
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS 
VI
Momčilo Zečević
NA ZGODOVINSKI 
PRELOMNICI
SLOVENCI V POLITIKI JUGOSLOVANSKE DRŽAVE 
1918—1929
I. knjiga
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 
1986

PREDGOVOR
Pa knjiga je del širše zasnovane tematske naloge, zamišljene kot poskus vse­
stranske zgodovinopisne obdelave, položaja, razvoja in vloge Slovencev v 
jugoslovanski državi v obdobju 1918—1929. Nastala je z razširitvijo vsebinskih 
osnov in ob uporabi bolj zapletenega metodološkega pristopa pri uresničevanju 
prvotnega raziskovalnega koncepta, katerega namen je bil, da bi za obdobje 
parlamentarizma v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev do uvedbe 
šestojanuarske diktature leta 1929 preučili odnose in stike slovenskih političnih 
strank z drugimi strankami, tokovi in skupinami v jugoslovanskem političnem 
življenju tistega časa. Med raziskovanjem se je izkazalo, da je bila takšna 
začetna tematska naloga ozka in neracionalna, ker ni mogla ustrezno odgovoriti 
na številna bistvena vprašanja o položaju in razvoju, ciljih in interesih slo­
venskega naroda v skupni jugoslovanski državi. Prav to je bil razlog, da se 
je zastavljeno raziskovalno delo postopoma usmerjalo na širše področje in 
preučevanje večjega števila vprašanj, za katera je kazalo, da bi lahko dala 
celovitejši in vsebinsko bogatejši vpogled v dejanski položaj in vlogo Slo­
vencev v politiki jugoslovanske države v letih 1918—1929.
Cim dalje je segalo raziskovanje, tem bolj si je avtor prizadeval, da bi 
v okviru posebnega in do neke mere interdisciplinarnega prijema obdelal in 
prestopil pri nas običajne ozke okvire zgodovinopisne obdelave politične, 
torej strankarske zgodovine, ki je v glavnem le registrirala spopade nacionalnih 
buržoazij v boju za oblast. Prepričanje, da je za objektivno analizo zgodovin­
skih tokov daleč pomembnejše spoznavanje socialne, nacionalne in razredne 
družbenopolitične komponente kot vzroka in posledice strankarskih obračunov 
pri delitvi oblasti, je spodbujalo namen, da bi z obsežno raziskovalno analizo 
dosegli racionalnejši model širše zgodovinopisne obdelave položaja posameznih 
narodov v Jugoslaviji med svetovnima vojnama. Upoštevajoč pomanjkanje 
ustreznega zgodovinskega gradiva, pa razmišljanje ni seglo dlje kot do 
poskusov, da bi ugotovili nekatera osnovna dejstva, morebitne globalne 
resnice in strateške smeri razvoja ter tudi kritično ovrednotili prejšnja in 
obstoječa pojmovanja in ocene. Odgovore na številna vprašanja je bilo zaradi 
tega treba dati hipotetično, marsikdaj le v indikativni ali ilustrativni obliki.
Vse do objave novejših zgodovinopisnih del, ki so izšla v zadnjih dveh 
desetletjih, je t.i. slovenska komponenta jugoslovanske ideje in jugoslovan­
skega vprašanja, zlasti iz obdobja neposrednega boja za skupno jugoslovansko 
državo 1914—1918, stala v globoki senci prevladujočih pojmovanj o izključnem 
in odločujočem pomenu srbo-hrvatskih odnosov za njeno uresničenje in 
utemeljitev. Nova zgodovinopisna spoznanja in tolmačenja so v marsičem 
spremenila takšna pojmovanja o značaju, vsebini in obsegu jugoslovanske 
ideje, pa tudi tradicionalne sodbe o sodelovanju in prispevku posameznih 
nacionalnih subjektov k nastanku jugoslovanske države leta 1918. Prišlo je do
5
nove kritične ocene bistvenih dogodkov, dogajanja in dejavnikov v boju za 
Jugoslavijo in ob tem so se temeljito razširila spoznavna področja, pogosto 
prav po zaslugi spremembe zornih kotov pri ocenjevanju. Raziskovalna dela 
so se vse bolj opirala na analize dialektičnega zgodovinskega toka zapletenih
» procesov in premikov v širših družbenih slojih, kar je prineslo nove in včasih 
nepričakovane rezultate. Stereotipne predstave o hrvatskem porajanju jugo­
slovanske misli in njeni srbski nacionalistični utemeljitvi, o srbo-hrvatski 
viziji jugoslovanstva med prvo svetovno vojno, o zgodovinski vsebini Niške 
in Krfske deklaracije, vlogi Jugoslovanskega odbora, pomenu Majniške dekla­
racije, Ženevske konference itd. so doživele pomembne popravke. Za znan­
stveno obdelavo in dopolnilo prejšnje zgodovinske podobe o jugoslovanstvu 
med idejo in državo so bila izrednega pomena tudi raziskovanja o razvoju 
jugoslovanske misli na slovenskih tleh, pomenu in vlogi t.i. deklaracijskega 
gibanja, tolmačenja dejanske vsebine pogledov in programov političnih sil 
v Sloveniji, njihove jugoslovanske pobude v obdobju 1917—1918 in vloge 
pri ustvarjanju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in Kraljevine Srbov, 
Hrvatov in Slovencev.
Preučevanje nadaljnjega razvoja in položaja Slovencev v jugoslovanski 
državi po letu 1918 pa je dolgo ostalo zunaj globlje in vsestranske analize 
zgodovinske znanosti. Ce izvzamemo zgodovinopisni pregled najpomembnejših 
dogodkov izpod peresa prof. dr. M. Mikuža, objavljen v njegovi znani mono­
grafiji in v strnjeni obliki ponovljen v najnovejši Zgodovini Slovencev (1978), 
in nekaj del, objavljenih v časopisih, zbornikih in nekaterih leksikografskih 
izdajah, lahko ugotovimo, da je preučevanje političnega, ekonomskega in 
kulturnega razvoja slovenskega, naroda v jugoslovanski državi 1918—1941 
ostalo povsem na obrobju našega novejšega zgodovinopisja. Prednost je imelo 
vsekakor preučevanje slovenskega delavskega gibanja, medlem ko je širša 
komponenta slovenske družbene zgodovine tega obdobja pritegovala pozornost 
le toliko, kolikor je bilo nujno, da bi objasnili in obdelali to obdobje slovenske 
zgodovine. Izjema je v glavnem le malce temeljitejše preučevanje položaja in 
razvoja tistih delov slovenskega naroda, ki so po letu 1918 ostali v okvirih 
italijanske in avstrijske države. To je bil tudi osnovni motiv, da so v programe 
Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani in Instituta za savremeno 
istorijo v Beogradu uvrstili temo, ki je označena v nadnaslovu te knjige, in 
se s skupno materialno naložbo lotili njenega uresničenja. Knjiga je torej 
rezultat sodelovanja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani in 
Instituta za savremeno istorijo v Beogradu. Raziskovalno delo sta omogočila 
Sklad B. Kidriča in Zajednica nauke Srbije s svojimi sredstvi.
Pri seznanjanju z vsebino te monografije mora bralec upoštevati, da si je 
celovito tematsko nalogo »Slovenci v politiki jugoslovanske države v l. 1918 do 
1929« avtor zamislil v dveh knjigah, od katerih bo druga vsebovala naslednja 
štiri osnovna poglavja: ekonomski razvoj Slovenije 1919—1929, odpori proti 
velikonacionalnim pritiskom in željam hrvatske buržoazije, boj vodilnih slo­
venskih političnih sil proti centralizmu in političnemu hegemonizmu veliko­
srbske buržoazije (v tem okviru tudi odnose z drugimi političnimi subjekti 
v državi) in ob koncu položaj Slovencev v zunanji politiki jugoslovanske države 
v letih 1918—1929. Sele ko bosta pred bralcem obe knjigi, mu bo jasnejša 
opredelitev avtorja za obči nadnaslov tega projekta, kajti v drugi bo še 
bolj kot v prvi obdelal sodelovanje slovenskih strank v jugoslovanski politiki 
(parlamentu, vladah ipd.), položaj Slovenije v ekonomskem razvoju nove 
države, širše zanimanje za »neslovenska vprašanja« itd.
6
Avtor je prepričan, da se mu bo v okviru takšnih temeljnih usmeritev zgodovi­
nopisne obdelave in analize, ki bodo z vsebino prve knjige pomenile komplemen­
tarno celoto,posrečilo ponuditi malce širšo in temeljitejšo ilustracijo razvoja slo­
venskega naroda v neposredni vzročno-posledični povezavi z njegovim državno­
pravnim, ekonomskim, kulturnim in političnim položajem v jugoslovanski 
državi 1918—1929. Ali bolj preprosto : skupne raziskave so v osnovi posvečene 
ugotavljanju poti in oblik boja slovenskega naroda za njegovo narodnostno 
konstituiranje, uveljavitev in svoboden razvoj v okviru jugoslovanske države 
in družbe 1918—1929. Vključitev v novo državo in boj za enakopraven položaj 
Slovencev in drugih narodov v njenih mejah sta pomenila velik zgodovinski 
preobrat in izziv. To je dalo avtorju tudi zamisel za naslov prve knjige.
Avtor se je zavedal težav in zapletenosti zastavljene tematske obdelave, ki je 
prejšnje generacije niso uresničile — tudi bolj poklicani zgodovinarji ali celo 
zgodovinske ustanove — in si je pri obdelavi posameznih vprašanj prizadeval 
uresničiti predvsem njihovo korektno elementarno interpretacijo in želel ugo­
toviti najznačilnejše oblike njihovega izražanja in glavne smeri razvoja. V tem 
smislu je po svojem znanju, prepričanju in možnosti, ki jih je ponujalo zgo­
dovinsko gradivo, opravljal tudi selekcijo podatkov, s katerimi je poleg vsega 
poskušal tudi v neposredni obliki, v samem besedilu, seznaniti bralca in mu 
tako omogočiti, da bi si lahko sam ustvaril lastne sodbe o posameznih vpra­
šanjih in procesih zgodovinskega razvoja. Ce je takšne namene vsaj malce 
približal svojim željam, bo prepričan, da je njegovo delo uspešno.
Zgodovinske vire in literaturo, na katerih temelji to delo, lahko bralec 
najde v opombah. Pri njihovem pregledu mora upoštevati, da je obilica 
podatkov, raztresenih po časnikih in časopisih, raznih arhivalijah ter objavlje­
nem gradivu in literaturi ostala zunaj neposrednega registriranja v samem 
besedilu. Dolgotrajne in obsežne raziskave po arhivskih fondih v velikem 
prostorskem trikotniku med Beogradom, Londonom in Mariborom so dale, žal, 
nepričakovano skromne rezultate. Zaradi tega je bilo treba glavne opornike 
najti med vztrajnim iskanjem po tiskanih virih, časnikih, revijah in takratni 
skromni in včasih tudi nekritični literaturi.
Iz neskromne vrste drobnih podatkov majhnega pomena sem izbiral tiste, 
ki bi v medsebojnem kritičnem sorazmerju lahko omogočili kakovost in vero­
dostojnost zgodovinskega argumenta. Nekatere tedanje publikacije, predvsem 
tiste, v katerih je slovenska meščanska elita opisala svoje obdobje, so mi z deli 
slovenskih naprednih sil kot vir zgodovinskih podatkov močno pomagale pri 
uresničevanju zastavljene tematske konstrukcije. To velja v prvi vrsti za 
znane slovenske jubilejne zbornike, objavljene v Ljubljani v letih 1928 in 1939, 
in za številne druge časopise in publikacije med vojnama. Pomembno je tudi 
omeniti, da sem pri že obdelanih vprašanjih, kjerkoli je le bilo mogoče — zlasti 
pri zgodovini delavskega gibanja in KPJ iz obdobja dvajsetih let — napotil 
bralca k širšim informacijam in odgovorom v obstoječi literaturi.
V upanju, da bo tudi naslednja knjiga iz tega projekta kmalu pred bralcem 
in da bo celotno delo spodbudilo zgodovinopisna in druga raziskovanja o 
jugoslovanski državi in družbi v obdobju 1918—1929 na širših osnovah zaple­
tenega zgodovinskega razvoja, se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali in 
podprli moja dosedanja prizadevanja. Posebej se zahvaljujem recenzentom 
te knjige prof. dr. Miroslavu Stiplovšku, dr. Branislavu Gligorijeviču in 
dr. Janku Prunku. Zahvaljujem se tudi Francetu Filipiču, ki je s svojo recen­
zijo za Založbo Obzorja pripomogel, da sem iz rokopisa izločil nekatere 
faktografske netočnosti.
V Beogradu, junija 1984. Avtor
7
UVODNI DEL
Osnove slovenske nacionalne politike: 
katoliški in liberalni tabor. 
Delavsko gibanje do leta 1918
Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, vse do ustanovitve prve skupne jugo­
slovanske države leta 1918, so vodilno vlogo v političnem in družbenem življe­
nju slovenskega naroda imela tri temeljna idejno-politična gibanja oziroma 
njihove politične stranke. Njihova dejavnost je v tem obdobju obsegala skoraj 
vse kulturno, politično in ekonomsko življenje v slovenskih deželah. Ta tri 
gibanja so bila katoliški ali klerikalni tabor, liberalni tabor in sile delavskega 
in socialističnega gibanja.
Ti trije tabori, ki so si ideološko in politično nasprotovali, so dejansko 
izražali znani proces razslojevanja evropske meščanske družbe, ki je z dokajš­
njo zamudo zajel tudi slovenske dežele. V posebnih zgodovinskih okoliščinah 
položaja slovenskega naroda v desetletjih ob prelomu stoletja je proces 
socialnega in idejnega razslojevanja na slovenskih tleh imel tudi nekatere po­
sebne značilnosti, kar je v veliki meri vplivalo na nadaljnji razvoj slovenske 
sodobne zgodovine. To posebnost slovenskega razvoja označuje predvsem 
dejstvo, da gre za zgodovino t.i. »nehistoričnega naroda«, ki je bil v 19. stoletju 
še vedno pretežno kmečki in pri katerem se je meščanstvo šele začelo obliko­
vati, medtem ko so bili višji sloji družbe povezani s tujo fevdalno preteklostjo, 
predvsem z nemškoavstrijskim fevdalnim sistemom.
Za razumevanje tega dogajanja in dogodkov ter za preučevanje posebnosti 
razvoja slovenskega kulturnega, ekonomskega in političnega življenja v ob­
dobju, ko se je slovenski narod prvič odločilno spopadel za uveljavitev svoje 
nacionalne samobitnosti, so omenjena dejstva zelo pomembna. Tudi odgovore 
na številna vprašanja, ki se navezujejo na razvoj Slovencev v obdobju na­
stanka in utrjevanja jugoslovanske države do leta 1929, je treba iskati pred­
vsem v razrednih, idejnih in političnih interesih in hotenjih treh osnovnih 
političnih struktur slovenske družbe. D. Kermauner je poudaril, da se je 
politično življenje pri Slovencih razvijalo povsem drugače kot pri Srbih in 
Hrvatih, med posebnimi zgodovinskimi okoliščinami njihovega razvoja pa je 
zanesljivo najpomembnejše dejstvo, da so bili tesno vključeni v avstrijski 
socialni, politični in kulturni krog.1
Druga polovica 19. stoletja, zlasti njegova poslednja desetletja, pomeni 
v slovenskem političnem, ekonomskem in kulturnem življenju obdobje moč­
nejšega prebujanja nacionalnih sil in njihovo socialno in idejno diferenciacijo. 
Za mladi slovenski meščanski razred je enega od političnih ciljev pomenila 
težnja po nacionalnem združevanju in zedinjenju, kajti slovenske dežele so bile 
v okviru avstro-ogrske monarhije administrativno, kulturno in ekonomsko 
razcepljene in razdeljene. Vendar pa je bila zamisel o t.i. Zedinjeni Sloveniji,
1 D. KERMAUNER, Delavsko gibanje v slovenskem življenju, SODOBNOST.
11
ki je vzniknila že v revolucionarnem letu 1848 kot poglavitni nacionalni ideal,2 
v obstoječih okoliščinah zgodovinskega položaja slovenskega naroda še daleč 
od možnosti za praktično uresničenje. V realnem političnem življenju se je 
ta zamisel zožila v glavnem na vsakdanji boj za elementarno narodnostno ena­
kopravnost in ohranitev nacionalne samobitnosti.3
Boj vodilnih slovenskih političnih sil za narodnostno uveljavitev, za zaščito 
interesov slovenskega naroda in za uresničenje zamisli o njegovem ugodnejšem 
položaju v monarhiji je dosegel vrhunec v letih pred prvo sveto-vno vojno 
in ob njenem koncu. V tem obdobju je program slovenskega zbiranja in na­
rodnostne uveljavitve našel oporišče v ideji jugoslovanskega zedinjenja, ki je 
med prvo svetovno vojno vse bolj izstopala kot težnja in interes pri vseh 
jugoslovanskih narodih. Nosilci takšnih programov, idej in dejavnosti v sloven­
skih deželah so bile prav vodilne politične sile. Kakšne so bile, kakšno vlogo 
so imele v narodnostnih okvirih in kakšen je bil njihov odnos do jugoslovan­
ske ideje? Od razumevanja teh vprašanj, zlasti pri ustvarjanju skupne jugo­
slovanske države, je v veliki meri odvisno tudi razumevanje vloge in položaja 
Slovencev v njeni politiki od leta 1919 do 1929.
Nova ureditev notranjih državnopravnih -odnosov v Avstriji, ki je sledila 
cesarjevemu manifestu in Oktobrski diplomi leta 1860 ter t.i. Februarskemu 
patentu 26. II. 1861, je temeljila na načelu dvostranskega delovanja oblasti: 
državnih na eni in avtonomnih organov uprave v okvirih posameznih dežel na 
drugi strani. Čeprav so nosilci takšnih državnopravnih ukrepov hoteli v resnici 
krepiti centralizem v monarhiji in v njej tudi zagotoviti nemško nadvlado, je 
novi sistem le puščal širok prostor za delovanje avtonomne uprave, v njenih 
okvirih pa je spodbujal krepitev političnega življenja in s tem tudi nacional­
nih subjektov. V spretno razcepljenih slovenskih deželah Štajerski, Primorski 
(Gorica, Trst in Istra), Koroški in Kranjski so bile za prebujanje nacionalne 
politike velikanskega pomena volitve za občinske uprave in deželne zbore 
v marcu leta 1861. Drugače kot pri vseh kasnejših volitvah v te organe, ki so 
bile odtlej nadvse pomembni dogodki v slovenskem političnem življenju, te 
volitve niso temeljile na strankarskem načelu, kajti v tistem času na Sloven­
skem ni bilo močneje razvitih in organiziranih strank. Zato so volitve marca 
1861 izpeljali predvsem v znamenju načelnega boja med domačimi liberalnimi 
in konservativnimi silami in zlasti, kar zadeva njihovo opredelitev glede upo­
rabe in pomena narodnega jezika. To pomeni, da so v bistvu izražale odniors do 
slovenskega narodnostnega vprašanja in njegovega reševanja.4 Izidi volitev so 
dali le majhno število zastopnikov slovenske politične usmerjenosti v volilnih 
predstavniških strukturah, toda že na naslednjih volitvah in na vseh kasnejših 
— tja do razpada avstro-ogrske monarhije — so narodne politične sile naglo 
krepile svoje vrste.
Volilne reforme, ki so jih izvajali od leta 1860, zlasti reforma leta 1896 (ki 
je radikalno znižala volilni cenzus in uvedla volilno pravico za vse nad 24 let 
stare moške, ki so najmanj šest mesecev živeli v eni občini), so bile nov korak 
k uvedbi obče (1896) in enake volilne pravice— najprej za državne in potem tudi 
za deželne predstavniške organe (1906) — in so pomenile napredek v demo-
2 Glej obširneje: E. KARDELJ-SPERANS, Razvoj slovenačkog nacionalnog pita­
nja, Beograd, 1960, 272, 292—295 ipd.
3 O prebujenju političnega življenja v slovenskih deželah po 1848, prvih nacio­
nalnih političnih spremembah, nastanku političnih strank in skupin glej obširneje: 
F. ERJAVEC, Slovenci, zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in 
socialni pregled, »Znanstvena knjižnica«, 6. zvezek, Ljubljana, 1923, 79—93.
4 Glej: ZGODOVINA SLOVENCEV (dalje: ZS), Ljubljana, 1979, 468—471.
1
kratizaciji političnega življenja v monarhiji. Ta demokratizacija, vezana na 
deželne odbore in življenje v deželah nasploh, je pripomogla h krepitvi na­
cionalne politične dejavnosti, ko je šlo za osvobajanje izpod nemške prevlade in 
njenega pritiska na druge narode v monarhiji.5 To se je pokazalo predvsem na 
Kranjskem, zlasti po uvedbi volilne reforme leta 1908.
Volilne reforme in volitve v deželne odbore v slovenskih deželah so poka­
zale tudi, da je bila večina kmečkega prebivalstva na Kranjskem, Štajerskem in 
Goriškem narodno zavedna, nacionalne politične sile pa so imele prvič 
v zgodovini priložnost, da so organizirano politično nastopale v duhu lastnih 
političnih interesov. Tako so nastale možnosti za ustanavljanje in razvoj politič­
nih strank in skupin, torej za oblikovanje narodnostne in razredne politične 
zavesti na slovenskih tleh.
1. Katoliški ali klerikalni tabor. Slovenska ljudska stranka (SLS)
Nastanek katoliškega gibanja v slovenskih deželah je v tesni zvezi z njego­
vim nastopom v avstrijski polovici monarhije v šestdesetih letih prejšnjega 
stoletja, ko se je nemška liberalna buržoazija spustila v boj proti konkordatu 
in zakonskim predlogom, s katerimi naj bi uredili odnose med šolo in cerkvijo. 
Ta odkriti »kulturni boj« mladega nemškega liberalizma je dosegel vrhunec 
v obdobju Auerspergove vlade (ob koncu 1867 in spomladi 1868), ki mu je 
bila posebno naklonjena, kar je zbudilo odločen odpor katoliških škofov. Na 
pritisk liberalcev so konservativni katoliški krogi odgovorili z ustanovitvijo 
Katoliškega društva za Zgornjo Avstrijo, s katero se je začelo naglo širjenje 
katoliških organizacij s političnim obeležjem. V Avstriji je bilo sredi leta 1871 
že 299 takšnih društev.6 Ta katoliška društva so se kmalu začela organizirano 
upirati pritisku nemške liberalne buržoazije, ki se je že takrat kompromitirala 
kot nosilka germanizacije, centralizma, izkoriščanja, korupcije ter verske in 
idejne nestrpnosti. Tako sta nestrpnost in brezobzirnost mladega meščanskega 
razreda v avstrijskem delu monarhije v nenavadno kratkem obdobju tolikanj 
spodbudili močno organiziranje in politizacijo katoliškega elementa, da je 
kmalu postal močan dejavnik javnega življenja v vsej državi. To svojo premoč, 
doseženo v tako kratkem obdobju, so katoliške sile demonstrirale že na prvem 
vseavstrijskem katoliškem kongresu, ki je bil maja 1877 na Dunaju.7
Ta frontalni spopad liberalcev in katoličanov v monarhiji je odmeval tudi 
v slovenskih deželah, vendar pa je poseben položaj Slovencev kot ogroženega 
manjšinskega naroda v nemškem morju narekoval tudi posebne poti k raz­
pletu tega procesa, ki je imel zanj izjemen zgodovinski pomen. Mlada slo­
venska liberalna buržoazija in narodno zavedni katoliški krogi, ki jih je enako 
ogrožal nemški pritisk na ekonoimsko-kulturnem in političnem področju ter v 
notranjih in zunanjih odnosih, so dolgo čemeli v neiskrenem objemu siogaštva, 
torej neiskrenega sodelovanja, in si delali utvare o možnostih za enotnejši in 
močnejši odpor. Največji nasprotnik katoličanov in liberalcev je bil narodno­
stno nestrpni in agresivni nemški liberalizem. To dejstvo jih je pripeljalo do 
skupne oportunistične politike, v kateri so se opirali na katoliško konservativ­
no usmeritev in nemške konservativne federalistične fevdalne sile.8 Notranja
5 Isto, 541—545.
6 F. ERJAVEC, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, (dalje: F. Erjavec, 
ZKG), Ljubljana, 1928, 5—6.
7 Isto, 7.
8 D. KERMAUNER, n.d., 412—413.
13
socialna in idejno-politična diferenciacija pri Slovencih se je razvijala podobno 
in sočasno z ustreznimi procesi po vsej Avstriji in njena prva stopnja je bila 
ločitev liberalnega razumništva in njene priprave za t.i. »kulturni boj« s ka­
tolicizmom.9
Odpor proti politiki slovenskega liberalno-konservativnega slogaštva je bilo 
čutiti že v šestdesetih letih v vrstah domače liberalne akademske mladine. Na 
prvih neposrednih volitvah za državni zbor oktobra 1873 so liberalni »mladoslo­
venci« in konservativni, torej katoliški »staroislovenci« že nastopali ločeno kot 
posebni politični skupini. Še predtem so konservativci leta 1871 ustanovili v 
Ljubljani Katoliško politično društvo, v času volilnega boja 1873 pa svoj novi, 
kasneje zelo znani politični list Slovenec.10
Vsi ti dogodki so pomenili dejansko začetek organiziranega in političnega 
ločevanja katoliškega tabora v javnem in političnem življenju slovenskih dežel. 
Tako je prav naglo plahnelo sodelovanje slovenskega katoliškega in liberalnega 
tabora. Obstajalo je v glavnem le v obdobju močnega nemškega pritiska oziro­
ma do popolnega zloma avstrijskega liberalizma ob koncu sedemdesetih let. 
Obdobje skupnega nastopanja z liberalci v nacionalni politiki so slovenski 
katoliški krogi po zgledu avstrijsko-nemških katolikov izkoristili za to, da so 
postavili temelje svojih organizacij. Posebno pozornost so pri tem posvečali 
političnim organizacijam. Tako so ustvarili temeljna izhodišča za nadaljnji raz­
voj katoliške organizacije v dokaj ugodnejših razmerah, ki so nastale spričo 
stalne demokratizacije političnega življenja v monarhiji. V neposredni zvezi 
s takšnim dogajanjem je bil tudi drugi avstrijski katoliški kongres maja 1889 
na Dunaju, ki je katolištvu v slovenskih deželah dal nov pomemben okvirni 
program in velike pobude.
Pri iskanju posebnih izrazitih značilnosti se je slovensko katoliško gibanje 
praktično oblikovalo v obdobju štirinajstletne vlade grofa Edvarda Taaffeja, 
začenši z letom 1879. Njegova vlada se je opirala na fevdalce, konservativce in 
Slovence v monarhiji in kot svojo poglavitno nalogo je poudarjal revizijo poli­
tike prejšnjih liberalnih vlad. Na prvem mestu je šlo za izboljšanje težavnih 
gospodarskih razmer in za pomiritev razvnetih versko-kulturnih in nacional­
nih strasti in spopadov v državi. S socialnimi in zakonskimi ukrepi so močno 
izboljšali življenjske razmere kmetov in delavcev, v kulturni politiki pa so 
posebno pozornost posvetili vprašanju šol in šolskih programov ter urejanju 
odnosov med cerkvijo in državo. Verske šole sicer niso bile obnovljene, toda 
Taaffejeva politika je z raznimi ukrepi ustvarila ugodne možnosti za delovanje 
konservativnih katoliških sil in širjenje njihovih organizacij in vpliva.11 Kato-
9 F. ERJAVEC poudarja v svojem rokopisu Slovenski nacionalno-politični pro­
gram v svojem zgodovinskem razvoju (Narodna in univerzitetna knjižnica — Ljub­
ljana, dalje: NUK, Rokopisni oddelek, F. Erjavec, Zapuščina II, 16/22, str. 31—32) 
kot pomembne značilnosti politične zgodovine Slovencev od 1860 do 1890 tudi na­
slednje: obdobje »slogaštva« v slovenskem političnem in kulturnem življenju 
»... nasplošno je bilo pa vendarle škodljivo, ker je zavrlo naš organski politični 
razvoj in uspavalo zlasti vse naše politične dinamične sile...«, povezovanje celotne 
slovenske politike z nemškimi konservativci je zameglilo slovensko nacionalno poli­
tično misel in je speljalo slovensko politiko »na pot beraškega pobiranja drobtinic«. 
Prav ta tesna naslonitev slovenske politike na nemške katoliške konservativce je 
pomenila glavno oviro, »... da smo za več kot dve desetletji sploh pozabili na svoj 
narodnopolitični program, ki so nam ga ustvarili tabori«. Dve temeljni politični 
skupini — liberalci in konservativci — sta se povezali s političnim razvojem nacio­
nalno usmerjenih nemških konservativcev po kulturni plati in tod najdemo odgovor, 
da v njunih vrstah ni bilo nacionalno-političnih ciljev in programov.
10 Glej obširneje: ZS, 501—505. F. ERJAVEC, ZKG, 10—13.
51 F. ERJAVEC, ZKG, 23—27.
14
lisko gibanje v Avstriji se je v tistem obdobju tako razmahnilo, da je v nje­
govih vrstah prav kmalu prišlo do notranjih trenj : od konservativne politike 
škofov, ki so odločno paktirali s fevdalno aristokracijo, se je postopoma loče­
vala struja mlajših, radikalnejših katoliških sil, ki so postale začetnice nove 
smeri oziroma krila katoliškega gibanja — t. i. krščanskega socializma. V 
takšnih razmerah se je razširil prostor za delovanje posameznih nacionalnih 
sil v monarhiji, ki so to dejstvo tudi izkoristile in je zaradi tega obdobje 
Taaffejevega režima (1874—1893) ostalo v zgodovini avstro-ogrske monarhije 
pomembno za avstrijsko državno politiko oziroma politično zgodovino njenih 
narodov. Slovenski politiki so v tistem času »uredili in okrepili svoje vrste, 
da so v novi dobi lažje merili svoje sile s kulturnimi in narodnimi na­
sprotniki«.12
Upadanje nemškega nacionalističnega pritiska v tem obdobju je neposredno 
vplivalo tudi na razvoj notranjih političnih odnosov v slovenskih deželah. V 
času postopnega nastajanja t. i. »silogaštva« je politične odnose vse očitneje 
zaznamoval spopad t. i. politike »ločitve duhov« med liberalci in katoliškimi 
konservativci, ki se je najprej pokazal med volilnimi boji,13 kmalu zatem pa 
tudi v celotnem političnem, ekonomskem in kultumo-prosvetnem življenju. 
Med tema dvema konkurentskima skupinama slovenske buržoazije se je v po­
litičnem, torej strankarskem smislu najprej organizirala katoliška. Vendar pa 
je še pred njenim formalnim konstituiranjem prišlo do nenavadno pomembnega 
procesa idejnega boja. Njeni nosilci so bili konservativni katoliški škofje. Prav 
ta boj je vtisnil osnovni pečat celotnemu razvoju katoliškega gibanja v Slove­
niji. Obči položaj in nova usmeritev katoliške cerkve, ki je ob koncu osemde­
setih let 19. stoletja z nastopom novega papeža Leona XIII. (1878) organizirano 
začela osvajati močnejše postojanke v meščanski družbi in je v tej zvezi tudi 
radikalno politizirala svoje ustanove, sta namreč našla disciplinirane zastop­
nike v vrstah slovenskega katoliškega duhovništva. Boj se je pričel najprej na 
kulturnem področju, kjer so slovenski liberalci — drugače kot v svojih zuna­
njih političnih nastopih — vse glasneje izražali svoje nazore, ki so jih delili od 
katoliškega tabora. Glavna ideologa in organizatorja katoliškega gibanja v 
Sloveniji sta bila predvsem ljubljanski škof dr. Jakob Missia in bogoslovni 
profesor Anton Mahnič.14 15
V obdobju, ko je bil ljubljanski škof, je dr. J. Missia deloval kot nepomir­
ljiv nasprotnik liberalno-katioliškega sodelovanja in je zelo pomagal pri krepitvi 
katoliškega gibanja v slovenskih deželah, tako da je širil vpliv katoliške cerkve 
in njenih organizacij. Toda agresivnost slovenskega klerikalizma in nova opre­
delitev njegove osnovne teoretične in praktične vsebine sta vezani predvsem 
na dejavnost A. Mahniča in njegovih privržencev v katoliškem taboru. Akciji 
slovenskih konservativnih klerikalnih sil na čelu z A. Mahničem in J. Missio 
je šel na roke odpor širših slojev kmetov in delavcev, socialni politiki liberalne 
buržoazije. Gospodarska, kulturna in politična zaostalost slovenske družbe pa 
je vplivala na to, da je slovenski klerikalizem imel »zlasti v začetku bolj reak­
cionarno in mračnjaško obliko kot drugje v razvitejših pokrajinah Evrope«.’5
12 Isto, 28; glej obširneje: TAAFFEJEVA VLADA IN POLOŽAJ SLOVENCEV, 
ZS, 510—513.
13 Isto, 501—505.
14 Dr. Jakob Missia (1838—1902) je bil za ljubljanskega škofa imenovan po smrti 
škofa Pogačarja leta 1884. Missia je 1897. postal goriški nadškof, dve leti kasneje pa 
kardinal. Anton Mahnič (1850—1920) je bil od 1881 profesor v goriškem bogoslovju, 
leta 1896 pa je postal škof na otoku Krku. Kasneje je bil znan narodni borec proti 
italijanski okupaciji jugoslovanskih pokrajin.
15 ZS, 515.
15
A. Mahnič je kot ustanovitelj in duhovni vodja slovenskega bojevitega kleri­
kalnega gibanja zahteval, da se mora sleherni Slovenec strogo ravnati po ka­
toliških načelih in da se mora v vsakdanjem življenju povsod oklepati katoliške 
vere in morale. Prav tako kot škof dr. J. Missia je bil tudi Mahnič predvsem 
zaskrbljen spričo dejstva, da je v kulturno življenje Slovencev in posebej v 
vrste razumništva prodrl duh liberalizma, ki je močno vplival celo na cerkvene 
kroge. Zato je Mahnič svojo akcijo usmeril najprej na obračun s t. i. »katoli­
škim liberalizmom«, prek njega pa tudi z liberalno ideologijo nasploh, kar se 
je pokazalo zlasti v vrsti njegovih člankov, objavljenih v Slovencu leta 1884, v 
katerih je pisal o slovenskih kulturnih razmerah.
V Gorici je Mahnič od leta 1888 dalje izdajal list Rimski katolik, ki ga je sam 
urejal, objavljal v njem svoje prispevke in začel tako neposredno politično 
obračunavati z liberalizmom. Mahnič je bil izrazit razumnik z dobro filozofsko 
izobrazbo. Bil je vztrajen in brezobziren v svojih zahtevah in si je kmalu 
nakopal veliko število nasprotnikov in še zdaleč več somišljenikov. Tako je 
postal značilna osebnost in téma tedanjega slovenskega javnega, kulturnega 
in političnega življenja. Vse to je s spretno vodeno akcijo klerikalnih krogov 
vred omogočilo močan vpliv Mahničevih nazorov na zelo široke sloje prebival­
stva v slovenskih deželah.
Vprašanja, s katerimi je Mahnič začel svojo kampanjo na kulturnem področ­
ju, so se v prvem obdobju dotikala književnosti in umetnosti nasploh. Kot 
edino merilo vrednosti je upošteval vero in kritiziral realizem, torej vse tiste, 
ki so zagovarjali neodvisnost »lepe umetnosti«. Poudarjal je, da mora umetnost 
služiti človeku in njegovemu zbliževanju z vero in Bogom.18 Vse, kar 'ni bilo 
podrejeno ciljem krščanstva, za A. Mahniča ni imelo umetniške vrednosti. V 
teh svojih zahtevah po katoliškem (klerikalnem) totalitarizmu je šel tako 
daleč, da je kot brezbožne ocenjeval tudi nekatere pesmi Simona Gregorčiča, 
»najbolj nedolžnega slovenskega katoliškega pesnika«,* 17 v Rimskem katoliku 
pa je objavljal »inkriminirane« iztrgane odlomke iz slovenske književnosti itd. 
Vsi Mahničevi pogledi na literaturo niso pustili globljih sledov navzlic dejstvu, 
da so zbujali polemiko in vznemirjali duhove v kulturnih krogih. Zato pa je 
Mahničev boj na političnem območju dal povsem drugačne rezultate.
Znani teoretik slovenskega katolicizma dr. Aleš Ušeničnik je v svoji oceni 
»Zgodovine katoliškega gibanja na Slovenskem« (F. Erjavec) zapisal, da ni 
dovolj sistematična v prikazu razvoja slovenskega katoliškega gibanja, čeprav 
ni zanikal njene »obče« vrednosti. V tej oceni je tudi napisal povzetek o kato­
liški akciji A. Mahniča z nekaterimi njenimi poglavitnimi značilnostmi. A. 
Ušeničnik poudarja, da je A. Mahnič s svojimi prispevki v Rimskem katoliku 
predvsem ožigosal »vso pogubno naravo« liberalizma in razgalil pot in način, 
kako se je vpredel v javno življenje, zakonodajo, šolstvo, književnost itd., od 
koder se je zalezel tudi v »družinsko in osebno življenje« Slovencev. Da bi 
preprečili občo prevlado liberalne ideologije, bi morali torej s katoliško idejo 
prodreti v javno in družinsko življenje. Mahnič je napisal, da se je treba z li­
beralizmom javno spopadati, da je treba prav tako javno izpovedovati katoliška 
načela in angažirati vse sile za njegovo širjenje. Javno življenje in politika sta 
»v najtesnejši zvezi z mirom«, zato morajo biti katoličani res katoličani — »ne 
samo doma, ne samo v cerkvi, temveč tudi v politiki, v šoli, v literaturi, povsod
18 Isto, 516.
17 M. MIKUŽ, Slovenski klerikalizem, PREŠERNOV KOLEDAR 1976, Ljubljana, 
1975, 153.
16
in na vsakem mestu«.18 Jasne in dosledne nazore v tem smislu je treba odločno 
in dosledno uveljaviti do najmanjših nadrobnosti.
A. Mahnič je kot naslednje načelo za uspešen razvoj katoliškega gibanja 
poudarjal svobodo in neodvisnost izobraževanja in vzgoje, torej šolo, ki bo 
neodvisna od vpliva države. Centralizem in državni šolski monopol sta bila 
po njegovem mnenju naj večja sovražnika krščanstva in zaradi tega bi morali 
katoličani zahtevati ustanovitev verskih šol pod izključnim nadzorstvom cerkve, 
kajti le takšne bi lahko zagotavljale prihodnost katoličanstva.
Prodor katoliških načel v družbeno življenje in prevlado najrazličnejših vrst 
katoliških organizacij in ustanov je Mahnič ocenjeval kot temelj celokupne 
moči katoliškega gibanja v sodobni državi. Njegova zahteva po ustanovitvi 
katoliških političnih društev, čitalnic, časnikov, revij itd. je kmalu pokazala 
bistvo oziroma poglavitni cilj te akcije: v časih, ko liberalna država jemlje 
v svoje roke šolstvo, zakonodajo, vprašanje konkordata, razmerja med cerkvijo 
in državo ipd., morajo katoliki računati z dejanskimi okoliščinami, ki zahte­
vajo politični boj. Za ta boj zaradi zaščite interesov katoliške cerkve in verni­
kov v sodobni državi preostaja katoličanom le en izhod — ustanovitev lastne 
politične stranke. »Krščansko misli in čuti edino še ljudstvo. To ljudstvo mo­
ramo torej politično vzgojiti, tj. pojasniti mu, kako je božja previdnost v nje­
gove lastne roke položila njegovo usodo, kako je boljša krščanska bodočnost 
odvisna le od prave uporabe konstitucionalnih svoboščin, kako je dandanes 
prva in najsvetlejša dolžnost vsakega kristjana, udeleževati se političnih volitev 
ter izbirati krščanske može v politična zastopstva ... Ljubimo politično pro­
stost. Ljubeč politično prostost ljubimo sebe, ljubimo družino, ljubimo cerkev, 
ljubimo tudi narod,« je poudarjal Mahnič v Rimskem katoliku.19
Idejni okviri Mahničeve teorije bojevitega klerikalizma pa so bili vendarle 
malce širši od Ušeničnikove razlage, kajti v svoji zapletenosti in nesistematič­
nem razlaganju so skrivali celo vrsto misli in idej, ki so sčasoma postale po- 
litičnopropagandna in programska osnova slovenskega katoliškega gibanja. 
Izhajajoč iz glavnega načela, da morajo biti verski nazori glavno vodilo v ce­
lotnem javnem in političnem življenju, je Mahnič navedel še celo vrsto vpra­
šanj, ki so kasneje prišla v programske in akcijske dokumente slovenskega 
katoliškega gibanja. Tako je npr. poudarjal, da brez vere ni moč voditi na­
rodne, torej nacionalne politike, pozival slehernega člana družbe, da se mora 
idejno jasno opredeliti, postavljal božje pravo pred narodno pravo in poudarjal, 
da sta država in oblast od Boga, da je vlada njegov namestnik na zemlji in da 
le njemu odgovarja za opravljanje oblasti. Tako je Mahnič povzdignil status 
vladarske legitimnosti nad politično voljo naroda in oznanjal gibanje, ki se je 
oblikovalo kot podložniško in kontrarevolucionarno, kar je bila ena od nje­
govih osnovnih negativnih značilnosti.
Na narodnostno vprašanje je Mahnič gledal prav tako s stališča interesov 
katoliške cerkve in vere in zastopal pri tem reakcionarno »teorijo«. Zanj je 
narod nastal po božji volji, prav tako tudi posebni nacionalni jeziki, vendar 
kot posledica greha, narodnost pa se je kazala v vseh posebnih lastnostih po­
sameznih narodov, po katerih so se razlikovali. Vendar pa je Mahnič dopuščal 
narodu pravico, da sme negovati svoja narodnostna čustva, zlasti skrb za ohra­
nitev narodnega jezika. Po Mahniču narod tudi nima tistih pravic, ki mu jih 
je na osnovi naravnega prava dopuščal liberalizem, torej nima »poganske« 
pravice suverenosti. Za »največji mednarodni zločin v našem stoletju« pa je
18 A. USENICNIK, Katoliško gibanje, CAS, Ljubljana 1929/1930, XXIV, L., zv. 1, 7.
19 Isto, 10.
2
17
označeval rušenje obstoječih držav v imenu načela nacionalne suverenosti, 
kajti poudarjal je, da so na tej osnovi odpravili tudi papeško državo. V tem 
smislu je bil tudi nasprotnik načela o samoodločbi narodov in zahtev po njihovi 
popolni enakopravnosti, kajti božja previdnost je hotela, da obstajajo močnejši 
in slabši narodi, politično nadrejeni in podrejeni, odvisni, torej zasužnjeni na­
rodi pa morajo brez odpora prenašati svoj »božji greh«.
Mahnič je razvijal dalje takšno reakcionarno in defetistično ideologijo in 
obsojal narodno cerkev kot sovražnico katoliške univerzalnosti, kot zagovornik 
avstrijske legitimnosti in zgodovinskega prava pa je tudi nasprotoval ideji 
Zedinjene Slovenije na osnovah naravnega prava. Nasprotoval je socializmu in 
ga razlagal kot posledico liberalizma, usmerjenega proti Bogu in veri, in ni 
dopuščal enakopravnosti žensk, kar je veljalo zlasti za njihovo delovanje v 
javnem življenju.20 Te svoje skrajno reakcionarne nazore zlasti v zgodnjem ob­
dobju svoje dejavnosti, je A. Mahnič kasneje spreminjal in prilagajal razvoju, 
torej novi taktiki slovenske klerikalne stranke in gibanja. Vendar pa so osnove 
njegovega pojmovanja bojevitega in totalitarnega klerikalizma ostale v veliki 
meri temelj nadaljnjega razvoja katoliškega gibanja v slovenskih deželah.
Mahničevo delovanje je močno vplivalo na nastanek zablod o slovenskem 
narodu in narodnostnem vprašanju, saj je pripomoglo, da se je v katoliškem 
taboru in v najširših slojih slovenske družbe na prelomu 19. in 20. stoletja raz­
širil anahronistični in reakcionarni nacionalni koncept, ki je poleg nekaterih 
drugih okoliščin, pogojenih z zgodovinskim razvojem in položajem Slovencev, 
oviral hitrejši razvoj nacionalne samozavesti in popolnejše uveljavljenje sloven­
skega naroda. Mahničevi pogledi so v vodilnih političnih krogih in zunaj njih 
v kulturnem in javnem življenju širili defetistično ozračje in nazore o brezup­
nosti socialnega in nacionalnega boja ter v veliki meri prispevali h krepitvi 
t. i. slovenske »podložniške mentalitete«. Legitimizem v povezavi s krščanskimi 
dogmami je narekoval poslušnost do vladarja, oblasti in cerkve in tako v širših 
razmerah dušil obstoječe nezadovoljstvo širokih množic ter onemogočal eko­
nomsko organiziranje ljudstva v boju proti tujim in domačim nacionalnim in 
socialnim tlačiteljem.
Tako je na osnovi širših idejnih in teoretičnih osnov evropskega katolicizma, 
zlasti nemškoavstrijskega katoliškega gibanja,21 ob vztrajnem delovanju A. 
Mahniča in njegovih privržencev prišlo v vrstah slovenskih katoliških sil do 
idejnega soglasja in skupnih interesov v praktičnem organiziranju. V tem du­
hu je imela velik vpliv tudi papeška enciklika »Rerum novarum«. 2e naslednje­
ga leta, torej 1892, je bil v Ljubljani prvi katoliški kongres (shod), do začetka 
prve svetovne vojne pa so sledili še trije (1900, 1906 in 1913). Po svoje so pro­
gramirali in sočasno tudi izražali posamezne etape v razvoju slovenskega ka­
toliškega gibanja.
20 ZS, 15—17.
21 Katoliško gibanje v Avstriji je bilo eno najmočnejših v Evropi. Njegovi vidni 
ustanovitelji so bili škof Ketteler, njegov učenec baron Vogelsang in zlasti znani 
ljudski tribun dr. K. Lueger. S svojim teoretičnim in praktičnim delom so ustvarili 
osnovo, na kateri je bil sestavljen program Drugega avstrijskega katoliškega kon­
gresa (1889), ki je že vseboval jasno oblikovane poglede katoliškega gibanja na 
kulturna in socialna vprašanja, založniško dejavnost, propagando in organizacije. Po 
tem kongresu so namesto konservativnih katoliških sil v ospredje stopile mlade 
krščanskosocialne skupine. Njihove ideje so zajele celotno avstrijsko katoliško giba­
nje. Dr. K. Lueger je bil tudi ustanovitelj prvega »krščansko-socialnega društva« 
na Dunaju 1885, Ketteler in Vogelsang pa sodita med duhovne očete znane socialne 
enciklike papeža Leona XIII. »Rerum novarum«, objavljene 15. maja 1891. Glej 
obširneje: F. ERJAVEC, ZKG, 26; J. PRUNK, Pot krščanskih socialistov v osvobo­
dilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana, 1977, 20—21 itd.
18
Slovenski katoliški kongresi do začetka prve svetovne vojne, ko je slovensko 
katoliško gibanje prehodilo najuspešnejše obdobje razvoja, so imeli vrsto skup­
nih tematskih in organizacijskih značilnosti, čeprav je sleherni novi kongres, 
povzemajoč stare in sprejete programe, skoraj vedno prinašal nove ideje in 
zastavljal nove naloge. Za razvoj katoliškega gibanja v slovenskih deželah so 
imeli ti kongresi usodno vlogo, ne le zaradi zaradi svoje idejno-teoretične, torej 
programske vsebine, temveč predvsem zaradi razvoja katoliškega gibanja ozi­
roma praktičnega izvajanja sprejetih programskih resolucij. Širina kongresnih 
programov je postopoma zajemala vse oblike družbenega življenja Slovencev — 
od kulture prek socialnoekonomskega položaja do politike. Takšna široka de­
javnost je lahko v kratkem obdobju zaživela v slovenski družbi in globoko 
prevzela njene najrazličnejše strukture v vsakdanjem življenju predvsem spri­
čo silovite dejavnosti obstoječe močne organizacije — katoliške cerkve in nje­
nega duhovništva.
2e od prvega katoliškega kongresa dalje so na teh shodih delovali posamezni 
odseki, v katerih so nadrobno obravnavali teoretične in praktične strani vpra­
šanj, ki so sodila v njihovo pristojnost. Na prvem kongresu je delo potekalo 
v šestih glavnih odsekih: za šolstvo, krščanski nauk in umetnost, socialna 
vprašanja, katoliško življenje, založniško dejavnost in za narodne organizacije. 
Na naslednjih kongresih so spremenili nazive nekaterih odsekov, medtem ko so 
prvotne osnove tematske in organizacijske opredelitve o vsebini dela posamez­
nih kongresov ostale v glavnem nespremenjene. Tako so glavne smeri teore­
tičnih in organizacijskih ciljev in programov slovenskega katoliškega gibanja 
počasi dobivale svojo- polno vsebino in postajale jasnejše, število organizacij in 
njihovih članov pa je nenehno naraščalo. Na takšnih temeljih se je krepila po­
litična aktivnost katoliških sil.
Kot eno od najpomembnejših nalog so slovenski katoliški kongresi poudar­
jali nujnost izobraževanja in vzgoje mladine in ocenjevali, da se »dobra ali 
slaba bodočnost Slovencev opira ,na dobro ali slabo vzgojo naše mladine«,22 kar 
je praktično pomenilo predvsem to, da bi morali z vključevanjem in katoliško 
vzgojo mladih generacij zagotavljati nove sile za prihodnost gibanja in stranke. 
Številne resolucije teh kongresov o šolstvu so bile rezultat temeljnih razprav 
in so vsebovale in spodbujale predvsem zahteve po ustanovitvi in organiziranju 
slovenskih katoliških osnovnih in srednjih šol, katoliškega učiteljskega združe­
nja, pedagoških glasil, slovenskih študentskih društev v Gradcu in na Dunaju, 
slovenske gimnazije in univerze v Ljubljani itd. Vendar je pomembno, da so te 
zahteve po organiziranju pedagoškega dela in širjenja krščanske znanosti in 
umetnosti v okviru slovenskega katoliškega gibanja imele poleg verskega tudi 
vse izrazitejše nacionalno obeležje. Katoliško gibanje je zahtevalo negovanje 
materinščine, spodbujanje nacionalnih umetniških vrednot in motivov z ob­
močja duhovne in materialne kulture.
Za program kulture in verske politike slovenskega katoliškega gibanja so 
skrbeli posebni odseki: za katoliško versko življenje, tisk in založniško dejav­
nost in t. im. narodne organizacije. Njihove resolucije so izražale dolgoročno 
usmeritev gibanja pri krepitvi verskega življenja in katoliške zavesti v najšir­
ših narodnih slojih. Za izvajanje teh nalog so bila zavezana razna verskokul- 
turna združenja in organizacije, od katoliških kulturno-založniških organiza­
cij, kakršne so bile npr. Družba sv. Mohorja, Katoliška tiskovna družba idr., do 
vaških in cerkvenih knjižnic iin čitalnic, katoliških izobraževalnih društev za
22 Iz poročila o Prvem slovenskem katoliškem kongresu, glej: A. UŠENICNIK, 
n.d. 10—11.
2*
19
delo z verniki, Marijine družbe, dobrodelnih organizacij, pevskih društev, 
društev za boj proti alkoholizmu in mnogih drugih organizacij.-3 S takšno 
usmeritvijo in široko zasnovano akcijo je katoliško gibanje izražalo svojo od­
ločnost, da bi prevladalo v vseh oblikah kulturnega življenja Slovencev ter 
javno in kulturno življenje podredilo ciljem in interesom obče dominacije kato­
liške cerkve v slovenskem življenju.
Navzlic tej široki dejavnosti katoliških sil pa je bilo za slovensko katoliško 
gibanje, njegovo širjenje in krepitev odločilnega pomena delo na socialnoeko­
nomskem in političnem področju. Katoliška cerkev in voditelji katoliškega 
gibanja so prav kmalu spozna,li, da bi ožja omejitev na kulturna, prosvetna in 
verska vprašanja dala le delne rezultate. Zato so, že od začetka akcijo usmerili 
predvsem v zbiranje kmečkih množic, delavcev ter srednje in male buržoazije. 
Socialno in politično delovanje je postajalo osrednja tematika katoliških kon­
gresov. V ekonomskih in političnih programih katoliškega gibanja se je v 
resnici razodevalo bistvo njegovega naglega vzpona in posebnost njegove druž­
benopolitične vsebine.
Kongresne resolucije o socialni in ekonomski politiki so se zavzemale pred­
vsem za to, da bi preprečili gospodarsko propadanje slovenskih kmetov, ki so 
zaradi ekonomskega izkoriščanja liberalne buržoazije doživljali hude čase. Za­
radi tega sio akcijo usmerjali na širjenje in notranje organiziranje zadružnega 
gibanja kot oblike kmečke samopomoči, na utrditev stalnih, torej neodtujljivih 
kmečkih posestev, stanovsko organizacijo, reševanje kolonizacije agrarnega 
prostora, strokovno izobraževanje v kmetijski proizvodnji, reformo dednega 
in imovinskega prava, razdolževanje in omejeno novo zadolževanje kmečkih 
posestev, omejevanje drobljenja posestev, uvedbo zavarovanja imetja, reformo 
sodne in politične uprave, izboljšanje davčne politike itd. — vse do zahtev po 
uvedbi zaščitnih carin pri izvozu kmetijskih proizvodov, za skrajšanje vojaške­
ga roka za kmečke sinove ter boja za uresničenje socialnega in pokojninskega 
zavarovanja za kmete. S takšnimi programskimi cilji — dobršen del jih je tudi 
uresničilo — je katoliško gibanje dobilo v slovenskem kmetu svojo najmoč­
nejšo oporo in je že v začetku odvrnilo nevarnost političnega vpliva liberalne 
buržoazije na slovensko vas.
V želji, da bi v svojih vrstah zbral tudi vse tiste dele družbe, ki jih je bilo 
moč odvrniti od vplivov liberalne buržoazije in rastočega socialnodemokrat­
skega gibanja, pa tudi zaradi uresničevanja sprejete politike krepitve in orga­
niziranja nacionalnega gospodarstva je katoliški tabor posvetil veliko pozornost 
obrambi malomeščanskih, obrtniških in trgovskih slojev in zlasti delavskega 
razreda. Resolucije katoliških kongresov so se zavzemale za ustanavljanje 
obrtniških zadrug, stanovskih organizacij mojstrov, pomočnikov in vajencev, 
ki naj bi varovale sleherno od teh skupin, zatem obrtnih zbornic in razsodišč, 
za omejevanje ženskega in prepoved otroškega dela, za zakonsko ureditev pra­
vice do dopusta, socialno varstvo, mezde itd. Pri trgovcih so na prvem mestu 
zahtevale njihovo stanovsko organiziranje, ustanovitev slovenskih trgovskih 
šol, uvajanje olajšav in državne pomoči za izboljšanje razmer v delovanju do­
mače trgovine in ustanovitev trgovskih, torej potrošniških zadrug. Toda v sre­
dišče te politike so katoliški krogi postavili slovenski delavski razred. Pritegni­
ti so ga želeli v cerkvene vrste in v katoliško gibanje in to so presojali kot 
posebno nalogo. Zaradi tega so tudi programske zahteve katoliških kongresov, 
ki govore o delavskem razredu, polne poudarjenega radikalizma. Ustanavljanje 
katoliških delavnic društev in združenj je bilo izhodišče za ekonomsko zaščito *
23 Glej obširneje: F. ERJAVEC, ZKG, 45—46, 112—113, 125—126, 258—259; M MI­
KUŽ, n.d., 153—158; A. UŠENICNIK, n.d. 10—11.
20
dela in delavcev, za omejevanje delovnega časa nasploh, predvsem pa za var­
stvo žena pri delu, za skrajšanje njihovega delovnega časa in posebej nočnega 
in nedeljskega dela. Zahtevali so tudi, da je treba prepovedati otroško delo. 
Strožje naj bi nadzorovali podjetja in organizacije za zaposlovanje, skrbeli za 
delavska stanovanja in mezde, poskrbeli za sodelovanje delavcev pri razdelitvi 
dohodka in za zaščito delovnih odnosov (uvajanje delavskih zaupnikov in raz­
sodišč), izboljšali pogoje pri bolezenskem in pokojninskem zavarovanju itd. Iz 
takšnih teženj, da bi se katoliško gibanje približalo zapostavljenim slojem 
družbe na podeželju in v mestih, se je pričela razvijati demokratična, socialno 
obarvana leva katoliška ideologija, ki je po letu 1918 doživela velik uspeh 
v Slovenski ljudski stranki.24
Širok program slovenskih katoliških kongresov na kulturnem, prosvetnem 
in socialnoekonomskem področju do leta 1914 je dal marsikje vrsto praktičnih 
rezultatov. To se nanaša predvsem na vzpostavljanje organizacijske strukture 
katoliškega gibanja. Njegova najpomembnejša organizacija je bilo nedvomno 
zadružništvo, ki je poleg ekonomskega pomena za gibanje imelo tudi druge, 
večstranske vplive na njegov razvoj. Katoliško oziroma klerikalno zadružništvo 
se je pojavilo že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej vzporedno 
s prizadevanji, da bi čimprej začeli uresničevati socialnoekonomski program 
prvega slovenskega katoliškega kongresa (1892). Nastalo je v razmerah, ko je 
zadružno gibanje v slovenskih deželah že prešlo prvo organizacijsko obdobje 
in zaživelo kot rezultat odpora slovenskega nacionalnega gospodarstva proti 
izkoriščanju nemškega kapitala. Ta kapital je namreč vse do začetka sedem­
desetih let imel monopol v kredi,tno-monetami politiki slovenskega gospodar­
stva in zato je liberalna buržoazija iz svojih materialnih in političnih intere­
sov začela organizirati kmečke zadruge, hranilnice in domače kreditne organi­
zacije. Vendar pa so koristile predvsem premožnim slojem in se niso mogle 
globlje zasidrati med širšimi ljudskimi množicami. Najbolj ogroženi sloji slo­
venske družbe, množice majhnih kmetov, delavski razred in drugi, so želeli 
demokratično obliko zadružne (organizacije in to je najbolj čutilo in izkoristilo 
katoliško gibanje. Akcija za ustanovitev katoliškega zadružnega gibanja, ki so 
jo začeli leta 1894 pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka, znanega katoliške­
ga ideologa in politika, je prav kmalu rodila velike rezultate. Medtem ko so 
v obdobju 1872—1892 v vseh slovenskih deželah ustanovili samo 69 zadružnih 
organizacij, so pod vodstvom katoliških sil do 1905 vzpostavili 481 zadrug. Pet 
let kasneje jih je bilo že 560.25
V nasprotju s prvo stopnjo razvoja slovenskega zadružništva, ki je pod 
vodstvom liberalne buržoazije imelo predvsem »narodni značaj« v smislu kre­
pitve in uveljavitve nacionalnega kapitala, je imelo drugo obdobje tega razvoja 
v slovenskih deželah pod vodstvom katoliških sil globoko socialni značaj in je 
zato odločilno vplivalo na nadaljnji socialni in politični razvoj slovenskega 
naroda. Osnovo tega procesa najdemo v zboljšanju ekonomskega položaja slo­
24 D. KERMAUNER, n.d., 413.
25 ANTON KRALJ, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, SLOVENCI V DESET­
LETJU 1918—1928, Ljubljana, 1928, 537—541. O dejavnosti J. E. Kreka, ideoloških 
osnovah in praktičnih ciljih njegovega socialnega dela glej obširneje: ZS, 561—564 
in drugo. O ciljih Krekove zadružne akcije je E. Kardelj napisal naslednje: »Iztr­
gati kmeta iz rok izkoriščevalcev, bank in špekulantov in ga rešiti pritiska tako 
nemške kot slovenske buržoazije — to je bil program Krekove akcije.« E. Kardelj, 
n.d. 349 O Krekovi akciji v slovenskem katoliškem gibanju glej obširneje tudi: 
F. GESTRIN-V. MELIK, Slovenska zgodovina 1792—1918, Ljubljana, 1966; M. 
ŠKERBEC, Pregled novodobnega katoliškega gibanja, I. in II. del, Cleveland, 1956; 
A. UŠENIČNIK, Izbrani_spisi, 6. zv., Ljubljana, 1939—1940.
21
venskega kmeta in v akumulaciji domačega kapitala (njegov zadružni delež 
je leta 1912 dosegel vrednost celotnega delniškega kapitala vseh industrijskih 
podjetij na Slovenskem). Po politični plati pa se je katoliškemu taboru na ta 
način posrečilo zbrati pod svojo zastavo najširše kroge slovenskih kmetov in 
s tem praktično največji del slovenskega naroda. Tako je te kroge ločil od 
liberalnih in socialnodemokratskih vplivov. To pomeni, da je slovenski kleri­
kalizem v tej zgodovinski bitki zmagal po zaslugi . Krekove zadružne akcije., 
ki je imela spočetka progresiven značaj, dokler ni politična stranka vsilila eko­
nomski vsebini zadružnega gibanja svoje volje in interesov. Iz prvotne demo­
kratične organizacije s pomembnimi socialnimi učinki so sčasoma vzniknili 
centri moči klerikalnega zadružništva, npr. Gospodarska zveza, ki se je leta 
1903 ločila v Gospodarsko zvezo kot osrednjo zadružno organizacijo in Zadruž­
no zvezo — središče vseh zadrug, od katerih je Gospodarska zveza odkupovala 
proizvode. Krekove zadruge, razpredene z omrežjem svojih organizacij po vseh 
slovenskih deželah, so okrepile slovensko katoliško gibanje po ekonomski in 
politični strani tudi tako, da se je v njegovem okrilju oblikovala močna me­
ščanska stranka.26
Podobno je slovensko katoliško gibanje delovalo tudi med delavstvom. Za 
poglavitno ideološko in politično nalogo si je zastavilo, da mora delavstvo 
spraviti izpod socialnodemokratskega vpliva in ga pripeljati v svoje vrste. To 
okrepljeno zanimanje slovenskega klerikalizma za delavski razred se je uvelja­
vilo tudi v devetdesetih letih in je bilo vezano na programsko usmeritev prvega 
katoliškega kongresa in na nagel vzpon slovenske industrije in je upoštevalo 
organizacijski polet slovenske socialne demokracije. Od leta 1894 dalje so J. E. 
Krek in njegovi somišljeniki, med katerimi se je odlikoval posebno' Jože Go­
stinčar (1860—1942), organizirali v vseh slovenskih deželah delavska politična 
in izobraževalna društva in izdajali tudi svoj list Glasnik, (1894—1899) z geslom 
»Krščanski delavci, združite se!« J. E. Krek je leta 1895 sestavil tudi program 
krščanskosocialnega gibanja. Njegova osnovna značilnost je bila socialna re­
forma, ki bi temeljila na solidarnosti družbenih razredov, torej na medsebojnem 
sodelovanju brez razrednega boja, na zadružnem gibanju kot skrajnem cilju 
pri odpravljanju kapitalistične družbe. Konservativno politično vodstvo kato­
liškega gibanja in stranke je z nezaupanjem in bojaznijo gledalo na oblikova­
nje krščanskosocialnega gibanja. Njegovo usmeritev k samostojnejši akciji in 
organizaciji so onemogočili prav s Krekovo pomočjo in tako za dalj časa ohra­
nili politično enotnost slovenskih katoliških sil. Organizacije katoliškega delav­
skega gibanja so zato ostale popolnoma podrejene ciljem Katoliške narodne 
stranke. Leta 1897 je J. E. Krek združil delavska društva v Slovensko krščan­
skosocialno delavsko zvezo in leta 1900 je prišlo spet do 'Okrepljenega delovanja 
v delavskih vrstah kot odgovor klerikalcev na ponovno širjenje socialdemo­
kratskega gibanja. V tem novem obdobju je katoliško gibanje v središče pozor­
nosti postavilo sindikalno organiziranje krščanskosocialnega delavstva, ker se 
je želelo izogniti njegovim vplivom na politično strukturo katoliškega gibanja. 
Slovensko krščanskosocialno zvezo so 1902 spremenili v občo katoliško prosvet­
no organizacijo. Številne katoliške sindikalne podružnice, ki so imele pred 
prvo svetovno vojno nad 5000 članov iz delavskih vrst, so leta 1909 združili 
v Jugoslovansko strokovno zvezo (JSZ). Vendar pa je del sindikalnih organi­
zacij sklenil, da ne bo pristopil k tej centrali in je samostojno izdajal svoje 
glasilo Naša moč (1905—1918).27
26 Glej obširneje: ZS, 564—565; A. KRALJ, n.d., 537—547 i.dr.
27 ZS, 565—566.
22
V slovenskih deželah s Trstom vred je bilo tik pred začetkom prve svetovne 
vojne približno 100.000 industrijskih in obrtnih delavcev in zato ni bilo moč 
podcenjevati 5000 članov JSZ v okviru dobro organiziranega katoliškega giba­
nja. Krščanskosocialno gibanje je pod popolno kontrolo klerikalne stranke odi­
gralo negativno vlogo v razvoju marksističnega slovenskega delavskega gibanja: 
slabilo je socialdemokratske vrste in krepilo položaj katoliškega gibanja. Mi­
nila so še tri desetletja, preden so se slovenski krščanski socialisti kot politič­
na sila osamosvojili od obeh strank oziroma gibanj.
Z velikim številom prosvetnih in izobraževalnih organizacij in društev, z vr­
sto t. i. »farnih knjižnic«, mladinskimi in ženskimi organizacijami z raznimi 
izobraževalnimi in verskimi nalogami, z revijami in časopisjem, zadružnim 
gibanjem, krščanskosocialnimi delavskimi organizacijami itd. se je slovenske­
mu katoliškemu gibanju posrečilo, da je v zelo kratkem obdobju zavzelo mnoge 
ključne položaje slovenskega javnega, kulturnega in političnega življenja.28 
Tako je v svojih vrstah zbralo največji del slovenskega ljudstva in svoja na­
sprotnika — liberalno buržoazijo in socialnodemokratsko gibanje — izrinilo v 
takšni meri, da nista imela večjega vpliva na razvoj notranjepolitičnega živ­
ljenja v slovenskih deželah. Upoštevati je treba, da je bilo duhovništvo med 
slovenskim razumništvom najmočnejši sloj, kajti tako lahko razumemo, v 
kakšni meri se je katoliškemu gibanju posrečilo, da je prek cerkvene organi­
zacije obvladovalo celotno politično, kulturno in ekonomsko življenje sloven­
skega naroda. Toda glavne pobude za razvoj slovenskega katoliškega gibanja 
je dajalo njegovo politično vodstvo, ki je bilo na čelu najmočnejše klerikalne 
politične organizacije — Katoliške narodne stranke.
Slovenska ljudska stranka je kot organizirani politični izraz slovenskega po­
litičnega gibanja imela korenine razvoja še v časih liberalno-klerikalnega po­
litičnega razcepa pod vplivom drugega avstrijskega katoliškega kongresa (1889), 
ki mu je kmalu sledila Mahničeva akcija. Katoliško politično društvo (ustanov­
ljeno 1890) je imelo v primerjavi s prejšnjim Katoliškim društvom za Kranjsko 
(ustan. 1869) manj verski in bolj političen značaj. Politična ločitev in osamosvo­
jitev klerikalcev v razmerju do liberalnega tabora po eni in njegova opora 
na široko bazo katoliškega gibanja po drugi strani so dobile jasnejšo obliko 
z ustanovitvijo Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v 
Slovensko ljudsko stranko. Vzporedno s to najmočnejšo katoliško politično or­
ganizacijo, ustanovljeno na Kranjskem, so tudi v drugih slovenskih deželah 
ustanavljali klerikalne politične organizacije — sočasno z razvojem spora med 
klerikalci in liberalci. Na Goriškem so leta 1907 preosnovali staro »Slogo« v 
Slovensko ljudsko stranko za Goriško, ki jo je vodil dr. A. Gregorič. Na Šta­
jerskem so istega leta ustanovili Slovensko kmečko zvezo za Štajersko, v kate­
ri je imel vodilno vlogo dr. A. Korošec (1872—1940). Na Koroškem je že od 
leta 1890 v slogaškem duhu delovalo Katoliško politično' in gospodarsko društvo 
za Slovence, medtem ko so v Trstu ohranili slogaštvo pod vodstvom dr. O. Ry-
28 Glej obširneje: F. ERJAVEC, ZKG. 148—153 ipd. Erjavec poudarja, da je do 
začetka prve svetovne vojne, torej v slabih petnajstih letih, SLS zanesla nov duh 
v občinsko in deželno politiko. Zidali in odpirali so nove šole, gradili nove ceste, 
železniške proge in električne centrale, modernizirali kmetijstvo s pomočjo organi­
ziranega izobraževanja, šol in tečajev, številnih zadrug itd. Tako so v tem kratkem 
obdobju naglo dvignili življenjsko raven v slovenskih deželah. Posebne uspehe so 
dosegli na področju ljudske prosvete in kulture, kajti knjige, brošure, časniki in 
revije so »preplavili slovenske vasi«. Katoliški tednik DOMOLJUB je imel na pri­
mer pred koncem vojne visoko naklado 40.000 do 45.000 izvodov. F. ERJAVEC, Slo­
venci, Ljubljana 1923. 90—91.
23
barja. Vse te deželne katoliške politične stranke so se oktobra 1909 tudi formal­
no združile s SLS v Vseslovensko ljudsko stranko (VSL).
Naslonjena na široko organizacijo katoliškega gibanja in njegove množice 
je bila Katoliška narodna stranka oziroma kasneje SLS ustanovljena zato, da 
je vodila in usmerjala politiko gibanja oziroma uporabljala moč v boju za 
prevlado v javnem in političnem življenju. Volilni boji in osvajanje oblasti 
v upravnih strukturah in predstavniških organih v monarhiji so bili eden od 
poglavitnih ciljev stranke. Kasneje, na petem katoliškem kongresu (1923), so 
poudarili, da je bila politična stranka v okviru katoliškega gibanja odgovor 
katoličanstva na razvoj sodobne buržoazne države v liberalni kulturno-sociailni 
smeri, ki je kot nujnost postavljal potrebo po politizaciji cerkve. Ob tem so 
zahtevali strogo razmejitev med katoličanstvom in katoliško stranko, za katero 
so pravili, da je samo organizacija za uvajanje nekaterih krščanskih načel v 
javno življenje ob odgovornosti same stranke — vendar ne prvenstveno za no­
tranjo »preobrazbo« duše (kajti za to naj skrbi cerkev), temveč za nastajanje 
zakonov, za uresničevanje socialnega programa in za določanje zunanjepolitič­
nega razvoja. Čeprav je papež Pij XI. poudarjal, da je katoliška akcija zunaj 
okvirov in interesov politične stranke, kar je pomenilo, da naj bi katoliško 
duhovništvo stalo in delovalo zunaj strank in nad njimi,29 se je izkazalo, da je 
bila to le teoretična demagogija, kar sta najočitneje potrdila SLS in slovenska 
katoliška cerkev, ki sta se pri svojem praktičnem delovanju obnašali v nasprot­
ju s temi načeli.
SLS se je pri političnem organiziranju in svoji dejavnosti opirala predvsem 
na cerkveno hierarhično organizacijo, ki ji je dajala politično moč. Temelji, na 
katerih je SLS gradila svojo politično prevlado, so bili — kot sem že poudaril 
— kmečke množice, nižji in srednji meščanski sloji ter zlasti duhovništvo in del 
laičnega razumništva. Prek duhovništva in njegove izdelane cerkvene organi­
zacije — od navadnega vaškega župnika do škofov in drugih cerkvenih odlični­
kov — je najožje strankino vodstvo upostavilo nadzorstvo nad vsemi organi­
zacijami katoliškega gibanja, v povračilo pa je bilo deležno popolne podpore in 
pomoči njegovih ekonomskih, kulturno-prosvetnih, verskih, dobrodelnih in 
drugih javnih ustanov in organizacij. Politično propagando, založniško dejav­
nost in organizacijski ustroj stranke in gibanja so materialno vzdrževali s cer­
kvenimi sredstvi in močnim kapitalom klerikalnih zadružnih organizacij. Tako 
je po materialni plati SLS prav kmalu postala enakopravna tekmica hberalne 
buržoazije, vendar pa jo je v organizacijskih vprašanjih daleč presegla.
Programska stališča SLS, zasnovana na resolucijah omenjenih katoliških kon­
gresov, so bila značilna predvsem v zahtevah po usklajevanju vseh družbenih 
dejavnosti in oblik življenja v slovenskih deželah na strogih načelih katoliške 
vere. Po svojih kulturnih, ekonomskih, socialnih in političnih zahtevah je bil 
klerikalni program dejansko sinteza vseh najpomembnejših idejnih in politič­
nih osnov katoliškega gibanja, prilagojenih potrebam sodobne buržoazne stran­
ke in njene politike s krščansko, demokratično in nacionalno usmerjenostjo. 
Čeprav je bil v mnogih načelih premalo določen, se je program SLS v celoti 
nedvoumno opredelil za klerikalizem in katoliško akcijo. Med nacionalnimi 
nalogami je stranka poudarjala enakopravnost Slovencev z drugimi narodi 
v Avstriji, vendar tudi tod predvsem na temeljih katoliških načel. Borila se je 
za enakopravnost slovenskega jezika in pozivala vse Slovence, naj na katoli­
ških temeljih sodelujejo v boju za svoj narodni obstoj. Ce izvzamemo novi, 
deloma napredni socialni del programa SLS, lahko za njegove cilje — zlasti 
na kulturnem in gospodarskem področju — rečemo, da so še vedno tičali v
29 A. UŠENIČNIK, n.d., 12—14.
24
globokem komservatizmu, saj niso zahtevali politične demokratizacije sloven­
skih dežel in avstrijske države v celoti. V nasprotju s temi cilji so zagovarjali 
politiko, da je pri Slovencih treba predvsem ohraniti zvestobo katoliškim na­
čelom in pokorščino božji volji, cerkvi, cesarju in državi.30 Vendar pa je SLS 
s takšnim delovanjem pridobila množice in pod njihovim pritiskom morala spre­
jemati demokratične in tudi socialistične nazore. Največ pa je vsekakor dosegla 
pri krepitvi slovenskih narodnostnih čustev. F. Erjavec je sklepal, da je SLS 
svoje uspehe v začetku 20. stol. zgradila na dobri notranji organizaciji, progra­
mu in propagandi. Filozofsko osnovo ji je dal A. Mahnič, J. E. Krek je vpeljal 
sodoben gospodarski in socialni program, drugi slovenski katoliški kongres 
leta 1900 pa je takšno vsebino prilagodil potrebam kmečkih množic, delavstva, 
obrtnikov in trgovcev. »Kulturno je stranka stopila na stališče krščanstva, 
politično na demokratične osnove, gospodarsko na program krščanskega so­
cializma, nacionalno pa na stališče narodne avtonomije.« S takšno idejno in 
politično usmeritvijo in intenzivnim organizacijskim delom na vseh področjih 
družbenega življenja je katoliški tabor v kratkem obdobju dvignil ekonomsko 
in kulturno raven širših slojev na višjo stopnjo.31
Navzlic vsem tem težnjam se je Slovenska ljudska stranka že od začetka ob­
likovala kot strogo hierarhična in centralistična organizacija. Nastala je z akcijo 
katoliške cerkve, klerikalno usmerjenih duhovniških in laičnih političnih vrhov 
in v svoji politični praksi in zlasti v organizaciji ni izražala demokratičnih 
zahtev množic, ki so ji pripadale. Tudi druge organizacije katoliškega gibanja, 
ki so v obdobju nastajanja kazale nekaj demokratične vsebine, so prav kmalu 
vklenili v strogo nadzorstvo strankinega vodstva s posredovanjem disciplinira­
ne cerkvene strukture. Stranka je kot izhodišče v tem smislu poznala dvoje 
glavnih načel: varovanje in širjenje vpliva katoliškega gibanja in skrb za ideo­
loško in politično disciplino množic, ki morajo ostati poslušne in odvisne od 
takšne usmeritve.
V narodnostnih nazorih je bila SLS enotna. Združevala je samo Slovence, 
čeprav je bilo več poskusov, da bi strankino osnovo razširili. Toda vedno so 
računali samo z Jugoslovani iz monarhije. Tudi po socialni plati je bila stranka 
dokaj enotna, kajti največji del njenega članstva so sestavljali kmetje in del 
delavstva. Zaradi sodelovanja drugih socialnih slojev, predvsem duhovništva,32 
drobne buržoazije in razumništva, pa stranka navzlic izrazitemu »kmečkemu« 
programu in naslonitvi na podeželje ni mogla trditi, da je samo kmečka, in se je 
zato imenovala ljudska. V ideološkem in kulturnem pogledu je SLS prav tako 
imela enotne osnove in lahko trdimo, da je bila v celoti zelo homogena orga­
nizacija. To notranjo čvrstost je krepil tudi avtokratski ustroj same stranke, 
kar pomeni, da je strankina disciplina temeljila na nedemokratičnih načelih 
cerkvene hierarhije. Iz teh razlogov demokratizacija slovenskega katoliškega 
gibanja in njegove politične organizacije nikoli ni imela širših in radikalnejših 
razsežnosti.
Politični spopadi znotraj strankinega vodstva, ki so spremljali stranko od 
njenega nastanka (spopadi med t. i. »mladimi« in »starimi«, spori med kon­
servativno katoliškimi in krščanskosocialnimi skupinami itd.),33 niso v večji
30 ZS, 560—561.
31 F. ERJAVEC. Slovenci, 87—88.
32 O vlogi duhovščine v slovenskem nacionalnem gibanju glej obširneje: E. KAR­
DELJ, n.d. 212—214.
33 Glej: J. PLETERSKI, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana, 1971, 
137—145 i dr.; M. ZEČEVIĆ, Slovenska ljudska stranka i jugoslovensko ujedinjenje 
1917—1921. leta, Beograd, 1973, 36—46, 79—103; F. ERJAVEC, ZKG, 97—98, 196—199 
in dr.
25
meri omajali te osnovne značilnosti SLS, tako kiot jih ni bistveno spremenil 
razvoj nacionalnega programa. Krekova zadružna in krščanskosocialna akcija 
pa sta močno spodbudili razvoj stranke v razmerju do njene prvotne vsebine 
in oblike. Predvsem sta sprožili proces pretapljanja v buržoazno stranko, saj 
sta ji dali močnejšo ekonomsko osnovo in vključili vanjo nov meščanski sloj. 
Vendar pa je stranka s tem usmerjala revolucionarno demokratično vrenje 
med proletarskimi kmečkimi množicami v glavnem le v boj za drobne socialne 
reforme. Krekova akcija je s tem temeljito ublažila politično ostrino pritiska 
množic, posledice pa so bile v praktičnem pogledu reakcionarne: pomagala je, 
da se je klerikalna stranka pomladila, ni pa ustvarila samostojnega kmečkega 
gibanja.34 Toda za politični razvoj slovenskega naroda in za njegovo nacionalno 
uveljavljenje v smislu boja za obstoj, zlasti prek jugoslovanske politike, o ka­
terem bo tekla beseda v naslednjih poglavjih, ima nedvomen zgodovinski po­
men dejstvo, da se je SLS prav zaradi uresničenih sprememb, ki so bile pred­
vsem posledica Krekove akcije, počasi oddaljevala od konservativne cerkvene 
organizacije in vse bolj povzemala podobo sodobne buržoazne stranke. To ji je 
tudi omogočilo, da se je uveljavila kot odločujoč politični dejavnik v prelom­
nih dogodkih, pomembnih za zgodovino slovenskega naroda v prvih desetletjih 
20. stoletja.
2. Slovenska liberalna buržoazija. Jugoslovanska demokratska 
stranka (JDS)
Po vplivu in pomenu v nacionalni politiki je bila slovenska liberalna buržoazija 
s svojo stranko drugi politični dejavnik v slovenski družbi vse do obdobja 
močne uveljavitve revolucionalnega delavskega gibanja. Liberalna buržoazija 
se je pojavila v obdobju okrepljene koncentracije domačega kapitala med 
šestdesetimi in sedemdesetimi leti 19. stoletja, v času industrializacije sloven­
skih dežel. Vzporedno z ekonomskim vzponom je začela graditi tudi svojo, idej­
no in politično osnovo in je iskala prostor za svoj vpliv v slovenski družbi. 
Splošna ekonomska in socialna zaostalost slovenskih dežel ter prevlada nem­
škega in italijanskega kapitala, ki sta držala v svojih rokah vso večjo industri­
jo, obrt in trgovino, so bile velika ovira za hitrejši razvoj domače buržoazije. Po 
razcepu s klerikalnim taborom ob koncu osemdesetih let je ekspanzijo doma­
če liberalne buržoazije ovirala tudi ekonomska in politična krepitev katoliškega 
gibanja, tako da so sčasoma edina njena oporišča na domačih tleh ostala v oz­
kih okvirih meščanskega sloja v večjih mestih, med trgovci, obrtniki in velepo­
sestniki na vasi ter med razumništvom in zlasti med učitelji. Tako je socialno­
politični relief slovenskih dežel kmalu dobil te značilnosti: na vasi je prevla­
doval katoliški tabor, v mestih pa je prevladoval liberalni tabor. To razmerje 
pa je bilo v posameznih administrativno-ekon omsko in kulturno razdeljenih 
slovenskih deželah v marsičem različno.
V socialno-političnem pogledu je slovenska liberalna buržoazija v svojem 
nastanku in razvoju — kot poudarja E. Kardelj — nosila dve osnovni značil­
nosti: rasla je v težnji po koncentraciji kapitala, torej v prehodu od izkorišča­
nja k višjim oblikam kapitalističnega razvoja na eni strani, medtem ko se je 
po drugi krepila na račun propadajočih kmetov in obrtnikov. Te sicer ekonom­
sko napredne težnje so se morale nujno spopasti z zahtevami, ki jih je v tem 
razvoju postavljala monarhistično-veleposestniška reakcija, prav tako pa tudi
34 E. KARDELJ, n.d., 349.
26
s hegemonističnimi željami nemške liberalne buržoazije. Nihanje med polfev- 
dalno reakcijo in hegemonistično in konkurenčno nemško buržoazijo pa je bilo 
poglavitno in najznačilnejše dejstvo v razvoju slovenskega liberalizma.35 36 Sicer 
pa je izraz »liberalec« prišel iz klerikalnega besednjaka, torej v negativnem 
pomenu besede, medtem ko so se liberalci sami imenovali »naprednjaki«. Izraz 
»napreden« je imel tudi »uraden« pomen. Tolmačili in pojmovali so ga kot 
»svobodomiseln« ali »svobodnjaški«. Liberalno gibanje in stranka sta imela 
dve vrsti privržencev. V prvo vrsto so sodili bogatejši podeželski sloji, ki so 
bili vodilna in odločilna sila v stranki. Velik del teh ljudi je bil politično nesta­
bilen in šlo jim je predvsem za to, da bi se čimbolj okoristili s svojim političnim 
delovanjem in sodelovanjem v oblasti. Ideje so imele pri tem sorazmerno maj­
hen pomen, kar so dokazali tudi z nihanjem med nemško in slovensko nacio­
nalno politiko v šestdesetih letih. V drugi skupini so bili idejni privrženci 
liberalizma, pretežno razumništvo, ki so zastopali liberalno narodno misel in 
bili pripravljeni tudi na žrtve iz prepričanja in brez koristoljubja. Med njimi 
so bili tudi privrženci s podeželja. Slovenski liberalizem je dobil trdno osnovo 
šele leta 1868 — z izdajanjem svojega glasila Slovenski narod, organiziranjem 
taborskega gibanja in s krepitvijo slovenske samozavesti na temeljih programa 
Zedinjene Slovenije.™
Pritisk borbenih klerikalcev na čelu z A. Mahničem, da bi prišlo do »na­
čelne« delitve slogaških vrst, je rodil prve rezultate na področju založniško- 
propagandne dejavnosti navzlic odporu liberalne buržoazije, ki se iz bojazni 
pred klerikalizmom ni hotela ločiti od slogaške koncentracije. Do prvega raz­
cepa je prišlo v Gorici leta 1879, še naslednje leto pa tudi na Kranjskem. Tako 
so nastajali dvojni listi, poleg dnevnikov in kulturnih revij tudi takšni, ki so 
bili namenjeni predvsem kmetom: katoliški Domoljub (1888—1945) in liberalni 
Rodoljub (1891—1904), poleg slogaškega in takrat še klerikalnega lista Štajerski 
gospodar tudi nova liberalna celjska Domovina (1891—1908), v Gorici poleg kle­
rikalne Soče liberalna Nova Soča (1889—1902), na Koroškem tudi novi liberal­
ni list Korošec (1907—1911) itd.37
Z nastopom in krepitvijo raznih organizacij znotraj katoliškega gibanja se 
je morala politično organizirati tudi liberalna buržoazija. V volilnih bojih 
za državni zbor leta 1891 so slogaši poslednjič nastopili z enotno kandidaturo, 
že istega leta pa so bile dopolnilne volitve z ločenimi listami klerikalnega in 
liberalnega tabora. Zaporedje ločevanja klerikalnih in liberalnih vrst je bilo 
v posameznih deželah zelo različno — tako časovno kot po svoji silovitosti. 
Na Goriškem je do prve delitve prišlo leta 1899 oziroma 1900, ko so liberalci 
ustanovili Narodnonapredno stranko za Goriško. Na Kranjskem so 1891 kot 
protiutež Katoliškemu političnemu društvu liberalci ustanovili svojo politično 
organizacijo Slovensko društvo. Na Štajerskem je do dokončnega razcepa pri­
šlo pred volitvami za državni zbor 1907, ko so liberalci pod vodstvom dr, Veko­
slava Kukovca (1876—1951) leta 1906 ustanovili Narodno stranko za Štajersko. 
Na Koroškem se maloštevilnim liberalcem ni posrečilo, da bi ustanovili svojo 
posebno organizacijo. Nasprotno je bilo v Trstu in njegovi slovenski okolici, 
kjer klerikalci niso imeli skoraj nobenega vpliva. Liberalno usmerjena slogaška 
Edinost je bila edini buržoazni politični predstavnik tržaških Slovencev v po­
litičnem življenju. V istem slogaškem smislu je delovalo tudi Politično društvo 
za Hrvate in Slovence v Istri. Razcep v politiki se je kmalu preselil še drugam,
35 Isto, 292—293.
36 V. MELIK, Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje, PRISPEVKI ZA 
ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, 1-2, 1982, 19—20.
37 ZS, 560.
27
nil — šli celo tako daleč, da so kot »naprednjaki« nasprotovali splošni in enaki 
volilni pravici, ker je to koristilo Slovenski ljudski stranki.
Liberalna buržoazija in njena stranka brez jasnega gospodarskega in social­
nega programskega koncepta sta se umikali pred močnim valom katoliške 
akcije, ki se je širil, pa tudi rastočim vplivom socialne demokracije. Ce izvza­
memo vsakdanje politične spopade in delno krepitev liberalnega kapitala, 
lahko rečemo, da so liberalci nebogljeno — in najpogosteje prekrižanih rok 
na domačih tleh — iskali zaveznike zunaj slovenskih meja, to pa je kmalu 
postal sestavni del njihove razredne in narodnostno politične strategije. To 
so bili tudi razlogi, ki so privedli do poudarjenega razslojevanja liberalnih 
vrst, do odcepitve posameznih škupin iz stranke ali nesoglasja z njeno politiko. 
Upiralo se je zlasti razumništvo in posebej mladina, ki je hotela jasnejše 
cilje in odločnejše oblike boja z nasprotniki. E. Kardelj je poudaril, da so bile 
tukaj korenine mladinskih radikalnih gibanj v okviru liberalnega tabora — 
od »mladoradikalov« do »preporodovcev«, ki so kazali tudi težnje po pove­
zavi s socialističnim delavstvom. Na tej osnovi so se pojavljale razne oblike 
drobnoburžoaznega socializma (masarikovstvo) pa tudi zdrave revolucionarne 
težnje.42 Vendar pa znotraj liberalnih vrst ni prišlo do trajne odcepitve 
»mladih«, ki jih je predstavljala akademska mladina s svojimi radikalnimi 
nazori, od »starega« oportunističnega in konservativnega strankinega vod­
stva. Nevarnost zaradi klerikalne moči in rastočega socialdemokratskega 
gibanja je bila močnejša od njihovih idejnih pogledov in to je reševalo 
enotnost vodilne liberalne strankine strukture. Navzlic velikim medsebojnim 
razlikam in nesoglasjem v političnem vodstvu je morala slovenska liberalna 
buržoazija strniti vrste, da bi zavarovala svoje razredne interese in postojanke 
v slovenski družbi.
Slovenski proletariat in njegova socialdemokratska stranka sta bila po svoji 
trenutni moči drugi, po razrednem nasprotju in ciljih pa nedvomno prvi 
in pravi sovražnik liberalne buržoazije. Liberalci so se zavedali tega dejstva 
in so za obrambo svojih razrednih interesov angažirali vse svoje sile v boju 
proti socialni demokraciji in večkrat z brezobzirno odločnostjo ovirali orga­
nizacijsko krepitev slovenskega delavskega gibanja. V tem boju se je liberalna 
buržoazija povezovala s klerikalci43 in nemškimi kapitalisti ter je poskušala 
enotnost delavskega gibanja oslabiti tudi z ustanavljanjem svojih sindikalnih 
organizacij po zgledu čeških narodnih socialistov. Namen teh poskusov je bil 
nedvomno, da bi »zaščitili« slovenski proletariat pred vplivom klerikalizma 
in onemogočili njegovo mednarodno sodelovanje. Vendar pa se liberalcem ni 
posrečilo, da bi v svojih sindikatih zbrali večje število delavcev, liberalna 
buržoazija pa na drugi strani tudi ni mogla resneje omajati krepitve slovenske 
socialdemokracije.44 Nasprotno, s svojo nenačelno politiko na nacionalnem in 
socialnem področju je liberalna buržoazija povzročila le to, da se je del
42 E. KARDELJ, n.d., 341. O razvoju liberalne stranke in njenih struj glej obšir­
neje: ZS, 568—570; J. STERGAR, O narodno-radikalni struji in o društveni dejav­
nosti pred prvo svetovno vojno, ZČ, 1979, 2, 264—265; IRENA GANTAR-GODINA, 
Narodno radikalno dijaštvo, ZČ, 3, 1982, 219—223 in dr.
43 Že 1894 je FRAN ŠUKLJE, eden od vodilnih liberalnih politikov, pozival v 
Kranjskem deželnem zboru klerikalce, naj se združijo v boju proti rastoči socialni 
demokraciji, torej proti delavskemu razredu, »ki ničesar nimajo, a s pohlepno roko 
segajo po vsem«. ZS, 573.
41 O stališču liberalne buržoazije do slovenskega delavskega gibanja glej obšir­
neje: ZS, 569—570; D. KERMAUNER, n.d., 412—423.
30
slovenskega razumništva iz njenih vrst preselil v socialistični tabor. In v okviru 
tega gibanja ter v njegovem nadaljnjem razvoju so prav ti razumniki odigrali 
pomembno vlogo v kasnejšem razvoju slovenske socialnodemokratske stranke.
3. Slovensko delavsko gibanje in Jugoslovanska socialdemokratska 
stranka (JSDS)
Prelomna devetdeseta leta 19. stoletja so v kulturnem, političnem in ekonom­
skem življenju slovenskih dežel posebno pomembna zaradi naglega razvoja 
industrije in slovenskega delavskega razreda. S porastom investicijskih naložb 
v slovensko gospodarstvo se je pojavljal tudi domači kapital, ki pa je pred 
prvo svetovno vojno pomenil le 10 °/o celotne vrednosti in zato ni mogel resneje 
ogrožati prevlade tujega kapitala, ki je imel v svojih rokah vsa večja indu­
strijska podjetja. V industriji je prišlo do modernizacije z uporabo električne 
pogonske sile in nove tehnologije. Po koncentraciji kapitala, proizvodnih zmog­
ljivostih in številu delavcev so bile glavne industrijske panoge metalurgija, 
lesna industrija in rudarstvo. Izkoriščanje slovenskega surovinskega bogastva 
je v veliki meri pospešil tudi nagel razvoj železniškega prometa. Industrijski 
razvoj je spremenil socialno strukturo prebivalstva, ki se je v posameznih 
slovenskih deželah razlikovala glede na stopnjo industrializacije. V industrij­
skih krajih je število delavcev naraščalo, tako da je slovenski delavski razred 
imel s Trstom vred sredi 19. stoletja 45.000 do 50.000, tik pred prvio svetovno 
vojno pa že 100.000 delavcev.45 Po skupnem 'številu je delavski razred, ki sta 
mu pripadala sodobni industrijski in obrtniški proletariat, postal pomembna 
socialna in politična sila na Slovenskem.
Do širjenja socialističnih idej in pojava razredne zavesti v slovenskem 
delavskem gibanju je prišlo že v šestdesetih letih zaradi vplivov iz Avstrije 
in Nemčije, kjer je bilo delavsko gibanje močneje razvito. To je bilo obdobje 
naglega razvoja evropskega delavskega gibanja nasploh, ustanovitve Prve 
internacionale (1864) in socialdemokratskih strank v Nemčiji (1869) in Avstriji 
(1874). V slovenskih deželah so prva delavska društva nastala z združevanjem 
delavcev in obrtnikov. Zaradi zakonodaje, ki je delavcem prepovedala, da bi se 
ukvarjali s politiko, so bila ta društva »izobraževalna«. Tako so ljubljanski 
grafični delavci leta 1867 ustanovili Izobraževalno društvo tiskarjev. Podobna 
društva so začeli ustanavljati tudi v drugih krajih. Njihov razredni značaj ni 
bil dovolj jasen in pritisk buržoazije na ta društva je bil tako močan, da se ji 
je posrečilo obdržati nekatera pod svojim nadzorstvom. V tem sta zlasti 
v prvem obdobju uspeli slovenska in nemška liberalna buržoazija — tudi po 
zaslugi dejstva, da je bila osnovna usmeritev delavskih društev protiklerikalna 
in protikonservativna. Zavedati se je treba namreč, da so bile tudi slovenske 
konservativne sile v začetku velik nasprotnik razvoja delavskega gibanja.46 
Vendar pa so bili največji nasprotnik njegovega razvoja avstrijski vladajoči 
konservativni krogi, ki so preganjali zlasti privržence socialističnih radikalnih 
in anarhističnih nazorov. Po obdobju stagnacije pri širjenju in dejavnosti prvih 
delavskih društev v slovenskih deželah je do novega poleta prišlo šele ob 
koncu osemdesetih let.
45 O razvoju industrije in rudarstva ter tudi slovenskega delavskega razreda do 
prve svetovne vojne glej ZS, 478—483. 487—488, 496—501, 517—522, 527—536, 
570—580.
46 Isto, 496—498.
31
slovenskih političnih strank, da bi jih neposredno ali posredno pritegnila na 
nove poti narodnoosvobodilne politike.50
Zato je JSDS prav v razmerah boja, za katere se je zavzemala, po volilni 
reformi leta 1907 (ki jé bila njen veliki cilj!) ostala še dalje tretjerazredna 
•sila v slovenskem političnem prostoru in je morala klerikalni in liberalni 
buržoaziji prepustiti naj večji del oblasti in moči v slovenski družbi. JSDS se je 
v takšnem položaju znašla v dobršni meri tudi zaradi tega, ker je bila idejno 
in organizacijsko vezana na avstrijsko socialno demokracijo, od koder so pri­
hajali vplivi, ki niso bili v soglasju s takratnimi narodnostnimi težnjami in 
interesi slovenskega naroda. Navzlic vsemu pa je bila slovenska socialna demo­
kracija pred prvo svetovno vojno v velikem vzponu, čeprav v narodnostni 
politiki ni odigrala pozitivne vloge. Vodstvo stranke ni upoštevalo, da je bil 
boj za narodnostne interese slovenskega naroda v danih zgodovinskih razme­
rah pomembnejši od meglenih vizij gradnje boljše družbene ureditve po opor­
tunističnih merilih in revizionističnih pojmovanjih Druge internacionale in 
avstromarksizma.
Podobno kot pri drugih socialdemokratskih strankah so voditelji JSDS s svo­
jimi prizadevanji, da bi sleherno akcijo proletariata usmerili v mirne vode 
parlamentarnega boja in okvire buržoazne demokracije, objektivno slabili 
delavsko gibanje v njegovem spopadu z buržoazijo.51 Zaradi tega je v vrstah 
slovenskega socialističnega gibanja pogosto prihajalo do notranjih trenj in 
osipanja članstva. Ena od močnejših struj, ki je — namesto da bi bila pristopila 
k socialističnim silam — prav zaradi nezadovoljstva s socialno demokracijo od­
šla v vrste levega krila buržoaznodemokratičnega gibanja, so bili t. i. masa- 
rikovci. Prek časopisa Naši zapiski (1902/3—1907; 1909—1914) so širili malo- 
buržoazno ideologijo realizma v politiki, ki jo je razglašal T. G. Masaryk, 
takratni univerzitetni profesor in kasnejši predsednik Češkoslovaške republike. 
Masarikovci so imeli lepo število somišljenikov med slovensko študentsko 
mladino. Sprejeli so ideje iz minimalnega programa socialne demokracije o 
socialni skrbi za širše ljudske sloje ter o boju proti klerikalizmu in liberalizmu. 
Odločno so nasprotovali marksizmu in revoluciji, delavskemu gibanju in 
socialistični družbi kot njegovemu cilju in se zavzemali za trezno in realistično 
politiko, s katero naj bi dosegli temeljite socialne reforme in narodnostno ne­
odvisnost. V časopisu Naši zapiski je poleg masarikovcev sodeloval tudi Albin 
Prepeluh-Abditus (1881—1937), ki je nastopal s svojo posebno teorijo avtoh­
tonega »-slovenskega socializma-«, prikrojenega domačim razmeram. Vzniknil 
naj bi na domačih tleh in se posvečal predvsem reševanju kmečkega vpra­
šanja.52
Omenjanje masarikovcev v tern pregledu osnovnih političnih sil v slovenskih 
deželah pred 1914 oziroma do ustanovitve Kraljevine SHS leta 1918 je po-
50 E. KARDELJ, n.d., 338. O značaju JSDS je A. Prepeluh-Abditus napisal na­
slednjo oceno: »Slovenska socialna demokracija je bila vedno dobro proletarska 
ter je sledila internacionalni disciplini brez vsakega pridržka, čuteča se prešibko, 
da bi hodila svojo lastno pot. Svojo organizacijo in taktiko je uravnala po zgledu 
nemško-avstrijske stranke, češki separatizem je leta 1912 (na VIII. zboru) odločno 
obsodila. Stali smo vedno, kakor še danes stojimo, na stališču internacionale in 
delavske solidarnosti; v enotnosti socialnodemokratičnih strank vsega sveta smo 
videli svoj obstanek.« A. PREPELUH, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana, 
1928, 87—88. O odnosu JSDS do narodnostnega vprašanja do 1918 glej obširneje: 
F. ROZMAN, n.d., 12—17.
51 Zaradi idejne nedograjenosti, pomanjkanja znanja o marksizmu in oportuni­
stične politike je Ivan Cankar dejal, da je JSDS »zveza sindikalnih organizacij in v 
idejnih načelih nekakšna verska sekta«. ZS, 580.
52 Prav tam.
34
membno zaradi tega, ker je imela ta struja poseben političen vpliv tudi v 
kasnejšem obdobju, v skupini jugoslovanski državi. Mnoge druge politične 
struje in skupine niso imele takšnega vpliva v družbenopolitičnem življenju 
slovenskega naroda, kar pomeni, da niso pustile globljih sledov v nacionalni 
politiki do konca prve svetovne vojne. Nekatere od njih bomo omenili pri 
obravnavanju posameznih vprašanj v naslednjih poglavjih.
35
Slovenci in nastajanje jugoslovanske države 
1914-1918
Razvoj jugoslovanske misli v slovenskih deželah do obdobja pred koncem prve 
svetovne vojne je pogojil zgodovinski položaj slovenskega naroda v preteklosti, 
ki je vplival na značaj celotne slovenske politične misli, zlasti v drugi polovici 
19. in v začetku 20. stoletja. Slovenska politična misel in njena južnoslovan­
ska usmeritev sta temeljili na zapletenih okoliščinah mednarodnega in notra­
njega položaja Slovencev v okviru habsburške monarhije. Vsi znani politično- 
kultumi programski koncepti, ki so se v raznih obdobjih pojavljali in ponujali 
kot možne poti za reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja, so izražali 
predvsem stopnjo razvoja narodnostne zavesti v slovenski družbi, sočasno pa 
so pričali o družbenozgodovinskih pobudah in razmerah svojega nastanka.
Tako kot pri drugih jugoslovanskih narodih je tudi pri Slovencih jugoslo­
vanska misel imela temeljne pobude v lastni nacionalni in v obči slovenski 
misli.1 Panslavistična čustva, ki so prevladala v zgodnjem obdobju prebujanja 
slovenske narodnostne samobitnosti, so dala — začenši s sredino 19. stoletja — 
nekaj praktičnih rezultatov, zlasti v gospodarskem, kulturnem in gospodarskem 
sodelovanju s Cehi do leta 1914.2 Vendar pa je v razvoju politične misli zavze­
mala vse večji obseg južnoslovanska usmeritev, ki je bila naravnejša in bližja 
možnostim za praktično uresničenje. Zmage Srbije in Cme gore v balkanskih 
vojnah 1912—1913 in okrepljeni nemški pritisk so močno vplivali na mlajše 
generacije slovenskega meščanstva in krepitev njihove južnoslovanske orienta­
cije. »Jugoslovanska ideja je v enem sunku obvladala vse mlade in razborite 
duhove na Slovenskem tik pred prvo svetovno vojno. Jugoslovanska orienta-
1 O tem glej obširneje dela D. Lončarja, I. Apiha, F. Ilešiča, Dj. Šurmina, F. 
Zwitterja, D. Kermaunerja, I. Prijatelja, I. Mala, J. Šidaka, V. Bogdanova, F. 
Erjavca, F. Gestrina, V. Melika, M. Paulove, L. Udeta, P. Koruniča, D. Jankoviča, 
J. Pleterskega in drugih. O razvoju jugoslovanske misli v slovenskih deželah po 
1. 1848 glej ZGODOVINO SLOVENCEV, Ljubljana, 1979, iz konca 19. stol. pa je 
posebno poučen članek J. PLETERSKEGA Jugoslovanska misel pri Slovencih v 
dobi Taaffejeve vlade (1879—1893), objavljen v avtorjevi knjigi Študije o slovenski 
zgodovini in narodnem vprašanju, zbirka »DOCUMENTA ET STUDIA« (dalje: Stu­
dije), Maribor, 1982, 28—38.
2 V ostri kritiki slovenske družbe in jugoslovanske države, ustvarjene v zname­
nju »zmage Antante« in hegemonije srbske buržoazije, ki je »... degradirala Slo­
venijo na polkolonijalno provinco«, poudarja D. Kermauner: »... boju slovenskega 
malomeščanstva za njegovo in obenem slovenskega naroda emancipacijo je dajala 
romantičnega elana ideja panslavizma... široka ideja panslavizma, iz katere so za­
jemale možice slovenskega meščanstva samozavest in navdušenje, je zameglila in 
pomaknila v ozadje prirodno zahtevo po svobodni zedinjeni Sloveniji...«. D. KER­
MAUNER, Rusija in mi, SVOBODNA MLADINA, 1. I, št. 1-2, 1928, 22—24. O Osno­
vah sodelovanja Slovencev s Hrvati glede jugoslovanstva glej: P. KORUNIĆ, Ju- 
goslovenska ideja u hrvatskoj i slovenačkoj politici za revolucije 1848—1849 g., 
RADOVI JAZU, vol. 14(1), Zagreb, 1981, 91—228.
36
čija je zamenjala panslavistično ... Mlada Slovenija je uprla svoje poglede na 
samostojno Srbijo kot ,Mlada Italija' svoj čas na Piemont.«3
Zbliževanje z drugimi jugoslovanskimi narodi in upostavitev politične 
skupnosti z njimi, »predvsem s Hrvati in Srbi iz monarhije, je dobivalo vse 
jasnejše obrise kot pot za rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja«.4 Do 
začetka prve svetovne vojne sta slovensko narodnostno vprašanje odrejali in 
pogojevali predvsem dve odločilni zunanji dejstvi: 1. nevarnost zaradi nemške­
ga imperializma, ki se je zrcalila v tradicionalnem pritisku nemške državne 
oblasti, kultumo-civilizacijskih vplivih in močnejši strukturi nemškega kapitala 
kot temeljnih dejavnikih... germanizacije slovenskega naroda; 2. nevarnost 
zaradi italijanskega imperializma, ki je s svojo politiko prodiranja proti vzhod­
nim obalam Jadranskega morja ogrožal tudi slovenske dežele. Italijanski impe­
rializem je pogojil tudi pojav in trajnost osnovne slovenske nacionalne dileme: 
za ali proti obstoju podonavske monarhije.
Razvoj nemško-avstrijske politične misli vse do propada Avstro-Ogrske ni 
v nobeni obliki dopuščal izločitve slovenskih dežel iz okvira državnih meja in 
interesov nemškega naroda, kar je praktično pomenilo odločno nasprotovanje 
zedinjenju Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi. Po drugi strani je 
pritisk italijanskega imperializma in tradicionalnega iredentizma pripomogel 
k ustvarjanju iluzij, da pomenita obstoj in krepitev habsburške monarhije edi­
ni način za obrambo slovenskega ozemlja pred tem sovražnikom. Na takšnih 
osnovah je nastajalo in se razvilo pojmovanje o možnostih obstanka Slovencev, 
Hrvatov, Srbov in tudi drugih slovanskih narodov v federativno preurejeni 
Avstro-Ogrski, ki se je izražalo v široko razvejeni ideologiji avstroslavizma.
Pri Slovencih je avstroslavistični koncept poleg obrambe pred italijanskim 
pritiskom imel tudi svojo notranjo logiko zavračanja obstoječe nevarnosti 
germanizacij ske politike. To je porodilo najrazličnejše predloge o preureditvi 
habsburške države, kjer je še vedno prevladovala misel o združitvi Južnih Slo­
vanov v njenem okviru in upostavitvi njihove skupne obrambne politike, ki 
bi temeljila na etničnem, torej nacionalnem (naravnem) pravu. Hrvatsko dr­
žavno pravo, ki ga je v poslednjih desetletjih 19. in v začetku 20. stoletja spre­
jela tudi slovenska buržoazija, so tudi v njenih vrstah pojmovali kot pravno 
formulo občega programa političnega zedinjenja Jugoslovanov v monarhiji. 
Ivan Cankar je poudaril, da je klerikalna stranka edina poleg JSDS s svojimi 
tesnimi stiki in povezavo s Hrvatsko stranko prava prestopila slovenske meje 
z jugoslovansko usmeritvijo, vendar na »zelo ozkosrčen način« — z zedinje­
njem s pravaši in sprejetjem njihovega jugoslovanskega programa, torej po 
posredni poti. J. Pleterski dopolnjuje to Cankarjevo oceno z dejstvom, da Can­
kar takrat (predavanje, ki ga je imel 13. aprila 1913) ni mogel vedeti, »da se 
bo v vrstah samih hrvatskih pravašev v naslednjih, odločilnih vojnih letih uve-
3 D. KERMAUNER, n.d., 22—23.
4 J. PLETERSKI, Slovenačke političke stranke u prvom svetskom ratu i jugo­
slavensko pitanje (Dalje: SLOVENAČKE POLITIČKE STRANKE), Politički život 
Jugoslavije 1914—1945, Zbornik radova, Beograd, 1973, 129.
V obilju obstoječih pričevanj o razvoju politične misli v slovenskih deželah v 
smeri jugoslovanstva navajam del doslej neobjavljenega elaborata JANKA KOT­
NIKA, napisanega za potrebe srbske vlade v Odesi 14/27. januarja 1917. J. Kotnik 
začenja svojo analizo pod naslovom »Slovenci v Jugoslaviji« z naslednjimi bese­
dami: »Težnje po združitvi s Hrvati in Srbi so se v Slovencih pojavljale ob različ­
nih časih in v različnih oblikah. Skupen teritorij od Triglava do Soluna, na kate­
rem prebivamo eden poleg drugega, jezikovna in plemenska sorodnost, so bili 
glavni faktorji imenovanega stremljenja.« Zanimivo je, da tudi ta dokument po­
udarja avtonomni položaj Slovenije v bodoči jugoslovanski državi. Arhiv SANU 
— Fond Aleksandra Beliča, 84.
37
ljavila jugoslovanska struja, ki bo ta program presegla (prek hrvatsko-sloven- 
skih meja — M. Z.) in slovenski klerikalni stranki omogočila stik tudi s Srbi 
in Muslimani«.5
Razvoj jugoslovanske misli v slovenskem političnem življenju je tudi v tesni 
vzročno-posledični zvezi z zaostritvijo nacionalnih nasprotij v Avstro-Ogrski ob 
koncu 19. stoletja in z okrepljenim nemškim pritiskom, ki je sledil zlasti po 
volilnih reformah v prvem desetletju 20. stoletja. Prizadevanja nemških nacio­
nalističnih krogov, da bi demokratizacijo političnega življenja v monarhiji 
usmerili predvsem tako, da bi koristila krepitvi njihovih nacionalnih interesov, 
so pri večini nenemških narodov v državi zbudila odpor in okrepljeno narodno 
prebujevalno dejavnost. Vendar pa je neugodna resničnost kmalu odplavila 
nekaj let parlamentarnega optimizma in demokratičnih iluzij pri Slovencih 
glede njihovih nacionalnih interesov. Notranje razmere v slovenskih deželah, 
problemi notranje ureditve, zatem avstro-nemška zunanja imperialistična po­
litika in zlasti dogodki na Balkanu — majniški prevrat v Srbiji 1. 1903, protd- 
madžarski nemiri na Hrvaškem, iliindenska vstaja v Makedoniji, aneksija Bosne 
in Hercegovine 1908 ter prva balkanska vojna — so odločilno vplivali, da se je 
v središču pozornosti v slovenskem političnem življenju znašla jugoslovanska 
misel, z njo vred pa tudi slovensko vprašanje. Vse to je povzročilo, da je ob­
dobje v začetku 20. stoletja postalo živahno desetletje v novejši slovenski zgo­
dovini.6 V okviru teh dogodkov so bile slovenske politične stranke prisiljene, 
da so se v svojih programih jasno opredelile v odnosu do jugoslovanske usme­
ritve in politike.
1. Jugoslovanski pogledi in opredelitve v katoliškem taboru
Slovenska ljudska stranka je svoj jugoslovanski program začela graditi že med 
političnimi akcijami v obdobju sodelovanja s Hrvatsko stranko prava. Oktobra 
1898 so J. E. Krek, A. Korošec in J. Brejc kot zastopniki Katoliške narodne 
stranke sodelovali na sestanku pravašev v Trstu in se ob tej priložnosti izrekli 
za pravaški program in za priključitev Zedinjene Slovenije k Hrvatski na te­
meljih hrvatskega državnega prava. V letih 1911—1912 si je SLS prizadevala, 
da bi to zamisel na istih osnovah uresničila skupno z združenima hrvatskima 
strankama prava.
Svoje stališče do jugoslovanskega vprašanja je klerikalna stranka natančneje 
pojasnila šele ob aneksiji Bosne in Hercegovine leta 1908, ko je objavila pro­
gram državnop ravnega zedinjenja vseh Jugoslovanov v monarhiji in se pri 
tem sklicevala na narodnostno načelo. Takrat je SLS na osnovi tega programa 
v dunajskem parlamentu dosegla začasno združitev vseh slovenskih, hrvatskih 
in srbskih poslancev iz avstrijskega dela monarhije v eno parlamentarno sku­
pino, predsednik SLS dr. Ivan Šušteršič pa je zahteval zedinjenje vseh jugo­
slovanskih pokrajin monarhije v posebno državno telo.7 V Kranjskem deželnem 
zboru je J. E. Krek januarja 1909 ob podpori liberalne stranke predložil, naj bi 
deželni zbor pozdravil aneksijo Bosne in Hercegovine »v trdni nadeja, da je s 
tem opravljen prvi korak k združenju vseh južnih Slovenov naše monarhije v
5 J. PLETERSKI, O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zad­
njem desetletju pred prvo svetovno vojno, ŠTUDIJE, 104.
6 Prav tam, 101.
7 F. ERJAVEC, Zgodovina katoliškega gibanja, 171.
38
državnopravno samostojen organizem pod žezlom habsburške dinastije«.8 Ures­
ničenje tega programa so voditelji klerikalne stranke videli najprej v preure­
ditvi monarhije v federacijo narodov na načelu enakopravnosti, morda pa tudi 
v okviru trialističnega programa, po katerem bi morali poleg avstrijskega in 
madžarskega dela monarhije upostaviti še tretji, južnoslovanski del države, 
v kateri bi živeli zedinjeni Jugoslovani iz vseh območij monarhije. Tako bi do­
segli zedinjenje vseh južnoslovanskih pokrajin iz Avstro-Ogrske, torej sloven­
skih dežel, Hrvatske in Slavonije, Dalmacije in Istre ter Bosne in Hercegovine. 
Vsa upanja in pričakovanje pomoči za uresničevanje takšnega programa so ve­
zali na avstrijske vojaške in dvorne kroge in zlasti na dinastijo, ne pa na Vlade 
in nacionalistične nemške stranke.
Da bi si pridobila naklonjenost in zaupanje v krogih, na katerih pomoč je 
računala pri uresničevanju svojega južnoslovanskega programa, je klerikalna 
stranka močno poudarjala svoje avstrijsko domoljubje in zvestobo dinastiji. 
Vendar pa med voditelji stranke ni bilo enotnega stališča o značaju bodoče 
južnoslovanske države. Večji del vodstva SLS je sodil, da je katoličanstvo te­
melj jugoslovanske misli, in je poudarjal, da je »rešitev Avstrije le še katoliška 
ideja«, kar je pomenilo, da lahko samo ta ideja »da novo življenje dinastični 
ideji in avstrijski misli.« Drugi, manjši del vodstva klerikalne stranke pa se je 
zavzemal za militantno katoličanstvo v izrazito protipravoslavnem in proti- 
srbskem duhu in sanjal o načrtih za spreobrnjenje pravoslavnih Južnih Slova­
nov v katoliško vero. Sodil je, da so Slovenci in Hrvati poklicani, da »pripeljejo 
pravoslavne Slovane nazaj k enotnosti cerkve«.9 Tako tudi niso videli nobene 
variante, ki bi lahko rešila slovensko narodnostno vprašanje zunaj avstrijskih 
meja. Prvi, zdaleč večji krog privržencev t. i. avstroslavističnega programa 
za preureditev monarhije in južnoslovansko zedinjenje je realistično sklepal, 
da je združitev vsega slovenskega naroda težko uresničiti zunaj Avstrije, kar 
je potrdil tudi kasnejši zgodovinski razvoj. Federalistična preureditev monar­
hije in združitev v samostojno južnoslovansko enoto pod Habsburžani, torej 
t. i. trialistični koncept, sta. pomenih za te sile maksimalni mogoči in želeni 
cilj.
Prva balkanska vojna leta 1912 je v vrste SLS naglo zanesla nove dileme. 
Tako kot na drugi strani je tudi med Slovenci narodnoosvobodilni boj slovan­
skih držav — Srbije, Cme gore in Bolgarije — proti Turkom zbudil močne 
simpatije. To je vplivalo tudi na voditelje klerikalne stranke in nekateri med 
njimi so začeli razumevati, da bi jugoslovansko vprašanje v monarhiji in v 
njegovem okviru tudi slovensko narodnostno vprašanje lahko rešili zunaj 
Avstrije, torej s Kraljevino Srbijo kot središčem združevanja vseh Južnih 
Slovanov. Aktualizirali so misli J. E. Kreka, ki je januarja 1909 v Kranjskem 
deželnem zboru govoril o Srbih iz Srbije s simpatijami in jih imenoval »naši 
Napoiitanci«, pa tudi tiste iz časov aneksije Bosne in Hercegovine, ki je — po 
Kreku — uničila možnost za upostavitev Velike Srbije. Krek je namreč svojo 
naklonjenost do Srbije izražal v naivnem prepričanju pa tudi z realnim narod­
nostnim interesom, da bi pravičnejša Avstrija lahko pritegnila Srbe, da bi se 
priključili k njeni državi in tako uresničili južnoslovansko združitev Srbov s 
Hrvati in Slovenci. Krek pa ni pripisoval posebnega pomena dejstvu, da so
8 Z.S., 535. F. Erjavec poudarja, da je ta Krekov govor »naletel na simpatičen 
odmev tudi v beograjski javnosti« in da je ves avstrijski tisk takrat razpravljal 
samo o jugoslovanskem vprašanju. F. ERJAVEC, n.d., 172. Takšno je bilo razpolo­
ženje neposredno pred znanim Friedjungovim, torej »veleizdajalskim« procesom 
proti 53 Srbom v Zagrebu v začetku 1. 1909.
9 S.Z., 586.
39
bili Srbi pravoslavne vere, ker je računal, da bedo spet prestopili v katoličan­
stvo, kar je pomenilo, da bi naj politika spet združila tisto, kar je nekoč sama 
razcepila.10 Vendar pa je bil ta nerealistični in v bistvu klerikalni Krekov 
koncept le kratkotrajen in brez odmeva. Že ob drugi balkanski vojni je zaradi 
spopada Srbije z Bolgarijo srbofilsko razpoloženje naglo uplahnilo — ne le v 
vrstah SLS, temveč tudi pri širših slojih slovenskega naroda in v drugih jugo­
slovanskih pokrajinah v monarhiji.
Dva temeljna pristopa k reševanju južnoslovanskega vprašanja, ki sta se 
pojavila v hrvatskih in slovenskih političnih krogih v obdobju balkanskih vojn, 
sta imela očitne posledice na obeh straneh, v notranjem političnem življenju 
strank. Razcep v Stranki prava med neomajnimi privrženci Dunaja frankovci 
in jugoslovansko usmerjenimi starčevi čanci na Hrvaškem, je vplival tudi na 
podoben proces v SLS. V vodstvu klerikalne stranke je prišlo do spopada med 
avstrijsko-patriotsko strujo na čelu s predsednikom stranke dr. Šušteršičem in 
Krekovo strujo, ki je zastopala interese večjega dela strankinih pripadnikov, 
torej malih kmetov in velikega dela slovenskega proletariata. Ta spopad je 
pokazal tudi različne poglede na reševanje južnoslovanskega vprašanja v mo­
narhiji, predvsem v duhu slovensko-hrvatsikega zbliževanja. Vendar pa je v 
vrstah Stranke prava prišlo do dokončnega razcepa nasprotujočih si struj, 
medtem ko je vodstvo SLS formalno ohranilo organizacijsko' enotnost stranke. 
Oktobra 1912 so razglasili združitev Starčevičeve stranke prava in SLS s pred­
sednikoma M. Starčevičem in dr. I. Šušteršičem. To je bil nov povod za oboje­
stransko javno manifestacijo — kot so že takrat poudarjali — usodnih interesov 
skupnosti Slovencev in Hrvatov, sočasno pa sp izrazili tudi željo, da bi se čim 
hitreje združili v enoten južnoslovanski hrvatsko-slovenski narod. Vendar pa 
tudi ta slovensko-hrvatska manifestacija ni minila brez zahtev, naj bi se Slo­
venci odrekli svojega knjižnega jezika, in podobnih stališč na škodo slovenske 
narodnostne samobitnosti. To je bil kajpada ponovni izraz obojestransko vzne­
senih, nestvarnih kombinacij in želja, za katerimi se je skrivalo tradicionalno 
neiskreno sodelovanje hrvatske in slovenske buržoazije.
Skoraj vse do konca prve svetovne vojne, ko je prišlo do pomembnih spre­
memb v vodstvu SLS glede pogledov na reševanje jugoslovanskega vprašanja, 
je ta stranka imela jugoslovanski program. Njegove temeljne značilnosti so 
naslednje: 1. načelno zavračanje kakršnekoli revolucionarne oblike pri rešitvi 
slovenskega oziroma jugoslovanskega vprašanja; 2. hrvatsko državno pravo po­
meni temelj za zedinjenje Slovencev in Hrvatov; 3. avstrijski državni okvir in 
upostavitev posebne južnoslovanske države na trialistični osnovi. Zaradi tesne­
ga sodelovanja s Cehi in Poljaki so podpirali tudi njihove predloge za federa­
lizacijo monarhije, v kateri bi bile jugoslovanske pokrajine posebna enota. Ob 
teh načelnih stališčih klerikalno-političnega koncepta pred začetkom prve sve­
tovne vojne se je pojavilo nekaj različic o poteh in oblikah njegove rešitve. 
Najnovejša raziskovanja tega vprašanja11 kažejo, da je v slovenski -klerikalni
10 Prav tam.
11 J. PLETERSKI, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZGODO­
VINSKI ČASOPIS, (Dalje: Z.Č.), XXII, Ljubljana, 1968, 169—184; Jugoslovanski 
problem pri Slovenskoj ljudskoj stranki do leta 1917, Naučni skup u povodu 50- 
godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslovenske države, 
Zagreb, 1969, 121—130; Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo 
svetovno vojno, Z.Č., 1. XXIV, zv. 3-4, Ljubljana, 1970, 177—189; Razvoj Slovencei) 
pred prvo svetovno vojno, Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat, Beograd, 
1967, 761—788; L. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor, 1972; J. PLE­
TERSKI, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, (Dalje: PRVA ODLOČITEV), 
Ljubljana, 1971; F. ZWITTER, Slovenci in habsburška monarhija, Z.Č., XXI, Ljub­
40
narodnopolitični misli v tistem obdobju videti štiri temeljne poglede na način 
reševanja južnoslovanskega in s tem tudi slovenskega narodnostnega vprašanja, 
vezane na socialni in politični pomen posameznih struj v vrstah SLS.
Prvo in v začetku najvplivnejše pojmovanje v klerikalnem vodstvu so za­
stopali privrženci predsednika stranke dr. I. Šušteršiča, ki so se zavzemali za to, 
da bi ob trdni naslonitvi na monarhijo im Habsburžane ustanovili posebno juž­
noslovansko državnopravno celoto na osnovah hrvatskoga državnega prava. 
Drugačno je bilo stališče J. E. Kreka in njegovih privržencev, ki so prav tako 
vztrajali pri t. i. trialističnem konceptu. Vendar pa je poleg načelne zvestobe 
dinastiji in državi njihovo stališče poudarjalo predvsem pravico slovenskega 
naroda do južnoslovanskega zedinjenja, ki je pomembnejše kot obstanek Av- 
stro-Ogrske. To različico trialističnega koncepta je najbolje obrazložil sam 
Krek v govoru, ki ga je imel 17. maja 1914 na koroškem narodnem shodu v 
Šmihelu pri Pliberku, v katerem je poleg svojih nestvarnih vizij o jugoslo­
vanski združitvi izrazil globoko privrženost jugoslovanski misli.12 Izbruh prve 
svetovne vojne je ta Krekov koncept usmeril v drugo, realnejšo alternativo: 
samostojno reševanje južnoslovanskega vprašanja ne glede na interese avstro- 
ogrske države.
O tretji različici, ki je vzniknila ob jugoslovanskem vprašanju v klerikalnih 
vrstah, smo že govorili. Zagovarjali so jo najbolj reakcionarni katoliški krogi 
na čelu z dr. A. Ušeničnikom in njegovimi somišljeniki, ki so se zbirali ob ča­
sopisu Cas. Zahtevali so le versko-kulturno asimilacijo nekatoliških Južnih 
Slovanov, če bi prišlo do zedinjenja v kakršnikoli obliki. V nasprotju s takšni­
mi pojmovanji, ki jih je v glavnem zastopal ožji krog katoliških duhovnikov, 
torej razumnikov, pa je v njenih laičnih vrstah, ki jim je pripadala predvsem 
dijaška in študentska mladina, bilo vedno več zagovornikov zamisli o sodelo­
vanju s Hrvati v boju za reševanje slovenskega narodnostnega vprašanja. Temu 
številčno in organizacijsko močnemu delu slovenskega katoliškega gibanja so 
bila naj bližja Krekova pojmovanja in katoliška mladina jih je še krepkeje 
usmerjala k širšemu sodelovanju z Jugoslovani zunaj habsburške monarhije. 
Zaradi tega so jo konservativni voditelji obtoževali, češ da je revolucionarna 
in srbofilska. Nazore te mlade struje so podpirali tudi nekateri starejši pripad­
niki klerikalne stranke, npr. dr. L. Lenart in A. Munih, ki so svojo radikalno 
jugoslovansko opredelitev izrazili z znano spomenico, poslano 9. oktobra 1914 
srbskemu zunanjemu ministrstvu, v kateri so zahtevali združitev Slovencev, 
Hrvatov in Srbov.13
Nazori katoliške mladine o načinu reševanja jugoslovanskega vprašanja so 
bili najbližji privržencem revolucionarne nacionalne ideje o zedinjenju vseh 
Jugoslovanov, znanim jugoslovanskim preporodovcem. Vsi omenjeni različni 
nazori o jugoslovanskem vprašanju v katoliškem taboru pričajo o tem, da je 
bil neenoten. Napovedali so resne notranje pretrese v gibanju in stranki —
ljana, 1967, 49—67; S. KRANJEC, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, 
Z.C., 1. XVI, Ljubljana, 1962; M. PAULOVA, Tajny vybor (Maffie) a spolupràce 
s Jihoslovany v letech 1916—1918., Praha, 1968, idr.; M. ZECÈVlÒ, Slovenska ljud­
ska stranka i jugoslovensko ujedinjenje 1917—1921, Beograd, 1973 (Maribor, 1977); 
W. LUKAN, Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje, Prispevki za zgo­
dovino delavskega gibanja 1-2, 1982, 25—53 i.dr.
12 MIR, 6. junij 1914. O trialističnem konceptu reševanja jugoslovanskega vpra­
šanja glej tudi: ISTORIJA JUGOSLAVIJE, Beograd, 1972, 360; J. PLETERSKI, 
Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje in dr.
13 Glej D. JANKOVIČ, Niška deklaracija. NASTAJANJE PROGRAMA JUGO- 
SLOVENSKOG UJEDINJENJA U SRBIJI 1914, ISI, Istorija XX. veka, Zbornik 
radova X, Beograd, 1969, 70—71; D. ŠEPIĆ, Slovenci in tajni Londonski pakt, 
Primorski dnevnik, 16. maja 1965.
41
zlasti ob tem problemu. Kaj je jugoslovanska misel in kaj pomeni za Slovence, 
je bilo vprašanje, s katerim so se začeli ukvarjati vsi slovenski politični, 
kulturni in javni delavci, vse politične skupine in stranke. SLS kot največja 
in najpomembnejša politična stranka se je spričo svojega pomena in vloge 
v nacionalni politiki najbolj ukvarjala s tem vprašanjem. Navzlic različnim 
nazorom o njegovem reševanju je v stranki prevladalo pojmovanje, da se je 
treba opreti na katoliško Avstrijo zaradi interesov katolicizma in Slovencev 
kot naroda, torej zaradi celovitosti njihovega nacionalnega obstoja. Vse razli­
čice, ki so izvirale iz te osnovne opredelitve v smislu sodelovanja in združevanja 
— predvsem s Hrvati in potem tudi s Srbi iz monarhije14 — oziroma iz misli 
o upostavitvi posebnega državnopravnega dela v skupnosti s tema dvema 
narodoma ipd., so bile glede na zgodovinski razvoj in položaj realne in ra­
zumljive.
Začetek prve svetovne vojne in spopad avstrijskega cesarstva s Srbijo, 
ki so jo dotlej v vizijah najnaprednejših slovenskih nacionalnih sil tistega časa 
označevali kot mogoče središče jugoslovanskega združevanja, sta povzročila 
v vrstah SLS in katoliškega gibanja velike pretrese, nove dileme in poglede 
na jugoslovansko misel. Že leta 1912 je prišlo v vodstvu SLS do spora ob 
izvolitvi dr. I. Šušteršiča za predsednika stranke in to nasprotje je postajalo 
vse jasnejše v močni opoziciji privržencev dr. J. E. Kreka. V prvem obdobju 
je imel ta spor formalno videz nasprotja glede pojmovanj o vodenju strankine 
politike in organizacijskega ustroja stranke in gibanja,15 ko pa je izbruhnila 
vojna in se je v vojnih letih jugoslovansko vprašanje aktualiziralo, se je ta 
spopad poglobil prav ob pogledih na ta problem in način njegovega reševanja.
Polarizacija v vrstah SLS v tej zadevi se je začela že z znanim vojnohuj- 
skaškim in protisrhskim nastopom dr. I. Šušteršiča na protestnem zborovanju 
kranjskih klerikalcev, organiziranem ob sarajevskem atentatu zaradi podpore 
avstrijskim vladajočim krogom.16 Ta poudarjeno srbofobski in proavstrijski 
nastop ožjega kroga konservativnih klerikalnih voditeljev na čelu s pred­
sednikom stranke je nasprotoval panslovanski slovenski politični tradiciji in 
še zlasti dotedanjemu prosrbskemu vzdušju, ki je vladalo med slovenskim 
narodom. To so dokazali kmalu nemški nacionalisti in oblasti, ki so preganjali 
Slovence in — kar je značilno — na srbsko fronto niso pošiljali enot, sestav­
ljenih iz slovenskih vojakov. Večina znotraj katoliškega tabora se prav tako 
ni strinjala s protisirbsko politično gonjo Šušteršičevih somišljenikov, vendar 
pa tega ni mogla javno pokazati zaradi vojnih razmer ter notranjega ustroja 
in odnosov v stranki. Nazori Kreka im njegovih somišljenikov o Srbiji in jugo­
slovanskem vprašanju so prišli do javnega izraza šele ob koncu vojne, saj 
prej ni bilo razmer in možnosti za takšen nastop.
Marsikaj se je zgodilo, dokler ni prišlo maja 1917 do prvega javno razgla­
šenega programa o reševanju jugoslovanskega vprašanja, ki ga je sestavila
14 L. UDE upravičeno poudarja, da je jugoslovanska misel »bila za slovenske kle­
rikalce do 1917. leta predvsem ideja .narodnega' edinstva s Hrvati«. L. UDE, 
n.d., 26.
15 Glej obširneje: M. ZEČEVIĆ, n.d., 36—46; D. KERMAUNER, O radikalizaciji 
in demokratizaciji slovenske meščanske politike v letih 1917, Dialogi, 1. 3, št. 6, 
Maribor, 1967, 301—305; A.B. JEGLIČ, O razdoru v SLS, Ljubljana, 24. novembra 
1917 (letak); SLOVENEC, 26. novembra 1917, in dr.
10 Glasilo SLS SLOVENEC je 27. julija 1914 objavilo znano protisrbsko pesem 
»Bojni grom«, ki so jo v zgodovinopisju pogosto navajali kot dokument za proti­
srbsko razpoloženje Slovencev na začetku prve svetovne vojne. Verze te pesmi, ki 
so jih tudi v času objave obsojali razni krogi slovenskih političnih strank in tudi 
večji del pripadnikov SLS, navaja tudi ISTORIJA JUGOSLAVIJE, Beograd, 1972, 
383—384.
42
klerikalna stranka. Stiki novih voditeljev SLS J. E. Kreka in dr. A. Korošca 
s hrvatskimi politiki in jugoslovansko emigracijo so pripomogli, da je prišlo 
do realnejših pogledov na nadaljnji razvoj jugoslovanskega vprašanja ter do 
trdnejšega prepričanja o nujnosti njegove rešitve.17 Na razvoj slovenske na­
rodnopolitične opredelitve v jugoslovanski usmeritvi pri vseh političnih 
strankah in širokih ljudskih množicah sta odločilno vplivala vstop Italije 
v vojno na strani antante in sklenitev znanega Londonskega pakta aprila 1915. 
po katerem bi Italija dobila tudi velike dele slovenskega ozemlja s Trstom 
vred. Ti dogodki so zaznamovali začetek novega obdobja v politiki Slovencev 
do reševanja jugoslovanskega vprašanja.
Obramba slovenskih dežel pred italijanskimi težnjami je za slovensko na­
cionalno politiko postala prva in odločilna skrb, ki je na domačih tleh pripo­
mogla k hitrejši diferenciaciji med slovenskimi političnimi strankami in vpli­
vala na njihovo združevanje ob jugoslovanskem programu. To so bile sile, 
zbrane v Krekovi oziroma Koroščevi skupini v Sloveniji in Starčevičevi 
Stranki prava na Hrvaškem. Italijanska nevarnost je vplivala tudi na značaj 
in vsebino jugoslovanske misli v vrstah SLS, med 'liberalno buržoazijo in 
slovenskimi množicami nasploh, ker je objektivno, v obstoječih razmerah, 
potiskala Slovence pod okrilje in zaščito avstrijske države. V tem smislu je 
italijanska nevarnost integralno južnoslovansko idejo v slovenskih deželah 
skoraj vse do konca vojne ovirala v njeni radikalni usmeritvi in naglejšem 
razvoju, jo omejevala v prostoru in pomagala, da je v obdobju 1915—1916 
prišlo do poudarjene navezave na monarhijo oziroma izobešanja t. i. »habsbur­
škega jugoslovanstva«. Toda sčasoma je med slovenske politične in kulturne 
kroge vse bolj prodiralo prepričanje, da je zaščita Slovencev pred italijanskim 
imperializmom izključno v jugoslovanskem zedinjenju z drugimi Južnimi 
Slovani. Zato so nekateri politiki iz liberalnega in klerikalnega tabora svoje 
intimne nazore o zaščiti slovenskega naroda vezali vse bolj na Srbijo in so že 
v letih 1914 in 1915 navezovali stike prek politične emigracije in delovali 
v tem smislu.
V prvih vojnih letih, ko je delovanje slovenske socialne demokracije in 
liberalcev skoraj povsem zamrlo, je politično delovala le SLS, predvsem 
skupina t. i. »mladih«, zbranih okrog Kreka in Korošca. V tem tihem obdobju 
slovenskega javnega in političnega življenja so se akcije vodstva SLS zdele še 
vedno enotne, čeprav so se znotraj stranke močno spopadali. J. E. Krek in 
A. Korošec sta z I. Šušteršičem sodelovala na sestanku parlamentarne komisije 
Hrvatsko-slovenskega kluba, ki je bila 4. februarja 1915 v Ljubljani, in v 
akciji, ko so papežu marca 1915 poslali spomenico, medtem ko si je leta 1916 
Krek že na lastno pobudo prizadeval obuditi zveze s hrvatskimi in srbskimi 
politiki v monarhiji, da bi se dogovorili o ustanovitvi »jugoslovanske države«. 
Krek je namreč edini v vodstvu SLS imel stike z A. Trumbičem in jugoslo­
vansko emigracijo. O njenih namenih in akcijah ter o pogledih o obstoju 
Avstro-Ogrske so ga obveščali voditelji Stranke prava. Namen njegove dejav­
nosti v letih 1915 in 1916 in številnih stikov s hrvatskimi in srbskimi politiki 
v monarhiji je bila vpostavitev širše osnove za uresničenje že prej programi­
ranih idej o jugoslovanski enotnosti. Ta Krekova dejavnost je vplivala tudi na 
razvoj notranjega spopada v vodstvu SLS. Prav zaradi aktualiziranja jugoslo­
vanske ideje, sodelovanja s hrvatskimi in srbskimi politiki iz monarhije in 
stikov z liberalci iz Narodno-napredne stranke je spopad med »starimi« in 
»mladimi« v vrstah SLS prišel v zaključno obdobje. Obe skupini sta razvneli
17 Glej obširneje: J. PLETERSKI, Prva odločitev, 33—55; W. Lukan, n.d., 44—52.
43
neusmiljen boj v strankinih vrstah za svoje privržence med duhovniki, v za­
družnem gibanju in vseh drugih organizacijah katoliškega gibanja.
Rahla liberalizacija političnega življenja v monarhiji ob koncu 1916 in 
v začetku 1917 ter napoved o obnovitvi parlamentarnega dela sta koristili 
krepitvi »mladih« v stranki, ki se jim je posrečilo, da sio počasi skrhali vpliv 
I. Šušteršiča v vodstvu stranke. Po občnem zboru Zadružne zveze 30. decembra 
1916 in razcepu zadružnega gibanja na privržence Šušteršiča na eni in Kreka 
ter Korošca na drugi strani je spopad v SLS prišel v javnost, njegov izid v 
korist »mladih« pa je razsodil ljubljanski škof A. B. Jeglič, ki je stopil na 
njihovo stran. Njegov znani članek »O sporih v SLS«, ki ga je Slovenec 
objavil 27. januarja 1917, ni bil pomemben le za notranji razcep v strankinih 
vrstah, temveč predvsem tudi za nadaljnji razvoj in radikalizacijo klerikalnega 
jugoslovanskega koncepta. S tem, ko je podprl »mlade« v stranki, je A. B. Je­
glič kot najuglednejša osebnost v slovenskem katoliškem gibanju stopil 
praktično na stran Krek-Koroščeve jugoslovanske politike, ki je privedla do 
objave Majniške deklaracije, do septembrske ljubljanske izjave in močnega 
deklaracijskega gibanja oziroma do vseh tistih notranjih pogojev, ki so bili 
neobhodno potrebni za uresničenje jugoslovanskega programa SLS.
Veliko oporo v svoji politični akciji pri zbiranju političnih strank in skupin 
ter uveljavljanju trialističnega jugoslovanskega programa sta imela Krek in 
Korošec v Starčevičevi Stranki prava. Ko je v začetku leta 1917 ob otvoritvi 
dunajskega parlamenta prišlo do večtedenske razprave o pripravi skupne 
adrese Hrvatskega sabora cesarskemu svetu, se Hrvatsko-srbska koalicija kot 
najmočnejša stranka na Hrvatskem ter Frankova Hrvatska stranka prava 
nista hoteli izreči za skupno jugoslovansko državo v mejah monarhije, v kateri 
bi bili tudi Slovenci kot poseben nacionalni subjekt. Zaradi tega so namesto 
skupne pripravili kar tri adrese, za vsako stranko posebej, in le adresa 
Starčevičeve Stranke prava, na katere vsebino sta neposredno vplivala Krek 
in Korošec, je predvidela in zahtevala jugoslovansko državo na trialistični 
osnovi. Po tej plati so zahteve starčevičancev pomenile neposredno predhod­
nico Majniške deklaracije Jugoslovanskega kluba.
Med dogodke pred Majniško deklaracijo je treba uvrstiti tudi tesno sode­
lovanje slovenskih klerikalnih in liberalnih politikov s Čehi, ki so imeli močan 
vpliv na Krekovo in Koroščevo politiko. Pred otvoritvijo parlamenta na Du­
naju so imeli slovenski in češki poslanci 7. marca posvetovanje, posvečeno 
nacionalnopolitičnim vprašanjem o bodočem položaju nenemških narodov v 
Avstro-Ogrski, kajti tedaj so še vedno verjeli, da bo ta država ostala. ZDA so 
začele vojno samo proti Nemčiji, ne pa tudi Avstro-Ogrski, zato je vladalo 
prepričanje, da bodo centralne sile izgubile vojno, vendar pa bo Avstrc-Ogrska 
ostala država, kar bi dosegli s separatnim mirom. Ob zavezniški mirovni noti 
10. januarja 1917, ki je v slovenskih političnih krogih zbudila prvo širšo javno 
akcijo po začetku vojne, se je klerikalna stranka odločno izrekla za ohranitev 
Avstno-Ogrske in za to, da Jugoslovani sodijo v njene državne okvire.18 To 
negativno stališče vodstva SLS do antantnih sil in poudarjena proavstrijska 
usmerjenost v začetku leta 1917 sta pomenila tudi izraz strahu, ki ga je že od 
sredine leta 1915, ko je Italija stopila v vojno, povzročala antantina »osvobo­
dilna« politika.
18 J. PLETERSKI, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora 1914—1918, 181; 
D. JANKOVIČ, Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1917. godine, Beograd, 
1967, 13—23; M. ZEČEVIĆ, n.d., 51—52.
44
Na notranje razmere v Avstro-Ogrski je vplival še en pomemben dogodek — 
februarska revolucija v Rusiji. Liberalizacija političnega življenja je dobila 
novo pobudo in v takšnem ozračju je jugoslovansko vprašanje s češkimi in 
poljskimi nacionalnimi zahtevami postalo eden od najpomembnejših proble­
mov monarhije. Jugoslovansko vprašanje je takrat postalo središče politične 
dejavnosti SLS. Položaj Srbije je zaradi revolucionarnih dogodkov v Rusiji 
oslabel, kar je še bolj ohrabrilo zagovornike katoliškega jugoslovanskega pro­
grama in habsburške jugoslovanske države. Člani predsedstva Hrvatsko-slo- 
venskega kluba v dunajskem parlamentu — J. E. Krek, A. Korošec in V. Spin- 
čič — so prepričevali predsednika vlade Clam-Martinica, da je prišel trenutek, 
ko bo treba notranje preurediti monarhijo in ustanoviti jugoslovansko državo 
na osnovi trializma kot protiutež rastoči velikosrbski ideji.19
Takšne so bile razmere in ozračje, ko so konec maja 1917, pred otvoritvijo 
dunajskega parlamenta, jugoslovanski politiki iz avstrijskega dela monarhije 
sklenili sporazum o ustanovitvi skupnega parlamentarnega kluba zaradi 
enotnega nastopanja in pripravljanja jugoslovanskega programa. V Jugoslo­
vanskem klubu so bili poslanci državnega zbora iz Slovenije, Dalmacije in 
Istre in spričo koncentracije parlamentarnih predstavnikov je postal resna 
sila v dunajskem parlamentu. Jugoslovanski klub je s svojo politiko začel 
kmalu odločno vplivati na nastanek tretjega političnega dejavnika jugoslovan­
skega zedinjenja, ki je prek Majniške deklaracije, Narodnega vijeća SHS in 
z drugimi akcijami bistveno prispeval k afirmaciji in obuditvi jugoslovanske 
misli. To parlamentarno koncentracijo sta spodbudila in zasnovala predvsem 
prvaka slovenskega katoliškega gibanja J. E. Krek in A. Korošec in ji tudi v 
njenem nadaljnjem obstoju in delovanju dajala osnovno usmeritev pri progra­
miranju jugoslovanske politike. Politična koncentracija jugoslovanskih strank 
iz avstrijske polovice monarhije (t. i. Čislaj tanije), dosežena prek parlamen­
tarnih zastopnikov posameznih strank, je pomenila pomemben uspeh novega 
vodstva SLS. V slovenskih deželah je bil to začetek sodelovanja klerikalcev 
z liberalci iz Narodno-napredne stranke, njegov cilj pa je bilo uresničenje jugo­
slovanskega programa. Jugoslovanski klub je s svojim enotnim jugoslovanskim 
programom prvič dosegel konoentracijo političnih strank, ki je združevala 
Slovence, Hrvate in Srbe, »stare« in »mlade«, katoličane in pravoslavne. To je 
bilo tudi odločilnega pomena za značaj tega programa in za njegovo izvajanje.
Deklaracija Jugoslovanskega kluba, prebrana 30. maja 1917 v dunajskem 
parlamentu, znana kot Majniška deklaracija, je bila izraz nacionalnih progra­
mov političnih sil, ki so ustvarile ta dokument. Po načinu, kako je nastala in 
po svojem bistvu je Majniška deklaracija le formalno dejanje Jugoslovanskega 
kluba, v resnici pa je delo SLS. Delež jugoslovanskih politikov zunaj te stranke 
pri sprejetju deklaracije je bil pomemben predvsem zaradi njihovih priza­
devanj in pritiska na voditelje SLS, da bi jasneje, odločneje in širše izoblikovali 
zahteve za rešitev jugoslovanskega vprašanja v monarhiji. V tem smislu je 
bil program Majniške deklaracije o načinu reševanja jugoslovanskega vprašanja 
z izjemo vključitve »narodnega načela« iz programa liberalcev dejansko pro­
gram SLS, prilagojen v tistem trenutku zahtevam novih političnih partnerjev 
v Jugoslovanskem klubu, položaju Jugoslovanov v monarhiji in okoliščinam, 
v katerih je bila takrat Avstro-Ogrska. Deklaracija je zahtevala državnopravno 
združitev vseh pokrajin habsburške monarhije, kjer so živeli Slovenci, Hrvati 
in Srbi, v eno državo brez sleherne tuje nadvlade. Takšna nova država bi pri­
znala dinastijo Habsburžanov, ne pa tudi monarhijo v sedanji obliki. Program
19 A. PREPFLUH, n.d., 75.
45
deklaracije je bil zasnovan na temeljih t. i. »narodnega prava« in hrvaitskega 
državnega prava.20
Največ pozornosti in sporov v tolmačenju Majniške deklaracije je zbudila 
znana formulacija, s katero so zahtevali, »da bi se vse dežele monarhije, v ka­
terih živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, združile pod žezlom Habsburškc-lotrinške 
dinastije v samostojno državno telo«. Takšna vsebina deklaracije, ki so jo 
naprtili klerikalcem, je bila dejansko »taktičen« pogoj, ki so ga vsilili, liberalni 
politiki. Zaradi te t. i. »habsburške klavzule« je bila Majniška deklaracija takoj 
po nastanku jugoslovanske države 1. decembra 1918, v spopadu nacionalnih 
buržoazij za oblast, deležna najrazličnejših tolmačenj. Sele v novejšem času se 
je jugoslovanskemu zgodovinopisju posrečilo, da je izreklo objektivne zgodo­
vinske ocene o tem pomembnem pričevanju razvoja jugoslovanske misli. Tako 
danes o Majniški deklaraciji vemo, da ni bila sprejeta niti v soglasju z dunaj­
skim dvorom niti z Jugoslovanskim odborom, s katerim jugoslovanski politiki 
iz monarhije niso imeli nobenih neposrednih stikov.
V tem smislu je Majniška deklaracija pomenila avtentičen dokument, saj 
je nastala kot izraz avtonomnega zgodovinskega razvoja in položaja Jugoslo­
vanov v monarhiji. Tolmačila je njihove želje in interese, kar pomeni, da je 
bila v svoji osnovi optimalni višek razvoja jugoslovanske misli pri naj večjem 
delu Slovencev, Hrvatov in Srbov v južnoslovanskih deželah znotraj avstrijskih 
meja. Z gledišča njihovega zgodovinskega razvoja je bil jugoslovanski program 
Majniške deklaracije zgodovinsko realen in razumljiv. Deklaracija je načelno 
izražala novo stopnjo razvoja politične misli, za katero se je izkazalo, da je 
bila širša od prejšnje velikohrvatsfce oziroma hrvatsko-slo venske trialistične 
formule. Z deklaracijo so se Slovenci kot samostojen dejavnik vključili v proces 
reševanja jugoslovanskega vprašanja in s svojim stališčem pripomogli, da se je 
jasno pokazalo bistvo jugoslovanskega koncepta vodilnih hrvatskih in slo­
venskih političnih strank: ustanovitev jugoslovanske države, v kateri bi 
živeli le Jugoslovani iz Avstro-Ogrske, kar bi v osnovi zagotovilo njen kato­
liški značaj. V tem smislu pa je bila deklaracija predvsem rezultat katoliških 
sil in izraz njihovih interesov.
Majniška deklaracija je po razglasitvi naletela na različne reakcije v Slo­
veniji in zunaj nje. Privrženci dr. I. Šušteršiča v SLS deklaraciji niso pripisovali 
večjega pomena, medtem ko se je slovenska socialna demokracija oklepala svo­
jega jugoslovanskega programa iz Tivolske resolucije, sprejete leta 1908. 
Nemški tisk je sprejel deklaracijo s sovraštvom, medtem ko je bila v vrstah 
Hrvatsko-srbske koalicije deležna najprej vztrajnega molčanja. Toda kmalu 
sta poslanca V. Pribičevič in S. Budisavljevič, ki sta izstopila iz koalicije, pod­
prla temeljno vsebino Majniške deklaracije. Oba sta bila Srba s Hrvaškega. 
V Hrvatskem saboru sta 13. julija 1917 izjavila, da zahtevata zedinjenje vseh 
Jugoslovanov v monarhiji (Slovencev, Hrvatov in Srbov) »na temelju narod­
nega načela, zgodovinskega prava in pravice narodov do samoodločitve« v po- 
popolnoma samostojno in neodvisno državno telo.21 Še poprej je 5. junija tudi 
Starčevičeva Stranka prava izrazila popolno solidarnost s programom Majniške 
deklaracije. Majniška deklaracija je naletela na ugoden odmev in podporo 
tudi med mnogimi politiki v Dalmaciji in zlasti Bosni in Hercegovini, kjer se
20 O Majniški deklaraciji glej obširneje: J. PLETERSKI, Prva odločitev, 117—119; 
M. ZEČEVIČ, n.d., 69—79, in dr.
21 S. BUDISAVLJEVIČ, Stvaranje države Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb, 1958, 
35; D. ŠEPIĆ, Italija, Saveznici i jugoslavensko pitanje 1914—1918, Zagreb, 1970, 
233—234.
46
je politično življenje prvič v času vojne zganilo šele po njeni razglasitvi.22 
V celoti je Majniška deklaracija že od vsega začetka močno vplivala na pre­
bujanje političnega življenja med Jugoslovani v monarhiji, zlasti na aktualiza­
cijo jugoslovanskega vprašanja.
