Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 3B Leto XXXVI. - Štev. 2 (1784) Gorica - četrtek, 12. januarja 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 V sMH kreiene i vernim Cerkve Nemirno leto 1983 »V pridigah, pri katehezi in v časopisih je treba zgovorno pojasnjevati potrebe krajevne in vesoljne Cerkve.« Te besede iz zadnjega koncila (Presbiterorum ordi-nis, št. 11) je sv. oče Janez Pavel II. ponovil katoliškim časnikarjem, navzočim pri posebni avdienci dne 3. decembra. Ob tisti priložnosti je dejal tudi, da o-znaka »katoliški«, ki jo tedniki imajo bodisi v naslovu bodisi v podnaslovu, označuje, da je njih delo resnično in pravo apostolsko delo. »Rekel bi, da je velikodušno duhovništvo,« je pristavil papež. GLASILO KRAJEVNE CERKVE Poslanstvo katoliških tednikov je namreč to, da so glas krajevne in vesoljne Cerkve. Tudi drugi časopisi poročajo o njegovih potovanjih; včasih se spomnijo tudi na kakega kardinala, škofa, duhovnika. O delu katoliških laikov so bolj skopi v poročanju. Misijonsko dejavnost omenjajo le ob kaki Izredni priložnosti. Laični časopisi poznajo torej Cerkev, kadar gre za kaj senzacionalnega, ne poznajo pa njenega vsakdanjega dela, življenja in zlasti ne trpljenja. Zaradi tega imajo katoliški tedniki neprecenljivo poslanstvo, da pišejo in poročajo prav o življenju, delu in trpljenju Cerkve. Pri tem so katoliški tedniki predvsem glasniki krajevne Cerkve. To se pravi katoličanov v določeni škofiji. Spremljajo njih pobude na kulturnem, karitativnem, misijonskem, gospodarskem in tudi političnem področju. Ti tedniki niso glasilo določene skupine ljudi ali neke ustanove, temveč si prizadevajo biti glasilo vseh, ki se priznavajo k Cerkvi in se trudijo, da bi v življenju uresničevali njene smernice. ODNOS DO ŠKOFIJSKE OBLASTI Ob tem dejstvu nastane težava in sicer odnos katoliškega tednika do škofije. Ob srečanjih urednikov katoliških tednikov v Italiji prihaja zelo pogosto na dan ravno odnos do škofije. Nekateri škofje bi namreč radi, naj bi katoliški tednik bil neke vrste glasilo škofije: škof naj bi pri časopisu imel zadnjo besedo. Toda vsi uredniki to zahtevo odklanjajo. »Mi nosimo odgovornost in ne škof. Zato hočemo biti avtonomni od škofije«. Tako je pok. g. Andrej Gabrovšek ustavil svoj »Teden« tudi zato, ker se je hotel vanj vmešavati škof msgr. Santin. Ta zahteva je zelo na mestu, saj škof ne more biti odgovoren za vse, kar neki tednik objavi. Škof je pastir vseh v ško- \ fiji in ne samo vernih, še manj samo tistih, ki se v nekem tedniku oglašajo. Vendar pri tem nastaja nova težava. Večina katoliških tednikov v Italiji ni finančno samozadostna. Na to je opozoril tudi sv. oče. »Bolj skromne so finančne in tehnične zmogljivosti« pri katoliških tednikih. Toda to »skromnost« bogati ljubiteljstvo In prizadevnost pri katoliških tednikih. FINANČNI PROBLEM O finančnih težavah se danes govori pri vsem italijanskem tisku; tudi pri največjih in najbolj razširjenih dnevnikih. Ti si pomagajo tako, da stoje za njimi kaki finančni mogotci ali pa stranke. Za katoliškimi tedniki ni nobenih bogatih stricev. Še manj bi bilo na mestu, če bi za takimi tedniki stale kake politične skupine. Vsled tega si katoliški tedniki pomagajo tako, da se zatekajo k prostovoljnim nabirkam in darovom bralcev. Tu pa tam je tudi škofija, ki krije deficit v zavesti, da katoliški tedniki le pomagajo gojiti čutenje s krajevno Cerkvijo (sensus Ecclesiae localis), da so del pastoralne dejavnosti v škofiji. FINANČNI POLOŽAJ SLOVENSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV Ko smo slovenski duhovniki snovali prvi katoliški tednik v Gorici, smo se zavedali, da moramo biti finančno neodvisni, če hočemo ostati svobodni. Pri tem smo zaupali v velikodušnost naših slo- venskih vernikov in duhovnikov. In res, prve številke »Slovenskega Primorca« smo lahko izdali, ker so že na prvi seji priskočili na pomoč nekateri duhovniki, med njimi tudi pok. msgr. Mihael Toroš, ki je daroval deset tisoč (danes en milijon in pol lir). Ko je list začel izhajati, so se kmalu javili tudi dobrotniki z darovi. Uredniki in sotrudniki so pa seveda delali brezplačno. Tako se je začelo s »Slovenskim Primorcem« in tako se je pozneje nadaljevalo do danes. Slovenski katoliški tedniki so izhajali in izhajajo, ker so jih bralci podpirali in jih podpirajo ne samo z naročnino, temveč tudi s prostovoljnimi