418 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 419UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Veliki skovik (Otus scops). Narisal: Jurij Mikuletič. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 M aj , j un ij 20 22 , 9 , 1 0/ 84 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje na vse ostalo. Če lahko to storite, se bo od- prla pot v novi raj; če tega ne morete, tve- gate smrt vseh.« Podpisnike manifesta je strahotno jedrsko orožje prisililo, da so postali krik vesti člo- veštva. Zapustili so »laboratorije in kabi- nete« in vstopili v »areno življenja«. Joseph Rotblat (1908-2005) (Rotblat je podpisnik Manifesta ter eden od ustanoviteljev, dolgo- letni tajnik in predsednik Pugwashskih kon- ferenc o znanosti in svetovnih zadevah, ki si prizadevajo za svet brez jedrskega orožja in drugih orožij množičnega uničevanja, Rot- blat in Pugwashske konference so leta 1995 prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir) v svo- jem govoru pri podelitvi Nobelove nagrade o znanosti ni govoril pohvalno: »Načela, kot sta ‚znanost je nevtralna‘ ali ‚znanost nima nič opraviti s politiko‘, še vedno prevladu- jejo. So ostanki miselnosti slonokoščenega stolpa, čeprav je slonokoščeni stolp [že] raz- dejala bomba v Hirošimi.« Misli v Rotbla- tovem govoru so danes pozabljene. Vrhunski znanosti čas, ki ceni samo še tako ali dru- gačno takojšnjo »dobičkonost«, ni naklonjen. Danes ni več prostora za mlade einsteine, je pred leti zapisal Guardian … Tudi za rot- blate ne. Prav zato hočem pisati o Rotblatu. Joseph Rotblat je bil poljski fizik z britan- skim potnim listom. Med drugo svetovno vojno je delal pri Projektu ameriške atomske bombe Manhattan, vendar ga je leta 1944 - edini - zapustil iz etičnih razlogov. Na spletu lahko najdete besedilo s suhoparnim naslovom: Rotblatovo poročilo. »Poročilo« je najpomembnejši odlomek iz Rotblatovega teksta Slovo od projekta bombe (Leaving the bomb project), ki je izšlo leta 1985 v Bilte- nu atomskih znanstvenikov (The Bulletin of the Atomic Scientists). Rotblat je v njem prvič razkril, zakaj se je leta 1944 odločil zapu- stiti Los Alamos (tu je bil laboratorij, v ka- terem so znanstveniki »ustvarjali« atomsko bombo). »Poročilo« objavljam v svojem, po- nekod nekoliko prirejenem prevodu. Vsaka znanstvenica in znanstvenik bi ga morala imeti na svoji mizi … »Marca leta 1944 sem doživel neprijetni šok. Takrat sem živel pri Chadwickovih [James Chadwick je bil britanski fizik – leta 1935 je za odkritje nevtrona dobil Nobelovo nagrado za fiziko - in Rotblatov sodelavec pri Projektu Manhattan] v njihovi hiši na Mesi, preden sem se kasneje preselil v »Ve- liko hišo«, stanovanja za samske znanstve- nike. General Leslie Groves [vodja Projekta Manhattan] se je, ko je obiskal Los Alamos, pogosto oglasil pri Chadwickovih na kosilu in sproščenem pogovoru. Pri enem od ta- kih pogovorov je dejal, da je glavni namen izdelave bombe seveda bil ukrotiti Sovjete. [ … ] Čeprav nisem imel nobenih iluzij o Stalinovem režimu – konec koncev, njegov pakt s Hitlerjem je kasneje omogočil napad na Poljsko -, sem imel globok občutek izda- je zaveznika. Samo spomnite se, to je bilo rečeno v času, ko so Rusi vsak dan umi- rali na vzhodni fronti, vezali nase Nemce in zaveznikom dajali čas, da se pripravijo na izkrcanje na evropsko