V Ljubljani, dne 21. avgusta 1938 OTON V. KOMAN, DIJAK: Izgubljeni rod Indijanska povest Pa se ne smem bahati. To odkritje ni bilo moje. Čprav sem jaz našel uro, je pismo v njej vendar razrešil le slučaj.. Noč sva prespala pri poglavarju, ki je zelo rad videl pri sebi goste. Ko me je opazil, se je zamislil in njegov obraz je pobledel. Oči so se mu živo zabliskale in kmalu po sprejemu je izginil... Old Keller? Kdo je ta mož z nemškim imenom? Ze zdaj v začetku povesti naj začnem z njim in še veliko bom govoril o njem, kajti odslej dalje mi je bil edini cilj, edini človek, za katerega sem se zanimal, edini, ki sem ga hotel imeti zase, edini, s katerim sem se hotel boriti, do .lož se mi je zdel znan, bil je dolg in suh, pravi Samuel. Njegov tilnik me je spominjal na moža. ki se je edini rešil s svojim vratolomnim skokom iz vlaka ... Zjutraj se je prikazal in nama voščil dobro jutro. Tookuh pa ga je ostro opazoval, in ko je odšel, mi je šepnil na uho dve besedi, kratki in jedrnati: — Old Keller! — Torej se nisem motil. Tookuh je bofjgi opazovalec kakor jaz, nc^ saj jaz sem hil Is začetnik, zelenec.»« zadnje kaplje krvi... Popoldne sem sedel ob reki Sevanoj-cev in nedaleč od sebe sem začul pljuskanje vesel, nato udar ob breg in tiho posmehljivo smejanje ... S pogledom sem privabil Tookuha, naj mi sledi, in splazila sva se med vrbje, proti kotanji... Zagledal sem Old Kellerja v indijanski obleki in z barvami v roki, v krogu svojih tovarišev, ki so bili vsi zelo sumljivih obrazov. Med njimi sem opazil tudi O&d O'Moors. morilca Indijancev.., — Danes pojdite vsi v Cheto-matty, da umorimo tega prekletega belca. Jaz dobim njegovo puško, ti, Tom, denar, drugi pa ostalo... — Torej že v naprej so me delili, kakor da bi me že imeli v pesti. No, delali so račun brez krčmarja... — Da veste, opolnoči zažgemo vas, nato pa vsi v Kaibab, v Kanjon, saj veste, kje je votliria v skalah... Pa na svidenje...! — Tudi midva sva odšla, in skrbno zabrisala sledove za seboj. Dovolj sva slišala in videla ... Tookuhu sem naročil, da naj reče Ševanojcem, naj pripravijo dosti vode, ker se bo reka kmalu posušila... Vsi so ubogali in njihovi hrbti so se krivili pod posodami, polnimi vode, ki so jih nosili od reke v svoje vigvame ... Proti večeru je Šibabikh pripeljal svoje prijatelje. Ljudstvo je veselo pozdravljalo A-tikija, ki jim je privedel tako pametnega in pogumnega poglavarja ... Ko je šel mimo mene, sem mu šepnil na uho: — Pozdravljen O Moor! — O, ko bi Ševanijci vedeli, da imajo v svoji sredi morilca Indijancev... Gostje so se nastanili v Hiši posvetovanja. Splazil sem se v slamo, iz katere je bila koča zgrajena, in slišal sem tole: — Spoznal me je, mogoče je povedal Indijancem... — je govoril piskajoč glas debelega Plavega Toma ... — Na to pazijo moji prijatelji... — Solnee je zahajalo, gore so se bleščale v daljavi, kakor suho zlato, gozd se je svetlikal, reka pa je bila kakor živo srebro ... če bi stal na nasprotnem griču, bi bil pa videl, kako kuhajo sredi vasi skupno večerjo, in kdor je imel dobre oči, bi bil celo videl in opazil sence, ki so se plazile po travnati savani, proti vasi, ki je stala na griču ... Noč je legla in je mlaj, prava noč za lopove... — Tookuh, povej prijateljem, naj bedijo do polnoči, naj pripravijo obleko in orožje, zlasti pa vodo... — Kmalu se je vrnil, rekoč: — Old Tvpo, opravil sem tvoie naročilo Prijatelji bedijo in čakajo polnoči.. . . — Tookuh