NARODNA BIBLIOTEKA.
Spisi
Andrejčkovega Jožeta.
h.
Matevž Klander. — Spiritus famiiiaris. Zgodovina motniškega polža. Gregelj Koščenina.
Xovomesto
Natianol in založil J. Krajec.
Matevž Klander.
(Obraz iz časov francoskih vojsk.)
Solnce se je jelo vže pomikati za Žikovec; •ko se zberemo v nedeljo popoldne po krščanskem nauku z nekterimi znanei, da bi šli nekoliko pogledat proti Jeraaču. Kajti Jernačeva krčma je najbolj znana v okolici; ne samo da imajo dobro vino, ampak ondi se dobe tudi okusne klobase za prazen želodec, kakoršnih nimajo, da rečem, do Kajonove vasi.
Ko stopimo v sobo bilo je pri mizah vže polno pivcev, kterim je bilo vino vže precej razgrelo glavo. Nekteri so peli vsakoršne domače pesni, drugi pa so se motali krog deklet, ki so sedele pri drugi mizi bolj same za s6, ter jim nagajali, da se niso omožile letošnji predpust. Največ jim je prizadeval domači hlapec Jane», ki jim je vedno pel neko znano pesem, ki pravi:
O nežni pustni dan, Ki si zaprl snubce nam.
N4r. bibl.	1
Rczika nam pripravi kmalu prostora pri drugi mizi, za ktero se vsedemo. Gostov je prihajalo vedno več. Vaški očetje so prišli, kakor so rekli, pirhov zalivat sč svojimi hčerami, kterih ne puste nikdar samih v krčmo. Naposled jo primaha še stric v svojem kratkem kožuhu in z majhno pipico v ustih.
„Hej Jože, kaj si vže tudi tukaj, to si kaj uren! Pa ga bomo nekoliko potegnoli, da nam se pirhi bolje priležejoi' To rekši, iztrka pepel ¡2 pipe in jo vtekne v žep, potem pa se obrne k Jarneški rekoč: „Hoj Jera! brzo ga prinesi bokal, da bomo bolje volje, denes je pustna nedelja:
Čim bolje so se kozarci praznili, tim veči je nastajal šunder po sobi. Fantje so tolkli j bokali ob mizo vina klicaje, možjč pa so se pogovarjali o ženitbah in druzih navadnih rečeh. Bil sem vže čisto pozabil druščine, kajti stric mi je jel pripovedovati znamenite črtice iz svojega življenja ter mi razlagati mnogokaj, česar popreje nisem vedel.
„Ej Jože", dejal je, „včasih je bilo vse drugače po svetu, nego je sedaj. Takrat, ko sem bil še jaz mlad, takrat smo ga pili, buzarona! kaj sedaj, to ni niči'

„Ali pomnite, kedaj je bil Franeoz v naših krajih?" prašam ga, ko je izgovoril.
„To se ve, da ga pomnim, trikrat je bil. Prvič, ko je prišel, bil sem še majhen. Stanovali smo v tej-le hiši, ker je sedaj Martinkov-čev Jurij, vsaj veš. Pestoval sem baš tvojega očeta, ko pride k nam rajni Cencee, Bog mu daj nebesa, vsaj je vže zdavnaj umrl; moralo je biti ob kakih dveh popoldne. „Jurij", pravi očetu, „beži, Francoz je vže tu!" „Pojdi, pojdi," pravi oče, „si pa vže zopet pijan, kakor je tvoja navada ; kde se bo neki tako brzo vzeli1 „No, bodeš vže videl, če sem pijan, verjemi ali ne, zdaj zdaj bode tu'.' Ni še dobro izgovoril, vže so se prikazali od Apaltarja gori. „Bes te plentaj, kaj bo pa sedaj ?" pravi oče in zavleče zaklanega koštruna v klet, ter jo zaprč, jaz pa tečem s tvojim očetom, kar je bilo moči, gori-le v Cicelj. Pa smo se jih bolj bali, kot je bilo treba. Očetu so rekli, naj se nikar ne boji, naj le toči vino in prodaja meso, ker mu bodo vse pošteno plačali, in res ni nihče komu žalega storil, niti ga osleparil.
Ko pa je drugo pot prišel, delal sem v
Ljubljani na Golovei nasipe. Bil sem vže lačen,
i*
torej vzamem iz culjice, ki sem jo bil seboj prinesel, klobaso in pa nekaj kruha, da bi mali-čeval, kar stopi k meni dolg. tenek človek z velikimi brki in v kratki suknji. Koj sem vzpo-znatl, da mora biti kak ljubljanski škric, ki nima sedaj ob vojnem času nič dela. „Fant", pravi mi, „daj mi klobaso in malo kruha, presneto sem vže lačen, vsaj ti rad plačam. Ves dan vže letam po hribih in dolinah, kakor bi bil zdivjal, pa nisem imel se grižijeja v ustih od davi." Brzo mu dam, kar imam še v culji. ker sem vedel, kako huda je lakota, posebno takemu, ki je ni vajen. Radostno sem gledal, kako dobro sta dišala mastna klobasiea in pa črni kruh dolgemu gospodu, ki vže morda dolgo popreje ni imel take slasti. Ko povžije malo ju-žino, vsede se k meni na trato rekoč: „Videl boš fant, predno v drugo solnee zasveti, bode vže Francoz tui' „Tako brzo", pravim, „tako brzo ga pa vender ne bo, vsaj še ni slišati, da bi bil blizu." „Boš videl boš, prišel bode, ali ne preje, nego bode dva dni minolo."
Ko se še dalje pogovarjava, prihiti iz mesta mlad oficir ter nas spodi vse domov. „Le urno", pravi, „Francoz je vže na Vrhniki, ravno kar
je prišla pošta." „Buzarada", pravim dol ginu, „dobro ste vedeli." Brzo denem motiko na ramo, nataknem na-njo culjo in hajdi z Golovca skozi mesto proti Bežigradu. „Kdo si?" ustavi me vojak, kije ondi stražil. „Ej," pravim, „na Golovei sem nasipe delal, sedaj so nas pa domov spodili, ker je vže Francoz blizu." Vojak se ne meni dalje za me, ampak korači zopet zamišljeno gori in doli, jaz pa jo tudi urno pobrišem proti Vrbančku.
Na Prevojih me sreča rajni Burgar. „Burrr ... Jaka," pravi, „ali so nasipi vže narejeni?" ,Vže vže, oče, pa Francoz je tudi vže blizu Ljubljane." „Burrr ... spaka, kaj boš legal! Mari meniš, da sem tako neumen!" „Le pametni bodite," pravim in grem dalje.
Jedva pridem do Lukovice, vže pripodi konja za menoj. „Burrr, Jaka! ti si res prav govoril; kdobini so res vže blizu Ljubljane, kakor sem zvedel. Le brž se vsedi na voz, da bova preje doma."
Pa je bil vže zlomek, da sem imel prav pesjo srečo. Jedva pridem domov, vže mi reče župan, da moram k domobranstvu. Jedva sem imel Ljubljano za hrbtom, bilo je spet treba nazaj. Gnali so nas doli na Mirje takraj Trnovega ; ti bodeš vže vedel, kde je; tam smo se vadili dan na dan
orožje sukati. Dali so nam starega, majhnega prostaka, ki nas je učil. To ti je bil sam živ vrag; tako porednega človeka še ne vem. Bil je gornji Štajarec, trd Nemee. Ta mu ni prav stal, oni ni imel dovelj prs izboknjenih; tako je imel zmiraj opraviti zdaj pri tem, zdaj pri onem. Le je sunil tega v prsi, da je odletel deset korakov iz vrste, onega zopet klesnil i palico po kolenu, da so mu se kar noge poši-bile. K meni prišed, pogleda me nekako zanič-ljivo od nog do glave, zdel sem mu se rnend» premajhen, pa tudi glave mu nisem menda prai držal, kajti dal mi je klofuto, da sem videl tri ljubljanske gradi. „Le čakaj, črta! mislim si, „ne boš mi odšel ne," in jedva sem čakal prilike, da bi ga mogel samega v pest dobiti. Ko smo se nekoliko izurili, poslali so nas k Savi na stražo; bil je z nami tudi le-oni prostak. Stražila sva blizu skupaj. Neko noč grem dalje ob Savi do njegove utice in kaj vidim? Stari muštafar je ležal pri uti in trdo spal. „Ha, k. ptiček," mislim si, „zdaj sva skupaj!" Vzemem mu puško in smuk ž njo v Savo, potem pa se vrnem na svoje mesto. Drugo jutro še pr dnevom priteče k meni starec ves prestrašen
„Ali si kaj videl, mojo puško? „Kaj me briga troja puška! Kako pa stražiš, da puško izgubiš ?" — Jedva sem se zdržal, da se nisem glasno zasmejal, videvši, kako leta stari lisjak ob vodi puške iskaje. „O prekleta —-I je klel in dirjal okrog. Ko smo stražo promenili, nametali so mu jih precej veliko batin, potem pa ga odpeljali De vem kam."
„Ali ste bili dolgo pri deželni brambi?" vprašam ga, ko je nekoliko prenehal, da bi si suho grlo namočil.
„0 nismo bili dolgo ne; nekaj časa so nas gonili krog, potem pa so nas segnali domov. Vsaj imam še doma odpust, ki sem ga bil takrat dobil; pokazal ti ga bom, kedar gori k vam pridem. — Le čakaj, povedal ti bom še dalje, kako je bilo s Francozi. Meni smeš verjeti, da je vse res, kar ti bom povedal; jaz se ti ne bom legal, je-li Rezika? Ti si vže še nekaj vredna no, samo omožila se nisi. Le čakaj — na, pij popreje, pa še ondi-le Reziki napij! — Tretjikrat, ko so prišli in v deželi ostali, služil sem pri Šimenci za pastirja; včasih sem pa tudi hodil s konji okrog, kedar Simenec ni imel časa. Bilo je baš v petek zjutraj ob osmih, ko se pri-
kažejo cesarski od Kompolj gori, ki so bežali, Šli so celi dan in še drugi dan dopoldne. Kake dve ure potem, ko so cesarski odšli, jo pa pri-mahajo Francozje, bilo jih je vse višnjevo. Ustavili so se nekaj časa v vasi, zakurili ogenj kar sredi ceste ter jeli kuhati. Ker niso imeli drv, sekali so kozolce. Takrat so ostali, kakor sem vže rekel, v deželi.
Neko noč proti polnoči se pripelje k županu kolovški grof Hohenwart; ti ga nisi poznal, jaz pa sem ga, prav dober gospod je bil. Župan pride brzo Šimenca klicat: „Jože! konje boš dal, da se popelje grof na Vransko?" — „Konje vže dam," pravi Šimenec, „kdo bo pa peljal, jaz ne utegnem." „Pojde pa pastir," reče župan. „Hej Jaka," začne me klicati, „brzo vstani, popelje« nekega grofa na Vransko!" „To pa že to,"pra-l vim in skobacam se iz mrve. — „Ali si boš pa upal voziti po noči ?" popraša me Simenec, ko pridem pred hlev, kjer je vže stal voz pripravljen. „Zakaj si pa ne bi upal," odgovorim mu moško, „vsaj ne bom prvikrat vozil." Kmalu so bili konji vpreženi, imeli smo baš nekega belca, ki ni hotel rad voziti, torej me je nekoliko skrbelo, če mi se ustavi sredi c^ste. Grof se
vsede na voz, in drdrala sva iz vasi baš, ko je polnoč bila. „Če srečno prideva skozi Trojane," pravi grof, „bodeva ga pa izpila na Vranskem tri poliče in pa jednega." Prav tako je govoril, dobro vem. — Na Trojanah je bila takrat glavna francoska mita; torej so vsaeega ostro preiskali, da li nima kaj sumljivega pri sebi. Hohen-ivart pa je bil takrat ogleda pri cesarskih. Mož je bil zelo zgovoren, torej sva se celo pot menila. Pravil mi je, kako bi ga bili kmalu zasačili Francozje v Novem mestu. „Bil sem v neki gostilnici," dejal je, „kar pridejo žandarmi v sobo. Da bi te hudiman, takrat ni bilo moje življenje pol solda vredno. Brzo jo poberem v stransko sobo, od todi v kuhinjo, potem pa na piano, kar sem mogel. Noč in dan sem hodil po gozdih lačen ko pes, dokler ne pridem na Moravškem do nekega kmeta, ki mi je dal lat-vico kislega mleka in nekaj kruha, da sem si lakoto utolažil." Nekaj časa potihne grof in' sedi zamišljen. — Prišla sva blizu št. Ožbalta. „Tukaj le." oglasi se naposled, „tu sem večkrat slišal, da so hudobni ljudjč." „Nič kaj jih ni prida ne," pravim mu. In jedva sem dobro izgovoril, vže vidim pred seboj cesto pregrajeno.
