ime Muggia zove se u ovom dialektu još Mugla3 (Ii cas'i de mugía = le case di Muggia, upor. C. Battisti,. Testi dialettali italiani, v. I., p. 22.).
Ime je ovoga mjesta veoma interesantno sa romanističkoga gledišta. Pri uporedenju pitamo se nairne, kako se odnose ova tri oblika medu sobom: današnji mletački službeni naziv Muggia prema furlanskome Mugla, a kako opet prema obima slovenski Milje, koji je plurale tantum. Slovenski naziv piše „Vollständiges Ortschaften-Verzeichnis" od g. 1892., p. 165. u singularu Mila, dok „Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande" od g. 1885. ispravno u pluralu Milje. Nijesam mogao provjeriti, da li kod Slovenaca oko Milja i u trščanskoj okolici postoji i singular Mila.
Sto se tiče mletačkoga oblika Muggia, valja odmah istak-nuti, da njegov g pretpostavlja l\ za koje kod naših Talijana dolazi i j. Ovo g je jedna od običnih odlika mletačkoga narječja..
1	Akcenat po izgovoru g. Katalinic-Jeretova, Istranina: va Mi\ah.
2	Testi dialettali. Beihefte zur Zeitschrift f r. Ph., br. 59., p. 22.
3	Ovako se piše i u dokumentima kod Kosa, Gradivo za zgodovino, v. II., p. 293.. a. 933., p. 288., a. 931., v. III., p. 356 , a. 1082., v. IV., p. 592 „ a. 1117., i t. d.
Izgledalo bi dakle, da se mletački oblik potpuno slaže sa slovenskim, koji pokazuje takoder L Prema slovenskom i mletačkom óbliku morali bi zaključiti, da je pored konsonantske grupe gl (neka se ne izgovara kao toskanska grafija gl u figlio) kod Romana onoga kraja morala postojati i zamjena iste grupe sa /, koja bi odgovarala idubleti veglio i vecchio u toskanskom govoru.
Ja se ipak ne mogu odlučiti za ovu supoziciju i to naro-čito zbog toga ne, što isti dualizam fonetski nalazimo i u ro-manskom imenu otoka Krka: veljotski Vikla — adjektiv veklesun odnosno veglesun, a toskanski Veglia odnosno mletački Vegia ili u mletačkom narječju našeg primorja Veja. Problemom imena ovoga otoka bavio sam se u Glasniku zem. muz., v. XXIX, p. 122. si. i u „Miscellanea lingüistica dedicata a Hugo Schuchardt" (Biblioteca dell'^Archivum romanicum" Ser. II, v. 3.), p. 130. Buduci da moje tumačenje od Vikla — Veglia, kako mislim, vrijedi i za Mugla — Muggia, opetujem ga ukratko ovdje još jednom. Veljotskome obliku Vikla odgovara furlansko Vegla,1 koje dolazi nebrojeno puta u dokumentima počevši od 11. sto-ljeca. Furlanska konsonantska grupa gl odgovara u Miljama i u Trstu vulgarno-latinskoj ki, koja se nepromijenjeno sačuvala u veljotskom (staro-dalmatinskom) govoru. Ovu furlansku grupu gl Sitali su Mlečani i Toskanci prema svojoj ortografiji kao l i tako je nastala grafija Veglia. Isto tako tumačim i mletačko ime Milja. Razlika je jedino ta, što mi dosada još nije pošlo za rukom otkriti toskansko *Muglia. Ovaj je toskanski oblik bio venecianiziran u Muggia. Prema tome je prvotni oblik furlanski, buduči da je mletačko narječje ovamo kasnije došlo.
Ako je ovo rezoniranje ispravno, onda se u čudu pitamo, zašto se slovenski oblik, koji je zacijelo stariji od mletačkoga iz razloga, koje cu niže navesti, ne slaže sa furlanskim, nego baš sa mladim mletačkim? Za furlansko Mugla očekivali bi *Migla ili *Mig(a, upor. gore spomenuti sigan, siga( ili sigal, koje dolazi od furl. segle (cf. REW 7962), a nikako Mi(a. Kako za slov. oblik nema starih potvrda iz dokumenata, ne može se znati, nijesu li ovi suponirani oblici uistinu i postojali. Iz da-
1 Izgleda, da je postojao i furlanski oblik Vela, jer Conrad Gesner piše u Mithridates-u -. „insula . . . quam Velam aut Veglam vocant." Citiram prema Bartoliju, Das Dalmatische, v. I., p 202. Upor. u Trstu i Miljama: auregla < auricula, vieglo < vetulu, dok drugdje vorqla, viela, Gärtner, Handbuch der rätorom. Sprache, p. 173, Meyer-Lübke, Rom. Gramm., v. I, § 490. — Furlanizam gl za kl u gradu Krku dolazi odatle, što je krčka biskupija u najranije doba još prije dolaska Hrvata potpadala pod patrijarhat u Ogleju (Aquileia) A. 585. obvezuje se krčki biskup zajedno sa onim u Osoru i Pičnu (Pčtena > tal. Pedena > hrv. Pičan) na poslušnost oglejskom patriarhu, upor. Status pers. et loc. dioecesis veglensis pro a. 1910., p. 3 si. Oglej leži na furlanskoj teritoriji. Vegla je, prema tome, zacijtlo romanski oblik, koji su oglejski patrijarhe službeno upotrebljavali i taj se oblik sačuvao i u kasnijoj slulbenoj latinskoj upotrebi, dok je Vikla oblik romanskog puka u Krku, koji nije nikada došao do službene važnosti.
našnjeg govora onoga kraja nijesam nažalost mogao dobiti po-dataka. Ali me današnji slovenski oblik sjeca identične pojave kod imena zadarskog otoka Ugljana, koji, kako sam pokazao u Nast. Vj., v. XXIV., p. 659. si., potječe od Gelanum. Talijani pišu srpsko-hrvatski razvitak sa Ugliano i, naravno, izgovaraju našu konsonantsku grupu g( kao j. Dogačta se, da i okolišni Hrvati, povodeči se za talijanskim izgovorom, govore Ulan. Ja sam sam u Nast. Vj., v. XXII., p. 444. držao ovaj posljednji oblik ispravnim. Mislim, da se ovakva pojava mogla dogoditi i kod slovenskoga Milje. Onaj suponirani toskanski oblik Muglia uplivisao je na slovenski *Migla, te Slovenci napustiše prvotni svoj oblik, zamijenivši konsonantsku grupu g} sa Kako su baš konsonanti u imenima mjesta izvrženi stranom uplivu, pokazujem niže u članku Kočevje. Slaganje slovenskoga i mle-tačkoga oblika znači dakle samo to, da i slovenski oblik pret-postavlja egzistenciju toskanskoga oblika *Muglia, koji je, kako smo vidjeli, nastao odatle, što se je furlanska konsonantska grupa gl čitala prema opčoj talijanskoj ortografiji.
Slovenski je oblik veoma važan za kvantitetu vokala u romanskim oblicima. On nam kaže, da je u u furlanskom i mletačkom obliku nastalo od lat u. To isto kažu i ovi romanski oblici, jer bi inače u obima moralo biti o, koje ipak dolazi u tirolskom mokli. Ovo isto i dolazi i u današnjem tal. nazivu za Ostri rat kod Zadra: Punta mica, koje se u 13. stolječu zvalo i Muchla bona, čemu kod Splita odgovara Mucla longa. O ovome romanskom toponomastičkom apelativu, koji znači „ugao, hrpa, rt", govorio sam u Glasniku zem. muzeja, v. XXIX., p. 123. i 136. (bilj. 62.) i nemam onome ništa da dodam, cfr. o njemu REW 5797.
Kod slovenskoga oblika udaraju u of-i još dvije stvari. Prvo i prvo, pitamo se, zašto je slovenski oblik plurale tantum, a romanski nije, i zatim, zašto nemarno i ovdje muškoga roda? Izgleda mi, da če se i ovaj plural morati tumačiti na isti način, kao i plurali dalmatinskih imena romanskoga porijekla: Balan-cane, Pijati, Pol/udi,1 Bijači2 i t. d., koji danas nijesu imena naselja, nego označuju zemljišne čestice, kojih je mnogo, pa je ideja njihova pluraliteta prenesena i na samo ime. Ali kako naziv Milje danas označuje naselje, a ne zemljišne čestice, moramo uzeti, da u vrijeme doseljenja Slavena u one krajeve, dakle za 7. stolječe, Mugla nije postojala kao veče naselje, nego kao ime položaja (Flurname). Ovo bi se rezoniranje moralo dakako potvrditi historijskim činjenicama, kojih u ovaj momenat nijesam u stanju navesti.
Moram ipak napomenuti, da sve ovo moje zaključevanje iz plurala Milje ostaje nesigurno, jer je moguče još jedno
1	Nast. Vj., v. XXIII., p. 339. si.
2	Štrena Buliciana, p 292.
tumačenje ovoga plurala. Mugla > Milje moglo je naime nastati i ovako. Kao što vidimo A d musculum > Omišalj, gen. O misija, Ad portulam > Oprtalj, romansko / zamijenjeno je sa /. Ta je zamjena neobična, jer romansko l ostaje redovito kao l: areola > jarula, furl. segle > sigal, sidlo, siglo, Ducculum > Diklo i t. d. I ne može da bude fonetska zamjena romanskog l, nego je nastao od / + adjektivni nastavak -/'■&, koji češče opažamo i kod predslavenskih imena: Scupi > Skoplje, Bibanum > Bibinje (upor. Nast. Vj. XXIX., p. 326.), Muc (Baričev ApxHB, I., p. 20.), Bihač (Štrena Buliciana, p. 291.), Niš < Naissus, Onogošt < Ana-gastum. Od furl. Mugla je mogao dakle prema Skoplje, Bibinje (upor. i Štiplje pored Štip u Makedoniji) nastati singular adjek-tiva n. g. *Migle, koji je kao i Trbovlje, Dragomlje prešao u plural. Minuciozno opažanje narodnoga govora Slovenaca u onom kraju možda če nam pružiti mogučnost, da se odlučimo za koje od ovih tumačenja. Danas ja nažalost te mogučnosti nemam.
Ipak držim, da se ovo rezoniranje dade potkrijepiti i drugim lingvističkim razlogom. Kod predslavenskih imena naselja ž. r.: Roma, Senia, Siscia, Bononia i t. d. opažamo opče-nito, da prelaze kod Slavena u nazive m. r. Ovu sam pojavu tumačio u ČMFL., v. VII., p. 166. odatle, što su ovim našim muškim rodovima temelj latinski lokativi na -ae: Romae, Seniae, Sisciae, Bononiae, koji su bili slavizirani u Rim%, Senb, SisiJo,; glede dočetnoga -ae > t,, b upor. mletačko prevede > prvad, ca-leze > kalež, doge > duž, dužd. O vi su slavizirani lokativi nužno morali slijediti rod riječi grad, jer su se svršavali na konsonanat. Od ovoga pravila čini iznimku Mugla, koje je u slovenskim ustima ž. r. Odatle zaključujem, da u doba dolaska Slovena u ove krajeve Mugla još nije bila grad, nego oznaka položaja morskoga rta (oštraca), koja je slijedila rod riječi „zemlja" i da se nije upotrebljavala u lokativu.
Da steknemo izvjesnost u ovim pitanjima, morali bi imati podatke iz dokumenata o starosti slov. plurala Milje, jer bi mogao biti i taj slučaj, da je oblik Mila mladi i da je dobio dočetno -a prema Mugla — Muggia. Upor. za uplivisanje u vo-kalu Pulj i Pula. Posljednje je očito prema kasnijem tal. Pola, dok je Pulj prema obliku Pola onih Romana, što ih Slaveni zatekoše u Istri prigodom svoga dolaska u one krajeve.
3. Kočevje.1
Kako naša mjesna imena u krajevima, koji su izloženi tudem uplivu, mogu doživjeti promjenu u svojim konsonantima prema tudoj ortografiji, vidi se najbolje kod imena sela Raštevič
1 Ži K Štrekelj ČZN. VI. 11 .je izvajal Hočevje iz h(v)ojčevje in tolmačil izgubo prvega -j- z disimilacijo drugega. Vendar prinašamo članek g. P. Skoka, ker pojasnjuje več podrobnosti in vsestransko utemeljuje postanek današnjega imena. — F. R.
u zadarskoj okolici. To ime izvodim naime od supstantiviranoga adjektiva *hraščevik, a sam adjektiv od kolektiva hrašče.1 Prvi se oblik dade izvesti iz starijih grafija. Kako talijanska grafija za -k na kraju može biti pored c i ch, a ova služi i za mletacko č i za naše c, nije čudo, što su i Talijani i naši ljudi počeli citati ovu grafiju c odnosno 6 mjesto k, kako bi je jedino Toskanac čitao. Isto takovu grafiju imademo n. pr. i u imenu mjesta Cupinovich u hvarskom statutu,2 koje sam i sam krivo metnuo u imena na -ič, mjesto na -ik (upor. Kalinovik u Bosni od kalina). Drugi je primjer za upliv talijan. izgovora na naše ime mjesta Cerodol tik Zadra. Ime je očito adjektiv cerov + dol, ali kako Talijani ne poznaju konsonantske grupe vd, ispustiše v i stvo-riše Cerodolo, koji oblik djeluje onda i na naš.3 Na Uljan pored Ugljan upozorio sam gore u članku Milje.
Ova pojava ne dolazi samo u Dalmaciji, nego i na unu-trašnjoj teritoriji slovenskog odnosno srpsko-hrvatskog jezika. Slovenski je primjer za to Kočevje, koje se danas službeno zove ovako. Ovaj oblik nepoznat je Valvassoru. On znade u v. I., p. 218. samo za Hotscheuie, a u v. II., p. 300. za ethnicon „Hotscheuarie oder Chotschevarie"'. U Zumberku se i danas govori samo Očevari ili Očevje. Posljednji oblik postoji i kod Slovenaca, samo ga za sada ne mogu geografski omediti, kao što postoje i slovenska prezimena pored Kočevar i Hočevar. Slovensko je ime bilo germanizirano u Gottschee, odakle ethnicon Gottscheer, koji upotrebljava i Valvassor, i Kučeber, koji upo-
1	Članak de izidi u Jugoslov. Filologu kao nastavak mojih toponoma-stičkih študija. Kako taj članak još nije izišao, opetujem ovdje još jednom historijske potvrde, na Itojima osnivam svoj zakljueak. A. 1368 (Smičiklas, Codex. v. XIV, p. 152.) zove se ovo mjesto villa Hraschieuich, što se ne može drugojačije interpretirati nego Hraščevik . a. 149«. {Monumenta historico-juridica, v. VII, p. 41 i ) in villa Hraschewychy, gdje se ved vidi prijelaz u klasu imena familijskih naselja na -eviči. Da se vidi, kako Roman prilago-duje dočetak slov. riječi romanskima, spominjem u Dubrovniku grafiju sta-nagl, stanaghl (up. Thallöczy-Gelcich, Diplom., p. 919.) za stanak, gdje je -k furlaniziran. Za c c upor. modemu tal. grafiju Oppacchia sella = Opača (= Opatova) sela.
2	Jugoslov. Filolog, v III, p. 76. Ovakov slučaj imamo i u imenu mjesta Rakitovič (opdina Buzet u Islri). Sufiks -ovič stoji i ovdje zacijelo mjesto -ovik, jer je ovo ime očito izvedeno od rakita (upor. Rakiije kod Samobora). Talijani misleci da je ovaj naziv izveden od rak, prevedoše ga krivo sa Grancino (danas zamjenjeno sa Acqua viva dei Vena). Talijanska grafija -ovich za ovik, citana na mletačku, djelovala je na naš izgovor. Ne ulazi dakle ni-kako u brojnu klasu familijskih naziva. Moguce je, da je ova promjena nastala istom onda, kada se u Istru naseliše t. zv. Vlasi, koji nijesu razumjeli staroga imena.
3	Rad, sv. 224, p. 108.. br. 18. Cerodol mjesto *Cerovdol moguce je doduše tumačiti i drugojačije. Ime je naime moglo predi, od adjektivne slo-ženice u drugi tip složenica, koji zastupa n. pr. vinograd, Vinodol u Hrv. Primorju. — Da je adjektivni dočetak ov podvržen uplivu analogija u vri-jeme, kad se zaboravi na adjektiv, spominjem kao primjer Borongaj kod Zagreba, što je očito mjesto *Borov gaj. n mjesto v je možda prema Zelen gaj, takoder kod Zagreba.
trebljavaju i naši ljudi za kučarce, što prodavaju razne male stvari. Ovaj je opet germanizovani oblik djelovao na slovenski Hočevje, koji je stariji, tako te se danas i službeno i kod naroda govori Kočevje, ma da se k mjesto h ne da etimologički opravdati.
Da je prvotni oblik ne Kočevje, kako se danas gotovo svuda govori, čak i u mjestima oko Kočevja (Petrinja i Kaptol: Kočevje; Osiinica: Kočivje; Delače pri Kostelu: Kočevje), nego Hočevje, kako Valvassor piše, vidi se i odatle, što južno od Višnje gore (blizu Ljubljane) nalazimo drugo ovakovo mjesno ime, koje glasi samo Hočevje, kako mi javlja gospodin France Pacheiner, profesor u Kočevju.
Hočevje1 ide naime u brojna imena mjesta izvedena od hvoja, deminutiv hvojka, koja navodi Miklosich u „Die slav. Ortsnamen aus Apellativen" II., p. 31., Nro. 159. Izgledalo bi čak na prvi pogled, kao da je Hočevje identično sa Hojevče njem. Hojowitsch u Koruškoj sa metatezom e — />/ — č. Za takovu metatezu ne nalazim primjera kod Ramovša § 204.,2 a nije ni nužno uzeti, da je postojala, kad nam nije ni za Hočevje ni za Hojevče u dokumentima potvrdena. U obim riječima može se raditi i o različitim izvedenicama od iste osnove.3 Hočevje je kolektivum, koji se osniva na adjektivu *hočev, kao što imamo Hrastovlje u Istri i Bukovlje u Žumberku od hrastov, bukov, samo što je ovdje adjektiv izveden od kolektivuma hoče, kao što smo gore vidjeli kod Rašievič. Kolektivum Hoče postoji kao ime mjesta kod Maribora, njem. Kotsch. Kako me prof. llešič obavještava, danas se ovaj kolektivum govori samo kao plurale tantum, pa je gen. pl. Hoč.4 Ali se 8 km daleko od ovoga mjesta kod Ljutomera govori ispravni kolektivum Hujčjes
1	Upor. koli. liQjceuje za hojčje kod Pleteršnika I., p. 275. Glede o j > o upor. niže Hoče.
2	Glede mogučnosti raetateze u Hojevče upor. metatezu, na koju me upozoruje g. Ramovš, u paičuna < pajčevina „Spinngewebe, Netz" > *pajev-<?ina > pajafčina u govoru u Slov. Goricama kod Maribora.
3	Posljednje može biti kolektivum od hqjevc.c (Pleteršnik I., p. 275), koje je opet supstantivirani adjektiv od hQja.
4	Ovakova prelaza kod kolektiva u obični plural biče više u imenima mjesta. U Žumberku se službeno n. pr. zove selo Hartje u kolektivu, a narod u Jurkovu Selu i Vukovu Brdu i t. d. govori samo u pluralu: Rti, iz Rtov, Nä Rte, Rtövha, Rtovac, rtovski. Isto se tako zove i opčina službeno Kalje (kolektivum od kal „blato"), a narod i katoličke i unijatske vjeroispovijesti kaže u pluralu: Kaie (acc. pl.) na Kalt, is Kalöv. Od slovenskih imena ide ovamo Trbovlje, koje je etimologički adjektiv sr. r. kao Gojmerje i t. d., ali se danas govori samo kao plurale tantum: gen. pl. Trbdval, Trbövlam, f Tr-bovlah, Trbovlami. Ime stoji u istoj vezi etimologičkoj sa srp. Trepče ili u ž. r. Trepča od osobnih imena Trebe(-goj, -slav i t. d.). Trepče je prema tome od *Trebbko.
5	Upor. hQjcje kod Pleteršnika 1. c.
(n. pr. f Huje je sam šla). Hojevče če opet biti kolektivum od hojevka za hQjka.
Ovom prilikom mogu da navedem sličan primjer stranoga upliva na ime mjesta kod Hrvata iz zagrebačke okolice. Medved-grad u zagrebačkoj gori nemoguč je srpsko-hrvatski kompositum.1 On je medutim sasvijem jasan, kad se zna, da se u listinama ova gradina zove samo Medvevar = „medvjedov grad" u ma-džarskoin jeziku, gdje su ovaki kompositi nešto sasvijem obično. Sličan je kompositum Josipdol kod Ogulina, koji je zacijelo nastao od Josephstal, kako se je ovo selo zvalo u graničarsko vrijeme.
D o d a t a k.
P. 9. i 10., redak 25. odozdo odnosno 10. odozgo. — Tali-jani u Miljama govore i Muja. j može biti za / kao i za g.
P. 11., redak 10. odozdo. — Kako me obavještava g. dr. Zuccon, rodom iz Pulja, oblici Pula i Pulj razdijeljeni su danas ovako: Pula govore kasnije nadošli „Vlasi" u kotarima pulj-skom i porečkom i opčini Tinjanu od pazinskoga kotara, kojih ima oko 50 tisuča duša, a Pulj t. zv. Bezjaci u polit, kotaru pa-zinskom i u sudbenim kotarima buzetskom i motovunskom, kojih je oko 70 tisuča. Prema tome je svakako Pul stariji oblik,, nastao od lat. lokativa Polae > *Pulb, dok je Pula mladi, od tal. Pola. ( mjesto l je možda kao u Omišal i Oprtal, p. 11., a može da bude i istoga postanja kao i Z u Celje < Celeae.
P. 12., bilj. 2. — G. dr. Zuccon me uvjerava, da Bezjaci govore samo Rakitovec i da su oblik Rakitovič uveli isiom austrijski željeznički činovnici Nijemci, kad se je gradila onuda željeznica, misleči, da se svako srp.-hrv. ime mora svršavati na -ič. I ovo je tumačenje v so m a vjerovatno, upor. Velebič za Velebit. Ipak bi trebali historijskih potvrda, da uzmognemo tačno opredijeliti narav i starost promjene.
1 Naziv je zacijelo u vezi sa nazivom Meduednica, kako se Zagrebačka gora prije zvala, i sa imenom potoka Medveščak, koji izvire u toj gori, za tijem sa Medveščina (ovako se zove kosa u Zagrebačkoj Gori istočno od potoka Blizneca) i liapokon sa nazivom Medvedski Breg (600 m, na istočnoj strani Zagrebačke Gore).
Ivan Prijatelj:
Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848.—1857.
(Konec.)
III. Hicingerjeva vseslovanščina, Miklosi-c h e v prevod državnega zakonika, Jeriša, Maja r j e v i h »osem slučajev«. — Ako je dr. Bleiweis mislil, da bo s svojim, v kratko podčrtno opazko pod Poklu-karjevim člankom stisnjenim geslom (»Dajmo tedej vsi slovanski narodi nar poprej zgubljene zaklade svojiga jezika pri prostim ljudstvu iskati; po tem nej izobražuje vsak narod svoj m a t e r n i jezik — in sad vsiga tega bo kmalo občji pismovinski jezik«, kateri »mora izvirati sam iz sebe iz cveta vsih kar koli je moč izobraženih slovil ali narečij«) odpravil in zaključil debato o tem vprašanju, je moral skoro nato uvideti, da se je motil. Javno razpravljanje o slovenščini, ilirščini in vseslovanščini je bilo v slovenski publicistiki še v polnem razmahu in še dolgo ni izginilo z dnevnega reda. Poklukarjev dolgovezni članek še ni bil ves izšel, ko se je v »Novicah« že oglasil Peter H i c i n g e r z »Dopisom iz Notrajnskiga«, v katerem je med drugim pisal: »Prašalo se je že večkrat: kteri bi znal vseslovanski književni jezik biti. In ta je rekel: nekoliko počakajmo, obdelujmo posamezne slovanske narečja, in bo sčasama iz tega književni vseslovanski jezik sam se napravil [Bleiweisovo geslo]; uni pa nam je že vse postave in vodila dal, si tak jezik, v nedolgim času izkovati [Majar v svojih »Pravilih«!]. Res de bi ne bilo napačno*, kmalo tak slovanski jezik imeti, v kterim bi se vsi omikani Slovani lahko razumeli. Kaj pa vender meni pri tem prašanji v glavo pride? Še le išemo vseslovanski književni jezik, in — ga že imamo! kakor je D r. Z u-pan, nekdanji profesor, dostikrat rekel:
Vse imamo,	Le išimo,
Pa ne znamo,	De dobimo.
Vseslovanski književni jezik je s t a r o s 1 o v a n s k i.. Tega je rabil Slovanski apostelj in pervi pisatelj sv. Ciril, tega rabijo v božji službi Rusi in Serbljani, tega po-
znajo vsi učeni Slovani — in zastran bolj vesolniga vpeljanja bi se ne bilo bati zavidnosti od tega ali uniga zdajniga slovan-skiga narečja, zakaj vsim je Cirilov jezik v časti; tudi so v ravno tem jeziku vse razne oblike ali forme in korenine besed hranjene, kterih se nektere zdaj le v enim, nektere le v drugim slovanskim narečji obderžujejo. In če bi se s staro-slovanskim jezikam še Cirilov pravopis [Hicinger meni črkopis] obderžal, bi bilo morebiti mnogim rodoljubam vstre-ženo. Ako bi se pa staroslovanski jezik imel še na latinski pravopis predjati, bi tudi to ne bilo nemogoče... tako naj bi se v staroslovanskim vpotrebovale C i r i 1 o v e in latinske, dokler bi se v unih ali teh vsi ne zedinili.«1 •— Torej za najživejše misli, za najgorkejša čuvstva in najaktualnejša vprašanja modernega človeka je predlagal ta mož kot izrazilo stari, mrtvi jezik, ki so ga bili iz svoje posvetne literature že zdavnaj odslovili Rusi in tudi Srbi!
Namen, ki ga je zasledoval Poklukar s svojim člankom o »lažnivosti« tedanjega slovenskega pravopisa, ni ležal tolikanj v predlogu srbščine kot vseslovanskega književnega jezika, kolikor bolj v tem, da je v njem dolgovezni semeniški filolog predlagal, naj bi se pisava slovenščine utemeljila na gorenjski izgovarjavi. Ko je ta čudak svoj članek zaključil, mu je v 20. štev. »Novic« kratko odgovoril isti Hicinger, izvajajoč, da slovenski pravopis ni »lažniv«, marveč resničen, ker tisto, kar se zdi Poklukarju lažnivo, se opira na dolenjsko ter notranjsko izgovarjavo: »Mi Slovenci... pišemo, in ne bilo bi napek omikani družbi govoriti, kakor en del govoré Gorenci in Dolenci sploh, večidel pa B e 1 i-K r a, j n c i in P i v č e n i.« Ob koncu svojega članka, naslovljenega »Pišmo, kakor smo pisali!!« izraža Hicinger željo, »de bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih; naši zoperniki se temu smejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana«. K tem besedam svojega stalnega sotrudnika pristavlja pod črto Bleiweis, ki se je abecednih vojn bal kot hudega vraga, med drugim naslednje: »Vredništvo Novic ni prijatel abecednih reči, kér zdej in vselej je bila naša želja: le delati, delati, in knjige, kijih tako silno potrebujemo, pisat i.«2
Drugi dan potem, ko je bil Einspieler povodom Bachove pravnoterminološke ankete slovanskih juristov in jezikoslovcev izdal v »Sloveniji« parolo v zmislu Majarjevih »Pravil«, je Bleiweis v »Novicah« kratko javil, da Macun v Trstu tiska svojo slovensko hrestomatijo, in je k tej literarni vesti pristavil : »Hvale vredna misel je, de bo v dveh narečjih: i 1 i r-
1	»Novice« z dne 14. marca 1849, str. 44.
2	»Novice« z dne 16. maja 1849, str. 83.
s k i m in slovenskim zložena; in mi le želimo, de bi bil slovenski del tudi v čisto slovenskim jeziku pisan.«1 Istočasno pa je Einspielerjeva parola o tem, da je treba »sedaj od slavjanske vzajemnosti in približovanja slavjanskih narečij v časopisih itd. mnogo govoriti«, imela ta učinek, da je skozi ves avgust 1849 ponatiskoval urednik »Slovenije«, Cigaie, posamezna markantna poglavja Majarjeve knjige v svojem listu. Dne 19. septembra 1849 je Blei\veis javil svojim čitate-ljem, da je isti Cigaie poklican »od ministra pravice na D u n a j namesto rajnciga gosp. Mažgona k odboru za sostavo eno-ličniga pravniškiga besedivnika«, in je opremil to novico, od svoje strani z naslednjim pristavkom: «... gosp. Cigaie in ves mož za to, in ima obe poglavitni lastnosti: on je učen slavenski jezik o- in pravdoslove c.«2
Prvi zvezek avstrijskega državnega zakonika v slovenskem jeziku, izišel v prvi polovici novembra 1849, je bii poslovenil slavist Miklosich. Ž njegovim prevodom ni bil nihče na Slovenskem zadovoljen. Bleiweisu je bil pretežko razumljiv.3 Einspieler je o njem napisal v »Sloveniji« cel uvodni članek, v katerem je sicer navdušeno pozdravil pojav zakonika v domačem jeziku — saj so bili s tem slovenskim zakonikom Slovenci v Avstriji uradno priznani kot narod! — obenem pa je prevajatelju zameril: 1. da je izpuščal takrat še splošno uporabljani e pred zlogotvornim r-om; 2. da je upotrebljal neke posebnosti »des spezifischen steirischen Windischthums«, grešeč na podoben način, kakor so po Einspielerjevem mnenju grešili nekateri Kranjci, ki so vsiljevali književni slovenščini kranjske posebnosti. Koroški politik tukaj ne odobrava Miklo-sichevih posebnosti: »jegov« nam. »njegov«, »ne je« nam. »ni«; Kranjcem pa zamerja »tisti ojstri i nam. e alj o: lepiga, našiga, nam. lepoga, našega«. Vrhutega očita Einspieler dunajskemu slavistu, da ponekod greši tudi zoper slovensko slovnico, in Miklosicha pri vsakem posameznem očitku uči »pravilne« slovenščine na ta način, da mu citira tozadeven paragraf iz Majarjevih »Pravil«, katerih se izkuša držati seveda tudi sam, dasi tudi on v svoji dikciji zavija mnogo bolj po slovensko, nego predpisuje Majar. Zlasti marsikatera koroška posebnost se mu neredko rada poceja pod pero, n. pr. »dro« (nam. »dobro«). Svoj uvodnik zaključuje Einspieler z besedami:«... ljubezen, uzajemnost in slava mile domovine naj bode vaša zvezda predhodnica; in Majerjove pravila vaše Va-demecum!!!«'
1	»Novice« z dne 1. avgusta 1849. str. 137—138.
2	»Novice« z dne 19. septembra 1849, str. 168.
3	»Novice« z dne 14. novembra 1849, str. 201.
4	»Slovenija« z dne 16. novembra 1849. str. 365—366.
V isti številki »Slovenije« se nahaja dopis z Dunaja izpod peresa mladega pesnika in univerzitetnega dijaka Fr. J e r i š e. V tem dopisu se poživljajo Slovenci k naročanju »rečnika sta-roslovenskiga jezika«, ki ga začne sredi decembra 1849 izdajati Miklosich, »jeden naj slavniših sinov naše mile domovine«,
0	katerem vrhutega poroča Jeriša, da je začel dne 6. novembra 1849 na dunajski univerzi s predavanji o »staroslovenščini i slavenskem pismenstvu v obče«: »Z hrepeneoim sercem smo stopili v učno sobo« — piše ta Miklosichev slušatelj — »množica ukaželjnih Slavenov vsih krajev i jezikov se je zbrala. I on nas je nagovoril z prijazno, al krepko besedo, kakor da ga veseli, da nam ravno na Dunaji zamore razlagati častitni jezik naše stare matke Slave, nam je pripovedoval o njegovej veli-kej važnosti za vsakega omikanega Slavena, nam je naznanil način, kako nam hoče bistro vodico iz žlahtnega vira deliti —
1	mi smo ga z rajskim veseljem poslušali.« Zanimiv je drugi del tega Jeriševega dopisa, ker iž njega jasno odseva navdušeno, po prevratnem letu 1848. povišano, optimistično slovan-sko-združevalno upanje ter razpoloženje, ki je vladalo takrat v krogu mladih slovenskih inteligentov na Dunaju. V njeni Jeriša sporoča čitateljem prvega slovenskega političnega lista, da po vsej verjetnosti ustanovi vlada južnoslovansko univerzo v Zagrebu. »Učilo se bo, kakor pristje, v ilirskem jeziku.« Dr. Gaj in dr. Demeter sta neki rekla, da si bodo Hrvatje zavoljo nedostatka lastnih učnih moči »izposodili učenikov od bratov Slovencev«. »Glejte, slovenski mladi doktori! jasna zvezdica se vam s tim prikaže, ki vas k slavnej bodočnosti vabi. Ne zamudite ure, mili domorodci, i poprimite se s celo mcčjo ilirskega jezika ... Znabiti je že izgovorjeno, da Serbska vojvodina i trojedina banovina Hervaška, Slavonska i Dalmatinska bodete jedno jedino telo s svojimi vlastnimi naredbami pod jednim jedinim poglavarom. Velik korak k občnem zjedinje-nju jugoslaven:,kih narodov. I kdaj se bo tiha želja, ki v sercu toliko Slovencev skrita tiči, iskrena želja, se s sorodnimi brati pod jednim jedinim poglavarom združiti, izpolnila? O kdaj bo žlahtna vez jedinosti vse narode jugoslavenske bratinsko ob-segla od milih krajev, kjer Serbsko-podunavska Vila v kolu narodnem se vije, do veličanskih gor, kjer za Triglavom žarko solnce zajde? O sladka sloga jugoslavenska! v tvojih ravninah nam žlahtna rožica bodočnosti cvete, čez tvoje poljane sedme-robojna nade mavrica svojo krasno odelo razpenja! Blaga doba, ne čakaj dolgo! Pridi, pridi! —«x
Zdelo se mi je potrebno malce obširneje navesti ta Jerišev dopis, ki je visoko pomenljiv in značilen osobito v drugem svojem delu. V njem namiguje iskren in pesniško razvnet za-
1 »Slovenija« z dne 16. nov. 1849, str. 367.
stopnik takratne slovenske univerzitetne mladine na glavno gibalo, ki je gnalo tedanjo idealistično in romantično slovensko mlado generacijo k temu, da se bolj ali manj odpove tradicijam svojega domačega jezika ter si prisvoji bližnjesorodni bratski jezik. To gibalo ni ležalo tolikanj v večji ali manjši sorodnosti, tudi ne v večji ali manjši možnosti uvedbe srbohrvaščine v slovensko literaturo, to gibalo sploh ni ležalo v jeziku, marveč v državnopolitičnih ciljih in stremljenjih. Tedanje mlado pokolenje je v oni dobi državnopravnih prevratov in presnavljanj živo zahrepenelo po političnem in državnem zedinjenju južnih Slovanov »pod jednim jedinim poglavarom«. Ker se je balo, da v okviru nemške Avstrije sčasoma izgubi svojo slovansko individualnost, je bilo pripravljeno žrtvovati lastitosti svojega jezika, da se reši v južnoslovanski državni objem, ki pa naj bi bil — kakor bomo takoj čuli — samo predpriprava za še večji in obsežnejši vseslovanski objem z Rusijo na čelu. Šlo je torej tej generaciji, prepričani, da v nemškem okviru slovenski narod mora sčasoma izgubiti svojo slovensko-narodno lastitost, za to, da si najprej v južnoslovanskem in pozneje v vseslovanskem objemu reši vsaj slovansko svojo individualnost. Vrhutega pa je tem duševnim otrokom romantike razgrevala glave vseslovanska integracija, ki se jim je zdela spričo njihovega še nerazvitega čuta za realnost prav lehko izvedljiva. Ta generacija je torej pri vseh teh debatah o jeziku segala pravzaprav po politični in državni osamosvojitvi ter svobodi malih slovanskih narodov. A ker tega svojega cilja ni smela in mogla izgovoriti naravnost in po navadi niti tolikanj razločno, kakor se je v navedenem dopisu posrečilo Jeriši, zategadelj je poudarjala jezikovno edinstvo. Jezikovno polje je bilo nadomestilo za opasno politično torišče. Jezik je bil tej mladini sredstvo, namen pa politična in državna svoboda, ki naj zavaruje in pomaga ohraniti če ne ožjo pa vsaj širšo narodnost, ono moralno vrednoto, katero je bila vprav takrat romantika dvignila na ščit...
Iz prvega dela Jeriševega dopisa, v katerem je mladi pesnik govoril o Miklosichevi veliki zaposlenosti, se je dalo jasno posneti, da se novoimenovani profesor slavistike na dunajski univerzi ne bo mogel nadalje ukvarjati s prelaganjem slovenskega državnega zakonika. In res je že drugi del zakonika, ki je izšel koncem novembra 1849, poslovenil Cigale.1 Einspieler je smatral slovenski državni zakonik za tako važen faktor, da mu je posvetil v »Sloveniji« še en uvodnik, v katerem je zastopal med drugimi zlasti naslednje misli: »Unobart sem poderal, danes bom zidal... Toraj rečem: prestavljati se mora: 1. razumljivo... Razumljivost je toraj neobhodno po-
1 ZMS, VIL, str. 98.
trebna; pa vendar mora tudi ona svoje meje imeti... kteri prestavljavec je tisti sveti duh. da bi naše proste kmete tako razsvetlil, da bi vse znali in razumeli...? Vse ima svojo mero. To pa tudi noben ne bo terjal, da bi se v postavah, razglasih, pisarnicah tisti jezik in tisti slog rabil, kteroga prosti človek doma upotrebuje... torej ne previsoko, pa tudi ne pretri-vialno... 2. za Slovence po slovensko ... Jeden narod mora imeti jeden opravilni jezik; Slovenci ga bojo dobili, če vesti ljudi za ves slovenski narod sostavijo jedan isti prevod.« In zopet in zopet izpisuje ter ponatiskuje Einspieler iz Majar-jevih »Pravil« glavne točke, tičoče se vseslovenskih oblik, pristavljajoč: »Lepa hvala gre ,Sloveniji'- ktera je začela od nekaj časa prav po obče slovensko pisati: bodemo literarni!«1 »Slovenijo« je ob tem času urejeval že Cegnar. Ta se je spočetka nekoliko bolj nagibal k Majarjevemu sistemu, dokler ni zlasti v prihodnjem letu začel poudarjati bolj slovensko in sicer splošnoslovensko jezikovno bazo, torej namesto vseslo-vanske vseslovensko integracijo, jezik je v tem prvem slovenskem političnem listu čudovito naglo evolucioniral. Ceg-narjevo uredništvo se je v splošnem držalo ravnila, ki ga je bil listu dal v prejšnjem letu eden sotrudnikov z besedami: »Upo-trebovati moramo slovenščino blizo tako kakor jo v kmetijskih novicah in v ,Sloveniji' pišemo: pa mi smo v tem močno svobodomiselni (liberal); nam je vse jedno, ali povleče kdo malo po krajnsko, ali Štajersko, ali po koroško, ali po istri-jansko, samo da je slovensko.. ,«2 Za pisavo po Majarjevem sistemu se je v »Sloveniji« najbolj pehal Einspieler. Njegov koroški somišljenik Janežič, ki je začetkom decembra 1849 poslal »Sloveniji« neki dopis, ni sicer v tem dopisu izrecno nič govoril o jeziku, a dejanjsko je uporabljal v njem nekatere po Majarju predlagane oblike in jezikovne posebnosti. Janežič tukaj že piše precej dosledno e (ta znak za cerkvenoslovanski "b priporoča tudi Einspieler, a ga sam le redko rabi), dalje tudi _»ovi« (nam. ta), »slovenskemu uku« (poleg »v slovenskim jeziku«), »kao« (nam. kakor), »uzporediti« (nam. primerjati) in rusicizem »popečiteljstvo« (za današnje nadzorništvo).®
V isti številki kakor Janežič svoj dopis priobčuje Matija Majar članek »Ilirskoslavenski jezik«, v katerem se v pisavi
1	»Slovenija« z dne 27. novembra 1849. str. 377.
2	»Slovenija« z dne 3. oktobra 1849, str. 105. — Morebiti je bilo poleg vobce bolj oportunističnega političnega stališča, ki ga je Cegnar 1. i 850. zavzel v »Sloveniji«, tudi to jezikovno ravnilo vzrok, da je pisal leriša svojemu prijatelju Karlu Rudežu dne 28. febr. 1850: »Me prašaš, če kaj politiziram? Ljubčik! čez koga? V Slovenijo me je sram pisati, dokler ima' takega prismojcnca za redaktorja, in scer — bi se mogel človek le jeziti jeziti se pa nočem. Naj delajo, kar hočejo — bo že tudi njih ura prišla.:' (Original v rokah prof. Alojzija Turka.)
3	»Slovenija« z dne 4. decembra 1849, str. 386.
praktično vrača k takrat običajni slovenščini (pridržujoč e, č, českomu, a tudi: ilirskemu jeziku), teoretično pa še vedno zagovarja svoje zajedniške predloge, obsežene v njegovih >,Pravilih«, poudarjajoč naslednjo splošno smernico: »Ako Slovenec ali Horvat ali Serb tako lepo in izverstno piše, da ga vsi Jugoslaveni, to je Iliri, razumijo, se od njega reče: da piše lepo po književno (in der Schriftsprache) — po gospodsko — pc jugoslavensko — po ilirsko.« Majar se pri svojem poudarjanju te smernice pač ni zavedal, kako je v dobi začetno-demo-kratičnih teženj in živahnejšega pulziranja ljudskega življenja s svojim »gospodskim« jezikom ustvarjal nekaj nedemokratičnega ter privzdignjenega od neposrednega narodnega življenja širokih ljudskih plasti! V ostalem pa se mora reči, da Majar v tem svojem članku malce zožuje zahteve svojih »Pravil«, ko takole nadaljuje: »Kako pa moramo pisati, da bode po ilirsko, po jugoslavensko? Vse popolnoma po slovensko ravno tako, kakor do sedaj u kmetijskih novicah in u Slovenii, samo sledeča se morajo malo po ilirsko oberniti.« Nato zahteva, da se v slovenščino uvede naslednjih »osem slučajev«: e, č, u (za cerkvenoslovanski nosnik, n. pr. »zub«) »i« (nam. in), »da« (nam. de), nego (nam. temoč), predlog »u« (nam. v), »što« (nam. kaj). Vrhutega priporoča malo manj obvezno, naj bi rabili slovenski pisatelji poleg »kteri« tudi »koji«, poleg »toti« tudi »ovi«, »kraljem« (nam. kraljom), »jelenom« (nam. jelenam), »ribu« (nam. ribo), »kostju« (nam. s kostjo), »božjega, -emu, -em«, »zdravoga, -omu, -om« (nam. -iga, -imu, -im), »pri velikoj ribi«, »s velikoj riboj«, »največi, -a, -e« (nam. največi za vse tri spole), »delaju, uče« (nam. delajo, učijo), delajuč, učeč« (nam. delajoč, učijoč). »To bi bilo vse!« vzklika Majar. »Več ne smemo spremeniti, da se nam štrena ne zmeša. Ako slovenščino samo u teh ... slučajih gledamo približati književnemu ilirskemu jeziku,... smo ipso facto Slovenci s ostalimi Jugoslaveni glede jezika sjedinjeni; vse druge različnosti se bodo same od sebe poravnale... napišimo u času nekak kratek sostavek u Slovenijo tako po ilirsko — in prisijalo bode sonce pred naše vrata, imeli bodemo vsi Jugoslaveni samo jeden književni jezik.«1
1 »Slovenija« z dne 4. decembra 1849, str. 388. — Takšen »kratek sostavek« je priobčil skoro nato Majar sam v »Sloveniji« pod istim naslovom kakor zgoranji. V njem je razvijal zlasti naslednje misli v takemle jeziku: »Da se izobraženi Slovenci s ilirskim jezikom soznanimo i1 se ga navadimo, je nam neobhodno potreba; vendar ne silimo nikogar, da bi ilirsko pisal. Sila nije nigdar mila... Vredništvo kmetijskih Novic je tako svobodomiselno in prijazno činilo pri upeljevaniu našega pravopisa... Zato se je pak pravopis po tih vlastencih lahko i naglo, kakor bi rekel, ipso facto upeljal... Ravnajmo se ravno tako složno sada pri upeljevanju ilirskoga jezika! Slovenščine nigdar ne zametujmo: ona je zemljišče, na kojem stojimo i slovstvo naše dalje zidati hočemo. Zidovje bi se pak naravno ne
O teh Majarjevih »osmih slučajih« jezikovne zajednice bi v resnici mogli danes reči, da so bili pristno slovensko abece-darski. Nobena teh po Majarju predlaganih preinačb ni bila takšna, da bi mogla v svoji dotedanji slovenski obliki izdatno motiti Hrvata ali Srba. Zategadelj je tudi nadaljnji razvoj književne slovenščine sprejel samo one, ki so se prilegale njenemu lastnemu organičnemu tipu. Glede razlik v besednem zakladu in v skladnji, ki mnogo bolj ločijo posamezne jezike na našem jugu, ni stavil Majar v tem svojem članku nikakih predlogov. In prav tu so ležale glavne, čeprav z neznatnim medsebojnim trudom in v vzajemnem občevanju ter čitanju za razumevanje z lehkoto premagljive težkoče. A bila je že takšna natura Slovenca: glavne so mu bile oblike!
IV. »N o v o o b 1 i k a r s k i vihar«, S v e t e c, Trste-n j a k, Š u b i c, Potočnik. — Završal je pristnoslovenski, takozvani »novooblikarski vihar«, ki je opletal na videz res le z oblikami, a je vendar imel globlji, slovanskoindividualistični podton, zbog čegar se ga moramo z nekaterimi besedami dotek-niti tudi v tem pretresu, posvečenem borbi za individualizem v slovenskem književnem jeziku. — Neposredni povod za ta boj je dal Jeriša, takrat še redni dopisnik »Slovenije« iz kroga dunajskih slovenskih inteligentov. Dne 3. dec. 1849 je poročal, najbrž pod vtiskom razgovorov s kolego Svetcem, z novoime-novanim urednikom slovenske izdaje državnega zakonika, Matevžem Cigaletom,1 in ostalimi mladimi dunajskimi Slovenci, o težkočah, ki jih je bilo premagovati uredniku slovenske izdaje državnega zakonika. Na koncu svojega dopisa je pristavil Jeriša glede prevajanja zakonika naslednjo opombo: »Scer pa drage vlastence zagotoviti zamorem, de se bo naš verli gosp. prestavljavec v prihodnjih listih tudi občno zaželjenih novejših oblik poprijel.«2
Bleiweis je vprav takrat, ko je izšel v »Sloveniji« ta Jeri-šev dopis s tem pristavkom, napovedujočim nove oblike v državnem zakoniku, pisal vabilo na naročbo »Novic« za prihodnje leto 1850. Že v tem vabilu je »oče slovenskega naroda«
utverdilo. ako bi počeli zemljišče podkopavati, na kojem zidati želimo ... Pišimo še za napred po slovensko vse, što je samo za priprosto ljudstvo namenjeno [n. pr. molitvenike, kmetijske knjige, občni1 državni zakonik]... Nasproti tomu pak pišimo po književno ilirsko, to je po jugoslavensko, vse, što je za izobražene i učene domorodce.« Končno Majar ponovno priporoča, da bi si vsi »domorodci« kupili njegova »Pravila«. (»Slovenija« z dne 7. decembra 1849. str. 39(2.)
1	Jeriša je Cigaletu pomagal pri prevajanju državnega zakonika, kakor se razvidi iz pisma, ki ga je pisal dne 30. marca 1850 Karlu Rudežu v Ribnico [»Nekaj slovenskega prestavljam z velikim trudom iz nemškega, t, j. novi zakon o kolku (Stampelgesetz) in mojemu dragemu Cigaletu pomagam ...«].
2	»Slovenija« z dne 7. decembra 1849, str. 390.
ob kratkem obrazložil svoje stališče glede novih jezikovno-zbliževalnih predlogov, ko je pisal: »Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere s 1 o v e n s k i m u ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: ,tega ne razumemo'. Prav je, de se drugi časopisi v svojih sostavkih za bolj učene Slovence višjiga jezika poslužujejo, ki se občnoslovanskimu bliža, — namenu Novic se pa v navadnih sostavkih ne prileže drug jezik, kakor naš čisti slovenski, ki ima tudi svoje prednosti.«1
Tej Blehveisovi programatični enunciaciji pač ni mogel nihče ugovarjati. V nji je prvak naših »Staroslovencev« razločno poudaril logiko svojega stališča: ako hoče voditelj naroda imeti ljudstvo za seboj, mora on sam priti k ljudstvu, skrbeti za čim ožji stik ž nj^m: ako ga hoče izobraževati, mora to delati v jeziku, ki iz ljudskih ust vzet gre ljudstvu naravnost v uho. Vrhutega pa kaže Bleiweis v drugem delu te svoje izjave toliko prilagodljivosti nasproti predlogom, sproženim po drugih, ne po njem samem, kakor v poznejših, zlasti 60-ih letih ni bila več njegova navada. Kakor že prej veruje Blei\veis tudi sedaj v možnost nekega idealnega vseslovanskega književnega jezika, h kateremu bi se imeli resnični slovanski jeziki polagoma približevati. Ta bodoči »vseslovanski jezik«, ki se Bleiweisovi realni ter praktični naturi organično pravzaprav ni prilegal, je bil tega moža tribut takrat še splošno vladajoči slovanski romantiki. V navedeni svoji izjavi je Blei\veis tudi še docela lojalno prepuščal iniciativo v tej reči drugim časnikom in zategadelj v tej dobi pač še ni zaslužil one graje, ki mu jo je izrekel dr. Janko Lokar z besedami: »Bleivveisu se je hudo zdelo, če je vpeljal jezikovno ali slovstveno novost kak drug list kakor -Novice'.«2
Po Jeriši napovedana uvedba »občno zaželjenih novejših oblik« v državni zakonik pa je Bleiweisa kot prostoljudskega konservativca vendar precej vznemirila. Prijel je za pero in napisal v obeh zadnjih številkah »Novic« 1849 članek: »Nekaj zastran deržavniga zakonika«, v katerem se je tako odločno po robu postavil »novim oblikam« v poljudnih spisih, da imamo pri čitanju tega njegovega članka vtisek, da se je boril Bleiweis pri tej stvari za nekaj več, kakor je bilo tistih par oblik, da se je boril za izobrazbo preprostega slovenskega ljudstva in za individualnost slovenskega naroda: »Deržavni zakonik je važen list za v s a c i g a deržavljana. naj bode višjiga ali prostiga stanu,« začenja Blei\veis ter nadaljuje:
1 »Novice« z dne 12. decembra 1849, str. 215.
3 Stališče Bleivveisovih »Novic« glede književnega zedinjenja Slovanov. Priobčil Janko Lokar. V Lj. 1907. str. 21.
».. .kér gospodje prestavljavci na Dunaji... še niso s 1 o v-n i š k i h oblik za terdno sklenili..., se nam potrebno zdi, de se zastran téh oblik (formen) od mnogih strani misli zvedenih mož zaslišijo. De se tudi .Novice' v to reč vtaknejo, se le zatô zgodi, kér je deržavni zakonik tudi list za prosto ljudstvo, za ktero imajo ,Novice' skerbeti. Nihče pa naj ne misli, de tako pretresovanje je slovniška vojska, in nihče naj zavoljo tega nam Slovencam ne oponaša, kakor de bi še le z d e j slovenski jezik izdelovali.« Naši očetje so že pod Marijo Terezijo lepo in gladko prestavljali cesarske postave, ko je bil nemški jezik še ves okoren in boren. »N o-vejši oblike! kaj hoče gosp. dopisnik s tem reči? — In občno zaželjenih ! Od kedaj se smejo vošila n e k t e r i h — občne želje imenovati?« Dopisi, ki jih uredništvo »Novic« dobiva,1 in slovenske slovnice, ki so uredništvu na razpolago,, govore, da te oblike »niso iz naroda vzete«. Kadar gre za spise, namenjene preprostemu ljudstvu, se glasi glede jezika nasvet praktičnega Bleiweisa takole: »Pišite Cehu po češko, Serbljanu po serbsko, Iliru po ilirsko, Slovencu pa po slovensko! Od deržavniga zakonika za Slovence se edino to terja, de ga Slovenci, to je večina Slovencov (vsim nihče ne more vgoditi) razumejo. To terja še clo gosp. M a-tija Majer za deržavni zakonik...« O novih oblikah pa
1 En tak dopis »od nekiga rodoljuba, ki ilirski jezik dobro zna in ga tudi po vrednosti cen,i in časti« (najbrž Jerana), prinaša Bleiweis v podčrtni opazki. Glasi se ta dopis takole: »V Slovenii 1 [isti 98. je rečeno: ,de se bo gosp. prestavljavec deržavniga zakonika v prihodnjih listih tudi občno zaželjenih (!!!) novejših obli'k poprijel.' — Kolika pomota! Kér poterpežljivi Slovenci molcé, in pustijo dva ali tri gospode pri miru, kteri v enim ali dvéli listih svoje sladke sanje za sebi tolikanj preljubljeno iliršino pri vsaki priložnosti v slovenšino vrinjujejo, za to tedaj so te neslovenske oblike občno zaželjene?! Mi bi' po svoji previdnosti in skušnji svetovali, de saj v t a c i h rečeh ... kakor so ,občne postave' bi na stran djali Ikarove perutnice ter pred očmi imeli ljudski prid, ne svojih sladkih sanj. Kaj bi Horvat je rêkli, ako bi se jim postave po slovensko pisale?« Dr. Lokar pristavlja k temu (Jeranovemu) dopisu: »Seveda so pozabile pri tem ,Novice', da so žrtvovali ravno kaj-kavci vse ilirizmu.« A pri tej svoji opazki je tudi dr. Lokar pozabil, da kajkavsko »vse« daleko ni bilo tolikšno kakor dotedanja slovenska literatura, da kajkavci niso bili tako eksponirani tuistvu in raznarodovanju, proti kateremu je najboljše sredstvo izobraževanje v neposredno dani materinščini, in da so kajkavci koncem koncev sprejeli jezik, ki ga je večali manj vendarle govoril del njihovega, to se pravi hrvaškega naroda, za kakršnega so se že čutili (dasi kajkavci genetično pripadajo pravzaprav k slovenski veji južnih Slovanov). Ne tako nanagloma, a v principu na ravno tak način kakor kajkavci ilirščino so sprejeli naši Korošci. Štajerci in Primorci književno slovenščino, temelječo v poglavitnem svojem bistvu na dolenjski kranjščini. Kajkavci nasproti ilirščinl in naši obmejni Slovenci nasproti književni slovenščini — to sta po dosedanjih izkušnjah dva primera za to, kako daleč gredo slovanske individualistične žrtve v korist višjenarodne integracije.
trdi Bleiweis, da jih ne poznajo vse dotedanje slovenske slovnice.1 Od novih oblik prehaja nato urednik »Novic« k jedru tega pokreta, ko piše: »Teh gospodov namen je, de se naše slovensko narečje z ilirskim zmeša ... Ta namen bi napčin ne bil, ko bi iz njega postalo občno jugoslovansko narečje, in ko bi se dal doseči brez poškodovanja slovenskiga ljudstva. Imenovani gospodje si pa vse to upajo.« Tudi Bleiweis priznava, da bi pisatelji lehko v enem tednu naredili tak jezik v časopisih. »Ali kaj bo imelo slovensko ljudstvo od tega? Pisavci in njih prijatli bojo to izmišljeno pisanje brali — ljudstvo pa bo na suhim ostalo, ker tacih reči, ki jih ne razume, ne bo bralo.« — Z ozirom na vseslovanski »pismovinski jezik« je bil Bleiweis, kakor smo videli, takega mnenja, da sicer »ne sme prisiljena mešanca biti, ampak mora izvirati sam iz sebe«, vendar obenem tudi »iz cveta vsih kar koli je moč izobraženih slovil ali narečij«. Prvak »Staro-slovencev« torej ni sprejemal za bodoči vseslovanski jezik nobenega že obstoječega jezika, pa tudi nobenega umetno in po sistematičnih »pravilih« kombiniranega. Z neko temno, romantično slutnjo je pričakoval, da nastane ta bodoči vseslovanski jezik »iz cveta vsih« in »sam iz sebe« — torej nekako organično. Olede »občnega jugoslovanskega narečja« je bil Blei\veis tudi odločno zoper vsako umetno kombiniranje jezikovnih elementov, lastnih dotlej različnim južnoslovanskim jezikom. Olede enotne južne slovanščine je bil bolj za to, da naj se rajši piše že obstoječi »ilirski« (hrvaški) jezik, nego Majarjeva mešanica, seveda s tem pristavkom, da bo takšno južnoslovansko pisanje čital kajpada en sam del južnih Slovanov, namreč hrvaški. Njegove besede, s katerimi daje »bolj učenim Slovencem« na prosto voljo, da gredo za Vrazom, so odločno naperjene zoper »majarščino«: «In kaj bi bolj učeni Slovenci s tem pridobili, in kaj Horvatje? Slovenci dobimo po tem jezik, ki ni slovenski — Horvatje pa tudi ne marajo za-nj, ker ni ilirski. Kdor bi hotel ta ,idealni' jezik razumeti, bi mogel oba jezika razumeti, slovenskiga in ilirskiga, ali se pa zamore to od ljudstva sploh terjati? Dajmo rajši popolnoma ilirsko pisati, bo saj Horvat in Dalmatin razumel, če ne Slovenec.« — S temi besedami je Bleiweis razodel, da on za dogledno dobo ni resno verjel niti v oživotvoritev vseslovan-skega jezika, katerega realizacija je predpostavljala ne samo umevanja vseh slovanskih jezikov, ampak tudi celo dolgoletno skupno sožitje vseh slovanskih narodov. Ta vseslovanski jezik je bil praktičnemu B!eiweisu od ene strani najbrž samo neka privzgojena romantična, od druge plati pa
1 »Novice« z dne 19. decembra 1849, str. 223—224.
političnovzgojno efektna — gesta, katero je on sprejemal med svoje narodno—buditeljske rekvizite. Nekak korelat vseslo-vanščine na ožjih južnoslovanskih tleh je imelo biti »občno jugoslovansko narečje«. Namen ustvaritve takšnega skupnega jezika po Bleivveisovem mnenju »ni napčin«. A ta stvar se urednika kmetijskih in rokodelskih »Novic« dotika bližje, nego vseslovanščma. Zato si jo tudi odbližje ogleduje, ker ima značaj aktualnejše akcije in ne samo geste. Dve možnosti se ponujata: ali umetna »majarščina«, ali že obstoječa ilirščina. Ako bi bil Blei\veis dosleden, bi tudi za »jugoslovanščino« sprejel recept, da naj nastane »sama iz sebe iz cveta vsih« — enkrat v bodočnosti. A ker se mu ta stvar zdi očividno nuj-nejša, Bleivveis sicer logično odklanja Majarjevo »mešanico«, pisateljem pa, ki hočejo pisati za številnejše občinstvo, priporoča, naj pišejo ilirsko, a naj obenem resignirajo na slovensko čitateljstvo. Tako, kakor je resigniral n. pr. Vraz, ko je pisal Prešernu: »Mit Slovenien hab' ich es abgethan...«
Hrvaški »zlo omikani in olikani« književni jezik prihaja za Bleivveisa kot pisca navedenega članka v poštev pri množitvi slovenskega besednega zaklada. Kakor je priporočal nekdaj Vodnikov češki sodobnik Puchmajer svojim rojakom, naj hodijo po izraze, ki jih češčina nima, najprej k bratom Poljakom, potem k drugim Slovanom, podobno pravi tudi
Bleiweis: »----če nam besed manjka, si jih moramo nar
poprej pri Jugoslovanih izposoditi, in če jih tukaj ne dobimo, potem moramo še le dalje na posodo iti, — tode tudi izposojene besede se morajo vselej z duha m slovenskim vje-mati. Pozabiti pa tudi raemo tega nikdar ne smemo, de tudi naš slovenski jezik je stanovitno narečje, de slovenščina je omikana že začuda, de ima svojo starost, svojo zgodovino, svoje slovstvo.« — V teh besedah je Blei\veis kot eden izmed prvih pri nas formuliral smernice, po katerih so se potem fak-tično ravnali vsi slovenski pisatelji, temelječi res v ljudstvu in stremeči po tem, da potom kulture in literature pretvorijo naše ljudstvo v narod. Veliki praktikus je govoril iz Bleiweisa, ko je pisal v tem članku: »Nadjamo se, de bojo vsi Slovenci, ki djansko (practisch) mislijo, z nami v ti reči edinih misel, in de našiga mnenja tudi bratje Horvatje ne bojo za-vergli, če namena — omike ljudstva, i de ljudstvo razume, kar se za-nj piše — iz oči ne spustijo.«
Bleiweis je torej stal na stališču, da je možno zbliževanje južnoslovanskih jezikov edino pri novih izrazih, pri takozvani jezikovni nadstavbi: historičnega ustroja posameznih književnih jezikov pa ni hotel podirati, oziroma jezikov mešati, zaradi nevarnosti »poškodovanja ljudstva«. Zategadelj ni bilo od njega dosledno, da je takoj nato docela v zmislu nekdanjih slovenskih Ilircev (najbrž je prevzel to od svojega jezikov-
nega informatorja Jerana!) od Hrvatov pričakoval, da bi leliko sprejeli v svoj jezik nekatere z ozirom na cerkveno slovan-ščino pravilnejše osobitosti slovenščine (n. pr. dual, zanikan objekt v rodilniku, svoj nam. moj v povračalni rabi. če se ta zaimek nanaša na subjekt, da bi sprejeli supin itd.).
Kar se tiče po Jeriši napovedanih »novih oblik«, zaradi katerih se je bila pravzaprav vnela ta diskusija, sicer Blei\veis v tem svojem članku ni trdil, da bi ne bile pravilne. On je samo vpraševal, če jih pišemo, »ali smo s tem kaj p o s e b n i g a dosegli? Navadnimu pa smo se odtegnili. Kdor pa hoče tako pisati, se ve, de ima tudi prav.« Že tu se je videlo, da se Bleiweis »novih oblik« (-ega, nam. -iga; -om, nam. -arn; da, nam. de itd.) ne bo dolgo branil, ko nastopijo same zase kot take, ne pa več kot pretveza in maska s skritim namenom, ustvariti književno slovenščino, težje umljivo ljudstvu, in poseči po individualnosti slovenščine kot samostojnega jezika, ki ga je Blei\veis samo z ozirom na himerično vseslovanščino imenoval včasih tudi narečje. Bleiweis je namreč zaključil ta svoj članek z naslednjimi besedami: »Torej še enkrat prosimo: za Slovence po slovensko! Jezik ni ,M o d e a r t i -k e 1' — in se tudi o k t r o j i r a t i ne da. Čistimo ga, gladimo ga, trebimo mu mah ptujšine, ki ga obraša, mislimo in pišimo v duhu slovenskim, izposodujmo si, posebno kar nas je bližnjih bratov, besede, ki nam jih manjka, — nikdar pa ne pozabimo: de na razumu in omiki ljudstva je vse ležeče. (Iz tega stavka odseva vsa razlika med zastopnikom intenzivne kulture, realističnim praktikom Blei\veisom, in med zagovorniki ekstenzivnih okvirov, med tedanjimi našimi idealističnimi romantiki — obenem pa leži tu jedro vsega tega problema!) De si pa zraven svojiga čistiga slovenskiga pridobimo tudi popol-nama znanost i 1 i r s k i g a jezika, naj se na v s a c i m slovenskim gimnaziji napravi tudi učiliše ilirskiga jezika: ie to je p r a v a pot vzajemne književne zveze.«1
Kakor povsod in vedno se je tudi sedaj in v tem vprašanju izkazal Bleiweis kot oprezen konservativec, braneč se prenaglo pristati celo k takšnim stvarem, zoper katere ni imel načelnih pomiselkov. Takega značaja so bile nekatere izmed predlaganih »novih oblik«. Med njegovimi nasprotniki2 sta se tekom
1	»Novice« z dne 26. dec. 1849, str. 228.
2	Popolnoma strinjal se je z Bleivveisom Koseski, ki mu je pisal dne 10. jan. 1850: »Glede obžalovanja vredne pisave Svečana. Majarja itd. sem povsem Vašega mnenja. Ta pisava bi mogla, ako bi imela sploh kako silo v sebi, slovensko literaturo privesti do popolnega razpada. 2e sedaj nam je spravila na dan državni zakonik, ki se pač po navadi ne bo čital. ker je tudi iz iste rovarske šole. Vendar pa upam. da se bo tudi to revo-lucijsko gibanje skoro poleglo, posebno če se ne bomo zanj mnogo zmenili ... Vsekakor pa bo kazalo, da prepir čimprej za svojo osebo odpravite. Oddajte glede novih oblik v zmernem tonu svoio zadnjo izjavo s tem,
te javne diskusije izoblikovali dve frakciji: radikalno-ideali-stična okrog Majarja (Einspieler, Janežič, Muršec. Macun, Razlag) in kot nekak centrum zmerno napredna stranka dunajske slovenske mladine okrog Cigaleta, h kateri je pripadal tudi urednik »Slovenije«, Cegnar, in katere najrazboritejša glava, Luka Svetec, je imel v tem vprašanju skoro stopiti na plan. Svetčev nastop je napovedal urednik Cegnar v »Sloveniji« že dne 25. dec. 1849, češ: »Kar se tiče besed .novejših oblik', moramo reči, da jih gosp. dopisovavec [Jeriša ] v taki pomembi ni mislil, kakor jih bi vtegnil kdo razlagati, zakaj oblike, od katerih je govorjenje, so starje od oblik, ktere naše sicer slavne Novice rabijo. Teh oblik so se le novejši pisatelji poprijeli, opiraje se na ilirščino in staroslovanščino.« Dalje pravi Cegnar, da Cigale v prevodu državnega zakonika, ne misli uvajati »vse ilirske oblike kar na vrat na nos,« ampak samo takšne, ki so obenem slovenske. Nadaljnjo debato napoveduje Cegnar v naslednjem zaključnem stavku: »Toliko za zdaj; po dokončanim spisu v Novicah [Blei\veisovem| zastran te reči kaj več.«
V prihodnji številki »Slovenije« je poizkušal tudi Jeriša pomiriti razburjene duhove okrog »Novic«, podčrtujoč obenem zmerno-napredno stališče dunajskih slov. inteligentov nasproti obmejnima radikalnima idealistoma- Majarju in Einspielerju. V šestih točkah je naštel te »strašne oblike«: z rakom (nam. -am), bistrega (nam. -iga), večji, -ja, -je (nam. večji za vse tri spole), dobra jabelka (nam. dobre j.), ti človek (nam. ta č.), gen. pl. misli (nam. misel). Te oblike, pravi Jeriša, bo Cigale že sedaj uvedel. Oblik: milej ženi (nam. mili ž.) in da (nam. de) pa zaenkrat še ne bo rabil. »Zakaj pa da tako pišemo in bodemo tako pisali, bo dopis v II. listu Slovenije 1850 iz drugega peresa bolj natanko razložil in dokazal.« Nadalje zatrjuje Jeriša »novičarjem«, da oni »dunajčanov« niso prav razumeli, ko so iim po nepotrebnem očitali »tolikanj priljubljeno iliršino«. Predlagane nove oblike imenuje dobro slovenske, stoječe že v Murkovi, Murščevi in Janežičevi slovnici; on in njegovi tovariši jih torej niso »z Ikarom po zraku nalovili«. Proti skrajnemu levemu krilu zavzema Jeriša naslednje stališče: »Naredite, prosimo, majhen razloček med nami in ognjenima rodoljuboma Svečanom in Majarjem, ki tudi po našem mnenju pač še malo pre dalječ segata.« Tudi on in njegovi ožji somišljeniki, pravi, so ponosni Slovenci. »Al to nas nikakor ne moti, krasno idejo zjedinjenega Jugoslavjanstva ognjeno objeti; za nebeškim
da prepustite vsakemu njegovo pot, odrivajte rezultate novega nauka od svojega lista, kolikor ne leže na prircdni stezi napredka, po kateri ste hodili doslej in po kateri recite, da morate hoditi tudi vprihodnje. Sicer si pa ostanimo vsi dobri prijatelji, čeprav ne hodimo vsi v enem in istem pravcu.« (Izvirno nemško pismo v »B!ei\veisovem zborniku« str. 99.)
obrazom Vseslovanstva' hlepeti, dokler to hlepenje vlastnemu narodu v škodo ni... Ilirščino smo priporočali in jo še priporočamo, al ne da bi jo s čistim zlatom slovenščine mešali, temuč da bi jo znali... Vonder vemo, da smo se le pre malo razumeli! Gotovo ste že zdaj naših misli; če pa še ne, bote gotovo kmalo.«2
Točno v drugi številki novega letnika je začel izhajati v »Sloveniji« po Jeriši napovedani Svetčev članek: » Nove oblike«. V njem je izvajal Podgorski: Narodnost je geslo, v znamenju katerega pretresa duh novega časa temelje držav, in klic njen se glasi: sloga, edinost. »Osamelost za pervi izvir svojih nesreč spoznavši se sorodni jeden drugu bližajo... Žlahtna misel, svojim bratom v jugu in severju bližati se, kolikor, med nami in njimi postavljene, nepremakljive meje pripustijo... nam je [nove oblike] priporočila, in njene besede slušaje smo
1	Jeriša je sam za svojo osebo veroval, da bo nekoč sporazumljevalni vseslovanski jezik ruski, kakor se razvidi iz pisma, ki ga je pisal dne 30. marca 1850 Karlu Rudežu: »O moj predragi Kari! jez sim od nekai časa sem cel Rus, Rus od nog do glave, z dušo in s telesom, s kervjo in z mesom. To ti je jezik za poljubiti, mil in krepak, in tako slovenski, celo v navdarku skozi in skozi bi rekel slovenski in sicer s krajnskitn navdar-kom (Accent), in tako lahko razumljiv. O jez ga ljubim iz celega, iz naj globočjega serca. Si li bral, kaj je unidan ,Südslaw. Zeitung' (slawa.jej!) predložila zastran ruskega jezika? O ko bi pač žlahtno seme ne palo na terdo skalo! Se ve da ni zdaj mogoče, ga ko vseslovanski pismeni (književni) jezik vpeljati, ali — to bi bilo lahko, da bi se ga vsi Slovani poslužili ko jezika k vzajemnemu občnemu porazumljenju (wechselseitige allgem. Verständigungssprache). Kakor vsi diplomati govore in svoja opravila peljejo v francoskcm jeziku, tako bi mogel vsak izobražen Slavjan znati ruski jezik. Tako bi jeden druga lahko razumel. In Bog ve, kaj bi se s časom še storilo! Se ve, da Nemcem že pri takih mislih strašno prede. Nemški časopisi se močno hudujejo čez S ü d s 1 a w. Zeitung, naj neumnejše pa Lloyd dominus misarabilissimus! Ubogi krevljež! njegove revnosti pač ne bodemo prašali in prosili za pripuščenje, ali se smemo ruski učiti aH ne. Stara šlapa! Če le človek o ruskem jeziku zine ali čerhne. se že te nemške babe tresejo, da bi skoro iz kože skočile. Velikanska je idea, ki jo je Südslaw. Zeitung sprožila! o koliko časa je že v mojih njedrih skrivoma tlela! Nje spolnitev še ni pred durmi, to dobro vem. Al da se na gori omenjeno vižo speljati more, je tudi res, in jez — ne obupam. Poln naj blažje nade za prihodnost govorim s mojim ljubeznivim Karamzinom: ,J a v z g 1 j a n u (vzgledam) na z a f i r n o j e nebo, vzgljanu na cvetuščuju zemlju, položu ruku na serdce, i skažu (rečem): ljubeznij Bog konečno obratit (bo obernul) vse k celi (cilu) obščago blaga (blaženstva) Slov-j an (Slovanov).' Glej, to je čisto rusko, in vendar moraš vse razumeti, če le količkaj paziš. O saj pravim. Bog je v nebesih, on Slovanov ne bode zapustil. Pred nekimi dnevi' sim ravno krasnega .Tarasa Bulba' premlati! v češki prestavi. Ruskega ne morem nikjer dobiti. O to je roman, slav-janski, da bi človek zgorel! Neizrekljivo mi je dopalo. Scer pa berem fragmente (iz Karamzina, Žukovskega, Puškina, Homjakova, Milonova, Kri-lova, Izmajlova, Baratinskega, Deržavina. Zagoskina. Batjuškova in drugih več ..« (Original v rokah Alojzija Turka.)
2	»SloveTiija« z dne 28. dec. 1849. str. 414—415.
jim streči jeli... Nam bodi dopuščeno, njihovemu zagovorniku biti. in kakor poštenemu pravdniku gre, njihovo reč braniti.« Iz »Slovenije«, »Vedeža« in drugih listov je znano, katere oblike stoje na diskusiji: -om, -oma (nam. -am, -ama) pri moških in srednjih samostalnikih; -ega, -emu, -em (nam. -iga, -imu, -im) pri pridevnikih istih dveh spolov; visoka nebesa (nam. visoke n.); lepši, -a, -e (nam. lepši za vse tri spole); mahnuti. mahnul (nam. -niti, -nil: po Miklosichevi razlagi bi Svetcu »skoraj še boljše dopadlo«: mahnoti, -nol); klešče (nam. kleše) in končno: da (nam. de). O teh oblikah Svetec v treh številkah lista poljudno dokazuje, da so pristno slovenske, da se prilegajo našemu staremu in drugim slovanskim jezikom ter da so obenem tudi blagoglasne. Kot manj pomembne »betvice, ki jih nerad zamolči«, Svetec naposled še priporoča: ti človek (nam. ta č.), zelenej gori (nam. zeleni g.) in i ter ino kot veznik (katerega pa piše sam zaenkrat še: in). Popolnoma pravilno poudarja, da se pri večini teh oblik, pri katerih gre zgolj za končnice, ne da govoriti o večji ali manjši umevnosti, ker »ona ne obstoji toliko v končnicah, kolikor v besedah«. Kar se splošne umevnosti tiče, pravi, da so ji nove oblike »pred v podporo, kot v škodo«, ker družijo Dolenjca z Gorenjcem, Kranjca s Štajercem. »In pri vsem tem se slovenščine trdno in zvesto deržimo. Njene meje le najmanj prestopiti se skerbno varujemo, ter spremembo le želimo, ako ona narave slovenske ne rani. Toraj smo tistim nasprot, ki nas v ilirstvu utopiti hočejo, dobro vedoč, da je takova poguba samih sebe ne samo nepotrebna, ampak tudi izobraženju našega naroda škodljiva.« Ko je na ta način začrtal Svetec v zmislu mladine slovenščini razvojne smernice, je v zadnjih besedah svojega članka še rahlo označil razmerje slovenščine do ostalih slovanskih jezikov: »Tedaj sklenemo, k vam dragi bravci! k vam slovenski pisatelji! še enkrat obernivši se! Prevdarite, lepo prosimo, naše besede, pretehtajte jih in presodite! Vodi vas, kot je nas vodila, važna misel, da zdaj svoji prihodnji sreči, ki nam le v serčnem objemu svojih slovanskih bratov cvete, temelj pokladamo, kteri pa samo na vsesloven-stvu terdno stati zamore.«1
Bogve kako bi se bil zavlekel ta abecedarski »novoobli-karski« boj — najpriljubljenejša slovenska specialiteta! — da ni diskutiranega predmeta tako razborito pretresel, z Miklosi-chevo avtoriteto podprl Luka Svetec, »kristalizirana slovenska pamet« kakor ga je ob priliki imenoval dr. Janez Bleiweis.2 Z razbranim Svetčevim člankom je bil boj na eni strani za nove oblike, na drugi strani za individualnost slovenščine,
1	»Slovenija« z dne 11. ian. 1850, str. 16.
