Leposloven in znanstven. list:.'
V Ljubljani, dne i. velikega srpana 1892. Leto XII.
6
Nje slika.
dvčl v gradri me staro sobo Upognjen starec, velili lic, Po 1 lobe gledal sem pradedov, Obraze plemskih zrl devic. Ponfcs jim seval iz pogledov, Pohlep je s t lir ost i, srepdst, Mladosti ogenj in srčnost. Ob oknu črna je zavesa Pogledom krila mi očesa Najlepšo sliko te dvorane. Pred njo se sivi starec zgane In mrdčno se ozrč pod grad, Pokaže lčhe mi cvetoče Pred gradom pdleg nizke koče, Ki jo objela je pomlad. »V tej koči dčklica je cvela Kot rdeča roža v solnČnih dnčh, Kot slavec v ntrdku ljubko pela Na kldpi sredi cvčtnih lčh. V tem grtfdu je mladenič sedal Na stol ob oknu mnogokrat, Mladenko lčpo z line gledal, Poslušal verno spev krilat. In včdel ni mladenič, kddj, Ni vedelo deklč, zakaj Ljubezen kakor zarja mila Obema v srcih se vzbudila. Krepkd je stopil sin k očetu, Povedal prosto od sred: ,Ni bitja dražjega na svetu, Kot v koči dčklica je tri.

Nemir se «luši ne poleže, Doklčr me zsikon ž njo ne zve/e' Očetu se razvname srd, Iz prs privrč mu govor trd: ,Ce zatajiš svoj žlahtni rod, Nevesto triko si izbereš, Ponosne upe mi podereš, Nikdrir ne bodeš tii gospod !( Sreč je sinu črv napM, Brezupa črv, ljubezni žAl. Venčla so dekletu lica. Kot saline na jesčn cvetica. Ilodila je na vrt sedčt, Molčale pesmi so nje grla, Mladenič jo je hodil zrčt; Občh je svčtla nrida mrla. Tedhj mladič je kist prijel, Oči na dčklico uprte, Na sliki je živo posnel Obraza nje milobne črte. Ko jc završil sliko drago, Dekletovo sreč je blago Kcšila toge — bela smrt . .
Umolknil starec je potrt, Potegnil črni zdstor s stene, Besede mi še d čl iskrene: »Te slike za ves svet ne dam •« Otrl solzd, na stol je sčdel. Jaz dčklico sem zrl in včdel. Da slikal jo je starec sam.
Dolenjec.
					
vox A .V	m*. • i ?m	xvr>x t w A' V • * v.	kmlmSM	.v-n v.:	
Lisjakova hči.
Povest. Spisal Josip Starč. (Dalje)
hip utihne godba, ples prestane, in Klotilda prihiti lahko in tiho proti Lovru, ki je ves vtopljen v svoje misli in je zatd niti ne zapazi. Bila je vsa upehana, pa ni mogla takoj izpregovoriti. Da bi mu naznanila navzočnost svojo, udari ga z veternico po rämeni, in ko Lovro vzpogleda, upre lepe svoje oči takd milo-čarobno vanj, da ga prešinejo dosorčj neznana sladka čustva. Najrajši bi jo bil kar objel in poljubil, ali ni je smel zaradi ljudij. Še večja je bila njegova sreča, ko se je Klotilda z lepimi svojimi lakti oklenila njega roke in stopala ž njim ponosno po dvorani. Presrečen, da ni nič menj od drugih, izpolnil bi bil ta trenutek ženi svoji vsako željo, naj bi zahtevala karkoli.
»Grlica moja, kaj bi rada?« vpraša jo ves zaljubljen.
»Ljubček moj, predober si. Pri vedel si me le-sčm, da se prav od srca veselim mladega življenja svojega; drugega mi ni treba.«
»Nekoliko krepila bi ne škodilo,« ponuja ji on; »vsa si upehana, in lica se ti kar žarč od vročine.«
»Res je,« pritrdi mu ona, »kar suha usta imam od žeje; daj mi käj hladila, ali sladoleda ali limonovega soka.«
Brez ugovora jo odvede Lovro v drugo sobo k bufetu in ne vč, kakd bi ji stregel, zlasti ker je vedno jednako ljubezniva ž njim in ga celd kratkočasi, pripovedujč mu to in dno, kar jc videla in čula. Tudi ga opozarja na nekatere druge gospč in mu razklada, kar je čula o njih resničnega in lažnivega od tete svoje.
Klotilda se je še živahno razgovarjala s svojim možem, ko so se ji že zopet približali »beli« gospodje in jo obletavali kakor metulji
cvetočo rožico. Vsak si je hotel zagotoviti, da bode plesala ž njim po jedenkrat na okolo. Ko pa je zopet zazvenela godba v dvorani, pustila je Klotilda zaslepljenega moža in pohitela mladim plesalcem v naročaj.
»Ali si ostal sam?« vpraša ga star trgovski tovariš.
»Sam, ker ne plešem,« opravičuje se Lovro, »ženi pa ne morem braniti nekoliko nedolžnega plesa. V našem stanu se itak nc moremo dosti baviti z lepo polovico svojo, ki se doma naužije dovolj dolgega časa, zlasti ako nima otrdk, da bi se ubijala ž njimi.«
»Res jc takd! Pusti jo torej, naj se napleše, kolikor ji srcc poželi'; ti pa pojdi med nas, ki nismo za ples.«
To rckši vzame tovariš Mraka izpod pazduhe in ga odvede v gostilno, kjer sedi za dolgo mizo več starejših »strelcev« in drugih meščanov.
»Dobro došli, gospod Mrak!« pozdravijo ga vsi kakor iz jed-nega grla in ga vzamejo mčdse.
»Preveč se ogibljcte naše družbe,« očita mu star meščan, sedeč kraj njega; »saj je še Bog sedmi dan počival, nikar da bi človek neprestano le delal in delal. Pri vsaki stvari treba zmernosti, in kar je preveč, ni dobro.«
»Nič se ne bojte,« tolaži starca drugi njegov sosed; »gospod Mrak ima lepo, mlado ženo, pa bode že zaradi nje moral večkrat zahajati med nas. Dobro je časih tudi ženo slušati.«
»Gotovo da je,« pritrdi tretji, ki so ga šteli za prvega strelca, obrne se proti Lovni in mu prigovarja: »Gospod Mrak, sedaj si morate omisliti še puško, da bodete poleti streljali z nami. Ako dovolite, naročim vam jo iz Borovelj; boljše ne dobodete od nikoder«.
»Lepd prosim, ako ste takd dobri, da mi jo preskrbite,« reče Lovro in se hitro privadi nove družbe. Saj so bili sami domači trgovci in obrtniki, katere je vse dobro poznal, le družil se doslej ni ž njimi. Beseda je prinesla besedo, in hitro so potekale ure do polnoči'. Skoro da je Lovro pozabil žene svoje; toda saj ni bila brez druščine in kar nič ni pogrešala okornega moža, ampak še bolj se je kratkočasila in gibala slobodneje, ko je ni on vedno sledil z zaljubljenimi očmi'.
V tem napoči čas včlikega počitka. Matere in hčere gredd iz dvorane ter iščejo mdž in očetov svojih. Po dve tri skupaj dohajajo v gostilniško sobo, kjer se sedaj vse izpremenf. Možje, ki so prej slobodno kramoljali po svoje, ločili so se, zakaj vsak je imel skrb za svojo rodbino. V splošni gneči se pokaže med zadnjimi tudi Klo-
29*
tilda, katero izpod pazduhe vodi nadporočnik Ahnenfels. Nič se jima ni mudilo, zatd nista silila naprej, ampak mirno sta čakala zadi ter se prav živo in glasno menila in smijala. On je črne svoje oči uprl v njo, kakor bi jo hotel prebosti, ona pa je povzdignila medle svoje oči proti njemu, da ji je videl v dno razburjene duše. Ko so se ljudje nekoliko razšli, da se ni bilo treba riniti, zapazi ona svojega moža in prosi Ahnenfelsa, naj jo odvede k njemu. Lovro je bil ves srečen in ni včdel, kakd bi zahvalil prijaznega kavalirja.
»Gospod nadporočnik, pač prisedete k nam,« povabi ga uljudno k sebi; in ko prideta še druga dva častnika, s katerima se je seznanil že prej v dvorani, ponudi tudi njima prostor kraj sebe. Takd je imela Klotilda po nerodnosti svojega mož£ tudi pri večerji tri ka-valirje, da so se ji dobrikali. Bili so vsi prav dobre volje; sedaj so se šalili in se dražili, sedaj je kdo povedal kakšno, da si se moral smijati. Lovro je bil vesel, kakor še ni bil vse svoje žive dni. V velikem blaženstvu svojem je naročil šampanjca in ž njim gostil nove znance, ženine častilce, dokler ni iz dvorane zazvenela godba ter mladih nog in mladih src zopet zvabila na plesišče.
VI.
Drugo jutro je Lovro Mrak ob navadni uri prišel v prodajalnico, zgovoren, da ga pomočniki in učenci niso šc pomnili takega. Nikogar ni priganjal na delo, sam se pa tudi ni lotil pravega posla, ampak sedaj je sčdel k pisalni mizi, sedaj zopet vstal in hodil po prodajalnici. Kadar je prišel kdo kaj kupit, vsakomur je včdel prijazno besedo, in če je bil star znanec, rekel mu je tudi kakšno za smeh.
V tem je njegova žena še trdno spala. Radovedna teta je že često pogledala čez ulice, ali pri Mrakovih so bila okna do dobra zagrnjena. Hotč ali nehotč je morala potrpeti. Da bi lože čakala, vzela je košek in šla na trg kupit käj malega, zajedno pa — in to je bilo imenitneje — pobirat novice. Srečavala je to in dno ženico svoje vrste, ki so rade povpraševale in še rajši pripovedovale, mimo tega znale tudi käj dodati iz svoje domišljije, da jim novice niso bile presuhe. Ali tudi z vsemi kuharicami veljavnejše gospode ljubljanske je bila teta Brigita znana in z vsako je včdela začeti pogovor.
»Kaj gospä? Kaj gospodičine?« vpraševala je, »ali so zdrave? Ali so bile sinoči na strelišči ? Ali so prišle pozno domdv ? Kdo se käj bliža najstarejši? Ali je bila gospd pri zajuterku dobre volje? Ali jc imela koga v mislih?«
Takö in podobno je izpraševala sedaj to, sedaj drugo in zvedela vse, kar je želela. Prišedši domdv, odložila je košek in zopet pogledala čez okno, toda pri Mrakovih je bilo še zrn i raj vse zagrnjeno. Pogledala je na uro, kazala je že pol jednajstih. Sedaj ni mogla več strpeti, pa je stari dekli hitro dala potrebna naročila zaradi obeda in zopet šla z ddma naravnost čez ulice k Mrakovim v prvo nadstropje. Najprej se je oglasila v kuhinji, in ko so ji rekli, da gospä še spi, kra-moljala je s kuharico in jo izpraševala, kdaj in kakd so prišli gospoda domdv. Široko je razprla usta na smeh in zadovoljno kimala, ko ji je hišna pravila, kakd sta bila gospod in gospä na vso moč dobre volje. Sedaj ni imela več mirü in je šla v prednjo sobo. Tu je tiho odprla vrata in zvedavo pomolila glavo v temno spalnico.
»Kdo je ?« oglasi se Klotilda v postelji.
»Jaz sem, jaz,« odgovori teta tiho, zapre vrata za seboj in hiti po prstih k postelji.
»Dobro jutro, draga Klotica moja!« pozdravi jo še zmiraj tiho, »ali sem te vzbudila? Ne bodi huda.«
»Dobro jutro, teta,« odzdravi ji bratranka, »zakaj naj bi bila huda; saj bedim že delj časa, pa se mi nikakor ne da vstati. Po glavi mi kar šumi od sinočnje zabave, pa je takd neznano prijetno sanjati o lepih trenutkih. Teta, bodite takd dobri in odgrnite zagrinjala, da vas bodem videla.«
Teta hitro skoči k oknu in odgrne težke zavese. Ravno je padala gdsta megla, in slabi žarki poznega jesenskega solnca so zasijali v sobo ter pesvetili na razmetane spomine minule veselice na strelišči. Tu je ležalo belo krilo, tam je visela čez naslanjač dolga svilena obleka, po stolčh pa so ležale razne druge skrivnosti ženske oprave. Takisto je bilo po mizah in mizicah; tu je ležala jedna rokavica, tam druga; tu si videl veternico od slonove kosti, tam zlate zapestnice in drug lišp od zlata in dragih kamenov, a videl si tudi tanki čipkasti robec, iz katerega je še zmiraj puhtela močna vonjava. Teta Brigita se je zadovoljnih očij ozirala po tem razkošnem neredu, ki ji je vzbujal spomin na minule čase; primeknila jc stol k postelji bratranke svoje, ki se je takd lepo razvijala po nje nazorih in vodilih.
»No, kakd pa je bilo?« vpraša jo nestrpno in se nekoliko nagne proti nji, da bi ji videla v oččh, ali ji kaj zamolči.
»Lepd je bilo, lepd!« vzklikne Mrakova gospa, ležeča v mehkih blazinah, in se takd od srca nasmehne, da se ji kar oči zaiskrč od sladkih spominov.
»S kom pa si kaj plesala?« vpraša jo zopet nepotrpežljiva za-vodnica.
»S kom?« ponovi Klotilda, kakor bi sc obotavljala povedati. »Kdo bi jih vse naštel? Najljubši so mi bili pač častniki; največ so se me držali Fuchs in Wolf, tista dva, ki sta v gledališči zmiraj skupaj na desni strdni, in nadporočnik Ahnenfels. Prihajali so tudi domači gospodje pdme, ali ž njimi človek ne vč kaj početi, in bila sem vselej vesela, kadar so me zopet odvedli na moj sedež. Nič niso boljši od mojega Lovra; ako le zine, takoj spoznaš vsakomur, ali meri na vatle, ali tehta na funte.«
Teta Brigita ni mogla zatajiti zlobne svoje radosti; razširila je usta na smeh in rekla:
»Torej Ahnenfelsa si očarala? Klotilda, to je že nekaj! Prav od srca se radujem, da se je našla žena, ki je tega ličnega in slavljenega kavalirja izneverila neumni Škrbinki; najbolj pa me veseli, da si ga ji vzela ti. Sedaj šele umejem, zakaj mi je rekla nje kuharica danes na trgu, da je bila gospä že pred polnočjd doma, češ, da jo jc glava bolela. Takoj sem si mislila, odkod so prišle te bolečine. Le skrbi, Klotilda, da se ji bode migrčna še večkrat ponavljala 1 Saj je bilo že kar zoperno gledati, kakd se je šopirila ta ošabna mdkarica! Kaj pa je nje mož drugega nego mokar, če mälinarje z žitom zalaga, potem pa moko v Trst prodaja? Rada bi vedela, ali bode gospod adjutant Ahnenfels odslej še jezdaril mimo njenega okna. Upam, da nc. Meni se vse dozdeva, da ga bode odslej pot vodil na Stari trg. Ali ne misliš, da bode takd, Klotica moja?« vpraša starka in se poredno zareži, da se ji vidijo vse škrbine.
»Ne včm, kakd bode,« zavrne Klotilda bolj tiho in skrije lepe oči v blazino, kakor bi jo bilo sram. Čutila je, kakd ji je rdečica zalila obraz.
»No, no, meni se ti ni treba skrivati,« vzpodbuja jo starka, »jaz imam v takšnih reččh dovolj izkušenj. Kaj pa ti je vender rekel ? Povej mi, povej 1 Saj menda ni molčal r«
»Pustiva to, tetal« brani se Klotilda, »bilo je takd lepd, da si nisem mogla zapomniti vsega, kar mi je kdo rekel. Saj ste bili tudi vi mladi in prav ta trenutek ste rekli, koliko ste izkusili v takšnih reččh; izvestno torej dobro veste, kaj govorč kavalirji pri takih prilikah in kakd se dobrikajo.«
»Res je takd; vsi govorč jednako, kakor bi se naučili drug od drugega,« odjenja premetena Brigita, natö pa se zopet poredno nasmeje in doda: »Sicer pa je meni dovolj, da mi kaj skrivaš, in ugenila
sem vse. Nič se nc boj, ne bodem silila väte, da mi razodeneŠ kaj več, kar se jc godilo sinoči v tvojem srci. Ali to ti rečem, če bodeš kdaj potrebovala sveta ali pomoči, name se smeš popolnoma zanašati. Samd to bi še rada čula, kakd se je vedel Mrak na parketu ?«
»Takd, da se ni mogel bolje,« reče Klotilda in je zopet dobre volje. »Dokler sem ga potrebovala, bil je pri meni, in ko mi je bil odveč, pustil me je samo ter odšel v gostilniško sobo med ljudi svoje vrste, da nas ni motil. Če bi me bil vprašal, kaj naj stori, ne bila bi mu vedela svetovati bolje.«
»Ali kako je gledal tvoje kavalirje? Ali se je käj grdd držal?«
»Nikakor ne, ampak na vso moč je bil ljubezniv ž njimi in jih je napdsled še pogostil s šampanjcem.«
Teta Brigita kär ploskne z rokami in odprtih ust strmi prčdse. Natd se zadovoljno zasmeje in pravi:
»Kaj? Šampanjca jim jenatakal? Oh, ti božji volek, ti! Ne, ne, da je Mrak takšen butec, tega le nisem mislila! Klotilda, za takšnega moža te pač lahko zavida vsaka gospä! Pri takem moži se da živeti; le znati se mora. Ali saj tebi tega ni treba praviti; sicer pa ti rečem iz nova, name se lahko zanašaš vsekdar. Ako bi me kdaj potrebovala, vedno ti bodem na pomoč«.
V tem vstane, odmakne stol in se poslovi:
»Sedaj pa z Bogom! Nečem te zadrževati. Skoro bode poldne, in še vedno si v postelji. Srečno!«
Po teh besedah ji stisne roko in se kakor slaba vest zmuzne skozi vrata. —
Zakonska sreča pri Mrakovih se je obrnila na bolje; vsaj ljudje so sodili takd po tem, kar so videli in čuli. On in ona sta bila vedno veselega obraza in opdldne in zvečer nista več čmerno sedela za mizo, ampak zgovorna sta bila in se smijala v pomenkih s pomočniki. Po obedu se ni Lovru nič mudilo, ampak ko so drugi odšli, posedčl je je sam pri ženi in se trudil, da bi ji käj ustregel. Dasi jo je zmiraj ljubil, sedaj šele se je začel čuditi nje lepoti; čimdalje bolj mu je ugajala, in časih jo je kär gledal in gledal. Bil je takd zaljubljen vanjo, da ji ni mogel ničesar odreči. Toda saj ni čakal, da bi ga bila česa prosila, ampak sam je ugenil nje želje, ali pa jo je vprašal, česa bi käj potrebovala. Menil se je ž njo o novih šegah; kakšna obleka bi ji lepd pristojala na ulicah, v gledališči, ali na prihodnji veselici na strelišči, ali pa celd domä. Nje sijaj na prvem i>lesu, hlinjena nje ljubeznivost in dobro premišljene sladke besede so ga popolnoma začarale. Bil je takd slab, da si niti sam sebi ni upal priznati, da mu žena
preveč trosi. Kadar se mu je venderle posilila takšna misel, tolažil sc je, da nima otrdk in .da bi ne včdel, komu bi nabiral zaklade. Po smrti bi se mu neznani daljni sorodniki smijali in dobro živeli namesto njega ter se gostili in mastili ob njegovih žuljih.
Toda ne le ženi je privoščil vse, tudi sam je živel bolje, lepd se oblačil in se rad pora/.veselil. Kadar je le količkaj utegnil, šel je tudi ob delavnikih z ženo v gledališče; ob nedeljah pa jo je malone vselej sam spremljal v cerkev, in sicer le tjä, kjer je bilo največ gospode, ali ob desetih k nunam, ali ob poldvanajstih k Svetemu Nikolaju. Kadar sta se takd vodila izpod pazduhe in se menila, morala sta se vsakomur zdeti vzor zakonske sreče. Celd Mina iz Hrenovih ulic ju je bila vesela in ni nič videla nečimernega lišpa na nji, pa je staremu Mraku pravila, kakd lepd ju je videti skupaj v cerkvi. Stari Mrak ni odgovoril ničesar, ampak milo je pogledal neizkušeno samico in zmigal z rameni, kakor bi hotel reči: »Bodemo že videli, kako še bode.«
Nedolžnemu Lovru je bilo, kakor bi se bil iz nova porodil; v svoji sreči je bil do dobra prepričan, da tudi žena njega ljubi, nikar da bi dvojil o nje zvestobi. Nič več ga ni skrbela zlobna teta Brigita, še menj Klotildini kavalirji. Zdelo se mu je, da le poveličujejo nje slavo, in nič ni bil ljubosumen, kadar mu je ona sdma povedala, da jo je kak čdstnik spremil domdv, ali da je bil Ahnenfels pri njih v loži, ko sta bili s teto v gledališči.
Sevčda ženski jeziki so imeli dosti govoriti, in teta Brigita je čula na trgu marsikaj, kar ni prišlo na ušesa ne Klotildi ne Lovru. Toda Brigita je znala opravljivke ostro zavračati in ker je dobro vedela, odkod izvirajo take pravljice, znala se je tudi maščevati, pa je trosila grde laži o drugih ženah ter tu in tam zagnala sumnjo na njih poštenje. Takd se jc prijela Mrakovih kakor kužna bolezen; in dočim je Klotildo itak popolnoma imela v svoji oblasti, zaslepila je tudi Lovra, da je kar ni mogel pogrešati pri ženi svoji, ki je bolj nego kdaj potrebovala nje svetov sedaj, ko jc z možem hodila v »društvo«.
VII.
Pritisnila je huda zima, da je sneg kar škripal pod nogami. Navadni ljudje so bili veseli, če so bili doma za pečjd, razvajena gospoda pa so si izmislili novo veselje. Hodili so se drsat v Trnovo. Klotilda ni hotela zaostati za drugimi gospčmi in gospodičinami ter si je tudi
kupila železne sklizalke in šla s teto na led, ker Lovro ni utegnil iti ž njo. Iz prva je bila težava. Klotilda ni mogla stati na železnih ostricah, zatd ji je takoj spodrsnilo. Najela je torej stol, da bi se opirala nanj. Ali tudi to ni šlo, in morala je sesti na sam stol, da jo je krakovski deček vozil po ledeni gladini. To sevčda ni bilo zanjo; predolgočasno je bilo, sramovala se je pa tudi svoje nerodnosti vpričo drugih gospa. V tem prihitita z nasprotne strani dva častnika. Bila sta dobra znanca s strelišča in iz gledališča. Takoj sta se uklanjala Klo-tildi in se pred njo izkazovala na ledu. Čudila se je njiju spretnosti in rekla:
»Kaj bi marala, ko bi imela le nekoliko vajine izurjenosti!«
»Milostiva gospd ste preoskromni ali pa nama ne privoščite redkega užitka,« laska se ji poročnik Fuchs.
»Motite se, gospod,« nasmehne se Klotilda. »Sram me je, toda priznati vam moram, da niti ne stojim slobodno.«
»Tega skoro ne verjamem,« ugovarja ji nadporočnik Wolf; »ali če nama, milostiva gospd, količkaj zaupate in če sodite, da sva vredna tolikega odlikovanja, dovolite, da vas učiva drsanja«.
»Preljubeznivi ste,« reče Klotilda, in v oččh se ji vidi, kakd je vesela prijazne ponudbe. Zakaj silno jo je jezilo, da so druge lahko in varno dričale po ledu, ona pa se je morala voziti na stolu, kakor bi bila stara mamka.
Kot bi trenil, prijela sta čdstnika Klotildo vsak za jedno roko, ona pa se je pognala kvišku in se po navodu svojih učiteljev drsala dalje in dalje in zmiraj varneje do konca ledene gladine. Vrnivši se je izpustila najprej roko jednega, nekoliko potem tudi drugega spremljevalca in popolnoma sdma zdrknila v ravnem tiru; toda skoro se je tudi že poskušala obračati. Da sta bila navzočna častnika, to ji je dajalo srca in moči; zakaj kadar se je le količkaj nagnila, hitro jo je prijel ta ali drugi, da se ni zvrnila. Dočim je bila vsa zamaknjena v drsanje, da ni ne Čula ne videla, kaj se je godilo okolo nje, opazovala je Brigita druge gospč in gospodičine, da bi lahko bratranki svetovala, kakd naj se obleče za led.
