POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI VESTNIK SOKOLSKIH Ž U P LJUBLJANA MARIBOR IN NOVO MESTO . -V-?.:- m• >-;• • • .; V. :■■■• :Y-p; ŠTEVILKA 5 LETNIK II 1 2 H A J A VSAK MESEC«* NAROČNINA 24 DINARJEV NA LETO Vsebina: / S. T.: Brat I van Ba jžel j .................................................65 C. 11.: Brat dr. Ljudevit Pivko...................................... 66 Franjo Lubej: Nekaj misli k našemu petletnemu načrtnemu delu . . 68 Dr. Franc Derganc: Filozofski drobiž......................................70 Inž. J. Teržan: Agrarnem in sokolstvo................................ 72 VI. Kovačič: Pregled, jugoslovanske sokolske književnosti .... 75 Ciril Velepič: Sokolska konjenica ...... . . . . . . . . . 74 Župa Ljubljana ■ . ..'..75 Knjige in listi ............................................... 79 Razno............................. .................. 80. DARUJTE ZA TISKOVNI SKLAD! «SOKOL» izhaja vsakega prvega v mesecu in stane za vse leto 24 dinarjev, posamezna številka pa 2 dinarja. Izdajajo ga sokolske /upe Ljubljana, Maribor in Novo mesto, urejuje Dušan Podgornik, Ljubljana, tiska Delniška tiskarna, d. d. (predstavnik Josip Štrukelj) v Ljubljani. Uprava in uredništvo sta v Ljubljani nu Taboru. Ček. rac, 17.200. SOKOL VESTNIK SOKOLSKIH ŽUP LJUBLIANA, MARIBOR IN NOVO MfSTO ŠTEVILKA 5 • LETNiK II • MAJ 1937 Brat Ivan Bajželj V bolnišnici je učakal dne 8. marca svojo šestdesetletnico. Prav tiste dni so ga operirali zaradi bolne ledvice. Njegova drenovita gorenjska narava je kljubovala tudi bolezni. Po operaciji se je dobro popravljal, že je vstajal in z vso pravico smo-smeli upati, da kmalu ozdravi, ko se mu je bolezen nenadoma poslabšala in je po polnoči od 20. na 21. marca za vedno zaspal. Večni red nam je vzel spet enega izmed tistih l jubih ljudi, ki so vzrasli v trdih razmerah pred veliko vojno, ki niso poznali ne repkanja, ne lenobe in ki si se nanje vedno in povsod lahko zanesel. M e h k o res n a pokrajina pod gorenjskim Sv. Joštom je vklesala v značaj malega Janezka tiste poteze, ki so zaznamenovale življenje dijaka, učitelia in Sokola Ivana in ki so ga nam storile tako ljubega. Bister razum in nezmotljiva sodba sta označevala človeka, ki stoji na trdni zemlji, ki ima razumevanje za stvarnosti življenja, izkralka človeka telovadca. Resen, kakor so resni gorski velikani njegove ožje domovine, je bil obenem veder, kakor je vedro.široko, zlato zardelo obzorje nizkega škofjeloškega pogorja. S temi lastnostmi sta se družili vestnost in neutrudljiva marljivost. Nič ni čudno, da je zašel mladenič s takim značajem kmalu k Sokolu, še manj pa. da ga je Sokol priklenil za vse življenje nase. Po nekaj letih učiteljske službe ga je tudi v poklicu zamikala telovadba. Na Dunaju se je izobrazil v tedanji dveletni šoli za telovadnega učitelja in je to ostal do upokojitve pred tremi leti. Splošno znan je postal v sokolstvu po svojem delu pri idrijskem Sokolu in v idrijski župi. ko se je preselil po prevratu v Ljubljano, je bilo samo ob sebi razumljivo, da so ga povabili v upravo Slovenske sokolske zveze in. nato v Jugoslovansko sokolsko zvezo. Vidna je bila njegova osebnost pri delu za prvi zlet leta 1922. l ista leta je poleg vsega tudi pridno pisal in prevajal telovadne knjige in članke («Vaje na bradljb, «Vcžbe za dcco». «Slo-varček telovadnih nazivov» itd.). Posebno je pa skrbel za «Sokoliča», ki mu je bil urednik od njegovega rojstva leta 1920. pa do leta 19?0. To leto je stopil na čelo zveznega naeelništva. Vedno je bil prepričan, da je zajamčeno sokolstvu čilo življenje le z dobrim voditeljstvom. Brž ko je prevzel opravila načelnika, se je lotil z mladeniško vero in vnemo ure- ditve vaditeljske šole, ki naj hi bila postala sčasoma stalna ustanova. Poleg vsega velikega rednega načelniškega dela je zmagal tudi še kopico d'robnih priprav in skrbi za štiri polletne vaditeljske šole. Dve sta bili v Mariboru (za brate), dve v Ljubljani (za sestre). Dolga skušnja je naredila iz njega metodika. To je bila njegova druga značilnost. Vprašanjem izrazja, telovadnega sestava itd. ni dajal čezmernega pomena, z vso vestnostjo in opreznostjo je pa odločal v vprašanjih vadbenega postopka, načina javnega nastopanja in podobno. Podrobno je tudi poznal tuje telovadne metode. V strokovnem odboru je imel zveste pomočnike, ki so ga razumeli. Delo v njem je bilo smotrno, enotno in složno, saj ga je prevejal in ravnal Bajžljev mirni, spoznavni in trdno usmerjeni duh. Kakor vsakemu delavnemu človeku, kateri odločno stremi proti cilju, ki ga jasno vidi. se je začelo tudi njemu poslavljali na pot tiho nasprotovanje, ki vedno nujno nastane povsod, kjer je stremljenje za napredkom močno, ker lenobna množica pač ne more slediti. ( ilj ji ni jasen, zato se ji zde tudi pota čudna. Res, doma tega nerazumevanja ni bilo, toda bilo je drugje, pogostno tudi na odločilnih mestih. Povrhu je bil načelnik prav v najtežjem času, ko so se trla v sokolstvu razna hotenja in tuiclli razni vnanji vplivi. Bil je prepričan in dejaven demokrat, zato ni hotel preprečevati s svojo osebo stremljenj, ko je spoznal, da se bodo slej ko prej vendar morala uresničiti, in je zuto leta 1933. zapustil mesto zveznega načelnika. Tačas ga je težko zadela krivična upokojitev (nekaj mesecev je imel do polnih službenih let) brez vsakršnega vzroka; menda je bila to zahvala domovine za nesebično življenje, ki ga je bil vsega posvetil le njej. Vse to je povzročilo, da se je umaknil v zatišje svojega doma in se iznova posvetil strokovnemu književnemu delu. Prvi plod so bile »Vesele ure», zbirka vzornih vadbenih ur za deco. Druge načrte mu je prehitro prekrižala usoda. Vsem, ki smo bili tako srečni, da smo bili nekoliko let Bajžljcvi sodelavci, bo ostal v ljubem spominu kot vzor za stremljenje slehernega, ki hoče idbscči najplemenitejši cilj v človeškem življenju; vzbuditi spoštovanje s polnim, čiiim, razumnim, nesebičnim in dobrotnim življenjem. Brat dr. Ljudevit Pivko Dne 29. marca je za vedno zapustil sokolske vrsrte starosta sokolskega društva Maribor I br. dr. Ljudevit Pivko. Z njim je izgubilo nuše sokolstvo požrtvovalnega in neumornega delavca, velikega misleca in skromnega človeka, idealnega Sokola, ki mu je bilo sveto sokolsko načelo: «Ne dobička, ne slave.» Kruta smrt ga je ugrabila iz naše srede v najlepši moški dobi. v času, ko se pripravlja mariborsko sokolstvo, da proslavi svojo 30 letnico borbe in dela. Vsa ta doba in delo sta pa tesno povezana z imenom brata Pivka, ki je bil vedno v prvih vrstah kot sokolski ideolog, vaditelj in pisatelj. Brat Pivko je bil rojen dne 17. avgusta 1880 v Novi vasi v občini Sv. Marko pri Ptuju. Po končani osnovni šoli. ki jo je obiskoval v domači občini in pri Sv. Juriju ob Ščavnici, je šel na gimnazijo v Varaždin, ker je bila ta lirvatska. V poznejših letih je nadaljeval študije na ptujski gimnaziji in v Mariboru, kjer je tudi maturiral. Potem je odšel na vseučilišče v Prago, kjer je pričel telovaditi v Praškem Sokolu. I ukaj se je seznanil s sokolsko mislijo in spoznal, da je prav sokolstvo tista organizacija, ki lahko privede slovanstvo v svobodo. Svoje vseučiliške študije je končal na Dunaju in je leta 1905. promoviral. Leto kcsnejc je nastopil službo suplcnta na mariborski gimnaziji in realki, že leta 1908. je pa dobil stalno -profesorsko mesto na mariborskem učiteljišču, na katerem jo deloval dolga leta. Od leta 1925. do 1933. je bil tudi narodni poslanec za mariborsko oblast. Z njegovim prihodom v Maribor se pričenja tudi njegovo delovanje. Vidimo ga med ustanovitelji športnega društva (leta 1906.), predhodnika Mariborskega Sokola, ki ec je ustanovil šele leta 1907., ker so mu dotlej delala oblastva ovire. Že v prvem odboru je bil tajnik in tudi vaditelj. Leta 1911. je bil izvoljen za društvenega podstarosto, kar je ostal vse do svetovne vojne. Ko se je ustanovila