darovi. Zaradi tega je g. Dušan Jakomin lahko rekel na nekem zborovanju v Trstu, da »Katoliški glas« nima dolgov, ker ga bralci podpirajo s prostovoljnimi darovi. Ker smo finančno neodvisni, smo tudi svobodni. K tej svobodi prispevajo tudi nabirke ob mesecu katoliškega tiska. Vsled tega lahko zaključim to razmišljanje: Slovenski katoliški tisk v zamejstvu bo obstal, dokler ga bodo slovenski verniki brali, naročali in podpirali. Ce se bodo kdaj utrudili ali naveličali, bo tudi naš katoliški tisk usahnil. To pa vedno bolj zavisi od mlajših generacij, to je od tistih, ki so se rodili in zrastli po zadnji vojni. K. HUMAR Vsako leto na dan 1. januarja že vrsto let — pobuda je prišla od papeža Pavla VI. — po svetu obhajajo Dan miru. Cerkev želi, naj bi ta dan verniki molili za mir, vsi »ljudje blage volje« pa razmišljali o daru miru in kako ga udej-stviti. Papeži so v teku let predložili v razmišljanje že razna gesla kot n. pr.: »Mir je mogoč«, »Mir je sad pravice«, »Mir zavisi tudi od tebe«, letos »Mir in spreobnjenje srca«. Dejansko bo moralo človeštvo prenoviti svoja srca, kajti v preteklem letu je bil prav mir tista dobrina, ki jo je pogrešal ves svet. Res je obračun preteklega leta kar se tiče miru porazen. Bojišč, kjer se orožje uveljavlja, ne manjka; smrtne žrtve gredo v stotisoče; navadili smo se na razdejana naselja in uničene pokrajine. VES SREDNJI VZHOD JE V OGNJU Prva taka dežela je Libanon, svoj čas imenovan Švica Bližnjega vzhoda. Postal je eno samo bojišče, kjer se zagrizeno spopadajo razne verske in plemenske skupnosti. Poleg redne vojske imajo svoje milice maronitski falangisti, muslimanski Druži, šiitski Libanonci, Palestinci, ob njih pa so na ozemlju še oddelki sirske in izraelske vojske. K tem je treba prišteti čete mednarodnih mirovnih sil (ZDA, Francija, Velike Britanija, Italija), ki pa so same tarča raznih napadov s strani muslimanskih prenapetežev. Zakonska zaščita in priprava na evropske volitve Sedanji politični položaj v okviru slovenske narodne skupnosti v Italiji narekuje naši slovenski stranki SSk specifične dolžnosti in naloge. To še posebej v prizadevanjih za dosego zakonske zaščite Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski krajini, pri čemer je prav Slovenska skupnost aktivno udeležena s svojim zakonskim osnutkom v rimskem senatu. V tem smislu se je konec prejšnjega tedna deželni tajnik Andrej Bratuž sestal v Tridentu s predsednikom Triden-tinsko-tirolske ljudske stranke senatorjem Sergiom Fontanarijem, predlagateljem našega zakonskega osnutka. V razgovoru je bil v ospredju problem naše zaščite. Tridentinski parlamentarec je med drugim sporočil, da se bo 18. januarja začela razprava v prvi senatni ustavni komisiji o tem problemu. Senator je zagotovil, da bo o poteku parlamentarnih del stalno v stiku s SSk. Pogovor je nato zadeval še nekaj drugih aktualnih političnih vprašanj, med temi pripravo na evropske volitve, ki bodo verjetno meseca junija. Pobude in predlogi za evropske volitve in skupen nastop raznih manjšinskih in avtonomističnih gibanj so bili predmet še drugih pogovorov in srečanj. Prav tako ob koncu tedna še je deželni tajnik SSk sestal v Padovi z odgovornimi predstavniki Lige Venete, ki je že sodelovala na prvih evropskih volitvah leta 1979 in ima sedaj tudi dva svoja parlamentarca v Rimu. Njen senator Girardi je obenem sopodpisnik zakonskega osnutka SSk za zaščito. V soboto 7. januarja pa se je deželni tajnik SSk udeležil v Veroni srečanja raznih zgoraj omenjenih političnih gibanj in to prav za pripravo na skupen nastop pri bližnjih evropskih volitvah. Tej izmenjavi mnenj in izkušenj bodo v bodoče sledile še druge podobne pobude. ■ Italijanski zunanji minister Andreotti je pretekli teden obiskal dve zahodnoa-friški državi: Gabon in Senegal. Gabon je za Italijo gospodarsko zelo zanimiv, saj izvaža nafto, les, mangan in je šesti svetovni proizvajalec urana, Senegal pa je revna dežela, ki jo pesti suša in proizvaja le žitarice in podzemeljske oreške. V obeh državah se je Andreotti razgo-varjal tudi o političnih problemih, obsodil politiko plemenskega razlikovanja v Južni Afriki ter poročal o svojih obiskih po državah Srednjega vzhoda. V Dakarju (Senegal) je Andreotti tudi odprl italijanski kulturni krožek. ■ Zahodnonemški zvezni kancler Helmut Kohl se je v Neaplju sestal kot predstavnik nemške Krščanske demokracije