Bil je že mrak, in že so se iz bližnjih trnovskih hiš zasvetile posamezne luči, ko se je odpravljala Klotilda domdv. Častnika sta jo spremljala in kratkočasila do hišnega praga. Novo veselje je dajalo lahkomiselni Klotildi novega življenja; Brigita pa jo je opomnila, da bode za to zabavo treba posebne obleke.
»Klotilda, kaj ti je, da si takd rdeča?« vprašajo Lovro, prišedši zvečer iz prodajalnice.
»Zdrava sem,« pobaha se ona in se mu zadovoljno nasmeje.
»Hvala Bogu, to je res, ali —«
»Bila sem na ledu,« seže mu žena v besedo, »in sem se prav pošteno prezračila. Lovro, nc moreš si misliti, kakd prijetno in zdravo je drsanje 1 Da je po mojem, morali bi pozimi vsi ljudje hoditi na led, zlasti takšni, kakeršen si ti, ki ves božji dan tičiš v prodajalnici.«
»Draga ženka, to pa že ne bode po tvojem, saj veš, da se ob delavnikih ne morem geniti od trgovskih opravil. Na led bodeš že morala hoditi säma.«
»Žal. da je takd,« vzdihne ona; »nekoliko bi pa venderle moral priti pogledat, da bi vsaj videl, kakd se sučem lično in umetno; sedaj bodeš mislil, da ti pri hitim v nardčaj, toda nekoliko se zasuknem in šinem od tebe kakor blisek, da me bodeš z očmi težko dohajal.«
»To bi že rad videl; ali prosim te, kdaj naj pridem, saj nikdar nc utegnem,« opravičuje se mož.
»Drugo nedeljo pridi; dotlej se še bolj izurim in tudi novo opravo bodem že imela. Tedaj bode na ledu vojaška godba, ti pa bodeš videl, kdo je tvoja žena!«
»Najlepša pod solnccm!« odgovori Lovro ter jo strastno objame in poljubi. —
Klotilda ni več tožila o dolgem času; teta Brigita jo je dobro učila, kakd se lepa mlada žena veseli življenja. Še se ni nasitila jednega užitka, in že se ji je ponujal drug. Dasi je zjutraj rada poležala, sedaj sc je morala večkrat podvizati, da je obhodila vsa pota in preskrbela, česar je bilo treba pri raznih prilikah za »društvo«. Po zaju-terku se je odslej prav pogostoma iti dolgo posvetovala s šiviljo Marjeto, ki ji je naštevala toliko večjih in manjših stvarij, da si Klotilda ni mogla zapomniti vseh. Natd se je oblekla in hodila iz prodajalnice v prodajalnico, od obrtnika do obrtnika, in davno je že od-zvonilo pdldne, ko je prišla vsa premražena domdv, kjer so jo mož in pomočniki čakali v obcdnici. Stopivši čez prag, spomnila se je. da je pozabila še to in dno in da bode morala jutri zopet z ddma.
Takd je skrb podila skrb, in razvajeni Mrakovi gospč je bilo pri tem prav dobro. Bila je zdrava in vesela, mož jo je pa tudi imel rajši, ker ni bila več črnerna in togotna. Po obedu je hotela Klotilda nekoliko posedeti v naslanjači, ali zamižala je le nekaj hipov, in že jo je prišla teta Brigita priganjat na led. Bratranka je skočila kvišku, kakor bi bila že kaj zamudila; hitro se je oblekla in šla s teto v Trnovo. Prišedši o mraku domdv, morala se je zopet preobleči in se pripravljati za gledališče, in ni je bilo prilike za dolg Čas. Drugo
jutro je še sedela za mizo pri zajuterku, ko je prejela povabilo za koncert v reduti, in kar ni ga bilo miru in počitka. O božičnih praznikih so društvene veselice nekoliko prestale, samd na led so gospoda zmiraj hodili, ker je bila prelepa zima. Skoro natö je bil predpust, in začel se je zopet nov dirindaj. Na strelišči jc bilo društvenih in drugih plesov, vsako nedeljo pa je bila v reduti velika maskarada.
»Teta, kakö pa je v reduti na maskaradah?« vpraša Klotilda radovedna, in oči se ji zasvetijo od novega poželenja.
»Mešano,« odgovori' Brigita, in se nagajivo nasmeje, da bi še bolj razdražila radovednost nestrpne bratranke.
»Kakö je to, mešano? Raztolmačitemi to natančneje,« prosi Klotilda.
»To je takö, da se ondu shajajo ljudje kaj različnega stanu in še različnejše olike in nravnosti. Olikanemu človeku se nc spodobi, da bi se pokazal na tem plesišči, razven ko bi se sam maskiral, da bi ga nihče ne spoznal. Saj je to najmičnejše na maskaradah, da ne včš, koga imaš pred seboj; v preprostem dominu se često skriva naj-odličnejša gospa ali imeniten gospod; pod najlepšim svilnatim krilom pa se utegne šopiriti preprosto deklč. katero bi na ulicah le malokdo pogledal, dočim se ji tu laska in dobrika marsikak gizdalin, kakor bi bila prva krasotica.«
»Teta, to mora biti res prezanimljivo,« seže ji Klotilda v besedo, ali takoj zopet umolkne in posluša uprtih očij zvito za vodnico. »To še ni vse,« nadaljuje Brigita; »pod krinko se pogostoma shaja po dvoje ljubečih src, ki ne moreta na samem nikjer najti varnega zatišja, tukaj pa si med neštevilno množico brez skrbi razodevata svoja čustva, ne da bi ji kdo motil. Dosti pa je tudi takšnih, ki hodijo pod krinko zdražbe delat.«
»Kakö?« vpraša bratranka radovedno.
»Prav lahko. Spoznajo ti maskiranega človeka po hoji, po držanji ali po drugem znamenji, in mu zašepetajo na uhö käj neprijetnega, bodisi res ali ne. Najrajši povedö ženam, da so jim možjč nezvesti, ali pa narobe. Dasi je morda grda laž, vzbudili so sumnjo, in to je dovolj. Sedaj umeješ, draga Klotica, zakaj sem rekla, da je na maskaradah .mešano'. Tebi ne tajim, da tudi säma rada zahajam v to mešanico; preoblečeni se, da me nihče ne spoznä, potem pa opazujem ljudi, čemu jc kdo prišel na plesišče, in kratkočasim se, da bi se nikjer ne mogla bolje. Kadar sem posebno dobre volje, časih tudi koga nekoliko podražim, češ, čemu pa je predpust.«
Zamolčala je Brigita, da je bila prav sama največja nagajivka in opravljivka, ki je znašala v reduto vse laži in govorice, kar jih je pobrala po mestu. Obrekovala je tako rekoč »na debelo«. Poleg tega
sc jc znala preobleči, kakor da je še mlada dčklica, moške pa je dražila, da so kakor neumni postopali za njo. Prav v reduti je pokazala, kaj je v mlajših letih izkusila po velikih mestih. Dasi ni vsega razodela bratranki svoji, povedala ji je dovolj, da ji je popolnoma razvnela silno občutno domišljijo. Klotilda je mislila sedaj le na maska-rado in je trdno sklenila, da mora okusiti tudi to veselje.
»Teta, prčcej v nedeljo pojdem z vami v reduto,« rekla je.
»Zakaj bi ne šla,« pritrdi ji teta. »Saj bodo tudi druge gospe tam; le poznali jih ne bodeva, vsaj vseh ne. Ali to ti rečem, dobro moraš paziti, da naji nihče ne spoznä.«
Sedaj sta snovali, kakd se oblečeta, koga bodeta dražili in kakd se osvetita nekim gospčm, ki so ji na ledu prezirale in se jima raz-žaljivo umikale, kakor bi jih bilo sram njiju druščine. Nekatere so bile celd takd drzne, da so se posmeho/ale in si šepetale, kadar je zdrknila Mrakova žena s kakim častnikom mimo njih.
»Naj le pridejo!« zagrozi se teta, »jaz jih spoznam, če se ne včm kakd preoblečejo.« — Hitro izdelata ves bojni načrt in preskrbita vsega, česar je treba; le Mraku še ne povesta, da se namerjata udeležiti prihodnje maskaradc; brez njega znanja pa Klotilda ponoči venderle ni mogla z ddma.
»Lovro, v nedeljo pojdeva s teto v reduto,« reče torej Klotilda popolnoma nedolžno svojemu možu.
»Dobro; jaz pojdem tudi z vama,« odgovori Lovro, ne da bi se količkaj upiral. To ženo nekoliko osupne, zakaj mož bi jo motil v nje osnovah; zatd ga poskusi odvrniti od njegovega naklepa.
»To bode pa nekamo čudno,« pričnč za nekaj časa; »ako vidijo ljudje tebe, takoj uganejo, da sem tudi jaz na plesišči, in iskali me bodo, dokler me nc iztaknejo.«
»Če je takisto, maskiram se pa še jaz; zakaj bi se kdaj prav od srca nc pošalil in ne razveselil,« odreže se Lovro odločno. Klotilda ga debelo pogleda, ali ne upa si mu ugovarjati; vender sc zanaša na teto, da ga potisne na stran, če bi jima bil na poti.
In takd je tudi bilo. Zvedena Brigita je Lovru preskrbela Črn domino in ga učila, kakd mora izpreminjati glas, da ga ne ovadi jezik; najbolje pa bode, če se dela nemega in ne govori ničesar.
Takoj prvo nedeljo po Svetih treh kraljih je bilo v reduti kaj živahno. Ženske so bile vse maskirane, le moški so prišli tudi v navadni obleki pogledat predpustni ples. Sredi dvorane pod lestencem jih je stala gdsta tolpa, in med njimi je bilo tudi dosti čdstnikov. Le Ahnenfelsa ni bilo videti. Brigita mu je brez Klotildinega znanja skrivaj
razodela, da prideta na ples, in mu tudi izdala, lcako bodeta oblečeni, da jih lahko spoznä. Ahnenfels se je torej gospodski preoblekel ter dejal nase svilen domino, in nihče bi ne bil mislil, da je to vojak. Hitro je zasledil Klotildo in se je oklenil, da je ni izpustil vso noč. Vedno skupaj sta se sedaj vodila po dvorani, sedaj sta se zasukala za drugimi v splošnem plesu ali pa sta posedela kje v kotu in se menila in kratkočasila, kakor jima je govorilo srce. Nič ju ni motilo, ako ju jc časih kaka maska nekoliko podražila; saj ju ni nihče poznal, Lovro pa se ni nikdar niti ozrl nänja. Brigita mu je poslala prav zgovorno in premeteno žensko masko, ki ga je takd kratkočasila, da je pozabil žene in sploh vseh drugih ozirov, katerih je imel siccr polno glavo. Bilo je, kakor bi se ga bil v zavedni maski oklenil sam hudobcc. Često je Čul iz nje ust take, da ga je bilo sram samega sebe, in vesel je bil, da ni prišel brez maske v to čudno mešanico. Časih se jc že hotel otresti nepozvane družice, ali zopet mu je gddilo nje sladko blebetanje, in kär ločiti se je ni mogel, kakor da ga začarala do dobra.
Bilo je že pozno proti jutru, ko je ukleti Lovro zapazil, da so ljudje že odhajali. Sedaj šele se je nekoliko streznil in se ogledoval po svojih ljudeh; toda ni jih mogel več najti. »Odšli sta brez mene, in Bog vč, kdaj že,« umoval je sam v sebi in se tudi odpravil domdv. Kakor skesan grešnik je stopal po Starem trgu in bi bil najrajši vrgel črno masko raz sebe; toda sram ga je bilo, da bi ga ne spoznale pobožne ženice, ki so se že napotile k Svetemu Jakopu k prvi maši. Nekoliko lože mu je bilo, ko je za seboj zaklenil vežna vrata in stopal tiho po temnih stopnicah v prvo nadstropje. Srečno se je zmuznil v prednjo sobo, ne da bi bil srečal koga domačinov. Sedaj pa ga je bilo sram svoje žene. Res je bilo siccr, da je bila še lahkomiselnejša in da ni poznala drugega nego veselje in zopet veselje. Ali tega ni nikdar tajila, dočim je bil on oster v svojih mislih in željah ter oskro-men in pobožen. Danes pa se je delj zamudil na plesišči nego ona! Se je upal in se tolažil, da je morda vcnderle zgrešil Klotildo in da je še ni doma. Prav varno odprč vrata v spalnico. Na tleh pred posteljama brli' ponočna svetilka, in pri slabem svitu vidi, da ženka že leži pogrnjena v mehke blazine. Tiho se hoče sleči in smukniti v posteljo, da bi je ne vzbudil; ali kakor se prestopi, zaškripljejo čevlji, zatd si ne upa dalje. Kakor uklet stoji pri vratih in si ne vč svetovati.
Klotilda se skoro ne more vzdržati smeha. Prišla je nekoliko pred njim domdv; pa še ni spala; preveč je bila razvneta od sladkih užitkov. Zadrega moževa ji je dobro došla, da se nekoliko pošali ž njim.
»Kdo je?« vzklikne kakor v spanji. Lovro se kar nc gane; dna pa se vzdigne, pomanc.si nekoliko oči' in ga debelo pogleda, rekši:
»Lovro, ali si ti?*
»Jaz sem, jaz,« odgovori mož in si sname masko z obraza.
»Toda kje si bil toliko časa?« očita mu ona; »nikjer te nisem našla in sama sem morala domdv. Ali se to spodobi ožcnjencmu možu, pustiti mlado ženo in se izgubiti, kdo vč kam, in do ranega jutra?«
»Oprosti mi, Klotilda!« prosi Lovro.
»Sklenili smo, da si za nekaj časa ogledamo predpustno veselje, ti pa se kar za vso noč izgubiš med to mešanico, ki jo smč gospddski človek opazovati le skozi masko. Ne, ne, tega bi si nc bila mislila v sanjah! Kaj bi rekel tvoj oče, ko bi to včdel?«
»Prosim te, draga Klotilda, miruj; saj se kesam do dna srcal«
»Glej ga licemerca! Podnevi je zgolj svetnik, ponoči pa bi si dvakrat nadomestil, kar zamudi podnevi.«
»Obetam ti, sladka Klotica, da nikdar več nc pojdem v reduto; to ni zäme.«
»Takd, sedaj to ni zäte; sedaj sem ti sladka Klotica; kdo ti je bil pa ponoči sladek?«
»Nihče; saj sem ti rekel, da me ne vidi več nobena maskarada! Nevednega človeka te čarovnicc zavajajo, da jih posluša in se zamudi, da sam ne vč, do kdaj.«
Sedaj se Klotilda na ves glas zasmeje in ga potolaži:
»Kakd si še nedolžen, Lovro moj! Kdo bi ti zameril nekoliko zabave! Prav vesela sem, da si se tudi ti oživel; človeku je kar hudo, ako te vidi zmiraj lc tožnega in resnega.«
»Bodisi, kakor hoče; ali v reduto le ne pojdem. Zdte je to in za teto; vedve vesta, koliko se spodobi in koliko ne. Jaz pa nisem za takšne burke. Kaj bi rekli ljudje, ako bi me spoznali? Smijali bi se mi; smešen pa nečem biti. Ne, nikdar več me ne bode. Rajši počakam, da mi poveš potem drugo jutro, kakd je bilo.« —
Za zlobne naklepe tete Brigite se prva maskarada v reduti ni mogla končati bolje nego takd, da so se te veselice Lovru do dobra pristudile. Sedaj sta imeli z bratranko za vsako nedeljo zvečer popolno slobodo in lahko sta se kratkočasili in veselili v reduti ali kje drugjč. Mrak jima ni bil več na poti. Toda prav ta sloboda je do dobra pod-kopala še tisto malo zakonske sreče, kolikor je je bilo pri Mrakovih.
(Dalje prihodnjič.)
Nebeški in pozemeljski ogenj.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor n» vseučilišči v Gradci. (Dalje.)
glejmo si še druga izpreminjevania! Uklonimo prožno jekleno pero v trdne, negibne klešče, takd da moli njega konec kleščam iz čeljustij. Če potegneš ta konec iz njegove mirne Ičže in ga izpustiš, giblje se semtertja. Dokler imaš konec dolg, lahko šteješ gibäje, takd so počasni; ako ga pa skrajšaš, giblje se hitreje, takd da gibäjev niti ne vidiš; slišiš pa, da perd zveni, in sicer tem tanje, kolikor krajše je. Zajedno se tudi ogreva od gibanja. Sedaj pač ni težko spoznati, kaj bi se prikazalo, ako nadaljujemo ta poskus in močno gibljemo uklenjeno perd. Razgrelo bi se takd, da bi se napdsled razbelilo in ognjeno prihajalo.
V tem vzgledu se izpreminjajo moči nekamo drugače nego v prejšnjem in nam razodevajo prirodne zveze med gibanjem, zvenenjem ter med gorkoto in ognjem.
Preiskujč naprave, s katerimi bi utegnili pridelati kaj gorkote in ognja, dobimo v roko pnevmatiški ognjekres. Vsakdo pozna sikalico. Ako jo napolniš z vodo in pritiskaš vanjo z ročico, sika ti vodo; ako pa jo napolniš z zrakom, ali kakor pravimo, pustiš prazno ter z ročico pritiskaš ob notranji zrak, tedaj izpahuješ stisnjeni zrak, da piha iz tanke luknjice, kakor piha kovaški meh. Zamašimo v mislih luknjico takd popolnoma, da zamašek celd nič ne prepušča zraka. Potegnimo ročico iz cevi, da se vsa cev napolni z zrakom. Kadar hočeš sedaj potisniti ročico do dna kakor prej, stiskaš zrak pod ročico, in upira se ti takd, da ne moreš do dna, ako zapira cev z glavico svojo cev takd popolnoma, da zrak ne more uhajati. Sedaj je ves zrak, kar ga je bilo v cevi, ujet; ako pa odnehaš, raztegne se zaradi svoje prožnosti takd, da izpahne ročico. To je priprava, kakeršne nam je treba za nastopni poskus:
Zrak je ujet pod ročico; zdajci pa jo na vso moč potisni v cev in zopet izpusti. To ponovi nekolikokrat in skoro bodeš čutil z roko, da se je cev ogrela. Vzemi sedaj kosec kresilne gobe in jo pritrdi na konec ročice; vzemi pa tudi stekleno cev, da vidiš, kaj se zgodi. Zasači zrak v stekleni cevi kakor prej in suni z ročico, kolikor se da, natd pa hitro odjenjaj. Ako si dobro zadel, z a b 1 i s 11 e se, ko dregneš
blizu dna, in za bliskom se prčcej pokadi pod ročico — goba se je vnela, z zrakom si vkrcsal ogenj!
Pri tem poskusu se izpremeni delo naše roke v luč in ogenj.
Ako zvršimo takšno napravo v veliki meri in vprežemo stroj, katerega goni močno tekoča voda ali stisnjen zrak, da opravlja prejšnje delo naših rdk, tedaj se izpreminja moč tekoče vode ali stisnjenega zraka v gorkoto. — Vzemimo zopet železno cev namesto prejšnje steklene in jo postavimo v drugo večjo ccv, takd da ostane med cevčma nekoliko otlega prostora, kamor vlijemo vode. Ako vprežemo kold, vrteče se od tekoče vode ali stisnjenega zraka, takd da goni naše pnevmatiško kresilo, ogreva se notranja ccv, napolnjena z zrakom, in oddaja svojo gorkoto vodi, stoječi okolo nje. Če tekoča voda močno vrti mdlinsko kold, to pa pnevmatiško kresilo, ogreje se voda kaj hitro in končno z a v r č. Takšna priprava nam torej utegne pridelovati gorkoto in greti vodo brez kurjave.
Takšni poskusi razjasnjujejo gdrenjo misel, da je ognja dovölj na svetu in da počiva v rahlem spanji, dokler ga človek ne vzbudi. V zadnjem vzgledu smo namreč spoznali, da daje celd tekoča voda gorkoto in ogenj.
Gibalne sile utegnemo izpreminjati tudi z magneti in clektro-magneti v elektriški tok in jih z clektriškim tokom prestavljati kamor-sibodi na tuje kraje, kjer se zopet izpreminjajo po naši volji, bodisi v gibanje in delavne sile, bodisi v luč in ogenj.
Vzemimo za ta poskus magnet, kateremu postavimo nasproti elektromagnet. Da si brez podobe, katera bi nam pokazala potrebno napravo, vender lože zapomnimo, kaj se godi, mislimo si na koldvratu perutnice od kovaškega železa, okolo katerih je ovita žica, prevlečena s svilo — to je sedaj elektromagnet. Oni držaj na koldvratu, ki kvišku drži odprto stran perutnic, bodi torej nepregiben magnet, ne daljši, nego so pcrutnice široke. Torej stojita magnetova konca s svojo največjo magnetiško močjd ravno nasproti dnima perutničinima ali clek-tromagnetiškima koncema ; tedaj vleče magnet nase elektromagnet, in sicer kar najmočneje ter ga od daleč drži mirno pred seboj, dokler ne zavrtimo perutnic. Ker se magnet in elektromagnet vzajemno vlečeta nase, treba ti je primerne moči, da ju razdružiš, ali drugače rečeno: zvršiti moraš nekaj dela. To delo ne izgine, ampak se izpremeni v drug prikaz. Ako se konca elektromagnetove žice dotikata in del te žice večkrat oviješ okolo prosto ležeče magnetne igle, vidiš po gibanji te igle, da se dela za vrtenja v žični vezi elektriški tok.
Torej se po tej napravi delo naše roke, ki goni koldvrat, izpreminja v elektriški tok.
Znano je svojstvo elektriškega toka, da kaj hitro preleti' dolge bakrene vezi do daljnega kraja; takisto je znano, da elektriški tok lahko na vseh krajih svojega pota mehko železo izpremeni v magnet, kadar ga obkrožuje, kakor pri slčharncm elektromagnetu. Prav takd vleče elektromagnet, dokler traja tok, näse tudi vsak vod, ki mu stoji gibno nasproti, in s tem vodom kaj dviga ali kam pritiska, kakor vtiskuje n. pr. pri Morsejevem telegrafu na trak znamenja za besede, od katerih je zložen telegram. — Z elektromagnetiškim vodom utegne torej elektriški tok kaj delati kakor človek z roko. Težko ni spoznati, da mu je moči dati takšno napravo, s katero kaj vrti ali pa goni kakov stroj.
Ako pa elektriški tok, kateri izvira iz dela naših rdk, na daljni postaji kaj vrti' ali goni, moramo reči, da elektriški tok ondu dela kakor mi tukaj, in sicer toliko časa, dokler delamo mi. V tem vzgledu se je naše delo izpremenilo v elektriški tok, in le-ta jc naše delo prevedel na daljni kraj.
Dokler držč elektriške vezi', po katerih se pretaka elektrika ali clektriško gibanje, čeloma dalje, ne vidiš nikjer nI ognja nI luči. Ako pa na tem ali dnem kraji prerežeš žično vez, utrne se zdajci elektriška iskra med blizu stoječima koncema prerezane žice. Čimbolj goniš elektromagnetiški stroj, čimveč dela opravljaš, tem pogosteje skačejo elektriške iskre med konccma.
Vzemi dva gladka, nekoliko zašiljena konca premoga in ovij vsakega z drugim golim žičnim koncem, natd pa pritisni oba zašiljena konca drugega k drugemu; tedaj imaš zopet vezi' sklenjeni. Sedaj torej teče elektriški tok po vezčh in skozi premogova konca, dasi ga ni videti, dokler se dobro dotikata. Kadar ju pa le nekoliko razdružiš, pokažejo se med njima iz nova gdste elektriške iskre. Ako jc elektriški tok dovolj močan in nista zašiljena konca predaleč vsaksebi, sprijemajo se iskre takd gostd, da jih niti ne ločiš in da se zasveti med koncema elektriški ogenj. Med premogovima konccma ti zašije majhna elektriška luč, podobna bliščeči zvezdi, in razširja močno svetlobo, podobnejšo mesečini nego solnčncmu svitu.
Tudi ta elektriški ogenj je pridelek dnega delovanja, katero opravljaš, ko vrtiš elektromagnetiški stroj. Kakor izpreminjaš silo svojih rok ali svoje delo v ogenj, kadar krešeš ogenj ali kadar brusiš britev, prav takd pretvarjaš svoje delo v elektriško delo in v elektriški ogenj, kadar goniš elektromagnetiški stroj.
Ogenj, katerega vkrešeš bodisi z navadnim ali s pnevmatskim kresilom, in ogenj, katerega delaš z elektromagnetiškim strojem, izvira sta bolj pozemeljskega nego ogenj, katerega daje navadna kurjava, bodisi da kurimo z lesom ali s premogom, s petrolejem ali z drugo tekočino, ali s plinom ogljikove sestave.
