mesečNiK za Člane vzajemne zavarovalnice v Ljubljani
ZmiEmnnuiie premičnin prsti požaru
Stanko Sušnik
Vzajemna zavarovalnica je v teku svojega 42 letnega poslovanja ocenila že blizu 21.000 požarnih škod. Zato je pač treba verjeti, da ima bogate izkušnje o tem, kje je zavarovanje navadno pomanjkljivo in kaj po-gorelca, ki ima premalo skrbno urejeno zavarovanje, najbolj prizadene. Iz te zakladnice izkušenj navajamo nekaj misli.
Če izvzamemo splošno prenizko zavarovanje poslopij, zaradi katerega nastajajo za Pogorelce glavne škode, moramo takoj govoriti o pomanjkanju smisla za zavarovanje premičnin. Pravijo, da je stopnjo narodne omike soditi po tem, koliko mila narod porabi. Mogli bi pa tudi reči, da je v še večji meri znak omike to, koliko smisla za dobro zavarovanje je v narodu. Slovenci smo v tem dosegli že lepo višino. Vendar pa je treba pripomniti: kakor mila ne uporabljamo samo za pranje rok, temveč nam mora služiti tudi za čiščenje vseh ostalih delov telesa, tako tudi požarno zavarovanje ni le za poslopja — ki jih povrh vsega še prenizko zavarujemo — temveč za vse one predmete, ki bi nam jih lahko požar uničil ali poškodoval.
Sedaj se pa vprašajmo: Ali imamo res Vse zavarovano, kar bi nam lahko zgorelo? 'Ali je zavarovana krma, ki je gotovo ne bomo mogli rešiti iz gorečega gospodarskega poslopja? Kako je z zavarovanjem poljedelskih strojev, orodja, vozil, kako s stanovanjsko opremo, kako s posteljnino, perilom, obutvijo, kako z zalogami hrane? Če nam vse to že ne bo zgorelo, nam marsikaj tega požarna nesreča lahko vsaj pokvari — in tudi to škodo bi nam zavarovalnica povrnila, če bi stvari bile zavarovane.
V širokem svetu poznajo tako zvana pavšalna poljedelska zavarovanja. 2e beseda pavšalna pove, da je vse »po čez«. Ta način zavarovanja je vzbudil mnogo zanimanja pri zavarovancih, ki so hoteli, da bi v nobenem primeru ne ostalo kaj nezavarovanega. Premije za tako zavarovanje so seveda zelo visoke in za naše razmere ta način ne bi prišel v poštev. Zato pa moramo tem bolj izkoristiti vse tiste možnosti, ki nam jih naše domače zavarovalstvo nudi, ter zavarovati vse ono, na Čemer bi nam mogel požar povzročiti škodo.
Pravilno zavaruje tisti, ki ima ob sklepu zavarovanja pred očmi pravi namen zavarovanja. Končni namen zavarovanja pa ni v tem, da dobi pogorelec nekaj »za prvo silo«, temveč da dobi odškodnino za vse, kar mu je pogorelo ali mu je bilo s požarom poškodovano. Pogorelec mora primakniti potem le še razliko med staro in novo vrednostjo pogorelih stvari, pa je spet na konju. Dober go-
spodar se tedaj pri sklepu zavarovanja ne ozira toliko na višino premije in tudi ne misli na višjo ali nižjo odškodnino v primeru požara, temveč ima pred očmi le to, da bi bil v celoti in v vsem obsegu zavarovan za vse svoje požarni nevarnosti izpostavljeno imetje.
V tej zvezi moramo posebej omeniti potrebo zavarovanja živine proti požaru in streli. Mnogim gospodarjem se vidi to zavarovanje kar nepotrebno; kaj je lažjega, kot ob požaru odpreti hlev in živina sama zbezlja iz njega, si misli. Izkušnja pa govori drugače. Zavarovalniški cenilci bi lahko povedali, kako so našli v mogočnih obokanih hlevih zadušeno živino, kako se je pri hlevih z lesenim stropom goreča krma sesula na živino, kako zlasti pri podtaknjenih požarih mnogokrat ni bilo mogoče pravočasno osvoboditi živine itd. Prav glede živine mnog gospodar sodi, da za njo ni nevarnosti, pa ob požaru utrpi zaradi tega občutno škodo. Malokdo tudi ve, da je proti požaru zavarovana živina obenem zavarovana tudi, če jo ubije strela, kar ni redek primer.
Morda bo kdo mislil, da stori zavarovalnici posebno uslugo, ako zavaruje tudi svoje premičnine. Takemu povemo, da se zavarovalnice pogosto zavarovanja premičnin celo branijo. Gotovo se jih ne branijo zaradi tega, ker jim taka zavarovanja mnogo nesejo, temveč prav nasprotno. Če kljub temu zavarovanja premičnin tako zelo priporočamo, storimo to zgolj iz zvestobe napram poslanstvu zavarovanja. To poslanstvo vključuje načelo, da je zavarovanje le takrat res dobro, kadar je zavarovano vse, kar podlega požarni nevarnosti, pa to zavarovano za pravo vrednost, tedaj ne prenizko in ne previsoko.
Če bi zavarovalnica gledala zgolj na dobiček, potem bi predvsem skrbela, da zavaruje poslopja v mestih, močno in v novejšem času iz železobetona grajene stavbe, ki le redko zgorijo, čeprav tudi niso izven požarne nevarnosti. Zavarovalnica pa, ki je v službi ljudstva, opozarja tudi na potrebo zavarovanja onih poslopij in predmetov, ki so požarni nevarnosti močno izpostavljeni. Zaradi tega tudi tako zelo poudarjamo, kako važno je, da je zlasti naš kmečki človek smotrno, t. j. pravilno in zadosti visoko zavarovan ne le za poslopja, temveč tudi za premičnine. Saj je požarna nevarnost na kmetih neprimerno večja kot pa v mestih ali večjih naseljih. Škoda, ki jo na kmetih povzročajo požari z vpe-peljenjem premičnin, je dostikrat višja od one na poslopjih. Saj se mnogokrat v že majavih in starih ter zaradi tega malo vrednih poslopjih nahajajo dragoceni zakladi hrane,
Janez Mentingec
Ob tridesetletnici smrti (1838—1912).
