Štev. 3.	Y Ljubljani 1. marca 1875.	Leto V.
•f
<11 m i a.
ertec" goji mi prijazno, Zlatolàsi ótrok moj! Tebi skerbno je obdelan; S? Cvet in sad njegov je tvoj.
Kar ti daje, vse nabiraj	Tu duhovi cvetov mladih
V bogat venec in sladak;	Tvoje zibljejo sercé,
Njega se spominjal bodeš	V neoskrunjenem jezici Radosten še mož krepak. K tebi divno govoré.
Spremljevalci bodo tvoji,
Dokler bode grèl te svet, In do groba ne pozabiš Blagoglasja njih beséd!
Lujiaa Pesjakova.
Strijc Zidanek.
(Poslovenil A. Martinec.)
„Ali ne, strijc. denes nam zopet poveste žalostno dogodbo, kako ste v vojni izgubili nogo," nagovori sedemletni Matij ček strijca Zidanka, sè sestrama stopivši v njegovo sobo.
„„Otroci, ali vam res nij drugo na umu, nego li vojaci in kervavi boji? Boj je najstrašnejša stvar na zemlji. Bojišče — hü, še zdaj me stresa mraz,
kedar se opomnim ónih žalostnih prizorov, katere sem videl na bojišči!""
„To rad verjamem, strijc," odgovori Matijček, „a vojne dogodbe so vendar najlepše ter še posebno vaša, kako ste izgubili nogo."
„„Koliko krat naj vam jo še povem?"" reče strijc, sedši k peči poleg zveste prijateljice, stare mačke. „„Menim, da vam je uže vsa znana.""
„ Će tildi," reče Matijček; „povejte jo, ker veste, - da vas radi poslušamo."
„„Nu zgòdi se po vašej volji, ker sta očainmati odšla v semenj, hočem vas malo zabavljati.""
Teh besed je bil Matijček zelò vesel. Kakor bi trebalo njemu samemu iti v boj, pripaše si leseno sabljico, ter ponosno stopi pred strijca. Anička, starejša sestra, naslóni se mu na ramo, a Marjetica, ki bi tudi rada poslušala, stopi tik njega. Še kanarček v kletki na oknu umolkne, da bi zvedel strijčevo dogodbo.
„„Čujte!"" začne strijc Zidanek, „„bilo je v 184*. leto pri Pešti, stolnem mestu ogerske zemlje, ko je bilo Avstrijanom treba prepoditi Ogre iz terdnjave. Baš sem stal na straži v nečem gozdu. Ne daleč od mene je bila velika pečina. Dejäl sem sam v sebi: „tukaj je zelò ugoden kraj na sovražnika paziti, samo góri se je treba vspläziti. A jedva sem bil verhu pečine, uže skoči nä-me sovražnik, dolgopet Oger. Nekaj časa gleda on mene in jaz njega. On se mene ustraši, jaz se ustrašim njega. Tako sva si nekaj trenótij néma nasproti stala, oba z napetim petelinom.
„Udaj se!" zavpije Oger, „kajti védi, da si ujet."
„„Ne!"" zagermim jaz, „„ti si ujet.""
Zdaj vpraša Matijček: „zakaj li nijste takój ustrelili, strijc?"
„„Tega ti ne umeješ,"" odgovori strijc. „„Ako si na straži ter ustreliš, ondaj to znači, da se sovražnik bliža, potem zaénó takój bobnati in vsa vojska se naor6ži. Zaradi tega nijsem strelil.""
„Ko sva zopet drug na druzega zagermela: „moj si!" bližala sva se, jaz njemu, on meni, z golima bajonetoma. Konici se uže ddtakneti, a nobeden od naju se ne udi Treba je bilo s kervjo razsoditi. Verujte mi, dragi otročiči, da mi nij bilo še nikdar tako težko v serci ; iz očij velikanskega sovražnika se je bliskal ogenj ter njegove telesne moči so presezale moje. — A mislil sem si: „vojaku je treba imeti pogum, ter zmööimu je ali umreti!" tako sem dejäl, in zdajci se mej nama prične kervav boj. Bajoneta zabrenk0četa, kajti jela sva se klati. Debelih pet minut sva se bojevala ter boj je bil od minute do minute zléjsi. Zdaj se z nogo zadenem ob nekaj ; spotaknem se ter padem. V tem hipu mi nasprotnikov bajonet prodere desno koleno. Strašno zaječim in zgrozim se na zemljo Puška, sproživši se mi, zadene Ogra. Ali ga je ubila, ali samo ranila, tega nijsem vedel. Ležal sem dolgo na tleh brez vse zavesti, in stoperv tedaj, ko se zopet zavem, ugledam ranjenega sovražnika poleg sebe ležeč in deržeč kervavo ruto na čelu. Tudi sem videl, da se moj polk bliža.
Zdaj je mir bil mej nama. Oba sva se hrabro bojevala in drug dmzega premogla. „Tovariš!" rečem obezujöö si rano, „kam sem te ranil?"
„„O moje glave, mojih očij !"" odgovori Oger, „„sam sebi se zdim slep.""
„Ne verjamem; kri je prišla v oči in ti jemlje vid", potolažim ga jaz.
„„Prosim te, tovariš!"" reče ranjeni Oger, „„ako moreš, splazi se bliže k meni ter poglédi, kam sem ranjen, — uh, oči, oči!""
V velikih bolečinah se splazim do njega, kajti vstati nijsem mogel, ter mu ubrišem kri z obraza in iz očij. Zapazil sem, da mu je krogla baš mimo oči sveréàla, razpravši mu samo obervi.
„Tovariš !" rečem, „ti si še srečno glavo unesel! Taka ranica se naglo zaceli; a jaz, jaz! Tvoj bajonet bodem še dolgo čutil v stegnu."
„„Uh, oči, oči, tovariš! uh oči!"" stokal je Oger. „„Nič ne vidim!""
Tako sva bila oba v velikej stiski, brez nobene človeške pomoči ležeč na terdih tléh. Oger nij mogel iti od mene, ker nij videl, a jaz od velikih bolečin nijsem mogel po konci stati. Polk je bil uže davno odšel iz tabora; nobednega človeka nij bilo blizu, da bi nama pomogel. Solnce je zléje in zléje pripekalo. Glad in žeja sta naju mučila; kar sva v žepih imela, s tem sva se bratovski delila. Jaz sem Ogru dal polovico hleba a on meni požirek pijače iz čuture.
Kana me je ščemela, da sem se zvijal, kakor červič v prahu. „Ubogi tovariš!" miloval me je Oger, primši me za roko, „zelò se mi smiliš!"
Približa se poldne. Moje bolečine so bile nepreterpne. Kost mi je začela otekati; bal sem se, da se mi ne bi prisadilo. Zdaj pride Ogru dobra misel na um. „Tovariš!" ogovori mene, „jaz lehko hodim a ne vidim, ti vidiš a hoditi ne moreš. Ako si zadovoljen, naložim te na pleči, a ti mi pot kaži. Uro hodä od tod je terg, kjer nama dobri ljudje pomorejo."
„„To je pametna misel,"" rečem jaz, „„samo hitro otidiva.""