celino. Do takrat sem mislil, da je naše delo bilo namenjeno preprečiti nacistično zmago, zdaj pa sem sli- šal, da je bilo naše orožje, ki smo ga delali, namenjeno uporabi proti ljudem, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja prav za zmago zaveznikov nad nacisti. Moja zaskrbljenost glede namena našega dela se je potrjevala v pogovorih z Nielsom Bohrom. Ponavadi je prihajal v mojo sobo ob osmih zjutraj, da bi na mojem posebnem radiu poslušal BBC-jeva poročila. Kot sam tudi on ni prenašal ameriških poročil, ki so poslušalce vsakih nekaj sekund prepričeva- la, da kupimo tako ali drugačno odvajalo! [ … ] Včasih se je Bohr zadržal dlje časa ter se pogovarjala o družbenih in političnih implikacijah odkritja jedrske energije in nje- govi zaskrbljenosti zaradi zloveščih posledic jedrske oboroževalne tekme med Vzhodom in Zahodom, ki jo je slutil. Zaradi vsega tega in znamenj, ki so se ko- pičila, da se bo vojna v Evropi končala, pre- den bo projekt bombe zaključen, je postalo moje sodelovanje nesmiselno. Če so Ame- Znanost je svojo »nevtralnost« in »nepoli- tičnost« za vselej izgubila v Hirošimi (misel poljskega fizika in Nobelovega nagrajenca za mir Josepha Rotblata) Ko se je bližala druga svetovna vojna, je Albert Einstein, prepričani pacif ist, storil nekaj, kar ni bilo v njegovem značaju niti ni bilo nujno potrebno. Avgusta leta 1939 je podpisal pismo, naslovljeno na ameriške- ga predsednika Roosevelta, ki je opozarjalo, da bi nacisti lahko razvili jedrsko orožje. Einstein je bil prepričan, da morajo Zdru- žene države Amerike zato izdelati svoje atomsko orožje. Tako je bil rojen projekt ameriške atomske bombe Manhattan. Šest let kasneje sta atomski bombi uničili Hiro- šimo in Nagasaki. Takoj je bilo ubitih več kot 200.000 ljudi, za posledicami pa jih je umrlo vsaj še toliko. Druga svetovna vojna je bila končana, začela se je hladna vojna. Einstein je pismo hudo obžaloval. Leta 1947 so v reviji Newsweek v članku Človek, ki je vse začel objavili njegove besede: »Če bi vedel, da Nemci ne bodo uspeli narediti atomske bombe, ne bi storil ničesar.« Dru- gače povedano, pisma ne bi nikoli podpisal. Leta 1955 je z znamenitimi intelektualci in znanstveniki podpisal nekaj popolnoma nasprotnega, in sicer znameniti Russell- Einsteinov manifest. Podpisniki so svetovne voditelje opozarjali na nevarnosti jedrskega orožja in jih pozvali, da mednarodne spore rešujejo miroljubno: »[P]roblemi se ne smejo reševati z vojno. Želimo, da bi to razumeli na Vzhodu in Zahodu. // Če izberemo to pot, je pred nami nenehni napredek v sreči, védenju in modrosti. Naj namesto tega iz- beremo smrt, ker ne moremo pozabiti naših prepirov? Kot človeška bitja vas pozivamo: Spominjajte se svoje človečnosti in pozabite 418 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 419UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Veliki skovik (Otus scops). Narisal: Jurij Mikuletič. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 M aj , j un ij 20 22 , 9 , 1 0/ 84 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje na vse ostalo. Če lahko to storite, se bo od- prla pot v novi raj; če tega ne morete, tve- gate smrt vseh.