»Kajpada!« poreče kdo, >kaj, navadna naša kurjava bi nc bila do konca pozemeljskega izvira? Ali poznä kdo käj bolj pozemeljskega, nego je drevje in les, ki rase na zemlji naši ? Ako ta ogenj, katerega dajd goreča drvä, ni do cela pozemeljski, tedaj takisto človek sam ni pozemeljskega izvira!« — Počakaj, prijatelj, kär nič ni težko zavrniti tvoj navidezno veljavni ugovor. Odgovori samd to, kaj bi bilo z lesom, kaj s človekom, da ni na nebu tistega velikanskega ognja, ki ogreva vse, kar rase in živi na zemlji ? Kaj bi bilo, da poide solnčni ogenj, da solnce človeku ne sveti in ne ogreva tal, kjer se porodi in živi ? Ali bi se sploh porodil človek, da ni na nebu solnca ?
Rekli bi skoro, da so tem vprašanjem včdeli že prav odgovoriti dni paganski närodje starodavnih časov, ki so se uklanjali solnčnemu bdgu.
Vse, kar rase in živi v sedanjosti, vse grč za solnčnim ognjem. Tega ne pričajo samd letni časi — veliko nasprotje pozimi in poleti — nego to kaže tudi ves obraz svetd od obeh zamrzlih polarnih krajev do podsolnčnih krajin okolo srede zemeljske. Saj je znano, kakd očito preganja mraz vsako čvrstejše žitje rastlinsko in živalsko od tečajev proti onim deželam, katerim prihaja solnce najbliže na letnem svojem obhodu.
Brez solnčnega ognja bi bil ves svet hitro pokopan pod debelo skorjo snega in ledu. Brez solnca ni ne življenja ne rasti! — Ne bilo bi niti le sä, od katerega dobivamo drvä za navadno kurjavo, niti petroleja, niti premoga. Kaj pa bi dandanes počel obrt, odkod bi jemali kurjavo za toliko pečij po tvornicah in lokomotivah, da ni premoga?
Kar je v davnih vekih solnce podarilo zemlji svojega ognja, svoje luči, to ni vse izginilo za pozne naše dni. Tudi v tisti starodavnosti je solnčni ogenj podpiral čvrstejšo rast na zemlji. Od nekaterih pozemelj-skih tvarin, zlasti od ogljika, vodika in kisika in nekaj drugih prvin je solnčna ognjena moč dovrševala dno rastlinstvo, katero leži sedaj pokopano pod zemeljskimi skladovi kakor okamenelo rastlinstvo ali premog.
Premogove zaloge v zemlji so res pravi, zlatä vredni zakladi, najdražja ostalina starodavnega krepkega rastlinstva. V premogovih zalogah je pod zemljdna kupih shranjen solnčni ogenj.
Zakladi premogovi se manjšajo čimdalje bolj, ker ga toliko požgd na leto. Bodisi pod zemeljsko skorjo premoga kolikorkoli, ne-
izčrpen venderle ni, in od leta do leta se bližamo dni dobi, ko premog poide.
Koliko je pozemeljskega premoga, to nam najbolje pokažejo nekateri vzgledi. Na Angleškem v Sud -Walesu seza premogova formacija po 12.000 angleških čevljev pod zemljd; sestavljena pa je zaporedoma od blatnih plastij in skladov skriljevca in peščenega kamenja. Med takimi skladovi tiči šestnajst po pet čevljev debelih premogovih plastij. Geologi pravijo, da so nekdaj tc kräjine pokrivali velikanski gozdi, podobni dnim, katere imenujemo sedaj pragozde in jih nahajamo takd bogato zarasle samd po vročih deželah ob reških nasipih med rokavi, kjer se iztekajo velike reke v mdrje. Geologi uče dalje, da so se tiste pokrdjine, kjer je sedaj premog pod zemljd, sčasoma sesedale, ali da so se tla pod pragozdi nižala, dokler ni napdsled stopila voda ččznje in s svojimi naplavinami podsula vsega prejšnjega rastlinstva. Nad takimi nasipi pa so se zopet zasadili pragozdi, ki so se iz nova zgreznili i. t. d., v Sud -Walesu šestnajstkrat pragozd nad pragozdom! Od takih podsutih pragozdov, o katerih trdč geologi, da ležč na milijone let pod zemljd, zloženi so iz večine denašnji premogovniki.
Kakd neizrecno veliko je premoga pod zemljd, to še jasneje izpričuje premogova formacija na Novi Škotski; nič menj ne obseza nego 51.000 angleških kubičnih milj. Kaj prav za prav pomeni ta velikost, to si je težko misliti, ako je ne pojasnimo z umevnejšim vzgledom. Vzemimo si torej veliko reko Missisippi. Ta orjaška reka bi potrebovala dva milijona let, predno bi nanosila tolik näsip v mehikanski zaliv, dasi nanosi po Ridellovem računu vsako leto sedemintrideset milijard kubičnih čevljev. Sveta indiška reka Gang pa zasiplje po računu Evcrstovem in Strachejevem bengalski zaliv toliko hitreje, da bi v 375.000 letih nasula svoje plasti takd na debelo in na široko, kolikor znaša jedi na novoškotska premogova formacija.
Take silne množine premoga varujejo obrt dne groze, katera bi nastala dandanes, ko bi zdajci pošlo kamenito oglje ali ko bi se izpremenilo v srebrd ali zlatd. Imej teh žlahtnih kovin visoke hribe, kaj bi ž njima ? Premog je sedanji obrtni delavnosti več vreden nego hribovje zlatä.	(Konec prihodnjič.)
Dunajske pesmi.
\?eselje
XIII.
Cafč Austritt.
razvneto in petje in smeh	Ne, ne, obstoji mi okd na nji.
Po širni dvorani vršč,	Ki vodi zbor godcev svoj,
Med njimi pa godhe glasovi krcpkd	Nelepi obraz je nje zanimljiv,
V	šumečih akordih zvenč.	Bolesten osvita ga söj. Poslušam in gledam na oder strmčč, O majnika cvčtnih, veselih dneh Kjer pesem se tožna glasi, Ljubezni se pesem glasf — Kjer boben grmi in se lokov deset Kakö krčevito in strastno kakd Navzgori, nizdolu drevi. I^Sk drobna ročica podi'.'
V	blesteči belini mladenke lepč	Okd prebegdva ti lista vrste, Opravljene godejo v noč, Vse hočeš izbrati iz njih!
Raz oder premnogi jim švigne poglčd	Kar pisal umetnik je s srčno krvjd,
In gori spet žarek in vroč.	Zdi svoje se duše ti vzdih.
Vsi puhli obrazi, ni črte na njih,	Vzkipevajo prsi ti, ustna ožiš,
Kjer brati bi dalo se kaj —	In sölza rosi za solzo —
In nezadovoljen obrnem oči	Oj, dikle ti mlrido, čuteče deklč,
Od godcev že skoro nazaj.	Zakaj si nesrečno tako?!
Umevam! Neznan mi ta glas ni god ril, Ta glas iz sreri globočin — Vem, hujšega ni in ne bode nikdar, Ko sreče nekdanje spomin! . . .
XIV.
Ko pogledam v dni minule,	Od trenutja do trenutja
Nepredirno zrem temö,	Upal sem v prihodnje «Inf,
Saj nikjer podobe jasne	Dan potekal je za dnevom,
Najti v nji bi ne bilö.	A rešenje, kje si ti?
Stvarnik, saj ne prosim mnogo,
Jeden žarek sreče lč Naj posije mi v življenje In si najde pot v sreč f
XV.
Božična muha! — To srečo pomeni ... Oj, muha ti ljuba, življenja predolgo
O sreči razmišljal sem dosti žč;	Ne bodeš vesela — tak6 se mi zdi ■
Ne maram topiti več v misli se take,	A česa sem spomnil se — prilike dne,
Dosežem da kd&j jo — takö mi ne grč! Ki o jednodučvnicah dveh govori: Iz jajčec dveh nežnih dve taki živdlci
Za drugo sta druga izlezli nekdaj — Trenutja pol bilo je v rojstvu preslčdka, A prva že drugi dč: »Naš narastaj!« . . .
Alastor.
. ulCV/SU -
S Ptuja na Rogaško goro.
Spisal M. Cilenšek.
(Konec.)
udi počasi daleč prideš. Prav pred teboj strmi veličastna gora v sinje nebd in drži svoj nos — Rčsenik — tebi naproti. Dolinica se je tukaj nekoliko razširila, zlasti na
...... „m desni sträni so hribje nekoliko odstopili in naredili kadu-
njasto, podolgasto kotlino, ki je tu ravna, ondu zopet potresena s holmci. Zadi stoji kot jugozapadni mejnik Rogaška göra, ob nje vznožji pa je raztresena Žitalska vas s prijazno Župljansko cerkvijo na gričku, in dnostran ceste, nekoliko više, sveti se domača podružnica. Tukaj je treba nekoliko ostati; za to imaš tehtnih razlogov. Prvi je pač čmerni želodec, ki te že dolgo opominja, da brez njega računa danes ne bodeš na gori. Njega zahtevam ustrežeš tem lože, ker imaš še precčj dneva pred seboj. Potem je treba vsekakor poiskati dobrega prijatelja ali starega znanca, zakaj strašno bi se mu zameril, in po pravici bi ti očital, da ga nisi razveselil s svojim posetom. Takd ti naglo mine nekoliko ur, in spočit kreneš na desno vkreber. Iz po-Četka je pot lep, in po kolovozu počasi prikimaš do Medgorja, sedla med Rčsenikom in pravim vrhom Rogaške göre. Tukaj te povsod srečuje hrast svoje vrste; tod rase cčr, sicer prav podoben drugim hrastom v svoji zunanji opravi, ali iz njega neznatnega cvetja dozorevajo plodovi, ki so pravi velikani, sedeči v plitvi skledici, katere posamezne luske so odstopile od nje in se podaljšale v rtasto konico.
S sedla stopiš kmalu v lep bukov gozd. Tu ti jamejo padati debele kaplje s čela, zakaj svet je strm, pot slab. Toda najhujše te še čaka. Polagoma se zjasni, in skoro stojiš kraj jako nagnjenega travnika, katerega moraš prekoračiti brez vsakega pota. Hoja po takem svetu je zeld težavna in te bolj utrudi nego vsaka druga. Zatd se rad zlekneš po travi in gledaš pddse, kjer se razgrinja mnogovrstno holmovje. Dalje drži slaba steza ob južnem obronku zmirom po gozdu do zapadnega roba in te v nekoliko trenutkih privede do vrha. Sedaj si dosegel svoj namen, vender pa nisi vesel. Kakd neki! Ze ko si pobiral stopinje po obronku, zapazil si strahoma, da se prikazujejo na nebu sivi oblaki. Predno si na vrhu, zaprt ti je pogled v daljo, takd da razločuješ samd bližnjo okolico. Tu storiš, kolikor se ravno da, potem pa greš z vrha, upajoč, da ti bode jutri usoda mi-
lejša. Pod vrhom na južni strani je sicer gorska koča, namenjena potnikom, ali noči so sedaj prehladne, slama na deskah morda že jako stara, in tudi stekla v oknih niso vsa cela. Mimo tega, kdo ti je porok, da ne dobimo ponoči kaj mokrega? To je vzrokov dovolj, da pospešiš korake nizdolu, predno te zagrne tema.
Mnogo danes res nisi videl, vender te je minila prejšnja tožnost, saj so se razgrinjale Häloze takd lepd pod teboj. Dobro si opazil, kakd jih loči Rogatnica v gorenje ali zapadne in spodnje ali vzhodne. Videl si tudi, da izvira hribovje prvih iz Rogaške göre, v spodnje pa se razveja mejno pogorje. Zapadna meja jim je Stoperški potok, na jugu pa od znanega nam mejnika dežčlna meja, ki se napdsled zavije proti severu in se končd ob Dravi. Sicer pa prva ni natanko določena kakor tudi ne severna polovica na zapadu. Nekateri namreč trdijo, da je treba prištevati nizki hrbet med Polskavo in Dravinjo že Halozam, drugi pa tega ne# odobravajo, češ, da se haloška tla pričenjajo šele z desnim bregom dravinjskim. Kdor se ozira na kakovost zemeljskega površja, strinja se s prvimi, zakaj omenjeni hrbet se prišteva tretjaški tvorbi kakor Häloze sploh; izjema je samd že omenjena skala niže Zetal.
Kar se tiče hribin, bodi povedano samd tole: Po spodnjih Halozah prvakujeta opoka in lapor; po nekod, zlasti na zapadu, vidiš tudi nekaj sockinih skladov in peščenjaka; na skrajnem vzhodu, najbolj potisnjenem na sever, pa pokriva površje litavski*) apnenec. V gorenjih Halozah je ob Dravinji s peskom izpremešan pas läporja, ki seza do Rogatnice. Ob nji drži na jug približno do Kozmincev in od tod naravnost preko Stoperc do Studenic. Ta pas je ozek, in njega južna polovica večinoma lapor. V sredi, obkoljen po imenovanem pasu, razprostira se trdi peščenjak, ki je mestoma naložen v velikanskih ploščah in prav dober kamen. Lomijo ga na mnogih krajih in uporabljajo za plošče, stopnice i. t. d. Južna läporjeva polovica se naslanja na temne sockine sklade, kateri se prostirajo po vsem površji od Strmca mimo CrmožiŠ do znane nam skale ob Rogatnici. Južno-zapadni kos zopet pokrivajo peščenjaki, na katerih se vzdiguje močno s peskom izpremešani litavski apnenec, tvarjajoč strme obronke Rogat-čeve. Takd se tudi imenuje naša gora po rogu, kateremu je kolikor toliko podobna, ako si jo pogledal s primernega torišča na jugu.
Drugega dnč te zarja že ne najde v postelji, zakaj odkorakal si še nekoliko v temi navzgor, da ne prideš prepozno. Tvoja bojazen je bila odveč; kakor vse kaže, prišel si še prehitro. Ozračje se je
') Leithagcbirge, kjer je omenjena hribina najlepše razvita.
sicer nekoliko izpremenilo, toda posebnega razgleda tudi danes ne bode. Ker se ti ni bati slabega vremena in ker imaš ves dan pred seboj, lahko nekoliko počakaš. Glej, tu na vrhu na malem prostoru je nekaj trate! Ako si prijatelj Kneippovim nazorom, zbosi se in pojdi na »pašo«, da si ohladiš nogč. Prav dobro ti bode dela hladna rosa in ti okrepila stopala. Da nisi pozabil želodca, to ti radi verjamemo.
Ves južni svet je zavit v gdsto meglo, podobno razburkanemu morskemu valovju, ki se tu podolgoma vali, ondu pa pluska ob visoko bregovje. Dozdeva se ti, da ti zvenč na ušesa čudni glasovi, in komaj da umeješ, kakd vender živč ljudje tam v dolini. Ta prizor je res krasen; toda še lepšega nareja vedno izpreminjevanje meglene struge, iz katere gledajo le posamezni višji vrhovi ali le pojedina drevesa. Sedaj ti izgine izpred očij cerkveni stolp in se pogrezne za nekoliko Časa v gdsto valovje, sedaj se ti prikaže iz njega bela hišica na samotnem gričku, da se ti v nekolikih trenutkih zopet skrije pod to zračno vodovje. Ves dan bi ti ne bil preveč, takö krasno se ti zdi to valovanje. Saj je pa tudi že dolgo, da nisi učakal jednakega dnč, morda celd še nikoli! Zato poslušaj tole resnično dogodbico. Bilo je pred kakimi desetimi leti, ko nas je stopala dcsetorica počasi proti vrhu visoke gore blizu avstrijske meje, raz katero je lep razgled po ni-žavah. Rep je vlačil mlad živinozdravnik, ki se ni mogel ponašati, da je že prehodil mnogo planinskega sveta. Zatd je, kakor že povedano, repäril za nami, in slaba se mu je godila. Toda trdna volja vse premaga, in napdsled je vender pritolkel po vseh štirih na vrh. »Oj, oj, kakd velikansko mdrje to!« Toliko da je to izpregovoril, cepnil je onemogel na tlä, da si nabere novih močij. Saljivec pa, ki je znal o pravem času zasukniti svoj jezik, tudi sedaj ni strpel, da ne bi odgovoril z dobrovoljnim nasmehom: »Sevčda, sevčda, takd počasi, pa vender že stojimo na obalah Severnega ledenega mdrja; le zavij se, da ti mrzla sapa z dnih-le lednikov nc sprotini in nc skrotoviči onemoglih udov.« — »Kaj praviš, ob Severnem ledenem morji da stojimo ?« — »Nikar se ne boj — to je le megla.« Rdečica jc oblila mladega moža, in ves dan je bil gorak našemu šaljivcu.
V razne misli vtopljen skoraj ne zapaziš človeka, ki stoji zdajci na vrhu poleg tebe. Bržkone te je videl, ko si stopal mimo hiše njega očeta, in pripravljen je, takd ali takd biti tebi v korist. Tega sicer ne včš, ali predno prideš do vznožja, jasno ti bode vse. »Danes ste slabo zadeli; posebnega razgleda ne bode; niti önih belih gora ni poznati, ki so menda leto in dan pokrite s snegom.« Rekši pokaže preko Boča naravnost na zapad, kjer strmč Solčavske planine v sinje nebo.
»Da, da, bele so res dne gorč, toda to ni sneg, ampak sivkasto kamenje in pečevje, ki *se lesketä takd krasno, kadar posije solnce nanje. No, brez snegä pa vender niso Solčavske planine nikdar, toda poleti ga je najti samd po globokih prepadih in brezdnih ter po osojah, katere narejajo velikanske skalnate stene. Ondu sneg nikdar nc skopni popolnoma, in to je velikega pomena, če pomislimo, da je tam zibel Savinje, ki nima nobenega pravega izvirka. Posamezne kapljice, katere je rodila gorkota, vznika vajo v rahla tla in prišedši do trdega dna, lezejo nizdolu in prižuborč ob vznožji velikanske groblje na dan. Taka je zibel Savinji.«
Jasnega dnč je z göre veličasten pogled. Kar je slovenskega Štajerja, malone ves se razgrinja pod teboj v raznih barvah in podobah. Ti pa se čudiš lepoti drage svoje domovine in šteješ po stari navadi najprej svoje »visoke znance«, kateri kipč takd mogočno v zrak. Vse posameznosti, kar si jih doživel ondu, stojč hkratu pred tabo in te spominjajo veselih hipov, ki si jih kdaj užival po dnih višavah. Ozreš se na desno, ozreš se na levo; povsod znan svet! Najmočneje vender vplivajo näte Solčavske planine; ondu je pravi planinski svet, ondu je domä pristna prirodna lepota. Ostalo si je kolikor toliko podobno, dasi ne moreš zanikavati, da vidi bistro okd povsod dosti izpremembe. Pogled ti pa seza preko najožjega domačega ozemlja tudi v sosedne dežele, ki se oklepajo zelenega Štajerja, in zatd lahko trdiš, da ni z razmerno takd nizke gore — Rogatec šteje samd 883 m — nikjer lepše in boljše paše radovednim oččm.
Ravnega prostora na vrhu je zeld malo, vender pripoveduje narodna pravljica, da je stala ondu svoje dni cerkev Sv. Donata. Strela je neki treščila vänjo, in sedaj je zidovje razrušeno, zvonovi so se pa baje skotali po južnih obronkih do mesta, kjer res stoji cerkev na čast imenovanemu svetniku. Kdor si je ogledal mesto, ne more dvoj iti niti jeden hip, da je vse to res zgolj pravljica; nemogoče pa ni, da je stala ondu kdaj kapelica, toda zgodovinski viri ne omenjajo niti tega niti dnega. Kaj pa vender pomeni tisti kos okroglega zidovja ? To je ostanek, in sicer zgodovinski ostanek iz dnih tožnih časov, ko so vihrali Turki po naših deželah. Kakor marsikjč drugjč, postavljeni so bili tudi na Rogaški gori stražniki, kateri so takoj z ognjem naznanjali pretečo nevarnost. Prebivali so v ubožni hišici in v nje razvalinah ostavili viden spomenik na dobo turškega nasilstva.
Precčj dolgi rob je jako oster; sdsebno proti severu odpadajo stene mestoma navpično, in po nekod so celd globoki podmoli. Gora je malone vsa zarastena, in sicer največ z bukovjem, na vrhu pa je
dosti raznega grmovja in črnega gabra, čegar plodovi so nekako podobni hmeljevim. O gorski kočici tik vrha smo že govorili; omenimo samd še, da je trdno zidana in takd postavljena, da je ne dosezajo mrzli severni vetrovi.
Jeden pogled Še križem sveta, in že se pomikaš nizdolu. Pot drži iz prva po zapadnem robu, toda dolg ni in se kmalu spusti na severno stran. Lep je in širok ter nadelan v zmirom večjih ovinkih do ožjega vznožja. Tukaj in tudi drugjč po gori rase planinska sro-botina, prav zala rastlina srobotovega rodu. Sdsebno ti ugajajo lepi vijolični cvetovi, ki so raztreseni po vzpenjajočem se steblu in rodč mnogo repatih plodov. Kakor sroboti je ostra tudi srobotina, in zatd ji hodi s pota.
Predno prideš do polovice zveriženega pota, ustavi te znanec z vrha in ti pokaže dolgo, jako strmo senožet. Ravno stojiš ob nje gorenjem robu in ne uganeš takoj, čemu te je spravil s pota. Zdajci ti namigne, da sčdi na preprosto pripravo na tleh, on pa ti bode voznik. To je nekakšna velikanska metla, narejena od močne veje, debelo naložena s praprotjo in dobro zvezana ter prešita. Nezaupno pogleduješ sedaj metlo, sedaj strmo senožet, kateri se pozna na travi, da se ne godč čudeži; sedaj zopet se obrneš do voznika. Ko sta se pogodila zaradi cene, izročiš se svoji usodi, in voznik požene. Neverjetno naglo se spuščaš niže in niže; voznik sc ustavlja kolikor mogoče, toda ves njegov trud je malone brezuspešen. Popolnoma si se že umiril, ko si spoznal, da ti ne preti nobena nevarnost. Ali, o joj! Zdajci spodrsne ubogemu vozniku, in kakor je dolg. zlekne se po rosni travi. Toda kkj takega se mu menda večkrat pripeti, zakaj če se tudi ni mogel pobrati, vender ni izpustil vozä, kateri se je že nagibal. Sreča, da ti je za hrbtom najstrmejši kos, sicer bi se valjal in pre-kopicaval po mokri travi, da bi se smilil samemu sebi. Voznik si opomore, skoči na ndge, in skoro sta ob vznožji. Vožnja je trajala samd nekaj hipov. Siromak se ti smili, ker je moker kakor miš; da ga potolažiš, sežeš nekoliko globočje v žep in se obrneš na desno ter nadaljuješ svoj pot. Mimo Crmožiš, gorske vasice pod Rogatcem, stopaš poleg Stoperškega potoka v Dravinjsko dolinico, prekoračiš ozki hrbet in skoro stojiš na ravnem polji. Tu si zopet na prašni ccsti; pridno stopaš proti mestu, iz katerega si šel včeraj, in napdsled izgineš v njega zidovji.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. VIII. Biser roški.
(Konec.)
J|a Luštici pri Rožah so živeli po starem običaji.
Hugon je prihajal k Vladičevim, risal in pripovedoval, Kv-doksija pa ga je poslušala. O zadnjih svojih listih nista govorila; ali njiju čustva je ovajalo okd, in marsikdaj se je nagubalo lice Marinu, ki je bil tudi pogostoma navzočen. Toda pravega vzroka tožbi ni imel, ker je bila prav sedaj Evdoksija proti njemu tolikanj ljuba kakor še nikdar, proti Hugonu pa se je vedla kakor proti bratu ali dobremu prijatelju.
Pogostoma so se vozili na jadra po pristanišči in se časih iz-kušali, kdo je urnejši in kdo bolje vlada jadrom in krmilu.
Veseli so bili teh voženj takd, da so si izmislili za prihodnji praznik veliko jadranje na prosto mdrje, kjer naj se odloči, komu grč prva pohvala.
To je bilo novo delo našemu prijatelju. Stari ribič ga je poučeval, kakd je ravnati z jadri in s krmilom, in dostikrat sta vse po-pdldne ostala na morji; na večer pa mu je še stari Vladič naročal to in dno in ga pripravljal za včliko borbo.
Ko se je vožnji že bolje priučil, povabil je nekega dnč Kvdoksijo in nje mater na ladjo. In to je bilo zlo. Marino se je tresel od jeze, in ko so se vrnili z mdrja, očital je Evdoksiji vpričo vseh nje vedenje, rekši, da mu ni po volji, ker pušča ženina samega in se vozi s tujcem po morji. Toda oče Nikefor je pomiril razjarjenega mo/.ä, in neljuba nevihta je bila skoro zadušena.