Kmečka hiša sredi Bohinjskega kota je dala našemu slovstvu svojstvenega pisatelja, preroka in modrijana Mencingerja.
Pod vplivom Vajevcev je pričel v gimnaziji zlagati pesmi, a se je kasneje omejil na prigodnica ter se oprijel nevezane besede. Njegova pisateljska doba je trajala kakih 40 let, a knjižna žetev ni tako obilna. Bil je sotrudnik Slov. Glasnika, kjeii so izšle njegove prve kratke povesti, ki prikazu« jejo stvarno življnje, a so tudi bogate z modrova* njem. Kasneje pa je čisto leposlovje še bolj zane« maril na račun vzgojnosti in poučnosti. Kot tak je v našem slovstvu izvirna osebnost.
Po duši in značaju kmečko preprost in zdrav, po izobrazbi razgledan v svetu, je Mencinger v, svojih krajših in daljših povestih duhovit, šaljiv; in kratkočasen učitelj svojemu narodu. Spodbujst ga k zvestobi, prirodnosti, poštenosti in odkritosrčnosti — k idealom torej, katerim je sam služil vse življenje, predvsem kot advokat v Kranju in, v Krškem. Z bistrim pogledom je presojal svoj čas, grajal razvade in napake, videl in kazal rešilno pot v dejavnem krščanstvu (»Abadon« 1893). Spo« mine na svojo pot kvišku pa je zbral v knjigi »Moja hoja na Triglav« (1897), kjer v obliki potopisa kot zrel, do kraja ustaljen in miren Bo« hinjec-kmet-izobraženec razmotriva o svetlih in senčnih straneh narodovega življenja.
Čeprav je Mencinger v prvi vrsti pisal za pouk' in ne za zabavo, je in tudi ostane važna osebnost v naši književnosti. Kot pisatelj je vreden branja, kot zgled pravega moža vreden posnemanja. V. B.
krme, orodja, pohištva, obleke in drugih vred« nosti.
K smotrnemu zavarovanju spada nujno tedaj tudi zavarovanje premičnin, zavarova« nje, ki je bilo doslej vse preveč omalovaževano in za katero se je mnogim doslej zdelo škoda denarja. Danes pa vzemite v roke požarno polico, poglejte, kaj in kako imate zavarovano, precenite vrednost svojega imetja in' sporazumno z našim zastopnikom spravite 1 sklad zavarovanje in svoje imetje!
V zadnjem žasu je KARITAS izplačala po 38 lir naslednjič novorojenčkom:
Osredkar Marija, Mala Ligojna, p. Vrhnika; Dr ab Amalija, Glogovka, p. Št. Vid pri Stični; Trtnik Anton, Klanec, p. Škofljica;
Sluga Jožef, Vrhnika;
Jurca Jožef, Petkovec, p. Rovte;
Zupet Cvetka Pavla, Dragomer, p. Brezovica pri Djubljani;
Podbrežnik Mirko, Ljubljana, Moste; Drobnič Tomislav Silvester, Hudi vrh, p.
Nova vas pri Rakeku;
Smrajc Marija, Ljubljana, Moste;
Rejc Marija, Ljubljana, Grajska planota; Bajec Alenčica, Ljubljana, Gerbičeva.
Čuk Leopold Janez, Ljubljana, Zaloška; Pirnat Ana Milena, Ljubljana, Jernejeva; Lubej Janez, Ljubljana, Florijanska;
Zurc Jurij, Št. Vid pri Stični;
Prešeren Stanko, Novo mesto;
Marinko Vincenc, Stranska vas, p. Dobrova; Janežič Marjan, Ljubljana, Ižanska cesta; Pirš Anica, Snebrje, p. Dev. Mar. v Polju;
, Stanovnik Lovrenc, Drenov grič;
Resnik Maksimiljan, Vrhnika.
Po posebnih dodatnih zavarovalnih pogojih za «avarovanje KARITAS sta poleg tega tudi oče in mati novorojenega otroka oproščena enomesečnega prispevka. Te ugodnosti so deležni samo že nad eno leto zavarovani starši in njihovu otroci.
KARITAS.
Krciižne no^mde
Izmed reševalcev dopolnjevalnice v junijski številki bodo naslednji izžrebanci prejeli kot nagrado lepo knjigo:
Marija Nemanič, Božakovo 2, p. Metlika. Šte-fanka Ivančič, Rakek 186. Ivan Gričar, uč.. Št. Peter pri Novem mestu. Alojzij Mate, Goriča vas 64, p. Ribnica. Dušan Drobež, Vič, Kančeva 162. Josip Vdovič, Slivice 22, p. Rakek. Zofi Verhnjak, D. Mar. v Polju, p. Polje. Dragomir Salmič, Ljubljana, Ulica sv. Marka 35-11. Franc Gorenc, Ljubljana, Vrbovceva 12. Danica Selan, Notr. Gorice 47, p. Brezovica.
NE VEMO
I
: tts um I iK ‘ME PMJ m j!