s tajnikom italijanske DC De Mitom in njenim predstavnikom Piccolijem. Sklenjeno je bilo, da se bosta v bodoče obe stranki občasno posvetovali z namenom, da prispevata k okrepitvi Evropske gospodarske skupnosti in proučita politični položaj v Latinski Ameriki. Po razgovorih je Kohl s svojima sobesednikoma obiskal izkopanine v Pompejih in se še isti dan vrnil v Bonn. ■ Bivša avstrijska cesarica Cita, ki ima sedaj 92 let, je prišla v Rim v zvezi s svetim letom odrešenja. Z njo je prišlo 31 članov nekdanje cesarske družine, med njimi trije sinovi od osmih otrok, ki jih Cita ima. Sv. oče je vso skupino sprejel v Vatikanu, kjer so v soboto 7. januarja prisostvovali sv. maši v njegovi zasebni kapeli. Sledila je zasebna avdienca, o kateri ni bilo izdano nobeno poročilo. O-bjavljena je bila le fotografija, ko se sv. oče rokuje z bivšo cesarico. ■ Italijanska judovska skupnost je naslovila na Pertinija v zvezi z njegovo novoletno poslanico spoštljivo, a obenem kritično pismo, v katerem pravi med drugim: »Med številnimi pokoli, ki so s krvjo omadeževali Bližnji vzhod, ste omenili kot obsodbe vrednega samo tistega v taboriščih Šabra in Šatila ter pripisali neposredno odgovornost tistim, ki ga niso preprečili, kar je bilo seveda zelo hudo, vendar tudi predmet uradne preiskave, ki ji v državah tistega območja ni primera. Niste pa na noben način omenili falan-gistov, ki so bili pravi krivci pokola. Prav tako ste pohvalili modrost kralja Huseina, vendar bi bilo zelo poučno, če bi s tem v zvezi omenili tudi pokol tistih 15 ali 20 tisoč Palestincev, ki ga je redna jordanska vojska pod njegovim poveljstvom zagrešila med znanim črnim septembrom leta 1970«. V bližini je drugo krvavo bojišče, to je iransko-iraška meja. Boji trajajo že nad tri leta, padlih je že skoro za milijon borcev, obe strani sta nepopustljivi. Zahodne velesile ves čas trepetajo, da ne bi prišlo z iranske strani do zaprtja Hor-muške ožine, skozi katero plujejo ladje, naložene z nafto. Če bi se to zgodilo, bi morala Severna Amerika poseči. Nihče ne ve, kakšne bi bile posledice za svetovni mir. Malo naprej proti vzhodu je Afganistan. Že četrto leto ga imajo zasedenega sovjetske čete, a jim ni uspelo uničiti odpora domačinov. Gverila se nadaljuje, več milijonov Afganistancev je pribežalo v bližnji Pakistan, a kljub vsemu, prebivalstvo se ne uda. Za Sovjetsko zvezo se Afganistan spreminja v novi Vietnam, le da Moskva ne bo nikdar pristala, da se umakne kot so to storile ZDA. Gre za prestiž komunistične vodilne države, ki ne sme biti na noben način poražena. Enako je v Kambodži. Komunistični Vietnam jo je zasedel pred štirimi leti, pregnal še bolj krute rdeče Kmere v goščavo, a se mora sedaj neprestano z njimi boriti. Tudi tu stotisoči begunci životarijo v taboriščih ob tajski meji. GVERILA V SREDNJI AMERIKI Če se podamo na ameriško celino, ne moremo mimo Srednje Amerike, kjer sta od državljanske vojne prizadeti zlasti dve državi: El Salvador in Nikaragva. V Salvadorju žanje levičarska gverila kljub izdatni ameriški pomoči vladnim četam vedno nove uspehe. Dokler bo namreč v državi na oblasti skrajna desnica, ki brani samo interese veleposestnikov, do pomirjenja ne bo moglo priti. Menimo, da podpirati režim, ki se razglaša za protikomunističnega, pa je obenem socialno brezčuten do širokih slojev prebivalstva, pomeni na dolgo dobo slabo naložbo, ki se lahko konča tako kot v Nikaragvi. V tej državi so levičarji, ki se imenujejo sandiniste, prišli na oblast prav zato, ker je dolgoletna Somozova diktatura postala do kraja osovražena. Toda namesto da bi ljudstvu dali demokratične svoboščine, so sandinisti uvedli novo diktaturo, to pot marksistično in se tesno naslonili na Kubo. Hoteli so izvažati svojo revolucijo še v druge srednjeameriške države, kar je vznemirilo ZDA. Nasproti obali Nikaragve so se pojavile ameriške bojne ladje, v državi pa postaja dejavnost protisandinističnih skupin vse večja. Ta- ko je levičarski režim potisnjen v obrambo, obenem pa preživlja hudo gospodarsko krizo. i TUDI V AFRIKI TECE KRI V Afriki je bil leta 1983 nemiren zlasti njen jug. Južna Afrika si prizadeva, da bi Namibija, t. j. Južnozahodna Afrika ne prišla v roke gibanja Swapo, ki ga vodijo levičarji. Zato stalno vpada na jug Angole, ki ima tudi levičarski režim pa še kakih 20.000 Kubancev, ki ga varujejo pred zlomom. Ostala žarišča spopadov ostajajo