Nastopno jutro prejme Marino poročilo, da ga Mijat na večer pričakuje. Zdrzne se nekoliko, toda zdajci se mu okd vražje zablisne, in iz težka čaka noči, ki mu mora naznaniti pomoček za osveto . . .
»Tedaj vidite, da ni nevarnosti za onega, ki sedi pri krmilu; samd sprednji del ladje se razruši. In čas se da prirediti kar najnatanč-neje«, pravi Mijat, ko razkazuje Marinu strojček s kolesci in napetimi vzmetmi. »Samd recite, kateri dan, katero uro, katero minuto bi radi imeli? — Ali morda ne mislite več na to?« pristavi porogljivo, ko
gleda Marino zamišljen prčdse. »Saj deklč tudi lahko prepustite onemu tujcu! Kaj vam je treba žene, ko jih lahko na vsak prst dobite po deset!«
»Mdlči in poslušaj,« zavrne ga Marino bledega obraza. »Na praznik ob petih popdldne bodi. Ti me v čolnu prepelješ na dno stran, in ko pojdem k Vladičevim, greš na mojo jadrenico, katero ti pokažem, in prirediš stroj. Kadar odjadramo, vozi se za menoj, da se otmem o pravem času. Toda glej, da te nikdo ne spoznä 1«
»Včm, včm! Meni lahko verujete! — In sedaj plačilo!«
»Po dovršenem delu!«
»Gospod, dnadva stotaka nista bila dovolj. Dajte še kaj!«
»Vraga! Koliko še hočeš?«
»Petdeset goldinarjev še in moje plačilo! Ljubše mi je, ako me prej plačate; Bog vč, ali se kesneje še domislite te malenkosti 1«
»Lupež! Treba me ni opominjati, saj sem ti prinesel plačilo. Evo ti dvajset zlatov!«
Željno seže Mijat po njih in jih pregleda.
»To je premalo. Za to ne storim ničesar.«
»Daj pa meni, storim sam!«
»Ne, tega ne umejete. Tedaj, kadar se posreči, kar namerjate, daste mi iz nova dvajset zlatov.«
»Deset, ne jednega več. Kakor hočeš. Ali si mi poslušen, ali mi pa vrni novce. In ni mi treba tvoje pomoči!«
RekŠi seže na mizo, kjer še leži denar.
Mijat ga pokrije z rokd: »Ne, ne, pustite; vse vam storim.«
»Tedaj včš, kar je treba. Bodi oprezen.«
»Ej, ne pravite mi tega! Z Bogom!«
Marino odide. »Sedaj se veseli, krasna nevesta!« reče v sebi. »Ne on, ne jaz — omožiš se na morskem dnü.«
V sobi pa pospravlja Mijat novce in govori za Marinom:
»Sedaj te imam v pesti! Sedaj se mi bodeš pokoril za to, kar si mi storil pred petimi leti, ko si me tožil zaradi tatvine! Ali misliš, da sem pozabil ? — In kaj sem ti vzel ? Sodček rakije za grlo! — Tvoje novce imam, za to prejmeš mojo osveto! Onih deset zlatov ti darujem!«
Smeje se skrije nevarni stroj pod posteljo.
»Kaj so meni storili Vladičevi?«
Sedaj se zamisli. Nekako zadovoljna radost ga obide, ko reče:
»Ali bode to veselje!« —
III.
Jasno je napočilo jutro osmega kimovca.
Hugon je pohajal po brdovji. Gnala ga je nekova notranja sila, da se je posvetoval sam v sebi. »Česa še iščem tukaj? Evdoksije ni moči pripraviti do drugih mislij, in sam živim čudno zaničljivo!«
Kri mu šine v lice, ko takd pomišlja, in odloči se odpotovati. Ali zdajci se domisli: »In kaj bode z Evdoksijo?« Toliko se ga je privadila, da bi jako čutila njega odsotnost, pogrešala bi ga in žalovala! Zatd je trdno u ver jen, da mora ostati.
Več dnij je že trajal dni notranji boj, ne da bi mogel ukreniti kaj pravega. Sedaj pa sklene, naj odloči Evdoksija sama, ali bi ostal ali ne.
Ko se vrne v väs, zbirajo se baš v pristanišči ovenčani čolni in z mrčjem pokrite ladjice, da odrinejo proti Sutorini k beli Marijini cerkvici. Ostali stanovniki roški pa postajajo pred hišami in gledajo za odhajajočimi znanci.
Evdoksija je stala na balkonu, čegar ograja je bila odičena s cveticami in olejandri. Ko jo Hugon ugleda, pozdravi jo, trdno odločen, naj prčcej razsodi o njega nameri.
Napoti se v nje hišo, kjer ga vzprejme prijazno kakor vselej in ga za roko odvede na balkon.
Kakor temno - modra planota se razprostira pred njima morje, samd krožci lahnih valov se bliščč v svetlem solnci. Ladje na jadra in na vesla orjejo po valovji iz vseh krajev. Petje in radosten smeh se razlega ž njih, in mogočno pluje med njimi proti Kotoru parobrod, kakor bi plaval labod skozi gdste vrste kričečih rac.
»Tam plove ladja, ki me morda že jutri odpelje,« reče Hugon na lahko.
Evdoksija se zgane.
»Kaj, oditi hočete?« izpregovori s tresočim glasom.
»Rad bi ostal pri vas za vse življenje! Toda čemu? Bodiva si odkritosrčna. Znano vam je, kakd vas ljubim . . .«
»Nikar! Ne govorite dalje, ljubi Hugon« — prvič ga je nagovorila po imeni — »ne težite mi duha, ki je itak žalosten dovolj. Usmilite se me in ostanite mi prijatelj kakor do sedaj — o potovanji pa ne govorite.«
»In vender moram!« reče Hugon, umikaje se nje pogledu. »V strastnem, nekoristnem boji se mučiva, in oteti se ne moreva, dokler
ne opustite nesrečne misli, ki vas samö trpinči . . . Marina ne ljubite in vender mu hočete podati roko!«
»Ako takd mislite, to je sevčda najbolje, da odpotujete«, seže mu dčklica tožna v govor. »Morda je bolje — za vas, ako me pustite sdmo.«
Bledo je nje lice, okd žareče in brez solza.
»Ali za Bdga, kakd temu pomoči, Evdoksija? Čujtc me. recite odkrito Marinu, da ga ne marate, da mu nc morete biti /ena!«
»Ne, ne! Obetala sem mu, in ako me ne oprosti sam, tedaj se ne morem oteti teh spon. Oprostil pa me ne bode, dasi mi umira srce. Na pravico svojo se opira, in ni ga človeka, da bi mu jo ovrgel, kaj li jaz!«
»Ali to je nečloveško! Saj se mu niste prodali z dušo in telesom!«
»Nevesta se ne smč izneveriti obetu. Nikdo bi me ne pogledal!«
»In svojega življenja srečo hočete Žrtvovati predsodku, prenagljeni besedi, dasi proti volji svojih roditeljev? Mlado življenje bi vpregli v jarem, ki vas bode težil vse življenje? In ne samd svoje sreče, Evdoksija, vi žrtvujete tudi srečo nekoga drugega — zaradi nepremišljene zvestobe!«
»Kakd me žalostite! Da bi mogla ravnati drugače — danes vam povčm odkrito: da morem drugače, nikdar bi ne učakali žalobe zaradi mene! Druga bi si izvolila smrt — jaz vzprejmem trdnega srca, kar mi prinese bodočnost, dasi dobro včm, da ima meni zgolj togo!«
»Tedaj vidite, Evdoksija,. da jc res bolje, ako grem. Glejte, kakd se dviga dim iz dimnika! Jutri se vrne parobrod in me odpelje v domovino!«'
»In jaz ostanem tukaj — toda pojdite, saj mora biti takd ! Kdo vč, kaj bi se pripetilo! Ali ločiva se prijateljski, samd to mi obetajte,« reče Evdoksija na pol glasno.
»Nikdar te ne pozabim, ti vzorno, hrabro deklč! Nebeški Oče te blagoslovi in ti zlajšaj breme, katero vzprejmeŠ takd svojevoljno,« odgovori Hugon in ji stisne rokd.
»Ne svojevoljno« odgovori dčklica. »Bil je čas, ko sem poznala samö Marina in se nddejala, da bodem srečna ž njim. Takrat sem sc mu obljubila. In prišel je čas, ko sem se mu izneverila v srci . . . Sedaj je vse pri kraji . . . Toda pustiva te misli. Danes prebijva dan, kakor bi ne bila govorila ničesar.«
»Kakor želite, Evdoksija! Žalovati nama bode sevčda Šc Časa dovolj.«
»Pojdite sedaj, da pomagava očetu urediti našo ladjo. Kakd se veselim popoldanske vožnje! Zadnje moje veselje bode . . . Kje bodete jutri obsorč ?«
Predno ji more odgovoriti, odvede ga v bližnjo sobo, kjer stari kapetan preizkuša vrvi in nekemu mornarju naroča, kako je opraviti Čolne.
Skoro pride tudi Marino.
»Kaj pa delate tukaj? Čemu te priprave? Evdoksija in vi se bodete peljali z menoj na moji ladji!«
»Dobro,« reče Hugon posiljeno vesel, »z menoj pa se popelje mati. Radoveden sem, katera ladja bode prva!«
Lahke, svetlo-sive meglice so polcgalc po vrhovih golih gora, znak, da po zračnih višinah prevladuje sever. »Burja visi na gorah«, govorf ljudstvo. Hladen vetrič je pihal od severovzhoda čez zaliv, ko so popdldne odrinili štirje čolni po morski ožini proti prostemu morju, kjer so se postavili v vrsto.
Na levem krilu je stala jadrenica Marinova. Na sprednjem predelu j c sedela Evdoksija, na krmilu stari Vladič, Marino pa sc jc bavil z vrvmi pri jadrih in se razgovarjal z nevesto.
Na drugi ladji sta bila Hugon in mati Evdoksijina z nekovim ribičem; dalje sta došli še dve jadrenici iz Rož.
»Pred vetrom tja!« vikne kapetan.
Jadra se razpnd, in čolni zdričč po valovih, kamor jih žene vetrič. Takd plujejo skoro v premi črti; kär Marino neokretno nategne vrvi in zavrne jadra takd, da krene njega ladja proti bregu.
»Kaj pa je?« vpraša Vladič.
»Vrvi so se zamotale,« odgovori Marino. »Pojdite, oče Nikcfor, uredite jih zopet, dočim bodem jaz vladal krmilu.«
»Dobro! Pa drži naravnost in krepko, da pridemo zopet v vrsto!« reče starec in se mu umakne.
Evdoksija sedi mirno na sprednjem kraji. Samd nekoliko odgovarja Marinu, ali zaradi vetra ga ne umeje dobro. Bleda je, in nje oko pogostoma zrč na ladjo, kjer je nje mati.
Sedaj je kapetan uredil vrvi. Sčdel je sredi ladje, čvrsto jih nategnil in zapovedoval dnemu na krmilu.
Tedaj pogleda Marina. Bled kakor stena je, in lice mu je razrito od notranjega strahu.
»Kaj ti je, Marino?« vpraša ga Vladič sočutno.
»Nič posebnega. Glava me boli!«
»Ali naj krenemo k bregu? Morda ti odleže!«
Marino pogleda na uro: »Ne, ne; le dalje v istem teku!« reče s tresočim glasom.
»Toda ti nisi zdrav,« ugovarja kapetan.
»Ej, nič ni, skoro preide. Le dalje!«
Vladič nategne vrvi in krene takd, da se veter na vso moč uprč v napeta jadra; kakor ptica leti ladjica, pustivši vse druge za seboj.
»Ural« zazveni z drugih ladij. Evdoksija vihti z robcem, Marino sname klobuk in pozdravlja — zdajci zamolkel pok, in s strašnim krikom šine Marino z deskami vred kvišku; krmilni del ladje je razrušen, sprednja polovica pa odleti po površini, takd da se stari kapetan zvrne v mörje. Evdoksija se pridržuje na skrajnem robu.
Kaj se jc pripetilo ? Nikdo si ne more pojasniti nesreče, toda vsi hitč na pomoč. Kapetana ujamejo iz valov, ali Evdoksija je izginila z ladjinim delom vred.
Hugon sleče gorenjo obleko in preži, kje se kaj prikaže. Zdajci ugleda nedaleč Evdoksijin robec, s katerim mu je prej odzdravljala. Ilitro skoči v morje in plava proti njemu. In kakor bi mu hotelo nebo poplačati srčnost, prikaže se dčklica na površini. Hugon jo hoče prijeti, ali Evdoksija se brani, rekši: »Säma splavam do ladje; pomagajte mi le, da pridem vänjo!«
In skoro potem sedi poleg prestrašene matere. Sedaj, ko jc minila nevarnost, joče se na tihem, ne vedoč zakaj.
V	tem iščejo drugi Marina. Toda nikjer ni videti sledu, le mdrje je rdeče od krvi. Ladjica z Vladičevo družino krene domöv. Nem sedi stari Vladič; srčna žalost ga je obšla. Noge ga bolč, sam ne vč, kaj ga je toliko dregnilo, da jih ne more iztegniti. Tudi mati je kakor okamenela od strahu. Ribič na ladji vesiä urno, in Hugon ga podpira na vso moč. Njega oko zre ljubeče na bledo Evdoksijo. Ko se približajo pristanišču, obledi dčklica še bolj, napdsled se nasloni na mater in omedli. Brzo jo prenesö v hišo; tudi kapetan nc more sam hoditi.
Hugon pošlje po zdravnika, in v tem ukrene, kar je najpotrebnejšega. Očeta in hčer, ki se skoro zopet zavč, morajo spraviti v posteljo.
Hugon prime dčklico za hladno roko in jo iskreno pritisne na srce; Evdoksija ga tožno pogleda, potem zamiži.
V	tem času je odšlo mnogo čolnov iskat Marina. Ko se proti večeru vrnejo, našli so Marina mrtvega in strašno razkosanega.
Odpeljali so ga v Ercegnovi.
Ona »mala stvar« Mijatova je bila spravljena pod krmilom in je storila svojo dolžnost o zaželenem času. Toda uničila je njega sa-
mega, ki jo je naročil; öni pa, katerim je bila namenjena poguba, oteli so življenje.
IV.
Nezgode ni bilo moči pojasniti. Očito se je namerjalo zločinstvo; toda komu je bilo namenjeno in kdo ga je provzročil, tega se ni mogel domisliti nikdo. Ako je včdel Marino zanje, vzel je tajnost s seboj v grob. Tudi sodna preiskava, ki je bila Hugonu jako mučna — zakaj vč-deli so o njega srčni zvezi z Evdoksijo — ostala je brezuspešna. Dokazala pa je nedvojbeno, da ni bil Hugon v nobeni dotiki z zločinstvom.
Evdoksija ni zbolela. Zdravi duh, krepki nje život sta jo ubranila bolezni. Slabše je bilo kapetanu, kateremu so se noge zeld pobile. Vender je tudi njega tolažil zdravnik, da skoro okreva.
Kakor prej je zahajal Hugon tudi sedaj k VladiČevim. Ali Evdoksija se mu je boječe izogibala, in sam je predobro cenil nje notranji boj. Moral se jc pa tudi ozirati na sosede. Torej se je sedaj, ko ni bilo več nevarnosti ni za očeta, nI za hčer, odločil odpotovati na sever.
Evdoksijo naprosi zadnjega razgovora. Deklica ga prijazno vzprejme, prime ga za roko in mu iskreno pogleda v oči.
»Prav je, Hugon, da odpotujete. Sedaj vas ne zaviram več. S starimi spomini moram säma dognati boj. — Kdo bi si bil mislil käj takega!«
»Pustiva minulost, draga Evdoksija, govoriva rajši o bodočnosti.«
»Nikar, nikar, ničesar o tej, sedaj ne!« brani se ona. »Ko bodete domä, spominjajte se me in pišite mi, kakd živite. Tolažilo me bode v tej samoti!«
»In kadar pozabite starih zavez, ali smem priti po vas, po nevesto svojo?« reče Hugon iskreno.
Evdoksija stoji nepremično. Zdajci povesi okd in reče polglasno:
»Vrnite se in vzprejmite srce, ki vam jc takd zvesto, tolikanj udanol«
Solza ji priigrä v oči in obvisi na temnih trepalnicah, ko se mladenič skloni k nji in jo rahlo poljubi na čelo.
»Sedaj odpotujem lahkega srca!« vzklikne Hugon radostno. »Poslavljam se v svesti, da se skoro vrnem. Z Bogom, ljuba moja, in pričakuj me l«
Žalno in vender veselega srca zrč dčklica za njim, ko se grč poslavljat od nje roditeljev. In ko se zaprd vrata za njim, obrne se proti podobi pomočnice Marije: »Blagoslovi ga na poti, ti zvezda morjä 1 Ohrani ga, saj je vse moje veselje na zemlji 1«
Jesen s svojimi plohami in viharji je minila. Pogostoma so morale ladje iskati zavetja v varnem pristanišči Rož in čakati, da se jim posreči prepluti ožino, ki drži iz Boke v širo mdrje.
Nastopila je zima. Gole višine strmih gora so se lesketale v bliščeči snežni krasoti, obrežje pa je zelenelo kakor spomladi.
Stari Vladič je popolnoma okreval, in Evdoksija mu je pomagala vedno iz nova čistiti in urejati njega zbirke. Vsa družina je živela več zase. Hugon je dopisaval često, in ko je prijadralo novo leto v dčžel, naznanil je, da skoro dojde po nevesto svojo.
Evdoksija se je v tem času razcvetela še krasncjc. Otroški obraz jc vzprejel vzorni odsev ženske resnosti: iz neizkušene dčklice jc vzrasla ljubeča žena, in srčno vesela je pregledovala zaklade, ki so se pripravljali za poroko. Mati pa je delala po svoji mirni navadi in učila hčer vsem potrebam, ki lepšajo dom in omiljujejo domačnost.
Nekega jutra stopi stari kapetan k hčeri in reče:
»Bil sem gori na brdu. Parobrod se žc vidi.«
»Tedaj pojdi z mano, oče, pojdi, da pozdraviva njega!«
Rckši odvede očeta na dno mesto, kjer je nekdaj — na pol otrok — pozdravila Marina in kjer je pozdravljala odhajajoča prijatelja. In sedaj, ko krene parobrod v mogočnem krogu skozi ožino, ne more sc ubraniti solzam. Z robccm vihra, in glej, na kraji ladje takisto nekdo vihti bel robec; ihte se privije dčklica očetu: »Oh, oče moj, kakd sem srečna!«
»Kakor si zaslužila, ubogo dete!« izpregovori Vladič ginjen in jo pritisne nase. >Vender glej, še nekdo drug pozdravlja! To bode moj Rihard! — Pojdi, da ju slovesno vzprejmemo.«
Se nekoliko mahljajev z robci, potem pa hitita domdv: v jedni uri morata dospeti prijatelja.
Vsa vas jc na nogah, ko se razširi ta novica. Vsi hočejo pozdraviti obljubljena potnika na produ, tudi Evdoksiji na veselje, zakaj »biser roški« so čislali vsi.
Sedaj se približa ovenčana ladja, katero je poslal Vladič po prijatelja, sedaj prisloni, sedaj skočita Hugon in Rihard na kopnino. »Dobro došla!« pozdravljajo ju vsi. Stari Vladič iskreno objame si-novca svojega, in tudi Rihard čuti njega objem. Potem ju odvede v hišo k ženam.
t Evdoksija!« — »Hugon!« vzklikneta oba zajedno. Hugon objame nevesto, in ona skrije glavico na njega" prsih . . .
mernim uvodom. Tretja knjiga nam prinese nadaljevanje „Slik iz občega zemljepisa" od prof. Hoiča, za četrto pa je prof. Carič v spomin štiristoletnice, odkar je bila odkrita Amerika, pripravil spis „Krištof Kolumb in odkritje Amerike". Peta knjiga bode nadaljevala občo zgodovino in obsezala prevod „Mignetove zgodovine francoske revolucije'' od prof. Rabara. Tem prezanimljivim poučnim knjigam se pridružijo tri zabavne, med katerimi bode roman, kjer nam Gjalski opisuje dobo „ilirsko" in nje prvake. Za deveto knjigo je prof. Senc prestavil „Plu-tarhove životopise slavnih Grkov". V svoji zalogi, a Matičarjem po znižani ceni, izda „Matica" letos tudi prof. Klaičevo „Hrvaško pesmarico", dočim je nadaljevanje „Knjižnice za hrvaške trgovce" prepustila dežčlni vladi, kateri je v ta namen izročila vse dotične rokopise, kolikor jih je bilo že pripravljenih za tisek.
V gospodarskem svojem poročilu je gosp. Kostrenčič najprej omenil, da je MatiČina hiša dozidana in da so poravnani vsi troški v znesku 74.930 gld. Ker je mestno starejšinstvo zemljišče „Matici" darovalo in ker je zaradi novega kolodvora vrednost hiš sploh poskočila v tem kraji mesta, zatd je Matičina hiša danes med brati vredna najmenj 90.000 goldinarjev. Od hišnih dohodkov se bodo 4°/0 trošili v književne namene, ostali denar pa se bode vlagal v posebno amor-tizacijonalno glavnico, od katere se bodo plačevali davki, popravki in kar bode sicer treba za vzdržavanje hiše. — Udov je štela „Matica hrvaška" 1891. leta 8.100, torej za 313 več nego leta 1890. in sploh več nego kdaj prej. Od teh je bilo 1.267 ustanovnikov in 6.833 nikov. Dohodkov je imela lani 29.776 gld., od katerih je 22.584 gld. potrosila za izdane knjige, 3.353 gld. dodala temeljni glavnici, ostalo gotovino 3.839 gld. pa vzela na letošnji račun. Vsega Matičinega imetja skupaj z raznimi ustanovami za nagrade pisateljem je sedaj 140.628 gld., in sicer 90.000 gld. na Matičini hiši, 50628 gld. pa v raznih državnih pismih. Razven tega ima „Matica" v svoji zalogi še za 14.000 gld. nerazprodanih knjig. Za novce, ki so ji ostali od nabrane vsote za nagrobni spomenik Avgustu Senoi, dala jc pri hrvaškem umetniku RendiČi izklesati istega pesnika veliko marmorno poprsje, katero podari zagrebškemu mestu, da ga postavi kje na odličnem trgu.
Ko je „Matica hrvaška" leta 1876. prešla v mlajše roke, štela je vsega skupaj 32.640 gld. imetja; pod vodstvom novega odbora, zlasti prezaslužnega tajnika in blagajnika gospoda Kostrenčiča, narasla je za petnajst let na že omenjeno vsoto 140.628 gld.! Kdo bi se ne veselil tolikega uspeha! In kaj je največ pripomoglo temu uspehu? Pripomogla je zloga in neomejeno vzajemno zaupanje odbornikov, ki so
Pisma iz Zagreba.
Pise Josip Starč.
XXVI.
ikar nam nc očitajte, da vam kar zaporedoma pišemo o jedni in isti stväri. Danes se je to zgodilo proti naši volji; hoteli smo vam za »Listek« poslati nekoliko vrstic o zadnjem občem zboru »Matice hrvaške«, ali povedati je zanimljivega, da jc navzlic lapidarnemu pripovedovanju kratko poročilo naraslo na dolgo pismo. »Zvonovi« čitatelji nam tega izvestno ne zamerijo, zakaj kdo drug nego leposloven list poročaj o razvoji književnih društev in se ž njimi veseli lepih dnij njih življenja? Petdesetletnica pa je v življenji posameznega človeka kakor v življenji društva gotovo lep dan, zlasti če si je slavljenec v svesti, da je storil svojo dolžnost, in če vidi, da njega delovanje ni bilo brez dobrega uspeha. V slavo petdesetletnice se pišejo vse drugačni članki, nego je suho naše poročilo. Ali tudi tega ugovora se ne bojimo, prepričani, da najlepši slavospevi ne morejo nikogar takd počastiti, kakor ga častč sama njegova dela.