V zadnjem času je KARITAS med drugim izplačala
cele zavarovalne vsote
ob smrti sledečih članov in članic:
Topolovec Neža, Trbojci pri Ptuju; Kastelic Ana, Gornji Št. Lenart 15;
Štern Lucija, Strgojnca 86 — Pragersko; Mikič Kamilo, Zagreb, Palmotičeva 15; Oberman Marija, Metlika lil;
Kecelj Antonija, Rakovac 23;
Srnelj Jože, Laze pri Borovnici 10;
Košir Jakob, Bevke 74, p. Vrhnika;
Rojc Antonija, Ljubljana, Cesta ob žel. 1;
S ab e lik o Antonija, Ljubljana, Mencingerjeva 21;
Majerle Neža, Ljubljana, Zvezna 23; Pucihar Ivan, Veliki vrh 9. p. Šmarje-Sap; Ljubič Terezija, Ljubljana, Ribniška ul. 16; Bijek Jožefa, Jama 18, p. Žužemberk; Zavoršan Franc, Ljubljana, Sv. Jerneja c. 1; Makovec Jože, Borovnica 118;
Zabukovec Jože, Krnce 6, p. Ortnek;
Inž. Petrič Joško, Ljubljana, Tesarska ul. 5; Plut Janez, Kot 20, p. Semič;
Grčar Jakob. Ljubljana, Čopova ulica 10; Kozajnernik Jernej, Vič 149;
Tepež Anton, Ljubljana, Dvorakova 3; Remškar Jernej. Vič 96;
Hren Franc, Št. Vid pri Stični 111;
Sever Reza, Sušica 9 pri Krki.
P
KARITAS.
IsimlBiM v js.£Bfmmi m zdccunlstini
Prof. dr. Wraber Maks
Živila ali hranila dajejo telesu gradivo za rast, dovajajo mu snovi za pridobivanje delovne sile (energije) in so mu hkrati tudi vir zdravja. Čim trša torej prede za hrano, tem vestneje in temeljiteje je treba izkoriščali pridelke, ki nam jih nudi domači vrt ali njiva. Tu pridelujemo največ zelenjavo. Domači pridelek zaleže za dvojno količino kupljenega, prihrani nam mnogo izdatkov in nudi obilo zadoščenja za delo in skrb.
Zelenjava igra v prehrani zelo važno vlogo, saj zavzema med prikuhami prvo mesto. O njeni važnosti v prehrani vemo mnogo premalo, o njenem pomenu za zdravje pa skoro nič. Zelenjava vsebuje mnogo važnih hranilnih (redilnih) snovi in ima zato velik vpliv na razvoj in delovanje našega telesa. Bogata je predvsem na vitaminih (nadomestnih snoveh), ki so po novejših preiskavah prehranjevalne higijene tako izredne važnosti za zdravo rast in pravilno delovanje telesnih organov. Vsaka vrsta zelenjave vsebuje kak vitamin, nekatere vrste celo po več njih hkrati (paradižniki, zelje, špinača i. dr.). Zelenjava se drugače odlikuje še po bogastvu rudninskih snovi (kalij, natrij, magnezij, kalcij, žveplo, fosfor, železo, jod, klor, silicij i. dr.), s čimer močno vpliva na sestavo krvi in zdrav razvoj posameznih telesnih organov. Zaradi vitaminov in rudnin (soli) je tako važno, da uživamo zelenjavo stalno, čim razno-vrstnejšo in v čim večji količini. Priporoča se pred vsem uživanje sveže (presne) zelenjave, ako le prija našemu okusu, kajti kuhana, varjena ali konzervirana zelenjava izguhi precej na svoji hranil-nosti ter skoraj vse na svoji zdravilnosti; toplota namreč uniči ali vsaj bistveno spremeni razne vitamine in rudninske spojine (zlasti fosforne).
Svežo (surovo) zelenjavo pripravljamo navadno z oljem in s kisom, včasih s citronovim sokom, sladkorjem, smetano, vinom ali kako drugače (razne solate), redkeje jo uživamo kar brez dodatkov (paradižniki, beluši, repa, korenje, koleraba). Pred uživanjem je treba svežo zelenjavo temeljito očistiti, kajti z njo se kaj rade prenašajo razne kužne bolezni (tifus, paratifus, griža, traku-Ijavost, trihinavost i. dr.). Kuhana je najboljša, če jo parimo ali dušimo v posebnih loncih, ki pa jih imajo le malokje; treba pa je paziti vsaj na to, da se kuha v zavreli vodi. Vode, ki smo v njej kuhali zelenjavo, ne zavržemo, marveč porabimo za zelenjadno juho in za zalivanje prikuh, da tako izkoristimo snovi, ki jih je voda izlužila iz zelenjave.
Zdravilni učinek zelenjave
Iz zdravstvenih razlogov se priporoča uživanje zelenjave predvsem ljudem, ki trpe zaradi slabe prebave, ki nimajo pravega teka, ki so slabokrvni, debelušni, zamaščeni, revmatični, sladkor-nobolni, zapečeni itd. Zelenjava ima v glavnem tale zdravilni učinek: Vzbuja in zboljšuje tek;
m
tttt
Kamenot/sk Kn/igotisk • Ba-krotisk-Klišarna Litografija Fotolitograiski oddelek, kjer je atelje za barvno fotografijo v naravnih barvah
LJUDSKA TISKARNA
Ljubljana, Kopitarjeva ul. 6
ureja in pospešuje prebavo, ker s svojimi sestavinami povzroča pomnoženo izločanje prebavnih sokov (fermentov) v želodcu in črevesju in ker s svojo neprebavljivo staničnino (celulozo), ki j« ima mnogo, sili prebavljalne organe k živahnejšemu gibanju (peristaltiki); to pa ima za posledico tudi boljše izkoriščanje zaužite hrane in pospešeno iztrebljanje neprebavnih ostankov. Zelenjava je zato važno in nnjno dopolnilo mesne in močnate hrane, ki črevesje poleni in zapaca. Razen na prebavila deluje zelenjava po svojih sestavinah posredno tudi na druge organe (ledvice, jetra, sečni mehur, živčevje, kri) in ureja njihovo delovanje, kar seveda utrjuje zdravje in dviga telesne sile.
