5


/

t




Velike zgodbe

Svetega pisma

stare in nove zaveze

za

katoliško mladino meščanskih šol in višjih razredov občih

ljudskih šol.

Spisal

Janez Panholzer,

Nj. Svetosti tajni komornik, kn. nadškof, duh. svetovalec in župnik.

Poslovenil Janez Evang. Kociper, katehet v Ljutomeru.

Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje, zbrani na Dunaju, dne 19, novembra 1901.

S 103 podobo in 3 zemljevidi.

To knjige je pripustilo c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk z razpisom z dne 21. aprilal908.

št. 10.944 kot učno knjigo.

Cena vezani knjigi 1 krona.

Na Dunaju.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.

1909 .

&£ X *~U2X/M

Šolske knjige, v
smejo prodajati

3.0o <3 ) , ^44'/

c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane, se
samo po ceni, ki je povedana na čelni strani.

Pridržujejo se vse pravice.

Natisnil Karel Gorišek, na Dunaja V.

1

Zgodbe stare zaveze.

Prva doba.

Prazgodovina človeštva.

Od Adama do Abrahama i okoli 4000—2000 let pred Kristusom).

1. Ustvarjenje sveta.

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila
še pusta in prazna. Vsa je bila pokrita z vodami in tema je bila
povsod. Dnh božji se je razprostiral nad vodami. In Bog je rekel:
„Bodi luč P In bila je luč. To je bilo prvi  dan.

Drugi  dan je Bog rekel: „Bodi trdina sredi vode! In bila
je trdina. Bog je imenoval trdino nebo.

Tretji  dan je Bog rekel: „Zber6 naj se vode v en kraj in
prikaži se sušina! In zgodilo se je. Bog je imenoval sušino z eml j o,
stoke voda pa je imenoval morje.  Potem je Bog rekel: „Zem!ja
poženi travo, zelišča in rodovitno drevje!“ In zgodilo seje. Zemlja
je ozelenela, in rasle so cvetice, grmovje in razno drevje.

Četrti  dan je Bog rekel: „Naj bodo luči na nebu, da raz¬
svetljujejo zemljo in kažejo dneve in leta! 1 ' In zgodilo se je. Na
nebu je zasijalo solnce, ki razsvetljuje, ogreva in rodovitno stori
zemljo, potem mesec in zvezde brez števila.

Peti  dan je Bog rekel: „Naj bodo ribe v vodi in ptice pod
nebom!“ In Bog je ustvaril raznovrstne živali v vodi in pod nebom,
velike in male.

Šesti  dan je Bog rekel: „ Zemlja. naj rodi vsakovrstne živali!' 1
In je ustvaril mnogovrstne živali, pitome domače in divje živali,
velike in male. — Nazadnje je Bog ustvaril človeka,  ki naj mu
shržijo vse stvari na zemlji.

X. 926.

2

In Bog je videl vse, kar je bil naredil, in bilo je jako dobro.

Sedmi  dan je Bog počival; in je blagoslovil sedmi dan in
ga posvetil.

Občuduj velikost Boga! On edini je sam od sebe in neskončno popoln.
On edini je večen,  to je, on je vselej bil, je in bo vselej. On edini je
vsemogočen,  ustvaril je nebo in zemljo in vse, kar je. On je Gospod
črez vse;  njemu edinemu gre najvišja čast, najvišja bvala in zahvala. „Svet,
svet, svet je Gospod Bog Sabaot, nebo in zemlja sta polna njegove slave. “

2. Ustvarjenje in izkušanje angelov.

V nebesih je Bog ustvaril veliko angelov. Angeli so zgolj
duhovi, ki imajo um in prosto voljo, telesa pa ne. Angeli naj bi
Boga molili, ga ljubili, mu služili in ljudi varovali. Vsi so bili
dobri in srečni, obdarjeni so bili s posvečujočo milostjo božjo in
z mnogimi popolnostmi.

Veliko angelov se je prevzelo, uprli so se Bogu, niso mu ho¬
teli več služiti in so rekli; „Najvišjemu hočemo biti enaki; nad
zvezde hočemo postaviti svoj prestol!*'

In nastal je velik prepir v nebesih. Dobri angeli so se vojsko- ~
vali zoper hudobne. Napuhnjeni angeli so bili premagani. Bog jih

3

je vekomaj zavrgel in pahnil v pekel. Pravimo jim hudobni duhovi
ali hudiči.  Dobre angele je Bog poplačal z večnim zveličanjem
v nebesih; tam vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Dobri
angeli so sveti,  ljubijo nas in varujejo na duši in na telesu,
opominjajo k dobremu in prosijo za nas. Pravimo jim tudi sveti
angeli varibi.

0, kako svet  je Bog! Bog hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse
hudo — napuh, nepokorščino. Bog je pa tudi neskončno pravičen,
zakaj Bog plačuje dobro in kaznuje hudo, kakor kdo zasluži. Vse mora slu¬
žiti Njemu. — Svojega svetega angela variha  moraš častiti, na pomoč
klicati, poslušati njegove opomine in mu biti hvaležen!

3. Ustvarjenje človeka. Raj.

Preden je Bog šesti dan ustvaril človeka, je rekel: „Naredi-
mo človeka po svoji podobi in sličnosti, da gospoduje ribam morja in
pticam neba in vsemu, kar se giblje po zemlji!" In Bog je naredil
iz ila človeško telo in mu je vdihnil neumrjočo dušo. Tako je
nostal prvi človek. Bog ga je imenoval Adama,  to je moža iz ila.

Bog je zasadil za človeka prekrasen vrt, vrt veselja, ki mu
pravimo raj. V raj je Bog postavil Adama, da bi ga obdeloval

— 4 —

in ohranil. V rajo je bilo raznovrstno drevje z najslajšim sadjem.
Namakala ga je reka, ki se je delila v štiri struge. V sredi raja
je stalo drevo življenja ter drevo spoznanja dobrega in hudega.
Na tem drevesu je Bog hotel poizkusiti pokorščino človekovo. Reče
torej Adamu: „Od vsega drevja v raju jej; nikar pa ne jej od
drevesa spoznanja dobrega in hudega v sredi raja; zakaj kateri¬
koli dan boš jedel od njega, umreš smrti.“

Adam je bil še edini človek. In Bog reče: „Ni dobro človeku,
biti samemu; naredimo mu pomočnico, njemu enako!" In Bog pri¬
pelje vse živali pred Adama, da bi jim dal imena. In Adam je
dal vsaki njeno ime. Toda za Adama ni bilo pomočnice, ki bi mu
bila enaka. Tedaj je Bog dal Adamu trdno spanje, mu vzel eno
izmed njegovih reber in je iz rebra naredil ženo. Adam se zbudi
in Bog mu pripelje ženo. Adam se je razveselil in je ženo imeno¬
val Evo, to je: mater živih. Bog ju blagoslovi. Oba sta bila sreč¬
na v prekrasnem vrtu. Bila sta brez greha, prosta vsakršnega
trpljenja in neumrjoča tudi po telesu.

Kako visoka je čast človekova! Le malo pod angele ga je Bog
ponižal, s slavo in častjo ga je ovenčal in ga postavil gospoda črez dela
svojih rok (Psalm 8). Telo človekovo je sicer iz ila, a njegova duša je
neumrjoč duh in zato po svoji naravi podoba božja.  Bog pa je prvima
človekoma podelil tudi posvečujočo milost in tako sta bila tudi nadnaravno
Bogu podobna  in otroka božja. — Kako dobrotljiv je bil Bog do Adama
in Eve! Bila sta neizmerno srečna.  Boga bi naj spoznavala in častila, ga
ljubila in mu služila ter se tako večno  zveličala.

4. Greh in kazen. Obljubljeni Odrešenik.

Hudobni duh je zavidal prvima človekoma srečo in ju je izku¬
šal zapeljati v greh. V to si je izvolil kačo; bila je namreč bolj
prekanjena nego vse živali. Nekega dne se Eva približa prepoveda¬
nemu drevesu. Kar zagleda na njem kačo. Kača reče Evi: „Zakaj
vama je zapovedal Bog, da ne jejta od vsega drevja v raju/' —
Eva ji odgovori: „Sad dreves, ki so v raju, jeva, sad drevesa pa,
ki je sredi raja, je r.ama Bog prepovedal jesti ali se ga dotakniti,
da ne umrjeva." — Kača pa reče: „Nikakor ne umrjeta, ne. Marveč
oči se vama odpro in Bogu bota enaka in bota spoznala dobro
in hudo/ — In Eva je poželjivo ogledovala drevo, sad ji je ugajal,
slastno ga je vzela in jedla. Nato je dala svojemu možu, in tudi

7

Zatorej boš preklet na zemlji. Ko jo boš obdeloval, ne bo ti dala
sadu. Potikal se boš in begal po zemlji!“ — Kajn je ves obupan
zavpil: „Moja pregreha je prevelika, da bi bil vreden odpuščenja!
Skrivati se moram pred tvojim obličjem, in kdorkoli me dobi, me
ubije. “

In Bog je zaznamoval Kajna, da ga nikdo ne bi ubil. Nato
pobegne Kajn izpred obličja Gospodovega in bil je nestanoviten
in bežen na zemlji.

Po nedolžnem ubiti Abel je predpodoba Jezusa,  ki je bil od
svojih bratov, Judov, po nedolžnem umorjen. Kako strašen je greh nevošč¬
ljivosti,  da zakrivi celo bratomor, ki vpije v neho za maščevanje! Naj¬
strašnejše pa je, če grešnik obupa nad milostjo božjo.

6. Namnoženje in popačenje ljudi.

Namesto ubitega Abela je Bog dal prvim staršem drugega
sina, ki so mu dali ime Set. Bil je dober in pobožen kakor Abel.
Se več sinov in hčera je dobil Adam. Pripovedoval jim je vse, kar
mu je bil Bog govoril, tudi, da je obljubil Odrešenika. Adam je
živel 930 let. Tudi njegovi bližnji potomci so dosegli visoko starost;
Matuzala je dosegel celo 969 let.

Takrat so se ljudje delili v kmetovalce in pastirje. Nekateri
so postali tudi rokodelci, tako Tubalkajn, ki je bil kovač, in Jubal,
ki je izdeloval godala. Setovi otroci so bili pobožni, zato so se
imenovali otroci božji;  Kajnovi potomci pa so bili hudobni in
so se imenovali otroci sveta.  Izmed otrok božjih se je posebno
odlikoval H eno h. Živel je pobožno in bogaboječe ter je hudobne
opominjal k poboljšanju; zato ga je tudi Bog posebno rad imel.

Toda sčasoma so se dobri začeli družiti s hudobnimi in veliko
dobrih je bilo zapeljanih v greh, tako da je število hudobnih ljudi
bilo vedno večje. Tedaj reče Bog: „Ljudie ne bodo več dalje živeli;
potrebil jih bom z zemlje; zakaj, živijo po svojih grešnih željah.
Še 120 let naj imajo časa, da se poboljšajo/ 4

Slabe tovarišije popačijo dobre nravi. Po slabi tovarišiji rada glava boli.
„Moj sin, ako te vabijo grešniki, ne vdaj se jim!  Ne bodi ž njimi, zakaj,
njih noge hitijo v pogubljenje!" (Pregovori Salomonovi 1, 10. 15. 16.)

8

7. Vesoljni potop.

(Okoli leta 2400 pred Kristusovim rojstvom.)

Ljudje se niso izpreobrnili in njili hudobija je bila vedno
večja. Med temi hudobneži je živel Noe. On je bil pobožen in
pravičen. Imel je tri sinove: Šema, Kam a, Jafeta.  Noe je našel
milost pri Bogu in je bil rešen. Gospod mu je rekel: „Zemlja je
polna krivice; pokončal bom ljudi. Naredi si ladjo iz tesanega
lesa! Tristo komolcev 1 ) naj bo dolga, 50 komolcev široka in
30 komolcev visoka! Zgoraj naredi okno, na strani vrata, znotraj
troje nadstropje, v njih pa prčdale. Razpoke zamaži s smolo znotraj
in zunaj! Zakaj, glej, povodenj pošljem na zemljo in vse, kar je na
zemlji, naj pogine! Ti pa pojdeš s svojo družino v ladjo: ti in
tvoja žena in tvoji sinovi in žene tvojih sinov. Tudi vzemi od vseh

živali, kar jih je, po dvoje v ladjo; od čistih živali pa po sedem
parov! Tudi živeža vzemi s seboj za se in za živali!“

1 )  Komolec je bila mera od lakta do konca srčnika (sredinca) pri odraslem
možu, približno pol metra.

9

Noe je storil vse, kakor mn je Bog zapovedal. Stavil je ladjo
in je opominjal ljudi k pokori. Toda ljudje niso marali pokore,
jedli so in pili in se gostili.

Ko je potekel čas pokore, je Bog rekel Noetu: „Pojdi v ladjo, ti
in tvoja družina in tudi živali vzemi s seboj ! Se sedem dni, in
dal bom deževati 40 dni in 40 noči. Vsa živa bitja, ki sem j ib
naredil, naj izginejo s površja zemlje.“ Noe gre v ladjo 1 ) s svojimi
sinovi, s svojo ženo in z ženami svojih sinov, v celem torej osem
ljudi. Tudi živali so šle v ladjo, kakor je bil Gospod zapovedal.

Ko je poteklo sedem dni, je Bog sam zaprl vrata na ladji
od zunaj. In glej, zdaj pridero studenci iz .globin, z neba lije dež
40 dni in 40 noči. Vse je bilo pod vodo in voda je vedno naraščala,
dokler ni dosegla 15 komolcev nad najvišjimi gorami; .ladja pa je
mirno plavala po vodi.

Tako je bilo pokončano vse, kar je živelo na zemlji, ljudje in
živali. Samo Noe je bil rešen in vse, kar je bilo ž njim v ladji.

Strašna šiba božja, vesoljni potop, nas uči, da je Bog sicer neskončno
usmiljen, pa tudi neskončno pravičen. — Ladja je predpodoba svete
katoliške cerkve,  ki je v njej edini rešitev.

8. Noe gre iz ladje in daruje.

Stoinpetdeset dni je stala voda na zemlji. In Bog se spomni
Noeta in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje gorak
veter črez zemljo. Voda je upadala. Ladja je obstala na neki
gori v Armeniji. Kmalu potem so se prikazali tudi vrhovi gora
naokrog. Ko je minilo še štirideset dni, odpre Noe okno na ladji
ter izpusti krokarja; ni se več vrnil. Nato izpusti goloba; ker pa
še ni našel ničesar, kamor bi se mogel usesti, se je takoj vrnil. Za
sedem dni izpusti Noe zopet goloba; še le zvečer se vrne z zeleno
oljikino vejico v kljunu! Iz tega spozna Noe, da zemlja ni več
pod vodo. Vendar še čaka sedem dni in zopet izpusti goloba. Ta
se pa ne vrne več; zakaj zemlja je bila že popolnoma suha.

Celo leto je bil Noe v ladji. In Bog mu je zapovedal: „Idi
iz ladje, ti in tvoja družina in vse živali C In Noe je šel iz ladje,
je postavil Gospodu oltar in je Bogu daroval v zahvalo za čudežno

t) Bilo je mesca novembra.

10

rešitev. Všeč je bil Gospodu Noetov dar, in mavrica se je prikazala
na nebu. In Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in je rekel:
„Zavezo sklenem z vami in vašimi potomci; nikdar ne bo več take

povodnji, ki bi opustošila zemljo! Dokler bo zemlja, naj se ena¬
komerno vrsti setev in žetev, poletje in zima, noč in dan. Svojo
mavrico postavim v oblake in bo v znamenje moje zaveze med
menoj in med vami/

9. Noetovi sinovi. Njegova smrt.

Noe je s svojimi sinovi zopet obdeloval zemljo. Zasadil je
tudi vinograd in je drozgal grozdje. Ker pa še ni poznal moči
vina, ga je nekega dne preveč pil, se upijanil ter razgaljen ležal
v svojem šotoru. Ko to vidi Kam, gre vun ter zaničljivo pripo¬
veduje bratoma, kar je videl. Sem in Jafet pa se podasta v šotor
ter s proč obrnjenim obrazom odeneta s plaščem spečega očeta.
Ko se Noe vzbudi in zve, kaj se je zgodilo, oznani Kamu, da ga
bo Bog kaznoval, ker je očeta zaničeval; Šema in Jafeta pa blagoslovi.
Noe je po vesoljnem potopu živel še 350 let ter je umrl 950 let star.

11

Noe je predp o doba Zveličarja. Noe je delal ladjo, kije v njej človeški rod
našel rešitev; Jezus je ustanovil sv. cerkev, ki v njej najdejo ljudje rešitev in zveli¬
čanje. Bog je sklenil zavezo z Noetom in znamenje zaveze je bila mavrica. Jezus je
sklenil novo zavezo miru. — „Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše; materina
kletev pa jih podira do tal.“ (Sirahove knjige 3, li.) „Spoštuj očeta in mater

10. Babilonski stolp. Začetek malikovanja.

Noetovi potomci so se najprej razširili po veliki planjavi
senaarski, kjer so prebivali. Doslej je bil le en jezik na zemlji.
Ko so se ljudje zelo namnožili, nič več niso mogli ostati skupaj.
Preden so se razšli, so rekli: ,,Pridite, zgradimo mesto in stolp,
čigar vrh bo segal do neba, in poslavimo svoje ime, da se ne raz¬
kropimo po vseh deželah !'* Žgali so opeko iz ilovice. Zemeljsko
smolo so vzeli za malto ter so začeli zidati. Ali Bog jim prepreči

njih prevzetno početje. Rekel je: „Grlej, en jezik govorč vsi ljudje.
Zmešajmo njih jezik, da drug drugega ne bo več razumel! 1 ' In
morali so od zgradbe prenehati in so se razkropili po zemlji. Tako
so nastali različni narodi in jeziki. Kraj, kjer so začeli graditi
mesto, se imenuje Babel, to je: Zmešnjava.

12

Od Noetovih treh sinov izhaja ves človeški rod. Sernovi
potomci so ostali v Aziji; od njih izhaja izraelsko ljudstvo. Kamovi
potomci so se večinoma preselili v Afriko. Jafetovi potomci so šli
v Evropo. Kmalu so ti narodi popolnoma pozabili Boga in so
začeli malikovati. Namesto Stvarnika so ljudje molili stvari, na
primer solnce, mesec in zvezde. Da, celo ljudem in živalim so
izkazovali božjo čast. Delali so si podobe iz lesa, kamna in kovine
ter jih molili. Za kazen jih je Bog prepustil njih hudim nagonom'
in tako so padali vedno globlje v grehe in hudobije; da, tako
globoko so padli, da so celo ljudi darovali malikom.

Druga doba.

Izvolitev izraelskega ljudstva.

a) Očaki.

Od Abrahama do Mojzesa (okoli 2000— i 500 pred Kristusom).

11. Abrahamova izvolitev.

Med množico brezbožnežev je živel pobožen in čednosten mož,
Abram po imenu, pozneje Abraham  imenovan, kije  bil Semov
potomec. Abrahama in njegove potomce je Bog izvolil, da ohrani
in razširi pravo vero in upanje v obljubljenega Odrešenika. Njegov
oče je naposled prebival s svojo družino v Haranu  na
Kaldejskem.

Gospod se je prikazal Abrahamu in mu je rekel: Pojdi iz

svoje dežele in od svoje rodovine in idi v deželo, ki ti jo pokažem!
Očeta te naredim velikemu narodu in te blagoslovim; in v tebi
bodo blagoslovljeni vsi narodi na zemlji.“

Abraham se brž odpravi na pot s Saro, svojo ženo, in
z Lotom, bratovim sinom, s svojimi hlapci, deklami in čredami.
Pride v deželo Kanaan. Takrat je bil 75 let star in je prišel
v mesto Sihem. Tu se mu Bog zopet prikaže in reče: „Tvojemu
zarodu bom dal to deželo. “

IB

V zalivalo za to je Abraham postavil oltar in je daroval
Bogu zahvalno daritev.

I)ežela Kanaan se tudi imenuje v sv. pismu obljubljena dežela; zaradi
rodovitnosti so jo imenovali deželo, ki se po njej cedi mleko in med. Zdaj
ji navadno pravimo Sveta dežela ali Palestina.  Tisti, ki bodo po njem
blagoslovljeni vsi narodi na zemlji, je Jezus Kristus, Odrešenik sveta.

12. Abrahamova miroljubnost. Abraham osvobodi Lota.

Melkizedek.

Bog je blagoslovil Abrahama, ki je zelo obogatel. Imel je
mnogo hlapcev in dekel, obilo čred in šotorov. Pa tudi Lot je
imel veliko čred. Ko pa Abrahamovim in Lotovim pastirjem
pašniki niso več zadostovali, nastane med njimi prepir za najboljše
paše. Abraham to zve in reče bratovemu sinu: „Ljubi moj, naj
vendar ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi

pastirji; saj sva brata! Glej, vsa dežela je pred teboj; prosim,
loči se od mene! Ako greš ti na levo, se bom držal jaz desne;
ako pa ti izvoliš desno, grem jaz na levo. — Lot si je izvolil
lepo, vodnato pokrajino ob Jordanu, kjer je bilo mesto Sodoma,

. Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) 2

14

ter se je ločil od Abrahama. In Abraham je prebival v dolini
Mambre pri Hebronu.

Nekaj časa potem udarijo tuji kralji v deželo, poplenijo mesti
Sodomo in Gomoro, ujamejo prebivalce in oropajo ves imetek.
Tudi Lota ujamejo ter ga odpeljejo z vsem premoženjem. Eden
izmed hlapcev, ki je ušel, prihiti k Abrahamu ter mu sporoči,
kar se je zgodilo. Ko Abraham to sliši, jo takoj udere s 318 obo¬
roženimi hlapci za kralji, ponoči plane nanje, jih premaga, reši
Lota in vse jetnike s premoženjem vred.

Ko se vrne iz boja, mu pride naproti M e 1 k i z e d e k, salemski
kralj, ki je bil tudi duhovnik Najvišjega. Ta je daroval kruh in
vino Bogu v zahvalo za rešitev in je blagoslovil Abrahama,
rekoč: „Blagoslovljen bodi Abraham od najvišjega Boga, ki je
ustvaril nebo in zemljo; hvaljen bodi Bog najvišji, ki ti je podelil
zmago nad sovražniki!“ Sodomski kralj pa mu reče: „Daj mi
ljudi, ostalo obdrži za se! Abraham pa povzdigne svojo roko ter
odgovori: „Niti trohice ne vzamem od vsega; le možje, ki so šli
z menoj, naj dobijo svoj delež. In se je vrnil domov.

Melkizedek je predpodoba Kristusa, njegova daritev pa je predpodoba
sv. maše. — „Blagor mirnim; ker bodo imenovani otroci božji.“ Reševati
jetnike je telesno delo usmiljenja.

13. Abrahamova vera in gostoljubnost. Bog mu obljubi

sina.

Nekega dne se Bog zopet prikaže Abrahamu in mu reče:
„Ne boj se! Jaz sem tvoj varih in tvoje veliko, veliko plačilo.
In ponoči ga pelje pod milo nebo ter mu pravi: „Ozri se v nebo,
preštej zvezde, če moreš. Toliko bo tvojega zaroda.^ Abraham je
veroval Bogu in šteto mu je bilo v pravičnost.

Ko je bil Abraham že 99 let star, se mu Bog zopet prikaže
in mu reče: „Jaz sem vsemogočni Bog; hodi vpričo mene in bodi
popoln! Zavezo sklenem s teboj. Tvoje ime ne bo več Abram, 1 )
ampak Abraham,  to je: oče velike množice. Jaz bom s teboj in
s tvojimi potomci. Vi pa služite meni, edinemu Bogu. V znamenje
te zaveze naj se obreže vsak deček, ko bo osem dni star. Sara,

i) Tako mu je bilo prej ime.

15

tvoja žena, bo dobila sina, imenuj ga Izak.” Abraham je veroval
Gospodovim besedam.

Kmalu potem nekega opoldne je sedel Abraham pri šotorovih
vratih. Kar zagleda na poti tri popotnike. Hiti jim naproti, jih
pozdravi in reče najimenitnejšemu izmed njih: „ Gospod, če

sem našel milost v tvojih očeh, ne idi mimo svojega hlapca!
Prinesem vam vode in umijem vam noge. Počivajte tukaj pod
drevesom! Prinesem vam kruha, in ko se pokrepčate, potem šele
idite dalje!” In rekli so mu: „Stori, kakor si govoril!" In Abraham
je hitel v šotor in je rekel Sari: „Podvizaj se in speci pod
pepelnjake in pšenične moke! <£  Sam pa je odbral najboljše tele, ga
dal zaklati in pripraviti. Tudi mleka in sirovega masla je prinesel
in pripravljeno tele in je postavil pred popotnike. Ves čas, ko so
jedli, je ostal pri njih pod drevesom, da jim je stregel. Po jedi
reče najimenitnejši izmed njih: „K letu osorej se povrnem in Sara,
tvoja žena, bo imela sina. ££

Abraham je spoznal, da si je Bog sam dal postreči z dvema
angeloma v podobi popotnikov.

Abrahamova vera je bila trdna. Bog je večna resnica, zato moramo
trdno verovati vse, kar je razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje
verovati.

14. Bog kaznuje Sodomo in Gomoro.

Možje so šli naprej proti Sodomi. Abraham jih je spremljal
nekoliko. Kar mu reče Gospod: „Grehi Sodome in Gomore so
veliki in vpijejo k meni za maščevanje.” Angela sta šla naprej.
Abrahamu so se prebivalci usmilili, zato stopi pred Gospoda in
reče: „Ali boš pogubil pravičnega s krivičnim vred? Ako bi bilo
50 pravičnih v mestu, ali bi ne prizanesel mestu zaradi njih?” —
Gospod mu reče: „Ako najdem v Sodomi 50 pravičnih, prizanesem
vsemu mestu zaradi njih.” — Abraham prosi dalje: „Ker sem že
začel, bom govoril s svojim Gospodom, dasiravno sem prali in
pepel. Kaj pa, ko bi bilo pravičnih pet manj od petdeset, ali bi
potem razdejal celo mesto?" — Gospod pa reče: „Ne razdenem
ga, ako najdem v njem 45 pravičnih.” — In zopet reče Abraham:
„Kaj pa, ko bi se jih našlo tam 40 pravičnih, kaj bi storil?” —
Gospod odgovori: ,,Ne kaznujem ga zaradi 40 pravičnih.“ Abraham

v  *

16

prosi dalje in pride slednjič do deset in reče: „ Gospod, ne jezi
se, če govorim še enkrat. Kaj pa, ko bi se jih tam našlo samo
deset pravičnih T‘  •— Gospod odvrne: „Ne razdenem mesta zaradi
desetih/ ■— In šel je Gospod, Abraham pa se je vrnil. Niti deset
pravičnih ni bilo v Sodomi.

Na večer sta oba angela prišla v Sodomo. Lot je ravno sedel
pred mestnimi vrati. Ko ugleda tujca, jima gre prijazno naproti
in ju prosi, naj prenočita pri njem. Še tisti večer angela rečeta
Lotu: ,,Izpelji svoje iz mesta, zakaj Bog je naju poslal, da pokon¬
čava mesto zaradi velikih pregreh !“ Ko se je zdanilo, sta ga
angela silila, naj hiti. Ker pa se je še obotavljal, sta prijela za
roko njega in njegovo ženo in njegovi dve hčeri in jih peljala
pred mesto, rekoč: „Hiti in reši se v gore! Ne oziraj se, da ne
pogineš /

Solnce je vzšlo nad zemljo. In Gospod je dežil ogenj in
žveplo nad mesti in vso okolico. Hudobna mesta so bila razdejana,
vsi prebivalci so poginili in ves okraj je bil opustošen. Lotova
žena pa se je ozrla, je obstala m se izpremenila v solnat steber.

Ko Abraham zgodaj zjutraj pride tja, kjer je Gospod naposled
govoril ž njim, zapazi, da se na oni strani, kjer ste bili mesti,

17

dviga velikanski dim, kakor dim iz peči. Na tem spozna, da je
Bog izvršil kazen nad Sodomo in Gomoro.

Na mestu, kjer sta stali nekdaj Sodoma in Gomora, je zdaj mrtvo
morje, strašno znamenje božje pravičnosti. — Glej, kako angeli v službi
božji varujejo človeka! Molitev pravičnega veliko premore pri Bogu. — Kako
strašen je greh nečistosti, ki je zaslužil tako grozno kazen!

15. Izak rojen in darovan.

Kakor je bil Bog obljubil, je dobila Sara sina. Abraham ga
je imenoval Izaka. Deček je rastel, je bil priden in starši so imeli
ž njim veliko veselje.

Bog pa je hotel izkušati Abrahamovo pokorščino. Prikaže se
mu ter mu reče: „Abraham, vzemi svojega edinorojenega sina,
ki ga ljubiš, Izaka, pojdi na goro Morijo in tam mi ga daruj
v žgalni dar!“ Abraham takoj vstane, nakolje drv za žgalno
daritev, obloži ž njimi svojega osla, vzame s seboj dva hlapca,

svojega sina Izaka in 'odrine proti kraju, kamor mu je bil Bog
ukazal. Tretji dan [zagleda hrib v daljavi in reče hlapcema:
„Čakajta tukaj z oslom! Jaz in sin pohitiva tja gori, da moliva

18

Boga/ In vzel je drva in jih naložil Izaku; sam pa je nesel
v rokah ogenj in meč. Tako sta oba šla skupaj. In Izak reče:
„Oče, glej, tu je ogenj in drva, kje je pa jagnje za žgalno
daritev'/ Oče odgovori: „Bog si že priskrbi jagnje za žgalno
daritev, moj sin!"

Ko sta prišla na hrib, postavi Abraham iz kamenja oltar
in zloži nanj drva. In zveže svojega sina Izaka in ga položi na
drva. Že iztegne Abraham roko z mečem, da zakolje Izaka.
A glej, angel Gospodov se prikaže in zakliče: „Stoj, Abraham,
ne stori mladeniču nič žalega! Sedaj vem, da se Boga bojiš, ker
nisi prizanesel svojemu edinemu sinu zaradi mene/

Ko je Abraham povzdignil svoje oči, zagleda ovna, ki se je
bil z rogovi zapletel med trnjem; vzame ga in ga daruje namesto
sina v žgalno daritev. Angel Gospodov pa je zaklical drugič
z nebes, rekoč: /Tako pravi Gospod: Ker si storil to in nisi
prizanesel svojemu edinemu sinu zaradi mene, te bom blagoslovil
in pomnožil tvoj zarod kakor zvezde na nebu in kakor pesek na
morskem bregu. In v enem iz tvojega zaroda bodo blago¬
slovljeni vsi narodi na zemlji/

Poln veselja in hvaležnosti se je Abraham vrnil z Izakom
in s hlapcema domov.

Izak je predpodoba Jezusa Kristusa. — Boga moramo nad vse ljubiti
in biti pripravljeni, za Boga žrtvovati tudi najdražje, če bi se zahtevalo.

16. Izak se oženi z Rebeko. Abraham umrje.

Sara je bila 127 let stara in je umrla. Abraham je žaloval
in jokal za njo in je pokopal njeno truplo v votlini, ki je v dolini
dfambre.

Ko se je Abraham že postaral, je hotel oženiti svojega sina,
pa ne s tako, ki bi malikovala, kakor Kanaanci. Reče torej svojemu
najstarejšemu hlapcu Eliezerju: „ Idi v mojo domovino k mojim
sorodnikom in izberi mojemu sinu Izoku bogaboječo ženol“  —
Hlapec obljubi, vzame darove od vsega blaga svojega gospoda,
obloži z njimi deset velblodov ter odrine v Mezopotamijo.

Nekega dne proti večeru dospe do mesta Haran.  Pred mestom
ukaže velblodom leči zraven vodnjaka. Na večer so mestne hčere

19

hodile 'iz mesta zajemat vode. In hlapec je na tihem molil k Bogu:
»Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, prosim, stoj mi danes
na strani in izkaži milost mojemu gospodu Abrahamu! Glej, stojim
pri vodnjaku, in hčere prebivalcev tega mesta bodo hodile zajemat
vode. Deklica torej, ki ji porečem: Nagni mi svoj vrč, da pijem,
in ki bo odgovorila: Pij, in tudi tvoje velblode bom napojila: ta je,
ki si jo namenil svojemu služabniku Izaku . 11

Ni še bil izgovoril sam pri sebi, in glej, že pride Rebeka
z vrčem na rami. Bila je čednostna in pohlevna devica. Stopila je
k vodnjaku, napolnila svoj vrč in se vrnila. In hlapec ji je šel
naproti in je rekel: „Daj mi nekoliko vode piti iz svojega vrča N
In hitro je spustila vrč v naročje ter ga je nagnila, rekoč: „Pij! u
In ko se je bil napil, je pristavila: „Tudi tvojim velblodom  f bom
zajela vode, dokler se vsi ne napijejo.“ In je izpraznila vrč v korito,
se vrnila k vodnjaku in je zajemala in natakala vsem velblodom,
da so se napili.

Eliezer je gledal in molčal. Spoznal je, da je Bog uslišal
njegovo molitev. Dal ji je zlate uhane in zapestnice ter rekel:
,,Čigava hči sil Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora
za prenočevanjeOna  je odgovorila: „Hči sem Batuela, sina
Nahorjevega. Tudi slame in sena je prav veliko pri nas in prostora
dovolj za prenočevanje.“ Hlapec se prikloni, hvali Boga in moli:
„Hvaljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni
odtegnil usmiljenja in zvestobe mojemu gospodu, in me je naravnost
pripeljal v hišo brata mojega gospoda!“

Deklica hiti domov in pove materi vse, kar se je zgodilo.
Imela je pa Rebeka brata, Labana po imenu. Ta je šel hitro
k možu zraven vodnjaka ter ga pripeljal v hišo. Predenj položijo
kruha. On pa je rekel: »Ne bom jedel, preden ne povem, kar mi
je govoriti.“ In ko je povedal vse , kako  ga je Abraham, poslal, in
kako mu je Bog pokazal nevesto za Izaka, odgovorita Batuel in
Laban: »To je delo Gospodovo! Kaj hočemo, kakor izpolniti
njegovo voljo ? Glej, tukaj je Rebeka; vzemi jo in naj bo žena
Izakova!“ Hlapec se prikloni do tal in moli Gospoda. Potem
prinese srebrne in zlate posode, dragocena oblačila in jih podari
Rebeki. Tudi njene brate in mater je bogato obdaroval.

20

Na to so imeli gostijo, jedli so in pili in tam prenočili. In
zjutraj reče hlapec: „Pustite me, da grem k svojemu gospodu!' 1  Ko
tudi Rebeka privoli, jo starši in bratje blagoslovijo. In Rebeka je
odšla na Kanaansko in je postala Izakova žena.

Abraham je živel še več let in je doživel mnogo veselja s svojim
dobrim Izakom. Ko je čutil, da se bliža njegov konec, je blagoslovil
Izaka ter umrl 175 let star. Izak je pokopal njegovo truplo v isti
votlini, ki je v njej bila pokopana Sara.

Bor/ vlada svet: Bog vodi in obrača vse na dobro; nič se ne zgodi, če on
noče, ali če on ne pripusti. V vseh potrebah trdno in otroško zaupaj v božjo
previdnost! ..Tistim, ki ljubijo Boga, vse k dobremu služi." Rimlj. 8, 28.

17. Izakova sinova.

Bog je blagoslovil tudi Izaka ter je dobrim staršem dal
dva sina. Prvemu je bilo ime Ezav,  drugemu Jakob.  Ezav je
bil rjav in ves kosmat; postal je spreten lovec in kmet. Jakob
pa je bil krotak in tih; ljubil je pastirsko življenje ter je rad
doma pomagal pri opravilih. Izak je posebno ljubil močnega in
srčnega Ezava in je rad jedel od divjačine, ki jo je ta donašal
z lova. Mati pa je bolj ljubila Jakoba. Bog ji je razodel, da bo
Jakob gospodoval svojemu bratu.

Nekega dne kuha Jakob lečo. Utrujen in lačen pride Ezav s polja
domov ter reče Jakobu: »Daj mi od te rdeče jedi, zakaj zelo sem
truden!“ Jakob mu odgovori: „Daj mi za njo svoje prvorojenstvo !
Ezav odvrne: „Grlej, umiram od glada, čemu mi bo prvorojenstvo ?“
Celo prisegel je lahkomišljeno in prodal prvorojenstvo. In je jedel
in pil ter odšel. Malo mu je bilo mar, da je prodal prvorojenstvo.

Izak pa se je postaral, in njegove oči so otemnele, in ni
videl. Mislil je, da bo kmalu umrl. Pokliče torej Ezava in mu
reče: „Moj sin! Vidiš, da sem se postaral, in ne vem dneva svoje
smrti. Idi na lov, in če kaj dobiš na lovu, pripravi mi jed,
kakršno veš, da imam rad. In blagoslovim te, preden umrjem/'
Rebeka je to slišala. Ko je Ezav odšel na polje, da izpolni očetovo
povelje, gre k Jakobu ter ga pregovori, naj se pri očetu izda za
Ezava. In je pripravila dva kozliča, kakor je vedela, da ima rad
njegov oče Izak. Jakoba obleče z Ezavovimi oblačili, ovije mu
vrat in roki s kozličevino, da je bil kosmat, kakor Ezav. Da mu

21

jedi in kruha. Jakob gre s tem v šotor in reče: „Moj oče ! 11  Izak
ga vpraša: „Kdo si ti, moj sin?“ — Jakob odgovori: „Ezav, tvoj
prvorojenec, sem; storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, sedi, jej
od divjačine in blagoslovi me! — In Izak reče: „Pristopi bliže,
moj sin, da te potipljem in spoznam, ali si ti moj sin Ezav, ali ne ! 11
— Jakob pristopi. Izak ga potiplje in reče: „Grlas je sicer glas
Jakobov, roke pa so robe Ezavove." In ni ga spoznal, ker so
bile kosmate njegove roke. Jedel je in je blagoslovil Jakoba in je
molil nad njim, rekoč: „Bog ti daj od rose neba in od rodovitnosti
zemlje obilico žita in vina! Služijo naj ti narodi in rodovi naj se
ti klanjajo! Ti bodi gospod svojih bratov! Preklet, kdor te kolne;
poln blagoslova, kdor te blagoslavlja !' 1

Jakob odide. In že pride Ezav, prinese očetu divjačino, ki jo
je bil pripravil, in reče : „Vstani, moj oče, jej in blagoslovi me !“
Izak odgovori: „Kdo si pa ti?“ — Ezav pravi: „Jaz sem, tvoj
prvorojeni sin Ezav.' — Izak se prestraši, spozna, da ga je
Jakob prekanil, in reče: „Tvoj brat je prišel z zvijačo. Blagoslovil
sem ga in blagoslovljen ostane . 11  — Ezav pa reče: „Že drugič me
je prevaril. Najprej mi je vzel prvorojenstvo in zdaj me je oropal
še blagoslova. Prosim, oče, blagoslovi tudi mene ! 11  In ko je silno
vpil in se jokal, je bil Izak ginjen in mu je rekel: „V obilnosti
-zemlje in v rosi neba od zgoraj bo tvoj blagoslov. Z mečem se
boš živil in služil svojemu bratu; vendar pride čas, ko otreseš
njegov jarem s svojega tilnika .' 1

18. Jakob beži in prebiva pri Labanu.

Ezav je sovražil svojega brata zaradi blagoslova, ki ga je
prejel od očeta, in je rekel v svojem srcu: „Dnevi žalovanja
pridejo nad mojega očeta, zakaj ubil bom svojega brata . 11  Ko
Rebeka to zve, reče Jakobu: „Ezav, tvoj brat, ti preti, da te
ubije. Vstani in beži, moj sin, v Haran k Labanu, mojemu bratu,
in ostani tam, dokler se ne poleže bratova jeza ! 11  Jakob se poslovi
od očeta. Se enkrat prejme očetov blagoslov ter odrine v Haran.

Med potjo ga je na polju zatela noč. Vzame kamen, si ga
podloži za zglavje in zaspi. V spanju vidi lestvico, stoječo na
■zemlji, njen vrb se je dotikal neba. Angeli so bodili po njej

22

gori in doli. Na vrhu je slonel Bog, ki mu je govoril: ..Jaz sem
Gospod, Bog Abrahamov in Bog Izakov. Zemljo, ki spiš na njej,
dam tebi in tvojemu zarodu. Tvoj zarod bodi kakor prah zemlje I
In v enem iz tvojega zaroda bodo blagoslovljeni vsi
narodi na zemlji.  Tvoj varih bom, kamorkoli poj deš, in nazaj
te pripeljem v to deželo.'

Jakob se vzbudi in reče: „Resnicno, Gospod je na tem kraju,
in jaz nisem vedel. Kako strašan je ta kraj! Tukaj ni drugega,
kakor hiša božja in vrata nebeška/' Ker se je izdanilo, vstane,
vzame kamen, ki si ga je bil podložil pod glavo, ga postavi
v znamenje, ga oblije z oljem ter imenuje kraj Betel,  to je:
Hiša božja. Obljubi tudi obljubo, rekoč: „Ce me bo varoval Bog
in se srečno povrnem v hišo svojega očeta, bom Gospodu daroval,
desetino od vsega, kar mi da."

Poln zaupanja v božjo pomoč gre Jakob dalje in dospe
v Haran. Tam je bil na polju vodnjak, ki so iz njega pastirji
napajali svoje črede. Reče jim: „Bratje, od kod ste?“ — Rečejo^
mu: „Iz H urana/' — Jakob vpraša: ,.Ali poznate Labana?“ —
Odgovorijo mu: „Poznamo ga; zdrav je. Glej, ravno prihaja

njegova hči Rahčla s čredo.' 1  — Jakob ji gre naproti, jo prijazno
pozdravi, se ji da spoznati ter ji napoji ovce. Ona pa kiti domov
in vse pove očetu. Oče hiti Jakobu naproti, ga objame in poljubi
ter ga pelje na svoj dom.

Jakob je ostal 20 let pri Labanu. Pasel mu je črede. Oženil
se je in kot plačilo za zvesto in pridno službo je prejel del
njegovih čred. Bog je blagoslovil Labana zaradi Jakoba ter
pomnožil njegovo imetje. Pa tudi Jakob je obogatel. Imel je veliko
ovac in koz, goved in velblodov; pa tudi veliko hlapcev in dekel.

Kraj, kjer je Jakob videl lestvico, je predpodoba naših cerkva, ki so
v pravem pomenu „Hiša božja“ — lestvica v nebesa. Koliko spoštovanje
smo dolžni hiši božji! Angeli nosijo pred Boga naše m litve; nam pa donašajo
njegove milosti.

19. Jakob se vrne. Izak umrje.

Laban je bil Jakobu nevoščljiv zaradi bogastva in ni mu več
pokazal prijaznega lica. Zato reče Bog Jakobu: „Vrni se v svojo
deželo, in oblagodarim tel'  Jakob odrine s svojo družino, s svojimi
hlapci in deklami in čredami.

Po dolgem potovanju pride k reki Jordan, ki je bila meja
kanaanske dežele. Odtod pošlje poslance pred seboj k Ezavu
z naročilom: „Jakob, tvoj brat, prihaja z mnogimi čredami, hlapci
in deklami. Pošilja nas k tebi, rekoč: Daj mi najti milost v tvojih
očeh!“ Poslanci se vrnejo k Jakobu in mu sporočijo: „Prišli smo
k Ezavu. Hiti ti naproti s 400 možmi. “ Jakob se silno ustraši
in moli k Bogu, rekoč: »Bog mojega očeta Abrahama in Bog
mojega očeta Izaka! Gospod, ki si mi govoril: Vrni se v svojo
deželo, v svoj rojstni kraj, in oblagodarim te; nisem vreden tvoje
velike milosti in tvoje zvestobe, ki si jo izpolnil nad svojim služab¬
nikom. Z golo palico sem šel črez reko Jordan in — vračam se
— z dvema četama. Reši me iz rok mojega brata Ezava!" —
In izbere darila za svojega brata in mu jih pošlje naproti. Drugi
dan Jakob zgodaj vstane, odpošlje svoje ljudi naprej, sam pa
zaostane in moli. In glej, angel Gospodov se mu prikaže. Jakob
se bori ž njim v molitvi in reče: „Ne izpustim te, če me ne
blagosloviš. 11  Angel pa odvrne: „Ne imenuj se več Jakob, ampak
Izrael,  to je: Borilec z Bogom! 11  In ga je blagoslovil.

24

Zjutraj zgodaj pride Ezav s 400 možmi. Jakob gre naprej, se
prikloni sedemkrat do tal ter ga kar najprijazneje pozdravi. Ezav
pa hiti svojemu bratu naproti, ga objame in poljubi in se od veselja
joka. In ko zagleda otročiče, vpraša: „ Čigavi so pa ti?" Jakob
odgovori: ..Otročiči so, ki jih je Bog dal meni, tvojemu hlapcu/ 4
In vsi pristopijo ter se poklonijo Ezavu. In Jakob mu del svojih
čred ponudi v darilo. Ezav jih noče vzeti. Jakob pa reče: „Prosim
te, vzami blagodar, ki mi ga je Bog podaril.” In Ezav sprejme
darilo. Ker Jakob ni mogel hitro potovati, sta se ločila spravljena
brata, in Ezav se je vrnil domov.

