DRUŽINSKI TEDNIK Leto X. V Ljubljani, 18. avgusta 1938. štev. 33. Kdor ne se/e, ne žanre Slov. pregovor. »DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Telefon Št. J3-3t. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani it. 15.393. — NAROČNINA: za iU leta 20 din, */* leta 40 din, */i leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 21/* dolarja. Naročnino je treba plačati vnaprej. ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore je priložiti za 3 dinarje znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostoipčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 milimetrov) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. —* Notice: — vsaka beseda din f*—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0’50. Cglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust. Danes: ENO LETO MILIJONAR (Gl. str. 3) Stališče današnje matere . Na uvodnik v 31. številki našega lista smo iz vrst naših bralcev dobili spodnji zanimivi odgovor. Vsi vemo, da je vojna rodila mno-B° gorja in splošno zmedenost v g.vftl[. Živimo v dobi modernizacije, chnike in hitrosti, zato je razumi j i-vo> da so se nazori in čustva ljudi v tem času tudi popolnoma spreme-h i ' ^ tem življenjskem vrtincu nas sreče ali roka usode porazdeli Vo lastnih čustvih, pameti in po na-i»°7 i V rj,zne skupine in razrede. Če ehdo reče, da je kakšna stvar lepa, HrrlvJ drugi, da je grda. Nekdo pravi, Cf( je to ali ono pošteno, drugi trdi narobe. Kdo ima prav? Ali mati v podobi Paznika z bičem v roki zmerom na Preži nad svojima doraščajočima teerkama, ali pa kavalir, ki je porami hčerko na izlet, plesne vaje ali *° Vodobne zabave z dobrim name-°m, da jo spozna, do dobra spozna n sele potem zaprosi za njeno roko. . žu srednjo pot hočete vedeti? . roga gospa, kje so tisti dobri stari casi’ ko je dekle lahko mirno čakala i. Tlaterinem okrilju, da je prišel 'ukšeri namišljeni vitez po določitvi staršev in j0 popeljal v zakonsko Bnezdo, kjer ji je lahko nudil vse Udobje? Ali se res ne morete zdra-tUitj iz zastarelega dremanja niti da-ues i;o je kaos in me te s za suho s,korjo kruha tako velik? Ne primer-vaše vzgoje z vzgojo v letu Kako more mlado dekle spoznati Svoje.pa bodoč ega moža, ga oceniti, 1 je vreden ali nevreden, naklonjenosti, če ji materina strogost tlači sleherno prosto odločanje in ubija vso sa moža vest in samostojnost njene mlade duše. Pametna žena z dorušča-Jočiini dekleti nuj bi prvo bita dobra mati, hkrati pa tudi tovarišica. Prav V tebi, mati, naj bi gorela plemenita uusd, polna nežne ljubezni za svoje ttele! že v rani mladosti bi morala Plati vcepiti svoji hčeri v srce zaupa-Uje do matere tako, da se zateče k Ujej v dvomih in temi. Takrat stran z lažno moralo in omejenimi predsodki! “'ec matere in žene naj spregovori! Zavedaj se, mati, da nihče ne more "dadini braniti mladostnega in poštenega veselja. Nihče nima. pravice, jemati mladini, kar je njenega po na-luvnih zakonih za veke. Jalovi sadovi v~goje so pa, če se mora mati za vsak korak svoje hčere bati in trepetati d večnem strahu za njeno postenje! vi zaupate, svojim ličarkam, le klepetulj in obrekljivcev, Iti glodajo sosede in celo vas do kosti, teh. se Pojite. Vam, ki ste v življenju tako Pošteno in značajno ravnali, se čudim, Prager Tagblatt«) MALU bo jesen tu. Ne verjamete? In vendar je že toliko tihih znanilcev jeseni, tihih, a značilnih, da jih kot verni kronisti ne moremo prezreti. Zjutraj nas zbudi tradicionalna ljubljanska megla. Kakor debel, bel zastor visi pred okni, namesto da bi nas vrglo iz postelje sonce. A tudi pozneje, v mestu, nas že preganja jesen. Če gremo mimo šole, opazimo dijaške, ki hodijo v šolske veže gledat, kdaj bodo imeli ponavljalne izpite. Na davkariji se gnetejo starši, da bi dobili potrdila o plačanih davkih, tako prepotrebna za vpis v gimnazijo. Promenada je zvečer že živahnejša, znamenje, da so se Ljubljančani vrnili s počitnic. In potlej na trgu: kumarice pojemajo, gospodinje se pomenkujejo o vlaganju sliv in o šoli. V časopisih bereš ponudbe za dijaške sobe, na ulicah te pa spreml ja brneča pesem žage, ki z njo žagajo drva za zimo. Povsod skriti, prihuljeni znanilci jeseni... Še vreme se ravna nekako po jesenskem deževju. Mi pa dvignemo glavo in si zavihamo rokave: kaj nam mar, da bo kmalu jesen, da so drva draga in da imajo paglavci izpite! Še je avgust in še nas greje poletno sonce! Kronistka Politični rfeilen Predsednik vlade dr. Stojadinovie se je s soproge vrni! z Bleda v Beograd, kjer je predsedoval seji ministrskega sveta. — Slovensko Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani so ustanovili ob 201etniei Jugoslavije na seji ministrskega sveta. Predsedstvo in prve redne elane bodo imenovali s kraljevim ukazom meseca septembra. — Na Dedinja so v nedeljo slavili rojstni dan Nj. Vis, kneza Aleksandra. — Okrajni cestni odbor v Mariboru je prejšnji teden priredil proslavo 201etnice svojega bo-gatega in plodonosnega dela. — Ženskega nogometa ministrstvo za telesno vzgojo ni sprejelo v vrsto organizacij, češ da ta šport ni v duhu koristne telesne vzgoje žensk. — Šibenik bo do bil državno polieijo, ki bo štela 30 po licijskih organov in bo stroške za njihovo vzdrževanje nosilo notranje m' nisfrstvo. — Gradbeno ministrstvo je poslalo banski upravi v Ljubljani vse spise in načrte za zidanje kemijskega instituta v Ljubljani z naročilom, da v skrajšanem roku razpiše za ta dela prvo licitacijo. — Finančno ministrstvo je ofvorilo fOmilijonski kredit za ladjedelnico v Kraljeviči, kjer bodo popravljali naše vojne ladje. — Bn nardžinska občina v skopljanskem okraju je izvolila predsednika češkoslovaške republike dr. Beneša za častnega občana svoje občine. — Pri mednarodnem tekmovanja jadrnic na progi Zadar—Split so zmagali Italijani, ki so dosegli prvo in drogo mesto, tretje mesto sta pa dosegla slovenska umetnika Pija in Pino Mlakar. — Prometno ministrstvo je razpisalo li citacijo za graditev drugega dela železniške proge Črnomelj—Vrbovško. Pri licitacij? sinejo sodelovati samo domača podjetja. — Minister za javna dela Dnbrivoje Stošovio je izjavil, da se bodo pospešila cestna dela v dravski banovini. Za 5. september je razpisana licitacija za modernizacijo ceste Jeperca—Kranj. —- 1 » • j . .Te dni so napravili več racij po elitnih kavarnah in restavracijah. Prijeti so 45 Židov, ki so v zadnjem času pribežali iz Avstrije v Zagreb. — Dr. Vladko Maček, predsednik bivše SDK, je .te dni prišel v Beograd. Sestal se je z voditelji srbijanske opozicije Sovražnosti med Rusijo in Japonsko eo prenehale. Japonske in ruske čete so ostale na svojih dozdanjih postojankah. Posebna komisija bo skušala ugotoviti pravo mejo med Rusijo, Japonsko in Mandžurijo. Dobro informirani krogi zatrjujejo, da je premirje le začasno. — Lord Runciman je imel že celo vrsto razgovorov: tri s predsednikom ČSR dr. Benešem, štiri s predsednikom vlade dr. Hodžo, tri z zunanjim ministrom dr. Krofto, enega s prosvetnim ministrom Frankom, dva z delegati sudeteko-nemške stranke in enega z delegati soc-ialno-demokratake stranke. Svoji vladi še ni dal nobenih izjav in poročil. — Kitajci so v zadnjih dneh izvršili več posrečenih operacij, ki so popolnoma ustavile japonsko prodiranje proti Hankovu. Boji se nadaljujejo z nezmanjšano silo. — Francu se je ofenziva v spodnjem toku reke Ebro posrečila. Rdeče je na levem in desnem krilu vrgel nazaj čez Ebro. — Francija bo spet odprla pirenejsko mejo, če ne ho vlada generala Franca takoj odgovorila na Če se ropar skesa... Sedem razbojnikov in četa orožnikov Moderna pravljica brez prelivanja krvi Vinkovei, avgusta. Po zaslugi brezimnega telefonskega dostavljale« so v Petrijevcu preprečili drzen roparski napad, Id ga je pripravilo sedem razbojnikov. V bližini Petrijevea regulira reko Vuko vodna zadruga. Vsa dela vodi inž. Ferdo Cviker. Te dni bi moral g. Cviker v Osijek po večjo vsoto denarja za izplačilo delavcev. Ko je pripravljal spiske za izplačilo, je zazvonil telefon. Neznan glas je želel govoriti z g. Cvikerjem. Ko je inženir izjavil, da je sam pri telefonu, se je z neznancem preeej dolgo razgovarjal in po tem razgovoru je bil očitno preeej razburjen. Odšel je k ravnatelju zadruge inž. Ignjatu Rajhu in mu povedal, da ga je po telefonu poklical neki neznanec in ga opozoril, naj bo previden. Poučen je namreč, da pripravljajo neki razbojniki nanj roparski napad. Ko bo nesel denar domov, ga nameravajo napadalci, skriti v koruzi zunaj vasi, oropati. Natančno je označil kraj. Rekel je, da mu vest ne dovoljuje, da bi se prelivala kri nedolžnega človeka, čeprav je pri tem sam prizadet. Zadruga je stvar takoj javila orožnikom, ki so dobili ojačenje in sklenili, da razbojnikom prekrižajo račune. O mraku je precej orožnikov sklenilo gesto verigo okrog velikih nasadov koruze. Čakali so v zasedi. Gospod Cviker se je pil v spremstvu gospoda Rajha odpeljal z avtomobilom, ki je v njem ležal na tleh orožnik z nabito puško. Na označenem kraju je gospod Rajh zmanjšal brano in na lepem sta se pred avtomobilom znašla dva maskirana razbojnika. Eden je naperil svoj samokres, drugi pa velik nož. Avto se je ustavil, a še preden sta se razbojnika zavedla, je skočil orožnik iz avtomobila in ju razorožil. Potlej je orožnik ustrelil v zrak, znamenje, sklenjeni verigi orožnikov v zasedah. Obroč orožnikov se je manjšal in manjšal, dokler niso ujeli sedem maskiranih razbojnikov z noži in s sekirami. Imena razbojnikov še niso izdali, a trije eo vojni begunci. Tako je neznani telefonski dostav-ljalec rešil življenje inženirju in denar zadrugi. Glavno je pa to, da je na varnem nevarna, in predrzna.roparska tolpa, ki bi morebiti terjala še več žrtev. Utegnilo bi se zgoditi, da bi razbojniki ušli, kakor se je zgodilo pri umoru inž. Baderja iz Beograda. Ko so orožniki lovili ubijalca in obkolili ves okoliš, so našli razbojnika, ki je bil tudi to pot maskiran in je ubil orožnika Uroša Babiča. Vsa okolica trepeče pred nevarnimi zločinci. Zato zastaja delo na polju, ker si nihče ne upa iz hiše, da ne bi postal žrtev brezvestnih zločincev. Orožniki so v stalni nevarnosti, da jih zločinci napadejo za hrbtom. Doslej ee jim še ni posrečilo, da bi jih prijeli. Dognali so le to, da je ubijalec inženirja Baderja delavec Mile Pajič, ki je nedavno pobegnil iz zaporov. Na srečo ee pa tu razbojnikom njih naklepi niso posrečili. Očitno se je enemu izmed brezvestnih zločincev v zadnjem trenutku oglasila vest in tako je rešil ne samo marsikatero življenje, ampak tudi prebivalce strahu in je prihranil orožnikom nepotrebno delo. Specialni atelfe za okvirenie slik in gobelinov JULIJ LJUBLJANA, Wo1fova ul. 4 predloge o umiku tujih prostovoljcev. — Maršal Baiho, guverner Libije in bivši italijanski letalski minister, je priletet e svojim letalom v Berlin zaradi mednarodnih letalskih pogajanj. Ob tej priliki bodo baje tudi skleniti vojaško pogodbo med Italijo in Nemčijo. — Veliki poletni manevri italijanske vojske so se prejšnji teden vršili v Abrucih, severozapadno od Rima. — Odpravnik poslov francoskega poslaništva Blondel, ki se je pred dnevi vrnil iz Pariza v Rim, se je te dni razgovarjal z italijanskim zunanjim ministrom Cianom. Državnika sta v prvi vrsti razpravljala o španskem problemu. — Bolgarski kralj Boris bo odpotoval v Pariz in London. V sofijskih političnih krogih pripisujejo temu potovanju posebno važnost. — Prihodnja konferenca zunanjih ministrov baltiških držav bo že v septembru. — Komisar v Palestini je po radiju pozval vse prebivalstvo brez razlike vere in narodnosti, naj store vse, da bi čimprej prišlo do miru. — Dobro poučeni poljski politični krogi izjavljajo, da misli Poljska izstopiti iz Zveze narodov. — Francoski zunanji minister Bonnet bo odpotoval 20. t. m. v Ankaro, kjer bo podpisal novo francosko-turško pogodbo o prijateljstvu in medsebojni pomoči. — V Romuniji so ob navzočnosti kralja Karola, elanov vlade in kraljevskih svetnikov v nedeljo slovesno proglasili novi zakon, ki se 7, njim Romunija razdeli na 10 pokrajin. — Vse tuje Žide, zlasti iz Avstrije ih Nemčije, bodo v kratkem izgnali iz Italije, Nemoteno se bodo lahko naseljevali v Ab"siniji. — Italijansko poluraden glasilo objavlja, da se pripravlja sporazum med državami Male zveze in Madžarsko. Dokončno bo o tem oklepala konferenca Male zveze na Bledu. — V Nemčiji pripravljajo madžarskemu regentu Horthyju, ki pride na uradni obisk 22. t. m., velik sprejem. — Nemška vlada je za bodoče vojne vaje vpoklicala 1,350.000 rezervistov, ki bodo ostali pod orožjem najmanj dva meseca. Vlada je po radiju pozvala vise lastnike tovornih avtomobilov, naj dajo na razpolago vse svoje tovorne avtomobile za 3 mesece. Žrtev neprevidnosti je postal 261efni dninar Avgust Novak iz Stopnika pri Vranskem, ker je tako neprevidno ravnal z dinamitno patrono, da tntt je eksplodirala v roki in mu jo razmesarila. Prometna nesreča ee je primerila Ivanu Markežu e Pobrežja, ki se je s svojini motorjem in prikolico peljal proti Hočam. Na nekem ovinku se je hotel umakniti nekemu avtomobilu, a se je tako nesrečno zadel ob železno ograjo, da se je motorno kolo prevrnilo in se razbilo. Markež se je hudo poškodoval, njegovi ženi in sinčku, ki sta bila v prikolici, se pa ni nič hudega primerilo. Po 23 letib se je vrnil iz Rusije, kjer je bil v vojni ujet, 471etni Ivan Fleišer iz Brežic. Tam je imel mizarsko delavnico in se je tudi oženil. Zaželel pa si je nazaj v domovino, kar se mu je po velikih ovirah tudi posrečilo, a na ruski meji so mu odvzeli ve« prihranjeni denar, tako da je prišel v Jugoslavijo brez denarja. Avto je podrt kolesarja Stanka Kovačiča iz Bločice. Peljal se je domov e »vojim bratom Matijo. Na nevarnem ostrem ovinku, ki je terjal že več smrtnih žrtev, sta srečala tovorni avto Jožeta Verderberja iz Kočevja. Matija se mu je ognit, Stanka je pa s tako silo vrgel ob tla, da je na mestu obležal mrtev. Žrtev dela je postal delavec Brenčič Franc, ki je bil zaposlen pri razstreljevanj i skal v Strmolah pri Litiji. Skala ga je podrla in ga tako težko ranila, da je 16 dni viset med življenjem in smrtjo v ljubljanski bolnišnici. zdaj je pa dotrpel. Strela je udarila v gospodarsko poslopje Franea Kušarja v Spodnji Ložnici, ki je z vsemi pridelki pogorelo do tal. Pri Sv. Ani v Slov. goricah je pa strela zanetila stanovan jsko in gospodarsko jroslopje posestnika Kolarja in ju uničila. Smrtna žrtev karambola je posta! rudar Anton Bradač iz Pečovnika. Peljal se je « kolesom in se med potjo oprijel tovornega avtomobila. Ko je privozil nasproti osebni avto, se je Bradač spustil in zavozil na cesto. Takrat ga je pa avto z vso silo treščil ob tla, da mu je počila lobanja in je v bolnišnici izdihnil. Z odra je padel 261etni zidar Anton Menard iz Starega trga, ki je zaposlen pri tvrdki Mavrič v Ljubljani. Na neki Mariboru. Svojemu mojstru Francu Globovniku je ukradel blago za obleko in jo zastavil v mariborski zastavljalnici. Z dvema otrokoma je šel pod vlak neki mož iz vasi Rakičana pri Murski Soboti. Z otrokoma je legel na progo, a je strojevodja v zadnjem trenutku vlak ustavil. Samomor je hotel narediti zaradi bede. Mož je brez roke, žena pa že štiri leta dela v tujini. Obesila se je 601etna Terezija Mirova iz Muršeaka pri Slatini Radencih. Zadnje čase se ni prav dobro razumela z možem, zato je odšla k evoji poročeni bčeri, kjer so jo v četrtek zjutraj našli obešeno v listnjaku. Oblak se je utrgal nad Mielinjem in je povzročil velikansko škodo. Hudo- I Jnge.nieur-Schule STROJEČ-RADNA AVTOMOBIL SKA IN AVIJATSKA TEHNIKA ELEKTROTEHNIKA PROGRAM BREZPLAČNO stavbi se je po nesreči dotaknil električne žice, da se mu je zvrtelo in se je pri padcu nevarno ranil. Električni tok je ubil 461etnega elektromonterja Franca Karnovška. ki je bil zaposlen v državnem rudniku v Zabukovci pri Žalcu. Delal je pri električnem transformatorju z najie-tostjo 20.000 voltov, ko se ga je le nekoliko dotaknil, je na mestu obležal mrtev. Nevarna tatifa je mlada Zofija Perkova, ki že nekaj č??a pohajkuje po raznih krajih in izmakne vse, kar ji pride pod roke. Največ škode je napravila okrog Litije. Oblasti so izdale za njo tiralico, a do zdaj je še niso mogli prijeti. Samomor je napravil bogataš B da Ungvar iz Subotice, ker ga je pi-ega-njala mora, da bo umrl od gladu. Prerezal si je trebuh in vrat. Vlak je podrl gluhonemega starčka 701etnega Mihaela Pesdotnika na progi med Dravogradom in Prevaljeni. Korakal je po progi in preslišal prihod vlaka, ki ga je podrl, da je nezavesten obležal na nasipu. Zdravniki upajo, da mu bodo rešili življenje. Spečega so okradli. Ko se je posestnik Anton Vizjak iz Poljan vračal iz Maribora, je legel v obcestni ,arek in zadremal, zraven sebe je pa položil kolo in velik zavoj blaga, ki ga je nakuoil v mestu. Ko se je prebudil, ni bito ne kolesa ne zavoja. Huda nesreča se je primerila SSlet-nemu premikaču Jerneju Buhnkp. ki je po nesrečnem naključju prišel na pragerski postaji pod lokomotivo in sta šla dva vagona čez njegovo telo. Strlo mu je rebra, desno nogo. dobil je pa tudi nevarne notranje poškodbe. Mojstra je okradel 171etni krojaški pomočnik Alojz J. iz Studencev pri Banka Baruch 11. Rue Auber, PARIŠ (9e) Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše Čekovne račune: Belgija: št. 3064-64. Bruxetles; Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst; Francija št. 