Leposloven in znanstven list. --- Tjelo IV. V Celovei, 1. decembra 1884. Štev. 12. Kmetski triumvirat. Historičen roman. Spisal Anton Koder. (Konec.) Nepopisljiv hrup vzbudil je Uijev navdušeni zagovor v sodnem zboru. Tako predrznega in razžaljivega glasu bi ne bil nikdo pričakoval. Osramočena bila je po njem sodnijska avtoriteta in pohujševalo se je pričujoče občinstvo. Zaraditega je ukazal sodbeni prvomestnik prinesti tako-zvano preiskovalno raztezalnico. Sodnijski hlapci so Tlijo položili na-njo, privezali mu roke in noge ter zavrteli kolo, ki je imelo nalog raztegnoti pritrjeno truplo. V istem trenotku se je čul sodnikov ukaz: „Prekliči, nesramni izdajica, svojo izgovorjeno obsodbo proti gosposki in pouzročeno pohujšanje proti cesarskim postavam!" Podaljševati so se jeli krepki Tlijevi udje in napenjati žile po vsem životu, mrzel pot je udarjal iz čela proti nebu obrnenega, bledelo in rudelo je zapored resno lice, a opravičujočega glasu ni bilo iz njegovih ust. Strmel je sodni zbor nad to nepričakovano trmo. Zavrtelo se je še nekaj potov rabeljsko kolo. „Vpričo svoje smrti prisegam tebi, zbrano ljudstvo, da je resnica, kar sem govoril," vzklikue zdajci z močnim glasom omagujoči Ilija med strašnimi bolečinami. Oči se mu zapro potem, kakor da bi bil v istem trenotku izdihnol svojo dušo. Odnesti ga ukaže sodnik, da bi zatoženčeva smrt ne preprečila tožbe, za ktero se zanima vladar sam in vsi dostojanstveniki v državi. Zdajci pride na vrsto Uijev drug, triumvir Guzetič. Tudi njemu se navajajo zločini ustaje in javnega izdajstva. Oslabljen po strašnem zaporu in vidčč mučeništvo svojega tovariša Ilije. ki se je vpričo njega vršilo, bil je Guzetič nezmožen, da bi se bil zagovarjal v navdušenem govoru enako svojemu predniku. „Uijev javili zagovor, slavni sodni zbor, je tudi moj. Za njegovo resnico pričala bode tudi moja smrt in klicala maščevanja iz nebes na tlačitelje vseh človeških pravic," S temi besedami odgovoril je Guzetič zapovedi, naj opravičuje svoje zločinstvo. Skusil je zaraditega tudi kakor njegov prijatelj običajno raztezal nioo, dokler mu ni izginola zavest ter ga rešila daljnega izpraševanja. Izdal ni niti najmanjšega črteža o kmetskem uporu in o svojih skrivnih prijateljih. Posrečilo se ni tedaj javnemu sodnemu zboru, Hijevej in Guzeti-čevej zatožbi izvabiti občno zanimivost ter odkriti pričakovane, skrivne spletke upornikov v treh deželah. Zbor je bil cel6 primoran svojo sodbo izreči v nepričujočnosti zatožencev. Naravno je bilo tedaj, da ni nihče ugovarjal obsodbi, ki se je glasila: „Smrt kmetskemu uporniku in ustaškemu vojvodi kmetu lliji Gre-goriču in njegovemu zavezniku kmetu Mihi Guzetiču." Eden i ml v a jsto poglavje. Pred vaše liee dolazi slab, iznemogao starac, pred vas, koji ste vrhovno sudišti-u ovoj zemlji, i traži od vas pravdu. Šenoa. Nagla sodba dunajskega sodnega zbora iznenadila je one višje kroge, ki so se posebno zanimali za-njo. Pričakovali so vsi. da bode ostro in z vsemi v tedanjej dobi navadnimi silami spremljevano izpraševanje Tli je Gregoriča odkrilo zanimive tajnosti iz upornih dežel. A ta nada se jim ni uresničila. Izdihnola bi bila zatoženca prej življenje v strašnem trpinčenji, nego izdala najmanjšo skrivnost svojih zaveznikov. Poslednje pa je pospešilo njuno obsodbo.. Zaraditega je odločil najvišji sodni zbor. da se vrši kazen nad llijo Gregoričem in Gnzetičem v Zagrebu, tako rekoč v središči upornega ljudstva. Smrt poveljnikov ustaške vojske naj povoljno upliva na vse deželane. Brez odlaganja imela se je kazen izvršiti. Bali so se namreč sodniki, da utegne kteri izmed zatožencev zaradi pre-stanega trpinčenja umreti. Odpeljali so tedaj popolno oslabljena, skoro na pol mrtva obtoženca, vkovana v težko železje, neutegoma v Zagreb. Tajno pa so morali izvršiti poslednje; kajti nepopisljivo senzacijo bil je pouzročil ta ukaz. Na vseh postajah ob cesti med Dunajem in Zagrebom čakalo je na tisoče zbranega kmetskega ljudstva slavnega vojvodo llijo Gregoriča in njegovega zaveznika, hoteč jima skazati zadnjo čast na smrtnem potu. Nova ustaja in nemiri bi se bili lahko pričeli vsled velikega ljudskega razdraženja. Zatorej je vlada ukazala največjo tajnost in uaglost v posled-njej zadevi. A zvedela se je vendar po nekterih okrajih Ilijeva smrtna vožnja. Zvonovi so zvonili po gorah in dolinah Iliji v pozdrav, in ljudstvo je javno izraževalo sočutje bojevalcu za kmetsko svobodo. Bas isto jutro, ko so odpeljali llijo Gregoriča iu Guzetiča skrivaj« z Dunaja v Zagreb, slonel je že zgodaj pri glavnem vhodu dunajskega cesarskega dvora sivolas slepec in njegov vodnik, mlada deklica, v hrvatskej prazničnej noši. Več potov zapored sta se čakalca s silo odpravila po cesarskih vratarjih in čuvajih. Vendar oplašiti in odvrnoti se nista dala, vedno zatrjujoč v slabej nemščini, da morata k samemu cesarju, ker mu imata naznaniti imenitne tajnosti iz kranjske in štajerske dežele. Smejali so se čuvaji čudnej nemščini in na pol razumljivim uzrokom prosilcev ter ju hoteli zadnji pot zavrnoti, kar pride mimo neki višji dvorni uradnik. Zanimiva se mu je morala dozdevati kmetska dvojica, kajti postal je in poprašal po želji prosilcev. Smeje so mu pripovedovali čuvaji slepčevo prošnjo. A malo ur pozneje stopala sta že slepec in njegova spremljevalka. — uganil je bralec, da sta stari slepec Marko Gregorič in njegova vnukinja Jela. — po stopnjicah cesarskega dvora. Usmilil se je bil dvorni uradnik sam rodom Hrvat slepčeve prošnje ter izprosil, vedoč, kako se zanima cesar sam za ljudsko ustajo, prišleceina izvan-redno avdijenco. Čudili so se dvorni dostojanstveniki, ki so bili priča pri avdijenci, posebnej cesarskej milosti, s ktero je sprejel in poslušal prošnjo prosilcev. Ginljiv je bil v resnici treuotek, ko je, slepi starec dvignol svoje tresoče roke in pokleknol pred cesarja prosčč milosti svojemu po neštevil-nih krivicah iu mukah zapeljanemu sinu vojvodi Iliji Gregoriču. Našteval je dalje tisočletno krivico kmetstva v slovenskih deželah, kličoč svojih očij večno tenioto za pričo. Z največjo milostjo bila sta odpuščena slepec Marko in Jela. Zagotovilo se jima je, da se bode uslišala, ako še mogoče, njuna prošnja. Še isto dopoldne vršilo se je v cesarskej palači imenitno posvetovanje. In popoldne sta se že vozila Marko Gregorič in Jela na cesarske stroške poleg cesarjevega kurirja, kije nesel imenitno poročilo hrvatskemu banu, v svojo daljno domovino. Osodepolna in historična je bila ta vožnja. Ostro se je ukazalo dvornemu kurirju, naj pospeši kolikor je mogoče svoj pot; kajti jako važno poročilo ima s seboj, ki pa ostane brez veljave, ako se ne od (hi v določenem času. Slutil je dvorni poslanec, zvedevši po Marku Gregoriči in Jeli o cesarskej milosti, kaj je pisanega v pismu hrvatskemu banu. Smilila sta se mu njegova spremljevalca in nesrečna obsojenca; zaraditega pospeši svoje potovanje, kolikor je tedanja okorna vožnja po slabih cestah dopu- 40* ščala. Do Gradca se je poslancu celo posrečilo za pol dneva navadni potni obrok prehiteti. Kačunil je potčm, da dospe v Zagreb, ako ne najde nenavadnih ovir, za cel dan prej, kot je določeno, namreč v štirih dneh namesto v petih. Vendar čudna osoda, ki je spremljevala nesrečno kmetstvo na veke in veke, raztegnola je svoje sovražne roke celo v sicer brezpomembno potovanje cesarskega kurirja. Na spodnjem Štajerskem je namreč že mnogo dnij zapored deževalo. Povrh je zapadel pred nekimi tedni velik sneg po Štajerskem in Hrvatskem. in nenaden in dolgo trajajoč dež raztopil je potem sneženo odejo ter izpremenil tako rekoč vso deželo v nepresežno močvirje. Južen pomladanski veter, bilo je namreč zadnje dni meseca marca, jel je tudi tajati po oddaljenih krajih in gorah sneg. Naraščali so studenci, potoki in reke pojeui s preobilo snežnico. Drvila je povodenj gro-meč v doline, preplavila ceste in pota ter razrušila na mnogih krajih sla-bejše lesene mostove. Poslednje je zakrivilo, da so se stavile na eden pot nepremagljive ovire urnemu potovanju naših znancev. Za kolikor so prehiteli v začetku potni črtež, to je bilo neutegoma zopet izgubljeno. V bodočem dnevu pa so celo eden cel dan zamudili. Peti dan, le še poldrugi dan od Zagreba oddaljeni, morali so za nedoločen čas ustaviti daljno potovanje. Na tej postaji so zvedeli novico, da bode v malo dnevih v Zagrebu na javnem trgu usmrtjen vojvoda Ilija Gregorič in ujegov tovariš Miha Guzetič. Nepopisljiv je bil sedaj položaj naših potovalcev. Slutili so brez dvombe, da govori cesarsko pismo o llijevem in Guzetičevem pomilo-ščenji. a nepremagljive ovire stavile so se njegovim rešiteljem nasproti. Novica o cesarskem poslanci in o imenitnosti njegovega poslanstva zvedela se je med tem po vsej okolici. Zaraditega se je mnogo pogumnih mož ponudilo, ki hočejo po stranskih potih spremiti poslanca v hrvatsko stolico. Še isti večer so odpotovali potem kmetje s poslancem. Temna noč in neprestano deževno vreme stavilo jim je največje zapreke, a vendar so hiteli jež in peš, kakor so jim dopuščala pota, neprenehoma do jutra, ves dan potem in vso bodočo noč. Daniti se je jelo baš sobotno jutro due 30. marca, ko dospejo na kranjsko-hrvatsko mejo. Tu jih iznenadi zvonjenje po vseh crkvah in nekaka posebna prazničuost po vaseh, skozi ktere so hiteli. Vprašati pa si niso upali, kaj pomeni ta slovesnost. Strašna slutnja se jim je vzbujala, da je prepozen, brezuspešen njih pot, Bližal se je čas poldnevu, ko dospo do smrti utrujeni v obližje zagrebško. V istem trenotku zapazijo množico kmetskega ljudstva, ki je hitela iz ulic kakor povodeuj na razne strani. Nerazumljivo! Tisoče je brojila kmetska množica in čuti ni liilo ne krika ue vrišča. Videti ni bilo ne čnega veselega obraza. Vprašali niso jezdeci, kaj pomeni to, le konje so iskrili z ostrogami in drvili v glavno ulico, a gruče ljudij so postajale in strmeč gledale za njimi. Nekaj treuotkov pozneje prepričal je strašen prizor cesarskega kurirja in njegove spremljevalce, da je resnična njih slutnja, da je brezuspešen njihov težavni pot. Na trgu svetega Marka stal je namreč visok oder, krvav od obile človeške krvi. Sveta je bila ta kri narodu treh dežel in svet mučeuiški oder, kajti na njem je padla isto jutro ob osmih pod rabljevim mečem glava vojvode — Ilije Gregoriča. Dvaindvajsto poglavje. Matija Gubec, kojeg se opaka robska duša drznu igrat se kralja, nek primi kraljevski! čast, nek bilde vjenčan raz-bieljenom krunom na razbieljenu stolu i razsječen na četvero. Šenoa. Že pol ure pozneje razvozljala se je čudna osoda, ki je spremljala tudi glede svetovne zgodovine znamenito to kmetsko listajo slovenskih in hrvatskih kmetov leta 1573. Zbledel je namreč mogočni ban hrvatske kraljevine beroč lastnoročno cesarjevo pismo njemu poslano. Ukazovalo se je v tem pisanji hrvatskemu banu, naj se ustavi do drugega ukaza izrečena smrtna sodba nad llijo Gregoričem in Miho Gu-zetičem. Povrh se ima pričeti novo preiskovanje vseh uzrokov in okoliščin kmetskega upora. Stoprav na podlagi teh sodijo se naj potem glavni poveljniki. Lahko vest in lahek izgovor o zakasnjenej izročbi cesarskega pisma imel je dvorni poslanec. Mnogo prič mu je bilo na razpolaganje v spremljajočih ga kmetih, o kterih ni nihče dvomil, da bi ne bili radovoljno dali svojega življenja, ko bi se bilo ohranilo ono njihovega slavnega Ilije Gregoriča. S težkim srcem se je vračal cesarski kurir drugi dan. Vedel je dobro, da nosi lastnoročno banovo pismo, v kterem stoji zapisano, da je dospel cesarjev ukaz glede Ilije Gregoriča za štiri ure prepozno v hrvatsko stolico. Mihu Guzetiču bi bila pa tudi prej oznanjena cesarska milost brez uspeha: kajti umrl je dva dni pred Gregoričevo smrtjo nagloma v ječi. S tem osodepolnim dogodkom končuje glavno dejanje v nesrečnej kmetskej vojski proti stoletnim vnebokričečim krivicam ponosnega gospod stva. Strašno, kakor skoro nikjer drugje v svetovnej zgodovini, maščevala se je tu prokleta nesloga, ki se vleče kakor rudeča nit v vsakem slovanskem javnem podvzetji, nad slovenskim ljudstvom in njegovimi voditelji. Beg Gubec, kteremu pripisujejo nekteri hrvatski pisatelji glavno ulogo in ga idealizujejo kot prvega junaka v kmetskih bojih, imel je sicer najblažji namen pomoči z občno kmetsko ustajo teptanej slovenskej raji. a njegova neizmerna častiželjnost in zavist do ostalih triumvirov uničila je kmetski upor, ki je bil s čudovitim pogumom in strategičnim talentom osnovan. Potoki krvi prelili so se brezuspešno ter prepričali narod, da lastna sila ni zmožna stvariti kmetske svobode. Najhujšo osodo za svoje visoko-leteče misli iu pogubljivo