Zelje (Brassica oleracea)
ima mnogo različkov ali zvrsti (varietet), ki so jih z dolgoletnim odbiranjem in -vztrajnim poskušanjem vzgojili podjetni vrtnarji. V prehrani so najvažnejše te-le zvrsti, katerih pomen močno pridobiva posebno v mestnem gospodinjstvu: glavnato zelje, ohrovt, cvetača, bela in rumena koleraba, brstični ohrovt, brokoli i. dr.
Glavnato zelje ali kapus (Brassica oleracea var. capitata) je poleg solate gotovo najvažnejša zelenjava. Uživamo ga sveže, kuhano, posiljeno ali kvašeno (kislo) in ga pripravljamo na nešteto načinov. Ljubljančani, zlasti Trnovčani, so izvrstni zeljarji in njihovo zelje uživa sloves daleč preko mej naše ožje domovine. Na jesen vidiš povsod po vrtovih in poljih debele zeljne glave in polne vozove ga kmetje privažajo na trg. Lahko rečemo, da je pri nas zelje poleg krompirja in fižola poglavitna hrana revnejših slojev. Poleg splošnih zdravilnih lastnosti, ki smo jih našteli za zelenjavo, ima zelje to posebnost, da ugodno vpliva predvsem na jetra: vzbuja, ureja in pospešuje njihovo delovanje, zaradi česar preprečuje sladkosečnost (sladkorno bolezen) in zlatenico. Pomaga splošno pri boleznih in težavah prebavil. Kislo (kvašeno) zelje je posebno priporočljivo za dobro prebavo in izčiščen je prebavil; v ta namen zadošča včasih že kozarec zelnice (vode, ki se nabere na zelju). Ponekod uporabljajo sveže listje kapusovih glav, da ga polagajo na rane, otekline, tvore in izpuščaje.
Ohrovt (Brassica oleracea var. laciniata), ki velja kot zelje boljše vrste, vpliva ugodno na ledvice, zlasti deluje čistilno na sečni mehur.
Cvetača ali karfiola (Brassica oleracea var. bo-trytis) se tudi pri nas vedno bolj uveljavlja v prehrani in velja kot boljša prikuha; zelo se ceni tudi cvetačna juha. Uživanje cvetače se zlasti priporoča proti sladkosečnosti.
Koleraba (Brassica oleracea var. caulorapa) ni ravno bogata na hranilnih snoveh, toda deluje ugodno na prebavila in prebavo. Bela (vrhzem-ska) koleraba ima večjo hranilno in zdravilno vrednost od rumene (podzemske).
Repa (Brassica rapa), tudi bela repa, ošabniea in Ščavnica imenovana, je zelo pogost vrtni in poljski pridelek, važen v ljudski in živalski prehrani. Debela, mesnata korenina je prav lahko prebavljiva ter se uživa največkrat kuhana, pastirji na paši in otroci pa jo radi uživajo kar surovo; to je prav hvalevredno, ker je repa dobro sredstvo proti glistam. Priporoča se kot dobro zdravilno hranilo ljudem, ki so nervozni ali bolni na raku. Sok iz sveže korenine deluje proti kašlju, služi za izpiranje grla in žene na vodo. Okisana (kisla) repa, ki se lahko hrani vse leto kakor kislo zelje, vzbuja tek, pospešuje prebavo in čisti kri.
Rdeča pesa (Beta vulgaris var. cmenta), tudi jedilna pesa imenovana, nima mnogo redilnih snovi in se redkeje uživa kot prikuha, je pa bogata -na kaliju; priporoča se kot zdravilna hrana za ledvične in srčne bolezni. Rumena ali svinjska pesa (Beta vulgaris var. cicla) se uporablja v prvi vrsti kot živinska krma. v sili je pa dobra tudi za ljudi. Sok sveže ali kuhane korenine služi za odvajanje. Listje in dele korenine uporabljajo ponekod kot obkladke za rane in izpuščaje. — Po ravninskih krajih pridelujejo mnogo sladkorne pese (Beta vulgaris sp. rapa f. altissima), ki vsebuje v mesnati korenini mnogo sladkorja (do 18%) in je glavna surovina za pridobivanje kristalneaa sladkorja.
Ha st raci je in klišeji dajo reklami šele pravo lice. -Za reklamo v vi-sokih nakladah uvažajte samo offsetni tisk, ki je danes izmed vseh naicenejši!
PreiuctUtcv zdcaiHtiške službe
(Konec.)
Nemci so v zadnjem času postavili zdravstvo na novo podlago, da se izognejo zlim posledicam dosedanjega načina ureditve zdravniške službe. Zopet uvajajo častitljivo ustanovo hišnih zdravnikov, seveda v sodobnejši obliki. Ne odpravljajo pri tem pridobitev socialnega zavarovanja. Vodi jih načelo: več skrbi je treba posvetiti preprečevanju obolenj (preventivna medicina), da nimamo toliko dela, škode in stroškov z zdravljenjem samim (kurativna medicina). Zato naj tudi v okviru .vse socialno zavarovalne organizacije zdrav-■^ke službe »blagajniške« zdravnike nado-meste »hišni« zdravniki. Istočasno se socialno zavarovanje razširi na vse stanove, tudi na tako zvane proste poklice, trgovce, zdravnike, advokate, pooblaščene inženirje. Novi blagajniški zdravniki ne bodo plačani več po delovnem času in ne po številu bolnikov, ampak po številu zavarovancev in njihovih svojcev, njihovih družin, ne glede na to, ali so zdravi, ali so potrebni zdravniške oskrbe. Tako bo zdravnik imel interes na tem, da čim manj njegovih oskrbovancev oboli in se bo zato zanje zanimal tudi na splošno, kako žive, kje stanujejo, kako se hranijo, navajal jih k zdravemu življenju s poukom, nasveti in navodili, ob bolezni pa bo segel po najučinkovitejšem načinu zdravljenja in uporabil najuspešnejša zdravila. Bolnik, ki bo vse to vedel in videl, se bo z zaupanjem obračal do svojega zdravnika, odpadli bodo prazni predsodki, vsa zdravstvena služba bo bolj smotrna, bolj uspešna in narodnogospodarsko koristnejša.