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. urniki so vdirali od vseh strani in joorušili nekaj mlinov, žag in mostov. Največjo škodo je pa voda prizadejala, ker je udirala v hiše in druga poslopja in je nekaterim posestnikom uničila vse pohištvo in pridelek. Komaj so se sami rešili, ker je poplava nastala ponoči in je v nekaj urah vse opustešila. Dediča »kralja topov« imamo tudi v Jugoslaviji, in sicer v Splitu. To je Josip Zahar, ki se je po zgledu vseh Zaharov po smrti Vasilija Zaharova. ' kralja tonov , začel zanimati zn svoje poreklo in ugotovil, da je bil milijarder njegov stric v tretjem kolenu. Sjditski Zahar trdi. Ja ima vse točne podatke o rodbinskih zvezah in o zamotani življenjski poti velikega bogataša. Josip Zahar ima v Italiji in Nemčiji Se devet bratov in sester, ki bodo vsi zahtevali svoje pravice. Kongres pravnikov kraljevine Jugoslavije bo v Novem Sadu tO. in tt. septembra. Udeležilo se ga bo veliko pravnikov iz vse države. Konjske dirke bo priredilo Jahalno in dirkalno društvo v Št. Jerneiu na Dolenjskem v nedeljo 28. avgusta. Dirkališče je krasno preurejeno in ima pravilne angleške mere. Tudi tekme bodo zelo zanimive in v velikem obsegu kakor jih pri nas še nismo videli. Zveze za potovanje tja «o zelo ugodne. Jesenski velesejem v Ljubljani bomo imeli letos od 1. do 12. septembra. Prireditev t>o obsegata eelo vrsto kulturnih in gospodarskih razstav, ki bodo zavzemale okrog 40.000 m2 prostora. Najveeja izmed teh razstav bo mednarodna razstava fotografije in filma Človek išče lepoto povsod: na nebu. na zvezdah, sončnih žarkih, oblakih, na poljih, njivah, vijugah cest, gorah — pa še bliže — na rožah, sadju, vejevju; potem: zgradbah, ulicah in še sto in sto drugih rečeh. Najbolj zagonetna mu je lepota na živih bitjih, že zaradi življenja samega. Vse umetnosti vseh časov, ki jo opevajo, odkrivajo in razodevajo — ali nikoli je ne bodo dovolj opele, ne popolnoma odkrile. ne razodele. Človek je skrivnost sam sebi, je le senca svoje duše. Zato je razumljivo, da ljudje zavestno ali podzavestno radi gledajo elike, pa kakršuekoli že. Fotografiji je dano nežno gledanje in nežno objavljanje. Zato bo fotografska razstava gotovo vedno polna obiskovalcev. Fotografijo bo izpopolnjeval še film. Fotografi sami in amaterji bodo samo pridobili, če si bodo to razstavo ogledali. Klub neodvisnih likovnih umetnikov bo podal umetnostno razstavo. Reja matih živali je našemu malemu človeku izdaten vir dohodkov. Vedno in vedno je treba stremeti za tem, da se reja pospešuje in rejce navaja k »motrene- mu delu, ki jim bo prinašalo še vež koristi. Leto za letom imamo na ljubljanskem velesejmu razstave malih živali in naša javnost jih ne bi hotela več pogrešati. Zato bo letos prirejena I. Zvezna banovinska razstava vseh vrst malih živali in produktov, med malimi živalmi pa bodo ovce m koze razstavljene samo od 4. do 8. septembra. Ljubljanski velesejem je vedno posvečal veliko pozornost našemu kmetijstvu. Tudi tokrat je ostal zvest svoji nalogi in bo letos priredil ob sodelovanju Zveze selekcijskih organizacij za sivorjavo dolenjsko govedo m s pomočjo kraljevske banske uprave zvezno razstavo sivorjave govedi dne 10. in It. septembra, ki bo združene s plemenskim sejmom. Jugoslovanska kinološka zveza priredi državno razstavo plemenskih psov 1. in _2. septembra. Zveza gospodinj v Ljubljani pripravlja razstavo "Naši gostje«, kateri bo prikazala našo ženo v ^službi tujskega prometa in kot središče ni žarišče domače gostoljubnosti. Ir vsem tem pa seveda ne bo manjka10 razstav raznih industrijskih in obrtniških proizvodov, med njimi lu<1' slavno znana razstava pohištva. HaI" monika je postala naš splošen na„rc£ den instrument, saj imamo že mocn zbore mladinskih harmonikarjev, medtem ko je bila harmonika prej dosegljiva navadno šele odraslim fantom-Jugoslovanski harmonikarji se hod udarili za jugoslovansko prvenstvo nedeljo dne 11. septembra. Na vin" skem oddelku velesejma bo pripraV' ljeno lepo zabavišče. Tamkaj bo• avenijo v Newyorku nastaviti več Pomožnih moči. Milijonarkina muha je dala priložnost newyorškim časopisom, da so prinašali vsak dan dolge stolpce o poteku te sodobne komedije... Iz rudnika v milijonarkin budoar In napočil je usodni dan. Sobo, ki naj bi v njej padla odločitev, so že več 'Jr poprej oblegali reporterji, fotografi in risarji velikih newyorških dnevnikov. Ljudi se je kar trlo in mnogi so *norali oditi, ker ni bilo več prostora. Naposled je nekoliko prepozno prišla sama Maud Kennyodova. Zdolgočase-no je segla v žaro in potegnila iz nje belo pismo. Predsednik razsodišča ga je hlastno odprl. Vsi so zadržali dih. Le kdo neki bo srečni izvoljenec? Nato je predsednik s svečanim glasom prebral, da je usoda izbrala Johna Bar-cleryja, 301etnega rudarja izKentucky-ja, da bo preživel pravljično leto ob strani najlepše in najbogatejše Američanke. Takoj so poslali srečnemu izvoljencu brzojavko s čestitkami. Kmalu za njo Se je odpeljala posebna komisija s posebnim vlakom po ženina za lepo Maud. Ime Johna Barcleryja je v trenutku Zaslovelo po vsej Ameriki in čez dobri dve uri so raznašalci večernih listov v>hteli v rokah posebne izdaje z njegovo sliko in natančnim popisom njegovega življenja... Ko so odposlanci lepe milijonarke Prispeli v rojstno hišo Johna Barcle-rJ’ja, je bila doma samo njegova mati, drobna ženica z nagubanim obrazom in s skrbjo v očeh. Starka ni prav razumela, za kaj gre. Da, njen sin je v rudniku kakor zmerom, samo ob sortah prihaja domov, da ji odšteje to-Jiko denarja, da lahko oba skromno živita... Se nič ne ve, kakšna usoda ga j® doletela. Kajpak so takoj poslali Ponj in čez poldrugo uro je prišel, ves znojen v rudarski obleki in z rudarsko svetilko za pasom. Bil je vesel. Dejal je, da se mu še sanjalo ni, da bodo prav njega izbrali. Pisal je bolj za šalo ko zares. Kajpak so ga takoj povabili s seboj. Poslovil se je še od svoje matere in se še dogovoril s svojo družbo, ki je obljubila, da bo plačevala materi eno leto ravno toliko denarja, kolikor ga ji je dajal njen sin. Bo že milijonarka plačala ta drobiž... In hajdi na vlak in v novo življenje! Maud Kennyodova je sprejela svojega bodočega moža v pravljično razkošnem budoarju. Niti pogleda mu ni privoščila, ko je s svojimi težkimi čevlji prištorkljal po blestečem parketu. Dejala mu je samo, da ga bodo najprej 6 mesecev vzgajali, šele potem se bosta poročila. Nato ga je milostno odpustila. Iz rudarja gentleman Za Johna se je tedaj pričela doba učenja. Učil se je hitro, željno in lahko kakor otrok. Njegovi spočiti možgani so dojemali dvakrat tako hitro kakor navadno. V šestih mesecih se je naučil toliko, da se je lahko kosal s plehko ,zlato mladino1 ameriških milijonarjev. Po šestih mesecih je spet stopil v Maudin salon. Tokrat tako zanesljivo in tako ponosno, da se tudi Maud ni mogla premagati in ga je pohvalila, še tisti dan sta se poročila in nekaj ur nato sta se v razkošnem prekooceanskem parniku odpeljala v Evropo. Kaj je tisto čarobno leto doživljal nekdanji skromni rudar? Čudesa, ki se mu o njih poprej še sanjalo ni. Brezdelje ga je prijetno uspavalo, budile so ga nove čarobne dežele, nove pokrajine, nova mesta. Jesen in spomlad sta mlada zakonca preživela na sinji francoski obali, zimo- pod tropskim afriškim soncem, v Indiji, na lovu na tigre. Njuno življenje je bilo polno veselja, sreče in ljubezni. John ni mogel verjeti, da ne bo trajalo večno. Ni mogel verjeti, da se bo lepega dne njegova prelepa, ljubljena žena hotela ločiti od njega. Saj ga vendar ljubi! A ti dvomi so zamrli v kipečem razkošnem življenju... Prebujeni« Toda v sreči teče življenje hitreje. Hitro, le prehitro je bilo leto naokoli. In neko vroče poletno popoldne je njuna ladja pristala v nekem ameriškem pristanišču, še zadnjič je John naspol vdano naspol poželjivo ošinil svojo mlado ženo. A Maud ni imela pogleda zanj. Ponosno mu je obrnila hrbet in odšla. Njun zakon je bil ločen... John Barclery se je vrnil v svoj rojstni kraj. Opasal si je rudarsko svetilko in se podal pod zemljo. Spet je hotel živeti kakor poprej, ljubezen do matere naj bi zabrisala ljubezen do Maude in željo po prejšnjem življenju. Nekaj dni je ril pod zemljo kakor krt, namesto tropskega sonca mu je svetil medli soj rudarske svetilke. A zdelo se je, da se mu je leto dni brezdelja kakor strup zajedlo v žile... Lepega dne je prišel domov, se preoblekel in se na tiho odpeljal v New-york. K Maudi. Komaj so ga pustili k njej. Ko je stopil v njeno sobo, je kriknila in hotela zbežati. Videl je, da je vse zaman. Potegnil je iz žepa samokres in jo ustrelil. Newyorško porotno sodišče ga je on-dan popolnoma oprostilo. Kdo je v Ameriki najbolj slaven? Newyork, avgusta. 2e nekaj tednov onstran Velike luže vneto propagirajo prijatelji in pristaši zdanjega predsednika Roosevelta za njegovo ponovno izvolitev. Ob tej priložnosti je eden izmed pristašev sestavil statistiko o ljudeh, ki so njihove fotografije največji ameriški časopisi najbolj pogosto objavili prvih šest mesecev letošnjega leta. Predsednik Roosevelt je prišel zdaleč na prvo mesto. Za njim je Shirley Temple, potlej pa Hitler in Cangkajšek. Zanimivo za današnji čas je pa to, da je Mussolini šele enajsti, general Franco sedmi, angleški kralj deveti, med prvimi dvajsetimi ni pa niti enega Francoza. 10 let je živela z medvedi (ba) Pariz, julija. Dobre duše, ki se žele posvetiti vzgoji zapuščenih otrok, bi res z uspehom vršile svoje poslanstvo, če bi jim neka pariška bolnišnica prepustila »pacientko št. 326.933«. V filmih smo že večkrat videli divje deklice (»Tarzanke«), a le malokdo je verjel, da so te filmske igralke zmerom skrbno nakodrane in z ološčenimi nohti, res prave divjakinje. Gledalci jim njihove civiliziranosti niti preveč ne zamerijo, saj jih prekrasni prizori iz narave, iz skrivnostnega pragozda in iz življenja divjih zveri bogato odškodujejo za to nedoslednost. Nedvomno bi pa »št. 326.933« pri fil-manju meni nič tebi nič skočila na kamero in na operaterja, da ju ugonobi. Kajti dekletce je res prava div-jakinja. »št. 326.933« — imenovali so jo tudi »Miss Neznanko« — ima komaj 12 ali 13 let. Raziskovalci so jo odkrili v nekem indijskem pragozdu. Pripovedovali I so, da so jo zasačili v medvedjem brlogu in da je medtem ko je njen tovariš podplatar zbežal, prilezla iz brloga in naletela na lovce. Ti so od začudenja obstali, potlej so pa to čudno deklico ujeli in jo odvedli s seboj. »Miss Neznanka« je bila čisto naga, imela je meter dolge lase in neznansko dolge nohte. Godrnjala je in brun- ]Wj€b virohn: 'fpelcatete s paradtžni/ci Dober tek/ dala, saj so jo medvedje naučili »govorjenja«. Svoje čuvaje je ogrizla in opraskala. Lizala je svoje telo, umivala se je ko mačka; vsak dan je porabila dve vedri vode, da si je z njo ugasila žejo. Domnevajo, da je od drugega leta dalje skrbela zanjo medvedka, ki je ni varovala samo pred nevarnostmi pragozda, ampak jo je celo velikodušno pohčerila. Zdaj iščejo za »Miss Neznanko« pripravno ime. Spotakljiv stavek (ba) London, avgusta. Nekega šoferja so te dni obsodili na globo 25 funtov šterlingov in mu za leto dni vzeli pravico do šofiranja, češ da je pijan vozil avto. Pri zasliševanju je obtoženec sodniku odločno ugovarjal. Izjavil je, da je Glavna kolekfura Državne razredne loterije ŠAfiO, družba z o. z. v Ljubljani se je preselila s Krekovega trga štev. 10 v Frančiškansko ulico št. 6 (poleg trgovine ,,Jelka“) bil zmožen odgovoriti na vsa vprašanja policijskega zdravnika, ki je preizkušal njegovo pijanost. »Ko me je zdravnik preizkušal, ali sem pijan ali ne,« je rekel obtoženec, »sem zagrešil dve stvari. Prva je bila ta, da nisem mogel hitro in brez napak izgovoriti tale stavek: ,She sells sea shells on the seashore.1 (izg. ši selz si šelz on dze sišor.) Druga, da nisem pomnožil številk: 493 X 788. Sicer sem rekel zdravniku: ,če bi računal počasi, bi tako sicer pravilno izračunal, a vi bi me obdolžili, da sem pijan, češ da tako dolgo računam, če bi pa hitro izračunal, bi bil rezultat napačen in spet bi me obdolžili pijanosti...* Zato kratko in malo nisem hotel izračunati.