Vendar Majniška deklaracija zanesljivo ne bi bila imela tako velikega 
pomena, če ob njej ne bi bilo prišlo v slovenskih deželah do širokega narodnega 
gibanja z jugoslovansko usmeritvijo, znanega kot deklaracijsko gibanje. Prav 
to gibanje je dokazovalo«, da je bil jugoslovanski program Majniške deklaracije 
v soglasju z razpoloženjem in interesi slovenskega naroda v trenutku zgodo­
vinskega razpleta njegovega stoletnega boja za svobodo in neodvisnost, prav 
tako pa tudi logična posledica razvoja politične misli na slovenskih tleh. De­
klaracijsko gibanje, ki je nastalo v obdobju protivojnega in revolucionarnega 
ozračja v Avstro-Ogrski, spodbujeno s t. .i. ljubljansko izjavo škofa A. B. Je­
gliča 19. septembra 1917 in njegovo podporo jugoslovanskemu programu 
Majniške deklaracije, je bilo prav kmalu deležno množične podpore sloven­
skega ljudstva. Na njegovo čelo so stopile združene slovenske meščanske poli­
tične stranke, ki se jim je pridružila tudi Socialdemokratska stranka. Vse 
stranke so računale, da bodo lahko nadzorovale deklaracijsko gibanje in ga 
usmerjale tako, da bodo izkoristile široko protivojno gibanje in obrzdale ne­
varnost pred nemiri in revolucijo, in da se bo uveljavilo kot boj za narodnostno 
samoodločbo ob ohranitvi meščanske ureditve. Spričo okoliščin, v katerih je 
nastalo, se je deklaracijsko gibanje po svoji moči in vsebini uveljavilo kot 
zelo zanimiv in pomemben politični pojav. Gibanje je izražalo, kaj so čutile 
širše ljudske množice, in je kmalu preseglo kompromisne okvire jugoslovan­
skega programa Majniške deklaracije in oportunizem njegovih nosilcev. V 
taktiki deklaracijskega gibanja je Majniška deklaracija vse bolj izstopala kot 
sredstvo za njegovo legalno delovanje.
Spomladi 1918 je deklaracijsko gibanje navzlic ostrim ukrepom avstrijskih 
oblasti širilo svojo dejavnost. V skoraj vseh slovenskih deželah so bila mno­
žična zborovanja, na katerih so ljudje javno protestirali proti nemškemu za­
tiranju. Sredi maja so se uprli vojaki slovenskih enot na Štajerskem. Upori 
so bili nedvomno tudi posledica deklaracijskega gibanja oziroma njegove na­
cionalne in jugoslovanske vsebine. Odločne izjave avstrijskih političnih vrhov, 
da za nobeno ceno ne bodo dopustili, da bi slovenske dežele prišle v novo ju­
goslovansko državo, če bi jo ustanovili, kar je pomenilo, da ne bi dovolili od­
cepitve slovenskih od nemškoavstrijskib dežel, so povzročile še večjo enotnost 
in odločnost deklaracijskega gibanja in njegovega vodstva. Predstavniki vseh 
slovenskih strank, med njimi tudi socialdemokratske, so 27. maja 1918 izjavili, 
da ne bodo opustili svoje zahteve po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov 
v eno državo, in ob tej priložnosti poudarjali, da je ta zahteva postala last vse­
ga naroda in pogoj za njegov narodnostni obstoj.
Z radikalizacijo deklaracijskega gibanja, ki se je razvijalo kot enotna poli­
tična fronta Slovencev v boju za reševanje jugoslovanskega vprašanja v monar­
hiji, je prišlo tudi do dokončnega razcepa v vrstah slovenskih političnih strank, 
predvsem v SLS. Na eni strani so bili zagovorniki t. i. »maksimalnega« programa 
Majniške deklaracije, na drugi pa večina, ki je sodila, da je ta program »mi­
nimalen«. Slednja se je vse močneje nagibala k možnosti, da bi jugoslovansko 
vprašanje rešili zunaj avstrijskega državnega okvira. Tako so prav zavoljo 
jugoslovanskega vprašanja, njegovega pojmovanja in tolmačenja konservativne
22 H. KAPIDŽIĆ, Austrougarska politika u Bosni i Hercegovini i jugoslovensko 
pitanje za vrijeme prvog svjetskog rata, Godišnjak Istorijskog društva BiH, XIX, 
Sarajevo, 1956, 24.
F 't rie
« X..S..U 1 /j
sile v katoliškem taboru na čelu z dr. I. Šušteršičem izgubile svojo poslednjo 
bitko, saj je deklaracijsko gibanje korakalo k ciljem, ki bi jih lahko dosegli le 
s propadom Avstro-Ogrske. Kasneje so komunisti poudarjali, da je »jugoslovan­
stvo bilo prva v praksi izvedena netradicionalna oblika slovenske narodne 
politike in je Majniška deklaracija prvič postavila pred slovenske množice ve­
like državne probleme in jih aktivno zainteresirala z obsežno agitacijo«.23
Nadaljnji razvoj dogodkov v Avstro-Ogrski in na evropskem vojnem prizori­
šču, kjer se je vse jasneje napovedoval poraz centralnih sil, je pomembno vpli­
val na razvoj pogledov na jugoslovansko vprašanje v vrstah novega vodstva 
Slovenske ljudske stranke. Na njegovo pobudo je Jugoslovanski klub 31. januar­
ja 1918 poslal posebno spomenico državam, ki so se v Brest-Litovsku pogajale 
o mirovnem sporazumu. V tej spomenici so zahtevali, naj Jugoslovanom v mo­
narhiji priznajo pravico do samoodločbe, in značilno je, da niso več omenjali 
t. i. »habsburškega okvira« bodoče jugoslovanske države.24 Spomenica je 
očitno nastala pod neposrednim vplivom Oktobrske revolucije, toda njen pogla­
vitni namen je bil, da bi zagotovila mednarodni pomen slovenskemu in jugoslo­
vanskemu vprašanju in programu, ki se je razvil iz Majniške deklaracije. Akci­
ja je bila zelo pomembna, če upoštevamo dejstvo, da podobne pobude Jugoslo­
vanskega odbora niso imele značaja in vsebine tega dokumenta oziroma niso 
izražale interesov in želja Jugoslovanov v monarhiji.
V prvih treh mesecih leta 1918 se je vodstvo SLS na več straneh borilo za 
jugoslovanski program in se zavzemalo predvsem za koncentracijo vseh poli­
tičnih strank Jugoslovanov v monarhiji. Posebej si je prizadevalo, da bi se 
sporazumelo s strankami na Hrvaškem glede ustanovitve množičnega gibanja, 
ki bi bilo podobno deklaracijskemu. Razlogi za takšno pobudo SLS sio bili med 
drugim tudi v odmevih Krfske deklaracije, torej njenega koncepta jugoslovan­
skega zedinjenja. Oportunistično stališče Hrvatsko-srbske koalicije in njen 
odpor do programa Majniške deklaracije sta onemogočila širšo povezavo slo­
venskih političnih strank s hrvatskim! in zato je njihovo sodelovanje v glav­
nem še dalje potekalo med starimi zavezniki — Starčevićevimi pravaši in SLS. 
Na pobudo vodstva SLS in Jugoslovanskega kluba je prišlo 2. in 3. marca 1918 
do znanega sestanka v Zagrebu, na katerem so se srečali slovenski klerikalci 
in liberalci, starčevičanci, disidenti iz Hrvatsko-srbske koalicije, predstavniki 
Socialdemokratske stranke Hrvatske in Slavonije, skupina okrog Novin, zatem 
predstavniki političnih skupin iz Dalmacije, Srbske in Hrvatske stranke iz 
Bosne in Hercegovine, političnih skupin iz Istre, Medjimurja in drugi, torej 
skoraj vse stranke iz Hrvatske razen frankovcev, koalicije in radičevcev. Glav­
na tema tega sestanka je bila deklaracija, v kateri so zahtevali popolno kon­
centracijo jugoslovanskih političnih strank ob jugoslovanskem programu, torej 
upostavitev samostojne jugoslovanske države. V to državo bi vključili jugoslo­
vanske pokrajine iz Avstro-Ogrske in tukaj poleg delnega omahovanja med 
pogajanji — niso več omenjali »habsburškega okvira«. Načela, ki jih je vsebo­
vala ta deklaracija so pomenila velik korak dalje glede na Majniško deklara­
cijo.25 Posebno pomembno je, da je jugoslovanski klub po sprejetju te dekiara-
23 J. VILFAN, SODOBNOST, Ljubljana, 1926, 239; O deklaracijskem gibanju glej 
obširneje: D. KERMAUNER, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljub­
ljana, 1968; J. PLETERSKI, n.d., 206—241, in dr.
24 D. JANKOVlC-B. KRIZMAN, Gradja o stvaranju jugoslovenske države, tom I, 
Beograd, 1964, 65—67; M. ZECEVlC, n.d., 109—111; J. PLETERSKI, n.d., 158—161.
25 D. ŠEPlC, n.d., 283. Glavni organ SLS SLOVENEC je že 4. marca 1918 objavil 
sporočilo, ki so ga na konferenci 2. in 3. marca sestavili za javnost. V komentarju 
o rezultatih te konference poudarja list, da vsi podpisniki, »zbrani po razpravi o 
splošnem političnem in narodnem položaju, soglašajo o tem, da je nujna konferenca
48
cije v svojih nastopih vse močneje poudarjal nujnost mednarodnega reševanja 
jugoslovanskega vprašanja. Dejansko sta SLS in Jugoslovanski klub, v katerem 
je imela ta stranka vodilno vlogo in vpliv, formalno sredi leta 1918 opustila 
stare okvire narodnostnega načela, hrvatskega državnega prava ter državnih 
in dinastičnih vezi z monarhijo in postavila reševanje jugoslovanskega vpraša­
nja na osnove revolucionarnega načela samoodločbe narodov, kar je bilo seve­
da mednarodno vprašanje. Dejansko se je v tem obdobju vodstvo SLS po< več­
mesečnem obotavljanju v oktobru 1917 odločilo, da bo imelo »v ognju dve žele­
zi«, ker je vse bolj računalo z možnostjo uresničenja Kriškega sporazuma. Izja­
ve, ki jih je takrat objavljal Slovenec proti Kriški deklaraciji,26 so bile pred­
vsem taktika, da bi v soočenju z nemškimi oblastmi zagotovili javnost delovanja 
deklaracijskega gibanja v boju za novi jugoslovanski program, sočasno pa 
onemogočili akcije Šušteršičeve desnice proti novemu strankinemu vodstvu, ki 
je zastopalo takšen program.
Izjemnega pomena za nadaljnji razvoj procesa jugoslovanskega zedinjenja v 
slovenskih deželah in med Jugoslovani v monarhiji je bila ustanovitev Narod­
nega sveta za Slovenijo in Istro 16. in 17. avgusta 1918. S tem dejanjem je ju­
goslovansko vprašanje v Sloveniji zakoračilo v svoje dokončno obdobje. Za­
misel o ustanovitvi Narodnega sveta je bila stara tako kot Majniška deklara­
cija, vendar je niso mogli uresničiti — predvsem zaradi nesoglasij v vrstah 
slovenskih strank in njihovih tradicionalnih nasprotij, pa tudi zaradi razmer 
na Hrvatskem, kjer se položaj tudi po sestanku 2. in 3. marca 1918 ni dokončno 
razčistil zaradi stališča Hrvatsiko-srbske koalicije, ki se ni hotela pridružiti 
akciji nacionalne koncentracije. Toda kio so notranje in mednarodne okoliščine 
omogočile razmišljanja o realnosti upostavitve posebne jugoslovanske države, 
so se politiki na Slovenskem kmalu sporazumeli, saj so se zavedali, da pomeni 
prevzem oblasti prvi korak k ustanovitvi države. Program Narodnega sveta, 
v katerem je SLS spet imela prevladujoč vpliv, je zahteval samostojno jugo­
slovansko državo brez avstrijskega okvira in »habsburškega žezla«. To je bil 
ponoven dokaz, da je prišlo do radikalne spremembe v pojmovanjih novega 
vodstva SLS in drugih slovenskih strank glede načina in možnosti za reševa­
nje jugoslovanskega vprašanja.
Narodni svet se je vnaprej razglasil za sestavni del bodočega Narodnega 
vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov, za katerega so se vztrajno zavzemali zlasti 
voditelji SLS. Glavna ovira za ustanovitev tega skupnega predstavniškega tele­
sa je bila Koalicija, ki v njem ni hotela sodelovati. In ko je kazalo, da se bodo 
z njo sporazumeli, so predstavniki jugoslovanskih političnih strank na konfe­
renci v Zagrebu 5. in 6. oktobra 1918 ustanoviti Narodno vijeće SHS. Za nje­
govega predsednika so izvolili dr. A. Korošca, kar je bilo znamenje upoštevanja 
in priznanja deležu SLS in Jugoslovanskega kluba pri ustanovitvi tega telesa. 
Toda po pristopu Koalicije k Narodnemu vijeću sredi oktobra 1918 in po od­
hodu A. Korošca v tujino je vodilna vloga v organih Narodnega vijeća in v nje­
govi politiki prešla v roke hrvatskih in srbskih politikov, tako da so ob koncu 
leta 1918 skoraj popolnoma izrinili vpliv vodilne slovenske politične stranke pri 
odločilnih dogodkih v reševanju jugoslovanskega vprašanja.27 Dejavnost SLS 
je bila v tem obdobju omejena v glavnem na Slovenske dežele, ki jih je kmalu 
dobro prepredlo omrežje nove narodne oblasti na čelu z Narodnim svetom za
vseh strank in skupin, ki stoječ na stališču narodne enotnosti in oslanjajoč se na 
načelo narodne samoopredelitve, zahtevajo svojo narodno neodvisnost in na demo­
kratičnih temeljih urejeno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov«.
28 SLOVENEC, 22. junija, 4. in 6. julija 1918.
27 Glej obširneje: M. ZEČEVIĆ, n.d., 146—149.
4
49
Sloveniju in Istro. Navzlic dejstvu, da je težišče »visoke politike« v boju za 
reševanje jugoslovanskega vprašanja prešlo z vstopom Koalicije v Narodno 
vijeće SHS iz Ljubljane v Zagreb, so v Sloveniji s še večjo intenzivnostjo in 
odločnostjo postavljali zahtevo po jugoslovanski državi. Slovenec je npr. v uvod­
niku 22. oktobra 1918 pod naslovom »Maksimum in minimum« poudarjal, da 
je jugoslovanski program Narodnega vijeća SHS maksimum, za katerega se 
je SLS zavzemala v Majniški deklaraciji, in da je Avstrija zamudila in izpustila 
poslednjo priložnost, da bi rešila jugoslovansko vprašanje. Zdaj je to vpra­
šanje v rokah Jugoslovanov, ki ga bodo rešili v soglasju s svojimi interesi. 
Glede »habsburškega okvira« in Majniške deklaracije je list poudarjal, da so 
v trenutku njene razglasitve mislili iskreno, vendar pa je zdaj to že vprašanje 
preteklosti. To novo usmeritev je vodstvo SLS zastopalo še vedno previdno, 
toda načeloma odločno in brez obotavljanja. S takšno politiko in z naslonitvijo 
na Narodno vijeće SHS so strli še poslednji odpor Sušteršičevih konservativcev 
znotraj klerikalne stranke in v ostankih starega upravnega aparata.
Odsotnost A. Korošca in politika hrvatskih strank sta popolnoma izolirah 
vodstvo SLS, ko je šlo za vpliv in zveze v Narodnem vijeću SHS. Slovenska 
ljudska stranka iz tega razloga ni neposredno sodelovala pri odločanju ob 
razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918, vendar pa 
je ta dogodek sprejela s popolnim soglasjem, saj je pomenil glavni cilj njene 
jugoslovanske politike. Znano manifestacijo v Ljubljani 29. oktobra 1918, kjer 
so zbrane ljudske množice izražale svoje navdušenje ob razglasitvi samostojne ju­
goslovanske države, niso organizirali Narodni svet oziroma voditelji SLS, vendar 
ne zaradi tega, ker se morda ne bi bili strinjali s temi dogodki, temveč le iz bo­
jazni, da ne bi prišlo do revolucionarnih nemirov in manifestacij. Tudi Slo­
venci v drugih slovenskih deželah so navdušeno sprejeli ločitev od Avstrije, 
državno samostojnost in jugoslovansko zedinjenje, uresničeno s razglasitvijo 
Države SHS. Na ljubljanski manifestaciji 29. oktobra so vzklikali novi državi 
pa tudi občemu jugoslovanskemu zedinjenju »od Korotana do Soluna«, združit­
vi s Srbijo, zatem Nikoh Paši ću in Anteju Trumbiću, ne pa tudi dinastiji 
Karadjordjevićev, kar je treba posebej poudariti.
Slovenska javnost je z množičnimi manifestacijami sprejela razglasitev Dr­
žave SHS kot dejanje samoodločbe in državne samobitnosti in dogodek, s ka­
terim so bili uresničeni temeljni cilji »minimalnega programa« Majniške dekla­
racije in še posebej zahtev deklaracijskega gibanja. Tako se je začenjala ures­
ničevati prva zgodovinska odločitev Slovencev za lastno državnost v skupnosti 
z drugimi jugoslovanskimi narodi.28
Dogodki, ki so sledili zatem do razglasitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in 
Slovencev 1. decembra 1918, ter odnos in politika najmočnejše slovenske stran­
ke do njih povsem jasno govore o pravih motivih in opredelitvah slovenskega 
klerikalnega tabora v razmerju do jugoslovanskega vprašanja in njegovega
28 J. PLETERSKI, Prva odločitev, 268; o veljavnosti državnopravne samobitnosti 
Države SHS so v Jugoslaviji med obema vojnama dosti razpravljali in zlasti s srb­
ske strani je bilo tudi dosti negativnih ocen. F. Erjavec je bil eden od redkih 
Slovencev, ki se je znatno kasneje pridružil temu negativnemu mišljenju, kar je 
pomenilo, da ni priznaval revolucionarnega državnopravnega značaja proglasitve 
Države SHS 29. oktobra 1918. V tem smislu je poudarjal naslednje razloge: »Delo 
teh pokrajinskih narodnih vlad je bilo na znotraj bolj ali manj uspešno (razen na 
Hrvatskem), a na zunaj so se pokazale z od nobene zunanje sile priznanim Narod­
nim večem brez najmanjše moči in avtoritete, radi česar je tudi precej deplasirano 
govoriti o tem, da smo imeli po prevratu dotedanji avstro-ogrski Jugoslovani svojo 
,državo'«. F. ERJAVEC, Iz bojev za slovensko avtonomijo, PRISPEVEK K POLI­
TIČNI ZGODOVINI PRVE JUGOSLAVIJE, NUK, RO, Zapuščina 11-16/62, str. 3.
50
reševanja. Ti dogodki potrjujejo dejstvo, da je razvoj jugoslovanske politične 
misli ob koncu 1918 na slovenskih tleh dosegel stopnjo odločne opredelitve za 
zedinjenje Slovencev z vsemi drugimi jugoslovanskimi narodi v enotno državo, 
vendar ne na način, kako je bilo to storjeno. V obdobju, ko so se predstavniki 
srbske buržoazije, vojske in dvora za kulisami dogovarjali z voditeljem Hrva.t- 
sko-srbske koalicije in podpredsednikom Narodnega vijeća SHS S. Pribičevićem 
o naglem in skoraj brezpogojnem zedinjenju Kraljevine Srbije z drugimi ju­
goslovanskimi pokrajinami, je bilo razpoloženje v vrstah SLS popolnoma dru­
gačno. Predstavnik Narodnega vijeća SHS in prvak SLS dr. A. Korošec je z 
uglednim liberalnim politikom dr. Gregorjem Žerjavom na ženevskih pogaja­
njih z A. Trumbićem in N. Pašićem zastopal enakopravnejši in bolj demokrati­
čen postopek pri nastajanju nove države. Njuna gledišča odzvanjajo tudi v 
skupnem dokumentu, sestavljenem po teh pogajanjih — v znani Ženevski 
deklaraciji, in v dejstvu, da je predsednik srbske vlade N. Pašić priznal Narod­
no vijeće SHS za legitimno vlado, čeprav ni priznal tudi Države SHS.
Toda za zgodovino zedinjenja je ostalo nesporno dejstvo, da so se na ženev­
skih razgovorih sporazumeli o najpomembnejših resorjih skupne vlade bodoče 
jugoslovanske države, medtem ko naj bi do sprejetja ustave vlada Narodnega 
vijeća SHS in srbska vlada neodvisno delovali znotraj svojih meja. Dejansko so 
na temelju tedaj aktualnega načela o samoodločbi narodov de facto priznali 
obstoječe stanje. O bodoči ureditvi jugoslovanske države niso sklepali in o tem 
naj bi odločala ustavodajna skupščina. Takšen sklep Ženevske konference je 
pomenil velik uspeh dr. A. Korošca in A. Trumbića in je v svoji osnovi izražal 
voljo večine Jugoslovanov iz bivše Avstro-Ogrske.29 Razveljavljenje ženevskih 
dogovorov in uresničenje jugoslovanskega zedinjenja v nasprotju s takšnimi 
sklepi sta ostali kot zgodovinski nauk o možnostih racionalnejše in enakoprav­
nejše poti pri jugoslovanskem zedinjenju. V nekaterih osnovnih značilnostih 
so ti dogodki pomenili kažipot in spodbudo v bodočem boju za enakopravnost 
narodov v skupni državi.
Jugoslovanski program, ki ga je zastopal A. Korošec v Ženevi in zatem v 
Parizu, je bil deležen široke podpore v Sloveniji — zlasti v vrstah katoliških 
sil. Čeprav A. Korošec in vodstvo SLS v domovini novembra nista imela pri­
ložnosti za stike in dogovore, sta skupno zastopala predvsem eno: vsekakor ©ta 
želela preprečiti in odložiti nedemokratičen postopek pri zedinjenju, dokler ne 
bi sklicali ustavodajne skupščine, ki bi edina lahko zbujala nekaj upanja v možnost 
za enakopravnejše organiziranje nove skupne države. Toda zaradi redkih in ne­
zanesljivih vesti o pogajanjih v Ženevi in o njihovi usodi, zatem o »tajni po­
litiki« in ornalovaževalnem odnosu S. Pribičevića do večinskega dela sloven­
ske delegacije v Narodnem vijeću SLS je bilo vodstvo SLS brez možnosti, da 
bi povedalo svoje stališče in doseglo večji vpliv. Odločujoči dejavniki v Narod­
nem vijeću so do SLS vodili politiko izvršenih dejstev in vesti o Koroščevih 
»centralističnih« in »monarhističnih« stališčih v Ženevi so vnašale v klerikalne 
vrste popolno zmedo.
Po vsej Sloveniji je v tem obdobju naraščalo razpoloženje, ki je izražalo 
odločen odpor ljudstva in katoliške stranke do centralistične in monarhistične 
ureditve skupne jugoslovanske države. Slovenska ljudska stranka je javno 
poudarjala svojo republikansko opredelitev, ne toliko zaradi tradicije in do­
sledne pripadnosti temu načelu, temveč predvsem zaradi »nepravoverne«, pra­
voslavne dinastije Karađorđevićev. Toda očitno je bilo, da se je v vrstah tra­
dicionalne dinastične katoliške SLS nekaj spremenilo — predvsem pod vpli-
29 Glej obširneje: M. ZEČEVIĆ, n.d., 162—184., in dr.
4*
51
vom februarske i«n oktobrske revolucije, velikih pretresov in nemirov v Evropi, 
demokratičnega ozračja in načela o samoodločbi narodov, ki sita se ob koncu 
vojne globoko zakoreninili pri tlačenih ljudskih množicah. Pod pritiskom de­
mokratiziranih in narodnostno prebujenih, torej politično razgibanih širokih 
slojev slovenskega naroda je naraščala tudi zahteva po večjih svoboščinah, 
nacionalni združitvi in večji narodnostni neodvisnosti. V tem smislu je bilo 
deklaracijsko gibanje enotna množična akcija, ki je spodbudila in prebudila 
narodnostna čustva. In ko so nastale razmere, da jih je bilo moč javno izraziti, 
je ljudstvo zahtevalo avtonomni razvoj, torej lastno državnost, zaščiteno s fe­
derativno in republikansko obliko notranje državne ureditve. Takšnemu razpo­
loženju med širšimi sloji slovenskega naroda so morali slediti tudi klerikalni 
voditelji, da so lahko še dalje stali na čelu gibanja in stranke in ju držali na 
vajetih. Toda takšne zahteve slovenskih množic niso bile v soglasju z interesi 
velikosrbske buržoazije, vojaških vrhov in dvora ter liberalcev iz vseh nacio­
nalnih okolij kot izvršiteljev zedinjenja.
Sodeč po položaju slovenskih klerikalnih predstavnikov v Narodnem vijeću 
SHS, ki so jih obšli pri sprejetju sklepov o zedinjenju v duhu in smislu 1. de­
cembra 1918, in tudi po odnosu do dr. A. Korošca, ki so mu onemogočili, da bi 
bil v domovini navzoč in vplival na odločitve o zedinjenju,30 lahko utemeljeno 
trdimo, da je bila prvodecem brska jugoslovanska združitev po načinu izvedbe 
v nasprotju z demokratičnimi pojmovanji, narodnostnimi interesi, zahtevami 
in pričakovanji slovenskega naroda. To kajpada ne velja za progresivni značaj 
samega zedinjenja kot zgodovinskega dejanja, temveč predvsem za obliko no­
tranje ureditve in položaj slovenskega naroda v njenih okvirih, ki je bila že 
vnaprej določena z načinom te združitve. V tem smislu je privolitev vodstva 
SLS v prvodecembrsko dejanje, ki je kmalu sledila iz taktičnih političnih raz­
logov, bila dejansko izsiljena s političnim diktatom in zakulisno igro veliko­
srbske buržoazije in njenih zaveznikov iz vrst liberalne buržoazije v vseh 
jugoslovanskih pokrajinah. Te sile so izkoristile neugoden splet mednarodnih 
okoliščin za slovenske nacionalne interese, da bi vodilno in najmočnejšo poli­
tično silo v Sloveniji, Slovensko ljudsko stranko, ki se je tiste čase povzpela do 
stopnje odločujočega subjekta v prevratu, ki je — kot v nekaterih drugih 
jugoslovanskih pokrajinah — vseboval mnoge prvine meščanske revolucije, 
prisilili, da bi odstopila od svojega programa in ciljev, ki so v tem trenutku 
glede na notranjo ureditev države in položaj slovenskega naroda izražali širše 
narodnostne interese. V teh dogodkih je iskati začetek boja slovenskega naroda 
za enakopravnost in svoboden razvoj v jugoslovanski skupnosti ter njegov 
odpor do takratnih razmer, pa tudi boj klerikalnih sil za delitev oblasti vse 
do zloma stare Jugoslavije leta 1941.
Razvoj jugoslovanske politične misli v drugih slojih slovenske družbe, pred­
vsem v tistih strankarskih, političnih in kulturnih krogih, ki so bili zunaj okvi­
ra in neposrednega vpliva vodilnega katoliškega gibanja,, pomeni prav tako 
pomembno vprašanje za razumevanje odnosov in interesov slovenskega, naroda 
do jugoslovanske misli ter za določanje njegovega sodelovanja v obstoječih 
tokovih reševanja jugoslovanskega vprašanja. Izhodiščni temelj vseh znanih 
slovensko-jugoslovanskih variant so sestavljala pojmovanja o načinu in mož­
nostih reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja. Zato sta se že v svoji os­
novi in vse bolj tudi v nadaljnjem razvoju slovenska nacionalna ideja in jugo­
slovanska misel globoko prepletali do tiste mere, da sta pomenili enoten pro­
ces in celoto. Različne nazore, oblike in dosege v pojmovanjih vodilnih druž-
30 Prav tam, 189—212.
52
bonih sil v slovenskih deželah o vprašanjih nacionalnih in jugoslovanskih 
interesov pa so pogojevali zgodovinska preteklost ter okviri političnega 
im soci aim ega stanja in položaja. V tej zvezi so vzniknila tudi različna upanja 
z meglenimi vizijami o bodočem razvoju. Razmišljanja o vseslovanski sorodno­
sti in solidarnosti, začenši z ilirizmom v 19. stoletju in nastopom novoilirizma 
v 20. stoletju vse do zahtev po »mali«, torej »katoliški jugoslovanski rešitvi«, 
kasneje pa tudi obči jugoslovanski skupnosti, so bila v slovenskih pa tudi 
mnogih drugih jugoslovanskih kulturnih in političnih krogih različna, prav 
tako pa so med njimi obstajale razlike v razrednih in socialnih, kulturno-na- 
cionalnih, idejnih in političnih ciljih in interesih.31
2. Osnove in interesi jugoslovanske politike liberalne buržoazije. 
Razpoloženje mladine. Preporodovci
V slovenskem liberalnem taboru, ki vse do sredine leta 1918 ni obstajal kot 
enotna vseslovenska politična stranka, temveč je pomenil blok. v katerem so 
se združevale organizacije v deželnih središčih — Ljubljani, Celju, Gorici in 
Trstu — je jugoslovanstvo prav tako pomenilo osrednjo točko nacionalnega 
programa. Liberalni tabor je bil v organizacijskem pogledu neenoten, politično 
razdeljen ter poln nasprotij v svoji notranji strukturi. Zato tudi ni bil enoten 
v nazorih in zamislih za reševanje jugoslovanskega vprašanja. Kaže, da so 
vplivi Cehov na slovensko politično misel v časih Avstro-Ogrske zapustili naj­
več sledov v narodnostnopolitični usmeritvi slovenskih liberalcev. Zamisel 
Palackega iz leta 1848 o nujnosti obstoja Avstrije zaradi evropskega ravnotežja 
in zaščite njenih narodov je imela vdane privržence tudi v vrstah slovenskih 
liberalcev. Zlasti starejša, konservativna struja je krepko zagovarjala avstrijski 
okvir in videla v njem edino priložnost za rešitev slovenskega narodnostnega 
vprašanja. Eden od njenih voditeljev, Karel Triller, je v kranjskem deželnem 
zboru ob aneksiji Bosne in Hercegovine izjavil, da ima po mnenju Narodno- 
napredne stranke slovenski narod bodočnost samo v »pravični Avstriji«. Podob­
no stališče je zastopal tudi načelnik Narodno-napredne stranke Ivan Tavčar, 
ki je izjavil, da »slovenstvo ne sme nikdar pozabiti, da živi z močjo, ki mu 
prihaja iz žezla habsburške dinastije«, izvršni odbor te stranke pa je aprila 
1913 v celoti podprl avstro-južnoslovansko zamisel liberalnih konservativnih 
sil.32
Takšna politična usmeritev je bila izraz »realnih« pogledov največjega 
dela liberalnih politikov in inteligence, njihovih dejanskih prepričanj, teme­
lječih na dosežem stopnji politične izkušnje in ocen, nizki ravni narodnostne 
zavesti in predvsem ideoloških, razrednih in socialnih interesih mlade liberalne 
buržoazije, ki jih je uveljavljala v boju z vladajočim klerikalnim taborom. Ta­
ko je tisti del Slovencev, ki ni bil v politični, kulturni, prosvetni in ekonomski 
katoliški organizaciji in se je imenoval naprednjaki, vso svojo »naprednost« 
izražal predvsem v opoziciji in boju s klerikalizmom za idejno-kultumi ugled 
in oblast. Slovensko narodnostno vprašanje in jugoslovanska misel kot glavna 
strateška cilja v njunem progresivnem zgodovinskem smislu in vsebini sta bila 
spričo tega za ta slovenski družbeni sloj očitno drugotnega pomena. V ozki raz­
redni socialni politiki liberalnega tabora so prevladovali interesi industrijskega
31 O razvoju in značaju jugoslovanske misli v slovenskih deželah do prve sve­
tovne vojne glej tudi tolmačenje F. Erjavca v knjigi: SLOVENCI, Ljubljana, 1923, 
232—247.
32 Z. S., 587.
53
in trgovskega kapitala, ki je nuino hrepenel po oblasti, da bi si z njo zagoto­
vil možnosti in prostor za svojo nadaljnjo ekspanzijo. Takšna usmeritev je za­
peljala liberalno meščanstvo v kalne politične vode in posledica je bil nenačelni 
oportunizem, kot je to politiko ob podobni priložnosti ocenil E. Kardelj.33 Preiz­
kusni kamen notranje nacionalne politike, boj za Zedinjeno Slovenijo, je za 
mlado slovensko industrijsko in trgovsko buržoazijo postajal spomin na zgod­
njo mladost, ko je kot nova politična sila stopila na slovensko družbeno pri­
zorišče.
V notranjem političnem življenju slovenskih dežel se liberalci niso mogli 
postaviti po robu dobro organiziranemu katoliškemu taboru, da bi resneje 
omajali postojanke, ki so bile trdno v njegovih rokah — predvsem v območju 
politike in oblasti — zato so samoumevno iskali zaveznike povsod, kjer so jih 
lahko našli. To je ves čas njihovega organizacijskega obstoja — v nenehnem 
tekmovanju s »klerikalnim zmajem« — ostala temeljna značilnost politike li­
beralcev in razlog za oznako »anacionalisti«, ki so je bili očitno po pravici 
deležni. Njihovo nekdanje paktiranje z nemškimi liberalci, o katerem smo že 
pisali v zvezi z volilnimi boji za oblast v slovenskih mestih in deželah, je bilo 
v marsičem kažipot za kasnejše zavezništvo z liberalnimi silami in demokrat­
skimi strankami in združenji v jugoslovanski državi. Za slovenske narodnostne 
interese je imela takšna politika očitno škodljive posledice.
Takšno povezovanje slovenskih liberalcev v jugoslovanskem prostoru zunaj 
meja slovenskih dežel se je začelo s Hrvati in Srbi iz Hrvatske oziroma s 
Hrvatsko-srbsko koalicijo. Zlasti Trst kot pomembno središče za Istro in Dal­
macijo je bil na začetku kraj zelo intenzivnih političnih stikov slovenskih li­
beralcev s Hrvati in Srbi. Pri stikih s Hrvatsko-srbsko koalicijo bi bil moral 
poglavitno stičišče pomeniti jugoslovanski program slovenskih liberalcev, za­
snovan kot rešitev jugoslovanskega vprašanja v obliki upostavitve samostojne 
jugoslovanske državne enote v federalistični ali trialistični obliki, vsekakor pa 
v okvirih Avstro-Ogrske. Vendar ni prišlo do tesnejšega sodelovanja ali vsaj 
izdelave skupnega programa med slovenskimi liberalci in predstavniki Hrvat­
sko-srbske koalicije. Koalicija je imela takrat pomembnejše skrbi na Hrvatskem 
in zato zanjo slabotni in neenotni slovenski liberalni tabor ni bil zanimiv part­
ner, tem prej, ker program »novega kurza« na Hrvatskem oziroma sama Hr- 
vatsko-srbska koalicija še vedno ni razčistila svojih stališč o slovenskem 
vprašanju.34
Zato je slovenskim liberalcem med prvo svetovno vojno in skoraj do nje­
nega konca preostalo le to, da so razmišljali o interesih svojega kapitala, ki 
so ga hoteli okrepiti tudi zunaj Slovenije v združeni jugoslovanski državi v ok­
viru monarhije. Zagovarjali so narodno in jezikovno enotnost Južnih Slovanov, 
kar je v praksi pokazalo negativne rezultate in je škodovalo slovenski narod­
nostni samobitnosti. Sicer pa glede tega v tistem obdobju nobena slovenska 
politična ali kulturna skupina oziroma stranka ni imela jasnih pogledov. Zgo­
dovinska preteklost, položaj slovenskih dežel v monarhiji in idejno in poli­
tično stanje duhov v administrativno in etnično razdeljenem slovenskem pro­
storu niso omogoča,li, da bi brez revolucionarnih podmen in pretresov obliko­
33 E. KARDELJ, n.d., 320.
34 V oceni položaja slovenskih liberalcev v zvezi s politiko »nove usmeritve« 
Hrvatsko-srbske koalicije poudarja J. Pleterski, da so imeli le-ti s to politiko ne­
gativne izkušnje, ker v svojih jugoslovanskih kombinacijah ni upoštevala Sloven­
cev in se je poskušala mimo njih kompromisarsko dogovoriti z italijansko iredento. 
To je slovenskemu liberalnemu taboru onemogočilo da bi bil nosilec jugoslovanske 
politike in se je zato v času aneksijske krize pridružil pobudi slovenskega kleri­
kalizma. J. PLETERSKI, O nekaterih vprašanjih, ŠTUDIJE, 103—104.
54
vali zavest o skupnosti, ki bi se povzpela na stopnjo integralne nacionalne sa­
mozavesti. Zaradi tega je za vse tri vodilne politične tabore v Sloveniji v ti­
stem obdobju značilno tavanje okrog tega vprašanja, vendar pa so se že pre­
bujala dotlej neznana čustva in skupne vezi tako pri posameznikih, kakršna 
sta bila na primer I. Cankar in J. E. Krek. kot pri akciji širokih množic.
Morda je bilo stanje v liberalnih vrstah prav najzgovornejši primer zmede 
v slovenski nacionalni politiki in misli tistega časa. Liberalci so iz že omenje­
nih razlogov bolj kot katoliški tabor razpravljali o vprašanju narodnostnega 
in jezikovnega zedinjenja Jugoslovanov. Najnovejša »Zgodovina Slovencev« 
navaja, da je liberalno usmerjena kulturna revija Veda (1911—1915) sprožila 
leta 1913 posebno anketo o tem vprašanju. Nekateri udeleženci ankete so se 
izrekli za to, da bi sprejeli hrvatski knjižni jezik, drugi pa so to odločno zavra­
čali in se zavzemali za ohranitev slovenskega jezika. Vendar pa so se tudi 
slednji strinjali s postopnim zbliževanjem, kar je pomenilo v resnici asimilacijo 
s Hrvati. Glavni zastopniki »hrvatske usmeritve« so bili liberalni razumniki 
(posebno znan je bil dr. Fran Ilešič), ki so se imenovali »novoilirci«. Njihova 
osnovna zahteva je bila popolna združitev Slovencev in Hrvatov. Obžalovali so, 
da je Primož Trubar nekoč začel pisati v slovenskem jeziku, in poudarjali, da 
je tako onemogočil nastanek enotnega hrvatsiko-slovenskega knjižnega jezika. 
Prepričani so bili, da bi bil takšen jezik dotlej že združil Slovence in Hrvate 
v enoten narod. Glavno nalogo in rešitev Slovencev so videli v združevanju 
Južnih Slovanov na osnovi enotnega knjižnega jezika. Zato je Ivan Cankar 
o teh ljudeh dejal, da so pozabili nase, na svoje ime, svojo domovino in slo­
vensko kulturo.35 Kasneje, v prvih letih življenja Kraljevine SHS, je Stjepan 
Radič s svojo politiko, zasnovano na podobnih motivih, vendar z malce drugač­
nimi sredstvi, pokazal, kakšna bi bila in kam bi privedla Slovence takšna 
»novoilirska« pojmovanja.
Sokolsko gibanje je bilo ena od organizacij, v katerih je liberalna ideologija 
našla plodna tla za svoje delovanje. V Sloveniji je od začetka (1863) odločno 
zastopalo narodno in jugoslovansko usmeritev in je bilo v razdobju svoiega 
organiziranja, ki je trajalo več desetletij, nenehno pod pritiskom germanofilskih 
in tudi klerikalnih krogov. Navzlic temu se je »Sokol« v slovenskih deželah 
stalno širil in je krepil zveze s hrvatskimi in srbskimi sokolskimi organizacija­
mi v monarhiji. Skupna ideologija teh organizacij je pomenila medsebojno 
zbliževanje, enotnost in vseslovansko in jugoslovansko sodelovanje v monar­
hiji. Te osnove so sčasoma razširili tudi na sodelovanje s sokolskim gibanjem 
v Kraljevini Srbiji. V slovenskih deželah je »Sokol« leta 1913 imel 115 osnovnih 
organizacij s 6600 člani. Na vseslovanskem sokolskem zletu leta 1913 v Pragi 
so se predstavniki slovenskega, hrvatskoga in srbskega »Sokola« iz Kraljevine 
Srbije dogovorili, da bodo skupno nastopili na velikem sokolskem zletu leta 
1914 v Ljubljani, kjer bodo manifestirali jugoslovansko enotnost. Vendar pa so 
avstrijske oblasti prepovedale to prireditev — v duhu svoje nenehne skrbi, da 
ne bi prišlo do zbliževanja sokolskih organizacij južnih Slovanov iz monarhije 
in Kraljevine Srbije. Izbruh prve svetovne vojne je prekinil dejavnost sokol­
skih organizacij na Slovenskem in je kajpada onemogočil uresničenje načrtov, 
da bi ustanovili enotno sokolsko organizacijo za vse dežele oziroma države 
Južnih Slovanov.36
33 Z.S., 587; o značilnostih »novoilirizma« glej obširneje: L. UDE, n.d., 30—31.
36 G. JAKOVCEV, Sokolska organizacija i stvaranje prve zajedničke države Juž­
nih Slavena 1863—1918. godine, STVARANJE JUGOSLOVENSKE DRŽAVE 1918, 
Zbornik radova pođnetih na naučnom skupu u Iloku, od 16.—19. maja 1979, Beo­
grad, 1983, 67—75.
55
Po izbruhu vojne so slovenski liberalci vodili svojo jugoslovansko politiko 
v glavnem iz mest na slovenski »periferiji«, Gorice in predvsem Trsta, manj pa 
iz kranjskega središča Ljubljane, kjer so prevladovale liberalne strukture kon- 
servativnejše smeri, ki jih je vodila stara liberalna garnitura. Liberalci iz teh 
krajev so se odločneje zavzemali za jugoslovanstvo, saj so iz neposrednih iz­
kušenj vedeli, da so bili Slovenci na Primorskem in Goriškem ogroženi od 
Italijanov, česar v notranjosti dežele niso čutili.37 Iz vrst »mlajših« liberalcev, ki 
so bili deloma iz teh krajev — imenujmo jih »druga frakcija« — so prišle v 
glavnem vse pobude in neposredne akcije za podporo jugoslovanske emigracije, 
torej Jugoslovanskega odbora. Iz teh krogov so bili tudi politiki, ki so imeli 
zaradi problema reševanja jugoslovanskega vprašanja stike s srbsko Narodno 
odbrano. Toda čeprav so Slovence v Jugoslovanskem odboru zastopali manj 
pomembni liberalni politiki, je predvsem po zaslugi »mladih« liberalcev, torej 
njihovih »predstavnikov« v odboru, slovensko vprašanje — v nasprotju s stali­
ščem Hrvat sko-srb ske koalicije v domovini — postalo za srbsko vlado in za Ju­
goslovanski odbor sestavni del boja za njegovo rešitev v okviru jugoslovan­
skega vprašanja. J. Pleterski je o tem poudaril: ». . . spoznanje, da je za zedinje­
nje Hrvatov s Srbijo nujno potreben pogoj, da se skupaj z njimi za takšno 
združitev odločijo tudi Slovenci, stopilo v prvo vrsto dejavnosti Trumbića in 
njegovega emigrantskega kluba ... Skupna usoda hrvatskih in slovenskih de­
žel kot pogoj za nacionalno emancipacijo tako Hrvatov kot tudi Slovencev 
in zaradi tega tudi kot pogoj za jugoslovansko zedinjenje je misel, ki jo v 
začetku 1. 1915 poudarjajo vsi nosilci jugoslovanske politike v monarhiji in v 
krogu emigracije«.38
V Sloveniji je takšna jugoslovanska usmeritev postajala vse širša osnova 
zbliževanja, kasneje pa tudi tesnejšega sodelovanja mladih sil iz obeh meščan­
skih blokov — klerikalnega in liberalnega, ki so se jim v raznih obdobjih 
pridružili tudi posamezni pripadniki slovenske socialne demokracije. Toda 
poleg vsega je treba upoštevati, da so bili slovenski liberalci s svojimi hrvatski­
mi somišljeniki edina zveza med domačo politiko in Jugoslovanskim odborom 
in da so bili njihova podpora in »pooblastila« Trumbiću, ki naj bi zastopal 
»nedeljive« interese Hrvatov in Srbov, edini politični koraki te vrste, vsaj 
kar se tiče Slovencev. Praktično se je ta dejavnost slovenskih liberalcev leta 
1915 razvijala v glavnem brez vednosti in sodelovanja vodilne politične stranke 
na Slovenskem — Slovenske ljudske stranke, ki je bila spričo svoje moči in ci­
ljev, za katere se je zavzemala, formalno in dejansko politična predstavnica 
interesov slovenskega naroda. V tem je tudi utemeljenost in resničnost ocene, 
da Slovenci v Jugoslovanskem odboru niso imeli pravih predstavnikov. Zato 
tudi Jugoslovanski odbor ni mogel biti njihov objektivni zastopnik ali tolmač 
v politiki, ki se je zunaj jugoslovanskih pokrajin v monarhiji vrtela okrog 
reševanja jugoslovanskega vprašanja.
Po intenzivni jugoslovanski politični dejavnosti, ki so jo vodili v glavnem 
leta 1915, je že v začetku leta 1916 prišlo do naglega usihanja akcije slovenskih 
»mladih« liberalcev in to je trajalo vse do pomladi 1917. Glavni razlog te po­
litične nedejavnosti v zvezi z jugoslovanskim vprašanjem je bilo stališče carske 
Rusije, ki se je zaradi vojaških ciljev antante in svojih obrambnih interesov 
upirala hrvatsko-slovenski konfrontaciji z italijanskimi imperialističnimi aspi­
racijami. Toda težišče slovenske nacionalne in jugoslovanske politike je kmalu 
stopilo na trdnejše in realnejše političnoprogramske temelje, dosežene v Krek- 
Koroščevem zavezništvu s Starčevićevo Stranko prava na Hrvatskem. Od tega
37 Glej obširneje: J. PLETERSKI, Prva odločitev, 33—41.
38 Prav tam, 37.
56
trenutka so slovenski liberalci, čeprav okrepljeni spričo organizacijske zdru­
žitve,39 prek Jugoslovanskega kluba, Majniške deklaracije, Narodnega sveta in 
Narodnega vijeća SHS vse do pristopa Hrvatsiko-srbske koalicije v N V SHS v 
glavnem sledili političnim dogodkom, ki jih je usmerjalo novo vodstvo SLS.
Svoj koncept rešitve jugoslovanskega vprašanja in pojmovanja »pomena« slo­
venskega narodnostnega vprašanja je Slovenski liberalni tabor pokazal prav 
hitro — ko je krmilo jugoslovanske politike prevzela Hrvatsko-srbska koalicija 
in njen vodja Svetozar Pribičevič. Ko je Pribičevič v dogovoru s srbskim dvo­
rom, vojaškimi krogi in srbsko radikalno buržoazijo ob izdatni pomoči sloven­
skih liberalcev omogočil razglasitev prvodecembrskega akta in ustanovitev 
skupne jugoslovanske države na osnovah unitarizma in centralizma, se je pri­
čelo tudi uresničevanje teženj in sanj slovenskega liberalnega tabora, ki je ved­
no hrepenel po oblasti. Liberalci so svoja pojmovanja o tem problemu pogo­
sto izražali z raznimi javnimi nastopi in akcijami, vendar morda nikoli tako 
jasno kot v znani in zanimivi polemiki, do katere je v Sloveniji prišlo po 
vrsti člankov, ki jih je ugledni voditelj SLS F. Suklje oktobra 1918 objavil 
v Slovencu. Pisal je o tem, kako naj bi bila urejena bodoča jugoslovanska dr­
žava. Ti članki so bili v resnici njegov referat, napisan za ustavni odbor Na­
rodnega sveta in A. Korošec, ki se je z njim strinjal, je avtorju nasvetoval, 
naj ga objavi. F. Suklje je to storil z dovoljenjem Narodnega sveta. Referat je 
izhajal v Slovencu pod naslovom »V zaželjeni deželi«. Prva in osnovna značil­
nost tega jugoslovanskega »programa« je bila, da je pisec kot bodočo jugoslo­
vansko državo razumel le jugoslovanske dežele iz Avstro-Ogrske, torej brez 
Srbije in Cme gore. Druga pomembna značilnost člankov je administrativno- 
Oizemeljska razdelitev takšne države, po kateri bi bodočo »državo Slovencev, 
Hrvatov in Srbov« razdelili na tri upravna območja: v slovenske dežele s pri­
bližno 40.000 km2 in okrog 2,000.000 prebivalcev, Hrvatsko z vsemi tistimi po­
krajinami, »ki se bodo dobile« zunaj Bosne in Hercegovine, medtem ko bi sled­
nja z Dalmacijo sestavljala tretjo upravno celoto. Članki so obravnavali dalje 
tudi notranjo upravno in ustavno ureditev takšne države in značilen je bil 
predlog, naj bi bila republika in ne monarhija.40
Takšna pojmovanja in cilji vodstva SLS so kmalu zbudili odpor vseh struj, 
združenih v Jugoslovanski demokratski stranki. Glavni polemik v imenu vseh 
liberalcev je bil Ivan Hribar, ki je ta državotvorni koncept razglasil za anahro­
nistični ostanek avstrijske dediščine in duha. Zahteval je rušenje vseh starih 
deželnih meja in poudarjal, da »med nami ne bo več Kranjcev, Štajercev, Ko­
rošcev, Goričanov, Tržačanov, Istranov. Vsi bomo samo Slovenci«.41 Ta polemi­
ka je pokazala osnovne težnje, značilnosti in vir ideologije liberalizma. Njeni 
poglavitni cilji so bili združevanje ekonomskega prostora in pridobivanje do­
bička za ceno odstranitve vseh ovir, ki bi jih lahko pomenili odpor v narod­
nostnih sredinah ali na deželni ravni ter obstoječe narodne tradicije. Odnos 
do slovenskega narodnostnega vprašanja kot osrednjega problema slovenske 
nacionalne politike je bil v klerikalnih in liberalnih krogih takrat še vedno na
39 V Ljubljani je bil 29. in 30. junija 1918 skupen shod Narodno-napredne stran­
ke s Kranjske in štajerske Narodne stranke, na katerem so sprejeli sklep o zdru­
žitvi v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS). Liberalci so želeli aktualnost be­
sede »jugoslovanska« izkoristiti za poudarjanje svojega jugoslovanskega programa 
tudi proti SLS, ki je prav zaradi tega imena dala svojemu članstvu navodila, da 
jih to liberalno »geslo« ne sme zapeljati in da ne smejo nastopati na zborova­
njih skupaj z liberalci itd. Glej: M. ZECEVlC, n.d., 130—131.
40 SLOVENEC, 5., 7., 8. in 15. oktobra 1918. Glej: M. ZECEVlC, n.d., 153—155.
41 SLOVENEC, 15. oktobra 1918. Poleg F. Sukljeta in I. Hribarja so v tej raz­
pravi s svojimi prispevki sodelovali tudi I. Tavčar, K. Triller, V. Sušnik in dr. Pla­
ninski. SLOVENEC, 26. oktobra 1918.
57
ravni najnižjih oblik političnega spopadanja. Toda za zgodovino razvoja slo­
venskega narodnostnega vprašanja je ostalo neizpodbitno dejstvo, da so se v 
odločilnih, zgodovinsko prelomnih trenutkih, ko so dejansko nastale možnosti za 
njegovo rešitev, t. i. »napredni« liberalni krogi postavili na stran tistih sil, 
ki so zavračale svoboden narodni razvoj ne samo slovenskega, temveč tudi 
drugih jugoslovanskih narodov. V tem smislu ostajajo za obdobje ustvarjanja 
skupne jugoslovanske države še vedno aktualne ocene I. Cankarja o liberalcih 
iz leta 1910: »... liberalna stranka... je nevarnejša za pravo svobodo kot 
armada kaplanov agitatorjev«. Značilna pa je tudi še zgodnejša sodba liberal­
nega poslanca Ferjančiča iz leta 1897, ki je dejal: »Naš liberalizem obstoja prav­
zaprav samo iz ene točke in ta je negativna: da se ne bomo uklonili hegemo­
niji tistih, ki si nadevajo ime katoliško-nacionalne stranke.«42
V takšnih nasprotjih in polarizaciji slovenske nacionalne buržoazije so tičali 
korenine in vzroki kratkovidnosti in oportunizma slovenske nacionalne politike. 
Edina potencialna revolucionarna sila — slovenska socialna demokracija — 
na tej stopnji svojega razvoja ni mogla biti resna tekmica ekspanziji sloven­
skega meščanstva, ki je zaradi obče slovenske zaostalosti — kot poudarja E. 
Kardelj — postala socialnoekonomski in politični dejavnik šele tedaj, ko je 
spričo svoje obče družbene vloge že postala reakcionarna.43 Tako tudi boj slo­
venskih klerikalnih in liberalnih meščanskih sil, torej njihovih političnih 
strank — čeprav z različnih postojank in z različnimi cilji — ni mogel pripe­
ljati do stvarne skupne akcije in usklajevanja najpomembnejših vprašanj iz 
njihovega nacionalnega in jugoslovanskega programa. Na pragu osnovnega 
cilja — jugoslovanske države in Zedinjene Slovenije — so osnove nasprotij 
med klerikalnim in liberalnim taborom temeljile v njihovi bistveni idejni in 
politični opredelitvi: SLS je bila za nacionalno samostojnost in neodvisnost, za 
avtonomistično, federalistično in republikansko jugoslovansko državo v Avstriji 
ali zunaj nje, medtem ko je bila Jugoslovanska demokratska stranka za enak 
državni okvir, vendar pa za nacionalno unitaristično, centralistično in monar­
histično državo. V iskanju podpore za dosego svojih ciljev so klerikalci računali 
predvsem na katoličanstvo in katoliške elemente iz jugoslovanskih pokrajin 
monarhije, medtem ko so liberalci svoja upanja vezali na pomoč demokratskih 
strank in skupin iz monarhije in zunaj nje, prav tako pa tudi Srbov iz Srbije, 
na centralizem, antikatoliške in protiklerikalne sile. Prepričani so bili, da lahko 
le z njihovo podporo obračunajo s prevlado SLS v Sloveniji, kar je bil njihov 
osnovni in dokončni cilj. Vendar moramo navzlic kritiki, ki jo liberalci zaslužijo 
za svojo politiko v obdobju 1903—1914, poudariti dejstvo, da so bili v tem času 
med najodločnejšimi borci in zastopniki slovenske nacionalne misli, čeprav 
le v obliki kulturnega nacionalnega čustvovanja in zavesti.44
Ob upoštevanju utemeljenega opozorila L. Udeta, da je zgodovinsko nesmi­
selno soditi in obsojati slovensko politiko tistega obdobja s stališča etničnega 
jugoslovanskega nacionalizma in po tem kriteriju deliti slovenske stranke, 
struje in osebnosti na napredne in reakcionarne, patriotske in nepatriotske, je
42 E. KARDELJ, n.d., 340.
43 Prav tam, 321.
44 Dr. Gregor Žerjav, ki je bil po 1. 1918 eden najvidnejših voditeljev slovenskih 
liberalcev-demokratov, je kot vodja narodno-radikalne mladine pred odhodom na 
kongres jugoslovanske mladine v Beogradu (od 18. do 20. septembra 1904) napisal: 
»Na političnem polju se težko ujedinimo, in tudi, če bi se, bi to ne veljalo mnogo. 
Kulturno jedinstvo je prva stopnja vsaki tesnejši zvezi. Danes ga ni med nami 
(tukaj misli na Jugoslovane iz Avstro-Ogrske in njihove zveze s Srbijo — M.Z.), 
manjše je kot med nami in Čehi.« G. ŽERJAV, Jugoslovanski dijaški kongres, 
OMLADINA, I, Ljubljana 1904/1905, 83—84; L. UDE, n.d., 28—29.
58
treba spregovoriti še o pojavih in posebnostih jugoslovanske misli pri raznih 
skupinah in posameznikih v slovenskih deželah, ki jih je težko uvrstiti v kle­
rikalni ali liberalni tabor ali morda v jugoslovansko pojmovanje socialdemo­
kratskega gibanja. Takšnih skupin in posameznikov je bilo v razvoju jugoslo­
vanske misli v slovenski družbi nedvomno več, kot danes vemo, in najibrž bo 
tisti del, ki ni hotel ali mogel javno izražati svojih nazorov in zato ni zapustil 
nobenega sledu, ostal za večno neodkrit in neznan.
Te manjše skupine in posameznike ter njihove poglede na slovensko na­
rodnostno vprašanje in jugoslovansko zedinjenje pa je treba omeniti, saj lahko 
tako izpopolnimo podobo o različnih pojmovanjih raznih slovenskih kulturnih 
in političnih krogov o teh problemih. To je pomembno tudi za kasnejše obrav­
navanje intenzivne raznosmernosti slovenskega političnega življenja v kasnejši 
jugoslovanski državi.
Pisali smo že o delu liberalne mladine, ki je imela baje tesne stike s srbsko 
Narodno odbrano. Nastopala je s srbofilsikimi stališči in je izdajala svoj dnevnik 
Jutro s poudarjeno prosrbsko usmerjenostjo, tki je imel pomemben krog bralcev. 
Toda ta del liberalne mladine ni mogel svoje dejavnosti dvigniti na raven po­
membnejše organizacije ali gibanja. Podobne poskuse ali, natančneje, ideali­
stične zalete za afirmacijo slovenske politične misli z jugoslovansko usmeritvijo 
najdemo predvsem med študentsko in srednješolsko mladino po vsej Sloveniji. 
Toda ta t. i. narodno-radikalna valovanja v mladinskih vrstah v prvem deset­
letju 20. stoletja do balkanskih vojn, so bila v Sloveniji predvsem rezultat neza­
dovoljstva z domačimi političnimi razmerami in pod očitnim vplivom češkega 
realizma in masarikovskega gibanja. L. Ude poudarja, da je narodno-radikalna 
mladina hotela s svojo akcijo prisiliti liberalno in klerikalno stranko, da se ne 
bi politično spopadali in da bi skupno nastopali v narodnoobrambni politiki. 
Opozoriti je želela na neposredno narodnostno ogroženost koroških in štajerskih 
Slovencev, torej na dejstvo, da se morata slovenska narodnostna misel in po­
litika ukvarjati s Slovenijo kot z enotno etnično in ozemeljsko celoto. Vse to 
naj bi po ideološkem konceptu narodno-radikalne mladine izpeljali z drobnim 
vsakdanjim delom na kulturnem in ekonomskem področju. In prav ta njihov 
»drobnjakarski« koncept delovanja med narodom je bil glavna tarča kritike, 
ki so jo narodno-radikalni mladini namenili revolucionarni jugoslovanski na­
cionalisti — znani preporodovci.45
Številni shodi, manifestacije, resolucije in druge oblike dejavnosti narodno- 
radikalne mladine do 1912—1913. torej do balkanskih vojn, so bili predvsem 
plod notranjih slovenskih razmer in čeških ter panslovanskih vplivov, zdaleč 
manj pa rezultat kakšnih pomembnejših pobud z balkanskega juga. Pojmovanja 
o vizijah jugoslovanstva in o južnoslovanski skupnosti, ki so jih ob svojih red­
kih skupnih akcijah izražala dijaška in študentska društva, v medsebojnem 
razumevanju jugoslovanske misli in nazorov o reševanju jugoslovanskega vpra­
šanja kajpada niso mogla preseči zgodovinske dediščine in tedanje kulturne, 
ekonomske in socialne razmere. Ta mladina je v Sloveniji in drugod v svojem 
hotenju po jugoslovanskem zbližanju dejansko iskala spremembo obstoječega 
stanja in v tem duhu tudi afirmacijo jugoslovanske misli, ki se je vse močneje 
uveljavljala kot privlačna sila ne glede na možnosti in obseg njene realizacije. 
To je bila predvsem ideologija mladih v vseh slovenskih deželah, vendar pa se 
je po vsebini v marsičem razlikovala. Vendar pa je bila po svojih zamislih 
pogosto idealistično nestvarna in nerazumljiva.
O slovenski n aro dno-radikalni mladini lahko zapišemo, da je bila vztrajna 
pri širjenju smernic svojega temeljnega jugoslovanskega programa, vsebine
45 L. UDE, prav tam, 29.
59
in prostora, kjer ga j-e uveljavljala. Svojo akcijo je zanesla tudi zunaj Ljubljane, 
ki je bila središče njenega delovanja — v druga mesta in manjše kraje na Slo­
venskem. Zaradi projugoslovanske dejavnosti, ki jo je mladina vodila prek 
»Družbe Sv. Cirila in Metoda« z organiziranjem shodov in manifestacij ter z 
izdajanjem svojega glasila Omladina, se je resno spopadala z nemškimi nacio­
nalisti. Nemški šovinisti so jo obtoževali, da je proizvod velikosrbske propa­
gande in panslavizma. Vendar pa je bilo očitno, da so bile te obtožbe pretirane, 
kajti ta praktična dejavnost ni presegla občasnih manifestacij in resolucij o 
nujnosti kulturnega zbliževanja Jugoslovanov in vzpostavljanja tesnejših sti­
kov s somišljeniki iz vrst Hrvatske napredne omladine, ki je bila del Hrvatske 
pučke narodne stranke, članice Hrvatsko-srbske koalicije.40
Za slovensko nacionalno-radikalno gibanje med mladino je bilo leto 1912 
prelomni trenutek v njegovih pogledih na jugoslovansko vprašanje. Balkanska 
osvobodilna vojna proti Turčiji ter zmage Srbije in Crne gore so močno odme­
vale v vrstah mladih slovenskih generacij in zbudile pri njej nova čustva in 
poglede na reševanje jugoslovanskega vprašanja. To je bil trenutek, ko se je v 
Sloveniji porodil jugoslovanski revolucionarni nacionalizem, ki je rešitev slo­
venskega narodnostnega vprašanja gledal širše in daleč prek hrvatskih meja — 
v zvezi in zedinjenju s Srbijo in Bolgarijo. Te radikalne jugoslovanske nazore 
in razpoloženje med mladimi je verjetno najbolje izrazil Slovenec Mihailo 
Rostohar, ki je prišel iz vrst narodno-radikalne mladine. Kot docent na uni­
verzi v Pragi je v četrtem zvezku revije Napredna misel, ki jo je začel izdajati 
leta 1912, napadel pojmovanje, da so Slovenci, Hrvati in Srbi etnično in »filo­
loško« en narod, in obsodil zamisel o združitvi Južnih Slovanov na narodni 
osnovi kot neuresničljiv ideal jugoslovanskih romantikov. Prav tako ostro je 
obsodil slovenske in hrvatske klerikalce, ki »mislijo vedno na združenje ka­
toliških Hrvatov in Slovencev ali .Planinskih Hrvatov', toda nič nočejo slišati o 
združenju s pravoslavnimi Srbi«. Polemika, ki so jo sprožili klerikalci, liberalci 
in zlasti preporodovci ob teh pogledih na jugoslovansko vprašanje, je bila 
žolčna in zoprna.46 47 Vendar pa je pokazala predvsem vso zmedo in blodnje slo­
venskega razumništva, kadar je šlo za nazore o slovenskem narodnostnem vpra­
šanju in njegovo reševanje v okviru jugoslovanskega koncepta. Ta plat slo­
venske politične misli je bila šele v začetnem obdobju reševanja in zaradi 
svojega značaja kot zgodovinske opredelitve je bila polna najrazličnejših pri­
stopov in pogledov. Vendar pa ostaja prepričanje, da se je v slovenskih deželah 
po prvi balkanski vojni začelo novo poglavje v razvoju jugoslovanske misli, ki 
je pomenilo začetek obračuna z vladajočim triaiističnim konceptom.
46 Prav tam, 46—47. Zanimivi so podatki, ki jih navaja L. Ude o značaju jugo­
slovanske usmerjenosti narodnoradikalne mladine z njenega II. zborovanja, ki je 
bilo v Celju od 5. do 8. septembra 1907, in s III. zborovanja v Ljubljani od 15. 
do 19. septembra 1909. Na celjskem zborovanju so sprejeli resolucijo o jugoslovan­
skem vprašanju, v kateri piše: »II. shod narodnoradikalnega dijaštva: 1. Smatra 
kulturno jedinstvo jugoslovanskih narodov za potrebno. Slovensko dijaštvo naj se 
uči jugoslovanskih jezikov in naj se seznani z razmerami pri posameznih jugoslo­
vanskih narodih. Naše dijaštvo naj stopi v ožjo zvezo s srbo-hrvaškim in bolgar­
skim dijaštvom. 2. Sklene, da se na III. shodu narodnoradikalnega dijaštva, ki naj 
ima značaj jugoslovanskega dijaškega shoda, temeljito razpravlja o tem vprašanju.« 
Na tem občem III. shodu so bili poleg jugoslovanskih predstavnikov iz monarhije 
in večjega števila Cehov od Južnih Slovanov le trije srbski študentje iz Beograda 
in dva bolgarska iz Sofije. Del resolucije, ki je govoril o jugoslovanskem vpraša­
nju, je bil zelo podoben resoluciji s celjskega shoda in se je vrtel izključno okrog 
problema kulturnih vezi med vsemi Južnimi Slovani, tudi Bolgari. L. Ude upra­
vičeno zaključuje svojo analizo narodnoradikalskega dijaškega gibanja v Sloveniji, 
da se »ni ravno temeljito ukvarjalo z jugoslovanskim vprašanjem«.
17 Glej obširneje: L. UDE, n.d., 53—54.
60
V jugoslovanskih tokovih med slovensko dijaško in študentsko mladino, ki 
jim tukaj dajemo več prostora tudi zato, ker so bili kasneje, v skupni jugoslo­
vanski državi, del vplivnih družbenih struktur, so najvidnejše mesto zavzemali 
znani preporodovci. Pojavili so se v začetku leta 1912 kot zunaj strankarska 
skupina, gibanje narodno-revolucionarne mladine, ki je imelo posebno velik 
vpliv med srednješolci iz vseh političnih taborov, kar mu je dajalo posebno 
moč in pomen. Ime so dobili po reviji Preporod, ki je izhajala od 1. novembra 
1912 do leta 1913, ko so jo oblasti prepovedale. Leto kasneje so preporodovci 
izdali tudi dve številki mesečnika Glas Juga. Navezah so tesne stike z »Mlado 
Bosno« in narodno-revolucionamo mladino v hrvatskih pokrajinah, posamezne 
simpatizerje pa so imeli tudi v vrstah starejše generacije na Slovenskem. Pre- 
porodovsko gibanje je zajelo velik del srednješolske mladine v Ljubljani, Kra­
nju, Celju, Novem mestu, Ptuju, Mariboru, Idriji, Gorici in Trstu ter študentsko 
mladino na Dunaju in v Gradcu.
Osnovna programska usmerjenost preporodovcev si je zastavila za cilj ruše­
nje avstrijske državne oblasti in popolno, torej integralno jugoslovansko zedi­
njenje. Pred začetkom prve svetovne vojne so najvidnejšo akcijo sprožili v 
Trstu, ko so marca 1914 izdali časopis Jugoslavija in na njegovih straneh napo­
vedali zmago zamisli zedinjenja vseh Jugoslovanov. Na pragu vojne in tik 
po njenem začetku so nemške oblasti v Avstriji začele načrtno preganjati in 
zapirati Slovence, ki so bili znani po svoji protiavstrijski usmerjenosti. Najhujši 
udarec so prizadejali prav preporodovcem. Dvaintrideset članov te organizacije 
so zaprli po veliki srednješolski stavki pred začetkom vojne. Decembra 1914 so 
jih postavili pred sodišče in to je bil začetek obračunavanja vladajočega re­
žima z narodnim in jugoslovanskim gibanjem v slovenskih deželah. Režim je 
začel preganjati, internirati in postavljati pred sodišče tudi druge vodilne oseb­
nosti slovenskega javnega življenja, posameznike iz raznih strank in krogov: 
socialdemokrate, mlade liberalce, slovenske duhovnike, učitelje itd. Osnovni 
namen takšnega preganjanja Slovencev je bilo korenito uničenje jugoslovanske 
misli v slovenskih deželah.48
V senci radikalnega jugoslovanskega pojmovanja, ki so ga zastopali preporo­
dovci in za katero lahko utemeljeno trdimo, da je pomenilo prvo gibanje v zgo­
dovini slovenske politične misli, ki je nastalo iz trdnega prepričanja, da je 
prihodnost Slovencev uresničljiva samo na razvalinah Avstro-Ogrske, torej v 
skupni državi vseh jugoslovanskih narodov, so ostale manj opažene jugoslovan­
ske težnje in aktivnost nekaterih drugih skupin in posameznikov iz slovenskih 
dežel. Omenil sem že, da v vrstah katoliške dijaške in študentske mladine mi­
sel o sodelovanju s Hrvati v okviru skupnega boja za jugoslovanstvo ni izklju­
čevala možnosti širše jugoslovanske kulture in politične integracije. Že v le­
tih 1913—1914 so zagovornike takšnih nazorov obtoževali zaradi srbofilstva in 
pri njih je bilo preporcdovsko gibanje pogosto deležno večjega razumevanja 
in podpore kot v vrstah »mladih«, vezanih na Narodno-napredno stranko.
V drugi polovici vojnih let, ko je minil glavni val režimskih represalij nad 
nacionalno in jugoslovansko usmerjenimi Slovenci, se je po češkem zgledu 
osnovala slovenska tajna -organizacija, t. i. slovenski »tajni odbor«. Njeni 
pripadniki, zlasti mlajše liberalno razumništvo, je prispevalo pomemben delež
48 J. PLETERSKI, Prva odločitev, 20—21 ipd.; o Preporodovcih in njihovi dejav­
nosti glej obširneje: IV. J. KOLAR, Preporodovci 1912—1914, Kamnik, 1930; D. BI­
BER, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki 
med balkanskimi vojnami v letih 1912—1913, ISTORIJA XX veka, Zbornik radova, 
I, Beograd, 1959, 285—326; E. TURK, Značilnosti preporodovskega gibanja v zad­
njih dveh letih pred prvo svetovno vojno, Razprave SAZU, V, Hauptmanov zbor­
nik, Ljubljana, 1963; L. UDE, n.d., 56—60.
61
k protiavstrijskemu odporu Slovencev. O tej organizaciji, ki je nastala kot sa­
monikel izraz narodnega odpora in ki so jo ustanovili in sestavljali uradniki, 
rezervni častniki in študenti, je največ podatkov zbrala češka zgodovinarka 
M. Paulova.49 Trdila je, da so člani te organizacije leta 1916 in spomladi 1917
» z zaupnimi poročili, poslanimi antantnim državam, pripomogli k zlomu Avstrije 
in centralnih sil. M. Paulova navaja imena in vrsto akcij pripadnikov sloven­
skega »tajnega odbora« v korist zaveznikov, vendar pa takšna dejavnost te 
»organizacije« ni dvignila na raven gibanja borcev za slovensko narodnostno 
samoodločbo. V nasprotju s podobno češko organizacijo, ki je bila v rokah poli­
tikov (T. Masaryk), so Slovenci pogrešali trdno politično organiziranost, oporo 
in usmerjenost, da bi lahko uresničili nacionalne politične cilje.50
3. Slovenska socialna demokracija med socialnimi, nacionalnimi in 
internacionalnimi cilji in idejami
Kot politična organizacija slovenskega delavskega razreda je JSDS izrazila 
svoje stališče do slovenskega narodnostnega vprašanja in ideje jugoslovanskega 
zedinjenja v načelnem smislu že v času ustanovitve, ko si je izbrala ime »jugo­
slovanska«. Vendar pa je bilo treba od takšne opredelitve stranke, ki je iz­
virala iz prepričanja njenih voditeljev, da sta za uspešen boj slovenskega pro­
letariata nujni skupnost in združevanje sil »vseh jugoslovanskih siromakov«, pa 
do jasnejših pogledov na slovensko narodnostno vprašanje in način reševanja 
jugoslovanskega vprašanja, prehoditi dolgo in zapleteno pot. »Jugoslovanstvo« 
JSDS iz njenih ustanovitvenih dni je imelo ozke razglede in ni segalo daleč. 
Izviralo je predvsem iz razrednih in organizacijsko-strankarskih interesov, ne 
pa iz globlje jugoslovanske tradicije in ideologije, ter ni upoštevalo tudi drugih 
jugoslovanskih pokrajin oziroma držav zunaj meja monarhije. V tem smislu 
narodnostnopolitični in jugoslovanski pogledi v vrstah slovenske socialne de­
mokracije — tako kot v liberalnem taboru — niso bili daleč od pojmovanj, ki 
so prevladovala v programu slovenskih klerikalnih sil. Poudarjanje razlike, da 
je JSDS predvsem mednarodna stranka, ki se bori proti izkoriščevalstvu med­
narodnega kapitalizma, ni bistveno vplivalo na očitno zaostajanje in nedodela­
nost njenih pogledov in akcij v boju za reševanje slovenskega narodnostnega 
vprašanja. Do razvoja v pojmovanjih o načinu reševanja slovenskega in jugo­
slovanskega vprašanja v JSDS je prišlo šele v začetku 20. stoletja ob dogodkih, 
ki so narodnostni položaj Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov posta­
vili v ospredje političnega boja.
V vrstah avstrijske socialne demokracije je bilo v prvem desetletju tega sto­
letja narodnostno vprašanje prav tako glavna tema politične dejavnosti. Anek­
sija Bosne in Hercegovine je aktualizirala jugoslovansko vprašanje in v vrstah 
JSDS je odnos do narodnostnega vprašanja postal prevladujoča teoretična in 
politična skrb.51 V takšnem vzdušju je prišlo do sklicanja prve jugoslovanske 
socialdemokratske konference, ki je bila v Ljubljani 21. in 22. novembra 1909 
ob prisotnosti zastopnikov socialdemokratskih strank iz Slovenije, Hrvatske, 
Bosne in Srbije ter predstavnikov italijanske in nemške socialne demokracije. 
Resolucija, sprejeta na tej konferenci, znana kot Tivolska resolucija, je bila
49 M. PAULOVA, n.d., 106—116.
50 Prav tam, 106—111; J. PLETERSKI, Prva odločitev, 47—48.
51 O odnosu JSDS do narodnostnega vprašanja glej obširneje: F. ROZMAN, 
Odnos Jugoslovanske socialnodemokratske stranke do nacionalnega vprašanja, Pri­
spevki za zgod. del. gib., 1-2, 1982, 5—17.
62
prvi javni poskus JSDS, da bi izoblikovala stališče do svojega osnovnega pro­
blema v tistem obdobju: odnosa delavskega gibanja do narodnoosvobodilnih 
teženj slovenskega naroda. Tivolska resolucija na prvem mestu in v svojem 
prvem delu zastopa stališče, da je aneksija Bosne in Hercegovine »krepak sunek 
v imperialistični smeri« Avstro-Ogrske kot velesile. V nasprotju z avsitro-ogr- 
skim absolutizmom in fevdalnim dualizmom poudarja resolucija »novo politič­
no idejo narodne avtonomije« kot izraz samostojnosti naroda in uvajanje sa­
mouprave v vseh narodnokulturnih (poudaril M. Z.) zadevah. Resolucija pravi 
dalje, da v Avstro-Ogrski, spremenjeni na takšnih osnovah, »Avstro-Ogrski 
Jugoslovani smatrajo za končni smoter svojega narodno-političnega stremlje­
nja popolno narodno združitev vseh Jugoslovanov, ne glede na različnost imen, 
vere, pisave in dialektov ali jezikov; 2. kot deli velikega enotnega naroda stre­
mimo, da se konstituiramo kot enoten narod, ne glede na vse umetno naprav­
ljene državno-pravne in politične pregraje, želeči skupno nacionalnjo-avtonomno 
kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji 
narodov«. Resolucija poudarja dalje, da so Jugoslovani politično in kulturno 
tako razdvojeni, da nimajo možnosti, da bi izražali svoje samostojno narodno 
življenje, čeprav »vse, tekom časa nastale razlike... niso take, da bi opraviče­
vale separatizem posameznih delov in cepitev na štiri narode«. Jugoslovanska 
socialna demokracija šteje »sedanje jugoslovanske narode le za elemente, ki 
naj ustvarjajo enoten narod«, posebej pa poudarja nujnost sporazumevanja o 
skupnem narodnem jeziku in pravopisu »kot prvem predpogoju popolnega 
enotnega življenja Jugoslovanov. To pa je dosegljivo le s sistematično postopno 
kulturno politiko v vseh delih tega naroda.«52
Toda Tivolska resolucija ni bila program, za katerim bi enotno stalo vodstvo 
JSDS. Resolucija je bila predvsem stvaritev Etbina Kristana, ki je vanjo vlil 
svoja pojmovanja o narodnostnem in jugoslovanskem vprašanju. Nekatere dru­
ge vodilne osebnosti stranke —■ npr. H. Tuma, A. Prepeluh, A. Dermota idr. — 
so bili kasneje zadržani in kritični do vsebine Tivolske resolucije ter so poudar­
jali njen formalizem in deklarativnost.53 54 Zlasti H. Tuma je napadal zahtevo 
resolucije po stapljanju jugoslovanskih narodov v kulturnem in jezikovnem 
smislu in je poudarjal, da Slovenci ne morejo in ne smejo opustiti svojega jezi­
ka. Na balkanski socialistični konferenci v Beogradu (od 7. do 9. januarja 1910) 
je poudarjal razredni značaj boja proletariata kot osnove za združevanje jugo­
slovanskih narodov, socialna demokracija kot nosilka solidarnosti narodov na 
jugovzhodu pa naj bi pri tem odigrala vodilno vlogo.34 Nasploh pa je slovenska 
socialna demokracija v obdobju pred prvo svetovno vojno mislila, da je sloven­
sko narodnostno vprašanje moč rešiti v okviru narodne avtonomije, ki ne bi 
bila vezana na nacionalno državo. Praktično je to pomenilo v okvirih habsbur­
ške monarhije, torej v federaciji na osnovah narodne avtonomije, medtem ko 
so rešitev jugoslovanskega vprašanja videli v podobni zvezni republiki, v ka-
52 ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, V, Beograd, 1951, 202; Z.S., 587—588.
53 L. UDE, n.d., 44—45; A. PREPELUH, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljub­
ljana, 1938, 71—72.
54 Z.S., 588. Zanimiva je ocena slovenskih komunistov (J. Vilfan) iz tridesetih 
let o Tivolski resoluciji, v kateri so želeli opozoriti na njen »nemarksistični opor­
tunizem« in »nedialektično ocenjevanje nacionalnega boja«. J. Vilfan poudarja o 
JSDS naslednje; »Nasprotno. Bila je kontrarevolucionarna. Namesto da bi stopila 
na čelo narodnega boja v korist proletariata, je dejansko s skrajno nazadnjaškimi 
gesli preprečevala propad glavnega nasprotnika vsega avstro-orgskega proletariata, 
torej države nemško-avstrijskega in ogrskega kapitalizma.« J. VILFAN, Tivolska 
resolucija, SODOBNOST, Ljubljana, 1935, 249. O razvoju stališča JSDS o jugoslo­
vanskem vprašanju glej obširneje: E. REDZlC, Austromarksizam i jugoslovensko 
pitanje, Beograd, 1977, 191—241.
63
teri bi bili Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari en narod. Za slovensko socialno 
demokracijo je bilo zgodovinsko poslanstvo Avstro-Ogrske v tem, da bi upo- 
stavila avtonomijo narodov, ki bi se v njej združili. Iz teh razlogov JSDS nače­
loma ni želela razbitje te države.
Odnos JSDS do slovenskega narodnostnega vprašanja in jugoslovanske misli, 
kot vse kaže, še vedno ni dovolj razjasnjen. Na to dejstvo je opozoril posebej 
J. Pleterski, ki je v enem od svojih novejših prispevkov kritično obravnaval 
najnovejše izsledke in poglede zgodovinarjev — predvsem ob tolmačenju pro­
grama Tivolske resolucije JSDS.55 J. Pleterski namreč poudarja, da je obdobje 
prve svetovne vojne »Slovence postavilo ne samo pred vprašanje nacionalne, 
temveč tudi socialne revolucije«, da se je JSDS v poslednjem predvojnem de­
setletju »organizacijsko in politično vidno okrepila« in da tako kot pri drugih 
jugoslovanskih strankah (in narodih) jugoslovanstva ni moč pojmovati kot 
idejo, ki stoji nad narodi in zunaj zgodovinske stvarnosti. Pleterski analizira 
razmere in politične okoliščine, v katerih je nastal Tivolski program in zavrača 
oceno, da je Tivolska resolucija vzniknila na osnovah trializma in da je za 
vsako ceno želela rešiti jugoslovansko vprašanje izključno v okvirih Avstro- 
Ogrske. Njen jugoslovanski program oziroma program JSDS razume kot reak­
cijo te stranke na nacionalnopolitične programe slovenskih buržoaznih strank 
v obdobju aneksijske krize. Po Pleterskem je interpretacija Tivolske resolucije 
v času X. zbora JSDS in gibanja ob Majniški deklaraciji konec 1917 nekaj 
drugega kot tolmačenje in pojmovanje njenega programa iz leta 1909. Na vse­
bino Tivolske resolucije je močno vplivalo tudi naziranje nemške socialne de­
mokracije, ki se je zavzemala za uničenje dualizma in ustanovitev t. i. nove 
Avstrije, kar bi praktično onemogočilo zedinjenje Slovencev z drugimi jugoslo» 
vanskimi narodi, J. Pleterski sodi ob koncu, da je bila Tivolska konferenca 
»samostojna pobuda JSDS in hrvaških socialdemokratov« in da je sodelovanje 
Slovencev na balkanski socialistični konferenci v Beogradu pomenilo nadalje­
vanje te samostojne pobude, brez vplivanja in zveze z Dunajem ter avstrijsko 
in nemško socialno demokracijo. Z drugimi besedami: program Tivolske resolu­
cije je bil samostojen, nedržavniopraven koncept JSDS, pogojen z zmago med­
narodnega socializma, ki ni bil vezan na politiko širjenja Avstrije ali Avstro- 
Ogrske kot države.56
Na izredni konferenci JSDS konec februarja 1913 je E. Kristan v svojem 
poročilu o političnih razmerah na Balkanu ponovil misel to konfederaciji bal­
kanskih narodov v okvirih preurejene Avstro-Ogrske in poudaril naslednje: 
»Balkanske državice so postale odločujoč, aktiven faktor v mednarodni politiki 
in avstro-ogr&ki monarhiji je zrastel takorekoč nov sosed na jugu. V soseščini 
habsburške monarhije nastane vsled balkanskega prevrata velika privlačna 
sila za jugoslovanska plemena tokraj črnožoltih mejnikov. Pametna politika, ki 
bi bila kos svojim nalogam, bi morala izrabiti ta trenutek in s popolno udovo- 
ljitvijo odvrniti poglede Jugoslovanov stran od Beograda.«57 Po resoluciji s te 
konference JSDS je jugoslovansko vprašanje zaradi spremenjenih razmer na 
Balkanu postalo zelo aktualno med Jugoslovani v monarhiji, njegova rešitev 
pa je življenjskega pomena za nadaljnji položaj in razvoj Avstro-Ogrske.
Nazori o slovenskem narodnostnem in jugoslovanskem vprašanju, ki so v 
vrstah JSDS prevladovali do balkanskih vojn, so izvirali predvsem iz dejstva, 
da je bila slovenska socialna demokracija predvsem »razredno gibanje«, kar
55 Glej: J. PLETERSKI, O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v 
zadnjem desetletju ..Z.C., 1979, L. 33, št. 2, 203—220.
66 Prav tam, 214—215.
57 Prav tam, 589.
64
pomeni, da JSDS ni mogla širše vplivati na kmete in srednje sloje in tako pre­
rasti v gibanje s predvsem narodnim obeležjem, ki bi lahko stopilo na čelo 
boja za reševanje slovenskega narodnostnega vprašanja. Po drugi strani pa je 
bilo slovensko delavsko gibanje teritorialno razkosano in JSDS je imela v 
glavnem vpliv le na Primorskem in Kranjskem ter v zasavskih revirjih s Ce­
ljem. Ostale slovenske pokrajine so bile politično in organizacijsko pod vplivom 
in prevlado nemške in italijanske socialne demokracije. Vse te okoliščine so 
vplivale, da so pojmovanja v vrstah JSDS in program stranke za reševanje 
narodnostnega vprašanja ostali brez globlje revolucionarne vsebine. Nacionalni 
in jugoslovanski program, ki ga je izražala Tivolska resolucija, je bil nedore­
čen zlasti glede teritorialnega reševanja narodnostnega vprašanja in nejasen v 
odnosu do kulturnega življenja naroda.58 Vsa pričakovanja glede rešitve na­
rodnostnega vprašanja kot kulturnega in ne političnega pojava so bila vezana 
na zmago socializma in od tega je bilo v skrajni posledici vse odvisno.
Tako kot pri drugih slovenskih strankah so tudi med socialisti balkanske 
vojne vplivale na spremembo nazorov o jugoslovanskem vprašanju. Oglašati 
so se začeli dvomi o obstoju avstro-ogrske monarhije, na katero so prvaki 
JSDS vezali svoja upanja za rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja. 
Nedorečenost programa JSDS o tem vprašanju je kmalu izzvala ostro kritiko 
uglednega pripadnika stranke Ivana Cankarja, ki je nove tokove in poglede 
v vrstah JSDS najjasneje izrazil v svojem znanem predavanju »Slovenci in 
Jugoslovani«, ki ga je imel 12. aprila 1913 v Ljubljani. Njegovo stališče, da 
je reševanje slovenskega narodnostnega vprašanja predvsem političen problem, 
vezan na rešitev jugoslovanskega vprašanja in pravico narodov do samoodločbe, 
so kmalu sprejeli tudi drugi pripadniki JSDS, med 'katerimi sta bila najbolj 
znana A. Dermota in M. Lemež. Cankar je pojmovanja v JSDS, da je jugo­
slovansko vprašanje jezikovni in kulturni problem, obsodil z naslednjimi bese­
dami: »Po krvi smo (jugoslovanski narodi — M. Z.) bratje, po jeziku vsaj brat­
ranci — po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj 
veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški vini­
čar furlanskemu.« Cankar se je zavzemal za ohranitev narodnega jezika, obso­
jal je ilirizem in poudarjal ob tem nujnost enakopravne združitve Slovencev in 
Hrvatov, v nasprotju z avstrijsko usmeritvijo pa je napovedoval ustanovitev 
federativne jugoslovanske republike,59 ter se tako že od balkanskih vojn dalje 
izpostavil kot edini slovenski politični mislec, ki je nujnost boja za narodnostno 
neodvisnost povezoval z bojem za družbene in so<cialne reforme. Nazori, ki jih 
je obrazložil v svojem predavanju o načinu reševanja slovenskega in jugoslo­
vanskega vprašanja, so bili naj višji domet slovenske politične misli pred zlo­
mom Avstro-Ogrske.
Po zatišju, ki je v vrstah JSDS nastopilo po izbruhu prve svetovne vojne, se 
je dejavnost stranke razživela spet z obnovitvijo parlamentarnega in političnega 
življenja v monarhiji v začetku leta 1917. Toda v Obdobje 1917—1918, ki je bilo 
odločilno za slovensko nacionalno uveljavitev, je JSDS stopila brez pravega 
političnega kapitala. Kot stranka delavskega razreda ni bila pripravljena in 
sposobna prevzeti vloge odločujočega subjekta, ki bi svojo moč črpal iz razpolo­
ženja in interesov širokih slojev slovenskega naroda, čeprav so v tistem ob­
dobju v narodnostni politiki dobili nepričakovano revolucionarno vsebino.
58 prav tam, 215—220.
50 Z.S., 390—391; o jugoslovanskih programih in politiki JSDS glej obširneje: F. 
GESTRIN-V. MELIK, Slovenska zgodovina 1792—1918, Ljubljana, 1966; F. ZWIT­
TER, Zlom avstromarksizma pri Slovencih, Z.C., L. XXVI, 1-2, Ljubljana, 1972; 
J. PLETERSKI, Prva odločitev, 185—205; E. KARDELJ, n.d., 354—363 in dr.
65
JSDS ni bila pripravljena za borbo v novih razmerah, kar je stranko potisnilo 
na rep dogodkov v aktualni narodnostni politiki, 'ki so jo vse odločneje vodile 
meščanske sile. Stranka ni imela lastne politične zasnove in jasnega programa 
v boju za slovenske narodnostne interese in zato se je kmalu znašla v krizi, ki 
jo je povzročilo nezadovoljstvo v lastnih vrstah. Znotraj strankinega vodstva je 
prišlo do opozicije proti uradni politiki stranke, ki se je vrtela v temeljni dile­
mi: ali mora socialna demokracija še dalje vztrajati pri samostojnem razrednem 
stališču, ali pa naj se pridruži politiki zbranih meščanskih sil, ki so se počasi 
odmikale od prejšnje drobnjakarske utilitaristične politike in postavljale na­
čelne zahteve v narodni politiki, izražene v Majniški deklaraciji. Najvztrajnejši 
zagovornik politične smeri v JSDS, po kateri naj bi bila stranka samostojna in 
razredno čista, torej zunaj sodelovanja v narodnem bloku, je bil H. Tuma, 
ki je imel do X. kongresa JSDS ob koncu leta 1917 vlogo glavnega strankine­
ga ideologa.
H. Tuma in njegovi somišljeniki so načelno zavračali politično vsebino in 
značaj narodnostnega vprašanja. Pričakovali so, da ga bodo rešili zunanji de­
javniki, predvsem avstrijsko-nemška socialna demokracija. V tem smislu so 
se odrekli kakršnikoli vlogi v nacionalnem gibanju v boju proti imperializmu 
in v narodni revoluciji.60 Da v uradnem vodstvu JSDS v obdobju organizira­
nega narodnega odpora od srede leta 1917, izraženega v deklaracijskem gibanju, 
ni prišlo do spremembe v nekdanjih avstromarksističnih pojmovanjih, ki so 
želela ohraniti avstro-ogrsko državo, priča tudi resolucija o političnem polo­
žaju, sprejeta na X. kongresu JSDS. V njej so ponovili zahtevo o preureditvi 
Avstro-Ogrske na osnovah administrativne razdelitve njenega ozemlja v narod­
nostno zaokrožene enote, ki so dobile »polno pravico samoodločevanja v vseh 
kulturnih, gospodarskih, socialnih in upravnih zadevah« v federativni avstrij- 
sko-podonavski-sudetski zvezi kot gospodarski, narodnostni in politični državni 
celoti.61 Majniško deklaracijo sto na kongresu ocenili (J. Petejan) kot akt, ki se 
ni pojavil v pravem trenutku, in dvomili o možnosti njenega uresničenja.62 
Zato se je JSDS še dalje sklicevala na Tivolsko resolucijo kot na svoj samo­
stojni program, ki je bil po mnenjih te stranke boljši od Majniške deklaracije. 
Zaradi tega vodstvo JSDS ni priznalo prednosti Majniške deklaracije, ki je v 
osnovnem vprašanju — zahtevi po lastni državnosti Slovencev — presegla ti­
volsko formulo narodnostnega programa.
Opozicija proti uradnemu vodstvu JSDS s H. Tumo na čelu se je rekrutirala 
med mlajšimi kadri, t.i. »socialistično mladino«, ki je vedno bolj odločneje 
poudarjala, da je slovensko narodnostno vprašanje predvsem politično in da 
ga je treba rešiti s politično, torej državno združitvijo z drugimi jugoslovanski­
mi narodi. Opozicija je zahtevala aktivnejše sodelovanje stranke v narodni po­
litiki in v tem smislu tudi združevanje sil z meščanskimi strankami. »Socia­
listična mladina« je v okviru teh prizadevanj pridružila socialdemokratsko 
stranko deklaracijskemu in jugoslovanskemu gibanju svojega naroda, kar je
G0 J. PLETERSKI, n.d., 186—187. O političnih razmerah v Sloveniji 1917—1918, 
zlasti o razcepu v JSDS poleti in jeseni 1917 glej obširneje: D. KERMAUNER, Ivan 
Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljubljana, 1969.
61 ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, V, Beograd, 1951, 319.
62 Iz diskusije J. Petejana, prav tam, 318. V predlogu resolucije o taktiki glede 
Majniške deklaracije so zastopali naslednje stališče: »Glede deklaracije jugoslovan­
skih poslancev v državnem zboru z dne 30. maja izjavlja zbor, da jo pozdravlja 
kot prvi enotni in politični izraz združenih meščanov in kmetov za važno politično 
idejo, katero je razredno organizirano delavstvo že leta 1909. ob pravem času na 
pravem mestu ter v pravi obliki izreklo ob polni indiferentnosti vse jugoslovanske 
javnosti.« Prav tam, 321.
66
prispevalo k radikalizaciji slovenskih nacionalnih zahtev v smislu republikan­
skih in federativnih teženj in pogledov na bodočo jugoslovansko državo.
Leta 1918 je vse do konca vojne potekal proces zbliževanja vodstva JSDS z 
narodnostno akcijo meščanskih strank v boju za samostojnost in neodvisnost 
slovenskega naroda. Za zbiranje socialističnih sil ob tem programu in mobili­
zacijo širšega javnega mnenja je bilo posebnega pomena drugo znano predava­
nje Ivana Cankarja »Očiščenje in pomlajenje«, ki ga je imel 20. aprila 1918 v 
Trstu. Ob tej priložnosti je Cankar dejal, da je slovenski delavski razred pokli­
can, da reši narodnostno vprašanje, da zbere sile svojega naroda in jih vodi 
v tem boju. S svojo kritiko stališča starejših voditeljev JSDS, da je treba naj­
prej počakati na demokratizacijo in socializacijo Avstro-Ogrske in Evrope in 
šele potem govoriti o jugoslovanski državi, je Cankar podprl »socialistično mla­
dino« oziroma njena prizadevanja, da bi stranko vključila v deklaracijsko gi­
banje. Pomisleki izvršnega odbora JSDS do politike meščanskih strank v boju 
za jugoslovansko državo so postopoma plahneli — po zaslugi pritiska strankine 
levice in novih dogodkov. Potem ko je JSDS avgusta 1918 formalno zavrnila 
pristop k Narodnemu svetu (ne pa tudi sodelovanja v njegovem delu), pa je 
že na jugoslovanski socialistični konferenci 6. oktobra 1918 v Zagrebu radi­
kalno spremenila svoje stališče. Sklepi s te konference so dali prednost boju 
socialističnih sil za narodno državo, ki je pogoj za uspešen razredni boj. Stran­
ka je privolila, da bo sodelovala v Narodnem svetu v Ljubljani in Narodnem 
vijeću SHS v Zagrebu z drugimi jugoslovanskimi političnimi strankami, seveda 
v vseh tistih zadevah, ki ne nasprotujejo socialističnim načelom. Takšna opre­
delitev je odprla pot za sodelovanje JSDS pri narodni koncentraciji v sloven­
skih deželah, ki je po ustanovitvi skupne jugoslovanske države pripeljalo do 
razcepa v stranki in zlasti v »mladinskih« vrstah.03
Prevladovanje dogmatske usmeritve v vodstvu JSDS, češ da mora biti stran­
ka »čista« proletarska organizacija, pričakovanje pomoči od svetovne revolucije 
in slepa zvestoba ideji internacionalizma, ki je v praksi pomenila služenje 
avstromarksizmu, vse to je pripomoglo, da je slovenska socialna demokracija v 
odnosu do meščanskih strank odigrala podrejeno in v dobršni meri tudi ne­
gativno zgodovinsko vlogo v boju slovenskega naroda za nacionalno osvobodi­
tev in uveljavljenje v letu 1917 in 1918. Tako je slovenski delavski razred izpu­
stil prvo priložnost, da bi prevzel vlogo odločilnega revolucionarnega subjekta 
v narodnostni politiki. To vlogo je navzlic svoji objektivni moči zaradi slabosti 
strankine organizacije in dogmatskih nazorov njenega vodstva prepustil bur­
žoaziji, ki je, potem ko je prišla na oblast, z vso ostrino napadla interese slo­
venskega delavstva. Cankarjeva ideja o zgodovinskem poslanstvu slovenskega 
proletariata v boju za rešitev narodnostnega vprašanja se je uresničila šele ne­
kaj desetletij kasneje.
V širšem okviru imajo odnos slovenskega meščanskega razreda, njegovih po­
litičnih strank in skupin ter stališča socialdemokratov in nazori raznih drugih 
struj in posameznikov, ki so se v svojih temeljnih idejnih in političnih oprede-
03 J. PLETERSKI, Prva odločitev, 204—205. O teh dogodkih glej obširneje tudi 
str. 191—203. E. Redžič ocenjuje stališča voditeljev JSDS do jugoslovanskega vpra­
šanja in poudarja: »...da prvaki JSDS, tvorci in graditelji njenega koncepta reši­
tve jugoslovanskega vprašanja, rojeni v okrilju avstrijske socialdemokracije, pri 
zastavljanju in reševanju jugoslovanskega vprašanja niso mogli preseči stališče svoje 
,Mutterpartei' (stranke voditeljice) o narodnostnem vprašanju v Avstriji. Nasprot­
no, JSDS je v tej zadevi dejansko delila avstrijski koncept slovenske nacionalne 
buržoazije, s katero je skupaj delila strah pred možnostjo razkosanja Slovenije 
med Italijo in Nemčijo, če bi prišlo do razpada Avstrije.« E. REDŽIČ, n.d., 224—225. 
O stališčih JSDS do jugoslovanskega vprašanja rned vojno glej obširneje: prav 
tam, 225—245.
67
litvah vrteli v prostoru med temi tremi osnovnimi političnimi bloki, nekaj 
skupnih značilnosti v razmerju do koncepta jugoslovanskega zedinjenja in slo­
venskega narodnostnega vprašanja. Nedvomno drži, da se je jugoslovanska mi­
sel v svojem polnem političnem pomenu pojavila na slovenskih tleh šele ob 
koncu prvega in v začetku drugega desetletja 20. stoletja. Prva balkanska 
vojna in dogodki okrog nje so bili velika spodbuda za njen razvoj, torej za 
obče zbliževanje in skupnost južnih Slovanov. Slovenski narod je bil ogrožen 
z vseh strani, naj večjo nevarnost je pomenil vsekakor nemški nacionalizem, in 
to je narekovalo naravno zavezništvo Slovencev z etnično sorodnimi jugoslo­
vanskimi narodi, ki so jim grozile podobne nevarnosti. V tem je bil osnovni 
pomen obrambnega dejavnika v razvoju pogledov in želja Slovencev, usmerje­
nih k jugoslovanstvu.
Obdobje od 1903 do 1914 so zaznamovale številne in različne inačice jugo­
slovanske misli, ki so se pojavljale najpogosteje v neposredni zvezi s političnim 
dogajanjem znotraj Slovenije in bile širše povezane z dogodki v Avstro-Ogrski, 
z notranjo in zunanjo politiko te države in zlasti njenim odnosom do slovanske­
ga juga. Glavna nosilka največjega števila takšnih različnih pogledov na jugo­
slovansko vprašanje in njegovo reševanje je bila mlada generacija slovenskih 
srednješolcev in študentov, ki je šele takrat stopala na javno in politično pri­
zorišče. Zasluge za širjenje in uveljavljanje jugoslovanske misli pripadajo zla­
sti pisani besedi, predvsem tisku in publicistiki, kar priča o velikih razlikah 
v intenzivnosti, značaju in različnosti jugoslovanske usmerjenosti v slovenskih 
deželah. V osrednjih območjih Slovenije so poudarjali predvsem politično, v 
ogroženih obrobnih deželah pa so na prvo mesto postavljali kulturno vsebino 
zanimanja za jugoslovansko vprašanje. Ko je šlo za ponemčenje ali na drugi 
strani za pohrvatenje, so se teoretične opredelitve večinoma nagnile v prid 
slednjega. Tudi socialna osnova in interesi posameznih političnih skupin so po 
svoje vplivali na vsebinske posebnosti jugoslovanske misli.
V tako kratkem časovnem obdobju prvega močnejšega prodora jugoslovanske 
misli in njenega razmaha med širšimi krogi razumništva, delavskega razreda, 
dijaške in študentske mladine ter med aktivnimi pripadniki političnih strank 
v javnem življenju nasploh so v obdobju 1900—1914 dosegli mnogo — pravza­
prav največ v dotedanjem slovenskem političnem razvoju. Vendar pa so širše 
ljudske množice v tem obdobju stale ob strani tega dogajanja. Začetek prve 
svetovne vojne in vse tisto, kar je prinesla, je jugoslovansko misel v Sloveniji 
v mnogočem vrnilo na izhodišča nekdanjih nejasnih vizij in deljenih čustev. 
V obdobju 1917—1918 so v novih domačih in mednarodnih razmerah, ki jih je 
prinesel konec prve svetovne vojne, ponovno prišle na površje prejšnje dileme 
o nastanku skupne jugoslovanske države. Mlada generacija Slovencev iz libe­
ralnega, klerikalnega in socialdemokratskega tabora ter tudi zunaj teh strank, 
ki je bila dotlej nosilka jugoslovanskih idealov, se je v obdobju nastajanja 
jugoslovanske države ob koncu 1918 in v začetku 1919 razdelila v glavnem 
v dvoje osnovnih smeri: v liberalno-demokratsko in socialistično-komunistično. 
Del te mladine se je zbral tudi v novih, nastajajočih strankarskih skupinah. 
Najmanj jih je odšlo v klerikalni tabor.
Do kod so segla pojmovanja najpomembnejših .političnih strank in skupin 
v slovenski družbi o načinu reševanja jugoslovanskega vprašanja po nastanku 
Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter po znani Ženevski deklaraciji, ki je 
bila zamišljena kot začasna rešitev, se je najočitneje pokazalo ob razglasitvi 
Kraljevine SHS 1. decembra 1918. Politični boj za skupno državo med srbsko 
vlado in Narodnim vijećem SHS in samo zedinjenje sta pokazala, da je način, 
kako je bilo izpeljano, zbudil nezadovoljstvo in razočaranje v širših slojih slo­
68
venskega ljudstva. Od slovenskih strank sta se namreč SLS in JSDS uprli po­
stopku, kako je bilo zedinjenje izpeljano v režiji srbske vlade, dvornih krogov 
in liberalnih strank iz vseh jugoslovanskih pokrajin. Obe stranki sta zahtevali 
enakopravno obravnavanje vseh sodelujočih pri nastajanju skupne jugoslovan­
ske države, ki bi bilo sorodno metodi, dogovorjeni na ženevskih pogajanjih.6'1 
Toda zunanjepolitični položaj jugoslovanskih dežel, notranjepolitični položaj, 
premoč velikosrbske in liberalne buržoazije, ki se je opirala na zmagovite vo­
jaške sile, pa tudi njihova odločnost, da bodo upostavile jugoslovansko državo 
v soglasju s svojimi pogledi in interesi, so bili razlog, da je nova država zaži­
vela v znamenju nadaljevanja boja za uresničenje narodnostnih pravic večine 
narodov, ki so se v njej združili. Nacionalne buržoazije, ki so izpeljale zedinje­
nje. niso mogle ali hotele zagotoviti tudi narodnostne enakopravnosti v tej državi.
Jugoslovanska država, ki je nastala v razpletu dogodkov ob koncu prve sve­
tovne vojne, je bila ustvarjena nedvomno v znamenju zmage zaveznikov nad 
centralnimi silami in ob razpadu avstrto-ogrske monarhije. Toda odločilni dejav­
nik jugoslovanskega zedinjenja sta bili jugoslovanska misel in na njeni vsebini 
zasnovana vojaška, politična in diplomatska aktivnost. Jugoslovansko zedinjenje 
se je uresničilo po zaslugi vojaških operacij srbske in črnogorske vojske, jugo­
slovanskih dobrovoljcev, odporniških gibanj, dejavnosti jugoslovanskih izseljen­
cev, deklaracijskega gibanja, diplomatske aktivnosti Jugoslovanskega odbora 
in srbske vlade itd. — oziroma z dejavnostjo vseh etničnih in nacionalnih sub­
jektov jugoslovanskega rodu za lastno narodnostno osamosvojitev. Na nasprotni 
strani v tem boju za ustanovitev skupne jugoslovanske države so ostali poleg 
skrajno' reakcionarnih domačih krogov, predvsem ekskluzivno katoliških, samo 
deli tistih narodov, katerih neslovanske nacionalne matične dežele so ostale 
zunaj meja nove države.
Upostavitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 kot po­
sebnega državnega telesa in mednarodnega subjekta je bila izraz razpoloženja in 
želja največjega dela političnih sil v Sloveniji. Poseben prispevek pa je k na­
stanku te države dalo novo vodstvo SLS, zlasti z deklaracijskim gibanjem in nje­
govo jugoslovansko vsebino. Sodelovanje vodilnih slovenskih strank pri usta­
novitvi in delu Narodnega vijeća SHS kot najvišjega predstavniškega organa 
oblasti v Državi SHS mu je zagotovilo tudi predstavniško legitimnost na po­
gajanjih s Kraljevino Srbijo o ustanovitvi skupne jugoslovanske države 1. de­
cembra 1918. Brez te legitimnosti, torej brez obstoja Države SHS kot mednarod­
nopravnega subjekta in njene izražene volje po zedinjenju bi do tega dejanja 
lahko prišlo le v dveh oblikah, ki pa ne bi pomenili uresničenje zgodovinske 
vsebine jugoslovanske misli: z enostransko, nasilno okupacijo jugoslovanskih 
dežel, ki bi jo izpeljala Kraljevina Srbija, ali pa z uresničenjem t. i. »mini­
malnega programa« srbske vlade — torej z ustanovitvijo »Velike Srbije«.
Jugoslovanska usmerjenost in dejavnost slovenskih političnih strank, zlasti v 
letih 1917 in 1918, sta močno prispevali k uresničenju zamisli o jugoslovanskem 
državnem zedinjenju. Jugoslovanska politika Slovencev je bila sestavni del 
jugoslovanskega gibanja, ki je v večjem delu jugoslovanskih pokrajin vsebova­
lo številne prvine nacionalne meščanske revolucije. Na temeljih, težnjah in inte­
resih tega gibanja je nastala pirva skupna jugoslovanka država. Razplet dogod­
kov ob koncu prve svetovne vojne in njen izid sta omogočila, da sta jugoslo­
vanska misel in gibanje dosegla svojo prvo zgodovinsko zmago in vlogo velesil 
v procesu zedinjenja odrinila med dejavnike drugotnega pomena.
84 O stališčih slovenskih političnih strank do jugoslovanskega zedinjenja v Na­
rodnem vijeću SHS, na Ženevski konferenci in po proglasitvi Kraljevine SHS glej 
obširneje: M. ZEČEVIČ, n.d., 137—212.
69
PRVI DEL
Politično in idejno vrenje med meščanskimi 
strankami v Sloveniji 1918 — 1929
Za politično življenje in idejne tokove v Sloveniji je vstop v skupno jugoslo­
vansko državo glede na prejšnji položaj in izkušnje pomenil radikalno spre­
membo. Slovenski politični krogi niso dobro poznali in razumeli tradicije, od­
nosov in mentalitete novega okolja in zaradi tega so bili že od začetka deloma 
zmedeni in zaskrbljeni. Zlasti klerikalni tabor je bil zaskrbljen zaradi položaja 
v novih okoliščinah in takšno ozračje so poglobili še dogodki ob suspendiranju 
Ženevskega sporazuma in politika izvršenih dejstev, uveljavljena ob zedinjenju 
1. decembra 1918.
Vse tri slovenske stranke — Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska de­
mokratska stranka in Jugoslovanska socialdemokratska stranka — so prišle v 
nove družbene razmere in politične odnose v glavnem kot tradicionalne poli­
tične, idejne in organizacijske celote. Vrenje in nasprotja v njihovih vrstah, 
ki so prišla do, izraza pod vplivom revolucionarnih dogodkov doma in v svetu, 
zlasti ob koncu svetovne vojne, so napovedovala resne obračune zaradi medseboj­
nega strankarskega ugleda in boja za oblast.1 Razcep v vodstvu SLS in zmaga 
Krek-Koroščeve struje nad konservativnimi silami, ki jih je vodil dr. I. Šušter­
šič, sta samo odmaknila proces okrepljene idejne diferenciacije v tej stranki. 
Glavni boj se je razvnel zaradi programa nacionalne politike. Sodelovanje kle­
rikalcev, liberalcev in socialdemokratov v Narodnem svetu, Narodni vladi in 
Narodnemu vijeću SHS v času t. im. prevrata, porojeno v obdobju, ko se je pri­
čel odločilni boj za slovenske narodnostne interese in skupno državo, je navzlic 
ostrim tradicionalnim spopadom ustvarjalo utvaro, da obstaja drugačna, na­
cionalno konstruktivnejša perspektiva za stara stališča in odnose med temi sku­
pinami. Toda razvoj dogodkov v novi državi je kmalu drugače usmeril tok teh 
odnosov.
Na spremembe znotraj slovenskega političnega prizorišča so vplivale številne 
in različne okoliščine. Temeljnega in odločilnega pomena je bilo dejstvo, da so 
Slovenci prišli v novo in drugačno okolje kot v osnovnih elementih konstituiran 
nacionalni subjekt in da je bilo treba spričo novega položaja zgraditi ustrezno 
nacionalno, ekonomsko, kulturno in politično strategijo. V spopadih, ki so se 
v slovenski družbi vrteli okoli tega vprašanja v letih 1918—1929, so se odražala
1 A. Prepeluh poudarja, da je »politični preobrat koncem 1. 1918. (je) obe vodilni 
slovenski politični stranki, a deloma tudi socijaldemokratično stranko (tako zvane 
»starine«) presenetil; med Slovenci je zavladal pravi politični kaos, v katerem so 
avstrijsko orientirani politični vodniki izgubili glave. Veliko trpljenje v vojni, re­
kvizicije živil in živine pri kmetih, vpliv ruske revolucije, propad toliko hvalisane- 
ga in oboževanega cesarstva — vse to je vodilo slovensko delavsko ljudstvo socialno 
in politično na levo«. A. PREPELUH, Kmetski pokret med Slovenci po prvi sve­
tovni vojni, Ljubljana, 1928, 7.
73
nasprotja različnih ideoloških in političnih nazorov in interesov posameznih 
razredov in slojev ter zamisli, ki so jih ponujali kot svoje nacionalne programe.2 
Nove okoliščine, notranji in zunanji dogodki ter demokratično ozračje v novih 
povojnih, revolucionarnih časih, so ustvarjali razpoloženje za obračune s starimi 
odnosi in vlivali vero v razvoj boljših in pravičnejših razmer. To je bila osnova, 
na kateri so temeljili uspehi novih in naprednejših političnih strank. Toda slo­
venska buržoazija je tako kot meščanske sile v drugih jugoslovanskih pokraji­
nah hotela takšne želje in težnje širših ljudskih slojev izkoristiti predvsem za 
krepitev svojega položaja in ohranitev lastnih, interesov, saj se je prav takrat 
znašla v okoliščinah, ko je v nacionalnih okvirih odločala o svojem nadaljnjem 
gospodarskem in političnem vplivu.
Takšnim težnjam slovenske buržoazije so nasprotovali interesi močnejše hr­
vatske in zlasti srbske buržoazije. Slovenska buržoazija, ki tako kot hrvatska 
ni imela izkušenj pri upravljanju države, se je od začetka politično borila v 
glavnem na ravni politične teorije, medtem ko si je srbska buržoazija sočasno 
v duhu tradicionalnih izkušenj in značaja politične misli zastavila kot prvi cilj 
osvojitev vrhovne oblasti v državi, da bi prek nje nadzorovala celotno politično, 
gospodarsko in kulturno življenje družbe. Toda težnje srbske buržoazije po 
širjenju politične moči so se v novi državi kmalu znašle v nasprotnem soraz­
merju z njihovo ekonomsko močjo, in ta razlika je kmalu postala razlog velikih 
nesporazumov in spopadov. V jugoslovanskih pokrajinah iz nekdanje Avstro- 
Ogrske je bilo stanje prav nasprotno: meščanski razred je imel večjo ekonom­
sko kot politično moč.
Idejna in politična delitev slovenskega meščanskega razreda na dve osnovni 
skupini — klerikalni in liberalni tabor — je v tistem obdobju opredeljevala 
tudi celotni razvoj političnih razmer na Slovenskem in zato so bili s takšnimi 
odnosi v bližnji vzročno-posledični zvezi tudi dogodki v slovenskem delavskem 
in socialističnem gibanju ter v vseh drugih strujah in skupinah. Boj za oblast 
ie nekatere domače sile napotil k iskanju zunanjih zaveznikov in opornikov, 
kar je prinašalo nove delitve in spore in nepričakovano pripeljalo do velike 
razcepljenosti političnega življenja v tem desetletju. Namesto prejšnjih treh 
strank, ki so do 1918 predstavljale klasični trikotnik slovenskega političnega 
življenja, je v novi državi naraščalo njihovo število vse do leta 1927, ko je pri­
šlo do usihanja.
Proces novega oblikovanja strank se je v Sloveniji pričel že leta 1919, ker pa 
so bile po svoji naravi usmerjene predvsem v boj za oblast, so običajno nasta­
jale in aktivno delovale v času volitev, tako da jih je bilo v Sloveniji 1920 
sedem, tri leta zatem enajst, leta 1925 pa že štirinajst. Med volitvami v oblast­
ne odbore in Narodno skupščino 1920 se je število zmanjšalo na devet oziroma 
osem strank. Ta poudarjena politizacija slovenske družbe je bila po eni strani 
izraz nezadovoljstva množic zaradi socialnega položaja in razočaranja ob nači­
nu zedinjenja, po drugi strani pa pomeni spremljevalni pojav zaključne etape 
v procesu narodnostnega preroda Slovencev, ki se je začel z deklaracijskim gi­
banjem leta 1917. Nič manj silovito ni na idejno in politično erozijo slovenske­
ga ljudstva po letu 1918 vplival tudi posebni parlamentarni mehanizem, prene­
sen v novo državo neposredno iz tradicije političnega življenja Kraljevine 
Srbije. Metode njegovega političnega boja so bile tuje in neznane prečanskim in
2 Glej obširneje: J. PRUNK, Politične koncepcije slovenskega meščanstva v stari 
Jugoslaviji, PRISPEVKI ZA ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, 1-2, 1982, 
117—123; J. PEROVŠEK, Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samood­
ločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije 
(December 1922—april 1923), Z.Č., L. 38, 1984, št. 1-2, 8—20.
74
zlasti slovenskim strankam. V nasprotju s tradicijo in oblikami političnega 
življenja v deželah nekdanje Avstro-Ogrske je v Kraljevini SHS parlamentar­
ni mehanizem temeljil na velikem številu političnih subjektov. Predstavljale so 
jih tudi številne majhne stranke in skupine, ki so nastopale pogosto le v ob­
dobju volilnih bojev. V strukturi političnega življenja pa te stranke niso bile 
brez vpliva. Največjo pobudo za nastanek številnih majhnih političnih strank 
in skupin v Sloveniji je dala nova Samostojna kmetijska stranka, ki je s svoji­
mi uspehi dokazala, da v novih odnosih tudi manjše stranke niso brez praktič­
nih možnosti v boju za oblast.3 Takšno naglo rast strankarskega življenja v 
novi državi so poskušali nekateri sodobniki pojasnjevati z razlogi, ki so ustre­
zali njihovim razrednim in idejnim interesom. Buržoazija je intenziviranje po­
litičnega življenja pojasnjevala s širjenjem in razvojem demokracije, pripadni­
ki delavskega gibanja pa so našli odgovore v novih idejnih tokovih v svojih 
vrstah in obrambi svojih postojank pred prisilo nedemokratičnega režima in 
državo meščanskega razreda.4
1. Katoliški tabor v novih razmerah — Slovenska ljudska stranka
Zamenjava generacij v vodstvu katoliške stranke in gibanja, ki se je skrajno 
zaostrila ob jugoslovanski misli in reševanju slovenskega narodnostnega vpra­
šanja, je v klerikalne vrhove zanesla osebnosti, ki so imele več razumevanja za 
nove čase in dogodke, sočasno pa tudi realističen smisel za njihovo spremljanje 
z neposrednimi in aktualnimi političnimi sredstvi. Razvoj dogodkov ob koncu 
svetovne vojne je pri voditeljih SLS utrdil prepričanje, da pomeni težnja Slo­
vencev po jugoslovanski združitvi zunaj Avstrije uresničljiv program. Ustano­
vitev Države SHS je potrdila to dejstvo in razvnemala utvare, da bi skupno 
državo Jugoslovanov lahko vzpostavili z enakopravnimi pogajanji in jo uredili 
z demokratičnimi parlamentarnimi sredstvi. Takšno upanje, ki je temeljilo de­
loma v izkušnjah prejšnje avstro-ogrske države, torej v njenem nekdanjem 
mirnodobnem obdobju, je bilo prisotno pri vseh treh slovenskih strankah. Upale
3 Kako je nepričakovani pojav novih političnih strank in skupin v Sloveniji vpli­
val na slovenske tradicionalne stranke, priča tudi zapisek »V oporo spomina«, ki 
ga je dr. G. Žerjav zabeležil 5. januarja in 24. februarja 1920. Žerjav poudarja, da 
je pred bližnjimi skupščinskimi volitvami čutiti »silna raztrzanost v vseh vrstah, 
nezaupnost in lahko se reče: boj vseh proti vsem. To pot se bijejo med seboj ne le 
med naprednjaki, ampak mnogo bolj med klerikalci in socialisti«. Žerjav analizira 
dalje stanje v posameznih strankah (SKS, JDS, NSS, Narodni radikali) in posveča 
največ pozornosti spopadu med »starimi« in »mladimi« v liberalnem taboru, kar 
potrjuje, da je bil slednji takrat »interno« že dokaj močan. A-IZDG, Fond dr. A. 
Korošec — dr. G. Žerjav, fase. 314.
4 Nastajanje večjega števila novih strank v Sloveniji in po vsej državi je po­
skušal sociološko-teoretično pojasniti dr. Albin Ogris s svojo knjigo POLITIČNE 
STRANKE (Ljubljana, 1926). Predgovor k tej knjigi je napisal dr. A. Kramer, ki je 
širjenje strankarskega življenja v Sloveniji razlagal takole: »Strankarsko življenje 
je dobilo zlasti za nas Slovence, odkar imamo svojo državo, povsem nov pomen. 
Postali smo državni narod in šele v Jugoslaviji postajajo nam stranke: nositeljice 
državotvorne volje (v najširšem pomenu te besede) in sredstvo za udeležbo pri 
tvorbi skupne volje celega naroda, ki prihaja do izraza v državni politiki (gospo­
darski, socialni, kulturni itd.). Sentimentalno-naivni ljudje smatrajo pri nas eksi­
stenco strank za zlo, ki nam kvari mir in nas razdvaja... v demokraciji, v državi, 
v kateri je ljudska volja suverena, pa naj bo to državna republika ali monarhija, 
je strankarsko življenje funkcija, boj med strankami gibalo vsega napredka... 
Znamenje naše politične mladosti in delne nezrelosti je, da imamo preveč strank 
in da se strankarstvo le prepogosto prevrača v partizanstvo. Te nedostatke 
delimo z mnogimi mladimi in tudi starejšimi narodi«. Isto, VII-VIII.
75
so tudi, da bodo vprašanje notranje državne ureditve, torej položaj posameznih 
narodov in pokrajin do središč državne oblasti, lahko uredili v parlamentu z 
odločitvijo večine — na edini možni način za uresničenje narodnostnih progra­
mov in interesov v okvirih meščanske demokracije. Tako so mislili predvsem 
voditelji SLS, ki so v novo državo stopili praktično brez pravih zaveznikov, in 
izkazalo se je, da je bilo takšno stališče v glavnem iluzorno. To je zavrto' hitrej­
še in realnejše prilagajanje klerikalne stranke novemu političnemu položaju, in 
to je bil eden od razlogov za nadaljnjo diferenciacijo znotraj njenih vrst.
Vodstvo SLS se je težko prilagajalo novemu položaju tudi zaradi tega, ker 
ni poznalo tradicije, posebnosti in metode političnih odnosov in družbenega 
življenja v večjem delu zedinjenih jugoslovanskih dežel, zlasti Srbije, od koder 
so oblike političnostrankairskega življenja prenesli tudi v novo državo. To je 
vplivalo, da se je SLS kot formalno legitimna zastopnica slovenskega naroda 
v državni politiki, zlasti pri 'izbiri taktike, znašla na neznanih in vijugastih 
poteh političnega boja. Po drugi strani je SLS prišla v novo državo kot izpri­
čana katoliška, konservativna, klerikalna in proavstrijska, predvsem pa republi­
kansko usmerjena politična enota in zato je bila deležna nezaupanja in sumni­
čenj. Takšni »legitimaciji« v novi državi so v veliki meri botrovali tudi sloven­
ski liberalci s svojo javno in zakulisno propagando, poleg njih pa tudi vsi drugi 
centralistični in unitaristični politični krogi. Vztrajno, pogosto in napadalno so 
odrivali SLS z njenih političnih postojank in tako ovirali njeno konsolidacijo, 
sočasno pa vplivali tudi na stabilnost političnih odnosov v državi. Navzlic temu 
takšna politika v začetku ni neugodno vplivala na položaj katoliškega tabora 
v Sloveniji, torej v tisti meri, kakršno so pričakovali liberalni krogi — pred­
vsem po zaslugi delnega političnega zatišja, ki je zaradi težavnega položaja 
nove države zavladalo v prvih mesecih po 1. decembru 1918. Ta okoliščina je 
bila zelo pomembna za položaj SLS v Sloveniji in za njeno usmerjenost v no­
vem političnem okolju.5 6 Kasnejši položaj SLS je bil v veliki meri odvisen od 
razvoja odnosov med narodi v državi, torej od odnosov s političnimi strankami, 
ki so odločilno vplivale na to vprašanje.
V takšnih političnih razmerah se je vodstvo katoliške stranke balo nekaterih 
novih dejstev, ki jih je prineslo jugoslovansko zedinjenje. Na političnem po­
dročju so že v zgodnejših razmišljanjih o zedinjenju v stranki izražali upraviče­
no bojazen, da bo združitev socialnodemokratski in zlasti liberalni stranki dala 
priložnost, da bi okrepili svoj položaj v Sloveniji na račun katoliškega tabora.'5 
Strah pred pravoslavjem, tujim in neznanim verskim in kulturnim prostorom, 
ki je bil prisoten pri klerikalnih prvakih v njihovih vizijah nove jugoslovanske 
države in ki se je v predhodnem obdobju izražal tudi v odtočnih zahtevah 
glede njenega minimalnega, katoliškega obsega, se je v novi državi kazal ob 
vprašanju položaja katoliške cerkve in v njenem odnosu do srbske pravoslav­
ne dinastije Karađorđevićev. Z ustanovitvijo nove jugoslovanske države se 
je pretrgala tradicionalna in pomembna politična vez med klerikalnimi vrhovi 
SLS in katoliškimi vrhovi, dinastijo in dvorom v bivši Avstro-Ogrski, kar je 
v praksi pripeljalo' do tega, da so »zunanjo politiko« stranke, ki je bila dotlej 
v rokah cerkvenih krogov, torej škofa A. B. Jegliča, prevzeli strankin voditelj 
dr. Korošec in parlamentarni zastopniki v Beogradu.7 Vendar pa to dejstvo ni 
vplivalo na načelno lojalnost SLS do dinastije Karađorđevićev, ki je bila
5 Glej obširneje: M. Zečević, n.d., 215—217.
6 Te domneve je zabeležil škof A. B. Jeglič v svojem DNEVNIKU že 11. in 12. 
novembra 1918., ko je opozoril na možnost in nevarnost povezave slovenskih liberal­
cev s Srbijo in dinastijo Karadjordjevičev zaradi boja proti SLS v Sloveniji.
7 J. PRUNK, Škof Jeglič — politik, II. del. Kronika 3, Ljubljana, 1971, 169.
76
predvsem posledica nestabilnega zunanjega in notranjega položaja v novi drža­
vi in okrepljenega revolucionarnega razpoloženja ljudstva v mnogih krajih, 
torej strahu pred boljševizacijo in revolucionarnostjo množic.
Na osnovi številnih poročil župnikov s podeželja in po razgovorih, ki jih je 
imel v Zagrebu s F. Barcem, slovenskim liberalnim prvakom A. Kramerjem in 
polkovnikom srbske vojsken M. Pribičevićem, je škof A. B. Jeglič zapisal konec 
novembra 1918 tole: »In kdo bo ukrotil te narodne množice, ki se vedno bolj 
oklepajo boljševizma; zlasti zato, ker nimamo vojske niti na Hrvaškem niti 
v Sloveniji; vsekakor ni discipline in mobilizirani vojaki se naglo svojevoljno 
vračajo domov. Priti mora monarhija, ki ji bo načeloval Aleksander.«8 2e od 
takrat pa do uvedbe monarhodiktature leta 1929 si je vodstvo SLS nenehno 
prizadevalo, da bi se približalo dvoru in da bi se okoristilo s to zvezo. Kleri­
kalnemu taboru se je to posrečilo, kajti dvor je potreboval pogosto njegovo 
pomoč pri reševanju političnih in državnih težav.
Poleg skrbi za zaščito katoliškega gibanja in uvajanje klerikalnega »kultur­
nega« programa za razvoj Slovencev v novi državi je bilo vodstvo SLS poseb­
no zaskrbljeno zaradi bodočega gospodarskega položaja Slovenije. Že v obdob­
ju, ko je bila skupna jugoslovanska država šele slutnja, je bil v razmišljanjih 
klerikalnih prvakov prisoten strah pred bodočim spopadom pretežno agrarne­
ga slovenskega gospodarstva z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami, ki so bile 
po tej plati naravno bogatejše in bolj razvite. Klerikalni krogi v Sloveniji so 
mislili, da bi zdaleč močnejše kmetijske zmogljivosti Vojvodine, Hrvatske in 
Srbije lahko uničile slovensko vas, ki je bila temelj moči slovenskega katoli­
škega tabora. Zato je razumljivo, da se je A. Korošec med potjo v Ženevo na 
pogajanja s srbsko vlado in Jugoslovanskim odborom, v razgovoru z dr. Lazar­
jem Markovičem zanimal predvsem za gospodarska in finančna vprašanja Sr­
bije in je vztrajal pri enakovrednem pomenu gospodarskih in političnih vpra­
šanj na razgovorih o zedinjenju.9 Skrb za gospodarski položaj Slovenije in njen 
razvoj v novi državi se je nanašala predvsem na zaščito interesov klerikalnega 
kapitala, razvitega zadružnega gibanja in drugih pomembnih gospodarskih te­
meljev, na katerih je SLS skupaj z verskimi in kulturnimi ustanovami in vpli­
vom zgradila svojo prevlado. Že takrat so razmišljali o nujnosti nove usmeritve 
in prilagajanja celotnega slovenskega gospodarstva, in to vprašanje je kmalu 
postalo pomembna osnova slovenske narodnostne politike v novi državi takoj 
po njenem nastanku. V tej zvezi je slovenska klerikalna buržoazija kmalu 
spoznala, kakšno prednost pomenijo industrijske zmogljivosti Slovenije v raz­
merju do drugih jugoslovanskih pokrajin. Sklepala pa je tudi, da Slovenija ne 
bi mogla tekmovati z drugimi na področju kmetijske proizvodnje. Voditelji 
SLS so sklenili, da je treba industrijski razvoj Slovenije okrepiti, in so ta sklep 
vztrajno zagovarjali in izvajali že od začetka, čeprav so se zavedali, da tako 
večkrat zabredejo v najostrejše politične spopade. Takšna politika je krepila 
ugled stranke na domačih tleh, sočasno pa je pripomogla k hitrejšemu razvoju 
slovenskih gospodarskih zmogljivosti ter občemu gospodarskemu, socialnemu in 
kulturnemu razcvetu Slovencev.10
Politika SLS v tej smeri je vplivala tudi na razvoj same stranke. Njeni re­
zultati so pomagali, da je stranka iz versko-konservativnih okvirov prerasla 
v sodobno meščansko tvorbo, v kateri je poleg novih miselnih tokov kmalu
8 A. B. Jeglič, Dnevnik, 22. novembra 1918.
9 S. KRANJEC, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, ZC, 1, XVI, 
Ljubljana, 1962, 226.
10 Glej obširneje o gospodarskem razvoju Slovenije do 1918 oz. 1919 pri: Z.S., 
527—541; 686—696; E.J., I. izd., knj. 7, 353—370.
77
prišlo tudi do socialnega vrenja. To je sčasoma začelo spodjedati tudi njeno 
moč, položaj stranke v okviru zapletenih in ostrih spopadov v obdobju 1918 do 
1929 pa je klerikalni tabor vse močneje vodil v jugoslovanske mednacionalne 
spore.
V Kraljevini SHS se je v obdobju 1918—1929 slovensko katoliško gibanje 
s svojo politično usmeritvijo znašlo v razmerah, ki so terjale naglo prilagajanje 
programov in politike, ki so se dotlej opirali na katoličanstvo in srednjeevrop­
ske katoliške razvojne modele — zlasti na družbenogospodarskem področju. No­
va država s pravoslavno večino prebivalstva, dinastijo in prevladujočimi veli­
kosrbskimi birokratsko-vojaškimi in meščanskimi poh ti onimi silami, liberalno- 
demokratičnim duhom in protiklerikalno razpoložen ostjo je pomenila antitezo, 
torej negacijo klerikalnega koncepta družbenoekonomskega in političnega raz­
voja slovenskega naroda. Slovenski klerikalni vrhovi so se znašli v položaju, 
ko so morali braniti svojo gospodarsko, kultumo-prosvetno, versko in socialno 
organizacijo — torej praktično svoj narodnostni program — ter slovenski na­
rod, ki so ga ogrožale mednarodne pogodbe velesil po koncu prve svetovne 
vojne. V takšnih okoliščinah sta SLS in njeno najožje vodstvo poskušala prevze­
ti vlogo in obveznosti narodnega političnega vodstva in sta zato vso oblast 
osredotočila v političnem vrhu stranke in posebej v osebnosti njenega predsed­
nika A. Korošca. Takšna usmerjenost je v praktičnem političnem življenju 
odrinila v ozadje dotlej veliki vpliv cerkvenih krogov in raznih struktur stran­
kinih aktivistov ter skoraj povsem prekinila proces demokratizacije stranke v 
smislu širšega sodelovanja članstva pri oblikovanju in vodenju strankine po­
litike. Ta razvoj je povzročil nezadovoljstvo v njenih vrstah in nastanek opo­
zicije — zlasti med mlajšim razumništvom. Sočasno je prišlo tudi do osipanja 
v vrstah starejših kadrov, ki so se sporekli zaradi raznih vprašanj (na primer 
Brejc in Korošec zaradi koncepta avtonomije, Iz. Cankar itd.).
Razcep v vrstah SLS, ki je med prvo svetovno vojno pripeljal na čelo slo­
venskega katoliškega gibanja novo, mlajšo generacijo klerikalnih politikov, 
se je nadaljeval tudi po letu 1918, vendar zdaj na drugačnih idejnih in politič­
nih. osnovah. Poraz nekdanjega voditelja SLS I. Šušteršiča in njegov umik iz 
političnega življenja pred nastankom Kraljevine SHS sta pomenila tudi začetek 
konca slovenskega klasičnega klerikalizma. Generacija mlajših, katoliško us­
merjenih razumnikov, ki je kot del širšega procesa politizacije mladine v Slo­
veniji11 stopila na povojno slovensko družbeno prizorišče, je črpala iz novih 
idejnih in duhovnih tokov, ki so prihajali iz razvihrane Evrope. Obogatena z iz­
kušnjo dotlej neznanega vojnega trpljenja in uničenja, je mlada generacija 
kmalu spoznala, da so idejne in organizacijske osnove katoliške doktrine, ki 
je svoj vrhunec dosegla na IV. slovenskem katoliškem kongresu avgusta 1913, 
varljive oziroma preozke in zastarele. To razumništvo in del delavskega razreda 
iz slovenskega katoliškega tabora sta se po 1918 vse odločneje usmerjala h kr­
ščanskemu socializmu, ki se je po vojni naglo širil v mnogih evropskih deže­
lah.12 Mlade v klerikalnem taboru in tudi zunaj njega je k iskanju novih idej­
11 Glej: S. KREMENŠEK, Slovensko študentovsko gibanje 1919—1941, Ljubljana, 
1972; I. KREFT, Spomini, Maribor, in drugo.
12 Glej: J. PRUNK, Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega 
naroda, Ljubljana, 1977. Prunk poudarja: »Krščanski socializem je prizadevanje, ki 
poskuša socializem pomiriti s krščanstvom oziroma socializem utemeljiti na reli­
gioznih temeljih. Nazor nikakor ni enoten kot na primer marksizem ali podobni 
idejni nazori in nima kakih splošno priznanih teoretičnih del. Njegovim privržen­
cem sta skupna krščansko etično religiozni ideal in prepričanje, da je kapitalistični 
gospodarski sistem nezdružljiv z nauki krščanstva.« (Str. 13).
Razvoj slovenskega katoliškega gibanja po 1918 je D. Kermauner že 1. 1939 ozna­
čil kot del procesa, ki se je odvijal v katoliškem gibanju avstrijskih Nemcev in je
78
nih vsebin spodbujalo tudi nezadovoljstvo s politiko, ki jo je vodstvo »narodne« 
SLS vodilo v novi državi. Ta politika je bila polna nenadnih preobratov, ki jih 
je najpogosteje narekoval izjemno dinamičen in nepredviden razvoj odnosov, 
kar je veljalo predvsem za razmerje med hrvatskim! in srbskimi političnimi 
strankami. Mnoga politična dogajanja v novih razmerah so bila tej generaciji 
nejasna, metode boja neznane, vzroki političnih spopadov številni in pogosto 
nerazumljivi. Politični interesi in cilji, za katere se je zavzemal del mladih 
katoliških razumnikov, so prihajali v nasprotja z metodami boja vodstva kle­
rikalne stranke, ki je s stalnim taktiziranjem in dvojno politiko na črti Ljub­
ljana—Beograd poskušalo ohraniti svojo moč in prevlado katoliškega gibanja 
v Sloveniji.
Novi položaj, v katerem se je po koncu prve svetovne vojne znašla SLS, 
so označevale — kot poudarja F. Erjavec — težave in slabosti, ki so zajele 
njeno idejno in organizacijsko strukturo. V stranki so čutili pomanjkanje spo­
sobnih in izkušenih vodilnih kadrov, ki so med vojno pomrli ali pa so se 
umaknili iz političnega življenja (dr. Žitnik, Povšek, dr. Krek, dr. Šušteršič, 
Suklje, dr. Gregorič, E. Jarc, Grafenauer, Pišek, dr. Benkovič, Fon in drugi). 
V stranki je bila zlasti na začetku prava organizacijska zmeda, kajti A. Koro­
šec je bil v glavnem zunaj Slovenije, novi strankini kadri pa še niso bili trdno 
oblikovani in enotni. Ta generacija ni mogla razrešiti tradicionalnega vpraša­
nja — odsotnosti kakršnegakoli določenega slovenskega narodnostnega pro­
grama, kajti v svojih vrstah — z izjemo voditelja krščanskih socialistov dr. A. 
Gosarja — ni imela osebnosti, ki bi bila lahko dala teoretično osnovo novega 
programa SLS, kakršnega so nove razmere terjale, njeni privrženci pa pri­
čakovali. Vse to je povzročilo, da se je v SLS že od začetka kazala »popolna 
idejna zmeda« in »stalno nesoglasje« med njeno propagando in narodnimi 
težnjami, zlasti tedaj, ko je šlo za vprašanja avtonomije in »narodne enotnosti«. 
Stranka se je nenehno vrtela med centralizmom, monarhijo, republiko in 
avtonomijo.13
Osnove, na katerih je prišlo do novega spora med »mladimi« in »starimi« 
v slovenskem katoliškem taboru, so temeljile v »vse večjem razvoju Krekove 
dragocene dediščine krščanskega socializma v Sloveniji, ki je živela v po­
membni sindikalni krščanskosodalistični Jugoslovanski strokovni zvezi, torej 
v stalni opoziciji dela mladih katoliških intelektualcev proti uradnemu vodstvu 
klerikalne stranke.. .«,14 Prizadevanja klasičnega slovenskega klerikalizma, da 
bi se v tem spopadu spet krepkeje oprl na katoliško cerkev, ni bilo več 
mogoče uveljaviti na star način — ne le zaradi tega, ker ni mogel več 
obrzdati prodora novih idej v katoliške vrste, temveč prav tako spričo dejstva,
pomenil obdobje njegove modernizacije. Kermauner poudarja, da se je sodobno živ­
ljenje pri Slovencih razvijalo drugače kot pri Hrvatih in Srbih, ker so »... bili 
tesno vključeni v avstrijski socialni, politični in kulturni krog«. Slovensko meščan­
stvo zaradi svoje slabosti in konservativnosti ni moglo zavladati na vasi in tako 
je duhovništvo, ki je izkoriščalo nezadovoljstvo kmečkih množic, prevladalo v tem 
prostoru in je kmečkemu stanu ponudilo organizacijo gospodarskega in kreditnega 
zadružništva. Iz težnje, da bi katoliško gibanje ustrezalo tudi zapostavljenim ljud­
skim slojem v vaseh in mestih, se je pričela razvijati demokratična, socialno obar­
vana leva katoliška družbeno-politična ideologija, ki je v okviru SLS doživela 
velik uspeh po prvi svetovni vojni. D. KERMÄUNER, Delavsko gibanje v sloven­
skem življenju, SODOBNOST, neodvisna slovenska revija, 1., VII, Ljubljana, 1939, 
412—413.
13 F. ERJAVEC, Nastanek slovenskih političnih strank (rokopis), Warwickshire, 
1954, NUK, RO, Zapuščina II, 16/62.
14 M. MIKUŽ, Slovenski klerikalizem, 160.
79
da se je tudi Vatikan, ki je hotel zavarovati svoje interese, začel v dvajsetih 
letih opirati na totalitarne in fašistične sisteme.
Takšna usmerjenost uradne katoliške cerkve je pospešila delitev v katoli­
škem taboru, ki se je bila že začela. V Sloveniji so se pojavile razne skupine 
in struje, ki so navzlic notranji neenotnosti in nepovezanosti predstavljale 
skupno krščanskosocialistično gibanje. Poleg sindikalne JSZ, ki je združevala 
del slovenskega delavstva,15 * se je to gibanje idejno in organizacijsko razvijalo 
v okvire opozicijskih krogov mladega razumništva, dijakov in študentov, zbra­
nih v posameznih društvih in ob glasilih, po katerih so se najpogosteje tudi 
imenovali. Najbolj znani so bili križarji s svojima glasiloma Križ na gori in 
Križ, zatem akademski (študentski) Orel, akademska katoliška študentska dru­
štva, Borba, Zarja in Danica, ter razumniki, ki so se v 30-letih zbirali ob 
revijah Beseda o sodobnih vprašanjih in kasnejšemu Dejanju. Skupna značilnost 
je bil predvsem odločen boj pioti klerikalnemu vodstvu, kajti sodili so, da 
je idejna in politična dejavnost katoliške cerkve v Sloveniji in v Rimu za­
starela.10 F. Erjavec poudarja, da se to žilavo krilo »mladih« v SLS ni hotelo 
zadovoljiti z bolj ali manj opredeljenimi načeli dnevne politike, temveč je 
šlo dalje v razpravljanju o raznih aktualnih in zlasti socialnih vprašanjih.17 
V ta odpor proti uradni cerkvi so kot osnovno načelo uvrstili zahtevo, da se 
morajo cerkveni krogi neposredno zavzemati za socialno in gospodarsko 
reformo družbe, ki mora temeljiti na krščanskosocialni doktrini, v kateri 
prevladujejo verska, moralna, solidarnostna, humana, zasebnolastniška, zadruž­
na in druga načela, izpeljana iz znane enciklike papeža Leona XIII. Rerum 
novarum.18 Katoliška cerkev in mnoge klerikalne stranke niso sprejele doktrine 
krščanskih socialistov, ki je poleg drugega zagovarjala tudi misel o razrednem 
boju in razrednih interesih ter načelo dualizma med družbo in državo. Dejstvo, 
da se je pojavila v levem krilu SLS po letu 1918. je izražalo posebnosti in nove 
razmere v političnem življenju v Sloveniji.
Od septembra 1917, ko se je prvič pojavilo kot samostojni politični dejavnik 
s podpisom znane »Jegličeve izjave«, je slovensko krščanskosocialistično gi­
banje do leta 1929 delovalo v organizacijskem in praktičnem smislu v okvirih 
katoliške stranke in katoliškega gibanja. Razlike v nazorih krščanskosociali- 
stičnega delavstva in njegovih voditeljev se vse od začetka niso kazale le 
v odnosu do organizacije, značaja in vsebine slovenskega katoliškega gibanja, 
temveč tudi v pojmovanju jugoslovanskega zedinjenja in ureditve skupne 
države. Krščanski socialisti so odkrito zahtevali, da mora biti jugoslovanska 
država republika in ne monarhija,19 poudarjali so interese delavskega razreda, 
se vmešavali v notranjo politiko itd. in tako neposredno ovirali prizadevanja 
vodstva SLS, da bi ohranilo »klasični« položaj stranke v Sloveniji in ji 
zagotovilo sodelovanje v vladajočih krogih nove države. Zahteve krščanskih 
socialistov so postale še radikalnejše po volitvah novega vodstva v JSZ febru­
arja 1919 (J. Gostinčar, M. Moškerc, A. Žnidaršič), ko je prišlo do ostrega 
pritiska voditeljev SLS, ki so hoteli JSZ kot sindikalno organizacijo čim bolj 
odriniti od uradne strankine politike. Po seji vodstva SLS decembra 1920 je 
tudi širša javnost zvedela za ta spor, ki so ga dotlej skrivali v glavnem 
znotraj stranke. A. Korošec je poslal podpredsedniku stranke B. Remcu pismo,
15 Glej obširneje: M. STIPLOVŠEK, Razcepljenost strokovnega-sindikalnega gi­
banja na Slovenskem od 1918. do 1929. in prvo prizadevanje Partije za enotno de­
lavsko fronto, Pot slovenskega delavstva v delavsko enotnost. Ljubljana, 1982, 7—34.
18 M. MIKUŽ, n.n., 161.
17 F. ERJAVEC, n.n., 83.
18 J. PRUNK, n.d., 19—21.
19 NASA MOĆ, 13. decembra 1918.
80
v katerem je ostro napadel krščansikosocialistiene voditelje, ki so prek Večer­
njega lista in zdaj tudi neposredno na omenjeni seji izvršilnega vodstva SLS 
odkrito izražali nezaupanje do Koroščeve »beograjske politike«. A. Korošec 
je poudarjal, da lahko republikanska usmerjenost JSZ v trenutku, ko je po­
vsem zanesljivo, da bo nova država monarhija, pripelje le do razcepa in raz­
pada katoliške stranke in gibanja v Sloveniji. Zato je zahteval, da se je treba 
odločno postaviti po robu takšnim pojmovanjem.20
Ta napotila A. Korošca so naglo uresničili z ostrim napadom na voditelje 
JSZ v štajerskem organu SLS Straža. V širših okvirih se je v slovenski javnosti 
tako odprlo aktualno vprašanje državne ureditve v smislu monarhije ali 
republike. Iz »realnih« političnih razlogov se je SLS ob tej priložnosti raz­
glašala za monarhistično stranko, kar je znova spodbudilo spopad v njenih 
vrstah. O tem sporu so tedaj začeli obširno pisati tudi listi drugih slovenskih 
strank.21 Škof A. B. Jeglič je bil zaskrbljen zaradi tega novega razcepa v SLS 
in je 20. avgusta zapisal v svoj Dnevnik, da so »mladi« v vodstvu SLS (torej 
ljudje iz JSZ) s svojim »netaktičnim ravnanjem« povzročili »v Beogradu tisto 
sovraštvo, ki proti nam obstoja«.22 Po vrsti podatkov, ki jih je Jeglič zapustil 
v svojih zapisih, lahko sklepamo, da se je zlasti po letu 1926 posebej zavzemal 
za zmanjšanje vpliva in dejavnosti krščanskih socialistov. Ali natančneje: 
prizadeval si je, da bi pomiril sprti struji v okviru SLS in tako ohranil enotnost 
slovenskega katoliškega gibanja.
Politični radikalizaciji krščanskosocialistične organizacije v Sloveniji v prvih 
povojnih letih je sledilo tudi prizadevanje po njenem samostojnem program­
skem, idejnem in akcijskem oblikovanju. Vprašanje vloge in položaja delavcev 
v okviru SLS in v slovenski družbi nasploh je pritegnilo posebno pozornost 
krščanskosocialističnih teoretikov, med katerimi so izstopali Engelbert Besed­
njak, urednik lista Slovenec, Jože Gostinčar, znani Krekov sodelavec, Janko 
Kralj, dr. Andrej Gosar in drugi. Navzlic temu, da so zavračali sleherne zveze 
z marksistično teorijo, so bile v središču njihovih pojmovanj realne in dialek­
tične ocene, da bo Slovenija v novi državi postala industrijsko središče, kar bo 
povzročilo naglo rast slovenskega proletariata. Zato bi si lahko katoliška stran­
ka in gibanje zagotovili svojo bodočnost samo s trdno' oporo pri delavskem 
razredu. Organizacija slovenskega proletariata je bila v okviru katoliškega 
gibanja po mnenju krščanskih socialistov za SLS pomembnejša od njenega 
tradicionalnega zaveznika — slovenskega kmečkega stanu. Zato so v programu 
krščanskih socialistov aprila 1919 posebno pozornost posvetili reševanju so­
cialnega, materialnega in širšega družbenega položaja slovenskega delavskega 
razreda,23 s tem pa so napovedali obračun s tradicionalnimi, takrat že v dobršni 
meri zastarelimi pojmovanji v SLS. Ta predvsem teoretična razhajanja s kon­
20 AS, FOND BOGUMILA REMCA, Privatno A, XLVIII. Glej obširneje: M. ZE- 
CEVIC, n.d., 414—416.
21 JUTRO, 4., 8., 9. in 29. decembra 1920; NOVA PRAVDA, 18. decembra 1920; 
JUGOSLAVIJA, 21. in 23. decembra 1920., in dr.
22 A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 20. avgusta 1920.
23 Program zahteva, naj bi delavcem z zakonom določili temeljne mezde (plače), 
uvedli zanje in za njihove družine obvezno socialno zavarovanje in brezplačno 
zdravstveno zaščito, zagotovili reševanje stanovanjskega vprašanja (hiše z vrtom) 
ter njihov vpliv na prosveto in politiko, poskrbeli za zaščito vseh oblik zadružnega 
združevanja, vpeljali »državno stanovsko zastopstvo« delavcev, ukinili kapitalistično 
državo in liberalno kapitalistični red, odpravili politično in strankarsko tiranijo 
ipd., sočasno pa naj v tisku in javnosti »... dan za dnem osvetljujejo pogubni zna­
čaj Marxovega socializma in Bakuninovega komunizma ter uvajajo duh socialne 
pravičnosti«.
81
servativnim vodstvom SLS pa v praksi do 1929 niso dala vidnejših rezultatov 
pri organizacijskem razcepu klerikalnega tabora.
Prek katoliške študentske in dijaške mladine, njenih organizacij in glasil 
ter raznih drugih manifestacij in dejavnosti so se širili krščanskosocialistični 
nazori o prvenstvenem pomenu gospodarskega dejavnika v bodočem razvoju 
slovenske družbe, o neizogibni skrbi za materialno blaginjo širokih množic 
in o vrsti drugih, predvsem socialnih ukrepov, s katerimi bi morali zgraditi 
bodočo socialistično ureditev na načelih krščanske solidarnosti. »Socializem bo 
prišel. Vprašanje je le, če bo krščanski ali ne,« so poudarjali krščanski so­
cialisti24 in očitali katoliški cerkvi, katoliškim gibanjem in strankam, da ne 
opravljajo svojih dolžnosti pri organiziranju države in družbe na načelih 
krščanstva, ki ga sicer deklarativno zastopajo. Teoretični dosežki krščanskih 
socialistov v prvih letih njihovega pojava v Sloveniji niso dosegli ravni nji­
hovih pogledov na »razredni socializem« iz konca dvajsetih in začetka tride­
setih let, vendar pa so tudi s temi, še vedno radikalnimi solidarističnimi zahte­
vami navzlic odporu konservativnega klerikalnega vodstva SLS postopoma 
utirali pot za širjenje kroga svojih privržencev. Odločilnega pomena za krepitev 
krščanskih socialistov je bil odmev njihovih idej med delavstvom v okviru 
JSZ, ki se je praktično politično borilo na osnovi njihovega akcijskega pro­
grama. Vodstvo SLS je moralo del zahtev krščansikosocialističnega delavstva 
vključiti v resolucijo o socialnih vprašanjih, ki je bila sestavni del programa, 
sprejetega na strankinem kongresu aprila 1920.
Medtem ko je vodstvo SLS v svojih prizadevanjih, da bi ohranilo enotnost 
katoliškega gibanja, v katerem je še vedno tlel spor med prejšnjima gene­
racijama »starih« in »mladih«,25 pokazalo, da je pripravljeno na sodelovanje 
s krščanskosocialistično strujo, pa voditelji socialistične stranke (JSDS) niso 
želeli z njo nobenega enakopravnega dialoga, čeprav jim je bila po socialnem 
programu dosti bližja. Ze od vsega začetka je bil na obeh straneh prisoten ne­
prikrit antagonizem: krščanski socialisti so menili, da bo socialna demokracija 
propadla in da jo bodo nadomestile leve komunistične sile, socialdemokrati 
pa so krščanske socialiste omalovažujoče označevali za privesek SLS.26 Krščan­
ski socialisti praviloma -niso sodelovali v boju za izboljšanje položaja delav­
skega razreda v državi, ki so ga vodili revolucionarni sindikati in KPJ. Nji­
hova kritika Obznane -ni bila izraz solidarnosti s komunisti, temveč predvsem 
bojazen, da bo centralistični režim preganjal vse opozicijske stranke in skupine. 
