Šte-v. SO.	"V Xjj-u.Toljan.1, 25. olrtoTora, 1SSO.	Xjetn-IJc III.
Narodnostni princip pa narodna avtonomija.
Slovanskim narodom se v razne dobe, za razne slučaje in strani vsiljujejo čudni teoretiki in proroki, in sicer iz njih lastne srede, kakor od zunaj. Za malenkost jim ponujajo nova načela, a za isto malenkost jim pobijajo drugače daleč na široko priznana, za bistvenosti stvari in del veljavna načela. Taka je tudi z narodnostnim principom in z narodno avtonomijo. Na Slovenskem so imeli v pogledu na narodno avtonomijo že različnih čudakov. Jeden je trdil, da narodna avtonomija bi pomenila pogubo Avstrije; drugi jo je pošiljal v najbolj oddaljeno bodočnost, dasi jo je priznaval kot vzor spe-cijalno slovenskih teženj. Tretji je vstal zadnje tedne, vede se, kakor da bi bil v zadnja leta prespal javno mišljenje na Slovenskem ter se konečno v nemškem glasilu Staročehov še nekako škodoželjno posmehuje resultatom prvega shoda slovensko-istrskih poslancev zaradi tega, ker niso izrecno izjavili se za zjedinjeno Slovenijo, torej niti za najbolj omejeni obseg narodne avtonomije, ki se ima izvršiti za Slovence in Srbohrvate. A kar je najfrapantniše, je to, da nemško glasilo Staročehov je priobčilo kot danes članek, dokazujoč, da se vrši češkonemška sprava s stališča narodnostega principa, torej v, dasi nepopolnem smislu narodne avtonomije; a kot jutre, spominjajoč se razglasa oktoberskega diploma pred 30 leti, zameta, kar je bilo rečeno včeraj, ko pobija naravnost popolno izvršbo narodnostnega principa, češ, da bi vedle njegove poslednje konsekvencije do razpada Avstro-Ogerske. Oktoberski diplom je čez noč zmešal temu glasilu mišljenje tako, da se z nova opri-jemlje historično-politišhih individuvalitet. A istega dne, ko se dr. Rieger poteguje v posebni komisiji za deželno avtonomijo, popuščajo ga tovariši staročeški in plem-stveni ter glasujejo v interesu deželne avtonomije samo Mladočehi z dr. Riegrom.
Pobijanje poslednjih konsekvencij narodnostnega principa pa se popolnoma zlaga z izjavo Florentinskega govora Crispijevega, ki je glede na sedanje položenje v
pomirjenje zaveznikov trozveze in ad captandam bene-volentiam prav kot stari lisjak izjavil se tako-le: Narodnostni princip v svojem poslednjem izrazu dejanski ne more biti stalno izključno pravilo politiškega in diplo-matiškega prava. In na to stališče se je postavilo nemško glasilo Staročehov. Quanta confusio rerum! V resnici, ako ima publicistika take zmešnjave, taka navskrižja popravljati, pobijati in stvari jasniti, ni čudo, ako koraka le položno naprej. Godi se ji na malem, kakor historiji na velikem, katero na njenih potih vedno zavračajo in preganjajo, da ne more dalje.
Italija se je zjedinila, in zunaj nje so samo kotiči in pičice zemlje, na katerih se govori italijanski. In ti odlomki, ki niso pod Italijo, in ki niso niti popolnoma italijanske krvi, uživajo popolno narodno jednakoprav-nost v Avstriji, kakor trdi prvo nemško liberalno, Italijanom vedno prijazno glasilo, ni nikedar nobeden narod užival v veči meri narodne svobode, nego tu ostali odlomki italijansko-furlanske narodnosti. V Italijanih italijanskega kraljestva se torej ne more vzbujati čustvo pomilovanja ali nejevolje vsled tega, ker bi trpeli njih soplemeniki zunaj mej, in ko ne bili Italijani politiške jednote, požrešni, da hlepe po tujih zemljah, bi sami zatirali med seboj Irredento, ne pa jo podpihovali, utrjevali in širili med masami. Narodnostni princip sme po takem na Italijanskem po vsem pravu mirovati; poli-tiško in diplomatiško pravo ne potrebuje vznemirjanja ravno zato, ker se narodnostnemu principu ne godi ni-kaka krivica nasproti prebivalstvu italijanskih odlomkov zunaj Italije.
Crispi se torej lehko izjavlja, da narodnostni princip nima biti stalno izključno pravilo politiškega in diplo-matiškega prava. Drugače bi morali Crispi ali njegovi nasledniki prepirati se stalno z vsem svetom, ker Italijani so po peščicah in kopicah naseljeni po raznih svetovih, državah in deželah. Italijanski politiki in diplomati morejo po vsem tem mirno spati, in so oni sami krivi,
42
ako jim Irredenta narašča v večih merah, nego more utrpeti zunanja zveza.
Iz tako ugodnega položenja italijanskega kraljestva, kakor v obče romanskih držav, pa ne sledi, da bi se dajali drugi narodi zavajati po izjavah romanskih državnikov in politikov. Oni sami se ne ravnajo po teh izjavah, ob mejah z našo državo biva nekaj tisoč Slovencev znanih pod imenom Rezijanov, ki spadajo sedaj pod Italijo. Ta peščica slovanskega prebivalstva gotovo ne dela nevarnosti Italiji, ki se šteje k velesilam, in ki šteje okolu 30 milijonov duš. In vendar se izvaja narodnostni princip do poslednjih konsekvencij nad to peščico italijanske narodnosti v povečanje in na korist. Jednako tira Nemčija narodnostni princip do onih posledic, vsled katerih se sistematiški in strogo ponemčujejo milijoni slovanskega prebivalstva poljske in lužiško-srbske narodnosti. Ta mogočna država, ki se ponaša z najboljšo armado na svetu, pač bi se ne mogla bati, da ji bodo slovanski ostanki nevarni nasproti 45 milijonom Nemcev.
Narodnostni princip izvrševati do takih posledic Slovani niti ne znajo; to ni več ravnanje po narodnostnem principu zaradi principa samega, ampak posluževati se tega principa kot sredstva zaradi državnih namer. S tujčenjem se pači narodnostni princip, ker se povišuje državni princip nad narodnosti, in s tem se Slovani niso zagrešili ne v prošlosti, ne v sedanjosti. Crispijev opomin ' velja torej za druge narode in druge države, ne pa za Slovane in slovanske države.
Slovani hočejo sebe samo rešiti v pomanjšanih ostankih iz prošlosti. S teženjem, da bi se obvarovali potujčenja, nadaljnjega potapljanja v drugih narodih drže se oni strogo narodnostnega kot hranilnega, defensivnega, I ne pa agresivnega principa. Da imajo Slovani mnogo |
vzrokov, bati se nadaljnjega potujčevanja od drugih narodov, je očitno vsemu politiškemu svetu, ki se zaveda današnjega gibanja, kjer bivajo Slovani med tujimi narodi in v njih soseski. Zato se pa tudi ne dajo zavesti po Crispijevi izjavi, da sili socijalno vprašanje na površje. I Slovanom ni dano baviti se na prvem mestu s tem vprašanjem, ker zapadna Evropa ni bila tako milostna, da bi se bili Slovani uredili in zagotovili si svojo narodnost in svoj jezik sredi in okolu drugih narodov.
Germani in Romani so srečnejši; oni so se znali utrditi, da jim ne preti nobena nevarnost glede na narodnost in jezik. Germani in Romani, ako hočejo, da jim bodo pomagali Slovani reševati socijalno vprašanje, katero trka bolj na njih, nego na slovanska vrata, naj sodelujejo pošteno, da si slovanski narodi najprej zagotove svojo narodnost in svoj jezik; potem bodo imeli Slovani prostejše roke in razvezane moči za skupno reševanje gospodarskih in pred vsem socijalnih zadev.
Tu smo zopet pri narodnostnem principu. Do kam naj seza ta princip za Slovane? Poudarjali smo že, da Slovani niso tujčili in ne marajo tujčiti tujih narodnostij z narodnostnim principom. Oni se drže krščanskega načela, da ne delaj svojemu bližnjemu, česar ne želiš, da bi delal on tebi. Oni se drže naravnega, ki je zajedno božje pravo, da noben narod ni dolžen hlapčevati na korist sosedu, kakor je Palacky odločno branil narodna prava vsakega naroda posebe. Pač pa se hočejo Slovani braniti, da ne poginejo v tujih narodih, kakor se je to godilo sosebno v prošlem tisočletju od Karola naprej, za nemško narodnost Velikega, V tem smislu torej ne potrebujejo Slovani nikakega svarila, da naj ne izrabljajo narodnostnega principa predaleč.
(Konec pride.)
Varijacije o poklicu Avstro-Ogerske.
Ni bilo in je ni države, kateri bi bili pripisovali in prilagali toliko in tako raznovrstnih poklicev, kakor Avstriji, t. j. sedanji Avstro-Ogerski. Nemci so nekaterim njenim deželam mnogo poprej, nego je obstajala, prideli ime Ostmark s poklicom, da bi jih ta granica varovala pred drugimi, sosebno divjimi narodi. To ime Nemci z nova oživljajo ter je prisvajajo celokupni naši državi s spremenjenim namenom, češ, da je ali da naj bi postala mejna nemška država, tako rekoč mejnik skupnih nemških zemelj. V tem smislu delujejo nekatere stranke v naši državi, pa tudi zunanji Nemci opisujejo stvari tako, kakor da bi bilo naše cesarstvo že popolnoma nemško. Nato, da bi Avstro-Ogerska postala zares nemška, je napravljena tudi vsa politika nekaterih strank in zunanjih nemških politikov.
Znano je, da je dobivala Avstrija zadačo, braniti krščanske narode proti Islamu, dasi so njo samo va-
rovali pred Turki slovanski narodi, ki so bolj proti vstoku od nje. In tudi ko je zares sama bojevala se proti Turkom, pomagali in pridobivali so ji najbolj zmage slovanski narodi s slovanskimi vojskovodjami, dejanskimi vojvodami.
V dobah turškega drenja proti zapadu so se narodi, ki sestavljajo sedaj Avstro-Ogersko pridruževali in konečno po pogodbah združili z Avstrijo, da bi se skupno varovali proti zunanjim sovražnikom ter toliko laže in svobodniše razvijali na znotraj. V istih dobah gotovo niso mislili narodi, ki so se zjedinjali pod zaščitom Habsbur-žanov, da bo hotel kak narod izmed njih gospodovati nad ostalimi, združenimi narodi. Zjedinili so se namreč svobodno s svojimi pravi, s poroštvi, da se bodo varovala prava vsakega naroda, pod uslovji, da na znotraj ne bo kak narod gospodoval nad drugim, temveč da bodo skupno varovali se na zunaj.
Pozneje so prišli sicer na misel, da bi upravo na-znotraj zjednačili potom jezika in dragih naprav. Od iste dobe so skušali državniki in nemške stranke iz Avstrije preustrojiti centralistično državo po nemškem kroju, z nemškim jezikom, z nemško upravo. Razni poskusi na to stran so se pa ponesrečevali. Narodi so se bolj in bolj začeli zavedati izreka: „Justitia regnorum fundamentum" ter so se začeli protiviti nameram, katere so nasprotovale zgodovini naše države, zgodovinskim pravom poje-dinih narodov in naposled naravnemu pravu, katero ima vsak narod posebe.
Naravno narodno pravo je oživelo, in to je porodilo razglašenje narodne jednakopravnosti. Nadejaje se, da se princip narodne jednakopravnosti ne samo razglasi, ampak tudi dejanski izvrši, izrazil se je pred 40 leti Palacky, da, ko bi Avstrije ne bilo, bi se morala vstvariti. Ko so se narodi brez izjeme potegovali za svobodo, menil je tudi otec Palacky, da v tedanjem navdušenju za svobodne ideje je nekaj traj no podstavnega. Toda on se je motil, obžaloval je to zmoto, izvedel potem tudi posledice o svojih zmotah.1)
Videl je Palacky, da nemška glavna stranka v Avstriji prezira narodno jednakopravnost, da hoče ta druge narode podjarmiti in ponemčiti. In ker ni šlo to s centralizmom, ogrela se je ista stranka za duvalizem, in že leta 1864, kakor je tiskano v Palackega člankih (str. 51) je zabeležil češki „Narod" naslednje žuganje: Glavna stvar Dunajskih gospodov politikov, ko je z njih modrostjo pri kraju in si ne vedo več sovetovati, je vedno duvalizem. Ako nam Vi Cehi, ne boste poslušni, napravimo Madjarom (Ungarn) koncesije, jim damo vstočno polovico na svobodno razpolaganje, obdržimo zapadno polovico za nas, in jo bomo centralizovali še intenzivniše, nego doslej. Potem bodo, kar se razume samo po sebi, v vstočni polovici še bolj neomejeno madjarizovali in v zapadni germanizovali. ..."
Nadaljni stavki ostro obsojajo take namere madja-rizovanja in germanizovanja ter pravi, da take namere so obrnene naravnost proti državi in dinastiji. Palacky pa pristavlja: „Sicer pa vemo iz skušnje, da omenjena načela niso nikakor nova, niti ne tuja onim gospodom, ki se oduševljujejo sedaj nad našim oficijalnim liberalizmom in konstitucijonalizmom; videli smo, da so bili že 1. 1848 pri polnem delu. Tedaj je mogla Avstrija, tedaj je mogla dinastija videti, kdo so bili najboljši prijatelji Avstrije in njene jednote in so tudi še sedaj.
Ali niso morda tedaj politiki onstran Litve, kakor tudi glasovodje Dunajskega občega mnenja, ki se tudi
') Kako je mislil Palacky od 1848 naprej do 1865, predočil je potomstvu v nekaterih člankih, ki so zagledali beli dan od 9. aprila do 16. maja v češkem listu „Narod" pod zaglavjem „Idea statu Rakovskeho". Ti članki so združeni tudi v nemškem prevodu v brošuri „Oesterreichs Staatsidee". Verlag Kober. Prag 1866.
danes1) vedejo kot največi prijatelji dinastije in kot jedini patrijoti Avstrije in nas razvpivajo kot separatiste, zapisali duvalizma na svoj prapor? In ali niso morda hoteli tedaj očitno raztrgati Avstrijo na dve polovici in priklopiti jedno polovico nemški državi, o kateri se še ni vedelo, ali bo postala ljudovlada ali pa prusko cesarstvo, iz druge polovice pa ustanoviti samostalno kraljestvo Ogersko?" . .".