v Mariboru leta 1913. sokolska župa, je tudi tu sodeloval. Pomagal pa je tudi pri organizaciji 'prvih vaditeljskih tečajev v Mariboru in je bil obenem glavni predavatelj za strokovne predmete. Med vojno je zasnoval znano akcijo pri Carzanu, ki je po nerodnosti in bojazljivosti Italijanov propadla, ki bi pa bila, ako bi bila uspela, za Avstrijo usodna. V Italiji se je takoj lotil organizacije jugoslovanskega dobrovoljskega odreda in se priglasil tudi za odhod na Solun. Na priporočilo zavezniškega vojnega vodstva je ostal v Italiji, kjer je pomagal s svojimi dobrovoljci rušiti Avstrijo. Bil je junak, kakršnih je malo. Njegove prsi je dičilo 10 odlikovanj, in sicer 4 jugoslovanska, 3 češkoslovaška, 2 italijanski in 1 romunsko. Po vojni je bil starosta mariborsko sokolske župe do leta 1923., ko je bil izvoljen za narodnega poslanca in je, držeč se načela, da naj aktivni politik ne zavzema vidnih mest v sokolstvu, odložil to mesto, vendar je ostal še vedno v župni upravi in je sodeloval, kolikor je le utegnil. Ko je bilo leta 1929. ustanovljeno sokolsko društvo Maribor 1, je bil izvoljen za starosto, kar je ostal do svo je smrti. Brat Pivko je bil tudi odličen književni delavec. Spisal je več zgodovinskih in narodopisnih knjig ter prevedel več del iz češčine in ruščine. Za nas so pa najpomembnejša njegova sokolska dela. V letih 1911—21 je izxlal 3 snopiče telovadnih iger, ki so še zdaj našim vaditeljem pomoček pri telovadba. Po vojni jo izdala Slovenska šolska matica njegovo «Telovadbo > v 4 snopičih. To je bil prvi popolni sokolski telovadbi sestav v slovenščini, prt lagoden potrebam naše osnovne šole ter izpopolnjen z metodičnimi navodili in učnimi urami. Spisal je tudi «Kratko metodiko telovadbe», «Ple-zala», «Učne načrte za nižje razrede srednjih šol in meščanske šole», urejeval je «Vestnik mariborske sokolske župe» in 3 letnike «Zbora», koledarčka za sokolsko deco. Mimo tega je napisal tudi več Člankov v Slovenskem Sokolu, v Sokolu, v Sokolskem glasniku, v Sokoliču. v Popotniku in v Časopisu za zgodovino in narodopisje. Svoje prispevke je pa pošiljal tudi v češko časnike. Vojne spomine je napisal v 6 snopičih, ki so vzbudili veliko zanimanja pri nas, še večje pa v tujini, suj so v češčini natisnjeni že v tretji izdaji. Pivkovo delovanje ni ponehalo kljub temu, da je že dtilje časa bolehal. Na videz še dovolj krepak, toda z eno nogo žc v grobu, je delal do svojega zadnjega diha. Bolezen se mu je hitro slabšala in na veliki ponedeljek je zatisnil oči. Silna množica znancev in prijateljev ga je »premila na zadnji poti. Poslednjič so se sklonili številni sokolski prapori, za katerimi jo vedno s ponosom stopal. Legel je v svobodno jugoslovansko zemljo, za katero se je neustrašeno boril, zato mu bodi lahka! C. IT. Franjo Lubej, Ljubljana: Nekaj misli k našemu petletnemu načrtnemu delu (Konec.) Doslej smo govorili o očiščenju sokolskih vrst, o gospodarski osamosvojitvi oziroma sokolski zadrugi, o vzgoji vaditeljev, ki morajo dobiti sokolski internat, in o župnem znanstvenem krožku. Preden sklenemo to poglavje, se moramo dotekniti še dveh važnih točk, to je ustanovitve župnega zbora predavateljev in sokolskega stadiona za večje prireditve, za kar bo pa morala skrbeti seveda župna celota. Župni zbor predavateljev. Z ustanovitvijo in delovanjem župnega znanstvenega krožka bi seveda vprašanje sokolske vzgoje še ne bilo popolnoma rešeno, zakaj ta znanstveni krožek bi ne mogel sam postreči društvom s predavanji, ki bi jih mogli vsi člani razumeti, ampak bi člani krožka prodiavali samo tistim sokolskim vzgojitel jem, ki bi imeli zadostno'izobrazbo, da bi mogli snov v tej oblik,i sprejemati, jo potem predelati v poljubno obliko in jo na preprost, vsakomur razumljiv način, prenesti med najširše sokolske in narodno plasti. Zato bi morala župa zbrati v sokolskih društvih, zlasti ljubljanskih, brate in sestre, ki imajo za taka predavanja sposobnost iu voljo, ter iz njih ustanoviti in organizirati po številu močan zbor predavateljev, kakršnega župa doslej še ni imela in kar je največ krivo sedanjega slabega stanja v župi. To naj bi bila skoraj edina ji a 1 o g a župnih prosvetnih odborov vbod o če. V tej smeri ni bilo doslej skoraj nobenih prizadevanj, zato so ostala društva po večini brez sokolske vzgoje. Le v redkih društvih so imeli sempatja kakšno predavanje, ki pa zato, ker je bilo osamljeno, ni moglo dovolj močno predočiti sokolskega vzgojnega problema v celoti in zato ni rodilo pravega uspeha. Zaradi take neurejenosti prosvet-nega vodstva so bila društva prisiljena poseči po predavateljih Zveze kulturnih društev. Ti so jim proti odškodnini predavali seveda kaj splošnega, kar največkrat ni imelo nobene zveze s sokolsko vzgojo ali je pa bila snov celo politično pobarvana in je zato, ker je nasprotovala sokolskim vzgojnim smernicam in sokolskemu pojmovanju, več škodila kakor koristila. Tako smo prišli v nevzdržno stanje, da so društva dostikrat zastonj prosila sokolsko župo za predavatelje, pa jim je potem Zveza kulturnih dlruštev na zahtevo in proti odškodnini pošiljala kot predavatelje med drugim tudi sokolske prosvetarjc, ki tega kot Sokoli v okviru organizacije in po svoji sokolski dolžnosti niso storili. Po sedemletnem takem delovanju prosvetnih odborov stanje v župi potemtakem tudi ne more biti drugačno, kakršno je. Župni predavateljski zbor bi moral zato obsežni problem sokolskega vzgajanja izčrpno obravnavati in izsledke urediti v določeno število predavanj, ki bi tvorila smotrno, po vrstnem redu urejeno celoto. Šele tedaj bi predavatelji lahko pričeli s predavanji po društvih. Po nekaj lotili takšnega dela bi laliko dosegli, da bi noben član ne ostal v bistvenih stvareh sokolske miselnosti nepoučen. Seveda bi morala župa tudi gospodarsko stran tega vprašanja primerno urediti. Najboljši izhod bi bil, da bi vsak predavatelj vzel po eno društvo in skrbel za njegovo vzgojevanje. Ta predavanja bi po- lem. tudi tiskana izšla v snopičih in bi bila tako širšemu krogu za najmanjšo ceno dostopna. Kdor bi na novo stopil v Sokola, bi na ta način dobil vse, kar se od njega zahteva, in bi lahko v šestih mesecih preizkusne dobe res postal po duhu in srcu vnet pristaš sokolskega življenjskega nazora ali bi pa moral sokolsko misel, ako bi bila zanj nesprejemljiva, odkloniti in ostati •izven sokolskih vrst. Sedanja poizkusna doba šestih mesecev je bila zgolj na papirju, ta dragoceni pomoček ni bil smiselno izrabljen, in je naša brezbrižnost prav tej točki veliko pomogla do sedanjega stanja. Zbor predavateljev bi šele razčistil sokolstvo in ga gospodarsko okrepil. Sokolski stadion v Ljubljani. Večje sokolske prireditve imajo svoj vzgojni pomen samo takrat, če so propaganda za sokolsko telesno vzgojo. Kadar ima zlet tak namen, so tudi vse priprave usmerjene v ta namen ter je vsa dk>ba priprav zleta in tudi likvidacija ena sama smiselna vzgojna celota. Za tak zlet je potrebna skrbna večletna priprava tako v telesni izurjenosti, kakor po duhovni, gospodarski in organizačni strani. Zlet, ki bi se pripravljal s takim namenom, bi imel vedno velik uspeh in bi se zanj vse živahno pripravljalo. Udeleženci bi se takega zleta prav radi in s ponosom spominjali še v pozni starosti. Posebno bi jim ostalo v spominu, ako bi bila zahtevana strog red in disciplina vseh sodelujočih. Če vse pa javne telovadbe prirejajo vsako leto, če je namen zleta parada, kakšna obletnica, razvitje prapora, pridobitev gmotnih sredstev ali pa celo kakšna pod pretvezo rodoljub ja prikrita politična manifestacija, potem je vse zgrešeno in zlet postane zgolj zabava ali celo izvor sokolske nezavednosti. To so pokazali prav vsi pokrajinski zleti zadnjih let. Sokokski zleti bi smeli biti samo propaganda za sokolsko telesno vzgojo. Zato bi ne smeli biti prepogosti. Kadar bi se odločili, da jih priredimo, bi moralo biti res vse