Najino potovanje je bilo zelò težavno, posebno meni, kar si utegnete misliti, ljubi otroci! Za dve uri sva bila v tergu, kjer najdeva mnogo prijateljev. Vse je naju milovalo ter velika množica ljudij spremila v bólnico. Tu oba polože v jedno sobo in posljó po zdravnika. Vsak dan sva se bolje upo-znävala. Oger je bil lepega, plemenitega značaja, in skupaj sva živela, kakor brata.
Tako so minoli trije meseci. V tem času so mi odrezali spodnje stegno desne noge, a Oger je ostal slep. Nij bila krogla kriva, da je ubožec oslépel, nego ognjeni žar, ki mu je mimo očij šinil.
Zvesti tovariš bi bil prisiljen poprej iti iz bólnice nego li jaz, a prosil je, da bi ga uderžali, dokler še jaz ne ozdrävim.
„Oj, blagi Oger!" prekinejo otroci besedo strijcu Zidanku, solze si iz očij briš66.
„Kad bi dal ne vem kaj, ako bi ga mogel samo še jedenkrat videti in ž njim govoriti. Uh, najina ločitev mi je še zmirom pred očima ! Oba sva jokala, kakor otroka, objemäje in poljubljaj e se, da nij bilo ni konca ni kraja. Naposled sva si na spomin zamenjala orožje. Ondu na steni visi njegova puška. Z mano v grob naj ide," reče strijc Zidanek, ter okončd žalostno prigodbo.
Otroci se mu zahvalijo, vsak posebej ga poljubivši.
*
* *
Zunaj se je uže jelo mračiti. Tam od vélike ceste se začuje glas veselih sejmarjev, domóv iz mesta L. gredočih. Tudi roditelja naših otrok sta
3*
bila mej njimi. Prijazno se pogovarjàje po potn, kakor je navada sejmärjem, srečajo slepega starčka s harfo. Mlad deček ga je vodil. Slepi siromak je bil velik, zajéten človek, verlo prijaznega lica.
„Kamo idete, prijatelj ?" ogovori ga oča.
„ „V bližnjo vas si grem iskat cenejšega stanovanja ; v mestu se je vse podražilo,"" odgovori slepec.
„A od kod ste doma?"
„„Iz Ogerskega, tu od meje.""
„Ali je deček, ki vas vodi, vaš sin?"
„ „Ne, mojega brata sin je, a zelò dober otrok. Obečal me je voditi, dokler bodem živ." "
„Kaj meniš li stara", oča na tihoma reče svojej ženi, „ali ga ne bi pri nas nočili?"
„„Da, da, prenočimo ga," odgovori žena. Tudi večerjo mu damo.
„Ako vam je drago, nocój z dečkom prenočite pri nas," reče zdaj oča slepemu godcu. „Nijsmo uže daleč od doma!"
„ „Ali ste res tako dobrotljiv, da vzamete pod streho starega tujega siromaka?" "
„Idite z nami! Jutri vam ne bode daleč do mesta."
„ „Bog vam stokrat poverni ljubezen in dobroto ter oblagoslövi vas in vaše otroke !" " reče gäneni starček.
Predno do hiže dospéjo, pritekó jim uže otroci naproti. „Oča! mati! kaj ste nam prinesli?" vprašajo drug za drugim radovedno iskàje po materinej košarici in očetovej torbi.
„Počakajte, da pridemo domóv," dé oča ter Marjetico prime za roko.
Ko pridejo do hiže, stopi tudi strijc Zidanek préd-nje. — „Nu nu, ali bodemo imeli denes veselico?" pošdli se, ugledavši godca, ne zapazivši, da je slep.
„Podružnika! Zidanek, podružnika bodemo imeli!" odgovori oča.
„„Podružnika?"" reče Zidanek, obernivši se k slepemu siromaku.
A slepec se molče zgane ter ves osupel zasepetä : „nij li to Zidankov glas, — glas mojega vojnega tovariša?"
„„Kaj? Ali veš, kdo sem?"" zavpije Zidanek ter stopi bliže k starcu.
„Zidanek, dragi Zidanek! ali me uže ne znaš? Ali si pozabil slepega Ogra?" reče s tresljivim glasom ter stegne roci, objémat nekdanjega tovariša.
„„Vsi svetniki!"" zavpije Zidanek sam iz sebe, „„ali je res? Dà, dà, ti si! Naj te objamem, stari, preljubi prijatelj moj! Tisoč zlatnikov ne bi vzel, da bi tvojega lica zopet ne videl!""
Če je zadnja ločitev njima bila prežalostna, utegnete misliti, kako sta se veselila zdaj, ker sta se tako nahódoma sestala.
Ko zvedó oča, mati in otroci, da je slepi siromak tist Oger, o katerem jim je strijc Zidanek toliko krat pripovedoval, vzemó slepega godca takój za največjega prijatelja. Ves večer so ga imeli za mizo ter godovàli pravi družinski praznik. Posebno otroci se nijso mogli nagledati Ogra, o katerem jim je strijc malo poprej ponavljal žalostno dogodbo v kervavem boji.
Jutrejdan slepcu nijso dali iti od hiže; prisiljen je bil ostati še osem
dnij.
Zvédevgi, da prijatelja samo tri ure hodà bivata drag od dragega, ukré-neta pohljati se vsak mesec, in tako je tudi bilo. Zidanek je imel nekaj svojega ter nikoli nij pozabil prijatelja. Često mu je v roko stisnil po goldinarji. Ker je bil Zidanek sosedom in daleč okrog znan človek, naklonil je prijatelju mnogo podpore. Nij mu bilo treba prosjäöiti; živel je na stare dni v miru in pokoji.
Poboljšani zapravljivec.
(Povest, posi. V,-ž—.)
Star plemenitaš je imel blizu mesta Pariza lep gradič, ki je bil uže do 500 let svojina njegovih pradedov. Mnogo lepih dohodkov mu je dajala ta last, in ker je njegov sin uže izpolnil dvajset let, izročil mu je gospodarstvo.
A mladenič je bil preživ ter nij mislil o mirnem življenji na kmetih, nego samopašno je zapravljal očetovo iménje na veselicah v velicem mestu Parizu. Udal se je igri, pijančevanju in drugim slabostim, ki so mu v kratkem pobrale malo ne vso imovino ter ga verhu tega še pripravile v velike dolgove.
Zdaj mu oča umerje, davši mu ostalo imovino. Pred smertjo mu še dà mnogo dobrih naukov, osobito mu zatverdi, da, ako bi ga nesreča tako spravila pò zlu, da bi slednjič prodal svojo imovino, naj bi se vendar nikoli ne odtegnil iz hiže, katera je uže toliko let bila njegovih pradedov; posebno ga je rotil, obderžati si tisto sobo, v katerej on leži na smerti. „Tukaj bode tvoje svetišče," pristavi na konci, „takrat še, ko po daljnem sveti uže nikjer ne bodeš imel zavetja."
Po očetovej smerti se sin nij okànil svojega slabega življenja, — skratka: v malo letih je bil siromäk ; a na zadnje je prodal tudi hižo, samo da si je mogel ob skopej kermi ohraniti življenje. Vendar nij zabil očetovega izreka; izgovoril si je bil sobo na ves čas svojega življenja.