2	Prim. drja. J. Vošnjaka »Spomine« I., str. 214.
dejanjsko združujoče vso slovensko zemljo in imajoče oči uprte v idealno vseslovansko, posebe še v južnoslovansko nebo, toliko kakor odločen.1 Pomoč, ki je prihajala še naknadno eni ali drugi stranki, je tvorila samo še nekak epilog. Zanimiva je bila beseda, ki jo je v »Sloveniji« štiri dni za Svetcem v tem vprašanju povzel Davorin T r s t e n j a k , zanimiva zlasti zategadelj, ker se je ž njo zavzemal za individualnost slovenščine eden nekdanjih najvnetejših sotrudnikov Vrazovih iz mladih, graških let. Trstenjak je pisal: »Poslednjič še Vam dopisova-telji Slovenie. Ne naglite z reformami slovenskega jezika. Štejte na praktiškem polji! — Stari greh Slovencev je zmirom ta, da so preveč idealisti. Po malo z iliriziranjem, nevedte ka-koršniga neprijatelja za nami in pred nami imamo. Oblike om, ega, ev, orna, sklanjanje komparativa itd., zadosti je to dozdaj.2 Ne kujmo si jezika, kterega neti Horvat, neti Slovenec ne govori. Jaz sem prejd ilirski, ko slovenski pisal, pa tudi skusil, kaj je mogoče, kaj ne.«s
Ko se je bil na tak način nekdanji Vrazov zanesenjak, poznejši sotrudnik praktičnega Bleiweisa in še poznejši somišljenik »Mladoslovencev« izrazil v prilog srednje, Svetčeve poti, je prihodnji dan v »Novicah« izpregovonl besedo v korist Bleiweisove konservativne desnice oni dr. J. Šubic, ki se je bil, kakor smo ugotovili v začetku te razprave, prvi po robu postavil Macunu, započetniku vse te tukaj obravnavane diskusije. Kakor 1. 1848., so bila tudi sedaj Šubičeva izvajanja bolj čuv-stvenega značaja. Glasila so se v glavnem takole: »Ljube Novice! Že ste od imenitne reči govorile, pa tudi nam na sercu leži. Ohranite nam našo milo milo slovenščino! Komaj je iz večstoletniga spanja vstala (ve ste jo izbudile), in že se ji spet jama koplje. Saj je lepa, mila, krepka, bogata; saj bode — ako Bog da in sreča slovenska — zmirej lepši, krepkeji, bogatejši s pomočjo pridnih rodoljubnih pisateljev. Torej prosimo, naj
1	Prim. drja. A. Breznika spis: »Razvoj novejše slovenske pisave pa t.evčev pravopis« v »Domu in svetu«, 1913, str. 71.
2	Pri teh Trstenjakovih besedah dela urednik »Slovenije«, Cegnar, naslednjo opazko: »Takih misel smo tudi mi, in mislimo, da bi bilo pre-zgodej meje prestopiti, čez ktere že nekteri vhajajo. Deržali se bomo kolikor mogoče po tem, kar je učeni jezikoslovec iz Dunaja [Sveiecj v 2., 3. in 4. listu Slovenije dokazal.«
3	»Slovenija« z dne 15. jan. 1850, str. 19. — Davorin Trstenjak se v tem dopisu ni prvikrat odpovedal ilirizmu. Že 1. 1845. je v Jordanovih »Jahrbiicher« hvalil Slomškovo knjigo »Blaže in Nežica« zaradi njenega ljudskega jezika, pristavljajoč, da je smešno zahtevati pri Slovencih knjige, ki bi jih razumeli n. pr. tudi Dalmatinci. Že v onem svojem članku je svetoval Hrvatom, naj vendar enkrat začno resno misliti na takozvano preprosto ljudstvo, češ: Kaj pomagajo vse geografije, zgodovine, pesmice in druge take reči. če ostane velika večina naroda še vedno v nekdanji temi. (Prim. drja. Glonaria sestavek o Trstenjaku v »Slovanu«, 1917, str. 271 do 272.)
ostane neoskrunjena od ,novih oblik'! Mi serčno ljubimo iiir-šino, serbšino in druge hčere staroslovanske matere; pa — naj nam nihče za zlo ne vzame — mi ljubimo serčnejši svojo milo s 1 o v e n š i n o , ter jo hočemo čisto imeti, devico nebeško!« Z ozirom na Bleivveisovo trditev, da se tudi po Štajerskem ne_ govori povsod -ega, -emu in -om, pravi v Celju živeči dr. Šubic, da je to res, in nadaljuje: »Scer pa tudi mi fzapadni Štajercil nočemo tiste nepotrebno skovane pseudo-iliršine, ktere ne Slovenec ne Horvat ne razumeta, ktero nam pa vunder zdaj nekteri vsiliti hočejo. Narečje stanovitno (ka-koršno je naš slovenski jezik) se ne more in ne sme po volji le nekterili mož prenarediti ali pokvariti: zakaj če se narodu njegovjezik (Sprache) vzame, se mu je vse vzelo...« Zaključuje pa Šubic svoj »Dopis iz Celja« z besedami: »De se Horvatje v tej reči Slovencam bližati nočejo, namreč de nočejo svojiga narečja s ptujimi, ,novimi oblikami' zmešati, očitno dokaže, de imajo boljši .Takt', kakor nekteri naših pisateljev. Potem takim tudi iz večnih abecednih prepirov ne pridemo...«1 — Dr. Šubic torej ni bil samo zoper Majarjeve skrajnoleve marveč tudi zoper Svetčeve zmerne predloge, bil je v tem vprašanju celo konservativnejši od samega Bleiweisa. katerega je bil Svetec o bistvu svoje stvari skoraj docela prepričal. Vendar popolnoma položiti orožje Bleivveis ni hotel niti pred zmerno dunajsko slovensko mladino, čeprav se je bil za njene predloge izrekel tudi Davorin Trste-njak. Dasi se je Bleiweis bal jezikovnih prerekanj kakor hudega vraga, je dodal Šubičevemu dopisu podčrtno opazko: »V prihodnjim listu bomo s poslednjim sostavkam sklep te reči storili- in nadjamo se, de bo potem konec vsih razpartij.«
Ta po Bleivveisu napovedani članek »v prihodnjim listu« »Novic« je napisal župnik Blaž Potočnik in ga naslovil »Novooblikarski vihar« z ozirom na Jerišev vzklik: »Ze spet vihar v ljubi Slovenii!« V tem svojem članku se je Potočnik najprej brezobzirno znesel nad Majarjem, Muršcem in Ma-cunom, ki so edini še nadalje dopisovali »Sloveniji« v Majar-jevi »mešanici«. Potočnik se je doteknil kot sodobnik tudi Vrazovega ilirizma. »Pred nekaj leti je nekim slovanskim rodo-ljubam, posebno v Zagrebu, željevredna, tode kakor se nam dozdeva, neizpeljiva misel v glavo prišla, vse Jugoslovane z vezjo e d i n i g a , iz serbskiga, horvaškiga in slovenskiga sko-vaniga jezika ali narečja zediniti. Osoda pa vender tern rodo-ljubam ni bila blagovoljna, ker so se povsod učeni in neučeni bravci in pisavci na serbskim kakor na slovenskim takima počenjanju ustavili. Učeni Slavonec B e r 1 i č v svoji .illirische Sprachlehre, 2. Auflage, Agram 1850' Zagrebške literate z
1 »Novice« 7. dne 16. jan. 1850, str. 11.
g. Matija M a j a r j e m vred hudo krotoviči. Tudi pri nas na Slovenskim, kakor so tudi .Novice' potožile, so ,janičarji slavšine', kakcr jih je naš Prešerin imenoval, nekaj prijatlov in podpornikov dobili, kteri zdaj posebno od severja v .Slovenijo' pišejo, de reva ne vé, po kterim vetru bi se sukala... Ker so undan tudi naši Slovenci na Dunaju M a j a r j e v e in Mac u nove ,obče slavenske' oblike precej glasno z a -v e r g 1 i, bi utegnil .vihar' v Slovenii kmalo potihnuti. Kaj še? — Gosp. Majar inMacun pišeta, de je kaj, in poveril tega so začeli tudi Muroslovenci od ogerske burje v .Slovenijo' pihati, in naši Slovenci na Dunaji v njih rog trobijo. Vihar bo še veči; pa kdo ga dela? Tihe pa pridne, in čedalje lepši po slovensko obražene .Novice' gotovo ne. Festina lente, naj bo še zanaprej njih geslo!« — O dunajskih Slovencih pravi sicer Potočnik, da »nekako oblastno govoré«, vendar se čuti potem, ko posamezno pretresa vseh sedem po Svetcu zago-varjanih oblik, prisiljenega, uklonili se svojemu oponentu. Tako n. pr. Potočnik sprejema -om. -oma s pristavkom : »... ali saj pesnikam ne branite tudi a m, a m a pisati, kader se jim bo bolje tako prileglo«; tudi zoper -ega, -emu nima nič. ampak pristavlja samo prošnjo svoje starejše generacije : »... da bomo mi tudi smeli še nekaj časa i g a in i m u pisati« ; celo »visoka nebesa« so mu po volji, le toliko prosi, »de nam dovolite tudi tukaj le počasi .nova vrata odperati, da ne bodo preveč krožila in cvilila', — stare vrata bolj rade teko«; obliko »lepši, -a, -e« sprejema samo kot določni pridevnik, ne pa kot predikat nedoločne oblike: glagoli na -uti so mu tudi prav, samo da se končnica -iti. ker je »zlo zlo v navadi... ne sme na ravnost preklicati«; za šč, pravi celo, da je Svetcu hvaležen zategadelj, ker ga veseli, da Svetec ni posegel po cer-kvenoslovanskem št; zavoljo »da«, pravi, »se ne bomo prič-kali... da nam le včasi tudi d e pustite veljati.«1
Pod črto tega Potočnikovega članka je pristavil še sam Bleiweis opazko, iz katere se vidi, da njegov lastni odpor ni veljal tolikanj novim oblikam, kolikor bolj »majarščini«: »Razveselilo nas je« — piše urednik — »natančno razjasnjenje ,novih oblik' g. Podgorskiga v ,Slovenii', iz kteriga vidimo, de so tiste nove oblike tudi od njega zaveržene, v kterih so začeli n e k t e r i pisatelji lansko leto v .Slovenii' pisati. Starim oblikam, iz naroda slovenskiga vzetim, se nihče med nami ne bo ustavljal, in nar menj .Novic e', kterih nadslov je: čiščenje slovenskiga jezika in v e d n o n a p r e d o v a n j e. Le to želimo, de se nikjer sila ne terja, in de naj bo vsacimu Slovencu na prosto voljo dano, po slovensko pisati kakor hoče, de le po slovnici in v
1 »Novice« z dne 23. jan. 1850, str. 15.
duhu slovenskim piše. Če mi ne pišemo po ilirsko ampak čisto slovensko, zavoljo tega ne nehamo prijatli in bratje svojih sosedov na Horvaškim i. t. d. biti, kakor so tudi oni naši prijatli in bratje, čeravno ne pišejo po slovensko. Obojni jezik j e e n e matere Slave: bližajmo se eden drugima, pa ne zaverzimo svoje lastnine, ki je tu d i slovanska! Sosebno naj pa tisti, ki za bolj prosto ljudstvo pišejo, nikdar v nemar ne puste, de se ima ljudstvu v njegovim jeziku pisati, scer je vse njih delo — prazno!«
Po tem Potočnikovem članku in tej svoji programatični izjavi je Bleiweis v »Novicah« zares zaključil ta »novoobli-karski« boj. Kratko obstreljevanje se je vršilo še v »Sloveniji« in se končalo naposled s spravo ter poravnavo. Svetec namreč ni molčal na Potočnikov članek, marveč mu je napisal »Odgovor«, v katerem ie najprej izrazil svoje veselje, da so »Novice« zastran novih oblik z »dunajčani« pravzaprav enih misli. Odločno pa je Svetec odklonil humoristično-zbadljivi ton Potočnikovega pisanja in podčrtal v njem nekaj nedoslednosti; par resnejših ugovorov mu je v resnem dokazovanju tudi ovrgel. Končno se je zavaroval proti temu, da je Potočnik v zbadljivo zasukani končni poenti svojega sestavka podteknil »dunaj-čanom« Majarjevo pisavo: budem, ruka itd., češ: »So li to oblike? Ali ni timveč značaj narečja s tim razdert? Take reči podtikati nam, je preveč, prestopa mejo.«1 S tem protestom je Svetec poudaril, da je njemu in njegovim dunajskim somišljenikom šlo le za to, da izboljšajo nekatere oblike slovenskega jezika, ne pa za to, da slovenščini vzamejo njeno individualnost. — Nato se je pojavil Potočnik sam v »Sloveniji« s »Še enim prijaznim odgovoram«, v katerem je izjavil, da je bil njegov članek v »Novicah« naperjen bolj zoper neslane »iliromane«, nego zoper dunajske »novooblikarje«. Navzlic temu pravi Potočnik, da je šele iz Svetčevega »odgovora« z veseljem zvedel, da je treba med obemi »razločik storiti«. Sedaj izpoveduje, da nima nič zoper slovenski značaj »novih oblik«, ter pristavlja: »...le toliko smo hotli reči, de nikar prenaglo! nikar na enkrat!«2
Štiri dni pred izidom te Potočnikove replike se je bila tudi »Zgodnja danica« za hip vmešala med razhajajoče se in skoraj med seboj spravljene borivce. V »Dopisu od Savine« se je neki K. pritoževal nad žalostno usodo Slovencev, »ki jim nikdar ne da iz čerkarije se povzdigniti«. Kot odločen pristaš »mnogo mnogo prevagavne večine starooblikarjev« tudi on ne loči dunajskih novooblikarjev od »male trohice Majarjevih nasle-dovavcev« in zahteva po modernem ustavnem principu tudi
1	»Slovenija« z dne 5. in 8. iebr. 1850. str. 44 in 48.
2	»Slovenija« z dne 19. febr. 1850, str. 60.
v tem vprašanju glasovanje. Nato zbada dunajske Slovence, da »bolj pred tuje, kakor pred ,lastna vrata gledaju'«, kličoč jim v spomin znani Prešernov antiilirski sonet.1 Na adreso tega slabo informiranega zapoznelca izpregovarja urednik Cegnar v »Sloveniji« pod zgoranjim Potočnikovim odgovorom Svetcu nekaj zadnjih podčrtnih besed, ki so zanimive zlasti z ozirom na »prevagavno večino« dopisnika od Savinje: »Od mladih pisateljev vemo Vam toliko povedati, da so se skorda ne rečemo vsi, z našimi tako imenovanimi novimi oblikami sprijaznuli in da jih tudi rabijo. Dokler se ni gospod Podgorski zanje potegnul, in očevidno pokazal, da so pravoslovenske, res da so le malo prijatlov štele. Ko je pa on pero zastavil, si je pri nas skorej vse mlade pisatelje pridobil, tudi take, ki so jih popred naj bolj sovražili... Prešernov sonet... nas ne more nikakor zadeti, ker smo očitno z besedo in djanjem pokazali, da nočemo slovenske meje prestopiti, smo torej o teh rečeh z Prešernom enakih misel.«
Tako se je torej končala ta borba, ki se je bila začela ob vprašanju, kakšen jezik se naj 1. 1848. uvede v slovenske šole ter urade, ki je potem preskočila na predmet, kako naj se prevaja državni zakonik, in se naposled lotila pretresanja bolj ali manj modernizirane pisave »Slovenijinih« sotrudnikov. Med temi sotrudniki je šel najdalje v južnoslovansko smer pisec »Pravil«, zamenjujoč nekatere osnovne in bistvene lastitosti slovenščine s srbohrvaškimi, bolj v glasoslovju nego v besednjaku. V celoti je Majar propadel, zmagali pa so dunajski slovenski inteligenti, zbrani okrog Cigaleta2 in Svetca, zmagali so z nekaterimi z vseslovenskega in vseslovanskega jezikovnega stališča pravilnejšimi oblikami, na katere pa jih je bil opozoril pravzaprav vendarle Majar, ki je torej tudi imel delež pri Svetčevi zmagi.3 — »Novice« so bile v tem boju dale iz rok
1	»Zgodnja danica« z dne 14. febr. 1850, str. 28.
2	Dne 7. febr. 1850 je pisal Cigale Muršcu, naj neha pisati po Ma-jarju, češ: »Majarjove Pravila se morajo častiti kakor delo iskrenega, skozi in skozi poštenega rodoljuba, to je res, ali tajiti se ne da, da se mu nekoliko meša.« (ZMS, VII., str. 100.) — Majar sam pa je dne 2. apr. 1850 pisal Muršcu, da on še vedno upa na »sjedinjenje slovenščine s ilirščino«: »... koroški vlastenci smo vsi za slogo. Krajnci, kakor vsigdar, tako tudi tukaj, so Krajnci. Potočnik — napuhnjen far, mora vsem vlastencem zmerjati, on je zato plačan. To nas nič ne moti... U Ljubljani delajo slova, namesto da bi jiih le sbirali u njih slovar, so preveč: \Vortschmidi. Skoda! Vendar ne smemo jih žaliti. Bolji da nekaj delajo, kakor da bi lenost pasli. (ZMS, VII., str. 45.)
3	Kako se je Svetčev krog na Dunaju od romantičnega posezanja po širšem jeziku okrenil k drugi istotako romantični težnji po samorastlejšem ljudskem jeziku, nam priča Jerišev dopis v »Sloveniji« dne 22. jan. 1850: »To leto izhajajo v raznih krajih Slovenije slovenski časopisi. Ne morem častitim g. vredniktom dosti živo na serce položiti, da naj se v svojih spisih kolikor mogoče posebno besed poslužujejo, ki so v njih okolici v navadi. Koliko zlatavrednih cvetic klije še v tihem molčanju med ljud-
iniciativo, ki je prešla v roke mladine, kateri Bleiweis v tem času še ni tako trdovratno oponiral kakor pozneje v 60-ih letih. Bolj iz prirojene konservativnosti ter ljubezni do vsega uzuel-nega in »dozdaj navadniga«, nego iz jeze, da on ni pokrenil te stvari (kakor je bil v mlajših letih, sicer ne pokrenil, a vendarle izvršil uvedbo gajice), je pisal urednik »Novic« še nekaj časa stare oblike. A ni izpreminjal tudi novih, ako so jih pisali njegovi sotrudniki. Želel je le, »de bi se v ravno tistim sostavku ne mešal zdej e g a zdej i g a, zdej emu zdej i m u, zdej da, zdej de«, pristavljajoč: »,Novice'se ne prederznejo nikomur e g a in emu i. t. d. zbrisevati, če tako piše ; pa se tudi ne dajo siliti, de bi pisanje opustili, ki ga najdemo skoraj v vsili slovenskih knjigah in slovnicah, preden so tako imenovane nove oblike na svitlo prišle. Scer so pa to majčk-nosti, v kterih po naših mislih ne obstoji edinost s 1 o v e n-s k a.«1 — V teh zadnjih besedah je Bleiweis prvi pravilno ocenil malenkostni povod tega »novooblikarskega« spora in pokazal svojo pristno, praktično, neposredno-življenjsko, vsej prestrogi uniformiranosti nenaklonjeno, a tudi malo kritično naturo. Ob slovesu prihodnjega leta je še enkrat zatrdil, da bodo »Novice« tiskale prispevke »brez pristranosti oblik, kakor jim bojo g. pisatelji svoje spise iz mnog i h krajev Slovenskiga pošiljali.«2
Da se je Bleiweis tudi v taki »majčknosti« branil sam v svoji pisavi opustiti svoje omajano stališče, prihaja odtod, ker so bile nove oblike izšle koncem koncev vendarle iz Majarjevih >Pravil«, stremečih po tem, da izbrišejo individualnost slovenščine kot samostojnega slovanskega jezika in ga izenačijo s srbohrvaščino s pomočjo neke kombinirane mešanice. Bal se je oče slovenskega ljudstva in naroda, da se s kakšnimi eks-
stvom!« A dne 2. maja 1850 je pisal isti Jeriša Karlu Rudežu z Dunaja v Ribnico: »O Bog večni daj, da bi se tvoja želja v resnici spolnila, da bi slovenskih besed in izrazov po Ribniškej dolini iskala, o Bog daj!« (Original pisma v rokah Alojzija Turka.) Pač nagel preobrat mladine od eksten-z,ivnosti v intenzivnost!...
1	»Novice« z dne 30. okt. 1850, št. 186.
2	»Novice« z dne 31. dec. 1851, str. 269. — Bleiweis sam je začel pisati nove oblike z letom 1853. V tem letu je ponovno izjavil, da se je po njegovem mnenju liovooblikarska pravda pletla za malenkosti: »Tudi ,Novice', kakor je znano, so se izperva potegovale za ,iga' ,imu' in ,am' glede na staro pravo (pravico), ktero so te oblike po pisateljih slovenskih zadohile. Ali ko smo se prepričali, da večina slovenskih pisateljev tako pisati želi, — da se tako bližamo slovanskim narečjem, — da živijo te oblike v več krajih med ljudstvom, smo se vdali tem oblikam toliko raji, ko smo popraševaje proste bravce: ali jih ,ega' in ,emu' in ,om' v branji kaj moti, od njih zvedili, da še tega razločka .zamerkali' niso. To so nam taki rekli, kteri se novih č e r k dolgo niso mogli navaditi. Očitno je tedaj, da groza, ktero ,ega' in ,om' nekterim prizadevuje, le v glavah enostranskih strastnikov rogovili; ljudstvo ne ve nič od tega.« (»Novice« z dne 5. okt. 1853, str. 319.)
perimenti ne podminira pristna domača govorica, s katero edino je upal izdatno ter uspešno izobraziti svoj narod. Dopuščal pa je Bleiweis kot iz romantike izišli javni delavec v neki megleni daljavi možnost, da si omikani južni Slovani v bodočnosti izdelajo enoten književni jezik; na kakšen način in kdaj, s tem si kot praktičen prosvetni delavec tedanjosti ni belil glave: »Mi pišemo le v poduk narodu: njegova omika je naša naloga... Ta namen, kolikor je v naši moči, doseči, moramo pa tako pisati, de nas narod lahko razume... Napčna pot je, sedaj, ko imamo ljudstvo še le k branju vabiti, in po branju omikati, v tisti zmesi pisati, ki ni ne slovenski ne ilirski jezik, ampak polutan iz obeh; 1 j u d s t v o ga clo ne razume, omikani Slovenec pa se tudi o njem poti. Koliko takih knjig se speča med ljudstvo?... Nič se ne da prenagliti, sosebno kar jezik naroda vtiče. Naše ljudstvo je še le otrok v branju knjig, pišimo mu po njegovim, če za narod pišemo; scer ne bo imel nobeniga dobička od nas in našiga prizadevanja... Ko bomo tako slovenski narod branja mnogih knjig privadili, ko bojo v s i otroci v šolo hodili, in v šoli pripravljeni za razumnost tudi druzih besed naših slovanskih bratov, takrat bo prišla doba Majarjevih pravil, — zdej je po naši obširni skušnji še
—	ni... S takimi mislimi se pa ne zoperstavljamo hvale vred-nimu prizadevanju ediniga južnoslovanskiga književnika jezika, in nar veči srečo in dober uspeh želimo vsim pisateljem na tem polju, kterimu naše ni nasprot, ampak mu le goden in sposoben narod pripravlja.«1
—	Iz teh besed moramo sklepati, da je Bleiweis v resnici veroval v enotni južnoslovanski jezik v bodočnosti, a najbrž tako romantično-megleno in s takšno buditeljsko efektno gesto, kakor je veroval v »vseslovanski pismovinski jezik« v še oddaljenejši bodočnosti. Da bi se bil resno bavil z mislijo, da bo ta projekt v bodočnosti lažje udejstvljiv nego v tedanjosti, ni verjetno. Saj bi bil pri svoji razboritosti gotovo prišel do spoznanja, da se dajo takšna nadustvarjanja doseči edinole s p o d u n i č e v a n j i, ki pa so v duševnem življenju narodov do neke mere mogoča samo pri nezadostno razviti individualnosti naroda, razpolagajočega s še neznatno kulturo in literaturo v domačem jeziku. Čim bogatejša pa je literatura, tem težja je transformacija jezika, ki je v njem ta literatura pisana; čim izobraženejši je narod, tembolj se oklepa jezika, ki se je v njem izobrazil in ki ima v njem oblikovane zaklade duha svojih najboljših mož. To resnico je spoznal glede Slovencev že stari Dobrovsky, ki je nekdaj vzkliknil na koncu
1 »Novice« z dne 26. febr. 1851, str. 45.
podobne svoje brezuspešne debate s Kopitarjem: »Wäre doch Trüber ein Kroat gewesen!«1
S tem, da je dunajska slovenska in nji pritrjujoča ljubljanska mladina odklonila glavni namen Majarjevih jezikovnih prizadevanj, njegov preradikalni korak proti Zagrebu, preračunjen na to, da mu bo od juga sledil konformni korak proti Ljubljani, s tem, da je prevzela samo takšne njegove predloge, ki so imeli obenem vseslovensko podlago, onih z vseslovanskim ciljem pa ne, in da, so se naposled tudi »Novice« z Bleiweisom na čelu sprijaznile s tem posredovalnim stališčem dunajske slovenske mladine, s tem Majarjev sistem še ni bil odpravljen, ampak je skoro nato dobil še stopnjevanje navzvun v sistemu Jakoba Razlaga in precej močno podporo v Janežič-Einspielerjevi »Slovenski bčeli«.
V. Srbohrvaški dunajski »književni dogovor«, Razlago va »v s e s 1 o v a n š č i n a«, C e g n a r, Kobe, predlog »Matice ilirske« glede bliža-nja slovanskih jezikov, vseslovanski književni jezik in Bleiweis, Hicinger, Caf in S i -mandl, Razlag o v »lunin jezik« v almanahu »Zori«, Janežič pa Cegnar, Svetec, Blei weis; Ravnikar-Poženčan, Kočevar-Žavčanin in M i k 1 o s i c h. — Dne 16. marca 1850 so se sestali na Dunaju Ivan Kukuljevič, dr. Dimitrija Demeter, Ivan Mažuranič, Vuk Stef. Karadžič, Vinko Pacel, Franjo Miklošič, Stjepan Peja-čevič in Duro Daničič in podpisali z dnem 28. marca 1850 datiran »književni dogovor«, v katerem so izjavili, da so se ze-dinili za naslednje jezikovne smernice: En narod mora imeti tudi eno književnost. Narečij ne gre mešati v svrho dosege enotnega književnega jezika, ker so narečja »božje delo«. Zategadelj naj se za književni jezik vzame eno narečje, namreč južno (hercegovsko). Kdor pa hoče pisati še dalje v enem ali drugem obeh dveh ostalih dialektov (ekavskega in ikav-skega), naj tako piše dosledno, samo da ne meša dialektov in »ne kuje jezika, kakršnega v narodu ni«. Ostale točke dogovora so se tikale posameznosti srbohrvaškega pravopisa.2 Značilno je, da ti »dogovorniki« v svojem proglasu nič ne govore o tem, za kolikšno ozemlje urejajo jezik (zlasti tudi ne, če v to ozemlje privzemajo tudi Slovence), in tudi ne omenjajo imena tega jezika. Iz tega dejstva, da govore samo o treh srbohrvaških dialektih- bi se dalo sklepati, da se ta dunajski »književni dogovor« ni tikal Slovencev in da ga je Slovenec Miklosich podpisal kot slovanski jezikoslovec. Najbrž iz tega vzroka naše »Novice« niso nič reagirale na proglas imeno-
1	ilstočniki dlja slav. filologiji, Spg. 1885. I., str. 118.
2	»Narodne novine« z dne 3. apr. 1850, štev. 76.
vane osmorice. Sploh je izmed slovenskih publicistov o tem »dogovoru« poročal edini Potočnik v svojem »Ljubljanskem časniku«, kjer je ponatisnil v slovenskem prevodu ves proglas z naslednjim uvodom od svoje strani: »Znano je, de si nekteri ilirski rodoljubi pisavci že veliko let prizadevajo za vse ljudstvo slavonskiga, horvaškiga in dalmatinskiga kraljestva v dosego edinosti in zloge edin kniževni jezik in pravopis vpeljati. V ta namen so iz vsih jugoslavenskih narečij, med kterimi je bil tudi naš slovenski jezik v ta namen porabljen, no-viga, nikjer navadniga, pa vender vsim narečjem nekoliko podobnega sostavili, in ga v kniževni jezik za vse jugoslavene namenili, ter so v tem novim občnim narečji pridno in tudi veliko pisali. Teh rodoljubov namen je gotovo hvale vredin, ako bi se le v djanji izpeljati dal. Od vsih jugoslavenskih strani se je kmalo začelo temu početju po učenih in neučenih možeh zopervati, in pokazalo se je, de, ker so ti ilirci na tako vižo za vse jugoslavene, toraj tudi za nas Slovence edin jezik in edin pravopis mislili skovati, še svojim bližnjim sosedam, svojimu lastnimu narodu niso mogli ustreči. Imenitno je toraj to, kar so učeni jugoslavenski kniževniki na Dunaji po dostojnem posvetovanji sklenili. Ker je sklep tako učenih jugoslavenov tudi za nas slovence silno važen, ga damo tukej našim slovenskim bravcam poslovenjenega na znanje.«1 — Iz teh besed vidimo, da je Blaž Potočnik dunajski »književni dogovor« tako razumel, da se je ž njim polagalvgrob ilirizem in njega nesistematično mešanje južnoslovanskih jezikov. In to je ta dogovor, ki je določal pravzaprav zgolj za enotni srbohrvaški narod en jezik na podlagi enega živega narečja, pri tem pa vzporedno dopuščal dosledno pisavo tudi v dveh ostalih isto-tako živih srbohrvaških narečjih, v resnici tudi pome-n i 1. Slovencev se ta dogovor očividno ni tikal.
L. 1850. je bila izšla že omenjena Majarjeva »Slovnica za Slovence«, v kateri je pisec toliko popustil od svojih »Pravil«, da jo je napisal »u lahko razumljivem slovenskem jeziku«, ostajajoč na svojem prejšnjem stališču samo v toliko, da so bila »pravila, sklanjanja, sprezanja in pravopis u tej slovnici jed-naka za vse Jugoslavene«. Janežič je v »Bčeli« »živo priporočal to knjižico vsakemu Slovencu«, proslavljal Majarja, češ, da si je že s »Pravili« »neumerlo slavo stekel«, in ponavljal Majarjeve besede, da ta slovnica »uči govoriti in pisati po čisto slovensko, po gospodsko, po književno, ali kakor nekteri to imenujejo : po ilirsko, po jugoslavensko«.2 Edino, kar je Janežič pogrešal v tej knjigi, je bilo to, da je pisatelj v nji »cirilske pismena izpustil«. A gajično-cirilski abecednik je bil Majar
1	»Ljubljanski časnik« z dne 12. apr. 1850. štev. 4.
2	»Slovenska bčela«. avgust 1850, str. 60.
izdal že prejšnje leto v Pragi pod naslovom »Predpisi latinsko-in cirilsko-slovenski«. V oktobrski številki »Bčele« istega leta ponatiskuje Einspieler v IV. poglavju svojega članka »Omika in izobraženje Slovencev« Majarjev sestavek iz 6.—8. štev. »Slovenije« 1849, v katerem predlaga Majar, da se naj v slovenske šole uvede latinsko-cirilski abecednik, jugoslavenska slovnica, obsegajoča »naj imenitnejša pravila podnarečja slovenskega, horvatskega in serbskega«. Od svoje strani pa predlaga Einspieler še čitanko v treh delih: za ljudsko šolo slovensko (v gajici in cirilici), za nižjo gimnazijo s slovenskim, hrvaškim in srbskim čtivom, za višjo gimnazijo pa »tako slo-ženo, da se mladina iz nje soznani s ilirskim, ruskim, češkim in poljskim jezikom«. Vostalem sprejema Einspieler Majarjeve predloge v polnem obsegu. Glede šolskih abecednih učbenikov pravi, da se mu Majarjevi, »najbolj dopadejo, ker so prav dober kup, ker imajo cirilico in posebno učenikom potreben nauk, kako oni naj otroke spisovati učijo«. Z ozirom na šolsko slovnico pravi Einspieler, da ima Majarjeva »vse potrebne lastnosti slovnice jugoslavenske«. O čitanki je z veseljem zaslišal, da se sestavlja v Ljubljani (pod uredništvom Bleiweisa), nakar pristavlja: »Bog daj, da bi bla sostavljena u duhu uza-jemnom, kakor s Majerjem vsi vlastenci želijo!«1
V isti štev. »Bčele« se pojavi Radoslav Razlag s člankom »Vseučilišče jugoslavensko«, v katerem smelo daleko nadkriljuje dotedajni Majarjev polet. Ako- je Majar donekod še poudarjal važnost »podnarečij«, ako je on še svaril, da ne smemo iti predaleč, da se nam »štrena ne zmeša«, ako je Majarjev alter ego, Einspieler, še ugotavljal: »Vsaki nauk se mora početi od znanoga in napredovati k neznanomu«, ako sta ta dva Korošca le tuintam stopala preko Sotle in le redko malce -pokoketirala z Vltavo, je sedaj Razlag zanosno poletel preko vseh prirodnih in umetnih mejnikov. Razlag piše v navedenem članku: »Mi smo zaostali na staži napredka, a naši vodje su zagazili u goleme zapletke. Treba dakle, da se oba-zremo po bratji našoj... .ledva mi okom vidimo berzo napre-dujuče bčele češke; sami pak tudjega spasitelja očekujemo. Počnimo jur staviti domovanje vsim znanostim ... Radi bu-demo napredovali u vsem, čto je dobro, krasno, istinito, onda toperv možemo rečti, da nam mati Slava od radosti solze roni. Naša perva skerb neka bude, da nam se jezik izčisti u smislu vseslavjanskom... Mi se imamo truditi, da se razna narečja i razrečja u jedan jedini književni jezik sliju... To pak čemo toperv onda postiči, kada se bolje soznanimo s narečji severno-slavjanskimi, kada se i kod severne naše bratje jugoslavensko narečje udomi. K tomu pak je vseučilišče, umetno ustrojeno.
1 »Slovenska bčela«, oktober 1850, str. 109—116.
pervo sredstvo«.1 Kje se naj ustanovi takšno vseučilišče in kdo naj ga izposluje od tedanjih avstrijskih vlad, na takšna realna vprašanja se mladi entuziast ne ozira. Obenem s tem člankom pošilja Razlag Janežiču za njegov list v prav takšnem jeziku še en člančič »Na uspomenu Lavoslave Kersnikove«,2 nekako pesniško vzneseno budnico na slovensko ženstvo. Janežič se mu za oba prispevka zahvaljuje v »pogovorih vredništva« z besedami: »Poslani sostavki so nas prav razveselili«.3
Anton Janežič, poznejši tako praktični in trezni organizator zlasti periodične literarne produkcije slovenske, je v teh mladih letih slovenskega političnega preporoda še ves v zanosu. Oklepajoč se z Einspielerjern vred Majarjeve ilirščine, soglaša brez najmanjše skepse tudi z Razlago-vo »vseslovan-ščino«. V 1. štev. svoje »Bčele« za 1. 1851. odklanja Šubičev predlog glede ustanovitve »Slovenske matice« ne samo iz gmotnih razlogov, ampak tudi iz vzroka, izraženega v naslednjem stavku: »Mi smo sicer za sjedinjeno jugoslavensko matico, za samo slovensko pa nikdar ne bomo.« Podobno misel je zapisal v Janežičev list Einspieler, ko so 1. 1851. ustanavljali Hrvatje »Družtvo za jugoslavensku povestnicu«, h kateremu društvu je s Cegnarjem vred vabil tudi Slovence, češ: »Mi Slovenci še nemarno družtva za slovensko povestnico, tudi bodeino javelne kedaj u stanu, ga osnovati«.4 — Ako bi bili torej zmagali nazori teh mož, bi Slovenci ne bili deležni vsega velikega kulturnega dela, ki so ga med njimi tekom druge polovico XIX. stoletja izvršili razni slovenski kulturni zavodi!...
Matija Majar si je bil pridobil za svoj jezikovni sistem dokaj pristašev zlasti med koroškimi in štajerskimi obmejnimi rodoljubi. Kanonik Rozman je razlagal bogoslovcem četrtolet-nikom v Št. Andražu katehetiko in vzgojeslovje »ne samo v slovenskem, temoč v književno-ilirskem jeziku«, Slomšek pa istotam zgolj v čisti slovenščini.6 Koroški deželni šolski nadzornik Simon Rudmaš je razpisoval 50 gld. nagrade za srednješolce v Celovcu, ki znajo lepo slovensko pisati, »zraven pa tudi književno-ilirski jezik zastopijo, iin kirilico berejo in pišejo«; in osem dijakov je 1. 1851. na celovški gimnaziji res dobilo to nagrado."
Takrat so izšli pod naslovom »Zvezdice« Razlagovi domo-ljubno-buditeljski članki7 v jeziku, kakor ona dva njegova se-
1 »Slovenska bčela«. oktober 1850, str. 125.
■ »Slovenska bčela«, november 1850, str. 157.
3	»Slovenska bčela«. oktober 1850, str. 128.
4	»Slovenska bčela«, 15. julija 1851, str. 28.
5	»Slovenska bčela«; januar 1851, str. 15.
6	»Slovenska bčela«, 15. febr. ,in 15. avg. 1851, str. 61 in 62.
7	Pomotoma imenuje te Razlagove esejčke v prozi — »pesmi za mladino« dr. Anton Breznik v III. pogl. svoje razprave »Razvoj novejše slovenske pfsave pa Levčev pravopis« (DiS, 1913, str. 193), v delu, ki predstavlja v navedenem poglavju doslej najboljšo ocenitev našega predmeta.
stavka v »Bčeli«, ki sta bila Janežiča »prav razveselila«. V Janežičevi »Bčeli« jih je neki dopisnik s Štajerskega ocenil sicer ugodno, samo glede jezika je izrekel željo, da bi se Slovenci bližali ostalim Slovanom rajši po Majarjevih »Pravilih«, ne pa na Razlagov preradikalni način. Razlag — pravi ta kritik — s svojo knjižico svojega namena »ni celo dosegel. In to iz prostega uzroka, ker oni, kterim je knjižica namenjena, kterim je živo potrebna, je ne razumijo, kteri jo pa razumijo, so gotovo že rodoljubi, i to iskreni rodoljubi; zakaj nikdo ne bo tajil, da se Slovenec brez rodoljubja nikdar ne bo druzega narečja učil«. Kam je Razlag v svojih »Zvezdicah« meril in po kakšnem jeziku je stremil, naj pokaže naslednje mesto iz te njegove knjižice: »Trudimo se vsorn snagom mladom, neoborivom, da se razna narečja i razrečja sliju u jeden jedini književni jezik a ne da na polovici puta odustanemo od naloge plemenite, kada bi se sa čveterimi narečji več zadovoljili. Nije nemoguča ona pro-misel najrevniih vlastimilah .. .«J K temu Razlagovemu vzkliku pristavlja »Bčelin« kritik: »— ali to samo po Majarjovih pravilih jo moremo doseči! Zato mili Radoslave!... složi se s slavo našega slovstva, s našim nigdar dosti ne cenjenim Ma-jarjem... Stanovito — ali opazno napred! Doseči čemo svoj namen— doseči ga moramo. Bodočnost je naša — ali še se brani nespametna stranka starovičev-špecifikarjev — pa tudi njo moramo nadvlada ti... sošebno pa je potrebna: doslednost v potrebovanju Majarjevih pravil pri spisovanju knjig. — Na enkrat mahoma se jezik ne da oktroirati alj — guta cavat / lapidem... Zatorej složno in v složnosti dosledno! Jeden jedini književni slavenski jezik!«2
V zgornjih besedah se je razločno izrazila opozicija zane-senjaške obmejne mladine zoper treznega in realističnega zastopnika centralnega slovenstva, Bleiweisa. Mož, ki ga je tukaj mladina prvikrat v njegovem življenju imenovala »starega«, je ta očitek takrat še s suverenskim dostojanstvom kvitiral: »Naj nas iskrena .mladost meče' v .nespametno stranko starovičev-specifikarjev' — to nas nikakor ne žali, saj ne ve, kaj dela — mi ne delamo za hvalo ,iskrene mladine', kaikor nas tudi ne straši graja protivnih ,starih'. Naše vodilo je omika ljudstva, kteriga potrebe dobro poznamo in živo spoznamo, pa tudi vemo, de se mu ne pomaga s samimi .oblikami', naj bojo ,ega' ali ,iga'.« Tako je pisal Bleiweis, nazna-njujoč v »Novicah«, da je izšlo »Slovensko berilo za 1 gimna-zijalni razred«, ki ga je bil on sestavil.3 Globlje zadeti Bleiweisa to prvo očitanje ostarelosti še ni moglo zato, ker je bila nje-
1	Razlag, Zvezdice. U Gradcu, 1851, str. 62.
2	»Slovenska bčela« z dne 15. febr. 1851. str. 62.
3	»Novice« z dne 26. febr. 1851, str. 45.
gova načelna orientacija v tem vprašanju še tako življenja zmožna, da je potegnila — kakor bomo videli — v glavni ideji vso sposobnejšo mladino za seboj, in pa zato, ker je bil tudi on sam še tako mlad in gibčen, da se je v konkretnem slučaju tistih nekaterih oblik polagoma prilagodil zmernejšemu krilu mladine. Prepad med »očeti in sinovi« takrat in iz tega povoda še ni mogel nastati, ker sta si bili generaciji še presorodni.
Kako oddaljen je bil še takrat Bleiweis od vsake diktature in kako se je tudi v jeziku držal svojega vodila: vse pre-udariti in predebatirati dati ter se naposled odločiti s svojo besedo za to, kar je dognala večina, to se razvidi tudi iz tega dejstva, da je ob tem času v »Novicah« priobčil Kobetov dopis »Od Kupe«, noseč naslov: »Kako bi se mi Slovenci v književnim jeziku zjedinili?«1 Nekdanji llirec Juri Kobe je tu zagovarjal jezikovno združeno Slovenijo, v kateri ne bi, kakor dotlej, pisal vsak slovenski pisec »po navadi svojiga rojstniga kraja«. V ta namen je priporočal, da se splošno sprejmejo v književno slovenščino nove oblike, n. pr. »da«, končnica »-om«, »zaperta vrata«, »lepša roža«, potem tudi stalni naglas na korenskem zlogu (sina, nam sinu), močno, jako, mnogo (nam. zlo), trgovec (nam. kupec) itd. Za podlago književne slovenščine je priporočal Kobe vzeti belokranjščino, ker je najbolj oddaljena od nemščine ter italijanščine in najbližja ilirščini. Tako zedinjena slovenščina naj bi bila most, po katerem bi Slovenci sčasoma prešli v ilirščino. Da se to prej ali slej zgodi, o tem je Kobe prepričan, pišoč: »Mi Slovenci smo majhin narod (nas je miljon) in sami se ponemčenju ne bomo vbranili in tudi ne prišli k vseobsežni literaturi; treba je toraj, da se saj v knjižnim jeziku z Iliri, kterih je (po -Bčeli') skoraj 9 milijonov, pred ali potlej zjedinimo. Mi smo z Iliri ravno tistiga kolena, in slovenšina je samo podnarečje ilirskiga jezika; pars major autem trahit minorem.«2 — Razloga za književno zedinjenje z Ilirci ima torej Kobe tukaj dva: 1. Da se ubranimo ponemčenju; to je bolj narodno-političen razlog in ima koncem koncev v mislih državno zedinjenje; v kulturnem in narodno-vzgojnem oziru ta razlog ne velja, ker se s^ pomočjo domačega jezika narod mnogo lažje brani potujčenja nego s pomočjo sorodnega. 2. »Ne pridemo k vseobsežni literaturi«; to je nam že znani razlog romantične ekstenzivnosti in želje po velikem obsegu. Kobe očividno ni za umetno mešanje jezikov, morebiti za počasno organično zraščanje, najbrž
1	»Novice« z dne 2., 9. in 16. aprila 1851, str. 67, 72 in 76. — Bleivveis je priobčil Kobetov dopis z naslednjo podčrtno opombo: »Ker enostranost ni nikdar pravilo .Novic' bila, smo radi vzeli pričujoči dobro pisani so-stavek va-nje — v prevdark častitim bravcam.«
2	»Novice« z dne 2. apr. 1851. str. 67.
pa — vsaj v vprašanju enotne južnoslovanščine — za enostavno prevzetje ilirščine »pred ali potlej«.
Podrobneje in jasneje se je izrazil Kobe skoraj ob istem času o tem vprašanju v Janežičevi »Bčeli« v članku: »Znajte da je slava veča — So več brati bratec biti«. Kakor vsi njegovi sodobniki in somišljeniki tudi on svetuje Slovanom, »ko bi si Nemce svoje sosede glede sloge v občjem jeziku za uzor vzeli i jih v djanju posnemati se žurili«. Kobe veruje v bodoči enotni vseslovanski jezik, ki se bo govoril na vseslovan-skem državnem zboru; on veruje potemtakem tudi v politično združitev vseh Slovanov. Glede Slovencev ga obhajajo misli »blagega grofa« Anastazija Grüna, češ, »da nemorejo sami zase literature imeti poradi svojega majhnega števila, ki bi nigdar zmožno ne bilo izverstne pisatelje podpirati i njih trud, ko bi treba, naplačevati. Da nam dakle nič drugega nepreostane, kakor južnim Slavenom se priklopiti i ž njimi se v eno literaturo stopiti... Predenj se bo pa na Slovenskem to narečje v javno življenje in v pisarnice vpeljalo, bo še veliko vode preteklo. K dosegi te sverhe bi samo vseučilišče v osredku jugoslaven-stva, v Zagrebu, vodilo... In tega se imamo mi s polnim pravom nadjati od pravične naše vlade. Slovensko podnarečje bo moralo tada prej ali pokle v javnem življenju pervenstvo odstopiti ilirstvu, kajti je preslabo, da bi se zderžalo. Ono bo moralo gingavemu detetu enako se zapečka deržati in važna dela na javi svojemu keršnemu jakemu bratu Iliru prepustiti ... S tim pa še ni vse dospeto. Brez občinskega jezika ostanemo vender v 4 dele razkomadani...« — Dočim je torej Kobe stremil v »Novicah« s pomočjo zedinjene slovenščine preko belokranjskega mostu v naročje ilirščine, se izreka tu v »Bčeli« za opustitev slovenščine in za sprejem ilirščine naj-, prej v znanosti, kateri naj avstrijska vlada ustvari ognjišče v ' obliki zagrebške univerze.) Ko znanstveni jezik enkrat združi vse južne Slovane v eno, pride in nastopi čas nove, ne samo kulturne, marveč tudi politične integracije v vseslovanski državi z vseslovanskim parlamentom in enotnim zborovalnim jezikom! Ako človek premisli sanje tega »blagega«, odkritosrčnega idealista, razume (upoštevaje tendence Dunaja), zakaj Bachov pomočnik Thun končno ni ustanovil v teh letih zagrebške univerze, kakor je prvotno nameraval... Kobe si je bil v tem članku, izišlem v Janežičevi »Bčeli«, dovolil tudi udarec po »novičarjih« in po Bleiweisu: »Res je, da so... mnogi naših rojakov strašen opoj in hrup zagnali zoper nove oblike, iin pomislili niso, da so te oblike ravno tistega narečja, ki ga oni po svojem vkusu ščerbijo, v bukvah i novicah pišejo, v djanju pa drugač izgovarjajo.« Bleiweis zaenkrat ni reagiral na ta Kobetov napad.
Za Kobetom je nastopil zopet Razlag in sicer s člankom »Vzajemnost«, v katerem je z zanosnimi besedami vnemal čitatelje za Vseslovanstvo, sedaj ne več v svoji prejšnji ilirščini, ampak — najbrž sledeč želji omenjenega štajerskega dopisnika in kritika »Zvezdic« — bolj v Majarjevi slovenščini. Kot sredstvo vzajemnosti priporoča »jezik občeslavenski«. kakor ga je priporočal neki Poljak že 1. 1847. v Jordanovih »Jahrbücher« in v koledarju »Dubrovnik« 1. 1849. Hrvat Matija Ban. Potem nadaljuje: »Za nas Slovence je naj potrebniše, da se živo poprimemo ilirskega jezika, pa tako, da pri tem nikak v nemar ne puščamo občeslavenskega jezikoslovja ... Ciotovo se že lepo število od prirode bogato obdarjenih učencev uči ne samo ilirskega, temuč tudi jezika severnih naših bratrov. Mislim tedaj mnogim željam vstreči, če predložim, da bi nam ,Slovenska Bčela' vsakokrat vsaj kako povestico, ki bi 2—3 strani obsegla, v književnem ilirskem jeziku donašala... Koristno bi tudi bilo, da se u vsakem listu bčelice jedna pesmica v cirilici ponatisne... Pri teh spisih bi se imeli ravnati po Majarjevih pravilih.. .«* Janežič je k temu Razlagovemu nasvetu pripomnil, da bi on to storil iz srca rad, ko bi se za ilirske prispevke izreklo več naročnikov in ko bi tiskar imel cirilske črke.2
Kakor vidimo, je torej Razlagovo stališče takšno, da tega slovenskega rodoljuba niti malo ne skrbi, da bi Slovenci prej ali slej ne sprejeli ilirščine kot take, njegova večja skrb gre za tem ciljem, da dobe čimprejfe enotni jezik — vsi Slovani.
Dne 7. maja 1851, torej paV tednov pred smrtjo Vrazovo, je napravila »Matica ilirska« v Zagrebu zastran jezikovnega vprašanja sklep,3 zaradi katerega so nemški in madžarski listi zagnali strašan hrup, češ, da je panslavističen. Dne 18. junija 1851 je poročal Bleiweis v »Novicah«, da je iz »Südslawische Zeitung« zvedel, kakšen je ta sklep. »Matica ilirska« je bila sklenila poslati literarnim društvom slovanskih dežel dopis, v katerem je predlagala, da se snide jezikovni zbor slovanskih književnih društev. »Iz tega se zve«, piše Bleiweis, »da namen nasvetovaniga zbora ni stvaritev noviga občnoslovanskiga
1	»Slovenska bčela« z dne 1. maja 1851, str. 143.
2	Kar se tiče Razlagovega predloga, da bi »Bčela« prinašala kraise sestavke v ilirščini. je treba pripomniti, da je Janežič že itak sam od sebe prinašal v nji od Novega leta 1851 dalje kratke smešnice v .ilirskem jeziku. Kratek obseg in kratkočasilo vsebino je volil, da bi ne utrujal slovenskih citateljev.	,	„	.. .
3	Prim. Smičiklasovo »Povijest Matice Hrvatske« v »Spomen-knjigi« tega društva, Zagreb 1892, str. 25. — Kakor se tam čita, je bil ta proglas izdan v juniju 1851 v cirilici in latinici in poslan tudi na Slovensko na adreso »Slovenskega društva«, v čigar imenu je predlog pozdravil dr. B ei-weas in predlagal v svojem pismu z dne 15. sept. 1851, naj bi »Matica ilirska« v svrho zbliževanja jezikov začela izdajati poseben časopis.
knfževniga jezika, ampak le posvetovanje: kako naj bi se različni slovanski jeziki med sabo — eden druzimu — bolj bližali.« V tem dopisu, ki ga Bleiweis ponatiskuje v celoti po slovensko, predpostavljajo ilirski »matičarji«, da so Slovani en narod kakor Francozi, Italijani ali Nemci, in nato obžalujejo, da »po nemili usodi že od nekdaj ločenim ni dano, da bi edini književni jezik imeli«, vendar pa izražajo željo, »da si po izgledu starih Grekov saj prizadevamo, da se naši književni jeziki ne še bolj kakor dosedaj razločijo, ampak se, kar koli je moč, približajo«. Sklicujejo se na ministra Bacha, ki je bil pred dvema • letoma sklical na Dunaj zbor slovanskih jezikoslovcev v svrho določitve enotne slovanske pravne terminologije, in predlagajo slovanskim literarnim društvom, »da naj bi vsako njih 2 ali 3 vredne može izmed sebe izvolilo, ki naj bi se v kakošnim slovanskim mestu, po naših mislih v Varšavi ali Belgradu saidili in posvetovali: kako naj bi se različne narečja eno druzimu približale«.1
Sredi maja 1851 je odšel Janežič na Dunaj k profesorskemu izpitu in izročil uredništvo »Slov. bčele« Einspielerju.2 Razume se, da se je namestni urednik požuril, da zavzame v tem njemu že po odpravljeni ustavi tako priljubljenem in sedaj po sklepu »Matice ilirske« zopet aktualnem vprašanju svoje stališče. Einspieler je napisal za »Bčelo« članek: »Kaj storiti, da dobimo ilirskoslavenski jezik«.3 V uvodu tega članka se je skliceval na ista dva vira kakor Razlag, na Kollarjeve »Hla-sove« in Majarjeva »Pravila«, češ: »—vsaki pravi Slavjan dela in se trudi, napraviti za vse sinove matere Slave jeden jedini spisovni (književni) jezik«, samo s tem razločkom, da mislijo eni doseči ta cilj na ta način, »da se vsim Slavjanom jedno živečih slovanskih narečjah za književni jeziik oktroira, — drugi pa ' terdijo, da naj se mi složimo sedaj u štiri narečja: českosla-vensko, polsko, rusko in ilirsko«. — »Jeden jedini književni jezik za vse 80 milione Slavjanov!« vzklika Einspieler. »Komu se serce ne širi in poskakuje od radosti le misliti na to pre-blago in prekrasno stvar! Kdo bi ne želel tega doživeti!« Toda: »Oj srečni unuki, kterim je to prihranjeno in dovoleno!« On za svojo osebo pravi, da bi glasoval zaenkrat za združitev v štiri jezike in literature, češ, da je to 1. naravno (»nihčer ne
1	»Novice« z dne 18. junija 1851, str. 121. — Iz tega predloga »Matice ilirske« kesneje ni izšel nikak kongres, ker je isti minister Bach, na katerega primer se ie proglas skliceval, takšno zborovanje prepovedal in preko banske vlade vprašal, kako je konstituirana »Matica ilirska«, da se upa »bez znanja i ovlaščenja ministarstva formalni kongres sazvati i na udioničtvo u istom i inostrane korporacije i zavode pozvati.« (Spomen-knjiga, str. 25.)
2	»Slovenska bčela« z dne 15. maja 1851, str. 160.
3	»Slovenska bčela« z dne 1. julija 1851, str. 8.
zida naj pred drugo nadstropje«), da je 2. le to mogoče (»vsako slavjansko koleno ljubi svoj domači govor ... ljubi ga iz celega serca in terdovratno«) in da je naposled 3. le to potrebno (»kdo potrebuje jeden knjiž. jezik?... Samo učeni Slavjani; zakaj prostemu človeku je zadosti slovstvo svojega narečja, več on ne potrebuje«), »Složimo se u štiri književne jezike«, tako, »da mi Jugoslaveni dobimo ilirskoslavenski jezik«. V ta namen pa je treba: 1. »Da se vsi Jugoslaveni za sorodne brate spoznajo, se po bratovsko ljubijo, in po bratovsko složijo; 2. da Serblji Slovencem in Slovenci Serbljem lepo in prijazno naproti • grejo... Pišimo taj mi Slovenci vse, kakor dosedaj, vse popolnoma po slovensko, Serblji pa vse popolnoma po serbsko«, ampak na tak način, kakor je to »izverstno in kratko pokazal naš slovenski rojak gosp. Matija Majar u svojej knjigi ,Pra-. vila'...« V direktnem nasprotju z Bleiweisom, kateri je trdil dne 26. febr. 1851 v »Novicah«, da še ni prišla doba Majarje-vih »Pravil« in skladno s svojo parolo, proglašeno že v »Sloveniji« dne 31. julija 1849, končuje Einspieler svoj članek z vzklikom- »Prišla je doba za ,Majarjova pravila'. Slavjani! Vse se može, ako se sile bratsko slože.«
Začela se je živahna diskusija. V »Bčeli« se je oglasil »sloveč jezikoslovec« z Dunaja (Svetec ali Ciigale?) — proti Ma-jarjevi ilirščini, češ, da se ta nikjer ne govori. Ta pisec se bolj ogreva za skupno vseslovanščino, ki naj bo ali ruščina ali stara slovenščina. Pravi, da so ž njim istih misli malone vsi »Horvati in Kranjci in tudi Čehi«1 (najbrž dunajski). Neki dopisnik s Kranjskega pa je mi^nja, da naj bi pisal vsak slovanski narod po svoje, tojda vsi naj bi se ravnali po enotni slovnici.2 V isti številki prinaša »Bčela« članek: »Književni jezik slavjanski« z naslednjo vsebino: Ni je svetejše misli kakor tista vnovič v Zagrebu vzbujena: napraviti en književni jezik slavjanski. Tudi srbska »Vojvodjanka« prihaja v svoji 49. štev. do zaključka: po enem jeziku moramo stremiti. A ruski, ki bi prišel najbolj v poštev, je'zaenkrat od rok. Naredimo si najprej južni Slovani en jezik, skličimo kongres v Belgrad; ne hegemonija, ampak . homologjija naj vlada, vsaka narodnost naj se jemlje v obzir. Sloveči jezikoslovec z Dunaja priporoča kot vseslovanski književni jezik staroslovenščino, ker ruščine ne marajo Poljaki. Nekdo s Kranjskega je za nadaljnjo gojitev vseh dosedanjih literarnih narečij, ki pa naj se pišejo »vsi po jednej slovnici«. Naj bi torej kdo sestavil takšno slovnico in jo uravnal močno po 'staroslovenski.3
1	»Slovenska bčela« z dne 1. avg. 1851, str. 39.
2	»Slovenska bčela« od istega dne, str. 40.
3	Članek je ponatisnil tudi »Ljubljanski časnik« z dne 5. avg. 1851, štev. 62.
Bleiweis je opazoval to vedno živahneje se razvnemajočo debato od strani. Dne 2. julija 1851 je dal besedo svojemu čudaškemu abecedarju Poklukarju, kateri se je trudil, da sestavi vesoljni ali svetovni alfabet za vse narode, ali vsaj za vse Slovane, češ, da so dotedanje knjige slovanskih »odrodov« zavoljo različnih črkopisov »le za m a j h i n o število bravcov berljive ali čitljive, za vse druge Slovane pa, ki taciga alfabeta ne umejo, nerabne«. Nezadovoljen z ga-jico zaradi zamudljivih strešic in zaradi tega, ker ta pisava baje nima črk za pet samoglasnikov in devetnajst soglasnikov slovanskih, je sestavljal Poklukar občni slovanski alfabet, v katerem bi imel »vsak glas svojo lastno enojno in z latinskim alfabetam popolnoma povzetno čer-k o«.1 —- Skoro nato je Blei\veis v »Novicah« priobčil (s pristavkom: »V natis poslano«) dolgovezno pravopisno razpravljanje: »O zadevi slovenskiga pravopisa tujih besed«, v katerem se je nepodpisan pisec ogreval za pisavo: »Maria«, »Austria«, češ, da tako pišejo tudi Ilirci, pristavljajoč: »Nam ne ostane druziga, ako hočemo svojo narodnost ohraniti, kakor da se z Jugoslaveni zjedinimo, potlej nas je 10 mili-onov, to je, toliko kot Angležev, kteri imajo vseobsežno literaturo; potlej jo zamoremo tudi mi doseči. To zjedinjenje se pa na en hip ne more zgoditi, temuč od stopnje do stopnje. Ena taka stopnja je tudi, da se o pravopisu tujih imen z Jugoslaveni zjedinimo.«2
K meritornemu vprašanju »Matice ilirske« pa »Novjce« dotlej z vsem tem še niso bile zavzele svojega stališča. Naposled je napisal za Blei\veisov list neki »P— B—« daljši članek: »O zadevah eniga samiga slovanskiga jezika«,3 ki ga je natisnil brez vsake opazke od svoje strani uretinik, kateri je bil morebiti pod črko B njegov soavtor. — V tem članku se podčrtuje dejstvo, da je »Matica ilirska« sprožila pravzaprav samo idejo »b 1 i ž a n j a mnogoterih slovanskih jezikov«, vendar pa sta avtorja mnenja, da je to storila z namenom, »kako bi se po izgledu druzih narodov za pisanje bolj učenih reči e n sam jezik ustrojil... sicer pa naj govori vsak slovanski narod svoje narečje, ki naj ostane tudi za bukve, časopise in druge pisanja, prostimu ljudstvu namenjeno«. S tem člankom so se torej »Novice« izrekale za znani nam dualizem. Pri zahtevi po enotni vseslovanščini sta avtorja izhajala iz prav tako znane nam in tedanjim generacijam sploh lastne primere s Francozi, Nemci in Italijani, trdeč, da so Slovani istotako en
1	»Novice« z dne 2. julija 1851, str. 132.
2	»Novice« z dne 16. julija 1851, str. 144.
3	»Novice« z dne 13., 20.. 27. avgusta in 3. sept. 1851, str. 166. 172, 178 in 182. —• Ta članek je ponatisnila tudi »Slovenska bčela« z dne 1. okt. 1851, str. 103—107.
narod kakor omenjeni trije in da morajo onim enako, priti do enega literarnega jezika. Da se zavrne očitek panslavizma, se v tem članku ugotavlja: »Kar je tedaj drugim narodam prav, naj bo tudi nam Slovanam.« Kompetenco dualizma razprede-ljujeta člankarja tako, da naj bi se pisali: »sv. evangeli, katekizem, sploh bukve, ki so za prosto ljudstvo namenjene, novice, časopisi, katerih namen je ljudstvo učiti... kakor do zdaj, v našim slovenskim narečju«, v katerem naj bi se vršil poduk tudi v ljudski šoli. Tudi uradno dopisovanje z ljudstvom naj bi bilo slovensko'. »Občnoslovanski jezik naj bi se v višjih gimnazialnih šolah začel učiti.« Ta jezik bi bil sicer les »samo za učene«, kateri umejo tudi svetovne jezike z vso njih terminologijo, a teh jezikov se nauče s trudom in večinoma le pomanjkljivo. Vseslovanščine pa bi se naučili »pri-skakoma« in »popolnama«. Tudi tujci bi se ene književne slo-vanščine hitreje naučili nego dosedanjih mnogoštevilnih narečij. A vprašanje je, kako priti do vseslovanščine: ali potom kongresa, kakor ga predlaga »Matica ilirska«, ali brez kongresa »po poti več časopisov in knjig ali eniga sa-miga temu pretresu namenjeniga časopisa«? Dosedaj se je večina glasov izrekla zoper kongres in za časopis1; k tej večini se pridružujeta tudi pisca tega članka, češ, da se takšna stvar ne da oktroirati in na »enem kongresu dognati. »Novice« v tem članku niso za to, da bi obveljali štirje jeziki: »Čmu ovinkov, kjer jih treba ni?... Tudi od ti-stiga nasveta: da naj bi se iz vsih slovanskih jezikov nov jezik ustrojil, ki bi ne bil ne ruski ne poljski, ne češki, ne ilirski, vunder pa vsim podoben — nočemo govoriti, ker bi taka mešane a, v ktero jih je le clo malo zaljubljenih, gotovo ne bila večini Slovanov všeč, ker bi po taki poti brez potrebe zmišljeni jezik skovali ne glede na to, da imamo slovanskih narečij že zdaj preveč, in da imamo že gotove narečja, ki » imajo vse lastnosti, izvoljeni biti za književni jezik.« Tudi nove abecede ni treba izmišljati; »cirilica in latinica, obe ste pripravne, kakor ste, obe naj se učite, obe naj se rabite, čeravno niste popolnama... Kar pa jezik vtiče, ki se je dosih-mal v mnogih predlogih za v e s o 1 j n o-s lovanskiga na-svetoval, so nekteri ruski, drugi staroslo venski, tretji s e r b s k i jezik nasvetovali.« Bleiweis in njegov sotrudnik se
1 Kakor je bii naznanil malo prej Einspieler v »Bčeli«, se je odzvala na poziv »Matice ilirske« najprej »Narodna jednota moravska« v Brnu v tem zmislu, da ona nima sredstev za pošiljanje ljudi na tak kongres, predlaga pa, »da bi naj vsa slavjanska družtva poseben, samo za to reč namenjen časopis izdaiala«. Ta predlog je podpiral tudi Einspieler (Slov. bčela z dne ,15. avg. 1851, str. 58) in v svojem pismu z dne 15. sept. 1854. ki ga je v imenu »Slov. društva« pisal »Matici ilirski« v Zagreb, tudi Bleivveis.
izrekata za cerkveno slovanščino, ker se je ta najprej pisala in ker je vsem Slovanom sveta: »S t a r o s 1 o v e n š č i n a naj bo, kakor je bila Alpha, tudi Ornega Slovanov v književnem jeziku.«1
Ob istem času, ko je izhajal ta članek v »Novicah«, je priobčil v treh nadaljevanjih Peter H i c i n g e r v Melcerjevem »Ljubljanskem časniku« svoj sestavek: »En vseslovanski književni jezik«2 z naslednjo vsebino: Doslej je metal veter Slovence enkrat v ilirsko, potem zopet v češko stran ... »Novice« hodijo svojo pot dalje, ubogi »Ljubljanski časnik« kot uradni list govori o sami prihodnosti Avstrije, »ktero le Bog zna«. »Lai-bacherica« nas svari, naj ne jadramo med Ruse. Stara slovenščina je mrtva — piše sedaj oni Hicinger, ki jo je pred tremi leti v »Novicah« sam priporočal za vseslovanski literarni jezik — češčina je omikana, a premalo močna, poljščina preveč potujčena, edina in sama ruščina je vseslovanska. Hicinger se torej sedaj pri določanju literarnega jezika za vse Slovane odloča za ruščino, o kateri pravi, da nam bo tudi naše domače narečje likala. Potem podrobno razkazuje, kako se že naša slovenščina vedno bolj bliža ostalim slovanskim jezikom. Hicingerjev recept se glasi, »da bodemo veliko pred en kni-ževni jezik imeli, ako eniga dozdanjih v poglavitniga ■vzamemo, kakor pa če iz vsih narečiji novi kniževni jezik kujemo«. Končno pisec še enkrat toplo priporoča ruščino, odločno odklanjajoč češčino, češ, da se neprijetno sliši. Srbščina je sicer lepoglasna. A to narečje niti južnih Slovanov ne bo zedinilo, »ako se bo tako terdo svojiga deržalo, in drugim nič ne bližati hotlo; kakor se do zdaj derži in piše... nas Slovence od sebe puha, in nas ne vleče k sebi... kar podvreči se je slovenšini tudi nekako težko, ker ima tudi ona še kaj lepiga in drugim Slovanom bolj podobniga.« To in takšno razmišljanje privaia Hicingerja tako daleč, da resno obžaluje, da se je za učene ljudi opustila pisava slavenosrbščine in slavoruščine, kateri bi se bili lehko razvili v vseslovanščino. Naposled predlaga Hicinger skupni časopis, ki se naj izdaja v ruščini v Parizu ali v stari slovenščini na Dunaju.
Blei\veisovemu predlogu, da se naj določi stara cerkvena slovanščina za »vesoljno-slovanski jezik«, je pritegnil tudi Oroslav C a f, ki je v članku »Staroslovenski in vseslovanski književni jezik« razvijal naslednje misli: »Naj se izvoli staroslovenski jezik za vseslovanski književni... ker ima naj popolnejši .in vsim glasom vseslovanščine naj primerjenejši pravopis... izverstno, starim klasiškim jezi-
1	»Novice« z dne 3. sept. 1851, str. 183.
2	»Ljubljanski časnik« z dne 29. avgusta. 2. in 16. septembra 1851, str. 275, 278 in 293. — Ponatisek članka tudi v »Slovenski bčeli« z dne 15. novembra 1851, str. 152.
/
kom ednako slovnico... slovar, sicer obiln«, a česar za sedanje novodobne potrebe še pogreša, »se mu lehko brez uraze in uime po slovničkih pravilih iz novih slovanskih narečij dodava... Kdor morebiti še ne ve,« izkuša ovreči Cai glavni ugovor, »mu pak tu pri svoji veri povem, da staroslo-venski jezik ni kratko nikar pokopan in sperhnet mrlič, ampak on živi in ves živi!... zavoljo bratovske nesloge raztresen med narečji.« Glede ostalih slovanskih jezikov sodi Caf, da sta češčina in poljščina tako zmehčani, »da se za ob-činskost ne spodobita«. »Jugoslovanski jezik nadhodi sicer po svojem bistvenem značaju Češki in Poljski, pak, ker razdružen in razderžavljen, je v slovstvu in moči daleko za njima.« Ako se Slovani odločijo za ruščino s tem pristavkom, da nekatere »specifičke in terde Rusizme«, n. pr. »boloto«, vsak malce po svoje popravijo in starocerkveni slovanščini priličijo, »zadenejo počasoma na nov jezik, kteri pak... ne bode drugi, kakor ravno s t a r o s 1 o v e n s k i«.1
Razume se, da je sovražno nemško časopisje takoj registriralo to slovensko ugibanje o vseslovanskem literarnem jeziku in začelo na steno slikati pošast političnega pansla-vizma. Blei weis mu je napisal v odgovor: »Nekteri nemški časnikarji, kterim je omika slovanskiga naroda v njegovim lastnim jeziku tern v peti, napadajo vnovič ravno tako naravno, kakor potrebno in nedolžno prizadevanje Slovanov, edini književni jezik si osnovati.« Povod jim je dal znani predlog »Matice ilirske«, ki je sam po sebi že star, ker se je čital že 1. 1845. v Jordanovih »Jahrbücher« — »takrat, ko ravnopravnost narodov še ni bila izgovorjena in je še cenzura bila... Pa kaj je bilo takrat večimu delu nemških časnikarjev za zaničevane Slovane mar?« Bleiweis pravi, da želje glede enega slovanskega literarnega jezika že zdavnaj ne predstavljajo več nobenega vprašanja, ker so splošno priznane. »Ali zastran načina, po kterim bi se to doseči za-möglo, je razodela slavna ,Matica ilirska' poslednji čas svojo mnenje, s kterim se pa nobeno drugo jezikoslovno družtvo zedinilo ni.« »Slovensko društvo« v Ljubljani je svojo udeležbo na predlaganem kongresu odreklo in odgovorilo »Matici ilirski«: »Da bi po izgledu druzih narodov tudi Slovani en književni jezik imeli v povzdigo slovanskiga slovstva, želijo tudi Slovenci, — ali taka važna reč se po n a š i h mislih n e da hipoma v zboru o k t r o i r a t i, ampak se mora p i -s m e n o pretresovati od mnogo mnogo strani... Nar vgodniši bi tedaj po naših mislih bilo, ako bi slavno družtvo v Z a -grebu časopis osnovalo, ki bi bil namenjen temu čisto jezikoslovnimu poslu.« A tudi takega lista so se Nemci
1 »Novice« z dne 8. in 15. oktobra 1851, str. 208 in 212.
bali in ga poizkušali smešiti s tem, da so njih listi pisali, da bo moral ta »panslavistični« časopis izhajati — v nemščini, ker se Slovani v svojih jezikih med seboj ne razumejo. Bleiweis posebno ostro in odločno zavrača politično tolmačenje tega pokreta, z začudenjem vzklikajoč na adreso nemških novinarjev: »Če je toliko nemških narodov z edinim književnim jezikam pod mnogimi vladami zvesto ostalo, kakor je poprej brez ediniga književniga jezika bilo, velja — mislijo oni — to čisto le od N e m c o v, — od Slovanov nikdar ne! Ce Nemci mnogotere zveze napravljajo, so to le materialni interesi, — če si pa hočejo Slovani edino gramatiko napraviti, je to že politika in p r e k u c i j a!... Če se vsi Slovani med saboj ne zastopijo, se norčujejo časnikarji nad njimi, — če si pa jezik hočejo vstanoviti, v s i m razumljiv, da ne bojo zasmehovani, je pa to pregrešin ,pan-slavizm'! Sam oče nebeški bi takim ne vstregel.«1 V prihodnji številki »Novic« se je Blei\veis še enkrat povrnil k politični strani diskusije v posebnem članku, naslovljenem: »Književni jezik nemški — in pa književni jezik slovanski«, v katerem je še enkrat poudaril, da so želje po vseslovanskem literarnem jeziku že stare; poslednji čas, »po odvezi slovanskiga jezika njegove nekdanje sužnosti« so samo bolj oživele. »Narava pa nikjer skokoma ne napreduje- tako tudi v vednostih ne; od stopnje do s t o p n je gremo naprej.« V teh besedah je praktični Blei\veis precej razločno preciziral svoje stališče, ki bi se moglo označiti kot evolucioniranje na podlagi domačega jezika proti enotnemu vrhu neke idealne vseslovanščine. V bodočo realizacijo te idealne jezikovne stavbe Bleiweis po vsej verjetnosti veruje, pišoč: »Če so... zamogli Nemci edini književni jezik dospeti, vunder sedaj nobeden pameten človek ne bo več dvomil nad mogočostjo ediniga s 1 o-v a n s k i g a jezika .. .«2 Pri odbijanju napadov glede političnega panslavizma s paralelo nemškega »pangermanističnega« jezika zapisuje Bleiweis naslednjo resnično trditev: »Naj bojo Nemci veseli, da že imajo vesoljno-nemški (pangermanistični) jezik, zakaj, če bi ga že ne imeli, gotovo bi si ga dandanašnji ne napravili. Teško je, veliko glav pod en klobuk spraviti...« Posebno, če so že samostojno kulturno razvite! V navedenem stavku, v katerem je Bleiweis pangermanizem nemščine in primero s panslavizmom projektiranega vseslovanskega jezika sicer pretiraval (ker nemščina, kakor znano, ne služi vsem Germanom!), je vendar trezno spoznal ter predvidel težkoče,
* »Novice« z dne 29. okt. 1851 str. 224—225.