Tudi pri nas se je pred leti (1937/38) obravnavala misel posplošenja zdravstvene službe za vse prebivalstvo, ne samo za zavarovance raznih bolniških blagajn. Izvedlo naj bi se to tako, da bi vsaka občina imela svojega zdravnika, ki bi bil plačan po številu prebivalstva brez ozira na pogostnost obolenj, skrbeti bi pa moral ne samo za dejansko obolele občane, ampak se brigati tudi za splošno zdravstveno stanje v svojem okolišu, preprečevati obolenja, poučevati' ljudstvo, mu dajati nasvete za zdravo življenje, nadzirati delavnice in druge delovne prostore in kar je še nalog s tem v zvezL
Zasebno zavarovalstvo se za vsa prizadevanja za zboljšanje zdravniške službe močno zanima. V nameravanih spremembah vidimo poroštvo za splošno zboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva, kar bi znižalo odstotek umrljivosti ter življenjsko zavarovanje znatno pocenilo. Že sama uvedba nekakih »hišnih« zdravnikov za večje ali manjše skupine prebivalcev, razporejenih bodisi po vaseh, obči-
nah ali pa v socialno-zavarovalnih bolniških blagajnah, bi znatno olajšala delo zavarovalnic. Danes je zavarovalnica često navezana na izvid zdravnika, ki je v času sklepanja zavarovanja morda prvič v življenju videl ali ga pa slučajno zdravil pred smrtjo, v bodoče pa bi zdravnik svoje oskrbovance res poznal in zato lahko predložil mnogo določnejše poročilo, ki ga rabi zavarovalnica ob sprejemu zavarovanca v zavarovanje ali ob smrti zaradi izplačila zavarovalne vsote.
Zavarovalnice niso kapitalistična podjetja, ki bi ob ugodnejših poslovnih uspehih skušale dobiček same pograbiti. Smoter zavarovanja je preskrba ob doživetju določenega roka ali za primer predčasne smrti. Svoje jamstvo daje zavarovalnica proti plačilu premije, ki je za varno upravljanje naložb zavarovancev v zavarovanje nujno potrebna. Za čim nižjo premijo bodo zavarovalnice lahko jamstvo za prevzeto nevarnost nosile, tem nižjo premijo bodo zaračunavale. Končno in največjo korist iz zboljšane zdravniške službe bodo torej imeli zavarovanci.
Ivan Martelanc.
Pripis. Pisec članka in uredništvo »Naše moči« izjavljata, da v spisu, zlasti v prvem delu, ni določno mišljena nobena socialno zavarovalna ustanova pri nas, tem manj, ker so osnovne misli sestavka povzete po članku dr. Schnatenberga »Der künftige Hausarzt im Rahmen der Gesundheitsführung des deutschen Volkes« v reviji Das Versicherungsarchiv 1941, 12 ssl., ki razpravlja o organizaciji zdravniške službe v nemškem socialnem zavarovalstvu.
Uredništvo »Naše moči«.
Kdor premije redno ne plačuje, samo sebi škoduje
Žene! Zavarovanje bodi tudi Vaša skrb!
ŽIVLJENJSKA MODROST.
Kdor sleherno krivico požre, je brez značaja. Srebanje in cmokanje — dobro si zapomni — to res ni prijetna glasba.
Kaj mi pomaga zlata čaša, če je v njej pokvarjeno vino!
Nič ne odlašaj na jutri! Nekaj pa vendar: zlobno besedo.
Treba je postati star, da spoznaš, kako kratko je življenje.	Schopenhauer.
Samopremagovanje je prvi korak k obvladanju drugih.	Stahl.
Kdor ni nikdar, niti enkrat v svojem življenju želel biti svetnik, je v najboljšem primeru — zverina.	Papini.
Mestna hranilnica ljubljanska
izplačuje „a vista“ vloge vsak čas, „navadne“ in „vezane" po uredbi.
Pupilarno
varna!
