In čas-slikar je črte risal
in v grad je vtiskal svoj pečat-,
prvotno sliko je izbrisal
in uprizoril je razpad.
Zidovje temno staroveško, bilo si nekdaj dom sloveč; Okostje zdaj se zdiš človeško, kjer ni sledu življenja več.
Kar ste Vi tukaj zapeli, to se je culo in bralo drugod že stokrat. Zatorej ne smete s takimi proizvodi siliti na dan, temveč imejte jih lepo shranjene doma in se zabavajte ž njimi. Občinstvo po pravici zahteva novih izvirnih del.
Težko je reči, kateri proizvod izmed obeh je boljši, ozir. slabši. Zahtevam in pravilom prave umetnosti ne ustreza nobeden. Zatorej treba drugače udariti na strune, drugače čutiti, drugače misliti, drugače govoriti. Čujte, kaj je pristna poezija! Kmetiška deklica nam je poslala nekaj „Narodnega blaga iz Viž-marjev", med drugim tudi ti dve pesmi:
Zapeljana deklica.
Nedolžna Marjetka je pasla ovce, pa prišel je fantič, zapeljal jo je.
Marjetka se joka, si puli lase, v potokih pretaka krvave solze.
Ko solnce uzhaja in sedem zvoni Marjetka na skalco glavo položi.
Ko solnce zahaja, Marijo zvoni, Marjetka pod skalco že mrtva leži.
Pod skalco strmo so jo našli mrtvo, Bog pa nje duši naj milostljiv bo.
Mamca se jokajo, s' puljo lase, očka si voščjo grob črne zemlje.
Jager.
Jager prijaga, kaj mi pomaga; ptička nasprot leti, vstrelil jo bo.
Ptička za vpila: Kaj sem pa strila? Saj sem prepevala cele noči.
Jager ne sluša, s puško poskuša. Ptica, oj ptičica, kmal boš mrtva.
Jager je vstrelil, slabo pomeril: krogla svinčena pa v zrak odleti.
Ptička j' zletela, v javor je sela; hladna je senčica javorjeva.
Življenje otela, je bila vesela;
lepo. zapela je hvalo Bogu.
Boršt jager zapustil in to je izustil: Ptičica, ptičica, zdrava mi bod!
A ptička zletela, na okence sela: Zbudi se, mlad' kristjan, saj je že dan!
Vidite, to je poezija.
G. Janko Vesan. Tudi Vi želite, da iz-pregovorimo o Vaših „pesmicah nekaj be-sedij na platnicah". Vaša prva, „Jezero", je v vsakem oziru nedostatna, celo slovnično nepravilna, zatorej je nečemo natisniti. Boljša je druga:
Slovo   od doma.
Doli v iztoku solnce se dviga, vedno bolj seva, vedno bolj vžiga žar se ognjeni, kteri obseva bistro vodico in poljubuje cvetki glavico.
Rosa na listu nežnem trepeče, svetlo leskeče v žaru jutranjem in se izgublja, solnčni ko žarek cvetko poljublja, milo cvetico, svojo ljubico.
Tam ob potoku drevje šumeva, v sapici lahnej; pevcev krilatih petje doneva v vejah košatih: moje uh6 pa glas melodije njihove pije, ko po stezici preko doline hodim od doma.
Nežni cvetici, znanej mi ptici, bistrej vodici
todi šumečej, belo penečej kličem slovo:
Jutro, le žari, jutro pomladno. ti si mi tukaj morda naj zadnjo! Solnce, le sevaj, solnce goreče, cvetke ogrevaj sladko duhteče! Ptica, ti pevaj, ptica, vesela, saj mi ne boš več nikdar žgolela.
Ti pa domača lepa narava, bodi mi zdrava! Bodi mi zdrava, ti domovina!
Zadnjič pozdravljam tvoje doline, tvoje višine, ko s« odpravljam v tuje krajine! Nate spomin pa več mi ne mine; duh obiskaval bo te 'z daljine, naj me od tebe ločijo tudi morja globine."
Res je nekaj ljubeznivega v zadnjem delu te pesmice, in vzbuja se nam ob njej nekaj rahlega v srcu. Toda v prvem delu je pesem okorna („vžiga se žar ognjeni") in prenatla-čena z besedami (n. pr. v 2. kitici). Zato ne moremo biti ž njo zadovoljni, ker nam ne daje čistega užitka. A pravi pesmotvor nam daje vselej pravega užitka. Radovedni smo, ali ste imeli več muke ali več veselja tedaj, ko ste pevali in pisali to pesem. Prosimo, sporočite nam to. Zdravi!   '             (Dalje.)
Dr. Fr. L.