osredotočeno na to. da nastopajoče utrdimo v zavesti o neogibni potrebi telesne vadbe vsakega človeka, neglede na starost, gledalce pa navdušimo, da vstopijo v zbor telovadcev. Zato so sokolski zleti namenjeni zlasti telovadcem, ne toliko gledalcem. Včasih bi pa morali kljub temu napraviti propagando za telesno vzgojo tudi med tistimi najširšimi sloji naroda, ki zanjo nimajo smisla. Samo tema dvema namenoma bi smele služiti vse društvene javne telovadbe, župni, pokrajinski in vsesokolski zleti, če naj imajo popolno vzgojno vrednost. Kakor hitro prid en e mo tema dvema namenoma preveč očitno še kak drug namen, izgubi prireditev svojo vzgojno vrednost. Zleti so torej propaganda za telovadce in gledalce; zato je treba zanje velikih, dobro premišljenih priprav. Spregovorim naj zlasti o župnih zletih v Ljubljani. Če hočemo s temi zleti prikazati gledalcem vsaj malo lepote telesnega gibanja, jim moramo dati priliko, da imajo nad vsem telovadiščem in vsemi sodelujočimi čim boljši in popolnejši pregled. Ta je pa mogoč samo z oddaljenega in vzvišenega mesta. Nastop telovudtecv pred gledalci, ki so z njimi v isti višini, nima smisla, ker vidijo gledalci samo tiste v ospredju ter neurejeno in nepregledno mahanje, ne opazijo pa oblik, prehodov, tvorb in igre barv, sno-jenost ritma godbe z ritmom telovadcev niti najvažnejšega: v enotno gibanje spojene množice posameznikov, kar jo najmočnejši vzgojni učinek skupnih va j. Prireditelii večjih javnih telovadb se zato poslužujejo lesenih tribun, ki jih po prireditvi spet podro, zadnji čas so pa v vseh večjih središčih začeli postavljati stalne zidane tribune — stadione. Za potrebe sokolske župe Ljubljana bi ne bilo nič kaj primerno ne to ne ono. Predrago je in nerentabilno. Ljubljana ima na svojem ozemlju in v najbližji okolici velike gramozne jame. od katerih imajo nekatere do 20ha površine. Priti v posest take gramoznice, jo preurediti s tlako za potrebe sokolskih zletov iu tekem, smatramo za neogibno potrebno in je dosegi iivo brez velikih stroškov. Zato je župa to nalogo tudi sprejela v svoj petletni gospodarski načrt. S tein končujem svoja razmišljanja o župnem načrtnem, delu. So to le misli, ki naj bi bile pobuda za sodelovanje pri razmišljanju o tem vprašanju z vsemi brati, ki se zavedajo, da ustrezajo veliki misli le velika dela, sokolski telesni vzgoji pa ustrezajoči prostori. Pogum in vera v lastno, a združeno moč sta pri tem najvažnejša. Dr. Franc Derganc, Ljubljana: Filozofski drobiž 8. Pesniška filozofija. Prod dnevi sem prejel pismo, katerega odlomek objavljam, ker utegne zanimati tudi misleče sestre in brate: «Spoštovani brat doktor! — — — Sicer pa hvala Ti! Rešil si me z zadnjim svojim spisom «P r e s c n e č e n j a narobnosti» velike duševne težuve, da si z njo nisem več upal med ljudi, in mi potrdil mojo narobno slutnjo duhovnosti (spiritualizem, spiritus-duh) vsega stvarstva. Mnogo reči v življenju si razlagam drugače, ravno narobe ko drugi ljudje. Zelo žalosten sem bil zaradi tega, ker sem se bal, tla stoji moja glava narobe. Prav si povedal tisto o zrcalu, da kaže narobe. Meni pa se je zmeraj zdelo, d’a se ima sploh vsa zadeva z zrcalom narobe. Ne vem, kako in čemu, ali od mladega se mi kar samo od sebe vtepa, kakor da bi bilo naše solnce samo veliko, posebno svetlo zrcalo, iz katerega se zrcalijo vse žive stvari na zemlji. Solnčno zrcalo ima svoje lastne, žive podobe od vsega začetka. Še žive podobe mečejo iz solnca svetle in tople žarke po zemlji, in kamor padejo, tam zgnetejo drobno seme kake žive stvari, rastline ali živali. Zato se mi dozdevajo rastline in živali samo telesni (materialni) odsevi nekih višjih solnčnih podob. Torej zares narobe-zrcalo: silne živo žareče podobe v solnčnem zrcalu ustvarjajo s svojimi žarki semena rastlin in živali na zemlji. Prosim, blagovoli mi odgovoriti, ali je bil že kak drug človek tako nesrečen, da je narobe gledal na svet?» Odgovarjam: Dragi brat! Presrčno me je razveselilo Tvoje pismo s svojo ganljivo, bratsko odkritosrčnostjo in tenkim občutljivim filozofskim posluhom. Prav nič se l i ni treba sramovati svoje narolmosti. Tvoja glava stoji pravilno, kar se da, kakor Tvojemu slavnemu predniku, grškemu filozofu Platonu (427—347 pr. Kr.), ki si je na podoben, torej tudi naroben način tolmačil nastanek stvari na zemlji. Človek ima namreč dve sposobnosti spoznavanja, fantazijo (domišljijo) in razum. Fantazija spoznava v podobah pesniške nazornosti in slutenj (intuicij), a razum v nenazornih pojmih. Platon je bil pesnik in filozof obenem, njegova filozofija je bila torej pesniška. Čarobno sliknrioo fantazijo poznamo vsi iz svojih nočnih sanj in dnevne sanjavosti, ko se vdajamo bedečim sanjam'svojega strahu ali hrepenenja. Prelestne podobe in žive prizore nam čara fantazi ja pred oči, kakor bi prežal neviden brzorokec s filmskim ali projekcijskim aparatom za našim hrbtom in izza naših pleč metal na platno razkošne podobe ter sproti prestavljal naše nevidne misli in čustva v nazorne, žive slike. Vsi smo že občudovali spretnost brzorokca, sejmarskega glumača, kako je izvajal čudodelne čarovnije: pretvarjal in izpreminjn! je predmete ter brzoročil, da so nekateri nevidno izginili, a drugi se osupljivo pojavili iz nevidnosti. Izobraženci vidijo dandanes v brzorokčevih igračah na eni strani le spretnost in urnost gibanja, na drugi pa okornost in nerazvidenost naše pozornosti, ki ne more slediti vrtoglavi brzini brzorokčevih prstov in izpregledati zvijače. V starih časih celo učeni filozofi niso še poznali te zahrbtne, brzoročne spretnosti in varljivosti fantazije. To splošno nevednost in nerazvitost razuma so na debelo izkoriščali tako imenovani čarovniki (magi). Ljudstvu so svojo brzoročno spretnost in zlorabo psihologije prikrivali in tajili na ta način, da so jo zvijačno razlagali iz zveze z duhovi (demoni), ki na njih čarodejni, mogočni ukaz pokorno izvršujejo vse čudežne čarovnije. Fantazija je zaščitnica čarovnikov in prevar. Lahko si mislimo, kako se je nevedno in vraževerno ljudstvo balo teh fantastično oblečenih in skrivnostno govorečih sleparjev zaradi zlagane in namišljene zveze s strašnimi, nevidnimi duhovi. Pri na« nastopajo še dandanašnji delomrzne, tatinske ciganke kot čarovnice med lahkoverno množico ter jo goljufajo z brzoročno spretnostjo dolgih prstov in še daljšega jezika. A že davno pred Grki so stari, zlasti indijski filozofi izpregledali čarovniško, magično zlorabo brzoročnosti in fantazije ter spoznali bitnost enega edinega, a nevidnega boga, ki je ustvaril ves vidni in nevklni svet, predvsem obe osnovni substanci nevidnega, živega duha (logos, špiritu®) in vidno, mrtvo materijo (telesno snov ali tvor). Seveda je v neskončnem prostoru več živega, svetovnega duha ko mrtve materije. Poglejmo samo naše nebo: kako brezmejen, na videz prazen prostor, le semintja se je materija zgostila v kako zvezdo. Po vsi dozdevni praznini se širi in razteza nevidni, svetovni duh. Človeški, subjektivni duh je h' iskrica, utrujena iz objektivnega, svetovnega duha in združena s telesno materijo živega človeka. Človeška duša je po mnenju teh filozofov le d'e| svetovnega duha, izpremenjen in oslabljen v svojih prvotnih sposobnostih zaradi prilagoditve in zveze z materijo. Ta bitna spojitev dveh različnih stvari v eno znači prvi padec in prvotno, izvirno degeneracijo človeškega duha, ki se je iztrgal iz naročja vseduha in se mu odtujil z iluzijo osebnega (individualnega) jaza. Samo polagoma in le pri nekaterih osebah prodre duh z novim razvojnim sunkom, tesno ječo telesa in duše ter se približa, vrne spet k samemu sebi. Kakor se kemične prvine (atomi) združujejo v spojino novega telesa, tako se je tudi duh spojil z materijo v novo, živo telo rastline, živali ali človeka. Tako n. pr. kakor se stopi košček sladkorja v kupici vode in se nevidno zveže z vodo v eno vidno stvar, v