gverila v Mozambiku, pa v Eritreji in državljanska vojna v Čadu, ki jo neti libijski fanatik polkovnik Gedafi. NASILJE V EVROPI Evropa k sreči ne pozna vojnih spopadov, doživlja pa marsikje nasilje teroristov. Pred njim ni prosta Severna Irska, ne baskovske dežele v Španiji, ne Italija, kjer se je sicer rdeči terorizem polegel, je pa zato tembolj dvignila svoje glave mafija. Ugrabitve in umori so skoro na dnevnem redu. Tudi Poljska se ne more dokopati do pravega miru. Jaruzelski je trdno odločen, da dokončno odpravi s sindikatom »Solidarnost«, a mu ne gre vse po želji. Ljudstvo s pasivno držo ruši njegovo oblast, Cerkev pa skuša lajšati duhovno in materialno bedo, ki jo prinaša odvisnost od Moskve. STRAH PRED JEDRSKIM RAZDEJANJEM Vsa zahodna Evropa pa istočasno trepeta pred možnostjo jedrske vojne. V letu 1983 je prišla do posebne veljave politika jedrskega zastraševanja. Kocka je padla: nove severnoameriške rakete Per-shing II že stojijo na zahodnonemških tleh in so uperjene proti Vzhodu, kajti Moskva je ostala gluha, da se odpove svojim raketam, ki jih je že namestila in s katerimi je hotela pogojevati države Zahodne Evrope. Kot vidimo, je zgodovina leta 1983 zgodovina vojn, spopadov, gverile, krvavega nasilja in napetosti. Kaj storiti? Čeprav se zdi odgovor nerealen in tipično verski, je vendar edini mogoč: treba je, kot pravi sv. oče, spremeniti mišljenje, spremeniti srce. Kajti ne ubija raketa, ampak človek, ki se odloči, da jo uporabi. J. K. Slovenski škofje o odgovornosti za narod, jezik in kulturo Ta izjava je bila objavljena v »Sporočilih slovenskih škofij« za december 1983 in je bila napisana zlasti za slovenske duhovnike, je pa upoštevanja vredna tudi za ostale člane slovenskega naroda. V izjavi pravijo slovenski škofje tudi tole: Krščanstvo in slovenstvo sta bila v zgodovini našega naroda vedno tesno povezana. Prva slovenska zapisana beseda je beseda našega človeka Bogu. Delež, ki so ga imeli pastirji božjega ljudstva pri prebujanju naše narodne zavesti in skrbi za naš materini jezik je izredno pomemben in to izročilo tudi danes zavezuje Cerkev na Slovenskem. Pred našo odgovornost za slovenski narod, njegovo omiko in njegov jezik pa nas ne postavljajo samo zgodovinski razlogi. Krščanska vera sama nas opozarja, da je narodnost izredno pomembna naravna vrednota. Zadnji cerkveni zbor je to še posebej poudaril. Cerkev se veseli raznolikosti narodov, jo spoštuje in upošteva. Ostro obsoja vsako iztrebljanje narodov in ponovno spominja, da so vsi narodi enaki med seboj, kar pomeni, da imajo vsi pravico do obstoja in enakopravnega razvoja. čutimo, da je na ta temeljna načela treba ponovno opozoriti. Gojiti moramo lepo in čisto slovensko besedo, skrbeti za dostojno izražanje, poznati narodovo preteklost, jo ceniti in se iz nje učiti. Za to imamo pri prejšnjih rodovih slovenskih dušnih pastirjev veliko kar ganljivih vzgledov, med katerimi velja omeniti zlasti škofa Antona Martina Slomška. Na vse to še posebej mislimo v času, ko nas toliko znamenj opozarja, da pojema razumevanje za našo narodno zavest in da sta naš jezik in kultura ogrožena, kar pomeni nevarnost za naš narodni obstoj. Zato smo dolžni priznanje in zahvalo vsem našim kulturnim in družbenim ustanovam, posebno pa še tistim pogumnim, nesebičnim in občudovanja vrednim kulturnim delavcem, ki so na obstoječe nevarnosti in nerešena vprašanja opozorili našo javnost in se zavzemajo za to, da bi slovenski otroci in mladina v šoli in vzgoji mogli dobro spoznati svojo narodno preteklost, kulturno in jezikovno bogastvo in biti na vse to ponosni. Vsa ta prizadevanja iskreno pozdravljamo, odločno podpiramo ter jim želimo uspeha ob čim širšem sodelovanju. Na preloma časa Mesec za katoliški tisk NA PRAGU NOVEGA LETA PROSIMO ZA POMOČ V Celovcu izhaja verski tednik »Nedelja«. Je zelo razširjen in dobiva precejšnjo denarno pomoč od celovške škofije. Uredniki lista si zelo prizadevajo, da bi tednik izboljšali in tako povečali število bralcev. Kaj pa mi? Sami sicer nimamo pravega verskega lista in govorimo zato o katoliškem tisku, ki hoče in mora zajeti vsa vprašanja našega življenja. Seči mora, v kolikor se pač da, na vsa področja našega življenja, trpljenja in veselja. Ali ni to preveč? Zato pa razmišljamo, kaj bi v našem tisku, zlasti v »Katoliškem glasu«, uvedli novega, izboljšali, popravili ipd. Vedno znova se pojavljajo