GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Štev. 16 — Leto III.
Murska Sobota, 26. aprila 1951
Cena 6 din
10 let
dela in uspehov
Osvobodilne fronte
Brezobzirno izkoriščanje delovnih množic v stari Jugoslaviji je našemu ljudstvu že zgoraj pokazalo, da se v državi, v kateri, je na oblasti kapital, ne bo ; moglo nikoli izkopati iz revščine. Posamezniki so izkoriščali vedno večji bes delovnih ljudi nad takim stanjem, ustanavljali razne stranke, preko katerih so obljubljali ljudem izboljšanje samo zato, da so lahko prišli v vrsto izkoriščevalcev. Menjalo se je nič manj kakor 34 vlad, delovno ljudstvo pa je iz leta v leto bredlo v dolgove ali v brezposelnost in stanje se ni izboljšalo. Na eni strani so posamezniki izredno hitro bogateli, na drugi strani pa je posebno kmetu grozilo uničenje, tako da je država morala z zakonom o zaščiti vsaj za silo potlšati silen gnev ljudstva.
Na oblasti so se po vrsti vrstile vse stranke, ljudem pa niso prinesle izboljšanja. Jugoslavija je ostala polkolonial na država, Izkoriščana ne samo po svojih voditeljih, ampak tudi po tujem kapitalu, ki je izrabljal naše narode tudi v svoje politične namene. Vse to je doseglo vrhunec, ko so podkupljeni voditelji države hoteli vreči naše narode v avanturo nemškega imperializma, ko so delovne množice odločno nastopile in zrušile kliko, ki je vlekla državo v imperialistično vojno. Edina organizacija, ki je ves čas opominjala in učila delovne množice in ki nikoli ni sodelovala v protiljudskih ukrepih raznih vlad in ki je bila zaradi tega tudi vedno zatirana, je bila Komunistična partija, ki se pa ob teh pogojih nikoli ni mogla razviti tako, da bi lahko popeljala ljudstvo na pravo pot, ker so ob vsakem njenem nastopu, njeni vodilni možje padli kot žrtve čaršlje.
Napad Nemčije je našel našo državo v popolnem razsulu, ker so vsi dotedanji voditelji ali pobegnili ali pa stopili odkrito na stran okupatorja ter se na ta način postavili proti delovnemu ljudstvu, proti volji naroda. Komunistično partijo ta čas ni našel nepripravljeno. Možje-komunisti so se dobro zavedali, da morajo storiti sedaj korake, če hočejo svoj narod rešiti pogina in če hočejo prinesti ljudstvu tisto izboljšanje, po katerem je vedno hrepenelo. Kot edina nekompromitirana organizacija je imela moralno pravico, da da pobudo združitve vseh naprednih in poštenih ljudi, vseh strank, ki so še želeli delati za svoje ljudstvo in mu pomagati v najtežjem času. Tako je pred desetimi leti na današnji dan bila usta novljena tista velika organizacija delovnih ljudi, ki je združila vse pošteno misleče delavce in kmete vseh naših narodov in jih skupno popeljala v borbo za ovoboditev in v borbo za uresničenje davnih želja, rešiti se izkoriščanja in bede. Na poziv Komunistične partije se je zbiralo v to organizacijo vedno več ljudi, dokler ni postala mogočen ljudski blok, ki si je zadal visoke cilje in te cilje tudi kljub velikemu trpljenju in velikim žrtvam izbojeval. Kakor delavec tako kmet sta videla v tej organizaciji tisto silo, ki jo bo vodila in tudi pripeljala k taki svobodi, kakršno Sta pričakovala ob vsaki spremembi bivše jugoslovanske vlade, toda takrat ostala vedno razočarana. Krvava borba kakršne zgodovina ne pozna, je utrjevala enotnost naših ljudi in vedno bolj navezovala drug na drugega, tako da je nazadnje vse delovno ljudstvo spoznalo, da se je edino tako združeno mogoče boriti proti vsem njegovim sovražnikom. Vsakemu so v spominu leta od 1941 do 1945, saj so zapisana s krvjo In v vseh ljubečih srcih, ki danes pogrešajo ljubezni svojih dragih, ki so žrtvovali vse za svojo svobodo in svobodo svojega naroda.
Nič manjša pa ni vloga te organizacije pa osvoboditvi, ko je požgana in opustošena domovina klicala po delovnih rokah, njeni najboljši sinovi pa se klicu nišo mogli odzvati, ker so počivali po naših gozdovih, ali pa, je veter raznesel njihov pepel iz nemških taborišč. Zopet je bila Osvobodilna fronta tista, ki je združila sile, ki so še ostale za nove napore in s skupnimi močmi so naši narodi zopet postavljali to, kar jim je uničil sovražnik.
Najvažnejša stvar pa, ki jo je poleg osvoboditve izvršila ta organizacija, je pa velikanska sprememba v upravljanju države, in izvrševanju oblasti. Da je to lahko izvršila, je vzrok ta, ker je imela vodnika, ki ji je pokazala pravilno pot, po kateri mora stopati ob prevzemu oblasti in ta vodnik je bila Komunistična partija. Ljudstvo se dobro zaveda, da oblasti več ne sme izpustiti iz rok, niti je prepustiti posameznim avanturistom, zato skrbi kakor Komunistična partija, tako tudi Osvobod lina fronta, da ostane oblast v rokah   ljudstva in da jo tudi ljudstvo samo in v resnici izvršuje.  Najtežji čas, ki ga je preživela ta organizacija poleg krvave borbe  je  bil čas, ko so izdali veliko idejo socializma, za katere se vedno in dosledno bori, voditelji tistih narodov na katere nas je vezala bratska ljubezen in v katerih smo  videli vzor poštene ureditve. Po desetih letih moramo izreči zahvalo vodstvu te naše velike organizacije; ki je sprevidela krivo pot, po kateri bi skoraj zašli tudi mi, in četudi za ceno precejšnjih žrtev danes lahko ugotovimo, da smo tik na pragu onega časa, ko prestane vsako izkoriščanje, ki bo prejemal vsak  po svojih potrebah in ko bo vso, oblast izvrševala družba sama brez vsakega zatiranja ,in  pritiska.
Osvobodilna fronta, ki vodi vse naše politično življenje in budno pazi tudi na  oblast, ki jo sama postavlja in vodi, ob svoji 10-letnici lahko s ponosom in  zadoščenjem pokaže delovnim ljudem, da ga ni varala, kakor bivše jugoslovanske stranke, saj je izpolnila veliko večino želja delovnih ljudi. Tovarne je dala delavcem, da so v njih popolni in samostojni gospodarji, zemljo je dala kmetu, ki jo obdeluje ter ga na njej nihče ne more več izkoriščati. Svobodno se lahko združuje, da dvigne pridelek in izboljša delo ter da več kruha sebi in veliki družbi, kateri, pripada. Izvrševanje oblasti prinaša vedno bolj in vedno bližje ljudem, ki preko svojih zborov, svetov  in komisij neposredno vršijo oblast in ne samo kontrolo nad izvrševanjem.
Vse dosedanje delo in vsi napori, ki jih je pripravila Osvobodilna fronta, so bili storjeni edino in izključno za koristi ljudstva, katerega združuje. Isto tako bo tudi njeno bodoče delo, saj pripravlja vedno nove ukrepe, ki bodo olajševali delo, izboljševali življenje in privedli vse delovne ljudi h končnemu . cilju, ki si ga je zadala, k taki družbi, ki ne bo več poznala razredov, ne izkoriščanja, ne pritiska, kjer ho vsak pros to in svobodno izbiral delo in poklic — pripeljala v komunizem.
Naj živi Osvobodilna fronta Sloven ije in Ljudska fronta Jugoslavije!
Naj živi Komunistična partija Slovenije in Komunistična partija Jugoslavije!
Naj živi voditelj jugoslovanskih narodov tov. T1TO!
Zgodovinski razvoj
1041—1051
soboške Fronte
SOBOŠKA FRONTA V ILEGALI   OD LETA 1941 DO
OSVOBODITVE
Začetki murskosoboške Fronte so pravzaprav že v letu 1941 in to takoj po ustanovitvi OFS — 27. aprila. Vodstvo OF je bilo v rokah tedanjega kluba Prekmurskih akademikov. Njen sekretar je bil odvetniški koncipijent Kovač Štefan. Povezava OF Prekmurja s sedežem v Murski Soboti je bila že v začetku tesna, saj so redno prihajale v Mursko Soboto resolucije in sklepi. Člani Fronte pod vodstvom KPS so delali na terenu prav aktivno, vendar njihovo delo ni imelo popolnega uspeha, kajti okupatorske oblasti so ovirale delo, kjer so le mogle. Po mnogih uspešnih akcijah, ki jih je izvedla prav OF, so na podli način okupatorske oblasti ustrelile sekretarja OF Štefana Kova-
ča, mnoge člane aretirale, nato martretirali in obsodili na daljše ali krajše kazni. Tako sta bila Cvetko Štefan in Kardoš Jeni 31. okt. 1941 justificirana (obešena). Po teh dogodkih je delo Fronte prenehalo, lahko bi se reklo zamrlo, dokler niso pričeli prihajati na prekmursko ozemlje partizani-terenci, ki so se leta 1943 povezali s prekmurskimi rodoljubi in jih v delu podpirali. Od tod naprej je postalo delo Fronte zopet aktivno in to vse do osvoboditve 1945. leta. Mnogi člani OF so bili v tej dobi aretirani, 'obsojeni in pregnani v koncetracijska taborišča na Madžarsko in pozneje v Nemčijo. Marsikateri je tamkaj pustil življenje in s tem tudi načrte za bodočnost.
POLITIČNO IN UPRAVNO D ELO FRONTE TER IZVEDBA VOLITEV V LETU 1945
Poglobitev dela Fronte je bila šele od leta 1945 naprej in to s prihodom Rdeče armade, kot tudi naših partizanskih odredov in osvobodilnih odborov. Prvi sekretar teh odborov je bil prof. Liška, nato pa Kocmur Mara. Fronta je imela v rokah vso politično in upravno delo. tole, da je urejala vso trgovino in produkcijo po tovarnah, skratka kontrolirala vse delo v Murski Soboti in okraju. Vodstvo nad političnim ih upravnim delom je imela Vse do volitev 19. avgusta 1945. Tedaj pa so bile volitve tudi temeljito pripravljene, kar pa je velika zasluga Fronte. Sobočanci so se volitev prav v velikem številu udeležili in sicer
je od 3307 volilnih upravičencev glasovalo za OF pad 3280 volivcev t. j. 99,3 odst.
Po tem datumu je Fronta v glavnem prevzela politično delo ter dajala smernice za gospodarjenje. V tej dobi se je  obnavjalo in zbiralo pomoč upostošenim krajem, kar je zopet zasluga Fronte. Zbiralo se je staro železo, popravljali so se mostovi in ceste, ustanavljala so se prva podjetja. Prvo tako podjetje je bil »Sograd«, kateremu je Fronta dala tudi pravila za poslovanje. Ravnotako se je v tem letu; ustanovil dečji dom, nad katerim je imela Fronta patronat.
VZPODBUDNO DELO FRONTE OD LETA 1946 DO 1947
V letu 1946 so bili izvedeni prvi odkupi za preskrbo pasivnih krajev. Fronta je te odkupe tako temeljito organizirala, da so bili 100-odstotno izvedeni. V tej dobi So se ustanovile tudi socialistične trgovine, kot n. pr.: Obrtna in-
dustrijska podjetja pod naslovom »Mit-rop«. Ne samo to, Fronta je dala tudi pobudo za gradnjo novega stanovanjskega bloka, katero delo se je tudi kmalu pričelo. Zemeljska dela so bila večinoma izvršena s prostovoljnim delom. Preuredilo se je pa tudi mestno kopališče, ker tudi kopališču ni vojna prizanesla, poleg tega pa so bile kopališke naprave za nove razmere socialistične Sobote premajhne. Na pobudo Fronte se je nabavil »radjo-stas« z desetimi zvočniki, ki so bili napeljani po vsem mestu tako, da je s tem odpadlo soboško bobnarenje. Socialni fond, ki je bil v letu 1946 ustanovljen je imel do ukinitve, v zbiranju prispevkov največ uspehov in sicer dve tretjini od vseh zbanih prispevkov v okraju. Po odhodu Kocmurjeve Mare iz Murske Sobote je prevzel mesto sekretarja Mestnega odbora OF Miloševič Lazar, ki jo je vodil vse do leta 1947. Pod njegovim vodstvom se je Fronta v Soboti povečala na 2143 članov, poleg tega se je izvršila reorganizacija Fronte oziroma se je mesto razdelilo na štiri rajonske odbore Fronte. Prednjačil je prvi rajon, pa najsibodi v političnem ali gospodarskem pogledu. Organiziralo se je prostovoljno delo za novo osnovno šolo oz. novo gimnazijo. V navažanju zemlje so se posebno izkazali vozniki iz Turopolja. Ti so storili vse, samo da bi čimprej bilo gotovo novo šolsko poslopje.
Razen tega dela pri novi šoli, so bila še druga prostovoljna dela, katerih so se udeleževali člani Fronte in sindikatov v prav velikem številu. Fronta je tudi razdeljevala oz. regulirala razdelitev tekstila. Z razdelitvijo mesta v štiri rajone se je delo mestne Fronte poživi.
Melioracijska dela v Prekmurju Slika: Prostovoljno delo Soboških frontovcev na kanalu Ledava-Mura
V LETU 1948 JE FRONTA ORGANIZIRALA TEČAJE ZA PREVZGOJO ČLANSTVA, NUDILA POMOČ DEMOBILIZIRANCEM IN RAZŠIRILA SOCIALISTIČNI SEKTOR
V tem letu je delo Fronte vidno napredovalo, poleg tega se je tudi članstvo povišalo na 2214 članov. Sekretar Fronte je bil Kokol j Miroslav. Ker je bilo nujno, da se dvigne pri članstvu politični nivo, je Fronta v ta namen organizirala politični in gospodarski tečaj, kjer se je v glavnem prevzgajalo članstvo. Fronta pa ni pozabila na demobilizirance in tudi ne vojakov novincev, kot prostovoljnih brigad. Tem je nudila
vso pomoč, pa če so prihajali ali odhajali, vse jih je izdatno pogostila in ob njihovem prihodu slavnostno sprejemala. Ker se je gospodarski aparat iz dneva v dan večal ter je Vsled tega bil vedno večji dotok uslužbencev, ki pa niso vedeli, kje bi se hranili, je Fronta dala pobudo, da se ustanovi tudi menza. Socialistični, sektor je bil v tem letu že precej urejen.
98.171 UR PROSTOVOLJNEGA VREDNOSTI, TO JE DEL
Leta 1949 je bil izvoljen za sekretarja Fronte Kološa Jože, ki se je pod njegovim vodstvom ojačila na 2511 članov. V teh dveh letih se je organiziralo prostor voljno delo po vseh štirih rajonih, sindikatih in ostalih množičnih organizacijah za melioracijska dela na kanalu gozdnih del, za gradnjo poslopja mestne ekonomije, zadružnih domov, pionirskega igrišča, stanovanjske hiše, nove gimnazije, kleparske delavnice, za čiščenje mesta in nasadov, urejevanje rdečearmejskih in partizanskih grobov, za dela na mestni ekonomiji, popravila in čiščenje železniške proge, železniških mo-
DELA, KAR DA 1,837.552 DIN O FRONTE V LETU 1949
stov, čiščenje lokomotiv, za elektrificiranje železniške postaje, za kopanje gramoza, navažanje nasipnega materiala, ki se ga je navozilo okoli 1000 kub. metrov itd. če bi te ure sešteli, bi znašale 98.171 ur prostovoljnega dela, kar bi dalo v vrednosti 1,837.552 dinarjev. Fronta pa je prevzela tudi vse krasitve v mestu in bila pobudnik vsem svečanostim, ki so se vršile v mestu.
Fronta pa je skrbela tudi za izobrazbo odbornikov, kot odbornikov MLO. Prirejala je tečaje za odbornike, kjer so bila redno vsak teden predavanja. V gozdnih akcijah, katere se je članstvo
Fronte Sobote polnoštevilno udeležilo, so se najbolj izkazali obrtniki. Te akcije sta vodila Rudi Zrinski in Peče Oskar. Nekateri člani Fronte pa so bili za velike zasluge mestni Fronti odlikovani z odlikovanjem OF, kot so to Rapl Rudi-Savo. Peče Oskar, Brglez Štefka, Zrinski Rudi in Jug Karel.
Fronta je tudi podprla volitve v delavske svete in upravne odbore. Mestna Fronta je sodelovala pri izvedbi vseh volitev v mestu, kar je tudi njena glavna zasluga, da so bile volitve skoraj
KAKŠNE NAČRTE IMA FRONTA ZA LETOŠNJE LETO...
V letošnjem letu pa je bil izvoljen nov sekretar Rapl Rudi, ki ga vsi poznamo kot požrtvovalnega človeka. Pod njegovim vodstvom MOOF prav lepo napreduje. Za proslavo 10. obletnice ustanovitve OF Slovenije je mestna Fronta prevzela mnogo prostovoljnega dela. Najprej se bo s prostovoljnim delom uredilo novo avtobusno postajališče in tlakovalo Kolodvorsko ulico. Fronta bo tudi skrbela za olepšavo mesta ter izvršila druga javna dela.
Ustanovil se je pionirski svet, ki je pod okriljem mestne Fronte. Saj ravno Fronta, polaga mnogo pažnje na vzgojo mladine, posebno pionirjev. Če bomo znali vzgojiti pionirje v prave socialistične borce, potem niso bili napori borcev NOB in sedanjih članov Fronte za boljšo bodočnost naših narodov zaman.
Fronta pa podpira tudi kulturno delo, kot so koncerti, gledališke predstave, katerih pa je iz dneva v dan več. Mnogo bi se še lahko pisalo o delu mestne Fronte, kaj je vse storila in kakšne perspektive dela ima še pred seboj. Mestni odbor Fronte stoji vedno na stališču, da se moramo boriti za okrepitev socializma in izvedbo petletnega plana s tako voljo in s takim elanom in požrtvovalnostjo, kot so se borili borci v NOB za našo svobodo. S tem dajemo zgled vsem tistim, ki Še stoje ob strani, Istočasno pa izražamo globoko vdanost Partiji in tovarišu Titu!
Fronta je narasla za 1104 novih članov
Šestmesečno tekmovanje frontnih organizacij radgonskega okraja se bliža zaključku. Na zadnjem frontnem zboru 15. t. m. so pregledali svoje uspehe, s katerimi stopajo — za rojstni dan OF — pred delovno ljudstvo. Zboru je še poleg domačih političnih voditeljev prisostvoval tov. Modic Helis, republiški minister za. pravosodje in njihov poslanec. Med delegate je prišla tudi zastopnica glavnega odbora Ljudske fronte Jugoslavije, ki je s svojim prihodom počastila slavnostno frontno zborovanje.
V radgonskem okraju je 13.862 ali 78% vseh volilcev organiziranih v Osvobodilni fronti. V tekmovalnem času so pridobili 1.104 novih članov. Frontovci so, v tem času opravili preko 54.000 prostovoljnih delovnih ur v vrednosti 810 tisočakov. Ljudska inšpekcija je samo v zadnjih dveh mesecih izvršila 340 pregledov v KLO, zadrugah in ustanovah. Opravičila je dano zaupanje frontovcev, v imenu katerih je vršila posle ljudske kontrole.
Tekmovalo je v celotnem okraju 85% frontnih odborov. Med tekmovalci so na prvem mestu Lutverčani, ki prejmejo prehodno zastavico v trajno last, za nagrado pa radio-aparat. Frontovcem iz  Žepovec je pripadlo drugo, Apačanom pa tretje mesto. Obe frontni organizaciji prejmeta knjižne nagrade. Pohvaljeni so bili frontovci iz Stogovec, Rožičkega vrha in Radgone, ki so v marcu uredili mestni park in zasadili večje površine z breskovimi sadeži
S tekmovalnimi uspehi in z veselim razpoloženjem  pričakujejo  frontovci radgonskega okraja svoj praznik. Za delegate, ki jih bodo zastopali na III. slavnostnem kongresu OF, so potrdili najboljše frontovske voditelje, poznane udarnike in zadružne pionirje. Na krajevnih proslavah bodo slavili zmago svoje voditeljice, ki je popeljala slovensko ljudstvo v zgodovino velikega ustvarjanja, v graditev socialistične družbe. Tega dne bo srečna mladina, ki ji bodo na slovesen način podelili članske izkaznice, s katerimi so njihovi starejši tovariši doslej zmagovali.
SOCIALISTIČNO TEKMOVANJE JE SISTEM V DELU LJUDSKE FRONTE!
Apačani so možje frontnega dela
 Nič čudnega ni, če so Apačani na zadnjem frontnem zboru tako-le reki: »Napovedujemo tekmovanje vsem frontovcem okraja«. Hočemo videti, kdo bo bolje okrasil svojo vas, organiziral kresove, povrhu postavil slavoloke... Za tem pozivom so njihove lastne obveznosti, saj bodo nažgali kar tri kresove, se zbrali pri  bakladi, vas bo z zelenjem, slavoloki in zastavami okrašena, nastopili bodo pevci in domačini na »odru«. » Po pravici bodo Apačani slavili svoj  dan. Šestmesečno tekmovanje je razgibalo slehernega izmed 184 frontovcev. - Velika večina vaščanov je v Fronti. Samo osem odstotkov jih še trka na vrata. Po tov. Kardelju imenovana zadruga, je dokaj močna skupnost. Letos sta se ji pridružile dve družini, tako da imajo 81 odst. vaščanov v zadrugi. Širrom Slovenije so z nami apaški zadružniki, kot dobri gospodarji. V I. tromesečju letošnjega tekmovanja so na  prvem mestu med zadrugami, ki tekmujejo v drugi skupini Vsa spomladanska dela, setev in druga opravila so dobro opravili, ker hočejo imeti v jeseni bogato žetev. V počastitev OF je vsak zadružnik prispeval dva trudodneva, ki jih zadrugi ne bo treba plačati. Pri poljskih in vinogradniških delih so prostovoljno nudili 3050 ur.
Zdaj pa poglejmo Fronto, ki se je  močno usidrala med apaškim prebivalstvom. Frontni odbor daje zgled vsemu članstvu. Redno se je sestajal pri pogovoru, množično pa so bili obiskani sestanki. Ljudje so se navadili na frontovske naloge, ki se jim niso nikdar od-
rekli. Zakaj? Zato, ker je Fronta skrbela za pravičnost. S KLO je delala. Kmetje so bili pravično obremenjeni z obveznostmi, zato so tudi stoodstotno oddali pridelke, ki jih je potrebovala država. Pri odkupih so Apačani med najboljšimi v okraju, ne poznajo nobenih prisilnih izterjatev.
V vasi so imeli štiri kulturne prireditve, ki so si jih vaščani vsikdar radi ogledali. Tudi fizkulturniki veljajo za korenjake, okoli katerih se zbira mladina.	
Na cestah in v gramoznicah so delali. Preko 110 kub. m gramoza so nakopali in ga posipali na ceste. Mimoidoči popotnik lahko spozna, da niso zastonj prostovoljne  ure, ki so jih položili v ceste. Teh ur se je nabralo 4256, v vrednosti 59 tiočakov.
Kdo je najlepše okrasil volišče? Vsikdar Apačani, ki so že na predvečer v bakladah manifestirali. Na predvečer volitev v Ljudsko skupščino Slovenije je 350 frontovcev nosilo bakle. Niso gorel samo v njihovih rokah, užgale so se tudi v srcih, ki so drugi dan v jutranjih urah odločale. Glasovi so padali za Fronto, za nadaljevanje prehojene poti. Bili so prav med tistimi, pri katerih je v prvih urah glasovanja padla zadnja kroglica v skrinjico.
Niso se pustili onim, ki so izostali pri volitvah, vzeli so jim legitimacnjo, s katero so se redki ničvredneži trkali na prosa. Sopotnikov res ne potrebujejo.
Vedno so voljni odpreti vrata ljudem, ki so pripravljeni na pot do novih uspehov.
Stran
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 26. aprila 1951
Frontno delo na področju Ljudske prosvete
v soboškem okraju
Po osvoboditvi so še sprostile ljudske množice. Zaživele so novo življenje. Spontano so izrazile svoja politična čustva ob odkritju spomenika Zmage v Soboti. Takega navdušenja še do danes Sobota ni doživela. Vzklikanju, ploskanju in navdušenju ni hotelo biti konca. Potem se je vse to razširilo na ostale kraje okraja. Vrstili so se mitingi, začela so tekmovanja kulturno-umetniških skupin. Dramatska skupina iz Gor. Lendave je tekmovala v Mariboru s Cankarjevo igro »Kralj na Betajnovi«. Doma so se prej pomerili z Beltinčani in Križevčani. V Soboti se je rodila nova oblika kulturno-umetniškega dela, k to je današnji pevski zbor SKUD »Štefan Kovač«. Takega zbora v bivši Jugoslaviji v Soboti ni bilo.
Kaj je ostalo od tega?