Tako so imeli enaka stališča kot vodstvo klerikalne SLS, s katerim so se sicer 
resneje spopadli med bojem za rešitev ustavnega vprašanja, ko so zastopali 
republikansko ureditev države.27
24 ZORA, 1.2., Ljubljana, 1919—1920, št. 6-8, str. 76.
25 Spopad med »starimi« in »mladimi« iz časov Kreka in Šušteršiča se je ponovil 
tudi v zvezi z vrnitvijo Šušteršiča v domovino v začetku 1. 1922. O tem najdemo 
zanimive podatke v Jegličevem DNEVNIKU 1. 1922 in 1923. Jeglič je zapisal, da 
tudi A. Korošec zaradi svojega avtokratskega vladanja izgublja v stranki prijatelje 
in podporo v vodstvu SLS. »Poslanci ga ne ljubijo, ker je prevelik avtokrat. Na 
Štajerskem in pri nas izgublja zaupanje, ker vlada preveč na svojo roko. Prav 
tako je napravil dosti napak v treh mesecih, ko je delovala vlada Davidovič-Ko- 
tošec«. (A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 18. novembra 1924). Jeglič piše tudi o širšem 
spopadu znotraj vodstva SLS, o zavidanju med uglednimi voditelji zaradi položaja, 
denarja ipd. in omenja posebej B. Remca, dr. J. Brejca in dr. A. Gosarja. (Prav 
tam, 20. novembra 1924). O začetku spora v vodstvu SLS 1. 1920 glej obširneje: M. 
ZECEVlC, n.d., 411—419.
28 J. PRUNK, n.d., 57—58.
27 Glej obširneje: prav tam, 59—60; M. ZECEVlC, n.d., 413—418.
82
Svojo odločno pnoticentralistično opredelitev in odkrito sovraštvo do ideolo­
gije in politike slovenske liberalne buržoazije so krščanski socialisti potrdili 
z nepričakovanim in nenavadnim zavezništvom s komunisti okrog lista Delav­
ske novice in s t. i. Peričevo frakcijo Socialistične stranke Jugoslavije na 
občinskih volitvah konec leta 1922 v Ljubljani. Na pobudo vodstva SLS so 
krščanski socialisti s tema skupinama vzpostavili strankarsko koalicijo., znano 
kot Zveza delovnega ljudstva, s katero so hoteli preprečiti liberalcem, da bi 
z nedemokratičnimi sredstvi spet zavladali v svoji stari tradicionalni trdnjavi 
— ljubljanski občini. Tej koaliciji se je to tudi posrečilo in tako je dejansko 
izpolnila želje SLS, ki je spretno zasnovala to taktično potezo in je prek svojih 
»katoliških boljševik o v« s ponujenim komunalnim programom izkoristila 
privržence slovenskih komunistov in socialistov za obračun s svojimi glavnimi 
nasprotniki — liberalci. Za nadaljnji razvoj položaja v Sloveniji pa je bilo bolj 
kot ta praktični rezultat pomembno dejstvo, da se je — gledano z ideološko- 
politionega stališča — takrat prvič podrlo do tedaj veljavno načelo, da marksi­
stični proletariat ne more sodelovati s proletariatom, organiziranim na verski 
osnovi. Po tej plati je Zveza delovnega ljudstva napovedala kasnejše, zdaleč 
uspešnejše sodelovanje med temi navidezno nepomirljivimi silami. Uresničeno 
sodelovanje med njimi je v tridesetih letih dalo poseben pečat razvoju idejnih 
in političnih odnosov v slovenski družbi.28
Razvoj slovenskega krščansfcosoeialističnega gibanja v dvajsetih letih ozna­
čujeta v glavnem dve obdobji: prvo, za katero je značilen politični mir v 
odnosih med krščanskimi socialisti in voditelji klerikalne stranke, torej čas, 
ko je SLS s prehodom v opozicijo po sprejetju Vidovdanske ustave in veliki 
zmagi na parlamentarnih volitvah marca 1923 dosegla popolno prevlado v 
Sloveniji, in drugo, značilno po zaostritvi odnosov z vodstvom SLS do konca 
leta 1926 in v letu 1927, ki je trajalo vse do dokončnega razcepa.29 SLS je v
28 J. PRUNK, n.d., 61—69; prav tam, ZVEZA DELOVNEGA LJUDSTVA V LJUB­
LJANI ZA OBČINSKE VOLITVE DECEMBRA 1922, PRISPEVKI ZA ZGODOVINO 
delavskega gibanja, XI—XII, Ljubljana 1971—1972, 199—228. Glej tudi: ZS, 635— 
636; M. MIKUŽ, Slovenci v stari Jugoslaviji, 203. 204. O ZDL so zanimive tudi 
ugotovitve škofa A. B. Jegliča, zapisane v DNEVNIKU. V prvem zapisku (7. novem­
bra 1922) napoveduje Jeglič, da bo prišlo do sporazuma med SLS in socialnimi 
strankami, ki bi ustanovile »Zvezo delavskih strank« za občinske volitve v Ljub­
ljani, »da bi vrgle liberalno stranko, ki nima smisla za družbeno delo«. V drugem 
zapisku (13. decembra 1922) se Jeglič pritožuje zaradi ministra G. Žerjava, »sovraž­
nika cerkve«, ki je uveljavil takšen volilni postopek, da zagotavlja njegovi stranki 
volilno večino. Preseneča soglasje Jegliča k sodelovanju s komunisti, kar potrjuje, 
da so bili takrat liberalci glavni nasprotniki SLS. »Nasprotniki so besni in obtožu­
jejo nas duhovnike, da smo glasovali za komuniste,« sklepa Jeglič, očitno zado­
voljen z izidom volitev. Jeglič je 19. decembra 1922 napisal: »Slišim, da je ta nesreč­
nik (Ivan Hribar — M.Z.) nas duhovnike obtoževal v Beogradu, da smo se zdru­
žili s komunisti. Toda to je zelo zgrešeno. Edino za ljubljanske občinske volitve, 
smo se mi — SLS, Peričevi socialisti in nekateri komunisti združili ob zelo lepem 
socialnem programu in izključili kulturne, verske in politične zadeve.« Zaradi te 
zveze klerikalcev s komunisti so Jegliča Šušteršičevi pristaši obtožili v Vatikanu, 
ki pa je imel očitno razumevanje za ta »eksces«, ko je šlo za boj z liberalci. (A. B. 
JEGLIČ, Dnevnik, 20. januarja 1923.)
29 Že februarja 1926 je A. B. Jeglič obtoževal krščanske socialiste kot strujo, 
»nevarno za mladino«. V svojem DNEVNIKU je 5. februarja 1926 zapisal o tem 
naslednje: »Danes je bil zopet razgovor o nevarni struji pri naši srednješolski in 
akademski mladini. Nastopajo posebno v listu KRIŽ NA GORI, zoper vsako zu­
nanjo formalnost. Za duhovnike ne marajo. Kdor jim ne pritrdi, se ga izogibajo. 
Posebno urednik Trsoglav (F. Terseglav — M.Z.) na mladino kvarno vpliva. Do­
sleden razvoj pelje iz cerkve.
Sklenili smo v konzistorijalni seji, da pozovem cenzorje (Aleš Ušeničnik, Alf. 
Levičnik, kan. Klinar), naj pregledajo list KRIŽ NA GORI in naj po možnosti
G'
83
obdobju opozicije do centralistično-demokratskih vlad «v Beogradu širila svoje 
sile, sočasno pa so se v njenih vrstah krepile konservativne in nedemokratične 
sile, ki «niso imele posluha za napredne socialne zahteve katoliško organizira­
nega delavstva in krščanskosocialnega «razumništva. Slednje je svoje poglede 
na ureditev slovenske in jugoslovanske družbe izražalo v časopisu Socialna 
misel (1922—1927). Idejne razlike med tema skupinama so vse močneje pri­
hajale do izraza v neposrednem dialogu konservativnih ideologov SLS (A. Uše- 
ničnik, Ujčič in drugi) in teoretikov iz tabora krščanskih socialistov (A. Go­
sar, P. Terseglav, A. Tominec, E. Besednjak, F. Erjavec in drugi). Rezultat 
so bila ostra idejna in politična nasprotja.30 Poudaril sem že, da so se ta na­
sprotja znotraj klerikalnih vrst pokazala že zelo zgodaj in zato je celo škof 
A. B. Jeglič v svojem Dnevniku (20. avgusta 1922) zapisal: urednika lista Novi 
čas, ki je prav tedaj prenehal izhajati, krščanska socialista Kremžar in Terse­
glav »sta vodila svojo politiko. Prav tako sta preveč nahujskala delavce, da 
so postali predrzni. Pri nedavni, povsem nepotrebni stavki, so bili najhujši naši 
krščansko-socialistični delavci... Terseglav in Kremžar sta tudi začela cepiti 
stranko ... Zdi se mi, da sta zdaj v naši stranki dve struji, v političnem in 
socialnem pogledu. Ena je bolj monarhična, druga «pa republikanska, ena 
socialna, druga bolj socialistična z Gosarjem -na čelu.«
Že sredi leta 1924 so krščanski socialisti začeli nastopati v javnosti s tem 
imenom, 7. junija 1925 pa so imeli svoj «prvi kongres v Ljubljani. V sklepih 
tega kongresa so poudarili naslednje opredelitve: uvedba socialne pravično­
sti v družbi, proti »kapitalističnemu materializmu, iz katerega je nastal mate­
rialistični socializem in komunizem«, zahtevali so, naj bi organizacija siro­
mašnih delavskih slojev Delavske zveze prerasla v posebno politično organi­
zacijo v okviru SLS, združitev vse krščansko misleče delavske in šolske mla­
dine v organizacijo Krekove mladine — njena naloga naj bi bilo prosvetlje- 
vanje delavskega razreda, ter slednjič ustanavljanje krščanskosocialističnih 
delavskih zadrug, ki bi ekonomsko podpirale gibanje itd.31 Toda navzlic sporu 
je bilo vodstvo SLS strpno do levičarstva krščanskih socialistov, ker je raču­
nalo, da bo tako preprečilo osipanje katoliškega delavstva, ki bi utegnilo 
oditi v vrste socialistov in komunistov.32
Krščanski socialisti so prek svoje sindikalne centrale JSZ navzlic temu 
uspešno delali za ižboljšanje delovnih razmer in položaja delavcev, zbranih 
v tej organizaciji — zlasti od začetka 1925 dalje. Jeseni istega leta je JSZ začela 
volilno agitacijo za Delavsko zbornico Slovenije, ustanovljeno konec leta 1921, 
v kateri j«e bilo dotlej fcrščaniskosocialističnio delavstvo slabo zastopano. Na 
volitvah januarja 1926 je JSZ dosegla velik uspeh in se tako dokončno uvelja­
vila kot samostojen dejavnik v slovenskem delavskem gibanju. S takšnih
sporoče ordinarijatu, ki bo potem dalje postopal, da strujo zavre in omeji.« A. Uše- 
ničnik je o vsebini lista KRIŽ NA GORI napisal ostro kritiko, ki jo je SLOVENEC 
objavil 17. februarja 1926. Jeglič je konec 1. 1926 in 1927 v svojem DNEVNIKU 
obširno opisal spopad med voditelji krščanskih socialistov in načelstvom SLS (5. in 
6. decembra 1926, 8. junija 1927). Posebej je pisal o delovanju Aleša Stanovnika, 
načelnika ljubljanske organizacije JSZ.
30 Za identifikacijo programa krščanskih socialistov v slovenski javnosti sta bila 
posebno pomembna dva prispevka, objavljena v časopisu SOCIALNA MISEL, 
št. 11-12, 1. 1922.: F. TERSEGLAV, Mi in marksistični komunizem in A. GOSAR, 
Cilj in pota krščanskega socializma.
31 J. PRUNK, n.d., 72—73, PRAVICA, 11. junija 1925.
32 Dr. A. Gosar, eden od krščanskosocialističnih prvakov, za katerega so v jav­
nosti mislili, da je v sporu s »starim« vodstvom SLS, se je potožil škofu Jegliču, 
da »bil bi že odložil dela pri naši delavski stranki, toda nazaj ga drži edino le 
prepričanje, da bodo odšli med socijaliste in komuniste, pa bodo za vselej izgub­
ljeni«. A. B. Jeglič, Dnevnik, 18. novembra 1924.
84
pozicij so se krščanski socialisti začeli tudi odločneje upirati vodstvu SLS. 
Poleg vrste drobnih nesporazumov je jeseni 1926 prišlo v zvezi z napovedanimi 
volitvami za oblastne skupščine do zelo ostrega spopada med voditelji JSZ in 
SLS, ko so postavljali kandidatno listo za ljubljansko organizacijo SLS. Zaradi 
nesporazumov z vodstvom SLS, ki je znova začelo spreminjati svojo politiko 
do Beograda, kar je pomenilo, da sprejema centralistično politiko zaradi sode­
lovanja pri vladanju, se je okrepila JSZ. Jugoslovanska strokovna zveza je 
hotela ustvariti sodobno, materialno neodvisno sindikalno organizacijo, ki bi 
lahko samostojno odločala. Oktobra 1927 so na občnem zboru JSZ sprejeli 
v tem smislu tudi nova pravila organizacije in izvolili novo vodstvo.
Vendar pa ta reorganizacija in delna osamosvojitev JSZ le še ni pretrgala 
vse stike 'krščanskih socialistov s politično centralo —• Slovensko ljudsko 
stranko. Na volitvah za Narodno skupščino septembra 1927 je JSZ spet disci­
plinirano nastopila v okviru klerikalne stranke. Razcep s krščanskimi socialisti 
pa je postal neizogiben, ko se je SLS po teh volitvah povezala z reakcionarnim 
krilom radikalne stranke V. Vukičeviča in dvorom. Razcepa niso snodbuiali 
le organizacijski problemi ob osamosvajanju JSZ, temveč tudi ideini snonadi 
z mladimi razumniki in krščanskosocialističnimi delavci, ki so imeli svoie 
nazore in so se zbirali v križarskem gibanju (od 1924) in organizaciji Krekove 
mladine. Slovenski križarji so samobitno gibanje, ki je nastalo ob časooisu 
Križ na gori kot izraz odpora proti kapitalistični politiki klerikalne stranke in 
katoliške cerkvene hierarhije. Čeprav je bila njihova usmerjenost boli versko- 
reformatorska kot politična, križarji v praksi niso stali zunaj političnega do­
gajanja. Razlagali so svoje poglede na državo, narod, socialna vprašania in 
drugo ter se spuščali tudi v analizo jugoslovanske države in prek te kritike 
razlagali svoje poglede na novo slovensko družbo.33
S svojimi nazori o »novi družbi«, »novem človeku«, svetli prihodnosti nro- 
letariata ipd. so križarji izražali ideale mladega slovenskega katoliškega ra­
zumništva. ki je tavalo med SLS, krščanskimi socialisti in Krekovo mladino in 
je v celoti prihajalo iz osnovnega zaledja slovenskega katoliškega gibania. 
Krščanskosocialni časopis Socialna misel in križarski Križ na gori sta zdru­
ževala elito te mladine, ki je razpravljala o veri, marksizmu, kapitalizmu, pro­
letariatu, demokraciji in državi. Središči njenih akcij sta bila Maribor in 
Ljubljana. Neposreden spopad njihovih nazorov s konservativnimi pojmovanji 
in kompromisno politiko vodstva SLS ob koncu 1927. in v začetku 1928. leta je 
označil sočasno tudi novo obdobje v razvoju gibanja krščanskih socialistov 
v Sloveniji. Od radikalnega krščanskega solidarizma, s katerim so začeli svojo 
dejavnost neposredno po nastanku jugoslovanske države, so ob koncu prvega 
desetletja njenega obstoja obvladali krščanskosocialno doktrino in jo tudi
33 Tako je na primer B. Vodušek, ko je obravnaval slovensko narodnostno vpra­
šanje, odločno nastopal proti unitarističnemu jugoslovanstvu, vendar pa tudi proti 
avtonomističnemu konceptu SLS. »Propagiranje jugoslovanstva s strani Slovencev 
med Slovenci je neetično, dokler s strani Srbov ne bo dana podlaga za enakoprav­
nost. Samo ena pot bi bila etična: ne propagiranje med svojimi rojaki, temveč 
nasprotno med Srbi... Slovenski avtonomistični ideal je lastno politično, kulturno 
in gospodarsko življenje Slovencev, ohranitev posebnega mišljenja in čustvovanja 
in posebne tradicije. Ta ideal gradijo na krivicah in neenakopravnosti, ki jih trpi­
mo, vendar jih ne pobija z ustreznim moralnim poudarkom. Mislim, da je v bistvu 
kompromisarski... Naša notranja neenakopravnost izvira iz dejstva, da mi Slovenci 
še nismo političen narod, da še nismo načeli najvišji politični ideal ki mu to ime 
pritiče... Lastna državna oblika je za narod enak ideal kot za posameznika oseb­
na svoboda... V okviru sedanje države je edina rešitev v tem smislu federacija.« 
B. VODUŠEK, Etika in politična misel Slovencev, KRIŽ NA GORI, II, let. 1925/1926, 
št. 5-6; J. PRUNK, n.d., 85.
85
praktično uresničevali ter se tako uveljavili kot pomemben dejavnik med 
slovenskim delavskim razredom. Vendar pa ves čas tega obdobja niso mogli 
pomembneje vplivati na politiko Slovenske ljudske stranke. Njeno konserva­
tivno vodstvo je obdržalo odločilno vlogo pri uresničevanju politike katoliškega 
tabora v letih ,od 1918 do 1929.
Vrenje, do katerega je z nastopom krščanskih socialistov prišlo v SLS po 
1918, je očitno odmevalo v njeni aktualni politiki, zlasti pa je vplivalo na 
njeno celotno idejno in programsko usmerjenost. Po eni in drugi plati se je 
slovenski katoliški tabor držal konservativne usmeritve in kompromisarske 
politike, kar je zbudilo nezadovoljstvo privržencev njegovega levega krila. 
Spopad katoliške mladine s konservativnim vodstvom SLS, ki se je napovedal 
v dvajsetih letih in se je kazal v nazorih in politiki krščanskih socialistov in 
podobnih ter bližnjih skupin, se je z radikalnejšo vsebino oblikoval šele po 
monarhodiktaturi leta 1929 in v času ekonomske krize leta 1931. Očitno je mo­
ralo priti do globlje politične in ekonomske krize, ki je v temeljih omajala 
konservativnost slovenskega katoliškega tabora. Iz te krize so krščanski sociali­
sti prišli z izoblikovanimi idejnimi pogledi in političnimi zahtevami, ki so 
v osnovi vsebovali naslednje: a) jasno izražena socialistična in razredno-delav- 
ska idejna in družbenopolitična pojmovanja; b) v veliki meri sprejete marksi­
stične nazore o družbenem življenju; in c) zvestobo krščanski etiki, njenim 
moralnim okvirom in splošnim nazorom o svetu. Z odlično organizacijo, disci­
plino in vztrajnim delom so kmalu razvili praktično delo na idejnem, kultur­
nem in političnem področju na osnovi teh načel.34 Njihova dejavnost je zbujala 
pozornost.
Krščanski socialisti so v širše okvire slovenskega katoliškega gibanja za­
nesli radikalnega socialističnega duha in tako napovedali novo politično 
stališče, okrog katerega je prišlo kasneje do spopada in razcepa v gibanju in v 
katoliški stranki. Le desetletje je minilo od generacijske zamenjave v vodstvu 
slovenskega klerikalnega gibanja in že je prišlo do novega spora med »starimi« 
in »mladimi«. Medtem ko je v obračunu med konservativno Šušteršičevo in 
napredno Krek-Koroščevo strujo v začetku leta 1917 nastal razcep zaradi ne­
soglasij v pogledih na vodenje narodne politike in ob reševanju t. i. jugoslo­
vanskega vprašanja, je spor v Sloveniji ob koncu dvajsetih let med mlado 
katoliško generacijo in katoliškim vodstvom izbruhnil predvsem zaradi ne­
soglasij pri reševanju socialnih vprašanj. Iz tega razloga je bil ta spopad
34 J. Prunk, n.d., 28. O položaju krščanskih socialistov ob koncu dvajsetih let glej 
obširneje: str. 87—95. Med vsemi krščansko-socialnimi skupinami je bila najbolj 
aktivna Krekova mladina, zlasti po reorganizaciji leta 1928. Po raznih slovenskih 
krajih je prirejala socialno-politične tečaje, predavanja o socializmu, o boju delav­
skega razreda, mednarodnih delavskih organizacijah, odnosih med krščanstvom in 
socializmom itd. Krekova mladina je skrbela tudi za živahno kulturno-prosvetno 
dejavnost. Za širjenje vpliva te organizacije so bili posebno pomembni veliki tabori, 
ki so jih prirejali na odprtih prostorih. Na teh taborih so se množično zbirali in 
družili delavci in mladi katoliški razumniki. Krekova mladina je bila tesno pove­
zana z JSZ in njeno glasilo OGENJ, ki je začelo izhajati januarja 1928, je zagovar­
jalo socializem in razredni boj, torej interese slovenskega delavskega razreda, ki 
jih je moč uresničiti le tako, da delavci postanejo lastniki proizvajalnih sredstev, 
rudnikov, tovarn itd. »... Prav tako kot kmetje posedujejo svojo zemljo,« je po­
udarjala Krekova mladina v svoji propagandi. Zahtevala je razredni boj, stavke 
ipd., kar so voditelji SLS presojali kot »boljševistično orientacijo«. Zanimanje Kre­
kove mladine za neposredne materialne in življenjske probleme družbe, jih je od­
daljilo od Križarjev, ki so se ukvarjali bolj z duhovnimi problemi, kar prav tako 
ni ugajalo vodstvu SLS. Slovenski komunisti in socialdemokrati v dvajsetih letih 
niso zaupali krščanskim socialistom in so jih imeli za sestavni del SLS. Prav tam, 
93—94.
86
tudi usoden za nadaljnji obstanek katoliške stranke in gibanja v Sloveniji. 
Ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let se je ta spor naglo zaostril in 
kmalu dosegel kritično točko, razlog pa je bil v političnih odnosih v jugoslo­
vanski državi po letu 1918 in v zamenjavi generacij v vodstvu slovenskega 
katoliškega gibanja. Začetek leta 1928 je napovedal prodor mladih iz vrst 
krščanskih socialistov in škof Jeglič navzlic vsem prizadevanjem ni mogel več 
nadzorovati njihovih nastopov. Priznati je moral, da so njihovi nazori vse bolj 
»boljševiški« in »razredno bojni« in da segajo tudi v druge katoliške organi­
zacije na Slovenskem. Položaj katoliškega gibanja in stranke je bil takrat že 
tako razmajan, da je tudi Vatikan izražal zaskrbljenost zaradi dejavnosti krščan­
skih socialistov.35
Jeseni 1928, ko se je kot predsednik vlade po atentatu na hrvatske poslance 
v Narodni skupščini znašel v vrtincu osebnih in političnih nevšečnosti in celo 
v sporu z Vatikanom, je moral A. Korošec voditi spravljivo politiko do opozi­
cije znotraj slovenskega katoliškega tabora. Med razgovorom s škofom Jegličem 
v začetku novembra 1928 v Beogradu je Korošec sprejel škofov nasvet, da ne 
sme preganjati krščanskosocialnega gibanja v Sloveniji. Nasprotno — upošte­
vati ga je treba in usmerjati v interesu SLS. V tem smislu je poudaril tudi, 
da je treba materialno podpreti krekovce. Škof Jeglič je kmalu zatem poslal 
križarjem denar kot podporo za izdajanje njihovega novega lista Rast.36
Vendar pa so krščanski socialisti omahovali le krajši čas, ko je šlo za pod­
poro SLS, ki je bila takrat v vladi. Zdaleč bolj so bili zainteresirani za vstop 
v organizacijo katoliške akcije, in ko do tega ni prišlo zaradi odpora »starih« 
v vodstvu SLS, je izbruhnil odkrit spopad. V obdobju nove, poglobljene krize 
z vodstvom SLS so je razvnela posebno ostra polemika v zvezi z geslom »raz­
redni boj«. Krščanski socialisti so sprejeli to geslo iz prepričanja, da brez njega 
ne morejo pritegniti delavstva, ki se je opredelilo za boj proti kapitalizmu, 
medtem ko so cerkveni krogi in voditelji SLS sodili, da je preveč levičarsko in 
nevarno, in v zamenjavo ponujali geslo »boj delavcev za svoje pravice«.37 
Takšna očitno popustljiva usmerjenost klerikalnih voditeljev do radikalizacije 
v vrstah krščanskih socialistov pa ni mogla preprečiti, da se ne bi bili še bolj 
oddaljili od politike SLS. Krščanski socialisti so razširili svoj vpliv tudi na 
organizacijo Orel, ki je bila 6. decembra 1929 ukinjena. Trideseta leta so pri­
peljala do dokončnega razpleta tega spopada znotraj slovenskega katoliškega 
tabora.
2. Neizpolnjena pričakovanja liberalcev (JDS-SDS)
Poslednja akcija v sodelovanju med SLS in JDS (in tudi z JSDS) je bil poskus 
organiziranja protestnega zborovanja zaradi Koroške, sklicanega za 13. junij 
1919. Vojaške oblasti v Sloveniji so zborovanje prepovedale, ker so se bale 
neredov.38 Nadaljnje dogajanje v državni politiki, kriza centralne vlade, na­
35 A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 19. in 21. januarja, 2., 9. in 24. februarja, 19. marca 
in 13. julija 1928. Toda za položaj SLS v dvajsetih letih je bilo nedvomno zelo 
pomembno, da so krščanski socialisti ostali v okviru te stranke oziroma da se niso 
od nje ločili in se pridružili delavskemu gibanju, torej socialistom ali komunistom. 
Glej: GILBERT IN DER MAUR, Der Weg zur Nation, Jugoslawiens Innerpolitik 
1918—1928, Berlin, Wien, Zürich, 1938, 140.
36 A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 8. in 10. novembra 1928.
37 Isto, 1. marca 1928. Glej: J. PRUNK, Dialog med komunisti in krščanskimi 
socialisti v Sloveniji med obema vojnama, Internationales kulturhistorisches Sim­
posien, Mogersdorf, No. 11, Eisenstadt, 1981, 265—284.
38 SLOVENEC, SLOVENSKI NAROD, NAPREJ itd. — 14. junija 1919.
87
stopi socialističnih poslancev oziroma poverjenikov iz Deželne vlade Slove­
nije ter oster spopad med SLS in JDS v tej vladi39 so -kmalu povzročili dokon­
čen razid teh strank, torej konec trdnejšega »nacionalnega« sodelovanja v 
okviru klasičnega slovenskega političnega trikotnika — liberalci, socialisti in 
klerikalci. To je sočasno napovedalo tudi njihovo notranjo delitev in osipanje.
Jugoslovanska demokratska stranka, po moči druga med slovenskimi poli­
tičnimi organizacijami, je od vsega začetka vse svoje upe o politični nadvladi 
v Sloveniji vezala na nove odnose in nova politična zavezništva v Kraljevini 
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Čeprav so bili slovenski liberalci znotraj svojih 
vrst dosti bolj heterogeni kot klerikalni tabor,40 so jih njihovi idejni pogledi in 
ozki razredni interesi usmerjali k upostavljanju skupne in enotne politične 
strategije. Ta strategija je bila predvsem v zavesti, da je nujno treba zbrati 
vse sorodne politične stranke, skupine in struje, ki so se zavzemale za centrali­
stično in unitaristično državno ureditev. Tako bi po njihovem mnenju z odpravo 
narodnostnih avtonomij in njihovih političnih zastopstev ustvarili novo poli­
tično ravnotežje v Sloveniji in po vsej državi. Tako kot nekatere druge politič­
ne stranke so slovenski liberalci v novi državi končno oblikovali svoje poglede 
na reševanje socialnih in narodnostnih problemov šele v zvezi z ustavnim 
vprašanjem. Bili so glavni pobudniki za ustanovitev splošne in enotne Demo­
kratske stranke za vso državo, ki je imela svojo prvo (ustanovitveno) konfe­
renco 15. in 16. februarja 1919 v Sarajevu. Izvršni odbor liberalne JDS v 
Ljubljani je s posebno resolucijo 2. marca 1919 odobril sklepe sarajevske kon­
ference. Poslanci strank in skupin, ki so se združile v Demokratski stranki, 
so ob otvoritvi Začasnega narodnega predstavništva (PNP) ustanovili Demo­
kratski klub, v katerem se je zbralo presenetljivo veliko število 82 poslancev. 
Eden od ciljev ustanovitve DS je bila slabitev Narodne radikalne stranke, 
v Sloveniji pa je njen centralistični in monarhistični značaj pomenil odkrito 
grožnjo SLS in vsem drugim političnim skupinam, ki so nasprotovale liberal­
nemu »državnotvornemu« programu. Na osnovi sklepov političnega vodstva je 
JDS 6. februarja razglasila obnovitev »izvenstrankarske strokovne organiza­
cije« — Narodno socialne zveze, ki naj bi kot tekmica klerikalne JSZ imela 
prav tako jugoslovanski značaj.41
Ustanovitev Demokratske stranke je pomenila za odnose med liberalci in 
klerikalci novo okoliščino, ki je odločilno vplivala na njihovo dokončno ločitev 
in ostro konfrontacijo. SLS je kot napad razumela tudi poskus ustanovitve po­
sebne »Neodvisne kmečke stranke«. V Ljubljani so namreč 6. aprila 1919 
upostavili njen ustanovni odbor. Glasilo SLS Slovenec je poskus ustanovitve te 
stranke (bodoče Samostojne kmetijske stranke — SKS) ooenil kot nov mane­
ver liberalnega tabora, ki si je prizadeval, da bi prodrl na slovensko podeželje, 
temelj klerikalne moči.42 Skupna akcija SLS in JDS pri organiziranju pro­
testnega zborovanja zaradi koroškega vprašanja, napovedanega za 13. junij 
1919, ni bila resnejše znamenje izboljšanja odnosov, temveč predvsem prizade­
vanje obeh strank, da bi pred nezadovoljno slovensko javnostjo43 opravičili 
nedejavnost in premajhno skrb za Koroško.
39 Glej: M. ZECEVIĆ, n.d., 317—319.
40 O stanju v slovenskem liberalnem taboru, njegovih skupinah in strujah, o 
odnosu »mladih« in »starih«, delavskih in kmečkih skupin, torej o procesu vrenja 
v teh vrstah od 1918—1929 glej: V. MELIK, Slovenski liberalni tabor in njegovo 
razpadanje, PRISPEVKI ZA ZGOD. DEL. GIB., 1-2, 1982, 21—23.
41 M. ZECEVIC, n.d., 291—293; SLOVENSKI NAROD, 28. januarja, 21. febru­
arja in 3. marca 1919.
42 SLOVENEC, 8. aprila 1919.
43 Glej: M. ZECEVIC, n.d., 297—298.
88
Razvoj odnosov znotraj slovenskega liberalnega tabora je bil že od ustano­
vitve enotne politične stranke za vso Slovenijo' — Jugoslovanske demokrat­
ske stranke (29. in 30. junija 1918) — v znamenju spopada stare vodilne gene­
racije z mladimi strankinimi voditelji, ki so nenehno krepili svoj položaj. 
Vpliv »mladih« se je močno povečal po ustanovitvi DS po zaslugi zveze s 
Hrvatsko-srbsko koalicijo in srbskimi demokrati. Predstavniki starejše gene­
racije dr. I. Tavčar, predsednik JDS, dr. Ravnihar in dr. Triller (ki se je leta 
1921 umaknil iz političnega življenja) so strankino politiko — zlasti v odno­
sih s središči državne moči v Beogradu — mimo svoje volje in moči prepuščali 
mlajšim strankinim voditeljem dr. G. Žerjavu, dr. A. Kramerju in A. Ribni­
karju, ki so gradili svoje postojanke predvsem tako, da so se naslanjali na 
S. Pribičeviča. Takšna usmerjenost »mladih« je prinesla sodelovanje liberalcev 
v skoraj vseh vladah v letih 1919—1920 in 1921. Njihova stranka je to dejstvo 
izkoristila za krepitev svojega položaja v Sloveniji. Slovenski liberalci sio v 
volilni propagandi kot svoja programska cilja poudarjali »državni centralizem« 
in »antiklerikalizem« in so s svojimi glasovi pomembno podprli sprejetje 
centralistične Vidovdanske ustave.
Pred marčnimi volitvami 1923 je prišlo do razcepa Ravniharjeve in Žerja­
vove struje v stranki. Že prej so »mladi« dokaj dolgo nasprotovali »starim«, 
ki so držali v svojih rokah ljubljanski magistrat, strankino glasilo Slovenski 
narod in Narodno tiskarno. Prav to dejstvo je bilo poglavitni razlog nestrp­
nosti »mladih«, ki so v obdobju Davidovičeve vlade, ko je bil G. Žerjav pred­
sednik Deželne vlade za Slovenijo, A. Kramer pa minister za trgovino v zvezni 
vladi, dobili svojo tiskamo in začeli izdajati glasilo Jutro (24. avgusta 1920). 
Ta spopad je bil dejansko nadaljevanje procesa razpadanja slovenskega libe­
ralnega tabora, ki se je po tej začetni delitvi kasneje razcepil na razne stranke, 
struje in skupine. Tako je prišlo do različnih kombinacij in mešanja konceptov 
in interesov.44 Odkrita kriza je dosegla vrhunec ob koncu maja 1922 na zboro­
vanju strankinih zaupnikov v Ljubljani, kjer so Žerjava, Kramerja in druge 
obtožili, da so v korist JDS poneverili večje vsote denarja iz propagandnega 
fonda za koroški plebiscit in fonda za ustanovitev ljubljanske univerze.45 
Januarja 1923 se je JDS razcepila v Ravniharjevo krilo, ki je spet povzelo ime 
Narodno napredna stranka in je obdržalo Slovenski narod kot svoje uradno 
glasilo, in »mlade«, ki so ostali JDS s svojim listom Jutro. Sporazum med vo­
ditelji NNS in JDS o skupni volilni listi v Ljubljani v okviru t. i. Naprednega 
bloka je bil sklenjen 19. februarja, vendar je veljal samo za to priložnost in 
je prinesel le en poslanski mandat.46 Na kasnejših volitvah NNS ni več sode­
lovala z JDS.
Razcep v slovenskem liberalnem taboru je bil v veliki meri posledica spora 
med voditeljema Demokratske stranke S. Pribičevičem in Lj. Davidovičem. 
Spor se je razvnel že poprej, do izraza pa je prišel zlasti jeseni 1922, ko je
44 V. MELIK, n.n., 21—22.
45 V svojih pisnih pričevanjih s 5. januarja in 24. februarja 1920 G. Žerjav že 
takrat opisuje vso ostrino tega spopada: »Zanimivo je, kako sta se sedaj združila 
dva strupena osebna sovražnika Tavčar in Hribar, da ubijeta Žerjava. Hribar, ser­
vilno častihlepen... hoče zasluge prislužiti pri radikalih s tem, da ubije demokrate 
v Sloveniji. Pomaga mu pri tem najhujši osebni sovražnik njegov Triller, ki ga 
zaničuje kakor Tavčar, in pa plitki, breziniciativni častihlepnež Ravnihar... vidi 
se, da so H. in T. sporazumljeni za dvojno igro: v Ljubljani zajednica z revizijo 
ustave, izven nje radikali.« A-IZDG, Fond dr. A. Korošec, — dr. G. Žerjav, 
fase. 314.
46 M. MIKUŽ, n.d., 242—243; ZS, 634; M. PIVEC, n.d., 361—362; F. ERJAVEC, 
SLOVENCI, zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni gospodarski in socialni pre­
gled, Znanstvena knjižnica, 6. zvezek, Ljubljana, 1923.
89
Davidović v začetku septembra sodeloval na kongresu javnih delavcev v 
Zagrebu. Pribičevićevo prizadevanje, da predstavniki DS ne bi smeli sodelo­
vati na tem kongresu, ker so sklicatelji zahtevali revizijo ustave, je podpiral 
zlasti G. Žerjav. Po- drugi strani pa je V. Ravnihar podpiral Davidovića, ki 
je želel sodelovati na tem kongresu. Tako sta oba sodelovala na kongresu in 
Ravnihar je bil izvoljen tudi v predsedstvo z J. Smodlafco in B. Markovičem.47 
Navzlic poskusom, da bi ohranili enotnost DS, se. je po zagrebškem kongresu 
poglobil spor med S. Pribičevičem in Lj. Davidovičem. Do dokončnega razcepa 
je prišlo v trenutku, ko je Davidovičevo krilo v glavnem odboru DS dalo 
stranki v javno obravnavo načrt o uvedbi široke samouprave v državi. Na­
klonjene so mu bile tudi mnoge anticentralistične stranke in skupine, čeprav 
ga niso presojale kot dokončno rešitev. Med njimi je bila tudi SLS.48 Pred­
stavniki Federalističnega bloka, ki je nastal marca 1923 po sporazumu Hrvatske 
republikanske seljačke stranke, Jugoslovanske muslimanske organizacije in 
SLS, so z Davidovičevim krilom DS v začetku marca 1924 ustanovili t. i. 
Opozicijski blok. Izkoristiti so hoteli Davidovičevo pripravljenost za revizijo 
Vidovdanske ustave in tako zrušiti radikalsko vlado. Ustanovitev Opozicijskega 
bloka kot sporazuma proti centralističnim silam v državi je privedla tudi do 
dokončnega razcepa v DS. Svetozar Pribičevič in njegovi somišljeniki so zatem 
ustanovili Samostalno demokratsko stranko,49 ki je imela svoja oporišča v 
glavnem v pokrajinah zunaj meja stare kraljevine Srbije. SDS je z N. Pašičem 
27. marca 1924 sestavila novo vlado in S. Pribičevič je ob tej priložnosti pod­
pisal tajni politični sporazum z N. Pašičem.
Razcep, ki je segel v vrste DS, je bil predvsem izraz krize jugoslovanske 
unitaristične ideologije in centralistične državne ureditve, do katere je prišlo 
pod pritiskom okrepljenih nacionalnih gibanj v državi. Temeljna skrb jugoslo­
vanske liberalne ideologije — narodnostno vprašanje — je s krepitvijo narod­
nostnih gibanj pripeljala DS do organizacijskega razsula pa tudi do načelnih 
programskih nasprotij. Slovenska liberalna buržoazija se je večinoma opredelila 
za politiko »mladih«, kar je v praksi pomenilo centralizem, unitarizem in 
monarhijo in seveda sodelovanje v vladi na obstoječih ustavnih osnovah.
JDS je svojo centralistično usmerjenost posebno poudarjala po veliki kleri­
kalni manifestaciji na V. katoliškem shodu avgusta 1923 oziroma po sprejetju 
razčlenjenega socialnega in gospodarskega programa SLS na tem zborovanju. 
Povezovanje SLS s HSS in JMO v Federalistični blok je pomenilo nov razlog 
za strnjevanje liberalnih vrst in njihovo naslonitev na centralistične stranke, 
birokracijo in dvor. Napadi slovenskih liberalcev na klerikalni tabor zaradi 
tega političnega sodelovanja so dobili skrajno sovražne razsežnosti.50 Poleg 
običajne protiklerikalne propagande v tisku in publicistiki so liberalci v boju 
proti SLS računali zlasti na načrt razvoja enotne šolske politike in programov 
v vsej državi in na ukinitev zasebnih šol. To so zapisali tudi v svoje programe
47 B. GLIGORIJEVIČ, Demokratska stranka i politički odnosi u Kraljevini Srba, 
Hrvata i Slovenaca, Beograd, 1970, 277—283.
48 SLOVENEC, 29. decembra 1923; 5. februarja 1924.
49 Glej obširneje: B. Gligorijevič, n.d., 353—365.
50 Medsebojne obtožbe in sovraštvo je posebej poudarjal strankarski tisk, kjer je 
bilo poleg idejnih bojev tudi polno političnih podtikanj, vsakdanje propagande in 
spletkarjenja. Ta propaganda je imela velik vpliv na množice, kajti listi so imeli 
za takratne razmere lepe naklade. Liberalno JUTRO je izhajalo na primer 1. 1924 
v 18.000 do 20.000 primerkih, klerikalni SLOVENEC pa v 8500 primerkih. Toda 
klerikalni tisk je bil zdaleč močnejši, kajti poleg glavnega glasila SLS dnevnika 
SLOVENEC so izhajali še DOMOLJUB z 29.000 izvodi ter vrsta drugih listov in 
časopisov. A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 21. januarja in 13. februarja 1924.
90
in se pogosto in dejavno zavzemali za njihovo vsebino.51 Spričo takšnega pri­
tiska liberalizma, ki je resno ogrožal njegov položaj v Sloveniji, je katoliški 
tabor na prosvetnem področju poskušal okrepiti dejavnost t. i. »katoliške ak­
cije« in je branil položaj katoliške cerkve v šolah.52
Nadaljnji odnosi med »starimi«, zbranimi v NNS, in »mladimi« iz JDS so po 
razcepu tekli po ločenih poteh. Skupni pozivi ljubljanskega in mariborskega 
vodstva JDS, naj bi se stranki iz »načelnih in taktičnih razlogov« spet združili, 
so bili neuspešni, kajti načelstvo NNS se' je pripravljalo na ukinitev svoje 
stranke in priključitev k slovenskim radikalom. Na seji vodstva NNS 24. de­
cembra 1923 so že govorili o razpustitvi stranke in njeni priključitvi k Narodni 
radikalni stranki. V začetku 1924 so bili slovenski radikali že razcepljeni v 
dve struji. Prve (sekretariat Stefanoviča in Podbevška) centrala v Beogradu ni 
priznala, drugi (akcijski odbor N. Zupaniča) pa je dala mandat za nadaljnje 
vodenje radikalne strankine politike v Sloveniji. Vodja NNS Ravnihar je 
pristopil k skupini ob Akcijskem odboru in tako v kritičnem obdobju podprl 
prizadevanje NRS, da bi naredila red med svojimi slovenskimi somišljeniki. 
Tako je prepir med NNS in JDS. ki se je formalno sukal okoli ljubljanskega 
mandata, pripeljal do likvidacije NNS, njeno vodstvo pa je prestopilo v tabor 
glavnega »državnega« političnega tekmeca. Pred prvim majem 1924 so Zupanič, 
Ravnihar in Lukan v imenu novega vodstva slovenske Radikalne stranke obja­
vili razglas o združitvi NNS in NRS, to pa je med drugim povzročilo tudi raz­
pad opozicijske frakcije, zbrane ob t. i. Sekretariatu stranke slovenskih 
raidikalov.53
Obe načelstvi JDS sta kot osnovno načelo svojega programa poudarili 
»integralno zedinjenje jugoslovanskega naroda« in odobrili stališča Samostal­
noga demokratskega kluba v Narodni skupščini ter obsodili Davidovičevo zbli­
ževanje s Federalističnim blokom, za katerega sta trdili, da hoče klerikalcem 
izročiti oblast v Sloveniji.54 Opozicijski Federalistični blok je hotel s sodelo­
vanjem svojih poslancev pri delu Narodne skupščine spodnesti drugo Pašič- 
Pribičevičevo vlado, toda to je preprečil kralj Aleksander, ki je s posebnim 
ukazom pooblastil vlado, naj 27. maja razpusti Skupščino. Stranke opozicij­
skega bloka so kmalu postavile Davidovičevo vlado, ki pa je bila na oblasti 
le od 27. julija do 6. novembra 1924, ko jo je spet zamenjala Pašič-Pribičevi- 
čeva vlada, v kateri je bil tudi G. Žerjav. Tudi njej ni bilo usojeno daljše vla­
danje. Kralj jo je pooblastil, da je spet razpustila Skupščino in razpisala volitve, 
ki naj bi bile 8. februarja 1925.
Za te volitve se je JDS hotela sporazumeti z vsemi »naprednimi« strankami 
v Sloveniji. Toda SKS in NRS nista hoteli takšne volilne koalicije. Samostojni 
so hoteli nastopati sami, radikali pa so sklenili volilno zvezo z Narodno 
socialistično stranko, kar je povzročilo ponoven razcep in ustanovitev dveh 
ljubljanskih mestnih odborov NRS. Prvi je bil Ravniharjev, ki se je z NSS 
povezal v t. i. Narodno skupnost oziroma s slovenskimi Davidovičevimi pri­
vrženci v Blok bratskega sporazuma, drugi pa Zupaničev, ki se je pojavil na 
volilni listi t. i. Narodnega bloka skupaj s SDS. V mariborski oblasti je ena 
od frakcij izbrala Ravniharjevo strujo, druga pa je nastopala samostojno.
51 JUTRO, 6. novembra 1920; 1. septembra 1923; 21. februarja 1929 itd.
52 Katoliška akcija v Sloveniji je združevala naslednje »prosvetne« organizacije: 
Orle, Orlice, Žensko zvezo, starešine, akademska društva, prosvetna društva in 
Marijine kongregacije. Vodil jih je poseben odbor, v katerem so bili delegati teh 
društev.
53 Glej obširneje: M. MIKUŽ, n.d., 271—276.
54 JUTRO, 2. aprila 1924.
91
Podobne kombinacije so nastajale tudi pri drugih slovenskih strankah in 
skupinah, tako da so volitve februarja 1925 jasno pokazale, kaj so povzročili 
razni vplivi na notranje politično dogajanje v Sloveniji, V boju za oblast so se 
pojavljale presenetljive koalicije in čudne politične kombinacije ter nove 
stranke in skupine, največkrat brez kakršnihkoli obetov za uspeh ali vpliv med 
širšimi ljudskimi množicami.
Koalicija med NRS in SDS, t. i. Narodni blok, je nastopila skupno na volit­
vah leta 1925 s programom, v katerem je poudarjala utrditev in centralizacijo 
države, torej državno enotnost, ki naj bi zagotovila miren gospodarski razvoj 
v deželi. Zavračala je kakršnokoli revizijo ustave in je v praksi z vrsto ukrepov 
zboljševala položaj uradnikov in učiteljev, ker je pričakovala, da ji bodo po­
magali pri krepitvi njenega položaja. Vendar se to upanje slovenskih liberalcev 
ni uresničilo. Na februarskih volitvah 1925 so dobili le dva poslanska man­
data.55 Radikali in HSS so 18. julija 1925 postavili vlado, znano kot »vlada 
RR«, slovenski liberalci pa so s S. Pribičevićem odšli v opozicijo, kar je 
vplivalo na oblikovanje njihovih kasnejših programov.
Opozicijski položaj je terjal od slovenskega dela SDS iskanje novih part­
nerjev za politično sodelovanje, zlasti med volilnimi boji. Vendar za oblastne 
volitve 23. januarja 1927 niso našli takšnih partnerjev, izjema je bila le slabotna 
NSS. Zato so se v glavnem osamljeni, le slabotno upirali klerikalni prevladi. 
V ljubljanski oblasti je SLS dobila 40 odbornikov, SDS oziroma Napredni in 
Narodni blok pa le 6 odbornikov. V mariborski oblasti je bilo razmerje 42:6.56 
Odnose z Narodno socialistično stranko, temelječe na delnem sodelovanju že 
od konca leta 1926, so slovenski samostojni demokrati februarja 1928 uredili 
tako, da sta se stranki formalno združili. Ob tej priložnosti so poudarili, da 
imata NSS in SDS sorodne politične programe in iste cilje, ki se zrcalijo 
predvsem v zahtevah po demokraciji in socialni pravičnosti, medtem ko vidijo 
bodočnost Jugoslavije v unitaristični državni ureditvi. Ta združitev strank 
ob koncu dvajsetih let je pomenila koncentracijo liberalnih unitarističnih sil 
v slovenskem meščanskem taboru.57 Čeprav se je zdelo, da so se vrste SDS 
okrepile, pa tudi na volitvah v Narodno skupščino septembra 1927 ni bilo 
pomembnejših rezultatov. Tudi tokrat je SLS pokazala moč in dobila 20 od 
26 možnih poslanskih mest. SDS je ostala pri običajnem številu — štirih po­
slanskih mandatih. Tudi v Ljubljani, stari liberalni trdnjavi, ie ob tej prilož­
nosti prišlo do nenavadne oslabitve liberalnega položaja. Korošec je dobil 
4581, A. Kramer pa 4604 glasov.58
Liberalno-klerikalni spopad je dosegel vrhunec po atentatu na hrvatske 
poslance v Narodni skupščini, ko je Jutro 6. julija 1928 objavilo neokusno in 
neposredno obtožujočo karikaturo A. Korošca kot notranjega -ministra v času 
atentata. SLS je organizirala pravo gonjo proti SSD v Sloveniji in jo obtožila 
zaradi protinarodne in protidržavne politike. Izid tega spopada je koristil SLS. 
kajti A. Korošec je z izvolitvijo za predsednika vlade 27. julija 1928 še bolj okrepil 
položaj svoje stranke — tudi v Sloveniji. SDS, ki je bila v opoziciji, navzlic 
prilivu somišljenikov iz vrst NSS in posameznikov iz SKS ni mogla spremeniti 
neugodnega razmerja sil v korist liberalnega bloka. SDS je s propagando 
o prilagoditvi svojega programa v duhu gospodarske in socialne reforme, de­
centralizacije in depolitizacije uprave ipd. poskušala pridobiti več privržencev
53 JUTRO, 9. februarja 1925.
58 M. MIKUŽ, n.d., 349; ZS 649.
57 JUTRO, 28. februarja 1928; J. PRUNK, Meščanske koncepcije pri nacionalnem 
in socialnem vprašanju pri Slovencih v stari Jugoslaviji (rokopis), str. 12—13.
38 ZS, 651.
92
v Sloveniji, vendar brez pričakovanih rezultatov. SLS je do uvedbe motnarhio- 
diktature prevladovala kot zdaleč najmočnejša sila v celotnem slovenskem 
političnem in širšem družbenem življenju.
3. Samostojna kmetijska stranka
Tradicionalno »ravnotežje« med liberalno in klerikalno stranko v političnih 
odnosih slovenske meščanske družbe je prvič resno omajal nastop Samostojne 
kmetijske stranke. V ozračju novih političnih razmer in odnosov, ki jih je bilo 
v Sloveniji čutiti takoj po nastanku jugoslovanske države, so polmeščanski 
liberalni sloji, predvsem veleposestniki in bogatejši kmetje, poskušali ustvariti 
svoj politični vpliv na slovenskem podeželju, ki je bilo osnovno oporišče 
klerikalnega tabora. Ti sloji so v naglem širjenju kmečkih strank — zlasti v 
krepitvi HRSS na sosednjem Hrvatskem — videli priložnost za podobno zbi­
ranje kmečkih množic v Sloveniji, ki so bile nezadovoljne s svojim gospodar­
skim in političnim položajem. Svoje načrte so hoteli uresničiti s sodobnim, 
liberalnim programom. Zdelo se je, da obstajajo realne osnove za pričakovanja, 
da bo del slovenskih kmetov sprejel programe in politiko, temelječe na proti- 
klerikalizmu, torej nasprotne programom in politiki SLS.
2e v začetku leta 1919 so tudi v klerikalnem taboru vzniknile misli, da bi 
ustanovili posebno kmečko stranko zunaj SLS. Klerikalni voditelji so ta poskus 
spodrezali že pri koreninah,59 vendar pa navzlic vsem prizadevanjem niso mtogli 
preprečiti, da takšne akcije za ustanovitev kmečke stranke ne bi izpeljali 
liberalni krogi.60 Na ustanovnem kongresu 1. julija 1919 v Ljubljani sio orga­
nizirali SKS kot »neodvisno« kmečko stranko. Vse kaže, da so jo materialno 
in politično izdatno podprli slovenski liberalci, ki so želeli to stranko postaviti 
kot protiutež klerikalnemu vplivu na slovenski vasi.61 SKS so uradno regi­
strirali 26. junija 1919 pri Deželni vladi in kmalu zatem je začela izdajati tudi 
svoje glasilo — Kmetijski list.
Trditve, da je SKS nastala pod pokroviteljstvom JDS kot njena izpostava 
za delovanje na vasi, popolnoma držijo, kar se tiče njene ustanovitve, vendar 
pa je zanesljivo dokazano, da je politika te stranke že od začetka zavila v po­
vsem nepričakovano smer.62 Ko se je SKS po volitvah za Ustavodajno skupščino 
politično in organizacijsko utrdila, je začela uresničevati tudi lastno politiko. 
Njen nastop so sicer sprejeli z omalovaževanjem — tako klerikalni krogi, ki ji 
niso pripisovali nobene prihodnosti, saj so bili zaverovani v svoj trdni položaj
50 SLOVENEC, 21. februarja 1919. Takšna prizadevanja so se pokazala zlasti na 
seji vodstva SLS, ki je bila 20. februarja 1919 v Ljubljani. Škof Jeglič je o dogod­
kih na tej seji napisal naslednje: »Obstajal je namen, da bi kmalu ustanovili po­
sebno neodvisno kmečko stranko. Ustanoviti bi jo moral kmet Brodar iz Hrastja 
pri Kranju; imela bi svoj posebni list. Delavci (iz okvira SLS — M.Z.) bi tudi 
posebej nastopili in SLS bi bila razklana.« Dalje opisuje Jeglič, kako so preprečili 
ta poskus in ugotavlja, da bodo v okviru SLS delavci, kmetje in obrtniki imeli 
svoje posebne zveze, ki jih bo povezoval poseben sekretariat. A. B. JEGLIČ, Dnev­
nik, 22. februarja 1919.
60 F. Erjavec opozarja, da so med volitvami še pred prvo svetovno vojno opazili 
poskuse postavljanja raznih »samostojnih« kandidatov, ki so pripadali bogatejšim 
kmečkim slojem iz liberalnega tabora. F. ERJAVEC, n.d., 95.
61 M. MIKUŽ, n.d., 132.
62 Že na začetku, leta 1920, je dr. G. Žerjav takole ocenil obnašanje SKS: »SKS, 
ustvarjena od nas, je z uprav kmetskim egoizmom ves čas zahrbtno razbijala de­
mokratske vrste, potegnila z zajednico v Ljubljani... danes pa špekulira na nem. 
(nemške — M.Z.) glasove na deželi...« A-IZDG, Fond dr. A. Korošec — fase. 314. 
Zapisek G. Žerjava 5. januarja 1920.
93
na slovenskem podeželju,63 kot tudi JDS, ki je v javnosti očitno hotela prikriti 
svoje zakulisno botrovanje pri njenem nastanku.64 Kmalu se je izkazalo, da so 
se liberalci in klerikalci zmotili v svojih ocenah glede vloge in pomena SKS.
Že od ustanovnega kongresa dalje je SKS prek Kmetijskega lista postopoma 
seznanjala javnost s svojimi programskimi načeli in v glavnem na takšen način 
zbirala svoje privržence. Stranka je zastopala izrazito' razredno kmečko stališče 
in je po tej plati prevzela ideologijo stare liberalne stranke. Kmete je pozivala, 
naj si pomagajo sami z množičnim vključevanjem v svojo politično organiza­
cijo, za cilje svojega boja pa je razglašala ustanavljanje šol, ki bodo prilago­
jene kmečkim potrebam, zatem izboljšanje prometa, trgovine in carinske 
politike v korist agrarnih proizvajalcev, zahtevala je ukinitev agrarne reforme 
na veleposestvih, vendar pa se je sočasno zavzemala tudi za zaščito siromašnih 
kmečkih slojev s t. i. »kmečko ustavo«, torej s kmečkim stanovskim zastopni­
štvom v Narodni skupščini. Želela je »pravično« izvajanje agrarne reforme, 
tako da bi zemljo delili le tistim, ki jo obdelujejo, zahtevala pa je tudi skrajša­
nje vojaškega roka za kmete in podobne ugodnosti.
Ta še vedno dokaj nejasna idejna gledišča voditeljev SKS so označevali v 
glavnem z načeli, da stranka ne sprejema niti diktata buržoazije niti delavskega 
razreda, da spoštuje vero, če je ne zlorabljajo v politične namene, da je za 
avtonomijo Slovenije, če ne škoduje enotnosti države, in da je za monarhi­
stično ureditev pod pogojem, da bo 'kralj varoval interese kmetov.65 SKS je že 
ob svoji ustanovitvi poskušala za svoj program in organizacijo najti zaveznike 
med agrarnimi strankami v Jugoslaviji in je že od začetka tesno sodelovala 
s srbsko Zemljoradniško stranko. V Beogradu je 1. in 2. avgusta 1920 sodelo­
vala tudi na kongresu agrarnih strank Jugoslavije, vendar pa kongresnih 
sklepov o ustanovitvi enotne kmetijske stranke za vso državo niso uresničili.
Na osnovi takšnega »programa« je SKS na volitvah v Ustavodajno skupščino 
novembra 1920 dobila 21,2% glasov in 8 od skupno 38 poslanskih mest vseh 
slovenskih strank (SLS 14 poslancev, JDS 3, JSDS 6, KPJ 5, NSS 2) in postala 
tako nepričakovano najmočnejša neklerikalna stranka v Sloveniji. Na volitvah
03 SLOVENEC, 3. junija 1919.
64 Tako se je na primer liberalna DOMOVINA 6. junija 1919 čudila, ker so usta­
novitelji SKS, ki so »... še pred tednom dni bili pristaši JDS, tako rekoč čez noč 
ustanovili samostojno politično stranko. To je tem manj razumljivo, ker je slo­
venska JDS nudila predstavnikom kmetov v stranki direktno odločilen vpliv...« 
itd.
65 KMETIJSKI LIST, 17. in 21. julija 1919. in drugi; M. PIVEC, n.d., 363—364; 
M. MIKUŽ, n.d., 132; M. ZEČEVlC, n.d., 306; ZS, 631.
A. Prepeluh navaja, da je SKS že na ustanovnem kongresu izdelala svoj krajši 
program, ki je imel 19 točk (A. PREPELUH, Kmetski pokret med Slovenci, 8.) V ro­
kopisu Nastanek slovenskih političnih strank je F. ERJAVEC, o ustanovitvi SKS 
med drugim zapisal: »Za delom izobraženstva, meščanstva in malomeščanstva, ki 
ga je zajela JUGOSLAVIJA, je mladoliberalna politika kmalu pridobila tudi ono 
plast močnejših kmetov in podeželskih obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev, ki so 
v preteklosti prav tako stalno volili liberalno. Ti so začeli pred vojno nastopati pri 
raznih volitvah s »samostojnimi1 kandidaturami izven izrazito meščanske liberalne 
stranke in na Goriškem so si ustanovili 1. 1907. celo svojo lastno liberalno »Kmeč­
ko stranko1. Eden izmed voditeljev te, Mrmolja, je začel že v prvi polovici 1. 1919. 
propagirati tako liberalno kmečko stranko tudi v naši Sloveniji, češ da JDS kmete 
povsod zapostavlja. Pojavila se je že cela vrsta drugih bolj ali manj veljavnih 
kmečkih prvakov s podeželja (Drofenik, Pipan, Pucelj in drugi), katerim se je pri­
družilo tudi nekaj izobražencev — strokovnjakov s kmetijskega področja... Pred 
očmi so jim seveda lebdeli silni uspehi Radičevega kmečkega gibanja na Hrvat­
skem, vendar niso sledili njegovi destruktivni demagogiji, pač so pa začeli potem 
že naslednje leto iskati zvez s podobnim zemljoradničkim gibanjem v Srbiji.« F. 
ERJAVEC, n.d., 74—75.
94
v občinske odbore 1921. leta je SKS dobila 21 % vseh odborniških mest 
(SLS 61%, JDS 2%, JSDS 8 %, NSS 1%, KPJ 2 %).66 Voditelji SKS, ki je 
bila edina od pomembnejših slovenskih meščanskih strank brez negativne po­
litične hipoteke iz preteklosti, so od SLS in JDS samozavestno zahtevali, naj 
bi porazdelili mandate z obeh volitev v Sloveniji v razmerju 80:20 v njihovo 
korist,67 vendar jih je njihovo sodelovanje s centralističnimi strankami in 
opustitev »avtonomističnega programa« — kar se je zgodilo- prav kmalu, 
čeprav so prav zavoljo njega zbrali večino privržencev, takoj prepričalo, da 
česa takšnega sploh ne morejo pričakovati.
Naglo in presenetljivo širjenje SKS je prenehalo že v trenutku, ko je njen 
vodja Ivan Pucelj 26. marca 1921 vstopil v koalicijsko vlado N. Pašiča68 z demo­
krati in Jugoslovansko muslimansko organizacijio, zlasti pa po glasovanju za 
Vidovdansko ustavo, kjer je SKS z liberalci zastopala »slovenski« nacionalni 
interes in se strinjala z uvedbo centralizma.69 To svojo politiko in sodelovanje 
v centralističnih vladah, izstop iz Zemljoradniškega kluba in spor z Zemljo- 
radniško stranko je vodstvo SKS opravičevalo v glavnem z doseženimi manj­
šimi uspehi pri obrambi interesov slovenske (in jugoslovanske) vasi — na 
primer z izboljšanjem izvoza in omejitvami pri uvozu, znižanjem izvoznih carin, 
oprostitvijo poslovnega davka za kmete in male obrtnike, ukinitvijo nekaterih 
zakonov, ki so škodovali kmetom, zagotovitvijo cenejše koruze za pasivne 
kraje, gradnjo mostu čez Muro pri Veržeju, otvoritvijo nove kmetijske šole v 
Mariboru itd.70 Zato so voditelji SKS radi poudarjali, da je njihova stranka 
edina »gospodarska stranka« v Sloveniji.
Po zaslugi takšnih manjših uspehov in spričo sodelovanja v vladi oziroma 
oblasti SKS ni bilo dosti mar za zahtevo iz njenega »globalnega« političnega 
programa — na primer za revizijo ustave, rešitev hrvatskega vprašanja, dostop 
Slovenije do morja ipd. Zaradi osebnih ugodnosti in umetnega ohranjanja
60 M. MIKUŽ, n.d., 195, 204. IVAN KREFT poudarja v knjigi SLOVENSKO 
LJUDSKO GIBANJE 1918—1941 (str. 17), da kmečke množice, ki so bile razočarane 
zaradi politike SLS, ni pridobila Komunistična partija, kot bi lahko pričakovali, 
temveč prav SKS s svojimi demagoškimi gesli o agrarni reformi ipd.
67 M. PIVEC, n.d., 364.
88 SKS je sodelovala z mnogimi kmečkimi (zemljoradničkimi) strankami in orga­
nizacijami v državi, še posebej s Savezom zemljoradnikov. Sodelovala je tudi na 
konferenci te zveze v Sarajevu 30. aprila 1924 in je bila članica Zemljoradniškega 
poslanskega kluba. KMETIJSKI LIST, 7. maja 1924.
69 Eden od pripadnikov SKS v času njene ustanovitve je bil tudi književnik 
DR. ANTON NOVAČAN, ki je od 13. aprila 1921 delal v Ministrstvu za kmetij­
stvo in je skupaj s predstojnikom kabineta M. Štiblerjem pisal govore za mini­
stra in voditelja SKS I. Puclja. V svojem DNEVNIKU je Novačan 6. septembra 
1921 ob glasovanju za Vidovdansko ustavo zapisal naslednje: »Naši kmetijci so 
kupljeni glasovali za ustavo. Vošnjak je odšel v Prago (za poslanika kraljevstva 
SHS — M.Z.), Pucelj je minister (za kmetijstvo — M.Z.), drugi so se zredili in lepo 
oblekli. Moj cilj je bil, da pridem v zunanjo službo. Zato da bi živel v kakšnem 
kulturnem mestu in kulturni sredini. Delam na tem... zmanevrisal sem tako da­
leč, da sem prišel do Pašiča. Sprejel me je. Jaz sem pripravil zanj ... (nečitljiva 
beseda — M.Z.) ...laskavo frazo: Dozvolite mi pre svega gospodine predsedniče da 
vam izkažem moju sreču što mogu iz lica u lice gledati čoveka koji je sa svojim 
talentom, sa svojim radom a najviše sa svojim silnim karakterom stvorio (nečitlji­
vo, najbrž .Jugoslavijo' — M.Z.)«. To Novačanovo laskanje N. Pašiču ni bilo brez 
rezultata: v začetku 1924 so ga poslali v poslaništvo Kraljevine SHS v Varšavi, 
kjer je ostal še leta 1925. Svoj delež je prispevalo vsekakor tudi Novačanovo 
zbliževanje s HRSS, ki so ga radikali hoteli preprečiti. NUK, R.O., ANTON NO­
VAČAN, ZAPUŠČINA, Dnevnik, 13/63.
70 A. PREPELUH, Kmetski pokret med Slovenci, 17—18. Vodja Zemljoradniške 
stranke M. Avramovič je zaradi takšne politike napadel SKS in govoril, da je — 
kot kaže — »buržoazna stranka«.
95
stranke na oblasti so njeni voditelji popuščali režimu v teh in drugih pomemb­
nih vprašanjih — tako za Slovenijo kot vso državo — to pa je imelo negativen 
odmev med lastnimi somišljeniki in je škodovalo ugledu stranke. V Sloveniji 
so bile 18. marca 1923 skupščinske volitve, ki pa so SKS prinesle drugačne 
rezultate kot leta 1920. Stranka je dobila namreč en sam mandat. SKS je po­
skušala popraviti svoj položaj in se je znova sporazumela o združitvi s srbskimi 
zemljoradniki, ki so se z njo spopadli zdaj že v Sloveniji. Sporazum so 
sklenili 8. januarja 1924 v Zagrebu, vendar pa ni dosti pomagal samostojnim 
kmetijcem, ker sodelovanje med tema — še pred nedavnim sprtima — stran­
kama ni imelo večjega pomena. Po neuspehu na volitvah 1923. leta je SKS skle­
nila krepiti predvsem zadružne organizacije v okviru Zveze slovenskih zadrug, 
kjer je imela prevladujoč vpliv, sočasno pa je delovala tudi prek Društva 
kmečkih fantov in deklet in njegovega mesečnika Gruda. Zgodilo se je tisto, 
kar se rado pripeti v kriznih situacijah: kmalu je prišlo do razcepa v vodstvu 
SKS. Njena vidna prvaka dr. B. Vošnjaka in J. Drofenika so 6. decembra 1924 
izključili iz stranke.71
Volilnega boja leta 1925 se je SKS udeležila s svojo kandidatno listo. Njena 
izključena voditelja sta podprla liberalce iz SDS.72 Voditelji uradne SKS so se 
v svojih volilnih razglasih zavzemali za podporo kmetov, kmečkih obrtnikov, 
trgovcev, učiteljev, duhovnikov in industrijskih delavcev — vendar brez 
posebnega, pozitivnega programa, temveč le na osnovi kritike SLS. Na teh 
volitvah so dobili prav tako le en mandat, ki je pripadal voditelju stranke 
I. Puclju, kasneje članu Uzunovičeve »vlade RR« od 29. aprila do 26. decem­
bra 1926. In prav v okviru te radikalsko-radičevske koalicije je prišlo do zbli- 
žanja med SKS in HSS. Se poprej se je v začetku 1925. leta združila SKS s Pre- 
peluhovim avtonomističnim republikanskim gibanjem v Zvezo slovenskega 
kmetskega ljudstva. Njeno glasilo je postal Kmetski list. Ta list je od leta 1926 
po zgledu HSS izhajal kot glasilo SKS.73
Na oblastnih volitvah v Sloveniji je SKS nastopala skupaj s HSS in ker tudi 
tokrat ni imela jasnega programa, je volilno agitacijo gradila na obljubah o 
bodočem uspehu svoje nove kmetske zveze, ki jo je imenovala »napredna 
fronta«, ker je pričakovala, da se ji bodo pridružile tudi druge neklerifcalne 
stranke v Sloveniji. Na oblastnih volitvah 23. januarja 1927 je SKS doibila 
8 poslanskih mest.74 Na seji strankinega vodstva 20. V. 1927 v Ljubljani, pri
71 Za ilustracijo političnih razmer v Sloveniji v času marčnih volitev 1923 lahko 
služi pismo Josipa Drofenika ministru Ljubi Jovanoviču (20. marca 1923). Drofenik 
se pritožuje, ker ni več poslanec in pravi, da so morali prijatelji enotne države 
na vsej črti propasti zaradi demagoškega rovarjenja proti državni enotnosti, da 
SLS napada SKS, češ da je prodala interese Slovencev Beogradu in da skupaj 
s Srbi dela proti katoliški veri itd. »Z druge strani je prodiral Radič s svojimi 
demagoškimi frazami in osvajal zaslepljeno ljudstvo,« je zapisal Drofenik in za­
hteval od Jovanoviča in od ministra za notranje zadeve, naj proti Radiču in Ko­
rošcu uveljavijo Zakon o zaščiti države. Na koncu pisma je Drofenik poudaril, da je 
Radikalna stranka s kandidaturo M. Stojadinoviča v Sloveniji neposredno okrepila 
SLS, ki je znala to spretno izkoristiti. DASSIP — Zbirka Vojislava Jovanoviča, 
fase. 23.
72 ZS, 643. V Mariborski oblasti je pred temi volitvami poleg lista KMETSKA 
MOC SKS začela izdajati novo glasilo SEVERNA STRAŽA. Izhajalo je od 3. julija 
1924 do 8. februarja 1925.
73 A. B. Jeglič je zapisal v svojem DNEVNIKU, da sta A. Prepeluh in I. Pucelj 
zaprosila za dovoljenje, da bi se SKS pridružili tudi nekateri duhovniki, vendar 
ju je zavrnil. Pucelj si je posebej prizadeval, da bi pri Jegliču branil S. Radiča kot 
vernega katoličana. A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 2.—3. decembra 1926.
74 M. PIVEC, n.d., 365; 372. Toliko je SKS dobila v koaliciji s HSS in SKRS, 
sicer pa je sama imela samo pet mandatov. M. MIKUŽ, n.d., 349. V svojem pro­
gramu o »napredni fronti« je SKS poudarjala zahteve po najdoslednejši demokra-
96
kateri je bil navzoč tudi S. Radić, so ugotovili, da se SKS in HSS popolnoma 
strinjata v propagandnem in taktičnem oziru glede na politični in gospodarski 
položaj v državi in želita, da bi se njunemu kmečkemu gibanju pridružilo tudi 
srbsko ljudstvo. Kritizirali so seveda predvsem SLS, ni se jim pa posrečil 
sporazum s SDS pred bližnjimi skupščinskimi volitvami.75
Nov nered v politično neravnotežje v Sloveniji je zanesel znani Blejski spo­
razum med klerikalci in radikali 11. julija 1927, ko se je SLS čez noč znašla v 
taboru centralističnih strank. Na volitvah v Narodno skupščino, razpisanih za 
11. september 1927, sta se SKS in HSS ponovno povezali. Poleg običajne proti­
klerikalne propagande in napadov na centralizem so bila v njihovih razglasih 
osrednja volilna gesla boj proti korupciji in nasilju SLS ter zahteva po izena­
čenju davkov.76 Tako kot leta 1925 je stranka dobila samo en mandat, kar je 
pričalo, da se navzlic podpori S. Radiča ni izkopala iz stagnacije, v katero je 
zabredla po glasovanju za Vidovdansko ustavo. Vodstvo- stranke je slabo 
ocenilo svoje zavezništvo s HSS spričo tradicionalnega nasprotja med slovensko 
in hrvatsko buržoazijo, še posebej pa ob dejstvu, da se je HSS v tistem obdobju 
znašla v podobnem položaju. Tudi tokrat je kriza v SKS privedla do razcepa 
v njenem vodstvu. Kušar, Urek in Roškar so se s sekretarjem SDS G. Žerja­
vom dogovorili za skupen nastop in zaradi tega so jih izključili iz vodstva SKS. 
Že 11. avgusta 1927 so začeli v Celju izdajati svoj list Kmečki glasnik in v njem 
napadli voditelje SKS, da so izdali neodvisnost stranke v prid S. Radiča. 
G. Žerjav je te odpadnike iz SKS lorganiziral v okviru volilne liste, ki se je 
ponekod imenovala »Združena slovenska gospodarska lista«.77
Koalicija med SLS in NRS pa je navzlic vsemu prisilila vse slabše partnerje 
iz opozicijskega tabora k združevanju. Zbliževati so se začeli demokrati ter 
zatem tudi S. Pribičevič in Radič, ki sta 10. novembra 1927 ustanovila iz svojih 
strank Seljačko-demokratsko koalicijo (SDK), h kateri je pristopila tudi SKS. 
Od slovenskih politikov sta v glavni odbor SDK prišla G. Žerjav in I. Pucelj. 
Ob desetletnici nastanka jugoslovanske države je Kmetski list z očitnim razo­
čaranjem navajal bilanco te skupnosti. List je 28. oktobra 1928 objavil naslednje: 
»Težko bo popraviti razdejanje, ki ga je nam prineslo- zadnje desetletje... je 
pa to razdejanje za nas silno dobra, čeprav neizmerno draga šola. Ta šola 
nas je izučila, da se ne smemo nikdar več zanašati niti na brata, ampak samo 
v svojio lastno slovensko moč.«
Po uvedbi monarhodiktature, ki jo je Kmetski list 9. januarja 1929 označil 
za »novo dobo naše zgodovine«, je s številnimi manjšimi strankami, ki so kot 
samostojne organizacije izginile s političnega prizorišča, odšla tudi SKS. Z libe­
ralno stranko je SKS ostala zapisana v zgodovini kot dejavnik, ki je v poli­
tičnih odnosih v Jugoslovanski državi po njenem nastanku do 1929. negativno 
vplival na boj tistih sil, ki so se zavzemale za uresničenje slovenskih narodno­
stnih interesov in teženj v smislu svobodnega razvoja in enakopravnega polo­
žaja v federativno urejeni jugoslovanski državi.
ciji, priznanje slovenskega naroda »vobče in v tej državi še posebej«, sodelovanje 
vseh slojev pri upravljanju države na osnovi enakopravnosti — in še zlasti kmetov 
in delavcev kot narodnega jedra in nosilcev vsega narodnega materialnega in du­
hovnega življenja. KMETSKI LIST, 18. maja 1927.
75 Glej obširneje: M. MIKUŽ, n.d., 356—357.
76 KMETSKI LIST, julij-avgust, september 1927.
77 Prav tam, 27. julija 1927. M. MIKUŽ, n.d., 359. KMETSKI GLASNIK je iz­
hajal v Celju od 11. avgusta do 6. septembra 1927, urejal pa ga je I. Urek.
97
4. Slovenski republikanci, zemljoradniki in radikali
Med novimi meščanskimi političnimi strankami in skupinami, ki so se poja­
vile v Sloveniji po zedinjenju, zbujata posebno pozornost slovenski izpostavi 
Radičeve HRSS in srbske Narodne radikalne stranke. Takoj je treba poudariti, 
da sta s svojim nastopom in dejavnostjo prispevali k poživitvi obstoječih vrenj 
v slovenskem družbenem in političnem življenju v dvajsetih letih. Pašičeva 
Radikalna stranka in Radičeva HRSS sta veljali za vodilni »nacionalni« poli­
tični organizaciji dveh najštevilnejših narodov v Kraljevini SHS — Srbov in 
Hrvatov. Glede na to, da so odnosi v državi, oblikovani v znamenju troimenega 
naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev, formalno temeljili na dogovarjanju in 
sporazumevanju »političnih zastopnikov« ter narodov, so pričakovali, da bo 
medsebojno sodelovanje slonelo na njihovi enakopravnosti brez majorizacije 
večinskih narodov. Vendar v politični praksi nikoli niso uresničili teh načel. 
Igra z velikimi in majhnimi števili v podobi nacionalne hegemonije in pri­
tiskov buržoazije večjih narodov je bila vsakdanja oblika politike. To se je 
izrazito pokazalo ob sprejetju prve ustave.
Vse tri vodilne »nacionalne« politične stranke iz formule »SHS« so poizkušale 
razširiti program svojega vpliva in osvojiti zase čim več jugoslovanskega pro­
stora. Takšno politiko je posebej spodbudila ustanovitev DS z njeno jugoslo­
vansko organizacijo in programom. Neuspeli pohod voditeljev klerikalne stran­
ke v jugoslovanske pokrajine — proti Bosni in Hercegovini, Dalmaciji, Hrvatski 
in Vojvodini — se je končal pri koaliciji s Hrvatsko pučko stranko (HPS, torej 
Hrvatsko ljudsko stranko) in Bunjevsko-šokaško stranko v okviru Jugoslovan­
skega kluba. To je bil skromen rezultat akcije SLS, ki jo je z velikim intere­
som podpirala tudi katoliška cerkev.78 Pri uresničevanju svojega vpliva zunaj 
ožjih nacionalnih okolij, kjer sta delovali, sta imeli zdaleč več uspeha HRSS 
in NRS,79 vendar pa je najbolj presenetil njun prodor v slovenski politični 
prostor. Za te dve stranki, ki sta vsaka zase, zlasti HRSS,80 imeli posebne raz­
loge za širjenje svojih organizacij v Sloveniji, je bil skupen motiv tudi ures­
ničenje »jugoslovanskega vpliva«. Dokazal naj bi širši »državotvorni« značaj 
programov, saj bi ju tako sprejeli tudi zunaj njunih ožjih narodnostnih okolij. 
V medsebojnem boju sta obe stranki praviloma spremljali akcije nasprotni­
kovega tabora in si prizadevali, da bi jih najpogosteje paralizirali z istimi sred­
stvi. Radikali in radičevci v Sloveniji dotlej niso imeli tradicionalnih oporišč, 
pri organiziranju obeh strank jim je najbolj koristilo notranje razslojevanje 
obstoječih političnih skupin, ki je najprej zajelo vodstva strank in se zatem 
razširilo tudi na celotne strankarske organizacije. V takšnem položaju politič­
nega vrenja se je pojavilo za slovenske razmere nenavadno veliko število 
raznih strankarskih odpadnikov, ki so se hoteli opreti na močne stranke zunaj 
Slovenije, ker so v tem videli eno od poti za osvojitev oblasti. Pri tej oprede­
litvi jih je nedvomno spodbujala in podučila politika liberalnega tabora, še 
pomembnejša pa je bila verjetno okoliščina, da se je tudi znotraj tega tabora 
pojavila opozicija proti unitarizmu in centralizmu — vodilna skupina »mladih« 
liberalcev, zbranih ob listu Jutro.
78 Glej: M. ZEČEVIČ, n.d., 286—288; 296; 303—304; 307—308.
79 Glej obširneje: T. IŠEK, Djelatnost Hrvatske seljačke stranke u Bosni i Her­
cegovini do zavodjenja diktature, Sarajevo, 1981; poleg tega tudi razno literaturo; 
D. VUJOVIČ, Crnogorski federalisti 1918—1919, Titograd, 1981; L. RAKIĆ, Radikal­
na stranka u Vojvodini (od početka XX veka), Novi Sad, 1975, in drugo.
80 Glej obširneje o slovensko-hrvatskih odnosih do 1918: J. PRUNK, Slovenačko- 
hrvatski odnosi 1914—1918 i jugoslovensko ujedinjenje, Stvaranje jugoslovenske 
države 1918, Beograd, 1983, 268—282, in posebej literaturo, navedeno na str. 268—269.
98
V razmerah, ko se je v dvajsetih letih tudi v jugoslovanskem prostoru širila 
posebna kmečka ideologija, sanjajoča o kmetu, ki bo rešil družbene probleme 
pred socialisti in liberalci,81 so v Sloveniji ob koncu 1921. in v začetku 1922. leta 
organizirali Zemljoradniško stranko dr. A. Novačana, usmerjeno k HRSS. Sku­
pina politikov, zbrana okrog lista Naša vas, ki ga je izdajal A. Novačan, je nam­
reč izstopila iz SKS in jo obtožila, da se ukvarja le z »visoko politiko-« in ne s 
slovenskim kmetom. Zahtevala je, naj poslanci te stranke vrnejo svoje mandate 
in se pridružijo srbskemu Savezu zemljoradnikov. Ta skupina je imela opori­
šča v .Okolici Celja, Novega mesta, Brežic in Krškega, na Gorenjskem pa v oko­
lici Šenčurja pri Kranju, kjer je začela vzpostavljati svoje organizacije.82 Stran­
kin program je poudarjal, da morajo biti Srbi, Hrvati in Slovenci enoten narod 
samo »na zunaj« in da stranka ni samo politično, temveč tudi sindikalno giba­
nje kmetov in delavcev, njen cilj pa je vzpostavitev zadružne države z gospodar­
skim parlamentom.83
Ustanovitveni shod te stranke, imenovane Zemljoradniška stranka za Slo­
venijo, je bil 18. marca 1922 v Celju, udeležila pa sta se ga tudi dva delegata 
srbskega Saveza zemljoradnikov. Stranka je — z izjemo ene točke — v celoti 
sprejela program Saveza zemljoradnikov, vendar je že takrat, čeprav ustanov­
ljena kot izpostava srbskih zemljoradnikov, kazala tudi simpatije do HRSS in 
srbskih republikancev in poudarjala, da se bo lahko sporazumela tudi s komu­
nisti in socialisti, ker imajo tudi oni republikanske nazore. Vodstvo stranke se 
je 'kmalu — že 14. aprila 1922 — izreklo o svoji nadaljnji opredelitvi: poudarilo 
je, da ni sestavni del Saveza zemljoradnikov, češ da je ta stranka monarhistič­
na. Na zborovanju na Pristavi ob Sotli je 23. aprila 1922 objavila, da stranka 
spreminja svoje ime v Slovensko republikansko stranko (SRS) in da se bo bo­
rila za konfederacijo narodov »SHS«, kamor bi vključili tudi Bolgare. Ob tej 
priložnosti so ponovno poudarili, da se stranka zavzema za ureditev države na 
zadružnih osnovah, da je proti delitvi Slovenije na dve oblasti in da se bo 
zavzemala za čim tesnejše sodelovanje s HRSS. Širjenje vpliva HRSS v Slo­
venijo je povzročalo vodstvu SLS hude skrbi in prizadevalo si je, da bi ga .one­
mogočilo z vsemi sredstvi. A. Prepeluh je že takrat dobro ocenil osnovne razlo­
ge strahu SLS pred Radičevim gibanjem, »ki je bilo socialno-kmečko, politično, 
republikansko«, in je trdil, da so klerikalci za obrambo svojega položaja v 
Sloveniji »politično hitro izrabili misel avtonomije Slovenije kot agitatorično 
geslo, ki so mu primesili še versko nestrpnost in srbovstvo. To svoje novo poli­
tično geslo so v Sloveniji spretno izrabili proti naprednjakom,« zlasti pa proti 
SKS in SDS.84
Zbliževanje SRS z Radičevo HRSS, ki je vzniknilo nedvomno iz trenutne po­
litične potrebe, je tako prestrašilo vodstvo SLS, da je A. Korošec 9. maja 1922 
poslal k S. Radiču svojega zastopnika z namenom, da bi ga odvrnil od sodelo­
vanja z Novačanovimi republikanci. Radiču je obljubil, da se bo SLS kmalu 
razglasila za republikansko stranko in pristopila v blok s HRSS. To posredo­
vanje je očitno spodletelo, kajti A. Novačan je že 12. maja sklenil sporazum 
s S. Radičem, ki je takoj zatem poslal Slovencem posebno sporočilo, v katerem 
svetuje, naj ustanovijo svojo samostojno republikansko stranko, ki bo temeljila
81 Glej: V. MELIK, Kmečko vprašanje v evropskem in panonskem prostoru v 
času 1919—1929. (Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij, Modinci, Maribor, 1981), 
13 zvezek
82 M. MIKUŽ, n.d., 224—225; J. Perovšek, n.n. 20—26.
83 NAŠA VAS, 16. marca 1922; A. PREPELUH, Kmetski pokret med Slovenci, 
20—21.
84 A. PREPELUH, n.d., 23.; D. KERMAUNER, ALBIN PREPELUH-ABDITUS, 
NJEGOV IDEJNI RAZVOJ IN DELO, Ljubljana, 1938, 549—551.
99
na enaki »človeški in kmečki osnovi-« kot HRSS. Radičeva spomenica poudarja 
dalje, naj bi stranki imeli stalne stike in da bi se njuni predstavniki udeleževali 
sej obeh vodstev, ko pa bi prišel čas, bi se Slovenci in Hrvati sporazumeli tudi 
s katero od sorodnih srbskih strank. Novačanovo gibanje se je zdelo nevarno 
tudi oblastem, ki so prepovedale izhajanje lista Naša vas. Toda Novačan je 2. 
decembra 1922 začel izdajati list Republikanec, v katerem je 7. decembra iste­
ga leta predložil tudi celovito reformo slovenskega jezika po načelu »piši kot 
govoriš« (z majhnimi razlikami, na primer: veroval — verovao ipd.). Tako je 
ta list odtlej tudi pisal v tem čudnem žargonu.85 86 Za občinske volitve v Ljublja­
ni oktobra 1922 je NRS s SKS glasovala za listo Jugoslovanske zajednice, ki je 
dobila skupno 2.917 glasov in 8 odborniških mandatov.
Med predvolilno agitacijo za skupščinske volitve 18. marca 1923 je nepriča­
kovano prišlo do spora med SRS in HRSS zaradi sestavljanja kandidatnih list. 
Namesto napovedanega S. Radiča sta na shod slovenskih republikancev v Celju 
7. januarja 1923 prišla dva njegova odposlanca, ki sta zahtevala skupno listo 
SRS in HRSS za Slovenijo.80 Nosilec te liste za Štajersko je bil V. Maček, HRSS 
pa je brezpogojno zavrnila skupne slovensko-hrvatske liste na Hrvatskem. 
Vodstvo Radičeve stranke je s tern preočitnim patronatskim obnašanjem raz­
krilo izključni interes S. Radiča, da bi svoj vpliv razširil na Slovenijo in pred­
vsem na Štajersko.87 Vodja SRS A. Novačan je ob tem ostro reagiral. Radičeva 
odposlanca sta praznih rok zapustila razgovore in A. Novačan je nastopil kot 
edini kandidat slovenskih republikancev.88 V volilnem razglasu je SRS zahte­
vala politično, kulturno in gospodarsko svobodo Slovencev in njihovo suvere­
nost v zvezni republiki Jugoslaviji. V tem duhu je stranka zahtevala tudi re­
vizijo Vidovdanske ustave.89
Spor med SRS in HRSS je potrdil, da je pomenilo njuno kratkotrajno in ne­
iskreno sodelovanje le boj za oblast, ki ni imel ničesar skupnega z idejo in in­
teresi kakšnega enotnega slovensko-hrvatskega kmečkega gibanja. Da ni imelo 
nobene prihodnosti, je pokazala tudi samostojna kandidatna lista HRSS, ki jo 
je S. Radič za te volitve postavil na Štajerskem. Volilni rezultati so 18. marca 
1923 potrdili dejstvo, da Radič navzlic vztrajnemu prizadevanju ni mogel pro­
dreti med slovenske volivce, čeprav tudi drži, dia so oblasti preprečevale njego­
vo dejavnost v Sloveniji.90 V Sloveniji je HRSS dobila 10.186 glasov ali 5,76%
85 M. MIKUŽ, n.d., 225—226.
86 REPUBLIKANEC je 4. januarja 1923 na ves glas slavil prihod S. Radića: »Ko 
stopaš prvič na slovenska tla kot gost Slovenske republikanske stranke kmetov in 
delavcev, znaj, ti veliki graditelj in bojevnik za kmečke pravice, da ti trepče na­
sproti tisoč in tisoč src naših slovenskih kmetov brez razlike strank.«
87 S. Radič je imel dokaj šen vpliv tudi v mariborskem občinskem svetu — sam 
ali v zvezi z drugimi manjšimi strankami (NSS, SKS, SRS). O tem pričajo ZAPIS­
NIKI SEJ MESTNEGA SVETA IN OBČINSKEGA SVETA 1921—1929 v Pokrajin­
skem arhivu Maribora (PAM).
88 A. NOVAČAN je v listu REPUBLIKANEC 1. marca 1923 takole obrazložil 
bistvo spora: »Jaz Radiča visoko cenim, toda nočem, da bi bil Radič moj vladar, 
jaz pa njegov lakaj. Zvezo s Hrvati da in vedno, pod jarem pa nikdar in nikomur 
več, tudi pod hrvatski jarem ne!« M. Mikuž, n.d., 224.
89 REPUBLIKANEC, 8. marca 1923. Ta list je prenehal izhajati pred volitvami, 
poslednja številka (16) je izšla 15. marca 1923.
90 Na Hrvatskem in tudi drugod so oblasti spremljale in ovirale dejavnost S. 
Radiča in njegove stranke vse do sporazuma z radikali leta 1925. Poverjeništvo za 
notranje zadeve Slovenije je v svojem poročilu za leto 1922 (št. 1109/22), poslanem 
Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu, napisalo v zvezi s S. Radičem nasled­
nje: »Kar se tiče Radičeve propagande, se ne dopusti nobeden Radičev shod na 
slovenskem ozemlju in tudi nobeden drugi javni nastop Radičevih somišljenikov. 
Prihod Radičev v Slovenijo se naj strožje nadzira. Faktično je ostala Slovenija od
100
in dva poslanska mandata. SRS je dobila 1.461 glasov oziroma O,8°/o,91 in ostala 
brez poslanskega mandata, kar je dokazovalo, da ji ni uspelo resneje razširiti 
svoje organizacije in vpliva.
Prepričljiva zmaga SLS na teh volitvah je omogočila A. Korošcu, da je 
uresničil svojo obljubo o zbližanju z republikanskim blokom. 2e 22. marca je 
na pogajanja s SLS v Ljubljano prispel dr. Vlatko Maček, predstavnik HRSS. 
Sporazum so sklenili 27. marca 1923 v Zagrebu in ustnovili t. i. Federalistič­
ni blok (HRSS, SLS in JMO). Morda je A. Korošec s tem zbližan jem klerikal­
cev in radičevcev želel zavreti agresivno politiko HRSS v Sloveniji. Vendar pa 
je bil sklenjeni sporazum spričo zastavljenih ciljev le kratkotrajen. N. Pašič ga 
je kot neiskreno in zgolj taktično kombinacijo kmalu kompromitiral z znanim 
Markovim protokolom,92 kar je politično močno škodovalo klerikalni stranki 
v Sloveniji — navzlic dejstvu, da je prav takrat, 17. avgusta 1923, demonstrirala 
svojo prevlado in avtonomistični program na proslavah v zvezi s 5. katoliškim 
kongresom v Ljubljani.
V začetku 1924. leta je okrepljeno avtonomistično slovensko gibanje, ki sta ga 
vodila A. Prepeluh in D. Lončar prek glasila Avtonomist in v okviru Združe­
nja slovenskih avtonomistov, vse glasneje izražalo pravico Slovencev do samo­
stojnega razvoja, ki ga lahko zagotovi le federativno in republikansko urejena 
država.93 Takšna usmerjenost je pripeljala do dogovora in sodelovanja sloven­
skih avtonomistov oziroma njihove nove stranke — Slovenske republikanske 
stranke kmetov in delavcev — s HRSS, pred bližnjimi skupščinskimi volitvami 
1925 pa tudi do združitve s SRS.94 Njenega voditelja A. Novačana so odpravili 
kot politika s prizorišča tako, da so ga radikali in kralj Aleksander poslali v za­
četku leta 1924 na poslaništvo v Varšavo, kjer je ostal do leta 1925.
Omahovanje SRS v pogledih na republikanska načela in sodelovanje s HRSS 
sta zbujali nezadovoljstvo številnih privržencev republikanske ureditve in tako 
se je v Sloveniji pred skupščinskimi volitvami 1925. leta pojavila še ena re­
publikanska stranka. Pod vplivom znanega slovenskega komunističnega prvaka 
Lovra Klemenčiča, ki je 10. januarja 1924 začel v Novem mestu izdajati »ne­
pristranski gospodarski list« Dolenjske novice, je kmet Josip Murn ustanovil 
v Kandiji v začetku januarja Kmečko republikansko stranko, za katero je pra­
vil, da nasprotuje centralistični SKS, Prepeluhovi SRS in socialistom pod 
vodstvom A. Kristana. Voditeljem republikanskih strank je očital, da njihovo 
gibanje ni zraslo iz kmečkih slojev, temveč da je proizvod interesov drobne 
buržoazije.95 V resnici pa je bila ta nova republikanska stranka še en dokaz 
razbitosti in razcepljenosti republikanskega gibanja v Sloveniji oziroma neuspe­
ha akcije za njegovo združitev in boljše organiziranje, za katero so se zavzemali 
Prepeluhovi avtonomisti v začetku leta 1924.96
Radičeve propagande popolnoma nedotaknjena. Simpatizirajo pa z njo nekateri 
nemški krogi v Mariboru, Ptuju in Rogatcu, katerih imena pa so znana.« Pover­
jenik za notranje zadeve vlade v Ljubljani očitno ni po resnici poročal svojim 
nadrejenim v Beogradu, ker se je najbrž bal za svoj uradni položaj.
91 SLOVENEC, 19. in 20. marca 1923. Glej: J. Perovšek, n.n. 20—24.
92 O zbliževanju med SLS in S. Radičem ter o Markovem protokolu glej obšir­
neje: M. MIKUŽ, Slovenci v stari Jugoslaviji, 253—258.
93 AVTONOMIST, 22. marca 1924.
94 To zbliževanje avtonomistov in Novačanovih »zemljoradnikov« je AVTONO­
MIST registriral že 12. aprila 1924 v članku »Slovenstvo in jugoslovanstvo«, kjer 
poudarja, da je do teh stikov prišlo pod vplivom avtonomistov. Glej obširneje: A. 
PREPELUH, n.d., 27—28.
95 Prav tam, 301—302.
96 AVTONOMIST je 30. maja 1924 v članku »Organizirajte se« poleg drugega 
napisal: »Slovenski republikanci pa kljub velikemu svojemu številu danes še ne
101
Ustanovitev Slovenske republikanske stranke kmetov in delavcev po skupnih 
konferencah Prepeluhovih avtonomistov in Novačanove SRS 12. oktobra 1924 
v Ptuju in 20. oktobra v Ljubljani in razglasitev federativne zveze s HRSS97 
nista pomembneje okrepili slovenske republikanske vrste. Na konferenci SRS, 
ki je bila 30. novembra 1924 v Zidanem mostu, so v prisotnosti predstavnikov 
HRSS sklenili, »da nastopi SRS pri predstojećih volitvah v Sloveniji samostoj­
no, glede cele države pa kot federiran (sestavni) del enotne konfederacije 
HRSS«. Sodelovanja s slovenskimi komunisti niso sprejeli.98 V izjemni razdrob­
ljenosti raznih političnih strank in skupin, ki so nastopile na volitvah 8. febru­
arja 1925 v Sloveniji,99, slovenski republikanci niso dobili nobenega mandata. 
Spet se je z vso njihovo propagando praktično okoristila le HRSS, ki je na 
Štajerskem in v Prekmurju (dva hrvatska kandidata) dobila tri poslanska 
mesta.100
Kapitulacija HRSS, njeno sodelovanje s Pašićevimi radikali in priznanje 
Vidovdanske ustave z izjavama 27. marca in 16. julija 1925 so povzročili novo 
preureditev slovenskih republikancev. Na osnovi sklepov občnega zbora SKS 
9. in 10. marca ter 3. maja 1925 je prišlo do zbližanja te stranke s Prepeluhovo 
Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev. Stranki sta strnili svoje 
vrste 24. junija 1925, vendar pa sta obdržali strankarsko samostojnost. Potem 
ko sta I. Pucelj in A. Prepeluh obiskala S. Radiča v zagrebškem zaporu, sta 
stranki sklenili sporazum o ustanovitvi Zveze slovenskega kmečkega ljudstva. 
Po sklepu skupnega vodstva 19. julija 1925 v Zidanem mostu je Slovenski re­
publikanec prenehal izhajati, ker se je združil s Kmetskim listom.101 Radičevi 
»ministrski« govori v Ljubljani 21. septembra in 12.—13. decembra v Mariboru 
niso mogli preprečiti padca njegove priljubljenosti med slovenskimi kmečkimi 
republikanci, prav tako pa je usihala tudi Slovenska republikanska stranka.
pomenijo mnogo in ne predstavljajo takorekoč še nobene sile in moči... Zato 
ker smo še raztreseni in ker še nismo dovolj organizirani.« V članku poziva pisec 
vse, ki so za republikanski program, naj se organizirajo in svoje organizacije 
prijavijo upravi AVTONOMISTA v Ljubljani.
97 AVTONOMIST je 24. oktobra 1924 objavil obširna poročila s teh sestankov in 
resolucijo ter program Slovenske republikanske stranke kmetov in delavcev. Ze 
novembra 1924 je ta list spremenil naslov in postal SLOVENSKI REPUBLIKANEC, 
glasilo nove SRSKD. A. Prepeluh je zapisal, da je SLS močno nasprotovala temu 
zbliževanju slovenskih republikancev in HRSS. A. PREPELUH, n.d., 29.
98 SLOVENSKI REPUBLIKANEC, 5. in 12. decembra 1924; DELAVSKO-KMET- 
SKI LIST, 4. decembra 1924; M. Mikuž, n.d., 300, 308.
99 Na Štajerskem je bilo štirinajst volilnih list, na Kranjskem devet in v Ljub­
ljani pet. Nastopale so naslednje stranke: na Štajerskem — SLS, HRSS (samo­
stojno), lista prekmurskih malih posestnikov (Hartner), Narodni blok (SDS), lista 
Zagorski, SKS, Delavsko-kmečki republikanski blok (DELAVSKO KMEČKI LIST) 
ali NDSJ-NRPJ, Nemci, NRS, SSJ (Mariborčani, Korunovci), Kmečka agrarna zve­
za, SS J (Bernot), Hrvatska stranka in Bratski sporazum; na Kranjskem — SLS, 
Narodni blok, SRS (Prepeluh), Delavsko-kmečki republikanski blok, Kmečka re­
publikanska stranka (Murn), Bratski sporazum, SSJ (Mariborčani) in SSJ (Ber­
not); v Ljubljani — Narodni blok, Delavsko-kmečki republikanski blok, SSJ (Ma­
riborčani), SLS in Narodna zajednica. M. MIKUŽ, n.d., 310.
100 M. PIVEC, n.d., 365, 372. V knjigi BOJ ZA OBSTOJ IN SVOBODO SLOVENI­
JE, ki jo je v Ljubljani 1924. izdal Sekretariat SLS, so Prepeluhovi republikanci 
ocenjeni kot »hrvatska agentura v Sloveniji«. V tej zvezi navaja knjiga tole: »Ra­
dičeve posle v Sloveniji opravlja g. Prepeluh. To ni Slovenska stranka, če se prav 
naziva, ampak samo politična ekspozitura Hrvatov pri nas. To se je nadvse jasno 
pokazalo na shodu zaupnikov Prepeluhovcev v Zidanem mostu 30. novembra 1924. 
Tam je Prepeluh Slovenijo Hrvatom kar ponujal, in že pokazal Zagreb za sedež 
nove federalistične države. Bolj jasen nego g. Prepeluh je bil na imenovanem 
shodu dr. Krnjevič, tajnik Radičeve stranke. Izjavil je, da je SRS (Prepeluhovci) 
samo del Radičeve stranke in njegovega gibanja.« (Str. 60).
101 M. MIKUŽ, n.d., 315.
102
V krizi, ki je zajela slovenske republikance leta 1926, so iskali izhod tudi 
v novi reorganizaciji stranke. V Celju je bil 2. maja 1926 občni zbor Zveze slo­
venskega kmetskega ljudstva, na katerem sie je stranka po zgledu HSS odrekla 
svojega republikanstva. Po referatih A. Prepeluha in I. Puclja, takratnega mi­
nistra za kmetijstvo, se je občni zbor spremenil v ustanovni kongres nove Slo­
venske kmetske stranke, ki je nastala z združitvijo SKS in Slovenske republi­
kanske stranke kmetov in delavcev. Glavni govornik na tem zborovanju je bil 
S. Radić. Nova stranka je sprejela »novi program«, v katerem je ohranila ne­
katera stara načela. Najpomembnejša novost je bilo poudarjanje strankine želje 
po samostojnem nacionalnem razvoju Slovencev, medtem ko je glede notranje 
ureditve države »samoupravni način državne organizacije« zamenjal prejšnje 
stališče o republiki.102 Trditev ustanoviteljev nove stranke, da z njo nastopa 
tudi »nova doba« v slovenskem kmečkem gibanju, je to dokazovala le s tem, 
da je bilo njeno ime podobno nazivu HSS.
Na oblastnih in skupščinskih volitvah v Sloveniji januarja in septembra 1927 
poleg omenjenega sodelovanja nove Slovenske kmetske stranke in HSS S. Ra­
dič ni mogel ponoviti nekdanjih uspehov v teh krajih. Poslednji uspeh — en 
mandat v ljubljanski in deset mandatov v mariborski oblastni skupščini — je 
dosegel predvsem z glasovi iz krajev, ki so mejili na Hrvatsko. S postopnim 
odhodom S. Radiča s slovenskega političnega prizorišča so izginjale tudi slo­
venske republikanske stranke, kar je potrjevalo, da so bile odvisne od položaja 
in politike HRSS (HSS). Slovenska kmetska stranka je pod pritiskom radikal- 
no-klerikalnega režima vezala svojo usodo na Kmečko-demokratsko koalicijo. 
Na občnem zboru SKS 11. decembra 1927 je vse potekalo v znamenju neboglje­
nosti te stranke spričo napadov klerikalne dominacije. Eden od sklepov tega 
zbora je bil tale: če bi hotelo osvojiti večino, bi moralo kmečko gibanje v Slo­
veniji na strani SKS najprej premagati hegemonijo SLS.
Privrženci srbske Narodne radikalne stranke v Sloveniji so se pojavili naj­
prej v Kočevju in okolici, »ob Rinži in Kolpi«, kjer je odvetnik Ivan Sajovic 
25. oktobra 1921 začel izdajati »gospodarski, političen in kulturni organ« — 
Radikal. Dejansko pa je za zbiranje radikalsikih privržencev poskrbel dr. Niko 
Zupanič kot poverjenik Glavnega odbora Narodne radikalne stranke. V Kočev­
ju je imel 4. avgusta 1921 sestanek s 25 somišljeniki in jih ob tej priložnosti 
»sprejel« v vrste NRS. Za predsednika začasnega odbora stranke so izvolili 
dr. I. Sajovca. O ustanovitvi Radikalne stranke v Sloveniji je poročala beograj­
ska radikalna Samouprava 5. septembra 1921. Razglas v naglici ustanovljenega 
okrajnega odbora Narodne radikalne stranke v Kočevju, objavljen v prvi šte­
vilki lista Radikal, poudarja, da si SLS, SKS, JDS, NSS, socialisti in komunisti 
v Sloveniji nasprotujejo ter ne morejo zastopati slovenskega ljudstva. Zato je 
bila ustanovljena slovenska NRS, s katero se bodo. Slovenci pridružili »najmoč­
nejši in našim razmeram najbolj odgovarjajoči politični organizaciji naše drža­
ve«. V referatu na ustanovnem kongresu slovenske NRS je dr. Sajovic dejal: 
»Potrebujemo novo stranko, ki naj politično razcepljenost našega ljudstva od­
strani, strankarsko pestrost reducira na potrebno mero in da našim krajem 
tako za parlament, kot za zunanji svet imponirajočo strukturo in zastopstvo.« 
Posebej so poudarili, da so na konferenci Narodne radikalne stranke v Beogra­
du od 25. do 28. septembra 1921 sklenili, da je treba njen vpliv razširiti na 
vso državo in da naj bi se imenovala odtlej Radikalna stranka Srbov, Hrvatov 
in Slovencev, o tem pa bi sklepali na naslednjem strankinem kongresu. Obja-
"’2 A. PREPELUH, n.d., 34—37.
103
vili so tudi, da so ustanovili poverjeništvo Radikalne stranke za Slovenijo 
v Ljubljani na čelu s poverjenikom dr. Nikom Zupaničem.103
V začetku novembra 1921 je glavni odbor NRS poslal Slovencem razglas, v 
katerem jih je pozval, naj se pridružijo tej stranki kot »njen integralni del«.104 
Na kongresu stranke, ki je bil v Beogradu 11. in 12. decembra 1921, je sodelo­
vala tudi delegacija slovenskih radikalov, ki jo je vodil dr. I. Sajovic. Na kon­
gresu so ga imenovali za enega od šestih podpredsednikov v izvoljenem delov­
nem predsedstvu. Poročevalca slovenske delegacije na kongresu sta bila dr. 
N. Zupanič iz Ljubljane in dr. Leopold Lenard iz Maribora. Slovenska poro­
čevalca sta govorila o razvoju NRS v Sloveniji in zahtevala od kongresa, naj 
se stranka zavzame za izboljšanje ekonomskih in socialnih razmer v Podravju, 
Slovenskih goricah in Prekmurju ter za povezavo Slovenije z morjem prek 
Kočevja. V imenu glavnega odbora je podpredsednik J. Jovanovič prepričeval 
slovenske radikale, da bo NRS storila vse za uresničenje njihovih zahtev. To 
obljubo so obenem s hvalospevi »jugoslovanskemu značaju« Radikalne stranke 
slovenski radikali objavili tudi v svojem listu.105 106
Za pristop Slovencev v »veliko državno« Radikalno stranko se je zavzemal 
zlasti dr. Leopold Lenard, znani pisec memoranduma srbski vladi iz leta 1914,100 
ki je kot odpadnik iz klerikalnih vrst in prepričan monarhist in centralist živel 
po letu 1919 v Beogradu in tam pisal Slovencem in o Slovencih ter služil pred­
vsem interesom srbskih radikalov. Njegovi pozivi in vsa propaganda slovenskih 
radikalov so bili deležni silovitega odpora liberalne in klerikalne stranke, so­
časno pa večinoma slabega odmeva pri slovenskih volivcih. Nasprotniki so slo­
venskim radikalom očitali tisto, kar so sicer poudarjali tudi sami — da bo nam­
reč končni cilj njihovega gibanja v Sloveniji »razcepitev naprednih in državi 
zvestih sil in s tem oslabitev državne ideje v Sloveniji«.107 Slovenskemu radikal- 
skemu vodstvu se ni posrečilo razširiti svojega vpliva in strankine organizacije 
in zato je svoj obstoj razglašalo v glavnem s pozdravi N. Pašiču in glavnemu 
odboru NRS v Beogradu ter se sočasno pritoževalo, da se kljub januarskemu 
pozivu »organiziranje stranke po ostali Sloveniji navzlic poverjeništvu v Ljub­
ljani ne vrši«. Kočevski radikali so zahtevali od glavnega odbora stranke, naj 
namesto poverjenikov v Ljubljani postavijo kolegijsko strankino vodstvo, in tr­
dili, da bi takšna stranka lahko okrepila svoje vrste.108 Dejansko pa je to po­
menilo znamenje, da so se tudi med voditelji slovenskih radikalov razvneli no­
tranji spopadi in trenja v boju za oblast v strankinem vodstvu.
Slovenskim radikalom se ni posrečilo zbrati privržencev v vrstah starejših 
generacij, ki so bile v glavnem pod vplivom treh tradicionalnih strank — SLS, 
JDS in JSDS — zato so svoje upanje vezali na mladino. Zaradi tega so začeli 
izdajati nov radikalni list. V Gornji Radgoni je kot glasilo narodno-radikalne 
mladine izšla 14. junija 1922 Samouprava. Uvodnik za prvo številko je napisal 
znani radikalni prvak dr. Lazar Markovič. V prvih številkah tega lista so
103 RADIKAL (Kočevje), od 25. oktobra 1921 do 3. decembra 1922 (št. 26). Na 
Kočevskem je bilo dosti Nemcev in NRS je računala nanje, zato je od 3. novembra 
1921 začel v Kočevju izhajati RADIKAL tudi v nemškem jeziku. Beograjska SA­
MOUPRAVA je 30. oktobra 1921 poročala, da je začel izhajati RADIKAL in je 
poudarila, da je list »strankarsko zelo dobro urejen«.
104 RADIKAL (Kočevje), 19. novembra 1921.
105 Prav tam, 17. decembra 1921.
106 V spomenici, poslani Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Srbije 9. okto­
bra 1914, je L. Lenard skupaj z A. Munihom zagovarjal združitev Slovencev, Hrva­
tov in Srbov. D. JANKOVIČ, Niška deklaracija 1914, 70—71; D. ŠEPIĆ, Slovenci 
in tajni Londonski pakt, PRIMORSKI DNEVNIK, 16. maja 1965.
107 RADIKAL (Kočevje), 28. januarja 1922.
108 Prav tam, 20. maja 1922.
104
največ prostora namenili propagandi strankinega programa, preračunani na 
širjenje vpliva NRS v Sloveniji pred bližnjimi skupščinskimi volitvami. Tako 
je razumeti tudi imenovanje dr. N. Zupaniča za ministra (brez listnice) v Paši- 
čevi homogeni radikalni vladi, sestavljeni 16. decembra 1922, kar so razlagali 
kot priznanje slovenskim radikalom za njihovo vdanost »nacionalni radikalski 
ideji«, stranki in dinastiji Karadjordjevičev. Sočasno so ljubljansko poverje­
ništvo Radikalne stranke povzdignili v glavni akcijski odbor NRS za Sloveni­
jo,109 ki je začel izdajati nov radikalski list— Jutranje novosti s prilogo Radi­
kalski glasnik.110 Na čelu tega akcijskega odbora je bil N. Zupanič, ki je 2. fe­
bruarja 1923 ustanovil oblastni odbor NRS v Mariboru, 23. februarja pa mest­
ni odbor NRS v Ljubljani, ki naj bi prevzel dolžnosti akcijskega odbora. Zu­
panič je kmalu zatem, 6. aprila, ustanovil še oblastni odbor v Ljubljani in 
pojasnil, da sodi to v priprave na volitve. Slovenski radikali so iluzomost vseh 
svojih prizadevanj pokazali na skupščinskih volitvah 18. marca 1923, ko so s 
3.482 glasovi ostali brez poslanskega mandata. 111
Po neuspehu NRS v Sloveniji na teh volitvah je javnost oktobra istega leta 
zvedela za afero o sporu med voditelji Narodne radikalne stranke. Na eni stra­
ni je bil t. i. akcijski odbor NRS z dr. N. Zupaničem, dr. Lukanom, dr. Sajev­
cem in dr. Ažmanom z glasilom Jutranje novosti, ki so delovali pod patronatom 
Jadranske banke, na drugi pa glavni sekretariat stranke, ki je že po izidu 
druge številke prevzel list Radikal. Ta list je začel izhajati v Ljubljani 6. de­
cembra 1923 kot politično glasilo »delovnega ljudstva«. Frakcija, zbrana ob 
glavnem sekretariatu, je imela 21. oktobra kongres slovenske NRS za ljubljan­
sko oblast in je za sekretarja novega odbora izvolila Emila Stefanoviča — s 
pesnikom Podbevškom, ki ga je akcijski odbor predtem izključil iz stranke in 
ga odstavil s položaja sekretarja glavneg odbora. Poleg resolucije, v kateri so 
v glavnem napadali SLS in slavili NRS, so sprejeli tudi resolucijo o organizaciji, 
v kateri so na prvem mestu poudarili, da je bila NRS za Slovenijo ustanovljena 
21. oktobra 1923 — prvič demokratično na ustanovnem kongresu ob sodelo­
vanju izvoljenih predstavnikov vseh njenih slovenskih organizacij. Sklenili so,
509 SAMOUPRAVA (G. Radgona), 3. februarja 1923. Ta list sta izdajala L. Le- 
nard in S. Cividini od 14. junija 1922 do 17. marca 1923. (Št. 10). Poleg tega lista je 
izhajala še SAMOUPRAVA v Ljubljani kot glasilo NRS za Ljubljansko oblast, iz­
dajali pa so ga N. Zupanič in njegovi sodelavci. Izhajal je od 1. januarja do 
1. februarja 1925 (št. 1 do 6) in od 17. januarja do 12. februarja 1927 (št. 7 do 9). 
NOVA SAMOUPRAVA, glasilo NSR (I. Sajovic) je izhajala v Kočevju od 25. avgu­
sta 1927 do 15. maja 1929.
110 JUTRANJE NOVOSTI, narodno-radikalski dnevnik, L. I, Ljubljana, od 30. ja­
nuarja 1923 do 30. decembra 1923. (Št. 277). RADIKALSKI GLASNIK, organ NSR za 
Slovenijo, je izhajal občasno. L. I-II, od 25. oktobra 1923 do 3. januarja 1925; od 17. sep­
tembra 1924 do 3. januarja 1925 ni izhajal. Za ilustracijo, kaj je za voditelje slovenskih 
manjših strank in skupin pomenila opora pri večjih strankah, lahko preberemo zapisek 
G. Žerjava 5. januarja 1920, ki govori o ministru N. Zupaniču: »Iz Beograda se je 
vrnil novopečeni minister Zupanič z nalogo, sebi osigurati mandat. On psuje in za­
ničuje namestnika Hribarja in namiguje, da je na razpolago. Psuje na narodne 
socialce in zajedničarje«. Žerjav trdi, da je N. Zupanič zahteval in dobil denar od 
Narodne banke za njegov JUTRANJI LIST in za druge potrebe Radikalne stranke 
v Sloveniji. A.-IZDG, Fond A. Korošec •— G. Žerjav, pr. 314.
111 V predvolilni kampanji na Kranjskem se je za NRS zavzel minister dr. Niko 
Zupanič z omenjenim časnikom JUTRANJE NOVOSTI. Akcijski odbor NRS v Beo­
gradu je za nosilca radikalske liste na Štajerskem postavil dr. Milana Stojadino- 
viča, finančnega ministra, za ljubljansko volilno okrožje pa dr. N. Zupaniča. Vo­
lilni proglas NRS je zahteval uresničevanje ustave, mir s sosednjimi državami, moč­
no armado, mir in red v državi, ohranitev narodnostnih posebnosti tujih narodnih 
manjšin v državi, versko svobodo, pravilno razporeditev finančnih obveznosti, boj 
proti korupciji in birokraciji, enotno državo ipd. M. MIKUŽ, n.d., 245, 251.
105
naj bi stranko vodil v prihodnje ožji in širši centralni odbor ter pododbora 
v Ljubljani in Mariboru.
Zaradi spora v strankinih vrstah so sklenili, da bo E. Stefanovič odpotoval 
v Beograd in poročal glavnemu odboru NRS.112 Glavni odbor ni takoj reagiral 
na obtožbe, ki jih je Stefanovič obrazložil N. Paši ću in drugim radikalskim vo­
diteljem in sta jih objavila tudi radikalski glasili Tribuna in Balkan. Naperjene 
so bile predvsem proti akcijskemu odboru in zlasti proti velikemu županu dr. 
Lukanu in Jadranski banki. Sele sredi decembra 1923, ko je NNS na čelu 
z dr. Ravniharjem po napovedih v aprilu in maju 1923, slednjič sklenila, da 
bo pristopila k radikalom, se je glavni odbor NRS odločil za nepričakovano 
rešitev. NNS se je namreč dogovorila z JDS, da bo njen poslanec Reisner 
po' volitvah svoj mandat za narodno skupščino prepustil vodji NNS Ravnihar­
ju. Vendar pa se JDS ni držala dogovora in zato je načelstvo NNS na seji 24. 
decembra 1923 sklenilo, da bo razpustilo stranko in priporočilo članom, naj 
pristopijo k radikalom. Ravnihar je odpotoval v Beograd, kjer so ga zelo pri­
srčno sprejeli »-merodajni faktorji« NRS. Ob tej priložnosti so mu ponudili, naj 
prevzame vodstvo Radikalne stranke v Sloveniji, kar je sprejel s pripombo, 
da bi to izpeljali postopoma. Zaradi tega je bila NNS formalno nekaj časa »v 
likvidaciji« in je delovala kot izpostava NRS v Sloveniji.113 Tako je Ravnihar 
v začetku 1924. leta postal od centrale v Beogradu »pooblaščeni« vodja slo­
venskih radikalov, čeprav sta takrat obstajala dva nasprotujoča si radikalska 
foruma — akcijski odbor (Zupanič) in glavni sekretariat (Štefanovič-Pod- 
bevšek).
V boju proti akcijskemu odboru je Štefanovičeva frakcija januarja 1924 kot 
svojega novega voditelja angažirala znanega koroškega borca Franca Grafenauer­
ja in z njim ustanovila glavni odbor NRS za ljubljanski okraj. Štefanovičevi pri­
vrženci niso želeli sprejeti dr. Ravniharja za predsednika vseh radikalov v 
Sloveniji in so se tako pregrešili proti »partijski disciplini« in s tem poglobili 
že tako slabe odnose z glavnim odborom NRS v Beogradu.114 To njihovo stališče 
do radikalnega vodstva v Beogradu pa ni moglo spremeniti njihovih dokaj 
sprejemljivih zahtev, naj bi v Sloveniji proti SLS sestavih blok manjših strank 
in skupin, ki bi služil interesom NRS. Glavni odbor v Beogradu je prek V. 
Janjiča podprl akcijski odbor oziroma njegovo voljo, da bi sodeloval z dr. 
Ravniharjem v koaliciji s SKS in NSS, ko se je še enkrat odločno izrekel proti 
radikalski frakciji E. Stefanoviča.115 Frakcija je kot odgovor objavila 25. fe­
bruarja 1924 v ljubljanskem Radikalu razglas »Slovenskemu delovnemu ljud­
stvu«, v katerem je obrazložila svoj akcijski program in poudarila, da stopa 
slovenska NRS »v drugo dobo svojega poroda«. Toda njen t. i. glavni odbor 
je kmalu spoznal, da se zaman upira centrali v Beogradu in je na seji 28. fe­
bruarja sklenil, naj se njegovi voditelji sporazumejo z N. Pašićem. Že 3. marca 
je E. Stefanovič napovedal kapitulacijo svoje frakcije, kar se je kmalu uresni­
čilo. Radikal je objavil njegov uvodnik »Strahovita napaka«, v katerem je 
poudaril: »Mi smo se razcepih, da se bomo kasneje, ko se bodo prilike v naši 
Radikalni stranki v Sloveniji izkristalizirale, zopet ujedinili.«
Prav takrat, v začetku marca, sta se F. Grafenauer in E. Stefanovič v Beo­
gradu z N. Pašićem in J. Jovanovičem pogovarjala o razmerah med slovenski­
mi radikali. Beograjski radikalski list Tribuna je 4. marca 1924 objavil intervju 
s F. Grafenauerjem, ki je poudaril, da je Radikalna stranka edina rešitev za
112 RADIKAL (Ljubljana), 6. decembra 1923; M. MIKUŽ, n.d., 272.
113 M. MIKUŽ, prav tam, 271, 273—274.
114 RADIKAL (Ljubljana), 1. januarja 1924.
1,5 Isto, 21. in 28. januarja 1924.
106
ozdravljenje političnega življenja v Sloveniji. Napovedal je likvidacijo spora 
med radikali v ljubljanski oblasti.116 Po sestanku vodstva frakcije 13. marca, 
ostrih napadih E. Stefanoviča na klerikalni tabor v Radikalu, in pohvalah, ki 
jih je beograjska Samouprava namenila F. Grafenauerju, so 24. marca objavili 
privolitev sprtih strank krog Radikala in Radikalskega glasila v Ljubljani, da 
se bosta pomirili in združili. Po pojasnilu v Radikalu spora niso zagrešile oseb­
nosti, temveč nesoglasja ob tolmačenju strankinega programa.117 Na skupni seji 
dveh dotlej sprtih vodstev so se 29. marca dogovorili, da bodo objavili skupno 
resolucijo. Vendar pa spet ni prišlo do pričakovane enotnosti. Radikal resolucije 
ni hotel objaviti, enotnost v slovenskih radikalskih vrstah, za katero so se 
dogovorili v Beogradu, pa so dosegli tako. da je Radikalski glasnik 21. maja 
prenehal izhajati. Z njim se je utrnil tudi ta nenavadni pojav v slovenskem 
političnem življenju.118 119 Kazalo je, da bo »mandatar« glavnega odbora NRS tako 
lahko organiziral enotno vodstvo slovenske Radikalne stranke, vendar pa do­
seženi uspeh ni dolgo trajal.
Po daljšem zatišju so se slovenski radikali politično razživeli šele pred na­
slednjimi skupščinskimi volitvami, napovedanimi za 8. februar 1925. Na poziv 
liberalcev so se 15. novembra 1924 začela pogajanja o skupnem nastopu. Ko pa 
so pogajanja zabredla v krizo, je N. Pašič razsodil tako, da je svojim slovenskim 
privržencem sporočil, naj se pomirijo' s SDS. Položaj slovenske NRS in odnosi 
v njenih vrstah so se spet zapletli, ko so narodni socialisti (NSS) ponudili ljub­
ljanski NRS volilno koalicijo, v kateri bi radikali postavili samostojnega kandi­
data, NSS pa samo njegovega namestnika. Na seji vodstva 28. decembra so 
s 76 proti 23 glasovi sprejeli Ravniharjevo kandidaturo, kar je povzročilo po­
noven razcep v ljubljanski organizaciji Radikalne stranke. Opozicija je imeno­
vala nov mestni odbor NRS, tako da sta pred volitvami praktično delovala dva 
odbora: prvemu je načeloval Ravnihar, ki se je pred volitvami povezal z NSS 
v t. i. Narodno zajednico, drugega pa je vodil »upornik« N. Zupanič, ki se je 
pred volitvami združil s SDS v Narodnem bloku. V ljubljanski oblasti je Rav­
nihar zatem svojo koalicijo z NSS razširil še z Davidovičevimi privrženci v 
t. i. Bloku bratskega sporazuma. To so dosegli tudi v mariborski oblasti, kjer 
je radikalska opozicija nastopila samostojno, ker se ji ni posrečilo doseči koali­
cije s SDS.11* Slovenski radikali so se po pričakovanju znašli med tistimi stran­
kami, ki niso dobile nobenega poslanskega mandata. Pomoč njihove »glavnine«, 
ki jo je vodil Ravnihar, ni zalegla, da bi bili lahko liberalci preprečili izvolitev 
A. Korošca v Ljubljani.
Naslednjo zmešnjavo v slovenskem radikalskem taboru je povzročilo sodelo­
vanje N. Pašiča s S. Radičem, ki mu je sledil spopad s SDS. Nebogljenost slo­
venske NRS se je pokazala tudi na volitvah v oblastne skupščine, predvsem v 
Ljubljani, kjer ni bilo konca sporov med radikalskimi voditelji. Na dan volitev, 
27. januarja 1927, je NRS dobila v Ljubljani samo 510 glasov in je ostala brez 
svojega odbornika, medtem ko se ji je v mariborski oblasti posrečilo priboriti
116 Ta intervju je povzel tudi ljubljanski RADIKAL 10. marca 1924 in v svojem 
komentarju poudaril »zelo živahno zanimanje« N. Pašiča za razmere v Sloveniji.
117 RADIKAL (Ljubljana), 24. marca 1924.
118 Glej: M. MIKUŽ, n.d., 275—276. Razcepljenost slovenskih radikalcev na razne 
struje dokazuje tudi njihov strankarski tisk. Poleg omenjenih listov RADIKAL 
(Kočevje), RADIKAL (Ljubljana), SAMOUPRAVA (G. Radgona), SAMOUPRAVA 
(Ljubljana), NOVA SAMOUPRAVA (Kočevje), JUTRANJE NOVOSTI (Ljubljana) 
in RADIKALSKI GLASNIK (Ljubljana), je na Štajerskem izhajal tudi NARODNI 
GOSPODAR kot organ NRS za Mariborsko oblast in sicer od 3. julija 1924 do 
8. februarja 1925 (št. 6a).
119 Isto, 299—300.
107
dva odbomiška mandata. V bojih, ki so pred skupščinskimi volitvami (11. sep­
tembra 1927) zajeli Slovenijo, so lahko radikali postavili svojo listo samo na 
Štajerskem, vendar so se tudi tam znova znašli med tistimi strankami, ki niso 
imele resnejšega vpliva in nobenega mandata.
Z zbliževanjem klerikalne SLS in Radikalne stranke — začenši s skupnim 
sodelovanjem v vladi (t. i. šesta Uzunovičeva vlada, sestavljena 1. februarja) 
pa do znanega Blejskega sporazuma (11. julija 1927) — so slovenski radikali 
izgubljali razloge za svoj obstoj. Svojo organizacijo so gradili predvsem na 
opoziciji proti klerikalni in avtonomistični SLS in tod je temeljil tudi »jugoslo­
vanski« interes NRS za Slovenijo. Ko pa je bilo vzpostavljeno prijateljstvo 
med SLS in NRS, ki je bilo v tistem trenutku izraz življenjskih interesov obeh 
strank, so odpravili vse ovire, med njimi tudi »tujo« in zdaj zavezniško stranko 
na oblasti — slovensko NRS. Formalno je izginila po uvedbi monarhodiktature 
in ukinitvi političnih strank. Njen obstoj je pomenil zanimiv odsev novih odno­
sov in vpliva srbskega parlamentarnega in političnega življenja, ki ga je za­
znamoval boj raznolikih političnih strank, strančic in skupin.
Po drugi strani so se pod pritiskom novih idej in tokov v domovini in svetu 
ter spričo novega položaja poudarjene demokratizacije odnosov na domačih 
tleh pojavila prizadevanja, da bi razširili in presegli klasične okvire in vse­
bino političnega življenja v Sloveniji. V obstoječih okoliščinah dominacije kle­
rikalnega tabora so domače sile s takšnimi hotenji in interesi iskale zunanjo 
podporo. Eno od teh oporišč so našle tudi v NRS. Navzlic dejstvu, da je bil 
temeljni motiv slovenskih radikalskih voditeljev boj za oblast, torej zbiranje 
privržencev v Sloveniji, ki bi jim omogočili vzpon v vrhove oblasti, pa je treba 
omeniti, da je bilo pomembno tudi njihovo dejansko protiklerikalno, centra­
listično in monarhistično stališče.
5. Narodno socialistična stranka (NSS)
V bloku slovenskih meščanskih strank sredi leta 1919 se je kot nova politična 
skupina pojavila tudi Narodno socialistična stranka. Zanimiva je bila bolj za­
radi svojega idejnega stališča kot pa zaradi organizacijskega pomena in vpliva. 
Nastala je po češkem zgledu takšne organizacije in idej. Pojavila se je med 
Slovenci v Trstu pred prvo svetovno vojno. Njen program je temeljil na nazorih 
meščansko liberalne levice in desnih socialistov. Zaradi tega so jo kot »mejno« 
uvrščali pogosto v meščanski in tudi v socialistični tabor.120 Vodstvo in privr­
ženci NSS so prišli v glavnem iz liberalnih vrst in so se spočetka zbirali okrog 
dnevnika Jugoslavija. Sodili so, da je liberalna stranka preveč konservativna, 
socialistična pa neumerjeno revolucionarna. Voditelji NSS (dr. O. Rybaf, I. Der- 
žič in A. Brandner) so privržence takšnih nazorov novačili v glavnem v malo­
meščanskih krogih, v vrstah starih liberalcev, nižjih uradnikov, malih obrtni­
kov in manjšega kroga delavcev. Strankin list Nova pravda je začel izhajati 3. 
aprila 1920 in v njem so pred skupščinskimi volitvami obrazložili naslednja 
programska stališča: zahtevo po boju proti diktaturi velekapitalizma in milita­
rizma, socialno in politično enakopravnost, zedinjenje vseh Slovencev, uvedbo 
najširše samouprave v pokrajinah in enotno državo, predlagali pa so tudi ra­
cionalizacijo oziroma socializacijo najpomembnejših industrijskih panog, rud­
nikov, veleposestev itd.
120 JUGOSLAVIJA, dnevnik, urednik Anton Pesek, 1. I—V, od 15. decembra 
1918 do 31. decembra 1922. (Št. 299).
108
Kot stranka s »čisto preteklostjo«, kar je bilo sicer priljubljeno geslo vseh 
novih slovenskih strank, je zavračala sodelovanje z vsemi »kompromitiranimi«, 
torej starimi strankami, še posebej pa s socialisti in komunisti. Svojo pot v so­
cializem je videla namreč v razvoju in ne v revoluciji. Zavzemala se je za osem­
urni delavnik in izboljšanje položaja delavskega razreda, nižjih javnih in za­
sebnih uradnikov, za socialno zavarovanje, agrarno reformo itd.121 V razmerju 
do konkretnih razmer so zdaleč zanimivejše širše idejne osnove programa 
NSS, ki jih je Nova pravda objavila 8. maja 1920. Stranka je izjavljala, da je 
socialistična, in opozarjala, da je njen cilj »socialistični družbeni red, zmaga 
izkoriščanega razreda nad razredom gospodarskega kapitalizma... Pri nas 
hočemo jugoslovanski socializem, ne pa slabih kopij moskovskih, berlinskih, 
dunajskih ali drugih gospodarskih despotov. Ustvariti hočemo nekaj samonikle­
ga, lastnega in našim prilikam odgovarjajočega. Zato naj bo bogastvo last tistih, 
ki ga ustvarjajo... Današnja kapitalistična gospodarska organizacija se mora 
spremeniti v socialistično, današnje mezdno razmerje pa v solastniško. Sredstvo 
za dosego tega cilja naj bo vsestransko pripravljena socializacija kapitalističnih 
podjetij.«
Ob takšnem programu je NSS zbrala somišljenike predvsem v mestih in je ob 
startu dosegla nepričakovan uspeh: na volitvah v Ustavodajno skupščino leta 
1920 je dobila 6.187 glasov in dva poslanska mandata (I. Deržič in A. Brandner). 
Na občinskih volitvah 1921 pa je NSS dobila le 1 % glasov, kar je že -napoveda­
lo njen padec.122 Z geslom »enakopravnost narodov in enakopravnost v narodu« 
sta poslanca NSS dala v Ustavodajni skupščini posebno izjavo, v kateri sta 
ostro kritizirala politiko meščanskih strank po letu 1918. »Posledice tega vla­
danja« — je poudarjala izjava NSS — »so se pokazale pri voEtvah v ustavo­
tvorno skupščino. Najkonservativnejši del naroda, naše jugoslovansko kmetsko 
ljudstvo, je trumoma odšlo h komunistom in Radiću.« Poslanca NSS I. Deržič 
in A. Brandner sta obsodila nasilje vladajočih strank v Ustavodajni skupščini 
in zapostavljanje reševanja socialnih ukrepov v korist delovnega ljudstva ter 
glasovala proti Vidovdanski ustavi. Izjavila -sta, da je centralistična in da omo­
goča hegemonijo »enega plemena«.123
Ta svoj nastop pa sta kmalu demantirala, ko -sta glasovala za Zakon o zaščiti 
države. Navzlic neuspehu na občinskih volitvah v Sloveniji se je NSS znašla 
v središču političnih spopadov med SLS in JDS v ljubljanski občini. Dobila 
je namreč osem odbomiških mest in postala tretja najmočnejša stranka. Prek 
koalicije Zveze delovnega ljudstva je prišlo do že omenjenega sodelovanja
121 M. PIVEC, n.d., 366. Voditelji NSS so ocenjevali svojo stranko na tale način: 
»Socijalistična politična stranka ni navadna politična stranka, kakor so to druge 
politične stranke. Socijalistična politična stranka je stranka svetovnih političnih 
načel, stranka novega gospodarskega reda... Ako nam obeta Krščanska cerkev 
pravico šele na drugem svetu, nam dokazuje nauk o socijalizmu, da je mogoče 
doseči pravice tudi že na tem svetu...« (NOVA PRAVDA, 7. aprila 1923). O na­
stanku NSS je F. Erjavec zapisal naslednje: »Obenem s kmeti je začelo zapuščati 
izrazito meščansko JDS tudi nacionalno delavstvo z delom malomeščanstva... ta 
element že pred vojno samostojno organiziral v Trstu v ,Narodno delavsko organi­
zacijo1 in da je bil tudi v Ljubljani izvršen podoben poskus ustanovitve ,Narodne 
socialne stranke1 po češkem vzorcu. Nekake tradicije tržaške organizacije je že 
takoj po vojni prevzela razmeroma močna ,Zveza jugoslovanskih železničarjev1 (vo­
dil jo je Iv. Deržič), a zasebni uradnik Iv. Tavčar je začel že 1. V. 1919. izdajati 
tednik NARODNI SOCIALIST. Obe gibanji sta se že v drugi polovici 1. 1919. zdru­
žili in ustanovili ,Narodno socialistično stranko'...« Erjavec poudarja dalje, da je 
imela NSS največ pristašev v Ljubljani in Mariboru — predvsem slovenskih be­
guncev s Primorske. F. ERJAVEC, Nastanek slovenskih političnih strank, 75.
122 M. PIVEC, n.d., 372.
iss NOVA PRAVDA, 9. in 30. julija 1921.
109
starih liberalcev iz NNS, komunistov, frakcije »zarja.no v« iz Socialistične stran­
ke in klerikalcev (JSZ). Slednjič se jim je posrečilo, da so v takšni povezavi 
iztrgali ljubljansko občino iz liberalnih rok in za ljubljanskega župana izvolili 
Lj. Periča, kandidata ZDL. Koalicija ZDL je pomenila nepričakovano dejanje 
v odnosih med političnimi strankami v Sloveniji, toda za NSS je bila to posled­
nja priložnost za pomembnejši nastop v slovenskem političnem življenju.124
Narodno socialistična stranka je vse od svoje ustanovitve poudarjala pred­
vsem lastno »državotvornost« in je s takšne pozicije izražala svoja nasprotova­
nja do klerikalcev, HRSS, demokratov in radikalov in jih obtoževala, da z med­
sebojnimi spopadi v boju za oblast rahljajo državne temelje. Voditelji NSS niso 
videli državne enotnosti v centralizmu ali republikanstvu, temveč v avtonomi­
jah pokrajin, zavračali pa so tudi delitev Slovenije na dve oblasti.125 Navzlic 
poudarjenemu zanimanju za obliko državne ureditve pa so. se ukvarjali pred­
vsem s socialno politiko. Trdili so, da jo je mogoče reševati zaradi trdnega dr­
žavnega okvira in stabilnega notranjega položaja. V zavzemanju za uresničenje 
takšnih razmer so voditelji NSS videli »državotvornost« svojega programa in 
politike, čeprav so vsi ti njihovi nastopi imeli v glavnem deklarativni značaj.
V pričakovanju ugodnejših rezultatov spričo takšne usmerjenosti je NSS na 
skupščinskih volitvah leta 1923 nastopila samostojno, ker so na izrednem 
občnem zboru stranke 28. januarja 1923 povedali, da pogajanja o volilnih 
koalicijah s socialističnimi strankami in z JDS niso uspela. V predvolilnem 
agitiranju so se narodni socialisti v svojem volilnem programu zavzemali za 
ustanovitev enotne fronte intelektualnih in ročnih delavcev, ki se bo postavila 
po robu »praznim obljubam« komunistov, in opozarjali, da so le-ti razbili 
enotno fronto delovnega ljudstva. Vse internacionale so propadle — so po­
udarjali voditelji NSS — in ustvariti jih je mogoče le s podporo širokih ljud­
skih množic. Stranka je zahtevala revizijo Vidovdanske ustave, pravičnejšo 
socialno politiko in postopno socializacijo z izvajanjem agrarne reforme, 
zvišanje uslužbenskih plač itd.126 Na volitvah leta 1923 je NSS dobila 3898 gla­
sov (1920 jih je imela še 6187) in je ostala brez poslanskega mandata. To je 
stranko porinilo, v okvire ožje slovenske notranje politike, iz katere se ni 
nikoh več izkopala. Pomagale ji niso niti občasne koalicije z močnejšimi 
partnerji, npr. povezava z Davidovičevim Blokom bratskega sporazuma oziroma 
z Ravniharjevo NRS v Narodni zajednici na skupščinskih volitvah 1925, ko 
je v prid teh koalicij, natančneje NRS, ostro napadala svojega bodočega part-
124 O sodelovanju NSS v Zvezi delovnega ljudstva glej obširneje: J. PRUNK, 
ZDL (Savez radnog naroda) za opštinske izbore u Ljubljani 1922, Prilozi za istoriju 
socijalizma, knj. 8, BGD., 1971, 175—212; M. MIKUŽ, n.d., 203—204; 235—241.
125 V enem od redkih arhivskih dokumentov o NSS vidimo, da se je J. Jova­
novič pred kongresom intelektualcev v Zagrebu (8. septembra 1922) pogovarjal z 
I. Deržičem o pogojih sodelovanja NSS na tem kongresu. Jovanovič je zapisal na­
slednje: »Deržič za Slovenijo slaba administracija (zlasti v Trbovljah med delavci). 
Nihče ni zadovoljen, a vsi Slovenci in nemški agenti, da je ,Srbija1 kriva — Re­
publika ni važna, Slovenija avtonomija delu Slovenije. Ako plebiscit bi bilo 95 % 
za avtonomijo. A vseh 100 “/o za državno enotnost«. (AJ, Zbirka J. Jovanoviča-Pi- 
žona, pr. 44, dok. 80-44-844). Svoj avtonomistični program so voditelji NSS videli v 
enakopravnosti treh plemen, vendar ne v smislu zavračanja integralnega jugoslo­
vanstva. V tem so se razlikovali od SLS in nekaterih drugih slovenskih strank. 
Takšno pojmovanje avtonomije je NSS izrazila na svojem občnem zboru, ki je bil 
25. in 26. marca 1922 v Ljubljani. Ob tej priložnosti je obrazložila tudi svoje poglede 
o zunanji politiki države. M. MIKUŽ, n.d., 224.
126 NOVA PRAVDA, 24. februarja 1923. Druge socialistične skupine so zavračale 
predlog NSS o ustanovitvi enotne fronte proletariata in se sklicevale prav na dej­
stvo, da je NSS glasovala za Zakon o zaščiti države.
110
nerja — Pribičevićevo SDS in njene slovenske privržence.127 Na pogajanjih 
z drugimi soci ali stičnimi strankami NSS ni hotela opustiti monarhističnega 
stališča in sprejeti republikanske ureditve, in prav to jo je največkrat oviralo, 
da se ni mogla dogovoriti za sodelovanje z drugimi partnerji. Vendar pa je to 
ni oviralo, da ne bi sklenila koalicije s SDS, ko so njeni voditelji nastopili 
skupaj s to stranko v okviru Naprednega bloka na volitvah za oblastni skup­
ščini (23. februarja 1927) in na skupščinskih vohtvah 11. septembra 1927. Na­
predni narodni blok je dosegel delni uspeh le na volitvah v oblastni skup­
ščini, kjer je dobil 10 odborniških sedežev, medtem ko je na volitvah v Na­
rodno skupščino 1925. in 1927. leta zaradi slabega količnika ostal brez po­
slanskih mandatov.128
Po 28. marcu 1926 je prišlo do združitve sindikalnih organizacij NSS in SDS. 
Občni zbor, na katerem naj bi se formalno združili v Narodno strokovno 
zvezo, so sklicali za 6. marec 19 27.129 Svoja osnovna programska gesla je NSS 
ob koncu svojega obstoja strnila le v boj proti novi centralistični usmeritvi 
SLS in zahtevo, naj bi z uvedbo oblastnih skupščin v Sloveniji vpeljali tudi 
načelo ljudske samouprave: »Princip ljudskega samovladanja v obeh smereh: 
v smeri zakonodajne moči in v smeri izvršujoče moči... to sta dve sredstvi, 
ki sta edini sposobni ozdraviti našo krizo na gospodarskem in socialnem polju. 
Zato uvedbo administrativne samopomoči prav toplo in najiskreneje pozdrav­
ljamo in vidimo njeno realizacijo v oblastnih in sreskih skupščinah.130
Dominacija SLS v oblastnih skupščinah in njeno sodelovanje v vladi sta 
prav kmalu spodnesli »samoupravna« pričakovanja v NSS. Nova pravda je 
26. februarja 1927 zapisala, da so z oblastnimi skupščinami klerikalci najpo­
membnejši del oblastne samouprave prepustih centralizmu in da bo to na­
mesto olajšav prineslo Slovencem nova davčna bremena. Po drugi strani pa 
je NSS v koaliciji s SDS menila, da je edina pot slovenskega naroda v prihod­
nost v najtesnejši povezavi s Srbi in Hrvati v unitarni državi.131 Vsa pri­
zadevanja narodnih socialistov, da bi s svojo dokaj neizdelano in zmedeno 
programsko in idejno propagando zajeli širši prostor v Sloveniji, niso prinesla 
večjih rezultatov — razen v začetku, ko je bil njihov program prej izzivalen 
kot jasen.
Zaradi tega je NSS zanimiva bolj zaradi svojega idejnega kot organiza­
cijskega pomena. Nacionalni socializem, kakršnega je ponujala, je bil posle­
dica tujega vpliva in v Sloveniji ni padel na plodna tla. Programske ideje te 
stranke o samobitnem, nacionalno prenapetem in izključnem socializmu so bile 
le v trenutku, ko so se pojavile, po zaslugi notranjega vrenja v delavskih in 
socialističnih vrstah deležne odmeva med »malomeščanskim« proletariatom, 
predvsem med uradništvom. Slovenski proletariat je zavrnil zoženo socialistič­
no opredelitev, ki ga je razglašala ta stranka. Cim jasnejša sta postajala pro­
gram in politika NSS, tem bolj so odpadali njeni privrženci — tudi med 
nižjimi in srednjimi uradniškimi sloji, ki jih je hotela v glavnem pridobiti 
s svojimi obljubami. V obdobju, ko je NSS v Sloveniji ugašala, so bile nacional­
127 NOVA PRAVDA, 26. aprila 1924., itd.
128 M. PIVEC, n.d., 367, 372.
120 SOCIALNA MISEL, 1926, str. 118. Pod naslovom KONEC STRANKE NAROD­
NIH SOCIALISTOV piše, da so strokovne organizacije SDS in NSS po številu član­
stva skoraj nepomembne, vendar pa ta zveza navzlic temu pomeni veliko presene­
čenje. Predvsem zaradi tega, ker je NSS nekoč nastala prav v boju proti politiki 
SDS oziroma slovenskih liberalcev, ki jih je vodil G. Žerjav.
130 NOVA PRAVDA, 8. januarja 1927.
131 JUTRO, 28. februarja 1928.
111
socialistične stranke v evropskih deželah — predvsem v Nemčiji — v močnem 
vzponu. Zanimiva primerjava spričo pomena te stranke v Sloveniji v obdobju 
1918—1929, torej od njenega nastanka do konca.
6. Narodna ljudska stranka (NLS)
Naj večje vznemirjenje med slovenskimi meščanskimi politiki in njihovimi 
strankami, zlasti v klerikalnem taboru, je zbudilo ponovno politično delovanje 
dr. Ivana Šušteršiča, nekdanjega načelnika SLS. Iz Avstrije se je 11. decembra 
1922 vrnil na razburkano slovensko politično prizorišče in je svoj nastop na­
povedal z znano brošuro »Moj odgovor«, namerjeno proti novemu vodstvu SLS. 
V Sloveniji je le malokdo verjel, da bo nova država, proti kateri se je tako 
vztrajno bojeval, dovolila Šušteršiču vrnitev v domovino in še posebej v njeno 
politično življenje. Vendar pa se je to zgodilo. N. Pašič je računal, da bo na ta 
način prestrašil vodstvo SLS, ki je bilo prav tedaj v hudi opoziciji do radikal- 
skega centralističnega režima. Zato je privolil v vrnitev I. Šušteršiča in mu po­
magal, da je začel s politično dejavnostjo. Tako je Šušteršič, tokrat prek Beo­
grada, spet vznemiril vrste SLS. »Kakor je poprej dr. Šušteršič opiral južnoslo- 
vanstvo na katoliško-dinastično misel, tako ga sedaj opira na pravoslavno- 
dinastično, ker precenjuje današnjo državotvornost dinastij na škodo primar­
nima faktorjema: zemlji in ljudstvu.«132
Pred marčnimi volitvami leta 1923 je Šušteršič razglasil ustanovitev Narodne 
ljudske stranke (NLS) in jo oznanil kot »pravo« naslednico 22. novembra 1917 
razcepljene SLS. Zbral je le nekaj somišljenikov, večinoma duhovnikov, zna­
nih desničarjev šušteršičevcev iz vrst SLS.133 Kot strankino glasilo je začel 
najprej izdajati Ljudski dnevnik (od 1. februarja do 20. marca 1923), po po­
polnem neuspehu na volitvah 18. marca 1923 pa je namesto tega lista od 
31. maja 1923 izdajal Ljudski tednik. V programu svoje stranke je Šušteršič 
poudarjal, da stoji na načelu »pozitivnega krščanstva«, kar je pomenilo, da je 
proti zlorabljanju cerkve in vere v politične namene. S tem je želel sočasno
132 NOVI ZAPISKI, št. 6, junija 1922, 130. Klerikalni DOMOLJUB je v številki, 
ki je izšla 10. januarja 1923, zapisal v zvezi s Šušteršičevo vrnitvijo, da bi »Pašič 
vse dal, če bi mogel razbiti tudi SLS, kot je razbil demokrate, zemljoradnike in 
vse svoje nasprotnike«. ORJUNA pa je 12. decembra 1922 opozarjala: »Z ozirom 
na dejstvo, da se nahajajo v naši državi še večji izdajalci, vas puščamo v miru, 
pač pa bomo bdeli nad vsakim vašim korakom.«
133 V svojem DNEVNIKU je škof Jeglič že 17. aprila 1922. zapisal: »Čutilo se je, 
da se ,starini' nekako zbirajo zoper SLS in da bo v ta namen dr. Šušteršič izdal 
grozno brošuro. Naši so se pripravili na najhujši odpor. Preračunali so, da bi ne­
kako dvajset duhovnikov pristalo na to novo stranko, ostali bi bili složni. Pri shodih 
so se verniki in duhovniki na napad pripravljali in zdelo se nam je, da novo 
stranko vsi obsojajo. Pred nekoliko dnevi je brošura izšla. Je pa tako pisana, da je 
vse iznenadila. Tudi starine. Dr. Šušteršič zatajuje temelje prejšnjega življenjskega 
delovanja in se povsod v osredje postavlja. Ker sem to že o novem letu čutil, sem 
za konferenco 99 dekanov (v sredo 19. IV) določil temo: o raznih strujah pri du­
hovnikih glede na politično vprašanje.« Jeglič v DNEVNIKU spremlja nadaljnje 
delovanje I. Šušteršiča, ne da bi omenjal njegove stike z radikali, in dokaj mirno 
v duhu sklepov vodstva SLS, ki je izbralo taktiko, da bo ob Sušteršičevi akciji 
ostalo popolnoma mirno (DNEVNIK, 21. novembra 1922). Jeglič se je najbolj bal, 
da k Šušteršiču ne bi prestopili razumniki in študentje. Vendar pa se Šušteršiču ni 
posrečilo, da bi ustanovil akademsko društvo (DNEVNIK, 9. februarja 1923). Jeglič 
se je oddahnil šele po marčnih volitvah 1. 1923, ko je ugotovil: »Šušteršič je izredno 
osramočen: lista njegova je dobila v Ljubljani nekako 137 in v oblasti po deželi 
nekaj nad 700. Žal mi je za par župnikov, ki so zanj delovali. Strašno so se ljud­
stvu zamerili!« (DNEVNIK, 29. marca 1923).
112
pokazati na klerikalni značaj »nove« SLS. Program je vseboval tudi zahtevo 
po samoupravi, ki pa ni nujna za vso državo in ne sme omajati državne enot­
nosti. V programu ni bilo zahteve po reviziji ustave, kajti to je »dolgotrajno 
delo« itd.134 I. Šušteršič si je s programom in delovanjem prizadeval, da ne bi 
kakorkoli prizadel interesov svojih novih gospodarjev — Radikalne stranke 
— in prav to je bil glavni razlog, da je NLS izginila že po prvih volitvah. 
Stranka je dobila le 875 glasov odroma 0,4%. Radikali niso dosegli tistega, kar 
so pričakovali, nekaj vpliva je imelo le kompromitiranje vodilne SLS v slo­
venski javnosti na straneh Sušteršičevih listov. Ljudski tednik je največji del 
svojega prostora namenil stalnim napadom na klerikalne voditelje, omalovaže­
val je program njihove stranke, njeno delovanje in politiko, opozarjal na 
razloge »zaslepljenosti« slovenskih množic, ki verujejo »demagogiji« A. Ko­
rošca in drugih klerikalnih voditeljev itd. Včasih je napadal tudi slovenske 
liberalce iz SDS, kar je bilo v glavnem odvisno od njihovega odnosa z ra­
dikali.135
Na volitvah 8. februarja 1925 se Šušteršičeva stranka ni več pojavila 
s svojo listo in ko je prišlo do zbližan ja HRSS in radikalov v marcu 1925, je 
Šušteršič s svojo »stranko« dokončno izginil iz političnega življenja. Tudi to 
je bil dokaz, da je Pašič računal na Šušteršiča kot razbijača politike zbliževanja 
SLS z blokom demokratov, radičevcev in muslimanov v začetku leta 1923.
7. Avtonomistično gibanje — Združenje slovenskih avtonomistov
Spričo svojega programa in vpliva na javno mnenje v Sloveniji je bilo avto­
nomistično gibanje po pomenu daleč pred mnogimi majhnimi političnimi stran­
kami in skupinami. To gibanje je nastalo po objavi znane »Avtonomistične iz­
jave« februarja 1921,136 vodila pa sta ga ugledna socialdemokratska politika 
D. Lončar in A. Prepeluh. V avtonomističnih vrstah so se zbrali pripadniki 
slovenskih razumniških in političnih slojev, ki so bili nezadovoljni s centra­
listično državno ureditvijo', politiko demokratov in radikalov ter z omahlji­
vim in kompromisnim odnosom SLS do vprašanja notranje ureditve države. 
