n&— vhHui r gslevtal
i9mzinski fednili
ILUSTROVANI list za mesto in deželo	JI	ti	lil	IMl
Cona 2 O I n
Izhaja ob četrtkih. Uredništvo In uprava v Ljubljani, I a S..a-.a:__________________—	a"	—Jt _	nn<i 4
TyrSeva (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal 6tey 846. I	6,	Q6C6IHOP3 «934
Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393	1
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 Ur, v Franclli 59 trankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja
stev. 49
Lelo VI
Ttced fojucein
Čim bolj stopamo v zimo, čim bolj pritiska mraz, toliko več vidimo prosja-kov po ulicah. Vseh vrst so med njimi. Mladi in stari, krepki in slabotni, takšni, ki niso več za delo, in takšni, ki so še v najlepši dobi svojih moči.
Le premnogo med njimi so jih na cesto res nagnale lakota, siromaštvo, nezaposlenost ali bolezen, toda nemalo jih je med njimi tudi takih, ki beračijo samo zato, ker se jim delati ne dš.
Tudi vi ste gotovo že dostikrat šli mimo takega krepkega in zdravega berača, pa mu niste ničesar dali, ker se vam ni zdel potreben podpore. Šli ste mogoče tudi mimo koga drugega, ki je smrdel po vinu ali celo po žganju; in najbrže ste vselej, kadar se niste hoteli odzvati njegovi prošnji, slišali za seboj trdo kletvico.
Takšni pojavi danes niso redkost. Ni redkost, da slišimo za seboj kletev, ni redkost, da zavračamo prošnjo po miloščini. Preveč jih je tistih, ki prosijo, in premalo onih, ki bi mogli vsakomur kaj dati. A tudi tisti, ki beračijo, le prevečkrat niso upravičeni za to.
Pa to se ne dogaja samo na ulici. Dan za dnem zapoje po dvajsetkrat in še večkrat zvonec na vratih, in ko odprete, se iztegne k vam roka, proseč miloščine. Skoraj nič boljše ni po trgovinah in v pisarnah.
»K nam v pisarno,« mi je pripovedoval neki znanec, »silno radi prihajajo prosjačit, kar kljuke si podajajo; toda po večini so takšni, ki jim ne morem preveč verjeti. Po večini so mladi in krepki fantje, ki prosijo podpore, češ da ne morejo dobiti dela. Miloščine ne delim, rad jim pa priskrbim, če le morem, kaj dela in zaslužka. Zato jim rečem, naj mi povedo, kje stanujejo, kako jim je ime itd. in jih povabim, naj se čez nekaj dni spet oglase, pa bodo dobili dela.«
»In? .. .<
»Ali mislite, da se je doslej le eden že vrnil? Kaj še! Zanje je pač dosti prijetnejše trkati na vrata, kakor pa da bi si na pošten način zaslužili toliko denarja, kolikor ga priberačijo, ali pa še več.<
Cesto je težko razlikovati potrebnega in siromašnega človeka od tistih, ki ne bi smeli imeti pravice do podpore. Toda naša dolžnost je pomagati našemu bližnjemu, če le moremo.
Pred božičem je navada, da prirejajo razne dobrodelne akcije, ki jim je namen pomagati siromašnim otrokom in staršem, ki so v stiski in brez zaslužka. Takšne akcije smo dolžni čim bolj podpreti, dolžni smo iz lastnega nagiba seči v žep in podariti dinar ali dva, da priskrbimo vsaj za sveti dan ubogim otrokom toplo sobico in človeka vredno kosilo. A zato ni treba ravno posebnih akcij; saj se vsak dan oglase pri nas ljudje, ki bi si radi pomagali, pa si ne morejo, ki bi radi delali, pa dela ne dobč.
Nismo zapisali gornjih besed z namenom, da naj se ne pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni; ne, pomagati je treba vsem, ki so podpore vredni. Takim siromakom moramo pomagati z odprtim srcem in z radodarnimi rokami, kolikor le moremo. Zakaj med njimi je mnogo
Ljubezen in vohunstvo
Pustolovščine pL Sosnovskega
Lepi vohun, ki je v Berlinu najodličnejšim damam zmešal glave. Zato so pa morale s smrtjo plačati kratke ure radosti
»Truplo vam je na razpolago v mrtvašnici.«
S tem kratkim in ljubeznivim stavkom so se končala uradna pisma, ki so jih te dni dobile neke rodbine iz najvišjega pruskega plemstva. Ta stavek je hkratu epilog najsenzacionalnejše vohunske afere v tretjem cesarstvu. V aktih tajne policije je ta afera zabeležena pod naslovom »Slučaj Sosnovsky & Cie.«, toda njen glavni junak in njen zvezdnik se je kmalu umeknil v ozadje in prepustil prva mesta svojim pajdašem, da so plačali račun namestu njega. Danes namreč nadaljuje gospod Sosnovsky svojo če že ne vohunsko, pa vsaj donjuansko kariero v nočnih lokalih v Varšavi — njegovi pomagači, ki jim je policija dokazala soudeležbo pri veleizdaji, so pa morali na morišče...
Zapeljivi krasolec
Gospod Sosnovsky, glavna postava te afere, se je udeležil svetovne vojne kot častnik v avstro-ogrski armadi. Po rodu Poljak je po porazu centralnih držav kajpada odšel v Varšavo. Dodelili so ga v legijo generala Hallerja, kjer se je kot poročnik proslavil v vilnski vojni.
G. Sosnovsky jo bil lep fant, mi-ljonec vseh žensk in sproten uživalec življenja. Pravcat filmski junak. In ker je v sivi realnosti našo dobe filmski junak precejšnja redkost, ni čudo, da jo gospod Sosnovsky, komaj se jo kje pojavil, povsod zbudil veliko pozornost in žel lepe uspehe.
Vzlic svoji narodnosti in poljskemu patriotizmu je doživel pri prihodu v Berlin zelo topel sprejem v tamkajšnji odlični družbi. Ostal je v nemški prestolnici več let, zelo zadovoljen z uspehi, ki si jih je nabral zlasti pri lepem spolu. Živel je udobno, malone razkošno življenje, ne da bi kdo vedel, odkod mu denar. Saj pa v krogih, kjer se je vrtel v Berlinu, po tem tudi nihče ni izpraševal: manj kakor kjerkoli drugod se berlinski polsvet meni za vprašanje, kako si služiš denar.
Bivši avstrijski častnik ni manjkal na nobeni odličnejši prireditvi, in zmerom je bil oblečen po najnovejši modi, zmerom je nastopal elegantno in z veselim nasmehom. Kot pravi gentleman ni nikdar govoril o svojih ljubavnih avanturah, toda v krogih, kjer se je sukal, je bila javna tajnost, da mu je med vsemi lepa Katja najljubša.
Črni angel
Ves Berlin je poznal lepo Katjo. Princesa Katja Berberianova, po rodu Armenka — drugi so jo imeli za Perzijko — nečakinja poslednjega kavkaškega kralja, je bila ena izmed najbolj priljubljenih plesalk proslulih nočnih lokalov na Kurfiirstendammu. Neki moderni pre-stolniški pesnik jo je z navdušenjem krstil za Črnega angela.
In res: Katja je imela lase, črne ko ebanovina, s svilnatim leskom, ki je prehajal malone v sinjino. Ko se je ta eksotična lepotica umeknila ii berlinskega nočnega življenja in ustanovila modni salon v najelegantnej-šem berlinskem okraju, ni Berlin o ničemer drugem govoril kakor o tem.
Od tistih dob so jo čedalje manj videvali v družbi pl. Sosnovskega. Toda še zmerom je igrala domačico pri blestečih sprejemih, ki jih je od časa do časa prirejal gospod Sosnovsky v svojem razkošno opremljenem samskem stanovanju.
Policijska preiskava
Ti sprejemi so bili zmerom dogodek berlinske sezone. Najodličnejši politiki, gledališki igralci in športne veličine so se zbirali pri njih. Najlepše igralke, najbolj zapeti diplomati, najbogatejši bančni ravnatelji so se trgali za vabila, ki jih je razpošiljal pl. Sosnovsky. To je trajalo tako dolgo, dokler niso neke lepe noči vdrli v Sosnovskega stanovanje prav nič prireditveno oblečeni gospodje in se vljudno, a odločno predstavili:
»Tajna državna policija! V imenu zakona prosimo, da se legitimirate! Nihče uc sme iz sobe ...«
Neka igralka si ni mogla kaj, da si ne bi privoščila živčne krize in nato še primerno omedlevico. Druga povabljenka gospoda Sosnovskega, neka dama iz najboljših krogov, je kleče prosila zastopa nika kriminalne policije, naj ne razglase njenega imena; če njen mož izve,; da je bila tu, je izgubljena.
Tretja gostja, mlada, plavolasa lepoti* ca, je planila k oknu. Ze se je hotela zagnati v globino, ko jo je v poslednjem trenutku zgrabil detektiv za roko. Bila je to baronica Bergova; poskus samomora je bil najzgovornejši dokaz njene krivde.
Vse te odličnike so odpeljali na stražnico. Igralka, ki se je med obiskom tajne policije onesvestila, je pozneje vsakomur, kdor jo je le hotel poslušati, pripovedovala, da so jo na policiji pestili celih štiri in dvajset ur, nato so jo pa morali izpustiti. Njena umetniška kariera seveda zaradi tega ni popolnoma nič trpela — narobe!
Žrtve pl. Sosnovskega
Kmalu nato je prišlo na dan, da je državna policija imela bivšega avstro-ogrskega častnika že več ko leto dni na piki. Sumila je, da je v službi neke tuje države, najbrže svoje domovine.
Tako bi se dala pojasniti skrivnost njegovih neizčrpnih sredstev. Sosnovsky se je specializiral za vprašanja vojaškega letalstva, ki je Nemčiji po mirovni pogodbi prepovedano. Posrečilo se mu je primamiti na svojo stran dve strojepiski iz vojnega ministrstva, neko gospodično
v.	Engelhardtovo in baronico v. Matz-nerjevo, ki sta mu izdali več tajnih stvari in izročili mnogo skrivnih li3tin.
Njegova najdragocenejša pomagalka je bila pa plavolasa baronica v. Beri gova. Mlada žena je bila prvič poročena s sinom slavnega nemškega generala Falkenhavna, po njegovi smrti je pa vzela barona v. Berga, znanega berlinskega odvetnika, ki je bil dober prijatelj z Gbringom.
Preiskava je pokazala, da njen mož niti pojma ni imel o tem, kaj počne njegovsi žena, in tako so ga po nekaj tednih preiskave izpustili. Njegove kariere je pa seveda za zmerom konec.
In usoda njegove žene? Nihče je ne ve. Ve se le, da sta obe strojepiski vojnega ministrstva plačali izdajstvo s smrtjo, a tudi več drugih pomagačev Sosnovskega je prišlo zaradi uslug, ki so jih napravili vohunu, na morišče. Nemški listi imen obsojencev še do danes riiso priobčili. Zadovoljili so se s kratko beležko brez komentarja, ki jim jo je poslalo pravosodno ministrstvo, da se je te dni končala neka stara vohunska afera z usmrtitvijo »glavnik krivcev«.
Toda najgiavnejši krivec, pl. Sosnov-sky, si je srečno rešil glavo iz zanke. Da je še živ, se ima očividno zahvaliti prijateljstvu med Nemčijo in Poljsko, ki se zdi toliko iskrenejše, kakor je še mlado. Sicer so ga Nemci obsodili na dvajset let ječe, toda odsedel ni niti meseca dni; že po nekaj tednih so ga zamenjali za dva nemška vohuna, obsojena na Poljskem.
Iii njegova lepa prijateljica Katja Berberianova, imenovana »Črni angel«?
O njej se nič več ne govori. Živ krst ni prišel v berlinsko mrtvašnico terjat njeno truplo ...
(Po londonskem »Daily-Expressu« in dunajskem »N. W. Journalu«)
Kri izdala krivoprisežnico
Prisega nezakonske matere ni več glavni argument za sodnika. — Ujemati se mora tudi kri
takih, ki niso sami krivi svoje nesrečo in ki si ne morejo ali pa ne znajo pomagati. Ne pozabimo, da so tudi oni ljudje... mogoče celo boljši in plemenitejši od nas.	Haka.
Pred stuttgartsko poroto se je morala zagovarjati neka Ana Marija Reinholdo-va zaradi krive prisege. Obtoženka je v drugi instanci pravde zaradi vzdrževal-nine nezakonskega otroka prisegla, da njen februarja 1932 rojeni nezakonski otrok ne more biti nikogar drugega kakor od njenega bivšega zaročenca, s katerim se je med tem razšla.
Stuttgartska porota je poklicala zdravniške izvedence na pomoč.