2 O tem, da dospejo enkrat v bodočnosti vsi južni Slovani do enotne »jugoslovanščine« in v daljriejši bodočnosti vsi Slovaki do istotako enotne ■»vseslovanščine«, je bi! Bleivveis prepričan še 1. 1860. (Prim. »Razprave« II., str. 197.)
stoječe namišljeni vseslovanščini na potu. »Te težave nam bo tudi v osnovi vesoljno-slovanskiga jezika vsakdo gotovo po-terdil, kterimu je resnica ljuba,«1 je pisal po svoji naturi realistični mož in kot romantični vzgojenec vendar — veroval v to utopijo. Živ primer slovanskega razklanega romantičnega realista!
Slovenske pisatelje in publiciste, med seboj nesoglasne celo glede takoj uporabljive »jugoslovanščine«, a složne v pričakovanju neke idealne, čeprav tudi še neopredeljene »vseslo-vanščine« v daljnji bodočnosti, je nato zaenkrat popolnoma okupiral jezikovni spor okrog Razlagovega almanaha »Zora«, čigar bistveni predmet spada tudi semkaj. — Najprej je bil izšel Bleiweisov literarni almanah »Koledarčik za 1. 1852.«, pri katerem je sodeloval in katerega je ugodno ocenil v slovenskem uradnem listu2 Cegnar, pišoč o njem: »Pretresli smo to delce in močno močno se nam je prikupilo.« Skoro nato, nekaj ttfdnov pred Božičem 1851 pa je zagledal svetlobo tudi Raz-lagov almanah: »Zora, jugoslavenski zabavnik«. Janežič je pisal o »Zori«: »Radostni moramo obstati, da vse druge jugo-slavenske koledarje daleč prekosi. Spisana je v duhu uzajem-nosti, sloge.«3 Bleiweis pa je bil o »Zori« mnenja, da se bo samo '»prijatlam noviga, dosihmal še neznaniga jugoslavenskiga jezika močno prikupila po sostavkih v tako imenovanim jeziku ,sloge in vzajemnosti' pisanih«. Ironično je dostavljal: »Ker v tacih ,vlastimilih' namerah .vlastenci' ne gledajo toliko na ,sadržaj' in notranjo ceno sostavkov, kakor na obliko ,slož-niga' jezika, jim bomo gotovo nar bolje vstregli. ako nektere verstice iz ,svršetka' povzamemo.« Potem citira Blei\veis med drugim naslednje mesto iz »Zore«: »... obleka njezina je samo načasna, promenljiva, nedogotovljena. Njezina sladka naloga i zadača jest: sklopiti ruke detce jedne matke, bratučedah, Slovenecah i Srbah... Jezik, kojega ,Zora' govori je dakle onaj, koj se obadvojici, Srbom i Slovencem kao sredstvo priporoča, kojim se mogu do sloge svete dokopati.«4 O Razla-govih »Životopisib« v »Zori«, pristavlja Blei\veis, da bodo »Novice« še govorile po Novem letu.
Zoper ta »Zorin« eklektični vseslovanski jezik v srbskem okviru je v zadnji številki »Ljub. časnika« 1851 odločno nastopil najprej somišljenik dunajske slovenske mladine Cegnar, ki je pisal, da ne more pritrditi »Bčeli«, da bi bil to naj-izvrstnejši južnoslovanski almanah. Bleiweisov »Koledarčik« je brezdvomno boljši, »ker je v njem vsak sostavek popolnoma doveršen, česar o Zori ne moremo terditi. Nismo sovražniki
1	»Novice« z dne 5. nov. 1851, str. 228.
2	»Ljubljanski časnik« z dne 4. in 7. nov. 1851, štev. 88 in 89.
3	»Slovenska bčela« z dne 15. dec. 1851, str. 192.
4	»Novice z dne 24. dec. 1851, str. 265. — Prim. tudi »Zoro« str. 176.
zjedinjenja jugoslovanskih narečij, marveč so to naše najiskre-nejše želje, zavolj tega tudi nikakor ne grajamo, ako se piše ,lepoga', ,ženu\ ,dvigaju'... vendar pa je jezik posebno v nek-terih sostavkih tako zmeden in besede, čudno skovane, tako zmešane, da se glasi ušesom kakor ubiti zvon in lepoglasje, pervo lastnost lepoznanstva tako močno žali.«1
Ko je Bleivveis videl, da se nagiblje osrednjeslovenska mladina, s katero se je on sam nekaj časa prepiral zaradi »novih oblik«, na njegovo stran, je zapisal v »Slovesu ,Novic' za leto 1851.« svoj jezikovni konfiteor, ki se je glasil: »Jezik pišejo ,Novice' slovenski, ker so slovenskimu narodu namenjene, in pisale ga bojo tudi prihodnje brez pristranosti oblik, kakor jim bojo g. pisatelji svoje spise iz mnogih krajev pošiljali. ,Novice' so, polagoma stopaje, brez hrupa, brez sile, brez vojske naš sedanji obeji pravopis po Slovenskim vpeljale, in tako bojo s podporo rodoljubov, ako Bog da, še marsikaj doveršile v p r a v o vzajemnost in slogo, ne pa v tisto, ktera hoče slovenski jezik popolnoma zatreti in čudovito mešanico na njega mesto postaviti, ktera nikdar ne bo veljavnosti občeslovanskiga jezika dospela. .Novice' bojo pilile in gladile slovenski jezik kar bo moč, in ga marljivo množile z dobrim blagam svojih slovanskih bratov — ali častitljivi jezik slovenski bojo ohranile domačemu slovstvu, dokler ne pride občeslovanski na dan. Do tistiga še v prihodnosti skritiga časa ima vsak narod poglavno nalogo, svoj jezik izobraževati, in Bogme ! tudi slovenski jezik je kakor vsak drug slovansk in morebiti še bolj tega izobraževanja vreden, ne pa da bi ga kot malovredno šaro na stran pahali kot nevredneža, da bi se v njem pisalo. P e r-v a k i in nar s 1 a v n i š i slovenski pisatelji, ki še 7,ivé ali že v grobu počivajo,1 so bili in so z nami o t e m edinih misel, in leti, kterih dela s 1 o v é kot nar izvrstniši slovenski zakladi, imajo veljavno besedo o tem, in n j i h pravilo je nam vodilo. Za dosego občeslovanskiga, ne pa za negodno kovstvo zopet noviga jugoslavenskiga jezika, bo ,Novi-
* »Ljubljanski časnik« z dne 30. dec. 1851, str. 415.
2 Bleivveis se tu očividno ponaša s somišljeništvom — Prešerna. Značilno za poznejšega, ostarelega in v borbi z »Mladoslovenci« postrastelega »očeta slovenskega naroda« je to, da je isti mož 1. 1875. Prešernu skorajda zameril, da se ni dal prepričati iVrazu. Izdajajoč Prešernovo zapuščino, piše 1. 1875. Bleivveis: »Kakor se je Prešeren... trdovratno držal boliori-čice [trditev, ki ne drži, ker bi sicer Smole ne bil pripravljal v letih 1839.—1840. s Prešernom kot svojo desno roko toliko izdanj v gajici!], isto tako bil je velik nasprotnik temu, da bi hrvaško-srbski jezik postal literarni jezik tudi Slovencem. Pisma Vrazova so priča, kako iskreno si je on prizadeval Prešerna dobiti na svojo stran, al ves njegov trud bil je brez vspeha: plačilo za to bila mu je zabavljica, ki jo je Prešern malo taktno še živemu svojemu častitelju napisal...« (Letopis Matice slovenske za leto 1875., str. 179.)
\
cam' vedno mar, in prihodnje leto bojo morebiti kakošne po-skušnje v tem donašale, kterim pa nočejo nikakor višji cene prilastiti, kakor da naj se te poskušnje sprejmejo kot jezikovne drobtinice za poskušnjo, za prevdark, za pretres, ne pa da bi v njem že pisali..
Janežič po vsej verjetnosti še ni bil dobil v roke tega Bleiweisovega jezikovnega konfiteorja, ko je v svoji »Bčeli« pisal o Razlagovi »Zori« in jo takole pozdravljal: »Jasno ko beli den, svetlo ko solnce rumeno je to, da si morajo slovanska narečja če dalje bolj bližati, ter se naposled v jeden jedini vse-slovanski književni jezik stopiti...« A način, kako se naj to zgodi, je še skrit v krilu neznane bodočnosti. »Iz globine serca bodi nam toraj pozdravljena: ,Zora' prežlahtni biser našega mladjahnoga slovstva. Ti nam pripravljaš pot, da se naj popred Jugoslovani sjedinimo, zraven pa tudi drugim narečjem približamo, da ne zagazimo na stranputice, po kterih žalibog tako radi tumaramo i vagutamo... Tudi ti si spoznala, da je nevarno, jedno samo narečje za občeslavensko, književno spoznati, vsa druga pa sceloma podreti, i zatreti. Jedno narečje se ima v drugom oživljati, jedno iz drugega novo moč dobiv-ljati, jedno drugo dopolnovati... na podlagi staroslovanščine.«2
Janežič, učenec Majarja, kateri je bil s svoje strani učenec * Kollarjev, je bil takrat še vnet zagovornik »jugoslovanščine«, po umetnih »pravilih« iz vseh južnoslovanskih »podnarečij« kombiniranega »narečja«, ki naj zavzame provizorično mesto poleg ostalih treh glavnih slovanskih »narečij«: ruščine, poljščine in češčine, dokler se iz vseh štirih ne izcirni »vseslovan-ščina«. Bleiweis je stal, kakor smo ugotovili, vedno trdno na tleh slovenskega »narečja« (ki ga je izmenoma imenoval tudi »jezik«), nekako romantično-megleno verujoč, da se »iz cveta« vseh slovanskih narečij razvije vseslovanski jezik »sam iz sebe« v obliki nekake organske rastline. Mož se je glede bodoče idealne »vseslovanščine« pač mimogrede nagnil k mnenju svojih sotrudnikov, da se kdaj sprejme za vseslovanski literarni jezik eden iz individualnih jezikov, n. pr. ruščina ali pa mrtva staroslovanščina, ki naj bo, »kakor je bila Alpha, tudi Omega Slovanov.«3 Oba ta dva nazora (o kombinirani in individualni »vseslovanščini«), ki sta se v privatnih razgovorih najbrž že dlje časa trdno drgnila, sta kljub temu, da je bil glede »srbohrvaščine« v dunajskem »književnem dogovoru« že zmagal nazor individualnega jezika, sedaj povodom izida Razlago ve »Zore« ostro trčila drug ob drugega po izidu Bleiweisovega jezikovnega konfiteorja in Janežičevega pozdrava »Zori«,
-4--
1	»Novice« z dne 31. decembra 1851, str. 269.
2	»Slovenska bčela« z d.ne 1. jan. 1852, str. 7.
3	Koncem 50-ih let je bil Bleiweis najbrž zopet bolj za ruščino in »medpotno« srbščino. (Prim. »Čas,« 1914, str. 131—132.)
dveh med seboj neodvisnih izjav, katerih prva, Blei\veisova, je bila v svojem ostrem tonu brezdvom.no diktirana tudi po bojazni izdajateljske in knjigotržne konkurence, glede katere je Janežič nekako že prerokoval zmago »Zori«. Spor glede Razla-govega almanaha pa se je prenesel na literarno kritično polje; na jezikovnem se je začel Janežič morebiti že takrat počasi umikati na ta način, da je priobčil v svoji »Beeli« S i m a n d -1 o v članek: »Kako dobimo obči jezik?« v katerem je pisal ta člankar: »Sedaj se bližamo tomu, sedaj unomu sosedu. Zaže-nemo se Horvatu nasproti, za gotovo pričakovaje, da bo nam kar na pol pota nasproti prihitel i nas iskreno objel, ali zatele-bani postojimo, vidši, da se za nas še zmeni ne. Velikodušno smo mu že darovali mnogo naših slovenskih posebnosti, mi-slivši da bode tudi on svoj napčni — ao, io, uo, eo i ostalih neslov-niških oblik popustil. Pa močno smo se golfali. Mesto nam nasproti priti, ali nas saj dočakati, se pred nami clo u beg spusti, in mi ostanemo sopet sami.«1 Navzlic temu za Simandla še vedno obstoja nujnost in potreba stremitve k vseslovanskemu jeziku. In dasi ga ohlaja neprožno stališče Srbov ter Hrvatov nasproti slovenščini, se on vendar ne odločuje za sprejem kakega živega ali cerkvenoslovanskega jezika v višjeliterarne svrhe, ampak on voli Majarjevo približevalno pot, vodečo preko kombinirane ilirščine v istotako kombinirano vseslo-vanščino.2
Ravno takrat, ko je na Dunaju umiral Jan Kollar (t 24. I. 1852) in še ni bilo preteklo eno leto po smrti Vrazovi, se je v »Novicah« napravila jezikovna koalicija med Bleiweisom na eni strani ter Cegnarjem in Svetcem na drugi. Ta koalicija je začela smrt zvoniti kombinirani Majarjevi »ilirščini« in Razlagovi »vseslovanščini.« Na isti strani »Novic«, na kateri se naznanja Kollarjeva smrt, stoji Cegnarjev odgovor Razlagu, v katerem se eden izmed članov tedanje literarne mladine slovenske, sam' aktivni pesnik, v tem boju prvič spomni in skliče na onega, ki je kot prvi pri Slovencih bojeval te in take boje z Vrazom — Prešerna. Cegnar opravičuje svojo ostro kritiko »Zore«, češ, da ni smela prizanesljiva biti nasproti knjigam, ki »so po Prešernovih besedah v ,janičarski slavšini' pisane«, ter nadaljuje: »Naj se piše po slovensko ali ilirsko, kakor je komu drago; oboje sme hvale gotovo biti, ako je hvale vredno. Grajati pa se mora prihodnjič in konec storiti tacemu jeziku, ki ni n e slovenski n e ilirski, ker so resnične tiste besede, ktere nek učen in ne-pristransk Slovenec o tem govori, rekoč: .Zora i vsi nje častitelji i posnemovavci blodijo po 1 a b i -
1	»Slovenska bčela« z dne 15. januarja 1852, str. 24
2	»Slovenska bčela« z dne 29. januarja 1852, str. 39
rintu, od kod ar se ne pride drugam ko v Babilon".«1 — Od svoje mesec starejše prve kritike »Zore«, v kateri še ni grajal srbskih oblik: lepoga, ženu, dvigaju, se je torej Cegnar v tem svojem poznejšem »odgovoru« Razlagu kot nasprotnik mešanja jezikov — radikaliziral. Sedaj dopušča ta zastopnik tedanje naše osrednje in napredne mladine ali samo slovensko ali samo ilirsko pisavo, pozdravljajoč drugo poleg druge, ne pa obeh med seboj pomešanih.
Za Cegnarjem je v prihodnji številki »Novic« nastopil zma-govavec v »novooblikarskem viharju«, Luka Svetec, s svojimi »Pomenki o ,Zori'«.2 Kakor ves ta njegov članek kaže, tudi Svetec veruje v možnost vseslovanskega literarnega jezika. Omenja obe poti, po katerih izkušajo priti do njega različni njega poborniki: »Nekteri velé, da bi neko narečje vzeli, ter potem na j e d n e j podlagi nadaljno izobraževanje osnovali; drugi svetujejo jezik, ki bi bil složen iz v s i h narečij, misleč, da bo le oni jezik slavenstva vreden, ki bo bogastvo vsih narečij v sebi združil.« Na Češkem in Hrvaškem so za prvo pot, pri nas tudi po večini. Da v tem vprašanju še nismo edini, je vzrok to, da eni s preveliko ljubeznijo do slovenščine »iščejo skerbno pota, kjer bi se svojega ne tvegali popolnoma«; drugi pa s premajhno ljubeznijo do materinščine »ne morejo časa dočakati, ko bi jih ne vezala več dolžnost slovenski pisati«. Svetec pravi o sebi. da je »mnogo premišljal, ter včasi tudi poskušal, kako bi si mi Slaveni k občnemu jeziku pomagali«.3 Pri tem da je prišel do zaključka, da bo »vse-slovanščina« samo eden iz sedanjih živih slovanskih jezikov, ker literarnega jezika ni, »ako nam ne požene korenin iz j e d -n i h tal, i mladik ne obrodi iz j e d n e g a debla«, na podlagi ene slovnice in enega besednega zaklada. »Pomislimo na dalje, da se po različnih slovnicah na enkrat ravno tako piše, ko bi cerkev ali palačo po različnih obrisih zidali .« S temi besedami je Svetec obsodil »razlagovščino«, v kateri je bila »perva beseda slovenska, druga serbska, tretja češka, četrta poljska, peta ruska«, in se z zdravo logiko vprašal, ali ne nastane s takšnim bližanjem »križem na levo in desno« — »velik Babel od Balta do Jadre, od Turov do Kamšadke«. Kar se tiče tega in takega jezikovnega zbliževanja proti severu in vzhodu, pravi Svetec, da nas bo preteče zmešnjave obvarovala »zdrava
1	»Novice« z dne 28. januarja 1852, str. 32.
2	»Novice« z dne 31. januarja, 4. in 7. febr. 1852, str. 35, 38 in 43.
3	V resnici je bil Svetec eden izmed prvih slovenskih leposlovcev, ki je v »Vedežu«. potem v »Slovenski bčeli« poizkušal uvesti najrazličnejše »vseslovanske« oblike. (Prim. dr. A. Breznik, o. c. str. 192.) — Od pričujočega članka dalie pa piše Svetec čisto slovenščino. Šel je torej isto pot. kakor večina naših preporoditeljev: sad »mnogega premišljevanja« je bila »vse-slovanščina« ali ¡»ilirščina«, sad praktičnega, neposrednega dela za realne čitatelje — slovenščina.
pamet naših bratov, ki se zdaj še nič ne pripravljajo, da bi nam na proti prišli«. — A isto velja tudi o posezanju v slovnico in slovar naših južnih bratov. »Zora«, piše Svetec, »je zdaj nastavila pot proti jugu, — ali na jugu se, kolikor po skušnjah vemo, le smejajo, med tem ko se Slovenci jezimo.« Svetec vprašuje, kako daleč naj bi šlo to bližanje na jug. Ali do popolnega sprejema srbščine? »Na sredi pota ostajati, ako oni na p roti ne pridejo, bi bilo, se zna, nespametno, ker bi bil ves prejšnji trud zastonj.« Za slučaj, da mislijo Slovenci končno prevzeti srbščino, kakršna res živi na svojem domu, jih Svetec opozarja na narodnoprosvetno škodo takega provizoričnega (»medpotnega«) jezika, s katerim ne bo moči izobraziti ljudstva, ki sedaj tega jezika povsem še ne razume; opozarja pa jih na to škodo na podlagi razloga, ki govori tudi zoper pre-vzetje srbščine kdaj v bodočnosti., dasi o eventualnem pre-vzetju srbščine v bodočnosti — takrat še neaktualnem1 — Svetec ne razpravlja. On pravi samo: »Do konca bližati se ima pa spet drugo napako: ves medpotni jezik bi bil le za jezikoslovce, ne za narod, ker bi ne bil, kakor ,Zora' sama pravi, stanoviten, ampak premenljiv; kar danes velja, bi bilo jutri od še bližnjega Tše bolj približanega jezika] spodrinjeno, toraj, ker bi bilo vse v toku, bi se narod novega jezika ne mogel naučiti, i celi čas našega bližanja bi moral on brez poduka ostati. Prašam tedaj: jeli pametno, veliko časa z mešanjem besedo kvariti, truditi, napenjati i prepirati se, i naposled, hudo potivši se, tje stopiti, kamor bi brez ovinkov veliko hitreje i lože dospeli.« Svetec torej misli, da »medpotni jezik« ne samo ne pospešuje prevzetja srbščine, marveč mu je celo na potu, ker stabilizira nekaj, kar ni definitivno: zraven pa ta »medpotni jezik«, negovan samo po jezikoslovcih, s svojo ne-domačnostjo ne koristi nič ljudstvu, ampak ga s svojo nestal-nostjo celo bega. Razlog pa, iz katerega je Svetec i zoper delno prekrojevanje i zoper popolno južnoslovansko uniformiranje literarne slovenščine po srbski noši, je naslednji: »Jeli prav meni nič tebi nič j e d i n o sredstvo, ki nas z narodom veže, proč vreči, ter za nekim, ki je še v božjih rokah, dirjati i pustiti, da zanemarjeni narod glada umira?!« Nasproti ugovoru, da nas je Slovencev premalo^ Svetec priznava, da je to »res, da bi tako ne bilo!« Zraven pa pristavlja kot intenziven, s slovensko kulturo prešinjen in ne ekstenzivno »votel človek« (Župančičev izraz!): »...pa imamo vendar že dela, kterih slava nikdar
1 V tej diskusiji ni šlo več za Vrazov nazor, po katerem naj bi Slovenci takoj prevzeli ilirščino, marveč za posredovalni Majarjev načrt, po katerem naj bi se slovenščina po »pravilih« priličila srbohrvaščini. Srbohrvaščina v svoji individualni celoti je prihajala v tem času v debato samo kot eventualni bodoči vseslovanski literarni jezik, poleg ruščine in staro-slovenščine.
ne bo potamnela, ki jih bodo še takrat visoko spoštovali, kadar se bo občni slavenski jezik po naših mestih in tergih glasil."
Svetec torej ni za »medpotno« južnoslovanščino Majar-jevo, on tudi ni za »nečasno. promenljivo, nedogotovljeno« vse-slovanščino Razlagovo, pač pa on, kakor vsa tedanja slovenska inteligenca veruje v bodoči vseslovanski literarni jezik, za katerega se bo po njegovem mnenju sprejelo eno živih »narečij«: »Tudi vsi dobro vemo, da moramo j edin jezik imeti.« Kateri jezik bo to, s tem vprašanjem si Svetec ne beli glave. ♦On pravi samo toliko, da »tam iskati ga, kjer se ne najde, je nespametno. Ravno tako hiteti pred vsemi druzimi... ni po vse razumno, ker m i ne dajemo postav, i nikogar ne moremo siliti, da hi nasledoval. Sej naši bratje vsi to potrebo z nami vred čutijo, i pamet jim je dana kakor nam: hodimo toraj ž njimi, da naša pota ne bodo zastonj. Dokler pa oni čakajo, postojmo tudi mi, pisaje med tem, kar narodu koristi, po domače, čisto i složno. Izobrazujmo besedo ko doslej po narodu, z obzirom na stari jezik i narečja bratov, toda derže se p r a v i h mej...«
Z geslom, obseženim v poslednjem stavku, je Svetec tudi iz tega jezikovnega boja izšel kot zmagovavec. B 1 e i w e i s se mu je glasno in navdušeno pridružil tem bolj, ker je Svetec slavil to zmago topot v zvezi ž njim in v njegovem listu in ker je imel on sedaj pod Svetčevo avtoriteto priliko, odkrito udariti po celovških zakulisnih protivnikih »noviškega« načina pisanja slovenščine. Blei\veis je porabil za pretvezo nesistematično sestavljen izbor »Zorinih« življenjepisov raznih slovenskih mrtvih ter živih mož, iz katerega so bili izpuščeni opisi Koseškega, Vertovca, Vodnika, Metelka, Kastelca itd. Sila jeze njegovega »Dostavka vredništva ,Novic' o ,Zorinim' ž i vi j en j op i s j i«1 ni mogla izvirati tolikanj iz dejstva, da »Zora« ni opisala v številu »za dornovinu zasluženih domorodcah in domorodkinjah« njegovega ljubljenca Koseskega2 (saj so Vesela Celovčani in Razlag enako visoko cenili kakor Bleiweis); urednik »Novic« je odprl zatvornice svoje jeze, da radikalno obračuna z nasprotniki, ki so javno z zbadljivimi priimki (»starovič-špecifikar«) in najbrž
1	»Novice« z dne 7. febr. 1852, str. 43.
2	To stališče zastopa dr. Orafenauer, ki je mnenja, da je Bleiweis v svojem »Dostavku« —• »sirov, ker njega (!) in njegovih pisateljev niso opijali v .Zori'«. (Grafenauer. Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, Ii,. str. 88.) K temu pripominjam, da je Bleiweisovo življenje simpatično opisano na prvem mestu »Zorinih« »životopisov« (»Zora«, str. 127) in da je Grafenauer v tem vprašanju sam strastno nepravičen nasproti Bleiweisu v prilog svojemu koroškemu ljubljencu, takrat še z ilirstvom koketujočemu .Tanežiču, kar se tem bolj čuti kot načelna nedoslednost, ker skoro nato Grafenauer sam priznava: »S svojim energičnim nastopom je [Bleiweisj zabranil nevarno eksperimentiranje z jezikovno združitvijo Slovencev in Hrvatov, ki je bila v tedanjih naših kulturnopolitičnih odnošajih — nemogoča.« (O. c. str. 150.)
tudi privatno pikali njega in njegove »Novice«, zato ker so odklanjale njih jezikovne eksperimente in pisale jezik, ki je bil po godu večini tedanjih slovenskh piscev in ljudstvu lehko umljiv. Bleiweis je v svojem »dostavku« k Svetčevernu članku izpregovoril naslednjo energično besedo z zapoznelimi slovenskimi llirci: »Vedno le vajeni pot miru in sprave hoditi in mar-siktero strupeno pšico, ki je bila od stranke luninega jezika že na nas spušena, prizanesljivo terpeti, vunder nismo mogli tabart dalje resnice zatajiti, ker nam .životopisje' preočitno kaže, da strastnost stranke luninega jezika clč> tako delječ sega, da jim ni le .Novični' slovenski jezik tern v peti, ampak da morajo njemu v ž e r t v o tudi p e r v i in za domovino nar bolj zasluženi slovenski pisatelji razžaljeni biti. Le prisiljeni tedaj po takim početji smo ostro pa pravično sodili ne ,Zore', ampak nam dobro znano vedenje tistih, kterih plod je mlada .Zora'. Treba je bilo tudi, da se enkrat odkritoserčno porazumemo, da bo tistiga negodniga pikanja konec. ,Novice' se nikdar niso prederznjile komu postav dajati in kogar siliti, da naj piše tako ali tako, da je le narodu v korist ali domovini v slavo, ker t o nam je sila potrebno, ne pa puhla abcedarija in jezikomešarija in v ti koristni delavnosti naj nam bojo naši pridni bratje na C e s k i m izgled ! — Še manj pa so ,Novice' kteriga žalile, ki ni ž njimi o pisanju edinih misel, — ravno to pa terjajo one od d r u z i h in jim naravnost povedo, da one pišejo jezik za slovenski narod na s v e t u, ne pa za ljudstvo v luni. Če je ,Bčeli' m e š a n c a ljuba, n a j jo piše, dokler ji je drago in dokler jo kdo bêre; nad slovenskim pisanjem naj se pa nikar ne merzi, ker s tem celo nič ne opravi. Veljavni Podgorski [Svetec] je to točno dokazal.«
Polemično želo Bleiweisa, kateri se je tukaj značilno izpovedal za praktično in realno samodelnost po vzgledu Cehov, so bile po vsej verjetnosti nasršile ne samo javne, ampak najbrž tudi kakšne privatne zbadljive bodice takratnih zanesenjaških slovenskih Korošcev in Štajercev, zaostril pa ga je bil Janežič, ki je dva dni pred izidom tega Blehveisovega »Dostavka« v svoji oceni Slomškovih »Drobtinic« pisal s precej razločnim namigavanjem zoper slovenščino »Novic« : »... beseda [.Drobtinic'] je gladka, prosta, čistoslovenska brez vsih tistih zapletenih dolgih stavkov in iskanih neznanih besedi, ki cel govor nerazumljiv delajo, ne pa naše oblike, kakor nam nekteri očitajo.«1
Izdajatelj »Zore«, Razlag, je najprej odgovoril Cegnarju, prvemu negativnemu kritiku svojega almanaha, izjavljajoč, da ga Cegnar »ni na zelenom polju počakal.« Olede Svetčevih »Pomenkov« je pristavil, da ga v njih obseženi dokazi niso pre-
1 »Slovenska bčela« z dne 5. febr. 1852, str. 55.
pričali. Blei\veisu je očital regionalizem in dejal, da je urednik »Novic« »vse svoje steklenice strupa in žolča proti protivni-kom gorenskoga podnarečja« nanj izlil. Glede Blei\veisovega očitka »luninega jezika« vprašuje Razlag: »Kde se tako slovenščina govori, kakor jo pišemo?« K Razlagovemu odgovoru je tudi Janežič napisal »Dostavek uredništva« in v njem dejal, da bi uredništvo »Novic« rad poprašal » po kterej pravici Bčeli mešanco očita«, pa da se boji, »da bi spet kakega novega orožja zoper njega ne obernilo«. Izvzemši nekatere letošnje hrvaške • prispevke, pravi Janežič, piše »Bčela« edinole le -ega in -oga (nam. -iga). »V naših sestavkih se moramo malo višej po-vzdignuti.« Zaključuje pa Janežič z zatrdilom, da stoji mladina za njim. — To zatrdilo so skoro nato uredniku »Bčele« ovrgla dejanja, ker je moral takoj zatem javno priznati, da mu odpadajo sotrudniki in čitatelji, čeprav je že pod vplivom prvega nadaljevanja Svetčevih »Pomenkov« — sam postal iz Savla Pavel in »od 5. februarja dalje ni več pisal končnic: -oga, -omu, -oj«.1 Priobčil je sicer v tem letu še dopise nekega Slaviča, nekega Vrlekovega in nekega dopisnika iz Gradca v obrambo vseslo-vanskega literarnega jezika; natisnil je »za pokušnjo in v prevdar« celo članek »Kupala malikovavska boginja v sloven-skom uvaženji«2 izpod peresa Ravnikar j a -Požene a na v staroslovensko-ruski mešanici. Poženčan ni bil za Majarjev sistem in je v tem članku pisal: »Ko bi mi Slovenci tako rušili kakor nekteri zmed nas ilirčiju. ej Bogu, bilo bi horošo, ali kakor se ponaški reče, gorše.« Istemu pisatelju je natisnil Janežič v tem letniku »Bčele« še en članek kot po njem predlagani poizkus občnega slovanskega jezika na ruski in staroslo-venski osnovi z naslovom »Slovenam« z vzporednim prevodom v običajni slovenščini. Ta Poženčanov članek je bil tudi zadnji vzdih »v s e s 1 o v a n š č i n e« pri Slovencih. »Po letu 1852. ni pisal ilirščine in slovanske mešanice noben list,« pravi dr. A. Breznik in pristavlja glede poslednje: »Upajmo, da je za vedno pokopana.«
Za Janežičem se je skoro nato malce ohladil za ilirščino tudi Einspieler, ki je posnel v svojem »Šolskem prijatelju« iz »Beogradskih novin« trditev, češ, da Srbi in Hrvatje že dobro razumejo slovenske časopise, pristavljajoč k tej trditvi naslednje besede: »Ja! res je, da so jo slovenski pisatelji in novinarji začeli nekaj po ilirsko zavijati, in da so masikterega Slovenca s tiin razžalili in odpodili — u svojo lastno zgubo in škodo. Pa: živila slavjanska sloga in bratovska ljubezen! To bi pa bilo složno in bratovsko, če bi Serbi in Horvati slovenske novinarje podpirali. Vendar dosedaj jih saj ,Šolski prijatel' zastran te ime-
1	Prim. dr. A. Breznik, o. c. str. 195.
2	»Slovenska bčela« z dne 4. marca 1852, str. 75.
nitne reči žalibože ne more pohvaliti; zakaj on nema razun domorodcev u Reki nobenega naročnika med vsemi Serbi in Horvati.«1
Z drugo polovico 1. 1852. je bil boj za individualnost gene-tične slovenščine kot samostojnega literarnega jezika v Svetec-Blei\veisovem zmislu pravzaprav končan. Zadnja zagovornica vmajarščine« in »razlagovščine«, Janežičeva »Bčela«, je kapitulirala tako temeljito, da je bilo njeno uredništvo koncem 1. 1852. pripravljeno, tiskati celo stare oblike.2 Zmagovavci v »Novicah« so nosili zmagoslavje še dokaj skromno. Samo na par mestih so se malce potrkali na prsi. Tako je n. pr. Bleiweis naznanjal drugi letnik svojega »Koledarčka« z besedami: »Jezik .Koledarčka' je slovenski, ker je sin hvala Bogu! že živega slovenskega naroda, kterega zatajiti noče, marveč se ponositi ž njim, da ga poznajo, kakor je, tudi bratje njegovi po svetu.«3 In pa Hicinger, po Jeranovem vstopu v uredništvo »Danice« glavni »domači« slovničar Bleiweisov, si ni mogel kaj, da bi še enkrat ne poudaril jezikovnega stališča, ki je bilo odslej za »Novice« odločilno: »Ako se kaj za naše slovensko ljudstvo piše ga povzdigniti na stopnjo omike, je dobro pomniti, da ni toliko na tem, ga n o v i h j e z i k o v učiti, marveč ga z novimi rečmi soznaniti... zmirej bo razloček med slovenskim jezikam in med drugim, kakor tudi razloček v pisanji za učene in n e u č e n e ostati mogel.« Hicinger pravi, da ni njegov namen, »govoriti od nerazumljive soderge, v ktero so nekteri po otročje zaljubljeni«, vendar meni tudi on, da je treba besedni zaklad množiti z »dobrimi, Slovencu umevnimi« slovanskimi besedami. S tem pa neče reči, »da bi vse besede le v drugih narečjih iskati bile; veliko jih je in prav dobrih, zlasti v rečeh navadne potrebe, v narodu našim po domačih hribih in dolinah najti, samo da jih žalibog! premalo poznamo.«1
Izmed obeh premagancev, Razlaga in Majarja, je šel prvi po vzgledu Stanka Vraza z II. letnikom svoje »Zore« 1. 1853. v Zagreb, potegnivši za seboj dva »vseslavjanska« slovničarja, kujoča še nadalje vzajemno slovnico za vse Slovane, Božidarja Raiča in Oroslava Cafa,5 pesnika drja. L. Tomana in še par drugih. Majar pa je za nekaj let utihnil. Pojavil se je zopet v slovenski javnosti 1. 1857., ko je začel Bleiweis posvečevati neobičajno mnogo prostora ne samo Trstenjakovim imenoslov-
1 »Šolski prijatel« z dne 4. maja 1852, str. 216.
3 »Slovenska bčela«, 1852. str. 393.
3	»Novice« z dne 27. oktobra 1852, str. 344.
4	»Novice« z dne 6. novembra 1852, str. 354.
5	Caf je pisal dne 25. julija 1852 Hanki v Prago: »Od Jugoslovenov my Slovenci malo upamy, ne imaju ni učenosti ni potrebne moči. Sama vseslovanščina slovanska narečija može izbaviti i sbrati, sicer s« pogub«! Nemčizna pri nas opit' zle dela«. (Zbornik Mat. slov. I.. str. 161.)
nim ter starinoslovnim razpravam, ampak celo tudi leposlovnim proizvodom narodopisnega značaja in sestavkom o slovenski in južnoslovanski zgodovini, narodopisju ter literaturi. Specialno na literarna vprašanja je obračal pozornost v »Novicah« 1. 1857. v Zagrebu živeči Ferdo Kočevar-Žavčanin, poznejši pisatelj znane poljudne zgodovinske povesti »Mlinarjev Janez«. Kočevar je poročal v imenovanem letu »Novicam«, da neki dopisnik zagrebškega »Gospodarskega lista« toži, kako od leta do leta propada hrvaška književnost, in zraven pri-* stavlja: »Ta da svrnemo okom na subraču Slovence, kako li oni neumorno rade i smjelo napried stupaju.« Zavčanin izkuša razložiti tedanji upadek hrvaške literature. Izhajajoč s starega Kopitarjevega stališča, da so Hrvati le hrvaški kajkavci, »iz-uzemši samo primorske strani«, in še to narečje da je po Vuku zgolj »prehod slovenskega v srbsko«, po Miklosichu pa slovensko narečje, pravi: Dokler so pisali Hrvatje kajkavsko, »so se knige lahko sprodavale, časopisi so imeli dovolj naročnikov in slovstvo je napredovalo in se razcvetalo kakor roža pomladanska. Dopisovateljev in pisateljev je mnogo bilo.« Ko so pa začeli Hrvatje pisati ilirsko (»al prav za prav srbski«), so izgubili v ljudstvu podlago. »Zagrebčan. Zagorjanec, Medjumu-rec tako zvanega .ilirskega' jezika ne razume, on veli, da samo hrvatski zna.« A zaradi tega Kočevar ne misli, da bi se morali Hrvatje povrniti h kajkavščini, marveč on je mnenja, da ne smejo ostati na pol pota. Sprejeti bi morali še cirilico, s čimer bi imeli za seboj ves srbski svet, h kateremu bi sčasoma pritegnili še one Kajkavce, ki so dotlej le malo čitali »ilirske« knjige. Glede Slovencev piše Kočevar, da jim je marljivost, »združena z železno uztrpljivostjo«, že od nekdaj prirojena. »Složno, kakor se bratom gre, smo v korist kniževne sloge sosednim Hrvatom, spoznavši njih kniževne zasluge, več ko na pol pota naproti prišli in jim prijazno roko podali, — al zares negostoljubivo odbačeni bili. Kolikor, kadar in v čem se je dalo, smo sem jim bližali in se bližamo v pisanji, in zdaj, res da na škodo hrvatski kniževnosti, okrog našega upljiva po lepi Za-gorii širimo. Čeravno še zdaj ne izhaja toliko slovenskih knig na leto, kakor hrvatskih, imamo vendar že toliko gradiva na raznem znanstvenem polji, da se s ponosom in zaupanjem na marljivost naše domoljubne mladeži zanašati smemo.«1 — Na te svoje misli nadovezuje Kočevar še nadaljnja razmotravanja v članku »O zadevah naše kniževnosti«,2 v katerem poroča, da naj gre človek kamorkoli »na slovensko stran, in vidil bo, da v vsaki cerkvici, naj stoji še na taki visočini, naj bo skrita še v tako zabitem kraji, pri sveti maši ženske in možki, staro in
1 »Novice« z dne 7. marca 1857, str. 75.
s »Novice« z dne 9. maja 1857, str. 146.
mlado v molitvenih bukvicah bere in prebira; pri vsaki kmetii, pri vsaki hišici in bajtici, naj bo še tako siromašna, bo bar jedno slovensko knjižico najdel... Glede omike prostega naroda je slovensko poleg češkega gotovo drugo pleme slovansko.« Spoznavši vse te in takšne kulturne prednosti slovenske, izvirajoče iz domoraslosti našega književnega jezika, dela Kočevar iž njih docela nepričakovan zaključek: Kot privrženec romantično-ekstenzivnega naziranja primerja našo literaturo z nemško, italijansko in francosko ter se prestraši, »da tamo dan na dan več knjig izlazuje, kakor pri nas v celem letu; da vseh naših knjig skupaj ni toliko, kolikor jih tamo jedno leto izlazi«. Pisec se boji, »da nas naši sosedje preveč ne prekosijo in potem šiloma za seboj ne potegnejo«. Da se to prepreči, svetuje Kočevar Hrvatom, da bi se poprijeli cirilice, zakaj kdor »ni zmožen se je v pol uri naučiti, naj le vse svoje čitanje na steno obesi«. Na tak način združena srbsko-hrvaška literatura bi »v sredi jugoslovanstva na obe strani, na bugarsko in slovensko prevladujoče segala s svojim uplivom. In radi bi se onda bar mi Slovenci jim vpokorili v svojo in njihovo korist.« Z razločnim namigljajem na zgoraj popisane jezikovne boje pri Slovencih v letih 1848.—1852. pristavlja Kočevar pod črto: »... oprezno se mora vsaka besedica prej pretehtati, da ne razkači kakega strastnika, kakor nas je unidan skušnja učila.« — Konkretni predlog Kočevarjev glede bodočnosti se glasi: »Naš najvikši namen odslej nej bo... se v pisavi bližati hr-vatsko-srbskimu književnemu jeziku kolikor mogoče: in sicer s prvega, samo v takih knjigah, ktere niso za prosti narod pisane, ktere obsegajo n. pr. znanstvene ali leposlovne predmete, ker se od njih pisateljev in čitateljev meniti mora, da poleg slovenščine tudi druge slovanske narečja, posebno južne, bar razumijo, ako hočejo, da nosijo po Jan Kolarovi teoriji, ime učenega Slovana.«1
Kočevarjeva koncepcija je bolehala na občutnem protislovju in na znanem nam kulturno brezplodnem, organično rast narodne literature razsekujočem ter izpodrezujočem dualizmu. Navzlic temu, da je Kočevar spočetka izpovedal, da kajkavsko hrvaško ljudstvo ostaja neuko, ker ne razume štokavske »ilir-ščine«, vendar svetuje ta pisec še bolj oddaljenim Slovencem, naj slede primeru llircev. Da to protislovje ublaži, predlaga Žavčanin, naj preprosti slovenski ljud obdrži najprimitivnejše knjige v domačem jeziku. Pod to ljudsko literaturo razumeva menda samo molitvene in kmetijske knjige, ker prišteva leposlovne že izrecno k višji literaturi. Pri tem nedemokratičnem in malo kulturnem predlogu se Kočevar pač ne zaveda, da on s tem predlogom ne obtežuje samo preprostemu človeku do-
1 »Novice« z dne 13. maja 1857, str. 150.
stopa do nekoliko višje izobrazbe s pomočjo knjige, ampak da zapira tudi »višjim« pisateljem vrelce žive vode, izvirajoče iz osrčja naroda (vrelce, ki jih je celo Majar visoko cenil)., da odvzema »višjim« pisateljem njih prirodni jezik, nadomeščujoč ga s papirnatim.
»Ako nočemo, da naše narečje še bolj se od hrvatsko-srb-skega oddaljuje in brezen med nami širi«, nasvetuje Kočevar v zadnjem svojem članku ustanovitev »jednega čisto beletristič-nega... lista v obsegu ,Lumira'.« To je bil edini Kočevarjev nasvet v 1. 1857., čigar seme je padlo o pravem času na rodovitna tla. Iž njega je vzrastel v prihodnjem letu Janežičev »Slovenski glasnik«, ki je resda razvijal slovenščino v kolikor ¡nožno tesni bližini s srbohrvaščino — in to je Kočevar s svojim predlogom pravzaprav nameraval — ki pa je istočasno krepko izoblikoval slovensko samostojno jezikovno in kulturno individualnost...
Razni sestavki »Novic« letnika 1857., Trstenjakove »važne razprave«, Bradaškov prevod Mažuraničevega »kratkega pregleda staroga slovstva horvatskega«, Levičnikovi prevodi nekaterih srbskih in ilirskih povestic. Valjavčevo narodno blago iz varaždinske okolice, Volčičeve »prislovice istri-janskih Serbov«, drja. Šubica članek o celjskih grofih, govoreč o Slovencih, Hrvatih in Srbih, neki Kobetov prevod iz Vuka o domovini srbskega jezika in — nazadnje pa ne najmanje — oba navedena Kočevarjeva članka: vse to je po njegovi lastni zatrditvi privabilo zopet Matijo Majarja iz zatišja in ga nagnilo, da je napisal za »Novice« daljši članek, naslovljen: »Naše slovstvo.«1 »Ta spis je spisan po slovensko« — se je glasila Majarjeva opomba pod črto — a »jezik je v njem, kakor biti mora, obernjen malo po jugoslavensko.« Od svoje nekdanje »majarščine« pridržuje pisec v njem samo še: dobroga (poleg boljega, božjega), rnuž, dub- jigraju, i (nam. ino) ter čto (nam. kaj), vzklikajoč: »To je vse!« Majar v tem sestavku poroča o neki beležki novosadske Medakovičeve »Sedmice«, v kateri se omenjajo Slovenci in se zastavlja vprašanje, je li upati, da se kdaj jezikovno združijo Bolgari, Srbi, Hrvatje in Slovenci. Majar še vedno neomajno veruje v to združitev. Njegov recept se glasi: »... bližajmo se samo po malo i p o času, prenagliti se, škoduje; — od početka popravljajmo v svojem narečju samo to, čto se da 1 e h k o i brez velikoga hrupa p o-ravnati; sčasoma tudi to, čto se zdi sada težko ali nemoguče.« V zmislu tega recepta predlaga Majar Srbom nekatere jezikovne izpremembe, kakor jim jih je predlagal že v svojih »Pravilih«. Slovencem priporoča svoje gori omenjene in po njegovem mnenju na minimum reducirane »izboljšave«. Hrvatom in Sloven-
1 »Novice« z dne 30. maja, 3., 6. in 10. iunija 1857, str. 171, 174, 178 in 183.
cem skupaj polaga na srce, naj tiskajo včasih kaj tudi v cirilici. Glede te in takšne svoje »jugoslovanščine« vzklika: »Oj da bi .Novice' dovoljile nam nekada mali prostorček na koncu lista, za spise v takom slovensko-srbskom jeziku spisane!« K temu vzkliku pristavlja Bleiweis pod črto: »Iz serca radi, ako bi se take poskušnje, ktere dospevajo le učene Slovane, ujemale z namenom prosto-národnega časnika. ,Novice' ne morejo svojih mej še dalje razširiti, ker bi mogle sicer v nemar pustiti svoje glavno vodilo, kterega se dosihmal deržč in ktero zahteva ,z omiko slovenskega naroda priskakaje tudi omiko slovenskega jezika.' Tudi mi mislimo, da nam je Slovencom treba posebnega beletristiškega lista.«1 S temi besedami je Bleiweis povsem nesebično naslovil te stvari »višjega interesa« na primernejšo adreso, katera on ni hotel in tudi res ni mogel biti s svojimi »Novicami, gospodarskimi, obert-nijskimi in národskimi«. Vendar je Bleiweis, ko ga je dve številki kesneje neki istrski duhovnik Sajovec prosil, da bi tiskal včasih kak kratek spisek v cirilici,2 takoj pristal na to in pod črto omenil, da mu je vprav Majar obljubil pošiljati takšne kratke prispevke v cirilici. Res je skoro nato natisnil Majarju člančič: »Cirilica«3 in potem od 2. sept, dalje priobčeval na. koncu lista »Kratkočasnice za poskušnjo s cirilico pisane«, ki so mu jih v svoji običajni slovenščini, transkribirani v srbsko cirilico, pošiljali Majar, Likar in Sajovec. V prihodnjem letu je »Novicam« odvzel to rubriko novoustanovljeni »Slovenski glasnik«.
V ostalem pa Majar je v ponovni nastop v prilog uvedbe njegove moderirane »jugoslovanščine« ni vzbudil nobenih odmevov in debat. Mož, ki je bil v obravnavanem obdobju to diskusijo započel, Ivan Macun, je 1. 1883. o tej »nepraktični« (kakor jo je sedaj sam imenoval) ideji takole sodil: »Že s tem, da so Novice izhajati začele ter na Štajerskem imele veliko več dopisnikov nego štokavski listi kdaj, bila je ta reč odločena- ter je še le zopet nastalo pitanje še skoro bolj nepraktično, kakor je Majarjev bil predlog, nebi li se vpeljal mrtvi, staroslovenski jezik, ki je takrat nam Slovencem do dveh ali treh učenjakov brez izjema vsem bil zapečaten z devetimi pečati. Narod se je brez ozira na to sanjo posebno Cafovo odločil za živeči jezik, ter bo zmiraj rajši, ako je kje potrebno, zajemal iz živih, naj-bližnjih sosednih vrel nego iz stare slovenščine...«"
Najavtoritativnejši slovničar te dobe, Franc M i k 1 o s i c h, po čigar učenih gramatičnih delih so takrat slovenskemu jeziku dajali obliko in ravnali smer: Navratil, Svetec, Cigale in skoro
1	»Novice« z dne 10. jun. 1857, str.	184.
2	»Novice« z dne 17. jun. 1857, str.	191.
3	»Novice« z dne 26. avg. 1857, str. 270.
4	Ivan Macun, Književna zgodovina	Slovencev Slovenskega Štajerja. V Gradcu 1883, str. 7—8.
nato Levstik,1 je — dejal bi — zaključil v tej razpravi razbrano debato s tem, da je v svoji »Slavische Bibliothek« 1. 1858. pozval Slovence, naj intenzivneje ter pridneje zbirajo narodno blago. Temu svojemu pozivu je dunajski slavist pridodal naslednje pomembne besede: »Doch die Leutchen haben wich-. tigeres zu thun: sie grübeln über die Urgeschichte der Slove-nen, von der wir nichts wissen können [Davorin Trstenjak!], und bedenken nicht, dass wir von jener Geschichte unseres Volkes nichts wissen, von der wir was wissen könnten; unbekannt mit den Elementen der Sprachphilosophie entwerfen sie die Grundzüge zu einer allgemeinen slavischen Literatursprache und bedenken nicht, dass wir jene Sprache, die uns Gott gegeben, nur halb kennen. Wir wissen zwar, dass wir kein Recht haben einem Schriftsteller Aufgaben zu stellen: wir können nur prüfen, was er zu bieten für gut findet; w'ir wissen aber ebenso gut. dass, wer sich gewisse Aufgaben stellt, ebenso gut thäte, er stellte sich gar keine.«2 Tako je pisal mož, Vrazov vrstnik in prijatelj ter somišljenik iz nekdanjih graških let, mož, ki je v teh letih sam laglje pisal in — pravijo, da — rajši govoril srbohrvaško nego slovensko!
S to Miklosichevo razsodbo je bila ta diskusija končana
—	za tisti čas. Obnovila se je zopet v večjem obsegu 1. 1863. v »Napreju«, kjer jo je za takrat še vse romantične Slovence razsodil prav tako trezno in realno, kakor 1. 1858. Miklosich
—	Fran Levstik.3
1	Prim, mojo »Stritarjevo antologijo«, str. 14 in »Novice«, 1862, str. 400.
2	Miklosich, Slavische Bibliothek, II., Wien 1858, str. 170.
3	Prim. »Razprave« II., str. 193—211.
Miroslav Premrou :
Vatikanski dokumenti iz 1603—21 o vladiki Hrenu in cerkveni vizitaciji Kranjske 1607—8.
Že za časa, ko je bil Girolamo di Porzia1 nuncij v Gradcu (1592 _ 4. XI. 1606, od 15. IX. 1598 obenem vladika adrijski), je bilo sklenjeno, da se vrši cerkvena vizitacija ljubljanske vladikovine, ki jo je vodil takrat Tomaž Hren (predlagan 18. okt. 1597, potrjen po Acta consist. 16, f. 62 v, 26, f. 110 dne 29. marca 1599). Za vizitatorja so določili brixenskega viadiko ter tudi že odposlali dotični breve (Nuntiatura Germania 21, f. 32 v, 35). Toda stvar še ni dozorela. Med tem je bil imenovan v Gradec na Porzijevo mesto vladika sarzanski Ivan Krstnik Sal-vago,2 ki je ostal v Gradcu do 14. dec. 1610, ko je odšel v Prago (imenovan v Gradec je bil 4. XI. 1606, prispel 14. III. 1607, premeščen v Prago 9. X. 1610, posloval v Gradcu do 14. XII. 1610). Dali so mu kmalu instrukcijo (24. XI. 1606), v kateri so ga opozarjali še posebej na ljubljansko vladikovino ter mu naložili, naj se informira o njenih razmerah ter poroča o njih.
Salvago se je koj začel zanimati za te razmere. Uspeh informacij pa je bil, da je jel delovati za realizacijo omenjene vizitacije. Odločujoči krogi so bili s tem zadovoljni, imeli pa so pomislek, ali se naj izvrši le delna vizitacija (samo ljubljanske vladikovine), ali pa splošna (vseh notranje avstrijskih dežel). Ne le ozir na cerkvene dostojanstvenike, ampak tudi pogled na geografski položaj ljubljanske vladikovine je opozarjal, da je splošna vizitacija pripravnejša. Ker je bila namreč ljubljanska vladikovina takrat razkosana ter obsegala dele Kranjske, Štajerske in Koroške,3 bi bilo težko se izogniti zlasti zemljam, ki so spadale pod oglejski patrijarhat.
Tako se je zgodilo, da je nuncij Salvago na tej vizitaciji prehodil vse slovenske zemlje, ki so jim vladali Habsburžani. Iz Gradca je odšel 14. septembra 1607 ter se napotil naravnost v Slovenjgradec in s tem prišel na teritorij ljubljan-
1	Biaudet, Les nonciatures apostoliques permanentes jusqu'en 1648. Helsinki 1910, 281.
2	Borgh. II. 197/8 f. 191. odnosno Germania 144 E. f. 622: corrige Biaudet 283.
3	Barle, Obseg ljublj. škofije pod škofom Hrenom, IMK 1895, 56, 110: Kranjiski del Ij. škofije 1605, IMK III, 78.
skega vladike 16. septembra 1607.1 Preko Gornjega grada je krenil na Kranjsko, vizitiral potem v Trstu, Istri in na Goriškem ter se vrnil zopet na Kranjsko. S Kranjskega je šel na Štajersko ter se vrnil v Gradec šele 20. apr. 1608 (pismo kardinalu Borgheseju iz Gradca 21. IV. 1608, Borgh. II, . 189, f. 137).
O vsem, kar je na potovanju videl in slišal, je Salvago pridno pošiljal poročila v Rim državnemu tajniku papeškemu, od 18. jul. 1605 kardinalu Scipionu Borghese-Caffarelli,2 ki mu je odgovarjal in dajal potrebna navodila. Salvago je pisal tajniku o Hrenu tudi še po povratku v Gradec. Vizitacijske stvari so se vlekle sploh več let, tako, da je imel ž njimi še opravila tudi Salvagov naslednik, Peter da Ponte,3 trojanski vladika (imenovan za nuncija v Gradcu je bil dne 9. X. 1610, službo je nastopil 22. XI. 1610). O Hrenu je dobil tudi svoja navodila (instrukcija 24. X. 16. 1610). Salvago se je požuril, da uredi stvar ljubljanskega vladike, preden izroči posle nunci-jature nasledniku.
V vatikanskih arhivih sem iskal korespondenco o omenjeni vizitaciji ter si prepisal zlasti vse, kar sem našel sem spada-jočega v »Archivio segreto Vaticano« (A. S. V.), in sicer v zbirkah »Fondo Borghese« (Borgh.) in »Nuntiatura Germa-nia« (Germ.). Ker mi pri obstoječih razmerah ni mogoče objaviti gradiva, kakor bi želel, kot celote, sem se moral odločiti za objavo po manjših skupinah. Del gradiva, ki se tiče nunci-jevega srečanja s Hrenom ob prihodu na teritorij ljubljanske vladikovine v Slovenjem gradcu in pa njegovih opazovanj o glagolizmu, sem objlavil 1923 v mariborskem »Časopisu« (XVIII, 16—9); skupino, ki se tiče Trsta, sem obelodanil 1924 v »Archeografo triestino« (vol. XI, serie III); skupine, ki se tičejo Istre, Goriške, Štajerske in Koroške, priobčim o prvi priliki.
Listine podajem po izvirnikih kakor sem jih našel v vatikanskih arhivih; abrevijature sem večinoma rešil ter ohranil par najobičajnejših (E. F. Dt. = Euer fiirstl. Durchlaucht, N. S. = Nostro Signore, V. S. in V. S. I. = Vossignoria in Vossigno-ria illustrissima, S. = Santo, S. D. N. = Sanctus Dominus No-ster, P. = Padre, PP. = Papa). Pravopis sem očuval po izvirniku, edino črko »u« sem izpremenil v »v«, kjer je danes v rabi »v«. Izpustil sem vse pompozne naslove na pismih kakor tudi zaključne fraze; na čelo vsaki listini sem postavil datum listine, ime pošiljatelja, adresata in hranilišče, na koncu
1	CZN XVIII, 18.
2	Moron.i G., Dizionario dr erudizione storica eccles. VI (Venezia 1840). 220.
3	Biaudet 280.
listine pa datum odgovora nanjo. Listine so izvirniki, samo v enem slučaju gre za prepis (28. IX. 1609). Kjer sem stvari, ki ne spadajo k problemu, izpustil, sem označil to s točkami (...). Vizitacijske dokumente je že rajni dr. J. Gruden poznal (prim, opombo k št. 36, 51, 82 in 87).
1.
1603, 15. II., Rim: papež Klemeni VIII. — nadvojvodi Ferdinandu.
(A. S. V., Arm. 44, to. 47. f. 17 v.)
Dilecte filij... Quanta pietate, et vere Catholici Principis zelo, Nobilitas Tua propensa sit, ad iurisdictionem ecclesiasti-cam conservandam, ita nobis persuasum est, ut de tua egregia voluntate nullatenus dubitemus, sed tamen non potuimus non molestius ferre, quod audimus, Consiliarios Nobilitatis tuae, et Regimen istud saeculare velle cognoscere de causa quadam, et controversia, quae nuper excitata est, inter Venerabilem fratrem Episcopum Labacensem, et quosdam eius subditos, qui ratione Monasterij, seu Abbatiae Oberburgensis eidem eccle-siae Perpetuo unitae Episcopo ipsi sunt subjecti, quasi Regimen illud legitimum sit, aut esse possit Tribunal ecclesiastici Antistitis, et subditorum ejus, quos ecclesiastici juris esse nemo non videt, quin et illud etiam exploratum est propriam esse ecclesiastici Judicis hanc cognitionem, quam, et a venerabili fratre Hieronymo Episcopo Adriae nostro Apostolico Nuntio inchoatam, et longius productam esse audimus. Quare cum de ecclesiae jure, et auctoritate agatur, quam tibi merito scimus esse carissimam, propterea a Tua Nobilitate etiam. atque etiam petimus, ut magistratibus tuis serio mandes, ne se ullo modo in hac Labacensi causa, aliisve Ecclesiasticis immisceant, sed intra suos limites se contineant, nec consue-tudines nescimus quas, sive abusus prabeant, aut quaerant, quo jurisdictio ecclesiastica perturbetur, et in magnam Dei offensionem incurrant ...
2.
1605, 14. X.: pritožbe grofa Ivana Ambroža Thurna glede ljubljanskega škofa Tomaža (Hrena) in radovljiškega prošta Andreja Kralja.
(Bqrgti. I, 966, f. 275 — 280 seq.)
Memoriale quaerelarum, Dnj. Ioannis Ambrosij Comitis Turriani, contra Rm. D. Thomam Episcopum Labacensem er
. ipsius praeposiíum R. D. Andream Crallium parochum Rad-mansdorffensem.1
Imprimis ipse Praepositus propter meram avaritiam suam, Principum donata S. S. Missae vestimenta, ac corporalia, quae omnia gratis accepit, et pro Elemosijna inter pauperes distribuera debuisset, vendidit, et alienavit, pecuniamque in proprium usum instar cujusdam usurae in mutuum expendit.
Secundo. Praepositus ille dicta Corporalia. et Sacrarum vestimenta, duplo carius vendidit, quam valoris essent, et sic ecclesiam decepit, excoriavit, et pecuniam sibi adscripsit, eamque tantum bibendo, ac epulando consumsit, similiter etiam Ecclesiae restaurationem fabricarum detraxit.
Tertio. Dictus Praepositus suum excelsum Provinciae Principem graviter laesit, et hanc infamiae notam addixit, quam quidem Ecclesiarum subditi haud sciunt. Verum personas Principum Ecclesiae ornamenta ad vendendum prorexisse.
Quaestiones.
Quare non reformat D. Episcopus saepius dictum Praepo-situm, qui fere omnia Ecclesie suppellectilia, et thesauros partim 20. 40. 60. 80 et aliquot centum Florenorum sub spe quam si pecuniarum interesse reddere vellet, ad se recepit, cuius propositio vere damnosa subtilitas est, nam si Praepo-situm ilium hodie, vel in crastinum contingeret mori, qui non instar unius manus in terris bonorum suorum post se relinque-ret, Ecclesia suam habitam pecuniam aliquot centum Florenos ammittere oporteret, et omnino in hunc finem partim spiri-tuales laborare, oneraque ista suscipere soient, tam spirituales, quam saeculares superiores ad se contrahere student, ut nemo ipsos per transennam cernere possit, veluti enim ipse D. Episcopus Oberburgij fundationes, sustentationesque scholarum interdixit, et fundatorum optimam intentionem proprij lucri causa annullavit? Quare D. Episcopus non reformat dictum Praepositum, qui in spatio biennij Duo millia Florenorum mu-tuavit, seque in tanta debita traduxit, bona ex parte decimam expignoravit, pauperesque illos homines qui Principis consen-surn non habent, in damna maxima introduced nam aliquis ipsius proximus successor, omnia illa pignora nihili faciet, ac decimas iterum singulas mérito suscipiet? Quare non reformat D. Episcopus Praepositum suum- qui quondam pauperem suae parochiae Radmanstorfensis subditum propter commissum adulterum (!) ad perniciem uxoris, et liberorum quidem non spiritualiter veluti deceret, verum saeculariter, quod potius
1 Cf. Jos. Supan, Das Verhältniss der Dompropstei Laibach zur Probstei-Stadtpfarre Radmannsdorf (Radovljica) in Oberkrain, Lj. 1884,
9. M.
Iudicij possessoribus convertit, pro centum quinqaginta (!) Flo-renis punivit, et non solum spiritualem poenitentiam omisit, sed etiam Praepositus ille suo intimo Consiliario et socio Praetori tanquam accusatori, et suo agenti viginti Florenos de ijs dono dedit quod secreta quibus intererat ipse patefecerit?
Quare D. Episcopus non reformat Praepositum Andream Crallium qui in aggressu suae Praepositurae in Radmanstorf omnia bénéficia, quorum quattuor existunt, ad se per fas, et nefas contraxit, inter quae in loco (ut Less vocant) B. Mariae Virginis, et S. Catharinae quae bina cum beneficialibus aedi-bus, et spectantibus aliisque rebus necesarijs restauratam domum habet, et per totum hominis cogitare quamvis univer-sus pagus Less non catholicus fuerit, cum praesente quodam plebano, qui alias cum eorum redditibus se solemniter aluit, ac possessum fuit, lam vero regnante moderno Praeposito, et habita sua avaritia proprij lucri cum tamen totus pagus reli-gionem catholicam iam suscepit, dictum beneficium cum Prae-positi Crallij fratre germano quodam insipiente, et epulante sutore una cum uxore, et liberis in despectum omnium homi-num in utilitatem possidetur, et sine Dei officia secundum sutoris consuetudinem solitam efficiantur sive non apud hujus-modi beneficiales aedes fabrica fere tota praecisa, seu neglegta foret, uti quoque in tectis, et habitationibus hoc sufficienter apparet, eo itaque modo Catholica religio maxime promovetur, praesertim vero apud dictos subditos qui imprimis proxime in religione catholica confirmât) sunt, in quo loco reformatione indiget vera Episcopus, si modo officium suum prosequi cupit.
Quare non corrgit D. Episcopus aliquot spiritualium ava-ritiam, qui SS. Catholicae Ecclesiae Sacramenta vendunt, et quasi mercaturam faciunt, et Dona Dei per simoniam aliénant, similiter etiam Comunem plebem per copulationern et baptis-mum aestimando nimis excedunt, et ubi dabantur imprimis duo cruciferi, iam aliquot floreni nou sufficiunt, Veruntamen enim fere omnes Parochi pincernae habentur, si nunc pauper et egenus Baptismum seu Copulationern accedit, quam primum Vinum solvere cogitur, et ad mensam ponere, quo subditus sive sitiat, sive non, nolens volens bibere, ac solvere debet.
Quare D. Episcopus dicto Praeposito non prohibet? Quod propter Ecclesiae rationes, quae nullum onus, vel difficultatis in se habent, cum quattuor et pluribus florenis ipsemet solvat, et ab Ecclesiae nummis tollat, aliquandoque cum non neces-sarijs personis plus quam Ecclesiae redditus sint, consummat, veluti hoc in loco (ut Wachein vocant) contigit.
In Lees apud B. Mariam Virginem quod antiqui illi Co-mites Cillicenses (!) condiderunt ubi singulis annis solemnis quaedam devotio et Croatorum Sclavorum, ex aliisque locis-maximus conventus erat, iam ita devastatum, soloque aequa-
. tum esse constat, ita quod aestivo tempore salvo honore bruta pécora in eo existant, quam solemnem Ecclesiam ac devotionem facile vacantibus a biennio redditibus quibus ipse Radmanstorfensis Praepositus fruit in Dei et b. Mariae Vir-ginis honorem sustentare ac conservare potuisset.
Itaque D. Episcopi Labacensis Parochiae cum simplicibus et inexpemlaribus Praesbyteris restauratae sunt, qui quoque non congrue latine loquuntur, tacebo in Communi Concionibus, aliisque rebus necessarijs praeesse possunt, ac ideo confluit quod D. Episcopus máximos absentes tollat, et periti Prae(s)-byteri in dictis parochijs se alere non queunt.
Tertio itaque etiam nunc nemo praesbyterorum, etiam si bonos redditus habeat sua sorte contentus est, sed praeterea tria beneficia filialis ecclesiae cupiunt habere, quod contra Tridentinum Concilium esse constat, et multo magis eruditi praesbyteri eo conferendi essent, ut eo melius vivere. Communique Populo condonan possint, praecipue tali in Radmans-tcrff, cum ipsemet Praepositus concionari ignoret, bono ho-mine indigent.
3.
1605, 29. X., Rim: Borgliese — Porziju.
(Germ. 21. f. 26.)
S' è dato ordine del Breve per il vescovo Brissinense, a ció possa far ia visita di Lubiana conforme a quel che V. S. ri-corda, et si mandará anco 1' altro per il vescovo di Lubiana significandoli la mente di N. S. A V. S. s' inviaranno tutti due con 1' ordinario seguente, ma con espressa conditione che lei intenda prima il senso di cotesta Altezza se le par bene, che si faccia la sudetta visita in questo tempo. La stagione rime-diarà a li disordini de la guerra, poiche si vede poca speranza per altra via, non senza meraviglia di chi désidera la salute di cotesti popoli, et la grandezza de' lor Prencipi...
4.
1605, 12. XI., Riin: Borghese — Porziju.
(Germ. 21, i. 29.)
... qui allegati verranno ancora due Brevi pertinenti a la Visita de la chiesa di Lubiana, li quali se le mandano con ordine di non presentarli, senza '1 consenso espresso di Sua Altezza...
5.
1606, 4. IX., Gradee: Porzia — Borgheseju.
(Borgh. II, 208, f. 254.)
Significai a V. S. I. essermi stato scritto dal Vescovo di Zagabria che certi Nobili della sua Diócesi desideravano che
fosse loro permesso 1' uso del Cálice nel sacramento dell' Eucaristía, sopra di che gli diedi quella risposta, che dovrá V. S. I. haver veduta dalla copia delle lettere che le inviai: Hora mi vien fatta la medesima instanza dal Vescovo di Lubiana, al quale rispondo nella stessa forma che risposi al vescovo di Zagabria come V. S. I. vederá dali' aggiunte copie et della sua proposta, et della mia risposta. Di tutto questo ho voluto dar conto a V. S. I. ació ch' ella intenda quali pensieri scorrano per le menti di molte persone nobili di queste Provincie, et possa poi la Santitá di N. S. dar quell'ordine a me, overo al mió successore sopra questo particolare, che parerá proportionale al bisogno, et all' occorrenze ... (odg. 16. IX. 1606.)
6.
1606, 16. IX., Rim: Borghese — Porzijn.
(Germ. 21, f. 81; Borgh. II, 919, f. 62.)
S' é mandata á la Congregatione del S. Ufficio la dimanda de 1' uso del Cálice per la giovane heretica raccomandata dal vescovo di Lubiana, et si inviará la risolutione quanto prima. Loda molto N. S. la risposta da lei data al vescovo per sodis-fattione del quale s' é fatta la diligenza suddetta ancorche si vede la difficoltá in ottener la gratia. Si potrebbe persuadere alia giovine che lasciasse il pensiere, et non sará difficile al vescovo di farlo.
7.
1606, 2. X., Gradee: Porzia — Borgheseju.
(Borgh. II. 208, f. 289.)
Quella medesima risposta, che fu da me data a Mons. Vescovo di Zagabria nella materia del' uso del Cálice, fu anche data a Mons. Vescovo di Lubiana, che mi fece una simile proposta, si come alcune settimane sonó di tutto diedi ragguaglio a V. S. I., la quale io supplico a degnarsi di persuadersi e render certa la Santitá di N. S. che io non son mai per per-mettere, anzi per oppormi come ho fatto tant' anni continui a si fatto abuso, dal quale non puó riccevere la Religione Cat-tolica in questi stati se non detrimento et pregiuditio gravis-simo. Mi opporró parimente á gli sforzi de gli Heretici di Schiavonia, i quali ancor che non cessino di procurar che siano loro concessi i predicanti luterani non sono pero per impretrar come io spero cosa alcuna da Prencipe zelantissimo della cattolica Religione et osservantissimo di cotesta Santa Sede ... (odg. 14. X. 1606).
8.
1606, 16. X., Gradee: Porzia — Borgheseju.
(Borgh. II, 208, f. 309.)
Significai al vescovo di Lubiana nella risposta che gli diedi già alcune settimane, che procurasse di essortare la giovine Nobile heretica a rimoversi dal pensiero dell' uso del Calice nella sacra communione, et di persuaderle che senza perditione dell' anima sua non poteva perseverare in si fatta ostinatione, dalla quale ancor che io pensi esser cosa per hora assai difficile che ella si rimova, non ommetterô pero di raccordare di nuovo con altre mie lettere al vescovo che replichi 1' uffitio con lei, et s' affattichi di levarle questa opinione conforme al desiderio délia Santità di N. S.; si starà da me fra tanto aspet-tando la risposta délia Congregatione del S. Ufficio, per esseguirla... (odg. 28. X. 1606).
9.
1606,	2-1. XI., Rim: iz instrakcije Salvagu.
(Qerm. 21, f. 113; Borgh. I, 820—1, f. 1—6.)
La diocese particolarmente del vescovo di Lubiana hà gran bisogno d'esser riformata, et ne sono state fatte diverse instanze da quelli de la Provincia. Si manderanno al vescovo d'Adria due Brevi, uno indirizzato al vescovo di Lubiana, che doveva esser visitato, et 1' altro al vescovo Brixinense, che lo visitasse, ma s'aggiunge un' ordine espresso, che non si pre-sentassero senza il consenso di quella Altezza. L'impedimenti de la guerra hanno dato occasione di pensare ad altro, et di differir questo negotio del quale ne dovrà lei pigliar particolor cura, informandosi dal vescovo d'Adria in che termine si trovî, et avvertendo di non far risolutione alcuna senza avvisar prima qua per ogni buon rispetto ...
10.
1607,	21. V., Gradee: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 241.)
Il Memoriale1 del vicario di Lubiana mi ha fatto aprir gli occhi qui a Gratz, e ritrovo, che tutti si sepeliscono nell' istesso cemeterio, come possino esser sepeliti i Catholici in luogo profanato. In oltre il Piovano piglia tal hora cento tallar i per sepultura d'un heretico, la qual cosa par a me, che sia di consideratione in luoghi, dove in altri tempi, il pagar certe cose spirituali ha dato che far alia Chiesa di Dio molto, V. S. I.
1 Memoriale se ni dal najti.
con la prudenza sua misurerà il tutto, e mi darà quell' ordine, che giudicarà esser più sicuro, e più necessario... (odg. 9. VI. 1607).
11.
1607, 9. VI., Rim: Borghese — Salvagu.
(Qerin. 21, f. 143 v.)
S' è dissimulato sempre per 1' adietro il disordine di sepe-lire in coteste parti gl' heretici ne' Cimiterij de Cattolici ne par quasi che si possa levar 1' abuso senza tumulto. Quel che più dispiace è che li Parochi pattuiscono del prezzo per dar sepultura a li heretici ne le lor Chiese, ne si deve tollerare in rnodo alcuno. V. S. ne tratti di ció con li ordinarij, et metta loro in consideratione lo scandalo, et 1' obligo di provedere, ne lasci di far quanto puô per rimediare; ma con la prudenza sólita. Se ben si va dissimulando 1' abuso di sepelir gl' heretici con li Cattolici, non convien pero di far atto alcuno, che dia inditio, che li superiori acconsentino. Serva per avviso.
12.
1607, 11. VI., Gradee: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 266.)
La visita di Lubiana, e di moite altre parti di questo Dominio sarebbe necessariissima, ma conviene di andar compo-reggiando,1 e pigliare la lepre co' 1 carro, lo mi vado per Dio gratia tuttavia avanzando nella gratia di questi Prencipi,2 et a suo tempo farô que' ufficij, che giudicherô convenirsi per servitio di Dio, e di queste anime.
Mi vien fatto sapere, che 1' Arcivescovo di Salsburgh non intende ancor lui che si visitano i Monasterij (i quali ne hanno necessità estrema) che sono nello stato di Sua Altezza, ma do-verà sodisfarsene, quando converrà, essendo cosa fatta dalli predecessori, e vederá esser cosi mente délia Santità di N. S., e di molte cose, che sono andato intendendo ne ho dato conto con altre mié lettere, che a suo tempo doveranno esser perve-nute in mano di V. S. I____(odg. 23. VI. 1607).
13.
1607, 23. VI., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 146.)
L' Arcivescovo di Salzburgh mostra pronta volontà d' obe-dir N. S. in ogni occasione. Si puô creder perciô che quando
1	Najbrž: temporeggiando.
2	Kako se je Salvago prikupil nadvojvodi Ferdinandu, pričajo najbolj njegova pisma, poslana v Rim, da naj ne odpokličejo Salvaga iz Gradca (Germ., 114 B, f. 222. 258.), kar pa ni imelo uspeha.
si farà la Visita necessaria non solo non s' opporrà, ma godera di veder riformata la disciplina ecclesiastica particolarmente ne' Monasteril de la sua Diocese.
Se bene il Nuntio non hà costi habitatione propria si pos-sono nientedimeno conservar le scritture per consignarle poi à successori, et in evento che occorresse, fidarle anco à Padri Gesuiti in casse serrate a chiave con la diligenza debita ...
14.
1607, 25. VI., Gradee: Salva go — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 282.)
... pare, che il Vescovo di Lubiana tratti, per quanto ho presentito di voler allivelare un feudo del Vescovato ad un suo fratello1 per 200 fiorini 1' anno, che ne rende 1000, dubito che il negotio si facci secretamente, tuttavia io vi invigilaré», et essendo cosa tanto dannosa a quella Chiesa mi opponerô, e farô quello, che sarà di mió debito... (odg. 7. VII. 1607).
15.
1607, 7. VII., Rim: Borghese — Salvagu.
(Qerm. 21, i. 148.)
Il vescovo di Lubiana ha pensieri poco degni del suo grado, se pretende di spogliare la Chiesa delle proprie entrate, per darle ad un suo fratello. Perô dice N. S. che V. S. stia avvertita al negotio deli' alienatione del fondo, che si trattava, et procuri con ogni studio d' impedirlo, quando si tirasse inanzi, et ne avvisi...
16.
1607, 30. VIL, Gradec: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 336.)