častiželjnost čutil pa je predsednik kmetskega triumvirata, beg Matija Gubec sam. Po nesrečnem boji pri Krškem pobegnol je na Hrvatsko, a videč, da je izgubil zadnji upliv v kmetskej vojski, ki je izvolila Ilijo Gregoriča svojim vrhovnim poveljnikom, vrnol se je lahkomišljeno na svoj dom v Stubico. Pokazati je hotel s tem svojim činom sredi občne ustaje na Kranjskem in Štajerskem, da je vladi zvest in sovražnik kmetskej sili. Motil se je Gubec v svojem prevelikem optimizmu. Po svojej časti-željnosti izgubil je tudi zadnjega svojega prijatelja. Izdan je bil neki celo po krškem županu Sili, ki je hotel s tem pri vladi samega sebe opravičiti izdajalske zatožbe. Označil je Gubca kot prvega upornika, ki se je že nazival kraljem ilirske provincije. Zaradi veleizdaje zapadlo je gosposki vse Gubčevo premoženje in njega samega so privedli pred banski sod v Zagreb. Da bi pa z Gubčevo obsodbo zadušili kmetsko ustajo, sodili so javno kmetskega odstavljenega kralja in sicer z nepopisljivo brezsrčnostjo in z izmišljenimi sredstvi. Na javnem trgu v Zagrebu postavil se je namreč Guben kraljev sedež, iz kterega so moleli na vseh straneh dolgi ostri žreblji. Nä-nj so posadili sodnijski hlapci vpričo na tisoče zbranega ljudstva novega kmetskega kralja. A dovolj še ni bilo tega grozodejstva. Zgodovina hrvatske kmetske ustaje pripoveduje, da so ščipali na takem sedeži sedečega Gubca rablji z razbeljenimi kleščami po vsem životu; in tudi kronan je bil naposled Gubec z običajno slovesnostjo. Železno špičasto in razbeljeno krono dejali so mu na glavo in jo zabijali s kladvi va-njo, dokler ni prvi kmetski kralj, Matija Gubec. v rabljevih rokah izdihnol svojega življenja .... Grajščak Tahy, čigar ime še dandanes straši v hrvatskem narodu, bil je edini, ki se je veselil s svojimi pristaši grozne osode upornega kmetskega ljudstva. Računal je, da si je pridobil s svojo nečloveško krvoločnostjo, ki je prelila potoke kmetske krvi, neizmernih zaslug za vse bodoče čase. Po njegovej sodbi bilo je po zadnjih strašnih udarcih kmetstvo ponižano v večno sužnost. A motil se je vsaj za nekaj časa v svojem življenji. Največja kmetska ustaja slovenskega in hrvatskega ljudstva opozorila je resno vlado na pomenljivo ljudsko moč, ki se bode nedvomno zopet vzdignola o prvej priliki, če se jej vsaj nekaj zaželenih pravic ne da. Preiskovale so se zaraditega razmere med gospodstvoni in kmetstvom pred ustajo in njeni neposredni uzroki. Akoravno je bilo to preiskovanje le površno in bolj tako rekoč pesek v oči kmetskemu ljudstvu, objavilo se je vendar mnogo vnebokričečih krivic, največ učinjenih po brezsrčnem Tahyji. Pričakoval je tedaj poslednji zastonj obljubljenega vladarjevega priznanja za svojo izdatno pomoč proti kmetskej zaroti. Užaljen v duši in telesno obnemogel umrl je še isto leto na nekej strašnej bolezni. Kmetska pravljica trdi, da je rujovel na smrtnej postelji kakor bik od strašnih bolečin in da je bila vendar še njegova zadnja beseda: „Čuj me, sodnik, če zopet ozdravim, očistim vso deželo kmetstva, ki je sramota tvojemu imenu!" Oskrbnik Črnič, zloglasno orožje Tahvjevo proti ubogemu kmetstvu, podedoval je velik del njegovega premoženja, a umrl je kmalu potem v preiskavi zaradi mnogih zločinov svojih. Poln grozovitih, a resničnih, po ljudskej pravljici in zgodovini slovenskega in bratskega hrvatskega naroda potrjenih prizorov je žalibože naš roman. Želimo iz srca, da bi resnični zadnji pričujoči prizor naše povesti razsvetlil vse prejšnje senčne slike. Tihota in mir vrnola se je zopet po teh dogodbah v hrvatske in slovenske koče in sela. Celiti so se jele strašne rane na telesu ubogega naroda. Le nekomu se niso zacelile nikdar več. V Stubici stoji lesena koča. Slep. sivolas, onemogel starec sedi vsak dan na kočinem pragu in ubira otožnodoneče strune na svojej tamburici. Davno že ni veselega glasu iz njegovih ust. Le strune odmevajo v tiho dolino, kakor da bi vabile vesele ptice pod nebom v svojo otožno harmonijo in govorile z njimi o srčnej tožbi zapuščenega slepca. In ko zažare zvezde na nebu, pride navadno bleda črnooka deklica k slepcu na prag. Gladi mu sive lase raz čela in mu reka: ljubi oče. Kedar pa uberö slepčevi prstje najbolj otožne melodije, utrne se solza v dekličinem očesu in skriven vzdih se izvije iz njenih prsij. „Ne togujte neprestano, oče! Ves narod čuti z nama najino nesrečo in obžaluje slepega junaka Marka Gregoriča in nesrečno nevesto Jelo. vnukinjo njegovo!" Tako vzdihuje ob takej priliki llijeva hči in polju-buje slepčevo lice. „Ves narod," odgovarja slepec Marko Gregorič, „čuti z nama in midva z njim. In moj čut- mi pravi, da vstane enkrat, — a tedaj ne bode prahu več od naju, — tudi naš narod iz tisočletne temnice k večno zlatej svobodi!" V gozdu. i. Kedar gleda žar nebesni V lahnem senu gozd zeleni Takrat o ljubečej pesni Sanja v gozdu duša meni. Takrat sprejme v krilo svoje Vsa čutila gozd zeleni, A ljubezen, dekle moje, Ta ostane tebi, meni! II. Gledi! Gozd tako pokojen Srca je podoba verna: Cvet po njem kali nebröjen In krasota z njim stoterna! Njemu spe mirno oblasti Ki vihar jih vzbuja jezeu, A gorje mu, komur strasti Vzamejo celo - ljubezen! III. Tiho gledi! v srci mojem Plava mala, tožna pesen — O naj vzbuja v srci tvojem Pesen tä odmev slovesen! Naj tija do nebes trona Glasno tvojo hvalo nosi, Naj od Boga tebi ona Sreče in radosti sprosi! . . . A. F mi tek. Zveni mi v prsih o vijöli Pozabljen in pokopan glas; O čuj! povest je srčne boli, Ljubezni je kipeč izraz! ö 1 a.* Tedaj ko sen v pomladi prvi Leh kotno je poljubljal svet, Priklil iz ljiibljenčeve krvi Boginji je vijole cvet. * Ta pesen se naslanja na znani mythus o Bheji Kybeli in Atysu. Rojen tako tä cvet dehteči Ostal jej je na veke mil, Spomin je bil o njenej sreči, Nesreče jej spomin je bil. — — In zdaj zveni mi o vijoli Povesti te drhteči glas! Dekle ljubo, — naj mojo boli On bode ti kipeč izraz! Povest je pač o času sivem, A tudi moja je povest! Iz nje zveni v spominu živem Bridko i moja ti bolest: Kako zakopal v prsi svoje Spomine sem nekdanjih dnij, Kako le kri te pesni moje Eodi, le moja srčna kri! . . . A. Funtek. Očetov tovariš. Novclica. Spisala Pavlina Pajkova. (Konec.) V. ^a sadnem vrtu so delavci pobirali slive. Silvija in Franček sta res bila pričujoča, a da bi nadzorovala ljudi, jima še na misel ni prišlo. Nekaj sliv več ali manj, to ne bo spravilo očeta na beraško palico, sta menila. Na lestvici, naslonjenej na najlepšo slivo, stal je Franček pokušajoč okusno sadje ter metal koščice v sestro. Silvija pa je bila po lestvici zlezla na precej visok zid, ki je ločil sadni vrt od zeljnega, Na njem je zdaj v prijetnej senci slivovih vej sedela bratu nasproti. „Kako bedasto si dave izgledal, Franček, ko si nenadoma zapazil majorja v mojej družbi! Pa na to zbežati! Ali je to moško ? S tem si še le majorjevo pozornost na-se obrnol." Tako zabavlja Silvija bratu, navidezno huda. „Ti boš mene učila, kako se naj obnašam?" odvrne Franček razžaljen. — „Kako si se pa ti šalila z majorjem, kterega jedva poznaš, in se z njim po domače vedla! Ali se tako obnašanje spodobi izobražeuej gospodični ?!" „Ti in tvoja izobraženost pojdita se solit," smeji se Silvija. „Ali misliš, da bom stala pred njim nema in trda kakor lesena pupika, da bi se izkazala izobraženo? Misliš li tudi, da si bom dala svojo obleko trgati, ne da bi se hudovala? — Sicer pa me je major rad poslušal, naj sem li olikano ali nerodno govorila. Sploh se mi on vidi domač, prijazen človek." nadaljuje deklica vedno živahnejše; „prijatelj je mladine in veselih obrazov. Čisto drugačen je od očeta. Upam. da se bomo z njim prav dobro sporazumevali." „No. 110, ne vnemaj se toliko zä-nj," posvari jo brat porogljivo. ..Ko bi bil major mlad, bilo bi to razumljivo, tako pa —." Sedaj umolkne ter kaže smešno z rokami kretajoč, da je vse zastonj. „Mlad ali star," godrnja Silvija, „meni je prijeten in ga rajši imam kakor tebe." „Tako? tako?" grozi se brat. „Le počakaj; ne ostane ti brez kazni ta izrek!" Nato stopi hitro z drevesa iu vzemši lestvico na ramo reče smeje: „Glej, kako prideš s svojega visokega prestola; po tej lestvici že ne, zato sem ti porok." Kekši odide z lestvico vred iz vrta. „Franček, Franček, ali si brez pameti ? Nesi lestvico nazaj! Kako naj pridem z zidu?" kriči Silvija za njim na pol prestrašena, napol huda. A brata ni bilo več videti. Delavci pa so že tudi bili odšli v drug del vrta hruške pobirat. Silvija meri visočiuo zidu, ali bi se dalo z njega skočiti; a prepričala se je, da bi po tem potu s celimi udi ne prišla doli. Še ni utegnola misliti, kaj jej je sedaj storiti, ko jo škripanje po pesku prepriča, da nekdo sem po stezi prihaja. Silvija se ozre, a nato zadržuje sapo, da bi ne izdala svoje priču-jočnosti. Major je mimo prihajal. Da bi me le ne zapazil, misli si ona; kakšne pojme bi potem o meni dobil ? Ali nesreča je hotela, da jej v istem trenotku prileti niušiea v nos. Prisiljena je bila kihnoti. Major se nato ozre na vse strani; a ker nikogar ne vidi. pogleda še na drevo in potem na zid. „Kako ste prišli tu gor?" popraša major čudeč se z nasmehom ter jo po vojaško prijazno pozdravlja. Veselo ona odgovori: „Gotovo po istem potu. po kterem se bodem morala vrnoti." „A jaz ire vidim nobene lestvice," meni major gledaje okoli sebe. „Franček jo je odnesel, ker sem mu nekaj neljubega povedala." razloži mu Silvija. „Maščevati se mi je hotel s tem. Pa naj le počaka, da pridem doli!" „Ne bo tako hudo, mislim," pristavi major dobre volje. „A zdaj mi povejte, kje naj lestvico dobim, da vas rešim iz tega neprijetnega položaja?" „O, te danes ne dobite več, Bog si vedi, kam jo je on skril," zagotavlja mu deklica. „Kaj je tedaj storiti? popraša major začudjen zavoljo njene hladnokrvnosti. „Udati se moram v svojo osodo ter na zidu prenočiti." odvrne ona s šaljivim pathosom. „Fant ne da lestvice do jutre, poznam ga predobro," „Ko bi dol skočili," svetuje major nekoliko v zadregi, „bode moja skrb, da vas ulovim." Silvija si nekoliko pomišlja. „Dobro!" reče nato odločno; „sprejmem vašo ponudbo, pa s tem pogojem, da dobro na-me pazite." „Tedaj pogum!" navdušuje jo major in raztegne roki, in v tem trenotku mu pade Silvija v naročje. „Hvala Bogu, zdaj sem rešena," opomni deklica zadovoljna, ko čuti tla pod nogami. Kite pa so se jej med skokom odvezale ter jej visele čez rame. Ona diše hitreje, in ljubezniva rudečica je razlita po njenem obrazeku; njene otroške, vedno smehljajoče oči jej žare, in njena usta se prijazno nasmehnejo, ko se zdaj s hvaležnim pogledom ozre na svojega rešitelja. Major jo vidno ginen opazuje. Njena podoba ga jako živo spominja njegovih že davno minolih srečnih let. Ne more se je dovolj nagledati. A pri tem mu srce hipoma močneje bije v hrabrih vojaških prsih in temna rudečica kakor blisk obsenči za trenotek sicer kakor marmor belo njegovo čelo. „Kako ste urni in močni," pristavi nato Silvija z občudovalnim glasom. „Ko bi me ne bili ulovili, ulomila bi si bila gotovo roko ali nogo." Silvijin glas vzdrami majorja iz zamišljenosti. „Ne govorite o tem," odvrne on neprijetno zadet od njenih besed; „jaz se radujem, da vas vidim zdravo in veselo stati pred seboj. „A vi ste si menda izvili roko ? popraša ona s skrbnim glasom. Major se dobrohotno nasmehne. „Moje roke so me že dvakrat branile sovražnika, in potoni ne bi prenesle tego vašega životeka?!" „Vi ste sploh še tako čvrsti, tako mladostni videti, dasiravno ste nekdaj bili očetov tovariš," odgovori Silvija, ki je zopet dobila navadno živahnost. „Vaše čelo nima niti ene gube, a očetovo je že zloženo v same grbe." Major močno zarudi. „Ne smete pozabiti, gospodična", reče po kratkem premolku, „da imajo vaš oče veliko rodbino in torej mnogo skrbij; čudim se, da so pri tem še tako dobro ohranjeni." „Ali niste bili vi nikdar oženjeni?" popraša Silvija radovedno. „Nisem še imel te sreče," odvrne major z negotovim glasom in gleda v stran. „Jaz še tudi ne," smeji se deklica. „A najbrž je tudi ne bodem pikdar imela." „Kako to?" začudi se on. „Ker nisem ne lepa, ne bogata, ne duhovita, ne izobražena. Jaz pogrešam vse one lastnosti, ki so tako rekoč mamilo, s kterim devojke Ženine privabljajo," „Mislite?" odvrne major iskreno. „Sicer pa bodem preveč od svojega ženina zahtevala, da bi se pod belim solncem našel tak, ki bi imel voljo vzeti me." „Kaj neki? Radoveden sem," pristavi nato major navidezno dobre volje, a zna se mu, da si zastonj prizadevlje skrivati neko skrb. „Najprej bi moral biti bogat," našteva Silvija. „da bi mogel bratom ali sestram one želje izpolniti, kterih oče ali