Avtonomistična izjava je označila »pravi začetek« avtonomističnega gibanja v 
Sloveniji, ki je do uvedbe šesto j anuarske diktature, v »določenem obsegu« pa 
vse do zloma jugoslovanske države 1941 pomenilo »nekakšno dominanto« celot­
nega slovenskega političnega življenja.137
V trenutku, ko se je pojavila, je Avtonomistična izjava pomenila močno pod­
poro avtonomističnemu gibanju SLS in pripomogla k njenemu uspehu na ob­
činskih volitvah v Sloveniji v aprilu 1921. V prvi številki lista Avtonomist, 
ki je izšla 11. aprila 1921, je A. Prepeluh v programskem uvodniku »Kaj hoče­
mo in kdo smo?« poleg drugega opisal značaj tega gibanja in poudaril: »kot 
list ne zastopamo nobene stranke, ne obsojamo nobene kot take. Borili se bomo 
za avtonomijo Slovenije, za njeno enotnost in nedeljivost.« V posebni prilogi 
te številke piše v članku »Mi in Srbi«, da so obtožbe, ki se širijo po Sloveniji, 
češ da so vseh narodnih nesreč krivi Srbi, neutemeljene, prav tako pa tudi 
mnenje v Srbiji, da so Slovenci in Hrvati vir nestabilnosti skupne države.
134 LJUDSKI DNEVNIK, 1., in 2. in 7. februarja 1923.
135 Na primer: LJUDSKI TEDNIK, 26. aprila 1923, 10. januarja 1924, 19. junija 
1924 in dr.
136 Glej obširneje: M. ZECEVIĆ, n.d., 430—431; D. KERMAUNER, n.d., 531—547.
137 F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1921. (iz spo­
minov), ZGODOVINSKI ZBORNIK, Buenos Aires, 1959, 169.
8
113
»Klika, ki vlada v Beogradu, ni srbski narod,« poudarja dalje pisec bega 
članka in navaja, da odpor proti njej raste tudi v Srbiji. »Mi in Srbi smo res 
zrastli iz ene jugoslovanske korenine in tvorimo s Hrvati in Bolgari tako ce­
loto, kakor jo predstavlja drevo... Živeli smo pa tisoč let razdvojeno, pod 
tujimi vplivi in razvijali smo vsak svojo individualnost. Ali ta individualnost 
je že tako daleč razvita, da smo postali trije narodi... da se nas ne da vladati 
vseh po enem kopitu in na eno komando... Najlepše in najboljše se da rešiti 
naš državni problem z avtonomijo onih edinic naše države, ki tvorijo za sebe 
neke organske celote.«
V duhu zahtev po »samoavtonomiji nepodeljene Slovenije« se je razvijala 
proticentralistična dejavnost avtonomističnega gibanja tudi v začetku leta 
1922. Vse močneje so poudarjali tudi ekonomske razloge, torej trditev o izko­
riščanju Slovenije in Hrvatske »s strani Beograda«, ker se »krasno razvija na 
račun provinc« itd.138 Toda že v aprilu istega leta je Avtonomist začel širiti 
republikansko in federalistično misel in sočasno zahteval revizijo Vidovdanske 
ustave.139 V tistem obdobju so se avtonomisti začeli zbliževati tudi s srbskimi 
zemljoradniki in se zanimati za dogajanje v HRSS.
Na seji vodstva 28. junija 1922 so avtonomisti svoje gibanje organizirali kot 
Združenje slovenskih avtonomistov. V Avtonomistu je dr. D. Lončar 8., 15. in 
22. julija 1922 nadrobno obrazložil »novi« program gibanja, ki je bil strnjen v 
geslu: »Nazaj k prvemu decembru 1918. leta za revizijo Vidovdanske ustave 
v smislu avtonomije Slovenije v federaciji s Hrvati -in Srbi«. V uvodniku 
»Avtonomija in avtonomija«, objavljenem 8. julija 1922, opozarja Avtonomist 
na različna pojmovanja o značaju avtonomije v slovenskih političnih krogih. 
Poudarjeni so trije prevladujoči koncepti: 1. »dekoncentracijska ali decentra- 
lizadjska avtonomija« med privrženci mladih v liberalnem taboru (G. Žerjav, 
V. Kukovec idr.), ki jo predstavlja osebnost velikega župana; 2. avtonomija, 
kakršno so uživale bivše kronovine v Avstro-Ogrski; in 3. avtonomija na osnovi 
narodnega predstavništva, ki deli pristojnosti s centralno vlado in jo potrjuje 
kralj. Takšno avtonomijo je v bistvu zagovarjala tudi SLS. Po izraženih poj­
movanjih je avtonomistično gibanje zastopalo svoj model »avtonomije suverenosti 
ljudstva«, po katerem bi ljudstvo volilo svoje zastopnike, ki bi upravljali Slo­
venijo tako, da »čisto samostojno in svobodno odstopijo centralnemu parla­
mentu tiste zadeve, ki naj se upravljajo skupno. Katere so te zadeve, o tem 
odloča avtonomno zastopstvo. In to avtonomno zastopstvo si izvoli svojega 
predsednika, ki ne rabi prav nobene potrditve: kajti volja naroda je suverena 
— in suvereni ne rabijo — potrditev«.
V praktičnem političnem življenju je takšen program slovenske avtonomiste 
vodil v republi-kanstvo. Njihovi socialdemokratski simpatizerji (frakcija Pre- 
peluh-Lončar) so se ločili od že razcepljene JSDS in poskušali najti zaveznike 
v republikanskih in »delavsko-kmečkih« strankah, da bi se lažje borili za »nove 
politične in socialne reforme«.1'10 Ob četrti obletnici ustanovitve Države Slo­
vencev, Hrvatov in Srbov so avtonomisti nastopili javno z zahtevo, da je 
treba jugoslovansko skupnost postaviti v njena izhodišča, in poudarjali, da je 
za vse »resne naše politične stranke« pravi narodni praznik 28. oktober (sic!), 
ne pa 1. december leta 1918.141
138 AVTONOMIST, 14. januarja 1922.
139 Prav tam, 8. in 29. aprila 1922. O avtonomističnem programu skupine ob listu 
AVTONOMIST glej obširneje: K. GANTAR, Naše politično časopisje, SLOVENCI V 
DESETLETJU 1918—1928, 670—671.
140 AVTONOMIST, 2. septembra 1922.
141 Prav tam, 4. novembra 1922.
114
Avtonomisti so poveličevali Državo SHS kot skupnost, ustvarjeno po narodni 
volji in na demokratičen način, ter poudarjali njen model organizacije 'kot 
sprejemljivo obliko praktične uveljavitve svojega programa,142 čeprav so ob 
tem pozabili na številne spore med Deželno vlado v Ljubljani in Narodnim 
vijećem SHS v Zagrebu v oktobru in novembru 1918, ko Hrvatsko-srbska 
koalicija in druge hrvatske stranke niso dovolj upoštevale slovenskih intere­
sov.143 Pred marčnimi volitvami 1923 so avtonomisti svetovali slovenskim vo- 
lilcem, naj glasujejo samo za tiste, ki priznavajo Slovence kot samostojen na­
rod.144 Zaradi odkrite naklonjenosti do HRSS je slovenski liberalni tisk obto­
ževal avtonomiste, da neposredno sodelujejo s S. Radičem in da so postali del 
njegove stranke. Po organizacijski plati to še ni bila resnica, toda v politiki in 
programskih načelih, ki so se izražala v zahtevah po federativni republiki, so 
se avtonomisti vse močneje istovetili s programom in politiko HRSS.145
Leta 1924 so slovenski avtonomisti dosegli največji razmah svoje dejavnosti. 
Kot glavno nalogo gibanja so poudarjali širjenje zavesti, da so Slovenci samo­
stojen narod z enakimi pravicami do lastnega razvoja kot drugi narodi. V ta­
kratnih okoliščinah so trdili, da je te pravice mogoče najbolje uresničiti v 
federativni in republikansko urejeni državi. Avtonomist je 10. marca 1924 za­
pisal, da dosledno in neomajno koraka k svojemu cilju — federativni jugoslo­
vanski republiki, v kateri bo Slovenec gospodar na svoji zemlji, tako kot bodo 
na svoji tudi Srbi, Hrvati in Bolgari. Ta misel — kot poudarja M. Mikuž — 
je popeljala slovenske avtonomiste v zavezništvo s HRSS. Ko so namreč v ne­
katerih slovenskih krajih začeli ustanavljati organizacije slovenskih republi­
kancev, so avtonomisti takoj pokazali voljo, da so pripravljeni z njimi sode­
lovati. Radičev Slobodni dom je 30. aprila 1924 poročal, da je bil urednik 
Avtonomista A. Prepeluh dva dni na Dunaju, kjer sta se s S. Radičem spo­
razumela o skupnem nastopu na bližnjih parlamentarnih volitvah.146
Nadaljnja usoda slovenskega avtonomističnega gibanja je bila vse bolj 
odvisna od političnih kompromisov S. Radiča in njegove stranke v državni 
politiki in — kot smo že opisali v zvezi s Slovensko republikansko stranko — 
od raznih koalicij leta 1925 in 1927, v katere so vstopali pod posrednim ali 
neposrednim vplivom HRSS (HSS).147 Tako je avtonomistično gibanje v Slo­
veniji kot zanimiv in napreden pojav v obdobju svojega samostojnega delo­
vanja in odpora proti centralistični Vidovdanski ustavi ob koncu doživelo 
organizacijski propad prav v trenutku, ko so ga njegovi voditelji poskušali 
spremeniti v politično stranko in njeno usodo vezati na politične sile zunaj 
Slovenije. Organizacijski razpad avtonomističnega gibanja pa ni izbrisal po­
udarjene in uveljavljene avtonomistične misli v zavesti slovenskih množic — 
misel, ki je bila v nazivanju slovenskih avtonomistov bližja zgodovinskemu 
nacionalnemu interesu tistega obdobja kot pa »taktizirajoči« avtonomistični
142 Prav tam, 24. februarja 1923.
143 Glej M. ZECEVIĆ, n.d., 137—161.
144 AVTONOMIST, 10. februarja 1923; M. MIKUŽ, n.d., 250.
145 AVTONOMIST, 8. decembra 1923.
146 M. MIKUŽ, n.d., 279. Svoje neposredno sodelovanje s HRSS je AVTONOMIST 
napovedal že 12. aprila 1924, ko je v uvodniku »Prava politična smernica za Slo­
vence« pisal o dveh konceptih slovenske politike v jugoslovanski državi: 1. da bi 
Slovenci začeli služiti srbski politiki in bi skupaj s Srbi zavladali po vsej državi, 
tudi nad Hrvati, kar avtonomisti zavračajo; in 2. da bi se zbližali s sosednjimi 
Hrvati in bi se skupaj z njimi na republikanskem in federativnem načelu, torej 
na principu »vsakomur tisto, kar je njegovo«, postavili po robu velikosrbski hege­
moniji. »To je edini pravi koncept slovenske politike v bodočnosti, s katerim želi­
mo boljše od preteklosti,« je zapisal AVTONOMIST.
147 Glej str. 157, op. 57. ipd.
a*
115
program, kakršnega je zastopal klerikalni tabor in je v minimalni in deformi­
rani obliki zaživel leta 1927 z uvedbo oblastnih skupščin.
V okviru delovanja raznih političnih strank, skupin in struj v Sloveniji 
1918—1929 je treba omeniti tudi vpliv, ki ga je imel dnevnik Jugoslavija. 
Kot neodvisno glasilo ga je 15. decembra 1918 začel izdajati kasnejši ljubljanski 
župan A. Pesek. Po nazorih je bil soroden programu narodnih socialistov, 
vendar pa je kot nov, sodoben list, ki je s svojo vsebino ustrezal zanimanju 
takratnega slovenskega bralca, presegel številna druga znana slovenska glasila, 
za katerimi so stale večje stranke. Z imenom in programom, za katerega se je 
zavzemal, je list uveljavljal zahteve po jugoslovanski državi, ki »bo obvladala 
Balkan in njegovo morje«. Njeno notranjo ureditev je zagovarjal na osnovah 
demokracije, socialne pravičnosti in avtonomij in se tako približal slovenskemu 
avtonomističnemu gibanju.148 149 F. Erjavec poudarja, da je bil pojav tako velikega 
novega političnega dnevnika za slovensko javno življenje tem pomembnejši, 
ker je prekinil dominacijo, torej monopol strankarskega tiska, v Sloveniji. Velik 
uspeh in vpliv, ki ga je imel, sta bila najboljši dokaz, da je Slovenija potre­
bovala neodvisen tisk. Zaradi kakovostne vsebine, pisane v naprednem, slo­
venskem avtonomističnem duhu, se je kmalu spopadel z mladoliberalci, kajti 
sprejeli so ga tisti bralci — v glavnem razumniki — ki so dotlej pomenili 
tradicionalno jedro slovenskih libera,lnih volivcev.148 Jugoslavija je izhajala več 
kot štiri leta, vendar pa je 31. decembra 1922 ugasnila, ker se ni mogla me­
riti s konkurenco in pritiskom tiska, za katerim so stale močne strankarske 
organizacije.
8. Slovenska Orjuna
Pregled raznih političnih organizacij v okviru slovenskega meščanskega bloka 
bi bil nepopoln, če ne bi omenili delovanja Organizacije jugoslovanskih na­
cionalistov (Orjuna) v Sloveniji, znane zaradi svojega nasilja nad vsemi proti- 
centralisti čni mi silami v Jugoslaviji. Fronta meščanskih strank, ki so branile 
politični sistem, utemeljen z Vidovdansko ustavo, se je vedno bolj ožila in zato 
so morale iskati podporo tudi med nacionalističnimi organizacijami. Le-te so 
postajale militantne in falangisti one skupine za obrambo obstoječe unitaristič­
ne in centralistične ureditve in so branile njene ozke nacionalne in razredne 
interese. Tako so iz lokalne mladinske organizacije na pobudo vodstva Demo­
kratske stranke v Splitu 23. marca 1921 ustanovili Orjuno. Poleg omenjene 
naloge in prizadevanj, da bi osvojila oblast v državi, je hotela Orjuna postati 
tudi predhodnica jugoslovanskega meščanskega razreda v nacionalnih aspira­
cijah do drugih držav.150
Mnenje, da je imela ta organizacija profašistični značaj in »elemente fa­
šističnega gibanja«, ne bo držalo, čeprav so nekatere podobne organizacije, ki 
so se pojavile kot »trenutna moda« v povojni Evropi, zabredle prav v fašizem. 
Nasilje in teoretične metode delovanja Orjune so bili glavni razlog, da so jo 
uvrstili med profašistične organizacije, medtem ko so neutemeljeno dajali 
preveč poudarka njeni prvenstveni nalogi obračunavanja s KPJ in naprednim
148 Glej K. Gantar, n.d., 669.
149 F. ERJAVEC, Nastanek slovenskih političnih strank, 74.
150 O ustanovitvi in značaju Orjune glej obširneje: B. GLIGORIJEVIĆ, Organi­
zacija jugoslovenskih nacionalista (Orjuna), ISTORIJA XX VEKA, Zbornik rado­
va 5, Beograd, 1963, 315—396.
116
delavskim gibanjem.151 Zgodovinski resnici bi nedvomno bolj ustrezala ocena, 
da so Orjuno, ustanovljeno prvotno s ciljem, da bi branila ogrožene kraje 
pred italijanskimi aspiracijami, kmalu po njeni ustanovitvi zlorabile centra­
listične in unitaristične sile in jo spremenile v teroristično organizacijo, ki je 
zatem stala na čelu teh sil v boju proti vsem njihovim nacionalnim in razred­
nim sovražnikom. To so bili predvsem radikalno opozicijska gibanja in stranke, 
kot npr. hrvatsko kmečko gibanje S. Radiča (HRSS), slovensko klerikalno 
gibanje A. Korošca, revolucionarno gibanje na čelu s KPJ itd. Stopnja angaži­
ranja Orjune in glavni cilji napadov so bili torej odvisni od nasprotnikovih sil 
in zato je razumljivo, da so bile v ospredju HRSS, SLS in JMO kot glavne 
opozicijske sile. Toda prav zaradi moči teh organizacij je bil obračun z njimi 
za orjunaše zdaleč težji kot pa nasilje nad razbitim in »nezakonitim« delav­
skim gibanjem in njegovimi organizacijami.
Prva akcija Orjune takoj po ustanovitvi je bil požig Hrvatskega lista, organa 
Hrvatske zajednice,152 do prvega napada na klerikalce pa je prišlo prav tako 
v Dalmaciji in zato je A. Korošec 27. maja 1922 ostro protestiral pri ministru 
za notranje zadeve.153 Po atentatu na ministra M. Draškoviča v Delnicah so 
oblasti spodbujale Orjunio, naj se loti tudi delavskega gibanja. Julija 1921 so 
orjunaši priredili vrsto protikomunističnih demonstracij in napadov na de­
lavske domove. Zatem je Orjuna začela širiti svojo organizacijo tudi po drugih 
krajih države. V Sloveniji pa tudi na Hrvatskem in v Srbiji je Orjuna po­
skušala prodreti v delavske sindikate in njeni slovenski voditelji so poudarjali, 
da so ustanovili »delavske Orjune«, v rudarskih krajih Trbovljah, Hrastniku 
in Zagorju.154
Med veliko rudarsko stavko 1923 v Sloveniji so orjunaši odigrali vlogo stavko­
kazov, njihovo nasilje pa je doseglo vrhunec v znanih dogodkih 1. junija 1924 
v Trbovljah, ibo so zažgali delavski dom in v spopadu z delavci v Trbovljah za­
grešili prelivanje krvi. Orjuna je bila zaradi dogodkov v Trbovljah deležna 
ostre obsodbe in odpora slovenske javnosti ter vseh strank in skupin z izjemo 
slovenskih liberalcev, radikalov in nacionalnih socialistov.155 Pod pritiskom 
javnosti se je Orjuna v Sloveniji in po vsej državi znašla v defenzivi in je za­
čela razpadati. Na letni skupščini Orjune Slovenije je leta 1925 njen vodja 
Marko Kranjec z obžalovanjem ugotovil, da organizacija ni več tako agresivna 
in dejavna kot v prvih letih.156 * 158 Pri zlomu Orjune v Sloveniji sta imela poleg
151 B. GLIGORIJEVIĆ, n.d., in isti avtor: Profašistička organizacija »Orjuna« i 
revolucionarni radnički pokret Jugoslavije, REVOLUCIONARNO DELAVSKO GI­
BANJE V SLOVENIJI V LETIH 1921—1924, Ljubljana, 1975, 125—126; B. ZIHERL, 
Fašizem in revolucionarno delavsko gibanje (v istem Zborniku), 14—15.
152 Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine, 1920—1921, I, 21.
153 M. MIKUŽ navaja, da KOROŠEC ob koncu svojega govora poudarja: »Ce se 
državne oblasti ne bodo zganile in nadaljevale s pasivno resistenco in omogočale 
proste roke za zločinske napade, bo potrebno oborožiti narod, ki ne pripada faši­
stični organizaciji.« Korošec je iz svojih opozicijskih razlogov ostro napadal vlado 
in dejal, da je Orjuna fašistična organizacija. — M. Mikuž piše: »Ta je bila daleč 
od tega, vendar je dajala opoziciji dovolj razlogov za napade na vlado... Ne bi bilo 
torej povsem pravilno trditi, da je Orjuna nastala zgolj zaradi preganjanja komu­
nizma.« M. MIKUŽ, n.d., 223.
154 ORJUNA, 1. julija 1924. in 18. marca 1927; B. GLIGORIJEVIĆ, n.d., 127.
155 Glej obširneje: M. MIKUŽ, n.d., 290—293; F. FILIPIČ, n.d., 169—176; I. Kreft
v svoji knjigi »Slovensko ljudsko gibanje 1918—1941« piše na str. 30—-32, da so orju­
naši v Sloveniji svoje preganjanje komunistov (kot prvenstveno nalogo — M.Z.) 
povezali s »staro liberalno gonjo proti klerikalcem, ko so se le-ti pridružili Zvezi 
delovnega ljudstva«. To je — navaja dalje Kreft — omogočilo klerikalcem, da so 
stopili na čelo »protiorjunaškega narodnega gibanja«.
158 ORJUNA, 5. decembra 1925.
117
SLS veliko zaslug tudi KPJ in SKOJ. Orjuna je bila razširjena predvsem v 
Sloveniji in Dalmaciji, ker sta bili ti dve deželi najbolj ogroženi zaradi itali­
janskih imperialističnih pretenzij. Ideološko pa se je ta organizacija v Sloveniji 
neposredno naslanjala na tradicijo in aktualno politiko slovenske liberalne 
buržoazije, na protiklerikalizem in protikomunizem, ki ga je v začetku dvaj­
setih let posebej spodžigala skupina »mladih« liberalcev v obrambi interesov 
slovenskega finančnega kapitala.157 Odločilni udarec Orjuni v Sloveniji je za­
dala sama vlada Kraljevine SHS, ko je ob koncu julija 1926 razpustila orjuna- 
ške organizacije v ljubljanski oblasti.158
V razmeroma kratkotrajnem delovanju Or june v Sloveniji se je pokazalo, 
da se njena ideologija, zasnovana na unitarizmu in centralizmu, ter zlasti njene 
teroristične metode niso mogle globlje zakoreniniti v slovenski družbi, ki je 
bila prav takrat sredi boja za določanje strateških nacionalnih interesov na 
temelju demokratičnih svoboščin in za enakopravni položaj v jugoslovanski 
državi. Zato lahko Or j uno v Sloveniji presojamo kot ideološki uvoz, ki ni imel 
nobenih vzorov in oporišč v preteklosti slovenske družbe. Orjuna je v tistem 
obdobju zbrala del jugoslovansko usmerjenih sil, ki pa so po trboveljskih 
dogodkih večinoma spoznale, da je boj te organizacije usmerjen tudi proti 
narodnostnim interesom Slovencev in njihovemu položaju v jugoslovanski 
državni skupnosti.
* * *
Ta strnjeni pregled političnih strank, skupin in struj ter njihovih medseboj­
nih odnosov v okviru meščanskega tabora v Sloveniji bi bil nepopoln, če ne bi 
omenili razvoja političnih odnosov v Prekmurju 1918—1929 in položaja madžar­
ske narodnostne manjšine. Potem ko je jugoslovanska vojska 12. avgusta 1919 
po sklepu vrhovnega sveta mirovne konference v Parizu zasedla Prekmurje 
in je ta pokrajina po podpisu mirovne pogodbe med Kraljevino SHS in 
Madžarsko v Trianonu 4. junija in po ratifikaciji julija 1920 pripadla jugoslo­
vanski državi, so na tem ozemlju našteli 74.383 Slovencev in 14.064 Madžarov. 
Med radikalno politiko slovenizacije, ki so jo od uprave do prosvete začeli 
uresničevati leta 1919 po Sloveniji, je madžarska narodnostna manjšina kmalu 
ostala brez svojega razumništva, tako da je bilo njeno pretežno agrarno pre­
bivalstvo politično nebogljeno in v neenakopravnem položaju do slovenske 
večine. Zakonodaja o agrarni reformi je pripeljala madžarsko prebivalstvo 
tudi v zelo neugoden ekonomski položaj. Vse to je z jezikovnimi, prosvetnimi 
in političnimi problemi vred zbujalo veliko socialno in politično nezadovolj­
stvo.157 158 159 To nezadovoljstvo je poskušala izkoristiti Narodna stranka katoliškega 
duhovnika in kasnejšega poslanca SLS J. Klekla in si utrditi položaj med 
madžarskim prebivalstvom. J. Klekl je začel izdajati list Novine kot glasilo 
Slovenske krajine, v katerem je zastopal gospodarske interese madžarske 
narodnostne manjšine. Spričo močne madžarske iredentistične protijugoslovan­
ske propagande v Prekmurju po letu 1918 in slovenske nacionalne evforije na 
drugi strani je J. Klekl stopil na čelo konservativnih katoliških sil, ki so 
v enem trenutku zastopale avtonomistično politiko z namenom, da bi Prek­
157 B. ZIHERL, n.d., 15.
158 B. GLIGORIJEVIČ, Organizacija jugoslavenskih nacionalista (Orjuna), 353; 
RADNIČKE NOVINE, 4. avgusta 1926, v članku RASPUŠTANJE LJUBLJANSKE 
ORJUNE.
359 ALBINA NEČAK-LUK, Oris položaja madžarske narodne manjšine v Prek­
murju v obdobju od 1918. do 1945, Z.Č., 1. 35, št. 3, Ljubljana, 1981, 279—280.
118
murje priključili k madžarski državi.100 Težave pri stabilizaciji razmer v Prek­
murju so prihajale tudi s hrvaške strani, kajti najprej so poskušali dolnjelen- 
davski predel priključiti k Hrvatski, kasneje pa razširiti vpliv HRSS.160 161
V takšnih okoliščinah je vladalo med Madžari v Prekmurju iredentistično 
razpoloženje, čeprav so njihovi meščanski in polfevdalni krogi iskali sodelova­
nje z vladaj očimi vrhovi jugoslovanske države. Madžarska manjšina v takšnem 
položaju ni poskušala razvijati politično ali kulturno dejavnost in se je v glav­
nem vezala na cerkveno organizacijo in njeno delo. Pod videzom praktično ne­
obstoječe »Stranke drobnih zemljiških posestnikov« je izhajal list Szabadsag, 
ki ga je izdajal promadžarsko usmerjeni veleposestnik in bankir Hartner. Ja­
nuarja 1923 je začel posestnik Š. Kuhar izdajati dvojezični časopis Murska 
Krajina v okviru novoustanovljene Združene prekmurske stranke. V začetku 
leta 1926 je Kleklova Katoliška stranka, ki je bila dejansko izpostava SLS, 
začela izdajati tednik Nepujsag »s ciljem, da zavedeno madžarsko prebivalstvo 
pripelje v krščanski tabor«. Toda glavni urednik lista je kmalu prestopil v vrste 
nove Neodvisne prekmurske stranke, ustanovljene 16. maja 1926 v Lendavi pod 
pokroviteljstvom grofice Zichy. Njen program je bil usmerjen proti agrarni 
reformi. Ta stranka je začela izdajati list Neplap v madžarskem jeziku.162
Na območju Prekmurja do 1929. leta politični tokovi niso močneje prestopili 
okvirov »strankarskih« spopadov na socialnem, verskem in narodnostnem pod­
ročju, kar je pomenilo, da so bili brez opredeljenih programov in pomembnih 
organizacij. Zaradi tega je ta opis dogajanja v Prekmurju v smislu političnega 
strankarskega vrenja znatno več kot zgolj ilustracija križanja raznih nacional­
nih, velikodržavnih in socialnih interesov, po drugi strani pa služi za primer, 
da niso obstajale samo velike in majhne stranke, temveč da se je politično 
življenje v Sloveniji v obdobju 1918—1929 razvijalo deloma tudi mimo njih, 
torej v zapletenih okoliščinah.
Po drugi strani je treba poudariti, da so urejanje položaja Madžarov v Prek­
murju in problem nemške narodnostne manjšine, ki je živela predvsem na 
Štajerskem in v glavnem v Mariboru, vodilni slovenski politični vrhovi po­
skušali obdržati v okviru slovenskih meja in posebnih metod pri njihovem »re­
ševanju«. Obdobje narodnostnega preporoda od 1918 do 1929 ni bilo nedotak-
160 PAM, memoarski spis J. KLEKLA Odgovor na obtožbo (neregistrirano), str. 
10—14 in 24. J. Klekl piše, da je bilo v Prekmurju 1. 1919 izrazito jugoslovansko 
razpoloženje, vendar ne za zedinjenje s Srbijo, ker so se bali njene »kulturne za­
ostalosti«. Še vedno so bili sveži spomini na srbsko bojišče, kjer so padli mnogi 
ljudje iz teh krajev, prebivalstvo pa se je tudi balo pravoslavne majorizacije. 
Klekl navaja dalje: »Duhovništvo Slovenske Krajine je na konferenci 14. januarja 
1919. razpravljalo o rešitvi jugoslovanskega vprašanja na osnovah avtonomije, ki 
jo je predlagala madžarska vlada, vendar v sestavku madžarske države in z nje­
nim pristankom. Tudi madžarska propaganda je vplivala, da se je del prebivalstva 
opredelil za Madžarsko, dočim je bila mladina v glavnem za priključitev k novi 
jugoslovanski državi.«
161 MURSKA STRAŽA (Glasilo obmejnih Slovencev), Radgona, 30. avgusta 1919, 
27. marca 1920; o slovensko-hrvatskem sporu zaradi Prekmurja glej obširneje: L. 
BOGATAJ, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918. do izvršitve Vidovdanske ustave, 
SLOVENCI V DESETLETJU 1918—1929, 376—377; F. KOVAČIČ, Prekmursko vpra­
šanje, SLOVENEC, 26. avgusta 1919; J. Klekl, n.d.
162 A. NECAK-LÜK, n.d„ 279—281; R. ČAČINOVIČ, Politični in socialni razvoj 
Prekmurja med obema vojnama, PREKMURSKI SLOVENCI V ZGODOVINI, Zbor­
nik razprav o posebnih potezah zgodovinskega razvoja Prekmurja, M. Sobota, 1961, 
118—122. O položaju madžarske narodnostne manjšine v Kraljevini SHS glej ob­
širneje: Š. MESAROŠ, Položaj Madjara v Vojvodini 1918—1929; V. VINAVER, Ju­
goslavija i Madjarska 1918—1933, Beograd, 1971; B. GLIGORIJEVIČ, O nastavi na 
jezicima narodnosti u Vojvodini 1919—1929, Matica srpska, ZBORNIK ZA ISTO- 
RIJU, sv. 45/1972 in dr.
119
ljivo za nacionalistično evforijo, ki je v Sloveniji najbolj prizadela prav nem­
ško in madžarsko manjšino. Znašli sta se namreč na nekakšnem obrobju glav­
nih tokov urejanja teh vprašanj v celotnem okviru jugoslovanske države, torej 
njenih mednarodnih pogodb o zaščiti manjšin, uresničevanja in zagotovil nji­
hovih pravic v državi itd. Vsa ta vprašanja v zgodovinopisju še niso natančno 
preučena, čeprav bi bila takšna dognanja nedvomno zelo pomembna za razu­
mevanje nacionalnih odnosov in vzdušja v Sloveniji neposredno pto letu 1918.
120
Idejni spopadi in delitve v slovenskem 
delavskem gibanju
1. Slovensko socialdemokratsko gibanje in stranke 1918—1929
Nesporazumi zaradi jugoslovanske politike, narodnostnih in razredno-soeial- 
nih vprašanj znotraj edine slovenske delavske stranke — Jugoslovanske so­
cialdemokratske stranke (JSDS) — spričo različnih nazorov »mladih« in »sta­
rih« voditeljev in aktivistov v stranki so postali očitnejši že leta 1917. V 
nasprotju s staro vodilno garnituro v stranki, ki se je zvesto oklepala avstro- 
marksizma, so »mladi« svoja nova pojmovanja pokazali že na 10. kongresu 
JSDS decembra 1917. v Ljubljani, ko so pozdravili Majniško deklaracijo in 
zmago oktobrske revolucije in zahtevali republikansko združevanje narodov 
in držav na Balkanu. Kritizirali so kongres, ker se ni odločno zavzel za samo­
odločbo narodov in je ostal pri avstromarksizmu, ki je pričakoval rešitev 
samo v vladnih reformah. »Mladi« so v posebni poslanici zahtevali, naj se 
kongres zavzame za sodobno slovensko narodno državo z najširšo samoupra­
vo, za federacijo slovenskih, hrvatskih in srbskih pokrajin v Avstro-Ogrski, 
demokratizacijo državnega in družbenega življenja, versko strpnost, ločitev 
cerkve od šole in države itd. Vztrajanje pri takšnih zahtevah, ki so bile v 
razmerju do tedanje socialdemokratske ideologije izrazito heretične, je od­
prlo proces diferenciacije v JSDS. Pod vplivom t.im. »socialistične mladine« 
je stranka že ob koncu julija 1918 sprejela nekatera gesla oktobrske revo­
lucije — na primer zahtevo po sklenitvi miru brez aneksij in kontribucij ter 
reševanje vprašanj meja na načelih proletarskega internacionalizma. 1
Poglabljanje začetega spopada v strankinih vrstah se je nadaljevalo leta 
1918 ob vprašanju sodelovanja s klerikalno in liberalno buržoazijo zaradi 
ustanovitve in delovanja Narodne vlade in Narodnega sveta SHS v Ljub­
ljani, Narodnega vijeća SHS v Zagrebu ter pogledov na način in metodo zedi­
njenja jugoslovanske države 1. decembra 1918.2 Ta proces se je zatem nada­
ljeval med bojem za uvajanje centralistične državne ureditve in unitaristič­
nega koncepta reševanja narodnostnega vprašanja. Tod je večina članov 
JSDS zastopala stališča o avtonomiji, nacionalnem združevanju in samostoj­
nosti Slovencev, sorodna programu SLS.
Sodelovanje z meščanskimi strankami v boju za severno mejo in ohranitev 
neodvisnega, avtonomnega položaja Slovenije je odprlo proces notranje idej- 
no-politične diferenciacije v vrstah socialdemokratske stranke, ki je trajal 
vse do odločitve o koroškem plebiscitu sredi junija 1920. S porazom na ple­
1 Z.S., 601—603; o nastanku in razvoju »Socijalistične mladine« glej obširneje: 
D. KERMAUNER, Poseg Ivana Cankarja v slovensko politiko leta 1918, Ljubljana, 
1968; H. TUMA, Iz mojega življenja, Ljubljana, 1937; zlasti »Urednikove dopolni­
tve« D. Kermaunerja, str. 419—473.
2 Glej obširneje: M. ZECEVlC, n.d., 134, 142—144, 158—159, 192—212.
121
biscitu in izgubo Koroške so prenehali pravi motivi in razlogi za strankino 
sodelovanje na širšem nacionalnem področju, to pa je bilo znamenje za novo 
zaostritev prejšnjih in novih nasprotij v socialdemokratski stranki.3 Ključno 
vprašanje, ob katerem je prišlo do razcepa v JSDS in slabljenje njenega 
vpliva v slovenski družbi, je bilo prav sodelovanje socialdemokratskega vod­
stva z buržoazijo. JSDS se je prilagajala novim razmeram parlamentarne 
demokracije in zato je takšno sodelovanje zapeljalo stranko z naprednega 
položaja v malomeščanske vode in razvilo v njenih vrstah oportunizem in 
reformizem. Posledica je bila, da so meščanske sile izkoristile glavne rezul­
tate revolucionarnega narodnostnega preroda Slovencev 1917—1918.
Kot močna organizacija, ki je neposredno po prvi svetovni vojni zbrala v 
svojih vrstah največji del slovenskega delavskega razreda in tudi del kmetov 
(v stranki, sindikalnih organizacijah, prosvetnemu društvu »Svoboda«, kon- 
zumskih delavskih zadrugah itd.), je JSDS zaradi ministerializma svojih 
voditeljev in nesamostojne politike, ki je služila buržoaznim interesom, prav 
kmalu izgubila zaupanje pri velikem številu svojih privržencev. V takšni mi- 
nisterialni politiki, ki so jo vodile tudi druge socialdemokratske stranke v 
Jugoslaviji, so voditelji JSDS bredli z raznimi kompromisi v vse globlje so­
delovanje s klerikalno in liberalno buržoazijo v Sloveniji ter z drugimi 
meščanskimi strankami v državi. V boju za oblast, ki je zanosno prevzel vse 
politične strukture v državi pred volitvami za Ustavodajno skupščino, sta se 
aktivno angažirala tudi prvaka JSDS Anton Kristan in Albin Prepeluh. Ce­
na, s katero sta plačala osebni vzpon na oblast, je bila prevelika za stranko, 
ki sta jo vodila: 10. maja 1919 so voditelji JSDS podpisali z liberalci in kleri­
kalci znani sporazum o strankarski spravi, praktično o »razredni spravi« v 
imenu »narodnostnih« interesov. Že 11. maja pa so privolili tudi v uvedbo 
naglega sodišča pri Deželni vladi. Njihova nadaljnja politika je postajala 
podobna kapitulaciji pred diktatom buržoazije in tako je JSDS zabredla v 
položaj, ki ni bil daleč od ocene, da je »zdrknila objektivno na protidelavsko 
pot in s tem zanikala svoj obstoj . . . Mogočno revolucionarno energijo ljud­
skih množic, ki je prekipevala v posameznih spopadih in stavkah, energijo, 
katere je bilo dovolj za popolno zmago nad starim redom, je ravnodušno 
prezrla ali kvečjemu plašila z njo svoje partnerje, ko je v ozkoistrankarske na­
mere z zakulisno taktiko trgovala za delež pri oblasti ali za drobtine z miz 
kapitalističnih oblastnikov. Izdala je interese in cilje delavskega razreda in 
slovenskega ljudstva sploh«.4
Takšno ministerialno politiko so zastopali predvsem »stari« socialdemo­
kratski voditelji. Po robu so se jim postavljali »mladi« v JSDS, ki so kmalu 
pod vplivom podobnih tokov v drugih jugoslovanskih socialdemokratskih 
strankah in spričo krepitve revolucionarnih idej in gibanj v Evropi ustanovili 
levo krilo v stranki. Na izredni konferenci vodstva JSDS 13. aprila 1919 v 
Ljubljani je levica nastopila z usmeritvijo proti centralni vladi in zahtevala 
odpoklic socialdemokratskih zastopnikov iz ljubljanske vlade. Takšno stališče, 
ki sta ga A. Kristan in A. Prepeluh odločno zavrnila, je poglobilo razcep 
med slovenskimi socialisti na desno in levo krilo. Oba tokova sta začela iskati 
zaveznike na svojih straneh: levica v revolucionarnem krilu jugoslovanskega 
komunističnega gibanja, ostali pa pri reformističnih smereh socialističnih 
strank in skupin.
3 Prav tam, 247—275.
4 F. KLOPČIČ, Velika razmejitev, Ljubljana, 1969, 13—26; Razvoj odnosov JSDS 
do narodnostnega vprašanja, glej obširneje: F. ROZMAN, n.d., 5—17. G. VLAJČIČ, 
Jugoslavenska revolucija i nacionalno pitanje 1919—1927, Zagreb, 1984, 20—26.
122
Glavni dogodek, ki je usodno vplival na nadaljnjo opredelitev teh dveh 
organizacij v slovenski socialni demokraciji, je bil kongres združitve Sociali­
stičnega delavskega gibanja Jugoslavije (komunistov) v Beogradu 20. aprila 
1919. Slovenski socialdemokrati niso sodelovali v delu tega kongresa in niso 
vstopili v vrste SRPJ(k).3 * 5 Glasilo JSDS Naprej je 4. junija 1919 odkrito pri­
znalo naslednje dejstvo kot razlog tega nesodelovanja: »Na ta kongres so bile 
povabljene samo tiste sekcije, ki stoje na stališču antiministerializma. Mi smo 
takrat sedeli še v deželni vladi in se zato nismo mogli udeležiti kongresa.« 
A. Kristan je kot narodni poslanec na seji Začasnega narodnega predstavni­
štva 27. maja trdil, da v Sloveniji »boljševizma ni bilo in da ga še ni«, ven­
dar pa ni nikjer omenil, da je bila razlog takšnega stanja tudi izolacija JSDS, 
ki ni hotela sodelovati pri akciji revolucionarnega jugoslovanskega proleta­
riata, oziroma reformistična politika vodstva te stranke, ki je služila priza­
devanjem buržoazije, da bi razcepila in razbila napredno delavsko gibanje 
v državi.6
Opozicija proti ministerialističnim socialdemokratskim voditeljem v Slove­
niji je naraščala vzporedno s krepitvijo in širjenjem revolucionarnih akcij 
slovenskega in jugoslovanskega proletariata. Okrepila jo je posebej znana 
generalna stavka 20. in 21. julija 1919. Njeno levo usmerjenost sta označila 
tudi prvo slovensko komunistično glasilo Baklja, ki je začelo izhajati 26. julija 
1919, in list Vstajenje (prva številka je izšla 11. oktobra 1919).7 Do trdnejšega 
oblikovanja in zbiranja opozicije v JSDS je prišlo po avgustu 1919, ko je 
A. Kristan s hrvatskima socialdemokratoma V. Koračem in V. Bukšegom sto­
pil v vlado Lj. Davidoviča. Ta dogodek je opozicijske vrste odločno usmeril 
h komunističnemu gibanju.
Aktivisti JSDS najrazličnejših usmeritev so začeli pristopati k revolucio­
narnemu komunističnemu programu, tako da se je opozicija začela širiti in je 
kazalo, da bo stranko kmalu pripojila k SRPJ(k). Toda sledil je odpor A. Kri­
stana, ki je kot minister v vladi in zelo vplivna osebnost v stranki dosegel, 
da so N. Furlana in D. Gustinčiča izključili iz stranke, preložili strankin 
kongres na november 1919 in tako odložili tudi dokončen obračun. Levo krilo 
v stranki je 20. oktobra 1919 izdalo razglas s podpisom L. Klemenčiča, s ka­
terim je zahtevalo zedinjenje JSDS in njenih sindikatov s SRPJ(k) in cen­
tralnim sindikalnim svetom ter odločno zavrnilo ministerializem. To je bil 
minimalni program levice, ki ga je desnica izkoristila, da bi s pomočjo režima 
oziroma liberalcev, s katerimi je sodelovala v vladi, neusmiljeno obračunala 
z njegovimi nosilci. Ministerialni voditelji so ohromili levico z odstranitvijo 
njenih najvidnejših aktivistov (A. Štebi, L. Klemenčič in D. Gustinčič) in tako 
je 11. kongres JSDS od 1. do 2. novembra 1919 minil v znamenju nerešenega 
izida v spopadu med strankinimi privrženci. Kongres ni obračunal z ministe- 
rializmom in reformizmom in njegovi sklepi niso rešili načelnih in taktičnih 
spornih vprašanj, ki so razcepila stranko.8
3 Z.S., 621.
8 F. KLOPČIČ daje zanimivo oceno o tem, kako so desničarski socialdemokratski
voditelji vodili politiko izolacije slovenskih delavcev od delavskega razreda drugih 
jugoslovanskih narodov. K. sodi, da so bili to »sledeči ideološki prijemi: ponašanja 
z razvito industrijo v Sloveniji; hvalisanje z zgrajenimi delavskimi organizacijami, 
ki razpolagajo z bogatimi tradicijami in z blagajniškimi fondi; omalovaževanje de­
lavskega gibanja v Srbiji, Bosni in drugod; zagovarjanje federalizma in avtonomije
v sindikatih in delavskih organizacijah nasploh, vtem ko so delavske organizacije 
drugih pokrajin zagovarjale enotnost in centralizem.« F. KLOPČIČ, n.d., 30—31.
7 Prav tam, 33; Z.S., 622; M. MIKUŽ, n.d., 154.
8 Glej obširneje: F. KLOPČIČ, n.d., 35—43; M. MIKUŽ, n.d., 155—157.
123
Po tem kongresu je med delavci klilo nezadovoljstvo zaradi ministeriali- 
stične politike vodstva JSDS in posebej zavoljo ministrskega položaja A. Kri­
stana v demokratsko-socialistični vladi. Odpor proti oportunističnemu vod­
stvu stranke, ki se je razraščal v vrstah JSDS, je najočitneje izrazila ljub­
ljanska organizacija s svojim pismom, ki ga je 2. februarja 1920 poslala se­
kretariatu izvršnega odbora JSDS. V njem je zahtevala združitev vsega jugo­
slovanskega proletariata in konec sodelovanja z meščanskimi strankami. Do 
razpleta nekaterih nasprotij v stranki je prišlo v drugi polovici februarja — 
po padcu Davidovičeve vlade, vrnitvi A. Kristana v Ljubljano in objavi nje­
govih pogledov na ministerializem in odnos JSDS do združitve jugoslovanske­
ga delavskega gibanja v listu Naprej (20. in 21. februarja 1920). Pod Krista­
novim pritiskom je poskušal izvršni odbor JSDS 22. februarja samovoljno raz­
veljaviti sklepe 11. strankinega kongresa in sprejeti nove, s katerimi bi opra­
vičil dotedanjo oportunistično politiko. Na takšno neposredno izzivanje je le­
vica odgovorila tako, da je ljubljanska organizacija izstopila iz JSDS in se 
pridružila novi Delavski socialistični stranki za Slovenijo, ustanovljeni 2. mar­
ca 1920. Dan po ustanovitvi je ta nova delavska stranka v Sloveniji objavila 
»Manifest na slovensko delavstvo«, vendar pa je bila s svojim glasilom 
Ujedinjenje, ki je začelo izhajati 20. marca, le prehoden pojav od socialne 
demokracije h komunistični stranki, ki je bila končno ustanovljena 11. aprila 
1920 na kongresu v Ljubljani.9
Sledili so znani dogodki, ki so privedli do tega, da je nova stranka pri­
stopila k SRPJ(k). Na sejah vodstva SRPJ(k) 23. in 24. maja 1920 v Beo­
gradu so sklenili priznati sekretariat Socialistične delavske stranke (komu­
nistov) v Ljubljani za organ SRPJ(k), njegov list Rdeči prapor (izhajal je 
od 5. maja do 31. decembra 1920) pa za glasilo SRPJ(k). Sekretariat so tudi 
pooblastili, naj izvoli organizacije iz Slovenije za sodelovanje na Vukovarskem 
kongresu, sklicanem za 20. junij 1920. Medtem je prišlo do velike železničar­
ske stavke, ki je rezultirala v krvavem obračunu režima z delavci 24. aprila 
na Zaloški cesti v Ljubljani. Ta dogodek pa ni delavske množice v Sloveniji 
odločno usmeril v vrste komunistične levice. Ob tej priložnosti je glasilo JSDS 
Naprej 26. aprila ostro napadlo komuniste in se od njih javno ogradilo. Raz­
cep v JSDS je tako dosegel skrajno kritično mejo. Slovenski komunisti so 11. 
aprila pristopili k SRPJ(k) in se udeležili kongresa v Vukovarju 20.—24. ju­
nija in tako je bila začrtana osnovna mejna črta med socialnimi reformisti 
in revolucionarnim krilom v delavskem gibanju Slovenije. To se je prav kma­
lu zrcalilo tudi v odnosih in stanju v sindikalnem gibanju.
Slovenska buržoazija je s strahom in zaskrbljeno spremljala slabljenje slo­
venske socialne demokracije v prid komunistov. Liberalni prvak V. Kukovec 
je poudarjal: »Naš interes je, da socialna demokracija vzdrži v boju s svojim 
levim krilom, ki je nam vsem danes edina resna nevarnost.«10 Dr. Korošec pa
9 F. KLOPČIČ, n.d., 43—51. V Sloveniji sta bila 11. aprila 1920 dva kongresa. V 
ljubljanskemu Tivoliju je bil omenjeni komunistični kongres »ujedinjenega proleta­
riata«, na katerem je 54 delegatov zastopalo 12.000 članov. Istega dne je bil v Ma­
riboru izredni kongres JSDS, ki je prav tako izvolil poseben odbor za združitev z 
jugoslovanskim proletariatom. Na tem kongresu so poudarili, da ni razlike med pro­
gramom Komunistične stranke in JSDS, da kongres zastopa razredno stališče in 
zagovarja socialistično revolucijo, vendar ne misli, da bi jo morali sočasno izpe­
ljati po vsem svetu itd. JSDS je izstopila iz Druge internacionale. Z.S., 622; F. 
KLOPČIČ, n.d., 62—68; M. MIKUŽ, n.d., 164—165. Glej tudi posebno izčrpen pri­
spevek F. FILIPIČA, Filip Filipovič in začetki uveljavljanja komunističnega giba­
nja v Sloveniji, POGLAVJA IZ REVOLUCIONARNEGA BOJA JUGOSLOVAN­
SKIH KOMUNISTOV 1919—1939, Ljubljana, 1981, 13—53.
50 SLOVENSKI NAROD, 18. decembra 1920.
124
je na zborovanju SLS ob koncu aprila 1920 opozarjal na socialdemokrate in 
liberalce kot sovražnike svoje stranke in dejal: »Za edinega resnega nasprot­
nika . .. smatramo s svojega stališča edino komunistično stranko. Boj prihod­
nosti, boj, ki se bo bojeval med strankami, je samo boj med krščanskim so­
cializmom in komunizmom.«11 Po prvotni zaskrbljenosti in opozorilih je slo­
venska buržuacija začela z odkritimi nastopi proti komunistom šele julija in 
avgusta 1920, torej v času, ko je bila v Sloveniji, velika komunistična agita­
cija in ko je prišlo do množičnega pritoka delavcev v vrste KPJ. Njen odpor 
do revolucionarne usmeritve proletariata v Sloveniji je olajševalo dejstvo, 
da je bilo slovensko delavsko gibanje vse bolj raztrgano. Njegove temeljne 
sile — komunisti — so imeli večji vpliv na Gorenjskem, v Ljubljani in v trbo­
veljskih rudarskih revirjih, medtem ko so imeli socialdemokrati glavno opo­
rišče na Štajerskem.12
Katero pot je neposredno pred vukovarskim kongresom in po njem ubrala 
desnica v JSDS in kdo ji je sledil do leta 1929?
Že med pogajanji zastopnikov ljubljanskega in mariborskega kongresa, do 
katerih je prišlo 13. aprila 1920 v Ljubljani v prisotnosti odposlanca SRPJ(k) 
F. Filipoviča in M. Radoševiča, so kot predhodni sklep o združitvi JSDS s 
SRPJ(k) sprejeli odločitev, da »bivša socialdemokratična stranka za Slovenijo 
preneha v celoti«. V skupnem dokumentu so ugotovili, da za pristop k SRPJ(k) 
ni nobenega pogoja »principielnega ali taktičnega značaja«, in potem ustano­
vili novo strankino vodstvo ter sklenili, da bo list Naprej zamenjalo novo gla­
silo Rdeči prapor kot organ SRP J (k)13. Politične platforme, ustvarjene s terni 
sklepi, niso mogli v celoti uresničiti iz več razlogov. Eden od pomembnejših 
je bil poraz velike aprilske stavke, po katerem je prišlo do napada buržoaz­
nega režima na komuniste in prebujene dejavnosti socialdemokratskih vo­
diteljev.
Socialdemokrati so poskušali obuditi staro stranko in njena stara načela 
in se zbirali okrog lista Naprej, ki je bil odtlej spet protikomunistično usmer­
jen. A. Kristan je hotel onemogočiti združitev z jugoslovanskimi komunisti 
in je napadel celo srbske komuniste s sektaških in nacionalno šovinističnih 
stališč.14 Socialreformisti so navidezno nihali med levico in desnico, v resnici 
pa so vse odkriteje napadali komuniste in dosegli, da je sporazum, sklenjen 
13. aprila, propadel, še preden je prav zaživel. V pismu, poslanem centralnemu 
partijskemu svetu SRPJ(k) s sestanka 16. maja v zvezi z udeležbo na vukovar­
skem kongresu, so socialreformistični voditelji JSDS kot pogoj za svoj vstop 
v SRPJ(k) postavili zahtevo, da stranka ne more sprejeti komunističnega 
imena, da računa s parlamentarizmom kot pomembnim sredstvom proletar­
skega boja, da ne želi spremembe imena glavnega strankinega glasila in da
11 M. MIKUŽ, n.d., 161.
12 O posebnostih razvoja delavskega gibanja v Mariboru glej: F. FILIPIČ, 
n.d., 36—39. Tudi F. Klopčič poudarja, da je socialdemokratska organizacija na Šta­
jerskem organizacijsko vse do avgusta in septembra 1918 pripadala avstrijski soci­
aldemokratski stranki in ta vpliv je bil močan tudi v novi jugoslovanski državi. 
Do štajerskih socialdemokratov niso segali ostri spopadi med levico in desnico kot 
v Ljubljani ali v rudarskih revirjih, proces politične diferenciacije pa je potekal 
dokaj počasneje kot v osrednji in primorski Sloveniji. F. KLOPČIČ, n.d., 62—63.
13 Faksimile dokumenta v zborniku FOTOGRAFSKI DOKUMENTI O BOJU 
KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE, I. del, zv. 1, Ljubljana, 1964, 202; F. 
KLOPČIČ, n.d., 64—66.
14 Na seji »Začasnega načelstva JSDS« 16. maja 1920, je A. Kristan izjavil: »Ne 
s Srbi! Ti ne marajo čevljev za delavce, ne marajo konzumov, ker delajo le z .rev­
nimi': što gore, to bolje.« F. KLOPČIČ, n.d., 85. Podobne izjave proti srbskemu 
delavskemu gibanju je dajal tudi A. Prepeluh v listu NAPREJ 5. in 11. junija 1920.
125
bi morali v primeru združitve z JSDS zagotoviti prehodno »avtonomno pe­
riodo«.15 SRPJ(k) je v svojem odgovoru zavrnila vsa ta izsiljevanja socialre- 
formistov in — kot smo že omenili — dala pooblastila ljubljanski organiza­
ciji. Tako je bila jasno razkrinkana oportunistična politika slovenskih social- 
reformistov in vodstvo SRPJ(k) je s svojim stališčem omogočilo hitrejši pro­
ces diferenciacije v slovenskem delavskem gibanju ter s tem ustvarilo možno­
sti za krepitev njegovega revolucionarnega komunističnega krila.
Analiza vzrokov reformizma v slovenski socialni demokraciji kaže, da jih 
je treba iskati v ideološkem vplivu avstrijske socialdemokratske stranke, za­
tem masarikovcev, v predhodnem obdobju mirnega razvoja kapitalizma in de­
lovanju parlamentarizma ter v velikem pomanjkanju marksistične literature 
in misli v slovenskem družbenem življenju. V družbi, kjer so tudi liberalne 
ideje in avstromarksizem težko prebijali prevlado katoliške dogme ter njen 
kulturni in socialni vpliv, ni bilo presenetljivo, da so naprednejši pogledi osta­
li zunaj teh treh osnovnih krogov idejnih vplivov. Svoj delež je vsekakor 
prispevalo tudi dejstvo, da je bil delavski razred razmeroma maloštevilen, 
kmetje v Sloveniji kot osnovna družbena sila in redke malomeščanske vrste 
pa niso bili ugodno okolje za uveljavljanje naprednejših nazorov in gibanj. 
V delavskem gibanju je kot vodilna sila prevladovala birokracija, ki je imela 
v svojih rokah socialdemokratska konzumna društva, delavsko zadružništvo, 
kreditne ustanove, obrtniške zadruge ipd. ter je uresničevala v njih tudi svoje 
materialne interese. Socialdemokratska birokracija se je v tem povezala z 
bančnim in delniškim kapitalom liberalne buržoazije in tod so tudi razlogi 
skupnih političnih akcij JSDS in JDS — tako v Sloveniji kot v državni po­
litiki.
S takšnih stališč so socialdemokrati vodili »buržoazno delavsko politiko«, 
bredli v korupcijo, afere in razne druge materialne špekulacije, kjer je bil 
posebno znan »minister« A. Kristan16. S takšnimi odnosi in politiko je na­
ravna pot vodila prvake JSDS v ministerializem, stranka pa se je tako izne­
verila interesom delavskega razreda, saj se je vedno bolj zbliževala in pri­
klanjala meščanski družbi. Posebnost takšnega razvoja odnosov v delavskem 
gibanju Slovenije je bilo superiorno obnašanje in mišljenje socialreformistov, 
ki so tradiciji svoje organizacije dajali prednost pred razvitejšo teoretično 
in idejno osnovo delavskih strank v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Po 
drugi strani pa se centrumaštvo, ki je bilo močno v nekaterih socialdemokrat­
skih strankah v jugoslovanskih pokrajinah, zlasti na Hrvatskem, v Sloveniji 
ni moglo globlje zakoreniniti in je bilo le kratkotrajno. Slovensko centru­
maštvo je idejno-politično temeljilo na upanju v obnovitev Druge interna­
cionale, na vrnitvi k »čistemu razrednemu boju« in zagovarjanju Erfurtske­
ga programa, predvsem pa je bilo odraz omahovanja med socialreformizmom 
in komunistično ideologijo. Ni se mu posrečilo, da bi izdelalo svojo platfor­
mo, torej program in organizacijo, temveč se je pokazalo kot razvojna stopnja 
v preseganju socialreformizma na poti k levim komunističnim idejam. Ve­
čina slovenskih centrumašev je odšla v vrste komunistične stranke, kar je 
bila tudi posebnost, ki je izvirala iz dotedanjega idejnega in političnega raz­
voja slovenskega delavskega gibanja.17
15 NAPREJ, 9. junija 1920.
16 F. KLOPČIČ, n.d., 99—103.
17 I. CANKAR, Očiščenje in pomlajenje, predavanje 20. aprila 1918. v Trstu, 
Zgodovinski arhiv KPJ, V, Beograd, 1951; A. PREPELUH, Pripombe k naši pre­
vratni dobi, Ljubljana, 1938; F. KLOPČIČ, n. d., 160—167.
126
Ob koncu leta 1920, po ustanovitvi KPJ, sta v jugoslovanskem prostoru 
delovali dve socialdemokratski stranki: slovenska JSDS in Socialdemokratska 
stranka Jugoslavije (SDSJ), ki je imela privržence na Hrvatskem, v Slove­
niji, Bosni in Hercegovini ter Vojvodini. Velik del delavstva je odšel v vrste 
KPJ in vstopil v revolucionarne sindikate, zato sta socialdemokratski stranki 
našli oporo v glavnem med kmeti, kar se je pokazalo zlasti v Vojvodini. Po 
porazu na vukovarskem kongresu so centrumaši v socialdemokratskem giba­
nju, ki so bili najštevilnejši v Srbiji in Bosni, nastopili sredi oktobra 1920 
z znanim Manifestom opozicije, s katerim so napadli odločitev vukovarskega 
kongresa, vodstvo KPJ in »enaindvajseti pogoj-« drugega kongresa Komuni­
stične internacionale. Na tej osnovi so poskušali centrumaši zbrati čimveč 
delavcev in ustanoviti svoje organizacije. Pri tem so jim v veliki meri poma­
gale represalije režima (Obznana) proti revolucionarnemu delavskemu giba­
nju. V drugi polovici februarja 1921 so predstavniki beograjskih, sarajevskih in 
zagrebških centrumašev ter delegati JSDS sodelovali na ustanovni konferen­
ci Dunajske internacionale in prevzeli obveznost, da bodo na osnovi njenega 
programa zbirali delavce v Jugoslaviji. Konec marca 1921 so v Beogradu 
centrumaši ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije (SRPJ), v ka­
tero pa niso pristopili hrvatski centrumaši in JSDS, ker so želeli, da bi v okvir 
nove stranke prišla tudi SDSJ. Zagrebški centrumaši so pristopili v SRPJ 
konec maja 1921, medtem ko je JSDS še dalje ostala zunaj te stranke. Pri 
tem ji je pomagala okoliščina, da v Sloveniji ni imela konkurence v SRPJ in 
SDSJ, ki sta se borili v drugih krajih države. V takšnem položaju, brez prak­
tičnih možnosti za zmago katerekoli od teh organizacij, je med socialreformi­
sti, ki so bili sicer združeni v skupnem parlamentarnem klubu, vse bolj pre­
vladovalo mnenje o nujnosti združitve vseh strank in struj v enotno jugo­
slovansko socialistično stranko.18
V začetku leta 1921 je vodja SDSJ Vitomir Korač poskušal uresničiti po­
budo o združitvi svoje stranke z JSDS. Voditelji JSDS so zavrnili Koračevo 
ponudbo, ker so ljubosumno varovali svojo samostojnost in se bali hrvatske 
prevlade ter tako posnemali podobno politiko slovenskih meščanskih strank. 
Tako je grozila nevarnost, da se utegne SDSJ v primeru, da bi se JSDS in 
centrumaši zbližali, znajti v izolaciji. Proti Koračevi volji je JSDS sodelovala 
na internacionalni socialistični konferenci na Dunaju, ki so se je udeležili 
tudi predstavniki jugoslovanskih centrumašev. Po vrnitvi z Dunaja so vodi­
telji JSDS poskušali vplivati na zbližanje med SRPJ in SDSJ, da bi v državi 
nastala enotna socialistična stranka,19 pri tem pa so računali tudi, da bi od­
pravili obstoječo konfrontacijo znotraj same JSDS. Takrat namreč tudi v 
slovenskih socialreformističnih vrstah ni bilo enotnosti, kajti ena struja, ki 
je bila posebno močna na Štajerskem in jo je vodil R. Golouh, je želela so­
delovanje s centrumaši iz SRPJ, medtem ko je druga, na čelu z E. Kristanom 
in usmerjena bolj v desno, sodila, da bi bilo bolje, če bi se naslonila na SDSJ. 
V praktičnem delovanju, na pogajanjih za združitev s centrumaši in SDSJ v 
aprilu ali maju 1921, so se predstavniki JSDS nagibali bolj k centrumašem, 
ker so z njimi vred trdno zastopali sklepe Dunajske konference in platformo 
Dunajske internacionale. Sele v začetku julija 1921 so voditelji JSDS določili 
svoje zastopnike za pogajanja o združitvi s SDSJ in SRPJ. O dejavnosti za
18 T. MILENKOVIČ, Socijalistička partija Jugoslavije, Beograd, 1974, 25—31.
19 Na zborovanju pristašev JSDS v Mariboru 3. marca 1921 so poudarili, da si 
bo stranka prizadevala, da bi na temelju sklepov Mednarodne socialistične konfe­
rence na Dunaju prišlo do združitve jugoslovanskega proletariata, ki ne pripada 
Drugi in Tretji internacionali. ENAKOST, Maribor, 12. marca 1921.
127
združitev socialističnih strank je slovensko javnost 28. julija 1921 obvestila 
Enakost. Po dolgotrajnih pogajanjih so se po pozivu vodstva JSDS v Beogra­
du 1. avgusta 1921 sestali predstavniki vseh treh strank in ustanovili Sociali­
stično zajednico Jugoslavije (SZJ) kot prehodno organizacijo, dokler se ne bi 
dokončno združili. Temeljne smernice nadaljnjega skupnega dela so sprejeli 
v »protokolu sporazuma socialističnih strank«.20
Druga polovica leta 1921 je minila v boju za združevanje socialističnih 
strank, skupin in struj v državi na osnovi programa Protokola sporazuma, 
kar se je dogajalo v senci Zakona o zaščiti države in preganjanja KPJ. Te 
okoliščine so koristile socialreformistom in jih prisiljevale, da so združevali 
sile. V tem obdobju se je socialistično gibanje v Sloveniji razvijalo na pose­
ben način, drugačen kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah. V vodstvu JSDS 
je bilo dosti nesoglasij in spopadov in stranka se je drugače razvijala na 
Kranjskem kot na Štajerskem. Naprej je 13. julija 1921 ostro obsodil »terori­
stične metode komunistov« in se zavzel za politiko socialnih reform. Vodi­
telji JSDS na Kranjskem so z lojalnim stališčem do režima omogočili svo­
jim organizacijam nemoteno delo in njegov cilj je bilo predvsem nabiranje 
članstva iz vrst prepovedane KPJ. Na Štajerskem je bil proces popolnoma 
drugačen, kajti Obznana in Zakon o zaščiti države sta zaustavila osipanje 
članstva iz JSDS in onemogočila njegovo jasnejšo diferenciacijo na komuni­
ste in socialreformiste.
V nasprotju z razmerami na Kranjskem je to omogočilo hitrejše sporazu­
mevanje levih in desnih socialističnih organizacij, kar so formalno uresničili 
6. oktobra 1921 na skupnem sestanku v Mariboru. Ob tej priložnosti so se 
sporazumeli o združitvi vseh socialističnih strank v Kraljevini SHS na osno­
vah programa SRPJ oziroma dokumentov Dunajske konference in Dunajske 
internacionale.21 Okrožna socialistična konferenca je 4. decembra 1921 v Ma­
riboru odobrila nastop delegatov JSDS na Internacionalni socialistični konfe­
renci na Dunaju in sprejela sklep o uradnem pristopu k Dunajski interna­
cionali. V zvezi z združitvijo jugoslovanskih socialističnih strank so v glav­
nem ponovili pogoje s sestanka, ki je bil 6. oktobra 1921.22 Zakasneli pristop 
k Dunajski internacionali in vztrajanje pri njenem programu kot platformi 
združitve jugoslovanskih socialistov »nam kaže, da je med centralnim vod­
stvom JSDS in okrožnim odborom v Mariboru obstojala določena razlika 
v gledanju na nekatera osnovna vprašanja gibanja«. Medtem ko je bil izvršni 
odbor JSDS pripravljen na različne kompromise s SDS J in tudi na to, da bi 
se odrekel načelom Dunajske socialistične konference, je stal mariborski 
okrožni odbor bolj levo in je bil bližji bosenskim in srbskim centrumašem 
kot Koraćevi SDSJ.23
20 Glej obširneje: T. MILENKOVIČ, n.d., 33—45. V protokolu sporazuma so do­
ločili skupen program, ki je predvidel enoten parlamentarni klub, zatem skupne 
manifestacije in akcije, vzajemno obveščanje strank o vseh pomembnih odločitvah 
in ustanovitev stalnega odbora SZJ z dvanajstimi člani, ki bo koordiniral delova­
nje vodstev vseh treh strank in pripravil dokumente za Kongres združitve (statut, 
program itd.).
21 Glej obširneje: D. KERMAUNER, O pozabljeni, »socialistični levici« v mari­
borskem volilnem okrožju l. 1920, JlC, 3-4, 967, 267—271; T. Milenkovič, n.d., 66—69.
22 Del resolucije — »K vprašanju ujedinjenja« — poudarja naslednje: »Prvi ko­
rak k zedinjenju delavstva v Jugoslaviji je bil izvršen z ustanovitvijo odbora uje­
dinjenja. Odobravajoč delo tega odbora, izjavljajo delegati mariborskega okrožja, 
da je treba sedaj iz vseh treh bratskih strank, ki so zastopane v omenjenem od­
boru, osnovati enotno socialistično stranko Jugoslavije.« ENOTNOST, 7. decembra 
1921.
23 T. MILENKOVIČ, n.d., 69.
128
JSDS je aktivno pomagala socialreformistom, ko so poskušali izkoristiti 
ugodnosti, ki jim jih je ponujal režim za ustanovitev enotne politične in sindi­
kalne organizacije. V spopadu med centrumaši in SDS J so se slovenski so­
cialisti obnašali kot »jeziček na tehtnici«, podobno kot slovenski klerikalci s 
svojo politiko do nacionalnih konfrontacij srbske in hrvatske buržoazije. Toda 
medtem ko so meščanske stranke po sprejetju ustave bredle vse globlje v 
medsebojne obračune, so socialreformisti le našli skupen jezik in se optimalno 
okoristili s spopadom med nacionalnimi buržoazijami in njihovo politiko do 
revolucionarnega delavskega gibanja. V Beogradu so na skupni konferenci 
JSDS, SRPJ in SDSJ 18. decembra 1921 izdali manifest in z njim seznanili 
jugoslovansko javnost, da so ustanovili Socialistično partijo Jugoslavije (SPJ). 
Ta vest je zbudila dokajšnje presenečenje, ker javnost ni vedela ničesar o pri­
pravah za združitev SRPJ in SDSJ, in to ne le v Sloveniji. Konferenca je 
sprejela tri osnovne dokumente za delo nove stranke: manifest in sklepe o 
združitvi, program in statut SPJ. Slovenski socialisti so imeli že 26. in 27. de­
cembra 1921 kongres JSDS v Trbovljah v prisotnosti dveh novih vodij SPJ 
— D. Lapčeviča in V. Bukšega. Ta kongres, ki so ga poprej napovedali kot 
rednega, je bil po ustanovitvi SPJ razglašen za oblastni kongres te stranke 
za Slovenijo. V glavnem referatu kongresa (M. Korun) so bila posebej poudar­
jena vprašanja razvoja in položaja socialističnega gibanja v Sloveniji in Ju­
goslaviji ter odnos SPJ do internacional. Kongres je sprejel »Organizacijski 
pravilnik«, ki se je močno razlikoval od statuta SPJ, se odločil za priključitev 
Kmečko-delavske zveze k novi stranki in skleniti ukiniti lista Enakost in Ljud­
ski glas (Organ KDZ). Ostala sta le časopisa Naprej in Volksstimme. Kongres 
je izvolil tudi novo vodstvo.24
Po sprejetih ustanovnih dokumentih so bile osnovne značilnosti SPJ v na­
slednjem: njen program je bil posodobljena različica Erfurtskega programa, 
izdelana na nov in izviren način; SPJ ni pristopila k nobeni od treh obstoje­
čih internacional, temveč se je izrekla za enotnost »svetovnega proletariata« 
in ustanovitev samo ene internacionale; v »minimalnem programu« si je 
stranka prizadevala, da ne bi zaostrovala odnosov z buržoaznim režimom, ta­
ko, da se je izogibala revolucionarnim frazam in nalogam; svoj namen, da bi 
pridobila kmete, si je stranka zamislila tako, da je v program vnesla agrarno 
reformo in druga »kmečka« vprašanja; ustanovitev SPJ je pomenila krepitev 
protikomunistične fronte v vrstah jugoslovanskega delavskega razreda; v 
stranki so prevladovale ideje V. Korača, medtem ko je vodstvo JSDS stalo 
po njeni ustanovitvi bolj ob strani. V glavnem je skrbelo za razvoj sociali­
stičnega gibanja v Sloveniji in svoje mednarodne zveze z Dunajsko interna­
cionalo, h kateri je pristopilo februarja 1921, čeprav Centralno vodstvo ni 
odobrilo tega pristopa.25 * *
24 Glej: T. MILENKOVIČ, n.d., 73—74; 96—98; M. MIKUŽ, n.d., 217—218. O tem 
kongresu obširno pišejo: NAPREJ, 29. decembra 1921; VOLKSSTIMME, 19. janu­
arja 1922; NAŠI ZAPISKI, 1-2, 1922, 20—22 in dr. ENAKOST, ki je navzlic sklepu 
o ukinitvi izhajala tudi 1. 1922, piše 30. decembra 1921. tudi o naslednjih pričakova­
njih: »Vsi znaki kažejo, da pride v kratkem do popolnega zedinjenja tudi z onimi 
sodrugi, ki so svoj čas prešli v bivšo jugoslovansko komunistično stranko. Mi bo­
mo delali z vsemi močmi za to.« Sicer pa so v načelstvo OOSPJ za Slovenijo izvo­
lili od vidnejših socialistov Bernota, Korena in Čobala, medtem ko so v Glavni 
odbor SPJ delegirali E. Kristana, Koruna, R. Golouha, Kopača in Kaj ser j a.
25 T. Milenkovič, n.d., 74—86. Zanimivo je, da so predstavniki JSDS, izvoljeni v 
GOSPJ — E. Kristan, R. Golouh, M. Korun, I. Kopač in Z. Bernot — bili poslanci
tedaj že bivše svoje stranke in da niso bili zainteresirani, da bi jih izvolili na
kakšne pomembnejše položaje v vodstvu SPJ.
9
129
V začetku januarja 1922 je SPJ ustanovila tudi svoje sindikate — Glavni 
radnički savez. KPJ je odgovorila z ustanovitvijo Centralnega sindikalnega 
radničkega sveta Jugoslavije. V obdobju 1922—1925, ko so voditelji SPJ po­
skušali ustvariti močno stranko, ki bi imela večji pomen v političnem življe­
nju države, je socialreformistično gibanje v Sloveniji zabredlo v stagnacijo 
in krizo. Poleg osipanja članstva je prišlo tudi do izstopanja celih organizacij 
iz SPJ, kot se je zgodilo z mestno organizacijo v Ljubljani. Razlog za spopade 
članstva in organizacij z vodstvom SPJ v Sloveniji je bila visoka članarina, 
določena s posebnim organizacijskim pravilnikom, ki ni bil v soglasju s sta­
tutom SPJ. Višino članarine v SPJ so določali po dohodku članov, kar je pri­
zadelo posebno poslance stranke. Toda bistvo spora je bilo v različnih pogle­
dih na organizacijo in disciplino članstva v stranki. Na eni strani je bil Z. Ber­
not in njegovi privrženci »stroge« smeri, na drugi pa M. Korun, R. Golouh 
in njuni privrženci, ki so zastopali »demokratično« linijo. Rezultat tega spo­
pada je bil takšen, da so iz SPJ izključili mestno organizacijo v Ljubljani, ki 
je 3. junija 1922 začela izdajati svoj ii&t Zarja.26 Kmalu zatem je mariborska 
organizacija SPJ ponovno začela izdajati list Enakost (4. avgusta 1922) in si 
prizadevala, da bi se osamosvojila od oblastnega odbora SPJ v Ljubljani.27 
Oblastni odbor SPJ v Ljubljani je medtem izključil iz stranke okrožno in 
mestno organizacijo SPJ in KDZ v Mariboru. Zaradi tega sta imeli 15. okto­
bra konferenco, na kateri sta z ljubljansko organizacijo zahtevali, naj bi raz­
čistili spor, do katerega je prišlo v Sloveniji v stranki. Sočasno sta povsem 
nepričakovano izvolili nov oblastni odbor.28 Slovenski avtonomisti, ki so se 
že prej odcepili od socialistov, so že sredi leta 1922 ocenjevali, da so »delav­
ske stranke razbite in politično neorientirane«.29 V resnici je bil po spopadu 
»starih« in »mladih«, levice in desnice, avtonomistični izstop četrto pomemb­
nejše vrenje in osipanje med slovenskimi socialisti. Tako je bilo ob koncu 
leta 1922 delavsko gibanje v Sloveniji razbito na tri socialistične frakcije: 
Bemotovo ob listu Naprej, ki je predstavljala uradno vodstvo slovenske SPJ, 
Peričevo ob listu Zarja in mariborsko z Edinostjo, ki jo je vodil odvetnik 
dr. M. Korun. Njihovi ostri medsebojni spopadi, ki so potekali v obdobju 
tarifnega gibanja med trboveljskimi rudarji, velike stavke v avgustu 1922 
in boja za ljubljansko občino ob koncu 1922 in v začetku 1923. leta, so močno 
oslabili vpliv SPJ v Sloveniji. Takšno stanje je poslabšal še E. Kristan, ki je 
zapustil SPJ in svoj ugledni in vplivni položaj v socialističnih vrstah »žrtvo­
val« za uradniški položaj vladnega komisarja za izseljenska vprašanja v New 
Yorku.30
Priprave slovenskih socialistov na volitve v Narodno skupščino 18. marca 
1923 so minile v znamenju novega spopada, ki je vplival tudi na delo in skle­
pe 14. rednega socialističnega kongresa za Slovenijo 6. in 7. januarja 1923 v 
Celju. Prizadevanje vodstva SPJ, da bi pred volitvami uredilo strankine vrste 
v Sloveniji, kar so sklenili tudi na državni konferenci SPJ, ki je bila 20.—21. 
januarja 1923 v Beogradu, niso obrodila pričakovanih sadov. Nasprotno, raz­
cep v socialističnih organizacijah v Sloveniji se je še poglobil, ko so komu­
28 ZARJA je izhajala kot »socialistično glasilo« od 3. junija 1922. do 10. novem­
bra 1923. List je urejal Lj. Perič.
27 ENAKOST, 6. in 13. oktobra 1922.
28 Prav tam, 20. oktobra 1922.
29 AVTONOMIST, 26. avgusta 1922.
30 O tem spopadu med socialisti v Sloveniji glej obširneje: M. MIKUŽ, n.d., 
227—239; T. MILENKOVIČ, n.d., 107—109, 135—136; J. PRUNK, Zveza delovnega 
ljudstva (Savez radnog naroda) za opštinske izbore u Ljubljani decembra 1922. 
PRILOZI ZA ISTORIJU SOCIJALIZMA, knj. 8, Beograd, 1981, 175—196.
130
nista, zbrani okrog lista Delavske novice31 in zarjami v Ljubljani (27. januarja) 
ustanovili Socialistično stranko delovnega ljudstva (SSDLJ). Kmalu se jim 
je pridružila tudi mariborska socialistična frakcija z glasilom Enakost in 
Volks stimme. Po tej združitvi ljubljanske in mariborske frakcije s komunisti 
je nastala še močnejša opozicija proti Bernotu, praktična posledica pa je bila 
velika disperzija socialističnih glasov v Sloveniji in njihovo odtekanje v 
vrste SLS. Obe socialistični struji sta dobili skupno 17.165 glasov (SSDLJ 
11.442 ali 6'°/o, SS J pa 5723 ali 3°/o vseh oddanih glasov) in sta ostali brez 
poslanskega mandata.32 Za predvolilni boj je bila v odnosu do SPJ značilna 
težnja uradnega oblastnega odbora SPJ za Slovenijo, da bi zagotovila sloven­
skemu delu stranke avtonomen položaj, kar je pomenilo, da bi si prilastila 
edino pravico za reševanje »slovenskih vprašanj« v stranki in zunaj nje. 
Takšno prizadevanje so vnesli tudi v novi organizacijski pravilnik, sprejet na 
14. kongresu v Celju. Prvi člen določa, da oblastna socialistična organizacija 
v Sloveniji v odnosu do SPJ »posluje kot omejeni samoupravni del te 
stranke«.33
Trganje socialističnih vrst se je nadaljevalo tudi po omenjenih volitvah, 
predtem pa so iz oblastnega odbora SPJ izstopili vidni socialistični voditelji 
(M. Korun, F. Svetek, M. Cobal, F. Uratnik idr.), ki so že 27. februarja usta­
novili novo oblastno organizacijo za Kranjsko. Povezali so se z mariborsko 
frakcije in začel izdajati List Rdeči prapor. Na njihovo pobudo je bila v 
Celju 8. aprila 1923 konferenca vseh socialističnih skupin v Sloveniji, kjer 
je v imenu glavnega odbora SPJ posredoval njegov delegat N. Divac. Za­
stavljeni cilj združitve zaradi nesoglasja skupine okrog lista Naprej ni bil 
uresničen, toda Mariborčani in socialisti okrog Rdečega prapora so se do­
govorili, da bodo v prihodnje izdajali skupen list z imenom Enakost (Rdeči 
prapor). Do novih pogajanj o združitvi je prišlo 22. aprila 1923 v Zidanem 
mostu, vendar tudi tokrat brez rezultata. Takrat je GO SPJ sklenil, da bo 
s svojim posredovanjem poskušal napraviti red med slovenskimi organizaci­
jami, in je zavoljo tega sklical izredni kongres za Slovenijo, ki bi naj bil 
12. avgusta 1923 v Celju. Kongresa so se udeležile vse skupine z izjemo »na- 
prejevcev«. Sklenili so, da bodo v bodoče izdajali samo glasilo »Socialist«, v 
nemškem jeziku pa Volksstimme. Izvolili so novo vodstvo (J. Petejan, P. Ko­
ren, K. Felicijan in I. Štraus), ki je postalo uradno predstavništvo SPJ v 
Sloveniji. Zarjani so še vedno formalno ostali v okviru Zveze delovnega 
ljudstva, vendar so dejansko sprejeli novo socialistično vodstvo. S sklepom 
kongresa so kot posebno organizacijo ukinili Kmečko-delavsko zvezo (KDZ) 
in jo priključili SPJ.
Celjski kongres je pomenil preobrat v socialističnem gibanju Slovenije na 
idejno-taktičnem in organizacijskem področju. Glavni odbor SPJ je ob pod­
pori opozicije praktično utrdil vrste slovenske organizacije in jo postavil pod 
svoje nadzorstvo, kar se mu ni posrečilo le pri Bernotovih »avtonomistih«. 
Glavni odbor SPJ pa se je boril za slehernega člana svoje maloštevilne stran­
31 DELAVSKE NOVICE, Ljubljana 1921—1924, tednik, ki je izhajal od 28. X. 1921. 
kot prvi slovenski legalni organ KP po Obznani in Zakonu o zaščiti države. Po­
litično ga je vodil L. Klemenčič, urejala pa sta ga najprej C. Štukelj in potem 
V. Fabjančič.
32 M. MIKUŽ, n.d., 246—253; T. MILENKOVIČ, n.d., 163—167, 172—182; Z.S., 
636—637: pri iskanju koalicijskega partnerja za volitve je prišlo do poskusov sode­
lovanja zarjanov z NSS in z novo frakcijo SPJ, t.i. Šišensko organizacijo. O sode­
lovanju slovenskih delavskih strank v volilnih bojih glej obširneje: V. MELIK, 
Delavske stranke na volitvah 1920—1927, REVOLUCIONARNO DELAVSKO GIBA­
NJE V SLOVENIJI V LETIH 1921—1924, Ljubljana, 1975, 111—121.
33 NAPREJ, 13. in 14. februarja 1923.
9*
131
ke in ker ni želel izgubiti Bernotove skupine. V Mariboru je začelo izhajati 
novo glasilo SPJ — Socialist. Sedež organizacije so preselili v Celje. Nekoč 
najmočnejša skupina ob listu Naprej je zdaj postala manjšina in je doživela 
neuspeh pri poskusu, da bi se legalizirala kot samostojna stranka.34
Na prvem kongresu SPJ, ki je bil v Beogradu od 21. do 23 septembra 1923, 
so bili štirje delegati novega oblastnega odbora SPJ za Slovenijo in kot gosta 
dva predstavnika socialistične skupine okrog lista Naprej. V glavnem referatu 
so slovensko socialistično gibanje označili za drugo po moči, takoj za vojvo­
dinskim. Socialistični kongres je zavrnil sleherno plemensko in federalistično 
delitev države in je zahteval enotno zakonodajo in popolno samoupravo občin. 
Kongres se je izjavil za pristop k Socialistični delavski internacionali. Na 
kongresu so sprejeli resolucijo »O slovenskem vprašanju«, v kateri so obraz­
ložili stanje gibanja v Sloveniji. Zarjani so pozdravili kongres in 25. oktobra 
sklenili, da bodo pristopili k SPJ. Zarja je prenehala izhajati in tako je So­
cialist zmagal tudi v boju s tem tekmeco-m.35
Po beograjskem kongresu SPJ je bilo dejavnost socialistov čutiti najbolj 
v Sloveniji, kar je bila tudi zasluga nove organizacije na čelu s pokrajin­
skim odborom SPJ, ki je imel sedež v Celju. Glavni odbor SPJ je leta 1924 
že popolnoma obvladal slovensko organizacijo, ki jo je podpiral in spodbujal 
v boju za ljubljansko in mariborsko občino, vendar pa tudi v boju proti ko­
munistom. Naprejevci so imeli ob koncu leta 1923 878 članov in 2. in 3. febru­
arja 1924 so imeli svoj kongres v Trbovljah. Ob koncu leta se jim je pridru­
žil tudi Lovro Klemenčič po svoji neuspeli akciji z listom Delavske novice, itn 
ta organizacija je doživela majhen vzpon, ki se je izrazil tudi v povečanju 
števila članov na 1107.36 Marca in maja 1924 so bili poskusi za združitev urad­
nega pokrajinskega vodstva SPJ z naprejevci, vendar navzlic posredovanju 
glavne strankine uprave SPJ spet niso imeli uspeha.
Zapletene odnose v slovenskih socialističnih vrstah je še bolj zapletla po­
sebna socialistična skupina, ki jo je leta 1923 ustanovil A. Kristan in je delo­
vala v močnem socialističnem konzumnem gibanju. A. Kristan je zbral števil­
ne stare in odprl nove proizvodne in trgovske zadruge, delavske domove itd., 
ustanovil zatem Zadružno banko Jugoslavije in začel izdajati svoj mesečnik 
Konzument, leta 1924 pa tudi časopis Pod lipo. Uradno vodstvo SPJ v Slove­
niji in posebno naprejevci so bili proti Kristanovi dejavnosti iz preprostega 
razloga: njihove člane je speljal v svoje vrste. Na kongresu slovenske SPJ v 
Mariboru 5. oktobra 1924 so našteli nekaj več članov, kot so jih imeli napre­
jevci: samo 1065.37
Poskus skupnega nastopa vseh socialističnih skupin v Sloveniji na volitvah 
v Narodno skupščino leta 1925 se ni posrečil. Naprejevci iz stvarnih razlogov 
niso podprli pokrajinskega odbora SPJ, temveč so nastopili s samostojnimi 
listami. Zanimivo je, da socialistične volilne agitacije v Sloveniji niso ovirale 
oblasti, temveč samo konkurenčne stranke, zlasti radičeve! v okolici Ptuja in 
Celja —- večkrat tudi s fizičnimi napadi.38 Na volitvah 8. februarja 1925 je 
dobila SPJ v Sloveniji 5470, bernotovci pa 1769 glasov, kar je pomenilo usi­
hanje njihovega vpliva — zlasti na slovenskem podeželju, kjer sta jim vo­
livce pobrali SLS in HRSS. V praksi se je pokazalo, da so se zmotili, ko so 
leta 1923 ukinili Kmečko-delavsko zvezo.
34 Z.S., 638; T. MILENKOVIČ, n.d., 194—200; M. MIKUŽ, n.d., 258—261.
35 Z.S., 638; ZARJA, 8. novembra 1923; SOCIALIST, 15. novembra 1923.
36 SOCIALIST, 4. novembra 1924.
37 Prav tam, 10. oktobra 1924.
38 Prav tam, 30. januarja 1925.
132
Parlamentarne volitve leta 1925 so temeljito zamešale odnose v SPJ, kajti 
stranka je v vsej državi izgubila več kot polovico glasov v razmerju do prej­
šnjih volitev leta 1923 in je ostala brez poslanskih mandatov. Socialisti v Slo­
veniji so pritegnili v svoje vrste nekaj Bernotovih organizacij (Trbovlje, Bre­
žice, Šoštanj, Crna)39 in tako so bili sredi občega razpadanja socialistične or­
ganizacije v državi edini, ki se jim je 1925. leta posrečilo, da so nadzorovali 
svojo celotno organizacijo. V nasprotju z navodili vodstva SPJ je Mestna 
ljubljanska socialistična organizacija pred občinskimi volitvami februarja
1925 sklenila koalicijo s SLS, SKS, NSS ter privrženci dr. V. Ravniharja in 
Lj. Davidovića, usmerjeno proti SDS. Z izgubljenimi poslanskimi mesti SPJ 
je usihalo tudi zanimanje socialistov za dogajanje v stranki in vodstvu SPJ v 
Beogradu. Na pokrajinskem kongresu, ki je bil 20. decembra 1925 v Celju, so 
ugotovili, da organizacija slabi. Sprejeli so materialno pomoč Kristanovega 
konzumnega gibanja za izdajanje neodvisnega občedelavskega političnega 
dnevnika Delavska politika pod uredniškim vodstvom R. Golouha, ki je 1923 
postal sodelavec A. Kristana. Na drugem kongresu SPJ, ki je bil 17. in 18. ja­
nuarja 1926 v Beogradu, je bil iz Slovenije le en delegat (iz Maribora), kar 
priča tudi o stanju v slovenski organizaciji ter o njenem stališču do SPJ.40
Leta 1926 se je slovensko socialistično gibanje znašlo v posebnem položaju 
do SPJ, kar je bila tudi posledica razvoja odnosov v sindikalnem gibanju. 
Prizadevanja, da bi v Sloveniji ustanovili enotno sindikalno gibanje, so nale­
tela na številne težave, kajti sindikalne organizacije so bile zelo razvite in raz­
novrstne. Poleg legalne sindikalne centrale Glavne delavske zveze Jugoslavije, 
zatem Centralnega delavskega sindikalnega odbora Jugoslavije, ki so ga ile­
galno vodili komunisti, in Zveze grafičnih delavcev Jugoslavije so v Sloveniji 
delovali tudi sindikati Hrvatske delavske zveze (zlasti na Štajerskem), dokaj 
močna krščanskosocialistična JSZ, liberalna Unija in druge sindikalne orga­
nizacije meščanskih strank. Pobudo za združitev sindikatov so dali komu­
nisti okrog Delavsko-kmečkega lista, t. i. dekalisti, ki so 13. februarja 1926 
poslali reformistični Strokovni komisiji poseben poziv. Sindikalne organiza­
cije so se začele pogajati in tako so se v Sloveniji združili rudarji in želez­
ničarji, kar je v praksi pomenilo, da so se Neodvisni sindikati priključili k re­
formističnim sindikatom, to pa je bilo osipanje revolucionarnega delavskega 
gibanja. Zaradi popuščanja socialistični stranki Jugoslavije so konec leta 1925 
izključili iz KPJ ugledne aktiviste (Štuklja, Makuca, Sedeja). Ta skupina je 
po izključitvi 1. novembra 1926 začela izdajati list Delo kot glasilo Neodvisne 
delavsko-kmetske skupine »Zedinjenje« — podobno kot skupina »Ujedinjenje« 
(Ž. Milojkovič) v Beogradu. Za razvoj socialističnega gibanja v Sloveniji so 
bili pomembni sklepi pokrajinskega kongresa SPJ, ki je bil 19. septembra
1926 v Celju. Kongres je glede na novo ozemeljsko razdelitev Slovenije raz­
delil tudi organizacijo po oblasteh — torej na mariborsko in ljubljansko pod 
skupnim vodstvom pokrajinskega odbora SPJ za Slovenijo. Kongres je želel 
svojo organizacijo čim bolj osamosvojiti glede na vodstvo SPJ v Beogradu in 
sklenil, da je Slovenija enotno etnografsko, kulturno in gospodarsko območje, 
zaradi tega pa je treba ohraniti tudi enotno socialistično pokrajinsko orga­
nizacijo.41
89 Prav tam, 19. decembra 1924; 3. februarja 1925.
40 Glej obširneje: T. MILENKOVIČ, n.d., 279—288; Z.S., 647—648; M. MIKUŽ, 
n.d., 344—345.
41 Z.S., 647—648; T. MILENKOVIČ, n.d., 318—324; o razcepu med dekalisti v sin­
dikalnem gibanju glej: M. MIKUŽ, n.d., 323—330, 343—347; DELAVSKA POLITIKA, 
22. septembra 1926. Ta list kot glasilo SS J ali — kot so takrat govorili — »ofici-
133
Volitve v oblastni skupščini, razpisane za 23. januar 1927, so pomenile novo 
veliko preizkušnjo za enoten nastop delavskega gibanja v Sloveniji. Za te vo­
litve je SPJ kot volilni program postavila svojo socialistično samoupravo v 
nasprotju z buržoazno. Med vsemi socialističnimi organizacijami v jugoslo­
vanskih pokrajinah so se za volitve najbolje pripravile slovenske. Na pobudo 
dekalistov so dosegli sporazum med vsemi delavskimi strankami in skupina­
mi — socialisti, skupino Zedinjenje, dekalisti in bernotovci, ki so se v za­
četku leta 1926 razglasili za JSDS — kar dokazuje, da so pripisovali velik 
pomen sodelovanju v oblastnih in lokalnih organih oblasti, pač spričo tega, da 
niso imeli več vpliva v visoki državni politiki. Navzlic kasnejšemu izstopu 
bernotovcev iz te koalicije je bilo tudi tokratno sodelovanje med socialisti 
in komunisti slovenska posebnost. Toda »Program SPJ za oblastne samoupra­
ve«, ki ga je decembra objavil pokrajinski odbor SPJ za Slovenijo, se zaradi 
tega sodelovanja ni bistveno spremenil.42 Združene sile delavskih strank, 
organizacij in skupin v Sloveniji, ki so bile pred volitvami sprte, so zabele­
žile velike agitacijske uspehe na številnih zborovanjih in v svojem tisku. 
Enotnost je 9. decembra 1926 posebej poudarila, da so skupen nastop na teh 
volitvah zahtevale delavske množice. Združevanje so dosegli predvsem 
pri volilnih geslih proti centralizmu, za samoodločbo s pravico do odce­
pitve, za samostojno in zedinjeno Slovenijo itd., kar opozarja, da so širši na­
cionalni interesi prevladovali nad socialnimi. Takšna opredelitev je bila tem 
manj razumljiva, ker se je prav takrat poglobila gospodarska kriza v vsej 
državi. Toda volilni rezultati so pokazali upravičenost takšne usmeritve SPJ. 
V ljubljanski oblasti je Zveza delavskih strank — tako se je imenovala 
socialistično-komunistična volilna koalicija — dobila 8.260 glasov in en po­
slanski mandat, v mariborski pa 7.040 glasov in tri poslanske mandate. V 
primerjavi z letom 1925, ko so socialisti dobili na volitvah v Narodno skup­
ščino 12.562 glasov, je sedanjih 15.300 glasov, ki jih je dobila Zveza delavskih 
strank, pomenilo lep uspeh v primerjavi z meščanskimi strankami.43 Po voli­
tvah je Lovro Klemenčič napadel »Gustinčičevo skupino«, oziroma KPJ, 
češ da je onemogočila skupen nastop proletariata na oblastnih volitvah in 
da se je ob upoštevanju obstoječih frakcij in raznih mnenj v delavskem gi­
banju treba združiti v »federativno stranko dela« v Sloveniji.44 Socialisti so 
prek Delavske politike zagovarjali »enotno politično razredno bojevno delav- 
sko-kmečko stranko«, dekalisti pa so se v Enotnosti zavzemali za »enotno 
fronto«, kar je socialistično-komunistično koalicijo kmalu privedlo na stara 
stališča in do medsebojnih nasprotij.
Združevalna dejavnost je spet oživela v zvezi s pozivom Akcijskega odbora 
delavske združitve (ki sta ga 26. decembra 1926 ustanovila Z. Milojkovič in 
D. Lapčevič), poslanem SPJ, bernotovcem oziroma JSDS in neodvisnim delav­
cem — komunistom. Glavni cilj so bile tudi tokrat prihodnje volitve v Na­
rodno skupščino, razpisane za 11. september 1927. Slovenski socialisti in ko­
munisti so ob tej priložnosti začeli zapletena pogajanja, ki pa niso bila uspeš­
na. Bernotova JSDS in dekalisti so se namreč sporazumeli, da bodo na 
volitvah nastopili skupaj v okviru Delavsko-kmečkega republikanskega bloka 
(DKHB), medtem ko je SSJ šla na volitve s posebno listo skupaj s skupino
jelnih socialistov«, je začel izdajati R. Golouh v Ljubljani 1. januarja 1926, izhajal 
pa je do 1. 1941.
42 DELAVSKA POLITIKA, 4., 8. in 11. decembra 1926; ENOTNOST, 9. decem­
bra 1926.
43 SLOVENEC, 24. in 26. januarja 1927.
44 NAPREJ, 5. februarja 1927.
134
»Zedinjenje«.45 Socialisti in privrženci »Zedinjenja« so napadali komuniste in 
bernotovce, češ da so razbili skupen nastop slovenskega proletariata na teh 
volitvah,46 na katerih so (socialisti in skup. »Zedinjenje«) dobili v Sloveniji 
skupno 8.886 glasov. Po zaslugi velikega števila glasov v mariborskem volil­
nem okrožju (6.630) je nosilec socialistične liste J. Petejan dobil poslanski 
mandat. DKRB je dobil skupno večje število glasov (9.102), vendar je ostal 
brez poslanskega mandata zaradi enakomerne porazdelitve glasov po vsej 
Sloveniji. V drugi polovici 1927. leta so objavili tudi občinske volitve. Po 
mnogih krajih Slovenije so socialisti najpogosteje nastopali skupaj s skupino 
»Zedinjenje«, ki se je počutila kot njihov sestavni del, ne pa tudi s komu­
nisti in klerikalci kot poprej v Ljubljani. Na teh volitvah so imeli lepe uspehe 
in so dobili večje število odborniških mest kot komunisti in bernotovci.47
Volilni uspehi so opogumili slovenske socialiste, ki so začeli obnavljati in 
širiti svoje organizacije. Ponekod so ustanovili tudi nove. V tihi izolaciji, ko 
so se ukvarjali predvsem s slovenskimi problemi in s krepitvijo svoje orga­
nizacije, so slovenski socialisti imeli 6. januarja 1928 svoj kongres v Trbov­
ljah. Delavska politika je obljubljala, da bo to »zgodovinski kongres«, toda 
socialisti so se ukvarjali s povsem praktičnimi vprašanji vsakdanje politike, 
torej s položajem stranke v državi ter v oblastnih, okrajnih in občinskih sa­
moupravah. Ta skrb za sodelovanje strankinih predstavnikov na oblasti je 
prinesla tudi volitve novega strankinega vodstva. Na tretjem (poslednjem) 
kongresu SPJ, ki je bil 15. in 16. aprila 1928 v Beogradu, je slovenska socia­
listična delegacija štela 28 članov. V spopadu med desnico in centrumaši, ki 
se je spet razvnel na kongresu, so bili Slovenci ponovno »jeziček na teht­
nici«, ki je odločal o večini. Med glasovanjem so se opredelili za centru- 
maše, vendar pa tega niso pokazali med razpravo, ker se niso hoteli spreti 
z eno ali drugo stranko. Po kongresu je bila 20. maja 1928 oblastna konfe­
renca SPJ v Ljubljani, ki je sprejela sklepe tretjega kongresa stranke in iz­
volila nov oblastni odbor. Udeleženci niso prikrivali zadovoljstva zaradi veli­
kega ugleda slovenskih zastopnikov v izvršnem odboru SPJ, kjer so Eržena 
izvolili za člana, J. Petejana pa za sekretarja.48
Po atentatu na zastopnike HSS v Narodni skupščini je pokrajinsko načel­
stvo SSJ 24. junija zasedalo v Celju in obsodilo ta dogodek. Ob tej priložnosti 
so sklenili, da poslanec J. Petejan ne bo odšel v parlament, dokler ne bo 
ustanovljena nova vlada. Delavska politika je 29. septembra 1928 zavrnila 
sodelovanje SSJ s kmečko-demokratsko koalicijo S. Radiča in S. Pribičeviča 
iz »načelnih razlogov«, upoštevajoč dejstvo, da tem strankam ni bilo do de­
mokracije, kadar so bile na oblasti. Opozicija (V. Korač, N. Divac) je zahte­
vala takšno sodelovanje in zaradi tega je prišlo do razcepa v celotni SSJ. 
Oblastni organizaciji SPJ v Sloveniji sta imeli novembra svoji konferenci 
(mariborska 11., ljubljanska pa 18. novembra 1928), na katerih so reševali no­
tranja organizacijska vprašanja in izvolili novi oblastni vodstvi. Obe slovenski 
oblastni organizaciji, ki sta konec leta 1928 šteli okrog 1500 članov, sta v 
sporu podprli izvršni odbor SPJ. V takšnem stanju se je SPJ znašla ob uved­
bi monarhodiktature 6. januarja 1929, ko so stranko razpustili. Sporočilo po­
krajinskega odbora SPJ za Slovenijo, namenjeno vsem privržencem, pa je 
optimistično in izraža upanje, da navzlic »težkim dnevom« in propadanju
45 Glej obširneje: M. Mikuž, n.d., 360—363.
48 DELAVSKA POLITIKA, 27. julija 1927.
47 Prav tam, 14. decembra 1927.
48 Prav tam, 30. maja 1928.
135
»ljudskih svoboščin« socializem ne bo prenehal živeti, »ako ostanejo zvesti 
svojim lepim socialističnim idealom«.49
SPJ je poleg strankarske in sindikalne organizacije razvila tudi druge 
opornike za svojo dejavnost in vpliv — predvsem v mladinskih in ženskih 
organizacijah, kulturno-prosvetnih in športnih društvih, študentskih klubih 
itd. Mnoge od teh organizacij formalno niso bile vezane na SPJ, čeprav so 
bile pod njenim vplivom — najpogosteje po zaslugi socialistov, ki so v njih 
delovali. Mladinsko organizacijo, imenovano Savez socijalističke omladine Ju­
goslavije (SSOJ), so ustanovili januarja 1923 v Zagrebu, vendar pa se je njen 
vpliv na druge jugoslovanske pokrajine širil dokaj neenakomerno.50 Mladin­
ska organizacija je najtežje prodirala v Slovenijo, kjer je bilo težko podreti 
ravnotežje močnih tradicionalnih kulturno-prosvetnih, zabavnih in športnih 
mladinskih združenj, kjer je v glavnem prevladovala SLS. Prva organizacija 
SSOJ je bila ustanovljena šele 14. decembra 1925 v Ljubljani. Pred prvim 
in edinim kongresom SSOJ, ki je bil 17. aprila 1928 v Beogradu, so v Slo­
veniji ustanovili še celjsko organizacijo. Organizacijo v Mariboru so ustano­
vili šele po tem kongresu.51 Dejavnost socialistične mladine v Sloveniji je 
bila skoraj neopazna in kot razlog za takšno stanje so navajali tudi pomanj­
kanje večjega zanimanja slovenskih socialistov za socialistično mladino. Po­
sledica je bila, da se mladina ni tako kot v drugih krajih Jugoslavije vklju­
čevala v dejavnosti SPJ.52
V Sloveniji se je svojevrstno razvijalo tudi žensko socialistično gibanje v 
primerjavi z razvojem v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Do konca leta 1920 
se ni utrdila nobena slovenska organizacija socialistk ali komunistk. Ženske, 
ki so bile vključene v delavsko gibanje, so delale v glavnem v strankinih, 
zadružnih, sindikalnih, kulturno-prosvetnih in drugih organizacijah. Izjema 
je bila delno le Štajerska, kjer so bile ženske socialistke združene v posebnih 
organizacijah, ki so imele v začetku maja 1921 okrog 300 članic. Velik vpliv 
katoliškega gibanja, cerkve in njunih organizacij, ki so množično zbirale žen­
ske, razcep v socialističnem gibanju in drugi podobni razlogi so vplivali na 
slab razvoj in položaj ženskih socialističnih organizacij v Sloveniji. Šele poleti 
1924 so ustanovili strankarsko neodvisno Zvezo delavskih žena in deklet 
(ZDŽD), ki je združevala večinoma ženske, ki so bile pripadnice in simpati­
zerke socialističnega in komunističnega gibanja. ZDŽD je želela hišne po­
močnice kot močno kategorijo ženskih delavk v Sloveniji odvrniti od vpliva 
klerikalnih organizacij in je zato ustanovila Društvo hišnih pomočnic. Med­
tem je ZDŽD razširila svoj vpliv v Sloveniji in je imela 5. septembra 1926 
svoj prvi kongres v Ljubljani. Po tem kongresu je čutiti približevanje te orga­
nizacije SPJ. Po kongresu SPJ v Celju 19. septembra 1928 je ZDŽD tudi 
formalno pristopila k tej stranki. Zaradi tega so iz njenih vrst izključili ali 
pa so same izstopile ženske, ki so bile idejno povezane s komunističnim gi­
banjem. Ob koncu leta 1928 je bilo v Sloveniji okrog 300 pripadnic SPJ.53 
V celoti pa v Sloveniji in v drugih krajih države ženske organizacije SPJ 
niso postale pomembnejši dejavnik v socialističnem delavskem gibanju.
Prizadevanja SPJ in SSOJ, da bi svoj vpliv razširili na srednješolsko in 
študentsko mladino, prav tako niso imela večjega uspeha. Nekaj društev,
49 M. MIKUŽ, n.d., 381—382.
50 Glej: S. CVETKOVIČ, Savez socijalističke omladine Jugoslavije (SSOJ), ISTO­
RIJA RADNIČKOG POKRETA, Zbornik radova IV, Beograd, 1967, 181—191.
51 Prav tam, 194; DELAVSKA POLITIKA, 20. maja 1928.
52 DELAVSKA POLITIKA, 26. maja 1928.
53 T. MILENKOVIČ, n.d., 506—511, 516.
136
ustanovljenih v glavnem v večjih središčih v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu 
z namenom, da bi širila idejo »znanstvenega socializma«, je delovalo s spre­
menljivimi uspehi, največ pa so dosegla pri širjenju in prevajanju socialistič­
ne in marksistične literature. Slovenija je bila tudi tod največja izjema, kajti 
v tej deželi je delovala obnovljena Zveza kulturno-prosvetnih organizacij 
»Svoboda« s številnimi sekcijami v raznih krajih, predvsem v industrijskih in 
delavskih središčih. Ta zveza je bila občedelavska organizacija, v kateri so 
skupno delovali socialisti in komunisti raznih opredelitev in struj — tudi po 
razcepu v slovenskem delavskem gibanju leta 1920. Občasne krize, ki so zaradi 
idejnih spopadov komunistov in socialistov zajele tudi »Svobodo«, so uspešno 
premagovali, tako da je bila ta organizacija s svojimi raznovrstnimi kulturni­
mi, prosvetnimi in športnimi dejavnostmi skupno in pomembno oporišče slo­
venskega delavskega razreda, kajpada zunaj vseh podobnih buržoaznih 
organizacij.
Do leta 1925 je »Svoboda« za svojo dejavnost koristila sindikalni list Dela­
vec, potem je vnovič začela izdajati svoje glasilo Svoboda, ki je izhajalo vsak 
mesec v 6000 primerkih. V času svojega tretjega kongresa v Ljubljani 15. no­
vembra 1925 je imela »Svoboda« 1657 rednih članov in še znatno večje šte­
vilo tistih, ki so sodelovali v delu tega društva. Na tem kongresu so sprejeli 
sklep, da bo »Svoboda« postala vsejugoslovansko kulturno društvo. Sklenili 
so, naj bi se odslej imenovala centrala Zveze delavskih kulturnih društev 
Jugoslavije. Toda »Svobodi« tega ni uspelo uresničiti, vendar pa je svoje 
delovanje v Sloveniji postavila na osnovi široko zasnovanega splošno izobra­
ževalnega programa delavcev z raznih področij, v tem pa jim socialisti zunaj 
Slovenije navzlic dobrim namenom niso mogli slediti in jih niso dosegli pri 
organizaciji in v odnosu do vsebine njihove kulturno-prosvetne dejavnosti. 
Svoj tradicionalni smisel in interes za organizirano dejavnost so dokazali tudi 
slovenski delavci in uslužbenci, živeči v Beogradu, ki so 24. septembra 1927 
ustanovili Kulturno-prosvetno društvo slovenskih delavcev »Cankar«. V 
okviru »Svobode« so bila najbolj razširjena in množična delavska športna 
društva.34
Posebnost razvoja socialističnega gibanja v Sloveniji v obdobju 1918—1929 
v razmerju do drugih jugoslovanskih pokrajin je očitna tudi v narodnostni 
sestavi njegovega članstva. Medtem ko je bilo članstvo SPJ v Srbiji, Hrvat­
ski, Bosni in Hercegovini ustrezno nacionalni sestavi prebivalstva, so v Slo­
veniji Nemci kot narodnostna manjšina sestavljali večino v socialističnih 
vrstah. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so se Nemci v Sloveniji, ki jih 
je bilo največ v Mariboru, čutili ogrožene spričo slovenskega narodnega pre­
roda po ustanovitvi jugoslovanske države in so zaščito iskali tudi v vrstah 
SPJ, ker jih druge nacionalno obarvane meščanske stranke niso hotele spre­
jeti. Njihovi večini v tej stranki so dali svoj delež tudi ponemčeni Slovenci, 
t.im. »nemškutarji«, ki so leta 1918 nihali med nemško in slovensko narodno 
pripadnostjo.55 Posebnost slovenskih socialistov je tudi njihova socialna se­
stava, ki je bila prav tako drugačna kot drugod po Jugoslaviji. Po letu 1921 
je velik del kmetov, ki so bili prej med socialisti, zapustil njihove vrste in 
pristopil v SLS in druge kmečke stranke. Zato se je SPJ leta 1923 tudi odre­
kla imenu Kmetsko-delavska zveza. Odtlej je socialistična stranka v Sloveniji * 53
54 O dejavnosti Svobode glej obširneje: prav tam, 522—525, 528, 541—546.
53 D. BIBER, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933—1941, Ljubljana, 1966, 14—25;
T. MILENKOVIČ, n.d., 553—556. Kot prispevek k trditvi o nemški večini v SPJ v 
Sloveniji navaja Milenkovič tudi podatek, da je socialistični list VOLKSSTIMME 
imel večjo naklado od socialističnih listov v slovenskem jeziku.
137
po svoji sestavi postala najbolj zastopana organizacija industrijskega prole­
tariata v vsej državi.50 Druga posebnost slovenske socialne demokracije v 
okviru SPJ je tudi največja stopnjti strpnosti do komunistov. Slovenski so­
cialisti so pohvalno, pogosto pa umerjeno in strpno pisali o marksizmu, okto­
brski revoluciji in boljševikih, nasprotovali kontrarevolucionarni intervenciji 
v Sovjetski Rusiji ipd. To je bil eden od poglavitnih razlogov, da je slovenska 
socialistična organizacija najdlje med vsemi socialdemokratskimi strankami 
ohranila svojo organizacijsko enotnost. Takšno stališče je ohranila vse do 
1929. leta, čeprav je SPJ občasno zaostrovala svojo nestrpnost do KPJ.* 57 Slo­
venska SPJ v svojem odnosu do KPJ, proti kateri se je sicer načelno borila, 
po letu 1921 ni »prestopila določene meje korektnosti in se spustila na raven 
nebrzdanosti kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah«.
Po zaslugi takšne politike in spretnega izmikanja, pri katerih niso hoteli 
slediti radikalni protikomunistični usmerjenosti glavnega vodstva SPJ, so slo­
venski socialisti onemogočili skrajno polarizacijo slovenskega proletariata in 
njegovo razvrstitev v dva nasprotna tabora, ki bi bila brez medsebojnih sti­
kov in sodelovanja. Svojo načelno strpnost in voljo do sodelovanja s komu­
nisti so slovenski komunisti zastopali tudi v okviru svoje stranke v jugoslo­
vanskem okviru — na ravni stranke, v sindikalnem gibanju in v pogledih 
na položaj v mednarodnem delavskem gibanju. Ce k vsem navedenim poseb­
nostim slovenskih socialistov pristavimo še zavračanje stroge centralistične 
ureditve jugoslovanske države in unitarističnega jugoslovanstva, lahko skle­
pamo, da so bili socialisti v Sloveniji v obdobju 1918—1929 poseben ideološki 
in nacionalni pojav. S svojim delovanjem pa so bili vendarle v soglasju z 
občim dogajanjem v slovenski družbi v obdobju pomembnih usmeritev v pro­
cesu boja za narodno uveljavljanje. Toda njihov širši vpliv na slovenske druž­
bene razmere je bil utesnjen med dvema močnima strankama, liberalno in 
klerikalno, ter tudi med vrsto drugih idejnih in strankarskih struj, med kate­
rimi je po svoji napredni idejni konkurenčni moči izstopala KPJ.
Ce bi torej lahko govorili o pozitivnih rezultatih obstoja in delovanja SPJ 
v slovenski narodnostni politiki 1921—1929, je treba predvsem poudariti, da 
je s svojim odnosom do komunističnega gibanja ta stranka ohranila del slo­
venskega delavskega razreda za prihodnost tega gibanja. Po svoje je torej 
prispevala, da so se komunisti lažje postavili po robu velikemu idejnemu in 
političnemu pritisku slovenske klerikalne in liberalne buržoazije ter njunim 
močnim ustanovam in organizacijam v tistem času. Pomemben je bil tudi de­
lež strankine in sindikalne politike SSJ pri izboljšanju materialnega in soci- 
alno-političnega položaja slovenskega delavskega razreda,58 pri čemer je na­
vzlic odporu in neenakomernem razvoju v obdobju 1919—1929 dosegla dolo­
čen uspeh.
5« T. MILENKOVIČ, n.d., 559—560.
57 NAPREJ je v nekaj številkah iz 1. 1920 objavil članke, ki so bili naklonjeni 
oktobrski revoluciji in Sovjetski Rusiji. Listi SPJ v Sloveniji so tudi v naslednjih 
letih pisali v glavnem strpno o komunistični ideji, gibanju in sovjetski državi, leta 
1928, ob proslavi desetletnice oktobrske revolucije iz 1. 1927, pa so z afirmativnim 
člankom zabeležili ta dogodek v glasilu DELAVSKA POLITIKA (29. oktobra 1928).
58 Glej obširneje: F. KRESAL, Socialnopolitični in materialni položaj delavstva 
v Sloveniji 1921—1925, REVOLUCIONARNO DELAVSKO GIBANJE V SLOVENIJI 
V LETIH 1921—1924, Ljubljana, 1975, 57—79; Nastanek in razvoj socialne politike na 
Slovenskem do 1941, PRISPEVKI ZA ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, 1-2, 
1982, 101—116, in druga avtorjeva dela in literatura, ki jo je uporabljal.
138
2. Komunisti v delavskem gibanju Slovenije 1920—1929
Slovenska komunistična levica je svoje prve organizacijske oblike dobila v 
začetku marca 1920, ko je zaradi nesoglasij z reformistično politiko vodstva 
JSDS izstopila ljubljanska okrožna organizacija iz stranke in se razglasila za 
sestavni del nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS). Na se­
stanku svojih somišljenikov 14. marca 1920 je DSSS sklicala svoj prvi shod 
11. aprila 1920. Na njem so sprejeli resolucijo o združitvi in sklepe o takojš­
njem pristopu k Socialistični delavski partiji Jugoslavije (komunistov). Zato 
velja ta shod za prvi slovenski »komunistični kongres« oziroma za začetek 
delovanja pokrajinske organizacije KPJ za Slovenijo. Razvoj slovenskega ko­
munističnega gibanja do 1929. leta je izčrpno obdelan v obstoječi literaturi,59 
zato bomo v tem pregledu organizacijskih, idejnih in političnih vrenj med slo­
venskimi komunisti opozorili samo na tiste pojave in dogodke, ki ilustrirajo 
njihove osnovne opredelitve v zvezi s celotnim razvojem slovenskega nacio­
nalnega in političnega življenja v tistem obdobju.
Razvoj komunistične partijske organizacije v Sloveniji po Vukovarskem 
kongresu60 je v glavnem sledil občemu procesu razvoja in položaja KPJ. Ven­
dar pa so socialdemokratska dediščina in razmere, v katerih je nastajalo ko­
munistično gibanje v Sloveniji, le vplivale na poseben položaj slovenskih ko­
munistov. Centralno vodstvo KPJ je to v začetku tudi posebej upoštevalo. 
Tako na primer od slovenskih komunistov niso zahtevali, naj bi se na Vuko­
varskem kongresu neposredno odločili o programih revolucionarne večine ali 
centrumaške manjšine, temveč so jim prepustili, naj to vprašanje prej razči­
stijo v svojih partijskih organizacijah. Tako so se na številnih shodih v juliju 
in avgustu 1920 slovenski komunisti z referendumom večinoma odločili za 
revolucionarni program KPJ. Ob tej priložnosti so sprejeli tudi statut KPJ, ki 
je predvidel strogo centralizacijo, torej organizacijski koncept, ki je nasproto­
val anticentralističnim težnjam in razpoloženju v vrstah slovenskih komuni­
stov in tudi določilom njihovega pokrajinskega statuta, sprejetega 11. aprila 
1920. Z novim pokrajinskim vodstvom v Sloveniji 61 je KPJ stopila v kratko 
obdobje svojega legalnega delovanja, za katero je bil zlasti po prvi seji tega 
vodstva (5. septembra) in jeseni 1920 značilen boj za pridobitev slovenskega 
delavskega razreda, ki ga je bilo treba pritegniti predvsem iz vrst socialdemo­
kratske stranke in zlasti njenih sindikatov. Ta boj je bil posebno aktualen
59 O razvoju KPJ v Sloveniji 1920—1929 glej obširneje: F. KLOPČIČ, Velika 
razmejitev, Ljubljana, 1969; M. MIKUŽ, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana, 
1965; F. FILIPIČ, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 
1919—1939, knj. 1, Ljubljana, 1981 (zlasti poglavja v tej knjigi: FILIP FILIPOVIČ 
IN ZAČETKI UVELJAVLJANJA KOMUNISTIČNEGA GIBANJA V SLOVENIJI 
(IS—53); Družbenopolitične razmere ob ustanovitvi komunistične stranke na Slo­
venskem (54—69); O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920—1924 
(70—180) in drugo. Zbornik ob štiridesetletnici Ustanovnega kongresa KPS, Ljub­
ljana, 1977; M. STIPLOVŠEK, Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slo­
venskem 1918—1922. Pregled razvoja in delovanja strokovnih organizacij v jugo­
slovanskem delu Slovenije od prevrata 1918 do ponovne utrditve revolucionarnih 
strokovnih organizacij konec 1922, Ljubljana, 1979; S. CVETKOVIČ, Napredni omla­
dinski pokret u Jugoslaviji 1919—1928, Beograd, 1966; S. KREMENŠEK, Slovensko 
študentsko gibanje 1919—1941; J. PRUNK, Pot krščanskih socialistov v Osvobodil­
no fronto: Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979, ter številna dela in prispevki J. 
Pleterskega, T. Zorna, J. Liške, F. Klopčiča, F. Kresala, F. Sajeta in drugih.
60 O sodelovanju slovenskih komunistov na Vukovarskem kongresu, njihovih 
stališčih in drugem glej obširneje: F. KLOPČIČ, n.d., 126—160; F. FILIPIČ, n.d., 
72—75 in dr.
91 Glej F. KLOPČIČ, n.d., 167.
139
na Štajerskem, kjer je prevladoval vpliv JSDS v delavskih vrstah. V teh svo­
jih prizadevanjih so slovenski komunisti dosegli vidnejši uspeh že na volitvah 
v Ustavodajno skupščino, ko so na Štajerskem sodelovali z levimi socialisti,62 
osvojili po številu glasov četrto mesto med slovenskimi strankami (16.292) in 
dobili pet, odnosno šest poslanskih mandatov.63 Prednost JSDS na teh voli­
tvah s 29.542 glasovi in petimi poslanskimi mandati ni bila več tako izrazita 
kot poprej in če lahko verjamemo podatkom iz poročila CK KPJ, poslanega 
njenemu predstavniku v Kominterni I. Milkiču, je bilo v Sloveniji sredi leta
1920 11.790 članov KPJ, kar je bilo glede na število prebivalstva največje po­
prečje v vsej državi.64
Ustanavljanje organizacije žena komunistk v Sloveniji je bilo težavno in 
kakršenkoli uspeh je preprečilo sprejetje Obznane. Slovenska organizacija 
SKOJ (ustanovljen je bil na konferenci 10. in 11. oktobra v Zagrebu) je za­
živela z zamudo, šele pomladi 1920. Društvo študentov komunistov so usta­
novili 7. marca 1920 v Ljubljani, konec aprila istega leta pa so ustanovili tudi 
prvo mestno organizacijo SKOJ v Sloveniji. Do konca leta 1920 so ustanovili 
še nekaj skojevskih organizacij v rudarskih krajih Slovenije, medtem pa je 
Društvo študentov komunistov spremenilo svoj naziv in se je imenovalo odtlej 
»Akademsko društvo Vstajanje«.65
Močan polet v razvoju slovenske organizacije KPJ ob koncu 1920. leta, nje­
govi rezultati so se zrcalili tudi v veliki decembrski stavki trboveljskih rudar­
jev, je režim nasilno prekinil 29. novembra 1920 s razglasitvijo Obznane, s 
katero je KPJ potisnil v ilegalo. To je bil dogodek, ki je slovenskim komu­
nistom in celotni KPJ vsilil težavne okoliščine boja, in to je imelo negativne 
posledice za delovanje in vpliv komunistov med širšimi družbenimi sloji. 
Partija se je znašla v položaju, ko je morala iskati nove poti in oblike svoje 
dejavnosti ter je morala uporabljati najrazličnejše oblike pollegalnega in ile­
galnega političnega organiziranja. Tako se ji je na primer v ilegalnih razmerah 
po Obznani posrečilo vključiti v volilni boj pred občinskimi volitvami »avto­
nomnih mest« v Sloveniji (Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj) v aprilu, v maju
1921 pa za ostale občine, kjer je dobila 26/o izvoljenih odbornikov.66
Tako kot v drugih krajih države je bilo režimsko nasilje nad komunistič­
nimi strankami in sindikalnimi organizacijami, njihovim članstvom in imetjem 
zelo ostro tudi v Sloveniji. Zborovanja so bila prepovedana, delavske domove 
so zaprli, aretirali komuniste in njihove sindikalne aktiviste, zaplenili arhive 
in imetje, eden od prvih ukrepov pa je bil, da so prepovedali izhajanje Rde­
čega prapora, organa pokrajinske KPJ za Slovenijo. Priložnost, da bi partija 
svojo dejavnost obnovila prek organizacije revolucionarnih sindikatov, ki je 
začela delovati ponovno spomladi 1921, je kmalu splahnela, kajti režim je po 
atentatu na ministra M. Draškoviča 20. julija 1921 spet prepovedal njihovo
02 RDEČI PRAPOR je 15. decembra 1920 zapisal, da je bila 12. decembra 1920 
v Mariboru konferenca predstavnikov komunistov in levih socialistov in da so se 
sporazumeli o popolni združitvi, kar pa dejansko ni bilo uresničeno zaradi Obznane.
63 V. MELIK, Izid volitev v konstituanto leta 1920, PRISPEVKI ZA ZGODOVI­
NO DELAVSKEGA GIBANJA, št. 1, 1962; F. KLOPČIČ, Još o broju komunističkih 
poslanika, izabranih u konstituanti 1920. godine, JIČ, br. 3, 1965, 91—93; KPJ pripalo 
je 1920. godine 95 poslanika a ne 58, JIČ, br. 3-4, 966, 123—126; D. Kermauner, 
O POZABLJENI »SOCIALISTIČNI LEVICI« V MARIBORSKEM VOLILNEM 
OKROŽJU, 1. 1920, JIČ, 1-4, 1967, 267—271.
64 F. FILIPIČ, n.d., 80.
65 S CVETKOVIČ, n.d., 59—109; S. KREMENŠEK, n.d., 64—66; glej tudi prispev­
ke I. Mrvic, M. Kacin-Wohinz, F. Kresala in J. Prunka v knjigi NAPREDNO MLA­
DINSKO GIBANJE NA SLOVENSKEM, Ljubljana, 1982.
60 Komunisti so na teh volitvah v Sloveniji nastopili kot Kmečko-delavska re­
publikanska skupina ali kot Delavska skupina v Mariboru, M. MIKUŽ, n.d., 203.
140
delo. V letih 1921 in 1922 so komunisti v Sloveniji delovali v glavnem prek 
raznih »neodvisnih« sindikalnih organizacij in zvez, ki jim je režim občasno 
dovolil delovanje. To je trajalo vse do 12. julija 1924, ko so spet prepovedali 
njihovo dejavnost. Vzporedno s poskusi legalnega delovanja pa so izgrajevali 
tudi ilegalno organizacijo KPJ.
Po obdobju sredi leta 1921, ko so bile pretrgane vse vezi med centralnim 
vodstvom KPJ in pokrajinsko organizacijo v Sloveniji, so septembra istega 
leta na Dunaju ustanovili t.im. izvršni odbor KPJ v emigraciji, ki je obnovil 
tudi pokrajinski sekretariat v Ljubljani. Lovro Klemenčič, ki je spet vodil 
slovensko organizacijo KPJ, je pretrgal vse stike z nadomestnim (zameničkim) 
izvršnim odborom v državi in je svojo organizacijo navezal izključno na novo 
centralo na Dunaju. Tako se je praktično slovenska partijska organizacija v 
času svoje izredne konference decembra 1921 znašla med dvema vodstvoma 
KPJ. Zaradi tega je bila še v posebno težavnem položaju in prišlo je do osi­
panja članstva. Takšno stanje je povzročilo to, da se je slovenska pokrajinska 
organizacija KPJ skoraj dve leti po Obznani znašla prepuščena sama sebi v 
iskanju lastnih poti. Novo vodstvo pokrajinske organizacije, predvsem L. Kle­
menčič in V. Fabjančič, ki je v nasprotju z direktivami izvršnega odbora 
KPJ na Dunaju vztrajalo predvsem pri legalnih oblikah boja, je privedlo orga­
nizacijo v spor s politiko KPJ in Kominterne. Klemenčičeva hipoteza o enotni 
fronti ljudstva, ki bi si lahko priborilo revizijo ustave v smislu federativne 
samouprave, v tej zvezi pa tudi zahteva o federaciji KPJ, je zanesla dezori- 
entacijo v slovenske partijske vrste. Na I. državni konferenci KPJ julija 1922 
so ostro obsodili takšno usmerjenost L. Klemenčiča in njegovega legalnega 
lista Delavske novice.
Spor vodstva slovenskih komunistov z vodstvom KPJ v državi je vplival 
tudi na poslabšanje njihovih odnosov s pokrajinsko organizacijo SKOJ. Kle­
menčičeve in Fabjančičeve zamisli o delovanju slovenske organizacije KPJ 
prek legalne delavske stranke, ki naj bi jo organizirali v Sloveniji brez upo­
števanja drugih jugoslovanskih pokrajin, so se pokazale posebej na Drugi po­
krajinski konferenci KPJ, ki je bila 7. maja 1922 v Ljubljani.67 Ta usmerje­
nost, ki je ločevala slovenski proletariat od drugih delov države, je pričala o 
močni prisotnosti nacionalnih čustev in interesov, ki so slovenske komuniste 
v začetnem obdobju zapeljali v bližino programa avtonomističnega koncepta 
meščanskih sil. Splošno ozračje boja za nacionalno osamosvojitev, ki je po 
1918 zajelo slovensko družbo, je očitno zajelo tudi njene najnaprednejše sile, 
ki jim je njihova stranka zastavljala čisto drugačne idejne in politične na­
loge. Natančneje: slovenski komunisti se spričo svojega ilegalnega položaja in 
med bojem meščanskih sil za oblast, niso mogli postaviti zunaj okoliščin zgo­
dovinskega položaja in širokih interesov slojev svojega naroda. V tem smislu 
je treba razumeti tudi njihovo sodelovanje s slovenskimi socialisti, narodnimi 
in krščanskimi socialisti ob proslavi 1. maja 1922 in v znani Zvezi delovnega 
ljudstva za občinske volitve v Ljubljani. Takšna orientacija pokrajinskega 
vodstva KPJ za Slovenijo oziroma politična linija Klemenčič-Fabjančič je tra­
jala vse do obsodbe taktike pri ustanovitvi Socialistične stranke delovnega 
ljudstva kot oportunistične in reformistične organizacije, torej do takrat, ko 
je izvršni komite Kominterne 1. septembra 192368 razveljavil izvolitev L. Kle­
67 Glej obširneje: F. FILIPIČ, Poglavje iz revolucionarnega boja..., 92—99.
98 Klemenčič in Fabjančič sta po izključitvi iz KPJ ustanovila posebno Zvezo
komunistov SHS, ki je 1. in 2. marca 1924. na svoji konferenci v Ljubljani napra­
vila zelo obširen program in obnovila DELAVSKE NOVICE. F. FILIPIČ, n.d., 
131, op. 256.
141
menčiča v vodstvo KPJ. Politika Klemenčičevega pokrajinskega vodstva, oprta 
na S. Markoviča in desnico v KPJ, je bila izraz želje po legalnem sodelovanju 
na oblasti v boju z meščanskimi strankami — z njimi ali proti njim — v 
odporu proti nacionalističnemu unitarizmu in državnemu centralizmu, pri če­
mer bi se opirala v glavnem na razne zaveznike iz vrst slovenskega delavske­
ga razreda. Politiki zavezništva slovenskih komunistov s klerikalno stranko v 
Zvezi delovnega ljudstva v Sloveniji je ostro nasprotovala skojevska orga­
nizacija.
Proticentralistično usmerjenost so zastopale tudi obnovljene slovenske neod­
visne sindikalne organizacije, ki so svoj položaj močno okrepile z ustanovi­
tvijo Zveze neodvisnih strokovnih organizacij za Slovenijo 10. decembra 1922. 
Ta organizacija je bila kmalu skoraj tako močna kot socialdemokratska Stro­
kovna komisija. Na konferenci neodvisnih sindikatov Jugoslavije v Beogradu 
27.—29. januarja 1923 so predstavniki slovenskih neodvisnih sindikatov ostro 
nasprotovali centralizaciji sindikalnih organizacij. KPJ je ostro obsodila to 
»avtonomizacijo slovenskega gibanja«.69 Po ljubljanskih občinskih volitvah 
decembra 1922 in zmagi koalicije Zveze delovnega ljudstva sta vodstvi KPJ 
in SKOJ obsodili slovenske komuniste, ker niso spoštovali partijske direktive 
in so baje privolili v zahteve klerikalne stranke, ki je želela avtonomni polo­
žaj Slovenije.70
Toda navzlic vsem kritikam in ocenam o »zlomu« in »uničenju« KPJ v 
Sloveniji je bila njena avtonomistična usmerjenost zelo močna tudi v času 
ustanovitve Neodvisne delavske partije Jugoslavije (NRPJ) na konferenci, ki 
je bila 13. in 14. januarja v Beogradu in je pomenila legalno obliko delovanja 
KPJ pred bližnjimi skupščinskimi volitvami. Do spremembe avtonomistične 
usmerjenosti je prišlo šele po sklepu Socialistične stranke delovnega ljudstva 
sredi aprila 1923, da bo pristopila k NRPJ (temu sta nasprotovala le L. Kle­
menčič in V. Fabjančič) in da bodo namesto bivšega lista Delavske novice 
začeli izdajati Glas svobode kot organ slovenskega dela NRPJ.71 To preure­
janje slovenskih komunistov je pomagalo pri delnem vzponu revolucionarnega 
delavskega gibanja v Sloveniji, ki se je dvigalo iz krize in se vse tesneje po­
vezovalo z jugoslovanskim in mednarodnim revolucionarnim delavskim gi­
banjem.
Na drugi državni konferenci KPJ na Dunaju 9.—12. maja 1923 so nadrobno 
analizirali politične in organizacijske razmere KPJ v Sloveniji in zelo optimi­
stično ocenili nadaljnji razvoj njene ilegalne organizacije. Ocenili so tudi, da 
je slovenska organizacija SKOJ najmočnejša v vsej državi in da je v nasprotju 
s partijsko organizacijo disciplinirano zastopala revolucionarno usmeritev par­
nu pvav tam, 105—107. O razvoju slovenskega sindikalnega gibanja 1918—1929 
glej obširneje: M. STIPLOVŠEK, Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slo­
venskem 1921—1924, REVOLUCIONARNO DELAVSKO GIBANJE V SLOVENIJI 
1921—1924, Ljubljana, 1974, 81—110; Razcepljenost strokovnega sindikalnega gibanja 
na Slovenskem od 1918 do 1929 in prva prizadevanja partije za enotno delavsko 
fronto, POT SLOVENSKEGA DELAVSTVA V DELAVSKO ENOTNOST (M. Ivanič, 
F. Kresal, J. Prunk, M. Stiplovšek), Ljubljana, 1982, 7—34 in dr.
70 M. MIKUŽ, n.d., 240—241; F. FILIPIČ, n.d, 108—110, in dr.
71 GLAS SVOBODE, št. 1, 21. aprila 1923. V poročilu s konference SSDL, ki je 
bila 15. aprila 1923, objavlja list uvodni referat Marsela Žorge in diskusijo Djuke 
Cvijiča, ki sta obsodila dotedanjo avtonomistično politiko Klemenčičevega pokra­
jinskega vodstva KPJ v Sloveniji in njegov koncept »enotne fronte proletariata«. 
Sredi 1923 je D. Gustinčič pod psevdonimom Dragotin Anin objavil brošuro ENOT­
NA FRONTA PROLETARIJATA V SLOVENIJI, v kateri je poskušal analizirati 
zgodovinske in družbene pogoje avtonomističnega koncepta slovenskih komunistov 
F. FILIPIČ, n.d, 116.
142
tije in njene direktive. Poudariti je treba, da so slovenski delegati na tej 
konferenci aktivno sodelovali v razpravi o narodnostnem vprašanju, organiza­
cijskih problemih partije, avtonomiji itd., kar je prispevalo k razčiščevanju 
razmer v KPJ leta 1923, ko so priznali nacionalne posebnosti največjega dela 
jugoslovanskih narodov. Na konferenci so namreč poleg politične resolucije, v 
kateri je bilo osrednje vprašanje boj proti fašizmu, sprejeli tudi resolucijo o 
narodnostnem vprašanju v Jugoslaviji, kjer je med nalogami slovenskih ko­
munistov med drugim poudarjena nujnost- boja proti klerikalizmu in ustano­
vitev enotne fronte proti velikosrbski hegemoniji.72 V resoluciji o vprašanju 
zadnjih dogodkov v delavskem gibanju v Sloveniji so posebej opozorili na 
ekonomske, politične in kulturne posebnosti Slovenije in ob tem poudarili 
nujnost njene avtonomije: »Glede na ekonomske, kulturne in jezikovne po­
trebe je neizogibno nujna avtonomizacija Jugoslavije. To avtonomijo potre­
buje Slovenija bolj kot druge pokrajine in to potrebo je — čeprav iz različ­
nih razlogov — močno čutiti pri vseh slojih Slovenije.-« Vendar pa bi partija 
morala poudariti svoj avtonomistični program, ki mora biti dosti širši in de- 
mokratičnejši in mora zajeti vse pokrajine Jugoslavije — »Srbijo, Makedo­
nijo, Kosovo z Metohijo, Črno goro s Hercegovino, Vojvodino, Bosno, Hrvat­
sko, Dalmacijo in Slovenijo«, vendar ne v smislu narodnostnega ločevanja, 
temveč bolj »glede ekonomskih in socioloških razlik«, kjer so pri takšni de­
litvi »zgodovinske meje postranska zadeva«. Po določenih nalogah KPJ o na­
rodnostnem vprašanju so sklenili, da mora partija posvetiti »posebno pozor­
nost narodnostnemu vprašanju in propagandi ter agitaciji gesla pravice na­
rodov glede samoodločbe o odcepitvi in da razkrinkuje laži buržoazne po­
litike«.73
V okviru NRPJ je bila leta 1923 široka razprava o narodnostnem vpraša­
nju, v kateri so viden delež — čeprav z rahlo zakasnitvijo — prispevali slo­
venski komunisti. Začela se je 31. maja 1923 z uvodnikom v partijskem gla­
silu Radnik-Delavec in odgovorom Pavla Pavloviča 24. in 28. junija 1923 v 
istem listu. Slovenska partijska organizacija je želela razčistiti to vprašanje 
v KPJ in je o tem razpravljala 22. julija 1923. Ob tej priložnosti so kritizirali 
osrednje vodstvo KPJ in NRPJ, ker ne skrbita za pokrajinske organizacije. 
Resolucija s tega posvetovanja poudarja, da je osrednje vodstvo s svojimi ne­
jasnimi stališči povzročilo, da je prišlo do različnih pogledov na narodnostno 
vprašanje v Sloveniji in Hrvatski glede na razmerje do Srbije. Spričo buržo­
aznega režima, ki vlada v Jugoslaviji, je jugoslovansko (narodnostno) vpraša­
nje moč rešiti le z ustanovitvijo podonavsko-balkanske federacije, v kateri bi 
bile poleg Srbije in »drugih pokrajin« tudi Slovenija, Hrvatska, Bosna in 
Hercegovina, Črna gora in Makedonija. »Danes se štiri plemena počutijo kot 
samostojni narodi: Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci,« pravi resolucija in 
zahteva, da mora biti »to njihovo prepričanje« odločilno pri določanju sta­
lišč KPJ o narodnostnem vprašanju. Zato zavrača vse zgodovinske in držav­
no pravne programe Velike Srbije in Velike Hrvatske, ki nasprotujejo željam 
vseh južnoslovanskih narodov. Resolucija posebej poudarja, da je treba 
ustvariti enotno fronto za boj proti fašizmu, šovinizmu, militarizmu itd. Za-
72 Glej obširneje: J. PLETERSKI, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in 
politiki KPJ-KPS, ŠTUDIJE O SLOVENSKI ZGODOVINI IN NARODNEM VPRA­
ŠANJU, Maribor, 1981, 298—299. F. FILIPIČ, n.d., 121; V. STRUGAR, Komunistična 
partija in rešitev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji, PREGLED ZGODOVINE 
ZKJ, Ljubljana, 1959, 220—225. G. VLAJČIČ, n.d., 91—98, 115—121 in dr.
73 Glej D. LUKAČ, Radnički pokret u Jugoslaviji i nacionalno pitanje, Beograd, 
1972, 103—105.
143
radi tega je bila ta resolucija zelo pomembna za nadaljnji razvoj pogledov 
na narodnostno vprašanje v KPJ.74
V nadaljevanju razprave o narodnostnem vprašanju (o kateri je pisal v 
glavnem list Radnik-Delavec) so se poleg prispevkov iz Srbije pojavila tudi 
mnenja iz Hrvatske in Slovenije, objavljena v zagrebški Borbi in Glasu svo­
bode. D. Gustinčič je v članku »K problemu narodnega vprašanja v Jugosla­
viji« odločno zavračal integralno jugoslovanstvo in zastopal mnenje, da so 
Slovenci, Hrvati, Srbi in Makedonci posebni narodi. V obširni analizi razlogov 
nacionalnih spopadov v Jugoslaviji in na Balkanu je Gustinčič v osredje po­
zornosti postavil ekonomska nasprotja in poudarjal, da je nova razvrstitev 
sil v tem prostoru po prvi svetovni vojni pripeljala do postavitve heterogenih 
in razbitih državnih in narodnostnih celot. Ustanovili so večje število območij 
s pomembnimi kulturnimi in gospodarskimi tradicijami, kar je privedlo do 
tega, da so v Jugoslaviji posamezne pokrajine, ki so zunaj balkanskega go­
spodarskega območja in so usmerjene bolj k Srednji Evropi (Slovenija, Hrvat­
ska in Vojvodina) ter neprimerne za federacijo balkanskih držav. Zaradi tega 
je treba iskati rešitev v federaciji podonavsko-balkanskih držav (Avstrija, 
Češkoslovaška, Madžarska, Romunija, Jugoslavija, Bolgarija, Grčija, Albanija 
in evropski del Turčije). V tako ustvarjeno državno tvorbo bi jugoslovanske 
pokrajine prišle kot naslednje posebne celote: Slovenija, Hrvatska, Vojvodina, 
Bosna, Srbija iz obdobja pred balkanskimi vojnami, Crna gora — eventualno 
s Hercegovino, Makedonijo ter Kosovo in Metohija z Albanijo.75
Zanimivo je, da z zgodovinskega gledišča iracionalne teze o balkansko-podo- 
navski federaciji, ki jih je najbolj razvil D. Gustinčič, niso bile preveč odda­
ljene od podobnih razmišljanj v klerikalnem taboru in pri drugih avtonomi­
stičnih in federalističnih silah v Sloveniji. Ta izrazito razredni koncept ho­
74 Prav tam, 129—137. J. Pleterski poudarja, da je resolucija slovenskih komuni­
stov jasno postavila nacionalno vprašanje kot pot za združevanje množic v revo­
lucionarnem boju brez kakršnegakoli omahovanja glede na narodnostne posebnosti 
v Jugoslaviji. Teh stališč ni jasno potrdila niti Tretja državna konferenca, vendar 
jih je dosti kasneje potrdila zgodovina, piše Pleterski. J. PLETERSKI, n.d., 301. 
Glej tudi: F. FILIPIČ, n.d., 133; D. LUKAČ, 136—137; L. PEROVIČ, Debata o na­
cionalnom pitanju u Nezavisnoj radničkoj partiji Jugoslavije 1923. godine, (rokopis 
doktorske disertacije v Univerzitetni biblioteki »Sv. Markovič« v Beogradu), 285-— 
294.
73 GLAS SVOBODE, 26. julija in 17. avgusta 1923. Podobno stališče o federativni 
ureditvi Jugoslavije na osnovah decentralizacije oblasti po pokrajinah, ki bi zdru­
ževala gospodarsko in socialno podobne elemente po veroizpovedi, tradicijah in 
»intelektualnih sorodnostih«, kjer bi Slovenija z Istro pomenila celoto — je D. Gu­
stinčič zastopal v listu YOUGOSLAVIE, ki ga je z J. Smodlako izdajal 1. 1917 v 
Svici.
V svojem predavanju, ki ga je imel v Jugoslovanskem marksističnem »Dijaškem 
klubu« na Dunaju junija 1923, ki so mu prisostvovali Kosta Novakovič, Pavle Pa­
vlovič in drugi vidni komunisti, je Gustinčič obrazložil tezo, da so Slovenci, Hrvati 
in Srbi posebni narodi — prav tako kot Nemci, Madžari, Romuni, Albanci in drugi 
narodi v Jugoslaviji. Na odločen odpor je zadela Gustinčičeva razlaga o nujnosti 
(s stališča Slovencev in nasploh zahodnih predelov Jugoslavije ter tudi zaradi go­
spodarskih in kulturnih interesov balkanskih narodov), da bi morali geslo o balkan­
ski federaciji razširiti v smislu balkansko-podonavske federacije, ki bi zajela tudi 
Češkoslovaško, Avstrijo in Madžarsko. Glavni poudarek v tej Gustinčičevi razlagi 
je bila trditev, da bi lahko Slovenci sprejeli izključno Balkansko federacijo samo 
kot poslednji izhod in da bi morala ostati brez njih, »... ako bi se le osnovala v 
centralni Evropi kaka druga socialistična federacija«. To predavanje je objavil Gu­
stinčič kot članek z že omenjenim naslovom »K problemu narodnega vprašanja v 
Jugoslaviji« v GLASU SVOBODE 26. julija 1923, J. PLETERSKI, n.d., 295—302. 
O stališčih D. Gustinčiča glej tudi pri F. FILIPIČU, n.d., 136—138; D. PEŠIČ, Jugo- 
slovenski komunisti i nacionalno pitanje 1919—1935, Beograd, 1983, 95—97; 144—149.
144
tenj mlade slovenske buržoazije je v prizadevanjih, da bi našel ustrezno eko­
nomsko oporo, izražal predvsem njene ozke interese. Tudi Gustinčičeva sta­
lišča o ravnotežju med jugoslovanskimi pokrajinami so izražala prizadeva­
nje, da ne bi dopustili pretirane krepitve Hrvatske in Srbije, in so bila spričo 
tega zelo sorodna podobnim pojmovanjem SLS o notranji postavitvi več 
avtonomnih celot v jugoslovanski državi — pač spričo želje, da bi preprečili 
srbsko in hrvatsko hegemonijo v razmerju do Slovenije. V razpravi, ki se je 
razvnela ob izidu knjige S. Markoviča »Nacionalno pitanje u svetlosti mar­
ksizma« oktobra in novembra 1923 ter zatem še ob brošuri »Ustavno pitanje 
i radnička klasa«, objavljeni novembra istega leta, slovenski komunisti niso 
sprejeli Markovičeve avtonomistične rešitve ustavnega oziroma narodnostnega 
vprašanja, temveč so se izrekli za federalizem.76 D. Gustinčič je v zvezi z 
neopredeljenim mnenjem glede makedonskega naroda kritiziral »srbske tova­
riše«, da se izogibajo »celotne makedonske narodnosti«, pri čemer je imel 
v mislih vsekakor predvsem S. Markoviča in S. Novakoviča, ki se jima ni 
posrečilo znebiti stare formule o »makedonskem prebivalstvu«.77 Šele stališča, 
ki jih je KPJ sprejela o narodnostnem vprašanju na Tretji državni konferen­
ci, ki je bila v Beogradu od 1. do 4. januarja 19 2 4,78 so postavila narodnostno 
stališče v teoriji KPJ na povsem nove temelje. D. Pešič poudarja, da sta 
»krepitev zavesti o nacionalni neenakopravnosti in zatiranju zlasti pod vpli­
vom odpora predvsem nacionalnih buržoazij in nacionalnih strank; zatem 
teoretični rezultati jugoslovanskih marksistov (predvsem Sime Markoviča) in 
zlasti prepričanja slovenskih komunistov, med prvimi v državi, da so Srbi, 
Hrvati, Slovenci in Makedonci posebne nacije (prepričanje, ki je temeljilo na 
upoštevanju občutka nacionalne posebnosti in je bilo lahko motivirano 
tudi s spoznanjem, da so številne narodnostne skupine najboljši jez pred 
unitarizmom in hegemonijo srbske buržoazije), prispevali, da so opustili za­
misel o nacionalni enotnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar pa še ne 
k sprejetju gledišča o narodnostni posebnosti Makedoncev«.79
Z resolucijo Tretje državne konference KPJ, v kateri je bilo poudarjeno, 
»da se države Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more smatrati kot homogeno 
nacionalno državo z nekaj narodnostnimi manjšinami«, ker so Srbi, Hrvati in 
Slovenci trije narodi s pravico do samoodločbe in odcepitve itd.,80 so jugo­
slovanski komunisti napravili zgodovinski korak k zmagi revolucionarnega 
pojmovanja narodnostnega vprašanja. Vprašanje posebnosti makedonskega 
naroda, pri katerem so posebno vztrajali slovenski komunisti (pa tudi sloven­
ski klerikalci in nasploh avtonomistično-federalistične politične strukture), 
je za KPJ ostalo še dalje nerešeno v obliki nevtralne kvalifikacije »makedon­
sko prebivalstvo«. O tem je obširneje pisal K. Novakovič v svoji znani brošuri 
»Makedonija Makedoncem! Zemlja kmetom!«, objavljeni leta 1925 v Beogra-
76 RADNIK-DELAVEC, 1. novembra 1923. V GLASU SVOBODE (27. decembra 
1923) je D. Gustinčič Markovičev predlog o avtonomiji Srbov, Hrvatov in Sloven­
cev ostro obsodil kot pot »... novega velikosrbstva in novega velikohrvatstva«. Glej 
tudi: D. LUKAČ, n.d., 156—184; D. Pešič, n.d., 242—301.
77 GLAS SVOBODE, 27. novembra 1923.
78 O Tretji državni konferenci KPJ obstoja zelo bogata literatura, začenši s 
PREGLEDOM ISTORI JE SKJ do omenjenih del D. Lukača, J. Pleterskega, F. Klop­
čiča, D. Pešiča, G. Vlajčiča in dr.
79 D. PEŠIC, n.d., 98—99.
80 ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, knj. II, str. 67. ipd.; GLAS SVOBODE, 24. ja­
nuarja 1924; glej obširneje: D. LUKAČ, n.d., 185—190; J. PLETERSKI, n.d., 303 
in dr.; G. VLAJClC, n.d., 157—165.
KI
145
du.81 Vse do IV. kongresa KPJ 1928 se pojmovanje o narodnostni posebnosti 
Makedoncev v besednjaku jugoslovanskih komunistov ni premaknilo od upo­
rabe izraza »makedonski narod« vzporedno s pojmom »makedonsko prebi­
valstvo«.
V tem obdobju idejnega vrenja v Sloveniji so se načela o narodnostnem 
vprašanju, za katera so se zavzemali slovenski komunisti in predvsem D. Gu­
stinčič (če lahko trdimo, da je zastopal večino), v marsičem ujemala s poli­
tično strategijo slovenske vodilne klerikalne buržoazije, ki se je v obdobju 
1918—1929 oklepala političnega prepričanja, da lahko le z vzpostavitvijo čim 
večjega števila avtonomno-federalnih enot, torej z rastjo subjektov narodno­
političnega odločanja v jugoslovanskem prostoru, prepreči politično hegemo­
nijo srbske in hrvatske buržoazije. Bojazen pred centralizacijo in nacionalnim 
unitarizmom v novi državi je spodbujala klerikalne voditelje k »realni poli­
tiki«, ki je bila za slovenske nacionalne interese racionalna že od časov dolgo­
trajnih in neugodnih izkušenj v okvirih tuje avstrijske države.
Vztrajanje pri pomenu ekonomskega dejavnika za razvoj in narodnostni 
napredek Slovencev ni bilo daleč od prepričanja, da je zlasti v tej usmeritvi 
v jugoslovanski državi eden od temeljnih interesov nacije. Vse druge domi­
sleke in nerealno zaletavost D. Gustinčiča v obdobju razprave o narodnost­
nem vprašanju v KPJ 1923—24 lahko razlagamo le kot konglomerat socialde­
mokratskih, meščanskih in dogmatskih idej — ako jih ne pojmujemo kot ne­
kakšen inštrument revolucionarne strategije. Očitno so bili prej plod njegove 
mladostne revolucionarne domišljije kot pa objektivnih zgodovinskih in dia­
lektičnih ocen. Drugače ni moč razumeti Gustinčičevih pogledov o smotrnosti 
navezovanja Slovencev na Srednjo Evropo in to prav iz ekonomskih in nacio­
nalnih razlogov, zatem njegove vizije o t. im. balkansko-podonavski ali sred­
njeevropski socialistični federaciji itd., pa tudi njegove skrajno negativne, 
čustvene in napačne ocene, da bi Slovenci in Hrvati bili tudi v »proletarski 
federaciji samo vaše žrtve (v mislih ima srbske komuniste — M. Z.), tako kot 
smo danes žrtve radikalske Jugoslavije in bi morali ekonomsko in kulturno 
zaostati, tako kot se dogaja danes .. ,«82 Glede ujemanja z nekaterimi pogledi 
na rešitev narodnostnega vprašanja in na državno ureditev v Jugoslaviji slo­
venski komunisti v času nastanka komunistične ideje in organizacije niso bili 
nobena izjema v jugoslovanskem delavskem gibanju v smislu vplivanja me­
ščanske ideologije in aktualne politike. Ta vpliv je bil zlasti v zvezi z narod­
nostnim vprašanjem kot socialnodemokratska dediščina Druge internacionale 
prisoten tudi na Hrvatskem in zlasti med srbskimi komunisti, kar je zaviralo 
razvoj revolucionarnega pojmovanja tega vprašanja, ki je bilo za KPJ izredno 
pomembno.83
Medtem ko je avtonomistični koncept v jugoslovanski državi kot prehodna 
oblika za njegovega glavnega zastopnika v vrstah KPJ S. Markoviča bil le 
obdobje v procesu osvobajanja narodov, odmerjeno po zgodovinski in politični 
realnosti buržoazne države, je za levico po letu 1920, ko je Kominterna raz­
glasila geslo federalizma in svetovne revolucije, federacija postala edina 
dokončna oblika rešitve narodnostnega vprašanja.84 Toda čeprav se je odnos
81 K. Novakovič je trdil, da razume pod Makedonci celotno prebivalstvo Make­
donije, torej Srbe, Bolgare, Grke, Vlahe, Turke in Makedonce, vendar ne kot 
osnovni, temveč kot eden od nacionalnih elementov med ostalimi narodi. K NOVA­
KOVIČ, n.d., 19, 33, 37; D. PEŠlC, n.d., 161, čl. 55.