« Sodnik pa njegovega zagovora ni upošteval in je filozofskega šoferja, kakor smo videli, vseeno obsodil. Največje zasebno trgovsko učilišče. Znani državno priznani »Chri-stofov učni zavod«, Ljubljana, Domobranska cesta 15, je letos znatno razširjen, najmoderneje opremljen. Posebnost bodo učilnice za pisarniške vaje in strojepisnica. To bo edinstveni zavod te vrste v državi, potrjen tudi od ministrstva. Učence odn. učenke pripravlja za vsakovrstno pisarniško službo, po polletni praksi lahko odpro tudi lastno trgovino, kar je važno zlasti za otroke trgovcev in obrtnikov. Poučujejo prvovrstne učne moči, profesorji. Kdor želi podrobne informacije, naj piše na ravnateljstvo za brezplačni prospekt s slikami. Mesečna šolnina 180 din. Vpisovanje vsak dan. Lani je zavod obhajal 351etnico obstoja, je najstarejši in naj večji te vrste. K napredku mu iskreno čestitamo in ga najtopleje priporočamo. Edini človek, ki ve za mayerlinško skrivnost Praga, julija. Grof Edvard Taaffe, vnuk nekdamjega predsednika avstrijske vlade grofa Taaffeja, je priznal, da sta mu češkoslovaška in nemška vlada ponudili velike denarje za zapiske njegovega deda — edinega človeka, ki je poznal skrivnost Mayerlinga. V teh zapiskih je nekdanji ministrski predsednik opisal nesrečni dogodek, ki so o njem krožile različne verzije, a se o njem še do danes ne ve prava in čista resnica. Ponudbe češkoslovaške in nemške vlade je grof Taaffe odbil, časnikarjem je le izjavil, da je skrivnost Mayerlinga groznejša od vseh verzij, ki so o njej krožile. Grof Taaffe je prodal samo neka pisma svojega deda, ki so bila češkoslovaški vladi potrebna za izpopolnitev državnega arhiva. »Ta pisma,« je rekel grof Taaffe, »se nikakor ne nanašajo na smrt avstrijskega prestolonaslednika Rudolfa, Vse listine, ki so v zvezi s skrivnostjo dvorca Mayerlinga, so na varnem mestu in jih ne prodam. Nemčija in češkoslovaška sta mi posredno ponudili velike vsote za te listine. Prodati jih nočem tudi zato, ker je resnica o tej tragediji ČUDNI LJUDJE • ČUDEN SVET V Filadelfiji v Ameriki so imeli te dni kaj nenavadno stavko. Stavkale so matere proti nekemu — cestnemu križišču. Na tistem križišču se namreč steka pet cest in promet je nenavadno velik. Statistika je pokazala, da se tamkaj vsak teden pripete vsaj štiri avtomobilske nesreče. Kako nevarno je to za otroke, ki hodijo v šolo, si lahko mislimo. In tako so tamošnje matere sklenile, da se bodo radikalno uprle takšnim prometnim razmeram; več ko 50 mater je korakalo neko popoldne čez to križišče, z otroškimi vozički, ali pa vodeč otroke za roko. Promet je zato zastal za dobro uro. Policija je pregovorila matere šele tedaj, ko jim je obljubila, da bo poskrbela, da bodo promet na tem križišču bolj smotrno uredili. Ali že veste, da belka ne sme sesti na znožje vsemogočnega Budhe? Neka Evropka se je dala na Ceglonu slikati, sedeč ob vznožju Budhovega kipa. Fotograf, ki je film razvijal — sam veren budhist — je bil ta'.o ogorčen zaradi takšnega bogokletja, da je film takoj uničil. Njegov vajenec je pa že poprej naredil en sam odtis slike in ga poslal nekemu časopisu. Izcimila se je prava pravcata afera. Gospodična se je morala opra- vičiti, šele potlej so ji zakrknjeni budhisti žalitev oprostili... *#* Te dni si je neki senator ameriške države Louisiane kaj nenavadno privoščil ameriške urade. Dejal je namreč, da dajejo v teh uradih vse preveč prednosti lepoti namesto znanju. To je že marsikdo opazil. Med drugim je dejal, da ve za neki urad, ki so v njem v službi samo nenavadno lepe, pikante rdečelaske. Človek bi po njegovih besedah sodil, da v Ameriki zmagujejo moški s svojim znanjem, ženske pa s svojo lepoto... ***■ Že večkrat smo brali, da se ljudje na smrtni postelji niso mogli ločiti od svojih ljubljenih živali. Tako je tudi te dni gospa Klara Molonisova iz Veracruza v Mehiki zahtevala, naj ji dado s seboj v krsto njenega kanarčka. Mož ji je sicer hotel željo izpolniti, a prišla je na uho gosposki. In ta je odločila, da ptička ne smejo umoriti. Mož si ni znal drugače pomagati in je pokojnici položil na krsto prekrasen venec, v imenu — ljubljenega kanarčka... *** Včasih žival pokaže, da je v njej še nekaj več kakor goli nagon. Ali si moremo drugače razlagati požrtvovalno materinsko ljubezen neke muce, ki je hotela skočiti v ogenj, samo da bi rešila svoje mladiče? Na farmi Geralda Mattersa v državi Missouri (Amerika) je te dni izbruhnil požar. Vsi so se že srečno rešili, samo domače muce ni bilo nikjer. Naposled so jo opazili gasilci, kako se je obupno poganjala čez neki zid, naravnost v plamene, a brez uspeha. Bila je že čisto osmojena in onemogla. Le s silo so jo odtrgali od zidu. Ko so drugo jutro grebli po pepelu, so našli v njem šest zogljenelih mačjih trupelc... V nekem elegantnem pariškem hotelu si je te dni hotela vzeti življenje neka lepa, mlada in bogata Ame-ričanka. Vzrok? Ker ni mogla dobiti moža. Zakaj neki ne, saj je imela vendar vse lastnosti in prednosti srečne bodoče žene? In vendar je imela nečesa preveč — bila je prevelika. Meri namreč lm 80 cm in trdi, da zato ne more dobiti nobenega primernega moža, niti oboževalca ne. Pri plesu je zmerom ,sedela' m vse to jo je tako užalilo, da si je sklenila vzeti življenje. V bolnišnici so ji izprali želodec; ali so ji tudi vrnili veselje do življenja, pa pariški časopisi nič ne poročajo tako- strašna, da se je moj ded komaj odločil, da jo je razodel cesarju Francu Jožefu, sicer pa nobenemu drugemu članu cesarske rodbine. Predsedniku vlade grofu Taaffeju se je posrečilo dobiti te listine, ker je kot tedanji notranji minister in vrhovni šef policije osebno vodil preiskavo. Njegova rodbina je sklenila po njegovi smrti listine shraniti in jih objaviti šele čez 50 let. In kaj pravite vi? Ali lahko traja poljub 5 minut? Nekateri boste rekli, da ne, drugi boste pa najbrže pritrdili. Prav to vprašanje je te dni prizadejalo precej skrbi nekemu sodniku v Dorche-stru na Angleškem. Zadal si ga je, ko je moral razsoditi v tožbi, ki jo je vložilo neko dekle, češ da jo je mlad nasilnež proti njeni volji poljubljal celih pet minut... Poslušalci te zanimive tožbe so se razdelili v dva tabora. Prvi je trdil, da more trajati poljub samo eno minuto, drugi pa celo da traja pravi poljub 10 minut. Sodnik je naposled naspol v šali dejal, da more po njegovem mnenju trajati poljub samo eno minuto, ali pa še manj, vendar pa ne trdi, da je njegovo mnenje edino pravilno, kajti v takšnih stvareh nima kaj prida skušenj. In razsodil je tožbo v tožiteljičevo in obtoženčevo zadovoljstvo. ŠIROM PO SVETU S koso je med prepirom obglavil svojega soseda neki kmet iz vasi Kiši-neva na Romunskem; morilca so takoj prijeli. — Svetovni ženski kongres so te dni v Budimpešti zaključili; zboro-valke so sklenile, da bodo skušale v znamenju ljubezni pospešiti rešitev perečih svetovnih problemov. — Za 8 milijonov din dolgujejo Finci zobozdravnikom; tako kažejo ,čme liste' z imeni dolžnikov, ki so jih te dni objavili finski zobozdravniki. — 81 let je imel kroglo v pljnčili 411etni vojni Invalid Giovannl Rover! Iz Bologne. Te dni mu jo je pa kirurg profesor Paolucci Izrezal. Operacijo so filmali. — Štiri milijone brezdomovincev imamo v Evropi, tako je izračunal odbor za begunce v Londonu. — Plinske maske za telefonistke si je te dni nabavil londonski telefonski urad. — Strela je ubila dvanajst goved med nevihto, ki je te dni divjala v Nottinghamu na Angleškem. — V stratosfero bo te dni poletel poljski letalec Bur-czynski; balon za ta polet je že dograjen. — 56 držav se bo udeležilo newyorške svetovne razstave 1. 1939.; stroški zanjo bodo znašali okrog 155 milijonov dolarjev. — Nemška odprava, ki je hotela premagati vršac Nan-ga Parbat v Himalaji, se je morala te dni brez uspeha vrniti v dolino. Zaradi izredno slabega vremena letos ne bo mogoče nadaljevati znanstvenega dela In se bodo raziskovalci vrnili v domovino. — četvorčke je povila neka kmetica iz okolice Vidma v Italiji... Mati in otroci so zdravi. — Slavni filmski igralec Gharlle Chan, s pravim imenom Warner Oland, je te dni v Stockholmu umrl. — Strela je ubila dva brata v romunski vasi Valea Stramba. Ko je oče zvedel za smrt ttrok, ga je zadela kap, mati se je pa koj nato Iz obupa obesila. — Na Matterhornu sta sc ponesrečila dva mlada turista, eden Američan, drugi Švicar. Padla sta pri sestopu 70 metrov globoko in sta bila takoj mrtva. — Novo albansko državno himno po albanskih motivih bo sestavila glasbena akademija v Rimu. — Dr. Eckener, znani nemški kapitan Zeppelina, je te dni praznoval 701et-nico svojega rojstva. — Severno steno gore Picka Walkerja v italijanski provinci Aosta so te dni prvič preplezali trije Italijanski turisti. Na tej steni se je doslej ponesrečilo že 20 turistov. — Letalo na progi Praga—Pariz je te dni nad Schwarzwaldom treščilo na tla; 16 mrtvih, 1 ranjena. lllllllillllllllllllllllllHIU KOLESA) E damska In moška, nainovejšl S 5 letošn)! modeli v nujvečil i - j= = blrl naprodaj po neverjetno S S ni kih cenah. j- | NOVA TRGOVINA | E TVR1EVA (DUNAlSKft) CESTA 36 = S nasproti Gospodarske zveze 3» ?miiiiiiimiiiiiinu»nmiiiiinult Za kolesa saino >Durlin-iak nesu in njena čustva so bila tisti dan ... . v., j čisto posebna. Zelo počasi je vozila. Slovenci, IJUOltC lil UClte set Ko se je tega zavedela, je takoj ve-svoje materinščine! ?dela, zakaj. Poslednjič je namreč vo- j zila to pot. Da, poslednjič, kajti v roč-Hoclim po mestu. V oči me zba-i ni torbici je imela pripravljeno poslo-dajo čudovite »cvetke« našega lepega! viiiio pismo, ki se je pričenjalo z be-jezika, cvetke, kibi jih z dobro voljo* S€dami: Zapuščam te... To pismo bo lahko že zdavnaj odpravili. Na oknu neke kavarne visi oznanilo: »Otprto celo noč!« Pri nekem brivcu vidim v izložbi: 'iBuhikopfe strižemo po 3 Din!« V neki gostilni: »Knedli s para-dajsovim zosom.« Narod, ki ne spoštuje svoje materinščine, pač še ni zrel za svobodo! K. R. Čudna razvada dala zjutraj na pisalno mizo svojega moža, preden ga bo za zmerom zapustila. Dolgo je oklevala in premišljevala, ali bi zapustila svojega moža, ali ne. A saj ne more več prenašati tega življenja, osem let je že preživela v tem peklu, a' zdaj mora za vsako ceno napraviti konec, sicer bo še znorela. To I enolično življenje z Jacquesom tako Z slabo vpliva na njene živce, da se že j boji hujših posledic. A zdaj je vendar V našem mestecu imamo tudi če-}®6 v lepše, boljše življenje... den kino. Tako je dana vsakemu pri-J Ko se je z Jacquesom poročila, ga je ložnost, da si za malo denarja lahko £ ljubila, o tem ni dvoma. A poznala ga privošči nekoliko razvedrila. Vsaj sije samo nekaj mesecev in niti zdaleč tem namenom zahaja pri nas večina! ni slutila, da navade nekoga, četudi ljudi v kino. t prav za prav niso navade, ki jih pri Je pa v našem mestecu skupina Z drugih sovražimo, vplivajo na človeka ljudi, ki v kino očitno ne prihajajo s Z razdražljivo in nadležno, brž ko jih tem namenom, temveč pridejo zgolj Z imamo vsak dan pred očmi, Ze dve zato, da ostale gledalce motijo z glas-tleti je vsak dan znova čakala, da ji nim govorjenjem, smehom in celo Z morda naslednje jutro pri slovesu ven-prepevanjem. i dar ne bo rekel: »Na svidenje, srček«, Če mislijo, da si s tem, če kupijo* in na večer ne; »Evo me, srček«. In najboljši sedež, kupijo tudi pravico j da je vendar ne bo bežno poljubil na za motenje predstave, se motijo. Tu-| levo lice, vselej na isto mesto... Upala je, da bo prišlo jutro, ko vendar ne bo drsal v copatah v kopalnico in da ne bo pet minut nato zaklical v spalnico: »Dobro jutro, srček, kako bo z zajtrkom in jutrnjim poljubom?« Bila je zmerom ljubeča žena in dobra gospodinja. Jacques tudi ni nikdar podvomil o njeni zvestobi. V vseh teh letih se z možem nista niti enkrat sporekla. In vendar, zdaj ga mora zapustiti. Čutila je, da ne more več prenašati teh dolgočasnih dni. Dan je bil enak dnevu in teden tednu. Ob ne-. . * deljah sta hodila v goste k Jacaue- »a .zlet v okolico. Bilo je prav pn-tsovim staršem, kjer so na dolgo in ši- di se motijo, če mislijo, da si s tem pridobijo ugled. Narobe! O njihovi srčni kulturi imamo že vsi svojo sodbo. Ker jim ne gre do živega noben vljuden opomin med predstavo, bodo mogoče šle komu izmed njih do živega tele skromne vrstice. Upajmo! Obiskovalec kina Pomanjkljiva narodna zavest Lep dan v juliju je bil, ko sem šla J jetno; grele m pekle smo se na son-*oko m samo sorodnildh ob cu, pele m zalagale z raznim, dobro-* de] ^ doma tam. ter s. prav.le razne dovtipe. | kvartala v torkjh sta H g,edaiišče kmalu ko se je sonce skrilo, smo sel jn Qb sredah gta zahajala k Robertu odpravile prot. domu ? Pratoncyju, Jacguesovemu tovarišu, Ko smo se vračale z lepega nedelj- • t>0gatemu samcu. Tu je pa morala Su-skega izleta, sta sli pred nam, tud.Jzana dve uri moIfiati medtem ko sta dve dijakinji, k, sta venomer prepe-jmoža govorila 0 svojih kupčijah v če-vali. Vse je v redu. Rad. imamo ve-*trtkih sta ŠIa y kinQ in y tkih sta sele ljud, Prav je, da ljudje pojo.J t doma kvartala Pozimi sta ob so_ samo zavedajmo se, kaj pojemo. Pe-♦ botah ^hajala v gledališče, poleti sta sm., ki sta jih »cvrcali« dijakinji, so. dla na terasi neke kavame. ... . , , . »pa posedla bile od prve do zadnje nemške, pa* , . , .. tudi italiianske so bile vmes. Mislile!;. Osem let sta živela po tem programu [ m zdaj bo na lepem ubogi Jacques do- [ bil poslovilno pismo svoje žene in ves tudi italijanske so bile vmes. Mislile smo, da sta tujki, a ostrmele smo, ko smo spoznale, da sta jugoslovanski dijakinji, ki menda še vedno mislita, da je bolj »nobel«, če čebljata po nemško. In a žalosten se bo moral vdati v svojo usodo, da ga njegov srček, njegova mala Suzana za zmerom zapušča, ker ga je malone začela sovražiti... Če maček med mišmi tulil Morda bi Pa Suzana še nekaj let , , j prenašala to pusto življenje z Jacque- za svobodo ? som, če ji ne bi bil prišel na pot Ro- ... , . t bert Pratoncy in jo spodbudil k tej Na Sentpetrski cesti ima neki pre- J odločitvi. pred nekaj meseci ga je slu-inozen trgovec srčkano muco. In ta*fiajno srega;a v mestu in namignil ji uboga muca mora bit. (ne glede mi * Je_ da JQ že leta jn ]eta Ra uhem kontumac) noc m dan zaprta v neki ♦ 0božu.je. Rekel ji je: »Zmerom sem kleti m loviti misi. Vse bi bilo, samotvam na usjug0 Kadar si boste zaže-b’ uboga muca ne hrepenela po Z ieij moje družbe, me kar pokličite, pri-svobodi tako zelo, da pretuli vse noci,Jjej bom rade vojje e Suzana je planila kakor bi jo kdo na meh drl. la nočnaJv jok jn prožila Robertu svoje težave, godba je tako strasna, da stanovalci ^ Robsrt jj je pa rekei: »Samo en izhod bližnjih his sploh ne moremo spati. Xje> moja jjUba, zlatolasa Suzana. Za-Mislim pa, da danes, ko imamo ze J pustiti morate Jacquesa. Seveda ga bo spada v zrcalo današnjega časa. Prizadeta ; to zelo presenetilo in potrlo, a misliti ; morate na to, da ste še mladi in lepi ; in da je na svetu še mnogo drugih ; mož, ki bodo presrečni, če bodo lahko v delu, zastran tega si nikar ne delajte skrbi. Pišite mu pismo in vrnite se k svojim staršem. Teden dni nato se vas bom drznil obiskati.