nočejo ali ne morejo. Potem bi imel po zimi stanovati v mestu, ne pa v takej vasi, v kakoršnej mi leto in dan živimo. Tudi bi moral kupiti ložo v gledišči, dajati plese in zabave itd. Tako bi se utegnole sestre, ktere bi hotela k sebi povabiti, zabavljati in imele bi priliko, najti si primernih ženinov. Nato bi moral imeti neka-kov upliv v družbinskem življenji, da bi bratom v primerne službe pomagal. Oče itak ne bodo za-nje v tem oziru ničesa storili; fantje se mi tako smilijo! Z eno besedo, kdor mene vzame, dobi nas vseh dvanajst na svojo ramo!" Major se srčno zasmeji tej čudnej in odkritosrčnej izjavi. „Ali te želje veljajo vašej rodbini," opomni nato. „Kaj pa vi za-se zahtevate od svojega ženina?" — To izrekši pa upre z nekim nemirom svoj pogled v deklico. „Za-se?! To je vse tudi za mene," odvrne Silvija odkritosrčno. „Ako svoje brate in sestre vidim srečne, potem sem tudi jaz srečna." Major lahno vzdihne, in njegovo oko se zopet razvedri. . . „Menim, da vam ne bode težko najti takega ženina," pristavi nekoliko v zadregi in se izogiblje Silvijinemu zvedavemu pogledu, jedva slišno šepetaje: „Ako bi le hoteli, ... le vi hoteli." „Pod temi pogoji seveda bi hotela. — A tam gre Fanica, pojdiva jej nasproti." „Čemu?" odvrne hitro major. „Zdi se mi, da naju gospodična Fanica celo ne potrebuje. Vidite, kako je v knjigo zaniaknena?" „A vi še z njo prav govorili niste," opazi nato Silvija. „Fanica je tako mila, postrežljiva in pa lepa; gotovo se vam bode dopadala." A major ni bil istega mnenja. Obrne se od one strani, kjer se je Fanica sprehajala, ter izreče željo si še nasprotni del vrta ogledati. -In tako sta major in Silvija še celo uro po vrtu hodila, Nobeden njiju ni kazal, da bi bil utrujen uzajemiiega društva. Predno pa sta se potem ločila, morala mu je Silvija obljubiti, da 11111 bode jutre še gaj pokazala. Podati mu je morala tudi roko v slovo, a da je on njeuo ročico nekoliko predolgo v svojej obdržal, tega še deklica zapazila ni. Saj je bil nekdanji očetov tovariš, in ona se je še prištevala otrokom! V njeuej naivnej duši še ni bilo slutnjam prostora. Polkovnikoma noga še ni bila popolnoma ozdravela, dasi je že prešlo deset dnij, odkar se mu jo bila nezgoda pripetila. Polkovnik ni sicer ležal več v postelji, vendar pa je še moral ostajati v sobi. Bolna noga je le počasi okrevala in polkovnik je mogel le s silo in s pomočjo palice hoditi po sobi, a še to le za malo časa. Major je veliko prebival v družbi starega prijatelja ter mu vedno zagotavljal, kako srečnega se čuti v njegovej hiši. Polkovnik je bil tega neizmerno vesel, dasi ni mogel razumeti, kako more razumen človek najti veselja v takem babilonskem turnu, kakor je sam svojo hišo rad imenoval. Menda ga je priroda obdarila z jeklenimi živci, mislil si je sam pri sebi ter mu ta neprecenljivi dar zavidal. Polkovnikovi otroci pa so dobro porabljevali očetovo nenavzočnost. Knjige ni nobeden pogledal, odkar je bil oče obolel. Veselili so se svoje prostosti ter vso hišo premetavali. Očetova puška je že davno bila strta, cvetlice na vrtu do korena pobrane in v kolarnici ni bil več cel niti eden kos mizarskega orodja. Očetove jeze se niso bali. Vedeli so, da prodno oče popolnoma ozdravi ter zve njih malopridnost, bode že vsak v varnem zavetji svojega zavoda. Saj je imel v štirinajstih dneh biti konec šolskih počitnic. Z majorjem niso mnogo občevali. On je 1 >II sicer z njimi jako prijazen ter jim bil celo iz mesta naročil krasne in dragocene priprave za telovadbo. Prikupil se jim je bil s tem zelo. Vendar pa se je major navadno prikazoval v njihovem društvu samo tedaj, kedar je vedel, da najde Silvijo med njimi. Silvija je pri njegovem prihodu vselej postajala raztresena ter se potem brez vsakega zanimanja udeleževala igre. Izmed bratov pa je bil vselej kteri najti, ki jej je to brž očital. In ona, kažoč se razžaljeno, odhajala je vselej od njih. Major se jej je pa tedaj hitro pridružil, kakor da bi se bila za to dogovorila. Napotila sta se potem navadno oba-dva na sprehod. Bilo je zopet enkrat v kolarnici zbranih vseh dvanajst otrok. Napravili so si leseno kočijo, da bi se v njej gugali po zraku. Bili so s kladivom, vrtali, pilili, žagali s tako marljivostjo, da so jedva eden drugega slišali. „Hem. h> 111, Silvija ! Tvojega prijatelja pa danes še ni videti," opomni porogljivo Gnstek. ki je ravno z največjim trudom žagal desko, in pot mu je tekel s čela. „Prehladil se je menda sinoči, ko se je s Silvijo po gaji sprehajal," nični Franček poredno. „Ubogega starčka trga najbrž vsled tega po udih!" „Menda si pa barva brado in lase, ker tako dolgo dela toiletto." opazuje Jurček, ki je imel nalogo, stare skrivljene žreblje s kladivom ravnati. „Že nekaj dnij opazujem, da niso njegova brada in lasje ver tako sivi, kakor so bili prej. „Kako lep je moral biti gospod major pred kakimi dvajsetimi leti, ko še ni imel sivih las," modruje Uršika vsa ognjena v lici. Z vso močjo je držala desko, na kterej je Nandek ogle žagal. „Da, da ! velika škoda je, da se ni major za kakih dvajset let pozneje narodih Kaj ne, Silvija?" pristavi Franček z nasmehom. „Potem bi sedaj drug duh vladal v našej hiši." Silvija je pri teh pogovorih ves čas hlastno s svedrom vrtala luknje v majhno poleno ter se prisiljeno nasmehovala. Po Frančekovej zadnjej opazki pa vzdigne hitro glavo iu vrže poleno v kot rekoč z razdraženim glasom: „Ali vi o majorji govorite, kakor o kakšnem osemdesetletnem starčku! Ali ni to nezaslišana drznost?" „Ali mu še veliko manjka do osemdesetih?" vpraša Gašparek naivno. „Ravno še enkrat toliko," odvrne Silvija z mirnejšim glasom, a z žarečim licem. „Major ima še le štirideset let. kakor so mi mati pravili." „Še le?" ponavlja jih več izmed njih s porednim glasom in se srčno smeje. „Naš ded bi lahko bil." meni Mieika nedolžno. „Ni kaj reči; gospod major je še jako dobro ohranjen in dela izvrsten utis na vsakega," opazi nat6 resno Fanica. Hotela je med njimi in Silvijo odstraniti nevihto, ktero je že videla prihajati. „Izvrsten utis. seveda izvrsten!" momljajo nekteri. „Posebno pa, ker ima sto tisoč premoženja, kakor sem čul praviti," pristavi Gustek. „Škoda, da že pojutrešnjem odide! Kaj počneš potem, Silvija, ko prijatelja izgubiš? S kom se boš potem sprehajala?" „Opozorim te, Silvija, da že stoji na dvorišči prazno vedro; solze lahko vä-nje pretakaš," pošali se Franček. „Vi ste danes drzni in nestrpljivi, kakor že davno ne!" odvrne Silvija navidezno dobre volje, a med tem pa s silo solze premaguje. „Kaisern delala, predno še majorja ni bilo tii, to bodem delala, ko njega ne bode. Jaz grem; meni ni več za vašo družbo, dokler se ne poboljšate!" Rekši vstane in ne da bi koga pogledala, hitro odide. VII. Bil je predzadnji dan majorjevega odhoda. Silvija se danes še pokazala ui v družbi svojih sester in bratov. Brž po zajutreku zbeži neopa-zovana v gaj. Tam se vsede na klop, ki je stala sredi gostega smrečja popolnoma skrita tujim očem. Silvija je bila danes videti bleda in vsa zamišljena. Oni srečni otročji nasmehljaj, ki jej je bil lasten in kteri je njenemu obličju vedno navdihoval poseben čar, pogrešal se je danes na njenem obrazu. Njene sicer živahne, samosvestne oči. kterih poredni, a odkritosrčni pogled je vnenial srea ljudem z njo občujočim, bile so danes medle in otožne. Silvija se ni več zdela devojka prejšnjih dnij; njena nenavadna resnoba kazala jo je starejšo, razumnejšo. Na tej klopi je večkrat z majorjem sedela v prijetnem, zaupnem pogovoru. Pojutrešnjem odide 011! Kako rada bi se bila še enkrat sama z njim pogovarjala! Prav za prav pa ni vedela sama o čem: v njenej družbi je bil major vedno vesel ter je rad govoril, a sicer je bil vselej resen in malobeseden. Čutila pa je danes nezapopadljivo hrepenenje, videti ga še enkrat zadovoljnega. Upala je torej, da jo pride major tja iskat, ko je ne bode našel nikjer. — Silvija se ni v svojem upu motila; ni dolgo trajalo, ko iz daljave spozna hojo njegovo. Kmalu potem prikaže se izza drevja njegova visoka, ponosna postava. Prijazno se nasmehne, ko zagleda Silvijo. in v njegovem očesu zablišči za trenotek skriven up. „Ste čakali na-me, gospodična Silvija?" vpraša potem z negotovim glasom ter se vsede poleg nje. „Med zelenjem sedeti je tako prijetno," odvrne ona v zadregi. „Tudi sem menila — sodila — upala, da utegnete morda tudi vi priti sem. Saj je ta kotiček v gaji tudi vam tako priljubljen." ..Kaj pa vam je danes, gospodična Silvija?" poprašuje major skrbno in jo sočutno pogleda. „Vi ste bleda in vaše oko je nestalno. Vam se je moralo nekaj neugodnega pripetiti." Silvija pripogne nekoliko glavo, povesi oči, a ne odvrne ničesar. Major sklouivši se nekoliko, pogleda jej pomenljivo v oči. Nato pa reče s prijaznim, a odločnim glasom: „Pričakujem odgovora, Silvija!" „Ne molem ga dati," šepeta deklica in močno zarudi. „Vi. ki ste mene vedno častili s svojim zaupanjem, vi, vedno tako odkritosrčna, hočete mi zdaj zamolčali, kaj vas teži? Kajti da vas muči neka skrb, ne morete mi utajiti." „Malenkost, gospod major! Le neki mimogredoč bol me je nenadoma presunol," izgovarja se Silvija, premaguje svojo ginenost. „V štirih dnevih namreč," nadaljuje ona. „odidejo bratje in sestre z doma, a v dveh dneh tudi vi. Kako bode potem v našej hiši prazno in pusto! Tega se bojim." — In solze jej zabliščijo med povešenimi trepalnicami. „Ali vam jo res žal, da odidem?" popraša major presunen. „Seveda." odgovori ona hitro; „bili ste vedno tako dobri in potrp-ljivi z menoj. Ali, da niste vi moj oče." pristavi nato ter vzdihne globoko; „kako bi vas hotela ljubiti!" „Oče?" popraša major iu čelo se mu zmrači. Ona ga naivno pogleda. „Da bi mi brat bili, ste vendar že prestari," opazi nato Silvija ter se vsa solzna nasmehne. Major obledi in pogleda proč. „Oh ostanite še nekaj časa pri nas," govori Silvija iskreno ter se proseče va-nj ozre. „Ni mogoče," odgovori on zamišljen in lice se 11111 zopet zjasni. „Moj dopust je pri konci. Ali," nadaljuje 011 počasi in po kratkem pre-molku, kakor da bi vsako besedico preudarjal, predno jo izreče ; „ako želite to, Silvija, in ako me res le količkaj radi imate, ne bodem vas nikdar zapustil. A vi morate potem svoj dom zapustiti in se k meni preseliti." Silvija ga začudjena pogleda. Ni ga razumela. Major seže po njeno roko in jo srčno stiska med svojimi. „Vi me ne razumete," nadaljuje nežno. „Silvija, mater imam doma, ljubeznivo starčko, ki vedno toguje, da jej niso nebesa podarila hčeri. Bodite vi tedaj njena hči! Jaz in ona bodeva vse storila, kar vam zamore olepšati življenje. Nikdar ne bodete imeli uzroka obžalovati, da ste privolili v to. Kako bi vas ljubil, Silvija! ako bi hoteli postati moja," končuje major s slovesnim glasom. „Ah, sam Bog ve, kako rada bi zapustila očetov dom, sedaj ko postane v njem tako dolgočasno," vzdihuje Silvija, „Prepričana sem, da vi in vaša mati ne bi nikdar z menoj tako grdo ravnali, kakor delajo oče. Kaj ne, vi me hočete pohčeriti, ali ue?" „Pohčeriti?" zakliče major in se zasmeji. „K temu. moja draga, sem pa vendar še za deset let premlad! Ali me res še vedno ne ume-jete? Silvija, nedolžnica! — Ali vam srce ne pokazuje drugega pota. po kterem Iii lahko oba vedno združena živela?!" „Potem bi naj postala vaša soproga?!" odgovori deklica razneuad-jena. „Vi se šalite z menoj!" „Ali bi to bilo kaj tako. strašnega, Silvija?" odvrne major globoko ranjen po njenem nepričakovanem neugodnem odgovoru. „Ali. vi ste bili nekdaj očetov tovariš in imate štirideset let," izgovarja se Silvija polglasno. Znalo se jej je, da jo močno boli videti njega pobitega. „In vi jih imate sedemnajst, to vem," vzdihuje major. „Priznavam, da je razlika velika, vendar pa ne tolika, da bi se najini srci ne zamogli sporazumeti." „Jaz, da bi se v svilo oblačila, sprejemala goste in vodila gospodinjstvo ?!" pošali se Silvija dobre volje. „Ali to je celo nemogoče. Ja/, sem v tem še tako nevedna kakor novorojenka." „Ali so ti uzroki edini, Silvija, ki vas ovirajo, da bi postali moja ženica? Za Boga, bodite odkritosrčni, kakor ste vedno bili; ne prikrivajte mi svojega pravega mnenja, naj mi bode še tako grenko," prosi major temnega obraza. „Ne razumem uiti ene besede vsega tega. kar mi pravite," odvrne zdaj Silvija preplašena vsled njegove razburjenosti. „Potem pa me tudi ne ljubite!" on s silo odgovori. Nato pa vstane ter začne hoditi gor in dol po ozkem prostoru z očmi uprtimi v tla. — A na enkrat se pred Silvijo ustavi, rekoč z-mirnim glasom, a silno upadlega lica: „Odpustite, gospodična, da sem mir vaše duše kalil. Priznavam. da sem nespametno ravnal, menčč, i I širil boljši muzikaličeu okus. Ahacelj je storil prvi poskus in prodrl je v narod. Namerjaval je tedaj skoro isto. kar dandanes izvršuje „Glasbena Matica" slovenska in kar je do vrhunca privede] Kuhač s svojo velikansko zbirko jugoslovanskih narodnih pesnij in uapevov. S pravo slastjo je prepevalo ljudstvo ove pesni in peva jih še. Vzlasti zvrhnji Rožanje, Ahaceljevi rojaki, čislali so njegove pesni; nikjer na Koroškem se ne prepeva toliko, kolikor po Roži. „Božan je pevec rojän," ta prislovica je znana po vsem Gorotanu. V tem oziru imamo torej priznavati, da je knjiga budila iu ohranjevala ljubezen do petja, da je razširila v ljudstvu dobro število lepodonečih uapevov. Vse to nam tudi spričuje tretji pomnoženi natis Ahaceljeve zbirke 1. 