In izvedenci so ugotovili, da spada obtoženka v krvno skupino N, prav tako tudi njen nezakonski otrok — toženi dozdevni oče spada pa po krvi v skupino M; prejšnji zaročenec torej nikakor ne more biti oče njenega nezakonskega otroka, ker bi drugače moral imeti kri iste krvne skupine.
Tako je sodišče lahko popolnoma zanesljivo ugotovilo, da je obtožena Rein-holdova po krivem prisegla. Obsodilo jo je na 2 leti ječe in tri leta izgube državljanskih pravic.
Ako Vam
nat list ugaia,
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam
Tri sličice našega časa
1
Ker ni dobil službe, je šel med razbojnike
Zadnjič je šla žena Raya E. Rossa iz Council-Bluffsa (Iowa, USA) čez cesto, ko je nenadoma zagledala pred Beboj nekam znan avtomobil: bil je isti voz, ki so ji ga bili pred tremi tedni ukradli. Jadrno je stopila v najbližnjo trgovino in poklicala policijo. Nekaj trenutkov nato so bili redarji na motornih kolesih že na mestu in se pognali za tatom, trdno prepričani, da gonijo zloglasnega razbojnika. Mož je podil na vse kriplje, da bi jim ušel, a zaman. Na prvem križišču je skočil na tla in v drug avto, da bi z njim pobegnil. Toda stražniki so začeli streljati in od dveh krogel zadet se je tat zgrudil na tla.
Prepeljali so ga v bolnico. A kdo popiše osuplost zdravnikov, ko odkrijejo v ranjencu enega izmed najuglednejših meščanov, Georgea Thompsona, nedeljskega učitelja v metodistični cerkvi na peti aveniji, kjer se je vsako nedeljo zbirala councilbluffska elita 1
Thompson ni tajil, da je ukradel Ros-sov avto, prav tako je tudi brez ovinkov priznal še več drugih tatvin, ki se policiji o njih še sanjalo ni, da gredo na njegov rovaš.
Ljudem je bilo vse skup nerazumljivo. Tedaj je pa pritekla v bolnico neka gospodična, Jane Fogelova po imenu, se vsa objokana vrgla na ranjenca in ga obsula s poljubi. In prišlo je na dan, da je Jane zanosila s Thompsonom in da je že več ko leto dni njegova zakonita žena. Poročila sta se bila skrivaj v Maryvillu (Missouri), doma pa živi duši nista o tem črhnila besedice, saj 23-letni Thompson ni imel, s čim bi preživljal svojo ženo. Živela sta ločeno, vsak pri svojih starših. Ko mu je Jane povedala, da bo postal oče, je Thompson še obupneje iskal zaslužka, zakaj njegovo nedeljsko poučevanje v cerkvi mu je nosilo samo čast, od časti pa človek ne živi. Toda vse njegovo iskanje je bilo zaman. Tedaj je od samega obupa odšel med razbojnike in se maščeval nad družbo, ki mu ni dala, da bi pošteno prehranil svojo ženo in otroka.
Toda Councilblulfčani valic vsemu niso slabi ljudje. Izprevideli so, da Thompsona dosti manj zadene krivda za njegovo početje kakor nje same. Javnost je prepričana, da bodo ljudski sodniki »razbojnika proti svoji volji« oprostili. Njegove rane na srečo niso hude in ga bodo kmalu izpustili iz bolnice. Že zdaj se pa lahko zanese, da ne bo več zaman iskal službe; vrli Councilbluffčani so namreč že poskrbeli, da si bo Thompson v bodoče lahko pošteno služil svoj kruh.
(Po detroitskem »American Weekly<)
2
Kam smo prišli: sugestija po radiu
Radijska postaja v Bostonu je zadnjič napravila zanimiv poskus. Med oddajanjem programa je napovedovalec nenadoma nagovoril svoje neštete poslušalce širom sveta:
»Gospoda 1 Napravili bomo poskus ki nam je zanj neogibno potrebna vaša pomoč. Vi vsi, ki me zdajle poslušate, se izvolite ravnati po mojih navodilih. Vaša pomoč gre v prid znanosti. Nič hudega ne bo. Poslušajte:
Tale trenutek z rokami nič ne delate, kaj ne? Pravi Zdaj pa položite lepo obe roke drugo k drugi, da se bosta dotikali z dlanmi. Dobro I In zdaj obe roke nekoliko stisnite drugo k drugi I Zdaj nekoliko močneje! de močnejeI Zdaj stisnite zelo močno! Ste? Vidite, zdaj ne morete več rok razdražiti, zdaj vam je nemogoče! Ni je moči, ki bi vam jih razklenila! Ni je! Ni! Ni!«
2e nekaj dni po tem pozivu je dobila bostonska radijska postaja med drugimi pismi tudi več odgovorov iz Yorka (dr-lava Pensilvanija) od samih uglednih osebnosti. York je oddaljen od Bostona oboli 650 km. Eden teh poslušalcev, mož
ki je popolnoma zdrav na duhu in telesu, je stisnil obe roke s takšnim prepričanjem, da jih ne samo ni mogel sam razdražiti, temveč se to tudi združenim močem njegove žene in njegovega sina ni posrečilo. Roki sta se mu pa sami od sebe razklenili tisti mah, ko je rekel glas v zvočniku: »Zdaj bodo mišice odnehale. Roke popuščajo, glejte, nič več ne stiskajo, zdaj gredo narazen — evo, so že razklenjene!«
Z brezžičnimi valovi so že zažgali žarnice na dragem koncu sveta, zdaj pa že sugerirajo na daljavo... Kam plovemo?
(Po pariškem »Mon Programme«)
3
Zgleden patriot
Francoski pisatelj Maurice Martin du Gard je pred kratkim izdal knjigo o svojem potovanju na otok Madagaskar. V njej popisuje tudi obisk pri Abd-el-
Te dni je predaval v dunajskem zdravniškem društvu dr. Solile o svojih uspehih pri zdravljenju hemofilije. Bistvo te hude bolezni je v tem, da se pri bolniku kri ne more strditi in nesrečnež utegne iz najmanjše ranice izkrvaveti.
Dr. Sohleju se je posrečilo ustaviti te nevarne krvavitve z materinskim mlekom. Nekega dne so mu prinesli na kliniko nekega dečka z veliko rano na čelu. Krvavitev na noben način ni hotela prenehati, ker v njegovi krvi ni bilo tistih snovi, ki so potrebne za strjenje krvi.
Tedaj je profesor položil na rano vato, ki jo je poprej pomočil v materinsko mleko. In glej, pod učinkom materinskega mleka se je kri naglo strdila in krvavitev je prenehala. Tudi pri mnogih zobnih, nosnih in grlskih operacijah se je zdravniku posrečilo ustaviti krvavljenje z
Gozdarski uradniki, ki so te dni obhodili neki gozd v okolice Rige, so nenadoma zagledali čudno bitje. Ko jih je to bitje opazilo, je z vso naglico zbežalo in se skrilo v gozdu. Toda gozdarji so hoteli vedeti, s kom imajo opravka, pa so šli za njim. Tedaj jim je planil izza nekega drevesa nasproti nag človek, ki ni imel drugega na sebi kakor ozek pas iz kože. Bil je visoke postave in močan, z dolgimi razmršenimi lasmi, ki so mu padali na pleča.
Nagec se je očividno prestrašil ljudi in se je spustil v beg. Pri tem je dajal od sebe čudne rigajoče glasove. Nenadoma se je pa ustavil in z opičjo spretnostjo splezal na drevo.
Krimu na otoku Rčunionu, kjer živi bivši maroški emir v izgnanstvu. (Abd-el-Krim je vodil leta 1926. upor rifskih Kabilov v Maroku proti Francozom, ki so v ogorčenih in dolgotrajnih bojih izgubili na desettisoče vojakov, preden so upor zatrli in Abd-el-Krima ujeli.) Nekdanji emir je rekel obiskovalcu:
»Očitali so mi, da sem dobival orožje za boj zoper vas iz Nemčije. Ni res. Puške, topove in strojnice — vse to mi je prodajal gospod Schneider iz Creuso-ta, čeprav je vedel, v kakšne namene mi služijo.« (Schneider-Creusot je največja francoska tovarna za orožje.)
Po končani rifski vstaji in po zajetju Abd-el-Krima in njegovih častnikov je bilo na seji francoske vlade leta 1926. govora o tem, da se uvede preiskava, kdo je upornike zalagal z orožjem. Do te preiskave pa ni prišlo. Uprli so se ji veliki pariški listi in razne zainteresirane osebnosti.
(Po pariškem »Voltairu«)
materinskim mlekom, ko so vsa druga sredstva odpovedala.
Po Bodbi profesorja Sohleja je to odkritje obenem tudi pojasnitev skrivnosti Rasputinovih uspehov. Saj je znano, da si je skrivnostni menih pridobil carjevo in caričino zaupanje največ zato, ker je edini znal na »čudežen« način ustaviti krvavenje, kadar se je hemofilitični carjevič ranil. To »čudo« je bilo po vsej priliki materinsko mleko.
O Rasputinu se namreč ve, da je bil stalno v družbi kmečkih deklet, ki so mu rada dajala na razpolago svoje mleko, da je iz njega izdeloval zdravila. Pravi izumitelj tega čudodelnega zdravila za hemofilijo torej ni dunajski zdravnik temveč menih Rasputin, ki je prvi opazil blagodejno lastnost materinskega mleka, da kri ustavlja.
Gozdarji so ga pozvali, naj stopi dol. On se pa niti zmenil ni za njihov poziv. Tedaj je eden izmed njih sprožil in ga zadel v nogo. »Tarzan« je zakričal in padel na tla. Gozdarji so ga z velikim trudom obvladali in ga zvezanega odpeljali v Rigo na policijo. Tam so ga obvezali in mu dali sadja in sirovega mesa, ki ga je divjak z velikim tekom pogoltnil.
Preiskava je ugotovila, da je podivja-nec neki Gerbert Alenkitis, ki je še kot deček zbežal z doma. Od takrat je zmerom živel v gozdu, tudi pozimi, in s časom popolnoma pozabil govorjenje.
Grof
Monte
Cristo
Soman
Napisal
Ateksandu Dumas
es. nadal|avan|e
»Tedaj odklanjate to pot?«
»Odklanjam jo.«
»Potem bi vam dal še poslednji predlog.«
»Prav, toda naj bo res poslednji.«
»Ne pošiljajte Beauchampu prič.«
»Ne razumem vas.«
»Pojdite k njemu sami in govorite z njim. Če je pripravljen stvar preklicati, mu morate njegovo dobro voljo priznati. Če pa ne bi hotel, imate še zmerom časa, da vpletete dva tujca v svojo skrivnost.«
»Saj ne bosta tujca, dva prijatelja bosta.«
»Tisti, ki so danes prijatelji, utegnejo biti jutri sovražniki.«
»Na primer?«
»Nu, sami vidite:	Beau-
champ...«
»Torej...«
»Priporočam vam razumnost.«
»Tedaj mislite, da bi res šel k njemu?«
»Da in brez prič. Kdor česa pričakuje od človekovega samoljubja, mora paziti, da se vsega ogne, kar bi utegnilo žaliti to samoljubje.«
»Mislim, da imate res prav.«
»Pojdite torej! A naposled bi bilo še najboljše, če sploh ne bi šli.«
»Izključeno!«
»Naj torej bo v božjem imenu! Tako bo še zmerom bolje, kakor tisto, kar ste najprej hoteli «
»A če vzlic vsemu pride do dvoboja, ali mi pojdete za pričo?«
»Ne, ljubi grof,« odgovori Mon-te-Crisio, »videli ste, da sem vam bil zmerom uslužen, toda usluga, ki jo zdajle terjate od mene, sega čez okvir mojih možnosti.«
»Zakaj?«
»Morda boste nekega dne izvedeli.«
»A dotlej?«
»Vas prosim prizanesljivosti za svojo skrivnost.«
»Prav. Prosil bom tedaj Franca in Chateau-Renauda.«
Banka Barucn
15, Rue Lafayette, PAR1S Od.preuilja denar v Jugoslavijo najhitreje im po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne p»wle najku-iantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji In Lnksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune. Belgija:	št 3064-64, Bru-
zelles; Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienat; Franclja: št 1117-94, Pariš; Luksemburg; it 5967, Luaemburg. — Ha zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.