„O gospod grof," pravim mu, „cesta je pregr* jena, kaj bo pa sedaj ?" Bal sem se, da so m se kar hlače tresle. Menil sem, zdaj bo prišel razbojnik, ter mi razbil bučo. „Le z voza skoči in odrini pregrajo, nič se ni treba bati. Naj k pride, če hoče, koj ga mora vrag vzeti." Pri tej priči jame puške in pištole napenjati, da m kar petelini pokali. Brzo skočim z voza in odrinem pregrajo, potem pa se peljeva mirno dalje do Trojan. Razbojnika ni bilo nikder, menda gaje bilo strah, ko je čul peteline pokati. Na Trojanah preiščejo vse, mene, voz, naj bolj pa grota: ali nič niso našli, ker grof je znal take reci dobro skriti. Pustili so naju dalje, in ob treh po polnoči sva bila vže na Vranskem, kder sva se pri polnih poličih kaj dobro imela."
Stric je končal svoje pripovesti o francoskih vojskah, ter obrnil govor na druge dogodbe svojega življenja, ko se dveri široko odpro in v sobo stopi velik zaraščen mož. Brada in vlasje, ki so mu viseli po ramenih, bili so vže vsi beli, izpod dolzih obrvij pa so se svetile majhne okrogle oči. Nosil se je, kakor bi bil stoprv kacih štirideset let star, čeprav so kazali vlasje in brada, da je vže mnogokako zimo prebil. Obrne se k
materi Jernaški ter nekaj zagodrnja; slišalo se je, kakor bi bil iz soda govoril; menda je je prosil daru. „Kdo pa je ta človek?" poprašam strica, „nikdar ga še nisem videl.u „Ali ga ne poznaš? — To je Klander, doma na Zagorskem. To ti je človek! Star je vže sto in pet let, pa rečem, da se gre še z mnogokaterim fantinom metat. On vč dosti povesti o francoskih vojskah, ker je bil sam vojak pod Francozom." Ponudim mu kozarec vina, ter mu rečem, naj se vsede. Bistro me pogleda se svojimi malimi očmi, kakor bi me hotel prebosti, vzame kupico, in ko bi trenil, steklo je vino po starem grlu. „Le vse-dite se tu-sem," rečem mu, ko je še vedno stal, „vsaj vem, da ste vže trudni, ker veliko pota storite," „Nič zato," odgovori mi z močnim glasom, da sem se ga skoraj prestrašil, ter se vsede zraven mene. „Slišal sem," pričnem dalje, „da ste vže zelo stari in da veste veliko povedati iz svojih prejšnjih dnij; ali nam ne bi hteli nekoliko kratek čas delati, ter nam povedati kaj iz svojih mladih let?" — „Star sem, in tudi nekaj vem," odgovori mi kratko, ter se ozre ošabno po pričujočih pivcih, ki so glave skup stikali in se menda tudi o njem menili.
„Izpijte še ta-le kozarec vina, potem nam pa povejte kaj." Naglo zvrne vino v vajeno grlo, potem pa jame tako-le pripovedovati: „Malokomu sem še povedal dogodbe iz starih časov, vam pa je hočem, ker vidim, da imate poln bokal na mizi, in upam, da bo kaj primake suhemu grlu, ker vina dobom le malo po svetu. Doživel sem vže sto in peto leto, ne še popolnoma, pa preje nego bode sv. Matevž tu, dopolnil je bodem. Bojeval sem se mej cesarskimi, ko še vas mladenčev in vaših očetov nikder ni bilo. Pozneje sem prišel mej Francoze, šel ž njimi na Rusko vže skoraj petdeset let star, od koder se je malokdo vrnol, jaz pa sem se vender. Bojeval sem se pri Lipskem in pozneje, ko se je zopet Napoleon povrnol z Elbe, v strašni bitvi pri Waterlou, kder smo bili tepeni. Na svojem bistrem konjiči jo pobrišem od armade proti Renu, ko se je trda noč storila. Pogledam skrbno krog sebe, ne bi li me kdo videl; pa jedva se ozrem, vže vidim za seboj štiri Francoze, ki so mi sledili; gotovo so me videli, ko sem zbežal z vojske. Ne pomišljam dolgo, vzpodbodem konja in smuk v Ren ter priplavam srečno do brega. Kar je bilo moči, dirjam proti bližnjemu gozdu,
da bi ondi našel zavetja. Dobil sem prav primeren kraj v majhni dolinici sredi velicega gozda. Konju sežem v gobec ter mu potegnem jezik ven. da bi me rezgetaje ne izdal. Drugo jutro zgodaj, ko se konj nekoliko odpočije, vdrih-nem jo skozi Nemčijo proti Avstriji, kamor srečno dospem. — Sedaj ste pa slišali, kar ste želeli, dalje vam pa ne povem, če prav še mnogo vem. Dajte mi še kozarec vina, potem pa se odpravim dalje po svetu."
„Pa vender ne pojdete po noči dalje?" pra-šam ga, natočivši mu prazni kozarec. „Za me je noč kakor dan," reče sč svojim čudnim glasom in se zaničljivo nasmeje. Mati Jernaška mu prinese nekaj prekajenega špeha in jedno klobaso, potem pa se urno odpravi iz hiše. „Čuden človek," mislim si, ko odide, „star vže ko Abraham, pa še tako trden, gotovo je živel zmerno v mladosti kot Spartanec, sicer ne bi bil dočakal ta-kove starosti, ali pa bi ga bila vsaj kaj potlačila. Hodil je sicer počasno, pa ravno brez palice, in kolena mu se niso tresla, kakor je pri starih ljudeh navada, če prav je bil vže mnogo sveta obhodil.
„To je ptič," pravi stric, ko se začnem dalje meniti o njem. „On ne vzame druzega
daru, samo špeh in klobase, kruh le poredkoma. Pa nekdaj jo je bil vender izteknol na Štajerskem, kakor mi je sam pravil. Prišel je v neko hišo, kder je bila gospodinja sama doma, ter jo poprosil klobase. Brzo mu jo prinese. Videti pa, da se ga žena nekako boji, ker je bil ves poraščen, reče jej prinesti še gnjat. Tudi to dobi Naposled pa hoče imeti še pleče. Žena se brani in brani, Klander pa vzame v kotu palico ia jej nameri, da jo bo, ako mu ne izpolni želje. Zdajci pa pogleda žena v kot za mizo in pokaže Klandra. Kakor bi trenol, skoči pes, nit manjši kot tele, s klopi in naravnost Klandrt za vrat. Držal ga je tako dolgo, da so domači prišli in starega Matevža dobro našeškali, ee prav je bil močan kot medved."
Pivci so bili vže večidel odšli, nekteri pa, ki so se ga bili preveč nalezli, pospali so po klopeh, izpolnovaje staro prislovico: „Kder si se napil, tam pa lezi!" Tudi mi smo jo počasi odrinolioi Jernača, ter sli vsak v svojo postelj.
Ko pridem drugo leto zopet na svoj dom, zvedel sem, da je Klander umrl. Bil je gotovo najstarejši mož na Kranjskem.
Spiritus familiaris.
Strašno je temna noč noeoj, le jedne zvezdice ni videti na nebu; vihar je začel tuliti, da se priklanjajo najdebelejši borovci in smereke skoraj do tal, od daleč pa je slišati votlo grmenje. - Ah nocoj bo še huda nevihta!
Vrh hriba sredi gozda na majhnej tratini stoji revna koča, pokrita se smerekovimi skorjami. Stene so vže vse črvive same starosti in sem ter tja tudi podprte, da se ne bi zvalile na kup. Okna so majčkina, tolika, da bi človek jedva glavo skozi pomolil; večidel so zamašena s praprotjo in le jedno na vzhodnjej strani ima stekla, pa tako ukajena, da se ne vidi prav nič skozi nje. Zraven hiše je majhen hlevček, narejen iz bukovih prekelj in listja; in notri stoji velika koza z dolgimi rogovi, j edina žival, pri hiši mimo črne mačke.
V tej siromašnej bajtici rstanuje, oddaljen «d vsega svetnega hrupa, star, zelo star mož,
Jura Škurt. Opravljen je prav po starej šegi: ima debeio srajco iz hodnega platna brez ko-larja, vrh srajce rdeč škrlatast prusnik z velikimi, renastimi gumbi, v ktere so vtisnene debele konjske glave, potem pa kratke platnene hlače, podvezane pod koleni. Glavo mu pokriva strašno širok klobuk z majhnim okroglim ob-glavjem in ves obšit se svilnatimi trakovi, ka-koršne so nosili nekdaj kmetje po Slovenskem, kterih pa sedaj vže ni nikder več naj ti; izpod klobuka pa so mu viseli dolgi, beli vlasje po ramenih in velika siva brada mu je mahala po prsih.
Jura Škurt stanuje tukaj vže, odkar mu je umrla mati, očeta pa še nikdar poznal ni; vedno je sam, nikdar še ni stopila živa duša v njegovo sobo. Ali sam je le na videz; kajti ž njim prebiva vže od nekdaj v tej hiši domači duh Maca, ki mu zvesto služi, ter ga čuva in poučuje pri vsakej priliki. Ž njim se pogovarja po dnevi in včasih tudi po noči, vidi ga pa ne, sicer bi bil Jura vže gotovo pozabil govoriti, ker ni črhnol nobene besedice z druzimi ljudmi.
Nocoj v tej temnej noči je sedel Jura Skurt pri mizi, na kterej je bilo pol hlebca ovsenega kruha in korec vode. Zraven njega je stal velik
lesen svečnik, v kterera je bakljala velika borova trska, da se je kar črni dim valil pod stropom. Jura je sedel z velikimi naočniki na nosu, kakor bi ga bil pribil, nikamor se ni genol, le neprenehoma je strmel ves zamišljen v nekovo neznano veliko staro knjigo z usnjatimi platnicami. Čital je, to se je videlo, ker je vedno migal z ustnicami in brado, pa čulo se ni nič. Kaj je bilo zapisano v tej knjigi, tega nihče ne ve, ker je ni nikdar nikomur pokazal. Pa vsaj je tudi ne bi bil nobeden razumel, ker je bila pisana Bog-vedi v kterem jeziku, ki ga govore daleč, daleč, najbrže v devetej deželi „Kolobociji" ali pa še kde dalje. Duh mu jo je prinesel, ko je zapustil otročja leta in mu so jeli rasti prvi brki pod nosom, in duh ga je tudi naučil na-njo brati, zato je tudi drugi nihče ne bi razumel. Takrat ni bilo Mace tri tedne domov, ko je šel po knjigo, in Jura je bil vže v groznih skrbeh zavoljo njega, - toliko, da ni obupal: zatorej se lehko sodi, da je šel neznano daleč po njo. Drugih knjig Jura ni smel v roke vzeti, ker mu je duh ostro prepovedal, pa čemu bi mu tudi bile, vsaj ni znal nobenih druzih čitati.
Grozno dolgo je strmel nocoj v knjigo, bilo
Hir. bibl.	2
je vže skoro polnoči. Nevihta se je vedno bolj bližala, vihar je tulil krog ogla, da se je bajt» tresla, kakor šiba na vodi, po nebu je strašno vršelo, grom je vedno huje treskal in blisek za bliskom se je vžigal križema, kakor ognjene kače. Pa vse to ni nič pretresalo Jure, še ozrl se ni, ko so škripale stene'in je pokalo sleme,
—	bil je prestoične naravi.
Ko je vže grozno dolgo čital, da je M prečital več nego četiri strani, zapre knjigo in jo spravi na polico, potem pa si ureze kos ovsenega kruha, da bi večerjal, ker je bil vže zelo lačen
„Jura!" oglasi se duh v kotu za mizo, „pospravi vse svoje reči, kar imaš, in znosi je tja-li kraj gozda k tistemu žlamborastemu hrastu, v kterem so vže sedem let sršeni; tudi kozo izženi iz hleva ter jo priveži ondi, potem pa zapri dveri in pojdi vstran."
Jura se prestraši te novice, da kar ostrini.
—	„Maca!" pravi, „ti vender pretrdo ravna« i menoj. Glej, zvenaj grmi in treska, da se zemlja trese, dež pojde in toča, da bo groza, pa me goniš iz hiše; to je preveč. In če kozo izženem iz hleva v gozd, prišel bode volk ter mi jo po-hrustal, potlej pa ne bodem imel več mleka.'
„Še četrt ure imaš časa", oglasi se zopet duh, „le hitro, da ne zamudiš."
Ko Jura vidi, da se duh ne da preprositi, pospravi vse svoje imetje v skrinjo ter jo zanese pod omenjeni hrast; kajti vedel je dobro, da se z duhom ni prepirati, ker nerad veli kako reč v tretje. Ko je tudi kozo privezal pod hrast, vsede se na skrinjo, podpre obraz z rokama in milo vzdihuje. — Zdajci pa plane kvišku in hiti v hišo; kajti pozabil je bil črne mačke, ki je ležala za pečjo. Stisne jo v naročje, zapahne dveri in hiti nazaj pod hrast. Sedaj začne treskati, da je bilo groza, vihar je razsajal, da so se lomile debele veje po drevesih in padale na tla, potem pa se udere huda ploha, kakor bi lilo iz škafa. Ubogi Jura je sedel skrčen pod hrastom, ves moker do kože, ter stiskal črno mačko v naročje, čakaje, da bi se skoraj ZTedrilo. Pa nevihte ni bilo konca; hkrati se vauje izpod neba kakor oreh debela toča in jame nabijati starca po glavi, da je hudih bolečin začel milo ječati.