substancialno ali stvarno edinstvo sladke vode. Po smrti se živo telo spet razkroji in didi se loči od mrtve materije. Nazor o dveh temeljnih substancah duha in materije, nauk o prirodi materije in nadprirodi duha sc imenuje metodični id u a 1 i z e m ali tudi idealizem, ker oznanja in poudarja nadvrednost idej in duha. Tudi Platon je bil junaško religiozen filozof z globokim, neodoljivim metafizičnim nagonom. Živel je sredi poganskih Atencev, ki so še vedno verovali in častili vrhovnega malika Zevsa in druge olimpijske malike ter so njegovega ljubljenega učitelja Sokrata zaradi brezboštva obsodili na smrt. Vendar je neustrašeno učil v smislu metodičnega dualizma, da je en in edin duhoven bog (demiurgos = stvaritelj) ustvaril obe osnovni substanci, živega duha (logistikon. nus) in mrtvo materijo zemlje, vode, zraka in ognja. Tisti del svetovnega duha, ki je spojen s prirodno materijo in ji daje obliko, je imenoval svetovno dušo, a je nikoli ni istovetil z bogom samim, kakor tako imenovani panteisti. Filozofski panteizem taji osebnega boga in ga nadomešča z ustvarjenim duhom samim, kakor bi zamenjaval mojstra urarja z izdelkom ure same. Svetovnega prostora ni smatral Platon za praznino brez notranje vsebine, oblike ali strukture, kakor je zrak nad zemljo ali voda v morju. Zdelo se mu je narobe, da je prostor podoben ogromnemu, nevidnemu satu, katerega celice imajo najrazličnejše oblike, kakršne kažejo v pomanjšani meri n. pr. kristali in zmrznjena voda cledenih rož» in snežink ali kakršne proizvaja zvok na zveneči, s sipo potreseni plošči ali magnet na papirju z železnimi opilki. Skozi to mrežo prostornih oblik se gibljejo svetovna telesa kakor drobne mušice po neskončno razpreženi pajčevini. Te velikanske oblike — Platon jim je rekal «i d c j e» — se razprostirajo v prostoru in izžarevajo baje na zemljo posebne žarke kakor solnčne podobe našega narobnega in pesniškega filozofa ter ustvarjajo s posredovanjem svetovne duše semena vseh rastlin in živali, bodočnost šele pokaže, koliko resničnega jedra se skriva v tej pesniški filozofiji. Agrarizem in sokolstvo Brat dr. Milan llodža, veliki ideolog slovanskega agrarizina in sedanji ministrski predsednik Češkoslovaške republike, je med drugim izrekel tele misli: «kmet je tisti realist, ki je edini sposoben, da prinese v slovansko zavest skupnost in nove, moderne metode, ki nas bodo v resnici združile. Zato moramo iskati zveze meti tistimi sociologi in narodnimi vodilnimi možmi, ki ne vidijo v kmetijstvu samo obrti za proizvodnjo kmetijskih pridelkov, ampak tntli proizvodnjo intelektualnih in moralnih moči. Postaviti moramo na trden narodni temelj kmečki stan in s tem kmečko demokracijo. V d u h u k m e č k e tl e m o k r a e i j e je edin o m o g oče z d r u ž i t i slovanske narode! kmet je najtrdnejši in naj realnejši cement slovanske skupnosti.» Sokolstvo si je zapisalo v svoj grb kot svojo končno in vzvišeno nalogo, smer in cilj pravi, resnični demokratični‘d uh in verno slovansko bratstvo. Natanko za istim stremi — poleg gospodarskih vprašanj — slovanski agrarizem, samo s tem razločkom, da se agrarizem opira samo in izpred vsega na široke sloje kmečkega naroda vseh Slovanov. Slovani smo izrazito kmečki narod'. Zato je kmečki stan že po svoji številčni premoči odločujoči činiteij v vseli slovanskih državah. Tyrš je napisal nekako takole: Česar ves narod ne ve, tega ne ve nobeden. Česar narod ni zvedel, tega ni zvedel nihče, kar ni od naroda, sploh ni spočeto.» Zato je v slovanskih narodih in državah trame in resnične vrednosti samo tisto, kar je vzniklo iz kmečkega naroda in kar ta narod pripozna za svoje. Nesmiselno je propagirati nekaj, kar je tuje narodni duši, kajti io mora prej ali slej kot narodu tuja zamisel ali tvorba propasti in se razbliniti v nič. Sokolstvo stremi za tem, da poslane vsenarodni pokret. Če hoče to postati, se mora nasloniti na številčno najmočnejši sloj, to je na kmečki stan. V kmečkih vrstah dozoreva spoznanje, da je rešitev kmetstva edino v skupnem in zedinjenem vsedržavnem kmečkem gibanju. Sokolstvo mora podpirati to kmečko misel, ker je v tej misli obsežen velik del sokolske misli. V skupnem delu e slovanskim agrarnim gibanjem bo sokolstvo veliko laže in zanesljiveje izvršilo svoje veliko narodno poslanstvo kakor pa brez tega intimnega sodelovanja. Slovansko agrarno gibanje dela na organizaciji vsaj po načelih so-cialno-gospodarske solidarnosti vsega kmečkega življa, stremi za tern, da dvigne samozavest poedinih slovanskih narodov ter jih usmeri v konstruktivno in složno sodelovanje, brez medsebojne agresivnosti in imperialističnih tendenc. Slovanska agrarna demokracija je tista pot, po kateri bodo razdrobljeni, razcepljeni, svetovno-politično različno orientirani narodi slovanske matere lahko korakali v skupno, boljšo bodočnost. Edino v skupni slovanski zavesti lahko postanejo slovanski narodi resnično močni in veliki. Slovansko agrarno gibanje je edina sila, ki lahko združi vse slovanske narode in ustvari med njimi večno prijatel istvo in sodelovan je ter prepreči ponavljanje žalostnih zgodovinskih dogodkov, ko so se slovanski narodi po zapovedi tujerodnih vladarjev med seboj klali in se iztrebljali. Agrarna misel kot duhovna vez slovanskih narodov se vse premalo goji in širi. Agrarna misel se je pri nas. kolikor se je sploh širila med narodom, izprevrgla v navadno sirankansko-politično gibanje, ki je stremelo samo za trenutnim uspehom določene skupine ljudi brez ideološke in znanstvene misli. Kako lahko misel, ki je dozorela v širokih slojih kmečkega naroda, vpliva na zgodovinski razvoj narodov in držav, temu ie najjasnejši dokaz večno prijateljstvo, sklenjeno med našo državo in Bolgarijo. Ta misel o složnem in bratskem sodelovanju med Jugoslavijo in Bolgarijo je dozorevala v srcih vsega bolgarskega, srbskega, hrvatskega in sloven-kega l judstva. To misel je presadil v resnično življenje državnih in narodnih odnošajev naš veliki kralj Aleksander I. Da pa je ta misel tako hitro dozorela in obrodila ta veličanstveni sad večnega miru med Slovani na Balkanu. za to ima nemalo zaslug tudi veliki bolgarski agrarni ideolog Aleksander Stamboli jski. Da je agrarna misel blagotvorna in da je zlasti za nas Jugoslovane neprecenljive vrednosti, nam priča Stjepan Radič, ki ni svoje agrarne misli nikdar omejeval samo na hrvatski kmečki narod. Radičeva agrarna misel je bila vsedržavna, in še več, vsebalkanska in srednjeevropska. Radič je želel s svojo agrarno demokracijo združiti v močno agrarno skupnost vse Slovence, Hrvate, Srbe in Bolgare, in to brezpogojno po geslu «Vjera u Boga i seljačka sloga». Agrarna misel ne dopušča pokrajinskih, plemenskih ali narodnostnih ograj med slovanskimi narodi. Agrarna m kol je tako široka, globoka in čustvena kakor prava, iskrena in nepokvarjena slovanska duša! M. Kovačič, Maribor: Pregled jugoslovanske sokolske književnosti (Nadaljevanje.) Drugo r a z d o b j e. Kakor je bilo že od kraja omenjeno, ima drugo razdobje razvoja jugoslovanske sokolske književnosti svoje početke v letih 1905 do 1905 in traja do zedinjenja posameznih sokolskih zvez v Sokolsko zvezo Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919. Značajka tega razdobja je predvsem ustanovitev zveznih glasil. Časovno so na prvi stopnji Sokoli iz Hrvatske. V Zagrebu je namreč začel izhajati že leta 1902. list «llrvatski Sokol. Časopis za promicanje tjelo-vježlie.» Ko je bil leia 1904. ustanovljen «Hrvaiski Sokolski Savez», je postal list zvezno glasilo. Prvih devet letnikov, torej do vštetega leta 1910., je urejeval brat dr. Franjo Bučar, medtem ko sta označena za letnike X do XII (1911—1915) kot urednika brata dr. Franjo Bučar in Martin Pilar. XIII. letnik je izpremenil svoje ime v «Glasnik llrvatskog Sokolstva*, ki ga je urejeval brat Martin Pilar sam. Tega letnika pa je izšlo le šest številk, zadnja