Sodno depozitni oddelek. ♦ Hranilniki« ♦ Tekoči računi,
Za ose vloge in obveze hranilnice jamči
Mestna obilna ljubljanska
Mlada Moč
fflOBtiidmi zlcgffvmra
Za spremembo vam to pot, mladi in stari prijatelji, nudimo v reševanje zlogovnico. Na razpolago imate na.slednjih 49 zlogov: ca, ca, či, do, do, la, gan, I, ja, je, ka, kar, kro, lar, le, Li, lje, mo, mor, mož, Mu, na, nec, ni, nist, nji, od, ple, po. Pri, re, rek, rez, sen, skar, sla, sta, šče, tan, ti, ti, to, to, u, va, vel, vi, ža, ža. Iz teh zlogov je treba sestaviti osemnajst besed (samostalnikov) v tej pomenski vrsti (pišite besede drugo pod drugo!): 1. denarna enota velike ameriške države; 2. prebivalec znane vasi pod Krimom; 3. tuj izraz namesto slov. »letopisec«; 4. potrebno kmečko orodje; 5. nepogrešljivo sodobno podjetje; 6. skupno ime za nadležna zelišča; 7. isto ko ubožica; 8, znano ime bojevitega turškega paše; 9. izbor leposlovnih sestavkov za šolo; 10. človek, ki se ukvarja z ugankami; 11. prestanek med delom, počitek; 12. kraj oddiha za imovite ljudi; 13. moško krstno ime; 14. naše drevo, ki daje cenjen les; 15. vsakoletni pustni dan; 16. prijazno mestece ob Savi; 17. ime za več dolin skupaj; 18. delavka ob žetvi. Nato vzemite iz vsake besede po tri zaporedne črke in dobili boste dve vrstici iz znane Gregorčičeve pesmi, v kateri nas pesnik opominja, da življenje ni praznik. Rešitve pošljite uredništvu do 15. avgusta. Vselej pripišite rešitvi svojo starost in poklic! Vsak izžrebanec (sedem odraslih in trije mladi) bo dobil kot nagrado lepo knjigo.
Obenem vas opozarjamo na nagradno vprašanje, ki je bilo razpisano v 7. številki: »Kaj mi je v »Naši moči« najbolj ugajalo? Rešitve je treba poslati do 31. julija, število in vrsta nagrad sta ista ko za zlogovnico.
'»lili»1
Ve, kaj bi naredila. Gospa sedi pri klavirju in poje. Mimo pride služkinja. Gospa: »Ančka, kaj bi naredili, če bi znali tako peti kakor jaz?« — Ančka: »Petja bi se šla učit, gospa.«
Tudi instrumenti. Anže: »Kaj pa počneš sedaj?« — Polikarp: »Glasbene instrumente prodajam. Včeraj sem jih prodal čez tisoč.« — Anže: »Kaj? Je to mogoče? Klavirjev?« — Polikarp: »Ne, gramofonskih igel.«
Na razstavi perutnine. Ona: »Poglej, poglej tisto lepo zlatorumeno piščel Kaj misliš, je lo petelin ali je kura?« — On: »Jasno da je kura, saj ima stalno odprt kljun.«
Tolažba. »Pomislite, gospod profesor, ravnateljeva žena mi je rekla: gos neumna!« — »Nič si ne storite iz tega, gospa, gosi so vse neumne.«
Skopuh. V cerkvi so v puščico nabirali za misijone. Ko se po maši vrača Lojzek s svojini očetom domov, pravi: »Kaj ne, očka, da zamorčki nimajo nič obleke?« — Očka: »Seveda je nimajo.« — Lojzek: »Kam bodo pa potem prišili tisti gumb, ki si ga spustil v puščico?«
Težki udarci. Alenka: »Striček, zakaj imaš prav za prav tako rdeč nos?« — Striček: »Ah, ljuba moja, življenje mi je zadajalo često težke udarce...« — Alenka: »Pa vedno po nosu?«
Muzikaličen dečko. Učiteljica: »Gospodična, ki stanuje tu nasproti šoli, se je pritožila, da je včeraj nekdo izmed vas, medtem ko se je vadila v petju, zagnal kamen v njeno okno. Kdo je to storil?« V razredu je postalo tiho. Čez čas pa se dvigne v zadnji klopi Darko. Učiteljica: »Kaj, ti Darko, si to storil? Pa si drugače vedno tako miren v šoli. Gotovo te je kdo nagovoril?« — Darko: »Nihče me ni nagovoril, _aj se sam razumem na petje.«
V	šoli. Učitelj: »Jožek, dokaži trditev, da je zemlja okrogla!« — Jožek: »Prosim, gospod učitelj, jaz nisem nikoli trdil, da je zemlja okrogla.«
V	špecerijski trgovini. Trgovec: »Tepec, že dve leti se pri nas učiš in kaj si se naučil, ničU — Vajenec: »O sem se, sem se, to namreč, da ima kilogram 95 dekagramov.«
M. Podbreška:
Iz dnevnika
zavarovalnega zastopnika
(Konec.)
Vstal sem. Zdaj je bil čas, da povem svoje želje. O, kako težko sem začel:
>Oče Bregar I Nič posebnega ne vidim v tem, kar sem storil za vas in kar vam je zdaj postalo tako koristno. Toda ker vidim, da bi me radi poplačali, čeprav tega nisem zaslužil, vas bom prosil za nekaj veliko, veliko vrednega. — Vi še ne veste, oče, da mi je vaša Micka zelo pri srcu in mislim, da jaz tudi njej, jeli Micka? Zato ne bom nič več čakal in vas bom kar naravnost vprašal: Oče, ali mi daste Micko in svoj očetovski blagoslov?«
Vsi so začudeno strmeli vame.
>Micko, Micko?« so oče začudeno majali z glavo.
»I, oče, kar vzameta naj se. Po mojem Je Janez fant od fare,« se je oglasil Martin.
»Seveda, očka,« je rekel gospod iz Vzajemne. »Kje boste dobili zeta, ki bi bil boljši in skrb-nejši od njega? Zet prinese največ v glavi, ne v žepu. Kar privolite, očka.«
»Pa daj,« je menila tudi mati. »Še jaz bi bila vesela, če bi videla Micko in Janeza pred oltarjem.«
»Micka, ali imaš rada Janeza?«
Micka je zardela in v zadregi gledala v tla. Komaj je spravila iz sebe: »Seveda, oče.«
»Pa ga imej!« so možato rekli oče. »Ali to vama povem: leto dni bosta počakala. Za pokoro, ker sta za mojim hrbtom začela!«
Zdaj ko sva imela očetovo dovoljenje, nama ta pokora ni bila kar nič pretežka. Takoj so nama tudi čestitali.