Andai lunedi a cenare al Carlao da Sua Altezza. di dove ritornai seco cosi tardi che non fui a tempo di scriver più cosa alcuna; et à pena potei mandare il piego alla posta. Parlai con l'Altezza Sua in materia délia visita, et lo cognobbi molto mutato da quello, che lo ritrovai altre volte, come scrissi a V. S. I., perche mi disse, che la giudicava necessarijssima, et per li vescovi, et per questi Abbati, che, havendo grosse entrate, non si vede ove le impieghino. Che perô prima che 1' Altezza Sua partisse, direbbe la sua volontà. A Frôlait avanti la sua partenza mi disse, che haveva havuto consideratione à quanto io 1' havevo detto intoçno alla Visita, et che non solo giudicava esser bene il farla, ma molto necessaria ancora, et
1 MHVK 1865, 23: Andrej, zakupnik škofijskega gospodstva v Gori-čanah; prim. Valvasor, VIII, 670; Jellouschek, MHVK 1852, 35.
íarla generale, non visitando solamente il Vescovo di Lubiana, ma visitando parimente gl' altri, perche io ritroverei molti inconvenienti da provedere, et nella Diócesi di Lavanto in particolare; et che 1' Altezza Sua mi haverebbe aiutato, et pero facessi quello, che giudicavo bene, et quando mi piaceva. Nel ritorno il P. Villerio,1 che venne meco, discorse in questo proposito, et mi disse, che Sua Altezza gl' haveva communicato il tutto, et che si giudicava esser bene, che io visitassi generalmente, et par la necessitá, che ve n' era, et per levar 1' occasione a quello di Lubiana, o ad altri vescovi di dolersi di essere loro soli visitati. Et universalmente viene desiderata, et com-mendata questa visita, et se ne spera gran frutto.
Havendosi a íar generalmente, vi saranno sei Vescovati, oltre molte Abbatie, et Prepositure: Nel che doverá con-sumarsi molto tempo. Hora io non so quello, sche N. S. coman-derá, che si faccia; et se haverá per bene, che io stia absente lnngamente di qui, mentre vi sará Sua Altezza; se devo segui-tare in un filo, o se devo tramezzarla, massime che il verno credo sia horrido assai in molte parti, et i patimenti sarebbono grandissimi: Se bene questo e il minor pensiero, ch' io habbia. Non mi sono risoluto a cosa alcuna, che io prima non senta la volontá di Sua Beatitudine et di V. S. I. — In occasione di Visita sará bene d' haver facoltá di poter da per tutto dispensare ne' Matrimonij giá fatti, che sono nulli per consanguinitá, et aífinitá; et in occasione di persone povere poter dispensare ancora per contrahere; se bene Mons. di Portia 1' haveva asso-lutamente libera, come vederá V. S. I. dall'inclusa; che io non 1' ho cercata per 1' adietro, ma solamente con occasione della Visita: Di poter di piü tenere ordinationi, dove non saranno i Vescovi, et di potere in foro conscientiae tantum assolvere gl' Heretici, perche la Congregatione la dá soltanto limitata con obligo di abiurare, che dubito non vorránno in modo alcuno venire; et di potere pro una vice tantum assolvere dalli Casi della Bolla in Coena Domini: Cose necessarie in questa occasione per aiuto di molti, che con questo si potranno levare dalle mani del Diavolo. Et perche N. S. mi fece gratia di potere per modum suffragij liberare un' anima, celebrando nella mia Capella, desidererei, che confirmasse questa facoltá per dove celebrero, se dovero andaré alia visita. — Odg. 11. VIII. 1607.
17.
1607, 11. VIII., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 155.)
Piace a N. S. che V. S. faccia la Visita generale ne li stati di Sua Altezza desiderandola massime il Serenissimo Arciduca,
1 Spovednik nadvojvode Ferdinanda.
et quanto al tempo, si rimette assolutamente á la sua prudenza, et al suo commodo.
Quando lei haurá cominciato a visitare si contenta N. S. che habbia queste facoltá; primo di poter dispensar generalmente ne matrimonii nulli, ma con persone povere, et catto-liche eccetuando pero in 2do. Secondo di tener ordinationi. ma in luoghi lontani dall' ordinario per levar 1' occasione di dogli-enze, et disgusti. Terzo d' assolvere ne casi riservati in Coena Domini, intendendo de peccati passati, et pro una vice tantum. Di queste facoltá si valerá V. S. ne la Visita, che in virtü de la presente lo potra fare, et quanto a le dispense de contra-hendo, manderá il solito foglio, che io procureró sempre che Sua Beatitudine mostri la benegnitá consueta.
Estende anco N. S. la gratia fattale di liberare un anima dal purgatorio, quando lei celebra nel suo Oratorio, et ad ogn' altro luogo dove lei celebrará mentre sará in visita...
18.
1607, 27. VIH., Gradee: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 376.)
Pensaró cessati, che siano questi caldi, che veramente qui sono grandissimi, ne minori di quelli d' Italia, di cominciar la visita perche cosi pare alia Santitá Sua esser bene, e mi ser-viro occorrendo di quella nuova auttoritá, che si é degnata Sua Beatitudine di communicarmi in questa occasione. e pro-curaró di far in modo, che vi sia il servitio di Dio, della S. Sede, e benefitio dell' anime con sodisfatione di Sua Altezza, e de' Visitati ancora. Quel di Lubiana ha investito il fratello di quel feudo con danno grandissimo della sua Chiesa, et intendo che Sua Altezza 1' ha confermato, in visita vedró quel che sará, e faro in maniera che il tutto caminí per il suo diritto.
Non restaro con quest' occasione di replicar quello, che giá altre volte lio scritto á V. S. I. che questo Provinciale di S. Francesco dalle scarpe, che sono da XVI. anni, che é qui non é al caso, ne serve, sentendosi molti scandali de suoi írati, e che se bene V. S. I. ha dato 1' ordine, che sia rimosso, sta tuttavia, ne si vede risolutione alcuna. Con occasione della visita potro dir molte altre particolaritá che per hora non mi possono esser cosi ben note. — Odg. 8. IX. 1607.
19.
1607, 3. IX., Gradee: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 387.)
Partiró senza fallo alcuno alii XIV per Lubbiana a dar principio alia visita per la quale il vescovo di Trieste1 ha
1 Ursino de Bertis (1598—1620).
mostrato non solo prontezza, ma desiderio grande, et quel di Pedina,1 et di Lubiana hanno súbito scritto mostrando, che sia loro caro, e che ve ne íusse di bisogno, daro conto di quello, che andero facendo et intanto dico a V. S. 1. che essendosi íatto sapere al vescovo di Secovia questo pensiero, ha ris-posto, che tiene ordine dall' Arcivescovo di Salsburgh di non permetter, che io visiti in modo alcuno luogo della sua giuris-dittione come accennai altre volte di haver sentito, et il fatto stá, che Lavanto, che Sua Altezza desiderava particolarmente, che si visitasse é sotto 1' Arcivescovo, come sono ancora tutte le Abbatie importanti, ne so come sentirá volontieri 1' Altezza Sua, che non possi nel suo stato far visitare, conoscendovi il bisogno il quale veramente é grandissimo, anzi quando trattai di questo fatto con Madama2 e Sua Altezza, dissi, che havevo presentito 1' humor, che haveva 1' Arcivescovo, disgustó questo assai, e disse, che haveva maggior bisogno di esser visitato lui, e che se 1' Imperatore non fusse stato tanto occupato in altro si sarebbe potuto pigliar rimedio alia vita scandalosa, che egli teneva, il che non dissi all' hora a V. S. I. per non essermi stata occasione, e perche non era cosa, che havesse per adesso rimedio. Vedrá N. S. quello, che dovró fare intorno alia visita, che tanto ossequiró. Poiche non pensando in questa attione haver altro, che fattica, e travaglio, come da altri intenderá V. S. I. a suo tempo, levato il servitio di Dio, e della Sede apostólica haverei piü caro di starmene a Oratz, che con inco-moditá di corpo, e travaglio d' animo andar vagando con gran disgusto e forse poco frutto.
Mons. Malaspina3 quando era Nuntio visitó nello stato di Salsburgh, et Mons. di Portia ha fatto il medesimo, ne so ve-dere di dove nasce hora questa mutatione. Se non havesse egli sentito, che nel venir a Oratz non passassi da lui. ma andassi a Passavia, il che non é forsi senza fondamento, a chi conosce il suo humore, e le sue pretensioni. — Odg. 15. IX. 1607.
20.
1607, 8. IX., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21. f. 160 v.)
Pigli V. S. diligente iníormatione de 1' Investitura data dal Vescovo di Lubiana al ftratello del feudo ecclesiastico con danno della Chiesa, et se sará medicabile il male, fará quanto potra per curarlo. Se Sua Alteza ha confirmata 1' Investitura, sara difficilissima cosa il retrattarla. Facciasi quel che si puó, che piü non si desidera ...
1	Antonio da Zara (1601—1621).
2	Mati nadvojvode Ferdinanda.
3	Malaspina Germánico, vladika v S. Severo, je bil nuncij v Gradcu od 5. IX. 1580 do 20. X. 1584. + 1604. cf. Biaudet, 1. c. 272.
21.
1607, 10. IX., Gradec: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 395.)
Partirö venerdi senz' altro alia volta di Lubiana per dar principio alia visita ne ritorneró, che non mi sia ispedito da quel vescovato e da dui altri di Pedina, e Trieste, usarö dili-genza in ispedirmi non tralasciando pero cosa alcuna, che sia necessaria per il buon governo, per quello poco talento, che posso havere aquistato nel tempo di 16 anni che sono stato di continuo alia residenza della mia Chiesa con haver consi-deratione pero alia qualita delle persone, e del paese. Viene meco un Padre Gesuito, che ho ricercato per piü rispetti, non potendone, che ricevere aiuto e buon servitio, darö conto di tutto quello, che seguirá ... (odg. 22. IX. 1607).
22.
1607, 15. IX., Rim: Borghese — Salvagu.
(Oerm. 21, f. 161.)
Loda molto N. S. la risolutione di V. S. di dar principio ä la visita, et si rende certo, che V. S. applicherä tutto 1' animo a fare il servitio publico. Quanto al particolare de 1' Arci-vescovo di Salsburg, giudica espediente Sua Santitä che lei procuri d' intender bene la sua intentione, ma non in modo che mostri di dubitarne, et si potrebbe penetrare col mezo d' una sua lettera, con la quale lei li desse ragguaglio de la visita che dissegna di fare per benefitio di quei popoli. Da la risposta vedrá il suo senso. Si ricorda quel che par bene, ma si rimette a la sua prudenza il modo di farlo, aggiungendo, che se trovero, impedimento, avvisi, che si procurera di rimoverlo ...
23.
1607, 22. IX., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 162.)
Scrissi con le precedenti tutto quel che mi occorreva dirle in materia de la Visita ...
24.
1607, 24. IX., Gornji grad:1 Salvago — Borgheseju.
(Borgh., II, 197—8, f. 413.)
Intorno al feudo ecclesiastico concesso dal Vescovo di Lubiana al fratello userö ogni debita diligenza, e faro quanto
1 Pismo Salvaga Borgheseju iz Slov. gradea 17. sept. 1607 prim. v ČZN XVIII, 18: Salvagovo beležko o dekretu gornjegrajskim upornikom proti Hrenu s 23. sept. 1607 prim. Loserth, Bericht ... a. d. Musealarchiv von Linz, Beiträge zur Erforschung Steierm. Gesch. 36/41, No. 105.
potro per rimediare, se vi sará il bisogno, e daró conto a suo tempo di quanto havró fatto... (odg. 6. X. 1607).
25.
1607, 1. X., Radovljica: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 417.)
Vederá V. S. I. le due annesse scritture1 statemi date sotto nome tácito, al che sebene io per mia natura non sono solito di dar fede, come che habbi provato nel tempo, che io governo provenir piü da malignitá, che da veritá, e zelo, tuttavia in luoghi dove hó io cognitione piü che tanto, ho havuto per bene di servirmene per lume e non senza frutto, poiché hó trovato íorsi piü, che non havrei voluto per servitio di questo vescovo di Lubiana il quale é tanto trascurato nella sua cura, che da uno in poi non ho visitato alcuno de suoi Preti, Parrochi, che non habbino la concubina, mandata via otto giorni prima della visita, anzi nell' essamine d' alcuno ho sentito, che sebene egli
10	sapeva, che lo tolerava et il Prepósito di Lubiana mi ha detto, che perseguita quelli, che non la tengano e che ha ammoniti tutti loro a mandarle via, perche io non le ritrovi in casa, sebene gli é poco giovato havendo io scoperto la piagha usando quella debita deligenza, che si conviene al mia carico, et alP opinione, che N. S. per sua bontá há di me, nella íedeltá di servirlo.
In oltre hó ritrovato che i Preti fanno P hostería publica,
11	beccaio ancora; et che si fanno pagar il Batesimo, et P Estrema Vntione, quello che mi pare di gran consideratione é che non hó trovato nella sua Diocese alcun Párroco, che habbi Bolle scritte del Benefitio suo nomine tantum, e volendone indagar la causa, hó cosi presentito, sebene non é ancora del tutto certo, che il vescovo fa questo perché fá á parte con i Preti; i quali se volessero reclamare non havendo bolle, li possi cacciar via, e cosi tiene a loro osso in gola, perche por-tino la somma, et tacino; a questo piacendo a Dio rimediaró, ma vorrei farlo con piü auttoritá, sebene P hó amplissima, come diré per ordine particolare di N. S., che in futurum si debbano espedir le bolle sempre, che si conferirranno i benefitij, e che si debbano daré a chi gli há, che á questo modo si levará al vescovo il modo di usare questi arcigogoli. Há di poi messo nella chiesa di S. Martino appresso Cranburg un Prete della Qualitá, che sentirá V. S. I. per un' altra mia non per altro, che per haver la mettá delli crediti di quella Chiesa, che ascendano al valore di mille fiorini.
1 Jih ni.
Per quanto tocca alla sorella1 Mons. di Portia gli ordinô, che non la ricevesse in Casa sotto pena di scommunica latae sententiae, ma egli la fà star à Camnic diocese Patriarcale con il marito, dove intendo dall Archidiácono2 di quella Città, che è un gran buon Prete, et virtuoso, che il vescovo va tre volte il mese, e vi sta tre o quattro giorni per volta con scandalo universale sino ne' contadini, che egli habbia comertio carnale con lei, la quale governa il vescovato in spiritualibus et tem-poralibus tirannicamente. Onde io giudicarei, che fusse à proposito di fargli precetto, che non possa ne anco andar dalla sorella, ne che permetta, che ella s'ingerischi nelle cose del vescovato in niuna maniera, ma lodo di farlo con ordine, et espressa commissione di N. S. perché habbia maggior îorza sotto le pene, che paperà alla Stà. Sua la quale haverá mérito da Dio, che habbia fatto questa santa resolutione, che si visiti queste parti cosa tanto necessesaria, tanto desiderata, e bra-mata da tutti, nella quale acquista la S. Sede honore, et affet-tione, non potendo io esprimere con che reverenza mi ricevino tutti questi catholici, che sono molto più, che gli Heretici, et i Preti stessi, che sono castigad, ringratiano Dio di haver questa occasione di riconoscer il loro errore, non conosciuto per adietro, stante la liberta del vivere, e 1' essempio commune de gli altri, oltre la poca cura de i Vescovi... (odg. 13. X. 1607).
26.
1607, 1. X., Radovljica: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II. 197—8, f. 426.)
P. Gasparo3 già Prepósito di Lubiana è alla cura della chiesa di S. Martino4 appresso alia Cittá di Cranburg, fù scac-ciato dalla Prepositura per la sua mala vita, et ha ritrovato il ricovero di quella Chiesa datagli dal vescovo di Lubiana per la causa scritta con altra. Contro questo Padre già mi consta in processo, che lui habbi deflorate due sorelle carnali, che habbia deflorata una ragazza di X. anni in circa. che al presente habbia una concubina, che pur ha deflorata, ma ho inditio, che habbia havuto che far con una monaca di Loch, dove è stato Parrocco, e di molti altri misfatti enormissimi, i quali credo di dover metter tutti in chiaro, e vi faro ogni
1 V Hrenovem rs. koledarju (Drž. muzej v Ljubljani) pod 21. II. 1597: Sorori meae Ursulae ... marito ejus; pod 19. IV. 1602: Vrsula unser Schwester und Schafferin.
- Seb. Terbuhan 12. VI. 1595—1608, prim. Koblar, IMK. 1892. 51.
3	O Gašparju Freudenschussu glei: Valvasor VII, 461: VIII, 691; IMK I (1891), 25; V (1895), 191: X (1900), 149.
4	Valvasor VIII, 766; Pokorn. St. Martin pri Kranju, Gorenjska knjižnica VI (1912).
sforzo, e sebene io sin aclesso hó usato la man dolce nel pas-sato dando penitenze salutari e procurando di rimediar in modo all' avenire, che non si ritorni al vomito, tuttavia essendo ancora necessario di far qualche dimostratione rigorQsa, hó giudicato di non tralasciar questa con tutto che il Padre sia di 60 e piü anni, assai comodo di Patrimonio, e con pensioni sopra altri benefitij, ma ho voluto darne conto a V. S. I., per saperne la volunta di Sua Beatitudine, secondo la quale mi governaró precisamente, accioché in ogni evento, che il Pren; cipe ricercato da altri non mancando il Padre di íavore, facci qualche uffitio, possa mettermi sotto il manto della Santitá Sua, e diré che io hó ordine di far cosí, e che non posso farne altro, suplicando humilmente V. S. I. per mió discarco á far che gl' ordini siano limitati, e precisi a quali diró di non poter senza mió carico contravenire ... (odg. 13. X. 1607).
Pripis Borghesejev: Risponderli che nel castigar questi et simili delinquenti habbia cosideratione alia grande licenza di quei paesi et pero proceda consideratamente et non con quel rigor che si faria qua in Italia, et piü tosto procuri 1' emendatione e correttione et di levar 1' occasione della reincidenza.
27.
1607, 1. X., Radovljica: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 427.)
Nella visita, che si é fatta hoggi della chiesa Parrochiale di S. Leonardo in Croppa diocese di Lubiana, si é ritrovato, havendone prima havuto notitia, che il Parrocco chiamato P. Bartolomeo di Cumer huomo di 67 anni incirca ha sposato extra Ecclesiam- una donna circa 30 anni sono. ma alia pre-senza d' un Prete, dalla quale ha havuti 7 figliuoli, e sebene sono 4 anni, che non la tiene piü in casa, puré vi va, et ha commertio con leí, essendone fatto instromento, il quale non s' é potuto havere, non ostante ogni diligenza, tenendosi per certo, che i figliuoli 1' habbino ritenuto per dimostrar d' esser legitimi, ha confessato di piü nel suo essamine, che havendo sentito diré, che la chiesa santa ha fatto male a determinar, che i Preti non piglino moglie, 1' ha creduto per un anno, sebene poi pentitosi, se n' é confessato con occasione d' un giubileo. II caso é importantissimo, hó voluto darne conto a V. S. I. per saperne la volunta di N. S., al quale si degnará di far sapere ancora, che si userá maggior diligenza nell' essaminarlo, perche per la brevitá del tempo non s' é potuto farlo hoggi e di tutto daro conto a suo tempo ...
Pripis nuncijev: Vi é di piü che il Prete sudetto si fece Párroco con intentione di dover sposare, e pigliar quella dona,
che sposó poi, e si dubita, che un Predicante fussi quello, che intervenne al sposalitio, sebene egli dice esser stato un Prete, che é morto alcuni anni sono. Userô ogni possibile diligenza, subito che egli venga da me, che sarà domani, e con il seguente darô conto distinto d' ogni cosa. Pripis Borgliesejev: Sic mandi alia congregatione del S. Uífitio (odg. 13. X. 1607).
28.
1607, 1. X., Radovljica: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 428.)
Hô ritrovato nella chiesa di S. Pietro, che è della comenda del Priore di Boemia della religione di Malta nella Diócesi di Monsignor Patriarca d'Aquileia, un Prete vecchio di 77 anni Piovano già 13 anni, che si chiama Qiorgio Schobel il quale ha confessato, che sono più di due anni, che non ha mai detto 1' offitio, che nel spatio di 30 anni ha tenuto sempre concubina, una per spatio di 16 anni dalla quale ha havuto cinque figliuoli, un' altra 13 anni, che gli n' ha fatto 4 et 1' ultima un' anno in-circa la quale egli defloró 1' anno passato, e dormiva adesso continovamente con lei, et usava ancora carnalmente due volte la settimana, celebrava ogni venerdí et alie feste principali, et in altro tempo sempre non confessandossi se non quattro volte 1' anno. II caso è di moíta qualità e perô non mi sono risoluto di determinarlo sebene 1' haverei potuto fare, per esser sotto la religione di Malta. Sentirô voluntieri quello, che ordi-narà N. S. — Odg. 13. X. 1607.
29.
1607, 6. X., Frascati: Borgliese — Sulvagu.
(Germ. 21, f. 163 v.)
De li 24. del passato sono 1' ultime lettere di V. S. Con 1' autorità de 1' Arciduca si puó sperar di rimediare a' disordini che lei trova ne la Visita, poiche li Prelati si mostrano cosi poco zelanti del culto divino, che permettono gl' abusi, et gli scandali senza scrupolo di coscienza. Al ritorno di Sua Altezza potrà V. S. trattarne, ma non resti di mandar anco quà una piena relatione de la sua diligenza, perché è desiderata grandemente.
30.
1607, 9. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II. 197—8, f. 430.)
L' Archidiácono di Camnic1 Diocese Patriarcale, che hó visitato, è huomo d'integri costumi, et ancora di sana dottrina,
1 S. Terbuhan.
essendo Teologo, gioverebbe inolto per quelle parti se egli havesse licenza di poter leggere libri prohibid per confuttione de gli heretici, et io per la faculta havuta dalla Congregatione del s. uffitio ne 1' havevo compiaciuto parendomi di far il servido di Dio e di quell' anime, ma essendo obligato darmi nota de i libri, che vuol leggere, ne servendogli questa licenza, perche possono capitar libri necessarij d'esser veduti deside-rarebbe d'haverla assoluta di poter legger tutti i libri heretici. che gli verranno aile mani, e mi ha pregato di farne uffitio, se parerà a V. S. 1. di haverne risolutione da N. S. io ne sentirô molto contento per quello che se ne puô sperare di bene da questo buon religioso. — Odg. 20. X. 1607.
31.
1607, 9. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II, 197—8, f. 431.)
Ouest' ordinario mi porta due sole lettere di V. S. I. delli XXII. del passato.
L'Abbate di Runa1 dell' ordine di S. Bernardo Cister-ciense, che è ancora Vicario Qenerale dell' Abbatie dell' istesso ordine, che sono nella Stiria dominio tutto di questo Serenis-simo Prencipe, hà dato ordine à gli altri Abbati, che non mi debbano ricevere in Visitatore, pretendendo di haver privi-leggij, che non possino esser visitati da altri,2 che da loro superiori, ogni volta ch' io non gli mostri di haver facoltà par-ticolare e spéciale, di poterlo fare, mi è parso bene di scrivergli nel modo, che potrà vedere V. S. 1. dalla copia délia lettera, elle verrà con questa, mà perche io non hô da poter mostrare, se non generalmente questa facoltà, la quale nel mió breve è amplissima derogando a tutti i Privileggi, e dubito, che andando non mi vorranno ammettere, che sarebbe di scandalo grandissimo à questi heretici, e non vi andando vi andarebbe F interesse délia dignità délia Sede apostólica oltre il bisogno.
1	Matthias Gulcher Belga 1605 — t 8. V. 1628, cf. I. Fekete de Ga-lantha: Diplomataria Sacra ducatus Styriae, II, 53.
2	Puzel v »Jdiographia... monast. Sitticensis« (rokopis v Drž. arhivii v Ljubljani) je zabeležil na str. 124/25: 1607. Annis praeteritis ac saeculis abthinc retroactis Sacer Ordo Cisterciensis a multis Pontificibus liti a Paschali II.. Calisto II., Sixto IV., Jnnocentio VIII., Pió V. eximitur, et a Gregorio XIII. confirmatur, ac tandem hoc anno signanter et potissimum a Paulo hujus nominis Pontífice V. long« magis exemptus declaratur, ex quo constat a Paulo V. ac reliquis Pontificibus, quod post concilium Tridentinum privilegia ordinis Cisteroiensis omnia sint approbata ac per ca ordo exemptus a jurisdictione quorumcumque diocesanorum sit decla-ratus, ea modalitate et forma, ut a nemine inquietari, perturbari, molestan, seu visitará queat, sub quocumque praetexto, seu quaesito colore, aut vigore, cujuscumque facultatis apostolicae, licet essent Cardinales, seu legati a latere.
che ve n' é essendo una Abbatia lontana di qua quattro leghe, che ha piu di 12 rn. fiorini d' entrata, e non tiene se non quattro Monaci, et é in debito, hó giudicato bene per levare tutte queste difficoltá di significarlo a V. S. I. e metter in consideratione, che sarebbe bene, che N. S. si compiacesse di dichiarare per breve particolare, che io habbia facoltá di visitare le Abbatie di S. Bernardo, Monaci di S. Agostino, Prepositure, e tutte le Abbatie, Prepositure spetante a Monaci, e a Preti secolari ancora, che sono nello stato di Sua Altezza della Stiria, Car-mola, e Carintia, e altrove, quali sarebbe bene, ch' io havesse con la risposta di queste lettere, perche trá tanto per non in-correre in qualche stravaganza- andero dilatando la visita di questi Monasteri, rimettendomi á quelo che determinará la San-titá Sua con la sua prudenza... (odg. 20. X. 1607).
32.
1607, 9. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II. 197—8, f. 432.)
Vederá V. S. 1. la diligenza, ch'io lio fatto usare intorno a quel Prete, che sposó la concubina, mandando copia del processo, io 1' ho havuto a me, egli é molto vecchio, et inhabile, attenderó quanto mi sará commandato. — Odg. 20. X. 1607.
33.
1607, 9. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II, 197—8, f. 433.)
Vado continuando la mia visita, nella quale ogni giorno scorgo cose piü importanti, perche oltre le concubine, che é cosa ordinaria con figliuoli, si vendono i sacramenti, et hó ritrovato un Prete in sper0, che é Rettore di S. Michele in Carniola chiamato P. Filippo Marsica, che ha lasciato morir putti senza battes^mo perche non lo volsero pagare, et a chi aomandava 1' olio santo ricercava duoi Vngari di pagamento, che per esser i contadini poveri, ne potendo pagare quella somma restavano senza il sacramento. Le confessioni le sen-tiva in questa maniera, che diceva il penitente ho offesso Dio, e me ne dispiace, et egli diceva il pater, et Ave maria, e 1' as-solveva, e se alcuno pur voleva dir i suoi peccati gli diceva, che gli dessero quello, che gli veniva et andassero via speden-dosi presto, con una gionta di 30 anni di concubinato continuo, egli é vecchio, pensó di privarlo, e dargli qualch' altra peni-tenza.
II vescovo, che doverebbe aiutarmi, distrugge, perché oltre all' haver detto á questo Padre, che non dubiti, che io non li
posso far eos' alcuna, ha soggiontov che quando bene io lo pri-vassi gli dará benefitio migliore di quello, che ha al presente parendomi che rieschi vero quello, che hó sentito ch' egli perseguiti gli liuomini da bene, et aiuti, et essalti i tristi. Gli heretici si lasciano intendere, che se i Preti vivessero bene, che essi muterebbero opinione, et io certo resto consolatissimo di veder, che i popoli bassi (che gli altri nobili per il più sono heretici) si conservino con tanta pietá, havendo essempio cosí perverso avanti. Stanno osservando gli heretici minutamente ogn¡ attione mia, e sperano, che alla fine io debba lasciarmi corromperé con danari, e presentí, ma se Iddio non mi leva per li peccati miei quello inttelletto, che mi ha dato almeno in questo, non pensó di mutar il termine, e stilo, che ho comin-ciato da quando io gionsi ad essercitar questo carico, che tutto sia detto a gloria di Dio e perche V. S. I. sia sicura di haver un Ministro et humilissimo servitore integro e di buonissime intentioni. — Odg. 20. X. 1607.
34.
1607, 9. X., Ljubljana: Salvago — fíorgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 446.)
Gionsi domenica sera a Lubiana, dove feci 1' ingresso Pon-tificalmente per indur tanto più i Popoli alla stima, e riverenza della Sede apostólica incontrato alia porta dal clero col vescovo in Pontificale, dove il Senato della Cittá era presente, et fece, che un giovane dottore disse alcune parole latine dimostrando la consolatione, che havevano della visita, la riverenza verso la S. Sede et il desiderio, che havevano di servirla sempre. Risposi, che era piaciuto alla Santità Sua d' impormi questo carico, che io haverei procurato d' essercitarlo a gloria, et honor di Dio, et a benefitio di questo anime, e se havessi havuto in questa occasione di íar cosa, che fusse a gusto della Cittá, che 1' haverei fatto molto voluntieri agradendo in tanto a nome della Santità Sua questo ossequio verso la S. Sede, e la loro pronta voluntá di che haverei datto conto a Sua Beati-tudine, che 1' haverebbe sentito con molto contento.
Il guardiano de Capucini mi disse, che molti heretici sa-rebbono venuti ad incontrarmi, ma che non 1' havevano fatto per rispetto del vescovo, col quale non havevano buona^vo-luntá biasimando molto il suo vivere e la disolutezza di questo clero poiché il vescovo sta continuamente a Oberburgh, anzi che un heretico principale chiamato Cacianer, se vedesse riforma nel clero si farebbe catholico, e che con 1' essempio suo molti faranno il simile, che egli fu quello, che mi mando quelle scritture contro il vescovo delle quali ho mandato copia a V. S. I.
Ho detto al P. Guardiano che vegga di íarlo venire da rae, che forsi Iddio potrebbe aiutarmi a sollecitarlo nella riso-lutione: Intanto io attenderó alia visita della Chiesa del Capi-tolo del Vicario e del Vescovo dove credo, che vi sará, che far assai. Usaró la debita diligenza e zelo e di tutto daró conto a V. S. 1. — Odg. 20. X. 1607.
35.
1607, 13. X., Frasead: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 158 v, 159j
a)	Del primo del corrente sono le ultime lettere di V. S. et sono cinque.
Vedo che nel progresso de la sua visita si scoprono ogni di nuove piaghe. Dovrebbe veramente applicarsi il rimedio conforme al male, ma la licentiosa liberta di coteste parti non permette che si faccia. Nel castigare i Preti delinquenti, habbia V. S. per fine di procurar 1' emendatione, et di levar 1' occa-sione de la reincidenza. II rigore non puó giovar molto, et operarebbe forse piú il lasciarsi intendere di voler reiterare la visita in breve. A' vescovi metta in consideratione la rovina che nasce da la lor connivenza.
b)	Per ovviare á li inconveniente che possono moltiplicare á la giornata, é bene che V. S. faccia un Decreto, che li Pro-visti dal Vescovo siano obligati in avvenire a spedir le Bolle, et che vi s' aggiungano anco le clausule necessarie per an-nullar le collationi quando non s' eseguisca.
Quanto á la sorella del Vescovo di Lubiana si rimette á la prudenza di V. S. il modo di levar lo scandalo, potendo lei, che é presente far miglior risolutione.
Non tengo ordine di Sua Santitá di dirle altro in questo particolare.
c)	A la Congregatione del S. Uffitío si sono mandate le due lettere di V. S. che trattano de li Preti Giorgio Schobel et Bartolomeo di Cumor. Dal sig. card. Arigone havrá la risposta, et io lo faró ricordare, perché é' 1 remedio s' applichi in tempo et conforme al bisogno.
In materia de la visita si trattará qui con 1' agente de 1' Arcivescovo di Salsburg, et daró avviso a V. S. quanto prima di quel che si sará operato ...
36.
1607, 17. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 447.)
Si é ritrovato a Gradisce villa della Pieve di Moraiz luogo distante di qua tre leghe un Contadino, ch' é ancora fabro di
30 anni incirca, chiamato Luca,1 il quale andova diseminando di baver veduto moite volte il spirito santo in forma di colomba resplendente, et Christo Signor Nostro in persona di un putto picolo con ali e gran splendore vestito di bianco con una stolla al eolio, e che visibilmente gli havevano parlato, et or-dinatogli, che dovesse fabricare una Chiesa appresso alla sua terra in un colle vicino ad un tiro di mano, sotto titolo di S. Barbara con cinque altari, uno alla Santa, gli altri alla Santissima Trinità, alla Beata Vergine, a S. Fortunato et a S. Lucia et ha cominciato a sedur il popolo in modo, che in quel monte al sabbato vi è grandissimo concorso, e di Elemosina hanno già esso, et altri di quel luogo messo insieine, tra armenti, e danari da mille fiorini e sebene è stato prigione quattro volte, e gli è stato prohibito tre anni sono da Sua Altezza sotto pena délia testa, che desista da questo, non ha lasciato, ma ha fatto peggio di prima, dicendo, che bisogna servir, et obedir- più a Dio,-che agli huomini. Intendo di più, che vada spargendo, che ogni giorno parla con lo spirito santo, che in quel luogo si faccino miracoli d' ¡Iluminar ciecchi, e guarir altre infermità. Giudi-cando questo negotio esser gravissimo massime in queste parti, dove gli Heretici irridono i Miracoli- ho con buone parole fat-tolo venir a Lubiana, che altrimente con sforzo sarebbe stato omnivamente impossibile, et essaininatolo cosí superficialmente 1' ho fatto carcerare, e metter sotto buonissima custodia, perche non fuga havendo dato ordine intanto, che i' Auditore facci diligente processo, tantopiù, che qui corre voce, che nel sabbato si faccino in quel luogo di costui ritrovi, et il crescite et Multipli camini. Usarô ogni essatta diligenza, e di tutto darô contó a V. S. I., alla quale dirô esser in mia mano uno cassetta dove dicono esser 150 fiorini di Elemosine, due contratti di 200 fiorini, et un libretto di tutti i crediti, et Armenti, e crederei che fusse bene applicar tutto questo alla fabrica de Padri Ca-pucini di qui per la mettà che è molto bisognosa, e 1' altra mettà allí Padri Giesuiti, o di qui dove fabricano, o à Gratz dove fabricano pur ancora, non ponendosi tutto benigna correttione di V. S. I., che sebene 1' attione è buona debba effettuarsi per
1 Prim. Loserth, Acten und Correspondenzen z. Gesch. der Gegenref.
in Inneröst. II (Fontes rer. austriacar. II. Abt., 60. Bd.) 461, No. 1743:
1607. 3. XI: »Gutachten, betreffend des jetzigen allher geordneten
nuncii apostolici lierrn Johannes Baptista Salvago anmassende Visitationen.«
V tem »mnenju« svedočijo, da je dal nuncij zapreti »Gasparja Valesch aus Gradisch«, iz katerega govori sv. Duh, da naj zgradi cerkev v čast sv. Barbari. S tem je nuncij prekoračil dopustne meje. Nadalje se trdi v tem »Gutachten«, da se mudi nuncij že 4 tedne pri ljubljanskem vladiki na tega škodo, in da je nekatere ubožne duhovnike tako izsesal, da nimajo več s čim živeti. Zaradi tega naj se prepuste vizitacije deželnim prelatom, ki poznajo jezik in deželne šege in ki ščitijo reputacijo deželnega kneza. Da pošilja v Rim poročila, stori to pač zategavoljo, da si tam pridobi dobro ime.
il cattivo íondamento che hà, che per rispetto della persona converrà vedere quello che risultarà dal processo e dalla confessione.1 — Odg. 27. X. 1607.
37.
1607, 17. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 448.)
lo menai con me due Padri Qesuiti con pensiero, che dovessero cooperar con me in honor di Dio e benefitio di queste anime, ma ritrovo di essermi ingannato, perche ho ve-duto, che ho menato il maggior di loro, che è Cancellario dell' Università di Gratz, che F altro giovine è veramente di buon talento, e voluntá, per Avocato del vescovo, e per copritor de delitti, e ditfetti di questo clero per servitio e gusto di lui. Et havendo io desiderato, che il giovine predicasse, che lia tutte le lingue, et è di molta sufficienza, domenica passata qui in Lubiana, essendo venuto con me a questo effetto per dimostrare 1' importanza della visita e la causa con gli effetti, che vengono seco, questi Padri non hanno voluto, che predichi. per non disgustar il vescovo, che non havea per bene, che si facesse, in tanto, che sono stato necessitato à voltarmi a' Padri Capucini, che hanno fatto il debito, anzi dubitando il vescovo di qualche incontro, come quello, che é ben conscio à se stesso della sua vita, e quello, che ne sente tutto questo Popolo, ha spinto due giorni sono il sudetto Padre Cancellario, et un altro Padre Nicolao, che era a Loreto, per far uffitij con Madama Serenissima a suo commodo, havendo promesso a loro aiuto particolare per la fabrica. Ha di più il detto Cancellario persuaso questo Abbate di Sitich del quale scrissi con 1' ordinario passato2 dell' ordine Cistertiense, à non ammettermi alia visita in modo alcuno per non cotravenir à suoi privileggi, che cosí egli ha detto all auditore di Mons. Vescovo per mezzo del quale fece sua scusa con me, se non veniva a visitarmi, e se non mi riceveva. lo sono Ministro fedele e di sincera volunta, e mi parebbe di mancar grandemente a me stesso, se io non dessi conto puntuale di tutto quello, che passa, nel resto sô, come convenga a governarmi con loro tanto più per F intratura, che hanno con F Altezza Sua, già è un pezzo che li conosco, e sô, che sono bonissimi Politici, ma dove anderà l'interesse del honor di Dio, e della Sede Apostólica non havró risguardo ad alcuno se bene fuss' io per 1' istesso ... (odg. 27. X. 1607).
1	Prim. Grudnov prevod pisma v IMK, XIX (1909), 110.
2	Stiski opat je bil Jakob Reinprecht od 1603 —t 1626. ci. Puzel, Idiographia 123, 374.
38.
1607, 17. X., Ljubljana: Salvago — Borgheseja.
(Borgh. II, 197—8, i. 449.)
Non so quando partiré di qui essendosi accumulati molti negotij ne havendo ancora fornito gli essamini necessari ri-trovo, che il Vicario generale non é disimile dal capo, facendo molte Simonie, et estorsioni, al che si doverá rimediare con la mutatione.
Intorno al Vescovo é pur troppo publico, e notorio il coin-mertio con la sorella, con la quale sta, e va ad ogni funtione, che egli si faccia, ne senza lei va in luogo alcuno, non ostante che habbia precetto dal Portia sotto pena di scommunica late sententie, di non poter trattar con lei. Gli lia dato un Castello
del vescovato a goder in vita, essa fa le spoglie di Preti Morti et é Padrona assoluta di tutto. Al fratello ha dato un altro Castello, dove io sono stato, al che ha prestato consenso Sua Altezza, sotto pretesto, che habbia pagato debiti del vescovato, che pur ritrovó danari, e non debiti quando fu fatto Vescovo e che non vaglia pin di 200 fiorini 1' anno, e vale intorno a 1000 scudi, per quel che ho inteso, et a questo sará difficile rimediare, ma quello che fa men grave il fatto é, che dura in vita del fratello, e non piú oltre.
Stimano tutti, che se adesso non si rimedia allí disordini, non se ne possa mai pin aspettar ne sperare emendatione. lo ne ho scritto a Sua Altezza e conosco che non vi sia rimedio migliore ne piú efficace, che far venir il vescovo a Roma, trat-tenerlo qualche tempo, che forsi si scorderá la sorella, et ap-pigliará eruditione, e forma di regger, se e gli altri, e questo con occasione di visitare limina apostolorum non havendo mai compito a questo debbito, e deputar qui un vicario, che sia huomo da bene, e di valore, che regga e facci metter in esse-cutione le visite, e decreti, che sarano fatti da me. Credo cer-tissimo, che questa sia la strada piú sicura di rimediar al bi-sogno urgente di questo vescovato rimettendomi sempre alia detterminatione e volunta di N. S. e di V. S. I. — Odg 27. X 1607.
39.
1607, 20. X., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. II, 21.)
a) f. 159. — Tengo le sette lettere di V. S. I. de li 9 del corrente, et il processo.
A la Congregatione del S. Uffitio ha commandato N. S. che si mandi copia di quel che lei scrive in materia del Prete,
che sposó la concubina, et del Rettore di S. Michele ne la Car-niola. Significherá a V. S. il sig. cardinal Arigone la mente di Sua Santitá la quale ordina di nuovo, che lei habbia per fine di procurar che la correttione giovi, et non esacerbi piü gli animi malamente corrotti da la licentiosa liberta del paese.
b)	f. 159. v. — L' honore che é stato fatto a V. S. ne 1' ingresso publico in Lubiana, et la scusa fatta da li heretici di non haverla incontrata per causa del vescovo, é segno evidente, che et li cattolici sono ossequenti a questa S. Sede, et gl' heretici non tanto alieni che non si possa sperar la lor con-versione. La vita esemplare del Clero di coteste parti persuade-rebbe loro 1' unione con la Chiesa Santa. Mostri V. S. a' Ve-scovi 1' origine del male, et faccia lor toccar con mano la gra-vezza de la colpa, la quale nasce tutta da la lor connivenza, che penseranno forse meglio a la lor cura pastarole.
c)	f. 159 v. — Ne la Congregatione del S. Uffitio si trat-terá de la licenza di legger libri prohibiti d' ogni sorte, diman-data da 1' Archidiácono di Camnic, et V. S. sará avvisata a suo tempo de la risolutione.
Qui aggiunto sará il Breve necessario per visitar 1' Ab-bate di Runa et gl' altri tutti del Dominio di Sua Altezza. E conforme al desiderio di V. S. 1' ordine almeno é stato tale.
40.
1607, 23. X. Ljubljana: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II. 197—8, i. 458.)
Con il seguente suppliró al mancamento di questo essen-dome hiersera occorso un accidente fastidioso, che mi ha tra-vagliato tutta questa notte, ne mi ha lasciato libero questa matina, che bisogna dar le lettere alia posta. Spero che non debba esser altro, e che sia tutto di peso di soverchia fatica. Servirá questa solamente per accusar la ricevuta delle tre lettere di V. S. I. de li 6 di questo e per dirgli che fra tre giorni mi sbrigaró di quá et andero verso Pedina, et d' ogni cosa a suo tempo daró conto a V. S. I. ... (odg. 3. XI. 1607).
41.
1607, 27. X., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 161 v, 162.)
a) A le quattro lettere di V. S. deli 17. del presente ri-spondo con questa, et con 1' aggiunte.
S' é fatto sapere al Padre Generale de la Compagnia del Giesú il poco zelo del Padre Cancelliere dell' Universitá di Gratz, et 1' affetto di coprire i mancamenti del clero senza Jrutto. Sará la correttione conforme á la colpa, et si prove-
derá, perché in avvenire muti senso. In coteste parti é neces-sario conceder qualche cosa á la liberta del paese, purche non s' offenda il sig. Dio. V. S. compatisca in quel che si puó, et continui la sua visita con buona salute.
b)	11 fabro, che dice d' haver le visioni avvisate dará presto indicio de la veritá, se, tenuto in buona custodia, non ha-vrá occasione di trattar con chi favorisce forse i suoi pensieri. Facciane V. S. diligente inquisitione, et quando sia espediente applicar le limosine, che sono in man sua in altra opera pia, lo faccia col consenso del Serenissimo Arciduca Ferdinando; che tanto commanda N. S. espressamente.
c)	11 modo che V. S. propone di correggere il vescovo di Lubiana col farlo venire á Roma sotto pretesto di visitar limi-na Apostolorum, non é cosi facile, come mostra in apparenza. Non acconsentirá egli mai di partir da coteste parti, et di met-tersi in mano di chi potrebbe castigare i suoi fallí, et la violenza poco giovarebbe, Intenderá V. S. la mente di Sua Alteza da la risposta che fará alia sua lettera, et potra pensar meglio al rimedio soíficiente a medicar la piaga incancherita ...
42.
1607, 31. X., Vrhnika (Vernich): Sulvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 459.)
II Rettore d' Aspa della Diócesi di Lubiana havendo havuto precetto da me di dover presentar le fede dell' ord'ne- hebbe ricorso dall' Abbate di Arlestan1 in Carinthia della Diócesi di Salsburg, che haveva quella del presbiterato, il quale ritrovó, che haveva la casa piena di donne, oltre ad alcune concubine, che tiene vicino al Monastero, il quale con tutto che sia molto ricco, non lo persuade pero a tener piü di dieci Monaci, spen-dendo quelle rendite in altri usi, che non dovrebbe. Soggion-gendo, che gli disse 1' Abbate, che io non andassi in quelle parti per visitare, perche non lo comportarebbe, havendo havuto ordine dall' Arcivescovo di non riconoscermi per superiore, replico, che in quelle parti la visita é necessarijssima, essendo piü di 80 anni, che non si é mai visitato, e non mancando Preti per quello mi vien rifferto che communicano sub utraque ... (odg. 10. XI. 1607).
43.
1607, 31. X., Vrhnika: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II. 197—8, f. 460.)
Per la fine del Processo di quel Luca, del quale io scrissi a V. S. I., che fingeva di parlar con lo spirito santo et con
1 Podkloster, Arnoldstein.
Christo Nostro Signore fu necessario di venir ad atti rigorosi e finalmente confessó, che tutto era vanità, e che le attioni erano tutte finte, non per altro, che per edificar la Chiesa in honore di S. Barbara, quello, che mai hà voluto fare in tre altre volte, che è stato prigione et tormentato, havendo il giorno seguente rectificato il tutto, e perché è laico hó havuto per bene di darne parte a Sua Altezza, la quale havendogli altre volte fatto pena la vita a dover desistere da questo, credo che starà forse risoluto della pena cominata, e che non si sodisfará d' una Gallera, 1a quale doverá esser la minor pena, poiche qui i Popoli sono tanto facili a persuadere, che di già haveva seguito di molte persone — ne sono molti anni, che un altro si era intitolato Christo figliuolo di Dio et haveva seguito grandissimo, che poi fatto prigione, per il freddo gli cascorno i diti de piedi e miseramente se ne morse nel hospi-tale di Lubiana, et essendo ancora in questo intramischiato mi-racoli finti tanto più à parer mió mérita grave castigo per quello che in questa materia ne dicono gli heretici. essendosi un Principale tra loro lasciato intendere, che se io non ne faceva impresa, era risoluto di volerlo egli stesso condurre da Sua Altezza, ne forse sarebbe male per maggior terore delli altri a lasciar esseguire la pena imposta dal Principe, nel che non posso io ingerirmi come sa benissimo V. S. 1. staró atten-dendo quanto mi vorrà commandare .. -1 (odg. 10. XI. 1607).
44.
1607, 31. X., Vrhnika: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. 11, 197—8, í. 461.)
La Compagnia de' Mercanti di Lubiana mi ha dato 1' inclusa supplica,1 e veramente non sarà se non bene di consolar i confrati di qualche gratia, e thesoro spirituale potendo appor-tar gran servitio al stabilimento de Catholici, essendo quella Città assai flattante nella fede, per quanto ho potuto comprendere, hó voluto mettere in consideratione a V. S. 1. rimetten-domi perô alia dispositione santa e prudente che vorrà fare la Santità di Nostro Signore ... (odg. 10. XI. 1607).
45.
1607, 31. X., Vrhnika: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II. 197—8, f. 462.)
II vescovo di Lubiana desidera la gratia, che vedrà V. S. I. dal memoriale2 sportomi. N. S. doverá risolversi conforme alia sua sólita prudenza ancora in questo et a me basterá di haver
1	Prim. Qrudnov prevod pisma v IMK, XIX (1909), 111.
2	Je nisem nasel.
fatto 1' offitio ricercato. Intorno a lui io non mi sono risoluto' di far eos' alcuna perche nel processo1 fatto ritrovo, che oltre la carnale conversatione della sorella vi sia ancora principii, che si possi dubitar, che di suo ordine sia stato ammazzato uno, che era fattore di Sua Altezza et hó risoluto di mandar copia del Processo con quello, che mi occorerá, perché dalla San-litá di N. S. possi haver quell' ordine che giudicará ispediente persistendo tuttavia, che sia piü che necessario di farlo venir costí come diró a suo tempo.
In Lubiana vi trovo disordini di molta qualitá, come nella Diocese tutta a' quali piacendo a Dio rimediaró con i Decreti, che doveró far súbito, che io sia ritornato a Gratz, de quali ancora manderó copia. Basterá che dichi adesso, che il San-tissimo Sacramento si portava con il Capello in testa et me presente in Lubiana. Che intorno a sacramenti si faceva insie-me con le sepolture, come di altri negotij, e mercantie. e certo vedendo 1' essorbitanze cosí grandi, e cosi gravi, io non mi maraviglio, che vi siano tanti heretici, ma parmi strano, che non lasciano la pietá quei pochi catholici, che vi sono, ne voglio giá lasciare di diré un caso, che non doverá parer men grave a V. S. I. de quello, che 1' ho giudicato io. Morse nella Diocese del Patriarcha un heretico ostinatissimo, e volendo i parenti, che il piovano et Archidiácono di Camnich lo lasciasse sepelire in Chiesa, ó almeno nel Cemiterio, ne havendolo po-tuto ottenere ricorsero al vescovo di Lubiana, che per 30 fio-rini lo fece sepelire in un Cemeterio consecrato di una sua chiesa dove mai si erano sepeliti heretici.
Con i preti hó caminato dolcemente con penitenze salu-tari, havendo 1' occhio all' avenire, credo che con molti gio-verá, con gli altri quello, che faró con il braccio del Prencipe, il qual per quanto scrive il Casale non approva tanta pietá, per dubio che non ritornino al vomito. Vi é pero un prete, che ha deflorate sei vergine due in eta di 10 in 11 anni, et due sorelle carnali, con grandissimi inditij, et molte violenze di comercio con Monache, oltre, che dicono che habbi havute le centenara delle donne, con questo non pensó di caminar con la solita pietá havendone dato conto a Sua Altezza per vedere la sua intentione e conforme quella regolarmi per disponerlo tanto piü all' ajuto del rimedio nell' avenire ... (odg. 10. XI. 1607).
46.
1607, 31. X., Vrhnika: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 444.)
Le lettere di V. S. I. del corrente ordinario sono tre, e tutte del XIII. di questo.
1 Ga nisem našel.
Per Dio gratia mi rihebbi assai presto dall' accidente oc-corso, con tutto che fusse assai fastidioso et hora sono ritor-nato nel mió stato ordinario continovando le fatiche per gloria di Dio, e buon servitio della Santitá di N. S. e di Y. S. I. — Gionsi qui hieri, dove ho ritrovato un Curato cooperatore di questo Parrocco da un anno e mezzo in qua, il quale con qualche diligenza ho scoperto esser frate del 3°. ordine di S. Francesco Professo, che sono hormai sei anni, che dal Convento di Yeglia se n' era fuggito conducendo seco una giovine vergine dalla quale ha havuto due figliuoli e stando in habito di Prete. Finalmente ha confessato il tutto, et ha ancora dato inditio di quattro altri frati Apostati, dove dovero arrivare, e faro ogni debita diligenza.
Pensa egli di venirsene a Roma, et io li ho fatto precetto, che sia a Trieste fra otto giorni- di dove fácilmente mi risol-veró di mandarlo dal Protettore con una lettera, perche Sua Signoria Illustrissima pigli quella risolutione, che giudicará esser piü espediente, parendomi molto stranno, che i superiori suoi, non solo non 1' habbino mai ricercato, ma quel che é piü considerable, che havendo scritto di voler ritornare, non le habbino mai risposto. Quell' altro Apostata zoccolante se n' é fuggito ne so dove sia andato, et il Vescovo s' é dipor-tato ancora negligentemente in questo come fa in tutte le altre cose del Governo di questa sua Chiesa; m' incamineró fra poco verso Fiume, dove intendo, vi sia da fare, e per frati; e per Preti. — Odg. 10. XI. 1607.
47.
1607, 3. XI., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 162 v.)
Spero che V. S. goda buona salute, ma la nuova de 1' accidente occorsole mi fa star con 1' animo sospeso sin ad altro avviso. Fatichi, ma con risguardo de la sua salute per poter continuare in servir questa S. Sede, et accrescer il suo mérito-ne pensi che si voglia piü di quel che lei puó et conviene...
48.
1607, 4. XI., Trnovo: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 197—8, f. 472.)
Nel partirmi dal Vernich il vescovo di Lubiana mi diede 1'incluso memorialed che mando a V. S. I.; giudico esser non bene ma necessario come ho giá scritto due volte, che egli venga a Roma, e 1' occasione é buona, e V. S. I. quando man-
1 Ga ni.
derô il processo, con quello che mi occorrerà di più giudi-carà 1' istesso massime ch' io conosco il vescovo d' una pietà sciocca, et assai indulgente, onde non sperarei buon frutto da questa visita con la sua presenza. Stimarei che nella risposta si considérasse, che egli non è mai stato a Roma in 10 anni, che è vescovo e, che essendo il vescovato immediatamente sottoposto alia sede apostólica, è bene, che la rico-nosca una volta, che N. S. per usar la sa sua sólita benignità, si contenti di aspettare a Primavera per la qualità dei tempi, e che alP hora senz' altro debba mettersi in viaggio. Tuttavia questo è semplice motivo non pretendendo di volere sopra-saper ma sibene come informato dedur a notitia quello, che succédé, perche la risolutione sia conforme al bisogno et alla somma prudenza délia Santità Sua et di V. S. I. — Odg. 1/. XI. 1607.
49.
1607, 10. XI., Rim: Borghese — Salvagu.
(Qerm. 21.)
a) f. 168. v. — Le lettere di V. S. de P ultimo del passato sono otto. Quando V. S. sià sicura che '1 rigore non possa dispiacere al Serenissimo Arciduca Ferdinando, non si prohibirá che lei dia il debito castigo à delinquenti: procuri d'in-tender la mente di sua Altezza non solo in genere, ma specifi-catamente anco ne' casi perche non s'habbiano a sentir qui doglienze per questa causa.
Sopraseda à visitare i luoghi de la Diocese di Salsburg sin' à nuovo ordine, et mostri d'haver qualche impedimento, che non lasci continuar la visita che se le farà saper quando sara necesarrio.
h) f. 169. — Loda molto N. S. la diligenza, che V. S. fa nella visita, et spera che gl'Heretici stessi resteranno sodis-fatti, vedendo le sue attioni indirizzate al ben publico, et al servitio délia divina Maestà.
Troverá modo Sua Altezza di castigar quel tale, che si faceva santo, et P esempio gioverà a tenere in freno altri, che potrebbono havere i medemi capricci, per guadaguar P applauso del popolo.
Al secretario Cobellucci s' è dato P ordine di spedir P Indulgenza, che dimanda la compagnia de Mercanti di Lu-biana...
c) f. 169. v. — Dal memorial e del vescovo di Lubiana non si cava senso alcuno di quel che egli voglia, onde non si puó tispondere, se non si dichiara meglio.
Con Sua Altezza quando sará tempo tratti de le qualitá del sudetto Vescovo perche se non si trovera impedinento si penserá a far quel che conviene nel suo caso.
Intollerabili sono le cose che lei avvisa de la sua persona, et il dissimularle apportera maggior rovina.
50.
1607,	17. XI., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 170.)
II Memoriale del vescovo di Lubiana non puó satisfaré á 1' obligo, che egli ha di visitar limina apostolorum, perche se bene s' accetterá la scusa quanto á la sua persona deve niente-ditneno mandare un suo Canonico et una piena relatione de lo stato de la sua Chiesa. Tanto fanno gl' altri che non possono venir qua impediti legítimamente. V. S. lo avvisi et li metta in consideratione quel che conviene á la sua coscienza, perche supplisca al mancamento quanto prima.
51.
1607, 18. XI., Lupoglava: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II, f. 197—8, f. 414.)
Ho poi havuto le lettere di V. S. I. del 27 del passato e sono state tre et una del 3 di questo.
Di giá havevo dato conto a Sua Altezza delli danari ritro-vati a quel fabro delle visioni per sentirne la volontá sua, la quale sin' adesso non ho intesa, et ho molto caro di haver ancor in questo prevenuta la mente di Sua Beatitudine. Del vescovo di Lubiana non ho havuto risposta da Sua Altezza, sará negotio da trattarlo nel suo ritorno, sebene adesso vi é 1' occasione del suo memoriale, che ho mandato, ed ecco ancora quanto mi é occorso, se bene lo faro piü difusamente a Trieste quando manderó il processo.. .x (odg. z dne 8. XII. 1607 manjka).
52.
1608,	12. I., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 177.)
II Padre Gesuito, che V. S. menó seco in Visita há fatto tina lunga scusa col Padre Generale, in materia de la mala sodisfattione che lei hebbe de la sua persona, et promette di farla restar capace, che egli non pensó di darle alcun disgusto. Sará bene che lei accetti il buon animo per molti rispetti...
1 Prim. Grudnove izvlečke v IMK XIX (1909), 111.
53.
1608, 16. I., Oglej: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 189, f. 10.)
II vescovo di Lubiana scrive con 1' inclusa, che vorrebbe esser essente dal mandare il Canonico ad limina, giá che esso e stato habilitato. crederei, che se gli potesse ancora conceder questo, poiche non puó egli dar maggior lume, ne piü pieno raguaglio dello stato della sua Chiesa, di quello, che ho havuto io.
Mi doverá V. S. I. significare la volunta di N. S., et io conforme a quella mi doveró regolare. — Odg. 2. II. 1608.
54.
1608, 2. II., Rim: Borghese — Salvagu.
(Germ. 21, f. 179 v.)
E necessario ch' el Vescovo di Lubiana mandi una procura á qualche prete qui, che visiti in nome suo limina Apostolorum, et che invij anco la relatione de lo stato de la sua Chiesa. S' ammetterá la visita per procuratorem, et in questo havrá sodisíattione...
55.
1608, 4. III., Stična: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 189. f. 68.)
Non mancava di darmi molto pensiero la renitenza, che fa di continuo 1' Abbate di Runa Cisterciense Vicario generale di questo ordine in queste parti, havendo commandato, et inhi-bito con gravi pene all' Abbate di Siticena,1 et a quello del fonte S. Maria nella Carniola inferiore2 á non ricevermi, ne ammet-termi alia visita, parendomi, che questa diversitá fusse per apportar gran scandalo in questo paese cosí infetto di heresia nella nobiltá: oltre alia necessitá, che io haverei havuto di proceder con loro per termine debito con pene conforme all' auttoritá, che ne ho per 1' ultimo breve mandato a questo effetto, ma sia lodato Iddio, che non ostante 1' ordine del Vicario generale sudetto hó saputo cosi ben persuadere a questi Abbati il loro debito, e quanto siano tenuti ad ubbidir a' commandamenti di N. S.. che mi hanno accettato, et hieri gionsi qui ricevuto con molto honore, et con grandissima rive-renza da questo Abbate, per andar poi a visitar 1' altro Mo-nastero.
1	Jakob Reinprect. opat v Stični 1604 — 13. 1. 1626.
2	Jurij Vrbanitius, opat v Kostanjevici 1604—
Intendo, che é di vita esemplare, che ha disempegnato il Monastero gravato da debiti deli' antecessore, e che si governa bene, pure doppo la visita sapero la veritá nella quale pensó di andaré dolcemente per ogni rispetto, ma perche dubitano questi Abbati di qualche sopramano delli superiori: Supplico V. S. I. á far dar ordine al Generale, o altro Ministro Principale di questa Religione, che non solo non mal trattino questi Abbati: ma li accarezzino, per 1' osservanza, et ubbidienza che hanno mo-strato verso la S. Sede, con commeter all' Abbate di Runa, che stia ne' suoi termini, e non gli molesti per questo rispetto. Non essendosi egli mosso a contradiré se non per il dubio, che ha di esser visitato lui. che sará un dar animo agli altri di esser
pronti ad ubbidire a' commandamenti di N. S____— (odg. 29.
111. 1608).
56.
1608, 4. III., Stična: Salvago — Rorgheseju.
(Borgh. II, 189, f. 70.)
Ho le lettere di V. S. I. del XVI. del passato, e sono tre.
Mi scrive il Casale, che le cose dell' Austria vanno tuttavia alia pegio, e con gran sentimento di Sua Maestá, e che si dubita, come dice egli di qualche signalata rottura, venendo totalmente impedita la Dieta di Ratisbona, questi sono effetti del sentimento di Mattias Serenissimo: Iddio 1'illumini, questi Provinciali del Cranio ne hanno fatto grandissima allegrezza, sperando che si debbano riddurre le cose á tal rottura, e segno, che possino promettersi nuova assoluta liberta nel viver loro, non essendovi in numero di 50, se non tre cattolici, íuori de gli Ecclesiastici, et hora fanno la Dieta, la quale di giá é terminata in Gratz, con sodisfattione di Sua Altezza come pur mi scrive il sudetto.
Dissi a V. S. I. con le mié precedenti, che io parlerei piü chiaro in materia di steure, diró adesso, che questa é un' annua impositione, che si mette dalli Provinciali sopra tutti i beni, cosí Ecclesiastici come secolari, et i Provinciali sono di tre stati, Ecclesiastici, Titolari, e Nobili, e mancandosi di pagare 1' impositione, la quale á principio fu voluntaria, si spangano, dicono essi, i beni, e si vendono, cosi succede in quelli delle Chiese, dal che n' é venuto, che molte Pieve, et altri benefitij semplici, per defetto de Preti si sono ridotti nell' estrema miseria. II voler rimediare a questo sarebbe cosa impossibile per la via diritta, perche sono state cose al principio voluntarie, e ne sono in possesso di questo da molti, e molti anni in qua, oltre che pretende la Casa d' Austria haverlo per privileggio. Hó pensato se sará pero con gusto e sodisfattione di N. S. ad un rimedio, che le Chiese saranno sicure senz' altro, che
i Vescovi ó Archidiaconi, che sono in luogo de Vicarij foranei, habbino carico sotto pene gravi di chiamar ogni anno tutti i Preti doppo il termine di pagamento, e non havendo la quitanza dal deputato, non si lascino partiré, che non habbiano prima sodisfatto, ne saprei trovar strada piü sicura di questa- di che mi rimetto a quanto giudicará Sua Beatitudine convenerse. — Odg. 29. III. 1608.
57.
1608, 9. III., Novo mesto: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. I!, 189, f. 71.)
Sono ritornato a dar ne' Concubinarij, non havendo in molte chiese visítate ritrovati se non due giovani Preti senza concubina, uno ne ho ritrovato nel peccato per 25 anni, che haveva il giorno avanti del mió arrivo mandata fuori di Casa la donna, dalla quale ha sette figliuoli, dormiva con lei ogni notte dal Sabbato infuori, e celebrava tre volte la settimana, non si coniessava se non tre volte 1' anno, et a parer mió non diceva mai 1' uffitio sebene dice egli, che lo diceva quando stava in Casa, e non haveva, che fare altro, perche non seppe mal trovar capo di ordinario. Hó fatto con lui, e con gli altri quello. che hó potuto, sebene dubito, che tanta piacevolezza non servirá, perche intendo che nella Diócesi di Lubiana molti sono tornati al vomito, ma non me ne maraviglio, perché il Capo é guasto, e gl' altre membra sono per conseguente mal sane, hó ben dato ordine che siano catturati con le concubine per castigarli severamente, con le pene comminate, al che concorrerá voluntieri Sua Altezza Serenissima, quello, che duole é, che non vi sono Preti da poter metter in luogo de delin-quenti; et é necessario che i Popoli non patischino, che i me-desimi seguitino nell' offitiare, faro al meglio, che potro e pro-cureró, che tante fatiche fatte da me non siano frustratorie ... (odg. 29. III. 1608).
58.
1608, 9. III., Novo mesto: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II, 189, f. 80.)
lo desideravo sopramodo di visitare 1' Archidiaconato di Raifniz sotto il Patriarca come piu bisognoso d' ogni altro. perche 1' Archidiácono ha tre concubine, et, i Preti titubarlo in fide, perche alcuni communicano sub utraque, et altri che non sono Preti ma Diaconi solamente pur celebrano. Ma Iddio per qualche suo occulto giudizio no 1' há permesso, perche da Vi-pacco non potei andarvi per le nievi grandissime, ne di quá, di dove speravo poterlo fare, posso tampoco essendo il viaggio in
ogni modo chiuso per il sudetto rispetto in modo, che non vi si puó andaré ne á piedi, ne á Cavailo. II caso é urgente e la necessitá del visitare grandissima, et ha pensato a miglior tempo, che 1' auditor vi venga in ogni modo, se pero cosi com-mandará la Santitá di N. S. et io di giá ne hó motívalo a Qratz, per saperne la volunta di Sua Altezza, aspeteró 1' or-dine ... (odg. 29. III. 1608).
59.
1608, 16. III., Krško: Salvago — Borghesehi.
(Borgh. II, 189, f. 83.)
Siamo tuttavia ne' concubinarij, et lio ritrovato un frate dell" ordine di S. Francesco zoccolante della provincia d' Un-garia, che viveva con la concubina, e figliuoli in una Chiesa in habito di Prete, sotto pretesto di haver havuto licenza dal Ministro di quella Provincia, di poter stare fuori della religione per ajutar la Madre, la quale sono tre anni, che é morta, se gl' é fatto precetto, che resumat habitum intra 15, et intra dúos menses recipiat se ad Monasteria sui ordinis, sotto pene gravi, credo, che ubbidirá, havendo dimostrata molta prontezza, et desiderio di mutar vita, e far quanto se gl' é ordinato.
Quel frate zoccolante guardiano di Noistot 1' hó ritrovato per sua confessione molto scelerato, e per questo rispetto lo feci venir al Monastero del Fonte per farlo ritener prigione, ma non mi é successo non essendovene, ne havendo potuto haver altra comoditá dall' Abbate, mi risolsi non dovendo andar in lungo piü il suo uffitio, che á Pentecoste. di lasciarlo tornare á Naistot, havendogli fatta tagliar la barba, che por-tava molto lunga, et havendo veduto in lui desiderio grandis-simo di emendatione, la quale spero grandemente, che poi a tempo di Capitolo, si potra far quella provisione, che sará ne-cessaria, e perche le donne entravano in clausura, gli ho inti-mata la bolla di Pió V. e di Gregorio XIII., e spero che ogni cosa debba pigliar miglior piega... (odg. 5. IV. 1608).
60.
1608, 16. III., Krško: Salvago — Borghesein.1
(Borgh. II, 189, f. 84.)
Lontano una lega dal Monastero del Fonte vi é un luogo sottoposto a Sua Altezza, che chiamano de' Vscocchi in confine della Croatia, i quali sono scismatici, et si servono de' ves-covi, che stanno a Venetia, Pola ó altri luoghi del Veneto, che pur sono scismatici: non elevano 1'hostia, ma la mostrano ad
1 Prim. Monumenta Uscocchorum II (Zagreb 1913), 79, št. 168.
partes, communicano i putti, i loro altari sono angustissimi, et non hanno nelle chiese altro, che Croci, sono talvolta visitati da quelli loro Vescovi, et ogni giorno dalli circonvicini Preti, se ne vanno guadagnando qualcuno, sarà negotio da trattarne con sua Altezza, per veder se si potrá pigliar qualche rimedio, et io ne intenderó voluntieri la voluntà di N. S. La loro proíes-sione è di rubbare essendo poverissimi, non sono huomini di valore, anzi timidissimi e sono sotto il governo del generale della Croatia di casa Chisel che se ne sta per ordinario a Carlistot...
61.
1608, 16. III., Krsko: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. II, 189, f. 85.)
Hieri nel partirmi dal Monastero del Fonte S. Maria, entrai in Lonzstros in Casa del sig. Alessio Moscone, persona di qualche conditione, e qualità, havendo due altri iratelli Innocentio,1 et Marc' Antonio i più ricchi di questi paesi, e forsi. che s' hab-bia Sua Altezza in tutto lo stato, egli è heretico, et Innocentio ancora, ma il figlio è cattolico, e pregato da lui andai. e con la gratia del Signore lo seppi persuader di modo, che mi diede parola di doversi confessare, e communicare, e vivere il resto di vita cattolicamente, essendo di 60 e più anni. Il guadagno é grande quando si trattasse d'un' anima sola, ma l'impressione. che possa far questo essempio ne gl' altri, é di grandissima conseguenza. lo ne dó moite gratie a Dio, che non lascia queste mie fatiche infruttuose, e ne dó conto a V. S. I.. perche so che N. S., e lei ne sentiranno molto contento.
L' Abbate del Fonte haverá pensiero di assolverlo liaven-dolo sorrogato in mio nome, e constituitolo sollicitator di questo buon pensiero, e procurator mio in farlo metter ad effetto ... (odg. 5. IV. 1608).
62.
1608, 16. III., Krsko: Salvago — Borgheseiu.
(Borgh. (I, 189, f. 92.)
Visitai il Monastero del Fonte S. Maria dell' ordine Cister-ciense, sebene con molta diíficoltá, che fu superata da me con gran flemma, come daró conto appartatamente per altra mia. II Monastero è benissimo governato, 1' Abbate è huomo d' assai buone lettere, havendo studiato teología e filosofia. d' integri costumi, e di molta prudenza, ha ridotto i frati a buona forma, di viver, e poco resta, che non s' osservi il rito antico. e spera
1 O njem Levec v Beiträge zur Kunde Steiermark. Qeschichtsuuell.,
29, 37
di poterlo fare, e lo farà, et io lo essortai a metterlo in essecu-tione quando io feci Capitolo alla presenza de Monaci, che sono solamente sette. L' entrate sono molto tenue, non arri-vando a 2 m. fiorini, et ha 27 altre bocche da far le spese, e da dar salario, e se non fusse la sua industria di far coltivar ben le terre non potrebbe mantenersi; vi terrebbe maggior numero di frati, ma à pena si sono trovati questi, i quali si lasciano' governare dalla buona compagnia dell' Abbate, perche essendo quel luogo tutto circondato da Paludi. 1' estáte é un' aria tanto pestífera, che pochi vi vivono. Sono veramente restato ben edificato del governo di questo Monastero, e non posso far di non commendar ancora molto la riverenza. che lia mostrato verso la Sede Apostólica questo Abbate. nel ricever-mi, et ammettermi alla visita, e di pregar V. S. I. à far con f autorità di N. S. e sua, che i superiori non trattino maie questi due Abbati come dubito grandemente che vorranno fare, non essendo conveniente, che dall' haver operato bene ne ricevano danno e fastidio... (odg. 5. IV. 1608).
63.
1608, 16. III., Krsko: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 189, f. 93.)
Con questa posta hó una lettera di V. S. I. del 1.° di questo, e mi par molto strano, che non habbia havuto mie lettere, perche so di haver scritto con ogni posta, et compitamente, sará colpa del Maestro delle Poste di Qoritia, e V. S. I. le haverà poi tutte insieme.
Intorno aile Monache d'Aquileia, et à tutti gli altri visitati non posso applicar 1' animo per far decreti, e ordini. sin che non sono a Qratz con 1' animo quieto, daró conto di quanto occorrerà, et attenderô 1' ordine di V. S. I. délia risolutione, che si sará fatta della loro riforma, ne mancaró di raccordar quanto sará giudicato da me necessario per benefitio loro.
Diedi conto a V. S. I. da Lubiana che quel vicario era huomo molto interessato, faceva delle estorsioni, et altre cose non convenienti, e che io T haverei privato, tuttavia per honesté, e manco pregiuditio dell' honor di lui, giudicai più espediente di ordinar al vescovo, che lo licentiasse, e ne ritrovasse un' altro, e 1' ordine fú fatto per commissione di N. S., ma ha tenuto conto di questo il vescovo come ha fatto del resto della visita, et 1' ha lasciato continuare nell' uffitio il che havendo inteso quando io gionsi in Lubiana fece far precetto al sudetto vicario, che non essercitasse più 1' uffitio, e me ne sarei ancora ríchiamato co' 1 vescovo, se fusse venuto a visitarmi, ma non venne se non la sera del seguente giorno con il Vicedomo per trattarmi un particolare concernente a Sua Altezza, et non per
visitarmi; Intendo che sia ritornato al vomito con la sorella. ma non si puo rimediare ne a questo, ne a molti altri scandali sin, che io non tratti con il Serenissimo Arciduca. Se bene dubito, che questi rumori d'Austria daranno ancora danno alla riforma di quella parte, che ho visitata, la quale io speravo anzi tenevo per certo. Vederá V. S. I. quello che mi scrive il Casale ... (odg. 5. IV. 1608).
64.
1608, 16. III., Krsko: Salvago — Borgheseju.
(Borgh. II, 189, f. 94.)
Nel visitare il Monastero del Fonte di S. Maria dell' ordine Cisterciense, sopravenne un mandato dell' Abbate di Runa con ordine espressissimo, che non comportasse quell' Abbate, che io visitassi in modo alcuno, ma andando mi ricevesse come amico, e perche non dovesse dubitar di esser soprafatto, gli mandava una citatione, et inhibitione di Möns. Auditore délia Camera, copia di lettera del Procuratore generale, et una instrutione, ne vi fù poco, che fare à poter persuadere 1' Abbate, che quella era una cosa ordinaria, e che non poteva Möns. Auditore della Camera ordinäre cosa- che fusse contra 1' espressa voluntà di N. S. come gli mostrai, e per il breve mandato, e per le lettere di V. S. 1. scritte últimamente, nelle quali d'ordine di Sua Beatitudine mi commetteva la visita di tutti i Monasteri perche alcuno non havesse occasione di do-lersi, in risposta di quanto havevo io replicato per i Cartusiani, di quali haveva parlato a V. S. I. il sig. Cardinale Zappata,1 e finalmente lo convinsi, e lo persuasi a non servirsi, ne valersi della inhibitione ne la dovesse presentare, come fece sebene in ogni caso haverei saputo benissimo quanto mi fusse con-venuto di fare. Qionto poi qui hieri vennero tre preti per ordine dell' Abbate di Siticina per esseguir ¡1 Monitorio. Se bene gli feci parlare in modo, che giudicorno doversi partiré senza farne altro, et lasciarne il pensiero ail' Abbate di Runa e se fusse seguito sarebbe stato con scandalo evidentissimo. Stando qui il più perverso heretico che sia in questi paesi di casa Moscone che havrebbe fatta gran allegrezza di veder questa disparité, che N. S. commandi, et un Ministro vogli in contrario esser ubbidito. Quello, che è più considerabile, è che à üratz, come mi viene scritto da più parti, et in nartico-lare da Gesuiti, si, è, sparso dall'Abbate sudetto di Runa, che io sono citato a Roma, condenato, et iscommunicato. il che, che scandalo haverà dato in Gratz, lo puö V. S. 1. prudentis-simamente considerare. Sono sicurissimo che Möns. Auditore
1 Kardinal Zappata Cisneros Anton iz Madrida je postal kardinal 1604, za Pavla V. je prišel v Rim, kjer je ostal več let. u. 6. V. 1638.
non ne habbia saputo cosa alcuna perche lo conosco per Pre-hito tanto considerato, e di giuditio, che haverebbe pensato molto bene quanto importasse consentire Monitorii contro un Nuntio, et in queste parti senza farne prima motto alla Santità Sua perche è stimato il Nuntio qui un secondo Papa, e veder che sia chiamato a Roma, che si tratti di scommuniche, e di condanna di danari, è un' avilir l'uffitio, et annichilarlo di modo, che non ne sarà più fatto conto, ne stima alcuna. Hà veduto V. S. 1. che io non mi sono arrogata auttorità. che non habbia, e quella che hó, 1' hó usata tanto parcamente, che non ho lasciato cosa per picola, che non ne habbia dato conto, non vengo in visita per mió diporto, perche Iddio sà, quello. che hó patito in questi sei mesi, sebene non dico ogni cosa, ne devo îarlo, ne tampoco per arrichirmi per i presentí, come lianno fatto altri, sebene io sono poverissimo Prelato, perche io mi glorio di questo, che essendosi saputa la mía intentione, non vi é stato alcuno, sebene molti 1' havrebbono fatto. et volun-tieri. che habbia ardito di presentarmi ne anco un paio di guanti, cosí conviene di far, a chi vuol servir bene, et a cbi stima e prezza 1' honor suo. La fedeltá, et la diligenza- che ho usata nel servir V. S. I. la vede, e peró ne per la qualità dell' uffitio, ne tampoco per la persona mia sentó voluntieri questo vilipendio, del quale parlo con quella liberta, parendomi, che ridondi in poco honor della sede apostólica, et in pochis-sima stima, e reputatione dell' uffitio. A medicar questa piaga, non conosco altro rimedio, se non che Mons. Auditore revochi il Monitorio, e che io habbia ordine di visitar omninamente 1' Abbate di Runa, anzi che nella rivocatione commetta Mons. Auditore, che debba lasciar far la visita sotto pene, che par-rano, 1'Abbate di Runa fa tutto questo perche havendo da 30 m. Talari d' entrata, ne havendo. che 10—11. Monachi, teme la visita, ne vorrebbe havere un censore adosso, perche 1' Abbate generale, non visita mai, et quando bene visitasse, si sa quello, che fanno i frati fra loro.