Ko Jakob na daljnem potovanju dospe zopet v Betel, kjer se
mu je prvič prikazal Gospod, postavi ondi oltar ter daruje v za¬
livalo za božje varstvo, kakor je obljubil. Jakob gre dalje in pride
k svojemu očetu. Izak je bil vesel, da se je vrnil Jakob. Kmalu
potem je umrl 180 let star. Ezav iri Jakob sta ga pokopala poleg
Abrahama v isti votlini, kjer je počivala tudi Rebeka. Ezav se je
ločil od svojega brata ter je šel in se naselil v deželi Edom.

Izak se. je v molitvi boril z angelom, to se pravi: Molil je stanovitno;
ni jenjal moliti, dokler ni bil uslišan.

20. Jakobovi sinovi. Bratje prodajo Jožefa.

Jakob je imel dvanajst sinov. Najstarejši je bil Ruben, naj¬
mlajšemu je bilo ime Benjamin, predzadnji je bil Jožef.  Najboljši
med njimi je bil Jožef. Zato ga je tudi oče prav posebno ljubil
in mu je dal napraviti pisano suknjo. Ko je bil Jožef šestnajst
let star, je z brati pasel črede svojega očeta. Nekega dne pa je
videl, da so storili nekaj silno hudega. Povedal je očetu, da se
ne bi nikdar več zgodilo. A bratje se niso poboljšali, ampak so
ga sovražili in mu niso več dali lepe besede.

Nekoč je imel Jožef čudovite sanje; povedal jih je svojim
bratom. Reče jim: „Poslušajte, kaj sem videl v sanjah! Zdelo se
mi je, da vežemo snope na njivi. Moj snop se je vzdignil in je
stal, vaši snopi na okrog so se pa do tal priklanjali mojemu
snopu.“ Odgovorč mu bratje: „Ali boš mar naš kralj in ali bomo
mi tebi podložni ? In so ga še bolj črteli. — Imel je še druge
sanje. Povedal jih je očetu vpričo svoj ih bratov. „Zdelo se mi je

25

v sanjah, kakor da bi se mi solnce in mesec in enajstero zvezd
priklanjalo dotal. Oče ga zaradi tega posvari, rekoč: „Kaj hočejo
te sanje, ki si jih imel? Ali se ti bomo mar jaz in tvoja mati in
tvoji bratje priklanjali do tal?“

Nekoč so Jožefovi bratje odšli s svojimi čredami daleč od
očetovega doma. Jožef je ostal pri očeta. Tedaj mu reče Jakob:
„Pojdi in poglej, kako je z brati in čredami, in sporoči mi ! Jožef
se takoj odpravi na pot. Ko ga bratje od daleč vidijo prihajati,
govore med seboj: ,.Glejte, sanjavec pride! Ubijmo ga in ga vrzimo

v star vodnjak in recimo, huda zver ga je požrla. In tedaj se
pokaže, kaj mu koristijo njegove sanje." Ruben, najstarejši brat,
pa reče: „Ne ubijajte ga in ne prelivajte njegove krvi, vrzite ga
rajši živega v ta le vodnjak!“ Mislil ga je skrivoma rešiti in vrniti
svojemu očetu. Ko je torej Jožef prišel k bratom, ga napadejo.
Slečejo mu pisano suknjo in ga vržejo v star vodnjak, ki v njem
ravno ni bilo vode. Potem sedejo k jedi. Ruben odide. Medtem
pridejo tuji trgovci z velblodi, ki so nosili blago v Egipet. Tedaj
Juda reče svojim bratom': „Kaj nam pomaga, če ubijemo svojega
brata? Boljše je prodati ga, da ne oskrunimo svojih rok; saj je

26

naš brat.” Bratje mu pritrdijo, izvlečejo Jožefa iz vodnjaka in
ga prodajo trgovcem za dvajset srebrnikov. Jožef joka in prosi,
a zaman. Trgovci ga odpeljejo s seboj v Egipet.

Ko se Ruben povrne in ne najde več dečka, od žalosti raztrga
svoja oblačila in zakliče: ,,Dečka ni več tukaj, in jaz — kam
pojdem?“ Drugi bratje pa so zaklali kozlička in so pomočili
Jožefovo suknjo v kozličevo kri. Potem pošljejo sla k očetu
s poročilom: „To suknjo smo našli; poglej, ali je suknja tvojega
sina, ali ne! Oče spozna suknjo in reče: ,,Suknja je mojega sina •
kuda zver je požrla mojega Jožefa! Žalosten raztrga svoja obla¬
čila, obleče raševino in bridko joka.

Njegovi otroci so ga izkušali tolažiti, on pa je rekel: „Žalosten
pojdem k svojemu sinu pod zemljo. In žaloval je neprenehoma.

Jožef je predpodoba Jezusa Kristusa. Veliki duhovni, pismarji in farizeji
so ga sovražili zavoljo njegovega nauka in ga izkušali umoriti. Judež ga jim
je slednjič izdal za trideset srebrnikov.

21. Jožef v Putifarjevi hiši.

Trgovci so pripeljali Jožefa v Egipet in so ga tam prodali
za sužnja Putifarju, načelniku kraljeve telesne straže. Bog je bil
z Jožefom in vse mu je šlo po sreči, kar je počel. Gospod je
blagoslovil tudi Egipčanovo hišo zavoljo Jožefa. Ko je Putifar
videl, kako je šlo Jožefu vse izpod rok, kar je delal, je imel
Jožefa jako rad ter ga je postavil črez vso hišo.

Nekoč je hotela Putifarjeva žena, ki je bila hudobna, Jožefa
zapeljati v velik greh. On pa reče: „Glej, moj gospod mi je izročil
vse, kako bi mogel storiti toliko hudobijo in grešiti zoper svojega
Boga!“ Hudobna žena ga je še večkrat izkušala, on pa je ostal
stanoviten v dobrem. Ko je bil Jožef nekega dne sam v hiši,
ponovi Putifarjeva žena svoje hudobno govorjenje ter zgrabi konec
njegovega plašča. Jožef popusti plašč v njeni roki in zbeži iz hiše.
To raztogoti ženo, tako da skliče vse domače in vpije: „Glejte,
kako hudobnega človeka je moj mož pripeljal v hišo! Prišel je
k meni in mi je hotel hudo; ker pa sem vpila, je popustil plašč

27

in je zbežal / 1  Tudi Putifarju pove isto laž. Mož veruje lažnivi
tožbi svoje žene in ukaže nedolžnega Jožefa vreči v ječo.

Varuj se greha! Hudo ali edino pravo zlo je greh! Bog plačuje dobro
in  kaznuje hudo, kakor si kdo zasluži. Bog ti poplača zvestobo.

22. Jožef v ječi.

Bog je bil tudi v ječi z Jožefom; usmilil se ga je in mu dal
milost pred načelnikom ječe. Ta mu je celo izročil nadzorstvo črez
vse jetnike. In dogodilo se je, da sta se včliki točaj in včliki pek
pregrešila zoper svojega gospoda in kralja, ki ju je vrgel v isto
ječo. Nekega jutra opazi Jožef, da sta oba zelo žalostna. Sočutno
ju vpraša: „Zakaj sta danes tako žalostna?" Odgovorita: „Sanje
sva imela, in ni ga, ki bi nama jih razložil." In Jožef reče: „Ali
ne pride razlaga od Boga? Povejta mi, kaj se vama je sanjalo!"

Včliki točaj prvi pove svoje sanje: „Videl sem pred seboj
trto, ki je imela tri mladike, in grozdje je zorelo na njih. In
iztisnil sem grozdje v kraljevo kupo in jo podal kralju. Jožef
odgovori: „Tri mladike pomenijo tri dni. Crez tri dni te bo kralj
zopet postavil v prejšnjo službo in mu boš podajal kupo, kakor si
delal poprej. Spomni se tudi mene tedaj, ko ti bo dobro, ter
prosi kralja, naj me reši iz te ječe; zakaj po nedolžnem sem prišel
semkaj." Ko je včliki pek videl, da je Jožef modro razložil sanje,
pripoveduje tudi on: „Sanjalo se mi je: Nesel sem tri jerbase
peciva na glavi. V jerbasu na vrhu je bilo lepo pecivo in ptiči
so jedli iz njega." Jožef odgovori: „Trije jerbasi pomenijo tri dni.
Crez tri dni ti bo kralj vzel glavo in te bo dal obesiti na vešala,
in ptiči bodo jedli tvoje meso."

Crez tri dni je bil kraljev rojstni dan. Kralj je priredil veliko
pojedino svojim služabnikom. In spomnil se je velikega točaja in
včlikega peka. Točaja je zopet postavil na njegovo prejšnje mesto,
peka pa je dal obesiti na vešala. In dobro se je godilo točaju, a
na Jožefa je pozabil.

Kakor Jožef, tako je tudi Jezus bil med dvema hudodelnikoma. Eden
izmed njiju je umrl kot zakrknjen grešnik, dragemu je Jezus oznanil večno
zveličanje.

*28

23. Jožef povišan.

('rez dve leti je imel kralj nenavadne sanje. Zaran poklice
egiptovske razlagalce sanj in jim pove sanje, pa nobeden mu jili
ne ve razložiti. Tedaj se točaj spomni Jožefa in reče Faraonu:
„V ječi je mladenič, ki je nekdaj meni in peku razložil sanje, in
kakor jih je razložil, tako se je tudi zgodilo.“

Na kraljevo povelje takoj pripeljejo Jožefa iz ječe in ga
postavijo pred kralja. In kralj mu reče: „Sanje sem imel, pa
nihče mi jih ne ve razložiti. Slišal sem, da ti veš modro razlagati
sanje." Jožef odgovori: „Ne jaz, kralj, ampak Bog lahko da dobro
razlago." In Faraon je povedal svoje sanje, rekoč: „Zdelo se mi
je, kakor bi stal na bregu reke Nil. Kar pride iz vode sedem krav,
prav lepih in debelih, in te so se pasle na zelenem bregu. Takoj za
temi pride sedem drugih krav, prav grdih in suhih, in te so požrle
in pojedle prejšnje, toda ostale so suhe kakor poprej. Zbudim se.
Ko sem zopet zaspal, sem imel druge sanje: Sedem klasov je
pognalo na enem steblu, prav lepih in polnih. Takoj na to je
pognalo sedem drugih klasov, praznih in snetljivih, ki so požrli
lepe in polne klase."

Jožef odgovori: ^Kraljeve sanje so enake. Bog je Faraonu
pokazal, kaj hoče storiti. Sedem lepih krav in sedem polnih
klasov pomeni sedem rodovitnih let; sedem suhih krav in sedem
praznih klasov pomeni sedem nerodovitnih let. Ta si bodo
tako sledila, da pride najprej sedem zelo rodovitnih let. Tedaj
bo velika obilnost po vsej deželi. Nato bode sledilo sedem
zelo nerodovitnih let, ki bodo požrla bogato obilnost. Tedaj bo
velika lakota stiskala vso deželo. Dvakratne sanje o isti stvari
pomenijo, da se bo božja beseda gotovo in takoj izpolnila. Poskrbi
torej za modrega in pridnega moža. Ta naj zbira obilico sedmero
rodovitnih let in naj jo spravi v žitnice, da bodo ljudje imeli
zaloge za leta lakote in da ljudstvo ne bo umiralo vsled
pomanjkanja. “

Ta svet je bil všeč Faraonu in vsem njegovim služabnikom.
Kralj reče: „Ali bomo mogli najti moža, ki bi bil tako moder in
poln božjega duha?" In reče Jožefu: „Grlej, postavim te črez ves

29

Egipet. Vse ljudstvo bodi pokorno tvojemu povelju. Samo za kraljevi
prestol hočem biti višji od tebe.' 1  In sname prstan s svoje roke in
ga natakne na Jožefovo roko. Obleče ga v obleko iz tančice in
okoli vratu mu dene zlato verižico. Potem ga da na svojem drugem
državnem vozu javno voziti in po klicarju klicati: , 7 Vsi naj pred

njim pripogibajo kolena in naj vedo, da je postavljen erez ves
Egipet. Tudi izpremeni njegovo ime in ga imenuje ,,o dr e senika
sveta".  Jožef je bil takrat trideset let star.

Jožef je predpodoba Jezusa Kristusa. Rešil je Egipet časnega pogina,
lakote. Jezus je rešil vse človeštvo večnega pogubljenja; zato je v pravem
pomenu besede „Odrešenik sveta“. — Jožef je bil iz ječe rešen in k najvišji
časti povišan ; Jezus je neumrjoč in častit prišel iz zaprtega groba ter sedi
na desnici Boga Očeta vsemogočnega.

24. Jožefovi bratje pridejo v Egipet.

Prišlo je sedem rodovitnih let, kakor je bil Jožef napovedal
po navdihnjenju božjem. Jožef je postavil velike žitnice in je
ukazal shraniti vso obilico žita. Ko so prišla nerodovitna leta, je

egiptovsko ljudstvo kralja glasno prosilo kruha. Kralj pa reče:

3

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

30

»Pojdite k Jožefa in storite, karkoli vam poreče ! 1  In Jožef je
odprl žitnice in vsi Egipčani so dobivali žita.

Tudi v drugih deželah je bila lakota in iz vseh krajev so
prihajali ljudje kupovat žita. Tudi Jakob reče svojim sinovom:
»Pojdite v Egipet in kupite, česar nam je treba, da ne umremo
od lakote!' 1  In deset Jožefovih bratov je šlo v Egipet. Benjamina,
najmlajšega sina, je oče pridržal doma, da ga ne bi zadelo na potu
kaj hudega.

Bratje srečno pridejo v Egipet. Peljejo jih k Jožefu. Priklo¬
nijo se pred njim do tal. Niso ga spoznali. Jožef pa jih je brž
spoznal. Govoril je z njimi kakor s tujci ter jih vprašal: »Odkod
ste prišli?" Odgovore mu: »Iz kanaanske dežele smo prišli, da
kupimo živeža. 1 ' Jožef pa je govoril ž njimi trdo, rekoč: »Ogleduhi
ste in ste prišli ogledovat deželo! 1 ' Prestrašeni mu odgovore: »Ni
tako, gospod! Mi, tvoji hlapci smo le prišli kupovat žita. Smo
mirni ljudje in ne mislimo nič hudega. Nas je dvanajstero bratov,
sinov enega očeta; najmlajši je doma pri očetu, enega pa — ni
več. 11  Jožef jim odvrne: »Poizkusim vas, ali govorite resnico. Ce
ste mirni ljudje, naj ostane eden izmed vas tukaj v ječi. Vi drugi
pa odidite s kupljenim žitom in svojega najmlajšega brata pripeljite
k meni!"

Tedaj so bratje govorili med seboj: »Po pravici to trpimo;
zakaj pregrešili smo se nad svojim bratom. Videli smo bridkost
njegove duše, ko nas je prosil, pa ga nismo poslušali. Glejte, zdaj
je prišlo nad nas to trpljenje." In niso vedeli, da jih Jožef umeva,
ker je govoril ž njimi po tolmaču. Razumel pa je vse in se je
obrnil v stran in je jokal. Potem ukaže pred njimi zvezati Simeona
in ga odpeljati. Svojim služabnikom pa je ukazal, naj napolnijo
njih vreče z žitom in denejo vsakteremu denarje nazaj v njegovo
vrečo in živeža na pot.

Bratje naložijo žito oslom in odidejo. Doma so očetu povedali
vse, kar se je bilo zgodilo. Ko so izpraznjevali vreče, je vsakteri
našel vrh vreče svoje denarje. Vsi se prestrašijo in Jakob reče:
»Ob vse otroke me spravite. Jožefa ni več, Simeon je v ječi in
Benjamina mi hočete odpeljati. On ne sme z vami. Ce se mu
kaj hudega pripeti, bi moje sive lase od žalosti spravili pod
zemljo. 1 '

31

25. Benjamin gre z brati v Egipet.

Žito, ki so ga bili prinesli iz Egipta, je pošlo in lakota je
hr.il o pritiskala. Zato reče Jakob sinovom: ,.Pojdite zopet v Egipet
in kupite živeža !' 1  Juda odgovori: „Mož, ki vlada v Egiptu, nam
je strogo zapovedal: „Ne bodete videli mojega obličja, ako ne
pripeljete s seboj svojega najmlajšega brata. Pusti dečka z nami,
da ne umrjemo! Jaz sem porok zanj. Ce ga ne pripeljem nazaj,
hočem imeti krivdo vse žive dni. Oče odgovori: „Ako že mora
biti tako, storite, kar hočete! Vzemite najboljšega sadja naše
dežele in nesite ga za dar onemu možu! Tudi še enkrat toliko
denarja vzemite s seboj in povrh še denar, ki ste ga našli
v vrečah! Morebiti se je zgodila pomota. Bog, vsemogočni, vam
naklčni moža, da pošlje z vami nazaj brata, ki ga ima zaprtega,
in tudi tega mojega Benjamina!”

Bratje pridejo pred Jožefa. Ko jih zagleda in Benjamina
ž njimi, ukaže svojemu hišniku: „Pelji te ljudi v hišo in napravi
gostijo, zakaj z menoj bodo obedovali ! a  Hišnik je storil, kakor mu
je bilo ukazano. In bratje so se bali in so govorili: „To se godi
zaradi denarja, ki smo ga našli v svojih vrečah. Tatvine nas
hočejo obdolžiti in nas storiti sužnje.‘ £  Zato se že pred vrati
izgovarjajo pri hišniku. Ta pa jim reče: „Nič se ne bojte!" Nato
pripelje k njim Simeona in jim prinese vode, da si umijejo noge.

Opoldne pride Jožef. Bratje se mu poklonijo do tal in mu
podajo darove. Jožef prijazno odzdravi ter vpraša: „Ali še živi
vaš stari oče, ki ste mi pripovedovali o njem? Ali je zdrav ? 11  —
Odgovore mu: „Naš oče živi in je zdrav. — In Jožef zagleda
Benjamina in reče: „Ali je ta vaš najmlajši brat, ki ste mi pravili
o njem? Bog te blagoslovi, moj sin !' 1  In je šel v svojo sobo in je
jokal; zakaj njegovo srce je bilo ginjeno. Ko si je bil umil obraz
in se pomiril, se vrne in ukaže: »Prinesite jedila!“ Ko so bila na
mizi, posadi Jožef brate po starosti za mizo. Temu so se jako
■čudili. Vsak je dobil svoj del; Benjamin pa petkrat toliko.
Egipčani so jedli pri drugi mizi, ravno tako tudi Jožef. Bratje so
jedli in pili in so bili dobre volje.

3  *

32

26. Jožef izkuša svoje brate.

Da bi se popolnoma prepričal, ali so se bratje poboljšali,
ukaže Jožef po obedu svojemu hišniku: „Napolni njih vreče
z žitom, kolikor drže, in deni denarje vsakterega na vrh vreče;
v vrečo najmlajšega pa še prideni mojo srebrno kupo! 1 ' Zgodilo se
je tako. Drugo jutro so odrinili.

Ko so že bili iz mesta, pokliče Jožef hišnika in reče: „Vstani
in hiti za možmi! Ko jih dohitiš, reci: Zakaj ste povrnili dobro s
budim? Kupa, ki ste jo ukradli, je tista, ki iz nje pije moj gospod.
Veliko hudobijo ste storili." Hišnik jih dohiti ter jim reče, kakor
mu je bilo ukazano. Bratje odgovore: „Kaj mi da bi kradli v hiši
tvojega gospoda? Pri kateremkoli se kupa najde, naj umrje, in
mi vsi bomo sužnji našega gospoda!" Hišnik reče: ,.Zg6di se po
vaši besedi!' 1

Vsi denejo vreče na tla in vsak odveže svojo. Hišnik preišče
vse in najde kupo v vreči Benjaminovi. Od žalosti raztrgajo svoja
oblačila, osle zopet otovorijo in se vrnejo v mesto.

Juda na čelu svojih bratov prvi stopi' pred Jožefa in vsi se
vržejo na tla pred njega. Jožef jim reče: „Zakaj ste to storili? 11
Juda odgovori: „Kaj naj odgovorimo, ali s čim naj se opravičimo? 11
Bog je našel krivico nad nami. Glej, vsi smo tvoji sužnji! — In
Jožef odgovori: „Tega nikakor ne storim. Kdor je ukradel mojo
kupo, bodi moj suženj; vi pa odidite prosti k svojemu očetu!"

Tedaj pristopi Juda bliže in pripoveduje, kako težko je bilo
očetu pustiti Benjamina ž njimi, in pravi: „Ce pridem k našemu
očetu in ne bo dečka z nami, bi umrl in mi bi spravili njegove
sive lase od žalosti pod zemljo. Jaz sem porok za Benjamina.
Obljubil sem očetu, rekoč: ,.Ce ga ne pripeljem nazaj, hočem imeti
krivdo vse žive dni. Jaz torej ostanem, in bom tvoj suženj namesto
dečka; Benjamina pa pusti z brati domu!' 1

27. Jožef se da spoznati. Bratje se vrnejo.

Zdaj je Jožef spoznal, da bratje ne bi radi nove bolečine
prizadejali svojemu očetu, da so se torej odkritosrčno poboljšali.
Ukaže vsem Egipčanom, naj gredo vun. Ko je bil sam s svojimi

brati, se zjoka in reče: „Jaz sem Jožef. Ali moj oče še živi? ;<
Bratje se tako prestrašijo, da ne morejo odgovoriti. On pa jim
prijazno reče: „Stopite sem k meni! Jaz sem vaš brat Jožef, ki
ste ga prodali v Egipet. Nič se ne bojte radi tega! V vašo srečo
m. je Bog poslal v Egipet, da morete dobiti živeža za življenje.
N po vašem namenu, ampak po božji volji sem bil poslan semkaj.
Bog me je postavil poglavarja vsej egiptovski deželi. Hitro idite
k: mojemu očetu in-recite mu: Jožef, tvoj sin, ti poroča: Bog me
je postavil poglavarja vsej egiptovski deželi. Pridi k meni, ne
mudi se! Prebival boš v gesenski deželi in boš blizu mene, ti in
vs tvoji. Tukaj vas bom živil, zakaj še pet let bo lakota.’* Nato
Jožef objame Benjamina in joka, tudi Benjamin joka od veselja.
Potem poljubi vse brate. Zdaj šele so si upali ž njim govoriti.

Ko kralj sliši, da so prišli Jožefovi bratje, se veseli in reče
Jožefu: „Reci svojim bratom, da pripeljejo svojega očeta. On in
vsa njegova družina naj prebivajo v Egiptu in dobivajo živeža.
Jožef jim da vozove in živeža za pot in veliko dragocenih daril
za nje in za očeta. Pri odhodu jim še reče: „Nikar se ne prepirajte
po poti/

Bog vodi in obrača vse na dobro; nič se ne zgodi, če on noče, ali
če on ne pripusti. — Bog pripušča tudi greb, ker noče vzeti človeku proste
volje, in ker more tudi nasledke greha obrniti na dobro.

28. Jakob gre v Egipet.

Veseli pridejo bratje k očetu v kanaansko deželo in rečejo:

„Jožef, tvoj sin, živi in je poglavar vsej egiptovski deželi/ Ko
Jakob to sliši, se mu zdi, kakor bi se prebudil iz težkega spanja,
in noče verovati. Sele ko mu pripovedujejo vse po vrsti in ko vidi
kraljeve vozove in darila, reče: „Dovolj mi je, če moj sin Jožef
še živi. Tja pojdem, da ga vidim, preden umrjem/ Nemudoma se
odpravi na pot z vsem, kar je imel.

Na meji kanaanske dežele daruje Bogu. V prikazni mu reče
trospod: „Jaz sem vsemogočni Bog; ne boj se in pojdi v Egipet.
Tam hočem namnožiti tvoje potomce v velik narod in jih zopet
pripeljati v to deželo.’*

Jakob je šel dalje z vso svojo družino, z vsemi hlapci in
čredami in je prišel v Egipet. Juda je hitel naprej in je naznanil

34

Jožefu, da pride oče. Takoj da Jožef napreči svoj voz in se pelje
očetu naproti. Ko ga zagleda, ga objame krog vratu, ga poljubi
in se joka od veselja. In Jakob reče: „Sedaj rad umrjem, ker sem
videl tvoje obličje in vem, da živiš." Jožef je sporočil kralju, da
so prišli oče in bratje. Kralj se je veselil prihoda očetovega in
Jožefovih bratov in jim je podaril rodovitna zemljišča v deželi
gesenski, kjer je bilo veliko pašnikov za črede. Ko Jožef očeta
predstavi, ga vpraša kralj, koliko je star. Jakob odgovori: „Let
mojega zemeljskega potovanja je stointrideset. Malo jih je in huda

so in ne dosegajo let mojih očetov, v katerih so potovali.” Nato
blagoslovi kralja in prebiva v deželi gesenski. Jožef je vse obilno
preskrbel z živežem.

„Potovanje je človeško življenje na zemlji; zakaj, še smo daleč od svoje
domovine, od nebes. Nimamo tokaj stalnega mesta, ampak prihodnjega
iščemo.“ (Hebr. 13, 14.) Porabimo kratki čas življenja, da dosežemo večne
slavo in najdemo mir, ki po njem hrepeni človeško srce!

29. Jakobova in Jožefova smrt.

Jakob je še sedemnajst let srečno živel v Egiptu. Ko je videl,
da se mu bliža smrt, pokliče Jožefa iu druge sinove k sebi. Jožef

85

pride s svojima sinovoma Efrajmom in Manasetom. Jakob mn reče:
„ Obljubi mi, da me ne pokoplješ v Egiptu; počivati hočem pri
svojih očetih. Odpelji in pokoplji me v Kanaanu. 1  Jožef je obljubil.
Nato Jakob blagoslovi oba Jožefova sina in reče: „Bog, ki sta
pred njegovim obličjem hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog,
ki me je preživil od moje mladosti do današnjega dneva, angel,
ki me je rešil vsega hudega, blagoslovi ta mladeniča, in naj se
imenujeta po imenu mojih očetov/ — In Jožefu reče: „Glej, jaz
urarjem, Bog pa bo z vami in vas bo pripeljal v deželo vaših
očetov/ 4  — Potem je blagoslovil vse druge svoje sinove. Judu pa
reče posebej: „Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje. Tvoja roka bo
nad zatilnikom tvojih sovražnikov. Tebi se bodo klanjali sinovi
tvojega očeta. Žezlo 1 ) ne bo vzeto od Juda, dokler
ne pride, Ki ima biti poslan, in ki Ga pričakujejo
narodi. 2 )

Še enkrat reče vsem sinovom: „Pokopljite me v kanaanski
deželi pri mojih očetih!' 1  Po teh besedah je umrl. Jožef je jokal in
poljubljal očeta. In je ukazal maziliti truplo z dišavami. In
obžaloval ga je ves Egipet sedemdeset dni.

Potem gre Jožef z brati in starejšinami Faraonove hiše in
z višjimi egiptovske dežele v Kanaan in pokoplje Jakoba v isti
votlini, ki sta v njej bila pokopana Abraham in Izak. In bali so
se bratje, da bi jih Jožef zdaj kaznoval zaradi krivice, ki so mu
jo bili storili, in so ga prosili odpuščenja. Jožef pa jih tolaži,
rekoč: „Nič se ne bojte! Vi ste hudo mislili z menoj, Bog pa je
to na dobro obrnil. Ne bojte se, preživil bom vas in vaše otroke!
In jih je tolažil in ljubeznivo in milo ž njimi govoril. In so se
vrnili v Egipet.

Jožef je živel 110 let. Ko je tudi on videl, da se mu bliža
smrt, reče bratom: „Po moji smrti vas Bog obišče in vas popelje
v deželo, ki jo je obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Takrat
nesite s seboj moje kosti!” Nato je umrl in mazilili so ga
z dišavami in položili v krsto.

P Žezlo, kraljeva palica.

2 ) To je Jezus Kristus, kralj miru.

36

jo. Jobova potrpežljivost.

Ob času očakov je v Arabiji živel pobožen in pravičen mož,
Job po imenu. Molil je pravega Boga. Imel je sedem sinov in tri
hčere, silno veliko ovac, velblodov, volov, oslic ter mnogo poslov.
Bil je visoko čislan med, vsem ljudstvom, zakaj storil je veliko
dobrega, hi Bog gaje  izkušal, da bi ga postavil ljudem vseh časov
za zgled pravičnosti, potrpežljivosti in neomajnega zaupanja v Boga.
Pripustil je, da mu je satan prizadejal veliko škodo na njegovem
premoženju in njegovem zdravju.

Nekega dne so bili vsi Jobovi otroci na godovanju v hiši
prvorojenega brata. Oče je bil sam doma. Glej, tu prihiti k njemu
sel in reče:

„ Voli so orali in oslice so se pasle zraven. In pridrli so
Sabejci, oropali vse ter pomorili pastirje; le jaz edini sem ušel, da
ti to naznanim.“

In ko je ta še govoril, pride drugi sel in reče: „Tvoje ovce in
hlapce je strela pokončala; le jaz edini sem ušel, da ti to na¬
znanim!"

- 37

In ko je ta še govoril, pride tretji sel in reče: „Kaldejci
* tremi četami so naskočili velblode, odgnali so jih in z mečem
posekali pastirje; le jaz edini sem ušel, da ti to naznanimIn  ko
je ta še govoril, pride četrti sel in reče: „Vsi tvoji otroci so bili
zbrani v hiši tvojega najstarejšega sina in so se gostili. Nastane
silen vihar, hiša se strese in podere in zmečka vse tvoje otroke; le
ju edini sem ušel, da ti to naznanim. u  — Od prevelike bolečine
raztrga tedaj Job svoja oblačila. Vendar se ojunači ter moli:
> lospod je dal, Gospod, je vzel. Kakor je Gospodu dopadlo, tako
se je zgodilo. Bodi češčeno Gospodovo ime!“

Potem se je Joba lotila strašna bolezen, gobe. Celo telo je bilo
pokrito s tvori in sedel je na gnojišču. Se njegova žena ga je
zasramovala, rekoč: „Ali še tudi zdaj ostaneš v svoji preproščini?
Je hvali Boga in umri!" Job zavrne njeno nespametno govorjenje,
rekoč: Kakor nespametna ženska govoriš. Ako smo dobro prejeli

ir. rok božjih, zakaj ne bi sprejeli tudi hudegat‘ In ni je izgovoril
•nobene grešne besede.

Trije njegovi prijatelji so zvedeli, kaka nesreča je zadela Joba,
i, so ga prišli tolažit. Niso ga več spoznali, tako strašno ga je
izkazila bolezen. Od groze na glas zavpijejo in se zjokajo, raztrgajo
svoja oblačila in si potresejo pepela na glavo. Dolgo niso govorili
Jobu niti besedice, zakaj videli so, da je bila bolečina silno velika.
Tedaj izpregovori Job in pripoveduje svoje veliko trpljenje. In tudi
prijatelji so začeli govoriti; pa napravili so mu novo bolečino.
Dejali so Jobu, da mora biti velik grešnik. V svoji nespameti so
mislili, da Bog le grešnike obiskuje s trpljenjem.

Ta nova žalitev je Joba zelo žalostila in klical je: „Usmilite
se me, usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji, ker roka Gospodova
me je zadela! Moja priča je v nebesih, in tisti, ki me pozna, je na
višavah. Vem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom
vstal iz groba in bom zopet obdan s svojo kožo in
v svojem mesu bom gledal svojega Boga.  Jaz sam ga bom
videl in moje oči ga bodo gledale. To upanje je shranjeno v mojih
prsih. Dokler živim, ne bodo govorile moje ustnice nobene krivice,
in dokler ne umrjem, ne odstopim od svoje nedolžnosti. Bog vidi
moja pota in pazi na vse moje korake.

38

In Bog je končal izkušnjo, ki jo je Job tako slavno prestal,
in ga je bogato obdaril. Job je ozdravel in je imel vsega dvakrat
toliko, kakor poprej: Zopet je dobil sedem sinov in tri hčere ter je
živel v sreči in blagoslovu še mnogo let.

Job je predpodoba trpečega Odrešenika, ki je trpel neizrekljivo velike-
bolečine na duši in na telesu, popolno vdan v voljo nebeškega Očeta v spravo za
grehe človeštva.  —- Od Joba se uči potrpežljivo prenašati trpljenje in nadloge
življenja, in pomisli vselej, da se nič ne zgocli, če Bog noče, cdi če on ne pripustit

b) Mojzes (okoli 1500 pred Kristusom).

31. Mojzesovo rojstvo.

Potomci Jakobovi so živeli v Egiptu približno štiristo let.
Postali so velik narod. Po Jakobovem drugem imenu so se imenovali
„Izraelovi sinovi" ali „Izraelci", tudi »Hebrejci". — Zavladal je
nov kralj, ki ni poznal Jožefa. Ta je rekel Egipčanom: »G-lejte,

Izraelovo ljudstvo je veliko in močnejše od nas. Dajte, zatirajmo
ga, da se ne bo množilo. Zakaj primeri naj se kaka vojska, in
pridružilo se bo našim sovražnikom!" Postavil jim je priganjače

39

pri tlaki, da bi ljudstvo silili k težkim delom v opekarnicah. Ker
pa so se vkljub temu množili, da Faraon svojemu ljudstvu grozoviti
ukaz: „Vse dečke, ki se narodč pri Izraelcih, vrzite v reko Nil!“

Yse ljudstvo je žalovalo. Mnoge matere so izkušale rešiti
svoje otroke. Bila je tudi mati iz Levijevega rodu, ki je tri mesce
skrivala svojega sina. Ko pa ga ni mogla več prikrivati, splete iz
ličja jerbasček, ga zamaže s smolo, položi vanj dete ter ga dene
v ločje na bregu reke. Njegova sestra pa je od daleč stala in
gledala, kaj se zgodi.

Pa glej, kraljična pride k reki, da bi se kopala. Zapazi
jerbasček in pošlje svojo deklo ponj. Kraljična ga odpre in vidi
v njem dete, ki se je jokalo. Usmili se ga in reče: „Izmed
hebrejskih detet je!‘‘ In detetova sestra prihiti in reče: „Ali hočeš,
da grem in ti pokličem izraelsko mater, ki bi lahko redila otroka?'
Odgovori ji: „Idi!“ Deklica je hitela in poklicala svojo mater.
Kraljična ji reče: „Vzemi tega otroka in redi mi ga, plačala ti
boml“ Ko je deček dorastel, ga je izročila Faraonovi hčeri.
Kraljična ga je vzela za sina in je imenovala njegovo ime
„Mojzes“, to je: Iz vode oteti.

Mojzes je predpodoba Jezusa, M je ušel Herodovemu zalezovanju.

32. Mojzes na kraljevem dvoru. Mojzes beži.

Mojzes je rastel na kraljevem dvoru in se je poučil v vseh
vednostih Egipčanov. Ko je dorastel v moža, je videl nekega dne
stisko Izraelcev. Odločno se je potegnil za stiskane brate. Ko
Faraon to zve, izkuša Mojzesa umoriti.

Mojzes ubeži kraljevi jezi in pride v Madijan. Usede se pri
nekem studencu. Ravno so hotele hčere madijauskega duhovna
Jetro napajati črede svojega očeta. In prišli so pastirji ter so jih
odganjali, Mojzes je branil deklice in je napojil njih ovce. Ko
pridejo domov, pripovedujejo očetu, kar se je zgodilo. Oče jim
reče: „Zakaj ste pustile moža? Pokličite ga, da bo z nami jedel! a
Mojzes pride in ostane pri Jetru štirideset let. Pasel je njegove
črede.

40

Tebe pošljem k Faraonu, da popelješ moje ljudstvo iz Egipta."
Mojzes pa boječe reče: „Kdo sem jaz, da pojdem k Faraonu in
odpeljem Izraelce?" Bog mu odvrne: „Jaz bom s teboj!" Mojzes
reče dalje: „Glej, jaz naj grem k sinovom Izraelovim in jim
rečem: Bog vaših očetov me je poslal k vam. Ako me vprašajo:

33. Bog pokliče Mojzesa. Goreči grm.

Nekega dne žene Mojzes črede daleč v puščavo in pride do
gore Horeb. In prikaže se mu Gospod v ognjenem plamenu, ki je
gorel iz srede grma. Mojzes vidi, da grm gori, pa ne zgori. Stopi
torej bliže, da bi videl, kaj bi to bilo. Pa glas Gospodov mu
zakliče: „Mojzes! Mojzes! On odgovori: „Tukaj sem!" Gospod
pa reče: „Nikar se ne bližaj sem! Sezuj svoje obuvalo; zakaj kraj,
ki stojiš na njem, je sveta zemlja! Jaz sem Bog tvojih očetov,
Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov." Mojzes je zakril
obraz, zakaj ni si upal pogledati v Boga.

Gospod pa reče: „ Videl sem stisko svojega ljudstva v Egiptu
in slišal sem njegovo vpitje. Rešim ga iz rok Egipčanov in odpeljem
v dobro in prostrano deželo, ki se po njej cedi med in mleko.

41

Kako nra je ime? Kaj naj jim odgovorim ?“  In Bog mu reče:

laz sem, ki sem! Reci sinovom Izraelovim: Ki je, me je
poslal k vam. In poslušali bodo tvoj glas. Potem pojdi ti in
starejšine li kralju egiptovskemu in mu reci: Gospod, Bog Hebrejcev,
nas je poklical. V puščavo pojdemo, da darujemo Gospodu, svo¬
jemu Bogu.“

Mojzes odgovori: „Ne bodo mi verjeli in ne bodo poslušali
mojega glasa; ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod .“  Tedaj
mu Bog podeli moč, delati čudeže, v dokaz njegovega božjega
poslanstva do Faraona in do ljudstva. Bog reče: „Vrzi na tla
palico, ki jo imaš v roki G Mojzes jo vrže, in glej, palica se
izpremeni v kačo, in Mojzes je bežal pred njo. Gospod pa ukaže:

,, Stegni svojo roko in primi jo za rep!' Mojzes jo prime in kača se
izpremeni v palico. In Gospod zopet reče: „To znamenje in druga 7
stori pred Faraonom in ljudstvom, da ti bodo verjeli!“ Mojzes zopet
prosi: „Gospod, nisem zgovoren in težko govorim. Prosim, pošlji
tistega, ki ga hočeš poslati/  Bog odgovori: „Kdo je podelil
človeku jezik? Ali ne jaz? Idi torej, jaz ti bom na jezik polagal
besede, ki jih boš govoril! Aron, tvoj brat je zgovoren. On bo
govoril k ljudstvu namesto tebe, ti ga boš pa vodil."

Tedaj gre Mojzes k Jetru in se poslovi od njega. Jetro ga
blagoslovi in mu reče: „Idi v miru!“ Na potu v Egipet mu na
povelje Gospodovo Aron pride naproti. Mojzes mu pove prikazen
in vse besede Gospodove. In oba sta šla k Izraelcem, zbrala
starejšine ljudstva in jim oznanila povelje Gospodovo. Mojzes je
naredil čudež. Ljudstvo je verjelo in molilo Boga.

Mojzes in Aron sta šla k Faraonu in sta mu oznanila božje
povelje, rekoč: „To pravi Gospod, Izraelov Bog: Izpusti moje
ljudstvo, da mi daruje v puščaviFaraon  pa odvrne: „Kdo je
Gospod, da naj poslušam njegovo besedo? Ne poznam Gospoda in
Izraelcev ne izpustim." Paznikom ukaže, naj ljudstvu naložijo
še težja dela. In ljudstvo je godrnjalo zoper Mojzesa in Arona.

Mojzes je molil k Bogu za pomoč in Gospod mn je rekel:
„Jaz sem Gospod in odpeljem vas iz egiptovske sužnosti z močno
roko. Idi z Aronom k Faraonu in reci Aronu: Vzemi svojo palico
ter jo vrzi pred Faraona in izpremenila se bo v kačo!

42

34. Desetere stiske v Egiptu.

Mojzes in Aron sta šla k Faraonu in sta storila, kakor je
bil Gospod ukazal. Aron vrže palico pred Faraonom na tla in
izpremenila se je v kačo. Kralj pokliče egiptovske čarovnike in
storili so v prevaro nekaj podobnega; toda Aronova palica: je
požrla njih palice. Faraonovo srce pa je ostalo trdo in ni izpustil
ljudstva.

Tedaj reče Bog Mojzesu: ,,Pojdi zjutraj z Aronom kralju
naproti, ko pride na breg reke, in mu reci: Gospod, Bog Izraelov,
je rekel: Izpusti moje ljudstvo, da mi daruje v puščavi! V tem
boš spoznal, da je on Gospod: Udaril bom s palico, ki je v moji
roki, vodo reke in izpremenila se bo v kri. ‘ Mojzes je udaril
vodo. Izp r emenil a s e j e v kri in se usmradila.  Ribe so
poginile, in bila je velika stiska v deželi sedem dni. Faraonovo
srce pa je ostalo trdo.

In Aron stegne na božje povelje svojo roko nad egiptovske
vode, in glej: Prišle so žabe  in so pokrile egiptovsko deželo;
oblazile so hiše, postelje, jedilne shrambe in peči pri Faraonu in

43

njegovih služabnikih in pri vsem ljudstvu. Faraon poklice Mojzesa
in Arona ter jima reče: „Prosita Gospoda, da odvzame žabe, in
i: pustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu!" Mojzes je klical
h Gospodu in istega dne so poginile žabe po hišah, po dvorih in
po polju. Ko je pa Faraon videl, da ima zopet mir, je zakrknil
svoje srce in ni izpustil ljudstva.

Na božje povelje udari Aron prah zemlje, in prah se je
izpremenil v komarje  po vsej egiptovski deželi. In roji komarjev
so mučili ljudi in živino. Faraonovo srce pa je ostalo trdo.

Tedaj so prišle muhe v celih rojih  v hiše Faraonove in
njegovih služabnikov in po vsej egiptovski deželi, ki je bila od
njih ugonobljena. Gesenske dežele pa niso zadele te stiske. Faraon
pokliče Mojzesa in Arona ter jima reče: „Izpustim vas, da darujete
Gospodu, svojemu Bogu, v puščavi; toda dalje ne hodite; molite
zame!" Ko je na Mojzesovo molitev stiska odnehala, je Faraon
zopet zakrknil svoje srce in ni izpustil ljudstva.

Zdaj je prišla strašna kuga  nad živino Egipčanov. V eni
noči je poginila velika m nožina konj, velblodov, goved, ovac in
■oslov. Od živine Izraelcev pa nič ni poginilo. Faraonovo srce je
ostalo trdo.

In na božje povelje je Mojzes stresel pepela proti nebu, in
naredili so se turi in gnojni mehurji  ljudem in živini. Tudi
to ni ganilo srca Faraonovega.

Nastali so viharji. Toča in ogenj  sta padala po vsej deželi,
kakor še nikdar, in sta pobila vse zelenje na polju in polomila
vse drevje in ubila veliko ljudi in živine na polju. In omehčalo
se je srce Faraonovo. Poklical je Mojzesa in Arona ter jima rekel:
„Prosita Gospoda, da ponehata grom in toča, in izpustim vas. Ko
]ia je stiska odnehala, je Faraon zopet zakrknil svoje srce in ni
izpustil izraelovih otrok.

In nato je Bog poslal gorak veter, ki je prinesel neštevilno
množico kobilic.  Vse, kar je še ostalo zelenega na rastlinah in
■drevju, je bilo pokončano.

In grozna tema  je nastala po vsej deželi tri dni, da drugi
drugega niso mogli videti. Vsi so se bali; v gesenski deželi pa je
bilo svetlo.

44

In zopet je poklical Faraon Mojzesa in Arona ter jima rekel:
„Idite, darujte Gospodu, samo vaše ovce in goveda naj ostanejo !‘‘
Mojzes odgovori: „Vse črede pojdejo z nami, niti parklja izmed
njih ne bo zaostalo!” In Faraon reče Mojzesu: „Poberi se izpred
mene in varuj se, da mi zopet ne prideš pred moje oči; zakaj
katerikoli dan se mi prikažeš, umreš smrti! a  Mojzes odgovori:
»Zgodilo se bo, kakor si rekel. Ne bom ti več hodil pred tvoje
oči. To pa govori Gospod: Se eno stisko naložim Faraonu in
Egipčanom. V eni noči bo umrlo vse prvoroj eno Egip čanov.
In veliko vpitje bo po vsej egiptovski deželi, kakršnega ni bilo
in ga tudi več ne bo. Pri sinovih Izraelovih pa pes ne bo zalajal,
da boste znali, kako čudežno Gospod loči Egipčane in Izraelce,
In prišli bodo tvoji služabniki in ponižno me bodo prosili, rekoč:
Odidi, ti in vse ljudstvo! Takrat odidemo . 11

Kako strašno je, do lepega opominjevanja otrpnjeno srce imeti! To je
greh zoper svetega Duha, čigar milosti grešnik zametuje in tako prepreči
izpreobrnjenje.