„Sedaj — le poglej!" oglasi se duh iz hiše. - Zablisne se križem, da je kar oči jemalo — in tresk! udari strela tako blizu, da je Jura kar
2*
poskočil ua skrinjici in se zvrnol na tla. Ko se zopet vzdrami, stala je njegova koča vsa v ognji, strela je bila udarila va-njo.
Jura je bil vesel, da je rešil svoj borni imetek; le skrbelo ga je, kaj se je zgodil« z duhom. „Maca! Maca!" jame ga klicati, pa duh mu se nasmeje pod njim v skrinji ter pravi: „Nič se ne boj, Jura, vsaj sem tukaj, vidiš kaj bi bilo, ako me ne bi bil ubogal."
Nocoj je moral Jura prenočiti na mokrili tleh pod hrastom.
* * *
Drugo jutro je pasel županov pastir Miha Mrtec krave in ovce vse skupaj v dolgej Rebri, nedaleč od Škurtovega stanovanja, in piskal na postranico. Ko se je naveličal piskati, vteknol je postranico v maliho, slekel telovnik, pogrnol ga na brezov štor ter se vsel na-nj, potem pa je vzel v roke velik kos ajdovega kruha — toli-košnega, da mu je skoro roka omahnola, in jel je zajuterkovati. Miha Mrtec pa je dobil zato tolikošen kos kruha od županove matere, ker je pasel ovce in krave sam in ni bilo županu treba dveh pastirjev. Zajuterkuje je ogledoval lepo rejeno živino, ki se je mirno pasla po trati krog
njega, in kodraste ovee, ki so se podile sem ter tja po pašniku in se beškale. „O da bi bila ta-le živina vsa moja", pravi sam pri sebi, ,potlej bi bil pa popolnoma srečen na zemlji! Dan za dnevom bi se pasla po tej-le trati in jaz bi pevaje hodil za njo! Postavil bi si tu-le na gričku hišieo, da bi zmerom v njej prebival,
in potem--potem bi se pa oženil z Nežiko
i Gore, ki sem jo videl oni dan v cerkvi pri prvej maši, ki mi se je nasmejala in mi iz cerkve grede rekla, naj pridem v Goro na žeg-nanje. Tako je mislil Miha Mrtec v svojej ne-umnej buči, in bilo mu je vse tako vseči, da se je jel na glas smejati, in smejal se je tako zelo, da je daleč v drugej strani jek odmeval. Ko se je vže dolgo časa smejal, lotila se ga je hkrati taka otožnost, da bi se bil kmalu zjokal in sicer zato. ker je previdel, da se to ne more nikdar zgoditi. Vstal je se štora, šel k majhnemu studencu in oziraje se proti Gori je jel peti:
Lepšega žita ni, kot je pšenica, Lepš'ga dekleta ni, kot je Kranjica.
In v drugej strani	v Gori je kosila Nežika deteljo in pela:
Da bi veter potegnol,	Da bi se lantie moj videl
Meglice razgnal,	In pušlec njegov.
Tako sta si odpevala dolgo časa drug dragemu, dokler ni deklica nakosila detelje in odšla ž njo domov. Miha Mrtec pa je vzel iz žepa nož ter vrezal v debelo bukev njeno ime zraven svojega
Sedaj pride iz grmovja velika rogata koza z motvozjo na vratu in se zameša mej ovce. „Aha, to je Skurtova koza", pravi Miha, „vjel jo bodem in privezal k tej-le smerekici, dokler ne pride stari po njo. In kedar pride, vprašal ga bodem, če dobim kedaj Nežiko; on je premetei in vč prihodnje reči, ki mu je naznanja njegov duh." Kakor je Miha sklenol, tako je tudi storil: vjel je kozo ter jo privezal k smereki, potem pa jel premišljevati svoj revni stan, svojo mladost, ki mu ni druzega obetala, kot vojaško suknjo; kajti Miha je bil star dvajset let in sedaj ni bilo nobene druge pomoči: aut Nežika, aut puška.
Dokler je Miha v dolgej Rebri pasel in tuhtal in tuhtal, kako bi se oženil z Nežiko ter se odtegnol vojaščini, hodil je Jura Skurt po pogorišči svoje rajnice koče ter spravljal v kraj ožgano tramovje in podrto peč. Ko je vse pospravil in očedil, šel je v gozd, odsekal štiri debele bukove kole, obsekal je in zabil v zemljo
ter jel delati svoje novo stanovanje. Baš je obsekal in porezal debel vrhač ter mislil narediti podboje pri vežnih dverih, ko ga zakličq duh: „Jura! pojdi v dolgo Reber, kder imaš privezano kozo, priženi jo domov, da jo napaseš in pomolzeš!" Jura položi koj sekiro iz rok, obriše si pot s čela ter gre v Reber, kder je imel pastir Miha kozo privezano. — „Škurt!" ogovori ga Miha, „povejte mi, povejte, če bode Nežika z Gore kedaj moja, ali pa če bodem moral iti v vojake, potlej vam pa dam kozo. Vi dobro veste, gotovo vam je povedal duh." Staree zmaje z glavo ter pokaže v drugo stran, kder je zopet stala deklica in kosila deteljo. Miha se zagleda va-njo ter jame zopet peti:
Po Koroškem, po Vlaškem	Deklica jo žanje,
Pa ajda zori,	Ki jo roka boli.
Ta čas odveže Škurt kozo ter jo odpelje domov; Miha Mrtec pa je še dolgo, dolgo pel in gledal proti Gori, dokler ni zašlo solnce, potem pa je vzel postranico, spravil živino skup ter jo gnal domov, vedno premišljuje, bode-li kedaj Nežika njegova.
Škurt je delal do trde noči svojo bajto, in ko vže ni več videl, šel je mleztkozo, zavrel si
mleko in večerjal. Nocoj ni nič čital iz debele knjige, ker ni imel luči, mesec pa je preslabo svetil za stare oči. Nagrabil si je listja pod hrastom ter naredil postelj pod milim nebom, potem pa se vlegel in prav sladko zaspal, in
zraven njega črna mačka.
* *
*
Črez mesec dnij bila je vže narejena Skiir-tova bajta in duh se je zopet preselil va-njo. Namesto se smerekovimi kožami, pokril jo je s prosenimi otepi, luknje pri stenah pa je skrbno zadelal z ilovico in mahom, da ni nobena sapica prišla skozi. Vse je stalo, kakor popreje, in stari Skurt si je veselja mel roke, ko je vprvič kuhal ovsčne žgance na novem ognjišči.
Kvaterno sredo večer je žel Skurt resujak za svojo kožico pod skalo na starih Beriščih, kar zagleda vrh skale belo oblečeno žensko, ki je milo vzdihovala. Stari se na pol sklone in gleda pazno na skalo. Nobenega resnjaka ni mogel več odžeti; kajti roke so mu zastale in srp mu je ušel iz rok. Tako milega glasu še Skurt nikdar ni slišal; kar strmel je in debele solzne kaplje so mu tekle v sivo brado, ker je
bil ganen, ganen do-dna srca. Ko nekaj časa gleda in gleda kakor začaran, izpremenč se žen-skini vzdihljeji v čarobno melodijo, kakoršne ni čuti mej smrtnimi bitji. Bil je to glas otožen in veDder tako ginljiv in milodoneč, da se je starcu kar srce topilo. „Kdo je to? je-li gorska vila, ali je kaka druga prikazen, ki me pride motit in skušat?" kaj tacega si je moral misliti Skurt. Vže je.stopil par korakov bliže k skali: pa domisli se, da morda ne bi bilo prav, ako bi se jej približal, pa kaj bi tudi hotel gori, vsaj ne sme ž njo govoriti? Pobral je hitro resnjak v koš ter tekel domov, da bi vprašal duha, kaj pomenja ta prikazen.
TMaca!;' pravi, ko stopi v sobo ves spehan, „svetuj mi, kaj čem začeti, hude skušnjave me nadlegujejo, kakoršne nikdar ne popreje. Star sem vže, da imam vso sivo brado in bele vlase, pa nikdar mi se še ni prikazala kaka skušnjava, kakor denes. Poslušaj me. da ti povem na kratko vse: žel sem resnjak na starih Beriščih pod skalo, kar zaslišim vrh skale milo ječanje, tako milo, da mi je srce krvavelo ; in kaj je bilo gori? Belo oblečena ženska, ki je spenjala roki proti meni in potem je jela tako milo peti, da
sem bil ves omamljen. Take ženske še nikda: nisem videl in tudi takega glasu še nikdar slišal kar živim na svetu. Celo v „kislej deželi" dale« gori na Nemškem, — kder sem iskal pred de-setimi leti kislih zelišč za neko ljubljanski gospodo, kakor si mi ti zapovedal, ko so a izlegle v mestu neke čudne živalice in so raztro sile po vsej deželi hude žolčne bolečine in vrto glavje —, še celo ondi nisem slišal tacega petja pa tudi žensk nisem videl takovih. Ljubi Maca moj hišni duh! povej mi, kaj če ta prikaza, ali je v dobrem ali slabem pomenu, ali je rej ženska, ali je gorska vila? Mene tero skušnjavi na stare dni, pomagaj mi, pomagaj Maca!"
Tako je tarnal stari Skurt, duh pa mi reče: „To ni niti gorska vila, niti kaka druga ženska, ampak to je huda skušnjava, ki te bode nadlegovala, dokler ne pojdeš na božjo pot na sv. Višarje. To je baš duh iz „kisle dežele", kder si bral zelišča; ta jih je vže veliko obšel todi okrog in tudi tebe hoče, pa bodi le vedno trden in čitaj vsak večer še dva odstavka več iz knjige. Kedar ga bodeš videl, ne smeš ga ogovoriti, sicer si izgubljen in jaz zapustim za vselej tvojo hišo.
„Maca! kedaj pa čem iti na sv. Višarje?" vpraša Skurt.
„Kedar ti bodem rekel; sedaj pa pojdi v hlev; kajti koza je vteknola glavo v luknjo pri žlebu in je ne more izdreti; pojdi urno, da se tine zaduši!" — In res, ko pride Škurt v hlev, meteljala se je koza pri žlebu in vže hudo hr-kala, pa se ni mogla oprostiti.
Zvečer je Jura dolgo čital, kakor mu je zapovedal duh, čital je vse noč in še drugo jutro do jedenajstih, ker Škurt je počasi čital. Sedaj ga začne nadlegovati lakota, pa ni imel kruha, da bi se pokrepčal, torej vzame košek in gre v gozd iskati gob. Denes ni šel na staro Berišče, ampak v dolgo Keber. Baš je odtrgal nekaj lepih jurčkov, ko zagleda mej dvema hrastoma zopet belo opravljeno žensko, ki je pa bila grozno grdega obraza, vsaj Juriju se je taka zdela. Pela je, ne tako milo, kakor včeraj, ampak s hripavim glasom:
Ich weiss nicht, was soll das bedeuten, Dass i so traurig hin itd.
Jura pomakne klobuk na oči in mirno dalje nabira gobe, prikazen pa kmalu izgine.
Ko pride domov, pristavi urno lonec gob k ognju, da bi bilo preje kosilo gotovo, kar ga zukliče duh: „Jura Skurt! pusti delo ter pojdi naglo v vas v Krokarjevo krčmo in daj tistemu fantinu, ki sedi pri mladi deklici za dvermi, dve klofuti, pa prav gorki, veš ; potem pa pridi zopet domov."
Jura koj uboga ter gré. če prav lačen, naravnost v Krokarjevo krčmo. Za dvermi je sedel županov pastir Miha Mrtec in zraven njega Nežika z Goré. Miha, videvši starega Skurt», ponudi mu brzo kozarec vina. Jiira izpije vino. potem pa ureže Mihi dve tako trdi zaušnici, da se revežu kar glava pobesi. Vsi so osupno gledali in se smejali Mihi, da je dobil tako slabo plačilo za kozarec vina, Mrtec pa ni rekel ni bev ni mev, ampak pobral je kopita ter odšel osramočen domov. — Baš to bila je Mihina rešitev. Fantje, ki so bili zbrani v krčmi, zavidali so Miho zavoljo Nežike in sklenoli so prav dobro pretepsti ga, ko pojde po noči domov. Pa stari Skurt je prišel baš prav ter ga rešil Opasnosti; kajti Miha je bil odločen, kakor bodemo pozneje videli, za deda Skurtovega posestva.

Ko Jura domov prikoraka, najde v kotu za mizo zopet tisto belo žensko; ali denes je bila neizrečeno lepa: rumenkasti kodri so jej viseli po ramenih in svoje modre oči je milo vpirala v starca.
„Maca! Maca!" jame klicati Skurt prestrašen, „pomagaj mi, skušnjava je zopet tu; sedaj vže sedi v kotu za mizo."