Mando copia d' ogni cosa, e quello, che è di maraviglia, è il vedere che siano solamente assegnati sei giorni à comparir a Roma, e che non vi s:a clausula giustificativa. che sempre si suole mettere in ogni Monitorio, e per quella poca esperienza-che hó, só, che di questa sorte non se ne consente senza parti-cipatione della Santità Sua. V. S. I. sente il fatto, il pregiuditio, et il rimedio, N. S. è prudente- starô attendendo opportuna provisione ... (odg. 5. IV. 1608).
(Konec sledi.)
Fr. Kidrič:
Dramatične predstave v Ljubljani do 1. 1790.
(Revizija in izpopolnilo.)
§ 1. Literatura o dramatičnih predstavah v Ljubljani in njenem kulturnem območju do 1. 1790. po številkah ni neznatna, ker je objavila cela vrsta pisateljev v posebnih študijah ali mimogrede v drugih zvezah prispevke za reševanje tega problema:
Churelichz Lorenzo, Breve e soccinto raconto del viaggio ... deli'... Imperatore Leopoldo, dali'... stati... deli' inclite ducale provincie di Stiria, Carinthia, Carniola, Goricia, Trieste... 1660, Dunaj 1661, 105, 106; Valvasor X, 379; XI, 351, 695, 697; Thalnitscher Gregor, Epitome chronologica, Lj. 1714, 91; Markawitsch Thomas, Glückauf dem ... Philippi..., Nürnberg 1735 (falzifikat, prim. Kidrič, 1926); C a s t e 11 i z - S c h i 11 i t z (Granelli), Comp. Carnioliae * descriptio, Lj. 1766, pogl. XV; Herrmann, Reisen durch Österreich, Steiermark, Kärnten u. Krain II (Wien 1781), 15; P o h 1 i n , Bibliotheca Carnioliae 1803 (pod značnicami: Julius von Tarent, Schikaneder, Schoenleben, Selenitsch; P., Das ständische Theatergebäude in Laibach, IB 1846, 129, 133, 137: R e c h f e 1 d , MHVK 1848, 45, 46 (šol. nar. z dne 15. febr. 1584); Costa H., Reiseerinn., 1848, 32—3; M i k 1 o s i c h , Kopitars kleinere Schriften, Wien 1851, 8 (izv. o Zoisovi gled. vlogi, ki jo je zabeležil Kopitar 1839 v avtobiografiji); R i c h t e r, Schulordnung der Laib, evang. Landschaftsschule (1575), MHVK 1854, 18; Costa H., Ein Passionsspiel in Krain MHVK 1857, 69—70; Costa H., Die ehemalige Charfreitags-Procession in Laibach, MHVK 1857, 100—1; Nečasek, Statistik des Laibacher Gvmnasiums: 1602—38, MHVK 1857, 85; 1651—53, MHVK 1857, 101; 1661—1670, MHVK 1858, 8, 9; Costa H„ MHVK 1859, 92 (o kapuc, procesiji); Nečasek, Gesch. des Laib. Gymn., II (1596—1773), program lj. gimn. 1860, 7, 8, 9, 10, 11; Keesbacher, Gesch. d. philharm. Ges. in Laibach, Lj. 1862 (separatnik iz BK 1862); Dimitz, Historische Notizen aus den im Museal-Archive aufbewahrten Kalendern des Bischofs Th. Chrön, MHVK 1862, 89 (ex 1613), 122 (ex 1622), 105 (ex 1626); R a d i c s , Das Archiv d. krain. Landschaft, Lb. Ztg. 29. jan. 1863; R a d i c s, Älteste Gesch. des Laib. Theaters,
BK 1863, 70, 75, 78, 82; D i m i t z , Die deutschen Comödianten
\
in Krain, MHVK 1863, 60 (1709, 1730, 17,38); Elze, Superintendenten der ev. Kirche in Krain. 1863, 38 (šol. red 1575): Šafarik, Gesch. d. ssl. Lit. I (1864), 85; Radics, Der verirrte Soldat, oder: des Qlück's Probirstein. Ein deutsches Drama des XVII. Jahrh. (z dodatki: A. Theatralische Aufführungen in Laibach im XVII. u. XVIII. Jahrh. und B. Slove-nische Dramen und die sloven. Aufführungen im Laibacher Theater) Zagreb 1865: Dimitz, 100 Jahre der Laibacher Bühne, BK 1865, 66—8; Dimitz, Die Charfreitags-Proces-sion (in Neustadtl), MHVK 1865, 34; Dimitz, Gesch. Krains III (1875), 463—5, 472, IV (1876), 11, 12, 50, 101, 102, 105, 106, 109, 110, III, 156—157, 192, 225—6; Radics, Tomaž Chrön LMS 1878 (III. in IV. del) 12—16 (»Qled. jezuitov«): Strahl, Kulturzustände Krains, 1884, 22—3; Jagič, Briefw. zw. Dobrovsky und Kopitar, 1885, 9 (Kopitarjevo izvestje o Zoisu z dne 30. marca 1808); Vrhovec, Iz domače zgodovine, LZ 1886, 87—93 (»Pasijonska procesija na veliki petek v Ljub-liani«); V r h o v e c, Laibach, 1886, 41—2, 199—208; Radics, Slov. predst. v dež. gled. v Lj. 1789—1850, LZ 1887, 289; W a 11-n e r, Nicodemus Frischlins Entwurf einer Laib. Schulordn. a. d. J. 1582, progr. lj. višje gimn. 1888, 10, 19, 30; K o b 1 a r , Pasi-jonske igre na Kranjskem, IMK 1892, 110—25; Trstenjak, Slovensko gledališče, Lj. 1892, 7—28 (ocena v DS 1893, 141, LZ 1893, 311); Radics, Schönleben. MMVK 1894, 16—20; Glaser, Zgod. slov. slovstva I (1894), 141—4; Kunšič, ZMS 1899, 155 (Čopov načrt »Krainisches Theater«); Nagl-Z e i d 1 e r , Deutsch - österreichische Literaturgeschichte I (1899), 688, 747: II (1901), 399; Steska, Dolničarjeva liublianska kronika od i. 1660 do 1. 1718, IMK 1901, 20, 21, 23, 32, 70, 82, 84, 85, 87, 88, 92, 93, 150, 156, 159, 162, 170, 175, 180, 182, 184, 185; Prelesnik, Protireforma-cija na Kranjskem, KO 1901, 217, 218, 223; Č r n o 1 o g a r, Ein Beitrag zur Gesch. der einstigen italienischen Oper in Laibach, MMVK 1902, 124—5; Črnologar, Aus der Bibliothek von Weissenstein, MMVK 1903, 45; Vrhovnik. Zatrte neke-danje cerkve v Ljubljani, Danica 1903, 348—9 (kapuc, procesija): Vrhovnik, Japonski mučenik na gledališkem odru v Ljubljani, Danica 1904, 359; Radics, Alte Häuser in Laibach, II (Lj. 1909, sep. iz Lb. Ztg.): 10—16: Theatervorstellungen auf dem Rathause vor der Errichtung der eigenen Bühne daselbst; 16—21: Die stehende Bühne auf dem Rathause; Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda I (1911), 231 (o Zoisovih prevodih za ital. opero); Radics, Die Entwick£ lung des deutschen Bühnenwesens in Laibach, Lj. 1912 (sepa-ratnik iz Lb. Ztg. 1911, okt. 9., 10., 12., 13., 16., 18., 19., 21.. 23., 25,—28., 30.: nov. 2., 4.. 6., 9.—11., 14., 17.. 18., 21,—25., 27.; dec. 2., 4., 6., 7.. 9., 12.—15.; ocenil M. Paik v Carnioli 1912, 276—7);
Radi c s, Slovensko gledališče 1. 1735., Slovan III (1912), 139—42; Gruden, Zgodovina, 1914 si., 857—8, 867; Ko-b 1 a r, Iz Letopisov ljubljanskih jezuitov, Izobraž. knjižnica III (Kranj 1915), 31, 33, 35, 36; Mantuani, Pasijonska procesija v Loki, Carniola 1916, 222—32; 1917, 15—44; Gratenauer, Kratka zgodovina slov. slovstva: 1917 (1. izd.), 67, 1920 (2. izd.), 83; Steska, Prva slovenska dramatična igra, DS 1920, 308—10; Prijatelj, Duševni profili naših preporodi-teljev, LZ 1921, 214 (Zois); Ušeničnik, Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji, BV IV (1924), 103, 114; Kidrič, -Slovenske knjige v protest, stanovski šoli v Ljubljani 1563 do 1598, ČJKZ IV (1924), 138; Kotnik v oceni 16. snopiča »Slovenskih narodnih pesmi«, Cas XIX (1924/25), 88—9 (razvoj drame iz cerkvenih obredov na Slovenskem); dr. Frank Wollmar), Pocätky slovinske dramatiky a Anton Tomaž Linhart, Češkoslovenske divadlo III (1925), št. 1, 2, 4, 6, 7, 8 (str. 5—6, 20—2, 54—6,84—6, 103—4, 118—20); Kidrič, Tomaž Markawitsch, Joh. Ernst Philippi, Christian Ludwig Liscov ter ilirsko gledališče 1705—35, ozir. ljubljansko 1735, ČJKZ V (1926); Alb rech t, Gledališče (pri Slovencih), Nar. Enciklopedija I. zv. (1926), 738; Wollman, Slovinske drama, (Praga 1925, izšlo 1926), 1—18.
Vzrok, da je o razvoju in medsebojnih zvezah dramatičnih predstav v središču slovenskega ozemlja tako težko dobiti nazorno sliko, je deloma v fragmentarnosti virov, deloma v ne-sistematičnosti nabirateljev.
f? 2. Gradivo, ki se da upotrebiti za osvetljavo problema v srednjem veku, ne dovoljuje mnogo več od ugibanj (Radics 1865, Wollman 1925), ker nimamo drugega kakor stari cerkveni ritual, ki vsebuje tudi določbe o liturgičnih dramatičnih prizorih (Ušeničnik 1924), in pa posamezne pesemske tekste, ki bi mogli biti eventualno v zvezi s podobnimi predstavami (Ušeničnik 1924 govori o pesmi »Kristus je od smrti vstal«; Kotnik 1924 o raznih tekstih Štrekljeve zbirke, a vsi ti teksti so nedvomno mlajši in ne spadajo v to dobo; na tekst »Oglasi se sveti šent Peter« je opozoril sicer že Trubar v katekizmu iz 1. 1575., str. 217, a razpravljalo se je o njem pač v zvezi z zgodovino slovenske cerkvene pesmi, na pr. pri Mantuaniju, Zgodov. razvoj slovenske cerkvene pesmi 7, ne pa tudi v zvezi z zgodovino dramatičnih predstav).
§ 3. Za zgodovino dramatičnih predstav, ki so bile na protestantski stanovski šoli v Ljubljani (Radics 1865; Wallner 1888; Prelesnik 1901, 218; Radics 1912; Kidrič 1924), so dragoceni migljaji, ki jih dajejo: šolski red od julija 1575, ki je veljal do 15. februarja 1584 (Dež. arhiv v Lj.; Richter 1854; Elze 1863; Dimitz III, 158); Frischlinov drugi načrt šolske na-redbe z dne 24. sept. 1582 (Dež. arhiv v Lj.; Wallner 1888);
Frischlinov tretji načrt šolske naredbe z dne 1. avg. 1583 (Dež. arhiv); zapisnik seje šolskega odbora z dne 14. dec. 1583 (Dež. arhiv; Wallner 1888, 27, 30)j šolska naredba z dne 15. febr. 1584, ki je veljala do 1598 (Štud. knjiž., Dež. arhiv; Reclifeld 1848; Dimitz III, 176); in jezuitski letopisec 1. 1598. (Prelesnik 1901, 218; Koblar 1915, 31; Kidrič 1924, 138). Slika ostane nejasna.
§ 4. Ohranjeno letopisno gradivo ljubljanskih jezuitov omo-gočuje dober pregled dramatičnih predstav pri jezuitih, četudi ima razdobja s precejšnjimi vrzelmi. V poštev prihajajo :
1.	Letopis »Historia collegii labacensis societatis Jesu« (naslov na 2. prednjih praznih listov), ozir. »Historia annua collegii societatis Jesu labacensis« (nadpis na 1. pag. strani), pars I (oznaka na hrbtu), za leta 1596.—1691. (nadaljevanje, ki si ga je izposodil iz biblioteke oo. frančiškanov v Lj. dr. J. Gruden, se je po Grudnovi smrti izgubilo). Čeprav jte opozoril na njegovo eksistenco že Klun v MHVK 1852, 26, in četudi je bil rokopis po ukinitvi reda v znanih bibliotekah (do 1819 v biblioteki Žige Zoisa, 1819—1880 v biblioteki Jožefa Erberga v Dolu, od 1880 v Nar. muzeju v Ljubljani), so ga spravili za zgodovino gledališča vendar razmeroma pozno v evidenco (Radics izza 1894, Prelesnik 1901, Vrhovnik 1904, Koblar 1915), a tudi potem ga niso niti približno izčrpali. (Ekscerpti g. župnika Vrhovnika so ostali v rokopisu.) Prezreti se ne sme, da se v njem dogodki niso zapisovali sproti, ampak v pregledu na koncu leta. Omenitev gledaliških predstav na splošno je v njem le redko izpuščena, manjka pa več podrobnosti.
2.	Zgodovina jezuitskega semenišča: »Historia seminarii labacensis« za dobo 1600.—17z9. (s presledki v posameznih oddelkih), ki se nahaja menda že izza 18. stol. v današnji Državni študijski knjižnici v Ljubljani. Za naš problem ima samo 2 zapiska (17, 21), a tudi ta sta ostala neopažena.
3.	Poseben šolski dnevnik: »Diarium praefecturae schola-rum in archiducali collegio societatis Jesu Labaci, inchoatum anno MDCLI« za dobo od 30. okt. 1650 do 12. apr. 1718 (poprej ga ni bilo, a tudi pozneje se po vsej priliki ni več nadaljeval, ker se je vse osredotočilo v »Diarijih«), V prvih letih po ukinjenju reda itinerar tega vira ni znan, pozneje je bil v lasti dr. Jakoba Zupana, ki ga je naklonil 1. 1835. sedanjemu Narodnemu muzeju v Ljubljani (Verzeichniss No. 24. der eingeg. Museums-Beitrage 1835, No. 268). Schonleben, ki je utemeljitelj tega »Diarija«, je priključil v posebnem dodatku »Collectanea ex annis praeteritis spectantia ad gymnasii labacensis historiam«, kjer je zbral vse, kar je mogel dobiti o zgodovini dramatičnih predstav pri jezuitih v dobi od 1. 1602.—1637. Pri tem ni upotrebljal jezuitskega letopisa (naše št. 1), ampak neko drugo gradivo; na eni strani je namreč zabeležil predstave, ki jih letopis ne pozna,
na drugi iščeš v njfem zaman naslove, ki bi jih bil v letopisu moral videti. Za naš problem tudi bogastvo Schonlebnovega pregleda in jezuitskega šolskega letopisa niti približno ni izčrpano, čeravno so upotrebljali ta vir razni zgodovinarji gledališča na Slovenskem (Nečasek 1857, 85; 1860, 5; Dimitz III 463; Radics 1894; 1912, 15; Steska 1920).
4. Takozvani »Diarium p. ministri«, kakor sta naslovljena 1. in 7. zvezek — splošni dnevnik ljubljanskih jezuitov, ki šteje za dobo od začetka 1. 1651. do 29. julija 1772 9 zvezkov (ali se je pisal že tudi pred 1. 1651., ni povsem gotovo). Javnost je opozoril na teh 9 zvezkov že Klun v ekscerptih iz Erbergo-vega rokopisnega »Versucha«, MHVK 1852, 26, tudi so ti zvezki že dobršno število let v javni biblioteki (eksjezuita Moravčar in Rozman, ki sta si jih prilastila po ukinjenju reda, sta jih izročila še pred 1. 1824. Jožefu Erbergu v Dolu, z dolskim arhivom so postali 1. 1880. last sedanjega Narodnega muzeja v Ljubljani). Vendar se za zgodovino gledališča ta vir doslej takorekoč ni upotrebljal (Nečasek, MHVK 1857, 85 ga sicer omenja, a ga pozna po vsej priliki le iz Klun-Erbergove beležke; Dimitz III, 463 priznava, da mu ti diariji niso bili pristopni; Radics jih je le 1894 in le za podatke o Schonlebnu citiral). Pisci diarija so sicer zabeležili mnogo jezuitskih gledaliških predstav, a ne vseh. To velja zlasti za zadnja leta.
§ 5. Kapucini tudi v Ljubljani (1606—1809), Novem mestu (1658—1786) in Škofji Loki (izza 1706) niso pisali dnevnikov ali podobnih letopisov kakor jezuitje (kar omenja p. Kocjan v kap. šematizmu za 1908 zgodovinskih virov za posamezne samostane štajerske province, spada vse v druge kategorije). S tem manjka za zgodovino pasijonskih procesij sploh važen pripomoček. A če bi bile v ljubljanskem ali novomeškem samostanu kake podobne stvari tudi eksistirale, bi se bile najbrž izgubile. Izmed arhivalij teh dveh samostanov, ki sta se ukinila po vladnih naredbah (Wolf Ad., Die Aufhebung der Kloster in Innerosterreich, 150, 151), ni prišlo namreč doslej nič v evidenco.
§ 6. Med akti ljubljanskega magistrata sta iskala doslej doneskov za zgodovino gledališča le Vrhovec in Radics. Upo-trebili so se: fasc. 10 (Vrhovec 1886, 206); fasc. 73 (isti 200); fasc. 208 in 209 (isti 207); Ausgabenbuch 1673 fol. 41 b; Aus-gabb. 1689, 40 b in priloga 42; Ausgabb. 1724, 35 b in priloga 29; Einnahmeb. 1725, 48 a; Empfangb. 1726, 48 b; Empfangb. 1727, 47 a; Empfangb. 1728, 51 b; Empfangb. 1730, 47 b; Empfangb. 1731, 47 b; Ausgabb. 1731, 36 a; Ausgabb. 1736, 36 a, 70 b, 71 b, 81 b, 85 b, 86 a, Beleg 19; Ausgabb. 1737, 63 b, Beleg 29; Empfangb. 1737, 49 b; Gerichtsprotokoll 1737, 122; Empfangb. 1739, 50 b; Empfangb. 1740, 49 a, 52 a, 57 b: Empfangb. 1741, 55 a, 57 a, 58 b; Empfangb. 1743. 48 a, 51 a:
Empfangb. 1745, 53 a; Empfangb. 1747, 61 a; Empfangb. 1748, 52 a; Empfangb. 1749, 48 a, 52 b; Empfangb. 1750, 60 a; Empfangb. 1752, 88 b; Empfangb. 1755, 81 a; Ausgabb. 1761, 128, 129 b; Ausgabb. 1765, 129 b (vse pri Radicsu 1909, 11—20, in 1912, 32—5, toda često sumarično in brez citata, ki olajšuj kontrolo).
Pregledal sem knjige magistratskih izdatkov in dohodkov iz dobe do 1. 1790. (naklonila gledališkim ravnateljem figu-rirajo v knjigi izdatkov pod »Ausgaben auf Befehl«, dohodki iz gledališke dvorane v knjigi dohodkov pod »Extraordinari Empfang«, ozir. »Extraordinari Gefohl«) ter se prepričal, da je Radics prezrl vrsto vpisov, ki se tičejo predstav laških in nemških gledaliških družin ter marijonetnih igralcev (gre za Empfangbuch: 1738, 50 a; 1752, 88 b; 1753, 88; 1758, 81 a; 1761, 81 a; 1763, 81 a; 1765, 81 b). Dalje je povsem prezrl podatke o gledališču, ki se nahajajo v računski knjigi prisilne delavnice (Empfang und Ausgabenbuch des Zucht-, Spinn- und Arbeitshauses). Ta knjiga daje za dobo od 1. 1754,—1761. pregledno sliko ljubljanskih nejezuitskih predstav, ker so se morale za vsako predstavo plačevati doklade v prisilno delavnico (Vrhovec je imel knjigo morda v roki, kakor izpričujejo nekateri podatki v »Laibach«, 41—2). Izmed aktov prihaja v poštev vsaj še fascikel 148—49, na katerega me je opozoril g. arhivar Fabjančič. Po vsem prezrle so se v magi-stratnih knjigah tudi beležke, ki govorijo o podporah za pasi-jonsko procesijo.
§ 7. V arhivu kranjskih deželnih stanov (izza 1. 1887. v Narodnem muzeju v Ljubljani) dobi zgodovinar gledališča le delno gotovost, v koliki meri je mogel dotično gradivo izčrpati.
V seriji zapisnikov stanovskega zbora in odbora je za dobo od 1. 1748. do 1786. vrzel, ki se da le za 1. 1748,—1782. delno z registraturnim protokolom zamašiti. V indeksu k Perizhoffenovim izpiskom sejnih zapisnikov iz dobe do 1. 1742. se govori o gledališču pod značnicami »Comoedianten«, »Je-suiten«, »Operisten«. (Izmed 3 znanih primerkov Perizhoffenove »Pragmatica Carnioliae« je bil prvi last barona Janeza Nepo-muka Buseta, potem last H. Coste, ki ga je 1. 1847. izročil muzeju, prim. BK 1865, 153; drugi je prišel v muzej menda obenem z zapisniki; tretji se nahaja v Barbovi biblioteki na Rakovniku, prim. Radics 1912, 36). S pomočjo Perizhoffena se da ugotoviti več omenitev gledališča v stanovskih protokolih: 13. avg. 1669 (prot. 25, fol. 489 = Per. II 25, 89); 6. juri. 1671 (prot. 21, fol. 273 = Per. II, 21, 27; prim. Radics 1863, 78; 1912, 11); 6. marca 1708 (prot. 40, 787 = Per. II, 40, 74); 4. marca 1737 (prot. 46, fol. 418 = Per. II, 46, 359; prim. Radics 1863, 82; 1912, 36); 26. febr. 1740 (prot. 46, fol. 732 = Per II, 46 461; prim. Radics 1912, 37); 20. okt. 1741 (prot. 48, fol 297 =
Per. II, 48, 316; prim. Dimitz 1865, 66); 20. dec. 1741 (prot. 48, fol. 299 b; prim. Radics 1912, 41). Izmed stanovskih naklonil, ki krožijo po literaturi, naklonila 100 gl. komedijantom v 1. 1672. (prim. Radics 1863, 78) sicer nisem mogel ugotoviti (iskal sem v protok. 19, 21, 24, 26, 27). Toda mimo tega je gotovo, da Perizhoffen ni zabeležil vseh stanovskih naklonil, ki so v zvezi z gledališkimi predstavami, a so v zapisnikih zabeležene, na pr. 1000 gl. jezuitom za komedijo, ki se je pri njih ravnokar igrala, v seji zbora 14. jan. 1671 (prot. 26, fol. 6 a; prim. Radics 1863, 71, brez navedbe št. in str. protokola); 200 gl. nemškim komedijantom v seji zbora 5. maja 1676 (prot. 26, fol. 510 b; prim. Radics 1863, 80); smodnik za pasijonsko procesijo v seji odbora 26. marca 1700 (prot. 37, fol. 660 a); 25 gl. nemškim komedijantom v seji odbora 15. maja 1700 (prot. 37, fol. 668 a; prim. Radics 1912, 36). Še v višji meri kakor tu je smotrena orijentacija nemogoča znanstveniku, ki ad hoc ne utegne pre-čitati vse dolge serije stanovskih sejnih zapisnikov, v dobi od I. 1743. do 1747. in od 1. 1786. naprej, ker ima opraviti z ogromnim gradivom, ki je sploh brez vsakršnega indeksa.
V alfabetskem indeksu k posameznim zvezkom registra-turnega protokola (1509—1782) je le enkrat navedena značnica »Comoedianten« (1653, p. 37) in le enkrat »Theater« (1765, p. 598, 600), a izmed znanih impresarijev samo Schikaneder (1779, 198). A ko je Perizhoffen sestavljal »Repertorium ... najodličnejših in najvažnejših spisov«, ki so se nahajali 1. 1722. v registraturi, za gledališče menda sploh nič ni našel (iskal sem pod »Comoedia«, »Opera«, »Operisten«), Tudi listkovni katalog starejših aktov, ki ga je napravil, pač po Richterjevem repert. iz L 1817., 1. 1888. prof. J. Wallner, ne pozna značnic kakor »Comoedianten«, »Operisten«, »Theater«, pač pa opozarja pod »Ständische Qebäude« pri opisu fascikla 522 na; »Ständische Theaterrechnung 1773—1783«. Omenjeni fascikel ne spada med one, ki jih je Alfonz Müllner v času svojega službovanja na muzeju (1889—1903) razdrl in pobrkal (prim. Laib. Zeitung 20. maja 1904). Wallner-jeva označba ni povsem pravilna (gledališki računi za dobo od 1. nov. 1777 do 31. okt. 1780 ter za leti 1781—1782 se nahajajo obenem s prvotnimi računi za dobo 1773—1777 v fa-sciklu: Miscellanea, gledališče I, v fasciklu 522 je računska knjiga, ki pa obsega v glavnem dobo 1769—1779, 1783—1785). Lažje je iskanje aktov iz dobe od 1. 1783. naprej, ko so na razpolago sodobni repertoriji. Repertorij 1783—1792 ima beležko: »Schauspielergesellschaften, Aufnahmen derselben, Bewilligung der Reisegelder und Festsetzung der übrigen Bedingnisse« (zaman sem iskal pod: »Comödianten«, »Operisten«, »Theater«), Fascikel 49, na katerega se repertorij poziva, vsebuje res bogato gradivo za dobo od 1. 1787. do 1792. Nepo-
pisana »Miscellanea, gledališče, 1« vsebujejo važne akte, račune, programe itd. od 1. 1773. do 1800.
V dosedanji literaturi o gledaliških predstavah v Ljubljani se ni uporabil torej tudi precejšen del gradiva, ki se da najti v stanovskem arhivu. Na drugi strani so se pa izgubili važni akti, iz katerih je črpal neki P., ko je pisal 1. 1846. za »Illyrisches Blatt« izvestje o zgradbi stanovskega gledališča 1. 1765. Gre po vsej priliki za uradno poročilo Jožefa Leopolda Wiserja von Berg, ki je postal 30. okt. 1765 stanovski gledališki inšpektor. V muzeju tudi ni rokopisa, ki je bil Costi na razpolago v zgodovinskem društvu (1850), ter imel naslov »Varia Statuin politicum Judicialem Oeconomicum Carnioliae Concernentia, conscripta per Anonynum circa annum 1590, descripta manu scribae et famuli. J. L. Schoenleben, S. Theol. Doctoris etc. Anno 1679«, v dodatku pa kopijo »Aufkündung, so beschehen von P. Amando, Guardian der armen Capuciner, wegen der gewöhnlich gehaltenen heil. Charfreitags-Procession an die Bruderschaft Redemptoris mundi zu Laibach. — 1. Juni 1681«.
§ 8. V inventarju kranjskega vicedomskega arhiva (1530 do 1747, od 1. 1887. v Narodnem muzeju v Ljubljani) se nanaša na našo temo le značnica »Comoedianten«. V fasciklu 1/96, na katerega se poziva, spadajo sem akti iz 1. 1709., 1730. in 1738. (Dimitz 1863).
§ 9. V takozvani »registraturi« bivše »c. kr. deželne vlade za Kranjsko« (v arhivu velikega županstva ljubljanske oblasti), katere akti segajo nazaj le do 1. 1784. (drugi akti iz dobe od 1. 1748. do 1783. so se poslali po ukinjenju kranjskega deželnega glavarstva in ustanovitvi notranjeavstrijskega gubernija deloma v Gradec, deloma na Dunaj), sta se uporabila za zgodovino gledališča v tej dobi le iz fascikla 17. akta 4427 in 21.265 (prim. Radics 1912, 60—61). Več sem spadajočih aktov se je tukaj škartiralo.
§ 10. V ljubljanskem škofijskem arhivu se vkljub vsej po-strežljivosti g. arhivarja župnika Pokorna ni dalo ničesar najti. Zdi se, da se škofijstvo za gledališče v tej dobi ni mnogo brigalo, izvzemši nastop iz 1. 1730., ki je dokumentiran v vice-domskem arhivu (Dimitz 1863).
§ 11. Najdbo migljajev, ki tičijo morda v ljubljanskih cerkvenih maticah, je treba prepustiti, v kolikor gre za neznana imena, srečnemu slučaju in raziskovalcem, ki bodo prebirali matice v druge namene. Koliko nove osvetljave morejo dati ti migljaji, sem se prepričal iz zapiskov, ki si jih je napravil g. župnik Vrhovnik iz šenklavžkih matrik za dobo od 1. 1774. do 1789. v svoj primerek Radičeve »Entwicklung«.
§ 12. V arhivu Narodnega gledališča v Ljubljani iščeš gradiva za to dobo zaman.
s«
§ 13. Izmed sodobnih gledalcev ljubljanskih predstav nam jih je za starejšo dobo le malo sporočilo svoje spomine: * Hren (objavil Dimitz 1862: prim. Prelesnik 1901): Churelichz 1661; * Ludvik Schönleben 1662 (objavil Radics 1912, 25); Valvasor 1689; Thalnitscher 1714; Herrmann 1781; * Jurij Dolinar, ki je študiral do 1. 1785. v Ljubljani (uporabil Costa 1857); Kopitar (prim. § 1, 1851, 1885).
§ 14. Sodobni ljubljanski časopisi so posvečali gledališkim predstavam sploh bore malo pozornosti, povrhu zevajo v seriji ohranjenih številk iz te dobe velike vrzeli (»Sammlung nützlicher Unterrichte« 1770—1776 in 1779 ter »Wöchentliches Kundschaftsblatt«, 1775—1776 sta v Štud. knjižnici; Klein-mayrjevega časopisa, ki je izhajal izprva 1. 1783. pod nasl. »Wöchentlicher Auszug aus Zeitungen«, od 1. 1784. naprej pa pod nasl. »Laibacher Zeitung«, se nahaja v Nar. muzeju letnik 1784, št. 1—53 in priloga »Wöchentliches Kundschaftsblatt« št. 1 ter letnik 1788, št. 24. z 12. jun. in priloga »Extrablatt von besonderen Kriegsfällen«, št. 1—73; »Merkische Laibacherzeitung«, ki je, poleg Kleinmayrjeve, začela izhajati menda 1. 1788., je v Nar. muzeju letnik 1789, št. 34 z 29. apr., 36, 73, 82—104 s 30. dec.). Tudi so se številke, ki so se zdele že na varnem, zopet izgubile (v Nar. muzeju Kleinmayrjeva »Lai-' bacher Zeitung«, letnik 1786, 26. okt. ter 2., 9. in 30. nov., in Merkova, letnik 1788, št. 27 s 3. dec., ki jih je uporabljal Dimitz za MHVK 1857, 71), oziroma se slabo uvedle v evidenco, ker je uporabitelj pozabil povedati, kje naj se iščejo (Dimitz IV, 224—6 za Kleinmayrjeve »Wöchentlicher Auszug aus Zeitungen« 1783, in »Laibacher Zeitung« 1785, 1787, 1789: Radics 1912, 58 za »Laibacher Zeitung« 1790). Med najdenimi in zopet izgubljenimi številkami so tudi take, ki so važne za zgodovino gledaliških predstav (na pr., kar citirajo: Dimitz IV, 225: »Laib. Zeitung«, 24. apr. 1784, poročilo o ljubezni Ljubljančanov do gledališča; isti 1. c.: podrobnosti o predstavah 1. 1787., ki jih je črpal najbrž iz dotičnega letnika »Laib. Zeitung«; isti 226: »Laibacher Zeitung« — pač Kleinmayrjevo, ker v Mer-kovi te številke in citiranega poročila ni — 29. dec. 1789, vele-važno poročilo o prvi predstavi Linhartove »Zupanove Micke«, ki ga je tudi Trstenjak 1892, 28 le iz Dimitza prepisal; Radics 1912, 58: »Laib. Zeitung« 1790 [Kleinmayrjevo ali Merkovo?), poročilo o diletantski predstavi 3. sept. 1790). K Dimičevim in Radičevim izgubljenim prihajajo iz najdenih in ohranjenih številk tu v poštev še: »Merkische Laibacher Zeitung«, 1789, št. 85 s 25. okt. (poročilo o Bartoliniju, prim. Radics 1912, 60); št. 96 z 2. dec.) poročilo, da prodaja Merk »Deutsches Theater«, I—IV); št. 101 z 19. dec. (poročilo, da prodaja Korn »Zupanovo Micko«, prim. Vrhovnik, O stoletnici Vodnikovih »Lubl. Noviz«, 18).
§ 15. Gledaliških tekstov in programov, ki so nastali ali se natisnili v zvezi s predstavami v Ljubljani in njenem kulturnem območju, se je iz predlinhartske dobe malo ohranilo (rokopisi so poznamenovani z *)•
Izmed javnih ljubljanskih knjižnic ima Študijska knjižnica menda le 7 takih komadov (* Der verirrte Soldat, ok. 1671; Ovinius Gallicanus, Lj. 1725; Artaburius, Lj. 1727; Rosmira, Lj. 1740; Artaserse, Lj. 1740; L'Impero delle donne, Lj. 1757; La contadina in corte, Lj. 1769; * nemška pasijonska igra za Kranj 1771; La Locanda, Ben. 1773). Tudi Narodni muzej more postreči danes iz svoje biblioteke le še z 4 gledališkimi teksti te dobe (Penelope, Lj. 1767; Alexis, Lj. 1769; II Carnovale, Lj. 1773; La buona Figliuola, Lj. 1773), med tem ko je bilo v posesti muzejskega društva vsaj še 15 drugih (Kurtzer Begriff = program pas. procesije 1701, prim.: Costa 1859, 92, Vrhovec, 1886, 89; Rosmira 1740, prim. Radics 1912, 37; Artaserse 1740, prim. Radics 1865, 109; II Demetrio 1742, prim. Radics 1912, 41; Bellidux 1743, prim. Radics 1865, 109; L'incognita persequitata, Lj. 1769, prim. Radics 1865, 110 in 1912, 52; La Locanda, Benetke za Lj. 1773, prim. Radics 1912, 52; iz časov Schikanedrovih, torej iz dobe 1781—1782 programi 3 veseloiger in 2 baletov, prim. Radics 1912, 57; Diego u. Eleonore, Lj. 1783, prim. Radics 1865, 110; Li due castellani burlatti, Lj. 1787, prim. Radics 1865, 111 in 1912, 53; 11 re Teodoro in Venezia, Lj. ok. 1790, prim. Radics 1912, 53). S e m e-niška knjižnica ima 3 tekste (Kurtzer Begriff = program pas. procesije 1713; Rosmira, Lj. 1740; Didone, Lj. 1742).
Izmed samostanskih knjižnic prihaja tu v poštev menda le knjižnica škofjeloških kap nein o v, kjer se nahajajo teksti, ki se tičejo ljubljanske in škofjeloške kapucinske procesije (* Instructio pro processione locopolitana in 3. die parasceves = latinska in nemška navodila in slovenski tekst za škofjel. procesijo iz 1. 1721., ko se je prvič vršila, z vrinki in popravki poznejše dobe, n. pr. iz 1. 1734; * 6 vabil na pasi-jonsko procesijo, izmed katerih se tiče povabilo z dat. 6. aprila 1715 nedvomno procesije v Ljubljani, vabilo »Locopoli 6. April« procesije v Škofji Loki, med tem ko gre pri nedatiranih vabilih najbrž zopet za vabila, s katerimi so vabili ljubljanski kapucini svoje sobrate; * nemška »Periocha« za škofjel. procesijo 1727; * nemška »Periocha« za škofjel. procesijo 1728; * seznam oblek in orodja, sekirice za recitacijo).
Izmed knjižnic po kranjskih plemiških dvorcih je bila na ljubljanskih gledaliških tekstih izredno bogata knjižnica knezov Auerspergov v »knežjem dvorcu« v Ljubljani (* p. Sengsenschmidt, Susannae judicium, 1646; p. Eller, Certamen pacis et Martis, 1649; * p. Schönleben, Haeresis fulminata, Anastasius Tyrannus Orientis Haereticus, 1651; * Divi Fran-
cisci Xav. Indorum Apostoli Apud Regem Bungi cum Bongio-rum Principe Certamen, 1653; * Parabola Filii Regis Pro servo laesae Majestatis morientis id est Christus pro peccatore crucifixus, 1654; * »Ludis anticineralibus« Corona regia pietatis in parentem mortuum delata 12. 2. 1654; * S. Pancharius Martyr, 1655; * p. Andreas Anschiitz, Christus patiens rex dolorem, 1655; * p. Joachim Haring, S. Mártires, 2. 6. 1655; * Maximilianus Austriacus seu refugium ad orbem Eucharisticum, 1656; * Tyrannis in Herode repraesentata, 1656; * Documentum mansuetudinis christianae seu Johannes Gualfertus Eques Florentinus Ad inberias Dei hominis, 1658; * Palinodia, 1659; * Jonathas in montibus Qelboë telis con-fesstis et a Davide amicorum único defletus, 1659; * Duellum Solem inter Aestuantem et Amorem Eucharisticum Ardentem in Philippo II. Hispaniarum et Indiarum Rege, 1659; * vabilo inomoških komedijantov k predstavam, 1662; * Pañis asturius poli vindicatus mitigans, 1671; * Hungaria, impetita ab exteris, prodita a suis, 1687; prim. Radies, 1863, 75—6; 1865, XI, 104 do 107 in 1894, 17). Vsi ti teksti so se prenesli po potresu v Losensteinleiten na Avstrijskem in so danes našemu domačemu raziskovalcu nedostopni. Veliko zbirko (192) italijanskih opernih tekstov je imel v svoji biblioteki tudi Žiga Zois. Med temi teksti, ki so razdeljeni po letnicah tiska na 1689, 1690, 1695, 1711, 1723, 1726, 1729, 1731, 1742—1746 in potem v nepretrgani seriji na 1748—1779, se nahajata le 2, ki sta se tiskala v Ljubljani (L' amore senza malizia, Lubiana 1773; La buona figliuola, Lubiana 1773). Pelo pa se je v Ljubljani seveda še več tekstov, ki jih je imel Zois v izdajah iz italijanskih mest (na pr. 1757: 1'Arcadia in Brenta, pri Zoisu v izd.: Venezia 1753; 1769: La contadina in corte, pri Z.: Ve-nezia 1763; 1769: L'incognita persequitata, pri Z.: Venezia 1765; 1766: L'amante di tutte, pri Z.: Padova 1769; 1773: La Locanda, pri Z.: Bologna 1773; morda tudi oba teksta, ki jih je imel Zois v celovških izdajah: L'isola disabitata, 1765; La Frascatana 1777). A Zoisova zbirka se je razgubila (seznam v Narodnem muzeju med katalogi Zoisove biblioteke). Končno se mora v tej zvezi omeniti še biblioteka na L a z z a r i n i j e-v e m gradu Boštanju (Weissenstein), ki ima 2 sem spadajoča teksta (Artaserse 1740; L'amante di tutte 1766; prim. Črno-logar 1902 in 1903). Intenzivnejše poznanje knjižnic po kranjskih gradovih to serijo nedvomno še izpopolni.
Izgubljeni ali vsaj nedostopni so menda tudi vsi teksti, ki so jih imeli posamezni novejši nabiratelji: Henrik Costa (MHVK 1857, 69: * nemška pasijonska igra, ki se je igrala v Kranju 1. 1730.; se je prodala po smrti Etbina Coste menda carski knjižnici v Petrogradu); deželnosodni predsednik Ad. F.lsner (Mantuani, Carniola 1916, 230: * Ordnung der
Pafsions Procession 1690 Jahr 1691); Fr. H ai ding er na Dunaju (Radies 1865, 111: 1786. Wirting Johann, für die Mitglieder der Zölbnerischen Schauspieler-Gesellschaft in Laibach: Der Wilde in Frankreich, Schauspiel in 4 Aufzügen 8°. bei Eger, Widmung an Grafen Philipp von Lanthieri); P. Radies (Radies 1865, 110: La contadina in corte 1769); Rud. T e n e n t e, trgovec v Ljubljani (Radies 1912, 42: L'Arcadia
in Brenta).	^
* *
§ 16. Začetek in razvoj gledaliških predstav v Ljubljani je le na videz nenormalen.
Gre za pokrajino zapadnoevropskega kulturnega tipa; še pred vznikom kake nove evropske artistične literature je izgubila ta pokrajina vse ugodnosti, ki bi jih bila za likanje in uve-Ijavljenje živega jezika ter za ustvarjanje artističnoliterarnili potreb in ambicij mogla črpati v dolgih dobah predvsem iz jezikovno homogene države in istojezičnega dvora; prišla je v območje univerzalne latinščine, a obenem postala razdvojena v rabi živega jezika, ki je imel zavzemati postojanke latinščine.
Odkar je povprečno govorilo tu le kmetiško ljudstvo samo slovenski, med tem ko so plemič, inteligent in meščan, četudi so na jezik ljudstva gledali po večini brez sovražnosti ter ga tudi govorili ali vsaj razumeli, pripadali zase nemški ali italijanski jezikovnokulturni sferi, latinščine ni mogel izpodrivati splošni jezik pokrajine v oni meri, kakor se je godilo v jezikovno homogenih državah, ampak je vršil to jezik manjšine, torej jezik, ki je bil večini ravno tako nerazumljiv kakor latinščina. Pri tem je tudi literarna produkcija morala biti obsojena na životarjenje : nosilec splošnega jezika je bil brez literarnih potreb in ambicij; plemič, inteligent, meščan literarne produkcije v splošnem pokrajinskem jeziku ni potreboval, ker je mogel biti konsument importiranega blaga iz svoje jezikovno-kulturne sfere; predstavniki cerkve so bili v istem položaju ter se vsaj na katoliški strani deloma ravno radi tega tudi nenavadno počasi dokopavali do pravilne ocene koristi, ki jo je moglo imeti utrjenje in razširjenje njihove ideologije od upoštevanja pisane besede ljudstva, tako da je bilo slovensko pismenstvo v službi cerkve le v 2. pol. 16. stoletja na protestantski strani tako intenzivno, da bi bilo moglo- ob normalnem prirastku sil morebiti še pred nastopom novih idej zrahljati tla za resne artističnoliterarne poskuse.
Skoro vsaka literarna evropska struja je dobila sicer že v tem času tudi s slovenskega teritorija kak odmév, toda ta odmev je bil redno obložen ali z znaki slučajno importiranega blaga, ali s slabostmi organizma, ki mu niso poiskali prikladnih tal. Sunki iz Evrope so sploh izgubili na učinkovitosti, predno
so prispeli sem, a sile, ki so jim še ostale, se s silami pokrajine niso mogle spajati v nove tvorne komponente, ker jim je nedostajalo one osnove, ki se je ustvarjala tam, kjer so pripadali razni sloji z vsemi svojimi tendencami v isto jezikovno-kultujno sfero.
Četudi je bil umetniški nivo gledaliških komadov in predstav v Ljubljani in njenem kulturnem okolišu dolgo časa nizek, njih jezik pa latinščina, nemščina ter italijanščina, a slovenščina le v izjemnih slučajih, ki jih je vsilila revnim dijakom želja po milodarih ljudstva, cerkvenim krogom pa oprtil ozir na jezikovne zmožnosti neizogibnih diletantov, slovenski kulturni zgodovinar teh predstav vendar ne srne prezreti, saj se je vži-galo ob njih zanimanje do tega duševnega užitka tudi v gledalcih, ki besedila v celoti morda niso razumeli. Deklamiranje o »gospodarjenju« tujega jezika na ljubljanskem odru nima zmisla, dokler meri na dobo, ko živ človek take osti ni čutil. Latinske predstave so bile protestantskim in jezuitskim šolnikom sredstvo za dosego glavnega namena šole. Kdor upošteva, da je v obeh slučajih šlo za verske pokrete, ta niti protestantom niti jezuitom ne more zameriti, da niso skrbeli za slovenske predstave, ker jim pač ne sme šteti v zlo, da v svoji ideologiji niso mogli najti pobud k iskanju sredstev za izpremembo jezikovne diferenciacije med Slovenci, ki je bila utrjena po večstoletni tradiciji. Potujoče nemške ali italijanske družine bi se pa tudi na eventualno potrebo slovenskih predstav mimo malenkostnih koncesij pri najboljši volji ne bile mogle ozirati, ker z izgubo časa ne bi bila v skladu korist od učenja jezika malega okoliša, v katerem so mogle igrati le nekaj tednov na leto ali celo le nekaj tednov na več let. Vprašanje slovenskih gledaliških komadov z literarno ambicijo je moglo postati aktualno šele v času, ko bi posebne razmere začele pritegovati gledališke zainteresi-rance tega teritorija v slovensko jezikovnokulturno sfero, ali pa v slučaju nastopa posameznih pristašev moderne preporodne ideje, ki bi hoteli dati Slovencem literarno vrednoto iz narodno konkurenčnih ugibanj, češ, ker imajo kaj takega tudi drugi narodi, obenem pa hoteli morda ravno s pomočjo gledališča vplivati tudi v označeni smeri jezikovnokulturne preorijenta-cije višjih slojev. V časih potujočih družin je bil problem v celoti rešljiv samo s pomočjo domačih inteligentov, ki bi hoteli in mogli kot diletanti igrati v slovenskem jeziku.
Ko so se pojavili v zadnji petini 18. stoletja, v dobi prizadevanj za regeneracijo slovenskega jezika in njega uveljav-ljenje na novih področjih, prvi znanilci priprav za slovenski repertoar in slovensko gledališče, je bila preporodna ideja še vedno last samo maloštevilnih posameznikov, zato tudi ti poskusi še ne tvorijo začetka ravne, nepretrgane razvojne linije.
__(Dalje v prih. letniku )
Male vesti.
Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem.77 — Ko sem bil v lanskem letniku pričujočega časopisa že objavil štiri Vodnikova pisma Kopitarju (I., 1. a, II., III. in IV.), sem zasledil v ljubljanskem muzeju v tam shranjeni Vodnikovi zapuščini tudi Kopitarjeva pisma Vodniku, o katerih sem menil, da se nam niso ohranila. Objaviti jih hočem sedaj tukaj in sicer na ta način, da jih bom poznamenoval s tekočimi arabskimi številkami, dočim naj nosijo Vodnikova še nadalje zaporedne latinske številke. Najprej naj tu objavim one Kopitarjeve dopise Vodniku, ki odgovarjajo lani pricbčenim Vodnikovim, potem bo za pismom enega sledil vedno odgovor drugega.
i.
Gojpod Vodnik!
Ki vém, de kar Gofpod Baronu od Sloven¡kih re/M pifhem, vi tudi flifhite, inu ki vém, de ne marate sa dolge plima, inu ki tudi ne vtegnem, sato vam ne pifhem. Bog vam lonej, ki ¡te fe s' mojo Gramma-tiko vpirali: zhe vam morem kadaj per Befedijhu poverniti, bom vejél. Tablo morem tedai jam napravit. B r ü n n e r Wochenblatt /o mende Jagri ponuzali. Linhartove péfme inu pa pijaríe Sht a j er / k i ga tovarjhtva prof im Wildetu dati. Shobar bi rad imel Meurjove rezhi, al ne po pofhti: kadar kdo is Lublane fim gre, isrozhite mu jih, al pa ob vakanzah kadar ¡ami gori pridete, mu ih fabo pernefite. Ne véfte, kako vaj tukaj fhtimajo; Gojpod Hladnika tudi. Supan vaf pa tudi pen porozha. Bog vam shegnej tiftih f 500, ki ¡te jih s' hijtorio sajlushili, inu ¡he vezhno ¡lavo na verh. — Kaj Lexicon déla? Engel fe je vftrafhil, ki ¡te tako sarohnéli nad njim, pa fim ga potolashil, jim rékel, de ni/te tako hud, kakor v u n vidite. Posdravite od mene Gofpod Hladnika, Eggenbergerja, inu vfe priatle. Supanzhizh bo morebiti fir te klafe per Sirotah vuzhil sa 400 inu pa quartir: pa ¡he ni gotova. Sdravi!
Kopitar.
Obernite.
Ki pojdete mimo kuhine, posdravite Gofpod Joshefa, Xavero, Sandlerzo. Vem sa en lep nov Gebetbuch; rad bi jim ga bil sa novo leto poflal, de bi enkrat tudi eni ga noviga p rob i rale, pa nijim petiz imel. Povejte jim tudi to, de je ref, kar jo od Nebojja jlifhali: en priatel, ki je snan s' tiftim Gofpodam, od kateriga je grad kuplen, mi je te dni povedal, de je Nebois she oshénen, od sholda prozh, inu na grajfhini s' fvojo shenizo. To je prav a u t e n t i f h. Al je pa sheniza kaj lépa, mi ni vedel povedat. — Meni dunejke nizh ne oté dopafti, ki lé na Shulzovko inu Sandiarzo miflim. Ena mlada Dunejka je ¡vojga moshá sadavíla, defi je ¡he le pul léta omoshena bila, sato ki jo je krégal de je
77 Nadaljevanje in konec moje objave, izišle v ČJKZ IV.. str. 147—167 pod naslovom »Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju«. K tej svoji lanski publikaciji naj glede Vodnikovega koncepta I. a (ČJKZ IV., 148) dodam opombo, da je ta koncept — kakor me ie opozoril dr. Graienauer — z razpredelnico vred objavil že Izidor Modic (DiS 1909. str. 495).
foldata /htimala. Enga kmeta ¡ta dva ¡oldata na zefti vbila, inu 3 flore per njemu dobila: kmalo potem je en polizeikommiffaire na eno graj* fhino pele: kmeta fta foldata v /neg sakopala, de fo noge vun moläle. Kommif faire sagleda noge, ne dalezh odtod pa en par f oldaf hkih rokoviz: gre v kofärno, oberftar more vfe /oldate vun poklizat, kar eden nima rokoviz: tifti je potlei tudi tovarfha vun dal. O, fo' hudi ludje, sa en krajzar vaf vbije, pa tudi vfe drugo sa en krajzar fturi —
Opombe p r i o b č e v a t e 1 j a: To Kopitarjevo nedatirano pismo Vodniku, predstavljajoče Kopitarjev odgovor na Vodnikovo pismo I., je bilo napisano med 23. dec. 1808 (»dem Hrn. Vodnik... muss ich vorbehalten, bei nur etwas mehr Müsse, zu schreiben«, CJKZ IV., 155) in med 16. tan. 1809. ko je Kopitar poslal Vodniku spodaj pod štev. 2 natisnjeni »direktorij«, naslovljen »Pro Vodnikio«.
»Engel ie je vitraihil...« Ogrski zgodovinar Johann Christian von Engel (1770—.1814), v imenu katerega je Kopitar dne 12. nov. 1808 prosil v pismu na Zoisa Vodnika, da bi mu poslal nekaj podatkov o dolenjskem gradu Mehovu, je precej časa čakal na Vodnikov odgovor. Še dne 23. dec. 1808 ga je Kopitar drezal v pismu na Zoisa: »Der faule Vodnik! wie soll ich mich herzlich darüber freuen, dass ihm wegen der Geschichte der Preis mit fl. 500 zuerkannt worden, wie mir Supan ex ore P. Langii versichert, nachdem er für meine Angelegenheit so träge isit: ich traue mich nun nicht zu Engel, weil er nach so langem intervallo beim Eintritte erwarten wird, ich bringe ihm endlich die gewünschte Auskunft, und ich soll ihm nun erst nicht mehr bringen, als den ersten Tag«.78 Dne 27. dec. 1808 pa je Engel že imel Vodnikov odgovor s podatki o gradu Mehovu. Omenjenega dne je namreč Kopitar pisal Zoisu: »Hr. von Engel ist ein junger Mann von etwa 34 Jahren, voll Art und schlözerischen Studiereifers:... über Vod*s streitfertige Stellung ist er erschrocken: .ich beruhigte ihn durch E. G. Äusserung hierüber. V** hat ihn gar nicht verstanden: es handelt sich nicht darum, um Majhovo von Kram wegzureissen. sondern lediglich um eine Entdeckung in der älteren Geographie Ungerns, auf welche Engel bei der Durchlesung von Acten über Militärgrenze, worin Meihau, das mit dem von allen andern Ungrischen Geographen in Serbien vermutheten Mahovo, stark gleichklang, geführt wurde, und die sich wirklich erwährt. Der Graf v. Meihau suchte sich nach Ungern zu auszudehnen. Bela III. nahm ihm wieder etwas ab und nannte es Banatus Mahoviae«.79 — O poravnanem nesporazumljeniu med Engelom än Vodnikom je sporočil nato dne 14. jan. 1809 Zois Kopitarju: »Vodnik ist froh, dass Enghel versöhnt ist«,80 besede, s katerimi je očividno Vodnik preko Zoisa kvitiral dejstvo, da ie Kopitar ogrskega zgodovinarja »potolashil«.
»Gofpod Hladnik« je Franc de Paula Hladn.ik (1773—1844). znani pri-rodoslovec in botaničar, v tem času prefekt ljubljanske gimnazije, leta 1810. profesor na Marmontovi »centralni šoli« in ustanovitelj botaničnega vrta v Ljubljani.81 — Johann Eggenberger, svetni duhovnik, ie podučeval na ljubljanski »vzorni glavni šoli«, nekaki preparandiji. katehetiko in pedagogiko. Ko so v prihodnjem letu 1809. zavzeli deželo Francozi, je bil on ravnatelj ljubljanske ljudske šole. za kar pa se je zahvalil. Dimiitz pravi, da ga je do tega koraka privedla »die Absicht der französischen Regierung, das Deutsche aus der Volksschule zu verbannen und damit deutsche Kultur und
78, 79, 80 KZ. — O Vodnikovih podatkih Engelu se izraža Zois v pismu
na Kopitarja z dne 20. dec. 1808: »Vodnik's Nachschrift finde ich so leer, und so behauptend zugleich, dass ich zweifle, ob v. Enghel damit zufrieden
seyn könne! Ich bin daher begierig zu vernehmen, was er für eine Minne dazu machen werde« (KZ).
81 Dimitz, Gesch. Krains, IV. str. 322.
Sitte zu vernichten«.82 — »Qofpod Joslief« je bil Zoisov brat Jožef Leopold, ki je bil oženjen z neko Bonazzovo; »Xavera« pa je najbrž teh dveh hčerka Jožefa Marija Cecilija Ksaverija. — Kdo sta bila Sandlerica in Nebois. priobčevatelj na mogel dognati. O Nebojsu, bivšem častniku in nato po ženitvi z neko nižjeavstrijsko graščakinjo posestniku pri St. Pöltenu, najbrž Kranjcu, lehko dostavim samo to, kar piše Kopitar Zoisu dne 15. avg. 1812: »Nebois kam vor 3 Tagen von seinem Meyerhofe bei St. Pölten zu mir auf die Hofbibl. um mich zu ersuchen, folgendes nach Laibach zu schreiben. Sein Gast sey noch immer bei ihm, weil er weder nach Cilli könne noch sonst durch den Landsmann J a n i t s c h (Neustädter, Stiftsgeistlicher in Göttweih) angebracht werden könne, da er nichts anzuziehen habe, um sich erträglich zu präsentiren. Die Loitscherin habe ihm f. 100 geschickt, die seyen aber alle futsch. Ergo.« (KZ). — Schulzovka pa je bila očividno žena Jožefa Schulza, ki je bil »Hauswirthschafter im Baron Sig. Zoisischen Hause auf der Rann«. (Priin. »Ljub. zvon«, 1889, str. 396.)
2.
Pro V o d n i k i o.
1.	Camuzzi, editor Primae P ar t is Breviarii Slavici, secun--dum Al t er i Allg. Litterar. Anzeiger, (ne dubitetur a vobis)
2.	wird ersucht, zum Bogen 1. meiner Nachschrift die pagina des glagol. Miss, wo das Vater unser ist, zu bemerken.
3.	den Setzer zu erinnern, daß er in dem Krainischen die i, wenn ich auch in der Eile das Tipfei so darauf gesetzt habe, daß es acce n= t ui r t scheint, also etwa i, doch für lauter unaccentuirte ansehen soll.
4.	Er möchte dem Setzer helfen, falls er Anstände hätte: z. B. 2<er Bogen, 3'" Seite, ist so zu nehmen: (Text) seines Buchs, wofür ihm die S l a vi sc h e Literatur, und vor allem T rub er s Landsleute* hohen Dank schulden etc. und die Nota zu Landsleute* ist das untenstehende:
* Trüber war ein Slave etc.
5.	Beim Bogen 4, No 10 muß der Setzer sich die Mühe nicht ven drießen lassen die zwey Punkte über den Vocabeln nach Krells System anzubringen; so auch bei jener Anmerkung, wo die böh= mischen Büchertitel beschrieben werden: item die horizontalen oder circumflexartigen Striche über den n (fi) bei den glagolitischen Sachen. —
6.	Ob in dem Anhang zu Dalmatins Bibel 1584 die Rubriken der Dialecte richtig so sind und aufeinander folgen wie ich sie angebe (quoniam exemplar meum hoc loco defectum), und ob mehr als 284 Wörter sind: wenn letzteres nicht ist, so wäre in meiner Behauptung das erweitert auszulöschen
7.	Die Tabelle zu kritisiren, kompliren, berichtigen, allenfalls Herrn D e b e u z schön bitten etc.
Opombe priobčevatelja: Ta zapisek predstavlja navodilo za Vodnika kot korektorja Kopitarjeve slovnice. Napisan je bil dne 16. januarja 1809 in odposlan naslednji dan obenem z dvema Kopitarjevima listoma Zoisu, v katerih prvem piše dunajski slavist svojemu mecenu: ■ Gestern endlich sind meine 9 Bogen Nachschrift mit einem Pakett von Beck abgegangen. Der Setzer wird sich, da er an meine Art Manuscript gewohnt ist, wohl herausfinden: für jedenfalls lege hier ein kleines direc-torium für den Corrector Vodnik bei.«83
82	Ibidem, str. 324.
83	KZ.
Prva opazka glede Camuzzija se tiče naslednjega mesta v Kopitarjevem »pagovoru«: »Dieß Manuscript [Sovičev prevod Smotrickega gramatike! hatte nach des Autors Tode, der damahlige Bischof von Capo-diitria Camuzzi, (der später den ersten Tom eines Breviario Slavo in Rom herausgegeben...), an sich gebracht«."1 Kakor se iz te opazke razvidi, je Kopitar iz nekega Alterjevega sestavka v »Allg. Lit. Anzeiger«-ju vedel, da je bil ta Camuzzi izdal v Rimu slovanski brevir. Zois te izdaje Camuzzija, od katerega je bil kupil Sovičev rokopisni latinski prevod Smotrickega, ni imel v svoji knjižnici in je Kopitarju dne 24. jan. 1809 pisal: »Dass ich nie an Camuzzi Ausgab des einen Theils des glag. Breviers gedacht habe, ver-driesst mich nicht wenig, und zumal jetzt, da es so schvver oder beinahe unmöglich ist, etwas von Rom zu bekommen«.85 — Želje, izrečene v v drugii opazki, Vodnik Kopitarju ni izpolnil (prim. Kopitarjevo gramatiko, str. 387; prim. tudi Istočniki I., 50). — Navodilo tretje opazke je v tiskanem »pagovoru« upoštevano. — Željo četrte točke je Vodnik avtorju izpolnil (prim. gramatiko, str. 397—398), kakor tudi željo glede znakov nad češkimi naslovi, glede točk nad Kreljevimi vokali in glagolskimi črkami za topljeni n (prim. gramatiko, str. 395, 421 ter 426 in 439 ter 455). — Z ozirom na šesto točko pričujočega navodila Vodnik ni izpreminjal Kopitarjevega teksta, tudi' izraza »erweitert« ni črtal (prim. gram., str. 432). — Razpredelnice na str. 233 Kopitarjeve slovnice Vodnik in Debevec nista bogvekaj popravljala, samo tretjo opombo ji je Vodnik ali Zois dodal v zmislu želje, ki jo je sporočil Kopitar Zoisu dne 3. febr. 1809: »In der Tabelle der ovisten etc. fehlt ein Matador: ludjé, ludí, ludein, ludí, ludéh, ludmí«.s,i	,
3.
Dragi Gofpone!
Hvalo lipo sa njih pijmo. Pa kako je tifto saj topit: »Alles wird, nur für die Jubílate Messe, zu spät geschehen? AI je komma po Messe prov, al bi imel po spät biti? Al j te na vlajh Doktarju tako sviázho jpledli? Bog ne daj, de bi ne blo do velikonozhniga jomnja dotijneno. Raji vafhe Wunder pojébej dajte, zhe bi treba blo tako dolgo zhakati: Al jaj naj mi Grammatiko pred vun pofhle, kakor hitro bo fertig: morem V a t e r j u eno pojlat, de ne bo Marka ispijal per Mithridatu. — S' mano jus jtudirajo 3 Serbi, 1 V al ah, eden mi je doneI pokasat per* nefel E s o p o v e bafne (sie) fhusi Obradovizha, ki je sdai per Zher; nimu Jurju sa Hofmeistra. Tiga mosha (Obradovizha) shivot je interessant. Tudi Gedichte auf die Neueste Geschichte Serbiens werde ich bekommen. — Ne posabite na 12 Pefm sa pokufhino sa Supana. Ki bi pozh ¡he kakifhno tijtih grammatik, ki vam /o jih Baron fhenkali, sa me sraven dali: tukaj nizh nimajo; jej /im menil, bom dobil kar bom otel — j a, zhaki! — Vafhe perporozhbe Supan ponefe L a n g u etc. Hladnika neisrezheno ob raj tajo: je ga jhe fkori en malo boje, satot ki foje pravize vé, inu der s hi. Letaj je vafh god zhudno padel: vam gratuliramo. Supanzhizh lih na mojim kanapé fidi inu pa Dolinar; jovo Reichsgefhihte bere. Se vam tudi perkloni. — Posdravite Gofpod Joshofa, potlej pa moje shenize, Loiselna, Franzko, — kaj, sdaj jim she zélo miso povedal? — Gofpod Weber ji roko kufhnem: naj ga C l u s i u s unterhalta v'pófti. Noviga ni nizh: en majhino je maníalo, de nijmo vji potonili: jkus P rat er je Donova 11 ur tekla, vji jeleni inu sajzi jo vtonili: v' Leopoldstadt je voda po kofehavfih zhef pil i are tekla, taka she r.i bla nikoli, pravio Dunejzi. Sdravi.
6. febr. 1809.	K. m.-ia.
[Na obratni strani:] Herrn Val. Vodnik -------Professor	Laibach.
Hi (Kopitar). Grammatik. str. 386.
86
Opombe priobčevatelja: V začetku tega svojega tretjega pisma reagira Kopitar na Vodnikovo drugo, neohranjeno nam pismo izza prvih dni februarja 1809, iz katerega je Kopitar dne 6. febr. 1809 nekaj stavkov sporočil Dobrovskemu.87
Joh. Severin Vater (1771—11826), nemški jezikoslovec, je nadaljeval J. Ch. Adelunga veliko delo »Mithr.idates oder allgemeine Sprachkunde mit dem Vater Unser als Sprachprobe in beynahe fünfhundert Sprachen und Mundarten« (I. zv. 1806), katerega II. zv., obravnavajoč evropske jezike, je izšel 1. 1809. Kopitarju je bilo mnogo do tega, da Vater pred zaključkom II. zvezka »Mithridata« še dobi' v roke njegovo gramatiko, da bi se glede slovenščine ne naslanjal samo na Pohlinovo slovnico.
»... eden mi je donei pokasat pernesei... Obradovizha«. S podobnimi besedami je pisal Kopitar o svojih treh srbskih sošolcih (iz Karlovcev) in o Obradoviču isti dan kakor v tem pismu Vodniku tudi mojstru Dobrovskemu."" Kako se je Kopitar od tega časa dalje začel zanimati za srbščino ravno po Obradovičevih spisih in seznanjati Nemce s spisi velikega srbskega prosvetiteija, sem podrobno razbral v razprav'icii »HeKOJniKO hojio-iiieHa o KonHTapcB.v ;iaHHMaH>y .locMTejemiM aejiHMa«.89 — Pod izrazom »Gedichte auf di'e Neueste Geschichte Serbiens« meni Kopitar srbske narodne pesmi, ker piše isti dan Dobrovskemu: »Ich habe meine neuen Serbischen Freunde vorerst um Serbische Nationallieder gebethen, um solche, wie das von Kraljevizh Marko etc«.""
»Ne posabite na 12 Pelm sa pokuihino ...« Za to Vodnikovo pesniško zbirko je prosil Kopitar Vodnika že v svojem pismu na Zoisa z dne 3. febr. 1809 z besedami: »Vodnik möchte dem Prof. Supan, hieher nach Wien. Stück 12 Peime sa pokuih'ino pr Postwagen zuschicken, auf künftige Bezahlung in Laibach. Supan will sie einigen Freunden vertheilen. Aber bald muss er sie haben, weil er den 13-ten d. primiziren und dann nach wenigen Wochen nach Laibach abgehen wird. Verihaz nam nar bol dopade: Grom maje nebelhki Itrop!«91
Knjiga, ki jo je Zupančič pri Kopitarju čital, je bilo znano veliko delo slovenskega pravoslovca Tomaža Dolinarja (1760—1839). naslovljeno: »Erläuterung der deutschen Reichsgeschichte nach des geheimen Justiz-rathes Pütter Grundriss der Staatsveränderungen des deutschen Reiches. 3 Bde. Wien 1794, '1801, 1802«.
Franz von Webern je bil v tem času ljubljanski kanonik, ki je očividno občeval v Zoisovi hiši. O knjigi, glede katere Kopitar tukaj želi, da naj se ž njo zabava ta kanonik, je b.i'1 sporočil dunajski slavist svojemu mecenu dne 23. dec. 1808: »Haben E. G. nicht einmahl einen Clusius de Plantis rarionibus, folio zu haben gewünscht? Mir scheint es. von Hrn. v. Webern gehört zu haben, dass der Baron Karl nur den Octav-Clusius besitze, weil er den großen nicht habe auftreiben können. Ich habe dieser Tage ein Exemplar bei' einem Buchbinder um fl. 15 gesehen, und könnte ihn wohl um fl. 10 erhalten«.92 To knjigo je nato Kopitar za Zoisa kupil in odposlal v Ljubljano, kakor piše sam Zoisu dne 1. febr. 1809: »Mit gestrigem Postwagen ist, nebst den Berlinischen Naturfreunden und andern Piecen auch der Clusius (— fl. 12:—) und Vaters Ružsische Grammatik abgegangen. Recht sehr wünschte ich, damit im Mithridates nicht, wie im Linde, wieder die Maccaroni des P. Marcus als Krainer aufträten, das verlangte Ex. für Vater bald abschicken zu können«.95 — O veliki povodnji na Dunaju je pisal Kopitar tudi Zoisu dne 1. febr. 1809: »Dem
87 Istočniki I., str. 30—31: prim. tudi ČJKZ IV., 153.
88, 90 Istoč. I., str. 35—36.
89 BpaHKOBO kojio. Op- KapaoBUH, 1911, 6p. 14 h 15, CTp. 220—223.
81, ns, 93 KZ. — Frejem Vodnikovih pesmi je Kopitar potrdil Zoisu
v pismu z dne 3. marca 1809 z besedami: »... Vodniks Peime für Supan
(der sie alle bereits vertheilt hat an Galizier), habe rechtens erhalten.«
Meister in Prag werde antworten, sobald die Taborbrücke, die die, seit 20 Jahren nicht so starke, Donau abgeworfen und die Communication von dieser Seite, auch mittels Überfahren unmöglich gemacht (nur ein Russischer Courier, der schlechterdings herein musste, ward mit Lebensgefahr abgeholt: sonst können keine deutsche Zeitungen, Briefe herüber noch hinüber) wird hergestellt werden dürfen: bei Tuln und an mehr Orten sollen gegen 1000 Menschen (!! so erzählt man sichs in unserm Cassino Beck) ihr Leben verloren haben und ganze Dörfer unter Wasser stehen: hier in Wien ist die Rasumovskische Brücke zerstört, und man fürchtet augenblicklich, dass auch die so in die Leopoldstadt führt, fortgerissen werde, wiewohl sie etliche 6 Eisstösse schon glücklich bestanden hat etc.«84
4.
8. febr. 1809.
Gofpod Vodnik!
Sa vol Leipziga she vefte is mojga sadniga pifma na G. Barona. —• Kar vaf jhe profim, je, de en drukfeler v' T ab eil i Lucae X, 30—36. H3Öbi (inu v' kranfki verjti: jasbi) na mej t H3Bbi (jasvi) tudi samerkate. potlei tudi, de bodo ludje vedli, sakaj je v' G e r f h k i verjti nekatira maj hin a z her k a na meft velike (koker ¡o proti konzu: AYTiol (inu take), vaf pro j im, in der Nachschrift dort, wo Trubers katehifmus vflouenfkim jesiku 12""' beschrieben wird, in der Note noch das anzubringen: »In diesem Katechismus mit Lateinischen Buch-staben ist das k meistens ein deutsches t; vermuthlich weil der Lateinische Schriftkasten schwach mit k besetzt war, als welches bekanntlich in Lateinischen Büchern wenig gebraucht wird. So mußten auch wir in der Tabelle S.... aus Mangel hinzulänglicher Griechischen Majuskeln einige kleine gebrauchen.« —
Potlej vaf profim, de fad (zhe ozhte) tudi v plurali poftavite. Sef fim vam vfe i s r o z h i 1. tretji inu treki fte mi bli fhe v' Lublani oblubili med drukfelerje poftavit! — Tako tudi savol vsdigam inu dvigam naredite. Ich wünsche nichts, als daß nichts, durchaus nichts falsches unterliefe!
AI fte samerkali pag. 12. Zeile 8: —ojxcctijc lies Xwxgazi/c.
18. — 18: fhtale — shtale NB. dieser Druckfehlet ist wichtig, weil Trüber durchaus nur s h, nie fh hat.
223	— 30 präg — präg.
224	— 3 räja lies räja.
224	fäk Reuße? meni fe sdi, de
[ni Reuße.
Das ist alles, und ihre Sekatur beendigt. Machen Sie sich nun ans Lexicon, aber vor allem andern an den krainischen T heil; an dem dem Sprachforscher viel mehr als am deutschen gelegen. Ergo revisuri na vakanzah?
Baronu roko kufhnem. Vfe priatle posdravim. puftite kaj od vaf flijhat. Supanzhizh ¡pet Dolinarja per meni na konopetu bere. vaj objame. Kaj pravite k' Vater ju. Tako kranfsko bomo drugim malu napravili, v'Tabel a h. En drugikrat vezh: Od Serbov, Dobrovfka etc. Morem v' fholo —
K. m.-ia.
Opombe priobčevatelja: Ker je šel v tem času, ko je Kopitar poslal to pisemce Vodniku, tisek njegove gramatike v Ljubljani h koncu (izšla je slovnica sredi marca 1809), je poslal dunajski slavist korektorju
94 KZ.
svojega dela. Vodniku, tukaj nekaj dostavkov in popravkov. Večino teh izboljšav je Vodnik v seznamu »Verbesserungen«. natisnjenem na zadnjih dveh straneh gramatike, upošteval (izvzemši »íád« in »treki«). Nekaj popravkov je Kopitar poslal tudi v pismu na Zoisa z dne 3. febr. 1809.
5.
Prelubi Gojpód!
Sturite eno ftopinjo k'Komu, inu poprajhajte ga, al je moj: Extrait de la Grammaire d' A d e l u n g , inu Shade Gram: maire Allemand, she prodál: zhe ne, tako naj jih k' Krishovmu potu dene, de ih jim dobim: en priatel me sa nje nadlégje, pojébej sa Shádeta. —
I kako vam gré? Kaj ¡te s' Shórakam pozhéli? Kaj befedifhe déla. Tham je tukaj, ki je lázhen, po nemfhko, zhe f ko inu franzojko en kar t el z puf til drukati, (pa ¡e fhe ne prodája), de je Napoleon — na-polje-on — e r auf dem (Schlacht)felde = empereur sur le champs de bataille, tako dalezh fe lazhni (shleht-)Lexicografi sajdó.
To de jes vam ne bom smiram lé pijaril, bres de bi le en ¡amkrat nasaj zherknili! — Sdravi. —
K. m.-ia.
Posdravite vje najhe: Gofp. Hladnika, Eggenbergerja, Kalli/tra: inu zhe ¡he v' Zoif. hifho sahajate, zélo drushinfko miso. Timu velkimu ozhéti pa roko kujhnem. —
Opombe priobčevatelja: To nedatirano pismo je pisal Kopitar Vodniku po vsej verjetnosti nekako v začetku septembra 1809 in je z besedami »jes vam ne bom smiram lé pifaril, bres de bi le en lamkrat nasaj zherknili« izdrezal komodnega Vodnika, da mu je odgovoril s svojim pismom II. z dne 12. sept. 1809, začenjajočim se z besedami: »Lahko pilariih, ki mafh hitro roko inu lep zhaf.. .9B — Adelungovo in Shadejevo francoski pisano gramatiko nemškega jezika je hotel poslati Kopitar Appendiniju, da bi napravil iž njega iz italijanskega znanstvenika učenjaka nemške znanstvene metode.96
6.