« Podpisnike manifesta je strahotno jedrsko orožje prisililo, da so postali krik vesti člo- veštva. Zapustili so »laboratorije in kabi- nete« in vstopili v »areno življenja«. Joseph Rotblat (1908-2005) (Rotblat je podpisnik Manifesta ter eden od ustanoviteljev, dolgo- letni tajnik in predsednik Pugwashskih kon- ferenc o znanosti in svetovnih zadevah, ki si prizadevajo za svet brez jedrskega orožja in drugih orožij množičnega uničevanja, Rot- blat in Pugwashske konference so leta 1995 prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir) v svo- jem govoru pri podelitvi Nobelove nagrade o znanosti ni govoril pohvalno: »Načela, kot sta ‚znanost je nevtralna‘ ali ‚znanost nima nič opraviti s politiko‘, še vedno prevladu- jejo. So ostanki miselnosti slonokoščenega stolpa, čeprav je slonokoščeni stolp [že] raz- dejala bomba v Hirošimi.« Misli v Rotbla- tovem govoru so danes pozabljene. Vrhunski znanosti čas, ki ceni samo še tako ali dru- gačno takojšnjo »dobičkonost«, ni naklonjen. Danes ni več prostora za mlade einsteine, je pred leti zapisal Guardian … Tudi za rot- blate ne. Prav zato hočem pisati o Rotblatu. Joseph Rotblat je bil poljski fizik z britan- skim potnim listom. Med drugo svetovno vojno je delal pri Projektu ameriške atomske bombe Manhattan, vendar ga je leta 1944 - edini - zapustil iz etičnih razlogov. Na spletu lahko najdete besedilo s suhoparnim naslovom: Rotblatovo poročilo. »Poročilo« je najpomembnejši odlomek iz Rotblatovega teksta Slovo od projekta bombe (Leaving the bomb project), ki je izšlo leta 1985 v Bilte- nu atomskih znanstvenikov (The Bulletin of the Atomic Scientists). Rotblat je v njem prvič razkril, zakaj se je leta 1944 odločil zapu- stiti Los Alamos (tu je bil laboratorij, v ka- terem so znanstveniki »ustvarjali« atomsko bombo). »Poročilo« objavljam v svojem, po- nekod nekoliko prirejenem prevodu. Vsaka znanstvenica in znanstvenik bi ga morala imeti na svoji mizi … »Marca leta 1944 sem doživel neprijetni šok. Takrat sem živel pri Chadwickovih [James Chadwick je bil britanski fizik – leta 1935 je za odkritje nevtrona dobil Nobelovo nagrado za fiziko - in Rotblatov sodelavec pri Projektu Manhattan] v njihovi hiši na Mesi, preden sem se kasneje preselil v »Ve- liko hišo«, stanovanja za samske znanstve- nike. General Leslie Groves [vodja Projekta Manhattan] se je, ko je obiskal Los Alamos, pogosto oglasil pri Chadwickovih na kosilu in sproščenem pogovoru. Pri enem od ta- kih pogovorov je dejal, da je glavni namen izdelave bombe seveda bil ukrotiti Sovjete. [ … ] Čeprav nisem imel nobenih iluzij o Stalinovem režimu – konec koncev, njegov pakt s Hitlerjem je kasneje omogočil napad na Poljsko -, sem imel globok občutek izda- je zaveznika. Samo spomnite se, to je bilo rečeno v času, ko so Rusi vsak dan umi- rali na vzhodni fronti, vezali nase Nemce in zaveznikom dajali čas, da se pripravijo na izkrcanje na evropsko celino. Do takrat sem mislil, da je naše delo bilo namenjeno preprečiti nacistično zmago, zdaj pa sem sli- šal, da je bilo naše orožje, ki smo ga delali, namenjeno uporabi proti ljudem, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja prav za zmago zaveznikov nad nacisti. Moja zaskrbljenost glede namena našega dela se je potrjevala v pogovorih z Nielsom Bohrom. Ponavadi je prihajal v mojo sobo ob osmih zjutraj, da bi na mojem posebnem radiu poslušal BBC-jeva poročila. Kot sam tudi on ni prenašal ameriških poročil, ki so poslušalce vsakih nekaj sekund prepričeva- la, da