« Suzana Roberta Pratoncyja ni ljubila. Niti sanjalo se ji ni, kakšna bo zdaj njena bodočnost. Samo eno je vedela: življenje, ki ga zdaj živi, je tako brezmejno pusto in enolično, da vsako jutro, ko se zbudi, prestrašena pograbi ogledalo, da se prepriča, ali nima še nobenega sivega lasu. In Suzani je bilo šele dva in trideset let... Pripeljala se je pred majhno vrtno vilo. Kakor vsak večer je tudi tisti dan previdno zapeljala avto v garažo; zelo je bila presenečena, da ji Jacques ni prišel nasproti, da bi jo poljubil na levo lice in zaklical: »Evo me, srček«. Saj je bil sicer zmerom že ob tem času doma. Sobarica ji je povedala, da je gospod Dufayel pred eno uro prišel precej razburjen domov; v naglici je pripravil kovčeg in se odpeljal na postajo. »Gospod je pustil za vas neko pismo, milostljiva. Najbrže je moral odpotovati zaradi nujnih kupčij,« jo je skušala pomiriti sobarica in nato odšla. Suzana je stekla v svojo sobico in zagledala na toaletni mizici pismo. Strgala je ovoj, preletela vrstice in se sesedla s tresočimi se koleni v naslanjač. Brala ga je in brala in ni mogla verjeti. Bilo je poslovilno pismo. Ja-cques ni odpotoval po kupčijah; za zmerom jo je zapustil. Ni pobegnil s kakšno žensko, temveč — čudno in to je bilo ravno tako čudno — šel je samo zato, ker ni mogel več prenašati enoličnega življenja ob njeni strani. Njegovo pismo je bilo skoraj takšno kakor Suzanino. »To enolično življenje«, je pisal Jacques, »mi gre tako na živce, da se mi zdi, kakor bi sedel v ječi. Vse tvoje navade, način, kako odpiraš ročno torbico, kako sedeš k mizi, kako se zlekneš v posteljo, kako ¥ RADENSKO ZDRAVILNO KOPALIŠČE zdravi z dobrim uspehom bolezni s r c a, ledvic, živcev, nervozo, želodec, Jetra, zenske kafare, spolne motnje, notranje zleze. Ako trpite od katere teh bolezni ali sploh obiskujete zdravilišče, zahtevajte nasPr?^ spekt, v katerem imate mnogo koristni« navodil o zdravju. Uprava Ra denskega zdravilnega kopališča SLATINA. RADENCI Direktni vagon za zdravilišče SLATINA RADENCI odhaja iz Ljubljane ob 3.00 ter prihaja v RADENCE ob 14.42. Ho mor si z raznimi lepotili lepšaš obraz — vse to me dela bolnega in ne morem več prenašati te more. Zelo rad bi se bil o tem s teboj osebno pogovoril, a nisem bil dovolj pogumen. Mislim, da je najboljše, da se razideva...« Suzana je trikrat prebrala pismo, preden je docela razumela. Njene oči so se od veselja napolnile s solzami. Pol ure je ležala na blazinjaku in pr e-5 mišljevala: »Zdaj se prične novo živ-" ljenje. Prosta sem, ne da bi bila Ja-cquesu prizadela bolečino...« Pozvonila je, sobarica je pritekla in začudena obstala pri vratih; gospa ji je velela, naj pripravi kovčeg. Poslovilno pismo* je položila na moževo pisalno mizo in i Zlobnost in zlobnost odbrzela proti garaži, kjer je sedla v| Gospod čebulček ima nekaj več ko avto. jpet križev, vendar pa zmerom trdi, d® Peljala se je v Pariz, najela si jej je še v najlepših letih. Pred kratkim sobo v hotelu Ritz in je takoj telefo- tga je neka zlobna gospa vprašala: nirala Robertu Pratoncyju, da ga čezj »Gospod čebulček, kakšen občute pol ure pričakuje. Vsa vesela mu jej je vendar, ako človek praznuje petde-hitela pripovedovati, da je zapustila J setletnico?« Jaco.uesa in da mora nujno govoriti? »Ali se ne spomnite več?« ji j« ^e' z njim. Njen glas je nekam drhtel, nijbulček kratko in jedrnato zasolil, čudo! Robert je prišel, vroče je po-J Iz otroških ustk ljubil Suzani obe roki m se ji je pri-J _ , „ , ,__ srčno zagledal v oči. Potlej si jo je pa J ^ Petrcek je dobil dvojčke d drznil plaho objeti okrog pasu... A Jstnei. Peticek nic kaj rad ne h Suzana se je umaknila. Prestrašila se j solo, zato mu je oce ob tej nenavadni je, ko je to storila. Tudi ona je pre j t priložnosti svetoval, naj pove učitelj ^ da bo Roberta objela, JkaJ se je zgodilo, potlej bo najbiz« - 7 C' wn 1 Drugi dan zjutraj pride Petrček ves HELGA SE ZAROČI Nemški napisal K. G. Fischer »Pomisli, zdi se mi, da ta Reinhold gleda za našo Helgo!« je rekla mati ogorčeno. »Kaj, ta malopridnež, ta nepridiprav s podloženimi rameni! Samo v nesrečo bo spravil najinega otroka. Takoj morava kaj ukreniti!« je odvrnil oče; videlo se mu je, da mu je šla stvar zelo k srcu. Bil je majhen in nekoliko debelušen in v nenadnem izbruhu očetovske skrbi se je tresel kakor kipnik v jedilnem vozu brzo-vlaka. Pet minut je vladala tišina; skrbni oče je gubančil čelo in premišljeval. Potlej se mu je vendar nekaj posvetilo. »Sijajno idejo imam! Helgo moramo odvrniti od teh misli. Poslali jo bomo za nekaj tednov na morje. Tam bo čez noč pozabila na tega Reinholda, pri tem bo imela pa lepo priložnost, da v odlični mednarodni družbi spozna koga drugega. Lepa je dovolj!« »Kaj ne bo — saj je moja hči!« je rekla mati, četudi to ni prav nič spadalo k stvari. čez dva dni je Helga odpotovala. In teden dni nato je mama že prejela njeno prvo pismo. S tresočimi se rokami ga je odprla: Ljuba mamica! Malo je manjkalo, pa bi morda ni- vsakršne pasti in priprave za lovljenje miši, res ni potrebno, da .bi se uboga živ^il tako mučila, ne glede na to, da nam preganja vse noči spanec. Takšna brezsrčnost, ki ji je cilj * samo izkoriščanje živali, menda tudi «»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦;Zdaj sem že zdrava in čila cnarla v vtvnln rlnnnšnipo-n časa. Ijivkami. Torej zmerjati se znajo pojse imam zahvaliti samo nekomu — slovensko... »Hektorju! Skratka, ti veš, mamica, ko vprašamo pozneje upravitelja j da sem dob?a plavalka, a da ne vzdr-’ie in kai*ž v vaši družbi. Jacques bo našel uteho koli ne pričakala pisma svoje hčer- kice. Prosim te, nikar se ne prestraši! a za to »Skrbna« mamica Sedim v kavarni. V svoji bližini opazim goste oblake dima, ki mi onemogočajo, da bi videl, kaj se za njimi ali v njih skriva. Napenjam oči. Dim se nekoliko razmakne, da vendarle zagledam, kaj je bilo v njem zavito. In kaj vidim? Da sam nisem videl, ne bi verjel. Okrog mize sedi več dam, med njimi mlada mamica, poleg nje pa otroški voziček in v njem otročiček, približno mesec dni star. Mamica se od časa do časa skloni k otroku s cigareto v ustih. Da bo ta otrok poln zdravja in življenjske moči, o tem pač niti najmanj ne dvomim. Kam plovemo? B. !>• f kopališča, odkod so ti ljudje in kaj*žim dolgo. Takoj prvi dan sem sku- mislila na to, — ----------------- ---------- in da se ne bo branila, če bi jo hotel Jsmel domov, poljubiti. Vedela je, da se pričenjal. _ , zanjo novo življenje, a vendar se jejzar€c od sreče iz sole domov, zgrozila. Izginila je iz sobe, še predenj vidiš,« meni oče^ zadovoj > je začudeni mož mogel potolažiti prč-J2^3! Pa rekla gospodična, ko si J strašeno ženico in jo pregovoriti, naj {Poveclal, da si dobil dve sesti i ostane pri njem. ♦hkrati?« . . „ ,, 5 »Beži, beži, očka, samo za eno sen* čez eno uro .e Suzana ležala v svo,i ♦ ..; . ’ .. ,, postelji, v mali vrtni vili v Vincen- i&a/' 'drUg° sem, pa pnhranilp^ nesu, držala je v rokah moževo pošlo-J^ teden-« se odieze P°no*no P€ vilno pismo in ga mečkala med prsti.* Venomer je ihte ponavljala: »Jacquesj Prebrisanec ne zapusti me. nikar me ne zapusti,? Dva prijatelja se srečata v neki trg0* Jacques...!« (ba) j vini s porcelanom. Oba kupujeta da* rila za svoji ženi, a eden izmed njiju kupi nenavadno dragocen servis. s Kaj, tako drag servis kupiš ti svoji ženi, ali ti to nese?« j Pa še kako se mi obnese, prijatelj moj, če bi namreč kupil poceni servis, bi ga moral sam brisati in umivati, tako pa žena ne pusti, da bi s* ga 4otaknil.« stran tega življenja... »Hektor«, je za- * mrmral. »Očitno je Francoz... ko bi j vsaj vedeli, kdo je, v kakšnih razme-3 rah živi...?« < čez teden dni je dospelo drugo 1 pismo. j »Ljubljena mamica! | Razumljivo Zelo sem vesela, da se tudi vidva} vsa družina je proti nevesti. Materi zanimata za Hektorja. Zadnje čase J se zdi preošabna, tetki Jelki domiš* sva zelo pogosto skupaj. Ah, mamica, J ljava, sestra pravi, da si barva lase, ne veš, kako ga imam rada! Kadar »svakinja meni, da ni pripravna za B°' se zvečer sprehajava po promenadi, J spodinjstvo, babica se boji, da ne bo se vsi obračajo za njim in občudu-} dobra mati, očetu se zdi presuha, stari jejo njegovo krasno postavo. Zelo sem«teti Ani premlada, stricu Nacetu pr®' ponosna nanj in prijateljice, ki sem J siromašna. jih tu spoznala, kar pokajo od zavisti. £ Naposled meni ženin skromno, d* Kadar sem nemirna in kadar se bo-«ima njegova bodoča žena vendar veli* jim, ga prav narahlo pobožam po nje-* bansko, da, neprecenljivo prednost govih jeklenih mišicah in takoj se*pre(j drugimi dekleti. počutim na varnem. Najrajši bi ga? »Kakšna prednost naj bi pa bila vse svoje življenje imela zraven sebe. |to?« vprašajo vsi radovedno. še ne vem zanesljivo, a mislim, da« »Nobenih sorodnikov nima,« niefli me je tudi Hektor vzljubil. Vsekako ? ženin modro. je zmerom pri meni in me niti za ? trenutek ne pusti same. Ko sva on-« TI Han qpHp1a npkip V efizdll KP ip Čisto £ IlUltlO) J)) l ) CiriliJi lia) odlil ; >, Spomini s potovanja po Afriki ! "»Povej no, prijatelj, ali je potova-[nje med ljudožrci res tako strašansko > nevarno?« ! »Pa še kako, dragi moj, z eno nogo !si zmerom na jedilnem listu.« dan sedela nekje v gozdu, se je čisto, počasi primaknil k meni in me je po-j gledal s svojimi ljubkimi, velikimi! očmi tako prisrčno, da bi se bila kmalu spozabila in ga poljubila. A o pra-j vem času sem se še premagala, kajti! kaj takšnega se vendar ne spodobi!' Ničesar si tako zelo ne želim, ko J da bi čimprej mogla stopiti pred vas, j svoje starše. Tvoja presrečna hčerka Helga.«' »Hm, hm!« je zmajevala mama z glavo in v čašo njene sreče je kanila; prva kapljica grenkobe zaradi neizku- NA ANGLEŠKEM »Mama, ali imajo angelčki peruti?* »Seveda, ljubček moj.« »Ali tudi lete?« »Kajpak, radovednež mali.« »Veš, včeraj je rekel očka naši Mi' cki, da je angel. Ali tudi ona lahk° leti?« »še danes bo zletela, ljubček!« NA ŠKOTSKEM »Koliko računate za likanje hlač?« »En šiling.« »Dobro. Evo vam pol šilinga. Zlikaj- lice. Ena ,nemška’ družina je dru-Jpred ciljem, komaj deset metrov od , ram, zelo odkrita je. Videti je, da je,, žina nekega slovenskega trgovca izjparnika so me zapustile moči. Vmes i zadeva že precej dozorela!« Očka jej bližnjega kraja. Ko pozneje sprego-Jje pa kakor iz neba posegel rešitelj, pa samo rekel: »Hvala Bogu, Reinhol-J vore , Nemke* v svoji materinščini, J Na vrat na nos je skočil v vodo, za- da je menda zdaj že čisto pozabila!«; so, nam pojasni — le poslušajte! —J šala pla°vati do "nekega parnika, vsi- j šene deklice, ker ni mamice zraven in J te mi samo desno hlačnico. Dejal bom da so sami domačini iz bližnje oko-Jdranega v pristanišču. A smešno malo | bogve zaradi česa še vse...« Reči mo- Z fotografu, ki me bo pri poroki slikal. ...............................' naj me ,poči‘ v profilu.« V ZDRUŽENIH DRŽAVAH Pri fotografu. »Ali bi mi lahko povečali tole fotografijo mojega sina?« »Seveda, gospa, kakor želite.« »Ali bi mu pa lahko hkrati tudi sneli čepico z glave? Veste, rajši ga' gledam razoglavega, tako lepe lase ima-* »Tudi to bi se dalo narediti, gospa, toda... kakšne lase pa ima?« »Nikar ne zbijajte šal z menoj! To otepajo v kar najpristnejšem dolenj- f grabil me je prav še v zadnjem tre-skem narečju! Jnutku in me varno spravil na suho. In nauk tega dogodka? Domačin vJLahko si misliš, kako mi je zdaj ljub. domačem letovišču misli, da je med J Zelo lepe rasti je, velik in plečat je, tujci, naš severni sosed, tujec pa v J simpatične izrazite oči ima, kakor sr- tujem letovišču dozdevno upravičeno!Jnjak in krasne vranječrne, svetlika-— misli, da je doma... S.joče se lase. Pri vsem tem je pa ne- K. N. Iznansko močan! Ah, mamica, ko bi ga Ar . . J mogla ti videti! Ime mu je Hektor — arooe vzgoja j saj res, to sem menda že povedala! Pred kratkim sem šla na sprehod v♦ Zaupam ti: postala sva že debela pii- okolico mesta. Bila je nedelja. Objiatelja! neki hiši je stalo majhno dekletce in? Tisoč poljubov pošilja tebi in tudi strmelo v mimoidoče. Majhna, zve-?očetu dava radovednica. Mimo sta prišli j tvoja srečna hčerka dve lepo oblečeni gospodični. Ko jej Helga.« ena od njiju opazila, da ju otrok ob-j čudu joče gleda, se je nakremžila in jij To pismo je mamo zelo ganilo, pokazala jezik. Otrok je še bolj raz- j Spomnila se je svojih lastnih čustev širil oči. J pred dvajsetimi leti. »Zaljubljena je!« Nisem vedela, ali je zdaj vzgoja!je rekla s solzico veselja v očeh. »Saj lepše vedejo!kar med vrsticami bereš!« Očetu pa r -...J. 2 i-\J f l/V totrt rl A * Hi 1 Oj ta presneta nemščina Te dni sem se mudila v nekem letovišču na Dolenjskem. Kopališče imajo, pa smo jo mahnili tja, da se osvežimo. Sedimo okrog bazena, slišimo pa samo nemščino, kakor da bi bili na tujem. »Pa imajo res dosti tujcev tukaj,« meni eden iz naše družbe nič hudega ne sluteč. A glej ga šmenta, komaj je spre- Itako narobe, da se otroci .. , , rovoril, že zaslišimo, kako se ,Nemci' od odraslih, ali so pa otroci pamet-^sporočilo ni slo tako do živega; bil obkladajo z izbranimi slovenskimi ža- ' nejši od takih domišljavih j-frkelj«. J je pač bolj dovzeten za prijenujivo čez teden dni je spet prišlo pismo,; a to pot kar priporočeno. »Moji dragi starši! Nisem vam hotela prej povedati važne in usodne resnice. Torej poslušajte in prosim vas, sprijaznite se z novico: Reinhold se je seveda takoj pripeljal za menoj. Včeraj sva se javno jboste vendar videli, ko mu boste snel1 zaročila. Lahko si mislite, da kar pla- ♦ čepico.« vam v sreči in blaženosti!« J v MEHIKI Mati je skoraj omedlela. Očka je pa? sodnik: »Koliko let vam je?« prestrašen in smrtno bled skočil po-j obtoženka: »20 jih imam pa neka) konci in zajecljal: »Da-a-a. ali... jaz«mesecev...« sem pa mislil... ta Hektor... kaj je pa? sodnik: »Koliko mesecev?« potlej s Hektorjem? čitaj dalje, alij obtoženka: »Sto sedem...« ni nič napisala o njem?« ? »Pač!« je rekla mama. »Tule jej FRANCOSKEM pripisano: »Pomislite, ljubi starši,* Starinar: »Gospod, ta vaza je stan* Reinhold ne mara Hektorja! Preveč J že več ko 2000 let!« mu laja! Tako velik pes, pravi, ni za J Novopečeni milijonar: »Ali me ni' sobo, da se bolje počuti zunaj, vjslite za norca imeti? Saj pišemo še naravi...« (ba)J1938 « »BON ŽE OČETU POVEDALA...« mi jem. Ker so pa jajca zdaj še dokaj draga, si privoščim to čistilo samo vsak drugi dan. Ostale dni se pa umivam z navadno mlačno vodo, brez kakršnega koli dodatka, nato se pa krepko obrišem s precej ostro brisačo. Zjutraj se pa vsakokrat umijem samo z mlačno vodo.« »Kako pa le storite, da se nič ne potite?« sem se drznila vprašati. Gospa se je nasmehljala. »To je pa star francoski recept, a kakor vidite, se dobro obnese. Zmešam 50 gramov benzojeve tinkture, 50 gramov galuna in 500 gramov destilirane vode. S to vodo si namažem obraz večkrat na dan, navadno vselej, preden grem ven. šele čez to se napudram in nalepo-tičim in šele na tej podlagi puder drži.« To so bile kajpak novice in Meta jih je kar požirala, »čudili sta se, ker sem poprej pila topel čaj namesto ledeno-mrzle limonade?