Ti mitingi so imeli nekaj sorodnega z veselicami bivše Jugoslavije in ni čudno, da so se ti mitingi počasi spremenili v navadne plesne veselice, oz. proste zabave s plesom. Ostalo jim je samo še ime »kulturna prireditev s plesom« ali »kulturna prireditev z družabnim večerom«. Pozneje so take prireditve dobile pravilno ime »plesna veselica«; Vsekakor je bil nekdo kriv prenapenjanju takih prireditev. Okrajni faktorji niso vedeli izkoristiti navdušenja ljudi za resnejše delo. Za razumevanje omenjamo še to. da je malo ljudi, ki bi lepe oblike mitingov iz NOB nadaljevali in počasi iskali novo obliko kulturno-prosvetnega dela. Zakaj so odri polagoma prenehali z delom? Prve družine so bile sestavljene iz prosvetnih delavcev in študentov, ki so se počasi izgubljali po šolah in tako je tudi to delo izgubilo svoj začetni polet in kvaliteto. Ti začetniki niso znali mobilizirati ljudstva’ in svojemu delu dati množični značaj. Nekaj pa je vendar ostalo. V okraju, vsaj v Soboti, so še ostale lepe akademije, katerih program je vedno izpolnjeval pevski zbor. Ljudstvo je vzljubilo pesem, ki je prišla iz NOB. Pa ne samo v Soboti, temveč tudi na vasi. Obiski pevskega zbora po vaseh v letu 1946 so navdušili ljudstvo. Zakaj se je ravno zbor obdržal? Ali ni čudno. Zbor je zajel ljudstvo in zato se je obdržal. Njegov socialni sestav je bil zelo pisan.
dijaka je bil delavec, poleg učitelja je bila delavka iz tovarne, zraven kmeta je bila hišna pomočnica in ta široka družba ni mogla propasti, ker je bila ljudska Moramo pa priznati, da je zbor imel tudi spretnega pevovodjo prof. Močna nato pa je prevzel vodstvo tov. Pirc. Nekako tako je s folklorno skupino iz Beltinec.
Ljudska prosveta vzgaja nove kadre
Izvršni odbor ljudske prosvete je že kar v začetku opazil, da je treba vzgojeti nove ljudi. Čim je naš okraj prejel poziv I0 LPS je poslal na tečaj današnjega tajnika ljudske prosvete.
Žal, da IO LPS ni mogel doseči, da bi ti tečajniki ostali le v službi Ljudske prosvete. To je bil ravno kamen spotike. da so se tečaji ponavljali, toda vsak tečaj je že imel tudi novo vsebino, ki je nakazala vedno večjo širino ljudskoprosvetnega dela Vsak tečaj je vedno nekoliko sprostil ljudskoprosvetne kadre. ki so bili že samoiniciativni. Njihove izkušnje ie koristil IO LPS in jih prenašal na ostale kadre. Seveda da ta prenos ni bil šablonski, ampak se je vedno poudarjalo da se naj izkušnje enega okraja prenašalo v druge okraje, upoštevajoč dejanski razvoj ljudske prosvete dotičnega kraja Odnos do tečajnikov je bil hvalevreden. Saj je  bil vsak tečaj nova sprostitev ljudskoprosvetnih kadrov, oziroma tečajnikov v  svojem okraju.	
Kaj smo dosegli v letu 1948 in 1949?
Ljudskoprosvetni sveti so se pokazali premalo gibčni in samoiniciativni. Po navodilih IO LPS smo prehajali v širšo demokracijo, ustanavljali smo društva.
Prvo društvo v okraju je bilo SKUD „Štefan Kovač"
Vedno smo stremeli za tem, da na osnovi dela ustanovimo društvo, saj šablonsko, ustanavljanje društev bi pomenilo nadaljevanje  dela svetov. V jeseni 1948 je bilo v Soboti ustanovljeno društvo, ki je dobilo ime po prekmurskem heroju Stefanu Kovaču. Imelo' je glasbeno sekcijo, ki je nadaljevala z delom zbora. Nato je začel delati današnji orkester, ki je leta 1949 zasedel bi prvo mesto v tekmovanju mariborske oblasti. Razen te sekcije je pričela z delom lutkovna sekcija v DID. Dramska družina je imela veliko težje pogoje, toda danes ima sekcija dve družini. Likovna sekcija društva ima sposobne ljudi, toda nima še pravega voditelja. S svojim delom je društvo dokazalo, da se bo povzpelo med prva društva oblasti. Pevski zbor je celo v tekmovanju leta 1948. postal republiški prvak v tekmovanju mešanih zborov. Bil je organizacijske tako gibčen, da se je lahko udeležil vseh zveznih mladinskih del. Gostoval je na progi Šamac—Sarajevo, bil je v Novi' Gorici, dvakrat je gostoval na Avtocesti in prav tako je bil dvakrat v Novem Beogradu.
Danes ima društvo 361 članov, od tega je 122 aktivnih. Organizacijsko je društvo na prvem mestu v okraju, tako da lahko nudi pomoč ostalim društvom okraja.
Tudi v okraju so se ustanavljala društva
Na terenu so vso pomoč nudili Ljudski prosveti — prosvetni delavci. Prvo terensko društvo se je organiziralo v Gornji Lendavi. Potem so začeli z delom v ostalih krajih. To delo so nadaljevali izobraževalni tečaji. Ni jih bilo veliko, toda vsak začetek je težak. Okrajni odbor pa ni tečaja nikomur vsiljeval. Tako so nastala društva v Tešanovcih, Beltincih, na Tišini, Cankovi, Kuzmi, Mačkovcih, Prosenjakovcih in še v ostalih krajih. Danes ima okraj 36 društev. Vsako društvo je bilo ustanovljeno na osnovi, svojega dela, kot prosvetnega aktiva.
Kako pa je danes in kdo ustanavlja društva?
Prosvetni delavci so nudili ogromno pomoč Ljudski prosveti in še danes pomagajo, kjer le morejo. Toda danes se je ljudstvo toliko razgibalo, da že aktivno sodeluje pri delu in organizaciji. Navajamo nekaj primerov. V Prosečki vasi so vaščani ustanovili društvo brez pomoči prosvetnih delavcev. Prav tako bodo v kratkem ustanovili društvo v Bratoncih, kjer ni šole in prometnih delavcev Mnogo živahnosti kažejo vaščani  Motovilcih, Korovcih in še v nekaterih vaseh. Ob tem spretnem vodstvu bo okraj lahko, prav na osnovi dela dosegel številko 50. Prav mnogo delajo n. pr. v Andrejcih, Rogaševcih, kjer to že imeli izobraževalni tečaj in odrsko prireditev. V Gančanih so imeli že dve prireditvi, v Gerlincih pa sodelujejo tudi starejši ljudje. Pertoča prireja tudi odrske prireditve in Kančevci so se pred kratkim tudi zganili. Prav tako aktivno delajo v Lipovcih, Gornjih Črncih, Selu, Dokležovju, Lemerju, kjer imajo še knjižnico in čitalnico. Pred kratkim so priredili odrsko prireditev in končno so začeli z delom tudi v Budincih. Vse to je pogoj razširitve organizacijske mreže in dela Ljudske prosvete.
Katera društva največ delajo?
Temu je prav težko odgovoriti, ko se pa vasem neradi zamerimo. Saj vsa društva vlagajo res mnogo naporov svoje delo. Vsako društvo ima nekaj specifičnega v svojem delu in ravno zaradi tega se ne more pohvaliti samo eno društvo, da ne bi bilo prizadeto drugo. Rajši navajamo društva, ki nekoliko zaostajajo v svojem delu. Upamo, da bodo ta društva svoje delo izboljšala. Med slabe prištevamo društvo v Martjancih, Bodoncih, Mačkovcih, »Štefan Cvetko« v Murski Soboti, v Krogu in Adrijancih.
Kaj pa ostali, ki nimajo društva?
Veliko krivico bi storili, če ne bi pohvalili vsaj nekatere aktive LMS in gasilce. Mnogo smisla za Ljudsko prosveto so pokapali v Budincih in Korovcih, kjer so celo napisali agitko za gasilsko društvo »Vaški fantje«. V Pertoči, Rogaševcih, Gančanih, Gerlincih, Bratoncih imajo svojo odrsko družino in pevce, nato v Andrejcih, Lipovcih, Gornjih Črncih, Lemerju. Selu, Dokležovju, Motovilcih, Kančevcih in še v nekaterih vaseh okraja.
... in ostale panoge Ljudske prosvete izven društev?
V zadnjem času so večkrat predavanja Ljudske univerze. Ta predavanja ljudstvo najraje obiskuje. Na prvem mestu je Sobota. Ne vemo, če smo rav-
no pravilno začeli, ko pa imajo nekatere vasi ravnotako mnogo zanimanja za predavanja v okviru Ljudske univerze. Vsekakor pa spadajo v isto vrsto po obisku vasi Bakovci, Krog, Čepinci, Prosenjakovci, kjer so imeli gospodarska predavanja, nekaj časa tudi v Černelavcih, a v prejšnjem letu v Ižakovcih, Dokležovju, Gančanih, Puconcih, Martjancih in še v nekaterih vaseh. Letos so nekaj slabše organizirani obiski v Puconcih in Martjancih.
Ali imamo skupine republiškega značaja?
Vsekakor sta vredna vse pozornosti pevski zbor SKUD »Štefan Kovač« v Soboti in folklorna skupina društva v Beltincih. Saj sta obe skupini republiškega značaja. Pri teh skupinah se že pazi na kvaliteto in se jim mora vsestransko pomagati do širšega razvoja. Pevski zbor bo sodeloval na akademiji v Ljubljani, a folklorna skupina bo nastopila na zvezni prireditvi v Zagrebu in republiški v Ljubljani. To je za naš okraj velika čast.
O posameznih panogah Ljudske prosvete, o nastanku in razvoju posameznih sekcij društev in aktivov ter njih delu bomo pisali v eni izmed naslednjih številk »Ljudskega glasa«.
Kako pa je z okrajnim odborom Ljudske prosvete?
Priznati se mora, da okrajni odbor nudi društvom precej pomoči v nasvetih. pa tudi materialno v preskrbi društev. Da ta pomoč še ni dosegla tisto, kar bi morala, drži, toda treba je upoštevati, da je delo Okrajnega odbora Ljudske prosvete odvisno tudi od dela in pomoči, ki jo društva nudijo Okrajnemu odboru. Vsekakor je za pohvaliti akcijo društev, da se priredi »Gospodarski dan« v okraju. Ta dan bo osnova osamosvojitve okraja v materialni preskrbi. Zaradi tega je večina društev v okraju sklenila, da se 10 odst. od prodanih vstopnic odvaja Okrajnemu odboru.
Okrajna knjižnica
Okrajna knjižnica je danes lahko ponos našega okraja. Ima nad 6000 knjig in skoraj 1000 bralcev, od tega 800 stalnih. S takim delom se je knjižnica uvrstila v prve vrste okrajnih knjižnic Slovenije in naša dolžnost je, da krepimo Okrajno knjižnico, da bo vršila vodilno vlogo v knjižničarstvu. Ob priliki bomo napisali o okrajni knjižnici poseben članek, tako da se bodo lahko knjižnice na vasi okoristile z izkušnjami. Okrajne knjižnice.
Skupne prireditve okrajnih društev
V dosedanjih festivalih so društva nudila veliko pomoči in ravno zato so festivali, ki jih prireja naš okraj lepo uspeli, zlasti festival, ki ga je priredil Okrajni odbor LP leta 1947. Ta velja za enega najboljših festivalov v Sloveniji .
Kako pa bo v bodoče?
Pot. ki jo je ubral naš okraj v delu Ljudske prosvete, kaže, da bo bodoče delo Ljudske prosvete pridobilo ne samo na množini, temveč tudi na kakovosti.. Da pa je temu tako, so garancija, naša aktivna društva  in delo okrajnega odbora, ki razporeja delo Ljudske prosvete v našem okraju. V tesni medsebojni povezavi bodo društva in Okrajna zveza društev dosegli še večje in pomembnejše uspehe.
Kogovčane bi morali tudi drugi posnemati!
V hudi zimi na Kogu nismo počivali niti sedeli na zapečku. Saj tudi ni bila taka, da bi se je ustrašili, čeravno nismo imeli kaj toplo v naših prostorih.
Kako pa sedaj? Komaj 'utihne pesem naših pridnih kopačev po obširnih vinogradih Koga, že vidiš hiteti mladino v dvorano IZUD-a. Kako se je vse spremenilo, odkar imamo svoje primerne prostore.
Zadnja nastopa našega članstva dne 26. marca in 8. aprila, ko smo uprizorili dramo »Deseti brat«, sta napravila na naše ljudstvo zelo dober vtis. Zato se malo pomudim pri teh igralcih.
Bilo jih je 21. kar je za naše prilike zelo visoka številka. Bili so res disciplinirani zlasti še zato, ker se po zimi na naših poteh hitro znajdeš v neprijetnem položaju.
Ne pot ampak oder in kulisa, to nam je delalo preglavice. Režiser se ni mogel strinjati z dejstvom, da bi zadostovala le ena oseba, drugo pa naj bi si ljudje mislili.
Malo je šepalo, dokler se ni pojavil na Kogu režiserjev znanec umetnik-slikar Juš iz Veržeja. Pa sta vse gledalce presenetila s scenerijo, ki je naše igralce spravila v dobro razpoloženje.
Nam namreč po vojni ni ostalo ničesar od nekdanjih dveh gledaliških odrov. Dva tedna je bila dvorana mizarska, slikarska in kovaška delavnica, da smo jo uredili za gledališko dvorano.
Med igralci so se potrudili, da bi naš »Deseti brat« uspel. »Desetega brata« je igral Drago Zabavnik, Manico Pepca Drezg, Dolefa Franček Plohl, Krjavlja Branko Plehl. S Kvasom in Marijanom so želi obilo pohvale in priznanja.
Tudi ostali so s svojim petjem tako živo slikali preteklost, da nismo vedeli, ali je res Krivec Jožef Rodiha in Obrščak stari prosvetar Orešnikov Peter. Tudi ostale skupine v Kogu delajo. V kratkem bo ljudstvo presenetil naš vaški kvintet z veselim večerom.
Kaj pa pevski zbor? — bi si mislil nekdo, ki ne pozna naših razmer. Pravijo, da bo naša mladina vztrajala in bo 27. aprila za deseto obletnico začetka Osvobodilnega gibanja nastopilo samostojno letos prvič 30 pevcev tudi s svojim programom.
To bi bilo v kratkem delo izobraževalnega društva. Toda ne smem še končati. Imam še drugo nalogo, za katero se je zavzel naš predsednik KLO tov. Drago Zabavnik. Kmalu bomo začeli zidati novo učilnico in skladišče kmetijske zadruge. Tako bodo izginile ob glavni cesti ruševine, ki že pet let razpadajo in to bo vsaj deloma olajšalo položaj naše šolske mladine in učiteljstva.	St—
Beltinska folklorna skupina si zasluži vso pozornost
Zvezna komisija je 13. aprila ocenila delo beltinske folklorne skupine. Nagrada za vloženo požrtvovalnost je ta, da v kratkem odidejo na turnejo v Ljubljano in Zagreb. To je vsekakor društvu v Beltincih veliko priznanje, posebno pa folklorni skupini.
Po oceni so člani komisije in folklorne skupine preživeli večer v toplem vzdušju, polnem bratske ljubezni. Nasmejani in veseli so bili Beltinčani, prav tako je bil simpatičen Makedonec, ki je govoril v svojem jeziku, dočim se je Bosanka zadovoljno in toplo smejala, a Hrvatu so se rosile oči. Beltinčanom bo ostal ta večer še dolgo v spominu.
AFŽ pa se je posebno izkazala z okusno pripravljenimi jedili.
Sicer pa je bil v Beltincih tudi kuharski tečaj. Sodeč po tem, kar smo videli in okusili, je bil tečaj v pravih rokah.
Želimo, da bi naša skupina tako vzdušje bratstva in enotnosti ustvarila tudi v Ljubljani in Zagrebu.
Vasi dolnjelendavskega okraja
tekmujejo
Frontovci v lendavskem okraju so v tekmovanju za 10. obletnico Fronte naredili več desettisoč prostovoljnih delovnih ur. Največ so delali pri gradnji in popravilu vaških cest in mostov in pri urejanju zadružnih domov. Frontovci v obmurskih vaseh pa gradijo  nov most čez rokav Mure. Med najboljšimi vaškimi organizacijami Fronte v šestmesečnem tekmovanju pa sta frontni organizaciji v Veliki Polani in Srednji Bistrici.
V Veliki Polani je bilo delo Fronte živahno predvsem v pripravah za volitve. Frontovci so imeli 16 množičnih sestankov, kjer so se pogovorili o delu ljudske oblasti, o raznih uredbah, predvsem pa o pomenu volitev. Zaradi takega dela Fronte je bila tudi udeležba na volitvah nad vse zadovoljiva: 98% volilnih upravičencev se je volitvam odzvalo in od teh je le 1% glasoval v črno skrinjico. Posebno živahno je bilo delo Fronte v Veliki Poklani na kulturno-prosvetnem polju. Že v jeseni so frontovci v vasi uredili, vaško knjižnico, iz katere so si vaščani preko zime izposodili 450 knjig. V decembru je Fronta ustanovila izobraževalno umetniško društvo, čigar igralska družina je pripravila Miška Kranjca: »Pot do zločina«, s katero so gostovali razen v Veliki Polani tudi v sosednih vaseh: v Hotizi in Gornji Bistrici. V mesecu decembru so v Veliki Polani ustanovili tudi izobraževalni tečaj, ki ga je obiskovalo 60 frontovcev. Tečaj so zaključili na praznik žena — 8. marca — z uspelo prireditvijo. Odbor OF v Veliki Polani je v šestmesečnem tekmovanju skrbel tudi za tesnejšo povezavo med Fronto in ostalimi organizacijami. Skupno z Antifašistično fronto žena in z mladino so letos prvič v vasi priredili Novoletno jelko, ob kateri so bili obdarovani vsi otroci v vasi. Na  pobudo Fronte je bila v vasi ustanovljena tudi strelska družina, ki šteje 20 članov. V
času tekmovanja pa so frontovci pritegnili v organizacijo 32 novih članov.
V	mesecu novembru so vaščani v Polani na pobudo Fronte pobelili 280 hiš, pobelili in uredili prostore krajevnega ljudskega odbora, navozili 450 kubič. metrov gramoza, uredili gasilski dom in delali pri zadružnem domu. Uredili so tudi zadružno trgovino ter popravili ograjo okrog šolskega vrta. Za vsa ta dela so prispevali okrog 10.000 prostovoljnih ur.
V Srednji Bistrici so frontovci v času tekmovanja nudili pomoč svoji zadružni ekonomiji. V jeseni so pomagali pri pospravljanju poljskih pridelkov in pri jesenski setvi, pozimi pa pri globokem oranju. Pri gradnji novega mostu na Muri so delali frontovci iz Srednje Bistrice blizu 1500 ur.
V	Fronto so v času tekmovanja sprejeli 38 novih članov, svečan sprejem novih Frontovcev pa pripravljajo za 27. april.
S slovenskimi vasmi so tekmovali tudi pripadniki madžarske manjšine v obmejnih madžarskih vaseh Žitkovci, Trimlini, Čentiba, Dolina, Lakoš, Kobilje in Radmožanci. V Kobiljiu je Fronta v času tekmovanja sprejela 100 novih članov. V madžarskih vaseh so Frontovci poživeli svoje delo predvsem na  kulturno-prosvetnem  polju.
V	vseh naštetih vaseh. so ustanovljene razne kulturne skupine, od katerih so nekatere že imele svoje prireditve, druge jih pripravljajo za 27. april.
V	Dobrovniku pripravljajo frontovci razstavo o delu Fronte v zadnjih letih. Za letošnji tretji kongres OF Slovenije so tudi madžarski frontovci izbrali svoje delegate: Jožefa Korena iz Gornjega Lakoša, Julija Kovača iz Trimlinov in Ludvika Trajbera iz Dobrovnika.
Lutverčani so si zaslužili zastavico
Pred dvema mesecema sem bil med lutverškimi frontovci, med zmagovalci okrajnega tekmovanja. Tokrat smo govorili o načrtih, ki so jih marljivo snovali za nadaljevanje započetega dela. Zanimivo jih je bilo poslušati, saj so govorili iz srca, odkrito, kot so to sami čutili. Že takrat so mi zatrdili, da bo prehodna zastavica prišla za stalno v njihove roke. Z veseljem sem zapuščal njihovo prijazno vas, želeč jim največ uspehov. Dober teden pred kongresom svoje Fronte, so dali delovnemu ljudstvu veselo sporočilo: »Tisto, kar smo rekli, je v naši vasi v dejanje spremenjeno.«
Poslušal sem njihovega delegata, ki je skromno, a vendar s ponosom poročal. Nisem ga poslušal sam, prisluhnili so mu sotovariši iz drugih vasi, katerim so Lutverčani vsikdar kazali pot. Pred nimi je razgrnil kopico podatkov, ki so odkrili skrivnost frontovskih uspehov. Zazdelo še mi je, da jih posluša vso delovno ljudstvo, kateremu Lutverčani zvesto služijo.
Bralec, prisluhni  jim še ti! Spoznal boš, da je v lutverki vasi trdna skupnost, ki je ne more nihče izrabljati. Kdo bi premagal 155 člansko družino, ki jo drži samo eno: ljubezen do svoje domovine. Nevidna, sicer je živela v srcih vseh preprostih lutverških ljudi. Razen dveh, so vsi frontovci, večina pa je dobrih zadružnikov. Dostojno so zaorali v zadružništvo, njihova polja z njimi vred dihajo, dajejo bogate sadove tistim ljudem, ki v tovarnah kujejo kmetu, ustvarjajo stroje in traktorje. Ali je še kaj lepšega, kot z roko v roki skovano tovarištvo delavca in kmeta, ki so ju nekdaj razdvojili?
Fronta jim je pomagala do dragocenih pridobitev, ki so jih sami soustvarjali. Nemogoče je biti ustvarjalec, če ne veš, za koga delaš? Tako bi nam povegalo 30 lutverkih frontovcev, ki so v tečaju. V zimskih mesecih so dobro izkoristili prosti čas. Ob topli peči in koristni besedi predavateljev so se učili in vzgajali. V vaško življenje je posegla
domača dramska skupina, ki jih je šestkrat razveselila. Zdaj že imajo. 15 igralcev. S Finžgarjevim »Divjim lovcem« so bili vaščani najbolj zadovoljni. Kako lepo je gledati domačine, ki se znajo n odru zasukati. Pa ne mislimo, da imajo samo dobre »igralce, temveč tudi dobre recitatorje, pevce, lastno godbo in folklorno družino. Skoraj bo prišel čas, ko bodo nastopili v  domačem zadružnem domu, ki ga pravkar s svojimi rokami dogotavljajo.
Mnogo presenetljivih dogodkov so zapisali frontovci v vaško zgodovino, ki se je začela prva leta v svobodi. 
Neštetokrat sta odločala volja in pri pravljenost na nove žrtve. Zunaj meja rv lja sovražnik, Lutverčani pa se mu ne dajo. 18. marca so volili svoje poslance za drugi slovenski parlament, Potrdili so jih »vsi do poldevete ure zjutraj. Ne zmenijo se za kričanje informbirojevskih lažnivcev. Ne!—Še več jih pride na množične sestanke in na vaške pomenke. Če hočete, povem še to, da so Z odkupi, razčistili. Kmetje redno dajejo državi svoje pridelke. Prvi so v okraju pri glasovanju, prvi so tam, kjer gre za njihovo oblast.
Motika, sekira in kramp so zapeli po lutverški vasi, ko so frontovci kopali in vozili gramoz, popravljali ceste, gradili svoj zadružni dom. Ne bom našteval kubikov, njihovih zamahov, skrbi in težav. Zadostujejo besede njihovega človeka: ... 5498 prostovoljnih ur so dali naši ljudje. Preračunano v denarju, je preko 82 tisočakov. To so dali za sebe, za svojo mlado republiko.
Dvakrat po vrsti so dobili prehodno zastavico. Štirikrat pa je krasila stene frontnega kotička, pohvalna diploma. Sedaj jo imajo za vedno. Ne kot darilo, ki gre v pozabljenje. Ne! Okoli prehodne zastavice je pestro vaško življenje lutverških zadružnikov in frontovcev. Prijatelji zadružnih poljan, z vami smo. Tudi mi sledimo vašim zgledom, ki pomenijo velik utrip bližajočega se novega življenja.
41 novih članov
bo v Žepovcih delalo za program Fronte
V	zadružni vasi Žepovci živijo trdni ljudje, ki ne zaostajajo za sosedi iz Lutverc. Tudi njihova frontna organizacija je ena izmed najboljših v radgonskem okraju. V šestmesečnem tekmovanju se je uvrstila na 2. mesto.
V	Žepovcih obstoja močna kmetijsko obdelovalna zadruga s 129 družinami. Meri 473 ha zemlje in je po površini največja v okraju. Zadružniki so s pomočjo Fronte krenili v novo delovno leto. Krepko so zagrabili za pluge in orodje, s katerim spreminjajo obličje svojega polja. Bližajo se k zaključku pomladanske setve.
V	šestmesečnem tekmovanju so zabeležili vidne organizacijske in politične uspehe. V vaško frontno organizacijo so sprejeli 41 novih članov, ki so pripravljeni izvajati program svoje Fronte. Vaški frontni aktiv obsega 259 članov ali 96 odst. vseh volivcev. Visok odstotek frontnega članstva in članov zadruge (82 odst.) kaže na pomembno vlogo, ki jo je odigrala Fronta na poti k stoodstotni socializaciji vasi. Ni več daleč čas, ko se bodo spomnili na zadrugo preostali žepovski kmetje.
Po opravljenih prostovoljnih urah so na prvem mestu. Pri elektrifikaciji vasi in pri popravilu cest so prispevali 6636 udarniških ur v vrednosti stotih tisočakov. Fronta je dala pobudo, da so vaščani pripravili pot elektriki, ki jim bo v prihodnosti dober pomočnik.
Frontni odbor se je ves čas redno se-
stajal. Živahni pa so bili tudi sestanki. Fronta je skrbela za pravilno porazdelitev obveznosti na posamezne kmete, zato ne poznajo prisilnih odkupov ali pa izterjave davkov. Skupno delo s KLO je mnogo pripomoglo k pravičnosti in pravilni politiki do privatnih proizvajalcev. Množični sestanki so bili v Žepovcih življenjski, pripravna oblika dela s članstvom, ki jih je polnoštevilno obiskovalo.