kupimo tako ali drugačno odvajalo! [ … ] Včasih se je Bohr zadržal dlje časa ter se pogovarjala o družbenih in političnih implikacijah odkritja jedrske energije in nje- govi zaskrbljenosti zaradi zloveščih posledic jedrske oboroževalne tekme med Vzhodom in Zahodom, ki jo je slutil. Zaradi vsega tega in znamenj, ki so se ko- pičila, da se bo vojna v Evropi končala, pre- den bo projekt bombe zaključen, je postalo moje sodelovanje nesmiselno. Če so Ame- Znanost je svojo »nevtralnost« in »nepoli- tičnost« za vselej izgubila v Hirošimi (misel poljskega fizika in Nobelovega nagrajenca za mir Josepha Rotblata) Ko se je bližala druga svetovna vojna, je Albert Einstein, prepričani pacif ist, storil nekaj, kar ni bilo v njegovem značaju niti ni bilo nujno potrebno. Avgusta leta 1939 je podpisal pismo, naslovljeno na ameriške- ga predsednika Roosevelta, ki je opozarjalo, da bi nacisti lahko razvili jedrsko orožje. Einstein je bil prepričan, da morajo Zdru- žene države Amerike zato izdelati svoje atomsko orožje. Tako je bil rojen projekt ameriške atomske bombe Manhattan. Šest let kasneje sta atomski bombi uničili Hiro- šimo in Nagasaki. Takoj je bilo ubitih več kot 200.000 ljudi, za posledicami pa jih je umrlo vsaj še toliko. Druga svetovna vojna je bila končana, začela se je hladna vojna. Einstein je pismo hudo obžaloval. Leta 1947 so v reviji Newsweek v članku Človek, ki je vse začel objavili njegove besede: »Če bi vedel, da Nemci ne bodo uspeli narediti atomske bombe, ne bi storil ničesar.« Dru- gače povedano, pisma ne bi nikoli podpisal. Leta 1955 je z znamenitimi intelektualci in znanstveniki podpisal nekaj popolnoma nasprotnega, in sicer znameniti Russell- Einsteinov manifest. Podpisniki so svetovne voditelje opozarjali na nevarnosti jedrskega orožja in jih pozvali, da mednarodne spore rešujejo miroljubno: »[P]roblemi se ne smejo reševati z vojno. Želimo, da bi to razumeli na Vzhodu in Zahodu. // Če izberemo to pot, je pred nami nenehni napredek v sreči, védenju in modrosti. Naj namesto tega iz- beremo smrt, ker ne moremo pozabiti naših prepirov? Kot človeška bitja vas pozivamo: Spominjajte se svoje človečnosti in pozabite 420 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 421UvodnikUvodnik ričani potrebovali toliko časa [za razvijanje atomskega orožja], potem je bil moj strah, da bi nas Nemci prehiteli, neutemeljen. Ko je proti koncu leta 1944 postalo očitno, da so Nemci opustili svoj projekt bombe, se je namen mojega bivanja v Los Alamosu izčr- pal in prosil sem za dovoljenje, da se vrnem v Britanijo. Zakaj se drugi znanstveniki niso odločili enako? Očitno nekateri niso pričakovali, da bo general Groves končal projekt, ko bodo Nemci premagani, bilo pa je mnogo znanstvenikov, za katere je bil ne- mški dejavnik glavna motivacija. Zakaj niso [nehali sodelovati pri projektu], ko je ta de- javnik prenehal? Ko sem izrazil namen, da zapustim Los Alamos, mi o tem niso dovolili razpravljati z nikomer, toda iz prejšnjih razgovorov kot tudi tistih mnogo kasnejših je bilo mogo- če razbrati različne razloge, zakaj se za tak korak niso odločili tudi drugi znanstveniki, ki so sodelovali pri projektu. Najpogostejši razlog je bila čista in preprosta radovednost – močna želja ugotoviti, ali se bodo teore- tični računi in predvidevanja uresničila. Ti znanstveniki