„Zakaj si izpil kozarec vina, ker ti nisem rekel?" pravi duh.
„Bil sem zelo žejen", odvrne Skurt.
„Pojdi v kuhinjo", nadaljuje duh, „in skuhaj gobe, potem pa je postavi na mizo pred žensko, sam pa ne smeš nič večerjati."
Jura stori, kar mu zapove duh. Dolgo kuha gob, da se vse osmode, — kajti jezilo ga je, da ne sme večerjati —, potem pa je postavi na mizo pred prikazen. Zdajci pa završi po sobi in bele ženske ni bilo več nikder. „Gobe jej ne dišč" nasmeje se Jura, postavi je na peč in pokrije sč starim sitom, da bi je imel drago jutro za kosilo, potem pa se vsede ke knjigi in čita, dokler mu ne ugasne trska.
Ko se drugo jutro vzbudi in hoče kositi, ni bilo več gob v skledi: mačka je prebrnola sito in pojela, Kar si je bil Škurt prihranil. —
* * *
Jura Skurt se ni mogel iznebiti bele pri kazni, povsodi ga je izpremljevala. Kedar ji zvečer dokončal svoje opravilo in legel spat, prišla je bela ženska k postelji ter mu je jela tako milo prepevati, da je Škurt skoro samega ginenja plakal, in večkrat se ga je vže mise polastila, da bi jo ogovoril, pa premagoval se je vender še, ker se je bal Mace. Večkrat pa je tudi milo plakala in vzdihovala, da se je Skurtu v srce smilila.
To je trpelo več mesecev, in Skurt je mnogokrat britko tožil duhu, da ga pusti v takovik skušnjavah.
Nekega dne se oglasi duh ter pravi: „Jura! naloži v maliho suhih skorij,.ki jih imaš v skrinji, ter idi na božjo pot na sv. Višarje, čra četirinajst dnij pa se zopet vrni; kajti čas je, da se iznebiš skušnjave."
„Maea!" vpraša Jura skrbljivo, „kaj bode pa koza počela, ker ne bode imela krme?"
„Odrini le brez skrbi od doma", odvrne dnh, „za kozo bodem jaz skrbel."
Skurt pobere suhe skorjice po skrinji in je spravi v maliho, potem pa vzeme debelo palico
ter se napoti na sv. Višarje. — Na vsej dolgej poti ni druzega vžival, nego suhe skorjiee in pil mrzlo vodo studenčnico, pa hodil je vender tako krepko, da je vse druge romarje prehitel.
Ko je prišel k sv. Joštu, pokleknol je pred velikim oltarjem in klečal je na golih kolenih do trde noči in goreče molil, potem pa šel pod cerkev, legel na trato in trdo zaspal, ker bil je vže truden po dolgej hoji. — Po noči mu se je sanjalo, da je prišla na goro k sv. Joštu dolga procesija z banderi, in belo opravljene deklice so šle pred moštranieo in pele lepe pesni o Materi božji. Hotel je tudi on uvrstiti se mej romarje ter iti ž njimi v cerkev, pa zdajci zagleda pred seboj dva moža: jednega majhnega in strašno rej enega, druzega pa suhega, pokve-ičenega z veliko omrelo pod pazduho, mej njima je stala bela prikazen ter ju strastno objemala. Škurt se prestraši in jame moliti rožni venec in ko odmoli zadnji „očenaš" za duše v vicah, privleče se siva megla ter zakrije prikazen. V daljavi pa se je slišalo hrščeče petje, ki je prihajalo vedno glasneje tako, da se Škurt vzbudi. Solnee je bilo vže priplavalo izza hribov in v dolini so peli kosci na travnikih ter vriskali, da
je vse vprek letelo. — Jûra opravi svojo jutranjo molitev, potem pa gré dalje svojo pot.
Dokler je Skurt popotoval, pasel je zopet Miha Mrtee županovo živino v dolgej Rebri in prepeval; kar pride iz grmovja koza ter se pridruži živini. Miha je poznal kozo, zatorej j« ni gonil vstran, ampak pustil jo je, da se jt pasla pri živini in obirala trnje. Ko pa zvečer ni bilo nikogar po njo, prime jo Miha za roge ter jo tira k bajti. „Škurt!" zakliče zvenaj, „ti imate kozo." Ker pa so bile vežne dveri zaprte in se v sobi nihče ne oglasi, zaprè kozo v hlev in hiti k živini; kajti bilo ga je strah, ker je vedel, da ima Jura v hiši duha zaprtega. Tako je pasel Miha kozo dan za dnevom, dokler ni bilo Skurta domov.
Na sv. Višarjah je bilo veliko, veliko romarjev iz raznih krajev. Jura ostane ondi tri dni in tri noči, ter moli neprenehoma. Več ur prekleči pred oltarjem in vse tri dni ne užije nič. To je pobožnost, to je pokora! Tretji dan opravi izpoved, prejme sv. obhajilo, potem pi nastopi pot proti domu.
* * *
Stirnajst dnij je vže preteklo, kar ni bilo Šknrta doma, pa vender ni ničesar pogrešal pri hiši, vse je bilo v redu: črna mačka si je lovila miši, kozo je pasel Miha Mrtec, po hiši pa je vse vrejeval duh.
„Jura!" pravi duh, ko stopi Skurt v sobo, ,sedaj si na tenko izpolnil svojo dolžnost, kakor sem bil zapovedal, in odslej ne bodeš več imel nobene skušnjave. Tudi govoriti bodeš smel z drugimi ljudmi, pa le malo, kar bode potrebai'
„Maca!" vzdihne Jura, „ti si dober duh, iz srca sem ti hvaležen; samo lačen sem zel6, lačen, pa nimam kaj v usta dejatii'
„Na polici imaš kos kruha in skledico mleka", pravi duh, in ko Jura pogleda na polico, bilo je vže res vse pripravljeno. — Ko se iovolj nakosi, teče na dvorišče in samega veselja, da se je iznebil hude skušnjave in da sme »pet govoriti, jame plesati po trati in peti:
He hojladri hojladra spet sem vesel, Na starost bom še le živeti začel!
Duh pa mu se zakrohota v hiši in jame tadi peti, pa nekako zaničljivo, kakor bi se hotel lorčevati z Juro:
Sar. bibl.	3
Čas neprestano se vrti, Prej' kot poteče leto, dan, ■■ Napoči dan in vže ga ni, Bo Jura Škurt vže zakopan.
„Maca! kaj praviš?" povpraša Jura nekaki zavzet, ko sliši duha prepevati.
„Nič, nič, le skači, kolikor ti se poljubi:1
Krog Škurtovega pohištva je bilo vse, b kor popreje; prav nič se ni izpremenilo; le ni dolgej Rebri je bilo vse tiho; kajti Miha Mrtet ni več pasel ondi županove živine, pasel jo ji starikov dedec, ki je vedno ležal in pušil tobak zapel pa ni nikdar nobene.
Tretji ponedeljek zjutraj pokliče duh Skurti rekoč: „Pojdi v vas k županovim, ondi je ženi tovanje. Veseli se na stare dni, kolikor hočei samo glej, da se ne upijaniš."
Jura z veseljem uboga in se odpravi v vas, ■— V županovej hiši je bilo vse živo: godci si godli, svatje peli in plesali, za mizo pa sta sedela ženin Miha Mrtec in nevesta Nežika z Gori Župan namreč je imel Miho zelo rad, ker mi je vže mnogo let zvesto služil. Ker ni imel i otrok in je vedel, da. bode moral Miha v vojake, ako se ne oženi, dal mu je v last dolgo Reber, česar je Miha vedno želel, ter mu dovolil oženiti se s pošteno deklico Nežiko, katero je Miki
vže dolgo ljubil. Fant in dekle sta bila sedaj popolnoma srečna, ker imela sta se zelo rada, kakor dva golobčeka.
Ko se prikaže Jura Škurt golorok in bosonog skozi dveri, klicalo ga je vse k sebi in mu ponujalo piti; ženin pa mu je celo rekel sesti za mizo, ker spoštoval je Skurta zelo. Mnogo-kaj so se pomenili, in Jura je denes vprvič odprl usta in jel na dolgo in široko prorokovati srečo novima zakonskima in ju zagotavljati, da bosta kedaj stanovala v ujegovej bajti. — Ko se je stemnilo, prikrevsal je Jura počasi domov, in sicer ne popolnoma po Macinej volji, ker imel ga je nekoliko preveč.
„Zakaj si se preveč napil?" vpraša ga duh.
„Maca! ne huduj se, moj život je vže star, torej ga več ne nese toliko, kot nekdaj ; jaz pa sem ga še po nekdanjej navadi srknol."
Pa njegov duh je bil usmiljenega srca; prav
nič mu ni očital, ampak rekel mu je, naj gré spat.
* *
*
Jura je stal pred hišo in na tnalu drva sekal, ker zima se je vže približevala.
„Jura!" pokliče ga duh, „pojdi v vas ; Krokarjevo krčmo in izpij ondi polič vina, di bodeš laglje umrl, kajti prišla je poslednja ura.'
Škurt se ni prav nič ustrašil te novice, ampak še vesel je bil, ker moči so ga bile vie zapustile, da ni mogel več lehko delati. Postani je sekiro v kot za dveri, vzel iz skrinje dve še-etici ter šel v vas v Krokarj evo krčmo.
Domov grede sreča Miha Mrtca, ki je nesel iz mlina.
„Miha ! pridi, pridi jutri k meni", pravi mi Jura, „jaz bodem nocoj umrl, da me pokoplješ",
Miha mu se smeje in gré dalje, Jura pa proti domu.
Domov prišedšemu reče duh: „Skuhaj si večerjo, potem pa odkrij hišo in razderi strop, da bodem mogel ven; kajti po tvojej smrti ne bodem več prebival tukaj."
Jura si skuha mlečno kašo in se je prav dobro najé, potem pa vzeme sekiro in jame podirati streho in strop na hiši. Mesec je bas] priplaval izza gozda in krasno obseval krog stoječa drevesa, ko Jura konča delo in se zopet vrne v hišo.
Dolgo sta se še z duhom pogovarjala; o čem, to ni nikomur znano; slednjič pa pravi Maca: „Opravi svojo večerno molitev, pogrni postelj, prižgi blagoslovljeno svečo sv. Višarij, potem pa se vlezi in zadremlji!" —
Jura poklekne in dolgo moli, potlej pa prižge srečo in jo postavi zraven postelje, pogleda se jedenkrat ven po okolici, razsvetljenej od blede mesečine, potem pa se vleže na postelj in za-dremlje — za vselej. Vtem trenotku, ko Jurino življenje ugasne, zapusti tudi duh njegovo hišo in ne vrne se več.
Drugo jutro pride Miha Mrtee mimo hiše. Viderši vso odkrito in luč v sobi, stopi noter, in glej! — Jura Škurt je ležal mrtev na postelji.
V nedeljo zjutraj je šla vrsta ljudi j za črno pogrneno krsto od gozda proti vasi, in mej njimi duhovnik: pokopavali so starega Skurta.
Miha si res postavi pozneje hišo ondi, kder je stala preje Škurtova bajta; in živel je veselo in zadovoljno se svojo ženo mnogo let ter obdeloval polje, kder je nekdaj pasel županovo živino.
Koza in črna mačka sta ostali še pri hiši, ko vže ni bilo zdavnaj Skurta več.
Zgodovina motniškega polža.
(Stara povest na novo predelana.)
Letam-le po leti sem spremil nekega slamo rezca na goro k sv. Lovrencu, da bi ondi, kakoi se je ustil, botanizoval. Nabralo se je se nek« druzih vedoželjnih glavic in stari Groga, ki j vže nekdaj se saksonskim kraljem po tih hribih lazil ter iskal sladkih koreninic, ali kaj-li, M je nam odločen za nosača.
Mladi gospodek šibkih udov in zelo zeli nežnega obličja, naložil je ubogemu Grogi cel» butaro sukenj, da je siromak kar stokal pod njimi, — menda se je bal, da ne bi pozebel m gori, — jaz pa sem vrgel svojo potlačeno suknjo crez rame, ker sem vže utrjen kakor tesarska b bila, in se ne bojim vsacega mrčesa, in počasnih korakov se je jela pomikati mala karavana više in više v goro.
Pot je bila res slaba, pa druščina še sla-beja; starega vraga ni bila vredna. Midva z
Progo sva stopala prek, da se je zemlja pod | sama tresla, posebno starec jo je tako dobro ! praskal, kakor da je stoprv dvajset let star. - Ali naša gospoda, naša prenežna gospoda — ta nama je delala križe in težave. Bili so trije krepki junaki, — Bog jim grehe odpusti! ki so lazili bolj po štirih, nego po dveh. Jaz sem bil največi siromak, ker sem bil takoj pred njimi. Zdaj me je zgrabil jeden za hlače, zdaj drugi za hlačni pas, da bi si opomogel kvišku, in predno smo prišli do pol hriba, imel nisem vže nobenega gomba več.
