Odmev iz Afrike ♦ ♦ ♦ mesečnik s slikami ♦ * * v pospešovanje afriških misijonov. Izdaja Družba sv. Petra Klaverja v Rimu. Leto XXV. Ljubljana 1928. !L MA V"-' >• 'V. .►A. v-r. Kaz it M h 39254 alo. Uvodniki in sestavki. Iz Vatikana On čaka Zvonovi .... Brzojavni odgovor kardinala tajnika Njih Svetosti . Vsem ljubim misijonskim prijateljem (Marija Falkenhayn) Pismo Sv. kongregacije za ši rjenje vere . Pomagaj mi ! . Iskanje prenočišča — nekda in sedaj Nisem sam str. 1, 51 2 18 33 M 67 78 83 92 Povesti in popisi. Nilov praznik . . .10 Obisk pri mojih sosedih. (P. Tomaž) . . • Jusuf, mož molitve. (P. De- chaume) .... 26 Srce Jezusovo Kralj in središče vseh src! . • • -44 Naše prvo misijonsko potovanje. (sr. Šolana) . . -45 Misijonske slike . • -61 Povest deklice sužnje . . 64 Praznovanje godu sv. Petra Klaverja v Kaplandu . . 69 Prosimo kako malenkost za naše revne cerkve v Afriki! H4 Slovo umirajočega katoliškega poglavarja. (P. De Wit) . 94 Božničnl večer v Swakopmun-du. (sr. Tadeja Popp) . 95 Misijonski dopisi. Beli očetje. Apostolski vikarijat B a n g w e o 1 o. Str. Prihod „Mame" Marije (o. Pineau) . . . .40 Apostolski vikarijat Ruanda. Napredek in težave. (Msgr. Classe) . . . .42 Apostolski vikarijat Albertijezera. Misijonsko delo napreduje (Msgr. Matthysen) . . 54 Očetje od sv. Duha. Apostolski vikarijat Diego-Suarez. Orkan v okolici Laotra. (Pismo o. Jožefa Herrbacha) . . 3 Apostolski vikarijat Maj unga. Bridka izguba. (Pismo o. Roche) .....38 Apostolska Mission Kunene v Angoli. Od vola pohojcn. (Pismo o Steinmetz'a) . . -87 Lijonska misijonska družba. Apostolski vikarijat Da h o ni e j. Brez strehe ! (Pismo o. Au-piais-a) . ■ • -19 Apostolski vikarijat Togo. Zamorsko pleme v prvotnosti. (Pismo o. Cermenati) . . 31 Posvetitev semeniščnika-doma-čina sv. Duhu. (Pismo o. Parisot-a) .... 37 » . . . Str. Sinovi presvetega Srca Jezusovega. Apostolski vikarijat Bahr-el-Gazzal. Polja so zrela za žetev. (Pismo o. Rajmunda Tomasina) . 5 25 let misijonar v Afriki. (Pismo o. Beduschi-ega). . 13 Iz misijona „Matere usmiljenja". (Pismo o. Bernhardta) 74 Apostolski vikarijat Khartum. Pismo slovenskega misijonarja Andreja Kapusa . . .86 Apostolska Prefektura Lidenburg Pismo slovenskega misijonarja br. Rafaela Kolenca . . 73 Benediktinci. Apostolska Prefektura L i nd i. 1 Ivaležni misijonar in njegova želja. (Pismo o. Damma) . 88 Palotinci. Denarne težkoče. (Pismo škofa Hennemanna) . . .77 Oblati sv. Frančiška Šaleškega. Apostolski vikarijat Oranje. Nove naselbine ob reki Oranje. (Pismo škofa Simona) 49 Blagoslovitev zvonov v Kei-močs.....55 Lazaristi. Apostolski vikarijat Fort-Dauphin. Preprečimo razširjanje krivih ver na Južnem Madagaskarju. (Pismo o. Engelvina.) 20 Misijonarji delta Consolata. Apostolska Prefektura Somali dežele Vesele novice iz Somalilandije. (Pismo Msgr.-a Perlo) . 89 Str. Sestre Dragocene Krvi. Pismo sestre Vere (Južna Afrika) .....71 Sestre Božje Previdnosti. Sestre domačinke v Tananarive (Piše sr. Marija Luiza) 7 Frančiškanke od Calais. V skrajni potrebi. (Piše sr. Oeorgina iz Hararja) . 56 Kratki misijonski dopisi. Stran 29, 43, 62, 79, 92 Raznovrstno. Bridke ure .... 9 Uslišane molitve na priproš-njo ustanoviteljice Klaverje-ve družbe grofice M. Terezije Ledochowske: 12, 27, 48, 81, 90 Dragoceno božično darilo . 13 Propagandne vesti . 13, 63. 93 Zveza afriškega tiska: 15, 16, 31, 98 Sv. Peter Klaver in sv. Alfonz Rodrigvec . . . .15 Dušna Premija : 16, 32, 44, 66, 69, 84 Popolni odpustek : 16, 32, 49, 66, 82, 97 Materina slika (Pesem) . . 17 Moč molitve . . . .30 Poklic pomožne misijonarke iz Afrike . . . .32 Društvo narodov . . .36 Prenosni oltarji . . .50 „Zamorček" . . . .50 Za 6. julija . . . .52 Izkaz po Družbi sv. Petra Kla-verja razdeljenih misijonskih milodarov v letu 1927 . 58 Predmeti ki so bili v letu 1927. poslani v misijone . 60 Beseda v zahvalo . . .60 Str. Zahvale.....66 O delovanju sv. Petra Klaverja 68 Kratka poročila o Družbi sv. Petra Klaverja . . .97 Za naše drage rajnke . 98 Iz naše listnice . . .98 Slike. Sv. Peter Klaver, apostol zamorcev . . . . 1, 07 Domačinke novinke in postu- lantinje v Ambohipo . . 8 Misijonarji družbe Jezusove s skupino katehistov . . 22 V zamorski vasi : pridiga na prostem . . . . 24 Sir. Presv. Srce Jezusovo . . 34 Prihod Marijinega kipa . 40 Na potu.....46 Prenosni oltar . . .50 Marija Terezija Ledochowska, ustanoviteljica Klaverjeve družbe . .