meseca junija 1914. Dve leti potem, ko je bil ustanovljen list «Hrvatski Sokol*, je začel izhajati ^Slovenski Sokol , katerega prva številka je izšla leta 1904. v Ljubljani, kc\ je imel tisto leto «Ljubljanski Sokol* svoj redili občni zbor. Ko je bila drugo leto ustanovljena «Slovenska sokolska zveza*, je postal tudi ta list zvezno glasilo, čeprav je dobil ime «Glasilo Slovenske sokolske zveze* šele od svojega IV. letnika, t. i. od leta 1907. dalje. Listu je Ivil ves čas urednik brat dr. Viktor Murnik. Zadnja številka tega lista je izšla dne 25. junija 1914. leta: bila je to h. številka XI. letnika. Po svetovni vojni, takoj v začetku leta 1919., je «Slovenska sokolska zveza* obnovila svoje uradno glasilo ped imenom «Sokol», vendar ie toga lista izšel zaradi zedinjenja sokolstva samo en letnik, ki so mu bili uredniki bratje Engelbert Gangl, Ivan Bajželj in Stane Vidmar. Srbsko sokolstvo je dobilo svoje prvo glasilo, ko je lrrut dr. Laza Popovič ustanovil in začel izdajati leta 1907. v Sremskih Karlovcih list «Srpski Soko», katerega VI. letnik je izšel še leta 1912., potem pa je menda prenehal na korist lista «Sokolski Glasnik Dušana Silnog*. ki je začel izhajali v Beogradu leta 1910. po združitvi sokolstva v kraljevini Srbiji z viteško organizacijo «Dušan Silni*. Urednik mu je bil br. Momir Korunovič. To je bil že tretji list, ki je izhajal v cirilici in zastopal sokolske interese. Pred njim je namreč začel izdajati leta 1910. kot glasilo «Saveza srpskih Vitezova» brat dr.'Vojislav Rašie list «Srpski Vitez». Koliko je imel ta s srbskim sokolstvom organske zveze, nisem mogel ugotoviti. Vidimo pa že po doslej navedenih publikacijah, da je smotrno organizatorno delo v sokolstvu med Jugoslovani nujno pomnožilo in okrepilo tudi sokolsko časnikarstvo. Kakšna potreba se je čutila po njem, nam priča okoliščina, da se je pojavilo poleg teh osrednjih glasil še več župnih vestnikov in pa takih sokolskih listov, ki so bili namenjeni posebnim namenom, zlasti ko «Slovenski Sokol» ni nadaljeval z izdajanjem priloge, ki je začela izhajati leta 1909. z naslovom «Vadbeni večcri». Tu moram omeniti v prvi vrsti «Vaditeljski list. Strokovni list sokolskega vaditeljstva», ki sta ga izdajala in odlično urejala brata Evgen Sajovic in Miroslav Ambrožič. Na žalost je popoln le I. letnik (1910), medtem ko so od II. letnika (1911) izšle samo tri številke. Izdajal ga je vaditeljski zbor Sokola v Kranju. List je bil krepka opora sokolskemu vaditeljstvu, ne le slovenskemu, ampak tudi srbskemu in hrvat-skemu, ki je rado posegalo po slovenskih sokolskih strokovnih publikacijah. Svoje župne vestnike so nekoliko časa izdajale župe goriška («Sokolski pra-por» — urednika dr. Fran Irgolič in Ljudevit Kranjc — 1911 in 1912), celjska (odgovorni urednik Jo/e Smerlnik — 1912), gorenjska (urednik Evgen Sajovic — vsega le dve številki v letih 1910 in 1911), idrijska (urednik Julče Novak — vsega le tri številke v letih 1910 in 1911), tržaška (urednik Miroslav Ambrožič — 1912 do 1914) in Ljubljana I (uredniki dr. Pavel Pestotnik, dr. Rudolf Mole in J. Dimic). Izmed vseh teh župnih vestnikov je svetovno vojno preživel le vestnik župe Ljubljana I, ki je z izdajo vestnika nadaljevala leta 1920. (VI. letnik). Prvi letnik (1910) je bil omejen na lastno župo, v II. letniku (1911) sta se župi Ljubljana I pridružili še idrijska in novomeška, v III. letniku (1912) pa še gorenjska. Od hrvatskih sokolskih žup je svoj lastni vestnik dobila samo župa Vitezičeva leta 1914.: (vestnik naj bi izhajal četrtletno), urednik mu je bil brat Janko Jazbec v Lovranu. (Dalje prihodnjič.) Ciril Vclepič, Ljubljana: Sokolska konjenica Nekaj let sodelovanja pri konjenici Ljubljanskega Sokola mi je nudilo vpogled tudi v delovanje ostalih slovenskih sokolskih jezdnih odsekov, V veliki večini se skoraj vši odseki love za svojim pravim smotrom in brez načrta životarijo od leta do leta. Prirejanje zabav, tombol in jahanje samo v sprevodih in pri pogrebih ni niti naloga niti bistvo konjenice in bi se bilo treba tega kolikor moči ogibati. Razvoj in delo sokolske konjenice ovirajo izpred' vsega tri reči: pomanjkanje konj, nesmotrna vadba in sedanji pravilnik za jezdne odseke. Kakor polrebu je telovadec orodje, tako je tudi jahalcu neogibno'potreben konj za vsestransko vadbo. Člani jahalci uporabljajo lahko zasebne, odsekove in vojaške konje. Odsek, ki je navezan samo na vojaške konje, ne more izpolnjevati svoje naloge, ker vojaška oblast v a zaradi preobremenitve ne morejo dajati redno svojih konj za vadbo. Tečaji pa, ki jih vojaštvo prireja, so namenjeni zlasti tistim, ki nameravajo odslužiti svoj vojaški i-ok v stroki vojske, ki uporablja konje. Sicer se pa tečajniki v treh mesecih, kolikor traja ta tečaj, veliko premalo izurijo, da bi mogli kot člani jahalci javno nastopiti. nikar da bi samostojno obvladali vse načine jahanja. Vojaški konji se lahko poterrftakem uporabljajo le pri večjih slavnostih, ko je treba za sprevod pripraviti čim več jahulcev. Za redno smotrno vadbo ostanejo torej edinole jahalni kon ji članov ali pa odseka. Ker je pa z vzdrževanjem lastnega jahalnega konja preveč stroškov, so le redki tako srečni, da lahko nemoteno vadijo in se izpopolnjujejo. Tako torej jasno viclimo, da bi moral imeti vsak jezdni odsek vsaj nekaj svojih konj, ki bi omogočali vsemu članstvu odseka res redno in načrtno vadbo. Šele potem bi imel oidsek smisel in pravico do obstoja. Visak odsek bi lahko z nekaj konji nudil vsakemu svojemu članu po dve uri jahanja na teden, vaditelji odseka bi se pa morali potruditi, da bi vse članstvo vsestransko izurili, da bi lahko samostojno nastopalo pred javnostjo v vseh vrstah jahanja. Odseki naj bi vzdrževali konje s prispevki od' prireditev, s posebno članarino odseka, s prispevki članov od uporabe konj, s podporami in z darili. Vsak odisek bi lahko vzdrževal po nekaj konj, ko bi sc njegovo članstvo zavedalo svoje naloge in dolžnosti in ko bi si odsek umel prav urediti svoje notranje delovanje. Naloga odseka je nadalje, da prireja za svoje članstvo idejna in strokovna predavanja, da ga vadi po načrtu v vseh načinih jahanja, od hoda, dira, galopa do dresure v vseh potankostih, tla prireja skupno lovsko jaha-njc, javne nastope, samostojne ali v okviru telovadnih, izlete, jahalne igre in dirke. Zaradi izenačenosti članstva naj bi se sprejemali v odseke samo bratje z lastnimi jahalnimi konji, tečajniki zasebnih in sokolskih jahalnih tečajev, oni, ki so jih izurili vaditel ji odseka ter topniški in konjeniški častnik/i in obvezniki. Opozarjam ob tej priliki, da bi bilo bolje, ko hi imel odsek manj članstva, samo da hi bilo to voljno, sposobno in čim bolj izurjeno, id'a bi lahko izvršilo vise, kar sc od sokolske konjenice pričakuje. Novi pravilnik za jezdne odseke, ki se pravkar pripravlja, bo moral natanko določiti smoter, naloge, delo in ureditev teh odsekov, za osnovo bi pa moral vzeti Tyrševo misel in sestav. Obsegati hi moral redno vadbo na konju in peš, brez orodja ali z njim (sablja, kopje in palica), jahalne igre (lov za trakom, alka, polo) ter vse vrste jahanja v jahalnici in v naravi. Ob sklepu še to: v konjenico naj bi se sprejemalo is a m o članstvo, ki je vzgojeno v t c 1 o v a d n i c i, ki je telesno in idejno trdno in borbeno, ne pa ljudje, ki iz osebnih nagibov in koristi silijo v konjenico; take bi bilo treba odločno zavrniti, ko bi bili tudi strokovnjaki v jahanju. Naše vrste morajo biti čiste, trdno povezane, sposobne kljubovati inise boriti za napredek in zmago čiste Tyrševe slovanske sokolske misli. Te vrstice naj bi bile nekakšna osnova pri ustanavljanju novih jezdnih odsekov in vodilo pri poživljanju starih. ŽUPA LJUBLJANA Ljubljanski Sokol svojemu članstvu in svojim prijateljem Na pragu Petrove sokolske petletke je letošnji občni zbor po predlogu društvenega upravnega odbora in odseka za