»Matica hrvaška« je imela dnč 19. ržčnega cvčta t. 1. svoj obči zbor, s katerim je zajedno tiho in dostojno postavila svojo petdesetletnico. Predsednik prof. Smičiklas je torej v svojem govoru sdsebno naglašal to stran občega zbora in v zanimljivih črtah opisal razvoj »Matice hrvaške« prvih petdeset let nje življenja. O tem, kakor sploh o novejšem kulturnem razvoji hrvaškem, poročali smo že o raznih prilikah v prejšnjih pismih. Zatd ponovimo tu iz predsednikovega govora le prav na kratko, kar je najimenitnejšega. Prof. Smičiklas loči dosedanje življenje in delovanje »Matice hrvaške« v pet dob. Od leta 1836.—1842. (I. doba) delale so se le priprave zänjo. Najprej je hrvaški dežčlni zbor leta 1836. ukrenil, da se osnuj »društvo za vzgajanje närodnega jezika in literature.« Ali ker se je vlada upirala potrditi ta ukrep, ustanovili so grof Janko Draškovič in njega tovariši v Zagrebu čitalnico in v nji razpravljali in delali za ndrod svoj ter leta 1840. osnovali narodno gledališče, leta 1841. gospodarsko društvo in muzej, leta 1842. pa »Matico« (II. doba). Ta »Matica« takrat še ni bila samostalno društvo, ampak bila je v tesni zvezi s čitalnico, ki jc nabrala nekovo glavnico za izdavanje knjig. Takd je ostalo do leta 1850. Izdavali so stare pesnike dalmatinske in perijodiški spis »Kolo«,
bilo toliko
v katerem so priobčevali , članke za literaturo, umetnost in närodni jezik«. Leta 1847. je vlada dovolila ustanovitev „hrvaško-slavonskega književnega društva", ali v tem je prišlo burno leto 1848., ki je skalilo mirno delovanje čitalnice. Od leta 1850.—1858. (III. döba) jc bila „Matica ilirska" samostalno društvo, ali nič käj se ni mogla oživeti. Izdavala je leposlovni list „Neven", nadaljevala tiskanje starih dalmatinskih pesnikov in tudi mislila na druge koristne knjige za narod. Od leta 1858.--1874. (IV- doba) je „Matica hrvaška" lc šc životarila; nje gospodarsko razmerje jc bilo silno nepovoljno, a novo ustavno življenje in akademija znanostij sta ji odtegnili najboljše delavcc. Misliti je že bilo, da se „Matica hrvaška" razcepi v zgolj znanstveno društvo in da se stopi z akademijo in v društvo za izdavanje knjig preprostemu ljudstvu, zakaj osnovala je znanstveni časopis „Književnik" in ločila od svojega imetka „glavnico za ljudske knjige". V tem so sc leta 1874. (V. doba) mlajši možje postavili na noge, vpisali se v velikem številu v „Matico", da so imeli v občem zboru večino in takd v svoje roke dobili vso upravo „Matice ilirske", katero so takoj prekrstili v „hrvaško" in ji prenaredili pravila. Kakd lepd se je „Matica hrvaška" odslej razcvitala in kakd je rodila čimdalje lepšega in boljšega sadu, vse to je „Zvonovim" čitateljem dovolj znano. — Na konci svojega govora je predsednik povedal veselo novico, da se prvi zvezek željno pričakovanih narodnih pesmij že prireja za tisek. Doslej to nikakor ni bilo mogoče, zakaj „Matica" je morala zbrati vse pesmi, kar jih je še v närodu, predno se je mogla lotiti izdavanja. Sedaj, ko je to zbiranje dovršeno in si je „Matica4' pridobila sto raznih zbirk, urejujejo štirje zvedeni profesorji • strokovnjaki to silno nakopičeno narodno blagd, in delo pojde hitro izpod rok.
Za predsednikom je poročal marljivi gospod Ivan Kostrenčič najprej kot tajnik in potem kot blagajnik Matičin. Omenil jc smrti prof. Lorkoviča, neutrudnega odbornika Matičincga in pisatelja narodnogospodarskih knjig, kateremu bode težko najti naslednika; spominjal se je tudi drugih umrših dobrotnikov in poročal o lanskem književnem delovanji, o katerem smo že govorili v zadnjem pismu. Za leto 1892. izda „Matica hrvaška" zopet devet prelepih knjig razne vsebine, med njimi nekoliko takšnih, ki primerno poslavč nje petdesetletnico. Prva knjiga bode imela popolno „Zgodovino Maticc hrvaške" in dvanajst životopisov najzaslužnejših Matičinih udov in de-lavccv z njih podobami. Spisujetajo prof. Smičiklas in prof. dr. Markovič. V drugi knjigi nam podä hrvaški pesnik prof. Badalič „Antologijo" hrvaškega pesništva od najstarejših časov do denašnjega dnč s pri-
mernim uvodom. Tretja knjiga nam prinese nadaljevanje „Slik iz občega zemljepisa" od prof. Hoiča, za četrto pa je prof. Carič v spomin štiristoletnice, odkar je bila odkrita Amerika, pripravil spis „Krištof Kolumb in odkritje Amerike". Peta knjiga bode nadaljevala občo zgodovino in obsezala prevod „Mignetove zgodovine francoske revolucije4' od prof. Rabara. Tem prezanimljivim poučnim knjigam se pridružijo tri zabavne, med katerimi bode roman, kjer nam Gjalski opisuje dobo „ilirsko" in nje prvake. Za deveto knjigo je prof. Senc prestavil „Piu-tarhove životopise slavnih Grkov". V svoji zalogi, a Matičarjem po znižani ceni, i zdi „Matica" letos tudi prof. Klaičevo „Hrvaško pesmarico", dočim je nadaljevanje „Knjižnice za hrvaške trgovce" prepustila dežčlni vladi, kateri je v ta namen izročila vse dotične rokopise, kolikor jih je bilo že pripravljenih za tisek.
V gospodarskem svojem poročilu je gosp. Kostrcnčič najprej omenil, da je Matičina hiša dozidana in da so poravnani vsi troški v znesku 74.930 gld. Ker je mestno starejšinstvo zemljišče „Matici" darovalo in ker je zaradi novega kolodvora vrednost hiš sploh poskočila v tem kraji mesta, zatd je Matičina hiša danes med brati vredna najmenj 90.000 goldinarjev. Od hišnih dohodkov se bodo 4% trosili v književne namene, ostali denar pa se bode vlagal v posebno amor-tizacijonalno glavnico, od katere se bodo plačevali davki, popravki in kar bode sicer treba za vzdržavanje hiše. — Udov je štela ,,Matica hrvaška" 1891. leta 8.100, torej za 313 več nego leta 1890. in sploh več nego kdaj prej. Od teh je bilo 1.267 ustanovnikov in 6.833 nikov. Dohodkov je imela lani 29.776 gld., od katerih je 22.584 gld. potrosila za izdane knjige, 3.353 gld. dodala temeljni glavnici, ostalo gotovino 3.839 gld. pa vzela na letošnji račun. Vsega Matičinega imetja skupaj z raznimi ustanovami za nagrade pisateljem je sedaj 140.628 gld., in sicer 90.000 gld. na Matičini hiši, 50628 gld. pa v raznih državnih pismih. Razven tega ima „Matica" v svoji zalogi še za 14.000 gld. nerazprodanih knjig. Za novce, ki so ji ostali od nabrane vsote za nagrobni spomenik Avgustu Šenoi, dala jc pri hrvaškem umetniku Rendiči izklesati istega pesnika veliko marmorno poprsje, katero podari zagrebškemu mestu, da ga postavi kje na odličnem trgu.
Ko je „Matica hrvaška" leta 1876. prešla v mlajše roke, štela je vsega skupaj 32.640 gld. imetja; pod vodstvom novega odbora, zlasti prezaslužnega tajnika in blagajnika gospoda Kostrcnčiča, narasla je za petnajst let na že omenjeno vsoto 140.628 gld.! Kdo bi se ne veselil tolikega uspeha! In kaj je največ pripomoglo temu uspehu ? Pripomogla je zloga in neomejeno vzajemno zaupanje odbornikov, ki so
se vsekdar udajali sklepu večine, in dasi so bili časih v marsičem tudi različnih mislij, v plemenitem trudu za Matičin razvoj so se ujemali vsekdar. Treba ni še posebe naglašati, kakd navdušeno je obči zbor vzprejel to veselo poročilo, katero je jednoglasno odobril. Se več. Neutrudnemu gospodu Kostrenčiču je skupščina izrazila svoje „svečano in najtoplejše priznanje" in z burnimi „Zivio-klici" zahtevala, naj se to priznanje zapiše v zapisnik.
Nato je obči zbor v slavo Matičine petdesetletnice vzprejel dva imenitna predsednikova predloga. Ukrenil je, naj se mrtvi ostanki prvega utemeljitelja in začetnika „Matice", grofa Janka Draškoviča ob Matičinih troških iz Radgone na Štajerskem prenesd v Zagreb v skupno grobnico „ilirskih" prvakov. Grof Draškovič je bil namreč na poti v Glcichenberg, ko ga je v Radgoni zadel mrtvoud. Na smrtni postelji je prosil navzočne prijatelje, naj ga mrtvega prenesd na Hrvaško in ga pokopljejo v domači zemlji. Bolj nego kdo drug se čuti „Matica hrvaška" dolžna, da mu izpolni to zadnjo željo. Takd je sodil odbor, in takd je sodil tudi obči zbor, ki je pritrdil odboru brez ugovora.
Prav takisto je obči zbor jako navdušeno sklenil, naj se utemelji posebna ustanova za podpiranje hrvaških književnikov in umetnikov ter njih vdov in sirot. „Matica" je v ta namen od svoje glavnice takoj določila io.ooogld., ki se vknjižijo na Matičino hišo, dokler se ne izplačajo od prihranjenih letnih dohodkov. Ali to jc lc temelj prekoristni in potrebni ustanovi, in „Matica" se nädeje za trdno, da se najdejo rodoljubi in ljudoljubi, ki bodo z dobrovoljnimi prineski pomnožili to ustanovo, da bode mogla tem izdatneje podpirati književnike, zlasti njih vdove in sirote. Ko je predsednik vprašal, ali ima kdo kaj pomislekov zoper ta predlog, bilo je vse tiho; v tem vstane meščan Nikola Grabina, vzame listnico iz žepa in položi petdeset goldinarjev, da se kot prvi dar pridene ravno sklenjeni ustanovi. „Živio!" zazvenelo je vrlemu domoljubu, in marsikdo je bil ginjen do solz, vidčč, kakd vč star meščan ceniti zasluge naših književnikov, ki dandanes Še nikakor nc morejo živeti ob svojem peresi, ampak si morajo iskati še drugega zaslužka, da ne trpč bede in potrebe. Toda kakšno bi bilo narodno naše stanje danes, da ni književnikov? Na to vprašanje odgovori čitatclj sam. In vender vidiš še dandanes ljudi, ki prezirajo književnika in se mu morda celd posmehujejo. Bog daj, da bi nova ustanova prav hitro narastala in da bi prav ona mogla čim prej izboljšati stanje naših književnikov in njih rodbin l
Sedaj pa še nekaj. Recite, kar hočete, ali mi mali ndrodje ne bodemo nikdar imeli tolike literature, da bi prav ob svojem mogli
živeti duševno življenje svoje. Saj vidimo, kakd slastno sezajo po tujih dobrih plodovih celd Nemci, ki se tolikanj ponašajo z včliko svojo kulturo in književnostjo. Sram jih ni trgati lepih cvetic niti po tolikanj preziranih slovanskih tratah in gredicah, da jih potem presajajo v svoje vrtove. Zatd se tudi mi nikakor ne smemo načelno braniti tujih plodov; le to glejmo, da nam ne ostrupč in ne zadušč domačih nasadov! „Matici hrvaški" se prav pogostoma ponujajo prevodi, in zadnjih let je bilo o tem zeld Živahnega obravnavanja v odborovih sejah. Napdsled so vselej zmagali tisti, ki so za to, da „Matica" ne izdajaj prevodov. Toda s tem to vprašanje nikakor ni bilo rešeno, in zopet in zopet je kdo iz nova izprožil misel o prevodih slovečih književnih plodov drugih narodov. Končno se je našel srednji pot, ki je takoj združil nasprotna mnenja. Nekdo je nasvetoval. naj „Matica" dobre prevode po neki sistemi vzprejema v svojo zalogo in naj jih udom prodaja po znižani ceni, kakor jim daje muzikalnih skladeb ter grške in latinske klasike. Ta nasvet je bil takoj vsemu odboru po volji, in začelo se je o njem premišljati. V tem je stopil na čelo bogoštovnemu in nauč-nemu oddelku dežčlne vlade duhovit in za vsak napredek navdušen mož, presvetli gospod dr. Izidor Kršnjavi, ki jc na visoko svoje mesto prinesel mnogo mnogo prelepih kulturnih osnov, za katere mu želimo le potrebnih pomočkov, da bi jih mogel čim prej oživiti. Za te njegove osnove, o katerih danes še ne moremo govoriti, došli bi mu dobro vzorni prevodi novodobnih klasikov raznih mlrodov. Ko je torej vlada „Matici hrvaški" za leto 1892. zopet prisodila podporo 1.300 gld., priporočala ji jc v istem odpisu, naj čim prej začne izdajati prevode novodobnih klasikov, prav takd, kakor izdaja stare klasike; zakaj vlada hrvaška je prepričana, da bodo takšni prevodi močno pospeševali razvoj hrvaške knjige, in prav zatd jc voljna takšno podjetje podpirati prav krepko. Takšno vzpodbujanje z najvišjega mesta je Matičin odbor le še bolj ohrabrilo, in ukrenil je, da se delo takoj začnč. Vender je hotel odbor za takd imenitno podjetje prej zaslišati mnenje občega zbora, ki je imenitni predlog prčcej odobril in veselo pozdravil. — Povejmo pri tej priliki, da misli „Matica hrvaška" v tej zbirki izdati tudi knjižico izbranih najboljših slovenskih pesniških proizvodov, dasi je sicer načelno proti temu, da se slovenske knjige prevajajo na hrvaški, hrvaške pa na slovenski jezik.
Napdsled je obči zbor pooblastil Matičin odbor, da smč po svoji previdnosti dokupiti staro mestno vojašnico tik nove MatiČine hiše in jo prezidati, da bode „Matici" na korist, mestu pa na olepšavo. Ako dožene „Matica" še to osnovo, imela bode velikansko poslopje, ki bode gledalo na dve ulice in na lepo šetališče Zrinjevac.
Pri volitvah so bili izvoljeni vsi stari odborniki, le namesto umršega prof. Lorkoviča je bil izvoljen pisatelj Šandor Gjalski. Če povčmo še to, da je ta dan z Matičine hiše vihrala narodna zastava in da so se zvečer odborniki in pisatelji kot gostje predsednikovi in tajnikovi zbrali v Matičinem domu, poročili smo prav natanko, kakd smo brez vsega hrupa dostojno praznovali imenitno petdesetletnico „Matice hrvaške", tega prvega in najobljubijenejšega književnega zavoda hrvaškega, kateremu ne najdeš nasprotnika ne med stanovi, ne med politiškimi strankami. To pa nam priča iz nova, kakd je prav književnost tisto vzvišeno polje, na katerem se polegajo strasti in na katerem si podajajo roke možje, kateri sicer stojč nasprotno drug drugemu!
Slovo.
Ti še evetčš v pomladni dobi,
Hladneje sije /ar njegov — Jesen se bliža meni, draga, Ze hladnih veje «lili vetrov. Oprosti, če ljubezen vrela, Ki žarno ziile je gorela,
Brezskrbno na desnico kreni. Odločena jc leva nični,
In v srci li cvetč pomlad. Umekni se jeseuski zlobi, Da te ne zamori nje hlad;
Ugašali jc zdaj začela,
Kjer vetri vejejo strupeni In kjer mori jeseuski hlad.
Ko hladnih veje dih velrov!
Fr. Gestrin.
v
Želja.
(emlja tam lezi na vzhodi, ZI:Ue dviga v zrak bregove;
Spel nazaj bi nad prepadi Nesla krila me razpela: Zidal grad domd z zakladi I .ep bi, kakor veža sveta
Bisere tam v lišp narodi Bogslvom nosijo v hramove.
Plaval bi pod nebom jasnim
Bisere bi s prstom smelim
Tjakaj v önc kraje zlate, Vstavil se nad rajem krasnim,
Vpletel v kodre devi svoji, A rubin nad čelom belim
Po zaklade šel bogate.
Bliskal boginji bi moji . . .
Glasbena doba 16. stoletja in Jakop
Gallus.
V spomin njegove tristoletnice. Spisal X (Konec.)
^Jlakö obljubljena in razširjena so bila Gallusova dela že v njega dobi in še dolgo po njegovi smrti, temu je pač najboljši dokaz to, da so različni glasbeniki v poznejše zbirke in izdaje cerkvenih svojih skladeb kaj radi vzpreje-mali tudi ccrkvene skladbe Gallusove. Poleg önih, kar jih je priobčil že imenovani Bodenschatz v svoji zbirki najboljših cerkvenih glasbotvorov, nahajamo več del Gallusovih v izdaji latinskih cerkvenih skladeb, ime novani »Musae Sioniae latinae« (za 4—16 glasov), katero je priredil leta 1607. v Nürnbergu znameniti nemški glasbenik in pisatelj Mi hael Praetor i us. Takisto je izdal nekatere A. Schadacus leta 1611. v svojem delu »Promptuarium musicum«, in tudi v druge zbirke, izdane po Gallusovi smrti, vzprejete so mnoge njegove skladbe v razno vrstnih seslavah. Zanesljiva glasbeno-zgodovinska izvestila nam poročajo, da so na Češkem, Moravskem, Šlcskem in Nižjeavstrijskem posebno radi gojili Gallusove skladbe in po nekod do malega proizvajali samö te. Vender so slula njegova dela tudi po drugih avstrijskih deželah in na Nemškem. Zlasti se jc prikupila zbirka »Opus musicum«, ker obseza pesmi za vse cerkveno leto in ker je razvrščena kaj uporabno. Gallusovi vrstniki so nazivali našega mojstra »slavnega«, in ta nazivek se je ohranil do denašnjih dnij, zakaj vse glasbene knjige do najnovejšega časa govorč vedno le o »slavnem« Gallusu. Priznani glasbeniki so mu predlagali svoje skladbe v odobrilo in se ponašali, ako jih je pohvalil. Takö imenujemo samö skladatelja v službi cesarja Rudolfa II., Jakopa Regnarda v Pragi, ki je slul po nemških svojih pesmih za tri do pet glasov. Gallusovo priznanje je bilo najboljše priporočilo. Kadar so hoteli izrecno poudarjati, da je skladba lepa, dejali so: »Delo jc dovršeno, kakor da ga je zložil sam Gallus.« Tudi ko je umrl, Gallusovo ime ni izgubilo svoje veljave. Res je sicer, da so se njega skladbe, razven nekaterih, ki so se ohranile v dobi treh stoletij, močno pozabile sredi 17. veka, ali temu se ni smeti čuditi, zakaj precej za staro vokalno glasbo je krenilo vse glasbeno delovanje na nov pot; pojavilo se je glasbeno dramatiško, strast veno izražanje, uvedel se je arijozni in recitujoči
zlog, nastopila jc opera, in razvila sc je instrumentalna glasba. Vzpričo vsega tega sc je glasbeni svet käj malo spominjal celo Palestrine; Gallus, Lassus, Hassler in vsi vrstniki pa so ostali pozabljeni za poldrugo stoletje. Toda nobena izprememba vsakodobnega ukusa ni mogla do cela uničiti sile in resnice, kakeršna diči proizvode te stare monumentalne umetnosti: dovolj je bilo vselej poznavalcev in častilcev stare vokalne glasbe, kateri so jo zvesto ohranili in poročili svojim potomcem. Ko se je natd v našem stoletji čimdalje bolj širilo nepri-stransko umetniško in glasbeno-zgodovinsko mišljenje, napočila je tudi doba, da so bili oteti pozabljenosti Palestrina, Orlando Lassus, Nizozemci in drugi umetniki, med njimi naš Gallus. Veščaki so skrbeli za to, da so se ohranila in dostojno cenila ta mojsterska dela; zaradi tega so prirejali različne izdaje starejših glasbotvorov. Izmed zbirk, v katere so vzprejete Gallusove skladbe, imenujemo zlasti nastopne: V Mainzi je izhajala od leta 1838. do leta 1840. Rochlitzeva »Zbirka izvrstnih pevskih del« (»Sammlung vorzüglicher Gesangstücke«); šestnajst zvezkov obsežni zbornik »Musica sacra« (Berlin, od leta 1839. do 1865.) prinaša Gallusova dela v 5., u. in 12. zvezku; Proskejeva »Musica divina« (Ratisbona, I. del od leta 1853. do leta 1863., II. del od leta 1865.) obseza 18 cerkvenih skladeb Gallusovih. Takisto so jih dokaj priobčili zborniki: Zahn, »Cerkvene pesmi za moški zbor« (»Kirchengesänge für Männcrchor«, Nürnberg, 1857., i860.). Kade, »Zbirka vzgledov h glasbeni zgodovini Ambrosovi« (»Beispielsammlung zur Musikgeschichte Ambros',« Vratislava. 1882.) in končno tudi Crommerjeva »Musica saera« (i860.— 1876.). Sloveči zbor »Ecce quomodo moritur« je ponatisnjen v mnogih zbirkah pri Bocku, Rochlitzi, Proskeji, Petcrsu i. t. d.
Iz teh starih in novih izdaj pač lahko vidimo, kakd so bila Gallusova dela razširjena, čislana in znana. Ako torej avstrijska vlada izda vse proizvode našega mojstra, poslavi s to izdajo sämo sebe in največjega avstrijskega skladatelja v 16. stoletji ter si mimo tega pridobi odkritosrčno zahvalo vseh prijateljev prave umetnosti. —
Predno poskusimo označiti in oceniti Gallusove skladbe, ne bode odveč, ako še zabeležimo nekatere nazore glasbenih zgodovinarjev o tem, kakd se je izobražal naš skladatelj. V drugi polovici 16. stoletja je namreč v nemški in avstrijski glasbi opazovati čimdalje večji tuj vpliv, zakaj takratni skladatelji so se käj radi ravnali po »vlaškem« načinu in »vlaških« oblikah. Takd so bili tudi najznamenitejši nemški mojstri proti koncu 16. stoletja v tesni zvezi z italijansko umetnostjo, zlasti z benečansko šolo. Pri dvornih kapelah v Monakovem, Draž-danih, na Dunaji, v Pragi in pri Fuggerji v Augsburgu so bili Italijani
in Nizozemci v odličnih službah. Po Avstrijskem in Nemškem so se širila benečanska dela, mladi umetniki iti vešči mojstri pa so iz teh dežela romali v Italijo, in sicer v Benetke, nekateri ccld v Rim, da bi se izobražali in poslušali italijanske glasbenike, kakor n. pr. v Benetkah Z ari in a, Andreja in Giovannija Gabrijel i j a, kateri niso bili samd skladatelji nego tudi daleč znani in čislani učitelji. Mimo drugih so prišli v Benetke ti-le skladatelji, da bi se učili pri Zarlinu ali jednem obeh Gabrijelijev: ustanovitelj orgljarske šole v Amsterdamu Pietcrs S wee line k (leta 1557.), Jakop M eil an d (živel od leta 1542. do leta 1577.). Leon Hassler (leta 1584.), Aichinger, Eccard in Kristian Erbach. Tudi Orlando La s s us se je na umetniškem potovanji dolgo časa bavil v Italiji, in največji nemški skladatelj 17. stoletja, Henrik Schütz, učil se je pri Giovanniji Gabrieliji. Zasledujč to romanje v Italijo in opazujč dna znamenja, katera so skupna Gallusu in betiečanski šoli, proglasili so nekateri zgodovinarji Gallusa za učenca beneške šole. Zanimljivo je v tem pogledu, kaj piše (leta 1885.) draždanski glasbeni zgodovinar Emil Naumann: »Med prvimi romarji-umetniki v Benetke bi utegnil bili Gallus. V tem nas ne podpira samd to, da je bil porojen na Kranjskem, torej ne kaj daleč od Benetk, nego še bolj nas podpirajo mnoge njegove ccrkvene skladbe, zlasti tri osmeroglasne motete (Cantatc Domino, Dominus Jesus, Hodie completi), katere kažejo — prav po načinu Willaertovem, ustanovitelji benečatiske šole, in nje zlogu — ločene zbore, ki si odgovarjajo v kratkih odstavkih. Tudi na beneškega mojstra Leone Leonija spominjajo imenovane in druge ccrkvene skladbe Gallusove. Verjetno je, da je Gallus, dvajsetleten mladenič, romal v Benetke in se učil pri Andreji Gabrieliji. Izvestne harmoniške trdosti, ki pa časih niso nezanimljive, Gallusa venderle ločijo od istodobnih Benečanov, težečih po popolnem blagoglasji; ali tudi izvestni spomini na nizozemski in predpalestrinski zlog se lahko prištevajo znamenjem, ki ga ločijo od Benečanov«. — Proti temu opozarja g. Mantuani na nekov predgovor v Gallusovih delih, iz katerega je razvidno, da Gallusa nikoli ni bilo v Benetkah. Po naših mislih je bil tudi Gallus zvest sin svojih prednikov, predno se mu je popolnoma razvil samotvorni genij; takd je bilo pri vseh umetnikih, ki so končno zasluli kot resnično veliki mojstri. Gledč na raznotera znamenja v njegovih delih, lahko trdimo po vsi pravici, da se je učil iz umotvorov Nizozemcev, Benečanov in Rimcev. Samouk ni bil — saj vsa glasbena zgodovina ne pozna ni jednega primera, da bi se bil kdaj samouk vzpel do tolike dovršenosti. Bivanje v umeteljivih samostanih, morda v Setičini, potem
pri cistercijcncih v Svetli in premonstratencih v Zabrdovicah je vsekakor izredno spešilo njega glasbeno izobražanje; o tem namreč ni nobene dvojbe, da je bil splošno vzgojen v samostanih in da si je v njih pridobil vsaj nekoliko strokovnega znanja. Iz kratka: bilje duhovit učenec, ki je bistrih očij pregledal slčharno globino umetnosti in se vestno ravnal po umotvorih dotedanjih mojstrov. Prisvojil si je vse umetniške izume teh del, njega geniju pa je bilo dano, da je čistil in ple-menitil umetniške oblike ter ustvarjal resnično nova, velika dela.