Po dolgem, dolgem trudu, prišli smo slednjič do majhne cerkvice vrh hriba. Bilo je na gori ; res nekoliko sapice, in naša družba se je zavila skrbno najmanj v čvetero sukenj, midvaz Grogo pa se vsedeva na trato in napraviva tobak.
Po kratkem oddušku odpravi se vsa popotna drhal z Grogo vred v gozd, in mladi gospodek si»je nataknol lepe rujave rokavičice na mehkužne ! prstičke ter jel razkopavati zemljo, kakor bi polžev iskal. Lehko noč, takovi botaničarji! —
Jaz nisem vedel, kaj bi počel. Sel sem za cerkev, vselse na kup kamenja in zrl sanjavo proti Ljubljani, kder so se baš nekoliko razvlekle megle.
Sedel sem denes prvikrat pri cerkvici sv. Lovrenca, ki si je tako visoko izvolil svoj sedei in kaj mi pride na misel ? — Stara, silno stara povest o motniškem polži, katero mi je pripovedovala, ko sem bil še deček v samej srajci, stara teta, in katero mi je oče še večkrat potem ponovil, pa vselej v drugačnem obliku. Prevdar-jal sem na vse kraje, je-li bil ta polž kaj v roda slavnemu Višnjanskemu, ali je bil morda njegov sin, ali celo ujec; ker pa tega nisem mogel iz-tuhtati pri vsem svojem trudu, povedal bom samo to, kar vem iz verjetnih virov, kar mi je pripovedovala teta, kajti njeno pripovedovanje zdi mi se najbolj verjetno, ker je bila ženica vže zelo stara in je mnogo doživela na svetu.
Anno tisoč in ne vem koliko še post Chri-stum natum godile so se v Motniku čudne reči, žalostne in vesele, kakor je še navada dandenašnji,
Zupan oče Burkljica kupil je na sejmu v Kozjem potoku mladega janjca, da bi ga zaklal za velikonočne praznike. Ker pa je janjec še sem ter tja rebra kazal, četudi je imel veliko volne, sklenol je ga še nekoliko porediti; zato-raj ga izroči svojemu sinu Jaklju, da bi ga
pridno gonil na pašo v Staro reber ter ga popravil še nekoliko, kolikor mu manjka.
Jakelj, županov sinek, navezal je janjea na motvoz, ter ga gonil vsako jutro in popoldne pridno v Staro reber, kder je bilo mnogo res-njaka. — ■ Neko popoldne je pasel baš ob plotu za lazom soseda Mihe Krivorepea ter premišljeval, kako dobro bode o velikej noči obirati kosti rejenega bročeta. Urno jame mahati z repom, povzdigne glavo in ko bi trenol, smukne jo črez trnjev plot v sosedovo rž, ter potegne nborega Jaklja za seboj. — Ubogi Jakelj dolgo ni vedel, kaj. se je ž njim zgodilo, tako je bii preplašen; stoprv ko je zapazil, da ga je janjee opraskal po rokah s parklji ter mu trnje raztrgalo in izvleklo iz-za hlač umazano srajeo, jel je tako vpiti in tuliti, da so vse vrane zbežale z njive na bližnje smereke.
Sosed Krivorepee je na drugej straui laza gnoj trosil, da bi si krompir posadil, zaslišavši pa krik od plota sem, teče gledat, kaka nesreča se godi v njegovem lazu. Ko pa zagleda dečka z janjeem vred v rži, stisne nehote bolj krepko gnojne vile v roke in jame rohneti na vso moč : „Ti potepuh ti mali, ti rabeljska bojazen! zakaj
si mi popasel ozimno rž? Ko ne bi bil županof sin, takoj bi te nabol z janjcem vred na gnojne vile ter obesil vse skupaj na kol, da bi se ondi obadva pokorila." To rekši zgrabi dečka za vlase in janjca za rep, ter vrže vse skupaj črez plot na drugo stran.
Ko Jakelj zvečer domov prižene, devala je mati baš mlečno kašo v skledo ter jo s kuhal-nico mešala, da bi se preje ohladila. Jakelj si obrise z umazanim rokavom objokane oči in začne tožiti materi, kaj se je janjec pregrešil in kako ga je sosed Krivorepec vlasal. Da bi mati bolj gotovo verjela, jame še iliteti in potem na ves glas tako bolestno zajoče, kakor bi mu se bil lonec ubil.
Kako je mati vdelovala. zaslišavši sinčeovo tožbo, ni moči popisati; gotovo bi bila vsa vas zvedela in skupaj zdrdrala na pomagaj, ko ne bi bila županova hiša precej daleč v strani.
Zvečer pri večerji se je začel stoprv pravi pomenek. Oče župan je takoj poslal po soseda Krivorepca, kot zatoženca, Anžeta Naduhovca in Gašperja Nepotrebuježa, kot priči, da bi se ta stvar po sodnih zakonih dovršila.
Vsi trije možje so se zbrali praznično oblečeni pri županu, ko je baš oče Burkljica zadnji
krompir pojel in z leseno žlico postrgal veliko skledo, v katerej se je še držala sem in tja kaka betvica mlečne kaše.
„Naš predobri oče, župan Burkljica!" pričel je Krivorepec, ko si je nekoliko oddehnol, „vi ste me poklicali, da bi resnico govoril in se opravičil, zakaj sem vašega sina vlasal in vašega janjca za rep črez plot vrgel. Le počakaje, bom vse povedal: Jaz sem v lazu gnoj trosil napše-nišči, da bi krompir posadil, in bas sem premišljeval, kako mi se je lepo rž ponesla, da ni kar nič pozebla, in izračunil sem, da je bo najmanj polpeti mernik, če je toča ne vzeme, ali pa če še kak mraz ne pride, ko slišim grozni jok in vpitje za svojim plotom. Nehotč stisnem vile v pest in tečem gledat, kaj bi bilo, pa mislite si! Vaš sin Jakelj z janjcem vred se je valjal po rži meni nič tebi nič, ko da se ne bi godila nikakoršna škoda. Presneta kvara! več sta mi je pomcčkala, nego za deset bokalov, in ja-njec je je tudi nekaj pojel, ker je imel še nekaj bilek v gobčeku, ko sem tja prišel."
„No, kako je bilo pa potlej ?" vpraša oče župan moško.
„I no, Jaklja sem zgrabil za vlase, janjca
pa za rep in lop! ju treščim črez plot; kajti vedel sem dobro, da mi oče župan ne bode po-vrnol pomendrane in popasene rži, torej sem si mislil: najbolje bo, če si sam nekoliko zadostiš.4
„Kaj bosta pa vidva rekla, moža ?" vpraša župan zraven stoječi priči.
„Da je Krivorepčeva rž res pomendrana in popasena, in da mu se je zgodila velika škoda", začneta obadva h krati modrovati. „Ker pa je tudi vaš sin bil vlasan in od jaujca in trnja opraskan, in ker je janjee pustil v trnji nekaj volne, katere mu ne more nihče več povrniti, zatorej se ta reč nekoliko poravna, namreč: vsi skupaj so nekaj pregrešili." —
„Prav imata moža", prične zopet župan, „vsi so krivi, najbolj pa janjee, ker je prvi pričel in je še mojega sina zapeljal v pregreho, zatorej zasluži, da ga ne bomo nič več redili, ampak še pred veliko nočjo obrali njegova rebra in stegni, kožo pa porabili za irhaste hlače.
Drugo jutro je visel vže nespametni janjee v Burkljičini veži za pete in njegov drob je ležal v pomij alniku pred pragom. Oče župan je bil kratkih besedij pa tudi kratkih mislij.

Zvečer so baš večerjali s kislo repo vred janjčeva stegna, ko pride v hišo berač Rokomalih, znani čarodejnik, ki je vže obhodil pol sveta.
„Bog vam blagoslovi! — kaj pa večerjate, oče župan?" vpraša berač, pogledavši na mizo.
„Pregrešnega janjca smo zaklali, ki je škodo delal na sosedovej njivi, in je Jaklja vsega opraskal", reče župan.
„Prav ste storili namerkaju, da ste mu polomili kosti." —
Po večerji prične berač Rokomalih blizo ta-ko-le modrovati: „Oče župan Burkljica! ker ste velikonočno jagnje vže povečerjali in se je stoprv post prav za prav začel, torej vam prinesem neko drugo žival iz daljnih krajev, katera se da jako dobro izrediti ob kratkem času in je potem prav dobra jed."
„Pokaži jo, kakošna pa je? kde jo imaš?" jame poizvedovati vsa županova družina.
„Tu-le jo imam", pravi berač in izvleče iz malihe velicega polža.
„Ovbe pojdi, to je polž!" zavzeme se mati županja.
„A, kaj pa da, polž; se vč da je polž, pa kakošen. Taki polži dobč se le v jutrovej deželi,
so prav našim podobni, dokler so mladi, potlej pa vzrastejo, rečem da veči, nego je bil vai janjec. Ta je stoprv štirnajst dnij star, v dveh tednih se bo poredil, da bo kaj. Razven tegapj je krotka živalica, nikomur nič noče, in Jakelj jo bo lehko krmil in nikdar ga ne bo opraskali kot hudomušni janjec."
„Taka tedaj je ta nemarast; le poglej no, kaj se po svetu vsega ne dobo; tako-le je le, vse je mogoče! — Koliko ti pa dam za-nj, Jurij, pa ga boš kar tukaj pustil?" vpraša župan.
„I koliko? čemu se bova dolgo pogajala: pet mesenih klobas, pa nekoliko janjčevega loja. da si bom črevlje namazal, pa je račun storjen, vsaj mene nič ne stane ta žival, samo nositi sem jo moral dolgo iz jutrove dežele. Tam jt dam tako ceno, ker ste vi, drugemu pa je ne bi.
Kupčija je bila storjena. Jurij Rokomalih jt vzel klobase in loj, ter šel — Bog te čuvaj, ni ga več, — oče župan pa je imel polža v reji za veliko noč.
Koj drugo jutro ga je nesel Jakelj ven na trato, da, bi se pasel, ter ga privezal na motvoi „Lejte, mati," dejal je županji, ki je stala m pragu in gledala, kaj bo polž počel, „kako počasi lazi; ta mi pa ne bo ušel ne!"
Polž se je "Vsak dan pasel, in oče župan je rekel, da se dobro ponaša, da je vsak dan veči, vsaj njemu se je tako zdelo. — Ko pa se je polž nekoliko preobjel, jel je kazati svoje rogé, in čim bolj ga je tolažil Jakelj, naj bo pri miru, tim predrznejši je postajal. Nekega dné pa je neznano daleč pomolil rogé iz svoje hiše in mahal jo je naravnost proti Jaklju, kakor bi ga hotel pobosti. Jakelj pa je bil urnih nog, spustil je motvoz, zbežal v hišo in ondi tožil materi, da polž ni nič boljši nego janjec, da ga koče pobosti in mu je vže rogé nastavil. Ta novica se je kmalu razširila po vsej vasi. Jakelj je povedal materi, mati očetu, oče pa prvemu sosedu in sosed zopet dalje po vasi. Kaj je bilo začeti? Oče župan pokliče vse vaščane skup in se posvetuje ž njimi, kaj bi bilo storiti s hudobnim polžem in z beračem Rokomalihom, ki jih je tako oplahtal.
„Slavni oče župan!" oglasi se svedra vi kovač Brlizgovec, „jaz sem jo iztuhtal v svojej buči in meni se zdi, da bo prava."
„Le na dan ž njo!" vpijejo vsi, „Brlizgovec je moder mož!"
„Jaz menim, ljubi oče župati tako-le: beraá Rokomaliha ne moremo kaznovati, ker jo j potegnol, zatorej se bodemo znosili nad polžem Ker ni hotel zadovoljen biti z blago prostostjo ki jo je užival pri vašej hiši, priklenoli ga bom k stebru, da se ne bo mogel nikamor ganoti it ondi bo čakal svoje smrti. Vi, oče župan, ima« pod kozolcem debel hrastov štor, tega bom oko val in ga zabil v zemljo, pet črevljev globoko, menda ga hudir vender ne bo izdrl, potem pi bom skoval tri prav močne verige, in še dene! ga bomo priklenoli."
„Dobro, dobro! priklenoli ga bomo!" vpili so vaščanje, „sicer nam pobode naše otroke ii še nas zraven; Bog vedi, kakove trme je?!4
Polž je še vedno lazil po trati in kazal rogé, nihče si ni upal blizu. — Sedaj se zbero vaščanje s koli, gnojnimi vilami, cepci in raznim drugim orožjem polža lovit.
„Vidite," pravi župan, „kar nič se ni poboljšal, še vedno nam kaže rogé, hudiman je vender le zdivjal."
„Oče! jaz ga bom kar z vilami prebol. če se va-me zaleti," pravi sosed Krivorepec.
„E nič se ne bojte," pravi kovač Brlizgovec, ki je tudi prišel oprtan z verigami, jaz mu bom vže podkuril, le glejte, da ga preveč ne raz-dražite, sieer je po meni in po vas." — Tiho je lazil krog njega po kolenih in predno so se vaičanje nadejali, bil je vže polž vklenen s tremi verigami.