35. Velikonočno jagnje. Izhod iz Egipta.

Bog je ukazal Mojzesu in Aronu: »Recita vsemu ljudstvu
Izraelcev: Štirinajsti dan tega mesca na večer zakolji vsak hišni
gospodar jagnje brez madeža in ga pripravi, toda kosti naj mu
ne zlomi! S krvjo jagnjetovo naj pomaže oba podboja in naddurje
svoje hiše. Meso pecite na ognju in tisto noč ga jejte z grenkimi
zelišči in opresnim kruhom! Jejte ga pripravljeni na odhod, palice
držite v rokah; zakaj „Pasah“ je, to je: mimohod Gospodov. Tisto
noč udarim vse prvorojeno Egipčanov. Kri na vaših hišah bodi
znamenje, da idem mimo in da stiska vas ne zadene.” Izraelci so
storili, kakor jim je Gospod ukazal.

Opolnoči je Gospod udaril vse prvorojeno Egipčanov, od
prvorojenca Faraonovega do prvorojenca zadnjega hlapca. In veliko
vpitje je bilo po vsem Egiptu; zakaj ni je bilo hiše, ki bi v njej
ne imeli mrliča. Še ponoči pokliče Faraon Mojzesa in Arona
k sebi ter jima reče: »Pojdite, vidva in ljudstvo z živino in darujte,
kakor je ukazal Gospod, in blagoslovita me ! 11  Egipčani so silili
ljudstvo, naj odide, rekoč: »Odidite hitro, sicer vsi umremo smrti!“

45

Tedaj so se Izraelci takoj in naglo vzdignili. Žene so vzele s seboj
opresno testo, ker ni bilo časa peči. Tndi Jožefovekostisovzelišseboj.
In Mojzes je rekel ljudstvu: „Spominjajte se tega dneva, ko vas je
Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta; odslej ga kot praznik
posvečujte! Tudi vse prvorojeno med vami bodi Gospodu posvečeno!

Velikonočno jagnje je predpodoba Jezusa Kristusa. Jezus je Jagnje božje,
ki odjemlje grehe sveta. Zauživanje velikonočnega jagnjeta je predpodoba
svetega obhajila. Kri velikonočnega jagnjeta, ki so bile po njej hiše Izraelcev
rešene, je predpodoba dragocene krvi Jezusove, ki nas reši vseh zalezovanj
hudobnega duha in večne smrti.

36. Prehod skozi Rdeče morje.

Blizu 400 let so Izraelci prebivali v Egiptu. Namnožili so se
v veliko ljudstvo. Pri izkodu iz Egipta jili je bilo 600.000 mož
brez žen in otrok. Bog sam jim je kazal pot. Sel je pred njimi
po dnevu v oblačnem, ponoči v ognjenem stebru. Tako so prišli
do Rdečega morja in so se utaborili tam.

Zdaj se kralj skesa, da je izpustil ljudstvo. Udere jo za
Izraelci z vozovi, jezdeci in z vso vojsko ter jih proti večeru

Velike zgodbe Sv. pisnia. [X.  92(1.) 4

46  -

dojde pri morju. Izraelci so se silno bali in-vpili k Gospodu.
Mojzes pa je rekel: ,.Ne bojte se, Gospod se bo za vas bojeval
In glej, oblačni steber, ki je bil pred njimi, se vzdigne ter se
postavi med Izraelce in Egipčane, tako da niso mogli drugi k drugim
priti. Egipčanom je bil temen; Izraelcem pa je svetil ponoči. Bog
reče Mojzesu: „Vzdigni svojo palico in iztegni svojo roko nad
morje!" In Mojzes je iztegnil roko nad morje. Voda se razdeli in
stoji kakor zid na njih desnici in na njih levici. Vroč veter je
posušil tla, in Izraelci so šli po suhem skozi morje. Ko se zdani,
planejo Egipčani za Izraelci. Že so v sredi morja! Pa glej, strele
švignejo iz oblačnega stebra na Faraonovo vojsko in Egipčani vpijejo:
„Bežimo pred Izraelci; zakaj Gospod se bojuje za nje proti nam !“

In Gospod reče Mojzesu: „Iztegni svojo roko nad morje! <-
Mojzes iztegne svojo roko. Morje se strne in potopi vozove in
jezdece in vso vojsko Faraonovo v svojih valovih; niti eden ni
ušel!

Tako je Bog ta dan rešil Izraelce iz rok Egipčanov. Ljudstvo
se je balo Boga in je verovalo Gospodu in Mojzesu, njegovemu
služabniku.

47

Prehod skozi Rdeče morje je predpodoba sv. krsta: Po sv. krstu smo
dospeli iz sužnosti greha k prostosti otrok božjih; po sv. krstu bomo tudi
mi prišli v obljubljeno deželo, v nebesa.

37. Izraelci v puščavi.

Izraelci so se vzdignili od Rdečega morja in so prišli v pu¬
ščavo. Tri dni so hodili po puščavi in niso našli vode. In prišli
so v Maro, pa niso mogli piti vode v Mari, ker je bila grenka.
Ljudstvo je godrnjalo zoper Mojzesa: „Kaj bomo pili On pa je
vpil h Gospodu. In Bog mu pokaže les*) z naročilom, naj ga vrže
v vodo. In glej voda je bila sladka, pitna.

Vedno dalje so šli Izraelci v puščavo. Ko je bil použit ves
živež, kar so ga bili vzeli s seboj iz Egipta, je ljudstvo zopet
godrnjalo zoper Mojzesa in Arona:

„0, da bi bili umrli po roki Gospodovi v egiptovski deželi,
ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh do sitega! Zakaj sta
nas pripeljala v to puščavo, da vso množico z lakoto pomorita ?

i) Ta les nas spominja na sv. križ, ki se po njem posladijo vse bridkosti
življenja.

48

Gospod pa reče Mojzesu: „Slišal sem godrnjanje Izraelcev.
Reci jim: Zvečer boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili
s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog."

Zvečer tistega dne priletijo prepelice v velikih jatah in po¬
krijejo šotorišče. Lahko so jih polovili. Zjutraj so bila tla okoli
šotorišča pokrita z belim zrnjem, kakor s slano. Ko Izraelci to
vidijo, se povprašujejo: Man hu? to je: Kaj je to? Mojzes jim
reče: „To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti. Vsakteri si ga
naberi, kolikor ga potrebuje na dan. Dan pred soboto pa si na-
berite dvakrat toliko, zakaj v soboto ne bote našli ničesar!“

Ljudstvo je imenovalo to jed mana.  Nabiralo jo je zgodaj
zjutraj; zakaj, ko se je razgrelo solnce, se je stajala. Njen tek je
bil, kakor tek medene povitice. Če je je kdo več nabral, kakor
je rabil na dan, je bila drugo jutro polna črvov in je segnila. Le
za soboto nabrana mana je ostala dobra.

S tem čudežnim kruhom je Bog štirideset let živil Izraelce
v puščavi, dokler niso prišli v obljubljeno deželo.

Na svojem potovanju pride ljudstvo v kraj, kjer ni bilo vode.
In zopet mrmrajo Izraelci. Mojzes pa moli k Bogu in Gospod mu
ukaže: „Idi pod goro Horeb in udari s svojo palico po skali, in
voda priteče iz nje. In zgodilo se je tako.

Amalečani pa, ki so Izraelci prišli do njih mej, so se vzdignili,
da bi jih odvrnili od svoje dežele. Mojzes postavi Jozueta bojev¬
nikom na čelo, da so se bojevali zoper Amalečane. Sam pa je
šel z dvema tovarišema na hrib in je molil. Celi dan so se bojevali.
Dokler je Mojzes imel povzdignjene roke v molitvi, so zmagovali
Izraelci, ko jih je povesil, so zmagovali sovražniki. Zato sta
spremljevalca podpirala njegove roke do večera, ko so bili sovraž¬
niki popolnoma premagani.

Čudežna mana je predpodoba sv. Obhajila. Vsak dan prihaja iz nebes
pri daritvi sv. maše in hrani duše za večno življenje.

38. Bog da deset zapovedi na gori Sinaj.

Tretji dan tretjega mesca po izhodu iz Egipta pridejo Izraelci
do gore Sinaj. Tam se utaborijo. Mojzes gre na goro. In Bog
se mu prikaže in reče: „Reci ljudstvu: Vi sami ste videli, kaj sem

49

storil Egipčanom, kako sem vas izpeljal in varoval. Ako torej
poslušate moj glas in se držite moje zaveze, bodete moje izvoljeno
ljudstvo. Mojzes razloži Izraelcem vse besede Gospodove, in vse
ljudstvo odgovori: „Vse, karkoli je Gospod govoril, bomo storili .“
Mojzes gre zopet na goro in Gospod mu reče: „Pojdi in reci ljudstvu,
naj se danes in jutri posveti! Tudi svoja oblačila naj operejo in
naj bodo pripravljeni na tretji dan. Ko bodo zabučale trombe, naj
gredo h gori. Mojzes je storil, kakor je Gospod zapovedal.

Prisvetilo je jutro tretjega dne. In glej, začne se bliskati in
grmeti. Crn oblak pokrije vso goro Sinaj. Trombe glas buči.
Strašna je vsa gora! Kadi se, žari in trese. Ljudstvo v taboru
se je balo. Mojzes ga pelje Bogu naproti, do vznožja gore.

In Gospod govori z gore:

„1. Jaz sem Gospod, tvoj Bog. Ne imej tujih bogov zraven
mene! Ne narejaj si izrezane podobe, da bi jo molil!

2. Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga!

3. Spomni se, da posvečuješ sobotni dan!

4. Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da boš dolgo živel
in ti bo dobro na zemlji!

50

5. Ne ubijaj!

6. Ne prešestuj!

7. Ne kradi!

8. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega!

9. Ne želi svojega bližnjega žene!

10. Ne želi svojega bližnjega blaga, ne kise, ne njive, ne hlapca,
ne dekle, ne vola, ne osla, ne ničesar, kar je njegovega!"

Trepetaje je ljudstvo poslušalo božji glas. Preplašeni so od
daleč stali in rekli Mojzesu: „ Govori ti z nami in poslušali bomo;
Gospod naj ne govori z nami, ker sicer umrjemo!*'

Mojzes pa reče: „Bog se je pokazal, da bi vi videli njegovo
moč, da bi se ga bali in ne bi grešili.“ Nato Mojzes zapiše besede
Gospodove v knjigo, postavi ob vznožju gore oltar in daruje Bogu.
Krog in krog stoji ljudstvo. In Mojzes vzame knjigo ter čita ljud¬
stvu Gospodove zapovedi. Vse ljudstvo odgovori enoglasno: „Vse,
kar je Gospod zapovedal, hočemo izpolnjevati. In Mojzes poškropi
ljudstvo s krvjo darovanih živali in reče: „To je kri zaveze, ki
jo je Gospod sklenil z vami črez vse te besede! £<

Mojzes je potem zopet šel na goro in je ostal tam štirideset
dni in štirideset noči. Ko gaje Bog poučil, kako naj napravi sveti
šotor, kako naj uredi službo božjo in kako naj razvrsti praznike, mn
je dal dve kameniti plošči, ki je bilo na njih zapisanih deset zapovedi.

Stara zaveza je bila sklenjena s krvjo darovanih živali, nova zaveza s krvjo
Jezusovo, ki jo je prelil na križu. V stari zavezi se je Bog razodel v svoji
moči in strogosti, v novi zavezi v svoji ljubezni in svojem usmiljenju. S kolikim
spoštovanjem moramo božje zapovedi imeti v spominu ter jih zvesto izpolnjevati!

jg. Zlato tele.

Ker se je Mojzes tako dolgo mudil na gori, se je ljudstvo
zbralo zoper Arona ter silovito zahtevalo: „Naredi nam bogove, ki
bodo hodili pred nami; zakaj ne vemo, kaj se je zgodilo Mojzesu!"
Aron odgovori: „ Prinesite mi zlate uhane svojih žen in otrok!“ In
česar se ni nadejal, prineso mu jih veliko množico. Aron ulije tele
iz zlata ter ga postavi na oltar. Mnogi so prihajali, darovali pred
njim, jedli in pili, g^lesali in igrali po šegi poganov.

Medtem pride Mojzes z gore z dvema ploščama postave v svoji
roki. Ko vidi grešno počenjanje ljudstva, se silno razsrdi in vrže

plošči na tla, da se zdrobita. In zgrabi zlato tele, ga stere in zdrobi
v prah in prah potrese v vodo. Nato očita Aronu greh in ukaže
/• ■ itom : „ Vzemite svoje m.eče in za kazen usmrtite vse, ki še maliku-
j< j o!" Storili so po besedi Mojzesovi in tisti dan jih je padlo blizu
triindvajset tisoč mož.

Drugi dan je Mojzes prosil Boga usmiljenja za ljudstvo, rekoč:
„ Oh, to ljudstvo je hudo grešilo! Toda, Gospod, odpusti jim ali pa
izbriši mene iz knjige živih!" Gospod seje dal potolažiti ter je ukazal
Mojzesu narediti dve drugi kameniti plošči in priti ž njima na goro
Sinaj. Mojzes je storil, kakor mu je Bog zapovedal, in je šel na goro.

Zopet je ostal tamkaj štirideset dni in štirideset noči. Postil
se je in molil, in Bog mu je zapisal zapovedi na plošči. Ko pride
Mojzes s ploščama z gore, se je svetilo njegovo lice. In vsi, ki so
ga videli, so se bali pristopiti k njemu. Se enkrat je opomnil ljud¬
stvo na božje zapovedi.

Mojzes kot srednik.med Bogom in grešnim ljudstvom je predpodoba Jesusa.
Mojzes je svoje življenje ponudil neskončno pravičnemu Bogu v zadoščenje za
grehe ljudstva: Jezus je resnično dal svoje, življenje za grehe ljudi. Judje so gre¬
šili z malikovanjem, ker so molili zlato tele. Kako nespametni in grešni so ljudje,
ki zapustijo živega Boga in molijo malike!

52

40. Sveti šotor.

Mojzes je dopolnil vse, kar mu je bil Gospod, naročil. Postavil
je sveti šotor.  Stene je naredil iz dragocenih desk in jih pre¬
vlekel z zlato pločevino. Stojala so bila srebrna. Ves šotor se je
dal razložiti, hitro podreti in na drugem mestu zopet postaviti,
kadar je ljudstvo potovalo. Sveti šotor je bil trideset komolcev dolg,
deset komolcev širok in deset komolcev visok. Od znotraj so bile
stene zastrte s preprogami, ki so v njih bile umetno vezene podobe
angelov, palm in cvetlic. Vnanja stran je bila pokrita z živalskimi
kožami. Pred vhodom je visel lepo tkan zastor. Se lepši zastor je
ločil notranjščino v dva dela. En del je bil deset komolcev dolg in
se je imenoval „N a j sv et e j š e“ ; drugi večji del pa je bilo
„Sveto“.

V Naj svete  j šem  je stala skrinja zaveze.  Umetno je
bila narejena iz dragega lesa, dva in pol komolca dolga in poldrugi
komolec široka in ravnotako visoka. Na obeh straneh pokrova, ki
se je imenoval prestol milosti (spravni pokrov, spravišče), sta bila
dva keruba iz čistega zlata. Prestol milosti je bil umetno okrašen.

53

Na voglih skrinje zaveze so bili roči, ki so v nje vtikali droge, da
so jo mogli nositi. V skrinji zaveze sta se hranili kameniti plošči
z zapovedmi in posodica z mano.

V Svetem  je bilo: Kadilni oltar,  ki se je na njem vsak
dan zažigalo kadilo; miza z d. v anaj sterimi k ruki obličja.
Dvanajsteri opresni kruld so se vsako soboto zamenjavali z novimi;
zlate  k up  e za vino; sedmer or očni svečnik  iz čistega zlata,
ki je na njem noč in dan gorelo sedem oljenic. Kadilni oltar in
miza kruhov sta bila lesena in z zlato pločevino prevlečena. Vrh tega
je bilo še mnogo posod iz zlata narejenih za službo božjo.

Okrog svetega šotora je bil odločen prostor, dvor  imenovan.
I njem je stal veliki žgalni oltar in umivalnik za predpisana
umivanja pri daritvah. Tukaj se je ljudstvo zbiralo k službi božji.

[ ’ Sveto so smeli stopiti le duhovniki, v Najsvetejše samo veliki duhoven.

Mojzes je mazilil sveti šotor in bogoslužne posode ter jih po¬
svetil za službo božjo. Nato se je prvikrat v njem darovalo. In
glej, oblak je pokril sveti šotor in veličastvo Gospodovo ga je
napolnilo. Odslej je Mojzes hodil v Najsvetejše, kadar je hotel,
povprašati Gospoda. In Gospod je govoril ž njim.

54

Sv. šotor je predpocloba naših tuš božjih. S kolikim spoštovanjem in za¬
upanjem moramo moliti lam , kjer je veličastvo božje pričajoče v Najsvetejšem
zakramentu!

41. Sveti časi, prazniki, daritve, duhovniki.

Izraelci so vsak teden posvečevali soboto kot Gospodov dan.
Ta dan so morali počivati vsi od navadnega dela in ga posebno
praznovati v čast božjo, kakor je bilo določeno že od ustvarjenja
sveta. Razen tega so bili vpeljani še posebni prazniki, in sicer:

1. Velikonočni praznik.  'Ta  praznik je bil postavljen,
da bi se Izraelci hvaležno spominjali, kako čudežno jih je Bog
izpeljal iz Egipta. Obhajali so ga od štirinajstega Nizana cel
teden. Prvi dan se je moralo v vsaki družini zaklati enoletno
jagnje, brez madeža, in jesti z grenkimi zelišči in opresnim kruhom.
Vseh sedem dni se je v dvoru svetega šotora darovalo, in uživati
so smeli le opresni kruh.

2. Praznik žetve.  Obhajali so ga petdeseti dan po veliko¬
nočnem prazniku, v hvaležni spomin, kako je Bog dal deset za¬
povedi na gori Sinaj. Bil. je obenem praznik zahvale za dokončano
žetev. Trajal je en dan.

3. Praznik šotorov.  Obhajali so ga sedem dni v jeseni,
h koncu vinotoka, v spomin na čudeže božje tistih štiridesetih let,
ko so Izraelci bivali v puščavi. Ljudstvo je v teh dneh bivalo
v šotorih, narejenih iz drevesnih vejic.

4. Pet dni pred praznikom šotorov je bil veliki dan sprave,
ki je bil strogo zapovedan post. Ta dan je veliki duhoven daroval
govedo in potem kozla, da bi Boga prosil odpnščenja grehov za
duhovne in za ljudstvo. Z darilno krvjo je poškropil skrinjo za¬
veze in tla pred njo. Potem je veliki duhoven položil svoje roke
na glavo drugega kozla ter izpovedal grehe ljudstva. In za to
nalašč pripravljen mož je kozla živega izgnal v puščavo.

5. Sobotno leto.  Kakor vsak sedmi dan, tako so po¬
svečevali tudi vsako sedmo leto. Kar je prirastlo v tem letu brez
obdelovanja, je bila imovina vseh  in  ubogim odločena.

6. Jubilejno leto.  Vsako petdeseto leto je bilo istotako
sveto. Vsa prodana dčdina je pripadla tedaj zopet prvotnemu
posestniku ali njegovim dedičem. Sužnji izraelskega ljudstva so

55

dobili prostost in dolgovi so bili odpuščeni; zato se je tudi imeno¬
valo veliko leto odpuščanja.

Daritve  so bile deloma krvave*), kakor: junci, koze, golobi;
deloma nekrvave, kakor: lepa moka, opresen kruh, vino, olje, sadje,
kadilo.

Namesto prvorojencev, ki so bili doslej Bogu posvečeni, je
Bog odločil po Mojzesu rod Levijev za službo v svetem šotoru.
Najvišjo čast je imel veliki duhoven.  To dostojanstvo je dobil
Aron in moralo je prehajati na prvorojenega sina včlikega du¬
hovna. Ostali sinovi Aronovi in njih potomci so bili duhovni.
Vsi drugi možje iz rodu Levijevega so bili pomočniki pri službi
božji in so se imenovali leviti.  Arona in njegove sinove kakor
tudi ostale levite je Mojzes po slovesnem posvečenju vpeljal v njih
službo. Pozneje so posvečevali  samo velike duhovne in
duhovne.

To posvečenje se je vršilo po maziljenju z oljem in s po¬
delitvijo sedmerih duhovskih oblačil.

Veliki duhoven in duhovni so pri službi božji imeli posebno
oblačilo. Včliki duhoven je nosil višnjevo suknjo z zlatini zvončki
na robu, čveterobarven naramnik, naprsnik z dvanajsterimi dragimi
kameni, ki so v njih bila vrezana imena dvanajsterih rodov. Na
pokrivalu je imel zlato pločo z napisom: „Sveto Gospodu 1 *.

Po posebni zapovedi zastran jedil  je bil razloček med
čistimi in nečistimi jedili. Izraelcem so kot nečiste jedi bile pre¬
povedane: 1. Meso vseh kot nečistih zaznamovanih živali, zlasti
svinjetina; 2. kri in krvavi kosi mesa; 3. mastni kosi, ki so bili
odločeni za daritev; 4. meso zadušenih ali od zverine raztrganih
živali; 5. darilno meso in darilno vino, ki se je darovalo po¬
ganskim malikom.

Dostojanstveni red služabnikov pri bogoslužnih opravilih: veliki duhoven,
duhovni, leviti, je predpodoba od Kristusa ustanovljenega dostojanstvenega reda
katoliškega duhovništva: papež, škofje, duhovniki, dijakoni, tako da je tudi
v tem oziru stara zaveza priprava na novo zavezo. Tudi ostali predpisi so
bili predpodobe krščanskega bogoslužja.

ij Te so ali popolnoma ali le deloma sežgali na oltarju. Pri nekaterih se
je sežgala le maščoba.

56

42. Ogledniki.

V drugem letu po izhodu iz Egipta se Izraelci vzdignejo iz
puščave Sinaj in gredo dalje. Oblačni steber jim kaže pot in
pridejo na mejo kanaanske dežele. Mojzes izvoli dvanajst oglednikov,
iz vsakega rodu enega. Pošlje jih, naj prehodijo deželo in potem
sporočijo, kakšna je dežela, kakšni nje prebivalci. Dvanajsteri
možje prehodijo vso deželo ter vzamejo s seboj tudi sadja, ki je
rastlo v njej, in sicer: grozd, ki sta ga dva moža nosila na drogu,
margaranov in smokev. Crez štirideset dni se vrnejo ter pripo¬
vedujejo: „Dežela je zelo rodovitna, v resnici, po njej se cedi
mleko in med; ampak prebivalci so silno veliki in močni, in mesta
imajo trdno zidovje. Videli smo tam velikane, ki smo se zdeli
proti njim kakor kobilice/'

In ljudstvo je postalo malosrčno, je godrnjalo zoper Mojzesa
in reklo: „0, da bi bili umrli v Egiptu ali da bi poginili v tej
puščavi in nas ne bi peljal Gospod v tisto deželo, da ne pademo
pod mečem! Izvolimo si vojvoda in vrnimo se v Egipct!" Jozue
in Kaleb, dva izmed oglednikov, opominjata ljudstvo, rekoč:

57

„Dežela, ki smo jo prehodili, je prav dobra. Ne bojte se! če nam
bo Gospod milostljiv, nas popelje vanjo in nam jo da. Nikar se
ne upirajte Gospodu!“ Vsa množica pa je vpila ter hotela kamen¬
jati oba oglednika.

Kar se vpričo ljudstva izpremeni oblak, ki je bil nad svetim
šotorom, v strašno podobo, in Bog reče Mojzesu: „Kako dolgo
me bo zaničevalo to ljudstvo? Kako dolgo mi ne bodo verjeli kljub
vsem čudežem, ki sem jih delal med njimi? Pokončam jih s kugo;
tebe pa naredim poglavarja velikemu in močnejšemu ljudstvu.“
Mojzes pa moli za ljudstvo, rekoč: „0 Bog, ki si prizanesljiv in
velikega usmiljenja, odpusti greh temu ljudstvu po velikem svojem
usmiljenju, ki si mu ga izkazoval doslej!“ Gospod odgovori: „Ker
si ti molil, hočem odpustiti. Reci ljudstvu: Kakor ste želeli, tako
vam storim: V tej puščavi bodete umrli. Le Jozue in Kaleb
bosta prišla v deželo. Črez štirideset let, ko bodo trupla očetov-
počivala v puščavi, popeljem vaše otroke v obljubljeno deželo."
Desetero, oglednikov, ki so puntali ljudstvo, je nagle smrti umrlo
vpričo ljudstva. Jozue in Kaleb sta ostala živa.

Ljudstvo spozna in obžaluje svojo napako ter že drugo jutro
izjavi, da je pripravljeno iti v deželo. Mojzes pa reče: „Ne ravnajte
zopet božji naredbi nasproti! Ne posreči se vam, zakaj Gospod ni
z vami/ In ko je kljub temu nekaj krdel poizkušalo vdreti
v deželo, so bili od sovražnikov pobiti, mnogi umorjeni, drugi so
pobegnili. In so se vrnili v puščavo.

Kako strašen je greh nezaupnosti do Boga! Moli za tiste, ki živijo
v grehih; zakaj veliko premore molitev pravičnega!

43. Skrunitelj sobote. Nov upor.

Zgodilo se je, da so našli človeka, ki je v soboto nabiral
drva. Pripeljali so ga pred Mojzesa in Arona. Mojzes je zapovedal,
naj ga zaprejo, dokler Gospod ne da spoznati, kaj se ima ž njim
zgoditi. Gospod pa reče Mojzesu: »Smrti naj umrje ta človek. Vsa
občina naj ga kamenja zunaj tabora! In so ga peljali vun in so
ga posuli s kamenjem.

Črez nekoliko časa se je uprlo 250 veljavnih mož zoper Mojzesa
in Arona. Na čelu upora so bili Kore, Datan in Abiron. Rekli

58

so Mojzesu in Aronu: „Ysa občina je sveta! Zakaj se vzdigujeta
črez ljudstvo Gospodovo?"' — Ko Mojzes to sliši, pade na obraz
in moli k Bogu. Nato reče: „Pridite jutri k svetemu šotoru!
Gospod bo sodil in naznanil, koga je izvolil." Drugo jutro prideta
Mojzes in Aron, drhal upornikov s svojimi kadilnicami in starejšine
ljudstva pred skrinjo zaveze. Le trije podpihovalci niso prišli,
ampak so ostali v svojih šotorih.

Mojzes je šel z Aronom in s starejšim ljudstva k šotorom
treh podpihovalcev ter je rekel ljudstvu: „Odstopite od šotorov
brezbožnih ljudi in ne dotaknite se nobene njihove reči, da se ne
zapletete v njihove grehe!" »Pazite! Ako ti umrjejo naravne smrti:
spoznajte, da me Gospod ni poslal. Ako pa se odpre zemlja in
požre nje in vso. kar je njihovega, in se živi pogreznejo v brezdno:
potem spoznajte, da so Boga preklinjali/* Ko je nehal govoriti,
glej, se je hipoma razpočila zemlja pod nogami teh treh upornikov
in s svojimi šotori vred se pogreznejo v globočino. Obenem šine
ogenj iz svetega šotora ter pokonča 250 upornikov, ki so stali
pred svetiščem.

Da bi takim uporom za vselej bil konec, potrdi Bog s posebnim
čudežem Aronovo izvolitev za veliko-duhovniško službo. Ukaže
namreč Mojzesu: „Vzami vsakemu poglavarju dvanajsterih rodov
palico. Ime vsakterega poglavarja zapiši na njegovo palico. Na
palico roda Levijevega zapiši Aronovo ime. In.palice položi v sveti
šotor! Cigar palica ozeleni, tega sem izvolil." Mojzes to naznani
ljudstvu. Palice dene v sveti šotor in glej, drugo jutro najde
Aronovo palico zeleno. Imela je popke, liste, cvete in sad. Mojzes
prinese vse palice pred zbrano ljudstvo. Vsakdo spozna in vzame
svojo palico. In Gospod reče Mojzesu: „Nesi Aronovo palico nazaj
v šotor, da se tam shrani v znamenje zoper uporne Izraelove sinove !“

Kazen skrunitelja sobote kaže, da je velik greli, skruniti Gospodov dan.
— Spoštuj duhovnike, ki jih je Bog izvolil za svojo službo !

44. Mojzes dvomi. Bronasta kača.

V začetku štiridesetega leta svojega bivanja v puščavi je
ljudstvo zopet imelo premalo pitne vode ter je godrnjalo zoper
Mojzesa in Arona. In molila sta k Bogu za pomoč. In Gospod

59

reče Mojzesu: „Vzami palico in zberi ljudstvo, ti in tvoj brat
Aron, in ukažita skali, in dala bo vode/ Mojzes vzame palico iz
svetega šotora, zbere ljudstvo pred skalo ter reče: „Vi uporneži!
Ali bomo mogli dobiti vode za vas iz te skale?“ Nato udari dvakrat
na skalo in ulila se je obilna voda, da so se mogli napiti ljudje in
živali. Zaradi tega dvoma reče Bog Mojzesu in Aronu: ,,Ker mi nista
verovala, ne bosta peljala ljudstva v deželo, ki mu jo hočem dati.' 1

Kmalu potem je umrl Aron. Njegov sin, po imenu Eleazar,
mu je sledil v velikodukovniški službi.

Ljudstvo gre dalje ter pride do meje obljubljene dežele. Ker
pa še ni smelo iti v obljubljeno deželo, je zopet godrnjalo. Za
kazen pošlje Bog med nje strupene kače. Njih pik je žgal kakor
ogenj. Mnogi so bili pičeni in so umrli. In ljudstvo reče Mojzesu:

»Grešili smo, ker smo godrnjali zoper Gospoda in zoper tebe.
Prosi, da nam Gospod odvzame kače/ Mojzes moli h Gospodu za
ljudstvo. Bog pa reče Mojzesu : ..Naredi bronasto kačo in jo postavi
v znamenje! Kdorkoli bo pičen in jo pogleda, bo živel.“ Mojzes
stori to. Postavi kol in pritrdi nanj bronasto kačo. In vsi, ki so
bili pičeni ter so jo pogledali z zaupanjem, so bili ozdravljeni.

60

Bronasta kača je predpodoba Jezusa na križu. Oziraj se pogosto in z
zaupanjem na križanega Odrešenika, zlasti ob času izkušnjave, da ti izkušnjava
ne škoduje.

45. Balaamovo prerokovanje. Mojzesovi poslednji opomini

in smrt.

Izraelci gredo dalje in pridejo v deželo vzhodno od reke
Jordana. Vsi sovražniki, ki so se jim postavili naproti, so bili
premagani. Vsled tega se je kralj Moabljanov zelo prestrašil.
Pošlje po vedeža, Balaam imenovanega, ter mn reče: ..Prekolni
izraelsko ljudstvo, morebiti ga potem premagam.“ Bog pa ni
pripustil, da bi Balaam izrekel preklinjevalne besede, marveč ga
je prisilil, da je izgovoril besede blagoslova nad ljudstvom. In
kralj se je razjezil. Balaam pa reče: „Kako naj preklinjam, če
Gospod ne preklinja? Kako naj zaklinjam, če Gospod ne zaklinja?
Ali moreni govoriti drugače, kakor mi je ukazal Gospod? Bog
ni kakor človek, da bi lagal; ni kakor sin človekov, da bi se
izpreminjal. On je rekel, in jaz naj tega ne storim? On je
izgovoril, in jaz naj tega ne držim? Blagoslovit sem poklican, in
blagoslova ne morem zadrževati 1 '. In je prerokoval: „Videl ga
bom, toda ne zdaj; gledal ga bom, toda ne blizu. Zvezda
izhaja iz Jakoba; žezlo se vzdiguje iz Izraela.' 4  Poteh
besedah se vrne Balaam v svojo hišo.

Prišel je čas, ko seje  Mojzes moral ločiti od svojega ljudstva.
Bog mu reče: „Položi svojo roko na Jozueta vpričo vsega ljudstva,
da bo poslej poslušalo njega! 4 ' Mojzes je storil, kakor mu je
Gospod ukazal.

Potem se obrne k ljudstvu, ga spominja vsega, kar jim je
Gospod izkazal tekom 40 let, in vseh zapovedi, ki jih je Bog dal,
in reče: »Glejte, jaz umrjem v tej deželi in ne pojdem črez Jordan;
vi pa pojdete tja črez in posedete lepo deželo. Nikdar ne pozabite
zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami! Tako govori Gospod:
Jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, kakor sem jaz svet!
Odkar stoji svet, se niso godila taka dela božja, kakršna so
gledale vaše oči. Vedite torej in mislite v svojem srcu, da je
Bog Gospod v nebesih in na zemlji, in izpolnjujte njegove zapovedi!
Cuj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod! Ljubi Gospoda,

61

svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse
svoje moči. Ohranite si vse besede Gospodove v srcu, povejte jih
svojim otrokom, kadar sedite doma, kadar ste na potu, kadar se
ulegate in kadar vstajate! Vaš Bog je v vaši sredini. Glejte,
postavim danes pred vas blagoslov in prekletstvo: blagoslov, ako
boste izpolnjevali zapovedi božje; prekletstvo, ako jih ne boste
izpolnjevali. Ako se vzdignejo krivi preroki, ki vas hočejo zapeljati
v greh, ne poslušajte jih. Preroka kakor mene vam bo
Gospod, vaš Bog, obudil izmed vaših bratov, tega
p o slu  saj  te.“ 0

Nato Mojzes blagoslovi ljudstvo ter gre na goro Nebo ob
meji kanaanske dežele. Odtod pregleda lepo deželo. Bog mu reče:
.To je dežela, ki sem jo obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.
Videl si jo sedaj s svojimi očmi, vanjo pa ne pojdešA Mojzes je
umrl na gori 120 let star, ne da bi bil občutil težave starosti.
Ljudstvo je trideset dni objokovalo njegovo smrt.

c) Jozue in. sodnim (1450 do 1095 pred Kristusovim rojstvom).

46. Izraelci gredo v obljubljeno deželo. Jozue.

Po Mojzesovi smrti je Gospod govoril Jozuetu: „Vzdigni se
in pojdi črez Jordan, ti in vse ljudstvo s teboj v deželo, ki jo
hočem dati Izraelovim otrokom. Kakor sem bil z Mojzesom, tako
bom s teboj; ne bom se umaknil od tebe, ne bom te zapustil. ’

Ljudstvo je slušalo Jozueta. Prišlo je k Jordanu. Duhovni,
ki so nosili skrinjo zaveze, so stopili v reko. In glej: voda, ki je
od zgoraj tekla, se ustavi in nakopiči kakor gora; voda pa, ki je
bila spodaj, je odtekla v morje. Duhovni s skrinjo zaveze so stali
na suhih tleh sredi Jordana, in vse ljudstvo je šlo po suhi strugi.
Jozue je dal prinesti iz struge dvanajst kamenov ter jih je postavil
v spomin. Ko so tudi duhovni s skrinjo zaveze stopili iz struge,

l) V teh besedah je že večkrat od Boga napovedana obljuba, da bo prišel
Odrešenik. Od Mojzesa napovedani prihodnji prerok je Jezus Kristus, čigar pred-
podoba je bil Mojzes po čudežni rešitvi pri rojstvu, po čudežih, po zakonodajstvu,
po različnih preganjanjih, po neutrudljivi ljubezni in priprošnji, po pohlevnosti.

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) 0

je voda tekla kakor poprej. In ljudstvo se je utaborilo na poljanah
mesta Jeriho. Obhajalo je velikonočni praznik ter jedlo od sadja
dežele. Odslej ni več padala mana.

Jeriho je bilo utrjeno, močno obzidano mesto. Mnogo hrabrih
mož je imelo v obrambo. In Bog reče Jozuetu: „Pojdite okrog
mesta vsi bojevniki enkrat na dan. Tako delajte šest dni. Sedmi
dan pa naj vzamejo duhovniki sedem trobent, ki se rabijo v svetem
letu, in naj gredo pred skrinjo zaveze: in sedemkrat pojdite okrog
mesta, in duhovniki naj trobijo s trobentami. Pri sedmem obhodu
naj vse ljudstvo zažene prav velik krik.“ Jozue izpolni ukaz. In
glej, ko sedmi dan pri sedmem obhodu duhovni zatrobijo s tro¬
bentami in ljudstvo glasno kriči, se je podrlo ozidje mesta.

Izraelci vderejo od vseh strani v mesto ter ga vzamejo
z majhnim trudom. Polagoma se polastijo vse dežele in Jozue jo
po žrebu razdeli med dvanajstere rodove. Samo Levijev rod ni
dobil posebne pokrajine, marveč je prejel posestva v vseh rodovih
ter je prebival razkropljen. Nasproti pa sta dobila Jožefova
rodova, Efrajm in Manase, po en del, kakor je bil Jakob odredil
na smrtni postelji.

63

Imena dvanajsterih rodov so: Ruben, Simeon, Juda, Dan,
Neftali, Gad, Aser, Isahar, Zabulon, Efrajim, Manase, Benjamin.

Ko se Jozue postara, še enkrat zbere ljudstvo ter mu tako
le govori: ..Bodite močni inčujte! Izpolnjujte vse, kar je zapisano
v postavi Mojzesovi in ne odstopite ne na desno ne na levo! Ne
sklepajte zakonov z malikovalci in ne služite njih bogovom, marveč
Gospodu, svojemu Bogu! Potem vas bo varoval zoper vse sovraž¬
nike.* 1  Kmalu potem je umrl, 110 let star.

47. Sodniki.

Po Jozuetovi smrti Izraelci niso imeli skupnega poglavarja,
ki bi jib vladal. Prejšnji poganski prebivalci še niso bili vsi
pokončani. Namesto da bi se Izraelci ž njimi vojskovali in rušili
oltarje malikov, pa so sklenili ž njimi mir in prijateljstvo. Tudi
zakone so sklepali ž njimi. In tako se je zgodilo, da so bili mnogi
zapeljani in so začeli celo malikovati.

Za kazen jim je Gospod odtegnil svojo pomoč. Bili so pre¬
magani od sosednih poganov, prišli so pod njih oblast in so bili
hudo stiskani. Tolika nesreča je spametovala ljudstvo. Obrnilo se
je k Bogu in njegovim zapovedim ter delalo pokoro. In Bog je
klical iz ljudstva može ter jim dajal moč in srčnost, da so mogli
sovražnike premagati ter ljudstvo rešiti stiske. Se mnogokrat so
Izraelci zabredli v malikovanje. Vselej jim je Bog takoj poslal
kazni, da so se spametovali in izpreobrnili. Tako se je godilo nad
tristo let.

Možje, ki jih je Bog klical, da osvobodijo ljudstvo, so se
imenovali sodniki.  Ti od Boga poslani rešitelji so uživali veliko
spoštovanje. Skrbeli so za pravo in pravico pri razprtijah, ki so
se primerile. Naj znamenitejši med njimi so bili: Gedeon  zaradi
svoje hrabrosti, Samson  zaradi svoje telesne moči in Samuel
zaradi svoje pobožnosti.

48. Gedeon.

Bog je, kaznoval Izraelce zaradi malikovanja. Dal jih je
v roke 'poganskim Madijancem. Sedem let jih je stiskal in žulil težki
jarem. Vsako leto oh času žetve so prihajali Madijanci. Ugrabili

5 *

64

so žito in živino. Velika lakota je razsajala med ljudstvom. Izraelci
so delali pokoro in goreče prosili Boga odpuščenja.

In Gospod pošlje angela h Gedeonu.  Ravno je pri zaprtih
vratih otepal žito, da hi ga skril, preden pridejo Madijanci. Angel
ga pozdravi, rekoč: „Gospod s teboj, ti najmočnejši izmed mož!
Pojdi v tej svoji moči in rešil boš Izraelce iz rok Madijancev ;
zakaj vedi, da sem te jaz poslal !“ Gedeon odgovori: „Moj Gospod!
Prosim te, s čim bom rešil Izraelce ? Glej, moja družina je najmanjša
v rodu ' Manasetovem in jaz sem najmanjši v hiši svojega očeta!'
Angel pa reče: „Gospod bo s teboj in pobil boš Madijance ko enega
možd.“ In angel je izginil.

Na božje povelje podere Gedeon oltar malika Bala, poseka
log, ki je obdajal oltar malika, ter postavi oltar Gospodu in mu
daruje. Od vseh strani so se vzdignili Madijanci. Gedeon pa v vsa
mesta pošlje sle ter skliče vse za orožje sposobne može na vojsko.
Naglo se zbere 32.000 mož. Pred vojsko moli Gedeon k Bogu,
rekoč: ..Glej, denem to volneno runo na gumno: oko bo rosa samo
na runu, na vseh tleh pa suho, bom vedel, da hočeš po moji roki
rešiti Izraelce, kakor si govorilIn  zgodilo se je tako. Ponoči je
vstal, vzel runo, ga izžel in je skledico z roso napolnil. In zopet je
rekel Bogu: „Naj se ne vname tvoj srd nad menoj, ako še enkrat
poizkusim ter iščem, znamenja na runu! Prosim, da bi bilo suho
samo runo, vsa tla pa namočena od rose!" In Bog je storil tisto
noč, kakor je prosil: in bilo je suho samo na runu in rosa na
vseh tleh!

Zdaj se Gedeon vzdigne ter gre proti Madijancem. Gospod pa
mu reče: „Obilno ljudstva je s teboj in Madijancev ne izročim
v njegove roke, da se Izraelci ne bodo ponašali zoper mene in rekli:
S svojimi močmi smo se rešili. Govori ljudstvu in oznani, da vsi
slišijo: Kdor je boječ in plačljiv, naj se vrne." In vrnilo se jih je
22.000 mož in le 10.000 jih je ostalo. In Gospod je rekel Gedeonu:
„Se je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi in tam jih poizkusim. Tiste,
ki bodo stoje iz roke srebali vodo, odloči posebej; tisti pa, ki bodo
s pripjognjenimi koleni pili, naj bodo na drugi stremi. Bilo pa je
samo 300 mož, ki so stoje pili iz peščice. Vsa druga množica je pila
s pripognjenimi koleni. In Gospod je rekel: ,.S temi 300 možmi hočem
rešiti ljudstvo; ostali naj se vrnejo domu P Tako se je zgodilo.

65

Gedeon razdeli teh 300 mož v tri oddelke. Vscikteremu da
trobento in prazen vrč, ki je v njem bila skrita goreča baklja, in
reče: ,,Kar delam jaz, storite tudi vi! Ako trobim s trobento, trobite
tudi vi, poterite vrče, mahajte z gorečimi bakljami ter kličite: Meč
Gospodov in Gedeonov!' 1  Po 'polnoči gredo skrivaj v sovražni tabor
ter store, kakor jim je Gedeon ukazal. Med Madijanci nastane
velika zmešnjava. Vpijejo, tulijo, bežijo ter se med seboj morijo.
Gedeon jih zasleduje.

Ko so šli Madijanci v deželo Izraelcev, je štela njih vojska
135.000 mož; od teh se jih je vrnilo le 15.000 v svojo deželo.

Dokler je Gedeon živel, se Madijanci niso upali več vojskovati
zoper Izraelce. Gedeon je bil sodnik 40 let, do svoje smrti.

4g. Samson.

Ob času, ko so Filistejci gospodovali Izraelcem ter jih hudo
stiskali, je Bog za rešnika poklical moža, po imenu Samsona.
Bog ga je blagoslovil ter mu podelil nenavadno moč in veliko srčnost.
Bil je tako močen , da je nekoč z rokami pograbil in raztrgal leva,
ki ga je hotel napasti. Drugikrat je raztrgal dvojne vezi, ki so ga
bili v spanju ž njimi zvezali, in ker ni imel orožja v roki, je zgrabil
oslovsko čeljust, ležečo na tleh ter je pobil ž njo 1000 sovražnikov ;
ostale pa je zapodil v beg. .Nekoč so ga Filistejci zaprli v mesto
ter ga hoteli ujeti. On pa je ponoči vzdignil plati mestnih vrat in
jih odnesel na visoko goro.

Ker pa je Samson pozneje odstopil od zapovedi Gospodovih
ter si vzel pogansko ženo, ga je Bog zapustil. Po zvijači te ženske
je prišel v oblast Filistejcem. Iztaknili so mu oči ter ga ujetega
odpeljali. Kmalu potem so obhajali praznik, ki so se ob njem zbrali
vsi poglavarji dežele. Ukažejo v soho pripeljati Samsona, ki so se
ga prej tako bali, ga zasmehujejo ter zahtevajo, da igra pred njimi.
On pa reče dečku, ki ga je vodil: „Pelji me k stebroma, ki na
njiju sloni hiša!“ Samson prosi Boga pomoči, prime oba stebra ter
ju poruši. Vsa hiša se podere in vsi navzoči, okrog tri tisoč po
številu, so bili pokončani. Tudi Samson je bil ubit v podrtim.
Tako je s svojo smrtjo še več koristil svojemu ljudstvu, kakor pa
v življenju.