Dr* O ET K ER-je v pecilni prašek in Dr* OETKER-jev vanilinov sladkor 1
OdkciU so- sUtwn&st
čudežnega zdravila, ki je z njim menih Rasputin zdravil bolnega carjeviča: materinsko mleko
Dunajski zdravnik ustavlja z materinim mlekom krvavitve
Katedrala časopisnega kralja
Palača za eno milijardo Din. — Vsa oprava Ima veliko zgodovinsko vrednost
časopisni kralj Hearst, eden izmed najvplivnejših ameriških bogatašev, si je kupil veliko farmo in si jo dal urediti čisto po svojem okusu. Ta farma leži v Kaliforniji in so jo krstili na ime »čarobne gore«. Hearst si je na njej uredil med drugim tudi menažerijo za zveri, ki se gibljejo popolnoma svobodno kakor v prosti naravi.
Hiša, kjer Hearst stanuje, pa ni navadna palača, temveč spominja po svoji zunanjosti na katedralo. Zgrajena je iz samega marmorja in bo stala »malenkost« 25 milijonov dolarjev (po da-
našnjem tečaju eno milijardo Din). Dograjena bo šele čez kakih deset let, toliko je dela z njo. Opravo zanjo je Hearst naročil v Evropi; sleherni stol ima svojo zgodovinsko vrednost.
Tako na primer spi Hearst vsako noč v postelji slavnega francoskega kardinala Richelieuja, filmska zvezda Marion Davis, ki opravlja na farmi vlogo hišne gospodinje, pa spi v postelji proslule madame Dubarryjeve.
Iz teh dveh zgledov lahko sklepamo, kako neizmerna bogastva bodo zbrana v tej palači, ko bo dograjena.
Tcipzaiia sc našli
v letonskem pragozdu. — Mož, ki že leta In leta živi daleč od ljudi In Je popolnoma pozabil govorjenje
»Da, njiju vzemite.«
»A če se bom moral dvoboje-ivati, me boste vsaj malo poučili sabljanja in streljanja?«
»Ne, tudi to je nemogoče.«
»Čuden človek! Torej se nočete prav nič vmešavati v to reč?«
»Prav nič.«
»Dobro, pa pustiva. Zdravstvuj-(e, gospod grof.«
»Zbogom, dragi grofič!«
Morcerf vzame klobuk in gre. Pred vrati ga je čakal voz; pre-magovaje svoj srd, kolikor je mogel, da zapeljati k Beau-champu.
Beauchamp je bil v uredništvu. Sluga mu prijavi Morcerfa.
»Naj vstopi!« odgovori žurna-list, prijetno presenečen nad prijateljevim obiskom.
»Dobro došli, ljubi moj Albert!« vzklikne in pomoli došlecu roko. »Kaj vraga vas je prineslo k meni? Ali ste se zmotili, ali ste si pa zaželeli zajtrka z menoj? Izvolite sesti!«
»Beauchamp,« odgovori Albert, prišel sem k vam, da se z vami pogovorim o vašem časniku.«
»Res? O čem pa?«
»Popravek bi hotel imeti.«
»Vi pa popravek? O čem, ljubi Albert? A zakaj ne sedete?«
»Hvala,« odkloni Albert že v drugo in se komaj vidno prikloni.
»Popravek želim o napadu, ki je izšel na člana moje rodbine.«
»Bežite no!« vzklikne osuplo Beauchamp. »Kakšen napad? Stvar se mi zdi docela nemogoča!«
»Popravek dopisa iz Janine.«
»Iz Janine?«
»Da, iz Janine. Moj Bog, saj se delate, kakor da ne bi vedeli, Zakaj sem prišel.«
»Častna beseda!... Baptiste, včerajšnjo številko!« »Ni treba, prinesel sem jo s seboj.«
Beauchamp jame brati: ,Iz Janine nam pišejo’ itd.
»Zdaj vidite, da je stvar resna,« reče Albert, ko je Beauchamp končal.
»Ta častnik je tedaj vaš sorodnik?« vpraša žurnalist.
»Da,« pritrdi Albert in zardi.
»Kaj naj tedaj storim, da vam ustrežem?« vpraša prijazno Beauchamp.
»Želel bi, da bi te vrstice preklicali.«
Beauchamp pogleda Alberta z dobrohotno pozornostjo, potem pa odgovori:
»Vidim, da gre za daljšo stvar, zakaj preklic je zmerom resna reč. Sedite, da še enkrat preberem.«
Albert sede in Beauchamp prebere dopis še pazljiveje kakor prvič.
»Zdaj vidite,« reče Albert malone ostro, »da je vaš list razžalil člana moje rodbine, in zato zahtevam preklic.«
»Zahtevate?...«
»Da, zahtevam.«
»Dovolite mi pripombo, da ne nastopate ravno parlamentarno, ljubi grof.«
»Te želje tudi nimam,« vzklikne Albert in vstane. »Hočem samo preklic tega dopisa, in ta preklic bom tudi dosegel. Moj prijatelj ste,« povzame Albert s stisnjenimi ustnicami, videč da je Beauchamp začel prezirljivo vihati nos,
Se nadaljuje na 4. strani v 4. stolpcu
lisica pod zaščito
London. — V nekem londonskem predmestju je imel gostilničar Peters lisico. Redil jo je, ker se je sčasoma nadejal od nje lepega kožuha; mislil jo je tedaj zaklati, njeno krzno pa prodati.
Gostilničar je imel lisico zaprto v navadnem lesenem zaboju, ker se mu je zdelo škoda, da bi kupil zanjo primerno kletko ali ji uredil hlev. To je pa prišlo na ušesa članom londonskega Društva prijateljey živali. Ugotovili so, da je zaboj za lisico neprimerno in nezdravo bivališče. In ker so bili mnenja, da je tudi lisica žival, ki ji gredo vsaj naj-temeljnejše pridobitve higiene, so naznanili Petersa policiji, le-ta je pa stvar izročila sodišču. Tam je lisica prišla do svoje pravice, zakaj sodnik jo je izročil Društvu za zaščito živali, da bo skrbelo zanjo in jo negovalo, Petersa je pa obsodil na globo, ker je grdo ravnal z živaljo.
Sedemletna deklica razkrinkala tatu
Berlin. — Neko sedemletno dekletce je s svojim bistrim opazovalnim darom pripomoglo, da je prišel v roke pravice nevaren tat, ki ima zadnja leta na vesti nič manj kakor svojih štiri sto koles.
Tat je ondan ukradel iz neke kleti damsko kolo. Ko jo je hotel z njim popihati, ga je opazila sedemletna hišnikova hčerka. Na policiji je deklica podala o njem tako točen popis, da so ga lahko začeli zasledovati. Toda uspeha ni bilo. Šele prejšnjo nedeljo ga je punčka slučajno zagledala na neki nogometni tekmi in ga je pri priči spoznala. Pokazala ga je svojemu očetu, le-ta je pa poklical službujočega stražnika. Tako so kolesarskega tatu spravili pod ključ, največ po zaslugi sedemletne detektivke.
On, ona in pastor
Newyork. — V nekem newyorškem hotelu se je prejšnji teden odigrala v zgodnjih jutrnjih urah krvava zakonska drama: 221etni mož je ustrelil v pijanosti svojo 171etno ženo in nekega 581etnega duhovnika.
Žalostni junak drame je Jožef Stein-metz, doma iz Romunije. Bil je Žid, a je prestopil v protestantsko vero. S svojo ženo se je seznanil pred kakim pol leta, ko jo je videl v neki hollywoodski reviji. Oženil se je z njo v Mehiki.
Te dni se je mladi zakonski par odpravil na poročno potovanje v Newyorlc. Mlada zakonca sta se v hotelu seznanila z 581etnim protestantskim pastorjem Jožefom Leonartom; skupaj z njim sta si sklenila ogledati newyorško nočno življenje. Ko so se vrnili v hotel, se jim še ni hotelo spanja; naročili so si vina in nadaljevali popivanje. Mladi mož se je pri tem tako opil, da ni mogel več stati na nogah. Zato ga je pastor spravil v posteljo, njegovo ženo pa povabil s seboj v svojo sobo.
Toda mladi mož se je kmalu prebudil. Videč, da njegove žene ni v sobi, je vstal in šel v pastorjevo sobo, kjer jo je res našel. Po kratkem prerekanju je Steinmetz potegnil revolver in ustrelil pastorja in svojo mlado ženo. Oba sta še isto noč podlegla.
Na policiji je morilec izpovedal, da ni tako hudo mislil. Hotel jima ie le »pustiti primeren spomin«, da bi drugič vedela, kako se je treba obnašati.
Iz 17. nadstropja vrgel svojo ljubimko na ulico
Čikago. — Te dni se je tu odigrala skrivnostna in krvava drama, ki so ja polni vsi čikaški časniki. Znano lastnico več čikaških nočnih lokalov, Louiso Nol-lanovo, so namreč našli mrtvo na tlaku s strahotno polomljenimi udi. Vse je kazalo, da je padla s sedemnajstega nadstropja na tla.
Skrivnostna smrt lepe in mlade dame, ki jo je dobro poznal ves lahkoživi Čikago, je zbudila kajpada razumljivo senzacijo. Tem bolj, ker se prvi mah ni moglo dognati, ali gre za umor, samomor ali pa samo za nesrečen slučaj.
Nesrečen slučaj iz več razlogov ni mogel priti v poštev. Tudi samomor se ni zdel prav verjeten, saj je bila Louise
Nollanova ugledna in slavljena osebnost v milijonskem mestu, denarna stiska je ni dajala, a tudi drugih težav in skrbi, vsaj kolikor se je dalo presoditi, ni mogla imeti, da bi jo gnale v smrt.
Policija je zato prepričana, da gre za zločin. Neki neznanec je po njeni sodbi vrgel Louiso Nollanovo iz sedemnajstega nadstropja na cesto. Mlada lepotica se je zadnje čase mnogo družila z nekim plačanim plesalcem, ki se je bil strastno zaljubil vanjo. Toda Louise se ni zadovoljila samo z njim, temveč je flirtala tudi z drugimi kavalirji, ki jih ni bilo malo. Ni izključeno, da je plačani plesalec v navalu ljubosumnosti vrgel svojo nezvesto prijateljico skozi okno njenega stanovanja na ulico.
Policija to samo domneva, ker mladega moža še ni mogla zaslišati. Plesalec je namreč odpotoval iz Čikaga in se še ni vrnil. Toda vse kaže, da njegovo potovanje iz čikaga ni »potovanje«, temveč beg.
Že stari Azteki so se naslajali nad neke vrsto primitivno čokolado iz kakuovih zrn. Toda stoletja so pretekla, predno jo uspelo iadelavo čokolado dvigniti do take popolnosti, kakor je mlečna čokolada Mleftfta-Miečna čokolada MSekita jo od lična slaščica, ki zadovolji naibolj razvajen okus, pričara topeč se v ustih prijeten telesni počutek in oplemeniti ustni duh.
Ameriška zgodba
San Francisco. — Mlad mož je vprašal lepo dekle, ali bi hotela postati njegova žena. Ona je odločno odklonila: kot prijatelj ji je sicer zelo prijeten, kot zakonskega moža si ga pa niti v sanjah-ne mara predstavljati.
Mladi mož se je na videz vdal v svojo usodo. Za zvečer se je kakor po navadi zgovoril z njo za avtomobilski izlet. To priložnost je porabil in oddrvel z deklico v oddaljen kraj, kamor je bil naročil župnika in priče.
Župnik ju je poročil in mlada žena se je na videz vdala v svojo usodo — kakor dopoldne njen novo pečeni mož. Le to si je izgovorila za poročno darilo, da bo smela domov grede sama šofirati. In res je kakor vihar oddirjala — naravnost k sodniku, da je zakon razveljavil.
Prevnetemu zakonskemu možu so zaradi kratenja svobode našteli štirinajst dni zapora, svoji ločeni ženi bo pa moral povrhu plačati še odškodnino.
— «--------
Pomoč v stiski
London. — Letos je poteklo trideset let, kar je umrl znani afriški raziskovalec Anglež James Stanley. V nekem angleškem časniku beremo pri tej priliki tole resnično anekdoto o njem.
Stanley je pripovedoval v neki družbi o svojih doživljajih v Afriki. Neka
stara dama je hotela posebno natanko
vse vedeti; spričo njenih nezmiselnih vprašanj je jelo raziskovalca minevati potrpljenje.
»Ali ste bili zelo žejni v afriški puščavi?« ga je vprašala vsiljivka.
»Oh, in še kako,« je suho odgovoril raziskovalec. »Dostikrat po pet dni nisem prišel do vode.«
»Kaj ste pa potem počeli?«
»Začel sem se jokati in piti svoje last-* ne solze,« je odgovoril Stanley
Potem je imel mir.