1852. Da se je motil Ahacelj v pojmu narodnega pesništva, to ni njegovej zbirki v kvar in njemu ni bilo na škodo. 1'rvi natis obsega 33 pesnij; v druge) izdaji jih je pa 52 in dodatek „resnice v pravljicah," kteri ima osem pravljic v vezanej besedi. Izmed teh 52 pesnij je 15 Slomšekovih, 10 brez podpisa, i> Lipoldovih, 8 jih je zložil Andrejaš; Krumpak in Hašnik sta zastopana vsak po dveh, a Orožen, Vodušek, Urek, Fel. Glo-bočnik so podali vsak po eno pesmico; pravljice so štiri Sevšekove, po dve sta zložila Hašnik in Slomšek, po eno pa Urek in Volkmer. One, ki nimajo podpisa, so večinoma stare narodne pesni; obžalovati je samo, da jih je izdavatelju Slomšek predelal iu pomnožil ali kakor sam trdi popravil. S tem so izgubile narodni svoj obraz in značaj. Take pesni so: št, XI. Vigred : ,,Luba vigred se rodi"; XVITT. Egiptovski Jožef; XXI. Kmetiški stan; XXX. Vinska trta; XXXI. Veseli hribček; XXXII. Št. Urbanova, Vsega uvaževanja vredna je pesmarica konečno tudi še zaradi tega, da je služila dolgo časa po šolah mladini v rabo; iz nje se je šolska mladež naučila mnogo lepih napevov. Na celovškem lyceji učil je Ahacelj s prva mathematiko. Ko je I. 1820. odšel dr. Bürger za gubernijalnega sovetnika v Trst. prevzel je Ahacelj za njim kmetijsko stolico. Pet let pozneje združilo se je kmetijstvo z naravoslovjem; združeno stolico oddali so zopet Ahacelju. Tedaj od 1. 1825. do svoje smrti zasedal je Ahacelj dve ali prav za prav tri stolice. Kedar so se menjali ravnatelji lvcejski. kar se je večkrat tekom tolikih let zgodilo, vodil je on kot starosta učiteljskega zbora opravila modroslovskih šol in to v enem slučaji skozi celih pet let (1H2()—25). Predaval je po lastnih spisih, ktere mu je censura pohvalno potrdila. Ahacelj učitelj! — Kdo izmed starejših sovremenikov naših ne spominja se ga s pristno navdušenostjo! Kdo hi ne znal pripovedovati kake izvirne črtice o njem! Ahacelj je bil izvrsten učitelj. Predaval je jako karakteristično. Znal je kakor malokdo obuditi pazljivost svojih učencev in jo vztrajno oživiti. Najtežje probleme razjasnil je na eden mah. včasih s prostim izrazom, drugikrat po srečno iznajdenej besedi, primernej priliki, z glasom in pogledom. Podučevanje bilo je njemu conditio sine qua iion. vsebina njegovega življenja in delovanja. Ni se oziral na mesto, na kte-rem je bil: to mu je bila deveta briga; učil je povsodi. v šoli, v svojem stanišči, na sadnjaku, kjer je izpraševal kandidate raz drevesa, po ulicah in šetališčih, sprehajajoč se z učenci po gozdih in logih. Šola mu je bila drugi dom. Domä pa si ga našel vselej na vrtu. kjer je ljubljence svoje, mlada drevesca gojil in z najiskrenejšo skrbljivostjo opravljal. Obdeloval je vrt z lastno roko v potu svojega obraza; tu je bil njegov Tusculum, odtod je zahajal v šolo, iz učilnice pa nazaj na polje ali na vrt sličuo onemu Rimljanu, ki so ga državljani poklicali od pluga, da jim udari na sovražnika, ki pa se je vrnol izpolnivši oddeljeno mu nalogo zopet na kmete. Kdo bi seštel vse učence, ki so se tekom 44 let izgojili pod izurjenim paedagogiškim vodstvom našega rojaka! Samo nekaj jih hočemo omeniti. Nahajajo se med njimi kardinal in nadškof grof Gaisruck, nadškof P. H. L u s c h i n , oba .T e n u 11 a, S. M. Mayer, benediktinec P. Spach, zgodovinarja Ankershofen in Herrmann; opat Steinringer, knez in škof Slomšek, vojni pisatelj S c h e 1 s. naravoslovec in potovalec po Afriki dr. Wölb it sc h, stolna prosta Pichler in Müller, dr. Bürger, oba Pipica, oba Lannerja, oba Gallenstein a, minister T s c h a b u se h nigg, meteorolog Prettner. knez in škof Wiery, oba Šabusa, Andrej Einšpieler, M. Maj ar. A. J a n e ž i č, celovški župan vitez J e z e r n i k, grof Egger Gustav, barona Herbert oče in sin. vitezi Moro, vitezi Rosthorn, vitezi Rainer in dr. Kar je pa pravo Ahaceljevo bitje, to ni paedagogiška izurjenost, ne uzorna didaktična sposobnost, ne njegova vsestranska izobraženost, temveč nravstvena vsebina njegovega značaja. Više nego učitelja in odgojevatelja mladine imamo Ahacelja ceniti kot človeka v ethičnem oziru, značajnega moža in iskrenega domoljuba. Dičile so ga najblažje kreposti, kakor stroga resnicoljubnost, pravičnost, brezsebičnost, brezmejna darežljivost iu prava samaritanska usmiljenost vzlasti do ubogih dijakov, delavcev, dninarjev in obožanih obrtnikov. Temu je dal obleko, onemu kupil jedila, tretjemu preskrbel prenočišče. Pripetilo se je ne samo enkrat, daje slekel lepo suknjo in podaril jo potrebnežu, sani pa je oblekel staro, ki jo je že bil zavrgel. Pogostoma zvedel je še le po svojej zvestej strežnici, da je podarjeno oblačilo bilo zadnje, kar ga je imel. Tolažil je potem grajajočo služabnico: Do prihodnje zime še lahko izhajam s staro suknjo, a ta ubožec je imel nujnejšo potrebo od mene. Da ga pa taka darežljivost ni zapeljala v denarne zadrege, znal se je varovati s tem, da je 011 sam živel prav priprosto, kakor živi slovenski kmet. Slomšek poroča o njem: Namesto kave je bila prežgana juha njegova kosilica. Za kosilo so mu bili žganki ali sočivje najljubši. Da bi se ne preobjedel, dal si je napraviti navadno samo eno jelo. Namesto pšeničnega kruha rezal si je najrajši rženjak, o praznikih ajdovščak. Pijača je bila mu čista voda. Sovražil je vse razvade, posebno pa kavo v živeži in gizdavost v obleki ter priporočal ljudem samo domače pridelke, Najhujši sovražnik bil pa je tobaku. — Vsled njegove priprostosti v obleki, hrani, v javnem in medsob-nem občevanji pripetil se je marsikteri komičen prizor, ki se še dandanes hrani med učenci njegovimi. Omeniti hočemo samo onega, ki nam ob enem kaže Ahaceljevo redko pamet, Došel je v Celovec 1. 1840. nadvojvoda Janez in predsedoval občnemu zboru kmetijske družbe. Ahacelj bi imel predavati letno poročilo. Ker je moral proti navadi obleči rokavice, pozabil je vzeti seboj v zbornico dotična pisma. Prišedši tja vidi, da je občinstvo zbrano, zborovanje bi se imelo začeti. Ahacelj obledi, ker nima poročila pri sebi; takoj stopi pred vojvodo iu se oprosti. A ta mu prijazno smehljaje se odgovori: Nič ne de, bodete pa ustmeno poročali. Ahacelj nastopi, prične govoriti in glej — točko za točko prednašal je po bistvenej vsebini brez pisanih opazek tako precizno in jasno iz glave, da se je zbornica kar čudila njegovemu razumu in spominu. Ko so teple koroško deželo slabe letine vzlasti 1. 1817.. da so ljudje od samega gladii omagovali, podpiral je Ahacelj ubožce z denarjem, hodil v kapucinski samostan in tam pomagal kuhati Rumfordovo juho za ubožce. Ahacelj je ostal skozi celo svoje življenje veren kristjan, a to ne v theoriji; on se ni sramoval povsod in pri vsake j priliki dejansko pokazati, kako spoštuje svoje versko prepričanje. Redno je slušal vsak dan sv. mašo, ob nedeljah in praznikih pa tudi večernice. Kakor materinščino, ljubil je naš Matija i koroško domovino. Povabili so ga svoje dni. da bi spremljal cosaričino Leopoldino, cesarja Franca hčer. nevesto carja brazilskega v daljno južno Ameriko. Vendar pohlevni Ahacelj ni sprejel tako laskave ponudbe. „Zakaj pa ne?" vprašali so ga. „Ker sem tukaj doma," odgovoril jim jo. Ponudila se mu je stolica v Lvovu ; Ahacelj je ni prevzel. Učenci ga vprašajo, zakaj ne gre vLvov; zato ker me ljudje tukaj poznajo, v Lvovu bi se mi pa smejali! Uvidel 42 je. da Iti bil mož, kakoršen je on, priprost, resnicoljuben in odkritosrčen, nasprotnik etiketi in finemu tonu, v tujem mestu če ne smešna, vendar čudna prikazen. Dvakrat je dobil poziv na dunajsko vseučilišče; tudi tako častnej službi se je odrekel Ahacelj. Največja čast mu je bila. da more koristiti koroškej domovini, in zadovoljil se je s svojo osodo. Mislil si boš morda, dragi čitatelj, da je bil ta vrli možak prav srečen človek: saj si je prisvojil obilo znanostij. zanimala ga je vsaktera prikazen toliko v krasnej stvarnicj. kolikor v malem življenji narodnega gospodarstva. saj je prejemal plačo za dve stolici, kojih posel je 011 opravljal, in vendar ktjubu vsem tem ugodnim razmeram — srečen ni bil naš Ahacelj. V družbi blagih prijateljev radoval se je, bil je sočuten in zanimal se za vse; a v samoti se ga je navadno polastila otožnost. postal je potem redkobeseden. Zagotavljal je zveste prijatelje, da je v takih urah iskal in našel lek samo v veri in pogovorih z duhovniki. Nerad je izpregovoril v takih treuotkih, in pripetilo se je, da je hodil iz Celovca v Poreče in zopet nazaj v Celovec s prijateljem, ne da bi bila med potoni izustila le ene besedice. V kar je veroval in upal, kar je ljubil, tega se je okleuol z vsemi dušnimi silami; prvo mu je podajalo lieomahljivo trdnost v nadzemeljskem oziru. ljubezen v zakonu pa 11111 je grenila zemeljsko osodo. Tesnoba je obšla občinstvo celovško, ko je prijela Ahacelja nevarna bolezen. Čutil je kratko pred smrtjo, da so dnevi njegovega življenja že prešteti, in milo je govoril o tej groznej slutnji. Do zadnjih trenotkov ni ga zapustila njemu lastna filosofična pogumnost, pobožnost in človekoljubje. Dasi že bolan, zahajal je še vedno v šolo; samo dva dni oblegel izdihnol je dne 23. listopada 1. 1845. blago svojo dušo. Pogreb mu je bil velikanski ter kazal in pričal jasno, kaj je bil Ahacelj koroškej domovini, kmetijskej družbi in celovškemu lyceju. V7 odborovej seji kmetijske družbe dne 4. grudna istega leta potrdili so se sledeči predlogi družbinega ravnatelja viteza Moro: Družbin časopis naj prinese prihodnje leto lithografovano podobo Ahaeeljevo; izvršil jo je koroški kipar Princhofer, tudi eden Ahaceljevih učencev; 11a družbinein vrtu, kterega je nakupil in podaril družbi Ahacelj sam, naj se postavi umrlemu kanclerju dostojen kamenat spomenik v hvaležen spomin. Družbin vrt se ne sine nikoli prodati ali dati v najem, družba ga bode oskrblje-vala in uporabljala ga v iste namene, za ktere ga je bil odločil hlago-srčni kancler sam. Isto tako spisal je po odborovem naročilu Thad. pl. L a 11 ne r obširen nekrolog, kterega je dala kmetijska družba trikrat po-natisnoti.1 1 Prvi.: v „Mitth." 1846. št, 1., potem v Carinthiji 1846. št. 7., in še v „Jubi-läi.msalbum der k. k. kärntner. Landwirthsehaftsgesellschaft, 1865." Ahaceljev Ob konci tega nekrologa beremo pomenljive besede: „Država izgubi z Ahaceljeni pristnega, cesarju in domovini zvesto udanega državljana, koroška dežela delavnega domoljuba, kmetijska družba svojega razumnega vsestranski naobraženega kanclerja, odborniki milega, spoštovanega prijatelja. učenci ljubljenega svojega učitelja in očeta." In zdaj, dragi čitatelj, napotiva se še v Ehrenhausen blizu Celovca ; stopivši na družbin vrt zagledava kamen, v kterega so vrezane besede : Er war ein seltener Mann! Jarnik in Ahacelj! To sta nam Korošcem uzorna moža: prvi na slovstvenem, drugi na naroduo-gospodarskem polji; oni je izobraževal narod in njega jezik, ta ga vodil do ugodnejšega gmotnega blagostanja; in ako njuno delovanje spojimo v eno sliko, prikaže se na njej pravi uzor koroškega domoljuba! Stanko Vraz, zbiratelj slovenskih narodnih pesnij. Spisal Andrej Fekonja. (Konec.) VI. V 1. 1842. pa do 1845. povrača se Vraz poleg mnogih drugih književnih poslov večkrat zopet na« svojo najmilejšo osnovo, na izd a vanje zbranih narodnih pesnij slovenskih. Zato gre najpreje v Štajersko iskat še novih cvetlic na tem vrtu. Tako piše o tem Erbenu v Podčetrtku dne 5. avg. 1842: „Vi se bodete menda čudili, kaj mene tu v Štajerskej nosi? Ono isto, kar Vas vabi, da tudi Vi včasi zapustite zlato Prago potikat se po čeških vaseh. Jaz sem prišel sem na dva tjedna dnij. da bi tu ktero pesmico pobral za II. razdelek narodnih pesnij, kterega se pripravljam izdati na svetlo edenkrat prihodnjo zimo. Našel sem hvala Bogu v vseh naših gornjih pokrajinah ljudij, kterim sem dokazal, kaj je to n dr o d n a pesen, 110 za ove strani, celjski okrog, ni mi bilo mogoče najti ljubiteljev čiste narodne poesije. Tudi ta stran je z vsem tem v jezikoslovnem oziru jako imenitna, mnogo različna od mariborskega okroga. Zat6 sem primoran sam nabirati, kar me jako mnogo truda in znoja stane, ker nisem pri ljudstvu tako znan, kakor sem znan v rojstnem kraji, mariborskem okrogli. Tu je še ta lievolja, da so duhovniki, kteri so ponajveč veliki pobožnjaki, pravo narodno poesijo razvpili. životopis prinesle so tudi Slomšekove Drobtince od 1. 