« je ljubeznivo povzela gospa. »Nam Francozinjam je znano, da smemo poleti le malo piti in še to naj bo toplo, če si hočemo ohraniti svežost in se odžejati. To se vam bo morda zdelo čudno, a tega smo se naučile pri Japoncih, ki znajo menda od vseh narodov najbolje krotiti vročino. Zelo priporočljivo je po- Naša kuhinja KAJ BO TA TEDEN NA MIZI? ('■etrtek; Gobova juha s krompirjem, kolerabiee, krompirjev pire. — Zvečer; Goveji golaž. Petek; Ragujeva juha1, češpljevi cmoki-. — Zvečer : Krompirjev pe-čenjak in solata Sobota; Zelenjavna juha, kumarič-na solata, pečen krompirček. — Zve- jfjU večerjo : jpjekatete s 'naradiiniki Dober tek! čer: Koštrunov hrbel e stročjim fižolom1. Nedelja: Goveja juha z vlivanci, prašičja pečenka na način divjačine, srbska solata4. — Zvečer: Mrzel narezek. Ponedeljek; Možganova juha, sladko zelje, krompirjev pire. — Zvečer: Ohrovt s klobaso. Torek: Golaževa juha, solata, pečen krompirček, govedina. — Zvečer: Kompot jn torta doboš. Sreda: Krompirjeva juha, dušen krompir, pesa, naravni zrezki. -Zvečer: Makaroni s solato. Pojasnila: 'Ragujeva juha (postna): Skuhaj v ‘2 litrih slane vode nekoliko graha, vršiček majarona, nekoliko na kocke zrezanega korenja, peteršilja, kolerabe in cvetače. Med tem speci v presnem maslu pet osnaženih rib in nekaj žab; ko so pečene, jih poberi ven, odstrani jim kožo in koščice! meso zreži na kocke in daj na stran. V kozico daj nekoliko drobno zrezane čebule; ko je rumena, dodaj malo na drobno zrezanega zelenega peteršilja, 3 žlice moke, ribje kože in jetra. To Kalij z 1 litrom vode in pusti, da vre četrt ure, nato precedi h gornji zelenjavi in pridaj ribje in žabje meso, malo nastrganega muškatnega oreščka in nekaj na kocke zrezanih in v presnem maslu spraženih žemelj. Lahko pa zakuhaš ’/« litra riža. Tedaj daj pa meso v juho šele takrat, ko je riž že kuhan. “Češpljevi cmoki: Pretlači na snažno desko 5 olupljenih, kuhanih krompirjev,^ pridaj jim 1 jajce, 1 rumenjak, košček presnega masla in malo soli in vse prav dobro z nožem zgneti. Potem Naše slavne sovrstnice piti ob hudi vročini kozarec mlačne, rahlo osoljene vode. Takšno vodo pijejo v Indiji angleški kolonisti, da laže prenašajo strašno vročino, ki tam vlada...« Medve z Meto sva kar strmeli. Presneta Francozinja, ni zaman tako lepa, marsikaj ve, na primer o slani vodi se nama še sanjalo ni. Naposled sva se ji zahvalili in ji dejali, da jo bova pričeli posnemati. Da je govorila resnico, sva videli ko smo vse tri stopile na cesto. Naju je koj oblil nov val vročine, da so se nama drobne, zoprne kapljice nabirale na gornji ustnici, najina spremljevalka je bila pa tudi zunaj prav takšna kakor v hladni slaščičarni. Tole sem vam zapisala, da ne boste venomer vpraševale: »Le kako store, da so zmerom tako lepe? Ali nimajo nikoli nobenega mozolja? Menda se jim nikoli ne naredi na ustnicah ,ocvirk‘? Bogve koliko časa porabijo za svojo nego?« Odgovor na vsa ta vprašanja je kaj kratek. Žive tako, kakor vedo, da je najbolj prav. In najprej se nauče in poskusijo, kaj jim najbolj prija. Za vse to je treba le malo denarja, nekoliko več časa, a še več volje. Simona pridaj :!/s litra moke, jo zmešaj med krompir in še z rokami pregneti, da je testo gladko. Nato ga razvaljaj kakor za debele rezance in razreži na štirioglate koščke. Na vsak košček položi po eno češpljo, odstrani ji koščico in jo nadomesti s koščkom sladkorja; testo dobro skupaj stisni in oblikuj okrogle cmoke. Kuhaj jih v slani vodi pet do sedem minut, pobiraj jih posamezne iz vode in devaj v posodo, ki si v n jej že poprej spražila v presnem maslu nekaj drobtinic. Zdaj posodo stresi, da se cmoki v drobtinah povaljajo, zloži jih na krožnik, potresi s sladkorjem in cimetom in daj na mizo. "Koštrunov lirbct s stročjim fižolom: 1 / kile koštrunovega mesa daj v lonec, nalij čezenj toliko vode, da je meso dobro pokrito, pridaj žlico soli. vršiček šetraja in tri zrna česna. Ko meso že eno uro vre, pridaj 1 kg na poševne kocke zrezanega fižola in pusti vreti. Medtem pa skuhaj v slani vodi 1 kilo olupljenega in na kocke zrezanega krompirja. Zdaj zreži meso, ga zloži na krožnik, krompir olcedi in stresi k fižolu in naloži oboje okrog mesa. Daj namesto govedine ali za večerjo na mizo. 'Prašičja pečenka na način divjačine: Stolči nekaj klinčkov, en lovorjev listič, malo popra, limonove lupinice in malo kumina. K temu prilij Vt litra črnega vina in sok pol čebule in zmešaj. S tem podrgni poldrugo kilo prašičjih zarebrnic, jih zavij v prtič in daj v leseno ali porcelanasto skledo. Potem jih polij z marinado in pusti ležati en dan ali dva. Med tem časom jih večkrat obrni. Preden jih daš peči, jih podrgni s soljo, pridaj koleščke čebule in žlico presnega masla. Pečejo naj se počasi. Pri pečenju jih polij večkrat z juho in marinado. Naposled potresi vse skupaj z žlico moke, odstrani maščobo, prilij malo smetane in juhe in če treba. še malo kisa. Pečenko razreži in polij s sokom. 6Srbska solata: Osnaži in nareži na kocke za plitev krožnik zelenjave, to je: eno kolerabo, l korenček, 1 zeleno in krompirja. Vse skuhaj v slani vodi in odcedi, ie krompir skuhaj posebej, ga zreži in daj k zelenjavi. Medtem daj v dobro ološčeno ponev 4 rumenjake, 3/t« litra olja, žlico pehtranovega kisa in malo soli. To stepaj v sopari, da se zgosti, potem mešaj na hladnem in primešaj žlico francoske gorčice, malo popra in malo limonovega soka in po okusu nekaj žlic goste smetane. V to majonezo stresi zelenjavo, jo rahlo zmešaj in daj v plitvo, široko skledo, na sredo kolikor mogoče visoko, okrog naloži pa kakšno zeleno solato,- vmes pa krhljičike trdo kuhanih jajc in paradižnikove solate. L)ube mamice, dovolite, da danes Pregovorim z vami z besedo vaših ■ In sicer o vzgoji, A tokrat ne 0 v~0oji otrok, ali pa kvečjemu posredno; to pot bo beseda o vzgoji Posvečena vam, materam in vzgoji-Pred kratkim sem namreč Sovorila z nekim očetom, srečnim °c.etom dveh ljubkih, nudili kuštra-* Slavic. Samo ena senca kali ve-Vi . temu srečnemu očetu. Najbrže • e.z,e uganile, kakšna senca je to »« kdo j0 meče. »Priznam, da je najina razposa-jvneka težko vzgajati,« mi je v trenutku zaupnosti dejal ta oče. »Ven-<*»’ se pa bojim, da je moja žena P° eni strani preveč popustljiva, po strani pa otrokom naganja rali v žile — pred menoj. Čudno avado ima namreč pri vzgajanju Anjinih otrok. Sama nikoli ne pri-Ulze zaušnice, nikoli ne seže v lase, razhudi se in pravi: »Bom že w?ii povedala.» Ko pridem domov, "«« prve besede iz njenih ust pri-i° ■ c’ kakšna sta danes otroka bila, stn zakrivila, katero vazo sta a*bilat kolikokrat sta se stepla, kaj , . se vse nalagala in sam ne vem, V *e "Me. Potem pride pa opozo-, : *>Zdaj ju pa le pošteno primi, U" si bosta zapomnila, kdaj sta mi >}(}0ajala.« stojim na razpotju: ali naj otroka Tes namlatim, da si ,bosta zapomnila, aaj sta nagajala‘, ali naj jima pa °P>ostim, da ne bom veljal za ,bav-Bom povedala očetu,« ampak kratko in malo pove. Oče pride domov, iz dolžnosti in navade opravi svojo moralno pridigo ali pa svoj tepež, kakor že nanese, in otrok vidi v njem pravega Urana. Otroci očetu-bavbavu kaj neradi zaupajo, tudi materi ne, rajši se sporazumejo sami med seboj. Tako spolze staršem iz rok in dragocena nit zaupanja, ki veže srca staršev in otrok, je pretrgana. Večkrat sem že to razlagal svoji ženi, a ne vem, če me je prav razumela. Tako dobra duša je, in le nerada udari svoja otroka. Rekel sem ji, da se bo na to pač morala navaditi, kajti takojšnja kazen je vse bolj izdatna in bolj upravičena, posebno pri otrocih. Otrok se nato krivde otrese, živi spet mirno, pozabi na mučni dogodek in ostane vesel, veder in zaupljiv. Kaj pa. vi menite, ali nimam prav?« Prikimala sem. Res, iz ust tega moža in očeta je govorila ljubezen, a govorila je tudi resnica in modrost. Napisala sem njegove besede, da jih bodo lahko čitale vse matere, ki še ne vedo, kako narobe in krivično je, ako groze in prete svojim otrokom: no elegantno napravljena, še slamnik je imela (Meta je spet vzdihnila), potlej je pa pomignila natakarju: »Skodelico vročega čaja«. Meti se je podaljšal obraz in najbrže meni tudi. Da, tedaj še nisva vedeli tega, kar veva danes. Dama je opazila najino presenečenje, nasmehnila se je in pripomnila, da vroč čaj zelo odžeja. Ne vem, ali je videla kaj dosti priznanja v najinih očeh, kajti le milo se je smehljala in srebala svoj čaj. Bila je tujka, Francozinja. Da, moža ima pri nas, Hrvat je, nama je pozneje povedala. Pričel se je plesti razgovor. Vprašanja, ničeva, kakršna zadajamo, ko se vidimo z nekom prvič in morda tudi poslednjič. Ali ji je pri nas všeč? Ali se je hitro privadila našemu jeziku? Kako se ji zdi hrana? Ali kuha po francoski kuhinji ali po hrvatski? Ko sva se izmotali iz takšnih ničevosti, sva se opogumili in jo vprašali, kako le stori, da ji v takšni vročini ni nič vroče. Lepa Francozinja je priznala, da ji je tudi nekoliko vroče, a še zdaleč ne tako zelo, kakor nam drugim, če naju zanima, je dejala, nama prav rada pove. In pričela je pripovedovati. Najprej je dejala, da na Francoskem ženske vse bolj pazijo na svoje zdravje in na svojo lepoto kakor pri nas. Žive namreč vse bolj higiensko. Meta se je namrdnila, kajti spomnila se je, koliko truda jo je stalo, da je dobila sobo s kopalnico za zmerno ceno. »Higiena, prava higiena,« je pripovedovala najina lepa znanka, »ni draga. In obrestuje se. Namesto da nosimo denar k zdravniku, si rajši privoščimo dobro higieno«. Meta je sicer pripomnila. da morajo zdravniki tudi živeti, a rekla je tako hitro in po slovensko, da Francozinja ni razumela. »Menda vam ni treba pripovedovati, da v takšni vročini jem na splošno zelenjavno hrano in sadje.« Pomenljivo sem pogledala Meto, vneto oboževalko čevapčičev. »Važno je tudi, kako si zvečer izmijem obraz, da je kar najbolj čist, a ne presuh in ne premasten. Poleti nikoli ne uporabljam lepotne vode za stiskanje znojnic in lojnic, če namreč to vodo stalno uporabljamo, prično žleze lojnice še bolj izdatno delovati in kar čez noč imamo še vse bolj mastno kožo. A tudi z mastnimi kremami si poleti ne čistim kože, ali pa samo tedaj, kadar opazim gubo, ki se mi je naredila na soncu in ki bi se v presuhi koži še poglobila. Edino pravi pripomoček za čiščenje kože poleti je rumenjak, pomešan z oljem Rumenjaku primešam nekoliko kapljic olja in si to razmažem po obrazu. Pustim na njem neka; minut, nato z mlačno vodo iz- Marsikatera naših bralk ne ve, kako slavne sestre ima po svetu. Ne ve, da so nekatere njene pogumne sovrstnice dosegle v življenju prav toliko, ali pa še več kakor njih moški tovariši, bodisi že na polju športa, umetnosti ali pa znanosti. Njega dni so se sicer tudi nekatere ženske tako ali drugače izkazale, a to so bile navadno vladarice ali igralke. Zdaj pa, ko si je ženska priborila pravico in dostop do vseh poklicev, se je pokazalo, da si lahko pridobi slavo še ke drugje in ne samo na prestolu ali na gledaliških deskah. Svoje zmožnosti je sodobna ženska predvsem razvila v športu. Spomnimo se samo drzne Jean ne Battenove z Nove Zelandije, ki je sama v 11 dneh priletela iz Anglije v Avstralijo in zboljšala prejšnji svetovni rekord. Sonja Henie, priljubljena norveška .kraljica ledu* si je pridobila nešteto lovorik, zmagala na več olimpijadah, zdaj jo je pa mahnila k filmu in reči moramo, da smo ji hvaležni zato, ker vidijo njeno res kraljevsko drsanje zdaj lahko tudi tisti, ki iz kakršnega koli vzroka niso mogli na olimpijado. Nemka C h r i s 11 C r a n z o v a je na zimski olimpijadi zmagala v slalomu, a tudi pozneje, še letos si je nabrala več novih lovorik. Giza M a u e r -mayerjeva, tudi Nemka, si je pa na berlinski olimpijadi priborila svetovno prvenstvo v metu diska. Vendar ne smemo precenjevati športnih uspehov. 2enska je po svojem bistvu kakor ustvarjena, da vzgaja, da pomaga vzgajati. Šport je upravičen posebno zato, ker pomaga ženski do discipline, do železne volje, ki ni nikjer in nikoli odveč. Toda vse širše polje za žensko udejstvovanje je umetnost. Nič več ni čudno zdaj, če priredi ta ali ona umetnica lastno umetniško razstavo. Za! so pa takšne razstave pri nas bele vrane, kajti na vseh koncih manjka denarja, denarja... V literaturi so si ženske že zdavnaj priborile svoje zasluženo mesto; lani je madžarska pisateljica J o 1 a m, F d 1 -d e s o v a dobila za svojo knjigo »Mačja ulica« svetovno nagrado za najboljši roman iz sodobnega življenja. Nemška kiparka Hanna C a u e r -j e v a je dobila naročilo, naj izdela olimpijski vodnjak, ki bo stal pred berlinskim rotovžem. A tudi drugje cenijo umetnost. Že leta 1708. so Angleži sprejeli umetnico Lauro K i g h t o -v o kot prvo žensko v slikarsko akademijo. Nenavadno čast je doživela ameriška filmska igralka G i n g e r Rogersova ; njo je guverner ameriške države Taksas počastil s častnim imenovanjem za — admirala... Tudi v glasbi so ženske dosegle že lepe uspehe, kajpak bolj kot pevke in virtuozinje kakor kot skladateljice. Malo je dirigentk, a med njimi je najslavnejša Dunajčanka G e r t r u d a Herliczka, ki dirigira dunajski damski filharmonični orkester in žanje povsod velike uspehe. V Ameriki so lani celo izdali znamke s sliko ženske. Ta ženska je Suzana Browning-Anthonyjeva, prva boriteljica za žensko volilno pravico. Umrla je leta 1906. in šele zdaj so se njene sovrstnice spomnile, kako se je morala boriti ta gospa za svobodo in pravice, ki jih zdaj uživajo Američanke. Sodobna ženska je tudi politično zrela. Španija, Mehika, Sovjetska Rusija in tudi druge države imajo poleg poslanikov tudi že poslanke; Francija je pa imela leta 1936. celo dve ministrici, gospo' S. Lacorrovo in Ireno Joliot - Curijevo, slavno hčer slavnih staršev, ki je tudi že sama dobila Nobelovo nagrado. Se o mnogih drugih slavnih ženah in mladenkah vam bi lahko pripovedovala. O Duši Vinogradov!, ki si je v sovjetski Rusiji priborila delovni rekord, ker streže 216 statvam hkrati. V Budimpešti je te dni praznovala svoj jubilej .najpopolnejša tajnica na svetu1, ki zna na pamet 3.500 naslovov in telefonskih številk. Neka japonska zdravnica si je dala pied kratkim vzbrizgati bacile smrtnonevar-ne bolezni v opazovalne svrhe, neka njena angleška tovarišica je pa več ur vdihavala strupen plin, ki učinkuje samo na ljudi, da bi lahko kar naj-točneje popisala učinek tega strupa na človeški organizem. Ko to berete, morda obžalujete, da se niste tudi vi že proslavili s kakšnim velikim, junaškim dejanjem. Nič ne marajte, slava ni vse. Tudi izpolnjevanje vsakdanjih, enoličnih dolžnosti je junaštvo svoje vrste. Nihče vas ne spodbuja, nihče vam ne ploska kakor junakinjam, in vendar delate, ste pogumne, vztrajate. Vsaka ženska naj izpolnjuje svoje dolžnosti, pa bo kakor nepogrešljivo kolesce v točnem, pretočnem stroju dela! Za razvajene želodčke Marelična mezga: Prekolji marelice čez pol, odstrani jim koščice, in vse kar je nerabnega in gnilega pri njih. Zdaj jih daj v dobro pološčen ali prsten lonec, ki pa ne sme biti prepojen z maščobo, Ta z marelicami napolni ? ni lonec postavi v drugega večjega, v njem naj bo toliko vode, da sega polnemu loncu do srede. Oba lonci dobro pokrij in pusti, da voda v njih vre toliko časa, dokler se marelice ne zmehčajo. Nato stresi marelice na cedilnik. ali še bolje na leseno rešeto, da se odteko. Marelice pretlači skozi sito in slehlaj sok. Kolikor kil tehta sok, toliko kil sladkorja daj kuhat Na vsako kilo sladkorja prilij li litra vode. Med tem ko vre, pobiraj njega smeti in pusti, da vre, dokler se docela ne zgosti. Kuhaj mezgo tako, kakor si navajena. Marelično vodo pa precedi, dodaj toliko kil sladkorja, kolikor litrov je vode in jo kuhaj kakor odeedek. 'L njim lahko polivaš kipnik ,ali ga pa porabiš kakor druge odcedke. Jabolčni kolač: Olupi šest jabolk, jih očisti in nareži na kocke. Pripravi gosto testo iz 'U 1 mleka. 4 celili jajc, nekaj soli in toliko moke, da postane testo res goslo. Dodaj jabolka. Raztopi v ponvi 8 dkg presnega masla in dodaj teslo. Pekača mora biti pa dovolj velika, da testo v njej ne bo višje od enega prsta. V pečici kolač rumeno opeci in ga potlej posuj s cimetom in sladkorjem. Nesi na mizo še toplo, zraven serviraj pa kakršen koli kompot. »Bom že očetu povedala...