„Ga vže imamo namerkaja!" kriéé vsi veselo, „le poglejte ga, potuhnenca, kako naglo je skril svoje rogé; sedaj vé, da je v pasti."
Kakor razbojnika so gnali ubozega polža k županovemu skednju ter ga ondi priklenoli h kolu. — Polž je bil nekaj dnij zeló pohleven, nikdar ni pomolil svojih rožičkov na dan, vedno e ležal v svojej hišici; slednjič pa se je privadil in zopet postal hudomušen. Oče župan je vsako jutro pridno ogledoval steber, če ga ni kaj omajal, in verige, če ni vže kak ud odjenjal.
Približala se je velika noč, in polžu je odbila zadnja ura.
Oče župan je povabil vse vaščane na koline, in vže teden poprej e je kupil pet vatlov črev ¡a klobase. — Vaščanje so se zbrali in oče župan jih je tako-le nagovoril: „Ljubi moji vaščanje! le poglejte, kako se je moj polž poredil, lepo
Sir. bibl.	*
kosilce bo in mnogokatero mastno klobaso bodemo povžili, če Bog da. Beraču Juriju Rokomalihi gre hvala, da nam ga je naklonil, zatoraj m» vsi iz srca odpustimo, česar smo ga obdolžili, namreč: da nas je prevaril in nam prignal v vas hudobno, divjo žival iz tiste jutrove dežele, kder nikdar ne dežuje in menda tudi ne sneži. Kedar bode prišel k mojej hiši, dal mu bodem vselej dober dar, da ga bode vesel, in vi, moji vaščanje, storite tudi tako."
Sedaj vzeme velik nož, nabrusi ga dobro, in vsa druhal vrč k županovemu skednju. Mati županja je prinesla velik pomijalnik, da bi kri podstregla, kajti hotela je tudi godljo kuhati. Pazno stopi župan k polžu, potrka na lupino in polž pomoli svoj goli vrat. Ko bi trenol, zabode mu dolgi nož v goltanec, in kri je bruhnola na vse kraje ter oškropila krog stoječe. Mati županja ni nič dobila za godljo.
Kako so ga potem mesarili in se gostili i njim, tega ni treba praviti. Dolgo, dolgo so se še spominjali vsi vaščanje in njihovi otroci dobrega kosila pri županu, ko so se gostili s polžem.
Le nekaj bi bilo še omeniti. Ko je drugo jutro šel kovač Brlizgovec na Vranjsko, videl
je na Ločici, da je ves zvonik krvav. Kri raz-srjenega polža je tako hudo bruhnola iz njegovega goltanca, da je oškropila celo zvonik Lo-eiske cerkve, dobro uro od Motnifca, in še dan denasnji je zvonik na zahodnji strani ves okrvavljen. Pravijo, da je od polža; ne v6m, je li res ali ne.
To je kratka zgodba motniškega polža, čegar steber imajo menda še sedaj pri županu v Mot-niku, in tudi one verige, s katerimi je bil prikle-nen, ter je kažejo ptujcem, kot zanimiv ostanek ¡2 starih časov.

Gregelj Koščenina.
(Obraz iz domačega življenja.)
čajžev stric je bil dober mož. Večkrat je dal za kak poliček vina pri Jožku; in tedaj sem moral vselej jaz zraven biti, da sem mu pripovedoval, kaj se godi po svetu, kako dale« je v Ameriko itd. On pa mi je zopet pravil, kako je hodil v vas na Moravsko, ko je bil še fant, da je bil njegov sin Matevž dolgo vojak v Dalmaciji, da se je ondi bogato oženil in postal krčmar v Splitu, kder še dandenašnji dobro živi. „Primojruha!" dejal je večkrat, „ako bi imel dovolj denarja, šel bi ga še jedenkrat v svojem življenji obiskat, bi vsaj videl, kakovo babnico je steknol."
Tako je pravil Čajžev stric in h koncu vselej pristavil: „Vidiš, Jože, tako-le je bilo včasih, ko sem jaz bil takov fante, ko si ti sedaj; sedaj je pa drugače, ker se je svet presukal."
Kakor sem rekel, s Čajževim strieem sva uganola mnogokatero, in vsaka, koja je prišla iz najinih ust, bila je gola resniea, jasna, ko beli dan. Pozneje sem jaz zapustil krašinjske hribe ia šel doli na Ogersko nekam svinca iskat, stric pa je ostal doma pri svojih kopitih, ter delal Krašinjanom črevlje, kakor popreje, ako se ni vže naveličal, in poleg, vém da, tudi izpil mnogo-kak poliček vina, le škoda, da mene ni bilo poleg !
Neko nedeljo popoludne, ako se ne motim, bilo je baš pred vsimi svetimi, sedel sem pri svojem prijatelji, učitelji Janezi, ki mi je menda baš pravil, da se misli ženiti prihodnji predpust ter si izbrati izmej mnogih krašinjskih deklet najzaljšo in najpridnejšo, ki mu bode pomagala prenašati butaro svetnih križev in težav, katerih je pa on po mojej misli kaj malo imel. Zdajei stopi v sobo Čajžev stric resnega obraza, kakor je bila sploh njegova navada, in z majhnim vivčekom v ustih. Potrapljâ me po rameni in reče : „Jožko! stopi, stopi nekoliko doli k napi v gostilnico, da se bodeva zopet kaj pomenila ! Ti več veš, ker študiraš, jaz pa ne vem nié, ker takrat, ko sem bil jaz mlad, se ni bilo
pri nas učitelja, da bi nas bil učil citati ii pisati."
Moral sem ga ubogati, ker sem vedel, ds je stric zelo hud mož, ako mu se ne izpolni volja. Takoj je rekel prinesti polič vina, po osem in četirideset in dejal smehljaje: „Nič, Jože, le pijva ga. vsaj nima kosti j; vsaj pravi tisti pesen:
Pijmo ga pijmo,	Vsaj ne dobimo
Dokler živimo;	Kaplje ga tam."
Ko je izpraznil kozarec, postavil ga je prav trdo na mizo, jel vleči iz pipe, ki mu je vžt na pol ugasnola, ter dejal: „Jože, sedaj bode« pa pisal mojemu sinu Matevžu v Dalmacijo, pisal bodeš pa tako-le, kakor ti bodem rekel, ves! nobene besede ni več ni manj:
Ljubi moj sin Matevž!
Jaz sem te pošteno izpital in izredil, ko si bil še majhen črviček, in se za nikakorsno rabo, kakor se spodobi vsakemu poštenemu očetu. S krvavimi žulji sem te spravil na noge, da si vzrastel velik ko Golijat in močen ko hrast. Naučil sem te črevlje krpati, dreto delati in pod-
plate tolči. Da ob kratkem rečem, skrbel sem po očetovsko za te. Vse to sem te naučil in še Teč bi te bil, ko te ne bi bili vzeli k vojakom in odpeljali vstran; pa še tedaj sem ti dal pet šestič za poboljšek, še sedaj dobro vem. Ti pa si me, ljubi moj sin Matevž! čisto pozabil; ni vinarja mi ne pošlješ, čeravno dobro vem, da si se bogato oženil in imaš krčmo v mestu, kamor zahajajo gospodje, škrici, in ne kmetavzi, in taki ljudje imajo bore v žepu. Menil sem, da mi bodeš na stara leta podpora, ko vže ne bodem mogel več laziti in gibati starih udov, pa ti si figo storil za-me, veš, ljubi moj sin Matevž! — Ako imaš le še količkaj poštene krvi v sebi, odpiši in pošlji mi koje krajcarje, da bodem izpil ob nedeljah kak maslec vina na tvoje zdravje. Vzpomni se, ljubi moj sin Matevž! koliko sva trpela s teboj z rajnico materjo, ko si bil še majhen štrkolinček, in nisi znal druzega, nego cele noči javkati in cviliti, kakor bi ti bila Bog vedi kakova sila. Ti ne veš, kako si bil poreden in silen, ko si bil majhen. Popravi sedaj, kar si takrat napačnega storil. Sedaj pa končam svoje pisanje in upam, da me boš, ljubi moj sin Matevž! uslišal in mi stisnol kake bore v pest.
Bogu, mamki božji in tvojemu patronu sv Matevžu, da bi te povsodi čuvali, priporoča ti Tvoj
potrebni oče."
Tako sva sklenola originalno pisemce it moral sem mu ga še jedenkrat prečitati, da bi se prepričal, ali sem vse tako storil, kakor j« rekel. Obrisal si je pot s čela, ki mu ga je pri. zadejalo delo, potem pa rekel zadovoljen: „De-te 8 tim sem mu pa podkuril."
Krčma se je vedno bolj polnila s pivci in se strioom sva se pomaknola k peči v kot, da ne bi bila nikomur na poti.
Poznal sem vse goste: bili so večidel domači fantje in tudi Bregarček sč svojimi harmonikami bil je poleg; samo majhen, suh možiček v višnjevi kamižoli in irhastih, poguljenih hlačah, ki je sedel tikoma strica, bil mi je neznan. „Stric! kdo pa je ta-le človek?" vprašam ga, „ki tako srpo gleda, kakor bi ga kdo za vratom tiščal?"
„Kdo je? e, ali ne poznaš Greglja Ko-ščenine izpod Trojan, tistega starega voznika? Ali ti ni oče nič povedal o njem?" pravi stric, in me nekako zvedavo pogleda.
„Nič", odvrnem mu, „se slišal nisem nikdar tega imena."
„0 jaz ga pa dobro poznam, tega pijanca, ki je vedno žejen, kot žolna. Ako mu daš za maslee vina, pa ti bode do pulunoči pripovedoval, kako je po svetu vozaril in iz bogatije na nič prišel."
Dedec je sedel v dve gubi skrčen in grozno stiskal svoj prazni maslee, kot da ga hoče prisiliti , da bi dal še kako kapljico vina od sebe. Vže sem se ga mislil usmiliti in poklicati kramarja, da bi mu prinesel polni maslee, ko nastane pri mizi strašen šunder. Mlad fantž je razsajal in bil ob mizo, da so kar kozarci poskakovali in vino teklo od vsih stranij od mize na tla. Kaj mu je navskriž prišlo, ne včm.
„Ti krivogledi potepuh ti, kaj boš razsajal ti in razlival naše vino! mi ga bodemo sami plačali in ti ne boš krajcarja priložil, ki nimaš nič, nego dolgi jezik", oglasi se velik hrust ter dvigne izza mize. „Tu se vsedi in pri miru kodi; ako ti pa ni všeči, zgrabim te za goltanee in vržem ven, kot mlado mače, da bodeš gagal pod kapom ko sto hudirjev. Ali si me ra-mmel?!"
Ne vém, bi li bil še mir storjeD, ako ne ï bil suhi Koščenina med nje stopil, ter potegu mladega, razburjenega fantina k našej mizi.
„Kaj pa ti je? za kaj ti gré, da tako p čenjaš? Menda te je hudoba obsela, ali kaj-li
—	Jurij ! tu-le sedi in pri miru bodi, ako o ti bodem pa jaz kosti premel ; bodeš videl, i prav sem vže star, veš, vsaj sem jih vže mnogim.
„Pustite me, oče Koščeninov ! pustite me. ji nikomur nič nočem", kričal je fant skoraj « jeze plakaje. „Jaz nočem, da bi mi ti-le vedi zabavljali, pri mojej veri da ne, in da bi hod oni-le kisličar, tam za mizo, — vidite ga, tistili kateremu se še mleko za zobmi cedi, — i mojo Mieo. Pri mojej molavi, da tega nečei
—	nak — nak, jaz vže ne. Izpodbil ga bodeo kakor vrabca, ako ga dobim pod njenim oknoi da bode vedel, kdo sem jaz."
„Tiho! pravim. Ako je Mica poštena, i ne bode pečala ž njim, naj hodi ali ne hodi a njo; ako pa je tako nespametna, pa jo pri min pusti, vsaj takova babnica se še kde dobi. 1 druščini ihi pa ne bodeš nepokoja delal, oi kratkem malo ne; jaz sem tvoj kum, ali m poznaš?"
„Poznam vas, poznam, vi ste moj kum, . oni-le je pa potepuh, prevarnik, da je", kričal je fant in grozil s pestjo.
„Le pri miru ga pusti, in tu-le sedi; ti si denes pijan."
„Nič, — jaz pojdem v Meksiko, koj jutri grem se zapisat v Ljubljano, nič več ne bodem doma, da bi me vsakdo za bedaka imel: v Meksiko pojdem, potem naj pa Mico, onega špe-harja in vse vkup vrag vzame, če hoče. Jaz grem pa v Meksiko, pa je račun storjen!"