Po takem ni novo, kar piše „Pester Lloyd" meseca oktobra 1890, ko pravi: „Možnost duvalistiški vladati Avstro-Ogersko je osnovana na predpostavi (predpolaganju), da v vsaki državni polovini jedna narodnost pridrži pre-vlast politisko (die politische Vorherrschaft). To pa že ni več v Avstriji, no mora se postaviti, ako noče duvalizem izgubiti svojo „raison d'etre."
Odkar so zasnovali duvalistiško obliko v dotlej celokupnem cesarstvu, so pravo namero tega ustroja bolj ali manj prikrivali s pačenjem občega mnenja Vse prikrivanje pa ni izdalo nič, ker tradicije od 1. 1848 in poznejše namere nemške liberalne stranke se niso pozabile; Slovani, sosebno tudi Čehi niso nikdar pozabili, kako odločno je obsojeval Palacky z drugimi politiki vred namero, vstvariti duvalizem. A še najočititniše govore dejanja, ker žuganja nemških psevdoliberalcev se izpolnjujejo bolj in bolj, od kar je dobilo duvalistiško obliko cesarstvo. Nemška liberalna in madjarska gospodujoča stranka se podpirati druga drugo, in v Nemčiji, kjer dobro razumejo namere teh strank, so tudi prijazni nemškim in madjarskim glavnim strankam. Nemška, poprej centralistična stranka pa je privolila v duvalistiško obliko in jo podpira jedino zaradi tega, da bi mogla toliko laže zmagati v tostranski polovici. Ker se ji ni posrečil centralizem nakrat nad vsem cesarstvom, na-merja ga uresničiti s pomočjo duvalizma. V Cislitaviji uporablja vsa sredstva, da bi kar možno centralistiški zavladala nad Slovani, centralistiški v smislu germani-zacije.
V ta namen je izročila ista stranka začasno go-spodstvo Poljakom nad gališkimi Rusi in podpira iz istega vzroka Italijane na slovanskem jugu, v Primorju in Dalmaciji. Nemški nacijonalci, ki so odkritosrčniši, naravnost zahtevajo, da se odtrga Galicija in Dalmacija od tostranskih dežel; to seveda bi bilo samo začasno, kakor se podpira duvalizem samo začasno. Duvalizem bi namreč nemške stranke in tudi zunanji Nemci podpirali samo dotlej, dokler bi ne izvršili germanizacije nad tostranskimi Slovani. Da je madjarsko gospodovanje samo začasno in samo sredstvo za namen, to vedo nemške stranke dobro, pa tudi madjarski politiki, ki pa se prostovoljno bližajo germanzaciji.
Kar dejanski izvršujejo, da gospodujejo Madjari
') To je pisal Palacky 1865, moral bi pisati 1. 1890 pa ravno tako.
tam, in da hočejo gospodovati Nemci tu, izjavljajo sedaj očitno, kakor je to storil „Pester Lloyd". Duvalizem zahteva gospodstvo Nemcev na jedni strani, Madjarov pa na drugi strani. Tako razglašajo sedaj brez prikrivanja zadačo duvalizma.
Začetkom tega meseca se je izjavd še Crispi o za-dači Avstro-Ogerske. On trdi, da Avstro Ogerska, ki ob-seza vse narode in ne zavira nobenega, da bi se odlikoval, bi se morala vstvariti, ko bi je še ne bilo. Zajedno pa pravi, da je Italijanom največ do tega, da se Avstrija vzdrži, da bi varovala jih (Italijane) pred slovanskim preplavljenjem. Izjave „Pester Lloyda", ki pa niso nič novega za Slovane, in pa sedanjega voditelja italijanske politike so najnovejše varijacije, ki hočejo izražati poklic Avstro-Ogerske.
Ako primerjamo te varijacije, razvidimo takoj, da se njih pomen izključuje, in izjave Crispijeve zopet same oporekajo druga drugo. Ako bi bila zadača Avstro-Ogerske, soglasno s „Pester Lloydom", ta, da bi gospodovali v Cislitaviji Nemci, v Translitaviji pa Madjari nad ostalimi narodi, bi to nasprotovalo misli Crispijevi, da se more v Avstro-Ogerski svobodno razvijati in brez zavire odlikovati vsak narod, ki ga obseza cesarstvo.
Dvoje je možno misliti o izjavi Crispija, da bi bilo treba Avstro-Ogersko ustvariti, ko bi je še ne bilo: da ta potreba izvira ali iz tega, da se vsi avstro - ogerski narodi že morejo svobodno razvijati, ali pa da bi morali tako svobodo razvijanja imeti. Prvo je neresnično, ker se nekateri teh narodov morajo še le boriti, da bi dosegli tako svobodo; drugo pa je potrebno, ako meni Crispi, da je možno obstati Avstro-Ogerski jedino z uslov-jem, ako se morejo svobodno razvijati pojedini narodi.
Crispi želi po svojih izjavah mogočne Avstro-Ogerske, da bi bila Italijanom v zaščito proti preplavljenju sla-vizma. Ni verovati, da bi mislil Crispi, da bi mogla biti Avstro-Ogerska mogočna, ako bi ne obsezala zadovoljnih vseh svojih narodov. Crispi, ki pozna značaj in mišljenje italijanskega naroda, ne more si misliti mogočne Avstro-Ogerske brez svobodnega razvijanja vseh njenih narodov; po takem mora želeti, da bi Avstro-Ogerska utrdila se na znotraj s tem, da bi zadovoljila svoje narode s popolno podelitvijo narodne jednakoprav-nosti. Ako je Crispi odkritosrčen, kakor menijo gotovo oni, ki so odobravali njegove izjave ravno glede na Avstro-Ogersko, mora dosledno želeti, da bi Italijani, ki bivajo v Avstro-Ogerski, ne zavirali svobodnega razvijanja slovanskih narodnostij, kakor to delajo po primorskih deželah, oziroma tudi po Dalmaciji. Crispiju pa more tudi še manj ugajati izjava „Pester Lloyda", ki naravnost razglaša princip, kakor da bi bil zavisen obstanek Avstro-Ogerske od gospodstva dveh narodov: od gospodstva Nemcev v jedni polovini, od gospodstva Madjarov pa v drugi polovini cesarstva.
Takega uslovja, take zadače Avstro-Ogerske nikakor
ne more odobravati Crispi, ki pričakuje od našega cesarstva zaščite proti preplavljenju slavizma.
Izjava Crispijeva o potrebi obstanka Avstro-Ogerske ni izvirna, in Palacky vsaj, kateremu pristaje prvenstvo v tem pogledu , se je izjavil o potrebi našega cesarstva v popolnoma drugačnem smislu, nego nemško glasilo gospodujoče stranke madjarske. Palacky je videl potrebo obstanka celokupne naše države jedino pod uslovjem, vsled katerega bi se smel vsak avstrijski narod svobodno razvijati v smislu narodne jednakopravnosti. „Narodno pravo", trdi Palacky,1) je naravno pravo, noben narod na svetu nima pravu, zahtevati od svojega soseda, da bi njemu v prid žrtvoval sam sebe, noben narod nima dolžnosti , da bi se zatajil ali žrtvoval na dobiček sosedu. Narava ne pozna gospodujočih in kakor si bodi hlapču-jočih narodov. Da bode vez, ki zvezuje več narodov v politiško celoto, trdna in trajna, ne sme noben teh narodov imeti vzroka bojazni, da izgubi z zvezo kako svo-| jih najdražih svetinj, temveč mora se vsak nadejati, da najde zaščito in brambo, kedar bi posezal kak sosed v njegova prava; potem se bodo narodi tudi podvizali, dati osrednji oblasti tako moč, da bo mogla tudi izdatno dajati tako brambo".
Kaka razlika je pač med izjavo in nazori Palac-kega in pa izjavo „Pester Lloyda", in kako se ujema vedenje madjarske gospodujoče frakcije z nazori o svobodi in jednakopravnosti narodov?
Crispi gotovo bi ne odobraval takih nazorov, ako bi jih poznal, če zares odkrito misli o Avstro-Ogerski. Palacky' pravi, da jedino sovražniki našega cesarstva in presvetle dinastije bi utegnili razglašati take nazore, kakor „Pester Lloyd".
Ako bi pa menil Crispi, da je avstro-ogerska potrebna proti preplavljenju slavizma v smislu, da bi bilo potreba v naši celokupni državi zatirati slovanske na-I rode , bi bil nedosleden v rabljenju načela, katero je v prošlosti rabil za Italijane, in pa bi kazal, da ne pozna sestave avstro - ogerskih narodnostij. Slovanom avstro-ogerskim ni potreba našega cesarstva preplavljati; kajti i oni so že preprosto tukaj, in to tisoč let in še mnogo vekov zraven. Oni avstro-ogerske ne preplavljajo, temveč, se samo branijo v ostankih, kolikor niso še preplavljeni od drugih narodov. Ako trdi ali zahteva Crispi, da se razvijajo brez zavir v s i avstro - ogerski narodi, mora pač najbolj želeti, da druge narodnosti ne zavirajo svobodnega razvijanja avstro-ogerskih Slovanov. Naj se obrne na adreso pristašev „Pester Lloyda", ki dovoljujejo temu razglasu narodno jednakopravnost naravnost izključujočih nazorov.
Kolikor pa Crispijeve izjave poznamo od poprej, misli morda on na preplavljenje slavizma od vstoka.
Spominjamo se, da je Crispi jako enfastično za-klical, ni dolgo temu, da on bode varoval, da Rusija
*) Vide „Oesterreichs Staatsidee", str. 83.
ne bode motila vode sredozemskega morja. Po tem je soditi , da je imel Crispi pred očmi Rusijo, ko je privel avstro-ogerski zadačo, da bi varovala Italijaua pred pre-plavljenjem slavizma. Ako je mislil nato, je konstatovati, da Rusija in ruski narod ne namerjata preplaviti zapada; ruski narod ima dovolj opravka sam seboj, ima dovolj prostora na lastnih zemljah in ima tudi odprto in neomejeno pot dalje proti vstoku, v tem ko bi mu bilo pot na zapad s težavami še le delati. Na zapadu Rusi ne iščejo ničesar; Rusi po največ sočustvujejo s krvnimi brati, naj si bodo na zapadu ali na jugu, in tega jim ne zabrani nobena sila. Rusi niso iznašli niti besede „Dren na zapad", kakor je znan in očivideu „Drang nach Osten" od druge strani, od drugega naroda. Rusi niti noče o vmešavati se v zadeve zapadnih Slovanov; kajti trdijo, da, ko bi se godilo zapadnim Slovanom dobro, bi ravno tako pozabljali na Ruse, na slovansko kulturo, kakor pozabljajo celó hvaležnost izkazovati Bolgari Rusom in Rusiji. Ruski politiki celó naravnost izjavljajo, da bi v avstro-ogerski zadali Rusiji največi vdarec, ko bi zadovoljili tu Slovane z izvršbo narodne jednakopravnosti. Rusi trdijo po svojih glasilih, da avstro-ogerski Slovani bi popolnoma pozabili in prezirali Rusijo in Ruse, ako bi uživali popolnoma svoja prava za svobodno narodno razvijanje.
Tudi s tega in ravno s tega stališča se torej avstro-ogerski ni bati preplavljenja panslavizma, toliko manj pa Italijanom, katerih Rusi niso zavirali nikdar, pač pa jih podpirali v narodnih težnjah že zaradi principa narodnostnega, kateri pri Rusih ni samo na papirju nasproti drugim narodom, kakor v nekaterih zapadnih državah.
Morda je mislil Crispi ravno takó, kakor Rusi, ki trdijo, da avstro-ogerski Slovani bi se niti ne zmenili za Busijo, ko bi uživali popolno narodno jednakoprav-nost. Ako je mislil tako, potem bi storil svojemu pre-verjenju veliko uslugo, ko bi se obrnil do privržencev „Pester Lloyda" ter jim pokazal nevarnost, katera tiči v razglašanju nazorov, narodno jednakopravnost izključujočih. In ker je duvalizem dejanski tak, kakor ga označuje „Pester Lloyd", bi Crispi, ako je dosleden, moral celó izjaviti se proti takemu ustroju našega cesarstva. Ali tu bi Crispi naletel na odpor svojih zaveznih prijateljev v Nemčiji, kjer pomagajo podpirati avstrijski nemški liberalni stranki obliko duvalizma. Iz tega pa je razvidno, kake nedoslednosti ticé celó v državnikih, ki so vsaj na zunaj, z besedami, odločni pristaši „lige miru".
Nam pa je tu konstatovati, da duvalistiška oblika sama sebe pobija, sama sebi oporeka. V avstro-ogerski imamo slavnega vladarja, ki hoče vladati ..viribus unitis"; to pa izključuje gospodstvo jednih narodov nad drugimi, ker geslo „viribus unitis" zahteva nepohabljenih sil vsakega naroda posebe, ne pa da bi se slabile z go-spodstvom drugih narodov.
V	Avstro-Ogerski odmeva vedno državnikom „J u-stitia regnorum fundamentum," in ta Ju-stitia izključuje gospodstvo nekaterih narodov nad vsemi drugimi narodi.
Zgodovina nastanka Avstrije, sedanje oficijalne Avstro-Ogerske, spominja na to, da so se narodi svobodno zjedinili pod zaščito Habsburške dinastije za skupno brambo na zunaj, za svoboden razvoj pa na znotraj ; to pa zahteva zadovoljne, krepke narode za skupno brambo ter izključuje gospodstvo jednih narodov nad drugimi, in ni niti možno narodov okrepiti za skupno brambo na zunaj, ako ni podeljena svoboda vsakemu narodu na znotraj.