« Saška kako le to store? ,Desna roka' kralja Jurija VI. Ali kadi kralj Jurij VI. kakšno posebno vrsto cigaret? Katere cvetlice so kraljici Elizabeti najbolj pri srcu? Ali pijeta veličanstvi za zajtrk kavo ali čaj? Kako tople naj bodo sobe za angleški kraljevski par? Ali se brije kralj sam, ali ga pa brije brivec? Takšna in podobna so bila razna indiskretna vprašanja, ki je nanje francoski šef protokola neizogibno moral vedeti odgovore, ako je hotel sprejeti angleško kraljevsko dvojico res kakor se spodobi. Do koga naj se pa vendar obrne, da bo dobil na svoja vprašanja res zanesljiva pojasnila? Poklical je angleško poslaništvo in tamkaj so mu koj nasvetovali nekega gospoda; ta bo njegovo znatiželjnost nedvomno utešil. Napotili so ga namreč k zelo častivrednemu siru Filipu Sassoonu, vrhovnemu komisarju angleškega delovnega urada. Ta sir Filip je torej nekakšna »desna roka« za vse mogoče potrebe Velike Britanije. Iznajdljiv minister Sira Filipa — pod njegovim nadzorstvom dela nič manj ko 2.270 uradnikov — so njegovi vladni prijatelji v šali krstili za »Whitehallsko Pepelko«.* In res nalagajo siru Filipu na rame vsa neprijetna hišna dela angleškega dvora. On pazi, da je pri poslopjih parlamenta vse v redu; nadzoruje kraljevske parke, varuje škode narodne spomenike; opremlja hiše državne uprave; kupuje po vsem svetu pripravne palače za angleške diplomatske zastopnike, sestavlja jedilne lista pri uradnih slavnostnih večerjah in skrbi, da dobi vladna pisarna vsako zimo dovolj zgodaj 500 ton premoga. Njemu je tudi poverjena skrb za ptičke v javnih nasadih. Kakor vidimo, ima ta gospod Filip dela čez glavo, hkrati je pa tudi bistra glava, polna domislekov. Pred kratkim so na primer odkrili, da opeka palače St. James, zgodovinskega londonskega gradu, že skoraj razpada. Potrebno je bilo takojšnje popravilo, a nihče ni hotel zakriviti vandalizma, da bi nadomestil staro opeko iz tudorskih časov z moderno. Kaj je tedaj storil naš prijatelj, bistra glava? Kratko in malo je uporabil kup obleke iz 16. stoletja, opeke, ki je ostala od gradu Henrika VIII. »Hamptoncour-ta«, in sicer od krila, ki so ga pravkar podrli. In tako je ohranila palača St. James kljub prenovitvi svojo srednjeveško patino. Glavna naloga vrhovnega nadzornika gospoda Filipa Sassoona je pa vodstvo gospodarstva in gospodinjstva v Buckinghamski palači. Potrebuje kraljica novo kopalno kad? Brž telefonirajo siru Filipu. Menda je treba temeljito očistiti veliko stopnišče? Spo-roče siru Filipu. Nova naprava za gledanje na daljavo ne deluje? Sir Filip mora priti na pomoč. Lepa kitajska * Whitehall se imenuje vladna palača v Londonu; izraz je dostikrat simbol za britansko vlado samo. vaza v jedilnici se je razbila? Tedaj sir Filip samo pobrska po svoji čudoviti kašči in že najde v njej še lepšo in še dragocenejšo. Kdo je pa prav za prav ta čudoviti čarovnik, ki samo zamahne s svojo čarobno palico, pa že izpolni vse večje in manjše vsakdanje želje angleškega dvora? Njegovi predniki Sir Filip Albert Gustav David Sassoon se je rodil 4. decembra 1888. leta v Londonu. Potomec je rodbine, ki je bil nje razvoj in polet k slavi ena najčudovitejših dogodivščin 19. stoletja. Okrog leta 1780. je živel v Bagdadu neki Abraham Sassoon. Njegovi pradedi so bili iz bogate rodbine iz Toleda, iz rodbine, ki je dala španski židovski občini v 13. in 14. stoletju naj-bistrejše glave. Ko so Žide iz Španije izgnali, so se preselili Sassooni v Perzijo, kjer so si iznova pridobili premoženje in ugled. Abraham je bil nasi (poglavar) vseh mezopotamskih Zidov in zato ga je priznavala tudi turška vlada. Toda ko je imel njegov sin David 22 let — rodil se je 1792. leta — so ga krvava preganjanja Židov prisilila, da je spet prijel za popotno palico. Najprej se je podal v Buširo in pozneje, leta 1832. v Bom-bay. Tam je ustanovil banko E. D. Sassoon & Co., ki je posredovala trgovino med Perzijo in Indijo in kmalu nato tudi med Kitajsko in Japonsko. Njegov uspeh je bil popoln in njegov sin Abdulah Albert je šel po očetovih stopinjah. Vzgojili so ga v Indiji, vendar je pozneje preložil sedež tvrdke v London. Bil je osebni prijatelj perzijskega šaha in ko je princ waleški, poznejši Edvard VII. prišel v Indijo, je stanoval pri Sassoonu. Ob koncu svojega življenja se je Abdulah za stalno preselil v London in je tam sve-tovnjaško živel. Leta 1890. so ga imenovali za barona zaradi njegovih dobrodelnih darov, ki so dosegli že vratolomne številke več milijonov. Njegov sin Albert se je poročil z Alino, hčerjo barona Gustava Rothschilda, in iz tega zakona se je rodil naš »pepelčasti minister«. Sira Filipa so vzgajali v Etonu, pozneje je pa študiral v kolegiju »Christ Church« v Oxfordu. S 24. letom so ga izvolili za poslanca okraja Hytha in ta sedež si je ohranil od tistih dob pa do danes brez presledka. Med vojno je bil zasebni tajnik maršala sira Douglasa Haiga, vrhovnega poveljnika angleške armade na francoskem bojišču. Od leta 1924. do leta 1929. in od leta 1931. do leta 1937. je bil državni podtajnik za letalstvo. Zdaj ima pa že leto dni službo »desne roke« na angleškem dvoru. Letalec in ljubitelj umetnin Nedvomno je Sassoon s tem, da si je izbral poklic vrhovnega nadzornika angleškega delovnega urada, zadel v črno. Kajpak ljubi tudi vojaščino, je izvrsten pilot in je zelo ponosen na svoj naslov častnega poveljnika letalske armade »County of London«. V svojem bistvu je pa ta veliki organizator vendarle umetnik in ljubi vse lepe stvari tega življenja. Že od mladosti sem se je zmerom zelo zanimal za slikarstvo. Od leta 1921. do 1928. je bil pokrovitelj angleške narodne galerije in Wallaceve zbirke. In sam vzdržuje tudi angleško umetniško šolo v Rimu. Njegovo stanovanje v Park-Lanu št. 45. je pravcat orientalski muzej. Dolgo je živel v Indiji in v Šanghaju, kjer je imel njegov brat Viktor razkošni hotel Cathay, ki so ga pred kratkim uničile japonske bombe. Tam doli se je naučil več indijskih narečij in pri kronanjskih svečanostih je bil on edini angleški minister, ki je mogel indijske radže in njih spremstvo pozdraviti v njih materinščini. Sir Filip je ostal samec, a vendar velja pri mladih plemkah iz Mayfaira še zmerom za izvrstno »partijo«, za eno najsijajnejših v vsem Londonu. To pa zato, ker je sir Filip Sassoon nenavadno očarljiv gospod in ker ga prištevajo k ožjim prijateljem kraljevske rodbine. Posebno z malima princeskama se dobro razume, in ne brez vzroka. Ko sta se nekega dne princeski mudili v londonskem živalskem vrtu, se je Margareta Roža zaljubila v nekega pava. Hotela ga je imeti, a mama ji je kajpak razložila, da je pav last živalskega vrta in da ga ne more dobiti. Mala princeska se je zelo razžalostila. Dva dni nato jo je pa čakalo doma veselo presenečenje: ko je zjutraj odšla na jutranji sprehod v vrt Buchinghamske palače, sta se šopirila ob vhodu dva velika pava in ji v čast odpirala in zapirala svoja pisana pahljačasta repa. .Striček Filip*, človek ki vse ve, je zvedel po ovinkih tudi za željo male Margarete Rože in imel je za svojo najvišjo nalogo, ne, dolžnost, da ji to željo izpolni. Kajpak na svoje stroške! Zadnje tedne pred odhodom kraljevskega para v Pariz je imel ubogi sir Sassoon dela čez glavo. Koliko zapletenih in neslutenih problemov je moral rešiti! Na njegovi mizi so se kupičile listine z imeni povabljenih gostov, jedilni listi, napitnice, zapiski s sporedi oblek, predlogi za darila in bogve kaj še vse. Sir Sassoon je moral pregledati posebni vlak, ki sta se z njim odpeljali veličanstvi v Dover. Poslati je moral francoskim oblastem cel vagon angleških zastav. Moral je priskrbeti odlikovanja, ki so jih potlej pri svečanostih razdelili. In če bi kralj Jurij VI. pozabil vzeti s seboj svoj smoking, bi moral sir Sassoon koj vedeti, do koga naj se obrne, da že čez dve uri prinese pilot njegovega rdeče-sinjega letala kralju v Francijo prav takšen telovnik. Na srečo pa kralj ni ničesar pozabil, svečanosti so potekle v kar najlepšem redu in sir Sassoon »desna roka« angleškega dvora, si je naposled lahko obrisal pot s čela z zavestjo, da je dobro opravil svojo nalogo. (»Weltblick«, Zlin) Nove številke o prebivalstvu evropskih držav Zaradi španske državljanske vojne in zaradi priključitve Avstrije k Nemčiji so se pri nekaterih evropskih državah nekoliko spremenile številke o njih prebivalstvu. Na podlagi podatkov zad- njega ljudskega štetja v raznih državah in na podlagi normalnega prirastka prebivalcev bi kazale evropske države pa stanju 1. marca 1933. takšnole sliko: Med 36 evropskimi državami je 5 velesil, 9 večjih in 9 manjših srednjih držav, 7 majhnih držav in 5 liliputanskih državic. 5 velesil z več ko 40 milijoni prebivalcev so: sovjetska Rusija (evropski del) 137 milijonov 300.000, Nemčija 75,5 milijona, Velika Britanija (z Gibraltarjem in Malto) 47,807.000, Italija 43,3 milijona in Francija 42 milijonov. Od 9 večjih srednjih držav jih ima pet med 15 in 35 milijoni prebivalcev: Poljska 34,830.000, Romunija 19,620.000, Francova Španija 15,5 milijona, Jugoslavija 15,410.000, Češkoslovaška 15 milijonov 340.000, štiri države imajo pa prebivalcev med 8 in 10 milijoni: vladna Španija 9,5 milijona, Ogrska 9.150.000, Holandska 8,640.000 in Belgija 8,480.000. Od 9 manjših srednjih držav dosegajo štiri dokaj visoke številke, od 6 do 7 milijonov prebivalcev, in sicer: Grška 6,980.000, Portugalska 6,860.000, švedska 6,380.000 in Bolgarija 6,340.000. Ostalih pet držav ima pa prebivalstva med 3 in 5 milijoni: Švica 4,250.000, Finska 3,860.000, Danska 3,8 milijona, Irska 3,1 milijona, Norveška 2,950.000. Med 7 malih držav spadajo: Litva 2.550.000, Letonska 1,980.000, Turška 1.290.000, Estonska 1,150.000, Albanija 1.090.000, Gdansk 420.002, Luksemburška 303.000, Islandija 120.000. Med 5 liliputanskimi državicami so: Monaco 25.000, San Marino 15.000, Liechtenstein 11.000, Andora 6.000 in vatikanska država 1.000. Vsa Evropa je štela v začetku 1936. leta 526,000.000 ljudi, 1. marca 1938. pa že 535,830.000; prirastek znaša torej v 2 letih in 2 mesecih 9,830.000, ali na leto 4,523.000, t. j. 0,86 «/o na leto. . (Po »Prager Tagblattu«) Umetnost veklame Pričelo se je pred nekaj leti v Ameriki. Neki tovarnar, nič več ne vemo, kateri — v njegovih tovarnah so namreč izdelali neko novo britvico za britje, nov fotografski film in novo polnilno pero — si je vtepel v glavo, da bo svoje izdelke ,vpeljal*. To pomeni: v šestih mesecih je moral vsak prebivalec v Združenih državah poznati njegov izdelek po imenu in v poznejših šestih mesecih ga je moral vsaj lkrat poskusiti. Kako naj se to izvrši, to je tovarnar kar strokovnjakom prepustil. Strokovnjakom nove znanosti, ki so na njen račun ljudje sprva zbijali šale. Znanost se je imenovala »reklama« in je imela sumljiv priokus. »Zakaj vsa ta komedija,« so dejali ljudje, »saj zadošča, da pošlje nekaj oglasov v časopis ali pa postavi ob deželni cesti nekaj desk z imenom svojega izdelka. Vsa reklama je sleparija in prevara.« Kakor smo povedali, ni še dolgo tega, a med tem je reklama napredovala v najvažnejše geslo današnjega časa. že dolgo nima več opravka samo z britvicami in nalivnimi peresi, preselila se je že tudi v posvečeno okolje svetovne politike.. Najprej so avtoritativne države spoznale pomen prave propagande in se ravnale po tem spo- znanju. Propaganda je postala umetnost, izpopolnili so jo v pravo znanost in zneske, ki jih zanjo porabijo, lahko pogosto primerjamo z zneski, ki jih porabijo države za državno obrambo. Po vsem svetu je zdaj zanimanje za češkoslovaško ogromno in mnogo ljudi, zima j v svetu, ki le s težavo črkujejo »Czechoslovakia«, je radovednih in bi radi kolikor mogoče dosti zvedeli o tej deželi in njenih prebivalcih. V tem je torej glavna naloga mo-derne in dobro organzirane propagande. Kako se bodo pa ljudje v svetu kar najbolje seznanili s češkoslovaško? Nikakor ne z naštevanjem dolgočasnih podatkov o zemljepisni legi, o številu prebivalcev in o zgodovinskih letnicah. Vse to ljudi v svetu ne zanima, a Čehi bi radi, da bi se svet zanje zares zanimal. Zato se glasi njih prva zapoved: ljudem v svetu moramo pripovedovati o sebi tiste stvari, ki j^1 osebno zanimajo. Nogometne tekme na Angleškem so bile izvrstna propaganda za Čehe na Angleškem, slovaške noše in slovaški plesi so pa ponesle glas o češkoslovaški daleč tja gor na sever, v Skandinavijo. V vsaki deželi je treba uporabljati druge pripomočke in druga pota, če hočemo narediti ta ali oni pojm občeznan, zato je glavni pogoj za propagando, da jo za vsako večjo državo vodimo individualno, ustrezajoče psihološkim potrebam tiste države. Na svetu so države, ki se njih prebivalci posebno zanimajo za glasbo in umetnost; v teh deželah so Čehi že in bodo še propagirali svojo glasbo in svojo umetnost. Spet v drugih državah ljudje radi dobro jedo; v teh državah bo pa češkoslovaška propagirala izvrstne posebnosti svoje kuhinje. Izkušnje so pokazale, da je takšna propaganda uspešna; »Dunajski zrezek« je njega dni naredil za Dunaj več reklame, ko vse knjige, ki so jih bili že napisali o Dunaju. »Pionier«, Zlin Kakšna je vojna? Angleški šolarji so dobili te dni posebne vprašalne pole z vprašanjem: »Kakšna je vojna?« Na vprašanje so morali otroci odgovoriti tako, da so izbrali tisti pridevnik, ki po njih mnenju kar najtočneje označuje vojno. Takole so odgovorili: Strahovita — 380 odgovorov; Strašna — 362 odgovorov; Huda — 354 odgovorov; Barbarska — 333 odgovorov; Bedasta — 285 odgovorov; Nesmiselna — 280 odgovorov; Junaška — 182 odgovorov; Razburljiva — 59 odgovorov; Častna —■ 9 odgovorov; Modra — 9 odgovorov; Krasna — 4 odgovori. Vzlic takšni karakterizaciji je na drugo vprašanje od 341 učencev odgovorilo 266 učencev, da so vsak hip brezpogojno pripravljeni v primeru vojne bojevati se za svojo domovino. 33 učencev je stavilo razn^ pogoje (na primer, da bi se vojevali samo, če bi bila pravica na strani Anglije), 10 jih je bilo pripravljenih služiti brez orožja, 32 je pa odklonilo sleherno vojno udeležbo. 29. nadaljevanje Gospod glavni urednik je sicer svojo gospodinjo za takšne poučne modrosti po navadi neusmiljeno zafrknil, danes je pa ostal krotek ko jagnje in ji je celo pritrdil. »Prav imate. V našem primeru je gospod Bog prav posebno posegel s svojim blagoslovom vmes. Amen!