66

50. Ruta.

Nekoč je ob času sodnikov nastala v deželi lakota. Mnogo
prebivalcev se je izselilo, da bi si drugod poiskali živeža. Med
izseljenci je bil tudi Elimelek. S svojo ženo Noemi in s svojima
dvema sinovoma je odrinil v deželo Moab. Elimelek, Noemin mož
je umrl, sinova pa sta vzela Moabljanki za ženi. In so ostali ondi
deset let. Po smrti obeh sinov se vrne Noemi v svoje rojstno
mesto Betlehem. Orfa in Ruta, njuni snehi, stajo spremljali. Noemi
jima reče: „Vrnita se v hišo svoje matere! Grospod naj vama
izkaže svoje usmiljenje, kakor sta ve storili z rajnima in z menoj. 1 ’
Orfa se je vrnila. Ruta pa reče: „ Kamor pojdeš ti, pojdem tudi
jaz; kjer ostaneš ti, ostanem tudi jaz. Tvoje ljudstvo je moje
ljudstvo, in tvoj Bog je moj Bog. V deželi, kjer boš pokopana ti,
hočem umreti tudi jaz."

Sli sta skupaj in prišli v Betlehem. Ruta je stregla svoji
tašči, ki je bila že priletna, in ji je skrbela za hrano. Ravno se
je začela ječmenova žetev. Po navadi ubogih je šla Ruta pobirat
klasje, ki pada iz rok ženjcev. Bog uravna, da je pobirala klasje
ravno na njivi, ki je bila last bogatega, dobrega moža, Booza po
imenu. Bil je bližnji sorodnik Elimeleka. In glej, on sam je prišel
iz Betlehema in je rekel ženjcem: „ Grospod z vami! 11  In so mu
odgovorili: „Bog te blagoslovi!

Booz zagleda Ruto in vpraša paznika: „ Čigava je ta deklica?“
Paznik mu odgovori: „To je Moabljanka, ki je prišla z Noemo iz
moabske dežele, in je prosila, da bi smela za ženjci hoditi in zaostalo
klasje pobirati; in je od jutra do sedaj na njivi in niti za hip se
ni vrnila domov.’ In Booz reče Ruti: „Poslušaj, hči, pridruži se
mojim deklam in kjerkoli bodo žele, pojdi za njimi; zakaj ukazal
sem svojim hlapcem, da naj te nihče ne nadleguje. In ko bi te
žejalo, pojdi k posodam ter se napij vode, ki jo tudi hlapci pijo.
Ko bo čas za obed, pridi sem in jej! Vse mi je bilo povedano, kar
si storila svoji tašči. Grospod ti povrni za tvoje delo!’’ Hlapcem
pa reče: „Nekatere svojih snopov nalašč tja vrzite in jih pustite
ležati, da jih brez strahu pobere.

Ruta je pobirala klasje do večera. Del obeda je shranila ter
prinesla tašči. Ko na večer s palico otepe nabrano klasje, dobi

tri mere ječmena. Naslednje dni gre zopet na polje, dokler ni
žetev končana. Nekaj časa potem reče Booz Ruti: ..Vse mesto ve,
da si krepostna ženska. “  In vzame jo za ženo.

Bog ju je blagoslovil in jima dal sina, ki mu je bilo ime
Obed. Obed je bil oče Izaja, Izaj pa oče Davida, ki je postal
izraelski kralj in ki je iz njegovega roda izšel Odrešenik.

Otrokom, ki spoštujejo očeta in mater, je Bog obljubil v  tem življenju
svoje varstvo in svoj blagoslov, v drugem pa večno zveličanje.

51. Heli, veliki duhoven in sodnik.

Ko je bil Heli veliki duhoven in sodnik, sta živela dva pobožna
Zakonska, Elkan in njegova žena Ana. Ana ni imela otrok. Nekoč
je šla v Silo k šotorit Gospodovemu, je molila k Bogu in storila
tudi obljubo, rekoč: „ Gospod vojnih trum! Ako se spomniš svoje
služabnice in mi daš sina, ga bom tebi posvetila vse dni njegovega
življenja/' Gospod je uslišal njeno molitev ter ji dal sina, ki mu
je dala ime Samuel. Ko je bil tri leta star, so ga starši prinesli
v Silo k Heliju, da bi služil pri svetem šotoru. Samuel je rastel,
bil dober ter je skrbno opravljal vsa svoja opravila. In ljub je
bil Bogu in ljudem.

Heli je imel dva sina, ki pa sta bila zelo hudobna. Kadar
so ljudje prihajali k svetemu šotoru, da bi darovali Gospodu, sta
večkrat s silo jemala daritveno meso. Celo na svetem kraju sta
delala velike grehe. Ljudstvo se je glasno pritoževalo o tem. In
mnogi niso hoteli prihajati v tempelj. Heli je slišal tožbe ljudstva
o svojih sinovih. Opominjal ju je sicer k poboljšanju, toda kaznoval
ju ni, tako da sta tudi odslej ostala hudobna. Bog ga je svaril po
preroku ter mu zažugal ostre šibe, ako bo še nadalje trpel grehe
svojih sinov. Heli pa se ni zmenil za to svarilo.

Zgodilo se je nekega dne, ko je Heli spal v preddvora svetega
šotora in Samuel v bližini pri svetem šotoru, da zakliče glas
Gospodov ponoči: „Samuel! Samuel!' Deček se prebudi in misli,
da ga je klical Heli. Hiti k njemu ter mu reče: „Glej, tukaj sem,
ker si me klical \“  Heli odgovori: „Jaz te nisem klical, moj sin,
vrni se in spi!“ Zopet zakliče Gospod in Samuel vstane ter hiti
k Heliju in reče: „Glej, tukaj sem, ker si me klical/ On pa
odgovori: „Nisem te klical, moj sin, vrni se in spi L Se tretjič

68

poklice Gospod Samuela. Zdaj spozna Heli, da je Gospod klical
Samuela in mu reče: „Pojdi in spi, in če te še pokliče, reci:
Govori, Gospod, ker tvoj Hlapec posluša!" Samuel gre in zopet
zaspi. In Gospod je prišel in je klical četrtokrat: ,,Samuel!
Samuel!” Ta odvrne: »Govori, Gospod, ker tvoj hlapec posluša!"
In Gospod reče Samuelu: ,.Kmalu se bo izvršila sodba, ki sem jo
Heliju napovedal. En dan mu bota umrla oba sinova. Vedel je,
da sta počenjala velike hudobije, a ju ni kaznoval." Zjutraj pokliče
Heli Samuela in mu reče: „Kaj je govoril Gospod? Ne utaji mi
nobene besede!“ Samuel mu pripoveduje vse. Heli pa odgovori:
„On je Gospod; naj stori, kar je dobro v njegovih očeh."

Crez nekaj časa udarijo Filistejci v deželo in Izraelci gredo
na boj zoper nje. Prva bitka je bila nesrečna. Izraelci so bili
premagani. Tedaj pošljejo sle k Heliju s prošnjo, naj se prinese
v šotor skrinja zaveze, da bi jih Bog podpiral. Helijeva sinova
spremljata skrinjo Gospodovo. Z novo srčnostjo gredo Izraelci
v boj, a zopet so premagani, in Helijeva sinova pobita; tudi
skrinja zaveze je prišla Filistejcem v roke. Ko Heli sliši to
žalostno novico, od strahu pade vznak s stola, si zlomi vrat
in umrje.

Filistejci prinesejo skrinjo zaveze v svojo deželo ter jo posta¬
vijo v malikovalnem templju. Bog pa je poslal velike nesreče mestu,
kjer je bila skrinja zaveze. Filistejci so jo nosili na različne kraje,
a povsod so nastale iste stiske. Zato so se bali ter so odposlali
skrinjo zaveze. Naložili so jo na voz in vpregli dve kravi. In glej,
kravi sta šli brez vodnika naravnost v deželo Izraelcev.

Glej dolžnost staršev, napake otrok kaznovati ter jih dobro odgojevati!
Jemlji si k srcu opomine in kazni staršev in učiteljev, da se poboljšaš ter
uideš kazni božji!

52. Samuel sodnik.

Po Helijevi smrti je Samuel  postal sodnik. Živo je opominjal
ljudstvo, rekoč: „Ako se iz vsega svojega srca vrnete h Gospodu,
odpravite tuje bogove izmed sebe, in pripravite svoja srca Gospodu
in njemu samemu služite, vas bo rešil iz rok Filistejcev." Izraelci
so se izpreobrnili k Bogu ter so delali odkritosrčno pokoro
z molitvijo in postom. Bog se jih usmili ter jim podeli zmago nad

69

Filistejci, ki so si bili poprej že podjarmili kos dežele. Tako so
bili rešeni njih gospostva in so dobili nazaj vsa prejšnja posestva.

Samuel je vladal ljudstvo, ki je zvesto služilo Gospodu ter
je imelo mir pred vsemi sovražniki. Samuel je vsako leto prehodil
deželo ter je razsojal v vseh prepirih po pravici in resnici. Ko
pa se je ž'e postaral, odloči svoja sinova za sodnika namesto sebe.
Ta pa nista bila tako modra in pravična kakor oče; zato se je
ljudstvo pritožilo pri Samuelu, rekoč: »Postavi nam kralja, ki
nas bo vladal, kakor ga imajo vsi narodi!” Samuelu ta terjatev
ni bila všeč, ker je hotel, da bi Bog sam bil kralj Izraelcev. Moli
torej k Bogu za svet, kaj naj stori. Bog reče: ,.Izpolni jim željo
Oznani jim pa tudi pravice kralja, ki jih bo vladal.” Samuel stori
to; ljudstvo pa je vztrajalo pri svoji terjatvi.

č) Itralji (1095 do 588 pred Kristusovim rojstvom).

53. Savel prvi kralj.

Tisti čas je živel mož iz roda Benjaminovega, Savel  po
imenu. Bil je izboren in dober. Za dobro glavo je presegal vse
druge. Nekoč pride k Samuelu. Ko ga zagleda, reče Gospod
Samuelu: „Glej moža, ki sem ti o njem govoril! Ta bo vladal moje
ljudstvo. “  In Samuel je povabil Savla k obedu. Drugi dan se
vrne Savel domov. Samuel ga spremi nekoliko. Ko prideta iz
mesta, vzame Samuel posodico olja, ga izlije na njegovo glavo in
ga poljubi, rekoč: „Glej, Gospod te je mazilil za kneza svojemu
ljudstvu, in rešil boš njegovo ljudstvo iz rok njegovih sovražnikov,
ki ga obdajejo. Gospod bo s teboj.

Zdaj Samuel pokliče ljudstvo, mu predstavi Savla in reče:
,,Glejte, tega je izvolil Gospod! Ni mu enakega med vsem ljud¬
stvom. “ In vse ljudstvo je vpilo: „Živel kralj!“ Hudobni ljudje
pa so ga zaničevali in rekli: „Ali nam bo ta-le mogel pomagati?”
Bog je bil s Savlom. Podelil mu je zmago "nad vsemi sovražniki
Izraelovimi, čislalo ga je vse ljudstvo, tudi tisti, ki so ga prej
zaničevali.

Toda Savel ni ostal zvest in pokoren božjim zapovedim.
Postal je ošaben in lakomen. Takega se je zlasti pokazal, ko je

70

šel na boj zoper Amalečane. Bog mu je po Samuelu zapovedal:
,.Ne poželi ničesar izmed blaga Amalečanov!' Savel je premagal
sovražnike, a se ni ravnal po ukazu božjem, ampak je obdržal za
se najboljše ovce in govejo živino in vse, kar je bilo dragoceno.
Postavil si je tudi zmagoslavni slavolok in je daroval od plena.
Samuel gre Savlu naproti in mu reče: „Kakšno beketanje čred
je to, ki ga slišim? - * Savel odvrne: „Ljudstvo je ohranilo naj¬
boljše ovce in goveda, da bi jih darovali Gospodu, svojemu Bogu. 1 '
Samuel odgovori: „Boljšaje pokorščina ko daritev. Ker si zavrgel
besedo Gospodovo, je Gospod zavrgel tudi tebe, da ne boš več kralj.

54. David maziljen za kralja.

Samuel je objokoval Savla, ker ga je Bog zavrgel. Gospod
pa mu reče: „Kako dolgo boš obžaloval Savla, ker sem ga za¬
vrgel? Napolni svoj rog z oljem in pridi, da te pošljem k Izaju
Betlehemčanu; zakaj enega izmed njegovih sinov sem si izvolil'za

kralja. Samuel je storil, kakor mu je Gospod govoril. Prišel je
v Betlehem. Izaja in njegove sinove je povabil k daritvi, ki jo je
daroval Gospodu.

71

Ko najstarejši sin, velik in lepozrasel, stopi pred Samuela,
mu reče Gospod: „Ne glej na njegovo postavo! Njega nisem
izvolil; zakaj jaz ne sodim po zunanjosti, kakor ljudje, ampak
gledam na srce.” In Izaj pripelje šest drugih sinov pred Samuela.
On pa reče: „Nobenega od teh ni izvolil Gospod. Ali so to že
vsi tvoji sinovi ?“  Izaj odgovori: „Najmlajši je še, ki ovce pase.“
Bil je David. Samuel reče: „Pošlji ponj in pripelji ga !“  Ko David
vstopi, reče Gospod: „Vzdigni se, mazili ga, zakaj on je!" In
Samuel vzame rog olja in ga mazili vpričo njegovih bratov. Od
tega dne je duh Gospodov prišel na Davida in je ostal pri njem.

Od Savla pa se je umaknil duh božji in zli duh je prišel
nad njega; bil je otožen. Da bi se razvedril, so mu služabniki
svetovali, naj si poišče pevca, ki bi ga z godbo in petjem kratko¬
časil. Eden izmed služabnikov je rekel Savlu: „Poznam sina

Izajevega v Betlehemu, ki zna izvrstno na citre brenkati; tudi je
hraber in moder. “  Savel privoli, da ga pokličejo. Tako je prišel
David na kraljevi dvor. Kadar je David pel in brenkal, je bilo
Savlu lažje pri srcu in je ljubil Davida.

55. David se bojuje z velikanom Goljatom.

Zopet se je začela vojska s Filistejci in Savel je šel v boj,
David pa se je vrnil k očetu. Pri Filistejcih je bil velikan, Goljat
po imenu. Bil je izredno velik, močen in dobro oborožen. Na glavi
je nosil bronasto čelado in oblačil se je v luskinast oklep, ki je
tehtal nad en stot. 1 ) Na nogah je imel bronaste škornje; bronast
ščit mu je pokrival rame in drog njegove sulice je bil kakor
tkalsko vratilo. Vsak dan je Goljat prihajal pred tabor Izraelcev
ter vpil: »Izberite izmed sebe moža in naj pride doli na dvoboj!
Ako me premaga, bomo mi vam podložni; ako pa zmagam jaz,
boste vi naši hlapci! Savel in vsi Izraelci so slišali tako govorjenje
in so se zelo bali. Tako se je godilo več dni. Trije bratje Davi¬
dovi so bili v taboru pri Savlu. In oče pošlje Davida, da nese
bratom živeža in pogleda, kako se jim godi.

Ko David pride v tabor, se ravno prikaže Goljat in zopet
zasramuje Izraelce. Tedaj reče David: ,,Kdo je ta Filistejec, ki

!) Blizu 58 kilogramov.

zasramuje vojsko živega Boga?" In ko izve, da se nihče ne upa
boriti z velikanom, stopi pred Savla in reče: ,,Nihče naj ne izgubi
srčnosti zaradi njega! Jaz, tvoj hlapec, pojdem in se bom bojeval
zoper Filistejca.Savel pa odgovori: „Ti se ne moreš bojevati
zoper njega; ti si še premlad, on pa je vojak od mladih nog/
David odvrne: „Pasel sem črede svojega očeta. In ako je prišel
lev ali medved in vzel ovna iz črede, sem hitel za njima, ju po¬
tolkel in jima iztrgal plen iz žrela; in ako sta se vzdignila zoper
mene, sem ju zgrabil za brado in ju davil ter ubil. Gospod, ki
me je otel iz levove in medvedove roke, me bo tudi rešil iz rok
tega Filistejca."' Savel pa odgovori: ..Pojdi in Gospod bodi s teboj /
Zdaj Savel obleče Davidu svojo železno bojno opravo. David pa
ni mogel hoditi v njej in jo je slekel. Vzame svojo palico in pračo
in si izbere pet prav gladkih kamenov iz potoka in jih dene v pa¬
stirsko torbico in gre nad Filistejca.

Ko ta vidi Davida, ga zasmehuje, rekoč: ,,Ali sem mar pes
da s palico prihajaš k meni? Le pridi, tvoje meso bom dal pticam
pod nebom in zverinam po zemlji, da ga požro!" David pa ga
zavrne: „Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in ščitom; jaz pa

73

prihajam k tebi v imenu Gospoda vojnih trum, Boga Izraelcev,
ki si jih zasramoval. Udaril te bom, da ho vedelo vse ljudstvo,
da Bog vlada Izraelce/' Ko se mu Goljat približa, vzame David
kamen iz torbice, zavihti ga s pračo in vrže tako močno, da pre¬
bije čelo velikanu, ki pade na svoj obraz na zemljo. David stopi
k njemu, mu potegne meč iz nožnic in mu odseka glavo. Ko
Filistejci vidijo, da je padel njih najmočnejši, so pobegnili. Izraelci
planejo za njimi in si priborijo sijajno zmago.

Ko se je Savel vrnil z vojsko domov, je prišlo ljudstvo iz
vseh mest in se veselilo zmage, rekoč: „Savel je pobil tisoč so¬
vražnikov, David pa deset tisoč!' — Zaradi te ljudske hvale je bil
Savel nevoščljiv in odslej Davida ni več pogledal s prijaznim očesom.

56. Savel preganja Davida.

Po svoji zmagi nad Goljatom je živel David zopet na kra¬
ljevem dvoru. Toda Savlova neprijaznost do njega je rastla vedno
bolj. Očitno je začel kazati svoje sovraštvo. Ko je David nekega
dne brenkal pred njim, je celč sulico vrgel vanj, da bi ga umoril.
David se umakne, in sulica prileti v steno. — Nekoliko potem
postavi Savel Davida za poveljnika črez tisoč mož ter mu obljubi
svojo hčer Miholo za ženo, če pobije sto Filistejcev. V srcu pa je
želel, naj pride v roke Filistejcem. Toda David je v boju pobil
dvesto Filistejcev in ljudstvo ga je ljubilo. Zdaj je Savel še bolj
sovražil Davida. Svojemu sinu Jonatanu in svojim služabnikom je
ukazal, naj Davida umore. Ali Jonatan, najstarejši Savlov sin,
je zelo ljubil Davida. Poizkuša torej očeta pridobiti za Davida,
rekoč: „Kralj, nikar ne greši zoper svojega služabnika, Davida,
ker se ni pregrešil zoper tebe, in njegova dela so zelo dobra.
Prostovoljno je postavil v nevarnost svoje življenje in premagal
Filistejca. Veliko srečo je podelil Gospod po njem vsemu Izraelu.
Zakaj se torej hočeš pregrešiti nad nedolžno krvjo?" Savel je bil
potolažen in David je bil pri kralju kakor poprej. Toda ko se je
v novi vojski zopet prav posebno odlikoval, se obnovi Savlova
nevoščljivost in sovraštvo zoper Davida in sklene, ga umoriti.
Jonatan naznani prijatelju nevarnost, in David zbeži z nekoliko
spremljevalci v gorovje Juda.

74

V tem času je umrl Samuel v visoki starosti in vse ljudstvo
je žalovalo.

Savel gre s tritisoč možmi za Davidom v gorovje, da bi ga
umoril. Ko se tam utabori, pride David ponoči skrivaj k taboru.
Abizaj ga spremlja. Savel je spal v šotoru, in vsi njegovi vojaki so
spali okoli njega. Abizaj hoče umoriti spečega kralja. David pa reče:
„Ne umori ga! Zakaj kdo bi iztegnil svojo roko na maziljenca Gospodo¬
vega in bi bil brez krivde? Vzemi sulico, ki je pri njegovi glavi, in
kozarec za vodo in odriniva!' 1  David vzame od Abizaja Savlovo sulico
in kozarec za vodo, in ni ga bilo v taboru, ki bi ju opazil; tako
trdno so spali. Ko je David prišel na vrh onostranske gore, pokliče
Abnerja, Savlovega vojskovodja, ter pravi z močnim glasom: „Zakaj
nisi varoval kralja, svojega Gospoda? Bili smo v šotoru tvojega
gospoda. Poglej, kje je kraljeva sulica in kozarec za vodo. a  Savel
se prebudi in spozna glas Davidov, se kesa svoje krivice in se spravi
ž njim, rekoč: „Blagoslovljen bodi, moj sin David!“ In David je
šel po svojem potu, Savel pa se je vrnil na svoj kraj.

Glej, kako dobro delo usmiljenja je: iz srca odpustiti razžalivcem! Stori
nas ljube Bogu in ljudem. Bog je usmiljenim tudi usmiljenje obljubil.

57. Savlova smrt.

V štiridesetem letu Savlove vlade so Filistejci začeli novo
vojsko zoper Izraelce. Nerad je šel Savel v boj in tesno mu je
bilo pri srcu, zakaj bal se je, da ga Bog ne bo podpiral. David
ni bil ž njim. Na gorovju Gelboe so bili Izraelci premagani. Trije
sinovi Savlovi, med njimi Jonatan, so padli v boju. Kralj sam
je bil nevarno ranjen. Ker ranjeni Savel ni mogel uteči, in so
Filistejci planili od vseh strani, reče svojemu oprodi: „Potegni
meč in prebodi me, da ne pridem Filistejcem v roke!“ Njegov
oproda pa ni hotel, zakaj bal se je umoriti kralja. Savel torej za¬
grabi meč, se sam nasadi nanj in umrje. Tako žalostno je končal Sayel.

Ko David dobi poročilo o smrti Savla in njegovih sinov, je
od žalosti glasno jokal, pretrgal svoja oblačila ter vpil: „Ob, kako
so vendar padli junaki! Savel in Jonatan, ljubezniva in lepa
v življenju, tudi v smrti nista ločena. Jonatan, moj brat! Kakor
ljubi mati svojega edinega sina, tako sem jaz ljubil tebe.“

Od Davida do Boboama ( J 095 do 975 pred Kristusovim rojstvom).

5 $. David kralj in prerok.

Po Savlovi smrti je David  postal kralj. Bil je trideset let
star. Bog mu je podelil zmago nad Filistejci, ki so bili obsedli del
dežele, kakor tudi nad drugimi sovražniki, ki so se vzdignili zoper
Izraelce. Priboril si je tudi trdnjavo Sijon, ki so jo še posedali
poganski Jebusiti. To trdnjavo si izbere David za bivališče in okrog
pozida mesto Jeruzalem, ki je odslej bilo glavno mesto države.
Modro in skrbno je vladal ljudstvo. Bil je pravičen. Vsakdo je
lahko prišel k njemu in mu potožil svojo zadevo. Prav posebno
skrb je imel David, za povzdigo službe božje. V Jeruzalemu je po¬
stavil dragocen šotor. V slovesnem izprevodu je dal vanj prenesti
skrinjo zaveze. Sedem korov pevcev z raznovrstnimi godali: piščalmi

trobentami, citrami, bobni in cimbali so spremljali skrinjo zaveze.
David sam je šel pred njo, pel svete pesmi in brenkal na harpo.
Tudi mnogo daritev je opravil Gospodu.

76

Za službo božjo v svetem šotoru je David razdelil duhovne
v štiriindvajset vrst, ki bi naj zaporedoma oskrbovali sveto službo.
Tudi je nastavil mnogo pevcev, ki bi naj ob praznikih pri službi
božji prepevali svete pesmi, ki jim pravimo psalmi, ter igrali na
godala. Sam je zložil veliko takih psalmov v hvalo božjo. Bavnal
se je po zapovedih Gospodovih. Zato ga je Gospod blagoslovil in
mu obljubil, da bo Odrešenik iz njegovega roda, rekoč: „Obudil ti
bom potomca, čigar prestol bo trdno stal na vekomaj. Jaz mu
bom oče in on mi bo sin.“

Bog mu je podelil tudi dar prerokovanja. Tako govori o
prihodnjem Odrešeniku:

O njegovi božji naravi:  „Gospod mi je govoril: Sin moj
si ti, danes sem te rodil. Terjaj od mene, in dam. ti za dedščino
narode in za tvojo posest pokrajine zemlje) 1  (2. psalm,  7 . in 8. vrsta.)

O njegovem rojstvu:  „V njegovih dneh bo izšla pravica
in obilnost miru. Pred njim bodo popadali na tla Etijopci ; kralji
tarziški in z otokov bodo prinesli darila; kralji Arabije in Sabe
bodo darov pripeljali.“ (71. psalm, 7. do 10. vrsta.)

O nj egov  e m tr  pij  en  ju, ko navaja besede Odrešenika samega:
,,Jaz sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in izvržek ljudstva.
Zasmehuje me vsakdo, ki me vidi in maje glavo. Boke in noge so
mi prebodli,  vse ?noje kosti so razšteli, razdelili so si moja oblačila
in za mojo suknjo so vadljali. (21. psalm, 7. 8. 17. 18. in 19. vrsta.)

Njegovo v staj en j e od mrtvih  prerokuje z besedami:
„Moje meso bo počivalo v upanju; zakaj moje duše ne boš pustil
v peklu in svojemu svetemu ne boš dal videti trohnobe)' (15. psalm,
9. in 10. vrsta)

O njegovem vnebohodu  govori: „Odprite se večna vrata,
da vstopi kralj veličastva! Greš v višavo, ujameš jetnike, jemlješ
darila s seboj za ljudi. Prepevajte hvalo Gospodu, hvalite Boga, ki
gre v najvišja nebesa proti vzhodu.’ 1  (23. psalm, 7. vrsta in 67. psalm ,
19. 33. in 34. vrsta.)

O poveličanju O dr e š enik  o v e m pravi:

„Gospod govori mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler
ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam! Prisegel
je Gospod in se ne ho kesal: Ti si duhoven na vekomaj po redu
Melkizedekovem) 1  (109. psalm, 1. in 4. vrsta)

77

„Gospodoval bo od morja do morja in od reke do krajev zemlje.
Vsi kralji zemlje ga bodo molili, vsi rodovi mu bodo služili. Njegovo ime
bodi česčeno vekomaj; kakor solnce ostane njegovo ime! In blagoslovljeni
bodo v njem vsi rodovi na zemlji , vsi narodi ga bodo poveličevali. Hva¬
ljeno bodi njegovo veličastno ime vekomaj in njegovec/a veličastva
bodi polna vsa zemlja! Amen. (71. psalm, 8. 11. 17. in 19. vrsta.)

59. Davidova pregreha in pokora.

Ko nekoč nastane vojska z Amoniti, pošlje David svojega
vojskovodja Joaba proti sovražnikom; sam pa ostane v Jeruzalemu.
Ko se nekega dne izprehaja po strelu svoje palače, vidi žensko,
ki si jo poželi za ženo. In ko sliši, da je njen mož Urija v Joabovi
vojski, pošlje pismo vojskovodji, ki mu v njem piše: „Postavi Urija
v boju na prvo mesto, kjer je bojevanje najhujše, da pobit umerje/
Joab je storil tako in Urija so sovražniki ubili. Ko žena zve o smrti
svojega moža, ga objokuje. Ko pa je minil čas žalovanja, jo vzame
David za ženo.

Gospod pa je poslal k Davidu preroka Natana. Ko je bil
prišel k njemu, mu je rekel: „Dva moža sta bila v enem mestu,
eden bogat, drugi pa siromak. Bogati je imel silno veliko ovac in
goved, siromak pa ni imel prav nič razen ene ovčice, ki jo je bil
kupil in vzredil, in ki je bila pri njem zrasla hkrati ž njegovimi
sinovi; jedla je od njegovega kruha, pila iz njegovega kozarca,
v njegovem naročju je spala: bila mu je kakor hči. Ko je pa bil
neki tujec prišel k bogatinu, ni hotel vzeti od svojih ovac in goved,
da hi tujcu napravil pojedino, ki je bil k njemu prišel, ampak je
vzel ovčico siromakovo in pripravil pojedino. Tedaj se je David
silno razsrdil nad onim možem in je rekel Natanu: „Kakor resnično
Gospod živi, mož, ki je to storil, mora umreti!" Natan pa je rekel
Davidu: „Ti si tisti mož! To govori Gospod Izraelov Bog: Jaz
sem te mazilil v kralja črez Izrael, in jaz sem te rešil iz Savlove
roke, in sem ti dal hišo tvojega gospoda; in ako je to premalo,
ti lahko še veliko več navržem. Zakaj si torej zaničeval besedo
Gospodovo, da si storil hudobijo pred mojimi očmi. Urija Hetejca
si z mečem umoril, in njegovo ženo si za ženo vzel. Zavoljo
tega naj ne preide meč od tvoje hiše vekomaj!“

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

6

78

In David je rekel Natanu: ..Grešil sem zoper Gospoda!"
Spoznal je svoj greh, ga objokoval in molil: „Usmili se me, o Bog,
po svojem velikem usmiljenju in izbriši mojo pregreho, zakaj spo¬
znam svojo krivico! Ustvari v meni čisto srce, o Bog, in obnovi
pravega duha v mojem osrčju! Ne zavrzi me izpred svojega obličja
in svojega svetega Duha ne vzemi od mene! Povrni mi veselje
svojega zveličanja in utrdi mojo dušo v dobrem!"

Joče, se posti in moli noč in dan. In prerok Natan naznani
izpokornemu Davidu: „ Gospod ti je greh odvzel, ne boš umrl.
Vendar pa ti naj umrje najmlajši sin. ‘ Za časne kazni za ta greh
ga je zadelo še tudi drugo trpljenje, ki ga je v zadoščenje svoje
krivice potrpežljivo prenašal za pokoro.

Glej, kako Bog po odkritosrčni pokori odpušča greh! — Z grehom
vred se pač odpušča vselej večna kazen, ne pa vselej tudi vsa časna kazen
za greh.

60. Absalomov upor in njegova kazen.

David je imel sina, ki mu je bilo ime Absalom. Bil je lepe
postave, pa tudi nenavadno ošaben. Hotel je postati kralj. Zaradi
tega se je hudobni sin izkušal prikupiti ljudstvu. Vsakdo, ki je
imel pravdo, je smel priti k Davidu, ki je potem sodil po pravici.
In Absalom je prihajal vsak dan k vratom kraljeve palače, kjer
so se zbirali ljudje, je bil prav prijazen ž njimi in je vsakega
vprašal o njegovi zadevi. In če mu je vprašani razložil* svojo
pravdo, mu je rekel: „Tvoja zadeva se mi zdi pravična. Ko bi
bil jaz sodnik, bi k meni prihajali vsi, ki imajo pravdo, in jaz bi
razsodil po pravici.“ Potem ga je poljubil. Tako se je zgodilo, da
so ga vsi hvalili in mnogi želeli, da Absalom postane kralj.

Ko je hudobni sin mislil, da si ie pridobil vse ljudstvo, reče
nekega dne svojemu očetu: „Obljubil sem Gospodu daritev v Hebronu;
dovoli mi torej, da grem in izpolnim obljubo! 1  David mu rad do¬
voli. In Absalom gre v Hebron. Od tam pošlje sle v vse kraje
dežele ter jim ukaže klicati: „Absalom je v Hebronu postal kralj."
Ljudje so slom verovali in mnogo ljudstva se zbere okrog Absaloma.
Z veliko vojsko koraka Absalom proti Jeruzalemu. Ko David to
zve, zbeži s služabniki iz mesta v gorovje. Ko je jokaje in peš
šel črez Oljsko goro, mu pride naproti Semej, Savlov sorodnik

79

ga zasramuje ter meče kamenje za njim. Abizaj, Davidov vojsko¬
vodja in spremljevalec, reče kralju: „Zakaj preklinja ta kralja,
mojega Gospoda? Tja pojdem in mu odsekam glavo .“  David pa
odgovori: „Pusti ga preklinjati! Morebiti se Gospod ozre na mojo
nadlogo in mi povrne dobro za to preklinjevanje,“ In David gre
erez Jordan.

Absalom pride v Jeruzalem ter si osvoji kraljevo palačo.
Potem hiti za svojim očetom. David uvrsti ljudstvo, ki se je zbralo
okrog njega, za boj. Sam pa zaostane ter reče poveljnikom:
„Ohranite mi mladeniča Absaloma!“ Pri velikem gozdu se vname
boj. Absalomova vojska je bila pobita, mnogi so padli, drugi zbe¬
žali; on sam je na muli zbežal v gozd. In zgodilo se je, da je
mula tekla pod vejami košatega hrasta, in Absalom je s svojimi
dolgimi lasmi obvisel na nizki veji. To vidi eden iz Davidove vojske
ter sporoči vojskovodji Joabu. Joab vzame tri sulice ter jih zasadi
nehvaležnemu sinu v srce. Nato izkopljejo globoko jamo, vržejo
mrliča v njo in nanosijo na grob kup kamenja.

Sel prinese Davidu poročilo o zmagi. David vpraša: „Ali je
dobro Absalomu? a  Sel odgovori: ,,Kakor njemu, tako se naj zgodi

fi*

80

vsem sovražnikom mojega gospoda in kralja!“ In David žaluje
nad Absalomovo smrtjo. V svoji bolečini kliče: „Moj sinAbsalom!
O, da bi bil jaz umrl mesto tebe! Absalom, moj sin! Absalom, moj sin!

David se vrne v Jeruzalem. Vse ljudstvo ga sprejme
z radostjo. Brezbožni čin Absalomov se mn je studil. David je
velikodušno odpustil svojim sovražnikom.

David je postal praoče Odrešenika; zato se Jezus tudi pogosto imenuje
„sin Davidov 11 . On je obenem predpodoba Jezusa Kristusa po kraju rojstva,
po skriti in nizki mladosti, po zmagi nad grozovitim sovražnikom, nadalje kot
kralj, prerok, v žalostnem hodu črez Olj iško goro, po velikodušnosti do teli,
ki so ga zasledovali in zasramovali, po slovesnem vhodu v Jeruzalem. Glej
Absalomovo kazen in spoznaj, kako Bog kaznuje tiste, ki četrte zapovedi ne
izpolnjujejo ! — Otroke, ki ne spoštujejo očeta in mater, čaka v tem življenju
božje prekletstvo, v drugem pa večno pogubljenje.

61. Davidovi poslednji opomini in njegova smrt.

Ko je bil David sedemdeset let star iu se je bližal čas njegove
smrti, ukaže maziliti svojega sina Salamona za kralja. Potem
skliče poglavarje ljudstva in jim reče: ,,Poslušajte me, bratje moji
in moje ljudstvo! Mislil sem Gospodu hišo zidati, ki bi naj v njej
stala skrinja zaveze, in sem vse pripravil za zidanje. Bog pa mi
je rekel: Ti mi ne boš zidal hiše, zakaj ti si se vojskoval in
prelival kri. Salamon, tvoj sin, naj mi zida hišo. Utrdil mu bom
kraljestvo, ako bo zvesto izpolnjeval moje zapovedi. Izpolnjujte
torej vse zapovedi Gospodove! Ti pa, moj sin Salamon, Gospod
s teboj, bodi srečen in pozidaj Gospodu hišo! Glej vse potrebno
sem pripravil: zlato, srebro, rudo, železo, les in kamenje v veliki
množini. Zato pa začni delo! Glej, jaz grem pot vsega umrljivega.
Ako boš zvesto izpolnjeval zapovedi, ki jih je dal Gospod, bo iz¬
polnil blagoslov, ki ga je obljubil. Moj sin, služi Bogu s popolnim
srcem in z voljnim duhom; zakaj Gospod preiskuje vsa srca in
razume vse njih misli! Ako ga iščeš, ga boš našel; ako pa ga
zapustiš, te bo zavrgel na vekomaj. ' Nato mu izroči načrt za
zidanje templa. Poglavarjem ljudstva reče David: „Vidite, da je
Gospod, vaš Bog, z vami ter vam je naredil mir naokrog in- vse
sovražnike izročil vam v oblast. Zato pa ljubite Gospoda in mu služite
in zidajte svetišče! Delo je veliko; zakaj ne pripravlja se bivališče
človeku, ampak Bogu. Bog je izvolil mojega sina, da bi bil kralj.“

81

Poglavarji ljudstva so obljubili in z veselim srcem prispevali
bogata darila za zidanje templa. Nato so Salamonu storili slovesno
obljubo. David, tega vesel, je molil: „Ceščen bodi, Gospod Bog
Izraelcev, od vekomaj do vekomaj! Tvoje je vse, in ka.r smo prejeli
iz tvojih rok, ti vračamo. Gospod, ohrani vedno to dobro voljo
v njih srcih in daj, da bodo vedno zvesti v tvoji službi! Tudi
Salamonu, mojemu sinu, daj popolno srce, da ohrani tvoje za¬
povedi !“ Kmalu potem je umrl, ko je bil štirideset let vladal
Izraelce, in je bil pokopan na gori Sijon.

62. Salamonova molitev. Njegova modrost.

Salamon je bil osemnajst let star, ko je postal kralj. Ravnal
se je-po dobrih opominih in po zgledu očetovem. Ob nastopu svoje
vlade je molil k Bogu za pomoč: ..Ti, o Bog, si Davidu, mojemu
očetu, izkazal veliko usmiljenje, in mene, svojega hlapca, si namesto
Davida postavil za kralja črez toliko ljudstvo! Glej, neizkušen
sem še. Zato te prosim: Daj mi učljivo srce, da sodim tvoje
ljudstvo in vem razločevati med dobrim in hudim! — Bog mu reče
v prikazni: „Ker si želel takili reči in ne dolgega življenja, ne
bogastva, ne pogina svojih sovražnikov, ampak modrosti, da bi
pravično sodil, zato sem ti izpolnil prošnjo ter ti podelil modrost
in spoznanje, tako da nihče pred teboj ni bil tebi enak, in tudi
za teboj ne bo. Pa tudi to, česar me nisi prosil, sem ti dal: bo¬
gastvo namreč in slavo, tako da noben kralj pred teboj ni bil tebi
enak. Ako izpolnjuješ moje zapovedi in hodiš po mojih potih,
kakor tvoj.oče, bom tudi podaljšal tvoje dni.'

Salamon je izdelal modre naredbe za blagor ljudstva. Bil je
visoko spoštovan pri vseh sosednjih kraljih in mir je vladal med
njimi. Vsak Izraelec je brez strahu prebival pod svojo trto in pod
svojo smokvo. Salamon je pisal tudi knjige, ki imajo premnogo
naukov za ljudstvo.

63. Pregovori Salamonove modrosti.

Najbolj poučljiva knjiga, ki jo je Salamon spisal, je  ,,knjiga
pregovorov 1 . Nekateri pregovori so sledeči:

1. ,,Začetek modrosti je strah Gospodov .“ (l, 7.)

2. ,.Kdor hodi z modrimi, bo sam moder; prijatelj neumnežev
bo tem enak. 11  „Moj sin, oko te vabijo grešniki, ne hodi za njimi!
Aki ti pravijo: Pojdi z nami! ne hodi ž njimi, zakaj njih noge
hitijo v pogubljenje! Ne bodi kakor ptiči, ki se jim zastonj meče
mreža pred oči.' 1  (13, 20.; 1, 10. lij

3. „0d vsega bogastva dragocenejša je modrost, in nič, česar
si želiš, se ne da primerjati ž njo. Njene poti so lepe poti. Drevo
življenja je tem, ki jo sprejmejo; in kdor jo drži, je srečen."
(3, 15.-18)

4. ,,Modri se boji in se ogiblje hudega; bedak zato ne mara in
se misli varnega. “ (14. 16.)

5. ..Kdor ljubi strahovanje, je moder; kdor va arajo sovraži,
je bedak.“ (12, 1.)

6. ..Poslušaj svet in sprejemaj kazen, da boš moder!" (19, 20.)

7. ..Izprijeni človek ne ljubi tega, ki ga kaznuje, in ne hodi
k modrim ‘' (15, 12.)

8. ..Zaupaj v Gospoda iz vsega svojega srca in ne zanašaj se
na svojo razumnost! Na vseh svojih potih misli na Boga in prav
bo vodil tvoje stopinje P (3, 5. 6.)

9. „Pojdi k mravlji, lenuh, in oglej si njene poti in uči se
modrosti! Nima ne vodnika, ne učenika, ne zapovednika, in vendar
si pripravlja poleti živeža in nabira zalogo ob žetvi. 1 ' (6, 6. — 8.)

10. „Moj sin, ohrani zapovedi svojega očeta in ne zapusti
postave svoje matere; zakaj zapoved je svetilo in postava luč, in
svarilo učitelja je pot življenja!“ (6, 20. 23.)

11. „Pot pravičnih je kakor svetla luč; pot brezbožnih pa je
temna; ne Vedo, kje padejo; njih konec je bridek kakor pelin in
oster kakor dvorezen meč; njih noge gredo v smrt in njih koraki
segajo do pekla. 1 ' (4, 18. 19.; 5, 4. 5.)

12. „Svarjenja Gospodovega ne zavrzi in ne omaguj; zakaj
kogar Gospod ljubi, tega tepe in ljub mu je kakor sin očetu!'
(3, 11—12.)

13. ,.Kakor se srebro izkuša v ognju in zlato v topilnici, tako
izkuša Gospod srca z bridkostmi. 1 ' (17, 3.)

14. „Kdor ne rabi šibe, sovraži svojega sina; kdor pa ga
ljubi, ga vedno strahuje. 11  (13, 24.)

15. „Kaznuj svojega sina, da ne izgubiš upanja! 1 ' (19, 18.)

83

16. „Mladenič, vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi.“

( 22 , 6 .)

17. „Ne odteguj otroku krotit ve; zakaj če ga s šibo udariš,
■ ne bo umrl. Ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla

rešil.  “ (23, 13. 14.)

18. „Siba in kazen podeljuje modrost; deček pa, ki je pre¬
puščen svoji volji, dela sramoto svoji materi. “ (29, 15.)

19. ..Kdor preklinja svojega očeta in svojo mater, mu bo luč
ugasnila v največji terni. 11  (20, 20.)

20. „Oko, ki zaničuje očeta in mater, naj vrani izkljujejo in
mladi orli požrejo!" (30, 17.)

21. Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba; všeč so mu pa,
kateri ravnajo odkritosrčno(12, 22.)

22. „Kdor nabira zaklade z lažnivim jezikom, je nečimern in
nespameten in se zaplete v zanke smrti. 1 ' (21, 6.)

23. „Kdor varuje svoja usta in svoj jezik, varuje težav svojo
dušo.“ (21, 23.)  — „ Veliko govoriti ni brez greha; kdor pa brzda
svoje ustnice, je jako moder." (10, 19.)

24. ,,Kdor skriva svoje pregrehe, mu ne bo dobro; kdor pa
se jih obtoži in jih opusti, bo dosegel usmiljenje.“ (28, 13.)

25. „Ne pečaj se ž njim, ki razodeva skrivnosti in ravna
zvijačno in svoja usta široko odpira K (20, 19.)

26. „Beseda o pravem času je zlato jabolko v srebrni skledici.
(25, 11.)

27. „Kdor se usmili ubožca, posoja na bogate obresti Gospodu;
on mu bo povrnil.“ (19, 17.)

28. „ Usmiljenje izkazovati in prav delati je Gospodu bolj
všeč ko daritev(21,  3.)

29. „Kdor zaničuje ubogega, zasramuje njegovega stvarnika;
in kdor se veseli nesreče drugega, ne bo brez kazni. ‘ (17, 5.)

30. „Če je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti; če je žejen, daj
mu vode piti; tako boš žerjavico nosil na njegovo glavo, 1 ) in Gospod
ti bo povrnil.“ (25, 21. 22.)

31. „Pričakovanje pravičnih je veselje; upanje hudobnih pa
izgine j (10, 28.)

i) Spoznal bo svojo krivico in bolelo ga bo, (la te je razžalil, kakor bi
bolelo koga, če bi mu žerjavico deli na glavo.

84 :

32. „Pravični nikdar ne omahuje.' 1  (10, 30.)

33. „Pravičnost povzdiguje narod; greh pa dela ljudstva ne¬
srečna ‘ (14, 34.)

34. „ Boljše je malo po pravici, ko veliko po krivici. 1 ' (16, 8.)

35. ,,Pravični skrbi tudi za svojo živino: srce brezbo&neža pa
je neusmiljeno(12, 10.)

36. „Gospod je daleč od brezbožneaa; molitve pravičneaa pa
usliši. 11  (15, 29.)

37. „Gospod vidi poti človekove in pazi na vse njegove stopinje.
Brezbožneža ujamejo njegove hudobije; in vezi njegovih grehov ga
zvežejo.“ (5, 21. 22.)

38. „Cesar se brezbožni boji, ga bo zadelo.“ (10, 24.) Bogastvo
ne bo nič pomagalo na dan sodbe; pravičnost pa bo rešila smrti."

(11, 4.)

39. „Kdor se zanaša na svoje bogastvo, bo padel; pravični
pa brstijo kakor zeleneče pero." (11, 28.)

40. „Boljše je dobro ime, ko veliko bogastva." (22, 1.)

41. „Miroljuben jezik je drevo življenja; nebrzdan pa zatira
duha.' 1  (15, 4.)

42. .,Krotek odgovor omehča jezo; trda beseda vname srd."
(15, 1)

43. „ Veselo srce pomladi leta; žalosten duh osuši kosti.'
(17, 22.)

44. „Mirna vest je kakor vedna gostija." (15, 15.)