V vasi imajo, igralsko družino, ki je v tekmovanju trikrat nastopila pred vaščani. Pred kratkim so v novo zgrajeni dvorani zadružnega doma uprizorili dramo »Naš dom«, ki je vsem gledalcem ostala živo v spominu. Lani so izdelali kulise za oder dvorano pa opremili z inventarjem. Pridno so jim pomagali člani fizkulturnega društva, ki sodi med najboljše v okraju. Po 50 frontovcev je redno prihajalo na Študijske krožke, kjer so pogledali v vsebino govorov naših vodilnih ljudi, se pogovorili o Koreji in drugih svetovnih dogodkih. Njihova zavednost je vedno zmagovala zlasti pri volitvah, ko so v jutranjih urah glasovali za svoje ljudi. Na dan volitev v II. republiško Skupščino so vsi vaščani do 9. zjutraj izvršili svojo dolžnost.
Fronta v Žepovcih je bila dvakrat zmagovalka v okrajnem frontnem tekmovanju. Doseženo mesto v skupnem plasmanu za razdobje šestih mesecev je za žepovske frontovce vestno in po pravici zasluženo.
Murska Sobota, 26. aprila 1951
»LJUDSKI GLAS«
Stran 3
Atena - Letonja Ela iz Braslovč -
pripoveduje
Odlomek
PONATIS IZ KNJIGE »NAŠE BORKE«
Mezeča avgusta smo krenili v Vzhodno Štajersko. Šli smo preko Pohorja na vzhod In ie na Pohorju smo imeli prve borbe. Naše zveze po TV-liniji (terenska veza) so bile zelo slabe, dočim je ponekod sploh ni bilo. Večidel smo potovali sami z vodiči, ki »mo jih mobilizirali sproti. Tu smo imeli velike politične borbe. Ljudje so bili nepoučeni in so nas imeli za četnike. V bistvu sploh niso poznali razlike med partizani in četniki. Na sestankih, ki smo jih imeli, smo govorili večinoma o tem, ljudje pa so nam v večini primerov verjeli šele tedaj, ko so se četniki združili z Nemci na njihovih na j bližjih postojankah.
Ker je bilo pred nami še Prekmurje, naša pot ni bila končana. Zadnji čas so tam popadali vsi aktivisti in organizacijo je bilo treba postaviti na novo. Prosila sem, naj me pošljejo še v ta predel slovenske zemlje in moji prošnji so ugodili. Šla sem s petimi tovariši in bili smo prežeti s tako trdno vero v uspeh, kakršno mora meti le partizan. Pot pred nami je bila težka, zlasti, ker nam le bil teren popolnoma tuj. Prekoračiti pa smo morali veliko naravno oviro, ki je bila poleg tega je meja — Muro. Kako priti čez, nam je bilo vsem najtežje vprašanje. Voda sama je tu globoka in mrzla, stražijo pa jo na eni strani kozaki, na drugi pa Madžari.
5. decembra l. 1044 smo stopili na prekmurska tla. Vsem nam je postalo tesno ob misij: sedaj smo tu, kjer je za svobodo končalo toliko mladih življenj... Kam sedaj, smo se vprašali čez nekaj časa. Vedel ni nihče, saj smo bili vsi tujci. Šli smo in obstali v vasi Nedelica, kjer smo danili. S pomočjo kompasa in specialke smo ugotovili, kje se nahajamo. Zvečer smo šli naprej in pričeli z delom. Drugi dan smo že imeli širše sestanke in nihče nas ni izdal. To nas je 
navdalo z veseljem in pogumom. Čez mesec dni, ko smo dobili pomoč, smo se že z zadovoljstvom ozrli na sadove našega dela, kajti teren e bil pripravljen za akcije vojaškega značaja. Kmalu je zavreščalo, da so partizani likvidirali tega ali onega izdajalca, napadli orožniško postojanko in podobno. Odmev akcij je bil lep, Madžari so se tresli, ljudje pa smejali in nam je bilo lepo. Toda zapadel Je sneg, ki je bil na tel ravnini še prav posebno usoden. Začele so se oborožene borbe večjega in manjšega obsega. Zadrževali smo se samo v gospodarskih poslopjih, kjer so se dan za dnem vršile preiskave. Nekateri tovariši so danili »na črno« (to je bilo tako, da dotični gospodar, pri katerem so bili, ni vedel za nje). Drugi so se skrivali po senu z vednostjo gospodarja, jaz in še nekateri pa smo bili po hišah. Nenadoma pa Je bilo temu konec. Domači so nas izdali; ura je bila pol dveh popoldne, ko Je eden od tovarišev pogledal skozi okno. se naglo ozrl po sobi in rekel: »Madžari so zunaj«. Misleč, da bo zopet preiskava, sem pogledalo skozi okno in takoj ugotovila, da smo izdani. Madžari so naskakovali hišo brez glasu od zaklona do zaklona in v krogu. Naprej sem prijela starega očeta in ga potisnila ven, da ne bi postal še on žrtev izdajstva. Za njim sem zaklenila vrata in se obrnila v sobo, da pripravim na borbo naše tovariše novince. Ostali so bili oboroženi s puškami, faz pa sem Imela rusko brzostrelko, vsi skupaj pa smo imeli le malo municije. Madžar se je priplazil prav do vežnih vrat, suval z nogo vanje in kričal, naj se predamo. Odmaknila sem se za meter od vrat  in skozi vrata spustila vanj kratek rafal. Zatulil je, zakrilil z rokami in se zavlekel samo še do vogala hiše. Madžari so začei streljati v hišo od vseh strani; eden od tovarišev je bil lahko ranjen.	
Odprla sem vrata in na juriš skočijo naprej, ostali pa za menoj. Borbo smo bili iz bližine in nas je končno razdvo-
jila. Jaz na eni, ostali tovariši na drugi strani. Odpovedala mi je brzostrelka — popravila sem jo hitro, vendar sem bila med tem časom že ranjena. Zgrudila sem se, ko pa so že skoraj navalili name, sem se zopet dvignila in začela divje streljali. Ponovno sem bila ranjena, brzostrelka pa mi je znova odpovedala. Tovariš je zadel v moj saržer, razneslo ga je in  me ranil v roko, da nisem mogla več streljati. Takrat so se prebili do mene ostali tovariši. Z bombo smo prebili obroč in se umikali po brezkončni prekmurski ravnini. Tovariša Dušan in Mar Jan sta bila dobra in zvesta tovariša. Prvi me je pograbil pod roko, drugi pa je ščitil umik. Prebiti smo morali še tri obroče in ko smo prebijali zadnjega je tovariš Marjan padel. S tovarišem Dušanom pa sva nadaljevala pot. Rekla sem mu, da me naj pusti in se umika sam, ker bova sicer padla oba, pa ni hotel. Vsa onemogla, sem ga prosila za vodo
—	bila sem neusmiljeno žejna, on pa mi je pri umiku skozi vas izposloval od nekega kmeta vino. Ko sem popila kozarec vina, so mi odpovedale ie zadnje moči. Le s težavo sva se umaknila od vasi kakih tisoč metrov, kjer sva obstala, čakala noči v majhnem grmičevju poleg jarka. Zgrudila sem se vsa mokra
—	bredla sva vodo — in se nisem več dobro zavedala, kaj se z mano godi. Ranjena sem bila skozi trebuh in v nogo ter v kazalec in sredinec desne roke. Rana na nogi je bila dolga približno 25 centimetrov. Tudi Dušan Je bil ranjen, a na srečo lahko. Nastalo je resno vprašanje, kam in kako bova zvečer nadaljevan pot. Situacijo so rešili tovariši iz druge skupine, ki so se vračali iz gozda, kamor so se umaknili zaradi naše borbe. Privlekli so sani in me naložili nanje. Vsi skupaj smo krenili na pot, ki je trajala vso noč. Bolečine so bile nepopisne. Čutila sem vsak korak, ki so ga napravili tovariši, ki so vozili sani. Zdelo se mi Je, da se mi trga trebuh. Posluževala sem se raznih zvijač, da bi prišla do pištole in rešila trpljenja sebe in svoje tovariše, ki so me prevažali. Dali mi niso prav nobenega orožja. Težko mi je bilo, ker sem vedela, da nimajo kotička, kamor bi me dali, in da jim bom v breme, dokler ne ozdravim ali ne umrem... Res, drugi dan Je bilo ie huje. Tovariši so se že posvetovali, kam me pokopljejo in kar fe s tem v zvezi. Ko pa le prišel tretji dan, sem že popravila nekaj korakov res tako kot, otrok, ki stopi prvič na noge, ali izboljšanje je bilo vidno, še dva dni smo bili na pohodih in spet smo padli v borbo. Zopet izdajstvo! Vreme je bilo južno, sneg se je talil in Ledava je preplavila večino prekmurske ravni. Niso me mogli več voziti na saneh, zato so pripravili nosila. Na teh sem torej ležala, ko so prišli Madžari in začeli sklepati obroč. S pomočjo tovariša Tihomirja sem vstala in se začela umikati. Komaj pa sva napravila prve  korake, so že začele pokati puške in brzostrelke.
Umikali smo se vsi, saj smo imeli municijo samo za videz, ne pa za borbo. Umik je trajal od 2. ure popoldne do 9. me zvečer. Preplavili smo med najhujšim ognjem tri vode in polje, ki je bilo vse preplavljeno od razlite Ledave. Oblečena sem bila samo v spodnje perilo in jutranjo haljo in blia sem bosa. Led in skorja snega, sta mi rezala nove rane, zadane od okupatorja. Po sedemurnem umiku smo se ustavili ob vznožju Goričke v neki viničariji, ki je bila prazna. Tam smo si zakurili, da si odtalimo led. Ob ognju so postale moje noge en sam mehur, iz katerega je tekla voda. Do takrat nisem jokala, tedaj pa so mi solze polzele po licih kar same. Nisem mogla stopiti na noge bosa, obuti pa se tudi nisem mogla. Naslednjega večera zopet borba. Komaj smo prišli v neko hišo, da se malo ogrejemo, že smo bili
obkoljeni od madžarske policije. Na srečo so v tem trenutku prišli tudi naši tovariši iz Goričke, s katerimi smo pravkar dobili zvezo in so nam tako pomagali izpeljati borbo še kar dobro. Jaz sem morala zopet bosa v sneg.
Združili smo se s tovariši na Goričkem še tisto noč in bilo nam je laže. Imeli smo več municije in več nas je bilo, poleg tega smo bili na terenu, ki je spreminjal ravnino v majhne gričke, porasle z gozdički. Zadovoljstvo pa je trajalo samo pol dneva. Spet smo bili obkoljeni v gozdu, ki se nam je zdel, dokler ga nismo premerili, čudovito velik. Tudi ta borba se je pričela ob dveh in je trajala do noči. Moje moči so bile pri kraju. Obuta v Velike gumijaste škornje sem se s pomočo dveh tovarišev umikala do štirih zjutraj. V teh borbah so padale žrtve na obeh straneh. Dejstvo pa je, da so bile okupatorjeve žrtve vedno dva do trikrat večje, kot naše. Takšnih borb, ki bi bile vredne omembe, Je bilo tedaj konec.
Zadnja se je vršila 4. marca 1945. Ozdravela sem počasi, med stalnim premikanjem od hiše do hiše in od vasi do vasi...
Iz kronike  šolnika Miroslava
(Iz dni okupiranega Prek mu r ja)
Kmalu po ustanovitvi OF slovenskega naroda 27. aprila 1941 so se tudi v Prekmurju našli njeni prvi pristaši. Večina mladine se je odločila za njen program in stopila v akcijo. Tej mladini se je pridružilo tudi nekaj mlajših luteranskih (Čurman, Lepoša) in katoliških (Camplin, Jerič) kaplanov, dočim so starejši duhovniki zavzeli taktiko čakanja, le redki pa so zagovarjali politiko sodelovanja z OF; sicer pa ti poslednji, četudi načelni nasprotniki Partije, po večini niso ovirali njenega udejstvovanja v organiziranju odpora. Dife 
renciacija duhov še v Prekmurju ni dokončno izvedla in se je v teh pogojih vse postavljalo s stališča narodnosti. Toda tudi to je bilo dovolj, da je predramilo revolucionarne sile v prekmurskih delovnih ljudeh; dovolj je bilo, da je madžarska emigracija, ki se je vračala kot okupator, začudena ostrmela: ni mogla razumeti sinov prebujajočega se Prekmurja ... Očetje niso razumeli svojih otrok, ti pa so stopali po dolgih stoletjih hlapčevanja na zgodovinsko pozrnico te zemlje kot prvi revolucionarji, kot nosilci nove družbene ureditve...
Gibanje OF v Prekmurju, ki sega nazaj v prve majske dni leta 1941, pa se je po prvih majskih in junijskih akcijah vedno in vedno bolj širilo tudi med širše ljudske plasti obeh okrajev, pa  tudi naprej v Medmurju, ki je bilo tudi pod Madžarsko. Skupine po terenu so že pridno delale. Majskim in junijskim akcijam so sledile nove: spet so izginjale telefonske žice, ponovno so bili razbiti potokazi, prebarvani madžarski napisi in nadomeščeni s slovenskimi. Madžari pa so privlekli sem tropo detektivov iz Szombathelya, s temi pa so sodelovali najbolj znani domači plačanci, nevarni vohuni in izdajalci. Najbolj znana sta bila šoferja Šimon Emil in Laci Strokay, dalje prekupčevalec živine Kerčmar Jožef in
drugi, ki so se često sestajali v gostilni Turka Jožefa ml. Tu jih je nekoč slišal nek (?) vajenec, kako so se pogovarjali o tem, koga bi bilo dobro zapreti. Vajenec je celo zatrjeval, da so sestavljali listo, on pa je skočil skozi okno in obvestil nekatere od tistih, ki jih je videl na seznamu. Zgrešeno bi bilo misliti, da je tu začetek okupatorjeve evidence »nezanesljivih«. Liste nezanesljivih, ki so bile že sestavljene leta 1941, je okupator prejel od sreskih načelstev. Podatki ovaduhov in izdajalcev pod okupacijo so bili le logični in nujno potrebni material za izpopolnitev liste nezanesljivih.
»Liste nezanesljivih«, ki so jih sestavljali srezki načelniki oz. policijski referenti, niso bile narejene na osnovi nekih določenih načel: »nezanesljiv« je lahko bil razvpit komunist, pa tudi nekomunist, ki se je na ta ali oni način zameril bodisi srezkemu načelniku, tovarnarju ali pa tudi kakemu orožniškemu komandirju. Tako so na listo prišli revolucionarni in tudi uporni elementi. To pa je okupatorju prišlo prav: podatke je bilo treba izpopolniti samo z novejšimi podatki, listo pa z imeni novih upornikov, ki jih je rodila borba proti okupaciji. Način, po katerem je okupator »spopolnjeval« to listo, je bil že dobro preizkušen na Madžarskem: naslanjal se je v glavnem na žandarske zaupnike, ki so jih le-ti imeli v vsakem naselju in ki so bili glavni informatorji, drugo trdno ppprospa je imel v birojih, še bolj pa v postavljenih madžarsSnh jegyzo-ih, ki so bili pooblaščeni za to, da so za prebivalce notariata izdajali »Nemzethüsegi bizonyitvány26. Kako so te liste nezanesljivih okupatorju koristile, bomo videli pozneje. Za zdaj lahko trdimo, da so na njihovih straneh bila zapisana imena najnaprednejših sinov Prekmurja: naše mlade garde...
Ta mlada garda je od maja sem vedno boli stopnjevala razne diverzantske in protiokupatorske akcije. V sredi upornih dogodkov in na najbolj vidnem mestu v ospredju naše
mlade garde pa je stal revolucionaren duh Štefan Kovač, z ilegalnim imenom Lajoš. Marsikateremu Prekmurcu, ki se je pogovarjal z njim, ko je bil že v ilegali, je ostala v spominu njegova podoba: tipičen prekmurski kmet z velikimi brki (ki jih preje sicer ni nikoli imel), s širokim klobukom na glavi; nosil je prekmurski predpasnik modre barve, zvihan v »špic«, v cekarju pa imel vedno steklenico; največkrat se je vozil s kolesom. Tak je neštetokrat prihajal v Soboto in se ob belem dnevu pogovarjal z ljudmi pod okni »föszolgabirosága«27. Visoka zavest preprostih kmečkih ljudi v Prekmurju se je odražala v tem, da so z njim govorili, spoznali in molčali.
Štefan Kovač-Lajoš je bil zraven pri vseh večjih akcijah in neutruden pri politični in revolucionarni vzgoji, delaven organizator in borec. Zdaj je bil kje v Bogojini ali Turnišču, kjer sta trosila z Godino letake, ali pa spet kje na Goričkem, kjer se je pokazalo, da je potreben »inštruktor«, kajti diverzanti so. neuki, žice samo prerezavati in jih pustiti na mestu, ne da bi jih tudi odnašali.
Toda tudi okupator se je podal na delo: 22. julija 1941 je zaprl Mirka Bagarja, Alija Kardoša, Gustava Lutharja ter Rudolfa Čarnija. Nekaj dni preje sta bila zaprta Štefan Hozjan iz Dolge vasi ter Geza Boldižar iz Markišavec. Po  tem datumu pa so bili zaprti Alojz Šadi, kovaški mojster iz Ropoče, Ludvik Vlaj, čevljarski pomočnik iz Dolnje Lendave in Viktor Banko, medicinec iz Tišine. Najpreje so bili zaprti v gradu v Soboti, 31. avgusta pa so jih odpeljali v vojaške zapore v Szombathely, ker pa tu ni bilo prostora, so jih odvedli v civilne zapore. Tam so se sešli s skupinami iz Čakovca in D. Lendave, med katerimi so bili tudi dr. Kovač, advokat iz Čakovca, dr. Sesardič Ivanka Kranjec, Šprager in brata Brumna. 2. septembra so jih odpeljali v Györ, kjer jih je zaslišal državni tožilec, ki je zadržal v zaporu Bagarja, Kardoša, Šadla in Vlaja, ostale pa izpustil 7. septembra 1941 na prosto. 
27 föszolgabiroság — okrajno načelstvo.
Lojze Trstenjak:
JUNAŠKA BORBA
štajerskih kurirjev
Naglo, skoraj prehitro se celijo rane pretekle vojne. Junakom borbe, so sledili junaki dela! Iz ruševin in trpljenja slovenskega ljudstva se porajal novi čas. Zrasli so veliki objekti, reke izpreminjajo tokove, raste nova industrija. Zadruge izpreminjajo lice starega razdrobljenega gospodarstva. Skratka, doživljamo velike trenutke, ki jih je rodila narodnoosvobodilna borba. Zato je prav, da se ob obletnici velikega ljudskega praznika, spomnimo borb, junaških podvigov, trplenja lastnega ljudstva.
Štajerski predeli okrog Mure ne spadajo v področje večjih partizanskih borb — kjub temu pa je bilo partizansko gibanje že zgodaj močno razširjeno. Obmejni predeli, goste straže in zasede ter nepripraven teren — vse to je občutno zaviralo potek večjih partizanskih akcij. To na videz mirno ozračje je prva leta okupator proglasil za »varno ozemlje«, kjer se ni bati partizanov. Ko pa je nekaj vidnejših Nemcev izkupilo svojo samopašnost, so tudi področje ob Muri proglasili za »Banditengebiet« (partizansko ozemlje). Prišel je čas, ko je okupator odprl odkrito karte. Cele družine so romale v koncentracijska taborišča, streljeni so bili prvi talci. Ljudstvo je na nedolžni pokolj odgovorilo z večjim odporom. Kljub zasedam in močnemu vojaštvu so kurirske veze zajele poslednjo vas. Mladina je sklicevala sestanke. »Poročevalec« je bil v vsaki hiši. Veliko vlogo v tem gibanju so odigrali partizanski kurirji, ti smeli, večno veneli fantje. Znali so se ogibali gostih zased, vzdržali so več dni na potu, brez spanja in hrane ie je bilo treba, če so padli v zasedo, je sovražnika tolklo njihovo lastno orožje.
Borba treh štajerskih kurirjev na Grlavi, je borba ljutomerskih viničarjev, muropoljskih kmetov in želarjev ter poštene inteligence. Ob junaštvu treh partizanskih kurirjev na Grlavi, se bomo spomnili žrtev v Presiki, streljanih talcev na Moti, borbe pri Ribičevem mlinu, junaške smrti Jureša, partizanov Dorčeta in Mlinarja, zverinskega umora Slavinčevih. Nadice Rajhove, ter vseh številnih partizanov in talcev, ki so žrtvovali življenje za 	svobodo! Naj
jim bo večna slava!
Bilo je zvečer pred svečnico. Od Krapja proti Grlavi se je z visokim,
sveže zapadlim snegom borilo troje ljudi. V ponošenih vojaških plaščih, z nujno potrebno pošto in avtomatkami čez rame, so partizanski kurirji hiteli po ozki gazi. Prestopali so neslišno, od časa do časa obstali in napeto prisluhnili v sneženi metež. Pota ob Muri so jim bila dobro znana. Na vsakem koraki straža, zaseda. Izbirati so morali le po gozdovih in po odprtem polju. Težko je bilo to kurirsko življenje. Neprestani pohodi, slabo vreme, zasede, borba ... Metež je bril do mozga ter se silovito zaganjal v zapete plašče. »Vrag, pa tako vreme!« je zagodrnjal Djuro, ter predjal tovor na drugo ramo. »Potrpi!« sta ga bodrila tovariša. »Še nekaj streljajev in smo tam!« V mislih so imeli bunker, kjer bodo prenočili. Počitka so bili potrebni. Za njimi je bila Mala Nedelja, Tomaž, Jeruzalem in del Murskega polja. Če bi imeli vsaj dobre čevlje, tako pa so bile noge v vlagi. Kurir Djuro ni bil domačin, prišel je iz Savinjske doline. Doma so bili kmetje. Pred vojno je naredil 4 gimnazije, potem pa je ostal doma. Oče ga je kot najstarejšega sina namenil za naslednika. Toda prišlo je drugače. Borba ga je potisnila v partizane. Nekaj časa je partizanil okrog Celja, nakar je bil poslan za kurirsko zvezo v te predele ob Muri. Tovariša, za dobro glavo večja od njega, sta bila domačina. Nandi je bil kmečki fant, izobražen, nadarjen za tehniko. Nemcev že izpočetka ni maral. Ko se je začelo nasilje, ga je neke noči nestalo. V partizanih je postal kurir. Drugi, vodja patrole je bil pravi hrust, sin viničarja nad Cerovcem. Surovo življenje, ki so ga občutili viničarji, ga je po svoje izoblikovalo. Ni mnogo govoril, kar pa je povedal, je držalo kot pribito. Vsa trojica je bila nerazdružljivo povezana s toplim partizanskim tovarištvom, ki ni prenehalo v še tako resni nevarnosti.
Nekje pred njimi je nenadoma zahupal avtomobil, eden, dva... Švabi! Kolona se je  bliskovito znašla v snegu, žarometi so tipali mimo njih. Nevarnost je prešla, nadaljevali so pot. Zavili so v kratek gozd ter končno stopili na piano. Pažnja! Stali so tik ob železnici, ki so jo stražili Nemci. »Ob mladih jelšah bomo prekoračili progo. Eden po eden...« je šepnil Oskar ter pripravil orožje. Srečno so prešli progo, straža jih ni opazila. Pred njimi so vstajali prvi obrisi kmetij. V sneg pogreznjena vas je spala, le nekje na spodnjem koncu je še brlela luč. »Doma smo!« so se nasmehnili kurirji ter pospešili trudne korake.
Kakor mnogokrat, so tudi to noč kurirji uspešno potrkali na vrata Belečeve domačije. Zaškripal je ključ, topel stisk rok in že so se znašla v prostorni kuhinji. »Kar po domače se slecite!« jih je pozdravil Belec ter odšel po pijačo. Dekleta so bila že pokoncu. Pričakovali so jih! Večerjo so opravili hitro, nakar so pokramljali. Novic je bilo mnogo. Dekleta so dobila nove naloge za delo v vasi, treba bo zbrati nekaj za borce. Svojo nalogo so mladinke temeljito in skrbno opravile. V hiši ni bilo skrivnosti, cela družina je sodelovala v gibanju. Ftanje bi še radi pokramljali, toda izmučen organizem je potreboval počitka. Družina je polegla v hiši, kurirji pa so se odpravili nad hlev, kjer so imeli v senu pripravljen bunker. Zunaj ni bilo videti niti koraka pred sabo. »Danes bomo gotovo imeli mir!« se je nasmehnil Nandi, ko so potegnili za sabo lestev. »Kaj pa straža?« »Kaj straža, počitka smo potrebni,« sta dejala Nande in Djuro, ter se zarinila v seno. »Naj bo, malo popazim, potem tudi jaz ležem,« se je vdal Oskar. Naspol ležeč se je pomaknil do haklja ter se zamislil.
Spomnil se je otroških let. Kot viničarski otrok ni bil deležen brezskrbnega življenja, kot so ga imeli njegovi vrstniki, gruntarski sinovi. Še ves šibak je zamenjal šolsko torbo za motiko, ki mu je grenila potem otroška leta, živeti so morali ! Ni še minula ura, toda misli so mu že izginile pred vsiljivim spancem. Ne, zaspati Še ne sme! Znova je dvignil glavo ter se zastrmel v sneženi veter, ki mu je metel pršič v obrat. Spomnil se je svoje matere. pri kateri se je tudi to noč za kratek čas zaustavil. Verovala je v svojega sina kot v odrešenje, ki bo prineslo pomlad. Da, mati, drobna, zgarana od dela je vredna časa, ki se obeta. Ne bo ji treba več garati, zaslužil bo kruh za oba. Veter se je zagnal s tako silo v streho, da je staro tramovje zacvililo v tečajih. Zaspal je za trenutek. Zazdelo se mu je, da se je nekje spodaj nekaj premaknilo. Pri sosedu je zateglo zalajal pes. »Pes ali lisica bo,« je pomislil ter se umiril. Spanec mu je prešel. Nagonsko je začutil, da visi nekje nevarnost nad njimi. Neslišno se je nagnil nad odprtino ter ostro prisluhnil. Vse tiho. Gospodarsko poslopje se je mrtvo izgubljalo v snežnem vrtincu. Hipoma se je zdrznil, zazdelo se mu je, da se iz snežnega meteža luščijo potuhnjene sence, neslišno kot volkovi. Ni se varal, tanko uho je ujelo tujo besedo. Bili so obkoljeni! Rahlo je zbudil tovariša ter ju opozoril na nevarnost. Zapeli so si plašče ter se molče pripravili za borbo...