82 GLAS SVOBODE, 27. decembra 1923.
83 O stališčih hrvatskih, srbskih in drugih komunistov glej navedena dela D. Lu­
kača, J. Pleterskega, D. Pešiča in dr.
84 D. Pešič, n.d., 174—175.
146
KPJ do narodnostnega vprašanja že od Tretje državne konference razvijal 
v napredni, revolucionarni smeri, je vprašanje ocene o zgodovinski upravi­
čenosti zedinjenja jugoslovanskih narodov doživljalo občasne vzpone in padce, 
ki so bili najpogosteje vezani na aktualni politični položaj v državi in v sami 
KPJ. Za obdobje 1918—1929 je pomembna ugotovitev, da je Tretja državna 
konferenca navzlic nekaterim omejitvam in pridržkom vendarle ugodno oce­
nila jugoslovansko zedinjenje z naslednjim sklepom: »Zedinjenje srbskega, 
hrvatskega in slovenskega naroda v skupno državo leži v smeri zgodovinske­
ga napredka in interesov razrednega boja proletariata.«85 To je bil izhodiščni 
temelj jugoslovanske opredelitve KPJ, na katerem so jugoslovanski komuni­
sti — ki so v glavnem delovali po direktivah iz tujine — po številnih iskanjih 
in nasprotujočih si stališčih našli osnovno oporišče v jugoslovanski družbi.
Toda preizkušnje, ki jih je v zvezi z jugoslovansko državo in narodnostnim 
vprašanjem po Tretji državni konferenci KPJ preživelo jugoslovansko komu­
nistično gibanje, niso bile enostavne in lahke. Že julija 1924 je V. kongres 
Komunistične internacionale v svoji resoluciji o narodnostnem vprašanju v 
Jugoslaviji zahteval, naj se jugoslovanski komunisti namesto boja za federa­
cijo jugoslovanske države zavzemajo za njeno razbitje in za vzpostavitev 
»neodvisnih republik« Makedonije, Slovenije in Hrvatske.86 Ta nepričakovana 
direktiva Kominterne o razbitju Jugoslavije ni imela zagovornikov v vrstah 
KPJ — razen D. Gustinčiča pri vprašanju »proletarske revolucije«,87 in zgo­
dovinopisje doslej še ni razjasnilo, kakšni motivi in interesi so vodili sovjetsko 
Rusijo v tej njeni politiki. Najverjetneje je želela Jugoslavijo razbiti, razma­
jati in zapeljati v notranje socialne in nacionalne spopade, tako da ne bi 
mogla služiti kot zbirališče mednarodne kontrarevolucije, usmerjene proti 
sovjetski državi.
V znanem »sporu v partiji«, ki je zaradi nasprotij med »levico« in »desni­
co« o pogledih na način in možnosti reševanja narodnostnega vprašanja v 
buržoazni državi trajal v letih 1924 in 1925, so aktivno sodelovali tudi slo­
venski komunisti. Na referendumu, ki so ga zaradi nesoglasij med »levico« 
in »desnico« o sprejetju resolucije Tretje državne konference KPJ izpeljali 
v NRPJ januarja, februarja in marca 1924 po vsej državi, so se slovenski 
komunisti z 69 proti enemu glasu izrekli za sprejetje resolucije.88 Poročila 
pokrajinskega vodstva KPJ za Slovenijo so aprila 1924 še vedno govorila o 
osipanju partijskega članstva, tako da je število komunistov padlo na 57, čla­
nov NRPJ pa je bilo okrog 450. Posebno huda kriza je bila v sindikalnem 
gibanju, kjer je svojo vlogo odigrala tudi skupina L. Klemenčiča. Na konfe­
renci pokrajinske NRPJ (NDSJ) 4. maja v Ljubljani so sprejeli sklepe o re­
organizaciji stranke, ki naj bi se bolj približala množicam, in sprejeli geslo 
o taktiki enotne fronte. Izvolili so tudi novo vodstvo.89 V takšnih okoliščinah 
je prišlo do znanega spopada revolucionarnega slovenskega delavstva z nacio­
nalistično Orjuno 1. junija 1924 v Trbovljah. Nov udarec za KPJ in slovensko 
revolucionarno delavsko gibanje nasploh je pomenila t.im. »mala Obznana« 
Pašič-Pribičevičevega režima 12. julija 1924, s katero so ukinili NRPJ in Ne­
odvisne sindikate. Toda maloštevilna, vendar močna ilegalna partijska orga-
85 ISTORIJSKI ARHIV KPJ, tom II, 71.
80 Prav tam, 421; glej obširneje: G. Vlajčič, n.d., 133—156.
87 D. PEŠlC, n.d., 196.
88 GLAS SVOBODE, 7. februarja, 6. in 13. marca 1924; RADNIK-DELAVEC, 
8. marca 1924; D. LUKAČ, n.d., 192.
89 Glej F. FILIPIČ, n.d., 164—166; M. MIKUŽ, n.d., 280.
in*
147
nizacija slovenskih komunistov je svoje novo legalno delovanje zasnovala v 
Delavsko-kmetskem listu, ki je začel izhajati 21. avgusta 1924.90
Razvoj KPJ v Sloveniji od leta 1925 do uvedbe monarhodiktature v za­
četku januarja 1929 je v literaturi obširno obdelan,91 zato bomo na kratko 
omenili le še nekatera vprašanja, ki so pomembna za razumevanje izjemne 
organizacijske in idejne razgibanosti slovenskega političnega življenja v ob­
dobju 1918—1929.
Delavsko-kmečki republikanski blok (DKRP), ki ga je ustanovila frakcija 
komunistov (t.im. dekalistov) pred februarskimi volitvami 1925, v katerega 
so želeli pritegniti tudi Prepeluhove republikance, ni izpolnil pričakovanj. De­
lavske stranke, razbite na številne frakcije in skupine, niso dobile niti enega 
od šestindvajsetih slovenskih mandatov. Po volitvah so nadaljevali združitve­
no akcijo, ki je dala nekaj rezultatov samo na sindikalnem področju. Komu­
nistični in socialistični rudarski sindikati so se združili v enotno organizacijo 
po kongresu v Celju 22. marca 1925 in sprejeli pravila Zveze rudarjev Ju­
goslavije (Saveza rudara Jugoslavije). Številne sindikalne centrale v Jugosla­
viji so negativno vplivale tudi na stanje v slovenskem delavskem gibanju, 
svoj delež pa je prispeval tudi različen odnos delavskih strank do ciljev in 
nalog sindikalnega gibanja. Na kongresu sindikalnega zedinjenja v Beogradu 
10.—12. oktobra 1925 so Glavni radnički savez preimenovali v Ujedinjeni 
radnički sindikalni savez Jugoslavije (URSSJ), h kateremu je decembra 1925 
pristopila tudi Strokovna komisija za Slovenijo. Dekalisti in bernotovci so 
imeli negativno stališče do URSSJ.92 Sredi januarja 1926 je sledil razcep med 
slovenskimi komunisti, zatem pa priprave za oblastne in skupščinske volitve 
1927, o katerih smo govorili že v prejšnjem poglavju.93
Od resolucije predsedstva IK KI o jugoslovanskem vprašanju v aprilu 1925 
do odprtega pisma IK KI članom KPJ maja 1928 je bilo narodnostno vpra­
šanje ves čas prevladujoča tema v partiji. Najpomembnejši jugoslovanski 
partijski zbor, ki je po V. razširjenem plenumu KI razpravljal o narodnostnem 
vprašanju, je bil tretji kongres KPJ, ki je bil maja 1926 na Dunaju.94 Četrti 
kongres jugoslovanskih komunistov, ki je bil novembra 1928 v Dresdnu, je 
zasedal v obdobju močno zaostrenega političnega položaja v domovini, ki je 
nastal po atentatu na poslance HSS. Vendar pa so se takrat odnosi v KPJ 
po likvidaciji frakcijskih bojev dokaj utrdili. Čeprav ta kongres ni sprejel 
posebne resolucije o narodnostnem vprašanju, so v resoluciji o gospodarskem 
in političnem položaju Jugoslavije poudarili, da se bliža »začetek novega ob­
dobja povečanih nacionalnih spopadov in zaostrene državne krize, obdobja, 
v katerem zatirani narodi Jugoslavije odkrito zastavljajo vprašanje svojega 
boja za narodnostno neodvisnost, za odcepitev«. Kongres se je na osnovi 
sklepov V. kongresa KI odločil za ustanovitev neodvisnih držav Hrvatske, 
Slovenije, Makedonije in Crne gore ter neodvisne in združene Albanije (sku­
90 M. Mikuž, n.d., 306.
91 Glej na primer: M. MIKUŽ, n.d., 299—384; Z.S., 647—654; F. FILIPIČ, n.d., 
319—360, in literaturo, ki jo navajata ta dva avtorja, zlasti delo F. FILIPIČA Pove­
zava nacionalnega in socialnega v dokumentih pokrajinskih konferenc komunistične 
partije v Sloveniji med leti 1920—1941, PRISPEVKI ZA ZGODOVINO DELAV­
SKEGA GIBANJA, 1-2, 1982, 85—90.
92 Z.S., 647—648; glej tudi prejšnji odstavek o socialistih in op. 39.
93 Obširno pričevanje o stanju v slovenskem delavskem gibanju v tem obdobju 
predstavlja okrožnica Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo (junij-julij 1926) 
»Nove pregrupacije v delavskem razredu in naša taktika«, ki je bila objavljena v 
knjigi F. Klopčiča NERAVNODUŠNI DRŽAVLJAN, Ljubljana, 1974, 55—77.
94 O tretjem kongresu KPJ glej obširneje: G. VLAJČIČ n.d., 194—208.
148
paj z jugoslovanskimi Albanci — M. Z.) ter priznal madžarski narodni manj­
šini v severni Vojvodini pravico do odcepitve.05
Slovenski komunisti so imeli 31. julija 1927 V. pokrajinsko konferenco 
svoje organizacije sredi globoke krize in frakcijske razdrobljenosti pokrajin­
skega vodstva, do katere je prišlo že konec leta 1925, ko so iz KPJ izključili 
skupino Štukelj, Makuc in Sedej. Na parlamentarne volitve so šli slovenski 
komunisti v okviru DKRB skupaj z Bernotovo skupino in geslom enotne 
fronte. Omenili smo že, da pogajanja s SSJ niso uspela. Pomen V. pokrajin­
ske konference je bil predvsem v tem, da je odločno odpravila frakcijske 
boje med slovenskimi komunisti in poudarila potrebo njihovega večjega anga­
žiranja in organiziranja dela z množicami. Na IV. plenumu CK KPJ konec 
novembra in v začetku decembra 1927 je Valj in (D. Kermavner) ocenil, da so 
bili slovenski komunisti v razmerju do partijskega centra v »takšnem polo­
žaju, kot da je Slovensko gibanje del stranke, zgrajene na federativni osnovi« 
in da se je frakcijska kriza, ki je onemogočala delo in zajela samo partijski 
center v Srbiji, kazala tudi v drugih pokrajinah.95 96
Veliki dogodki v političnem življenju države — paktiranje SLS z radikali, 
sklenjeno na Blejskem sporazumu 10. julija 1927, in združevanje HSS s SDS 
— so neposredno vplivali tudi na politiko slovenskih komunistov. Izstop SLS 
iz opozicije, opuščanje programa avtonomne Slovenije, vstop dr. A. Korošca 
v vlado ter zbliževanje slovenskega liberalnega tabora iz Pribičevičeve SDS 
radičevcem so prav kmalu spremenili odnose na slovenskem političnem pri­
zorišču in prisilili vse njene subjekte k novim opredelitvam. Na VI. pokra­
jinski konferenci slovenske organizacije KPJ, ki je bila 7. in 8. januarja 1928, 
so ocenili, da je v novih razmerah med vsemi obstoječimi slovenskimi stran­
kami ostala le KPJ, »ki more zbrati okrog sebe široke mase delovnega ljud­
stva Slovenije, tako v boju za neposredne interese kot za nacionalno samo­
stojnost«. Načelna obsodba slovenskih »buržoaznih« strank in obeh delavskih 
strank, ki so jo izrekli slovenski komunisti v resoluciji s te konference, je v 
praksi prinesla zožitev manevrskega prostora KPJ v Sloveniji, kar je neugod­
no vplivalo na položaj pokrajinske organizacije v letu 1928 in je v njenem 
vodstvu zbudilo različna mnenja o sodelovanju z buržoaznimi strankami pri 
mnogih aktualnih političnih vprašanjih boja za slovensko nacionalno neod­
visnost.97
Aktualizacija slovenskega narodnostnega vprašanja v slovenski širši javno­
sti, zlasti v vrstah levo usmerjene intelektualne mladine (zbrane v Klubu 
študentov marksistov, okrog časopisa Svobodna mladina, ki je pričel izhajati 
januarja 1928 namesto prejšnje Mladine idr.), je v središče pozornosti posta­
vila program »Zedinjene Slovenije« — kot sintezo stališč KPJ o pravici na­
rodov do samoodločbe. Geslo o »Zedinjeni Sloveniji« se je v programu KPJ 
pojavilo v zvezi z razpravo o nettunskih konvencijah in njihovi ratifikaciji, 
ko je slovensko pokrajinsko partijsko vodstvo po direktivi ZK KPJ izdalo
95 ISTORIJSKI ARHIV KPJ, tom II, str. 146, 163; D. Pešič komentira ta sklep 
z besedami: »Položaj Srbije in njene pravice niso, kot tudi dotlej, definirani, razen 
dolžnosti KPJ v Srbiji, da se bori za pravice do odcepitve tlačenih narodov in tako 
se ponovno vsiljuje misel o neki izkrivljeni ideji o Veliki Srbiji«. D. PEŠIČ, n.d., 
410. J. PLETERSKI v svoji študiji NACIONALNO VPRAŠANJE V JUGOSLAVIJI 
V TEORIJI IN POLITIKI KPJ-KPS ocenjuje te sklepe IV. kongresa KPJ z bese­
dami: »Takšna stališča in gesla v sklepih IV. kongresa so bila del široko zamišlje­
nega revolucionarnega koncepta, ki je računal na razvoj revolucije v najbližji pri­
hodnosti.« (Str. 305.)
96 F. FILIPIČ, n.d., 320—324; F.KLOPČIČ, »Nove pregrupacije v delavskem raz­
redu in naša taktika«, NERAVNODUŠNI DRŽAVLJAN, 57—77.
97 F. FILIPIČ, n.d., 327—328.
149
1. julija 1926 poseben letak, ki je v zaključnem delu pozival: »Za pravice do 
samostojne države vsakemu narodu na Balkanu! Za zedinjeno Slovenijo v 
svobodno Slovenijo!« Del tega programa je bila tudi Koroška.98 V svojem 
legalnem glasilu Enotnost je KPJ 31. decembra 1927 objavila izjavo, v kateri 
je zahtevala uresničenje zedinjene in samostojne Slovenije v federaciji s so­
sednjimi narodi. Toda tako kot je bila jasna zahteva obuditve starega slo­
venskega nacionalnega gesla »Zedinjene Slovenije« z vso njegovo novo, so­
dobnejšo vsebino, so bili po drugi strani megleni odgovori slovenskih komu­
nistov na vprašanje, kaj bo s Slovenijo, če bi prišlo do njene samostojnosti 
in združitve. Že od navedenih pojmovanj, da Slovenci sodijo v Srednjo Evro­
po in da njihova nacionalna rešitev ni v balkanski, temveč v podonavsko- 
balkanski federaciji, ker Slovenija zgodovinsko, gospodarsko in kulturno 
spada bolj v Podonavje, čeprav so jo sodobne politične okoliščine vezale na 
usodo balkanskih držav, pa do trditev, da je za Slovence dober tudi jugo­
slovanski državni okvir z več enakopravnosti in demokracije itd.,99 je bilo v 
vrstah slovenskih komunistov čutiti pomen narodnostnega vprašanja, sočasno 
pa tudi nemoč, da bi v tedanjih idejnih vrenjih ter političnih in družbenih 
razmerah lahko kaj rešili s silami, ki so jim bile na voljo. Vpliv meščanske 
ideologije v širših družbenih slojih je bil še vedno prevladujoč, direktive Ko­
minterne toge in nerealne, teoretična osnova v KPJ neizdelana, položaj par­
tije v celoti pa zelo otežen spričo ilegalnega delovanja. Prizadevanja pokra­
jinskega vodstva KPJ za Slovenijo, da bi prek svojih poslancev v oblastnih 
in občinskih skupščinah izkoristilo javno tribuno za širjenje svojih idej v letu 
1928, so bila deležna celo močnega odpora v vrstah partije.100
Neugodne okoliščine za razvoj slovenskega komunističnega gibanja, njegove 
očitne posebnosti v odnosu do razvoja revolucionarnega delavskega gibanja 
v drugih jugoslovanskih pokrajinah ter »izolacija« do dogajanja v osrednjem 
partijskem aparatu, mladinskih in sindikalnih centralah KPJ itd., so dajale 
slovenskemu delu partije nekakšen poseben federativen položaj. Razlike v 
idejnih in teoretičnih pogledih so sledile večkrat tudi različnim nazorom o 
praktičnih političnih vprašanjih, kar je veljalo za politiko slovenskih komu­
nistov v celoti. Ta politika se je zrcalila zlasti v taktiki enotne fronte kot po­
sebnega fenomena v slovenskem revolucionarnem delavskem gibanju. Občasno 
paktiranje z idejno in politično različnimi strankami, strujami in skupinami 
je bilo odraz in nujnost družbenozgodovinskih razmer, v katerih je delovalo 
slovensko komunistično delavsko gibanje in je pomenilo torej realno pot v 
boju za osvajanje oblasti. Ko je na primer leta 1926 pred volitvami za oblast­
ne skupščine spet grozila delitev Slovenije, je KPJ pozvala slovenske sociali­
ste, naj se s skupnimi silami postavijo po robu napadu centralizma na slo­
vensko ozemeljsko in narodnostno nedotakljivost.
98 J. PLETERSKI, n.d., 307; F. FILIPIČ, n.d., 329. V 20. pogl. opozarja na članek 
Jožeta Dolenca »Pravica samoodločbe do odcepitve«, objavljen v SVOBODNI MLA­
DINI, št. 1-2, 1928, v katerem je zahteva po svobodni in zedinjeni Sloveniji in to 
zunaj jugoslovanske države. »Ker nam Slovencem kot narodu v nobeni izmed 
držav, na katere smo razkosani, niso priznane temeljne narodne pravice, enako­
pravnost in suverenost, upravičeno trdimo, da smo Slovenci v celoti nesvoboden 
narod, iz česar izhaja, da je predvsem nesmiselno vezati slovenski problem na 
katerokoli teh držav ali ga iz nje ven reševati.« S takšno formulacijo izraža Dolenc 
stališče KPJ — sklepa F. Filipič. J. Pleterski ocenjuje, da je J. Dolenc sistematično 
marksistično pojasnil pravico do samoopredelitve in povedal povsem realno, kaj 
pomeni za Slovence. J. PLETERSKI, n.d., 308.
99 Glej obširneje: J. PLETERSKI, n.d., 308.
190 Glej : F. Filipič, n.d., 335—339.
150
Podobno so ravnali slovenski komunisti tudi leta 1927 pred skupščinskimi 
volitvami ter tako objektivno širili svoj vpliv med ljudskimi množicami in 
postajali realna sila v boju Slovencev za enakopravnost in samostojen razvoj. 
Ta svoj položaj je KPJ v Sloveniji še okrepila po Blejskem sporazumu 1927, 
ko je program samostojne in zedinjene Slovenije kot najprivlačnejšega gesla 
za slovenske množice ostal v glavnem na njenih transparentih. Lojze Ude je 
na večer pred monarhodiktaturo zapisal tole: »...prva poprevratna faza bor­
be za samostojno združeno Slovenijo, v kateri je bila vodnica SLS, je torej 
končana. Druge, revolucionarne sile morajo nastopiti. Boj za samostojno, 
združeno Slovenijo ne sme biti nikdar več prekinjen!«101
Pokrajinsko vodstvo KPJ za Slovenijo je svojo VIL in VIII. pokrajinsko 
konferenco 13. oktobra ter 25. in 26. decembra 1928 izpeljalo v zelo težavnih 
okoliščinah preganjanja in nasilja v obdobju režima dr. A. Korošca, ki je bil 
takrat notranji minister v vladi V. Vukičevića. V času VIL pokrajinske kon­
ference je KPJ v Sloveniji imela 196 članov, 36 kandidatov in 96 mladincev, 
organiziranih v štirih okrožnih in šestih mestnih komitejih s skupno 29 par­
tijskimi celicami. Ta dva poslednja shoda slovenskih komunistov pred začet­
kom 1929 sta napovedovala novo obdobje v zgodovini slovenske partije.102 
Združevanje naprednih sil slovenske družbe v boju za narodnostne interese 
v okviru jasnih in konkretnih zahtev, ki so zrasle v slovenskih razmerah in 
okoliščinah, se je odtlej razvijalo vse bolj okrog KPJ. Diktatura je s svojim 
nasiljem nad naprednimi zgodovinskimi tokovi samo odložila uresničenje re­
alnega koncepta boja revolucionarnega delavskega gibanja za narodnostne 
interese slovenskega naroda. Temelji takšnega političnega programa so začr­
tani prav v okoliščinah nastanka jugoslovanske komunistične ideje in orga­
nizacije.
Idejni in politični tokovi med slovenskimi strankami so se kazali tudi v 
stanju sindikalne organizacije v Sloveniji in o tem obstaja prav tako malce 
bogatejša zgodovinopisna literatura.103 Za razumevanje vrenja v celotnem 
slovenskem političnem življenju v obdobju 1918—1929, in še posebej v delav­
skem gibanju, je treba upoštevati že poudarjeno dejstvo, da organizacijske 
strukture in dejavnosti sindikalnega gibanja v Sloveniji ni moč gledati le 
prek pripadnosti sindikatov izključno delavskim strankam oziroma samo so­
cialističnemu in komunističnemu gibanju ter tako tudi skupnim jugoslovan­
skim sindikalnim centralam. Sindikalne in polsindikalne organizacije ter nji­
hova združenja in ustanove so bili v Sloveniji idejno-programsko bolj raz­
cepljeni kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah, kajti poleg razrednih sin­
101 L. UDE, Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranjepolitični po­
ložaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo, MLADINA, 1927—1928, v 
knjigi: SLOVENCI IN JUGOSLOVANSKA SKUPNOST, Maribor, 1982, 219.
102 Glej obširneje: F. FILIPIČ, n.d., 354—360. O znanem Odprtem pismu Komin­
terne članom KPJ, IV. kongresu KPJ v Dresdenu v začetku novembra 1928, de­
javnosti zagrebške partijske organizacije in drugih pomembnih dogodkih 1. 1928, 
ob katerih so slovenski komunisti imeli svoja stališča, glej obširneje: M. MIKUŽ, 
n.d., 380—384.
103 O slovenskem sindikalnem gibanju so poleg podatkov v Z.S. in knjigi M. Mi­
kuža ORIS ZGODOVINE SLOVENCEV V STARI JUGOSLAVIJI ter omenjenih del 
F. Filipiča in F. Klopčiča obširneje pisali zlasti F. Kresal v svojih delih in posebno 
v knjigi TEKSTILNA INDUSTRIJA V SLOVENIJI, Ljubljana, 1976, in M. Stiplov- 
šek, RAZMAH STROKOVNEGA SINDIKALNEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM 
1918—1922, Pregled razvoja in delovanja strokovnih organizacij v jugoslovanskem 
delu Slovenije od prevrata 1918. do ponovne utrditve revolucionarnih strokovnih 
organizacij 1922, Ljubljana, 1979; zatem M. Ivanič, F. Kresal, J. Prunk, M. Stiplov- 
šek, POT SLOVENSKEGA DELAVSTVA V DELAVSKO ENOTNOST, Ljubljana, 
1982. Glej tudi drugo literaturo, navedeno v tej publikaciji.
151
dikalnih organizacij so obstajale tudi tiste, ki so se po tradiciji naslanjale na 
klerikalni in liberalni meščanski tabor. Te »buržoazne« sindikalne centrale, 
klerikalna Jugoslovanska strokovna zveza, liberalna Narodno socialna zveza 
in Zveza jugoslovanskih železničarjev, so se z razrednimi sindikati stalno bo­
rile za vpliv med slovenskim delavstvom in tako je že v začetku prišlo do raz­
meroma močne diferenciacije. Proletariat iz industrije in rudarstva je bil 
organiziran večinoma v socialističnih reformističnih sindikatih. Poleg teh sin­
dikalnih organizacij so se po letu 1918 razvila zlasti mnoga sindikalna zdru­
ženja javnih in privatnih uslužbencev.
O pomenu celovitega obravnavanja razvoja sindikalnega gibanja v jugoslo­
vanskem delu Slovenije govorijo tudi podatki, da je npr. JSZ bila po moči 
druga sindikalna centrala, v kateri je bilo novembra 1919 okrog 5000 članov 
iz več kot 40 poklicev oziroma strok, sredi 1920 okrog 9000, medtem ko je 
konec istega leta štela že 11.000 članov. V primerjavi s stanjem pred nastan­
kom jugoslovanske države je šlo torej za velik porast. V začetku leta 1920 
jie Narodno-socialna zveza imela okrog 4000, Zveza jugoslovanskih železničar­
jev pa sredi istega leta 5.500 članov.104 Prav takšno stanje v razmeroma moč­
nem, vendar močno razcepljenem slovenskem sindikalnem gibanju je vpli­
valo na obstoječe vrenje v delavskih strankah in je pomenilo razlog za 
počasnejšo razmejitev med revolucionarnim in socialnoreformističnim kri­
lom.105 Dominantna sindikalna socialistična osnova slovenske socialne demo­
kracije, izrazita fluktuacija v vrstah raznih sindikalnih central in njihovih 
patronatskih političnih strank, globoke korenine tradicionalnih političnih 
strank ter njihov odnos do sindikalnega gibanja in sočasno pogosti represiv­
ni ukrepi režima so ovirali večjo usmeritev delavskega razreda Slovenije v 
vrste revolucionarnih sindikatov in KPJ v obdobju 1918—1929. Uspehi, ki jih 
je slovenski del KPJ dosegel pri združevanju slovenskega delavstva v svoje 
politične in sindikalne organizacije ter njihova dejavnost so napovedovali, 
da bo navzlic hudemu odporu kmalu prišlo do spremembe odnosov v sloven­
skem delavskem gibanju, ki bodo temeljili na novem narodnostnem in ju­
goslovanskem programu.
104 M. STIPLOVŠEK, Razcepljenost strokovnega-sindikalnega gibanja na Sloven­
skem od 1918. do 1929. in prva prizadevanja Partije za enotno delavsko fronto, 
n.d., 13—14.
105 Sindikalni tisk v Sloveniji, ki je v obdobju 1918—1929 doživel velik vzpon, 
slikovito kaže idejno, organizacijsko in politično razcepljenost slovenskega delav­
skega gibanja. Glasila razrednih sindikalnih organizacij NAPREJ (1917—1929), 
LJUDSKI GLAS (1919—1929), ENAKOST (1920—1923), SOCIALIST (1923—1925), 
ZARJA (1922—1923), RDEČI PRAPOR (1923), DELAVSKA POLITIKA (1926—1941), 
UJEDINJENJE (1920), RDECl PRAPOR (1920), DELAVSKE NOVICE (1921—1924), 
GLAS SVOBODE (1923—1924), DELAVSKO-KMETSKI LIST (1924—1926), ENOT­
NOST (1926—1929), DELAVEC, ŽELEZNIČAR, ORGANIZIRANI ŽELEZNIČAR in 
drugi manjši in pomembni listi so imeli izjemno veliko propagandno moč. Podobno 
je bilo tudi z glasili krščansko-socialnih sindikalnih organizacij: NAŠA MOC (do 
srede 1919 in zatem 1921—1922), VEČERNI LIST (1919—1920), NOVI CAS (1921— 
1922), PRAVICA (1922—1928), DELAVSKA PRAVICA (1928—1941), ŽELEZNIČAR­
SKI VESTNIK (1926—1927) in dr. Glasila narodno-socialnih in demokratskih (libe­
ralnih) sindikalnih organizacij niso izhajala posebej — razen listov JUGOSLOVAN­
SKI ŽELEZNIČAR (1919—1941) in DELAVSKI LIST (1922—1923). Sindikalne ru­
brike teh organizacij so imeli v glavnem listi JUGOSLAVIJA, NARODNI SOCIA­
LIST, MARIBORSKI DELAVEC, SLOVENSKI NAROD, JUTRO, NOVA PRAVDA 
itd. Poleg omenjenih glasil je obstojala tudi cela vrsta sindikalnih listov poklicnih 
organizacij, javnih in zasebnih uslužbencev, torej njihovih združenj. Glej obširneje: 
M. STIPLOVŠEK, M. IVANIČ, SLOVENSKO STROKOVNO-SINDIKALNO ČASO­
PISJE OD KONCA 19. STOLETJA DO DELAVSKE ENOTNOSTI, POT SLOVEN­
SKEGA DELAVSTVA V DELAVSKO ENOTNOST, Ljubljana, 1982, 87—107.
152
Idejno in politično vrenje v Sloveniji v prvem desetletju jugoslovanske drža­
ve, katerega glavni nosilci so bile politične stranke in tudi njihove sindikalne 
organizacije, se je kazalo v celotnem družbenem življenju. Spopadi konserva­
tivnih in naprednih idej in ideologij ter tradicionalnih razmer z novimi po­
javi — kar je sicer veljalo tudi za evropske razmere po koncu prve svetovne 
vojne — so močno odmevali tudi v celotnem slovenskem prostoru, zlasti ma­
tičnem v mejah jugoslovanske države. V veliki meri so prispevale svoj delež 
tudi nove jugoslovanske državne in družbenopolitične razmere, ki so spričo 
svojih rešitev in vsebine skoraj od prvega dne izzivale medsebojne konfron­
tacije raznih nacionalnih in socialnih subjektov. Emancipacijske poteze slo­
venske nacionalne politike z jugoslovansko usmerjenostjo so vsebovale iskanje 
tistih rešitev, ki bi zagotavljale svoboden in samostojen razvoj, ohranitev do­
seženih civilizacijskih pridobitev in njihovo prilagajanje novim razmeram in 
novemu času. Politični boji, ki so se po 1. decembru 1918 odigrali na sloven­
skih in jugoslovanskih tleh, so prinesli številne nove pojave in spreminjali 
vsebino političnega življenja ter povzročili prodore novih ideologij in njihovo 
medsebojno mešanje in spopadanje. Meščanski konservativizem v jugoslovan­
skih pokrajinah se je soočil z agresivnim nastopom levih liberalnih idej in 
gibanj, zlasti v imenu kmečkih množic, medtem ko je ideja komunističnega 
internacionalizma pripeljala do velikega osipanja v vrstah socialdemokratskih 
delavskih strank.
Slovensko strankarsko življenje je imelo še eno tradicionalno posebnost 
glede na razmere v drugih jugoslovanskih pokrajinah: večinoma se je opiralo 
na številne organizacije in ustanove, predvsem na zadružno gibanje, na razna 
kulturna in prosvetna društva itd. Skoraj vse politične stranke so poskušale 
zagotoviti vpliv na množice s širjenjem raznih družbenih organizacij, pred­
vsem po zgledu slovenskega katoliškega gibanja, pač v prepričanju, da je to 
prava pot za osvojitev oblasti v slovenskih razmerah. Stranke in strančice, 
ki so se pojavile po letu 1918, so poskušale posnemati strukturo katoliških, 
liberalnih in socialdemokratskih organizacij, ki so se po velikem upadu med 
prvo svetovno vojno začele obnavljati in uspešno vračati na položaje, ki so 
pomenili skoraj celotno družbeno življenje v Sloveniji. V nekaj prvih letih po 
1918 so obnavljali v glavnem stara društva, potem so se pa nove generacije 
in nove politične sile lotile globoke reforme celotnega predvojnega družbe­
nega življenja: nekatera stara društva so opustili, druga preoblikovali in jim 
dali novo usmeritev, ustanovili pa tudi mnoga nova. Stare in nove politične 
stranke so tekmovale med seboj v intenzivnosti družbenega delovanja, pojavilo 
pa se je tudi dokajšnje število zunajstrankarskih politično nevtralnih orga­
nizacij.
Osnovna delitev družbenih organizacij je temeljila predvsem na idejnih in 
razrednih nazorih, njihova skupna značilnost pa je bilo vsakodnevno vztrajno 
delo, ki je v razmeroma kratkem obdobju prineslo pozitivne rezultate na pod­
ročju kulture, prosvete in gospodarstva — tudi v širših nacionalnih okvirih. 
Dejavnost je segala od prvotnih organizacij — čitalnic — do prevladujočih 
ljudskoprosvetnih društev. V okviru katoliškega tabora je delovala tradicio­
nalna Slovenska krščansko socialna zveza (mariborska in ljubljanska), ki se je 
v jugoslovanski državi združila v Prosvetno zvezo z raznimi združenji, sek­
cijami itd. V mariborskem in ljubljanskem delu Prosvetne zveze je bilo npr. 
leta 1927 okrog 382 raznih društev z več kot 26.000 člani, ki so priredili večje 
število različnih kulturnih manifestacij. Prosvetna zveza je imela svoj tisk, 
številne knjižnice itd. Leta 1928 je vzela v zakup celo Radio Ljubljana, tako 
da je imela največje propagandne možnosti in spričo tega tudi odločilen vpliv
153
na slovensko javno mnenje. Nova organizacija podobnega značaja je bila po 
letu 1918 tudi Krekova mladina, ki jo je ustanovilo krščansko-socialno de­
lavstvo. Mariborsko-ljubljansko Katoliško tiskovno društvo je imelo prav tako 
velik vpliv v slovenskem javnem življenju.100
V liberalnem taboru je delovala Zveza kulturnih društev v Ljubljani in 
Mariboru. V ljubljanski, ustanovljeni 1920, je bilo leta 1927 241 društev 
s 37.000 člani, mariborska ZKD pa je štela 186 društev s skupno 11.000 člani. 
Razne socialistične frakcije so ustanovile prosvetno organizacijo »Svoboda«, 
ki je imela leta 1928 36 podružnic z 2000 člani in 18 knjižnicami. Samostojna 
kmetijska stranka je imela svojo Zvezo društev kmetskih fantov in deklet, 
Narodno socialistična stranka društvo »Bratstvo« itd. Katoliška Družba sv. 
Mohorja, liberalna Vodnikova družba in neodvisna Slovenska matica so imele 
prav tako velik ugled in vpliv.* * 107 Številna književna, znanstvena, prosvetna 
in športna združenja in organizacije ter razna stanovska društva, dobrodelne, 
ženske, gospodarske, šolske, verske in številne druge organizacije so bile se­
stavni del skupnih idejnih tokov in političnih bojev v Sloveniji, čeprav so 
imele predvsem kulturno-prosvetne naloge in cilje, ki so jih uspešno ures­
ničevale.108
Celotna dejavnost političnih strank, raznih društev, združenj in organizacij 
na področju kulture, prosvete, znanosti itd. se je najočitneje razodevala v iz­
jemno povečani proizvodnji knjig, časopisov in drugega tiska ter v ustano­
vitvi velikega števila kulturno-prosvetnih ustanov in organizacij posebnega 
nacionalnega pomena. O tem bomo govorili obširneje v poglavju o razvoju 
znanosti, prosvete in kulture v Sloveniji; tukaj to pomembno področje druž­
benega življenja omenjamo le kot opozorilo bralcu, da bo upošteval njegov 
izjemni pomen za razumevanje vseh odnosov v obdobju idejnega in političnega 
vrenja v letih 1918—1929.100
Pregled najpomembnejših idejnih in političnih značilnosti slovenskih strank 
v prvem desetletju življenja v skupni jugoslovanski državi, njihovih osnovnih 
programskih in organizacijskih vrenj ne bi bil popoln, če ne bi poleg poudar­
jenih razlik in nasprotij, ki so se kazale v boju za osvajanje oblasti, opozorili 
tudi na pomembno skupno črto, pogojeno z zgodovinskim razvojem slovenske­
ga naroda, njegovim geopolitičnim položajem in jasno opredeljenimi strate­
škimi nacionalnimi interesi v slovenski politični misli 20. stoletja. Ne glede 
na številne in različne idejne in ideološke polarizacije med slovenskimi stran­
kami po letu 1918, začenši s katoliško doktrino, meščanskim liberalizmom in 
avstromarksizmom pa vse do strateške opredelitve boljševiške komunistične 
ideologije ter navzlic ostrim medsebojnim političnim bojem pogledi na reše­
vanje slovenskega narodnostnega vprašanja niso prestopili okvira uresničene 
jugoslovanske države. Le v tej smeri je obstajala trajna in odločna oprede­
litev v programih in politiki vseh starih in novih političnih strank v Slove­
niji, tako da občasnih posameznih odstopanj od takšne usmeritve (primer v
108 F. ERJAVEC, Naše društveno življenje. SLOVENCI V DESETLETJU 1918—
1928, 744—748.
107 Prav tam, 748—749.
108 Prav tam, 749—758.
109 Glej obširneje: F. LUKMAN, SLOVENSKA ZNANSTVENA LITERATURA; 
F. KOBLAR, SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V ZADNJIH DESETIH LETIH; K. 
GANTAR, NAŠE POLITIČNO ČASOPISJE; F. KOBLAR, NARODNO GLEDALI­
ŠČE; M. MAROLT, LIKOVNA UMETNOST PRI SLOVENCIH OD L. 1918 DO 
L. 1928, ter druge prispevke iz kulturnega in prosvetnega razvoja Slovenije v 
zborniku Slovenci v desetletju 1918—1928, 633—744. Glej tudi: M. MIKUŽ, n.d., 
223—224, 642; Z.S., DRUŽBA, KULTURA, ZNANOST, NEKATERI DOGODKI MED 
DVEMA VOJNAMA, 702—703 in dr.
154
KPJ okrog balkanske federacije in podobno), ne moremo vzročno povezovati 
z dolgoročno politiko katerekoli obstoječe stranke ali skupine. Obstaja veliko 
število deklarativnih in praktičnih pričevanj za takšno oceno, prav tako pa 
tudi številni komentarji in analize za takšno opredelitev. Za primer bomo na­
vedli eno od izjemno ilustrativnih pričevanj, ki se zdi posebno značilno. V 
poročilu slovenskega poverjeništva za notranje zadeve za leto 1922 ministrstvu 
notranjih zadev (oddelek za državno zaščito) v Beogradu je o slovenskih 
strankah med drugim zapisano tole: »Vesti, ki obdolžujejo gotove politične 
stranke in grupe v Sloveniji delovanja za vzpostavitev habzburškega režima, 
so v kolikor se je zamoglo do sedaj ugotoviti, brez podlage. Vse slovenske 
politične stranke zavzemajo, čeprav so nekatere v kritiki centralistične upra­
ve dokaj ekstremne, vseskozi jugoslovansko stališče.«110 O vrednosti te ocene 
se bo bralec lahko prepričal na številnih straneh te knjige in druge ustrezne 
literature.
Za preučevanje novih pojavov in vrenj v slovenskem političnem življenju 
po letu 1918 je treba predvsem upoštevati, da je tradicionalno razvitejše 
strankarsko življenje v Srbiji močno in neposredno vplivalo na politične 
razmere v vseh jugoslovanskih pokrajinah, ki so prišle v okvir nove države. 
Toda navzlic navideznim podobnostim v organizacijskih oblikah in metodah 
političnega boja je v nasprotju z drobnjakarskim strankarskim življenjem v 
Srbiji, kjer je prevladoval predvsem boj za oblast, v Sloveniji (in na Hrvat­
skem) kot politično najbolj razvitih jugoslovanskih deželah iz nekdanje mo­
narhije v obdobju 1918—1929 največji del strank poudarjal kot poglavitni 
politični cilj socialne programe in nacionalno afirmacijo, torej programe eko­
nomskega in kulturnega razvoja in prek njih krepitev narodnostne zavesti 
in nacionalne integritete. Takšni programi so bili pogosto predmet strankar­
skih sporov pa tudi strateška osnova skupnega odpora proti hegemoniji srb­
ske buržoazije.
1,0 AS, PNZ, poročilo št. 1109/1922.
155
DRUGI DEL
Ustavno vprašanje in slovenska pokrajinska 
avtonomija
1. Pogledi na ureditev jugoslovanske države zunaj Slovenije
Z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 so 
v ospredje političnih spopadov nacionalnih buržoazij v boju za prevzem oblasti 
stopila nasprotja glede načina določanja in oblike državne ureditve. Zaradi 
ustavnega vprašanja so se že med prvo svetovno vojno, kot so pokazala tudi po­
gajanja — predvsem med srbsko vlado in Jugoslovanskim odborom — spopa­
dali zapleteni in različni interesi jugoslovanskih narodov, ki so želeli enako­
pravno skupnost in iskali poti za njeno uresničenje. Njeno konstituiranje so 
ovirala številna nerešena vprašanja, s katerimi se je soočala nova država, za­
čenši z neurejenim mednarodnim položajem pa vse do notranjih političnih, go­
spodarskih in socialnih težav. Vendar je že od začetka nad vsemi temi problemi 
kot temeljni izvir spopadov in nesporazumov na notranjem področju, stalo 
ustavno vprašanje.
V obdobju boja za temeljno upostavitev jugoslovanske države od 1918 do 
razglasitve monarhodiktature in ukinitve parlamentarizma v januarju leta 1929 
je bilo ustavno vprašanje tesno povezano z narodnostnimi vprašanji, torej 
z zaključnimi procesi narodnostnega konstituiranja pri večini jugoslovanskih 
narodov. Številni odpori proti težnjam za upostavitev skupne države na enako­
pravnih in demokratičnih osnovah, ki so se pokazali že v obdobju širjenja 
jugoslovanske misli, so se posebno okrepili po njenem nastanku leta 1918. 
Po njihovi zaslugi je ustavno vprašanje kot skrajno zaostrena polarizacija na­
cionalnih sil glede vprašanja centralistične ah federalistične ureditve postalo 
eden od osnovnih razlogov nestabilnosti jugoslovanske države med vojnama. 
Različne tendence, ki so jih pokazali posamezni nacionalni udeleženci pri zedi­
njenju 1918, tako ožje politične strukture kot širše množice, so izražale naj­
večkrat ne dovolj jasno določene in oblikovane narodnostne interese, torej 
programe, o katerih bi lahko dejali, da so bili v osnovnih potezah izraz želja 
po federativni državi.1
1 »Narodnostna vprašanja posameznih narodov Jugoslavije so do prve svetovne 
vojne predstavljala kompleks, ki je zahteval rešitve, kakršne dotlej zgodovinski raz­
voj v zahodni Evropi ni poznal. VES GAS JE TA KOMPLEKS ZELO JASNO OPO­
ZARJAL NA FEDERACIJO. (Poud. M.Z.) Federativnih jugoslovanskih programov 
je bilo malo, toda federativna tendenca je ves čas obstojala v dejanskih procesih 
in imela osnovo tudi v obstoju samih narodov in v dejstvu pluralizma središč po­
litične akcije.« J. PLETERSKI, Napomene o uvažavanju općeg i posebnog s gle­
dišta jugoslavensko-nacionalno (republičko i pokrajinsko), ČASOPIS ZA SUVRE­
MENO POVIJEST, II, 1981, 67. O tradicijah pri jugoslovanskih narodih, ki so bile 
pogoj za spopad centralističnih in federalističnih pojmovanj glej obširneje: F. CU- 
LINOVIĆ, Razvitak Jugoslavenskog federalizma, Zagreb 1952, 1—92.
159
Pogledi dveh najmočnejših meščanskih skupin — srbske in hrvatske — na 
državno in politično ureditev skupne države so imeli dolgo predzgodovino in so 
se glede na okoliščine premikali od sorodnih do zelo različnih in večkrat tudi 
nasprotujočih si vsebin in pojmovanj, ki so temeljile predvsem na idealistično- 
romantičnih osnovah. Zamisli ilirskega gibanja, ki so prevladovale v začetku, 
zlasti sredi 19. stoletja, to pomeni v letih 1848—49, so svoje zgodovinsko po­
slanstvo opravile v glavnem tako, da je pod njihovim vplivom nastala sodobna 
hrvatska narodnostna ideologija. Ideje, izražene v ilirizmu, so postale temelj 
nove hrvatske družbe in prave korenine vseh bodočih sprememb in gibanj 
hrvatskega naroda. Toda ilirizem v svoji politični misli ni imel jasne predstave, 
kakšno jugoslovansko državno skupnost želi ustvariti.
Po drugi strani pa so se srbski narodnostni programi iz tistih časov, predvsem 
Garašamiinovo »Načertanije« iz leta 1844, pletli krog ustanovitve velike jugo­
slovanske države, v kateri bi bila temelj Srbija. V njej bi ustvarili skupen 
jugoslovanski jezik in jugoslovanski narod. Toda takšnim zamislim so naspro­
tovale številne ovire, ki so bile močnejše od sanj in zamisli najnaprednejših 
ljudi tistega časa. M. Ekmedžič poudarja takole: »Vera je ostala razvodnica na­
rodov na srbsko-hrvatskem območju, učeni jezikoslovci in celotna kultura pa 
so bili preslabi, da bi prestopili to staro mejo.«2 Vero v smislu te ocene je treba 
vsekakor razumeti v njenem najširšem kulturno-civilizacijskem pomenu, kajti 
le tako je moč pojasniti dejstvo, da sta prav iz takšnih rudimentarnih nacio­
nalnih pogledov na jugoslovansko idejo sčasoma nastala dva prevladujoča jugo­
slovanska programa: srbski in hrvatski. Poleg njiju in z njima so se razvijali 
tudi drugi jugoslovanski programi ostalih narodnostnih okolij, ki so se konkret­
neje in stvarneje oblikovali postopoma z nastajanjem nujnih družbenozgodo­
vinskih razmer za njihov razvoj pred prvo svetovno vojno, v obdobju njenega 
trajanja in neposredno po njenem koncu.
Različni programi o notranji državni ureditvi jugoslovanske države so bili 
po svojem nastanku in značaju v vzročni povezavi s konkretnimi jugoslovan­
skimi programi, ki so vzniknili kot plod prvih dogovorov med nacionalnimi 
buržoazijami — predvsem srbske in hrvatske. Nazore o državni ureditvi kot 
ožji sestavini občih pojmovanj glede obsega in vsebine jugoslovanske ideje so 
pogojevala tri osnovna vprašanja: 1. realne možnosti za združevanje vseh južnih 
Slovanov ali zgolj njihovih delov v eno državno skupnost, 2. močnejši vplivi 
državnopravne tradicije, ki se je različno razvijala pri slehernem narodu; 
3. stopnja razvoja ideologije in političnih programov kot vplivnih dejavnikov 
za oblikovanje narodnostne zavesti, torej posebnih narodnostnih interesov. Vsi 
ti dejavniki so se s številnimi drugimi vprašanji ob političnih nazorih o državni 
ureditvi prav kmalu osredotočili v dva osnovna državnopravna koncepta, ki 
sta ob medsebojnem soočenju izražala skrajno nespravljivost. Šlo je za pojmo­
vanja o federalistični oziroma centralistični državni ureditvi, za katerimi so 
stali posebni interesi posameznih nacionalnih buržoazij, ki so svoje neposredne 
zahteve postavljale tem ostreje, čim resničnejša je postajala gotovost, da bo 
prišlo do zedinjenja.
Že v času pred ustanovitvijo jugoslovanske države in še dolgo po zedinjenju 
so ta dva politična in državnopravna programa ocenjevali kot težko spravljivi 
dejstvi in vrstili so se glasni spopadi glede njune prevlade. Polarizacija meščan­
2 I. BOŽIĆ, S. ĆIRKOVIĆ, M. EKMEDŽIĆ, V. DEDIJER, Istorija Jugoslavije 
(DALJE: ISTORIJA JUGOSLAVIJE), BEOGRAD 1972, 241—243; M. EKMEDŽIĆ, 
Sudbine jugoslovenske ideje do 1914, Politički život Jugoslavije 1914—1945, ZBOR­
NIK RADOVA, TREĆI PROGRAM RADIO BEOGRADA, BEOGRAD 1978, 23—24; 
33—34.
160
skih sil ter delavskega gibanja in KPJ glede njunih vsebin je trajala ves čas 
obstoja jugoslovanske države med dvema svetovnima vojnama. Za meščanski 
tabor je treba poudariti, da so bile nosilke prve in druge zamisli večinske 
skupine posameznih nacionalnih buržoazij, torej njihove politične stranke. Toda 
kot nacionalne meščanske sile niso v nobenem okolju pomenile enotnega bloka, 
tako v idejnem kot v političnem smislu pa vse do različnih nazorov o oblikah 
organizacije strank. Zaradi tega je njihove idejne in politične nazore o oblikah 
državne ureditve le težko istovetiti z »nacionalnimi koncepti« in gledati na 
razvoj celotnega boja za rešitev ustavnega vprašanja zgolj s tega stališča.3
V času, ko se je začel boj za organizacijo jugoslovanske države v vseh »na­
cionalnih okoljih« (torej ne tudi pri nacijah, saj se vse še niso oblikovale), so 
obstajali različni ekonomski, socialni, idejni in politični interesi znotraj posa­
meznih družbenih razredov in slojev in zaradi tega ni lahko določiti, katere 
sile so v raznih vprašanjih v določenem trenutku izražale širše zgodovinske 
interese in voljo posameznih narodov. Ob upoštevanju kasnejših zgodovinskih 
izkušenj lahko le približno spoznamo sile, ki so bile blizu narodnostnim ciljem 
in ljudski volji, akoravno bi bilo tvegano, če bi jih morda skrajno absolutizirali 
in posploševali. V tem smislu so vsebino in značaj dveh nasprotujočih si kon­
ceptov meščanskih sil o državni ureditvi — federalističnega in centralističnega 
— ocenjevali tudi v času njihovih prvih spopadov kot izraz nacionalističnih in 
kapitalistično-malomeščanskih pojmovanj, torej idej, ki so »bile popolnoma iste 
in je šlo le za dvoje različnih tekmecev«, ki sta bila »enako reakcionarna«.4 
Kasnejše zgodovinske izkušnje so pokazale, da je bila takšna kritika kratko­
vidna in nerealna.
Centralistični koncept državne ureditve je temeljil na ideologiji o obstoju 
enotnega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki naj bi postal temeljni pogoj 
državne enotnosti. Še pred tem naj bi prišlo do popolne ukinitve nekdanjih 
»plemenskih« držav ali pokrajin. Zamisel o enotni nacionalni državi je naspro­
tovala vsem oblikam izražanja »plemenskih«, torej narodnostnih posebnosti, 
ki — kot so poudarjali — na ozemlju Avstro-Ogrske »niso bile posledica narod­
nostnega zbiranja, temveč so bile rezultat teženj tuje politike, ki je hotela raz­
druževati narode. Te pokrajine bi morali uničiti kot ognjišče separatizma in 
namesto njih ustanoviti nove samoupravne oblasti, ki ne smejo biti tako ve­
like, da bi v njih lahko prišlo do ,plemenskega' nacionalnega grupiranja . .. 
Enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev v tako centralizirani državi bo 
dosežena z demokratičnim, parlamentarnim sistemom, v katerem bodo vsa tri 
plemena deležna istih pravic«.5 Takšno unitaristično in centralistično stališče 
je zastopala predvsem liberalna buržoazija iz vseh jugoslovanskih narodnostnih 
območij in srbska radikalna buržoazija kot nosilka zamisli o osvoboditvi in ze­
dinjenju Jugoslovanov iz Avstro-Ogrske. Medtem ko je srbska radikalna bur­
žoazija videla v centralizmu možnost za širjenje svoje hegemonije v novi državi 
in krepitev svojega položaja, zlasti v območju oblasti, so imele pobude za spre­
jetje centralistično-unitarističnega programa med pripadniki liberalne bur­
žoazije vseh narodnostnih barv malce drugačno vsebino.
Liberalna buržoazija si je v pretežno agrarnih jugoslovanskih pokrajinah le 
počasi osvajala položaj v družbi, pač zaradi zaostalosti v razmerju do Evrope, 
zaradi odpora konservativnih sil do njene ideologije in predvsem zaradi ome­
jenih možnosti pri uporabi njenega osnovnega orožja — finančnega kapitala.
3 Glej B. GLIGORIJEVIĆ, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji 1919—1929, 
Beograd 1983, 279—290; F. ĆULINOVIĆ, naved. delo 92—102.
4 Dve koncepcije, NOVA EVROPA, št. 2, 11. julij 1923, 49—51.
5 B. GLIGORIJEVIĆ, n.d., 279—280.
li
161
To so bili poglavitni razlogi, ki so liberalno buržoazijo v večjem delu jugoslo­
vanskih dežel .ovirali, da bi lahko premostila mejo drugorazredne politične sile. 
Zato je nenehno iskala priložnosti, da bi presegla ta podrejeni položaj. Ko je 
zamisel jugoslovanskega zedinjenja postala državna, torej politična in ekonom­
ska stvarnost — prav zaradi odločne akcije liberalnih sil — so se le-te naglo 
strnile in zbrale v enotni politični stranki — Demokratski stranki, ki je stopila 
na čelo boja za unitaristično-centralistično državo. Liberalna buržoazija je pri­
čakovala, da bi ji morala takšna organizacija države zagotoviti prevzem oblasti 
— tako v posameznih nacionalnih okoljih kot v državnih vrhovih, centralizirana 
država pa bi bila tudi ugodno področje za njeno ekonomsko krepitev. Na pod­
lagi teh svojih interesov je bila jugoslovanska liberalna buržoazija najodločnejša 
nasprotnica federativne ureditve. V njenih vrstah je bilo ustaljeno prepričanje, 
da je spričo zgodovinske preteklosti jugoslovanskih narodov centralistična ure­
ditev nove jugoslovanske države edina realna osnova.6
O srbski buržoaziji, zbrani večinoma v vladajoči Radikalni stranki, vlada 
v zgodovinopisju še vedno mnenje, da je bila poglavitna nosilka boja za uvedbo 
centralistične in unitaristične državne ureditve.7 Vendar pa je pri ugotavljanju 
stališča radikalov do ureditve jugoslovanske države treba ugotoviti predvsem 
dve obdobji pri razvoju tega vprašanja v njihovih vrstah: prvo, ki sega do 
spora vodilnih osebnosti v stranki N. Pašiča in S. Protiča prav glede ustavnega 
koncepta, in drugo po tem dogodku. Znani spopad med Pašičem in Protičem 
je izbruhnil avgusta leta 1920, ko je na zahtevo regenta Aleksandra prišlo do 
sodelovanja med demokrati in radikali in so zaradi sprejetja centralistične 
ustave ustanovili vlado Milenka Vesniča.
Radikalna stranka je imela dotlej malce drugačne nazore o državni ureditvi 
kot v stališču, ki ga je zastopala po teh dogodkih. Najprej je treba povedati, 
da je bila tradicija Radikalne stranke dokaj dolgo v znamenju boja za krepitev 
in širjenje lokalne samouprave. Ta svoj program je poudarjala zlasti v obdobju
6 Eden od najplodnejših slovenskih publicistov med obema vojnama, FRAN 
ERJAVEC, ki se je dolgo ukvarjal z vprašanjem nastajanja Jugoslavije, je — de­
loma v rokopisu — zapustil večje število prispevkov k temu vprašanju. V rokopisu 
»Iz bojev za slovensko avtonomijo — prispevek k politični zgodovini prve Jugosla­
vije«, ki ga je napisal v petdesetih letih v emigraciji, kjer je bil predstojnik tako 
imen. »Jugoslovanske akademije«, zastopa F. Erjavec gledišče, da nosilci »centra­
lističnega unitarizma niso bili Srbijanci, temveč srbsko-hrvatsko-slovenski-prečan- 
ski demokrati...«. Te sile, združene z dvorom, birokracijo in vojaškimi krogi, so 
bile prvi nosilci centralizma in Erjavec poudarja, da so se jim šele po sprejetju 
Vidovdanske ustave pridružili srbski radikali na čelu z N. Pašičem. Op. cit. 5-6. — 
Podobno je bilo tudi mnenje SLOBODANA JOVANOVIČA, ki je v svojem preda­
vanju v Srbskem kulturnem klubu 4. decembra 1939. med drugim dejal: »Srbski 
centralizem je temeljil na ideologiji, ki ni bila proizvod srbskih strank in srbskih 
politikov, temveč tako imen. Jugoslovanov«. Jovanoviču pomeni »jugoslovanska he­
gemonija« sinonim za »velikosrbsko hegemonijo«, ker ne smemo pozabiti — kot 
pravi — »... da so v tem boju proti federaciji Jugoslovani (v mislih ima demokrate 
— M.Z.) vodili, Srbi pa stopali za njimi«; da je obstojal »jugoslovanski centralizem« 
(torej ne srbski!), ki ga je sprejel največji del srbskih politikov, prepričanih, da je 
federalizem nevaren za mlado državo in njeno enotnost. SL. JOVANOVIČ, Jugo- 
slovenska misao u prošlosti i budućnosti, BEOGRAD 1939, 2—5.
7 V že omenjeni monografiji B. GLIGORIJEVIČA Parlament i političke stranke 
u Jugoslaviji 1919—1929 poskuša avtor s številnimi argumenti dokazati glavno in 
vodilno vlogo N. Pašiča in Radikalne stranke pri uvedbi centralizma v Kraljevini 
Srbov, Hrvatov in Slovencev, pri čemer nazore večjega dela radikalne buržoazije 
o ustavnem vprašanju in nazore liberalne buržoazije obravnava skupaj kot »srb­
sko gledišče« (n.d. 280—284) v nasprotju s »hrvatskim« in »slovenskim« stališčem. 
O jugoslovanskih ustavno-pravnih rešitvah v Srbiji do prve svetovne vojne, zlasti 
o nazorih Radikalne stranke o tem vprašanju glej: F. ČULINOVIC, n.d., 27—33.
162
vzpona radikalov do prevzema oblasti, ni pa ga zanemarjala tudi kasneje, ko 
je prevzela oblast v Kraljevini Srbiji.
Sočasno s prvimi razmišljanji o nujnosti in možnostih za nastanek jugoslo­
vanske države, ki so se pojavila v Radikalni stranki jeseni leta 1914, zlasti 
v času, ko je bila srbska vlada v Nišu, je prišlo tudi do prvih pomislekov o 
obsegu in obliki njene upostavitve. Na sestanku radikalov in samostojnih radi­
kalov N. Pašiča in B. Markoviča z dr. N. Stojanovičem in D. Vasiljevičem v Nišu 
27. oktobra 1914, torej pred sprejetjem zhane Niške deklaracije, so med raz­
pravljanjem o »ustanovitvi enotne jugoslovanske, eventualno srbsko-hrvatske 
države« in spričo nujnosti ustanovitve odbora, v katerem so bili Hrvati, Slovenci 
in Srbi iz Avstro-Ogrske in ki bi deloval za njeno uresničenje, glede »načina 
nastanka« zastopali naslednje stališče: »Ker s Cr. Goro že potekajo razgovori 
o realni uniji (vojska, zunanja politika, trgovina in komunikacije, finance), je 
zagotovljena enotnost srbskega plemena. Hrvatom bi lahko dali koncesije, ki 
ne kazijo enotnost države in ki ne otežujejo dokončne kristalizacije enotne 
nacije, npr.(:) a) v naslovu države naj bi omenili Hrvatsko, in po potrebi kro­
nanje s hrvatsko krono, b) v emblemih naj bi izražali zgodovinsko individual­
nost Hrvatske (grb in pomorska zastava), v) verska enakopravnost, ki bo po 
potrebi izražena v položaju cerkvenih poglavarjev, g) enakopravnost pisave, 
d) popolna državljanska enakopravnost. Ustava se takoj razširi na vse kraje. 
Volitve poslancev bodo najprej za Veliko N. Skupščino, ki bo sprejela novo 
ustavno ureditev. Do ustavne spremembe zakona ostane sedanja zakonodaja 
in ureditev, kolikor ni v nasprotju s cilji enotne države. Sposobnemu in dobremu 
uradništvu so zagotovljene vse dosežene pravice. Pri centralni oblasti bodo za­
stopane tudi nove dežele. V skrajnem primeru je moč začeti razgovore o po­
sebnem hrvatskem pokrajinskem saboru. Slovencem je moč dati podobne kon­
cesije s posebnim zagotovilom njihovega sedanjega jezika. Vse koncesije morajo 
biti zagotovljene z ustavo.«73
Ti sklepi z niškega sestanka 27. oktobra 1914 so potrjeni tudi v pismu, ki ga 
je Boža Markovič 30. oktobra 1914 poslal Ljubi Stojanoviču. Vsebina pisma 
priča tudi o tem, da radikali niso imeli popolnoma jasnih stališč o ureditvi 
bodoče države. Razmišljanja N. Pašiča in radikalnih politikov iz njegovega kro­
ga so se takrat sukala okrog ne dovolj jasnih in celo nasprotujočih si pojmo­
vanj, od takšnih, »da bi nastala preprosta in neodvisna jugoslovanska država, 
v katero bi vstopili tako Hrvatska kot Slovenija brez kakršnihkoli posebnih 
državnopravnih avtonomij«, pa do omenjanja Hrvatske v imenu države in v 
drugih državnih oznakah, ter tudi o možnosti drugih podobnih »koncesij«. V tem 
duhu poudarja B. Markovič: »Tukaj si mnogo obetajo od tega, da bi tudi Hrvati 
stopili v eno državo z nami in da bi verjetno šli še dalje s koncesijami. Ne 
vemo, kako si ta trojica (v mislih ima Trumbića, Šupilo in Ninkovića — M. Z.) 
zamišlja bodočo eno (!) državo, in smo zaradi tega razpravljali o vseh tistih 
vprašanjih, ki bi jih utegnili zastaviti«.7b
Tudi na Krfski konferenci leta 1917 o državni ureditvi bodoče jugoslovanske 
skupnosti radikali na čelu z N. Pašićem še vedno niso imeli povsem razčiščenega 
stališča. Pašičevi nazori o tem vprašanju so izražali omahovanje med unitarno, 
centralistično urejeno državo in federativno ureditvijo, ki ne bi temeljila na 
osnovah dotedanjih zgodovinskih dežel v Avstro-Ogrski, torej na »zgodovin­
skem pravu«, temveč na narodnostnem združevanju. Takšno pojmovanje je kot 
pogoj postavljalo združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v posebne fede­
7a AJ — JJP — 80 — 4 — 574. Zapisnik s sestanka z dne 27. X. 1914.
7b A — SANU — 13887/1. Pismo B. Markoviča Lj. Stojanoviču, Niš, 30. oktobra 
1914.
n»
163
ralne enote.8 Zaradi težav v zvezi s tako zasnovanim »razmejevanjem«, je bil 
Pašič v času Krfske deklaracije vendarle bolj naklonjen unitarni državi, vendar 
ni pretirano vztrajal pri tem vprašanju, da ne bi tako oviral sklenitev spora­
zuma s predstavniki Jugoslovanskega odbora pri sprejetju skupnega programa 
zedinjenja. Njegovih kasnejših izjav (1923, 1926) o nazorih, ki jih je imel o 
državni ureditvi leta 1917, ne moremo sprejeti kot popolnoma verodostojna 
tolmačenja, ker so bile dane po uvedbi centralizma z Vidovdansko ustavo in 
so služile predvsem obrambi in opravičevanju obstoječega sistema.9
Naslednji pomembnejši dogodek, v katerem so se pokazali nazori N. Pašiča 
in radikalov o organizaciji bodoče države, je bila Ženevska konferenca od 6. do 
9. novembra leta 1918. S predsednikom Jugoslovanskega odbora A. Trumbičem 
in predsednikom Narodnega vijeća SHS A. Korošcem se je Pašič v imenu vlade 
Kraljevine Srbije sporazumel, da Srbija priznava Narodno vijeće SHS kot legi­
timno vlado Jugoslovanov na ozemlju Avstro-Ogrske, jugoslovanske dobrovoljce 
pa za vojskujočo se stranko in da se bo za takšno priznanje zavzel tudi pri za­
vezniških in nevtralnih državah. S priznanjem Narodnega vijeća SHS je Pašič 
proti svoji volji in namenu de facto posredno priznal tudi Državo Slovencev, 
Hrvatov in Srbov, razglašeno 29. oktobra 1918 (upoštevati je seveda treba, da 
tega ni storila srbska vlada!), s sklepom konference o upostavitvi skupnega 
ministrstva oziroma dvanajstčlanske vlade, ki bi jo imenovala srbska vlada 
in Narodno vijeće, da bi vodila najpomembnejše državne zadeve ter s prizna­
njem Narodnemu vijeću, da lahko vodi samostojne notranje zadeve v Državi 
SHS ipd., pa je Pašič tudi pokazal voljo, da v procesu odrejanja poti za ze­
dinjenje ne vztraja brezpogojno pri centralističnem in unitarističnem konceptu 
državne ureditve. O takšnem Pašićevem razpoloženju priča tudi Ženevska de­
klaracija, ki je poudarjala načelo pravice narodov do samoodločbe in ni vnaprej 
odrejala bodoče ureditve skupne države. Ta vprašanje naj bi uredili z ustavo, 
ki jo bo sprejela »velika narodna skupščina« (konstituanta, torej ustavodajna 
skupščina), izvoljena s »splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem 
vseh državljanov«.10
Znano je, da dogovor, sklenjen v Ženevi med N. Pašićem, A. Trumbičem in 
A. Korošcem, ni bil všeč regentu Aleksandru, srbskim vojaškim krogom in 
vladni opoziciji in je zaradi tega kmalu propadel. Razlog takšnega zavračanja 
je bila upostavitev stikov med regentom Aleksandrom in podpredsednikom Na­
rodnega vijeća SHS Svetozarjem Pribičevičem, kajti po tej poti so določili način 
zedinjenja, ki je bil ugodnejši za velikosrbske interese. Podpisnikom Ženevske 
deklaracije so takšno zavrnitev sporazuma pojasnili z odločnim stališčem, da 
o dveh vprašanjih — monarhiji in dinastiji Karadjordjevićev —■ ne more biti 
nobenih razgovorov in negotovosti. Tudi ob tej priložnosti niso zastavili vpra-
8 F. ČULINOVIČ, n.d., 42—60; D. JANKOVIČ, Jugoslovensko pitanje i Krfska 
deklaracija 1917 godine, Beograd, 1967, 221—263; Dj. Stankovič, Neuspeh Stojana 
Protića u okupljanju političkih snaga radi rešavanja hrvatskog pitanja 1921. ISTO- 
RIJSKI GLASNIK, 1. 1971, 21.
9 Pri obravnavanju stališča N. Pašiča do državne ureditve na Krfu 1917. se B. 
Gligorijevič sklicuje prav na te njegove kasnejše izjave: Stenografske beleške Na­
rodne skupštine (dalje: S.B.NS 1923, I. 397; Zapisnik šireg Glavnog odbora Radikal­
ne stranke od 25. i 26. aprila 1926., B. GLIGORIJEVIČ, n.d., 281.
10 Glej obširneje: D. JANKOVIČ, Ženevska konferencija o stvaranju jugosloven­
ske zajednice 1918. godine, ISTORIJA 20. VEKA, ZBORNIK RADOVA, V, Beograd 
1963; Još o ženevskoj konferenciji o stvaranju jugoslovenske zajednice 1918, ZBOR­
NIK RADOVA PRAVNOG FAKULTETA u Novom Sadu, Novi Sad 1966; B. KRIZ­
MAN, Jugoslovenski odbor i ženevska konferencija o ujedinjenju 1918. god.; Histo­
rijski institut Slavonije, Zbornik VII-VIII, Slavonski Brod 1970; M. Zečevič, n.d., 
162—184. in dr.
164
sanja o centralizmu oziroma federalizmu,11 temveč so ga formalno prepustili 
ustavodajni skupščini, ki naj bi o njem odločila.
Razveljavljenje Ženevskega sporazuma in mnenja, da je N. Pašič v Ženjevi 
taktiziral, vodil neiskreno politiko ipd., v bistvu ne morejo spremeniti dejstva, 
da je vodja Radikalne stranke podpisal zgodovinski dokument, s katerim je 
priznal prehodno obliko konfederativne ureditve prve jugoslovanske države, 
vprašanje njene dokončne državne ureditve pa je prepustil bodoči skupni ustavi.
Za nadaljnji razvoj stališč v Radikalni stranki do državne ureditve je bilo 
značilno tudi, da centralizem in unitarizem nista bili izključni izhodišči N. Pasica 
na ženevskih pogajanjih niti njihov dokončni rezultat. Na neposrednih razgo­
vorih s predstavniki Jugoslovanov iz monarhije je bil Pašič bolj zadržan in 
jasnejši v svojih nazorih o zedinjenju kot npr. septembra in oktobra leta 1918, 
ko je v Londonu dal nekaj zelo nejasnih in nasprotujočih si izjav. Takrat je 
namreč v izjavah agenciji Reuter in listom »Daily Chronicle«, »Times«, »Mor- 
ning-Post«, »Manchester Guardian« in drugim zagotavljal po eni strani Slo­
vencem in Hrvatom popolno pravico do samoodločbe (»ko jih bo Srbija osvo­
bodila«), po drugi strani pa je sočasno zagovarjal stališče, da bodo — tako 
»osvobojeni« — skupaj s Srbi ustvarili »velikosrbsko državo«.
V teh Pašičevih izjavah sta prevladovali njegovo stališče o zavračanju fede­
rativne ureditve in prizadevanje, »... da bi sprejeli idejo o enotni Kraljevini 
Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki bi — ustrezno Krfski deklaraciji — temeljila 
na široki podlagi lokalne avtonomije (local Selfgovernment)«.12 N. Pašič je tudi 
na razgovorih 8. oktobra 1918 v Londonu prepričeval W. Steeda, da bodo Jugo­
slovani iz Avstro-Ogrske potem ko jih bo Srbija osvobodila, »lahko počeli, kar 
bodo hoteli, s pogojem, da ohranijo njene pravice«.13 Tudi v teh izjavah in med 
ženevskimi pogajanji se je N. Pašič glede vprašanja zedinjenja skliceval na 
osnovne sklepe Krfske deklaracije. V glavnem se jih je tudi držal. Podobne 
nazore o vprašanju nastanka jugoslovanske države so imeli tudi drugi vodilni 
politiki v Radikalni stranki. Nasprotja med njimi so se pokazala predvsem v 
obdobju neposrednega ukvarjanja z ustavnim vprašanjem v že nastali skupni 
državi.
V nadaljnji analizi stališča Radikalne stranke do ureditve nove države je 
pomembno opozoriti, da so priprave za sklicanje Ustavodajne skupščine in delo 
pri sestavljanju ustave v 1919. in prvi polovici 1920. leta opravljali brez sode­
lovanja N. Pašiča, ki se je v tistem obdobju posvetil le nalogam jugoslovanske 
delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Pašič je bil vodja te delegacije. To 
je praktično pomenilo, da je bil Pašič skoraj dve leti zunaj neposrednega poli­
tičnega dogajanja v državi. V tem času so ugledni radikali tudi javno izražali 
svoje nazore o možnostih in potrebah uvedbe modificirane oblike federativne 
ureditve, ki ne bi ogrožala zamisli »narodne enotnosti« in državne celote.14
11 Glej obširneje: M. ZEČEVIĆ, n.d., 181—184.
12 D. JANKOVIČ, B. KRIZMAN, Gradja, Beograd 1964. Izjava N. Pašiča listu 
»Morning Post«, 366; 349; 357—359; 365—366; 367.
13 Prav tam, Zapisek W. Steeda o razgovoru z N. Pašičem, London, 8. 10. 1918, 346.
14 L. MARKOVIČ, Dva pravca ili dve ideje, NOVI ŽIVOT, BEOGRAD 1920, I,
I, 5; O nemogućnosti centralizma u administraciji, NOVI ŽIVOT, Beograd 1920, I,
II, 322; B. GLIGORIJEVIČ, n.d., 282; 404.
Naj novejša raziskovanja kažejo, da so že med vso prvo svetovno vojno med srb­
skimi politiki, znanstveniki in javnimi delavci obstajali nazori o ureditvi bodoče 
jugoslovanske države na federalističnem načelu. Takšni sta bili tudi stališči J. Cvi- 
jiča in zlasti Ljubomira Stojanoviča, znanstvenika, filologa in politika. Tudi okto­
bra 1918. se je izjasnil za federacijo, pogoj zanjo pa bi bila ukinitev monarhije. Tu­
di sam Cvijič je o bodoči jugoslovanski državi dejal: »United States of Yugoslavia«. 
Glej obširneje: LJ. TRGOVČEVIĆ, Za federativnu državu, POLITIKA, 3. JANU-
165
Takšna mnenja v Radikalni stranki, ki se očitno niso oklepala centralističnih 
in unitarističnih pojmovanj, je najbolje izrazil Stojan Protič, ki je bil tiste čase 
poleg N. Pašiča najuglednejša politična osebnost. Ko je 19. februarja 1920 se­
stavil svojo drugo vlado in prevzel resor ministra za konstituanto in poenotenje 
zakonov, je S. Protič ustanovil komisijo strokovnjakov in jim zastavil nalogo, 
naj pripravijo načrt ustave, ki bi se zgledovala pri belgijski ustavi.15 16 Ta komi­
sija je za osnovo sprejela ustavo Kraljevine Srbije, ki je bila sicer napisana 
po zgledu belgijske ustave in je 14. aprila 1920 predložila S. Protiču načrt 
ustave. Na podlagi tega načrta je S. Protič pripravil svoj ustavni predlog, ki 
je na področju občinske in oblastne (pokrajinske) samouprave presegel belgij­
ske zakone, za katere je menil, da so nezadovoljivi, torej preozki. Zato se je oprl 
bolj na širše samoupravne rešitve v nizozemski in angleški ustavi. Ta predlog 
ustave je Protič objavil po padcu svoje vlade v avgustu 192010 in tako javno 
izrazil nesoglasje glede ustavnega vprašanja s Pašičevimi somišljeniki v Radi­
kalni stranki, ki so pod vplivom regenta Aleksandra in zaradi pritiska Demo­
kratske stranke stopali vse pogosteje na stran tistih sil, ki so izhod iz nesta­
bilnega notranje- in zunanjepolitičnega položaja videle v uvedbi centralizma in 
izvajanja unitarističnega koncepta. Po svoje so se N. Pašič in njegovi somišlje­
niki maščevali Protiču, ker mu niso odpustili, da je sprejel ultimat regenta 
Aleksandra Radikalni stranki v decembru 1918, ko je S. Protič postal predsednik 
prve jugoslovanske vlade namesto Pašiča, ki ga je regent odrinil. Toga glavni 
razlog, da so radikali na čelu z N. Pašičem podprli centralistično ustavo, je bila 
nevarnost, ki jo je za utrditev in obstoj skupne države pomenila Hrvatska re­
publikanska seljačka stranka, torej politika Stjepana Radiča, ki je ob podpori 
političnih množic na Hrvatskem gradil svojo moč prav na njihovem odporu do 
centralizma in unitarizma.17 Radikalna stranka je spoznala, da bi avtonomistični
ARJA 1981; Jovan Cvijić o ujedinjenju Jugoslovena 1914—1915, NAUČNO DELO 
JOVANA CVIJIČA, Naučni skupovi Srpske akademije nauka i umetnosti, knj. 11, 
Beograd 1982, 457—463; Naučnici Srbije i stvaranje jugoslovenske države 1914— 
1920, doktorska disertacija. Rokopis v Univerzitetni biblioteki »Sv. Markovič« v 
Beogradu; M. EKMEDŽIČ, n.d., 44, in dr.
15 V komisiji so bili: Slobodan Jovanovič, dr. Ladislav Polič, dr. Kosta Kuma- 
nudi, dr. Bogumil Vošnjak in dr. Lazar Markovič. Glej: L. MARKOVIČ, Jugoslo- 
venska država i hrvatsko pitanje (1914—1929), Beograd 1935, 209—211.
16 Nacrt ustava po predlogu Stojana M. Protića; Nacrt ustava izradjen od Ustav­
ne komisije, Beograd 1920, 127. V svojem načrtu ustave je S. Protič zastopal de­
centralizacijo državne uprave, ki bi nastala z razdelitvijo države na devet pokrajin, 
le-te pa bi imele v glavnem tako imen. »zgodovinske meje«. Pokrajine ne bi imele 
značaj državnih enot, temveč bi zadržale le administrativne pristojnosti, medtem 
ko bi zakonodajno oblast omejevala centralna državna oblast s svojim nadzorstvom. 
To bi pomenilo, da bi pokrajine namesto izvirne, suverene oblasti imele le tako 
imen. delegirano oblast. S. Protič je nasprotoval strogemu centralizmu znotraj po­
krajin, vendar pa se ni zavzemal tudi za popolnoma federativno ureditev iz prepri­
čanja, da ne ustreza razvoju samouprave. Za razliko od centralističnih pojmovanj 
je mislil, da bi z decentralizacijo upravne in zakonodajne oblasti v veliki meri lah­
ko ustregli željam po avtonomnem razvoju sleherne posamezne pokrajine, ki jih je 
vseboval njegov ustavni načrt (1. Srbija, 2. Stara Srbija z Makedonijo, 3. Hrvatska 
in Slavonija z Reko, Istro in Medjimurjem, 4. Bosna, 5. Črna gora s Hercegovino, 
Boko in Primorjem, 6. Dalmacija, 7. Srem z Bačko, 8. Banat, 9. Slovenija s Prek­
murjem). Kot osnovo za oblikovanje ustavnega načrta S. Protića bi lahko razumeli 
željo po stabilizaciji nove države in srbske narodnostne interese. Glej obširneje: 
S. PROTIČ, n.d., V—VIII; J. HOHNJEC, O ustavi naše države, SLOVENCI V DE­
SETLETJU 1918—1928, Ljubljana, 1928, 305—307; SL. JOVANOVIČ, Ustavno pravo 
Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Beograd, 1924, 43—52; F. ČULINOVIČ, Raz­
vitak jugoslavenskog federalizma, Zagreb, 1952, 96—102, in dr.
17 F. Erjavec vidi v politiki HRSS odločilno dejstvo za združitev demokratov in 
radikalov ob ustavnem vprašanju. Takole poudarja: »Vidovdansko ustavo so vsilili 
prečanski srbsko-hrvatsko-slovenski unitaristi (Jugoslovanska demokratska stran­
168
ustavni koncept S. Protića, ki ga je le-ta branil tudi s praktičnimi razlogi (češ 
da je administrativni aparat v Beogradu preslaboten, da bi deloval v razmerah, 
ko v državi obstaja pet različnih upravnih in davčnih sistemov ipd.), ustrezal 
Radičevi federalistični politiki, ki je ogrožala tudi monarhično obliko vladavine 
in »zmagovito« dinastijo Karadjordjevičev, in je zato žrtvovala Protića in od 
druge polovice 1920. leta začela vse bolj poudarjati centralistično-unitaristično 
rešitev, ki so jo že od prvih dni zedinjenja vsiljevali liberalna buržoazija, dvorni 
in vojaški krogi. V okviru takšne usmerjenosti so se zagovorniki srbske hege­
monije krepili in postajali vse glasnejši.
Po sprejetju centralistične ustave junija 1921. leta je prav Radikalna stranka 
postala njena trajna in neomajna zagovornica pred vsemi drugimi političnimi 
strankami. V tej luči je treba razumeti kasnejše izjave N. Pašiča 1923. in 1926. 
leta o pogledih radikalov na državno ureditev jugoslovanske države od Krfske 
deklaracije do Vidovdanske ustave. Očitno je, da ti nazori niso bili enotni in 
enaki niti znotraj srbske buržoazije in same Radikalne stranke v vsem tem 
obdobju. V tistem obdobju je bilo med liberalno in radikalno buržoazijo še 
manj soglasja in skladnosti o teh nazorih in je zato t. im. »srbsko gledišče« 
o vprašanjih državne ureditve težko razlagati s preprostim seštevkom centra­
lističnih in unitarističnih pojmovanj obeh taborov.
Srbski nacionalni interesi so bili nedvomno osnovna gibalna sila, ki je v Ra­
dikalni stranki širila razpoloženje za uvedbo centralistične državne ureditve. 
Ko je skupna jugoslovanska država postala stvarnost, so tudi radikali pokazali 
zanimanje za ohranitev meja te nove države. Vendar zveni preveč enostransko 
trditev, da so »isti razlogi, ki so določili stališče Radikalne stranke — varovanje 
srbskih narodnostnih interesov — opredelili tudi Demokratsko stranko za cen­
tralistično državno ureditev«.18 V nasprotju z Radikalno stranko je tudi Demo-
ka), a poglavitni vzrok, da so se končno odločili zanjo tudi Srbijanci, je bila de­
struktivna demagogija na Hrvatskem pod vodstvom Stjepana Radiča... Ravno 
Protičev ustavni načrt nam dokazuje, da so bili Srbijanci voljni upoštevati upra­
vičene zahteve Slovencev in umerjenih Hrvatov (Starčevičancev), toda vse njihovo 
razpoloženje je morala uničiti brezvestna demagogija Radiča«. F. Erjavec v svoji 
tezi o krivdi HRSS trdi dalje, da centralizem ni prebudil hrvatsko »destruktivnost«, 
temveč da se je začela na Hrvatskem že v prvih dneh decembra 1918. kot protidr- 
žavno in ne zgolj kot proticentralistično gibanje, kar opisuje takole: »... še preden 
je bila sploh sestavljena centralna vlada in še preden je stopil na hrvatska tla en 
sam ,srbski žandar*... Centralizem je začel nastopati šele v začetku leta 1919. in 
tedaj je Radič stopil na čelo tega protidržavnega gibanja ter ga z nezaslišano de­
magogijo razširil in potenciral do pravega veleizdajstva«. F. ERJAVEC, n.d., 6. L. 
Markovič pa poudarja, da je S. Protič napravil napako, ker ni upostavil stike s 
parlamentarnimi dejavniki in strujami. Protič je razjezil radikalce, ker se je baje 
preveč zavzemal za interese Hrvatov, Slovence in Hrvate pa zaradi tega, ker je po 
njihovem mnenju premalo mislil nanje. L. MARKOVIČ ,n.d., 209—211.
18 B. GLIGORIJEVlC, n.d., 283. O stališču Demokratske stranke do državne ure­
ditve glej obširneje str. 283—284. Spor krog ustavnega vprašanja v Radikalni stran­
ki je dokaj objektivno objasnil tudi sam S. Protič v člankih »G. Pašičeve ideje!«, 
ki jih je objavil v svojem listu RADIKAL 19., 20., 21. in 22. februarja 1923. Protič 
med drugim poudarja tudi naslednje: »Politiko glasovanja in preglasovanja je 
ustvaril N. Pašič z g. Svetozarjem Pribičevičem šele v Ustavodajni skupščini 1921. 
leta.« (RADIKAL, 20. februarja 1923). Za razliko od Pribičeviča in Pašiča se je S. 
Protič v glavnem držal »zgodovinskih« pokrajin in predvideval, naj bi jih ohranili 
v glavnem po ustaljeni tradiciji, kjer je obstojala. To svojo zamisel je zagovarjal 
prav s slovenskim primerom: »Zakaj bi napr. razdvajali in delili Slovenijo na dvoje 
oblasti, ki so si Slovenci naravno že sami ustvarili eno oblast in eno oblastno sre­
dišče —• Ljubljano? Zakaj naj bi jih delili na Kranjce in Štajerce in nalagali državi 
za vrat še odvečno finančno breme?« (RADIKAL, 22. februarja 1923). Glej DJ. 
STANKOVIČ, n.d., ter tudi: Kriza radikalno-demokratske koalicije decembra 1921 
i hrvatsko pitanje, 1-2, 1972, 79—89.
167
kratska stranka razen tega, da so jo poleg Slovencev in Hrvatov v največji meri 
sestavljali srbski elementi, imela tudi vrsto drugih, močnejših razlogov, ki so ji 
nalagali boj za centralizem in unitarizem. Bojazen zaradi narodnostne razcep­
ljenosti in lastne ogroženosti je izražala s svojo jugoslovansko ideologijo, med­
tem ko je v centralizmu videla predvsem sredstvo za osvajanje in ohranitev 
oblasti, torej edino mogočo pot, po kateri bi presegla svoj podrejeni idejni, po­
litični in gospodarski položaj, v katerem je bila tedaj v vseh jugoslovanskih 
pokrajinah. Ko je v vodstvu Demokratske stranke leta 1924 njen srbski del na 
čelu s predsednikom stranke Ljubomirom Davidovičem spremenil svoje dote­
danje stališče do unitarističnega pojmovanja, iskal rešitev v sporazumu s Hrvati 
in Slovenci in priznal obstoj različnih nacionalnih interesov, so t. im. »prečanski 
demokrati«, predvsem Srbi severno od Save na čelu s S. Pribičevičem, zapustili 
stranko. Ostali so borci za unitaristični koncept v narodnostnem vprašanju in 
centralistično državno ureditev — predvsem iz svojih posebnih razlogov in in­
teresov.
V vrsti različnih predlogov o notranji ureditvi jugoslovanske države, za ka­
terimi so stali gospodarski in politični interesi posameznih nacionalnih bur­
žoazij, njihovih strank in skupin, so poseben pomen in vpliv na politične raz­
mere imela tista pojmovanja, ki so nasprotovala ustavnim načelom Radikalne 
in Demokratske stranke. Hrvatska buržoazija je ponudila nekaj predlogov o no­
tranji organizaciji nove države, ki so navzlic nekaterim pomembnim medseboj­
nim razlikam kot skrajni cilj vsebovali zagotovitev hrvatskih nacionalnih in­
teresov. Federalistična in konfederalistična pojmovanja državne ureditve sta 
zastopali republikanska seljačka stranka in Hrvatska zajednica, ki jo je v par­
lamentu zastopal Narodni klub. V osnovi njunih ustavnih rešitev je prevlado­
vala zamisel, da bi proti močni Srbiji kot posebni enoti upostavili prav tako 
močno hrvatsko enoto, ki bi onemogočila hegemonijo Srbov v državni celoti.
V prvih letih je vodstvo HRSS šlo najdlje v svojih radikalnih zahtevah, ker 
ni priznalo prvodecembrskega akta in je zahtevalo ustanovitev »nevtralne« 
hrvatske republike. V kasnejših obdobjih je pod pritiskom aktualne politike 
do 1927. leta Stjepan Radič glede na okoliščine večkrat spremenil svoja prvotna 
stališča o državni ureditvi, tako da je prišlo do najpomembnejše evolucije 
v treh osnovnih smereh: v priznanju narodnostnih interesov drugih narodov 
na Hrvatskem, v odstopanju od pravaške ideologije in v spodbujanju politike 
»obkroževanja in izolacije Srbov« z zbiranjem političnih zaveznikov in somišlje­
nikov zunaj srbskega centralističnega bloka.19 Poleg teh pojmovanj v vrstah 
HRSS ter centralističnega in unitarističnega programa hrvatske liberalne bur­
žoazije so s hrvaške strani prišli še ustavni predlogi bivšega predsednika Jugo­
slovanskega odbora A. Trumbića in dalmatinskega političnega prvaka J. Smo- 
dlake.20 Njuna ustavna koncepta sta bila izrazito kompromisnega značaja, ker 
sta se zavzemala za nekako srednjo rešitev med federalizmom in centralizmom 
in nista bila deležna odmeva niti pri Hrvatih niti pri Srbih. Več razumevanja 
za njuna pojmovanja je pokazala samo Slovenska ljudska stranka, ker je v njih 
našla stične točke s svojimi nazori o državni ureditvi.
Na drugi strani — v Crni gori, Makedoniji ter Bosni in Hercegovini — so 
poglede na državno zedinjenje izražale politične stranke in manjše politične
19 B. GLIGORIJEVIĆ, n.d., 286—287; R. HORVAT, Hrvatsko pitanje, Zagreb 1923; 
M. DIMITRIJEVIĆ, Mi i Hrvati, Hrvatsko pitanje (1914—1939), Sporazum sa Hrva­
tima, Beograd, 1939; F. ĆULINOVIĆ, n.d., 47—54; 97—101.
20 Glej: D. JANKOVIĆ, Ideje unitarizma i federalizma pre stvaranja prve jugo- 
slovenske države, ZBORNIK RADOVA: FEDERALIZAM I NACIONALNO PITA­
NJE, Beograd 1971, 191—200; F. ĆULINOVIĆ, n.d., 97—99.
163
ali narodnostne skupine. V Makedoniji in Crni gori se je odpor do centralizma 
in unitarizma izražal predvsem v glasovanju za Komunistično partijo Jugosla­
vije, v Črni gori pa tudi s podporo federalistom. V Bosni in Hercegovini so se 
Srbi in Hrvati držali politike svojih »nacionalnih« strank, medtem ko so mu­
slimanske množice podpirale svojo stranko — Jugoslovansko muslimansko or­
ganizacijo (JMO). Ta stranka je v svojem načrtu ustave poudarjala zahtevo po 
pokrajinski avtonomiji oziroma po samoupravi z omejenimi pravicami in po­
oblastili v razmerju do osrednje državne oblasti. Njeno narodnostno stališče 
je bilo izraženo v pojmovanju o enotnem narodu, v okviru katerega bi Musli­
mani ob Srbih, Hrvatih in Slovencih pomenili vejo enotnega naroda. Jugoslo­
vanstvo JMO je bilo očitno preračunano zamišljeno tako, da bi z islamsko 
veroizpovedjo vred politično varovalo muslimansko prebivalstvo pred zahtevami 
in pritiski za narodnostno poenotenje s Srbi. Hrvati in Slovenci, ki so jih spod­
bujale unitaristične sile.21
2. Ustavno vprašanje v politiki slovenskih strank do 1. decembra 
leta 1918
Nazori o državni ureditvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so jih 
zastopale posamezne slovenske stranke m skupine v obdobju ustavnega boja 
do sprejetja Vidovdanske ustave, so bili v marsičem tudi izraz slovenske držav­
nopravne tradicije in trenutnih interesov posameznih političnih skupin v novih 
državnih okvirih in odnosih. V primerjavi s položajem pri Hrvatih in Srbih je 
imela slovenska državnopravna tradicija nekatere posebne značilnosti, ki niso 
bile v soglasju z močnim razvojem slovenske narodnostne zavesti ob koncu 19. 
in v začetku 20. stoletja. V svoji preteklosti Slovenci kot majhen narod, razbit 
in razdeljen med močne sosede na severu in zahodu — Nemce in Italijane — 
vse do 1918. leta niso imeli zgodovinske priložnosti in možnosti, da bi se zdru­
žili. Program »Zedinjene Slovenije« iz leta 1848 je kot poziv za gospodarsko, 
kulturno in politično zedinjenje vsega slovenskega ljudstva po svojem značaju 
pomenil revolucionarno dejanje. Program je zahteval odpravo tradicionalnih 
slovenskih deželnih enot (Štajerska, Koroška, Kranjska, Gorica, Istra in Trst), 
s katerimi so po upravni in kulturni plati medsebojno razdvojili slovenski na­
rod, kar je pomenilo, da je zahteval združitev Slovencev v okvirih avstro-ogrske 
države z novimi narodnostnimi mejami, lastnim parlamentom in upravo.22 Malo 
kasneje je t. im. Mariborski program leta I860 postavil slovensko narodnostno 
vprašanje na »zgodovinsko« osnovo, ko je izrazil željo po upostavitvi »notranje­
avstrijske« skupnosti (torej jugozahodne Avstrije), s katero so želeli rešiti težave 
etnične razmejitve med Slovenci in Nemci. Po tem programu bi imela sleherna 
dežela svoj deželni zbor, vse skupaj pa osrednji parlament, v katerem bi na 
podlagi narodnostnega predstavništva reševali skupna vprašanja. Takšni pro­
grami in podobne zamisli, ki jih je zastopala slovenska buržoazija, so bili de­
ležni odločnega odpora vladajočih avstro-nemških krogov in so se običajno 
zožili na spravljive zahteve po enakopravnosti narodov v Avstriji ter kasneje 
Avstro-Ogrski, uvedbi slovenskega jezika v upravi, sodstvu, šolah itd.
Prizadevanja osrednje državne oblasti in habsburškega dvora, da bi s svojo 
politiko dosegla čim večjo centralizacijo monarhije, pa niso veljala za slovenske
21 Glej obširneje: A. PURIVATRA, Jugoslovenska muslimanska organizacija, Sa­
rajevo, 1974.
22 Z.S., 448—451.
169
dežele, ker so v njih iz raznarodovalnih interesov hoteli ohraniti in spodbujati 
deželni partikularizem. Pri Slovencih so uveljavljali politiko teritorialne orga­
nizacije v obliki »avtonomnih območij«, torej dežel z omejenim samoupravnim 
koncentriranim značajem. Z oktroirano ustavo 4. marca 1849, Oktobrsko diplomo 
leta 1860. Februarskim patentom iz 1. 1861 in Temeljnim zakonom z dne 21. de­
cembra 1867 se položaj slovenskih dežel v bistvu ni spremenil navzlic vrsti 
notranjih reform, ki so bile sprejete dotlej in tudi kasneje. Odpor proti slo­
venskemu narodnostnemu zedinjevanju je bil zato tudi trajen strateški program 
velikonemške politike do slovenskega naroda.23
Spričo takšnega zgodovinskega položaja Slovenci — stlačeni v avtarkične de­
želne okvire ter socialno, gospodarsko in politično razdeljeni — vse do konca 
prve svetovne vojne v praktičnem življenju niso mogli upostaviti trdnejših 
medsebojnih stikov in lastne skupnosti. Jugoslovanski programi in politika slo­
venskih strank do leta 1912 pričajo o nezadostno razvitih in tudi nejasnih poj­
movanjih o nacionalni enotnosti, kar je pričalo o razmeroma nizki stopnji raz­
voja narodnostne zavesti. Velikonemška prevlada in deželni partikularizem, 
konservativnost klerikalne buržoazije ter napačna »narodnostna« politika libe­
ralne buržoazije in slovenske socialne demokracije so zapustili globoke sledove 
v razvoju zavesti o skupnosti in so vplivali na zaostajanje in tudi hitrejše uve­
ljavljanje slovenske politične misli v njeni zgodovinski in državnopravni na­
rodnostni usmerjenosti.
Slovenske politične kroge je v boju za ustavno in demokratično preureditev 
avstro-ogrske monarhije prežemala predvsem skrb za ohranitev ogrožene na­
rodnostne identitete, manj pa so jo zanimale ustavnopravne norme o njeni 
notranji državni ureditvi. Slovenci so se znašli v razmerah, ko so se morali 
boriti za svoje osnovne narodnostne pravice — predvsem za ohranitev svojega 
jezika, za šolanje v materinščini, za sodelovanje v upravi in sodstvu, za zaščito
23 Z Oktobrsko diplomo leta 1860. so slovenske dežele, ko ni bilo več »Kraljevine 
Ilirije«, ponovno dobile svojo »ustavnost«, torej omejeno pokrajinsko avtonomijo. 
Obstajala je v tem, da so centralni organi državne oblasti (cesar in centralni parla­
ment) del svojih zakonodajnih dolžnosti oziroma pristojnosti prepustili pokaj inskim, 
tako imen. deželnim zborom. Slovenske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska in Pri­
morska (Gorica in Istra s Trstom) so dobile svoje posebne deželne organe oziroma 
ustroj — deželnega glavarja (Landeshauptmann), deželni zbor (Landtag) in deželno 
vlado (Landesregierung). Poleg državnega parlamenta (Reichstag) za vso monarhijo 
so za madžarske dežele postavili tudi ožji državni parlament (zbor).
Deželni zbori (torej po pokrajinah) so bili sestavljeni iz predstavnikov duhovni­
štva, plemstva in veleposestnikov ter zastopnikov obrtniških zbornic, mest in občin. 
Volivna pravica v mestih je bila omejena na občinske zastopnike, v vaških občinah 
pa na predsednike občin (župane) in po enega člana občinskega odbora. S Februar­
skim patentom in nekaterimi spremembami, do katerih je prišlo po uvedbi duali­
zma 1. 1867, je Avstrija upostavila upravno strukturo, ki se je ohranila vse do raz­
pada države leta 1918. Njena osnovna značilnost je bila v delitvi zakonodajne in 
upravne oblasti, torej dvotirnost: po eni strani so obstojali državni organi, ki so 
vodili dežele v imenu dunajske vlade in njenih ministrstev (namestnik — Statthal­
ter na Štajerskem in Primorskem, skupaj za Trst, Gorico in Istro, in deželni pred­
sednik — Landespräsident — na Koroškem in Kranjskem), po drugi strani pa so 
delovali organi pokrajinske vlade — deželni zbori. Kot državni organi so delovala 
namestništva oziroma deželne vlade in nižji upravni organi, tako imen. okrajna gla­
varstva. Avtonomijo deželnih zborov in njihovih izvršilnih organov (deželni odbori) so 
močno omejevali centralni državni organi in je poleg delne zakonodajne oblasti vse­
bovala tudi skrb za deželno imovino, imela pa je tudi nekatere pristojnosti v šolski, 
zdravstveni, socialni in fiskalni politiki, vse to pa je bilo določeno z občo zakono­
dajo. Glej obširneje: Z.S. 458—460; 468—470 in dr. F. ČULINOVIĆ, Državnopravna 
historija jugoslavenskih zemalja, Zagreb, 1961, 222—245; M. DOLENC, Pravna zgo­
dovina za slovenske zemlje, Ljubljana, 1935; S. VILFAN, Pravna zgodovina Sloven­
cev, Ljubljana, 1961, in dr.
170
svojih domačih gospodarskih interesov, za svoj vpliv pri izvajanju proračunske 
in investicijske politike ipd. V takšnih razmerah niso imeli možnosti, da bi 
sodelovali pri oblikovanju notranje državnopravne politike, ki so jo navadno 
izvajali velikonemški krogi in osrednji državni organi na Dunaju. Takšen zgo­
dovinski razvoj je pustil negativne posledice v razvoju slovenske politične misli, 
zlasti na področju ustavnega prava. V razmerah, ko so se izrekali za oblike 
notranje državne ureditve, v katerih bi moralo živeti slovensko ljudstvo, so 
slovenski politični krogi zagovarjali v glavnem nejasne, torej pravno nezadostno 
opredeljene ustavne koncepte, v katerih narodnostni interesi niso imeli zadost­
nega zagotovila za svoboden in samostojen razvoj.
Prve slovenske opredelitve glede centralistične ali federativne ureditve države 
so se pojavile v obdobju, ko je to vprašanje po volitvah za deželne zbore v 
Avstriji leta 1861 postalo poglavitni razlog medsebojnega obračunavanja med 
konservativnimi silami in liberalno buržoazijo v slovenskih deželah. V Evropi 
je v minulem stoletju potekal boj za centralizem in proti njemu. Centralistično 
ureditev je zastopala liberalna buržoazija, ki je videla v takšnem sistemu večjo 
priložnost za zmago demokratičnih nazorov in uresničenje svojih političnih in 
gospodarskih interesov. Na drugi strani so konservativne meščanske sile, pove­
zane s cerkvijo in ostanki fevdalne družbene ureditve, navezovale ohranitev 
svojega položaja na tradicionalne oblike avtonomizma, torej razdeljenosti 
državne organizacije. V Avstriji, deželi s številnimi narodi, je vprašanje cen­
tralistične in avtonomistično-federalistične državne ureditve dobivalo krepke 
pobude v težnjah nenemških narodov po osamosvojitvi in narodnostni uvelja­
vitvi. Ce gledamo z nacionalističnega gledišča, so bili glavni nosilci centralizma 
nemška liberalna buržoazija in birokrati, ki so v takšni ureditvi videli pred­
vsem zagotovila za velikonemško vladavino. Za federalizem in avtonomizem 
so se zavzemale vodilne politične stranke in skupine pri posameznih narodih, 
ki so si s takšnim sistemom prizadevale zagotoviti zanesljivo obrambo proti 
germanizaciji in samostojen narodnostni razvoj.24
Med političnimi boji v drugi polovici 19. stoletja si je mlada slovenska bur­
žoazija pridobila nekaj izkušenj. Vprašanje centralizma in federalizma oziroma 
avtonomije je z ustanovitvijo slovenskih političnih strank postalo sestavni del 
njihovih programov in politike, čeprav se je še dolgo izražalo v zelo nejasni 
obliki. Tako kot na nasprotni strani se je tudi v slovenskih deželah med me­
ščanskimi političnimi silami liberalna buržoazija pojavila kot nosilka centrali­
stičnih zamisli, medtem ko se je klerikalni tabor zavzemal za avtonomijo na 
narodnostnih temeljih. Teh osnovnih opredelitev sta se oba vodilna meščanska 
tabora v slovenskih deželah držala načeloma vse do konca svojega političnega 
delovanja.
Jugoslovanska socialnodemokratska stranka je na vprašanje državne ureditve 
prav tako gledala kot na sestavni del boja za rešitev narodnostnega vprašanja. 
Ugledni slovenski socialdemokrat Etbin Kristan je že leta 1898 v članku »Na­
cionalizem in socializem v Avstriji«, ki ga je objavil v praški reviji »Akademie«, 
poudaril, da je avtonomija — zlasti kulturna — pogoj za enakopravnost zedi­
njenih narodov in da mora zajeti celoten narod.25 Vendar pa takrat ni spoznal 
pomena uresničenja t. im. administrativne, torej teritorialne avtonomije, ki je 
bila kot politično vprašanje osnovni pogoj za rešitev narodnostnega vprašanja.
24 Glej Z.S. 471; O afirmaciji avtonomističnega koncepta v slovenski politični mi­
sli konec 19. stoletja v programu »narodne avtonomije« F. Podgornika in dr. glej 
natančneje: J. PLETERSKI, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve 
vlade (1879—1893), n.d., 30—33.
25 Z.S., 580—581.
171
Na kongresu avstrijske socialne demokracije v Brnu od 24. do 29. septem­
bra 1899 je E. Kristan v imenu izvršnega odbora JSDS zagovarjal ekstcritorialno 
oziroma personalno stališče kulturne narodne avtonomije. Dejansko so bila to 
stališča vodilnih teoretikov avstrijske socialne demokracije K. Rennerja in 
O. Bauerja, zlasti slednjega, ki je narodnostno avtonomijo kot kulturno narod­
nostno kategorijo poudarjal kot cilj razrednega boja proletariata, ki bi z njenim 
uresničenjem zbrisal meje med starimi in mladimi oziroma »zgodovinskimi« in 
»nezgodovinskimi» velikimi in majhnimi narodi. O Bauer se je zavzemal za 
personalno, načelo, po katerem se narod konstituira kot skupnost osebnosti, 
neodvisno od ozemeljske pripadnosti, ker je mislil, da v mnogonarodnostni in 
mešani Avstriji ne bi mogli uveljaviti modela konstituiranja narodov kot oze­
meljskih avtonomnih skupnosti.20 Brnski program avstrijske socialne demokra­
cije o narodnostnem vprašanju, ki je vseboval zahteve po preureditvi Avstrije 
v demokratično ljudsko zvezno državo, sestavljeno iz samoupravnih nacionalnih 
avtonomnih enot, je močno vplival na razvoj stališč JSDS glede narodnostnega 
vprašanja, zlasti pa na nazore o državni ureditvi. Ivan Cankar je že leta 1907 
ocenil, da je Brnski kongres ponovno obudil narodni program Slovencev iz 
leta 1848, »ki so ga liberalci in klerikalci že zdavnaj pozabili« in je zato so­
cialna demokracija edina stranka, ki zahteva »Zedinjeno Slovenijo«.* 27
Tivolska resolucija iz leta 1909. je v okviru zahtev po zedinjenju vseh Jugo­
slovanov še enkrat izrazila poglede JSDS na vprašanje državne ureditve. V 
duhu Brnskega kongresa so zahtevali preureditev Avstro-Ogrske na demokra­
tičnih konfederativnih osnovah ob popolni uveljavitvi nove politične zamisli 
narodnostne avtonomije kot zagotovila za enotnost posameznih narodov, nji­
hovo samostojnost in samoupravo tudi v vseh narodnokulturnih zadevah. Ne 
glede na zgodovinske meje. Narodnostna avtonomija, ki po pojmovanju socia­
listov ni bila vezana na nacionalno državo, se jim je zdela kot ». . . vrhunec in 
dovršenost nacionalne misli sploh, ker živi po njej vsak posameznik, vsak člo­
vek, naj prebiva na severu ali na jugu te državne skupine, kot član svojega 
naroda in v zvezi z njim«.28 Tako kot v nazorih o državni ureditvi so bili slo­
venski socialnodemokratski prvaki pod močnim vplivom vidnih teoretikov av­
strijske socialne demokracije tudi v razmerju do številnih drugih vprašanj, ki 
so se zastavljala delavskemu gibanju ob prelomu stoletja, kar je veljalo zlasti 
za narodnostno vprašanje. Pojmovanje O. Bauerja, da Slovenci, Hrvati in Srbi 
kot posebna plemena sestavljajo enoten jugoslovanski narod,29 so ponovili tudi 
na Tivolski konferenci z dopolnilom, da sodijo k jugoslovanskemu narodu tudi 
Bolgari.30 Iz socialnodemokratskih vrst je poleg znanih nazorov o federativni 
ureditvi jugoslovanske države pomembno omeniti tudi federalistično stališče,
20 E. REDŽIC, n.d., 113—117.
27 Z.S., 581.
28 Prav tam, 588; glej J. PLETERSKI, O nekaterih vprašanjih slovenske politične 
zgodovine v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno, ZGODOVINSKI ČASO­
PIS, 1979, 2, 203—220.
29 E. REDŽIC, n.d., 122—123.
30 Ko je na Tivolski konferenci referent o politični problematiki jugoslovanskega 
vprašanja Juraj Demetrović govoril o tej zadevi, se jugoslovanstvo pojavlja kot 
»nov pojem z novim gospodarskim temeljem. To pomeni: ustvariti iz Hrvatov, 
Srbov, Slovencev in Bolgarov en narod, zediniti ga narodno in kulturno, navdihniti 
ga z enim političnim ciljem in tako napraviti iz njega političen narod, toda ne v 
smislu državnega pojma, kakor je pred očmi meščanske stranke«. J. Demetrović 
je dalje poudaril, da se JSDS bori za federacijo avstroogrskih narodov, »konstitu­
iranih na podlagi nacionalnih avtonomij s personalnim načelom in znotraj ene go­
spodarske celote«. Z.S. 588—589.
172
ki ga je E. Kristan obrazložil v t. im Čikaški izjavi 29. junija 191.7 v ZDA,31 
in podoben koncept socialistične mladine marca 1918, v katerem beremo med 
drugim: »V imenu samoodločevanja narodov zahtevamo federalistično državno 
ujedinjenje slovensko-hrvatsko-srbskih ozemelj«.32 V tej smeri so se tudi v pri­
hodnje v vrstah JSDS in tudi zunaj nje razvijali nazori o državni ureditvi in 
narodnostnem vprašanju vse do trenutka praktičnega soočevanja med ustavnim 
bojem v skupni jugoslovanski državi.
Za razvoj slovenskih nazorov o ureditvi' jugoslovanske države je posebno 
pomembno in zanimivo pojmovanje dr. Janeza Evangelista Kreka — najvidnejše 
politične in javne osebnosti v začetku 20. stoletja v Sloveniji, prvaka levega 
krila v slovenskem katoliškem gibanju. Med razgovorom z dr. Petrom Roguljo 
konec 1916 v Zagrebu, v obdobju, ko so v krogih hrvatskih, slovenskih in srb­
skih strank v monarhiji razmišljali predvsem o zedinjenju južnih Slovanov 
v Avstro-Ogrski, je Krek obrazložil svoje nazore o notranji ureditvi bodoče 
skupne države vseh južnoslovanskih narodov. Želel in pričakoval je, da se bo 
to uresničilo. V času, ko še vedno ni bilo Krfske in Majniške deklaracije niti 
kakšnih drugih pomembnejših, širše znanih, torej javnih programov o jugoslo­
vanskem zedinjenju, je Krek menil, da bodo pri nastanku jugoslovanske države 
»troimeni narod« v prihodnosti vodila tri temeljna načela: »En narod, en vladar, 
ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode.» V takšni skupni 
državi južnih Slovanov — je razlagal dalje Krek — je za njeno notranjo ure­
ditev nujno upoštevati troje kriterijev: političnega, gospodarskega in kultur­
nega. »Narodovo življenje ima namreč v svojem razvoju trojno tendenco: 
razvija se v politični, gospodarski in kulturni smeri,» je dalje razlagal Krek. 
»Državo bi urejal po teh tendencah in upošteval bi tudi neposredne narodne 
okoliščine. Ugotovimo najprej, katera od teh smeri narodnega življenja nas 
južne Slovane zbližuje in katera razdvaja. Gospodarsko ima kmet ali delavec, 
pa naj bo Hrvat, Srb in Slovenec, povsod iste interese. Tudi politično si nismo 
daleč vsaksebi: vsi hočemo biti en narod, v eni državi, vsi smo za enakopravnost 
vseh plemen. Preostaja nam le eno samo dejstvo, ki nas razdvaja, to je kulturno 
ali bolje versko-kulturno. Pri urejanju ustave bomo morali torej vse stvari, 
kjer bi bila mogoča medsebojni boj in spor, čim bolj potisniti v ozadje, izdvojiti 
in lokalizirati. Zato mislim, da bi morali ustvariti močan centralni parlament 
z dvema usklajenima domoma: nacionalno-političnim in socialno-političnim.«
Krek se je zavzemal za »močan parlament in močno osrednjo vlado, zlasti 
v naših razmerah, kjer bi se utegnil zlahka razviti kakšen centrifugalni ele­
ment«, in je takšnemu parlamentu namenil predvsem politične naloge: skrb za 
ustavo, zunanjo politiko, ljudsko obrambo — z veliko okvirno zakonodajo — 
finančno, socialno, upravno ipd., v okviru katere bi se razvijala samouprava.
Pri ustanavljanju dežel, ki naj bi jih bilo po njegovem mnenju deset do dva­
najst, je Krek menil, da bi morali »upoštevati« gospodarske okoliščine. Deželni 
zbori naj bi predvsem skrbeli za napredek gospodarstva — »zaradi tega morajo 
biti dežele urejene ne glede na dosedanje državne in ozemeljske meje, zgolj na 
zemljepisno-ekonomskih načelih, po omenjeni tendenci in gospodarskem zna­
čaju dežele. Tako je na primer Trst s svojim zaledjem — Gorico, Gradiško,
31 V Čikaški izjavi, ki jo je kot svoj program sprejelo Slovensko republikansko 
združenje v ZDA 11. in 12. avgusta 1917, je zahteva po rešitvi slovenskega in jugo- 
goslovanskega vprašanja »v politični obliki jugoslovanske federativne republike«, 
Naprej, 28. avgusta 1919; Zgodovinski arhiv KPJ, knj. V, 287—289.
32 ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, knj. V, 330; glej: J. PLETERSKI, Nacionalno 
vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS, Študije o slovenski zgodovini 
in narodnem vprašanju, Maribor, 1981, 291.
173
Istro, Koroško in Kranjsko — naravna zemljepisna in ekonomska enota. Po 
drugi strani pa imata slovenska Štajerska in naša Dolenjska naravno središče 
v Zagrebu in bodo takšni kraji padli, denimo, v zagorsko ekonomsko sfero itd.« 
Krek je dalje sodil, da je »glavna točka« spora med Slovenci, Hrvati in Srbi 
»različnost kulturnih tendenc«, zato je treba kulturni in verski boj »lokalizirati«, 
torej decentralizirati in ga iz parlamenta prenesti na občine z razširjenimi sa­
moupravnimi pooblastili. Krek je mislil, da bi narodnostne spore lahko rešili 
v okviru organizacije občin. Posebno vlogo bi imelo pri tem šolstvo, zato je po­
udarjal: »V občinah bi poskušali oddvojiti Hrvate od Srbov in če bi kje tudi 
bili skupaj in bi se sprli, bi šlo le za boj lokalnega pomena.« Na vprašanje, ali 
je za monarhijo ali za republiko, je Krek odgovoril, da mu je »dokaj vseeno« 
in da je v srcu republikanec, če pa bi prišlo do upostavitve monarhije v jugo­
slovanski državi, bi morala biti to po njegovem mnenju oblika t. im. »republi­
kanske monarhije«, kot na Norveškem, kjer je kralj samo »dedni predsednik 
republike in njen reprezentant, ki nima pravice do sankcioniranja zakonov«.33
Ce bi lahko verjeli avtentičnosti te Krekove izjave, je treba pripomniti, da 
leta 1916 ne on in ne mnogi drugi slovenski politični prvaki iz vseh treh taborov 
niso imeli jasnejše predstave o tem, kako naj bi izpeljali jugoslovansko zedi­
njenje, kateri narodi naj bi prišli v jugoslovansko državo, kakšno obliko notra­
nje ureditve bo imela in — kar je najbolj zanimivo pri preučevanju celotnega 
kompleksa Krekovih razmišljanj — še vedno niso jasno pojmovali in čutili, 
kakšni so nacionalni interesi slovenskega ljudstva v modernem smislu pomena 
tega pojma. Tako kot Krek so tudi mnogi drugi slovenski politiki po dotedanjih 
zgodovinskih izkušnjah presojali vprašanje jugoslovanskega zedinjenja pred­
vsem z versko-kulturnega aspekta in prav v teh nasprotjih videli glavno oviro 
za jugoslovansko skupnost. S teh gledišč so ocenjevali tudi mnoge druge kom­
ponente zedinjenja in tudi vprašanje državne ureditve. Tod so na osnovi slo­
venskih zgodovinskih izkušenj dajali prednost centralističnemu oblikovanju
33 F. ŠIŠIC, Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914— 
1919, Zagreb, 1920, 320—325; NARODNA POLITIKA, 10. oktobra 1918; SLOVENEC, 
5. novembra 1918. Iz tega razgovora J. E. Kreka s P. Roguljo je treba še poudariti, 
da je Krek — zanimivo — bil za »svobodno tekmovanje za vse kulturne nazore, 
vse stranke, vse organizacije. In tisti, ki je sposobnejši in delavnejši, naj zmaguje«; 
zavzemal se je za ločitev cerkve od države in enakopravnost cerkva, pravoslavne 
in katoliške, zaradi tega so ga konservativni katoliški krogi napadali. Nedorečenost 
Krekovih političnih pogledov na vprašanje jugoslovanskega zedinjenja, zlasti v 
zvezi z državno ureditvijo, pa tudi njegove široke demokratične, v glavnem ideali­
stične nazore najbolje ilustrira njegov odgovor, ali se boji srbske hegemonije v 
skupni državi. Krek je odgovoril: »HEGEMONIJO bo imel sposobnejši; če bodo to 
Srbi, je prav, da jo imajo. In če mislite, da bodo zaradi svoje številčne premoči 
imeli vedno odločilno besedo v centralnem parlamentu, ne upoštevate nekaterih 
stvari. Vzemimo, da bo država ustvarjena tako, kot zdaj govoriva (torej skupna 
država vseh jugoslovanskih narodov — M.Z.). Sedanja konstelacija strank bo od­
ločilno vplivala tudi na razmere v centralnem parlamentu. Najprej se bodo zbli­
žale sorodne stranke. ,Slovenska ljudska stranka* bo nastopala skupaj z vašo sku­
pino krog ,Novin‘, upam pa, da se bo tudi med Srbi razvila analogna kulturna in 
strankarska tendenca in bomo dobili morda v parlament kakšnega srbskega .kleri­
kalca*. Slovenski, srbski in hrvatski liberalci bodo medsebojno sodelovali, prav tako 
tudi socialisti. Poleg tega se bodo morda razvile kakšne avtonomistične stranke, 
ki bodo želele spremembo ustave v smeri federalizacije, KAKRŠNI SO PRI SRBIH 
RADIKALI (poud. M.Z.) ali pri vas ljudje frankovsko-starčevičevske ideologije. 
Poleg tega se bodo v parlamentu vse močneje pojavljale tudi socialne tendence in 
bo tudi to vplivalo na strukturo strank. Vendar pa bo politično uniformiranje vse 
bolj napredovalo in centrifugalne tendence bodo izginjale, tako da bomo čez dve, 
tri generacije zares enoten narod. Hegemonijo enega plemena, če sploh bo, bomo 
čutili torej le na začetku... Zaradi tega nc preostaja nič drugega, kot da vsi pošlje­
mo v parlament svoje najbolj sposobne ljudi in naj vladajo najsposobnejši«.
174
države kot neizogibnemu kohezijskemu dejavniku v bodoči skupnosti najraz­
ličnejših sredobežnih tendenc. Oblike avtonomije in samouprave v Krekovi dokaj 
nejasni viziji jugoslovanske skupnosti so ostajale v okviru trdnega centralistič­
nega koncepta in umetno ustvarjenega narodnostnega ravnotežja z izrazitimi 
unitarističnimi tendencami.
Dejansko se je v tistih časih in v obdobju, ki je neposredno sledilo, v letih 
1917 in 1918, jugoslovanska misel v slovenskih deželah prvič v svoji zgodovini 
znašla pred konkretnimi dogodki, ki so terjali neposredno opredelitev. Nagel 
in presenetljiv potek dogodkov, ki so od dne do dne vse bolj majali temelje 
avstro-ogrske monarhije, je presenetil slovensko javnost, ki jim ni mogla pra­
vočasno slediti, saj je bila dokaj neobveščena, polna pričakovanj in tudi zmede. 
V takšnih okoliščinah so vzniknili razni nazori — tako o obsegu jugoslovanskega 
zedinjenja kot o načinu in obliki njegovega uresničenja. Deklaracijsko gibanje 
v letih 1917—1918 je najbolje pokazalo osnove in smeri razvoja jugoslovanske 
misli v slovenskih deželah in takrat je pri Slovencih politična misel v boju za 
narodnostno združevanje in osvoboditev prvič razvnela tudi širšo in neposredno 
politično dejavnost.
Na sestanku predstavnikov slovenskih političnih strank (SLS, JDS in JSDS), 
ki je bil 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani, so ustanovili Narodni svet in začeli 
v njegovem ustavnopravnem odseku razpravljati o bodoči notranji ureditvi ju­
goslovanske države. Pod vodstvom dr. Antona Korošca je ta odsek že 17. sep­
tembra na svoji prvi seji razpravljal o bodočem ustavnem vprašanju in mu 
posvetil veliko pozornost in pomen. A. Korošec je poudaril, da se mora Narodni 
svet poleg reševanja številnih težav, ki jih bo prineslo obdobje neposredno po 
koncu vojne, takoj lotiti priprav za izdelavo ustave nove države in da bi morali 
zaradi tega preučiti ustave Švice, Italije, Francije, Anglije in Rusije. Korošec 
je tudi poudaril, da v razglabljanjih o novi »ustavi Jugoslavije« ni treba upo­
števati ozkih okvirov programa Majniške deklaracije, ker ni vsebovala zedinje­
nje vseh jugoslovanskih narodov in je glede monarhije (krone) zastopala »apelno 
stališče«. Korošec je zaključil: »Treba je razmišljati o vprašanju, ali naj bo 
federalizem ali centralizem in nadalje bo treba razpravljati o avtonomiji.«34
Posebej je o pomenu avtonomije za nadaljnji ustavni in upravni razvoj slo­
venskih dežel govoril v svojem referatu na tej seji ustavnoupravnega odseka 
prof. zgodovine Fran Šuklje, pripadnik SLS in bivši deželni glavar na Kranj­
skem. Opozoril je na dejstvo, da še vedno ni mogoče izdelati ustavnega načrta 
za novo državo, saj ni znano, koga vse bo zajela, lahko pa bi razpravljali o 
upravni razdelitvi Slovenije. Po njegovem mnenju je bila to najpomembnejša 
naloga in bi se morala opirati na slovensko tradicijo avtonomije, tako da zaradi 
posebnega državnega razvoja upravna razdelitev ne bi mogla imeti enotne obli­
ke za vso državo. Šukljetov predlog je vseboval naslednjo razdelitev: Slovenija 
in Istra bi sestavljali prvo avtonomno enoto, banovina Hrvatska, Medjimurje 
in Banat drugo, Bosna, Hercegovina in Dalmacija tretjo, medtem ko bi »even­
tualno druge dežele« sestavljale četrto enoto. Po mnenju ustavnopravnega od­
seka Narodnega sveta bi bila ta poslednja avtonomna enota Srbija, čeprav so 
poudarili, da še vedno ni znano, kako bodo rešili srbsko-črnogorske odnose. 
Ustavnopravni odsek je referat F. Šukljeta sprejel kot svoje stališče s predlo­
gom, da bi z njim seznanili javnost, liberalni prvak dr. G. Žerjav pa je pri­
pomnil, da lahko ta referat služi kot »orožje proti centralističnim tendencam«. 
Dejavnost slovenskega Narodnega sveta je že od začetka bila usmerjena k po­
litiki zedinjenja Slovencev z drugimi »habsburškimi« južnimi Slovani in s Srbi,
34 AS, NSSHS, Zapisnik seje Ustavnega odseka z dne 17. septembra 1918.
175
če bi lahko uresničili takšno možnost na tradicionalnih avtonomističnih načelih 
notranje ureditve države. Zamisel o avtonomiji je bila kot klasična zahteva 
slovenske politike pri delu Narodnega sveta osnovno gibalo vseh njegovih akcij 
glede jugoslovanskega zedinjenja.35 36
O ureditvi bodoče jugoslovanske države, ki so jo še vedno pojmovali kot 
skupnost južnih Slovanov iz monarhije, torej brez Srbije in Crne gore, so prvič 
javno razpravljali sredi oktobra 1918. leta. Na pobudo A. Korošca je F. Suklje 
na osnovi svoje razlage omenjenega referata objavil v prvi polovici oktobra 
1918 več člankov pod naslovom »V zaželjeni deželi«.38 Po zdaj že natančnejšem 
in obširnejšem pisanju F. Šukljeta, o katerem lahko mirno trdimo, da je razlagal 
stališče vodstva SLS, bi bila takšna jugoslovanska država republika, razdeljena 
na tri upravna območja: Slovenijo s Kranjsko, Spodnjo Štajersko, slovenskim 
delom Koroške in Primorsko s približno 2,000.000 prebivalcev in površino 
kakšnih 40.000 km2; Hrvatsko z vsemi tistimi južnoslovanskimi pokrajinami, 
»ki jih bomo dobili« in so zunaj Bosne in Hercegovine. Slednja bi z Dalmacijo 
sestavljala tretje upravno območje. Dalmacijo bi priključili k Bosni in Herce­
govini zaradi morebitne hrvatske hegemonije in upostavitve ugodnejšega rav­
notežja z enakomerno razdelitvijo ozemlja in prebivalstva. Tako ustanovljena 
država bi zasnovala svojo notranjo ureditev na najširši avtonomiji na čelu z de­
želnimi glavarji, skupščinami in vladami, medtem ko bi najnujnejše skupne 
zadeve sodile v pristojnost centralnega parlamenta in njegovega izvršilnega 
organa. Slovenijo bi razdelili na troje okrožij — kranjsko, štajersko s sloven­
skim delom Koroške in primorsko. Ko so kasneje razpravljali o vprašanju no­
tranje ureditve Kraljevine SHS, se je vodstvo SLS dosledno oklepalo te zamisli 
in je odločno vztrajalo predvsem pri uvedbi avtonomije, s katero bi preprečili 
pretirano širjenje sosednje Hrvatske.
Javno obrazložene nazore SLS o državni ureditvi »katoliške« Jugoslavije, ki 
jih je objavil F. Suklje, so slovenski liberalci sprejeli z ostrimi napadi. Ivan 
Hribar, eden od njihovih prvakov, je obsodil to »klerikalno« državnopravno za­
misel kot ostanek avstrijske dediščine in zahteval odpravo starih pokrajinskih 
meja, deželne avtonomije in separatizma ter je v duhu liberalne ideologije uni­
tarizma in centralizma s slovenskim primerom poudarjal, da »med nami ne bo 
več Kranjcev, Štajercev, Korošcev, Goričanov, Tržačanov, Istranov. Vsi bo,mo 
samo Slovenci«.37 Ta polemika je bila prva napoved bližnjega odločilnega boja 
med klerikalci in liberalci v Sloveniji glede poglavitnega notranjepolitičnega 
vprašanja, ki je delilo ta dva tabora. V nenehnem boju za oblast, gospodarski 
in kulturni položaj v slovenski družbi se namreč klerikalni avtonomistično-fe- 
deralistični in liberalni centralistično-unitaristični koncepti pojavljajo kot stra­
teški cilji, v katere upata oba tekmeca kot na odločilne argumente za zmagoviti 
izid svojega boja.
Glavni organ SLS, list »Slovenec«, je 5. novembra 1918 objavil nazore 
J. E. Kreka o jugoslovanskem zedinjenju in bodoči državni ureditvi, kar je po­
menilo uvod v nadaljevanje javne polemike o ustavnem vprašanju, ki je sledila 
kmaču po vesteh o razgovorih v Ženevi, ki sio bili od 6. do 9. novembra 1918.
35 J. ŠORN, Narodni svet v Ljubljani in njegov Gospodarski odsek, STVARA­
NJE JUGOSLOVENSKE DRŽAVE 1918, Beograd 1983, 283—284.
36 SLOVENEC, 5-8, 15. in 22. oktobra 1918; F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava 
slov. kulturnih delavcev leta 1921, ZGODOVINSKI ZBORNIK, Buenos Aires, 1959, 
174; M. Zečević, n.d., 153—155.
37 SLOVENEC, 15, 26. oktobra 1918. Poleg F. Šukljeta in I. Hribarja so v tej 
polemiki sodelovali s svojimi prispevki še I. Tavčar, K. Triller, V. Sušnik in dr.
Planinski.
176
Prve, dokaj nepreverjene vesti o rezultatih teh razgovorov so povzročile veliko 
zmedo zlasti v klerikalnem taboru. Presenečenje pa niso bili v prvi vrsti glasovi 
o zedinjenju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Srbijo in Crno goro, ker je 
je bila to že v veliki meri sprejeta orientacija bodoče slovenske narodnostne 
politike, temveč dejstvo, da bo državna ureditev skupne države monarhistična 
in centralistična s pravoslavno dinastijo Karadjordjevičev na čelu. V vodilnih 
krogih klerikalne stranke je pri vsem tem največjo zmedo povzročila vest, da 
je prav A. Korošec zastopnik takšnega koncepta in da v Svici nastopa »kot »ne­
pomirljivi centralist-«.38
Odpor vodstva SLS do takšnega zedinjenja je bil zelo oster in se je kmalu 
razrasel v javnosti. Poudarjali so, da bi skupna država — Jugoslavija — kot 
monarhija pomenila dejansko nekakšen »anahronističen otoček sredi samih re­
publik, ki so nastale in bodo še nastajale okrog nas«. Javnost so prepričevali, 
da v republikanski usmerjenosti SLS ni niti kančka sovraštva do Srbov iz 
Srbije, temveč da temelji v zaskrbljenosti za bodočnost naroda in države, kajti 
»vsakdo mora vnaprej videti težke notranje boje, ki se bodo začeli v mladi 
državi, če bo vpeljana monarhija«.39 Priznanje, ki so ga ob tej priložnosti dajali 
srbski dinastiji Karadjordjevičev za »velike zasluge«, ki jih je imela za »svoj 
narod«, ni v vodstvu SLS zbujalo nobenega dvoma glede odločnih zahtev, da 
je treba bodočo jugoslovansko državo urediti na republikanskih in federativnih 
temeljih. V sami stranki in v širših katoliških krogih je bil glavni razlog za 
republikansko opredelitev in proti monarhiji v bojazni pred »pravoslavno« di­
nastijo Karadjordjevičev, ki bi utegnila pomeniti resno nevarnost za položaj 
katolištva in katoliške cerkve v novi državi.40 Sicer bi namreč le težko razumeli 
nagel preobrat v tradicionalističnih in dinastičnih čustvih klerikalnega tabora.
Kar zadeva širše ljudske sloje, je na njihovo opredelitev nedvomno vplival 
demokratični in revolucionarni val, ki je po oktobrski revoluciji preplavil vso 
Evropo.
Popolnejše vesti o značaju sporazuma v Ženevi so začele prihajati v Ljubljano 
od 13. novembra dalje, toda tisk je šele konec tega meseca objavil obširnejša 
poročila in besedilo Ženevske deklaracije.41 V tem obdobju se je klerikalni tisk 
odločno zavzemal za republikansko državno ureditev, čeprav je bilo vse jasneje 
čutiti monarhistično in centralistično rešitev. »Slovenec« je 13. novembra 1918 
objavil naslednji komentar: »Včeraj smo se izjasnili za republiko ... Toda lahko 
se zgodi tudi to, da bomo po odločitvi edino merodajne Konstituante oziroma 
njene večine dobili monarhijo. V takšnem primeru naše stališče ne more biti 
dvomljivo. Nismo republikanci ad hoc in ne zavoljo tega, da bi prav Karadjor-
38 ARHIV INSTITUTA ZA ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, Ljubljana 
(dalje: A,IZDG), Fond Izidorja Cankarja, v Cankarjevi beležnici je naslednji za­
pisek (beležnica sig. 1270): »Gustinčič (Dragotin Gustinčič — M.Z.) je pisal iz Svice, 
da je Korošec prišel tja kot odločen centralist in da se zdaj vrača drugačen«.
39 SLOVENEC, 12. novembra 1918. Prav v tistem času, po razveljavljenju Ženev­
skega sporazuma, je S. Protič sporočil A. Korošcu: »Ne dopuščam nobene diskusije 
o dveh stvareh: o monarhiji in dinastiji Karadjordjevičev...« (RADIKAL, 7.—8. ja­
nuarja 1923. To stališče je bilo pomembno za politično obnašanje A. Korošca pri 
določanju državne ureditve pred in po ustanovitvi jugoslovanske države 1. decem­
bra 1918.
40 A. B. Jeglič je zapisal v svojem DNEVNIKU 11. novembra 1918, da se vodi­
telji SLS bojijo Srbov, ki jih liberalci kličejo na pomoč, da bi zavzeli jugoslovan­
ske pokrajine, ker bi v tem primeru »volitve za Konstituante bile pod bajoneti 
Srbov in bi lahko zmagali liberalci, ki so za dinastijo Karadjordjevičev«. Vendar 
pa je Jeglič navzlic temu prepričan, da spričo republikanskega vzdušja narodov 
v jugoslovanskih pokrajinah in v Evropi ne bo prišlo do upostavitve monarhije v 
bodoči jugoslovanski državi. Očitno je šlo za bojazen pred pravoslavno dinastijo.
41 SLOVENEC, 23, 28. novembra 1918.
12
177
djevićevi dinastiji onemogočili, da bi sedia na jugoslovanski prestol. Nasprotno, 
ker smo načeloma za republiko, je razumljivo, da zavračamo monarhijo, tako 
pod Petrom kot pod Karlom. Toda prav tako smo dolžni izjaviti, da bomo v 
primeru, če bi se Ustavodajna skupščina odločila za monarhijo, še dalje dvigali 
svojo republikansko zastavo, vendar pa bomo popolnoma lojalno in iskreno 
delali za korist mlade države Slovencev, Hrvatov in Srbov«.
Slovenska socialna demokracija se je prav tako vključila v javno razpravo 
o notranji ureditvi bodoče jugoslovanske države. Pripadniki JSDS so na zboro­
vanju, ki je bilo 10. novembra 1918 v Ljubljani, zahtevali, naj Narodno vijeće 
SHS v dogovoru z deželnimi vladami in vsemi njihovimi poverjeništvi »takoj 
jasno in razumljivo celotno jugoslovansko ozemlje, izdvojeno iz bivše avstro- 
ogrske monarhije, proglasi za osvobojeni del enotne jugoslovanske države, ki 
jo odslej predstavljata svobodna Srbija in Jugoslovanski odbor v Londonu«, da 
objavi začasne ustavne odredbe, spoštuje demokratična načela idr. Na zboro­
vanju so poudarili, da mora nova jugoslovanska država postati »socialna re­
publika«.42 V primerjavi s klerikalnim taborom se je na prvi pogled zdelo, da 
so pripadniki JSDS odločneje in bolj iskreno poudarili svoje zahteve po repu­
blikanski ureditvi jugoslovanske države in da so pri tem mislili predvsem na 
državo, ki bi jo sestavljali vsi jugoslovanski narodi. Vendar pa je tudi v njiho­
vih vrstah prišlo do različnih stališč in pogostnega omahovanja.43
V Narodnem vijeću SHS v Zagrebu, na seji osrednjega odbora, so 11. novem­
bra 1918 začeli razpravljati o monarhistični in republikanski obliki bodoče ju­
goslovanske države. V obširni razpravi o tem aktualnem vprašanju sta sodelo­
vala tudi slovenska predstavnika v vijeću Iv. Hribar (JSD) in Iz. Cankar (SLS), 
vendar ni nikjer zapisano, kakšna stališča sta zastopala ob tej priložnosti. Na­
daljevanje razprave o obliki ureditve jugoslovanske države so napovedali za 
sejo osrednjega odbora 14. novembra 1918.44 Vendar je takrat niso nadaljevali, 
temveč sklenili, da bodo čimprej navezali pogajanja s srbsko vlado v Beogradu 
zaradi ustanovitve centralne vlade za vso državo, v kateri bi bili skupni resori 
za železnice, vojsko, finance in zunanje zadeve,45 Dejansko pa so razprave glede 
ureditve države v Narodnem vijeću odstavili z dnevnega reda, ko je S. Pribiče­
vič navezal trdnejše stike z regentom Aleksandrom v Beogradu. Vso pozornost 
so posvetili čim hitrejšemu uresničenju zedinjenja. V deželnih vladah, kjer ni
42 NAPREJ, 11. novembra 1918. Zahtevo JSDS, da bi bila skupna jugoslovanska 
država urejena kot »socijalna republika z najširšo samoupravo naroda«, so pono­
vili tudi 24. novembra 1918. v resoluciji, sprejeti na zborovanju stranke, ki je bilo 
tistega dne v Ljubljani. ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, V. knjiga, 371—372.
43 Ugledni voditelj JSDS E. Kristan se je na primer avgusta 1917. v Ameriki 
zavzemal za upostavitev federacije jugoslovanskih republik, ki bi zajela Slovence, 
Srbe, Hrvate in Bolgare kot enotno etnično bitje —■ Jugoslovane. Kasneje je Kri­
stan opustil to svoje stališče, ker je spoznal, da bi avtonomija pomenila dominacijo 
SLS. (D. KERMAUNER, O socialističnem zanikanju narodnega vprašanja v Kra­
ljevini Jugoslaviji, NAŠI RAZGLEDI, št. 1, 14. januarja 1967, 7); pozneje, z vsto­
pom predstavnikov JSDS v Narodno vlado SHS, pa je v vrstah socialdemokratske­
ga vodstva prišlo do centralistične in unitaristične orientacije in kolebanja glede 
avtonomističnega koncepta, pri čemer je pripomogla posebej tako imen. »realna po­
litika« A. Kristana (ZGODOVINSKI ARHIV KPJ, V. knjiga, 375—376) v aprilu 
1919. R. Golouh je nastopal proti centralizmu Kraljevine SHS in zahteval upostavi­
tev federativno-avtonomne Jugoslavije, v kateri bi bile Slovenija, Hrvastka, Srbija, 
Bosna, Dalmacija, Makedonija, Črna gora, Vojvodina, vzhodna, vidinska in južna 
Bolgarija in eventualno Albanija. (Prav tam, 457—459).
44 Zapisnik s seje osrednjega odbora Narodnega vijeća SHS, Zagreb, 11. novem­
ber 1918, GRADJA, 555—558.
45 Zapisnik s seje osrednjega odbora Narodnega vijeća SHS, Zagreb, 14. novem­
bra 1918, GRADJA, 577—579.
178
bilo Pribičevićevih bližnjih sodelavcev, so bili še vedno neobveščeni, zato so 
bili v osredju pozornosti še vedno razgovori o bodoči državi in njeni ureditvi.
Predstavniki treh vodilnih slovenskih političnih strank so še polemizirali v 
Narodnem svetu v Ljubljani46 in v slovenskem tisku o bodoči jugoslovanski 
državi, ko so se znašli pred zahtevo, naj se uradno izrečejo o tem vprašanju. 
Slovenska Narodna vlada je 19. novembra 1918 prejela besedilo predloga Po­
krajinske vlade za Dalmacijo, ki je zaradi »življenjskih interesov našega na­
roda« italijanske nevarnosti in nemirov v deželi zahteval naglo zedinjenje s 
Srbijo in Crno goro in ustanovitev skupne vlade »Države Srbov, Hrvatov in 
Slovencev« na čelu z Aleksandrom Karadjordjevičem kot regentom. Vprašanje 
oblike državne ureditve bi po tem predlogu rešili kasneje v ustavodajni skup­
ščini.47 Ob tem predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo je prišlo do obsežnih 
posvetovanj vodstev slovenskih strank. Izvršno vodstvo Vseslovenske ljudske 
stranke je na sestanku 21. novembra 1918 v Ljubljani sprejelo posebno resolu­
cijo, v kateri je zahtevalo, ». . . naj sedanje vlade in organi oblasti na skupnem 
jugoslovanskem ozemlju prenehajo s sleherno dejavnostjo, ki bi lahko na ka­
kršenkoli način prejudicirala pravico našega naroda, da sam svobodno odloča 
o svojem položaju v skupni državi«. Opozorilo je, da ima le ustavodajna skup­
ščina izključno pravico odločanja o državni ureditvi, in zahtevalo, naj bi jo skli­
cali. Vodstvo SLS je sklenilo, da ne sprejme predloga dalmatinske vlade, in se 
izreklo za skupno jugoslovansko državo, vendar pa je izjavilo, »da je republi­
kanska oblika vladavine« tista, v kateri vidi predvsem »zagotovilo za demokra­
tični ustroj države«.48
Vodstvo SLS je poleg načelnih razlogov zavrnilo predlog Pokrajinske vlade 
za Dalmacijo tudi v prepričanju, da je A. Korošec v Ženevi že sklenil dogovor 
o načinu zedinjenja, ker je prav med sestankom 21. novembra 1918 prispela v 
Ljubljano vest o sestavi jugoslovanske vlade in njenih pooblastilih ter o »pro­
vizoriju«, sprejetim z Ženevskim sporazumom. Na seji Narodne vlade, ki je bila 
istega dne (21. novembra), sta se proti predlogu dalmatinske vlade izrekla tudi 
J. Brejc v imenu SLS in A. Kristan za JSDS, čeprav je kasneje del socialnode­
mokratskega vodstva trdil, da njihova stranka ni zastopala takšnega stališča in 
da je izjava A. Kristana pomenila le njegovo osebno mnenje. JDS je edina jasno 
in odločno podprla dalmatinski predlog in poudarila, da je treba čimprej se­
46 Zlasti zanimiva je razprava o »kulturni politiki« v novi državi, ki je bila 16. in 
18. novembra 1918. v Kulturnem odseku Narodnega sveta. Predstavniki slovenskega 
razumništva in vseh treh taborov so bili zaskrbljeni zaradi položaja slovenske kul­
ture in so ob tem narodnostno vprašanje dejansko še vedno vezali na ozke tradicio­
nalne okvire kulturne politike ter še vedno niso sprejeli načela, da je narodnostno 
vprašanje predvsem politično vprašanje. Takšen občutek »narodnostne zavesti« so 
slovenski kulturni in javni delavci izražali tudi kasneje, toda novembra 1918. je 
prišel do izraza v okviru javne razprave krog bodoče državne ureditve. Medtem ko 
so člani Kulturnega odseka, ki so pripadali liberalni stranki, poudarjali, da je 
svoboden avtonomni kulturni razvoj Slovencev že zagotovljen s Krfskim paktom, 
so klerikalni predstavniki zahtevali dodatna poroštva za ohranitev slovenske na­
rodnostne individualnosti in kulturne avtonomije.
Zahtevo po kulturni avtonomiji Slovencev v skupni jugoslovanski državi ne 
glede na obliko njene državne ureditve, ki pa ni bila objavljena, je izražala skupna 
resolucija Kulturnega odseka, ker so liberalci kmalu, čim se je spremenil položaj 
krog zedinjenja — spremenili tudi svoje stališče v zvezi z avtonomijo in se zavze­
mali za vse trdnejši centralizem. AS NS, Spisi odsekov, fase. 3, Zapisniki sej Kul­
turnega odseka NS, Ljubljana, 16. in 18. novembra 1918; M. MIKUŽ, Slovenci v sta­
ri Jugoslaviji, 66—68 in dr. Kasneje se je v razpravi o ureditvi bodoče države in 
položaja Slovencev v njej Iz. Cankar skliceval na to resolucijo. M. ZECEVlC, n.d., 
195.
47 F. ŠIŠIC, n.d., 268—269.
48 SLOVENEC, 22. novembra 1918.
12*
179
staviti centralno vlado.49 Te izjave slovenskih političnih strank niso sprejeli so­
glasno, temveč je Narodna vlada sklenila, naj njeni člani, ki so bili sočasno tudi 
člani Narodnega vijeća SHS, povedo svoje mnenje o dalmatinskem predlogu na 
seji Narodnega vijeća, ki je bila sklicana za 23. november 1918 v Zagrebu.
Na sejah Narodnega vijeća SHS v Zagrebu, ki so bile 23. in 24. novembra 1918, 
so obširno in zelo živahno razpravljali o vprašanju zedinjenja s Srbijo in Črno 
goro. Predstavniki SLS, ki so prišli tokrat na sejo v najmočnejši sestavi (Iz. Can­
kar, L. Pogačnik in F. Smodej), so stopili na stran tistih strank in skupin v Na­
rodnem vijeću, ki so nasprotovale naglemu zedinjenju brez poprejšnje določitve 
osnovnih načel in brez poročil A. Korošca in A. Trumbiča. Dejansko so svojo 
taktiko skovali na zavlačevanju sprejetja odločitve do vrnitve A. Korošca in čla­
nov Jugoslovanskega odbora, ker so upali, da bi lahko le-ti spremenili nepred­
viden in nezaželen potek dogodkov.
Predstavniki JDS v Narodnem vijeću SHS so stopili v prve vrste tistih sil, 
ki so podpirale predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo. S svojimi razlagami 
so slovenski liberalci preračunano propagirali za akcijo S. Pribičeviča in nje­
govih somišljenikov, ki so zahtevali, naj Narodno vijeće čimprej sprejme sklep 
o zedinjenju s Srbijo in Črno goro. Slovenska liberalna prvaka V. Kukovec in 
A. Kramer sta zagovarjala centralizem in hegemonijo »sposobnejših-«, sočasno 
poudarjala, da se je treba takoj zediniti, in pogosto pretiravala z nevarnostjo 
italijanske okupacije, nemiri v državi in habsburško restavracijo.50 Zastopniki 
JSDS v Narodnem vijeću SHS so s Socialdemokratsko stranko Hrvatske in Sla­
vonije »in v sporazumu s tovariši v Srbiji« dali izjavo, v kateri so poudarili, da 
zunanji in notranji položaj »narodov SHS« brezpogojno zahteva upostavitev 
enotnega začasnega parlamenta, enotne državne oblasti in skupne vlade. Toda 
»kot načelni pristaši republikanske državne oblike« so se izrekli proti — četudi 
morebiti le začasni — upostavitvi vladarske oblasti »katerekoli dinastije«, dokler 
o tem ne bi sklepala Ustavodajna skupščina. Ob teh in nekaterih drugih pri­
držkih so slovenski in hrvatski socialisti sprejeli predlog dalmatinske vlade »kot 
predlog specialne debate«.51
Sestavljanje skupnega predloga pogojev za zedinjenje v imenu Narodnega 
vijeća SHS je bilo še dalje zaupano Odboru sedmerice, v katerem je bil od Slo­
vencev samo Iz. Cankar (SLS). Ta odbor je izbral 28-člansko delegacijo za iz­
vedbo zedinjenja in pripravil znana dokumenta — sklep in napotilo za delega­
cijo, ki ju je sprejelo Narodno vijeće SHS. Slovenska ljudska stranka je spre­
menila svoje prejšnje opozicijsko stališče in pristopila k večini v Narodnem 
vijeću, ki se je izrekla v celoti za ta dva dokumenta. Jugoslovanska demokrat­
ska stranka je kajpada pripadala tej večini in tako je od zastopnikov slovenskih 
strank v Narodnem vijeću le socialdemokrat A. Kristan s socialistoma Koračem 
in Bukšegom in starčevičevcem Petričičem načelno sprejel predloge odbora 
sedmerice z omenjenim pridržkom glede uvedbe monarhistične oblike vladavi­
49 AS NS, ZAPISNIK 20. SEJE NARODNE VLADE SHS, Ljubljana, 21. novembra 
1918; glej obširneje: F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava, 180; A. PREPELUH, 
Pripombe k naši prevratni dobi, 161; D. LONČAR, Politično življenje Slovencev, 
Ljubljana, 1921, 124; M. ZEČEVIČ, n.d., 194—199.
50 Zapisnik s seje Osrednjega odbora Narodnega vijeća SHS 23. 11. 1918, GRA- 
DJA, 641—642. V istem smislu kot vodstvo JDS so se za centralistično in unitari­
stično ureditev jugoslovanske države izjasnili tudi kulturni delavci iz kroga JDS 
in nekateri strankarsko neopredeljeni posamezniki, ko so 23. novembra 1918. v Ljub­
ljani objavili svojo izjavo (»Izjava duševnih delavcev«), podobno stališče pa je za­
stopalo tudi vodstvo JSDS. F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava, 180.
51 F. ŠIŠIČ, n.d., 271—272.
180
ne.52 Pojasnilo o takšnem preobratu v stališču SLS do zedinjenja in državne 
ureditve je Slovenec sporočil javnosti že naslednjega dne, 25. novembra 1918. 
Takšno politično stališče vodstva klerikalne stranke je presenetilo javnost in 
list ga je opravičeval s trditvijo, da so voditelji SLS zavrnili predlog dalmatin­
ske vlade zaradi demokratičnih in republikanskih načel, medtem ko so »kom­
promisni« predlog o zedinjenju z regentom Aleksandrom Karadjordjevičem na 
čelu sprejeli zaradi tega, ker so »hoteli manifestirati — ne za monarhijo« — 
temveč za neodložljivo popolno zedinjenje vseh Jugoslovanov«. Istega dne je 
Slovenec v redni izdaji objavil uvodnik »Da se razumemo«, ki ga je napisal 
Iv. Vesenjak. V njem je bila ponovno poudarjena zahteva SLS po republikanski 
obliki ureditve skupne jugoslovanske države.
Slovenski del delegacije Narodnega vijeća SHS, ki naj bi razglasila zedinje­
nje, je v Beograd prispel 30. novembra 1918 in na predstavnike so močno pri­
tiskali, naj ne bi postavljali nobenih pogojev glede monarhije, temveč bi jo 
morali takoj sprejeti. S. Pribičevič je istega dne na redakcijskem sestanku za 
sestavljanje adrese Narodnega vijeća SHS vztrajal, da v ta dokument ne bi 
smeli zapisati pravice konstituante, da bi odločala o bodoči obliki vladavine, 
ker »Aleksander potuje v tujino — če tja (ne) bo prišel kot bodoči kralj, ne bo 
nič dosegel«.53 Slovenski liberalni prvak A. Kramer, ki ga je Aleksander sprejel 
30. novembra, torej pred to sejo, je slovenskim predstavnikom in zatem tudi 
javnosti posredoval najverjetneje kar Aleksandrovo mnenje, da mora v Pariz 
na Pichonovo povabilo priti kot priznani in sprejeti regent, tako da bi lahko 
zagovarjal zahteve po novih mejah.54 Pomen vprašanja meja za slovenski narbd 
in njegovo zedinjenje je bil glavni argument v rokah liberalne buržoazije in 
drugih centralističnih sil, s katerim so v trenutku zedinjenja pritiskali na tiste 
slovenske stranke in skupine, ki so nasprotovale uvedbi monarhistične oblike 
vladavine v novi državi. Delegata SLS Iz. Cankar in J. Brejc sta sprejela vsebino 
adrese Narodnega vijeća SHS, ki so jo sporočili regentu Aleksandru na dan raz­
glasitve Kraljevine SHS 1. decembra 1918 in tako dejansko priznali upostavitev 
monarhije. A. Korošec se je takoj po svoji zapozneli vrnitvi iz Pariza (2. decem­
bra 1918) strinjal z uvedbo monarhistične oblike vladavine na čelu z dinastijo 
Karadjordjevićev in z načinom, kako je prišlo do zedinjenja, isto pa je storila 
tudi slovenska Narodna vlada z brzojavko, poslano 4. decembra 1918 regentu 
Aleksandru.55
Takšna politika vodilne stranke v Sloveniji, zlasti njenega voditelja dr. A. Ko­
rošca, v poteku razglasitve jugoslovanskega zedinjenja, ki je bilo v režiji jugo­
slovanske liberalne buržoazije, velikosrbskih krogov in dvora izpeljano na na­
čin, ki ni bil v soglasju s prejšnjimi dogovori o enakopravnem in demokratičnem 
postopku v proceduri zedinjevanja, je klerikalnemu vodstvu omogočila sodelo­
vanje pri delitvi oblasti v novi jugoslovanski državi. Vendar pa je zaradi analize 
nadaljnjega političnega boja v zvezi z vprašanjem državne ureditve, ki so ga 
do leta 1929 vodile republikansko in avtonomistično usmerjene sile v Sloveniji 
na čelu s Slovensko ljudsko stranko, treba poudariti, da so takšno privolitev
52 GRADJA, 644—646. V napotilu Narodnega vijeća SHS delegaciji, ki naj bi od­
potovala v Beograd, so določili postopek tudi za obliko uvedbe državnega provizo­
rija do odločitev konstituante, s katerimi bi dokončno določili notranjo ureditev 
skupne države. Zakonodajno oblast do sklicanja Ustavodajne skupščine so zaupali 
Državnemu svetu, medtem ko bi vladarske posle opravljal srbski kralj oziroma 
prestolonaslednik Aleksander, ki ne bi odgovarjal temu državnemu svetu itd. Glej 
obširneje: F. ČULINOVIĆ, Jugoslavija izmedju dva rata, Zagreb, 1961, 105—119.