45. „Ne sklepaj prijateljstva z jezljivim človekom.“ (22, 24.)  —
„Kakor oglje pri žerjavici in les pri ognju, tako napravi jezen človek
prepir.“ (26, 21.)

46. „Neumnež izpove v jezi vse; modri se premaguje in pri¬
hrani za primeren čas.“ (29, 11.)

47. „Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade." (26, 27.)

48. ., Gnusoba je Gospodu sleherni prevzetnež.“ (16, 5.)

49. „Pred pogubo gre ošabnost in pred propadom se človek
povzdiguje v najmhu.“ (16, 18.)

50. ..Kdor se da voditi od strahu pred ljudmi, bo hitro padel ;
kdor v Boga zaupa, bo povišan.“ (29, 25.)

85

64. Salamonova modra razsodba.

Vsakdo, ki je imel kako sporno zadevo, je smel priti pred
Salamona ter jo razložiti. Prideta tudi dve ženi. Ena izmed njiju
reče: „Jaz in ta žena sva sami stanovali v eni hiši; vsaka je
imela svoje dete. Umrl je pa sin te žene; zakaj v spanju ga je
zadušila. Ponoči, ko sem jaz spala, je vstala, vzela mojega sina
skrivoma ter je dela svoje mrtvo dete na njegovo mesto. Zjutraj
sem našla mrtvo dete. Ko sem ga pa pri belem dnevu natančneje
pogledala, sem našla, da ni moje dete/’ Druga žena pa pravi:
„Ni tako, kakor praviš; ampak tvoj sin je mrtev, moj pa živi.”
„Lažeš," reče prva, „zakaj moj sin živi in tvoj je mrtev.” Tako
sta se prepirali vpričo kralja.

Salamon je hotel izkušati ženi, katera živo dete bolj ljubi.
Da bi tako spoznal pravo mater, reče: „Prinesite meč! (<  Ko ga
služabniki prinesejo, ukaže: „Razsekajte živega otroka in dajte ga
vsaki polovico! Vsa prestrašena zakliče ena: „Prosim, kralj,
dajte ji živo dete in nikar ga ne umorite!" Druga pa reče: ,,Ne
bodi ne moje, ne tvoje, ampak razdeli naj se!” Nato reče Salamon:
„Dajte oni živega otroka in ga ne umorite; zakaj ona je mati!”

Vse ljudstvo je slišalo to razsodbo in se je balo kralja, ker
je videlo, da je božja modrost bila v njem za razsodbe pravde.

65 . Zidanje in posvečevanje templja.

V četrtem letu svojega vladanja začne Salamon na gori Morija
zidati hišo Gospodu. Silno veliko število različnih delavcev je delalo
sedem let. Načrt templja je bil isti, ki je po njem Mojzes naredil
sveti šotor. Le večja in krasnejša je bila stavba.

Salamon je zidal svetišče šestdeset komolcev dolgo, dvajset
komolcev široko in trideset komolcev visoko. Stroj) in stene so bile
narejene iz cedrinega lesa, tla iz cipresinega. Stene so bile bogato
pozlačene in okrašene z rezbarijami, ki so predstavljale kerubine,
palme in cvetlice tako umetno, da se je videlo, kakor bi rasle
iz sten.

Dva preddvora sta bila pri svetišču. Notranji je bil odločen
za duhovne, zunanji za ljudstvo.  1 zunanjem preddvoru, ki je ob-

86

dajal celo svetišče, so bili hodniki. V notranjem preddvoru je stal
veliki oltar za žgalne daritve in velika bronasta posoda za vodo.
Dvanajstero bronastih volov je nosilo velikansko, mnogolično okrašeno
posodo. Zaradi velikosti so imenovali to posodo bronasto morje.
Za službo božjo je Salamon še dal narediti veliko zlatih posod.
Streha svetega šotora je bila tako umetno izdelana, da se je svetila
zlata in dragih kamenov, kadar jo je obsijalo solnce.

Sedem let je zidal tempelj. K njegovi posvetitvi zbere Salamon
vse kneze in starejšine ljudstva. V slovesnem obhodu so duhovni
nesli skrinjo zaveze v tempelj. Salamon in ljudstvo je šlo pred njo
in veliko število goved in ovac se je darovalo. Leviti so brenkali na
harpe, cimbale in citre ter peli: „Hvalite Gospoda, ker je dober,
ker je večno njegovo usmiljenje /" Ko je skrinja zaveze bila po¬
stavljena v najsvetejšem, se napolni hiša Gospodova ; z oblakom, in
veličastvo božje se pokaže.

Salamon poklekne, razprostre svoje roke proti nebesom ter
moli: „Gospod, Bog Izraelov! Ni ga Boga tebi enakega: Nebesa
in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem ti
jo sezidal. Vendar pa, Gospod, moj Bog, glej na molitev svojega

87

hlapca vn na njegovo milo prošnjo! Gospod, moj Bo<j! Sliši hvalo
in molitev, ki ti jo prinaša danes tvoj hlapec, da naj bodo tvoje
oci odprte nad to hišo noc in dan! Sliši molitev svojega hlapca in
svojega ljudstva, kadar prosijo na tem kraju! Kdorkoli moli na
tem kraju, usliši ga in bodi mu milostljiv!“

Ko je Salamon dokončal svojo molitev, je šinil ogenj z nebes
in pouzil daritev. Ljudstvo je pokleknilo in molilo Boc/a; duhovni
pa so prepevali Gospodu hvalne pesmi. Sedem dni se je obhajala
slovesnost. Gospod se je drugič prikazal Salamonu ter mu rekel:

Uslišal sem tvojo molitev in posvetil to hišo, da se bo moje ime
vedno molilo tukaj. Moje oči in moje srce bodi vedno tukaj in
uslišal bom molitev tega, ki bo molil na tem kraju. Ako pa
zapustite moje postave, bom zavrgel to hišo in vas iztrebil iz
te dežele in vi bodete v pregovor in v svareč zgled za vsa
ljudstva."

66. Salamonovo veličastvo in njegova smrt.

Tudi zase je Salamon pozidal krasno palačo. Prestol je bil
umotvor iz zlata in iz slonove kosti. V dvorani je viselo dvesto
velikih in tristo malih ščitov iz čistega zlata; vse posode in
pohištvo je bilo zlato. Noben kralj ni bil Salamonu enak ne
v bogastvu in ne po veličanstvu.

Vsi sosednji knezi so zelo čislali Salamona zaradi njegove
modrosti. Mnogi so prihajali, da bi ga videli in slišali njegovo
modrost. Tudi kraljica iz Sabe je prišla iz daljine z velikim
spremstvom, da bi mu stavila različna vprašanja ter slišala njegove
modre svete. Vsemu, kar je videla in slišala, se je čudila, rekoč:
»Resničen je sloves, ki sem ga slišala v svoji deželi o tvoji
modrosti. Nisem verovala, ko so mi pripovedovali. Zdaj pa sem
videla, da mi niso niti polovice povedali; tvoja modrost in tvoja
dela presegajo glas, ki sem ga slišala. Blagor tvojim ljudem,
tvojim hlapcem, bi vedno stoje pred teboj in slišijo tvojo modrost.
Hvaljen Grospod, tvoj Bog, ki te je postavil na prestol!

Ko se je Salamon postaral, so mu poganske žene spačile
srce. Nekdaj tako modri kralj je padel tako globoko, da je tudi
malikom postavil tempelj ter jih sam hodil molit.

88

Po zgledu svojega kralja je prišlo tudi mnogo podložnikov
in malikovalo. Tako je bilo tudi ljudstvo od Salamona zapeljano
v malikovanje. Zato ga je Bog zapustil in mu rekel: „Ker nisi
držal mojih zapovedi, bom po tvoji smrti dal kraljestvo enemu
tvojih služabnikov. Le en del bom dal tvojemu sinu zaradi Davida,
mojega hlapca."

Vsled svoje vedno večje zapravljivosti je Salamon ljudstvo
hudo stiskal z davki. In ljudstvo se je uprlo. Salamon je upor
sicer zatrl, pa je umrl kmalu potem, oseminpetdeset let star.

Tretja doba.

Kraljestvo propada.

a) Od razdelitve kraljestva do asirske sužnosti (975 do 722 pred

Kristusom).

67. Razdelitev kraljestva.

Po smrti Salamonovi nastopi vlado njegov sin Roboam. Iz
vseh rodov kraljestva pridejo h kralju sli in mu rečejo: „Tvoj
oče nam je naložil pretrd jarem; olajšaj nam ga in služili ti
bomo!" Roboam jim odgovori: ..Crez tri dni se povrnite k meni!"
Nato pa vpraša stare svetovalce svojega očeta, kaj naj stori.
Odgovore mu: Če uslišiš njih prošnjo in dobrotljivo govoriš

ž njimi, ti bodo služili vse žive dni.** Kralj zavrže ta svet in
vpraša mladeniče, ki so ž njim zrasli. Odgovore mu: „Reci ljudstvu:
Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz ga bom naredil še težjega;
moj oče vas je tepel z biči, jaz vas bom tepel s škorpijoni.'* 0
Ko sli črez tri dni pridejo h kralju, jim odgovori tako. In ljudstvo
je bilo ogorčeno. Deset rodov si izvoli Jeroboama, enega izmed
služabnikov Salamonovih, za svojega kralja in odpade od Roboama.
Le dva rodova, Juda in Benjamin, mu ostaneta zvesta.

x ) Škorpijoni so se imenovali biči, ki so ž njimi tepli živali. Na kratkem
ročniku so bili pritrjeni jermeni, ki so na koncn nosili železne kavljiče ali krogle
z železnimi konicami.

Tako je bilo kraljestvo razdeljeno v dva dela. En del se je
imenoval kraljestvo Juda  z glavnim mestom Jeruzalemom. Vladal
ga je Roboam. Drugi del se je imenoval kraljestvo Izrael
z glavnim mestom Samarijo. Kralji obeh kraljestev so se pogosto
vojskovali med seboj.

Jeroboam, kralj izraelskega kraljestva, se je bal, da bi
ljudstvo zopet odpadlo od njega ter prešlo k Roboamu, če bi
zahajalo k praznikom v Jeruzalem, kakor je Gospod v postavi
zapovedal. Zato je postavil malike, namreč dvoje zlatih telet in
je rekel ljudstvu: ..Nikar ne hodite več v Jeruzalem! Glejte, to
sta bogova, ki sta vas izpeljala iz Egipta." Tako je veliko ljudstva
zapeljal v malikovanje. Ravno tako hudobni so bili naslednji kralji
v tdm kraljestvu. V kraljestvu Juda so kralji bili boljši; pa tudi
tukaj so nekateri malikovali ter zapeljali ljudstvo v mnoge
p regrehe.

Bog je pošiljal pobožne in goreče može, ki so izkušali
ljudstvo poboljšati. Z resnimi besedami so pridigovali zoper grehe,
ki so se mlomačevali. Ti možje se imenujejo preroki.  Vedno so
spominjali Izraelce na obljubljenega Odrešenika. Mnogo reči so
napovedali o njem. Da je Bog vzvišal njih ugled, je mnogim izmed
njih podelil dar, delati čudeže.

Kdor druge vabi v greh, je sokriv tega greha in pohujšuje bližnjega.
Bližnjega pohujšuje, kdor mu pregrešno, bodisi z besedo bodisi z dejanjem,
daje povod, da greši, ali kdor ga celo namenoma zapeljuje v greh. —
Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Mat. 18, 7. — Ne slušaj glasu tistih, ki
hočejo hudo; marveč zvesto izpolnjuj zapovedi božje!

68. Prerok Elija.

(912 pred Kristusom.)

Med vsemi kralji kraljestva Izrael je bil Ahab najbrezbožnejši.
Za ženo je imel poganko, Jezabelo po imenu, ki ga je zapeljala
v najostndnejše malikovanje. Maliku Balu je pozidal tempel in
njegove podobe je postavil na različnih krajih dežele, da bi tudi
ljudstvo zapeljal v malikovanje. Tudi je poklical štiristo petdeset
malikovalskih svečenikov in je umoril mnogo prerokov pravega
Boga, ki so pridigovali zoper to pregreho.

90

V tistem času je živel posebno goreč prerok, Elija  po imenu.
Elija pride k Ahabu in reče: „Kakor resnično živi Gospod,
naš Bog, pred čigar obličjem stojim: v tek letih naj ne pade ne
rosa ne dež, dokler jaz ne rečem . 11

Na božje povelje se je podal Elija v gorovje in je prebival
pri potoku Karit. Zjutraj in zvečer so mu krokarji prinašali kruha
in mesa, in voda iz potoka mu je bila pijača. Kakor je rekel
Gospod, tako se je zgodilo. Vse, kar je bilo zelenega, se je
posušilo in velika lakota je nastala po vsej deželi.

Ko se tudi potok posuši, reče Bog Eliji: „Idi v Sarepto
v deželi Sidoneev; zakaj ondi sem zapovedal vdovi, da te preživi!"
Elija gre. Ko pride do mestnih vrat, najde ženo, ki ravno nabira
drv; pokliče jo, rekoč: „Daj mi malo vode piti! In ko gre, da
bi mu je prinesla, zakliče za njo: „Prosim, tudi grižljaj kruha mi
prinesi!“ Zena pa odgovori: „Kakor resnično živi Gospod: Nimam
kruha, ampak le še peščico moke v loncu in malo olja v vrču.
Ravno nabiram drv, da zase in za svojega sina pripravim pod-
pepelnik, da jeva in potem umrjeva." Elija pa odgovori: „Nikar se
ne boj, ampak pojdi in stori, kakor si rekla; vendar meni najprej

91

naredi iz moke majhen podpepelnik in mi ga prinesi. Potem pa
speci podpepelnik sebi in svojemu sinu; zakaj tako govori Gospod:
Moka v loncu naj ne poide in vrč olja naj se ne izprazni do dneva,
ko bo Gospod zopet dal dežiti na zemljo.Vdova stori po Elijevi
besedi, in od tega dne ni pošla moka v loncu in vrč olja se ni izpraznil,

Crez nekoliko časa zboli vdovi sin in umrje. Žena je bila
.vsled tega zelo žalostna. Elija je sočutil njeno bolečino. Trikrat
se nagne črez mrtvega dečka in moli k Bogu: „Gospod, moj Bog!
prosim te, naj se vrne duša tega dečka zopet v njegovo telo!“
Bog je uslišal njegovo molitev in deček je oživel. V prevelikem
veselju zakliče žena: „Zdaj spoznam, da si mož božji, in Gospodova
beseda v tvojih ustih je resnična.“

Hasičevati lačne, napajati žejne, sprejemati popotnike, so telesna dela
usmiljenja, ki zaslužijo veliko plačilo pri Bogu.

69. Elijeva daritev. Konec lakote.

Tri leta in šest mescev že ni deževalo. In Gospod reče Eliji:

,.Pojdi k Ahabu, zakaj zopet hočem zemlji dati dežja! Elija gre.
Ko ga Ahab zagleda, mu reče: „Ali si ti tisti, kije spravil Izraelce
v nesrečo ?“  Elija odgovori: „Nesreče nisem zakrivil jaz, ampak
ti in hiša tvojega očeta, ki ste zapustili zapovedi Gospodove in
ste hodili za malikom Balom. Zdaj pa zberi ves Izrael pri gori
Karmel, tudi štiristo petdeset Balovih duhovnov! Ahab stori tako.

Elija stopi pred zbrano ljudstvo in reče: „Kako dolgo oma¬
hujete na obe strani? Ako je Gospod pravi Bog, hodite za njim;
ako pa Bal, hodite za njim!“ Ljudstvo ne odgovori niti besedice.
In Elija zopet pravi: „Jaz sem sam tukaj kot prerok Gospodov,
Balovih duhovnov pa je štiristo petdeset. Dajte nam dva vola. Enega
naj si izberejo oni. Naj ga zakoljejo in položijo na drva, ognja pa naj
ne podtikajo. Jaz bom pripravil drugega vola, ga položil na drva in
ognja tudi ne bom podložil. Potem kličite svoje bogove; jaz pa bom
klical ime svojega Gospoda. Bog, ki pošlje ogenj, da použije daritev,
je pravi Bog/ Ljudstvo odgovori: „Ta predlog je prav dober.

Malikovalski svečeniki vzamejo enega vola, ga zakoljejo,
položijo drva in dar na oltar. Potem pa skačejo po svoji navadi
okrog oltarja in vpijejo od jutra do poldne: „Bal, usliši nas!

92

Toda ogenj ni padel. Ko je že minilo poldne, jih zasmehuje Elija,
da bi ljndstvii pokazal neumnost malikovanja, ter reče: ,. Vpijte
glasneje! Bal se morebiti pogovarja, ali je na potovanju, ali morda
spi; vpijte glasno, da se vzbudi!" Vpijejo še bolj na glas in po
svoji šegi se vrezujejo z noži, tako da jih kri oblije; toda zaman.

Proti večeru reče Elija ljudstvu: ,.Pridite k meni!" Iz dvanajst
kamenov postavi oltar v imenu Gospodovem, izkoplje okrog njega
jarek, naloži drva in dar na oltar ter ukaže vode naliti na drva,
tako da so bila popolnoma premočena. Voda je tekla črez oltar
in napolnila jarek. Nato stopi Elija k oltarju in moli: »Gospod,
Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov! Pokaži danes, da si ti Bog
Izraelov in jaz tvoj hlapec, in da sem vse to storil po tvoji za¬
povedi! Usliši me, da ljudstvo spozna, da si ti Gospod, in se iz-
preobrne k tebi!“ — Kar pade ogenj z nebes in použije žgalni
dar, drva in kamenje, in poliže vodo v jarku. Ko ljudstvo to vidi,
pade na svoj obraz in govori: „Gospod — on je Bog! Gospod je
naš Bog! u  In Elija gre na vrh gore in moli. In glej, prikaže se
majhna meglica, ki naglo raste, nebo se hipoma prevleče s tem¬
nimi oblaki in ulije se močen dež ter poživi vso deželo.


93

70. Nabota po krivici kamenjajo.

Zraven kraljeve palače je imel mož. po imenu Nabot, vinograd.
Ahab ga je hotel imeti, da bi povečal svoj vrt, in zato reče Na-
botu: „Daj mi svoj vinograd! Dam ti zanj drugega, ali pa denarja,
kolikor je vreden/ 1  Nabot odgovori: ,.Ni mi dovoljeno, ti prodati
dediščine svojih očetov. ‘ Vsled tega je bil Ahab nevoljen in tako
razkačen, da niti jesti ni hotel. Jezabela, njegova žena, ga vpraša,
kaj se je pripetilo. Ahab ji pove. Zasmehljivo odgovori ona: „Ali
je tak tvoj veliki ugled in ali si kralj v kraljestvu Izraelovem?
Vstani in jej in bodi dobre volje! Jaz ti bom že pridobila vinograd.”

V imenu kralja je pisala pismo na mestno oblast: „Oskrbite
skrivaj dva brezbožna moža, ki bota krivo pričala zoper Nabota,
rekoč: Boga in kralja je preklinjal. Nato ga peljite vun in ga
kamenjajte!” Tako se je zgodilo.

Ko Ahab zve, da je Nabot mrtev, vzame vinograd za svojo
last. Na božje povelje pride Elija k Aliabu ter mu reče: „To pravi
Gospod: Umoril si in tuje blago si si prisvojil. Zato bodo psi
lizali tvojo kri, kakor so lizali Nabotovo kri. In psi naj požrč
Jezabelo.”

Tri leta pozneje nastane vojska. Ahab je bil smrtno ranjen
in je umrl. Psi so lizali njegovo kri. Nov kralj, Jeku po imenu,
nastopi vlado. Ko pride v glavno mesto, je iz okna gledala Jeza¬
bela. Kralj jo ugleda in ukaže služabnikom: „Vrzite jo dol!" In
so storili. Psi so prišli ter jo požrli. Ko jo je Jehu po obedu hotel
dati pokopati, niso našli drugega, kakor črepinjo, roke in noge.

71. Bog se prikaže Eliji. Elija v nebo vzet.

Tiste dni se Elija napoti v puščavo h gori Horeb. Po enem
dnevu hoda je bil tako utrujen od glada, da je pričakoval smrti.
Uleže se v senco nekega drevesa ter zaspi. Glej, angel Gospodov
se ga dotakne in mu reče: „Vstani in jej, zakaj imaš še daljno
pot!” Elija se vzdigne in vidi zraven svoje glave kruli 1 ) in kozarec

i) Čudoviti kruh, ki ga je Elija dobil, je predpodoba presv. R. Telesa, ki
nas hrani na potu v večno življenje.

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

94

vode. Poln hvaležnosti vzame jed in po njej okrepčan kodi štiri¬
deset dni in štirideset noči do gore Horeb. Tam se mu prikaže
Gospod v šumljanjn rahlega vetra ter mu reče: »Povrni se in
mazili Elizeja za preroka! On bodi tvoj naslednik."

Elija se vrne v deželo Izrael ter mazili Elizeja za svojega
naslednika, ki je bil poln gorečnosti za čast božjo. Elizej se je
pridružil Eliju in mu je služil.

Gospod je hotel svojega zvestega služabnika vzeti z zemlje.
Elija je šel k Jordanu. Elizej ga je spremljal. Ko prideta do reke,
udari Elija s svojim plaščem vodo in reka se razdeli in po suhem
gresta črez reko. Ko sta šla dalje in se pogovarjala med seboj,
glej, ognjen voz se prikaže in Elija je bil na njem odmaknjen
v viharju v nebo. Elizej je videl in klical: »Moj oče, moj oče!
In ko ga ni več videl, je od žalosti raztrgal svoje oblačilo, potem
je pobral Elijev plašč, ki mu je bil padel, in se je vrnil in zopet
prišel k Jordanu. Elizej je z Elijevim plaščem udaril vodo, je klical
Boga in reka se je razdelila. Elizej jo je prekoračil. Ko so to
videli drugi učenci Elijevi, so rekli: ,.L)uh Elijev je prišel nad
Elizeja.

95

72. Prerok Elizej.

Ko je bil Elija vzet v nebo, je Elizej  pridigovalljudstvu. Da bi
ga malikovalski ljudje tem bolj pripoznali za poslanca božjega in
raji slušali njegove opomine, je Gospod tudi po njem delal čudeže.

Nekega dne gre Elizej v Betel, kjer je bilo postavljeno zlato
tele. In prišla je tolpa dečkov, ki so preroka zasmehovali, rekoč:
„Pojdi gori, plešec! Pojdi gori, plešec!“ Elizej jim preti z božjo
kaznijo, in glej, dva medveda planeta iz gozda in raztrgata
dvainštirideset hudobnih dečkov.

Neko ubogo vdovo je upnik hudo stiskal zaradi dolga, ki
ga ni mogla plačati. Pride torej k Elizeju ter mu potoži svojo
stisko. Prerok ji reče: ,.Yzami toliko posod, kolikor jih imaš, izpo¬
sodi si jih tudi od drugih ljudi, kolikor jih dobiš, in potem vlij
olja v nje iz svojega vrča! Ne bo nehalo teči, dokler ne- bodo
polne vse posode. Potem prodaj olje in poplačaj dolg!" Tako se
je zgodilo in vdovi je bilo pomagano.

Tisti čas je v Siriji živel Naman, bogat in hraber vojaški
poveljnik sirskega kralja. Gobe so se ga prijele in trpel je velike
bolečine. Imel je deklo, ki je bila Izraelka, Nekega dne je pripo-

7 *

96

vedovala svoji gospe o prerokovih, čudežih. „0. da hi pač bil moj
gospod pri preroku, ki je v Samariji, gotovo bi ga ozdravil gob.“
Naman se takoj poda na pot v Samarijo. Spremlja ga mnogo
služabnikov. In prišel je k Elizeju. Prerok mu sporoči po svojem
služabniku: „Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš ozdrav¬
ljen!“ Nevoljen reče Naman: ,.Mislil sem, da pride vun k meni, da
bo stoje klical ime Gospoda, svojega Boga, in se dotaknil s svojo
roko mesta mojih gob, in me ozdravil. Ali niso sirske vode boljše, ko
vse vode v Izraelu?" Njegovi služabniki pa mir rečejo : „Oče, ako bi
ti bil prerok naročil kaj težkega, bi bil moral storiti, da bi ozdravel,
koliko bolj sedaj, ko ti je samo rekel: ,,L T mij se, in boš očiščeni"

Naman je šel in se je sedemkrat umil v reki Jordan, in je
bil očiščen. Ves vesel in hvaležen se vrne k Elizeju in reče:
..Resnično, zdaj vem, da ni drugega pravega Boga, kakor je Bog
Izraelcev. Prosim te, sprejmi kako darilo od svojega hlapca!"
Daši mu je zelo ponujal, Elizej vendar ni vzel ničesar. Naman je
odšel, hvaležen Bogu in preroku.

Giezi pa, služabnik Elizejev, je skrivoma tekel za vozom. Naman
ga vidi prihajati. Izstopi z voza ter mu gre naproti. Giezi reče: „Moj
Gospod ti sporoča: Ravno sta prišla dva učenca prerokova, daj torej
njima talent srebra in dvojno praznično obleko!" Naman mu da dva
talenta in dvojno praznično obleko. In Giezi se vrne domu ter po-
skrije denar in obleko. Ko pa pride pred Elizeja, ga vpraša prerok:
„0d kod si prišel?" Služabnik odgovori: ..Tvoj služabnik ni hodil
nikamor/' Elizej pa mu reče: „Ali ni bil moj duh zraven, ko je mož
izstopil iz voza in ti šel naproti? Zdaj si torej prejel srebro in vzel
obleko, pa tudi Namanove gobe se te bodo prijele.' In šel je od
njega, gobav kakor sneg.

Še veliko drugih čudežev je storil Elizej. Še celo v grobu je
Bog poveličal svojega zvestega služabnika. Po njegovi smrti so
namreč roparji vdrli v deželo. Ravno so neki možje pokopavali mrliča.
Ko zagledajo roparje, hitro vržejo mrliča v bližnji grob Elizejev.
Ko se mrlič dotakne prerokovih kosti, zopet oživi in vstane.

D Talent srebra je bilo približno 8000 kron našega denarja; talent zlata
pa približno 120.000 kron. Srebrnik je imel vrednost dveh kron. Drahma ali
denar, tudi desetka ali groš imenovan, je bil vreden 50 vinarjev. Najmanjši novec
je bil „drobiž“, vreden približno dva vinarja. (To dr. BriiU, Bibelkunde.)

97

Z lakomnostjo greši, kdor neredno ljubi denar in premoženje. Kako
ostudna je lakomnost! Iz lakomnosti izvira mnogo drugih grehov: zakaj
,,korenina vsega hudega je lakomnost." (I. Tim. 6, 10.) — Glej tudi, kako
častitljive so svetinje, ker Bog po njih dela čudeže! Svetinje so: 1. ostanki
trupel svetnikov: 2. reči, ki so bile v bližnji dotiki s Kristusom ali s svetniki,
na primer sveti križ Kristusov.

73. Prerok Jona.

V mestu Ninive so bili zelo hudobni ljudje. Tja pošlje Bog
preroka, Jona  po imenu, rekoč: „Vstani in pojdi v Ninive, veliko
mesto, in pridiguj tamkaj: Se 40 dni in Ninive poginejo/’

Jona s tem poveljem božjim ni bil zadovoljen. Rajši bi videl,
da bi Bog pokončal Ninive. Da bi ušel povelju Gospodovemu, se
poda v Jope ob Sredozemskem morju ter vstopi v ladjo, ki se
je odpravljala v Španijo. Ko ladja odpljuje, pošlje Bog velik vihar.
Ladja je v nevarnosti, da se razbije. Poganski mornarji molijo
k svojemu maliku za pomoč. Jona je pa spal v spodnjih prostorih.
In krmar stopi k njemu, ga vzbudi ter mu reče: „Moli tudi ti
k svojemu Bogu, da nam pomaga!" Ko pa nevihta ne preneha, so
rekli ljudje, ki so bili na ladji: ,,Pridite, žrebajmo, da zvemo, kdo je
kriv te nesreče!" In so vrgli žreb in zadel je Jona. Tedaj jim pripo¬
veduje, kako je grešil, da je hotel ubežati Bogu, da ni izvršil
njegovega ukaza. Reče jim: „Vzemite me in me vrzite v morje,
in veter bo jenjal; vem namreč, da je zaradi mene prišel nad vas
ta veliki vihar !“  In možje so veslali z vso močjo, da bi se vrnili
na suho, pa niso mogli. Čimdalje bolj je razsajal vihar. Vzeli so
torej Jona in ga vrgli v vodo. In glej, vihar je potihnil.

Gospod je poslal veliko ribo, ki je Jona živega požrla. Tri
dni in tri noči je bil v ribjem trebuhu. Kesal se je svoje ne¬
pokorščine ter prosil odpuščen]a. In glej, tretji dan plava riba
k bregu ter vrže Jona še živega na suho.

In Gospod je drugič govoril Jonu, rekoč: ,. Vstani in pojdi
v Ninive, v veliko mesto, in pridiguj v njem pridigo, ki ti jo
govorim/' In Jona se odpravi v Ninive in pridiguje pokoro,
rekoč: „Še štirideset dni in Ninive poginejo/' In Ninivljani so
verovali v Boga. Oznanili so post. Od največjega do najmanjšega
so oblekli raševino. Tudi kralj je vrgel s sebe svojo obleko, si

98

oblekel raševnik in je delal pokoro. Napovedal je post za ljudi in
za živino. Vse ljudstvo se je vrnilo z grešne poti. In Gospod se
je usmilil in odvrnil zažugano kazen. Jona si je pred mestom
postavil kolibico in je tamkaj čakal, da mesto pogine. Ko je minilo
štirideset dni in Ninive niso poginile, je bil nevoljen.

S tem je kotel Bog dati zgled usmiljenja. Ž njim je nameraval
izpreobrniti izraelsko ljudstvo. Ljubeznivo torej pouči Jona. Pred
prerokovim šotorom je naglo vzrastel bršljan, ki je dajal gosto
senco. Jona se je tega veselil. Toda ponoči je črv izpodjedel koren;
bršljan se je posušil in listje je odpadlo. In Jona se je žalostil
nad to izgubo. Bog pa reče: „Ti žaluješ zaradi bršljana, ki se
ž njim nisi nič trudil, in mu nisi dal rasti, ki je v eni noči zrastel
in v eni noči izginil: in jaz ne bi prizanesel Ninivam, velikemu
mestu, ki je v njem več kakor 120.000 ljudi, ki ne vedo, kje je
desno in kje levo, in še toliko živali?" Jona je spoznal svojo
krivico in se je vrnil v izraelsko deželo.

Jona je v svoji usodi predpodoba Jezusa Kristusa. Vrgli so ga v morje,
da so drugi bili rešeni; Jezus je po svojem trpljenju odrešil človeštvo večnega
pogubljenja. -— Njegovo tridnevno bivanje v ribjem trebuhu in njegova čudežna
rešitev je predpodoba, kako je Jezus počival v grobu in tretji dan častitljivo

99

vstal od mrtvih. — Njegova pridiga poganom, ki je bil k njim poslan
iz izraelskega ljudstva in ki so se izpreobrnili, dočim so Judje ostali
>' svojih grehih, je predpodoba, kako so apostoli bili poslani k poganom,
ki so z veseljem vzprejeli evangelij, dočim je judovsko ljudstvo ostalo
trdovratno.

74. Kraljestvo Izrael razpade.

(722 pred Kristusom.)

Izraelci so bili vedno bolj brezbožni. Videli so zgled na
Nini vij anih, pa se niso izpreobrnili. Celo zasmehovali so opomine
prerokov in uganjali so najostudnejše malikovanje. Postavili so si
grozovitega malika, ki so mu rekali moloh. Darovali so mu žive
otroke. Udali so se vedeževanju in prerokovanju iz znamenj po šegi
poganov. Brez strahu so delali krivico. A zadene jih šiba božja,
kakor so jim preroki pogosto napovedovali. Bog se je poslužil
Ninivljanov, da je kaznoval izraelsko ljudstvo. Asirski kralj Salma-
nasar pridere z veliko vojsko v deželo, vzame glavno mesto
Samarijo ter večino prebivalstva odpelje v sužnost.

Namesto odpeljanih Izraelcev pošlje asirski kralj prebivalce
svojega kraljestva v zapuščeno deželo. Ti priseljeni pogani so se
pomešali z zaostalimi Izraelci in so postali ž njimi eno ljudstvo.
Imenovali so jih „Samaritane“  po nekdanjem glavnem mestu
Samariji. Njih vera je bila mešanica iz poganske in judovske.
Prebivalci Judeje so jih zaradi tega zelo sovražili. Da hi se že
po imenu bolj ločili, so se prebivalci Judeje imenovali Jude. Ime
Samaritan je veljalo Judom za psovko. Toliko je bilo sovraštvo,
da noben Jud, če tudi je bil v sili, ni hotel vzeti niti požirka
vode od Samaritana. Šele v poznejšem času so se Samaritani
odpovedali malikovanju.

Tako je kraljestvo Izrael po 253 letnem obstanku za vselej
prenehalo, zakaj le malo se jib je vrnilo iz asirske sužnosti.
Kraljestvo samo se ni več obnovilo.

Božji mlini meljejo počasi,
toda prav na drobno —

Kazni bodo naj svarilni glasi
za srce hudobno!

100

75. Tobija.

Med Izraelci, ki so bili odpeljani v sužnost, je bil tudi zelo po¬
božen mož, Tobija  po imenu. Pri splošnih šibah božjih sotrpijo tudi
pobožni. Njim nesreča ni v kazen, marveč, da se vadijo še v večjih
čednostih. V rokah božjih so dostikrat orodje, da se izpreobrnejo
grešniki. Tako je bilo pri Tobiji. Asirski kralj ga je kmalu vzljubil
in mu dovolil, prosto potovati po deželi. To naklonjenost je porabil
Tobija, da je tolažil ujete Izraelce in jih opominjal k pokori. Od
svojega premoženja jim je delil miloščino. Pomagal je v vseh stiskah,
kolikor je mogel. Imel je sina, ki mu je bilo tudi ime Tobija.

Po smrti Salmanasarjevi je zakraljeval njegov sin Senaherib.
Preganjal je ujete Izraelce in jih dal mnogo pomoriti. Tudi je
izdal nečloveški ukaz: da se trupla umorjenih ne smejo pokopati,
marveč pustiti, naj jih požro divje zveri. Tobija pa se je bolj bal
Boga ko kralja. Najdena trupla umorjenih je skrival po dnevi
v svoji hiši ter jih opolnoči pokopaval. Ko to sporočijo kralju,
ukaže umoriti Tobija in mu vzeti vse njegovo premoženje. Tobija
pa je zbežal s svojim sinom in s svojo ženo in s.e je skrival. Crez
petinštirideset dni pa so kralja njegovi lastni sinovi umorili in Tobija
se vrne na svoj dom, in vse njegovo premoženje mu je bilo
povrnjeno. Preganjanje Izraelcev pa medtem ni popolnoma ponehalo.
Tudi Tobija ni jenjal pokopavati mrličev in deliti miloščine.

Nekega dne pride Tobija utrujen od pokopavanja mrličev
domu. Leže k steni in zaspi. Iz lastavičjega gnezda mu pade gorko
blato v oči, in oslepel je. To ga je pahnilo v veliko stisko.
S tkanjem je njegova žena Ana morala zaslužiti najpotrebnejše.

Nekega dne se je zgodilo, da je dobila kozliča in ga prinesla
domov. Tobija je sumil, da ga ni dobila na pošten način, in je
rekel: „ G-lejte, da ni kje ukraden! Dajte ga nazaj njegovemu
gospodarju. Kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne se dotakniti!‘‘
In morala je nesti kozlička nazaj. Nekateri sosedje in znanci so
zasmehovali Tobijevo pobožnost. Tobija pa je tudi v trpljenju
ostal stanoviten v svoji čednosti.

Prava ljubezen do bližnjega je znamenje prave ljubezni do Boga. Zakaj
„zapoved imamo od Boga, da, kdor Boga ljubi, ljubi tudi svojega brata. 11  (I. Jan.
4, 21.) Bogaboječi rad izkazuje bližnjemu telesna in duhovna dela usmiljenja.

101

76. Tobija opominja svojega sina.

Tobija je mislil, da bo kmalu umrl. Poklice torej sina k sebi
in ga lepo opominja, rekoč:

„Kadar Bog vzame .k sebi mojo dušo, pokoplji moje telo!
Imej v čislih svojo mater vse dni svojega življenja in se
spominjaj, koliko nevarnosti je prebila zavoljo tebe! In kadar bo
umrla, pokoplji jo zraven menc!“

..Vse dni svojega življenja imej Boga v svojem srcu in varuj
se, da kdaj ne privoliš v greh in ne opustiš zapovedi Gospoda,
našega Boga ! Dajaj miloščino od svojega premoženja in ne obračaj
svojega obraza od nobenega siromaka! Ako imaš veliko, dajaj
obilno: ako imaš malo, dajaj tudi malo radovoljno!“

„Varuj se, moj sin, vse nečistosti in ne daj nikoli nič pregreš¬
nega slišati o sebi! Ne dajaj nikoli napuhu gospodovati ne v svojih
mislih, ne v svojih besedah, zakaj vsa spačenost se je začela

I U

v njem!

„Kdor ti kaj dela, daj mu brž plačilo in ne odtrguj dninarju
ničesar! Glej, da nikdar drugemu ne storiš, kar nočeš, da bi kdo
drugi tebi storil! Vselej išči sveta pri modrem možu!“

„Hvali Boga vsak čas in prosi ga, da vodi tvoja pota! Ne
boj se, moj sin, živimo sicer ubožno, pa veliko dobrega bomo
prejeli, ako se bojimo Boga, se greha ogibljemo in delamo dobro!“
In sin odgovori: „Oče, vse bom storil, karkoli si mi za¬
povedal.' 1

77. Mladi Tobija gre na pot.

Tobija je pred nekoliko leti deset talentov srebra posodil
možu, po imenu Gabel, v Ragesu v Mediji ter si dal napraviti
dolžno pismo. In to izroči svojemu sinu, da izterja denar, ker ga zdaj
silno potrebuje. Ker pa je sin bil še mlad in tudi poti ni poznal,
mu je rekel oče: „Poišči si zanesljivega človeka, ki pojde s teboj!

Tobija gre in najde zalega mladeniča, ki je poznal pot ter
bil pripravljen, iti ž njim. (Bil je nadangel Rafael, ki ga je Bog
poslal v vidni podobi mladeniča, da bi ga varoval.) Tobija pelje
mladeniča k svojemu očetu. Oče vesel blagoslovi svojega sina,

rekoč : Srečno potujta ! Bog bodi z vama na vajini poti in njegov

angel naj hodi z vama!' 1

Na večer prvega dne prideta do reke Tigris. Tobija si hoče
umiti noge. Zelo velika riba pride in ga hoče zgrabiti za noge
ter potegniti v vodo. Tobija se ustraši ter kliče svojemu spremlje¬
valcu: „Grospod! Zgrabiti me hoče.“ Angel pa odgovori: „Primi
ribo za škrge in potegni jo vun!" Tobija stori tako. Nato iztrebi
ribo. Angel pa mu reče: „Srce, žolč in jetra ohrani; zakaj rabijo
se za zdravila!“ Kos ribe skuhata in snesta; ostalo nasolita in
vzameta s seboj za živež na pot.

In prišla sta v mesto, ki je v njem prebival sorodnik Tobijev,
Raguel po imenu. Angel reče: „Tukaj je tvoj sorodnik; pri njem
ostaneva. Ima edino hčer, Saro po imenu, ki bo podedovala vse
njegovo veliko premoženje. Prosi ga, da ti jo da za ženo! Ko
stopita v hišo, ju Raguel prijazno sprejme. Tobija pove svojo
prošnjo, kakor mu je angel naročil. Raguel se pomišlja. Angel pa
mu reče: „Ne boj se; mladenič je bogaboječ in dober!" Zdaj pa oče
privoli, prime desnico svoje hčere, jo položi v desnico Tobijevo'in
moli nad njima:

103

„B°g Abrahamov, Izakov in Jakobov bodi z vama!" Med
gostovanjem gre angel k dolžniku in prinese izposojeni denar.

78. Mladi Tobija se vrne.

Ko že dva tedna pretečeta, se Tobija ni hotel več muditi in
zato je rekel Raguelu: „Vem, da moj oče in moja mati štejeta
dneve in se bota žalostila, če izostanem predolgo. Dovoli mi torej
da se povrnem domov!“ Raguel mu da polovico svojega premoženja,
čredo, hlapce in mnogo dragocenosti, blagoslovi Tobija in Saro,
svojo hčer, ter ju odpusti.

Ker so zaradi mnogih čred potovali le počas;, hiti Tobija
z angelom naprej. Na potu pa reče angel: ..Kadar prideš k očetu,
pomaži njegove oči z ribjim žolčem, ki si ga hranil, in bo zopet
gledal luč neba ter se bo veselil, da te vidi.

Medtem so bili starši zaradi sina zelo v skrbeh. Mati je
jokala neprenehoma. ,.Oh, oh, moj sin! Zakaj sva te poslala na
tuje, tebe, svetlobo najinih oči, palico najine starosti, tolažbo
najinega življenja, upanje najinega zaroda! Saj sva v tebi samem

104

vse imela, ne bi te bila imela od sebe izpustiti." Vsak dan je hodila
na bližnji hrib ter se ozirala v ono stran, odkoder bi imel priti
Tobija. Naposled ga zapazi in spozna, hiti domov povedat možn:
„Tvoj sin prihaja!" In že priteče naprej tudi pes, ki ga je bil
Tobija vzel s seboj.

Oče se da peljati in gre naproti svojemu sinu. Objameta se
in poljubita ter zahvalita Boga za milostno varstvo. Nato pomaže
sin oči slepega očeta z ribjim žolčem. In glej, odlušči se bela
mrena iz oči in oče izpregleda. Zdaj je veselje prikipelo do vrhunca
in vsi hvalijo Boga. Tobija pa reče:

„Hvalim te, Gospod, Bog Izraelov, ker si me udaril in me
zopet ozdravil; zakaj zopet vidim svojega sina." Sin pripoveduje
dobremu očetu vse, kar se je zgodilo. Za sedem dni pride Sara
s hlapci, deklami in čredo in vsi se zelo veselijo.

Oče in sin sta še vedno mislila, da je spremljevalec človek
in sta ga hotela poplačati za izkazane velike dobrote. Prosila sta
,ga, da vzprejme v zahvalo polovico premoženja. Angel pa se da
zdaj spoznati in reče: „Hvalita Boga in poveličujta ga, ker vama
je izkazal usmiljenje! Boljša je molitev s postom in miloščino, ko
spravljati zlate zaklade. Kadar si s solzami molil in mrliče poko¬
paval, sem jaz prinašal tvojo molitev pred Gospoda. In ker si bil
Bogu prijeten, te je morala potrditi izkušnja. Mene je poslal Gospod,
da te ozdravim. Jaz sem Rafael,  eden izmed angelov, ki stojimo pred
Gospodom." Ko to slišita, se prestrašita in trepetaje padeta na svoje
obličje. Angel pa jima reče: „Mir vama bodi; ne bojta se. Po volji
božji sem bil z vama; njega poveličujta, njemu prepevajta slavo!
Zdelo se je sicer, da z vama jem in pijem; toda jaz imam nevidno jed
in pijačo, ki je ljudje ne morejo videti/ In je izginil izpred njunih oči.

Oče in sin sta hvalila Boga in tri ure sta vztrajala v molitvi.
Stari Tobija je živel še dvainštirideset let in je umrl stoindve
leti star. Ko je umrla tudi dobra mati, se sin in Sara odpravita
k Raguelu. Tamkaj je živel še dolgo srečno, je ostal pobožen in
bogaboječ do smrti.

Dobri angeli so nam blagohotni: ljubijo nas in varujejo na duši in na
telesu, opominjajo k dobremu in prosijo za nas. — Bog vodi in obrača tudi
hudo in trpljenje na dobro: hudobne hoče s tem kaznovati in poboljšati,
dobre pa izkušati in jim povečati zasluženje za nebesa.

105

to J Kraljestvo Juda do babilonske sužnosti.

(975 do 606 pred Kristusom.)

79 . Naj znamenitejši kralji za Roboamom.

Dežela, hi je po Salamonovi smrti ostala zvesta njegovemu sinu
Roboamu, se je imenovala kraljestvo Juda. V njem se je češčenje
pravega Boga in izpolnjevanje njegovih zapovedi ohranilo mnogo
dalje, ko pa v kraljestvu Izrael. Jeruzalem je bilo glavno mesto.
Kralji iz Davidovih potomcev so bili večinoma bogaboječi.

1  endar so tudi med njimi nekateri odstopili od postave. Eden
takih je bil O zija.  Veliko let je delal, kar je bilo prav pred
obličjem božjim, in vladal je srečno. Pa sreča ga je zapeljala
v napuh. Drznil se je celo, mešati se v službo duhovnov. Nekega
dne gre namreč v svetišče templja, da bi zažgal kadilo. Veliki
duhoven se mu ustavi, rekoč:

„Ni tvoje opravilo, kralj, da bi zažigal kadilo Gospodu! To
gre duhovnom, ki so posvečeni za to službo. Pojdi torej iz svetišča
in ne zaničuj postave Gospodove!" Ozija se razsrdi in s kadilnico
v . roki grozi duhovnom. In glej, v tem trenutku je bil gobav po
vsem telesu. Ozija se prestraši in hiti iz svetišča. Ostal je gobav
do smrti.