Preljubi Gojpód Vodnik!
Sahválim sa vfe kar ¡te mi poflali: sa Novi T e j t a m e n t 2 dae ed. sa Marka Brekerfeldoviga, katiriga jim bil G. Schmidtu po/rodil, fe bom pa ta zhaf, kadar ga dobim. O! zhe imáte kakfhin duplikat ktere grammatike: Relkovich, Lanoffovich, ali Belofteneza etc. prepuftite ga meni: ¡im gol près bukuv (vunder ni réf: le baronove biblioteke nimam: natirlih mi sdej to, sdej uno manka.) To je ena.
Drugizh pa, pobarajte Koma, pozhim je moje dvé némfhke Gram: matike prodál: nej dnarje nji'm al pa famimu Vincenzu da: ta je moj bankir al klopesh(???)
Potlej S h u p a n u tudi povejte, de naj i tj te flore, ki jih ma meni dati, tjekaj, k' Vincenzu, pojhle. To bi bilo enih 15—20 florzhikov.
Vaf ne tirjam = f H-
Pa tijta Lizealbiblioteka, ki ne jé, ne pije, ne plazhuje franzosu, ni lepo, de tuji dna r tako dolgo pufti per febi leshati. To de ¡e je ne vupam tirjat, def ima nar vezhi ¡humizo. Vi bi morebiti po P. Abrahamovi fhegi ji snali en par sa vuh povedat, ko bi hotli (fhe h vam zu Gfalien pifhem, de bi fe vam bol perdobrikal; pa fe bojim —- de bo méfha): vite,
90 CJKZ IV., str. 155.
96 Prim. ČJKZ IV., str. 157 in Istoč. I., str. 35.
je djala, de 1 Maji me bode pläzhala (fizer bi rekel plazhäla, ko bi ne bilo savol vaf) pa jhe sdej ni nizh: morebiti je pa poflala; inu jamo posabila meni napovedati de tako inu potimtakim nje Dunejjski Ate-njavizf?) na mojem dnarji fedi. Eh! vunder puftite jo: ji bom she fam enkrat potosh.il: shenfke i o iramoshlive ino samertive, bi le ji pre> vezh sa slo sdelo, ki bi lud je svedili de je obdolshena.
Shupan pifhe de vaf je per b e / e d i f h u nafhel: al imate sgont zhik, de, kader ktiri na porti po val bara, ino gre po fhtengah, portnar pa posgoni de fe perpravite in Positur? Se mi mudi. Sdravi o/tanite.
K. m.-ia.
Spet je vzheraj tifti Bubna is Vogerfkiga perdirjal: pa fe nizh prav ne ve: eni pravijo, de sa deshele ¡o she d' accord: do Drave, pa sa odpujtek naklade Že/ar proji. To pravo pa vunder nobeden ne ve. So tudi ki pravijo de bo vojlka, pa je/ ne verjamem. Gofpod Hladnika posdravite. inu na bregu zelo offizir/ko miso, tudi Gojpod Webarja, Vincenza etc.
D. Sartori schreibt seinen Briel an Siauve ins Reine, er folgt morgen oder Übermorgen.
Opombe pri1 obcevatelja: To nedatirano pismo je pisal Kopitar Vodniku med U. in 18. oktobrom 1809, ker pravi Kopitar v zadnjem stavku, da Sartori svoje pismo na Siauvea na čisto prepisuje. O isti stvari pa piše Kopitar Zoisu dne 11. oktobra 1809, da upa, da Sartori prinese »heute versprochenermassen gewiss seinen Brief«, a dne 18. oktobra 1809 poroča Kopitar Zoisu, da mu je obljubil Sartori to pismo odposlati dne 17. oktobra 1809.97 Vodnik tega pasma še ni imel v rokah dne 19. oktobra 1809, ko je pisal Kopitarju svoje pismo lil.,98 v katerem je obetal, da bo »tudi loj dolg plazhal« Kopitarju, dočim mu ta tu javlja, da njega ne tirja. — Vodnik je Kopitarju odgovoril na pričujoče pismo šele s svojim listom IV. z dne 1. marca 1810." Tam je tudi ostro in užaljeno reagiral na nekatere zbadljivke tega Kopitarjevega dopisa, n. pr. glede svoje (on pravi »ribniške«) etimologije glagola »posvodim«. dočim menišec ni razumel, da je s prevodom »k 1 o p e ž« (Bank-ier) Kopitar ironiziral njegovo puristiko. Glagol »hoteti« je pisal Kopitar v nasprotju z Vodnikom brez h. O tem je sporočil tudi Dobrovskemu že dne 7. aprila 1809: »ozhem sprach man auch zu Trubers Zeiten, Beweis das nezhem, nozhem = ne-ozhem, und Krell, der auch ozhem schreibt.. .«100 Z naglasom »plačala« je ironiziral Kopitar ono Vodnikovo lastnost, o kateri je bil pisal tudi Dobrovskemu dne 30. marca 1808: »...bekannt ist seine Grille, den Accent ä 1'Adelung auf der Stammsilbe haben zu wollen«.1111 —i Kakor se iz predzadnjega odstavka tega pisma vidi. Kopitar takrat, ko je to pisal, še ni poznal vsebine schönbrunnskega miru, podpisanega dne 14. okt. 1809 in obnarodovanega v uradni »Dunajčanki« dne 25. okt. 1809. Cul je govorice, da bo Avstrija odstopila Napoleonu za »Ilirske province« vse ozemlje »do Drave«. Dne 24. okt. 1809 je pogoje miru že poznal in je omenjeni dan o tem sporočil Zoisu naslednje: »Die Conditiones pacis sind schon heraus... Also Triest. Montefalcone. Krain (ut videtur ganz!) Villach, Salzburg, ein Stück Ostreich, dann wo die Save aus Krain tritt, alles auf dem rechten Ufer gelegene bis Semlin ad dispositionem Napoleonis... Durch Fiume kann Östr. aus & einführen gegen begünstigende Zölle; quant ä Tnieste, si v e d r ä«.10-' Na koncu istega pisma je pristavil:
07 ČJKZ IV., str. 159.
98	ČJKZ IV., str. 158.
99	ČJKZ IV., str. 160.
190 Istočn. I., str. 49.
101	Ibid. str. 2.
102	KZ.
»Von Vodnik ist mir noch nichts gekommen«, kar dokazuje, da ni bil še prejel Vodnikovega pisma III. In tudi še v svojem prihodnjem pismu na Zoisa z dne 26. okt. 1809 ima Kopitar postskript: »Von Vodnik noch nichts!«
Med tem 6. in sledečim 7. pismom je pisal Kopitar Vodniku dne 26. dec. 1809 neko pismo, ki pa se ni ohranilo v Vodnikovi zapuščini. Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 26. dec. 1809 ima namreč pripis: »Den Vodnik darf ich doch gleich hier einschliessen.«
7.
Prelubi Gojpod Bovantin! (Vodnik)
l'af veshem en malo posno, ki je god she davno minul: pa vi ¡te milojtiv, she sa dobro vsamete!
pofhlite mi enkrat kaj vafhih patentov: fUjhim de gre vfe po krajnjko, tudi sa Hrovate; al je rej?
Kaj befedifhe déla?
Nach Dobrovsky Böhm. Literatur 1780 soll ein Lexicograph:
1)	soviel von den übrigen slav. Dialekten, als erfordert wird um ein Lexicón derselben nachzuschlagen, verstehen (altim tantum).
2)	die Sprache, in derer die Slavischen Wörter erklärt (das Vehiculum) so gut und fast noch besser verstehen, als die dont il compose le dictionnaire.
3)	nicht nur eine Sprache gramm., sondern auch p hilo so: p hi s c h, verstehen.
4)	ff nicht unter f, ch nicht unter c, etc. rangiren.
5)	die schriftlichen Quellen nicht vernachlässigen, sondern erschöpfen.
6)	mit dem Landvolk Umgang haben.
7)	kein ausländisches Wörterbuch zum Grunde legen.
8)	keine neuen Wörter erfinden.
Vafh dolg in Shupanov fim dobil: Kako je pa per Komu? Ki fte rekli de bote potirjali, pa ni/te. Prafhajte ga, kolko je potégnil sa Adelung Grammaire sa Shadeta ino sa Natalie über den Grany? Jef fim mo tudi tukaj nékaj sa gramatike dolfhan. bova porajtala.
Dejte mi tifte Zherke is Popovizhovih fragmentov ispifat, pa accur a t e: morebiti mi bodo dobro ftrégle: suum tarnen cuique manebit.
Jurista K. m.-ia.
Opombe priobčevatelja: To nedatirano pismo je napisal Kopitar po vsej verjetnosti nekako koncem februarja 1810, ker je imel Vodnik svoj god dne 14. februarja in pravi Kopitar, da »je god she davno minul«. Gotovo pa je imel Vodnik to Kopitarjevo pismo v rokah že dne 1. marca 1810. ker je ta dan poslal Kopitárju svoje pismo IV.,103 v katerem mu je odgovoril na to pismo. - Obe ti dve Kopitarjevi zadnji pismi pa sta bili tako polni raznih zbadljivih bodic na Vodnikov naslov, da je Vodnik nanje reagiral v svojem pismu IV. z nekaterimi ostrimi besedami (Kopitar »ni dalezh zhes fvoj selnik hodil« itd.). Posledica je bil Kopitarjev vložek v pismu na Zoisa, vsebujoč Vodniku »derbe Wahrheit in Gesicht«,1"4 in druga posledica je bila ta, da sta Vodnik in Kopitar nato za par let pretrgala vsako medsebojno dopisovanje. — Obnovitev njune vzajemne korespondence je povzročilo odkritje freisinških spomenikov, katerih prepis je poslal Dobrovsky Kopitarju in Zoisu v drugi polovici septembra 1812.
>m CJKZ IV.. str. 160.
104 CJKZ IV.. str. 165.
In nato se je razvilo med Kopitarjem in Vodnikom novo dopisovanje, ki pa se je odslej vršilo povečini v latinskem jeziku.105
8.
[Vodnikov pripis:] I. auctumno 1812.
Care Vodnike!
Meae literulae te rogant lit fragmenta illa carantanica bene excutias, sed nobis hic splendidius, & d i gniu s patria, publicanda relinquas, gratias pro commentario publicas easque ampias ut merebere, habiturus.
Vale & lexicon ne obliviscere, imo cum Primitio sis ita compone ut illius opera tuam adjuvet. Ego illi publice consilium bonum dedi (ex Gellio II, 29) citâram fabulam de cassita, sed Setzer (typotheta) neglexit utpote posterius inserendam, ut sunt hujusmodi operae. Nil nocet neglegentia haec: nam cetera sat clare sunt dicta & bene¡ vole & supscriptus K.
Gramm, tuam proxime recensebo in nostris Literaturzeitung: sup; pedita mihi sis data aliqua, quibus vis attentionem conciliare.
Nunc res journalistica floret Viennae. Bibliotheca mihi summos in omni literatura viros conciliât.
Proxime vobis mittam (cum Rudeshianis libris) plura journalistica.
Humbold fecit pro G ö t h e mappam lingüistica m, in slavicis a me correctam, mo x publicandam. hac occasione correxi errorem cantilinae Göthianae de Asan-Aginiza: was ist weißes dort am grünen Berge (nicht Walde) etc.
Vale & mihi fave
K. m.-ia.
Opombe priobčevatelja: To pismo, ki pomeni obnovitev korespondence med Kopitarjem in Vodnikom po njunem razdoru v marcu 1810, je nedatirano s strani dopisnika. Vodnik si je na pismo zabeležil, da ga je prejel »v jeseni 1812«. Ker je moralo biti napisano z ozirom na uvodne njega besede skoro potem, ko je Dobrovsky v drugi polovici septembra 1812 poslal Kopitarju in Zoisu prepis novoodkritih freisinških spomenikov z željo, da te spomenike komentira tudi Vodnik, in ker je Kopitar sporočil Dobrovskemu dne 26. septembra 1812, da bo pozval »die Vodnike ihr Scherflein beizutragen«, moramo po vsem tem datirati to pismo nekako z zadnjimi štirimi dnevi1 septembra 1812.
Drugi odstavek pričujočega pisma govori o Primicu. Kakor smo čuli že iz prejšnjih Kopitarjevih pisem, je dunajski slavist neprestano izpra-ševal Vodnika, kaj dela njegov nemško-slovenski slovar. Ker je Kopitar poznal Vodnikovo komodnost, je bil že leta 1810. sklenil sestaviti majhen francosko-slovenski slovar sam,100 pozneje je neprestano nadlegoval gra-škega Primica, naj se poloti sestavljanja slovenskega slovarja.107 Tudi v članku »Wlindische Sprachkanzel in Graz«108 je Primicu kot učitelju slovenščine v Gradcu zlasti polagal na srce, naj se poprime sestavljanja slovenskega slovarja. Kopitar je sicer pisal Zupanu dne 31. marca 1810: »Wo nahm' ich denn die Zeit her ad faciendum lexicon«,10" vendar povsem
105	Odtu dalje priobčujem obojestranske dopise v kronološkem redu in vmes nadaljujem objavo tudi Vodnikovih pisem odtam dalje, kjer sem io bil v lanskem ČJKZ pretrgal.
106	Glej »Veda« I., str. 235.
107	Prim rieTpoBCKifi, riepBbie rojihi a-feflTeJibHOCTH B. Konmapn, str 318 do 320.
108	Vaterländische Blätter. 1812. str. 481—482, ponatisek v »Kopitars Kleinere Schriften«, str. 193.
10B Istoč. II., str. 189.
se takrat še ni bil odrekel skrite namere, da bi tudi s slovarjem prehitel Vodnika, kakor ga je bil s slovnico. Zategadelj je —• kakor pravi v drugein odstavku tega pisma — v neki pripombi k svojemu članku o graški jezikovni stolioi hotel Primicu v spomin poklicati znano Ezopovo basen (Oellius, Noctes atticae. II.. 29), v kateri se pripoveduje, kako se čopasta škrjanka (cassita) ni prav nič bala za svoje še negodne mladiče, da bi jih žanjci pregnali, dokler je gospodar njive vabil na žetev svoje prijatelje, sorodnike in znance. Za res je vzela stvar šele. ko se je gospodar sum odločil prijeti za srp. To opominjevalno pripombo je stavec sicer iz omenjenega Kopitarjevega članka po nepazljivosti izpustil, zato pa jo Kopitar tukaj sporoča direktno Vodniku z namenom, da bi tega splašil.
Vodnikove slovenske šolske knjige s slovnico (Pismenostjo) vred je bil prejel Kopitar že v avgustu 1811 in jih je res hotel oceniti v dunajskih časopisih, ker je sporočil dne 21. avg. 1811 Zoisu: »In Vodnikiana inveni nnilta bona; sed katekiíinus est f 1 u e n t i o r. recen sebo autem post peregrinationem«,11" to se pravi, po svojem oktobrskem popotovanju v Ljubljano v istem letu. A te ocene Kopitar ni napisal.
Kakor znano je bil preložil Goethe prvi verz Hasanaginice: »Sto se bjeli' u gori zelenoj« z besedami: »Was ist weißes dort am grünen Wald e«, kar je torej Kopitar popravil, ko je poslal za Goetheja Humboldtu neke prispevke za njegovo lingvistično karto.
9.
[Vodnikov pripis:] II. Decembris 1812.
Vodniko Kopitar S[alutem[.
1)	Expecto nonnisi v e s t r o s commentarios [Vodnikov pripis nad to besedo: raslog] in monumenta Carantanica & Dobrovii ali qua. Quae simul accepero absolvetur editio intra duos tresve menses. Quare facite ut brevi accipiam.
2)	Serbi mei me saepe rogitant de vocibus carniol. pro Junkii Inbegriff quem serbice vertunt: e. g. Lawine qui dicitis Carniolani? Riff? Bergstein? [Vodnikov pripis: plas gomila, rob, pezh.]
O si nune fratrum Zois terminología hist. nat. ad manus mihi esset, ut est i'obis!
Sed ecquando ineipietis edere lexicon? Nonne hi c V iennae cG elegantius & c i t i u s & v i l i u s imprimeretur, eg oque aeque bene ac vos ipsi, corrigerem? P erpende rem!
3)	Ravniharum mone responsionis, & Supanum & Rudeshium! cum videris.
4)	Nunc ad duos menses Valachica tractavi cum Valacho nato, est lingua sane interessans pro I at i na e & slavicae historia! Kis hungarus annunciat Alphabetum universale: si bonum erit, nil erit opus meé operä: si non, Dobrovius ganz gewiss se promisit vere venturum. tum certe faciemus! — Grammaticae iltius Altslavicae partem mihi jam misit pervidendam. Slavinum etiam pollicetur ha c h i e m e! — Videbis quam bellos typos nobis Cyrillicos effinxerit Beroi linensis Schade! — Próxima aestate s e r b i c u m al m a nach hie prodibit: sed nonne ridebis, audiens Hozhévarjos vestros Belgradae et apud omnes Serbos pro Crainzhizhis haberi!
5)	Nonne & tibi magno argumento est fragmentum Carantanicum, linguam ve t ere m nos t ram <£ quae est in Cyrilli bibliis eandem esse! ipsum ife _ ujtce qui quae quod, non minus apud nos, quam in Serbis, nunc est mortuum! & sic de omnibus reliquis!
Sum curiosissimus tui commentarii!
110 KZ.
Sed jam vale, & meam commemor ratioiiem ad 1 & 7 Jan: aequi bonique consulas velim
K. m.-ia.
NB. Ko3a/cT> non est kasak-b: tantum sie pronunciatur quia R u s s i omne o non betontum ut a pronunciant. est verbum tataricum.
Opombe priobčevatelja: Ker na to pismo, iz katerega zvemo zanimiv podatek, da sta imela brata Žiga in Karel Zois slovensko prirodo-slovno terminologijo. Vodnik še ni odgovoril, je pisal Kopitar Zupanu dne 13. februarja 1813: »Die Vodniko ... ut mihi respondeat, praecipue de léxico, quod illum interrogavi«.111 — Ü Kisevem »univerzalnem alfabetu« in Kopitarjevem razmerju do tega moža piše N. Petrovskij v svoji knjigi.11-' — Schade se je imenoval neki berlinski črkorezec; o njem je ob tem času poročal Kopitar Dobrovskemu113 in Mušickemu.114 — O pisavi »kozak-kazak« je pisal Kopitar v »W. Alls. Zeitung« leta 1814. v istem zmislu.115
10.
[Vodnikov pripis:] III. Martio incipiente 1813.
respondí, misi 13. eiusdem.
Vodnik carissime!
Mitte tándem commentarium tuum in Carantanicum fragmentum. cetera omnia praesto sunt. Nisi b r e v i miseris, sine te accingar ad editionem, laudeque frustrabere jam parata antequam parta. Noli tarnen succensere liberae id est amicae monitioni & flagitationi (ut Ciceroniano verbo aures tuas deliniam).
De léxico tuo nil respondes? l'olui bene tibi, sed invitum qui serrat idem facit occidenti.
Quamquam festinandum sit, nolui tamen praetermittere tabella> rium, qui ad vos proficisceretur quin ei quid literarum ad te commiti terem. Si vales bene est
K. m.-ia.
Opombe priobčevatelja: Kopitar v tem nedatiranem pismu, ki ga je Vodnik prejel po lastni beležki »v začetku marca 1813«. urgirá dve stvari od Vodnika: pošiljatev njegovega komentarja enega izmed freisinških spomenikov in pa odgovor na svoje opetovano vprašanje, kaj dela Vodnikov slovar. Glede slovarja je Kopitar istega dne 13. februarja 1813, ko je prosil Zupana, naj mu Vodnik odgovori na to vprašanje, pisal iZaisu naslednje: »Je mehr ich lerne, desto mehr sehe ich die Nothwendigkeit ein, ein Inventarium unseres Sprachschatzes aufzunehmen: und da ich sehe, dass die dafür sich selbst aufdrängenden Commissärs (Vodnik, Primitz) zu nichts kommen, so ist mir schon ein paarmahl der Gedanke durch den Kopf geflogen, selbst Hand anzulegen, und auch hier die Bahn zu brechen. Ein gutes 'U würde ich mit meinen Hülfsmitteln hier
111	Istoč. IL, str. 252. Terminologija bratov Zoisov je danes v licejki (Ms. No. 183).
112	neTpoBCKifl, o. c. str. 493. — Zoisu pa je sporočil Kopitar dne 2. dec. 1812, torej nekako ob istem času, ko je pisal Vodniku pričujoče pismo, naslednje: »Ein Pester Prof. Kis (ein Ungar) hat auch ein Universal-Al f a b e t (hoffentlich ä la Büttner) unter der Presse: wirklich ist in Österreich bei der Menge so vieler Sprachen und folglich Orthographien, der Gedanke an e i n allgemeines Alfabet am dringendsten. Wie gesagt, ich werde tüchtig predigen, und das Übel in der Wurzel angreifen«. (KZ.)
113	Istoč. I.. str. 298.
111 Istoč. II., Str. 791.	"V^
11S Kopitars kleinere Schriften, str. ISO.	^¿f'
inventiren, und die 2/s Rubriken die nocli auszufüllen wären, anzeigen. Sic haberemus aliquando tandem lexicon. — Aber bevor ich mich daran mache, wünschte ich E. G. Meinung darüber, ob E. G. nämlich auch nichts von Vodnik erwarten, und folglich meinen Schritt billigen, zu vernehmen. Bis dahin thue ich nichts, aber dann, s i tu proba-veris, gehts recht rasch«.1" — Iz Vodnikove beležke nad tem pismom tudi razvidimo, da se je Vodnik — prvič po svojem sporu z dunajskim slavistom — končno zgenil in Kopitarju odgovoril dne 13. marca 1813 z neohranjemim nam pismom ter mu obenem ta dan poslal svoj komentar, datiran z dnem 24. februarja 1813.117 Kopitar se mu je šele dne 24. aprila 1813 zahvalil z naslednjim pismom:
11.
Vodniko Kopitar S.
Gratias summas de misso praeclato commentario. Non te p o es ni teb i t. Nil nune deest nisi adhuc }Kupanianus, post hunc acceptum statim accingam ad edendum (ne verbum mihi comedas). A Dobrovio h o die ipso ä 3 April accepi 4 prima folia continuati Slavini = pro> legomena lexici et y mol. slavi universalis praeclara. Ad lätinam lingiiam pr o x ime accedit l i t-evjka, hinc
lat. pas tum	_ slav. pa j t i
mistum	_ mjefiti
salire	__ ¡oliti
aratum	_ orati secare fjekati comminutum _ minuti
sedere	_ fedjeti
vi d ere	-= vidjeti.
Sed quare non praefers lexicum h i c imprimí, sub meis & fors D o brovii oculis qui semper se annunciat mox venturum. Certe & citiu s tß viliu s & elegantius & si quis nobis credis cor rect t iu s (a e q u al i u s) hic prodiret! Quin &, si p rim um negligeris, nempe c i t i u s, posset tibi omni s ultima corredura m i 11 i! Perpende! Vale & fave tuo
Scribebam 24 April. 1813	K. m.-ia.
Quaere, aut potius roga Kornium meo nomine, ufó exemplaria auf 12 Grammaticae Appendinianae e d i t i o n i s ut spero secundae pro me faciat venire, & mittat ac primum venerint.
Ego i t id em t ui meminiscar ex hac parte, quoties erit operae pretium.
[Z Vodnikovo roko:] Respondí 28. Maii 1813.
[Na ovitku:] Herrn Prof. Vodnik
in Laibach.
Opombe priobčevatelja: S tem pismom potrjuje Kopitar prejem Vodnikovega komentarja freisinške izpovedne molitve in pravi, da
118 KZ. — Tudi Dobrovskemu je pisal Kopitar dne 31. januarja —
2. februarja 1813: »Nam si Vodnik et Primitz pergunt cessare. frangam ego glaciem, daboque quantum tr¡Xo»i tcuto^c possum, circiter tertiam partem des ganzen windischen Sprachschatzes«. (Istoč. I., str. 323.) — Kakor nam je znano iz Miklosich-Murščeve korespondence, si je bil Kopitar res sestavil neko zbirko slovenskih besed, ki jo ie od njega dobil Miklosich (ZMS VII., str. 88).
1J7 istoč. L. str. 344—353.
pričakuje še komentar od Zupana. Temu svojemu prijatelju ie bil pisal Kopitar tri dni1 poprej (21. IV. 1813): »Expectabo dum baro inveniat tua Caranta-nica. Vodnik [seil. omenjeni Vodnikov komentar z neohranjenim nam pismoml adtulit Lozhàn vagabundus. Nondum adspexi: recens volo adgredi rem... Rudeshio et Vodniko etc. proxime scribam« Ipričuioče pismo].118 Dne 14. junija 1813 pa je imel Kopitar v rokah že tudi Zupanov komentar, a takrat še ni bil odprl ne enega ne drugega elaborata.119 — Kakor se razvidi iz Vodnikovega pripisa, je on odgovoril Kopitarju na pričujoče pismo dne 28. maja 1813. Tudi tega Vodnikovega odgovora nam Kopitar ni ohranil. Potemtakem se morata kot izgubljeni smatrati sedaj že dve Vodnikovi pismi Kopitarju: eno z dne 13. marca in drugo z dne 28. maja 1813.
12.
Vodniko Kopitar S.
Si vales, bene est, ego utcunque valeo.
Quid lexicon tuum? vix conveniet praenumeralio praesertim h i s temporis c i r c u mstantiis. quin tu mu t u am unde sumis peccuniam pro mille exemplis imprimendis, quae divendes facillume. sed Ravni¡ karum debes in societatem lab or is a ccipere, ut consequenter fiat. e. g. ut non modo némfhko-flovensko-latinfki dicas, modo némfko-flovenfk-i latinfki. item conjugatio verbi, quae per se fixissimas habet regulas, non mihi videtur ponenda in léxico.
nec odtnem dicendum quod est ot-mem — ad.imo — od.jmem. otmem cf. u s m e m. Ceterum male facis quod in annunciatione optas ut amici non sint negligentes & nos credemus male tibi p rovi sam rem. nescin Gellii fabulam de cassita? ede tua ut fundo tuo super* struere ipse & reliqui possimus de novis Htteris, quas £ v lac hi optant, non debemus nachlassare. Es versteht sich von selbst, daß zu* gleich ABC'b iiche r davon erscheinen müssen. Quare scribe quid spe: r and um, & faciendum tam iniqui s litteris, temporibiis, quoj rum non video finem tam propinquam, ut velim.
Ceterum non nocebit ad cooperandum invitare J ar niku m Cla; genfurtensem, Supanzhizhium(?), Jaklinum cum amicis Primitii. Si quid congesserint, bene: si nihil, e t i am bene, vel proprio marte s t a b i m u s.
fac ut superata parte germanica tandem ad slavicam accedas.
l aie & rescribe
K. m.-ia.
Opombe priobčevatelja: To svoje nedatirano pismo je pisal Kopitar Vodniku po vsej verjetnosti neposredno potem, ko je Vodnik izdal v »Télégraphe officiel« dne 27. junija 1813 svoj z dnem 15. junija 1813 datiran prospekt nemško-slovensko-latinskega slovarja (prim, »prae-numeratio«, »annunciatio«). Torej utegne biti to pismo iz prvih dni meseca julija 1813. Da se je Vodnik odločil pričeti s tiskom svojega slovarja, je Kopitar vedel že dne 14. junija 1813 in je ta dan to novico sporočil Dobrovskemu, pristavljajoč obenem, »dass ihm sich der vortreffliche Kopf Rávnikar adjungirt, der wenigstens Lächerlichkeiten verhüten wird«.120 A Ravnikarjevo sotrudništvo takrat vsekakor še ni bilo dejstvo, ker Kopitar Vodniku še v tem pismu svetuje, naj si vzame Ravnikarja »in societatem laboriis«. Najvneteiši Vodnikov sotrudnik pri slovarju je bil Primiic, kakor se razvidi iz dveh pisem, ki ju je pisal ob tem času
118	Istoč. II., str. 255.
119	Istoč. I. str. 343.
120	Istoč. !.. str. 342.
Vodnik Zodsu in ki ju naj tukaj objavim (pod A in B) po originalih, naha-iajočih se v Zoisovi' zapuščini pri baronici de Treauxovi.
A.
Laybach den 27. Juny 1813.
E. G.
Wir erleben die Freude, dass Primi/, auf meine Einladung sich sehr gunstig für die gute Sache herbeylässt. Ich füge seinem eingesendeten L'.fnter-] St.feierischen] Lexicon auch sein Schreiben bey. — Mit dem Eintragen der gesammelten Wörter bin ich bis auf zwey Drittel Arbeit fertig, ein kleines Drittel bleibt noch zu gewältigen; wird aber vermuth: lieh in einer anderthalben Woche fertig. — Dann mache ich noch die Kachlese aus dem gegenwärtigen U. St. Lexicon, aus Hippolit etc. Was thun wir? wie taufen wir das Kind? — Slovar will dem Kopitar nicht gefallen. Hier habe ich keine Einwendungen gehört, nähmlich hier in Krain. Omnibus ruminatis schwanke ich am Ende zwischen Slövnik und Befednik. BectaSio heisst colloquor, sermocinor, dissero. Becbaa collo* quium, conver sation. c 6 s e r i e. Oiobhhkt> aber wäre sehr erwünscht, den bekannten grecisirenden Zusammensetzungsgeist zu bannen, damit man nicht den Spuk des Ricsojlovnik am Halse hätte: jedoch Befednik ist ebenfalls einfach. Ergo tarnen Befednik??
Im heutigen Telegraph nennt uns Nodier den Frencelius; von mir aus hat er ihn nicht nennen gehört: er muss also doch etwas mehr als oberflächliche Kenntniss vom Slawischen etwocher erhalten haben. So: viel weiss ich aus seinem von ihm zu Paris ausgegebenen, mir gezeigten, Etymologicon, dass er Geschmack an Sprachgriibeleyen findet. Schade, dass alle Etymologen nur um die Quelle herumtappen, sie selbst aber nicht suchen! Sähe war Adelung, ja der nächste, und Herder hat den kritisch bestimmten Leitfaden dazu gegeben — sed retro pedem meum!
Dem Kopitar schickte ich 125 Ankündigungen, und machte ihn und seinen Wirkungs-Geist und -Kreis zu meinem Bevollmächtigten und Sachwalter zu Wien, Ofen, Presburg, Steinamanger, Prag, Lemberg und wie immer weit er es für zuträglich glaubt und was er für besser erachtet. Die Aussichten sind immer heiterer, hier sind bereits 9 gezahlte Pränumerazionen, von Reifnitz werden 13, anderswocher 10 kommen, die Alumnen des bisch. Seminarium werden beynahe alle bis 15. Sept. abon* niren. Mit August fängt der Druck an, naj bo kar hözhe.
Vodnik m.-ia.
PS. Den Brief des Primiz schicke ich vielleicht morgen, Raunicher hat und braucht ihn.
B.
Laybach den 1. July 1813.
E. Gn.l
Noch habe ich den Brief des Primiz nicht zurück vom Hrn. Rav; nikar. Mir ist unendlich lieb die Meinung des Dobr. und des Kp. in Betreff des Nahmens Slovar zu erforschen: indessen Kopitar hat schon viel früher Befednik vorgeschlagen und bleibt in seiner neulichen Aus: serung gegen Primiz dabey. In meinem Schreiben an Kopitar vom 16. Juny fordere ich ihn auf, mir zeitlich seine Gegenbemerkungen über das Ganze zu machen, indem nescit vox missa reverti, und derisum semel, exceptumque sinistre — Dieses mein Schreiben bekommt er sammt 125 Ankündigungen, und der Vollmacht in Österreich alles Zweckmässige einzuleiten.
Ego vero Semper ad eventum festino. Die Slaven des Dr. Anton, und die Cryptas Ml" Herbinii habe ich schon weg und stelle sie hiermit dankbarst zurück.
Die Bibelübersetzer und sogar die jungen Land- und Seminarium-Geistlichen sind ganz gegen die Germanismen-Orthographie und am allermeisten gegen die Orthodoxie der Pasqualischen Predigten. Der Hochwürdigste Ordinarius hat ihm eigenhändig ein Zeugniss gegeben, dass die Censur sie approbiren könne, ohne dass Er selbe je gelesen hätte. Hinc omnes lacrimae, denn die Intendanz gab in Folge dieses ihre Authorisation. Nun weiss ich, dass Hr. Canonicus Supan die theologii sehe Censur über sich habe, fleissig ausstreiche, zurückgebe und veri werfe, und dass Pasqual überarbeite und auch die Orthographie ändern wolle. P. Pasqual ist diese ersten Tage der laufenden Woche nicht zu Hause, er kommt vielleicht heute Abends zurück. Dem P. l'icar habe ich meine Meinung gesagt und ihm sogleich bey der Rückkunft davon Meldung zu machen empfohlen: dieser versichert mich, der Guardian sey im Andern begriffen gewesen.
Über eine Stunde gehe ich zum Hrn. Can. Supan und bin sicher, dass dem Unwesen gesteuert wird, wenn ich ihm die mir ganz bekannte Ap* probationsgeschichte erörtere. Der Bischof ist ohnedies sehr entrüstet darüber.
Zur Beruhigung dient uns, dass die gebildeteren Seelsorger keine Käufer weder selbst seyn, noch andere suchen oder aneifern werden: die geringe Anzahl der Gegenparthey wird nur für sich kaufen und vor den Bauern geheim halten, damit das Auditorium ihr Plugi am nicht inne wird.
Hohn hat bis jetzt 24 Praenumeranten folglich 8 fl. — auf wenig* stens 5 Bogen zu wenigstens 10 Flor — über welchen geringen Zuspruch die Patres sich sehr beklagen
Vodnik m.-ia.
Opombe priobčevatelja: Iz tega Vodnikovega pisma Zoisu zvemo, da je Vodnik dne 16. junija 1813 pisal Kopitarju neko pismo, katerega nam pa ta ni ohranil. — O tem, kako sta Vodnik s tiskom slovarja in Ravnikar s tiskom novega prevoda biblije čakala na novi slovenski črkopis, ki ga je obetal izumiti Kopitar in črke naročiti na Dunaju, je pisal Zois Kopitarju dne 18. februarja 1814 naslednje vrstice: »Vodnik und Ravnikar erwarten nun sehnlich die bestellten lateinischen Lettern, und noch sehnlicher die neuen Ergänzungs-Buchstaben, um dann sogleich zum Druck des W -Buchs und der Bibl-Ausgabe zu schreiten. Es ist erfreulich, dass beide den Muth haben, das Eis zu brechen. Schulbücher und Taffein werden sogleich aufgelegt werden. Wir komprommittiren alle auf Dobr. und Kop., auf den Beifall der Serbier, und der Pohlen, und wünschen nur auch eine Probe des Lindeschen Druck-Versuchs bald zu Gesichte zu bekommen. Wird Vodnik — Slovar, oder — Beiednik Vordrucken? Er steht nun für letzteres, und beruft sich auf ihr Anrathen. Bekehren Sie, mit einem Winke, auch meinen Geschmack, der noch immer für's erstere vorschlägt«. —• O patru Paskalu Škrbincu, o katerem piše Vodnik Zoisu, je poslednji sporočil Kopitarju v navedenem pismu: »P. Pafchal's Predigten sammle auch für Sie, und werde miit nächsten einige Faszikeln, samt seinen famosen Abschiedslied übermachen. Die Welt bleibt was sie immer war. Der Mann ist verschwunden. Die Partheyen sind getheilt. Ob er je wieder erscheinen werde, zweifle ich sehr, aus dem Grunde, weil die Patres ihren Einfluss durch die Missionen in Bosnien, seitdem M**t [Marmontl nicht mehr hinspekuliren kann, verlohren haben«.121 Glede Zoisovega vprašanja, kako naj Vodnik krsti svoj leksikon, je odgovoril Kopitar Zoisu dne 9. marca 1814: »Slovar mihi & nostrae dialeeto esset vocabularius, homo qui voces facit, sed beiednik est locus tibi servantur voces, sicut shlizhnik. iklednik: & ¡psi Poloni stownik fece-runt pro slowarz. Dies waren meine Gründe«. O patru Paskalu piše Kopitar Zoisu v istem pismu: »P. Paschal soll hier im Franciskanerconvent eingesperrt sitzen!«122
i21_.J2 Kz
Podoba je, da se je bil končno Vodnik na Kopitarjevo prigovarjanje odločil, da bo tiskal svoj slovar na Dunaju pri tiskarju Straussu, kateremu je imel črkorezec Schade vliti dopolnilne slovenske črke latinskega alfabeta. O teh stvareh je pisal Kopitar Vodniku naslednje pismo:
13.
Wien 26te" Martii 1814.
Vodniko Kopitar S.
Nune nostrae literae na ver j to venerunt apud occupatissimam Straussii typoglyphiam etc. sed factor. ut ex adnexa nota videbis, mallet, te illi p o nd er i s točo numerum cujusvis litterae dare, ut maneat in computo. ideo addimus mostram k e gel i i Straussiani. suadet tibi praeterea ipse S t r a u s s, ut saltem pro tribus bognis facias fundi (computant autem pro uno centenarium, quia Kasten non debet exhauriri £ quod ponderis deest in satzo unius bogni, hoc in Kasten restat, plus minus secundum literarum occurentiam) quia sie omnes justae typographiae, ut dum unus bognus est sub prelo, alter apud c o r r e c t or e m, tertius in s e t z ar i, non f e r i e n t u r o p e' r a e, & opus juste procedat.
de numero tarnen non ita laboramus, quam de tribus cente> nariis pro bogen, ne bis sit opus bestellare, requiritur ad giessandum centenarium 3—4 Wochen; ego autem binos ternosve faciam anstellari homines, ut ad summum initio Junij habeatis. sed bestellunga j u s t a facite detur quam p r o x i m e
succensebitis mihi fors, quod spem vestram fefellisse videar; sed si perpenderitis, 1) esse gewöhnlich, daß man nicht gleich an die Reihe kommt, 2) Dobrovium ipsum rogasse ut aliquantum exspectarem, ut et bohemi votum darent (quod fecerunt, sed einseitig nescientes nostrum Bedarf), 3) Kissium revera Universal Alphabet invenisse <£- opus nonnisi Aprili proditurum (rogavi autem ut mihi imperfectum mittat quod exspecto omni die), 4) & si inspicitis bell a s has mostras, <£ me Straussium etiam ad bellissimum r u s s i c u m characterem com= movisse (bewogen) 5) et cum summa spe s sit, nobis & ceteros Illyros catholicos m o x, reliquos cum tempore accessuros 6) Valachos quoque me precatos, ut i n u n t r a 11 o & pro se facerem novas: — ignoscetis(?).
PS. 7) immo Graecos u ni t o s, qui hueusque j u s t i t i a alphas beti cyrilliani gloriati, nobis non minus justis accessuros video.
Certe pro catholicis cisdanubianis omnibus spondere ausim, c£ ipsum Regierung nobis mi r um in m o d u m favebit. črede mihi scienti.
Vale & rem expedi quantoeyus.
Urbano Jarnik Prediger in Klagenfurt abzugeben im Bürgerspital scribe, & mitte quae petierit. est praeclarus slavista & caput ceterorum per Carinthiam.
Sein Balatonsee esse blatno jesero? & quae Ugri habent slavica, esse ex nostra dialecto? — & Rumi ad me literas dedisse c o n versorias de Ungern & ungrisch, cum ante Ungarn mordicus defen> derit. ita sum bonus apostolus.
& ad recensentem No 95 valachicae historiae venisse epistolam ex Landshut, ut probam faceret pro famolo Schmid pasigraphista? ita excii tant '¿nr) nxsQorjVxa per Litt. Zeitung.
post serbicam Zeitung, cujus recensionem mox legetis, veniam ad vos. = auf mich.
Ko je Kopitar na ta način že v marcu 1814 razmišljal o naročilu novih črk pri Straussu. ni bil še v marcu 1815 na jasnem o tem, kakšni znaki naj bi se vzeli za slovenske glasove, katerih stara latinščina ni imela. Skoro po svojem povratku iz Pariza, dne 6. marca 1815, je pisal
Zoisu, — pač da opraviči svoje oklevanje pred Vodnikom in Ravnikarjem, ki sta s slovarjem in biblijo čakala samo na to, da se Kopitar odloči za neke latinski alfabet dopolnjujoče slovenske znake: »Ich verdiene keine Vorwürfe und gegen das c, wie gegen h, habe ich den nämlichen Widerwillen wie E. G. und ich bitte E. G. nur, mir noch eine Bedenkzeit von 3 Monaten zu bewilligen und bewilligen zu inachen. Nicht gut macht man, was man übereilen m u s s. Die Dienstsachen fordern mich für diese Zeit ganz. Doch soll Strauss derweil die alten, auch für Vodnik, vollenden, und die ganzen sollen mit 1 ten November spätestens in Laibach seyn«.1-'3 — Podoba je, da je zlasti Vodnik s svojim za tisek pripravljenim slovarjem težko čakal, da se Kopitar že enkrat odloči glede novega črkopisa. Da posebno tega potolaži, je pisal Kopitar Zoisu dne 27. julija 1815 po daljšem presledku novo pismo, v katerem pravi, da mora zopet enkrat pisati, »damit Vodnik nicht gar so toll auf mich werde. Hier liegt die (Korrespondenz mit dem besten Schriftgiesser Deutschlands, seiiner Bestellung wegen, bei: elegi hunc, ne Strauss, Vin-dobonensem, qui Ravnikarianam bestellungam jam absolvit e x c e p t i s n o v i s Li 11 e r i s, quas ante prima s dies Septembri —= Vakans. vix absolvam, nimis obruatur, & ut d uo habeamus. Härtl's Vorschläge sind mir nur deswegen lieb, weil sie ein Beweis sind, dass man uns mit unserer Idee nicht auslachen wird. Ich hatte erwartet, dass auch er, wie S c h 1 e-g e 1, die Idee wiie die Kuh das neue Thor angaffen werde. Wäre ich nur mit der Ausführung so im Reinen, wie ich's von Seite der Idee bin. Sed faciam. Nun soll Vodnfik den Vorschuss an Härtl ausmitteln, wie er an Fabriken nicht unbillig, noch ungewöhnlich ist. Härtl's Brief erbitte ich mir zurück«.11'4 —• Z ozirom na to Kopitarjevo sporočilo Zoisu je Vodnik preko Kopitarja naravnost naročil črke, za katere je imel že pripravljen denar, namreč svoje prihranke v znesku 400 tolarjev.
V.
B. Kopitaro V. Vodnik S. P. Emone p r i d i e I d u s s e x t i l e s (12. Aug.) 1815.
Vellern Te paucis multa. — Vbi censura Lexici mei quaerenda? H i c? Vienae? Apud Te?
Vbi literarum typi fundendi? — Lipsiae praeplacet mihi. Sed num Vienae non leviori pretio? Et id tum ob Innland, adeoque sine Acciso; tum ob minus portorium ex propinquitate duplum minoris longinquitatis a Labaco.
Literas binas Lipsienses, alteram ad Gräfferum, alteram ad Te missam, accepi legendas 3. m. h. — Placet omnibus, Zoisio, Supanis, ceteris mihique typus quem vocant B o r g o i s a n t i q u a; sit et maneat tališ, qualis est; nempe kegelii Lipsiensis, et respondeat ei adcurate typus Teotiscus.
Quam primurn eris Tecum consentiens circa effictionem nov aram literarum, mit tam Wechsel 200 f. C. M. per Menam Tibi, Tu vero vel Lipsiam vel Straussio. Antequam mihi certam notitiam definiti Alpha: beti non mittis, ego vicissim nil mitto, etsi habeam paratos 400 Thaler sächsisch quiescentes, exspectantes, et jam dudum murmurantes(?I)
Verum noli adoptare j, dj, d, HJf 1, cet. Sunt hieroglypha, non cogunt lectorem juste pronunciare. Maneat j pro mollitione, e. g. ljub. kralj, njega; sie et Ravnikar censet. Scribamus, non pingamus. Cedilia ista nimium morantur scripiorem.
Si Wechsel prius mitterem, ante rem ratam. Tu mihi aliquorsum avolares, ego vero fixus in luto haererem. Uber sum potius, pensionarius, pauper; ast expeditus ita, ut mihi sit integrum antiquo nostro Alpha;
beto uti, atque Lexicon edere quanto ocyus. — Age, fac, sta verbis, ut cum fine hujus mensis etiam finis sit alphabetici supplementi. — Quid ter giver samini? — Mi hi dudum res est clara circa sequentia pauca nobis necessaria nova:
c = ts, t), 5-
e - c irt rtentten, leo, lens, a.
je, vel ej = t, e. g. Ijeto, lejto, 3ctf)r
e Cipi/.ov vocalis muta, e. c. filen g e lü a 111 g, filen g e 5to it it g e n o in C f) r, gwspod.
cj = ao, ut prius, et ut mnfhne bte SSeUtel, moUine 9J? 0 i d) It ad), s =-- f, ss, if, B-
-v -■-- sh, JK-
tj = serblico vel serbico h, e. g. o dp u s tj a m o, Stepanovitj Ul = fh, id), cher. UI = fzh, fhzh, idjtfd).
Jerrare autem possumus ope j, e. c. gwspodj ber §ett
Nova ergo nobis erunt: £, <", m, m, 1 ■ hoc = zh, ¡id), et quia ul est m inversum, non erit nisi ginfdjllitt an ber Seite beé Sleflels vertendus. Da ergo : til, o, E, M. Sed sxjvMV sit erectum, non cursivum.
Vel da mihi etiam alia signa horum vice, sed sint Simplicia. — C ontentus sum paucis, nempe f hz h, a o, zh. et muta e, novis. qualibuscumque judicatis. Id nisi brevi fiat, vos excommunicabo, et Straussium recta adibo I'ienam. ut mihi faciat m. £, l>, <» erecta. Turn vero pergam imprimere Lexicon, neminemque operiar. — Noli tamen putare, me nunc subjungere debere: sed p raes tat motor, cet: sana et impransa mente loquor hora diei 5ta.
Natura paucis contenta: a, b, c, d, e, f, g, h, i, j, k, I, m, n, o, p, r, s, t, u, v, x, z, E, 0), iu, 1«, H> turn: a, á, é, é, i, f, ó, o, 11, Ü = 28+10 -
38 typis.
Egeo universim 6 centenariis )ad}|tíd) (110 11 = 91 IV.J; medietas beitt|d)e et medietas antiqua cimas cursiv = 6d)rift = 450 fl: — fyrad)t facit a 15 fl-. - C. M.	90 fl: -
gjiautí) a 18. d- Sdüttj -	TOO fl: -
SSoit Seipjig bisf)er juf. fl.	640 fl: C. M.
Pro numeranda ratione literarum inter se, mitto exemplar vulgar tum. Sed egomet perscripseram Tibi numerum, si adhuc tenes meas literas: quod si non, tibi quaerenti mox ero praesto. — Nota versalium major em solito requiri numerum, nempe: it, *J9, (i, 5, íg, Si, 28, de unaquaque zu 1500; % 9!, % 2 zu 100; G, 3, 3 zu 300; 3K = 1400; D = 250; C. 150; 3t = 1300; <5 - 1800: U - 1100: 3 = 1200; 91 200; C - 50; Ü 400: t = 900.
C pro Z lubet Croatis, Bohemis. Dalmatis, cet. et mihi; Zoisio non lubet.
X pro s h lubet omnibus Z pro s item
cu pro a o Ravnikaro mihique nemine a pud nos obstrepente h, m, tit, omnibus gratum fore spero e pro muta vocali mihi opportunum videtur. Vidis hac ratione nos nil novi (inepti?) moliri. — Ast in vobis totus conquiesco, etiam circa signum t aliquo modo exprimendum. Hoc unum precor. ut cogatis lectorem juste legere.
Si cedilia inducitis, Pater Marcus coenam opimam dabit Elysianis, triumphaturus de suo <¡, ait Baro Zois. Ego vero dico: Poloni legent e quasi e n.
Cum Breitkopf et Härtel sie agam, ut primo mittam 1 /3 pretii; mox quum fusiortem coeptam adnunciaverit vero alterum 1/3; et obtentis typis ultimum 1/s, pro qua re eautionem paratam tertii deponam View nae per nostrum mercatorem Primiz, tum quum fusio ad finem verget: hac ratione erimus securi ambo. — Age! — certior de re factus aperiam prekup, habebo sat magnum numerum prekupzorum, et amis corum monetam commodaturorum sine censu.
Responde vel paucis, ut sciam cogitare de Charta impressoria, eaque formae Medianae; ut possim item einen ©ejjer vel Lipsiä vel Vienä per Te huc invitare.
Tuus
Vodnik m.-ia.
[Naslov:]
»on 2at)bad)
9tit @n SBoljiebeigebont ben §n. Sarttjolontiiuč ftopitar Scriptor an ber f. f. §ofbibIiotf)ei, Kenior etc. ju
SBien.
in bte £ofbtbliotf)ef abzugeben.
Namesto Vodniku je odgovoril Kopitar dne 13. sept. 1815 Zoisu, kateremu je poleg drugih stvari pisal tudi naslednje: »Daher bitte ich Ew. Gn. den Vodnik, Ravnikar etc. zu berufen und mir noch einige Wochen oder Tage Geduld zu ertractiren. Namentlich geben Sie zu wissen dem Vodnik, dass er mich für seinen aufrichtigen Freund halten darf (non [nečitljivo] sumus r i val es; mihi alius aut certe generalior slavo-nicus campus obligit) und mir nicht mit Abtrünnligkeit drohen. Certe mecura melius faciet quam solus. Da Leipziger Waare verboten ist, so hab' ich mich beim diessfälligen Hofrath über die Einfuhr von Leipziger Lettern erkundigt. Er wird 8 CH. den erhöhten Zoll von etwa 80 fl. "W. \Y. zahlen müssen, und selbst diesen könnte man durch eine Vorstellung an das dortige (Laibacher) Oberamt nachgelassen bekommen. Ergo hac quasi null a sunt. Ceterum quae scripsit Vodnik de natura Paucis content a, verum id quidem, sed relative paueos. & sane pluri-bus quam ipsi videtur. Uno ictu unaque occasione omnibus Cisdanubianis providendum, imo & Vlahis & Madjaris«.125 — Koncem septembra 1815 (ne v oktobru 1815126) je prišel Vodnik na Dunaj po raznih znanstvenih in najbrž tudi drugih poslih (v juniju 1815 je pripustil pevca »Ilirije oživljene« Ravnikar h konkurzu za ital. stolico na ljubi j. liceiu le v mnenju, »da ne sme meje staviti Njegovega veličanstva milosti«)126 in se ie oglasil tudi pri Kopitarju, kateri je pisal dne 27. septembra 1815 Zoisu: »Soeben tritt Vodnik ein, und —• excusirt sich. Valeat quantum valere p o test & lipse indiget«.125 Vodnik je ostal na Dunaju tja do konca meseca oktobra d R15, ker je Kopitar sporočil še dne 28. oktobra 1815, da prinese Vodnik s seboj v Ljubljano neko Steffensovo knjigo, ki jo ie bil Zois preko Kopitarja naročil v svojem pismu z dne 20. oktobra 1815.12S Po njegovem odhodu z Dunaja je pisal Kopitar Zoisu 22. novembra 1815 , pismo, ki kaže, da sta se bila dunajski slavist ¡in naš menišec pred poslednjega odhodom z Dunaja zopet nekaj sprla zaradi novega — črkopisa : »Vodnik hat sich abermal so d u m m s c h 1 a u bewiesen als noch je. Sein Wunsch ist —■ die neuen Lettern erfunden zu haben; daher hat er, wenn er gerade im Farz** begriffen war, und nichts besseres zu thun hatte, mit mir über dieselben conferirt: ich sagte ihm meine Ansichten
125	KZ.
126	Valentina Vodnika Izbrani spisi. Uredil Fr. Wiesthaler. V Lj. 1890, str. X. in XI. — Prim. tudi »Ljub. zvon«, 1889, str. 409.
lind allfällige Resultate; er schrieb sie auf, als könnte man so eine Ewigkeitssache wie einen F*rz abfertigen; und vor der Abreise gestand er mir, sie so aufgeschrieben bei Strauss für sich bestellt zu haben. 4 Tage darauf zeigte mir Strauss ein Bierzettel — ich nahm's mit, und gab dem Strauss darauf der définitif entschiedenen neuen Buchstaben schön gezeichnet zum Schneiden. Bis diese fertig werden, benütze ich die Zeit, um über die übrigen nachzudenken, zu sinnen, Inspirationen! abzuwarten, ich bitte E. ü. den dummen Schlaukopf zu waschen, und da sich Mönche alles erlauben, ihm nichts zu glauben, wenn er auf meine Kosten Ihre benevolentia sollte captiren wollen. Ihr Secretär darf hoffen, dass er Ihnen genug bekannt sey. Eben über das c sinne ich am meisten, und ich denke beinah, es soll mir gelingen es zu entbehren. Namen soll das Alfabet von niemand haben, weder von mir noch von Vodnik. Qott gebe nur, dass wir's gut machen, der Ruhm wird sich finden.127
Proti koncu leta 1815. je moral Vodnik Kopitarju zopet nekaj pisati, ker sporoča Kopitar Zoisu dne 3U. decembra 1815: »Ich bitte dem Vodnik, Ravnikar und Wolf sagen zu lassen, dass ich allen nächstens befriedigende Antwort geben werde«.127 A dotičnega eventualnega Vodnikovega pisma nam Kopitar ni ohranil. — V svojem dopisu Zoisu z dne 20. marca 1816 se Kopitar zopet enkrat spomni novega črkopisa in Vodnikovega slovarja: »Unser Universalalphabet hab' ich der englischen Bibelgesellschaft zur Preisaufgabe vorgeschlagen, werde aber indessen das südslavische doch eher selbst machen müssen, da nicht nur Kramer, sondern auch Walachen auf dem Sprung sind und der höhere Beifall beinah gewiss ist... Dem Vuk hab' ich meine cisdanubianische Lexica, sammt Bandke's seinen, zum Ausziehen und Muster seines neuen serbischen Lexicons, das er im Kloster Shifhatovacz beim Freunde und Archi-mandriten Mufhickli, der ihm otia facit in 5—6 Monaten vollenden und hier drucken wird, ita p o s t r e m i erunt primi, quod dicas velim Vodnik o«.127 — Celo o dunajskem kongresu je Kopitar pri svojem »avstroslavizmu« menil, da je ustvaril dober položaj za njegove črko-pisne načrte. Dne 20. julija 1816 je pisal Zoisu: »Dem neuen Alphabet ist man höchstenorts gar nicht abhold. Der Congres etc. hat hierin mehr gethan, als wir mit hundert Predigten hätten thun können. Zhlovek obrazha. bog oberne. Gratias agamus. de na nalho ftrân«.127
Izza časa med 20. julijem 1816 in 14. junijem 1817 ni v Zoisovi zapuščini ohranjene nikake korespondence med Kopitarjem in Zoisom. Pač pa sta se nam ohranili iz tega časa naslednji dve pismi Kopitarja in Vodnika:
14.
In Museo Antiquitatum die 11 Martii 1817 V o dni k o K. S. P.
Ante omnia gratulamur quod apud fallitum Euejirb nil tuae pecu= niae resederit. omnem jam praecepevat UlTpaBCb.
Tum fuit apud me optimus LUhjh, qui tuam rem sbrigare vellet. cum aliqui novi jam sint cusi, mallet & reliquos novos. mallent & serbi d- valachi. Vuk j jam decrevit accipere, item n etc. Promisi LLIwiio, me intra hebdomadam hanc rem tecum confecturum.
Requiem tandem habebo in bono quartirio die 22 hujus, certus= que esse potes, rem belle & rede ituram. Imo etiamsi veteri fhlendriano insisteres, idem tempus opus esset pro re mala, nilque valente, quod pro praeclara. Non esse nos faciles (leves) ad sperandum scis: tarnen speramus bono animo, rem successuram. ita praeparati sunt, despe;
127 KZ.
rata ¡hlendriani salute, animi. Te optamus a parte dex t ra (& ab hoedis te sequestra) & tuo quoque nomine me ¡übe jubere facere chalcographum!
Vale (6 ignosce venafissimo nec tarnen fracto, immo laetius incedenti
K. m.-ia.
VI.
Labaci in domo Kerschbaum Capuc. suburbii
No 12, v' pertliuiki stanici, 17. Martii 1817.
Kopitaro V. S. P.
Heri tandem per Te certior ¡actus, quo loco res meae typoglyphicae quiescant, liberiorem demum auram respiro. —
Gratulamur Tibi et apud nos commodioris et quietioris adquisitae habitationis gratiä.
Pecuniam omnem meam Iii travsum praecepisse 3. Jan. 1816 habeo Eweltianas literas autographas, acceptas ab eodem elapso proximo autumno elapso. Sed et ab IIlTpaBCb receptae pecuniae fatentes epistolas cupio habere. Si oportunum videtur, effice hanc rem aut per LÜnjn>, aut per Temet ipsum. Verum, quum fidam HhpaBCio omnia, nolim eum hoc postu* lato offendi.
Senex noster in Breg est fere decrepitus, tradet omnia nepoti, nepos accipiet in curarum partem fallitos I'ojiä et Bonazzam; sequelas expectamus, quia senex ferme ipse fallivit.
Ego ab 3lio Tebruarii sexagesimum respirationis meae annum ago, vexor angustia reginae pecuniae, extensione alvi, qualibet intemperiae; pensatis tarnen viribus spero me vegetum fore quinque adhuc annis. Quam ob rem properate, agite quod agitis, non me anxie operientem enicate; dicite nostris Serbis: recipite alphabetum pulcrum latinum cum veteribus necessariis characteribus, facite maceriam inter Nord-Slavos et inter Ambidanubianos, res haec fert in rem vere optimam Austriacam. optimam nostram matrem; munite hunc Patriotismum, et efjicite Imperium nobis propitium et rem bonam protegens vel ob hanc politicam rationem saluberrimam, quam mox enunciavi.
Si p r o x i m e promissa effeceris, adcludo literulas factori Illn.n> inscriptas, quas illi tradens rem meam egeris: vocali muta carere nequeo, hanc primam elaborato, meque certiorem fac, quid? quam tum? quando? et quae meis ad LUhjh datis continetur. omnia quo* modo? Vale.
Zadnji dve ohranjeni nam pismi, ki sta si ju pisala Kopitar in Vodnik, sta bili posvečeni še vedno novemu črkopisu in vlivanju novih črk pri nekem Schilu na Dunaju:
15.
Wien den 30"" May 1817
I 'odnice!
Da Jib und hh ganz eigene Zeichen bekommen, so ersuchen wir Sie, damit alles nach Ihrem Wunsche sey, das Verhältniß (quot?) aus dem Buche nachzutragen, aus dem Sie das vorherige genommen. Sollte das y (j) bei der vorigen Meinung etwas zu reich angetragen seyn, so kann man es zu dobijo, Marija u. dgl. verbrauchen, worauf Sie nicht gedacht haben mögen. Die l und n, die sonst dadurch überblieben, wen den sich auch wohl unterbringen lassen und ä la disperata kann man sie umgießen.
ergo mitte quam citissime, quot n & l indigeas. & vale faveque
K. m.-ia.
PS. nullusve nobis usus toč c h illyrici? i. e. h serborum?
[Naslov:] TocnoAy Bojihükv
y jlfoöjiflhh ecce, & hi ineptunt! .'ito pro Jiby Jifi pro Jiba.
[Vodnikov pripis:] praes. 4. Juny 1817.
VII.
Labaci 22. 8bris 1817
Cärissimo nobis Kopitar Bartholomaio S. PI. Vodnik m.-ia.
Per Te mittimus epistolion inscriptum Schilio, ut sensa nostra sincera nosse queas, nilque Te celari.
Nolito me desirantem et deperientem sexagenario majorem fieri. quod a conceptu quidem iam sum, in auris liberis degens vero 3. Febr 1818 fiam.
Novem novi typi, si sapio, mihi fere satisfaciunt, sie enim lego 4 - z/i, S _ kurzes u in kup der Haufen, >- _ ä, fa = muta vocalis, (|) _ ao in ozha p a t e r, x = sh, rij _ nj, z = s, h =» nescio. Doce ergo me. interim rem silentio prementem, et si iubes pressurum. Satisfaciunt, aio, potius me i s necessitatibus; placent autem mihi mirum in modum. — Spero universim placituros.
lrrunt in me omnes mihi obviam facti, ut edam tandem besednja-kum, obtruduntque mihi non poscenti pecunias praenumerandas.
.4rs obstetricia coepit sub prelo gemere literis antiquis ante hos quinque dies; edetur Uber primus proxime.
Omnes libelli librique nostrates operiuntur novos typos: ars illa vero noluit, sed praerupit nimium praecocs.
Edic mihi significatum novorum typorum, subticebo illum, donicum poposceris; age quod agis, atque Vale.
m et m versteht sich von selbst, aber anstatt h hätte ich lieber I d. i. tj oder t und j ohne Punct, so wie lj tij. — dj, kj können wir auch, si placuerit machen z. B. für kjifel leicht kjifel: gojpodj bobj; sed nugas apage!
Priobčil Ivan Prijatelj.
Tomaž Markawitsch, Joh. Ernst Philippi, Christian Ludwig Liscow ter ilirsko gledališče 1705—35, ozir. ljubljansko 1735. Spomladi 1. 1735. se
je pojavila nepričakovana zveza med dramatičnimi predstavami v »Iliriji«, ozir. tudi v Ljubljani, ter dvema literarnima bitkama v Nemčiji.
Gottsched v Leipzigu si je prizadeval že 8. leto, da v zvezi z gospo, rzir. gospodom Neuber, ki sta imela najznamenitejšo gledališko družbo svoje dobe, reformira gledališče v zmislu novega programa, kii je meril na to, da se uveljavi po francoskem vzoru namesto »državnih in glavnih akcijonov« pravilna tragedija, namesto laške opere pastirska igra, namesto praznih burk in harlekinad očiščena komedija brez Hanswursta. Hanswurst še sicer tudi z Neuberiuinega odra ni bil povsem pregnan, v marsičem drugem pa je tukaj novi program že obveljal. (Goedeke, Grundriss IIP, 358, 363; Hettner, Literaturgesch. d. 18. Jahrh. IIP, 326, 329; Köster, Die deutsche Literatur der Aufklärungszeit 79.)
Gottsched si je mogel v istem času tudi domišljati, da je dal pred 3 leti inicijativo začetku srditega papirnatega dvoboja med Philippijem iz Merseburga, ki je bil izza 1. 1731. izredni profesor retorike v Halle, ter Liscowom iz Wittenburga pri Hamburgu, ki je živel od 1. 1729. do 1. 1734. v Lübecku kot domači učitelj in pravni izvedenec, nekako od sredine
I.	1734. pa na deželi v bližini rodnega inesta, kjer je bil v službi holstein-gottorpskega tajnega svetnika v. Clausenheima. Philippiju. ki je bil tipičen predstavitelj učenjakarskega pedantizma ter domišljave ničnosti in puh-losti, a imel razne pege tudi v svojem značaju, je Gottsched zavidal pro-fesuro, obenem pa je bil hallskemu profesorju gorak tudi radi tega, ker se je ta s svojo neslano kritiko zaletel v teorijo o večnosti sveta, ki jo je zagovarjal Wolf, mož iz Gottschedovega kroga. Ko je spoznal torej Gottsched satirični talent Liscowa, ki se je šolal pri Francozih in Angležih, bil nasprotnik šolske pedanterije. katoliške a tudi protestantske fanatične ortodoksije, a obenem zagovornik in prvi mojster očiščene in ¡zbrušene nemške proze, ga je nagovoril, da je izdal proti Philippiju 1. 1732. spis > Briontes der Jüngere«, kateremu so sledili do začetka 1. 1735. z isto namero še: Unpartheyische Untersuchung, Leipzig 1733; Stand- oder Antrittsrede, welche... Philippi den 21. Dec. 1732 in der Gesellschaft der kleinen Geister gehalten, 1733 (tekst si je Liscow v glavnem izmislil); Sottises champêtres oder Schäfergedicht des ... Philippi, Leipzig 1733 (tudi tukaj pripisuje Liscow nasprotniku stvari, ki jih ta ni napisal); Eines berühmten Medici Glaubwürdiger Bericht von dem Zustande, in welchem er . . . Philippi den 20. Juni 1734 angetroffen, Merseburg 1734; morda neki »Wohlmeinender Rath«, ki bi ga bil naslovil Liscow na svojega nasprotnika »proti koncu nov. 1734 iz Nürnberga« ter mu v njem svetoval, naj postane Hanswurst komedijanta Jos. Ferd. Müllerja (v knjigi »Markä-witscha«, za katero nam tukaj gre, se ta spis opetovano omenja, n. pr.
II,	15, 17, 31, 32, 38, 39. 40, 65. 66. 73, 77, 80, 144, 165, 167, 216, 221, 234, 235, 249. 250). Philippi, ki so ga že prve satire Liscowa moralično ubile, proces iz starejših afer in nova afera z dvema plemičema, ki sta ga javno pretepla (Mark. 33, 167, 220, 223. 237), pa na dosedanjem mestu onemogočila, je 30. avg. 1734 ostavil Halle (Mark. 11, 220), begal po merseburški zemlji (220), bil vsaj 5. dec. 1734 v Jeni (221), na to v Erfurtu (106), a končno se je ustavil v Göttingenu (11, 206), kjer mu pa že spomladi 17.35 tudi ni bilo več obstanka. Liscow je objavljal svoje satire sicer brez pravega imena, vendar je bil Philippi nasprotnikovo ime že doznal, četudi mu je bila osebnost »študenta Liscowa« še zagonetna (iz precejšnje literature o Liscowu in Philippiju mi je v Ljubljani na razpolago le to, kar prinašajo o njima: Classen. Ueber Christian Ludwig Liscow's Leben und Schriften, Lübeck 1846: Goedeke III3. 21—2 ter 23—24 in pa »Allgem. deutsche Biographie«),
Taka ie bila situacija, ko je prišla spomladi 1735 na nemški knjižni trg knjiga, ki je napravila omenjeno nepričakovano zvezo med leipziškimi tendencami, Liscow-Philippijevim prepirom ter gledališčem v »Iliriji« in v Ljubljani: »Glückauf! Dem Herrn D. Johann Ernst Philippi, gewesenen vierjährigen ausserordentlichen Lehrer der deutschen Beredsamkeit zu Halle; Wegen des von Ihm angenommenen Wohlmeinenden Rahts, In einem zweiten Sendschreiben, enthaltend Zwölf Gespräche, darein teils von der guten und bösen Schaubiine, teils von verschiedenen Merkwürdigkeiten des Herzogtums Crain. und andern curieusen Dingen gehandelt wird. Abgefasset Von Thomas Markawitsch/Carniolano. xiyM y.ältt airf/xaxov-Erasm. Gesand von Gorizia den 5. Merz. 1735. und gedruckt zu Nüren-berg, im April, izt gedachten Jares.« Primerek knjige, ki obsega 255 pag. strani, se nahaja v knjižnici Nar. muzeja v Ljubljani, ima na platnicah 2 rokopisni beležki z imenom A. Dimitza in je bil torej last omenjenega zgodovinarja: radi posebnih razmer v katalogizaciji te biblioteke sem ga mogel najti šele 29. oktobra 1925, in sicer le po izredni ljubeznivosti g. ravnatelja dr. Mala, ki mi je dovolil, da sem ob njegovi navzočnosti in pomoči iskal od knjige do knjige.
Tomaž Markawitsch, ki bi naj bil avtor spisa, je v knjigi o svoji osebi mnogokaj povedal: da je iz »dobrega rodu« (5), torej plemič, izredno velik (5), Ljubljančan (6). da ume in govori dobro slovenski (243. 247. 253), ,
da je posestnik Dalmatinove Biblije (186) in luteran (53), spadajoč z vsem rodom vred med zadnje ostanke kranjskih protestantov iz 16. stol. (122); da je odšel 8 let pred !. 1734.. torej okoli 1. 1726., iz Ljubljane, kjer so mu takrat poleg bratov in sester živeli še starši, v Nemčijo, ter ostal tukaj tako dolgo, da ga je smrt staršev prisilila, radi ureditve dediščine (53) 30. nov. 1734 odpotovati iz Niirnberga (4) ter se vrniti začasno v Ljubljano (53); da se je v Nemčiji med drugim živo zanimal za reformo gledališča, vzel seboj v domovino iz dotične literature med drugim Gottsche-dovo tragedijo »Cato« (165). Mayev prevod francoskega Porreejevega članka o važnosti gledališča (47), »Bericht des medici« (32, 3,3. 50, 51, 52, 53. 237) ter neki »Schreiben eines Reisenden an seinen Freund in Dresden... von der itzigen Beschaffenheit der Leipziger Comedianten« (11, 12, 38, 162, 163), proti Phi'lippiju pa naperil še iz Niirnberga na koncu nov. 1734 že omenjeno zasmehljivo poslanico »Wohlmeinender Rat«.
Ogrodje knjige je opis Markawitschevega potovanja od 30. nov. 1734, ko je odhajal iz Niirnberga (4) proti Ljubljani, pa do 5. marca 1735, ko je iz Gorice pošiljal rokopis v Nürnberg (253). Spis ima dve glavni tendenci: zagovor Gottschedove gledališke reforme ter osebni boj proti Phi-lippiju. V obeh smereh soglašajo z Markawitschem vse glavne osebe njegovega itinerarja: v Solnogradu v. Feldernheim, ki mu je bil sopotnik preko Ljubljane do Gorice (8... 248), v. Dalenberg (34) in v. Kaltenstein (17. 31, 32, 33, 37, 42. 43, 44); ob Turah augsburški študent, ki ie potoval potem ž njim do Beljaka (55, 62, 65, 68. 70, 78, 80, 82, 87, 90, 93, 95. 100. 105). kat. duhovnik (62), »Achtelgelehrter aus Westphalen« (61, 74) in trgovec (74): v Kranju Janez Dalmatin (142, 144, 158, 162, 165_. 168, 174. 178. 211, 239): v Ljubljani študent v. Blumenau, ki je prispel okoli 16. febr. 1735 iz Lipsije ter potoval v sedmograško domovino (187, 188, 197, 204.
210.	213, 216, 219, 222. 237, 238, 239), in pa Markawitscheva sestra (185, 201. 205, 222, 234).
Nazori o gledališču, ki jih razvijajo Markawitsch in njegovi sobesed-niki. slonijo sicer na poznanju francoskega gledališča in Gottschedovih tendenc ter imajo pečat racijonalizma, predstavljajo pa poglobitev Gottschedove reforme. »Razumno gledališče« (23) po francoskem vzoru (48) se proglaša za institucijo, ki »službi božji ni nasprotna«, ki proti njej »po pravici noben resničen teolog in učen duhovnik ne more govoriti ali pisati« (23), ki bodi »šola dobrih nravov« »za vse stanove«, pomagaj vzgajati •na zunaj nravne in posvetnim zakonom pokorne državljane« (147, 150, 151, 152), sloni na »dobrih pravilih« (105) ter bodi na posebni skrbi vsem pravim učenjakom (13). Za dosego tega namena so po sodbi teh ljudi, to se pravi avtorja, potrebne 3 stvari: smotrena zbirka »slavnih tragedij in komedij« iz vseh jezikov (158): »dobri igralci« (158), ki jih odlikuj tudi čednostno življenje in družabni ugled (16): gmotna sredstva (158), ki naj omogočajo igralcem tudi pošten zaslužek (16). Italijanske harlekinade (15, 18. 25, 28, 199). špansko gledališče (151) in nemške hanswurstijade (18) se obsojajo, ž njimi se smešijo njihovi zagovorniki kakor dresdenski komedijant Jožef Ferdinand Müller (32—4, 36—42. 49, 51, 65—7, 69. 77, 78, 80. 83. 84, 93. 95, 102. 107, 145, 156. 163. 166. 167. 189, 190—4. 201. 206, 208.
211.	212, 216), njegova žena (191, 192, 250) in njegov Hanswurst Lorenz (36—8, 189. 207, 215, 216, 219, 221, 250, 252): a na drugi strani se proslav-liaio propagatorji novega, reformiranega nemškega gledališča, predvsem Gottsched (39, 40. 162, 163, 165) ter gospod in gospa Neuber (17, 26. 28. 39, 40, 41, 66, 162. 163, 166, 191, 192), mimogrede pa tudi prevajatelja modernih komadov Krištof Fürer (165. prim. Goedeke IIP 274) ter leipziški župan Lange, igralec Heinrich Georg Koch (165, prim. Goedeke III'' 365) in drugi.
Poseben propagator Gottschedovih gledaliških nazorov je Janez Dalmatin, o katerem pripoveduje Markawitsch več podrobnosti: da je iz »Ilirije« (ne Kranjskega!), potomec slavnega slovenskega protestantskega
pisca Jurija Dalmatina, 82 let star, rojen torej 1. 1653.; da je pred 50 leti, torej okoli 1. 1685. študiral na nemških univerzah (145); da govori dobro nemški (144) in da je sploh »zelo učen ter ugleden mož«, ki je bil doma v Iliriji »v odlični častni družbi« (142); da je ravno v tem času potoval v Celovec (165), tako da sta se z Markawitschem, ki je potoval v obratni smeri, 10. febr. 1735 srečala in seznanila v Kranju (141), a se takoj tudi dogovorila, da se dobita še v Ljubljani (165); da ima namero, prevesti v »slovenski ali kranjski jezik« (slavonische oder krainerische sprach) Porreejev članek o gledališču (158) in Gottschedovo tragedijo »Cato« (165); a zlasti, da je doma v Iliriji započel reformo gledališča, na katero bi sam Gottsched mogel biti ponosen (150 si.).
Gledaliških razmer v Ljubljani in na Kranjskem se oris, ki ga je razgrnil Dalmatin o svojem gledališkem delovanju 10. febr. 1/35 v Kranju pred Markawitschem, ne tiče (beležko na 213. strani o marijonetni predstavi komedije Jazon in Medea, ki bi jo naj bili igrali v Ljubljani okoli 16. febr. 1735, je napravil Markawitsch na svojo roko, vest o poulični disputaciji jezuitskih gimnazistov in njihovi rabi vzklika »nego nego«, ki se omenja 13 in 214, spada v drugo kategorijo). Dalmatinu gre neposredno pred vsem za Ilirijo, razume pa pod tem terminom najbrž, kakor Valvasor (n. pr. V 79), teritorij »Sclavonien, Dalmatien... Albanien« četudi misli v prvi vrsti nedvomno na Dalmacijo. Vendar naglaša Dalmatin, da mu je šlo v »Iliriji« za repertoir v »kranjsko-slavonskem«, torej slovenskem jeziku. Da čujemo njegovo lastno besedo z dne 10. febr. 1735:
(150/1:) »SBar ihnen in ®eutfd)ianb nid)t jo mol möglich, alž mir, in unjeint Sanbe (3Ut|rien), bie Sd)aufpieifunft oor rebliche «iirger, Bor 28af)rf)eitliebenbe SWäitner, unb Dot (ifjrijlen atierlei Stanbeš, entrichten? ®i§ f)abe id) getafjn, unb bas tft mir, rotrool ntd)t oljne grofjen g-ieiž unb angeroante fcfjroere 9Jiüf)e gelungen.