so čutili, da bodo šele po testu v Alamogordu lahko razpravljali o uporabi bombe. Drugi so bili pripravljeni odločitev sprejeti kasneje, prepričal naj bi jih argu- ment, da bi mnoga ameriška življenja bila rešena, če bi bomba prinesla hitri konec vojne z Japonci. Šele ko bi bil dosežen mir, bi se začeli zavzemati za to, da bombe ne bi več uporabili. Drugi, ki so se sicer strin- jali, da bi projekt morali ustaviti, ko bi ne- hal delovati nemški dejavnik, take odločitve niso bili pripravljeni sprejeti, ker so se bali, da bi to škodilo njihovi prihodnji poklicni poti. Znanstveniki z družbeno zavestjo, ki sem jih pravkar opisal, so bili v znanstve- ni skupnosti v manjšini. Večina pa ni imela nobenih moralnih pomislekov: bili so čisto zadovoljni, da odločajo drugi, kako bo nji- hovo delo uporabljeno. Enak položaj je da- nes v mnogih državah pri delu v vojaških projektih. Toda prav moralni problem v času vojne me je begal in najbolj skrbel. Potem ko sem Chadwicku povedal, da želim zapustiti projekt, se je čez nekaj dni vrnil z zelo skrb vzbujajočimi novicami. Ko je z mojo željo seznanil vodjo obveščevalne služ- be v Los Alamosu, so mu pokazali debeli dosje o meni s skrajno obremenjujočim do- kazom. Bil naj bi vohun: s kontaktno osebo sem se v Santa Feju dogovoril, da se vrnem v Anglijo, od koder naj bi odletel in se s padalom spustil na območje na Poljskem v rokah Sovjetov, da bi jim predal skrivnos- ti o atomski bombi. Težava je bila, da je v vsem tem nesmislu bilo nekaj resnice. Res sem se srečal in se pogovarjal z neko osebo med svojimi potovanji v Santa Fe. Namen je bil čisto nesebičen in ni imel ničesar skup- nega s projektom, za obiske pa sem imel tu- di Chadwickovo dovoljenje. Kljub vsemu je to bilo v nasprotju z varnostnimi predpisi in zaradi tega sem postal ranljiv. Na srečo so v svoji vnemi previdni agenti v poročila vključili podrobnosti pogovorov z datumi vred, kar je bilo mogoče z lahko- to ovreči in razkriti kot popolno potvorbo. Vodja obveščevalne službe je bil v precejšnji zadregi in je priznal, da je dosje brez vred- nosti. Kljub vsemu je vztrajal, da ne smem z nobenim govoriti, da nočem več sodelovati pri projektu. S Chadwickom sva se strin- jala, da bi razlog za moj odhod [če bi kdo spraševal po njem] moral biti čisto oseben: da me je skrbelo za ženo, ki sem jo pustil na Poljskem. Tako sem na božični večer leta 1944 odplul v Združeno kraljestvo, toda ne brez še ene- ga neprijetnega dogodka. Preden sem za- pustil Los Alamos, sem vse svoje dokumen- te – zapiske o raziskovanju, korespondenco in druge zabeležke – zložil v zaboj, ki ga je naredil moj asistent. Na poti sem nekaj dni ostal s Chadwickoma v Washingtonu. Chadwick mi je osebno pomagal spraviti zaboj na vlak v New York. Toda ko sem tja prispel nekaj ur kasneje, zaboja ni bilo več. Kljub vsem naporom ga nisem več videl ni- koli. Delo pri Projektu Mahattan [ … ] je imelo trajni učinek v mojem življenje. Temeljito je spremenilo mojo znanstveno pot in razume- vanje mojih dolžnosti do družbe. Delo pri atomski bombi me je prepričalo, da je celo popolnoma osnovno raziskovanje mogoče hitro uporabiti v tak ali drugačen namen. Zato sem se želel sam odločiti, kako naj bi bilo moje delo uporabljeno. Izbral sem tisto področje jedrske fizike, ki bi zagotovo bilo v korist človeštva: uporabo v