Med pobožnimi kralji se je posebno odlikoval J o za f at.
Bogaboječe može je izvolil za sodnike, ukazal je poučevati ljudstvo
v postavi Gosjjodovi ter ga je navajal k dobremu. Bog je blagoslovil
njegovo vladanje in mu je podelil zmago nad sovražniki.

Drug zelo pobožen kralj je bil Ezekija.  Za vlade njegovega
očeta se je bilo udomačilo malikovanje. Ezekija pa je ukazal
razrušiti vse malike v deželi. Prizadeval si je urediti in utrditi
pravo vero in izpolnjevanje božjih zapovedi. Tisti ras je asirski
kralj Senaherib z ogromno vojsko pridrvil v deželo in oblegal mesto
Jeruzalem. Ezekija pa je zaupal v pomoč Gospodovo; sam je šel
v tempelj in prosil Boga pomoči. Prerok Izaija mu je oznanil, da
bo uslišana njegova molitev. In glej, angel Gospodov pride naslednjo-
noč v šotor Asircev in pobije 185.000 mož. Ko Senaherib zjutraj
vidi mrliče, zbeži od groze z ostalo vojsko ter se vrne v svojo deželo.

106

Ezekija je vladal se veliko let in je bil od Boga blagoslovljen in
srečen z ljudstvom vred.

Po smrti 'pobožnega kralja je ljudstvo zopet malikovalo in
prestopalo zapovedi Gospodove. Zato je Bog pošiljal šibe, pa tudi
preroke, ki so ljudstvo svarili pred malikovanjem in s tem združenimi
grehi in ga opominjali k pokori.

80 . Judita.

Asirski kralj je zopet poslal velikansko vojsko, da bi podjarmil
kraljestvo Juda. Bog pa je rešil ljudstvo po srčni bogaboječi ženi.
Asirski vojskovodja Holofern  si je bil že več mest osvojil in
neusmiljeno pomoril njih prebivalce. In zdaj pride tudi pred mesto
B e tuli  j o ter ga oblega. Prebivalci se branijo hrabro. Holofern
razdene vodovod. Hotel jih je tako prisiliti, naj se vdajo. Prebi¬
valci so bili v veliki stiski. Že so sklenili, da se vdajo, ako v petih
dnevih ne pride pomoč.

To zve pobožna vdova, Judita  po imenu. Gre k predstojnikom
mesta ter jim reče: ,.Zakaj izkušate Gospoda? Vi ste Gospodu
odkazali čas za usmiljenje in ste mu po svoji volji določili dan!
To je grešno govorjenje. Toda, ker je Bog usmiljen, delajmo
pokoro in se ponižajmo pred Gospodom. Zaupajmo v Gospoda in
osramotil bo naše sovražnike. Izkuša nas, kakor je izkušal tudi
naše očete, da se potrdimo v bridkosti. Šibe Gospodove naj nam
bodo v poboljšanje, in ne v pogubljenje/’ Predstojniki odgovore:
„Vse, kar si govorila, je resnica. Prosi torej za nas; zakaj sveta
žena si, in se bojiš Boga.”

In Judita gre v svojo sobo, obleče izpokorno obleko, potrese
glavo s pepelom i n  goreče moli h Gospodu. Nato vstane, se mazili
in ozaljša z najlepšim okrasjem ter gre s svojo deklo v tabor
Asircev. Ko pride tja, zahteva, da jo peljejo b Holofernu. Ta ji
pride prijazno naproti; svojim služabnikom pa ukaže, naj ji dovolijo
prosto hoditi v taboru vun in noter.

Četrti dan je Holofern napravil pojedino in je pil vina črez
mero. Potem se je ulegel v posteljo in je zaspal. Njegovi služabniki
so se odstranili ter podali v svoje šotore. Tu stopi Judita k postelji
spečega vojskovodja, moli s solzami tiho k Bogu, rekoč: „Okrepi

107

me, Gospod, v tej uri!” Nato seže po Holofernov meč, ki je visel
v šotoru na stebru, ter mu odseka glavo. Da jo dekli, ki jo vtakne
v pripravljeno vrečo. Vrneta se v Betulijo.

Se ponoči zbere Judita ljudstvo in vsem pokaže Holofemovo
glavo, rekoč: „Hvalite Gospoda, našega Boga, ki ni zapustil teh,
ki so upali vanj! Meni je izkazal milost in po moji roki je umoril
sovražnika svojega ljudstva. Kakor resnično živi Gospod, me je
njegov angel varoval, ko sem šla odtod, ko sem bila tam in ko
sem se vračala sem, in me je ohranil neoskrunjeno. Hvalite ga
vsi. ker je dober, ker je večno njegovo usmiljenj e. ££  In vsi so
molili Gospoda. Ozija, poglavar ljudstva, pa reče Juditi: ..Hči, ti
si blagoslovljena od Gospoda, Boga najvišjega, pred vsemi ženami
na zemlji!" Zgodaj zjutraj planejo Izraelci na asirski tabor. Asirci
hočejo vzbuditi vojskovodjo. Najdejo ga brez glave ležati na tleh.
Polasti se jih strah in vsi pobegnejo.

Ljudstvo poveličuje zdaj Judito. Sam veliki duhoven pride iz
Jeruzalema v Betulijo in jo hvali:

„Ti slava Jeruzalema, ti radost Izraela, ti čast našega
ljudstva; zato boš blagoslovljena na veke.“

In obhajali so zmagoslavje. Judita je živela še mnogo let.
Ko je umrla v visoki starosti, je žalovalo vse ljudstvo.

Judita je predpodoba preblažene Device Marije, ki je po svojem božjem
Sinu rešila ves človeški rod iz oblasti hudobnega duha in je blagrovana od
vseh ljudstev.

81. Preroki. Napovedbe o Odrešeniku.

Poleg že imenovanih prerokov so še nekateri drugi posebno
znameniti. Da bi se ljudje pripravili na prihod Odrešenikov, je
Bog o njem mnogo napovedal po prerokih.

Po preroku M ih e ju, ki je živel 790 let pred Kristusom, je
napovedal, da bo Odrešnik rojen v Betlehemu: „In ti, Betlehem
Efrata, si sicer majhen med mesteci Judovimi, pa iz tebe izide
Gospodovalec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka, od vekomaj.

(5, 2.)

Ob istem času je Bog napovedal po preroku Joelu,  da bo
sveti Duh s svojo milostjo napolnil ljudi: „Razlil bom svojega
Duha črez vse meso J (2, 28.) Mnogo je napovedal o Odrešeniku

108

po preroku Izaiji,  ki je živel 760 let pred Kristusom,. O nje¬
govem rojstvu:  ,,Glej, devica bo spočela in bo sina rodila, in
njegovo ime se bo imenovalo Emanuel (Bog z nami)) 1  (7, 14.)  —
,,Dete nam je rojeno, sin nam je dan, in na njegovih ramah je po¬
glavarstvo, in njegovo ime je: Čudoviti, Svetovalec, Bog, Močni
junak, Oče prihodnjega veka, Knez miru." (9, 6.)

O njegovem rodu (p o k oljenju)  od Davida: „Mladika bo
pognala iz korenine Jesetove (Izaij in Duh Gospodov bo počival na
njem; duh modrosti in umnosti, duh sveta in moči, duh učenosti in
pobožnosti in duh straha božjega ga bo napolnjeval." (11, 1. — S.)

O njegovem predhodniku Janezu:  „Glas vpijočega v pu¬
ščavi: Pripravite pot Gospodovo, ravne storite v puščavi steze
našemu Bogu! Vsaka dolina naj se poviša, vsaka gora in vsak
hrib naj se poniža; kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega,
gladka pot, in razodelo se bo veličastvo Gospodovo, in vsi ljudje
bodo videli, da usta Gospodova govorijo." (40, 3. — 5.)

O počeščenju po svetih treh kraljih:  „ V stani, Je¬
ruzalem, daj se razsvetliti, ker prišla je tvoja luč in veličastvo
Gospodovo je izšlo nad teboj! Povodenj velblodov te bo zagrnila.
Dromedarji iz Madijana in Efe ; vsi iz Sabe pridejo, darujejo
zlata in kadila in oznanjujejo hvalo Gospodovo!“ (60, 1. 6.)

O prihodu svetega Duha  pri njegovem krstu: ,,Glej

mojega izvoljenca, ki ga ljubim,. Svojega duha sem dal nanj; pra¬
vico bo oznanjal narodom." (42, 1.)

O njegovi učeniški službi:  „Duh Gospodov je nad menoj;
zakaj Gospod me je mazilil in poslal, da bi pridigal krotkim,
ozdravil tiste, ki so potrtega srca, zaprtim oznanil rešitev in čas
sprave z Gospodom.“ (61, 1. 2.)

O njegovih čudežih:  ,,Bog sam bo prišel in vas bo rešil.
Tedaj se bodo odprle oči slepim, ušesa gluhih bodo odmašena;
tedaj bo skakal hromi kakor jelen in jezik mutastega bo razvezani
(35, 4.-6.)

O njegovem trpljenju  in njegovi, smrti:  „Svoje telo sem dal
onim, ki me bijejo, in svojega obraza nisem obrnil od tistih, ki so me
preklinjali in pljuvali vame.“ (50, 6.)  — „On nosi naše trpljenje
in naložil si je naše bolečine.  — On je ranjen zaradi naših pre¬
greh, potrt zaradi naših hudobij. Zaradi našega miru je kazen na

109

njem in njegova rana je nas ozdravila.  — Darovan je, ker je sam
hotel. Kakor jagnje ga peljejo k moritvi, a ne odpre svojih ust?
(53, 4. 5. 7.)

O njegovem poveličanju:  „Narodi ga bodo molili in njegov
grob bo veličasten.“ (li, 10.)

O izpreobrnitvi poganov  k Mesiji: „Postavil sem te
v zavezo ljudstva in za luč poganomP (42, 6.)

Jezus je obljubljeni Odrešenik, zakaj vse napovedbe prerokov so se popol¬
noma izpolnile v njem. Jezus sam pravi: ,,Vi preiskujete pisma; ona so, ki
pričajo o meni.“ (Jan. 5, 39.) Glej stran 162.

c) Babilonska sužnost (606 do 536 pred Kristusom).

82. Kraljestvo Juda razpade. Prerok Jeremija.

Vkljub mnogim in velikim dobrotam božjim so se tudi pre¬
bivalci kraljestva Juda udali malikovanju. Delali so najostudnejše
pregrehe. Opominov prerokov niso več poslušali. Zato jim je
Bog poslal hudo šibo. Leta 606 pred Kristusom pridere v deželo
babilonski kralj Nabuhodonozor z velikansko vojsko. Osvoji si
Jeruzalem in mnogo odličnih deželanov odpelje v babilonsko suž¬
nost. Tudi svete posode vzame iz templja. Crez nekoliko let pride
isti kralj zopet nad Jeruzalem, ujame kralja Jebonija in ga od¬
pelje z mnogimi prebivalci vred. Nabuhodonozor postavi Sedekija
za judovskega kralja, ki pa mu je moral plačevati letni davek.
Sedekija je vladal istotako brezbožno.

Devet let pozneje se upre Sedekija in odpove davek. Nabu¬
hodonozor pride tretjič nad Jeruzalem. Dve leti oblega mesto in
si ga osvoji. Sedekija je bil ujet, oslepljen in v verigah odpeljan
v Babilon. Vse mesto je bilo razdejano in skoro vsi prebivalci od¬
peljani, le nekaj ubogih je smelo ostati doma. Tako je razpadlo
kraljestvo Juda. To se je zgodilo leta 588. pred Kristusom.

V majhni tr umi  zaostalih je bil tudi prerok Jeremija.
Z živimi besedami je bil opominjal Jude k pokori in napovedoval
preteče šibe božje; toda zaman. Sedel je zdaj na razvalinah prej
tako krasnega mesta, jokal in milo tožil:

„Oh! Kako žalujejo poti h gori Moriji, ker nihče ne gre
več na praznik! Vsa mestna vrata so podrta; duhovni vzdihujejo,

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

110

device so brez okrasja in mesto samo ječi v bridkosti. O vi vsi ;
ki greste mimo po poti, ozrite se in glejte, ali je katera bolečina,
kakor je bolečina moja! Komu naj te primerim, Jeruzalem! Komu
naj te imam enako? Velika kakor morje je tvoja bolečina; kdo
ti more pomagati? Vsi, ki gredo po poti, majejo z glavo in

pravijo: Ali je to ono krasno mesto, cvet lepote, veselje vse

zemlje? Pomagaj nam, Gospod, da se izpreobrnemo k tebi! Obnovi
naše dni, kakor je bilo poprej!”

83. Usoda Judov v babilonski sužnosti.

Odpeljani Judje so bili razkropljeni na razne kraje velikega
babilonskega kraljestva. Zdaj so spoznali in obžalovali svoje
grehe. Jasno jim je bilo, da jih je Bog varoval, dokler so mu
služili zvesto, in da jih maliki, ki so k njim odpali, niso mogli
rešiti pred sovražniki. Preroki, kakor Ezehiel,  so jih istotako
opominjali k pokori. Zopet so se oklenili Gospoda in so zvesto
izpolnjevali njegove zapovedi. Preroki so tolažili ljudstvo tudi

s tem, da so kazali na obljubljenega Odrešenika, ki so o njem še
marsikaj napovedali. Po tej sužnosti se je razširilo spoznavanje

pravega Boga in pričakovanje Odrešenika tudi med poganska
ljudstva. Tako so se tudi pogani pripravljali na odrešenje.

Z ujetimi so vobče ravnali dobrotljivo. Kralj je vzel celo
nekaj dečkov iz kraljeve hiše in drugih imenitnih rodbin na svoj
dvor. Tudi je zapovedal, dajati jim hrano s kraljeve mize in jih
s kraljeviči poučevati v vseh znanostih.

Najsposobnejši so bili odbrani tudi k najvišjim službam in
častem. Med temi mladeniči se je posebno odlikoval Daniel  in
njegovi trije prijatelji Ananija, Azarija in Misael. Ti so zvesto
izpolnjevali vse zapovedi Gospodove in zato tudi niso hoteli uživati
jedi, ki so bila Judom po postavi prepovedana. Zato je prosil
Daniel nadzornika, naj bi jim dajal le sočivja jesti in vode piti.
Nadzornik pa reče: „Bojim se svojega gospoda kralja; zakaj ako-
bi videl vaše obraze bolj upadle ko pri vaših vrstnikih, bi jaz za¬
padel smrti." Daniel odgovori: ,.Poizkusi vsaj deset dni; potem
primeri naše obraze z mladeniči, ki jedo kraljeve jedi, in presodi,
in potem stori, kar se ti bo zdelo dobro!“ Nadzornik privoli in

111

za deset dni so bili lepši in zdravejši od drugih. Odslej so dobi¬
vali le sočivja in vode.

Bog je pobožnim mladeničem podelil veliko modrost in raz¬
sodnost. Kralj je imel posebno dopadenje nad njimi ter jih je
izvolil za svoje zaupne svetovalce.

Zmernost v jedi in pijači je tista čednost, s katero krotimo neredno po¬
želenje po jedi in pijači in uživamo oboje le po pameti. Zmernost koristi duši
in telesu. Izpolnjuj zvesto cerkveno postno zapoved 1

84. Daniel reši čisto Suzano.

Med Judi v babilonski sužnosti je bil tudi mož, po imenu
Joakim. Njegovi ženi je bilo ime Suzana. Bila je zelo lepa in
bogaboječa. Joakim je bil bogat in ugleden mož. Blizu pri hiši
je imel velik vrt. Judje so se radi shajali pri njem, ker je bil
med vsemi najodličnejši. Ljudstvo si je samo volilo sodnike za
svoje pravde. In tisto leto sta bila za sodnika izvoljena dva
starejša moža, ki sta veljala za poštena, a sta bila v resnici dva
hudobneža. Sodila sta pri Joakimu. Ko so ljudje okoli poldne
odšli, je prišla Suzana in se je izprehajala po vrtu. To sta sodnika
vedela. Nekega dne se skrijeta v vrtu.

In ko Suzana po svoji navadi pride na vrt in zapre za seboj
vrata, pritečeta hudobneža k njej ter jo nagovarjata, da bi njima
na ljubo privolila v smrtni greh. In pristavita -še grožnjo: „Ce
ne privoliš, te zatoživa in bova pričala, da sva te zasačila pri
hudobnem dejanju/ Suzana vzdihne in pravi: „V stiskah sem od
vseh strani; toda hočem raje nedolžna umreti, ko pa grešiti pred
obličjem Gospodovim." Nato zakliče na ves glas na pomoč. A hu¬
dobneža zavpijeta zoper njo .in eden teče k vratom na vrt in jih
odpre. Ko pa ljudje prihitijo, vpijeta sodnika na glas, da sta
videla, kako je Suzana storila velik greh.

Drugi dan se je zaradi te obtožbe vršila sodba zoper Suzano.
Suzana pride s svojimi starši in sorodniki. Vsi, ki jo poznajo,
jokajo. Hudobneža povesta svojo zlobno obtožbo ter zahtevata,
naj se Suzana obsodi na smrt. Suzana zagotavlja, da je nedolžna.
Ljudstvo pa veruje tožnikoma, ker sta bila starejšini in sodnika.
In Suzana je bila obsojena na smrt. Suzana pa se ozre v nebo in
zakliče na ves glas:

8 *

112

„Večni Bog, ki poznaš, kar je skritega, in veš vse, predno
se zgodi! Ti veš, da sta na zloben način krivo pričala zoper
mene!

Gospod usliši njeno molitev. Ko jo peljejo iz mesta v smrt,
glej, pride Daniel in po nagibu božjem zakliče: „Nedolžen sem
nad njeno krvjo! -  In vse ljudstvo se obrne k njemu in ga vpraša:

„Kaj pomenja ta beseda, ki si jo izgovoril?"" Daniel odvrne: „Ali

ste tako neumni, da obsodite, ne da bi natančno preiskali resnico?
Sodite še enkrat; zakaj krivo sta pričala zoper Suzano !“

Ljudstvo se naglo vrne in Daniel pravi: „Ločite tožnika

daleč vsaksebi in zaslišal ju bom!" Ko odpeljejo enega, reče Daniel
prvemu: „Hudobnež! Zdaj so prišli na dan tvoji grehi in tvoje
krivice, ki si jih počenjal. Ge si videl Suzano grešiti, povej, pod
katerim drevesom si jo videl ? 1  On odgovori: „Pod mastikovim

drevesom!" Daniel ga zavrne: „Prav sam sebi na glavo si se
lagal.“ Ukaže ga odpeljati. Pripeljejo mu drugega. Daniel mu
reče: „Povej mi vendar, pod katerim drevesom si videl Suzano
grešiti ? -1  In odgovori: „Pod slivovim drevesom . 11  Daniel ga za¬
vrne: „Prav na svojo glavo si se lagal tudi ti in kazen božja
te bo zadela. ‘ Ker se njuni izpovedi nista ujemali, izpozna
ljudstvo, da je bila obtožba krivična in da sta obsojena po svojih
lastnih protislovjih. Vsi hvalijo Boga, ker reši tiste, ki upajo vanj.
Hudobneža so potem posuli s kamenjem. Daniel pa je bil od tega
dne ugleden pri vsem ljudstvu.

Mnogo stisk pride „nad pravičnega; toda iz vseh teh ga reši Gospod;
zakaj blizu je Gospod tistim, ki so potrtega srca. 11  (Ps. 33.)

85. Trije mladeniči v ognjeni peči.

Tiste dni je kralj Nabuhodonozor naredil veliko zlato soho,
ki je bil na njej postavljen malik. K blagoslovljenju pridejo vsi
knezi kraljestva in glasnik je klical: „Kakor hitro zaslišite glas
trombe in godbo, padite na tla in molite zlato soho! Kdor tega
ne stori, bo takoj vržen v peč gorečega ognja. 111 ) In ko se godba
razlega, padejo vsi na tla in molijo soho, le trije mladeniči:

D Sežiganje v ognjeni peči je bila strašna smrtna kazen, ki je takrat pri
Babiloncih bila v navadi.

113

Ananija, Azarija in Misael ne. (Daniel pri slovesnosti ni
bil navzoč.) To takoj sporoče kralju.

Kralj se razsrdi, ukaže mladeniče pripeljati pred se ter jim
reče: „Molite soho! Ako je ne molite, vas bom ukazal vreči v peč
gorečega ognja. In kateri Bog vas more rešiti iz moje roke?*'
llladeniči odgovore: „Naš Bog, ki ga častimo, nas more rešiti
iz peči gorečega ognja in nas osvoboditi iz tvoje roke, o kralj,!
In če tudi ne bi hotel, vedi, o kralj, da tvojih bogov ne častimo
in zlate sohe ne molimo!’*

In kralj se razsrdi še bolj; ukaže }  sedemkrat bolj zakuriti
peč in tri mladeniče zvezane vreči vanjo. Zgodi se. In glej, angel
Gospodov pristopi in zavrača plamene iz peči, tako da so možje,
ki so mladeniče vrgli v peč, bili sežgani in umorjeni. V peči pa
je angel hladil, kakor če bi veter pihljal ob rosi, in ogenj se jih
celo nič ni dotaknil. Le vrvi, ki so bili zvezani ž njimi, so zgo¬
rele. Mladeniči zapojejo slavospev in na ves glas poveličujejo moč
Gospodovo.

Kralj se zelo začudi nad tem. Stopi k peči, pogleda vanjo in
strmč govori: „Ali nismo vrgli treh zvezanih mož v ogenj ? Vidim

114

pa štiri može razvezane, ki se prosto izprehajajo in niso kar nič
poškodovani, in četrti je lep, kakor sin bogov.'* In zakliče v peč:
..Vi služabniki najvišjega Boga, izidite iz peči !" Trije mladeniči
pridejo iz peči. Vsi se čudijo, ker so bili popolnoma nepoškodovani.
Niti lasje na njih glavah niso bili osmojeni. Kralj pa reče: „ Slavljen
njihov Bog, ki je poslal svojega angela in otel svoje služabnike,
ki so verovali vanj! Zato ukažem jaz: Vsakdo, ki bi preklinjal
Boga teh mladeničev; naj umrje; zakaj ni drugega Boga, ki bi
mogel tako rešiti: Najvišji Bog je storil velike čudeže in znamenja;
njegovo kraljestvo je večno in njegovo gospostvo traja od roda
do roda."

Nato je povzdignil tri mladeniče do visoke časti.

Tako so tudi pogani bili napeljani k spoznanju in češčenju pravega
Boga. Kako lepa je čednost srčnosti, ki so jo pokazali ti mladeniči. Uči se,
očitno spoznati svojo vero! Srčnost je tista čednost, po kateri pričnemo in
izvršujemo dobro vkljub vsem težavam in rajše vse pretrpimo, kakor da bi grešili.

86. Baltazarjev greh in njegova kazen.

Po smrti kralja Nabuhodonozorja je sledil v vladi njegov
vnuk Baltazar. Nekoč je napravil veliko pojedino, ki so se je ude¬
ležili vsi dostojanstveniki kraljestva. Med pojedino ukaže kralj
prinesti svete posode, ki jih je njegov ded uropal iz jeruzalemskega
templja. In Baltazar in vsi tovariši pri obedu so pili iz njih. Pri
tem so hvalili svoje malike.

Tisto uro se prikaže roka, ki zapiše na steno obednice tri
besede. Kralj obledi pri tej prikazni. Trese se po vsem životu.
Pokliče modre na svojem dvora ter obljubi največje odlikovanje
tistemu, ki bi mogel razložiti besede. Ker nihče ni razumel pomena
te pisave, pokliče kralj Daniela. Ta mu reče: „Ti, o kralj, si se
uprl zoper Gospoda nebes. Velel si prinesti svete posode iz nje¬
gove hiše, in ti in knezi in tvoje žene ste pili iz njih. Svoje bo¬
gove iz zlata, srebra, bakra, železa, lesa in kamna, ki nič ne vi¬
dijo, ne slišijo in ne čutijo,’ si poveličeval; pravega Boga pa, ki
ima tvoje življenje in vso tvojo usodo v svoji roki, ne slaviš.
Zato je ta pisava bila zapisana na steno. Besede, ki so zapisane,
so te-le: Mane, Tekel, Fare s. Mane:  Seštel — je Gospod
tvoje kraljestvo in ga dokončal; Tekel:  „Stehtal te je na tehtnici

115

in našel prelahkega; Fares:  Razdeljeno — bo tvoje kraljestvo
in dano Medom in Perzom/'

Kralj ukaže Danielu obleči škrlat, mu dene verižico okrog
vratu ter ga povzdigne k najvišjemu dostojanstvu v kraljestvu.
Se tisto noč so si sovražniki osvojili mesto. Kralja so umorili,
in celo kraljestvo je prišlo pod oblast kralja Medov in Perzov
bi mu je bilo ime Cir.

Z božjim ropom greši, kdor oneoeščnje Bogu posvečene osebe, kraje
ali reči; zlasti pa, kdor prejme po nevrednem kak sveti zakrament.

87. Daniel in malik Bel.

Novi kralj Cir je cenil čednost in veliko modrost Danielovo.
Postavil ga je za svojega zaupnega svetovalca in tovariša pri mizi.

Babilonci so molili malika z imenom Bel. Tudi kralj je vsak
dan hodil v tempelj molit Bela. Vsak dan so mu darovali dvanajst
mer pšenične moke, šest vrčev vina in štirideset ovac. Daniel pa
je molil svojega Boga. In kralj mu je rekel: „Zakaj ne moliš
Bela?“ Daniel mu odgovori : „Ne častim malikov, ki so z rokami
narejeni, marveč živega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo in
ima oblast nad vsem, kar živi." Kralj odvrne: „Ali se ti Bel ne
zdi živ bog? Ali ne vidiš, koliko vsak dan použije in popije?"
Daniel se nasmeje in reče: „Nikar se ne moti, o kralj! Bel je
znotraj iz gline, zunaj iz brona, in nikoli ne je.'

Nato se kralj razsrdi, pokliče Belove duhovne in jim reče:
„Ako mi ne poveste, kdo použiva te darove, boste umrli. Ce mi pa
dokažete, da jih Bel použije, bo umrl Daniel, ker je preklinjal
Bela." Daniel odgovori kralju: „Zgodi se po tvoji besedi! In
kralj se poda z Danielom v Belov tempelj in duhovni rečejo: „Grlej,
mi gremo vun, in ti, o kralj, postavi jedila in vino in zakleni vrata
in zapečati jih s svojim prstanom. In ko zjutraj vstopiš in najdeš,
da Bel ni vsega pojedel, naj umremo mi; sicer pa naj umre Daniel,
ki je lagal zoper nas/' In nič niso bili v skrbeh, zakaj imeli so
pod mizo skriven vhod, ki so skozi njega prihajali in darove pou-
živali.

Ko torej odidejo, postavi kralj pred Bela jedi. Daniel pa je
ukazal svojim služabnikom prinesti pepela. Vpričo kralja naseje

116

pepela po vseh tempeljskih tleh. Potem odideta, zakleneta vrata in
jih zapečatita s kraljevim prstanom.

Drugo jutro kralj zgodaj vstane in gre z Danielom v tempelj.
Pečate najdeta nedotabnene. Ko se vrata odpro, pogleda kralj na
mizo in zaupije na ves glas: ..Velik si, o Bel, in nobene goljufije
ni na tebi!" Daniel pa smehljaje pravi: ..Poglej na tla in premisli,
čigave so te stopinje! Kralj odgovori: ..Vidim moške in ženske
in otroške stopinje! ‘ In zasledila sta skrivna vratca. Kralj se raz¬
jezi in ukaže umoriti goljufe. Bela pa izroči Danielu v oblast.
Daniel razdene Bela in njegov tempelj.

Z malikovanjem greši, kdor izkazuje kaki stvari božjo čast. — Ako
častimo svetinje in podobe svetnikov, ne grešimo zoper prvo božjo zapoved,
ker jih ne molimo.

88. Daniel v levnjaku.

Babilonci so molili fc tvidi zmaja. Kralj je rekel Danielu: ..Glej,
o tem ne moreš reči, da ni živ bog; moli ga torej!" Daniel odgo¬

vori: ..Gospoda, svojega Boga, molim, ker on je živi Bog; ta pa
ni Bog. Kralj, le daj mi dovoljenje, in ubil bom zmaja brez meča

117

in brez kola." Kralj mn dovoli. Daniel skuha smole, lasi in masti.
Iz tega naredi kepe. Daje jih v gobec zmaju, in zmaj se je raz¬
počil. Potem pa reče: „Glejte, kakega boga ste častili!“

Ko Babilonci to slišijo, se silno razsrdijo, se zberejo in rečejo:

Kralj je postal Jud; Bela je razdejal, zmaja pobil in duhovne
umoril! In gredo h kralju in zahtevajo: „Izroči nam Daniela,
sicer umorimo tebe in tvojo družinoKo  kralj vidi upor, odjenja
sili ter jim izroči Daniela. Uporniki ga vržejo v levnjak. Sedem
levov je bilo v njem. Vsak dan so jim dajali dve trupli in dve
ovci. Le takrat jim niso dali ničesar, da bi požrli Daniela; toda niso
mu storili nič žalega. Sest dni je bil Daniel v levnjaku brez hrane.

Tisti čas je živel v Judeji prerok, Habakuk po imenu. Ravno
je šel na polje in je ženjcem nesel kuhan močnik in kruha. In
angel Gospodov se mu prikaže ter mu pravi: „Nesi obed, ki ga
imaš, v Babilon Danielu, ki je v levnjaku!“ Habakuk odgovori:
..Gospod, Babilona še nisem nikoli videl in za jamo tudi ne vem.“
In angel ga prime vrhu glave in ga nese s hitrostjo duha k lev¬
njaku v Babilon. Habakuk zakliče, rekoč: „Daniel, služabnik božji,,
vzami kosilo, ki ti ga je Bog poslalU Daniel pa moli, rekoč:
,,Spomnil si se torej mene, o Bog, in nisi zapustil njih, ki tebe
ljubijo l“  Potem vstane in jč; angel pa Habakuka brž postavi
nazaj na njegovo mesto.

Sedmi dan pride kralj sam k jami, da bi obžaloval smrt
Danielovo. Stopi k jami, pogleda vanjo, in glej, Daniel sedi sredi
levov. Kralj zavpije: „Velik si Gospod, Danielov Bog! In dal
ga je potegniti iz levnjaka; one pa, ki so ga hoteli pogubiti, vi’eči
vanj. In zdajci jih levi raztrgajo vpričo njega in jih požrejo. In
kralj je rekel: „Vsi prebivalci po vsej zemlji naj se bojijo Danie¬
lovega Boga; zakaj on je rešnik, ki dela znamenja in čudeže na
zemlji; rešil je Daniela iz levnjaka.

„0či Gospodove gledajo pravične in njegova ušesa poslušajo njihove
prošnje.“ (Ps. 33, 16.)

8g. Daniel prerok. Poslednji preroki.

Daniel je prejel od Boga tudi dar prerokovanja. Tako je
prerokoval, da se bo judovsko ljudstvo vrnilo v svojo deželo, iznova
pozidalo tempelj, in zopet uredilo službo božjo.

118

Izmed njegovih prerokeb o obljubljenem Odrešeniku je najzname¬
nitejša ona, ki napoveduje natančno čas njegovega prihoda. On pravi:
„0d danega povelja, naj se Jeruzalem zopet zida, do Kristusa
vojvoda bo sedem tednov l ) in dva in šest deset tednov; in ulice in
zidovi bodo zopet zidani v težavnih časih.  — In po dvainšest¬
desetih tednih bo Kristus umorjen; in ljudstvo, ki ga bo zatajilo,
ne bo več njegovo  ljudstvo. In ljudstvo s prihodnjim vojvodom bo
razdejalo mesto in svetišče-), in njega konec bo razdejanje, in po
dokončani vojski je določeno opustošenje.  — Potrdil pa bo zavezo
z mnogimi v enem tednu, in v sredi tedna bo prenehala krvava
in nekrvava daritev; in v templju bo gnusoba razdejanja in do
konca bo trajalo razdejanje.  — (Daniel 9. 25 — 27.)

Drugi prerok, Zaharija,  je napovedal njeqov slovesen
vhod v Jeruzalem in izdla j s tv o Jude&evo.  „Silno se raduj,
hči sionska! Vriskaj, hči Jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride
k tebi, pravičen in kot Odrešenik; ubog je in jezdi na oslici, na
mladem žrebetu osličnem.“ (9, 9.)  — „Odtehtali so mi plačilo,
trideset srebrnikov.' 1  (11, 12.) Slednji v vrsti prerokov je bil
Mal a hi j a. Živel je 400 let pred Kristusovim rojstvom. Prero¬
koval je o daritvi nove zaveze,  ki jo bo postavil Jezus Kristus,
z besedami: „Tako govori Gospod vojnih trum: Vi mi niste

všeč in daru ne vzprejmem iz vaših rok; zakaj od solnčnega vzhoda
do zahoda bo moje ime veliko med narodi in po vseh krajih se bo
darovalo, in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu; zakaj veliko
je moje ime med narodi.“ (l, 10. 11.)

Prerokbe so določne napovedbe takih prihodnjih reči, katerih ne more
noben drug vedeti, ko sam Bog.

č) Od babilonske sužnosti do ICristusa.

( Od leta 536 do Kristusovega rojstva.)

90. Judje se vrnejo iz babilonske sužnosti.

Sedemdeset let so bili Judje v Babilonu. Po tej ostri kazni
so se odkritosrčno izpreobrnili h Gospodu. Zato je Bog obrnil
tako, da je perzijski kralj Cir dal povelje: „Vsakdo, ki pripada

t) Teden pomeni tu letni teden t. j. 7 let.

2 ) Glej razdejanje Jeruzalema po Rimljanih pod Titom leta 70. po našem štetju.

119

k božjemu ljudstvu, naj gre v Jeruzalem in naj zida tempelj
Gospodu, Izraelovemu Bogu!‘‘ Tudi vse posode, ki so pri plenjenju
templja bile odnesene, je vrnil duhovnom. Več ko 40.000 Judov
je pod vodstvom poglavarja Zorababela  šlo v Jeruzalem. Zopet
so pozidali tempelj na razvalinah prejšnjega. Z gorečimi molitvami
in daritvami so obhajali njegovo posvečenje. Novi tempelj je po
svoji lepoti pač daleč zaostajal za prejšnjim; toda prerok Hagej
je tolažil ljudstvo, rekoč: „To pravi Gospod vojnih trum: Bodite
pogumni! Se malo časa, in prišel bo Zaželeni vsem narodom.
Potem napolnim to hišo z veličastvom. Večje bo veličastvo te po¬
slednje hiše kakor prve/ (2, 8.)

Kakih 80 let potem so Judje pod vodstvom Nehemijevim
znova pozidali mestno zidovje in utrdbe. S silo so jih hoteli ovirati
Samarijani. In Judje so molili Boga in nekaj mladeničev je noč
in dan stražilo stavbo, ko so drugi delali. Crez 52 dni je stalo,
mestno zidovje dovršeno. Nato pa so slovesno obljubili, da bodo
odslej zvesto izpolnjevali zapovedi Gospodove, ki jim jih je prečital
duhoven E z dr a.

91. Estera.

Ker Judje niso bili več sužnji in se je vobče dobro ravnalo
ž njimi, jih je nekaj zaostalo v perzijskem kraljestvu. Med zaostali¬
mi je bila tudi čednostna devica, ki so ji bili starši umrli. Živela
je pri svojem ujcu Mardoheju.  Bilo ji je ime Estera.  Perzijski
kralj A s ver se je seznanil ž njo; všeč mu je bila in postavil jo-
je za kraljico. Mardohej je vsak dan prihajal v kraljevo palačo,
da bi pozvedel, kako se godi Esteri.

Nekega dne sliši v preddvoru, kako se dogovorjata dva ko¬
mornika, da hočeta umoriti kralja. To sporoči Esteri, ona pa
kralju. Zadeva se preišče. Komornikoma se dokaže krivda. Bila
sta umorjena. Vsa dogodba se je vpisala v kraljeve letopise.

Crez nekoliko časa povzdigne kralj moža, ki mu je bilo ime
Aman,  k naj višji časti v kraljestvu. Vsi kraljevi služabniki, ki
so bili pri vratih palače, so pred njim pripogibali kolena, le
Mardohej tega ni storil. Zato se Aman razsrdi, in ko zve, da je
Mardohej Jud, in da zaradi svoje vere neče poklekati pred njim,
sovraži vse Jude. Hudo jih je počrnil pri kralju. Pregovoril ga

120

je, da je dal ukaz: „Vsi Judje po vsem kraljestvu naj se pokon¬
čajo in naj se jim vzame premoženje!' In bilo je veliko žalovanje
pri vseh Judih. To sporoči Mardohej Esteri, da bi po svoji pri¬
prošnji pri kralju odvrnila nevarnost. Bila pa je na perzijskem
dvoru postava, da pod smrtno kaznijo nihče ni smel nepoklican
stopiti pred kralja. Zato prosi Estera Mardoheja: „Molite in
postite se tri dni! Tudi jaz bom storila tako in potem šla pred kralja."
Tretji dan stopi Estera pred kralja. Ker se je nepoklicana prika¬
zala, jo kralj jezno pogleda, tako da strahu omedli. Bog pa iz-
premeni srce kraljevo h krotkosti. Stopi ji naproti ter ji prijazno
reče: „Nikar se ne boj, Estera! Ti ne boš umrla; zakaj ta postava
velja za vse druge, lezate  ne. Česa želiš ?“ Odgovori: „Ako
je kralju všeč, prosim, pridi danes z Amanom k meni na obed, ki
sem ga pripravila. Kralj ji obljubi. Ukaže poklicati tudi Amana
in oba sta šla h kraljici na obed.

Med obedom zopet vpraša kralj Estero, česa želi? Odgovori:
„Ce sem našla milost v kraljevih očeh, prosim, pridi z Amanom
tudi jutri k meni na obed; in potem razodenem svoje želje .“  Kralj
obljubi. Ko Aman gre zelo vesel velikega odlikovanja iz kraljeve
palače, se pred vrati snide z Mardohejem. Ker pa pred njim niti
ne vstane, se raztogoti in sklene, ga takoj pogubiti. Petdeset
komolcev visoke vislice ukaže postaviti; na nje naj se obesi
Mardohej.

Naslednjo noč kralj ni mogel spati in zato si je dal po enem
svojih komornikov čitati iz kraljevih letopisov. Ko se je prečitala
dogodba, kako je Mardohej razkril zaroto in kralju rešil življenje,
vpraša služabnika: „Kakšno plačilo je dobil Mardohej za to
zvestobo?“ Služabnik odvrne: „Nobenega plačila ni prejel.“

Že se je zdanilo. Kralj sliši korake v predsobi in ukaže
služabniku pogledati, kdo bi bil zunaj. Bil je Aman, ki je tako
zgodaj prišel, da bi si izprosil dovoljenja, obesiti Mardoheja. Kralj
mu reče vstopiti jter ga vpraša: „Kaj se naj zgodi možu, ki ga
kralj želi, posebno počastiti?” Aman je mislil, da je ta čast
namenjena njemu samemu, zato je rekel: „Mož se naj obleče
v kraljeva oblačila, posadi na kraljevega^ konja, kraljeva krona
naj se mu položi na glavo in prvi izmed kraljevih knezov naj
vodi konja in naj kliče po mestnih ulicah: Tako se Časti, kogar

121

hoče kralj počastiti! Kralj reče Amanu: „Stori takoj, kakor si
rekel, Judu Mardoheju, ki sedi pred vrati !“

Aman je moral izvršiti kraljevo povelje, dasi se je togotil
v svojem srcu. Ko se po obhodu skozi mesto vrne, je bil čas iti
h kraljici na obed. Aman se hitro odpravi.

Kralj je bil dobre volje pri mizi. Zopet je vprašal kraljico,
česa želi. Ona odgovori: „Ako sem našla milost v tvojih očeh,
o kralj, daruj meni in mojemu ljudstvu življenje; zakaj zmleti,
podavljeni in ugonobljeni bomo!” Začudeno vpraša kralj: „Kdo
se drzne to storiti?" Estera odgovori: „Naš sovražnik in protivnik
je ta le hudobni Aman A Aman obledi strahu, ko sliši te besede.
Kralj pa gre srdit na vrt. In eden izmed služabnikov reče: „Pred
Amanovo hišo stojijo vislice, ki jih je dal postaviti za Mardoheja,
ki je kralju rešil življenje.“ Kralj reče služabnikom: „Obesite
nanje Amana !“  In zgodilo se je.

In kralj povzdigne Mardoheja k časti, ki jo je poprej imel
Aman. In novo povelje je bilo izdano za varstvo Judov. Tako je
bilo rešeno vse ljudstvo. Zato so Judje praznovali veliko slavlje,-
ki so ga odslej obhajali vsako leto.

Estera je predpodoba preblažene Device Marije. Ona edina je bila iz¬
vzeta od postave izvirnega greha in je mogočna priprošnjica pri Bogu za
nas. — Blažena Devica Marija edina je bila obvarovana izvirnega greha, in
to po posebni milosti božji z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa.

92. Antijoh preganja Jude. Eleazar.

(V letu 168. pred Kristusovim rojstvom.)

Veliko perzijsko kraljestvo si je osvojil Aleksander Veliki,
macedonski kralj. Po njegovi smrti je bilo razdeljeno v več
kraljestev. Judje so prišli pod oblast sirskih kraljev. Eden teh
kraljev je bil Antijoh,  ošaben in grozovit mož. Oropal je tempelj
v Jeruzalemu, ugrabil vse zlate in srebrne posode, dal postaviti
oltarje malikom, svete knjige postav sežgati in pod smrtno kaznijo
je prepovedal izpolnjevati postavo Mojzesovo. Mnogi Judje so
postali veri nezvesti; drugi so zbežali v gorovje. Vendar pa so
v tej hudi stiski mnogi dali prekrasen zgled junaške srčnosti ter
so bili raje najstrašneje mučeni, ko pa da bi prelomili zapoved
Gospodovo.

122

Med temi slovečimi mučenci je bil častitljiv starček devet¬
desetih let, Eleazar  po imenu. Bil je zelo ugleden pri ljudstvu.
Hoteli so ga prisiliti, naj bi jedel svinjsko meso, kar je bilo Judom
po Mojzesovi postavi prepovedano. Eleazar je hotel raje umreti,
ko pa da bi prelomil postavo. Zato so ga kruto mučili. Napačno
usmiljenje je ganilo nekatere njegovih prijateljev. Skrivaj ga
prosijo, naj dovoli, da se mu prinese meso, kakršnega sme jesti,
in naj se hlini, kakor da bi bil pokoren kraljevemu povelju. Ele¬
azar pa kaj lepo odgovori: „Hliniti se se moji starosti ne spodobi;
tudi bi bilo s tem zapeljanih mnogo mladih, ki bi mislili, da je
devetdesetletni Eleazar postal pogan. Madež in prekletstvo bi
s tem napravil svoji starosti. In ko bi tudi zdaj ušel človeški
grozovitosti, roki Vsemogočnega pa vendar ne morem uiti, ne živ
in ne mrtev. Zato hočem srčno umreti. Tako se bom izkazal
vrednega svoje starosti, mladeničem pa bom zapustil zgled junaške
srčnosti. Po teh besedah so ga takoj vlekli na morišče. Ko je
pojemal pod udarci, je zdihoval, rekoč: „Gospod, ti veš, da rad
trpim te velike bolečine, ker se tebe bojim ! 1

Eleazar je bil stanoviten v veri in vendar še Kristus zanj ni umrl, še
sveti Duh ni bil poslan, še nebesa niso bila odprta. Kolika sramota je torej,
že kristjani, ki prejemajo toliko milosti in imajo pred očmi zgled Odrešenika
in milijone mučencev, zatajijo svojo vero!

93. Makabejska mati s sedmerimi sinovi.

Za Antijohovega preganjanja pripeljejo pred kralja tudi
mater s sedmerimi sinovi. Ko so se stanovitno branili jesti svinjsko
meso, so bili bičani. Najstarejši sin pa reče kralju: „Kaj zahtevaš
od nas? Pripravljeni smo raje umreti, kakor prelomiti očetovske
postave.' Kralj pa mu ukaže odrezati jezik, potegniti kožo z glave,
mu na koncih odsekati roke in noge in ga še živega peči v ognju.
Ko ga tako strašno mučijo, se drugi medsebojno opominjajo, srčno
umreti. Vprašajo drugega, ali hoče jesti. On pa odgovori: „Ne
storim tega.“ Mučili so ga ravno tako. Umirajoč reče Antijohu:
„Ti, hudobnež, vzameš nam sicer sedanje življenje; toda kralj
sveta bo nas, ki umiramo zavoljo njegove postave, ob vstajenju
obudil k večnemu življenju P' Potem je bil mučen tretji. Sam
stegne roke in reče: „Iz nebes jih imam, za božjo postavo jih

123

dam ,11 od Boga jih lipam zopet dobiti." Enako so mučili tudi
druge.