V	Avstro Ogerski je naposled zajamčeno pravo narodne jednakopravnosti, tu po narodnostnem ustavnem členu, tam, na Ogerskem pa po narodnostnem zakonu. Duvalizem pa, kakor ga urneva „Pester Lloyd," in kakor ga hoče izvrševati liberalna madjarska in nemška stranka, vsaka v odločeni polovici cesarstva, izključuje to ustavno pravo, ki je zagotovljeno vsakemu narodu, in tako je zavrniti ali take zadače duvalizma, kakor se razglašajo v „Pester Lloydu," ali pa je uničiti dotični narodnostni člen osnovnih zakonov v Cislitaviji in narodnostni zakon v Translitaviji. Ker pa je narodna jednakopravnost podeljena svečano od Nj. Veličastva cesarja Fran Josipa zanj in za njegove naslednike, ne ostaje iz podane alternative drugega, kakor da državniki in najviši krogi odločno zavrnejo ne samo take z ustavami protivoslovne nazore pristašev „Pester Lloyda," ampak tudi spravijo v soglasje dejanja ter tu in tam izvrše v neprekrčeni meri narodno jndnakopravnost vsem narodom. Samo tako bodo besede Crispijeve resnične, da se ne zavira noben narod v Avsto-Ogerski ter da se more vsak teh narodov odlikovati. Samo tako bo Avstro-Ogerska zaščitnica na zunaj, če tudi ne v Crispijevem smislu, pa v smislu, da bodo Avstro-ogersko iskali in jo s ponosom imenovali svojo zaveznico, ne pa, da bi jo heteli ponižati v vazal-sko položenje, kakor je to večkrat razvideti iz zunanjih nemških listov.
Avstro-Ogerska nima in ne more imeti zadače, pospeševati „Drang nach Osten," ker to zadačo izvršujejo jako marljivo drugi, celo tako, da se je v gospodarskem pogledu že sami Avstro-Ogerski upirati temu „Drangu".
Avstro-Ogerska je sredi zapadne in vstočne kulture, če se stvari premislijo prav, je zapadna kultura njej ne-varniša od vstočne. Avstro-Ogerska obseza sama življe teh dveh kultur; življi vstočne, slovanske kulture premagujejo življe zapadne kulture. Že zaradi tega ji ni uničevati vstočne kulture, ako noče slabiti in oslabiti večine svojih narodov, svojega prebivalstva. Avstro-Ogerske za-dača je bila in je, varovati in razvijati svoje narode na narodnih podstavah, torej na podstavah naravnih prav, narodne jednakopravnosti,- narodne avtonomije. Narodna avtonomija je refren, ki se bode ponavljal zopet in zopet, naj se spreobračajo varijacije o zadači Avstro-Ogerske
kakor koli in v kakoršnem si bodi smislu. Vsi dosedanji poskusi so se ponesrečili, kedar so se oddaljevali od tega cilja; duvalizem naravnost sili državnike do zbližanja k narodni avtonomiji; na to silijo pa tudi poskusi sprave na češkem. Avstro-Ogerska ima svojo zadačo v zgodovini, v naravnem pravu in zahtevah
sedanjosti: v popolni izvršbi narodne jednakopravnosti; v tem smislu je izrazil potrebo Avstro-Ogerske veliki patrijot Palacky ; še le p o t e m se da izraziti ista potreba tudi v drugih smislih in zvezah, če tudi ne po željah Crispijevih.
Bratje med sobo j.
V julijskej knjižki svojej „Russkoje ObozrSnije" podaja spis g. Spectatorja pod zaglavjem „Naši bratja". Spis ta govori o nas, Slavjanih, živečih zunaj Rusije, in uči, kako gledamo mi na Rusijo, in kako mora ona na nas gledati.
Pisatelj omenjenega spisa ni sam živel med Slav-jani, no o njih „kulturnih i političeskih idealah" je le slišal in čital. No vselej, kedar je o njih „slišal ali čital", prihajale so mu na um besede „nekega" činovnika v srbskem ministerstvu vnanjih zadev, katere je ta „neki" činovnik, katerega imena se gosp. Spectator „ne more" vspomniti, govoril „nekemu" ruskemu dobrovoljcu v 1876. L, in katere je ta dobrovoljec pisal potem svojim prijateljem v Moskvo. Besede, katere je govoril srbski činovnik ruskemu dobrovoljcu, se glase: „Rusija ima dn'žnost, osvoboditi nas (Srbe) od azijatskega iga (jarma) in vrniti nam naše prejšnje položenje v Evropi; mi pa potem izrazimo svojo hvaležnost Rusiji ravno tistim potom: mi jej pomoremo vstopiti v našo evropejsko civilizacijo".
„V teh besedah nižega srbskega činovnika, zaključuje se, je obsežena prava točka zrenja vsega južnega in in zapadnega Slavjanstva na Rusijo," trdi g. Spectator.
Na teh besedah je osnovan ves spis o nas Slavjanih. „Rusija je avstrijskim in turškim Slavjanom ne cilj njih stremljenij, kakor si mi včasi domišljamo, pravi g. Spectator, nego le sredstvo k njih evropejizaciji. Po njih pojmih mora jim Rusija pomoči, prejti iz slavjanske kulture v zapadnoevropejsko kulturo (str. 375)."
Mi torej smo se naveličali slavjanske kulture! No na ravno tistej strani, 10 vrstic niže, kramlja gosp. Spectator: „Vse oni (Slavjani) ostalisj Slavjanimi liš (le) po imeni, jazyku i nekotorim običajam, sohranjajemim, radi kurjoza, na školjko oni ne protivorečat zapadno evropejskemu vkusu; na samom že dšle (v resnici pa) oni davno uže ot slavjanskoj kulturi otor-vani (odtrgani) i do mozga kostej germanzovani". V jednej sapi torej gosp. Spectator tvrdi, da terjamo od Rusije, da bi nas odtrgala od slavjanske kulture, in da smo od te kulture uže davno odtrgani, da smo ger-manizovani do mozga kostij in da smo Slavjani le po imeni.
„Oni so ponosni na to, da se borijo proti germa-nizaciji, no stvar je ta, da pod germanizacijo razumevajo
samo nemški jezik in politično zavisnost od Nemcev, ki se jim navezujeta," pravi g. Spectator.
V čem pač sestoji germanizacija, ako ne v tem, da se nam vsiljuje nemški jezik in politična zavisnost od Nemcev? Ali naj se nam navezuje še luterstvo in grahova klobasa, da bi se moglo reči, da se borimo Slavjani proti kulturi ? Nemški jezik in politična zavisnost od Nemcev, to je pač pot, po katerem se nas ima raz-narodovati in vreči v objetja nemške kulture.
Gosp. Spectator je preverjen, da Mladočehi, katere „mi" (Rusi) štejemo za pobornike slavjanske ideje, bodo gledali na Rusijo ravno tako oholo, kedar dobodo avtonomijo, kakor gleda kak Stambulov ali Vambery. Rusija bode za nje ravno taka „Azija", kakor je za Nemce; oni ne bodo z Rusijo imeli „ničego obščago", in bodo Rusiji ravno tako tuji in sovražni, kakor so — Poljaki, (str. 375 spodej.)
Avstrijsko pravitelstvo, modruje dalje gosp. Spectator, kaže občudovanja vredno kratkovidnost, da se pro-tivi narodnim težnjam slavjanskih narodnostij iz straha pred panslavizmom. Panslavizem v smislu solidrnosti slavjanskih narodnostij v borbi z germanizmom, obstajal bode le tako dolgo, dokler se bode vela ta borba; ko pa dobodo slavjanski narodi svoj parlament, svoj jezik v školi in cerkvi in svojo „krono"; tedaj se ne bodo brigali drug za druga, za Rusijo pa najmanj. Oni ne bodo poddržavali (podpirali) med seboj solidarnosti, vo svoje „slavjanske prepire" „kotorimi vsš mi proslavilisj vo vse-mirnoj istoriji, i kotorija prekratilisj toljko (le) tam, gdč slavjano-ruskija plemena sobralisj pod jedinodr-žavnim skipetrom Rossiji." (str. 376.)
Iz poslednje trditve dalo bi se zaključiti, da v Rusiji cari „tišj da gladj da božja blagodatj". V resnici pa pa me je mnogoletno prebivanje v Rusiji poučilo, da neka vrsta Rusov, h katerej spada gospod Spectator s pristaši, utopili bi Poljake najraji v žlici vode; prepričal sem se dalje, da lepa večina Poljakov ruje in ščuje proti „jedino-državnemu skipetru Rosiji" in je vselej gotova stvoriti jej vsako grdobo. Tudi košček nerazumljivega sovraštva Velikorusov k Malorusom in Malorusov k Velikorusom našel sem še prve leta mojega prebivanja v Rusiji. In kako se vedejo takozvani konservatori ruski proti takozvanim liberalom: rognjam in psovkam in in-sinuacijam ni ni konca ne kraja; celo v imenovanej ju-
lijskej knjižki „R. Ob." na str. 400 tvrdi se, ko se govori o procesu ruskih teroristov v Parizu, o zvezi libéralo v ruskih s teroristi — insinuacija, ki pač ne ¡trica o posebnej poštenosti klike g. Spectatorja. „Calumniare audacter" je v Rusiji v polnem hodu pri takozvanih konsevatorjih; in taki ljudje pač niso poklicani, učiti slavjanske narode Avstrije o solidarnosti.
V dokazateljstvo (dokaz) svoje tvrditve navaja „vojno" med Srbijo in Bolgarijo, katero sta "začela ta dva narodiča takoj, ko sta se „osvobodila izpod turec-kago iga i dostigla svojej avtonimiji". No v resnici vzrok tej vojni (pravilneje: temu tepežu) ni bila avtono-nomija, no čisto drugi faktorji: ne narod srbski je vel vojno, no kraljiček Milan proti volji naroda. Ko se je oddaljil Milan, začel je srbski narod hoditi zopet po svojem narodnem slavjanskem potu, in ne glede na svojo „avtonomijo" je novo praviteljstvo dajalo mnogo dokazov ljubovi k Rusiji in je zaščiščalo nezavisnost srbskega naroda proti vsem pritezanjem od zunaj, doli do znamenitega „svinjskega vprašanja". Evropeizacija je cvetla v Srbiji sosebno v ono epoho, ko seje „avtonomija" teptala z nogami.
Gosp. Spectator poroča dalje na str. 376: „Ravno tisto (to je bratski tepež) predstoji tudi slavjanskim narodnostim Avstrije, ko bodo avtonomne: sovražile bodo veliko bolj druga drugo, nego živeče poleg njih Nemce, kateri bodo tudi zanaprej(ü) za-nje „idealom
jevropejskoj kulturi ". Čehi budut otličatjsja od Nemcev toljko tem, čto budut govoritj po češski, a tž (Nemci) po nemžcki, čuvstvovatj že oba naroda budut po jevropejski" — in z jednakim prezrenjem bodeta gledala na one miljone Rusov, ki ne samo govore, no i mislijo i čuvstvujejo po ruski.„ (str. 376.)
Očividno, v tem proroštvu ne govori že prorok, no oslica. Pravih prorokov v sedanje čase ni; soditi o bodočnosti pač moremo na osnovanju kakih neopro-vrgljivih faktov, ki nam služijo kot premise k izvestnemu zaključeniju. Teh faktov pa g. Spectator ne nahaja v českej zgodovini; zato si on dovoljuje primer srbsko-bolgarskega tepeža, katerega pričine (vzroka) on, kakor sem omenil zgorej, popolnem ne razume, kajti pripisujejo jedinstveno njih avtonomiji, dočim vzroka ravno avtono-nomiji v račun staviti ne gre.
„Roznica (razlika) med Staročehi, ki so toliko bolj posledovateljni (dosledni) in naravni v svojih ne-mžckih simpatijah, nego Mladočehi s svojim slavjanskim praporom, je le ta, da Rieger hoče izprositi avtonomijo od Nemcev, Gregr pa izpuliti jim iz rok; no i Mladočehi i Staročehi streme se le „k političeskoj i lingvističeskoj avtonomiji Čehiji." No ko dobodo avtonomijo, bodeti obe stranki živeli z Nemci „duša v dušu" in vkupe z njimi smejali se nad „otstalimi russkimi var-varami" (str. 377.).
(Dalje pride.)
Ruske drobtinice.
Ci> jiipy no HHTK+j, ro.io.My py6axa.
Narodna pogovork?..
Nemško-češko sporazumljenje odkliknilo se je celo v Petro-gradu s tem, da je začel izhajati nov slavjanofilski list, kateremu se postopanje Staročehov za vsem ne dopada, pač pa popolnoma simpatizuje Mladočehom v njih politični borbi. rSlov. Izv.", glasbo Petrograjskega „slov. blagotvornega Obščestva", prinesla so nekoliko spisov, kateri slišijo najbolj nekemu g. Vacliku,1) rodom Čehu, prijatelju dr. Riegra, dopisniku iz Petrograda v „Politik", sodelajočemu tudi v „Slov. Izv." Ti spisi so bolj ali menj odobravali politiko Staročehov, katera ne samo Rusom, no i sploh slovanskim politikom brez mreže na očeh ne more ugajati. Govorimo seveda o takih Rusih, kateri seznavajo svoje slovansko ime, kateri gredo po stezi, do zdaj pač še trnistoj (trnjevej , slovanske vzajemnosti, javljajoče se v splošnosti političnih teženj v okviru možnosti. !z takih Rusov, iz istinih slovanskih politikov, nekaterim pisava g. Vaclika ni mogla ugajati, i, dasi na ves svet niso za-vpili: „stojte! To je izdaja!" vendar so sklenili, da za naprej ne bodo šetali za „Slov. Izv." bezglasno. Da bi torej v samem „Ob-ščestvu" i njegovem glasilu ne kalili mira, treba je bilo jim gledati se za novim listom, kateri bi tiral ne pri s t rastn o, pa čisto slovansko politiko, brez ozirov na privržence avstrijskega Slovanstva! Ta list so našli v
*) Po „Mosk. Ved." Nr. 244 je ta g. Vaclik glavni so-trudnik „Slov. Izv."; za tem je to publicist, kateremu je slovansko vprašanje v mnogih obzirih temeljito znano, sam pa je krajno pristrasten privrženec Staročehov.	Idem.