31 lš id) meinem Sßolfe anfänglich bie hergebrachte italienifche unb f)i|>anifch, Schaubühne auf baš !)ežlicf)fte, roie eš fetjn folte, abmalte, ftettete id) if,m babeijfir, roie bei SdjaufjIaU Don redjtätoegen eine ejemplarijche Sittenfd)u(e für alle Stäube ber SSelt fet)n ntüfte ... (152:) gu iretäjer algemeinnu^baren unb ejemplarifcben Sittenfchule aber brei notroenbige ©tiiffe hauptfädjlid) erforbert mürben, nemlid), eine gute 9Sat)I berühmter Sragebten« unb (153:) ftomebienfdjretber, gute ©d)aufpieler, itiib nötiger Unterhalt berjelben.
S8ie biejer gttrfchlag genem gehalten, unb gebilligt rcarb, reijete id) in frembe Sänber, unb fdjaffete mir ba'felbft bie mir Dorfommenbe beften tragijiiie dichter . . . aus allerlei Suitgen an, ... fonberlid), rco roeber ber §ansrourft nod) ftupibo ju> gegen roaren, überfejste jamt meinen breien (»efjülfen bifelbe in bie flaDonijdje Sprache, unb braute in iurjei: grift einen treflidjen Vorrat ber erbaulichften unb bemegitchften Jrauerfptle jufatnmen. 2Itfo öerfuc td) auch mit benen Stribenten, roeldje in unge* bunbener SRebe bie äuläSlichften unb untabelf)afteften Schaufpite gefetjet, unb basi 2lu01ad)en§mürbige mit betffenbent Salj gar meišlid) gemüt^et fjatten; babei jebod) roeber gužftapfett bež SBeitušfinbež, nod) SlrlefinS ju fpüren fet)it muften. Unb reo id) ja ettoaS gu oerbeffent fanb, baö unterlieg ich bei ber llberfeßung nicht.
¿u gleitet ¿Jett ¡abe id) mich nad) foldjen ©chaufpilern um, roelche bie inner» liehe ©d)önf)eit ber TOelpotnene fanten, greunbe (154:) ungefaßter Sugenb, unb getnbe gefchminfter Saftet waren, beren Sitten unb Sluffürung id) regelljaft flu fetjrt erfannte, unb beren Umgang erbaulich, unb naef) ber gefunben SSertiunft eingerichtet mar. Über bas muften fie bie ftunft metfteriid) befigen, bte auf bem @d)aupla|} cor-juftellenbe ¿anbiungen unb ißerfonen auf basi genauefte, roafjrfrfjeinlidjfte unb ge-fdjtftefie ltadijuamen: Unb roaren mir biejenigen berfelben am liebften, roelche ber Jane ber $allaš Don Sugenb auf gefchrooren, bamit fie bei geierjeiten nicht fo rool gute ©tiiffe ju überfegen, alž auch felbft bergleidjen ju Berfertigen, fi<±) angelegen fegn laffen fönten, fo balb fie ber flaöonifchen Sprache mächtig fetm mürben.
¿u beten balbtgen (¡Erlernung icf) einem ¡eben bie in Sublana gebruefte frai-nerifche ober flaBonifdie ©rammatif," nebft oerfchibenen anberen jlaBonifchen Suchern jehenfte, unb fie barein aufs fleiffigfte fid) üben lieg. Stuf roelche SSeife fie in 3ar unb lag, fo lange meine SReifen baureten (prim. 162: t>or breiffig Saren = ok. 1705), berfelben oöiitg SOieifter, auch baf)el: Dmi tnir befolbet unb erhalten mürben.
loenbig biefer $eit aber i)atte man baljetm auf ntein Slttgeben unb 2tnorbnen, eine Summe ©elbeš Don funfjig Saufenb 9ieid)žtaler (155:) sufammen gebradjt, roeldje auf fidjere ©ritnbe itibcrgelegt rootben, rao man atte bret Sftonben ben bitttgen SSudjer baoon fjebeit, fate erforberlicfie Unfoftert bamit beftrcitcn, unb bie ®d)auftiiler tool unb eftrlid) baburd) Berforgen mod^tc.
SII§ td) nun alfo angefdjicft mtber fjeim fam, geriet bie Sadje gleid) in eineit guten ®^)Wung. Unb bamit id) fetnen Sibgang ait guten ©djaufailern ieibeit moif)te, rourbe mir bie gefdiidtefte Sugenb anDertrauet, fie Doti nteiner ir.itgebrad)ten ©efeli* idjaft in bet ©d)aufpilfunft, roeldie etne ber allerfd)tDereften auf Gčrben biHig 511 adjten, gritnblid) unterroeifen ju laffen. isie bann in etlic^en 3aren berttad) ber ©djaubuite bie beften 'Sienfte ju leiften titdjtig erfunben rourbe.
®ifer beregteit ©eftalt ridjtete id) eine reine ©djaubiine in meinem SSaterlanbe auf, bie nun Don i&rent llrftanb £)er alfo Derbliben, unb Dermutltd) nod) lange nad) mir in fo gutem Stanbe Derbletben airb; fintemai bie Slnftalien baju aufž bebach* tigfte eingeridjtet finb ...»
Dalmatin bi naj bil torej uredil v »Iliriji«, na srbohrvaškem teritoriju, med 1. 1706. do 1735. slovensko gledališče ter mu dal vse pogoje za procvit. Seveda — če bi šla vera poročilu Tomaža Marka-witscha iz 1. 1735. Toda — na žalost moram soditi in morem dokazati, da mu vera ne gre, da je to poročilo le uspela falzifikacija; da v kritičnem času nista živela niti Janez Dalmatin niti Tomaž Markawitsch, oziroma, da Tomaž Markawitsch ni avtor naše knjige; da je knjigo napisal Philip-pijev stari sovražnik Liscow, ki je hotel prisoliti nasprotniku še en udarec, skušal v isti zvezi podpreti tudi Gottschedovo in Neuberovo akcijo za reformo gledališča ter si v označeni namen izmislil tudi bajko o »ilirskem« reformiranem gledališču, češ, ako so se mogli povzpeti do takega gledališča »ilirski« divjaki, se oklenejo vendar tudi Nemci iste ideje; da si je premeteni Liscow na neki način sicer priskrbel nekaj slovenskih tekstov, ki se do 1. 1735. menda niso natisnili, a da potoval po Slovenskem vsaj 1. 1735. ni, temveč topografske in zgodovinske beležke o Kranjski posnel točno po Valvasorju, semtertja pa pomešal tudi med te posnetke plodove svoje bujne fantazije.
Kar ima knjiga beležk o Juriju Dalmatinu (142—35, 186), so vse posnete po Valvasorju s tiskovno napako »Terefchitzh« namesto »Jerelchitzh« vred (—Valv. VI 347—9). Dalmatin je sicer imel 2 sina, a oba sta umrla pred njim (Slov. biogr. leksikon 117 po protest, matriki). »Dalmatinov potomec«, Janez Dalmatin, ki bi naj bil živel v 1. polovici 18. stoletja, ie torej avtorjeva izmišljotina. —- Tudi priimek »Markavvitsch« je naredil avtor s pomočjo Valvasorja, kjer je mogel najti Janža Marckouitscha, ki je bil v začetku 17. stol. posestnik Jame (IV 524), in pa Volbenka Marcko\vitscha, ki je bil v Valvasorjevih ■ časih deželni pisar ter napisal obširno delo o ljubljanskem barju (XI 675). V tej dobi je živelo v Ljubljani res več Mar-kovičev. toda račun o njih se je vodil v katoliških župnih maticah (Koblar, Ljubljančani 17. stol, IMK 1900, 210), kjer pa v dobi do 1. 1735. Tomaža Markoviča zaman iščeš.
Da pisec kranjske dežele ni popisoval na osnovi sveže avtopsije, to izpričuje njegov itinerar po Kranjski.
Na potu do kranjske meje se ustavlja »Markawitsch« v Solnogradu (4), Halleinu (45), St. Michaelu (50), ob Turah (54, 81), v Gmiindu (87, 89). Beljaku (103, 106), Celovcu (108) in ob »bistriškem gorovju« (116). Od tukaj naprej je bil njegov zvesti voditelj Valvasor, po katerem je posnel zaporedoma vse posameznosti opisov, v kolikor si jih ni — prosto izmišljal. Marsikaj mu je ostalo nejasno. Ko je premagal Ljubelj (116/8 —Valv. II 170, IV 558), se ne ustavi v Tržiču (Neumarktl). ampak v »bližnjem mestecu Neustat« (118), torej, če ne gre za zameno, v Novem mestu (Neu-stadtlein na Dolenjskem, prim. Valv. XI 505). Potem potuje »po Kranjskem semtertje« (129) ter si ogleduje kraje v taki zaporednosti, ki bi bila za pravega potnika izključena: Gorenjce in njihovo svatbo (129/31 — Valv.
VI	279 si.), Bitinje (Feuchting 249 —Valv. II 117), Srednje Kranjsko (131. prhn. Valv. II 208: Mittelkrain) in polšji lov (131/2 —Valv. II 211, IV 437 si.), ki ga pa po pomoti lokalizira specijalno sem. potem Begunje (Katzenstein) in cerkev Sv. Petra (prim. Valv. XI 299 slika, IV 560). tržiško Bistrico in njene nosače (133 = Valv. II 152), Kokrsko dolino in slabe mostove čez to reko (133/4 — Valv. II 136), dolino Kamniške Bistrice (134 — Valv. II 137), »>Buklo« (134 —Valv. III 452, IV 611; Brukla in Priikla), Kolovrat (134/5 —Valv. III 430), torej za Srednjim Kranjskim zopet Gorenjsko, potem Uskoke in niihove običaje (135/7 — Valv. VI 293—6), Kočevje (137/8 —Valv. II 210, VI 300—1), Hrvate in njihove običaje (138 — Valv. VI 302—5), Kulpo in lov na rake v njej (139/40 — Valv. III 453, a brez melodije), torej za gorenjskim teritorijem v drugič Srednje Kranjsko, potem »Niederkrain«, torej Dolenjsko (141. prim. Valv. II 173: Unter Krain), in končno zopet Kranj, kamor bi naj bil prišel 10. febr. 1735 zjutraj ob devetih ter ostal v razgovoru z »Dalmatinom« do popoldne (141—78). Iz Kranja je 10. lebr. 17.35 popoldne ne mahne naravnost v Ljubljano, ampak izbere posebno pot čez Idrijo, Vrhniko in potem po Ljubljanici v Ljubljano, kamor bi naj dospel 16. febr. 1735 (178/86 —Valv. III 396—413, II 154).
Na sličen način je izposojen tudi opis avtorjevega »rodnega mesta in pa opis krajev ob poti, po kateri je spremljal še naprei »prijatelja v. Feldernheima«: Šmarne gore, Karavank in raznih nejasnih geoloških zvez (210 —Valv. III 299—304): šesterih mestnih vrat (210 —Valv. XI i>67); marijonetnega gledališča (213: prim. Valv. Xil 690: collegium... samt Auditorio, auf dem... theatrum zu sehen); avguštinske cerkve, ki jo je dal zidati »Freiherr Henrich Konrad Russenstein« (213 —Valv. XI 694: von Herrn Conrad frejherrn von Russenstein); jezuitskega kolegija (213/4 — Valv. XI 690): Vipavcev in njihovih običajev pri krstu (239 — Valv. VI 309). Karavank in golobjih skrivališč (240 —Valv. II 242—55. III 450. IV 557): Kraševcev in njihovih običajev (240/2 — Valv. II 255, VI 311—5): ženske lepote v Črnem kalu (242 —Valv. VI 312); gorovja »Albium« (240; prim. Valv. I 37). Pri krajih ostale poti. ki jih Valvasor ne opisuje ali omenja le mimogrede, kakor »San Basso« (243/4), Soča (249: Lisonzo. prim. Valv. II 274. III 303), »Gorizia« (249. 250, 25,3: prim. Valv. III 402, V 107), Palmanuova (249) in Gradiška (249). se zadovoljuje tudi »Mar-kawitsch« z golo omenitvijo. ako se ne zateče k izmišljotinam, kakor na pr. pri običajih v Šempasu.
Valvasor ie »Marka\vitschu« vir tudi za »razgovor v Celovcu o starih prebivalcih Kranjske« do 13. stol. (108/15: prim. Valv. I 1—96. V 115—228): za »razgovor v .Neustadtu' o Kranjski« (118—28), ki se tiče razdelitve dežele (118. 121. prim. Valv. I 101, 110, 173), Save (118/9 —Valv. II 123). Ljubljanice (119/20 — Valv. II 155, III 304). Gradašice (120 —Valv. II 155), rodovitnosti (120, 122 — Valv. II 108). gore »Kerma« (121—Valv. IV 562). sodobnih verskih razmer, pri čemer si je avtor izmislil, da se »nahaja v deželi še nekaj skrivnih luterancev« (122, prim. Valv. VII 470). dobe po-kristjanjenja (122/5. prim. Valv. VII 383—93), reformacije (126/7 —Valv.
VII	430 sij, praznoverja z malikom »Boxitio« (126 —Valv. VII 382: den Boxitium) in dnevi »terje bolitlchie« (126 —Valv. VII 382: terje bositschie, boxitschie, boxytie), jezika, cirilice in glagolice in cerkvenega glagolizma na Kranjskem (127/8 —Valv. 271—2): in za »razgovor v Liubljani o (stari) Ljubljani« (208/10 — Valv. V 232).
Končno je tudi dobršen del »Markawitschevih« slovenskih imen in tekstov doslovno posnet po Valvasorju: Lublana (6, 19, 103. 109. 114. 126. 1.44. 165, 210; gl. v Valv. n. pr. XI 665): Gorenska Stran (118 —Valv. II 110): gallenlka planina (119: tu je povzročil pač slučajen izpad zloga »ber« korekturo Valv. II 142: gallenberska); Gradalchiza (120; prim Valv. II 110, 118: Gradashica; II 154, 234: Gradaschiza); Dolenska Stran (121—Valv. II 173: Dalenska Stran); Dalenze (121—Valv. VI 288); nova Sembla (127
— Valv. VI 271: Noua Sembla); pogatlcha (130 — Valv. VI 280: Pogatscha), Staraichina (130 —Valv. VI 280: Starascliina), Stara praviza (131—Valv. VI 283). Ukokre (133 —Valv. II 136). Ubistrize (134 — Valv. II 137). Kobila Jure (143 —Valv. VI 349): Pii mene piauka (187, 238 — Valv IV 652: Pil mene piauka), griuneke (240 — Valv. 11! 450).
V ilustracijo teze, da »Markawitsch« potovanja po Kranjski ni popisoval na osnovi svežih spominov iz avtopsije, ampak, da ga je gradil od začetka do konca s pomočjo Valvasorja, zadostuje dvoje — troje primerov:
SSaiö. III 452: ©onft fommen bet) ben ®orff ffirufla, rote aud) bet) Wütitflätert gifche heraus, fo gang mit TOooS »erroachfen ftnb.
SSalD. III 430: Sott Slbler» Steinen f)at (Sraiit bte Sttettge. 3wtfc£)en bem (äe&trge bet) bem ©ctilofj lijolobrat, liegen auf enteilt 9lder gar otel Ülblerfteine.
SSalD. II 143: tiefer Serg (Stal) beherbergt bie gröffefte Ottern ttnb S3i»ern . . . Qd) habe per nier ober fünft "»b äroanäig Sauren felber mit eignen £änben eine Söippet ober hattet ergriffen, bte geroif; fo biet, als mein 2(rm mar, unb bod) nidjt gar bret ©Pannen; fie ift tntr aber ... entfd)htppft.
SßalD. IV 652: Qertie 9iofd)enta) ging . . . hineilt, rteff auf legtgebad)te SSSeife, ober fang gletdlfam Bteimef)r biefe SBorte pii mene piauka &c. (prej: pii mene piauka! pii mene piauka! Jrinfe Tobet faug] mich 3gel). SBorauf id) jeibft mit SSer» rounberung gefehlt, rote bte 3geln fid) ju ifjm i)ingerottirt.
SDlaxf. 134: 3n bem $orfe 33utia fpeifeten roir Jifdje, fo über ttnb über mit 2J?ooš be= roachfen albort unb bei S0?itf)1ftäten fjerför« fomnten.
Sütel. 134 : 3rotfd)en bem ®ebtrge, bei bem ©d)loffe Stoliobrat aber fafyen roir auf einem 9lffer eine itnjalige ffllenge 9lb(etfteine, beren id) üon meinem bitter einige S9eute! ool auflefen lies.
Sßarf. 186: ijjientedjft befdjaitete er (= t). gelbem» beim) mit Söerroititberung eine oon ber ®tffe eines älrittä, unb breter Spannen, beinahe lang fet)enbe Dtter, roeld)e id) bantm iit ftarfen ®lard)brattteroetn . . . Derroare, roetl fie mir cor ¿efjn 3aren, als id) ben ©erg Kai £)tttattf ftieg, an ba? S3ein fuhr . . .
SJiarf. 187: Xas britte ©tüd, roeicfjeS tef) ttod) unter btleit attbetn am roiirbtgfteit Don ifim (t). gelbernhcim) befdjauet ju werben, t)ilt, roareit fed)S in 3Rard)branteroe:ii (prim. Valv. XI 489) üerroarete Slutigei au® bem Girftttßer ©ee, bie mir ef)emal bas fdjroere ©eblüt abgefogen, alž ¡4 ntid) ju bem Enbe ba()ht begeben, um fie mit bem baju nötigen unb übitdjeit ©efang. roeldjer Bon ber fiu[pifd)eit StrebSmelobei roetttg tmterfdjtben, unb fo lautet; Pii mene piauka 3gel fomnte unb trinf ntid), mir auf ben Seib geloffet i)atte..
9Jiarf. 218: ladienb gefprodjen, roarb obige gorelie auf bte SEafel gebracht, baoon roir mit Suft fpeifeten, unb roie miitte Schroefter anbrachte, bafj es jroar bet uii§ mancherlei 9lrt fdjöner roter goreHen gäbe, aber ittdjt einerlei guten unb bei roeiten itid)t io angeitenten ©efchmafs, roie bte oon S. ^o^annis etfuitben roittbeit.
Le dvoje dejstev priča, da je avtorju knjige »Glückauf« moralo biti o Kranjski znanega še nekaj več, nego samo to, kar je našel v Valvasorju.
SBalo. IV 615: (£3 ift ju Derrouttbern, baß man . . . bet) ©. Johannis, ba foldjer 9?efa glufe mit beut netten iJJameit Simaoi, roteber heraus geht, nid)t allein bte fdjönfte, au§« erlefenfte unb atterebeifte, carmoftn rote ftoreHen, fonbern aud) bte gröffefte . . . gefunbeit roerben.
Prvič je treba upoštevati njegova imena idrijskih rudniških funkci-ionarjev, ki jih ni mogel dobiti v Valvasorju. Ta namreč poroča (III 396) : -Gehört also (Idria) heutiges Tages dem Lands-Fürsten selbsten, nemlich dem Römischen Keyser: von dem es auch bestritten und ein Verweser allda gehalten wird: Welche Stelle jetziger Zeit der Herr Wolff Sigmund von Kinbach ... bekleidet. Vor demselben führte diese Amts-Würde der Freyherr Herr Caspar von L i c h t e n t h u m«. Tukaj je tiskovni škrat ime enega upravitelja pokvaril: rudnik je upravljal od 1658. do 1674. 1. Gašpar pl. Lichtenheimb (prim.: Das k. k. Quecksilberbergwerk zu Idria in Krain, Wien 1881, 53; v krstni matici idrijske župnije se omenja od 1661. do 1671. L, prim. Schiviz, Der Adel in den Matriken von Krain 306—7): a od 1682. do 1690. 1. ga je vodil Žiga pl. Kienbach (Quecksilberbergwerk 53). Rodbma Lichtenheimbov je ostala v Idriji ter dala rudniku po vsej priliki še dva upravitelja: Janža pl. Lichtenheimba 1674—82 (Quecksilberbergwerk 53) in Franca Leopolda Lichtenheimba 1716—1724 (Quecksilberbergwerk 53 imenuje upravitelja te dobe Leopolda pl. Lichtenthurna, toda priimek je tu po vsej verjetnosti pokvarjen, ker krstna idrijska matrika pozna Franca Leopolda Lichtenheimba vsaj 1. 1702.). In s tem se sklada »Markavvitsch«, ki piše: »...(wir) meldeten uns nach einer Stunde bei dem Herrn Director Franz Liepold von und zu Liechtenhaim und bei dem berginspector Herrn Anthon Afanton« (178—9: prim. v Schivizu za 1. 1732. in 1735. i'z idrijskih matrik: Franz Adam Fonton).
Dalje gre za slovenske tekste »Markawitscheve« knjige, ki jih ni niti v Valvasorju, niti v kaki drugi knjigi, ki bi bila doslej znana iz dobe pred 1. 1735.: petiza (131: acht petiz oder zween species Tallern; itier petiz oder vierzig gute Groschen); Sachwalimo Goipod. fachwalitno (131: Wir bedanken uns Herr, wir bedanken uns); Jeft lepu fachwalm (174 — ich bedanke mich dafür); Bug walfa wäre, dobber Juter, dobber dan, dobber wetfchier (201: O! brach meine [= des Mark.] Schwester ein, was ein Papagei in der Jugend... erlernet. Dis habe ich bei dem Meinigen wol erfaren. Ich bekam ihn, als er ein Jar und eilf Monate alt war ... Allein ich konnte ... nichts mehr in ihn hinein bringen, ausser, daß er in dem zwölften Monden seines andern Jares noch Bug waffa wäre, dobber Juter, dobber dan, dobber wetfchier. Gott be-ware euch, guten Morgen, guten Tag, guten Abend, und meinen Hund tieftfchna nennen lernete); Majulka (241).
Toda ta fakta ne moreta omajati tehtnosti razlogov, ki tvorijo dokaz, da je avtor knjige »Glückauf« Christian Ludwig Liscow. Marka-witsch torej psevdonim za tega neizprosnega sovražnika Philippijevega.
Sumljivo je že koketiranje s spisi, ki lih je naperil proti1 Philippiju ravno Liscow, seveda, brez svojega imena (32, 41, 72, 75, 91, 207. 227). Sem spada zlasti mesto, kjer pravi Markawitsch o spisih izpod peresa Lisco-wa: »v. Feldernheim... verlangte die Urheber des Berichts eines berühmten Medici, Briontes des Jüngern, und der Vortrefflichkeit der elenden Skribenten von mir zu erfaren. iVon dem ersten gab ich meine Unwissenheit in Antwort zu verstehen, die andern beiden glaubte ich von einem Schriftsteller verfertigt zu seyn, dessen Namen ich ihm ins Ohr raunte« (32). A še določneje svedočijo za avtorstvo Liscowa drugi momenti: način polemike s Phflippijem, čigar življenske postaje se obravnavajo s satanskim sarkazmom (232: 229: 33, 167, 220, 223, 237; 225—34; 11, 220: 221; 106: 206: 73, 100, 211, 231) in čigar spisi se omenjajo z edinim namenom, da se devajo v nič (Thüringische Historie iz 1732: 55—7; Sottis champêtres: 90. 93, 100; Der Marquisin von Sabbé Hundert vernünftige Maximen, iz 1734: 4, 5. 38. 55. 58. 60, 61. 62, 63, 74. 100, 144, 168. 213; Der Freydenker, 1734: 207: Sendschreiben an die geheime patriotische Assemblé, gegeb. Göttingen, den 15. Okt. 1734; 215, 223; Antwortschreiben einer geheimen patriotischen Assemblée am 22. Okt. 1734: 216—7 s prilogama A: 215, 217. 250, in B: 215, 236. 250. stvari, ki jih je menda zopet Liscow izkon-
struiral, da jih obesi Philippiju; Cicero, Ein grosser Windbeutel, 1735: 211, 215); veselje, s katerim se beležijo spisi proti Philippiju (11, 15, 17. 31. 3? 33, 38, 39, 40, 50—53, 65, 68, 73, 77, 80, 144, 165, 167. 216. 234, 235—37. 249, 250): psovke, s katerimi se Philippi obklada, kakor histrio (32), Harlekin (49), Stockfisch (49), Wortfälscher, falscher Wortmünzer (222); operiranje z^ izrazi »große Geister« — »kleine Geister« (10, 26, 28, 29. 37, 41, 7b, 17. 79, 93, 94, 217, 222); ost proti pedantizmu (33); odpor proti jezuitizmu (44. 48) in katoliškemu kleru sploh (17, 20. 21, 22, 25—30, 159) in v tej zvezi simpatije za luteranstvo (26, 27, 53—55, 122); nemščina spisa in teoretično naglašanje potrebe, naj pišejo Nemci čist literaren jezik (47): često vpletanje stavkov in odstavkov v dobri francoščini (7, 8, 10 14 19 '0 30, 32, 37, 42, 44, 48, 51, 65. 69, 77, 87. 89. 102, 103, 105, 176. 208, 225. 241. 245, 249). Tudi nivo avtorjeve izobrazbe in pa skrivanje za psevdonim sta popolnoma v skladu s tem, kar vemo o Liscowu.
Slovenizem »acht petiz« ter pravilnost večine onih stavkov in prevodov, ki niso posneti po Valvasorju, opravičujeta domnevo, da je v ozadju bil nekdo, ki mu slovenščina ni bila tuja. Na drugi strani pa opozarjajo napake, kakor »Boxitio« za božič, »ftier petiz«, »walla aware« itd., da se Liscowa poznanje slovenščine ne sme ceniti previsoko. V odgovor na vprašanje, od kod je imel Liscow event, novejše vesti o Idriji in pa slovenske tekste, ki jih v Valvasorju ni, se rnore samo ugibati: ali je imel stike s kakim Kranjcem, n. pr. s Francem Antonom pl. Steinbergom? ali je dobil kake tiske, ki doslej niso prišli v evidenco (tudi v Nemčiji so se tiskale v tej dobi radi slovenskih kelmorajnskih romarjev knjižice s primeri dotične slovenske frazeologije, prim. Luschin, Windische Wallfahrer am Niederrheim, Scliumijev Archiv II, 92)? ali je bil za časa svojih potovanj in sicer v dobi. ko je upravljal idrijski rudnik Leopold pl. Lichten-heimb (torej pred 1. 1724.) mimogrede morda celo na Kranjskem ter ohranil nanjo temne spomine, ki jih je sedaj uporabil?
Čeprav je knjižica po vsej priliki zdatno pripomogla, da ie vsaj z Neuberovega odra Hanswurst 1. 1737. moral izginiti, in četudi osvetliuje z novo lučjo prizadevanja za reformo nemškega gledališča in z novimi . podrobnostmi osebnosti Liscowa in Philippija, ki je izgubil v tem boju kruh in razum, je v nemški literarni in kulturni zgodovini menda sploh izven evidence (vsaj v omenjeni nemški literaturi, ki mi je v Ljubljani na razpolago, ni1 zabeležen niti »Markawitsch« niti pri Philippiju ali Liscowu spis »Glückauf«).
Za nas ima knjiga pozitivne cene mnogo manj, kakor za Nemce, ker je vse, kar se pripoveduje v njej o »ilirskem« ali ljubljanskem gledališču, prosta izmišljotina. Pač pa tiči v načinu, kako se je stvar pri nas obravnavala, novo in zelo glasno opozorilo, kako previdni moramo biti pri rabi starejših formulacij in kako potrebna nam je revizija vsega zgodovinskega dela.
August D i m i t z. ki si je knjigo nabavil, je nedvomno tudi oni, ki jo je zasledil v nekem nemškem antikvarskem katalogu ter napisal o njej anonimno ravno pred 50 leti pri nas prvo vest: Ein Carniolanus des 18. Jahrhunderts (Laibacher Wochenblatt 1885, št. 264 z 29. avg.. 265 s 5. sept., 266 z 12. sept., 267 z 19. sept., 268 z 26. sept. in 269 z 3. okt.: na članek me je opozoril v dopisnici z dne 26. okt. 1925 g. župnik Vrhovnik). Dimitz je brez vseh pomislekov verjel v eksistenco Janeza Dalmatina in Tomaža Markawitscha in menda tudi v eksistenco Dalmatinove gledališke reforme. A naravnost čudovito je. kako slabo je poznal Dimitz 10 let po objavi svoje zgodovine onega Valvasorja, katerega v svoji »Geschichte Krains« tolikrat citira! Ob mestih, ki-so skoraj doslovno posneta po Valvasorju, se ustavlja s posebnim občudovanjem, in niti na misel mu ne pride, da bi jih šel primerjat z Vajkardom. Kdor je pravilno ocenil »Mar-kawitschew« kranjski itinerar. se mu mora naravnost zasmiliti člankar. ki je mogel končati članek s sledečimi besedami: »Damit wären wir auch
am Ende unserer mehrwöchentli'chen Feuilletonwanderung angekommen, die uns einen Blick in das Krain und die Krainer des 18. Jahrhunderts(!) tliun ließ, die auch auf das geistige Leben und Streben und insbesondere auf den Zusammenhang mit dem seit den Tagen der Reformation uns befreundeten Deutschland manches Streiflicht fallen lässt. Wir bewegen uns da immer in guter Gesellschaft, unter Edelleuten, dem Namen wie der Gesinnung nach, und scheiden von ihnen mit jener Sympathie, welche wir jedem Manne von ehrenhaften Charakter und gesunden Lebensansichten zu zollen gewohnt sind. Vielleicht gelingt es uns noch einmal, den Schleier von den sonstigen Lebensumständen unseres Landsmanns Markowitsch und seines Freundes zu lüften, und wir werden dann nicht verfehlen, dem geneigten Leser davon getreulich zu berichten« (št. 269). Da je knjiga v njegovi lasti, Dirnitz ni povedal, a tudi muzej o svojih pridobitvah ni dajal več javnega računa, ko jo je dobil.
Nekaj let pozneje je Radics »našel bibliografično doslei še neza-beležno knjigo Tomaža Markaviča« ter jo opisal pod naslovom »Slovensko gledališče I. 1735.« (Slovan III 1904/5, 139—42), pozabil pa zopet povedati, kje se knjiga nahaja. Gre nedvomno za muzejski primerek. Tudi Radics o eksistenci »našega rojaka Tomaža Markaviča« kot avtorja knjige ni dvomil, še manj je pa mislil na itinerar ob vodstvu Valvasorja. A kakor opozarja že naslov njegovega članka, je napravil obenem tudi važen falsi-fikat, bodisi iz površnosti, bodisi namenoma: prezrl je namreč Janeza Dalmatina, njegovo »gledališko reformo« v »Iliriji« pa prikrojil tako, kakor da je v sličnem zmislu reformiral Markawitsch gledališče na Kranjskem. Nekatera mesta Markawitschevih pogovorov vzbujajo sicer Radicsevo nezaupanje (50.000 tolarjev, trditev, da bi se bili tujerodni igralci po slovnici naučili slovenščine in pa vest o poslovenjenju gledališkega repertoira), toda v isti sapi Radics vendar le trdi, da je »težko najti za deželno ter specialno za kulturno zgodovino naše domovine zadostnih virov, ki bi ovrgli Markavičeve trditve glede obstoja slovenskega gledališča«, oziroma se ustavlja pri misli, »da se poleg časnikov nič tako lahko ne izgubi, kakor rokopisne ali tudi tiskane igre«. In specijalno se ponaša z »našim rojakom«, ki je bil »velik talent, sposoben za gledališkega ravnatelja, (in) ki je imel mnogo zmisla za dramsko umetnost«. Končno si ie Radics izmislil še tudi to, da imenuje »Markawitsch« v predgovoru tudi Bohoričevo gramatiko, dočim se v resnici Bohorič omenja v knjigi samo kot sotrudnik pri tisku Dalmatinove biblije (142) in njegova slovnica tudi ni bila tiskana v Ljubljani, kakor ona »Krainerisch slavonische Grammatik«, po kateri bi se naj bili učili naši igralci.
Radicsevo beležko, ki je niti Šlebinger v bibliografiji dotičnih let ni zabeležil, je našel bratislavski docent Frank W o 11 m a n , ko je spomladi letošnjega leta nabiral v Ljubljani gradivo za zgodovino slovenske drame. Zalibog mu takrat še nismo mogli pomagati razrešiti uganke in priskrbeti primerka (sam takrat še nisem niti poznal članka v Laibacher Wochen-biattu, niti vedel, kje bi se našel primerek knjige same, ker sem začel v muzeju iznova iskati šele potem, ko sem iz Wochenblattovega članka razvidel, da bi moral biti primerek v Ljubljani). Obravnava stvari v članku »Pocätky slovinske dramatiky a Anton Tomaž Linhart«, ki ga objavlja Wollman kot oznanilo svoje knjige (Československe divadlo, ročnik 111 1925), sloni torej čisto na Radicsu (85—6). In kar je dodal Wollman iz svojega, je ravno radi1 nepoznan;a knjige moralo biti v marsikaterem oziru netočno. To velia zlasti za stavke: »Tak vytvoril (Markavič) pry ve vlasti (na Kranjskem) krasne divadlo ktere od počatku takovym i züstalo, a ktere, doufä, dlouho züstane krasne,-ježto jsou mu ddny všecky podtninky, näzory o vyznamu divadla, ktere pripominajf tolik Lessinga a Schillera, o demokratickem hledišti, o repertoaru, hereckem umeni a zejmena o herci. ktery je zäroven spisovatelem, jsou docela moderni. [Posledni hläsä Tajrov o sovetskem Rtisku.] Zel, zminka o sebranyh 50 tisicich
tolarú odkazuje, když už ne naprosty nedostatek jinych správ, celé poslani uo riše Iži a snu. Markavič elitel se Fhilippimu patrnč pochlubiti, aneb podnititi podobne snahy v Nemecku: jeho vysokému pojeti umeni drama-tického neubira to ceny. Zatim co Markavič. ktery asi v prostredi kulis a mimu v Nemecku ztratil scliopnost oddélovati sen od skutečnosti...«
V	Ljubljani, 15. nov. 1925.
Dr. Fr. Kidrič.
t Dr. France Kos. — Dne 14. marca 1924. je umrl v Ljubljani zaslužni nestor slovenskih zgodovinarjev, g. dr. France Kos.
Pokojni ie bil rojen 24. dec. 1853. 1. v Selcih pri Škofji Loki. Dovr-šivši ljudsko šolo, je prišel 1866. na gimnazijo v Kranj, pozneje v Ljub-'iano. kjer je 18^4. položil zrelostni izpit. Istega leta se je vpisal na dunajski univerzi in postal tam učenec znamenitih zgodovinarjev, Biidingerja, Sickla, Lorenza in Fournierja. L. 1879./80. je napravil profesorski izpit iz zgodovine in zemljepisja, naslednjega leta doktorat. Po poskusnem letu v Ljubljani 1880./81. je dobil suplenturo na gimnaziji v Gorici in prestopil 1883. I. kot profesor na tamošnjo žensko učiteljišče. 1887. je bil premeščen na gimnazijo v Koper, vršil tam 1888./89. 1. službo okrajnega šolskega nadzornika, a 1890. se vrnil na učiteljišče v Gorico, kjer je ostal do upokojitve 1911. 1. Svetovna vojna ga je odtod 1915. pregnala na Dunaj, 1918. pa se je vrnil v domovino in se stalno naselil v Ljubljani.
Globoki vpogled v pedagoške potrebe ljudskošolskih učiteljev, ki si ga je pridobil kot profesor v Gorici in kot nadzornik v Kopru, ga je napotil, da je napisal za Slovensko Matico 1890. »Vzgojeslovje«. Ali srce ga je vleklo k zgodovini in na tem polju je kmalu postal najplodovitejši slovenski pisatelj. Obravnaval je v številnih člankih prva stoletja slovenske zgodovine, se bavil s staro in srednjeveško geografijo slovenskih dežel, se zanimal za genealogijo starih plemiških rodbin na naših tleh. za turške boje in reformacijo ter objavljal drobtinice iz domače kulturne zgodovine. Glavna njegova skrb pa je veljala zbiranju zgodovinskega gradiva in v tem leži njegova trajna znanstvena zasluga. Kajti po manjših pripravljalnih spisih se je odločil, da zbere za slovensko zgodovino srednjega veka. kolikor mogoče popolno, izvlečke iz pripovednih virov in listin, in začel 1903. izdajati svoje »Gradivo za zgodovino Slovencev« v obširnih knjigah, opremljenih s preglednim zgodovinskim uvodom o vsaki dobi in z obsežnim kritičnim tolmačem pod posameznimi registri.
Samo kdor ve, kako raztreseno in za domačega delavca skoro nedostopno je bilo gradivo doslej, zna pravilno oceniti vrednost Kosovega živ-Ijenskega dela in spoštovati znanstveno vnemo moža, ki je ustvaril v malem mestu, kar je drugje le sad velikih znanstvenih središč.
V	sledečem podamo seznam pokojnikovih zgodovinskih spisov:
L. 1882: 1. Hrvatsko-slovenska ustaja pod posavskim Ljudevitom. Kres 1882, 334—39.
2.	Slovenci za Karola Velikega. Ljubljanski Zvon 1882: 395—402; 460^64, 528—534, 598—602; 654—657.
3.	Odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja. Let. Mat. Slov. 1882/3, str. 352—370.
4.	O nekaterih ljubljanskih, kranjskih in kamniških meščanih pod Friderikom Tirolskim. Let. Mat. Slov. 1882/3, str. 409—416.
L. 1885: 5. Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani 1885.
L. 1886: 6. Doneski k zgodovini devetega stoletja. Kres 1886. 16—36.
7. O osebnih imenih pri starih Slovencih. Let. Mat. Slov. 1886, 107—151.
L. 1887: 8. Nekaj za zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. Ljub. Zvon 1887, 379—380.
L. 1890: 9. Dva kratka rokopisa iz 17. stoletja. Lj. Zvon 1890. 768. L. 1891: 10. Denar dn njegova vrednost okolo Škofje Loke v minulih dveh stoletjih. Lj. Zvon 1891, 361—363.
11.	Razširjanje krščanstva med Slovenci. Slov. Večernice
1891,	122—133.
12.	Prisege iz leta 1627. Lj. Zvon 1891, 704
L. 1892: 13. Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod. Sket, Slov. čitanka III., 1892, str. 72—77. 14. Zgodovinski pobirki iz loškega okraja. Izv. Muz. dr.
1892,	1—29.
L. 1893: 15. Slovenski .mansus' in slovenska ,hoba'. Izv. Muz. dr.
1893,	14—16.
.16. Nekoliko črtic o turških vojskah. Izv. Muz. dr. 1893, 132—139.
17. Črtice o priimkih. Lj. Zvon 1893, 170—172. L. 1894: 18. Regesti k domači zgodovini. Izv. Muz. dr. 1894, 46—57, 103—111, 134—147, 176—201, 217—229. 19. Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Založila »Matica Slovenska«. V Ljubljani, 1894. L. 1895: 20. Iz domače zgodovine. Oblast vzh. Gotov. Izv. Muz. dr. 1895, 176—189. 21. Kje je »Ortaona«? Izv. Muz. dr. 1895, 210—211. L. 1896: 22. Iz domače zgodovine. Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino? Izv. Muz. dr. 1896, 19—34, 49—61,
85—103.
23. Oglejski in gradeški škofje v začetku srednjega veka. Izv. Muz. dr. 1896, 149—166, 189—216. L. 1897: 24. Iz domače zgodovine. Doba od 843—867. Izv. Muz. dr. 1897, 110—122, 133—145. 165—176.
25.	Loško gospostvo leta 1630. Izv. Muz. dr. 1897, 89—96, 123—130, 159—162, 185—204.
26.	Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev. Let. Slov. Mat 1897, 1—38.
L. 1898: 27. Iz zgodovine Jugoslovanov v šestem stoletju. Izv. Muz.
dr. 1898, 77—95, 109—121, 152—162, 177—211. L. 1899: 28. Cesar Arnulf kot vladar v slovenskih pokrajinah. Izv.
Muz. dr. 1899, 163—182. L. 19011: 29. O bojilh med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju. Izv. Muz. dr. 1900, 1—20. 30. O treh tržaških škofih imenovanih Johannes. Izv. Muz. dr. 1900, 95—99.
L. 1901: 31. Neljubi gostje pred tisoč leti. Dom in Svet 1901, 146—150. 210—218.
32.	Zgodovinske črtice o kranjski deželi. Izv. Muz. dr.
1901,	1—18.
33.	Prvi nastop Slovencev v zgodovini. Izv. Muz. dr. 1901. 105—141.
L. 1902: 34. Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. Izv. Muz. dr.
1902,	57—84, 97—131, 137—176.
L. 1903: 35. Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. Izv. Muz. dr.
1903,	70—101, 109—134.
L. 1907: 36. Oglej in ondotna bazilika. Dom in Svet 1907. 411—41o, 445—448.
L. 1908 : 37. Krajevna imena v starih listinah. Izv. Muz. dr. 1908,
86—89.
L. 1911: 38. Topografične drobtine. Čas. za zgod. in nar. 1911, 77—80. L. 1912: 39. O najstarejših Turiačanih. Carniola 1912, 93—94.
40. O narodnosti Goričanov v srednjem veku Gorica 1912 št. 97 (3. dec.).
L. 1915: 41. Topografične drobtine. Cas. za zgod. in nar. 1915, 62—64.
L. 1916: 42. Najstarejši Statut mesta Gorice. Carniola 1916, 282—284.
L. 1918: 43. O ustanoviteljih Zatiškega samostana. Časopis za slov' jezik, književnost in zgodovino I. 1918/19, 193—200.
44. K zgodovini trga Žalec. Cas. za zgod. in nar. 1918, 57—71.
L. 1919: 45. Doneski za krajevne kronike. Časopis za zgod. in narodopisje 1919, 85—110.
L. 1920: 46. Doneski za krajevne kronike (Slov. Gradec. Ptuj, Planina, Kunšperk, Rogatec. Konjice). Čas. za zgod. in nar. 1920/21, 1—13, 61—78.
4/. K zgodovini Gorice v srednjem veku. Glasnik Muz. dr. za Slovenijo I. 1919/20, str. 4—20.
48. Zgodovinske drobtine iz Goriške. Čas 1920. 107—114.
L. 1921: 49. O najstarijoj istoriji Slovenaca. Brastvo XVI. (27. knjiga društva sv. Save), Beograd 1921, 30—42 (v cirilici).
50. K zgodovini Gorice v srednjem veku. Glasnik Muz. dr. za Slovenijo II./III. 1921/23, str. 1—15.
L. 1923: 51. Iz zgodovine devinskih gospodov. Razprave znanstv. dr. za humanistične vede I. 1923, 91—134.
52.	Reformacija med Slovenci. Brastvo XVII. (29. knjiga društva sv. Save), Novi Sad 1923, 108—116 (v cirilici).
53.	Goriška Brda. Jadranski Almanah 1923, 10—50.
L. 1924: 54. Solkan v srednjem veku. Jadranski Almanah 1924, 135—141.
55. Gradi'vo za zgodovino Slovencev v sredrrem veku. Leonova družba. Ljubljana, štiri knjige (1903—>1920).
Li. Hauptmann.
t Prof. dr. Vaclav Vondräk (r. 22. IX. 1859, u. 13. VIII. 1925). — Slavistični svet. predvsem češki, je v lanskih počitnicah zadela težka izguba. Nenadoma je za vselej odložil pero neumorni znani delavec, ki je zapustil slavistom dolgo vrsto globokih študij in del. — Po gimn. maturi (1880) se je V. na dunajski univerzi posvetil najprej študiju romanistike, a kmalu prešel pod Miklošičevim vodstvom k slavistiki ter postal 1. 1884. doktor filozofije. L. 1893. se je na Dunaju habilitiral za slovanske jezike in literature in postal 1903 izredni profesor. Po Jagičevi upokojitvi sta si s prof. Rešetarjem delila njegovo stolico in tako je bil Vondräk 31. I. 1910 imenovan za rednega profesorja. Ko je bila po prevratu ustanovljena Ma-sarykova univerza v Brnu, je prevzel na nji stolico za slovansko filozofijo. — Vondräkovo delo je veljalo predvsem cerkveni slovanščini. o kateri je priobčil lepo število temeljitih študij. Kot nekak logični zaključek jim je sledila I. 1900. Altkirchenslavische Grammatik, ki je 1. 1912. izšla v drugi, podvojeni ¡in temeljito predelani izdaji. Za dopolnilo k slovnici je izdal 1. 1910. še Kirchenslavische Chrestomathie, ki ;e lani doživela drugo češko izdajo (Cirkevneslovanskä chrestomatie. Brno 1925). Starocerkveno-slovanski slovar, ki naj bi b:il krona vsemu njegovemu delu in ki naj bi nadomestil nepopolni ¡in deloma zastareli Miklošičev Lexicon palaeoslove-rticum, je ostal, žal, nedovršen. •— Študij starocerkvenoslovenščine je Von-drdka privedel k primerjalni slovnici slovanskih jezikov. Izdal je prvo, v pravem pomenu besede primerjalno slovnico slovanskih jezikov (Vrgl. Slav. Gram. I. 1906: II. 1908). od katere je izšel I. del 1. 1924. v drugi predelani in razširjeni izdaji. Slovenščina je v njej sicer precej slabo obdelana. a temu je vzrok dejstvo, da se nahaja študij slovenskega jezika šele v začetnem stadiju. Glavna zasluga Vondräkova za slovenščino pa je njegova kritična, z vso njemu lastno filološko akribijo izdelana izdaja
brižinskih spomenikov (Frisinske pamätky, jicli vznik a vyznam v slovanskem pisemnictvi. V Praze 1896). Tu ie prvi opozoril na zvezo III. briž. spomenika s spovedno molitvijo v Euch. sin. ter za obe formuli našel original med staronemškimi spomeniki, v takozv. Svetoemeranski molitvi. Skladnost III. briž. spomenika z officium confessionis v Euch, sin., II. briž. spomenika s homilijo, pripisano sv. Klementu, in natančna filološka in gra-matična analiza vseh treh spomenikov je Vondraku narekovala mnenje, da so briž. spomeniki nastali na podlagi cerkvene slovanščine in da bi brez csl. literature sploh ne imeli briž. spomenikov. Ü zavisnosti briž. spomenikov od stcsl. jezika in književnosti je Vondräk tudi že prej in podrobneje še kasneje mnogo razpravljal, prim. Althochdeutsche Beichtformeln im Altkirchenslavischen und in den Freisinger Denkmälern v Jagi-cevern Archivu 16, 118—32; Studie z oboru csl. pisemnictvi (Praga 1903) in še članek v Archivu 28, 255—60. Prvotni tekst briž. odlomkov je bil po niem pisan v glagolici in to na ozemlju nekdanje velikomoravske države ali v severni Panoniji. Kar je v njih slovenskega, to je smatral za poznejšo predelavo, nastalo v novi sredini morda že po nekolikokratnem prepisu. Njegovo preveliko gorečnost, ki je skušala zaslediti v briž. spomenikih čimveč tujih vplivov (cerkvenosi., češkoslovaških, srbskohrv. itd.), je zakrivilo nepoznavanje zgodovine slovenskega jezika in dialektov. Poznejše, študije naših domačih znanstvenikov, predvsem Nahtigalove. so namreč ravno ugotovile, da se v briž. spomenikih dobro zrcalijo poteze slovenskega dialekta. Neglede na to pa je Vondräkova izdaja briž. odlomkov lep dokaz njegovega uspešnega dela in širokega vpogleda v najrazličnejše slavistične discipline. To delo tvori podlago za nadaljno raziskovanje in bo ohranilo trajno vrednost.	Dr. R. Kolarič.
Slavischer Grundriss. L. 1903. je ruska akademija osnovala slavistično enciklopedijo, ki naj bi pod Jagičevo redakcijo podala celoten pregled znanstvenih izsledkov na polju slovanskega jezikoslovja, literarne zgodovine in narodopisja, ter tako ustregla splošni želji in potrebi po takem sintetičnem delu. V sedmih letih (1908,—1915.) je izdala dokaj veliko število temeljnih del, a svetovna vo;na in ruske razmere po nji so nadaljnje delovanje oneinogoci'e, na kar je poudarjanje te potrebe znova oživelo. L. 1920. ie M. Weingart, sedanji rektor univerze v Bratislavi, izdelal nov, razširjen načrt enciklopedije slovanske filologije, a ostalo je le pri načrtu. Dve leti nato je R. Nahtigal v ljubljanskem znanstvenem društvu za humanistične vede podrobno utemeljeval nujnost nadaljevanja enciklopedije in njegov predlog so si na kongresu v Zagrebu (v oktobru 1922.) načelno osvojile znanstvene akademije in društva v Zagrebu, Beogradu in Pragi. A tudi zdaj je ostalo le pri sproženju. Zato je sredi 1. 1924. slaviste tembolj razveselila nenadna vest, da je znano založništvo Walter de Gruyter & Co. v Berlinu in Leipzigu sklenilo izdati v redakciji M. Vasmera, zdaj profesorja v Berlinu, in R. Trautmanna, profesorja v Königsbergu, obširen oris slovanske filologije in kulturne zgodovine; njegovi zvezki bi kot samostojne celote prinašali zgodovino posameznih slovanskih jezikov, književnosti, narodopisje, politično in pravno zgodovino itd. Jeseni lanskega leta je izšel prvi zvezek te enciklopedije: Geschichte der pomoranisehen Sprache. Von Friedrich L ore nt z, v veliki osmerki, X>II„ 230 str. (nevezano 22, vezano 25 mark). Ne-prekosliivi poznavalec pomorskih dialektov je dobro znan po svojih številnih člankih, predvsem pa po svoji Slovinzische Grammatik (1. 1903.), glede katere lahko rečemo, da se nobeno drugo slovansko narečje ne more ponašati s tako slovnico, kakršno ima zdaj že izumrla slovinščina. Točen pregled in globoko, obširno poznanje pomorskega jezikovnega gradiva odseva tudi iz te najnovejše Lorentzove knjige. Avtor pa se sam zaveda, da bi moralo biti obravnavanje v večini poglavij z ozirom na to, da je knjiga izšla v okviru Grundrissa, drugačno. Le uvodna poglavja in glaso-slovie je pisano z zgodovinskega stališča, vse drugo je le popis in dopol-
njevanje (to predvsem v tematološkem in sintaktičnem delu) splošnega, znanega slovanskega jezikovnega gradiva s pomorskimi fakti. Sicer je razvojna pot posameznih tvorb tudi tako za slavista pri večini slučajev prozorna, a pregled razvojnih smernic .e vendarle skaljen. Posebno bi poudaril, da bi nekatera poglavja morala biti bolj podrobno in izčrpno podana. Tu bi navedel dejstvo, da knjiga ne prinaša klasifikacije pomorskih dialektov, da se omeji le na naštevanje, ki v tej obliki ničesar ne pove, dočim se avtor glede važnega dela, karakteristike, enostavno sklicuje na svoja_ izvajan/a v Teksty pomorskie. Tudi priložena karta dialektov, dasi je točna, bi morala meje vidneje označiti, ker potem šele bi nudila 'jasen pregled. V poglavju, ki razmotriva o stališču pomorščine do poljščine na eni in do poiabščine na drugi strani, bi mogel avtor, ako se zopet ne bi omejil na naštevanje posameznih skupnih ali različnih črt, marveč bi skušal izluščiti njihovo bistvo, važnost ali nevažnrst, priti do česa več kot do zaključka, da more šele končna sodba o razvoju akcenta odločiti, ali gre za biparticijo ali za triparticijo lehitske jezikovne skupine. Tu (ali na str. 92 si.) bi moral podati današnje znanje o razvoju in postanku pomorskega naglaševanja, ki ni tako nejasno in nepopolno, da bi se ga ne moglo že vpoštevati pri gornjem določevanju. Tako pa je tudi akcentsko poglavje, žal, pisano le z morfološkega vidika. Vsi ti in enaki pomisleki veljajo seveda le zato, ker je knjiga del Grundrissa, kar določa poseben način obravnavanja, ki ga pa v nji v glavnem nimamo; nikakor pa ne morejo dvomiti o izbornosti dela samega. - Založništvo javlja, da bodo v kratkem času izšli sledeči zvezki Grundrissa: zgodovina beloruske književnosti, zgodovina bolgarskega prava in ruski narodopls. Slovensko literarno zgodovino pišeta za Grundriss F. Kidrič in I. Prijatelj, zgodovino slovenskega jezika pa pisec teh vrstic.	F. Ramovš.
Bohoričevi. (Izpopolnilo Slov. biogr. leksikonu 49 in 51 iz protest, matrike v Dež. arhivu v Ljubljani.) Adam Bohorič se je oženil ok. L 1566., ko je dobil stalno službo rektorja ljubljanske stanovske gimnazije. Žena inft je bila Doroteja, celjskega meščana Petra Muhiča hči. V Ljubljani se mu je narodilo 5 otrok: Eva, r. 10. jan. 1567, um. 30. dec. i. L: Adam, r. 3. sept. 1568, poznejši protest, šomik in najbrž emigrant: Suzana, r. 10. okt. 1570, um. 12. marca 1578; .1 u d i t a, r. 4. maja 1573, izza 1. 1592. žena predikanta Kumprehta, um. po 1. 1598. v emigraciji: M e 1 h i j o r, r. 2. jan. 1576, 1. 1584. učenec 3. razreda v stanovski šoli: Eva, r. 6. febr. 1578. Otrokom so bili za kume: Matevž K 1 o m b n e r, bivši vicedomski protipisar (Evi 1, Adamu); Katarina Seyerl (Evi 1); Uršula Forest, trgovčeva soproga (Evi 1, Adamu); Jurij Severi, vicedomski protipisar (Adamu, Suzani, Juditi); Suzana S t e 11 n e r. vdova po članu notranjega sveta (Suzani in Juditi); Katarina Stoffel (Suzani, Juditi, Evi II); Melhijor Stoffel, stanovski tajnik (Melhijorju); Volk G ar t ne r, mestni sodnik (Melhijorju, Evi II); Regina Hren (mačeha Tomaža Hrena: Melhijorju in Evi 11). V platnice primerka Dalmatinove biblije, ki ga je namenil ženi. je dal vtisniti njeno ime (primerek v Štud. knjižnici v Ljubljani).	Fr. Kidrič.
Bohorič v kranjskem dež. zboru. (V korekturo seznama kranj. deže-lanov, ki ga prinašajo na pr. kranjski uradni šematizmj 1795, 1798—1808; Schiviz, Adel in -den Matr. von Krain 496: in morda še dr.). Ko ie šlo kranjskim stanovom za rešitev prošnje stanovskega štipendista J. \Vei-dingerja, naj mu dajo ali službo ali dovoljenje, da si jo poišče drugje, so bili poleg šolskih nadzornikov iz vrst deželanov pozvani tudi nadzorniki Spindler, Dalmatin, Tulščak in Bohorič, ki niso bili člani dež. zbora, da povedo svoje mnenje. V tem zmislu je zabeležil Bohoričevo prisotnost v dež. zboru protokol 3, fol. 304. (Prim. v dež. arh. v Lj. še tudi prepis plemiške matrike.) Napačno poročajo torej oni, ki navajajo Bohoriča med kranjskimi dež. stanovi' (deželani). Isto velja o Dalmatinu in Trubarju.
Fr. Kidrič.
.Ob Prijateljevi petdesetletnici.
(Rojen V^Sodražici 23. dec. 1875, inaturiral v Ljubljani 1898, dr. phil. na dunajski univ. 1902 ; uradnik dvorne bibl. na Dunaju 1905—1919 s slavističnim referatom; v* \ • ' redni prof. slovanskih lit. novejše dobe v Ljubljani od 31. avg. 1919.)
Izmed 50 let jih je posvetil dr. Ivan Prijatelj skoro 30 znanstvenemu iskanju in oblikovanju.
Sad 30-letnih prizadevanj je 158 objav, ki jih imej znanstvena naša kritika v evidenci.
Njegov interes je obsezal vsa področja, kjer so se uveljavljale umetniške sile človeškega duha; v ospredje svojih študij je pomaknil ar-tističnoliterarne vrednote slovanskih narodov; a največ njegovih razglabljanj je veljalo problemom, katerih rešitev je naša dolžnost, pred-no se smemo vdinjati drugam: ugotovitvam pogojev in potenc slovenske literarne kulture.
Njegovo delo znači pričetek nove dobe v slovenski literarni in kulturni zgodovini: sistematičnega iskanja in reševanja problemov; odgovorov na vprašanja, zakaj tako in ne drugače; uvrstavanja slovenske strujice v evropske toke; klesanja duševnih fiziognomij; določanja relativne in absolutne cene.
Vrsta nalog, ki si jih je določil v službi, slovenskega kulturnega delavca, se je srečavala ob njegovem peresniku: dajati rojakom jasne slike duševnih velikanov drugih narodov; seznanjati tujce s predstavniki literarnih teženj slovenstva; s kritiko čistiti pojme in pobijati zgodovinsko laž; do-našati gradivo, ki omogočuj sintezo slovenske literarne preteklosti; predstaviti važne dobe slovenstva v celoti komponent: najti najprimernejšo obliko za izdajanje slovenskih pisateljev; izpodbujati sebe in druge za priprave, iz katerih bi se smela roditi misel o pisanju slovenske literarne zgodovine, ki bodi zrel sad življenskega dela.
Skoro vsaka doba našega duševnega življenja je dobila tudi njegovo osvetljavo. Večina markantnejših naših literarno-kulturnih delavcev je bila tudi pod njegovim drobnogledom. Doganjivost in vsestransko veselje do dela sta mu prirojena. Noben posel, ki je v zvezi z njegovim iskanjem, mu ni pretežaški. nobeno vprašanje, katero se mu oprtuje pri delu. se mu ne zdi premalenkostno. Nobeden njegovih pri nosov nima pečata slučajnosti, vsak priča o graditelju, ki v duhu zre dograjeno stavbo ter pozna vse njene arhitektonske potrebe. Objektiven znanstvenik je in tuje mnenje in prepričanje spoštuje, a obenem je osebnost, ki ne skriva svoje misli in sodbe. Tudi v lastnem, znanstvenem oblikovanju je estet, ki prisluškuje ritmu stavka, tehta besedo, ljubi poetično sliko. Rad se v oblikovanju razmahne, ker čuti, da se sme. In vzor znanstvenega nesebičneža je, ki odpira pokrov nad svojim gradivom pred vsakim resnim interesentom, noče imeti monopolov, želi konkurence in pozdravlja vsak napredek v svojih stroki.
Dr. Prijatelj je srečnik, ki more ob petdesetletnici misliti na delo v preteklosti z mirnim ponosom, ker je bogato in uspešno, a na delo v bodočnosti s ponosnim mirom, ker ima gradivo zanj zbrano, pot začrtano. Vs,i, med prvimi izdajatelji »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino«, ki vemo njegovemu delu ceno, želimo iskreno, da mu bodi dano izvršiti načrte do zadnjega.	pr< {(¡drič.
Bibliografija
znanstvenih spisov in ocen Iv. Prijatelja do konca 1. 1925.
A. S. Puškin, Kapitanova hči. (Zgodovinska novela.) Poslovenil Semen Semenovič (Ivan Prijatelj). Slovanska knjižnica, sn. 55—56. A. Gabršček v Gorici (1896). 8". 180 str. (Str. 168—178: Aleksander Sergejevič Puškin.) L. 1924. je izšla druga predelana izdaja brez biografije.
(Ocena): Ruski slovar in ruska slovnica. Sestavil prof. M. M. Hostnik.
LZ XVIII. (1898), 504—507. [Podpisana: Semjon Semjonovič + B(ežek).] Ruski roman in moderna francoska književnost. LZ XX. (1900), 101—107. •¡"Dimitrij Vasiljevič Grigorovič. LZ XX. (1900), 198—200. Tolstoj in njegov roman »Vstajenje«. LZ XX. (1900), 215—222, 280—287,
376—382, 437—442, 536—548, 631—640, 687—692. Tip slovanskega skitalca v ruski poeziji. (Iz uvoda k študiji o Tolstem.)
Slovenka IV. (1900), 228—232. (Ocena): Gorkij: Das Lied vom Falken. Wiener Rundschau 1900, Nr. 11
(mit einer kurzen Biographie Gorkijs). Več Prešerna! Prešernov album. LZ XX. (1900), 724—732. (Ocena): Prešeren in slovanstvo. Ob stoletnici pesnikovega rojstva napisal
prof. Fr. llešič. V Ljubljani 1900. AfslPh XXIII. (1901). 294—301. Momenti iz spisov A. P. Cehova. V Ljubljani 1901. Založil L. Schwentner.
8o. XX + 205 + (II) str. (Str. V—XX: Predgovor o Cehovu). Maksim Gorkij. Biografska črtica. LZ XXI. (1901), 38^10. A. P. Čehov. K njegovim črticam »Momenti«. LZ XXI. (1901), 259—263. Puškin v slovenskih prevodih. ZMS III. (1901), 52—89. Izvleček po rusko: A. C. nyuiKHHT, y ciobthuebi v Jagičevi knjigi: A. C. flymKHH-b bt, itokho-c-m-bflhckhxt) jMTepaTypax"b. C. FI6.1901. (CSoprnncb ota. pyccK. a3, h cji. M. A. H. 70. (1902), 367-395.
Štiri bajke Saltikova-Šččdrina. Prevod in uvod preskrbel — —. Zabavna
knjižnica Slov. Mat. XLII. (1901), 1—49. Marya Konopnicka. LZ XXII. (1902), 34—44. Gogolj, Dva portreta. LZ XXII. (1902), 347—351.
Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. LZ XXII. (1902), 543—546, 704—707.
Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi.
ZMS IV. (1902), 1—22. Dvoje Prešernovih pisem. ZMS IV. (1902), 186—202. Aleksandrov: Pesmi in romance. V Ljubljani 1903. Založil L. Schwentner. 8°. XL VI + 136 str. (Str. V,—XLII.: Življenjepis in kritičnoestetična ocena pesnikovega dela.) Pismo iz Zagreba: Zimsko sunce. Slika iz istarskoga života u četiri čina, napisao Car Emin. Primiera v hrv. zem. kazalištu u Zagrebu. LZ XXIII. (1903), 46—50. (Ocena): FlecHimKH 3ÖopHHK. YrjieÄHH np0H3B0aH cpncxor, xpßaTCKor h crpaHor necHHurrea . . . cacraBHO J. MaKCHMOBuh. Y Mocrapy 1903. AfslPh XXV. (1903), 150-152.
Moderna manira in Žmitkov Poe. LZ XXIV. (1904), 18—23. 73—76. Pismi iz Moskve: a) »Crešnjev vrt« A. P. Cehova. LZ XXIV. (1904), 231—236; b) K stoletnici Homjakova. LZ XXIV. (1904). 331—334, 407—411.
Umetniški cilji. (Pismo iz Peterburga.) SN 1904, št. 108.
Izprehodi po Parizu, a) Diskurz o ulici. SN 1904. št. 251 252. 254 255. 260, 261, 262, 263;
b)	Père Lachaise. SN 1904, št. 266, 267;
c)	Salon d'Automne. SN 1904, št. 288, 289, 290.
oiobehubi h hxt> jiHTepaiypa. CjiaBHHCKiH n3BtcriH. C. IleTepöyprb 1904—5, 33—42, 166-180, 292-304, 460—471, 700^713; 1906, 50-55. (Iz nemškega
rokopisa prevel g. 11'jinskij.)
Naša umetnost na tujem in doma. NZ III. (1904—5), 97—102. Prešernov spomenik v Ljubljani. NZ III. (1904—5), 149—155. Drama Prešernovega duševnega življenja. NZ III. (1904—5), 157—183. Slovenski genij (Prešeren). SN 1905. št. 206.
Literatur der Slovenen. Österr. Rundschau 1905. Bd. III. Heft 36. 462—465.
Skoraj enak pregled istega leta v madžarski enciklopediji. Franz Prešeren. Österr. Rundschau 1905, Bd. IV. Heft 45, 276—278. Franz Prešeren. Laibacher Zeitung 19115, Nr. 206. Ponatis iz Österr. Rundschau.
Schiller-Übersetzungen in Österr.-Ungarn. + Nachträge. Zeitschrift f. d.
österr. Gymn. 1905, Heft IV, VIII—IX. (Skupaj s prof. Arnoldom.) (Ocena); Camila Lucerna, Die siidslavische Ballade von Asan Agas Gattin und ihre Nachbildung durch Goethe. Berlin 1905. Deutsche Literaturzeitung XXVI. (1905), Nr. 28, stolpec 1760—1761. Pohlinova »Bibliotheca Carnioliae« v rokopisu licejske knjižnice. 1MK XV.
(1905), 84—91. Knez Pavel Trubeckoj. LZ XXV. (1905), 155—160. Dunajska secesija. SN 1905, št. 70, 71, 73, 75. 76. Slovenski umetniki1 v duna'ski »SecesMi«. LZ XXV. (1905), 317—319. A. N. Pypin. LZ XXVI. (1906), 31—38, 104—108, 153—155, 215—221. Perspektive. F.stetičen načrt. LZ XXVI. (1906). 411—417.
(Ocena); »Iz naroda za narod«. Izdala »Prosveta«. LZ XXVI. (1906), 53, 184—185.
(Ocena); »Na razsvitu« Bogumila Vošnjaka*. LZ XXVI. (1906), 53, 312—315. (Ocena); Ruska moderna. Novele in črtice. Prevela Minka Govčkarjeva.
LZ XXVI. (1906), 53—54, 445—447. Das literarische Leben der Slowenen im Jahre 1905. Österr. Rundschau
1906, Bd. VII. Heft 79, 29—34. (Ocena); M. Curêin: Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur. Leipzig 1905. Deutsche Literaturzeitung XXVII. (1906), Nr. 29, stolpec 1824—25.
(Ocena); L. N. Tolstoj, Moč teme. Narodna drama v petih dejanjih. Pre-vela Minka Govčkarjeva. V Ljubljani 1907. LZ XXVII. (1907), 250—254. Oskar Wilde. NZ V. (1907), 21—24, 38—42, 52—55.
(Ocena); J. Tominšek, Jos. Stritar. Analiza njegovega življenja in delovanja. Ljubljana 1906. NZ V. (1907). 72—80. Doneski k slovenski' literarni in kulturni zgodovini, a) Nameravani časopis »Slavinja« iz 1. 1824. — b) Schulz pl. Strasznitzki in Cop. (Čopova slika) _ c) Baraga med jožefinci in janzenisti. — d) Dr. Janko Zupan v preiskavah. ZMS IX. (1907), 1—27. Popravki in dostavki k »Doneskom k slovenski literarni in kulturni zgodovini. ZMS IX. (1907), 234—238. McTopnja HajHOBHje aioBeHam<e kh,h>kcbhocth. Jleioniic Maraue CpncKe 1907: khj. 243, 24-50, 244, 22-53, 245, 33-50, 246, 49-85. (Ni končano.)
O kulturnem pomenu slovenske reformacije. K Trubarjevemu jubileiu. V Ljubljani 1908. Založil L. Schwentner. 8°. 53 str.
Literarni zapiski: 1. Iz zgodovine ljubljanske študijske knjižnice. — 2. Čopove glose k Prešernovi »Novi pisanji«. — 3. Prešernove »Poezije« v cenzuri. IMK XVIII. (1908), 51—60.
Emil Korytko. Zbornik u slavu V. Jagiča. Berlin 1908, 604—611.
Emil Korytko. K 70 letnici njegove smrti. IMK XIX. (1909), 1—24, 79—91.
Donesek k jezikovni in socialni zgodovini slovenski. NZ VI. (1909), 78—84.
Govor o Župančiču. NZ VI. (19U9), 145—163.
Bleiweis in drugi — pred policijo. ZMS XI. (1909), 245—259.
Jevgenij Onjegin. Roman v verzih. Ruski zložil A. S. Puškin. Preložil — —. (Prevodi iz svetovne književnosti, zv. VI.) Ljubljana 1909. 8". (V) + 217 str. (Str. 197—217: Puškin in njegov roman.)
(Ocena): A. Brückner, Geschichte der russischen Litteratur. Zeitschrift f. vergl. Litteraturgeschichte, Berlin 1910.
Uvod k »Volkslieder aus Krain« von Anast. Grün, skupaj s prof. Castlejem v: A. Grüns Werke (Goldene Klassiker-Bibliothek). Berlin-Leipzig-Wiien-Stuttgart. Deutsches Verlagshaus Bong & Co. (1910).
Janko Kersnik, njega delo in doba. Seš. I. Leta mladosti in učenja. (Janka Kersnika zbrani spisi. Zv. VI., seš. I.) V Ljubljani 1910. Založil L. Schwentner. 8°. (IV) + 256 str.
Ob ilirizmu. NZ VII. (1910), 231—240.
Vrazova popotovanja po Slovenskem. ČZN VII. (1910), 145—190.
Nekaj Vrazovih slovenskih dopisnikov. ČZN VII. (1900), 287—307.
Slovenščina pod Napoleonom. K stoletnici »Ilirije oživljene«. V I. (1911), 27—42, 125—137, 223—237, 320—336, 417—435, 584—600.
Kolera v Ljubljani 1. 1836. V I. (1911), 69—70.
t Tolstoj. V I. (1911), 89—93.
Puškin in slovenski jezik. V I. (1911), 94.
(Ocena): N. Gogolj, Taras Buljba. Iz ruščine prevedel VI. Levstik. V Ljubljani 1910. V I. (1911), 169—170.
(Ocena): Dr. M. Murko, Zur Kritik der Geschichte der älteren stidslavi-schen Litteraturen. An die Leser des Archivs f. slav. Phil. Laibach 1911. V I. (1911), 171.
Jurčič: Zapiski iz berila. V I. (1911), 281—282, 382—386.
Vodnikovo pismo Antonu Rudežu starejšemu. V I. (1911), 386—387.
»Ilirska« misel. V I. (1911), 647—649.
Iz revij. V I. (1911), 649—654.
HeKO/ihko HanoMeHa o KonmapoBy 3aHHiuaH>y /locHTejeBHM ÄeiiHMa. BpaHKOBO Koto XVII. (1911), 220—223.
Gradivo. Iz življenja kranjskega literata (Leop. Kordeša). V II. (1912), 68—77, 293—304, 492—502, 596—607.
Bergson. V HI. (1912), 328—330.
Bogoiskalci in mesijanizem. V II. (1912), 330—334.
Vzajemniška epizoda. Donesek k zgodovini hrvaško-slovenske zajednice. V II. (1912), 341—356.
t Anton Aškerc. Posmrtna silhueta. V II. (19(12), 399-^03.
Odgovori. I. (Dr. Vošnjaku.) V II. (1912), 430^31.
Današnji dan ruske poezije. V II. (1912), 505—510.
Aškerčeva čitanka. Izbrane pesmi Antona Aškerca. V Pragi. Založila Svobodna misel. 1913. 8". 182 str. (Str. 5—25: Anton Aškerc.)
Gradivo. Ustanovitev Bleiweisovih Novic. V III. (1913), 59—65 161—469 271—279.
Iz poljske beletristike 1. 1911. V III. (1913), 66—69. Iz poljske beletristike 1. 1912. V III. (1913), 170—172. Teorije poljskega neoiredentizma. V III. (1913), 180—184. Nove smeri v ruski poeziji. V III. (1913), 609—615. Nova pota znanstvene poezije. Slovan XII. (1914), 24—26.
Janko Kersnik, njega delo in doba. Seš. II. in III. Novelist in politik.. (Janka Kersnika zbrani spisi. Zv. VI., seš. II. in III.) V Ljubljani 1914. Založil L. Schwentner. 8°. (IV) + 644 str. V zatišju. Polemični pomenki kulturnega zgodovinarja. (Avtokritika
»Kersnika«.) V V. (1915), 39—46. Pesniki in občani. LZ XXXVII. (1917), 17—23, 314—320.
Petindvajsetletnica Ševčenkovega znanstvenega društva v Lvovu. SN. 1917, št. 92.
O izdaji naših klasikov. Naša knjiga (Priloga LZ) I. (1917). 5—7.
O ureditvi naših klasikov. Naša knjiga I. (1917), 10^12.
Naši časopisi. (Nekaj misli in nasvetov.) LZ XXXVIII. (1918), 201—216..
Narodno gledališče. SN 1918, št. 222.
Caveant consules! SN 1919, št. 13.
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaja. Izdala in založila Tiskovna, zadruga v Ljubljani. I. zv. 1919. 8°. (VI) + XXIV + 503 str. V zbirki: Slovenski pisatelji. (Str. I.—XXIV.: Urednikov uvod; 463—503: Urednikove opombe.)
Zakaj sta si prišla navzkriž Vraz in Trstenjak? ČJKZ I. (1919). 201—212.
Stritarjeva antologija. V Ljubljani 1919. Izdala in	založila Tiskovna zadruga. 8°. (IV) + 247 str. (Str. 1—85: Josip	Stritar. Literarno-zgo-dovinsko-estetični uvod.) (Ocena): Slavica. Herausgegeben von M. Murko.	I. Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung von Fr. Kidrič. Heidelberg 1919. ČJKZ II. (1920), 114.
Aškerčeva čitanka. Izbrane pesmi Antona Aškerca. II. pomnožena izdaja.. V Ljubljani. Izdala in založila »Omladina«. 1920. 8°. 187 str. (Str. 5—46: Anton Aškerc. Kritično-estetična študija.)
CioBeHam<a KH>ii>KeBHOCT. C npearoBopoM llaBJia IlonoBHha. M3,natt>e KfbHHcape 3apaBKa CnacojeBHha. Beorpa/i 1920. 8°. 97 + (II) str. (Prevel M. S. Moskov-Ijevič.)
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaia. Izdala in založila Tiskovna, zadruga v Ljubljani. II. zv. 1920. 8°. (V) + XVI + 415 str. V zbirki:. Slovenski pisatelji. (Str. I.—XVI.: Urednikov uvod; 397—415: Urednikove opombe.)
Duševni profili naših preporoditeljev. LZ XLI. (1921), 10—22, 77—90,. 136—150, 204—222, 263—280, 329—345, 390^105, 455—470, 521—534,. 588—603, 650—662, 714—729. Domovina, glej umetnik! (Ocena Cankarjevega pomena za slovensko lep»
književnost.) Cankarjev zbornik. V Ljubljani 1921, 7—31. Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma. (Pota in cilji, zv. 7—9.) Tiskovna zadruga v Ljubljani 1921. 8°. 414 + (IV) str.