šest mož Glorije Svvanson
Los Angeles. — Znamenita filmska igralka Glorija Swansonova slovi prav tako kot umetnica kakor kot ženska, ki se še z nobenim svojih mož ni mogla razumeti. Doslej se je razporočila nič manj kakor šestkrat. Zadnjič jo je srečal na promenadi neki prijatelj in se je začudil:
»Kako da ima tvoj mož zadnje čase čisto drugačno frizuro?«
»Nima on nove frizure,« je odgovorila Glorija, »temveč imam jaz novega moža!«
Mrtvec ga je ubil
Newyork. — Na Aljaski so ujeli nekega tatu. Napravili so z njim kratek postopek: sodišče ga je zaradi izredno oteževalnih okoliščin obsodilo na smrt na vešalih in obsodbo so pri priči izvršili.
Tat je visel čez noč na vešalih. Drugi dan so truplo izročili domačemu zdravniku v študijske namene. Toda truplo je odrevenelo od silnega mraza in ko ga je hotel zdravnik obrniti, ga je trda mrtvečeva laket tako hudo udarila po glavi, da je padel po tleh in ga je od groze zadela kap.
»-----
Danska študentka postala kraljica
Kjobenhavn. — Neka mlada danska študentka je res imela srečo: postala je princesa, v kratkem bo pa že kraljica. Njeno kraljestvo sicer ni veliko — toda kraljestvo je pa vendarle ... čeprav samo na Malajskih otokih.
Bodoči kraljici je ime Lily Nielsen, stara je 22 let in je hči trgovca s pohištvom. Njen pravljični princ je Ozair, naslednik na prestolu Kedaha, državice blizu Siama. Gospodična Nielsnova je te dni odpotovala z letalom v svojo novo državo; za pot je plačala malenkost 4000 danskih kron (okoli 40.000 dinarjev).
Mlada človeka sta se seznanila v Cambridgeu na Angleškem, kjer sta študirala. Zaljubila sta se na prvi pogled. Lily pravi o svojem ženinu, da je nenavadno simpatičen in lep mož, zelo dobro vzgojen, z evropskimi manirami — skratka gentleman od nog do glave.
Po končanih študijah sta mlada zaljubljenca ostala še dalje v stikih. Princ je šel za nekaj let v angleško vojsko, da se seznani tudi z vojaško stroko. Njegov oče, ki je zelo blizu angleškemu dvoru, se je hudo upiral sinovi poroki z navadno Evropko. Pred nekaj meseci je pa umrl in tako ni zdaj nikake oviro več, da se mladi Ozair oženi z izvoljenko svojega srca.
Poznavalci razmer trde, da je princ silno bogat in da ima več lepih gradov ne samo v prestolnici nego tudi v slikovitih kedaških gorah. Tako se njegovi lepi ženi iz Kjobenhavna ne bo slabo godilo v daljni deželi, kamor je odletela za klicem svojega srca.
Dolžnost je, kar pričakuješ od drugih, ne, kor delaš sam,	Oskar	Vilde.
Za hitro pripravljanje močnatih jedi uporabljaj vedno le Or. OETKER-jev pudingi
Novela »Družinskega tednika**
Vožnja v ncč
Napisala Lilian Stone
Počasi je vozil vlak iz postajne lope. Luči so postajale vse manjše. iVilak je pospešili hitrost, zavozil skozi predmestje in pustil hiše za seboj.
Ob oknu spalnega vagona je stala mlada žena. Strmela je skozi oroše-no steklo, gledala luči, ki so vstajale in se izgubljale, gledala ples isker in čutila v nosu saje in dim. Enolično udarjanje koles ob tračnice jo je utrujalo.
Pred nekaj minutami se je bila Krista poslovila od svojega moža in sinčka, še je vidiela resni Gustavov obraz predi seboj in sijoče Petrčkove oči, ko ji je ponudil cvetke skozi okno. Stala je pri odprtem oknu in jima mahala v pozdrav. Potem je vlak potegnil iz lope. In tedaj je iznenada zagledala daleč zunaj na peronu neki obraz. Ljub in drag obraz. Edgarjev.
Kako to, da je Edgar prišel na postajo? se je vprašala Krista. Kako je mogel izvedeti, da se odpelje? Saj ni vendar z nikomer o tem govorila.
Samo Gustav je vedel, zakaj zapušča mesto. V službi, kjer je bila doslej, je povedala, da je dobila nekaj boljšega, in zato sedanjo odpove. Toda to ni bil edini razlog. Krista je vedela, kako pomemben je njen korak. Čutila je odgovornost tega, če žena zapusti svojo družino. Toda prav tako je čutila, da mora izpremeniiti dosedanji način življenja. Vsakdanje srečanje z Edgarjem, ki je delal v isti pisarni, ju je čedalje bolj približevalo. Njegovo nemo snubljenje je Kristi težilo sožitje z možem. Trpela je zaTadi te raztrganosti in ker ni iz notranje zdvojenosti našla druge poti, .je; odšla z doma, da brez tujih vplivov presodi svoj položaj in se odloči.
Z nemirom je mislila na bodoče dni. Toda ta trenutek ji ni bilo mar pomislekov, imela je eno edino željo; spočiti se in ne premišljevati... Stopila je v spalni oddelek. Postelja je bila pripravljena, snažno in lepo zravnane so jo čakale bele blazinice. Njena ročna torbica je ležala v mreži in na njej Petrčkov šopek.
Vzela je iz kovčega drobnarijo, ki jo ponoči potrebuje. Pidžamo, brez-petnilke, nočno haljo. Knjigo in cigarete. Gornja postelja je bila še
Miklavž
v zadregi
»tiiiiliimv
prazna. Upala je, da bo sama v oddelku.
Šla si je umivat roke in 6e pogledala v zrcalu. Videla je, da je nenavadno bleda in da imajo njene oči čudno prestrašen izraz.
Kmalu je legla. Prižgala je malo žarnico in vzela v roke knjigo. Pa ni brala. Trudno ji je počivala glava na blazini. Mehki rjavi lasje so ji senčili obraz. Vse mirneje in tiše je postajalo v njej.
Tedaj je potrkalo. Sprevodnik. Prosil je za listek. Ko je odšel, je stopila v oddelek mlada dama. Krista se je napravila, kakor da spi. Neznosno ji je bilo, da bo morala deliti ozki prostor s tujim človekom. Toda enakomerno udarjanje koles jo je vendarle uspavalo. Izpod polpriprtih trepalnic je še videla, kako je vitko mlado dekle splezalo po lestvici v gornjo posteljo. Dih svežosti je začutila in dobro ji je delo. Kakor vonj gozda je bilo, duh po svežih jagodah ... a v tem je že zaspala.
Vlak je neutrudno drdral v temno noč.
Tedaj je Kristina vzkriknila in planila iz spanja. Ob njeni postelji je sedela ona druga in jo držala za roke. Kakor fantek se je zdela v svoji drobni pidžami z visokimi nogami, majhno glavo in kratkimi lasmi, ki so ji padali na čelo. In tako resne, pametne oči je imela.
Krista jo je začudeno pogledala.
»Nisem mogla zaspati,« je tiho rekla deklica. »Tako tiho je bilo in tedaj sem vas slišala, kako ste v spanju zajokali. Stopila sem dol in sedla k vaši postelji. Takrat ste postali mirnejši in ste spet zaspali. Le vaše roke! Nemirno ste si segali po čelu, kakor bi hoteli nekaj pregnati, nekaj zlega...«
»Nekaj zlega? ...« je obotavljaje se vprašala Krista in pogledala tujki v oči.
Deklica je molčala. Pobožala je Kristo po roki.
»Ne smete več jokati!« je rekla. »O, saj vem, kako hudo je iti z doma in zapustiti ljudi, ki so nam dragi...«
Krista je vzdignila glavo.
»Gledala sem,« je nadaljevala deklica, »kako hudo vam je bilo slovo. Videla sem vašega moža in fantka z velikimi svetlimi očmi. Ali ste za dalj časa odšli?...«
»Za več let. Mogoče za zmerom.«
Zdaj je bilo izgovorjeno. Zdaj je slišala lastno besedo. Za zmerom je hotela zapustiti moža in otroka. Svojega Petrčka...
Dolgo sta obe molčali. Strmeli sta v temno noč. Kristo je zazeblo, tesneje se je ogrnila v odejo.
Deklica je vstala in šla k oknu. Pramen luči je zletel čez njeno postavo, čez njena nežna otroška ramena. Potegnila je po orošenem steklu. Zdajci se je obrnila.
»Ne smete jokati! Ne smete podleči čuvstvu!« je skoraj kriknila in njen glas, še malo prej tako mehak, je postal trd in odločen.
»Devetnajst let mi je,« je nadaljevala. »Pet let sem že v službi. Sebe preživljam in staršem pomagam. Ves dan delam. Zame mi ne ostane časa. Nobenih želja ne smem imeti, nobenih iluzij. Zdaj moram iz rodnega mesta, zapustiti moram edinega človeka, ki mi je drag. Dolgo se ne bova videla,« je tiše dodala. »Poročiti se ne moreva, ker ne more dobiti službe, jaz pa komaj toliko zaslužim, kolikor potrebujem za življenje. Še vesela sem lahko, da toliko imam, da se mi je ponudila boljša služba. Brez pomišljanja sem jo morala sprejeti, ko je bilo toliko tekmecev!«
Krista ni znala nič odgovoriti.
»Devetnajst let...« je zašepetala. Deklica je pa nadaljevala:
»Najtežje je odločno prijeti, kar se vam ponudi. Najtežje je odločnost. Trdost lastnega glasu. O, kolikokrat sem malodušna! Kolikokrat bi hotela položiti roke v naročje in se prepustili valovom... Da ne bi nič delala, ne bila odločna, nič. Da bi bila samo ženska, imela moža, ki bi zame skrbel, otroka...«
Strmo je deklica zasrepela v daljavo. Smehljaj ji je izginil z obraza, mehki smehljaj, ki daje obrazu podobo.
»... če bi imela otroka, da, potem bi imelo kaj zinisla. Za otroka bi rada delala, vsako žrtev bi prenesla zanj. Tako pa... tako je pa brez amisla.«
Krista se je zdrznila. Deklica je opazila.
»Oprostite mi,« je tiho rekla.
Krista je molčala. Besede tuje deklice so še dolgo odmevale v njej. In spoznala je, kako neprirodna je nevkoreninjenost. Oči so ji obstale na cvetkah, ki jih ji je dal Petrček.
Tujka je ždela vase zamišljeno pri oknu. Toplo in hvaležno jo je gledala Krista. Bilo ji je, kakor bi bilo teh par preprostih tujkinih besed odprlo v njej novo spoznanje, novo smer. Tja, kamor spada.
In čeprav je bilo di-ugo jutro megleno in neprijazno, da se ni mogel med njima nič prav razviti pogovor, 6ta se vendarle toplo in prisrčno poslovili. Kakor bi se bili že dolgo poznali in kakor bi ju kaj več vezalo kakor samo ono, kar sta skupaj doživeli: vožnjo v noč k — Petrčku.
V 24 URAH
barva, pllsira ln kemično čisti obleke, klobuke Itd. Skrobl in svetlollka srajce, ovratnike, zapestnice 1.1. d. Pere, suši, monjja in lika domače perilo
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
»Joj, joj, toliko 2eljftl Pa če katero pozabim?«
»Nič hudega, sveti Miklavž! Saj sem jih natipkal v več izvodih!«
JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA
FLAVIJA"
v Ljubljani, Gosposka ulica 12
Telet. 21-76, 22-76
Podružnice . BEOGRAD, ZAGREB. SARAJEVO. OSIJEK. NOVI SAD in SPLIT
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje s 3. strani
»moj prijatelj ste in tako me menda dovolj dobro poznate, da boste razumeli mojo trmoglavost v tej stvari.«
»Vaš prijatelj? Ob vaših besedah, Morcerf, bom naposled še pozabil, da sem kdaj bil... Pa ne jeziva se... Vznemirjeni ste, razdraženi in ogorčeni, pa ne utegnete tehtati vsako besedo... Povejte mi rajši, kdo je tisti vaš sorodnik, ki mu je Fernand ime?«
»Moj oče je, Fernand Mondego grof Morcerfski, star vojak, ki je videl že dvajset bitk, zdaj bi pa hoteli njegove plemenite brazgotine politi z gnojnico.«
»Vaš oče?« se začudi Beau-champ. »O, potem je pa stvar druga. Zdaj razumem vaše ogorčenje, ljubi Albert... Dajte, da še enkrat preberem...«
In začel je še enkrat brati, ustavljaje se pri sleherni besedi in tehtaje jo.
»A iz česa razberete, da je ta Fernand vaš oče?«
»Iz ničesar, toda drugi bodo razbrali. Zato ravno hočem, da stvar prekličete.«
Pri besedi hočem dvigne Beauchamp oči in pogleda osuplo Morcerfa, koj nato jih pa obrne drugam in se zamisli.