- . .53 Sirotišnica kaleških frančiška- nek v Hararju . . .57 Krščanska zamorska družina 73 Črni birinanci s premil. g. škofom .....'<4 Jezušček.....83 Pred ubožno misijonsko cerkvico v InyonI . . . .85 Poštnina plačana ▼ gotovini. Leto XXV. Štev. 1 in 2 Januar, febr. 1928 wOdmev iz Afrike" izhaja v slovenskem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, italijanskem, francoskem, angleškem in španskem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. Stane za vse leto v slovenski izdaji 8 Din, 5 L, 60 am. cts., 2 Š; s prilogo >Klaverjev koledar« 13 Din, 7*20 L, 80 am. cts., 2-60 Š. Naročila in milodare naslavljajte, prosimo, na: DRUŽBA SV. PETRA KLAVERJA LJUBLJANA, Miklošičeva cesta štev. 3. Za Julijsko Benečijo: Rim (23), via dell' Olmata 16. Za Avstrijo: Salzburg, >Claverianum«. Vsebina: Iz Vatikana. — Ou čaka! — Iz misijonov: Orkan v okolici Laotra. — Polja so zrela za žetev. — Sestre-domačinke v Tananarive. — Bridke ure. — Nilov praznik. — Uslišane molitve. — Božično darilo. — Propagandne vesti. — 25 let misijonar v Afriki. — Afriške svetopisemske zgodbe — imenitna učna knjiga. — Sv. Petor Klaver in sv. Alfonz Kodrigvec. — Zvezu afriškega tiska. — Dušna premija. — Popolni odpustek. Darovi. Julij 1927. Za afriško misijone v splošnem: Din 7934 75; L 9. Z a stradajoče: Din 130—; L 50-—. Za gobavce: Din 70 —. Za odkup sužnjev: Din 2280"—; L 90—. Za botrinsko darove: Dim 1428-30. Za a omorike: Din 464'—. Za katehiste: Din 50 —. Za kruh sv. Antona: Din 1611*55. Za misijonsko xvezo: Din 31-—. Za otroško zvezo: Don 90-05. Za mašno zvezo: Din 727-—; L 3-—. Za afriški tisk in katekizem: Din 180—. Za določen« namene: Din 1150-—. Za določeno misijone: Din 50-—. Za pohčeritov zamorske sestre redovnice: Din 1000'—. Prispevki podpornikov in udeležencev: Din 180—. K. B. iz Trbovelj v zahvalo sv. Antonu 85 Din za misijone. Tisočkrat >Bog povrni« vsem blagim dobrotnikom! Prosimo, ne pozabite poslati naročnino za ,Odmev' In ,Zamorčka1 ODMEV AFRIKE Katoliški mesečnik za pospeševanje afriškega misijonskega delovanja Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. V zvezi z mnogimi afriškimi misijonarji urejuje:] Klaverjeva družba Sv. Peter Klaver, uposlol umorccv, prosi »a nasi miiim do-O-io-tniko-m ir. nato-čnido-m. stečno in SIacj.gsio-vfj.ciio- no -jo Ido! ..........................Mil • ................................................................................nuni................................. IZ VATIKANA. Državni sekretarijat Nj. Svetosti. Št. 63.029. Iz Vatikanu, 18. junija 1927. Vaše blagorodje! Prejel sem knjige, ki jih tiska Družba sv. Petra Klaverja in ki ste jih poslali sv. očetu kot dokaz svoje vdanosti. Predložil sem jih Njih Svetosti. Sv. očetu so bile knjige zelo všeč in ga zlasti veseli neumorna delavnost Vašega podjetja za afriške misijone s tem, da misijonarje v vsakem oziru podpirate in jim greste na roke. Preskrbeti misijonarje, ki goreče sejejo seme božje besede v daljnih deželah, z dobrimi knjigami, ki služijo novoizpreobrnjencem kot lek in protistrup napram napadom sovražnikovim, ki tudi tam skuša uničiti sadove žetve s tem, da meša ljubko med pšenico: to je sveto in skrbno opravilo, ki zasluzi najvišjo pohvalo brez pridržka. Zato sv. oče Vaše podjetje iz srca odobrava, blagoslavlja tiste, ki K as pri delu podpirajo in Vam dajejo svoje dušne moči na razpolago, pa tudi one, ki Vas podpirajo z ljubeznijo in darovi, kakor blagoslavlja tudi Vas gospa vrhovna prednica in vse Vaše sotrudnice. Z izrazom velikega spoštovanja Vaš vdani P. Gasparri, kardinal. On čakal Nebes nebesa Te ne obsežejo, in Ti prideš k meni? Tom. Kempčan. Dragi bralec! Draga bralka! Novo leto je zopet tu s svojimi veselimi in žalostnimi dnevi, z upanjem, pričakovanjem, razočaranjem... Nič ni gotovega, kaj nam prinese, le eno je resnica, ki se nanjo lahko zaneseš: Ljubezen božja te čaka. Neizmerna, človekoljubna, prekipevajoča ljubezen božja do tebe! Ona bo obrnila vse dogodke novega leta tebi v dobro, ona te bo napravila sposobnega za vse, ti bo pomagala in te tako rekoč na rokah nosila. In še eno je res! Kolikrat le hočeš in poželiš, najdeš svojega Boga ne le v svojem srcu, ampak tudi v vsakem bližnjem tabernaklju: pravega, resničnega, živega Boga, ki te tamkaj čaka z neizmerno ljubeznijo, ne da bi se naveličal. On, ki je stvarnik vsega, čaka na svojo stvar kakor služabnik na gospoda. Še več! Rad bi imel še tisoč drugih oltarjev, da bi iz njih osrečeval srca ljudi, jih spreobračal, se jim dajal v dušno hrano — pa jih nima. 0, v poganskih deželah ni na daljavo kot je vsa Jugoslavija, niti enega oltarja. Celo misijonar ga dostikrat nima, ko potuje po silnih puščavah. Zakaj ne? 0, občudovanja vredna revščina! Zato ne, ker nima ciborija ne tabernaklja, niti par dinarjev ne, da bi sezidal cerkev ali kapelo.