53 A-IZDG, FOND IZ. CANKARJA, Zapisek v beležnici, sign. 1270.
54 SLOVENEC, 2. decembra 1918.
53 Glej M. ZECEVIC, n.d., 209—212.
181
v način in metodo zedinjenja v marsičem izsilili s političnimi špekulacijami in 
da so v prvi vrsti izkoristili neugoden splet mednarodnih okoliščin za slovenske 
narodnostne interese, predvsem ogroženost slovenskih meja, torej za uresničenje 
programa slovenskega integralnega združevanja in zedinjenja.
3. Zahteve po avtonomiji Slovenije. Ustavni koncept SLS
Z ustanovitvijo Narodnega sveta in Narodne vlade Slovenije v avgustu in okto­
bru 1918 je obema telesoma pripadla pristojnost prejšnjih avtonomnih deželnih 
uprav v slovenskih deželah. Tako so prvič v zgodovini nastale možnosti za enot­
no delovanje uprave in organov oblasti na celotnem slovenskem ozemlju. V tem 
smislu sta ustanovitev Narodnega sveta in sestavitev nacionalne vlade pomenila 
revolucionarno dejanje, s katerim so bili postavljeni temelji bodoči slovenski 
državnosti. Ukaz Narodne vlade o začasni upravi z dne 14. novembra 1918 je 
veljal za tiste slovenske dežele, ki so že bile pod njenim nadzorstvom (Kranjska, 
Gorica, slovenski del Istre, Trst z okolico, zatem Štajerska in Koroška s tistimi 
predeli, ki so pripadli Državi SHS; Prekmurja tedaj še niso omenjali).56 Na­
rodno vlado je na predlog slovenskega Narodnega sveta formalno imenovalo 
Narodno vijeće SHS kot najvišji organ oblasti v Sloveniji.
Po ukazu o začasni upravi, ki je veljal kot začasni ustavni zakon, je Narodno 
vijeće SHS v Zagrebu pomenilo najvišji organ oblasti v Državi SHS in ker je 
bila Slovenija del te države, bi bila morala biti ta vlada v podrejenem položaju 
v razmerju do Narodnega vijeća. Toda v praksi je Narodna vlada Slovenije že 
od prvih dni dalje največji del svojih dolžnosti — tudi tistih, ki so kot skupna 
za vso državo sodila v pristojnost Narodnega vijeća — opravljala samostojno 
kot vrhovna upravna in zakonita oblast na svojem ozemlju. Nasploh pa so ko­
nec oktobra in v začetku novembra 1918 naglo upostavljali oblast Narodnega 
vijeća in pokrajinskih narodnih vlad v deželah Države SHS. Novo oblast so 
upostavljali »brez večjih pretresov, ker se avstro-ogrske oblasti niso upirale, 
prvi in drugi pa so si prizadevali ohraniti ,red in mir' in se izogniti neredom, 
ki bi lahko pripeljali do ,anarhije' ali ,boljševizma'.«57
V primerjavi z drugimi jugoslovanskimi deželami nekdanje Avstro-Ogrske 
so prav v Sloveniji z najmanj težavami prevzemali stari aparat in upostavljali 
novega in to je omogočilo, da so v tej deželi naglo zgradili novo oblast. V po­
litiki slovenskega Narodnega sveta je bilo ves čas obstoja Države Slovencev, 
Hrvatov in Srbov čutiti odpor do avtokratskih in centralističnih tendenc Na­
rodnega vijeća SHS v Zagrebu. Nosilke teh tendenc so bile liberalne skupine 
na čelu s S. Pribičevičem. Slabi in neurejeni odnosi med oblastjo v Ljubljani 
in Zagrebu so bili tudi posledica medsebojnega nezaupanja in neupoštevanja 
pa tudi strahu slovenskih klerikalnih krogov, da se liberalci prek vodilne 
Srbsko-hrvatske koalicije v Narodnem vijeću SHS ne bi vsilili kot vladajoča 
sila v Sloveniji. Tanke niti med Ljubljano in Zagrebom je želelo tudi vodstvo 
SLS, ki je hotelo neovirano, torej samostojno gospodariti v Sloveniji, pa tudi
56 L. BOGATAJ, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918. do izvršitve Vidovdanske 
ustave, SLOVENCI V DESETLETJU 1918—1928, 373. Prvi javni proglas slovenske 
Narodne vlade je temeljil na proglasu Narodnega vijeća SHS 29. oktobra 1918 in 
je bil namenjen vojakom zaradi ohranitve reda in mira in preprečevanja revolu­
cionarnih akcij. SLOVENEC, 1. novembra 1918; F. ŠlSlC, n.d, 211—212; GRADJA, 
402—403.
57 D. ŠEPIĆ, Italija, Saveznici i jugoslovensko pitanje 1914—1918, Zagreb, 1970, 
369.
182
politika hrvatskih strank na čelu s Koalicijo, ki so se takrat ukvarjale v glav­
nem s svojimi interesi in s hrvatsko državo.58 Praktična posledica takšnih odno­
sov je bila, da so celotno oblast v zahodnih pokrajinah prevzeli Slovenci, pred­
vsem klerikalna stranka, medtem ko so v jugovzhodnih predelih vladali Hrvati, 
dokler ta tiha vojna ni v glavnem prenehala 1919. in 1921. leta.59
Za pojmovanje položaja Slovenije v Državi SHS od 29. oktobra do 1. decem­
bra 1918 ima poseben pomen zakonodajna dejavnost Narodnega sveta oziroma 
Narodne vlade SHS v Ljubljani. Slovenska vlada je v tem obdobju izdala vrsto 
ukazov z zakonsko veljavo in tako v veliki meri revidirala staro avstrijsko za­
konodajo, zlasti na področju pravosodja in kaznovalne politike, kar je kasneje 
priznala tudi Vidovdanska ustava. Dejstvo, da je Narodna vlada za Slovenijo 
izdelala in objavila svojo »ustavo« (ukaz o začasni upravi), da je imela in tudi 
opravljala naj višjo upravno in celotno zakonodajno oblast, da je samostojno 
nastopala pri izvajanju »zunanje politike« s pogodbami in pogajanji s sosednji­
ma državama Avstrijo in Italijo ter da je imela tudi svojo vojsko, je pomenilo 
temelj za trditev, da je Slovenija v Državi SHS imela lastno državnost in da je 
bila s slednjo le v nekakšni obliki realne unije.60 Pri nadaljnjem preučevanju 
slovenskih državnopravnih zahtev je pomembno tudi upoštevati, da je bil ure­
sničeni položaj slovenskih organov oblasti in uprave v naj večji meri samostojen 
in neodvisen in da so v tej smeri postavljali vse večje zahteve. To je pomenilo 
novo kakovost v razvoju slovenske politične misli in višjo stopnjo narodnostne 
zavesti, ki se je pojavila neposredno po vzpostavitvi skupne jugoslovanske 
države. , , I
V novi državi, Kraljevini SHS, je slovenska Narodna vlada pod vodstvom 
zastopnikov iz vrst SLS že koj prve dni začela bitko za ohranitev avtonomnega 
položaja Slovenije. V obdobju državnopravnega provizorija do sprejetja Vidov­
danske ustave 1921, nova država ni imela zakonodajnega telesa, ki bi urejalo 
odnose med posameznimi pokrajinami, torej deli države in skupnimi državnimi 
ustanovami in interesi. Zaradi tega je državnopravni položaj posameznih jugo­
slovanskih pokrajin v razmerju do centralnih državnih organov v tem času moč 
določati le po aktu zedinjenja in njihovem dejanskem položaju.
58 Glej obširneje: M. ZEČEVIČ, n.d. 147, 155—157; o razmerju Narodnega vijeća 
SHS do Narodnega sveta so razpravljali na seji tega organa 26. oktobra 1918. Pred­
stavnik SLS v Predsedstvu Narodnega sveta je izrazil nezadovoljstvo zaradi odnosa 
Narodnega vijeća SHS do NS in je poudaril, »da so v Zagrebu govorili, da je Na­
rodni svet nekakšna podružnica Narodnega vijeća«, da v Predsedstvu Narodnega 
vijeća ni nobenega Slovenca itd. AS NS, Predsedništvo, Zapisnik seje 26. oktobra 
1918.
59 M. NATLAČEN, n.n., 377. O vprašanju slovensko-hrvatskih obmejnih sporov 
glej natančneje v poglavju o slovensko-hrvatskih odnosih.
60 M. NATLAČEN, n.n., 377. V pravni zgodovini in v zgodovinopisju med obema 
svetovnima vojnama so velika nesoglasja o »državnosti« Države SHS, zlasti njenih 
sestavnih delov. Večina zgodovinarjev je — najpogosteje iz političnih razlogov — 
zanikala državnopravno identiteto te države. V novejšem razdobju marksistično zgo­
dovinopisje — presojajoč po dejanskih in ne formalnih merilih rušenje stare in 
nastanek nove oblasti in države — zastopa v glavnem stališče, da je imela Država 
SHS, proglašena 29. oktobra 1918, vse potrebne dejanske atribute lastne državnosti. 
Zanimivo je, da je znani klerikalni publicist in zgodovinar F. Erjavec ostal dosledno 
pri svoji trditvi, da ta država avstroogrskih Jugoslovanov ni imela osnovne lastne 
državnosti. Zaradi tega, ker so pokrajinske vlade in Narodno vijeće bili na zunaj — 
kot poudarja Erjavec — brez kakršnekoli moči, »je povsem deplasirano govoriti 
o tem, da so avstro-ogrski Jugoslovani imeli po prevratu svojo ,državo“. Kar zadeva 
njo, bi lahko Italijani brez ovir okupirali vso jadransko obalo globoko v zaledje, 
v Sloveniji pa jih je lahko zaustavilo le nekaj desetin izstradanih bivših vojnih 
ujetnikov Kraljevine Srbije«. F. ERJAVEC, Iz bojev za slovensko avtonomijo, NUK, 
RO, Zapuščina II, 16/62, str. 3.
183
V adresi Narodnega vijeća SHS, sporočeni regentu Aleksandru, je bila izra­
žena želja predstavnikov Jugoslovanov iz Države SHS, da bi v prehodnem 
obdobju od razglasitve zedinjenja do sklicanja ustavodajne skupščine ostali 
»... v veljavi pod kontrolo državne vlade dosedanji avtonomni administrativni 
organi, ki bodo za svoje uradovanje odgovarjali avtonomnim predstavni­
štvom«.61 V svojem odgovoru na adreso se je regent Aleksander strinjal s to 
zahtevo in poudaril, da bo vlada takoj storila vse, da bi bila tudi izpolnjena.62 
Vendar pa se je kmalu po razglasitvi zedinjenja vse obrnilo v drugo smer. 
Centralistične sile, ki jih je vodil minister za notranje zadeve v prvi skupni 
vladi Svetozar Pribičevič, niso upoštevale želje in obljube iz akta o zedinjenju, 
temveč so se takoj lotile obsežnih ukrepov, da bi oslabile vse oblike samostoj­
nega organiziranja oblasti v posameznih jugoslovanskih deželah in likvidirale 
njihov kakršenkoli avtonomni položaj v odnosu do centralnih državnih orga­
nov. Metode pri izvajanju takšne politike so se pokazale zlasti pri tlačenju slo­
venskih avtonomističnih zahtev, ki se mu je slovenska stran močno postavljala 
po robu.
Na seji, ki je bila 3. decembra 1918, se je predsedstvo Narodnega vijeća SHS 
odločilo mimo navodil, ki jih je vsebovalo napotilo, da bi v novi državi takoj 
ustanovili narodno predstavništvo »kot začasno legislativo« do ustanovitve za­
konodajne skupščine, »do sklica, ko bodo tudi sedanje deželne vlade ostale, v ko­
likor posamezni resori ne bodo prešli v enotno pristojnost«. Predsedstvo je so­
časno objavilo tudi, da se strinja z regentstvom prestolonaslednika Aleksandra, 
ki bi moral sestaviti enotno vlado, in je poudarilo, da je s tem aktom »prenehala 
funkcija Narodnega vijeća kot vrhunske suverene oblasti Države SHS na 
ozemlju bivše Avstro-Ogrske« 63 S takšno odločitvijo je predsedstvo Narodnega 
vijeća SHS spremenilo svoje prejšnje sklepe ter prav tako tudi vse točke adrese, 
ki so se nanašale na obstoj in delovanje »avtonomnih predstavništev«. Tako je 
dejansko onemogočilo sleherno priznanje državnopravnega statuta bivše Države 
SHS in njenih delov ter olajšalo centralističnim silam v Kraljevini SHS, da so 
izvajale svojo politiko. Istega dne, 3. decembra 1918, je delegacija osrednjega 
odbora Narodnega vijeća SHS razpravljala posebej o položaju in odnosu avto­
nomnih vlad do centralne vlade in ob tej priložnosti sprejela sklepe o arbitraži 
med temi organi. Delegacija je predložila, naj bi »v vprašanju avtonomne pri­
stojnosti resorni minister izdajal le obča navodila in opravljal generalno kon­
trolo, eksekutivo pa bi v vsakem primeru opravljala avtonomna oblast kot po­
slednja pravna instanca. Določiti se mora centralno-upravno sodišče, ki bo imelo 
pravico preučiti in ukiniti vse sklepe avtonomnih oblasti«.64 To so bile poslednje 
odločitve predstavnikov Narodnega vijeća SHS v imenu tega organa in s spret­
no politiko S. Pribičeviča in njegovih privržencev so jih takoj začeli uveljavljati 
za pripravljanje poti k uvajanju centralističnih administrativnih ukrepov v dr­
žavni upravi še v obdobju »provizorne legislative«. Že od 4. decembra 1918 ne 
moremo več govoriti o skupnem delovanju delegacije Narodnega vijeća SHS, 
ker so jo z načrtno taktiko razbili na skupine političnih zastopnikov iz posa­
meznih pokrajin, s katerimi je imel regent Aleksander posamične razgovore.
V obdobju svojega kratkotrajnega obstoja in delovanja v novembru 1918 je 
slovenska Narodna vlada vzpostavila in organizirala oblast na svojem ozemlju,
'» GRADJA, 674.
62 Prav tam, 675.
63 Sporočilo Predsedstva Narodnega vijeća SHS v Beogradu 3. decembra 1918, 
GRADJA, 683.
64 Sklepi delegacije Narodnega vijeća SHS na seji 3. decembra 1918, GRADJA, 
684.
184
tako da je v novo državo stopila z izdelanim administrativnim sistemom, ki ji 
je omogočal popolno nadzorstvo nad upravno in zakonodajno oblastjo. Delova­
nje Narodne vlade je temeljilo na kolegijskem sistemu, bistvena razlika glede 
na prejšnji sistem uprave, ki je deloval v času Avstrije, pa je bila v tem. da je 
zedinila vse avtonomne in državne ustanove in njihove pristojnosti iz vseh slo­
venskih dežel ter tako ustvarila enoten sistem, ki mu je načelovala kot vrhovni 
upravni in zakonodajni organ. Poleg ustanov predsednika vlade so vzpostavili 
tudi dvanajst resornih odsekov (notranje zadeve, prehrana, prosveta in vera. 
pravosodje, socialno skrbstvo, finance, promet, industrija in trgovina, javna dela 
in obrt, kmetijstvo, narodna obramba in zdravstvo), v katerih so bile v primer­
javi s prejšnjim stanjem zastopane vse avtonomne in državne zadeve, vštevši 
narodno obrambo. Le zunanje zadeve niso imele svojega poverjeništva in so jih 
formalno prepustili v pristojnost Narodnega vijeća SHS, čeprav so v praksi prek 
predsednika vlade imeli dokaj intenzivne stike z avstrijsko vlado. Kot prva na­
rodna vlada in vrhovna upravna oblast je Narodna vlada prevzela vse pristoj­
nosti nekdanje deželne vlade v Ljubljani, deželne vlade v Celovcu in štajerskega 
namestništva v Gradcu. Z ukazom o začasni upravi so objavili tudi, da bodo 
prevzeli pristojnosti namestništva v Trstu, vendar pa tega v praksi niso uresni­
čili.65 Dekoncentracija uprave s posameznimi resori Narodne vlade je v pri­
merjavi z nekdanjimi popolnoma nesamostojnimi pristojnostmi podobnih od­
delkov pri namestništvih in deželnih vladah pomenila popolnoma novo kako­
vost v sistemu slovenske avtonomne uprave.
Po drugi strani pa v organizaciji nižjih upravnih in samoupravnih organov 
oblasti ni prišlo do pomembnejših sprememb. Ohranili so prejšnje poslovanje 
vseh bivših državnih oblastnih ustanov — npr. okrajnih glavarstev, davčnih 
uradov, občin idr. — medtem ko so z uredbo poverjeništva za notranje zadeve 
z dne 5. novembra 1918 zožili tudi pristojnosti narodnih svetov v upravi in tako 
odločili, da se mora izvršilna oblast vrniti v izključno pristojnost rednih držav­
nih organov oblasti.66 Takšna tendenca krepitve Narodne vlade se je nadaljevala 
tudi v Kraljevini SHS. Narodna vlada je z ukazom 10. januarja 1919 razpustila 
vse narodne svete z izjemo ljubljanskega.67 68 Vzporedno s to akcijo je Narodna 
vlada vzpostavila nekaj svojih ustanov, ki so imele pomembno vlogo v času de­
lovanja začasne uprave, na primer: upravno komisijo, komisijo za mirovno kon­
ferenco, dopisni urad, začasni gospodarski urad oziroma gospodarsko komisijo 
za zbiranje in razporejanje vojnega plena in svoj Uradni list.6S
Vse do ustanovitve prve jugoslovanske vlade 20. decembra 1918 je Narodna 
vlada za Slovenijo delovala brez kakšnih sprememb v primerjavi s prejšnjim 
stanjem. Toda takoj po prvi seji centralne jugoslovanske vlade 22. decem­
bra 1918 so sledili ukrepi za omejevanje in likvidacijo samostojnosti pokrajin­
skih vlad in skupščin na Hrvatskem, v Bosni in Hercegovini, Dalmaciji, Vojvo­
dini in Sloveniji. Minister za notranje zadeve S. Pribičevič je že 24. decembra 
obvestil predsednika slovenske Narodne vlade L. Pogačnika o sklepih centralne 
vlade, da bodo hrvatski ban in veliki župani, torej predsedniki pokrajinskih 
vlad, »skupaj z vsemi člani vlade . . . podali ostavke Njeg. Kralj. Veličanstvu«, da 
je Narodno vijeće SHS prenehalo delovati, da so razpustili mestne narodne svete 
in narodne straže in da bo administrativna oblast prešla v pristojnost upravnih 
organov. V brzojavki je bil tudi sklep »Državne vlade«, da prevzema v svojo 
izključno pristojnost naslednje resore: 1. zunanje zadeve; 2. vojsko in morna-
05 L. Bogataj, n.n., 381—382.
1:6 URADNI LIST, št. 11, 6. novembra 1918.
67 Prav tam, št. 263, 10. januarja 1919.
68 Glej: L. BOGATAJ, n.n., 383.
185
rico; državne finance; 3. železnice, pošto in telegraf; 5. prehrano in obnovo drža­
ve; 6. trgovino, obrt in industrijo; 7. socialno politiko in 8. vse priprave za usta­
vodajno skupščino in izenačenje zakonov.69 Toda slovenska vlada, ki je bila prek 
Zagreba že pred tem seznanjena z uradno brzojavko, je že 23. decembra podala 
regentu Aleksandru kolektivno ostavko.70
S soglasjem centralne vlade, ki so jo zaradi raznih težav dokaj počasi orga­
nizirali, je Narodna vlada delovala še po svoji formalni ostavki in s pooblastili 
vlade v Beogradu imela celo mirovna pogajanja z avstrijsko vlado. Na seji Na­
rodne vlade, ki je bila v Ljubljani 30. decembra 1918, so sklenili, da zaradi »po­
sebnih prilik« v Sloveniji vse do 10. januarja 1919 ne bodo ukinili narodnih 
svetov in narodnih straž. Vzporedno z akcijo centralne vlade za krepitev svoje 
oblasti je tudi vrhovno poveljstvo v istem, smislu s posebnimi ukrepi reorga­
niziralo vojaške enote.71 Eden od poslednjih ukrepov Narodne vlade na njeni 
zadnji seji decembra 1918 je bila uredba za ohranitev »reda in miru«, torej za 
zatiranje revolucionarne dejavnosti v Sloveniji. Sklenili so, da bo žandarmerija 
(orožništvo) prišla v pristojnost Poverjeništva za notranje zadeve in da bodo 
okrepili orožniške postaje, na javnih zborovanjih pa bodo politično agitirali za 
ohranitev reda in miru. Zaželeni rezultati so kmalu sledili, kajti v primerjavi 
s sosednjo Hrvatsko v Sloveniji neposredno po zedinjenju ni prišlo do uporov, 
nemirov ali revolucionarnih akcij večjega obsega.72 Tako je zaradi največje 
oddaljenosti od Beograda, relativnega notranjega miru in težav, v katerih se je 
vzpostavljala centralna državna administracija, Slovenija v primerjavi z dru­
gimi jugoslovanskimi pokrajinami ostala še najbolj prepuščena sama sebi.
Narodna vlada v Ljubljani je v takšnih okoliščinah imela v prvih dveh mese­
cih po zedinjenju dejansko avtonomen položaj, ki ga je morala vlada v Beogradu 
zaradi svojih težav tudi sprejeti.73 Udarci centralizma, ki so sledili ukazu re­
genta Aleksandra z dne 7. januarja 1919,74 so kmalu odpravili tudi slovensko 
avtonomijo. S tem ukazom so bile razpuščene vse avtonomne narodne vlade 
v pokrajinah, ki so nastale v procesu revolucionarnega boja za osvoboditev in 
zedinjenje, namesto njih pa so postavili nove, poverjeniške vlade z zmanjšanim 
številom resorov in omejenimi pooblastili. Namesto prejšnjih so v novi Deželni 
vladi za Slovenijo pustili samo štiri poverjeništva (notranje zadeve, prosveta, 
pravosodje in kmetijstvo), ki so jim kmalu dodali še peto — poverjeništvo za 
socialno skrbstvo. Narodna vlada se je krepko upirala ministrskemu svetu zaradi 
takšnega ravnanja, vendar zaman. Ljubljanska vlada je še nadalje samostojno 
opravljala svoje zadeve, toda ne več tako uspešno zaradi vzdušja likvidacije. 
Siovenska vlada ni bila več odgovorna Narodnemu svetu. Odgovarjala je cen­
tralni vladi v Beogradu in zato je slovenska vlada v znatni meri izgubila svoj 
prejšnji narodno-politični pomen,75 kar je sočasno pomenilo tudi poskus likvi­
69 AS NS, Zapisnik 39. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 27. decembra 1918.
70 AS NS, Zapisnik 38. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 23. decembra 1918.
71 Glej obširneje: M. ZEČEVIČ, n.d., 238—242.
72 A. PREPELUH, n.d., 188, trdi, da v Sloveniji v razdobju neposredno po zedi­
njenju ni bilo nobenih neredov. Poročila organov oblasti iz prvih mesecev 1919. 
(AS NS, Poverjeništvo za notranje zadeve, 71/M — 1919) in tisk iz tistih časov 
v glavnem potrjujejo to Prepeluhovo oceno.
73 L. BOGATAJ, n.n., 379—381.
74 SLUŽBENE NOVINE KRALJEVSTVA SHS, 3, 1. februarja 1919, 1.
73 Ukinitev Narodne vlade je J. Brejc ocenil kot resen korak nazaj pri razvoju 
uprave v Sloveniji. »Po tej deklasifikaciji prejšnje, avtonomne vlade,« poudarja 
Brejc, »se je začela borba za njen delokrog in njeno kompetenco in sploh borba proti 
dezorganiziraj očim praktikam centralne vlade, ki so z vsakim dnem zanašale nove 
zmešnjave v našo vseskozi urejeno upravo.« J. BREJC, Od prevrata do ustave, Slo­
venci v desetletju 1918—1928, 212.
186
dacije temeljnih prvin slovenske državnosti, doseženih v boju za zedinjenje.7” 
Vendar pa so v praktičnem življenju avtonomne pokrajinske zadeve v Sloveniji 
in nekaterih drugih delih države opravljali še nekaj naslednjih let.
Z objavo ukaza regenta Aleksandra v Službenih novincih, Kraljevstva SHS je 
1. februarja 1919 stopila v veljavo odločitev o ukinitvi Narodne vlade. Pokra­
jinska uprava za Slovenijo je kot najvišji upravni organ obsegala takrat 19 
okrajnih načelstev in natančno 1000 občin. Sklep z dne 1. februarja 1919 je 
pomenil resen udarec tudi za v dokajšnji meri urejene razmere v slovenski 
upravi, in to se je negativno kazalo na nadaljnjem političnem, socialnem in 
gospodarskem razvoju Slovenije v prvih letih jugoslovanske države.
V Sloveniji sta najprej Narodna vlada in potem tudi njena naslednica De­
želna vlada, ki ji je predsednika in podpredsednika imenoval regent Aleksander 
z ukazom 20. januarja 1920, sprejeli večje število odredb z zakonsko veljav­
nostjo. Večji del teh odredb je kasneje sprejel zakonodajni odbor skupščine 
v Beogradu,* 77 kar je v določenem pomenu zagotovilo pravno kontinuiteto za­
konodajne oblasti v Sloveniji. Toda imenovanje Deželne vlade je spremenilo 
osnovna načela, na katerih je bila organizirana slovenska uprava v času Na­
rodne vlade (z znano »naredbo o prehodni upravi«), Ta vlada ni imela več zna­
čaja demokratičnega, koalicijskega in avtonomnega predstavništva in je pre­
nehala obstajati kot vrhovna oblast. Deželna vlada je prekinila proces de­
koncentracije uprave po resorih, ki ga je vpeljala Narodna vlada. Predstavniški 
organi — narodni sveti — so po vzpostavitvi Narodne vlade vse bolj izgubljali 
svoj pomen in tako. so razen ljubljanskega Narodnega sveta že v začetku ja­
nuarja 1919 razpustili vse druge slovenske narodne svete.78 Vendar pa navzlic 
temu organizacija nižjih upravnih in samoupravnih organov neposredno po 
zedinjenju ni doživela pomembnejših sprememb v svojem položaju in poslova­
nju. Poleg tega, da je ohranila le štiri resore, je Deželna vlada izgubila tudi 
pomen naj višje instance, kar je pomenilo, da so v nasprotju z njenimi odloki 
pritožbe pošiljali centralni vladi in ustreznim ministrstvom v Beogradu. Za 
opravljanje nalog zunaj področja petih poverjeništev, ki so ji bila dodeljena, 
so ustanovili tudi 13 uradov v Ljubljani, ki so bili vezani neposredno na mi­
nistrstva v Beogradu.79 Tako je prišlo do popolne dvojnosti uprave v Sloveniji, 
ki se je naglo širila, kar je pomenilo, da se je povečal tudi birokratski aparat. 
Prišlo je do tendence po osamosvojitvi, torej do popolne ločitve uradov od vpliva 
in sodelovanja z Deželno vlado oziroma do njihove popolne naslonitve na re­
sorna ministrstva. Ta proces je poglobil odnose v tem smislu vse do najnižjih 
organov uprave.
Posebno težavo za delovanje tako vzpostavljenih centralističnih izpostav v 
Sloveniji je pomenilo pomanjkanje materialnih sredstev, tako da posamezni 
uradi (na primer za socialno skrbstvo, kmetijstvo, gradbeništvo ipd.) niso mogli
78 O konstitutivnih elementih slovenske državnosti jeseni 1918 glej I. TOMŠIČ, 
Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slovenske državnosti, NAŠI RAZGLEDI, 7. no­
vembra 1969, 625—626.
77 URADNI LIST, št. 163, 24. oktobra 1921.
78 Isto, št. 263, 10. januarja 1919.
79 To so bili: 1. Delegacija ministrstva financ za Slovenijo in Istro; 2. Uprava 
državnih železnic; 3. Komisariat ministrstva za promet (za privatne železnice in za 
avtomobilski promet v Sloveniji); 4. Poštna in telegrafska uprava za slovensko 
ozemlje; 5. Čekovni urad; 6. Odsek za prehrano in obnovo države; 7. Oddelek ministr­
stva za trgovino in industrijo; 8. Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro; 9. Gozdni od­
sek za Slovenijo in Istro; 10. Glavno poverjeništvo za agrarno reformo; 11. Generalna 
inšpekcija za vode; 12. Rudarsko glavarstvo, in 13. Finančna prokuratura. L. BOGA­
TAJ, n.n., 384—385, Slovenec, 28. marca 1919.
187
opravljati skoraj nobenih nalog, zaradi katerih so bili ustanovljeni.80 Vsa pri­
čakovanja glede spremembe in izboljšanja takšnega stanja so navezovali na 
sprejetje ustave. Proticentralistične sile na čelu s SLS so stopile v politični boj 
za rešitev ustavnega vprašanja s trdnim sklepom, da bodo z avtonomističnim 
programom izbojevale za Slovenijo ugodnejši položaj od tistega, v katerem se 
je znašla pod pritiskom centralizma v obdobju državnega provizorija.
Značaj boja za avtonomijo se je pokazal že v. krizi, ki je ob ustanovitvi 
Deželne vlade in v zvezi z vprašanjem deželnega zbora za Slovenijo izbruhnila 
februarja 1919 v dveh smereh: proti centralističnim silam v Beogradu in med 
centralističnim (JSD) in avtonomistično-federalističnim blokom (SLS in JSDS) 
v sami Sloveniji. Centralistične sile in velikosrbski politični krogi so se upirali 
zlasti vzpostavitvi slovenske pokrajinske skupščine kot vrhovnega predstavniške­
ga in zakonodajnega organa, ki bi mu Deželna vlada odgovarjala za svoje delo 
do sprejetja ustave. Eden od razlogov za odpor centralističnih sil do deželnega 
zbora v Sloveniji je bil v dejstvu, da so zavračali podobne zahteve, ki so pri­
hajale tudi iz drugih jugoslovanskih pokrajin, zlasti iz Hrvatske. Med sloven­
skimi strankami se je za vzpostavitev deželnega zbora zavzemala zlasti JSDS, 
medtem ko se je klerikalna stranka zaradi interesov v državni politiki že od 
začetka vprašanja slovenske avtonomije lotevala z očitnim taktiziranjem.
Odkriti nasprotniki vseh oblik in ustanov narodnostne avtonomije, ki jo je 
podpirala skoraj vsa slovenska javnost, so bili pripadniki liberalne stranke. 
Februarska »deželna kriza« je bila končana s porazom avtonomističnih zahtev. 
J. Brejc (SLS) kot predsednik in G. Žerjav (JDS) kot podpredsednik Deželne 
vlade sta 24. februarja 1919 prisegla v Beogradu81 in imenovala svoje poverje­
nike za posamezne resore v vladi, ki jih je centralna vlada potrdila v začetku 
marca. Iz kabineta predsednika ministrskega sveta S. Protiča so 9. marca poslali 
v Ljubljano odgovor na zahteve o sklicanju deželnega zbora. Deželni vladi so 
sporočili, da ne more sklicati deželnega zbora do sklicanja ustavodajne skup­
ščine, vendar pa »ni ovir, da bi se stranke lahko sestajale na konferencah zaradi 
posvetovanja«.82 To je bil ponoven dokaz premoči centralističnih sil, ki se jim 
je posrečilo, da so še pred začetkom reševanja ustavnega vprašanja prisilile 
k umiku zastopnike slovenske avtonomistične politike.
V takšnem položaju se je vodilna avtonomistična sila v Sloveniji — Slovenska 
ljudska stranka — začela vse močneje opredeljevati za dvojno igro v jugoslo­
vanski politiki. Njeni predstavniki v centralnih državnih organih, predvsem 
vodja stranke A. Korošec, so se začeli spogledovati s centralističnimi silami, 
medtem ko je v Sloveniji vodstvo stranke iz znanih razlogov spretno taktiziralo 
s politiko neomajnega avtonomističnega programa. Takšna politika stranke, 
»domača« do Ljubljane in »visoka« do Beograda, je sčasoma pripeljala do resnih 
nasprotij med voditelji stranke, vendar pa je imela v začetku korist za stranko, 
predvsem pri uresničevanju njenih ciljev, da bi ohranila absolutno prevlado 
v Sloveniji.
Prvo taktično potezo te nove taktike SLS so naredili ob poskusu ministrskega 
sveta, ki bi oktroiral t. i. začasno ustavo kraljevine SHS, kar je pomenilo, da 
bi bivšo ustavo Kraljevine Srbije z izločitvijo nekaterih členov prilagodili in 
uveljavili v novi državi. Ta ustava, ki jo je pripravila vladna komisija, v kateri 
je bil tudi liberalec A. Kramer, je bila zastavljena tako, da bi čimprej vpeljali
80 Isto. O sporih zaradi avtonomnega položaja Slovenije v zvezi z imenovanjem 
Deželne vlade med Ljubljano in centralno vlado v Beogradu ter med strankami 
v Sloveniji glej: M. ZEČEVIĆ, n.d., 257—267.
81 SAMOUPRAVA, 24. februarja 1919.
82 A. PREPELUH, n.d., 195.
188
centralizem, in je bila zato deležna silovitega odpora zlasti pri hrvatskih stran­
kah. Vendar pa so ustavo iz dinastičnih razlogov takoj umaknili,83 toda v jav­
nosti je ostalo spoznanje, da so takšno ustavo podpisali vsi ministri, med njimi 
tudi tisti, ki so se zavzemali za to, da je državno ureditev treba določiti demo­
kratično s svobodnimi volitvami.
V Sloveniji so sprejetje in odpravo začasne ustave sprejeli z nerazumevanjem 
in presenečenjem. Dejstvo, da je to ustavo podpisal A. Kramer, ni presenečalo, 
toda soglasje A. Korošca je povzročilo veliko zmedo. Za SLS, ki je najpogosteje 
in najglasneje poudarjala čim hitrejše uvajanje demokratičnih in parlamen­
tarnih ustanov in odnosov v novi državi, bi sprejetje začasne ustave pomenilo 
brezpogojno kapitulacijo v nadaljnjem boju za avtonomistični program. Tem 
bolj čuden in nerazumljiv je bil odnos A. Korošca in v prvem obdobju tudi 
celotnega vodstva stranke do tega dejanja. Toda stranka se je prav kmalu ogra­
dila od začasne ustave,84 večjih težav pa jo je rešilo dejstvo, da so jo nenadoma 
umaknili. Takšno omahovanje vodstva SLS glede ključnega vprašanja stranki­
nega programa in politike, ki jo je vodila v novi državi, je v veliki meri po­
menilo izraz njene nemoči v širših jugoslovanskih razmerjih. Tudi mnogi drugi 
samovoljni ukrepi centralne vlade, npr. razširitev delov kazenskega zakonika 
Kraljevine Srbije na vso državo,85 zatem njena politika v gospodarskih, social­
nih, prosvetnih in drugih vprašanjih, so potrjevali premoč državne administra­
cije, ki je izhod iz težav vse pogosteje videla v strogi centralizaciji države.
Boj za avtonomni položaj Slovenije, ki ga je s spretnim taktiziranjem vodila 
SLS v volilni kampanji za ustavodajno skupščino, je z volitvami 28. novembra 
1920 stopil v novo obdobje. Na teh volitvah so se pokazale negativne posledice 
politike, ki so jo klerikalci vodili v Sloveniji in v odnosih z Beogradom, ko so 
si prizadevali, da bi za vsako ceno ostali na oblasti. SLS je v Sloveniji dobila 
le 36,1 % glasov in 14 od skupno 38 poslanskih mest,86 tako da je bilo vodstvo 
siranke zelo zaskrbljeno za nadaljnji položaj stranke in je videlo izhod v radi­
kalizaciji svoje politike. Prvi odločni korak v tem smislu je napravil A. Korošec 
že v začetku decembra 1920, ko je ob njegovem nastopu proti centralističnemu 
vladnemu predlogu ustavnega načrta nastala kriza v Vesničevem kabinetu.87 
Načelstvo SLS je po svoji seji 9. decembra izdalo sporočilo, s katerim je odobrilo 
ravnanje A. Korošca v ministrskem svetu, zavrnilo vladni načrt ustave in na­
ročilo poslancem SLS, naj v ustavodajni skupščini brezpogojno zastopajo avto-
83 Ministrski svet je z ukazom 30. januarja 1919. sprejel Začasno ustavo za Kra­
ljevino SHS in njeno besedilo je bilo objavljeno v SLUŽBENIH NOVINAH KRA­
LJEVSTVA SHS 8. februarja 1919, vendar so to številko lista takoj umaknili. Toda 
besedilo ustave je objavilo večje število drugih listov v vsej državi in tudi v Slo­
veniji. Glej obširneje: B. GLIGORIJEVIČ, O pokušaju da se oktroiše privremeni 
ustav Kraljevine SHS 1919, JIČ, 3—4, 1966, 112—114.
84 Vodstvo SLS je na seji 20. februarja 1919. sprejelo o začasni ustavi sklep, ki 
obsoja »popolnoma nedemokratični načrt nove državne ustave« in poziva svoje po­
slance, »naj pri celokupni zakonodaji vztrajajo pri spoštovanju demokratičnih na­
čel«. Ob tej priložnosti je član vodstva SLS B. Remec poudaril, da glede avtonomije 
SLS ne zahteva »plemensko avtonomijo«, temveč avtonomijo občin in okrajev, da 
zahteva »političen parlament«, skupno zakonodajo, centralizem v politiki in avto­
nomijo v gospodarstvu. SLOVENEC, 21. februarja 1919; STRAŽA, 24. februarja 1919.
85 Z ukazom ministrskega sveta z dne 24. februarja 1919. so dele tega zakona iz 
IX. in X. poglavja, ki so določali stroge kazni za žalitev kralja, dinastije in članov 
kraljevske hiše (SLUŽBENE NOVINE KRALJEVSTVA SHS, 10. aprila 1919), upo­
rabljali tudi v Sloveniji, kjer so dotlej veljali prav tako strogi zakoni, ki so ščitili 
habsburško dinastijo. AS NS, SPISI NARODNE VLADE SHS, Oddelek za notranje 
zadeve, okrožnica 8. januarja 1919. (neregistrirano).
86 Glej M. ZECEVÌC, n.d., 407—410.
87 POLITIKA, 2. decembra 1920.
189
1. julija 1926 poseben letak, ki je v zaključnem delu pozival: »Za pravice do 
samostojne države vsakemu narodu na Balkanu! Za zedinjeno Slovenijo v 
svobodno Slovenijo!« Del tega programa je bila tudi Koroška.98 V svojem 
legalnem glasilu Enotnost je KPJ 31. decembra 1927 objavila izjavo, v kateri 
je zahtevala uresničenje zedinjene in samostojne Slovenije v federaciji s so­
sednjimi narodi. Toda tako kot je bila jasna zahteva obuditve starega slo­
venskega nacionalnega gesla »Zedinjene Slovenije« z vso njegovo novo, so­
dobnejšo vsebino, so bili po drugi strani megleni odgovori slovenskih komu­
nistov na vprašanje, kaj bo s Slovenijo, če bi prišlo do njene samostojnosti 
in združitve. Ze od navedenih pojmovanj, da Slovenci sodijo v Srednjo Evro­
po in da njihova nacionalna rešitev ni v balkanski, temveč v podonavsko- 
balkanski federaciji, ker Slovenija zgodovinsko, gospodarsko in kulturno 
spada bolj v Podonavje, čeprav so jo sodobne politične okoliščine vezale na 
usodo balkanskih držav, pa do trditev, da je za Slovence dober tudi jugo­
slovanski državni okvir z več enakopravnosti in demokracije itd.,99 je bilo v 
vrstah slovenskih komunistov čutiti pomen narodnostnega vprašanja, sočasno 
pa tudi nemoč, da bi v tedanjih idejnih vrenjih ter političnih in družbenih 
razmerah lahko kaj rešili s silami, ki so jim bile na voljo. Vpliv meščanske 
ideologije v širših družbenih slojih je bil še vedno prevladujoč, direktive Ko­
minterne toge in nerealne, teoretična osnova v KPJ neizdelana, položaj par­
tije v celoti pa zelo otežen spričo ilegalnega delovanja. Prizadevanja pokra­
jinskega vodstva KPJ za Slovenijo, da bi prek svojih poslancev v oblastnih 
in občinskih skupščinah izkoristilo javno tribuno za širjenje svojih idej v letu 
1928, so bila deležna celo močnega odpora v vrstah partije.100
Neugodne okoliščine za razvoj slovenskega komunističnega gibanja, njegove 
očitne posebnosti v odnosu do razvoja revolucionarnega delavskega gibanja 
v drugih jugoslovanskih pokrajinah ter »izolacija« do dogajanja v osrednjem 
partijskem aparatu, mladinskih in sindikalnih centralah KPJ itd., so dajale 
slovenskemu delu partije nekakšen poseben federativen položaj. Razlike v 
idejnih in teoretičnih pogledih so sledile večkrat tudi različnim nazorom o 
praktičnih političnih vprašanjih, kar je veljalo za politiko slovenskih komu­
nistov v celoti. Ta politika se je zrcalila zlasti v taktiki enotne fronte kot po­
sebnega fenomena v slovenskem revolucionarnem delavskem gibanju. Občasno 
paktiranje z idejno in politično različnimi strankami, strujami in skupinami 
je bilo odraz in nujnost družbenozgodovinskih razmer, v katerih je delovalo 
slovensko komunistično delavsko gibanje in je pomenilo torej realno pot v 
boju za osvajanje oblasti. Ko je na primer leta 1926 pred volitvami za oblast­
ne skupščine spet grozila delitev Slovenije, je KPJ pozvala slovenske sociali­
ste, naj se s skupnimi silami postavijo po robu napadu centralizma na slo­
vensko ozemeljsko in narodnostno nedotakljivost.
98 J. PLETERSKI, n.d., 307; F. FILIPIČ, n.d., 329. V 20. pogl. opozarja na članek 
Jožeta Dolenca »Pravica samoodločbe do odcepitve«, objavljen v SVOBODNI MLA­
DINI, št. 1-2, 1928, v katerem je zahteva po svobodni in zedinjeni Sloveniji in to 
zunaj jugoslovanske države. »Ker nam Slovencem kot narodu v nobeni izmed 
držav, na katere smo razkosani, niso priznane temeljne narodne pravice, enako­
pravnost in suverenost, upravičeno trdimo, da smo Slovenci v celoti nesvoboden 
narod, iz česar izhaja, da je predvsem nesmiselno vezati slovenski problem na 
katerokoli teh držav ali ga iz nje ven reševati.« S takšno formulacijo izraža Dolenc 
stališče KPJ — sklepa F. Filipič. J. Pleterski ocenjuje, da je J. Dolenc sistematično 
marksistično pojasnil pravico do samoopredelitve in povedal povsem realno, kaj 
pomeni za Slovence. J. PLETERSKI, n.d., 308.
99 Glej obširneje: J. PLETERSKI, n.d., 308.
190 Glej : F. Filipič, n.d., 335—339.
150
Podobno so ravnali slovenski komunisti tudi leta 1927 pred skupščinskimi 
volitvami ter tako objektivno širili svoj vpliv med ljudskimi množicami in 
postajali realna sila v boju Slovencev za enakopravnost in samostojen razvoj. 
Ta svoj položaj je KPJ v Sloveniji še okrepila po Blejskem sporazumu 1927, 
ko je program samostojne in zedinjene Slovenije kot najprivlačnejšega gesla 
za slovenske množice ostal v glavnem na njenih transparentih. Lojze Ude je 
na večer pred monarhodiktaturo zapisal tole: »...prva poprevratna faza bor­
be za samostojno združeno Slovenijo, v kateri je bila vodnica SLS, je torej 
končana. Druge, revolucionarne sile morajo nastopiti. Boj za samostojno, 
združeno Slovenijo ne sme biti nikdar več prekinjen!«101
Pokrajinsko vodstvo KPJ za Slovenijo je svojo VIL in VIII. pokrajinsko 
konferenco 13. oktobra ter 25. in 26. decembra 1928 izpeljalo v zelo težavnih 
okoliščinah preganjanja in nasilja v obdobju režima dr. A. Korošca, ki je bil 
takrat notranji minister v vladi V. Vukičevića. V času VII. pokrajinske kon­
ference je KPJ v Sloveniji imela 196 članov, 36 kandidatov in 96 mladincev, 
organiziranih v štirih okrožnih in šestih mestnih komitejih s skupno 29 par­
tijskimi celicami. Ta dva poslednja shoda slovenskih komunistov pred začet­
kom 1929 sta napovedovala novo obdobje v zgodovini slovenske partije.102 
Združevanje naprednih sil slovenske družbe v boju za narodnostne interese 
v okviru jasnih in konkretnih zahtev, ki so zrasle v slovenskih razmerah in 
okoliščinah, se je odtlej razvijalo vse bolj okrog KPJ. Diktatura je s svojim 
nasiljem nad naprednimi zgodovinskimi tokovi samo odložila uresničenje re­
alnega koncepta boja revolucionarnega delavskega gibanja za narodnostne 
interese slovenskega naroda. Temelji takšnega političnega programa so začr­
tani prav v okoliščinah nastanka jugoslovanske komunistične ideje in orga­
nizacije.
Idejni in politični tokovi med slovenskimi strankami so se kazali tudi v 
stanju sindikalne organizacije v Sloveniji in o tem obstaja prav tako malce 
bogatejša zgodovinopisna literatura.103 Za razumevanje vrenja v celotnem 
slovenskem političnem življenju v obdobju 1918—1929, in še posebej v delav­
skem gibanju, je treba upoštevati že poudarjeno dejstvo, da organizacijske 
strukture in dejavnosti sindikalnega gibanja v Sloveniji ni moč gledati le 
prek pripadnosti sindikatov izključno delavskim strankam oziroma samo so­
cialističnemu in komunističnemu gibanju ter tako tudi skupnim jugoslovan­
skim sindikalnim centralam. Sindikalne in polsindikalne organizacije ter nji­
hova združenja in ustanove so bili v Sloveniji idejno-programsko bolj raz­
cepljeni kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah, kajti poleg razrednih sin-
101 L. UDE, Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranjepolitični po­
ložaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo, MLADINA, 1927—1928, v 
knjigi: SLOVENCI IN JUGOSLOVANSKA SKUPNOST, Maribor, 1982, 219.
102 Glej obširneje: F. FILIPIČ, n.d., 354—360. O znanem Odprtem pismu Komin­
terne članom KPJ, IV. kongresu KPJ v Dresdenu v začetku novembra 1928, de­
javnosti zagrebške partijske organizacije in drugih pomembnih dogodkih 1. 1928, 
ob katerih so slovenski komunisti imeli svoja stališča, glej obširneje: M. MIKUŽ, 
n.d., 380—384.
103 O slovenskem sindikalnem gibanju so poleg podatkov v Z.S. in knjigi M. Mi­
kuža ORIS ZGODOVINE SLOVENCEV V STARI JUGOSLAVIJI ter omenjenih del 
F. Filipiča in F. Klopčiča obširneje pisali zlasti F. Kresal v svojih delih in posebno 
v knjigi TEKSTILNA INDUSTRIJA V SLOVENIJI, Ljubljana, 1976, in M. Stiplov- 
šek, RAZMAH STROKOVNEGA SINDIKALNEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM 
1918—1922, Pregled razvoja in delovanja strokovnih organizacij v jugoslovanskem 
delu Slovenije od prevrata 1918. do ponovne utrditve revolucionarnih strokovnih 
organizacij 1922, Ljubljana, 1979; zatem M. Ivanič, F. Kresal, J. Prunk, M. Stiplov- 
šek, POT SLOVENSKEGA DELAVSTVA V DELAVSKO ENOTNOST, Ljubljana, 
1982. Glej tudi drugo literaturo, navedeno v tej publikaciji.
151
nomistični program in da ne smejo stopiti v nobeno politično kombinacijo, ki 
ne bo sprejela takšnega programa.88 To je bilo sočasno znamenje, da se SLS 
razhaja z radikalno-demokratičnim blokom, kar naj bi omogočilo, da bi stranka 
dobila spet nekdanji vpliv v Sloveniji. Sledila je ostavka A. Korošca kot ministra 
za promet v vladi M. Vesniča in zatem tudi poverjenikov SLS v Deželni vladi 
na čelu s predsednikom J. Brejcem, kar je pripeljalo do padca vlade M. Vesniča 
14. decembra 1920.
Vsi ti dogodki so bili znamenje odmika SLS od centralističnih sil, kar se je 
pokazalo kot nujnost za izboljšanje notranjih razmer v stranki. Utemeljenost 
takšne usmeritve SLS so potrdile občinske volitve, ki so bile v Sloveniji od 
konca aprila do sredine maja 1921.89 S tem, da je avtonomistični program po­
stavila v središče agitiranja, si je klerikalna stranka za krajše obdobje povrnila 
svojo popolno prevlado v Sloveniji in tako potrdila znano dejstvo, da je bilo 
slovensko ljudstvo usmerjeno republikansko in proticentralistično. Ta veliki 
politični vzpon je SLS uresničila v zelo kratkem času in ga dosegla navzlic 
vladi liberalcev v Deželni vladi. V veliki meri je k temu pripomogel tudi resno 
pripravljen politični, socialni in kulturni program stranke, ki se je konkretno 
pokazal zlasti v boju glede ustavnega vprašanja.
Ustavni načrt SLS so 12. februarja 1921 izročili ustavnemu odboru kot ločeno 
stališče Jugoslovanskega kluba,90 v nasprotju z vladnim načrtom ustave. Po svoji 
obliki ustavni načrt SLS ni bil popoln, torej poseben ustavni projekt, vendar 
pa je po vsebini in po zahtevah za spremembo vladnega predloga ustave po­
menil dejansko »posebno ustavo«, ki se je zelo razlikovala od vladnega pred­
loga.91 Temelje vsebine ustavnega načrta Jugoslovanskega kluba so izdelovali 
in jasno zagovarjali v času volilnega boja za Ustavodajno skupščino in zlasti 
v obdobju njenega delovanja od začetka januarja 1921.92 2e novembra 1920 je 
A. Korošec oblikoval temeljne ustavne smernice svoje stranke, ki jih je potem 
poslal ministrskemu svetu kot pisne pripombe k ustavnemu projektu L. Mar­
koviča. Te pripombe, znane kot »Koroščev načrt ustave«, so kasneje še na­
tančneje obdelali in dopolnili in dejansko so pomenile »ločeno mnenje« Jugo­
slovanskega kluba,93 ki je glede na značaj te parlamentarne koalicije v celoti 
izražalo stališča SLS.
Ustavni načrt N. Pašiča, s katerim so se soočili vsi drugi ustavni predlogi, 
je temeljil na ustavnem načrtu M. Vesniča, medtem ko se je od ustavnega na­
črta vlade S. Protiča močno razlikoval po obliki in vsebini. Bistveno sta se ta
88 VEČERNJI LIST, 10. decembra 1920.
89 Na občinskih volitvah v Sloveniji, ki so bile v »avtonomnih« mestih — Ljub­
ljani, Mariboru, Celju in Ptuju — 26. aprila, v drugih krajih Slovenije pa končane 
13. maja 1921, so bili rezultati naslednji: SLS je od 12.368 izvoljenih odbornikov 
dobila 7.559 ali 61,12'°/o, medtem ko je ostalih šest strank skupno dobilo vsega 4.809 
odbornikov ali 38,88%. SLOVENEC, 21. maja 1921.
90 Jugoslovanski klub kot koalicijsko parlamentarno telo v Začasnem narodnem 
predstavništvu je SLS ustanovila v začetku marca 1919. V njem so bili poleg slo­
venskih klerikalnih poslancev tudi trije poslanci hrvatskih klerikalcev, zbranih 
okrog lista NARODNA POLITIKA, tako da je bilo v klubu skupno 19 poslancev. 
Jugoslovanski klub je bil v resnici odgovor SLS na ustanovitev močnega parlamen­
tarnega kluba Demokratske stranke. (SLOVENEC, 7. marca 1919). Kasneje, v raz­
dobju pripravljanja svojega ustavnega načrta, je Jugoslovanski klub poleg SLS 
združeval poslance Hrvatske pučke stranke, torej hrvatske klerikalce in poslance 
Eunjevačko-šokačke stranke.
91 POLITIKA, 21. februarja 1921; SL. JOVANOVIČ, Ustavno pravo Kraljevine 
Srba, Hrvata i Slovenaca, Beograd, 1921, 43; J. HOHNJEC. O ustavi naše države, 
SLOVENCI V DESETLETJU 1918—1928, 326.
92 Glej: M. ZEČEVIC, n.d., 420—464.
93 SLOVENEC, 27. novembra 1920; STRAŽA, 29. novembra 1920.
190
dva načrta razlikovala glede centralizirane upravne razdelitve države, kakršno 
je zastopala radikalno-demokratska koalicija, in uvajanja pokrajinske samo­
uprave, ki jo je predlagal S. Protić.94 Po vsebini in namenu je bil ustavni kon­
cept SLS soroden načrtu S. Protića in predlogu Narodnega kluba, nasprotoval 
pa je predlogu Pašičeve vlade. V socialnih zahtevah so bili ustavni predlogi 
Jugoslovanskega kluba v marsičem podobni predlogom Zemljoradničke stranke 
in Socialistične stranke.
Načrt Jugoslovanskega kluba se je načelno strinjal z vladnim predlogom le 
v sprejetju ustavne in parlamentarne monarhije. Številne razlike pa so vse­
bovali »ločeno mnenje« in vrsta nastopov poslancev Jugoslovanskega kluba 
v skupščinskih telesih. Njihovo vsebino pomenijo v bistvu naslednje zahteve: 
1. dvodomni sistem s politično in socialno-ekonomsko skupščino, ki bi ju volili 
— a) politično skupščino volivci obeh spolov po dopolnjenem 21. letu starosti; 
b) socialno-ekonomsko skupščino, ki bi jo sestavljale družbenoekonomske sku­
pine, stanovi in poklici; 2. pravica ljudstva do sodelovanja v zakonodaji z refe­
rendumi in narodno iniciativo; 3. razdelitev države na šest pokrajin: Srbijo, 
Hrvatsko in Slavonijo z Medjimurjem, Bosno in Hercegovino z Dalmacijo, Črno 
goro, Vojvodino in Slovenijo s Prekmurjem — tako da bi jih delili na okrožja, 
okraje in občine, kot pokrajine pa bi bile pravne osebe in samoupravne enote; 
4. za reševanje sporov med pokrajinami m državo bi bilo pristojno Državno 
sodišče; 5. pokrajinska skupščina in vlada bi bila avtonomna zakonodajna in 
izvršilna organa na svojem področju z izjemo tistih zadev, ki bi bile po ustavi 
v pristojnosti države. Pokrajinske zakone bi potrjeval kralj na predlog ministr­
skega sveta. Predsednika pokrajinske vlade bi postavljal kralj in ga izbral med 
tremi kandidati, ki bi jih predložila pokrajinska skupščina. Pokrajinska vlada 
bi odgovarjala pokrajinski skupščini za vse zadeve, ki bi sodile v pristojnost 
pokrajine, v državnih zadevah pa centralni vladi in skupščini; 6. razdelitev 
financ bi urejali po temeljnem načelu, da bi neposredni davki pripadali pokra­
jini, posredni pa državi; 7. sprejeli bi socialno-ekonomske odredbe, po katerih 
bi imel vsak državljan pravico in obveznost do družbeno koristnega dela; po­
sebej bi zaščitili delovno silo in sprejeli enotno delovno pravo; ustanovili fc>i 
delavske svete v podjetjih, ki bi imeli pravico vpogleda v upravljanje in poslo­
vanje in bi soodločali v vseh zadevah, kjer bi šlo za interese delavcev; vpeljali 
naj bi kontrolo strokovno-gospodarskih svetov nad vsemi večjimi državnimi, 
zasebnimi, delniškimi in samoupravnimi podjetji; gospodarske svete bi sestav­
ljali zastopniki podjetnikov, delavcev (uslužbencev) in potrošnikov; zakonoda­
jalec bi imel pooblastila, da bi določal podjetja, v katerih bi delavci sodelovali 
pri upravljanju in delitvi čistega dobička; zakonodajalec bi odločal o kolekti­
vizaciji zasebnih podjetij; država bi se zavezala, da bi s krediti in posebej iz­
ločenimi sredstvi iz državnega proračuna podpirala zadružno gibanje; 3. posto­
poma bi ukinjali stalno vojsko, kar bi pomenilo merilo za uresničevanje social­
nega programa.95
V svojih nastopih so poslanci SLS in Jugoslovanski klub v celoti poleg zahtev 
po zagotovitvi ozemeljske avtonomije v zgodovinskih mejah in vztrajanja, naj 
bi novo državo imenovali »Jugoslavija« idr., največjo pozornost posvečali temu, 
da bi iz ustave izločili t.i. kancel-paragraf, zakon o prepovedi zlorabljanja 
vere v politične namene. V praktičnem smislu je bilo osrednje vprašanje nji­
hovega političnega boja povezano z obračunom z liberalci glede prevlade v Slo-
94 S. PROTIĆ, Vladin predlog Ustava, Beograd 1921, 5—9.
95 J. HOHNJEC, n.n., 325—328; S. JOVANOVIČ, n.d., 43—46; M. ZEČEVIĆ, n.d., 
464—468; D J. STANKOVIČ, Administrativna podela Kraljevine SHS, ISTORI JSKI 
GLASNIK, 1—2, 1981, 35—37.
/v 191
i: r
veniji in so zato tudi probleme avtonomije ali centralistične ureditve države 
javnosti predstavljali kot »separatizem« ali »srbofobstvo«, »srbofilstvo«, proti- 
državno ali državotvorno delovanje ipd.96 Klerikalci so si v Sloveniji močno 
prizadevali, da bi v obrambo svojega avtonomističnega programa angažirali 
novo izvoljene občinske organe oblasti. Nekaj desetin občin je podpisalo reso­
lucijo, v kateri so zahtevale »nedeljivo avtonomno upravljanje v Sloveniji« s 
pokrajinsko skupščino, vlado in lastno zakonodajo.* 97 Zaradi takšnih zahtev so 
liberalci opozarjali, da Slovenska ljudska stranka s Hrvatsko republikansko 
kmečko stranko podira novo državo. Ko je Jugoslovanski klub zapuščal Ustavo­
dajno skupščino, je njenemu predsedniku 14. junija 1921 poslal izjavo, v kateri 
je kot poglavitno načelo svojega ustavnega pojmovanja (ob določilih, ki naj bi 
zagotovila »socialno-ekonomsko pravičnost«) poudaril avtonomistično načelo, ki 
bi temeljilo na delegirani zakonodaji v deželah »z mejami, v katerih so se znašle 
ob našem narodnem zedinjenju«. Centralistično ureditev je ocenil kot razdiranje 
enotnosti naroda in države.98 99 To svoje stališče je SLS še dokaj obširneje in v ra­
dikalnejši obliki sporočila slovenski javnosti.
Poleg akcije SLS v skupščinskih telesih v Beogradu in agitacije na strankinih 
zborovanjih in v njenem tisku je bilo vprašanje državne ureditve v Sloveniji 
tudi predmet znanstvenega in strokovnega razpravljanja. Med bojem za ustavo 
se je ugledni slovenski pravnik dr. Henrik Steska zavzemal za uvedbo parla­
mentarizma z omejenimi pooblastili, torej za decentralizacijo državne, upravne 
in sodne oblasti ob upoštevanju političnih, ekonomskih in kulturnih razlik v po­
sameznih delih države. Steska je poudarjal, da prav zaradi teh razlik ni mogoče 
vpeljati stroge državne centralizacije. Po njegovem predlogu bi morali decentra­
lizacijo oblasti upoštevati v naslednjih »posebnih geografskih in kulturnih ce­
lotah«: 1. Sloveniji; 2. Hrvatski s Slavonijo, Medjimurjem in Baranjo, vendar 
»iz geografskih razlogov« brez Srema; 3. Dalmaciji; 4. »Ercegbosni«; 5. Srbski 
Vojvodini; 6. Pomoravski Srbiji; 7. Povardarski Srbiji in 8. Črni gori s Skadrom. 
Steska je menil, da bi takšne celote z zakonodajnimi pristojnostmi lahko izra­
žale svoje posebnosti in ne bi imele možnosti za kakršnokoli »posebno državno 
separiranje«. Centralni parlament bi obdržal naslednje najpomembnejše zadeve 
in resore: državno ustavo, vojsko, zunanjo politiko in trgovino, železnice, po­
morstvo in pošto, državne finance, državljanstvo, civilno, posebno in javno 
trgovinsko in obrtno pravo, kazensko pravo, verske organizacije in njihove med­
sebojne odnose. Na vseh drugih področjih bi parlament sprejemal samo okvirne 
zakone, sprejemanje posameznih zakonov bi zaupali pokrajinskim skupščinam, 
sankcioniral pa bi jih kralj. Po podobnem načelu bi uredili upravo in pravo­
sodje, tako da bi vpeljali upravno in ustavno sodstvo (z Državnim sodiščem in 
Glavno računsko kontrolo) in opravili poenotenje zakonodaje.90
!:G SLOVENEC, 11, 12. julij 1921; JUTRO, 8. junija 1921; M. GRBA, Pokrajinska 
ksenofobija, NOVI ŽIVOT, knj. V, 7 zv., 4. junija 1921, 198, in dr.
97 SLOVENEC, 11. junija 1921.
”« STENOGRAFSKE BELEŽKE USTAVODAJNE SKUPŠČINE. Lil, 2.2., 15. junij 
1921, 3—4.
99 H. STESKA, K vprašanju organizacije naše države, SLOVENSKI PRAVNIK, 
1. XXXIV, št. 1—4, Ljubljana, aprila 1920, 1—20. Glej tudi: F. OGRIN, Misli o 
državnopravni ureditvi Jugoslavije, SLOVENSKI PRAVNIK, št. 9—12, Ljubljana, 
decembra 1920, 234—248, in drugi prispevki, objavljeni v tem časopisu v letih 1920. 
in 1921. Nekateri slovenski pravniki so sodili, da je vprašanje poenotenja zakonov 
v Kraljevini SHS zelo aktualno in so zaradi tega predlagali, naj bi se unifikacije 
lotili najprej na področju kazenskega prava, prometnega prava in v občem smislu 
materialnega civilnega prava. Avstrijski civilni postopek so ocenjevali bolje kot 
srbskega, medtem ko so bile najhujše težave pri unifikaciji dednega prava. I. KAV-
192
Ustavni program avtonomnega položaja Slovenije v decentralizirani in demo­
kratični jugoslovanski državi je v začetku leta 1921 pridobival vse več pri­
vržencev v Sloveniji tudi zunaj klerikalne stranke. Njegove osnovne program­
ske zahteve so sprejele vse stranke, skupine in struje v javnem in političnem 
življenju Slovenije, ki dotlej niso pripadale vladajočemu demokratsko-radik/al- 
nemu bloku. Vsebino takšnega ozračja izraža tudi že omenjena »Avtonomistična 
izjava slovenskih kulturnih delavcev« iz raznih političnih krogov, objavljena 
februarja leta 1921. Njena vsebina je odmevala tudi po vsej državi. V Sloveniji 
je ta izjava označila začetek oblikovanja in krepitve avtonomističnega gibanja, 
ki je bilo potem vse do zloma stare Jugoslavije temeljna preokupacija slovenske 
narodnostne politike.* 100 »Avtonomistična izjava« je močno podprla ustavne re­
šitve. ki jih je ponujala Slovenska ljudska stranka, čeprav je bila v primerjavi 
s programom SLS v glavnem deklarativnega in načelnega značaja. »Avtonomi­
stično izjavo« so ostro obsojali liberalni krogi, ki so jo ocenjevali kot straho­
petnost dela slovenske inteligence, reakcionarnost, izdajo ipd.101
Ustavni načrt SLS je v skladu z dotedanjim zgodovinskim razvojem sloven­
skega naroda in stopnjo razvoja narodnostne zavesti pomenil kompromis med 
decentralističnimi in federalističnimi idejami z delnim upoštevanjem centrali­
stičnega načela.102 Upoštevaje nezadostno uveljavljeno slovensko državnopravno 
tradicijo, so iskali srednje rešitve, kar je pomenilo, da so zahtevali manj kot 
federacijo in nekaj več kot običajno decentralizacijo, in prav zaradi tega je bilo 
takšno pojmovanje pravno neopredeljeno. Njegova posebnost je temeljila v spre­
jemanju ideologije klerikalnih strank in katoliškega gibanja tistega časa, ob 
vplivu evropskih krščansko-socialnih gibanj, predvsem pa na praktičnih intere­
sih in skrajnih ciljih slovenskega »nacionalnega« katolicizma. Socialne in demo­
kratične zahteve v ustavnem načrtu SLS, torej Jugoslovanskega kluba, so v ve­
liki meri povzeli po povojni nemški (weimarski) ustavi in so bile v marsičem 
naprednejše od takšnih zahtev v drugih jugoslovanskih ustavnih predlogih. 
V temelje klerikalnega ustavnega projekta je bila vgrajena zamisel slovenskega 
narodnostnega zbiranja in avtonomnega, torej svobodnega vladanja vodilnih 
političnih sil v okvirih svoje pokrajine. Spričo tega, da je bila v Sloveniji zdaleč 
najmočnejša SLS in njeno katoliško gibanje, je očitno, da je ustavni program 
Jugoslovanskega kluba izražal predvsem interese klerikalne stranke, tesno po­
vezane s katoliško cerkvijo. Demokratska zahteva po ženski volilni pravici bi 
bila morala stranki še trdneje zagotoviti množično podporo, okrepiti katoliške 
vrste in sočasno onemogočiti prodor liberalizma in socialističnih idej v sloven­
skem prostoru. Toda navzlic temu je bil ustavni načrt SLS v primerjavi z dru­
gimi ustavnimi predlogi še naj bližji zgodovinskim interesom in težnjam slo­
venskega ljudstva. Ob takšni oceni pa je treba upoštevati dejstvo, da so bile 
vodilne politične sile v Sloveniji v tistem času obremenjene s katoliško eksklu­
zivnostjo in bojaznijo pred pravoslavjem in so v svojih zahtevah o teritorialni 
razdelitvi nove države zahtevale upostavitev katoliško-pravoslavnega ravno­
težja. Po predlogu SLS bi morali Dalmacijo priključiti Bosni in Hercegovini, da 
bi tako nasproti Srbiji (s »Staro Srbijo«), Črni gori in Vojvodini postavili tudi
ČNIK, O ujedinjenju prava, SLOVENSKI PRAVNIK, 1., 34, Ljubljana, avgusta 1920, 
št. 5—8, 113—116; F. GORŠIČ, O izenačevanju zakonov, SLOVENSKI PRAVNIK, 
Ljubljana, decembra 1920, št. 11—12, 248—255.
100 F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava, 169; A. PREPELUH, n.d., 532.
101 NJIVA, 1/4, 7. marca 1921, 81—88.
102 V analizi ustavnega načrta SLS in njegovih morebitnih posledic za slovensko 
kulturo, gospodarstvo, delavstvo, inteligenco in pod., so liberalci dokazovali, da je 
klerikalni ustavni koncept v svoji osnovi federalističen. ECONOMICUS, V borbi za 
ustavo, NJIVA, 1/4, 7. marca 1921, 69—73.
13
193
tri katoliške celote: Slovenijo, Hrvatsko in Slavonijo ter Bosno in Hercegovino 
z Dalmacijo. Ta predlog je vseboval tudi interes slovenskih katoliških krogov, 
da ne bi prišlo do večje krepitve sosednje Hrvatske.103
Če bi na enem kraju iskali strnjeno stališče SLS do dogodkov od Krfske 
deklaracije do Vidovdanske ustave, bi morali nedvomno najprej pogledati v 
članek vidnega klerikalnega politika in poslanca F. Smodeja — »Revizija usta­
ve« — ki ga je objavil leta 1922 časopis Socialna misel. Iz opozicijske trdnjave, 
v kateri se je zabarikadirala njegova stranka, je Smodej vrgel v javnost argu­
mentirano in uničujočo kritiko vodenja jugoslovanske politike in njenih prak­
tičnih rezultatov. Verjetno se je tudi sam zavedal, da je bil takšen srd zapoznel, 
saj ga ni bilo v pravem času, ko je SLS imela visok položaj v državni strukturi 
oblasti. »V Jugoslovanih je precej temperamenta. To se kaže zlasti v političnem 
življenju, kjer se najtežja politična vprašanja rešujejo z največjo strastjo. Bolj 
se čislajo krilatice in krepki izrazi kakor razlogi.« S temi besedami je začel 
Smodej svojo analizo vzdušja in obnašanja v jugoslovanskem političnem življe­
nju, ko je obsojal neznanstvenost, enostranost in primitivizem, ki vladajo tudi 
pri odločanju najpomembnejših državnih vprašanj. »Tako je bilo mogoče« — 
nadaljuje Smodej — »da so bile ne samo kar cele stranke, marveč celo kar celi 
narodi ali plemena — kakor jih že hoče kdo imenovati — v javnosti žigosana 
kot protidržavna, ker v ustavnih vprašanjih niso soglašala z večino zakonodaj­
nega predstavništva, s čimer seveda še ni rečeno, da ne z večino državljanov.«
Smodej poudarja dalje, da vseh zagovornikov centralizma ni motiviral »ple­
menski ali strankarski imperializem«, da je centralistični sistem mogoč in pri­
poročljiv v »razburkanih, revolucionarnih, torej neurejenih razmerah«, vendar 
pa sta za kakršnokoli državno ureditev nujna enakopraven dogovor in spošto­
vanje predhodnih sporazumov. Krfska deklaracija je bila »samo prva skupna 
nacionalna manifestacija« o nastajanju skupne jugoslovanske države in podpisal 
jo je Jugoslovanski odbor, ki ni imel »pravnomočnih pristojnosti«, da bi sklepal 
pogodbe v imenu Jugoslovanov iz monarhije, in spričo tega je njen pomen le 
v informativnem in agitacijskem značaju za zunanji svet. »Zaradi krivde srbske 
vlade« ni praktično dosegla niti tega, da bi bili Jugoslovane iz monarhije pri­
znali za zaveznike, kar so dosegli Cehi, Poljaki in Transilvanski Romuni. (Tukaj 
Smodej očitno ne upošteva politike antante s češko, poljsko in romunsko vojsko 
do revolucije v Rusiji — M. Z.). »Važni so pa v tem pogledu sklepi Ženevske 
konference in Narodnega veča v Zagrebu. Ti nam po eni strani kažejo, kako so 
si tedanji zastopniki strank in ljudstva, oziroma držav v širokih obrisih zamislili 
novo državo, in na drugi strani jim pa bo s pravnega stališča težko oporekati 
kompetenco.«
Predstavnikom Narodnega vijeća v Ženevi bi morali priznati vsaj toliko po­
oblastil, nadaljuje Smodej — kot Jugoslovanskemu odboru ob podpisu Krfske 
deklaracije. Sklepi Ženevske konference jasno kažejo, »da je bilo zedinjenje 
priznano v federativni obliki dveh držav z določeno avtonomistično tendenco ...
103 Zanimive so tudi značilne intervencije, ki jih je A. Korošec lastnoročno za­
pisoval kot dopolnilo popravkov v Protičev načrt ustave. Tako je na primer ob 
nazivu države »Kraljevina SHS« (čl. 1., prvo poglavje) zapisal: »Separatizam v 
naslovu, nepraktično. Osječaj državljanskog jedinstva izraža Jugoslavija«. Za čl. 3., 
ki predvideva, da je »službeni jezik Kraljevine (je) srpsko-hrvatski. U slovenačkim 
krajevima vredi kao službeni jezik i slovenački dijalekt«, je Korošec pristavil v 
prvem stavku »i slovenački«. Kot splošno pripombo je A. Korošec zapisal naslednje: 
»JUGOSLAVIJA — neka bude PROGRAM ujedinjenja SVIH Slovena — mirnim 
putem, ne oružanim imperijalizmom. Nočemo zarobiti, nego prizajediniti. SUSEDI 
če protiv nas, ako se mi z njima ne zvežemo.« PAM, Anton Korošec, šk. 1—5, ev. 
št. 7, IV/36-1958.
194
da je bilo ustvarjanje nove države na pravem potu in da je bil dr. Korošec 
v Ženevi mnogo previdnejši nego Narodno veče samo«. Sledila je akcija S. Pri­
bičeviča s formalnim predlogom Dalmatinske vlade, v katerih so »silno forsirali 
zedinjenje v naj strožjem centralističnem smislu, na. kar pa večina Narodnega 
veča ni pristala, znamenje, da ni mislila na centralistično ureditev države, kakor 
določa Vidovdanska ustava«. Izraz »enotna država«, za katerega se je zavzemala 
tudi delegacija Narodnega vijeća SHS, ni istoveten s centralistično urejeno 
državo, opozarja Smodej — in sklepa, da je to jasno »iz cele frazeologije«, ki so 
jo uporabljali v Ženevi in v Narodnem vijeću v Zagrebu.
Voljo Jugoslovanov iz monarhije je jasno tolmačila vsebina t. i. »prešnog 
prijedloga«, sestavljenega v Hrvatskem saboru 29. novembra 1918, ki je bil 
usmerjen predvsem proti preglasovanju in se je tako zavzemal za enakopravnost 
Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tudi Adresa Narodnega vijeća SHS z dne 1. de­
cembra 1918 pomeni s svojim stališčem o ohranitvi obstoječih avtonomnih 
administrativnih organov pod kontrolo državne vlade in njihovi odgovornosti 
avtonomnim predstavništvom, torej pokrajinskim skupščinam, za F. Smodeja 
neizpodbiten dokaz, da ob sestavljanju in sprejetju Vidovdanske ustave niso 
spoštovali volje Slovencev in Hrvatov. »Na vse to se večinske stranke v kon- 
stituanti niso ozirale in so gradile ustavo brez vsakega ozira na razvoj priprav 
za konstituanto in na resnično mišljenje Hrvatov in Slovencev .. .« Zahteve po 
reviziji ustave, ki so jih začeli postavljati radikalni in demokratski disidenti, 
pravi na koncu Smodej, bi morale ustrezati tistim ustavnim osnovam, ki so jih 
postavili v Ženevi in v Narodnem vijeću SHS. »Vsaka druga ustavna revizija 
bi danes manj kakor kdaj prej mogla zadovoljiti Hrvate in Slovence in ne bi 
vodila do sporazuma, dasi je jasno, da je možen le kompromisen izhod med 
Radičevim in centralističnim ekstremom, kakor ga predstavlja avtonomistični 
program Slovenske ljudske oziroma Hrvatske pučke stranke, ki je hkrati določ­
nejši izraz Ženevske deklaracije, oziroma sklepov Narodnega veča«.104
V okviru slovenskega meščanskega tabora so takšne »klasične« zahteve in 
tolmačenja vodstva SLS glede ureditve jugoslovanske države in posebnega po­
ložaja Slovenije v njej presegli le »mladi« iz vrst liberalne levice. Odločno so 
se zavzemali za zedinjenje vseh Južnih Slovanov v eni državi z Bolgari vred 
in so v letih 1926—1927 ponovno obudili staro slovensko politično vizijo. »Mi 
smo se od nekdaj izmed vseh Slovanov najbolj ogrevali za slovanstvo« — je 
leta 1927 poudarjal V. Košak — »kaj pa smo si predstavljali pod tem slovan­
stvom, pa še danes ne vemo. Kar na slepo smo zaupali raznim slovanskim 
narodom, da nas ,osvobode‘ (kaj se pravi osvoboditi koga?), udeleževali smo se 
vseh vseslovanskih shodov in banketov, z navdušenimi napitnicami slavili neko 
megleno slovanstvo in se kar prehitevali z izjavami o našem zlitju z raznimi 
slovanskimi narodi. Na nas same kot narod nismo pri tem nikdar mislili. In zato 
je šlo življenje večine slovenskega naroda preko tega in zato je nastal velik, 
danes že skoraj nepremostljiv prepad med našim ljudstvom in našo inteligenco. 
In prav taki smo bili, ko se je pojavilo vprašanje zedinjenja Slovencev, Hrvatov 
in Srbov v skupno državo. Hoteli smo zahtevati našo narodnost, medtem ko so 
mislili Srbi na Veliko Srbijo in nas proglasili Hrvati za Planinske Hrvate. Danes 
pa se čudimo, da se nahajamo v tako obupnem položaju. Vprašujemo se, če je 
moglo biti po vsem tem drugače! Tudi mi smo mnenja, da se zedinjenje z Bol­
gari mora izvršiti. . . Tokom kratkih devetih let po prevratu smo uvideli, da je 
naša rešitev edino le v popolni politični samostojnosti, ker se edino na tej pod­
104 F. SMODEJ, n.n., Socialna misel, 1922, 265—269. O avtonomističnem programu 
in republikaskem »konceptu« SLS za volitve v marcu 1923 glej: J. Perovšek, n.n. 
8—20.
13*
195
lagi moremo razviti kot narod. Torej more biti edina oblika bodoče skupne 
države vseh Južnih Slovanov federacija .. . Zato bo vse naše stremljenje in delo 
— v tem vprašanju — usmerjeno v zedinjenje Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bol­
garov in Makedoncev v federativno državo Južnih Slovanov .. ,«105
V primerjavi s klerikalnimi voditelji, zlasti njihovim prvakom dr. A. Ko­
rošcem, ki so vprašanje samostojnega razvoja in priznanja makedonskega na­
roda postavljali nejasno in ga v glavnem ocenjevali skozi prizmo političnih 
odnosov s srbskimi strankami, zlasti z Radikalno stranko, in ga izkoriščali tudi kot 
sredstvo pritiska nanjo, so levi liberalci, zlasti tisti, ki so bili naklonjeni marksi­
stični usmeritvi, pravico Makedoncev do svoje »narodne samostojnosti« in enako­
pravnosti v bodoči jugoslovanski in balkanski federaciji zastopali odkrito zaradi 
svojega naprednega prepričanja.106 Po tej plati so se pokazali kot zastopniki 
napredne misli pri reševanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji v obdobju 
1918—1929 in so se — prav tako kot s svojimi stališči o balkanski federaciji — 
zavzemali za pravico narodov do samoodločbe in se tako približali pojmovanjem 
slovenskih komunistov.107 Tako je glede samostojnega razvoja Slovencev in fe­
derativne ureditve jugoslovanske države v nasprotju s spremenljivo politiko 
vodstva SLS mlada levica, ki je nihala med liberalizmom in socializmom, za­
stopala jasna in trdna stališča in jih odkrito zagovarjala in uveljavljala. Te­
meljni pogledi na ustavno in narodnostno vprašanje v slovenskem delavskem 
gibanju zaradi njihove močne sorodnosti z idejnimi in organizacijskimi vrenji 
in zaradi poudarjene odvisnosti od narodnostne politike, ki jo je v obdobju od 
1919 do 1929 vodila KPJ, so omenjeni v prejšnjem poglavju le v nekaterih nji­
hovih aspektih. Bralca pa opozarjam na literaturo, v kateri bo lahko našel širše 
odgovore na to pomembno in zanimivo vprašanje.
4. Pomen uvajanja oblastne samouprave leta 1927 v Sloveniji
Razdelitev na oblasti, ki so si jo zamislili demokrati in podpirali tudi radikali, 
je računala na še večje utrjevanje centralizma in unitarizma, torej na razbitje 
»plemenskih« in »zgodovinskih« posebnosti jugoslovanskih narodov.108 Z Vidov­
105 V. KOŠAK, Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje, MLADINA, L. III, št. 1, 1926 
do 1927, 172—173. Glej tudi: I. GRAHOR, Zbližanje z Bolgari, prav tam, 173. in pod.
108 V. KOŠAK, n.n., 173; v članku »K vprašanju Makedonije«, MLADINA, 1. IV, 
št. 1, 1927—1928, 22, pravi na primer naslednje: »Gospodje v Belgradu trdovratno 
tajijo obstoj makedonskega vprašanja in srbski predstavniki znanosti se v tem po­
gledu popolnoma strinjajo s šovinisti. Tako je profesor beograjske univerze gospod 
Vasilij Popovič v ,Narodni enciklopediji SHS* objavil strogo objektiven članek pro­
fesorja Stanojeviča o makedonskem vprašanju, v katerem se pravi, da je to vpra­
šanje stavljeno z dnevnega reda, da je bilo rešeno v preteklih vojnah. Stvarnost 
pa, neutajljiva dejstva to temeljito demantirajo«.
107 Nazori dela liberalne levice o reševanju slovenskega narodnostnega vprašanja 
so se posebej ujemali s stališči slovenskih komunistov, tako imen. dekalistov. O tem 
pričajo tudi njihove zahteve po pravici narodov do samoopredelitve in odcepitve, 
kar so pogosto poudarjali. Uveljavljenje tega leninskega načela so presojali kot 
preliminarni boj za uresničenje samostojnega in enakopravnega položaja Slovencev 
v federativni jugoslovanski državi, kar sta želeli obe politični skupini. Liberalna 
levica in slovenski komunisti so v pravici narodov do samoopredelitve in odcepitve 
videli predvsem pot do uresničenja idealov »Zedinjene Slovenije«. Glej : M. DOLENC, 
Pravica samoodločbe do odcepitve; D. KERMAUNER, Pravica samoodločbe sloven­
skega naroda pred sodiščem, SVOBODNA MLADINA, 1. I. št. 1—2, 1928, 5—11; 
104—107.
108 Od slovenskih strank so za Vidovdansko ustavo glasovali le slovenski libe­
ralci kot poslanci Demokratske stranke in poslanci Samostojne kmetijske stranke. 
Poslanci SLS in slovenski komunisti niso glasovali, socialdemokrati in narodni so­
196
dansko ustavo, izglasovano 28. junija 1921, so uzakonili monarhistično, centrali­
stično in unitaristično notranjo ureditev jugoslovanske države. Državo naj bi 
razdelili na upravne oblasti, ki ne bi smele imeti več kot 800.000 prebivalcev, 
to pa bi morali urediti s posebnim zakonom najkasneje šest mesecev po spre­
jetju ustave. Po tem ustavnem določilu bi bila Slovenija razdeljena na dve 
upravno-administrativni območji, ki bi gravitirali k največjima slovenskima 
gospodarskima in kulturnima središčema — Ljubljani in Mariboru. Po 95. členu 
ustave bi upravo v državi organizirali po oblasteh, okrožjih, okrajih in občinah, 
upoštevali pa bi naj, da bi jih oblikovali po naravnih, torej zemljepisnih, social­
nih, gospodarskih in prometnih razmerah. Natančnejša določila o ureditvi in 
pooblastilih oblastnih samouprav bi morali urediti s posebnim zakonom, vendar 
koalicijska radikalno-demokratska vlada tega ni mogla opraviti v predvidenem 
roku in se je zato zatekla k Odloku o razdelitvi države na oblasti z dne 26. aprila 
1922, ne da bi se bila posvetovala z Narodno skupščino.109 V predlogu zakona 
o oblastni in okrajni samoupravi (2. točka predhodnih odredb) oziroma v spre­
jetem odloku je bilo predvideno, da je treba volitve za oblastne skupščine iz­
peljati v obdobju treh mesecev po začetku njihove veljave (28. aprila 1922). Toda 
do volitev v oblastne skupščine v Sloveniji je minilo še pet let, kar je neugodno 
vplivalo na še hitrejši in vsestranski politični, gospodarski in kulturni razvoj 
Slovenije v prvem desetletju življenja jugoslovanske države. Prav tako so od­
ložili tudi uvedbo oblasti v drugih krajih države, osnovni razlog za odlaganje 
tega vprašanja pa je bil v hrvatsko-srbskem spopadu, torej v problemih »par- 
celizacije Hrvatske« oziroma celotne države, ki je nastala po vojni in revolu­
cionarnih vrenjih. Tako so vse do leta 1925 obdržali staro administrativno raz­
delitev v nekaterih delih države.
Do uvedbe oblastnih samouprav leta 1927 se je uprava v Sloveniji razvijala 
v občih okvirih položaja uprave v vsej državi, vendar s poudarjenimi poseb­
nostmi. Potem ko je Narodno vlado, ki je nastala v času prevrata, zamenjala 
Deželna vlada, torej tedaj, ko jo je januarja 1919 imenoval ministrski svet, sta 
bila za razvoj slovenske uprave značilna centralizacija in nenehno zmanjševanje 
njenih samostojnih pooblastil. To so dosegli z omejevanjem samoupravnih pra­
vic in — kot je bilo že povedano — z upostavitvi j o številnih ustanov, ki so 
svoje delo opravljale pod neposrednim nadzorstvom posameznih državnih mi­
nistrstev. Poleg pogostnega menjavanja vodilnih garnitur in v odvisnosti od 
sodelovanja posameznih slovenskih strank v centralni vladi je Deželna vlada 
delovala do junija 1921, ko so v smislu določil 134. člena Vidovdanske ustave 
upostavili Pokrajinsko upravo za Slovenijo z oddelki za notranje zadeve, kme­
tijstvo in javna dela, socialno skrbstvo, prosveto in bogoslužje, pravosodje in 
gozdarstvo.110
Na čelu predsedstva Pokrajinske uprave je bil pokrajinski namestnik in prvi 
takšen »kraljev« izbranec je bil dr. Ivan Hribar. Imenovan je bil v začetku
cialisti pa so glasovali proti ustavi. STENOGRAFSKE BELEŽKE US, LXII, r.s., 
28. junija 1921, 5—8, O razlogih razdelitve države na oblasti glej obširneje: DJ. 
STANKOVIČ, n.n., 35—37; S. JOVANOVIČ, n.d., 59—60, 383; G. VLAJClC, KPJ 
O USTAVNOM REGULIRANJU JUGOSLAVENSKOG PITANJA, n.d., 91—98.
109 SLUŽBENE NOVINE KRALJEVSTVA SHS, št. 92, 28. aprila 1922; URADNI 
LIST POKRAJINSKE UPRAVE ZA SLOVENIJO, št. 134 in 136, 15. maja 1922; glej 
obširneje: D J. STANKOVIČ, n.n, 43—46.
110 Glej op. 79., in D. TRSTENJAK, Uprava v Sloveniji, SPOMINSKI ZBORNIK 
SLOVENIJE, 111.
197
julija 1921 z nalogo, naj bi začel likvidirati obstoječo pokrajinsko upravo.111 
Namestnik je bil neposredno podrejen ministrstvom in njegova »likvidacijska« 
funkcija je ostala tudi po imenovanju velikih županov. V nasprotju s prejšnjim 
stanjem, ko sta Narodna in kasneje Deželna vlada v okviru svojih pooblastil 
odločali kot kolegijski organi, je Pokrajinska uprava temeljila na birokratizira­
nem enosmernem sistemu državno-samoupravne administracije. Po 95. členu 
Vidovdanske ustave je imela Pokrajinska vlada prehoden značaj, vendar se 
položaj ni bistveno spremenil niti po sprejetju Zakona o splošni upravi z dne 
26. aprila 1922 in ukazu, s katerim sta bila 31. decembra 1922 imenovana velika 
župana za ljubljansko in mariborsko oblast. Pokrajinska uprava je praktično 
delovala vse do konca leta 1923, velika župana pa sta začela opravljati svojo 
dolžnost šele v začetku leta 1924. Podrejena sta bila neposredno ministru za 
notranje zadeve in ustreznim ministrstvom, kar je pomenilo, da sta praktično 
delovala kot politična zastopnika centralne vlade v oblastni samoupravi. V nju­
no pristojnost so sodile vse tiste zadeve, ki so jih odvzeli okrajnim oblastem 
in niso pripadale posameznim ministrstvom. Skoraj vse zadeve obče uprave so 
prešle v pristojnost velikega župana oziroma nadrejenih državnih organov. Zu­
pani so bili predstavniki vlade, zato so se menjavali z vsako novo vladajočo 
garnituro, kar je neugodno vplivalo na celotno delo pokrajinskih upravnih or­
ganov.112 Zaradi odpora centralističnih sil vse do uvedbe oblasti niso sprejeli 
zahtev za upostavitev predstavniškega skupščinskega telesa, ki bi mu bili od­
govorni pokrajinski organi uprave.113 Poglavitni vzvod lokalne uprave so bile 
po sprejetju zakona o splošni upravi 1922 okrajne oblasti. Slovenijo so na 
okraje razdelili tako, da so v ljubljanski oblasti v glavnem ohranili prejšnje 
stanje, medtem ko so v mariborski oblasti ustvarili več novih okrajev. Vendar 
pa v praksi od ustanovitve Deželne vlade vse do uvedbe oblasti 1927 v Sloveniji 
ni obstajala oziroma delovala pokrajinska samouprava v pravem in polnem 
pomenu te besede navzlic temu, da so v glavnem z imovino bivših pokrajinskih 
samouprav gospodarili ločeno od državne.
V vrsti pojavov, ki so pripomogli, da je v jugoslovanski javnosti nastalo t. i. 
»slovensko vprašanje«, je šlo predvsem za odpor naj večjega dela slovenskih 
strank do odprave avtonomije in samouprave. »Napačna zakonodaja« in »slaba 
administracija« sta bili naj pogostejši gesli, s katerima so mobilizirali nezado­
voljstvo slovenske javnosti do uvedbe centralističnih ukrepov. »Avstrija je rav­
nala s Slovenci kot prava mačeha, vendar jim je nudila vsaj tehnično izpopol­
njeno zakonodajo,« je poudarjal znani slovenski pravnik dr. M. Dolenc, ki je 
vsiljevanje centralistične zakonodaje označeval kot »brutalen obračun«. Težišče 
njegove kritike in širšega ter podobnega ozračja v slovenski javnosti je bilo 
usmerjeno predvsem proti enostranski razširitvi srbskega kazenskega zakonika 
na »prečanske« dežele v začetku leta 1919, na razširitev srbskega vojnega za­
kona na vso državo 19. avgusta 1919, na zakon o državni kontroli, zakon o 
dvanajstinah, na uvajanje občinskih sodišč idr. V velikem številu kritičnih 
člankov, ki so ob takšnih zakonih in uredbah izhajali v tisku vseh slovenskih 
strank z izjemo liberalne, je bilo izraženo nezadovoljstvo zaradi enostranskih
111 JUTRO, 13. julija 1921. Vendar pa je zanimivo, da so prvi deželni namestnik 
1. Hribar in z njim večina slovenskih liberalcev zastopali tezo, naj bi vse slovenske 
dežele združili v eno in ne v dve oblasti. Hribar je to svojo zahtevo poleg drugega 
utemeljil tudi s tradicionalno slovensko idejo o »Zedinjeni Sloveniji«, ki so jo 
takratni srbski reakcionarni krogi ocenjevali kot »v naglici revolucionarnih do­
godkov navrženo misel, prej fantazijo kot idejo z resnično željo po uresničitvi« 
in pod. SRPSKI KNJIŽEVNI GLASNIK, VII. knj., september-december 1922, 65.
112 D. TRSTENJAK, n.n., 112.
11:1 Glej: M. ZECEVlC, n.d., 257—267.
198
centralističnih in nedemokratičnih postopkov vlad v Beogradu. Mnenje, da ima 
srbska zakonodaja prednost pred prejšnjo, avstrijsko, so ocenjevali kot za­
blodo.114
Toda navzlic takšnim stališčem v mnogih delih države, zlasti na Hrvatskem, 
je uvajanje centralizma v državno upravo pred sprejetjem Vidovdanske ustave 
in po njem dobivalo vsak dan poleg politične tudi vse večjo zakonodajno pod­
poro. Privrženci radikalno-demokratskega bloka, uradniške in vojaške birokra­
cije in dvorni krogi so presojali centralizem kot edino mogočo rešitev za orga­
nizacijo in utrditev nove države. Zagovornike takšne politike je spodbujala v 
dokajšnji meri »zgodovinska izkušnja«, kajti računali so na izgradnjo in kon­
solidacijo države, sestavljene iz zelo različnih delov, ki so si v preteklosti na­
sprotovali v ekonomskih, kulturnih in verskih zadevah. Večkrat so poudarjali, 
da gre za državo, ki je nastala po vojni in revolucionarnem vrenju in so uva­
janje centralizma opravičevali prav z notranjimi in zunanjepolitičnimi težavami, 
med katerimi je po njihovem prepričanju odpor HRSS pomenil grožnjo za raz­
pad države. Vendar pa je razumljivo, da niso javno priznali dejstva, da so 
uvajanje centralizma narekovali tudi interesi antantnih velesil, ki so bile za­
interesirane za stabilnost nove evropske ureditve, nastale po prvi svetovni vojni. 
Tod jim je šlo predvsem za upostavitev obrambnega sistema proti Nemčiji in 
Sovjetski Rusiji.
Na drugi strani so se nasprotniki centralizma in unitaristične politike zdru­
ževali krog zahtev po narodnostni samostojnosti in enakopravnosti, torej priza­
devanj za uresničenje demokratičnih pravic in svoboščin v skupni državi, kjer 
naj bi notranja ureditev temeljila na izidih sporazuma vodilnih političnih sil 
srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda. V znamenju spopada centralistov 
in federalistov kot dveh skrajnih, nasprotujočih si političnih sil in na njihovem 
naraščajočem nasprotovanju in razhajanju v politični praksi je potekalo celotno 
politično življenje v državi po sprejetju ustave 1921. leta.
Razpoloženje v Sloveniji spričo uvajanja centralistične ureditve je najlepše 
izrazil razglas vodstva SLS, ki je bil na zahtevo Deželne vlade poslan občinam 
v zvezi s svečanostmi ob razglasitvi Vidovdanske ustave. »Ustavi priznavamo 
zakonitost,« poudarja ta razglas. »Vendar pa je bila ta ustava sprejeta z glasovi 
dveh nepomembnih strank (JDS in SKS) proti volji večine slovenskega naroda 
in vsebuje člene, ki so naperjeni proti našim demokratičnim, gospodarskim, 
narodnostnim in versko-moralnim načelom. Borili se bomo proti tem členom vse 
dotlej, dokler jih ne bomo spremenili.«115 V svojem Dnevniku je škof A. B. Je­
glič napisal o Vidovdanski ustavi med drugim tudi tole: »Ustava potrjuje naj­
hujšo centralizacijo na škodo Slovencev in Cerkve; zato je dan sprejetja takšne 
Ustave dan žalosti in ne radosti.«116 Dosti kasneje je F. Erjavec ocenil tedanje 
razpoloženje proti centralistični ureditvi s trditvijo, da »organski razvoj« jugo­
slovanske ideje po 1. decembru 1918 ni napredoval v glavnem zaradi štirih med 
seboj povezanih razlogov: 1. »Bajke o narodni enotnosti«, s katero želijo s po­
močjo centralizma vpeljati unitarizem; 2. »Destruktivnih sil na Hrvatskem«, ki 
jih je razvilo prav nasilno uvajanje unitarizma, »zatem pa potencirala neznosna 
hrvatska megalomanija in nezrelost hrvatskih množic«; 3. srbsko nepoznavanje 
in nerazumevanje in premajhno upoštevanje hrvatskih, slovenskih in nasploh
114 M. DOLENC, Slovenci i zakonodavstvo, NOVA EVROPA, VII. knj., št. 3., 
21. januarja 1923, 69—72.
115 M. MIKUŽ, n.d., 210—211. Zahteve po reviziji Vidovdanske ustave so bile 
glavna tema klerikalnega tiska, zlasti listov SLOVENEC in STRAŽA, koj potem, 
ko je bila sprejeta.
116 A. B. JEGLIČ, Dnevnik, 30. junija 1921.
199
»prečanskih« tradicij, problemov in prizadevanj ter praktično uvajanje zmago­
vite hegemonije Srbije; 4. postopna likvidacija demokracije, ki so jo vse bolj 
nadomeščale avtokratske zakulisne sile (vojaški in civilni krogi na dvoru), za 
katere so Hrvati in mnogi Slovenci pravili, da so »velikosrbske«. Kot glavni 
razlog »naše skupne katastrofe« navaja Erjavec »nesrečni centralizem«, uzako­
njen z Vidovdansko ustavo, in pri tem poudarja, da je »upravni centralizem 
tehnično uresničljiv samo v hegemonistični državi«. Zato je pomenilo njegovo 
uvajanje v Jugoslaviji »pravi absurd«, saj šo med njenimi pokrajinami obsta­
jale velike razlike in »bistveno različne stopnje civilizacije« ter tako tudi raz­
lične potrebe.
Temelj sodobne družbe in države, nadaljuje Erjavec, predstavlja »prava de­
mokracija«, ki se ne manifestira samo s svobodo volitev, tiska ipd., temveč 
predvsem v »dejanski samoupravi narodov«, ki se kaže le v »svobodnem izra­
žanju vseh organskih upravnih enot, začenši od občine prek okraja, okrožja in 
pokrajin vse do države. Le po tej poti je moč mobilizirati vse ustvarjalne sile 
naroda in jih politično usmerjati«. Toda F. Erjavec poudarja dalje, da je pri 
takšni oceni treba upoštevati, da unitaristične in centralistične težnje po prvi 
svetovni vojni »niso bile nobena jugoslovanska in še manj srbska posebnost«, 
temveč da so prevladovale v vseh nasledstvih, torej novo nastalih državah. 
S tem dejstvom je želel Erjavec opozoriti, da bi morali pri obsodbi sil, ki so vpe­
ljale centralizem, kritično preučiti tudi njegovo zgodovinsko pogojenost, torej 
nujnost ali upravičenost njegovega uvajanja.117 V celotni razlagi F. Erjavca gle­
de uvajanja centralizma je verjetno najpomembnejši njegov sklep, da nobenega 
določila Vidovdanske ustave Slovenci niso smatrali za takšno centralistično pro­
vokacijo, tako kot jim tudi ni dovoljevala Zedinjene Slovenije, ki je bila njihov 
glavni politični postulat, odkar so se sploh začeli zavedati svoje samobitnosti.118
117 F. ERJAVEC, Iz bojev za slovensko avtonomijo, 3—4. Sicer pa se ocene F. Er­
javca o uvedbi centralistične državne ureditve in upostavitve velikosrbske hege­
monije močno razlikujejo od ugotovitev novejšega zgodovinopisja. Erjavec tudi 
poleg trditev, ki smo jih že navedli na začetku tega poglavja, sodi, da je bil centra­
lizem v Kraljevini SHS predvsem izdelek »liberalnega tabora«, ki je želel z njim 
priti na oblast, pravi povod za njegovo uvedbo pa je bil rastoči odpor HRSS. V tak­
šnem položaju je Radikalna stranka v drugi polovici 1920 opustila svoje avtonomi­
stične predloge (S. Protič), ker je »Radičeva destruktivna demagogija, ki je na srečo 
zajela le Hrvatsko, Slovenci pa smo jo odločno zavračali«, zbudila previdnost in 
strah, da ne bi prišlo do razpada države. Ta usmerjenost je močno okrepila srbske 
hegemonistične elemente, vendar so nam, kot trdi Erjavec, »dali nepošten historični 
falsifikat, kot danes trdijo, da so nam hoteli Srbi z njo (Vidovdansko ustavo — 
M. Z.) vsiliti Veliko Srbijo«. Prav tam, 7.
Z vprašanjem nujnosti uvedbe centralistične državne ureditve po 1. decembru 
1918. se ukvarja tudi novejše jugoslovansko zgodovinopisje. Nekateri zgodovinarji 
sodijo, da tudi v zgodovinskih pogojih, v katerih je država nastala, ni bilo možnosti 
za njeno federalistično ureditev oziroma za njeno praktično uveljavitev. (Glej: 
M. ZEČEVlC, Savremenost kao predmet istorije, Treći program radio Beograda, 
Beograd 1980, 264). D. Jankovič pojasnjuje na primer nujnost centralistične državne 
ureditve po 1918. na naslednji način: »Tragično naključje okoliščin, zaradi katerih 
so se jugoslovanski narodi v prvi svetovni vojni borili v dveh različnih, vojsku­
jočih se taborih velesil, in bili med njima tudi politično razdeljeni, ter so ob koncu 
vojne prvi nastopali kot zmagovalci, drugi pa so se znašli med premaganci, je ob­
jektivno nasprotovalo federalizmu, ki kot politični sistem predpostavlja in zahteva 
vsaj približno enakost in enakopravnost skupnosti, ki stopajo v federacijo kot njene 
članice«. D. JANKOVIČ, Oko unitarnog ili federativnog uredjenja prve zajedničke 
jugoslovenske države 1918, ZBORNIK RADOVA, PODNETIH NA NAUČNOM SKU­
PU U ILOKU OD 16.—19. MAJA 1979, Beograd 1983, 392; isto, ZBORNIK RADOVA 
PRAVNOG FAKULTETA U NOVOM SADU, Novi Sad, 1979, 55—67.
118 Prav tam. V zvezi z vprašanjem uvedbe centralistične državne ureditve in 
unitaristične ideologije v politično življenje Jugoslavije je značilno tudi, kako se
200
V okviru takratnih razmišljanj in opredelitev med slovenskimi politiki zbuja 
posebno pozornost spomenica nekdanjega socialističnega voditelja A. Prepeluha 
(pisana v angleščini), ki jo je 24. februarja 1924 poslal J. Ramsayu Mac Donaldu, 
laburističnemu predsedniku angleške vlade. Zaradi pomena, vsebine in redkosti 
takšnih dokumentov navajamo to spomenico v celoti:
»Spoštovani tovariš,
V upanju, da se še spominjate mojega imena iz dni II. Internacionale, na 
kateri sem sodeloval kot zastopnik takrat še enotne Jugoslovanske Socialde­
mokratske stranke1, katero sem imel čast zastopati tudi v vladi moje ožje do­
movine, Slovenije, si dovoljujem, da vam ob prevzemu nove britanske vlade 
izrazim svoje odkrite čestitke.
Morda vam ne bodo v napoto nekatere injormacije o naši novi državi Kra­
ljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ze ta uradni naslov izpričuje, da so v njej 
združeni trije narodi. To državo zdaj vladajo in upravljajo strogo centralistično 
birokratično in militaristično. Njena dva najbolj civilizirana in evropeizirane 
naroda, Slovenci in Hrvati, sta skoraj brez pravic. Po obrazcu o ,zmagovalcu1 
in ,premagancu želijo ustvariti navidezno nacionalno enotno državo, Veliko 
Srbijo. To je spričo velikih socialnih, kulturnih, civilizacijskih in, kolikor so 
tukaj prizadeli Slovenci, tudi jezikovnih razlik, velika sociološka zmota; zate­
kajo se torej k militarizmu. V povezavi z njim. stojijo velikanski posredni davki. 
Sočasno so v oborožitvene namene potrošili tudi skoraj vsa tuja nova posojila, 
ki jih zaradi nedemokratičnih določil ustave ne more nadzorovati niti parlament. 
Na čelu hipertrofirane armade stoji skoraj 200 generalov in posledica vsega tega 
je oligarhična vladna oblika, ki se skriva pod psevdodemokratičnim plaščkom. 
Do danes veljavne ustave je prišlo na način, ki v Zahodni Evropi ni v navadi.
Ta država — ki jo načelno vsi želimo in priznavamo — lahko obstaja samo 
kot dejavnik miru na Balkanu. Pogoj za lo pa. bi bila resnična enakopravnost 
vseh njenih narodov, upravljana znotraj po načelih selfgouvernementa, kakrš­
nega pozna npr. tudi Vaša domovina. V naši državi pa sploh nimamo nobene 
samouprave, niti v obsegu, kakršnega je svojim narodom dopuščala nekdanja 
avstrijska monarhija. Iluzija naj bi postala celo socialnopolitična zakonodaja, 
kakršna je obstajala že pred vojno.
Tako je nastala pri dveh kulturno in civilizacijsko naprednejših narodih — 
Slovencih in Hrvatih — težnja po federativni jugoslovanski državni zvezi, v ka­
teri bi upravljalo ljudstvo samo po načelih selfgouvernementa in resnične de­
mokracije. Skupno bi preostalo le zunanje zastopstvo (zlasti sklepanje trgovin­
skih sporazumov), armada, kolikor je resnično potrebna, denarništvo in dina­
stija. Pretežna večina prebivalstva soglaša v teh željah.
ujemajo pojmovanja F. Erjavca in S. Jovanoviča. V predavanju, ki ga je imel v 
Srbskem kulturnem klubu 4. decembra 1939, je S. Jovanovič prav tako trdil, da je 
srbski centralizem temeljil »na ideologiji, ki ni bila proizvod srbskih strank in srb­
skih politikov, temveč tako imen. Jugoslovanov«, torej »tistih iz Habsburške mo­
narhije«. Ta centralizem je — tako Jovanovič — sprejel »največji del srbskih poli­
tikov, ki so verovali, da je federalizem nevaren za državno enotnost«. Srbi so vla­
dali »po jugoslovanski ideologiji«, »jugoslovanska hegemonija« in »jugoslovanski 
centralizem« pa sta Jovanoviču sinonima za »velikosrbsko hegemonijo«. S. Jovanovič 
presoja sicer ves problem jugoslovanske ideje kot izključno vprašanje srbsko-hrvat- 
skih odnosov, slovenskemu dejavniku pa pri tem ne pripisuje nobenega pomena. 
S. JOVANOVIČ, Jugoslovenska misao u prošlosti i budućnosti, Beograd 1939, 2—5.
201
Ako bi se Vaši veliki domovini kdaj nudila priložnost, da bi pripomogla k 
utrditvi te nove države v tej smeri, bi v nemajhni meri prispevala tudi k po­
miritvi Balkana, k širjenju resnično evropske kulture in k pacifikaciji Jugo­
vzhodne Evrope.
Vaš iskreno vdani
Ljubljana, Jugoslavija Albin Prepelouch11"
Mišičeva 6 publicist-«
Vidni slovenski pravniki in tudi drugi javni delavci, ki so še pred Vidovdan­
sko ustavo pogosto razpravljali o državni ureditvi, so po njenem izglasovanju 
posvetili svojo pozornost zlasti značaju in vsebini avtonomije in samouprave.* 120 
Izražali so mnenje, da je Zakon o oblastni in okrajni samoupravi pomenil te­
meljito spremembo v odnosu do prejšnje samoupravne (avtonomne) organiza­
cije v Sloveniji, kar je bistveno spremenilo tudi njen ustavnopravni oziroma 
samoupravni položaj. S 96. ustavnim členom so namreč ustanovili samoupravo 
v zadevah občinskega, okrajnega in oblastnega pomena, sočasno pa ukinili de­
želne, torej pokrajinske skupščine in njihove zakonodajne pravice prenesli v 
izključno pristojnost Narodne skupščine. Samoupravnim organom so pustili le 
upravne zadeve, tako da so oblastne skupščine lahko izdajale le uredbe, veliki 
župan pa je potrjeval njihovo zakonitost. V spornih primerih je odločal Državni 
svet. Poleg tega so po 68. členu zakona o oblastni in okrajni samoupravi dobila 
vsa sodišča pravico, da so v vseh posameznih primerih ocenjevala zakonitost 
oblastnih uredb, kar je še bolj zoževalo obseg oblastnih pooblastil v razmerju 
do nekdanjih deželnih zborov. Izvajanje samoupravnih zadev so v istem smislu 
omejevali tudi pri okrajih in občinah. Ustava je v 96. členu omogočala omeje­
vanje samouprave z zakoni, vendar pa niti ustava niti zakon o oblastni in okraj­
ni samoupravi nista opredeljevala pojma samouprave,121 kar je povzročalo te­
žave — predvsem na škodo samoupravnih pravic in interesov.
Prav tako so omejili in postavili pod strogo nadzorstvo krepitev moči oblast­
nih samouprav kot osnove njihove samostojnosti. Po 97. ustavnem členu so bili 
vsakoletni proračuni samoupravnih enot pod nadzorstvom ministrstva za fi­
nance in glavne kontrole in omejeni s posebnim zakonom. Z razlagami, da želijo 
z zoževanjem finančnega osamosvajanja oblastnih samouprav predvsem zava­
rovati prebivalstvo pred pretiranim lokalnim obdavčevanjem, so prikrivali 
glavni namen temeljne zakonodaje — željo po onemogočanju proticentralističnih 
tendenc, ki bi se utegnile neomejeno razraščati z ekonomsko krepitvijo oblastne 
samouprave. Iz tega razloga so sprejeli zakon o glavni kontroli,122 po katerem 
— med drugim — veliki župan in okrajni načelnik nista bila odgovorna oblastni 
oziroma okrajni skupščini. Za slovensko samoupravo je to kot logična posledica 
načela suverenosti države, ki ji je samouprava podrejena, pomenilo povsem 
novo dejstvo. Takšen sistem omejevanja samouprave, uzakonjen z ustavo in
11(1 PUBLIC RECORD OFFICE (PRO), London FO, 371, 9959, 8751, 136—137.
120 S. K. S., Naše zadeve, SOCIJALNA MISEL, 1922, 94; A. GOSAR, Marinkovičev 
načrt o samoupravah, SOCIJALNA MISEL, 1924, 33—37; R. LAH, Vprašanje kme­
tijskih zbornic, SOCIJALNA MISEL, 1, 1926, 203—206; F. ERJAVEC, Delavska zbor­
nica, SOCIJALNA MISEL, 2, 1926, 25—28; isti: K volitvam v okrožne zbore, SOCI­
JALNA MISEL, 1, 1927, 1—4; L. UDE: Revizija ustave, SVOBODNA MLADINA, 
6—7, 1928, 132—134. in dr.
121 I. ŠKARJA, Naša samouprava, SLOVENSKI PRAVNIK, Ljubljana, septembra 
1922, št. 5—9, 113—127.
122 ZAKON O GLAVNI KONTROLI z dne 28. maja 1922, SLUŽBENE NOVINE 
KRALJEVSTVA SHS, št. 125.
202
zakoni, je segal vse do uvedbe pravice do razpustitve oblastnih in okrajnih 
skupščin (69. in 116. člen zakona o oblastni in okrajni samoupravi), kar je v 
praksi ponovno potrjevalo popolno prevlado centralnih organov državne uprave 
na vseh področjih javnega življenja v Kraljevini SHS.
Navzlic temu so glede delitve pristojnosti in nalog med oblastno in državno 
upravo sodili, da so določene pristojnosti iz 96. člena ustave bolj logične kot 
tiste, ki jih je avstrijska ustava odrejala za odnose med državno in deželnimi 
skupščinami.123 Če gledamo to kot celoto, je polemika glede položaja oblastnih 
in okrajnih samouprav v slovenski javnosti izražala dva osnovna interesa: na 
eni strani je klerikalni tabor kritiziral obstoječo zakonodajo in zahteval več 
avtonomne samostojnosti, na drugi pa so se liberalci zavzemali za omejitev 
avtonomnih pravic samoupravnih enot iz strahu, da ne bi bila ogrožena njihova 
osnovna opredelitev — centralizirana država. Liberalno Jutro je zastopalo 
takšno opredelitev in povzelo v svoji prilogi dele besedila dr. Št. Šegedina (iz 
časopisa Njiva, št. 13 in 14, 1921), ki je zagovarjal Vidovdansko ustavo in opo­
zarjal vso slovensko razumništvo, »da ga temeljito premisli«, češ: »zavedali smo 
se, da brez najtesnejšega oslonca na jugoistok v par generacijah izginemo v 
nemškem morju . . . Brez sijajne državne zgodovine, nismo nosili s seboj na­
vlake historizma, bili smo bolj dostopni za vsebino kakor za formo. Vse to nam 
je samo po sebi nudilo lepo vlogo nezainteresiranega posrednika v sporu med 
Hrvati in Srbi, ki smo jo do ujedinjenja tudi dobro izvršili.. . Sedaj je z ustavo 
stvar pač za dolgo dobo dovršena«.124
V vseh zahtevah so zagovorniki avtonomističnega koncepta državne ureditve 
vztrajali pri uvedbi »trojne« zakonodaje (občedržavne, okvirne in pokrajinske). 
Njihov glavni cilj je bila v resnici vzpostavitev pokrajin, ki bi bile sorodnejše 
suverenim federativnim oblikam kot pa klasičnim ozemeljskim avtonomijam, 
v katerih so vse pravice temeljile predvsem na upravnih zadevah. Slovenski 
katoliški krogi so kot glavni razlog za uvedbo avtonomije poudarjali kulturne, 
socialne in gospodarske interese slovenskega ljudstva.125
Izvajanje ustavnih določil o razdelitvi države na oblasti je že spočetka na­
letelo na velike težave. Nova Pašičeva vlada je iz tega razloga predvidela v svoji 
deklaraciji, predloženi v Narodni skupščini 29. decembra 1921, obsežen zakono­
dajni program, ki bi obsegal kakšnih sedemnajst zakonov, predvsem s področja 
organizacije državne uprave. Vendar se skupščini ni posrečilo sprejeti zakona 
o razdelitvi države na oblasti, ker — kot v številnih drugih primerih — ni 
zmogla potrebnega delovnega kvoruma. Posebni skupščinski odbor, izvoljen za 
pripravo zakonskega predloga o razdelitvi države na oblasti, in Zakonodajni
123 I. ŠKARJA, n.n., 117.
124 JUTRO, 7. avgusta 1921.
125 Te interese je najboljše opisal L. UDE v članku »GLAVNI ARGUMENTI NA­
ŠE ZAHTEVE PO ŠIROKI AVTONOMIJI«, objavljenem v časopisu SOCIJALNA 
MISEL, IV, št. 12, Ljubljana 1925. Ude označuje SLS kot vodilno silo v boju za 
slovensko avtonomijo in poudarja, da je ta boj največji, kar so jih kdajkoli Slovenci 
izbojevali z lastnimi silami«. Razvoj slovenskega narodnostnega kulturnega koncepta 
razlaga Ude kot neposredno nasprotje centralistične zakonodaje, ki ne pozna in ne 
upošteva slovenske posebnosti. V avtonomni socialni zakonodaji vidi edino pot, da 
bi slovenskemu proletariatu, ki je najbolj razvit v državi, omogočili nadaljnji raz­
voj, ki ga centralizem nevarno ogroža, v osamosvojeni gospodarski, torej investicij­
ski in tudi v davčni politiki pa odkriva temeljne interese nadaljnjega razvoja Slo­
vencev v jugoslovanski državi. Edino svobodna Slovenija s široko zakonodajo in 
avtonomijo v Jugoslaviji je lahko privlačna za koroške in primorske Slovence, ki so 
ostali izven njenih meja. To je — po Udetu — četrti argument za upravičenost 
slovenskega avtonomističnega programa. L. UDE, Slovenci in jugoslovanska skup­
nost, Maribor 1972, 197—207.
203
odbor skupščine nista v dobrem letu utegnila pripraviti tega zakonskega pred­
loga126 in zato je morala vlada to pomembno politično vprašanje rešiti z Uredbo 
o razdelitvi države na oblasti, sprejeto 26. aprila 1922.127 Toda preden so oblast­
ne skupščine in odbori oživeli, je — zlasti v Sloveniji — minilo še več let za­
pletenih političnih bojev po vsej državi in tudi na Slovenskem. Vzrok teh spo­
padov v Sloveniji je tičal v nezadovoljstvu, ki ga je zbudila delitev na oblasti, 
saj je bil slovenski narod že brez tega dovolj razdeljen. Zaradi tega so odločno 
zahtevali njegovo enotnost vsaj v okviru jugoslovanske države.
Nosilka avtonomističnega programa, Slovenska ljudska stranka, ki se je po 
sprejetju Vidovdanske ustave znašla v opoziciji, je že od vsega začetka iskala 
poti za izvajanje takšnega programa. V začetku leta 1922 je A. Korošec začel 
zbirati zaveznike med strankami, ki so bile naklonjene avtonomističnemu kon­
ceptu, ker je sodil, da brez njihove podpore ne bo mogel uresničiti kaj dosti 
svojih zahtev. Korošec je kot najnaravnejša partnerja za to sodelovanje označil 
slovenske »kmetijce« (SKS) in bosanske Muslimane (JMO), zavračal pa je vse 
kombinacije z Radičevo HRSS in se tako izognil popolnemu razkolu z Radikalno 
stranko. Vprašanje republike ali monarhije je bilo za SLS manjšega pomena, 
saj je kot glavni politični cilj poudarjala avtonomijo v celotnem slovenskem 
narodnostnem in ozemeljskem okviru. V skupščinskem Zakonodajnem odboru 
so v začetku marca 1922 govorili o zakonskem predlogu o oblastni in okrajni 
samoupravi in ta razprava je bila polna nesoglasij. Predstavniki Jugoslovanske­
ga kluba so poudarjali, da predloženi zakonski predlog ne ustreza njihovim in­
teresom. Eden od govornikov je bil tudi dr. Janko Šimrak iz Hrvatske pučke 
stranke, ki je z ostrimi besedami opozoril na inferiorni položaj Slovencev in 
Hrvatov v državi, torej na hegemonijo »enega srbskega plemena«. Šimrak je 
na takšno politiko navezoval tudi vrnitev dr. I. Šušteršiča in poudarjal, da je to 
»politika amputiranja, politika Velike Srbije« ipd. V nasprotju s klerikalci, ki 
so zavračali predvsem delitev Slovenije na dvoje oblasti, so slovenski poslanci 
iz SKS (Rajar, Drofenik) podpirali predloženi zakonski predlog.128
Program avtonomije in nedeljivosti Slovenije je SLS zagovarjala predvsem v 
predvolilni agitaciji za Narodno skupščino v začetku leta 1923, ko so se avtono­
mijam začeli približevati radikali S. Protića, demokrati Lj. Davidovića in HRSS. 
Na volitvah 18. marca 1923 je SLS dobila 21 od 26 slovenskih mandatov in ta 
veliki uspeh je temeljil predvsem na propagandi avtonomističnega programa. 
Ti volilni uspehi so spodbudili proticentralistične stranke SLS, JMO in HRSS, 
da so ustanovile slovensko-bosensko-hrvatski blok, ki pa ga je N. Pašič kmalu 
razbil z znanim »Markovim protokolom« 12 aprila 1923.
Novi opozicijski blok, ki so ga 8. marca 1924 sestavili SLS, JMO, HRSS in 
Davidovičevi demokrati, prav tako ni spremenil položaja pri uvajanju oblastne 
avtonomije. Med agitiranjem za nove skupščinske volitve, napovedane za 8. fe­
bruar 1925, je bil avtonomistični program v senci neposrednih strankarskih 
obračunov, velikih političnih preobratov in afer. V Sloveniji je bila SLS tudi 
na teh volitvah absolutna zmagovalka (dobila je 20 od 26 poslanskih mandatov), 
toda A. Korošec, razočaran zaradi jalovosti tudi sicer obojestransko neiskrenega 
zavezništva s HRSS, je pričel ob koncu leta 1925 spet iskati podporo pri Radi­
kalni stranki. Dolgotrajno čemenje v opoziciji bi lahko omajalo položaj kleri­
kalne stranke tudi v sami Sloveniji, zato je Korošec navzlic nenehnim zahtevam
126 Glej: B. GLIGORIJEVIČ, Parlament i politične stranke u Jugoslaviji, 116—117.
127 SLUŽBENE NOVINE KRALJEVSTVA SHS, št. 92, 28. aprila 1922; URADNI 
LIST POKRAJINSKE UPRAVE ZA SLOVENIJO, št. 134, 15. maja 1922. O admini­
strativni razdelitvi Kraljevine SHS glej obširneje: DJ. STANKOVIČ, n.n., 33—46.
128 POLITIKA, 14. in 25. marca 1922.
204
po avtonomiji in nedeljivi Sloveniji kazal vse večjo voljo do popuščanja centra­
lističnim silam, ker je želel spet na oblast. V odgovoru na napade liberalcev, ki 
so trdili, da bo SLS opustila svoj avtonomistični program, da bi prišla spet v 
vlado, so strankini poverjeniki na zborovanju 14. novembra 1926 sprejeli izjavo, 
da SLS nikoli ne bo opustila takšnega programa,129 kar pa navzlic temu ni po­
menilo, da niso bili pripravljeni na popuščanje in kompromise. Tako je v zna­
menju boja za avtonomijo in iskanje poti za njeno uresničenje potekala poli­
tična dejavnost SLS in drugih avtonomističnih strank in skupin od sredine 
leta 1921 do konca leta 1926. Med iskanjem političnih zaveznikov avtonomi- 
stično-republikanske usmerjenosti se klerikalni stranki ni posrečilo, da bi bila 
uresničila zastavljene cilje: zedinjeno avtonomno Slovenijo, absolutno prevlado 
v slovenskem političnem, gospodarskem in kulturnem življenju in pričakovane 
koristi za gospodarski razvoj Slovenije na osnovah širše državne ekonomske 
politike. Dolgoletni opozicijski položaj je okrepil SLS v Sloveniji, vendar pa je 
po drugi strani manj koristil celotnemu položaju Slovenije v novi državi, pred­
vsem možnostim za še večji razvoj njenega sicer najrazvitejšega gospodarskega 
potenciala v kraljevini. To je bil eden od resnih razlogov za spremembo »držav­
ne« politike v vodstvu klerikalne stranke in njeno usmeritev k »realnejšim« 
potem in zaveznikom v boju za uresničenje svojih ciljev.
Avtonomistično ozračje v klerikalnem taboru ob koncu tega obdobja je naj­
bolje izrazil A. Korošec v enem od svojih redkih javnih programskih nastopov. 
Prvega januarja 1926 je Socijalna misel objavila njegov tekst »O političnem 
programu Slovencev«, v katerem je Korošec obrazložil genezo razvoja slovenske 
politične misli — zlasti v zvezi s programom »Zedinjene Slovenije« in proble­
mom ureditve skupne jugoslovanske države. Ob zaključku svoje razlage je Ko­
rošec poudaril tole: »Od časa narodnega preporoda do danes je želja slovenskega 
naroda po enotnem, skupnem, nerazdeljenem, samostojnem državnopravnem 
življenju stopnjema napredovala. Danes je njemu ideal v državi Srbov, Hrvatov 
in Slovencev dobiti kar naj večjo državnopravno samostojnost, naj se potem že 
imenuje avtonomija ali federacija. Prirodni nagon zdravega organizma po sa­
mostojnosti, zavest največje kulturnosti in prepričanje o svoji lastni gospodarski 
moči nagiba slovenski narod, da si sam oblikuje svojo usodo. Ni pričakovati, da 
bi se narod odrekel svojemu jeziku in svoji narodni individualnosti. Bil bi to 
prvi slučaj v zgodovini, da se narod prostovoljno odreče svoji samobitnosti.
Glavni ustroj našega državnega aparata je sicer zgrajen na demokraciji, ven­
dar je ta demokracija bolj formalna kot realna. Pogon tej demokratski mašini 
daje duh državnega absolutizma, ki ne privošči svobode ne družini, ne narodu. 
Dokler bo trajal ta duh v celi državni upravi, bodo vsi, ki hočejo svobodo dru­
žine, cerkve in naroda, morali biti pripravljeni na velike politične borbe. Ako 
je naj višji cilj politike, da se narodi razvijajo k vedno večji svobodi, popolnosti, 
sposobnosti in vrednosti, potem se sedanji program večine slovenskega naroda 
ne more imenovati pogrešen.«130
Izstop SLS iz opozicije je imel več razlogov in prava priložnost za spremembo 
njene politike se je pokazala v začetku 1927. leta. ko so radikali, ki so se hoteli 
znebiti neiskrenega dveletnega sodelovanja s HSS, začeli iskati nove zaveznike. 
Do razpada radičevsko-radikalne vladne koalicije je prišlo prav zaradi vpra­
šanja izvedbe volitev za oblastne skupščine, napovedanih za 23. januar 1927. 
Takrat so radikali prek organov ministrstva za notranje zadeve ovirali volilno 
agitacijo HSS, zlasti v Bosni in Hercegovini ter Vojvodini, to pa je bil nepo­
129 O teh dogodkih glej obširneje: Z. S., 635—637.
130 SOCIJALNA MISEL, 1. V, 1. januarja 1926, št. 1, 4.
205
sredni povod, da je S. Radič izrazil nezaupanje Uzunovičevi vladi. To je bila 
priložnost za radikale, da bi nadomestilo za HSS našli v SLS in manjših disi­
dentskih skupinah. Vstop SLS v vlado N. Uzunoviča v januarju 1927 je bil do­
sežen s sporazumom, da ta stranka ne bo več zahtevala revizijo ustave, kot 
protiuslugo pa bi dobila več neposrednega sodelovanja v oblasti. Ob tem je 
treba omeniti, da je pred temi pogajanji SLS z radikali kralj Aleksander 13. de­
cembra 1926 sprejel v avdienco A. Korošca. Na pogajanjih je SLS zahtevala za­
gotovitev dominantnega vpliva v oblastnih skupščinah v Mariboru in Ljubljani, 
zlasti pa naj bi velikim županom (ki so se držali liberalcev, torej Samostojne 
demokratske stranke) odvzeli pravico, da bi odrejali prve finančne proračune 
teh oblasti. Radikali so sprejeli te zahteve SLS in jih kmalu tudi uresničili.131
Volitve za oblastne skupščine v Sloveniji 23. februarja 1927 so potekale v 
ostrem spopadu klerikalcev in liberalcev. SLS je svojo volilno propagando pri­
lagodila tej priložnosti in poudarjala, da pot do avtonomije vodi. prek samo­
uprave.132 Slovenski liberalci, zbrani v Pribičevičevi Samostojni demokratski 
stranki, so bili v Sloveniji v okviru »Naprednega bloka« povezani s slabotno 
Narodno socialistično stranko in so svoja volilna gesla gradili na protiradičevski 
in protiklerikalni agitaciji. Med 53 odborniki, predvidenimi za volitve v ljub­
ljanski oblasti, je SLS dobila 40 mandatov, medtem ko so v mestu Ljubljani 
zmagali liberalci (SDS 3, SLS 2 odbornika). V mariborski oblasti je bilo 62 od- 
borniških mest in SLS je pripadlo 42 mandatov. Zmaga klerikalcev je bila ab­
solutna, saj so njeni najnevarnejši nasprotniki — liberalci — daleč zaostali kot 
druga stranka po številu prejetih glasov.133
V Ljubljani je 23. februarja 1927 začela delovati oblastna skupščina in ob tej 
priložnosti je klerikalni tabor poudarjal, da bodo prek samouprave uresničili 
popolno zakonodajno avtonomijo, z združitvijo dveh oblastnih skupščin v eno 
pa se bodo približali idealu »Zedinjene Slovenije«. Toda ta optimistična gesla 
so se v praksi srečevala z nepremostljivimi težavami. Šesta Uzunovičeva vlada 
je padla 16. maja 1927 in novi mandatar Radikalne stranke V. Vukičevič je 
17. maja sestavil vlado brez Slovencev in Hrvatov. V vrstah SLS se je razvne­
mal spopad med staro vodilno garnituro, ki se je naslanjala na cerkvene kroge, 
in mladimi kadri, ki so zahtevali spremembo politike in organizacijske strukture 
stranke, tako da bi prišlo do večje demokratizacije. Pred bližnjimi parlamentar­
131 Glej: B. GLIGORIJEVIČ, n.d., 224.
132 V predvolivnem govoru za oblastne skupščine na Vrhniki 2. januarja 1927 je 
ANTON KOROŠEC politiko SLS v zadnjih letih označil kot boj, katerega glavni 
namen je bil »izbojevati za Slovenijo čim širšo samoupravo«. Zveza s HSS in Da- 
vidovičevo DS je dajala upanje, da bi ta program lahko uresničili, kar so kazale 
tudi volitve leta 1925, ki so bile — kot je poudaril Korošec — »dokaz, da so bili 
naši računi pravilni. Narod po vsej državi želi imeti pokrajine, v katerih bi se iz­
nebil nesposobnega centralizma«.
Po Radičevi »izdaji«, je dejal dalje Korošec, je morala SLS na drugačen način 
poskušati z uresničenjem svojega avtonomističnega programa in je njeno vodstvo 
sklenilo, »da bo na spreten način vplivalo«, da bi prišlo čimprej do volitev za 
oblastne skupščine, kar je pomenilo, da bi SLS razglasili za »svobodno«. Korošec 
poudarja, da je na pogajanjih za vstop v vlado na naslednji način pojasnil Uzuno- 
viču, kaj razume SLS kot avtonomijo: »Široko samoupravo z močnimi financami 
in z vsemi predpogoji, da bi lahko (Slovenci — M. Z.) kulturno, gospodarsko in 
socialno napredovali. Z avtonomijo nočemo oslabiti državo niti rušiti državno enot­
nost, temveč želimo imeti samo toliko samoupravne svobode in samostojnosti, da 
bi lahko v njej ohranili in razvijali svojo slovensko individualnost... Želimo, da 
bi o vseh stvareh, za katere v Beogradu nimajo razumevanja tako kot mi, šolstvo, 
gospodarstvo, kmetijstvo, zdravje, da bi o vseh teh stvareh razpravljali tudi v naši 
deželni skupščini, ki bi morala o tem sama odločati.« SLOVENEC, 4. januarja 1927.
133 Glej : Z. S., 649.
206
nimi volitvami so se proti SLS poskušale zbrati opozicijske sile (SDS, SKS), toda 
njihova neuspela pogajanja niso spremenila obstoječega političnega ravnotežja. 
V okviru državne politike se je Vukičevičeva vlada lahko obdržala le z razpu­
stitvijo skupščine, kar je kralj tudi storil 15. julija 1927.
Za nove parlamentarne volitve, napovedane za 11. september 1927 je SLS 
pripravila »državotvorno« taktiko, ker je odločno sklenila, da se bo utrdila na 
oblasti. Na zborovanju strankinih poverjenikov, ki je bilo 3. julija 1927, je 
A. Korošec zagovarjal politiko izražanja slovenskih interesov v okviru občih 
državnih interesov, kar je praktično pomenilo zbliževanje z Radikalno stranko. 
To je bil najbrž tudi razlog, da tokrat A. Korošec ni zahteval slovenske samo­
upravne samostojnosti zunaj ustavnih okvirov.134 Posledica takšnega preobrata 
vodstva SLS je bil znani »Blejski sporazum«, sklenjen 11. julija 1927 med A. Ko­
rošcem in radikalnim prvakom V. Vukičevičem. S tem sporazumom je kleri­
kalni tabor v svoji »zunanji politiki« do osrednjih državnih organov v Beogradu 
zaplaval globoko v centralistične vode. Nova politična smer slovenskih kleri­
kalcev je zbudila pravo zmedo v dotedanjih odnosih med strankami v Sloveniji 
in v širših jugoslovanskih okvirih. Najpomembnejši rezultat takšne politike je 
bilo zbliževanje nekdanjih hudih nasprotnikov S. Radiča in S. Pribičevića.
Pakt klerikalcev z radikali je prinesel SLS velike trenutne politične koristi, 
medtem ko so druge slovenske stranke še enkrat pokazale, kako so razbite in 
nebogljene. Na septembrskih parlamentarnih volitvah 1927 je SLS osvojila 20 
od 26 poslanskih mest. Najzanimivejše je to, da je klerikalni tabor ob tej pri­
ložnosti samo za las izgubil staro liberalno trdnjavo — Ljubljano.135 To je bilo 
znamenje popolne premoči SLS v slovenskem političnem življenju. Sočasno je 
Korošec z vstopom v vlado V. Vukičeviča 21. septembra 1927 ponovno stopil na 
jugoslovansko politično prizorišče, kjer je kmalu postal vplivna osebnost s po­
sebno vlogo. Njegova vrnitev k radikalom in dvoru je omogočila, da se je slo­
venska avtonomija spremenila v hegemonijo klerikalnega tabora na skoraj vseh 
področjih slovenskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja.
Poslednje parlamentarne volitve v Kraljevini SHS pred uvedbo diktature 
1929 so pokazale, da sta v Sloveniji ostali samo dve stranki — Samostojna de­
mokratska stranka in Socialistična stranka Jugoslavije — ki sta nasprotovali 
zamisli samostojne in zedinjene Slovenije, o čemer je tiste čase pisal L. Ude.136 
SLS je v boju za samostojno Slovenijo začela popuščati v svojih zahtevah, kajti 
za to radikalno zamisel stranka ni imela nujne revolucionarne socialne osnove. 
L. Ude je upravičeno poudarjal, da boj za samostojno Slovenijo, torej za slo­
134 SLOVENEC, 4. julija 1927. Glej: B. GLIGORIJEVIĆ, n.d., 233—234.
135 V Ljubljani je A. Korošec dobil 4.581, A. Kramer (SDS) pa 4.604 glasov.
136 L. UDE, Značilnost volilnega boja in današnji notranje-politični položaj v svitu 
borbe za samostojno združeno Slovenijo, MLADINA, 1927/28, 1. 4, št. 1, 17—22; 
L. UDE, n.d., 215—220. Ob stališčih slovenske SSJ do avtonomističnega koncepta 
samostojne zedinjene Slovenije je treba upoštevati, da niso bila enosmerna in do­
sledna ter v soglasju s poudarjeno centralistično-unitarističnimi načeli centralnega 
vodstva stranke v Beogradu. Slovenski socialisti so bili namreč v posebnem polo­
žaju, kajti v Sloveniji je prevladovala avtonomistična zamisel in če bi ji nasproto­
vali, bi tako oslabeli svoje že sicer slabotne vrste. V prvih letih po ustanovitvi 
Socialistične stranke Jugoslavije so se slovenski socialisti v njenem okviru najmanj 
ukvarjali z narodnostnim in ustavnim vprašanjem. Izmikali so se izjavam o tem 
vprašanju, molčali in niso vztrajali pri centralističnih in unitarističnih stališčih SPJ, 
za katera so vedeli, da so v Sloveniji nepriljubljena. Zaradi tega so bolj poudarjali 
socialni, ekonomski in samoupravni program. Sodili so, da je boj med centralizmom 
in federalizmom spopad med hrvatsko in srbsko buržoazijo, torej med njunim ka­
pitalom, in da delavski razred in kmetje nimajo interesa, da bi ravnali po istem 
zgledu. Glej: T. MILENKOVIČ, Socijalistička partija Jugoslavije, Beograd 1974, 
658—670.
207
vensko avtonomijo v okvirih Jugoslavije, zahteva predvsem revizijo Vidovdan­
ske ustave. Tej reviziji pa so nasprotovale Radikalna in Demokratska stranka 
in tudi druge centralistične stranke in skupine, katerim se je slednjič pridružila 
tudi SLS. Namesto z nekdanjimi zahtevami za spremembo ustave se je SLS 
zdaj zadovoljila z noveliranjem Zakona o oblastni in okrajni samoupravi ozi­
roma z uresničenjem »Zedinjene Slovenije« prek reformiranih samouprav. 
Takšno politiko slovenskih klerikalcev je L. Ude označil za izdajo nacionalnih 
interesov. Poudarjal je, da je »prva faza borbe po prevratu (1918 — M. Z.) za 
samostojno in zedinjeno Slovenijo, v kateri je bila SLS vodilna sila, končana,« 
in da »morajo nastopiti druge, revolucionarne sile«.137
A. Korošec se ni oziral na takšne in podobne kritike, ki so prihajale zlasti iz 
vrst napredne mladine, krščanskih socialistov, torej tudi iz same klerikalne 
stranke, in je odločno stopal po poti »realne politike«, za katero se je že zdavnaj 
opredelilo vodstvo SLS. Takšno usmerjenost je Korošec najjasneje izrazil na 
zborovanju, ki je bilo 4. septembra 1927 na Vrhniki, kjer je poudaril, kaj pri­
čakuje od programa bodoče vlade: »da bi se našim deželam in oblastnim skup­
ščinam v najizdatnejši meri razširil sedanji delokrog in da bi jim enkrat za 
vselej zagotovili zadostne finančne vire ... Če bomo dobili oblasti, ki bodo same 
reševale svoje domače zadeve, tedaj je samo en korak do našega starega slo­
venskega ideala, zedinjene, močne in srečne Slovenije, ki bo najzvestejši stražar 
naše države na meji naših namrščenih sosedov«.138
V obstoječih razmerah je boj, ki ga je SLS vodila v začetku leta 1927 za ure­
sničenje svojih ožjih, strankinih, in tudi širših slovenskih interesov in ciljev v 
jugoslovanski državi, dobival vse bolj oportunistični značaj, preračunan na ko­
risti pri delitvi vrhovne oblasti. Vodstvo stranke je očitno v tem trenutku sodilo, 
da bo iz spopada med federalisti in centralisti oziroma med hrvatsko in srbsko 
buržoazijo s sredinsko politično usmerjenostjo pridobilo več koristi za svoje 
avtonomistično-federalistične cilje, kot pa bi lahko doseglo z nepopustljivim 
vztrajanjem pri svojem avtonomističnem konceptu in s trdoglavo konfrontacijo 
s centralizmom. Skrajna posledica takšne politike je bil vstop A. Korošca v šesto 
zapovrstno Uzunovičevo vlado.139 Ta korak je prinesel rezultate že ob določanju 
finančnega zakona za leto 1927 28, ko so postavili materialne temelje za delova­
nje oblasti v Sloveniji. S tem zakonom so v dokajšnji meri zagotovili vrnitev 
na položaj, ki ga je imela slovenska deželna uprava že nekoč v stari Avstriji.140 
To je bila praktično prva zmaga slovenskih avtonomističnih sil v boju s centra­
lizmom oziroma korak dalje k njihovemu strateškemu cilju, da »bi slovenske
137 L. UDE, n.n., 19. Ude sklepa, da je s finančnim zakonom za leto 1927—28 
uspelo SLS »iztrgati belgrajskemu centralizmu nekaj, kar so nam še od onega, kar 
smo imeli v smeri samouprave že v Avstriji, v Jugoslaviji ugrabili. Ta ne ravno 
velik uspeh je učinkoval na voditelje SLS kakor močno vino. Odlični predstavniki 
SLS v Ljubljani so takrat, če sem prav informiran, izražali: ,Saj že imamo avtono­
mijo? Govorili so tudi o privilegiranem položaju Slovenije... Dokler obstaja vidov­
danska ustava, moramo Slovenci stalno računati z dejstvom srbske majorizacije, 
majorizacije srbskega duha in nerazumevanja naših potreb«. Prav tam, n.d., 
217—218.
138 SLOVENEC, 6. septembra 1927.
139 V SRPSKEM KNJIŽEVNEM GLASNIKU je bil objavljen naslednji komentar 
te poteze dr. A. Korošca: »Tako kot poprej se je g. Uzunovič tudi zdaj z resnejšimi 
nameni obrnil k skupini, ki manj računa za svoj vstop v vlado. Stranka dr. A. Ko­
rošca — doslej solidarna z demokrati v obsodbi režima — je zastopala stališče, da 
je zaščita interesov pokrajine, ki jo zastopa, dovolj, da dobi stranka tri stranske 
resore v vladi g. Uzunoviča in ne postavlja vprašanja glede splošne vladne poli­
tike.« SKG, knj. XX, januar—april 1927, 294.
149 L. UDE, n.d., 217.
208
stvari reševali mi Slovenci doma«.141 Toda liberalna in komunistična mladina 
se ni zadovoljila le z uvajanjem samouprave. V skladu s svojo radikalnostjo je 
zahtevala več za Slovenijo in tudi za vso državo, njen končni cilj pa je bila 
federacija in konfederacija južnih Slovanov skupno z Bolgari.142
Začetek delovanja slovenskih oblastnih skupščin je klerikalni tabor javno 
označil za svojo zmago. Katoliški tisk je ta dogodek slavil kot nacionalni triumf 
in praznik. Na dan otvoritve ljubljanske in mariborske skupščine, 23. febru­
arja 1927, je Slovenec v uvodniku »Pred otvoritvijo« že napovedoval nadaljnji 
boj za samostojnost Slovenije, ki naj bi bila še večja kot trenutna — pridobljena 
s popuščanjem osrednji vladi. »SLS je načeloma proti takšnim samoupravam, 
ki se opirajo na centralistični temeljni zakon, ki ga kot obstoječi zakon prizna­
vamo, vendar smo po svojem programu proti njegovim temeljem. Ta zakon si 
je zamislil oblastne samouprave kot izvršilno orodje centralistične državne 
uprave in zato jim je priznal samo odredbeno namesto zakonodajne oblasti. 
Narode in pokrajine je raztrgal, da bi jih vse zedinil v smislu centralizma, a 
uničil vse narodne in zgodovinske tradicije. Samouprave je popolnoma podredil 
ministrstvu za finance ... To v načelu nasprotuje duhu in smernicah SLS, nje­
nim narodnim in kulturnim temeljem in njenemu demokratično-avtonomistič- 
nemu pojmovanju države. To načelno stališče SLS je nespremenljivo ne glede 
na to, ali je stranka v opoziciji ali vladi. .. Samouprave ,Žerjava in Pribičeviča' 
moramo zdaj sprejeti, vendar s ciljem, da bi delovali tako, da bi prerasle v po­
polne samouprave z zakonodajno oblastjo, zedinjene in enotne za avtonomno 
slovensko narodno področje, torej za zedinjeno Slovenijo,« je sklenil pisec v 
Slovencu. Uresničenje takšnega programa — poudarja besedilo tega članka — 
zagotavlja večina poslancev SLS v oblastnih skupščinah, ki bodo znali tradicije 
slovenskih samouprav iz časa Avstrije spremeniti v čim večjo politično in eko­
nomsko samostojnost Slovenije v novi državi. Celotna vsebina tega uvodnika 
je bilo jasno sporočilo o strateških ciljih, ki jih je Slovenska ljudska stranka 
javno razglasila na začetku delovanja oblastnih skupščin, kjer ni skrivala, da 
so oblastne skupščine samo prehodna etapa v uresničenju popolne slovenske 
avtonomije.
Uvajanje oblastnih skupščin v Sloveniji je bilo v širši jugoslovanski javnosti 
deležno različnih komentarjev. Vladajoče stranke so to dogajanje podpirale ali 
zamolčale, tisk opozicijskih strank pa je ostro napadal to »popuščanje klerika­
lizmu« kot nevarnost za razbijanje države. V takšnih napadih so kot običajno 
vodili slovenski liberalci iz SDS. Njihov prvak G. Žerjav je označil novo stanje 
v Sloveniji kot teror in strahovlado klerikalizma, obtoževal SLS zaradi že tra­
dicionalnega premeščanja uradnikov, čiščenja upravnega in prosvetnega apa­
rata ipd.143 in tako dejansko še enkrat potrdil znano prakso liberalcev in kleri­
kalcev v Sloveniji v zvezi z njihovim položajem do centralne vlade.
Številne pozitivne reakcije na uvajanje slovenskih oblastnih skupščin je ob­
javil t. i. »nevtralni« tisk na Hrvatskem in v Srbiji in navezoval »uspeh« te 
politike izključno na SLS. Nekateri so poskušali tudi strokovno analizirati pro-
141 Izjava A. Korošca ob podpisu »Blejskega sporazuma« NRS in SLS, SLOVE­
NEC, 5. septembra 1927.
142 List MLADINA je v letih 1927 in 1928 objavil več člankov, ki so izražali nazore 
levo liberalne in komunistične mladine o problemu družbeno-politične ureditve ju­
goslovanske države. Med njimi so posebno zanimivi prispevki V. Košaka, I. Gra­
horja, L. Udeta, J. Dolenca in F. Aleša, o katerih smo že govorili.
143 REČ, 9. aprila 1927; SLOVENEC je 10. aprila 1927 odgovoril na te napade 
G. Žerjava in poudarjal, da se v Sloveniji z uvedbo samouprave po dolgotrajnem 
razdobju »terorja« demokratskih vlad ponovno vrača vera v skupno državo, v kra­
ljevsko dinastijo, državljanske svoboščine itd.
14
209
gram in vsebino »slovenske avtonomije«, na primer v članku, objavljenem v 
časopisu Nova Evropa, kjer je bila Slovenija označena kot jugoslovanska »po­
sebnost« s pogoji, ki zahtevajo federativno rešitev njenega položaja.144 V celoti 
pa te drugačne reakcije na vprašanje avtonomije, federacije ipd. niso bile brez 
nejasnih nazorov o nacionalnem vprašanju in državni ureditvi in so izražale 
občo stopnjo zavesti v jugoslovanski družbi dvajsetih let, ki je bila obremenje­
na z nejasnimi vizijami o bodočnosti skupne države. V takšnih razmerah so 
»državotvorne garancije« najpogosteje povezovali s krepitvijo centralizma in 
vse močneje z omejevanjem demokratičnih svoboščin, kar je nasprotovalo tra­
dicionalnim težnjam in nacionalnim interesom v vseh jugoslovanskih deželah, 
ki so ustanovile skupno državo.
Delo obeh slovenskih oblastnih skupščin se je začelo v ozračju zmagovalnega 
zadovoljstva SLS pa tudi z marsikaterimi nejasnimi predstavami o možnostih 
njunega delovanja in nadaljnjega razvoja v novih razmerah. Oblastni poslanci 
so takoj organizirali svoje strankine klube, prek katerih so bili že od začetka 
prisiljeni, da so se politično dogovarjali, opozicija pa se je morala tudi združe­
vati, da bi se postavila po robu absolutni prevladi klerikalne večine iz SLS.145 
Za predsednika ljubljanske oblastne skupščine so izvolili dr. Marka Natlačena, 
mariborski pa je predsedoval dr. Josip Leskovar. Vsi podpredsedniki in pred­
sednika obeh oblastnih skupščin so bili pripadniki SLS. V primerjavi z ljub­
ljansko skupščino so bile opozicijske sile v mariborski oblastni skupščini 
močnejše in bolje organizirane. Toda navzlic nasprotjem med odborniki iz raz­
nih strank so oblastne skupščine začele delovati v znamenju konstruktivnega 
sodelovanja in demokratičnega ozračja, kar so v svečanih izjavah napovedali 
tudi posamezni klubi. Razpoloženje večine odbornikov o nalogah in ciljih pri 
delu skupščin je bilo v začetku zelo sorodno prizadevanju vodstva Slovenske 
ljudske stranke, ki se je zavzemalo za razširitev samoupravnih pristojnosti. 
Predsednik ljubljanske oblastne skupščine M. Natlačen je poudarjal, da je ljub­
ljanska oblast naslednica nekdanje dežele Kranjske, minimalni avtonomni pro­
gram SLS pa je označil s stavkom: »Zedinjena Slovenija s široko zakonodajno 
upravo.« Poslanski klub SLS v Ljubljani je dal izjavo (dr. J. Brejc), da bo v teh
114 A. DONKOVIĆ, Federalizam i samouprave u Sloveniji (povodom sazivanja 
oblasnih skupština), NOVA EVROPA, št. 5, 26. februarja 1927, 132—137. Avtor po­
udarja na prvem mestu, da je za razliko od hrvaških federalističnih zahtev »slo­
venski primer« načelno popolnoma drugačen. V Sloveniji je »obča separatistična 
struja javnosti« politično organizirana SLS, monolitni politični in ekonomski orga­
nizaciji »strankarsko-religioznega duha«. Takšna SLS je »nosilec slovenskih federa­
lističnih tendenc«, katerih namen je ohranitev slovenskega »kulturnega standarda« 
in »plemenskih tradicij«. Toda — poudarja dalje avtor — uvajanje federalizma bi 
bilo prav za Slovenijo katastrofalno, ker bi rušil jugoslovansko državo, Slovenija 
pa je »zemljepisno prva pod udarcem z zahodne strani, s severa pa je izpostav­
ljena najmočnejšemu kulturnemu pritisku; spričo tega najbolj potrebuje državno 
trdnost in moč narodne obrambe«. Spričo takšnega položaja Slovenije »pravilna 
rešitev slovenskega problema, ki danes nedvomno obstaja... leži v samoupravah 
in v demokraciji« — sklepa avtor v duhu svojega nedvomno centralističnega pre­
pričanja in ob koncu opozarja: »A v Beogradu morajo razumeti, da klerikalizma 
in federalizma sočasno ni moč podirati in da je stolp klerikalizma dosti trdnejši 
na Slovenskem in manj nevaren za državo. Ljudska stranka je konservativnega 
tipa, čeprav izpoveduje zelo napreden program; stoji na bazi sporazuma s hrvat- 
skimi in srbskimi strankami, politika sporazuma pa je politika bodočnosti vseh 
naših konservativnih strank.«
145 V ljubljanski oblastni skupščini je imela SLS 40, SKS 4, Zveza delavskih 
strank 1, Kočevski Nemci 1 in HSS enega odbornika. V mariborski oblastni skup­
ščini je bilo razmerje sil naslednje: SLS 42, HSS 11 (10 odbornikov HSS in enega 
iz SKS), SDS 5, socialisti 2, dekalisti 1 in radikali 2 odbornika. ZS, 649; SLOVENEC, 
24. februarja 1927.