Neskončno počasi so tekle minut. Na dvorišču je mrgolelo ljudi. Bila je  očitna izdaja, domačija je bila obkoljena z močnim obročem kozakov in Nemcev. Djuro je nestrpno napel petelina, »Čakati!« je siknil Oskar. Bilo je jasno, pobeg je nemogoč, preostaja le borba.
»Odprite!« je mahoma zarjovela banda.
Kmetija pa je ostala tiha brez odziva, kot da ni življenja v njej. Sekire! Zagrmelo je po durih, da so padle s tečajev. Druhal do zob oborožena je. vdrla v vežo. Silovit rafal je pometel prve napadalce. Dva sta se valjala v krvi, nekdo je obupno zavijal in se grabil ta čeljust. Iz ostrešja je kriknil Belec. »Tako vas sprejema gospodar, izdajalci prekleti!« Belec je prepozno začutil nevarnost, uteči ni bilo mogoče. Družino je spravil v zadnjo sobico, sam pa je sprejel borbo v veži.
Splošni ju-ri-Š...!
Nov, močnejši naval je vdrl skozi vežo v kuhinjo. Tu sa naleteli na gospodinjo. Bosa in dvignenih rok je prosila za družino. V zraku se je zablisnila sekira. Zrušila se je na tla brez besede. Curek krvi je oškropil napadalca, ter se razlil po kuhinji. »Tu imaš baba!« se ji je v mučeniški obraz režala zverina. Belec pa se je boril divje, hrabro, kot se spodobi za gospodarja hiše, ki ve, da ne bo nikoli več prestopil praga. Leva noga mu je gluho visela ob telesu, kri je curljala iz neštetih ran. S strahom je čutil, da mu pojema municija. Ni se bal za lastno življenje, vse misli so mu bile strnjene v eno »Ubijati! Maščevati umorjeno ženo in oskrunjeni dom«. Napadalci so bili prepričani, da je odpor zlomljen. Hipoma pa se je položaj izprevrgel. Od leve so nepričakovano zagrmeli novi rafali... »O f-a-n-t-j-e...« je pomislil umirajoči gospodar v novem tipanj j. Krvavi ples se je znova začel. Čez mrtve ljudi so se prevračali ranjenci — fantje so merili v živo. Dvorišči se je polagoma izpraznilo, le straže bo ostale na mestu. Hipoma so prišli v pomoč novi avtomobili. Nad 150 kozakov in SS-ovcev je blokiralo poslopje. Povrh tega je na obzorju vstajal dan. Vsak umik je postal brezupen. »Predajte se, nič vam ne bomo storili!« je (Nadaljevanje na 4. strani)
PET   LET   ILEGALE
26 biro — vaški župan; jegyzö — notar, predstojnik »občine«, v kateri je bilo združenih več vasi. Notar je bil imenovan; »nemzet-hüsegi bizonyitvány« — spričevalo o narodnostni zvestobi;
(Nadaljevanje s 3. strani.)
predlagal sovražnik. Še vedno jim je odgovarjal Belec. »Nikdar, vam prekleti!« Napadalci so pobesneli. Križem so obstreljevali s težkimi strojnicami, bombami in vsem mogočim orožjem. Borba je postajala od trenutka do trenutke vse bolj napeta. Še enkrat so pozvali obkoljene na predajo, nakar so od štirih strani zažgali hlev in hišo.

Medtem, ko je na dvorišču divjala borba, so si Belečeva dekleta v sobi obupno prizadevala dvigniti zapah okna. Zapahi trdni, vse naokrog borba! Iz kuhinje je še vedno bilo slišati bolestne krče umirajoče matere. Plameni so lizali streho, dim je dušil kurirje. »Zadušil se bomo!« je kriknil Djuro, ter se grabil za grlo. »Prepleto, ali res ni izhoda iz te zagate?« Oskar pa je ostal kljub številnim ranam mirnih živcev. Oči so mu plamenele, ves je bil v borbi. Mahoma še je obrnil in kriknil: »Fantje! Belec s  je  žrtvoval za nas, ostali bomo na mestu do konca.« Dekleta! Na te so mislili v zadnjih trenutkih. Ali so ušla? Tega niso vedeli.
Medtem se je v zadnjem trenutku končno le posrečilo privzdigniti zapah. Pognala so se v sneg ne oziraje se na borbo, ki je divjala. Oskar jih je opazil. Dekleta! Dva vojaka sta divje planila proti žrtvam. Cilja nista dosegla, krogle so ju priklenile v sneg. Potem se je črdovito naglo končalo. Še enkrat so jih pozvali na predajo. Le avtomatke so zadnjič zaregljale iz plamenov... Ognjeni zublji so dogorevali na razvalinah Belečeve domačije. Veter se je poigral s plamenčki ter z ledenim dihom-hladil ognjene grobove junakov.
Naslednji dan so zalajali časopisi: Likvidirano je banditsko oporišče na Grlavi, Niso pa povedali, da je v tej neenaki borbi žrtvovalo življenje četvero ljudi, ki so branili svojo zemljo, in da je bilo pri tem ubitih in ranjenih nad 30. kozakov in Nemcev.
Leta so zabrisala sledove borbe na Grlavi. Na razvalinah Belečeve domačije je zrasel novi dom mladi rod prebiva v njem. Zadnjič sem obiskal Belečeva dekleta. Ostale so zveste ciljem, za katere je divjala borba. Le da sem opazil na njihovih otroških obrazih, sledove prestanega trpljenja.
Za nje je minula mladosti!
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 20. aprila   1951
V tem času so pripravljali, še druge sabotažne in diverzantske akcije, kakor n. pr. razstrelitev mačkovskega predora, podminiranje Sokolskega doma, v katerem je bilo vojaštvo, hkrati pa tudi likvidacijo najnevarnejših izdajalcev.
Najbližja naloga je bila, uresničiti geslo: »Niti zrna okupatorju!« Mnogokje so se poslužili samovnetljive bombic in zagoreli so snopi v križih. Okupator je tedaj izdal izredne ukrepe za očuvanje žetve. Borci pa so se začeli oboroževati s pištolami in bombami, ki jih je po Kovačevem naročilu prinesel Kalman Flisar iz Graza. Prve bombe, ki jih je Flisar prinesel, je dobil Kovač, pištole pa so dobili jurist Štefan Kuhar, Evgen Kardoš in Koloman Cigit.
Civilna, uprava  od 15. avgusta 1941 do 15. oktobra 1944
15. avgusta 1941 je prenehala poslovati vojaška uprava, ki je pripravila pot civilni upravi, ki naj »polje« temeljito obdela in ga v vsakem oziru vključi v enoten sistem dežel Sv. Štefana. Upravo okraja je prevzel »föszolgabiro« dr. Olajos 
Jozsef, emigrant iz Sobote, ki se je vrnil z okupatorjevim aparatom in bil ves čas pod vplivom Hartnerja ter svojih sorodnikov, zlasti dr. Pinter Mikloša. 
Tudi sedaj se je pokazalo, da je bil aparat civilne uprave temeljito pripravljen, saj so ga sestavljali preizkušeni revizionisti — predvsem pa emigranti — ki so dosledno zastopali politiko sv. štefanskega kraljestva, sklicujoč se na zgodovinsko pravo.
Vsa jugoslovanska zakonodaja je bila ukinjena, mnogi odloki razveljavljeni, a vse Slovence onkraj Mure so tretirali kot inozemce, dočim so Prekmurce obravnavali kot enakopravne državljane kraljevine Madžarske z vsemi pravicami in dolžnostmi, kar seveda ni bilo v skladu z mednarodnim pravom. Švicarsko poslaništvo v Budimpešti je izdajalo za-
ščitni vizum samo onim, ki so bili rodom izven jurisdikcije dežel krone Sv. Štefana.
V kratkem razdobju od prevzema civilne oblasti sem so se sabotažna dejanja nadaljevala. Mladina je pridno širila propagandne brošure OF, ki so pričale o nemških zločinih na
področjih preko Mure, kamor so stalno zahajali tukajšnji kurirji, zlasti pa Štefan Kovač-Lajoš in kjer je bil Štefan Kuhar sekretar komiteja za ljutomersko okrožje.
1. septembra je bil pri Flisarjevih v Rankovcih, kjer je živel Cigit, sestanek. Tu so se dogovorili o dveh akcijah: požig veleposestva v Rakičanu in požig domačih izdajalcev. 
Še isto noč je zgorela oslica slame na grofovskem veleposestvu v Rakičanu. V tej akciji sta sodelovala tudi Štefan Cvetko in Dane Šumenjak. V Lendavi pa je zgorela kopa neomlačenega snopja izdajalca Žerdina. Drugih akcij pa se niso lotili, ker so se kmalu zatem začele množične aretacije.
27. septembra so v zgodnjih jutranjih urah obkolili Žan-darji hiše nekaterih najbolj znanih antifašistov v Prekmurju. Prijeli so Cvetka, Cigita, Zrinjskega, Flisarja, Gabrijelčiča in Šerbeca ter poleg teh aretirali še okrog 40 ljudi. 15. oktobra so zajeli tudi Kardoš Evgena. Pripornike so madžarski detektivi zverinsko mučili: pretepali so jih po podplatih in spolovilih do nezavesti, žagali z deskami, vezali v klobko ter jih dajali celo na natezalnico. Zasliševanja so se vršila podnevi in ponoči in so bila mučenja strašna posebno ponoči, ko so jih imeli vklenjene na nogah in rokah.
Člana komiteja Partije, Kovač Štefan in Megla Vinko, sta bila med tem v okolici Preloga v Medmurju. Drugi člani komiteja so sicer zvedeli, da je bil ujet Kardoš, vendar zanesljivega potrdila niso mogli dobiti, ker je bilo prepozna 18. oktobra bi morala biti seja komiteja, ki je bila redno vsako drugo soboto. Kranjec in Žalik sta bila v Trnju, kjer bi se po vsej verjetnosti, tudi ustavila Kovač in Megla, ki sta se vračala iz Medmurja. Kranjec, Žalik in Horvat (Glavačov Štef) so odšli na kraj sestanka pod hrastje. blizu Gančan. Kovač in Megla sta se zamudila in zato nista. Šla s kolesi v Trnje, temveč po cesti naravnost do Gančan in tako prehitela prejšnje tri, ki so prišli pozneje.
V neposredni, bližini hrast ja, kakor tudi v okoliških vaseh, so Madžari pripravili zasedbene obroče. Na obkoljeni teren so spustili vsakogar, ven pa brez stroge kontrole nikogar. Ko so se Kranjec, Žalik in Horvat približali mestu na 200 do 300 metrov, je nekdo zažvižgal slovensko popevko. To je bil znak, s katerim so se spoznavali...
Bila je temna, toda topla jesenska noč. Štefan Kovač je šel proti žvižgu, nekaj korakov za njim pa Megla. Ko je prišel
Grobovi Štefana Cvetka in Evgena Kardoša
Lojze Trstenjak
Zločin  pri Smodiševem  mlinu
Leto 1945. V deželo je prihajala pomlad, kljub vsem grozotam propadajočega tretjega Reicha. Nekje-nad Ljutomerom so že zeleneli gozdovi, nežno in rahlo, kot bi potegnil srebrno tenčico čez krošnje dreves. Iz dihajočih vinogradov so prihajale prve pomladne sape...
Jetniki, strpani v ozke in temne celice, so neprestano prestopali po ozko odmerjenem prostoru. Postajali so ob zamreženih linah, se stegovali na prste in poizkušali ujeti drobec življenja od zunaj. Velika noč je bila na pragu! Bili so večji del kmetje, med njimi nekaj žensk in deklet ter nekaj delavcev. Osumljene zaradi sodelovanja s partizani, so jih vlačili že dolge mesece po zaporih. Vse to pasje življenje, ta čas je bilo ena sama veriga ponižanja, zasliševanja in udarcev. Jetniki so prihajali zlomljeni od zasliševanj, ki jih ni bilo kraja. Dan za dnem ista pesem. Kje so partizani? Ne vemo! Trda kmečka natura je vzdržala tudi v najtežjih trenutkih. Ne, izdajali niso! Tudi tedaj ne, če je tekla kri! Izdajalec Hvalec si je grizel ustnice. Kot domačinu so mu poverili nalogo izsiliti priznanje. Partizani! Ti so se pojavljali nenadno tam, kjer so jih najmanj pričakovali. Gestapo ni bil varen niti v mestu; kaj šele na deželi. Vodja ljutomerskega gestapa Kajne pa je divjal. Vso to mučenje in izsiljevanje ni rodilo uspehov. Jetniki so ostali trdi kot zemlja. Ne, s tem ljudstvom ni bilo šale.
V prvi celici ob zidu, je na lesenih pogradih sedelo šestero ljudi. Ni se jim ljubilo govoriti, vsak je bil zatopljen v svoje misli. Pri lini je stal sedmi jetnik in nepremično strmel skozi zamreženo okno. Težko bi bilo reči, kaj premišlju-
je. Ni bil domačin kot preostali kmetje. Ujeli so ga kot ameriškega letalca, ki  se je moral prisilno spustiti na tla. Prve dni ni izpregovoril besede. Sicer pa kmetje tudi razumeli niso čudne govorice. Pozneje pa so se le sporazumeli. Pomagali so si z nemščino, katero je tolkel ravno toliko kod njegovi sotovariši. Ni hodil-na zasliševanja! Njegova usoda je bila zapečatena. Kot ujetnik bo prebil vojno, nato se bo vrnil v domovino. Občudoval je železno voljo teh preprostih ljudi. Večer za večerom so prihajali prebiti, krvavi na pograde. Ostali so bili razen Senčarja sami mladi ljudje. Pobrali so jih nenadoma sredi dela, na polju, v vinogradu. Po starega Senčarja so prišli ponoči. Ni bilo časa niti toliko, da bi pogledal k živini. Žena se je zgrudila pred zverine. Nikar! Kdo bo obdeloval polja? Pomagale niso tožbe ne Sečarjeva stara leta. Surovo so ga pahnili čez lastna vrata v noč. Tri mesece je preteklo od taste noči. Niso ga rešila stara leta ne sivi lasje pred udarci. Vzdržal je vsa nasilja molče t neko pobožnostjo v srcu. Vedel je, da je na pragu svoboda! Le to ga je bolelo, da je odtrgan od zemlje, v katero je položil dobro polovico življenja.
Iz premišljevanja jih je vzdramilo tiho trkanje. Jetniki so se dvignili s pogradov. Bilo je dogovorjeno znamenje, s katerim so se sporazumevali med sosednjimi celicami. Skozi steno je prišel glas: »Koliko je ura?« Jetniki prve celice so imeli to prednost pred ostalimi, da so skozi okence lahko videli stolpno uro. Rudar Luskovič je pogledal na uro in dal odgovor. Celica ni dalje izpraševala.
V drugi celici je bilo šest žensk, štiri dekleta in dve starejši ženi. Med jetnicami je bilo ob tem času več življenja kot pa pri sosedih. Šnajderjeva je živo pripovedovala o borbi partizanov. Svojih misli ni skrivala, — sojetnice so bile zanesljive. Le priletna Zorgerjeva mama, je odsotno strmela v zid. V mislih je bila pri otrocih, od katerih so jo odtrgali. Tudi mala Marija je na pol zasledovala pogovor. Z bosimi nogami je rahlo poplesavala po razritem podu ter prisluškovala utripu ceste, po kateri so ropotali vozovi. S svojimi šestnajstimi leti je še bila pravi otrok. Vsa njena postava od rahlo kipečih grudi do bujnih valovitih las je razodevala mladost. Ko so prišli po njo, ni razumela surovih obrazov kaj hočejo! Mati je bila na polju, tako da se niti poslovili niso. Sicer pa so ji zatrjevali, da gre le na zasliševanje. To, kar je sledi o, se ne da opisati. Ni imela kaj priznati! To, da je nabirala za partizane obleko, je bilo samo po sebi umevno. V stolpu je udarila ura poldvanajsto.
 Po dolgem hodniku jetnišnice so trdo zabobneli koraki. Prišel je gestapovec Hvalec ter poklical paznika. Jetniki so se zdrznili! Kadar je prišel ta izdajalec, ni šlo brez nasilja. Jetnice v drugi celici so se nagomildle ob zapahih. Ukovana vrata so imela spodaj drobno odprtine. Bilo je dovolj, da si ujel besede na hodniku. Niso slišale vsega. Vendar je bilo jasno. Odpotovali bodo čez pol ure. Toda kam? Druga celica je obvestila prvo in tretjo. V pičli minuti so vsi jetniki vedeli novico. Ni preteklo pol ure. ko. so se vrnili koraki. To pot jih ni bilo več. Vrata v prvo celico so zarožljala. Vsi jetniki ven! Medtem so se odpirala vrata druge in tretje... Jetniki so begali po ozkih prostorih in si na silo trpali najpotrebnejše stvari. Spodaj na dvorišču so jih postavili v dve vrsti. Topel val je zajel izmučena telesa, jetniki so se prestopali in mežikali v sonce. Nekje spredaj se je pojavil gestapovec Hvalec. Mrk pogled ni razodeval ničesar dobrega. Besede so padale kratko, zapovedajoče. »Zaradi varnosti bodo jetniki premeščeni v mariborske zapore. Šli bodo peš, zato naj vzamejo čim manj prtljage. Pohod takoj!« Dvaindvajset jetnikov se je premikalo proti široki veži. Zunaj jih je pričakovalo 10 do zob oboroženih kozakov, ki so molče obstopili kolono. Naslednji trenutek so doživeli novo presenečenje — to pot šo bili presenečeni gestapovci. Zadnji jetnik je nenadoma
silovito poskočil, prevrgel gestapovca, udrl čez trg ter švignil skozi vprežne konje nekega voznika. In že je izginil za vogalom. Gestapovci so zakričali, nekdo je spustil rafal, dva sta jo ubrala za ubežnikom. Kdor se gane, je ustreljen! Od vseh strani so imeli naperjeno orožje. Ne, uteči ni bilo več mogoče!
»Vsaj eden!« je hvaležno pomislil stari Senčar.
Krenili so čez često po trgu in zavili proti kolodvoru. Naproti jim je prihajal voz z visoko naloženimi vinskimi sodi. Kmetje so se nemo spogledali. Goricel Trte! To je bilo daleč od njih. Stari Senčar je premišljeval. Maribor? Ali bo videl še kedaj svojo kmetijo?
Kolona pa je nepričakovano zavila proti Krapju. »Ne, to ni pot za Maribor,« so pomislili jetniki. Le kaj nameravajo z njimi? To je bilo vprašanje, ki ga niso mogli rešiti. Spredaj so stopala dekleta v lahnih krilih. Veter se je poigraval z valovitimi kitami Šnajderjeve Marije. Zajelo jih je polje. Jetniki so se bolno ozirali po bujno rastočem žitu, nekje se je poganjal orač. Mahoma se je v starem Senčarju zbudil strahoten sum. »Pa ne da gredo na morišče?« Ne, to ni bilo mogoče! Tu so mlada dekleta, skoraj otroci. In vendar, tudi to je mogoče! Nenadoma je dvignil glavo in kriknil: »Zverine! Ali je to Maribor?« Najbližje stoječi gestapovec ga je bliskovito udaril po obrazu, da se mu je ulila kri. Zamajal se je v koraku in padel v prah. Rudar Luskovič mu je pomagal znova na noge. Očitno je bilo, da se pripravlja nekaj strašnega, kar jim prikrivajo. Luskovič je pogledal po koloni in škrtnil z zobmi. Če bi bili to tisti kmetje, ki so pred meseci prišli v zapore, bi danes drugače izpregovoriti. Z rokami bi se vrgli na zveri! Toda tu je stopala trudna kolona izmozganih slabičev. Dolgi meseci trpljenja so naredili svoje. V ljudeh je ostal le duh, odporen bolj kot kdaj poprej.
Kolona je zavila proti Krapju čez motovške travnike. Kmetje so se v mislih poslavljali od dihajočih polj. Nekje na Krapju so jih pozdravljale cvetoče češnje. Stari Senčar je z zadnjimi napori stopal med ljudmi. Skozi strnjeno kri so se mu jasno prikazovali obrisi vinograda. Hodil je med trtami, golorok in ves potan od pomladanskega dela. Potem je naenkrat stopal za plugom po njivi, vranca sta složno hitela po sveže duhteči zemlji. »O zemlja, zopet sem te dočakal!« Oster sunek ga je zmotil v mislih. Od zadaj ga je gestapovska zverina silovito sunila naprej. »Kaj zaostajaš, prekleti starec!« Tudi visoki American je zbiral poslednje misli. Mudil se je pri svoji ženi, ki ga bo zaman čakala. »O prekleto, ali bo res treba umreti?«
Za sabo so imeli Moto in Mursov mlin, noge so stopale med poganjajočim vrbjem. Nekje pred njimi je mogočno šumela Mura. Prešli so Smodišev mlin ter se ustavili tik ob kalnih valovih reke. Dekletom so plale grudi. Zorčevi so plamtele oči v čudnem ognju: »Umreti tu!« Ne, tega ni pričakovala! Le mala Marija je še vedno strmela z otroško sprašujočimi očmi v grozoto, katere ni mogla doumeti.
To, kar se je potlej zgodilo, je bilo čudovito naglo. Gestapovci so postavili žrtve tik ob valovih ter dvignili orožje. Prva salva je silovito jeknila med gozdovi in se odbila na oni strani reke. Pesek je oškropila kri padajočih žrtev. Prizor se je ponovil. Le to pot strašneje kot prvič. Na vrsti so bila dekleta. S silo so jih postavili v vrsto. Mlada telesa so drhtela pred nečim neznanim. Drhteči pogledi deklet pa so prebadali Hvalca! Stari Senčar ni več vzdržal. Prerinil se je naprej ter se pridružil dekletom. Po zaroranih licih so mu tekle solze. »Ne bom gledal nedolžne krvi! Streljajte, morilci!« Krčevito je pograbil strnjeno kepo krvi ter jo zalučal Hvalcu v obraz. Ogenj! Dekleta so videla dvignjene puške. Le dva sta padla v reko, ostali so se krčevito oprijemajoč  bičevja obdržali na pomolu. Drogove. S silo so rinili z zadnjimi krči boreče žrtve v reko. Mala Marija pa se tudi sedaj ni vdala. Z zadnjimi močmi se je
pognala iznad valov, tako da so se pokazale razpete deviške grudi.
»Ljudje, pomagajte!« Klic se je mrtvo izgubljal v valovih.
Šele udarec z drogom jo je omamil. Še enkrat je zagrmela salva. Divja reka je nenasitno bobnela in odnašala žrtve navzdol... Nekje na drugi strani so grmeli topovi....
Mesec dni za tem je izmučena domovina praznovala vstajenje!
Doživljali Rapl Rudija-Savo v partizanih
Roška ofenziva
Nekako v začetku decembra 1941 se je približala naši vasi partizanska četa »Henikmana«  Bil je velik sneg in borci so si v hiši siromašnega kmeta sezuli Čevlje, da bi jih na kmečki peči posušili. Toda neka ženska jih je izdala Italijanom, ki so pridrveli na izdano mesto in ubili dva borca, ostali pa so pobegnili skozi malo okence. Kmetu so Italijani požgali hišo. V vasi smo takoj začeli z akcijo, da kmetu pomagamo in zgradimo novo hišo. Šli smo od hiše do hiše, da smo zbrali les, pomagali smo ga posekati in mu ga tudi spraviti domov. Ker kmet ni imel denarja, si Je naša vaška zaščita domislila, da bi uprizorila igre pod imenom prostovoljne gasilske čete in denar izročili k netu. Ko smo imeli vaje, je nek naš tovariš zapazil pod odrom sedem pušk, štiri pištole in vrečo municije. Z dvema tovarišema sem bil zadolžen, da spravim orožje na varno. Ko pa smo naslednji dan prišli, orožja ni bilo več. Zvedel sem, da je organist z. nekimi ljudmi par minut pred menoj puške odnesel. Bil je velik sneg in noč je bila svetla. Hitel sem po snegu za njimi in jih kmalu opazil. Tudi oni so opazili mene. Breme je bilo težko, zato so pustili vrečo municije, s puškami pa so odhiteli naprej. Ko sem prišel do vreče municije, sem jo pobral ter šel po sledi za njimi naprej. Tedaj me nekdo ustavi in pred menoj se pojavi italijanski podoficir. »Kaj tako težko nosite?« me vpraša. »Bil sem pri kovaču, ki mi  je dal okovje za popravilo igralskega odra,« sem odgovoril. »Zakaj pa ne greste po poti do dvorane?« Pokazal sem mu blizu hišo in dejal: »Tu imam dekleta.« Italijan mi je nasedel in me pustil svojo pot. Toda med tem mi je organist s puškami pobegnil. 
Nekega večera je bil sklican sestanek, 20 minut iz vasi, v sredi gozda »Erjavka«. Sestanek je vodil Niko Šilih, sedanji pomočnik ministra za notranje zadeve. Tov. Niko nam je dejal, da je treba iti v operativne edinice. Pogovorili smo se, da bomo prišli prihodnji ponedeljek. Ko pa smo se vračali s sestanka, je mati našega tov. Lojzeta čakala ob oknu in posvarila; »Lojze! Italijani so te iskali in vse premetali.« Sklenili smo, da se takoj umaknemo. S tov. Dragotom sva za to noč odšla spat na njegov kozolec. Popneva se na seno in Drago je takoj zaspal. Jaz pa sem premišljeval, kaj bo, ako naju Italijani najdejo. Ura je bila dve po noči, ko sem naenkrat zaslišal šepetanje prav blizu kozolca. Naenkrat je bil kozolec razsvetljen z lučjo žepnih svetilk. Nek Italijan je splezal na kozolec in mi z žepno svetilko posvetil naravnost v Obraz. Bil sem pripravljen. Ko so me Italijani vprašali, kaj delam na kozolcu, sem povedal, da tu spim. Verjeli so nama in nama naročili, da se morava prihodnjega dne javiti na karabinerski postaji. Čim so Italijani odšli, sem odšel domov, pobral najmanjše stvari in odšel na javko.