medicini. Tako sem popolnoma spremenil usmeritev svojega raziskovanja in ostali del svoje akademske poklicne poti posvetil delu v medicinskem kolidžu in bolnišnici. Medtem ko mi je to dalo osebno zadovolj- stvo, so me vedno bolj skrbeli politični vi- diki razvoja jedrskega orožja, še zlasti vo- dikove bombe, o kateri sem marsikaj slišal že v Los Alamosu. Zato sem se posvetil tako opozarjanju znanstvene skupnosti na grozečo nevarnost jedrskega orožja kot izobraževanju javnosti o teh vprašanjih. Bil sem ključen pri ustanovitvi Zveze atomskih znanstvenikov v Združenem kraljestvu in v njenem okviru organiziral Atomski vlak, potujočo razstavo, ki je javnosti pojasnjevala dobre in zle vidike jedrske energije. Ob teh aktivnostih sem začel sodelovati z Bertran- dom Russellom. Iz tega sodelovanja so se porodile Pugwashske konference. Tu sem se spet srečal s kolegi iz Projekta Manhattan, ki jih je tudi skrbela grožnja človeštvu, ki jo je delno porodilo njihovo delo. Po štiridesetih letih mi eno vprašanje ni da- lo miru: smo se naučili dovolj, da ne bi po- novili napak, ki smo jih storili tedaj? Tega ne bi trdil niti zase. Čeprav nisem absolutni pacifist, ne morem zagotoviti, da bi ravnal enako, če bi prišlo do podobnega položaja. Zdi se, da so naša moralna načela pozabl- jena, ko se vojaški spopad začne. Zato je najbolj pomembno, da ne dovolimo, da pri- de do takega položaja. Naš najpomembnejši napor se mora usmeriti v preprečitev jedr- ske vojne, kajti v taki vojni ne bo izginila le moralnost, ampak celotna zgradba civiliza- cije. Končni cilj pa je seveda ukinitev vseh vojn.« Tako je pisal Rotblat pred slabimi štiride- setimi leti. Kdor bi iz teh besed sklepal, da je bil Rotblat utopist in sanjač, se moti. Sodeloval je pri pripravi Sporazuma o delni prepovedi izvajanja jedrskih preizkusov (1963), Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (1968) in Konvencije o biološkem in toksičnem orožju (1972) … Danes je Rotblat pozabljen, nje- gove globoko človeške ideje pa cinično za- vračajo kot »preveč radikalne in nerealne« (prav s temi besedami država Slovenija za- vrača podporo in ratifikacijo Pogodbe o pre- povedi jedrskega orožja). Časi so se spremeni- li. Na slabše … Stane Peterlin v današnjem uvodnem be- sedilu to potrjuje: »Aprila letos (2022) je minilo petdeset let od izida Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji, ki jo je izdalo Prirodoslovno društvo Slovenije v sodelo- vanju s tedanjim Zavodom za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije. [ … ] Danes si težko predstavljam, da bi uspeli združiti toliko strokovnih ljudi, ki bi brezplačno hoteli sodelovati v skupni akciji. / Takratna nevladna scena je to zmogla, da- nes pa smo preveč razdrobljeni.« Tomaž Sajovic 420 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 421UvodnikUvodnik ričani potrebovali toliko časa [za razvijanje atomskega orožja], potem je bil moj strah, da bi nas Nemci prehiteli, neutemeljen. Ko je proti koncu leta 1944 postalo očitno, da so Nemci opustili svoj projekt bombe, se je namen mojega bivanja v Los Alamosu izčr- pal in prosil sem za dovoljenje, da se vrnem v Britanijo. Zakaj se drugi znanstveniki niso odločili enako? Očitno nekateri niso pričakovali, da bo general Groves končal projekt, ko bodo Nemci premagani, bilo pa je mnogo znanstvenikov, za