1817. Nekaj posamnih črtic iz njegovega življenja podaje članek v Carinthiji (1858. št. 47): „Lebensbilder aus der Vergangenheit, Professor Mathias Ahacel." prokleli kot izrod pekla, namestivši nekakošne take kake bastardne (kopi-larske) pesni (vid. Ahaceij). ktere se sedaj ponajveč na mesto pravih poj o. Tako mora sedaj človek, kteri potuje zaradi pesnij, preje nego se s pravo närodno pesnijo sreča, petdeset slabih ]>ogoltnoti. Tako je tu. Bože. daj, da Vam je lažji posel!" Priredivši TT. razdelek narodnih pesnij že za tise k. naznanja to Vraz Muršecu (tedaj v Gradci živečemu) dne 28. doc. 1842 ter nadaljuje: „Bi li se po Štajerskej našlo sto predplačnikov! Cena bi bila knjige velike kakor 1. zv. eden gld. srebra. Denarji bi ostali pri Vas, dokler ne l>i izišla. Bi li se pri Vas moglo nabrati z velikim trudom toliko kupcev V To bi potreboval. Izvolite mi o tem pisati čim preje. Meni neizdane närodne pesni jako težko leže na plečih in na srci. Rad bi jih izdal, ali od kod denarjev? Za I. knjigo so mnogi v Štajerskej obečali, da jo bodo vzeli, -laz sem potem poslal komade ter komaj za polovico dobil denar: za ostalo nisem videl ni denarjev in tudi ne znam, kje so knjige. To je pisateljska nevolja." Vendar pak še Vraz kljubu tako slabemu uspehu namerjava veli-častuejše izdavanje n&rodnih pesnij, nego li ga je s prva bil nakanil. Dne 1. apr. 1844 v Podčetrtku piše zopet Erben« te-le imenitne l>e-sede: „Jaz res namerjavam — si superi favebunt! prih. zimo priti v Prago s tem namenom, da tam izdam vsaj dve knjigi narodnih pesnij južnih Slovanov, zbranih iz raznih strani j počenši od Žile. Rezije in ostalih benet-skih Slovencev pa tja doli do Črne Gore, Vidina, Vitoša (Balkana) in gori do Budima, Bretislave (Požuna) in do pod zidove bečke. No preje nego se napotim v zlato Prago, moram pogledati v vasi in mesta doljnih Ilirov, kterih še nisem videl na domu, in tam nabrati gradiva vsaj /.a dve dalji knjigi. To izdanje namerjavam dovesti do 10—12 knjig; zato delo imam pesnij iz samih gornjih stranij (t. j. slovenskih) za 3 do 4 debele knjige. No to je za sedaj, kakor pravim, samo še gola osnova ali namera; bode li se uresničila, zavisi toliko od mene, kolikor baš od števila naročnikov za prvi dve knjigi. Jaz vsekakor sodim, da je prišel že zadnji čas, da se edenkrat izdajo narodne pesni vseh slovanskih vej na jugu tudi z latinskimi črkami; a to iz dveh uzrokov. Prvič spojile se bodo razne veje južnoslovanske v tem delu kakor v enem istem dvoru, ker se bodo nahajale njihove pesni v svojej naravskej obleki tiskane ena poleg druge; s tem se bode tako rekoč še bolj ena približala drugej, in v njih se rodila živa želja, da se tako tudi po potu umetne književnosti približajo in združijo. Drugi ne manjši resultat popolnega izdanja narodnih pesnij bil hi rešilni upliv. kterega bi tako delo imelo tudi na smer in duh umetne književnosti, a posebno poesije naše....." VII. Poleg narodnih pesnij nabiral je pak Vraz. kakor se je že češče omenjalo, tudi nape ve. „Stanko Vraz — piše Fr. Š. Kuhač — bil je tudi inuzikalno prilično naobražen, znal je namreč izvrstno na piščalko piskati. o kitaro brenkati, iz not peti in to prima vista, ter je celo nekoliko tudi „generalbas" razumel. Pokojni dr. Gaj mi je pripovedoval, da je Vraz obžaloval, ka ni bil bolj vešč v načrtavanji napevov; kajti kakor je svoje pesni zmirom pevajoč pisal, tako bi bil i 011, ko so mu v takošnein zanesenem duševnem stanji včasi krasne melodije na um prišle, ove takoj zapisal: ali tako se je moral temu odreči, kajti dokler bi 011 svoje muzikalue misli uglasbil, izgubil bi nit svojih pesniških mislij. Da je Vraz pevajoč pisal svoje pesni in da je glasbene forme poznaval, vidi se iz njegovih pesniških del; zakaj pesni njegove, ne samo da so jako prikladne za glasbo. izvira celö iz nekterih melodija tako rekoč sama" (Vienac 1880. 37.). A Vraz je tudi poznaval imenitnost narodne glasbe. Tako piše o tem v svojem članku „Narodne pesme u Slavonii" (kar pak, razumeva se, velja tudi o slovenskih): „Pri tej priliki ne moremo opustiti, na konci naših besed pridejati gg. nabirateljem (pesnij) — in forma prošnje — še ta-le svet: naj nabirajoč besede od pesnij tudi glas pesnij, napeve, beležijo. Besede pesni niso še ista pesen. K temu spada tudi napev. A pri mnogih od naših narodnih pesnij, posebno ženskih, je glavna stvar napev. V tem oziru so torej napevi jako važni. Ali še iz druge strani so od velike cene. Kakor je treba, da iz besed pesnij naši umetni pesniki duh narodni zajemajo, tako bodo tudi napevi s časom postali voda življenja, iz ktere bodo nekdaj naši skladatelji napajali svoje umotvore z duhom narodnim. Zbirajnio torej tudi nje, Ta trud nalaga nam dolžnost za bodočnost" (Kolo I. 1842). No Vraz tega ni samo drugim svetoval, temveč je tudi sam skrbel, da zadovolji tej „dolžnosti za bodočnost". Začel pa je on napeve narodne nabirati, kakor smo slišali, takoj s pesnimi ob enem leta 1833. ter jih je zinirom dalje nabiral. In kakor pri pesnih, obruol se je tudi tu do svojih prijateljev in rodoljubov, proseč jih, naj bi 11111 narodne napeve beležili in pošiljali. Med temi pomagalci Vrazovimi moreta se tu imenovati dva, prvi Matija Maj ar Zilski, kteri v pismu govoreč o slovenskem petji Vrazu veli: „Tu imate, dragi prijatelju! nekoje napeve k slovenskim pesmain iz Koruške . . .", in drugi V ar g a Joszef. kaplan pri Sz. Gyürgyi (v Ogerskej) Vrazu 26. jul. 1838 piš6č: „Pouleg kratkoga vremena i oszebojne skrbi, kak szam mogeo, tak szam doprineszao Nyi-hovomi gospoudstvi dejlo: ote ferlicze . . ." (Kuhač 1. c.) In tako je Vraz nabral tudi lepo število slovenskih narodnih napevov, o kterih svojemu prijatelju Čehu E r b e n u v pismu v Podčetrtku dne 16. apr. 1844 tako-le pripoveduje: „Jaz imam do prek 300 komadov narodnih napevov iz gorujih strauij (torej slovenskih), od kterih so muogi podobni Vašim (češkim), nekteri so baš isti. Izmed njih je tudi nekoliko komadov iz Koroške in Štajerske, kteri poslušalca spominjajo nekako na Karpate in na Dneper. Napeve te začel sem zbirati ob enem s pesnimi vred. Sedaj jih pomuožujem s komadi iz Hrvatske in dolnjih stranij. To zbiranje stalo me je jako mnogo muke, kajti jaz sem v tem poslu tako rekoč samouk. Zato ne bi rad. da propadejo, nego da se čim hitreje izdajo, da tudi naši skladatelji, kterih se pri nas zmirom več prikazuje, ne zabredejo v svojem poslu na stranpoti." To svojo zbirko narodnih napevov želel je Vraz v Pragi izdati (pri Hofmanu), ker med Jugoslovani ni bilo takega zavoda, kteri bi mogel kaj vrednega na svetlo spraviti. A „izdanje narodnih uapevov — veli v istem pismu Erbenu — zdi mi se, da ni od manje koristi in slave, nego iste pesni. Samo iz njih more se poroditi prava narodna glasba. Zato jaz mislim, da jih treba nabirati in izdavati ..." VIII. Preje nego končamo ovo poglavje o Stanku Vrazu kot zbiratelji slovenskih narodnih pesnij, zaslišati še hočemo nekoliko o tem, kako je on tudi druge na nabiranje slov. narodnega blaga duševnega vzpodbujal ter jih podučeval, kako se jim je pri tem poslu ravnati. Za vzgled nam more služiti njegovo pismo Iv. Macunu, tedaj dijaku v Gradci, od 10. jul. 184?), v kterem Vraz tako-le govori: „Hsale vreden je Vaš trud, da nabirate närodne pesni in običaje. Tudi jaz sem to isto delal, dokler sem bival med,našimi Slovenci; morem reči, da sem mnogo dobrega našel iu mnogo se naučil, kar mi sedaj dobro prihaja. Verujte mi, prijatelj! nijedno narečje in razrečje ni tako siromašno, da se ne Iii mogel človek naučiti kaj ali ktero čisto slovansko zrno najti, ktero bi pri najbogatejših vejah zastonj iskal. Posebno Vas opozarjam na pesni, ktere se pojejo pri posebnih običajih in igrah, na pr. kedar se koleduje, na Ju rje v dan, pri kresu, s vat Iii. krstu, pokopu, žetvi itd. Dakako da je pri tem treba opisati tudi isti običaj in zabeležiti napev (arije). Evo Vam širokega polja za srce, glavo in roke. V to vrsto spada tudi symbolika in demonologija v ožjem pomenu, t. j. misli prestare, ktere ima ljudstvo o svetu, zemlji, nebu in o tem, kar je na nebu in zemlji, mnenje o gromu, blisku, streli, o mavri, o zvezdah, rimskej cesti itd., o posebnih zverih. pticah, kačah, o rastlinah in raznih travah itd., kar spada v narodno symboliko. O demonologiji: kaj misli ljudstvo o Rojenicah, morskih deklicah, Torklah, Preglavicah. Škratci, Mraku, Kresnikih (copernjakih), Vedeži, Mori. Trinogu itd. To vse nam treba sedaj zbirati, dokler je še le nekoliko časa. Izobraženost, prava in kriva, vse bolj zahaja v ljudstvo in zatira staro njegovo narodno slovensko življenje in mu daje drugo lice, ktero ga vse bolj oddaljuje od njegove prvotne naravi. Koliko ni že propalo od tega življenja v onih pokrajinah, ktere mejijo s tujimi naobraženimi narodi, posebno z Nemci, kakor je to z našimi Slovenci v Štajerskej iii Koroškej, in ostalo bode kmalu povse propalo. ako so o dobrem času ne pobrinemo, da to ohranimo od propasti. Dolžnost je največja, kedar je nevarnost najbližja. Modrej glavi zadosta eno oko. Dalje in obširnejše govoriti o tem, bilo bi prazno delo. Jaz se od Vas mnogega nadejam v tej stroki." * * * Tako je naš Stanko Vraz delal za svoj slovenski narod, zbirajoč po vseh slovenskih krajih raztrošeno narodno blago duševno. „To njegovo požrtvovalno delo — opazuje prav B. Šulek — bode se danes slabo znalo prav oceniti. Ako želi kdo sedaj med narod iti. da prouči to ali ono — evo mu obilne podpore od deželne vlade ali od kterega zavoda, da pač se najde sedaj tudi mecen, kteri tako podjetje podpira. (Pri nas Slovencih še pač sedaj 11 i ničesar od tega! Pis.) Tega vsega za Vrazove dobe ni bilo nič, zato je naš Stanko „o svojem trošku in o svojem orožju" hodil po slovenskih zemljah, a večkrat se je bil tudi prebijal od nemila do nedraga kakor voda ob bregove; kajti bil je skoro kakor oni grški lilosof Bias, kteri je vse nosil s seboj. Ime] je sicer vinograd in nekaj polja, kar mu je od otca ostalo: ali kako naj s tem majhnim dohodkom poravnava vse potrebe književnika in potnika? Zato mu je večkrat zmanjkalo obutve in srajce, kakor razvidamo iz njegovih pisem; ali nikdar mu ni zmanjkalo prave volje in odločnosti" (Vienac 1880. 36). * * Kakor je bile že gore omenjano in je tudi razvidno iz oglasa in vabila Vrazovega na naročbo I. razdelka slov. nar. pesnij, bila je Vrazu nakana: izdati še dva prilično toliko obsegajoča razdelka narodnih pesnij, torej vsak razdelek po 12 do 13 pöl, in drugemu razdelku pridejati sliki: Slovenka od Drave in Slovenka od Save, a III. razdelku bil je namenil pridejati še „jedau kratak rečnik od sviuh neobičnih i rečosložiteljem našim manje poznatih reči, koje u pesnih na prvo dolaze." Po tej zbirki pesnij bila bi naposled prišla v natis še zbirka, sodržujoča „pričice, priredja i druge vlastitosti gornjo-ilirskog narččja s izvedrenjem čisto ilirskim, te črtice o narodnih običajih, nošnjah i ostalih takovrstnih stvarih u jezik naš književni složene." No nič od tega ni zagledalo belega dne. Vse je ostalo v rokopisu! A koliko je te ostaline iz Vrazovih spisov o slovenskem narodnem blagu ? — Pokojni F er do Kočevar pisal je iz Zagreba v „Slov. Gospodar" nekder 1. 1868. to-le: „Začudil sem se nad obilnostjo in obsežnostjo njegovih (Vrazovih) slovenskih spisov. Četirikrat sem nesel vsakokrat poln robec njegovih spisov v svoj stan, da jih vse pregledam in preberem. Bral sem jih hlastno, kakor da nisem že deset let videl nobene slovenske besedice napisane. Jaz sem poprej zmeraj mislil, da St. Vraz ni nikdar nič slovenskega pisal —; morete si tedaj misliti, kako sem bil presenetjen. ko mi na enkrat pride toliko izobilje njegovih slovenskih spisov pod roke. V srce me je pa bolelo, da so' vse te dragocenosti tako dolgo kakor zakopani talent v prahu ležale." A še dandanašnji leže — v prahu! Znano je, da je „Matica ilirska" (sedaj „Mat. hrvatska") Vrazovo slovensko slovstveno zapuščino 1. 