kritike, a lahko nam verjamete, da se na uredništvu, kolikor nas je, trudimo, da bi bil predvsem »Katoliški glas« kvaliteten, tak, da bi vsi imeli veselje nad njim. To je precej zahtevna naloga; ko hočeš narediti kako stvar zares dobro, šele spoznaš, kako si omejen, kako sam vsega ne veš in ne znaš. Gotovo imate tudi vi bralci kako mnenje o »Katoliškem glasu« — dobro ali slabo — ali pa kaj srednjega! Morda imate kake posebne želje ali predloge glede njegove oblike, njegove vsebine. Morda kaj pogrešate. Na uredništvu bi vam v vsem tem zelo radi prisluhnili, res hvaležni bi vam bili, če bi nam glede tega kaj sporočili. Tako bi nam pomagali sooblikovati naš »Katoliški glas«. Včasih je slišati veliko kritik. Težko sprejemljiva in porabna se nam zdi le tista kritika, ki vse zavrača, ki ne vidi nikjer ničesar dobrega in vrednega, tudi ne truda in dobre volje, ki ju posvečamo našemu tedniku. Navadno se skriva za takšno kritiko brezbrižen odnos do lista sploh. Tak kritik bi moral najprej pri sebi kaj popraviti, moral bi se najprej sam »spreobrniti«. Naš odnos do slovenskega verskega tiska, kakor tudi odnos do vsega našega katoliškega tiska bo takšen, kakršna je naša verska in narodnostna zavest. Ce smo v tem dvojem trdno zasidrani, nam bo tudi slovenski katoliški tisk dragocen, pa naj bo še tako skromen in nebogljen. Največje zadoščenje je vsakemu časnikarju in uredniku, če ve, da bralci njegov časnik pričakujejo, da ga radi prebirajo in ga skušajo tudi sami soustvarjati. Prisrčno vas zato vabimo, ostanite z nami tudi v novem letu! 1. Š. misijonarjev NOVOLETNA MISEL Na prelomu časa, v teh dneh, ko sta se kazalca na veliki številčnici življenja dokončno premaknila v obdobje novega leta, občutimo bolj kot kdajkoli simbolični pomen uteži in nihala. Oziramo se nazaj, na prehojeno pot, in hitimo naprej, k novim bregovom, v utopije in načrte, v sanje in perspektive. Ko se ozremo na levo in desno stran, na sever in jug, vidimo, da se je veliki prostrani svet zmanjšal in zožil. Navdušenje milijonov, ki so še pred nedavnim časom z občudovanjem spremljali astronavtske može na njihovih z zvezdami tlakovanih sanjah v vesolje, se je umaknilo pred suhoparnimi računi, treznimi statistikami in preglednimi poročili o številu nezaposlenih delovnih ljudi. V utopijo bodočih velikih dejanj so vdrle manj heroične misli o zamujenih možnostih in izgubljenih iluzijah, o nepotrebnih napakah in nekoristni zapravljivosti. Svet je postal majhen iz posebnih razlogov. Čeprav je geofizikalni račun isti kot v letih brezbrežnega navdušenja, ga je zožilo zaupanje v tako imenovani svetovni napredek. Mladina kljub temu tudi danes uhaja iz kletke dohojenih poti in donošenih žrtev. Želi si izhoda iz konvencij, ki jih več ne razume. Toda kje je ta zaželeni izhod? Kje so perspektive za nove rodove? Totalna družbena eksplozija kot revolucionarno uničenje obstoječih norm privlačuje le maloštevilne. Utopične vizije je čas premalo potrdil. Po drugi strani so ekstremistični padci v terorizem in radikalizem mnogim dokončno odprli oči. Sanje o razpadu civilizacije v primitiv-nejše oblike nekdanjih življenjskih načinov so druga jata morgana, ki ji dosledno slede le redki. Tudi v aktualnih ekoloških gibanjih tako imenovanih zelenih je ta utopična regresivna oblika znatno zatišana. V glavnem stoje tudi v mišljenju teh prenovitvenih aktivistov v ospredju popolnoma konkretni problemi, boj za varstvo okolja, za mir, za zaščito človeka sredi velikih industrijskih kompleksov, za zdravo naravo in biološko utemeljeno življenje v družbi, ki se je tehnološko preveč razrasla. Potemtakem preostane kot poglavitni bivanjski način v obdobjih, ki prihajajo, kontinuiteta in inovacija. Tudi mnogi mlajši ljudje se vedno bolj nagibajo k prepričanju, da je potreba uspešne dosedanje oblike življenja ohraniti za bodočnost. Vse preveč smo rušili, ne da bi natančno premislili, ali bomo na ruševinah starega zgradili dovolj kvalitetno novo stavbo. Vendar je treba znati ohranjevati novi miselni način, ki pa ne temelji na upoštevanju ustaljenih življenjskih oblik in sporočil. Veliki prazniki na prelomu dveh koledarskih let so kot rojstvo novega življenjskega upanja. Že božično skrivnostno Rojstvo lahko razumemo ne le kot rojstvo božjega Jezusa iz Nazareta, temveč tudi UTRIP CERKVE P. Albin Škrinjar SJ biseromašnik V Zagrebu na Jordanovcu so v nedeljo 