^ Mnogo je misijonskih postaj, kjer se sv. Rešuje Te'0 ne more hraniti, kjer po sv. maši tudi evharistični Bog izgine, ker mu ljudje niso sezidali stanovanja. Kakšna žalost zanj, kakšna zguba za nas! O krščanska duša, ki te vrstice bereš, in ako si po sv. obhajilu sama pravi tabernakelj evharističnega Jezusa, ako si le enkrat že okusila slast in veselje ob navzočnosti Jezusa v svojem srcu, potem je nemogoče, da ne bi hotela pomagati, da se napravijo oltarji in ciboriji v daljni Afriki in sezidajo cerkve, da ima Izveličar v poganskih deželah kje prebivati. Glej, med prošnjami misijonarjev najdeš toliko prošenj za cerkvene posode, obleko, zidavo cerkva ..., toda darov ni. 24 prenosnih oltarjev je Klaverjeva družba napravila. Vsak je trdno in poceni izdelan: omara s kelihom in z vsem, kar spada k daritvi sv. maše in k blagoslovu. Toda kje so kristjani, ki bodo poplačali stroške? O, gotovo se bodo našli. Živi tabernaklji Jezusovi ne bodo dopustili, da bi Jezus v Afriki še nadalje čakal na tabernaklje! Tej številki »Odmeva« smo pridejali nabiralno polo in kar se bo na te pole nabralo, to se bo porabilo izključno za oltarje, tabernaklje, ciborije in druge predmete, ki se rabijo za sv. Evharistijo — vse kar mogoče trdno in poceni. Dragi obhajanec, vzemi nabiralno polo in napiši naj-prvo sam svoj znesek, kolikor po svoji goreči ljubezni in razmerah največ moreš. Potem nesi nabiralno polo s seboj, ko greš med ljudi in jim povej, da Jezus čaka: on čaka na majhno stanovanje v poganski deželi, ki naj mu ga živi tabernaklji pripravijo. Saj želiš, da bi bil enkrat sprejet v »večna bivališča^, in ta bodo zate tem lepša — pa čemu obetati! Ljubeče srce ne more več čakati. Pojdi in stori! Najprej položi svoj dar, potem naberi mnogo darov tudi od drugih! Iz misijonov: Orkan v okolici Laotra. I'iše Jožef lierrbnch, kongregaeije sv. Duha, dne 30. marca Kla-verjevi družbi: > Častiti bravci so gotovo že iz časopisov izvedeli, da je grozoviti ciklon, ki je prihajal od Indijskega morja, iznova opustošil zahodno obalo Madagaskarja, lepo mesto Tamatave razrušil v malo urah, večje in manjše ladje vrgel na obrežje ali jih pa potopil, naprave na obrežju uničil in potopil na stotine ljudi. Ta dan. 3. marca 1927. si bomo zapomnili tudi pre- bivaici višjih krajev, ker tudi mi, dasi je že tri tedne od tega, prebivamo med razvalinami. Potem ko je orkan zjutraj omenjenega dne opravil svoje delo na obrežju, se je obrnil proti severozahodu, zavil preko pragozda, ki nas loči od obrežja in dosegel opoldne jezero Laotra, ki je naša misijonska pokrajina. Dopoldne je rosilo, opoldne je začelo deževati in ob 1 so se pojavili prvi oznanje-valci viharja. Od minute do minute je bilo huje, vihar je ruval in lomil 10 metrov visoka evkaliptična drevesa, ki obdajajo mestece Ambatondrazaka. Strehe prebivalcev je dvigal visoko v zrak; kjer pa so bile strehe krite s pločevino, je odnesel pločevino z ostrešjem vred in jo spustil več metrov proč na tla. Dve uri je divjal vihar nad mestom. Hišice Malgašev so se večinoma porušile in vse je ležalo razmetano po tleh. Tudi v misijonu so se porušila vsa manjša poslopja. Vihar je odnašal šest metrov dolge tramove, kakor da so slamnate bilke. Nekdanja cerkev — 82 m dolga, 10 m široka —, ki nam je služila sedaj za dvorano (z odrom), se je porušila do tal. Iz ruševin so molele deske in kulise. Gledal sem z okna svoje sobe, kako so se odkrivale strehe naših poslopij, ki so bile ravnokar nanovo prekrite s cementno opeko in je vihar odnašal opeko kot bi bila iz papirja. Streho zakristije, ki je bila vsa iz pločevine, je vrglo 50 m proč v neko greznico. Med lomastenjem viharja se je mešalo žalostno zvonjenje zvonov, ki jih je vihar sam zaganjal, da so se gibali in zvonili. Proti 4 popoldne je naenkrat vse utihnilo. Tihota je trajala 15—20 minut in ni obetala nič dobrega. Ciklon je zadivjal iz-nova. Hiteli smo k novi cerkvi, ki je stala 40 cm v vodi, da bi izpraznili omare v zakristiji, kjer so