18GS. „Matici slo venske j" podarila. Ta je dala tvariuo g. prof. d ru. (.1 reg. K r e k u , da jo pregleda in presodi, ali bi bila za tisek. Vsled ugodne presoje dra. Kreka in po njegovem nasvetu sklenol je nato odbor ..Matice slovenske" dne 31. avg. 1871: Vrazovo zbirko izdati, držati se pri tem Krekovih načel iu uredovanje izročiti Kreku samemu (Letopis „Mat. slov." 1871 str. 30, 31). Ali 6. maj. 1874 terjal je odbor „Matice slovenske" od dra. Kreka vso Vrazovo zapuščino in drugo narodno pesensko blago (Letop. „Mat, slov." 1874 str. 16.). A kaj vendar obsega ta Vrazova narodno-slovstvena slovenska osta-lina? — Po izvestji dra. Kreka ima „v vsem 21 zvezkov in zvežčičev imenovanega blaga; pesnij je vseh brez varijant na stotine1, a poleg tega je v zbirki še več narodnih pregovorov in drugega literarnega drobiža." — O pesnih trdi dr. Krek, da so „čisto, närodno blago, ne umetno stvarjeno ali ponarejeno, kakor se često zgodi, ampak iz ust naroda samega vzeto, z vsemi prednostmi, pa tudi slabostmi, ki so enakim proizvodom lastne." To povse velja o pesnih po Vrazu samem nabranih, pa tudi ob onih nekterih pomagalcev, kterih je Vraz imel nad 20, ter se tu med ostalimi imenujejo Prešeren, Jarnik, Poženčan, Drobnič, Ivan Kukuljevič Sakc., Oroslav Caf, Dav. Terstenjak. Mat. Majar. „Pri tako obilej podpori — nadaljuje prof. Krek — in neumornem lastnem trudu se ni čuditi, da si je pridobil St. Vraz iz mnogo pokrajin Slovenije obilico, pesnij. v kterih kot naravnem dušnem zrcalu na tanko ogledujemo slovenski narod, kakor je bil in je še. Tu ga vidimo pri raznih opravilih, v raznih vsakoletnih prigodkih in običajih; tu v veselej družbi pri vinskej kaplici se življenja vesele, ondi trpkosti slovesa od zibeli in domovine v živih glasovih oznanjajo, tu pri snubitvi, ženitvi. zdravici, pri razleganji poskočnih godčevih glasov, ondi od toge potrt v lastnej nesreči, v splošnej nezgodi, pri pogrebu itd. Tu ugledaš v pesni veselega pastirja, bistrega lovca, ondi te spet sreča voznik lahkoživec in se tudi raduješ ali huduješ nad stereotypnimi prikaznimi, kterih se družinsko življenje skoro nobenega naroda ne ogne. Da lahko v teh pesnih tudi narod opazujemo, kako ljubi pa tudi sovraži, ne bode se nam čuditi, pomislivšim, kako rahlo in globoko čuteč je naš narod po vsej svojej natori in k otožnosti prisiljen po svojem političnem 1 Vraz v pismu A. Auerspergu 9. maj. 1847 govoreč „über die musikalische Behandlung der slov. Volkslieder, Tonweisen u. s w." pravi: „Ich habe an einige Tausend Lieder und über 300 Arien aus dem Munde des Volkes aufgezeichnet." Pis. položaji in po svojih historičnih dogodkih. Dokler se bode narodna pesen pri kakem narodu koli glasila, hode v njej rahlim glasilom ljubezni odlično mesto odmenjeno. Tako je inod, kako bi to moglo vsled ravno omenjenega pri nas inače biti. In res vidimo ta čut opevan v raznih pesnih te ostal ine in ga tu opazuješ s početka. da v devičjem ali mladeniškem srci požene kal, jedva opazljiv, pa do one stopinje, ko do vrhunca doraste in v človeškem srci s strastjo gospodari, kterej celo razum vselej kljubovati ne more. Kavno ta vrsta narodnih pesnij je v St. Vrazovej ostalini zelo obširno zastopana in nahajamo med njimi nektere res klasične vrednosti. tako po izjavu nežnih čutil, kakor po pristojnosti oblike in dovršenosti izpeljave, — a naletimo tudi na druge, kterim realizem pregole plastike dosta vrednosti vzame in se slednjič izgubi v nespodobo (Zerrbild) mnogo čveterovrstnih. ki duševno vrednost narodovo bolj kratijo, nego pospešujejo. Da slednjim ne bode smelo biti mesta v tiskanem izboru, umeje se, mimogrede opomnjeno, samo ob sebi, ker ga ni niti najmanjšega uzroka, ki bi njihovo izdavo priporočal. — Zastopane v tej ostalini so tudi zgodovinske narodne pesni, strogo epične. kakor tudi balade in romance. Opevani so dalje predmeti neposvetnega značaja (v legendah), in kar tej zbirki še posebno veljavo da, — v njej nahajamo celo nektere pesni, kojih zadržaj nas vodi v predzgodovinske čase, ko so naši pradedje še malikovali in so nekako svoje veroizpovedanje v mytho-logičnih (bajeslovnih) poemih. vnukom izročali itd. itd., — kdo bi tudi v najsplošnejšem načrtu mogel vse narisati, kar se nahaja v tej ravno tako obširnej, kakor zanimivej, velevažnej ostalini slovstvenega narodnega blaga slovenskega. S kratka, ostalimi je pravi „repertorium" pravega našega narodnega pesništva in vrhu vsega drugega velike vrednosti tudi za narodni ethos, slovensko bajeslovje (mythologijo), za narodno običajno pravo, posebno tudi za slovensko dialektologijo, kterej še do sedaj niti temelja postavili nismo, — pa tudi za narodno godbo, kajti St. Vraz vešč godben izvedenec ni le besede, ampak tudi napeve narodnih pesnij zapisoval ter po tem načinu tudi narodnemu spevu marsikak typičen motiv rešil. — Sploh pa se sme reči, da je poleg jezika ravno v teh narodnih pesnih naša narodnost najboljše in čistejše ohranjena." Tako sodi o Vrazovej rokopisnej zapuščini slovenskih narodnih pesnij strokovnjak dr. Gr. Krek, priporočajoč že pred 10 leti in več zbirko za natis, dodavši: „ka bi bilo neodpustljivo, še dalje shranjati to ostalino nenatisneno, tedaj slovenskemu učenemu in neučenemu svetu neznano" (Letopis „Matice slovenske" 1871, str. 27—29). Opravičen je torej klic K. B. („Slov. Narod" 1880. 205): „Matica! oddolži se brže bolje; slovenski narod ti je poklonil sredstvo, da mu knjigo narodno gojiš in neguješ!" Prineski k slovstvenej zgodovini bosanskej. (Konec.) IN».' dolgo po dovršenih Osvetnikih je že zopet razglasil M a rti c novo knjigo: Potovanje v Dubrovnik iz Kreševa god. 1882. Pjesma Fra ., da je papežev nuntius dal glasno v sv. Štefanovej crkvi prečitati papeževo bulo o ustauovljenji bečke škofije in je to „durch «einen Sekretär laut, klar und deutlich geschehen: gleich hernach ist auch auf eben durch die Notarien geschehene weitere Bitte die Erklaerung des neuen Frohstes Thomas Prelokar von C ili a vorgenommen worden itd." Zdaj poznamo pravo ime, svoje rojake v celjskej okrajini pa lepo prosim, naj pozvedavajo in mi naznanijo, v kterej fari hi utegnol Thomas Prelokar rojen biti, in kje se še dandanašnji rodbine s tem imenom najpogošče nahajajo. Ako mi Bog da zdravje, rad bi nabrano imenitno gradivo v kratkem izdelal. Davorin Trstenjak Poročilo o hrvatskej književnosti, Spisiije J. Steklasa. vin Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1SS3 Med vsemi Maticami, ki so jih Slovani utemeljili za i/.davanje knjig, je sedaj gotovo „Matica Hrvatska" v Zagivbu prva. Odkar sc je pred osmimi leti preporodih i/, ilirske v hrvatsko, postalo je njeno delovanje jako važno za ves hrvatski narod. Ako pomislimo, da je „Matica Hrvatska" v teh sedmih Mih razposlala med narod čez dve-stotisoč knjig, tedaj moramo zares občudovati njeno vztrajnost in delavnost, in to tem bolj, ker so te knjige pisane za srednji stališ, tedaj samo za eden del prebivalstva. Kdaj bode imela „Slovenska Matica" toliko članov med srednjim stališem? U tem vprašanji je potrebno razmišljati in našo Matico tako preustrojiti, da bode odgovarjala potrebam slovenskega razumništva, kakor čini to hrvatska; potem bode tudi njeno delovanje gotovo uspešnejše, nego je bilo do sedaj. Tudi za leto 1883. izdala je „Matica Hrvatska" sedem lepih knjig, ktere je dobil vsak član „Matice" za bore 3 gold. Od teh knjig so štiri sodržaja belletrističnega. a tri poučnega, Izpregovorimo najpoprej nekoliko besed o poučnih delih 1. Poviest iztočnih naroda u starom vieku. Napisao G. Mas pero, preveo sa francezkoga Gavro Manojlovič. Sa jednom kartoni. Izdanje „Matice Hrvatske" U vel. 8-ini, str. 4(i4. Ciena '2 for. — To je piva knjiga „Svjetske poviesti", ktero je začela izdavati „Matica" (izdala je že drugi) knjigo 1. 1881. namreč „Grčko poviest" od üuruya v prevodu Tomičevem). Tukaj moram omeniti, da Hrvatje še nimajo obširne občne zgodovine razven šolskih izdanj; tudi popularno napisane občne povesti, kakoršno izdaje družba sv. Mohorja, niso še do sedaj izdali: zatorej je ta zbirka, ktero misli izdati „Matica" za hrvatsko literaturo, posebne važnosti. V nekoliko letih bode tudi ta praznina izpolnjena v hrvatskej književnosti; samo vprašati se moramo, je-li bode ta zgodovina, ki se je začela izdavati v prevodih različnih pisateljev, tudi dosta skladna celota. Po mojem mnenji bi bilo bolje, da se je začela izdavati originalna občna zgodovina pod odborovo redakcijo, kar bi bilo omogočilo sklad in enakost v celem delu. Vendar sodeč po prvih dveh zvezkih te svetske povesti, moramo priznavati, da si je Matica izbrala za prevod najboljša dela v tej stroki. Tako spada tudi Maspe- 6b3 rova zdodovina iztočnih narodov ined najboljšo knjige te vrste, kajti Maspero je dandanes najboljši poznavatelj povesti iztočnih narodov, kar je dokazal kot professor egip-tologije na College de France, na kterem mestu on ne samo kot professor, nego tudi kot književnik neumorno in s popolnim učenjaškim uspe'.iom deluje. Napisal je že, čeravno je še le 38 let star, o tem predmetu mnogobrojnih razprav, a knjiga, ki leži pred nami v prevodu, je njegovo najlepše in najpopolnejše delo, ktero se more nazvati zrel plod njegovih, pa tudi drugih učenjakov raziskavanj na tem polji. To delo, ki nam pokazuje početek historičnega razvitka človečanstva, razdeljeno je na pet knjig. V prvej knjigi je historija Egipta do provale pastirjev, v drugej histo-rija prednje Azije pred in za gospodstva egipčanskega, v tretjej historija asirske države in iztočnega sveta do nastopi Sargonidov, v četrtej povest Sargonidov in iztočnega sveta do nastopa Kirovega, a v petej in zadnjej knjigi opisana je zgodovina perzijske države. Pripovedanje Masperovo je sploh klasično, a lahko umevno; najtežje stvari opisuje 011 tako slikovito, da se nam zdi, kakor da beremo kak roman, in zatorej je knjiga prikladna tudi za take čitatelje, ki se niso bavili z znanstvenimi deli o tem predmetu. Prevod Manojlovičev je dober razven nekih posebnostij v izrazih, ki se le redko kdaj nahajajo v hrvatskem jeziku. 2. Novovjeki izumi u znanosti, obrtu i trgovini. Knjiga druga. Sa 65 slika i 4 priloga. U 8-ini, str. 515. Ciena 3 for. — S to debelo knjigo nadaljuje „Matica Hrvatska" za srednje stališe jako potrebno zbirko knjig, ktero je začela lani pod imenom „Novovjeki izumi" izdavati. V tej drugej knjigi je napisal dr. Boguslav Šulek obširna poglavja o papirji, pismu in tiskarstvu in dr. Mijo Kišpatič članke o termometru in barometru, daljnogledu in drobnogledu, glini in porcelanoviui, steklu in smodniku, pavoli in dynamitu, a Ljudevit Kossi članek o strelnem orožji. Sulekov članek o pismu je posebno zanimiv; bralec najde v njem zares več, nego se je nadejal. Navedeni so tukaj vsi znatnejši alfabeti različnih pisem od starih hieroglifov in klinov do moderne stenografije. Kar pa nas Slovane še posebno zanima, je v tej knjigi obširen opis naše glagolice in cirilice, o kterih se razpravlja po zadnjih naučnih resultatih o njihovem postanku in njihovih razlikah, in to vse z natančno povestno razsodbo. Radi te razprave je ta knjiga za nas mnogo važnejša mimo drugih te vrste. Tukaj so opisane tudi vse večje tiskarne na svetu. Kišpatičevi članki o daljnogledu in drobnogledu ter o toplomeru in tlakomeru so prepleteni s fysikalnimi in fysiologiškimi instrukcijami, ktere so za razumevanje navedenih predmetov za vsakega potrebne. Bossijev pregled pa opisuje nemilo bojno orožje od najstarejših časov do dandanes. Vsakemu važnemu predmetu je dodana slika, kar razumevanje posebno olajšuje. Knjiga je tiskana pri Albrechtu v Zagrebu ter se posebno odlikuje po okusnem tisku in izdanji. 3. Žena u kliči i u družtvu. Razložio Blaž Lorkovič, a izdala „Matica Hrvatska". U 8-ini, str. 165. Ciena 80 nč. — Vseučiliščni professor Blaž Lorkovič je najboljši hrvatski pisatelj o strokah narodnega gospodarstva. L. 1880. je izdala „Matica" prvo njegovo znamenito knjigo o tem predmetu, namreč: „Razgovori o narodnom gospodarstvu". Letos pa nam je ta pisatelj podal baš omenjeno knjigo, ki je za društveno življenje posebne važnosti. V tej Lorkovičevej knjigi najde mlada žena in zrela devojka prelepo pouko, kakšen jim je položaj v svetu, koje jim dolžnosti v hiši, v obi-telji, kako se imajo ponašati proti domačinom in kako ravnati z otroki, kakšna sploh mora biti žena, da bo vredna odgojiteljica svojih otrok. V to svoje delo je vplel pisatelj tudi patriotične opomene, ki bi imele probujati v hrvatskih ženah patriotični ponos in zanos, ki je dandanes tako potreben; kajti le samosvestna in rodoljubna žena more odgojiti značajne in rodoljubne otroke, ki bodo vselej in o vsakej priložnosti s svojo materjo pripravljeni na vsako žrtev za svojo domovino. „Matica Hrvatska" je to izvrstno delo nagradila iz zaklade gröfa Draškoviea. 