20. novembra lani prisrčno obhajali 60. letnico mašništva in 70 letnico redovnega življenja jezuita p. Albina Škrinarja (v Družbo je bil sprejet 1. januarja 1914, v mašnika je bil posvečen 26. avgusta 1923). P. Albin Škrinjar je doma iz Sežane in je bil dolgo let profesor sv. pisma. Njegova premišljevanja o Jezusu Kristusu so izšla v slovenskem prevodu v Trstu leta 1962. Virgilovo leto v salzburški škofiji Virgil je bil doma na Irskem in je v 8. stoletju napravil Salzburg za pomembno središče dušnega pastirstva Letos bo poteklo 1200 let od svetnikove smrti. Ob tej priložnosti so za leto 1984 predvidene v Salzburgu številne cerkvene prireditve, pa tudi mednarodni glasbeni, plesni in gledališki festival ter mednarodni znanstveni simpozij o sv. Virgilu. Svetnik je pomemben tudi za nas Slovence, saj je poslal na Koroško škofa Modesta. Jubilejno Marijino leto v Loretu Na božični dan je nadškof v Loretu Loris Capovilla razglasil jubilejno marijansko leto 1984 in sicer za dvatisočlet-nico rojstva Marije, Jezusove matere. V božični in novoletni noči je bilo v Loretu bedenje z razmišljanjem, kaj pomeni Marija za vse človeštvo. kot rojstni dan človeštva, kot antropološki praznik Adama in Eve, ki ju na isti dan slavimo. To pa je tudi, kot je mislil Že stari svet, praznik novega dneva, praznik Luči, ki sedaj, po jesenskih mrači-nah, raste v veliko svetlobno življenje novega leta. Zato lahko na začetku novega leta upravičeno trdimo, da je danes luč nad nami. V znamenju rastoče sončne svetlobe pričenjamo pot v novo leto. Bodimo resnejši in treznejši kot smo bili doslej! To bi imelo vsekakor svoje dobre strani. Pot nas namreč vodi proč od abstrakcij in nerealnih utopij. Manj sanjamo o bodočnosti, ker moramo mojstriti sedanjost. Danes in tukaj sta postali osrednji nalogi časa. Trezno prenovljeni popotnik bo tudi v novem letu našel blagostanje in mir, varstvo in pomoč. Naša civilizacija ima dovolj perspektivičnih možnosti, če bodo njeni popotniki znali vstopiti v urejeno življenje dobro premišljenih obnov in prenov. Tako pot pa zmore le novo življenje na obronkih novega leta, novi človek na poti v življenje, ki ni od danes na jutri, temveč ujeto v bivanjsko usodnost večnega časa. Človeški glas je delo višjih rok. Človek in vse stvarstvo je zapisano smrti in minljivosti. Božja številčnica je izven zemeljskega časa. Ko pada zemeljski čas skozi uro večnega Ustvarjalca, ko je dopolnjena usodnost koledarskih zemeljskih let in je umrl ta čas, teče večni čas po kolesnicah, po katerih bomo stopali tudi mi, če smo upali Vanj in Vanj verjeli. Lev Detela a Na Siciliji so pripadniki mafije v samem središču Katanije ubili 59-letnega časnikarja in publicista Giuseppea Fava. To je v zadnjih 13 letih že četrti časnikar, ki ga je mafija odstranila, ker ji je postal nadležen zaradi njegovega neprestanega pisanja o zločinskem podzemlju in njegovih razvejanih zvezah v gospodarskem življenju otoka, ki šteje 5 milijonov prebivalcev. Eno njegovih zadnjih del je knjiga »Mafija — od Giuliana do Dalla Chiesa«. V njej odkrito piše o povezanosti političnih strank in mafije na Siciliji. a Šef poljske države Jaruzelski in pri-mas poljske Cerkve Glemp sta se na dan sv. Treh kraljev sestala v Varšavi in se pogovarjala kar pet ur. Javnost je lahko zvedela samo za okvirno vsebino teh pogovorov in za ugotovitev, da se odnosi med državo in Cerkvijo, ne glede na občasne manjše ali večje zaostritve, uspešno razvijajo. To srečanje z Glempom je bilo že osmo, odkar je Jaruzelski februarja 1981 postal predsednik vlade, a V severnoafriški državi Tunizija so 29. decembra izbruhnili hudi neredi, ki jih je povzročil odlok vlade o podražitvi kruha, testenin in drugih izdelkov iz pšenične moke. Zaradi neredov je bila oblast primorana uvesti izredno stanje. Vse to pa ni pomagalo. Tako je bil predsednik države po enem tednu prisiljen razveljaviti podražitve. Sedaj bo treba popraviti proračun, ki so ga hoteli uravnovesiti z ukinitvijo državnih podpor za najosnovnejša živila in tako pridobiti 246 milijonov dolarjev. Kot »grešni kozel« pa je moral odstopiti notranji minister, ki je poslal vojsko nad izgrednike. Nehote sta bili v dogodke vpleteni tudi dve skupini italijanskih turistov, ki so novoletne počitnice preživljali v Tuniziji. Razjarjeno prebivalstvo se je zneslo nad avtobusoma, v katerih so potovali. Med njimi je bilo tudi 41 