zgradbo sokolskega doma izpovedal enodušno svojo trdno in neomajno voljo: ustvariti v okviru petletnega načrtnega dela svojemu članstvu novih in boljših pogojev za delo, za razmah in napredek v duhu sokolskih načel. Konkretno je bilo sklenjeno, da sc v tej pomembni dobi med' drugim uvede akcija za postavitev lastnega doma. Sedanji društveni prostori že dolgo ne ustrezajo svojemu namenu, ker zaostajajo daleč za dandanašnjimi znanstvenimi izsledki in praktičnimi izkustvi na polju telesne vzgoje. Ni se torej čuditi, če tudi vztrajno in smotrno delo v teh prostorih ni rodilo povsem zadovoljivih in trajnih uspehov, če je bila želja članstva po ustvaritvi boljših materialnih pogojev sokolskemu vzgojnemu delu vedno živa, če je naposled prišla do konkretnega izraza v manifestantnem sklepu na občnem zboru. Zavedamo se po eni strani važnosti tega podjetja svojega načrta, po drugi strani resnosti sedanjega časa, svesti pa smo si svoje moči, ki more, oprta na požrtvovalnost in krepko voljo, premagati vse ovire in ustvariti najlepše uspehe. Vemo naposled tudi to, da smo navezani predvsem na pomoč svojega članstva in prijateljev našega društva, ker smemo šele potem, če se izkaže naša lastna požrtvovalnost, apelirati tndi na javnost. S (cini stvarnimi ugotovitvami se obračamo na članstvo in prijatelje z vljudno in nujno prošnjo, da nas čim najbolj podpro v našem nesebičnem prizadevanju. Vsak član. vsaka članica, še več, vsak pripadnik našega društva (naraščaj in deca) naj stori sklep, da bo pomembni dobi sokolske Petrove petletke postavil pomnik v obliki gmotnega prispevka za dom prerojenemu sokolskemu pokolenju. Vsak prispevaj po svojih močeh, vsak pa toliko, da bo ob sklepu akcije in v proslavo društvene 75letnice položen temeljni kamen bodoči stavbi in kronano naše. načrtno delo na zunaj. To je naš klic v duhu sklepa na občnem zboru. Dr. Josip Pipenbaclier: Iz govora na župni glavni skupščini dne 4. aprila 1937 Nimam namena, da bi pri svojem poročilu posegal v območje poročil poedinili župnih funkcionarjev, ki ste jih že čitnli v tiskanih poročilih. Omejiti se hočem le na nekaj splošnih stvari. Kakor že prejšnje poslovno leto, je tudi letos naša župa razen že več let trajajoče gospodarske stiske občutila za sokolstvo neugodne posledice izpremembe političnega toka. Premnogi sokolski delavci so morali zapustiti kraj sokolskega udejstvovanja, zaradi česar mnoge naše edinice še huje kakor prej občutijo pomanjkanje sposobnih bratov in sester v upravnem, strokovnem in prosvetnem oziru. Zadnje leto se je vrhu vsega še rodil znani občinski pravilnik glede uporabe telovadnic, ki je vzel marsikateri cdinici občinsko telovadnico, /upa je v vseh njej znanih primerih storila svojo dolžnost, do zdaj žal brez uspeha. Mogoče, da bo vsaj v 'prihodnosti, ko se bodo premestitve učiteljstva predložile ministrskemu predsedniku po njegovi želji, zaznamenovati kako zadovoljivo reparacijo. Do zdaj nismo imeli moči, da bi uspešno ščitili vse brate in sestre, ki jih zato, ker so v požrtvovalni službi domovine vestno vršili svoje sokolske dolžnosti, zadevajo težki udarci moralne in materialne narave. Kar jim moremo nuditi, je naše občudovanje njih sokolskosti, ki z njo vzravnani prenašajo brez malodušja neusmiljenost izpremenjenih razmer. Zagotovilo našega spoštovanja in naše zvestobe naj jim bo skromno plačilo za trpljenje, ki ga prenašajo kot povračilo za gmotne in duševne žrtve pri izpolnjevanju sokolskih dolžnosti. Poleg škode, ki jo je sokolstvu zadalo izpremenjeno politično življenje, pa moramo poudariti z. zadovoljstvom, da je ta izprememba očistila sokolske vrste mnogih elementov, ki jim niso bili niti v čast uiti v ponos. Kajti gotovo je, da želimo dočakati trenutka in razmer, ki bodo v naši sokolski rodovini združevale le tiste Jugoslovane, ki jim je in jim bo narekovalo spojitev z viteško etično-evgenično organizacijo res sokolsko srce in nesebična domovinska ljubezen, ne pa materialna ali kaka druga špekulacija. Koliko bratov je že takoj, ko jim je organizacija preskrbela službo ali žaljeno službeno mesto, ustavilo sokolsko delovanje! Razume se, da tudi taki ljudje ne sodijo v sokolske vrste. Često slišimo sokolske govornike, kako deklamirajo dolgovezne tirade o bistvu in lepoti sokolske misli. Toda več moči blagodejne privlačnosti ima pravo sokolsko življenje! Naše besede bodo imele le tedaj silo in učinkovitost, če se bo videlo, da pri raznih prilikah ne poudarjamo samo sokolskih načel, temveč da izpred vsega po njih živimo in delamo. cPoslušaj me, ne glej mc!», je izraz in geslo licemerskega duha. Zvok brez vsebine je hvala sokolskega bratstva in discipline iz ust tistega, ki teh lastnosti v svojih dejanjih ne očitujc. Sokolsko življenje se izraža predvsem v tem, da se ogibljemo Sokoli vsega, kar je gnilega v sedanji nevarno zmaterializirani dobi in družbi. Sokol bo v vseh položajih življenja neustrašen nasprotnik neresnice, laži in krivice in se pri tem ne bo dal ovirati in strašiti ne od pretečih pogledov nasprotnikov, ne od lastne škode, ki bi bila posledica njegove sokolske borbe. Kažimo v praksi vselej in povsod, da nam plemenitost sokolskih gesel ni gola fraza! Sokol, ki se v življenju ne razlikuje od malomoralnega nesokola, nima mesta v sokolski organizaciji. Društva in čete skušajo svoj težki gmotni položaj omiliti s prireditvami. Toda njih čisti dobiček zmanjšujejo v visoki meri različne državne, banovinske in občin- ske davščine. Ves napor /upe in Zveze, da hi se te davščine odpravile ali vsaj zmanjšale je naletel na gluha ušesa pri odločilnem činitelju, ki bi si pač moral biti v svesti, da bi država morala letno žrtvovati težke milijone za delo, ki ga v državnem interesu opravlja sokolstvo z idealizmom in plemenito požrtvovalnostjo brez vsakih osebnih koristi. Ali ni pikra ironija, da pride od prireditvenega dohodka v društveno blagajno često le 7 do 10%! Uspešno sokolsko delovanje ovira v veliki meri pomanjkanje zimskih telovadišč ter spretnih in sposobnih strokovnih in prosvetnih delavcev. Vršilo se je sicer že precej različnih vaditeljskih tečajev, toda vidnih uspehov je bore malo. Upajmo, da bodo novi ukrepi razmere izpremenili v dobro. Ko že imamo dosti in preveč neprijateljev izven sokolskih vrst, je treba, da sami opuščamo vse, kar bi utegnilo slabiti ali celo uničevati plodove dela sokolskih edinic. V prvi vrsti moram poudariti, da reševanje osebnih zadev ne sodi v sokolsko edinico. Osebna nasprotstva naj nikoli ne prestopajo praga sokolskega doma. Vsak funkcionar naj v plemeniti bratski tekmi izkuša pri izvrševanju svojih dolžnosti v vestnosti in natančnosti doseči, če ne prekositi najboljšega funkcionarja v upravi. Ošabnost, napuh, zavist, nevoščljivost so ogabna svojstva s splošno človeškega, zlasti pa še s sokolskega stališča. Če kdaj. moramo posebno še dandanes strniti svoje vrste in s podvojenim požrtvovalnim delom pokazati svetu, da ni sile, ki bi mogla omajati sokolsko stavbo. Čim večji pritisk, tem jačji naj bo odpor! Ker sloni sokolstvo na dosledno demokratični podlagi, je jasno, da mora vsak Sokol ukaze te demokracije spoštovati ne le v besedah, temveč tudi v dejanjih. Zato prosim brate vaditelje in prosvetarje naj vendar že odpravijo iz sokolskih vrst naj-elementarnejše nedostatke, kakor gospode, gospe in gospodične, nepozdravljanje itd., sicer sta bratstvo in enakost izraza brez vsebine, zgolj pena in dim. Popolni demokratizem pa tudi zahteva, da se manjšina in poedinec brezpogojno prilagodita sklepom večine, kajti sicer bomo imeli namesto sokolskega reda in discipline nediscipliniranost, kaos, anarhijo, lastnosti, ki pač niso izraz demokratičnega načela. Zato sc mora tudi vsaka absolutistična tendenca v sokolski organizaciji odkloniti in zatreti, ker je v kričečem nasprotju s sokolsko miselnostjo. Sokolstvo sc imenuje armada v rezervi. Vsi veste, da v