„BjarontCTy", prvonačelno listu cerkovnem, zdaj pa razširivšem krogozor svojega programa i na politiko, i, kakor vidite, politiko narodno, slovansko. Pravimo, da je novi „Blagovest" samo razširil svoj program, torej svojega prvega značaja kot lista cerkovnega, razpravljajočega tudi verske teme, ni popolnoma zavrgel. To svedoči prejasno prva njegova številka, izšedša 15. avgusta i imajoča dva spisa cerkovnega zadržaja: „IlmnTe npe>Kfl;e napcTiiia Bosim n npaBju>i Ero u cifl bch upnJiojiiaTca Bairii" i „Cb. Tdxoh'i> 3aA0HCi;iii, naicb yniTe.ii, HaPO^a.1) Doslej došle so nam v roke tri številke; kakor v prvi, tak6 so tudi v drugi, i tretji številki spisi čisto verskega, duhovnega značaja, po dva v jedni, ostali prostor pa zanimajo članki politično-naučni s čisto slovanskim odpečatkom, o katerih bomo gotovo tudi mi govorili v „Slov. Svetu" ne jedenkrat, ne dvakrat, a, kolikor bo možno, mnogokrat, po meri svojih sil i po razmera predalov „Slov. Sveta". Iz spisov posledjega roda, uvidevših do zdaj beli dan, so po našem prepričanju najgorši č'anki g. A. Vasiljeva „3a/uiHn u crpeMJieHia cjiaisenoinuciBa"; „Btopoh iipitn.ri, fffciieuKaro DMnepa'ropa bt> Pocciio" ; Piictjio n:n. Upam MeiiiKoft — K. V.; „HauniMi) saiiaAHo-oaBHHCKDMi) opaTM.vh" — Kruno-slava Heruca; „X0PBarCK0e TOPffieCTBO B'L r(;UMauiir — P. Ro-vinskega; „IICTOPHTCCIiiH B3rJlfl,VI> Ha p.VCCKO-C.iaiSflHCKia otho-
4) Prvi članek je nagovor, slovo, pridiga) arhimandrita Antonija, drugi pa sliši g. uredniku F. Četjrkinu, magistru bogoslovja pri Petrograjski duhovni akademiji.	Idem.
niem'H" — prof. A. D. Gradovskega; „IlaMSTn A. C. X0MHIi0Baa — zopet A. Vasiljeva itd. Izhaja „Blagovest" po dvakrat v mesee, prvega in 15. čisla. Ima tudi predal za slovanske pesnike, v kojem priobčuje prevode i životopisne črtice onih. Urednik znači se F. Četyrkin, izdatelj pa N. Filippov; duša i glava pa bo listu dobro znani slovanofil Afanasij Vasiljevič Vasiljev, kateremu se mora pošiljati vsaka tvorina, namenjena za list; naročnina znaša do novega leta 2 rub , za vse leto pa 5 rub., i objave pošiljajo se v „PyCCKOCJiaBHHCKiii khhhfhhh CKJMffb TePVUa 11 JJo-llieHa", Nevski prosp. Nr. 74.
Morebiti da porečete: „Zopet razdor, zopet nesloga! Rusom pač ne gre davati take primere prepira svojim mlajšim i manjšim bratom, avstrijskim i balkanskim Slovanom." Jaz pa tako ne menim, a če bi tako mislil, bi vam o tem listu pač ne poročal ni vrstice.
Na moj pogled to prav za prav ni razdor, ni nesloga, ni prepir, koji mogel bi več škodovati, nego koristiti:1) če bi to ne bilo tako, bi privrženci novega lista zapustili „slov. blagotvorno Obščestvo", bi zapustili tudi „Slov. Izv." i, kar je glavno, storili bi to s krikom i šumom, kakor to delajo, žali Bog, prepogosto pri vas razni politični strankarji, če jim kdo kaj spodreče, kar nikomur ne gre v zdravo glavo. Tega pa tukaj ne vidimo nikjer, v vseh številkah, do zdaj izšedših, ni razžaljivega slova po adresu
Po mojem je to le rast ruske misli, katera si je bolj odločno ustanovila končno rusko-slovansko svrho.
„Slov. Izv." i njih zapravil-urednikov. Pojavil se je prvi broj lista s prelepim i pohlevnim programom, nikogar ne zadeva, samo pravi med drugim naslednje: Namen „Blagovesta" bo ta: buditi dremajoče v mnogih ruskih ljudeh misli i čustva, zbirati raz-bredše i zgubivše se i biti izrazom i sredstvom občenja mislij čuvstev onih ruskih blagočestnih ljudij s čutkim sr em i dobro voljo, kateri, dasi motijo se, pa vendar iščejo prave poti, kateri žive ne samo od jedinega kruha i skrbe ne samo za se i za svoje družine, no ljubijo ravno tako i Rusijo, svojo domovino, svoj narod, — ljubijo jih razumno, žele jim zunanjega razcveta, mogočnosti i slave, pa še bolj notranje svobode i lepote: utele-senjavnjih carstva Bož j ega i pravice Njegove." Končna formola pa se glasi: „Taka namera ruske misli, opredelivše se v viših obrazovanih slojih našega občinstva še v 40 i 50 letih, okrščena je bila imenom slovanofi 1 stva, bolj točno pa jo moremo opredeliti imenom ruskega narodnega napravljen j a; kajti to napravljenje bolj odgovarja, nego druga, ali bolj resnično rečeno, to napravljenje jedino odgovarja preobladajočemu v ruskem narodu skladu mislij i stroju čuvstev."
Zunanja obleka novega lista je prav prilična. Tisk je lep, format pa mu je precej velika osmerka, i, ker posamična številka obsega samo dve poli, more ga prebirati vsak Slovan, če le zna ruske črke i ume jih zlagati, kakor to delajo lOletni otroci . . . Poželimo od vsega srca vspeha novemu | borniku za idejo slovansko!	Božidar Tvorcov.
Saltikov-Šeedrin kot otec.
Znameniti ruski satirik, katerega životopis srno podali lani po slučaju njega smrti, imel je pri vseh svojih literaturnih opravkih vendar dovolj časa, pečati se s svojima otrokama, sinom Konstantinom in hčerjo Jelisa-veto. Po najbolje dokazujejo pisma, katera jima je pisal po letu 1880 in 1881, ko je obitelj Saltikova bila za granico, v Badenu, dočim je on ostal v Petrogradu. Sin je bil takrat star okolo 9 let, hči pa 7 let.
Prvo pismo od 12. maja 1880 slove: Zajavljam vama, da je brez vaju dolgočasno in prazdno. Ko sta bila tukaj, to sta begala in skrivala se v mojej sobi, no zdaj je tu tako tiho, da me je kar strah. In še zajavljam, da so naše punčike (kukli) zdrave in cele. Jim je tudi dolg čas, kjer jih nihče ne lomi. In še zajavljam, da je danes Arapka (ravnokar operivša kanarejka, velika ljubimica mladih Saltikovib), ko sem všel v igralno sobo, šel mi na rame, potlej pa skočil na glavo . . . Kar se tiče krilatke (tudi kanarejka), to je ona še popolnoma gola, no mati uže začenja letati od nje. Ni sladčic, ni pomeranč, kar sta se vidva odpeljala, v Petrogradu ni več; vse so se odpeljale vsled za vama v Baden. Mislim, da sta že ponovila znanstvo z njimi. Bodita umna in učita se. Jaz bodem hranil vajina pisma, in kedar bo-deta velika, čitali ja bodemo vkupe. Poljubljam vaju oba krepko, prekrepko. Ko bode le možno, priletim. Ne po-zabodita pape."
To pismo Saltikova je navedeno skoro celo. No odlomki iz drugih pisem so ravno tako karakteristični.
17. maja. „Vajine zadeve so v istem položaju, i Punčika leži v posteljici in počiva. Arapka leta čisto < kakor da je velik; Benka (otec kanareječne obitelji), vede se z njim ko s tovarišem . . . Jaz pa zmirom kašljam in zmirom po starem, celo izmisliti si novega nič ne morem. In dolg čas mi je zelo, da ne slišim vajinega milega detskega šuma."
20. maja. „Sovetujem ti (hčeri), da piši po vrsticah. Poprosi mamo, da bi ona vaju učila po nemški govoriti: zdaj se lehko naučita, potem bode to zelo težno. Jaz cele dni sedim doma, in dolg čas mi je. Celo delati se mi ne ljubi nič. Pticam je brez vaju tudi dolg čas, in Arapka je čisto zdivjal in celo ne nočuje v kletki, a leta spat na peč.
„Čest imam zajaviti samo," piše Saltikov v drugem pismu brez date, da je krilatka ušel iz gnezda, „ma-dame" pa je zopet začela nesti jajca. Krilatka je premili ptiček, čisto ko Benka, s sivo čopo in sivimi krili. Li-zina kukla vedno vedno spi, nikakor se ne da razbuditi.
Kostja, ali si nehal vrteti se. Pazi, ko pridem in vidim, da se vrtiš (da sališt, to zaplakam. Madame uže tri dni sedi na jajcih; no koliko je jajec, ne vem; kajti kedar si koli pogledam, to sedi. Dolgočasno pač sirota provodi leto."
9. junija. „Danes je „madame" izvalila jednega majhenega, drugo jajce je pa še celo. Kako naj jima bode ime; Milka in Golubčik. Sicer pa, kakor zapovesta, tako pa bode. Klobuček tvoje kukle, Liza, je cel in skrit
od mola. Ti si lehko spokojna. Zelo vesel sem, da mi pišeš sama, bez diktovka. Tako delaj i zanaprej. Hočem znati, kaj ti sama misliš."
„Skoro se pripeljem in vsak dan bodem jedno ali poldrugo uro čital in pečal se z vama. Vidim, da sta razposajena brez mene, in nihče vaju ne kaznuje. Jaz bodem z vama hodil in kupoval vama jagode in pil z vama čokolad — to bo moja kazen."
„O kakih kuklah pa pišeta? Kake kukle vama morem pripeljati odtod? Ali ne bode boljše, kupiti jih tam ali pa v Parizu, kjer so kukle i lepše i ceneje. Ako pomislita, menim, da se soglasita z menoj. Liza, da-si me ti nisi poljubila v pismu, no jaz vem, da se to ni zgodilo nalašč, in da si ti gotovo takoj domislila se in me v duhu poljubila. Tudi jaz tebe, mila moja, krepko poljubujem."
22. maja 1881. „Kostja, črke tvoje so trebuhaste, z „nožkami i rožkami". Treba je pisati lepše, kajti členu „pisateljskega društva" je brez tega sramotno oči pokazati na svet. Liza piše mnogo prijetneje, treba jo je dognati. Zelo sem rad, golobčiki, da se vama dobro živi. Sprehajajta se in ukoristita si slučaj, da bi se naučila po nemški. Ako se naučita, bodeta pomagala roditeljem za granico, kajti roditelji vajini niso mojstri govoriti po nemški. Meni je tukaj zelo dolg čas; cele dni sedim na svojem mestu in vedno molčim ali pa kašljam."
V dveh drugih pismih pripoveduje on svojima otro-kama pravljico o čudnih priključenjih kanarčikov: Benka, ki je vstopil v gimnazijo, in Arapka, ki si je vzela čižika
za moza.
Vsa ta pisma ne terjajo objasnjenij: ona so jasna sama po sebi in lepšajo prekrasni obraz velikega pisa-
telja satirika Posebno lepo pa se kažejo njegove razmere k obitelji svojej in k literaturi v predpustnem pismu, katero je pisal sinu. Navedem v ruskem jeziku polni njega tekst: „Milij Kostja! Tak kak (ker) ja každij (vsak) denj mogu umeretj, to vot tebe moj zavšt (oporoko): ljubi matj i beregi (hrani) jejo; vnušaj (navdihuj) to že i sestrš. Pomni, čto ježeli (ako) vi ne zberežete jejo, to vsja semja (obitelj) raspadjetsja, potomu čto do soveršennoljetija vašego ješče očenj-očenj (zelo) daleko. Starajsja horošo (dobro) učitjsja i budj bezuslovno cesten v žizni. Vot vsjo. Ljubjašči tebja otec. Ješče: pače vsego ljubi rodnuju literaturu, i zvanije (poklic) literatora predpočitaj vsjakomu drugomu."
V poslednjem pismu torej Saltikov uči sina: naj ljubi mater in naj to uči tudi mlajšo sestro; naj bode bezuslovno (absolutno) pošten v življenju, naj ljubi rodno literaturo in naj poklic literatora stavi više vsakega drugega poklica.
Kaki lepi nauki! Nekdaj bi se bili dali porabiti tudi med Slovenci, kajti osobno sem znal stebre „narodne strani" in prvake domoljubja, katerih otroci so se odgojevali po n e m š k i in govorili po nemški med soboj, kar pa se tiče nauka o ljubezni k rodnej literaturi in k spoštovanju pisateljskega poklica, to mislim, da ta nauk ni še anahronističen, kajti ako me spomin ne vara, stavili so se ravno najboljši pisatelji slovenski ne tako davno, da so v paskvilnej publicistiki našej na sramotni stolb. Ta grenka osoda zavedla je Levstika, Stritarja, Vošnjaka z jedne strani, in sumarično celo vrsto pišočih in „verfiihrend-schoner Form" z druge strani.
Zgodovina slovenske literature oceni dostojno He-rostrate slovenskega naroda.
-—	X
Pomladanske elegije.
n.
Pojdi mi prosto med svet, elegija in bridko zaplakaj;
V	tebi odduška lehko da si otožno srce.
Kake bi misli v te vlil, da bodo po volji čitalcem,
Da ne zaseže te kdo, kakor ti sestro je prej ? Tužna nam majka! Gorje, gorje nam ubogim Slovencem,
Trikrat človeku gorje, ki govoriti ne sme, Ki govoriti ne sme in javljati svetu resnice, Dočim množina laži dviga ošabno glave? Čudno! Naopak je svet in vse je dandanes na robe;
Drzno šopiri se laž, zlomljen resnici je vrat, Ko da narava celo nenaravna hotela bi biti;
Bivši v minolosti slaj v strup preobrača se zdaj. Bil pomladanji je dan, a jaz sem bil deček slaboten,
V	travi zeleni stoje v bistri potočec sem zrl, Gledal sem ribice v njem, plujoče, brezskrbno po vodi,
Bil sem brezskrben tako, srečen i jaz še tedaj. Otrok nedolžen se rad raduje nedolžnih živalij, Blaženi čas, oh, zakaj zopet nazaj te ne bo.