»Bog živi našega marljivega zastopnika Janeza in njegovo pridno nevesto!« je vzkliknil gospod iz Vzajemne.
»Bog ju živi!« so pritegnili vsi in oče Bregar so bili najglasnejši.
Polico hrani pod ključem, najbolje pri denarju, ker ona predstavlja veliko vrednost!
Prijetno je bilo tisto popoldne. Kdaj sem upal misliti, da bi pred očetovimi očmi sedela z Micko roko v roki. In vendar je bilo tako. Kako lepo! Po kakšni čudni poti je prišel k nama ta lepi dan, ki ga še nisva prav nič pričakovala. Srečen sem in Bogu neskončno hvaležen za tako velike dobrote.
A
Dnevnik moj, marsikaj se je spremenilo, odkar sem te zadnjič imel v rokah. Prvo in najvažnejše je, da sem se oženil z Micko, kakor smo se zmenili pred letom. Oče Bregar niso pozabili obljube in so se mi izkazali tako hvaležnega, da jim ne bom nikdar mogel povrniti. Postavili so nama namreč lepo hišico, prav tako, kakršno sem si včasih želel. Tako prijazno se beli v dolino in vrtiček, poln zelenjave in rož, je okrog nje. Micka pa je tako pridna gospodinja, da si boljše ne morem želeti.
Bregarjeva hiša je popravljena in zraven nje stoje nova, lepo urejena gospodarska poslopja. Oče Bregar zdaj zna ceniti vrednost zavarovanja in v omari hrani polico za sto tisoč. Prepričan i sem tudi, da nikoli ne bo pozabil pravočasno |
plačati premije. Vem tudi, da bo Martin vreden sin svojega očeta in prav tako skrben gospodar. Oče namreč tarnajo, da ne zmagujejo več dela in bi radi počivali in pestovali nagajive vnuke.
Tuji agent, ki se je lani tako šopiril po vasi, je letos nenadoma vzel slovo. Preden je šel, je še skrbno izterjal vso zavarovalnino, nekatere je celo pregovoril, da so mu .plačali za nekaj mesecev vnaprej. Dva tedna po njegovem odhodu je vse časopisje objavilo, da je tista slavna in bo* gata zavarovalnica prenehala obstajati. Bilo je podjetje, gnilo do tal, brez sposobnega vodstva, ki je imelo samo blesteče ime. Nešteti agenti so imeli mnogo »zavarovancev«, od katerih so pobirali denar in za katere zavarovalnica niti vedela ni. Prepričan sem, da je bil tudi naš »agent« eden iz vrste tistih goljufov.
V zavarovalstvu nisem več tak novinec kot pred dvema letoma. Ljudje mi zaupajo, ker jih je klavrna šola s tujcem izučila. Ko je bil lani razpisan natečaj zastopnikom, kateri bo pridobil največ zavarovancev, sem bil tretji, kar je za moj okoliš pomemben uspeh.
Sprevidel sem, da dober zastopnik lahko ljudem mnogo dobrega stori in jih marsikdaj reši velike škode. Našemu malemu človeku je še največ pomagano s Karitas zavarovanjem. Ker ja vsakomur lahko dostopno, so se ga naši ljudje kar oprijeli.
Ni še in tudi nikoli ne bo konec truda, težav in neprilik, toda jaz se jih nič več ne bojim.
Izhaja dvanajstkrat na leto. Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice 0.40 Lit, za vse ostale 6 Lit.
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19. Telefon 30-21.
KAKO IO PRI COBCU CAlfLI
Janko Mlakar	(Nadaljevanje.)
II.
Gobec se je že v zgodnji jeseni založil z drvmi in starimi zaboji, v katere je natlačil suhega listja in lesne volne. Drva je zložil pod strešni napušč pri hlevu, zaboje pa znosil v podstrešje. Suho listje, zlasti pa lesna volua se namreč silno rada vnameta.
Tisto leto je zima nastopila že v novembru z vso ostrostjo. Zapadel je tako globok sneg, da tisti, ki so imeli gozdove visoko v hribih, niti do lesa niso mogli. Nastalo je tako pomanjkanje drv, da so nekateri kurili celo s slabim in odvišnim pohištvom. Gobec ne, ker ga je imel še vedno v — popravilu. Sicer mu pa tudi ni bilo treba. Ker je pozabil drva zavarovati, jih je napravil prav toliko, kolikor je mislil, da jih bo treba tja do košnje. Domači so se sicer bali, da jih bo zmanjkalo, pa se je konec februarja mraz zlomil in o sv. Jožefu je že prišla v deželo pomlad. Vsa pobočja so se pokrila z zelenjem in pomladanskim cvetjem. Kmalu so tudi začeli prihajati prvi berači, ki so prezimili v toplejših krajih, kakor na primer v kakem dobro kurjenem zaporu ali kje drugje, kjer ni bilo tako hude zime kakor v Orehovci.
Na beli torek jo je primahal tudi KreVelj s svojo malho. V ugodnejšem času pač ni mogel priti. V Jesenovcu so dali motorko popraviti, na Strnišču je bila pa sicer doma, zato pa sta odšla od doma edina dva, ki sta znala z njo ravnati, Matevžev Matevž v vojake, Jernejev Jernej pa v planino stan popravljat. Gasilcev se torej Gobcu ni bilo treba bati. Tudi hlapca ni imel doma. Šel je za praznike domov, kjer je čakal na materino smrt. Zrak je bil torej popolnoma čist. Zato je z veseljem pozdravil berača in ga takoj peljal v hi-šterno. Ker je bil ravno čas za malico, je postavil predenj krožnik, na katerem se je smehljala velika mesena klobasa, velik krajec kruha in pol litra vina.