modernem načinu boja ne odločajo več le osebno junaštvo, močne mišice, spretnost, pogum in hladnokrvnost, ampak v veliki meri korenito rokovanje z orožjem. Zato bo treba, bratje, po navodilu Zveze osnovati povsod strelske odseke. Le na tak način bo sokolstvo zaslužilo lepo ime: obramba domovine. Sokolski kroj žal že nekaj let ne uživa povsod potrebnega uvaževanja in spoštovanja. Tudi ni sokolsko gledati sokolski sprevod v sokolskem kroju od strani ali celo iz kavarne in gostilne. Oboje mora prenehati, ker ne služi sokolski zavesti in sokolskemu ponosu! Glede vsakega tiska velja za pripadnike organizacije ali stanu tole pravilo: Najprej stanovski list, najprej glasilo organizacije! To veleva, preneseno v sokolstvo, da bi si moral vsak pripadnik žup, katerih glasilo je «Sokol», izpred vsega naročiti ta list, ki ste ga vsi glasno želeli, dokler ga ni bilo. Če pa pregledamo imenik naročnikov, moramo ugotoviti veliko pomanjkanje sokolske zavednosti. Sicer se upoštevanje župnega glasila boljša, vendar je mnogo bratov in sester, ki imajo naročene vse mogoče liste, kupujejo celo tuje brošure in knjige, ne čutijo pa sokolske dolžnosti, du bi si naročili naš list «Sokol», glasilo naše ž.upe ter žup Maribor in Novo mesto. Podeželske edinice imajo glede števila naročnikov « Sokola* posnemanja vredne zglede v društvih Dolenji Logatec, Žiri in Ježica, mestne pa v Sokolu T—Tabor. Upravam in poedincem drugih sokolskih edinic pa kličem: Storite svojo dolžnost! Dva litra vina mauj, ne na teden, tudi ne na mesec, temveč na leto, in list «Sokol» bo naročen in plačan! Pri tej priliki izrekam iskreno zahvalo in priznanje vsem bratom in sestram, ki pri listu sodelujejo brez vsakih gmotnih koristi. Žal da med vsemi požrtvovalnimi in ■ nesebičnimi sodelavci ni niti enega izmed prosvetarjev, ki bi vendar pred vsemi morali polniti župno glasilo s svojimi članki, poročili in razpravami. Nekaj besed o komunizmu v sokolskih vrstah! Prišla nam je, kakor vam je znano, v roke okrožnica notranjega ministra na bansko upravo in po njej na sreska načel- ni.štva z vsebino, da stopajo v sokolske edinieei komunisti. Župna uprava se je začudila, ker je prepričana, da vodi vodstva edinic pri sprejemanju članov in članic potrebna opreznost. Ker nam v naši župi ni bil znan noben tuk primer smo prosili bansko upravo, naj nam z navedbo konkretnih podatkov omogoči očistiti sokolstvo naše župe komunističnih elementov. Dolgo smo čakali na poročilo in kljub urgenci čakamo še zdaj. Iz tega upravičeno sklepamo, da je bila okrožnica za sreska načel-ništva na ozemlju naše župe nepotrebna. Tudi sem zvedel, da so bila vsa poročila sreskih načelnikov z ozemlja žup dravske banovine na ministrstvo negativna. Vkljub temu sem pa bil pred kratkim povabljen na policijo, kjer mi je uradnik sporočil, da je. komunistom od vodstva ukazano, da naj sc včlanjujejo v različne dobrodelne in narodne organizacije, da bi tako dobili vpogled v njihovo delovanje. Na njegovo prošnjo, da bi tudi sokolstvo pomagalo brezuspešiti komunistične nakane, sem mu odgovoril, da se sokolstvo že po vsebini svoje miselnosti uspešno in koristno udejstvuje za narod in državo. Pripomnil pa sem, da komunisti niso otroci prirode, temveč samo neugodnih socialnih razmer. In dokler bodo dopuščala oblastva vladajoče socialne krivice, nobena borba proti komunizmu ne bo imela splošnega in trajnega uspeha. Dokler bo dovoljena korupcija v najširšem pomenu besede, dokler bodo imeli eni velike pogače, drugi pa še skorjice trdega kruha ne, dokler bodo potrošili brezsrčni izkoriščevalci siromakov v eni noči več kakor zasluži njih delavec vse leto, dokler bodo pri oddaji služb odločilni protekcija, znanstvo in sorodstvo z vplivnimi osebami, ne pa sposobnost prosilcev in socialna pravica, dokler ne bo ustvarjen zakon proti korupciji z vzvratno močjo od leta 1914. dalje in seveda tudi vestno upoštevan in izvrševan, bo zemlja za seme komunizma vedno rodovitna. Vkljub vsem neugodnostim je izvršilo sokolstvo naše župe v minulem poslovnem letu mnogo lepega sokolskega dela. To dejstvo pa ne sme uspavati sokolske nezadovoljnosti, to je stremljenja naprej in kvišku k popolnosti. V to svrho, bratje in sestre, brez sentimentalnosti, ki pritiče le ženski in nesoko-lici, v krepki slogi z močnim srcemi in trdno voljo, z bistvenimi znaki prave sokol* skosti, borbeno naprej proti sokolskemu cilju, ki je še daleč in zahteva zato poštenih, sposobnih, požrtvovalnih in odločnih sil duha in telesa. Redno skupščino je imela župa Ljubljana dne 4. aprila v mali dvorani na 'la-boru. Zastopanih je bilo 60 edinic izmed 78. Zvezo je zastopal starosta župe Novo mesto brat dr. Vasič. Ker so bile na delegatskem sestanku, ki je bil prej ta večer, vse točke dnevnega reda skupščine podrobno obravnavane in ker so dobili zborovalci že teden dni poprej tiskana poročila vseh funkcionarjev, je potekla skupščina sama razmeroma hitro. Vsa poročila so bila soglasno odobrena, prav tako tudi razrešnica upravi. Izmed predloženih dveh list je bila izvoljena tale: starosta dr. Josip Pipenbacher, namestnika inž. Lado Bevc in Bogumil Kajzelj. načelnik Franjo Lubej, namestniki Ivko Pustišek, Jože Rus in Stanko Trček, načelnica Jelica Vazza-zova, namestnice Mica Kržetova, Mara Staničeva in Hilda Jezerškova, tajnik Stane Flegar, blagajnik Anton Čotar, odborniki Gvozden Bralovie, Lojze Lubej, Janko Miiller, Dušan Podgornik, inž. Albert Poženel, dr. Josip Prodan, Ivan Prosenc in France Slana, namestniki Anton Grmek, inž. Zdenko Kokalj, Karol Mšichtig, Mirko Pestotnik, Andrej Sever, Viktor šenica, Franc Vidmar in France Vrečar; nadzorni odbor Leon Čebular, Vinko Kocjan, Luce Strauss, namestnika dr. Franjo Podkorit-nik in Anion Šmalc; razsodišče: Janko Bleivvcis, Bojan Drcnik, Josip Janša, inž. Gojmir Pehani, namestnika Stane Gašperšič in Janez Porenta, praporščak Radovan Stare, namestnik Franjo Štajer. To upravo je že potrdilo zvezno starešinstvo na svoji seji dne 12. aprila. Umrl je brat Josip Turk Umrl je dne 2. aprila v Ljubljani brat Josip Turk, podstarosta sokolskega društva Sokol 1 — Tabor, ki si jo zlasti kot predsednik društva za zgradbo pridobil velikih zaslug za sokolski dom na Taboru. Brat Aleksander Kostnapfel jo učakal dne 27. aprila mladeniško čil 60. leto svojega rojstva. Že v mladih letih jo prišel k Sokolu, ki ga je takoj vsega priklenil nase. Telovaditi jo pričel v Gorici in je potem povsod, kamorkoli ga je zanesla življenjska pot, posvetil vso svoje moči Sokolu kot vaditelj, vodnik in vzgojitelj. l'ako je v Ljubljani pri Ljubljanskem Sokolu pomagal voditi posamezne telovadno oddelke, v Celju jo vodil moški naraščaj. od leta 1902. do 1907. je bil pa načelnik novoustanovljenega društva v Šiški. Pod njegovim vodstvom je bila prvič v naših telovadnicah uvedena telo- KNJIGE Adolf Zeman: «Polkovnik Švec», prevedel Janez Poharc, Ljubljana, 1937, založila Jugoslov. sokolska matica, str. 298, cena 65 dinarjev. Kdor naroči 5 izvodov, dobi šestega zastonj. Dobili smo enega najboljših in najzanimivejših romanov iz obširne in dobre češkoslovaške legionarske književnosti. Živo, kakor nobena zgodovinska razprava, podaja Zeman slike iz Rusije pred začetkom velike vojske; z njim doživljamo izbruh svetovnega klanja, nastanek prvih češkoslovaških vojaških cdinic, spremljamo njih razrast v veliko armado, s prijetnimi ali zoprnimi občutki prebiramo tako človeške dogodke v ruski revoluciji in se vživljamo v nastrojenja dobrovoljcev, ki revolucija ni mogla brez sledu mimo njih. V tem mogočnem zgodovinskem okviru se krepko odraža osebnost polkovnika Šveca, sokolskega vaditelja v najplemenitejšem pomenu besede. Tyrševska sokolska telovadnica ga je izobrazila v moža, ki ni poznal drugega ko delo, ljubezen in požrtvovalnost; pri vsem tem je pu bil vendarle človek. Taki ljudje morajo biti vodniki; njih usoda je to. šy,£c je ves sokolski