Malo trenotkov samo sem ribice gledal vesele, Malo trenutkov le bil sem teh živalic vesel. Riba priplava med nje in nagloma hlastne za njimi,
Jedno si ulovi ter jo pohrusta, požre. Druga je prišla pomlad. Jaz z materjo bil sem na polju,
Živo okoli skakljal, vsak me predmet veselil. Videl golobe sem tam se pasoče kraj šume zelene;
Dober je človek vesel vzgleda nedolžnosti ptic. A dolgo pa nisem vesel bil nedolžnih golobov;
Drugi ptič prhne med nje, vsi se takoj razprše. Več je pomladij prešlo, a mene je vleklo od doma,
Hotel sem videti svet, rad bi se česa učil. V šolo prišedši učil sem po njih se različnih predmetov,
Mnoge nauke sem čul, bil sem prisrčno jim rad. Zlate nauke sem čul od sladkobesednih jezikov,
Cul sem, da ščuke love ribice male in žro; Cul sem, da orel, kragulj, sokol in skobec požrtni Ptice loveč in daveč, pticami hranijo se.
Tema ni čuditi se; saj to so živali neumne, Toda, človeštvo, i ti mnogo pretakaš krvi. Mnogo je teklo krvi, nedolžne za starega veka,
Polja napojil bi njoj, reke napolnil bi njoj; Mnoga nedolžne krvi je srednji vek videl točiti,
Bojev nesrečnih pošast bila krvi je uzrok. Mnogo pretakaš krvi i ti, devetnajsto stoletje.
Znanstva, napredka ti čas, bodi te, bodi te sram!
Danes še kakor nekdaj, stiskuje mogotec slabiča;
Človek človeku v laseh, rod si je z rodom navzkriž? Sprave, miru ni nikjer, in zloge nikjer zaželene,
To rahločutno srce živo, preživo boli Zakaj Slovana tlačite, predrzni narodi?
Narod — ubožec — trpin kaj vam je kriv siromak? Živim nam kopate grob, prostost jemajoč nam presladko, Ni li plačila vas strah zaradi tega z neba?
Božidar Flegerič.
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
Slovenski šoli v Gorici pomoč. Politiško društvo „Sloga" je ustanovilo pred leti v Gorici slovenski otroški vrt in dekliško šolo, katera se je razširila kmalu v dvo-razrednico in letos v trorazrednico. Toliko število otrok dohaja, in še ni prostora in razredov dovolj. Stroški pa so razmerno veliki, katerih društvo samo ne more zmagovati . Zato se obrača do rodoljubov po slovenskih zemljah, da bi se odločili za kolikoršne si bodi, pa po-času redne doneske v podporo. Odboru „Sloge" v Gorici naj blagovoljno naznani vsak rodoljub, kolikor hoče redno donašati, da bo možno vzdrževati silno potrebni in koristni šolski zavod. Veliko mladine se stalno poiz-gublja slovenskemu narodu v Gorici jedino vsled tega, ker ni zadostnih domačih šol. Tu je torej prava narodna potreba.
Židje so začeli pridobivati si tla tudi že v sloven-skej Štirski. Znana trgovska firma „Ujlaky Hirschler & Solin" kupila je pred nedavnim obširno kmečko posestvo poleg postaje Ribnica-Brezje na koroški železnici, a to baje z izgovorom: V Ogerskej še čedalje huje pojavlja antisemitsko gibanje; kedar pride ono do skrajnosti, imeli bodemo vsaj kam oditi, iskat si zavetja. Torej slovenska zemlja bi naj bila nekoč še v zavetje sovražnim in preganjanim Zidom! Tukaj bo treba povzdigniti slov. časopisju svarilen glas pred takim početjem. Znano namreč je, da v trgovinskej zvezi s to tvrdko stoječi kmetje na slovenskem Pohorju lezejo neprestano globlje v židovske kremplje. Sedaj domuje ta družba v Dobravi na Hrvaškem, in dal Bog, da nikdar ne pride domovat na slovensko zemljo! —	M.
b) Ostali slovanski svet.
Dr. Fran Celestin, vseučiliščni profesor v Zagrebu je postal družbi sv. Cirila in Metoda pokrovitelj ter ji je poslal 100 gld. Ob tej priliki je pisal vodstvu to-le: Pošiljam sto forintov družbi sv. Cirila in Metoda s srčno željo, da ona i nadalje deluje tako blagotvorno kot do sedaj, da nas j edin i v slogi in ljubezni za vero in dom, da bode v težki borbi za obstanek naše delo vedno bolj globoko in krepko zasezalo vse kroge slovenskega rodu, vsem hitelo na pomoč, da z vsestranskim delom, poštenjem in domoljubjem napredujemo in bodemo vedno zvesti sinovi domovine in kot najbolj potisneno proti solnčni Italiji slovansko pleme ostanemo vedno živa, zelena veja široke, mirnošumeče slovanske lipe." — Dr. Celestin, ki, mimogrede povedano, podpira duševno in gmotno tudi „Slovanski Švet", je vsestranski podpornik slovenskih društev, želeč jim procvitanja, ter se tako zanima za vse javno gibanje slovenskega naroda.
K jubileju Strosmayerjevemu. „Obzor" piše, da je vladika Strosmayer k svojemu jubileju prejel 62 pisme nih in 420 telegrafičnih pozdravljenj. Pozdrave poslali so med drugimi: papežev nuncij Galimberti, knez Sa-pieha, knez Švarcenberg, dr. Rieger, feldmaršal-poročnik Friedberg , grof Pejačevic, grof Draškovič, znani ruski pevec D. A. Slavjanskij. Izmed društev pozdravilo je slavnega domoljuba tudi slavjansko blagotvoriteljno društvo v Petrogradu.
0 grofu TaafFeju so zopet mnogo pisali, ker ni bil tudi letos odlikovan od cesarja Viljema, došedšega preko Dunaja na Štajersko, kjer je ostal z našim cesarjem na lovu več dnij. Poudarjali so, da je cesar Viljem odlikoval z redi Dunajskega župana in druge osebe, grofa Taaffeja pa ne. Cez več dnij so nemški in avstrijski oficijalni listi izjavili se, da nima to nikakega pomena, češ, da ni bil odlikovan tudi noben drugi državnik. Še le na zadnje so se spomnili tudi tega, da cesar Viljem se ne more mešati v notranje avstrijske zadeve, torej da mu mora biti vse jedno, ali grof Taaffe ugaja velikonemški politiki ali ne. Mi na vse to pristavljamo, da bi se jako slepili oni, ki bi sodili grofa Taaffeja, kakor da gotovo ugaja Slovanom, ako ne ugaja velikonemški politiki. Spominjamo na to, da grof Taaffe je bil že na krmilu, ko se je sklenila pismeno nemško-avstrijska zveza; da ni grof Taaffe nikjer pokazal one odločnosti, kakošne je potreba za pravo izvršbo narodne jednakopravnosti, in da so nemški nacijonalci, kakoršen je dr. Steinvvender izrazili, da za grofa Taaffeja se ni Nemcem na Štajerskem, Koroškem etc. napravila nobena krivica. Ako velikonemška politika ni imela še prilike, izraziti grofu Taaffeju kakega zunanjega priznanja, je v tem dvojna taktika: prvič, da bi Slovani zares menili, kakor da bi bila Taaffejava vlada drugačna, nego bi je zahtevalo soglasje z nemško avstrijsko zvezo; drugič pa, da bi se kazalo, kakor da bi velikonemški državniki ne hoteli vplivati na znotranje avstrijske razmere. Mi menimo, da taka sodba je za Slovane mnogo primerniša, nego kaka drjiga.
Zadruga in krepost narodova. Češki „Nar. Listy" od 7. oktobra imajo dopis iz Zagreba, v katerem se trdi, da se je na Hrvaškem razgostnila stagnacija v vseh krogih življenja. „Te dni, nadaljuje dopisnik, „prestrašilo je nas vse, kateri ljubimo svojo domovino in svoj narod hrvaški, uradno poročilo vojnega ministerstva, v katerem se trdi, da vojaška sposobnost v naši doraščajoči mla-deži je padla na najnižo stopinjo med vsemi na-rodnostimi našega cesarstva. Hrvaški narod, kateri je vedno odgojeval največ najvrlejših vojakov, je v poslednjih 20 letih fiziški padel tako globoko, da od 1000 k vojski dolžnih mladeničev je v Dalmaciji sposobnih 282,
v Salcburškem 265, v Galiciji 161, v Kranjski 138 in v Hrvaški samo 130 oseb! Ta resultat je žalostno jako pretresel vse domoljube, in se pripisuje glavno največi nesreči našega naroda — razdeljenje zadrug — s čimur je naš narod propadel materijalno, moralno in fiziški. „Zadruga" — ta staroslovanska institucija je bila najsilnejša trdnjava našega ljudstva proti obubožanju. Ona je bila šola discipline rodbinske, ona je imela v politiškem življenju velik pomen, kajti zadruga materijalno nezavisna, z zdravim, silnim ljudstvom selskim je imela več cene v čas volitev . in v čas poli-tiških akcij — nego zadruga razpadla na nekoliko malo-močnih, obubožanih členov, kateri se breznadno bojujejo za svojo eksistencijo, nimajoč sredstev k primernemu življenju in plačevanju davkov. Hrvaški domoljubi niso imeli nikdar dopustiti, da bi se razdeljevale zadruge — vsaka novost, neprirojena narodu, mora imeti v ozadju svojem škodljive posledice." Tudi na Kranjskem kaže vojaška statistika tužne razmere; v obče je na Slovenskem gmotno stanje neugodno; a gospodarske organizacije ni nikoder. O starih institucijah, med južnimi Slovani, sosebno o zadrugah, bo treba resno premišljevati. Na Hrvaškem propada narod tako naglo vsled razdelitve zadrug, ker se je izpostavil neobičajnemu gospodarskemu življenju, o tem ko se drugi zapadni Slovani že več vekov bore na podstavi zapadnih obče gospodarskih oblik. Slovenci, kakor kaže zgodovina, niso se mogli dovolj braniti; njih gospodarstvo je v obče na slabem. „Zadruga" poučuje Jugoslovane, kje naj bi začeli posovetovati se o zboljšanju občega gospodarstva.
Slavistika na češkem vseučilišču v Pragi. To šolsko leto so ondi predavanja: Prof. dr. Kalousek: De-jiny hnuti husitskčho, 5 ur na teden. Prof. dr. Jiriček: DŠjepisne premeny jihoslovanske, 2 uri; dalje: Dubrovnik za stredniho veku (predavanje to je obče, pristopno vsakomur). Dr Pič: O starših dejinach slovanskych se zvlaštnim zfetelem k archeologiji, 1 uro. Prof. Hattala: ■ O jednodnehyeh vetach hlavnich nareči slovanskych, 2 uri; dalje: Dšjiny literatury češke od nepamčti až do 14. stoleti, 3 ure. Prof. dr. Gebauer: Soustavna mluvnice ja-zyka českeko, II. nauka o slovč, 5 ur. Dr. Polivka: Bul ■ harska mluvnice, 2 uri. — Poleg tega se poučuje na tem vseučilišču tudi jezik poljski, srbsko-hrvaški in ruski (ruski tudi na češki tehniki).
Ženski gimnazij v Pragi. Odlične Čehinje so lep zgled ženske zavesti; trudile so se toliko časa, da so dosegle, kar jim je bilo dolgo časa vzor. Deželni šolski svet jim je dovolil, da se ustanovi v Pragi češki ženski gimnazij, in naučno ministerstvo je že potrdilo profesorja Prasika za vodjo. To bo prvi ženski gimnazij v celi srednji Evropi.
Bistvo in posledice češko-nemškega dogovora. Pomenljivo je, da je priobčilo nemško glasilo Staročehov 19. okt. članek, došedši mu od „konservativne" strani, ki ne po imenu sicer, pa po smislu ne naglasa nič drugega, kakor narodno avtonomijo. Članek namreč dokazuje, da Dunajske punktacije so popustile princip politiških individuvalitet ter da namerjajo ločiti nemško ozemlje od češkega na češkem kraljestvu. V tem tiči priznanje narodnostnega principa, na kateri so se postavili Nemci, ki zahtevajo popolno ločenje in zatvorjenje nemškega ozemlja v češkem kraljestvu in za-jedno povdarjajo solidarnost vseh Nemcev v Avstriji. To stališče priznava tudi sam dr. Rieger, ki je sprejel Dunajske punktacije, in ki dosledno s stališča narodnostnega
principa zahteva ceščino tudi za Čehe kot notranji jezik. Proti tej zahtevi se ne morejo upirati niti Nemci, ker so se sami postavili na stališče narodnostnega principa, in ker ne morejo zanikavati tega za Čehe, kar zahtevajo sami za se. Posledice Dunajskih punktacij pa morajo dovesti ne samo Nemce, ampak tudi Slovane do jednakega, izključno narodnostnega principa, torej do zahtevanja, da se okrožijo tudi Slovani po istem principu. Posledice veljajo po takem najprej za vse Čehe, torej ne samo češkega kraljestva, ampak tudi Morave in Šlezije, jednako pa tudi za Slovence vseh dežel, avstrijske Ruse in še druge narodnosti. Kakor se smatrajo Nemci solidarnimi, prezirajoč državno pravo, jednako se bodo smatrali Slovani solidarnimi ter zahtevali ne samo priznanje, ampak tudi izvršbo ustavnih prav s stališča narodnostnega principa. Treba bo torej tudi ravnati se po tem. Ta članek govori od srca Slovencem, avstrijskim Rusom, itd.; govori pa tudi v zmislu moravskih in šleskih Čehov, ki itak zahtevajo sporazumljenje ne samo za češko kraljestvo, ampak tudi za Moravo, Slezko in v obče za vse Čehe. Ako so se torej branili Staročehi pravega imena, namreč, da so se postavdi na nastališče narodnostnega principa, v resnici se vendar ravnajo po njem, na prvem dr. Rieger sam, ko nepremično zahteva češčino tudi kot notranji jezik. Napaka je pri njem jedino ta, da se je u d a 1 za pognjanje samo za češko kraljestvo, in da je na nekatere strani popustil stališče narodnostnega principa na škodo češki narodnosti. Slovenci so takoj od začetka zasledili doslednosti in nedoslednosti češko-nemškega dogovora, in dr. Gregorec je v državnem zboru kazal na posledice, ki se bodo in se morajo izvajati iz češko-nemškega dogovora. Nemško-liberalna stranka se je torej jako motila, ako je menila, da bode narodnostni princip veljal samo za-njo, in da se Slovani ne bodo zavedali stališča, katerega se je oprijela nemška stranka pod vodstvom Plenerjevim in Schmeykalovim. Mi radi zabeležujemo factum, da je staročeško glasilo dalo prostor članku, ki ga samo imenuje „beachtenswert", in ki jasno naznanja Staročehom, da so se poprijeli principa narodne avtonomije, katero so toliko prezirali do začetka letošnjega leta. Nemški liberalci, ako bodo Slovani dosledni, so sami pripomogli do principa, katerega so se branili in so ga s prof. Sukljejem potiskali v najbolj oddaljeno, temno bodočnost. Isti liberalni Nemci, se nagibljejo priznati sedaj narodnostni princip tudi za Italijane na južnem Tirolskem. Njih logika torej, ne bo mogla zaostati jedino pri Čehoslovanih in Slovanih v obče. Glede na nemščino kot državni jezik oporekajo nemški liberalni stranki že dejstva, ker imajo Poljaki, Italijani itd. svoj jezik kot državni jezik; glede na izvršbo narodnostnega principa se jim bo upirala pa logika slovanskega razuma, ki zahteva za Slovane to, kar zahtevajo Nemci za Slovane in hočejo dovoliti tudi južnotirolskim Italijanom.