bili shranjeni dragoceni paramenti, ki bi jih prenesli na kor. Hvala Bogu, da vihar ni mogel odnesti 40 m dolge cinaste strehe, kar smo bili pri zidavi že vnaprej preskrbeli. To je bila pa tudi edina streha v mestu in okolici, ki ji vihar ni mogel blizu. Komaj smo najpotrebnejše prinesli pod streho, je že pridivjal vihar od severa in severovzhoda s tem večjo močjo. Škripalo je pod cerkveno streho, da je bilo groza, streha pa je le vzdržala. Kdor je ostal zunaj, moral je imeti dosti prisotnosti duha, da se je sproti umikal delom streh in opeke, ki so leteli iz ozračja; srečen je bil, da se je vzdržal v tem vrvežu, da ga vihar ni odnesel. Tudi mi smo le s težavo prišli zopet nazaj v hišo, ki jo je vihar kar majal v temeljih in kjer ni bilo najti suhega prostora. Od 5 do 7 je vihar napravil v naši okolici nepregledno škodo. K sreči pa človeških žrtev ni bilo. Drugod v okolici pa pripovedujejo, da je bilo do 50 mrtvih in ranjencev. Riževi nasadi, glavni pridelek prebivalstva, so uničeni docela. Cele črede volov, ki so se pasli ob jezeru, je odplavilo naraslo valovje, tri četrtine poslopij je porušenih. Našo stanovanjsko hišo bomo morali do tal podreti, ker se je zidovje na štirih vogalih nagnilo in je nevarno, da nas podsuje. Zato snfo toliko trpeli po tej nesreči, ker je materijalnega ostalo toliko kot nič. Sedaj moramo misliti na to, da napravimo novo poslopje, in to z ljudmi, ki so sami toliko trpeli. Pa ravno to leto smo mislili izvršiti neki načrt, ki smo ga že dolgo nosili v glavi: zidavo šole za deklice in sestrske hiše. Te stvari nikakor ne smemo odložiti, ker vsako misijonsko delo, ki nima opore v mladini, zlasti ženski, je obsojeno le na delne uspehe. Najbolj smo se zanašali na pomoč naših mladih kristjanov; toda ta nesrečni ciklon nam je zmešal račune, ker mnogi izmed njih, zlasti poljedelci — in teli je večina — so sami prizadeti. 30 zunanjih naših postaj je sedaj brez cerkve in kapele. Nekatere krščanske naselbine so si bile zadnja leta sezidale lične cerkvice iz opeke ki jih je sedaj vse porušil vihar; zalo imajo te postaje same s seboj dosti posla. Kako bi mogle glavni postaji znatno pomagati ? ... Mi bi obupali, ako bi se ne zanašali, da bo božje Srce Jezusovo, ki mu je misijon posvečen in ki je nesrečo dopustilo, nam v sili pomagalo. Obenem pa zaupamo tudi na radodarnost naših dobrotnikov v domovini. Vsak misijonar je po svojem poklicu vojščak Kristusov. Preizkušnje in pomanjkanje so njegov delež. On ne obupa, ker ve, da, kjer je sila največja, je pomoč božja najbližja. Polja so zrela za žetev. Iz apostolskega vikariata Bahr-el-Ghazal. Pismo P. Hajmunda Tomasin, uma presv. Srca. V božjem imenu Vam priporočam neko podjetje, ki ga želimo vpeljati k večji časti božji in rešenju duš. Želimo namreč sezidali sestrski dom v Mltoro, kakor smo to pred leti storili v našiti postajah Wau in Kayanga. Sestrska postaja je neobhodno potrebna, ako hočemo žene resno izpreobrniti. Doslej nismo verjeli, da so žene tako dovzetne za nauke sv. vere, kot sedaj skušamo. Lani smo pridobili za sv. vero večinoma dečke °d 10. do 17. leta, nekaj otrok, nekaj starčkov, ki smo jih krstili vsled nevarnosti smrti — in to je bilo vse! Ker je žena tukaj sužnja, je bilo celo nevarno klicati jo h katehezi; kajti tudi kot kristjana bi bila ostala pod oblastjo staršev ali moža. Zdaj pa, ko prevladuje drugo mnenje med ženo in možem, se nam jasno kaže božja volja, lzpremembo smo zapazili že pred letom v našem katehumfehatu Ndaku. Mladeniči, možje in žene so prosili za sprejem. Evo Vam zgleda! Misijonarja je bil neki močan mož I3adi nesel deset minut preko nekega močvirja, njegov prijatelj Bagatu pa je peljal kolo za njima. V teli minutah je misijonar svojemu >Krištofu« razlagal nekaj iz katekizma. Mož s kolesom je vedno ponavljal za misijonarjem: io, io, a iucio (Da, da, tako je!). Po treli mesecih sta prišla oba in zaprosila za pouk v sv. veri in za sv. krst. Tudi po drugih krajih je bilo polno duha za izpreobračan je, n. pr. v Goro, Abushaka, Lemgbo, kjer se je turška vera nekaj časa močno širila. Zdaj prihajajo možje in žene z družinami v niisijon k pouku. Tekom dveh mesecev je prišlo naenkrat 30 odraslih z ženami in otroki. Mi pa imamo le enega moškega za pouk moških. Ženske poučuje vsako jutro in vsak večer neka kate-histinja na verandi. Veranda dobro služi ob suhem vremenu, a kaj bo ob dežju? Pa tudi bolj primerno