katere je bil ne- mški dejavnik glavna motivacija. Zakaj niso [nehali sodelovati pri projektu], ko je ta de- javnik prenehal? Ko sem izrazil namen, da zapustim Los Alamos, mi o tem niso dovolili razpravljati z nikomer, toda iz prejšnjih razgovorov kot tudi tistih mnogo kasnejših je bilo mogo- če razbrati različne razloge, zakaj se za tak korak niso odločili tudi drugi znanstveniki, ki so sodelovali pri projektu. Najpogostejši razlog je bila čista in preprosta radovednost – močna želja ugotoviti, ali se bodo teore- tični računi in predvidevanja uresničila. Ti znanstveniki so čutili, da bodo šele po testu v Alamogordu lahko razpravljali o uporabi bombe. Drugi so bili pripravljeni odločitev sprejeti kasneje, prepričal naj bi jih argu- ment, da bi mnoga ameriška življenja bila rešena, če bi bomba prinesla hitri konec vojne z Japonci. Šele ko bi bil dosežen mir, bi se začeli zavzemati za to, da bombe ne bi več uporabili. Drugi, ki so se sicer strin- jali, da bi projekt morali ustaviti, ko bi ne- hal delovati nemški dejavnik, take odločitve niso bili pripravljeni sprejeti, ker so se bali, da bi to škodilo njihovi prihodnji poklicni poti. Znanstveniki z družbeno zavestjo, ki sem jih pravkar opisal, so bili v znanstve- ni skupnosti v manjšini. Večina pa ni imela nobenih moralnih pomislekov: bili so čisto zadovoljni, da odločajo drugi, kako bo nji- hovo delo uporabljeno. Enak položaj je da- nes v mnogih državah pri delu v vojaških projektih. Toda prav moralni problem v času vojne me je begal in najbolj skrbel. Potem ko sem Chadwicku povedal, da želim zapustiti projekt, se je čez nekaj dni vrnil z zelo skrb vzbujajočimi novicami. Ko je z mojo željo seznanil vodjo obveščevalne služ- be v Los Alamosu, so mu pokazali debeli dosje o meni s skrajno obremenjujočim do- kazom. Bil naj bi vohun: s kontaktno osebo sem se v Santa Feju dogovoril, da se vrnem v Anglijo, od koder naj bi odletel in se s padalom spustil na območje na Poljskem v rokah Sovjetov, da bi jim predal skrivnos- ti o atomski bombi. Težava je bila, da je v vsem tem nesmislu bilo nekaj resnice. Res sem se srečal in se pogovarjal z neko osebo med svojimi potovanji v Santa Fe. Namen je bil čisto nesebičen in ni imel ničesar skup- nega s projektom, za obiske pa sem imel tu- di Chadwickovo dovoljenje. Kljub vsemu je to bilo v nasprotju z varnostnimi predpisi in zaradi tega sem postal ranljiv. Na srečo so v svoji vnemi previdni agenti v poročila vključili podrobnosti pogovorov z datumi vred, kar je bilo mogoče z lahko- to ovreči in razkriti kot popolno potvorbo. Vodja obveščevalne službe je bil v precejšnji zadregi in je priznal, da je dosje brez vred- nosti. Kljub vsemu je vztrajal, da ne smem z nobenim govoriti, da nočem več sodelovati pri projektu. S Chadwickom sva se strin- jala, da bi razlog za moj odhod [če bi kdo spraševal po njem] moral biti čisto oseben: da me je skrbelo za ženo, ki sem jo pustil na Poljskem. Tako sem na božični večer leta 1944 odplul v Združeno kraljestvo, toda ne brez še ene- ga neprijetnega dogodka. Preden sem za- pustil Los Alamos, sem vse svoje dokumen- te – zapiske o raziskovanju, korespondenco in druge zabeležke – zložil v zaboj, ki ga je naredil moj asistent. Na poti sem nekaj dni ostal s Chadwickoma v Washingtonu. Chadwick mi je osebno pomagal spraviti zaboj na vlak v New