Da po svojih moččh pojasnimo Gallusovo svojstvenost, njega pomen in stališče v glasbeni zgodovini, treba je splošno v dveh ozirih govoriti o njega delavnosti in poudarjati napredne momente njegovih del.
Gallus je najprej cerkven skladatelj, potem m a d r i g a 1 i s t. Njegove skladbe, kolikor jih je doslej znanih, vse so vokalna dela, ustvarjena za to, da jih izvajajo človeški glasovi. Vender pravi Gallus sam, da te vokalne glasove lahko izvajajo tudi orgije ali da jih je moči igrati na instrumentih, toda le takrat, kadar bi ne bilo dovolj pevcev. Kakor v obče vse skladbe njegove dobe, tudi Gallusove skladbe niso pisane v partituri nego v knjigah, obsezajočih posamične glasove; pisanih instrumentalnih glasov pa ni. Skladal jc za 2—ioglasov, tudi za 12, 16 in 24. Izmed dvoglasnih skladeb sta zlasti zanimljiva kanona »Eripe me Domine« in »Sed et lingua mea«. Oba sta pisana po strogo kontrapunktiškem načinu nizozemske šole in se odlikujeta po umetni, semtertja najživahnejši ritmiki. V strogem kanoniškem nastopanji in prevladujoči diatoniki nahajaš pri obeh res nekatere tr-dosti, ki pa niso nezanimljive. V obče se vidi iz zloga Gallusovih cerkvenih skladeb, da je vplivalo ndnj proučevanje rimskih in bene-čanskih del. Preprosti, vzneseni čveteroglasni stavki, polni pristno cerkvenega duhä, primerjajo se prav lahko vzornocerkvencmu zlogu Pale-strinijevemu. Svečano-skrivnostno, zajedno milo in prezorno plove ta glasba kakor zvenčč dar v jasne višine. Mirno, in kadar tekst ne terja bolj dramatiškega toka, brez slčharne strasti, razvija se glasba eteriški v neskaljeni čistoti. Glasovi se stapljajo prirodno in zmerno gibaje ter se pogostoma križajo v umetnostne oblike; često pa se družijo v najjednostavnejši tonovski skladnji v Čiste akordne vrste. Izmed mnogih vzgledov takšnega genijivo-svetega izražanja navajamo samd skladbi »O salutaris hostia« in »Ecce quomodo moritur«; takisto so v mašah raztresene jednostavne skladnje take vrste.
Cerkveni Gallusov zlog nikakor ni vselej takd preprosto-vzvišen, nego kontrapunktiško umetnost nahajaš pri njem v vseh stopinjah,
kakor namreč zahteva tekst: od preprosto nastopajočih akordov do skrajnih zapletkov kanoniške skladnje. Največjim težkočam tonovske skladnje vlada Gallus navidezno brez truda in vselej takd, da njega izražanje nikoli ne pozablja ozirov, katere je dolžan stväri, cerkvi in samemu sebi; mimo tega nikdar ne dopušča, da bi tehnika vladala glasbeni misli. Gallus je mojsterski cerkven melodist; diči ga plemenita ritmiška točnost; varčno uporablja melizme in določno toniški prevaja harmonijo. Cerkvene skladbe njegove se odlikujejo po čistem značaji, vztrajni toniški modulaciji, ki ne prestopa svojih mej tudi nc takrat, kadar rabi zmerno kromatiko, po pristni kontrapunktiški umetnosti in po ravnotežji glasovnega prevajanja, katero ohranja navzlic temu, da se glasovi pogostoma križajo.
Kakor vidimo v mašah in nekaterih drugih skladbah, pisanih v omenjenem zlogu, vladal je Gallus duhu rimske šole in tudi tehniki kontrapunktiške umetnosti pri Nizozemcih; v svojem mnogoglasji in v svoji mnogozbornosti pa kaže, da je vplivala nanj tudi benečanska šola. Benečani, pričenši z Willacrtom, pisali so svoje skladbe pogostoma za več zborov. Pevske zbore so radi razpostavljali po raznih galerijah cerkvenega kora v cerkvi Sv. Marka v Benetkah, in prav zatd je bil učinek takega odpevanja dokaj večji. V tem, da je razširil to bistveno znamenje benečanske šole in mu vlil boljšega, plemenitejšega du h d, v tem tiči tudi napredni pomen na šega mojstra. Obogatil jc polifonski skladbcni način z raznovrstnejšo mnogozbornostjo; iz večine sta dva, pogostoma pa so tudi trije, časih ccld štirje zbori, kateri si odgovarjajo sedaj v jedinstvenem, sedaj v kontrastujočem pevanji ter se vzajemno spopolnjujcjo. Gallus torej vse glasove razvrščuje v zborne skupine, katere umeje razdružene izpreva-jati po individuvalnem razvijanji in kontrastujočih zvokovnih barvah, da jih spaja na konci v veličastni harmoniški polnosti, časih pa tudi takrat, kadar hoče vzvišati svoje izražanje. Semkaj pripadajo njega skladbe za 8, 9, 10, 12—16 in 24 glasov, v katerih doseza kontrastujoče glasovne učinke s tem, da postavlja nasproti ženske in moške glasove ali pa mešane zbore višje in nižje lčže. Prekrasne razpostavc prve vrste, pri katerih s pridom nastopajo deški glasovi namesto ženskih glasov, nahajamo n. pr. v sedmeroglasni skladbi «Gaudeamus omnes fideles« in v deveteroglasni »Cantate Domino«. Zborov višje in nižje lčže omenjamo samd v dvanajsteroglasni skladbi »Alleluja 1 Cantate« in v štiriindvajseteroglasnem, čveterozbornem psalmu. Ta zbora sta zlasti genljiva zaradi velikanskega skupnega učinka in sta takd veličastna, da je treba kaj podobnega iskati v svetovni glasbeni književnosti.
V	15. in 16. stoletji sta se pojavili dve cerkveno-dramatiški glasbeni obliki, ki sta pozneje dobili veliko važnost: pasija kot glasbena oblika in o ra torij v svojih počctkih. Obema je bil takrat dra-matiški značaj pač še močno podrejen. Pasija, kakeršna je bila obična v katoliški cerkvi na Včliki teden pri službi božji kot del liturgije, ta se je jedino le pela. Zložena jc bila od povestij evangelistov in govorov delujočih oseb. V prvih je vladal ponajveč koralni ton, v drugih pa mnogoglasna zborna skladnja. Tudi Jakop Gallus je bil jeden prvih glasbenikov, ki so zložili p asi j o kot novo glasbeno obliko. Zatd pa si jc pridobil veliko zaslugo, to namreč, daje pospeševal nek ovo vrsto glasbeno-dramatiškeg a zloga in razvijal novo glasbeno obliko.
Pred njim je bilo zloženo samd jedno znamenito delo takšne vrste, najstarejše, kar se nam jih je ohranilo, to je namreč latinska pasija (natisnjena leta 1538.), katero je zložil Nizozemec Jakop Ob-rccht (porojen v Utrechtu okolo leta 1430.). Tri druge pasije so zložili G a 11 i c u 1 u s leta 15 38., R e s i n a r i u s leta 1544. in Daser leta 1578., toda nobena ni kaj znamenita, kakor sploh ne ti trije skladatelji. Spanec Ludovico daVittoria (porojen okolo leta 1540.), slovčč skladatelj rimske šole, zložil je samd »turbac« ali ljudske zbore k dvema pasijaraa po evangelistih Matevži in janežu. Gallus pa je spisal veliko pasijo po štirih evangelijih, uglasbeno po načinn motet (leta 1587.). Jeden zbor izvajajo ženski, drugega moški glasovi; moški zbor poje govore Jezusove, ženski pa Pilatove, Judeževe in včlikega duhovnika; v pripovedovanji se vrstita oba zbora, ljudstvo, sinedrij i. t. d. pa predstavljata oba skupno. Ker se zbora, predstavljujoča različne osebe, izmenjavata, zatd je delo nekamo dramatiške oblike. Nobena delujočih oseb nc recitira posamič v koralnem tonu, nego vsem je prisojena mnogoglasnost, kakor da ni hotel Gallus izraziti realne osebnosti nego zgolj večno besedo v nje splošni veljavi.
Ta mnogozbornost delujočih oseb, kakeršno vidimo v precejšnjem obsegu tudi v posvetno • dramatiških delih dne döbe, udomačila se je po Gallusu za delj časa v katoliških pasijskih glasbah in jc bila kar tipiška. Nahajamo jo še v »Vstajenji« Henrika Schiitza (leta 1623.) in nekoliko 11a besede evangelistove celd v »Sedmih besedah« istega skladatelja (okolo leta 164$.). —
V	drugem oziru je treba oceniti Gallusa kot mad riga lis ta, to je skladatelja posvetnih pesmij, madrigalov.
Besede »madrigal« ni moči ustanoviti, zakaj tolmačili so jo že marsikakd, toda ne kaj uspešno. Madrigale so zlagali že pred 16. sto-
lctjem, to je dokazano, tiskali pa so jih v glasbenih delih od leta 1530. Od takrat se je povzdignil madrigal do umetnostne oblike splošnega pomena. Soroden je bil prej gojeni italijanski frotoli, vender jo je presezal po umetnostnem skladbenem načinu in plemenitem bistvu. Tudi madrigal je italijanskega izvira in je najprej posebna vrsta umetne poezije, kratka ljubavna pcsemca plemenitega izraza, elegantne oblike, časih tudi šaljive vsebine. Izmed glasbenikov 16. stoletja , ki so zlagali madrigale, naj bodo tukaj navedeni Nizozemci: Willaert, de Rore, Area delt, Verdelot, Lass us, Italijani: Cost. Fe s t a, Palest rina, Anerio, Or. Vecchi, v tej stroki sloveči Luca M aren z io in knez d i Ve nosa. Madrigal je bil znan po vsi Italiji, razširil se je pa tudi po drugih deželah, ne toliko po Nemškem in Francoskem kakor po Angleškem, kjer so ga sdsebno gojili Dowland, M or ley in Hen ne t. Cvetel je od srede 16. stoletja do srede 17. stoletja. Takrat je bilo uglasbeno in tiskano na tisoče takih del, s katerimi so se zabavljale boljše družine; madrigali so bili vladujoča komorna glasba dne dobe.
Kar se dostaje Gallusovih madrigalov. znanih je doslej 98; pisani so za štiri, pet, šest in osem glasov. V teh pesmih nahajamo prav takd kakor v mnogih stavkih njegovih maš vrhunec pol i fotiske, fig uri rane skladnjc in umetnostne k o 111 r a p u n k • tike. V madrigalih se pojavlja vsa živahna tvorna sila in sijajni ko-lorit Gallusov; resnost in dostojanstvenost se družita z dovtipnostjo in humorjem. Tudi v teh posvetnih skladbah ljubi mnogoglasje, in glasovi, razvrščeni po raznoterih barvah, radi si odgovarjajo v kratkih odstavkih prav takd kakor ločeni zbori. Takd doseza Gallus v lepih zvokovnih učinkih sedaj z ženskimi sedaj z moškimi glasovi glasbeno slikanje in različno karakteriziranje. Opozarjamo samd na izborilo označeno mladostno ugibičnost in starostno zložnost, kakeršno kaže odpevanje v osmeroglasnem madrigalu »Diversos di versa iuvant«. Gallusovi madrigali so vzori svoje vrste; iz njih govori zajedno veličina in preprostost njega čustvovanja. Navdušenost v madrigalu >Mu-sica noster amor«, Šaljivost v madrigalu »Nescio, quid sit amor«, humor v madrigalu »Gallus amat gallinam«, to so značilna znamenja teh madrigalov; drugim madrigalom, n. pr. pesmi «Noli laudari« ali »Multum deliro si cuique placere requiro« pa so podlaga preprosti izreki i. t. d. Poslednji madrigal je pravo mojstersko delo stare kontra-punktiške umetnosti.
Ako hočemo na kratko zbrati značilna znamenja in napredni pomen Gallusove glasbe, treba je poudarjati to-lc: Harmo-
niško bistvo sc kaže iz kontrapunktike popolnoma jasno; harmonija je ponajveč polnoglasna-; da začetni akordi nimajo terce, to je sploh karakteristikon tedanjega časa; na konci ljubi Gallus kakor drugi skia datclji včliko terco kot čisto konsonanco; tuje se nam glasč dandanes pogosti postopki za jedno stopinjo gori ali doli v basu; prevladujoča jc diatonika cerkvenih tonovskih načinov, toda zmerna kromatika, utemeljena v notranjem bistvu tonovske sisteme, polagoma prestopa meje starih tonovskih načinov, in prav zaradi nje pridobivata glasovno izprevajanje in harmonija ugibičnost in barvo; skladnja, izobražena v umetnostni kontrapunktiki, čistejša jc in zaradi živahnejše ritmike razno-vrstnejša; melodija gdrenjega glasu se krepko pojavlja, podobnejša jc pesmi in prija ušesom; polifonija ji je podrejena, bas dobiva mar-kantno nastopanje, srednji glasovi pa gibnost in živahno ritmiko; tekst je soglasno z besednim in govornim poudarkom izražen čvrstcjc; skladba se odlikuje po globoki vsebini, mimo tega dobro čutimo, kakd sc jc Gallus zavčdal vsega, kar je hotel izraziti; risanje različnih značajev (nekakšno glasbeno slikanje) posrečilo se mu je mojsterski, in njegov madrigal si je pridobil večjega pomena, ker je nastopal kot posvetna zborna oblika proti moteti, pospešujč novodobno glasbo.
Omeniti jc tudi še, da so se za Gallusa trudili nekateri glasbeniki, kakd bi jednostavnejc uporabljali zapleteno in težavno menzu-ralno teorijo. Iztrebili so vse tedanje taktovne znake in taktovne načine (bilo jih jc nad 801) in uvedli samd dva takta, namreč dvostroki in tristroki takt. Mnogi raziskovalci trdijo, da sc je sdsebno Lassus udeleževal te napredne meri; kolika neposredna zasluga grč v tej stvari Gallusu, to pač šc ustanovč poznejša raziskovanja. Ali to lahko trdimo, da jc bil Gallus odličen delavec v tej stroki in da jc zatd izredno spešil razvoj vse poznejše glasbe.
Glede na vse to, kar smo navedli v tem spisu, rečemo torej : Gallus jc pospeševal harmonijo v zmislu nje poznejšega ra z-voja, pospeševal melodijo v pesemskem načinu, pospeševal nove glasbene oblike, ker je zlagal glasbeno dramatiški (glej njega pasijo), mojsterski jc risal značaje z vokalnimi pomočki, bil končno jeden največjih k o n t r a p u n k t i s t o v 16. stoletja in r e -formator menzuralnc glasbe.
Zaradi vseh teh velikih glasbeno-zgodovinskih zaslug imenujemo rojaka našega po vsi pravici mojstra stare glasbene ti met n ost i, čegar svetovna slava v glasbeni zgodovini je ustanovljena za vse poznejše čase!
Okolo sveta.
Potopisne erlice. Spis.il A. Dolenec. (Dalje.)
nč 22. prosinca popöldne smo šli iz Adelaida z najlepšimi vtiski in spomini. Začetkoma smo imeli nasprotno sapo in smo morali rabiti stroj, potem pa smo zopet razpeli I jadra.
Dnč 26. prosinca sc je lepo vreme izpremenilo na slabo; deževalo je, toplina se je znižala. Ta dan smo zopet ugledali zemljo, ker smo bili blizu Portlanda, mesteca v naselbini Victoriji. Dva dni pozneje smo se peljali mimo rta Otway, najjužnejše točke v Avstraliji. Ponoči smo ugledali svetilnik v Port Phillipu. Noč je bila krasna, nebd z zvezdami posejano, imeli smo ščip. Ponoči smo kurili tri kotle, ob 4. uri zjutraj smo razpeli vsa jadra in rabili stroj. Najeli smo pilota, da nas je pripeljal skozi ozki vhod v pristanišče melbournsko. Od Port Phillipa drži prekop, kateri jc razdeljen na dva dela za večje in manjše ladje, zaliv in pristanišče Port Melbourne. Obrčžje je povsod jako nizko, takd da dolgo nismo ugledali mesta. Polagoma se je razvil pred nami lep razgled. Okolo u. ure smo dospeli v luko, kjer smo se usidrali blizu angleških ladij. Melbourne je veliko mesto; bližnji samostojni mesti Brigthon in Wilhelmstown sta popolnoma združeni ž njim. Leži pa na desnem bregu reke Jarroh-Jarroh, katera je do mesta plovna za največje ladje. Pravo pristanišče je zaliv Hobson. Tu leži Port Melbourne, katero veže z mestom železnica in kabelski tramvaj. Od tod do Melbourna je četrt ure. Vsako četrt ure od zjutraj do polnoči odhajajo vlaki v mesto. Ondu se pomičejo po ulicah dolge vrste težko naloženih vdz. Neviden motor žene kabeltramvajske vozove naglo po mestu. Fijakarskih in zasebnih vdz je polno na cesti; dokaj vidiš tudi jezdecev in biciklistov. Pred tabo se dvigajo orjaške 8—9, ccld 11 nadstropne hiše. Mesto ima lep botaniški vrt, zverinjäk, javno knjižnico z galerijo slik, zbirko orožja, veliko razstavno poslopje, akvarij in tudi lepe vrtove in parke. Ustanovilo se je okolo leta 1840. Glavni načrt je izdelal Bourke, guverner newsudwalski. Bil je jako nadarjen in plemenit, žkl, da lord z dušo in telom. Mislil je takd: Boljši stanovi naj imajo včlike ceste zäse, ljudje nižjega stanu pa vzporedno s prvimi ožje svoje ulice. Kakor je mislil, takd je tudi storil. Od tod prihaja, da ima vsaka včlika cesta šc jedne vzporedne ozke ulice.
Cesti in ulicam je isto ime, samö da imajo ulice še priimek »sittle«, t. j. ozke. Takd se imenujejo najimenitnejše ccste: Bourke street, Collius street, Elisabeth street, Tlinders Street; vzporedne ulice pa: Bourke street sittle, Collius Street sittle i. t. d. Včlike ceste so lepe, široke in se pravokotno sečejo. Na obeh strand h je širok tlak za pešce, v sredi pa navadno lesen. Tu se premikajo razni vozovi in kabelski tramvaj, kateri se vozi iz mesta po vseh včlikih cestah v predmestja. Sestavljen je od dveh voz. V prvem je v sredi stroj, okolo katerega so prostori za ljudi; drugi jc samd za občinstvo. V podzemeljskem rovu se premika za vsak tir posebe kabel brez konca, katerega na raznih postajah gonijo parni stroji. Da steče tramvajski voz, treba je samd s kleščami kabel dobro prijeti, potem se pomiče tiho in mirno dalje. Kadar naj se ustavi, izpusti se zopet kabel s kleščami. Ves ta posel oskrbuje samd jeden mož, ki ravna tri različne navore. Takšen voz preteče na uro osem angleških milj. To hitrost je moči zmanjšati, ako se s kleščami odjenja; jedno pa je, ali grč voz v breg ali nizdolu, zakaj vselej grč jeden voz navzgor, drugi nizdolu, in takd se zjednačujeta obe sili. Ker tekd vozovi brez ropota in šuma, treba je ljudi in druge vozove opozarjati z zvoncem, da se umaknejo. Pet do šest tramvajskih vdz teče po sto korakov narazen.
Opdldne je največ življenja na ulicah »Colluis street«, katere so sploh najživahnejše. Razven dnih, kateri hitč po opravkih, vidiš v tem času polno gospode, katera se izprehaja do jedne ure. Potem se ulice zopet nekoliko izpraznijo. Popdldne je do šeste ure na ulicah jako živahno, potem pa se ljudstvo za jedno uro kar izgubi, da se tem mno-goštevilncje zbere v ulicah »Bourke street«, kjer je večerno izpreha-janje. V teh ulicah so namreč vsa gledališča in drugi zabavni prostori. Ob 8. uri se pričnd gledališke predstave. Po tej uri poulično življenje zopet pojema, vender pa je do polnoči jako živo. Ob tej uri se odpeljejo zadnji vlaki, in tudi tramvaj prestane voziti. V Melbournu je šest gledališč. Najimenitnejše je gledališče »Princess«, kjer so igrali opereto »Jolanthe«. V gledališči Bijou so predstavljali šaloigro »Dr. Bili«. Omenjam samd še pantomine. Razven tega je mnogo koncertnih dvoran. Ker nam je pantomina že jako ugajala v Adelaidu, ogledali smo si takoj prvi večer v Melbournu pantomino »Aladcii«, katero so igrali v gledališči »Royal«. Dejanje ni nič posebnega; vanje je vpletenih mnogo šal, smešnih prizorov in kupletov. Tudi je v igri velik balet, potem nastopijo akrobatje i. t. d. — V igri »Dr. Bili« (gledališče »Bijou«) se pokaže Polichinell, kateri je angleško - avstralskemu narodu jako obljubljen, v vsi svoji lepoti. —
Dokler je bila »Sajida« usidrana v Melbournu, prirejali smo različne izlete; med tednom je prišlo tudi več ljudij na našo ladjo. Regata, katera je bila med nami in Angleži, uspela nam je slabo, ker so imeli Angleži boljše ladje in izurjenejše mornarje.
Dne 7. svečana predpdldne smo zakurili stroje in se popdldne odpeljali iz Melbourna.
III. Esperance, Hobart, Sydney.
Prišedši iz Port Philippa, razpeli smo jadra in se peljali proti mestu H oba rtu na otoku Tasmaniji. Istega dnč opoldne smo prišli preko 1470 meridijana vzhodne širine od Greenwicha, zajedno pa tudi iz Indijskega morja v Veliki aH Tihi ocean. Popoldne ob 4. uri smo se peljali skozi prekop D' Entrecasteaux, kateri loči otoka Bruni in Tasmanijo. Ob 6. zvečer smo se usidrali v zalivu Esperance. Zaliv je obrasten z lepimi gozdi, na otoku pa so goreli veliki ognji, takd da jc bila zemlja daleč na okolo razsvetljena. Vzrok onih ognjev navedem pozneje.
Zaliv jc majhen, toda zeld romantiški. Ker ima precej ozek vhod, primerja se lahko jezeru. Na notranjem otoku je pragozd. Na levi strdni smo videli reko, izlivajočo se v morje, pred nami pa jc bila naselbina, broječa nekaj stotin ljudij. Naseljenci so jako prijazni in uljudni. Ob cesti proti Hobartu je več hiš, katerih prebivalci so bavijo večinoma s poljedelstvom in živinarstvom. V mnoge hiše so nas poklicali prav gostoljubno in nam postregli z ovčjim in kravjim mlekom. Pozabili smo skoro, da smo v Avstraliji; zdelo se nam je, da smo na domačih naših planinah. Povsod, kamor smo prihajali, pasla se je živina pod milim nebom, ljudstvo pa nam je ponujalo mleka in surovega masla, katerega smo tudi zaužili toliko, kakor še nikoli prej in nc pozneje.