Tržačanov. Oblasti so jih nato prepeljale v bližino mesta Tunis, od koder so se mogli vrniti v Italijo šele 4. januarja. a Na prošnjo severnoameriškega demokratskega senatorja in kandidata za letošnje predsedniške volitve v ZDA črnskega pastorja Jesseja Jacksona, ki je obiskal sirsko prestolnico Damask, je tamkajšnja vlada osvobodila ameriškega pilota, tudi črnca Roberta Goodmana, ki so ga sestrelili 4. decembra lani med nekim napadom na sirske položaje v libanonskem pogorju. Goodmana je ob povratku v ZDA sprejel v Beli hiši tudi predsednik Reagan in mu izrekel dobrodošlico. a V Izraelu so sporočili, da živi danes v državi 4,1 milijona ljudi. Od teh je 3,430.000 Judov, Arabcev pa 710.000. število prebivalcev se je z ozirom na leto 1982 povečalo za 78.000 oseb, rodna moč Judinj pa od 2,79 na 2,85 na tisoč prebivalcev. Skrb kardinala Casarolija za zapornike Kardinal Casaroli je državni tajnik v Vatikanu in najožji sodelavec sv. očeta. Malo pa je znano, da že 40 let obiskuje rimske zapore in se zlasti -zanima za mladoletne zapornike. Na božično jutro je v rimski ječi Regina Coeli daroval sv. mašo, ki so se je udeležili jetniki, uprava in drugo osebje. Po mašnem o-bredu je kardinal obiskal še bolne zapornike. Dostojanstvo človekove osebe je še premalo ovrednoteno 2. decembra lani je papež posebej spre-jeljel člane mednarodne teološke komisije, ki jo je leta 1969 ustanovil papež Pavel VI. Komisija šteje 30 članov. Ko se je papež pogovarjal z uglednimi teologi z vseh petih celin, se je po eni strani pritoževal, da koncilski nauk o dostojanstvu človekove osebe še ni dovolj prodrl v svobodno teologijo, po drugi strani pa je hotel razložiti, zakaj je prav obramba človekovih pravic in dostojanstva njegove osebe ena izmed osrednjih skrbi njegove apostolske službe. To je tudi razlog, zakaj se morajo tudi teologi čutiti poklicani k poglabljanju teoloških osnov takšnega delovanja, ki je v bistvu poslanstvo vsakega kristjana. Teologom je pokazal dve nujni nalogi: evangeljsko spreobrnjenje ter delo za mir in spoštovanje človekovih pravic. Letošnje šmarnično branje V Sloveniji pripravljajo za letošnji maj kar štiri »Šmarnice«. Silvester Cuk, Iskalci in pričevalci; Martin Stafanciosa, Z Jutranjo zarjo do Sonca (rožni venec, evharistična skrivnost); Edo Škulj, Vsi zapojmo iz srca — šmarnice ob Marijini pesmi; Janez Jenko, Odrešenikova ljubezen in Marijanska vzgoja (v eni knjigi). Iz pisma g. Vinka Zaletela Iz Argentine sem se vrnil na Koroško telesno in duhovno pomlajen, z mnogimi vtisi, novimi diapozitivi in novimi načrti za nadaljnje delo. Pregovor pravi: človek obrača, Bog pa obrne. Teden po vrnitvi je Bog vse preobrnil, jaz pa sem dal čast svojemu imenu: Zaletel. Doma pri delu sem se s svojo glavo zaletel tako nerodno, da je rob prtljažnega pokrova butnil prav v oko in mi ga popolnoma uničil, in to prav moje dobro oko. Strahotno spoznanje: v hipu se je podrl ves svet dela in načrtov, svet se je skrčil na minimum, sem skoraj slepec, kajti na drugo oko vidim tako malo, da morem brati le še večje črke. Pa si mislim: 70 let mi je Bog naklonil, med temi 47 let najlepšega duhovniškega dela. Videl sem toliko božjega sveta kot malokdo in ga lahko potom slik in knjig posredoval drugim. Vse življenje se mi je razmeroma dobro godilo, zakaj ne bi bil deležen tudi nekaj trpljenja kot mnogi drugi, tudi nekaj pokore mi bo prav prišlo, če sem svoje oči preveč uporabil za posvetne reči, naj se mi dušne bolj odpro za duhovne dobrote. Bog že ve, kako je prav. Vse pomilovanje, sožalje, tožbe nič ne pomagajo. Prosim le za molitve in žrtve, da bom lahko prenašal novo stanje in da bo v korist moji duši in še drugim, zlasti sobratom, ki morajo mnogo več trpeti kakor jaz. Sedaj vas ne bom mogel več obiskovati, kvečjemu vi mene, toda z mislimi in srcem vas bom, dragi bratje in sestre, obiskoval po vsem svetu in se zanimal za vas in vse drage. Voščila naših Za praznike so se oglasili številni naši misijonarji. Iz njihovih voščil nekaj drobtinic. Ivan Štanta. »Vsem najlepša voščila za božič in novo leto... Naročeni avto ni še dospel, a upam, da ga kmalu dobim.« (V misijonih namreč tudi misijonarji ne pridejo daleč brez avtomobila. Prejšnji avto g. Štante je že tako izrabljen in star, da zanj ne dobi več nadomestnih delov). »Drugo leto (1984) bom 25. junija obhajal 25-letnico mašniškega posvečenja. Ce mi bodo predstojniki dovolili, bom prišel obhajat ta praznik v domačo vas.