A nij bilo dolgo, da je potrošil vse novce, kar jih je bil dobil za imovino. Prosil je zatorej svojih prijateljev in znancev na pósodo, in res so mu v začetku dajali po malem; a ker se je to pregosto ponavljalo, jeli so ga k malu odganjati z gerdo besedo od diirij.
Terpel je nekaj časa to strašno uboštvo. Poslednjič zapazi neko staro skrinjico tam v najtemnejšem kotičku stoječo, katere še prej nikoli nij ogledoval. Posebna radovédnost ga prime; ne kakor bi upal v njej najti pomoči, nego le bolj, da bi misli obernil na kaj druzega ter tako nekaj časa pozabil svoje nesreče. Vstane ter se utovori na stolček h skrinji. Vendar je človeku uže prirojéno, da se mu tudi v največjej nesreči in bédi sanja o preizrédnej sreči ter da séza po zadnjej senci, katera mu obeta kakove pomoči. A naj si bode to, kakor hoče, naš nesrečni mladenič je začel iz skrinje jemati razno sódergo: stare kerpe (cunje), rokopise, kosce raznih oblačil, svilenih in platnenih ter nekaj ostalin očetove obleke. To vse mu nij imelo nikakoršne koristi; vendar nij prej okončal iskanja, dokler nij iz stare skrinje vseh teh stvarij izmetal. Oj čuda! — na dnu skrinje videl je zapisane te besede;
„Oh, zapravljivec, ali si vse potrošil in tudi hižo prodal? Pojdi ter se obési! Tam za préénjak je privezana verv!"
Mladega plemenitaša, kateri se je zdaj ozerl k stropu ter videl res za železen obroč privezano verv, to tako usopi, da takój pristavi stol k vervi ter stopi na-nj, da bi si tako laže verv okolo vratu otvézel.
Nij se dolgo obotavljal, kajti življenje se mu je zdaj äeizrecno studilo; obézal je z vervjo vrat ter brezupen z nogo v stran sunil stol. — A čuj! ne da bi bil obvisel, nego pal je na tlà, — njegovega telesa teža in sila, s katero je stol prekopicnil, odkrehne kos prečnjaka, v katerega je bil vdelan železni obroč. Ob jednem se je na-nj usula iz votline, kakor dež, množica zlatnikov, katere je bil njega pokojni oča nalašč dèi v prččnjakovo skróznjico, s tem svojega sina, kateri mu je delal toliko skerbij, hoteč nekako kaznjevati in osramotiti. S kratka, to ga je tako pretresnilo, da se je ves poboljšal. Nekaj novcev je vzel, da si je zopet odkupil po očetu podedovano imovino ter z ostalimi je začel kupčevati in je hitro bil pošten kupec, ki je bil bogatejši od očeta in vseh svojih pradedov.
Pustnik (sušeč) in kos.
Čudno zimo smo letos imeli. Bilo je v začetku pustnika meseca zelò toplo; starček se je hodil na toplo solnce gret in otroci so se uže veselo igrali po suhih krajih. A vse pomladnje veselje je šlo po vodi, kajti po noči je zapadel debel sneg. To me opominja bàsni o pustniku in kosu, katera je mej koroškimi Slovenci znana.
V zelenem gozdu-je kos lepo prepeval in zaspanega kmeta klical na polje. Veselil se je kos, ker je zima minola; nanašal si je uže gnjezdo.
Zdaj, kakor vsako leto, v tist kraj pride mož, kateremu vele „Pustnik," in začuje veselo kosovo petje. Pojččega ptiča jame svariti, rekoč : ti prijatelj, ne bodi tako nepoterpeljiv ; ne misli, da s petjem vesno (pomlad) privabiš. Jaz zdaj stóperv rastem ; kadar se bodem kerčil, tedaj pride vesna. A ti, če nehčeš biti nesrečen, zdaj ne nanašaj gnjezda.
Kos se je smijal.
Zato mož otide svojim potem, a kos kakor prej, veselo skaka od veje do veje ter prepeva in tudi jajca vali. Ali kaj se zgodi? •— Debel sneg zapade, hud mraz pride in — kos ves čemeren — za plotom išče zavetja. Glavo ima do tal pripogneno, perotmce so mu toge, perje do polti premočeno, oči solzne in v gnjezdu pokriva sneg, kakor bel merljäk (mertvaški pert), petero njegovih otrok.
Zopet pride mož „Pustnik". Ali zdaj uže ne čuje kosovega petja, kajti nem žaluje ptič po otrócih.
Bes je tako, kakor uči basen; zato je stari pregovor: „Kar sufica ozeleni, -Mali traven posuši."
Jožef Peterman.
Napréj — nazaj!
Z vijolico jäglec*) pri Sèi je iz tal, Ker pétje skorjančje nam brezen je dal.
Pozimski zdaj z Bogom zapòr pretemän ! Iz njega hitimo na čisto ravan !
Poglejte nad nami priserčeni sternad Pojoč oznanjuje deh t eco pomlad.
Petéro se zbralo nas vkup je ljudij, In to se kerdelo junaško mi zdi.
Igràjmo se vojske, tecimo na boj ; Na dva se razdelka odredi ves roj!
A treba je prej vam z mastjo in ščetjo Napisati berke in černo brado.
In tega se dela ne branil bi jaz, Da naglo prestvarim na vsacem obraz.
Najpervo Ivanku ! •— Nij res Ii berdäk?**) Zastavo dviguje bradati možak !
Pod nosom Grozdänko naj zdaj okadim Ter dimast na čelu jej križ naredim.
Ti, Mirko! ne stresaj mi vedno glave, Ker tebi je treba najpervo bradé!
Ti vojvoda bodeš obračal vse nas; A to se ne more, če gol je obràz.
Nu, dobro ! Stecimo, kdor more poprej, A pervo vsi vkupej zapójmo „Naprej !"
„Naprej sastava Slave, Na boj junaška kri!"
Še znamenja pes nij jedini dobil: „Miruj mi! Ti z nami se bodeš boril !"
Žival nepotrebne se brani česti, Zaläje nevoljna, skakäje zbeži.
Deklički in dečki „stoj, Grivec!" kriče, Na vrat vsi, na nos vsi za njim se spuste.
Dospeli tekaj e v sosedov so vert, Tam beli na travi do perta se pert.
Na nägloma vojske viharni koràk Pohodil je platno in travnik mekàk.
A zdaj se junakom zagradil je pot, Ki v zmagi priderli so hrabro do tod.
Soseda z lopato pred njimi stoji, Namahne serdita, na nje zakriči.
„Naprej" jim umolkne, poprime je strah, „Nazaj" se oberne sovražnik ves plah!
hujiaa Pesjakova.
*) Jàglec pravo slovansko, tudi Dolenjcem obično ime za: Schlüsselblume, primula, ki se imenuje tudi berkončica, trobéntica. •— Brézen je sušeč, od breze, ki ima tega meseca pomladnji sok.