Izvrstno agitatorsko sredstvo izmislili so si Mla-dočehi. Porabivši pravico, da smejo uporabljati posebne dopisnice, izdali so takošnih veliko množico, umestivši poleg nemškega, z malimi črkami tiskanega, debeli češki napis: "Korrespondenčni Listek". Na prostoru, kjer se prilepljajo poštne znamke, pa stoji tiskano z rudečimi črkami: „Država je priznala jednako pravo vsem deželnim jezikom v šoli in uradu (§ 19. osnovnih zakonov od 21. decembra 1867. 1.)".
Organizacija Čehov. Češki list „Čas" razpravlja sedanje razmere na češkem, dokazuje potrebo preustro-jenja ter našteva naposled stvari, katere bi bilo celokup-
nemu narodu poštevati. On zahteva za skupne potrebe združenje glavnih strank vjedno združeno narodovo stranko, v kateri bi bili tudi konservativniši življi. Zadače te „spojene štrany" bi bile: 1. Boj proti češko-nemškemu dogovoru tudi na nevarnost opozicije. 2. Radikalni boj proti nemščini ne le na Dunaju, temveč tudi doma, v našem javnem in družbenem življenju. Fikcija v potrebi nemščine, kot o politiškem vprašanju, tikajočem se celega naroda, ko je j edino vprašanje prospeha vsakega pojedinca, mora se kar naj radikalnejše odstraniti iz našega življenja. 3. Energiška organizacija našega življenja duševnega, po-litiškega in gospodarskega, sosebno na Moravi in na Šlezkem, da bi imela naša politika zdrave in trdne pod-stave. 4. Gojenje vzajemnosti med vsemi Slovani celega cesarstva. 5. Formulacija predlogov k pretvorjenju notranjega ustroja Cislitavije v smislu av-tonomistiškem in federativnem. 6 Uravnanje razmer k plemstvu in stvarjenje med njimi razmer dveh jednako opravičenih kompaciscentov. — Važna je točka o boju proti nemščini, katero hočejo vsiljevati v vse šole, v tem ko list resnično trdi, da je le vprašanje prospeha posa-mičnikov. 3. točka o energični organizaciji življenja duševnega, politiškega in gospodarskega potrebuje dejstev ne samo med Cehi, ampak brez izjem e tudi med drugimi Slovani. Važno je poudarjanje, da je treba gojiti vzajemnost med Slovani celega cesarstva. Ravno Staro-čehi so premalo uvaževali to točko, ko so celo Slovake zanemarjali zaradi ljubega miru nasproti Madjarom. 5. točka kaže, da tudi „Čas" se drži državnega prava, in da se nadeja jedino s pomočjo tega prava doseči uslovja za obstanek in razvoj celokupnega češkega naroda. Ta list zahteva preustrnj cele Cislitavije v tem zmislu, Mi pogrešamo v teh točkah vprašanje o duvali zmu; to je vendar jedno glavnih vprašanj. Prave vzajemnosti Slovani ne bodo mogli gojiti v Avstro-Ogerski, ako ne bodo delovali na porušenje duvalizma. Se ve da, kdor hoče dosleden biti. mora zapustiti stališče federalizma, ker duvalizem predstavlja ravno prvo vrsto federalizma. Rieger in češko plemstvo so se postavili de facto na drugo stališče, v tem ko je plemstvo izrecno postavilo se na stališče ustave, in so zahteve dr. Riegra razumeti s stališča narodnostnega principa. Češko plemstvo kaže svojo nedoslednost tudi v Dunajskih punktacijah, ko zahteva lastno kurijo s pravom veta v Praškem dež. zboru, kljubu temu da ustava v svojem narodnostnem členu ne govori in ne more govoriti o kakih v s porednih pravih velikega posestva ali plemstva s pravom pojedinih narodov. Ako so čehi dosledni, postavijo se, kakor Nemci češkega kraljestva na stališče narodnostnega principa in bodo zahtevali združenje Čehov vseh dežel v jedno samoupravno skupino, ki bo zares narodna skupina, naj si se bo upravljala potem jedino s pomočjo narodne jednakopravnosti, ali pa tudi s pomočjo državnega prava.
Poljski glas o češko-nemški spravi. „Dziennik Polski", organ poljske liberalne stranke, pravi o češko-nemški spravi: „Čehi so s svojim vedenjem k Dunajskim punktacijam podali leskeč dokaz svoje politične zrelosti. Š spravo, dogovorjeno pri šampanjcu, naj bi se odrekel češki narod onih pridobitev, ki jih si je pridobil s svojo stoletno borbo, v pro~peh Nemcev. Ne zahteva-li zgodovina in naša politika, da podpiramo narod, ki se bojuje z Nemci? Toliko več morajo Poljaki podpirati Čehe, katerih stvar mora priznati vsak Poljak za pravično. Mi
liberalni Poljaki imeli bi biti pridobljeni za družbo z liberalnimi Nemci (liberalno levico), kateri nimajo z liberalci nič skupnega, nego samó imé? Stranka Stančikov je v takošnih skrbeh za sedanji kabinet, daje na migljaj vlade pripravljena prepustiti Čehe njih osodi. Tudi mi podpiramo sedanjo vlado, toda le toliko, kolikor to zahteva njen dosedanji sistem. Ako spremmi vlada svoj sistem, pa moramo ji tudi mi odreči podporo. Ako bi prepustili Čehe v žrtvo Nemcem, pa bi bila trda poljska pošlovica o poljski zvestobi resnična." — K tem besedam prista\lja „Velehrad": „Zdi se, da tudi Poljaki ko-nečno nočejo slepo poslušati svojih „osvetljeni h" vodij, povsem oddanih migljajem iz Pešte in Dunaja, vstvar-jajoč si tir razumne, národne, slovanske politike. 0 da bi nazori rečenega časopisa prodrli v srcá vseh Poljakov, zlasti tistih, ki so se doslej kazali kot nositelji mišljenja latinsko-nemškega, nenárodnega in slovanstvu sovražne politike!"
Madjarski strah. „Nemzet" razkriva velik strah Madjarov pred cislitavskimi Slovani. Pravi, da vsled upora in napora Mladočehov začeli so se gibati tudi Slovenci. Poprej so se Slovani zadovoljevali samo s solidarnostjo v literaturi in jeziku; sedaj da pa se začenjajo združevati tudi za skupno politiško postopanje. Slovenci da so zeló vznemirjeni na Koroškem; to nezadovoljstvo slovensko utegne vplivati tudi na češko-nemški dogovor, sosebno ako se vstvari „bratska koalicija" v parlamentu. Vse to se utegne izvršiti vsled vladnih napak. Vidi se, da se tudi Madjari boje , da bi se ne sprejele dunajske punktacije; to je umevno, ker Madjari čutijo in delujejo v nemškem interesu, in tu, kakor je rekel dr. Pattai na Dunaju, celó do mej, kjer začenja nelojalnost nasproti Avstro-Ogerski sami. Vidi se pa tudi, kako nedolžna je bila dosedanja slovanska solidarnost. Madjari in njih zavezniki sami priznavajo, da se niso bali platoniškega so-čustva slovanskega, njih literarne in jezikovne vzajemnosti. In vendar strahujejo Slovane celó tedaj, kedar se hočejo Slovani zares zanimati za skupno književno delovanje, sosebno ko bi se imelo to vršiti na podstavi ali v smeri jednega skupnega jezika. No, strah je brezpo-treben, kajti Slovani so še daleč, daleč od vsake vrste dejanske solidarnosti.
Madjar o Rusiji. Peštanski madjarski dnevnik „Egye-tertés" priobčil je ob času shoda cesarja Viljemi z ruskim carjem od svojega posebnega dopisnika doposlani dopis, v katerem opisuje dotični (And. Sabov) svoje v Rusiji dobljene vtise: „Držal sem se", — pravi on — „instrukcij, kakoršnih nam vbijajo domá gledé Rusije v glavo, ter sem se odpravil k našemu rojaku Mihaelu Ziči, da bi dobil pri njem priporočilna pisma. To pa je bilo popolnoma nepotrebno, kajti ravno nasprotno je resnica, kar se pri nas sploh piše o Rusiji in njenih upravljenjih. Nisem še hodil nikdar svobodnejše brez vsakih zaprek v Budapešti nego tukaj: v ministerstvih zunanjih zadev, v cesarskih bibliotekah, v rezidenciji carja itd.; a kar je glavno, policijo videl sem samó na papirju, razumi se. ne prištevši k njej mestnih konstablov, ki se sprehajajo po ulicah Petrograda, prav takó, kakor pri nas v Budapešti. Pripovedoval sem o vsem tem našemu, tukaj živečemu rojaku Viljemu Etši, ki se bavi tir z vinotrštvom. On mi je odgovoril, smejaje se, da vse, kar domá pripovedujejo o Rusiji, je za polovico plod neobuzdane fantazije, a druga polovica zgolj sama domišljija Takó mi je pripovedoval on, da v zimski dvorec, kateri stoji le nekoliko korakov strani od njegove prodajalnice, vozi se
car poleg njegove pivnice črez ulico „Boljšaja Morskaja" prav sam brez vsakega spremstva, poleg voznika sedi v rudeči opravi jedino njegov strežnik. Podobno se vozi tudi carica. Kaj ljubo mi je bilo slišati tukaj takošne besede, kajti nas so odgojili v prazni veri, da pri prvem vstopu v Rusijo obkoli nas tropa kazakov, pripravljena odpeljati nas v sibirske snegove".
Vojno ministerstvo in šole v Galiciji. Naučno mi-nisterstvo je poslalo dež. šolskemu svetu gališkemu odlok 7. julija t. 1.. št. 13323, s katerim trdi, da, po sporočilih vojnega ministerstva, učenci ljudskih šol, ki se oglašajo za vojaške presknšnje, kažejo pogostoma neznanje zgodovine našega cesarstva in cesarske hiše. Okrajni šolski nadzorniki naj zato gledajo, da učitelji izpolnjujejo natanko svoje dolžnosti, drugače da jih bo kaznoval okr. šolski sovet. Ta razglas in vsled njega napravljeni razglas gal. dež. šol. soveta je provzročil mnogo razgovorov in šuma. Poljski časniki poudarjajo, da je treba gojiti nacijonalno zgodovino, nacijonalne ideje. Nemški liberalni listi, ki bi spravili poljsko frakcijo radi zopet v svojo politiško službo, ovajajo Poljake, kakor da bi bili nelojalni. Isti listi bi pa molčali, ko bi pristopili poljski posli zopet v kolo nemške levice. Največa ironija je, da se Poljaki ovajajo od one strani, od katere se jim je podelilo vse, torej tudi gospodstvo nad Rusi gališkimi. Nemški liberalni listi porabljajo ministerske pritožbe za-jedno proti Čehom, češ, da bi tudi oni bili nelojalni, ko bi se jim izvršila zahtevana narodna jednakopravnost. No, češke novine nemški gospodi niso ostale dolžne odgovora, in je karakteristično, da se nemški listi nikdar ne izrazijo v zmislu, da bi se odtegnilo Poljakom, česar nemški liberalci nočejo privoliti Čehom. No, Poljaki so vsaj za bližnjo bodočnost še preveč proti vstoku; te je treba interimistično še celo izbacniti iz državnega zbora z Dalmatinci vred, da bo toliko laža zmaga nad Čehi, ki itak spadajo pod „nemške" dežele. Gališki Rusi pa se vesele, da so dobili Poljaki zasluženo lekcijo; kajti Poljaki ne prenehajo ovajati galiških Rusov, ki se nočejo popoljačiti in s Poljaki vred pripraviti za znano zapadno kulturo. Gališki Rusi so vedno poudarjali, da poljska frakcija postavlja „moralni poljski red" više, nego avstrijsko državno idejo, v tem ko so Rusi ostali in so vedno pošteno lojalni avstrijski domoljubi. Sedaj je dokazalo vojno ministerstvo, da so imeli gališki Rusi prav; ali kljubu temu se ovajajo poslednji in vsled ovadeb tudi zapirajo.
Kar se dostaje pa stvari same, imajo one novine prav, da je treba najprej zadovoljiti narode v zmislu ustavno zagotovljene narodne jednakopravnosti; potem ne bo treba poudarjati toliko znanja tega ali onega zgodovinskega podatka: narodi se bodo radi učili zgodovine iz ljubezni do domovine, in bo ta ljubezen nezavisna od tega znanja ali onega zgodovinskega dogodka Pritožujejo setu pa tam, da padajo pri vojaških poskušnjah zastran neznanja nemškega jezika. Vse to so vprašanja, ki se utegnejo po raznih organih tolmačiti krivo, in mi smo mnogokrat poudarjali, da bi bilo strogo preiskati in določiti meje znanju sosebno nemškega jezika, kolikor je potreben za vojaške skupne potrebe. Kajti ako se določujejo te meje sedaj tako, sedaj drugače je to dokaz, da te meje niso stalne, kakor bi mogle biti, ako se razsodi stvar strokovnjaški, ne pa po mislih raznih in raz-nodobnih organov. Na korist stvari same, torej c. kr. vojne, bi bilo, ako bi se stvar določila objektivno, torej, ker se narodi imajo poučevati v zmislu narodne jedna-
kopravnosti, v soglasju z narodnimi zastopniki v pristojnem, t. j. državnem zboru.