« Obrnil se je in se nialce prihuljeno nasmehnil, tako da ga ni videla gospodinja, ki je bila spričo njegove »pobožne« izjave vsa presenečena. * Berlinska družba je spet oživela. Znamenite osebnosti so bile spet v veljavi, le ,lepa Rusinja* se ni skoraj nikjer pokazala. Za živčnost, ki si jo je nakopala na poletnem potovanju, ji je zdravnik priporočil skrajno vzdržnost, zlasti ji je pa svetoval mir in ji prepovedal zahajati v družbo. Gospa Arnikova tudi ni stanovala v znamenitem hotelu ,Pod lipami*, temveč Si je zunaj v gosposkem Zapadu najela čedno, opremljeno vilo. Sprejemov se ni udeleževala nikjer, še starih prijateljic ni obiskala, samo včasih jo je zaneslo h koncertu ali v gledališče. Bila je to ogromna žrtev za damo, ki je bila vajena z družbo in za družbo živeti. Z začudenjem eo znanoi sprejeli novico, da je njena tolikanj mlada hči, ki ni doslej nikamor smela in je skopaj nihče poznal ni, da je torej ta punčka zaročena z nekim mladim nemškim graščakom, z baronom plemenitim Ebertyjem. Vsi ki so prejeli zaročna oznanila — so še tisti dan zvedeli, da ostane mati — .lepa Rusinja* samo do hčerine poroke še v Berlinu^ Olga Puvlovna se je morala na moč premagovati, da je prišla v mesto, kjer je vedela, da prebiva njen prvi mož. Sprva je hotela kar s Tirolskega naravnost v Rusijo, saj je menila, da si lahko pride Eberly tudi v Petrograd po nevesto. Hotela se je po vsaki ceni ogniti Berlinu, kjer je živel edini človek, ki se ga je bala. Toda — HI0UIU USODE # Po nemškem izvirniku, priredila ukloniti se je morala prav njegovi volji. Rihard Brunold se je z jesenjo tudi vrnil v Berlin. Toda razmere mu niso dopuščale, da bi vzel svojo hčer k sebi, zakaj predmestno stanovanje je bilo pretesno in prepičli so še bili njegovi dohodki za dva. Zato je bilo za dekleta do poroke edino častno zavetišče pri materi, a tudi sicer ni hotel Brunold družinskih stvari prezgodaj obešati na veliki zvon. Brunold je kar obdržal svoje do-zdanje ime Aleksej. Ker pa ni mogel več živeti brez hčere, je zahteval, da mora njena mati ž njo brž v Berlin, da jo bo lahko večkrat videl in se pogovarjal z njo. Doktor Eckard je bil po prijateljevem naročilu tako pisal gospe Arnikovi in je za sestanke predlagal svoje stanovanje. Sprevidela je seveda, da bi bil vsak upor jalov, zato je prišla koj s hčerjo v Berlin. Oton Eberty je naposled vendar dosegel svojo pravico. Postal je zaročenec ,s pravico javnosti*, smel je hoditi s svojo izvoljenko na sprehode in jo je smel obiskovati, kolikokrat se mu je le zljubilo. Seveda je ponavljal obisk za obiskom in je bil tako rekoč neprestano na poti med Berlinom in Libonauom. In kljub temu je štel dneve do poroke, ki naj bi bila že sredi decembra. Oba zaročenca sla poznala zunanje vzroke ločitve zakoncev Brunoldovih, mlado dekle je pa povrh še slutilo, da je vmes še nekaj nerazčiščenega, nekaj temnega. Nekoč je Lizika skušala dognati to skrivnost, toda ko je očeta vprašala, je prebledel ko zid in je skoraj grozeče dejal: »Otrok, po tem ne vprašuj; boli me! Obljubi mi, da nikoli več ne črhneš o tem.« In obljubila mu je. Tudi z materjo ni govorila o tem, zlasti zdaj ne, ko sta si postali še bolj tuji, kakor sta si že bili. Olga Pavlovna je natanko vedela, kdaj se shaja njena hči z očetom, vendar je ni nikoli vprašala po tem. * * Gospa Arnikova je sedela za pisalno mizo v salonu svoje vile, toda pismo, k: je ležalo pred njo, je bilo komaj začeto. Odložila je bila peresnik in se naslonila v stolu nazaj. Navzven se je zdela nespremenjena, saj se je že dolga leta lepotičila po istem kopitu. Toda če si ji pogledal globlje v temne oči, si opazil v njih trpoleč nemir. Lepa gospa se je v poslednjih mesecih navznoter hudo, hudo spremenila. Živčevje ji je bilo prenapeto in neprestano razdraženo, v nočeh ni našla spanja in lotevala se je je malodušnost. Vsa zdravniška veda ji ni mogla vrniti dušnega miru. Zunaj na mostovžu sta sedela Eberty in Lizika. Vrata so bila naspol odprta. In čeprav ni razumela njunega pogovora, je vendar predobro razločila mehkobo v njunem čebljanju, smeh in prisrčnost v njunih šalah. Da, da, tudi Olga Pavlovna je poznala nekoč takšno prisrčnost in takšno miljenje, takrat, ko je bil prišel Rihard Brunold in jo je iz tesnih in siromašnih razmer njene domačije popeljal v majceno in tako sončno ,cvetlično pravljico’, ki jo je dal v predmestju Petrograda zanjo postaviti. Takrat jo je vso potopil v prepolni, vroči lju- bezni z vsem bogastvom svoje darežljive pesniške duše. V njem je bilo toliko oboževanja do ljubljene žene, da ni niti za hip pomišljal, da žrtvuje njej na ljubo morda bleščečo bodočnost. In potlej se jima je rodil še otrok — in sreča je bila popolna. Toda kmalu se je gostolenje zunaj sprevrglo v prepir, v prepir iz ljubosumnosti. Oton se je pogosto razrepen-čil, če mu je nevestica le preveč govorila o svojem očetu. Pogovora o tej osebi pač ni in ni mogel prenesti. »Jutri pa kar pridi v stanovanje doktorja Eckarda,« je zdajci dejala. »Že ondan je očka rekel, da hoče s teboj govoriti. Jaz se bom odpeljala kar naprej, ko bosta pa z očkom gotova, prideš pač za menoj. Nikar se ne spakuj, saj veš da tega ne trpim, kadar govorim o očku.« Toda Oton je kljub temu pogumno zategnil obraz v gube in se je ustopil tik pred svojo zaročenko. »Povej mi, Lizika, kaj sem pa jaz prav za prav zate? Ali še sploh kaj pomenim?« »Bedaček! Ti so moj dobri Oton, ki ga imam tudi prav, prav rada!« »Tudi? Tako za nameček? In misliš mar, da lahko z menoj pometaš? Se boš uštela. Ko bova poročena, se pri priči odpeljeva na ženitovanjsko potovanje po Italiji, če hočeš v Egipet, samo da naju vso zimo ne bo nazaj. Takrat boš samo moja — in takrat boš nemara začela malo zreleje misliti.« Toda Lizika, ki se je nekoč tolikanj razvnela ob misli na ženitovanjsko potovanje — saj to ji je bilo pri vsej poroki poglavitno — je zdaj pobesila glavico. Poltilio je vprašala: »Ali morava po vsaki ceni na potovanje? Saj je vendar zima in moj očka je zmerom tako mračen in sani. Zdi se mi, da kar strpel ne bo, če bi odšla, zlasti tako daleč. Pa sploh mi niti Italija niti Egipt nič več ne dišita.« Tedaj je zaročenca minilo potrpljenje. Ljubosumnost je hudo vzplamenela. Grozili je začel, da bo sam odšel, odšel naravnost v Afriko, grozil je i vsem mogočim in nemogočim in postal besen kakor ris. Zdajci je pa Lizika vrgla svojo plavo glavico postrani in si je začela svojega zaročenca hudomušno ogledovati. »Tak pojdi no že, pojdi v Egipt! In dobro se imej! Prav rada ostanem sama v Berlinu.« »Pri svojem očku seveda! To bi ti bilo pogodu. Lizika, s svojo ljubeznijo do očeta boš mene še v nesrečo spravila.« Tedaj se je mlado dekle glasno in zvonko zasmejalo — in prihodnji hip je ta neugnanka že visela Otonu za vratom in ga milila, da nikoli tako. In dobri graščak Eberty jo je dvignil v svoje naročje in je čutil samo to, da bi je za vse na svetil ne mogel zapustiti. Zdajci je nekdo zaprl vrata za njunim hrbtom. Menila sta, da materi morda pod noge piha, toda motila sta se. Olga Pavlovna ju kratko in tnalo ni mogla več poslušati. Ni mogla veS prenašati njunih ljubeznivosti in šaljivega draženja. Preveč jo je vse to spominjalo njene mladosti... Da, da, takšna je sreča, čista, neskaljena sreča... sreča, ki te obišče samo enkrat v življenju... izgubljeni raj... In tudi ona je davno, davno nekoč živela v raju... Tri leta je trajala sreča — in tedaj ji je kruta roka iztrgala ljubljenega moža iz naročja. Sprva je 6koraj obupala, saj ga je res ljubila, svojega Rl' harda, Riharda sanjavih oči, Riharda mehke in ljubeznive besede... In k® f e Je ji potlej približal A mikov, se je «ar zgrozila, zakaj vedela je, kakšno podlost ^ ima na vesti. Toda prišel je mogočni mož iz sveta razkošja in bogastva. In ona je za sijajnim življe-jeni že zmerom po tihem hrepenela. Prva se je uprla njegovemu zapel j e-R :,u> ko ji je pa ponudil svoje ime, J^°je bogastvo, svoj mogočni položaj je zaslepljena od zlatih snov pod-avestno segla v ponujeno roko, v o, ki je pahnila Riharda Brunolda v Pogubo. V svojem novem 'življenju, ki se ji le odprlo, ni imela Olga Arnikova sko-aJ nič časa, da bi premišljevala o Pretelitosti. Postala je bila oboževana Potica, družba in gosposki svet sta »Popkoma izpolnila življenje. Spo-‘ka seveda se ji je še večkrat pridal mož bledih lic ki z verigami v apestju; plašil jo je in mučil, toda ga Pavlovna se ni dala ugnati pri-v m.. Njeno življenje je bilo preble-. ec®. in prebogato sprememb. Tako Je Rihardova slika po malem tonila v Pozabo. . j11 po toliko letih, ko je bila za . !° prepričana, da je že zdavnaj “led pokojnimi, je nenadejano zvedela, .a živi, da je v njeni bližini, in to jo je 0sinilo kakor grozoten opomin. V em Rihardu Brunoldu mora vendar neka skrivnostna moč, da mu je lokorno vse, kar je njegovo... Svojega ■roka je bil priklenil nase, še preden je dekle vedelo, da ji je oče. In ona, je nekoč bila vsa njegova, je ču- ki _ Jila, da i . v u^ieij11 njegovega sovraštva! Kar drhtela je ob misli, da bi pa utegnila kdaj koli srečati. Ta strah j? je obhajal neprenehoma, noč in dan. ..'^jer ni našla več miru. Vest, ki se je naposled vendarle zbudila, jo je neusmiljeno bičala. * Drugi dan se je Oton Eberty pokor-zglasil v Eckardovem stanovanju in be je moral celo s tem zadovoljiti, da F? le sprejel doktor sam. Lizika je "'a namreč še pri svojem očetu notri sobi. Ko se je naposled prikazala, ,ft je od svojega očeta tako strastno nežno poslovila, da bi bil mladi Siasčak prav gotovo pobesnel, če bi se vso silo ne bil obvladal. Svojega zaročenca je samo mimogrede potresla a brado in že je odbrzela na cesto, Kjer jo je čakal voz. Eberty je ostal v aeiovni sobi sam z vstopivšim tastom, ^aitaj dr. Eckard se je bil umaknil v kabinet- Moža sta si bila še prava pravcata ‘Ujca. Govorila sta prav za prav samo takrat, ko je bil Oton pri očetu zasnu-!'1*v mlado Liziko. Sicer sta ee videla "ežno vselej le takrat, kadar je prišel iwerty slučajno v Berlin in je prišel P° svojo zaročenko v stanovanje doktorja Eckarda. In čeprav sta imela oba Priložnost, da bi se bila zbližala drug z drugim, vendar nista tega nikoli poskusila. Brunold se je zrlel nespremenjen. Mehak pogled in milo besedo je imel Santo za svojo hčer, samo takrat, ka-sta bila z Liziko popolnoma sama. Koniaj je bila pričujočim še kakšna oseba, je postal spet mrk in zapet. Judi zdaj, ko je začel pogovor s svo-Um bodočim zetom, ni bilo v njegovem glasu niti sledu toplote, v njegovem P°gledu niti iskrice miline. »Hotel sem vsaj enkrat na samem z vami govoriti, gospod Eberty. Pogovoriti se morava o stvareh, ki jih Li-*«i n-i treba čuti k Oton se je razumevajoče priklonil. *Na uslugo sem vam, gospod Brunold l< Ogovarjala sta se še zmerom kakor ®Va tujca in tokrat je bil Brunold ti-8“> ki mu ni šla takšna ledena vljudnost v račun. Resno je spregovoril: , »Obljubil sem vam svojo hčer — in sazalo bi, da skleneva miri Hm?« »Mir? Res se ne zavedam, da bi ka-*°r koli...« »Ne, svojega nemega sovraštva niste pikoli očitno pokazali, toda le predo-vem, da sovraštvo kar gori v vas. «&ar pa ne mislite, da vam očitam ‘° slabost. Tudi meni ni bilo lahko srcu: komaj najdem svojega otro-*a, že zvem, da je njegovo srce že oddano nekomu drugemu. Bodiva odbita! Drug na drugega sva ljubo-6Unina !« >Do ljubosumnosti pač v i nimate Pravice,« je z grenkom poudarkom odgovoril Eberty. »Lizika ljubi vendar z8°lj in samo svojega očeta...« i »kakor bo nekoč ljubila svojega mo-je skončal Brunold njegov siavek. f^eveda mora zato oče s poti! Čutim in vem — in šel vam bom — s Poti 1 « Oton je skočil pokonci. Ni se mogel Premagati, da bi se ne bil v njegovih ®®eh zabli6nil žarek veselja. »Torej oditi nameravate? Toda Li-^ka je trdno prepričana, da boste za ‘iiierorn ostali v Berlinu. Saj 6te ji ™dl obljubili.« Brunoldove ustnice so komaj zaznavno trznile; ujel je bil Ebertyjev rastni pogled. *Oa, da in prav zato nočem, da bi ®na kaj slutila. Izgubo bo morala pre-toda neskončnih skrbi in bo-«®*ni jo hočem obvarovati. Hočem, da plane prav do konca takšna, kakršna •?' Vesela, prešerna in neskrbna. Mor- u-stila pri pastorici, ki je imela zanj tovariša njegovih let. Pastor jima je obljubil sprehod k starinskim grobovom in zato se je Jurček odpovedal svojemu načrtu, da bi obiskal tetko Helenico. A pozdrave zanjo mi je venomer iznova naročal. Heleno sem našla v njeni sobi pred odprto pisalno mizo. V predalčkih je imela celo kopico fotografij, vse o otroku; zadnja in največja, ki jo je napravil Breitenfeld, je bila pa v sredi. Ali si vendar že prišla k nam, Navadno opazimo prepozno! PMVfc Ko začutimo sončne opekline, je že prepozno! Zato se morate poprej namazati s kremo NIVEA ali z oljem NIVEA. Če pripeka sonce žejo močno, treba mazanje večkrat ponoviti. Potem boste počrneli hitro in enakomerno. VSAK [TEDEN] DRUGA Današnji svet je praktičen Ana?'« je vprašala. »Zelo me veseli. Kako je kaj gori?« »Naročili so mi, naj te vprašam, ali si res bolna, Helena' c ■Kdo je naročil? Karla?« »Ne, Jurij.« Nežna, koma j vidna rdečica ,je zalila njen bledi obraz. »No, prav za prav nisem... vzrok sem pač morala navesti, ko sem sporočila, da ne bom prišla, kajne?« je rekla in se nasmehnila, »čisto zlagano pa tudi ni, kajti nič kaj dobro se ne počutim. Tudi ne glede na zadnje dogodke bi mi bilo zelo mučno igrati komedijo, še vosela sem, da mi Karlino ravnanje daje priložnost, da vabilo odklonim. Ko le ne bi tako neizrekljivo hrepenela [>o ljubem, malem fantalinčkuk »Pri pastorjevih je in te pozdravlja. Karla mu 1)0 podarila ponija in na njem bo prijahal k tetki Helenici. Še zmerom upam, da bo Karla kmalu sprevidela, kako grdo je ravnala, in potlej ga boš lahko večkrat imela pri sebi.« Žalostno je zmajala z glavo iti hlastno obrnila pogovor drugam. »Saj boš ostala na čaju?« je vprašala, »mislim, da je že čas. Kar naprej pojdi v sobo, precej pridem za teboj.« Spodaj v veliki in udobni sobi, ki jo je ogrevala velika lončena peč, je že stala pogrnjena miza pod velikim lestencem. Na drugem koncu sobe so v naslanjačih sedele vse tri dame za okroglo mizo in čitale, delale ročno delo ali kaj podobnega. Razveselile so se mojega obiska, a takoj nato so me obsule z vprašanji o Heleni. »Zadnji čas se |e tako spremenila. Zmerom je imela za nas odkrito besedo in prijazen nasmeh, znaj pa sedi med nami, kakor da je ne bi bilo,« je tožila majorka, dvorna dama je pa pristavila: »Najhrže je kaj neprijetnega doživela in nekaj jo bržkone na to spominja, kajti tak je človek le, če duševno trpi.«' »Jaz pa mislim,« je menila preudarna gospodična Durrhahnova, da se boji za Karlo. Njena mati je prav tako začela z nogo in suhim pokašljevanjem. To ji roji po glavi itt čeprav ni med njima tako velike ljubezni, je sestra nazadnje le sestra.« »Že mogoče,« sem rekla, ko sem sedla, »da se Helena boji, a potrebno ni, Karla je spet krepko na nogah in Jurčkov rojstni dan bodo praznovali nad vse slovesno.« Potlej je pogovor nanesel na preselitev doktorja Brautieja. Stare dame so se pomenljivo nasmehnile iti majorka, ki je bila nesrečno poročena, je vzdihnila: »O, jaz si prav lahko predstavljam, kako je naši ljubi Heleni... bolje je, da se ni poročila!« Gospodična Durrhahnova je vedela povedati o novem zdravniku, da je oženjen in da ima že odrasle hčere. Baje misli zgraditi vilo, ker imajo komaj dovolj prostora v starem zdravniškem stanovanju. Potlej je prišla Helena Se lle smo za mizo in se veČjidel pogovarjale o bližnjem praznovanju rojstnega dne v Veliki Ziilli. Dame so se v šali prepirale, kakšen napis bc imela letos torta, ki jo Jurček vsako leto dobi od njih. Nazadnje je gospodična Durrhahnova predlagala, da bo sama zložila verz in ga v njem opomnila, da tet iz Male Ztille ne sme pozabiti, kakor se je to zadnje čase zgodilo. Tako nekaki) se je glasila: Želimo ti, dragi Jurček, veliko sreče za tvoj rojstni dan in ne pozabi nas tako hitro, kakor boš pojedel torto.