Kakor že omenjeno, tik obrčžja je velik pragozd. Parna žaga je napravila pot, po katerem izvažajo debla. Po tem poti smo prišli prccčj daleč, brez njega pa skoro ne moreš v gozd, ker je med posameznim drevjem polno nizkega grmičevja, katero ti ne dd hoditi dalje. Raznovrstna praprot se vzpenja med drevjem 3—5 1/1 visoko; gozdno drevje pripada vrsti evkalipt. Les tukaj nima nobene cene, in posestniki gozdov bi dali mnogo za to, da bi imeli mesto gozdov polja in travnike. Da se gozdov iznebe, zažgd jih, da gorč noč in dan. V okolici smo videli mnogo gorečih in še tlečih dreves. Od tod jc prihajala dna razsvetljava, kateri smo se čudili prvi večer našega postanka v tem zalivu.
Dnč 12. prosinca smo priredili nekateri izlet po reki Esperance v notranje kraje. Ob 8: uri smo se odpravili z ladje, vzemši s seboj jedil in pijače za jeden dan. Pri ribiči smo najeli precčj velik čoln in se oprezno odpeljali proti reki. V začetku je ozka in ne kaj globoka, zatd smo morali paziti, da nismo prišli na dno, ali da se nismo zadeli ob debla, katerih je bilo polno v strugi. Na pripravnem prostoru smo se po daljši vožnji usidrali, dva tovariša pa sta šla na kopnino, da bi kje kupila krompirja in kruha. Skoro sta se vrnila bogato obložena, in nadaljevali smo svoj pot, izogibaje se vsakemu hlodu in vsaki skali, katerih je bilo takisto mnogo v strugi. Struga se je čimdalje bolj zoževala. Na desni strani so bile 10—20 vi visoke skale, na levi pa še jedenkrat takd visoka drevesa. Bilo je krasno. Zäl, da smo se morali ustaviti, ker je bila vsa struga kar zadelana s hlodi. Čoln smo skrili pod skale in šli na kopnino. Pri tej priliki bodi omenjeno, da je otok Tasmanija zaradi strupene črvadi in strupenih kač na slabem glasu. Zatd je treba na vseh izprehodih največje opreznosti, in počivali smo rajši na ploščati skali, nego bi ležali kje v drevesni senci, zraven pa bili v vedni nevarnosti, da bi nas ne pičila strupena kača. Želodec nas je opominjal na jed, zatd je skoro zaplapolal ogenj na skali, kjer smo spekli krompir. Ko smo se najedli, šli smo zopet v čoln in se odpeljali k hlodom. Jako debel tovariš je skakal s hloda na hlod kakor tudi mi, ali ker je presilovito butil ob hlod, premahnil jc in padel v vodo. Moker kakor miš je zlezel iz vode v čoln, toda hitro se je posušil, ker je solnce hudo pripekalo. Prišli smo do neke hiše, kjer nas je gospodar prijazno pozdravil z običnim »Good bey« in nam postregel s kislim mlekom, surovim maslom in kruhom, za poobedek pa s paštetami. Mož — bilo mu je že nad 60 let — prišel jc pred nekaj desetletji z Angleškega, kupil nekaj oral zemlje in začel celino krčiti. Da je bil tu nekdaj pragozd, spoznali smo po okolici, katera je bila podobna pragozdu, in po tem, ker je še tlelo mnogo velikih hlodov. Ko smo se napdsled napotili proti čolnu, našli smo ga na suhi zemlji, zakaj prišla je oseka, in voda je zeld upadla. Z združenimi močmi, tudi starec je pomagal, spravili smo čoln zopet v vddo, ali toliko da smo nekoliko poveslali, že smo obtičali. Se petkrat smo pozneje zadeli in vselej le iz težka spravili čoln zopet v tek. Ko smo pa obtičali še šestič, zagvozdil se je čoln takd, da je bil ves naš trud zaman. Končno smo šli v vddo — bila je jako mrzla — da bi dvignili čoln. Nič ni izdalo, in zopet smo šli v čoln ter sklenili Čakati plime; dva pa sta prebredla vodo in šla po kopnini domdv, da bi na ladji opravičila našo odsotnost. Zaostali smo zakurili ogenj na čolnu in
spckli krompirja. Natd smo od jadra napravili šcltor, položili na tla nekaj plaht in legli spat. Mene je žreb prvega odločil za straždrja. Veselo sem zapazil, da voda narasta. Vzbudil sem tovariše, in res se nam je kmalu posrečilo čoln zopet spraviti v tek. V tem se je zmračilo, in samd jedna sveča je siromašno razsvetljevala bližnjo okolico. Čuditi se torej ni, da smo skoro zopet zadeli in obtičali. Toda veseli smo bili, da smo skoro natd zaslišali človeške glasove in za nekaj časa ugledali čoln, čegar brodniki so nas pozdravili z običnim »Good evening«. Bili so delavci z žage, kateri so nas videli, ko smo šli zjutraj po reki, nazaj pa ne. Prišli so nam na pomoč. Peljali smo se v njih čolnu do žage, potem pa zopet v svojem čolnu dalje, dokler nismo po raznih neprilikah ob 2. uri po polnoči dospeli na krov.
Dnč 14. prosinca je bilo vse pripravljeno za odhod iz zaliva. Toda prčcej, ko se je začel stroj gibati, bil je podčastnik Peter Kerrini iz Gorice takd poškodovan, da je žc za malo časa izdihnil dušo. Na krovu smo ga položili na mrtvaški oder, popdldne pa prepeljali v mrtvačnico. Drugi dan, v nedeljo popdldne, pokopali smo ga na on-dotnem pokopališči. Skoro vsi častniki in kadetje smo spremili nesrečnika na poslednjem poti. Bil je žalosten popdldan.
Dnč 16. prosinca smo odšli iz zaliva Esperance in se peljali skozi preliv D'Entrecasteaux, med otokoma Bruni in Tasmanijo. Preliv je precčj ozek, takd da smo z daljnogledi lahko opazovali obe obrežji. Gora Adam Pic, katera stoji zadi od zaliva Esperance, izginila jc polagoma, in ugledali smo Mont Wellington in Nelson, katera sta za mestom Hobartom. Okolo četrte ure popdldne smo dospeli v Hobart, kjer smo se usidrali blizu guvernerjeve palače. (Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
in.
Dr. V. Oblak, »Das älteste datirte slowenische Sprachdenkmal«. 1S91. S°. str. (Posebni natisek iz časopisa »Archiv für slavische Philologie«
XIV. Ip2—2JJj).
(Dalje.)
Maloruskega ^"(217 8) pač ni staviti v nasprotje sč slovaškim, go-renjesrbskim in dolenjesrbskim h, ker se z obojim izraža isti glas; tudi beneški h ni nič drugega kakor g (v).
Na strani 2x7. piše Oblak: Ausserdem haben wir einen gen. plur. auf i: dinari IX. Jaz mislim, da je pisavec celo besedo, kakor tu stoji, prevzel i/, italijanščine, kjer je našel in denari contanti (v gotovem denarji). Na str. 2 iS. ima Oblak besedi jedna qnarta v zvezi su jedna quarta (VII. 6.) za instrumental sg. S tem mnenjem se ne morem sprijazniti ; potem bi bilo su = sb. Meni se su vidi vzeto iz italijanskega su auf, gegen, in mislim, da je pisavec, katerega smo že večkrat spoznali za nerodneža, dotični stavek hotel napisati takö-le: fo oblublli Bratine ffeti marie Cemieuo su vfe gnega (= njih) blago /tabel etno viobel iedna quarta pfeniee. Da je moja poprava dobra in da ustreza zmislu, razvideti je iz drugih zapiskov, samd da tam stoji namesto italijanskega sir. 1) slovenski na: fo oblubili iena quarta pfeniee . . . na niega (nam. njih) malin (VII. 1), ie oblubil . . . iena quarta pfeniee na niega Cifse e prande of se (VII. 2.), ie oblubil... na o/je guiega blago iena quarta pfeniee (VII. 4.), 2) pa slovenski vere h: iefl oflauil. . . fitta iedan flar pfenize i pol cuns vina vere h jednu semglu (I. 18), jefl oflauil.. .fitta pol cunz vina vere h jed an baiarz (I. 19) i. t. d. — Gledč oblike ftuore storijo (220), bilo bi opozoriti na td, da so kratke oblike v beneščini še dandanes prav navadne: n6se, hvAle, slave, razstave, namesto hvalijo i. t. d. (Klodič, §§. 65, 74). — III. pl. glagola jes je fu (220), samö pisavec VII. 1, 3, 5, 6 piše tudi so, a taisti piše tudi imaio (I).
Njegov v našem rokopisu ni samö »in einem Falle nachweisbar* (220), ampak mnogokrat: Ja gnegouo dufo i gnegouech mertueeh (III), pred gne-goni mertui dufu (XII), eeref gnigouo duffu (XIII. 3), gnegoua gofpo-digna (XIV). — Pisavec VII. brž ko brž ni bil Slovenec. Poleg premnogih napak, iz katerih se spoznä, da ni vedel, kaj naj bi zapisal, ker glasov ni dobro razločeval, i>otrjuje mi to še sosebno čudna raba zaimka njega v zapisku i., 3., 4., 5. in 6. On piše namreč gnega, kjer bi pričakovali njih (ker njun beneški Slovenci vsaj dandanes ne poznajo) in kjer je govor o dveh ali več osebah: »Gregor uafeeo et Cotia (Kocijan) gnega brat... so oblubili . . ., da fe ima majiti jedno mafa: fa lainieha juri gnega oehia et fa gnega mertui duj'a (VII. 1). Drugih primerov najdeš v VII. 3, 4, 5 in 6. Tudi pisavcu XIV. se je to primerilo, da je namesto njih zapisal gnega. — Raba zaimka svoj kot ital. suo namesto zaimka njegov (221) ni razširjena samö po goriškem Krasu, ampak še bolj okrog Gorice in v Brdih. — Na isti strani piše Oblak zastran zveze jefl euplegno dua flara pfeniee (I. 4, 7): ,Die heutige Sprache weicht einem derartigen subject-losen Satze entschieden aus und man spricht nur (!): sta kupljena dva stara pšenice.* Močno dvojim, da bi se v primeru I. 4, 7 kje takö govorilo; zakaj to je še bolj neslovensko kakor prvo. Vsak Slovenec, ako že rabi naš pasiv, rekel bo samö »kupila sta se dva stara pšenice.«
N«i strani 221. in 222. stoji pisano: »und wenn judi (ljudi) im Satze in se kličejo judi tako nicht ein nom. pl. ist, so darf man annehmen, dass auch das Resianisehe, wie das Čakav. derartige subjectlose Verbindungen kennt«. V navedenem stavku judi pač ne more biti kaj drugega kakor samö in edino nom. plur., ker je predikat v množini; ako bi se stavek glasil in se kliče judi tako, potem bi judi bil akuzativ in smelo bi se govoriti o brezosebni zvezi. S tem seveda ne zanikujem, da tudi Rezijani poznajo stavke brez osebka; en |>ogled v Rezbjanskij Katichizis, in tam najdemo: Chilicu rizij to gije par sdelat dan dobar spuvet (quante cose ci vuol i. t. d., 2); Coi se dilla tuv paravishe? Se uvshiua Boha tuv companij od agnolou v i. t. d. (3); Gi se more uidet nasaha hospuda Boha (7); Gi (= či) je billv drusich, ca ba ha billi posnalli sa ver Boha (9); Se ba dellalu dan vilich displasei Boliv anu no vilicho scho<lo nafi dufi (15); Choi sa no ziminazivn se dilla, cioč se barra (16).
Glagol imeti v pomenu ,debere' (224) tudi na Goriškem ni nič nenavadnega; ponekod je celo bolj rabljen kakor moči morem (morati), n. pr. sram bi te imelo biti, du solltest dich schämen. — Da bi v zvezah fa gneyouo du/o i gnegouech mertuech (III), fa fuoiu ditffu i fa fuoich mrtuich (VI. 6), za fuoiu dufchu i fuoich Mertui (XI. 1), genitivi gnegouech mertuech, fuoich mrtuich in fuoich Mertui bili res odvisni od fa (za), ne zdi se mi verojetno. Po moji misli imamo tukaj opraviti z elipso; izpuščen je namreč pri omenjenih genetivih akuzativ duh ali dttšu, kar je mnogokrat res pristavljeno za »mrtvih« (VII. 1, 2, 3, 4, 5; XII.), in sicer iz tega razloga, ker se je akuzativ duša, od katerega je genetiv odvisen (gen. possessivus), zapisal neposredno preti veznikom i. Dandanes bi pisali: ,za svojo in svojih mrtvih dušo4.
O primerih f chich static h, f c hielt maraeh misli Oblak (225), da f stoji tukaj za fa (za): »nur müsste man annehmen, dass der Schreiber die Praeposition za mit dem gen. nicht mehr verstanden und sie als Sb aufgefasst habe«. Toda f je tudi lahko izb; primeri v našem rokopisu na mnogih mestih if poleg f pri krajnih imenih, kjer ni misliti na td, da bi f bil Sb ,de'. — Omeniti hočem še čudne rabe predloga pred, o katerem Oblak ne omenja nič: jo oftauili . . . fedan cunc vina fa boga gime pred gncgoui mertui dufu (XII). Ta pred stoji pač za laški per, ako ni morda pisavec v latinski predlogi bral prae za pro in ni tega suženjski preložil. Neki podol>en furlanski zapis ima zares per \ di fa ogni an uno favo over uno almuesino per X anima di Spirit di Cividat (Joppi 202 in podobno tudi 210). — Na strani 227. mčni Oblak, da se fo" (VIL 5, 6) ne dä določiti, ali pomenja et ali tum. Na zapadu je ter popolnoma neznan v pomenu ,tum*; tudi na vzhodu (na Štajerskem) se rabi v pomenu ,tum' ne ter,
ampak te. Murko ima v svojem slovarji pod ter samd ,und, wie auch, auch (que, atque)'. Na naših mestih nikakor ni misliti na ,tum': plačati se mora ena kvarta pšenice in maševati se mora enkrat na leto maša; kaj naj se prej zgodi, nikakor ni povedano. Kedor po/.n.l slovenske razmere, ve, da se premnogokrat poprej mašuje in se na pšenico še le čaka.
Preidimo k slovarčku, katerega je Oblak po hvalevredni navadi pristavil tudi ti svoji razpravi.
l$oga jime. (Oblak sklepa napak bogajme) fu oflauili gidan flar pfenice bratgeni snete marie fedan cnnc vina fa boga givie (XII). Zc zgoraj v opomnjah k skladnji pri predlogu pred priobčeni izpisek iz Jop-pijevih tekstov kaže, da je boga jime samo almuesino ali (kakor ima zapisek na strani 210. pri Joppiji) elimosino, aljmožna, kakor šc dandanes pravimo (prim. Miklosich, Et. Wtb. 2 : almužlno). Ali da hoče pisavec z ,boga jime' povedati nekaj več, kakor si mislimo dandanes pod ,aljmožno', vidi se na prvi pogled. In zares nam furlanski tekst pove, kaj si imamo misliti z bogajimenom. To je namreč jestvina v spomin mrtvih, ki se daje sevčda z namenom, da se moli za pokojnike: »Sepis chu lu Fradaglio si e oblegiado di fa ognanno uno favo over elimosino chun star di furment 9 e chun stars di favo 3 e chun char di purziel e chun altris chiozis chu s-ap-parten a fa uno buino iottho (t. j .jota v Gorici) e favo grasso*, Joppi 210. Furlanski fava je bob; posebno opozarjam še na opomnje Pironove na str. 156.: favltc dei mnarts pasto di fave che solevasi un tempo distribuire nei funerali; favetis dei mnarts pastini, spumini; pasticche dolci sostituite ai pasti di fave che si davano in antico nella tumulazione dei morti.
Bvatinja. Takö mislim, da se mora glasiti nominativ k dativom b ratine, bratignj (II., ne IV, 1 in VI. 1) in bratgeni (XII). Poslednjemu hoče Oblak podstaviti nom. bratdina, v slovenščini in slovanščini popolnoma nemogočo obliko; bratgeni ni drugega kakor pisna napaka namesto bra-tegni ali bratigne. Da tudi brategni ni nemogoče, kažejo oblike gnegonec/i mertnech (III), /tabel et no mobel (VII. 6). Ali se na Beneškem res govori bratušnja in ne brdtuŠna iz bratovščina:
Fand s. m.: da fe chupi ed«? fund (VI. 5). — Iz furl .fond terreno, campo, possessione, Pirona 166.
Kaniarar, k am c rar. Oblak piše: »im heutigen Friaulisch camarir cameriere«, Kammerdiener, s katero besedo pak nimata naši opraviti drugega, kakor da so vse istega izvira ; furlanščina poznd še chamerar camerlingo, amministratore di rendite ecclesiastiche (Pirona 106), kar popolnoma ustreza. Seveda naši besedi nista vzprejeti iz današnje furlanščine, ker bi sicer imeli čamerar; starejši furlanski teksti rabijo besedo v italijanskem lici in v tem je prešla tudi v naš rokopis.
Klicati se heissen. K ti besedi pripominjam, da se pač rabi po vsem Primorskem, koder Slovenci bivajo, in ne samö na goriškem Krasu.
Kontan, Italijanski se dandanes pravi iu (lenari contanti in Barem. Colotii (VII. 5) bi se dalo brati ,gotovih', ali v vsem rokopisu ni najti gotovega primera za g === e; zatorej bo Oblakova slutnja obveljala.
Obljubiti. Pisavec VII. piše namesto ,ostaviti' ali ,pustiti' petkrat ,obljubiti' (oblubil, oblubili) in enkrat ,dati' (so dali). Ta ,obljubiti' je pač samö prologa i tal. volare widmen.
Star, Ta beseda se je ohranila tudi po Goriškem, po Krasu in v tržaški okolici (gl. mojo Morphologie 17).
Stati, stojinr. Stipha ticogna f pluftifgha, ki ie (tal u czernei (XI. 1). Široko med Slovenci na zapadu navadna beseda v pomenu ,sich aufhalten, wohnen'. »Kje Krištof Lamberger stoji?« N. ps. Ta pomen pa je naša beseda dobila po romanščini: furl, sta stare, rimanere, abitare; ital. dijal. star di časa wohnen.
Vdvžati se. Rezijanščina je zopet segla po tujko: uvsč td, cha s e contigni tou Credo, anii tou Pater noster i. t. d. (Katichizis 3).
Zenar. Tak nominativ nastavlja Oblak iz besed 1502 adi 21 de senara. Po Goriškem se dandanes govori senar, kar je tudi po izgovoru furlanskemu z (ital. gi) na videž bliže, v resnici pa je z le mlajši refleks. Isto veljä o besedi Žvan (235), ki se po Goriškem glasi navadno Zvan, vendar je tudi slišati priimek Zvän in ž, >aiiut. Sč z nahajamo po Goriškem še nastopne oblike tega furlanskega imena: Zanut; Zanat gen. Zan/ita (v Mirnu) iz Zane Zančta (*zanc zanete, kakor tclx> taldta ', enako je nastal tudi goriški priimek Lrndtič nam. Črnčtič). Na goriškem srednjem Krasu se sliši tudi zvdne (gl. mojo Morphologie 33). Beneški Vdnac in kraški VAnčc je izpeljano iz Ivan\> Jovan, Juvan; na Tolminskem se sliši Wane iz *JuvanbCb, poleg vwänc (£ = i consonans). Poleg že imenovanih oblik tega imena se sliši po Primorskem med Slovenci tudi Joinnhi in Žovziun, kar pa ni iz furlanščine, ampak i/, beneškega italijanskega narečja (Giovannino). Z je v slovenščini za furlanski z (ital. gi, t. j. h) sicer precej redek : 16z a furl, lose (ben. losa in logia) der horizontal liegende Schild an der Kappe nasproti pa loža Wagenremise (to znano žc od prejšnjih časov, prvo še le iz novejšega časa vsled novih kap); zrnada poleg navadnejšega zrnada, furl, zorna de; zardin (na Krasu) poleg žirdin, žrdin (v Gorici), furl. sardin; besedam srzznt Feldwebel in nom. propr., gen. srztčnta, seničr Ingenieur nisem mogel najti v furlanščini ustrezajoči h oblik sč s; z6go (samö v reku bon zogo, kadar se igrä z 9balami4; v Gorici bon zug) je itali-jansko-beneška oblika. Furlanskih priimkov se s za furl, s, ital. gi nahajam
med Slovenci: Zuljan (furl. Zulihn, G iu liano), Zorzut (furl. Zorzütt, Zur/., Jurčič), Auzelin (furl. Anzulin); z ima zgoraj omenjeni Žvanut.
Konci svojega spisa je podal izdatelj tudi nekaj opomenj o oblikah krstnih imen, ki se nahajajo v našem rokopisu (234—235). Na priimke sc ni oziral, škoda; morda bi ne bil potem v uvodu napisal meni popolnoma nedoumnega stavka, da naš rokopis obsega »Donationen und Stiftungen des einheimischen Adels* (193 ß) in pa (^Stiftungen verschiedener Adeliger« (193 10). Iz česa neki je moči sklepati, da so bili v našem spomeniku imenovani ustanovniki plemeniti: Ako izvzamem morda v VI. 5. in XI. 2 imenovani osebi ,maria domina bi chchi d tnöri,Dona Crifna*, bili so pač vsi drugi ustanovniki navadni kmetje, podložniki raznih graščin. Da so si za dušo nekaj morda ne ravno prihranili, ali vendar volili, temu se pač ne more čuditi, kedor pozni pobožnost našega kmeta in njegovo skrb za večnost. Čmjevo sJlmo je |>o Pironi še v prejšnjem stoletji spadalo |x>d sodno oblast braško (Brazza, Hrazzaco pri Morluzzu na jugu od Glemone in blizu v sredi na zapadu od črte Trečežim - Videm). Kakd je bilo v petnajstem stoletji, to preiskovati prepuščam zgodovinarjem.
(Konec prihodnjič.)	Dr. K. Štrekelj.
LISTEK.
f Dr. Kr. Skofič. Zopet moramo zabeležiti izgubo vrlega prijatelja in sotruduika našemu listu, dr. Fr. Skoßta, okrajnega sodnika v Škofji Loki, ki je po dolgem bole-hanji umrl dnč 7. m. m. Pokojnik jc bil porojen leta 1847. v Ljubljani, študiral v Ljubljani , pozneje na Dunaji, dosegel ondu doktorat, natö pa prakticiral pri sodišči ljubljanskem in novomeškem. Nekaj časa je bil sodni pristav v Kostanjevici, potem sodnik v Mokronogu in od leta 1S8O. sodnik v Škofji Loki. — »Ljubljanski Zvon« je poleg nekaterih manjših spisov leta i8»6. priobčil iz njega peresa zanimljivo dramo v petih dejanjih, naslovljeno »Gospod s Preseka«, in še nedavno smo prejeli od njega veselo igro v jednem dejanji »Mari«, katero pa smo morali zaradi nedostatnega prostora odložili za jedno prihodnjih številk. Tudi sicer jc rad podpiral našo književnost in priob-čeval poljudno pisane pravniške stvari v knjigah »Družbe sv. Mohorja«, strogo znanstvene pa v »Slov. Pravniku«. Dr. Skofič je bil blaga duša, vesten uradnik in odličen rodoljub; žM, tla je umrl v najlepši dobi, ko bi bil lahko še muogo koristil svojemu narodu, bodisi v leposlovni, bodisi v strokovni pravdozuanski književnosti. Vse svoje imenje je ostavil »Družbi sv. Cirila in Metoda«. Lahka bodi zemlja plemenitemu mdžu!
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Gospod Anion Kosi, učitelj v Srciiišči, izdal je že drugi zvezek te knjižnice, o kateri smo ob svojem času govorili nekoliko obširneje. Jako nas je razveselilo, da se drugi zvezek v jezikovnem oziru sösebno odlikuje od prvega zvezka, zakaj do malega se bere prav gladko iu je tudi v obče pisan y pravilnem jeziku. Ker mu je poleg tega vsebina mnogovrstna in zanimljiva, bode se
»Zabavna knjižnica« brez dvojbe hitro omilila naši mladini. Cena zvezku je 15 Ur, Zaslužnemu podjetju g. Kosija želimo najlepšega uspeha.
Krajčeva »Narodna biblioteka« prinaša v svojem 43. snopiči prevod Sofo-klejeve drame »Ed i p na Kolonu«, katerega je oskrbel g. prof. R. Perušek, v 44. in 45. snopiči pa nadaljevanje Sienkowiczevega zgodovinskega romana »Z o g njem i me čeme, kateri jc začel v prevodu Podravskega izhajati v 42. snopiči. — »Edip na Kolonu« obseza poleg pripoinenka črtice o življenji in pesniški znamenitosti Sofoklejevi, uvod k njega »Edipu na Kolonu«. potem dramo srimo v jako lepi slovenski besedi, končno pa nekatere opomnje k tekstu in slovarček menj navadnih besed in oblikov. Prevod prof. Peruška je znamenit pojav naše prevodne književnosti, in toplo ga priporočamo vsem, ki se zanimajo za sloveče delo grškega tragika. Cena 15 kr. — O prevodu poljskega romana izpregovorimo o priliki, ko bode dovršen. 41, in 45. zvezek, s katerima se končuje prvi del, staneta skupaj 30 kr.