4. Gospodja Sabina. Roinau J eni j a Sisolskoga. Str. 306. Ciena 1 for. — Po smrti znamenitega romanopisca Šenoe se ni dolgo pojavil nobeden pisatelj na tem polji. V novejšem času imamo pa vendar v hrvatskej literaturi zopet roman zastopan, in sicer po Jeniji Sisolskem. Kar je bil v historičnem romanu Šenoa, to je deloma zdaj v realističnem gotovo najdarovitejši Jenijo Sisolski, ki je letos pod okriljem „Matice Hrvatske" izdal svoj peti roman. Predmete svojim romanom jemlje Sisolski iz dveh virov. Mestno življenje je skušal opisati v svojih romanih: Olga in Lina, Primorci in Gospodja Sabina, a idilično in priprosto življenje istrijanskih Primorcev v pripovestih Jelkin bosiliak in Začudjeni svatovi. Po tej temeljnej razliki ločijo se znatno dela Sisolskega. Pripovesti iz primorskega življenja spominjajo nas na romantiko in prikazujejo simpatična in plemenita lica ter jih hrvatsko občinstvo prav rado prebira, ali romani, ki črtajo mestno življenje, prikazujejo malo da ne samo sramoto, brezznačaj-nost in gnilobo odličnega sveta. Tukaj posnema pisatelj E. Zolo, in ta dela so mu natrošena pesimizmom, obupanjem in fatalizmom. Zatö tudi ni Jenijo Sisolski s tem svojim romanom uspel, kajti značaji niso, kakor bi morali biti, nego so večjidel karikature, kakoršne si težko predstavljamo. Vendar pa je jezik v tem proizvodu lep in neki opisi izvrstni, ter se bode gotovo rad čital kakor vsi poprejšnji njegovi romani. 5. „Grof Ivan", igrokaz Vladimira Mažuranica. U Zagrebu 1883. Str. 141. Ciena 50 novč. — Vladimir Mažuranič se je pojavil s to dramo prvikrat pred hrvatskim občinstvom ter je prilično uspel; kajti „Matica" sama ga je nagradila za to delo iz zaklade Dušana Kotura. Drama je pisana v narodnem duhu, a temeljna misel tega dela je za to najboljši dokaz: Hrvatsko plemstvo mora se živo poprijeti racijonalnega gospodarstva, rešiti se tujih goljufov in pijavic ter odloču o stopiti na politično poprišče za obrambo narodnih pravic. Značaji so dobro opisani, ali delo njegovo spada vendar med situacijske drame, ter se torej premalo edinstva opaža v činih. 6. Sabiane pripoviesti Augusta Šenoe U Zagrebu 1883. Str. 342. Ciena 1 "50 fr. — Prerauo umrli August Šenoa je bil najboljši hrvatski romanopisec, a „Matica Hrvatska" ni mogla opustiti, da ne izda vseh njegovih del ter jih razširi med hrvatskim občinstvom. Pred nami leži prvi zvezek te zbirke ter obsega sedem pripovestij (od 1. 18(35—1873), a njim je dodan velik feuilleton Šenoin od 1. 1862. in 1863. iz tedanjega „Pozora" pod naslovom: „Vječni Žid", ki spada gotovo še dandanes po svojej duhovitosti in humoru med najboljše feuilletone, kar jih je dozdaj v hrvatskej književnosti. Pripovesti so sledeče: 1. Turopoljski top, 2. Bliedi mjesec, 3 Primadonna, 4. Do tri puta Bog pomaže, 5. Duši narodne straže, 6. Prijan Lovro, 7. Liepa Anka. Ker so bile te pripovesti do zdaj po časopisih raztresene ter večini hrvatske publike nepoznate, ugodila je „Matica" gotovo vsem svojim članom s to izdajo. 7. Iz mladih dana. Pjesme izvorne i prevedene Franje Markoviča. U Zagrebu 1883. Str. 231. Ciena 75 nov. — Pranj o Markovič je poznat hrvatski pesnik; njegove pesni so v vsakem pogledu dovršene ter se jako rade čitajo. Tako nam je v tem zvezku podal svoje najlepše balade in romance, ki so bile dozdaj večjidel nepoznate. Posebno ste med temi pesnimi dve jako lepi, namreč: „Povratak pod hrvatskoga kralja (Tomi-slava)" in „Dom i sviet". Tem izvirnim pesnim je dodal Fr. Markovič tudi štiri prevode iz poljskega, in sicer: dve pesni Mickiewicza („Alpuhara" in „Farys"), eno Slo-vackega („Otac kužnih u El-Arišu"), ki do zdaj še ni bila nikjer tiskana, in eno Mal-czewskega („Marija"), a to vse dovršeno; in tako se hrvatsko občinstvo lahko upozna z najslavnejšimi poljskimi pesniki romantiškega smera. To so tedaj v kratko naznanjene knjige „Matice Hrvatske" za 1. .'.883.. ktere je dobil vsak član za tri goldinarje. Slovencem ne moremo dovolj priporočati tega društva: vsak naobraženi Slovenec naj postane član, da se v istini zamore širiti med nami tako često spominjana bratska uzajemnost. „Hrvatska Matica" prijemlje še sedaj članove, ker še ni vseh knjig razprodala. Slovenci sezite po njih! Drobnosti. Slovenska slovnica za srednje Sole. Spisal J. Šuman, c. kr. professor na akad. gymn. Dunajskem. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohora. 1884. Str. VIII + 208 v 8°. Veljä 1 gld. — Nujno je že bilo potreba, da so izda za naše srednje šole slovnica stoječa na podlagi Miklošičevih slovniških raziskavanj. Založništvo Jancžičeve slovnice, ktera je rabila do sedaj našej mladini v poduk, uvidelo je — in to moramo tukaj pohvalno omenjati — to potrebo, in tiskarna družbe sv. Mohorja se ni obotavljala, našim srednjim šolam priskrbeti rabljivo in sedanjim zahtevam odgovarjajočo slovnico. Da se pa jednota v pisavi tem bolj podkrepi, zdelo se je založništvu najpripravnejše, da jo spiše g. prof. J. Šuman, ki je baš pred nekimi leti izdelal „Slovensko slovnico po Miklošičevej primerjalnej", in ktero je naša Matica leta 1882. izdala. In tedaj se gore omenjena knjiga več ali manj naslanja na Matičino slovnico. Omeniti pa moramo, da je to delo popolnoma tako uravnano, kakoršno šolsko potrebe in novi učni načrt zahtevajo. Glavne točke, v kterih se ta učna knjiga od Janežičeve slovnice razločuje, pa so vzlasti sledeče." G. pisatelj je povsod, a to večjidel v oklepih ali v opombah, primerjal staroslovenske oblike novoslovenskim in tedaj zadnje s po-' močjo prvih tolmačil. To se bode sicer marsikomu preučeno zdelo, ali primerjanje staro- in novoslovenskih oblik in medsebojna sveža obeh jezikov naj se za višje razrede prihrani. Prepričani smo, da bodo tu staroslovenske opazke in primeri dobro služili, razlagajoč nam razne otemnele novoslovenske oblike. Na dalje so se v tej slovnici prvikrat porabile študije o naglasu ktere sta objavila učena gg. M. Valjavec in St. S k rabe c. To uredbo odobrujemo, meneč, da pridemo le po tem načinu tudi v nagla-ševanji do večje jednote, nego se dandanes, vzlasti v naših pesnih nahaja. Sploh se je pri nas do sedaj naglas v govoru in pisavi preveč zanemarjal, in lokalizem še sedaj prevladuje. Treba pa je seveda še mnogo monografij in študij o naglasu posameznih naših narečij, predno se dožene stalno naglaševanje v književnem jeziku. Glede pisave ravna se ta slovnica zvečine po Miklošič-Janežičevih pravilih, kar se nam sploh umestno zdi pri naših jezikovnih razmerah. Da se pa v marsičem ne zlagamo z g. pisateljem, temu se ne bode čudil, kdor pozna razvoj našega jezika in uplivanje posameznih narečij na našo pisavo. Sicer pa je razlika celo neznatna glede na pravopise drugih narodov. H koncu nam je še omeniti, da je Janožičova slovnica nad dvajset let (druga izdaja 1862| bila učna knjiga našej mladini, in vzlasti njej se mora isti upliv pripisovati, ki je utrdil naš jezik in pisavo. Težko se bode tedaj marsikteri učitelj ločil od nje; izgine sicer iz šolskih klopij, ali vendar še ostane ona vredna knjiga, ktere ne bode nikdo brez koristi vzel v roke, ki hoče spoznavati pravo govorico slovensko. Slovnici g. prof. Šumana pa želimo, naj bi tudi ona toliko koristila kakor Janežičeva ter povzdignola jezik do one popolnosti in lepote, da postane naša slovenščina vredna vrstnica drugim svetovnim jezikom. Ob agrarnem vprašanji. Spisal dr. Josip Vošnjak. Ponatis iz letopisa „Matice Slovenske" za 1. 1884. V Ljubljani, 1884. Založil pisatelj. Tiskala „Narodna Tiskarna". Str. 80 v vel. 8". — Mnogozaslužni naš rojak in politik g. dr. Josip 43* Vošnjak podaje v omenjenej knjigi vsem, ki se za naše gospodarstvene razmere zanimajo, prav jedernato in učeno studijo o agrarnem vprašanji. Po uvodu in splošnih zgodovinskih opazkah predočuje nam g. pisatelj razne agrarne systeme v romanskih, germanskih in avstrijskih deželah; nato govori obširno o skupnej gruntnej lastnini, kakor o ruskem „Miru", o jugoslovanskej zadrugi; naposled opisuje amerikanske „Ho-mestead", kitajski „Tien minn", indijski „Ryot", lianoveranske „dvore", angleške „Eu-tails" in fideikomise. V „sklepu in konci" ocenjujejo se na kratko omenjeni agrarni systemi, in g. pisatelj pride do zaključka, da se kmetije srednje velikosti pri-poznavajo vedno bolj kot ista agrarna uredba, ktera najbolj kmetskemu stanu ugaja. A tudi je želeti, da se lastnikova gruntna svoboda bolj omeji in da se enaka dedna pravica odpravi. Ker je dandanes agrarno vprašanje eno najvažnejših v Evropi, bode vsakteri naših rojakov g. pisatelju hvaležen za njegov tehtni poduk. Mi le želimo, da bi njegovo delo tudi v gospodarstvenem oziru mnogo koristij prineslo ubogemu našemu narodu. Narodne srbske pesni za prosto ljudstvo. Podjetna knjigarna bračeM. Popovima v Novem Sadu izda vsako leto celo vrsto knjig za priprosti narod. Ker bi si menda marsikdo izmed naših čitateljev, osobito pa naša mladež rada omislila za majhen denar narodnih srbskih pesnij, opozorimo na sledeče knjižice. L. 1883. izdala je Popo-vičeva knjigarna 1. Kraljevič Marko. Narodna pevanija u 1(5 pesama, (Sa ist uma -čenim rečma turškim i gdekojim neobičnim u tima.) Str. 9(5 v mal 8°. Veljä 40 nove. V tej zbirki nahajamo najlepše ndr. pesni, ki se pevajo o kraljeviči Marku. —• 2. Kraljevi č Marko. Narodna pevanija u 8 pesama (s tolmačenjem kakor v prejšnjej zbirki). Str. 52 v mal. 8°. —• Miloš Obilic'-, srbska narodna pevanija u G pesama. (Kako se peva svuda po Srpstvu.) Str. 5G v mal. 8°. Sodržuje lov cara Lazara in druge pesni o Miloši. — 4. Sibinjanin Janko u narodnim pesmama s slikom njegovom. Str. 51 v mal. 8". Knjižica nam podaje 6 pesnij o tem narodnem junaku. — 5. Senjanin Iva u narodnim pesmama. Str. 46 v mal. 8°. Sodržuje 7 pesnij. — 6. Odabrane narodne pesme svatovske iz sviju krajeva. Str. 35 v mal. 8°. V knjižici beremo 76 svatovskih, prav mičnih pesmic. Vsaka zbirka razven prve velja 15 nove. — 7. Pesme narodne, potskočice, svatovske i bačke, koje se najradije pevaju. Skupio Š. D. Str. 72 v 16°. Obsega 82 kratkih pesmic in velja 10 nove. Od leta 1884. nam je omeniti 1. Kraljevič Marko u slikama. Sprska narodna pevanija u 25 pesama sa istumačenim rečma turškim i gdekojim neobičnim sprskim. Za štampu uredio i slike udesio Aleksandar Sandič. Drugo izdanje. Str. 148 v 8°. Velja 50 nove. Knjiga je tiskana v cirilici in ima 10 slik. — 2. Boj na Kosovu na Vidov dan 1389. godine ili Propast carstva srpskog u narodnim pesmama. Str. 65 v mal. 8°. Velja 20 nove. — 3. Ban Zri novi č u pesmi i priči. Str. 38 v mal. 8°. — 4. Primorski vitezovi. Junačka pjevanija u šest pjesama. Str. 55 v mal. 8°. Nahajajo se pesni o vitezih primorskih, dalmatinskih, kotorskih, imotskih, neretvanskih in vrgorskih. — 5. Vijenae slavi junačkoj. Pjesme o narodnim junacima, kakor so Frankopanoviči, Kotromanoviči, Ivanoviči itd. Knjiga obsega 13 pesnij na str. 54 v mal. 8" in velja kakor prejšnje dve zbirki 15 nove. Tu navedene izdaje so vse v latinici tiskane in zaslužijo, da se po njih tudi naše občinstvo upo-znava s srbskim narodnim pesništvom. Sitte und Brauch der Südslaven. Nach heimischen gedruckten und ungedruckten Quellen von Dr. Friedrich S. Krauss. Im Auftrage der anthropologischen Gesellschaft in Wien. Wien 1885. Str. XXVI. -+- 681 v vel. 8°. Veljä 6 gld. 50 nove. — V 30 odstavkih se nam opisuje vse družbinsko življenje jugoslovansko, glavnejše šege in navade osobito hrvatsko-srbskega naroda. Veliko zaslugo za to delo ima tudi naš učeni rojak prof. M. Valjavec, ki je g. izdajatelju mnogo netiskanega gradiva blagodušno v porabo prepustil. Knjiga bode v obče tudi Slovence zanimala, in mi jo vsem prav gorko priporočamo. Letna poročila srednjih šol za 188:5,4. 