« Helena je molče sedela med nami in zdelo se je, da je s svojimi mislimi nekje čisto drugje, dokler ji ni gospodična Durrhahnova napolnila krožnik in rekla: »Jejte, spoštovana prednica, jejte! Še zboleli nam boste.« Potlej se je zbrala in jedla Ko me je spremljala skozi vrt, sem ji še enkrat rekla: »Nič se ne žalosti, Helena. Ne veš, kdaj boš potrebovala vse svoje moči.« Zmajala je z glavo: Za nobeno stvar nimam več veselja in moči, edino Boga še prosim, da mi ne bi bilo treba več živeli!« Še preden sem jo začela oštevati, me je pustila in izginila v noč. Potrta sem šla sama naprej in v župnišču sem dobila Jurčka, ki sem ga žarečih liči: našla pri knjigi z njegovim novim prijateljem Vilijem. Sedela sta za veliko mizo v družinski sobi in brala pravljice. Kakor žerjavica je bil otrok, ko sva se vračala domov in junaki iz pravljice so mu venomer rojili [h> glavi. Ko sva šla tiho skozi vežo in hotela oditi v najini sobi, je Karla na lepem stopila izza sobnih vrat, zgrabila otroka za ramo in ga vprašala: »Kje si bil?« »Pri Viliju!« »Kdo je to?« Ni se takoj spomnila. V župnišču je bil, gospa Karla. Kaj sta ti rekla gospod in gospa pastorjeva, Jurček?« »Lepe pozdrave pošiljata!« je sporočil in ves srečen ji je položil roke okrog vratu in ji ponudil lička, da bi jih poljubila. »Ali ne lažeš, fantalin?« Užaljen jo je spustil in jo kljubovalno pogledal; brez besede se je obrnil in stekel jx> stopnicah »Prepričajte se sami pri pastorjevih,« sem mirno odgovorila. »Lahko noč, gospa Rhodnova!« Užaljena v dno srca, sem šla za otrokom. Slišala sem še odmev vrat, ki jih je’ Karla zaloputnila, dokler ni tudi to zamrlo v noč. Prišel je Jurčkov rojstni dan. Najprej je dečka poklical k sebi njegov oče; nazaj je prišel ves srečen z majhno srebrno žepno uro. V roki je pa ponosen nosit denarnico s tremi srebrniki. To je bil prvi denar, ki naj bi ga odslej dobival vsak mesec. Jaz sem mu dala za dar narodne pravljice in dobila v zahvalo vroč poljub. Potlej smo šli k zajtrku v Karlino sobo, ker so v jedilnici že začeli pripravljati mizo za kosilo. Vrtnar je prinesel cvetlice in jirve grozde iz ziillske trte, ki jih je prihranil za otrokov rojstni dan. Služkinja se je prikazala s kolačem, stari Prič mu je j>a izročil majhen jezdni bič s srebrno kapico: Poglej, Jurček, s temle bičem v roki se je tvoj oče naučil jahanja, takrat ko sem bil še konjar jiri jio-kojnem dedu. Nekoč mi ga je podaril za spomin. Morebiti ga boš kdaj potreboval, prinese naj ti veliko sreče!« Srečni Jurček se je starčku ves ganjen zahvalil in pri zajtrku skoraj ni spustil biča iz rok. Karla ga je poljubila na čelo, potlej je pa nemo obsedela. Ko je. pojedel, ga je prijela za roko in dejala: »Zunaj na vrtu boš nekaj našel, kar sem ti jaz podarila, pojdi z mano!« Vendar se je že iztrgal, še preden smo prišli do vežnih vrat. Ko smo ga spet zagledali, je bil že pri poniju. Obe roki mu je ovil okrog vratu in v neizrekljivem navdušenju ga je burno poljubljal na ščetinasto grivo. »Moj konjiček, moj dragi konjiček! Kako ti je vendar ime? Lovrenc, za njegovo ime moraš vendar vedeti.« »Ne vem, Jurček! Saj mu daš lahko sam ime.« »Mama, jiovej vendar, kako naj mu bo ime?« ji je zaklical Jurček. Obstal je in za trenutek pomislil. »Že vem, že vem — Miško mu bo ime. Včeraj, mama, mi je o njem pri-povedoval gospod pastor.« Slekel je h Karli, ki se je ponosno smehljala: »Tisoč in tisočkrat hvala, ljuba mamica!« Nato pa precej: »Ali ga smem pokazati teti Helenici, ali ga smem?« Pobledela je in smeh ji je zamrl; obstala je, ne vedoč, kaj bi. »Prosim, lepo prosim,« je moledoval mali. »Ne, Jurček,« sem posegla vmes, »danes ne, saj še ne znaš jezditi in mama bi se morala jeziti. Danes že ne.; »No,« je menil Lovrenc, bom šel že jaz zraven in bom peljal konja, kaj se naj pa potlej zgodi otroku?« Stala sem za Karlo in Jurčka proseče pogledala; razume! me je. »Enkrat pa vendar smem okrog travnika?« Ko mu je Karla prikimila, mu je Lovrenc pomagala v sedlo in mali je sedel tako trdno v njem, da je bilo veselje. ' Potlej je zavihtel kiobuček proti očetovemu oknu in zmagoslavno zaklical: »Očka, tako sem vesel!:: •Ali imate kaj dela zame?« sem vprašala Karlo, ki je stala zraven mene in opazovala vsak otrokov gib. Zmajala ;e z glavo, ne da bi obrnila oči od Jurčka. »Ne! Sicer pa ima Jurček danes j>ro.sto, ne?« »Da, Jurček ima j/rosto, ne jiotre-buje me in če dovolite, bi rada obiskala Heleno; zelo sama bo danes — ali menite, da ne, gospa Karla?« »Kakor se vam zdi, je hladno odgovorila. »Hvala, gospa Rhodnova,« sem rekla in kmalu nato sem hitro korakala skozi park, vesela, da sem se tako lahko izmuznila. Danes me Jurček ne bo jiogrešai, ker ima uro in konja in tovariša. Ves dan sem sedela pri Heleni. Po-govarjGi sva se o preteklih težkih dneh, o njenem kesanju, ki ga ne bo nikoli konec, o njeni ljubezni do otroka; okrog tretje ure sva napraviti samoten sprehod v gozd. Srečna je bila, da je hotel mali kljub vsem svojim igračkam k njej. »Da bi le zmerom tak ostal, a tega ne morem pričakovati,« je menila, »če mi ga bodo tako sistematično odtujevali. A že mora biti tako, tudi to moram pretrpeti.« •To bo prešlo,; sem jo venomer tolažila, »Karla mora prej ali slej sprevideti, da nima prav.« Potlej sva s|iet sedeli v prijetni sobi pri kavi in Helena mi je pokazala zavojček tenkih deških nogavic. »Ali bi jih mogla vtihotapiti med njegovo jierilo? Drugih reči se mu ne Upam podariti. In še tole sliko njegovega deda, ki jo mora postaviti na svojo mizo. Reci mu, naj bo tako priden in dober, kakor je bil nekoč, njegov ded.« Bila je zelo žalostna in je z očitnim samozatajevanjem rajši govorila o drugih rečeh. Pripovedovala je istorijce o prepirčkih dvorne dame in učiteljice. In o majorki, ki se vtakne vmes, če ne moreta priti do kraja. Še jireden sva se pogovorili, se je znočilo in izpred sabuiii vrat sta na- ma udarila na uho predirljiv glas gospodične Ditrrhahnove in smeh dvorne dame. Dame so se vrnile in so hotele gospodični prednici poročati o prazno-va liju. »Moj Bog!« je vzdihnila Helena, ko je vstala, da bi vstopa joči m stopila nasproti. Vse tri dame so bile Židane volje, vsaka izmed njih je nekaj prinesla svoji dragi, mladi prednici — kolač, cvetlice in slaščice. Pripovedovale so, da je bilo zelo prijetno. Brei-tenfetdovi so prijazni ljudje in obljubili so, da bodo jirišli na prihodnji zavodov praznik. Njihov ljubi zavetnik je bil precej tih, »in lejio vas prosim, Helena — pri vsem trpljenju, ko je že leta in leta prikovan na stol, ni to nič čudnega!« Neuhofer je bil dolgočasen ko zmerom, nova gospa nad-gozdarjeva — no še nič se ne ve, prava kmečka nedolžnost; komaj je odprla usta, da je odgovorila: »Da«, a* »Ne«. Pastorjeva hčerka je prava podoba svoje dobre matere. Njen sinček je nasproti Jurčku kakor poni nasproti čistokrvni živali. Sicer pa dobro vzgojen in vljuden. Breitenfeldova mala je kakor angelček, a trmasta; gosjni Karla je pa v vlogi gospodinje samo sebe prekosila. Pripravila sem se za odhod, vzela Jurčkova darila in poljubila Heleno. »Do zadnjega sem mislila, da bo prišel za kakšen trenutek,« mi je zašepetala —; »tako nespametna sem, Ana; saj je zdaj tako vnet za Karlo — kar je čisto naravno!« Ko sva se poslovili in sem šla doli po stopnicah, sem zagledala Loti. »Dober večer, gospodičnaI če dovolite, vas spremim domov; sicer sem šele prišla od praznovanja, vendar je nocoj gosta tema in nobene svetilke nimate s seboj.« Branila sem ji, a vztrajala je pri tem, da me bo spremila. Skoraj praznična se mi je zdela, v svojem črnem suknenem plašču, s tremi ovratniki in izpod kapuce se je svetlikal bel naborek njene čepice. »Povedati vam moram, zakaj sem silila z vami, gospodična Meissnova. Pravkar se je namreč v Veliki Ziilli nekaj zgodilo, kljub temu, da je šlo do zdaj vse po sreči.« Kaj je pa že spet, za božjo voljo?« sem rekla in prestrašena obstala in v temi skušala razbrati obraz stare žen- Vam bo potrdilo iz lastne skušnje: ragoceno perilo je zar ichlovo lerpentinovo milo. To milo odpravi temeljilo in prizanesljivo vso nesnago« Perilo je bolj trpežno in vedno bleščeče belo. SCHICHTOVO TERPENTINOVO MILO pere II v v v bleščeče belo »Glejte, da jiridete domov, Loti,« sem rekla, »hitreje moram stopiti, sicer pa — otroku ne bo škodovalo, če se bo navadil obračati denar. Lahko noč! : »Tega še sami ne verjamete, gospodična Meissnova,« mi je užaljeno zaklicala, »in s tepežem se mali ne bo navadil.« Mislila sem si: prav imaš! Ko sem vsa zasopla od hitre hoje stopila v dečkovo sobo, je sedel pri mizi in listal jk> svoji knjigi pravljic. Delala sem se, ko da nič ne vem, a prestrašila sem se njegovega bolestnega izraza na lepem deškem obrazu. Očitno je bil Heleni neizrečeno podoben, z globokimi brazdami j)od obupanimi očmi. »No, ljubček, ali je bilo lepo?« sem ga prostodušno vprašala. »Kaj pa či-taš? . »Samo listam, teta,« je odgovoril. Truden boš, moj mali. pojdi spat.« Odkimal je in zapri knjigo. »Ali si že želel očku lahko noč?« > Da, že poprej. V temi .sedi, v kotu kakor vsak večer in poljubil me je in dejal, naj ostanem še pri njem. A nocoj me tako trese, mraz je tukaj, kajne teta? »Poglej.« sem začela in prižela nase trepetajoče mlado telo, »to ti pošilja tetka Helenica in ti želi veliko sreče. Slika tvojega deda je in tetka želi, da bi bil njemu podobn, Jurček.« Prikimal je in molče gledal sliko. »Tukaj so pa lepe, tenke nogavice, ki ti jih je tetka sama spletla.« Pogladil je zavojček, potlej pa spet »Nikar se ne ustavljajte, gospodična Meissnova, kar naprej pojdite,« je prosila starka in me vlekla, -tukaj je ozka pot in še v Ztillo lalvko padete. — Prav nič se ni zgodilo, če bi bila to druga mati in drug sin. Torej, mali je danes ves iz sebe od sreče, saj mu bo njegov oče odslej dajal vsak mesec drobiž — to že veste. In majhno denarnico ima in tri marke notri. Mama mu je po kosilu dala še knjižico, ki bo vanjo zapisoval izdatke, da bo vse v redu. Ko so gostje odšli, ga je njegova mama vprašala, medtem ko je zlagala kozarce in porcelan v omaro, kaj bo vendar z denarjem. .Saj ga nimam več!* je ves vesel deš.l mali, ko ji je — kakor majhen vitez — podajal kozarce, tako ljubko. .Tako?* je vprašala gospa Rhodnova, .kje ga pa imaš?1 — ,Luderjevi gospe sem ga poslal, da bo zanj kaj kupila svojemu sinčku. Tudi on ima danes rojstni dan pa ni prav nič. dobil, ker ves denar porabijo za zdravila njegovega brata. Lorene mi je davi to povedal.* •No in zdaj, kaj pač menite, gospodična. Kakšna druga mati bi se tega1 (]e]a'p iz srca razveselila, ker je njen otrok 'Vako me {rese teta. sočuten m usmiljen — a veste, kaj je naša gospa napravila? Pobledela je ko kreda, zgrabila Jurčka, ga potegnila čez stol — in po njem! Stala sem nedaleč stran in pomagala šteti Fricu pribor. Skočila sem tja in zakričala: ,Gospa Rhodnova, nehajte vendar!* Surovo me je odrinila, da me še zdaj boli, najrajši bi me pa udarila. Mali ni niti črhnil, a bil je bel ko zid. Ko je vstal, je svojo mater meril izpod čela. Prhala je od razburjenja, stresla Jurčka za rame in mu rekla: .Tako, fantalin, zapomni si, to boš dobil vselej, kadar boš imel preveč plemenite muhe — naučila te bom tratiti denar, kakor je treba — si razumel? Upam, da si boš dobro zapomnil, kdaj si jih dobil, ker je ravno tvoj rojstni dan.* Potlej ga je pustila, posjiruvila zadnje kozarce, zaprla je omaro in odšla v svojo sobo. Stopila sem k otroku in ga hotela tolažiti, a stekel je gori po stopnicah. — No, gospodična, kaj naj pa postane pri takem postopanju iz dečka? Tako težko mi je j>ri srcu.*« Kar gnalo me je, da bi čim prej prišla v Veliko Ziilio. Moj Bog, Loti je imela prav, nič več ne gre brez jio-lotna. DRUŽINSKI TEDNIK V VSAKO SLOVENSKO HIŠO! Hitro sem ga slekla in ga položila v jiosteljo. Drobno telesce je trepetalo pod lahko odejo, a oči so bile široko razprte in so me vprašujoče in obupano gledale. »Ali nisi truden, ljubček moj?« .-Nek je zmajal z glavo. »Ali naj se pogovarjam s teboj — da? No, potlej mi najprej povej, kako si jezdil in kaj pravi tvoj jirijatelj Vili, ko imaš tako ljubkega konjička?« Radio Ljubljana od18.«lo24.avgu$4a1938. ČETRTEK 18. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra ■ 14.00; Napovedi ■ 19.00: Napovedi, jioročila ■ 19.30: Nac. ura: Ministrstvo za telesno vzgojo naroda ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00: Plošče ■ 20.10: Slovenščina za Slovence ■ 20:30: Koncert ■ 22.00: Koncert na klarinetu ■ Konec ob 23. uri. PETEK 19. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Radijski orkester ■ 14.00: Napovedi ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: O letošnjem planinskem izletu v Tatre ■ 20.00: Plošče » 20.10: Domača keramika ■ 20.30: Koncert ■ 2*2.00: Napovedi, poročila ■ 2*2.30: Plošče ■Konec ob 23, uri. SOBOTA 20. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Radijski orkester ■ 18.40: Pogovori s poslušalci ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ® 20.00: O zunanji politiki ■ 20.30: Vil L večer nnizi-komedijantov ® 22.00: Napovedi, jioročila ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri- NEDELJA 21. AVGUSTA 8.00: Kvartet mandolin ■ 9.00: Na-jiovedi, jioročila ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve P 9.45: Verski govor ■ 10.00: Prenos jiromenadnega koncerta iz Rogaške Slatine ■ 11.30: Otroška ura ■ 12.00: Plošče ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra ■ 17.00: Kmet. ura ■ 17.30: Koncert lahke glasbe ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Plošče ■ 20.30: Prenos promenadnega koncerta iz Rogaške Slatiae ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Koncert Radijskega orkestra ■ Konefi oli 23. uri. PONEDELJEK 22. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra B 14.00: Napovedi H 19.00: Napovedi, jioročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Plošče ■ 20.10: Narodopisni pomen božjih poti ■ 20.30: Violinski koncert H 21.20: Za veselje in zabavo ■ 22.00: Napovedi, poročila ® 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri. TOREK 23. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Ojnikianski koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi B 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00: Plošče B 20.10: Po moravski dolini ■ 20.30: Koncert Radijskega orkestra B 21.15: Klavirski koncert ■ 22.00: Napovedi, jioročila ■ 22.15: Prenos lahke glasbe iz kavarne Nebotičnik ■ Konec ob 23. uri. SREDA 24. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ® 13.00: Najiovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 18.1X1: Plošče ■ 18.40: Mladinska ura ■ 19.00: Najiovedi, jio-ročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Plošče ■ 20.00: Pevski koncert ■ 22,00: Napovedi, jioročila ■ 22.15: Pevski kvartet ■ Konec ob 23. uri. FR. P. ZAJEC IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG O Velika izbira vsakovrstnih naočnikov, povečevalnih slekel, daljnoaiedov, toplomerov, baiomelrov, barolermomelrov, hygronietrov ud. - Ratnovrslne ute, zlatnina m srebrnina. - Ceniki brezplačno* Lahka letna oblačila, vetrne suknjiče, perilo itd-prodaja najceneje Presker Ljubljana, Sv.Petra c. 14 Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek - vsi v Ljubljani.