»Kajne da boste preklicali?« vpraša ponovno Morcerf, komaj premagovaje svoj gnev.
»Bom,« odgovori Beauchamp. »Potem je stvar v redu!«
»To se pravi, preklical bom, ko se bom prepričal, da je dopis lažniv.«
»Kako pravite?...«
»Pravim, da je stvar vredna, da se popolnoma razjasni.«
»Kaj naj se razjasni?« zavpije Albert ves iz sebe. »Če ne verjamete, da bi bil to moj oče, mi pri priči povejte; če pa mislite, da je, boste za to odgovarjali.«
Beauchamp pogleda Albertu v oči in se mu čudno nasmehne.
»Gospod,« reče nato, »če ste me prišli klicat na odgovor, vam ne bi bilo treba govoriti cele pol ure o prijateljstvu in podobnih rečeh. Želite na to polje, gospod?«
»Da, če tega nizkotnega obrekovanja ne prekličete.«
»Malo potrpljenja in nikakih groženj, gospod Fernand Mondego grof Morcerfski, če smem prositi; ne trpim jih niti od svojih sovražnikov, kaj šele pri prijateljih. Hočete torej, da trditev o generalu Fernandu, pri katerem sem -- častna beseda — popolnoma nedolžen, prekličem?«
»Da, hočem!« zavpije Albert, ki se mu je že skoraj začelo vrteti v glavi.
»Drugače imava dvoboj?« povzame prav tako mirno Beauchamp.
»Da,« pritrdi Albert s povzdignjenim glasom.
»Dobro. Čujte tedaj moj odgovor, gospod: Tega dopisa nisem jaz spravil v list in ga sploh nisem poznal. Vi ste me nanj opozorili in stvar ostane tako dolgo neizpremenjena, dokler kdo ne pride in je s tehtnimi dokazi ne ovrže ali podpre.«
»Gospod,« reče Albert in vstane, »čast mi bo poslati vam priči, da se dogovorita z vami glede kraja in izbere orožja.«
Siromak režiser...
»Na uslugo sem vam, gospod.«
»Drevi tedaj ali jutri zjutraj se dobiva.«
»O, ne! Prišel bom, toda po »nojem ura še ni napočila. Tri ledne zahtevam, takrat se bova dobila in vam bom dejal: Trditev je lažniva in jo prekličem — ali pa: Stvar je resnična, in potegnem po vaši volji sabljo iz nožnice ali pa revolver iz zabojčka.«
»Tri tedne?« odgovori Albert. »Trije tedni so cela večnost, in ves ta čas bom onečaščen.«
»Da ste ostali moj prijatelj, bi vam rekel: ,Potrpite, prijatelj!1 Postali ste rajši moj sovražnik, zato vam rečem: ,Kaj mi mar, gospod!'«
»Prav, naj bo tri tedne!« pristane Morcerf. »Toda ne pozabite, čez tri tedne vas ne reši noben izgovor...«
»Gospod Morcerf,« odgovori mrzlo Beauchamp in takisto vstane, »šele čez tri tedne vas smem vreči na cesto in šele čez tri tedne imate pravico dotekniti se me — dotlej si pa izvolite bevskanje prihraniti.«
Beauchamp se hladno prikloni in odide v tiskarno.
V onemoglem gnevu zaškrta Albert z zobmi in plane na cesto. Ko se pelje čez bulvar, zagleda Morrela, ki je z dvignjeno glavo in ves žareč od sreče hitel proti Madeleinski cerkvi.
»Ah,« vzdihne mladi grof, »ta človek je srečen!«
In slučajno se ni motil.
II
Limonada
\ Morrel je bil res srečen. Gospod Noirtier ga je dal namreč poklicati, in mlademu možu se je mudilo izvedeti, kaj mu bo starec povedal. Hitel je torej proti predmestju Saint-Honoreju, da ga je stari Barrois komaj dohajal; ni Čudo, Morrelu je bilo ena in trideset, Barroisu pa šestdeset let; vrhu tega je bil Morrel ljubezni pijan, Barrois pa upehan od vročine.
Ko sta prišla, je stari sluga povabil Morrela skozi stranska vrs-ta in zaprl kabinet. Trenutek nato je zašelestela obleka in vstopila je Valentina. V žalnem je bila še posebno !'pa in Morrel je ob pogledu nanjo skoraj pozabil, da je prišel zaradi Noirtierja.
Med tem je pa Barrois že pripeljal hromega starca v sobo in mladi mož se je začel v prekipevajočih besedah zahvaljevati, da je rešil svojo vnukinjo velike nesreče. Noirtier ga je prijazno gledal, nato se je pa obrnil k Valentini, ki je plaho sedela vstran od mladega moža. Deklica je razu-mela; obrnila se je k Maksimilijanu:
»Gospod Morrel, moj dobri ded vam ima mnogo reči povedati, ki mi jih je zaupal te tri dni. Danes vas je zato dal poklicati, da vam jih povem.«
»O, komaj že čakam, gospodična, da spet kaj slišim iz vaših ust,« odvrne Morrel.
»Moj ded se hoče preseliti in Barrois že išče zanj primerno stanovanje.«
»Pa vi, gospodična — ali bo gospod Noirtier mogel živeti brez vas, ki ste mu tako dragi?«
S« nadaljuje na 6. tlraiu v 4. tlolpcu
Lahko je sedeti v kinu in kritiko-vati, kar gledalcu ne ugaja, ali pa občudovati mojstrsko režijo, odlično zadeto ozadje, lepoto in igro igralcev. Toda preden postane ono, kar imenujemo »film«, dobro ali slabo, mora sto in sto, da celo na tisoče ljudi dati svoje najboljše — energijo, znanje, talent. Režiser mora pa dajati smernice, mora ocenjevati, kritikovati, grajati, svetovati, odobravati ali odklanjati tisto, kar drugi predlagajo ali delajo. On mora biti povsod, vse mora vedeti in za vse odgovarjati: tako pred kritiki, ki terjajo umetniško vrednost in zgodovinsko točnost, kakor pred javnostjo, ki navadno ne zahteva drugega kakor zabavo, in naposled še pred producenti filma, ki zahtevajo vse, posebno pa eno: da mora biti film ne samo moralen, temveč v prvi vrsti tudi gmoten uspeh. -Zakaj sleherni kapital, pa naj bo še tako majhen, mora producentu vreči primeren dobiček, čim večji, tem boljši. In režiser je tudi za to odgovoren. Režiser ima svoje lastne ambicije in pojmovanja, ki niso zmerom v skladu s sodbo kritike, javnosti in proizvajalca. Režiser bi dostikrat hotel pokazati nekaj novega, nekaj popolnoma svojega, pa ne sme tvegati, da ne spravi svojega obstoja v nevarnost.
Ko je film gotov in se ve, da je, recimo, dober in da ga bo tudi javnost prijazno sprejela, so deležni največjega priznanja skoraj sami igralci. Občinstvo pa občuduje posebno največje med njimi, zvezde imenovane. In pri tem niti sekundo ne pomisli, koliko je moral režiser prestati, preden je te čudovite in razvajene ljubimce neba in zemlje »zdresiral«, 'pravilno izrabil njihov talent in jih pripravil do tega, da store nekaj, kar ni bilo po njihovem okusu.
V filmu »Kleopatra«, ki obdeluje toli romantično in tragično povest egiptske kraljice Kleopatre in njenih ljubimcev Cezarja in Marka Antonija, igra naslovno vlogo priljubljena in odlična filmska igralka Claudette Colbertova. Ta igralka ni samo lepa in talentirana, temveč je tudi marljiva. Kadar ji režiser poveri kakšno vlogo, stori vse kar je v njenih močeh, da se čim bolj vživi vanjo. Zato je z njo zelo lahko delati.
Toda pri »Kleopatri« se je vendarle nekoč zateknilo. Kakor je znano, je Kleopatra umrla od pika strupene kače. Zato bi morala na enak način umreti tudi filmska Kleopatra. V ta namen so se poslužili neke docela nedolžne in nestrupene kače, toda če naj bi bila slika res prepričevalna, se je morala Claudette Colbertova tej kači privaditi, to se pravi, morala se je navaditi, da
jo popolnoma prirodno, brez gnusa in strahu, lepo počasi potegne iz košare in približa svojim prsim. Režiser de Mille je imel veliko truda in skrbi, preden se mu je posrečilo privaditi Claudettona kačo.
Še težje je bilo de Millu, takisto pri filmanju Paramountovega filma »Kleopatre«, ko je učil neko mlado igralko, ki igra v filmu dvorno damo kraljice Kleopatre. Vselej kadar je režiser, nezadovoljen s skušnjo, kaj prigovarjal in pokazal mladi igralki, kako mora nastopali in kakšen mora biti izraz njenega obraza, vselej se je užalila in začela stavkati. Zagrozila je, da bo vse skupaj
pustila in svetovala režiserju, naj ji rajši poišče namestnico. De Mille je postal energičnejši in povzdignil glas — tedaj so pa lepotico začeli dajati histerični krči, kakor je že navada pri razvajenih igralkah. Ko jo je prvi napad minil, je de Mille hladnokrvno vzel iz žepa zrcalce in ga porinil igralki pred nos. »Poglejte se vanj!« je rekel. »Takole vas hočem imeti!«
A ne samo igralke, tudi igralci so zadajali de Millu mnogo truda in skrbi. Naj se zdi še tako neverjetno, res je pa le, da dva igralca, ki sta imela Cezarja ubiti v senatu, nista hotela prevzeti te vloge, češ da kot poštena človeka ne vesta, kako se morilec obnaša. Tedaj ju je de Mille odvedel v velike državne ječe in jima dal priložnost, da sta se razgo-varjala s kaznjenci. Potem ju je vzel s seboj v mrtvašnico in v podzemlj-ske gangstrske beznice. V teh krajih se sicer nista mogla naučiti tistega, česar sta potrebovala v svojem prizoru, toda vloga jima je vendarle postala manj tuja, ko sta se malo bolj seznanila z njenim ozadjem.
Ne trdijo po krivem v Hollywoodu, da so najboljši igralci — režiserji!
Brigita Holm obsojena na «lva incseca Pa ne v reklamne namene!
Iz Berlina nam poročajo:
Berlinsko kazensko sodišče je pretekli teden na tožbo državnega pravdnika obsodilo filmsko igralko Brigito Helmovo na dva meseca zapora in na poravnavo sodnih troskov. Obtožena igralka je namreč 27. avgusta t. 1. zvečer povozila v Berlinu neko staro ženico, ki se je nevarno pobila.
Predsednik sodišča ni hotel izpreme-niti zaporne kazni v denarno globo, če& da je obtoženka to pot že drugič pred sodiščem zaradi takega prestopka.
CIKORIJA
Naš pravi domači izdelek!
Nj. Vis. knez-nainestnik Pavie se je> v Londonu udeležil svečane poroke angleškega princa Jurija in grške princese Vlarine. Knez-namestnik je v Londonu sprejel v avdienci britanskega zunanjega ministra sira Simona in predsednika vlade MacDonalda. Na povratku domov se je Nj. Vis. knez-namestnik Pavle ustavil v Parizu, kjer je sprejel zunanjega ministra Lavala in se udeležil svečanega kosila, ki ga je njemu na čast priredil predsednik francoske republike Albert Lebrun.
Pretekli četrtek sta se v Londonu na izredno svečan način poročila angleški princ Jurij in grška princesa Marina. Poročni sprevod je gledalo več ko milijon ljudi. Cerkveni obred so prenašali tudi po radiu, tako da so mu lahko sledili Angleži tudi v najbolj oddaljenih kolonijah in dominionih britanskega imperija.
Barthoujeva oporoka. Umorjeni francoski zunanji minister Louis Barthou je zapustil svojemu rodnemu mestu Oloron-du 200.000 frankov, in sicer 150.000 fr. za dobrodelne namene, 50.000 pa za pospeševanje športa.
Napredna Turčija. Turška nacionalna skupščina je soglasno sprejela zakonski načrt o odpravi vseh naslovov in plem-skih nazivov. Tudi medalj ne bodo na Turškem nič več nosili; izvzete so le hrabrostne kolajne, vse druge, tudi inozemske, so prepovedane. Vojaški naslov »paša« se izpremeni v »generala« oziroma »admirala«.
Samuel Insull, znani ameriški milijonar in industrijec, ki so ga ameriške oblasti več ko dve leti preganjal' širom sveta in ga naposled odpeljale z ( rškega v Ameriko, se je moral prejšnji teden zagovarjati pred čikaškim so iiščem zaradi raznih denarnih prestopkov. Sodišče ga je oprostilo. To pa še ne pomeni, da se bo Insull popolnoma izmazal, ker se bo moral zagovarjati še zaradi sleparskega stečaja in raznih poneverb.