»Pedagogiški letnik«, katerega izdaja in zalaga »Ped agog i šk o društvo* v Krškem, ima v svojem 5. letu to-le vsebino: Pr. Gabršek: Jana Amosa Komenskega: I. Sola v igri (IV. del). II. Kako pregnati lenobo iz šol. Prevel in uvod dodal. — Ivan lapajne: Simon Rudmaš, koroški šolnik in domoljub. — Jos, Bezlaj: Jednostavni predmeti iz stavbarstva in strojstva. Spisal Kar. Hesky. — J. B.\ Kotomerstvo. —3—: Iz norim-berške risarske izložbe 1. 1890. — /. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. — Marija Miehtt: Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. — Poročilo o »Prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškcga društva v Krškem. — Pr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« 1. 189t. — Vabilo. — Iz tega pregleda se že vidi, kakd raznovrstne spise obseza najnovejši proizvod pedagoške naše književnosti. Marljivi odbor »Pedagogiškega društva«, oziroma njega predsednik in urednik »Pedagogiškemu letniku«, g. Fr. Gabršek, vreden je vsestranske podpore, in zato je res želeti, da se slovensko občinstvo odzove vabilu, ponatisnjenemu v denašnji številki našega lista.
Hoffmannove povesti. V založništvu Janeza Giontinija v Ljubljani so izšle štiri HolVmannove povesti za mladino, in sicer: »Bog pomaga«, »Peter Prostak«, »Kar Bog stori, vse prav stori« in »Kakd vzgaja usoda«. Vsak zvezek je okrašeu s štirimi jcklorezi, prav takimi, kakeršne ima dotičui nemški izvirnik. — Vsekakor je bila dobra misel, da se je g. Giontini namenil zaporedoma izdajati znane iu mladini splošno omiljene knjižice nemškega pripovedovalca, kolikor jih je namreč dopuščenih po avstrijskih šolah, in zatd smo popolnoma prepričani, da jih bode naša mladina prebirala prav takd slastno, kakor se po nemških krajih prebirajo izvirniki. Cena vsaki trdo vezani knjižici je 40 kr., vsi štirje zvezki pa se dobivajo s poštnino vred za i gld. 70 kr. Slovenskim roditeljem in našim šolarskim knjižnicam jih priporočamo kJtr najtopleje.
O metodiškem pouku nemščine v I. in II. razredu slovensko - utrakvi-stiških gimnazij. Takd se imenuje korenita vzgojeslovna razprava, katero jc priobčil g. prof. A. Sirilo/ v izvestji c. k. nižje gimnazije ljubljanske. Razprava obseza 21 stranij včlike osmerke, ima na čelu geslo: Praecepta pauca, exercitalio muha in se deli v uvod in v štiri poglavja s temi naslovi: I. Obseg učne vsebine, II. Sintetiška ali analitiška metoda? Slovnica ali čitanka? III. Temeljna vodila analitiške metode v luči dušcslovja, IV. Didaktiške stopinje pouka. To je prvi del ali teoretiška razprava. Drugi del (prak-tiški vzgled nemškega pouka) obeta g. pisatelj za izvestje prihodnjega leta. — V u v o d u poudarja gospod pisatelj potrebo inetodiških razprav, primerjajoč jih stavbinskim načrtom. Pouk je duševno zidanje, pouku treba kakor stavbarju načrta, in baš inetodiškc razprave hočejo prispevati, da se stavbinski načrt za duševno zidanje izboljša in takd olajša po-
učevanje. Natd navaja natančne vire, 17 različnih knjig in spisov, in pristavlja pri važnejših kratke pripomnjc, <!a se sösebno začetnik lože spozud v vzgojeslovni literaturi za srednje šole v obče in v vprašanji o preosuovi jezikovnega pouka posebc. — VI. odstavku se določa obseg nemške učne vsebine na začetni stopinji (v I. iu II. razredu) .•slovensko-utrakvistiških gimnazij ter se omejuje navzgor proti srednji stopinji (III. in IV. razredu) in nizdolu proti ljudski šoli. Na podlagi učnih črtežev, ministerskih razpisov in določil deželnega šolskega sveta — dot iona besedila se navajajo v nemškem izvirniku — dokazuje g. pisatelj, da je nemška učna vsebina v prvih dveh razredih slovensko-utrakvistiških gimnazij takö obsežna, da jo vzmorejo le največja marljivost učencev, silen dušni napor učiteljev in obestranska železna vztrajnost. Širše občinstvo bi utegnilo zanimati zlasti to, kar piše g. pisatelj o vzprejemnih izpitih za srednje šole gledč na nemški jezik. — V II. odstavku se nam razvijajo temeljna vodila jezikovnega pouka v zgodovinskem pogledu. V jezikovnem pouku se uporabljata dve bistveno različni in do cela nasprotni metodi: sintetiško-slovniška in e mpi riško -a n al i t iška. Do nekaj let sčm so se živi in mrtvi jeziki poučevali zgolj po prvi metodi. Nji je slovnica središče, okrog katerega se suče ves pouk. Ali sedaj so tej metodi tla že popolnoma izpodkopaua: empiriško-analitiški pouk predira počasi toda smelo in jo prej ali slej do cela izpodrine ne samo pri živih jezikih, ampak tudi pri staro-klasiških. Bistvo te metode, ki se imenuje tudi »nova«, označeno je na str. 9. pregledno v osmih točkah. Da je morala stara gramatiška metoda res v marsičem že odjenjati in da se »nova« metoda priporoča celö z visokega mesta, posnemljemo iz treh ministerskih razpisov, katerih omenja g. pisatelj na str. 10. — III. odstavek nam kaže temeljna vodila obeh metod v luči dušeslovja (str. u. 17.). — Iz važnih dušeslovnih razlogov obsoja g. pisatelj gramatiško metodo in se odločno poteza za analitiško. — V zadnjem IV. odstavku se razpravlja, kakö si učenec prisvaja vsako novo učno »jednoto« in kakö se pravi pouk vedno ozira 11a ta duševni postopek. Zaznavanje, razumevanje in uporabljanje so 6nc stopinje, katerih se drži človeška duša, ko si prisvaja katerokoli učno vsebino. Prvo stopinjo imenujejo vzgojcslovci e m p i r i š k i moment, drugo logiški, t ret jo tehniški. Po teh zaporednih stopinjah duševnega prisvajanja se mora ravnati tudi pouk. Da učenec zaznrf učno vsebino, mora mu jo učitelj podati, t. j. spraviti na duševno po/.orišče, da jo razume, mora mu jo razložiti; da jo trajno obdrži, mora mu jo utrditi. Naloga učitelju je torej podajati, razlagati in utrjevali učno vsebino. Na začetku pouka se pridružuje tem trem stopinjam še »pripravljalni moment«. To so tako zvane »pravi lue stopinje pouka« (Formalstufen des Unterrichtes) Herbat-Stoy-Zillcrjcvega vzgojeslovja, popravljene in skrčene po DorpfeUlu iu Willmannu. Pokazavši nam podrobne te stopinje pouka, pravi g. pisatelj: »Učenec torej zaznava učno vsebino tem lože, čim nazornejši se mu podaja; razumeva jo tem temeljiteje, čim pregledneje se mu razloži medsebojua razmera v celoto združenih delov; uporablja, t. j. obnavlja pa jo tem hitreje, natančneje in trpežneje, čim večkrat se je menjalno ali sestavljalno ponovila.« — Prepričani smo, da naši slovenski šolniki sosebno veselo vzprejmd to vseskozi vestno in prepričevalno pisano razpravo.
Odbor »Matice Slovenske« se je v svoji seji dne 23. ržčnega cvčta ustanovil takö, da je bil za predsednika zopet izvoljen g. prof. kanonik Joief Afarn\ prav takö sta se vzklikoma izvolila oba podpredsednika. Namesto drugega ključarja g. A. Praprot-nika se je zaradi njega holehnosti izvolil novi odbornik g. tir. J. Janeiii. — Prijavljamo še, da se je »MatiČina« knjižnica od poslednje odborove seje pomnožila za 89 knjig, zvezkov in časopisov in da je „Matici" (takisto od poslednje odborove seje) pristopilo Si letnikov in 1 ustanovnik (izmed letnikov).
Vabilo. »Pedagogiško društvo« se obrača tem pdtem do vseh slovenskih učiteljev in učiteljic, takd tudi do slovenskega razumništva z nujno prošnjo, da bi mu blago-izvolili pristopiti, ker le tedaj bode mogoče nadaljevati začeto pedagoško-slovstveno delo.
Ako se ozremo na zmoter tega jedinega slovenskega pedagoškega literarnega društva, menili bi, da ga ni učitelja, ni učiteljice, ki bi ne bil njegov podpornik, društvenik, sotrudnik. Ž&l, da temu ni takd, in le malo je število društvenikov. Skoro bi mislili, da slovenskemu učiteljstvu ni mnogo do tega, ima li svoje literarno središče ali ne!
Propad našega društva bi bil v nečast učiteljstvu, uspevanje njegovo pa mu bodi v največji in najlepši stanovski ponos.
Tu nam ni treba kazati šele na druge stanove, kateri khr najpožrtvovalneje gojč svoje strokovno znanje. Ozrimo se jedino le na slična pedagoška društva hrvaška, češka, poljska, nemška i. t. d., in dvoj i in o, da bi našli pri njih mnogo učiteljev — učiteljic — nedruštvenikov. Zatd pa ta društva tudi lepo uspevajo in širijo ugled učiteljskega stanu ! Res, da se naše društvo ne more povsem meriti z jednakimi inimi društvi; a temu sc takoj odpomore, kadar bi pristopili društvu vsi učitelji in vse učiteljice in deloma tudi sodelovali pri njem , zakaj mnogo tvarine je pri nas še neobdelane, mnogo dela iu truda nas še čaka; sosebno nam še nedostaje specijalne metodike in pedagoških klasikov.
Odbor se ne straši truda in dela, ako le najde duševnih sotrudnikov in gmotnih podpornikov.
Vzdramite se torej, častili tovariši in tovarišice — brez izjeme! Žrtvujte malo letnino sebi v duševno korist, stanu pa v čast in ponos!
Ako bi se slovensko učiteljstvo ne odzvalo v obilem številu temu uljudnemu vabilu, bode najbrž odbor primoran opustiti nadaljno izdavanje »Letnika« in izdajati le še posainne spise, in to tedaj, kadar se oglasi zadosti naročnikov ali društvenikov, oziroma kadar se razproda večina društvenih knjig, katere ima odbor še v zalogi. Z raz-pečanjem teh knjig bi si društvo nekoliko izboljšalo svoje materijalno stanje. Zatd zajedno uljudno vabimo slovensko učiteljstvo, da nemudoma seže po teh knjigah.
Najprej namerjamo izdati »Jezikovnega pouka II. praktiški del«, potem »Nazorni pouk«, »Pouk o črte žili v pomnoženi izdaji« in »Navod za obrtno strokovno risanje« i. t. d. Odbor je pa tudi pripravljen, vzprejemati spise druge vsebine. A tudi izdajanje teh spisov je, kakor rečeno, zavisno od p. n. učiteljstva in se utegne zavleČi dotlej, da se oglasi zrinje zadosti naročnikov, oziroma društvenikov.
Sploh pa prosimo častito slovensko učiteljstvo, naj se blago-izvoli po strokovnih listih izjavljati, kakd želi, da bi se odslej uravnalo naše pedagoško-slovstveno društvo.
Letnina iznaša I gld. in 10 kr. za poštniuo. Primerni spisi razne vsebine naj se pošiljajo odboru.
V Krškem, meseca julija 1892.	Odbor.
»Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde.« Takd se imenuje razprava, katero je priobčil g. dr. A". Strekelj v XIV. zvezku Jagičevega časopisa »Archiv für sla-v i sehe Philologie.« To je sedaj že druga zbirka tujih besed v slovanskih jezikih, katero je podal g. pisatelj; prva je izšla v „Archiva" XII. zvezku. Upoštevani so zlasti nemški in romanski elementi; med tujkami l»eremo dobro tretjino besed, ki so navadne v novi slovenščini. Vsa razprava obseza 43 stranij in priča o korenitih raziskovanjih.
Ein Defraudationsprocess aus dem Jahre 1782. Neutrudni proučevalec domače naše zgodovine, gospod prof. Ivan Vrhovec, priobčil je pod tem naslovom v izvestji novomeške gimnazije jako zanimljive črtice iz zgodovine Novega Mesta, ka-
terim so podlaga arhivalije v ondotnem mestnem arhivu. V prijetni obliki nam pripoveduje, kakö so se proti koncu minulega stoletja novomeški meščani uprli malo obljubljenemu mestnemu blagajniku Skubitzu, ki je baje presamovoljno in časih tudi nepravilno opravljal svojo službo, in kakd so se ga končno iznehili po velikem naporu in dokaj čudnih preiskavah. Vsa razprava je drastiška slika tedanjega družabnega razmerja in l»ode dobro prijala prijateljem naše domače zgodovine.
Zieglerjeva slika. Prijatelje naše književnosti utegne razveseliti novica, da se je č. g. Ivanu Vrhovniku, župniku v Trnovem, po raznih zaprekah venderle posrečilo pridobili dobro ohranjeno daguerotipijo pokojnega pisatelja. Gospod Vrhovnik pripravlja živolopis Zieglerjev za knjižnico »Družbe sv. Cirila in Metoda« ; njega delo bode okrašeno z nekaterimi podobami, med njimi sevčda tudi s sliko Zieglerjevo. — Naš list je moral poročilo g. Ilarambaše o književnem delovanji Zieglerjevem žiil odložiti za prihodnjo številko, ker ni bilo prostora
»Nebeszki pasztir pogublyenu ovezu ische.« Pred sto leti je bila književnost južnih Slovanov majhna; največ si našel knjig nabožne vsebine. Takim knjižicam pripada „Nebeszki pasztir pogublyenu ovezu ische"; dobil sem jo med knjigami pokojnega prijatelja, ki se je rad bavil s takimi starinami.
Knjižica (jaz je imam samö 16 listov) tiskana je „vu Optuju pri Ferenczu Skiiczu" a 795. a „zlosil" jo je P. Gregorius Kap.
Dasi je pesem zložena v hrvaški kajkavščini, mislim, da bi utegnila koga zanimati; zatö podajam tukaj nekoliko vrstic.
Pasztir na gore kalvarie ovezu ische, i onde vumira: oveza doide. —
Anda kad' tulika za ovezu podnefzel
Pafztir, nežna fzada, kambifze prenef/el ; Pochne iti, ali tulike jakofzfti
Nema; ar vfze telo punojc fzlabofzli, Szamo dafze giblye, ide; ali pada
Dole; ar velika gingavocha lada. — Na merzlom kamenvu vefz turoben fzedi,
Zdihavajuch milo, okol fzebe gledi; Reche: tusna oveza' al' da bolye rechem:
Tusni pafztir ! koy za tobum tak tcchcni. — Izkal fzemte dugo; Cedron naj fzvedochi Meni: on je videl zaplakane ochi. — Od placha mojega vfzakafze geniila
Kaplya vode: ar je placha dofzta chula. — Zverhu mene Cedron ifzti je tuguval,
Kad' videl kak jefzcin za ovezum setuval; Z-menum jefze plakal, szvedochanfztvo daje. —
—o.
»Narodni zemaljski glasbeni zavod« v Zagrebu je izdal koncem šolskega leta 1891. 92. svoje izvestje, katero prinaša na uvodnem mestu članek o umetniškem glasbenem predavanji iz peresa prof. Romana Maserja, potem načrt temeljnega statuta, učiteljsko osebje, imenik učencev, letopis zavodske glasbene šole, beležke o delovanji ravnateljstva, poročilo o koncertih in produkcijah, različne izkaze o imenji glasbenega zavoda in končno imenik članov. Temu izvestju posnemljemo, da je hodilo v glasbeno šolo leta 1891. 92. skupaj 220 učencev in učenk, katere je poučevalo 16 učiteljev in učiteljic. Društveno imenje je znašalo koncem 1891. leta 51.837 gld. 12 kr. v gotovini,
10500 gld. v zemljiških odveznicah in 5S41 gld. 83 kr. v hranilnični knjigi. — Dobro bi bilo, ako bi tudi naša »Glasbena Matica« koucem vsakega šolskega leta izdala podobno poročilo.
f P. Vojteh Pakosta. Dnč 10. m. m. jc umrl v Pisku odličen češki pisatelj in pesnik, p. Vojteh Pakosta, katehet višje dekliške šole v Pragi, porojen dnč 14. malega travna 1846. leta. Pokojnik je bil v sedanji dobi najnadarjenejši češki pesnik duhov-skega stand; sodeloval je pri prvih čeških listih, sam uredoval zbirko »Zrfbavy večerni« in izdal leta 1884 zbirko pesmij »Listy a kvöti«, leta 1890. pa drugo zbirko »Ružc a trnv«. Poleg lepih izvirnih povestij je priobčil nekaj prevodov iz poljščine, leta 1S87. pa izdal izborno preložene pesmi Gregorčičeve, katerim se je pozneje še pridružil prevod Jurčiče?!cga »Desetega brata« ; z obema prevodoma si je pridobil časten spomin tudi med nami. Lahka mu zemlja!
Češka akademija znanostij je do konca m. m. razpisala dve nagradi, jedno za 1000 gld. in drugo za 400 gld., in sicer za najboljša dela (leta 1891.) iz lepe književnosti, slikarstva in glasbe. Vrhu tega podeli tri podpore: tooo gld. za slikarje, 300 gld. za glasbenike in 250 gld. za heletriste
Češka jubilejna razstava je imela dohodhov 1.606.592 gld., troškov pa I>594-3,7 ghh, torej je ostalo 12.275 gld. Troškom je prištevati tudi poslopja v vrednosti 571.094 gld.
Češka opera na Ruskem. Po ogromnem uspehu češke opere na Dunaji, po-sclmo Smetanove »Prodane neveste«, navedel je praški »Čas« zanimljive spomine, kakd se je godilo »Prodani nevesti« na Ruskem leta 1871. Dajali so jo na peterburški cesarski operi (Imperatorskij Mariinskij teatr) v sedanji obliki prej nego v Pragi. Eden iz prvih kritikov, Kui, v »St. Pcterburgskih Völomostih« ni mogel najti zndosti besed, da obsodi to mojstersko delo. »Prodana nevesta« mu ni ničesar vredna, v nji pogreša darrt iznajdbe, mnogo jc v nji vsakdanjega, banalnega, prostaškega, obrabljenega, vse delo je prazno in neukusno. Naredil jo je sposoben kapelnik, ki pa ni skladatelj, ampak le improvizator s talentom štirinajstletnega dečka. Ne tako ostro, ali podobno so sodili drugi ruski kritiki, in po treh ali štirih predstavah je bila »Prodana nevesta« vzeta z repertoara.
Od te dobe dodajamo mi — bil je češki glasbi po Pctcrburgu, kjer so imeli takrat cesarsko francosko in nemško gledališče ter laško opero in jih še imajo danes, samo da je laška opera sedaj zasebno podjetje, pot na Rusko zaprt. Niti češki kapelniki, in sicer pridvorni kapelnik Illavač, prvi in drugi kapelnik cesarske opere Napravnik in Kučera, niso imeli toliko poguma, da pomagajo domačim mojstrom v širši svet. Upajmo, da se je g. Kučera pri prvi predstavi »Prodane neveste« na Dunaji toliko navdušil, da zopet kaj poskusi.
Zakaj navajamo to v slovenskem časopisu ? Iz dveh razlogov. Prvič je to vzorec slovanske vzajemnosti. O velikih ruskih pisuteljih so zvedeli drugi Slovani šele potem, ko so jih Francozje in Nemci že dolgo prestavljali ter pisali o njih knjige in veliko število člankov po časnikih in časopisih. Ravno tako je Rusom treba, da pritisne tuji svet pečat izvrstnosti tako lahko razumljivim delom, kakor so glasbena, in da jih sploh opozori nanje. Drugič pa je ta dogodek posebno poučen za vprašanje o slovanstvu v našem življenji in naši umetnosti. Čeha si noben Rus ne more drugače misliti, nego da je že popolnoma Nemec ali vsaj na polovico. Tudi pri nas že zaradi tega iščejo neke slovanske kulture. Škoda, da niso mogli videti v parterji mednarodnega gledališča v dunajskem Pratru iznenadenih lic dunajskih in drugih kritikov in slišati njih opazk že po prvem dejanji. Ne samo glasba iu izvrstna predstava, ampak posebno narodna izvirnost se je hvalila v najvišjih stopinjah. Dunajski kritiki in tudi zunanji nemški, kakor »Rcrliner
Tagblatt«, zlasali so se celo s svojimi praškimi kolegi, zakaj so jim do danes skrivali tako izvirnega genija, kakor je Smetana. Nemci pač ne bi zamolčali, da so našli kje kaj svojega. Skrbimo samo, da bodemo imeli obče evropsko kulturo, pravi talenti pa bodo vedno tudi narodni! Seveda slovanski narodi niso ena celota, in vsak ima svoje posebnosti.	M. Murko.
Srpska književna zadruga se je ustanovila v Belem Gradu. Po svoji osnovi je podobna »Matici Slovenski« ali »Matici Hrvaški« in hode izdajala vsako leto vsaj sest knjig različne vsebine. Letnina znaša 3 gld. Predsednik zadrugi je Stojan Novakovi tajnik pa Ljubontir yova now/.
Dve pripovedki kraljice Natalije sta izšli v knjigami A. Pajeviča v Novem Sadu pod naslovom »Mati i sin«. V obeh se slika materinska ljubezen in hrepenenje po sinu. Prva pripovedka je prevedena v mnoge jezike evropske.
»Gorski vienac«. Ministerstvo prosvete v Srbiji je sklenilo natisniti popravljeno in spopolnjeno izdajo »Gorskega vienca<, kakeršno je priredil dr. Milan lu-Mar. Kritika se je povoljno izrazila že o prvi izdaji Rešetarjevi in se bode izvestno tudi o tej.
Srpski tehnički list. Inženčrsko društvo na Srbskem izdaja pod gdrenjim naslovom iz nova svoje društveno glasilo, ki izhaja v dvomesečnih zvezkih, po dve in več pol obsežnih. Urednik mu je Milan J. /1ndanovic\ profesor včlike šole.
»Jasmina i Irena« je naslov novi srbski drami v petih dejanjih, katero je iz belog rajskega društvenega življenja spisal znani srbski književnik Manojlo Gjorgjcvie-Prizrenac.
Matica »Srpska« v Budišinji je slavila letos svojo petinAtiridcsetletnico. Iz poročila predsednika M. //omika se vidi, da so znašali lanski dohodki 3175 mark, troški pa 3116 mark. Vse imenje »Matičino« znaša 3070 mark, mimo tega je nabrala za zidanje svoje hiše U.880 mark. — Veselo znamenje je, da se med lužiškimi Srbi čimdalje bolj množč rodoljubi, ki požrtvovalno podpirajo duševno delo svojih rojakov.
Krakovska akademija znanostij je prisodila iz zaklada Barczcwskega književno ceno 1125 gld. vseučiliškemu profesorju Moravskemu za njega delo o poljskem humanistu Nideckem, umetniško ceno 1125 gld. pa Vojtchu Kossaku za njego sliko »Iz mojih otroških let.«
Spomenik Danteju. Iz Ravenne, kjer se je pred petsto leti porodil slavni pesnik »Božje komedije«, Dante Allighieri, poroča se, da bode ondu njemu na Čast postavljen velikanski mavzolej, za katerega naj hi se nabirali darovi po vsem izobraženem svetu, zakaj troški so preračunjani na mnogo milijonov. Papež Lev XIII. je poslal dotičnemu odboru laskavo pismo, podpisal desettisoč lir in mu vrhu tega poklonil veliko avtentiško podobo Dantejevo.
Listnica. P. v M. Zakaj ne prinašamo več poročil o češki književnosti? Potrpite nekoliko; g. pisatelj je bil zadnje čase takö preobložen z delom, da ni utegnil nadaljevati svojega spisa. Srčen pozdrav! — K. T. (»Poleti«), V. Z. (»Ptici«): Nerabno.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Nrfrodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nrirodna Tiskarna« v Ljubljani.