**) Tako govoré okolo Gorice, a Gorenjec izreka po svoje: berhka, berhko, kakor: gvähka, gvähko, namesto: gladka, gladko. Zatorej je pravilno : berdek, berdka, berdko, ali: berdäk, berdka, berdko.
4
Pripoveka o Moseji.
Zvesti božji služabnik in največji učitelj izraelskega naroda, Mosej, pasel je nekedaj ovce svojega tasta Jetra po brežinah sinajske gore ob potočku, v kateremu je tekla najčistejša vodica.
Ko mladi pastir skerbno gleda na svojo čredo, začuje se razgetinje in kopito bližnjega konja. K malu je naglo pridirjal jezdec, oslabivši berzdo, ter je sebe in konja okrepčal z merzlo studenčino, — a potem zopet naglo odjahal. Ali v naglici je jezdec na mahovini pri potoku pozabil lepo mošnjo, polno rumenih zlatnikov. Po poti od vasi priskače majhen deček ter leže v mekek zélen mah. Dragoceno mošnjo pobere in vesel domóv otide.
Polagoma se zdaj približa srebrolàs starček; o palici jedva leze po poti. Pri potoku sede na skalico počivat.
Jedva se malo oddahne, kar v strašnem diru jezdec nazaj prijaše k potoku in od starca z osornimi besedami zahteva mošnje z novci. Zamän mu starec priseza, da je nedolžen. Jezdec se userdi in starca ubije.
Mosej je vse to videl na svoje oči. Poprosi Boga, naj M mu to stvar bistreje razjasnil, rekoč: „Bog in gospod moj! daj mi razumeti svojo modrost! Ako je bil jezdec vreden zlata, zakaj si mu ga vzel? Zakaj mirno gledaš, kadar se preliva nedolžna kri bédnega starca, ko je vsega kriv deček? Večni Bog, naj mi bodo odkriti Tvoji potje!"
Bog Mosejii tako odgovori : „ker mi je znana tvoja ljubezen k meni ter sem te izvolil v pastirja in voditelja svojemu narodu, zato ti dovolim, da moreš razuméti moja dejanja, kar bi nikomur druzemu ne bilo dovoljeno.
Zatorej vedi: v četi, ki je udàrila na to vas, iz katere je deček, bil je tudi ta jezdec. Serdito je planil v hižo dečkovih roditeljev in ugrabil vso imovino. Jezdec je izgubil toliko novcev, kolikor je bilo kvare (škode) v dečkovej hiži, in tako sem dečku povernil očetovo dedovino. Stari prosjàk, kateri je gruden lezel ob pälici, ta je dečku očeta na skrivnem umoril. Kedor preliva človeško kri, bodi tudi njemu prelita! Morilec je prejel zasluženo kazen in sin je maščeval smert svojega očeta. Tako je moja razsodba dobra in pravična. Upoznaj in raz-uméj to ter se uči, tiho me moliti, a po sedàj uže ne povprašuj tako radovedno.
---V,—ž—.
Pavliha in voznik.
Pavliha je koračil preko polja.
Na potu sreča voznika, kateri je zmirom konje tepel in priganjal, da so vedno tekli. Voznik vpraša Pavlihe: „morem li do noči dospeti v mesto?"
Pavliha odgovori: „lehko, če bodete polagoma vozili!"
Voznik si misli : „nà, ta je res pravi tepec," ter še huje pretepa ubogo živino.
K večem se je Pavliha baš tod zopet vračal domóv, kar najde še sredi pota znanega voznika v velikej zadregi.
V hudem diru sta konja z vozom zadela ob nékov pricestni kämen in kolo se je sterlo. Ker daleč okrog nij bilo kovača, prisiljen je bil voznik nočiti pod milim nebom.
„Ali vam nijsem dejal," nasmehne se Pavliha, „ako hočete privoziti v mesto, da vozite polagoma?"	V,—ž—.
Avstrijsko - ogersko cesarstvo.
Avstrijsko-ogersko cesarstvo se prišteva po svojej zemljepisnej leži der-žavam srednje Evrope in se deli na dve nejednaki polovici: v zahodno in v s ho dno. Manjša zahodna polovica (nemško - slovanska) se zove v ožjem pomenu ,avstrijska deržava1 in obseza vsa kraljestva in dežele, ki so v deržavnem zboru na Dunaji zastopane; druga večja vshodna polovica (ogersko-hervatska) se zove ,ogersko kraljestvo' v širšem pomenu in obseza vse dežele ogerske krone.
V avstrijsko-ogerskem cesarstvu so naslednje dežele: 1. Avstrijska pod Anižo, in 2. nad Anižo, obé skupaj se imenujeti nadvojvodina Avstrijska; 3". vojvodina Salcburška; 4. vojvodina Štirska; 5. vojvodina Koroška; 6. vojvodina Kranjska ; 7. Primorsko t. j. poknezenä grofovina goriška, mejna grofo-vina isterska s teržaškim mestom in z njegovim obméstjem; 8. poknežena grofovina tirolska in predarelska; 9. kraljevina češka; 10. mejna grofovina moravska; 11. vojvodina gorénja in dolenja sleška; 12. kraljevina gališka in lodomirska s Krakovom ; 13. vojvodina bukovinska ; 14. kraljevina dalmatinska ; 15. kraljevina ogerska; 16. velika kneževina sibinjska (erdeljska); 17. kraljevina hervatsko - slavonska ; 18. vojaška krajina (grànica). Pervih 14 dežel je zastopano v deržavnem zboru na Dunaji, a poslednje štiri se zovó dežele ogerske krone.
Vse te dežele so prišle po posebnej dedinskej pravici k avstrijskemu cesarstvi^ Cesar Franc je določil, da se podedujejo nerazdelno rekši celoma v cesarskej rodbini habsburžko-lotarinskej po pravici pervorojenstva.
Avstrijsko cesarstvo leži malo ne sredi Evrope in je največ gorato. Najvišje gore so: Orti e s v Tirolih (3916 metrov visok) in Veliki zvon (3400 m. visok, glej Vertec 1873. 1. stran 107), ki stoji blizu tirolske in salcburške meje ter ima prelep ledmk. Pus t rie a imenovan.
Največja jezera v našem cesarstvu so: Blatno in Nežidersko jezero na Ogerskem; Atersko, Halstatsko, Gmundsko in Volbenško v gorénjej Avstriji. A posebno znamenito je Cerkniško jezero na Kranjskem, ki v nekaterih letih tako usahne, da ljudje onod, kodar je poprej voda stala, sejejo proso in ajdo, a v jeseni se zopet nateče.
Najimenitnejše reke v našem cesarstvu so: Dunav, Tisa, Drava, Laba, Voltava, Adiža, Odra, Visla in Dnester.
Poveršje avstrijsko-ogerskega cesarstva meri 6225 □ Mirijamétrov. Na tem prostom stoji 847 mest, 2099 tergov in 63.756 vasij. Prebivalcev šteje naše cesarstvo do 36 milijonov in pol. Slovanov je preko 17 milijonov, Nemcev preko 8 milijonov, Ogrov polšesti milijon, Lahov preko 5 milijonov, Vlahov do 3 milijone, Židov 1 milijon in do 50.000 ciganov. Do malega 29 milijonov prebivalcev pripada katoliškej veri.