Tovarno ponarejenih vojnih spominkov so te dni odkrili v Parizu.
Brez imen je še danes c!<oli 42.000 majhnih naselbin na Poljskem.
Matuško so prepeljali nazaj v Avstrijo. Avstrijske oblasti so ga Madžarom namreč samo »posodile« za sodno razpravo. Zdaj mora Matuška najprej odsedeti avstrijsko ječo, potem šele se bo videlo, ali ga bodo izročili Madžarom, da ga obesijo.
Okoli pol milijarde Din so investirali v Ljubljani v gradbeni stroki od leta 1019 pa do danes.
Primanjkljaj v blagajni. Načelnik železniške postaje v Biledu (Bosna>, Andri-ia Burznno je odšel v Beograd in ga ni bilo več nazaj. Pogledali so v blagajne in našli v njej — zrak. Miinjka 58.000 dinarjev. Moža še niso dobili.
Novorojenčka so te dni našli > irtvega na desnem bregu Ljubljanice v ^tepmm vasi. Novorojenček je, kakor je ugotovil zdravnik, živel po porodu le par ur. Policija je uvedla preiskavo, da izsledi detomorilko, ki je svojega otroka vrgla v Ljublicnico.
Se nadaljuje na 6. strani
Dr. OETKER-jevi
preparati so neprekosljivi!
Kleopatra je pripravljena za sprejem Cezarja
Milijonarji svetujejo,
kako boste najzanesllveje prišli do bogastva. — Med njihovimi nasveti Je mnogo zlatih resnic
Nadaljevanje • 5. strani
/
Po desetih letih ga je matiral. Dva angleška letalca sta sedla leta 1924. v Londonu k Šahovski partiji. Po nekaj potezah vstopi poStni sel in izroči domačinu brzojavko, da mora takoj uradno odpotovati v Indijo. Morala sta igro prekiniti, vendar sta si jo zapisala in se dogovorila, da jo bosta pismeno nadaljevala. Čez Sest tednov pride iz Indije pismo s prvo potezo, odgovor je odšel še isti dan. Pozneje sta morala zaradi bolezni in potovanj partijo še večkrat prekiniti, zdaj, po desetih letih, se je pa Indijcu posrečilo Londončana matirati. Angleški časniki pravijo, da bo to po vsej priliki do zdaj najdaljša Šahovska partija.
Kap pobere največ ljudi. Ameriško zdravstveno ministrstvo trdi na podlagi statističnih podatkov zadnjih let, da umre največ ljudi za srčnimi boleznimi. Rak je po tej statistiki šele na tretjem mestu, tuberkuloza pa na sedmem. Se pred dvajsetimi leti, t. j. tik pred vojno, je bila tuberkuloza na prvem mestu.
Poročili so se. V trno ki župni cerkvi v Ljubljani sta se 26. novembra poročila gdč. Breda Ušlakarjeva, notarjeva hčerka, in g. dr. Jože Peček, zdravnik v Brežicah; v frančiškanski cerkvi sta se 26. novembra poročila gdč. Francka Peško in g. Mihael Jan, tajnik Kmetske posojilnice in marljiv delavec na prosvetnem in društvenem polju, oba iz Šent Jurja ob Taboru; v župni cerkvi v šiški sta se 29. novembra poročila uradnica Vzajemne zavarovalnice gdč. Anica Zalarjeva in g. Mirko Pust, inženjer pri V. armadnem poveljstvu v Nišu; v Višegradu pri Sarajevu sta se 29. novembra poročila gdč. Dragica V tile tičeva, hotelirjeva liči v Verdištu, in geometer g. Stanko Jecelj; v Novem Marofu sta se poročila gdč. Rezi Ožeta ek, trgovska pomočnica iz Celja, in g. Franc Špec, rudniški nadzornik v Iva-nopolju; v Mariboru sta se 24. novembra poročila učiteljica gdč. Marica Sorša-kova in orožniški poročnik Zlatoje čošič, oba iz Prevalj; v Celju sta se poročila gdč. Kandida Zavadlav, uradnica Borze dela, in Leopold W e i x 1 e r, knjigovodja pri tovarni Westen v Celju.
Diplomirali so: na pravni fakulteti v Ljubljani gg. Lojze Penko iz Št. Petra na Krasu, Lojze Primožič iz Št. Ru-' perta in Janez Velkavrh iz Horjula; na kmetijsko-gozdarski fakulteti v Zagrebu za inženjerja agronomije gg. Lojze Prezelj iz Ljubljane i.i Vinko Urbanija iz Krašnje; za zdravnika-speciali-sta za pljučne bolezni je napravil izpit g. dr. Lojze Simoniti z Golnika. Čestitamo!
Jubilej. 80 letnico svojega rojstva je slavil pretekli četrtek v Postojni znani in priljubljeni kovaški mojster gospod Andrej Bezeljak, po domače klunov ata. Iskreno čestitamo'
Novi grobovi
Umrli so v Ljubljani: Franc Jerina, železniški nadsprevodnik juž. žel. v pok.; Jakob Zabukovec, posestnik in železniški uslužbenec v pok.; Pavel Gorjup, učitelj v pok. (služboval je dolgo v Nevljah pri Kamniku); dentist Pavel Vran-k a r; v starosti 82 let je umrla gospa Marija Alešovčeva, roj. Obraza, vdova po pokojnem slovenskem pisatelju, humoristu in satiriku Jakobu Alešovcu. — V Dolnjem Logatcu: dolgoletni občinski odbornik in predsednik gozdnega odbora, ugledni hišni posestnik Franc Maček. — V Gradcu pri Litiji: po daljšem trpljenju posestnik in gostilničar Martin Pregelj, v starosti 80 let. — V Št. iVidu pri Lukovici: gospa Marija Rusova, roj. Stajer, stara 77 let. — V Hartkirchnu pri Aschachu (Avstrija): grofica Ana Harrachova, roj. princesa Lobkovic, iz stare češke plemiške rodbine Harrachov, ki so igrali vlogo tudi v našem narodnem življenju. — Pokojnikom večni mir, žalujočim naše sožalje!
V žepu imam nikljast novčič, ki je vreden celo premoženje. Zakaj? Takoj vam bom povedal. Novec za deset centov velja v Ameriki zelo malo. Dado ga otrokom za kruh, kadar gredo v šolo, ali pa raznašalcu časnikov za napitnino. Za ta denar si laliko kupiš skodelico kave ali se pa pelješ dvakrat v podzemeljski železnici.
Ta novčič sem torej dobil od moža, ki je bil takrat najbogatejši človek na zemeljski obli in čigar premoženje so pred gospodarsko krizo cenili na devetdeset bilijonov dolarjev. Ta mož je John D. Rockefeller.
Tak novčič je največ, kar Rockefeller osebno komu podari. Nikoli ne da večje napitnine, pa naj sedi v razkošnem hotelu milijonarskega okraja v Newyorku ali pa igra golf na Long-Islandu. In hkratu s tem desetcent-skim novcem dš tudi svoj nauk — svoj obrazec, svoj recept, kako si človek lahko napravi denar.
»Dečko,« mi je rekel, »če teh deset centov ne boš izdal, ne boš nikoli prišel v stisko. Dobro premisli, pa boš videl, da je v tem kos modrosti, ki je temelj mnogih premoženj.«
(id tistega dne, ko mi je Rockefeller dal ta nasvet, sem srečal že mnogo milijonarjev, ki so iz nič postali kar so. In med pogovorom sem jih vselej vprašal, kaj mislijo, kako neki bi človek najhitreje obogatel.
Prvo naj vam predstavim Hetty G r e e n o v o. Ko je unvrla, je zapustila 20 milijonov funtov (5 milijard našega denarja). Živela 'je tako, kakor d'a ne ve, kje bo zvečer dobila večerjo in prenočišče. Kadar se je odpravila z doma, je bila vselej v skrbeh, da ne bi kdo v zanemarjeni starki, ki je neokretno capljala po pločniku, spoznal mnogokratne milijonarke — in je nemara ne umoril ali pa vsaj kam odpeljal, da izsili od nje mastno odkupnino. Da se ogne tem in podobnim nevarnostim, 6e je zatekala k vsem mogočim pripomočkom, tako na primer ni domov iu z doma nikdar hodila naravnost, temveč vselej po velikih ovinkih.
Hetty Greenova je bila klasičen primer skopulje. Da si prihrani denar, si je dala izdelovati spodnje perilo iz časopisnega papirja. Da ji perica ni preveč računala, si je dala prati samo spodnji rob svojih spodnjih kril. Da je ne bi preveč obdavčili, je živela v neprijaznem podstrešju predmestne stanovanjske hiše brez slehernega udobstva. Njena edina strast (razen denarja!) je bil njen psiček: zanj je razmetavala za sladkarije, ki si jih ni zase nikdar privoščila. Ko so ji nekoč tega psička drugi psi oklali, je stopila v naj bližnjo lekamo po arniko. Tam so ji povedali, da mora tudi stekleničko plačati, tedaj je pa vzrojila: »Ne, skubsti se pa ne dam! Praznih steklenic imam sama dovolj doma!« In je nikdar več ni bilo v tisto lekarno.
Da si prihrani pri živežu, je imela navado žvečiti kos čebule; s tem si
je časih za ves dan pregnala glad. Z avtobusom se ni nikoli vozila, kaj šele s taksijem! To je utemeljevala z besedami:
»Tudi Jezus se ni vozil v avtomobilih. Zanj je bil osel dovolj dober.«
Živela je in se oblačila kakor beračica. Nekoč sem jo srečal v Londo-donu in sem jo ustavil, da jo vprašam za recept, kako si človek napravi denar in doseže uspehe v življenju. Odgovorila mi je:
»Nikoli ne špekuliraj z delnicami. Ne imej pisarne. Jej počasi. Ne ostajaj vso noč pokoncu. Ne pij vode z ledom — in pazi se prepiha. V kupčij-skem življenju: skleni kupčijo šele tedaj, ko si jo prespal. Izterjavaj sam svoje dolgove. Daj miloščino skrivaj in ne obešaj svojih dobrot na veliki zvon.«
Potlej me je vprašala, ali sem že bil na čaju. Rekel sem da ne, pa me je povabila v zakotno čajarno. Prinesli so nama čaj. Sladkor, ki je ostal na krožniku, je spravila v svojo torbico. Čaj je bila ona naročila — plačat sem ga pa jaz...
Drugi tip: razsipnež. Mož, ki lahko zasluži in prav tako lahko izda. Takšen je bil pokojni Horatio B o t -t o m 1 e y. Pri tretji steklenici — vztrajal je na tem, da bo on vse plačal — sem prišel z vprašanjem na dan: »Kakšna je skrivnost uspeha?«
»Prvo,« je odgovoril, »ne plačaj nobenega računa prej, dokler te no terjajo, takrat pa plačaj, če le moreš, naglo in v navzočnosti čim več ljudi. Plačuj po možnosti v gotovini in ne pozabi povzdigniti glas in povedati, da zmerom poravnaš svoje račune. Če ti to ne gre — pa napravi stečaj. Za čim večji znesek gre, tem hitreje boš spet na nogah.«
Jimmy W h i t e je bil največji zapravljivec in špekulant, kar jih je videla Anglija zadnjih petdeset let. Pri njem ni bilo nič čudnega, če je katero noč zapravil po več sto funtov. V svojem življenju je pustil pri kvartah na milijone funtov. V njegovi pisarni sta visela dva razveljavljena čeka, eden na poldrugi milijon funtov s pripombo ,Plačano*, drugi pa na 2 šilinga in 6 pennyjev. Z le-tem je začel svoje podjetje!
Pa njegov recept?
»Glej, dečko, da ti zmerom ostane vsaj ena šansa. Stori, kar ti veleva navdahnjenje.c
John Pierpont Morgan razpolaga s premoženjem svojih 100 milijonov funtov (25 milijard dinarjev). Zato tudi kueževsko živi. Manjka mu le še krone. Eden izmed njegovih salonov na Peti Aveniji v Newyorku je verna slika prestolne dvorane angleškega kralja v Buckinghamu. V tem salonu ima baldahin in dva velika stola, ki sta zelo podobna buckinghamskima. Vprašal sem ga za njegov recept. Odgovoril je:
»Prvih sto funtov je najtežje. Človek, ki si je prihranil sto funtov (25.000 Din) in ima ta znesek za svobodno porabo, je na poti k bogastvu. Iz 100 funtov jih bo 500, iz 500 pa 1000. In potem se bo sleherni tisočak podvojil. Tega denarja pa ne smete nikdar načeti — razen tedaj, kadar se vam obeta res lepa in zanesljiva kupčija.«
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje * 5. strani
»O, jaz svojega deda ne zapustim, to je med nama že dogovorjeno. Če mi oče ne dovoli, da se preselim k njemu, bom počakala, da postanem polnoletna — to bo pa čez deset mesecev. Potem bom prosta, denarja mi tudi ne bo manjkalo in s pristankom svojega dobrega deda bom izpolnila obljubo, ki sem vam jo dala.«
Poslednje besede je tako tiho izgovorila, da jih je Morrel komaj slišal.