je, da sestre poučujejo v šoli za ženske; saj imamo mi z moškimi dela dovolj. V cerkvi je od tedna do tedna več žensk. Nekoč smo se skoro ustrašili, ko smo se približali cerkvi, videč, da so klopi kar nabasane samih žensk, ki so imele pri sebi jokajoče otroke. Veselo znamenje je, da poganski starši prinesejo otroke h krstu in obljubijo, da jih bodo poslali v našo šolo, čim bodo dovolj stari. Tudi starejši ljudje se izpreobračajo; vendar je težko spraviti jih k pouku v misijon; zato jih večkrat obiskujemo, poučujemo, obvezujemo in tolažimo z večnim plačilom. Vsakdo bo priznal, da bi tako opravilo bilo za sestre kakor nalašč: da bi hodile od hiše do liiše in gojile te jesenske cvetke za nebesa. Zato smo se odločili, zaupajoč na božjo pomoč in pomoč dobrotnikov v Evropi, da bomo še to leto zidali hišo za sestre. Nažgali smo že 30 tisoč opeke in jo bomo še več. Vnrčujmo, kar se da, da bomo imeli tudi za streho. Pa navzlic dobri volji ne zmoremo vsega. Potrebujemo še 200 egiptovskih funtov, da bomo sezidali primerno hišo v tej deželi, kjer razsaja malarija in pobira misijonarje. Pozneje hočemo z božjo pomočjo postaviti tudi šolo in spalnice za žene, ki prihajajo od daleč. Za zdaj poučujemo le bližnje, ki lahko vsak večer gredo domov. Tiste, katerih možje se v misijonu poučujejo, so si v bližini sezidale kočo in se preživljajo z delom svojih rok, deloma pa misijon skrbi zanje. To so naše potrebe; zdaj pa upamo na podporo dušno in telesno. Dušno, ker izpreobrnjenje duš je delo milosti božje. Ako bodo pobožne duše molile za nas, potem upam, da boni mogel kmalu poročati vesele reči. Ako smo prosti materijalnih skrbi, imamo več časa za oznanjevanje božje besede, ne da bi nam bilo treba s strahom računati, za koliko ljudi nam bo zaloga zadostovala. Obetam Vam, da hočem ob vsaki pošiljatvi opraviti eno sv. mašo za Vas in za vse dobrotnike Klaverjeve družbe. Sestre-domačinke v Tananarivi. Piše sestra Marija Luiza, od sestra Božje previdnosti. Pred 25 leti smo prišle na otok Madagaskar. Samo štiri smo bile. Izmed sirot, ki smo jih sprejele, so nas nekatere vprašale, ali bi ne mogle postati misijonske sestre navzlic črni koži, da bi bile apostolke svojih rojakov. Nismo si upale zanikati. A ko smo jim vzbudile nekoliko upanja, smo jih obenem postavile na preizkušnjo za 10 let. Šest izmed njih jih je bilo 1. 1910. preoblečenih. Po dveh letih so napravile prvo obljubo, ki so jo potem vsako leto obnovile tako dolgo, da so 1914 dobile iz Rima dovoljenje za večno obljubo. Pristopale so vedno nove. Danes je 30 sestra razdeljenih na šest zavodov, ki jih imamo na Madagaskarju. Zelo nam pomagajo, ker nam njihovo znanje domačega jezika in navad zelo prav pride. Poučujejo malgaške deklice ki prihajajo v misijonsko šolo, negujejo naše sirote, učijo katekizem, obiskujejo bolnike na domovih in v bolnišnicah, kjer najdejo priliko, deliti sv. krst in pripravljati na izpreobrnjenje. Pa od česa živijo, ker niso zgolj duhovi? Pri tej draginji nas slane vsaka letnih 200 švicarskih frankov. Zdaj čaka sedem postulantinj, da bodo o Veliki noči preoblečene. Potem bodo dve leti v novicijatu, nato pa skupno s starejšimi sestrami nastavljene po misijonih. Devet drugih so aspirantinje, ki jih šele izobražujemo. Po petih letih študija bodo pripuščene k skušnjam, da bodo zaslužile diplomo za poučevanje verouka. Med tem časom jih moramo popolnoma vzdržati; kajti njihove revne rodbine jih nič ne podpirajo. Naj bi se jih spomnili naši dobrotniki s tem, da bi nekatere adoptirali in darovali za nje letnih 800 frankov. S tem bi imeli zelo veliko zasluženja in deleža na molitvah in dobrih delih teh poznejših sestra. Dragi dobrotniki, pomagajte nam! V nebesih boste dobili povrnjeno, kar boste tukaj iz ljubezni do bližnjega darovali. Ta, ki pomaga apostolu, bo prejel tudi plačilo apostola. Domačinke novinko in postiilantiuje v Aiubohipo (Madagaskar) Bridke ure. Gotovo jih mnogo doživi misijonar. Pa saj je bil nanje pripravljen, ko je zapuščal domovino in se odpravljal v Afriko. Pripravljen je bil na odpor poganov, na neuspehe, na mrzlico in druge bolezni. Danes pa prihaja nekaj nenavadnega, neka težava, na katero ni bil pripravljen v svojem poklicu. Prišla mu je, ne od nasprotnikov, ampak od prijateljev. Dobro so mu hoteli in so mu poslali darov in denarja; pa baš darila mu delajo preglavico. Ko bi smel porabiti denar za najpotrebnejše! Ko bi smel lačnim