je mirno obsedel v kotu in kadil kalumet. Sam pa sem se nervozno premetaval po ležišču. Tr> noč sem imel priložnost opazovati n^boliši Indijanske bojne šole. Tookuh se je dete! brezbrižnega, a v notranjosti mu je vse trepetalo od pričakovanja. Še sam, ki sem bil navajen smrti gledati v obraz, sem se tresel od pričakovanja... — Leteča puščica, danes je noč zate. Danes boš lahko tekel, ampak ponoči je bolj nevarno in tvegano... — Videl sem, kako so se mu oči zabli-skale, kako se mu je telo streslo v mrzličnem krču, toda ni se spozabil in ostal je miren. — Beli brat, kateri naj bo moj? — — Saj poznaš Morilca Indijancev ... — Vem, moj brat si izbere zase večje ribe, toda naj bo ... — Najino šepetanje je prekinilo prasketanje ognja. Pogledal sem na uro: natančno dvanajst. Stopil sem ven. Na več koncih je gorelo. Požvižgam... Poli, ob reki sem videl bežeče prijatelje Old Kellerja, poglavarja Sevanoj-cev... — Tookuh, na delo ...! — Pri prvem žvižgu so prileteli Indijanci in so začeli gasiti svojo gorečo vas. Kmalu je bil ogenj omejen, a moja koča je pogorela do tal. Hoteli so me torej umoriti... Nič mi ni zgorelo, kajti vse svoje premoženje ima pravi mož z zapada zmerom pri sebi... Toda kje je Tookuh z mojo puško? Takoj ko.sem ga poklical, jo je vzel, zajezdil svojo kobilo in odhitel za beže-čimi lopovi ... Lopovski načrti so se jim ponesrečili. Kaj zato! Ampak, če so ujeli Tookuha Več kakor pet jih bo lahko premikastil, toda mnogo ljudi izmuči in upeha človeka, in potem ga potlačijo ... Tokrat mi je bilo več za Tookuha, kakor pa za vse lopove ... Samo kje je Leteča puščica? Kakor veste, leži vas Cheto-matty na griču, potem pa je velika ravnina, a za njo se razprostirajo mračni gozdovi, polni romantike, divjine in idi-ličnosti, polni grozot in veselja, lepih in solnčnih jas, pa tudi skrivnostnih senc ... Takšen je bil pragozd, ki je oklepal Ševanjsko vas, in nekje, v tem' gozdu je moral biti Tookuh. toda kie ...? Zaiahal sem Uha, zažvižgal in odgovoril mi je žvižg iz gozda. Če ni bil samo odmev? Kaj lahko! Nič ne de, pripravil sem se za skrajno silo, pregledal samokresa in pištoli, jih nabasal; imel sem štiri in dvajset strelov na en mah in pognal sem mustanga v smer žvižga . .. Hiteti sem mori! Tookuh ie imel mojo puško iz mest? Lancast&r. bila je mnogo vredna, in škoda bi jo bilo izgubiti... .(Dalje.) Živa shramba za vodo izredno velik želodec z vodo in jo potem oddaja žejnim ljudem, ki potujejo skozi puščavo. Na siiki vidite velhloda aii kamelo, ki živi v pustinja. Velblodi so zelo koristne živali; neštetim ljudem so že rešili življenje. Velbiod napolni svoj LOJZE ZTJP&SPC: Ukleti zvon Beikakraaijska V Pustem Gradcu pri Dragatušu so kmetje obesili v zvonik nov zvon. Radi bi takoj, ko so delo dovršiti, poijku-sSH, kakšen glas ima zvon. Vedeli pa so, da zvona prej ne smejo razmajati v glas, dokler ne bo krščen. BO. pa je v vasi nestrpaiež, ki ni mogel čakati, da bi prifiel duhovnik in ob-K1 zvon z blagoslovljeno vodo. Pod večer, ko se sosedje legli k počitku, se je odtihotapil zdoma, se prihttljil do samega zvonika in se obesil na wv: m po vsej BeiS Krajina se je razlila bronasta pesem novega zvona ... Toda le za kratek čas. M se je zvon povse mumirfl, že je pr^epal ipod zvonik sam vrag in zarjul: »Kar ni krščeno, je moje! Kdor koli je zvon obudil v življenje preden je bil krščen in blagoslovljen, je meni dcfaro služili« »* jtaagtwrm.-MatfHi