Noirtier ju je gledal z ljubečimi očmi. Tudi zvesti Barrois, ki je ostal pri vratih, se je smehljal, zraven si je pa otiral debele kaplje znoja, ki mu je lil s čela.
»Moj Bog, kako vroče je vrlemu Barroisul« vzklikne Valentina.
»Preveč sem hitel, gospodična«, odgovori Barrois. »A kaj sem hotel — ko se je pa gospodu Morrelu tako neznansko mudilo!«
Hromeč pokaže z očmi na mizo, kjer je stala steklenica z limonado in zraven nje kozarec. Kolikor je v steklenici mamkalo, je bil pol ure prej izpil Noirtier.
»Na, pij, Barrois«, mu ponudi deklica. »Saj vidim, kako željno strme tvoje oči v steklenico.«
»Oh, gospodična, skoraj umiram od žeje«, pritrdi hvaležno Barrois.
»Vzemi tedaj, pa se kmalu spet vrni.«
Barrois vzame pladenj s kozarcem in odide. Komaj je bil v veži, so videli skozi polodprta vi ata, kako je hlastno zvrnil kozarec, ki mu ga je Valentina nalila.
Valentina in Morrel sta se ravno hotela vpričo Noirtierja posloviti, ko se naenkrat zasliši glas zvonca na hodniku Villefortove-ga stanovanja: znamenje, da )C prišel obisk.
Valentina pogleda na uro.
»Poldne je, ded, in soboto imamo danes; gotovo je prišel zdravnik. Gospod Morrel mora zdaj iti, kajne?«
»Da,« odvrne Noirtierjevo oko.
»Barrois!« pokliče Valentina.
»Takoj, gospodična,« odgovori slugov glas.
»Barrois vas bo spremil do vrat,« pojasni Valentina Morrelu. »Zdaj pa, gospod častnik, ne pozabite, kaj vam zabičuje moj ded: ničesar ne smete storiti, kar bi spravilo v nevarnost najino srečo.«
»Obljubil sem, da bom počakal,« odgovori Morrel, »in počakal bom.«
Takrat vstopi Barrois.
»Kdo je zvonil?« vpraša Valentina.
»Gospod doktor d‘AvrignY,« pove Barrois, opotekaje se na nogah.
»Kaj pa ti je?« se začudi Valentina.
Stari sluga ne odgovori. Njegove oči so se zmedeno lovile po sobi, z rokami je pa tipal okoli sebe, kakor bi iskal opore.
»Saj bo padel!« vzklikne prestrašeno Morrel.
Barrois je čedalje huje trepetal in obraz se mu je pačil od strašnega živčnega napada. Opotekel se je dva, tri korake proti svojemu gospodarju in zajecljal;
Primerjajte ceno in kakovost našega blaga, odločili se boste za nakup zimskega plašča in perila pri tvrdki
Dira	goglcrup C	Go.
LJUBLJANA, Tyrševa cesta 14 (Dunajska cesta)
Pailte^a^^sv^Je^jEdrav^e!
Kdaj je treba k operaciji?
Odlašanje Je dostikrat usodno. — Dandanašnji niso operacije nl6 več tako nevarne, kakor so bile nekoč
»Moj Bog! Kaj mi je vendar? Vse me boli in skoraj nič ne vidim... V možganih mi rohni in
razbija... Proč, ne dotikajte se me... ne dotikajte se me!«
Valentina vsa v grozi zakriči. Morrel jo prime okoli pasu, kakor bi jo hotel obvarovati neznane nevarnosti.
»Gospod d’AvrignY«! krikne Valentina s pojemajočim glasom. »Na pomoč!«
Barrois zakrili z rokami, pade k Noiriierjevim nogam in zahrope:	•
»O, moj dobri gospod!«
Takrat se prikaže med vrati gospod Villefort. Privabil ga je bil Barroisov krik.
Morrel je kakor bi trenil izginil za zastorom v ozadju sobe.
V Noirtierju je kar vrelo od nestrpnosti in groze; v duhu je hitel ubogemu starcu na pomoč, ki mu ie bil bolj prijatelj kakor strežaj.
Na starčevem obrazu se je bral jtrahoten boj: oči mu je podplula kri, pene so mu silile iz ust, z rokami je bil po tleh, noge je imel pa trde in odrevenele, da bi se prej zlomile kakor upognile.
Villefort je ob pogledu na nesrečneža prvi mah okamenel. Nato je pa planil k vratom in zavpil:
»Doktor! Brž! Na pomoč!«
Valentina je vsa v grozi planila proti stanovanju svoje mačehe.
»Gospa!« zavpije, »brž, brž vašo stekleničko!«
»Kaj pa je?« vpraša kovina-sti glas Villefortove žene.
»Kje je vendar doktor?« se vznemiri Villefort.
Njegova žena je med tem prišla dol. V eni roki je imela robec, v drugi pa stekleničko z vonjavo soljo. Njene oči so najprej zletele k Noirtierju, nato šele k umirajočemu. Vsa kri ji je izginila z obraza in nehote je spet pogledala po Noirtierju.
»Kje za božjo voljo je vendar doktor?« vpraša Villefort že v tretje. »Ali ni šel mar k vam? Kakor vidite, je Barroisa kap zadela; če mu bo puščal kri, ga lahko še reši.«
»Ali je morda preveč jedel?« reče Villefortova žena, kakor bi preslišala njegovo vprašanje.
»Milostljiva,« odvrne Valentina, »danes sploh še zajtrkoval ni; bil je pa mnogo na nogah, ker mu je ded dal neko naročilo. Ko se je vrnil, je popil kozarec limonade.«
»Kje je gospod d’Avrigny?« vpraša vnovič razburjeno Villefort. »Tak povejte mi že, za božjo voljo!«
»Pri Edvardu je, ker se otrok ne počuti dobro,« odgovori naposled gospa Villefortova po dolgem obotavljanju.
Villefort plane ven, da ga sam pripelje.
»Na,« reče mlada žena in ponudi Valentini stekleničico. »Gotovo mu bodo puščali kri. Tega pogleda ne prenesem, zato grem rajši nazaj v svojo sobo.«
Komaj je odšla, ko stopi Morrel iz svojega skrivališča.
»Brž, izginite čim prej, dokler vas kdo ne zagleda,« ga hlastno posvari Valentina.
V cirkusu iivljenja mislimo, da smo na ■programu >Velika atrakcija«, pa smo le »Bedasti Avgust «,	.Otto	Arnold.
Večina ljudi ima čisto napačno sliko o zdravniku. Ljudje ga podcenjujejo in hkratu precenjujejo. Podcenjujejo, ker ne vedo koliko znanja in sposobnosti je treba za dobrega zdravnika, precenjujejo, ker terjajo od njega nemogoče stvari, tako na primer, da naj pomaga, kjer je bila bolezen že leta in leta zanemarjena in je pravi trenutek že zamujen. Večina ljudi zavzema do zdravnika še zmerom nekako takšno stališče, kakor so ga imeli v dobi, ko so v zdravniku gledali čarovnika. To ima sicer svojo dobro stran, ker poveča zaupanje v zdravnika, pa tudi slabo stran, ker pacientovo neznanje o zdravnikovem delu njegov poklic še bolj oteži. Kdor zna samega sebe opazovati in popisati simptome, ki jih opazi na sebi, bo zdravniku znatno olajšal njegovo nalogo.
K vprašanju, kaj bolnik lahko zahteva od zdravnika, spada tudi to, kaj naj zdravnik svetuje glede predlagane operacije in kakšno stališče naj zavzame bolnik. Zahtevati mora od zdravnika odgovora na vprašanje, ali je operacija neobhodno potrebna ali ne. Človek skoraj ne bi verjel: čeprav niso operacije danes niti senca tega kakor še pred nekaj desetletji, kar se nevarnosti tiče, se ljudje še zmerom strašno boje noža in odlašajo in Čakajo, dokler ni prepozno.
Toda nekatera obolenja zahtevajo takojšnjo zdravnikovo intervencijo, saj so časih celo minute usodne. Tako so že marsikaterega človeka rešili, čeprav je imel ranjeno srce — toda morali so ga kar najhitreje prepeljati v bolnico, tam je pa kirurg moral že čakati z nožem v roki. Pri takšnih operacijah je že čez par minut lahko prepozno.
Takojšnja pomoč je kajpada potrebna tudi pri vsaki večji krvavitvi.
Kdaj je še brez odloga potrebna zdravniška pomoč? Kadar na primer grozi nevarnost predrtja trebušnega abscesa ali tvora v katerem trebušnem organu, in kadar nastanejo krvavitve v trebušni votlini. Kako se pa to opazi? Predrtje trebušnega abscesa napovedujejo neznosne bolečine v trebuhu in bljuvanje. Če se je že predrl, pa čuti bolnik hude lokalne bolečine. Pri notranjih krvavitvah postaja bolnik čedalje bledej-ši v obraz.
V vseh teh primerih nimata ne bolnik ne zdravnik izbere. Brez operacije nastopi brezpogojno smrt. Prav tako grozi smrt pri prevelikem čakanju.
Ker utegne vsakdo izmed nas priti v položaj, da se mora dati operirati, je prav, če smo na to zmerom pripravljeni. Prav tako je dobro, če si da vsakdo preiskati kri in ugotoviti, v katero krvno skupino spada; potrdilo o tem naj bi vsakdo nosil zmerom s seboj. Znano je, da obstoje štiri krvne skupine. Pri nevarnih krvavitvah je umeten prenos krvi dostikrat edina možnost za rešitev življenja, in ker se ujemajo med seboj samo določene krvne sku-
pine, je treba pred prenosom krvi (transfuzijo) ugotoviti, v katero krvno skupino spada pacient. Krvna skupina vsakega človeka je stalna in ne-izpremenljiva; zato je zelo dobro, če si jo dž človek o priliki določiti, da ne pojde pri morebitni nesreči dragocen čas v izgubo z iskanjem, v katero skupino ponesrečenec spada.
Med operacije, ki so neobhodno potrebne, spadajo tudi operacije raka. Čeprav dostikrat rontgensko obsevanje nadomesti nož, je vendar kirurški poseg po večini edina rešilna pot. Tudi tu pa seveda ne kaže izgubljati časa.
Navedli smo najvažnejše primere, kjer je operacija dolžnost samoohranitve, kjer se človek mora dati operirati. Nekateri so pa tudi taki, kjer sicer operacija ni neobhodno potrebna, vendar je dobro, če se človek da operirati. Takšna relativna nujnost je na primer pri vseh nedolžnih tvorih. Tu se v začetku z operacijo ne mudi. Izkustva pa kažejo, da se iz nedolžnih tvorov sčasoma kaj lahko razvijejo nevarni; zato je treba poslušati zdravnika in si jih dati o pravem času odstraniti.
Prav tako naj bi se človek dal operirati, če obeta operacija olajšanje trpljenja, dalje pri hibah, ki kaze človekovo zunanjost, in pri takšnih hibah, ki bistveno vplivajo na delovanje tega ali onega važnega organa.
V sedanjih hudih časih je nevarnost, da se ta ali oni zaradi pomanjkanja denarja ne more odločiti za potrebno operacijo. Naj bi te vrstice vsaj toliko pripomogle, da ne bodo ljudje iz lahkomiselnosti in malomarnosti odlašali, kjer utegne odlašanje pomeniti smrt.
Dr. M. R.
Križanka štev. 22
Pomen licscd
Vodoravno: 1. pojem iz elektrotehnike, 6. prva, ki jo je kača pretentala, 7. mesto v Sloveniji, 9. jarem, 11. enota za delo, 13. bele štorklje. 14. žensko ime, 15. tatarski poglavar, 16. dva angleška plemiča, 19. nestar, ‘20. dve grški črki.
Navpično:	1.	prebivalec	evropske
prestolnice, 2. veznik, 3. mesto na Ruskem, 4. isto kakor 15. vodoravno, 5. dva izvirnika, 7. pogost priimek med Slovenci, 8. drevo, 10. kača, 12. rtič (dvojina), 17. osebni zaimek, 18. število.
Rešitev križanke štev. 21
Vodoravno, po vrsti: Britanija, oj-me, azov, na, ter, gt, ivka, trio, f, j, j, ni, ares, dama, cu, evr, et, idol, arne, jabolčnik.