Na vrsto pride najmlajši. Antijoh mu prijazno prigovarja,
naj je svinjsko meso. Obeta mu bogastvo, častne službe, svoje
osebno prijateljstvo. Toda mladenič ostane stanoviten. Antijoh
svetuje materi, naj pregovori sina, da bo rešil svoje življenje.
Mati pa reče dečku: „Prosim, dete, ozri se v nebo in na zemljo,
in na vse, kar je ondi; in spoznaj, da je Bog- te reči in človeški
rod iz nič ustvaril. Zato se nikar ne boj tega rabeljna, marveč

bodi vreden tovariš svojih bratov, in sprejmi smrt, da te ž njimi
zopet dobim v večnem življenjuKo  ona še to govori, kliče sin:
„Cesa pričakujete? Nisem pokoren kraljevi zapovedi, ampak božji
zapovedi. Ti pa,“ reče Antijohu, „provzročitelj vsega zla, ki je
zadelo Jude, božji roki ne ubežiš. Moji bratje so pretrpeli kratko
muko ter šli v večno življenje, ti pa prejmeš po božji sodbi pra¬
vično kazen za svoj napuh." Kralja je zgrabila jeza. Deček je
bil še strašneje mučen in je srčno umrl. Nazadnje so umorili
tudi mater.

Tudi mi moramo govoriti: „Raje hočem umreti, kakor prelomiti božjo
zapoved. “ Ne bojmo se njih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti, in

124

■ne pozabimo nikdar, da „ trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati pri¬
hodnji časti, ki bo razodeta nad nami.“ (Rim. 8, 18.)

94. Junaški Makabejci.

Antijoh je dalje preganjal Jude. Oskrunil je tempelj ter iz¬
kušal zapeljati ljudstvo v malikovanje. Kar se vzdigne mož, po
imenu Mat ati j a, iz rodu Levi, ki je imel pet sinov. Vse zveste
služabnike božje klice na boj zoper Antijoha, rekoč: „Kdor je
goreč za postavo in se drži zaveze, naj gre za menoj!” Bežal je
s svojimi sinovi v gorovje in velika truma dobromislečih se je
zbrala pri njem. Razdejali so malikdValske oltarje ter branili
postavo zoper sovražnike, ki so se vrinili. Ko je umiral Matatija,
je še opominjal svoje sinove, da naj vztrajajo v obrambi postave,
dokler ni zmaga popolna. Za vodnika je odločil Juda, najhrabrej-
šega izmed svojih sinov.

Juda se je posebno odlikoval po svojem junaškem pogumu,
tako daje  dobil priimek „Makabejec <£ , t. j. „Kovač 1-  („Kladivar u ).
Izvršil je velika dela, premagal Antijohove vojskovodje v več
bitkah ter si osvojil mesta v deželi. Ko pride v Jeruzalem, najde
svetišče zapuščeno. Templjeva vrata so bila sežgana. Kakor
v gozdu je rastla trava v preddvorih. To je žalilo Juda. "Ukazal
je odstraniti sipino. Zopet je obnovil tempelj, uredil postavno
božjo službo in obhajal drugo posvečevanje templja z molitvo in
daritvami.

Vsled ponavljajočih se porazov svojih vojskovodij se razsrdi
Antijoh, zbere ogromno vojsko ter jo udere proti Jeruzalemu. Na
potu tja pa ga udari Bog s strašno boleznijo. Grozne bolečine čuti
v drobu, črvi prilezejo iz njegovega telesa, meso gnije in odpada
kosoma. Gniloba razširja strahovit smrad, tako da ga sam ne
more več prenašati. Zdaj se kralj spominja vseh grozovitosti, ki
jih je prizadejal bogaboječim Judom. Priznal je svoje trpljenje za
pravično kazen božjo. Obljubi, da hoče, ako ozdravi, tempelj iznova
pozidati, ukradene svete posode zopet vrniti, da, reče celo: „Sam
hočem postati Jud in prehoditi vse pokrajine ter poveličevati
moč božjo." Ker pa njegov kes ni bil odkritosrčen, marveč le
posledica velikih bolečin, zato Bog ni uslišal njegove molitve in
umrl je v obupu.

Njegov sin in naslednik, ki mu je tudi bilo ime Antijoh, je
poslal svojega najzmožnejšega vojskovodja, Timoteja, v Jeruzalem,
da bi zopet podvrgel deželo in mesto. Juda goreče moli k Bogu
za pomoč v boju, zakaj njegova vojska je bila zelo majlma
v primeri s številnim sovražnikom. Osrčen po molitvi, se poln
zaupanja v božjo pomoč poda v boj. Vname se huda borba. Iz
nebes se prikaže pet žarečih bojevnikov. Dva stojita Makabejcu
ob strani ter ga ščitita. Trije pa iz zraka mečejo.puščice in bliske
nad sovražnike, tako da beže v velikem strahu in zmešnjavi.
Sovražnikov je bilo pobitih 20.500 pešcev in 600 konjenikov. Juda
je sovražnike premagal še v več bitkah.

V nekem boju je padlo tudi nekaj Izraelcev. Ko so jih poka¬
pali, so pod njih obleko našli darove za malike, ki jih je postava
Judom prepovedala jemati. Zdaj je bilo vsem jasno, zakaj so padli.
Vsi so poveličevali pravično sodbo božjo in molili, da bi Gospod
pokončanim odpustil greh. Juda je ljudstvo opominjal k zvestemu
izpolnjevanju postave. Potem je nabral in poslal v Jeruzalem
12.000 drahem srebra, da bi se za grehe rajnih opravljale daritve;
„zakaj sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da
bi bili rešeni grehov.“

Nekaj časa potem pridere sirski vojskovodja Nikanor z veliko
vojsko zoper Jeruzalem. Juda ima le tritisoč mož za obrambo;
toda zaupa v božjo pomoč. V noči pred vojsko je bilo njegovo
zaupanje še potrjeno po neki prikazni. V sanjah je videl rajnega
velikega duhovna Onija, kako je razprostiral svoje roke in molil
za judovsko ljudstvo. Nato se je prikazal drug mož, častitljiv
starček, ki ga je obsevalo veliko veličastvo. Onija je govoril: „Ta
je prijatelj izraelskega ljudstva, ki toliko moli za ljudstvo in sveto
mesto, Jeremija, prerok božji.“ In Jeremija je iztegnil svojo roko
ter dal Judu zlat meč, rekoč: „Prejmi sveti meč kot dar od Boga,
ž njim boš premagal sovražnike mojega izraelskega ljudstva!“

To prikazen je Juda pripovedoval svojim in polni zaupanja
so šli v boj. V srcu so molili, z roko pa so se hrabro borili.
Ta dan je padlo 35.000 sovražnikov, drugi so bežali. Med pobitimi
je bil tudi Nikanor sam.

V neki poznejši bitki je Juda z malo četo izbranih stal
nasproti veliki premoči poganov. Njegovi so mu svetovali, naj se

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926 .) 9

126

umakne; on pa reče »Tega ne, da bi bežali! Ako Bog hoče.
umrimo moško za svoje brate in ohranimo svojo čast neomadeže-
vano!" Boril se je hrabro in je padel v bitki. To se je zgodilo 160.
leta pred Kristusom. Vse ljudstvo je obžalovalo njegovo smrt, rekoč:
„Oh, kako je padel junak, ki je rešil izraelsko ljudstvo!"

Po njegovi smrti sta bila njegova brata Jonatan in Simon
zaporedoma velika duhovna in vodnika ljudstva. Izvrševala sta
tudi velika dela in vladala ljudstvo, ki je po njiju doseglo popolno
neodvisnost od tujih poglavarjev.

Gorečnost v dobrem nas nagiblje, da voljno storimo vse, kar pospešuje
božjo čast in naše dušno zveličanje. Moli rad za rajne; to je Bogu‘dopadljivo
delo usmiljenja in pomaga ubogim dušam v njih trpljenju.

95. Dopolnitev časa.

Po mnogih šibah je Bog nagnil ljudstvo, da se je za vselej
odpovedalo malikovanju. Toda nekateri Judje, zlasti Farizeji,
so zapadli zmoti, da že samo zunanje izpolnjevanje zapovedi brez
notranje prave čednosti zadostuje za pravičnost. Drugi, Saduceji,
so iskali srečo le na tem svetu, so hrepeneli po bogastvu, časti in

127

razkošnem življenju in se niso brigali za notranje posvečenje..
Večina ljudi so bili pogani.  Delali so najostudnejše pregrehe.
Tako je človeštvo postalo odrešenja zelo potrebno.

Pobožni med ljudstvom so v tisti dobi tem bolj živo hrepeneli
po obljubljenem Odrešeniku, ker se je bližal tudi čas, ki ga je
prerok Daniel bil napovedal za prihod Odrešenikov, in ker so se
izpolnile tudi druge prerokbe. Nasledniki Makabejcev so bili needini,
so se vojskovali med seboj ter so celo mogočne Rimljane poklicali
za razsodnike. Ti so si prisvojili vrhovno gospostvo nad deželo
in so leta 40. pred Kristusom inozemca Heroda postavili za kralja,
Tako se je izpolnila tudi prerokba Jakobova na smrtni postelji:
Žezlo je vzeto od Juda.

Herod je bil grozovit mož; zato so pobožni vzdihovali tiste
dni po prihodu Odrešenikovem s prerokom Izaijo: „Rosite, nebesa,
Pravičnega! Oblaki, dežite Ga! Odpri se zemlja in rodi Zveličarja ! £<

Tudi nekateri boljše misleči pogani so izražali upanje, da pride
iz nebes Rešenik in pokaže pot zveličanja in milosti. In prišel je
tudi On, ki ga je usmiljeni Bog obljubil že v raju,
ki je bil upanje očakov, moč prerokov in ki so v njem
blagoslovljeni vsi narodi na zemlji

JEZUS KRISTUS,

Bodi mu čast in hvala vekomaj!

Dodatek.

Knjige svetega pisma stare zaveze.

Sveto pismo stare zaveze ima 21 zgodovinskih, 7 poučnih in
17 preroških knjig.

Zgodovinske knjige  so: 5 Mojzesovih knjig; 1 knjiga
Jozue; 1 knjiga sodnikov; 1 knjiga Ruta; 4knjige kraljev; 2 kroniški
knjigi; 1 knjiga Ezdra; 1 knjiga Nehemija ; 1 knjiga Tobija;
1 knjiga Judita; 1 knjiga Estera; 2 knjigi Makabejcev.

9 *

128

P o u c n e k n j i g e so: 1 knjiga Job; 1 knjiga psalmov; 1 knjiga
Salamonovih pregovorov; 1 knjiga pridigar; 1 knjiga visoka pesem;
1 knjiga modrosti; 1 knjiga Sirah.

Preroške knjige  so: Knjige velikih prerokov: 1 knjiga
Izaija; 2 knjigi Jeremija z Barukom; 1 knjiga Ezehiel; 1 knjiga
Daniel; in knjige malih prerokov: 1 knjiga Ozej; 1 knjiga Joel;
1 knjiga Amos; 1 knjiga Abdija; 1 knjiga Jona; 1 knjiga Mihej;
1 knjiga Naborni; 1 knjiga Habakuk; 1 knjiga Sofonija; 1 knjiga
Hagej; 1 knjiga Zaharija; 1 knjiga Malahija. Vseh skupaj:
45 knjig.

Zgodbe nove zaveze.

1Ž9

Zgodbe nove zaveze.

Prvi del.

Evangelij Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je Sin božji od vekomaj.

Začetek evangelija svetega Janeza (1, 1 — 14.).

V začetku je bila Beseda, x ) in Beseda je bila pri Boyu, in
Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je bilo po
nji storjeno in brez nje ni bilo nič storjenega, kar je storjeno. V nji
je bilo življenje, in življenje je bila luč ljudi. In luč sveti v temi,
pa terna je ni razumela. Bil je človek od Boga poslan, ki mu je bilo
ime Janez. Ta je prišel v pričevanje, da bi pričeval o luči, da bi
vsi verovali po njem. On ni bil luč, ampak je prišel, da je pričal
o luči. Bila * 2 ) je prava luč, katera razsvetljuje vsakega človeka, ki
pride na ta svet. Na svetu je bil, in svet je bil po njem storjen,
pa svet ga ni spoznal. V svojo lastnino jc prišel, pa njegovi ga
niso sprejeli. Kolikor jih ga je pa sprejelo, tem je dal oblast,
postati otroci božji, njim, ki verujejo v njegovo ime, in so rojeni iz
Boga. In Beseda je meso postala, in med nami pr ebiv  al  a,
in mi smo videli njeno čast, kakor čast Edinorojencga od Očeta,
polno milosti in resnice J)

J ) Edini Sin Boga Očeta.

2 ) Beseda, ki je imenovana poprej, je Jezus Kristus, ki je prava luč ljudi.

s j Večni Sin božji se je v času učlovečil in je 33 let mino živel med
ljudmi ter je učil in deloval. Svoje božanstvo je razodel po svojih čudežih:
Vstal je od mrtvili, šel v nebesa, poslal sv. Duha, ustanovil sv. cerkev, ki jo vodi
vse dni do konca sveta.  S

130

I. Jezusov prihod in njegova mladost.

1. Oznanjenje Janezovega rojstva.

Za kralja Heroda v Palestini je v judejskih hribih živel
duhoven, po imenu Z ah arij  a. Njegovi ženi je bilo ime Elizab  e ta.
Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela brez napake po
božjih zapovedih. Otrok nista imela in oba sta bila že priletna.

Prigodilo se je pa, da je Zaharija prišel na vrsto in je
v templju opravljal duhovsko službo. Sel je v svetišče, vsa množica
ljudstva pa je molila zunaj. In glej, angel se mu prikaže na desni
strani kadilnega oltarja. Zaharija ga zagleda in se prestraši.
Angel pa mu reče: „Ne boj se, Zaharija! Tvoja molitev je uslišana.
Elizabeta, tvoja žena, dobi sina, imenuj njegovo ime Janez! Veselil
se boš in se radoval ti in veliko se jih bo veselilo njegovega
rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom. Vina in močne pijače ne
. bo pil. Ze pred rojstvom bo napolnjen s svetim Duhom. Veliko
Izraelovih otrok bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. V duhu in
moči Elijevi pojde pred Gospodom, da mu pripravi sveto ljudstvo."

Zaharija reče angelu: „Po čem naj spoznam, da se to zgodi?
Jaz sem star in moja žena je priletna." Angel mu odgovori: „Jaz
sem Gabriel, ki stojim pred Bogom, in sem poslan, da ti prinesem
to veselo oznanilo! Glej, mutast boš do dneva, ko se to zgodi,
ker nisi veroval mojim besedam, ki se dopolnijo v svojem času."
Na to angel izgine.

Ljudstvo pričakuje Zaharija in se čudi, da ostane tako dolgo
v svetišču. Ko pride, ne more govoriti k ljudstvu in spoznali so,
da je imel prikazen v templju. Namignil jim je in ostal je mutast.
Ko se dopolnijo dnevi njegove službe, odide na svoj dom.

2. Oznanjenje Jezusovega rojstva.

V šestem mesecu po oznanjenju Janezovega rojstva je bil
angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto Nazaret k devici,
ki ji je bilo ime Marija. Zaročena je bila Jožefu, možu iz rodu
Davidovega.

131

Angel pride k njej in reče: »Zdrava, milosti polna,
Gospod s teboj; blagoslovljena ti med ženami!”

. 'V °

(»Ceščena, milosti polna, Gospod je s teboj; blažena si med
ženami!”)

Ko Marija to sliši, se prestraši in premišljuje, kakšno bi bilo
to pozdravljenje. Angel pa ji reče: ,,Ne boj se, Marija, ker milost
si našla pri Bogu! Glej, dobila boš sina, imenuj njegovo ime
Jezus!  Ta bo velik in sin Najvišjega imenovan. Gospod Bog bo
mu dal prestol očeta Davida in bo gospodoval v liiši Jakobovi
vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.“

Marija pa reče: „Kako se bo to zgodilo? Angel odgovori in
ji reče: „Sv. Duh pride v te in moč Najvišjega te obsenči. Zato bo
tudi Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji.  Glej
Elizabeta, tvoja teta, je tudi sinu spočela v svoji starosti. Pri
Bogu namreč ni nemogoča nobena reč/ In Marija je rekla: »Glej,
dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi! In angel je
izginil.

Nekoliko pozneje se angel Gospodov prikaže Jožefu v spanju
in mu reče: ..Jožef, sin Davidov! Vzemi k sebi Marijo! Po božji

132

vsemogočnosti je mati Sina božjega. Daj mu ime Jezus; zakaj
odrešil bo svoje ljudstvo od njih grehov !“  Jožef stori po angelovem
naročilu.

Jezus Kristus je 1. edini Sin Boga Očeta; 2. Bog in človek skupaj;
3. naš Gospod. — Sin božji se je učlovečil tako, da si je čudežno, z močjo
svetega Dulia, privzel človeško naravo. — Jezus Kristus kot človek nima očeta;
Jožef, ženin Marijin, je bil samo rednik Jezusa Kristusa.

3. Marija obišče Elizabeto.

Po angelovem oznanjenju se Marija vzdigne in hiti v gore
k svoji teti Elizabeti. Ko Elizabeta sliši Marijin pozdrav, je bila
napolnjena s svetim Duhom in na ves glas zakliče: blago¬
slovljena timedženami inblagoslovljenjesadtvojega
telesa!  (Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa!)
In odkod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni? In blagor
tebi, ki si verovala, da se bo dopolnilo, kar ti je povedal Gospod . 1

In Marija reče: „Duša moja poveličuje Gospoda in duh moj
se raduje v Bogu, mojem Zveličarju, ker se je ozrl na nizkost

133

svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi narodi; zakaj
velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je sveto njegovo imel
Njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki se ga boje. Moč
je izkazal s svojo roko in razkropil jih. je, ki so napuhnjeni
v mislit svojega srca. Mogočne je pahnil s sedeža in povzdignil
ponižne. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate izpustil prazne.
Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in se je spomnil svojega
usmiljenja, kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in njegovim
potomcem na vekomaj.''

Nekako tri mesece ostane Marija pri Elizabeti, potem se vrne
v Nazaret na svoj .dom,

„Odslej mo bodo blagrovali vsi narodi“ ; ta prerokba se je krasno
izpolnila; vsa ljudstva poveličujejo Marijo, ker ji je Gospod storil velike
reči.“ — Imej tudi ti v veliki časti in prisrčno ljubi Mater božjo!

4. Janezovo rojstvo.

Kakor je bil oznanil angel Gabriel, sta Zaharija in Elizabeta
dobila sina. To slišijo sosedje in sorodniki. Kadujejo se s starši
ter hočejo detetu po očeta dati ime Zaharija. Elizabeta pa reče:
„Tega ne, Janez  naj se imenuje!“ Sorodniki se čudijo in pravijo:
„Saj ni nikogar v tvojem rodu, ki bi se tako imenoval." Na to
vprašajo njegovega očeta, kako naj bo otroku ime. Ukaže pri¬
nesti tablico in zapiše: „Janez je njegovo ime." In takoj se mn
razveže jezik, izpregovori in hvali Boga.

Vsi, ki so to slišali, se začudijo in pravijo: ..Kaj neki bo iz
tega deteta, zakaj roka Gospodova je ž njim!"

Zaharija pa napolnjen s svetim Duhom hvali Boga: ,,Hvaljen
Gospod, Bog Izraelov; zakaj obiskal je svoje ljudstvo in mu dovršil
odrešenje. Veliko zveličanje nam je postavil v hiši Davida, svojega
služabnika, kakor je obljubil po ustih svojih svetih prerokov."
K Janezu obrnjen pa reče: „In ti, deček, boš prerok Najvišjega
imenovan; zakaj pred obličjem Gospodovim pojdeš, pripravljat
njegova pota, da ljudstvu njegovemu podeliš spoznanje rešenja,
v odpuščanje njih grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga,
ki nas je po njem obiskal on, ki izhaja iz visokosti, da razsvetli
tiste, ki sede v temi in smrtni senci, in da ravna naše noge na
pot miru."

134

Janez je rastel in se krepil v duliu. Bil je v puščavi do dne,
ko se je imel prikazati in pridigovati ljudstvu.

5. Jezusovo rojstvo.

Tiste dni r )  izide povelje od rimskega cesarja Avgusta, naj
se popiše vsa dežela. To popisovanje je bilo prvo in se je vršilo
po Cirinu, oblastniku v Siriji. Vsak je moral iti v svoje mesto in
se dati zapisati. Marija in Jožef gresta iz galilejskega mesta
Nazaret v judejsko mesto Betlehem, mesto Davidovo, ker sta bila iz
hiše in rodovine Davidove. V Betlehemu nista dobila prenočišča.
Morala sta prenočiti v hlevu. Tukaj je prišel na svet Odrešenik.
Marija povije Dete v plenice in ga položi v jaslice.

V okolici so bili pastirji, ki so ponoči bdeli in čuvali svoje
črede. In glej, angel Gospodov stoji v krasni svetlobi pred njimi,
božje veličastvo jih obsije in zelo se prestrašijo. Angel pa jim
reče: „Ne bojte se; oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu
ljudstvu. Danes vam je v mestu Davidovem rojen Zveličar, ki je

') Prvo leto po našem štetju.

135

Kristus Gospod. In to vam bodi v znamenje: Našli bodete dete
v plenice povito in v jaslice položeno.“ In hipoma je bila pri
angelu množica drugih angelov, ki so hvalili Boga, rekoč: Slava

Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!"

Ko angeli odidejo od njih v nebesa, pravijo pastirji med
seboj: „Pojdimo v Betlehem in poglejmo, kar se je zgodilo in kar
nam je naznanil Gospodi' Urno pridejo in najdejo Marijo in Jožefa
in Dete, ki je ležalo v jaslicah. Pokleknejo in molijo božje Dete
in oznanijo, kar jim je bilo povedano o tem Detetu.

In vsi, ki so slišali pripovedovati pastirje, so se čudili.
Marija pa je ohranila vse te besede ter jih premišljevala v svojem
srcu. Pastirji se vrnejo k svojim čredam, hvalijo Boga za vse, kar
so videli in slišali.

Glej, kako nebeško vzvišeno je Jezusovo rojstvo ! Angeli oznanijo njegovo
rojstvo. Ubog je hotel biti rojen Sin božji, da bi osvobodil reveže prekletstva
in zaničevanja, ki jih je tlačilo, da bi že kot otrok trpel iz ljubezni do nas.
Moli tudi ti ljubega Jezusčka, kakor sta ga molila Marija in Jožef, pastirji
in sveti angeli, ki so se prikazali, da bi poveličali njegovo rojstvo.

6. Obrezovanje in darovanje Jezusa v templju.

Ko je bilo osem dni dopolnjenih, je bilo Dete obrezano, in
dali so mu ime Jezus,  kakor je bil angel napovedal že pred
njegovim rojstvom.

Ko je bil Jezus štirideset dni star, ga neseta Marija in Jožef
v Jeruzalem v tempelj, da ga postavita pred Gospoda, kakor je
zapisano v postavi Gosjjodovi: „Vsak prvorojenec bodi Gospodu
posvečen ,“  in da prineseta zapovedani dar za uboge, namreč dve
grlici ali dva mlada goloba. In glej, takrat je živel v Jeruzalemu
pravičen in bogaboječ starček, Simeon po imenu. Zeljno je priča¬
koval Odrešenika in sveti Duh je bil v njem. Razodeto mu je bilo
od Svetega Duha, da ne bo umrl, dokler ne vidi Maziljenca
Gospodovega. Po nagibu svetega Duha pride Simeon v tempelj, ko
Marija in Jožef prineseta božje Dete, da bi izpolnila, kar je bila
običajno po postavi. Takoj spozna obljubljenega Odrešenika, vzame
Dete v naročje, hvali Boga in reče: „Zdaj odpustiš, Gospod,
svojega hlapca po svoji besedi v miru, ker so moje oči videle
tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov,

- 136 -

luč v razsvitljenje poganov in v proslavo svojega izraelskega
ljudstva." 4

Marija in Jožef se čudita rečem, ki so se izrekle o Detetu.
Simeon ju blagoslovi in reče Mariji: „Grlej, ta je postavljen v padec
in v vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo
ugovarjalo! Tudi bo meč presunil tvojo dušo, da se razodenejo
misli mnogih sre."

Bila je tamkaj tudi prerokinja Ana, hči Fanuelova, iz rodu
Aserjevega. Stara je bila štiriinosemdeset let in bila je vdova. Ni
šla od templja in je služila Bogu z molitvijo in postom noč in dan.
Tudi ona pride tja v isti uri in hvali Boga. In pripovedovala je
o Detetu vsem, ki so pričakovali Odrešenika.

7. Modri iz jutrove dežele molijo Jezusa.

In ko je bil Jezus rojen v Betlehemu na Judovskem za
kralja Heroda, so prišli iz jutrove dežele v Jeruzalem trije modri 1 )

i) Kakor pravi ustno izročilo, so bili kralji iste dežele ter so se imenovali:
■Gašpar, Melhijor in Baltazar.

137

in vprašali: „Kje je novorojeni kralj judovski? Zakaj videli smo
njegovo zvezdo na jutrovem in smo ga prišli molit." Ko kralj
Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem ž njim. Skliče torej
velike duhovne in pismarje 1 ) ter jih izprašuje, kje bi imel biti
Kristus rojen. Odgovore mu: „V Betlehemu na Judovskem. Zakaj
tako je pisano po preroku:

In ti Betlehem Efrata si sicer majhen med mesteci Judovimi,
pa iz tebe izide Gospodovalec v Izraelu, in njegov izhod je od
začetka, od vekomaj." (Miheja 5, 2.)

Herod skrivaj pokliče modre k sebi in jih natančno izprašuje,
kdaj se jim je prikazala zvezda. Potem jih pošlje v Betlehem,
rekoč: „Pojdite in skrbno poprašujte po Detetu in kadar ga naj¬
dete, pridite mi povedat, da tudi jaz grem in ga molim."

Modri odidejo. In glej, zvezda, ki so jo videli na jutrovem,
gre pred njimi. Ko jo zagledajo, se silno razvesele. V Betlehemu

lj Pismarji so bili možje, ki so znali sveto pismo in so oznanjevali ljudstvu
voljo božjo. Potrebne znanosti so si pridobivali v posebnih učenjaških šolah.
K tridesetim letom so smeli nastopiti kot javni učitelji, ljudstva. Tedaj so dobili
naslov „rabbi“ to je: mojster.

138

obstoji zvezda zgoraj nad hišo, kjer je bilo božje Dete Jezus. Modri
vstopijo, najdejo Dete z Marijo, njegovo materjo, padejo prednje
in ga molijo. Tudi odpro svoje zaklade in mu darujejo: zlata,
kadila in mire. Ponoči je Bog zapovedal modrim, naj se ne
vrnejo k Herodu. Zato se vrnejo po drugem potu v svojo deželo.

Pomisli, kaj pomenjajo darovi: zlato njegovo najvišje gospostvo kot

kralja nebes in zemlje; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo človeško na¬
ravo. Tudi mi mu prinesimo te darove: zlato — svojo ljubezen, kadilo —
svoje molitve, miro — svojo potrpežljivost v trpljenju !

8. Jezus beži v Egipet in se vrne.

Ko so trije modri zapitstili Betlehem, se prikaže angel
Gospodov Jožefu v spanju in mu reče: „Vstani, vzemi Dete in
njegovo Mater in beži v Egipet in ostani tam, dokler ti ne porečem;
zakaj Herod bo iskal Dete, da bi ga umoril . u  Jožef vstane, vzame
Dete in njegovo Mater in še tisto noč pobegne v Egipet.

Herod pričakuje modre. Ko pa vidi, da se ne vrnejo, se silno
razsrdi. Pošlje svoje hlapce in da pomoriti vse dečke v Betlehemu
in okolici, ki so bili stari dve leti in manj. Strašen jok in krik

zaženč jnatere in se ne dado utolažiti. Kmalu potem kruti Herod
umrje v obupu za silno hudo boleznijo. In zopet se prikaže angel
Gospodov v Egiptu Jožefu v spanju, rekoč: „Vstani, vzemi Dete
in njegovo Mater in vrni se v izraelsko deželo; zakaj pomrli so,
kateri so stregli Detetu po življenjui“ Jožef vstane, vzame Dete
in Marijo, njegovo mater, in pride v izraelsko deželo.

Ko pa sliši, da v Judeji kraljuje Arhelaj namesto Heroda,
svojega očeta, se boji iti tja. Pa v spanju opomnjen krene na
Galilejsko. In pride in prebiva v mestu, ki mu ie ime Nazaret, da
se dopolni, kar je napovedano po prerokih : „Nazarejec bo imenovan/'

9. Dvanajstletni Jezus v templju.

Marija in Jožef sta hodila vsako leto k velikonočnemu praz¬
niku v Jeruzalem. Ko je bil Jezus dvanajst let star, je tudi šel
s svojimi starši. Ko so minili prazniki, sta se Marija in Jožef
vrnila; Jezus pa je zaostal v Jeruzalemu, a njegovi starši niso

vedeli za to. Ker so mislili, da je pri tovarišiji, so šli dau hoda.
Zvečer ga iščejo med znanci in sorodniki. Ko ga ne najdejo, se
vrnejo v Jeruzalem in ga iščejo.

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

10

140

Tretji dan ga najdejo v templju, Sedel je sredi učenikov ter
jih poslušal in izpraševal. Vsi, ki so ga slišali, so se čudili nje¬
govemu umu in njegovim odgovorom. Ko ga starši zagledajo, se
začudijo in njegova mati mu reče: „Sin, zakaj si nama to storil?
Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala." Jezus pa jima od¬
govori: „Zakaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti
v tem, kar je mojega Očeta? 1 ' Ona pa nista razumela besede, ki
jima jo je povedal. In njegova Mati je ohranila vse te besede
v svojem srcu.

In Jezus se je vrnil s svojimi starši v Nazaret in jim je bil
pokoren. Raste] je v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri
ljudeh in živel skrito življenje, dokler ni začel javno učiti.

Jezus je bil pokoren in je do svojega tridesetega leta živel skrito. Delal
in molil je v tihi nazareški hišici. Hotel je tako posebno mladini dati zgled.
Spoznaj, koliko je vredna pokorščina! Prizadevaj si, da tudi ti rasteš ne samo
v starosti, ampak tudi v modrosti in milosti, Bogu in staršem v veselje!

II. Jezusova učeniska služba.

io. Janez oznanjuje pokoro.

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij
Pilat oblastnik v Judeji, in sta bila Ana in Kajfa velika duhovna,
je Gospod govoril Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi, naj pri¬
pravlja ljudstvo na prihod. Odrešenika. In Janez je prišel v vse
kraje ob reki Jordanu ter oznanjeval krst pokore v odpuščanje
qrehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija J) „Glas
vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, ravne storite njegove
steze! Vsaka dolina naj se poviša, vsaka gora in vsak hrib naj se
poniža; kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladka pot!
In vse človeštvo bo videlo zveličanje božje." Janez je imel izpokorno
obleko iz velblodje dlake in usnjat pas okoli ledja; in živež njegov
so bile kobilice in divji med. Poslušalce je opominjal k poboljšanju
in jih spominjal strašne sodbe božje, rekoč: „Delajte pokoro; zakaj
božje kraljestvo se je približalo!" Mnogi so poslušali njegove
opomine, se izpovedali svojih grehov ter se \dali krstiti v zna¬
menje pokore.

Izaija, 40, 3 — o.

141

Tudi farizeji in saduceji so prihajali. Janez jih je ostro pri¬
jemal: „Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, bežati pred prihodnjo
sodbo ? Sodite torej vreden sad pokore in nikar ne govorite med
seboj: Abrahama imamo za očeta! Zakaj povem vam: Bog more iz
teh kamenov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena dre¬
vesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se torej
poseka in vrže v ogenj. “

Množice, ki so prihajale k Janezu od vseh strani, so vedno
bolj naraščale. Vprašujejo ga: „Kaj nam je torej storitif‘ On pa
odgovarja: „Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki je nima; in kdor
ima jedi, stori ravno tako!“  — Cestninarjem reče: „Ničesar več ne
terjajte, nego kar vam je določenega!“ Vojakom reče: „Nikomur ne
delajte sile ne krivice ter bodite zadovoljni s svojo plačo ! 11  — Janezovi
nauki in njegovo sveto življenje je naredilo na poslušalce tako
mogočen vtis, da so mnogi mislili: Janez bi utegnil biti obljubljeni
Odrešenik.

Judje iz Jeruzalema so celo duhovne in levite poslali k Janezu
s vprašanjem: „Kdo sit' In je izpovedal in ni tajil; rekel je:
„Jaz nisem Kristus!‘ In so ga vprašali: „Kdo si torej ? Ali si
Elija f‘  — „Nisem,“ jim odgovori. „Ali si prerok?“ Odvrne jim:
,,Nisem!“ In mu rečejo: ,,Kdo si, da vemo odgovoriti tem, ki so
nas poslali'! Kaj praviš ti sam o sebi?“ In jim. reče: „Jaz sem
glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo! kakor je
govoril prerok Izaija“. Odposlani pa so bili farizeji in so ga
vprašali: „Zakaj pa potem krščuješ, če nisi ne Kristus, ne Elija,
ne prerok?“ Janez jim odgovori: „Jaz krščujem z vodo; sredi med
vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. On je, ki je močnejši od mene,
ki pride za menoj in je bil pred menoj in ki mu nisem vreden od¬
vezati jermena njegovih črevljev. On vas bo krščeval v svetem Duhu
in ognju. Vernico ima v roki in bo očedil svoje gumno; pšenico bo
spravil v žitnice, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.“

11. Janez krsti Jezusa. Hudobni duh ga izkuša.

Nekega dne je prišel tudi Jezus, ki je zdaj bil trideset let
star, k Jordanu, da bi se dal Janezu krstiti. Janez pa se brani,
rekoč: „Meni je treba, da bi me ti krstil, in ti prideš k meni? 1 '

10 *

14Ž

Jezus mu odgovori: ..Pusti za zdaj; zakaj spodobi se nam, da
izpolnimo vse naredbe božje." In tedaj Janez odjenja in krsti
Jezusa v reki Jordanu.

In glej, pri krstu se je prikazal sveti Duh v golobji podobi
nad Jezusom in Bog Oče se je oglasil: „Ta je moj ljubi Sin,
ki imam nad njim dopadenje!"

Ko je bil Jezus krščen v reki Jordanu, je po nagibu svetega
Duha šel v puščavo, kjer se je postil štirideset dni in štirideset
noči. Potem je bil lačen. Zdaj pristopi izkušnjavec k njemu in
mu reče: „Ako si Sin božji, reci, naj bodo ti kameni kruh!“
Jezus pa mu odgovori: „Pisano je: Človek ne živi le od kruha,
ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih." Tedaj ga hudobni
duh vzame s seboj v sveto mesto, ga postavi na vrh templja in mu
reče: „Ako si Sin božji, skoči doli; zakaj pisano je: Svojim an¬
gelom je zapovedal zavoljo tebe in na rokah te bodo nosili, da
kje ob kamen ne zadeneš s svojo nogo. Jezus pa mu reče: „Pisano
je tudi: Ne izkušaj Gospoda, svojega Boga/' In zopet ga hudobni
duh vzame s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva
sveta in njih veličastvo ter mu reče: ,,Yse to ti dam, ako predme

143

padeš in me moliš." Tedaj mu Jezus reže: „Poberi se, satan!
Zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu
služi." Nato ga je hudobni duh zapustil in glej, angeli so pri¬
stopili in so mu stregli.

Jezus se je dal izkušati, da bi nam pokazal, kako se naj obnašamo
v izkušnjavah. — Bog pripušča izkušujave, da nas ohrani ponižne in čuječe,
da nas izkuša in nam pomnožuje zasluženje. — Ob času izkušnjave imej vedno
pred očmi Boga in njegove zapovedi in niti za las ne odstopi od božjih potov!
Izgubljena čistost, izgubljen čas
na veke izgubljena sta za nas.

12. Jezusovi prvi učenci.

Iz puščave se je Jezus zopet vrnil k Jordanu, kjer je Janez
krščeval. Ko ga Janez vidi priti, reče: „ Glejte Jagnje božje, ki
odjemlje grehe sveta! Ta je, ki sem rekel o njem: Za menoj pride
mož, ki je bil pred menoj; zakaj on je bil poprej, nego jaz. Videl
sem Duha božjega kakor goloba priti iz neba in je ostal na njem.
Jaz spričujem, da je ta Sin božji.  Ta je, ki krščuje v svetem
Duhu.** Dva učenca, ki sta bila pri Janezu in ga slišala, odideta
za Jezusom. Jezus se ozre in jima reče: „Kaj iščeta?" Pečeta
mu: „Učenik! Kje stanuješ?" Odgovori jima: „Pridita in poglejta!*'
Gresta in ostaneta pri njem tisti dan. Bila sta Andrej in Janez.

Andrej je imel brata, Simona po imenu. Poišče ga in mu
reče: „Mesija smo našli! Gre ž njim k Jezusu. Jezus ga pogleda
in mu reče: „Ti si Simon, Jonov sin; ti se boš imenoval Peter,
to je skala."

Drugi dan se je Jezus odpravil na Galilejsko. Najde Filipa
in mu reče: ,,Hodi za menoj!" Filip najde Natanaela, ki se tudi
Jernej imenuje, in mu reče: „ Našli smo ga, kije  o njem pisal
Mojzes v postavi in preroki, Jezusa iz Nazareta/ Natanael odvrne:
„Ali more kaj dobrega priti iz Nazareta?'* Filip odgovori: „Pridi
in poglej!** Jezus vidi Natanaela priti k sebi in reče: „Glej, pravi
Izraelec, ki v njem ni zvijače!** Natanael ga vpraša: ,,Odkod me
poznaš?** Jezus mu odgovori: „Videl sem te, preden te je Filip
poklical, ko si bil pod figovim drevesom." Natanael odgovori in
mu reče: ,,Učenik! Ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov!" Jezus
odvrne: „Ker sem ti rekel: Videl sem te pod figovim drevesom,

14A

veruješ; še kaj večjega boš videl. Resnično, resnično vam pravim:
Nebesa boste videli odprta in angele božje hoditi gori in doli nad
Sinom človekovim."

13. Jezus stori prvi čudež v Kani.

Prvi čudež je storil Jezus v Kani, mestecu na Galilejskem.
Ondi je bila ženitnina in mati Jezusova je bila tam. Tudi Jezus
in njegovi učenci so bili povabljeni na gostijo. Ker je zmanjkalo
vina, reče Marija Jezusu: „Vina nimajo! 1 ' Jezus odgovori: „Moja
ura še ni prišla!" Marija je vedela, da bo Jezus pomagal, zato
reče služabnikom: „Karkoli vam poreče, storite! ’

Stalo je pa ondi šest kamenitih vrčev za vodo za običajno
judovsko očiščevanje. Vsak je držal dve do tri mere. In Jezus
reče služabnikom: „Napolnite vrče z vodo!“ Napolnijo jih do
vrha. 'Nato jim reče Jezus: „Zajmite zdaj in nesite starejšim ! 11
Natočijo in mu prinesejo. Starejšina ni vedel, kaj se je zgodilo;
služabniki pa so vedeli. Ko pokusi, pokliče ženina in mu reče:
„ Vsakdo da najprej dobro vino, in kadar se napijejo, slabše; ti pa
si dobro vino prihranil do zdaj.“ Ta začetek čudežev je storil

in izžene vse sejmarje iz templja z voli in drobnico vred. Menjalcem
prevrne mize in raztrese denar. Njim, ki so prodajali golobe, pa
reče: „Spravite* se odtod in ne delajte iz hiše mojega Očeta pro-
dajalnice \“  Tedaj se njegovi učenci spomnijo, daje  pisano: go¬
rečnost za tvojo hišo me razjeda.

Jezus v Kani na Galilejskem. Razodel je s tem svoje veličastvo
in njegovi učenci so verovali vanj.

Mogočna je priprošnja preblažene Device Marije. Zaupaj na njo in
v vseh potrebah jo prosi pomoči! — Pred vsemi angeli in svetniki posebno
častimo in na pomoč kličemo preblaženo Devico Marijo: 1. ker je mati božja;
2. ker po svoji milosti in svetosti presega vse angele in svetnike; 3. ker'
njena priprošnja največ premore pri Bogu.

Prvo leto Jezusove učenižlte službe.

14. Jezus izžene sejmarje iz templja.

Nekaj dni potem, ko je storil čudež v Kani, se napoti Jezus
s svojimi učenci k velikonočnemu prazniku v Jeruzalem. Tam
najde v templju ljudi, ki so prodajali vole, ovce in golobe; tudi
menjalci so sedeli pri svojih mizah. Jezus pa naredi bič iz vrvic

146

Judje pa mu rečejo: »S kakšnim čudežem nam izkažeš, da
smeš to delati ?“  Jezus jim odgovori: »Poderite ta tempelj in
v treh dneh ga zopet postavim' £<  Tedaj pravijo Judje: »Šestinštiri¬
deset let se je zidal ta tempelj in ti bi ga postavil v treh dneh?"
Jezus pa je govoril o templju svojega telesa ter je Jude opozarjal
na svoj največji čudež, da ho od mrtvih vstal. Ko je vstal od
mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da jim je to pravil.

Jezus je na praznik ostal v Jeruzalemu in mnogi so verovali
vanj, ker so videli čudeže, ki jih je delal.

Veliko svetejša od jeruzalemskega templja je katoliška liiša božja. Mudi
se torej v njej rad in tudi vedno z največjo spoštljivostjo!

15. Jezus pouči Nikodema.

Ko je bil Jezus v Jeruzalemu, pride k njemu ponoči imeniten
starejšina, Nikodem po imenu, in mu reče: »Učenik, vemo, da si
od Boga prišel za učitelja; zakaj nihče ne more delati teh čudežev,
ki jih delaš ti, če Bog ni ž njim.“ Nikodem je hotel vprašati Jezusa,
česa je treba človeku, da more priti v božje kraljestvo. Jezus, ki
pozna človeške misli, mu reče: »Resnično, resnično ti povem,
če se kdo neprerodi iz vode in svetega Duha, ne more
iti v božje kraljestvo!'  Nikodem mu reče: »Kako se more
to zgoditi?“ Jezus odvrne: »Kakor je Mojzes povišal kačo v puš¬
čavi, tako se mora povišati tudi Sin človekov, da se ne pogubi,
kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Zakaj Bog
je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se
ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.
Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,
marveč da se svet zveliča po njem. Kdor vanj veruje, ne bo sojen;
kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega
Sina božjega. To pa je sodba, da je prišla luč na svet, ali ljudje
so bolj ljubili temo nego luč; zakaj njih dela so bila hudobna.
Vsak namreč, ki dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se
njegova dela ne posvarijo. Kdor pa dela resnico, pride k luči, da
se razodenejo njegova dela, ker so v Bogu storjena.

Tako je Jezus poučil Nikodema, da sta potrebna sveta vera in sveti
krst. — Sveti krst je prvi in najpotrebnejši zakrament, ki človeka z vodo in
božjo besedo očisti izvirnega greha in vseh pred krstom storjenih grehov ter

147

ga v Jezusu Kristusu prerodi  in posveti za večno življenje. Brez svetega
krsta se nihče, celo otrok ne more zveličati. — Kako srečni smo, ker smo
krščeni in lahko pridemo v hožje kraljestvo! Le ohranimo si milost svetega
krsta z zvestim izpolnjevanjem božjih zapovedi, zakaj le tako hodimo v luči.

16. Jezus pouči Samarijanko.

Ko se je Jezus iz Jeruzalema vračal v Galilejo, je potoval
skozi Samarijo. Pride k mestu, ki se imenuje Sihem. Pred mestom
je bil Jakobov studenec. Imenovali so ga tako, ker ga je bil očak
Jakob dal izkopati. Truden od pota, sede Jezus k studencu, učenci
pa grejo v mesto nakupovat živeža. Kar pride iz mesta žena
Samarijanka zajemat vode. Jezus ji reče: „Daj mi piti P' Samari-
janka se začudi, da Jezus zahteva 1 ) vode od nje, in mn reče:
„Kako moreš ti, ki si Jud, mene, ki sem samarijanska žena, prositi
vode?“ Jezus ji odgovori: „Ako bi vedela, kdo je, ki ti pravi:
Daj mi piti! bi bila ti morda njega prosila in dal bi ti žive
vode.  Žena mu reče: „ Gospod! Saj nimaš s čim zajeti in studenec
je globok! Odkod torej imaš živo vodo? Ali si ti večji od našega
očeta Jakoba, ki nam je dal studenec l“  Jezus ji odgovori: „Vsak,
kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdor pa pije od vode, ki
mu jo bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj ; marveč voda, ki mu jo
bom jaz dal, bo v njem studenec vode, ki se izteka v večno živ¬
ljenje. “  Žena mu pravi: »Gospod! daj mi te vode, da ne bom
žejna in mi ne bo treba hoditi semkaj zajemat!"