Glavna mesta posameznih dežel so : Dunaj na dolenjem Avstrijskem s 622.087 prebivalci, ki je tudi glavno mesto vsega cesarstva in sedež našega cesarja, Line na gorenjem Avstrijskem z 31.000 preb., Salcburg na Salc-burškem z 19.300 preb., Gradec na Štirskem s 84.000 preb., Celovec na Koroškem s 15.200 preb., Ljubljana na Kranjskem s 23.000 preb., Gorica
na Goriškem s 16.800 preb., Terst pri jadranskem morji s 123.000 preb., Inšpruk v Tirolih s 16.800 preb., Praga na Češkem s 158.000 preb., Berno na Moravskem s 74.000 preb., O pava v Sležkem s 17.100 preb., Levov v Galiciji in Lodomiriji s 87.200 preb., Krakov v istej kraljevini s 50.000 preb., Černovice v Bukovini s 34.000 preb., Pešta na Ogerskem z 202.000 preb. in Budim s 55.000 preb.; Zagreb na Hervatskem z 21.000preb., Osek v Slavoniji s 17.400 preb., Sibinj na Erdeljskem z 19.500 preb. in Zader v Dalmaciji s 7000 prebivalci.
Avstrijsko-ogerska deržava je bogata z mnogoterimi pridelki, ki je v življenji potrebujemo. Zemlja je po večjem vsa rodovita, a nekatere pokrajine se lehko merijo z najplodnejšimi evropskimi deželami. Različnega žita se mnogo pridela, posebno na Ogerskem, češkem in Moravskem. Ogri imajo obilo dobrega vina in tobaka. Na Češkem se prideluje najboljši hmelj. Po severnih krajih našega cesarstva se pridela mnogo land in konopelj. — Na Ogerskem, Češkem, v Galiciji, Moravskem in Šleziji imajo mnogo lepih goved, ovac in konj, Ogri redé tudi prašiče. Na Češkem imajo mnogo fazanov, a na Štirskem mnogo lepih kapunov. Tudi svila se močno razširja, vzlasti po južnih deželah. Zelò bogate solne jame se nahajajo na Gališkem v Velički in Bohnji; a tudi na Saleburškem, Ogerskem in Štirskem se dobodo lepi skladi kamene soli. Naše cesarstvo ima posebno veliko dobrega železa; najboljše železo se dobiva na Štirskem in Koroškem. Zlato se dobiva na Ogerskem in Erdeljskem; srebro kopljejo na Ogerskem, Češkem in Erdeljskem; živo srebro vVidrijina Kranjskem; kotlovino na Ogerskem, Erdeljskem, Tirolskem in Saleburškem; cink na Kranjskem; svinec na Koroškem. — Razven naštetih kovin se na Avstrijskem dobivajo tudi druge koristne rude, persti in kamenje. Po nekaterih deželah se dobode mnogo černega in rujavega premoga ; Ogersko daje tudi mnogo rupe (šote).
Najboljši izdelki domačega oberta so različne tkanine od prediva, pavolje, volne in svile, usnije in razno nsnijéno blago, srebermna in zlatina, orodja in posode od železa, kotlovine, jekla, stekla in gline. Do 8 milijonov ljudij živi v našem cesarstvu samo od oberta.
Avstrija ima sè svojimi pridelki obilo kupčije, katero pospešujejo mnogo-verstna občila, posebno brodarstvo na adrijanskem morji in ladije na rekah Dunav, Labi, Voltavi, Tisi in Dravi, dalje tudi ceste in železnice. Najznamenitejša tergovišča v avstrijskem cesarstvu so: Dunaj, Praga, Pešta, Do-brecin, Levov, Brodi, Bolzan, Berno in Olomóc. Za pomorsko kupčijo so posebno imenitna mesta: Terst, Reka in Senj.
Tudi učnih naprav šteje naše cesarstvo lepo število. Vseučelišč ima osem, namreč: na Dunaji, v Pragi, Gradci, Inšpruku, Krakovu, Levovu, Pešti, erdeljskem Belem gradu inv Zagrebu. Dalje ima mnogo gimnazij, realek in realnih gimnazij, meščanskih in ljudskih šol. Tudi šole za slepce in gluhonémce se nahajajo po nekaterih deželah. V Avstriji je 13 nadškofov in 60 škofov.
Avstrijsko cesarstvo meji na severji sè Saškim, prusko Slezijo in Rusijo, na vshodu z Rusijo in Turčijo, na jugu tudi s Turčijo, z jadranskim morjem in Italijo, na zahodu z Italijo, Švico, Lichtensteinom in Bavarskim. Vsa ta meja meri blizu do 860 Mirijametrov.
Sedanji vladar avstrijsko-ogerske deržave je Njegovo ces. kr. apostolsko
Veličanstvo FRANC JOŽEF I, ki je bil rojen 18. avgusta 1830. leta, a ce-sarovati je začel 2. decembra 1848. leta. Bog nam ga obrani še mnogo mnogo let !
A zdaj otroci! vse to, kar vam sem tukaj povedal, poiščite na zemljevidu avstrijsko-ogerske deržave in naučite se vse do prihodnje „Vertčeve" številke tudi na izust.	l. T.
Maščevanje ruske knéginje Olge.
L
V 945. leto reče družina ruskemu knezu Igorju: „otroci Svénaldovi so se odeli z orožjem in s perti (obleko), a mi smo goli; knez! pojdi z nami v dànj*), da ti dobodeš in mi." Posluša je Igor ter otide v Dréva**) v dànj. Tam je ljudém nasiljal on in možje njegovi. Vzémsi danj se verne v svoj grad (mesto). A nazaj id6č se premisli in reče družini svojej: „idite z dànj o domov, a jaz pojdem zopet v Dréva." Pusti družino domov a z malo družinico se verne, želeč boljšega iménja. Slišavši Drevljäni, da zopet ide, storé svèt s knezom svojim Malom, in rekó: „kadar se volk navadi v ovce, to iznese po jednej ovci vso čredo, če ga ne ubijó: tako tudi ta; če ga ne ubijemo, to vse nas pogubi." Pošljč k njemu, govoreč: „po kaj zopet ideš? Pobral si vso dànj !" A ne posluša jib Igor. Drevljäni prišedšiiz grada Iskersténja ubijó Igorja in vso njega družino; kajti bilo jib je malo. Mogila njegova je pri Iskersténji gradu v Drévih. A Igorjeva žena, knéginja Olga, bila je v Kijevu sè sinom svojim, z détskim Svetoslavom, in kermilec (varuh) njegov je bil Asmud a vojevoda je bil Svénald. Rekli so Drevljäni: „evo, kneza smo ubili ruskega; vzemimo njega ženo za svojega kneza Mala; vzemimo tudi Svetoslava ter storimo njemu, kakor hočemo!" Tedaj dvajset svojih boljših mož pošljo k Olgi, in ti poslanci pristanó***) pod Boričevim. Povedali so ljudje Olgi, da so Drevljäni prišli. Olga Drevljäne pokliče k sebi ter jim reče: „dobri gostje so prišli." A Drevljäni odgovore: „prišli smo, knéginja!" Reče jim Olga: „da povédite, zaradi česa ste sem prišli?" Drevljäni déjo: „poslala nas je drevska zemlja, rekćč tako: moža tvojega smo ubili, ker je bil, kakor volk, vzemajóé in grabčč; a knezi naši so dobri ter so pazili drevske zemlje; da pojdi za kneza našega, za Mala!" Bilo je ime njemu Mal, knezu drévskemu. Olga jim reče: „ljuba mi je beseda vaša; moža svojega uže ne morem zopet vskrésiti****). Jutri
*) Danj. dà nj i ženskega spola, stara in prava slovanska beseda, ki znači davščino (Abgabe, Tribut). V danj iti znači: iti danj pobirat, kakor tudi še zdaj govorimo: v derva, v steljo iti, itd.