vaditelj; skoraj popoln. Takšnega je hotel imeti Tyrš, takšni so pa v resnici tudi bili v rodu, ki je pripravljal svobodo. Goreča želja, da bi videl Češko svobodno, ga vodi pri vsakem dejanju; sebe ne pozna, misli le na svojo domovino in na tovariše. Pri razmerah, kakršne so sc razpasle tudi pri dobroveljski armadi v Rusiji, je za osebnost Švecove vrste le dvoje: ali se zagrenjena umakne ali pa pogine. Švec si je izbral drugi delež in je s svojo žrtvijo iz-nova učvrstil češkoslovaško vojsko. vadba deoe. Pozneje je bil poklican tudi v strokovni odbor Slovenske sokolske zveze. Po prevratu jo opravljal najrazličnejše funkcije v društvenem, župnem in zveznem strokovnem odboru. Bil je tudi veliko let podstarosta sokolske župe Ljubljana in je še zdaj eden najmarljivejših članov župnega strokovnega odboru. Brat Kostnapfel je bil dalje časa tudi urednik predvojnega gladila sokolskega naraščaja «Naša bodočnost* in marljiv dopisnik raznih drugih sokolskih listov. IN LISTI švccovo življenje ni izmišljeno, ni «ro-man», marveč je resnično. Prav resničnost te mogočne osebnosti pa zgrabi. K prevodu samemu tole: delo razodeva veliko naglico. Prevod je zelo neenoten, za prav dobrimi odstavki so taki, ki bi ne sodili niti v časnik ali pisarniški spis. Zdi se, tla prevajalec ni delal s potrebno ljubeznijo, ne do predmeta, še manj do jeziku, in tudi slovenščine očitno ne pozna dovolj. Prevečkrat se je dal po izvirniku zavesti v neslovenske stavke, pogostni so tudi najnavadnejši nemčizmi in podobno. Naj navedem samo nekaj najliujših napak: je vladala zmeda (= je bila), oči-vidno (= očitno), st id (= sram), Bože mili (= moj Bog), proglas (= razglas), bilo v Moskvi, bilo v Petrogradu (= bodisi, najsi bo), nebrojno (= brez števila), jed v a (= komaj), cela kolonija (= vsa), ko treba pomagati (= je treba), stalno (= neprestano), končno poznate smisel (=: pomen), vežbati (== vaditi, uriti), družinik (:= druži-nec), zabeležiti (= zapisati), tolmačiti (= razlagati), spustiti se v razgovor (= začeti, načeti), slučaj v pomenu primer, razpoložen (=r dobre, slabe volje biti), grob (=: surov), ponovno (= iznova, spet), zmagoslaven (= zmagovit), enostavno (= preprosto), č i m (= brž ko, kakor hitro), p r o-p a st (= poguba), izteči se (=: končati se), staviti nado (— gojiti upanje), pripojiti se (= pridružiti se), briga (= skrb), dvigniti se s stola (=: vstati), zaključiti borbo (= končati), z a-ključni prizor (=: zadnji), izključno (=: samo, le), prošlost (— preteklost), doznati (= zvedeti), kora j- ž n o (= pogumno), t o č n o vedeti (= natančno), vlastodržec (= oblastnik), os ta viti (— zapustiti), za povest (= zapoved), izvesti napad (= napasti), d e ž u r n i {— službujoči), od k a z a n o mesto (= odrejeno, določeno), i z b r i t (! = obrit), nesigurnost (= negotovost), ni li (=: ali ni), igrati vlogo (= uveljaviti se, pomen imeti, pomemben biti), list je izostal (= lista id bilo), za skok (= zaseda), izdaj i ca (= izdajalec), vsakogar pregazimo (= pohodimo). p r c d h o d n a posvetovanja (= prva, uvodna posvetovanja), nepredviden (= nepričakovan, liesluten), verodostojen (= verjeten, zanesljiv), na osnovi sklepa (= po sklepu), prevar-ljivost sovjetov (= zahrbtnost), široko p leč (— plečat), d os lov no (= dobesedno), pobu na (= upor), slava v pomenu slovesnost (= slovesnost, slavje), drobna (!) inteligenca (= majhna), hrana kazi želodec (= kvari), b r a t i m 1 j c-11 j e (= bratenje), delile je potekel (= sc je izvršil), p r e d konferenca (= prva konferenca, konferenca), p o d v z e m a-ti (= začeti, lotiti se), ponašanje (= vedenje), par dni (= nekaj dni). Lahko bi spet opustili z juga s politiko privlečeno nacionalnost in bi rajši ostali pri narodnosti; če je bila beseda dobra 100 let, naj jih bo še 100! Ena naj-grših spak poulične govorice; izgloda (uus-sehen!) bi pač ne smela zabresti v lepo knjigo (slovensko; zdeti se, vidi se itd.). Druga huda napaka so nepotrebne t u j k e, ki jih kar mrgoli. Tu naletimo na vso zbirko teh nakaz, kakršne smo vajeni videti v spisih naših uradov, žal pa tudi v sokolskih zapisnikih, okrožnicah in pismih. Taka grdobija pač ne sodi v lepo knjigo. Prevajalec bi že moral imeti toliko čuta za to in bi se moral potruditi, da dobi do- mače besede, ki jih je na pretek. Izmed vseh teh tujk, ki se neprestano ponavljajo, jih menda ni deset, ki bi se ne dale nadomestiti z boljšimi domačimi besedami. Pogostne so besede z enakim pomenom; Odložil je pismo vstran — naprej pred Rusijo — zadnji zaključni prizor — drugi sledi za njim — najživuhnejši življenjski vrvež — zgoraj nad reko — mu povemo še bolj odkrito v lice — pustolovska avantura — lahkoverna naivnost — odvleči ga proč — izvidna patrulja — in podobno. Mimo tega je precej slovniških napak in nelepo zgrajenih stavkov. Tako uporablja prevajalec ves čas oni, ona namesto tisti, tista. Beseda nekakšno mu je tako všeč, da jo uporablja malone v vsakem stavku, če se vanj prilega ali ne; češki ne jake ni vedno naš nekakšen! Bralca, ki je pozoren zgolj na vsebino, vsi ti nedostaiki ne bodo preveč motili v užitku, fn vsebina je res takšna, da kar zgrabi. Za nas Sokole je «fivec» še prav posebej mikaven, saj je to v resnici sokolski roman. Švecova osebnost je naj-prcpričcvalnejši dokaz, da je sokolstvo vrednota, ki daje življenju vsebino in oporo, da je prava vera. Švccov lik nam odpre oči zanjo; v njem so sokolski nauki o požrtvovan ju, ljubezni in dejavnosti v popolnosti vtelešen i. Toliko ljubši in gnn-ijivejši nam je. ker bosta v njem občutila pravi Sokol in Sokolica tudi del svoje lastne osebnosti. Sokolstvo veže usode svojih privržencev in jih izenačuje. Vsebini primerno je knjiga tudi lepo opremljena (celo platno). Želimo le, da bi bila v vsaki sokolski knjižnici, pa tudi v knjižnici vsakega Sokola. Ob njej bodo rasli še kesnejši rodovi. (Knjiga so naroča pri Jugoslov. sokolski matici v Ljubljani, Narodni dom, pa tudi v vsaki knjigarni). Stanko Trček. RAZNO Iz uprave Četrti številki smo priložili položnice naročnikom, ki nimajo še plačane vse naročnine za to leto, in jih prosimo, da nam takoj pošljejo, kolikor so jo še na dolgu, ker bomo sicer prisiljeni, da jim list s prihod njo številko ustavimo. Tikrnti prosimo vse, ki lista ne nameravajo naročiti, da nam vrnejo vse številke, ki so jih doslej dobili. Prosimo tudi bratske društvene in četne uprave, da nam čimprej nakažejo naročnino za to leto. Darila za tiskovni sklad Viktor Senica, Dolenji Logatec, 12 din; Kordo Vode, Komenda, 56 diin; Albin Železnik, Ljubljanu, 26 din, skupaj 94 din. Hvala! Tvornica telovadnega orodja, športnih potrebščin in smuči ŠPORTNA TRGOVINA ^ ALPINA« LJUBLJANA, TYRŠEVA 7 STOLE vrtne, za dvorane, kino-fatelje nudi po zelo ugodnih - : I P°8°'iM ^vr^ta IVAN FAJOIGA, stolarna, SODRAŽICA ODLIČEN USPEH DOSEŽETE S TISKOVINAMI KI VAM JIH NAPRAVI Dehuika lcs(cct£tod. d* d, LJUBLJANA DALMATINOVA UL. 8 Vsak naj san skrbi za svoje zdravje! Priporočamo Vum knjige: Dr Karla Petriču „Č!ovek“, „Bo-lezni, kako jih spoznamo44, ^Nalezljive bolezni, kako se jih obvarujemo44, „Nega bolnikov in prva pomoč pri nezgodah**, »Regulacija rojstev" in dr. Jože JakSe ,,Spolne bolezni". Vsako knjigo d bile za polovično ceno, to Je zn 15 din. * vUK«Nflr0Č?kfi,e P.r' opravl »žfina »n d ob". iJuhljana. Dalmatinov* 8, ki Vam tudi polije ,,Zeno in dom" brezplačno na ogled. Absolutna sigurnost telovadnega orodja jo prva zahteva telovadca; naše orodje po n.treza oe eamo z absolutno aigiiraeatjo, ampak tudi m praktično uporabnostjo, preciznostjo, krasno Izvedbo In neverjetno nizko ceao vnem Vašim zah e vam. T v o r n i c a telovadnega orodja J. ORAŽEM RIBNICA n« Dolenjskem. - 9 dinarjev vw\ vvuiie. oUiitt iui ampa/l t>o tudi otlnaa 40 bvvfif- % oU.-iUxn.ji 'ifadtruu dovno. \uxdw ii 6-iitt v vuhaj IttiA ultxviwitt upravi zalvt&t ,^vaUt', J^juitja- Ujn Avujizuiie«, (d /V'