Kolonizacijska komisija v Poznanji, vstvarjena v Poznanji na podstavi Bismarckovskih zakonov od 26. aprila 1886, je izdala j oročilo o svojem delovanju. Iz poročila je vidno, da so ta čas odvzeli Poljakom 47 tisoč hektarjev zemlje. „Schles. Ztg." se tega veseli, z druge strani pa opominja Nemce, naj bodo vedno na straži, češ, da si Poljaki pomagajo sedaj s Poznanjsko banko, potem s tem, da so začeli boljše gospodariti, v obče umnejše živeti ter da dobivajo podporo od raznih društev. Denarji, iz katerimi pokupuje komisija zemljo, služijo k snovanju pomočnih denarnih društev. Kmetje se prese-ljujejo s Poznanji do drugih krajev, namreč do zapadnih provincij Nemčije; takó se je preselilo s Kvidzinskega okraja od 1. maja 1884 do 30. aprila 1890, 15.021 Nemcev in 7520 Poljakov, torej teh polovica menj. V tem, meni „Schi. Ztg.", tiči na varnost za nemški element in jedina pomoč more biti v narodnih šolah. Temu listu velja za strašen zgled tudi zgled dr. Kolksteina, Poljaka v Musini, kateri je razprodal po parcelah ne le svoja imetja Lipniko in Ja-blovno, ampak v tem duhu deluje tudi na druge posestnike v Poznanji. Pri tem se je to spomlad otvorilo novo podporno društvo, ki daje posojila do 1000 mark, z mesečno amortizacijo 5-markovo. V zapadni Prusiji je 5 vele posestnikov osnovalo društvo, katerega naloga je obvarovati pred kolonižacijsko komisijo dedino Wiechulec. No, tola-žilno je, da si Poljaki pomagajo na razne načine; ali strah Nemcev je samo navidezen. Saj imajo na razpolaganja 100 milijonov, in kar se dostaje šol, so iz njih izbacnili celó krščanski nauk v poljščini, in kakor smo zadnjič videli v našem listu, so celó obrtne šole osnovane takó, da tujčijo Poljake. Nemci so preverjeni, da v dveh, treh rodovih ne bo Poljakov več med njimi.
Literarno gibanje Poljakov v Rusiji. V Privislav-skem kraju skoro vsa poljska književnost obstoji iz časopisov in žurnalov, in samó časih pa časih pojavljajo se nekatera posamična dela, veči del lepoznanske vsebine. K naprednjaškim časopisom pripadajo: „Glos," „Prawda," „Przeglad Tygodniowy," „Wedrowiec." „Wisla." Skoro vsa periodična izdanja izhajajo v Varšavi. Po poslednjih poročilih pošte razpošilja se okolo 60.000 časopisov, a toliko se jih tudi raznosi po mestu. Mimo tega razpošilja se še nekoliko tisoč časopisov in žurnalov, izhajajočih v drugih mestih Privislavske dežele. K tem je treba prišteti nekoliko tisoč iztisov žurnala „Kraj," izhajajočega v Petrogradu. Žurnala „Biesiada Literacka" in „Przeglad Tygodniowy," razpošiljata se v množini vsaki po 4000 istisov. „Gazeta Codzienna," „Kuryer Warszawski," „Kur-yer Codzienny" in „Slowo" razpošiljajo se v nad 3000 iztisih (vsaki). „Tygodnik Illustrowany" in „Tygodnik Mód" razpošiljata se v približno 2000 iztisih. Naslednjih 7 izdanj: „Dziennik dla wszytkich" „Gazeta Handlova," „Gazeta Polska," „Gazeta Warszawska," „Kuryer Po-ranny" „Wiek" in „Ziarno," razpošiljajo se vse v približno 12.000 izvodih. Potem „Ateneum." „Biblioteka Warszawska," „Echo Muzyczne," „Bluszcz," „Gazeta Lekarska," „Gazeta Losowan," „Gazeta Rolnicza" „Glos," „Kolce," „Kronika Rodzinna," „Kuryer Rolniczy," „Me-dycyna," „Prawda," „Przegla T^godniowvy," „Przyjaciel dzieci," „Romans i Powiesc," „Tygodnik Romansowy i Powieáci," „Wedrowiec," „Wieczory Rodzinne,, „Zorza'4 in „Zycie," vse, 21 po številu, razpošiljajo se v množini 6000 izv. . Končno naslednja izdanja: „Biblioteka Ro-mansów i Powiesci," „Gospodarz a Perzemysíowiec Na-
rodowyV „Kuryer Swiateczny," ,,Mucha," „Przyjaciel Zwierzat," .,Rola," „Sport," „Wisla," „Wszechswiat" razpošiljajo se s plačilom poštnih mark. Pri tem treba še omeniti, da se mnogo časopisov razpošilja pri sodelovanju knjigoprodajalnic. — M
Bogastvo ruskega cesaria. Posestva, ki jih ima ruski car, so veča, nego vseh angleških lordov skupej. Obsegajo 51 milijonov hektarov. Vsa rodovitna zemlja v Avstriji obsega 58 milijonov, a nerodovitna 61.
Slavjanskij je letos celo poletje vežbal svoje pevsko društvo na svojem posestvu v tverski guberniji po 3, 4 ure na dan. Uredil je društvo tako, da more pojedine člane kaznovati tudi v vnanjem svetu, ako ne bodo' poslušni. Meseca novembra pojde s svojim pevskim zborom preko oceana v Ameriko, prepotuje severno in južno. V svoj novi program je vzel tudi mnoge srbske, hrvaške, češke itd. pesmi, katere mu ugajajo po melodiji, in katere se morejo dobro peti u zboru. Slavjanskij je svoje potovanje po Srbiji, Ogerski in Hrvarški opisal v jedni brošuri z 200 stranmi.
Katoliške cerkve in duhovenstvo v Rusiji. Po
uradnih podatkih znaša število katoliških cerkev v Rusiji 2668, duhovnikov pa 3255. Na Privosljanske kraje pripada iz tega 2406 glav.
Statistika ruskih vseučilišč. Na ruskih vseučiliščih v Petrogradu, Moskvi, Kijevu, Kazanju, Odesi, Varšavi in Derptu je bilo vpisanih 1. 1888—89 skupno 11.109 rednih slušateljev. Med temi je bilo 3937 medicincev, 3722 pravnikov, 1374 slušateljev matematike, 853 slušateljev naravoslovnih znanostij, 826 historikov in filo-logov, na bogoslovnem fakulteta v Derptu je bilo 228 slušateljev. Izrednih slušateljev je bilo 285, od teh 105 na Varšavskem vseučilišču. Po stališču roditeljev je bilo 48% sinov plemičev in uradnikov, 36% sinov obrtnikov in trgovcev, 8% sinov svečenikov, 3'8% sinov selskih. Zatem je bilo 1'6% tujcev, 0'6% Kozakov, 40% pravoslavnih, 17% protestantov, 19% rimskih katolikov, 12 7 odstotkov Židov, 0'6 odstotkov Armencev, 0'-% Muha-medancev in 6% razkolnikov. Ta statistika prejasno govor: o družbenih, verskih, oziroma narodnih razmerah v Rusiji. Seljak se ni še pospel, da bi mogel pošiljati svoje sinove na vseučilišče, v tem ko je plemstvenih sinov malo ne polovica vseh dijakov. Za njimi slede obrtniki in trgovci, ki oddajejo nad tretjino vseh vseučilišč-nikov, razmerno lepo število je sinov svečeniških. Odstotki po veri dajo sklepati o odstotkih po narodnosti, ker se vera in narodnost bolj ali manj pokrivajo v Rusiji, in odtod sodimo, da nemški in poljski dijaki so vsak po sebi, v razmerju 1 : 2 k ruskim dijakom. Ruskih dijakov je torej jako malo v primeri s prebivalstvom ruskega naroda. Največe število oddajejo Nemci, potem Poljaki, in to kaže da so Nemci kapitalisti, da imajo obrt in trgovino v velikem razmerju v svojih rokah; kaže pa tudi, da Poljaki niso gmotno na slabem, ko dajejo malo petino vseh vseučiliščnikov. Vse skupej, izvzemši morda Nemce, nadkriljujejo Zidje, kateri oddajejo blizu osmino vseh vseučiliščnikov 1 To je veliko socijalno zlo, ki je gotovo še hujše, ako pomislimo, da je židovski živelj zastopan na srednjih šolah v še neugodnišem razmerju proti ruski narodnosti. Odtod je umeti, zakaj se zaresno bavi rusko praviteljstvo z židovskim vprašanjem. Vsi razlogi silijo nato, da bi dotične komisije ne bile popustljive na škodo ruski in tu v obče slovanski narodnosti.
Letino so v Rusiji letos pričakovali jako dobro, ali je le srednja, pa žita imajo vendar toliko, da ga morejo
iz Rusije prodati celo več ko lani. Ker je pa tečaj rusk. rublja povišal se od lani nad 50%, skočila je tudi cena žitu na mestu porabe (t. j. zunaj Rusije), pa zato gotovo ne bode toliko kupcev, da bi se vse žito hitro razprodalo. Ali v Rusiji — znajo čakati in morajo čakati tedaj, ko je v Ameriki bila posebno slaba letina in obče blagostanje vsled samostalne ruske finančne politike raste. Vidimo pa zanimiv pojav : če berolinska in druge borze igrajo na ponižanje ruskih vrednostij, pa tečaj r. rublja pada, kupujejo koj na veliko glavni ruski proizvod — žito in ruski gospodarji se vesele; če se pa tečaj rublja povišuje, se Rusija gotovo tudi n e more tožiti. Ta zanimiv pojav je bil opazil med dragimi že Iv. Aksakov in se smejal — Berolinu, ko so tam besno igrali z vsemi sredstvi proti ruskim vrednostim, govore, da si Nemci sami škodujejo. A sedaj so pa, koj po odhodu Viljema II. iz Rusije, carino v Rusiji ravno proti Nemčiji znatno povišali, da Nemci ne morejo lehko prodajati svoje izdelke, pa se zopet — jeze, a ruski producenti se — vesele: heute roth, morgen todt.	— C.
Rusky kružok v Holešove. Pred letom so se v Ho-leševu v Moravi nekateri rodoljubi zjedinili v tem, da bi se vadili v ruskem jeziku, gojili rusko literaturo ter seznanjali se s kulturnim življenjem ruskega naroda. V ta namen so si osnovali „ruski krožek", ki ga je na-mestništvo tudi dovolilo. Shajali so se vsak teden na čitanje ruskih knjig; včasih so se vršila predavanja iz ruske književnosti. Začetkom 1. 1889. je okr. glavarstvo Holešovsko prepovedalo ta krožek, sklicajoč se na poseben § od 1850. Isto tako je odobrilo namestništvo to prepoved. Predsedništvo se je obrnilo do naučnega in notranjega ministerstva, kakor tudi na najviše upravno sodišče; določilo se je tu krožku v ugodnem zmislu. S teh instancij se zameta sklicevanje na § 9. ces. naredbe od 27. aprila 1850, št. 309. Sredstva, katerih se poslužuje krožek, so dovoljena v § 2. pravil ter ne spadajo I pod šolsko nadzorstvo. S tem je stopil „kružok" zopet v življenje.
Blagotvoriteljno občestvo v Petrogradu je določilo po povodnji poškodovanim Čehom v pomoč 1000 rabljev dodpore; izreklo je, da ta podpora je namenjena izključno prebivalstvu češke narodnosti.
Srbija. Volitve so se izvršile v največem redu. Ra-dikalci so sijajno zmagali. Izbranih 113 radikalcev, 17 liberalcev, 2 naprednjaka. Radikalci so imeli povsod absolutno večino; liberalci so imeli ravno toliko glasov, da so prodrli na dotičnih krajih. Garašanin je jedva vspel. Belgrad je izbral Nikolo Pašiča, še dva radikalca in vodjo liberalcev Avakumoviča. Belgradčani so priredili sijajno bakljado Pašiču; ta je rekel, da radikalci bodo umeli očuvati ustavne slobode, za koje so se borili; zato jim garantuje celi srbski narod, koj i stoji za radikalce. Veliko je oduševljenje v narodu. S to zmago, ki je v resnici zmaga narodova, je zajedno srbski narod z nova zrušil spletke od raznih stanij; največi vdarec je ta zmaga za razkralja Milana, ki, kakor je takoj sodil srbski narod je prišel v Srbijo, da bi izpodkopal tla sedanji vladi. Posrečilo se mu ni; s tem je izgubil pri narodu, pa tudi pri onih, ki so ga podpirali aii hoteli še podpirati. Objektivno sodeči politiki menijo, da nadaljnje bivanje Milanovo ni več možno v Srbiji; vlada bo pa tudi skrbela, da se ustava ne bo rušila.
Srbsko-pravoslavni sinod se sestane 27. okt. v Sr. Karlovcu; pretresale se bodo med drugim naredbe ogrske vlade od 1. 1879.
V baltiških pokrajinah se prizadeva ruska vlada povrniti poprejšnje slovansko lice, v šole in urade uvaja ruski jezik. Poslednji čas je zaukazala, da morajo tudi občinska starešinstva uradovati po ruski. Zapadni Slovani malo vedo, da je peščica nemških baronov in vitezov polagoma zavladala nad večino nenemškega prebivalstva ter ravnala s tem, kakor da bi bilo v teh zemljah vse nemško. Nemške novine pa presukavajo stvari, kakor da bi Rusija rušila baltiške kraje ; to je ista taktika, kakor ta, da trdijo, da se južna Štajerska ali Moravska itd. slavizuje, v tem ko je v dotičnih deželah ali deželnih kosih malo ne izključno slovansko prebivalstvo. Ni davno, kar smo govorili z mladim Nemcem iz baltiških dežel; ta je sam priznal, da Nemcev je le malo, niti petina vsega prebivalstva. Pristavil je, da v Drptu etc. se uči tudi mnogo ruskih Poljakov, ki so vsi gmotno dobro podprti. Taka izjava je od nemške strani priznana, od avstrijskih Poljakov pa tajeno dejstvo, da so se ruski Poljaki jako povzdignili gmotno. A oni, ki potujejo preko Varšave, vidijo v tem mestu, da so povsod samo poljski napisi, da je vse poljsko, kljubu temu, da ima v Varšavi ruski guverner svoj sedež. Vse to dokazuje, da Rusija ne tujči, ampak napreduje jedino v tem, da vstvarja stvari, kakor odgovarjajo razmeram; kjer ni Nemcev, nočejo, da bi se nemčilo ali uradovalo in učilo nemški, in kjer je poljsko prebivalstvo, dopušča poljščino. To velja vsaj za redne čase in razmere; proti prekucuhom, se ve da je ravnati drugače.