**) Drevljäni so bili v tej dobi še pogani a slovanskega rodü ; njih zemlja se je imenovala Dréva (die Bäume), ker so bivali v gozdih, a od svoje zemlje so se tudi ljudje imenovali: Drevljäni.
***) Pristati, pristanem, z ladijo se na bregu ustaviti (landen), odtod: pristanišče Landungsplatz, Hafen.
****) Nazaj verniti in zatorej tudi: od mertvih obuditi ; od tod: krés, die Sonnenwende.
vas hočem počestiti pred svojimi ljudmi; a zdaj se venute v ladijo ter ležite in bodite veliöävi (prevzetni). Za jutra jaz pošljem pó-vas, a vi recite : ne idemo na konjih, niti peš ne idemo, nego ponesite nas v ladiji! — ter po-nesó vas, kakor jim ukažete." — Tako je odpusti v ladijo. A Olga veli izkopati jamo veliko in globoko na svojem dvora zunaj grada. Za jutra Olga pošlje po gosti. Njeni ljudjé pridó k Drevljänom, govoreč : „Olga vas zove na veliko čast." Drevljàni rekó: „ne idemo na konjih niti na vozéh, niti peš ne idemo; ponesite nas v ladiji!" Kij dni jim odgovoré : „nam je nevolja; knez naš je ubit a knéginja hoče iti za vašega kneza." In ponesli so je v ladiji, a Drevljàni so sedeli veličavi zelò. Prinesó je na dvor k Olgi ter je tamkaj vergò v jamo z ladijo vred. Olga jim reče: dobra li vam je čast?" A oni odgovoré: „pustéje nam je, nego je bila Igorjeva smert!" Olga ukaže zasuti žive, in tako so je zasuli.
Terdoserčno je stvorila poganska Olga poganskim Drevljànom; pozneje
se je pokerstila ter bila knéginja pobožna zelò.	m—e.
•
Goska in konj.
(Basen.)
Na nečem pašniku sta se pasla goska in konj. Goska, misleč, da jo konj prezira, ker ne pogleda na njo, ošabno vzdigne glavo, stegne vrat in s podsmehljivim glasom reče konju: „jaz sem plemenitejša in doveršenejša žival, nego ti, ki moreš samo po zemlji hoditi. Jaz morem hoditi po zemlji, kakor ti, in imam tudi peruti, s kterimi se dvigam v zrak, in če se mi ljubi, razveseljevat se grem na vodo, plavam po ribnikih in jezerih ter hladim se v vodi. Imam svojstva ptičja, ribja in zémeljskih zivälij."
Nejevoljno pogleda konj gosko in odgovori : „res je, pripravna si za zemljo, zrak in vodo, a povsod se kaj slabo kretaš. Leteti moreš, res, ali tako neu-kretno in težavno, da se ne moreš primerjati skorjančku in lastovici. Tudi v vodo greš, a le po verhu plavaš, pod vodo ne moreš živeti, kakor berza ščuka in rak, tudi v vodi ne dobivaš hrane. In če po zemlji hodiš, ali bolje, če se ziblješ na širokopodplatnih nogah in z dolgo stegnenim vratom na vsacega mimogredočega vpiješ, v posmeh si mu, kdor te vidi. Jaz hodim le po zemlji, a pogledi, kako krasna je moja hoja, kako primerni moji udje, kako zalito moje telo, kako jaka moja moč, kako berz moj tek, da se čudi, kdor me vidi. Rajši sem samo za jedno stvar in v tej doveršen, nego li za več stvarij, a v vseh le — goska.	pr. K—c.
Lev in levica.
(Basen.)
Lev. Ne ostavljaj mi otroka samega, žena! Slab in sibàk je še; lehko se mu zgodi kaj zalega.
Levica. Kdo se prederzne mu storiti kaj zalega? Najmogočnejši si, kralj vsih čveteronožnih živalij, vse se trese pred taboj!
Lev. Kogar se vsi bojé, 6ni se naj vseh čuva. Zatorej, žena! ne ostavljaj mi otroka samega!
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Tulenj ali morski pes.
Navadni tulnji (Phoca vitulina) žive v vseh morjih; a največ jih je v severnem ledenem morji. Nekateri imajo posebno slast, ako se morejo ob lepem vremenu solneiti na morskih bregovih, drugi zopet ostajajo rajše v morskih pečinah. V vodi so te živali okretne in hitre kakor strela, a na kopnem (suhem) so jako neukretne, zatorej ne gredo nikoli daleč od morskega obrežja. Tulnji so nočne živali. Po dnevi gredó radi na suho ali na plavajoče ledene ploče, kjer se stezajo in počivajo, a berž ko jim kaka opasnost preti, evo ti je, kakor bi mignil so v vodi.
Tulnji so izverstni plavači. V plavanji jih ne prekosi nobena druga čvetero-noga žival. V vodi se veselo igrajo, prekucu-jejo se, potapljajo se in verte kakor razposajeni otroci. Vse jedno jim je, ali plavajo na trebuhu, alina herbtu ali po stràni, a vendar dalje od pet minut pod
vodo ne morejo ostati, ker jim je treba svežega zraka. Oasi tudi v vodi spé, a kedar jiir-zmanjka sape , pridejo verhu vode, potegnejo sape ter se potlej zopet potopé. Posebno on zna jako spretno in hitro plavati.
Tulenj je dolg po
poldrugi meter; dlake je černo-
belkaste, sivorujavkaste ali rumenosive; na herbtu je navadno brez peg, a po trebuhu je belkast, okoli oči ima blede krožke. Glavo ima majheno in okroglo z berkatim gobcem in s prijaznimi, velikimi, černimi očmi. Uhljev nema. Truplo ima vretenasto, namreč v plečih široko in zastavno, a proti zadnjem konci zmirom tanjše ter se okončuje v kratek rep. Noge so uže bolj plavutam nego pravim nogam podobne. Prednji nogi sti na navadnem mestu, a zadnji sti nazaj obernjeni, negibljivi in z repom zrasli. V hrano mu so ribe in morske race.