Zenska brei srca mora biti parfumirana. Parfum je najboljši nadomestek srca.
HUMOR
Grof Bobby
Bobby: »Nečak se mi je pripeljal is Salzburga... predstaviti ti ga moram.«
Rudi: »Me bo zelo veselilo.«
Bobby: »Zelo izobražen fant je, veš... angleščino ti obvlada prav tako dobro kakor nemščino... (po kratkem premi' Sijanju) mogoče še bolje... veš, jaz an* gleščine ne razumem, zato ne morem tako dobro presoditi...«
*
Bobby z lovsko puško na rami sreča Rudija.
Rudi: »Kam pa drviš?«
Bobby: »Na lov se odpravljam. Samo denarja mi je zmanjkalo za lovsko karto, pa grem, da puško zastavim. Kaj praviš, dvajset šilingov mi bodo dali, ne?«
*
Bobby piše v veliki naglici pismo, ki naj bi odšlo še z zadnjo pošto.
»Brž, bržl« priganja svojo ženo. »Pri-nesi mi med tem ovitek 1«
Žena ga prinese. Med tem ko konču-je Bobby pismo, pa zapove svoji ženi:
»Daj, zalepi ta čas ovitek, pa bova spet nekaj sekund pridobila!«
*
Bobby piše roman. Pri neki priliki bere svojemu prijatelju Rudiju tale odstavek :
»Z zvonika je bilo pet minut čez polnoči ...«
Rudi ga preseka:	»Oprosti	—	ura
vendar ne bije pet minut čez polnoči? 1«
Bobby: »A če prehiteva...?!«
•
Bobby ogovori na cesti z odkritim občudovanjem nekega neznanega mu gospoda :
»Oprostite, ali vas smem nečesa prositi?«
»S čim vam lahko postrežem?«
»Prosil bi vas za naslov vašega brivca. Še nikdar nisem videl las, ki se jim tako nič ne bi poznalo, da so barvani!...«
Za besedo ga je zgrabil
K pruskemu kralju Frideriku Velike-mu je prišel star d oslu/en častnik in ga prosil za pokojnino.
»Bomo videli,« je rekel kralj nejevoljno.
»Prosim!« je odvrnil častnik, odpel suknjič in srajco in pokazal svoje brazgotine.
Friderik se je nasmehnil.
»Videl in odobril,« je odgovoril in izpolnil častniku prošnjo.
*
Friderik Veliki je na nekem nočnem obhodu srečal stražo in jo prijazno vprašal: »Nu, sin moj, zakaj si pa ne prižgeš pipe?«
»Stotnik mi je kajenje na straži prepovedal,« ie kratko odgovoril vojak.
»Le prižgi si jo,« je menil dobrodušno kralj. »Saj ti jaz dovolim!«
Toda vojak ni kazal, da si misli natlačiti pipo. Friderik je postal že nestrpen: »Kaj mar ne veš, kdo sem?«
»Pač,« je odgovoril vrli vojak. »Kralj ste.«
»Nu, potem si pa prižgi pipo!«
»Rajši ne, Veličanstvo,« je resno odvrnil vojak. »Moj stotnic !e zelo nagle je* ze, pa bi jo oba utp""'la izkupiti...«
Razlika
»Kaj imata skupnega milijonar !n si* romak?«
»Oba s skrbjo mislita na kosilo —‘ eden na preteklo, drugi pa na bodoče.«
Kratko in jedrnato
»Dober dan, prijatelj! Imenitno, da te srečam. Ali bi mi lahko posodil sto dinarjev?«
»Prav žal. Nimam pri sebi drugega kakor za tramvaj.«
»Pa doma?«
»Hvala, vsi zdravi!«
Prijateljstvo
»Poglej, Teddy, v strašni denarni zadregi sem. Šel sem v banko, tam so mi pa dali imeniten svet: vidiš, samo na tale beli listič napišeš svoje ime, pa mi bo banka pri priči izplačala denar.«
»Tako torej, Billy! Tako dolgo sva že prijatelja, pa šele po ovinkih prideš k meni! Ce bi bil najprej k meni priSel, bi ti bil rekel: vidiS, stopi v banko, pa jim povej, da ni treba ni£ dragega, kakor da na tale beli listič pritisnejo svoje ime — pa bi ti pri priči dal toliko denarja, kolikor bi si ga ielel...«
(Science Monitor).
Najbolj razveseli soproga gospa,
ko Dr. OETKER^jev šartelj na mizo mu dal
Pazi, kakšno meso izbereš!
Ni vseeno, kakšne barve je govedina ali svinjetina, važno je tudi, da ni tolšča na njej zdrizasta
Kadar kupujemo živež, moramo gledati pred vsem na dobro kakovost, manj na ceno. Cenenost blaga nas ne sme premotiti.
Posebno pri govedini je kakovost zelo važrta. Prvovrstna govedina je ne samo sočnejša in boljša, temveč jo je treba tudi manj časa kuhati. Dobro govedino spoznamo po živi rdeči barvi. Prima meso pitanega goveda je marmorirano, to je, prepleteno z belimi vlakni. Če je barva mesa preveč kričeče rdeča, smemo biti prepričani, da to meso ni od zaklane živine temveč od poginile. Bledo svetlo goveje meso je dokaz, da je bila živina malokrvna; takšno meso ne da krepke juhe in tudi sicer ni priporočljivo. Dobro in zdravo meso se le malo vkuha, slabo se pa skrči in postane lahko. Tolšča na zdravi govedini je trda in bela, pri bolni pa rumenkasta in žoliča-Bta (zdrizasta).
Če je telečje meso sveže, mora Imeti prirodno rožnato barvo. Ako dolgo leži, postane sivkasto; posebno
Gd/uapzaA&kjt
kotleti in drugi kosi s kostmi se poleti hitro pokvarijo. Najokusnejše je meso koj po zakolu, toda gledati je treba, da je tele, ko ga zakoljejo, staro vsaj 6 tednov.
Dobra in zdrava svinjetina ne sme biti zdrizasta, temveč nežno-vlaknata in trda. Pri svinjetini od starejše živali boste opazili med kožo in mastjo višnjevkasto marogo. Prav tako kakor dobra teletina mora biti tudi svinjetina finovlaknata in rožnate barve, dobra govedina je pa nekoliko temnejša. Meso mladega prašiča je manj sočnato kakor od odrasle živali; le-ta ima tudi bolj rdečkasto barvo.
Zajci pridejo na trg dostikrat že odrti; zato je pri njih težko dognati starost. Bolje je, če kupiš zajca ne-odrtega. Mlado zajčje meso je boljše od starejšega. Mladega zajca spoznaš po beli pegi na čelu in črnih krempljih (pri starejših so sivi). Kožuh je pri starejši živali rdečkastorjav. Zajkljino meso je okusnejše od zajčjega. Samico razločiš od samca že od daleč po tem, da ima širši život in večjo glavo od samca. Posebno moramo pri nakupu zajca gledati na kožuh: pri zdravem zajcu se sveti, pri bolnem je pa brez leska in moten.
Mlado perutnino spoznamo po tehle znakih: meso je mehkejše, prs-
Lepe dekliške prsi
dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih Blučajih že v kratkem času. če se masira s čudežnim eliksirjem Eau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40-—. Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko bnno-vino Henrik Breznie. Ljubljana, Gledališka ulica 10.
na kost se laže zlomi kakor pri starejši živali, dalje je pri mladem piščancu kljun šiljast in greben kričeče rdeč. Perje je pri mladi kuri mastnejše kakor pri starejši in ni tako močno zasidrano v meso kakor pri stari.
Mlade race in gosi spoznaš tudi po tem, da imajo mehek kljun in da plavno mrenico lahko brez odpora
Vabimo Vas k nakupu v najcenejii oblaCilnici
Pcesfcer
Sv. Pcfra cesrfcr 19
raztrgaš. Noge so tako pri racah kakor pri goseh svetlorumene.
Preden perutnino pečeš, naj vsaj dvanajst ur visi zaklana in oskubljena v jedilni shrambi (poleti na ledu). Perutnina je posebno mehka in okusna, če nekaj dni leži.
Pri ribah je najboljše, če jih kupiš žive (razen morskih, seveda). Mrtva riba, ki se v mrzli vodi potopi, je popolnoma neoporečna, riba, ki plava na vrhu, pa ni več užitna. Oči ubite ribe ne smejo biti upadle, škrge ne posušene in ne brez barve, temveč živo rdeče.
Morska riba je posebno priljubljena zato, ker je poceni. Če jo položimo v okisano vodo ali v mleko, ali pa če jo poškropimo s citronovim sokom ali vinom, izgubi svoj malce vsiljivi duh.
Jajčne rezine
Deset jajc stepemo, dodamo nasekljan peteršilj, sol, muškat in drobtinice ter iz tega testa zoblikujemo rezine. Spečemo jih v vroči masti. Serviramo jih z zeleno solato.
Pikantno cvrtje
Cvrtja ne mara vsak, ker je mnogim izrazit okus po jajcih zoprn.
V masti popražimo torej sekljano čebulo in fino narezano zeleno papriko, in vžvrkljajmo jajca. Tako cvrtje je okusno in ne tekne nič po jajcih. Ce nimamo paprike, je sama čebula tudi dovolj.
Cepofa Vam privede de uspeiba,
vztrajno negovanje pa do lepote.
O pravilnem negovanju obraza Vas pouči
iznč. kozmetičarka OflrinkB VdOVii« Ljubljana, Gradili* 4
MMannmna^aanaaod 10—12 In od 3—7.
‘Davilo,	hipozveselja/e,
sta raep«e le;
Obleke za vsak dan od .	P *	Din 140‘ —	
Dobre obleke iz kamgarna od		F*	490—
Moške hlače od , , , „	8 f	PF	50—
Lepi raglani od , . . ,	P P	PF	320—
Obleke za dečke od . .	« ■	PF	130—
Raglani za dečke od . .	P P	PF	260—
Športne čepice od . . .	• M	PF	12—
Damski plašči brez krzna	od	PP	320'-
Damski plašči s krznom od	• ■	PF	390—
Plašči za deklice od . .	■ M	PP	190*
Obleke za otroke od . .	■ *	PP	60—
Plaščki za otroke od . .	• ■	PP	190—
Smučarske obleke za dame od		PP	390*-
Smučarske obleke za gosp.	od	PP	390—
Mornarske čepice za otroke po		PP	18—
ČESTO SLIŠIMO: »To je poceni, ne more biti dobro«. NIZKE CENE TIVAIt proizvodov so dosežene z organizacijo izdelovanja in prodajel
Lepi darovi za Miklavža in božic
Garnitura volnenih pokrival v lopih škatlah Din 130’— in 300*—. Elegantne JUTRANJE SUKNJE za gospode Din 150— do Din 240 —.
HVAR OBLEKE
Izpadanje las in prhljaj
prepreči samo znano sredstvo Voda Iz kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdra-
vi.	če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja: Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Brcznic. Ljubljana, Gledališka ulica 10.
Barvanje las
ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo zn lase. ki jo dobite v črni, rjavi, temnorjavi. svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30—	— Po pošti razpošilja
Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino nenrik Broznic. Ljubljana, Gledališka ulica 10.
DROBIŽ
Škripajoča vrata so prava nadlega! Tečaje nadrgnite z navadnim svinčnikom, pa bo v hiši mir. Grafit je zelo spolzek in ne ponesr.aži vrat okoli tečajev kakor kakšno slabo olje.
Nepotrebnih dlaiic
na obrazu, rokah, nogah, prsih Itd se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 1 Ji*— Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Breznie, Ljubljana. Gledališka ulica štev. 10.
Dopisna šola
Nemščino, esperanto in slovenščino poučuje pismenim potom Jezikovna dopisna šola na Jesenicah (Gorenjsko). Učnina nizka.
Zahtevajte prospekt. Priložite znamko za odgovor.
Dlake, ceni. dame!
na licu itd Vasženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco io sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opas-aosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite še danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žaL Dobi se alt po pošti pošlje:
1 steki, za Din 10- (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28—. tri Din 38 —.
RUDOLF COTIČ. Uubliana VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Din 1000'- plačam
ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes. bradavic, trde kože. bul itd.
Že dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušnjo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prepričali. da je Vaš preparal še najboljši, in ga zopet zahtevajo Franc Maček, čevljarna. Dol. Logatec.
Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10’-(predplačilo',. Na novzetje Din 18'—. dva 28’—. tri Din 38-—.
RUDOLF C0TIC, Ljubljana VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Naročajte »Družinski tednik"!
Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje In odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. J! Ljubljani]
za tiskarno odgovarja O. Mihalek, val v Ljubljani,