210
skupščinah delal pod naslednjimi pogoji: da bo država vrnila deželam odvzeto 
imovino, kar pomeni, da bi dežele predstavljale legitimne naslednice nekdanjih 
avstrijskih »dežel«, in da bi centralna vlada prepustila oblastnim skupščinam 
potrebna finančna sredstva in jim omogočila, da bi z njimi samostojno razpo­
lagali za potrebe nacionalne kulture, prosvete, socialnega dela in gospodar­
stva.146
V obdobju konstituiranja in začetka delovanja oblastni skupščini v Sloveniji 
nista imeli skoraj nobenih materialnih sredstev, tako da sta se morali koj zateči 
k lastnim pobudam. Ljubljanska oblastna skupščina je npr. na svoji seji 25. fe­
bruarja zaprosila Ljubljansko posojilnico za prvi kredit v znesku 700.000 dinar­
jev. Sama skupščina ni mogla dati materialnih zagotovil, zato so menice pod­
pisali člani oblastnega odbora kot zasebniki. Tako so dobili prva denarna sred­
stva, s katerimi je začela delovati ljubljanska oblast.147 Tudi mariborska oblast 
je svoje začetne materialne potrebe zagotovila z lastnimi viri. Vendar pa so 
bila tako zbrana denarna sredstva nezadostna in so pomenila veliko oviro za 
resnejše delo. Zato so v začetku pritiskali na centralno vlado in parlament 
predvsem v vprašanju ureditve finančnih osnov za delovanje oblastnih skupščin.
V začetku je bilo dosti nesporazumov in odpora centralistične birokracije 
zaradi prenosa pooblastil posameznih ministrstev v zvezi s prevzemanjem pri­
stojnih zadev, pa tudi glede finančnih sredstev, ki jih je morala centralna vlada 
zagotoviti skupščinam, da bi lahko začeli delovati. Pokazali so se zlasti pri 
oblikovanju oblastnih proračunov, kjer je takoj prišlo do spora v odnosih med 
samoupravnima skupščinama in centralnimi državnimi organi, kajti posamezna 
ministrstva so praviloma krčila vse oblastne predračune. Tako so npr. za leto 
1926/27 zahtevali za vzdrževanje bolnišnic v Sloveniji državni kredit v znesku 
16 milijonov dinarjev, dobili pa so samo 11 milijonov. V predračunu za 1927/28 
so zahtevali 17 in dobili le 9,5 milijona dinarjev. Od tega so za javne bolnišnice 
v mariborski oblasti namenili skupno 2,234.000 dinarjev, kar je pomenilo le 40 
do 50% dejanskih materialnih potreb. Podobno se je dogajalo tudi v drugih 
oblastnih zadevah, npr. pri javnih delih, cestah, prosveti itd. Letno poročilo 
M. Natlačena za ljubljansko oblast kaže, da je za oblastni proračun za leto 1928, 
ki naj bi po predračunu znašal 55,941.575 dinarjev, finančno ministrstvo odo­
brilo le 48,030.843 dinarjev, kar pomeni, da ga je skrčilo za celih 7,910.732 di­
narjev. Leta 1928 se je stanje oblastnih proračunov znatno izboljšalo, predvsem 
zaradi tega, ker sta oblastni samoupravi krepkeje posredovali z lastnimi sred­
stvi, ki sta jih ustvarjali z oblastnimi davki, racionalnejšim poslovanjem, pre­
razdelitvijo itd. Ze julija 1928 so poudarili, da se je finančno stanje bolnišnic 
v mariborski oblasti izboljšalo glede na prejšnje leto za celih 150 odstotkov.148
Pritisk slovenskih poslancev na državne ustanove v Beogradu in Koroščevo 
neposredno sodelovanje z radikali sta kmalu bogato obrodila. Finančni zakon 
za 1927/28 je zaustavil proces likvidacije bivše pokrajinske (deželne) imovine 
v Sloveniji, ki je imel negativne posledice za notranje samoupravne in gospo­
darske pobude. Nezadovoljivih ekonomskih rezultatov, ki so bili posledica likvi­
dacijskih postopkov imovine nekdanjih deželnih odborov, ni mogel zavreti niti 
poskus, da bi ohranili okrajno in občinsko imovino, kar so poskušali doseči 
tako, da bi jo vrnili pristojnim organom (prehodne odredbe iz leta 1922). Fi­
nančni zakon za leto 1927/28 je predvidel, da »vsa imovina bivših dežel na
116 SLOVENEC, 24. februarja 1927.
147 M. NATLAČEN, n.n., 340.
148 AS, ARHIV VELIKEGA ŽUPANA MARIBORSKE OBLASTI, zapisniki sej 
mariborske oblastne skupščine 27. aprila in 20. julija 1927. in 17. julija 1928; SEJNI 
ZAPISNIKI LJUBLJANSKE OBLASTI, fase. 1/4, 14. marca 1928.
14*
211
ozemlju bivše Avstrije prehaja k oblastnim samoupravam in vse nepremičnine 
bivših dežel naj se vpišejo v zemljiške knjige tiste oblasti«, medtem ko so 
s 323. členom vprašanje oblastne zakonodaje uredili tako, da so oblastnim skup­
ščinam na ozemlju bivše Avstro-Ogrske dali pravico, da so nekdanje deželne 
zakone, ki so veljali na njihovem ozemlju in se nanašali na njihovo področje, 
lahko spreminjale z uredbami in jih dopolnjevale in razveljavljale v mejah 
ustave in državnih zakonov.149 Te odločitve so postale temeljni pogoji nadalj­
njega razvoja oblastnih skupščin v Sloveniji. Ljubljanska in mariborska oblast 
sta postali lastnici, torej neposredni koristnici raznih posestev, zemljišč, poslopij, 
javnih objektov in podjetij.150 Tako sta imeli oblastni skupščini v imovinskih 
zadevah v veliki meri položaj bivših deželnih odborov. Tako je bila omogočena 
kontinuiteta z nekdanjo upravo, ki je uspešno delovala pod Avstrijo.
Praktično sta že od začetka aprila 1927 ljubljanska in mariborska oblast 
naglo prevzemali od države celo vrsto pooblastil in zadev, tako da so zaradi 
izrednih ugodnosti, ki jih je dajal finančni zakon, slovenskima oblastnima skup­
ščinama pravili »država v državi«.151 Samoupravna tradicija in izkušnje, pri­
dobljene v delovanju bivših deželnih odborov, velika angažiranost in zavzetost 
odbornikov za razvoj nove slovenske samouprave — zlasti pripadnikov SLS — 
so kmalu pokazale rezultate. Skupščini sta se takoj začeli ukvarjati z reševanjem 
tekočih vprašanj gospodarske, kulturne in prosvetne politike, področij, ki se 
dotlej zaradi centralističnega načina vodenja, pomanjkanja sredstev iz državnih 
virov in slabe organizacije niso razvijala v skladu z objektivnimi možnostmi. 
Skupščini sta zasedali redno, najpogosteje v polni zasedbi, ter potrpežljivo in 
z očitnim poletom reševali razna vprašanja obnove in gradnje cest, razvoja 
kmetijstva in industrije, prosvete in gradnje stanovanj, spodbujali sta razvoj 
obrti in trgovine, skrbeli za izboljševanje socialnega in zdravstvenega zavaro­
vanja, inšpekcijskih služb idr. Posebno pozornost sta posvečali oblastni davčni 
politiki, torej iskanju domačih materialnih sredstev za krepitev samouprave. 
Poročila o delovanju slovenskih oblastnih skupščin pričajo, da sta na področju 
samoupravne organizacije v kratkem obdobju dosegli velik uspeh, takšen, »da 
se jim druge oblastne skupščine v državi še približati ne morejo«, kajti v ob­
dobju, ko sta slovenski skupščini že sprejeli svoja proračuna, druge niso upo- 
stavile niti osnovne notranje organizacije.152 Do začetka maja 1927 sta ljubljan­
ska in mariborska oblastna skupščina namreč že imeli svoja poslovnika, lastna 
proračuna, urejen uradniški aparat in potrebne službe, ustanovili pa sta tudi 
oblastni banki. Prvi proračun za 1927. leto, ki sta ga sprejeli obe slovenski 
skupščini, je bil bolj programskega kot realnega značaja, zato pa je bil proračun 
za leto 1928 že izraz praktičnega poslovanja, »prilagojen dejanskim potrebam 
v oblasti, zagotavljajoč toliko dohodkov, kolikor jih je potrebnih za neovirano 
delo v raznih področjih oblastne samouprave«.153
Prizadevanja, da bi delovanje državnega aparata postalo učinkovitejše s po­
močjo razvitih samoupravnih ustanov in organizacij, so v slovenskih oblasteh 
omogočila večje obujanje tradicionalnega samoupravnega poslovanja. Pozornost 
so posvečali predvsem občinam kot osnovnim samoupravnim enotam. Veliki 
župan ljubljanske oblasti je s svojim odlokom 31. maja 1927 sporočil, da bodo
149 M. NATLAČEN, n.n., 340—341; SLOVENEC, 14. maja 1927.
150 Tako je, na primer, Mariborska oblast na osnovi teh sklepov postala lastnica 
zdravilišč Rogaške Slatine in Dobrne, Ljubljanska oblast pa posestva na Grmu pri 
Novem mestu, Male Loke in Robeža, zatem Kranjske električne centrale, mlinov 
na Savi, poslopij, bolnišnic in dr. M. Natlačen, n.n., 341.
151 HRVATSKE NOVOSTI, 13. maja 1927.
152 SLOVENEC, 3. maja 1927.
153 M. NATLAČEN, n.n., 341.
212
s prvim junijem 1927 vse zadeve, ki se tičejo nadzorstva in disciplinskega po­
stopka nad občinami, prišle v pristojnost oblastnega odbora. Julija 1927 so to 
storili tudi v mariborski oblasti. S temi akti sta slovenski oblastni samoupravi 
dobili vsa pooblastila nad občinami, ki so jih imeli poprej deželni odbori in 
skupščine, šlo pa je predvsem za naslednje: inšpekcijska pooblastila nad obči­
nami nasploh — zlasti nad občinskim in podobčinskim gospodarstvom, zatem 
nad socialnim skrbstvom, šolstvom (zlasti pri popravilih starih in gradnji novih 
šol), gasilskimi društvi in drugimi podobnirhi združenji.
Vendar pa je v tem kratkem obdobju obstoja oblastnih skupščin prišlo do 
naj večjega napredka v organizaciji in razvoju zdravstvene službe in socialnega 
varstva. Dokler ni bilo oblasti, so ti resori shajali ob slabem državnem prora­
čunu in prav kmalu zabredli v kritično stanje.154 To je vse močneje ogrožalo 
občo socialno raven prebivalstva. Uvedba oblasti in prenos financiranja bol­
nišnic, ki so se odtlej vzdrževale predvsem s sredstvi oblastnih financ, sta 
znatno izboljšala organizacijo in celotno poslovanje zdravstvene službe v Slo­
veniji, poleg tega pa je prišlo tudi do pomembne razširitve njene zmogljivosti. 
Neposredno po koncu vojne so se namreč zaradi dezorganizacije celotne zdrav­
stvene službe, do katere je prišlo v glavnem zaradi pomanjkanja sredstev za 
njeno vzdrževanje, v Sloveniji razširile številne nalezljive bolezni — jetika, 
španska gripa, pegavec, malarija, spolne bolezni in druge —• ki so prizadele 
zlasti mladino in delavski razred. Odsek za zdravstvo oziroma poverjeništvo 
za narodno zdravje, ustanovljena pri narodni vladi, sta poskušala izboljšati ra­
ven zdravstvenega varstva. Vendar pa se položaj bolnišnic in drugih zdravstve­
nih ustanov ni pomembneje izboljšal niti po ustanovitvi Zdravstvenega odseka 
za Slovenijo in Istro 25. aprila 1919, ki je bil podrejen neposredno Ministrstvu 
za zdravje v Beogradu.155
Domači zdravstveni zavodi so se s tem »podržavljenjem« znašli pred novimi 
poslovnimi in finančnimi težavami, kajti proračunska sredstva, namenjena nji­
hovemu vzdrževanju, niso zadoščala. Nasprotja med domačimi potrebami in 
državnimi interesi in možnostmi so se zaostrovala vse do uvedbe oblastnih sa­
mouprav. Že 1. aprila 1927 sta oblastni skupščini v Ljubljani in Mariboru pre­
vzeli vse zadeve zdravstvenega varstva pod pogojem, da bo država prevzela 
nastale dolgove in odobrila nove, povečane kredite za financiranje zdravstvene 
službe v Sloveniji. Dogovor, sklenjen 6. in 7. septembra leta 1927 v Beogradu 
med predstavniki ljubljanske in mariborske oblasti in Ministrstvom za finance, 
je omogočil oblastnima samoupravama znatno večje vire dohodkov, kot pa so 
jih dajali prejšnji proračuni za razvoj zdravstvene službe. Oblasti sta dobili 
možnost, da sta od novih davkov in taks izločali potrebna sredstva za zdrav­
stveno varstvo. V letih 1927 in 1928 so začeli široko akcijo za obnovo starih in 
gradnjo novih bolnišničnih poslopij in stacionari jev, izboljšali so nabavo opreme
154 Materialni položaj bolnišnic po letu 1918 je bil v vsej državi zelo težaven, 
zlasti v njenem južnem delu, ki ga je uničila vojna. Tudi v Sloveniji je postajal 
vse težji zlasti po proračunih 1919/1920. in 1920/1921., v katerih so dodeljena sred­
stva še ustrezala zastavljenim zahtevam. Že od 1921. pa proračunska sredstva niso 
več ustrezala zaradi naglega naraščanja cen. Od zahtevanih naknadnih kreditov je 
država odobravala le polovico in tako so slovenske bolnišnice same najemale kre­
dite in kasneje zahtevale, naj jih država odplača. Težavni položaj bolnišnic v Slo­
veniji je bil pogosto tudi vsebina razprav v Narodni skupščini in tako je še 15. julija 
1922 minister za zdravstvo M. Omerovič izjavil, da bo »storil vse, da bi največji del 
bolnišnic v Sloveniji vrnili samoupravam in da bi se vzdrževale z lastnimi dohodki, 
država pa jim bo nudila denarno pomoč«. STENOGRAFSKE BELEŠKE NARODNE 
SKUPŠTINE, LXXXIX r. s, 5. julija 1922, 202.
155 URADNI LIST NARODNE VLADE SHS, št. 147, 1919.
213
in razširili službo zdravstvenega in higienskega varstva, zlasti v boju proti 
alkoholizmu.156
Podoben napredek je bil dosežen tudi v politiki občega socialnega varstva, 
oblasti pa sta organizirali tudi urade, ki so skrbeli za slovenske izseljence. 
Po uvedbi oblastnih davkov so materialna sredstva, ki so bila na voljo obema 
oblastema, dosegla že leta 1928 pomembno raven. Finančno okrepljeni oblastni 
organi so lahko uspešneje uresničevali svoje načrte razvoja v kmetijstvu, indu­
striji in obrti ter pri gradnji cest, stanovanjskih in poslovnih poslopij.
V obdobju delovanja oblastnih skupščin, torej do ukinitve oblastnih samo­
uprav 6. januarja leta 1929, so zabeležili tudi nagel porast domačega bančnega 
in denarnega kapitala, kar je vplivalo na povečanje investicijskih naložb v do­
mače gospodarske zmogljivosti.157 Do radikalnega premika v gospodarski usmer­
jenosti Slovenije, od pretežno agrarnega področja k industrijsko najbolj razviti 
jugoslovanski pokrajini, je prišlo prav v obdobju od 1918. do 1929. leta. Delo­
vanje oblastnih samouprav se ujema z obdobjem največjega investiranja v nove 
industrijske zmogljivosti po letu 1918, medtem ko je v kmetijstvu takrat prišlo 
do upadanja živilske proizvodnje v raznih vejah, npr. pri pridelovanju žit. Na 
njegov račun se je krepila proizvodnja industrijskih rastlin in tako je npr. 
proizvodnja hmelja doživela večkraten porast.158 To je bil predvsem rezultat 
nove gospodarske usmeritve, v kateri je politika večje industrializacije Slovenije 
lahko doživljala neoviran napredek — predvsem po zaslugi velikih živilskih 
zmogljivosti v pretežno agrarnih južnih predelih države.
V celoti je slovensko gospodarstvo v letih 1927 in 1928 nenehno napredovalo 
— vse od proizvodnje industrijskih rastlin prek razvoja lesne industrije, rudar­
stva in drugih industrijskih vej do napredka turizma. V isti smeri so se razvijali 
tudi promet, cestno omrežje in železniške proge, zatem poštno-brzojavni promet, 
gradnja in obnova javnih poslopij ter druge zadeve, ki so prešle v pristojnost 
oblastnih samouprav. Uvedba oblastnih samouprav je navzlic razmeroma krat­
kotrajnemu delovanju dala veliko spodbudo dinamičnemu in vsestranskemu 
razvoju Slovenije.159
156 Glej: A. BRECELJ, Zgradbe našega zdravstva in javnega skrbstva, SLOVEN­
CI V DESETLETJU 1918—1928, 347—461; F. URATNIK, Socialno skrbstvo in so­
cialna zakonodaja, prav tam, 461—473.
157 M. NATLAČEN, n.n., 342—357; A. BRECELJ, n.n., 347—460; F. URATNIK, 
n.n., 461, 483.
158 J. JOVAN, Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije, SLOVENCI V 
DESETLETJU 1918—1928, 504—505.
159 Tako je na primer Oblastna skupščina v Ljubljani za leto 1927 za javna dela
namenila deset milijonov dinarjev, mariborska pa sedem. Te investicije so leta 1928 
malce zvišali, toda vlaganja v samoupravne investicije so bila skupno zdaleč višja 
kot investicije pred letom 1918. Glej: ŠT. SKUBIC, Javna dela, SLOVENCI V DE­
SETLETJU 1918—1928, 613—625; A. PREGELJ, Naše železnice, isto, 597—613;
I. ROZMAN, Pošta, brzojav in telefon, isto, 625—633. Poštna uprava je, na primer, 
od 1918. do oktobra 1928. povečala število svojih poštnih uradov za 5'%, brzojavnih 
mest za 40'°/o, telefonskih central za približno 300 '%>, koristnikov brzojava pa za 
160%. V Ljubljani so 17. marca 1928. odprli novo avtomatsko centralo, od 1. sep­
tembra 1928. pa je delovala tudi radijska postaja v Domžalah blizu Ljubljane. Prav 
tam, 626—627.
Da bi spoznali razlike med centralističnim in samoupravnim poslovanjem, sta za 
slovenske razmere značilna vzdrževanje in izgradnja novih cest. Slovenski politiki 
so pogosto poudarjali »cestno vprašanje« kot dokaz negativnih posledic centralizma 
v Sloveniji. V časih avstrijske vladavine je namreč vzdrževanje in izgradnjo cest 
financiral Deželni odbor s svojimi sredstvi, ki so znašala 50%, 25 % pa je prispe­
vala država, medtem ko je v novi državi vlada dajala največ 50% za vse stroške, 
ostanek pa je naprtila sekcijam za ceste, ki niso imele potrebnih sredstev za vzdrže­
vanje razmeroma bogatega cestnega omrežja, ki je v Sloveniji znašalo 4100 km.
214
Decentralizacija državne uprave, za katero se je zavzemal večji del političnih 
strank in skupin, zlasti SLS, se je v uresničenih oblastnih samoupravah krepila 
predvsem z uvajanjem oblastnih davkov. Do leta 1928 je bil edini davek, ki je 
odtekal neposredno v oblastno blagajno, dodatni davek na kinematografske 
vstopnice, ki pa je bil skorajda simboličen, ker je prinašal oblastema le kakšnih 
50.000 dinarjev na mesec. S proračunom za leto 1928 sta oblastni skupščini 
uvedli vrsto novih davkov in taks in s temi dohodki skoraj v celoti krili uresni­
čevanje sprejetih načrtov in programov. Glavna postavka teh dohodkov je bil 
davek na alkoholne pijače, ki je že v prvih osmih mesecih leta 1928 znašal 
v ljubljanski oblasti 16,245.125,93 dinarja.160 161 Zaradi pomena oblastnih davkov 
za delovanje samouprave sta obe oblasti posvečali veliko pozornost organizaciji 
finančne službe. To je bila osnova za taktično uresničevanje avtonomnega po­
ložaja oblasti na podlagi Zakona o oblastni in okrajni samoupravi. Mnenja so­
dobnikov, da je bila pristojnost oblastnih skupščin in oblastnih odborov znatno 
ožja v primerjavi s pristojnostmi nekdanjih deželnih zborov in odborov v Av­
striji in da so se ukazodajalna pooblastila oblastnih samouprav šele s 323. čle­
nom finančnega zakona za leto 1928/29 in s 362. členom finančnega zakona za 
leto 1928/29 razširila tako, »da jih lahko zdaj primerjamo s prejšnjimi dežel­
nimi samoupravami«,181 lahko sprejmemo kot objektivno oceno položaja sloven­
ske samouprave v novih, spremenjenih razmerah. Upoštevati pa je treba, da 
so v času, ko so v Sloveniji zaživele samouprave, Slovenci že v pomembni meri 
prehodili pot uresničenja osnovnih narodnostnih interesov na mnogih področjih 
gospodarstva in prosvete in v okviru kulturnega in tudi političnega življenja. 
V razmerju do stanja pred 1918 je nova oblastna samouprava delovala zdaj 
v lastni državi, za katero se je opredelilo slovensko ljudstvo, v njenem okviru 
pa so obstajale znatno širše perspektive in možnosti za uresničenje njegovih 
nacionalnih ciljev.
Razloge, da so bile takratne ocene vsebine in značaja samoupravne emancipa­
cije zadržane,162 je treba iskati prej v aktualnem političnem pritisku za na­
daljnjo krepitev in širjenje samoupravnih pravic kot pa v njihovem dejanskem 
položaju. Praktični rezultati delovanja samoupravnih organov na raznih pod­
ročjih slovenskega gospodarskega življenja, zdravstva, prosvete, socialne poli­
tike itd. v letih 1927—1928 potrjujejo, da bi bil ta začetni polet še večji, če 
uvedba monarhodiktature v začetku leta 1929 ne bi bila prekinila začetega pro­
cesa širokega angažiranja domačih sil, ki so se v soglasju s tradicijo razmahnile 
v novih samoupravnih okvirih.
Boj za pokrajinsko avtonomijo Slovenije v jugoslovanski državi je tako v 
ustavnopravnih zahtevah kot v praktičnem delovanju v okviru dominantne 
razredne meščanske narodnostne politične zamisli vseboval mnoge elemente 
federalističnega programa državne ureditve. Vendar pa vodilne slovenske po­
litične sile, ki so jih izučile izkušnje bojev za federacijo, in predvsem primer
Tako je prišlo do propadanja obstoječih cest, odpuščanja in osipanja kadrov za 
njihovo vzdrževanje itd. STENOGRAFSKE BELEŠKE NARODNE SKUPŠČINE, 18. 
r.s., 22. junija 1923, 720—721.
Z uvedbo oblasti 1. 1927 se je položaj v prometu prav kmalu izboljšal. Glej ob­
širneje že omenjeno poglavje o GOSPODARSKEM RAZVOJU SLOVENIJE 1918— 
1929, v Z.S. in I. izd. Enciklopedije Jugoslavije.
180 M. NATLAČEN, n.n., 354.
161 L. BOGATAJ, n.n., 388.
162 Isto. L. Bogataj poudarja na koncu svojega predloga za razvoj uprave in sa­
mouprave v Sloveniji 1918—1928 naslednje: »Tako smo po raznih stremljenjih in po 
raznih poskusih, po mnogih osebnih in materialnih žrtvah danes tako glede državne 
uprave, kot tudi glede avtonomne uprave dospeli približno tja, kjer smo bili pred 
desetimi leti.«
215
HRSS, iz taktičnih, političnih razlogov niso vedno javno in odkrito zagovarjale 
svoje federalistične težnje. Toda to ni pomenilo, da jim lastni razredni interes 
in enakopraven položaj »svoje nacije« v skupni državi ni pomenil tudi glavni 
in skrajni strateški cilj kot minimum »nacionalnega programa«. Ob prvi ugodni 
priložnosti je vodja SLS dr. A. Korošec v svojih znanih »punktacijah« iz de­
cembra 1932 razglasil jasen federalističen program, ki je nastajal prav med 
bojem za avtonomijo, torej v odporu proti centralistično-unitarističnim silam 
in politični hegemoniji srbske buržoazije v jugoslovanski državi v obdobju od 
1918. do 1929. leta.
216
Prosvetna in kulturna politika v Sloveniji 
1918 — 1929 in razvoj narodnostne misli
1. Temeljne značilnosti kulturno-prosvetnih razmer v slovenskih 
deželah do leta 1918
Do ustanovitve skupne jugoslovanske države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo­
vencev so organizacija šolskega sistema, vzgojno-izobraževalna usmerjenost in 
prosvetna politika v slovenskih deželah v celoti nosile vse značilnosti veliko- 
nemške in deloma italijanske in madžarske prevlade. Prosvetna in kulturna 
politika, kakršno so vodili velikonemški krogi, je bila z gospodarskim izkorišče- 
vanjem in neenakopravnim socialnim, položajem del neprikritih strateških ci­
ljev v obliki asimilacije slovenskega naroda. Takšna politika do upravno, go­
spodarsko in kulturno razcepljenih slovenskih dežel Kranjske, Štajerske, Ko­
roške, Gorice in Istre, je v začetku 20. stoletja dosegla kritične razsežnosti in 
zato so tudi najbolj konservativni duhovi slovenske družbe bili plat zvona in 
iskali rešitev naroda v organiziranem odporu — predvsem na prosvetnem 
in kulturnem področju. Ob realistični oceni politične nebogljenosti pri merjenju 
sil z nemško prevlado in navzlic delnemu napredku pri uresničevanju nekaterih 
demokratičnih svoboščin v prvem desetletju 20. stoletja so slovenski kulturni 
in politični krogi vse glasneje poudarjali staro geslo avstrijskih Slovanov: 
»S prosveto k svobodi.«
Velikonemška hegemonija se je izražala predvsem v prodoru nemškega fi­
nančnega kapitala, vzporedno pa je ta proces spremljala asimilacijska kulturna 
politika. Njeni temelji so bili zasidrani na prosvetnem področju. Ce gledamo 
s te plati, lahko zanesljivo trdimo, da demografski pritisk v slovenski prostor, 
ki se je kazal v naseljevanju Nemcev, ni bil tolikšnega pomena za politiko 
germanizacije slovenskega naroda, kajti glavno nevarnost je pomenila prosvetna 
politika, sledili pa so pogoji za zaposlovanje v nemških podjetjih, državni 
upravi ipd. Velikonemška politika do Slovencev na vseh področjih življenja je 
imela negativne rezultate predvsem na Koroškem in Štajerskem, tako da je 
npr. v Mariboru, Ptuju in Celju 80 odstotkov Slovencev prijavljalo kot obče­
valni jezik nemščino. Vzporedno z gospodarsko prevlado so tudi dosledno iz­
vajali načrt priseljevanja nemške in »nemškutarske« birokracije, ki je za svoje 
otroke na temelju državnega zakona odpirala nemške osnovne šole. S pomočjo 
ustanov in društev, kakršna sta bila »Südmark« in t. i. »Deutscher Schulverein«, 
so Nemci spredli okrog slovenskih krajev mrežo nemških šol, v katerih so mo­
rali šolati svoje otroke tudi Slovenci, kajti drugih šol ni bilo. Val nemškega 
naseljevanja je bil posebno močan vzdolž Južne železnice (Maribor—Trst, Ma­
ribor—Beljak) in Državne železnice (Celovec—Gorica—Trst).* 1
1 L. POLJANEC, Slovensko školstvo nakon ujedinjenja, NOVA EVROPA, št. 7—8,
1. sept. 1924, 189—190.
217
Slovensko šolstvo v Avstro-Ogrski je bilo v začetku XX. stoletja v posameznih 
slovenskih deželah različno, toda osnovna značilnost njegovega položaja je bila 
omejena uporaba slovenskega jezika pri šolskem pouku in poudarjena veliko- 
nemška vsebina učnih programov. Tega dejstva niso bistveno spremenile niti 
dosežene volilne reforme in uveljavljenje volilne pravice za širše sloje slovenske 
družbe. Demokratizacija notranjega življenja v monarhiji ob koncu 19. in v za­
četku 20. stoletja je prinesla pomembnejše rezultate v glavnem na političnem 
področju, v krepitvi slovenskih strank in večji politizaciji ljudstva, vendar pa 
zahteve po enakosti in pravici do uporabe slovenskega jezika v šolah in v jav­
nem življenju sploh niso bile uresničene.2 Boj za uvajanje materinščine v šolstvu 
in javnem življenju, ki so ga vodili najvidnejši Slovenci že od začetka 19. sto­
letja, ni prinesel vidnejših rezultatov vse do leta 1869, ko so sprejeli novi šolski 
zakon, s katerim se je temeljito spremenilo prejšnje stanje v osnovnih šolah. 
Namesto pouka v slovenščini, ki je bil dotlej le v t. i. nedeljskih šolah, so s tem 
zakonom vpeljali materinščino v celotno slovensko osnovno šolstvo na Kranj­
skem, Štajerskem in Primorskem. Ta zakon je vplival spodbudno tudi na pove­
čanje števila slovenskih osnovnih šol, kajti pogoj za otvoritev takšne šole je 
bilo najmanj 40 prijavljenih učencev. Na Koroškem pa so nemški šovinisti že 
v začetku preprečili proces slovenizacije osnovnih šol. V meščanske šole niso 
vpeljali pouka v slovenščini, osnovno šolanje pa je bilo obvezno za vse otroke 
od šestega do štirinajstega leta.3
Po sprejetju državnega zakona o osnovnem šolstvu in njegovih dopolnitev 
1883 so bile na Kranjskem vse javne osnovne šole slovenske. Nemške osnovne 
šole so bile samo v Kočevju, Beli peči in Ljubljani. Vendar so morali tudi v 
vseh štirirazrednih slovenskih šolah že od tretjega razreda dalje poučevati nem­
ščino kot obvezen predmet. V mestih in večjem številu drugih krajev na Šta­
jerskem, kjer je v šolskih odborih prevladovala nemška večina, so bile osnovne 
šole pretežno nemške. Najhujši je bil položaj na Koroškem, kjer so obstajale 
le tri javne slovenske osnovne šole, utrakvističnih, torej slovensko-nemških, 
pa je bilo kar 87.4 V teh šolah so že po prvih dveh razredih obvezno ukinili 
pouk v slovenskem jeziku. Položaj slovenskih šol na Primorskem je bil dokaj 
ugodnejši, medtem ko jih v Beneški Sloveniji in Prekmurju sploh ni bilo. Po­
skusi, da bi z ustanovitvijo zasebnih slovenskih šol zaradi nezadostnega števila 
javnih šol ustavili nemški pritisk, niso prinesli večjih rezultatov. Tako je uvedba 
obveznega šolanja, ki je v praksi zaživelo zlasti pred prvo svetovno vojno, 
pripomogla predvsem le k širši pismenosti prebivalstva. Glede narodnostne vse­
bine šolskih programov in pri sestavi predavateljskega osebja je ostal položaj 
še dalje neugoden. To je posebno značilno za Koroško, kjer so slovenski učitelji 
komajda obvladali knjižno materinščino, katekizem pa je bil edini učbenik, 
napisan v slovenskem jeziku.5
2 ZGODOVINA SLOVENCEV (dalje: ZS), Ljubljana 1979, 542—545. Kot tri pre­
vladujoče smeri germanizacije slovenskega naroda je E. Kardelj poudaril: 1. eko­
nomsko prodiranje nemškega kapitala; 2. državni birokratski aparat; 3. šolstvo in 
druge kulturne ustanove, ki niso širile le nemški jezik, »temveč tudi nemški duh«. 
E. KARDELJ-SPERANS, Razvoj slovenačkog nacionalnog pitanja, Beograd, 1960, 
232.
3 J. BEZJAK, Slovenačke osnovne škole, ENCIKLOPEDIJA SRPSKO-HRVAT- 
SKO-SLOVENACKA, urednik S. Stanojevič, knj. IV, Zagreb, 1929, 1017—1018. Glej 
tudi: J. PLETERSKI, Slovenci (1848—1918), 6. KULTURNI RAZVOJ, STUDIJE O 
SLOVENSKI ZGODOVINI IN NARODNEM VPRAŠANJU, Maribor, 1981, 252—253.
4 J. Bezjak navaja, da je bilo 1. 1890 na Koroškem 90 utrakvističnih in ena sama 
slovenska osnovna šola. Prav tam, 1017.
5 Z.S., 551—552.
218
Položaj slovenskega jezika oziroma njegova uporaba pri šolskem pouku, sta 
bila tem hujša, čim višja je bila stopnja šolanja. Slovenske univerze ni bilo, 
zato so v srednjih šolah predavali predvsem v nemščini. V okviru sicer razme­
roma velikega števila srednješolskih zavodov javnega in zasebnega značaja so 
po izobrazbeni usmerjenosti prevladovale gimnazije, meščanske šole in zlasti 
strokovne šole (obrtne, gospodinjske, trgovske in kmetijske). Glede na uporabo 
materinščine kot učnega jezika so bile »čiste« slovenske šole samo meščanska 
šola v Postojni, moško in žensko učiteljišče v Gorici, nekaj gospodinjskih šol, 
sedem šol za ročno delo. pet obrtnih, ena trgovska in dve kmetijski šoli. K tej 
majhni skupini — pogojno jim lahko rečemo »narodnostne šole« — je pripadalo 
še nekaj zasebnih šol raznih cerkvenih redov, npr. Mestni dekliški licej v Ljub­
ljani. Med slovenskimi srednjimi šolami sta bili najpomembnejši dve gimnaziji, 
v Gorici in Šentvidu. Goriška gimnazija je bila edina popolna slovenska državna 
gimnazija, medtem ko je imela t. i. škofijska gimnazija v Šentvidu, ustanov­
ljena leta 1905, status zasebnega zavoda. Skupno je bilo na vsem slovenskem 
ozemlju do prve svetovne vojne 18 državnih in zasebnih srednjih šol in osem 
državnih in zasebnih učiteljišč, v katerih se je šolala slovenska mladina.6 V na­
sprotju s Primorsko in Kranjsko so bile na Štajerskem z izjemo slovensko- 
nemških paralelk, vse gimnazije nemške. V praksi v glavnem niso izkoristili 
formalne možnosti, da bi lahko tudi v neslovenskih gimnazijah kot neobvezen 
predmet poučevali slovenščino. Vse ostale srednje šole so bile mešane ali nem­
ške in italijanske. V teh šolah so uporabo slovenščine dopuščali le v prvih 
razredih, po letu 1908 pa v nekaterih šolah tudi v višjih razredih, in to v glav­
nem le za nekatere eksaktne šolske predmete. Učni programi so bili usmerjeni 
pronemško, medtem ko so predmete s posebnim idejnim pomenom in narod­
nostno vsebino — npr. zgodovino — v višjih razredih poučevali izključno v 
nemščini. Na višji študij in univerzitetno šolanje so slovenske študente pošiljali 
v glavnem v središča v avstrijskem delu monarhije — predvsem na Dunaj, 
v Gradec in Prago.7
V učiteljiščih, ki so bila posebnega pomena za razvoj celotne narodnostne 
prosvetne politike, je bil učni jezik v Mariboru izključno nemški, v Ljubljani 
dvojezičen, v Gorici in Kopru pa slovenski. Slovenski učitelji so se od sedem­
desetih let prejšnjega stoletja združevali v svoja strokovna združenja, leta 1900 
pa so ustanovili enotno izobraževalno društvo Slovenska šolska matica. Izdajali 
so tudi šolske liste in časopise, med katerimi so najbolj znani Šolski prijatelj 
(1852), oziroma Slovenski prijatelj, zatem Učiteljski tovariš (1861), Slovenski 
učitelj (1873), Popotnik (1880) idr.8
Takšen položaj Slovencev v izobraževalnem šolskem sistemu monarhije je bil 
v izrazitem nasprotju s političnim in kulturnim vrenjem v slovenskih deželah 
v začetku 20. stoletja, ki je imelo vse izrazitejše nacionalno obeležje. Slovenske 
politične stranke, javni in kulturni delavci so v tistem obdobju pripisovali velik 
pomen vprašanjem prosvetne politike, ki je bila odločilno obrambno sredstvo 
proti velikonemškemu pritisku. Začenši s programi strank pa vse do praktičnih 
akcij, zlasti prek velikega in dobro organiziranega omrežja številnih in različnih
6 J. TURK, Šolstvo, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, 182; Z.S., 548— 
552; F. Erjavec navaja, da je bilo pred prvo svetovno vojno v avstrijskem delu 
Slovenije 907 osnovnih šol, 16 gimnazij, 2 realki in 41 obrtno-strokovnih šol, v ka­
terih so poučevali v . slovenskem jeziku. F. ERJAVEC, Slovenci, zemljepisni, zgodo­
vinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled, Znanstvena knjižnica, 
6. zv., Ljubljana, 1923, 168.
7 Z.S. 552—553. O položaju slovenskega šolstva do 1. 1918 glej obširnejše prispevke 
v NARODNI ENCIKLOPEDIJI SHS, 1014—1021. E.J. I izd., knj. 7 in dr.
8 J. Bezjak, n.n., 1018.
219
množičnih društev, knjižnic, čitalnic ipd., ki so prerasli v pravi obrambni sistem 
narodnostne samozavesti najširših narodnih slojev, zlasti v času aktualizacije 
jugoslovanske ideje, je vprašanje kulturne samobitnosti in samostojnosti Slo­
vencev dobilo pomen primarnega političnega cilja. Takšne usmeritve so prišle 
do popolnejšega izraza šele z ustanovitvijo slovenske Narodne vlade in Narod­
nega sveta v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, popolnoma pa so se razmah­
nile šele po ustanovitvi skupne jugoslovanske države. Sele v njenih državnih 
okvirih so nastale nujne možnosti za odpravljanje posledic dolgotrajne tuje raz­
narodovalne politike na prosvetnem področju, ki je v veliki meri zavirala na­
ravni zgodovinski potek narodnostnega dozorevanja slovenskega ljudstva.
2. Nova narodnostna usmerjenost v prosveti in kulturi 
v jugoslovanski državi
Navdušenje, ki je slovenske politike in kulturne kroge zajelo na večer pred 
ustanovitvijo skupne jugoslovanske države, je kmalu preskočilo tudi na pod­
ročje prosvetne politike. Takoj so se lotili sloveniziranja celotnega šolskega 
sistema. Iskanju skupnega jugoslovanskega političnega programa je sledilo tudi 
prizadevanje, da bi v okvirih nove kulturne vsebine našli rešitve, ki bi Slovence 
bolj približale jugoslovanskim narodom in narobe. Vzporedno s prizadevanji 
kulturnih delavcev so tudi slovenske politične stranke želele s skupno akcijo 
v okviru Narodne vlade sestaviti nov kulturni in prosvetni program za celotno 
slovensko območje. Iz tega obdobja so se ohranila zanimiva pričevanja — 
zapisniki kulturnega odseka pri Narodnem svetu SHS z njegovih sej 16. in 
18. novembra in 9. decembra 1918. Ugledni slovenski kulturni in javni delavci 
so poskušali takrat zasnovati jasen odgovor o usodi nadaljnjega razvoja slo­
venske prosvete in kulture v novi jugoslovanski državi. Med razpravo in v re­
soluciji, ki ji je sledila, je bila prisotna dilema v izrazito poudarjeni volji po 
kulturni individualnosti ob nejasnem in obotavljivem pojmovanju, ki se je na­
gibalo h kulturni asimilaciji v jugoslovanski smeri. Spričo izkušenj v preteklosti 
so v središče postavili slovenski jezik, vendar pa so še vedno obotavljavo in 
nejasno izražali pravico do njegove uporabe. »Hipen jezikovni prelom v šolah 
in uradih je že tehnično neizvedljiv« — piše boječe v prvotnem osnutku reso­
lucije, v katerem tudi ob tej priložnosti niso prišli dalj kot do tradicionalnih 
zahtev po kulturni avtonomiji.
Kulturnemu odseku so zastavili nalogo, naj se jasno opredeli glede položaja 
slovenske kulturne samobitnosti v novi državi in določi smernice nadaljnjega 
razvoja. V razpravi o tem vprašanju je prevladovalo mnenje, da morajo Slo­
venci v novem okolju ohraniti svojo kulturno individualnost, ki jo je treba 
zagotoviti ne glede na obliko državne ureditve. Razmišljanja o položaju sloven­
ske kulture in posebno jezika niso bila daleč od javno izrečenih stališč sloven­
skih znanstvenikov, pisateljev in umetnikov (skupno jih je bilo 32) v anketi 
»O jugoslovanskem vprašanju«, ki jo je 1913. leta izpeljal dr. B. Vošnjak v ča­
sopisu Veda. Večina udeležencev te ankete se je ob tej priložnosti izrekla za 
ohranitev slovenskega jezika v javnem življenju in književnosti, medtem ko je 
del vprašanih pomišljal ob uvedbi srbohrvatskega jezika, ki bi ga enotno upo­
rabljali na področju znanosti, trgovine, prometa ipd. Potreba po ohranitvi sa­
mostojnega slovenskega knjižnega jezika v nasprotju z njegovo opustitvijo v 
korist srbohrvaščine, kar bi lahko preprosteje tolmačili s primerjanjem stališč 
pesnika F. Prešerna in S. Vraza, je leta 1918 postajala vse večje politično vpra-
220
sanje, vezano na položaj Slovencev v novi jugoslovanski državi.9 Po živahni 
dvodnevni razpravi je kulturni odsek sprejel naslednjo resolucijo: »Po ustano­
vitvi države Slovencev, Hrvatov in Srbov pričakuje Kulturni odsek N. S., da bo 
nova, politično popolnoma enotna država, kakorkoli bo že organizirana, po svo­
jih možnostih z vsemi razpoložljivimi sredstvi spodbudila razvoj prosvetnega 
življenja vseh treh narodov na podlagi kulturne avtonomije. Neoviran razvoj 
vseh treh plemen je najbolj zdrav pogoj za popolno duhovno bogastvo Ju­
goslavije.
Kulturna politika bi morala vsekakor računati z dejstvom, da je zgodovina 
v stoletjih dala Slovencem posebno duhovno vsebino. Slovenski del jugoslovan­
skega naroda se je tudi jezikovno razvil samostojno, tako da je slovenski jezik 
nosilec te duhovne vsebine, da je poleg tega, da je najbolj soroden srbo-hrvat- 
skemu jeziku, danes zaseben organizem in da je na področju slovenskega knji­
ževnega jezika za zdaj mogoče uspešno delo le v tem jeziku.
Ce bi Slovencem onemogočili lasten kulturni razvoj, bi neizogibno sledil mo­
čan padec kulturnega življenja slovenskega plemena, ki bi prenehalo biti ustvar­
jalno. Vsaka etična skupina se čuti svobodno samo toliko, v kolikor lahko 
uresničuje svojo ustvarjalnost. Vsak narod je za človeštvo pomemben toliko, 
kolikor je ustvarjalec novih vrednosti. Kulturnemu prelomu bi se morda lahko 
prilagodil le tanek sloj inteligence, medtem ko bi bile široke množice, jedro 
našega plemena, izločene od koristi kulturnih dosežkov in pahnjene v kulturni 
polmrak.
Vendar kulturna avtonomija nikakor ne odvezuje duševne delavce vseh treh 
plemen dolžnosti, da iščejo vse bližje stike, čim globlje medsebojno razumevanje 
in sporazum v vseh vprašanjih ter skrb za medsebojno dopolnjevanje kultur­
nega delovanja, ki bo na svojem vrhuncu poslednja, najlepša osnova svobodne 
Jugoslavije v družini narodov.«10 11
Vendar te resolucije niso sporočili javnosti zaradi strankarskih nasprotij kle­
rikalcev in liberalcev v nazorih o bodoči kulturni politiki, kar je bila tudi 
osnovna značilnost političnih bojev v vsem naslednjem razdobju. Narodna vlada 
v Ljubljani je že 16. novembra 1918 z ukazom poverjeništva za uk in bogočastje 
ukrenila naslednje: 1. pod svoje nadzorstvo je sprejela celotno javno šolstvo; 
2. postavila je načelo, naj bo slovenščina učni jezik v vseh osnovnih in meščan­
skih šolah, z izjemo šol za narodnostne manjšine, kjer pa bo državni jezik ob­
vezen predmet, in 3. dopustila je zasebne drugojezične šole, če bo zagotovljeno 
potrebno število učencev (40 za en razred)?1
Zahtevo kulturnih in javnih delavcev po kulturni avtonomiji v smislu na­
vedene resolucije kulturnega odseka Narodne vlade kot odgovor in obrambo 
proti liberalnemu unitarističnemu jugoslovanstvu so ponovili tudi februarja 
1921 z objavo znane »Avtonomistične izjave«. V obdobju hudih bojev glede 
sprejetja ustave so ukrepi vlade N. Pašiča proti avtonomističnim zahtevam
9 Glej obširneje: M. MURKO: Slovenački književni jezik, Nova Evropa, knj. V, 
št. 5, 11. junija 1922, 132—136. V anketi VED so sodelovali tudi najvidnejši prvaki 
JSDS dr. A. Dermota, Albin Prepeluh-Abditus, dr. Dragotin Lončar in dr. Henrik 
Tuma, ki so ostro zavračali misel, da bi se naj Slovenci odrekli svoje narodnostne 
samobitnosti v korist jugoslovanstva. F. ROZMAN, n.n., 16.
10 ARHIV SLOVENIJE, Narodni svet, Spisi odsekov, fase. 3, Zapisniki sej Kul­
turnega odseka Narodnega sveta, Ljubljana, 16. in 18. novembra 1918; M. MIKUŽ, 
Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana, 1965, 66—68; M. ZEČEVIC, Slovenska ljud­
ska stranka i jugoslovensko ujedinjenje, Beograd, 1973, 188—189; F. KOBLAR, Slo­
venska književnost v zadnjih desetih letih, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljublja­
na, 1928, 644—646.
11 L. POLJANEC, n.d., 190—191.
221
Slovenske ljudske stranke zbudili nezadovoljstvo tudi med širšimi sloji sloven­
skega razumništva ter med pripadniki političnih strank, skupin in struj, ki niso 
bile v vladajočem demokratsko-radikalnem bloku. Na pobudo vodilnih social­
demokratskih politikov D. Lončarja in A. Prepeluha je ,Avtonomistično izjavo1 
podpisalo 43 slovenskih kulturnih delavcev. Besedilo izjave vsebuje zahtevo, da 
mora nova ustava zagotoviti tudi razvoj »znotraj imanentnih sil posameznikov 
in posameznih gospodarsko-kulturnih enoL-. Navzlic temu, da je poudarjala 
predvsem ozemeljske in ne narodnostne, torej nacionalne interese Slovencev 
in je tako kazala nekaj nejasnosti, značilnih za slovensko misel tistega časa, 
ter zagovarjala nekakšen kompromis med centralizmom in federalizmom, je 
imela ,Avtonomistična izjava1 velik odmev in je močno vplivala na krepitev 
avtonomističnega gibanja v Sloveniji, ki je po Vidovdanski ustavi postalo osnov­
no gibalo slovenske narodne politike.12
Vsebino kulturnih, prosvetnih in političnih zahtev, ki so bile same po sebi 
izraz okrepljene narodnostne samozavesti v obdobju t. i. prevrata, ter izbor 
sredstev boja za nadaljnje uveljavljanje slovenske narodnostne identitete so 
označevali nejasni pogledi na vprašanje političnega položaja slovenskega naroda 
(republika ali monarhija, enotna ali sestavljena država ipd.) in tudi enostranost 
ter blodenje pri določanju bodočega narodnostnega kulturnega programa. Ta 
dejstva pričajo o nezadostno opredeljenih oblikah, zvezah in čustvih slovenske 
nacionalne skupnosti v tistem času. Najlepše jih ilustrira vprašanje vidnega 
klerikalnega politika Izidorja Cankarja, zastavljeno na seji kulturnega odseka 
Narodnega sveta 16. novembra 1918: ali so Slovenci pleme (rod) ali narod? Tudi 
ob tej priložnosti ni bilo jasnega odgovora na to vprašanje — očitna posledica 
minule zgodovine in potujčevalne protinarodne prosvetne politike v minulih 
desetletjih.
Po ustanovitvi skupne jugoslovanske države konec leta 1918 se je slovenski 
narod znašel v popolnoma novem zgodovinskem položaju. Njegov večinski, ma­
tični del, ki je živel v mejah nove države, je ostal brez administrativnih, poli­
tičnih, ekonomskih in kulturnih pregrad med posameznimi deli, kar je ustvarilo 
temeljne možnosti za skupno in celovito narodnostno politiko. Nekoč tlačena 
svobodoljubna in demokratična prizadevanja naroda so pod vplivom in s spod­
budo nove sredine dobila tudi novo vsebino. V prvem desetletju takšne skup­
nosti so ta prizadevanja v celotnem slovenskem prostoru prerasla v politično 
vrenje, ki je bilo v svoji pogostnosti eno najmočnejših v tedanji Evropi. Tra­
dicionalne stranke so dobile politične in ideološke tekmice v vrsti raznih strank, 
skupin in struj, nasprotja in spopadi pa so se pojavili tudi znotraj vseh stran­
karskih struktur. Delavsko gibanje in njegova politična avantgarda — Komu­
nistična partija — sta napovedovali, da prihaja njun čas.12 13 Nagla politizacija 
širokih slojev ljudstva je vlivala vse več vere v možnost za obrambo in krepitev 
narodnostnih interesov. Slovenska narodnostna usmeritev si je utirala pot 
navzlic vsem političnim nasprotjem, odporom in spopadom — tako na domačih 
tleh, zlasti pri uresničevanju celotnega slovenskega zedinjenja kot tudi v držav­
ni politiki. Na področju prosvete in kulture so bili doseženi rezultati takšne
12 F. ERJAVEC, Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1921. (Iz 
spominov), Zgodovinski zbornik, Buenos Aires, 1959—1969; A. PREPELUH, Pripom­
be k naši prevratni dobi, Ljubljana, 1938, 532; S. KRANJEC, Slovenci v Jugosla­
viji, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 84; M. ZECEVlC, n.d., 430—432. Za Avto­
nomistično izjavo je značilna ocena L. Udeta iz 1. 1928, ko pravi, da se je ta de­
klaracija pojavila sredi »najhujšega divjanja Jugoslovanov, v času splošne zmede­
nosti Slovencev«. L. UDE, Umetnik in politika, SVOBODNA MLADINA, 1928, 
št. 4-5.
13 M. MIKUŽ, n.d., 129—135; 188—203.
222
narodnostne vsebine, da so bili pri sodobnikih, ki so jih zbirali ob koncu prvega 
desetletja, razglašeni za zgodovinske.14
V jugoslovanski državi je v slovenski prosvetni politiki naglo prišlo do radi­
kalnega preobrata. Čeprav so izhajale z različnih pozicij, so slovenske politične 
stranke — zlasti meščanski: liberalna in klerikalna — s svojim praktičnim od­
nosom do prosvetne politike aktivno prispevale k uresničevanju narodnostnega 
kulturnega programa. Nova šolska politika in prosvetne organizacije so bile 
zasnovane na sklepu Narodne vlade o ustanovitvi oddelka za prosveto in bogo­
služje z dne 14. novembra 1918, ki je deloval kot naj višja šolska oblast v Slo­
veniji.15 Pri izvajanju te nove politike je temu organu pomagal tudi višji šolski 
svet, ustanovljen v Ljubljani, ki je po 1. januarju 1919 prevzel posle bivših 
pokrajinskih šolskih svetov, kar pomeni, da je skrbel za državne osnovne in 
srednje šole. V organizaciji najvišjih organov v slovenski prosveti je do 
1929. leta prišlo do velikih sprememb, zlasti v zvezi z novo državno zakonodajo, 
prav tako pa tudi zaradi političnih spopadov o avtonomističnem programu med 
liberalnim in klerikalnim taborom. S pedagoškega, kulturnega in nacionalno- 
političnega vidika so značaj in cilji nove prosvetne politike dobili osnovna 
obeležja že na začetku delovanja narodne oblasti.
Prvi sklepi prosvetnih organov Narodne vlade SHS in od 20. januarja 1919 
Deželne vlade so nadaljevali uresničevanje zahtev, da je treba v vseh šolah 
v Sloveniji vpeljati slovenščino kot učni jezik in ukiniti predvsem uporabo nem­
škega jezika, ki so ga odpravili in formalno uvrstili v kategorijo neobveznih 
učnih predmetov. Pomen in naglico v takšni usmeritvi prosvetne politike naj­
lepše pojasnjuje dejstvo, da je nemščina zlasti med vojno osvojila še večji 
prostor v šolstvu na Slovenskem — posebno na Štajerskem, Koroškem in Ko­
čevskem. Ostrejšo narodnostno usmeritev v prosvetni politiki so uveljavili zlasti 
po znanih velikonemških demonstracijah, ki so bile 26. januarja 1919 v Mari­
boru.16 Višji šolski svet je 12. junija 1919 sprejel sklep, da je treba v osemraz- 
rednih šolah od šestega razreda dalje vpeljati tudi srbohrvaščino kot obvezen 
predmet. Leta 1919 so slovenski prosvetni organi sklenili, da morajo biti na 
Štajerskem vsi osnovni razredi slovenski, nemški pa so lahko le vzporednice. 
Nemške razrede lahko obiskujejo le učenci nemške narodnosti, ki pa se morajo 
učiti slovenščine kot obveznega predmeta. Pri vseh predmetih so vpeljali tudi 
slovensko terminologijo, učenje nemškega jezika kot neobveznega predmeta 
pa so omejili z dokaj ostrimi ukrepi. Podobne sklepe glede madžarskega jezika 
so uveljavili tudi pri reorganizaciji šolstva v Prekmurju, kjer so bile šole 
madžarske in so imele predvsem verski značaj.17 Prekmurskim učiteljem so 
p,astavili pogoj, da se morajo v enem letu naučiti slovenskega jezika. Praktično 
so se v slovenskem šolstvu glede razmerja jezikov narodnostnih manjšin do 
slovenskega jezika odnosi spremenili v obratnem sorazmerju glede na stanje 
v nekdanji Avstro-Ogrski.
14 F. KOBLAR poudarja, na primer, da se je slovenska književnost v obdobju 
1919—1929 razvijala v pogojih, ki so »... postavili Slovence v novo razmerje v 
svetu«, kar je pripomoglo, da je to obdobje dobilo »... svoj opredeljeni zgodovinski 
pečat« oziroma da je prva svetovna vojna postopoma pripeljala »ne samo do poli­
tične, ampak tudi duhovne osredotočenosti, kakršne poprej ne pozna zgodovina 
Slovencev«. F. KOBLAR, n.n., 642.
15 URADNI LIST, št. 111, 14. novembra 1918.
16 Glej obširneje: N. VELIKONJA, Razvoj šolske uprave, SPOMINSKI ZBOR­
NIK SLOVENIJE, 691—743.
17 V nekdanji Ogrski je bil v veljavi še konkordat, zato so imeli v Prekmurju 
poleg državnih (33) tudi 37 rimokatoliških, 13 evangeličanskih in 6 občinskih šol. E. 
Poljanec, n.n., 192.
223
Kako je potekal proces slovenizacije v slovenskih deželah, ki so prišle v okvir 
jugoslovanske države, in kako in s kakšnimi sredstvi so ustvarjali slovensko 
šolo in uresničevali prosvetno politiko v krajih, ki so bili nekoč glavna oporišča 
proti slovenski usmeritvi do potujčevalne politike, najlepše pričajo dogodki v 
Prekmurju v letih 1919—1929. Na tem zaostalem obrobju bivše ogrske države 
je dolgoletna madžarska raznarodovalna politika do Slovencev imela naj slabše 
posledice. Pomanjkanje slovenskega razumništva, slabi stiki z matično deželo 
onkraj Mure, napol fevdalni odnosi s slabo materialno osnovo in veliko večino 
vaškega prebivalstva pod patronatom konservativnih cerkvenih struktur so bili 
plodna tla za izrazito agresivno madžarsko raznarodovalno politiko, ki se je 
uveljavljala zlasti na področju prosvete. Prekmurje je 12. avgusta 1919 pripadlo 
Kraljevini SHS in dobilo slovensko upravo. Njena prva naloga je bilo odprav­
ljanje posledic dolgotrajne madžarske hegemonije. Že 2. oktobra 1919 so s skle­
pom Sveta za Prekmurje začeli množično odpuščati Madžare, uslužbence v 
bivših organih uprave in oblasti. Iz družbenih in javnih služb so morali v krat­
kem roku oditi vsi tisti, ki se niso naučili slovenščine oziroma prekmurskega 
narečja, in to je prizadelo predvsem okrog 80 učiteljev. Mnogi od njih, ki so 
obvladali prekmursko narečje, so morali spremeniti kraj službovanja. Podobno 
kot učitelji so bili ob zaposlitev tudi mnogi odvetniki, notarji, poštni, železniški 
in drugi javni uslužbenci, tako da je madžarska manjšina v Prekmurju kmalu 
ostala brez svojega razumništva, ki se je deloma odselilo na Madžarsko.18
Slovenščina je postala uradni jezik v Prekmurju, madžarščino pa so spočetka 
še ohranili na območju Lendave in Murske Sobote — vendar le kot drugi 
občevalni jezik. Le pri cerkvenih opravilih je madžarščina ohranila enakopravni 
status s slovenščino. Madžari, ki niso obvladali slovenščine, so morali za uradne 
zadeve uporabljati tolmače. S trianonsko pogodbo so po 9. členu določili pravico 
madžarske narodnostne manjšine do uporabe materinščine v šolah. Zato je bilo 
po podatkih iz leta 1920 v Prekmurju (spodnjelendavski in murskosoboški okraj) 
16 šol z 29 oddelki z madžarščino kot učnim jezikom. V teh šolah so poučevali 
madžarski učitelji in Prekmurci, ki so obvladali madžarski jezik, učne načrte 
pa so sestavili po načrtih za madžarske šole v Vojvodini.19 Vidovdanska ustava 
je imela v 16. členu obče določilo o pravicah narodnostnih manjšin pri izobra­
ževanju, vendar pa so zakon o narodnih šolah, ki bi moral nadrobno urediti 
to pravico, sprejeli šele 5. decembra 1929. V vmesnem obdobju so s sklepom 
ministrstva za prosveto z dne 18. junija 1925 tolmačenje in uresničevanje 
16. člena Vidovdanske ustave prepustili večji ali manjši narodnostni strpnosti 
oziroma volji upraviteljev šol in učiteljev. To je v Sloveniji pomenilo nov uda­
rec za manjšinsko šolstvo. Združenja slovenskih učiteljev so vodila ozkosrčno 
narodnostno politiko do manjšin in po letu 1924 je prišlo do novega vala od­
puščanja in upokojitve učiteljev, ki so bili pripadniki narodnostnih manjšin. 
V službi so lahko ostali le učitelji z maturo in opravljenim izpitom iz sloven­
skega jezika. Narodnostna zaprtost slovenskih učiteljev in njihovih stanovskih 
organizacij je bila izraz občega ozračja poudarjene slovenizacije v prosvetni
18 N. VELIKONJA, n.n., 701—705; L. POLJANEC (n.n., 191) navaja, da je slo­
venska usmeritev pokazala že v začetku lepe rezultate: medtem ko je bilo 1918— 
1919 še 60 javnih šol z nemškim jezikom, jih je bilo 1920 le še 16; pri zasebnih 
šolah je bil padec še večji: 1918 jih je bilo 13, 1. 1920 pa le še ena.
19 A. NEČAK-LUK, n.n., 281—282; T. ZORN, Manjšinsko šolstvo v Prekmurju 
(historični oris), GRADIVO ZA POGLED NA DRUŽBENO-POLITlCNO MOTIVA­
CIJO DVOJEZIČNEGA ŠOLSTVA, DOKUMENTACIJA INŠT. ZA NARODNOSTNA 
VPRAŠANJA, Ljubljana, 1970, 9-11. O prosvetnem in kulturnem položaju madžar­
ske manjšine v Vojvodini primerjaj: ŠANDOR MESAROŠ, Položaj Madjara u Voj­
vodini 1918—1929, Novi Sad, 1981, 185—236.
224
politiki pa tudi odgovor na iredentistično delovanje razumništva narodnostnih 
manjšin — zlasti nemškega in madžarskega.20 V praksi se je s prevelikim po­
udarjanjem narodnostnih značilnosti ustvarjala nova raznarodovalna politika, 
vendar tokrat pri slovenizaciji narodnostnih manjšim. Popolnoma je niso mogle 
obrzdati niti ustavne in kasneje zakonske norme niti mednarodne pogodbe, 
sklenjene na tem področju.
Glavni zagovorniki poudarjene protinemške usmerjenosti so bili pripadniki 
liberalne stranke, ki so slovensko kulturno in prosvetno politiko odločno usmer­
jali k anglofilski in jugoslovanski vsebini. Takšna prizadevanja so bila tudi 
v usmeritvi glavnega političnega boja za slovenski avtonomistični program, ki 
ga je vodila Slovenska ljudska stranka, in za centralizacijo države, za katero 
so se zavzemali slovenski liberalci, pripadniki Demokratske stranke. Zanje je 
bila to edina pot za uresničenje večjega vpliva v Sloveniji. Ta spopad se je kot 
prevladujoča nit odnosov med Ljubljano in državnimi organi v Beogradu kazal 
posebno v prosvetni politiki v zvezi s šolskimi programi, imenovanji okrajnih 
šolskih nadzornikov, financiranjem šolstva, položajem prosvetnih delavcev ipd., 
torej na vseh tistih področjih prosvete, kjer so se prizadevanja po čim večji 
narodnostni samostojnosti spopadala s centralizacijo države in unitaristično 
politiko.
Upostavitev jugoslovanske vlade in začetek delovanja ministrstva za prosveto 
sta napovedala ta spopad najprej na zakonodajno-pravnem in kmalu tudi na 
povsem praktičnem področju. Dopisovanje med Deželno vlado v Ljubljani in 
ministrstvom za prosveto v Beogradu v letu 1920 o vprašanju, katera od teh 
dveh ustanov ima pravico imenovati šolske nadzornike, vsebuje vse odseve 
ostrega in širokega spora med klerikalnim in liberalnim taborom, torej med 
avtonomistično-federalističnimi in centralističnimi silami v državi pred spre­
jetjem ustave. Takratnemu prosvetnemu ministru S. Pribičeviču se je kot glav­
nemu zagovorniku centralistične ureditve države s pomočjo slovenskih prvakov 
iz liberalne stranke (G. Žerjal, A. Kramer idr.) posrečilo, da je na področju svo­
jega resora kmalu strl sicer močan odpor slovenskih avtonomistov. Za novega 
poverjenika za prosveto in bogoslužje v Deželni vladi je Pribičevič imenoval 
dr. F. Skaberneta, ki mu je 16. decembra 1920 z brzojavko v mešanem srbsko- 
slovenskem jeziku sporočil naslednje: »Ka telegramu br. 46860 izveštavam da 
sem se danas primio vodstva poslova povereništva za uk i bogočastje u Ljubljani 
te sam uveo u dužnost okrajne školske nadzornike koje ste Vi postavili.«21 
Nadzorniki, imenovani na takšen način, so ostali v službi do začetka leta 1924, 
ko je na osnovi zakona o splošni upravi prišlo do radikalnejših sprememb na 
tem področju. Medtem ko je v t. i. prehodnem obdobju pokrajinske uprave 
(1921—1923) šolske zadeve vodil prosvetni oddelek za Slovenijo, so v začetku 
1925 prosvetno upravo tako kot vse druge veje politične uprave razdelili na 
državne oblasti — ljubljansko in mariborsko — in je v njunem okviru delovala 
dalje prek prosvetnih oddelkov velikih županov.22
V prizadevanjih slovenskih liberalcev, da bi oslabili klerikalno prevlado v 
Sloveniji in prevzeli oblast, so bile poteze, ki so objektivno prispevale k zbliže­
vanju Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi. V prosvetnem ministrstvu 
so za njihove vladavine zagovarjali strogo protinemško usmeritev in pripravljali
20 Glej obširneje: A. NECAK-LÜK, n.n., 282—284; T. ZORN, n.n., 11—14; Manj­
šinsko šolstvo — Slovenci, ENCIKLOPEDIJA JUGOSLAVIJE, prva izd., knj. VI, 
307—308; primerjaj: B. GLIGORIJEVlC, O nastavi na jezicima narodnosti u Vojvo­
dini 1919—1929, Matica srpska, Zbornik za istoriju, sv. 45/1972, 55—72.
21 N. VELIKONJA, n.n., 706—710.
22 J. VESTER, Srednje šole, NARODNA ENCIKLOPEDIJA SHS, IV, 1020.
15
225
šolske programe s poudarjeno jugoslovansko vsebino. Izrinjenje madžarskega, 
italijanskega in zlasti nemškega jezika iz šolskih programov in favoriziranje 
slovenščine in srbohrvaščine je kot posledico prineslo brezpravnost narodnost­
nih manjšin v okviru nove prosvetne politike, kar se je z nekaterimi popravki 
nadaljevalo tudi po ustanovitvi oblasti leta 1927. V teh novejših jugoslovanskih 
programih so poleg uvajanja srbohrvatskega jezika kot učnega predmeta in 
učenja cirilice pri predavateljih odšli dalje pri preučevanju skupne zgodovine 
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ministrstvo za prosveto je z odlokom 26. okto­
bra 1920 določilo, da je v višjih razredih vseh šol, zlasti v Sloveniji in na Hrva­
škem, treba zgodovino poučevati kot celovit jugoslovanski program, od tretjega 
razreda osnovne šole pa je treba v vsej državi učiti pisavo v cirilici in latinici. 
V Sloveniji so s sklepom višjega šolskega sveta od 25. aprila 1921 dalje uvajali 
učenje srbohrvaščine, oddelek za prosveto in bogočastje pokrajinske uprave 
v Ljubljani pa je 29. oktobra 1921 izdal odlok, naj bi v slovenske čitanke po 
možnosti uvrstili tudi srbske narodne pesmi v prevodu in posebej poudarili po­
men kosovske bitke. Vendar pa višji šolski svet ni pokazal razumevanja za 
poskus, da bi v Ljubljani za srbske in hrvaške otroke organizirali osnovno 
šolstvo v materinščini. Na njegovi seji so 11. avgusta 1921 sklenili, da se za tako 
majhno število učencev (26) ne splača odpreti posebne šole, ker se ti otroci 
lahko tudi naučijo slovenščine, imeli pa bodo olajšave pri nadaljnjem šolanju 
v višjih razredih.23 Učenje srbohrvatskega jezika v slovenskih osnovnih šolah 
je natančneje opredelil odlok ministrstva za prosveto dne 18. marca 1924. V 
slovenski javnosti — in v širšem okviru tudi v jugoslovanski — ni ponehala 
razprava o tem, ali morajo Slovenci imeti svoj knjižni jezik. Tej tematiki je 
posebno pozornost posvečal strankarski tisk in tod so bile fronte med avtono- 
mistično-federalističnimi in centralistično-unitarističnimi silami jasno oprede­
ljene. V prebujeni slovenski klerikalno-liberalni kulturni boj so se pogosto vme­
šavali tudi drugi »objektivni« razsodniki (znanstveniki, časnikarji idr.), zlasti 
iz radikalno-demokratskih vrst, ki so praviloma zastopali »jugoslovanski duh« 
liberalnega tabora, zanikali pravico Slovencev do samostojnega razvoja in šli 
celo tako daleč, da bi morali opustiti svoj knjižni jezik. Podobno so polemizirali 
tudi o poučevanju srbohrvaščine v slovenskih šolah. Tod so namreč konserva­
tivni slovenski krogi dajali prednost tujim jezikom, predvsem nemščini in ita­
lijanščini.24
V srednjih šolah v Sloveniji, kjer so tudi po reformah v letih 1918 in 1919 
ostali v glavnem stari avstrijski šolski programi, ki sta jih uveljavila Narodna 
vlada SHS in ministrstvo za prosveto, je do odločnega preobrata prišlo šele 
leta 1924. S sklepom ministrstva za prosveto naj bi v vseh srednjih šolah v 
državi — z izjemo humanističnih gimnazij — izenačili šolske programe s pro­
grami gimnazij v Srbiji. Zamenjava v vodstvu ministrstva za prosveto, do ka­
tere je prišlo po odhodu S. Pribičeviča, ko je minister postal A. Korošec, je 
odložila uresničenje tega sklepa, vendar le do padca vlade Lj. Davidoviča. Zatem 
je S. Pribičevič konec 1924. in v začetku 1925. leta uresničil svojo julijsko re­
formo. S to reformo so v nižjih razredih realne gimnazije ukinili latinščino in
23 N. VELIKONJA, n.n., 714—715.
24 SLOVENSKI NAROD, 17. decembra 1921; 28. maja 1922. in dr. Za stališča uni­
tarističnih krogov do samobitnosti slovenske narodne kulture je značilno reagiranje 
urednika časopisa NOVA EVROPA M. CURClNA, ki je ob članku M. Murka o slo­
venskem knjižnem jeziku poudarjal, da v eni državi ne moreta biti »dva enako­
pravna (obča, državna) književna jezika« in da je zaradi tega treba povedati, da 
obstoja »slovensko vprašanje« kot nevarnost za državno enotnost, kajti ena država 
in en narod MORATA imeti en književni jezik itd. M. ĆURCIN, Slovenačko pita­
nje, NOVA EVROPA, knj. V, št. 5, 11. junija 1922, 129—132.
226
nemščino in v nižjih razredih vpeljali francoščino in narodno zgodovino. V uči­
teljiščih so zgodovino slovenske književnosti dopolnili z zgodovino srbske in 
hrvatske književnosti. Podobne spremembe so dočakali tudi novi programi zgo­
dovine in zemljepisa.25 Ministrstvo za prosveto je že oktobra 1922 vpeljalo nižje 
in višje tečajne izpite v vseh srednjih šolah v državi. To ministrstvo je 7. sep­
tembra 1925 z odlokom odvzelo pravico javnosti zasebnim učiteljiščem in hotelo 
tako predvsem onemogočiti delovanje katoliške cerkve. Tako je v okviru poli­
tike poenotenja šolskih programov in izenačevanja šolske organizacije v vsej 
državi slovensko šolstvo doživelo pomembne spremembe v obči izobrazbeni 
usmeritvi in v svojem narodnostnem obeležju.
V slovenskem šolstvu so glavno pozornost posvetili vprašanju nagle in po­
polnejše zagotovitve nacionalnih prosvetnih kadrov. Že leta 1919 so nemške, 
italijanske in madžarske učitelje in profesorje z radikalnimi ukrepi zamenjali 
s slovenskimi prosvetnimi delavci. Z odlokom višjih oblasti so samo na Štajer­
skem odpustili nad 300 nemških učiteljev in profesorjev, ki so se večinoma iz­
selili v Avstrijo. V Prekmurju je podobna usoda doletela okrog 80 madžarskih 
učiteljev. Politiko slovenizacije šol so odločno izvajali tudi v drugih slovenskih 
deželah. Nemške šole so postajale slovenske in organizirali in vodili so jih slo­
venski prosvetni delavci. Pomanjkanje kvalificiranih kadrov so nadomestili z 
veliko selitvijo slovenskih učiteljev in predavateljev, ki je bila posebno inten­
zivna, potem ko smo izgubili Koroško in Primorsko. Ob tej priložnosti je samo 
iz Koroške prišlo v Slovenijo 214 predavateljev in učiteljev.26 Politično akcijo 
slovenizacije šol je spremljalo angažiranje nekvalificiranih prosvetnih kadrov, 
ki pa je bilo že leta 1924 odveč, ker so prišle v šole generacije učiteljev, šolanih 
v novih slovenskih učiteljiščih.27
Prosvetni delavci v Sloveniji so takoj po zedinjenju organizirali močan odpor 
do ostankov »avstrijanščine« in njenih privržencev. Vendar pa so, zbrani v dveh 
osnovnih smereh, somišljeniki klerikalne in liberalne stranke, prek svojih zdru­
ženj (liberalci v Združenju jugoslovanskih učiteljev, klerikalci pa v Slomškovi 
družbi) prenesli v šole s kadrovsko politiko in programi tudi idejni in politični 
spopad med taboroma. Praktična posledica njihovih političnih bojev je bilo 
širjenje temeljnih izobrazbenih in pedagoških vsebin. V njih so se spopadali 
nacionalni, jugoslovanski, verski, laični in drugi vplivi, kar je objektivno zože­
valo vplive prevladujočega klerikalnega kulturno-prosvetnega koncepta. To se 
je pozitivno kazalo v prosvetljenosti in idejni usmerjenosti prihajajoče mlade 
generacije. Pomembno je bilo tudi dejstvo, da so prosvetni delavci v tem ob­
dobju pripadali večinoma liberalnemu taboru in bili glavni nasprotniki kleri­
kalnega kulturno-narodnostnega izolacionizma, ki so ga zagovarjali Slovenska 
ljudska stranka in njeni konservativni katoliški krogi.
Zaostritev klerikalno-liberalnega spopada v šolstvu se je pokazala zlasti v 
konfrontaciji med športnima oziroma telovadnima organizacijama — klerikal­
nim »Orlom« in liberalnim »Sokolom«. Ko je ministrstvo za prosveto maja 1920 
sporočilo svoj sklep, da sta obe organizaciji v slovenskem šolstvu enakopravni, 
se je med njima razvnel oster spopad, ki je dosegel vrhunec z odlokom ministra 
S. Pribičeviča, ki je 25. julija 1924 razglasil »Orla« za separatistično organizacijo, 
usmerjeno proti državni enotnosti, in zaradi tega prepovedal predavateljem in
25 Glej: J. VESTER, n.n., 1919—1921.
26 N. VELIKONJA, n.n., 691—693. O položaju Slovencev na Primorskem glej 
obširneje: M. KACIN-WOHINZ, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 
v letih 1921—1928, 1-2, Ljubljana, 1977.
27 L. POLJANEC, n.n., 192, navaja, da so šele v šolskem letu 1923/24, ko je 254 
pripravnikov opravilo zrelostni izpit, lahko odpustili večino pomožnih učiteljev.
15*
227
učencem, da bi v njej sodelovali. Naslednje vlade, v katerih so sodelovali kle­
rikalci, so ukinile ta odlok in slednjič sta leta 1928 obe organizaciji dobili ena­
kopraven status. Po uvedbi monarhodiktature leta 1929 so prepovedali vse orga­
nizacije te vrste z izjemo Sokola Kraljevine Jugoslavije.28 Pritisk, ki so ga na 
takšen način izvajali liberalci zaradi »deklerikalizacije« slovenskega šolstva, je 
bil izraz spopada avtonomističnih in centralističnih sil, sočasno pa tudi širših 
idejno-političnih in kulturnih tokov, ki so v okoliščinah poudarjenega narod­
nostnega razmaha spreminjali klasično vsebino kulturne in politične zavesti v 
slovenski družbi.
S porastom števila osnovnih in srednjih šol po 1919. in zlasti po 1924. letu so 
se prosvetne razmere v Sloveniji nenehno zboljševale. Obnavljali so šolska po­
slopja, odpirali nove šole, zlasti nove oddelke, in usposabljali nove kadre. Di­
namiko takšnega razvoja so spremljale tudi velike težave, ki so jih povzročali 
predvsem z neizdelanim sistemom financiranja ter z odnosi z ministrstvom za 
prosveto v Beogradu, ki je bilo že od leta 1919 pristojno za vsa pomembnejša 
vprašanja šolske politike. Vendar pa je centralizacija države na področju pro­
svete imela — vzporedno z odnosi v sistemu uprave — v Sloveniji nekaj manj 
vpliva kot v drugih krajih države. Po zaslugi trdovratne politike strank in 
spričo velikega števila slovenskih predstavnikov v raznih prosvetnih ustanovah 
nove države29 je slovensko šolstvo dobivalo tudi večje denarne zneske kot ne­
katere druge pokrajine v državi. Ministrstvo za prosveto je v svojih proračunih 
npr. namenilo za potrebe Slovenije dvakrat višja sredstva kot za Bosno in Her­
cegovino,30 kjer je poleg upoštevanja splošnega kulturno-prosvetnega položaja 
pripomoglo tudi spretno laviranje slovenskih klerikalnih politikov v spopadu 
med srbsko in hrvatsko buržoazijo. Po drugi strani pa so dobršen del bremen 
pri financiranju šolstva nosile tudi slovenske občine, tako da je njihov delež 
pri financiranju osnovnega šolstva zrasel od 1,775.467 dinarjev v letu 1919/20 
na 17,631.867 dinarjev v letu 1929/30. Za gradnjo novih poslopij za osnovne 
šole, česar so se resno lotili šele od leta 1925 dalje, so do šolskega leta 1929/30 
porabili skupno 2,888.258 dinarjev.31 Nepopolni podatki o financiranju srednjih 
šol kažejo v obdobju do leta 1929 prav tako dokajšnje povečanje. V soglasju 
z novo prosvetno politiko in s prehodom s humanističnih na praktične programe 
so največ šol odprli na področju srednjega strokovnega izobraževanja (trgovske, 
rudarske, obrtne, tehnične in druge šole). Financirali so jih prav tako iz raz­
ličnih virov in zelo pogosto iz proračunov ministrstev, katerim so pripadale po 
svoji izobrazbeni usmeritvi. T. i. »znanstveni« poklici so bili odrinjeni v ozadje 
in nove nacionalne in socialne potrebe so naglo spodbujale razvoj ekonomskih 
poklicev za obnovo in krepitev industrije, trgovine, kmetijstva, obrti in drugih 
ekonomskih strok. Ustanavljali so nove šole, prirejali razne tečaje za skrajšano 
izobraževanje in usposabljanje potrebnih kadrov in posebno vlogo so tod pri­
spevale srednje tehnične, obrtne in trgovske šole ter Trgovska akademija v 
Ljubljani, ki so jo odprli 1. decembra 1920. Posebno pozornost so posvečali
28 J. TURK, Telesna in mladinska vzgoja, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENI­
JE, 216.
29 Glej: N. VELIKONJA, n.n., 693—695.
30 BUDŽET RASHODA MINISTARSTVA PROSVETE (1920—1927), Sarajevo, 
1920—1927. Poudariti je treba, da je bilo vprašanje financiranja prosvete v celoti 
in tudi v Sloveniji v prvih letih v ozadju in zato je bil neugoden tudi materialni 
položaj šolstva. Tako so, na primer, v Sloveniji od 1918. do 1922. odprli le 25 novih 
osnovnih šol, obstoječim osnovnim šolam pa so dodali še 519 razredov-paralelk, 
ekspozitur, podružnic in posebnih oddelkov. Od 804 osn. šol je bilo 1922. okrog 100 
v neustreznih prostorih. L. POLJANEC, n.n., 193.
31 J. TURK, n.n., 179.
228
šolanju novih kvalificiranih gospodarskih kadrov in strokovnjakov. To je bila 
posledica pretehtane gospodarske politike in perspektive, ki so jo propagirali 
v javnosti že v prvih letih po zedinjenju. Poudarjali so, da se bosta v Jugoslaviji 
razvijali industrija in trgovina, vendar pa naj bi bila Slovenija vodilna sila tega 
razvoja zaradi tega, ker ji je pasiven kmetijski položaj narekoval izključno 
takšno usmeritev.32
Odnosi slovenskih prosvetnih organov in razmerje šolstva do ministrstva za 
prosveto v Beogradu so bili najpogosteje odvisni od sodelovanja liberalcev ali 
klerikalcev v vladi, tako da je vsaka sprememba teh strank na oblasti imela 
v glavnem škodljive posledice za kadrovsko prosvetno politiko v Sloveniji. Ka­
dar sta omenjeni stranki prišli na oblast, sta to izkoriščali za krepitev svojega 
vpliva v prosveti, kar je bilo že po tradiciji zelo pomembno. Zato je ob takšnih 
dogodkih pogosto prišlo do zlorab s premeščanjem, odpuščanjem in namešča­
njem učiteljev, profesorjev, šolskih nadzornikov in drugih prosvetnih delavcev, 
kar je neugodno vplivalo na doseganje še boljših rezultatov.33
Eno od ključnih vprašanj slovenske prosvetne politike v obdobju 1918—1929 
je bilo prizadevanje novih državnih organov, da bi se šolstvo znebilo patronat- 
skega vpliva katoliške cerkve, ki se je tudi zavzemala za nacionalno šolo, prek 
učnega programa vsiljevala svoj svetovni nazor in si prizadevala, da bi tako 
vzpostavila tudi svojo neposredno kontrolo. Ministrstvo za prosveto si je zlasti 
v časih demokratskih vlad in ob močnem angažiranju slovenskih liberalcev 
prizadevalo, da bi tudi v praksi uresničilo ločitev cerkve od šole in države, do­
ločeno z Vidovdansko ustavo. Takšna politika je naletela na močan odpor kle­
rikalnih vrhov v Sloveniji.34 Nove oblasti so se pogosto pritoževale, da ne mo­
rejo uveljaviti takšne politike in narodna skupščina je bila prizorišče pogostih 
in ostrih nastopov poslancev SLS proti antiklerikalnim ukrepom po vsej državi. 
Klerikalci so svojo opozicijsko politično osnovo gradili največkrat prav na pro­
gramu verskega šolstva in nasprotovali sodobnim prosvetnim smerem z najraz­
32 M. PRESL, Stručno školstvo u Sloveniji, NOVA EVROPA, št. 7 in 8, 1. sept. 
1924.
33 V slovenskem dnevnem tisku, v raznih interpelacijah, ki jih najdemo v 
STENOGRAFSKIH BELEŽKAH NARODNE SKUPŠČINE in njenih odborov, v 
Fondu ministrstva prosvete 1919—1929, zatem v Arhivu Jugoslavije, v Pokrajin­
skem arhivu v Mariboru (fondu velikega župana) ter v drugih dokumentih iz tiste­
ga obdobja je dosti podatkov o klerikalno-liberalnih spopadih v zvezi s pre­
meščanjem, imenovanjem in odpuščanjem prosvetnih delavcev v Sloveniji. To je 
bila osrednja točka t. i. »kulturnega boja« med liberalci in klerikalci, ki je zaradi 
svoje ostrine močno škodoval nacionalni kulturni politki.
34 Že ob koncu decembra 1921 in v začetku januarja 1922 je škof A. B. Jeglič 
zabeležil v svojem DNEVNIKU dopisovanje z djakovskim škofom Akšamovičem, 
ki je priča o odporu katoliške cerkve do napovedanih ukrepov, po katerih bi duhov­
nikom prepovedali poučevati verouk v šolah. Jeglič poudarja, da je ta ukrep de­
jansko začetek »kulturnega boja«. (A. B. Jeglič, DNEVNIK, 30. decembra 1921 in 
2. januarja 1922.)
Zaradi teh napovedanih ukrepov so bili A. B. Jeglič, škof Akšamovič in zagreb­
ški nadškof Bauer od 11. do 18. januarja 1922 v Beogradu, kjer so na razgovorih s 
prosvetnim ministrom S. Pribičevičem, predsednikom vlade N. Pašićem in kraljem 
Aleksandrom poskušali omiliti ostrino zakonskega načrta za osnovne šole v zvezi 
z vprašanjem laizacije verouka in pomočjo katoliškemu šolstvu. Pašič in kralj Alek­
sander sta jim zagotovila, da država ne bo vodila protikatoliške politike, drugač­
no stališče pa je zastopal S. Pribičevič, ki je zagovarjal napovedane ukrepe, po ka­
terih bi morali verouk v šolah poučevati laiki. Jeglič je imel po teh razgovorih 
vtis, da želi vlada spravljivo politiko s katoličani in je komentiral takole: »Pašič je 
priznal, da morejo popustiti, le federativne države ne mara; kralj je pa naravnost 
zatrdil, da je nemogoče izpeljati centralizem, minister notranjih del je priznal ne­
spamet preganjati katoliško cerkev, ki je starodavna, mogočna naprava«. Prav 
tam, 19. januarja 1922.
229
ličnejšimi oblikami odpora ter se opirali predvsem na katoliško cerkev.35 V spo­
padu liberalnega in klerikalnega koncepta o ureditvi slovenske šole, ki je do­
segel vrhunec leta 1925 s prepovedjo organizacije »Orel« in favoriziranjem 
»Sokola«, so prevladovala naslednja praktična vprašanja: izvajanje odloka mi­
nistrstva za prosveto, s katerim so učencem prepovedali članstvo v katoliških 
društvih — Marijinih kongregacijah, raznih podobnih združenjih in njihovih 
manifestacijah, »ki škodujejo vzgoji mladine v nacionalnem državnem duhu«; 
onemogočanje vpliva katoliškega duhovništva v šolah ali že omenjena rešitev 
problema verouka v šolah na novih temeljih.36 Te »temelje« najbolje razlaga 
dopis velikega župana ljubljanske oblasti ministru za prosveto 25. aprila 1925, 
v katerem nujnost večje »nacionalizacije« osnovnega šolstva v Sloveniji razlaga 
takole: »Slovenski del troimenskega naroda se je v preteklosti razvijal pod kul­
turnim vplivom Dunaja in Rima. Z ustanovitvijo nove države je potrebna du­
ševna orientacija v smeri proti vzhodu zaradi notranje kulturne in politične 
konsolidacije vseh treh plemen. Šolstvo je nedvomno eno od najmočnejših sred­
stev, ki lahko služi temu kulturno političnemu namenu. Zato je nujno, da upo­
rabimo šolstvo v čim izdatnejši meri, da bo služilo krepitvi celokupnosti in 
krepitvi državne ideje. Iz teh vidikov je prelom s preteklostjo v tej veji državne 
uprave nujno potreben. Borba s preteklostjo je bila vedno težak problem; uve­
ljavljenje novih pogledov bo naletelo na težave zlasti v ljubljanski oblasti, kjer 
deluje že nad 30 let izrazit tip gospodarsko-političnega in kulturno dobro orga­
niziranega agresivnega rimskega klerikalizma, kjer se je rimska cerkev dobro 
ukoreninila v vse smeri in upravo našega šolstva.
Neobhodno potrebne so reforme pri nacionalizaciji osnovnega šolstva. Nana­
šajo se na spremembe obstoječega ustroja, na nekatere izločitve in na dopol­
nitve. Ministrstvo prosvete prosim, naj posveti šolskemu vprašanju na Sloven­
skem posebno pozornost in naj v polni meri upošteva mnenja in predloge, nave­
dene v tem seznamu.«37 Ta seznam ukrepov je predlagal, naj bi se v slovenskem
35 Klerikalci i školsko pitanje, SAMOUPRAVA, 25. junija 1925; A. UŠENICNIK, 
Slovenačka naučna kultura, NOVA EVROPA, št. 7 in 8, 1. sept. 1924, 189. Avtor 
odločno brani katoliško vsebino slovenske kulture in poudarja, da so kulturno- 
borbeni poskusi proti katolištvu v Sloveniji »nesrečni«, »nekulturni« itd. V tisku 
in publicistiki med 1918 in 1929 najdemo zelo dosti takšnih prispevkov za in proti 
klerikalizmu v slovenski prosveti in kulturi. O odporu katoliške cerkve proti moder­
nizaciji šolstva najdemo dosti podatkov tudi v Jegličevem DNEVNIKU. Jeglič si 
je na primer zapisal, kako je katoliška cerkev ostro protestirala proti prepovedi 
delovanja Marijinih kongregacij v šolah, o odpravljanju pouka nemškega jezika 
v gimnazijah itd. V brzojavkah, ki jih je Jeglič glede tega vprašanja pošiljal kralju 
Aleksandru, so bili tudi odkriti pritiski, tako da je kralj pogosto pokazal svojo 
nenaklonjenost do agresivnega ljubljanskega škofa. Pritisk katoliške cerkve je bil 
tako močan, da se vladajoči krogi niso upali uresničiti napovedane radikalne ukre­
pe. (A. B. Jeglič, DNEVNIK, 21. in 24. novembra in 12. decembra 1924). Jeglič je 
bil od 23. do 26. junija 1925 v Beogradu, kjer je izročil ugovore katoliškega episko­
pata proti načrtu zakona o osnovnih šolah. Ob tej priložnosti sta ga minister S. 
Pribičevič in M. Trifunovič surovo napadla zaradi klerikalizma in separatizma. Prav 
tam, 27. junija 1925. To je 26. junija 1925 objavil tudi SLOVENEC.
38 POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR, Fond velikega župana, poročilo ve­
likega župana ljubljanske oblasti ministrstvu prosvete 10. aprila 1925. — »O sode­
lovanju šolske mladine v organizacijah separatistične smeri«. Tudi kralj Aleksan­
der se je izpostavil kot pobudnik in zaščitnik »Sokola«, zato je A. B. Jeglič ob kra­
ljevem manifestu Sokolom in njegovi prisotnosti na sokolskem zletu v Ljubljani 
od 12. do 15. avgusta 1922 zapisal: »Res, vlada je odgovorna, toda kralj mora vedeti, 
kaj podpiše. Mi škofje smo sokolstvo obsodili, kralj ga pa postavi kot temelj na­
daljnjega našega razvitka; mi moramo varovati svoje krščansko stališče in je prav 
mogoč konflikt s kraljem.« A. B. JEGLIČ, DNEVNIK, 20. avgusta 1922; 18. oktobra 
1922.
37 PAM, cit. poročilo velikega župana 10. aprila 1925.
230
šolstvu spopadli predvsem s klerikalizmom, komunizmom in Radičevim repu­
blikanizmom. Nadrobno je razlagal reorganizacijo šolstva, zahteval popolno 
kontrolo nad prosvetnimi kadri in odpravo neposrednega vpliva duhovništva 
na šolo (»zmanjšanje vpliva duhovništva nasploh, zlasti veroučiteljev v šoli, je 
velikega nacionalnega državnega interesa«), zatem postopno ukinjanje zasebnih 
samostojnih in drugih cerkvenih šol in zavodov in poostritev zaključnih izpitov, 
verouk naj predavajo posvetni učitelji itd. Ob osnovni usmeritvi proti vplivu 
cerkve in vere na šolo, so prek prosvetne organizacije in programov zahtevali 
večje uveljavljenje nazorov z nacionalno in jugoslovansko vsebino, ki jih je 
treba uveljavljati tudi širše med ljudstvom prek obstoječe mreže prosvetnih in 
kulturnih organizacij. Zahteve, ki jih vsebuje ta program, so pomenile dejansko 
radikalizacijo nove prosvetne politike, ki je že od leta 1924 kazala dobre rezul­
tate. Toda liberalni tabor je v boju proti SLS nenehno vztrajal pri še večji 
osamosvojitvi prosvetne politike in organizacije od klerikalnega vpliva v Slo­
veniji, pri tem pa so ga najpogosteje podpirali prosvetni organi nove države. 
Vse to je bilo tudi zakonsko sankcionirano po uvedbi monarhodiktature leta 1929.
Med vsemi šolami v Sloveniji so se po zedinjenju najbolj razvile meščanske 
šole. Pred svetovno vojno so imeli Slovenci samo dve takšni šoli: moško v Po­
stojni in žensko v Ljubljani, toda že leta 1923/24 je bilo 25 javnih in 9 privatnih 
(ženskih) meščanskih šol s 150 razredi in 5066 učenkami in učenci. V nasprotju 
z nekdanjimi avstrijskimi nove meščanske šole niso bile obvezne. Druga zna­
čilnost njihovega naglega razmaha je bilo veliko zanimanje slovenskega učitelj­
skega kadra za delo v teh šolah, ker prej ni imel priložnosti za takšno ohranja­
nje narodnostne zavesti in jezika. Pričakovanja, da bodo neugodni zakonski 
predpisi (s 1. 9. in 31. 10. 1923) proti napredovanju predavateljev v meščanskih 
šolah zmanjšali ugled teh šol, se niso uresničila. Meščanske šole so še dalje resno 
tekmovale z vsemi drugimi srednjimi šolami v Sloveniji.38 Slovensko šolstvo je 
poseben vzpon doseglo zlasti sredi leta 1927, ko sta uvedba oblastnih samo­
uprav, ljubljanske in mariborske, in ustanovitev oblastnih in okrajnih šolskih 
odborov v maju istega leta, ustvarili večje možnosti za angažiranje domačih sil 
pri neposrednejšem materialnem in organizacijskem uresničevanju prosvetne 
politike. Spričo dejstva, da je že od julija 1919 večina prosvetnih delavcev dobila 
položaj državnih uslužbencev, ki so jih — kot vse šole, prosvetne in kulturne 
ustanove — financirali iz državnega proračuna, so dodatne domače materialne 
naložbe v šolstvo iz oblastnih fondov poleg obstoječih občinskih sredstev pri­
pomogle k novemu razmahu šolstva. V slovenski javnosti so zelo pogosto po­
udarjali »kulturno prednost« Slovencev v odnosu do ostalih jugoslovanskih na­
rodov, zlasti zaradi tradicije v znanosti, glasbi in književnosti, kjer je širina 
narodnostnega kulturnega vpliva učinkovala na širše družbene sloje in ne le 
na nekatere kulturne kroge. V novi jugoslovanski državi so pričakovali še večji 
razcvet nacionalne prosvete in kulture in njun prispevek k jugoslovanski skup­
nosti v smislu sinteze vzhodnjaških in zahodnih kulturnih tradicij.39
Svoj naj večji vzpon je nova narodnostna prosvetna politika v Sloveniji do­
segla z ustanovitvijo slovenske univerze. Boj Slovencev za ustanovitev lastnega 
visokega šolstva, ki se je razvnel zlasti sredi XIX. in v začetku XX. stoletja, je
38 L. POLJANEC, n.n., 193—197.
39 Tako na primer M. MURKO v že omenjenem članku, glej op. 9. (str. 178—179) 
posebej poudarja, da je Ljubljana imela svoje učeno društvo že leta 1693, glasbeno 
pa 1703, »da so v Ljubljani peli italijansko opero deset let prej kot v Parizu...« 
itd. Ob tem je za širše ozračje v kulturnih krogih po Sloveniji značilna njegova 
naslednja misel: »V naši zedinjeni državi pripada torej Slovencem po njihovem 
položaju, njihovi preteklosti in njihovih duševnih lastnostih — pomembna vloga pri 
ustvarjanju nove kulturne skupnosti, na temelju sinteze Vzhoda in Zahoda.«
231
ostal brez rezultatov, kajti velikonemški krogi so se močno in vztrajno upirali 
reševanju tega vprašanja. Po razpadu Avstro-Ogrske je Narodna vlada v Ljub­
ljani takoj zastavila vprašanje ustanovitve slovenske univerze. Že takrat je bilo 
statistično dokazano, da so več kot dve tretjini prosvetnih delavcev v slovenskih 
deželah sestavljali Nemci in Italijani in da bi jih morali zamenjati s sloven­
skimi prosvetnimi kadri. Potrebovali bi kakšnih 2000 učiteljev in profesorjev, 
toda v tistih dneh jih ni bilo več kot 800. To dejstvo so poudarjali kot glavni 
argument za ustanovitev univerze.40 Pod pritiskom slovenskih javnih in kul­
turnih delavcev je Narodna vlada ustanovila univerzitetno komisijo, ki se je 
pogovarjala s Hrvati, da bi na zagrebškem vseučilišču začasno odprli slovenske 
oddelke, dokler ne bi ustanovili univerze v Ljubljani. Pogajanja niso obrodila 
uspeha. Zagrebško vseučilišče ni sprejelo zamisli o sodelovanju zaradi finančnih 
in organizacijskih težav in še posebej zavoljo problema habilitacije slovenskih 
predavateljev ter njihovega izrednega in enakopravnega položaja. Slovenci so 
se zatem odrekli prehodnim oblikam ustanovitve ljubljanske univerze prek 
sodelovanja z Zagrebom in zahtevali naglo odločitev vlade v Beogradu.41
Slovenski tisk je že 4. marca 1919 objavil vesti, da je vlada v Beogradu skle­
nila za ustanovitev ljubljanske univerze nameniti začetno vsoto 1,400.000 kron 
in da bo univerza začela delovati že v tem letu.42 Univerzitetna komisija se je 
v ozračju splošnega navdušenja po vsej Sloveniji takoj lotila organizacije po­
sameznih fakultet po navodilih, ki jih je prosvetni minister Lj. Davidovič 
1. aprila 1919 dal poverjeništvu za prosveto in vero pri Narodni vladi. Pomanj­
kanje materialnih sredstev so reševali z lastnimi napori, na vlado v Beogradu 
pa so nenehno pritiskali, da bi čimprej odprli univerzo. Še pred dokončno od­
ločitvijo v Beogradu so v Ljubljani že 19. maja 1919 odprli visokošolski tečaj 
tehničnih znanosti, kar je praktično pomenilo začetek delovanja ljubljanske 
univerze. Za začasno narodno predstavništvo so pripravili osnutek proračuna 
bodoče univerze. Ministrski svet je sredi junija 1919 razpravljal o ljubljanski 
univerzi in izrazil pomisleke glede ustanovitve medicinske fakultete. Posebna 
slovenska delegacija se je 26. junija v Beogradu pogovarjala s prosvetnim mi­
nistrom Lj. Davidovičem in po zaslugi njenih prizadevanj je ministrski svet pod 
predsedstvom A. Korošca sprejel 30. junija zakonski predlog o ustanovitvi uni­
verze. Davidovič je dosegel tudi, da je po sklepu regenta Aleksandra začasno 
narodno predstavništvo razpravljalo o tem predlogu brez obrazložitve. Pred 
glasovanjem o predlogu je poslanec SLS A. Sušnik poudaril, da bo ljubljanska 
univerza postala podoče središče zbliževanja jugoslovanskih narodov, zahteval 
enoten knjižni jezik za vso državo in izmenjavo ter sodelovanje študentov in 
profesorjev z vseh jugoslovanskih univerz, torej ustvarjanje možnosti »za kul­
turno asimilacijo« zaradi »bodočih« Jugoslovanov. Posebej je poudaril pomen 
slovenske univerze za osvoboditev Slovencev izpod nemškega in italijanskega 
kulturnega pritiska.43
Začasno narodno predstavništvo je na svoji seji 16. julija 1919 soglasno spre­
jelo zakon o univerzi v Ljubljani, ki ga je regent Aleksander potrdil 23. julija. 
Že 31. avgusta 1919 so s kraljevim ukazom imenovali prve redne profesorje. 
Univerzo so organizirali s petimi fakultetami: pravno, filozofsko, bogoslovno, 
tehnično in medicinsko. Predavanja so se začela še tisto jesen. S teh fakultet,
40 J. POLEC, Zgodovina slovenske univerze do 1929, 140—141; F. K. LUKMAN, 
Univerza, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, Ljubljana, 1939, 303—308.
41 Prav tam, 161; SLOVENEC, 13. februarja 1919; SLOVENSKI NAROD, 15. fe­
bruarja 1919.
42 SLOVENEC, 4. marca 1919; SLOVENSKI NAROD, 4. marca 1919.
43 J. POLEC, n.n., 177—178.
232
ki so iz leta v leto širile svoje zmogljivosti in izboljševale organizacijo dela, 
so že v istem desetletju prišle prve generacije visoko izobraženih strokovnjakov, 
šolanih na naši nacionalni univerzi. Sočasno se je širila tudi predavateljsko- 
znanstvena osnova univerze, ki se je začela s skromnimi domačimi kadri. Uni­
verzitetni inštituti, seminarji in laboratoriji so bili prav kmalu deležni ugleda 
»moderno urejenih znanstvenih zavodov«, tako da so domači in tuji strokov­
njaki »priznavali in se čudili«, kako so to lahko dosegli v tako kratkem ob­
dobju. »Ljubljanski univerzitetni predavatelji so poznavalsko organizirali znan­
stveno delo v Sloveniji in ga podprli z lastnimi prispevki. Ustanovili so več 
strokovnih periodičnih publikacij in izdali od 1919. do 1927. več kot 1070 pri­
spevkov (knjig, člankov v domačih in tujih časopisih)«.44
Ljubljansko univerzo so ustanovili po zgledu beograjske univerze in njen 
delež v stroških državnega proračuna 1919—1925 je znašal 0,069 % v primerjavi 
z zagrebško (0,257 %) in beograjsko (skupno s Subotico in Skopjem — 0,313 %).45 
Univerza se je morala že od začetka boriti z nevarnostjo, da utegnejo ukiniti 
tehnično in medicinsko fakulteto. V naj hujši krizi se je nedotakljivost univerze 
znašla konec 1925. leta, vendar pa je močan protest celotne slovenske javnosti 
preprečil namene centralističnih sil, ki so hotele slovensko univerzo okrniti 
z ukinitvijo medicinske in tehnične fakultete.46
Sicer pa se je že od vsega začetka delo na ljubljanski univerzi razvijalo med 
hudimi političnimi spopadi liberalcev in klerikalcev, ki so prišli do izraza naj­
močneje v boju za centralistični jugoslovanski koncept in avtonomno nacionalno 
univerzo. Ti spopadi so vplivali na vsebino učnih programov, uporabo sloven­
skega in srbohrvatskega jezika na predavanjih, sukali pa so se tudi okrog po­
enotenja univerz v vsej državi.47 Boj za ohranitev slovenskega jezika pri pouku, 
v državni upravi in nasploh v javnosti ter zahteve za omejevanjem uporabe 
srbohrvatskega jezika v Sloveniji so bila aktualna vprašanja, ki so zbujala 
pozornost slovenske javnosti.48
Nova prosvetna usmerjenost in ustanovitev univerze sta močno prispevali 
k uveljavljanju nacionalne misli v Sloveniji še v obdobju med leti 1919 in 1929, 
ko so iz slovenskih šol in univerze prišle prve generacije strokovnjakov z novim
44 Isto, 265.
45 K. HINTERLEHNER, Vprašanje univerz v Jugoslaviji (s posebnim ozirom na 
ljubljansko vseučilišče), LJUBLJANSKI ZVON, št. 6/7, Ljubljana 1925, 342—347. 
Od 1. junija 1919 do 31. marca 1929. Ljubljanska univerza je iz državnega prora­
čuna dobila znesek 598.761,50 dinarjev. F. K. LUKMAN, n.n., 307. O delovanju ljub­
ljanske univerze glej obširneje: J. SREBRNIC, CAS, XIV, Ljubljana, 1920, 91—107; 
N. VELIKONJA, n.n., 715—720; PETDESET LET SLOVENSKE UNIVERZE V LJUB­
LJANI 1919—1969, Ljubljana, 1969; glej tudi: M. Janićijević, STVARALAČKA IN­
TELIGENCIJA MEĐURATNE JUGOSLAVIJE. Beograd 1984,153—154.
46 SLOVENEC, 17. decembra 1925. V začetku 1928 so v Beogradu na posvetova­
nju o položaju univerz ponovno načeli vprašanje ukinitve nekaterih fakultet v Slo­
veniji. Govorili so posebej o tem, da bi naj od bogoslovnih fakultet v Ljubljani 
in Zagrebu ostala le ena, ki bi naj bila torej skupna.
47 Glej: F. PETRE, Po smrli Ivana Prijatelja, SODOBNOST, Ljubljana, 1937, 
252—258; F. ILEŠIČ, Slovenački autonomizam, MISAO, sv. 93, 1923; À. MELIK, Ob 
desetletnici univerze v Ljubljani, LJUBLJANSKI ZVON, št. 7, Ljubljana, 1929, 
389—390; I. LAH, Nekaj misli o slovenščini in srbohrvaščini, NJIVA, 1-2, 1921, 
41—42.
48 V javnosti so zlasti poslanci SLS zahtevali »čisto« uporabo slovenskega jezika 
v Sloveniji in so zahtevali skrčenje pouka oziroma uporabe srbohrvatskega jezika 
v slovenskih šolah in državni administraciji, prav tako pa tudi ustrezno pouče­
vanje slovenskega jezika in kulture v šolah v drugih jugoslovanskih pokrajinah. 
Ta iboj je trajal celo desetletje — od 1919 do 1929 in o tem obstajajo številni do­
kumenti v tisku, arhivskem gradivu, STENOGRAFSKIH BELEŠKAH NARODNE 
SKUPŠTINE itd. Vid. in: M. Janićijević, n.d. 153.
233
znanjem in nazori. Ta razmah prosvete in kulture s poudarjeno narodnostno 
vsebino na področju književnosti, glasbe, arhitekture, tiska, periodike itd.40 je 
vplival, da so že takrat izrazili nujnost ustanovitve slovenske akademije zna­
nosti. A. Melik je leta 1929 v oceni pomena desetletnega delovanja univerze 
v Ljubljani posebej poudaril, da je brez univerze »polnovredna narodna kul­
tura« nemogoča — zlasti za Slovence, ki so prišli neposredno iz »nemške kul­
turne sfere« in začeli boj za »duhovno osvoboditev« izpod njenega vpliva. »Gre 
še vedno za to,« je poudaril A. Melik, »da »se otresemo vsega onega, kar je 
ostalo v nas tujega od kulturne vzgoje, ki smo jo domala vsi dobivali v tujem 
ambijentu, po tujih metodah in od mož ter idejnih perspektiv nam tuje misel­
nosti . . . Ravno univerza je ona inštitucija, ki je dolžna za narodno celoto opra­
viti velik, če ne poglavitni del notranje osamosvojitve.« A. Melik je opozoril 
tudi na jugoslovanski pomen ljubljanske univerze, ki bi morala z zagrebško 
in beograjsko še bolj delovati pri zbliževanju in prepletanju duhovne kulture 
vseh jugoslovanskih narodov kot ene od bistvenih osnov njihove skupnosti.30
Pomen slovenske prosvetne politike v skupni jugoslovanski državi naj lepše 
ilustrirajo statistični pokazovalci, ki jih navzlic temu, da so enostranski in ne­
popolni, lahko sprejmemo kot indikatorje procesa prosvetnega razvoja. Tako 
je npr. bilo v Sloveniji v letih 1918/1919 820 osnovnih šol49 50 51 s 166.327 učenci 
in 2433 učitelji. Leta 1928/29 je bilo 841 šol s 133.460 učenci in 3292 učitelji. 
V tistem obdobju se je število meščanskih šol povečalo od 14 na 36, njihovih 
učencev pa od 1865 na 6416. V gimnazijah in realkah je v istem obdobju število 
učencev poraslo od 4914 na 6960, profesorjev pa od 267 na 339. V učiteljiščih 
je število učencev zraslo od 600 na 1101, profesorjev pa od 71 na 85. Poseben 
porast pri odpiranju novih šol in v številu učencev, slušateljev in predavateljev 
vidimo pri srednjem strokovnem in visokem šolstvu.52 53 Celotno osnovno in sred­
nje šolstvo je imelo 31. decembra 1921 892 šol, 3756 predavateljev in 183.891 
učencev,33 medtem ko je bilo stanje osnovnega, srednjega in visokega šolstva 
v šolskem letu 1928/29 v Sloveniji takole: 1194 šolskih ustanov je obiskovalo 
151.279 učencev in študentov. Predavateljski kader je štel več kot 5217 učiteljev, 
predavateljev in profesorjev. Raznih srednjih šol je bilo 209 in obiskovalo jih 
je 26.073 dijakov. Na ljubljanski univerzi je tisto leto študiralo 1295 študentov.54
49 Glej obširneje naslednje prispevke v zborniku SLOVENCI V DESETLETJU: 
F. LUKMAN, Slovenska znanstvena literatura, 633—648; F. KOBLAR, n.n., 642— 
658; K. GANTAR, Naše politično časopisje, 659—675; NARODNO GLEDALIŠČE, 
675—680; M. MAROLT, Likovna umetnost pri Slovencih od l. 1918. do 1928., 681— 
685; S. VURNIK, Slovensko glasbeno življenje izza prevrata, 686—691 itd.
50 A. MELIK, Ob desetletnici univerze v Ljubljani, LJUBLJANSKI ZVON, L. 
XLIX, št. 8, Ljubljana, 1929, 386—391.
51 L. POLJANEC, n.n., 193, navaja na primer, da so bile 1. 1922 skupno 804 slo­
venske osnovne šole, kar priča, da ne moremo zanesljivo verjeti tem podatkom.
52 J. TURK, PROSVETA, Šolstvo, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 177—196.
53 F. ERJAVEC, n.d., 169—170. Erjavec navaja, da v teh podatkih niso zavetišča, 
nekatere obrtne in druge šole, akademije in univerza. Tako sodi, da obiskuje vse 
slovenske šole okrog 200.000 učencev, to pa je bilo skoraj 20% celotnega sloven­
skega prebivalstva v Jugoslaviji. V tem času je slovensko šolstvo v Italiji in na 
Koroškem seveda nazadovalo.
54 STATISTIČKI GODIŠNJAK 1929. GODINE, knj. I, Beograd, 1932, 354—378; 
JUBILARNI ZBORNIK ŽIVOTA I RADA SRBA, HRVATA I SLOVENACA 1918— 
1928, knj. I, Beograd, 1928, 384—410. Podatki o stanju v slovenski prosveti, ki sta jih 
v svojih prispevkih v NARODNI ENCIKLOPEDIJI SHS (str. 1019—1021) navedla 
J. Bezjak in J. Vester, segajo kronološko do šolskega leta 1927/28 in so ponekod 
drugačni kot pokazatelji v STATISTIČNEM GODIŠNJAKU 1929. Vendar so tudi 
brez tega razlike že iz prejšnjega obdobja, natančnih podatkov ni in navedene je 
treba sprejeti s pridržki.
;34
V odnosu do števila prebivalstva (po popisu iz leta 1931 je imela Slovenija 
1.120.549 prebivalcev) je delež šolske mladine dosegel impozantno število več 
kot 13 %. To je bilo naj višje poprečje v vsej državi.
3. Kulturno prosvetne organizacije. Razvoj znanosti, književnosti in 
umetnosti do leta 1928
Ptazvoj prosvetnih razmer v Sloveniji v letih 1918—1929 je poleg šolstva teme­
ljil v veliki meri tudi na širjenju in krepitvi tradicionalnih ljudskoprcsvet- 
nih organizacij. Te organizacije, v katerih je bilo po številu največ knjižnic, 
čitalnic in raznih izobraževalnih društev, so dobile v prvem desetletju 20. sto­
letja izrazito strankarski značaj. Tako po številu kot po dobri organiziranosti 
so prednjačila razna društva iz katoliškega tabora, ki so bila pod neposrednim 
nadzorom SLS. V novi državi je po letu 1918 z živahnejšim političnim življe­
njem in z novimi strankami naraščal tudi pomen teh ljudskoprosvetnih orga­
nizacij.* 50 * * * * 55 Poleg društev, ki so bila pod okriljem treh najmočnejših političnih 
strank — katoliške, liberalne in socialnodemokratske — so obstajala tudi takšna, 
ki niso bila politično opredeljena in angažirana. Delovanje v ljudskoprosvetnih 
društvih je potekalo med bojem za ugled in čim večji vpliv, kar je prispevalo 
k zelo živahnemu družbenemu življenju in izobraževanju najširših ljudskih slo­
jev. Po zaslugi teh organizacij in razvitega zadružnega gibanja in njegovega 
izobraževalnega vpliva je lahko tudi obstoječi šolski sistem bolje deloval, ker 
ga niso obremenjevale vse obveznosti najširše prosvetne politike. Navzlic dej­
stvu, da so si v politiki idejno nasprotovale, so ljudskoprosvetne organizacije 
v veliki meri vplivale na prosvetljevanje širokih ljudskih slojev in krepile 
njihovo narodnostno zavest. Dejavnosti raznih kulturnih organizacij (»Prosvetna 
zveza«, ki je delovala v okviru SLS. je imela na primer samo v ljubljanski 
centrali leta 1927 okrog 218 društev s 13.000 člani), športnih društev, humani­
tarnih, ženskih, dijaških, stanovskih, gospodarskih in drugih organizacij so pri­
spevale velikanski delež k splošnemu dvigu socialnega in kulturnega življenja 
Slovencev.56
Že v Avstriji so po popisu iz 1. 1910. Slovenci s 14,65% nepismenih sodili 
med bolj izobražene narode monarhije. V jugoslovanski državi so že v prvem 
desetletju zmanjšali odstotek nepismenih (leta 1921 na 8,85%, leta 1931. pa 
jih je bilo le še 5,54 %). Tako so bili Slovenci daleč pred drugimi jugoslovan­
skimi narodi, torej nad jugoslovanskim poprečjem v celoti, ki je leta 1921 zna­
šalo 51,5 %. Samo v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini je bilo takrat več kot
55 Samo v ljubljanski pokrajinski upravi je bilo 31. 12. 1922 vpisanih 3317 raznih 
društev in organizacij. (F. ERJAVEC, n.d., 184). Konec 1. 1922 je npr katoliška Slo­
venska krščanska socijalistična zveza imela 374 društev s 40.020 člani, liberalna 
Zveza kulturnih društev 43 društev s 1100 člani, socialnodemokratska Svoboda 28 
društev z 2100 člani, Jugoslovanska narodnosocijalistična omladina 12 društev z 
2500 člani itd. F. ERJAVEC, SLOVENCI, 178—180.
50 Glej obširneje: F. ERJAVEC, Naše društveno življenje, SLOVENCI V DESET­
LETJU 1918—1928, 754—758. F. Erjavec je 1. 1928 trdil, da skoraj ni nobene sloven­
ske hiše (družine), v kateri nimajo nobenega lista, pri podatkih o knjigah pa piše,
da je Družba svetega Mohorja, ki se je ukvarjala z izdajanjem in razpošiljanjem
knjig, imela 1. 1919 nad 95.000 članov. To je pomenilo, da je bil skoraj sleherni pet­
najsti Slovenec ud te velike ljudske izdajateljske družbe, kar je bilo po Erjavčevi
sodbi edinstveno v svetu. F. ERJAVEC, 175.
235
80 °/o prebivalcev nepismenih.57 Nove kulturne in prosvetne razmere v Sloveniji 
v obdobju od leta 1919 do 1929 so obenem z dinamičnim razvojem nacionalnega 
gospodarstva in širokim poletom političnega življenja dale že takoj novo ka­
kovost narodnostni samozavesti slovenskega naroda, ki se seveda v predhodnem 
družbenozgodovinskem položaju ni mogla uveljaviti. Posebnega pomena so bili 
rezultati, doseženi na področju strokovnega šolstva. To se je pokazalo že v prvih 
letih po zedinjenju in zato so upravičeno poudarjali, da je prosvetna politika 
v Sloveniji med najširšimi ljudskimi sloji- prinesla kot posledico takšno kul­
turno raven, »da se danes ne more primerjati z majhnim slovenskim narodom 
noben drugi narod v vsej vzhodni in južni Evropi. In prav ta visoka prosveta 
slovenskega naroda je danes njegovo najtrše oporišče v silovitem boju za narod­
nostni obstoj«.58 Veliko število tehničnih visokih, srednjih in nižjih šol, ustanov­
ljenih v obdobju 1918—1929, je postalo temelj, na katerem so se izšolale »do­
mače generacije v sorazmerno kratkem času do te mere, da so lahko uspešno 
zamenjale tuje strokovnjake. Te in podobne uspehe ne smemo nikakor izpustiti, 
ko govorimo o splošnem upoštevanju slovenskega naroda v državi in izven nje, 
ko upoštevamo porast njegovega življenjskega standarda, krepitev njegove po­
litične in ekonomske samozavesti in še druge elemente, potrebne tako za pri­
merjavo s stanjem v habsburški monarhiji kot za ocenjevanje vitalnosti v mo­
dernem konkurenčnem boju z drugimi evropskimi nacionalno-ekonomskimi 
koncepti in zmogljivostmi«.59
Nova prosvetna politika s poudarjeno narodnostno vsebino in utemeljenimi 
interesi bodočega strateškega razvoja slovenskega naroda v jugoslovanski državi 
je pripomogla k naglemu širjenju združevalnih narodnostnih čustev in h kre­
pitvi narodnostne zavesti. Dogodki, ki so sledili v tridesetih letih in zlasti med 
drugo svetovno vojno, so potrdili zgodovinski pomen osnovne usmeritve Slo­
vencev v prosvetni politiki 1918—1919. Prek idejnih in socialnih bojev in v 
spopadu naprednih sil s tradicionalno prevlado klerikalnih konservativnih kro­
gov se je širila progresivna narodnostna in socialna misel, ki je slovensko na­
rodno matico vse bolj vezala na delavski razred in Komunistično partijo. Na­
mesto nejasnega in omahljivega avtonomističnega programa klerikalne bur­
žoazije ali unitarizma liberalnega tabora so se nove napredne sile slovenske 
družbe odločno borile za enakopravni položaj Slovencev v jugoslovanski fede­
raciji. Prosvetna politika v dvajsetih letih je nedvomno močno prispevala k 
takšnemu razvoju in usmeritvi slovenske politične misli, čeprav je seveda ta 
delež težko izmerljiv.
Idejni in politični tokovi v Sloveniji so v letih 1918—1929 tako v prosveti kot 
na širšem področju kulturnega življenja našli zelo plodna tla. Medtem ko so 
državni organi in zakonska ureditev lahko do neke mere vplivali in nadzorovali 
prosvetne razmere, pa so se na področju književnosti, publicistike, lingvistike, 
gledališke umetnosti, časnikarstva in družbenih ved nasploh v tem prvem raz­
vojnem obdobju še vedno nadaljevali tradicionalni kulturnopolitični spopadi 
v spremenjenih razmerah in oblikah. Prišlo je tudi do povsem nepričakovanih 
in novih sporov. Naboji starih kulturnih spopadov med klerikalnim, liberalnim 
in socialnodemokratskim taborom, ki so jih za nekaj časa pridušile vojne raz-
57 J. TURK, n.n., 197; B. PETRANOVlC, ISTORIJA JUGOSLAVIJE 1918—1978, 
Beograd, 1981, 158—159. Število nepismenih v Sloveniji je še dalje upadalo: leta 
1934 na 3,3 Vo, 1. 1936/37 pa že na 1,86 fl/». F. Erjavec misli da 1. 1923 med mladino 
v Sloveniji ni bilo več nepismenih in poudarja: »To o sebi ne more trditi nobena 
druga jugoslovanska pokrajina in noben narod južne ali vzhodne Evrope.« F. ER­
JAVEC, n.d., 172.
58 F. ERJAVEC, n.d., 186.
59 Z.S.. 699.
236
mere in okoliščine v času zedinjenja, posebej pa po ustanovitvi jugoslovanske 
države, so spet zagrmeli, kar je prav kmalu, v dvajsetih letih, pripeljalo do ne­
koč pogosto napovedovane dokončne »ločitve duhov«. Iz neposrednega povoj­
nega zedinjevalnega ozračja v znamenju narodnostne sprave in političnega 
kompromisa je boj za položaje v novi oblasti idejne in socialno nasprotne bloke 
kmalu pripeljal v odkrite obračune. Pogreb velikega slovenskega književnika 
Ivana Cankarja 12. decembra 1918 v Ljubljani »... je bil ena od prvih nacional­
nih manifestacij Slovencev v novi državi«,60 Vendar pa — tako lahko rečemo — 
tudi poslednja v vrsti skupnega nastopanja kulturnih krogov v Sloveniji spričo 
številnih odprtih vprašanj položaja Slovencev v novi državi, na katera so pri­
čakovali tudi odgovore.
Do vstopa v jugoslovansko državo je razvoj slovenskih nacionalnih kulturnih 
vrednot61 v desetletjih poprej zadel ob številne ovire, pogojene z zgodovinskim 
in posebnim političnim položajem Slovencev v okviru habsburške monarhije. 
Nacionalna kultura je delila usodo prosvetnih razmer, v celoti pa administra­
tivne, ekonomske in idejne delitve slovenskega prostora, kar je imelo negativne 
posledice za nastanek enotnega narodnostnega prepričanja pri širokih množicah. 
Zakasneli in počasni razvoj političnih svoboščin in z njimi širša politizacija na­
rodnih množic sta razmišljanja o slovenskih narodnostnih interesih in perspek­
tivah dolgo vodila na zoženo osnovo kulturnega vprašanja, ki upoštevajoč stop­
njo razvoja in položaja narodnostne kulture, samo po sebi ni moglo izpolniti 
pričakovanj. Nezadostno razvite kulturne ustanove širšega nacionalnega po­
mena in vpliva, majhno število kulturnih subjektov z nezadostno izdelanimi 
nacionalnimi opredelitvami navzlic razmeroma ugodnim možnostim vplivanja 
prek sredstev množične komunikacije, tiska, publicistike in drugih javnih me­
dijev niso bili dovolj trden jez, ki bi bil kljuboval prodoru tujih vplivov, pred­
vsem nemškemu političnemu in kulturnemu pritisku, ki se je kazal zlasti v pre­
vladi nemškega jezika v šolstvu in upravi, sodstvu in mnogih drugih državnih 
ustanovah, lokalni samoupravi, gospodarskih organizacijah in drugje.62 Do 
leta 1918 so bile v slovenskih deželah glavno oporišče širših nacionalnih dejav­
nosti z različno vsebino številne in raznovrstne ljudskoprosvetne in kulturne 
organizacije, ki so vzcvetele zlasti z uvajanjem slovenskega jezika v urade in 
z živahno politično dejavnostjo ob koncu prejšnjega stoletja. Omenil sem že, da 
je bil naj večji del teh društev in organizacij vezan na slovenske politične stran­
ke,63 vendar pa so z manjšim številom politično nevtralnih kulturnih in prosvet­
nih ustanov te številne čitalnice, knjižnice, tiskarske in založniške organizacije, 
združenja in organizacije gospodarskega, strokovno-izobraževalnega, športnega, 
prosvetnega, verskega, kulturnega in znanstvenega pomena pomenile temelje, 
na katerih se je razvijala sodobna nacionalna kultura in ob njej nacionalna 
zavest. Začenši z Letopisom Matice Slovenske (1882—83), v katerem so prvič 
sistematično in kontinuirano objavljali slovenske znanstveno-strokovne raz­
prave in razne druge prispevke, so se širile osnove in možnosti za kulturne in 
znanstvene dejavnosti, ki so se posvečale predvsem slovenski družbi, svoje 
izsledke po objavljale v slovenskem jeziku. Katoliški časopisi Rimski katolik
60 J. VIDMAR, Obrazi, Ljubljana, 1979, 37.
61 Pojem »nacionalna kultura« ne razumemo v njegovem »čistem« vsebinskem 
pomenu, vendar tudi ne v radikalnem smislu, da je namreč »po svojem nastanku 
in izvoru plod tujega vpliva...«. (A. M. MATOS, SABRANA DJELA, sv. IV, Za­
greb, 1973, 268). Da bi razumeli našo temo, posvečamo pozornost samo kulturnemu 
dogajanju v procesu nacionalne preobrazbe Slovencev od 1918 do 1929, posebej z 
gledišča poglavitnih opredelitev kulturne politike tistega obdobja.
62 Glej obširneje: Z.S., 552—554.
63 Glej obširneje: poglavje o političnih strankah.
237
(1888—1896), Katoliški obzornik (1897—1906) in Cas (1907—1942), liberalna Veda 
(1911—1915) in socialdemokratski Naši zapiski (1902—1922) so bili prvi pe­
riodični listi, ki so svoj prostor namenili znanstvenim in strokovnim razpravam 
o raznih vprašanjih socialnega, kulturnega, prosvetnega, verskega, ideološkega 
in političnega življenja na Slovenskem in zlasti prispevkom o gospodarskem 
razvoju. Dobršen del časopisov in listov, ki so izhajali v tistem obdobju, je bil 
posvečen strokovnemu izobraževanju. Tako so nastala slovenska glasila Muzej­
skega društva za Kranjsko Izvestja (1891—1909) oziroma Carniola (1910—1918) 
za zgodovinske in prirodoslovne vede ter Časopis za zgodovino in narodopisje 
(1904—1941), ki ga je izdajalo mariborsko Zgodovinsko društvo, ustanovljeno 
leta 1903. Tudi Slovenci na Koroškem so leta 1914 ustanovili svoje zgodovinsko 
društvo, vendar je vojna prekinila njegovo dejavnost. Vsi ti in drugi časopisi 
in listi (npr. Planinski vestnik, Slovenski čebelar, Lovec itd.) so bili na stežaj 
odprti za razna vprašanja in zvrsti s področja kulturne, znanstvene in izobra­
ževalne politike.64
S širjenjem političnih svoboščin in krepitvijo politične dejavnosti raznih 
strank od konca devetdesetih let minulega stoletja do začetka prve svetovne 
vojne se je v dokajšnji meri izboljšal politični položaj Slovencev v monarhiji, 
kar je pozitivno vplivalo na razvoj nacionalne kulture v celoti. Znanost in 
umetnost sta v tistem času dosegli novo, kakovostno višjo razvojno stopnjo. 
O tem pričajo izvirna dela, monografije in razprave z raznih znanstvenih pod­
ročij. Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, objavljen 1893—95, je po svojem 
pomenu klasično delo slovenske leksikografije. Slovenska matica je začela v de­
vetdesetih letih izdajati zgodovino slovenske književnosti v štirih knjigah, izšla 
je znanstveno urejena zbirka slovenskih ljudskih pesmi, zatem slovenska biblio­
grafija od 1550—1900 idr. V založbi Leonove družbe je F. Kos od 1902. leta 
dalje začel objavljati prvo slovensko zbirko virov iz srednjeveške zgodovine, 
Mohorjeva družba pa je leta 1910 začela izdajati Zgodovino slovenskega naroda, 
prvo pomembnejše delo, ki je zgodovino Slovencev obravnavalo širše, brez ome­
jitev in mimo deželnih meja. Takšne pobude vidnih kulturnih delavcev na 
področju znanosti in prosvete so uspešno nadomeščale pomanjkanje ustreznih 
ustanov in organiziranega kulturnega življenja enotnega nacionalnega pomena.65 
Z njimi so zgradili temelje kasnejšega razvoja znanosti in prosvete v obdobju 
ustanovitve slovenske univerze in nove organizacije slovenskega šolstva.
V književnosti in umetnosti so v tem časovnem obdobju na slovenski prostor 
vplivale razne evropske smeri, med njimi posebej naturalizem, simbolizem, se­
cesija in dekadentna umetnost. Slovenskemu romanu, drami, noveli in poeziji, 
ki so se ukvarjali z gospodarskimi, socialnimi, moralnimi, političnimi in narod­
nostnimi nasprotji v življenju slovenskega človeka, so te smeri dale sodoben 
izraz in jih popeljale iz podeželske izolacije. Utemeljeno označujemo to smer 
kot slovensko moderno. Najvidnejši predstavniki te smeri nacionalne književ­
nosti so bili znani pisatelj Ivan Cankar (1876—1918) ter pesniki Dragotin Kette 
(1876—1899), Josip Murn (1879—1901) in Oton Zupančič (1878—1949). Podobni 
sodobni tokovi, zlasti impresionizem, so oplemenitili in spodbudili razvoj sli­
karstva, kiparstva in arhitekture, ki so posebno pozornost posvečali nacional­
nemu izrazu in značilnostim. V Ljubljani je bilo leta 1900 ustanovljeno »Sloven­
64 Z.S., 554.
65 Poleg omenjenih ustanov in časopisov, ki so se ukvarjali izključno z znan­
stveno-strokovnimi vprašanji, so Slovenci do 1. 1918 imeli tudi društvo »Pravnik«, 
ki je izdajalo časopis SLOVENSKI PRAVNIK, medtem ko so v okviru navedenih 
društev izdajali ZBORNIK ZNANSTVENIH IN POUČNIH SPISOV in PEDAGO­
ŠKI LETOPIS, F. K. LUKMAN, Znanost, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 275.
238
sko umetniško društvo«, ki je pripravilo prvo slovensko umetnostno razstavo. 
Tradicionalno bogato glasbeno življenje je imelo opornike v »Zvezi slovenskih 
pevskih društev« (1894), »Glasbeni matici« in »Slovenski filharmoniji«, usta­
novljeni leta 1908. Časopis Novi akordi (1901—1914) je objavljal tehtne stro­
kovne prispevke o ljudski glasbi, glasbene razprave in kritike. Pred prvo sve­
tovno vojno je bilo na Slovenskem nad 300 pevskih društev.66 Slovensko gleda­
lišče v Ljubljani je imelo na sporedu tudi znane opere, domača in tuja dramska 
dela, vendar pa navzlic marljivi dejavnosti ni moglo doseči prave zrelosti, pred­
vsem zaradi negativnega odnosa klerikalnih krogov do modernejših umetnost­
nih smeri, izraznih prijemov in vsebine.67
Kot celota pomeni razvoj znanosti, prosvete, književnosti in umetnosti v 
slovenskih deželah do leta 1914 oziroma 1918 zbir narodnostnih in splošnih 
kulturnih vrednot in vsebine ter ima obeležje prebujanja in začetnega zanosa 
narodnostne usmeritve širše slovenske družbe. Največja korist za uveljavljenje 
narodnostnih kulturnih vrednot je bila ustvarjalnost v slovenskem jeziku, ki 
se je vse bolj utrjeval v vsakdanjem javnem občevanju. Uporabljali so ga zlasti 
v družbenih vedah, vendar tega ne moremo trditi tudi za tehnične in medi­
cinske vede. V dveh prelomnih desetletjih od začetka 20. stoletja do prve sve­
tovne vojne je zrasla generacija uglednih mladih strokovnjakov, ki so bili po 
znanju in nazorih znatno bližje slovenski miselnosti kot pokolenja pred njimi. 
Svetovna vojna je zaustavila vzpon družbenega razvoja in zavrla vzpon kultur­
nega življenja. Velik del kulturnih delavcev je izginil v vojnih vihrah in velika 
večina kulturnoprosvetnih društev je prenehala delovati. Po t.i. prevratu ko­
nec leta 1918 so kulturne ustanove in kadri v slovenskih deželah stali »skoro 
na razvalinah nekoč tako cvetočega slovenskega društvenega življenja«.68
Preveliko poudarjanje pozitivnih ocen o dosežkih slovenskega kulturnega raz­
voja pred prvo svetovno vojno69 razumemo lažje, če upoštevamo dejstvo, da so 
kulturno vsebino opredeljevala idejna in politična trenja, ki so z vse večjo 
diferenciacijo po obdobju slogaških kompromisov odpirala nove poti in širila 
možnosti za kulturno in umetniško izražanje. V slovenski družbi je raslo število 
pripadnikov raznih idejnih in umetnostnih smeri, kar je krčilo prostor splošni 
prevladi klerikalnega svetovnega nazora, ki je bil načeloma konservativen in 
dogmatsko zaprt — zlasti glede odnosa do liberalnih in modernih umetnostnih 
prizadevanj. Ta konservativni duh je resno zaviral vsestranski razvoj kultur­
nega življenja, vendar pa je pomenil sočasno tudi izziv — za nova iskanja in 
sodobnejše usmeritve — celo v vrstah katoliškega tabora. Vendar pa je navzlic 
vsem strankarskim bojem in razcepom do svetovne vojne prevladujoči katoliški 
vpliv v slovenskih deželah — v širokem razponu od vere do politike — dajal 
osnovni pečat celotnemu kulturnemu življenju. Slovensko katoličanstvo kot 
družbeno gibanje je črpalo posebno moč iz svojih narodnostnih nazorov. Odpor
«« Z.S., 556—557.
67 Obstoja vrsta primerov o konservativni politiki in pritisku klerikalnih krogov 
na moderne pojave in tokove v slovenski književnosti in umetnosti ter o liberalnih 
nazorih na območju prosvete in znanosti. O takšnem odnosu »voditeljev slovenske 
politike« do slovenskega gledališča in umetnosti nasploh glej: Z.S., 557; F. KOB­
LAR, Gledališče, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 308, in dr.
88 F. ERJAVEC, Naše društveno življenje, 747. O razvoju kulture in znanosti v 
slovenskih deželah do 1918 glej tudi: J. PLETERSKI, n.d., 250—254.
89 »Slovenska kultura je bila pred prvo svetovno vojno v vsemu zrela, obliko­
vana, trdo ukoreninjena in polna življenjske in ustvarjalne moči.« Z.S., 566. »To 
izredno živahno društveno življenje in dejavnost sta spodbudila posebno hiter kul­
turni napredek našega naroda, krepila njegove notranje sile za obrambo pred eks- 
panzivnimi težnjami gospodarsko močnejših tujcev in blagodejno vplivala na soci­
alni in gospodarski položaj naroda.« F. ERJAVEC, n.n., 747.
239
velikega dela slovenskih meščanskih slojev do sodobnih tokov v nacionalni kul­
turi je bil posledica močnega vpliva katoliške doktrine, kar je močno pripo­
moglo, da so glavni tokovi v prosveti, umetnosti in kulturi do leta 1918 ostali 
v znamenju katoliškega kulturnega koncepta. Zaradi idejno-filozofskega in 
versko-političnega značaja katoliške doktrine nazori o reševanju slovenskega 
narodnostnega vprašanja do leta 1918 niso zmogli več kot lastno kulturno vse­
bino in državnopravne rešitve v obliki kulturne avtonomije.
Nove usmeritve slovenske kulturne politike, ki se kažejo že v obdobju narod­
nostnega prevrata po zlomu Avstro-Ogrske v Državi SHS, so uresničile svoje 
optimalne zahteve in vsebino v prvem desetletju skupne jugoslovanske države. 
V njenih mejah in ob uresničenju osvobodilnih teženj pretežnega dela sloven­
skega naroda so prvič v njegovi novejši zgodovini nastale možnosti za enotno 
kulturno politiko in dejavnost. Poleg nove prosvetne usmerjenosti in uspehov 
v razvoju šolstva ter ustanovitve slovenske univerze so dosti dosegli tudi v ljud­
ski prosveti, tradicionalni osnovi kulturnega in gospodarskega napredka Slo­
vencev. Ze leta 1919 je oživelo delovanje mnogih starih kulturno-prosvetnih 
društev, ustanavljali pa so tudi nova s svežo usmeritvijo in vsebino. Generacija 
kulturno-prosvetnih delavcev, ki je stopila na prizorišče, je nadaljevala delo, 
ki ga je pretrgala vojna na območju ljudske prosvete. To delo je v spremenjenih 
razmerah dobilo značaj globoke preobrazbe nekdanjega družbenega življenja 
slovenskega naroda. Ta nova usmerjenost v ljudskoprosvetni politiki se ni ka­
zala le v intenzivnosti delovanja, boljši organizaciji dela, povečanem številu 
društev in njihovi raznolikosti, temveč tudi pri širjenju njihovega vpliva na 
nove sloje prebivalstva. V poglavju o političnih strankah sem že zapisal, da je 
bila večina teh društev zbrana v svojih središčih, ki so bila pod pokroviteljstvom 
vodilnih političnih strank, vendar pa je sočasno zraslo tudi število politično 
nevtralnih društev. F. Erjavec je v oceni razvoja ljudskoprosvetnih organizacij 
v prvih desetih letih po končani vojni poudaril, da njihova stroga opredelitev 
po svetovnem nazoru ni škodovala splošnemu ljudskemu napredku, da pa so po 
širini in pomenu svojega delovanja pomenile središče celotnega slovenskega 
družbenega življenja.70 O pomenu ljudskoprosvetnih društev najlepše priča po­
datek, da jih je bilo neposredno po zedinjenju okrog 2500, julija 1927 pa po vsej 
Sloveniji že 4372, kar pomeni, da so imeli po eno društvo na 250 prebivalcev. 
To izpričuje visoko stopnjo ljudskoprosvetne politike.71 Nagel razvoj slovenske
70 F. ERJAVEC, n.n., 747. V svoji obsežni knjigi SLOVENCI, objavljeni v Ljub­
ljani 1923, je F. Erjavec radikalno branil slovensko ekonomsko in kulturno avtono­
mijo. Za moto knjige je vzel znani poziv J. E. Kreka Slovencem, naj storijo vse 
za razcvet in uresničenje jugoslovanske države in poudaril, da prav zaradi tega 
Slovenci »... odklanjajo tako zvano vidovdansko ustavo, ki jim vsiljuje namesto 
zedinjene Slovenije dve oblasti, namesto enakopravnosti hegemonijo enega naro­
da, namesto avtonomije pa birokratski centralizem ... Kulturno so Slovenci samo­
stojna individualnost z lastnim jezikom, z lastno književnostjo in umetnostjo, z lastno 
kulturno tradicijo, lastnimi institucijami in močno nacionalno zavestjo ... Kulturne 
institucije od osnovnega šolstva do popolne slovenske univerze in od zadnjega gor­
skega izobraževalnega društva do znanstvene akademije so Slovencem najmočnejša 
opora . ..« (248—249).
71 F. ERJAVEC, NAŠE DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, 758. O kulturnih, prosvetnih, 
športnih, ženskih, dijaških, strokovnih, gospodarskih, verskih in drugih podobnih 
ljudsko-prosvetnih društvih in organizacijah glej obširneje: F. ERJAVEC, isto, 
747—758. J. TURK navaja podatke, da je od 1848, ko so se pojavila prva ljudsko- 
prosvetna društva v obliki čitalnic, ki jih je organiziral Bleiweis, naglo naraščalo 
število društev, vzporedno z vrenjem v političnem življenju. Slovenci so pod Av­
strijo 1. 1869 imeli samo 58 društev, po 1918 pa so bile v skoraj sleherni slovenski 
vasi knjižnice, pevska, dramska, športna in druga društva, njihovi odseki ali krož­
ki. L. 1922 je bilo v Sloveniji 3317 takšnih društev, 1. 1932 pa je njihovo število 
naraslo že na 5626. J. TURK, n.n., 202.
240
ljudske prosvete v prvem desetletju jugoslovanske države je bil posledica na­
rodnostne osvoboditve, občutka lastne državnosti in tradicionalnega slovenskega 
smisla za sistematično in organizirano delo. V razmerah novega boja za ohra­
nitev narodnostne individualnosti proti unitaristično-centralističnemu pritisku 
velikosrbske in lastne liberalne buržoazije so se prek ljudskoprosvetne organi­
zacije krepili že preizkušeni obrambni mehanizmi slovenskega nacionalnega 
odpora proti tuji hegemoniji. Smisel za nacionalni odpor s »kulturnimi« sredstvi 
se je v novi državi silovito okrepil, saj so se utrdile osnove, na katerih so ga 
lahko gradili. »Vse kaže,« je poudarjal F. Erjavec, »da razne ugodnosti, ki smo 
jih dosegli z osvobojenjem, tega smisla niso prav nič zmanjšale, temveč ga še 
povečale. Bilanca našega društvenega življenja v prvem desetletju osvobojenja 
je namreč več kot ugodna, kajti če bi ga primerjali s predvojnim, bi videli, da 
je po vojni zajelo še celo vrsto novih panog udejstvovanja in se še poglobilo 
v vseh ozirih .«72
Zelo pomembno vprašanje slovenske kulturne politike v novi državi je bil 
boj za ohranitev in uveljavljenje slovenskega knjižnega jezika. Centralistične 
sile, ki jih je na Slovenskem vodila domača liberalna buržoazija, so zastopale 
unitaristični koncept rešitve slovenskega narodnostnega vprašanja in v tem 
okviru odrekale slovenskemu jeziku pravico do posebnosti in obstoja ter se za­
vzemale za njegovo stapljanje v enotni srbohrvatski jezik. Slovensko ljudstvo 
se je predvsem zaradi takšnega gledanja dela lastne buržoazije ponovno znašlo 
v položaju, ko je moralo svojo narodnostno samobitnost braniti pred novo raz­
narodovalno politiko, ko je šlo za pravico do samostojnega jezika. Navzlic temu, 
da so bili pritiski liberalne in radikalne buržoazije na slovenski jezik prej 
deklarativna kot resnična nevarnost, so do sprejetja Vidovdanske ustave, ki je 
uzakonila enakopravnost slovenskega jezika s srbohrvaščino, močno vznemirjali 
duhove na obeh straneh. Slovenska ljudska stranka in katoliško razumništvo 
sta bili množična osnova odpora proti centralističnim in unitarističnim sloven­
skim in jugoslovanskim silam. V tem jih je podpiral socialistični tabor, kasneje 
pa tudi druge stranke, skupine in tokovi. Vrhunec odpora proti centralističnemu 
pritisku v obdobju državnega provizorija sta bili že omenjena izjava kulturnega 
odseka Narodnega sveta in »Avtonomistična izjava«, ki sta dajali prednost 
jezikovnemu vprašanju. Razprave v tisku o uporabi in enakopravnosti sloven­
skega jezika niso pojenjale niti po sprejetju Vidovdanske ustave in praktični 
uvedbi in enakopravnem obravnavanju slovenskega jezika v narodni skupščini, 
delovanju njenih teles, pisanju stenografskih zapiskov skupščine in njenih od­
borov ter v drugih državnih organih in njihovih aktih. Razprava o slovenskem 
jeziku v javnosti je pomenila nadaljevanje predvojne dileme o njegovem polo­
žaju, ki so jo izražali zlasti slovenski in hrvatski privrženci jugoslovanskega 
zedinjenja, čeprav nobenemu od njih ni bilo jasno, kakšno bo in ali bo sploh 
prišlo do širše južnoslovanske države. Vendar pa je zanimivo, da so že prej 
nekateri ugledni Slovenci (B. Vošnjak, F. Ilešič, H. Tuma in drugi) menili, da 
utegne priti do počasnega stapljanja s Srbi in Hrvati, medtem ko so drugi spet *
72 F. ERJAVEC, n.n., 758. O novih pogojih za razvoj slovenske ljudsko-prosvet- 
ne organizacije je pisal 1. 1923 tudi Izidor Cankar, ki je poudaril, da slovenski na­
predek zadnjih desetletij temelji predvsem v širokem kulturno-prosvetnem organi­
zacijskem delu. »Ko smo prestopili v svojo, nacionalno državo, smo se po eni strani 
narodnostno razbremenili, a ko smo se krepkeje razživeli, so se tudi naše kulturne 
potrebe mogočno pomnožile. Danes jim ni več mogoče ustrezati na prejšnji primi­
tivni način,« je zapisal Iz. Cankar in pozval k nadaljnjemu širjenju ljudsko-pro- 
svetne dejavnosti, se zavzel za slovensko univerzo in menil, da se mora kultura 
iznebiti strankarskih vplivov. IZ. CANKAR, Slovenska narodna kulturna organi­
zacija, NOVA EVROPA, št. 17, 11. julija 1923, 531—533.
ifi
241
odločno branili slovensko kulturno samostojnost in to predvsem na jezikovnem 
področju.73 V tem duhu je v jugoslovanski državi vprašanje položaja sloven­
skega jezika postalo spet aktualno in se je najpogosteje kazalo v obdobjih, ko 
je bila SLS zapletena v opozicijske boje. Nasprotniki so jezik uporabljali kot 
sredstvo za pritisk na slovenski klerikalni tabor, da bi sprejel pogoje centrali­
stičnih sil. Kulturni delavci v Sloveniji so na številna izzivanja v zvezi s polo­
žajem slovenskega jezika reagirali v širokem razponu — od zastopnikov skrajne 
jezikovne nedotakljivosti do tistih, ki so sodili, da bo postopoma izginil. Naj­
številnejši so bili tisti, ki so se zavzemali za rešitev tega vprašanja v Levsti­
kovem duhu.74 Poslanci SLS so npr. med političnimi spopadi v parlamentu upo­
rabljali tudi svojo materinščino kot demonstracijo, s katero se izzivali politične 
nasprotnike. Po tej plati je bila značilna »afera«, ki jo je v narodni skupščini 
sprožil A. Korošec z napisi na prostorih svojega poslanskega kluba, pa tudi 
nastopi klerikalnih poslancev v materinščini, kadar so želeli zavirati delovanje 
skupščine.75 Med takšne »zlorabe« uresničenih pravic do lastnega jezika sodijo 
tudi zahteve klerikalnih politikov, da bi morali v vojski vpeljati slovenščino, itd.
Politične igre s slovenskim jezikom na eni in drugi strani, v katerih so ne­
dvomno vodili privrženci unitarističnega jugoslovanstva, ki so mu odrekali pra­
vico v tisku, znanstvenih in strokovnih časopisih ter celo v parlamentu, so 
prispevale svoj delež, da so v Sloveniji jezikovnemu vprašanju pripisovali iz­
reden narodnostni in politični pomen. Takšna usmerjenost se je pokazala v pro­
sveti, znanosti, kulturi in celotnem javnem življenju in o tem pričata bogata 
založniška dejavnost in povečano število listov in časopisov, ki so jih izdajali 
izključno v materinščini. Tega dejstva ne bi bilo treba posebej poudarjati, če 
ne bi bila obstajala tudi močna propaganda oziroma dejavnost slovenskih uni­
tarističnih sil, ki pa se navzlic temu spričo ozkih strankarskih interesov v boju 
za oblast niso upale s praktičnim poskusom uresničiti svoje zamisli o slovenski 
različici srbohrvatskega jezika.
V kulturno-političnih razpravah o »negotovi« prihodnosti slovenskega knjiž­
nega jezika v Državi SHS so se bojevniki za njegovo ohranitev pogosto sklice­
vali na »glavni« politični argument: da je treba slovenski jezik ohraniti zaradi 
Slovencev, ki so ostali v Avstriji in Italiji, saj bi njihovo narodnostno odtuje­
73 Glej obširneje: M. MURKO, Slovenačko pitanje, NOVA EVROPA, knj. V, 
št. 5, 11. junija 1922, 132—136. Murko opozarja, da so v Vošnjakovi anketi VEDE 
1913 tudi hrvatski udeleženci zastopali tezo o omejeni uporabi slovenskega jezika, 
najdalje pa je v zanikanju slovenščine odšel znani hrvatski politik F. Šupilo, ki je 
njeni samostojnosti dajal prevelik poudarek, češ, da pomeni »...pogubo za popol­
no narodno enotnost Hrvatov, Srbov in Slovencev«. Istrski književnik dr. Ivo Sorli 
je menil, da je sleherno »hrvatarenje« na račun Slovencev škodljivo in poudarjal, 
da »kot Slovence-kranjce se noben INTELIGENTEN Hrvat za nas ne zanima in 
NIMA TUDI NOBEDEN SIMPATIJ ZA NAS. Večjega preziranja naše kulture ni­
sem našel niti v srcu Nemca ali Italijana, in kar je na vrhu tega omalovaževanja, 
je — fraza.« (VEDA, III, 99). Murko opozarja, da si je »treba zapomniti tudi ta 
glas, ker tolmači predvsem to, da se nekateri Slovenci preveč ponašajo s svojo 
kulturo ter prezirljivo gledajo na Hrvate in Srbe«. M. MURKO, n.n. 135.
74 F. LEVSTIK je nekoč poudarjal, da »v Evropi vidimo, da skoraj noben jezik 
ni popolnoma čist: niti enega ni mogoče popolnoma očistiti za knjigo in zlasti za 
vsakdanjo govorico, kar tudi ni takšna nesreča, če ostaja jezikovno jedro zdravo.« 
ZBRANO DELO, X knjiga, Ljubljana, 1978, 224.
73 Za razliko od tega Koroščevega vztrajanja, da je treba spoštovati slovenski 
jezik, so liberalci svoji materinščini večkrat pravili dialekt. Tako je F. Kulovec 
v SLOVENCU 13. maja 1926 objavil pismo G. Žerjava, poslano ministru M. Ninčiču, 
v katerem poleg srbohrvatskega jezika omenja tudi »slovenski dialekt«. Ob tej 
priložnosti je V. Košak napadel G. Žerjava in dejal, da pomeni to njegovo dejanje 
nadaljevanje »hlapčevstva in renegatstva« slovenskega razumništva. MLADINA, 
1. II, št. 6-7, 1925—1926, 143.
242
vanje lahko pomenilo nevarnost za jugoslovansko državo. Po drugi strani pa 
so argumenti zagovornikov unitarističnega koncepta, »da moramo v bodočnosti 
— če hočemo biti en narod in imeti eno državo — imeti en književni jezik«, 
dopuščali teoretično možnost, da bi bil to lahko tudi slovenski knjižni jezik in 
se zato opirali na prav tako iracionalne razloge. Ustanovitev Znanstvenega dru­
štva za humanistične vede v Ljubljani je beograjski časopis Novi život ožigosal 
kot nevarnost za jugoslovansko kulturo prav zaradi njegove nacionalne usmer­
jenosti in Ljubljanski zvon mu je odgovoril z besedami: »Varuj svoje in se ne 
vtikaj v tuje reči.«76 Opozoril sem že pri položaju manjšinskega šolstva, da 
slovenska buržoazija ni spoštovala tega načela, ko je šlo za pravico do lastnega 
jezika in položaj narodnostnih manjšin v Sloveniji.
Za ozračje raznih hotenj in pogledov na položaj slovenskega jezika in slo­
venskega naroda v jugoslovanski državi je ilustrativna razprava vidnega slo­
venskega pravnika dr. Leonida Pitamica, objavljena v Novi Evropi, ko so na 
straneh tega zagrebškega časopisa načeli slovensko jezikovno vprašanje. Pita- 
mic označuje najprej ozračje med razumniškimi krogi v državi in poudarja 
splošno politizacijo najrazličnejših vprašanj. Mnoga med njimi se mu zdijo 
sporna zaradi »navideznih problemov«, ki so jih povzročili »neskončni prepiri« 
in »besedne igre«. Kot primer navaja običajno politično terminologijo: pleme, 
narod, nacija, država, zedinjenje, enotnost, federalizem, avtonomija, centralizem, 
decentralizacija, separatizem, en narod s tremi imeni, s tremi deli, nacija treh 
plemen, narodna enotnost, državna enotnost, skupnost, suverenost itd. in sklepa, 
da je vse to poplava različnih pojmov, ki so izraz neizkušenosti, praktično in 
teoretično nejasnih pojmovanj in zgledovanj pri tujih primerih, ki jih želijo 
neprilagojene presaditi v domače razmere. Iz te »atmosfere razdraženosti« so 
skonstruirali tudi »slovenski slučaj«, in to zlasti na jezikovnem področju, po­
udarja dalje Pitamic in upravičeno opozarja, da se Slovenci trudijo, da bi se 
naučili srbohrvatskega jezika in tudi cirilice, medtem ko Srbi in Hrvati nimajo 
takšnega odnosa do slovenskega jezika, kar se kaže zlasti v šolskem sistemu. 