Tulnji žive v družbah ter so radovedne in pogumne živali. Po samotnih otokih severnega morja, kjer jih človek toliko ne preganja, dobé se še zdaj y
velikih družbah, časi po 50 skupaj. Dokler jim človek ne stori nič žalega, ne bež0 pred njim, še celo blizu ladije pridejo ter se veselo sučejo in igrajo okoli nje. Jako so zvedavi; ako ugledajo kaj nenavadnega, pomole se iz vode ter pazljivo ugledujejo neznano jim stvar. Najbolj je zanima godba ; ako človek žvižga, takój se začn6 zbirati okoli njega, a z gosli ali frulo je lehko tako omami, da plavajo daleč za čolnom, iz katerega se godba čuje. Na šotland-skih otocih so zapazili, da so se vselej tulnji bližali, kadar so zvonovi zvonili. Njihov glas je zamolklo lajanje, a v serditosti tudi rencé kakor psi.
Ona skoti na kacem suhem kraji po jednega, redko po dva mladiča z mehko svilnato dlako, katero pa k malu sleče ter gre potem takój v vodo. Oba, on in ona, sta za mladega v velicib skerbéh, nikoli ga ne pustita iz očij in v nobenej opasnosti (nevarnosti) ne gresta od njega. Dokler je še slab, vzame ga mati pod pazho ter ga tako unese vsacemu sovražniku. Mladi tulnji so zelò vesele živalce, radi se igrajo bodi si v vodi, bodi si na suhem; ako nemajo družbe, igrajo se s plavutastimi nogami ležčč na herbtu. Mladih tulnjev nij težko ukrotiti. Gospodarju so poslušni in priverženi, kakor domači psi. Znano je mnogo primerljejev, da je tulenj iz velike daljave nazaj priplaval k svojemu gospodarju.
„Neki ribič," pripoveduje prof. Erjavec v knjigi ,domače in tuje živali' „imel je jako krotkega tulnja, ki mu je večkrat celò morsko ribo prinesel v gobci domóv. Po nesreči se je v onej vasi pokazala mej domačo živino neka kužna bolezen in stare babe so takój ukrenile, da je tega tulenj kriv. Bibič je branil tulnja, ali pomagalo nij nič, moral se je ločiti od zveste živali. Peljal ga je daleč proč in ga vergei v morje, misleč, da se več ne verne. Ali tulenj je bil poprej doma nego ribič. Drugič ga dà tujim mornarjem, ali k malu je bil tulenj zopet pri ribiču. Babe nijso mirovale, ribič si nij znal pomagati ter iztakne tulnju oči in ga pelje daleč na morje, misleč si: zdaj se mi uže več ne verneš. Ali še isto noč je na ribičevih vratih nekaj škrabljalo, nihče si ne upa iti pogledat, kaj da je. Jutrodan so našli tulnja s kervave-čimi očmi ležati mertvega zunaj pred vratmi."
Za prebivalce na bregovih in otokih severnega morja je tulenj najkoristnejša žival. Iz vsacega dela tulnjevega trupla dobivajo mnogo koristi. Meso kri in slanino (špeh) jedo, z mastjo si razsvetljujejo dolge noči, v kože se oblačijo, ž njimi pokrivajo hiže, pregrinjajo čolne in sam. Kazven mesa jedò tudi čreva, ali je pa rabijo mesto stekla na okna ; iz črev si krojijo tudi preobleko in zästore. Nu prej nego je v to porabijo, morajo je dobro očistiti. Iz kostij narejajo razno katero hižno orodje. A narjbolj obrajtajo srajco, sešito iz tulnjevih črev, a to zategadelj, ker vode ne propušča.
Našim gerlom se sicer tulnjevo meso upira, a vendar gre iz Evrope in severne Amerike vsako leto sto in sto morskih ladij v severno ledeno morje tulnjev pobijat samo zaradi kože in masti. Tulnjev navadno ne streljajo, ker je obstreljena žival za lovca toliko kakor izgubljena, zatorej lovci rajše zalezujejo speče tulnje ter s kijem po njih glavah bijejo. Love je tudi v vodi z ostvami ali je pa na ledu čakajo pred skožnjami (luknjami), kamor hodijo dihat.
Kazne stT7-a,ri-
Drobtine.
(Slovani) so bili v starodavnih časih jedno veliko in močno pleme. Bilo je to pleme jako rodo vi to. A bili so Slovani pogani. Slovani so imeli kot jeden narod tudi samo jeden jezik. Nu malo po malo začeli so se Slovani mešati z drugimi narodi in tako je iz jed-nega slovanskega stebla pognalo več vej ali veršičev. Tako se je izpremenil tudi njihov pervotni jezik ali govor.
(Zima v Švediji) je bila koncem meseca januarja letošnjega leta zelò huda. Dné 25. januarja je bilo 86 stopinj mraza po Celsijevem toplomeru ter tako merzlo, da so morali vožnjo na železnicah obustaviti.
(Kameno olje.) Pred nekoliko leti so našli v severnej Ameriki neznano bogate vire kamenega olja (petroleja), ki ga zdaj razpošiljajo malo ne po vsej zemlji. V najnovejšej dobi so začeli tudi v Evropi večjo pozornost obračati na take kraje, kjer se lehko dobi ta-cega olja. Vzlasti v Galiciji, mej Kra-kovim in Levovom, dobi se ga jako dosti.
(Sahara) je največja puščava na zemlji. Ta velikanska peščina obseza dobro petino vse Afrike in ima lOkrat večje poveršje nego Avstrija.
Kratkočasnice.
* Kmet je vozil polhen voz ovsa v mesto. Ko pride do straže, kjer se je moral ustaviti, vpraša ga stražar: „kaj voziš?" — „Oves," odgovori kmet bojazljivo. Stražar videč, da se je kmet prestrašil, zapové svojim pomočnikom, da pregledajo vse vreče na kmetovem vozu ; mislil si je, da ima kmet kako prepovedano blago v njih,
n. pr. tobak. Nu preiskali so vse, a našli nijso ničesa, nego sam oves. Zdaj povpraša stražar kmeta: „povejte mi prijatelj, zakaj ste tako bojazljivo odgovorili na moje vprašanje? zato sem tudi dal pregledati vse vaše vreče!" „Bal sem se, da ne bi konj slišal besede „oves," ker mu ga uže cel mesec nijsem nič dal, a potlej bi ovsa zahteval od mene, in jaz bi ga menj prodal" — odverne mu kmetič, smijaje se, ter gre v mesto, da prodä. oves.
*	Jurij in Stefan sta bila povabljena na ženitbo, kjer so ljudje sploh dobre volje. Zato se svatom čudno zdi, ko se jame Jurij bridko jokati. „Kaj ti je?" Stefan vpraša Jurija, „ker se jokaš?" — „Toliko imamo jedil, a jaz uže jesti ne moreni," Jurij solzàn odgovori.
*	Oča je izgubil konja. Gresta ga sè sinom iskat. Ob odhodu oča sinu reče : „kedar kljuse najdeš, glasno za-kriči, da bodem vedel, da imaš konja."
Ko prideta na bližnje berdo, zavpije sin na vse gerlo : „uže jih imam ; trije so!"
„Ali ga imaš ?" odgovori oča. Sin zopet zakriči : „nemam konja, a še več jih imam!" — „Kaj imaš?" zavpije oča. „Tri kose imam, tri kose !" odgovori sin. „Kje jih imaš ?" vpraša oca. — „Dva sta mi ušla, a tretjega še lovim," odgovori sin.