Revizor. Komedija v petih dejanjih. Spisal N. V. Gogolj, Preložil — —. (Gledališka knjižnica. 1. zv.) V Ljubljani 1921. 8°. XVI + 120 str. (Str. V.—XVI.: Nekaj malega o Gogolju in njegovem »Revizorju«.)
Drja Ivana Tavčarja zbrani spisi. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. VI. zv. 1921. 8°. (V) + XVII + 418 str. V zbirki: Slovenski pisatelji. (Str. I,—XVII.: Urednikov uvod; 399—418: Urednikove opombe.)
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaja. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. III. zv. 1922. 8°. (V) + XXXXII + 434 str. V zbirki: Slovenski pisatelji. (Str. I.—XXXXII.: Urednikov uvod; 417 do 434: Urednikove opombe.)
Poezija »Mlade Poljske«. LZ XLIII. (1923), 16—25, 83—94. 147—157, 210—218, 268—278.
Božena Nemcová (1820—1862). 2S I. (1923), 73—77.
Eliza Orzeszkowa (1842—^1910). ZS I. (1923), 241—243. 268—270.
Predzgodovina ustanovitve »Slovenske Matice«. Razprave. Izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. I. (1923). 1—34.
»Mladoslovenci« in »Mlada Evropa«. LZ XLIV. (1924), 26—37, 83—90.
Vloga »omladine« v prvem obdobju »mladoslovenskega« pokreta. LZ XLIV. (1924), 150—158, 209—217, 281—287, 343—350, 414—431. 531—537, 594—603, 670—678, 729—737.
Drja Ivana Tavčarja zbrani spisi. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. V. zv. 1924. 8°. (V) + XVII + 548 str. V zbirki: Slovenski pisatelji. (Str. I,—XVII.: Urednikov uvod; 482—548: Urednikove opombe.)
Karolina Svétlá (1830-^1899). 2S II. (1924), 193—197, 217—220.
Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848. do 1857. I. del. CJKZ IV. (1924), 47—75.
Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju. I. ČJKZ IV. (1924), 147—167.
Levstikov politični list »Naprej«. Razprave. Izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. II. (1925), 121—220.
Dostojevskij. LZ XLV. (1925). 78—87, 138—146, 202—211, 272—283, 371 do 391, 489—505.
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaja. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. IV. zv. 1925. 8°. (V) + XXI + 454 str. V zbirki: Slovenski pisatelji. (Str. I.—XXI.: Urednikov uvod; 417—434: Urednikove opombe.)
V Stanojeviičevi Narodni Enciklopediji srpsko-hrvatsko-slovenački (snop. 1—6) biografije sledečih slovenskih literatov: Frana Albrechta. Ivana Albrehta, Jakoba Alešovca, Antona Aškerca, Marice Bartol-Nadlišek, Franceta Bevka, Janeza Bilca, Petra Bohinjca, Janeza Božiča, Dr. Andreja Budala, Ivana Cankarja, Dr. Izidorja Cankarja. Franca Ceg-narja. Dr. Frana Celestina, Dr. Iva Cesnika, Dr. Antona Debeljaka, Zofke Demetrovič, Dr. Franca Derganca, Antona Dermote, Dr. Frana Detele, Dr. Hinka Dolenca, Frana Erjavca (profesorja in pisatelja), Frana Erjavca (novinarja), Viktorja Eržena, Milana Fabjančiča, Damira Feigla, Andreja Fekonje, Frana Sal. Finžgarja, dr. Frana Vidica, Frana Wiesthaleria.
Dr. R. Kolarič.
n*
Bibliografija.
(Za leti 1924 in 1925.)
Sestavil dr. J. Šlebinger.
Kratice: AfslPh = Archiv f. slavische Philologie; Č = Čas; ČJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino; ČJL = Ceskoslovensko-jihoslovanská liga; ČMFL = Časopis pro moderni filologii a literatury ; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje; DS = Dom in svet; GMDS = Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (A = zgodovinski del, B = prirodoslovni del); JF =■ Južnoslovenski filolog; KGM = Koledar Goriške matice; KGMD Koledar Goriške Mohorjeve družbe; KMD = Koledar družbe sv. Mohorja; LZ = Ljubljanski zvon; ND = Nova doba (Celje); NE = Narodna enciklopedija; P = Popotnik; PV = Planinski vestnik; RES = Revue des études slaves ; SBL = Slovenski biografski leksikon ; SKG = Srpski književni glasnik; SN = Slovenski narod; SP = Slovenski pravnik; SU = Slovenski učitelj; UT = Učiteljski tovariš; ZfslPh = Zeitschrift f. slav. Philologie; ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino; ZZR = Zbornik znanstvenih razprav (juridične fakultete v Ljubljani).
Spisi iz zgodovine umetnosti niso zabeleženi, ker jih prinaša bibliografija v ZUZ.
I. Jezikoslovje.
Barle Janko, „Ta zvezda ta je izeisla". Sv. Cecilija 25, 21—5.
Priobčen je najstarejši hrvatski tekst te cerkvene pesmi iz kajkavske pesmarice iz 1. 1687, ga primerja z najstarejšim slovenskim v Vocabolario Alasia da Sommaripa iz 1. 1607, njegov napev in njega varijacije.
Belé Venceslav, Staroslovenska osebna imena. Nabrana iz dr. Fr. Kosovega Gradiva in iz Stritarjevih zbranih spisov. KGMD 25, 32—33.
—	Še nekaj o krstnih imenih. Tam, 30—32.
Breznik Anton, O slovenski izreki. [Izreka polglasnika, /—v.] SU 24, 4—6, 44—46 (nadalj. iz 1923.)
—	Poglavje o imenih. Kaj krstna imena pomenijo. KGMD 25, 29—30.
—	Slovenska slovnica za srednje šole. Tretja izdaja. Prevalje 1924. Natisnila in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. V. 8°. 240 + (VI) str.
—	Stritarjev slog. DS 24, 130—4.
Brinar Josip, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski. I. Iz Celja proti Šmarju. II. Ob Hudinji pod Pohorje. ND 24, št. 144—6; 25, št. 5, 6, 7, in ponatis: Tisk in založba Zvezne tiskarne v Celju, 1922. V. 8°. 22 str.
Razlaga krajevnih imen.
—	Papirnata zemljepisna imena. PV 24, 190—3. Bulahovskij L. A., Akcentologičeskija otnošenija, svjazannya s
kačestvom zakrytyh „o" v slovinskom. JF IV, 139—150.
Debeljak Anton, Tuja imena v slovenski obleki. LZ 24, 128. Glonar Joža, Pleteršnikov „Pleteršnik". ČJKZ IV, 169—171.
—	Jezik naših zakonov. Slovenec 24, št. 137.
Ilešic Fran, Demonstrativno-pronominalni glagoli. (Pripomba k N. Majnaricu v JF III, 35.) JF IV, 184.
Kelemina Jakob, Nekaj o Dulebih na Slovenskem. (1. Ime.) ČZN 25, 144-154.
—	O staroslovenskem nosnem vokalu g. ČZN 25, 166. Kogovšek Ivan, O imenoslovju v Bohinju. (Opazke k Al. Kna-
felčevemu zemljevidu Julijskih alp.) PV 23, 176—8.
Kostiál Ivan, Etimološke beležke. JF IV, 182-184. a) Slovenački finka „cunnus" iz talj. fica ? — b) Slovenaeki punca „puella- iz starijeg „potnica"? — c) Srbohiv. púnica, slov. potnica, púnica „socrus, mater uxoris".
—	K zloženkam z d-, korena dhe. ČJKZ IV, 120. Razlaga: mertud — mrtvoud; svilod; ud&, ud, udo; prod; uzda. —■ Odkod ime vigenc? Mladika 25, 67.
—	O Finžgarjevem jeziku. Kritika I, 9 —11.
—	Slovenščina Vladimirja Levstika. Kritika I, 51—54.
—	Slovenščina v naših časopisih. Kritika I, 82—85, 108—110, 124—126.
Kotnik Janko, Slovensko-francoski slovar s seznamom nepravilnih glagolov. Lj., Jugoslovanska knjigarna, 1925. M. 8°. (VIII) + 384 str.
Kovačic Frančišek, Krajevna imena v ljutomerski okolici. ČZN 25, 85—87.
1. Slamnjak iz Slomnjak; 2. Kresovčak iz kor. kres. Melihar Stane, Drobtina k izgovarjavi na naših odrih. DS 24, 144.
Michálek Otmar, Pravopisne in slovnične napake v naših tiskovinah. Grafička revija II, (Zagreb 1924), 58—62.
Music Avg., Slovensko le. Rad Jugoslov. akad., knj. 231, 1—37.
Nahtigal Rajko, Programatične in druge opazke h Kosovi razpravi o freisinških spomenikih [ČJKZ IV, 1 — 37.] Dodatek k razpravi „Freisingensia" III, IV. ČJKZ IV, 171 — 184.
Pirjevec Avg., Slovenščina v srednjem veku. [Brižinski spomeniki.] Mladika 24, 28.
Prijatelj Ivan, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857. ČJKZ IV, 47—75; V, 15—67.
Ramovš Franc, Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. V Lj., Založila Učiteljska tiskarna, 1924. V. 8°. (VII) -j- 336 str. (Znanstveno društvo za humanistične vede v Lj.: Dela I.)
Referati: A Belič: JF IV, 239-244. — Joža Gl on ar: Slovenec 24, št. 228. — Pop. 24, 234. — Luc. Tesnière: RÉS V, 151. — O. Hujer: Siavia III, 563 (notica). — B. Havrdnek: ČMF X', 159 - N. B. Jopson, The slavonic review IV, 523 (notica).
—	Izvor slov. svetniških imen Ilj, Tilj, Tilen in Tilih za lat. Aegidius. ČJKZ IV, 120—121.
—	Praslovensko kasçgz, „Edling". Razprave II. 303 — 326.
—	Razvoj imperfekta v rezijanščini. ČJKZ IV, 117 — 119.
—	Eine slovenische Form des Instr. Sing. Fem. ZfslPh I, 65—73.
—	(Ocena.) A. Musié: Glagol moči i morati u slovenskom jeziku. Siavia IV, 142—149.
—	(Ocena.) K. Štrekelj: Historična slovnica slovenskega jezika. ZfslPh II, 310-317.
Robic Makso, Nauk o razzlogovanju v naši šolski slovnici. Glasnik prof. društva V, (Beograd 1925), 425—428,
Sievers Eduard, Die altslawischen Verstexte von Kiew und Freising im Verein mit Georg Gerullis und Max Vasmer hg. von — . Leipzig, S. Hirzl, 1925. V. 8°. 59 str. (Berichte über die Verhandlungen der Sächs. Akad. der Wissenschaften zu Leipzig. Philol.-hist. Klasse, 76. Bd., 2. Heft.)
Naglasi in metrika v briž. spomenikih. Ponatis tekstov. Skok Petar, Tri etimologije. ČJKZ IV, 38—46. 1. bezjak, 2. Jernej, 3. Radgona.
Štupar Fran, Slovenska topljenca (lj in nj). UT 24, št 24. Tesnière Lucien, Du traitement i de é en Styrien. (Iz „Mélanges publiés en 1' honneur de M. Paul Bover".) Paris 1925. V. 8°. 6 str.
—	Les formes du duel en Slovène. Par —, Maître de conférences à la Faculté des Lettres de 1' Université de Strasbourg. Paris, Librairie Ancienne Honoré Champion, 1925. V. 8°. XX + 454 str. (Travaux publiés par 1' Institut d' études slaves, III). — Atlas linguistique pour servir à 1' étude du duel en Slovène . . . Paris 1925. 2°. 39 str. + 70 zemljevidov + VI str.
Ref.: Dr. Joža Glon ar: Študija o slovenskem dualu. Slovenec 20. sept. 1925, št 212. — Prim. istega članek: Naš prijatelj Tesnière. Mladika 24, 196—197 (s sliko) — A. Meillet: Bulletin de la Société de Linguistique de Paris XXVI (1925), 208 — 212. Isti: RÉS V (1925). 113 -115 - J. A. G(lonar): LZ 26, 313—6. — Jak. Š(olar): DS 26, 94-5.
—	Sur le système casuel du Slovène. (Mélanges Vendryes.) Strasbourg, 20 août 1924. Str. 347—361.
Tominšek Jos., Nemško-slovenski slovar za domačo in šolsko rabo. Lj., Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1924. V. 8°. IV + str. 215—788.
Ocene: Zadloški (= Ant. Mikuš): UT 28. 2. 1924, št. 9. — L. Tesniere: RES Pariš IV) 1924), 164.
—	O imenoslovju v Bohinju. PV 24, 89-90.
(Z zemljevidnimi obrisi. Dodatek k Iv. Kogovškovemu članku v PV 23, 176.
Turna Henrik, Rezija. KGMD 25, 116—119.
Geogr., etnogr. in jezikoslovni očrt s slikami in zemljevidom.
—	Toponomastika. Geogr. vestnik I (Lj. 1925), 86—97. Tolmačenje kraj. imen Konta, Lasta, Ronek, Medrije in dr. Vrhovnik Ivan, Dva slovenska pastirska lista iz 17. stoletja.
<L. 1665, 1684.) Č XVIII, 36—48. (Teksti.)
II. Slovstvena zgodovina in življenjepisi za oddelke I—III.
(Abram Ivan), r. 1787, u. po 1845. Slovenski duhovnik-Ahasver. Straža 24, št. 135.
(Abram Joža.) Petdesetletnik. J. Lovrencič: DS 25, 59. (Ahacel Matija.) Fr. Kidrič: Nekaj o Ahacelnovih „Pesmih". ČZN 24, 39; isti: SBL 3. — Avg. Pirjevec: Mladika 25, 108 (lesorez M. Maleša).
(Alasia da Sommaripa fra Gregorio.) Fr. Kidrič: LZ 24, 102-110; isti: SBL 4.
Albrecht Fran, Prevodi iz slovenščine. LZ 24, 126—8. — Slovenačko kazalište. Nova Evropa, knj. X, l.sept. 24, 233—8. — Gledališče (slov., zgod. razvoj). NE 738-741.
(Alešovec Jakob.) Drag. Lončar: SBL 6 — 7. — Iv. Prijatelj: NE 43.
(Alič Jurij.) Fr. Kidrič: SBL 7.
Aljaž Jakob. Oris mojega življenja. PV 23, št. 8—11. — Pevski spomini. [Avtobiogr. črtice.] Pevec III, št. 1 —12; IV, št. 1—8, 12; V, št. 1—10
(Ambrož Mihael) Drag. Lončar: SBL 8—10. (Andrioli Avgust.) Fr. Kidrič: SBL 12-13. (Aškerc Anton.) Ks. Meško: Listki, 89—102. — Iv. Grafe n-auer: SBL 16—8. — Jos. Kostanjevec: Tabor 26, št. 13. — Iv. Prijatelj: NE 89—90.
Bajuk Marko, Narodna pesem v sekiricah. (Nadalj. iz prejšnjih let.) Pevec IV, št. 1—12; V, št. 1 — 6.
(Baraga Frid. Irenej.) L. Ehrlich: SBL 23. — Avg. Pirjevec: Mladika 25, 228 (lesorez Mih. Maleša). (Basar Jernej.) Fr. Kidrič: SBL 26.
Bednarik R., Zgodovinski obris dijaškega gibanja v Sloveniji. Križ na gori I, št. 1—3.
(Belec Ivan.) Drag. Lončar: SBL 30 — 1. t Beranič Dav., u. 29. dec. 1923. Ciril Spindler: Profesorju B. v spomin. Tabor 24, it. 6. — Fr. Kidrič: SBL 33.
(Bile Franc.) Fr. Kidrič: SBL 39.
(Bleiweis Janez) Drag. Lončar: SBL 42—7. — Fr. Za-vrnik in M. Kos: NE 231—2.
(Bohinjec Peter.) Ks. Meško: Listki, 103 — 114. — Iv. Gra-fenauer: SBL 48. — Iv. Prijatelj: NE 244.
(Bohorič Adam.) Fr. Kidrič: Bohoričev Elementale Labaeense cum Nomenclatura. ČJKZ IV, 128 — 130. — Isti: SBL 49 — 52; NE 245.
Borko Božidar, Književno pismo iz Slovenije. Nova Evropa,
knj. XII, št. 14, str. 433—8.
Splošna oznaka slovenske najnovejše literature: Podbevšek, T. Se-liškar in dr.
(Breznik Anton.) Fr. Kidrič: A. B. in njegova „Pratika". ČZN
24,	112—6. — Isti: SBL 59; NE 20.
(Budina Samuel) Fr. Kidrič: SBL 63-4; NE 318. Burian Václav, Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki. LZ 25, 220—4, 291—7. — Cesky repertoir v novodobé slovinské dramatice. (1848 — 1924). Sborník prof. Jana Máchala (1925), 184—217.
(Butkovič Peter - Domen.) Joža Lovrenčič: Mladika 24, 155—6 (s sliko).
Cankar Ivan. Zbrani spisi. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. V Ljubljani. Založila Nova založba. Prvi zvezek. 1925. 8°. XXVIII. + 336 str.
Vsebina: Erotika (izd I. 1902. in 1899.) — Pesmi (1892—1898). — Vinjete. Drugi zvezek. 1925. XXX + 370 str.
Vsebina: Črtice in povesti. (1893—1899.) — Kritični in polemični spisi. (1896—1899.)
—	II servo Bortolo e il suo diritto. Traduzione dallo sloveno di Regent e G. Sussek. Trieste, Casa editrice „Parnaso". [1925.] 123 str. (s sliko). (Collezione di letterature Slave, I.)
Ocenil Janko Samec: LZ 25, 253 —5, 314—5. — Isti: Italijanski prevod C Hlapca Jerneja. LZ 25, 255. — Novi ital. glasovi o C. Hlapcu Jerneju. LZ 25, 638—640.
—	Kuca Marije pomočnice. [Hrvatski prevod.] Književna republika II, br. 9. i 10. (Zagreb 1925), str. 416—477.
—	Ni bilo v programu. (Doslej še neobjavljen C-jev podlistek.) Jutro 25, št. 1.
(—) „Pohujšanje v dolini šentflorjanski": Ignotus: ND 6. okt. 1925, št. 110. (Vsebina, oznaka oseb . . .). — Jos. Vidmar: Kritika
25,	71—4.
(—) Jos. C. Oblak: I. C., verni sin prirode. PV 24, 1 — 4. — France Štele: Donesek k literarnim začetkom lv. C. (Sonetni venec realca-tretješolca „Grudnovi Olgici". DS 24, 44. — Rokopis Iv. C. (ilustr. in rokopis iz „Za nar. blagor"). DS 24, 45. — Iv. Grafen-auer: SBL 67—72. — Iv. Prijatelj: NE 344. — Uroš Džonič: Kalendar Nar. odbrane za 1926 (Zagreb 1925), 230 — 8 — Frank. Wollman: Slovinsky dramatik I. C. Prúdy 1925, junij. (Prim. Fr.
Albrechtovo poročilo v LZ 25, 763—5.) — J. G(laser): Deseti brat. (Iv. Cankarju ob njegovi smrti v dneh osvobojenja.) Tabor 25. dec. 1925, it. 293 (pesem).
(Cegnar Franc.) Iv. Grafenauer: SBL 74. — Iv. Prijatelj: NE 366.
(Chraska Anton.) Fr. Kidrič: SBL 76—8. (Cigler Janez.) Fr. Kidrič: SBL 79. — Avg. Pirjevec: Mladika 25, 147 (lesorez Mih. Maleša).
t Čebokli Andrej. (Gl. ČJKZ IV, 190.) Joža Lovrenčič: Mladika 24, 155 (s sliko). — Iv. Grafenauer: SBL 90.
(Čerin Jos.) St. Premrl: Pevec 25, 1, 9. — Jos. Mantuani: NE 424.
(Čop: rodbina, Anton, Janez, Matija.) Fr. Kidrič: SBL 95—109.
—	Čop Mat.: NE 437.
(Dajnko Peter.) Fr. Kidrič: SBL 111—6; NE 456. (Dalmatin Jurij.) Fr. Kidrič: SBL 116—124; NE 465. (Debevec Janez.) Fr. Kidrič: SBL 125—6; NE 483. Debevec Jos. (Ocena:) „Dante", ur. Al. Res. Č XIX, 80—5. — Nekaj misli ob novem slov. prevodu sv. pisma. Mladika 25, 248—252.
—	Ob koncu prevoda Divine commedie. DS 25, 275—7.
Demetrovic Zofka, Dve novije slovenske spisateljice. (Koma-nova in Kmetova.] Jugosl. njiva 25, I, 31. — Iv. Lah: ŽS II (Trst 1924), 49—53 (s sliko).
(—) Iv. Prijatelj: NE 491. — Avtobiogr.: SBL 127. (Detela Fran) Iv. Graf enauer: SBL 129—130. — Iv. Prijatelj: NE 500.
(Dev Feliks.) Fr Kidrič: SBL 130; NE 500. (Dežman Karel.) Avg. Pirjevec: SBL 131—5. — M. Kos: NE 498.
t Dimnik Jakob, u. 1. sept. 1924. — P. Flere: P 24, 240. — Jutro 24, it. 207. — SN 24, it. 200. — E. Gangl: UT 24, it. 35, 36. — Ivo T r o i t: UT 24, it. 40. — J. Šlebinger: SBL 137.
(Dolenec Hinko.) J. Šlebinger: SBL 141. — Iv. Prijatelj:
NE 539.
Druzovič Hinko, Zgodovina slovenskega petja v Mariboru. ČZN 24, 80—100; 25, 52—72.
(Einspieler Andrej.) Avg. Pirjevec: SBL 151 — 5. fFaludi Janoš (1839—1922). K. Šiftar: Diiievni list I. (1923), st. 2. (Slika str. 140.)
(Fatur Lea.) Šestdesetletnica: Mladika 25, 464 (s sliko). — Pavla Hočevarjeva: ŽS 26, 1—4 (s sliko).
Finžgar F. Š. Zbrani spisi. IV. zvezek: Dekla Ančka in Srečala sta se. V Lj., Nova založba. 1924. 200 str. Oc.: Slovenec 24, št. 222.
V. zvezek: Prerokovana. Slike iz svetovne vojne. (DS 1915—9.) V Lj. 1924. 264 str.
Oc.: Iv. Pregelj: DS 25, 60. — Jos. Vidmar: Dvoje Finžgarjevih knjig. Kritika I, 76—9.
(—) Iv. Prijatelj: NE 672.
Flere Pavel, Pripovedne slovenske nar. pesmi. Mladini izbral in priredil. Z risbami okrasil Maksim Gaspari. Lj., Učiteljska tiskarna 1924. 168 str.
Oc.: Fr. Erjavec: P 24, 233. — J. Glaser: LZ 25, 185-7. Fliszar Janoš, Prekmurja znameniti evang. možje. Diiševni list 1925: Št. 3.: Temlin Ferenc, Sever Mihal; št. 4.: Dr. Peter Avg. Lutharicz (1708 — 1751); št. 5. —6.: Kiizmič Štefan, Sijarto Štefan (1765—1833), Bakoš Mihal; št. 7.: Barla Mihal, Czipott Jurij; št. 8.: Kardoš Janoš; št. 9.: Terplän Šandor (1816—58); št. 10.: Luthär Pavel (1839—1919).
(Glaser Marko.) M. Št raki: Kedaj so izšle Glaserjeve „ Zlate bukvice"? [Koncem 1837 ali ob novem'1. 1838.] ČZN 24, 38.
Glonar Joža. Naš prijatelj Wendel. Mladika 24, 116—7 (s sliko).
—	Naš prijatelj Tesniere. Tam, 196—7 (s sliko). — Naš prijatelj Božidar Krš. (Ob lOletnici njegove smrti) Mladika 25, 151 — 2 (s sliko). — Slovenačka nauena kultura. Nova Evropa, knj. X. (1. sept. 1924), 179—182. — Lit. poročila: „The Slavonic Rewiew". Slovenec 24, št. 5. — Študij slovanskih jezikov v Sev. Ameriki. Tam, št. 17. — Londinensia I. [Študij slavistike, N. B. Jopsonj. Tam, št. 34. — „Literatura Srbohrvatov in Slovencev kot enota". [O dr. Jov. Kršičevem članku v Novi Evropi 1924, št. 5.] Tam, št. 46.
—	„Južnoslovenski filolog", III. Tam, št. 204. — „Znameniti in zaslužni Hrvati. 925— 1925." Slovenec 25, št. 218. — „La nuova letteratura slovena". [Prevod Grafenauerjevega članka.] LZ 24, 191—2.
—	NE: Almanasi kod Slovenaca. 47. — Autobiografije i me-moari slovenački. 94. — Bibliografija slovenačka. 189. — Biblioteke u Slovenačkoj. 199. — Čebelarsko društvo. 420.
(Govekar Minka.) Pavla Hočevar jeva: ŽS 24, 265 — 6 (s sliko).
Grafenauer Ivan, Marija v naših narodnih pesmih. Slovenec 24, št. 205. — Pregled najnovije slovenačke književnosti. Nova Evropa, knj. X. (1924), 230—3. — La nuova letteratura slovena. (Ital. prevod v L'Europa Orientale 24, 1. zv., str. 1—18. — Prim. Glonarjev referat v LZ 24, 191 in Grafenauerjevo pojasnilo, str. 320.)
—	SBL: Aškerc Anton, Bartol-Nadlišek Marica, Bedenek Jakob, Bevk Blaž, Bevk France, Bile Janez, Božič Janez, Cankar Ivan, Cegnar Franc, Celestin Fran, Cimperman Fr. Ser., Cimperman Jos., Cebokli Andrej, Debevec Jože, Detela Fran, Drobnič Jos.
—	NE: Funtek Ant., Gangl Engelbert, Glaser Janko, Glaser Karel, Golar Cvetko, Gradnik Alojzij, Grafenauer Iv., Gregorčič Simon, Gruden Igo, Hostnik Davorin, Hribar Anton.
"j" Gregorčič Anton, u. 7. marca 1925. Ant. Brecelj, A. G. in stranka. Življenjepisni prispevek. Č XIX, 324—6. — Isti: V spomin dr. A. G.: Mladika 25, 350 (s sliko). — Fort. Lužar: SU 25, 71.
— Blazij Grča: KGMD 25, 106 (s sliko). — Jos. Abram: KGMD 26, 51—3 (s sliko).
Gregorčič Simon. Antologija. Uredio, predgovor i rječnik na-pisao dr. A. Barac. Zagreb. Izdanje Narodne knjižnice, 1924. M. 8°. 88 str. („Naši pjesnici", VII.)
Ref.: Jos. Debevec: DS 25, 188. — Fr. Ilešič: Jugosl njiva 25, knj.IX, 1, str. 103. — Joža Glonar: LZ 26, 226.
(—) Ks. Meško: Listki, 115—126. — A. Palmieri: II poeta sloveno dell'Isonzo: Simone G. La Cultura 23, 261—7. — La lirica slovena. I libri del giorno 23, 66—8.
t Gregorec Lavoslav, u. 22. okt. 1924 v Novi cerkvi pri Celju. Nekr.: Slovenec 24, št. 243. — Straža 24, št. 123.
(Holzapfel Ignacij.) Avg. Žigon: LZ 25, 171 (pod črto).
Ilešic Fr., Jovan Skerlič i Slovenci. Jugosl. njiva VIII, 2 (1924), 298—9. — Slovenski pjesnik Val. Vodnik i Napoleonov katekizem. Štrena Buličiana, 625—632.
(Janša Anton.) Martin Pere: Pri A.Janševih sorodnikih na Dunaju. Slovenec 25, št. 212. (Posnetek iz istega pisatelja nemške brošure: 1775—1925. Anton Janscha, erster k. k. Lehrer der Bienenzucht in Wien. Biogr. Skizze zum 150jähr. Jubiläum seiner „Vollständigen Lehre von der Bienenzucht". Celje 1925. Im Selbstverlage des Verfassers. Mit Bildern.)
(Japelj Jurij.) Avg. Pirjevec: Mladika 24, 345—6 (s sliko).
Jeraj Jos. Romantika in leposlovje. Straža 24, št. 92.
t Jeršinovic Anton, u. 26. okt. 1925 v Celju. Nekr.: ND 25, št. 119. — Jutro 25, št. 249. — Tabor 25, št. 244.
Jurčič Jos., Zbrani spisi. Druga izdaja. Urejuje dr. Iv. Prijatelj. IV. zvezek. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Lj., 1925. XXI + 454 str.
Vsebina: Uvod. Golida. Hči mestnega sodnika. ^Nemški valpet. Dva brata. Božidar Tirtelj. Kozlovska sodba v Višnji- gori. Črta iz življenja političnega agitatorja. Sin kmetiškega cesarja. Sosedov sin. Urednikove opombe.
Oc.: Fr. K o b 1 a r: DS 26, 58.
(—) Iv. Koitiäl: Prispevek k poglavju o J. literarnih predlogah: LZ 24, 702—4.
Jos. v. Erbenov roman „Die St. Aegidiuskirche in Graz* in Jurčičev Erazem Tattenbach.
Kelemina Jakob, Umetniški princip poezije. Iz „Uvoda v literarno vedo". LZ 24, 385—394, 513-9. — Naloge in metode literarne zgodovine. DS 25, 182—7, 216—220, 250—4. — Oblika pesniškega umotvora. LZ 25, 449—459, 577—583.
Kersnik Janko. Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil A. Gojmir Kos. Izdala in založila Učiteljska tiskarna v Lj., 1924. XCV + 416 str. (Slovenski pesniki in pisatelji za mladino, XVII. zv.)
Oc.: J. Glaser: LZ 25, 249—251.
Kidrič Franc. Bohoričev Elementale Labacense cum nomen-clatura. ČJKZ IV, 128—130.
—	Otrozhia biblia 1566. ČJKZ IV, 121—5. (Po Jopsonoveiit prepisu v Britanskem muzeju.)
—	Otrozhja Tabla (ali Biblia) ok. 1580. ČJKZ IV, 125—8.
—	Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani. (1563-1598.) ČJKZ IV, 130-9.
—	Gregor Vorenc (discalceat p. Franciscus Xav. a S. Ignatio). ČJKZ IV, 139—146.
—	Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. (Iz pred-študij za zgodovino slov. cerkvene pesmi.) ČZN 25, 80—5.
—	Ant. Breznik in njegova „Pratika". ČZN 24, 112—6.
—	Nekaj o Ahacelnovih „Pesmih". ČZN 24, 39—40.
—	Iz delavnice za komentar Prešerna. LZ 25, 23—34.
—	Prešernova zabavljica „Novi Pegasus", oziroma „Kam je prešel polž iz Višnje gore". LZ 25, 191.
. — Dante 1321—1921. Izdal in uredil dr. Al. Res. V Lj. 1921. LZ 25, 629—633, 691-4.
Ocen« zbornika, predvsem Jos. Puntarjeve razprave „Dante in problem Prešernove Nove pisarije".
—	SBL: Ahacel Matija, Alasia da Sommaripa fra Gregorio, Alič Jurij, Ambrožič Jožef, Andreas Miha, Andrioli Fr. Ks., Apostel Ivan, Arlič Jan., Auersperg Ant. (Anast. Grün), Bachö Jožef, Basar Jernej, Bastiančič Jernej, Bedenčič Jan., Beranič Davorin, Bile Fr., Blaznik Blaž, Bohorič Adam, Bonomo Peter, Borghi Jož., Bratuša Emerih, Brence Jan., Breznik Ant., Brigido Mihael, Bučar Ivo Iva-novič, Budina Lenart, Budina Samuel, Burgar Jožef, Burja Jakob, Chräska Anton, Cigler Janez, Ciringer Jernej, Cobenzl Gvidon, Conti Andrej, Crobath Blaž, Cvetko Franc, Čandik Janez, Čep Matija, Čiolič Matija, Čop (rodbina, Anton, Janez, Matija), Dagarin Jožef, Dajnko Peter, Dalmatin Jurij, Debeljak Matija, Debevec Janez, Dev Feliks, Dolžan Jernej, Edling »(rodbina, Janez Nep. Jakob, Rudolf Jožef), Elze Theodor, Erberg (rodbina).
—	NE I.: Alasia Alessandro, Bohorič Adam, Breznik Ant., Budina Samuel, Cvetko Franc, Čandik Janez, Čop Matija, Dajnko Peter, Dalmatin Jurij, Debevec Janez, Dev Feliks, Elze Theodor, Franul de Weissenthurn Vin., Georgijevič Bart., Grabrijan Jurij (na str. 702 pomotoma Gabrijan Jurij), Gutman Andrej, Gutsman Ožbald. — V cirilski izdaji še: Vergerij P. P., Vesel-Koseski Jov., Vodnik Val., Volkmer Leopold.
—	Ob prvem sešitku SBL, Jutro 25, št. 98.
—	Glose iz portretne razstave. (Hreni, Žiga Zois, Vodnik). Jutro 25, št. 220, ¿21.
(Koblar Anton.) Sedemdesetletnica dekana A. K.: Slovenec 12. jun. 1924, št. 133. — Dr. Iv. Pregelj: Mladika 24, 316 — 7 (s sliko).
Koblar France. Naša dramatična literatura. DS 24, 94—6.
Ocenil: Kersnik-Rozmanov „Testament", Cankar-Skrbinškovega „Hlapca Jerneja", Al. Remčeve „Užitkarje", Pav. Golijeve „Peterckove poslednje sanje"» Milčinskega „Mogočni prstan", ponatis obeh Linhartovih veseloiger.
(Kopitar Jernej.) Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju. Priobčil Iv. Prijatelj: ČJKZ IV, 147; V, 121—143. — V. Burian: O zadnjih dnevih K. življenja. ČJKZ IV, 167—9.
(Korytko Emil.) Pismo Severina Korytka dr. Stan. Korytku 12. avg. 1888. (Z biogr. podatki o Emilu K.) Priobčil in poslovenil Fr. Ilešič. LZ 25, 187 — 9.
f Kos Fran, u. 14. 3. 24. A. B., Spomini na prof. dr. K.: UT 24, št. 15. — Jutro 24, št. 65. — Fr. Kovačič: ČZN 24, 126. Drag. Lončar: LZ 24, 575 — 6 in GMDS 1924/25, A, 47 — 54 (s sliko). — Jos. Mal: Č XVIII, 169—176. — Mladika 24, 277 (s sliko). — Slovenec 24, št. 64. — SN 24, št. 63. — P 24, 153.
—	Ferdo Šišič: Jugosl. njiva 24, 1. knj., 281. — Luc. Tes ni ère: RÉS IV, 318.
(Kosler Peter.) [A. Beg:] Stoletnica P. K.: SN 29. 2. 24, št. 50. (Kostanjevec Jos.) Šestdesetletnik. Ignotus (= B. Borko): Tabor 20. 2. 24, št. 42.
Kotnik Fr. Storije. I. Koroške narodne pripovedke in pravljice. Zbral in uredil. Na Prevaljah 1924. XVI +112 str. (Mohorjeva knjižnica, 3.)
Oc.: P. Flerè: P 25, 24—5. — J. Glaser: ČZN 25, 103. — I. Šega <= A. De beljak): LZ 25, 561-2.
—	Drabosnjakove „Bukelce od Matjaža". (Drugi del rokopisa ; prim. DS 1922, 391.) Č XVIII, 217—232.
—	Pasijonska igra iz Železne Kaple. ČZN 24, 101—8.
—	Prispevki k slov. bibliografiji. ČZN 24, 110—1.
—	Slovenska legenda o sv. Ožbaldu. ČZN 24, 9—20.
Kovačič Fr. Štajerski Slovenci v znanstvu. Soc. misel III, 148—151.
Kovačič Maks, O naši vojni literaturi. Tabor 24, št. 5. (Krajec Janez, tiskar in založnik.) Avg. Žigon: LZ 25, 596—7. Kramar Fr., Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi. Cerkv. glasbenik 24, št. 1—12; 25, št. 1—12. (Nadalj. iz 1923.) Kramar J., Cerkvena poezija. Vzajemnost III, 33—5. Krek Jan. Ev. Izbrani spisi. III. zvezek: Socializem (iz 1.1901). Druga, nesprem. izdaja. Uredil odbor društva „Dr. Jan. Ev. Krek". V Lj. 1925. Jugosl. tiskarna. V. 8°. (IV) + 616 str. Oc.: Abditus (= Alb. Prepeluh): LZ 25, 431—4. (—) A. Brecelj : Dr. J. K. na Sv. gori pri Gorici. Mladika 24, 115. — Iv. Dol ene c: Krekovo pismo o zborovanju avstrijskih škofov. (Dodatek k Izbr. spisom I, 71.) Č XVIII, 325. — Isti: Prvi stiki dr. K. s srednješolskim dijaštvom. Slovenec 24, št. 277 — 280.
—	Socialna misel III (1924): Iv. Dolenec: Krekov socialni nazor. 108—111. — Štefanov: Kaj je Krek mislil o delu in kapitalu ter o zasebni lastnini. (1894.) 118—121. — Veteranus: Stanovske zbornice in reforma parlamentarizma po K. zamislu. (1894.) 124—7. — IV (1925): Jos. Gost in čar: Dr. J. K. in delavstvo.
197 — 8 — Maks Miklavčič: K. in študenti. 205—8. — Avg. Cvikelj: K. in socialna politika. 208 — 211. — Iv. Dolenec: K. o „klerikalizmu". 212. — Dizma (= J. Glaser): Na K. grobu. LZ 25, 112 (pesem). — Iv. Pregelj: Dr. J. E. Kreku, kadar bi mu bilo 60 let. Mladost 25, 201. — H. Wendel: Der junge Krek. Südslaw. Silhouetten (Frankfurt a. M. 1924), 123—7. — Iv. Zoreč: Ena, dve o K. Ob letni osmini. Mladika 25, 462—3.
(Küzmic Štefan.) Janoš Flisar, Ad. Luthar in dr.: Düsevni list I, It. 7, 8; III, št. 5, 6.
Kveder Zofka. GL: Demetrovič Zofka.
Leksikon, Slovenski biografski. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonarja, Franca Kidriča, Janka Šlebingerja. V Lj. 1925. Založila Zadružna gospodarska banka. V. 8°. 1. zvezek: Abraham — Erberg.
Oc.: Andr. Budal in Fr. Albrecht: LZ 25, 756—9. — J. Debevec: Slovenec 25. št. 94. — Fr. Kidrič: Jutro 25, št. 98. — Fr. Koblar: D S 25, 220—1. — Tabor 26. 4. 25, št. 94. — H. Wendel: Prager Presse 25. 4. 25.
Lenard Leopold, Motivi slovenačkih narodnih balada. Samouprava 8. 2. 24, št. 29.
(Levstik Franc.) Iv. Prijatelj: Levstikov politični list „Naprej". Razprave II, 121—220. — Al. Türk: Nekaj o L kot kandidatu teologije. (Iz pisma Jan. Valjavca Drag. Rudežu 28. jul. 1854.) ČZN 25, 94. — Isti: Devet L. pisem Drag. Rudežu. LZ 25, 45—55.
—	Avg. Žigon: K. Rudež Levstiku: 12 pisem. (Iz Levstikove osta-line.) LZ 25, 106—112, 170- 5, 237—245. — Isti: Fr. Levstik in Jan. Krajec: 7 pisem (4 Levstikova, 3 Krajčeva.) LZ 25, 596—603.)
(Lipoid Jožef — Rečiški.) Pa v. S t r m š e k: Lipoldov lat. nagrobni napis v Rečici pri Mozirju. ČZN 24, 111.
(Maister Rudolf.) 50 letnica. SN 29. 3. 24, št. 73. — Gruda
24,	40—2.
f Medved Ant., prof. v Mariboru, u. 26. febr. 25. Nekr.: ČZN
25,	168—171. — Fort. Luž ar: SU 25, 87—8. — Tabor 25, št. 47.
—	Jutro 25, št. 50. — KGM 26, 95. — Slovenec 25, št. 47. — Fr. A. Urankar: Svojemu katehetu dr. A. M. Slovenec 25, št. 48.
(Medved Anton.) F. S. Finžgar: Govor ob odkritju spominske plošče na pesnikovi rojstni hiši dne 7. jun. 1925 v Kamniku. Mladika 25, 307—8. — Medvedova slavnost v Kamniku: Jutro 25, št. 131, 132. — SN 9. 6. 25. — Ks. Meško; Listki 127—131. — Fr. Stele: A. M. — risar. (Opevane slike Kamnika in okolice.) DS 24, 44.
Meško Ksaver. Listki. V Lj. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924, 144 str. (Splošna knjižnica, 36.)
Vsebina: I. Črtice. — II. Mrtvi in živi (str. 89—144): A. Aškerc, P. Bohinjec, S. Gregorčič, A. Medved, A. Verovšek. — Oc.: Fr. K o b 1 a r : DS 25, 127.
(—) K petdesetletnici: Gled. list 1924/25, št. 2 (s sliko). — A. Beg: SN 28. 10. 24, št. 247. — Fed. Gradišnik: ND 24, št. 136.
(Ob uprizoritvi M. drame „Pri Hrastovih" v Celju 28. 11. 24.) — Gruda I, 290 (s sliko). — Fr. Koblar: Misli ob jubileju. DS 24, 242 — 3. — Proslava 50 letnice in sestanek nekdanjega dijaštva ptujske gimn. v Ptuju. ND 24, št. 117. — A. S o vre: (Prigodnica ob M. slavi v mestnöm gled. v Ptuju dne 10. 11. 24.) Mladika 25, 55—6. _ F. S. Spindler: Naš dom XVI (Maribor 1924), 145—7.
—	Slovenec 1. 10. 24, št. 224. — SN 24, št. 228. - Narte Veli-konja: Mladika 24, 437 (s sliko). — Ur banaz - Urbani Umberto: Occhi di donna e cuore d'uomo. Ks. Meško: una delicata figura di scrittore sloveno. Piccolo delfc sera. 22. 8. 24. (Prim. Slovenec 31. avg. 1924, št. 199.)
Meyer K. H , Die slovenischen protestantischen Drucke bei den Lausitzer Wenden. AfslPh. 39, 93—103.
Mladenovič Ranko, Tri slovenačke premiere u Beogradu. (Veronika Deseniška, Vdovica Rošlinka, Pohujšanje v dolini šentflor-janski.) SKG, knj. XV (1. jun. 1925), 221—2.
Mohoric Fran, Iz krajine klopotcev. (Njih odmevi v književnosti.) ND 24, št. 98—103. — Iz zapuščine dr. Benj. Ipavca. ND 25, št. 23, 24; 26 (Stritarjev nemški prevod Prešernove Nezakonske matere.) — Iz zapuščine dr. Jos. Vošnjaka in dr. B. Ipavca. ND 24, št. 136. — Pesniki in posluh. ČZN 25, 163-6.
Murko Matija. Uvodna reč. (Kulturni pregled o Slovencih.) Nova Evropa, knj. X. (1. 9. 24), 177—9.
—	Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven. I. Bei den Slovenen. Slavia IV (1925), 499—522. (Se nadaljuje.)
t Pace Anton, grof, u. 28. 12. 23 na Dunaju. Janko Polec: Slovenec 24, št 5.
(Pagliaruzzi Jos.-Krilan.) Vene. Bele: K 401etnici P. smrti. KGMD 25, 98—102 (s sliko). Tam: Iz P. zapuščine (pesmi) priobčil dr. Joža Lovrenčič.
(Pajkova Pavlina.) Joža Glonar: Mlada leta P. Pajkove. ŽS 24, št. 1-8. (Prim. Z. Kvedrova: Pismo g. dr. Glonarju. ŽS
24,	111—4.)
Pirjevec Avg., Slovenski možje. Mladika 24, št. 1 — 12; 25, št. 1—12. (Lit. črtice: Primož Trubar, Tomaž Hren, I. V. Valvasor, „Operosi", Dva kmetovavca: P. P. Glavar in Val. Černe, I. Ž. V. Po-povie, Pohlin, J. Japelj, Ž. Zois, A. T. Linhart, A. M. Slomšek.)
—	SBL: Dežman K., Einspieler Andrej in Lambert.
t Pleteršnik Maks. Avg. Pirjevec: LZ 24, 240—4,304—311. 361—371; Slavia II, 779—781. — L. Tesniere: RES IV, 170. (Gl. ČJKZ IV, 187.)
f Plut Milan, u. 7. 4. 25 v Lj.: Jutro 25, št. 84, SN 25, št. 79,
—	Tabor 25, št. 79. — B. Bor ko: Spominski listek. Tabor 25, št. 83.
f Podlogar Leop., u. 12. 6. 25: Mladika 25, 272. — Slovenec
25,	št. 132.
(Pohlin Marko o.) Avg. P ir j e ve c : Mladika 24, 305 - 6 (s sliko).
t Ponikvarjeva Karla, roj. Grmek, u. 6 10. 24 v Trstu: E 24, št. 240; Skrinj ar je va: E 24, št. 290. — ŽS 24, 241—3 (slika); 25, 144 (popravek).
(Popovič Iv. Žiga Val.) A. K. Beg: SN 24, št. 69; 71 (Iv. Ko-štialova notica). — Avg. Pirjevec: Mladika 24. 265—6 (slika).
(Pregelj Ivan.) Gledališki list 1923/24, št. 1. — Tine De-beljak: I. P. v prvi dobi. (Poskus literarno - historične študije.) Križ na gori 25, 22-6, 69—73, 103-7, 128. — Fr. Koblar: DS 24, 36—41.
(Prešeren Franc.) 75. obletnica smrti. Jutro 8. 2. 24, št. 34. — Zlatko Gor ian: F. P., anläßlich d. 75. Wiederkehr seines Todestages. (Nemški prevodi: Pevcu; Vrba; Kam? Nezakonska mati.) Zagreb. Tagbl. 24, št. 40. — H.Wendel: Südslawische Silhouetten, 151-60. —
(—) Avg. Žigon: Francè Prešeren poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz leta 1847. v proučevanje umetnosti poetovega dela priredil. V Celovcu 1914 (na ovitku: V Celovcu in na Pre-valjah 1925.) Mohorjeva družba. Str. : CXCII (F. P. in Čopova akademija) + 88 (Pripombe) + 12 (Vnanji dogodki P. življenja. Kot dostavek k III. razpravi uvoda.) Slovstvene knjižnice I. zvezek.
Oc. : Fr. Kidrič: Iz delavnice za komentar Prešerna. LZ 25, 23—34. — F. S Finžgar: Mladika 25, 231. — Fr. Koblar: DS 25, 285-8. — Luc. Te sni ère: RÉS V, 305.	/
(—) Fr. Kidrič: P. puščica „Ahacelnovim pesmam". ČZ 24, 40. — Isti: Prešernov sonet z akrostihom Pavšku in Stelzichu. LZ 25, 128. — Isti: Prešernova zabavljica „Novi Pegasus" ozir. „Kam je prešel polž iz Višnje gore". LZ 25, 191. — Isti: Ocena Jos. Puntarjeve razprave „Dante in problem Prešernove Nove pisa-rije" (Dante, izd. Al. Res, Lj. 1921, 93—260.) LZ 25, 629—633, 691—4.
(—) Ob 125letnici P. rojstva: Mladika 25, 463—4. — Jos. Vidmar: Kritika 25, 113. — Jutro 25, št. 280.
(—) Avg. Žigon: Fr. Potočnik iz svojih spominov o P. Auszug aus meinen Memoiren. DS 25, 277. — Isti : Krst pri Savici v cenzuri. DS 25, 278 — 283. — Isti: Prešernova Zdravica. (S faksim. prilogo iz lit. zapuščine P.) DS 25, 283—5. — Isti : Jos. Scheuchenstuel (soprog Primičeve Julije). LZ 25, 238—240.
Prijatelj Ivan. Levstikov politični list „Naprej". Razprave II, 121—220.
—	Vloga „omladine" v prvem obdobju „mladoslovenskega" pokreta. LZ 24, št. 1—12.
—	NE: Alešovec Jakob, Aškerc Ant., Bile Janez, Bohinjec Peter, Božič Janez, Budal Andrej, Cankar Iv. in Izidor, Cegnar Fr., Celestin Fr., Česnik Ivo, Debeljak Anton, Demetrovic Zofka, Derganc Fr., Dermota Ant., Detela Fr., Dolenec Hinko, Erjavec Fr., Eržen Viktor, Fabjančič Milan, Fekonja Andrej, Finžgar F. S., Vidic Fran, Wiesthaler Fran.
(—) Petdesetletnica: Dr. R. Kolarič: Nar. dnevnik 25, št. 26$ (s sliko). — J. P., Jubilej našega prvega literarnega zgodovinarja. Jutro 25, št. 297 (slika v št. 298). — Slovenec 25, št. 290 (slika v št. 291). — Fr. Albrecht: LZ 26, 164—9. — G. Kifeljc (= Joža Glonar), Naš Prijatelj: Mladika 26, 67—8 (s sliko).
(Prunk Ljudmila - Utva.) S. Kosovel: ŽS 25, 177 — 180 (s sliko).
Puntar Jos. Literarna umetnina. DS 24, 22—8.
(Ravnikar Matevž.) Avg. Pirjevec: Mladika 25, 187—8 (lesorez Mih. Maleša).
(Razlag Rad.) Štiri pisma dr. R. R. Dragotinu Rudežu (iz 1.1868.,. 1869. in 1872.). Priobčil Al. Turk: ČZN 25, 88-90.
Res Alojzij. Narodna pesem. (1. Nar. pesem v romantiški luči. 2. O postanku poezije.) DS 24, 28—32. — Bistvo narodne pesmi,, DS 24, 207—213.
Robida Adolf. Shakespeare v ljubljanski drami. DS 24, 93—4,
(Selak Franjo.) Starovaški (= Fr. Žnideršič): KGMD 25r 108—113.
(Sernec Jos) Osemdesetletnik: Tabor 24, št. 54. — t 18. 9. 25 v Lj. Nekr. ND 25, št. 103. — Jutro 25, št. 212. — SN 25, št. 212, 214. — Tabor 25, št. 214.
(Skrinjarjeva Marija.) Maša Gromova: ŽS25,145—7 (s sliko).
Slomšek Ant. M. Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Maksim Gaspari. Izdala in založila Učiteljska tiskarna v Lj. 1924. XCIV + 321 str.
(—) J. Glaser: Slomškov Življenja srečen pot. (Dve izdaji prvega natisa 1. 1837. z dodanim slov. zemljevidom Evrope.) ČZN 25, 94—5. — Fr. Kidrič: Datum Slomškove „Einleitung zu den slov. Vorlesungen". (V šol. 1. 1830 — 31.) ČZN 24, 40. — Ant. Medved: S. in slovenska mladina. Soc. misel 24, 161—2. — Avg. Pirjevec: Mladika 25, 347—8. (Lesorez Mih. Maleša.)
(—) 125letnica rojstva: Iv. Burdian: Dva jubileja na Slomu. ND 25, št. 131. — Fort. Lužar: SU 25, 186—7. — Naš dom XVII (Maribor 25), št. 11—12: S. vzgojitelj slov. mladine. — M. Avšič: S. kot slov. rodoljub. — Dr. F. K.: Slomškovo sveto življenje. — Škof S. in nesnažne ženske.
(Stanič Valentin.) Iv. Kogovšek: V. S. prvikrat na Triglavu. PV 24, 54—60, 73—8. — Dve turi V. S. Ob 150 letnici njegovega rojstva. 1. Pot na Klek. 2. Nekaj o moji ekskurziji na Schafberg gri Sv. Gilgnu. Slovenec 24, št. 141, 143, 144- — Vene. Bele: K 150 letnici S. rojstva. KGMD 25, 103—4. — Anekdote iz življenja V. S. (Posnete po Levcu.) Tam, 104—5.
(Stare Jos.) Iz korespondence Fr. Levca Jos. Staretu. Priobčil Janko Polec. Slovenec 25, št. 148.
(Stritar Jos.) V. Bele: KGMD 25, 102 (s sliko). — Fr. Ilesič: S. i Strossmayer. Jugosl. njiva IX, knj. 1, 297—302. (Stri-
tarjevo pismo D. Majaronu 14. jun. 1886.) — J. Lovrenčič: Mladika 24, 75 (slika na str. 31). — V. Mazi: K Stritarjevi sedmini. Jutro 24, št. 35. — I. M. Ujevic: Hrv. prosvjeta 24, 319—325.
Strmšek Pavel. Narodne pesmi „Pegam in Lambergar" in „Lepa Vida". (Inačice iz Štrekljeve zapuščine, 5 zapiskov Fr. Ste-leta.) ČZN 25, 90—3.
(Sušnik Ivan.) Sedemdesetletnik. Slovenec 24, št. 291 (s sliko). (Svetina Ivan.) Zlatomašnik. Govor msg. T. Zupana: Mladika 24, 395—8 (s sliko). — Slovenec 24, št. 182 (biografija).
(Škrabec Stan. p.) Salv. Zobec, p.: V pojasnilo. Cvetje z vrtov sv. Frančiška 24, zv. 5.-6. (na platnicah).
(Štrekelj Karel.) Iz korespondence Jagic—Štrekelj. Priobčil P. Strmšek. ČZN 24, 28—36.
t Šubic Ivan, u. 11. 3. 1924 v Lj. Nekr.: Pav. Kar lin: Jutro 24, št. 62. — I. Š. in obrtni naraščaj. Tam, št. 63. — Pop. 24. 152. — SN 24, št. 60, 61. — Izvestje teh. srednje šole v Lj. 1924, 3—8.
Tavčar Ivan. Zbrani spisi. Urejuje dr. Iv. Prijatelj. Založila Tiskovna zadruga v Lj. IV. zvezek: Izza kongresa. 1924. XVII + 548 str.
Oc.: Fr. Koblar: DS 26, 59. — Iv. Lah: SN 24, št. 234. (—) -1-: Ob obletnici dr. T. smrti. SN 24, št. 42. — Dr. I. T. in njegovo delo. Jadranka III. (1923), 48. (Po „Jutru".) — Maks Pirnat: Kosmov Janez. Spominska beseda ob obletnici njegove smrti. Tabor 24, št. 41. — Isti: Spomini na pisatelja Iv. T.: Tabor 24, št. 92. — Jos. Vidmar: Dve zgodovinski povesti. (Tavčarjeva „Visoška kronika" in Pregljev „Plebanus Joannes"). Kritika 25, 85—9. — N. Županič: Antropološki načrt I. T. LZ 25, 663—5.
(Trdina Janez.) N. Županič: Nepoznani podobi Jan. Trdine in Leopoldine Kuraltove. (Risal Iv. Vavpotič ok. 1900.) DS 24, 42—4.
(Trinko Iv. - Zamejski.) Al. Res: Pogovor s 60letnikom. Č XVIII, 58—62.
(Turner Pave).) K 83. rojstnemu dnevu. Straža 24, št. 9, 10.
—	t 25.9.24. Nekrologi: ČZN 25, 106-7. — B. Borko: Ahas-verjeva osebnost. Jutro 24, št. 228. — Firbas: Najstarejšemu prijatelju dr. T. v slovo. SN 24, št. 224. — Vek. Kukovec, Spomin na dr. T.: Tabor 24, št. 221. — Jutro 24, št. 227, 229 (s sliko).
—	Iv. Lah, Njegov Tusculum. SN 24, št. 222. — SN 24, št. 220; 221, 222. (Odlomki iz njegovih spisov v SN 1868, 1872.) — Straža 24, št. 9, 10.
(Turnogradska Josipina.) Fr. Erjavec, Iz literarne zapuščine J. T. Ob 70 letnici njene smrti objavlja. Slovenec 24, št. 251. — Iv. Lah: ŽS 25, 2-4 (s sliko).
(Valvasor Iv. V.) Avg. Pirjevec: Mladika 24, 143—4 (s sliko.) Jos. Tominšek: Valvasor in slovensko smučarstvo. PV 25, 93—4.
(Verdinek Jurij.) J. Glaser: J. V., Vsakdanji kruh. ČZN 25, 154-160.
Vidmar Jos. O gledališki kritiki. DS 24, 80—2. — Sodobna kritika. Kritika 25, 97—9. — Opazke k naši kritiki. Tam, 119—121.
—	Z zapuščenega Parnasa (ocene novejših pesniških zbirk). 103.
(Vodnik Valentin.) Iv. Kogovšek: Vodnikov „Veršac". PV
23,	95. — Avg. Pirjevec: Mladika 25, 29—30 (z lesorezom M. Maleša). — Iv. Prijatelj: Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju. ČJKZ IV, 147—167; V, 121—143.
Vraz Stanko, Izabrane pjesme. Uredio i predgovor napisao dr. D. Grd enič. Izdanje Narodne knjižnice, Zagreb. 1924. M. 8°. 212 str. (Naši pjesnici, VIII.)
(—) St. Banovič, St. V. i anakreontika. Vijenac 24,489—90.
—	Isti: Kollärov trag na ulomku jedne Vrazove nesvršene pjesme. Nastavni vjesnik 25, (sv. 2.—3.), 124—5. — B. Borko, Njegoš in St. Vraz. Tabor 25, št. 215.
Vrečer Rajko. „Jadranski Slavjan". (Opis slov.-hrv. časopisa v Trstu iz 1850.) ND 24, št. 27.
Wendel Hermann. Südslawische Silhouetten. Frankfurt a. M. 1924. 220 str. (Der junge Krek, 123—7; France Prešeren, 151—160.) Oc : J. Glonar: Slovenec 24, št. 222. — Fr Stele: Č XIX, 191—2.
—	D P. Su botic': The Slavonic Review IV, jun. 1925, 252 -3.
Wollman Frank, Slovinske drama. V Bratislave 1925. (Spisi t'ilosoficke fakulty, č. VI.) V. 8". 332 str.
O c.: I. L.: Gled. list 20. 3. 26, št. 14. — Fr. Ko bi ar: Slovenec 26, št. 69. Žigon Avg. Glej: Levstik Franc, Prešeren France. Zupančič Oton, Duma. Saggio di poesia e letteratura jugoslava-slovena. Versione di Italo Maffei e Fany Šinkovec-Mayer. Modena. Tipografia Immacolata Concezione 1924. 66 str. Ref.: A. Debeljak; LZ 25, 124—6.
— Veronika Deseniška. Tragedija v petih dejanjih. V Lj.^ Zvezna knjigarna, 1924. 187 str. Z avt. sliko. (Splošna knjižnica, 28.)
Ref in kritike: Fr. Alb rech t, Kako je nastala Veronika. (Neurejeni fragmenti iz pomenkov z avtorjem. Napisano po spominu ) Gled. list 1924/25, št. 6 (s sliko); ponatisnil SN 24, št 277. — A. Debel j a k, Paberki ob Ver. Des.: Tam — O. Šest: Scena za „Veroniko Deseniško", (Osnovna misel) Tam. — M. Jarc: SN 24, št. 172. — J. L.: Mladika 25, 67-8. — D. Güstin čič: Knjiž republika (Zagreb 1925), br. 6. — Fr. Govekar: Jutro 24, št. 284. — Ivanka Klemenčič: ŽS 25, 12—16. — Cr: ND 25, št. 19. — K. Ozvald, V. D, naš veliki kulturni dokument. LZ 24, 577-583 — Prag. Presse 10 8. 1924. - Jos. Vidmar in Fr. Kobiar: DS 24, 216—220, 253-6.
—	Ista: Pravda o V. D. Odgovor Fr. Alb r e c h t u. DS 25, 63-4. — Fr. Albrecht, Epilog V. Deseniški. LZ 25, 245 9; 311—4. — Kobiar in Vidmar: Drugi odgovor Fr. Albrechtu. DS 25, 189-192 — M. Zarnik: SN 24, št. 291—7. — Tone Gosak, 500 let stara slika Ver. Deseniške. ND
24,	št. 36 - 8. — Prevod : U.Džonic: Peti čin. SKG XII, 1. j ul. 1924, 332-343 (por. J. Glonar: Slovenec 24, št. 158)
(—) Niko Bartulovič: SKG, knj. XI, br. 7, 8; XII, br. 1, 3, 5—7. (—) Umberto Urbanaz - Urbani, „La tazza deli' ebbrezza". Un poeta sloveno di luce e di giovinezza. Piccolo della sera di Trieste 24.9.1924. (Prevod: SŠ,0. Ž. v italijanski luči. Slovenec 24, št. 220.)
(—) Sava Radič-Mirt (= Fr. Derganc), Kosov dvoboj. Zvonček 25, 28-31.
Iii. Zgodovina.
Abramic Mihael, Petovio. Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. Slovensko izdajo priredil Anton S o vre. Izdalo in založilo Muzejsko društvo v Ptuju, 1925. 206 str. + „Najdbovid".
Alföldi Andreas, Der Untergang der Römerherrschaft in Pan-nonien. 1. Band. Berlin u. Leipzig, W. de Gruyter & Co. 1924. '91 str. (Ungarische Bibliotek, I. Reihe, 10.)
Andrejka Rudolf, Kropa in Kamna gorica. V Lj. Samozaložba. 1924. 36 str.
Krajepisni in zgodovinski poskus. Ref.: Mal: Č XIX, 265. — Železni k: Mladika 25, 34.
Badjura Rudolf, Pohorje. Praktičen vodnik po Podravju. Lj. Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1924. 124 str.
Z zgodovinskimi beležkami. Oc : Jos. Tominšek. PV 25, 164—5.
Baravalle Robert, Die geistlichen Spiele zu Maria Rast. Blätter f. Heimatkunde I. (Graz 1924), št. 9-10.
Bernik Franc, Z nekdanje Goričice. Po raznih virih spisal —, župnik v Domžalah. S slikami. Samozaložba. 1925.190 str.+32 str. slik.
Izpopolnilo knjige .Zgodovina fare Domžale", zlasti odstavka: „Iz nekdanjih dni".
—	Zgodovinska lega Domžal. Domžalec 1. avg. 1925, št. 3.
Dolenc Metod, Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred dvema,
tremi stoletji. LZ 24, št. 1—4.
—	O streljanju na Slovenskem. Gruda 24, 113—8, 144—9.
—	Dolenjsko vinogradništvo v 18. stoletju. Gruda 24, 241—252.
—	Do kedaj so veljale „Gorske bukve" na Slovenskem? ČZN 25, 113-120.
—	Naše vinogradništvo v luči pravne zgodovine. Gruda 25, št. 6-12.
—	O denarnih krizah v preteklih in današnjih časih. Trgovski list 25, št. 68.
—	Pravosodstvo cistercienske opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja. ZZR III, 1-118.
Oc.: Fr. Goršič: Knjiga o domačem pravu. SP 25, 32—7. — Mal: Č XIX. 184.
Erjavec Franc, Slovinci. Zemepisny, dejepisny, politicky, kulturni, hospodäfsky a socialni prehled. Ze slovinštiny preložil dr. Bohuš Vybiral. S predmluvou dr. Väclava Buriana. V Prostejove 1924. Näkladem J. F. Bučka. V. 8°. 210 str. in 2 zemljevida.
Oc.: Martin Matkovič: Jugosl. njiva VIII, 2, 188—190. — Slovenec 24, št. 194. — Fr. Stele: Č XIX, 191.
Glaser Janko, Ustanovitev Bralnega društva v Rušah 1. 1865. ČZN 25, 160-3.
Gosak Jos. 500 let stara slika Veronike Deseniške. ND 24, it. 36, 37. (Teharska šola je podedovala sliko po J. Pečnaku. Življenjepis Ver. Des. in njena osebnost v literaturi.)
—	Plemeniti Teharčani. ND 24, št. 37, 38.
—	Teharski sodniki. ND 24, št. 39.
Gostinčar Jos. Začetek krščanskosocialnega delavskega gibanja med Slovenci. Soc. misel 24, 105—8.
Hauptmann Ljudmil, Prihod Hrvatov. Buličev zbornik, 1924, 515—545.
Ref.: Fr. Stele: Č XIX, 188.
Historicus. Pred tridesetimi leti. (Organizacija slovenskega ■delavstva.) Pod lipo 24, št. 7—9.
„Jožef". Cerkev sv. Jožefa v Lj. Skromen spominek dobrotnikom cerkve. Izdalo predstojništvo cerkve. Lj. 1922. 16". 32 str.
Jurko Iv. Cerkev sv. Uršule (na Plešivcu ali Pleši). PV 25, 253—4. (Zgod. črtica.)
Kartuzijan. Iz konjiškega okraja. (Nekaj zgod. črtic.) Naš dom 24, 54—8.
Kelemina Jakob. Nekaj o Dulebih na Slovenskem. ČZN 25, 144—154.
Kidrič Fr. Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slovenskem. ČZN 24, 20—4.
Hicingerjeva objava je nerabna; doneski so vnovič objavljeni, ugotovljeni Hrenovi viri in določena vrednost njegovega gradiva.
Klein Ant. Adalbert, Zwischen Drau und Adria. Geschichte, Kultur, Brauchtum und völkische Not des Deutschtums am Südmeer. Mit 36 Bildern u. einer Kartenskizze. Wien, A. Pichlers W£ u. Sohn, 1925. 148 str. („Deutsche Art — treu bewahrt", Bd. 2.)
Koblar Ant. Bratovščina sv. Rešnjega Telesa v Kranju (ustanovljena 14. sept. 1445). Vzajemnost 25, 9—10.
Korošec Ant. Razvoj političnega življenja Slovencev v Štajerski od 1848 do danes. Soc. misel 24, 133—9.
Kos Fr. K zgodovini Gorice v srednjem veku. GMDS, A, IV—VI, 1—9 (nadalj.)
Kos Milko, Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom. ČJKZ 24, 1—37.
R. Nahtigalove opazke: ČJKZ 24, 171—184.
—	Abraham, škof v Freisingu. SBL 1.
—	NE: Arhivi u Slovenačkoj. 77—8. — Celjska kronika, celjski grofovi. 368—370. — Čedad. 420. — Grbovi Ilirije i Slo-venačke, Srbije. 776—7.
Kovačič Fr. Samostojna država Slovencev. Naš dom 25, 49—51.
—	Staro krščanski spomenik pri Sv. Pavlu ob Voljski nad Celjem. ČZN 25, 167.
—	Petovij in Celeja v starokrščanski dobi. Buličev zbornik <1924), 387—395.
Kovačič Maks, Jugosloveni ali SHS? Tabor 24, št. 108,114, 125.
Zgodovinske, lit., etnogr. priče o narodnem edinstvu Jugoslov.
Kranjec Silvo, Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Lj. Jugoslovanska knjigarna, 1925.
Oc.: P 25, 119. — K. Prijatelj: ČZN 25, 176.
Lah Ivan, Knjiga spominov: Ječe, Moja pot, Dan 1914. V Lj.r Tiskovna zadruga, 1925. 163 str.
Prim. Iv. Lah: SN 24, št. 152, 153. — Tabor 25, št. 94.
Lavtižar Jos. Turjak. Slovenec 24, št. 85, 86.
Ljubša Matija, „Štajerska" Kapla. (Zgod. črtica.) Straža 24, št. 1, 3.
—	Slovenske gorice. Opis. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru, 1925, 70 str. (Ponatis iz Straže. — „Cirilova knjižnica", XIV. zv.)
Oc.: A. Dolar: ČZN 25, 176. - Fr. Baš: Geogr. vestnik I, 147.
—	Zemljepisni razvoj sedanjih lavantinskih župnij na levem bregu Drave do Jožefa II. ČZN 24, 49—80.
—	Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in Radgona. ČZN 25, 1—20.
—	Preureditev župnijskih mej in ustanovitev novih župnij na levem bregu Drave ob času Jožefa II. Tam, 21—52.
—	Razvoj lavantinskih župnij na levem bregu Drave od Jožefa II. do danes. Tam, 120—144.
Mal Jos. Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Povest naseobina s kulturno-istorijskim prikazom (sa kartom). Srpski etnogr. zbornik, XXX. (18. knj. oddelka „Naselja i poreklo stanovništva".) 215 str.
Oc.: J. Glonar, Uskoške naselbine na Slovenskem. Slovenec 25, št. 2. — M. M a ln ari 5: Č XIX, 329-331. - Luc. Tesniere: RES V, 154.
Mantuani Jos. Prazgodovinska gomila na Kočevskem. GMDS, 24/25, A. 9-16.
—	Stari inventarji. (Inventar Volbenka Ni k. grofa Auersperga iz 1. 1759.) Tam, 31—44.
Melik Ant. Slovenija posle oslobodjenja. Let Mat. Srp. 302, 29—35.
- — NE: Beljak. 161. — Celovec, Celje. 367—8. — Domžale. 544. — Gospa Sveta. 757-8.
Mrkun Ant. Homec. Samozaložba. Nat. Jugoslov. tiskarna v Lj. 1925. V. 8°. 136 str. in 5 1. slik.
Zgodovinske, zemljepisne, narodopisne črtice. — Oc.: J. Rus: Geogr. vestnik I, 147.
Oberški Janko, Slovenci prema papinoj nepogrješivosti za vatik. sabora 1869/70. Bog. smotra 24, 1.
Pirchegger Hans, Marburg a. D. in alter Zeit. Alpenlandische Monatshefte 24, 679—689.
Pirnat Maks, Kako smo duševno romali v preteklih desetletjih ? Sličice naše prosvete od 1. 1848. do svetovne vojne. Tabor 24, št. 92.
Pivec Melita, Drobtine izza časa Napoleonove Ilirije. (Karakteristike nekaterih domačinov v Pellencovem poročilu.) Č XVIII, 49 — 54.
—	Jugoslovanski dijaki na pariški univerzi v srednjem veku (do 1452). Č XVIII, 16—22, 110-126.
—	lllyrica v Chätillonu-sur-Seine. (Seznam marš. Marmontovih aktov o upravi ilirskih provinc od okt. 1809 do apr. 1811.) Č XIX, 24—6.
—	Latinska jeremijada iz ilirske dobe. (Iz arhiva društva Braca hrv. zmaja v Zagrebu.) ČZN 25, 96—7.
Podlogar Leopold. O roparskih napadih. Zgodovinske drobtine. Mladika 24, št. 1—12.
Polec Janko. Kraljestvo Ilirija. Prispevek k zgodovini razvoja javnega prava v slovenskih deželah. I. del. Lj., Zvezna knjigarna, 1925. V. 8°. XII + 337 str. z zemljevidom upravne razdelitve Kranjske med 1. 1814—1848. (Splošna knjižnica, VI.)
Oc.: Rud. Andrejka: SP 25, 175-181. — Jos. Mal: Č XIX, 327-9. — L. Tesniere: RES V, 306.
Premrou Miroslav. Drobiž iz vatikanskih arhivov. GMDS 24—25, A., 62—4.
I. Poročilo nuncija Porcije v Rim o lj. vladikovini 29. 11. 1597. — II. O avguštinskem samostanu v Lj. — III. Jurij Wagen baron Wagenberski je daroval 1630 grad Bogenšperk lj. avguštincem.
—	Pismo Mihaela Volica, arhidijakona^ in župnika v Laškem (veroplodničnemu zboru v Rim) iz 1. 1630. ČZN 24, 116—8.
Rakovec Ivan, Pred desetimi leti. (O pocetkih krščansko-socialnega gibanja med Slovenci.) Soc. misel 24, 121—4.
Rupnik Fr. Starodavna gradišča pod Nanosom. KGMD 26, 57—9 (s slikami).
Saria Balduin, Arheološka istraživanja u oblasti starog Poetovia. Starinar, Beograd.
—	Rimski grobovi v Orešju pri Ptuju. ČZN 25, 95.
—	Zemljevid arheoloških najdišč v Sloveniji. Tam, 72—80. Schlosser Paul, Die Marienlegende von Hausampacher. Blätter
f. Heimatkunde II., Graz 1925, 60-2.
—	Beiträge zur Geschichte Marburgs. Tam, III, 14—6. Schmid Walter, Südsteiermark im Altertum. (Sonderdruck iz
Hausmann „Südsteiermark".) Graz 1925, 4°, 27 str. -f- 1 tab.
Schulsinger H. O pravnom i gospodarskom životu Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj god. 1371—1496 s osobitim obzirom na ondašnje prilike u području današnje Slovenije. Jevrejski almanah za god. 5686, Vršac 1925, 106—117.
Sernec Jos., Iz mojih spominov. ND 24, št. 124. Skala Josif, O markantnim črtama Slovenaca. Ratnik 24, 161—71.
Skrabar Viktor, Nalasci iz latenskog doba u okolici Ptuja i Maribora. Odtisk iz „Starinarja" (Beograd 1922).
—	Ferdinand Raisp. (1818—1898.) Življenjepisna slika iz preteklega stoletja. ČZN 24, 1—8.
— Das Mithraeum bei Modric am Bachergebirge. Buličev zbornik (Zagreb—Split 1824), 151—160.
Strmšek Pavel, Ob 50 letnici akad. društva „Triglav". Tabor 25, št. 55.
Südsteiermark. Ein Gedenkblatt. Hg. v. Franz Hausmann. Graz 1925, 4°. 410 str.
Iz vsebine: Walter Schmid, Südsteiermark im Altertum. — Franz. Heritsch, Die geologische Erforschung Untersteiermarks. — Moritz Riipsch, Untersteierisches aus dem Mittelalter. — H. Egger, Zur Erforschung u. Er-' haltung gotischer Denkmäler Südsteiermarks.
Oc.: B. Borko: Jutro 26, št. 53. — Slovenec 26, št. 10, 12.
Šček Virgilij, Kako je bilo na Tržaškem pred 100 leti. (S slikami.) KGMD 26, 68—76.
Šimrak Janko, Vjersko stanje uskoka u Žumberku prije po-kušaja oko crkvene unije. Bog. smotra 24, 161—174.
Šuklje Franjo, Centralysm and autonomy in Jugoslavia. The Slavonic Review II. (London 1923—24), 328—335.
Ref.: Slovenec 24, št. 8.
Tomažič J. Prazgodovinska gradišča v Tinju na Pohorju. Tabor 24, št. 112.
Ušeničnik Frančišek, Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji. Bog. vestni k IV, 1—35, 97 — 127.
Vrečer Rajko, ND 25: Stattenberg. (Zgod. gradu), št. 53. — Schönbichl (grad v občini Petrovče), št. 83.
Wendel Hermann, Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit. Frankfurt a. Main, 1925. 798 str.
Ref : Andr. Budal: LZ 25, 694-700. - Fr. Erjavec: Soc. misel 25, 196. — Joža Glon ar: Frankfurter Zeitug 26, Nr. 85. Erstes Morgenbl. — Sil. Kranjec: Mladika 25, 392. - R.W. S e t o n - Wa t s o n : The Slavonic Review IV (1925), 520-2. — A. T.: Pod lipo 25, 157-9.
Zavertnik Jože, Ameriški Slovenci. Pregled splošne zgodovine Združenih držav slovenskega naseljevanja in naselbin in Slovenske narodne jednote. Izdala in založila S. N. P. J. v Chicagu 1925. 4°. 632 str.
Ziller Franc, Moji spomini na prva leta krščanskega socializma. Soc. misel 24, 111—8.
Županič Niko, Bjelokrajna, Bjelokranjci. NE I, 225—8. — Hacquet Baltazar. NE 807.