kupiti hrane, poplačati katehiste, ki že en mesec čakajo na plačilo, da bi ostali in ne prešli drugam. Ko bi smel izboljšati streho kapelice, da ne bi več deževalo na oltar in vernike! Ko bi smel sezidati šolo, po kateri domačini tako hrepene, da bi se v njej vzgajali za pravo vero. Pa vsega tega ne more. Lačni bodo morali potrpeti, ker misijonar ima zvezane roke. Prijatelji so mu poslali denar, toda pod gotovimi zahtevami. Otroke naj krsti in jim da taka in taka imena. Pa poročati mora o njih in poslati njih slike. Misijonar premišljuje sem in tja. Krstiti, toda koga? Misijon je šele v prvih začetkih. Pred krščevanjem je treba še dolgega pouka, prijatelji pa hočejo takoj poročila! V starejšem misijonu bi kaj takega bilo mogoče; tu so že krščanske družine. Toda ljudje hočejo sami določiti imena. Drugje bi bilo dovolj katehistov, .pa so večinoma dečki, ker deklice še ne uživajo toliko verske prostosti, da bi si mogle same izbirati vero, ali pa bi bile pozneje prisiljene, da pogana poroče, ki bi ga jim starši vsilili. Prijatelji v Evropi pa zahtevajo večinoma ženskih imen. Kje drugje bi bilo morebiti dovolj kandidatov za krst, pa je misijon tako reven, da si ne more omisliti aparata za fotografiranje. Zopet drugje je misijonar, ki je svojčas prinesel aparat iz Evrope, pa se mu je tekom časa pokvaril. Tu se aparat ne dobi, a prijatelji hočejo vendarle slik! Pa pride še hujše! ... Potem ko so mu naložili nekaj imen za novokrščence, dospe nekoliko daril: za neko Marijo s prošnjo za njeno podobo in naznanilo, za nekega Jožefa z enako prošnjo in še za 4 ali 5 drugih. Kaj naj počne ubogi misijonar? Toliko slik dobiti od teh, ki so bili že zdavnaj krščeni? Kam so se porazgubili sedaj vsi ti otroci? Par jih je morebiti še v misijonu, drugi so v stranskih postajah 100 in še več kilometrov daleč. Dva dni dolgo pot bi morali napraviti, da bi jih mogli slikati in bi bilo treba izgubiti 6 dni za to delo. Misijonar naposled izprevidi, da mu taka darila prinašajo le skrbi, dasi so prijatelji dobro mislili. Kajne dragi čitatelj, ti ne boš misijonarju nikdar napravijal takih skrbi? Ako mu kaj daruješ za razširjanje božjega kraljestva, pusti mu polno prostost, da porabi, kjer se mu zdi najpotrebnejše. Ako pa že hočeš, da se obrne denar za krst poganskega otroka, potem vsaj ne zahtevaj fotografij in poročil! Ako je to mogoče, ti misijonar itak sporoči, ako pa ni mogoče, nikar tega ne pričakuj. Ali naj misijonarju, ki se je ves dan trudil, vzamemo še počitek ponoči za nepotrebno pisarjenje. In ali naj res kdo potuje 6 dni zato, da ti preskrbi sliko tvojega novokrščenca ? Ne, dragi čitatelji, nikar ne obtežujmo misijonarja pri njegovem poklicu, ampak olajšujmo! Podpirajmo ga z darili, a ne zahtevajmo nemogočega! Čim nese bičnejši je dar, tem večje bo plačilo pri Bogu. Nilov praznik. Njegova zgodovinska prošlost in sedanjost. Piše misijonar najsvetejšega Srca. Nilov praznik je eden najznamenitejših narodnih praznikov v Egiptu. Zgodovina vseh ljudstev se ima za svoj razvoj zahvaliti navadno vplivu rek in veletokov, ki namakajo njih dežele. Obdelovanje zemlje kakor tudi prosveta naroda se razvija zlasti ob bregovih rek, razširjajoč se polagoma v notranjost dežele. Nilu imajo Egipčani zahvaliti ne samo svojo kulturo, temveč v pravem pomenu besede vso življenja zmožnost dežele. Po vsej pravici se Egipet imenuje dar Nilov. Ta reka je res pravi gospodar dežele, njen prvi in glavni kmetovalec, ki pride vsako leto obdelovat svoje posestvo, kjer preživi milijone. Treba je samo pogledati egipčansko vas in takoj se vidi, da je vse Nilov dar. On daje sladko vodo, deteljo, žito; iz njegovega ila so narejena stanovanja, iz Nila pride tkanina za obleko itd. Skratka, kamor sega Nil, tam je življenje, kjer ni njegove vode, puščava, smrt. Od Nila ima dežela in narod vse. Začetkom meseca junija začne v vročih krajih deževati, na visokih gorah pa se tajati sneg. Zgornji Nilovi potoki daleč tam v Sudanu naraščajo in vodovje raste tudi v Egiptu. Koncem avgusta je vsa dežela podobna velikanskemu jezeru. Le jezovi in vasi mole iznad njegovega površja. Kakih štirinajst dni ostane voda v isti višini, nato začne hitro padati. Do kamor je segla motna voda, do tja je prinesla svojo življenjsko moč, na-polnivši polja z izredno rodovitnostjo. In ta pojav je bistveno pripomogel k telesnemu in duševnemu kakor tudi nravstvenemu razvoju Faraonovega