*	Ribničan se je medice preveč napil. „Oj, otroci, pomagdjte, pomagajte!" zakriči mož, da ne pččim!" „Otroci odgovore : „čakajte, oča, da vas povežemo." — Ko gapovežć, vprašajo Ribničana: „ali vam je laže, oča?" — „Laže mi nij, ali sedaj sem vendar bre? skerbi," stokäje odgovori.
Uganke.
I.
Ce znano je tebi stvarjenje svetä, Našel si vìe tamkaj v megló me zavito; Jaz v solnci sem, v luni, v oblacih doma, Nahajaš me v zemlji, a vedno očito. Pristopim k človeku, kadar se rodi, Ter zvesta ostanem mu tudi v življenji ; Iz mislij me nikdar, iz želj ne spodi. Ker vedno me kliče v bolesti, v terpljenji. Končujem jaz vedno in vedno druhal, A perva prikažem se tebi v ljubezni ; Zveršena z manój je vsaka žival, Ker vedno nahajaš me v hudej bolezni. Dovolj govorjenja o meni je zdaj. Jaz menim, ker znana sem vsakej deželi, Ti tudi me znaš, le povem ti še naj : Moj rod je, kjer brat se z sestro oženv.
L.
(Reiitev in imena reiilcev v prihodnjem lista.)
II.
1)	Z luknjico sto luknjic narediš.
2)	Molče govorim od daleč s taboj, ne slišim ne vidim, a kar se je videlo ia slišalo, razodevam.
3)	Kaka zver je to: pozimi je, po leti spi, telo je toplo, a nema kervi; na njo sedeš, pa te z mesta ne premakne.
4)	Dvakrat se na svet rodilo. Kaj je to?
5)	Cerna ovca vsa v ognji gori. Kaj je to ?
6)	Zjutraj na seženj, o poludne na pe-denj, a zvečera čez polje sega. Kaj je to?
7)	Nihče me ne vidi, a vsak me sliši ; mojega tovariša pa vsak lehko vidi a nihče ga ne sliši. Kaj je to?
8)	Živi brez telesa, govori brez jezika, nihče ga ne vidi, a vsak ga sliši.
9)	Brez rok, brez nog, pa vrata odpira.
10)	Strijček most dela brez sekire in brez noža.
(Odgonetke v prihodnjem listu.)
Odgonetke uganek v 2. listu „Vertca."
1. Mati s hčerjo in vnuko; 2. Igla; 3. Gosje pero ; 4. Lešnik ; 5. Srebernjak ; 6. Sekira; 7. Sekira; 8. Ovca; 9. Dež; 10. Dežnik; 11. Gozd; 12. Boki; 13. Eak; 14. Solnce in mesec.
LISTNICA. Gg. br. A. V. v K : Vaiim pesnim treba mnogo poprave; morda časoma kaj porabimo.— L. "VV. v F : Važe basni in pripovedke nemajo nobene vrednosti za „Vertec," ker so preveč znane in tudi po druzih slov. knjigah uže natisnene. — J. Ž. t K.: Vaša računska naloga je bila uže jedenkrat v „Vertci", poglejte poprejšne letnike. PoSljite nam rajže kaj druzega..— B. H. t Lj.: Z Vaio gledališžino igro pričnemo v prih. listu. Da stenam zdrava l — A. L. v G -, Hvala Vam na Vaiih prijaznih besedah. Takih mislij smo tudi mi, ali kaj pomaga, ako nemamo zadostne podpore. O priložnosti pismeno, — Gospodični Evge-nijaZ.v A. in Amalija M. v B.: Imena reiilcev kratkih uganek ne priobčujemo ; a veseli nas, da sti tako trudo-ljubivi. — J. C. v R.: Dolžnikov iz prejšnih let, posebno iz lanjskega leta, ima „Vertec" precejšno število. Žalibog ! — B. P. v K. : Vse lepo in hvale vredno, a ravnati se moramo po naročnikih, ako hočemo, da se „Vertec" mladini ohrani. — L. T. v P.: Napeve bi radi večkrat prinesli, ali stroški so preobilni ; nabirajte nam naročnike in vse se izverši.
(Jflg"» Prošnja. Prosimo uljudno vse one čest. gospode, ki nam naročnine za letos še nijso poslali, da nam ali naročnino pošljejo, ali pa poslane jim liste blagovoljno vernejo. jj'J0f Imamo že nekaj iztiskov »Vertca" s 1871., 1872. in 1874. leta, katere dajemo po 1 gl. 30 kr., samo da se razprodadé in pridejo našej dobrej mladini v roke. Rodoljubi sezite po njih! itfŠBE* Z letošnjega leta se dobodo še vse do sedaj na svetlo izišle številke ter novim naročnikom lehko še z vsemi številkami postrežemo.
Uredništvo.
Obrazec za risanje.
' . .t vi . ■■ j/i '
-'■■'iaSRiiv: v
' 'i' '•'—

J0P" Dt-nainjeinu listu je pridejana posebna mmikalnapriluga.
Jjdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani.
7) ftoy* A-3, fry/« „ ?erfra * >/f/S.

Mele
aoes'sw.
rito.	>
1 iiV'iij
L ei an'.
j
/. 7tć X-(- oce o- -ce -	iu - v*
Z. J'&r- ce/-e ocw-eafo t » »
Sle kh&Ć & srve, xv-edti cfo/n/„ ~ » ■S/.	v&v-i Će /Je e/interi xdey
l'

m


f ^ w^f
■r>. y • '
/.	te /	Xoùcu J e /o -o<'-~ù /ne> /W/tM^, J?òg	- tU
Z. »	JJć> /ò&rvceznkiy7>o.•	„	„
ò. „	tfe /uvfc Offa'/tfè/Ó&M;. „	♦
4. .,
Po xrtfasce/i/j^'c&mfc domoya- tqp.
7
A »
'U'Di'tltl 1
'rtće -ne	,/?/'Će
g
j.
WfTfE

/ šĆe / fey* sufce -nejven^, đ/'/e rfecàx/' Z. »	J e ' jm	Aie '//te&feSi-fUiZez ,
,, ^ixy 'szec t'h eitexny&rv r/ieeeté-, J-Č ééeàe tkyìe
J-__,
I


/. vee/e/fe; jBeuf lèi-3. Će M / ,
y. -jex-J-eerceé, ' ,

/
/
1 *
/
Besede X.l.
goro !
IJ''vi'* ti'i i^H


~ o / i<n
mmm
c-e . v&at^' <?t>- se e-t^/t	JYoc/
vi» r"»»» ».	i >	--—_/.

z \	i	^	^
E
ga

Wm
mi

. Jrt- - s/a^e- . : ^iw^o Wtìto,
PASTIRSKA PESEN.
is.
eilUcLuVU).
r v ^


a-1
» /	'	Ts.
■o. Wa- - M, t/t/ -1-—I-iJ-a-a--IL—---i--—
Se
ä^i^w^'Aw^VVo, iUv.