Proračun obeh Bolgarij koj po zjedinjenji 1886. 1. bil je: 47,150.916 levov s 159.233 1. prebitka dohodkov nad razhodi. A I. 1890. iznaša proračun 81,093.173 1. s 8,544.145 levov deficita. K temu moramo prišteti 1) 60,000.000 1. dolga za nakup Ruščuk - Varnenske ze-leznice. 2) 20,350.000 levov zaostala dača Turški. 3) 30,000 000 1. dolžni so Landerbanki. 4) Za izredne vojaške potrebe je sobranje bilo dalo 22,500 000 1. A pred plovdisko ustajo Bolgarija ni imela nikakega dolga, mari je bilo v blagajni 20,000.000 1. gotovega denarja v reservi.
črna Gora. Knez Nikita je zaukazal uvesti pouk ruščine po vseh črnogorskih šolah kot obvezen predmet. —- Car Aleksander je podaril knezu Nikiti veliko trgovinsko ladijo vrednosti 300.000 rubljev. Slovanski nasprotniki so hoteli ta dar sumničiti, češ. da je ladija pripravna tudi za vojno, ter da bi bila zaradi tega prepovedan sad, v nasprotju z Berolinskim traktatom.
Seljenje Pribaltijskih Nemcev na južno Štajersko se ima vršiti, kakor poročajo in priporočajo razni nemški listi. No, Pribaltijskim Nemcem se ne godi slabo, da bi se morali preseljevati na slovenske kraje, od koder se narod sam preseljuje v druge kraje. Ali nemška politika skuša pospeševati naseljenje po slovenskih pokrajinah, da bi bil toliko hitreje dozidan znani nemški most do Adrije „Siidmark", nemški „Schulverein" in drugi napori kažejo dejstveno na to namero, kakoršno mi vidimo tudi v tem. da hočejo nemške ladije delati konkurencijo jako nedostatnemu Lloydu po raznih črtali adrijatskega in sredoz-mskege morja. No, nekateri krogi, ki bi jo morali sukati v svojem interesu, se tega še vesele ; zato tudi ukrepajo vse drugo, samo da ne podpirajo in branijo ob Adriji slovanskega življa.
Carigrajski patrijarh je dal zapreti vse pravoslavne cerkve v Turčiji zastran tega, da je sultan imenoval bolgarske škofe za Macedonijo ter s tem rušil prava pa-trijarha v Carigradu. Ta odredba patriarhova utegne pro-
vzočiti mnogo zmešnjav. Nemški listi zasukavajo stvar tako, kakor da bi bila Rusija za tem. Znano pa je, kako intrigujejo slovanski neprijatelji pri Porti.
Razširjenje jezikov. Najbolj razširjen je jezik kitajski, ki ga govori okolo 400 milijonov ljudij; njemu sledi jezik indiški s 100 milijoni, jezik angleški s 100 milijoni, ruski s 70 milijoni (drugi najbolj razširjeni evropski jezik), španski z 52 milijoni, francoski z 51 milijoni, nemški s 50 milijoni.
KNJIŽEVNOST.
Slovanstvo ve svych zpevecli. Dil V. Ilt.cMe jyrocjia-BeHCKe. Kniha VIII. Černohorske. Sešit a 51. Sbira, harmonisuje a vydava Ludvik Kuba v Podebradech (na Češkem). S tem zvezkom je začel g. Kuba priobčevati črnogorske pesmi, katere bodo pomeščene v 4 snopičih. Kuhačeva zbirka obseza le malo črnogorskih pesmi); te imenuje g. Kuba klasične. Nabral jih je z večine sam med narodom: izda jih posebe kot „črnogorski Album", ki bode stal s poštnino nevezan 2, vezan pa 3 gld. Naznanja, da se razpošiljajo sedaj „Desky na pisne slo-vinske" (s pošto po 70 kr.) Hrvaški listi opozarjajo sedaj, ko je začel priobčevati Kuba hrvaške in srbske pesmi, da se dobiva Kuhačeva zbirka po jako znižani ceni za 8 gld., v tem ko je stala poprej nad 20 gld. Slovence in druge Slovane je opominjati, da naj se po-služijo prelepe prilike, da si priskrbe tudi fundamentalna dela Kuhačeva. Kuhač je in ostane prvi strokovnjak, ki je najgloblje posegel v duh jugoslovanskih pesmij ; umetniki in teoretiki poznih rodov bodo zajemali iz zakladov, ki jih je izkopal izmed naroda in iz teorij, katere je osnoval na podstavi teh zakladov.
Videnske punktace o školach menšin. Napisal Karel Adamek. V Chrudimi 1890. Nakladem St. Pospišila zetŠ. Cena 26 kr. Ta spis je uvaževati tudi Slovencem, ki se utegnejo tudi baviti z vprašanjem o šolah manjšin.
Češke album. Sbirka podob izen pfednich spisova-telu a spisovatelek českych, učencu, mužu i žen prace, kteri život svuj zasvetili ku povzneseni naroda sveho.
I Vydava Jos. R. Vilimek, pofada Karel V. Rais, Kresli Jan Vilimek. Sešit 1: Boleslav Jablonsky. Cena 35 kr.
Jak piši historii ceskeho imeni. Kritilka uvaha, kterou o Neuvvirthove dile „Geschichte der chistlichen Kunst bis zum Aussterben der Premysliden" napsal Josef Braniš. V Hofe Kutne tiskem a nakladem firmi Karel Šole. Ta kritični spis kaže na posebnem polju, kako pačijo nemški historiki zgodovino Slovanom na škodo. Braniš očita tu nemškemu pisatelju, da je zajemal iz samo nemških knjig in spisov, ki so že ovrženi; kaže se mu, da je napravil celo knjigo napak, in je njegov spis po-števati agitatorskim. Napačno je n; pr. trjenje, kakor da bi bili prišli nemški kolonisti v Cehe z umetniškimi namerami; temveč je resnica, da so prišli iskat kruha, in njih namen je bil bolj fiskalen, nego kulturen. Nemški kolonisti niso prihajali v Cehe širit kulturo, ampak so utekali iz krajev, kjer je vladalo pestno pravo, pred gnetom državnih knezov, da bi v Čehah pod brambo zakonov in trdnih dogovorov našli varniše življenje. Braniš je storil narodno delo, da je razkril hibe Neu-vvirthovega spisa.
Slovanski vyšivani. Deset listu pfedloh pro vyšivani kfižkove od prof, J. Šimy. V Jaromifi, 1890. Nakladem
českeho nakladatelského ûstavu a knihtiskârny F. Po-pelky Cena 30 kr. To delo je jako praktično zasnovano za porabo šolsko.
Girkveni dèjmy ceskè. Vedle pramenu puvodnich vypravuje František Vacek, knèz arcidiecéze prazské. Dil I. Doba nejstaršiaž do konce X. stoleti. V Praze, nâkladem Edvarda Beauforta 1890. To knjigo, ki je spisana mirno, brez strankarstva, na osnovi izvirnih spisov, bi priporočali na prvem mestu čitateljem, ki so sorodnega duha z dr. Mahničem na Slovenskem. Spisal jo je duhovnik in sicer tako, da govore samo viri; on se vzdržuje lastne sodbe, kar je dandanes umevno pri duhovniku. ki mu je poštevati razne razmere v Avstro-Ogerski. Jako marljivo poroča o prihodu bratov sv. Cirila in Metoda na Moravo. I- navedenih virov je razvideti, zakaj je šlo tedaj, da se je prebivalstvo držalo slovanske cerkve, in da se je upiralo nemškemu življu, hi je hotel prodreti s pomočjo latinske cerkve. To dobo je razložil avtor podrobno in prepričalno. Jednako vrlo sporoča o dobi Borivojevi v Čehah, o Vaclavu Svetem, ki ga je bila vzgojila sv. Ludmila v cerkvi slovanski, po kateri je prejel kot deček tudi postriženje. Pozneje pa je bil učen v duhu latinskem na Budči. Nadalje poroča o bis-kupovanju Detmarovem, o življenju sv. Vojteha. Itd. Delo to je tako temeljito in krasno, da z veseljem pričakujejo nadaljevanja. Mi smo še posebe radi videli, da je ravno duhovnik prevzel spisovanje cerkvene zgodovine češke, ki je znamenita za Čehe in za vse Slovane, in to še pesebe v sedanji dobi, ko bi slovanski nasprotniki radi zatlačili vsak sled slovanske prošlosti cirilometo-dijske cerkve.
Vlasta. Sbirka smisenyeh sboru s pruvodem pisna. 1. (Druhe vfdâni). Jan. Malât: Zpévy lidu českeho. 1. Smës z nârodnich pisni česk^ch v Čechah, na Moravč, ve Slezska a na Slovensku. V Praze. Nakladatel Fr. A, Urbânek. Oena 1 gld. 50 kr.
Prodana nevesta. Prostonarodni opera. Složil B. Smetana. Smčs pro piano na 2 ruce ve snadnem slohu upravil Jos. S6w. Svazek I. a II. Druhé v^dâni. V Praze. Nakladatel Fr. A. Urbanek. Cena 1 gld. 50 kr.
Dëje Čech a Moravy za Ferdinanda III. až do konce tficetileté vâlky (1637—1648). Sepsal dr. Ant. Rezek, r. v. profesor pri c. k. češke université. V Praze 1890. Nakladatel J. L. Kober. Cena 3 gld. 80 kr.
Moravskê ornamenty. Sešit II. Na kamen kreslila Madlénka Vanklova. Videii 1890. Tiskem c. kr. dvorni a stâtni tiskârny. To je zopet znamenito delo znanstvene vrednosti, velikega pomena za ovedenje slovanske kulture. Založil 'je to delo Musejni spolek v Olomucu, kakor I. del, o katerem je sporočal lani „SI. Svet". Slovani, ki se zanimajo za prava slovanska dela, so težko čakali na nadaljevanje, ki se je bilo obečalo lani ; no sedaj bodo zopet veseli tega prekrasnega daru. Več o teh ornamentih spregovorimo prilično ; za sedaj samo najiskrenejše priporočamo slovanskim rodoljubom, naj se kar možno obilo naročajo na to izdanje, po katerem, kakor po 1. delu, bodo sezali tudi naobraženci drugih narodov.
„Ime Hrvat u historiji slovanskih naroda.u Pod tem zaglaviem je priobčil hrvaški historik Vjekoslav Klaič posebno studijo, ki je prvi del večega dela o Hrvatih in Hrvaški. Stoji 40 kr. ter se dobiva v knjigarni „Dio-ničke tiskare" v Zagrebu. Ta študija je bila priobčena najprej letos v „Viencu"; v tem listu bo sledilo tudi nadaljevanje tega dela. „Vienac" jako toplo priporoča to knjižico. Zanimiva je tudi za Slovence; no soditi bo možno o stvari, ko se priobči celo delo.
„PyecKiU Co.vmii (Russkij Solovjej). Pod tem naslovom je izšla zbirka narodnih pesmij, katere jd zbral Mihail Andrejevič Vrabelj med ruskim narodom na Oger-skem, ter je tako otel mnogo narodnih svetinj pozab-nosti. Cena izdanja, prostirajočega se do 11 tiskovnih pol in preskrbljenega s podobo ogro-ruskega pesnika A. V. Duhnoviča, je samo 60 kr. Naroča s« knjiga v tiskarni „Kelet" v Ungbaru ali pa pri izdatelju M. A. Vrablju v Bač Keresturu. Bačskij komitat na Ogerskem.
Jlemoonuc Mamnu,e cpncKc (Ljetopis Matice Srpske), knjiga 192. (1890, drugi snopič) ima med drugim naslednjo vsebino: Istorijsko kritički pregled sloveno-srpske gramatike do godine 1847. Napisao Gjorgje Magaraševic (Svršetak); Treba-li da nam je književnost patriotična? Od Marka Cara; — Književnost; Na selu i prelu. Slike i prilike iz srpskog narodnog života. Napisao P. Adamov. Ocjena A. Pejinoviča; Glasnik iz srpskog in slo-venskog sveta: Proslava 40-godišnjeg književnog rada Zmaj-Jovana Jovanovica u „Kišfaludijevom društvu" v Budim-Pešti. Razpravo: „Treba li, da nam je književnost patriotična" priporočati je slovanskim leposlovnim pisateljem v obče, da se izognejo napačnim potem in načelom pri sestavi svojih del.
„IhiMHmu IIuKOJiaH Miixaiijio\\ma Ilp.-McenajcKaeo." (Pamjati Nikolajeviča Mihajloviča Prževaljskago). Izd. Im-peratorskago geografičeskago obščestva. S portretom. Kakor znano, je bil nedavno umrli Prževalskij jeden najslavnejših popotnikov sedanje dobe, ki ima velike zasluge vsled raziskavanja azijatskih zemelj. Rusija mu je, kakor je bilo omenjeno tudi v našem listu, napravila tam, kjer je želel, dostojen spomenik.
„EocoBCKa oumna" (Kosovska bitka, 15.jun 1389. g.) Pod tem naslovom je priobčil v 5. zvezku „Ratnika", lista za vojne nauke, novosti i književnosti, ki izhaja v Belgradu, vojno-historiško razpravo z 2 kartama, 4 načrti (plani) in 1 črtežem Jovan Miškovič, generalštabni polkovnik. To delo je najobširniši in najpopolniši opis žalostne, a slavne bitke, v kateri je propadlo Srbom car-stvo in gospodstvo. Cena je 3 dinarje.
EanKancKa napuua. (Balkanska carica), kakorno, zna je proslavljena drama kneza junaka in pesnika Nikole I. To delo je v mnogih glavnih pojavah uglasbil učitelj Dionisij de Samo-San Giorgio, in izhaja v založbi C. Schmidl-a et Co. v Trstu Trdijo, da je glasba v narodnem slovanskem duhu, ter da jo hvalijo ne samo občinstvo, ampak tudi veščaki. Izda se to delo tudi za glasove in glasovir, in bo obsezalo okolu 300 stranij na finem papirju, z okusnim hromo - litografiškim zavitkom ter bo stalo 8 gld.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Trstu,
ulica Farneto št. 44.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran P o d g o r n i k. — Urednik: Fran Nedeljko.