1'oročila naših srednjih šol podajejo nam tudi letos kakor druga leta marsiktero zanimivo razpravo, bodisi da jo je spisal kteri izmed naših učenih rojakov, ali pa da- se spis nanaša na našo ožjo domovino. K najvažnejšim zadnjim spisom moramo prištevati razpravo g. prof. Wilhelma Vossa: Versuch einer Geschichte der liotanik in Krain (1754 bis 1883) v poročilu ljubljanske višje realke (str. 59). Pričujoči spis nam opisuje delovanje onih botanikov, ki so dalje časa živeli na Kranjskem, kakor Scopoli, Wulfen, Hacquet, Zois, natö Hladnik, Kwiat-kovska, Fleischmann, Graf, Freyer, Jos. Erberg, R. Blagay, Skofltz in v poslednjih tridesetih letih Dollinar, Janscha, Rastern, Plemel Valentin, Plemel Franz, Deschmann. — V drugem oddelu pa navaja one rastlinoslovce, ki so se na svojem potovanji mudili na Kranjskem, in sicer kralj Friderik Avgust II. Saksonski, Hoppe, Tommasini, Stur, Pokorny, Kerner. Konec tega za nas jako zaslužnega spisa pride v poročilu bodočega leta, in mi upamo, da se hode g. pisatelj s tem delom vsem, vzlasti pa slovenskim naravoslovcem dobro prikupil. V izvestji ljublj. gymnasije objavlja na str. 3—60 g. prof. Friderik Žakelj spis: Homerische Euphemismen für „Tod-1 und „Sterben"; v poročilu gymnasije v Rudolfovem pa beremo na str. 3—3*2 razpravo: Erziehung und Unterricht bei den Römern zur Zeit der Könige und des Freistaates, od g. prof. Fr. Brežnika. Važen za štajersko zgodovino je sestavek: Aus dein Leben des steirisehen Landeshauptmannes Hans III. Ungnad-Weissenwolf, Freiherrn von Sonneck, kterega je objavil dr. Arthur Steinwenter v gymn. poročilu mariborskem na str. 3—44. Osobito še opozorimo na priloge, kterih je osemnajst pridejanih. Pri tej priliki omenimo tudi spis dr. J. Zaunschirm a, kteri utegne posebno crkvene naše zgodovinarje zanimati, in sicer: Ueber kirchliche Verhältnisse Steiermarks bis zur Errichtung der Diöcese Seckau im Jahre 1218, na str. 3--28, v poročilu graške državne višje realke. V Beljaku je objavil v ondotnem gymn. poročilu naš rojak prof. A. Artel razpravo pod naslovom : Die drei Hauptvertreter der Satire bei den Römern (str. XXV.), in v goriškem realkinem izvestji čitamo spis: Beiträge zur Flussmuschel-Fauna Kärntens (str. 52), objavil prof. H. Taurer R. v. Gallenstein, na ktere doneske naše naravoslovce posebej opozorimo. V poročilu celovške realke za 1. 1883. imamo lep donesek k boljšemu spoznavanju jezer v deželi koroškej od prof. V. H a rt man na poimenoma: Das Thal des Weissensees in Kärnten (str. 50), in letos je objavil ondi prof. dr. J. M i t-teregger: Beiträge zur Quellenkunde Kärntens. Ako še naposled povemo, da se nahaja v poročilu II. nemške gymn. v Brnu na str. 57—59. prolog, kterega je znani naš rojak in pisatelj Janko Pajk za neko patriotično šolsko slovesnost na ondotnem zavodu zložil, navedli smo malo da ne vse razprave in spise, ki utegnejo naše čitatelje več ali manj zanimati. Glede narodnosti je bilo v preteklem šolskem letu v Ljubljani na gymn. 514 Slov., 162 Nem. rt „ n realki 90 rt 93 rt rt Rudolfovem „ gymn. 123 rt 8 „ n Kranj i rt v 111 rt — rt v Mariboru n n 152 „ 141 rt rt n realki 15 rt 96 rt »i Celji n gymn. 172 rt 122 rt Ptuji „ 76 rt 35 rt n Gorici rt »i 150 rt 45 rt in 133 Ital. rt n n realki 35 rt 32 rt n 136 „ n Trstu r> gymn. 117 rt 138 rt „ 128 „ Ako še pridenemo tem številkam, da je bilo v Celovci na gymn. 55 in na realki 6, v Beljaku 25, v Kočevji 21, v Št. Pavlu pa 11 in v Gradci na I. gymn. 13 Slovencev, tedaj jih je skupaj 1086. Če primerjamo natö, da je bilo na konci šolskega leta 1879/80 na gore omenjenih zavodih le 1385 slovenskih dijakov (glej Kres I. 67), vidimo na svojo veliko radost, da prav lepo narašča število Slovencev na naših srednjih šolah. V štirih letih poskočilo je njih čislo za 301. Ta vesela prikazen nam pa veleva, da se naj neprestano in neutrudljivo poganjamo za slovenske šole, oziroma slovenske paralelke, kajti le tii je spas in rešitev našega naroda! Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev, ktero je spisal g. ravnatelj I. Lapajne, dotiskala se je ravnokar. Ker se veže v elegantne platnice, moral je g. pisatelj in založnik ceno knjigi za 20 n. povišati. P. n. naročniki g. izdajatelju najbolj ustrežejo, ako mu naročnino s poštnino vred 1 gld. 30 n. po nakaznici v Krško na Kranjskem pošljejo. Trstenjakova razprava: Weriand de Graz recensuje se v Wiener Literarischer Handweiser Nr. 10, 1884 jako pohvalno. Na konci recensije pa reče presojevalec: Sehr dankbar wären wir dem Autor für eine Publication dieser interessanten Schrift in deutscher Sprache, um die Resultate seiner Forschungen auch denjenigen zugänglich zu machen, die des Slovenischen nicht mächtig sind. Wlzyta u Strossmayera. Skreslil Stanislaw Belza. Krakow. Naklad G. Ge-bethnera i Spolki. 1884. Str. 45 v vel. 8U. S podobo vladike Jos. Strossmayera in njegove katedrale v Djakovu. Pod geslom : „Mensch sein, heisst Kämpfer sein" opisuje v tej knjižici g. Stanislav Belza, prisežni odvetnik v Varšavi, dejanje in delovanje znamenitega vladike Jos. Strossmayera, da seznani svoje rojake s slavnimi deli našega jugoslovanskega rodoljuba in dobrotnika. Knjiga je posvečena seveda vladiki samej in bode gotovo na dostojen način razširjala slavo njegovo med Poljaki. Bibliografski pregled na polji slovanske lilologije. (Dalje.) 12. Rje. nik hrvatskoga ili srpskoga jezika, na svijet izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjet-nosti, obradili G. Daničič, M. Valjavac, P. Budmani. Svezak V. 1 drugoga dijela : Četa — dali. U Zagrebu 1884. 240 str. vel. lex. 8°. C. 3 gld. 13. Gramatieke zäklady jazyka srbskeho čili charvätskeho. Sepsal Fr. Vymazal. V Bme, näkladem českeho knihk. J. Barviče, 1885. 125 str. 8°. 14. Mluvnice jazyka bulharskeho. Napsal Jan Wagner. Druhe, rozmnožene a prepracovane vydäni. V Praze, Alexander Storch, 1884. 211 str. 8°. — Zadržaj: Pred-mluva str. 5—6; dil theoreticky str. 9-87; dil prakticky str. 89—211. 15. Vymazal Fr. Grammatik der polnischen Sprache zunächst zum Selbstunterricht. Brünn, Winkler, 1884. 290 str. vel. 8°. C. vez. 1 gld. 60 kr. 16. Načertanie cerkovnoslavjanskoj grammatiki, primenitelbuo k obščej teorii rnsskago i drugich rodstvennych jazykov. Sostavil Anton Budilovič. Varšava 1883. XIII + 349 + II str. vel. 8°. — Zadržaj: Vvedenie str. 1—13; časti, I. Fonologija str. 14—119: Predvaritelbnbvja zamečanija, O pripode zvukov čelovečeskago jazyka (14-51). Glava 1. Grafika (52—59). Glava 2. Fonetika (60—119). Časti, II. Etimologija str. P20-288: Glava 3. Morfologija (120—205). Glava 4. Semaziologija (206-288). Öastb III. Sintaksis str. 289—349: Glava 5. Stroenie predloženij (289-326). Glava 6. Značenie sintaktičeskicb form (327—349). Zamččennvja opečatki i obmolvki (2 str.). 17. Starobtlgarska grammatika s sbornik ot obrazci za četenie, razbor i prevod. Sestavil Ni kol a P. Popov. Praga 1883, 72 str., 8». 18. Sravnitelbnaja morfologija slavjanskich jazykov sočinenie Franca Miklošiča perevel Nikolaj Šljakov pod redakciej Romana Brandta. Vypusk I. Staroslo-venskij jazyk. Moskva 1884, XVI + 164 str., vel. lex. 8". C. 1. rub. 50 kop. 19. Beiträge zur slavischen Dialektologie von Leon Biskupski. I. Die Sprache der Brodnitzer Kaschuben im Kreise Karthaus (West-Preussen). 1. Heft. Die Lautlehre. Abtheilung A. Leipzig, Breitkopf Härtel, 1883, VI + 63 str., vel. 8° C. 90 kr. 20. Gwara Zakopanska. Studyjum dyjalektologiczne przez Ad. Ant. Kryii-skiego. Odbitka z toiuu X. Rozpraw wydzialu tilologieznego Akademii Umiejetnosci w Krakowie 1883, 57 str., 8°. 21. Das Nekrolog des Minoritenklosters in Olmütz. Mitgetheilt von J. Loser t h. Aus dem Archiv für österreichische Geschichte (LXV. Bd., II. Hälfte, S. 231) besonders abgedruckt, Wien 1884, 24 str., vel. 8°. C. 20 kr. 22. Über Nekrologe der Olmützer Domkirche. Von Dr. B. D udi k O.S.B. Aus d. Archiv f. Österreich. Geschichte (LXV. Bd., II. Hälfte, S. 487) besonders abgedruckt. Wien 1884. 103 str., vel. 8°, C. 80 kr. 23. Die türkischen Elemente in den siidost- und osteuropäischen Sprachen, (Griechisch, Albanesisch, Rumunisch, Bulgarisch, Serbisch, Kleinrussisch, Grossrussisch, Polnisch). Von Dr. Fr. Miklosich. Erste Hälfte. (Separatabdruck aus dem XXXIV. Bd. der Denkschriften der phil.-hist. Classe d. kaiserlichen Akademie der Wissenschaften.) Wien 1884, 102 str., 4°. C. 2 gld. 50 kr. 24 Pocätky slovanšt,iny (deviti reči spisovnych) a litevštiny. Sepsal Fr. Vyma-zal. Všeslovanska biblioteka. Sv. 1. V Brne. Näkladem českeho knihkupectvi J. Barvice, 1881, 110 str., 8°. 25. Syntax der wendischen Sprache in der Oberlausitz von Georg Liebsch, Bautzen 1884, XVI + 240 str., 8". 26. Sprachwissenschaftliche Abhandlungen von Dr. Carl Abel. Leipzig, Wilhelm Friedrich, 1885, VII + 468 str., vel. 8°. C. 6 gld. — Na str. 395-420: „Über die Möglichkeit einer gemeinsamen Schriftsprache für alle Slaven." 27. Vergleichende Syntax der indogermanischen Comparation insbesondere der Comparationscasus der indogermanischen Sprachen und sein Ersatz von Dr. Hermann Ziemer. Berlin, Ferd. Dümmler, 1884, XII + 282 str., vel. 8°. — Na str. 79-8!» obdeluje se der slavische Comparationscasus, str. 116—123 der Ersatz (Umschreibung) des Comparationscasus unter Beihülfe von Präpositionen in den slavischen Sprachen, str. 188—194 der Ersatz des Comparationscasus unter Beihülfe separativer Partikeln, str. 223—229 der Ersatz des Comparationscasus unter Beihülfe comparativer Partikeln in str. 242 unter Beihülfe separativ-comparativer Partikeln 28. Beiträge zur älteren Geheimschrift der Slaven von Prof. Emil Katuž-niacki. (Aus dem Jahrgange 1882 der Sitzungsberichte der phil.-hist. Classe der kais. Akademie der Wissenschaften [C1I. B., I. Hft. S. 277] besonders abgedruckt.) Wien 1883, 24 str., vel. 8°, C. 25 kr. 29. Pamjatnik glagoličeskoj pisbmenosti. Mariuskoe četveroevangelie s primeča-nijami i priloženijami. Trud 1. V. Jag i č a. Izdanie obdelenija russkago jazyk a i slovesnosti Imperatorskoj Akademii Nauk. Sanktpeterburg-Berolini apud Weidmannos, 1883. XXX + 607 str. in 2 fotolit. snimka 4". Zadržaj: Vvedenie str. XXX; I. Tekst četve-roevangelija str. 1—403. II. Priloženija: Otmetki pri tekste str. 407—415: o paleogra-fičeskich osobennostjach pamjatnika str. 415—422; o grammatičeskich osobennostjach pamjatnika str. 423—476; slovoukazatelt str, 477—607. 30. Psalterii Florianensis partem polonicam ad lideni codicis recensuit apparatu critico indice looupletissiino instruxit Wladislaus Nehring. Posnaniae apud J. K. Župaliski, 1883, LI + 248 str., vel. 8". 31. Miscellen von W. Tomaschek (v „Beiträge zur kunde der Indogermanischen Sprachen herausgegeben von Dr. Ad. Bezzenberger", IX. Bd. 93 106 str. Göttingen 1884, vel. 8°; „verfasst zur Miklosich-feier"). Zadržaj: 1. Vesu „gut" auf europäischem boden. 2. Der illyrische verbalstamm daš. 3. Einige götternamen auf illyrischem boden. 4. Das illyrische sufiix -ista. 5. Das illyrische deminutivsuffix -za 6. Das wala-chische sufiix -šor. 7. Das ligurische nominalsuffix -aska. 82..Život Josefa Dobrovskeho. Sepsal V. Brandl. Zvlaštui otisk ze sborniku Matice Moravske. V Brne 1883. 296 + VII str. vel. 8°. — Gl. Žurnal minist, narod, prosvešč. Čast CCXXXIV. 1884. Avgust, str. 312-331 od Pl. Kulakovskega. 33. Tri glavne narodne svečanosti, božič, krsno ime i svadba. Sabrao po Boki-Kotorskoj, Crnoj-gori i Ercegovini i opisao Vuk S. Vrčevič Rišnjaniu. Pančevo 1883 270 str., 8". — Zadržaj: Dio I. Božič str. 9—79; dio II. Krsno ime str. 83—144; dio III. Svadba str. 147-270. 34. Srpske narodne pjesine iz Bosne (ženske) po kazivanju svoje žene pribilježio S. N. D a vi do Vič. Pančevo, Jovanovič 1884. 132 str. 8°. — V tej zbirki se nahaja 244 narod, pesnij. 35. Narodne humoristične gatalice i varalice skupio ih po Boki Kotorskoj, Crnoj gori. Dalmaciji a najviše po Hercegovini Vuk vitez Vrčevič. U Dubrovniku 18*4. 79 str., 8°. — 63 gatalic in 40 varalic. 36. Pomaški pesni ot Čepino. ST-obščava dr. Kons t. .T i r e č e k. Iz žurnala „Period. Spisanie" VIII., str. 79-91, vel. 8". 37. A. A. Potebnja. Obljasnenija malorusskich i srodnych narodnych pesen. Varšava 1882. 268 + XI str. 8". (Otdelbnyj ottisk iz Russkago filologičeskago vest-nika.) Zadržaj: I. Malorusskija pesennija vyraženija mysli „čt.o k čemu idet", „čto k čemu pristalo", str. 1—15. II. Lelju - polelju, lili — lalo, str. 16-38. III. Vesnjanki razmera (4 + 3 + 3) i i5 -f 3) i dr. srodnyja pesni, str. 39 - 230. IV. Vesnjanki (Petrovočnyja, Kupalbskija) razmera (5 + 4), str. 231 - 268. 38. Skazki i predanija Samarskago kraja. Sobrany i zapisany D. X. Sadovni-kovym. S.-Peterburg. 1884. (Zapiski imperatorskago russkago geograličeskago obščestva po otdeleniju etnograflj. Tom. XII.) VI + 388 str. vel. 8°. velja 2 rub. 50 kop. — Ker je Dmitrij Nikolaevič Sadovnikov 19./31. decembra 1883 umrl, izdal je L. Majkov to zbirko, ki obsega 124 števdk. 39. S. A. P r i k 1 o n s k i j. Naroduaja žizn na Severe. Moskva 1884. 366 str. vel. 8". 40. D. Ja. Samokvasov. Istorija russkago prava. Vypusk II. Proischoždenie Slavjau. Proischoždenie russkich Slavjan. Varšava 1884. X + 145 str. lex. 8". cena 1 rub. 30 kop. 41. Lid a närod. Sebrane rozpravy narodopisne a literarni P ran tisk a Bar t o še. (Moravska biblioteka. Vydavä Fr. Bayer. Kočnik I. Čis. 16—23). Ve velikem Meziriči 1883. 244 str. 12°. 80 kr. B• K- Popravek: V 10. snop. str 536. br 6. beri nam. Die „slovenischen" pravilno: Die slavischen Ortsnamen. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni ui ■ Sket. - Sket.