Začelo se je življenje kolektiva. Bili smo pravi gozdni ljudje. Imeli smo neobrite brade, dolge lase, različno orožje, različne uniforme. Čez dan smo spali in sedeli v lepo urejenem logorju, zvečer pa smo odšli v akcijo. Nekateri po orožje, drugi v borbo, tretji na stražo, četrti po hrano itd.
Nekega dne smo se na sestanku menili o puškah, ki jih je organist odnesel. Zupanu, ki je pristaš OF, smo napisali pismo, naj pošlje določenega dne organista v sosedno faro. Tega dne smo čakali v zasedi, kdaj bo prišel organist. Nenadoma smo opazili italijanskega volčjega psa. »Italijani gredo!«
vzklikne naš tovariš. »Mitraljezec, pripravi se!« Tudi ostale borce smo opozorili. Bili smo vsi blizu ceste, Italijani so sedeli na vozu, kadili cigarete in pogovarjali. Šli so po hrano v Trebnje. Ko so prišli na 20 m, smo užgali po Italijanih. Imeli smo smolo, municija je bila vlažna in mitraljez ni dobro delal. Italijani so poskakali z voza, jokali, vpili in bežali na vse strani. Pobili smo štiri, ostali so nam ušli. Pobrali smo 4 puške, 4 pištole, si dali italijanske kape na glavo in se vrnili v logor.
Prva akcija, prvi plen. Bili smo srečni. Izkušeni borci so pripovedovali, da vsaka puška stane žrtve, mi pa smo dobili puške in municijo brez njih.
Dolgo nismo ostali skupaj. Šli smo na razne edinice in na razne položaje. Čez par mesecev sem bil težko ranjen. Do bolnice me je osem mož nosilo. Ker sem imel 7 ran, mi je kri skoraj vsa iztekla. Bolnica je bila daleč na Kočevskem Rogu na takozvanem »Daleč hribu«, v hišici, kjer je prej stanoval državni gozdar. Takoj po prihodu v bolnico me je tovariš dr. Igor operiral. Za operacijo je služila navadna miza. Da sem bil med operacijo miren, me je za vsako nogo in roko držal po en bolničar. Da bi se rane hitreje pocelile, nisem dobil osem dni ničesar jesti, piti pa sem moral alkohol.
Kmalu na to se je začela velika Roška ofenziva. Navajam nekaj besed, ki jih je o njej bolničarka Pepca Henikmanova pripovedovala:
»Konec maja sem odšla v partizane v Dolenjski odred. Najprej sem delala v ambulanti, potem pa sem prosila, da bi me premestili v glavno bolnišnico, kjer so bili le težko ranjeni partizani. Bila sem poslana na Daleč hrib. 
Neko noč smo pri luči žepnih električnih svetilk operirali težko ranjenega partizana, ki je  imel drobce bombe v jetrih. Operiral je dr. Luka od polnoči do pol štirih zjutraj. Že naslednji, dan pa smo zvedeli, da se bliža velika italijanska ofenziva, ki pa nas ni skrbela, ker smo bili dobro skriti,
čez kak teden so prišli Italijani tudi v Podstenice. Šef bolnišnice dr. Igor (Lunaček) nas je vse, ki smo delali v bolnišnici, sklical ter nam povedal, _da bo treba ranjence prenesti. Pregledali smo svet okoli in našli pripravno dolino, ki je bila dobro zakrita. Iz desk smo hitro napravili kočo in jo zakrili tako, da je res ni bilo lahko najti. Prenašanje je bilo zelo  težavno, ker po ravnih in gladkih stezah nismo smeli hoditi, iskali smo poti med grmovjem in skalami. Težko delo nas je zelo izmučilo. Mnogo so trpeli tudi ranjenci, ki jim je prenašanje med skalovjem  in  omahujočimi koraki nosačev prizadevalo hude bolečine.
Na Podstenicah in v okolici so Italijani že vse požgali, do nas pa jih še ni bilo. Kuhali smo še vedno v prejšnji bolnišnici in od tam nosili hrano v dolinico, kjer smo skrili ranjence. Strežniki so spali še v bolnišnici. Ko pa so se približali Italijani, smo se vsi preselili k ranjencem in spali kar po tleh med njimi.	
Krog in krog nas je vse gorelo. Kamor so prišli Italijani, so brez usmiljenja požigali. Gorele so vasi, tulila Je živina, vpitje in kričanje mučenih ljudi je bilo slišati od vseh strani. V malo ulico, ki smo jo v naglici zgradili, smo hitro znosili vse instrumente, najtežje ranjence ter zdravila in hrano. Vse drugo smo pustili kjer je bilo. V dolini smo hodili po smrekovih hlodih, da smo prekrili sledove. Ko so prišli Italijani že čisto blizu, mi je dal dr. Igor vrečo popra, da sem ga posipala po tleh, da bi psi ne šli po sledeh za nami. Vsi zdravi so šli od ranjencev proč v dolino in puščali krepke sledi, da bi Italijanom zmešali pot do ranjencev. Ko smo se še enkrat vrnili na »Daleč hrib«, so poslopja v bližini že gorela Mi pa smo bili brez stražarjev in brez orožja. Ostali smo sami:	Dr: Igor,
dr. Mike, Nataša, nekaj strežnikov in
(Nadaljevanje na 6. strani)
Murska Sobota, 26. aprila 1951
»LJUDSKI GLAS«
Stran 5
Pet let kulturno-prosvetnega dela Fronte
Čeprav je začela Fronta v Prekmurju s množičnim delom med ljudstvom komaj po osvoboditvi, je vendar v teh nekaj letih pokazala pomembne uspehe. Maja 1945. leta je bilo število njenih članov v Prekmurju še neznatno. V nekaj letih pa je Fronta samo v murskosoboškem okraju vključila preko 14.000 ljudi. V tekmovanju za deseto Obletnico se je število njenih članov povečalo za okrog 1500. Posebno lepe uspehe pa je Fronta v Prekmurju pokazala pri prevzgoji prekmurskega ljudstva, tako v političnem, kulturnem in prosvetnem življenju.
Mnogo se polaga na izobrazbo ljudstva
Fronta v soboškem okraju je v letih po osvoboditvi skrbela predvsem za izobrazbo kmečkega človeka. Samo v poslednjih dveh letih se je po vaseh vršilo 56 izobraževalnih tečajev, ki jih je. obiskovalo okrog 2000 frontovcev. Fronta je skrbela tudi za to, da se je začelo prekmursko ljudstvo kulturno udejstvovati. V soboškem okraju dela danes 34 različnih kulturno-umetniških društev in skupin, ki štejejo preko 2 tisoč članov. Samo v zadnjih treh mesecih so dramske skupine na podeželju priredile preko 120 prireditev. SKUD »Stefana Kovača« v Murski Soboti pa je letos pripravil že 10 celovečernih prireditev.
Izredne uspehe beleži Fronta pri razvoju šolstva v okraju
 Soboški okraj je dobil v letih po osvoboditvi vrsto novih šol: šest nižjih gimnazij po vaških središčih, v katerih je 440 učencev, učiteljišče v Murski Soboti s 120 učenci in štiriletno srednjo gospodarsko šolo. Da bi se ublažilo veliko pomanjkanje učiteljskega kadra,  se je ob pomoči Fronte vršil že 1945. leta v Murski Soboti tečaj za učitelje, ki ga je obiskovalo 45 mladincev in mladink. Ko so vsi ti ljudje po končanem tečaju nastopili službo, jim je zopet Fronta nudila pomoč, da so si v raznih krožkih izpopolnjevali svoje znanje. Doslej je že 90 odstotkov učiteljev v okraju opravilo vse predpisane izpite in je učiteljstvo v soboškem okraju dobilo priznanje, da je pri opravljanju izpitov najboljše v Sloveniji sploh.
Tudi za izobrazbo madžarske manjšine je Fronta skrbela
Fronta v soboškem okraju je tudi skrbela, da so bile v letih po osvoboditvi v madžarskih vaseh odprte manjšinske šole. Dočim je bila pred vojno
V	soboškem okraju madžarska šola samo, na Hodošu, so danes manjšinske šole tudi  v Domanjševcih in Prosenjakovcih. Na vseh teh šolah poučujejo učitelji-Madžari, ki so si izpopolnili svoje znanje na enoletnem tečaju v Murski Soboti.
Na pobudo Fronte, zlasti mladinske organizacije, odhaja iz Prekmurja vsako leto več mladine na srednje in strokovne šole. Leta 1930 se je vpisalo na srednje šole le 0.5% otrok, ki so dovršili osnovno šolo, leta 1940 0.9%, lani pa se je vpisalo na srednje šole ter 95 % mladine iz soboškega okraja. Leta 1930 v je odšlo v strokovne šole iz okraja samo 14 otrok, deset let kasneje 21, lani pa, že 89!
V	petih letih so šole prejele več
knjig, ko v desetih letih stare Jugoslavije
Fronta v soboškem okraju je skrbe la, da so dobile vse šolske knjižnice, ki so bile med okupacijo, popolnoma uničene, zopet dovolj mladinskih knjig.
V	petih letih po osvoboditvi so dobile šolske knjižnice v okraju  4850 knjig, kar je več kot so jih dobile v dvajsetih letih stare Jugoslavije. V letih  pred vojno je bilo na mladinske knjige v Okraju naročenih samo okrog 8% učencev, danes jih. je 36%.
 Fronta v soboškem okraju je v letih po osvoboditvi skrbela, da je bilo prirejenih več mladinskih letovanj. Pred
vojno ni odšel noben otrok na brezplačno letovanje. V teh nekaj letih pa jih je bilo na stroške ljudske oblasti že 194. Za vsakega je oblast prispevala po preko tisoč dinarjev.
Vrtci, jasli, posvetovalnice in druga gospodarska pomoč, to je delo naših žen
Antifašistična fronta žena v okraju je skrbela predvsem za ustanavljanje stalnih in letnih otroških vrtcev, s čemer je odvzela zaposleni ženi skrb za otroke, tem pa nudila pravilno vzgojo. V soboškem okraju delajo trije vzorno urejeni stalni otroški vrtci in sicer v Murski Soboti, Beltincih in Cankovi.
Vsako leto pa se v letnem času, ko je največ dela na polju, odprejo po vaseh še letni otroški vrtci. Po prizadevanju AFŽ v Murski Soboti, so soboški otroci nedavno dobili za svoj vrtec najlepšo vilo v mestu, kjer so sredi parka, med drevjem in vrtovi zavarovani pred prahom ur cestnim prometom. Žene v Murski Soboti so pomagale s prostovoljnim delom pri urejanju doma, vso skrb zanj pa je nosila okrajna sekretarka AFŽ  Dragica Razdev-škova.
V zadnjem času je AFŽ v okraju skrbela predvsem za zdravstveno vzgojo prekmurskih žena. Na njeno pobudo je bilo odprtih 26 posvetovalnic za matere, v 12 vaseh se pripravljajo tečaji za nego dojenčka, vsaka vas ima svojo obiskovalnico, ki skrbi za socialno ogrožene otroke.
Pred enim letom —
odhod frontovcev na gozdna dela
V letu 1950 je pri LIP Celje delalo 177 ljudi, ki so svoj plan izpolnili v 23. dnevih, a v pohorskih gozdovih je delalo 280 frontovcev. Ti so v 17 dnevih izpolnili plan. Na Jelovici LIP Bled je delalo 400 frontovcev. Plan so prekoračili za 4 odstotke. Pohorska in brigada na Bledu sta bile
pohvaljne in si tudi priborile bazenske zastave.
Prekmurski frontovci so mnogo prispevali k izgradnji socializma v gozdnih  frontnih akcijah. V  l.. 1949 je prostovoljno delalo nad 2000 ljudi v kočevskih gozdovih in častno izpolnili svoj plan.
Hej brigade  pojo frontovci!
Po strmem klancu* od Mačkovec pojo dekleta. Na ramah motike, krampi! Kam? Pridite, boste videli! Kmalu smo bili na mestu. Na velikem, več sto metrov obsežnem gradbišču je vse živo. Tu so, frontovci iz Mačkovec, Kuštanovec, Križevec in drugih vasi. Več sto jih je! Gradijo novo često! Mačkovci-Šalovci. Cesta je stara želja goričancev. Brez nje so kot roka, ki je odrezana od telesa. Seveda bo še treba velikega dela. Treba je obrniti cele hribe ter jih
prenesti v globače.  Kuštanovčanov je največ. Statistika govori o 1400 delovnih urah. Udeležba 100 odst. Samo iz Kuštanovec se je doslej udeležilo dela 124 vaščanov. Pravijo, da so nakopali in odpeljali nad 370 kub metrov zemlje. Za to delo so porabil 992 ur prostovoljnega dela. Menda hočejo odnesti prvo mesto v tekmovanju.
 Pa naj še kdo reče, da naši frontovci nič ne delajo!
Razmere soc. skrbstva v Prekmurju so se zboljšale
IZ ZASEDANJA SVETA ZA SOC. SKRBSTVO V M. SOBOTI
V majhni sobi okrajnega Sveta za socialno skrbstvo v Murski Soboti se je zbralo lepo število ljudi: tovarišica Dragica, upravnica otroškega vrtca, ki kot okrajna sekretarka vodi tudi Antifašistično fronto žena, tovariša Stane in Kuhar, ki zastopata invalidsko organizacijo, tovarišica Joža, marljiva delavka v AFŽ in drugi, člani Sveta za socialno skrbstvo so se zbrali na svoji redni seji. Tovarišica Štefka, predsednica Sveta, ki je obenem tudi predsednica AFŽ v okraju, je najprej opravila vse uvodne formalnosti, potem pa pozvala tovariše, da so poročali o svojem delu od zadnje seje Sveta.
Tovariš Cifer, ki odgovarja za skrbništvo v okraju, si je pripravil cel kup poročil. Njegovo delo je obsežno, saj je v okraju okrog 600 otrok-sirot, ki so brez enega ali obeh staršev. Ti otroci so v varstvu Sveta za socialno skrbstvo. Za vse te otroke pripravlja svet v teh dneh natančen zdravniški pregled, kjer bo vsak otrok dobil tudi röntgenski izvid tako, da bo Svet vedel, kakšno je zdravstveno stanje njihovih varovancev. Zdravniški pregled pripravlja Svet predvsem zato, ker se bodo te dni otroci v zadnjih razredih osnovnih šol odločali za svoj bodoči poklic in Svet mora vedeti, če je zdravstveno stanje njegovih oskrbovancev za poklic, ki jih veseli, tudi primerno.
Svet je že na eni svojih prejšnjih sej sklenil, da se bodo njegovi člani pozanimali pri učiteljih za oskrbovance, kako ti v šoli napredujejo in kako žive pri svojih skrbnikih. Za nekatere oskrbovance so člani Sveta že naredili in dobili kaj različne slike: Nekateri so v šoli marljivi in se radi uče, pri drugih pa vzgoja peša. Prav tem bo Svet v bodoče posvetil več pažnje. Člani Sveta so sklenili, da bodo v Tednu matere in otroka sklicali vse skrbnike teh otrok in se bodo z njimi temeljito pogovorili o njihovi vzgoji.
Ker je v beltinškem okolišu precej defektnih, zlasti gluhonemih otrok, so se člani Sveta pogovorili še o tem, da bodo tudi ti otroci zdravniško pregledani
in da bodo zdravniki za vsakega otroka ugotovili, ali je koristno, da je doma, ali pa bi bilo zanj bolje, če bi ga vzgajali v kakem zavodu.
Tovariš Cifer je še poročal o tem, kako so po vaseh že izvedli sklep Sveta, da je treba izboljšati delo skrbniških svetovalcev in obiskovalk. V vseh onih vaseh, kjer so bili ti nedelavni, so na predlog AFŽ že izbrali nove obiskovalke in nove skrbniške svetovalce.
Sekretarka AFŽ v okraju, ki odgovarja za socialno zavarovanje v Svetu, je poročala o tem, da je bila na sestanku v tovarni perila v Murski Soboti, kjer so delavke izrekle željo, da bi se v tovarni zgradile kopalnice s prhami. To je v tovarni, kjer dela par sto žen, nujno potrebno in predsednica Sveta bo ta predlog na seji Okrajnega izvršilnega odbora podprla. Tovarišica je na seji povedala še željo soboškega prebivalstva, da se zopet uredijo prhe in kopalnice v Zdravstvenem domu, da bi lahko služile ljudstvu. Tudi ta predlog bo predsednica predlagala na seji Izvršilnega odbora. Nato je tovarišica Dragica še poročala, kako Svet za socialno zavarovanje nudita pomoč onim delavcem in uslužbencem, ki imajo že dovolj službenih let, da se potegujejo za pokojnino. V Svet za socialno zavarovanje so pritegnili dva uslužbenca okrajnega sodišča, ki poznata vse predpise o tem, kje in kako je treba prositi za pokojnino in ta dva člana Sveta bosta vsem upokojencem pomagala pri tem delu. 
Član Sveta tov. —  Seničar — je nato še povedal, kako napredujejo dela v rakičanskem gradu, ki ga preurejajo za Dom onemoglih. Mursko-soboški okraj dozdaj ni imel svojega doma in so starčki iz okraja bili v domovih po drugih okrajih. Čim je bil izvoljen Svet za socialno skrbstvo, pa si je postavil kot prvo nalogo, da pripravi onemoglim dom v okraju. Rakičanski grad je prav primeren, saj leži nekoliko izven Murske Sobote, sredi lepega parka, kjer bodo imeli onemogli lep prostor za počitek. Svet za socialno skrbstvo računa, da bodo del gradu pripravili že letos tako, da bi lahko sprejeli vanj prvih 40 onemoglih. Ker Svet še nima na razpolago dovolj denarnih sredstev, je povabil k delu člane sindikalnih podružnic, da pomagajo pri čiščenju in urejanju prostorov. Pretekli teden so učenci kmetijske šole v Rakičanu prvi začeli z delom.
člani sveta so se nato pogovorili še o številnih nalogah, ki jih čakajo. Vsak je imel kak koristen predlog, p katerem so se pogovorili in ga je nato zapisnikar vnesel v zapisnik kot nalogo za bodoče delo. In takoj nato je bil tudi član Sveta zadolžen, da to nalogo izvrši. Po enem mesecu, ko se bo Svet za socialno skrbstvo zopet sestal, bodo pregledali te sklepe in ugotovili, v kolikor so izpolnjeni. Člani sveta so s svojim dosedanjim delom zadovoljni. Doslej so še vse naloge izvršili in Svet, čeprav še mlad, lahko pokaže že lepe uspehe.
Frontovske novice borečkih vaščanov
Od takrat, ko so si Borečani izvolili novo frontno vodstvo, ni čutiti zatišja, ki so ga bili poprej vajeni. Markovičevi ljudje so stopili med vaščane, jim povedali o svojih namenih, poučili so jih, da jim frontna organizacija na papirju ničesar ne koristi.
Šlo je počasi, pa vendar nekam sigurno. Vsak dan so imeli več pristašev, ki so posegli v vaško življenje. Tekmovanje jih je docela prebudilo, sprostilo je nove, ustvarjalne sile vaščanov.
Težišče njihovih skupnih prizadevanj je bilo pri prostovoljnem delu, ki so ga opravljali na vaških poteh, pri kopanju Jarkov, pri svojem zadružnem domu v Križevcih. Preko 1000 udarniških ur se jim je že nabralo.
Zadnji čas je pomladilo  vaško fronto 21 novo sprejetih članov. Samo nekaj čez 10 ljudi imajo, ki še čakajo pred vrati organizacije. Kmalu se bodo tudi z njimi pobratili; sprejeli jih bodo v svoj krog.
V vasi so pred kratkim ustanovili svojo folklorno grupo, ki bo kmalu nastopila pred občinstvom. V križevskem IZUD pomaga nekaj frontovcev, ki so se dokaj uveljavili na odru. Žene so v marcu obiskovale kuharski tečaj, ki jim bo v gospodinjstvu mnogo koristil..
Kaj bi še povedali o njih? Pridni so bili, to je priznana resnica. Res je, da so jim sestanki povzročali preglavice. Ni bilo dobre udeležbe. So pa pri članarini na dobrem. Vsekakor jim gre priznanje za uspehe, dosežene v tekmovanju. Ne mislijo po svojem prazniku prenehati. Tekmovali bodo v naprej na zadružnih poljih, ki bodo od njihovega truda bogato, obrodila. Poletni čas jih bo močno zaposlil, vsi pa si bodo složno prizadevali, da bi iztisnili iz zemlje največ pridelkov.
RDEČI KRIŽ V M. SOBOTI PRIREJA PREDAVANJA
Novoizvoljeni odbor Rdečega križa v Murski Soboti je sprejel obveznost, da bo do 1. maja povečal število članstva te organizacije na 1300. Svojo obveznost so člani odbora že izvršili. Ker pa je še vedno veliko število frontovcev, zlasti članov sindikalnih podružnic izven organizacije RK, odbor nadaljuje z zbiranjem novih članov.
Odbor je tudi sklenil, da bo od časa do časa prirejal v okviru RK zdravstvena predavanja. Eno predavanje se je že vršilo in sicer je dr. Herzog govoril o škrlatinki. Prihodnje predavanje bo maja meseca v Protituberkuloznem tednu o tuberkulozi.
LJUDSKA FRONTA — ŠOLA SOCIALIZMA DELOVNIH LJUDI, VASI IN MESTA
Kovač v bližino mesta, kjer je zaslišal žvižg, je nekdo zavpil: Aly!« (Stoj!) Štefan Kovač, ki se je prej večkrat rad pošalil s člani komiteja z zastraševanjem, je očitno menil, da gre za šaljivo povračilo. Stopil je naprej proti mestu, kjer je zaslišal glas. Megla pa je zaustavil korak. Nekaj trenutkov pozneje Te nekdo posvetil z baterijo. Štefan je »segel proti cekarju, v katerem je imel bombe, toda bilo je prepozno. Z vseh strani so počili streli, pod katerimi se je Štefan Kovač zgrudil. Rafal. Streli za bežečim Meglo. Streli od leve in desne. Baterija se je prižgala pa  spet ugasnila. Megla je pobegnil in padel 1942 pri Tomažu v Slov, goricah. Ostali člani komiteja so se izmaknili skozi zožen obroč, v katerem bi jih naj ujeli žive. S tem pa še ni bila končana tragedija.
Kardoš je imel to slabo lastnost, da si je vse stvari beležil v beležnico. Beležnico so pri njem našli. Mučenje: »jutranjo telovadbo«, kakor so cinično imenovali žabje skoke po razmlačenih podplatih; dajanje umazanih nogavic v usta ali zribanega hrena pod nos; vezanje v klobko (trco); tepen je z vrečicami, napolnjenimi s peskom — so pri Kardošu še bolj stopnjevali, hkrati pa mu obljubljali — svobodo. Kardoš je mučenju podlegel in tako pripomogel k smrti Štefana Kovača. K izdaji vse skupine je za 100.0 Pengov pripomogel tudi pekovski pomočnik Marič (Marica?).
30. oktobra zvečer so pripornike, ki so jih aretirali 27. septembra, gnali mimo grajskega dvorišča v Soboti, kjer so bili izkopani 'trije jarki in postavljena tri vešala. Orožniki so jim govorili, da so prišli »hohéri« (krvniki). To so napravili v želji, da bi jih pred smrtjo čim bolj tudi duševno strli. Naslednje jutro so prišli pred preki sod Kardoš, Cvetko, Cigit, Zrinjski, Flisar, Gabrijelčič in Šerbec. Senatu je predsedoval polkovnik 55. pešpolka kralja Matjaža Takács Elemér, tolmači pa so bili soboški izdajalci vitez Peterke, Turk J. in Poredoš. Cvetko, Kardoš in Cigit so bili obsojeni na smrt na vešalih, ostali pa na večletne ječe. Takoj po izrečeni sodbi je namreč predsednik sodišča prebral brzojavko regenta Hor-
thy j a, s katero se »po njegovi milosti blagovoli pomilostiti Cigit Kolmana na dosmrtno ječo« (žena je bila tik pred porodom, kar je. bilo treba vsaj iz zunanjih razlogov upoštevati). Na smrt obsojene so zaprli v celico soboškega gradu. Ko so bili Cvetko, Kardoš in Cigit skupaj sami v celici, je Cvetko dejal: »Ni mi žal, da umrem, kajti dovolj sem živel;
za kar umiram pa je tudi vredno umreti«. Kardoš pa je klel Madžare, češ da so ga navlekli, da je izdal druge, sedaj pa mora v smrt.
Istega dne ob 14. uri so izvršili sodbo na grajskem dvorišču. Prvi je bil na vrsti Cvetko, ki ga je 12 vojakov pripe-
ljalo na dvorišče. Junaško je stopil pod vislice in vzkliknil z mogočnim glasom: »Bratje Slovenci, svoboda bo prišla! Živela združena Slovenija v svobodni Jugoslaviji!« Zadnje glasove je preglasila tromba trobentača, katerega dolžnost je bila preglušiti vzpodbudne vzklike junakov. Rabelj je na madžarsko slavnosten način opravil svoje delo. Cvetko je izdihnil. Prav tako so umorili tudi Kardoša.
Takrat, ko so ubili Štefana Kovača, so izmečki človeške družbe popivali v gostilni pri Turku in se veselili njegove, smrti. Tudi zdaj so soboški magnati pokazali svojo kosmato dušo. Sam Hartner je trgovcu Čeh Francu že pred procesom izjavil, da preje ne bo miru, dokler ne bo nekaj ljudi justificiranih. Dr. Pinter Miklos je vzkliknil: »Kaj samo dva, šest bi jih moralo biti najmanj obešenih!«  Izkoriščevalec naših delavk, tovarnar Cvetič Janez, pa je izjavil, da bi rad dal tisoč pengov, če bi bili obešeni pred njegovo hišo. Kri ni voda! V javnosti je završalo! Madžari so se izgovarjali na Nemce, češ da so oni vztrajali na tem. sami madžarski oficirji pa so se izgovarjali na Hartnerja. V resnici je bil proces posledica Hartnerjeve intervencije v Budimpešti. Drakonično kazen pa je okupator javnosti utemeljeval z govoricami, da so obtoženi imeli namen pognati v zrak grad in obe cerkvi.