Pitamic se ob koncu zavzema za sestavljanje skupne »znanstvene terminolo­
gije«, za enotno srbohrvatsko poveljevanje v vojski, za enakopravnost sloven­
skega jezika v javnem občevanju, za prepletanje nacionalnih kultur in sklepa, 
da »naše enotnosti ne smemo gledati le z državnega gledišča« in da »moramo 
drug drugemu dajati več kot le državo . . ,«77
Podobno stališče o nujnosti ohranitve slovenskega knjižnega jezika kot izraza 
narodne kulture je zastopal v Novi Evropi tudi ljubljanski univerzitetni profe­
sor dr. M. Dolenc. Vendar pa je tudi on domneval, da bo v prihodnosti prišlo 
do širše uporabe srbohrvatskega jezika med Slovenci, ker »bodo trgovski promet 
med nami in brati na jugu opravljali v jeziku večine državljanov«. M. Dolenc 
je težišče svoje razprave posvetil vprašanju nove zakonodaje, ki jo je označil 
za zgrešeno, kot glavni vzrok nezadovoljstva razumniških krogov na Sloven­
76 M. MURKO, n.n., 131, 133, 136. M. Murko je bil kot ugleden slavist sicer pri­
staš stapljanja slovenske kulture s hrvatsko in srbsko in se je zavzemal za učbe­
nike s skupnimi osnovami in vsebino, izmenjavo literature, časopisov, tiska in pod. 
in poudarjal, da stanje glede tega v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu ni vredno za­
vidanja, kar pomeni, da je celo kritično. Medsebojno zbližan j e naj bi uresničili z 
učenjem jezikov in z neposredno izmenjavo »neoženjenih« uradnikov — je menil 
dalje Murko — in opozarjal, da bi bili Slovenci pripravljeni popustiti, kar so po­
kazali tudi njihovi poslanci v parlamentu, ko so predložili, da ne bi brali zapisni­
kov v slovenskem jeziku. Ob koncu je M. Murko zastopal »naraven razvoj zadev« 
in poudarjal, da »le tako lahko slovenski jezik izgine v bodočih pokolenjih«. 
Isto, 160.
77 L. Pitamic, Slovenački »problem«. NOVA EVROPA, knj. VII, št. 3, 21. janu­
arja 1923, 65—69.
in*
243
skem in kot razlog t. i. »slovenskega vprašanja« v obliki odpora proti nepo­
srednim in pogosto surovim unitarističnim pritiskom.78 Kot odgovor na zahteve 
uglednih slovenskih kulturnih delavcev po ohranitvi slovenskega književnega 
jezika je sledil napad unitaristov v naslednji številki Nove Evrope. Slovencem 
so naprtili kot greh separatizem, ki je »... zanesljivo, popolnoma in soglasno 
vzpostavljen po vsej Sloveniji... Slovenci so nasploh daleč — ne le po kilo­
metrih, temveč po vsemu — v našem zboru najbolj in najmočneje tuji... toda 
Slovenci so tuje telo — v najboljšem primeru so pripadniki, državljani, poli­
tični državljani te dežele, to je zanje postransko — za svojo majhno, zapuščeno, 
čudno rudimentarno etnično skupino želijo zagotovljene pogoje življenja, ureje­
ne poslovno in brez afektov, tako da bi od tod — predvsem s svojega gledišča 
— imeli najboljše dobičke in koristi obstoja v nujnem kompromisu z drugimi 
silami, ki prihajajo v poštev. . . Geslo, da se zedinjenih Hrvatosrbov Slovenci 
sploh ne tičejo in da lahko, če jim — Slovencem — nekaj ni všeč, odidejo, od 
koder so prišli — to strahotno geslo je le dokaz najbesnejšega divjaštva, nekul­
turnosti, brezglavosti, ki nas še obvladujejo«.79 S takšnimi in podobnimi napadi 
zagovornikov trde roke in unitarizma iz vrst liberalne in radikalne buržoazije 
na njihovo narodno samobitnost zaradi lastnega jezika Slovencem ni bilo pri- 
zanešeno niti v obdobju političnih kompromisov in sodelovanja z vladajočimi 
vrhovi. Repertoar unitarističnih napadov je — kakršne so bile pač okoliščine — 
segal od obtožb na račun celotnega slovenskega naroda zaradi separatizma in 
nacionalnega egoizma vse do neupoštevanja njegovih posebnosti in pomena 
v politiki nove države.80 V slovenski javnosti jim predvsem katoliški razumniki, 
zlasti mlajši iz krščanskosocialističnih vrst, niso ostajali dolžni in so napadali 
unitarizem in centralizem. Po tradiciji so bili v žarišču bojev kulturno vpraša­
nje, avtonomija in nacionalni knjižni jezik pri Srbih in Hrvatih, kajti raz­
mišljali so v kategorijah, ki niso bile vselej ustrezne za slovenske posebnosti. 
Za razumevanje celotnega slovenskega odnosa do jugoslovanske države je treba 
poudariti, da so tudi najradikalnejše zahteve po kulturni avtonomiji in jezi­
kovni samostojnosti vedno upoštevale jugoslovanski državni in kulturni pro­
stor.81
Glede na zožene in omejene možnosti za svoj razvoj v okviru Avstro-Ogrske 
je slovenska znanstvena misel dobila resnične osnove šele z ustanovitvijo lastne 
univerze v jugoslovanski državi. Do 1929 je delovalo skupno osem obnovljenih 
starih in novo ustanovljenih znanstvenih društev, ki so izdajala svoje časopise 
in zbornike, združevala in usmerjala znanstveno delo.82 Bogoslovna akademija 
je od leta 1921 izdajala trimesečni časopis Bogoslovski vestnik, Geografsko dru­
štvo je imelo od leta 1925 svoje glasilo Geografski vestnik, Leonova družba je
78 M. DOLENC, Slovenci i zakonodavstvo, NOVA EVROPA, knj. VII, št. 3, 21. ja­
nuarja 1923, 69—72.
79 L. Slovenci kao Jugoslaveni, NOVA EVROPA, knj. VII, št. 6, 21. februarja 
1923, 169—171.
80 Tako na primer isti pisec »L« (radikalski politik Lazar Markovič!? — M.Z.) 
v pisanju o državnih problemih v zvezi z dejanskim in nadaljnjim razvojem jugo­
slovanske države sploh ne omenja Slovencev, temveč samo Hrvate in Srbe kot 
dejavnike jugoslovanstva. L, Politički članak, NOVA EVROPA, knj. XIV, št. 7, 
11. oktobra 1926, 177—182. — Toda obstajali so tudi drugačni nazori. Tako je neka 
prosvetna komisija v Beogradu uradno predlagala, naj bi v šolah na srbohrvatskem 
območju vpeljali slovenski jezik kot obvezen predmet.
81 Sklepne misli, Misel in delo, št. 12, Ljubljana, 1938, 367—369.
82 F. K. LUKMAN v svojem delu Znanost, objavljenem v SPOMINSKEM ZBOR­
NIKU SLOVENIJE, obširno opisuje stare znanstvene organizacije, njihove zbornike 
in časopise, ter nove izdaje oziroma publikacije, ki so nastale v obdobju od 1918 
do 1929 leta. Glej: str. 275—283.
244
izdajala znani Cas, Muzejsko društvo za Slovenijo je objavljalo Glasnik Muzej­
skega društva za Slovenijo, Društvo Pravnik svoje tradicionalno glasilo SPvm- 
ski pravnik (leta 1929 je izhajal že 43. letnik), Umetnostnozgodovinsko društvo 
od leta 1921 časopis Zbornik za umetnostno zgodovino in Zgodovinsko društvo 
v Mariboru Časopis za zgodovino in narodopisje. Znanstveno društvo za huma­
nistične vede je do leta 1928 izdalo štiri zvezke Razprav. Poleg teh društev so 
redne znanstvene in strokovne publikacije izdajali tudi Etnografski muzej v 
Ljubljani (časopis Etnolog 1926/27), Pravna'fakulteta (Zbornik znanstvenih raz­
prav; šest letnikov od 1920 do 1928) in seminar za slovensko filologijo (Časopis 
za slovenski jezik, književnost in zgodovino; šest letnikov do 1927.). V dvajsetih 
letih so objavili tudi večje število znanstvenih zbornikov, znanstvenih in stro­
kovnih del in poljudno znanstveno literaturo v okviru posebnih zbirk, ki so jih 
začele izdajati večje založniške organizacije (Tiskovna zadruga, Jugoslovanska 
knjigarna, Mohorjeva družba, Leonova družba, Slovenska šolska matica, Vodni­
kova družba in druge).83
Sodeč po nepopolni bibliografiji J. Šlebingerja o objavljenih jezikoslovnih, 
zgodovinopisnih in literarnozgodovinskih delih, objavljenih v Časopisu za slo­
venski jezik, književnost in zgodovino, bibliografiji del o umetnosti, ki jo je 
objavil Zbornik za umetnostno zgodovino, in bibliografskih podatkih z drugih 
znanstvenih področij, sestavljenih v obdobju 1918—1929, lahko sklepamo, da je 
znanstvena in strokovna literatura v tistem obdobju tako po številu naslovov 
kot po pomenu vsebine dosegla zelo pomembne rezultate. To potrjuje tudi 
krajši splošni pregled posameznih znanstvenih vej v Sloveniji, ki ga je sestavil 
Fr. Lukman.84
S področja filozofije so objavili nekaj desetin monografij, študij, učbenikov 
in drugih prispevkov, med katerimi so na vidnem mestu dela A. Ušeničnika, 
F. Vebra, F. Derganca in F. Čibeja.85 Pedagoške veje so širile krog znanja od 
splošnih tem kulturne pedagogike do širših razprav o praktični vzgoji in izobra­
ževanju v šolah, kar so pogosto spodbujali novi zakonski predpisi. Pedagoške 
razprave sta objavljala zlasti časopisa Popotnik in Slovenski učitelj, pomembno 
pa je bilo tudi izhajanje »Priročno pedagoške knjižnice« (Slovenska šolska ma­
tica, 1927). Za razumevanje nove slovenske prosvetne politike in njenih vpra­
šanj so značilna pedagoška dela J. Vestra (Kriza naše srednje šole, Ljubljana, 
1927), F. Žgeča (Problem vzgoje najširših plati našega naroda, Ljubljana, 1923), 
J. Jeraja (Vzorčlovek, Maribor, 1922, Državljanska vzgoja, Maribor, 1926), 
F. Seidla (Moderna izobrazba, Ljubljana, 1927) ter knjige oziroma razprave 
uglednega pedagoga K. Ozvalda idr.86 Pedagoške razprave je širši javnosti po­
sredoval pogosto tudi dnevni tisk. Te razprave so bile odsev idejnih in političnih 
tokov v slovenski družbi, od versko-klerikalnih nazorov do sodobnih znanstve­
nih pojmovanj. Glede praktičnih predlogov so bile te razprave očiten izraz 
spopadov med nacionalnimi in unitarističnimi silami in sploh aktualnih vpra­
šanj razmerja med kulturo in politiko.
V ugodnem ozračju narodnostnega razmaha so v uresničenih možnostih za 
delovanje ustanov in ob primerni materialni osnovi tudi ostale znanstvene disci­
pline kazale sicer neenak, vendar nenehen vzpon. Nekatere izmed njih, npr.
83 F. K. LUKMAN, Slovenska znanstvena literatura, SLOVENCI v DESETLETJU 
1918—1928, 633—634.
84 Isto, 635—641.
85 Bibliografijo najpomembnejših del avtorjev, objavljenih v obdobju od 1918 do 
1929, najdemo pri F. Lukmanu, n.n., 635.
86 Isto, 635. Glej: SLOVENSKI BIBLIOGRAFSKI LEKSIKON, zv. 6, 222, 403 
in dr.
245
primerjalno jezikoslovje, klasična filologija, teorija književnosti, romanistika, 
medicinske in tehnične vede, fizika, kemija idr. so sicer dajale šele začetne re­
zultate, toda tiste, ki so bile že po tradiciji bolj razvite — slavistika, zgodovina 
književnosti, umetnostna zgodovina, zgodovina, sociologija in narodno gospo­
darstvo, geografija, etnologija in posebej pravne vede — so bile znatno plod­
nejše kot v dotedanjem razvoju. Razumljivo je, da so zaradi dobre organizacije 
Bogoslovne akademije teološke vede še dalje prevladovale po številu objavlje­
nih del. Teološke razprave je objavljal predvsem časopis Bogoslovski vestnik 
in najpomembnejše delo s tega področja je bil nov prevod Svetega pisma nove 
zaveze. Njegov prvi del je izšel leta 1925 v Ljubljani.87
Na opredelitev širše slovenske javnosti ob določanju narodnostnih interesov 
in politike do jugoslovanstva in jugoslovanske države so najmočneje vplivale 
družbene vede. Poleg nekaterih tehtnih del iz zgodnejše slovenske slovstvene 
zgodovine so objavili več razprav, zlasti izpod peres I. Prijatelja in I. Grafenau­
erja. Pomembne niso bile le za književnost, temveč tudi za politično in kul­
turno zgodovino Slovencev. Od leta 1921 dalje so začeli objavljati zbrana dela 
vidnih književnikov (Jurčiča, Tavčarja, Cankarja in Mencingerja) in napisali 
vrsto bibliografskih prispevkov o večjem številu slovenskih pisateljev. Tako 
so zelo razširili znanje o nacionalni književnosti. Zgodovinopisje, ki se je začelo 
močneje ukvarjati s sodobno tematiko, vezano na jugoslovansko zedinjenje in 
državo, se je obogatilo z deli iz srednjeveške in narodne zgodovine (L. Haupt­
man, F. Vatovec, P. Blaznik, J. Mal, F. Kovačič, M. Slavič idr.). Posebno po­
membno je bilo nadaljevanje objavljanja zgodovinskega gradiva v zbornikih 
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (IV. knjiga, 1920, F. Kos; 
V. knjiga, M. Kos), v Zgodovini Srbov, Hrvatov in Slovencev (I. Mal, Ljublja­
na, 1919 in 1920) in v kronološkem pregledu njihove zgodovine, ki ga je sestavil 
S. Kranjec (Ljubljana, 1925). To so bile prve tovrstne publikacije. Kmalu jim 
je sledila vrsta knjig, brošur in raznih prispevkov iz zgodovine Slovencev, 
Hrvatov in Srbov, del raznolikega značaja in vrednosti — od resnih znanstve­
nih poskusov do nacionalistično, ideološko in politično obarvane publicistike. 
Med njimi je treba omenili pomembne knjige M. Slaviča {Prekmurje, Ljubljana, 
1921), D. Lončarja {Politično življenje Slovencev, druga izdaja, Ljubljana, 1921), 
F. Erjavca {Slovenci, Ljubljana, 1923, češki prevod 1924), S. Kranjca {Pregled 
zgodovine S. H. S., Ljubljana, 1926) in F. Kovačiča {Slovenska Štajerska in Prek­
murje, Ljubljana, 1926; Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor, 1928). Po svo­
jem pomenu je že omenjeni interdisciplinarni zbornik Slovenci v desetletju 
1918—1928 pomenil edinstveno nacionalno dejanje v celotnem dotedanjem ju­
goslovanskem založništvu.
V okviru dosežkov jugoslovanske države in boja za lastno državnost je očitno 
veliko zanimanje slovenske javnosti za državnopravna teoretična vprašanja in 
praktične in politične rešitve v zvezi s položajem Slovencev v notranji državni 
ureditvi. To živahno zanimanje je spodbudilo slovenske pravne teoretike, da so 
se kritično opredelili do zakonodaje nove države. Posledica je bilo večje število 
pravnih, socioloških in ekonomskih razprav, objavljenih v Slovenskem pravniku, 
Času, Bogoslovskem vestniku, Zborniku znanstvenih razprav ljubljanske prav­
ne fakultete in drugih časopisih in revijah. Poleg strokovnih razprav in pri­
spevkov iz skoraj vseh področij prava so se pojavili tudi prvi slovenski univer­
zitetni učbeniki (za menično pravo, cerkveno pravo itd.). V ta namen so bila 
napisana razna dela, npr. državnopravna zgodovina L. Pitamica Država (Ljub-
87 F. LUKMAN, n.n., 635—641. Avtor obširneje opisuje rezultate omenjenih znan­
stvenih disciplin v obdobju 1918—1928 in navaja tudi najvidnejše strokovnjake, nji­
hova pomembnejša dela, zatem ustanove, znanstveno periodiko itd.
246
ljana, 1924), Civilnopravni red v praksi A. Pajniča (Ljubljana, 1924), Društveno 
pravo v Sloveniji R. Andrejke (Ljubljana, 1928), Dušanov zakonik M. Dolenca 
(Ljubljana, 1925), Organizacija sodišč po najvažnejšem zakonskem načrtu G. Kre­
ka (Ljubljana, 1924) itd. V Ljubljani so leta 1927 objavili tudi prevod Občega 
državnega zakonika. Nekaj uglednih slovenskih pravnikov, večinoma profesor­
jev Pravne fakultete v Ljubljani, je s svojimi strokovnimi prispevki sodelovalo 
v hrvatskih, srbskih in tujih časopisih in nekatere njihove knjige so objavili 
tudi v drugih jezikih.
Na področju socioloških in ekonomskih znanosti, ki so bile glede na sodobne 
znanstvene metode še v začetnem razvoju, so na vidnem mestu številna dela 
krščanskosocialnih teoretikov, zlasti A. Ušeničnika in A. Gosarja, objavljena v 
raznih časopisih in zbornikih. Med tematskimi razpravami so zaslužile posebno 
pozornost monografije A. Gosarja Socialna ekonomija (Ljubljana, 1924), Kriza 
moderne demokracije? (Ljubljana, 1926) in Naša poljedelska statistika (Ljub­
ljana, 1926), zatem J. Jerajevo Socialno vprašanje (Maribor, 1928) in A. Ogrisove 
Politične stranke (Ljubljana, 1926), pozornosti pa so bila deležna tudi dela A. Bi- 
limoviča.88 Vendar pa je največji del sociološko-ekonomskih in zlasti filozofskih 
del krščanskosocialnih teoretikov ostal v okvirih katoliške teološke dogme, kar 
je oviralo večje dosežke na temelju vsestranske osvetlitve z uporabo sodobnej­
ših dognanj v metodi preučevanja teh znanstvenih disciplin. V obrambi svojega 
svetovnega nazora so poudarjali, da »srčika kulture ni v zunanjih oblikah in 
tvorbah, temveč v duši, v duševni in zlasti moralni moči posameznika in na­
roda«, da »najmočnejšo moralno moč črpa slovenski narod prav iz vere« itd. 
Dosledno so propagirali boj proti »materialističnemu pojmovanju kulture« in 
odločno obsojali »kulturno borbene poskuse, usmerjene proti katolicizmu na 
Slovenskem«.89 Temu prevladujočemu katoliškemu konceptu se je poleg libe­
ralcev in socialistov vse bolj upiralo mlajše razumništvo iz vrst slovenskega 
komunističnega gibanja, ki je ob koncu dvajsetih let v javnosti postopoma uve­
ljavljalo svoje materialistično zasnovane poglede, vezane v glavnem na aktualne 
politične in ideološke teme.
Dogodki, ki so pripeljali Slovence v okviru jugoslovanske države in v svetu 
v novi položaj in odnose, so močno vplivali na razvoj slovenske književnosti v 
letih 1918—1929. V tem socialno najbolj živem umetniškem zrcalu življenja so 
strahote prve svetovne vojne zapustile globoke zgodovinske vtise in postopoma 
privedle »ne samo do politične, ampak tudi duhovne osredotočenosti, kakršne 
poprej ne pozna zgodovina Slovencev. V tem času naša književnost ni bila samo 
glasnica človeškega trpljenja, ki je povpraševalo po svojem smislu in koncu; 
književnost je kmalu spoznala, da je njena služba tesno ob strani vseh delavcev 
za narodno bodočnost. Zato je naša vojna književnost z vso notranjo silo po­
gnala v korenine narodne usode«.90 Verodostojnost takšne ocene slovenskih 
književnih del, nastalih med prvo svetovno vojno, potrjujejo motivi in vsebine 
objavljenih knjig F. Finžgarja, VI. Levstika, Preglja, Tavčarja in Cankarja, Žu­
pančičevih pesmi in drugih del.
Na večer pred zgodovinskimi odločitvami o nastanku jugoslovanske države 
so iskanja enotnega jugoslovanskega programa — kot poudarja F. Koblar — 
zbliževala tudi književnike njenih narodov. V Zagrebu so leta 1918 začeli izda­
jati književno in kulturno revijo Književni jug, v kateri so objavljali svoje
88 Isto, 637—641.
89 A. UŠENIČNIK, Slovenačka naučna kultura, NOVA EVROPA, št. VII in VIII, 
1. septembra 1924. 179—189.
90 F. KOBLAR, Slovenska književnost v zadnjih desetih letih, SLOVENCI V DE­
SETLETJU 1918—1928, 642.
247
prispevke tudi slovenski književniki in pisali o literarnem dogajanju pri Srbih 
in Hrvatih, srbski in hrvatski pisatelji pa so poročali o slovenski književno­
sti itd. Kot znamenje medsebojnega zbliževanja so za srbohrvatski jezik vpeljali 
ekavsko narečje, namesto latinice pa so uporabljali cirilico. Takšno sodelovanje 
je trajalo še do objave Velikog kalendara za 1919, potem pa je kmalu ugasnilo. 
Prav v tem obdobju neposredno po razglasitvi Kraljevine SHS je uplahnilo 
romantično jugoslovansko navdušenje v vseh jugoslovanskih pokrajinah, na 
državno prizorišče so stopili stvarni odnosi s politično, ekonomsko in kulturno 
konfrontacijo različnih interesov posameznih nacionalnih subjektov. V Slove­
niji nikoli niso ponehali kulturno-politični strankarski spopadi navzlic mani­
festiranju enotnosti. Slovenska duhovna enotnost je ob koncu vojne in takoj 
zatem zajela v glavnem širše ljudske sloje, medtem ko so razumniški in poli­
tični krogi na področju kulture in njenih ustanov še močneje poglobili svojo 
razcepljenost. 2e med vojno so ustanovili nekaj novih, nasprotujočih si založ­
niških organizacij (Tiskovna zadruga leta 1916, mladokatoliška Nova založba 
leta 1917 in socialistična Slovenska socijalna matica leta 1918), v začetku 1918 
pa so nadaljevali s političnimi boji v okviru najmočnejše slovstvene ustanove 
— Slovenske matice. Slovenska literarna proizvodnja se je jasno razlikovala po 
svoji ideološki in politični usmerjenosti. V takšnem duhovnem ozračju je vklju­
čitev Slovencev v novo jugoslovansko državo terjala odgovore na številna vpra­
šanja o položaju in perspektivah slovenske nacionalne kulture. Že omenjena 
kulturno-politična dejavnost, od resolucij kulturnega odseka do »Avtonomistične 
izjave« ter strankarska trenja in spopadi so se kazali tudi na slovstvenem pri­
zorišču. Namesto nekoč prevladujoče »katoliške klasike« so močni politični in 
idejni tokovi prinesli na slovensko knjižno tržišče nove, raznolike in številne 
vplive in smeri ter svežo vsebino. Takšno stanje je v primerjavi s prejšnjimi 
prineslo nove vrednote — obogatenje nacionalne književne ustvarjalnosti in kul­
turne osnove v celoti. Novi tokovi v slovenskem družbenem življenju so bili 
sočasno v vzročni zvezi s sodobno književno proizvodnjo, kajti književnost je 
po svoje vplivala na t. i. »kulturno razcepljenost«, kakor so sodobniki imenovali 
politično in ideološko razdelitev v Sloveniji v obdobju od leta 1918 do 1929.‘n
Politične stranke so se krepile in z njimi tudi število založniških središč ter 
književnih in drugih kulturno-političnih časopisov in listov. To je povzročilo 
tudi večjo razcepljenost kulturnega življenja. Razslojevanje socialističnih vrst 
je utrnilo leta 1922 Naše zapiske, vendar pa so takoj začeli izdajati nove časo- *
91 Trenja v družbeno-političnem življenju Slovenije v jugoslovanski državi so bila 
kot izraz boja za utrjevanje narodnostne individualnosti v političnem, ekonom­
skem in kulturnem pogledu v dialektiki svojega razvoja dogajanje, ki sodi v čas 
pred uveljavljenje demokratičnega in marksističnega koncepta slovenske nacionalne 
politike. Sodobniki so jih različno ocenjevali — odvisno od njihove idejne in poli­
tične orientacije. V takratnih razmišljanjih o položaju Slovencev v Jugoslaviji in 
zlasti o njihovi kulturi so edini svetli zvoki odzvanjali iz liberalnega tabora. Ve­
čina drugih kritikov, pripadnikov raznih idejnih skupin in tokov, je položaj nacio­
nalne kulture ocenjevala v glavnem negativno. Najbolj zaskrbljeno je bilo kleri­
kalno razumništvo, ker so novi pojavi porušili prejšnji red oziroma razmere. Ocena 
F. Koblarja v citiranem prispevku ilustrira prevladujoče mnenje v teh strukturah: 
»Slovenska kulturna politika prve dobe nam kaže neveselo sliko. Zdi se, kakor da 
smo v notranji državni svobodi poizkusili vse, kako bi s tujo pomočjo oslabili svojo 
slovensko individualnost in da bi s politično strankarsko ekspanzivnostjo škodovali 
slovenski strankarski in kulturni orijentaciji. Politično nasprotovanje je iz duhov­
ne neurejenosti in razbitosti rodilo nove stranke, ki so pomagale, da se je naša 
KULTURNA RAZCEPLJENOST kolikor mogoče razbohotila ter tako tudi gospo­
darsko dušila vsako širokopoteznost našega narodnega življenja«. F. KOBLAR, 
n.d., 647. O pojavu t.i. avantgardnega gibanja v slovenski književnosti glej: J. Kos, 
Moderna misao i slovenačka književnost. Bgd., 1984, 239—252.
248
pise: Novi zapiski in Za kresom 1922—1923; Pod lipo (1925). Samostojna kme­
tijska stranka je ustanovila svojo Kmečko matico in začela izdajati list Gruda 
(od 1924 dalje), najstarejša slovenska izdajateljska organizacija Mohorjeva 
družba, ki so jo notranji spori majali tja do 1922, pa je spet obudila svoje delo. 
Leta 1921 je začel izhajati literarno napredno usmerjeni časopis Njiva (do 1922). 
Za njim je do leta 1925 izhajal Vidovdan, od 1922 do 1927 pa Socijalna misel. 
Leta 1922 so A. Podbevšek, J. Vidmar in M. Kogoj začeli izdajati neodvisni 
umetniški časopis Trije labodje, toda izšla* sta le dve številki. 2e omenjena 
levičarska mladinska lista Mladina (1924—1928) in Svobodna mladina (1928— 
1929), potem glasila katoliške dijaške mladine Križ na gori (1924—1927) in Križ 
(1928—1930) in krščansko-socialistični Ogenj (1928—1932) so imeli močan vpliv 
na kulturno-politično opredelitev mladih Slovencev. Marksistično usmerjeni 
publicisti so se zbirali pri časopisu Zapiski Delavsko-kmetske matice, ki je iz­
hajal leta 1925, ko se je pojavil tudi časopis Kritika (1927), ki ga je urejal 
J. Vidmar. V Zagorju je v začetku 1926 začel delovati Cankarjev krožek in prvo 
predavanje Umetnost in proletarec je imel S. Kosovel, pobudnik za njegovo 
ustanovitev.92 Istega leta so ustanovili založniško organizacijo Vodnikova druž­
ba, ki je konkurirala Mohorjevi družbi (ki je svoj tradicionalni sedež iz Koroške 
preselila leta 1927 v Celje). Ustanovili so tudi slovenski center PEN kluba. 
Leta 1929 so ustanovili Cankarjevo družbo, ki je zbirala marksistično usmerje­
ne kulturne delavce, ter založniško hišo in časopis Modra ptica, ki sta izdajala 
in objavljala prevode iz svetovne književnosti.
Težišče neposredne književne usmerjenosti je tudi po letu 1918 ostalo pri dveh 
znanih revijah: katoliškem Domu in svetu in liberalnem Ljubljanskem zvonu. 
Slednji je bil odprt za najrazličnejše napredne in moderne tokove in je nekaj 
časa segal tudi na neliterarna področja, Dom in svet pa je moral pod pritiskom 
novih razmer v kulturi in politiki delno popuščati v svojih pravovernih kato­
liških ideoloških stališčih. Od leta 1922 dalje je bila ta revija v krizi, ki so jo 
sprožili različni nazori o odnosu katoličanstva do umetnosti in zlasti književ­
nosti.93 Val novih idejnih pogledov in tokov se ni mogel izogniti kulturni tra­
diciji slovenskega katoliškega gibanja. Razprave o razmerju med cerkvijo in 
umetnostjo so od leta 1922 zajele širše kulturne kroge v Sloveniji in niso bile 
le odsev aktualnega političnega boja zaradi urejanja odnosov med cerkvijo in 
državo, temveč so pomenile dokaj globlje idejne premike, ki so prodrli v slo­
vensko družbo. V zahtevah po samobitnosti slovenskega naroda so imeli glavno 
pobudo slovenski književniki, ki pa so sočasno vodili tudi akcijo za kulturno 
zbliževanje z drugimi jugoslovanskimi narodi. To smer svoje dejavnosti so ure­
sničevali zlasti prek Slovenske matice, ki je imela tesne stike s Hrvatsko ma­
tico, Matico srpsko in Srpko književno zadrugo.94
Temeljna značilnost slovenske slovstvene proizvodnje, ki jo je javnost deloma 
spoznavala prek navedenih ustanov, časopisov in revij, je bila v tem, da je 
skoraj vsa branila slovensko narodno, kulturno in politično samobitnost. Že ta­
kratni književni kritiki in poročevalci o razvoju slovenske književnosti v dvaj­
setih letih so opazili, da so slovenski književniki ter drugi kulturni in javni 
delavci na pritiske centralistov in unitaristov odgovarjali tako, da so še bolj 
strnli svoje vrste in se še bolj zavzeto borili za svojo materinščino' in književni 
izraz. Boj za jasno in čisto slovenščino je postal najbolj aktualna dnevna poli­
tična tema, presojanje o sporih jezikovnih vprašanjih pa se je naslanjalo pred­
vsem na deli A. Breznika Slovenska slovnica (1921. druga izdaja) in Slovenski
02 Z.S., 702.
93 Glej obširneje: F. KOBLAR, n.n., 650.
94 Isto, 649—650.
249
pravopis ter na vrsto filoloških in kulturno-političnih razprav, ki so izhajale 
v časopisih in dnevnem tisku, zlasti pa kot serija filoloških prispevkov v časo­
pisu Kritika. Ta »defenzivna ofenziva« slovenskih kulturnih delavcev zaradi 
jezika, ki je imela zametke še v 19. stoletju, je prispevala velik delež, da se je 
slovenski jezik »v poslednjih desetletjih izdelal in pridobil finese in mnogo­
stranost ter popolnost izraznosti, kar je bila po eni strani zasluga novega duha 
v književnosti in posebej v pesništvu, po drugi strani pa večjega razmaha do­
mače znanosti. Po osvoboditvi, odkar se je spričo novih okoliščin in novih sred­
stev začelo znatno širiti slovensko kulturno obzorje, je videti živahnejše utri­
panje in vrenje v žilah književnega jezika in pritok novih sil iz samega živ­
ljenjskega vreica — iz naroaa, sočasno z dotokom zaradi vplivov z zahoda. Pri 
nekaterih pisateljih postaja očiten tudi že francoski vpliv in slovenske revije 
lahko v primerjavi s svojimi predvojnimi letniki zelo lepo služijo kot zgled nove 
usmerjenosti. .. Znanstveno književnost in znanstveni jezik je v znatni meri 
povzdignila zlasti ljubljanska univerza.«95
V slovenskih književnih krogih je po smrti Ivana Cankarja, ki je s svojim 
delom Podobe iz sanj, nastalim med vojno, poskušal razrešiti problem, kako bi 
realizem in simbolizem spojil v sintezo s slovenskimi tradicijami, duhom in ob­
čutjem, je kot naj večja avtoriteta ostal pesnik Oton Zupančič, predstavnik pred­
vojne modeme. Nove povojne razmere in spremembe v političnem, socialnem 
in ekonomskem življenju Evrope in tudi Slovenije so povzročile, da so v mlajši 
generaciji slovenskih književnikov in umetnikov zrasli številni zagovorniki ru­
šenja starih vrednot, ki so poskušali najti lastne odgovore na razna umetniška 
in literarna vprašanja svojega časa. Velikega pomena za narod je bilo njihovo 
prizadevanje, da bi se povrnili k slovenski tradiciji, ki se je v glavnem vrtelo 
okrog kritičnega tehtanja doseženih vrednot.96 * 98 Ta mlajša generacija se je zbirala 
predvsem okrog revije Dom in svet in kasnejše Vidmarjeve Kritike, kjer je 
prišlo tudi do odkritega spopada med »starimi« in »mladimi« ob napadu na 
Zupančičevo dramo »Veronika Deseniška«. Spopad med tradicionalisti in upor­
no mlajšo generacijo pisateljev je že v prvih letih po 1918 temeljito zaznamoval 
sicer bogato pesniško, prozno in dramsko književno proizvodnjo, v kateri so 
kot izrazite osebnosti in pojavi izstopali A. Podbevšek (zbirka pesmi Človek 
z bombami). M. Klopčič (Plamteči okovi) in T. Seliškar s knjigo Trbovlje bot 
vidni predstavniki slovenske »proletarske« poezije.
V slovenski književnosti dvajsetih let so prevladovala pesniška dela. V pri­
merjavi s predvojnim stanjem je bilo tedaj tudi več novih dramskih del, med­
tem ko je bilo v pripovedništvu čutiti krizo — podobno kot v drugih jugo­
slovanskih ustvarjalnih krogih tistega obdobja. Nekatera dramska dela so se 
ukvarjala s povojnimi razmerami (predvsem drame A. Remca) — prav tako kot
95 B. BORKO, Književno pismo iz Slovenije, NOVA EVROPA, št. 14, 11. no­
vembra 1925, 433—435. Še pred Borkovim pregledom književnih razmer v Sloveniji 
so objavili podobno poročilo DR. IVANA GRAFENAUERJA Pregled najnovije slo- 
venačke književnosti. V NOVI EVROPI je izšlo 1. septembra 1924. B. Borko je 
posvetil več pozornosti obstoječim tokovom in vplivom ter posebej položaju sloven­
ske književnosti in kulture v novi jugoslovanski državi. Borko je svoje poročilo 
začel z naslednjimi besedami: »Ne glede na današnje in jutrišnje sporazume in 
razprave o slovenskem vprašanju, nadaljujejo Slovenci svoje življenje kot popol­
noma samostojna kulturna enota.«
98 Glej obširneje: I. GRAFENAUER, Slovenačka književnost, NARODNA ENCI­
KLOPEDIJA SHS, knj. IV, 211—212; ENCIKLOPEDIJA JUGOSLAVIJE, prva iz­
daja, knj. VI, 274, ter literaturo, ki jo navajajo: J. PRIJATELJ, Slovenačka knji­
ževnost (1920); F. KIDRIČ- I. GRAFENAUER, Slovenačka književnost (1927); A. 
SLODNJAK, (Pregled slovenskega slovstva (1934); Novija književnost, slovenačka, 
Srpska književna zadruga, Beograd, 1927, in dr.
250
krajše novele in povesti, objavljene v časopisih Ljubljanski zvon in Dom in svet. 
Politična, kulturna in socialna vprašanja niso imela večjega odmeva v slovenski 
književnosti na začetku, torej v prvi polovici dvajsetih let.87 Stanje pa se je 
znatno spremenilo z nastopom časopisov Mladina in Križ na gori, ki sta s Kri­
tiko razburkala slovenski književni tradicionalizem. Mladina je imela velik 
vpliv na slovensko književnost s svojimi »naturalističnimi« oziroma materiali­
stičnimi pojmovanji, ki jih je izpovedovala mlajša generacija slovenskih knji­
ževnikov. Oktobrska revolucija, nova ruska-književnost in vizije nove socialne 
ureditve so bile pobude poskusov, »da bi svobodoljubno usmerjenost Slovencev 
združili s proletarsko socialnostjo«. Sodobni kritiki so ocenjevali ideologijo 
mlajših književnikov marksistične usmerjenosti kot ne dovolj jasno omahova­
nje »med levičarskim socializmom in levičarskim liberalizmom«, vendar jim 
niso odrekali vrednosti v prizadevanjih, da bi slovensko književnost usmerili 
v socialne sfere. Njihovo nasprotje so bili katoliško usmerjeni mladi pisatelji 
okrog revije Križ na gori, ki so želeli obnoviti književnost v duhu krščanske 
mistike in romantike »v omejeni zvezi s slovensko narodno preteklostjo«. Iz 
njihovega kroga je prišla antologija Slovenska religiozna lirika (1928). Kot naj­
pomembnejšo značilnost slovenske književnosti so poudarjali »novo razvrščanje 
mladih, ustvarjalnih sil zavoljo jasnejše in modernejše kulture in slednjič tudi 
literarne orientacije«, ki se zrcali v tradicionalnem »boju med materializmom 
in idealizmom, realizmom in romantiko«, kjer mlajše generacije »dajejo temu 
boju novo obliko in drugačno barvo in jo spajajo z duhom povojnega časa, zlasti 
z njegovo močno socialnostjo«.98
Poudarjena nacionalna usmeritev v slovenski književnosti tistega obdobja ni 
bila ločena od vplivov jugoslovanske ideje in njene državne realnosti, prav tako 
pa ne tudi od širših evropskih tokov. Za književnike je bil zelo pomemben tudi 
dialog o vprašanju slovenske kulturne usmerjenosti v anketi liberalnega Jutra 
ob izidu brošure prof. Vestra in njegovega zavzemanja za klasično izobrazbo in 
za nemški jezik oziroma ob zastavljenih vprašanjih o odpiranju Slovenije za 
francoske kulturne vplive. V obdobju teh razpravljanj v revijah Ljubljanski 
zvon, Kritika idr. je slovenski center PEN kluba pripravljal prevajanje del iz 
slovenske književnosti v angleščino m francoščino. Sočasno so znane svetovne 
pisatelje (Shakespeare, Dostojevski, Tolstoj idr.) prvič prevedli v slovenski jezik. 
Začenši z Zupančičem (V zarje Vidove, 1920) prek Grudnove zbirke Primorske 
pesmi (1920) do A. Gradnika (Pot bolesti, 1922) so v slovensko književnost prvič 
prodrli motivi jugoslovanske realnosti in položaja Slovencev v njenih okvirih. 99 
Zapletenost teh odnosov in njihove pomembne vplive na slovensko književnost 
do leta 1928 je F. Koblar izrazil takole: »Tesnoba, ki je legla na Slovence ob 
izgubi naših meja, se je prelivala v tesnobo radi notranjega nereda in nasilstva 
v obliki materijalističnega jugoslovenstva, ki narodno tradicijo taji in sklepa 
račune samo s politično močjo. Sporedno z omalovaževanjem lastnega duhov­
nega bogastva in malodušnostjo je istočasno rasla slovenska individualna zavest. 
Deloma je to ogorčenje, deloma dovrševanje lastne kulturne stavbe v tesnejši
97 B. BORKO, n.n., 436—438.
08 B. BORKO, Drugo književno pismo iz Slovenije, NOVA EVROPA, št. 1, 11. ju­
lija 1927, 35—36. Glej natančneje ocene o raznih slovenskih pisateljih in delih v 
tem poglavju (str. 36—40) in ocene F. Koblarja, n.n., 651—659.
99 V ENCIKLOPEDIJI JUGOSLAVIJE, I. izd., knj. 7, str. 274, je ta »realnost« 
ocenjena na naslednji način: »Povojnega književnega ustvarjalca je pretresla gro­
zota in tragika usod v vojni in razočaran spričo povojnega političnega razvoja (raz­
kosanje slovenskega ozemlja, pojav velikosrbske hegemonije) je v poeziji dal duška 
narodni in družbeni zaskrbljenosti (Igo Gruden, Fran Albreht) in izrazil nemir 
svojega duhovnega položaja. Izražajoč odpor proti pojavom dehumanizacije, je iskal 
izhod v begu v mistiko ali pa se je opredelil za revolucionarni socialistični koncept.«
251
in smotrnejši organizaciji kulturnega življenja, deloma iskanje svoje globlje 
bitnosti. Osnovna črta pa je duhovna dejenzivnost slovenstva. Produktivna li­
teratura se giblje radi tega pretežno v romantičarskih tokovih, dočim znanstve­
na išče jasne in točne zgodovinske in sodobne opredelbe naše kulturne samo­
bitnosti.« F. Koblar opozarja dalje na pisce in njihova književna dela, ki so v 
obdobju 1918—1929 uveljavila slovenske sodobne teme in slovensko držav­
nost v jugoslovanski smeri, in ob tem omenja dela O. Župančiča, A. Novačana, 
I. Preglja, J. Kozaka, J. Jalna, M. Malešiča, in poudarja kot osrednjo književno 
osebnost tistega časa I. Preglja, ki je s svojimi številnimi deli »prerastel« so­
dobno književno proizvodnjo starejše in mlajše generacije. Za celotno slovensko 
književnost, ki je nastala v tistem obdobju, je Koblar sodil, da je bila pomemb­
nejša po kakovosti kot po svojih književnih vrednostih.100
Medsebojni književni stiki Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi, zlasti 
s Srbi in Hrvati, so bili takrat še na obeh straneh nerazviti in slabo organizi­
rani. Nekaj občasnih kulturnih manifestacij in informacij v časopisih in tisku 
ni zadoščalo, da bi izpolnile pričakovanja o krepitvi medsebojnih kulturnih pre­
takanj, o katerih je bilo spočetka dosti deklarativnih izjav. »Z one strani Kolpe 
in Save« in na ustju »slovenske hčere« Save — je pisal B. Borko o teh stikih 
v Novi Evropi — »je redko slišati o kulturnem življenju Slovencev in zlasti o 
njihovi književnosti. V Zagrebu in Beogradu najdemo malo, še manj pa prodajo 
knjig, tiskanih v jeziku Prešerna, Cankarja in Župančiča. Srbohrvatske knjige, 
počasi že v cirilici, vse bolj prodirajo med Slovence kot naravna penetracija 
sorodne kulture. Tako nastaja — sama po sebi, brez kakšnega ,oktroiranja' od 
zgoraj — atmosfera seznanjanja in zbliževanja, volja po sodelovanju. V sloven­
skih časopisih beležijo, čeprav ne sistematično, pomembnejše kulturne dogodke 
med Hrvati in Srbi. Občinstvo je dokaj izčrpno obveščeno o zagrebškem in beo­
grajskem gledališču in marsikje najdemo v dnevnikih tudi poročila o novih 
srbo-hrvatskih knjigah in uglednejših revijah. V srbohrvatski kulturni sferi so 
takšne informacije o Slovencih izjema. Ta izoliranost Slovencev v kulturnem, 
zlasti v književnem jugoslovanskem svetu se zdi umetna in nevzdržna, izvira 
pa deloma iz nemarnosti, deloma pa iz predsodka, da je slovenska književnost 
zaradi tega, ker je pisana v ,dialektu“, jugoslovanski anahronizem, ki nima bo­
dočnosti.«101 Natančnejši pogled v pomembnejše revije in časopise, ki so v ob­
dobju 1918—1929 izhajali v državi, potrjuje natančnost ocene, da so bili kulturni 
stiki Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi zelo slabi. Prav tisto obdobje 
pa to tudi trajneje utemeljuje. Zaradi nacionalnih nasprotij pri organizaciji 
skupne države so dajali prednost politični tematiki, tako da se je medsebojna 
izmenjava informacij vrtela večinoma v teh okvirih in v škodo kulturnega so­
delovanja in večjega medsebojnega seznanjanja. »Bodoči literarni zgodovinar, 
ki bo za to desetletje uporabil podrobni arhivalni material, pa bo našel neutaj- 
ljivo dejstvo, da je politično igranje s slovensko kulturo mnogo škodovalo, zlasti 
literaturi. .. Nikoli pa se Slovenci nismo odtegovali kulturni vzajemnosti in 
smo plodovom srbske in hrvatske literature posvečali vsaj toliko pozornosti, da 
so se ustvarile vezi, ki vodijo k bratskemu spoštovanju in spoznanju; enako se 
opaža, da spoznavanje naših kulturnih vrednot sicer v manjši meri, stalno na­
preduje,« je zapisal F. Koblar ob koncu svojega pregleda književnih razmer v 
Sloveniji v obdobju 1918—1929.102
100 F. KOBLAR, n.n., 652; ENCIKLOPEDIJA JUGOSLAVIJE, I. izd., knj. 7, 274.
101 B. BORKO, n.n., 33.
102 F. KOBLAR, n.n., 658. O razvoju slovenske književnosti v obdobju 1918—1929 
glej tudi delo F. Koblarja: Slovensko leposlovje od l. 1918—1938, SPOMINSKI 
ZBORNIK SLOVENIJE, 264—269; 272—274.
252
Ideološki in politični razdor med kulturno in politično usmeritvijo slovenske­
ga naroda v okvirih nove države103 104 je bil prevladujoči motiv notranjih političnih 
bojev v Sloveniji v prvem desetletju jugoslovanske skupnosti. Ta spor je krepil 
nasprotja in razpihoval tradicionalno delitev v okviru treh vodilnih socialno­
političnih skupin. Slovensko narodnostno vprašanje je v okviru kulturnih od­
nosov postajalo vse večji dnevnopolitični problem. V književnosti in umetnosti 
sta se najbolj spopadala katoliško in napredno, torej liberalno razumništvo, 
sočasno pa je v javnem in kulturnem življenju vse močneje nastopala marksi­
stična in krščanskosocialistična levica. Nekaj let zatem (1932) je J. Vidmar to 
osnovno delitev slovenske javnosti na dva tabora označil kot »slovensko-kato- 
liški in protislovensko svobodomiselni«.101 Ti dve temeljni skupini slovenskega 
razumništva sta se vztrajno in ostro spopadali o najrazličnejših estetskih, kul­
turnih in političnih vprašanjih, njihova nasprotja pa so temeljila v različnih 
idejnih pogledih in neposrednem boju za oblast. V temelju tega spora na kul­
turnem področju je bilo v središču slovensko narodnostno vprašanje in s tem 
različni pogledi na njegovo reševanje. »Če s tega stališča pogledamo na sloven­
stvo katoliškega tabora« — je pisal L. Ude — »vidim, da je tudi temu taboru 
kakor oficijelnim naprednjakom slovenstvo nekaj drugotnega, podrejenega, 
prvim v duhu univerzalizma in oblastiželjnosti rimskokatoliške cerkvene orga­
nizacije, empirične cerkve — da uporabim ta izraz Franceta Vodnika — drugim 
v smislu njihovega razumevanja napredne ideje, posebnega razumevanja jugo­
slovanske ideje, njihovega etatizma.«105
Ob koncu desetletja so zrasle nove sile mladega razumništva, ki je s stališča 
marksizma in krščanskosocialističnih pojmovanj zahtevalo odkrit in kritičen 
dialog z ideologijami katolicizma in liberalizma ter njunimi narodnostnimi in 
jugoslovanskimi napori in pojmovanji. Po drugi strani so številni zagovorniki 
»kulturnega boja« kot prevladujoče oblike reševanja slovenskega narodnostne­
ga vprašanja vse odločneje zastopali mnenje, da ga je moč rešiti le v celotnem 
okviru: s kulturnim, ekonomskim in političnim bojem in razvojem. Takšno sta­
103 Glej obširneje: L. UDE, Kultura in politika, n.d., 293—297, (Sodobnost, I, 1933, 
št. 2).
104 J. VIDMAR, Kulturni problem slovenstva, Ljubljana, 1932, 6. Glej tudi Vid­
marjev esej Katoliški krog, OBRAZI, Ljubljana, 1979, 143—159.
1,15 L. UDE, JOSIP VIDMAR: Kulturni problem slovenstva, n.d., 277. L. Ude 
takrat (1932) upravičeno ni soglašal z delitvijo slovenske javnosti na dva tabora 
in je poudarjal, da se mu tako ostra delitev zdi preveč površna in je predvsem 
odraz trenutnega položaja. L. Ude, ki je takrat pripadal napredni krščansko-so- 
cialni levici, pravi o tem takole: »V očeh ortodoksnega katoliškega sveta smo nam­
reč svobodomisleci, ,liberalci“ vsi tisti, ki iščemo resnico tudi preko (ne mimo) 
dogmatičnega sistema katoliške cerkve in preko papeških enciklik, ki jo prizna­
vamo, četudi je v nasprotju z dogmo ali encikliko, in ki upamo nasproti Vatikanu 
vzdržati mirno kritično stališče ... Naše slovenstvo je za nje prav tako nerazumlji­
vo, kakor je za oficialni svobodomiselni, napredni tabor nerazrešljiva uganka, biti 
odločen Slovenec, a ne biti obenem tudi »klerikalec“.« (Str. 278).
V že omenjeni in zelo dobri knjigi M. Janičijevića STVARALAČKA INTELI­
GENCIJA MEDJURATNE JUGOSLAVIJE, zlasti v njenih poglavjih »Slovenački 
autonomizam i jugoslovenska ideja« (150—170) in »Liberalizam, hrišćanski socija­
lizam i marksizam slovenačkih intelektualaca« (230—245), lahko najdemo nekaj za­
nimivih podatkov o idejnih in političnih vrenjih med slovensko inteligenco v ob­
dobju med obema svetovnima vojnama. Žal je obdobje do 1929 le slabo obdelano, 
v obdobju tridesetih let, ki je sicer popolnejše, pa avtor preveč enostransko opisuje 
slovensko »ustvarjalno« inteligenco glede na bistveno problematiko tistega časa — 
slovensko narodnostno vprašanje. M. Janićijević svoja raziskovanja o Slovencih 
očitno ni trdneje oprl na takratne širše družbeno-politično dogajanje v slovenski 
družbi oziroma na novejša zgodovinopisna dela, ki so se z njim ukvarjala [na pri­
mer: dela J. Pleterskega, L. Udeta, D. Kermaunerja, M. Mikuža, J. Prunka, Zgodo- 
dovina Slovencev (1979) itd.].
253
lišče je najbolj odkrito izrazil prav L. Ude v svojem članku iz leta 1928 »Kaj 
je narod in ali smo Slovenci narod ali ne«. Že z naslovom je razločno ilustriral, 
da ta slovenska kulturna in politična dilema še vedno ni bila prevladana. L. Ude 
je z obširno in argumentirano analizo dokazoval narodnostno celoto Slovencev 
in njihovo jugoslovansko opredelitev ob spoštovanju pravice do samostojnega 
in enakopravnega razvoja v jugoslovanski državi, medtem ko je za jasnejši po­
gled v idejno in politično vrenje v slovenskih kulturnih krogih tistega obdobja 
značilna tale njegova ocena: »In vendar je dejansko najvažnejši in za slovensko 
življenje najusodnejši boj med tistimi, ki se bore za priznanje slovenskega na­
roda v kulturi, gospodarsko-socialnih odnosih in v politiki, in onimi, ki se za­
vestno ali nezavestno bore v nasprotni smeri.«100
Polemike o vprašanju, kaj je narod in ali so Slovenci narod, ki so se občasno 
močno razvnele v slovenski javnosti, so bile predvsem izraz političnoidejnega 
spopada avtonomistov in centralistov, oziroma avtonomistično-federalističnih 
pojmovanj z unitaristično-centralističnimi nazori in interesi. Po drugi strani pa 
so te razprave dokazovale, da znanstvenoteoretične osnove katoliškega in libe­
ralnega tabora niso mogle realno odgovoriti na zastavljena vprašanja, in tod so 
navzlic nezadostni izdelanosti odšli najdlje zagovorniki materialističnega poj­
movanja in dialektične analize. Preučevanje literature, časopisov in tiska v ob­
dobju 1918—1929 prepričljivo dokazuje, da se je ob koncu tega in v začetku 
naslednjega desetletja slovenska politična misel obogatila za določeno in jasno 
stališče — da so Slovenci kot jezikovno-kulturna in socialnopolitična indivi­
dualnost samostojen nacionalni in državnopravni dejavnik, torej narod v so­
dobnem smislu te besede. To dejstvo so poleg političnega boja, ekonomskega 
razvoja, napredka v prosveti, društvenega življenja, znanosti, književnosti idr. 
potrjevala tudi druga področja kulturnega življenja. Navedli bomo le nekatere 
podatke, ki pričajo o pomembnih spremembah v območju nacionalne kulturne 
politike Slovencev 1918—1929. Ob ustanovitvi Kraljevine SHS so leta 1918 usta­
novili Narodno galerijo v Ljubljani in začeli organizirano pripravljati razstave 
najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov, ki so v nasprotju s pisatelji in 
skladatelji ostali dosledno brezbrižni ob družbenopolitičnih spremembah, ki jih 
je prinesla ustanovitev jugoslovanske države. Slikarstvo se je močno razvilo, 
isto velja tudi za poprej zapostavljeni veji umetnosti — kiparstvo in arhitek­
turo. Narodna galerija je leta 1922 priredila v Ljubljani prvo veliko retrospek­
tivno razstavo slovenskega slikarstva.106 107 Že 29. septembra 1918 so ponovno 
odprli tudi Narodno gledališče v Ljubljani z Dramo in Opero. Leta 1920 je z 
odlokom ministrstva za prosveto postalo državna ustanova. Leta 1918/19 so 
ustanovili tudi Narodno gledališče v Mariboru z dramo, opereto in manjšo 
operno sceno. Repertoarna politika teh gledališč je temeljila predvsem na delih 
slovenskih pisateljev in le v začetku so večjo pozornost posvečali tudi drugim 
jugoslovanskim piscem (B. Nušič, P. Petrovič, Ogrizovič, I. Vojnovič idr.) in nji­
hova dela so uprizarjali tudi v srbohrvaščini. »Podržavljeno gledališče« je bilo 
na dnevnem redu razprav v kulturnih krogih, kjer je obveljalo predvsem sta-
106 L. UDE, Kaj je narod, ali smo Slovenci narod ali ne, MLADINA, 1927/28, 
št. 2, in SVOBODNA MLADINA, 1928, št. 1-2 in 4-7. N.d. 221—249; glej tudi na­
slednje prispevke L. UDETA: Borba za priznanje slovenskega naroda v Kraljevini 
SHS in Slovenci izven njenih meja, SVOBODNA MLADINA, 1928, št. 1-2; Ali smo 
ali nismo, SVOBODNA MLADINA, 1928, št. 6-7, n.d., 250—251; 266—267.
107 Glej obširneje: M. MAROLT, Likovna umetnost pri Slovencih od l. 1918—1928, 
SLOVENCI V DESETLETJU, 681—685; F. STELE, Slovenska likovna umetnost po 
vojni, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 283—290; Likovna umetnost — Slo­
venci, ENCIKLOPEDIJA JUGOSLAVIJE, prva izd., knj. VI, 293—294; Skulptura 
— Slovenija, ENCIKLOPEDIJA LIKOVNIH UMETNOSTI, JLZ, knj. IV, 235, 238.
254
lišće, da mora biti predvsem izraz »kulturne moči in zavesti vsega naroda«. Ne­
zadovoljstvo so izražali tudi zaradi materialnih sredstev, ki jih je država dajala 
gledališču v Ljubljani in so bila dokaj nižja od zneskov, ki so jih dobivala po­
dobna gledališča v Zagrebu in Beogradu.108 109 Slovensko glasbeno življenje je si­
lovito zaživelo z ustanovitvijo Glasbenega konzervatorija v Ljubljani leta 1919, 
ki je leta 1921 prerasel v državno ustanovo,100 z obnovitvijo Glasbene matice 
in širjenjem njenih šol in drugih dejavnosti po raznih slovenskih mestih, s pre­
vzemom ljubljanske Filharmonije iz nemških rok, kajti ta ustanova je bila po 
tradiciji njihova »trdnjava« itd. Vidne rezultate so dosegli pri produkciji in 
reprodukciji, v izobraževanju, znanosti, preučevanju in razvoju narodne folklo­
re itd. Izdajati so začeli nove glasbene časopise: Pevec (1921—1938), Zbori 
(1925—1934) in Nova muzika (1928—1929).110
Poleg navedenih dogodkov je bilo za razvoj kulture in prosvete v Sloveniji 
v tem obdobju posebno pomembno tudi ustanavljanje raznih kulturnih ustanov 
in združenj, sočasno pa je prišlo do velikega vzpona tiska, raznih časopisov in 
drugih informacijskih sredstev. Po letu 1918 so povsem spremenili organizacijo 
narodnih muzejev, kajti v Avstro-Ogrski so bili v glavnem razporejeni po kro- 
novinah oziroma v okvirih njihovih meja, kar seveda ni ustrezalo potrebam 
slovenske nacionalne kulture. Etnografski inštitut v Ljubljani, ustanovljen le­
ta 1921, je postal leta 1923 Etnografski muzej pri Narodnem muzeju v Ljubljani. 
V Mariboru so leta 1920 združili Mestni in Narodni muzej, leta 1924 pa se jima 
je pridružil še Škofijsko-lavantinski muzej. Tako so nastali temelji za bodoči 
Pokrajinski muzej. Marsikje so ustanavljali krajevne muzeje, zbirali, razvrščali 
in znanstveno preučevali arhivsko gradivo, prišlo pa je tudi do prvih organizi­
ranih akcij za varstvo kulturnih spomenikov.111
Med številnimi stanovskimi društvi in organizacijami, ustanovljenimi v tem 
obdobju, so bili večjega pomena Društvo novinarjev Slovenije (1919), Društvo 
slovenskih književnikov (1920) in Udruženje visokošolskih učiteljev v Ljublja­
ni (1921). V Mariboru so leta 1923 ustanovili Ljudsko univerzo.112 Do leta 1929 
so močno povečali število tiskarn in založniških organizacij, ki so izredno pove­
čale knjižno proizvodnjo. Sočasno so razširili omrežje raznih javnih knjižnic — 
od ljudskih in šolskih do strokovnih in znanstvenih. Med njimi sta bili naj­
uglednejši Državna študijska knjižnica v Ljubljani in Študijska knjižnica v Ma­
riboru. Po letu 1918 so ustanovili tri francoske in dve angleški knjižnici v Ljub­
ljani in Mariboru. Za širjenje ljudske prosvete so imele naj večje zasluge vaške 
knjižnice, ki so delovale v okviru raznih prosvetnih društev. V vseh teh knjiž­
nicah so močno povečali knjižni fond, ki so ga obogatili tudi s knjigami v srbo­
108 F. KOBLAR, Narodno gledališče, SLOVENCI V DESETLETJU 1918—1928, 
675—681; isti, Gledališče, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 308—314. Koblar 
poudarja na str. 309 za ljubljansko gledališče: »Zadostna državna podpora je poseb­
no v začetku ugodno vplivala na umetniški razvoj; toda kakor kaže pregled, je od 
proračunskega leta 1926/27 stalno padala...« Potem navaja naslednje podatke: 
1921/22 — 3,289.218 din, 1922/23 — 3,467.746 din, 1923/24 — 3,204.370 din, 1924/25 
— 4,281.922 din, 1925/26 — 6,755.800 din, 1926/27 — 6,485.721 din, 1927/28 — 5,908.586 
din, 1928/29 — 5,240.000 din. O razvoju slovenskega gledališča, drame in opere 
glej: KAZALIŠTE — SLOVENCI, Enciklopedija Jugoslavije, I. izd., knj. 7, 280—287.
109 SLUŽBENE NOVINE, 12. januarja 1921.
110 Glej obširneje: ST. VURNIK, Slovensko glasbeno življenje izza prevrata, SLO­
VENCI V DESETLETJU 1918—1928, 686—691; V. UKMAR, Slovensko glasbeno živ­
ljenje v dvajsetletju 1918—1938, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 290—299; 
OPERA — SLOVENCI, ENCIKLOPEDIJA JUGOSLAVIJE, I. izd., knj. 7, 286, in dr.
111 Glej F. BAŠ, Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo v Sloveniji 1918— 
1938, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 314—319.
112 Z.S., 702—703.
255
hrvaščini, angleščini in francoščini. Statistični pokazovalci pričajo o povečani 
izposoji knjig, kar pomeni, da se je zboljšalo tudi celotno kulturno-izobrazbeno 
stanje, kajpak ob že tradicionalnem zanimanju širših slovenskih družbenih slo­
jev za knjigo.113
To okrepljeno kulturno dejavnost, ki je vzniknila v novih okoliščinah in se 
obogatila z novo, predvsem nacionalno vsebino, je spodbujala tudi močna po­
litizacija najširših družbenih slojev. Dokaz za to je zlasti razvoj slovenskega 
časnikarstva, nagla rast naklade dnevnikov, časopisov in revij ter povečanje 
njihovega števila. Medtem ko so nekateri od starejših dnevnikov in časopisov 
po letu 1918 prenehali izhajati, je večji del izhajal dalje. V obdobju od 1918 
do 1929 so vsako leto ustanovili navedeno število periodičnih glasil oziroma 
dnevnikov, časopisov in revij: 1919 — 42; 1920 — 33; 1921 — 48; 1922 — 42; 
1923 — 40; 1924 — 50; 1925 — 39; 1926 — 41; 1927 — 26; 1928 — 28; 1929 
— 42.114 V istem obdobju (z letom 1929 vred) so objavili 6356 naslovov domačih 
publikacij, 194 prevodov v tuje jezike, 825 izdaj v tujini (Severna in Južna Ame­
rika, Koroška), posebej še 528 slovenskih publikacij v Italiji in 429 raznih dru­
gih prevodov v slovenski jezik. Temeljna značilnost takšne založniške dejavnosti 
je bilo veliko število prevodov ter zmastvene in strkoivne literature v razmerju 
do književnosti, kar je pomenilo radikalen preobrat v primerjavi s prejšnjim 
stanjem.115 *
Na koncu tega pregleda najpomembnejših dogajanj na področju prosvete, 
znanosti in kulture ter javnega življenja v Sloveniji od leta 1918 do 1929 je 
treba omeniti tudi ustanovitev ljubljanske radijske postaje, ki je bila ena od 
prvih v novi jugoslovanski državi. Država je 4. februarja 1928 zaupala upravo 
te radijske postaje Prosvetni zvezi, ki jo je opremila s svojimi sredstvi in zgra­
dila tudi njeno poslopje v Ljubljani.110 Radijska postaja je začela delovati 
28. oktobra 1929, ob desetletnici osvoboditve Slovencev izpod Avstro-Ogrske.
Kulturno-prosvetni razvoj Slovencev v jugoslovanski državi do leta 1929 je 
potekal v znamenju velikih dosežkov, ki so bili stalno pod pritiskom vztrajnega 
boja avtonomistično-federalističnih sil ali z nasprotniki samostojnega in neod­
visnega razvoja slovenskega naroda. Sile nacionalne koncentracije, ki jih je 
vodila SLS, niso bile vedno homogene in dosledne v obrambi narodnostne sa­
mostojnosti pred pritiskom centralistov, vendar so odločno vztrajale v boju za 
svoje strateške cilje. Nedvomno je njihovi avtonomistični in narodnostni poli­
tiki koristila okoliščina, da se je glavno politično obračunavanje med centralisti 
in federalisti razvijalo na črti Beograd—Zagreb, tako da so kot prevladujoča 
politična sila v Sloveniji v težavah začetnega vzpostavljanja nove države lahko 
dovolj dolgo vodili svojo politiko, ki je bila v prvih nekaj letih v glavnem zunaj 
večjega zanimanja in dosega državnih ustanov in njihovih centralističnih ukre­
pov. Očitno je, da so centralistično-unitaristične sile iz demokratskega in radi­
kalnega bloka bile pri vodenju državne politike pripravljene v interesu stabili­
zacije države in ohranitve oblasti na popuščanje in so večkrat privolile v slo­
venske zahteve na področju kulturnega in prosvetnega razvoja. Politični kom­
promisi vodilnih strank s slovenskimi avtonomističnimi zahtevami, izsiljenimi 
v dramatičnem ozračju srbsko-hrvatskega spopada, in podpora kulturnih, zlasti
113 Glej obširneje: C. KRANJC, 1. Tisk in slovstvo, SPOMINSKI ZBORNIK SLO­
VENIJE, 226—262.
114 Isto, 236—237.
115 M. PIVEC-STELE, Statistični pregled slovenskih publikacij za leta 1919—1938, 
SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 262—264. Podrobnejši podatki so v članku: 
SLOVENSKA KNJIŽNA PRODUKCIJA V LETIH 1919—1935, Čas, XXX, 1935/36, 
241—264.
110 F. KOBLAR, Radio, SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE, 319—322.
256
univerzitetnih krogov v Beogradu, ki so ustregli mnogim slovenskim kulturnim 
in prosvetnim zahtevam, so bili ugodni za celokupen razvoj v tem območju.
Ta dokaj ilustrativni pregled pomembnejših dogodkov in razvoja v slovenski 
prosveti in kulturi v prvem desetletju obstoja jugoslovanske države jasno kaže, 
da je bilo to obdobje velikega pomena za uveljavitev slovenske narodnostne 
zavesti in politične misli nasploh. V. tem po marsičem značilnem desetletju no­
vejše slovenske zgodovine so se prvikrat zlili temeljni državnopravni, politični, 
ekonomski in kulturni pogoji za uveljavitev narodne samostojnosti Slovencev 
in začetek uresničevanja njihovih trajnih zgodovinskih interesov in teženj. Slo­
venske dežele so prvič — kot so takrat poudarjali — postale »mednarodno pri­
znano nacionalno področje«. Tako kot ob vseh velikih zgodovinskih preobratih 
in pretresih, kakršni so bili tudi nacionalnorevolucionarni dogodki v obdobju 
t. i. prevrata 1917—1918 na slovenskih tleh, prehod iz ene države v drugo ni 
minil brez globokih brazgotin. Zunaj meja slovenske matice so ostali veliki deli 
njenega narodnostnega ozemlja kot pričevanje o visoki ceni, ki jo je njeno 
ljudstvo plačalo v boju za uresničevanje programa »Zedinjene Slovenije«. To 
nepopolno uresničenje nacionalnega ideala združitve vseh delov slovenskega 
naroda pa je doživelo svojo zgodovinsko korekturo v krepitvi in uveljavljenju 
slovenskih narodnostnih interesov in ciljev v skupni jugoslovanski državi že v 
prvih letih po njenem nastanku. Temelji dinamičnega in vsestranskega razvoja 
slovenskega naroda so bili položeni prav v obdobju 1918—1929 in v tem deset­
letju so jasno razvidne osnove in smeri razvoja Slovencev v ekonomskem, po­
litičnem in kulturnem pogledu.
Po svoji zgodovinski vsebini v okviru jugoslovanske države je obdobje 
1918—1929 imelo večstranski pomen za zgodovino slovenskega naroda. Slovenci 
so prišli v novo, bistveno drugačno državo od prejšnje (v kateri se je to ljudstvo 
stoletja borilo za elementarni in nacionalni obstanek), v državno skupnost s so­
rodnimi jugoslovanskimi narodi z dokaj širšimi demokratičnimi okviri in ugod­
nejšimi političnimi, ekonomskimi in drugimi družbenozgodovinskimi razmerami 
za uresničenje narodnih teženj.
Dosedanje zgodovinopisje je neupravičeno zapostavljalo in se le malo ukvar­
jalo z dogajanjem, opisanem v tem poglavju,117 čeprav je bilo — če pravilno 
sodimo — velikega pomena za dokončno oblikovanje slovenske narodne skup­
nosti. Na to dejstvo opozarja tudi J. Pleterski z naslednjo oceno: »Slovenci v 
Jugoslaviji so ob vseh težavah nedvomno veliko dosegli. Slovenski jezik je 
končno dobil svoje naravno mesto v šolstvu vseh stopenj in zvrsti, zaživela je 
slovenska univerza, slovensko ime je bilo priznano v naslovu države. V slo­
venski družbi, zlasti v štajerskih mestih, je začela po odpravi nemškega poli­
tičnega pritiska izginjati tista narodnostna plastovitost, ki je vladajoče (socialno 
in kulturno) družbene plasti dotlej ohranjala nemštvu, slovenstvo pa omejevala 
na kmečki živelj in proletariat, kolikor ni tuji kapital tudi tega raznarodoval. 
Slovensko kulturno življenje je dobilo nove možnosti in se je razcvitalo. Prav 
posebej je treba omeniti končno vključitev prekmurskih Slovencev v vseslo­
vensko zavest in v knjižno-jezikovno skupnost. V celem lahko rečemo, da so 
Slovenci v Jugoslaviji na svojih tleh vendar dobili občutek, da so državno ljud­
stvo. Slovencu so bila dostopna tudi naj višja mesta.«118
117 Tako, na primer, najnovejša in doslej najobsežnejša ZGODOVINA SLOVEN­
CEV, Ljubljana, 1979, ni posvetila ustrezne pozornosti prosvetnemu razvoju Slove­
nije 1918—1929. To nedvomno veliko napako je izdajatelj (Cankarjeva založba) 
poskušal nadomestiti z nepopolnim kronološkim pregledom najpomembnejših do­
godkov v kulturi (str. 702—703).
118 J. PLETERSKI, SLOVENCI V DVAJSETIH LETIH, Obdobja 5, Ljubljana, 
Univerza E. Kardelja, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (separat), 548.
17
257
V luči navedenih dejstev s področja prosvetnega in kulturnega razvoja se 
zastavlja pomembno vprašanje: v kakšni meri so Slovenci prav v desetletju 
1918—1929 zaključili proces narodnostne konsolidacije, ki se je začel nekaj de­
setletij poprej in doživel poseben vzpon ob koncu prve svetovne vojne in v 
Državi SHS, nastali po zlomu Avstro-Ogrske? Zdi se, da ni neutemeljena ali 
pretirana trditev, da so bila leta od 1919 do 1929 obdobje, v katerem je slovenski 
narod prestopil t. i. »kritično točko« sodobnega zgodovinskega razvoja, v kateri 
so se strnili širši občutki etnične, kulturne in politične skupnosti in se dvignili 
na raven politično zrele narodnostne zavesti kot vsesplošnega kolektivnega 
občutja in interesa celotnega naroda.
258
Viri in literatura
I. VIRI
I. Neobjavljeno arhivsko gradivo
a) Jugoslovanski arhivi
Arhiv Slovenije, Ljubljana, Fondi:
— Arhiv Narodnega sveta; Zapisniki sej Narodne in Deželne vlade za Slovenijo 
1918—1921, Arhiv Predsedstva Deželne vlade.
— Poverjeništvo za notranje zadeve 1921—1924; Pokrajinska uprava za Slovenijo. 
Oddelek za notranje zadeve. Odsek IV.
— Arhiv velikega župana Mariborske oblasti. II. upravni oddelek 1924—1929. Fase. 
13, policijske zadeve. Sejni zapisniki Mariborske obl. skupščine 1927—1928.
— Arhiv velikega župana Ljubljanske oblasti. Sejni zapisniki Ljubljanske obl. 
skupščine 1927—1928; protokoli Arhiva velikega župana ljubljanske oblasti 1927— 
1928.
— Fond Državno pravdništvo 1921—1924.
Zbirke:
B. Vošnjak, korespondenca. Priv. A. LVIII
B. Remec, korespondenca. Priv. A XLVIII
Arhiv inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana
— Fond Jugoslovanske strokovne zveze. Zapisniki sej načelstva JSZ 1922—1928, 
fase. 1.
— Fond Izidorja Cankarja
— Fond A. Korošec — G. Žerjav, Fase. 314 (1918; 1927)
— Fond velikega župana Mariborske oblasti.
Zbirke:
A. Korošec
Lj. Pivko
M. Ploj
F. Jankovič
Vj. Kukovec
A. Sušnik
F. Žebot
J. Klekl, spisi in Dnevnik 1921—1946.
Arhiv Jugoslavije, Beograd
— Ministrstvo pravde, Versko odelenje, sign. fase. 21
— Katoličko odelenje
— Ministrstvo unutrašnjih poslova. Fase. 39 — udruženja, društva, klubovi; fase. 
46 — Dravska banovina; fase. 46, 48, 49 — Slovenija, štampa, fase. 80 — izveštaji 
sreskih načelnika, velikih župana — Slovenija 1920—1941.
— Fond Masonske lože 1920—1929.
17*
259
— Fond J. Jovanovića-Pižona.
— Fond braće Radič 1920—1921.
— Dvor 1918—1946.
Diplomatski arhiv Saveznog sekretarijata za inostrane poslove, Beograd
— Zbirka Vojislava Jovanoviča — Dvorske hartije.
— Centralni presbiro.
— Fondovi jugoslovenskih diplomatskih (konzularnih) predstavništva.
Arhiv Vojnoistorijskog instituta, Beograd
— Fond Ministarstva vojske i mornarice, IV armija, Savska i Dravska divizija. 
Dravska divizijska oblast 1918—1920.
Arhiv CK ZKS, Ljubljana
— Kazenski spisi proti komunistom. Letaki I—II. a) Meščanske stranke; b) Koroški 
plebiscit.
— Dnevnik škofa A. B. Jegliča (prepis).
Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisni oddelek, Ljubljana
— Erjavec Fran, Zapuščina I, 1/61 (dnevniki, gradivo, varia); Zapuščina II, 16/62, 
fase. 2; Zapuščina III, fase. 3; Tuja korespondenca, I.A.—P; Intervjuji.
— A. Novačan, Zapuščina, 34/74, 13/63 Dnevniki, 1918—1926, zv. 1.
— St. Majcen, Moji spomini na dr. Antona Korošoa, 10/71.
— dr. A. Korošec, Postanek Jugoslavije, MS 1102.
— Izidor Cankar, Zapuščina, razno gradivo 22/60.
— Iv. Hribar, Pisma, 8/58.
— A. Kramer, Iz ostaline, 15/66.
— M. Škerbec, Spomini in reminiscence, 14/65.
— B. Vošnjak, Korespondenca, 72/52.
Škofijski arhiv, Ljubljana
— Vizitacije škofa Jegliča. Promemorie 1917—1921.
Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana
— Fond koroškega plebiscita 1920.
— Arhiv J. Mačkovška.
Mestni arhiv, Ljubljana
— Zapiski sej ljubljanske občine (magistrata) 1918—1929.
Pokrajinski arhiv, Maribor. Fondi:
— Mestna občina, Maribor. Prezidialni spisi 1921—1929.
— Zapisniki sej mestnega občinskega sveta 1921—1929.
— Spisi okrožnega sodišča — Maribor 1921—1929.
Arhiv SANU, Beograd
— Zaoštavština J. Cvijiča (13487).
— Gradja o N. Pašiču (13657).
Arhiv za radnički pokret, Beograd
— Izveštaji KPJ-KI 1921—1929.
— Arhiv SPJ, Koračeva zbirka.
— Fond Davidovičeve vlade.
Arhiv Hrvatske, Zagreb
— Narodno vijeće SHS.
— Zbirka Vjekoslava Spinčiča.
Arhiv JAZU, Zagreb
— Arhiv A. Trumbiča.
260
b) Tuji arhivi
Public Record Office, London. Fondi:
— Avstrija, Italija, Vatikan 1918—1929.
— Poročila konzularnih predstavništev Velike Britanije iz Zagreba, Reke in Ljub­
ljane.
— Poročila britanske ambasade iz Beograda 1921—1929. (Pop. 92).
Archive de Ministere des affaires etrangeres, Paris, Fondi
— Yougoslavie 1918—1929.
— Autriche 1921—1929. (II. pr.).
— Legation de France a Belgrad (poročila).
— Poročila francoskih konzulatov iz Prage, Dunaja, Vatikana, Splita, Zagreba in dr.
Arhiv Ministerstva zahraničnih veci CSSR, Praha
— Politična poročila poslanika ČSR v Beogradu 1919—1921.
Arhiv Cesko-slovenske akademie ved, Praha
— Osebni fond M. Paulove.
2. Objavljeni dokumenti in službene publikacije
a) Državne izdaje
— Stenografske beleške Privremenog narodnog predstavništva Kraljevstva SHS, 
Beograd 1919—1920.
— Stenografske beleške Ustavnog odbora Kraljevstva SHS, Beograd, 1921.
— Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevstva SHS, Beograd 1920— 
1921.
— Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine SHS, Beograd 1921—1929.
— Spisak narodnih poslanika Privremenog narodnog predstavništva, Beograd 1919.
— Ministarstvo za agrarnu reformu: Uredbe, Naredbe, Raspisi, Beograd 1920.
— Statistički pregled izbora narodnih poslanika za Ustavotvornu skupštinu 28. 11. 
1920, Beograd 1921.
— Budžet rashoda Ministarstva prosvete 1920—1927, Sarajevo 1920—1927.
b) Publikacije strank
— Statut Demokratske stranke, Beograd 1920.
— Nacrt programa Demokratske stranke, Beograd 1920.
— Poslovnik za krajevne organizacije JDS v Sloveniji, Ljubljana 1921.
— Stvaranje Državotvorne stranke demokrata Srba, Hrvata in Slovenaca (Steno­
grafske beleške sa osnivačke konferencije Demokratske stranke 15. i 16. II. 1919), 
Sarajevo, 1919.
— S. Protić, Oko ustava, Beograd 1921.
— Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Ljubljana 1924.
c) Spomenice
— Slovenci v desetletju 1918—1928, Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in 
politične zgodovine, Ljubljana 1928.
— Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 
1939.
— Spomenica Nikole Pašiča 1845—1925 Beograd 1926.
— Jubilarni zbornik života i rada Kraljevine SHS, I—III, Beograd 1928.
— Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije, Ljubljana 1936.
— Deset godina Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Spomen knjiga 1918—1928, 
Zemun 1928.
d) Zbirke arhivskega gradiva
— Gradja o stvaranju jugoslovenske države. Priredili: D. Jankovič i B. Krizman, 
I—II, Beograd 1964.
261
— Zapisnici sednica Davidovićeve vlade od avgusta 1919. do februara 1920. Prire­
dio B. Hrabak, Arhivski vjesnik, XIII, Zagreb 1970.
— F. Culinović, Dokumenti o Jugoslaviji, Zagreb 1965.
— Krizman B., Izvještaji D. T. Simovića, delegata Srpske vrhovne komande kod 
vlade Narodnog vijeća SHS, g. 1918, Historijski zbornik, VIII, Zagreb 1955.
— Krizman B., Zapisnici Središnjeg odbora »Narodnog vijeća Slovenaca, Hrvata 
i Srba« u Zagrebu, Starine, JAZU, knj. 48, Zagreb 1958.
— Krizman B., Korespondencija Stjepana Radića, I—II.
— Mandić A., Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb 1956.
— Šišić F., Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914—1918, 
Zagreb 1920.
— Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na Mirovnoj konferenciji u Pa­
rizu. Priredili: B. Krizman i B. Hrabak, Beograd 1965.
— Zgodovinski arhiv KPJ, tom V, Beograd 1951.
II. TISK IN PERIODIKA
1. Tisk
Avtonomist, Ljubljana 1921—1924.
Balkan, Beograd 1921—1924, 1928.
Borba, Beograd 1922—1929.
Delavec, Ljubljana 1924—1929.
Delavska pravica, Ljubljana 1928—1929. 
Delavska politika, Ljubljana 1926—1929. 
Delavske novice, Ljubljana 1921—1924. 
Delavsko-kmetski list, Ljubljana 1924—1926. 
Demokratija, Beograd 1919—1924.
Domoljub, Ljubljana 1918—1929.
Domovina, Ljubljana 1918—1926.
Dom, Zagreb 1925—1929.
Dom in svet, Ljubljana 1918—1929.
Enotnost, Ljubljana 1926—1928.
Glas Slovenaca, Hrvata i Srba, Zagreb 1918. 
Glas svobode. Ljubljana 1923—1924.
Hrvat, Zagreb 1919—1929.
Ilustrirani Slovenec, Ljubljana 1924—1929. 
Hrvatska straža, Zagreb 1929.
Jadran, Split 1919—1921.
Jugoslavija, Ljubljana, 1918—1922.
Jugoslovanski obrtnik, Ljubljana 1919—1921. 
Jutranje novosti, Ljubljana 1923.
Jutro, Ljubljana 1920—1929.
Kmetijski list, Ljubljana 1919—1925.
Kmetski list, Ljubljana 1925—1929.
Kmetski glasnik, Celje 1927.
Kmetovalec, Ljubljana 1919—1921.
Koroški Slovenec, Dunaj 1921.
Križ na gori, Ljubljana 1924—1927.
Križ, Ljubljana 1928.
Ljubljanski škofijski list, Ljubljana 1917—1921. 
Ljudski dnevnik, Ljubljana 1923.
Ljudski tednik, Ljubljana 1923.
Mladost, Ljubljana 1917—1921.
Mladina, Ljubljana 1924—1928.
Mladi boljševik, Ljubljana 1925.
Murska straža, Radgona 1919.
Naša vas, Celje 1921—1922, 1924.
262
Naša moč, Ljubljana 1919—1921.
Naša straža, Maribor 1927.
Naprej (Ljubljana, Celje, Krško), 1917—1928.
Narodna politika, Zagreb 1919—1929.
Narodna odbrana, Osijek 1920.
Narodni dnevnik, Ljubljana 1923—1928.
Narodni gospodar, Ljubljana 1919—1929.
Narodni val, Zagreb 1927—1929.
Neven, Subotica 1921.
Nova doba, Celje 1921.
Nova pravda, Ljubljana-Maribor 1920—1927.
Nova samouprava, Kočevje 1927—1929.
Novi domoljub, Ljubljana 1925.
Novice, Ljubljana 1918, 1920.
Novi čas, Ljubljana 1921—1922.
Novo doba, Split 1918—1929.
Novosti, Beograd 1921—1929.
Obzor, Zagreb 1921—1929.
Odjek, Beograd 1923—1929.
Ogenj, Ljubljana 1928—1929.
Orjuna, Ljubljana 1923—1928.
Politika, Beograd 1919—1929.
Pravda, Beograd 1923—1925, 1927—1928.
Pravda, Sarajevo 1921—1929.
Pravica, Ljubljana 1922-1928.
Proletarska mladina, Ljubljana 1922—1923.
Radikal, Kočevje 1921—1922.
Radikal, Ljubljana 1923—1924.
Radikal, Beograd 1921—1924, 1926—1927.
Radikalski glasnik, Ljubljana 1923—1925.
Radnik-delavec, Beograd 1923—1924.
Radničke novine, Beograd 1919—1929.
Republikanec, Celje 1922—1923.
Resnica, Ljubljana 1917—1918.
Reč, Beograd 1924—1928.
Riječ, Zagreb 1919—1921.
Rdeči prapor, Ljubljana 1920.
Samouprava, Beograd 1921—1929.
Samouprava, Ljubljana 1925, 1927.
Samouprava, Gornja Radgona 1922—1923.
Severna straža, Mariboi' 1924—1925.
Slobodni dom, Zagreb 1921—1925.
Slovenec, Ljubljana 1918—1929.
Slovenski narod, Ljubljana 1918—1929.
Slovenski republikanec, Ljubljana 1924.
Strokovna borba, Ljubljana 1923.
Seljačke novine, Zagreb 1921—1929.
Socialist, Ljubljana 1923—1925.
Straža, Maribor 1918—1925.
Službene novine Kraljevine SHS, Beograd 1919—1929.
Svobodna mladina, Ljubljana 1928—1929.
Uradni list, Narodne (deželne) vlade za Slovenijo, Ljubljana 1919—1921. 
Večernji list, Ljubljana 1921.
Vreme, Beograd 1921—1929.
Zarja, Ljubljana 1922—1923.
263
2. Periodika
Bogoljub, Ljubljana 1918—1929.
Čas, Ljubljana 1921—1929.
Ljubljanski zvon, Ljubljana 1917—1929, 1934. 
Misel in delo, Ljubljana 1934/35, 1941.
* Nova revija, Split 1922.
Nova Evropa, Zagreb 1920—1929.
Novi život, Beograd 1920—1928.
Njiva, Ljubljana 1921—1923.
Policija, Beograd 1921—1929.
Socijalna misel, Ljubljana 1922—1927.
Sodobnost, Ljubljana 1930—1939.
Srpski književni glasnik, Beograd 1921—1928. 
Zapiski delavsko-kmečke matice, Ljubljana 1925. 
Zbornik delavsko-kmetske matice, Ljubljana 1925.
III. LITERATURA
1. Knjige in brošure
Biber D., Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933—1941, Ljubljana 1966.
Bogdanov V., Historija političkih stranaka u Hrvatskoj, Zagreb 1958.
Bogdanov V., Historijska uloga društvenih klasa u rješavanju južnoslovenskog na­
cionalnog pitanja, Sarajevo 1956.
Budisavljević S., Stvaranje države Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb 1928.
Bučar V., Politička istorija Slovenačke, 1929.
Čemerkić M., (»SHS«), Ženevska konferencija o jugoslovenskom ujedinjenju, Že- 
neva-Zagreb 1918.
Čermelj L., Slovenci in Hrvati pod Italijo, Ljubljana 1945.
Čubrilović V., Istorija političke misli u Srbiji XIX veka, Beograd 1958.
Čulinović F., Jugoslavija između dva rata, I-II, Zagreb 1961.
Čulinović F., Odjeci Oktobra u jugoslovenskim zemljama, Zagreb 1957.
Čulinović F., Nacionalno pitanje u jugoslovenskim zemljama, Zagreb 1955.
Čulinović F., Razvitak jugoslovenskog federalizma, Zagreb 1952.
Čulinović F., Tri etape nacionalnog pitanja u jugoslovenskim zemljama, Zagreb 1961 
Čulinović F., Državnopravna istorija jugoslovenskih zemalja, Zagreb 1961. 
Demetrović J., Agrarna reforma i Demokratska stranka, Zagreb 1920.
Dežman M. (Ivanov), Jugoslovensko pitanje, Zagreb 1918.
Dimitrijević M., Mi i Hrvati 1914—1939, Beograd 1939.
Drinković M., Hrvatska i državna politika, Zagreb 1928.
Dolenc M., Sadašnji položaj kazneno pravnog zakonodavstva Kraljevine SHS, Ljub­
ljana 1923.
Dolenc M., Pravna zgodovina za slovenske zemlje, Ljubljana 1935.
Đorđević M., Srbija i Jugosloveni za vreme rata 1914—1918, Beograd 1922.
Đorđević M., Srbija i Jugoslavija, Beograd 1923.
Erić M., Agrarna reforma u Jugoslaviji 1918—1941, Sarajevo 1958.
Erjavec F., Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928.
Erjavec F. (Jugoslavicus), Borba Slovenaca za Jugoslaviju, Beograd 1934.
Erjavec F., Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in
socialni pogled, »Znanstvena knjižnica«, 6. zvezek, Ljubljana 1923.
Gestrin F., (Melik V.), Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918,
Ljubljana 1966.
Gosar A., Za krščanski socializem, pomisleki in odgovori, Ljubljana 1923.
Gilbert In der Maur, Der Weg zur Nation, Jugoslawiens Innenpolitik 1918—1928, 
Berlin-Wien-Zürich 1938.
Gligorijevič B., Demokratska stranka i politički odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata 
i Slovenaca, Beograd 1970.
264
Gligorijević B., Parlament i političke stranke u Jugoslaviji 1919—1929, Beograd 1983. 
Grizogono P., Srpsko-hrvatski odnosi u ujedinjenoj državi, Zagreb 1937.
Golouh R., Pol stoletja spominov, Ljubljana 1966.
Grol M., Ženevska konferencija, Ženeva 1918.
Hajšman J., Mafie v rozmahu, Praha 1934.
Horvat R., Hrvatsko pitanje, Zagreb 1923.
Horvat J., Hrvatska politika o svjetskom ratu, Obzor — spomen knjiga, Zagreb 1935. 
Horvat J., Politička povijest Hrvatske 1918—1929. Zagreb 1938.
Hribar I, Moji spomini, I—IV, Ljubljana 1932—1933.
Istorija Jugoslavije (I. Božić, S. Ćirković, M. Ekmedžić, V. Dedijer), Beograd 1972. 
Jagodic J., Nadškof Jeglič, Celovec 1953.
Jankovič D., Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1917. godine, Beograd 1967. 
Išek T., Djelatnost Hrvatske seljačke stranke u Bosni i Hercegovini do zavođenja
diktature, Sarajevo 1981.
Jelinić Đ., Nova Srbija u Jugoslaviji (1788—1921), Beograd 1923.
Jovanovič J., Stvaranje zajedničke države Srba, Hrvata i Slovenaca, SKZ, br. 233, 
II, Beograd 1930.
Jovanovič N., Politički sukobi u Jugoslaviji 1925—1928, Beograd 1974.
Jovanovič S., Jugoslovenska misao u prošlosti i budućnosti, Beograd 1939. 
Jovanovič V., Rapalski ugovor 12. novembra 1920, Beograd 1950.
Jubilarni zbornik života i rada Srba, Hrvata i Slovenaca 1918—1928, knj. I, Beograd 
1928.
Jurčec R., Skozi luči in sence 1914—1958, I. del (1914—1929), Buenos Aires 1964. 
Kardelj E., Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939.
Kardelj E., Razvitak slovenačkog nacionalnog pitanja, Beograd 1960.
Kaclerovič T., Obznana, Beograd 1952.
Kermauner D., Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljubljana 1968. 
Kermauner D., Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884—1894,
Ljubljana 1963.
Klopčič F., Velika razmejitev, Ljubljana 1969.
Klopčič F., Neravnodušni državljan, Ljubljana 1974.
Kolar J., Preporodovci, Ljubljana 1930.
Korać V., Povijest radničkog pokreta u Hrvatskoj i Sloveniji, Zagreb 1929.
Kranjec S., Kako smo se zedinili, Celje 1928.
Krek, E. J., Izbrani spisi, I—IV, Ljubljana 1923—1933.
Lah L, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1929.
Kremenšek S., Slovensko študentovsko gibanje 1919—1941, Ljubljana.
Lederer I., Jugoslavia at the Paris Peace Conference, New Haven-London 1963. 
Levstik F., Zbrano delo, knj. X., Ljubljana 1978.
Leontič Lj., O Jugoslovenskom odboru, Zagreb 1961.
Lončar D., Politično življenje Slovencev, Ljubljana 1921.
Lončar D., Politika i zgodovina, Ljubljana 1923.
Lukač D., Radnički pokret u Jugoslaviji i nacionalno pitanje, Beograd 1972.
Lukič R., Političke stranke, Beograd 1966.
Mal J., Zgodovina slovenskega naroda, naj novejša doba, Celje 1928—1930.
Mandič A., Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb 1956.
Marjanovič M., Londonski ugovor iz 1915. Prilog povijesti borbe za Jadran 1914— 
1918, Zagreb 1960.
Marjanovič M., Borba za Jadran 1914—1916, Iredenta i imperijalizam, Split 1953. 
Marjanovič M., Stjepan Radič, Beograd 1937.
Markovič B., Državna i finansijska reforma, Beograd 1926.
Markovič S., Nacionalno pitanje u svetlosti marksizma, Beograd 1924.
Markovič L., Jugoslovenska država i hrvatsko pitanje 1914—1929, Beograd 1935. 
Melik A., Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, Ljubljana 1921.
Melik V. (Gestrin F.), Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918,
Ljubljana 1966.
Meštrović L, Uspomene na političke ljude i događaje, Buenos Aires, 1961.
Mesaroš Š., Položaj Mađara u Vojvodini 1918—1929, Novi Sad 1981.
265
Mikuž M., Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965.
Milenkovič T., Socijalistička partija Jugoslavije, Beograd 1974.
Mitrovič A., Jugoslavija na Konferenciji mira 1919, Beograd 1969.
Mitrovič A., Prodor na Balkan i Srbija 1908—1918, Beograd 1981.
Murko M., Spomini, Ljubljana 1921.
Narodi Jugoslavije u borbi za slobodu od kraja XIX vijeka do oslobođenja, Zbornik 
radova, Zagreb 1959.
Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem (I. Mrvic, M. Kacin-Wohinz, F. Kresal, 
J. Prunk), Ljubljana 1982.
Nedeljkovič M., Naš valutni problem, Beograd 1919.
Novak G., Italija prema stvaranju Jugoslavije, Zagreb 1925.
Novak V., Antologija jugoslovenske misli i narodnog jedinstva, Beograd 1930.
Novak V., Velika optužba, I—III, Sarajevo 1960.
Novija književnost, slovenačka, Srpska književna zadruga, Beograd 1927.
Ogris A., Borba za jugoslovensko državo, Ljubljana 1921.
Paulova M., Jugoslovenski odbor, Zagreb 1925.
Paulova M., Tajny vybor (Maffie) a spoluprace s Jihoslavany v letech 1916—1918, 
Praha 1968.
Paulova M., Dejini maffie, I—II, Praha 1937—1939.
Paulova M., Diplomatička hra o Jihoslovany za svetove valky, Praha 1923.
Paulova M.. Jihoslovansky odboj a češka maffie, Praha 1928.
Pavelič A., Stvaranje Narodnog vijeća u Zagrebu, Zagreb 1935.
Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919—1965. Ljubljana 1969.
Pešič D., Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje 1919—1935, Beograd 1983. 
Petranović B., Istorija Jugoslavije 1918—1978, Beograd 1981.
Pivec M., Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Ljubljana 1924.
Pleterski J., Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana 1965.
Pleterski J., Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971.
Pleterski J., KPJ i nacionalno pitanje 1919—1941, Beograd 1971.
Prepeluh A., Kmetski pokret med Slovenci po prvi svetovni vojni, Ljubljana 1928. 
Prepeluh A.. Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938.
Pribičevič Sv., Diktatura kralja Aleksandra, Beograd 1953.
Prijatelj I., Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848—1895, V, 
Ljubljana 1966.
Prunk J., Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda, 
Ljubljana 1977.
Pregled istorije SKJ, Beograd 1963.
Protić S., Oko ustava, Beograd 1921.
Protić S., Vladin projekt ustava, Beograd 1921.
Redžič E., Austromarksizam i jugoslovensko pitanje, Beograd 1977.
Razcepljenost strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem od 1918—1929. in 
prva prizadevanja Partije za enotno delavsko fronto, Pot slovenskega delavstva 
v delavsko enotnost (M. Ivanič, F. Kresal, J. Prunk, M. Stiplovšek), Ljubljana 
1982.
Purivatra A., Jugoslovenska muslimanska organizacija, Sarajevo 1974.
Rakočevič N., Politički odnosi Crne Gore i Srbije 1903—1918, Cetinje 1981.
Rybar O. (Adriaticus), Jadransko pitanje, Beograd 1928.
Ribar I., Iz moje političke suradnje, Zagreb 1965.
Ribar L, Politički zapisi, Beograd 1948.
Rojc M., Za bolju budućnost naše Kraljevine, Zagreb 1922.
Rozman J., Naša bol (nekoliko zgodovine k polomu na Koroškem), Ljubljana 1922. 
Sagadin S., Naš sadašnji ustavni položaj, Ljubljana 1920.
Seručer Z., Vojne akcije u Koruškoj 1918—1919. godine, Beograd 1950.
Simič S., Jugoslavija i Vatikan, Zagreb 1937.
Slovenski biografski leksikon, zv. 1—10, Ljubljana 1925—1967.
Slodnjak A., Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1934.
Smith-Pavelič A., Dr. Ante Trumbič, Problemi hrvatsko-srpskih odnosa, München 
1959.
266
Smodlaka J., Nacrt jugoslovenskog ustava, Zagreb 1920.
Stiplovšek M., Razcepljenost strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem od 
1918. do 1929. in prvo prizadevanje Partije za enotno delavsko fronto, Pot slo­
venskega delavstva v delavsko enotnost, Ljubljana 1982.
Stojanovič N., Srbija i jugoslovensko ujedinjenje, Beograd 1939.
Strugar V., Jugoslovenske socijaldemokratske stranke 1914—1918, Zagreb 1963. 
Strugar V., Socijaldemokratija i stvaranje Jugoslavije, Beograd 1965.
Stvaranje jugoslovenske države 1918, zbornik radova, Beograd 1983.
Šepič D., Italija, saveznici i jugoslovensko pitanje 1914—1918, Zagreb 1970.
Sišič F., Jadransko pitanje na Konferenciji mira u Parizu, Zagreb 1920.
Sišič F., Jugoslovenska misao, Beograd 1937.
Škerbec M., Pregled novodobnega katoliškega gibanja, I—II, Cleveland 1967.
Šuklje F., Iz mojih spominov, I—III, Ljubljana 1926—1929.
Šuklje F., Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933.
Šušteršič I., Moj odgovor, Ljubljana 1922.
Trunk M., Spomini, Celje 1950.
Tuma H., Iz mojega življenja, Ljubljana 1937.
Vošnjak B., Jugoslovenski odbor (1915—1918), Beograd 1940.
Ude L., Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor 1972.
Ušeničnik A., Izbrani spisi, I—IV, Ljubljana 1939—1940.
Valiani L., La dissoluzione dell’Austria-Ungheria, Milano 1946.
Vidmar J., Kulturni problem slovenstva, Ljubljana.
Vinaver V., Jugoslavija i Mađarska 1918—1933, Beograd 1971.
Vilfan S., Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961.
Vlajčič G., Jugoslovenska revolucija i nacionalno pitanje, Zagreb 1984.
Vošnjak B., U borbi za ujedinjenu državu, Beograd 1928.
Vošnjak B., Tri Jugoslavije, Ljubljana 1939.
Vučkovič M., Istorija zadružnog pokreta u Jugoslaviji 1918—1941, Beograd 1966. 
Vujovič D., Ujedinjenje Crne Gore i Srbije, Titograd 1962.
Vujovič D., Crnogorski federalisti 1918—1929, Titograd 1981.
Wohinz-Kacin M., Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921—1928, 
I—II, Ljubljana 1978.
Zečević M., Slovenska ljudska stranka i jugoslovensko ujedinjenje 1917—1921. go­
dine, Beograd 1973 (Maribor 1974, slovenski prevod).
Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979.
Zwitter F., (V. Bogdanov, J. Šidak), Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, 
Ljubljana 1962.
Živojinovič D., Amerika, Italija i postanak Jugoslavije 1917—1919, Beograd 1970. 
Zivojinovič D., Vatikan i prvi svetski rat 1914—1918, Beograd-Cetinje 1978. 
Živojinovič D., Vatikan, Srbija i stvaranje jugoslovenske države 1914—1920, Beo­
grad 1980.
2. Pomembnejše razprave in članki iz tiska in periodike
Bastajič K., Jugoslovenska demokratska liga i njeni prethodnici, Zbornik Pravnog 
fakulteta u Zagrebu, 3—4, 1964.
Bastajič K., Hrvatski saboi' i Jugoslovenski odbor, Jugoslovenski odbor u Londonu, 
Zagreb 1966.
Baš F., Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo v Sloveniji 1918—1938, Spo­
minski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939.
Baš F., Koroški plebiscit, Ob tridesetletnici, Nova obzorja, III, Maribor 1950.
Biber D., Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publici­
stiki med balkanskimi vojnami v letih 1912—1913, Istorija XX veka, Zbornik 
radova I, Beograd 1959.
Blaznjak J., Slovenačke osnovne škole, Narodna Enciklopedija srpsko-hrvatsko-slo- 
venačka, urednik S. Stanojevič, knj. IV, Zagreb 1929.
Bogataj L., Uprava v Sloveniji od prevrata do izvršitve vidovdanske ustave, Slo­
venci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928.
267
Bogdanov V., Starčevićeva stranka prava prema oslobođenju i ujedinjenju južno­
slavenskih naroda u toku prvog svjetskog rata, Jugoslavenski odbor u Londonu, 
Zagreb 1966.
Cankar I., Slovenska narodna kulturna organizacija, Nova Evropa, br. 17. 11. junija 
1923.
Brejc J., Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928. 
Cankai’ I., Očiščenje i pomlajenje, Zgodovinski arhiv KPJ, V, Beograd 1951. 
Cvetkovič S., Savez socijalističke omladine Jugoslavije (SSOJ), Istorija radničkog
pokreta, Zbornik radova IV, Beograd 1967.
Čermelj L., Društveno življenje v Slovenskem primorju med obema vojnama, Ob­
zornik, V/1950.
Čulinovič F., Nacionalno pitanje i ustavi stare Jugoslavije, Zbornik Pravnog fakul­
teta u Zagrebu, 3—4, 1962.
Davidovič Lj., Formiranje zajedničke vlade za Kraljevstvo SHS, Pravda, 8—11. 
aprila 1938.
Demetrovič J., Hadičevština, Demokratija, 18. decembra 1920.
Dolenc M., Slovenci i zakonodavstvo, Nova Evropa, knj. VII, št. 3, 21. januarja 1923. 
Dolenc I., Dr. Janez Evangelist Krek, Koledar družbe sv. Mohorja, Celovec 1919. 
Dolenc I., Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku, Čas, 1, XX, Ljubljana 1925—1926. 
Donković A., Federalizam i samouprave u Sloveniji (povodom sazivanja oblasnih
skupština, Nova Evropa, št. 5, 26. februarja 1927.
Bakovič L., Formiranje »Hrvatske katoličke udruge«, Godišnjak društva istoričara 
BiH, XV, Sarajevo 1966.
Ekmedžić M., Sudbina jugoslovenske ideje do 1914, Politički život Jugoslavije 
1914—1945, Zbornik radova, Treči program Radio Beograda, Beograd 1978.
Erjavec F., Majniška deklaracija, Ilustrirani Slovenec, 25, 14. junija 1925.
Erjavec F., Delavska zbornica, Socijalna misel, 2, 1926.
Erjavec F., K volitvam v okrožne zbore, Socijalna misel, 1, 1927.
Erjavec F., Naše društveno življenje, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 
1928.
Filipič F., Povezava nacionalnega in socialnega v dokumentih pokrajinskih konfe­
renc Komunistične partije v Sloveniji med leti 1920—1921, Prispevki za zgodo­
vino delavskega gibanja, 1-2, 1982.
Filipič F., Filip Filipovič in začetki uveljavljanja komunističnega gibanja v Slove­
niji, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919—1939, 
Ljubljana 1981.
Gantar K., Naše politično časopisje, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928. 
Gligorijević B., O nastavi na jezicima narodnosti u Vojvodini 1919—1929, Matica
srpska, Zbornik za istoriju, sv. 45/1972.
Gligorijević B., O pokušaju oktroisanja tzv. Privremenog ustava Kraljevine SHS 
1919. Jugoslovenski istorijski časopis, 3—4, Beograd 1966.
Gligorijević B., Organizacija jugoslovanskih nacionalista (Orjuna), Istorija XX veka, 
Zbornik radova V, Beograd 1963.
Gligorijević B., Profašistička organizacija »Orjuna« i revolucionarni radnički po­
kret Jugoslavije, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924, 
Ljubljana 1975.
Goršič F., O izjednačavanju zakona, Slovenski pravnik, Ljubljana, decembra 1920. 
Gosar A., Marinkovičev načrt o samoupravah, Socijalna misel 1924.
Grahor I., Zbližanje z Bolgari, Mladina, 1. III., 1926—1927.
Grafenauer B., Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919, Koroški plebiscit, 
Ljubljana 1970.
Grafenauer B., Vprašanje jugoslovansko-avstrijske meje na mirovni konferenci leta 
1919, Koroški zbornik, Ljubljana 1946.
Grafenauer I., Pregled najnovije slovenačke književosti, Nova Evropa, 1. septem­
bra 1924.
Grafenauer I., Slovenačka književnost, Narodna Enciklopedija SHS, knj. IV. 
Gantar-Godina I., Narodno radikalno dijaštvo, ZČ, 3, 1982.
Grba M., Pokrajinska ksenofobija, Novi život, knj. V, sv. 7, Beograd 1921.
268
Gustinčič D., Dr. Antun Korošec, Yougoslavia, II, N—17, et 18, Geneve, 15. novem­
ber 1918.
Hinterlehner K., Vprašanje univerz v Jugoslaviji (s posebnim ozirom na ljubljan­
sko vseučilišče), Ljubljanski zvon, št. 6—7, Ljubljana 1925.
Hohnjec J., O novi ustavi naše države, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 
1928.
Hrabak B., Oktobarska revolucija i stvaranje Jugoslavije, Pregled, Sarajevo 1967, 
11—12.
Ilešič F., Slovenački autonomizam, Misao, sv. 93, 1923.
Jakovčev G., Sokolska organizacija i stvaranje prve zajedničke države Južnih Slo­
vena 1863—1918. godine, Stvaranje jugoslovenske države 1918, Zbornik radova 
podnetih na naučnom skupu u Iloku od 16—19. maja 1979, Beograd 1983.
Jankovič D., Ženevska konferencija o stvaranju jugoslovenske zajednice 1918. go­
dine, Istorija XX veka, Zbornik radova V, Beograd 1963.
Jankovič D., Društveno-politički odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca uoči 
stvaranja Socijalističke radničke partije Jugoslavije (komunista), Istorija XX 
veka, Zbornik radova I, Beograd 1959.
Jankovič D., Još o Ženevskoj konferenciji o stvaranju jugoslovenske zajednice 
1918, Zbornik radova Pravnog fakulteta u Novom Sadu, Novi Sad 1966.
Jankovič D., Oko unitarnog ili federalnog uređenja prve zajedničke jugoslovenske 
države 1918, Zbornik radova podnetih na naučnom skupu u Iloku od 16—19. maja 
1979, Beograd 1983.
Jankovič D., Niška deklaracija (nastajanje programa jugoslo venskog ujedinjenja 
u Srbiji 1914. godine, Istorija XX veka, Zbornik radova X, Beograd 1969.
Jankovič D., Vidovdanski ustav, Iz istorije naroda Jugoslavije 1918—1941, Beograd 
1958.
Jankovič D., Ideja unitarizma i federalizma pre stvaranja prve jugoslovenske drža­
ve, Zbornik radova: Federalizam i nacionalno pitanje, Beograd 1971.
Janjič V., O kancelparagrafu, Novi život, knj. 6, sv. 3, V, Beograd 1921.
Jarc E., Iz zgodovine majniške deklaracije, Cas, XXI, Ljubljana 1928.
Jeglič A. B., O razdoru v SLS, Slovenec, 26. novembra 1917.
Jovan J., Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije, Slovenci v desetletju 
1918—1928, Ljubljana 1928.
Kapidžić H., Pokušaji ujedinjenja Bosne i Hercegovine sa Srbijom u novembru 
1918, Pregled, 1—2, Sarajevo 1965.
Kapidžić H., Rad Narodnog vijeća BiH u nov.—dec. 1918., Glasnik arhiva i društava 
ar. radnika, t. III, Sarajevo 1963.
Kavčnik L, O ujedinjenju prava, Slovenski pravnik, 1—4, Ljubljana, avgusta 1920. 
Kermauner D., O radikalizaciji in demokratizaciji slovenske politike v letu 1917,
Dialogi, 6, Maribor 1967.
Kermauner D., O pozabljeni »socialistični levici« v mariborskem volilnem okrožju 
1. 1920, JlC, 3—4, 1967.
Kermauner D., Oktobrska revolucija in Slovenci, Materiali z znanstvenega posve­
tovanja ob 50-letnici oktobrske revolucije in 30-letnici ustanovnega kongresa 
KP Slovenije, Ljubljana 1967.
Kermauner D., O socialističnem zanikanju narodnega vprašanja v Kraljevini Jugo­
slaviji, Naši razgledi, št. 1, 14. januarja 1967.
Kermauner D., Odmevi oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, Nova 
obzorja, 10, 1957.
Kermauner D., Pravica samoodločbe slovenskega naroda pred sodiščem, Svobodna 
mladina, 1. I, št. 1—2, 1928.
Kermauner D., Delavsko gibanje v slovenskem življenju, Sodobnost, 1. VII, Ljub­
ljana 1939.
Kiowsky R., Revolucionarno obdobje v Slovenski Krajini (Prekmurju) po prvi 
svetovni vojni, Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska Sobota 1961.
Klopčič F., Odmevi oktobrske revolucije v Sloveniji 1. 1917—1920, Svobodna pota, 
2/1957.
269
Klopčič F., Još u broju komunističkih poslanika izabranih u Konstituanti 1920. 
godine, JIČ br 3, 1965.
Kralj A., Iz zgodovine slovenskega zadružništva, Slovenci v desetletju 1918—1928, 
Ljubljana 1928.
Kranjec S., Slovenci na poti v Jugoslavijo, Spominski zbornik Slovenije, Ljub­
ljana 1939.
Kranjec S., Slovenci v Jugoslaviji, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939. 
Kranjec S., Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, Z.Č., 1, XVI, Ljubljana
1962.
Kreft I., Mesto partije v slovenskem političnem življenju, Prekmurski Slovenci v 
zgodovini, M. Sobota 1961.
Kreft I., Slovenske meščanske stranke v boju proti progresivnemu gibanju med 
dvema vojnama, Ljudska pravica, 13, Ljubljana 1952.
Koblar F., Slovenska književnost v zadnjih desetih letih, Slovenci v desetletju 
1918—1928, Ljubljana 1928.
Koblar F., Narodno gledališče, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928. 
Korunić P., Jugoslavenska ideja u hrvatskoj i slovenačkoj politici za revolucije
1848—1849. godine, Radovi JAZU, vol. 14(1), Zagreb 1981.
Kresal F., Nastanek in razvoj socialne politike na Slovenskem do 1941, Prispevki za
zgodovino delavskega gibanja, 1-2, 1982.
Kresal F., Socialno-politični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921—1925, 
Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924, Ljubljana 1975.
Košak V., Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje, Mladina, 1. III, 1926—1927.
Košak V., K vprašanju Makedonije, Mladina, 1. IV, 1927—1928.
Kovačič F., Prekmursko vprašanje, Slovenec, 26. avgusta 1919.
Kokolj M., Prekmurje v prevratni dobi 1918—1919, Svet ob Muri, 2, 1957.
Krizman B., Pitanje međunarodnog priznanja jugoslovanske države 1919. godine,
Istorija XX veka, Zbornik radova III, Beograd 1962.
Krizman B., Osnivanje Narodnog vijeća Slovenaca, Hrvata i Srba u Zagrebu 1918,
Historijski zbornik, 1-4, Zagreb 1954.
Krizman B., Stvaranje jugoslovenske države, Historijski pregled, 3-4, Zagreb 1958. 
Krizman B., Nekoliko podataka o stvaranju Jugoslavije, Arhivist 1. 1962.
Krizman B., Austrougarska diplomacija u danima raspadanja Dvojne Monarhije
1918. godine, Historijski pregled 1, Zagreb 1962.
Krizman B., Početak rada Narodnog vijeća SHS u Zagrebu 1918. godine, Historijski
pregled, 2, Zagreb 1954.
Krizman B., Predstavnici predsjedništva Narodnog vijeća SHS u Budimpešti, Beču 
i Pragu 1918. godine, Historijski zbornik X, Zagreb 1957.
Krizman B., Formiranje prve jugoslovenske vlade i likvidacija Jugoslovenskog od­
bora, Zbornik, knj. 5, SI. Brod, 1967.
Krizman B., Jadransko pitanje na Pariškoj mirovnoj konferenciji (28. jun 1919—9. 
decembar 1919), Istorija XX veka, Zbornik radova VII, Beograd 1965.
Kuhar A., Poglavje iz tragedije Koroških Slovencev, Koledar svobodne Slovenije, 
Buenos Aires 1969.
Lukan W., Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje, Prispevki za zgo­
dovino delavskega gibanja 1-2, 1982.
Lukman F., Slovenska znanstvena literatura, Slovenci v desetletju 1918—1928, 
Ljubljana 1928.
Lah R., Vprašanje kmetijskih zbornic, Socijalna misel, 1. 1926.
Lah I., Nekaj misli o slovenščini in srbohrvaščini, Njiva, 1-2, 1921.
Lukman F. K., Univerza, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939.
Lukman F. K., Znanost, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939.
Melik A., Ob desetletnici univerze v Ljubljani, Ljubljanski zvon, 1. XLIX, št. 8, 
Ljubljana 1929.
Maček-Predavec, HRSS prema monarhiji, federalizmu in sporazumu, Slobodni dom,
3. decembra 1924.
270
Marjanovič J., Političke partije Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1921—1929, 
Iz istorije Jugoslavije 1918—1941, Beograd 1958.
Matkovič H., Svetozar Pribičevič u. 1918. g., Zbornik Historijskog instituta Slavo­
nije, Sl. Brod 1968.
Marolt M., Likovna umetnost pri Slovencih od 1. 1918 do 1. 1928, Slovenci v deset­
letju 1918—1928, Ljubljana 1928.
Markovič B., Naše narodno ujedinjenje, Beograd 1938.
Markovič L., Treba li ukinuti ili reformisati pokrajinske uprave, Novi život, I, 
knj. 2, Beograd 1920.
Markovič L., Dva pravca ili dve ideje, Novi život, Beograd 1920.
Markovič L., Pokrajinsko uređenje po nacrtu g. Protića, Novi život, knj. 2, sv. 3, 
28. avgusta 1920.
Markovič L., Radikalsko-demokratski sporazum, Novi život, knj. 7, 1921.
Markovič L., Razlaz Stojana Protića i dr. Milenka Vesniča, Politika 6-9, januar
1936.
Melik V., Ob desetletnici univerze v Ljubljani, Ljubljanski zvon, št. 7, Ljubljana 
1929.
Melik V., Delavske stranke na volitvah 1920—1927, Revolucionarno delavsko giba­
nje v Sloveniji v letih 1921—1924, Ljubljana 1975.
Melik V., Izid volitev v konstituanto leta 1920, Prispevki za zgodovino delavskega 
gibanja, III, Ljubljana 1962.
Melik V., Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje, Prispevki za zgodovino 
delavskega gibanja, III, Ljubljana 1982.
Mikuž M., Razvoj slovenskih političnih strank (1918. do zač. 1929) v stari Jugo­
slaviji, ZČ, XIX, Ljubljana 1955.
Mikuž M., Slovenski klerikalizem.
Murko M., Slovenački književni jezik, Nova Evropa, knj. V, br. 5, 11. junija 1922. 
Murko M., Slovenačko pitanje. Nova Evropa, knj. V, br. 5, 11. junija 1922. 
Nečak-Ltik A., Opis položaja madžarske narodne manjšine v Prekmurju v obdobju
od 1918. do 1945. Z. Č., 1. 35, št. 3, Ljubljana 1981.
Nečak-Luk A., Čačinovič R., Politični in socialni razvoj Prekmurja med obema 
vojnama, Prekmurski Slovenci v zgodovini, Zbornik razprav o posebnih potezah 
zgodovinskega razvoja Prekmurja, Murska Sobota 1961.
Natlačen M., Oblastne samouprave v Sloveniji, Slovenci v desetletju 1918—1928, 
Ljubljana 1928.
Ninčič M., Novi ustav i političke stranke, Novi život, knj. V, sv. 12, 19. jul 1921. 
Paulova M., Kongres potlačenih narodnosti Rakouska-Uherska v Rime 1918, Naše
politika, 3, Praha 1926.
Paulova M., Počatky vnitrniho odboje u Slovincu a Charvatu za svetove valky 
1914—1918, Časopis Narodniho musea, Praha 1931.
Perovšek J., Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v sloven­
ski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 
1922—april 1923) ZČ, 1984, 1-2, 5—27.
Petrovič N., Zajednički austro-ugarski kabinet i jugoslovensko pitanje 1912—1928, 
Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat, Beograd 1967.
Pitamic L., Slovenački »problem«, Nova Evropa, knj. VII, br. 3, 21. januarja 1923. 
Pivec M., Programi političnih strank in statistika volitev, Slovenci v desetletju
1918—1928, Ljubljana 1928.
Pivec M., Kronološki pregled glavnih dogodkov, Slovenci v desetletju 1918—1928, 
Ljubljana 1928.
Pivko L., Proti Avstriji, Maribor 1923.
Pleterski J., Razvoj Slovencev pred prvo svetovno vojno, Jugoslovenski narodi pred 
prvi svetski rat, Beograd 1967.
Pleterski J., Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1917, 
Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske i stvaranja jugo- 
slovenske države, Zagreb 1969.
Pleterski J., Slovenska Koroška pred prvo svetovno vojno, Koroški plebiscit, Ljub­
ljana 1970.
271
Pleterski J., O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zadnjem de­
setletju pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis 1979.
Pleterski J., Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZČ, XXII, Ljub­
ljana 1963.
Pleterski J., Istorijski razlozi postojanja SFRJ, Socijalizam, 1, 1984.
Pleterski J., Koroški Slovenci pred prvo svetovno vojno, Koroški plebiscit, Ljub­
ljana 1970.
Pleterski J., O prvinah in o značaju plebiscitne odločitve, Koroški plebiscit, Ljub­
ljana 1970.
Pleterski J., Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, 
ZČ, XXIV, 3-4, Ljubljana 1970.
Pleterski J., Slovenačke političke stranke u prvom svetskom ratu i jugoslovensko 
pitanje, Politični život Jugoslavije 1914—1945, Treći program Radio Beograda, 
Zbornik radova, Beograd 1973.
Poljanec L., Slovenačko školstvo, nakon ujedinjenja, Nova Evropa, br. 7-8, 1. sep­
tembra 1924.
Presi M., Stručno školstvo u Sloveniji, Nova Evropa, br. 7 i 8, 1. september 1924. 
Prunk J., Škof Jeglič politik, Kronika I-III, Ljubljana 1970—1971.
Prunk J., Politične koncepcije slovenskega meščanstva v stari Jugoslaviji, Prispev­
ki za zgodovino delavskega gibanja, 1-2, 1982.
Prunk J., Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 
1922, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XI-XII, Ljubljana 1971—1972.
Prunk J., Dialog med komunisti in krščanskimi socialisti v Sloveniji med obema 
vojnama, Internationales Kulturhistorisches Simposyon Mogersdorf, No 11, 
Eisenstadt 1981.
Prunk J., ZDL (Savez radnog naroda) za opštinske izbore u Ljubljani 1921, Pri­
lozi za istoriju socijalizma, knj. 8, Beograd 1971.
Rozman F., Odnos Jugoslovanske socialno-demokratske stranke do nacionalnega 
vprašanja, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1-2, 1982.
Saje F., Revolucionarna gibanja kmečkega ljudstva v Sloveniji 1917—1919, Mate­
riali z znanstvenega posvetovanja ob 50-letnici oktobrske revolucije in 30-letnici 
ustanovnega kongresa KP Slovenije, Ljubljana 1967.
Skubic Š., Javna dela, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928.
Slokar I., Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo, Slovenci v desetletju 
1918—1928, Ljubljana 1928.
Smodlaka J., Sastav prve jugoslovenske vlade, almanah — Nova riječ, 1940. 
Stankovič Dj., Administrativna podela Kraljevine SHS, Istorijski glasnik, 1-2,
1981.
Stankovič Dj., Neuspeh Stojana Protića u okupljanju političkih snaga radi rešava- 
nja hrvatskog pitanja 1921, Istorijski glasnik, 1. 1971.
Steska V., Cerkvene razmere, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939.
Steska H., K vprašanju organizacije naše države, Slovenski pravnik, 1. XXXIV,
št. 1-4, Ljubljana, april 1920.
Steska V., Cerkvene zadeve, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928. 
Stergar J., O narodno-radikalni struji in o društveni dejavnosti pred prvo svetov­
no vojno, ZČ, 1979.
Stulli B., Od majske deklaracije do januarskog memoranduma Jugoslovenskog 
kluba — Prilog historiji 1918-te u našim krajevima, Pregled, Sarajevo 1958.
Šepič D., Oktobarska revolucija i jugoslovensko pitanje u Austrougarskoj 1917/1918, 
Historijski zbornik, 11-12, Zagreb 1958—1959.
Šepič D., Srpska vlada, Jugoslovenski odbor i pitanje kompromisne granice s Ita­
lijom, Jugoslovenski istorijski časopis, 3, Beograd 1964.
Šepič D., Slovenci i tajni londonski pakt, Primorski dnevnik, 16. maj 1965.
Šepič D., Raspad Austro-Ugarske i Trst, Jadranski zbornik, 2, 1957.
Švabič S., Desetogodišnjica dolaska srpske vojske u Ljubljanu i Zagreb. Politika,
3. novembar 1928.
Šorn J., Narodni svet u Ljubljani i njegov Gospodarski odsek, Stvaranje jugo­
slovenske države, 1918, Beograd 1983.
272
Terseglav F., Mi in marksistični komunizem; in A. Gosar, Cilj in pota krščan­
skega socializma, Socijalna misel, 1922.
Tomšič I., Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita in koroški plebiscit, Ljub­
ljana 1970.
Tomšič I., Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slovenske državnosti, Naši razgledi, 
Ljubljana, 7. november 1969.
Trstenjak D., Uprava v Sloveniji, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939. 
Trgovčević Lj., Za federativnu državu, Politika, 3. januar 1981.
Trgovčevič Lj., J. Cvijić o ujedinjenju Jugoslovena 1914—1915, Naučno delo Jo­
vana Cvijića, Naučni skupovi Srpske akademije nauka i umetnosti, knj. 11, 
Beograd 1982.
Turk J., Prosveta, (a) šolstvo, Spominski zbornik Slovenije.
Ude L., Majniška deklaracija 1917—1967, Naši razgledi, 27. maja 1967.
Ude L., Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903—1914, Jugoslovanski narodi 
pred prvi svetski rat, Beograd 1967.
Ude L., Boj za Maribor in Štajersko Podravje leta 1918/1919, ZČ, Ljubljana 1961. 
Ude L., Naši pogledi na koroški plebiscit pred 30 leti, Koledar Slovenske Koroške,
Celovec 1950.
Ude L., Značilnost volilnega boja in današnji notranje-politični položaj v svitu 
borbe za samostojno združeno Slovenijo, Mladina, 1927/1928.
Ude L., Deklaracijsko gibanje na Slovenskem, Naučni skup u povodu 50-godišnjice 
raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslovenske države, Zagreb 
1969.
Uratnik F., Socijalno skrbstvo in socijalna zakonodaja, Slovenci v desetletju 1918— 
1928, Ljubljana 1928.
Ušeničnik A., Slovenačka naučna kultura, Nova Evropa, br. VII i Vili, 1. septem­
bra 1924.
Ušeničnik A., Katoliško gibanje, Čas, Ljubljana 1929/1930.
Velikonja N., Razvoj šolske uprave, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 
1928.
Vodušek B., Etika in politična misel Slovencev, Križ na gori, II, let. 1925/1926. 
Vošnjak B., Les origines du royaume des Serbes, Croates et Slovenes, Revue des
sciences politiques, t. LXI, 15. IV Paris 1919.
Vošnjak B., Oblast u okrug, Novi život, knj. V, sv. 8, Beograd 1921.
Zečević M., Majniška in Krfska deklaracija 1917, Naši razgledi, Ljubljana, 4. no­
vember 1967.
Zečević M., Slovenska ljudska stranka pred stvaranje Kraljevine SHS 1917—1918, 
Istorija XX veka, Zbornik radova IX, Beograd 1968.
Zečević M., O izvorima i literaturi za istoriju Slovenske ljudske stranke, JIČ, 1-4, 
Beograd 1967.
Zečević M., Slovenačke političke stranke prema stvaranju jugoslovenske države, 
politički život Jugoslavije 1914—1945, sveske Trećeg programa Radio Beograda, 
Zbornik radova, Beograd 1973.
Zečević M., Slovenska ljudska stranka prema najvažnijim pitanjima unutrašnjeg 
uređenja Kraljevine SHS do marta 1919. godine, Istorija XX veka, Zbornik 
radova, Beograd 1973.
Zečević M., Slovenačke političke stranke i koruško pitanje 1918—1920. JIČ, 1-2, 
Beograd 1980.
Zečević M., Slovenci u politici između dve jugoslovenske države (29. oktobar — 
1. decembar 1918), ZČ, Ljubljana 1981.
Zečević M., Nekoliko pitanja istoriografiji o jugoslovenskom ujedinjenju, ZČ, 
Ljubljana 1979.
Zečević M., A New Outlook on the Formation of the Yugoslav State in 1918, So­
cialist Thought and Practice, Belgrade, apr. 1981.
Zečević M., Činioci stvaranja jugoslovenske države 1918, Marksistička misao, 6, 
Beograd 1983.
Ziherl B., Fašizem in revolucionarno delavsko gibanje, Revolucionarno delavsko 
gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924, Ljubljana 1975.
la
273
Zorn T., Nekaj nadrobnosti o dejavnosti Kärntner Heimatdiensta pred plebisci­
tom 1920. leta, Kronika, št. 3, Ljubljana 1963.
Zorn T., Manjšinsko šolstvo v Prekmurju (historični oris), Gradivo za pogled na 
družbeno-politično motivacijo dvojezičnega šolstva, Dokumentacija Inšt. za na­
rodnostna vprašanja, Ljubljana 1970.
Zwitter F., Narodnost in politika pri Slovencih, ZČ, I, Ljubljana 1947.
Zwitter F., Prva koncepcija slovenske zgodovine, Glasnik Muzejskega društva za 
Slovenijo, XX, Ljubljana 1939.
Zwitter F., Illyrisme et le sentiment yougosläve, Le Monde Slave, N.S.X., t. II, 
Paris 1933.
Zwitter F., Slovenski politični preporod XIX stoletja v okviru evropske nacionalne 
problematike, ZC, XVIII, Ljubljana 1964.
Žerjav G., Jugoslovanski dijaški kongres, Omladina, I, Ljubljana 1904/1905.
274
Seznam kratic
A-IZDG —Arhiv Instituta zgodovine delavskega gibanja
A-SANU —Arhiv Srpske akademije nauka i umetnosti
DASSIP —Diplomatski arhiv Saveznog sekretarijata inostranih poslova 
DKRB — Delavsko-kmečki republikanski blok
DS — Demokratska stranka
DSSS —Delavska socijalistična stranka za Slovenijo
GOSPJ — Glavni odbor SPJ
HPS — Hrvatska pučka stranka
HRSS — Hrvatska republikanska seljačka stranka
HSS —• Hrvatska seljačka stranka
JAZU —Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti
JDS — Jugoslovenska demokratska stranka
JMO — Jugoslovenska muslimanska organizacija
JSDS —• Jugoslovenska socijaldemokratska stranka
JSZ —Jugoslovanska strokovna zveza
KDZ — Kmečko-delavska zveza
KPJ — Komunistična partija Jugoslavije
NDSJ (NRPJ)—Neodvisna delavska stranka Jugoslavije 
(Nezavisna radnička partija Jugoslavije)
NLS —Narodna ljudska stranka
NRS — Narodna radikalna stranka
NSS — Nezavisna seljačka stranka
NUK — Narodna in univerzitetna knjižnica
ORJUNA — Organizacija jugoslovenskih nacionalista
PAM — Pokrajinski arhiv Maribor
SANU —Srpska akademija nauka i umetnosti
SAZU — Slovenska akademija znanosti in umetnosti
SDK —Seljačko-demokratska koalicija
SDS — Samostalna demokratska stranka
SDSJ —Socijal demokratska stranka Jugoslavije
SKOJ — Savez komunističke omladine Jugoslavije
SLS —Slovenska ljudska stranka
SKS —Samostojna kmetijska stranka
SKRS — Slovenska kmečka republikanska stranka
SPJ — Socijalistička partija Jugoslavije
SRPJ(k) —Socijalistička radnička partija Jugoslavije (komunista)
SRS — Slovenska republikanska stranka
18* 275
SSDLJ
SSJ
SSOJ
SZJ
URSSJ
VLS
ZDL
ZDZD
ZKG
ZS
— Socijalistična stranka delavnega ljudstva
— Socijalistička stranka Jugoslavije
— Savez socijalističke omladine Jugoslavije
— Socijalistička zajednica Jugoslavije
— Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije
— Vseslovenska ljudska stranka
— Zveza delavnega ljudstva
— Zveza delavskih žena in deklet
— Zgodovina katoliškega gibanja
— Zgodovina Slovencev
276
Seznam osebnih imen
Adler, dr Viktor 32
Albreht, Fran 251
Aleksander Karađorđević 91, 101, 162, 
164, 165, 178, 179, 181, 184, 186, 187, 
206, 230, 232
Aleš, F. 209
Akšamović 229
Andrejka, R. 247
Anin, Dragotin 142
Apih, I. 36
Avramovič 95
Ažman, dr. 105
Barac, Fran 77
Baš, Franjo 255
Bauer, Anton 229
Bauer, Oto 172
Benkovič, dr. Ivan 79
Bernot, Zvonimir 102, 129, 130, 132, 134
Besednjak, Engelbert 81, 84
Bezjak, J. 218, 219, 234
Biber, Dušan 61, 137
Bilimović, A. 247
Blaznik, Pavle 246
Bleiweis, Janez 240
Bogataj, L. 119, 182, 185, 186, 187, 215
Bogdanov, Vaša 36
Borko, B. 250, 251, 252
Božič, Ivan 160
Brandner, A. 108, 109
Brecelj, A. 214
Brejc, Janko 38, 78, 82, 179, 181, 185, 187, 
190, 210
Breznik, A. 249
Brodar 93
Budisavljevič, Srdan 46
Bukšeg, Vilim 123, 180
Cankar, Ivan 29, 34, 37, 55, 58, 65, 66, 
67, 121. 237, 238, 246. 247, 250, 252
Cankar, Izidor 78, 126, 177, 178, 180, 181, 
222, 241
Cividini, S. 105
Clam-Martinic 45
Cvetkovič, Slavoljub 136, 139, 140 
Cvijič, Djuka 142 
Cvijič, Jovan 165
Cirkovič, Sima 160 
Curčin, Milan 226
Čačinovič, Rudolf 119
Čibej, F. 245
Cobal, Melhijor 129, 131
Culinović, Ferdo 159, 161, 162, 164, 166, 
168, 170, 181
Davidovič, Ljubomir 82, 89, 91, 107, 110, 
123, 133, 168, 204, 226, 232
Dedijer, Vladimir 160
Demetrović, Juraj 172
Derganc, F. 245
Dermota, Anton 63, 65, 221
Deržič, Ivan 108, 109, 110
Dimitrij evič, M. 168
Divac, Nedeljko 131, 135
Dolenc, Jože 150, 209
Dolenc, Metod 170, 196, 199, 243, 244, 247 
Donkovič, A. 210 
Draškovič, Milorad 117 
Drofenik, Josip 94, 96, 204
Ekmedžič, Milorad 160, 166
Erjavec, Fran 12, 13, 14, 16, 18, 20, 23, 
25, 29, 33, 38, 50, 53, 79, 80, 84, 89, 93, 
94, 109, 113, 116, 154, 162, 167, 176, 180, 
183, 193, 200, 201, 202, 219, 222, 234, 235, 
236, 239, 240, 241, 246
Eržen 135
Fabijančič, Vladislav 131, 141, 142 
Felicijan, K. 131 
Ferjančič 58
277
Filipič, France 117, 124, 125, 139, 141, 
142, 143, 144, 147, 148, 149, 150, 151
Filipovič, Filip 124, 125, 139
Finžgar 247
Fon, Josip 79
Frank, Josip 44
Furlan, N. 123
Gantar, Kajetan 114, 116, 154, 234 
Gestrin, Ferdo 21, 36, 65 
Gligorijevič, Branislav 7, 90, 117, 118,
119, 161, 162, 164. 165, 167, 168, 189, 
204, 206, 225
Golouh, Rudolf 127, 129, 130, 133, 134, 
178
Goršič, F. 193
Gosar, dr. Andrej 79, 81, 82, 84, 202, 247
Gostinčar, Jože 22, 79, 81
Grafenauer, Bogo 29
Grafenauer, Franc 79, 106
Grafenauer, Ivan 246, 250
Grahor, Ivan 196, 209
Gantar-Godina, Irena 30
Grba, Milan 192
Gregorič, Simon 16, 79
Gruden, Igo 251
Gustinčič, Dragotin 123, 134, 142, 145, 
146, 147, 177
Hartner 119
Hinkovič, Hinko 163
Hinterlehner, K. 233
Hohn j ec, Josip 190, 191
Horvat, Rudolf 168
Hribar, Ivan 57, 89, 176, 178, 198
Ilešič, dr. Fran 36, 55, 233, 242 
In Der Maur, Gilbert 87 
Išek, Tomislav 98 
Ivanič, M. 142, 151, 152
Jalen, J. 252
Jakovčev, Gojko 55
Janičijevič, Miroslav 233, 234 
Jankovič, Dragoslav 36, 41, 44, 48, 104,
164, 165, 168, 200 
Janjič, Vojislav 106 
Jarc, Eugen 79
Jeglič, Anton Bonaventura 42, 44, 47, 76,
77, 81—84, 87, 90, 96, 112, 177, 199, 229,
230
Jeraj, J. 245, 247
Jovan, Janko 214
Jovanovič, Jovan-Pižon 96, 104, 106, 110,
163
Jovanovič, Ljuba 96
Jovanovič, Slobodan 166, 200, 201 
Jovanovič, Vojislav 95
Kacin-Wohinz, Milica 140, 227 
Kaiser 129
Kapidžič, Hamdija 47
Kardelj, Edvard-Sperans 12, 21, 25, 26, 
29, 30, 34, 54, 58, 65, 218, 257
Karl, Habsburški 178
Kavčnik, I. 193
Kermauner, Dušan 11, 13, 21, 30, 32, 36, 
37, 42, 66, 78, 99, 113, 121, 128, 149, 178, 
196, 253
Kette, Dragotin 238
Ketteler, škof 18
Kidrič, France 250
Klekl, Josef 118, 119
Klemenčič, Lovro 101, 123, 131, 132, 134, 
141, 142
Klinar, kanonik 83
Klopčič, France 122—126, 139, 140, 149, 
151
Koblar, France 154, 239. 247, 249, 251, 
252, 255, 256
Kogoj, Marij 249
Kolar, J. Ivan 61
Kopač, Janez 129
Korač, Vitomir 123, 127, 135, 180 
Koren, P. 131
Korošec, dr. Anton 23, 27, 38, 43—45, 
49—52, 57, 73, 76—82, 86. 87, 89, 92, 93, 
96, 101. 105, 107, 113, 117, 149, 151, 164, 
165, 175, 176, 177, 179, 180, 181, 189, 
190, 194, 195, 196, 204—209, 211, 216, 
226, 232, 242
Korun, dr. Milan 129—131
Korunić, Petar 36
Kos, Franc 246
Kos, Janko 248
Kos, Milko 246
Kosovel, Srečko 249
Košak, V. 196, 209
Kotnik, Janko 37
Kovačič, Fran 119, 246
Kozak. Juš 252
Kramer, dr. Albert 75, 77, 89, 92, 180, 
181, 189, 190, 207, 225
Kralj, Anton 21, 22
Kralj, Janko 81
Kranjc, C. 256
Kranjec, Mirko 117
Kranjec, Silvo 41, 77. 222
Kreft, Ivan 78, 95, 117
Kremenšek, Slavko 78, 139, 140 
Kremžar 84 
Krek, G. 246
Krek, Janez Evangelist 21, 22, 25, 26, 
38—45, 55, 56, 73, 79, 82, 86, 173—176, 
240
278
Kresal, France 138, 139, 140, 142, 151 
Kristan, Anton 101, 122—126, 132, 133,
178, 179, 181
Kristan, Etbin 63, 64, 127, 129, 172, 173, 
178
Krizman, Bogdan 48, 164, 165
Krnjević, dr. Juraj 102
Kuhar, Š. 119
Kulovec, dr. Fran 242
Kukovec, Vjekoslav 27, 114, 124, 180 
Kumanudi, dr. Kosta 166 
Kušar 97
Milenkovič, Toma 127 — 133, 136 — 138. 
207
Milkić, I. 140
Miloj kovič, Života 134
Missija, dr. Jakob 15, 16
Moškerc, Mihael 80
Mrmolja, Ivan 94
Mrvič, I. 140
Murko, Matija 221, 226, 231, 242, 243 
Murn, Josip 101, 238 
Munih, Andrej 41, 104
Lah, Ivan 233
Lapčević, Dragiša 129, 134
Leon XIII. 15, 18, 80
Lemež, Milan 65
Lenard, dr. Leopold 41, 104, 105 
Leskovar, dr. Josip 210 
Levičmik, Alfred 83 
Levstik, Fran 242 
Liska, J. 139
Lončar, Dragotin 36, 101, 113, 114, 221, 
222, 246
Lueger, dr. K. 18
Lukač, Dušan 143, 144, 145, 146, 147
Lukan, dr. 91, 105
Lukan, Walter 41, 43
Lukman. F. K. 154, 232, 233, 234. 238,
244, 245, 246
Mac Donald, Ramsey 201
Maček, dr. Vlaj ko 100, 101
Mahnič, Anton 15—18, 23, 25, 27
Makuc, Ivan 133, 149
Mal, I. 36
Mal, J. 246
Malešič, M. 252
Markovič, Boža 90, 163
Markovič, dr. Lazar 77, 104, 166, 167,
190, 244
Markovič, Sima 142, 145, 146
Marolt, M. 154, 234 254
Masaryk, T. G. 34, 62
Matoš, Anton, Gustav 237
Melik, Vasilij 21, 27, 28, 36, 65, 88, 89,
99, 131, 140 
Melik, A. 233, 234 
Mesaroš, Sandor 119 
Mikuž, Metod 6, 16, 20, 79, 80, 83, 89,
91-99, 100-102, 105, 106, 107, 110,
115, 117, 123—125, 129—133, 135, 136,
139, 140, 142, 147, 148, 151, 154, 179,
199, 221, 222, 253
Natlačen, Marko 183, 210—215 
Nečak-Ltik, Albina 118, 119, 224, 225 
Ninčić, Momčilo 242
Novačan, dr. Anton 95, 99, 100, 101, 252 
Novakovič, Kosta 144, 146 
Novakovič, S. 145 
Nušič, Branislav 254
Ogrin, F. 192 
Ogris, Albin 75, 247 
Ogrizovič, Milan 254 
Omerovič, M. 213 
Ozvald, K. 245
Pajnič, A. 247
Palacky, František 53
Pašič, Nikola 50, 51, 90, 91. 95, 101, 102, 
104, 106, 107, 112, 113, 147, 162-168, 
229
Paulova, Milada 36, 41, 62
Pavlovič, Pavle 143
Perič, 83, 110
Perovič, Latinka 144
Perovšek, J. 74, 99, 101, 195
Pesek, Anton 108, 116
Pešič, Desa 144—147, 149
Peter, I. Karadjordjevič 177
Petejan, Josip 66, 135
Petranovič, Branko 236
Petre, F. 233
Petrovič, P. 254
Pichon 181
Pišek, Franc 79
Pitamic, dr. Leonid 243, 246
Pivec, Melita 89, 94, 95, 96, 102, 109, 256 
Planinski, dr. 57
Pleterski, Janko 25, 36, 37, 38, 40, 41, 
43, 44, 46, 48, 50, 56, 61, 62, 64-67, 
139, 144-146, 150, 159, 171, 172, 173, 
218, 239, 253, 257
Podbevšek, 91, 106, 249, 250 
Podgornik, F. 171 
Pogačar, škof 14
279
Pogačnik, Lovro 180, 185
Polec, Janko 232
Polič, dr. Ladislav 166
Poljanec, L. 217, 221, 224, 227, 228, 231, 
234
Popovič, Vasilij 196
Povšek 79
Pregelj, A. 214, 247
Pregelj, Ivan 252
Prepeluh, Albin-Abditus 34, 45, 63, 73, 
94, 95, 99-103, 113, 114, 115, 122, 125, 
126, 180, 186, 188, 201, 202, 221, 222
Presi, M. 229
Prešern, France 220, 252
Pribičevič, Milan 77
Pribičevič, Svetozar 51, 57, 89, 90, 91, 
135, 164, 167, 168, 179, 180, 181, 182, 
184, 186, 195, 209, 225, 226, 227, 229
Pribičevič, Valerijan 46
Prijatelj, dr. Ivan 29, 36, 246, 250 
Protič, Stojan 162, 166, 167, 168, 188,
190, 200, 204
Prunk, Janko 7, 18, 74, 78, 80, 82, 83, 
84, 86, 92, 98, 110, 130, 139, 140, 142, 
151, 253
Pucelj, Ivan 94, 95, 96, 97, 102 
Purivatra, Atif 169
Radić, Stjepan 55, 96, 99, 100-103, 107, 
115, 116, 117, 135, 166, 168, 206, 207
Radoševič, M. 125
Rajar 204
Rakić, I. 98
Ravnihar, dr. Vladimir 89 — 92, 106, 107, 
110, 133
Redžič, Enver 67, 172
Remec, A.
Remec, Bogumil 80, 81, 82, 189 
Renner, Karl 172 
Ribnikar, Alojz 89 
Rybaf, Otokar 23, 24, 108 
Rogulja, dr. Peter 173, 174 
Rostohar, Mihajlo 60 
Roškar 97
Rozman, Franc 32, 34, 62, 122, 221 
Rozman, I. 214
Sajovic, Ivan 103, 104, 105 
Saje, Franc 139 
Sedej 133, 149 
Seidl, F. 245 
Seliškar, Tone 250 
Skaberne. dr. F. 225 
Skubic, Št. 214 
Slavič, M. 246 
Slodnjak, A. 250
Smodlaka, Josip 90, 144, 168
Smodej, Franc 194, 195
Spinčič, Vjekoslav 45
Srebrnič, Jože 233
Stankovič, Djordje 164, 167, 191, 197, 
204
Stanojevič, Stanoje 196, 218
Stanovnik, Aleš 84
Starčevič, Mile 40, 44, 56
Stele, F. 254, 256
Steska, Henrik 192
Steed, W. 165
Stipliovšek, dr. Miroslav 7, 80, 139, 142. 
151, 152
Stojaddnovič, Milan 96. 105
Stojanovič, Ljuba 163, 165
Stergar, J. 30
Strugar, Vlado 143
Sušnik, A. 232
Sušnik, V. 57
Šupilo, F. 163
Svetek, F. 131
Šegedin, dr. Št. 203
Šepič, Dragavan 41, 46, 48, 104, 182
Šidak, Jaroslav 36
Šimrak, dr. Janko 204
Šišič, Ferdo 174, 179, 180
Škarja, I. 202, 203
Škerbec, M. 21
Šlebinger, J. 245
Šorli, Ivo 242
Šorn, J. 176
Štebi, Alojz 123
Stefanovič, Emil 91, 106, 107
Štraus, J. 131
Štibler, M. 95
Štukelj, C. 131. 133
Šuklje, Fran 30, 57, 79, 175, 176
Šurmin, Djuro 36
Šušteršič, dr. Ivan 38, 40 — 45, 46, 48, 73, 
78, 79, 86, 112, 113, 204
Taaffe, Edvard 14
Tavčar, dr. Ivan 53, 57, 89, 90, 109, 246, 
247
Terseglav, F. 83, 84
Tominec, A. 84
Tomšič, I. 187
Trgovčevič, Ljubinka 165
Trifunovič, Miloš 230
Triller, Karel 53. 57, 89
Trstenjak, Davorin 197, 198
Trubar, Primož 55
Trumbič, Ante 43, 50, 51, 163, 164, 168, 
180
280
Tuma, Henrik 63, 66, 121, 241 
Turk, E. 61
Turk, J. 219, 228, 234, 236
Ude, Lojze 36, 40, 42, 55, 58-61, 151, 
202, 203, 207, 208, 209, 222, 253, 254
Ujčič, škof 84
Ukman, V. 255
Uratniik, F. 131, 214
Urek, I. 97
Ušeničnik, dr. Aleš 17, 19, 20, 21, 24, 41, 
83, 84, 245, 247
Uzunovič, Nikola 96, 108, 206, 208
Vasiljevič, Dušan 163
Veber, Franc 245
Velikonja, N. 225, 226, 227, 228, 233 
Vesenjak, Ivan 181 
Vesnič, Milenko 162, 189, 190 
Vester, J. 225, 227, 234, 245 
Vidmar, Josip 237, 249, 253 
Vilfan, Josip 48, 63 
Vilfan, S. 170 
Vinaver, Vuk 119
Vlajčič, Gordana 122, 143, 145, 147, 148, 
197
Vodnik, France 253
Vodušek, S. 85
Vogelsang, baron Karel 18
Vošnjak, d!r. Bogomil 95, 96, 166, 220, 
241
Vraz, Stanko 220
Vujovič, Dimo 98
Vukičevič, Velja 85, 151, 206, 207 
Vurnik, St. 234, 255
Zečević, Momčilo 25, 41, 44, 46, 48, 49, 
51, 57, 69, 76, 81, 82, 88, 94, 98, 115, 
121, 165, 174, 176, 177, 180, 181, 183, 
186, 188-191, 198, 200, 221, 222
Zichy, grofica 119
Ziherl, Boris 117, 118
Zupanič, Niko 91, 103, 104, 105, 107 
Zorn, dr. Tone 139, 224, 225 
Zwitter, Fran 36, 40, 65
Žerjav, dr. Gregor 51, 58, 75, 83, 88, 91, 
93, 97, 105, 111, 114, 175, 188, 209, 225, 
242
Žitnik, dr. 79
Žnidaršič, Anton 80
Žorga, Marsel 142
Župančič, Oton 247, 250, 251, 252
281
Vsebina
PREDGOVOR ............................................................................................................................... 5
UVODNI DEL
OSNOVE SLOVENSKE NACIONALNE POLITIKE: KATOLIŠKI IN LIBERAL­
NI TABOR. DELAVSKO GIBANJE DO LETA 1918............................................. 11
1. Katoliški ali klerikalni tabor. Slovenska ljudska stranka (SLS).........................13
2. Slovenska liberalna buržoazija. Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) . . 26
3. Slovensko delavsko gibanje in Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) 31
SLOVENCI IN NASTAJANJE JUGOSLOVANSKE DRŽAVE 1914—1918 .... 36
1. Jugoslovanski pogledi in opredelitve v katoliškem taboru........................................ 38
2. Osnove in interesi jugoslovanske politike liberalne buržoazije. Razpoloženje
mladine. Preporodovci.......................................................................................................... 53
3. Slovenska socialna demokracija med socialnimi, nacionalnimi in interna­
cionalnimi cilji in idejami................................................................................................62
PRVI DEL
POLITIČNO IN IDEJNO VRENJE MED MEŠČANSKIMI STRANKAMI V SLO­
VENIJI 1918—1929 ............................................................................................................... 73
1. Katoliški tabor v novih pogojih — Slovenska ljudska stranka......................................75
2. Neizpolnjena pričakovanja liberalcev (JDS-SDS)..............................................................87
3. Samostojna kmetijska stranka (SKS).................................................................................. 93
4. Slovenski republikanci, zemljoradniki in radikali..............................................................98
5. Narodno socialistična stranka (NSS)......................................................................................108
6. Narodna ljudska stranka (NLS)...........................................................................................112
7. Avtonomistično gibanje — Združenje slovenskih avtonomistov................................ 113
8. Slovenska »Orjuna«....................................................................................................................116
IDEJNI SPOPADI IN DELITVE V SLOVENSKEM DELAVSKEM GIBANJU
1. Slovensko socialdemokratsko gibanje in stranke 1918—1929 ................................... 121
2. Komunisti v delavskem gibanju Slovenije 1918—1929 .............................................. 139
DRUGI DEL
USTAVNO VPRAŠANJE IN SLOVENSKA POKRAJINSKA AVTONOMIJA
1. Pogledi na ureditev jugoslovanske države zunaj Slovenije................................... 159
2. Ustavno vprašanje v politiki slovenskih strank do 1. decembra leta 1918 . . . 169
3. Zahteve po avtonomiji Slovenije. Ustavni koncept SLS........................................ 182
4. Pomen uvajanja oblastne samouprave leta 1927 v Sloveniji...................................196
PROSVETNA IN KULTURNA POLITIKA V SLOVENIJI 1918—1929 IN RAZ­
VOJ NARODNOSTNE MISLI
1. Temeljne značilnosti kulturno-prosvetnih razmer v slovenskih deželah do
leta 1918....................................................................................................................................217
2. Nova narodnostna usmerjenost v prosveti in kulturi v jugoslovanski državi . 220
3. Kulturno prosvetne organizacije. Razvoj znanosti, književnosti in umetno­
sti do leta 1928 .......................................................................................................................... 235
VIRI IN LITERATURA
I. VIRI ............................................................................................................................................. 259
II. TISK IN PERIODIKA...............................................................................................................262
III. LITERATURA.........................................................................................................................264
SEZNAM KRATIC.........................................................................................................................275
SEZNAM OSEBNIH IMEN..........................................................................................................277
Documenta et studia historiae recentioris št. 6
Dr. Momčilo Zečević 
NA ZGODOVINSKI PRELOMNICI 
Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918—1929 
I. knjiga 
1. izdaja
Urednik Branko Avsenak
Prevedel Fran Ksaver Dolski
Lektoriral France Vogelnik 
Založila Založba Obzorja Maribor 
Za založbo mag. Marjan Žnidarič 
Natisnilo ČGP Večer Maribor 1986
Naklada 800 izvodov
ISBN 86-377-0054-3
Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-44/85 z dne 14. 10. 1985 je 
knjiga oproščena temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.