„Kaj čvekaš čveka? Ti bodeš šel v Meksiko, ti? Kaj ti v glavo ne pade! Mene vprašaj, kako je po svetu, jaz sem vže več skusil, nego ti, ki še nisi nikder bil, ko doma za pečjo. Meniš, da ti bodo ondi pečena piščeta v usta letela? O kaj še! Se iz kože te bodo deli, iz kože, ter razobesili tvoje ude po drevji, da bodo bengljali in pekli se po solnci; bodeš videl, ali lode res ali ne. Tam so sami divjaki, ki ljudi žro, kakor mi je pravil črevljar Lavrenček; on pa vže ve, ker zna knjige citati in nemški govoriti. Bodeš videl, nikogar ne bode nazaj, kolikor jih pojde tja, pa bi tebe bilo? Boga zahvali, da živiš, da si doma, in izbij si iz glave
vse te muhe, ki niso nič. — Tu-le daj za poi vina, ako imaš kaj denarja, če ne, bodeš ¡1 drugo pot plačal, meni se je vže grlo osušili potem ti bodem pa povedal, kako se je mei godilo, in koliko sem pretrpel, pa vender nisei šel zaradi tega v Meksiko, kakor ti hočeš 1 prazni nič, zaradi jedne babe."
Vino je bilo kmalu na mizi; ko pa je kit mar hotel imeti plačano, jela sta se ta dva ji naka žalostno pogledovati, bila sta obadva suk ko kresilna goba. „I potrpi no nekoliko, bodi vže kako", dejal je Koščenina, „vsaj je še dal« do dnč." Meni sta se siromaka smilila, zatonj plačam jaz polič vina, da bi vsaj slišal, k| bode povedal Gregelj Koščenina.
„Veš, ljubi moj Jurij", prične Koščenina,ki izprazni naliti kozarec do dna in si pogladi grlo, „jaz sem bil tudi tako-le mlad, kakor si ti sedaj, in bas tako navihan in svojeglav, ako še boij ne. Moj oče, Bog mu daj mir in pokoj! — M je premožen voznik ter imel lep imetek. Mit je doma gospodinjila; oče pa je prevažal blago od mesta do mesta ter si služil denar. V« je slo dobro. Jaz sem vzrastel večjidel le pod materinim varstvom, kajti oče je bil le
malokedaj doma, mati pa je bila za-me pre-mehka ženica, zatoraj sem lahko počenjal, kar sem hotel. Izbral sem si sosedovo Anico, in ondi sem čepel noč in dan, ker so imeli krčmo. Mnogo sem potrosil denarja, pa to se doma ni |nič kaj dosti poznalo, vsaj sem tudi mnogo zaslužil z vožnjo ker smo imeli še sploh doma navadno po četiri konje brez očetovih. Oče se je postaral in mati ravno tako, in sedaj sem imel večjidel vse le jaz v pesteh. Se ve da sem moral nekoliko previdnejše ravnati, ker oče je bil prebrisan in štedljiv mož, na tiho ma sem pa ie še včasih postopil k sosedovim ter ondi pil in igral cele noči z vozniki. Oče je zvedel, lakaj sem vedno pri sosedu in rekel mi je, da naj popustim Anico, ker iz te moke ne bode kruha; da si ne bodem sam neveste izbiral, kakor bi mi bilo ljubo, ampak da bode vže on poskrbel to reč.
i Oče je nenadoma hudo zbolel, in teden pozneje spremili smo ga vže na pokopališče. Jaz sem bil menda mej vsemi pogrebci najmanj ža-bsten, kajti želel sem si vže, da bi bil skoraj opolnoma prost. — Bog mi grehe odpusti, da m bil tak, sedaj bi drugače ravnal. Jedva
sem prišel od pogreba domov, vsel sem i za mizo, zapalil pipo duhana in rekel: „Gregi sedaj si pa ti gospodar. Sedaj bodeš pa ravnal kakor se bode tebi ljubilo, stari je bil previ neokreten."
Črez zimo mi je umrla tudi mati, in pri hodnjo spomlad sem bil vže čisto sam. — Si Jurija dan popoludne naloživa s Korošcem hrasi da bi je peljala v Trst. Vzel sem četiri najbolj« konje, očetove belce, in drugo jutro za rano si napregla in jo zavila proti Trstu.
V Trstu izloživa hrasti. Korošec vrne « domov, jaz pa pravim: „Prekmalu je še vrnil se; kaj, ko bi jo mahnol v Tirole in potem dalji na Bavarsko? Ko domov prideš, pa se oženil vsaj te bode Anica rada čakala, bodeš vsaj kij videl po svetu!"
Drugo jutro vže dobim priliko, naložil blago do Verone. Bili smo trije vozniki, ki smo skupaj vozarili in vsi trije smo bili mladi ptiči Neko jutro, — bili smo vže blizo Verone, -naprežemo prav zgodaj, da bi še pred nočjo t mesto prišli. Cesta je držala po planjavi skoa majhen gozd in žive duše ni bilo videti nikder
razven naših treh voz. Jaz sem vozil prvi, za manoj pa hlapec nekoga Logačana in naj zadnji je bil njegov gospodar s samo tremi konji. Bas Brno se bližali vže koncu gozda, ko gospodar ¡adaj zavpije: „Pomagajte!" Tema je bilo še in videlo se ni nič kaj se, mislil sem, da se je morda kolo potrlo. Brzo vzamem kol, ki sem ga imel privezanega zadaj in hitim s hlapcem vred t gospodarjevemu vozu. Pa kako se prestrašim, to zagledam zbežati tri temne človeške postave t gozd! Gospodar je ležal na tleh pri zadnjih kolesih mrtev. Dolg nož mu je tičal v prsih, morilec ni ga imel več časa izdreti. Brzo prižgem ivetilnico in jamem ogledovati mrtvo truplo: pasu krog ledij, v katerem je imel denar, ni kilo več. Kaj je bilo začeti? Mrtvo truplo de-leva na voz, potem pa poženeva konje, kar se je dalo. V bližnji vasi so zagrebli gospodarjevo truplo, in s hlapcem sva vozarila sama dalje proti Veroni.
V Veroni sem zopet naložil novega blaga, la bi ga peljal v Inomost. Hlapec me je prosil, saj grem ž njim domov, ker nema toliko denarja, da bi izhajal, jaz pa nikakor nisem bil pri volji; posodil sem mu toliko, da je lehko
spravil obadva voza domov, jaz pa sem tretji jutro vže zopet šel proti Tirolskemu. Blizu Bočen zadene me prva nesreča. Moj najboljši, vajeti konj se spotakne v nekej grapi, ter si zlon nogo. Moral sem ga ondi pustiti in samo s trei voziti dalje, kar je zelo težavno. Rajše bi bi takrat izgubil dve sto goldinarjev, nego tisteg konja, potegnol je, če bi mu bil ne vem kolib naložil.
Neko nedeljo baš opoludne sem vozil p« precej strmem klanci skozi majheno vas. Zavil sem dobro, pa hudir ve kako, da se je zavor vzdignol, in kakor blisk je dirjal polni voz p« klanci navzdol. Konja ga nista mogla vzdržati, vedno so jima bila prednja kolesa po kolenih. Jaz sem ostal daleč zadaj in videl sem, kak« se je premetaval voz iz jedne strani v drugo. ■Pod klancem je bil velik ovinek; konja zavije« in ko bi trenol, prekucne se polni voz sredi ceste. „O križane težave, sedaj mi Bog pomagaj! škode bode več. nego za tri sto goldinarjev." Vaščanje so mi pomagali zopet naložiti voz, in jaz nisem hotel v noben zaboj pogledati, je-li veliko škode, ali ne, dejal sem: „videlo se bode vže v Inomostu".
V Inomostu smo iztožili pred veliko proda-jalnico, ter pogledali zaboje. O joj ! krasna, velika ¡reala, pisane steklenice in porcelanasta posoda, »se je bilo drobno, le malo rečij je bilo nepoškodovanih. Vozil sem namreč steklarsko blago. Naznanil sem prodajalcu, kako mi se je pripetilo na poti, pa ta je zmajal z glavo in dejal: „Ne morem pomagati, plačajte, kar je škode, drugače ne gré ta stvar." Dolgo so računili in računili, in slednjič so spravili toliko skupaj, ia sem izpraznil vso svojo mošnjo in še tretjega konja sem moral ondi pustiti.
Sedaj sem imel samo dva konja še, denarja pa nič. Zelja, dalje na Bavarsko odrinoti, mi je popolnoma prešla, zatorej sem sklenol, skozi Mnograd vrnoti se domov.
Zvečer sem sedel žalosten v nekej kavarni ter premišljeval, kako nespameten sem bil, da sem si upal tako daleč. Večkrat me je jeza ¡grabila, da sem si vlase pulil; kajti prišel sem ob najboljša konja in ves denar. Pri bližnjej mia so igrali trije dolgobradi, gosposko opravljeni možaki, ne vém, ali so bili dohtarji, ali kaj-li, le toliko vém, da so bili sleparji, kakor sem se kmalu prepričal. „Kaj, ako bi tudi ti
Sil. bibl.	t
poskusil srečo v igri", pravim sam pri seli „morda se ti izide, ako pa izgubiš, ti je 'i jednako, vsaj ni dosti vredno, kar še imaš.'
Pristopil sem bliže in jel ž njimi igrati. 0 začetka šlo mi je še precej dobro; menil sei da si morda le nekoliko opomorem in poravnal kar sem izgubil po nesreči. Kmalu pa sem jel i gubljevati, in nadejaje se, da se morda zopet sreč na mojo stran obrne, stavil sem vedno več. 1 ko je zjutraj tri bila, zaigral sem vže vos konjema vred; le nekaj malega so mi dali, kak« so rekli, iz usmiljenja. Vzel sem bič, ki je b ge jedini moj, in napotil se peš domov. Sram m je bilo, grozno sram, kaj bodo rekli domai ljudj6, ko pridem prazen domov, pa kaj sej hotelo, izgubljeno je izgubljeno. — Domov piiša sežem v žep in kaj mislite, koliko je bilo: jednej roci dva krajearja, v drugej pa bk Škornje niso imele več podplatov, hlače so bi vse razcefrane, mošnja pa je vpila grozne revščine
Ljudjč so mi se povsodi posmehovali, rekoč „Vidite, tako-le morate vozariti po svetu, kak» mladi Koščenina."
Sam hudiman ve, kako so oni bradaa igrali, toliko vem, da je jeden izmej njih ved»
zrl v zrcalo, ki je viselo njemu nasproti. Jaz |pravim, da so bili, — Bog in sv. križ božji, | - s hudobo v zvezi, drugače ni mogoče.
Pa to ni bilo še največe hudo, ki me je zadelo; vsaj sem imel doma še štiri bistre konjiče in lepo posestvo; — čakalo me je še vse kaj hujšega.
Odkar me ni bilo doma, prišel je v vas mlad žolnir, ki je hotel premeriti naš gorati svet, in naselil se je pri sosedovih v gornjej sobi. Da bi ga bil muri preje popil! — Mladi gospo-iič je bil preeej čedne postave: velik, vitke rasti, z dolgimi, črnimi vlasmi in majhnimi, eraimi brki pod nosom. Razven tega je nosil lepo ogersko suknjo, vso ožnorano, in pušil iidolgoeevne pipe, ki mu je segala skoro do tal. Dekleta po vasi so sploh rade za njim podedovale in mnogokatera si ga je na tihem želela, da bi bil njen mož.
Jaz nisem nič hudega slutil in zahajat sem »pet k sosedovim, kakor preje. Le Anica, ta je bila nekako drugačna ; nekako posmehljivo se je šalila z menoj , in kedar sem kaj omenil i ženitvi, dejala je: „E le počakaj še, da se diugopot zmeniva", in jela je peti:
Le počak£y, le pojenjaj, Da se vremce sprevedri.
Pa dečla ni mislila, da
Vremce se je sprevedrilo, Ljubega več k meni ni.
Žolnir in Anica sta se vedela povsodi tak pazno obračati, da živa duša ni mogla nič slutil
Preteklo je nekaj mesecev in jaz sem mo ral za nekaj dni j na Stajarsko, kder sem imi mrvo pokošeno na travnikih. — Domov prišel sedel sem nekega jutra pod kozolcem in brni slamorezno koso, ko pride stara Ovsenarica mi« in pravi: „No, Koščenina, ali ne greš nič sosedovim, denes imajo botrinjo?"
„Kakošno botrinjo?" vprašam jo.
„I no, krst so imeli."
„Krst?! — Čegav krst? Menda se norčuje» z menoj, mati; vi ste se vedno poredni, k« ste bili, četudi ste vže stari."
„Ne, nič se ne norčujem, res je res; Ani« je pttvila prav zalega fantka."
„Pojte se solit, vsaj ni dolgo, kar sem M ondi, bi bil vender kaj vedel."