V	tem procesu so bili obsojeni še: Gabrijelčič Bojan, Šerbec Stanko, Zrinski Rudolf, Tal jan Miška, Zrim Vendel iz M. Sobote, Flisar Koloman, mehanik iz Rankovec, Perš Aleksander, Perš Sida, Camplin Ivan, provizor, vsi iz G. Petrovec, Jerič Miška, kaplan iz Kuzme, Čurman Ludvik, evang. kaplan, Hanc Martin, študent iz Črensovec, Kranjec Nace, jurist, in Halas Daniel, župni upravitelj iz Vel. Polane, Hedžed Ivan iz Razkrižke grabe, Senčar Metod, lekarnar Kovač Ivan s sinom Pavlom iz Strigove in drugi.
V	nasprotju z okupatorskimi zločinci in izdajalci pa je pošten kmet iz Kroga vpil po ulicah Sobote: »Slavi so bili 20 let tu, a niso nobenega ubili!«
Štefan Kuhar, stud. jusa doma iz Puconec, ustreljen kot talec v Mariboru 13. novembra 1941
Stran 6
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 26. aprila 1951
1. novembra 1941 je naletaval sneg. Bil je žalosten poznojesenski dan. Na ulicah skoraj ni bilo videti človeka, le na vogalih so stale podvojene straže madžarskih vojakov. Sredi ceste proti železniški postaji so vodili skupino okrog 30 ljudi — v glavnem intelektualce. Zvezani so bili dva po dva skupaj. V vagon so jih namestili tako, da sta vsakega posebej stražila dva žandarja. Peljali so jih v Pesto, v Vac, v Marijanostro, v stoletne madžarske trdnjavske ječe. Obsodbe, posebno pa justifikacije, so kot mora ležale nad Soboto. Sami Madžari so se teh mučenikov bali.
Zadnja akcija te skupine je bil napad na skladišče orožja v Rakičanu, na kar so se poedinci kot n. pr. Vinko Megla, Ferdo Godina ter jurist Štefan Kuhar in drugi umaknili ha Štajersko, nekateri pa so se poskrili doma. Na Štajerskem je Gestapo zajela Antona, Špolariča, elektromonterja, ki ga je izdal konfident Flisar Ludvik iz Sobote. Ta je skupno s kulturbundovcem Barbarič Ludvikom iz Predanovec ovadil tudi jurista Štefana Kuharja iz Puconcev, ki je bil med prvimi prekmurskimi ilegalci in takrat sekretar okrožnega komiteja KPS Ljutomer. Nemci so ga ujeli in ga skupno s profesorjem Kerenčičem ubili kot talca 13. novembra 1941.
Prvi upor je bil zadušen. Toda seme, ki so ga zasejali ti junaki, je med prekmurskim ljudstvom vzkalilo in rodilo nove upore.
,,Prej Slavi   — zdaj Madžari!"

Namen okupacije ni bil samo ekonomsko-politična priključitev Prekmurja k »anyaországu«, temveč tudi postopna madžarizacija, ki so jo skušali izvajati z vsemi sredstvi. V območju društva za madžarizacije slovenskega Prekmurja VMKE, je delovala komisija, ki je izdajala »izpričevala o nacionalni zvestobi« (nemzetküségibizonytvány) visokošolcem, da so lahko bili sprejeti na madžarske univerze v Pešti in Pečuhu. Tudi drugače je ta komisija odločala, kdo bo sprejet v državno službo. Zaslužni domači Madžari in madžaroni so
bili odlikovani z narodnoobrambnim križcem (Nemzetvédelmi kereszt), a vojaki, ki so so v prvi svetovni vojni odlikovali v c. kr. armadi ter posedovali zlato ali veliko srebrno medaljo, so. postali lahko vitezi. Morali pa so biti madžarske narodnosti ali pa se vsaj na zunaj madžarizirati. Našli so se ljudje, ki so se za to potegovali in madžarizirali pošteno ime svojih prednikov. Madžari so budno pregledali fotografije posameznikov. Protekcijo so imeli tujci (Madžari) in oni, ki so se 1918—1919 borili proti Bela Kuhnu. Trn v peti pa so jim bili Sokoli. Jug. dobrovoljce pa so smatrali za izdajalce ter so jim zaradi tega odvzeli agrarno zemljo in jo razdelili samo med svoje simpatizerje in nove madžarske koloniste. Osnovna parola je bila: smrt komunizmu in slehernemu njegovemu prijatelju in pritrjevalcu!
Po tem načelu so se ravnali tudi zloglasni »živi biči« notarji in vaški »biči«, med katerimi so mnogi bili veliki priganjači okupatorja, dočim so slovensko orientirane župane odstavili. Notarji so tiranizirali ljudstvo v 17 velikih občinah — notariatih —, ki so bili obnovljeni dne 29. septembra 1941, ko je bila objavljena upravna združitev občin.
Madžari so začeli postopoma z raznimi popisi »zaradi statistike«, katere namen pa je bil, prikazati, kako je slovensko Prekmurje — madžarsko. Izvršili so popis vojnih obveznikov, v oktobru 1941 pa najbolj zanimiv popis prebivalstva v zgodovini Prekmurja. Novodošli državni aparat je ta popis izvedel po direktivah Hartnerja ob sodelovanju domačega madžarsko orientiranega uradništva in učiteljstva. Tu sta se posebno eksponirala Csepreghy Karel, šol. upr. v pokoju, in Titan Jožef, Šol. upravitelj, oba nastavljena v Soboti.
Vse Prekmurce so kratko malo vpisali v madžarske državljane med njimi celo Slovence z onstran Mure. Kar po končanem »štetju« ni konveniralo, so črtali in popravljali, kajti njih cilj je bil izpremeniti vse Vende23 po narodnosti v Ma-
džare in je Hartner na sestankih poudarjal, da tu ne živi nobena manjšina, temveč enakopravni Madžari. Pojem narodnosti so postavljali strogo politično, češ: »poprej ste bili Slavi, zdaj pa ste zopet Madžari!«. Ljudje so temu nasedali, le pri maternem jeziku se je večina prebivalstva izjavila za »vendščino«, mnogi pa so svoj materni jezik zatajili ter jim je bil tokrat najmilejši jezik — madžarščina, dasi je njihovi roditelji niso obvladali. Kljub vsem zvijačam in naknadnemu »friziranju« pa se je v Prekmurju opredelilo okrog 30% ljudi za vendsko manjšino, to je za Slovence. V sami Soboti pa je bil rezultat žalosten, kajti samo 4 do 8% prebivalcev je pripadalo vendski in slovenski narodnosti, vse ostalo pa je bilo po narodnosti — »madžarsko«. Falsifikatorji so s tem hoteli še posebej poudariti madžarsko zavest malomeščanstva.
V Murski Soboti so obnovili a ristokra tsko-p l u tok ra tski. klub »Kasino« ter razširili izredno stanje tudi na ta del Dél-vidčka.” Napadi na Slovence so se v lokalnem Časopisu ponavljali in so bili vedno bolj žolčni. Tu je urejeval vendski del lista okrajni prosvetni tajnik, že imenovani Titan Jožef, ki je cenzuriral tudi takratni slovenski tisk, od katerega je izhajal samo še »Koledar Srce Jezusovo«. Edini, ki je branil pravice slovenskega jezika in Vendov kot Slovencev in to tudi v madžarskih znanstvenih revijah, je bil prof. Vilko Novak. Hartner ga je zato dal premestiti v Bačko. Prav tako so bili premeščeni izven Prekmurja, kar je bilo absolutno dejanje Hartnerja, tudi drugi profesorji in skoro vsi mlajši rim.-kat. kaplani. Evangeličanski pastorji pa so se prostovoljno odrekli svojemu verskemu mesečniku »Duševni list« ter ga združili z madžarskim evangeličanskim listom »Harangszó«, ki je izhajal v Györu.
28 Vendi — po teoriji prof. Sandorja Mikole »slovensko govoreči Madžari«.
29 Délvidék — Južna pokrajina. Tu sem so šteli na novo »osvobojene« pokrajine: Prekmurje, Medžimurje, del Slavonije, Bačke in Banata, dočim so si Baranjo obdržali Nemci.
(Dalje prihodnjič)
(Nadaljevanje s 4 strani)
bolnikov. Nihče se ni smel ganiti iz mesta. Le posamič smo hodili po vodo.
Nekdo od bolnikov, ki se mu je zdravje že precej vrnilo, je brez dovoljenja zapustil kočo. Komaj pa je stopil iz koče, je grozno zatulil in ni ga bilo več.  Nikdar nismo zvedeli, kaj se je z njim zgodilo.
Prevzela nas je groza. Vse je bežalo iz koče, tudi ranjenci. To je bilo ob enih ponoči. Z Anico sva se vrnili, da bi pomagali ranjencem. Bolniki so vpili in se vlačili po tleh.
Težko ranjeni partizan je v živčnem napadu strgal obveze z ran in se plazil proč od koče po kosteh, ki so mu mo lele iz udov.  Bil je to mesar »Savo«, doma nekje iz Dolenjske, velik in težak človek. Plazil, se je po tleh in me presunljivo prosil, naj mu pomagam. Trudila sem se, da bi ga naložila na rame. Pokleknem ter napnem vse sile, da bi ga dvignila. Tudi sam si je pomagal, kolikor je mogel. Bil je ves krvav. Ko sem ga s težkim trudom dobila na hrbet, pa nisem mogla vstati, da bi ga odvlekla v hrib. Blizu nekje pa sem že slišala streljanje, vpitje in preklinjanje Italijanov. Ranjenca sem morala pustiti kjer je bil.
Ne daleč proč se je oglasil tudi Janko iz Bele Krajine, oče osmih otrok in me enako prosil, naj ga rešim Prevzelo ga je strašno hrepenenje, da bi  še enkrat videl svoje otroke. Rada bi mu pomagala, pa mu nisem mogla. Od nekod se je pokazal dr. Mike, ki ni vedel, kaj naj stori. Tiho mi je rekel: Dve krogli še imam. Ena bo zame, druga za Janka, siromak bo itak umrl. Že mu je nastavil pištolo na sence. Ubogi Janko pa ga je presunljivo pogledal. Na glas sem zaprosila: »Ne streljaj!« In ni streljal. Zbežala sva, ranjenci pa so se splazili v steljo.
ločila sem se od dr. Mikija. Kmalu naletim na našo kuharico, s katero hitiva proti vrhu hriba. Zgoraj je bila cesta. Tam zapazim italijansko patruljo. Ustavila sva se in se stisnili k debelemu drevesu.  Italijani so naju opazili in streljali, a k sreči niso zadeli. Srečno sva pribežali, do goščave in se skrili. Proti večeru se je močno stemnilo, ker se je pripravljala nevihta. To naju je rešilo, da sva mogli dalje. Kar začujeva stopinje. Slutili sva,  da je naš človek. Klicati pa si vendar nisva upali. Končno smo se toliko približali, drug drugemu, da smo se sporazumeli. Bil je Janez iz Ljubljane, mizar, ki so ga hoteli Italijani odpeljati V internacijo, pa so ga partizani rešili. Veselo smo se pozdravili, nato pa skupaj iskali varnega zavetja. Stisnili smo se pod košato smreko. Po nas so lazili polhi, sicer pa je bilo mirno. 
Komaj se je začelo daniti, že zasujemo pokanje. K sreči smo čisto blizu našli skalovje, kamor smo se stisnili in pokrili z mahom. Tu smo čepeli 4 noči brez hrane in vode. Imela sem tri jabolka, od katerih smo pojedli vsi trije le eno, in to tretji dan. Janez je bil strasten kadilec, a kaditi mu nisva pustili, čeprav je bil s cigaretami dobro založen. Ker pa se ni mogel premagati, smo mu končno dovolile, da sl je prižgal cigareto, toda tako, da ognja ni bilo mogoče opaziti. Ganiti se nismo smeli prav nič, ker smo v bližini slišali stopinje Italijanov.
Četrti dan so prišli avioni, ki so strašno bombardirali. Poslušali smo stokanje ljudi in tuljenje živali in se tresli od groze.
Peti dan smo se dogovorili, da se moramo kam prebiti. Odločili smo se, da gremo iskat vode, ker nas je žeja mučila huje od lakote. Toda prav ta dan so prišli Italijani v strelcih proti nam. Mirovali smo in čakali, kaj bo. Ko so prišli Italijani do skal, za katerimi smo tičali, so jih obšli. Razumela sem, kako je nekdo trdil, da tod ne bo nikogar, in so odšli naprej. Za njimi ni bilo nikogar več v našo bližino. Poskušali smo vstati, a bili smo trdi, da se nismo mogli premakniti. Polagoma smo se toliko razgibali, da smo se šesti dan napotili dalje, prav počasi priluškujoč lastnim korakom.
Previdno smo šli v tisto stran, kjer bi morali priti do ceste. Nevarnost še ni bila za nami, ker so po cesti ne-
nehoma vozili avtomobili. Sklenili smo, da v gozdu počakamo avtomobil in se z njim vržemo čez cesto Splazili smo se počasi dalje in prišli do Rankote. V vaši zagledamo neke ljudi. Kmalu vidimo, da so naši. Ko stopim bliže, sem videla, da so bili to naši lažji ranjenci.« Tako pripoveduje o Roški ofenzivi bolničarka Pepca Henigmanova.
Četrti dan po ofenzivi nas je težje ranjence dr. Igor našel v gozdu in nas spravil na mesto, ki je bilo pripravljeno za slučaj ofenzive. Italijani so še vedno zasledovali bolnice, zato nam je dr. Igor dal strup. Da bi se v slučaju, če nas Italijani najdejo, pravočasno zastrupil. Tudi sebi je pripravil strup. Meni pa je izročil pištolo, v kateri so bili štirje naboji.
Bili smo Peterka, Janko, Iskra in jaz, najtežji, ranjenci, ki se nismo mogli premikati. Začeli smo se med seboj prepirati, koga naj najprej ustrelimo, če pridejo Italijani in če bi strup ne deloval takoj. Ko smo se tako pripravili, prihiti nekdo povedat, da so Italijani izsledili Lukovo bolnico, jo zažgali in vsi ranjenci, ki so bili v njej, so živi zgoreli. Tedaj tsa dr. Igor in bolničar
Simon uredila veliko kraško jamo, ki je bila globoka približno 5 m in najtežje tri ranjence, med katerimi sem bil tudi jaz, spustila v to jamo. V jami smo bil par dni. Italijani so nam pobrali vso hrano. Tudi krompir po njivah, katerega je posadilo osebje bolnišnice, so pobrali. Po vseh kočevskih vaseh so bili Italijani in njihovi pomagači. Dr. Igor in Simon sta hodila po noči pobirat krompir, katerega Italijani niso izkopali, da sta nam pripravljala hrano. Vsak večer nam je Simon spustil liter kuhanega krompirja po vrvici v jamo. To smo pojedli z lupinami vred, brez masti in popili tudi vodo, v kateri se je krompir kuhal.
Ko so se Italijani umaknili, so lažji ranjenci in strežniki napravili drugo bolnico. Zgradili so Jo iz smrekovih brun.
Ko je bila bolnica gotova, so nas z vrvjo zopet potegnili iz jame, očistili naše rane, nas okopali in preoblekli, in zopet smo bili redno postreženi, dobivali boljšo hrano, pripravljeno iz polhom Rane so se zelo hitro celile in zopet smo odšli nazaj v edinice ter izvrševali svoje dolžnosti do domovine.
Spominska svečanost
padlih borcev in žrtev NOB
Dne 26. aprila t. l. so «e v Murski Soboti v Mladinskem domu delile spomenice v spomin padlih borcev in žrtev fašističnega terorja okraja Murske Sobote. Ob priliki te spominske slavnosti objavljamo kratek življenjepis nesebičnega in neizprosnega borca za narodnostne in socialne pravice zatiranih — Štefana Cvetka iz Murske Sobote.
Cvetko Stefan se je rodil 3. Jan. 1919 v Murski Soboti se v gimnazijskih letih se je spoznal s slabimi razmerami delavstva, delovne inteligence in sploh borbo vse naprednih ljudi tedanje Jugoslavije.
Spominska plošča Štefana Cvetka v Murski Soboti
Najbolj ga je prizadela borba delavstva, takrat najbolj preziranega sloja, ki se je moral boriti za vsak košček kruha.
V počitnicah je po navadi hodil na izlete, kjer je videl življenje viničarjev in bajtarjev, pa tudi drugače opazoval življenje delovnega človeka. Nekoč je pripovedoval: »Hodil sem med viničarji. Sključeni  in grbasti so obrezovali vinsko trto in se mučili z motikami v goricah. Še celo zemlja je bila neusmiljena z njimi. Trda je bila in težko so delali, a to vse zato, da bi gospodar imel boljše vino in večji dobiček.
Potem sem videl delavce tovarn. Od dela so prihajali. Nobeden se ni ozrl niti na levo niti na desno. Saj nikjer ni bilo ničesar njihovega, vse je bilo zanje nedosegljivo. Hiteli so z vso bedo in revščino na svoje domove.
Videl sem tudi otroke teh ljudi. V predmestju so se potepali, brskali po smetiščih, ali pa se stiskali pri izložbah polnih čudežev. Večji so že vedeli, da to ni zanje. Manjši pa so spraševali
doma: Zakaj jaz nimam takšnih stvari, kot so v izložbi? Marsikatera solza je zdrknila po bledem obrazu, marsikatera pest se je stisnila ob tem vprašanju. Saj še kruha niso imeli.
Delavec zasluži na dan od 8 do 10 dinarjev, je navadno končal. Drugič je zopet govoril, da ne bo dolgo, ko se bodo delovne množice, ki so Se tedaj zasužnjene, na ta ali na oni način priborile svobodo sebi in svojim otrokom. Mora priti čas in prišel bo, ko se bo vse delavstvo sveta dvignilo: takrat se bo začel strašen boj za pravico. Takrat se bomo tudi mi borili.
Čas borbe je kmalu prišel. Leta 1938 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, a leta 1939 je postal Član KP in kmalu po okupaciji, aprila 1941, je bil vključen v diverzantsko grupo Štefana Kovača, sekretarja KP in OF za Prekmurje.
Udeleževal se je sabotažnih akcij v Prekmurju in med drugim takoj po mlačvi zažgal na veleposestvu v Rakičanu večjo količino sipine, ki je bila namenjena Nemcem.
Zaradi izdaje je bil meseca septembra aretiran. Zaprt pa je bil v soboškem gradu. Po izjavi tovarišev, ki so bili z njim zaprti, nam je znano samo to, da je bil med vsakim zasliševanjem grozno mučen, a je kljub nečloveškim mukam vztrajal pred sovražnikom do zadnjega trenutka svojega življenja.
Koncem oktobra je bil obsojen na smrt na vešalah skupno s tovarišem Kardošem. Preden pa je bila sodba izrečena, še pisal domov: »Bodite pripravljeni na najhujšo kazen. Nisem niti prvi, niti zadnji, ki žrtvuje svoje življenje za svobodo naroda, delavstva.« Pital je dalje: »Mi bomo umrli, toda nas boj ni končan. Tisoči in tisoči bodo prišli za nami in nadaljevali naše delo, a zmagali bodo.«
Usmrtitev je bila Izvršena dne 31. oktobra 1941. 
Sebeborčani imajo svoj KUD
V Sebeborcih so ustanovili kulturno umetniško društvo. Začetek organiziranega dela ni ravno, začetek dela v tej vasi. Sebeborčani so vsako leto prirejali odrske nastope in dostojno proslavili državne praznike, toda sedaj ne gre več brez organizacije. Delo narašča. Svoje delo so razširili. Imajo recitatorsko skupino, pevski zbor, dramatsko družino in šahovski krožek. Dan pred ustanovitvijo društva so na svojem odru odigrali »Milijon težav«, kot bi hoteli simbolično prikazati pot do društva. Dokazali so, da gre vse z dobro voljo in mladoletno mladino. Okrajni odbor Ljudske prosvete bo društvo registriral kot šestintrideseto društvo okraja. Obenem izreka Iniciativnemu odboru priznanje za dosedanje delo in tudi tem želi mnogo uspeha.
Koliko je bilo storjenega
za gradnjo zadružnih domov
V letu 1948 se Je mnogo frontnih organizacij v mursko-soboškem okraju odločilo, da bo vsaka v svoji vasi gradila zadružni dom. Frontne organizacije so se zavedale potrebe zadružnega doma, saj si bodo z gradnjo doma kmetje reševali tudi mnoga druga gospodarska in politična vprašanja. Danes, ko praznujemo 10. obletnico ustanovitve OF, je marsikatera frontna organizarija
upravičeno ponosna, ko je pri gradnji zadružnega doma dosegla uspehe. Dogradile so zadružne domove, ki so v ponos frontni organizaciji in frontovcem.
Frontovci Čepinec gledajo danes ponosno na svoj popolnoma dograjeni in opremljeni zadružni dom. Prvi so bili v okraju, ki so dogradili in opremili svoj dom. Da, lep je čepinski zadružni dom, ponos vsakega frontovca. Zgradili so ga sami od prve opeke, katero so jo izdelali in žgali, do beljenja notranjih prostorov. Zato lahko ponosno rečejo: »To je naš zadružni dom!«
Tem se pridružujejo tudi frontovci iz sosednje vasi iz Ženavelj, ki so postavili prav tako lep dom. Marsikdo zavida Gornjelendavčanom za lepo in veliko dvorano, ki je vsekakor v ponos frontovcem Gornje Lendave in daleč naokoli. Frontovci v Gor. Lendavi so bili med prvimi v okršju, ki so pošteno zgrabili, za delo pri gradnji doma ter ga v kratkem času spravili pod streho.
Daleč vstran od lepih cest leži prijazna gorička vas Dolič.  Če je malo več dežja, peš ne prideš v vas! Vendar stoji tudi tu, ponosno, lep zadružni dom. 1949. leta, ko so pričeli z gradnjo, niso dolgo razpravljali kaj, kje in kako. Dom še ne služi svojemu namenu, toda frontovci v Doliču so se trdno odločili, da ne odnehajo prej, dokler ne bo dom popolnoma opremljen.
V	tekmovanju na čast 10. obletnice Fronte so bili na nekaterih gradbiščih doseženi pomembni uspehi. Domovi, ki so precej časa nedograjeni samevali, so ponovno oživeli.
V	Prosenjakovcih bo eden od najlepših in največjih zadružnih domov v okraju. Že leta 1949 so ga spravili pod streho, pač pa je iz nerazumljivih vzrokov delo zastalo. V čast 10. obletnice
Fronte Prosenjakovčani hite, da nadoknadijo zamujeno delo. Seveda jim manjka materiala, ampak to jih v delu ne ovira. Vse težave rešujejo sproti, samo da delo pri tem ne trpi. Pravijo, da ne bodo prej odnehali, dokler ne bo dom popolnoma gotov. Tudi v Cankovi, Černelavcih, Gradišču, Beltincih, Dol. Slavečih, Šalovcih in drugod so bili doseženi že prav lepi uspehi.
Vendar frontne organizacije povsod ne pristopajo tako k delu, da bi se lahko, govorilo o uspehih. Marsikatero gradbišče daje slabo spričevalo VOOF. Res je, da so bile in so še težave pri
nabavi materiala. Toda, če pogledamo, da so imela nekatera gradbišča še večje, pa imajo vendar dom dograjen ali pa celo popolnoma opremljenega, vidimo, da je krivda le v slabem vodstvu. Te napake bodo morale frontne organizacije odpraviti, krivce klicati na odgovornost in na njihova mesta dati take ljudi, ki bodo uspešno vodili in nadaljevali začeto delo.
Velika večina zadružnikov-gradlteljev zadružnih domov je lahko ravno ob tem velikem prazniku OF upravičeno ponosna, saj so pošteno in zavestno’ opravili svojo dolnžost. Mnogo truda in dela so vložili v domove, ki stoje v ponos svojim graditeljem in bodočim rodovom.	—ček—
Beltinški frontovci si gradijo, svoj dom kulture.
Nedograjeni zadružni dom v Cankovi
Dopisujte v »LJUDSKI GLAS«!
Murska Sobota, 26. aprila 1951
»LJUDSKI GLAS«
Stran 7
Malonedeljčani niso več na slabem
glasu
Oddaljena vas Mala Nedelja je še lani veljala za dokaj zaostali kraj, v kateri niso bili pri političnih in drugih akcijah nikdar na čistem. Slabo so potekali odkupi, pri volitvah so bili zadnji, skratka povsod sc zaostajali za nižinskimi vasmi Murskega polja. Če se je kje »zataknilo«, se je to zgodilo v vaseh malonedeljskega sektorja. Zakaj? Fronta je spala in se ni brigala za ljudi, ki so  bili njene pomoči potrebni.
Kazalec se je pomaknil na boljše, ko so Malonedeljčani dobili novo frontno vodstvo. Od tistega časa se je v njihovem prijaznem prebivališču mar sikaj spremenilo.
Prejšnje nezadovoljstvo med volivci je zmanjšalo tovariško sožitje vseh vaščanov. Volivci so brez večjih ugovorov sprejemali nase obveznosti, davka, dajatve v pridelkih. Kaj jih je k temu pripravilo? Pravično razdeljevanje obveznosti na posameznika, pri čemer je imela tudi Fronta besedo. In posledica. Malonedeljski KLO se močno popravil, vse svoje obveznosti ob času in dosledno izvršuje. Pripomogli pa so tudi dobro obiskani množični sestanki, na katerih so se frontovci pripravljali na težke, a vendar hvaležne naloge. Kaj rodi tesno sodelovanje vseh vaških organizacij, vidimo prav v malonedeljski vasi, kjer so v jeseni zasejali vse površine svoje zemlje.