ljudstva. Zagotovljeni potrebnega živeža, katerega jim Nilovi valovi vsako leto tako velikodušno dele, so Egipčani sovražili vojno in pastirsko življenje ter svesti si svoje telesne čiiosti in blagostanja že zgodaj čutili potrebo urejenega državnega življenja kakor tudi pomnožitve svoje posesti in razširjenja svojega kraljestva. Nil pa ni pospeševal samo naraščanja prebivalstva, temveč bistril tudi njih um, učeč jih previdnosti in modrosti. Čeprav jim je zemlja dajala brez velikega truda v obilici, vendar ni s tem nikakor pospeševala lenobe. Kajti Egipčani niso našli, kakor otočani tihega morja, stalnih zalog svojega vsakdanjega živeža na drevesih, pod katerimi bivajo. Vsakoletno preplavljen je Nila namreč jih je sililo, utrjevati svoja bivališča, zavarovati svoje imetje pred valovi, kakor tudi za čas povodnji nabaviti si potrebne hrane za se in za živino. Kakor čas preplavljenja, istotako so tudi čas padanja vodž izračunali po teku zvezd. Torej so Egipčani s Kaldejci prvi, ki so položili temelj poznejšemu zvezdoslovju. Tako nam poroča Herodot, da so odkrili solnčno leto, namreč tek zvezd okrog solnca, deleč ta čas v 12 mesecev ali 365 dni. Ker je povodenj vselej uničila vsako lastninsko mejo, so morali po odteku vodovja zopet natančno razdeliti posamezna posestva, da je vsak lastnik dobil njemu pripadajoč del. Tn to je bila podlaga bodočemu zemljemerstvu. Vedno naraščajoče prebivalstvo jih je sililo, da so skušali povodenj razširiti umetnim potom na one kraje, katerih Nilovi valovi naravnim potom niso več dosegli. Skušnja jih je namreč učila, da, čim več je poplavila voda, tem rodovitnejša je bila zemlja, ker je ondi ostalo več plodonosnega blata. Tako so se zgodaj priučili stavbarstvu, kopajoč prekope, polagajoč jezove in vodopade, ki so urejevali tek reke. Toda to še ni bilo vse. Ta toli blagonosna reka, katero so Egipčani po božje častili, je mogočno vplivala tudi na njih verstvo. Nil, delivec vsega dobrega, je imel v puščavi, katere uničujoči pesek neprestano valovi v ozke doline, preteč uničiti blagoslov vode, mogočnega sovražnika. In tako se je pred njihovimi očmi odigraval neprestani boj za življenje in smrt. Nil, večno mlad, vzbujajoč naravo vsako leto k novemu življenju, obdarjajoč jo z novo močjo, jim je bil simbol življenja. Puščava s svojimi mračnimi slikami, tožno enakomernostjo in neutolažljivim, duhomorniin vplivom pa podoba smrti. Nil, življenje in moč predstavljajoči — je bil duh dobrega Ozirisa, puščava, podoba smrti — duh zlobnega Tifona. Nil je torej ustvaril Egipet, ker je neizčrpljivi vir njegove rodovitnosti. Nikakor se torej ni čuditi, da so Egipčani vsakoletno naraščanje svoje reke praznovali s sijajnimi slavnostmi. Niso pa ga častili samo kot delivca vsega bogastva in blagostanja, ampak tudi iz strahu, da jih strogi in pravični bog kaznuje s pregloboko in predolgo stoječo vodo; kajti v tem slučaju postane Nil slab gospodar, ki uničuje setev. Naravno torej, da so skušali pridobiti njegovo naklonjenost. Vsako leto ob odločilnem času naraščanja njegovih vodš so mu žrtvovali lepo sužnjo. Oblečena v krasno svatovsko oblačilo je stopila deklica v čoln, napolnjen /. dragocenimi darovi in jo tako izročili božanstvenemu ženinu. Čoln, sam sebi prepuščen, se je nekaj časa vrtel na valovih, nato pa med veselim vriskom gledalcev izginil v globočino. Ta šega se je pri Egipčanih vzdržala, dokler jih niso Arabci podjarmili. Slavnemu Amrou-ben-El-As-iju se je posrečilo prepričati jih, da bi se Nil zadovoljil tudi le z mrtvim kipom. Tn od tistih dob mu mesto žive žrtve darujejo leseno podobo krasne ženske naravne velikosti. Tudi arabski kalifi niso nasprotovali NUovemu prazniku, temveč ga obdali še z novim sijajem. Celo Napoleon Bonaparte je na svojem pohodil v Egipet želel prisostvovati tej zgodovinski in tako pomenljivi slovesnosti. -■- Uslišane molitve na priprošnjo ustanoviteljice Klaverjeve družbe grofice Marije Terezije Led6chowske. Gdč. M. v V. je poslala več daril v zahvalo za uslišanje po blagopokojni grefici T.edorhowski. Trpela sem na srčni slabosti, začela sem devetdnevnico na čast grofici T,, in že drugi dan se je obrnilo na bolje; zdaj pa se počutim prav dobro. Pošiljam malo darilo v čast blagopo-kojnici in sv. Antonu. A. H. Z veseljem naznanjam, da sem dobil na priprošnjo grofice L. tako dobro šolsko izpričevalo, kot se nisem nadejal; zato pošiljam majhen dar za misijone. Dijak