« Na koncu pisma se g. Štanta zahvaljuje tudi za pomoč, ki mu jo daje misijonski urad goriške nadškofije in za pošiljanje časopisov. Z Madagaskarja. S tega velikega otoka se je v imenu številnih tam delujočih misijonarjev in misijonark oglasil g. Rok Gajšek. Najprej potoži, da je z vrnitvijo Janka Kosmača v domovino nastala velika luknja, posebno v Ankarani in okolici. Ker sami ne morejo vsemu kaj, so se obrnili na slovenske škofe, da bi dobili znova kakega duhovnika za pomoč v misijonih. Potem omenja, da se je srečal z g. Ivanom Štanto. »Z vsem srcem je pri svojih gobavcih,« pravi. Priporoča se za kako primerno branje. (Poslali mu bomo letošnje goriške mohorjevke). Prav tako bi jim prav prišel kak verski film super 8. In pa zdravila. »Glede zdravil so tukaj velike težave. Zmeraj nam jih primanjkuje.« Zaključuje; »Za praznike vsem najplepša voščila.« P. Radko Rudež iz Zambije. Precej na dolgo poroča o svojem sedanjem misijonskem delu. Vedno je na poti, gradi, mašuje, uči in poje. Povsod po vseh podružnicah ima lepo petje. Na neki podružnici ima zelo podjetnega katehista; John ga imenuje in ga ne more prehvaliti, kako je skrben, podjeten, iznajdljiv. »Kar čudim se, da si ne poišče boljše službe,« pripominja. Iz Botsvane na jugu Afrike. Od tam se je javila uršulinka Zora Škerlj. Zahvaljuje se za poslano pomoč v denarju (poslala jo je neka Goričanka) in pravi: »Ni- mam daru za pisanje, a bom prihodnjič skušala kaj več napisati. Katoliški glas prejemam in z veseljem prebiram, ker sem pač tudi sama Primorka (iz Vrhpolja) in mi še posebno veliko pomeni, želim vsem občutene praznike ljubezni ob božiču in v novem letu 1984.« Pismo iz Slonokoščene obale. Poslal ga je Ivan Bajec. »Letos sem preživel veliko časa na gradnjah. Povečevali smo novo cerkev v Fuscu, gradili dve novi. Poleg tega je bilo še kup raznih drugih stvari. Seveda je zelo malo končanega, a najzahtevnejša dela so dovršena. Zadnje čase imam vsaj to srečo, da mi zdravje ne nagaja.« Iz Indije se oglaša br. Ludvik Zabret. Pohvali se s svojim zdravjem, čeprav se je po dopustu vrnil iz Evrope bolj mrtev kot živ. »Imamo 25 novincev, ki še vsi vztrajajo. Dne 25. maja bodo položili obljube. Važno je, da bi postali goreči a-postoli med svojimi brati. Zdaj pozimi, ko so hladne noči, tudi vrt lepo uspeva. Pridelamo vse potrebno za kuhinjo, celo nekaj evropske zelenjave.« Brat Zabret, salezijanec, je namreč odličen vrtnar, ki mora skrbeti za precej veliko družino. Hongkong. Tam je sedaj znova na delu Stanko Pavlin v velikem salezijanskem zavodu. Piše: »Mladine je veliko in v ta center prihaja vseh vrst ljudi: stari in mladi, študentje, delavci, vozniki tovornjakov in taksijev. Revščina je velika na duši in na telesu. Nič ni gotovo, kako bo in kako ne bo (z usodo Honkonga). Jaz sem zaposlen od jutra do večera, razen tega sem kaplan na bližnji gimnaziji, ki jo vodijo naše sestre Marije Pomočnice kristjanov. Vse so Kitajke razen ene, ki je Irka. Mašo imajo v treh jezikih, vsak teden v enem, in sicer v kitajščini, angleščini in italijanščini. Zame je to lepo, ker se vežbam v vseh treh jezikih.« Stanko Pavlin se pa vežba tudi v slovenščini, ker rad bere, kar dobi slovenskega iz domovine in iz zamejstva. Pater Vladimir Kos. Je profesor na jezuitski univerzi v Tokiu. Od tam se oglaša s pesmimi v raznih listih in revijah v zamejstvu. Za praznike je poslal razglednico z voščili: »Iz srca vam želim blagoslovljen božič in milosti polno novo leto. Tudi za dragoceni Katoliški glas se zahvaljujem in za zvesto pošiljanje časopisa, ki mi toliko pomeni! Ta kartica (ki jo vidite v priloženem klišeju) kaže cerkev v Nagasakiju, kjer so v 19. stoletju na novo odkrili kristjane. Zgoraj desno so (v japonščini) papeževe besede, ki jih je spregovoril tukaj ob svojem obisku.« Iz Ljubljane se je javil g. Andrej Majcen, upokojeni misijonar iz Vietnama. Njegovo poročilo o trpljenju kristjanov v Vietnamu je pa tako polno novic, da ga bomo objavili posebe. * * * Kot je videti so za praznike tudi misijonarji vsaj v duhu tesneje povezani z vsemi dobrotniki v domovini in po svetu. Tudi mi smo se jih te dni gotovo spominjali bolj kot druge čase. Tudi ta njih voščila naj nas na to opozarjajo. KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce * l trA« 5», mx 9 h* h**-, MK B *> ž tm L *»&* L tt, iz (3/>4'/