Malonedeljčani so tekmovali s šestimi sosednimi vaškimi odbori Fronte. In zmagali so. Nikjer se niso mogli pohvaliti s 4350 udarniškimi urami, ki so jih oni m dobro voljo podarili vsej vaški družini. Iz lastnega žepa so dali blizu 62 tisočakov za avtogaražo, ki so jo postavili sredi vasi. Niso prosili pomočil Sami so dali les, gramoz in ostali material. Popravljali so ceste, kopali in navažali gramoz, čistili in škropili sadno drevje, pa še mnogo drugih poslov bi lahko naštevali.
Priznajmo jim, da so pometli z za-ostankarstvom pri frontni članarini. Na okrajnih zborih jih vsikdar pohvalijo. Prav je, če jih predstavijo za zgled. Malok je je 97% volivcev v frontni organizaclji. Malonedeljčani lahko ponosno poreko: »Pri nas je tako, s 34 novimi člani že danes zborujemo!«
Kje pa se sestanejo? V opremljenem frontnem kotičku, ki je prav prijeten
dom. Za vse so sami poskrbeli. Poleg frontnih pogovorov poznajo še svoje prosvetarje. Če hočete, kar s štirimi dramami so se pokazali na odru. S Finžgarjevim »Divjim lovcem«, z »Zadrego nad zadrego«, »Ljubo« in pri »Doktorju modrosti« so dali mnogo razvedrila gledalcem. V gospodinjski tečaj  je prišlo 20 mladink. Žene so jih učile kuhati, šivati, domala gospodinjiti. Zdaj pa ustanavljajo vaško knjižnico.
Pri marčnih volitvah jim ni mogel nihče očitati, da so slabo volili. Vsi do zadnjega so obiskali okrašeno volišče, krogijice so padale v skrinjico, ki je nosila ime tov. Verdeva. Le pet vaščanov se je zmotilo, da so »globlje« segli v črno.
Pripravljajo se na proslavo, spet so pred bližnjimi vasmi. Zdaj se jim obeta lepo priznanje okrajne prehodne zastavice, ki so jo že trikrat zaporedoma držali v svojih rokah. Mar ni to dokaz njihove zavesti. Lep primer, kaj je mogoče napraviti v zaostalem kraju, če je Fronta na pravem mestu? Dal Malonedeljčani so to praktično dokazali, dali so novih pobud za bodoča tekmovanja. Ponosni so lahko na uspehe, na svoje ime »Okrajnega zmagovalca«. V Ljutomeru jih bo prebivalstvo na rojstni dan OF pozdravilo v svoji sredini. Po pravici jim tahko čestita: »Tovariši, pokazali ste nam pot v velikem tekmovanju«.
V Križevcih je najboljša knjižnica
Križevski bralci slovenske knjige so zadovoljni s svojo, knjižničarko. Rada jim daje nasvete, jih seznanja z vsebino knjig, ki so na razpolago v njeni knjižnici. Nedaleč vstran v šolski kuhinji Razstavlja novonabavljene knjige, ki jih opremlja z reklamnimi napisi.
Ko stopiš v njen lokal, si po pravici presenečen. Okusno opremljen prostor, katerega stene krasijo slike naših velikih pisateljev in pesnikov. V omarah so vzorno ohranjene knjige. Urejene ima po strokah. Skrbno je ovila vsako knjigo s papirjem in jo obvarovala pred poškodbami. Ob nedeljah se zbirajo pri njej križevski vaščani, ki radi prebirajo knjige. Preprosto se z njimi pogovori. Knjižnico odpre tudi med tednom, če si bralci to zaželijo.
Najboljša propaganda so knjige z vabljivo vsebino. Knjižničarka vedno prebira brošuro »Slovenski knjižni trg«, kjer najde imena novoizišlih knjig in brošur. Ne ostane samo pri ugotavljanju. Je zelo iznajdljiva ženska, ki ,zna poiskati denarce. Pogovorila se je z frontovci, ženami in zadružniki, ki ji niso odrekli denarne pomoči.
 Križevska knjižnica zares tekmuje. Na rojstni dan Osvobodilne fronte se je dolgo pripravljala. Kot sekcija IZUD »Toneta Magdiča« je zapisala na rob šestmesečnega tekmovanja: 50 novo nabavljenih knjig in 133 novih čitalcev slovenske knjige. Stopila je na častno mesto »najboljše knjižnice« v ljutomerskem okraju.	
Po osnovnih šolah ljutomerskega okraja
Tudi učitelji ljutomerskega okraja so vneto tekmovali v čast 10. obletnice Osvobodilne fronte. Njih delo je vidno pri izboljšanju pouka kot v ljudskoprosvetnem delu med kmečkim prebivalstvom.
V tekmovanju se je močno utrdila zveza med starši in prosvetnimi delavci. S prepričevanjem staršev se je dvignil  šolski obisk za dva odstotka. Podrobni pregled novih uspehov v prvem polletju jim je pomagal do širšega proučevanja vzrokov, ki so ovirali vzgojno delo. V Svetinju so nekateri starši zanemarjali domačo vzgojo otrok. Na roditeljskih sestankih so učitelji poučili starše, kako važno je domače učenje. Pri Miklavžu in na Kogu so celo stopili na domove učencev. Na vseh šolah so uvedli individualno delo s slabiči, v Cezanjevcih pa so izboljšali učne uspehe s temeljito kontrolo domačih nalog.
Velikega pomena je vnašanje važnejših političnih gospodarskih in kulturnih dogodkov v šolski pouk. Letos so z učenci mnogo razgovarjali o občnih zborih zadrug o volitvah, odkupih, o delu Prežiha, Prešerna in Finžgarja.
Mnogi učitelji vodijo pionirske interesne krožke, predvsem ljudsko prosvetne, usmerjajo pa tudi delo. ostalih strokovnih krožkov. V okraju imajo več primerov, da pionirji pomagajo pri delovnih akcijah. Na Razkrižju so pomagali pri gradnji zadružnih objektov, pri Miklavžu so si napravili lutkovni oder, v Svetinjah pa so zbirali
odpadni material. Pionirski odredi so na pobudo učiteljstva organizirali poučne izlete v razne kraje, kjer so ogledali gledališke predstave.
Vodstva vseh šol so pripravila bogate programe za proslavljanje večjih drž. praznikov. Režirali so 20 dramskih del, pripravili za nastop 7 pevskih zborov, dočim je pet članov glasbene šole v januarju samostojno nastopilo s komornim koncertom. Na Razkrižju so učitelji prevzeli vodstvo V teh novoustanovljenih pevskih zborih, pri Tomažu so ustanovili ženski zbor, sedem članov dela v orkestru ljutomerskega SKUD-a, ki je letos trikrat nastopil. Povsod so učitelji pobudniki za delo pripravljevanja kmečkih ljudi.
Pomagali so množičnim organizacijam pri volitvah. 11 članov je sodelovalo na predvolilnih sestankih. 7 članov opravljalo dolžnosti predsednikov volilnih komisij, krasili so volišča, šli obveščevat, povsod so bili na mestu.
Na Razkrižju imajo novo ljudsko knjižnico, katero vaščani zelo radi obiskujejo. V šolskih pionirskih knjižnicah so povečali število knjig za  190. Vršijo agitacijo med kmečkim prebivalstvom za večji obisk ljudskih knjižnic in za povečanje naročnikov Prešernove knjižnice.
V zadnjem tekmovanju so bili najboljši razkriški učitelji, ki so poleg kakovostnega pouka na šoli, razširili svoj delokrog na bližnje vasi, kateri prebivalci se resno vključujejo v njihovo izobraževalno društvo-
Dobro uspela telovadna akademija v Ljutomeru
 Zadnji četrtek je telovadno društvo Ljutomer uprizorilo svojo prvo letošnjo telovadno akademijo, ki je po  svojih točkah, v katerih so nastopali pionirji, pionirke, mladinke in ostali člani, v celoti zadovoljila gledalce: Program Je skrbno pripravile osem društvenih oddelkov, ki so nastopali s 191 telovadci. Uvodoma so izvajale simbolično vajo »Venček na glavi«, tukajšnje pionirke pod vodstvom tov. Ozmec Terezije. Sledil je nastop pionirjev, ki je v raznoterostih pokazal skladno in sigurno igro. Sledila je točka pionirk, ki so nastopale s cvetnimi loki. Peto točko so podale zopet pionirke, to pot so nastopile s težjimi, vendar dobro izvedenimi vajami, kar dokazuje, da imajo ljutomerski pionirji požrtvovalne voditelje. Sledil je nastop mladincev in članov na orodju. Naslednje točke mladincev so pokazale vrsto dovršenih preskokov čez konja; isto velja tudi za nastop mladink na bradlji. Člani niso popolnoma uspeli v preskokih vzdolž telovadne mize, vendar je Peklar pokazal nekaj obetajočih sigurnih skokov.. Članice so se uveljavile z dobro izvedeno točko »vaje s kiji«. Kot zaključek so sledile točke članov z vajami na bradlji ter ponoven nastop mladink s točko ovaje z žanjicami«, v sestavi profesorice Florjančič Mire. Uspela akademija je dala dostojen odgovor na natolcevanje poedincev, da TD v Ljutomeru ni delavno. Iz uvodnega govora predsednika TD Žnidarič Toneta pa je razvidno, da društvo ni uspelo zainteresirati širšega kroga fizkulturnikov za sodelovanje — delajo le dva do trije tovariši. Pohvaliti pa je treba  požrtvovalnost načelnice Florjančič Mire, ki je sama skrbno pripravila najboljše točke akademije. Isto velja za predsednika Žnidarič Toneta, ki je gonilna sila celotnega društva. S podano akademijo je Telovadno društvo v Ljutomeru izpolnilo zadnjo točko tekmovanja v okviru TDS. Telovadno društvo v Ljutomeru pa se še skrbno priprava za okrožni fizkulturni nastop, ki bo 27. maja 1951 v Murski Soboti.
V Prosečki vasi se je razgibalo kulturnoprosvetno delo
Ob pustu so v vasi* pripravili »borovo gostüvanje«. To je bil skromen začetek, ki ni najbolje uspel, toda bil je osnova za nadaljevanje. Tudi dan žena so proslavili skromno. Deklamirali in zapeli so. Tov. Sever, poslovodja KZ, je vadil petje. Ljudje so res lepo sprejeli ta nastop svoje mladine. Torej ti delavci so imeli moralno podporo pri ljudstvu, zato niso prenehali. Pričeli so s študijem »Županove Micke«. Z Vztrajnim delom so dosegli zeželeni uspeh. Težave v delu so jih prisilile, da so začeli mislili na organizacijo kulturnega dela v vasi. 16. aprila so ustanonovili svoje društvo, ki bo s pestrim programom proslavilo 10. obletnico ustanovitve OF. Zapeli bodo nekaj partizanskih pesmi, zaplesali kolo in uprizorili kratko igro.
Najmlajšemu društvu našega okraja želimo mnogo uspeho v njegovem nadaljnjem delu.
Kar so naredili Apačani
posnemajo Lutverčani
Z lastnimi močmi so gradili zadružne domove. Gradbišče pred leti v Apačah
'Lutverški frontovci pripravljajo les za gradnjo zadružnega doma
Na Rožičkem vrhu bo zasijala elektrika
Napak bi bilo prezreti pridne frontovce iz Rožičkega vrha, njihovo mladino in zadružnike. V nekdanji viničarski vasi, raztresenih hišicah, po vinogradniških bregovih utripa prav zato frontovsko življenje, polno srečnih doživetij ...
Na Rožičkem vrhu so precej razširili frontno Organizacijo, 94 odst. vseh volivcev. Fronta in množične organizacije so eno telo, zbirališče vseh pridnih vaščanov.
Frontno vodstvo na. vasi si je v času tekmovanja prizadevalo, da bi storilo največ za prevzgojo svojega članstva. V vaškem IZUD so delali,  večkrat nastopili pred prebivalstvom. Njihove prireditve so bile po kakovosti na primernem višku, zato so vaščani svoje ljudi z »odra« vzljubili in jih vedno radi obiščejo v novozgrajenem zadružnem domu. Nepozabni so bili vtisi domačih  gledalcev, ki so prisostvovali predstavi drame »Svet brez sovraštva«. Na svoj veliki dan bodo spet nastopili s pestrim kulturnim programom. V pripravah za proslavo slavne obletnice so
prvi v okraju, praznik hočejo dostojno počastiti z domačim slavjem.
Člani redno plačujejo frontno članarino in delajo za program Fronte. Pri zadnjih volitvah so nekateri kmetje ostali doma. Pošteni frontovci jim tega niso odpustili, pokazali so jim vrata iz svojih vrst in jim v obraz povedali, da se lahko zopet vrnejo, ko se bodo poboljšali.
Že v naslovu  smo povedali, da nameravajo elektrificirati svojo vas. Ta misel je dozorela pri večini frontnega članstva, ki se bo brez dvoma za akcijo zavzelo. Zganile se bodo njihove roke in enkrat v jeseni bo na blatnem Rožičkem vrhu zasvetila prva električna žarnica.
V našem kraju imajo najboljšo mladinsko organizacijo v okraju. Njihova zadružna ekonomija je prejela pohvalno diplomo, kot zmagovalka v medzadružnem tekmovanju. Tudi frontovcem je bila naklonjena čast. da so za mesec dni dobili okrajno prehodno zastavico. Vseh svojih uspehov se bodo veselili 27; aprila, ki bo resničen praznik njihove vaške skupnosti...
V Ljutomeru gradijo novo dirkališče
Lani so Ljutomerčani prvič zasadili lopate v zemljo bivšega »Sršenovega« loga. Nedaleč vstran od nogometnega igrišča so pričeli z gradnjo novega dirkališča za konje.
V regulacijskem načrtu Ljutomera lahko opazimo, da gre tokrat za večja dela šestmilijonske vrednosti. Tam, kjer so doslej zgradili kilometer dolgo in 12 m široko dirkalno progo — bodo čez nekaj let stali moderni konjski hlevi, tribune in drugi športni objekti, ter šola za trening kasačev in jahačev. Vse te ustanove so zveznega pomena za razvoj konjskega športa v naši državi.
Gradnja novega dirkališča ne poteka brez težav. Borijo se zlasti s pomanjkanjem finančnih sredstev, brez katerih je gradnja nemogoča. Društvo za konjski šport je porabilo večji del svojih dohodkov, ki pa zdaleka niso krili investicijskih potreb. Zveza za konjski šport je obljubila pomoč, ki ima zelo dolgo pot iz Ljubljane. Upajo, da bo v tem mesecu le končno prišla. Povedali smo, da je dirkalna proga že pripravljena. Treba jo je samo posuti z gramozom.
Pred dnevi je pričel štirimesečni trening kasačev Slovenije na cvenskem dirkališču. Člani konjskega športa se pripravljajo na letošnja tekmovanja. Letos bodo v Ljutomeru kar tri kasaška tekmovanja, ki obetajo zanimive rezultate zaradi večjega števila slovenskih tekmovalcev. Prvo tekmovanje bo 20. maja na cvenskem dirkališču.
Kasaško društvo v Ljutomeru zadovoljivo napreduje. Lani je bilo včlanjenih v društvo 140 ljubiteljev konjskega športa, letos pa je to število naraslo na 250 članov. V konjski šport bodo uvedli nove oblike dela izvenarmadne vzgoje. Povečati hočejo krog jahačev, ki se bodo lahko najuspešneje priprav-
ljali za obrambo domovine. Društvo namerava ustanoviti v Murski Soboti svojo sekcijo, v katero se bodo lahko vključili jahači iz Prekmurja.
Novo dirkališče v Ljutomeru bo imelo mnogo prednosti pred cvenskim. Odpadli bodo prevozi udeležencev tradicionalnih konjskih dirk v tri kilometre oddaljeni Cven. To Jo izredne važnosti zaradi tega,  ker danes primanjkuje prevoznih sredstev. Nadejajo pa se tudi večje udeležbe gledalcev, ki bodo imeli v okrajnem centru več pogojev za razvedrilo in prenočišča.
Ljutomerskim kasačem naj bi pomagale mestne  frontne organizacije pri dograditvi športnega objekta. V rajon je že prevzel določene obveznosti v prostovoljnem delu. Naj bi mu sledili tudi ostali rajoni in množične organizacije. Kasači sami so že opravili nekaj nad sto prostovoljnih ur. S skupnimi močmi se bomo lahko približali društvenemu cilju. 	-r-

Podgorčani vodijo v medzadružnem tekmovanju
Vseh 17 kmetijskih delovnih zadrug in ekonomij radgonskega okraja tekmuje v počastitev rojstnega dne Fronte slovenskega ljudstva. Zadružniki ne tekmujejo samo do slavne obletnice, njihove roke bodo garale skozi celo gospodarsko leto, tja do občnih zborov, ko bodo določili zadružnega zmagovalca.
V prvem tromesečnem tekmovanju so se povzpeli na prvo mesto v okraju podgorski zadružniki, ki so vsa spomladanska dela predčasno opravili. Zasejali so vso jaro žito spomladanske kulture, v kratkem pa bo tudi zadnji gomolj krompirja v zemlji. Vsa poljska dela so pravilno normirali. Uredili so skladiščno kartoteko, ažurirali knjigovodstvo, skratka njihova notranja organizacija dela je brezhibna. Vsi zadružniki so se združili v brigade, mnogi med njimi pa so sprejeli presenetljive obveznosti, da bodo v letošnjem letu
opravili po 320 trudodni. Traktorist Zupančič je bil prvi, ki se je odločil za 320 delovnih dni. Njegov traktor je vedno čist in pripravljen za poljsko ofenzivo. Podgorčani skrbijo za živinski naraščaj, posebno za mlade telice, ki jih hočejo vzrediti v dobre molznice. Štedijo tudi z denarjem in ga hranijo v banki.
Podgorska zadruga je zmagovalka v prvi skupini j močnejših zadrug. Napovedala je tekmovanje KDZ v Slapu pri Šmarjah, od koder še ni prejela nobenega glasu. Ocenjevalna komisija je prisodila pohvalne diplome zadružnikovi iz Apač. Janževega vrha, Negove, Lukavec in Rožičkega vrha, ki so odnesli  prva mesta v ostalih petih skupinah zadrug-tekmovalk. Tekmovanje zajema čedalje večji obseg, zadružniki pridno posnemajo tovariše v industriji, katerim bodo letos pripravili obilo kruha in živil.
Širok razmah gasilcev v ljutomerskem okraju
Na zboru v mesecu februarju so delegati v upravni odbor zveze zbirali dobre odbornike. Za predsednika so ponovno izvolili Zavratnika Joža. Zavednost odbornikov dokazuje 100% udeležba na sejah. Štab brigade sestavljajo sektorski poveljniki, sami gasilski strokovnjaki, saj so med njimi trije člani, kateri so obiskovali tromesečno gasilsko častniško  šolo. Poveljnik tov. Blagovič je bil odličnjak v Žireh. V tem letu bodo morali sektorski poveljniki, mnogo žrtvovati, da se bo strokovno znanje in disciplina pri četah poglobila. Prvi sklep seje upravnega odbora in štaba brigade je bil prirediti dva desetarska tečaja. Prvega je obiskovalo 31 tečajnikov. Prav dobro je uspel, ker je bil dobro pripravljen predavateljski kader. Drugi je že na vrsti.
Tudi društva po vaseh  dobro delajo. Pri Tomažu ima upravni odbor društva vsako tretjo nedeljo redno sejo. To društvo je za vzgled vsem gasilskim društvom v OGZ. Četa Pršetinči spada k temu društvu. Na hribčku stoji lep zidani gasilski dom. Čisti dom in orodje so zrcalo te čete. Tudi četa Koračice spada k temu društvu. Ker nimajo doma niti orodja, so člani in članice hodili po celo uro peš v Pršetince na vaje s motorko, da so lahko lansko leto nastopili na sektorskih tekmah. Dobro so se odrezali. Ženska desetina je nastopila tudi na okrajnem nastopu. Tudi letos hočejo biti med njimi. Gresovščak-Železne Dveri, ki je novo društvo, tudi dobro obeta. V Žerovincih imajo že žensko desetino. Vesele so bile članice pri sprejetju v članstvo društva.
V	Veržeju so pričeli s kulturnimi prireditvami. Dobro so odigrali trodejanko »Moč uniforme«, tudi dobro  povezavo z IZUD-om imajo. To je prav. V Bolehnečicah in Berkovcih pa bodo zaspali, čeprav imajo najboljše motorke. Potrebna bo pomoč od Zveze. Sektorski poveljnik Štih bo tudi letos pomagal pri strokovni vzgoji. Bučani bodo tekmovali. Zdaj že imajo manj uniform.
V	Ključarovcih pri Ormožu in. na Cvenu so zgubili gasilski koledarček iz leta 1949, v njem je bil celotni Zakon o PGD. Zdaj pa ne vedo, da pravi člen 15, da se smejo gasilska prevozna sredstva uporabljati le v gasilske namene. Dva dobra desetarja iz okraja bodo poslali še v častniško šolo v Medvode. Mladinci bodo šli na gradnjo proge Doboj—Banja Luka. 27. aprila se bodo vsi člani PGD udeležili proslave v Ljutomeru.
Odrančani gradijo cesto
Pretekli torek zjutraj so se zbrali pred zadružnim domom v Odrancih frontovci in mladinci, opremljeni z merilnimi napravami, lopatami, motikami, krampi in raznovrstnim drugim orodjem. Odšli so popravljat krajevno cesto, ki pelje proti vasi Trnje.
Kmalu je bilo z delovnega mesta slišati veselo petje mladincev in mladink. Za brigado je krenila tudi dolga kolona kmetov z vozovi za odvažanje zemlje, izkopane iz odvodnih jarkov. Na čelu prve delovne skupine je bil mož krepke kmečke postave, predsednik KLO tov. Martin Ferenčak. V rokah je nosil merilni trak in ga spretno prenašal z ene strani ceste na drugo ter
obenem zaznamoval izmerjena mesta. Z njim so bili tudi referenti za komunalne zadeve pri KLO tov. Tkalec.
Tovariša sta pridno nudila svojo pomoč povsod, kjer je bilo treba. Drugo skupino je sestavljalo nekaj starejših mož in žena, ki so pridno odstranjevali grmovje, pripravljali prostor za izkopavanje tretji skupini, ki je izkopavala zemljo. To skupino so sestavljali mladinci in mladinke. Ta dan so izkopali in odpeljali nekaj nad 60 voz zemlje k zadružnemu domu.	Bc-
VSE SILE  ČLANOV OF ZA ZMAGOVITO ZGRADITEV SOCIALIZMA V JUGOSLAVIJI
Stran 8
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 26. aprila 1951
OD TEDNA - DO TEDNA
Po svetu
Vojna v Koreji. Zavezniške sile še vedno napredujejo proti severu. Odpor Kitajcev in Severokorejcev je na nekaterih odsekih fronte zelo močan. Kitajci so izvedli tudi nekaj protinapadov, ki so jih pa ameriške čete odbile. Poročila iz Koreje pravijo, da zbirajo Kitajci in Severnokorejci sile, ki bi naj zaustavile napredovanje. Slabo vreme na korejskem polotoku ovira podvige ameriških zračnih sil. Ameriške veletrdnjave so pa vendarle bombardirale letališča v Severni Koreji, med njimi tudi letališče v Fenjarlgu.
Kanada pošilja nove čete v Korejo. Pred kratkim je odpotovalo iz ameriškega pristanišča Seatle 6000 mož, drugi del pa se pripravlja za odhod.
Konferenca štirih zastopnikov zunanjih ministrov v Parizu je še vedno na mrtvi točki, ker sovjetski zastopnik Gromiko noče sprejeti nobenega predloga na dnevni red zunanjih ministrov ali pa stavila samo kakšne predloge, ki jih zapadne države ne morejo sprejeti.
Zastopniki štirih ministrov za zunanje zadeve so imeli že nad 30 sej. Niso pa še do sedaj mogli sestaviti dnevnega reda za konferenco zunanjih ministrov, ker sovjetski zastopnik Gromiko stavlja predloge, ki jih zastopniki zapadnih držav ne morejo sprejeti.
Italija želi revizijo mirovne pogodbe, italijanski zunanji minister grof Karlo Sforza je v Parizu obiskal francoskega zunanjega ministra ter ga tkuial pridobiti za revizijo mirovne pogodbe. Posebno si Italija prizadeva, da bi se spremenila klavzula o oboroženih silah Italije in pa tisti del, ki govori o Trsta.	
Trygve Lie, generalni tajnik Organizacije Združenih narodov se je pretečeni teden mudil v Beogradu, kjer ga je sprejel maršal Tito. Trygve Lie je kasneje izjavil novinarjem, da je vedno simpatiztral z Jugoslavijo in občudoval junaško borbo Jugoslovanov za svobodo Iz Beograda se je z letalom podal v Atene.
V Grčiji so se vršile v nedeljo občinske volitve Prvič v zgodovini Grčije so volile tudi ženske. Volilna udeležba je bila velika Rezultati pa ie niso objavljeni.
Odstavljeni general MacArthur je s svojim privatnim letalom, odpotoval preko Filipinov v ZDA. Spremljajo ga žena. sin in več adjutantov.
Ameriki grozi pomanjkanje nafte. Proizvodnja se je sicer od leta 1945 do korejske vojne povečala za 210.000 ton dnevno, a je ravno vsled vojne potrošnja silno narasla. Namestnik šefa uprave za nafto je izjavil, da morajo ZDA do konca leta 1952 postaviti nove čistilnice z zmogljivostjo 70.000 ton dnevno.
50.000 letal bodo v ZDA letno zgradili, tako zahteva, predsednik Truman. Stroški za proizvodnjo letal bi znašali nad 40 milijonov dolarjev, to je skoraj toliko, kolikor so letno porabili na vsem svetu za proizvodnjo letal v drugi svetovni vojni. Jugoslovanskega uslužbenca Antona Novaka v našem veleposlaništvu v Pragi so 30 marca neznanci nasilno ugrabili. Pri veleposlaništvu, je bil uslužben kot radijski telegrafist. Domnevajo, da so 1judje, ki so ugrabili Novaka, prišli skozi podstrešje sosednje hiše, v kateri le češka policija. Odnesli so tudi tri kovčeke. Naše veleposlaništvo se je obrnilo na češko  zunanje ministrstvo ter zahtevalo preiskavo, a odgovora ni prejelo.