Krevelj se je najprej najedel in napil, potem sta se pa začela meniti. Vse je šlo gladko, samo pri nagradi se je hotelo nekaj krhati. Berač je zahteval z ozirom na nevarnost »podjetja« tisočak, kar se je zdelo Gobcu odločno preveč.
»Pa sami zapalite,« je dejal Krevelj in segel po malhi.
Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar
Ker je bil Gobec skozi in skozi poštenjak in se mu je upirala misel, da bi sam »zapalil«, se je slednjič vdal.
»Denar pa dobiš šele jutri, ko bo pogorelo.«
»Seveda, kar čakal bom in se ponujal, naj me zašijejo kot požigalca. Ko bodo ljudje zapazili, da gori, moram biti že daleč iz vasi. Zato moram imeti tisočak že nocoj. Če mi ga nočete takoj dati, mi ga pa stisnite zvečer v roko, ko pojdem ležat. Ne pozabite pa psa na kratko prikleniti, da mi ne bo hlač pomeril. Sicer so že precej slabe in bi ne imel prav nič proti temu, da mi navržete kake ponošene.«
»Pa še zlato uro po vrhu,« pripomni Gobec pikro.
»Za uro se pa lepo zahvalim,« je rekel Krevelj resno. »Utegnila bi me še v ječo spraviti. Ker sem skromen človek, se bom zadovoljil s hlačami in denarjem. Saj ste gotovo tudi obleko zavarovali.«
Položnico izpolni vedno tako, da bo nedvomno, za katero številko police, za katero ime in za kateri znesek gre!
Bistvo vsakega zavarovanja je potrdilo o plačani premiji!
S to kratko pripombo je mož omečil Gobca, da mu je dal še precej dobre hlače, ki so takoj romale v malho.
»Glej pa, da boš držal besedo, da je ne boš popihal z denarjem, ne da bi spolnil obljubo,« mu je rekel Gobec, ko je gledal za hlačami.
»Glede tega pa bodite brez skrbi. Krevelj je še vedno storil, kar je obljubil in ne ostane nikomur dolžan. Sicer sem revež, pa vendar poštenjak, kakor ga med bogatini lahko podnevi z lučjo iščete. Sedaj pa pojdem, ko nimam ravno drugega dela, nekoliko po vasi na bero. Morda mi kaka usmiljena gospodinja vrže kako kračo v malho, ki mi bo jutri zelo prav prišla. Ker moram gledati, da spravim kolikor mogoče veliko ceste med se in med Orehovco, ne bom utegnil po hišah popraševati, ali so kaj zame skuhali. Pa srečno ta čas!«
Gobec mu pozdrava ni vrnil, ker je bil neko-
liko jezen zaradi njegove lakomnosti. Sicer ga pa Krevelj tudi ni pričakoval, ker ga ni potreboval za svojo obrt. Sploh pa ni bil navajen, da bi mu kdo srečo voščil, čeprav jo je on v vsaki hiši, če je kaj dobil ali ne. Berač se pač ne sme nikjer zameriti.
Ko je zvečer prišepal Krevelj v gostilno, je sedelo le nekaj malega pivcev za mizo.
»Kdo je pa tu gospodar?« je vprašal ponižno pri vratih.
»Jaz,« se oglasi Gobec, ki je pravkar ,pri-sedeT.
»Prosim, če bi mogel pri vas prenočiti. Ker sem že ves dan na nogah, se komaj pokonci držim.«
»Prenočišče dobiš na senu, večerjo pa v kuhinji. Prej mi boš pa še izročil užigalice, pipo in tobak, da mi ne zažgeš.«
»Vžigalice vam dam rad, za pipo in tobak pa prosim, da mi pustite. Ko sem zadnjič tam nekjo pod Ljubljano vse oddal, so mi otroci pipo razbili, mačka mi je pa odnesla mehur. Tudi najlaže zaspim, ako imam pipo v ustih, čeprav mrzlo. Navajen sem je kakor otrok cuclja.«
»No, naj pa bo, če moraš ravpo nekaj valjati med čeljusti. Najprej pa pojdi v kuhinjo, da ti dajo kaj večerje.«
»Bog vam tisočkrat povrni! Vidi se, da imate res srce za reveža, ki nima, kam bi položil trudno glavo. Pa srečno!«
»Z berači je križ,« je dejal Gobec, ko je Krevelj odkrevsal v kuhinjo. »Ali ti pusti uši ali ti pa postavi rdečega petelina na streho, če mu ne vzameš vžigalic. Zarije se ti v seno in si zapali pipo, kakor da bi bil doma za pečjo. Ko začne goreti, pa izgine ko kafra. Nazadnje te še lahko osumijo, da si sam zažgal, da bi potegnil zavarovalnino.«
Pivci so mu pritrjevali glede vsega; glede uši, petelina in podlega sumničenja. Slednjič so se zedinili v sodbi, da so berači za kmeta prava nadloga.
Ko se je gostilna izpraznila, je šel Gobec v kuhinjo po Krevlja in ga peljal na svisli.
»Tu imaš tisočak, tu pa vžigalice.«
»Tisočak vzamem rad, vžigalice pa lahko obdržite,« je rekel berač velikodušno. »Navadno imam vedno dvoje škatlic pri sebi, da lahko kadim, če mi gospodar pusti pipo in tobak.«
»Torej okrog ene, kakor sva se zmenila. Pa pazi, da te ne bo kdo videl, ko boš lezel s svisli. Mimogrede mi pa potrkaj na okno v znamenje, da že gori.«	(Dalje prihodnjič.)
Za Ljudsko tiskarno v Ljubljani: Jože Kramarič