York. Toda ko sem tja prispel nekaj ur kasneje, zaboja ni bilo več. Kljub vsem naporom ga nisem več videl ni- koli. Delo pri Projektu Mahattan [ … ] je imelo trajni učinek v mojem življenje. Temeljito je spremenilo mojo znanstveno pot in razume- vanje mojih dolžnosti do družbe. Delo pri atomski bombi me je prepričalo, da je celo popolnoma osnovno raziskovanje mogoče hitro uporabiti v tak ali drugačen namen. Zato sem se želel sam odločiti, kako naj bi bilo moje delo uporabljeno. Izbral sem tisto področje jedrske fizike, ki bi zagotovo bilo v korist človeštva: uporabo v medicini. Tako sem popolnoma spremenil usmeritev svojega raziskovanja in ostali del svoje akademske poklicne poti posvetil delu v medicinskem kolidžu in bolnišnici. Medtem ko mi je to dalo osebno zadovolj- stvo, so me vedno bolj skrbeli politični vi- diki razvoja jedrskega orožja, še zlasti vo- dikove bombe, o kateri sem marsikaj slišal že v Los Alamosu. Zato sem se posvetil tako opozarjanju znanstvene skupnosti na grozečo nevarnost jedrskega orožja kot izobraževanju javnosti o teh vprašanjih. Bil sem ključen pri ustanovitvi Zveze atomskih znanstvenikov v Združenem kraljestvu in v njenem okviru organiziral Atomski vlak, potujočo razstavo, ki je javnosti pojasnjevala dobre in zle vidike jedrske energije. Ob teh aktivnostih sem začel sodelovati z Bertran- dom Russellom. Iz tega sodelovanja so se porodile Pugwashske konference. Tu sem se spet srečal s kolegi iz Projekta Manhattan, ki jih je tudi skrbela grožnja človeštvu, ki jo je delno porodilo njihovo delo. Po štiridesetih letih mi eno vprašanje ni da- lo miru: smo se naučili dovolj, da ne bi po- novili napak, ki smo jih storili tedaj? Tega ne bi trdil niti zase. Čeprav nisem absolutni pacifist, ne morem zagotoviti, da bi ravnal enako, če bi prišlo do podobnega položaja. Zdi se, da so naša moralna načela pozabl- jena, ko se vojaški spopad začne. Zato je najbolj pomembno, da ne dovolimo, da pri- de do takega položaja. Naš najpomembnejši napor se mora usmeriti v preprečitev jedr- ske vojne, kajti v taki vojni ne bo izginila le moralnost, ampak celotna zgradba civiliza- cije. Končni cilj pa je seveda ukinitev vseh vojn.« Tako je pisal Rotblat pred slabimi štiride- setimi leti. Kdor bi iz teh besed sklepal, da je bil Rotblat utopist in sanjač, se moti. Sodeloval je pri pripravi Sporazuma o delni prepovedi izvajanja jedrskih preizkusov (1963), Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (1968) in Konvencije o biološkem in toksičnem orožju (1972) … Danes je Rotblat pozabljen, nje- gove globoko človeške ideje pa cinično za- vračajo kot »preveč radikalne in nerealne« (prav s temi besedami država Slovenija za- vrača podporo in ratifikacijo Pogodbe o pre- povedi jedrskega orožja). Časi so se spremeni- li. Na slabše … Stane Peterlin v današnjem uvodnem be- sedilu to potrjuje: »Aprila letos (2022) je minilo petdeset let od izida Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji, ki jo je izdalo Prirodoslovno društvo Slovenije v sodelo- vanju s tedanjim Zavodom za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije. [ … ] Danes si težko predstavljam, da bi uspeli združiti toliko strokovnih ljudi, ki bi brezplačno hoteli sodelovati v skupni akciji. / Takratna nevladna scena je to zmogla, da- nes pa smo preveč razdrobljeni.« Tomaž Sajovic