 Vulkan Stromboll na otoku blizu Sicilije je začel nenadoma bruhati. Otok je popolnoma pokrit z gostim, črnim dimom. Velik potok lave pa teče po pobočju proti morju. K sreči v bližini ni nikakega naselja
Namesto vojnih letal bodo znane tovarne Messerschmitt v Kemattenu na Tirolskem začele Izdelovati šivalne stroje. Nemška letala Messerschmitt so bila v dragi svetovni vojni dobro znana in so prinesla mnogo gorja. Sedaj se je tovarna preuredila v koristno mirnodobsko proizvodnjo. Že lani so prodali okoli 250 šivalnih strojev v inozemstvo.
V Madridu, glavnem mestu Španije, so odkrili zaroto, ki je imela namen umoriti španskega diktatorja generala Franca.
Argentina, država v Južni Ameriki, ima. po zadnjem ljudskem štetju nad ,17 milijonov ljudi. V zadnjih desetih letih je število prebivalcev naraslo za več kot 4 milijone.
Kitajske čete so prekoračile meje Indonezije. Zadnje vesti iz angleškega vira vedo povedati, da so kitajske čete prestopile mejo pri Ba Nam Kuomo. V Indokini so se do sedaj borile enote Ho Si Minha proti francoskim edinicam. Bile pa so v poslednjem času potisnjene v obrambo.
Po domovini
Beograd ima že skoraj pol milijona prebivalcev. Po vojni se je silno razmahnil. V začetku 1946 je imel le 261 tisoč. Od tedaj pa je število prebivalcev naraslo za 231 tisoč in jih ima sedaj 492 tisoč. Razumljivo je tedaj, da je v Beogradu stanovanjsko vprašanje silno pereče in da je mestni promet preobremenjen. Mnogo premalo je tudi gledališč, kinematografov in koncertnih dvoran. Kinematografov je sedaj v Beogradu 20, v katerih je 12.000 sedežev.
Živinoreja se v Makedoniji po vojni hitro razvija. Med vojno je okupator pobil silno veliko živine, ovc in prašičev. V šestih letih po vojni je število ovc naraslo za 305.000 več kot leta 1939. V primeri z 1939 imajo v Makedoniji sedaj tudi 52.000 glav goveje živine in 23.000 prašičev več. Samo v delovnih zadrugah se je lani število ovc povečalo za 160.000, na državnih posestvih pa za 20.000.
Riž bodo sredi aprila začeli sejati v Makedoniji. Semena imamo dovolj, ker je bil lanski pridelek dober. Letos nameravajo posejati 3000 ha. Največ riža pridelujejo kmečke delovne zadruge, ki ga bodo posejale same 90 odstotkov.
Sviloprejko bodo v večji meri začeli gojiti v reški oblasti. Pogoji so ugodni, ker raste mnogo murv, ki so predpogoj za rejo sviloprejke. Že letos bodo pridobili nad 5000 kg svilenih kokonov. Rejci sviloprejke bodo dobili za vsak kilogram kokonov meter platna ali bombažne tkanine po vezanih cenah.
Osmo Železarno v naši državi že gradimo v Nikšiču v Črni gori. Sedaj gradi 700 delavcev barake za stanovanja delavcev, za menze in druge objekte. Še pred poletjem bo v Nikšiču zaposlenih 2000 do 3000 delavcev. Železarna bo obsegala pol milijona kvadratnih metrov, kjer bo stala poleg drugih naprav tudi velika dvorana s Siemens-Martinovimi pečmi. Letos gradimo tudi v vseh železarnah (Jesenice, Guštanj, Štore, Sisak, Zenica, Vareš in Smederevo) velike nove objekte.
1000 ha bodo letos v Srbiji posejali z bombažem. V Pančevu pri Beogradu ima svoj sedež podjetje za pospeševanje svilarstva in za pridelovanje bombaža, ki je do podrobnosti izdelalo načrt, po katerem bomo letos sejali bombaž. Petnajst kmečko delovnih zadrug bo letos prvič sejalo bombaž.
1500 milijonov dinarjev smo lani izdali za investicije v industriji ladijskih strojev. Zgradili smo poleg raznih tovarniških objektov in stanovanjskih hiš za delavce tudi veliko tovarno parnih turbin v Karlovcu na Hrvaškem. V tovarni »Aleksander Rankovič« na Reki so lani izdelali prvi Dieslov motor za 420 konjskih sil.
Prve mine za svinčnike iz domačega grafita so te dni izdelali v kemični tovarni »Balkan« v Beogradu . Mine za svinčnike smo morali do sedaj uvažati. Grafit dobivajo iz Prokuplja, glino, ki jo morajo primešati, pa iz okolice Arandjelovca. Polovico min dobi tovarna svinčnikov v Zagrebu, drugo polovico pa tovarna svinčnikov »Borac« v Beogradu. Že letos bodo proizvodnjo v toliko povečalo, da bodo dnevno izdelovali po 100.000 min.
Predor pod ljubljanskim gradom bodo še letos začeli vrtati. Že pred vojno se je o tem projektu govorilo, a do izvedbe takrat ni prišlo. Skozi hrib pod gradom bo speljana široka cesta, ki bo omogočila hitrejši promet, ki iz dneva v dan narašča, iz dolenjske smeri v osrčje Ljubljane.
Cerkev sv. Sofije v Ohrida v Makedoniji bodo letos v maju začeli obnavljati. Zgrajena je bila v XI. stoletju in je med najznamenitejšimi kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki Makedonije. Stroški bodo znašali en in pol milijona dinarjev.
Etbin Kristan, znani slovenski borec za delavske pravice, ki živi že od leta 1914 v Ameriki, bo letos obiskal svojo domovino. Svojo staro domovino nameravajo letos obiskati tudi pevci zbora »Zarja« iz Clevelanda.
Ali bi zadruga na Moti tahko dosegla večjo vrednost delovnega
dneva?
Zadruga na Moti je na tistih ravninskih zadrug ljutomerskega okraja, ki je s svojo vrednostjo delovnega dneva prekosila skoraj vse sosednje zadruge, to je, dosegla je vrednost 85 dinarjev in 25 bonov. Toda— je li s tem zadruga na Moti dosegla tisto vrednost delovnega dneva, ki bi jo ob vestnem in smotrno organiziranem delu morala doseči? Kaj so zadružniki na Moti opustili ali zanemarili, da ni bila vrednost njihovega delovnega dneva znatno višja? Na to bomo skušali v glavnih potezah odgovoriti!
Zadruga na Moti ima skupne površina približno 130 ha, od tega je orne zemlje 67 ha, vinogradov 6 ha. V zadrugo je včlanjenih 24 družin in šteje 120 članov. V preteklem letu so imeli planiranih 15.888 delovnih dni, izvršili pa so jih 12.292. Razlika neopravljenih dni gre v glavnem na račun neopravljenih del v poljedelstvu.
Žito so sejali na 30 ha in je hektarski pridelek znašal 12,50 mtc. Kakor je razvidno iz letne bilance, so dala žita 78.000 dinarjev čistega dohodka — brez odbitka za delo!
Industrijske rastline, posejane na 4,6 ha, so dale čistega dohodka 15.000, vrtnine, na 8 ha, pa 372.000 din. Krmnih rastlin je bilo 7 ha in so dale čistega -dohodka 95.000 dinarjev. Sadjarstvo je dalo 100.000, vinogradništvo pa 601.000 din. Zadruga je imela preko 30' konj, od tega čistega dohodka 17.000 din. V govedoreji je imela zadruga 36.000 din izgube, prav tako v prašičereji 31.000 din izgube. Gozdarstvo je dalo 61.000 din dohodka. Vse to pomeni dohodek brez odbitka delovne sile.  Takšen je pregled čistega dohodka iz letne bilance. K posameznim številkam so potrebna naslednja pojasnila:
Žita bi lahko dala znatno višji pridelek, ako bi bila pravočasno posejana, in pognojena. Zadruga je pridelala najmanj dva vagona žit premalo, tako da je lahko dala skupnosti le 4000 kg. Izgovor, da je bil slabemu pridelku kriv kolobar, zaradi katerega so morali na nekaterih površinah sejati žito tam, kjer so ga imeli tudi prejšnje leto, velja za
neznatne površine. Kmetje so sejali zelo redko, namlatili so znatno manj, kakor je bilo pričakovati. Ako računamo samo 2 vagona žitnega pridelka, a kilogram po 4,50 din, znaša izguba pri žitih okrog 80.000 din, ki bi jih v nasprotnem primeru lahko všteli v vrednost delovnega dneva.
Pri vrtninah je imela zadruga največ izgube zaradi krompirja. V septembru, ko je bilo vreme za pospravljanje krompirja ugodno, so kmetje-zadružniki podlegali razdiralni propagandi o skorajšnji razpustitvi vseh zadrug in mnogi niso šli delat. Takrat bi lahko zadruga prodala precej krompirja po ugodni ceni 4 din za kilogram in znaša škoda do 100.000 din. Namesto v septembru so zadružniki	pospravljali
krompir v poznem novembru, v silno slabem vremenu in ko je bilo še vse polno drugega dela, tako da je bili krompir razmeroma slabo pospravljen.
V sadjarstvu je bila zadruga oškodovana za približno 4000 litrov pijače, kar bi zneslo okrog 80.000 din. Kmetje-zadružniki so namreč samovoljno stresali sadje vsak na svojem, ne oziraje se na to, da so postali njihovi sadovnjaki v glavnem last zadruge.
Zadružna živina se še vedno nahaja v posameznih hlevih, največ pri kmetih, bivših lastnikih, ki to živino tudi oskrbujejo. Zaradi takšnega načina oskrbovanja živine je težko presoditi, koliko je bilo zadrugi prizadejane škode na krmnih rastlinah. Dejstvo je, da je krma preveč naglo izginjala, da je ohišniška živina, ki se nahaja v istih hlevih kakor zadružna, v dobrem stanju, dočim je zadružna živina tako propadla, da morajo živali, ki jih dajejo odkupu, voziti v Ljutomer, ker od šib-
kosti ne zmorejo te razmeroma kratke poti.
Izgube, ki jo izkazuje v letni bilanci govedoreja, je krivo prav to stanje. Za 8, 10 ali 12 živali skrbita bivša lastnika, mož in žena, katerima štejejo vsak dan en delovni dan, prav tako po 1 delovni dan od 1001 namolženega mleka. Čeprav sta takšna dva živinorejca še popolnoma sposobna za delo, na polje hib hodita delat, delovne dneve imata, živina pa čedalje huje propada. Oddaja mleka je bila zelo nizko planirana — 33.4001 od 36 krav, izpolnili so jo z 22.400 litri — od 26 krav.
 Še slabše je stanje svinjereje. Neuspehu so deloma krivi neprimerni svinjaki, tako da tam kjer je svinjarica sicer vestna in vešča svojega dela, že zaradi pretesnih prostorov ne more biti pravega uspeha. Tako imajo n. pr. v svinjakih, kjer je prostora za 30 mladih svinj, še enkrat toliko živali! Katastrofalno pa je stanje svinj tam, kjer skrbijo zanje kmetice, kakor na primer Smodiševa. Pri tej krmski bazi bi morala imeti zadruga zdaj vsaj 5 svinj za prosti presežek — in tudi to bi znatno vplivalo na vrednost delovnega dneva!
Dasi so imeli kmetje pred vstopom v zadruge prav dobre vozove in konjiško opremo, so v preteklem letu izdali za popravilo teh ogromno vsoto 150.000 dinarjev. 
Zadruga na Moti je sicer gospodarila bolje kakor nekatere njene sosede, toda ob boljši organizaciji dela, ob vestnejšem delu vseh zadružnikov bi lahko dosegli mnogo višjo vrednost delovnega dneva!
O neodkritih zakladih,
bogatih rudnikih ...
(Tudi to je delo Fronte)
O kakšnih rudnikih govorimo? Morda o Trboveljskih, Zagorskih, Velenjskih revirjih? ... Naši neznanci so mnogo manjši, pač pa zelo važni rudniki, če jih znamo odkriti. Vsaka kmečka hiša ima svojega, v katerem se skrivajo: staro železo, baker, stare cunje... Koliko vrst odpadkov bi lahko našteli. Najdemo jih povsod v kmečkih zidanicah, na podstrešjih...
 Če že govorimo o stari »ropotiji«, povejmo še to, da je naši industriji zelo dobrodošla. Koliko krepkih zamahov rudarja nadomestuje star kuhinjski kotel, ki leži nekje zavržen med staro šaro. Naša država  uvaža bombaž in druge tekstilne surovine, plačuje jih z dragocenimi devizami. Stotisoče deviznih dinarjev  bi prihranili, če bi doma, okoli hiše pogledali za te odpadke. 	
Z odkupom odpadkov se bavi posebno podjetje, znano pod imenom »Odpad«. V vsakem okraju ima svojega zastopnika, ki vodi odkup in pošilja odpadke naši industriji. V tovarnah se »starina« spreminja v nove izdelke, potrebne delovnemu človeku.
V. radgonskem skladišču »Odpada« se je v  letošnjem letu nabralo mnogo odpadkov: 15 ton železa, 2 toni kosti, 500 kg cunj, 700 kg papirja, 10 ton stekla in še nekaj vrst stare ropotije.
Prav! Ne smemo pa pozabiti, da je treba odpadke pravočasno odpremiti tovarnam  V Radgoni so bili bolj počasni. Šele pred dnevi so se spomnili
in rešili skladišče nepotrebnih zalog. Ne vedo, kam bi s steklom! Slovenske steklarne so po izjavi radgonskega zastopnika dobro založene s surovinami. Če je temu tako, je treba poiskati odjemalca drugod, morda v bratskih republikah? Nekje ga bodo že spravili v denar, če bo več samoiniciativa.
Vidimo torej, da smo pri dobrem začetku. Ali se bomo pri skromnih uspehih ustavljali? Pri zbiranju odpadkov naj bi pomagale množične organizacije, zlasti Fronta in mladina. Lani so se s poslom ukvarjali le pionirji, ki so zbrali lepe količine odpadkov. Posnemajmo jih vsi! Podjetja in ustanove so dolžna zbirati odpadni material, kakor ga znajo delavci Slatinskega podjetja v Radencih, ki redno pošiljajo »Odpadu« kosti in razbite steklenice. Kosti redno oddajajo gostinska podjetja, zelo pridni pa so tudi metalni obrtniki, ki zbirajo železo in druge kovine.
Za oddane odpadke dobi prodajalec pošteno plačilo. Ali ni lepa priložnost za množične organizacije, ki so v stiski za denar? Z zbiranjem odpadkov si ga lahko pridobijo! Izvršni odbor Ljudske fronte je poslal poziv vsem množičnim organizacijam, da se s svojim članstvom lotijo zbiranja odpadkov. V Radgoni bo v maju »Teden zbiranja odpadkov«. Ali bo dosegel, uspeh samo en človek? Ni mogoče! Vsi kmečki ljudje naj poskrbijo, da bodo njihovi rudniki obogateli našo industrijo z novimi potrebnimi surovinami.
»Sila kola lomi", tako pravijo Odrančani
Člani KZ Odranci so včasih pozabili na svojo zadrugo. Spomnili so se je takrat, kadar je bilo treba od nje kaj dobiti. Ko je odboru zadruge potekel mandat, je bilo treba izvoliti nov odbor za leto 1951, zato je bil 28. t. m. sklican občni zbor. Na ta občni zbor je prišlo precej ljudi, tudi takih, ki niso člani zadruge. To bi bilo za pohvaliti, ker prav ti ljudje so prišli na občni zbor s posebnimi nameni.
Ko je namreč šlo za izvolitev novega odbora, so vsi vprek začeli vpiti: »Naj ostane stari odbor, dobri so vsi,« čeprav ga je med letom vsak stokrat preklel, ker ni dobil v zadrugi vsega, kar si je želel. Seveda naši ljudje so dobrosrčni in radi odpuščajo. Zato so tudi staremu odboru hitro vse odpustili. S tem pa se niso strinjali nekateri drugi, ki so začeli vneto predlagati novi odbor. No pa poglejmo najprej, kdo so ti »drugi«. Med te spadata dva vaščana: Tivadar Andrej in Smej Martin, ki sta v novi odbor predlagala Kolenko Ivana, bivšega trgovca, ki bi za našo ljudsko oblast dal tudi kramp, da bi jo čimprej izpodkopal. Na dan volitev v Ljudsko skupščino LRS si je našel opravek v Ptuju, samo da s svojim glasom ne bi podprl ljudske oblasti. Tudi nje-
gova sinova sta tako »vneta« za ljudsko oblast, da sta 18. marec kar prespala, boječ se, da bosta drugače morala iti volit. Ti gorečneži so predlagali še več takih in podobnih Kolenkov, ki bi naj vodili zadružno življenje na vasi. Ker pa ima vas tudi precej poštenih ljudi, ki ne nasedajo sovražnikom, se je občni zbor zadruge razbil in ljudje so drug za drugim odhajali. Zadruga pa brez vodstva — odbora ne more in ne sme poslovati. Trg. odsek KZ v Odrancih pa danes spi. Na vse prošnje ljudi, ki so res kaj rabili iz trgovine, »vrata niso hoteli odpreti«. Zato so pa Odrančani, ki itak prehodijo dosti sveta s svojimi kovčki in vrečami, napolnjenimi s kašo, mastjo, mesom in drugimi takimi dobrinami, morali za vsako malenkost v sosedno vas Črensovce, t. j. 4 km poti tja in nazaj. Po tej beli cesti pa so ljudje imeli dovolj časa za premisliti, da je pravzaprav sramota za tako veliko vas, ki bi ne imela trgovine. Želeli so si, da bi KZ zopet odprla svojo poslovalnico.
 14. aprila je bil sklican ponovni občni zbor zadruge, na katerem so Odrančani izvolili nov odbor KZ, ki po, svojem sestavu mnogo obeta.
USPEH MLADINCEV MURE Mura : Rudar-Trbovlje 2:0 (0:0) Prejšnjo soboto je uspelo mladincem Mure, da so na domačem igrišču zasluženo premagali nevarnega nasprotnika — enajsterico Rudarja iz Trbovelj. Malokdo je pričakoval, da bo uspelo domačemu moštvu premagati nasprotnika, Vendar bi bila lahko zmaga še boljša po vrednosti igre, ako ne bi ostale — predvsem v prvem delu igre — lepe prilike za dosego gola neizkoriščene.
Takoj v začetku igre je domače moštvo prevzelo iniciativo in ustvarilo nevarne situacije pred nasprotnikovim  golom. Ker pa v odločilnem trenutku ni bilo strelca, so ostale iste neizkoriščene. Najlepšo priliko za dosego gola je imelo domače moštvo v 25. minutah igre, pač pa je Norčič prav iz bližine poslal žogo v out. Proti koncu prvega dela igre so se gostje otresli pritiska in izvedli nekaj nevarnih napadov.
Po odmoru je domače moštvo zopet izvedlo nekaj nevarnih napadov in doseglo v 10. minutah po Celecu prvi gol. Ohrabrena napadalna vrsta je po tem uspehu povezala svoje vrste in nevarno ogrožala gol nasprotnika. Odlična obramba gostov je napad odbila. Vodja napada Hrastelj, ki je bil izredno nevaren, je v 29. minuti dosegel s krasnim strelom, tik pod prečko iz kakih 18. m drugi gol. Vratar gostov je lahko samo še pognal žogo iz mreže. Toda tudi to gostov ni omajalo in so izvedli nekaj nevarnih napadov, pred katerimi je s težavo ožja obramba domačim očuvala. svojo mrežo nedotaknjeno. V 39. minuti so gostje imeli priliko, da dosežejo' časten gol, vendar so prisojeno enajstmetrovko zastreljali.
Gostje so se pokazali kot nevaren nasprotnik. Odlično igro sta pokazala branilca in srednji krilec. Vratar za prejeta gola ni kriv.
Mladinci Mure so dobro zaigrali, pač pa se napadalna vrsta v prvem polčasu ni prav znašla. Najboljši so bili Horvat, Sečko in Hrastelj. 
Igro, ki je bila vseskozi živahna in napeta, je objektivno vodil Flisar.
SLOVENSKO NOGOMETNO PRVENSTVO
Mura : Gregorčič-Jesenice 2:1 (1:0) Po nedeljskem porazu, ki ga je doživela enajstorica Mure v Kranju, ki pa je bil po prikazani igri vsekakor previsoko izražen, je vladalo za nedeljsko srečanje medi, ljubitelji nogometa v Soboti precejšnje zanimanje. Vreme igri ni bilo naklonjeno, saj je ves čas igro oviral močan veter.
Prvi del igre, ko je domače moštvo igralo, je bil veter absoluten gospodar na igrišču. Igra je potekala vse do 35 minute na polovici gostov, ki niso- prišli niti čez, sredino igrišča. Redke protinapade gostov je domača obramba že pred svojim kazenskim prostorom zanesljivo odvračala in pošiljala koristne žoge svojim napadalcem. Nekaj nevar-
nih strelov je odlično razpoloženi vratar gostov sigurno obdržal. V tem času je domače moštvo izvedlo sedem kotov, ki so pa ostali neizkoriščeni. Prvi resnejši protinapad so gostje izvedli Šele v 40. minuti, vendar brez uspeha. Ko je že izgledalo, da se bo prvi del igre kljub tako izraziti premoči Mure končal brez gola, je domače moštvo nepričakovano zatreslo mrežo svojega nasprotniki Vertarič je po desni strani neovirano prišel do kazenskega prostora in iz kakih 20 metrov ostro polvisoko streljal. Vratar je sicer poskušal žogo odbiti, vendar se mu to ni posrečilo in žoga je obtičala v mreži.
Že v začetku drugega dela igre je domače moštvo izsililo kot in po Zelku v drugi minuti doseglo drugi gol. V  deveti minuti je Zelko iz kota streljano žogo zopet poslal v mrežo, vendar sodnik gola ni priznal zaradi roke. V tem delu igre je Gregorčič, ki je igral z vetrom, večkrat ostro pritiskal proti vratom Mufe in tudi v 27. minuti dosegel gol, predvsem zaradi nepazljivosti domače obrambe. Do konca igre je Mura izsilila še dva kota, ki sta pa ostala neizkoriščena.
Gregorčič je pokazal borbeno in požrtvovalno igro in je moštvo s tako igro marsikomu prekrižalo račune. Odlikoval se je srednji krilec in predvsem vratar, ki je odlično rešil svojo nalogo.
Domače moštvo ni zadovoljilo s svojo Igro, predvsem napadalna vrsta ni pokazala potrebne povezanosti, podajanja in starta, čeravno so se poedinci trudili. Nogomet je kolektivna igra in to je potrebno upoštevati, če pogledamo eni strani, da je Mura izvedla 11 kotov, gostje pa le dva in na drugi strani rezultat, je vsakemu jasna očitna premoč na igrišču, ki pa — če ni izražena v golih — ne pomeni dosti.
Tekmo je odlično vodil sodnik Jančič iz Maribora.
PRIJATELJSKA TEKMA Kleparji : šoferji 1:1
V predtekmi so pokazali svoje znanje na zelenem polju tudi soboški kleparji in šoferji. Tekmi je prisostvovalo lepo število gledalcev, saj je bila po svoje zanimiva. Za šoferje je dosegel gol v prvem delu igre Papič, izenačil je pa pred koncem igre Stevančec. Tako se je tekma končala neodločeno.
Sprejmemo delavca, po možnosti poročenega, za opravljanje dela pri konjih na ekonomiji v Černelavcih. Plača po uredbi. Stanovanje in hrana preskrbljena. — Prijave v pisarni Združenja drž. gostinskih podjetij M. Sobota (Glasbena šola).
Pozivajo se upniki in dolžniki, da zaradi zaključkov per 31. XII. 1950 prijavijo svoje terjatve in poravnajo  dolgove najkasneje do 30. aprila 1951. Po tem roku terjatev ne bomo priznali, a dolžnike predali našemu pravnemu zastopniku. — KZ Podgorje, p. Apače.
Z našo mrežo smo ujeli
vse resnične, včasih vesele...
VELIKI OGLAS:
Vsem gostilničarjem okraja Ljutomer!
Prosimo, da nam takoj javite, ali imate primeren prostor  za vskladiščenje 1 (enega) soda ribjega olja za naše otroke, ker ga mi ne moremo vskladiščiti. Obenem nam javite, ali ste pripravljeni točiti to olje, ker se mi ne utegnemo ukvarjati s točenjem ribjega olja. Masten posel — masten zaslužek na račun RK — Ljutomer.
Lekarna — Ljutomer
SOŽALJE
Tov. Berti, učiteljici, Runeč
Ob priliki nenadne smrti Vašega 120 kg prašiča, člana Šolske kuhinje na Runču, sprejmite iskreno sožalje.
Nadejamo se, kda boste dobili ponovno 30 kg prašiča, tako, da ne boste občutili izgube Vašega edinca.
Žalujoči ostali
BRZOJAVKE:
Ljudski inšpekciji, Runeč
Mleko smo dobili (mastno in ne mastno) v februarju, marcu in aprilu... stop... margarin samo v aprilu... stop ... kje je ostalo?	Otroci
Ljudski oblasti, Runeč
19. III. 1951 je bil pretepen zadružnik, nahaja se v bolnici v Ptuju... stop.. kaj ste ukrenili proti pretepačem iz Ključarovec... stop!	Vaščani
Vaškemu odboru OF v Ivanjkovcih
Takoj odgovorite, kedaj mislite končati Vaš zadružni dom... stop... popravite zaenkrat vsaj vrata... stop...
Potniki
Ureja in odgovarja uredniški odbor — Naslov uredništva in uprave »Ljuski glas« Murska Sobota, Trg Zmage - Čekovni račun: Narodna banka Murska Sobota štev 641-903-522
Naročnina: Celoletna 130 din, polletna 65 din, — Tiska Mariborska tiskarna