„Je-te, pa je vender le tako. — E jaz sen dobro vedela to reč sč žolnirjem, če me tudi imajo ljudje za neumno. Le čakaj, da ti po-
Tem, kar sem videla sč svojimi lastnimi očmi, parni boš gotovo verjel. Le-tam, ko še tebe ni bilo domov z Nemškega, ali kder si vže bil in prodajal smolo, nesla sem vže pozno zvečer perilo svojej hčeri, ki služi pri Hudoretu. Domov gredč sem počivala doli-le na travniku pri va-iej vrbi, ker me je vže zelo sapa silila in nisem mogla več dalje. Molila sem rožni venec in potem še nekaj očenašev za srečno zadnjo uro; kajti dobro včm, da ne bom več dolgo krevsala po svetu, — ko prideta po brvi sem žolnir in Anica, drže se za podpazduho. Mene nista videla, ker me je baš zakrivala vrbova senca. Prišed na stezo, obstala sta, objela se in potem je zbežala Anica urno, kakor srna domov, žol-lir pa jo je zavil po travniku gori za vodo. ,0 ti prismoda mlada ti", dejala sem gledaje za dekletom, „kako si vender abotna. Sedaj mili, da imaš vse na svetu, ko se ti prilizuje ta beluh, ali pozneje bodes videla, kako si bila nespametna, in kesala se bodeš, kakor se je vže mnogokatera". Po tej nakjlučbi sem izvedela vse, kar še nihče v vasi ni vedel, povedati pa nisem hotela nobenemu nič, da se ne bi bilo reklo: „Ovsenarica je vže stara, kakor zemlja,
pa le še rada klepeče in obrekuje." — Ali s ti je sedaj vže zvedrilo v glavi, ali ne ? Legali ti ne bom, vse je gola resnica, in ako bi trebi bilo, lehko prisežem na to." —
„Vže dobro, mati", pravim, „zakaj mi pi niste preje povedali?" Kakor nor zaženem ko» od sebe in taka jeza me je zgrabila, da bi M vse razbil. — Sedaj res ni bilo videti neki dnij sem Anice, tudi v nedeljo je ni bilo v cerkvi, ljudjč pa so stikali glave skupaj in si pravili: „Koščenina je po svetu vrabce streljal, domi so mu pa golobje uhajali."
Jel sem preudarjati, kaj bi bilo začeti, „V uho naj me piše svet", dejal sem, „prodal bom vse, kar imam in zapil, potlej bo vsai konec; kdo se bo neki ukvarjal s to beračijo.'
Bil sem res tako aboten, kakor sem sklenol Prišel je nek Stajarec in jaz mu prodam po sestvo, samo konje in včliki voz sem si obdržal. Dobil sem lepe denarce, četudi me je Sta jarec dobro oplahtal, in rekel sem sam pri sebi: „Koščenina! sedaj si pa le dovoli še nekaj dobrih dnij, naj se vže pes obesi, potlej bo pa vže kako, če dobro ne, pa slabo; živel bodeš vže , vsaj še niso nikogar živega v zemljo spravili'.
Kupil sem si irhaste hlače, črevlje iz tele-činje, bržunast prsnik z debelimi, srebrnimi gumbi, sukneno kamižolo in kosmatega kastorea se svilnatimi prevozi. Tako opravljen sem šel v nedeljo popoldne k sosedovim poslovit se, in dal gem za deset bokalov vina. Vse je bilo pijano in jaz tudi. Aniea se je jokala, ko sem jej pri slovesu segel v roke, jaz pa sem se smejal misle si: „vender si ga staknola!" Zolnirja takrat ni bilo nekaj časa v vasi, sicer bi mu bil gotovo za odhodnjo koščice preštel.
Drugo jutro vprežem konje in „hij belec!" poženem proti Celju. Ondi sem naložil raznega blaga ter vozaril počasi skozi Ptuj in Varaždin prot Kaniži; imel sem naloženo za v Pešto. V Varaždinu so me vozniki prosili, da bi jih počakal nekaj dnij, da bi potem skupaj vozariti, jaz pa sem dejal: „Ako ne greste takoj, pojdem pa sam"; in še tisto popoldne sem od-rinol dalje.
Bilo je vže mračno, ko privozim do nekega gozda. Temnilo se je vedno bolj in bolj, zvezde so se prikazovale na nebu in mesec je svetil skozi gosto drevje. Konji so jo še dobro mahali, jaz pa sem ležal na vozu in žvižgal. Sedaj
zagledam v daljavi po mesečini razsvitljeno km kraj eeste in majhna lučica je sijala skozi okni „Tu bo gotovo kaka čarda",*) menil sem, „lehkt bom pokrmil in napojil konje, potem pa pojdei zopet dalje".
Kmalu sem se približal koči. Starikav dedec pride ven se svetilnico v roci, izpreže mi konje ter je priveže ke kupu sena, jaz pa stopim v bajto, da bi večerjal. — Bil sem to noč nenavadno truden, torej sklenem ostati črez not v krčmi in stoprv drugo jutro zgodaj odrinoti dalje. Krčmar, porasten, čokat dedec, čigar sovje oči niso nič kaj poštenega obetale, pelje me pod streho po polomljenej lestvi in ondi pokaže majhno sobico sč slamnato posteljo. Vstopim se k oknu, da bi po svojej navadi pokadil pipo tobaka pred spanjem, pa kaj zagledam; — Spodaj pod košatim drevesom je stalo nekaj čudno opravljenih ljudij, njihov včasih precei glasan pogovor je naznanjal, da se nekaj važnega pomenkujejo. „Denes si pa morebiti naletel", pravim sam pri sebi, „ta-le druhal mi se zdi zelo sumljiva". Ko pa tudi ženske mej njimi zapazim, potolažim se nekoliko, misle: „E to
*) Krčma na Ogerskem.
10 cigani, ti si ne bodo dokaj upali, vsaj pridejo gotovo kmalu vozniki tu mimo".
Baš sem se hotel razpraviti ter iti k pokoju, ko se lahno odpro dveri moje stanice in mlada ciganka črnih vlas, ki so jej viseli po plečih, prilezla je tiho noter. Oči so se jej svetile kotžrjaviea, položila je prst na usta ter s tem naznanila, naj molčim.
„Baratom!" *) dejala je potihoma stopivši k meni, „ti si v velikej nevarnosti. Moji ljudje doli-le pod drevesom so izvedeli, da imaš mnogo denarja in sklenoli so te umoriti in opleniti. Jaz sem te videla skozi okno in tvoj ponosni, krasni obraz bil mi je tako povšeči, da sem sklenola rešiti te, ako bo mogoče. Pojdi baratom, pojdi šali mladeneč, ubogaj me"! dejala je ljubeznjivo in mi zrla srpo v oči. — „Moji ljudjč", nadaljuje potem, „sedaj pijo in plešejo spodaj, velele se dobrega plena, tedaj urno za menoj, ne trenotka ne smeva izgubiti". —
Jaz jej nisem koj zaupal; ko me pa šiloma prime za roko in vleče iz sobe, šel sem za njo. Spodaj je nastal res velik šunder; hripavi moški glasi in divje pesni so se razlegale po temnej
•) Prijatelj, brat.
noči. — Ciganka pripelje me do majhnih vratii Tu stopi ona prva na vejo bližnjega drevesa ii od todi spusti se na tla. Jaz storim prav tako.
„Sedaj pa le za menoj!" šepnola mijt „ako ne — sva obadva izgubljena". Tekla sva, kar so dale noge, proti gozdu. Dober streljaj onkraj bajte pri nekem plotu zastopi nama p« v črno plahto zavita baba in jame na vse grii vpiti. Moja rešiteljica nekako bolestno zaječi, jaz pa ne pomišljavam dolgo, nego izderem sto nož iz nožnice in, ko bi trenol, prerežem babi goltanec, da se zgrudi grgraje na tla.
„To naju bode morebiti rešilo", pravi mi ciganka, „pa vender dvomim; oni v krčmi so nemara čuli vpitje in prišli bodo gledat, kaj je: potem pa ni nikakoršne rešitve več upati. Oni se bodo hudo maščevali".
Tekla sva neprenehoma dalje ter prišlavie daleč v gozd, pa bilo ni še od nikodar znati da bi naju sledili.
„Počijva si tu nekoliko", pravi mi ciganka, „kajti najina pot je še dolga, predno prideva v zavetje". Sedeva pod debel hrast in ciganki prične po kratkem molku: „Veš, prijatelj, jaz ne bi bila tebe rešila, ako se ne bi bilo to
■
zgodilo iz maščevanja. — Bila sem preje pri nekej drugej ciganskej družini in ondi ljubila brhkega mladeniča. ki je bil tebi zelo podoben. Moj sedaDji načelnik pa me je poželel za svojo ljubico in pri nekej priliki šiloma odpeljal se seboj, mojega ljubimca pa je umoril. Večkrat sem poskušala uiti, pa se ni dalo, de-nes pa so bili vsi zatelebani v tč, torej me ni nihče dosti pogrešal in tudi stara ciganka, ki me je vedno čuvala, in katero si ti zabol, odstranila se je bila nekoliko; bila je vže pijana". Zareče oči so se jej še bolj posvetile pri tih besedah in bolestni vzdihljaj dvignol se je iz njenih prsij. —
Sedaj se začuje nenadoma neko šumenje vže blizo naju. Urno planeva kvišku in hitiva dalje. „Za nama so", dejala je polglasno ciganka, „ne včm, ali jim uideva". Najine moči so jele pešati, oni pa so se vedno bolj bližali in tu pa tam sem vže razločil kako podobo mej drevjem.
Dospela sva do široeega in zelo globocega prekopa. Ko bi trenol, bila je ciganka na drugej strani, jaz pa sespodtaknem in ob visim na nekem grmu. Dekle mi hiti na pomoč, ali
zdajci poči puška in ciganka zvrne se mrtva t prekop. — Napenjal sem vse moči, da bi pri' šel na drugo stran, pa zaman. Kmalu me obsuj e cela druhal ciganov in tvrde pesti so padale po mojih plečih in glavi. Videl sem, kak) so se svetili dolgi noži v njihovih rokah, in bleda smrt mi je bila vže živo pred očmi. Vzeli so mi denar, potem pa me vlekli se seboj; nt vem, kaj so nameravali z menoj. Njih načelnik mi je grozil vedno z nožem in mi se zanič-ljivo posmehoval, jaz pa sem dejal: „Le umorite me, vsaj je najbolje, ker ste me vsega oplenili, vsaj mi ni več živeti." Dan se je vže ¡pričel delati, ko me privedejo nazaj do ceste. Ozrl sem se po bajti in po svojih konjih. Čarda je stala še ondi, k6nj pa ni bilo več. Bog vedi, kodi so se vže vozili cigani ž njimi, — Od Kaniže sem se približa nekaj voznikov. Cigani mi se zagrozijo, da ne črhnem besedice, sicer je po meni, jaz pa sem si mislil: „Ako Bog da, sedaj se morebiti rešim." Baš smo jo zavili preko ceste in vozniki so se vže bili tudi približali za dober streljaj. Jaz mahnem z rokama okrog sebe, kar sem imel moči, ter odbijem prva dva cigana od sebe, potem pa stečem,
klicaje pomoči proti vozčrri. Srečno sem jih do-tekel; cigani pa videvši, da me več ne vjemo, izgubili so se nagloma v gozdu.
In kaj menite, kdo je bil mej vozniki? Korošec, moj nekdanji tovareš.
„I ti prebita reč ti, kaj pa vže ti tu delaš mej cigani, Koščenina ?" pravi mi ves zavzet.
Povem mu ob kratkem kaj in kako, ter ga prosim, naj bi me vzel na voz. —- „O ti siromak ti", dejal je, „ti imaš res posebno srečo na svetu. Nič ne obupaj, ker si prišel ob vse imenje, pojdi sedaj k meni služit, vsaj ti ne bode nič hudega: denarja bodeš imel dovelj, druzega ti pa tudi ne bode manjkalo."
Vzpoznal sem resnico njegovih besedij in prevzel pri njem hlapčevsko službo, katero sem opravljal petnajst let, potem je pa vožnja nehala in Korošec umrl, jaz pa sem ostal siromače na svetu po svojej neumnosti. Ako sedaj kak krajcar kde vjamem, zapijem ga takoj, kajti v pijanosti pozabim nekoliko svojo nesrečo.
„Kaj pa je bilo z Anico?" vprašam ga.
„Kaj? Žolnir je šel rakom žvižgat kmalu potem, da ni bilo več ni duha ni sluha o njem. Njeni roditelji so zabreli v dolgove in vse za-
pravili; ona pa je ostala reva, še bolj, neg! jaz. Sedaj berači po svetu pol slepa in vsi razcapana, in kedar se srečava, ogneva se je-den drugemu, ker naju oba jezi, da sva sije-den drugemu kriva nesreče". —
Tako vidiš, ljubi moj Jurij! „živi se p« svetu", dejal je Koščenina svojemu, preje take hudomušnemu tovaršu, ki se je pa sedaj vze popolnoma iztreznol; — izpil ostalo vino tet zapustil krčmo, midva se stricom pa sva se tudi odpravila, vsaj je bilo vže čas. Koščenine povest pa mi je ostala živo v spominu in večkrat sem se je vzpomnil v težavah ter dejal: „Sit transit gloria mundi!"

Kazalo.
Stran
Matevž Klander ...	......
17
Spiritus ...................
Zgodovina motniškega polža.......40
Gregelj Koščemna.........