L. T. 2e v tretje mi je pomagala + grofica L v neki materijalni zadevi; zato pošiljam obljubljeni dar za afriške misijone. E. M. Zahvala blagopokojni ustanoviteljici Mariji Tereziji Ledo-chowski za očividno pomoč v neki zelo važni in kočljivi zadevi. V zahvalo hočem nabrati in kolikor mogoče sama prispevati za katekizem v zamorskem jeziku. T. K. M. K. iz Zabukovja in F. B. iz Trbovelj se priporočata v zelo važni zadevi. Obljubi se zahvala in objava. Dragoceno božično darilo nam je poklonil blag duhovnik in velik prijatelj misijonov in naše Klaverjeve družbe, ko nam piše za božič: Spoštljivo podpisani poklanja družbi 12 sv. maš, katere je opravil preteklo leto za prospeli družbe obenem z vsakdanjim Memento za duše umrlih dobrotnikov. To naj bo kot božično darilo. Z odi. spoštovanjem N. N. S. J., pospeševatelj Družbe sv. Petra Klaverja. Propagandne vesli. P. Alojzij M oh n, od sinov presv. Srca, je bil imenovan za apostolskega prefekta v Lydenburgu (Južna Afrika). Škof Columban Drejer, frančiškan, apostolski vikar v Rabatu (Marokko), je bil poklican v novo ustanovljeni apostolski vikariat Sueški prekop. rr % , . . Apost. vikariat Vzhodne Uelle (Belgijski Kongo) se posle] imenuje vikariat Niangara. Apost. vikariat Libien se imcsnuje poslej vikaniat 1 r i p o 11 s. Meti Egiptom in zalivom Vel. Syrta se je ustanovil apost. vikariat Cyrenaika. Msgr. Bernardin Bigi, frančiškan, je imenovan za prvega apost. vikarja. P. Gerhard Wantcnaar je bil imenovan za apost. vikarja v pre-fekturi Basankusu. 25 let misijonar v Afriki. (Apostolski vikariat Bahr-el-Ghazal.) P. Beduschi piše iz Detwoka naši vrhovni voditeljici. Gotovo ste prejeli mojo dopisnico z naznanilom, da sem prejel 100 intencij za sv. maše. Danes prejem še enkrat potrjujem in se prisrčno zahvaljujem s prošnjo, da naj pokojna grofica Led6chowska izprosi od Boga čezdalje obilnejših milosti Klaverjevi družbi. Danes je minulo 25 let, odkar sem bil stopil na afriška tla. >Torej velika slavja,« boste rekli. Da — namreč v srcu, ki je polno hvaležnosti do Boga in dobrotnikov, zlasti do Klaverjeve družbe. Toda zunanjih slovesnosti nič! Današnji dan je še obilnejši na delu in naporu in glava mi je polna raznih skrbi, tako da ne morem niti pisma pravilno spisati, kakor bi rad. Ako se pa spomnim prvih 13 mesecev, ki so pretekli po ustanovitvi tukajšnjega misijona, kako moram hvaliti božjo previdnost, ki mi je dala toliko doseči v tako kratkem času. Od več strani — tudi od vlade — so nam odsvetovali, da bi v tem kraju ustanavljali inisijon. Pred kratkim je pa moral vladni nadzornik konstatirati izredno velik napredek. Seveda tu ni misliti na innogobrojne izpreobrnitve, kajti, kjer nisi sejal, tam ne moreš tudi žeti. Vendar jutro že naznanja dan in cvetje meri na sad. Det wok bo v kratkem doživel svoj dan in mi bomo prihajali z obilnimi snopi. Čudili se boste celo Vi, ki so Vam afriške razmere znane, kako je ljudstvo pripravljeno k izpreobrnitvi; zlasti žene in dekleta! Ze jih je 40 s svetinjo katehumenov, ki vneto hodijo k nauku. Kako pa: ali bodo tudi res prejeli sv. krst, ali se bodo vrnili nazaj v sužnost satanovo? To vprašanje mi leži na ustih in v srcu. Da jim zagotovim krst in krščansko življenje, je treba, da jih po krščansko poročim. Pač mi ni za to, da bi svojo 25-letnico kakorkoli slovesno obhajal ali si želel kakih daril. Vendar: nekaj pa le srčno želim, in sicer pričakujem tisto od Vas, blagorodna gospa grofica, in pa od Vaše Klaverjeve družbe. Prosim Vas, adoptirajte nekatere teh zamorskih deklic, ki prihajajo k nauku za katehumene. Res, da so stroški veliki, toda pomisliti je, kakšno ceno je dal .Tezus za rešenje človeški hduš. Po drugi strani pa, čim dalje bomo čakali, tem bolj bodo rastle cene in tem več bodo sorodniki zahtevali. In potem — jaz se staram. Morebiti mi ni dano že več dolgo misijonariti. O, ko bi mogel preden zaprem svoje trudne oči, doživeti veselje, da podarim Gospodu snop rešenih duš iz mojega Šilluka. To bi bilo darilo, ki ga pričakujem od Klaverjeve družbe — darilo, ki ga hočem pokloniti presvetemu Srcu Jezusovemu. Ali bo moja prošnja uslišana? V upanju, da bo, končavam dan svoje 25-letnice, da jutri nastopim začetek nove obletnice. O p o m b a urednic e. Zal, da P. Bodusclii ni doživel iz-polnjenja te svoje srčne želje; kajli umrl je nenadoma in nngloni<>. N. p. v m. — O, da bi njegova prošnja našla naklonjenih src in