Jezus jo spomni nekaterih grehov njenega prejšnjega živ¬
ljenja. Kato mu reče žena: »Gospod! Vidim, da si ti prerok !“
Hotela je poizvedeti, kako se prav služi Bogu in reče: ..Naši očaki
so na tej gori 2 ) molili; in vi pravite, da je v Jeruzalemu mesto,
kjer se mora moliti.“ Jezus ji odgovori: „Žena! Veruj mi: Pride
ura, ko ne boste ne na tej gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta.
Pride ura in je že sedaj, ko bodo tisti, ki prav molijo, Očeta molili
v duhu in resnici. Bog j e duh, in kateri ga molijo, ga mo¬
rajo moliti v duhu in resnici .“  Žena mu pravi: »Vem, da
pride Mesija. Ko torej pride, nam bo vse oznanil." Jezus ji reče:
„Jaz sem, ki govorim s teboj."

i) Med Judi in Samarijani je bilo veliko sovraštvo.

2 J Pokazala je na goro Garizim.

148

Žena popusti svoj vre, hiti v mesto in reče ljudem: „Pridite
in poglejte moža, ki mi je vse povedal, karkoli sem kedaj storila!
Ali ni on Kristus?" Medtem pridejo iz mesta učenci z živežem
in prosijo Jezusa, rekoč: „Učenik, jej! Jezus pa odvrne: „Moja
jed je, da storim voljo tistega, ki me je poslal, da dovršim nje¬
govo delo.

Nato je prišlo mnogo Samarijanov iz mesta in so ga prosili,
da M ostal pri njih. Ostal je dva dni. Mnogi so verovali vanj in
so dejali ženi: »Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja;
zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Odrešenik
sveta."

Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu. Pobožno molimo, kadar
pri molitvi mislimo na Boga in se, kolikor mogoče, varujemo raztresenosti.
Z veseljem vselej in povsod
spolnujmo, kar veli Gospod!

17. Jezus uči v nazareški shodnici.

Iz Sihema gre Jezus v Galilejo in oznanuje ondi evangelij
o božjem kraljestvu. Pride tudi v Nazaret, kjer je odrastek Po
svoji navadi gre sobotni dan v shodnico. Vstane, da bi čital. In
dajo mu knjigo preroka Izaija.  Ko odvije knjigo, najde mesto,
kjer je bilo pisano: „Duh Gospodov je nad menoj; zato me je
mazilil in me poslal oznanjevat evangelij ubožcem, ozdravljat potrta
srca, oznanjevat jetnikom rešitev in slepim pogled; izpuščat zatirane
v svobodo, oznanjevat milostno leto Gospodovo in dan povračila."
In zgane knjigo, jo odda služabniku in se usede. Oči vseh so
obrnjene vanj; on pa jim reče: „Danes se je izpolnilo to
pismo pred vami."

Vsi se čudijo milim besedam, ki so prihajale iz njegovih ust, in
pravijo: „Odkod ima to modrost in čudodelnost? Ali to ni tesarjev
sin? In spotikajo se nad njim. Jezus pa govori: „Resnično vam
povem, da noben prerok ni prijeten v svoji domovini! Mnogo vdov
je bilo v dnevih Elija v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta
in šest mesecev in je velika lakota nastala po vsej deželi; pa
k nobeni izmed njih ni bil poslan Elija, kakor le k vdovi v Sarepto
sidonsko. In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu,
pa noben teh ni bil očiščen, ampak le Naaman iz Sirije."

149

In vsi v shodnici se silno razjeze, vstanejo, izženejo Jezusa
iz mesta in ga peljejo na rob gore, ki je bilo ob nji sezidano
njihovo mesto, da bi ga pahnili doli. Jezus pa gre sredi med njimi
in odide.

Kako strašno je, spoznani krščanski resnici se ustavljati, svoje srce
milosti zapirati! Kmalu, morebiti takoj mine čas milosti. — „Jezus odide.“
Kako strašno je, biti zapuščen od Jezusa! — Jezus je obljubljeni Odrešenik,
ker se je v njem izpolnilo vse, kar so o Odrešeniku napovedali preroki.

18. Jezus pridiguje v Kafarnaumu in dela čudeže.

Iz Nazareta se poda Jezus v Kafarnaum. Tudi ondi uči
sobotni dan v shodnici. Vse se čudi njegovim naukom; zakaj njegov
govor je bil mogočen in učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne
kakor pismarji in farizeji. V shodnici je bil človek, ki je bil
obseden od hudobnega duha. Ta zavpije, rekoč: „Pusti nas! Kaj
imamo s teboj, Jezus nazareški? Ali si prišel nas pogubit?
Vem kdo si: Svetnik božji .“  Jezus pa ga zaroti, rekoč: „Obmolkni
in idi iz tega človeka! * In hudobni duh ga vrže ob tla in
z glasnim krikom izide iz njega, ne da bi mu škodoval. In vsi,
ki to vidijo, se prestrašijo in strmč govorč med seboj: „Kaj

je to? Oblastno ukazuje celo nečistim duhovom in
pokorni so mu!“  Zaslovel je takoj po vsej galilejski deželi.

Jezus se odpravi iz shodnice in gre v hišo Petra in njegovega
brata Andreja. Petrovo taščo je mučila huda mrzlica in prosili so
za njo. Jezus stopi k nji, jo prime za roko ter jo vzdigne. Takoj
jo popusti mrzlica. Vstane in streže Jezusu in njegovim učencem.

Zvečer privedejo k njemu vse bolnike in obsedence. On pa položi
vsakemu roko na glavo in ga ozdravi; hudobnim duhovom ukaže,
iziti iz ljudi, in bili so pokorni. Zjutraj se Jezus poda v samoten
kraj in moli tam; ljudstvo pa ga poišče in prosi, naj ostane pri
njih. On pa reče: „Tudi drugim mestom moram oznanjevati evan¬
gelij kraljestva božjega; zato namreč sem poslan. Odide in uči
po vsej Galileji in dela veliko čudežev.

Čudeži so taka izredna dela, ki jih ne morejo izvršiti naravne moči,
temveč samo božja vsemogočnost.

150

19. Jezus ozdravi sina kraljevega služabnika.

V Kano je prišel kraljevski služabnik. Njegov sinje bil bolan
v Kafarnaumu. Ko je slišal, da je Jezus prišel iz Judeje v Galilejo,
je šel k njemu in ga je prosil, da naj pride in ozdravi njegovega
sina; zakaj bil je blizu smrti. Jezus mu torej reče: „Ako ne
vidite znamenj in čudežev, ne verujete. H  Kraljevski služabnik mu
reče: „Gospod, pojdi doli, preden umrje moj sin!' Jezus mu od¬
govori: „Pojdi, tvoj sin živi! Mož je veroval besedi, ki mu jo je
rekel Jezus, in je šel. Ko je bil še na potu, so mu prišli naproti
hlapci in so mu sporočili, da njegov sin živi. Tedaj jih vpraša, ob
kateri uri mu je odleglo. Reko mu: „Yčeraj ob sedmih ga je
pustila mrzlica. In oče je spoznal, da je bilo tisto uro, ko
mu je Jezus rekel: „Tvoj sin živi/' In je veroval in vsa
njegova hiša.

Mož je veroval, in vendar je videl samo e n čudež; koliko bolj moramo
verovati mi, ki vemo, da je Jezus storil toliko in tako velikih čudežev!

20. Obilni ribji lov.

Nekega dne obsujejo množice Jezusa, da bi poslušale besedo
božjo. Ravno stoji ob Genezareškem jezeru. Pri kraju sta bila dva
čolna. Ribiči so bili izstopili in so izpirali mreže. Jezus stopi
v čoln, ki je bil Petrov, in prosi Simona Petra, naj odrine malo
od brega. In potem sede in iz čolna uči ljudstvo.

Ko pa neha govoriti, reče Simonu: „Pelji na globoko in
vrzite svoje mreže na lov! w  Simon odgovori, rekoč: „Učenik, vso
noč smo delali, pa nič nismo ujeli; na tvojo besedo pa vržem mrežo/
In ko so bili to storili, so zajeli toliko rib, da se jim je mreža
trgala. Zato namignejo tovarišem, ki so bili v drugem čolnu, naj
jim pridejo pomagat. Ko pridejo, napolnijo oba čolna, tako da sta
se potapljala.

Ko Simon Peter to vidi, pade Jezusu k nogam in reče:
„Gospod, idi od mene, ker sem grešen človek! -<  Groza je namreč
obšla njega in vse, ki so bili ž njim, nad vlakom rib, ki so ga
bili potegnili; ravnotako pa tudi Jakoba in Janeza, Zebedejeva
sinova, ki sta bila Simonova tovariša. Vsi, ki so videli ta čudež,

151

so ostrmeli. Jezus pa reče Simonu: „Ne boj se, odslej boš ljudi
lovil! Ribiči potegnejo čolna h kraju, zapuste vse in gredo za
Jezusom ter ostanejo odslej vedno pri njem.

Jezus je učil iz Petrovega čolna. Tako uči tudi vse čase po svoji cerkvi,,
ki ji je poglavar naslednik svetega Petra, to je po katoliški cerkvi. — V njej
se torej oznanuje zveličalni nauk. Kjer je Peter, tam je Kristus.

21. Jezus ozdravi mrtvoudnega.

Nekega dne je Jezus učil v mestu Kafamaum v neki hiši.
In glej, možje prineso na postelji človeka, ki je bil mrtvouden.
Ko Jezus vidi njih trdno vero, reče mrtvoudnemu: ,,Z aupaj
sin, tvoji grebi so ti odpuščeni! - '  Nekateri navzočih pis-
marjev so rekli: „Boga preklinja. Kdo more odpuščati grebe, razen
Bog sam?“ Ker pa Jezus spozna njih misli, jim odgovori: „Zakaj
mislite hudo v svojih srcih? Kaj je lažje, reči: Tvoji grehi so ti
odpuščeni, ali reči: Vstani in hodi? Da pa veste, da ima Sin
človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, pravi nato mrtvoud¬
nemu: „Vstani, vzemi svojo posteljo in idi na svoj dom!" In vstane

in gre na svoj dom. Ko pa ljudstvo to vidi, ga obide groza in
slavi Boga, ki je dal tako moč ljudem.

Kako moramo tudi mi slaviti Boga, ki je apostolom in njih naslednikom
dal oblast, odpuščati grehe!

22. Izvolitev dvanajsterih apostolov.

Iz Kafarnauma je šel Jezus na goro in je prenočil v molitvi.
Ko se izdani, pokliče svoje učence. Izvoli si izmed njih dvanajstero
ter jih imenuje apostole.  Njih imena so: Prvi: Simon, ki ga je
imenoval Petra,  in njegov brat Andrej, Jakob starejši in njegov brat
Janez, Filip in Jernej, Tomaž in Matej, Jakob mlajši in njegov brat
Juda Tadej, Simon gorečnik in Juda Iškariot. Te je razposlal Jezus,
da oznanujejo evangelij. Dal jim je oblast, delati čudeže.

Glej razloček med učenci in apostoli! Razen papeža, naslednika sv. Petra,
so pravi nasledniki apostolov škofje, ki so s papežem v zvezi. Bkofom
pomagajo v njihovi službi zlasti mašniki, ki so jim podrejeni.

23. Gorska pridiga.

1. Osem blagrov.

Nekega dne so se zopet zbrale velike množice ljudstva okrog
Jezusa, da bi slišali njegovo besedo. Jezus gre na goro, se usede
in njegovi učenci pristopijo k njemu. Množica ga obstopi in vsi željno
pričakujejo njegove pridige. In Jezus odpre svoja usta in izpregovori:

»Blagor ubogim v duhu 1 ); ker njih je nebeško kraljestvo.

Blagor krotkim; ker bodo zemljo posedli.

Blagor žalostnim; ker bodo potolaženi.

Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice; ker bodo nasičeni.

Blagor usmiljenim; ker bodo dosegli usmiljenje.

Blagor tistim, ki so čistega srca; ker Boga bodo gledali.

Blagor mirnim; ker bodo imenovani otroci božji.

Blagor tistim, ki preganjanje trpe zavoljo pravice; ker njih
je nebeško kraljestvo.

1 )  Ubogi v duhu so tudi oni bogati, ki ne navezujejo svojega srca na
posvetno premoženje, marveč od svojega premoženja radi delijo revežem in pod¬
pirajo dobre namene; nadalje tudi oni na posvetnem premoženju ubogi, ki pri¬
voščijo vsakemu svoje in se zadovoljijo s svojim.

153

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje zasramovali in preganjali
in vse hudo zoper vas lažnivo govorili zavoljo mene! Veselite se
in se radujte; zakaj vaše plačilo je veliko v nebesih l“

2. Dostojanstvo in dolžnosti apostolov in njih naslednikov.

Zdaj se Jezus obrne k svojim apostolom in govori zlasti njim :

„Vi ste sol zemlje. Sol je nekaj dobrega. Če se pa sol izpridi,
s čim naj se soli? Za nič drugega ni več, kakor da se vun vrže
in potepta od ljudi. — Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori,
se ne more skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi jo deli pod mernik,
marveč na svečnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti
vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega
Očeta, ki je v nebesih!

3. O pravi krščanski pravičnosti.

„Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo in preroke. Nisem
jih prišel razvezat, marveč dopolnjevat. Resnično, povem vam, ako
ne bo popolnejša vaša pravičnost nego pismarjev in farizejev, ne
pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da 'se je .reklo starim:
Ne ubijaj; kdor pa ubija, bo kriv sodbe. Jaz pa vam pravim

154

Vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe. Kdor reče
svojemu bratu: raka! J ) bo kriv zbora 2 ). Kdor pa reče: norec!
bo kriv peklenskega ognja. Ce torej prineseš svoj dar k oltarju
in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti tam
pred oltarjem svoj dar in pojdi se prej spravit s svojim bratom;
in potem pridi in daruj svoj dar!"

„Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne prisegaj po krivem.
Jaz pa vam povem: Sploh ne prisegajte. Vaše govorjenje bodi:
da, da; ne, ne! Kar je več od tega, je od hudega.”

„Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in
sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje
sovražnike, dobro jim storite, ki vas sovražijo, in molite za nje,
ki vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega Očeta, ki je
v nebesih, ki daje svojemu solncu vzhajati nad dobrimi in hudobnimi
in deževati na pravične in krivične. Zakaj, ako ljubite samo tiste, ki
vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi
cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj storite poseb¬
nega? Ali ne delajo tega tudi neverniki? Bodite torej popolni,
kakor je popoln vaš Oče v nebesih!“

4. O dobrem namenu pri naših delih.

„Glejte, da ne izvršujete svojih dobrih del pred ljudmi, da
bi vas videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je
v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor
delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili.
Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo! Ko pa daješ miloš¬
čino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja
miloščina skrita; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.”

„In kadar molite, ne hodite kakor hinavci, ki radi stojijo
v shodnicah in na voglih potov in molijo, da bi jih ljudje videli.
Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo! Ti pa, kadar moliš,,
pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem;
in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil / 1

„Kadar se postite, se ne. delajte žalostnih kakor hinavci; zakaj
ti grdijo svoje lice, naj bi ljudje videli, da se postijo. Resnično,,

0 neumen, prazne glave.

2 J Zbor je bil sodni dvor za večje prestopke.

155

povem vam, prejeli so svoje plačilo! Ti pa, ko se postiš, mazili
svojo glavo in umij svoj obraz, da ne bodo ljudje videli, da se postiš,
ampak le tvoj Oče; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil,“

5. O pravih zakladih in o zaupanju v Boga.

„Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in molj
razjeda in kjer tatovi vlomujejo in kradejo; temveč zbirajte si zaklade
v nebesih, kjer jih ne razjeda ne rja ne molj in kjer tatovi ne vlomu¬
jejo in ne kradejo. Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.“
,,Nihče ne more služiti dvema gospodoma; zakaj ali bo enega
sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal' in zaničeval
drugega. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim:
Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj
boste oblačili. Ali ni življenje več kakor jed, in telo več kakor
oblačilo? Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo in ne
spravljajo v žitnice in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko
več, kakor one? Kdo izmed vas more s svojo skrbjo pridejati le
en komolec k svoji postavi? In za obleko kaj skrbite? Poglejte
lilije na polju, kako rastejo! Ne delajo in ne predejo; pa povem
vam, da še Salamon v vsej svoji slavi ni bil tako oblečen, kakor
njih ena. Ce pa Bog travo na polju, ki danes stoji in se jutri
v peč vrže, tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skrbite
torej, rekoč: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo
oblačili? Zakaj po vsem tem poprašujejo neverniki: Saj ve vaš
Oče nebeški, da vsega tega potrebujete: Iščite torej najprej
božjega kraljestva in njegove pravice;  in  vse  to  vam
bo  p r i v r ž e n o!  “

6. Svarilo pred predrznimi sodbami.

„Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen. Ne sodite, in ne
boste .sojeni! Ne pogubljajte, in ne boste pogubljeni! Odpuščajte, in
vam bo odpuščeno! Dajte, in se vam bo dalo! Dobro, natlačeno,
potreseno in zvrhano mero bodo dali v vaše naročje; zakaj s ka¬
kršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo." Povedal jim
je pa tudi priliko: „Ali more slepec voditi slepca? Ali ne padeta
oba v jamo? Učenec ni nad učiteljem; vsak bo pa popoln, če je
kakor njegov učitelj.

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) ti

156

,.Kaj pa vidiš pezder v očesu svojega brata, bruna v svojem
očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: Brat!
pusti, da ti izderem pezder iz očesa, in glej, bruno je v tvojem
očesu? Hinavec! izvleci najprej bruno iz svojega očesa; potem glej,
da izdereš pezder iz očesa svojega brata/’

7, Pot v nebesa.

„Vse, kar hočete, da ljudje vam storijo, storite tudi vi njim;
zakaj to je postava in preroki. Vstopite skozi ozka vrata; široka
so namreč vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubljenje, in
mnogo jih je, ki hodijo po nji. Kako ozka so vrata in tesna je pot,
ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo/’

8. Svarilo pred krivimi preroki.

„Varujte se krivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih obla¬
čilih, znotraj pa so grabljivi volkovi! Po njihovem sadu jih boste
spoznali. Se-li bere grozdje s trnja ali z osata smokve? Tako
rodi vsako dobro drevo dober sad; malopridno drevo pa rodi malo¬
priden sad. Dobro drevo ne more roditi malopridnega sadu, tudi
malopridno drevo ne roditi dobrega sadu. Vsako drevo, ki ne rodi
dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj. Torej po njih sado¬
vih jih boste spoznali. Ne vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod! pojde
v nebeško kraljestvo; ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta,
ki je v nebesih/’

9. Opomin k modrosti.

„Vsak, kdor posluša te moje besede in jih izpolnjuje, je po¬
doben modremu možu, ki je na skalo pozidal hišo. In ulije se
ploha in priderejo vode, in zapišejo vetrovi in se uprejo v tisto
hišo, pa ne pade; zakaj zidana je na skalo. — Vsak pa, kdor sliši
te moje besede in jih ne izpolnjuje, je podoben neumnemu možu,
ki na pesek postavi svojo hišo. In ulije se ploha in priderejo vode,
in zapišejo vetrovi in se uprejo v tisto hišo, in pade, in velika je
njena podrtija/ 1

Ko Jezus dokonča te besede, se zavzamejo množice nad nje¬
govim naukom; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, in ne
kakor njihovi pismarji in farizeji.

157

24. Jezus ozdravi gobavca in stotnikovega hlapca.

Ko je Jezus šel z gore, je šlo za njim mnogo ljudstva. In
glej! gobavec pride in ga moli, rekoč: „Gospod! ako hočeš, me
moreš očistiti. 1-  In Jezus iztegne roko in se ga dotakne, rekoč:

Hočem, bodi očiščen ! 11  In precej je bil očiščen svojih gob. In
Jezus mu reče: „Glej, da nikomur ne poveš, temveč pojdi, pokaži
se duhovnom in daruj dar, ki ga je Mojzes ukazal, njim v priče-
anji' !"

Jezus gre v Kafarnaum. Tam je živel stotnik, ki je bil
Izraelcem zelo naklonjen in jim je celo shodnico dal sezidati. Imel
je hlapca, ki ga je ljubil; ta je bil na smrt bolan. Ko stotnik
sliši, da pride Jezus, pošlje k njemu starejšine in ga prosi, naj
pride in ozdravi njegovega hlapca. Jezus gre ž njimi. Ko že ni
bil daleč od hiše, pride mu stotnik sam naproti ter pravi: „Gospod,
moj hlapec leži doma mrtvouden in silno trpi ! 11  Jezus mu odgo¬
vori: „Jaz bom prišel in ga bom ozdravil . 11  Stotnik pa reče:
„Gospod, nisem vreden, da greš pod m oj o str eh o, ampak
reci le z besedo, in ozdravljen bo moj hlapec.  Zakaj
tudi jaz sem mož, ki sem pod oblastjo, in imam vojake pod seboj;

11 *

158

in rečem temu: Pojdi! in gre; in drugemu: Pridi! in pride; in
svojemu hlapcu: Stori to! in stori."

Ko Jezus to sliši, se začudi, in reče njim, ki so šli za njim:
„Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel v Izraelu! Pravim
vam pa, mnogo jih pride od vzhoda in zahoda in bodo z Abrahamom,
Izakom in Jakobom sedeli pri mizi v nebeškem kraljestvu; otroci
kraljestva pa bodo pahnjeni v zunanjo temo; tam bo jok in škri¬
panje z zobmi." Stotniku reče Jezus: „Pojdi, in kakor si veroval,
tako se ti zgodi!“ In hlapec je ozdravel tisto uro.

S koliko spošljivostjo moramo prejeti božjega Odrešenika, kadar pride
k nam v sv. obhajilu ! — Sveto obhajilo je zauživauje telesa in krvi Jezusa
Kristusa v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. — K svetemu obhajilu mo¬
ramo pristopiti s sklenjenimi rokami in z največjim spoštovanjem!

25. Jezus obudi mrtvega mladeniča v Najmu.

Nekega dne je šel Jezus v mesto, Najm po imenu. Z njim
so šli njegovi učenci in veliko ljudi. Ko se približa mestnim vratom,

' glej, neso mrliča, edinega sina njegove matere, ki je bila vdova.
Veliko ljudi iz mesta je šlo ž njo. Ko jo Gospod zagleda, se mu
v srce usmili ter ji reče: „Ne jokaj!“ Potem pristopi in se do-

159

takne nosil. Nosilci obstanejo. Jezus reče: „Mladenič, rečem ti,
vstani! In mrlič sede in začne govoriti. Jezus ga da njegovi
materi. Vse obide strah in hvalijo Boga, rekoč: „Velik prerok je
vstal med nami in Bog je obiskal svoje ljudstvo .“

26. Janez v ječi. Njegova smrt.

Herod, sin tistega Heroda, ki je v Betlehemu dal pomoriti
nedolžne otročiče, je bil oblastnik v Galileji. Za ženo si je vzel
Herodijado, ženo svojega brata Filipa, ko je ta še živel. Ker je
to bilo v postavi prepovedano, stopi Janez predenj in mu reče:
..Ni ti dopuščeno, imeti ženo svojega br-ata!' Zavoljo teh besed ukaže
Herod Janeza vreči v ječo. Toda, umoriti ga, si ni upal; zakaj
vedel je, da je Janez pravičen in svet mož; tudi se je bal ljud¬
stva, ki ga je častilo kot preroka. Herodijada pa je sovražila
Janeza ter je iskala priložnosti, ga umoriti.

Učenci so Janeza obiskovali v ječi ter so mu poročali o Jezu¬
sovem javnem učenju. Janez je želel, da bi vsi njegovi učenci vero¬
vali v Jezusa in hodili za njim. Da jim da priliko priti k Jezusu
in slišati njegov nauk, pošlje dva izmed njih k Jezusu vprašat:
,,Ali si ti, ki ima priti, ali naj drugega čakamo?" Ob njunem
prihodu je ozdravil Jezus mnogo bolnikov. Na njuno vprašanje
jima odgovori: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla:
Slepi izpregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo,
mrtvi vstajajo in ubogim se oznanja evangelij ; in blagor mu, kdor
se nad menoj ne pohujša/

Ko pa učenca odideta, začne Jezus množici govoriti o Janezu:
„Kaj ste hodili gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali
kaj ste hodili gledat? Človeka, ki se oblači v mehka oblačila?
Glejte, kateri so v mehkih oblačilih in razkošju, prebivajo v kra¬
ljevih palačah. Ali koga ste hodili gledat? Preroka? Resnično, povem
vam, še več kakor preroka. Ta je namreč, ki je o njem zapisano: 1 )
Glej, pošljem svojega angela pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal
tvojo pot pred teboj!“

Nekaj časa potem je Herod na svoj rojstni dan knezom, voj¬
vodom in prvakom iz Galileje pripravil večerjo. Hči Herodijade

r ) Malahija 3, i.

160

pride in zapleše. Herodu in njegovim gostom je bila všeč. In kralj
ji reče: „Prosime, karkoli hočeš, in dal ti bom." Da, priseže: „In če
bi bila tudi polovica mojega kraljestva; dal ti bom." Hčerka od-
beži ter vpraša mater : „Cesa naj prosim?" Mati odgovori: „ Glavo
Janeza Krstnika.“ Urno prihiti h kralju in reče: „Hočem, da mi
takoj daš tu v skledi glavo Janeza Krstnika !“  In Herod se raz¬
žalosti; toda zavoljo prisege in svojih gostov je noče užaliti, ampak
pošlje rablja in mu ukaže v skledi prinesti njegovo glavo. Rabelj
odseka v ječi Janezu glavo, jo prinese v skledi ter jo da deklici
in deklica svoji materi. Učenci Janezovi pridejo, odnesejo njegovo
truplo ter ga položijo v grob. Potem povejo Jezusu in grejo za njim.

Priseganje jo greh: 1. če prisegamo brez potrebe; 2. če prisegamo po
krivem; 3. če prisegamo, da bomo storili kaj grešnega.

27. Magdalena izpokornica.

Nekega dne prosi eden izmed farizejev, Simon po imenu, Go¬
spoda Jezusa, naj pri njem obeduje. Jezus gre v hišo farizejevo in

sede k mizi. In glej, ženska, znana grešnica v mestu, toda po
Jezusovi pridigi popolnoma izpreobrnjena, pride, se vstopi od zadaj

161

k Jezusu, mu pade k nogam, joka in s solzami moči njegove noge,
jih briše z lasmi, poljublja in mazili z dragocenim mazilom.

Ko farizej, ki je Jezusa povabil, to vidi, pravi sam pri sebi:
„Ce bi ta bil prerok, bi pač vedel, kdo je ta, ki se ga dotika, da
je grešnicaJ' Jezus pa mu reče: „Simon! nekaj ti imam povedati.
Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto
denarjev, drugi pa petdeset. Ker pa nista imela s čim plačati, je
odpustil obema. Kateri ga torej bolj ljubi?' Simon odgovori: „Menim,
da tisti, kateremu je več odpustil." Jezus mu pravi: „Prav si raz¬
sodil! ‘ Potem se obrne k ženi in reče Simonu: „Ali vidiš to žensko?
Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode za noge; ta mi je pa
s solzami močila noge in jib brisala s svojimi lasmi. Ti me nisi
poljubil ; ta pa, odkar je prišla v kišo, ne neka poljubljati mojih
nog. Ti mi nisi glave mazilil z oljem; ta mi je pa noge mazilila.
Zato ti povem: Mnogo grehov ji je odpuščenih, ker je mnogo lju¬
bila; komur se pa manj odpusti, tudi manj ljubi. l<

Nato reče Jezus ženi: »Tvoji grehi so ti odpuščeni! Tvoja
vera ti je pomagala; pojdi v miru!"

Kes je popoln, kadar se greha kesamo iz popolne ljubezni do Boga,
ker smo namreč razžalili Boga, najpopolnejšo in najljubeznivejšo dobroto. —■
S popolnim kesom dosežemo odpuščanje grehov takoj, kakor hitro ga obudimo,
in še predno smo se jih izpovedali; vendar pa se jib moramo obtožiti pri prvi
prihodnji izpovedi. — Močno je želeti, da obudimo popolni kes tedaj, kadar
smo smrtno grešili, pa se ne moremo precej izpovedati; zelo koristno pa je,
da ga obudimo vsak večer. Dolžan pa je človek, obuditi popolni kes v smrtni
nevarnosti, zlasti če ima na vesti kak smrtni greh in se ga ne more izpovedati.

Drugo leto Jezusove u ceniš lv e slu.žbe.

28. Jezus ozdravi osemintrideset let bolnega moža.

Jezus je zopet šel k prazniku v Jeruzalem. Tam je bila kopel,
ki se je ovčja kopel ali hebrejski Bet.zajda imenovala in je imela
pet lop. V teh je ležala velika množica bolnikov, slepih, hromih,
kraljevih in suhoudnih, ki so čakali plivkanja vode. Angel Gospodov
je namreč o svojem času prihajal v kopel in voda je plivkala. In
kdor je po plivkanju vode prvi stopil v kopel, je ozdravel, katero¬
koli bolezen je imel.

Med drugimi, ki so tam ležali, je bil mož, ki je bil osemin¬
trideset let bolan. Ko ga Jezus vidi, mu reče: „Ali hočeš biti

162

ozdravljen?“ Bolnik odgovori: „ Gospod, nimam človeka, ki bi me
dejal v kopel, kadar voda plivka; zakaj preden pridem jaz, stopi
že drug pred menoj vanjo .“  Tedaj mu Jezus reče: „ Vstani, vzemi
svojo posteljo in bodi! Takoj ozdravi, vzame svojo posteljo in
bodi ves vesel in hvaležen okrog.

Tisti dan pa je bila sobota. Judje pravijo ozdravljenemu:
„Sobota je; ne smeš nositi svoje postelje!“ Odgovori jim: „Ta,
ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi!"
Vprašajo ga torej: „Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: vzemi
svojo posteljo in kodi?“ Ni pa vedel, zakaj Jezus se je umaknil
množici, ki ie bila tam. Potem ga Jezus najde v templju in mu
reče: „Glej, ozdravljen si; ne greši več, da se ti ne pripeti kaj
hujšega l“  In mož je šel in je povedal Judom, da je Jezus, ki ga
je ozdravil.

Judje nato Jezusa zasegajo, ker je to storil v soboto. Jezus jim
pa odgovarja: „Moj Oče dela doslej in tudi jaz delam. 1 ' Zato mu Judje
še bolj strežejo po življenju, kar umorili bi ga, ker ni samo sobote
prelomil, temveč tudi Boga imenoval svojega Očeta in se Bogu
delal enakega. Jezus pa jim odgovori, rekoč: „Resnično, resnično
povem vam, karkoli dela Oče, to dela tudi Sin tako: Kakor Oče
obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Oče tudi
nikogar ne sodi, temveč je vso sodbo izročil Sinu, da vsi Časte Sina,
kakor častč Očeta. Kdor Sina ne časti, tudi Očeta ne časti, ki
ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam, kdor posluša mojo
besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne
pride na sodbo, marveč je prišel iz smrti v življenje. Ne čudite
se temu; zakaj pride ura, ko bodo vsi, ki so v grobeb,
slišali glas Sina božjega. In izšli bodo, ki so delali
dobro, v vstajenje življenja, a kateri so delali hudo,
v vstajenje sodbe.  Dela, ki jih jaz delam, pričajo za me, da
me je Oče poslal. Vi preiskujete sv. pisma, ker menite, da imate
v njih večno življenje; in ta so, ki pričajo o meni. Ne mislite,
da vas bom jaz tožil Očetu; je, ki vas toži, Mojzes, ki vi zaupate
vanj. Zakaj ako bi Mojzesu verovali, verovali bi morda tudi meni;
zakaj o meni je pisal.“

01- Mojz. 3, 15. (Stran 5), 1. Mojz. 22,' 18. (Stran 12), V. Mojz. 18,15. (Stran 61.)

163

Potem se je Jezus vrnil na Galilejsko, je pridigal na raznih
krajih in ozdravljal bolnike.

Jezus bo sodnji dan obudil naše truplo, to je dušo zopet združil s tele¬
som. (Vstajenje mesa.)

29. Grehi zoper svetega Duha.

Nekega dne pripeljejo k Jezusu človeka, ki je bil obseden,
slep in mutast. Jezus ga ozdravi, tako da je videl in slišal. Ljud¬
stvo se čudi, rekoč: „Ali je ta Sin Davidov?“ Ko pa farizeji to
slišijo, rečejo: „Ta izganja hudobne duhove z Belzebubom, pogla¬
varjem hudobnih duhov." Ker pa je Jezus vedel njih misli, jim
reče: „Vsako kraljestvo, ki je razdvojeno zoper samo sebe, bo
razdejano in vsako mesto in vsaka hiša, ki je razdvojena zoper
samo sebe, bo razpadla. Ce torej satan izganja satana, je raz¬
dvojen sam zoper sebe; kako bo torej obstalo njegovo kraljestvo?
Ce jaz z Belzebubom izganjam hudobne duhove, s kom jih pa
izganjajo vaši sinovi? Zato vam bodo oni sodniki. Ako pa jaz
z božjo močjo izganjam hudobne duhove, je prišlo k vam božje
kraljestvo. Kadar se močni oboroži in varuje svoj dvor, je varno
njegovo premoženje. Ce pa pride močnejši od njega in ga premaga,
bo pobral vse njegovo orožje, ki se je nanje zanašal, in bo delil
njegov plen. Kdor ni z menoj, je zoper mene; in kdor ne zbira
z menoj, razsipava. Zato vam povem: Vsak greh in preklinjevanje
bo odpuščeno ljudem; preklinjevanje zoper svetega Duha pa ne
bo odpuščeno ne na tem svetu, ne v prihodnjem.'

Nekaj farizejev je zahtevalo znamenje z nebes. Jezus pa jim
odgovori: „Nobeno drugo znamenje se vam ne bo dalo, razen zna¬
menje. Jona, preroka. Kakor je bil namreč Jona tri dni in tri noči
v trebuhu soma, tako bo tudi Sin človekov v srcu zemlje tri dni
in tri noči. Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in
ga bodo obsodili; zakaj delali so pokoro po Jonovi pridigi. In glej,
več kakor Jona, je tukaj C

Ko je Jezus to govoril, povzdigne neka žena med ljudstvom
svoj glas in mu reče: „Blagor telesu, ki je tebe nosilo, in blagor
prsom, ki so tebe dojile!“ Jezus pa odgovori: „Seve, blagor njim,
ki besedo božjo poslušajo in jo izpolnjujejo!

164

Nekaterim grehom pravimo grehi „zoper svetega Duha 11 , ker prav posebno
nasprotujejo milosti svetega Duha in zato velikokrat preprečijo izpokorjenje. —
Grehi zoper svetega Duha so:

1. predrzno v božjo milost grešiti;

2. nad božjo milostjo obupati;

3. spoznani krščanski resnici se ustavljati;

4. svojemu bližnjemu zaradi milosti božje nevoščljiv biti;

5. do lepega opominjevanja otrpnjeno srce imfeti;

6. v neizpokornosti trdovraten ostati.

30. Prilike o nebeškem kraljestvu.

a. Prilika o sejavcu.

Ko je bil Jezus nekega dne ob Genezareškem jezeru in se je
veliko ljudi zbralo okrog njega, je stopil v čoln in je iz njega
učil ljudstvo v prilikah:

„Sejavec je šel sejat svoje seme. Ko seje, pade ga nekaj
poleg pota in ga pohodijo in ptice izpod neba ga pozobljejo. Drugo
pade na skalna tla; ko je pognalo, pa usahne, ker ni imelo vlage.
Zopet drugo pade med trnje, in trnje raste ž njim vred ter ga
zaduši. In drugo pade v dobro zemljo, raste, in rodi stoteren sad."

Ko je Jezus to povedal, je zaklical: ..Kdor ima ušesa, da
sliši, naj posluša l“  Njegovi učenci pa ga vprašajo, kaj ta prilika
pomeni. Odgovori jim: ..Prilika pomeni to-le: Seme je božja beseda.
Kateri so poleg pota, so ti, ki slišijo; potem pa pride hudobni
duh in vzame besedo iz njih srca, da ne bi verovali in se zveličali.
Na skalnih tleh so, ki besedo božjo, ko so jo slišali, z veseljem
sprejmejo; toda korenin nimajo, verujejo nekaj časa, ob času
izknšnjave pa odpadejo. Kar je padlo med trnje, so ti, ki sicer
poslušajo besedo božjo, potem pa jo zaduše v skrbeh, bogastvu
in sladnosti življenja, da ostane brez sadu. Kar pa je padlo v dobro
zemljo, so ti, ki besedo božjo slišijo, jo ohranijo v dobrem in
plemenitem srcu in v potrpežljivosti obrodč sad/ 1

b. Prilika o ljuljki.

Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je vsejal dobro
seme na svojo njivo. Ko pa ljudje zaspijo, pride njegov sovražnik,
poseje ljuljke med pšenico in odide. Ko pa vzraste setev in obrodi

165

sad, se prikaže tudi ljuljka. In pridejo hlapci hišnega gospodarja
in mu reko: „ Gospod! ali nisi vsejal dobrega semena na svojo
njivo? Odkod torej ljuljka? In jim reče: Sovražen človek je to
storil. Hlapci mu rečejo: Ali hočeš, da gremo in jo poberemo?
On reče: Ne! da morda ljuljko pobiraje tudi pšenice ne izrujete
ž njo. Pustite oboje rasti do žetve in ob času žetve porečem ženj-
cem: Poberite najprej ljuljko in jo zvežite v snope, da se sežge;
pšenico pa spravite v mojo žitnico!“

Učenci Jezusovi niso razumeli te prilike, zato ga prosijo:
„Razloži nam priliko o ljuljki na njivi!“ On pa odgovori: „Kateri
seje dobro seme, je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so
otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobije. Sovražnik, ki jo seje,
je hudobni duh. Žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli. Kakor
se torej ljuljka pobere in sežge v ognju, tako bo ob koncu sveta.
Sin človekov pošlje svoje angele, in ti poberč iz njegovega kra¬
ljestva vse pohujšanje, in tiste, ki delajo krivico, in jih vržejo
v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo
pravični svetili kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor
ima ušesa, da sliši, naj posluša!“

166

c. Prilika o zakladu, o biseru, o mreži.

„Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, kije  skrit v njivi.
Ako ga človek najde, ga skriva, in od veselja nad njim gre in
proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo.'

„Dalje je nebeško kraljestvo podobno kupcu, ki išče drago¬
cenih biserov.  Ko najde drag biser, gre in proda vse, kar
ima, in ga kupi.“

„Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži,  ki se vrže
v morje in zajame rib vsake vrste. Ko je napolnjena, jo izvlečejo
in na bregu sede odberejo dobre v posode, malovredne pa odme¬
čejo proč. Tako bo tudi ob koncu sveta. Angeli pojdejo in odlo¬
čijo hudobne od pravičnih in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo
jok in škripanje z zobmi."

č. Prilika o gorčičnem zrnu in kvasu.

Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu,  ki
ga človek vzame in vseje na svojo njivo. Je sicer najdrobneje
izmed vseh semen; kadar pa zraste, je večje, kakor vsa zelišča,
in je drevo, tako da ptice izpod neba pridejo in prebivajo po
njegovih vejah'.

„Nebeško kraljestvo je 'podobno kvasu,  ki ga žena vzame
in primesi trem mericam moke, da se vse prek vasi."

Tako je govoril Jezus ljudem v prilikah, kakor jim je bilo
lahko razumljivo. S tem seje  izpolnilo, kar je rečeno po preroku 1 ),
ki pravi: „Y prilikah bom odprl svoja usta in pripovedoval bom,
kar je bilo skritega od začetka sveta.“

31. Vihar na morjn.

Neki večer reče Jezus svojim učencem: „Prepeljimo se na
drugo stran morja!“ Pa pristopi k njemu pismar in mu reče:
„Učenik! Pojdem za teboj, kamorkoli greš." Jezus mu odgovori:
„Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda; Sin človekov
pa nima kje nasloniti svoje glave. Ko mož to sliši, odide.

Jezus stopi v čolnič in njegovi učenci gredo za njim. Tudi
drugi čolniči so se peljali ž njimi. Truden od dnevnega opravila

1 ) David. Psalm 77, 2.

167

Jezus sede in zaspi. In glej, velik vihar nastane na morju, tako
da valovi pokrivajo čolnič. Tedaj pristopijo učenci k njemu in ga
zbudijo, rekoč: „ Gospod, reši nas, tonemo! 4 ’ In Jezus jim reče:

„Kaj ste tako boječi, vi maloverni!' 1  Tedaj vstane, zapove vetru
in morju in bila je velika tihota. Ljudje pa so se čudili in so
govorili: „Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje?”

Jezus je najvišji Gospod sveta; on je pravi Bog; njemu so pokorni
vetrovi in morje.

32. Jezus obudi Jairovo hčer.

Ko se je Jezus zopet vrnil v Kafarnaum in je govoril množicam,
pristopi predstojnik shodnice, Jair po imenu, pade Jezusu pred
noge in ga milo prosi, rekoč: „ Gospod, moja hči umira; pridi in
položi roko na njo; in bo ozdravela in živela! Jezus vstane in
gre ž njim. Njegovi učenci ga spremljajo.

Med potjo pride žena, ki je dvanajst let bila bolna. Vse
svoje premoženje je potrošila na zdravnike, pa vendar ni našla
pomoči. Pristopi od zadaj in se dotakne roba Jezusovega oblačila;
zakhj sama pri sebi reče: „Ce se le njegovega oblačila dotaknem,

168

ozdravim." Jezus pa se obrne, jo zagleda in reče: „Zaupaj hči!
Tvoja vera ti je pomagala.“ In žena je bila zdrava od tiste ure.

Ko še Jezus govori, pridejo ljudje iz hiše predstojnikove in
mu reko: „ Tvoj a hči je ravnokar umrla; ne nadleguj torej več
Učenika!" Jezus pa mu reče: „Ne boj se; le veruj, in bo živela!"
In ko pridejo do predstojnikove hiše, vzame Jezus Petra, Jakoba
in Jančza s seboj v hišo. In ko vidi tam piskače in jokajoče ljudi,
reče: „Kaj delate hrup in jokate? Odstopite! Deklica ni mrtva,
ampak le spi. Tedaj so se mu posmehovali. On pa veli ljudem
iti iz hiše in gre noter, kjer je deklica ležala. Prime jo za roko
in reče: „Deklica, vstani!" Takoj vstane in začne hoditi. Bila je
dvanajst let stara. In Jezus ukaže: „Dajte deklici jesti!

Vsi so se čudili in glas o tem je šel po vsej deželi.

Spoznaj, kako potrebna in močna je živa vera! Jezus je pravi Bog;
on je Gospod življenja in smrti.

33. Jezus prvič razpošlje svoje apostole.

Nekega dne je zopet prišla velika množica ljudstva k Jezusu.
Usmilili so se mu ljudje, zakaj bili so kakor ovce brez pastirja.
Torej reče svojim učencem: „Zetev je velika , toda delavcev je malo.
Prosite tore.j Gospoda žetve, naj pošlje delavcev v svojo žetev!“

Nato pokliče Jezus dvanajst apostolov k sebi in jim veli:
„Pojdite in oznanjujte, rekoč: Nebeško kraljestvo se je približalo!
Ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, očiščujte gobavce, izganjajte
hudiče! Nič ne nosite s seboj na poti, ne zlata, ne srebra, ne torbe,
ne kruha, ne dveh sukenj, ne črevljev, ne palice; delavec je namreč
vreden svoje hrane! Kadar stopite v hišo, pozdravite jo, rekoč:
Mir tej hiši! In če bo vredna tista hiša, pride vaš mir nad njo.
In kjer vas ne sprejmejo in ne poslušajo vaših besedi, pojdite iz tiste
hiše ali iz tistega mesta, in otresite prah s svojih nog. Resnično, povem
vam: Lažje bo zemlji Sodomski in Gomorski sodnji dan ko tistemu mestu. “
„Glejte, jaz vas pošljem kakor ovce med volkove. Bodite torej
razumni kakor kače in priprosti kakor golobi! Varujte se ljudi;
zakaj sovražili vas bodo in preganjali zavoljo mojega imena. Izro¬
čali vas bodo v zbore in v svojih shodnicah vas bodo bičali. Pred
poglavarje in kralje vas bodo peljali zavoljo mene, njim in never-

169

nikom v 'pričevanje: Kdor pa osiane stanoviten do konca, ta se bo
zveličal . 1 11

„ Učenec ni nad učenika, ne hlapec nad svojega gospodarja.
Dovolj je učencu, da je kakor njegov učeyiik, in hlapcu, kakor njegov
gospodar. “

„Ne bojte še tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne
morejo umoriti; marveč bojte se tistega, ki more dušo
in telo pogubiti v pekel.  Ali se mar ne prodajata dva vrabca
za en vinar ? Pa niti eden od njiju ne pade na zemljo brez volje
vašega Očeta; vam pa so lasje na glavi vsi prešteti. Ne- bojte se
torej! Boljši ko veliko vrabcev ste vi. Vsak torej, ki spozna mene
pred ljudmi, bom spoznal tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki
je v nebesih. Kdor pa zataji mene pred ljudmi, bom zatajil tudi
jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor ljubi očeta
ali mater bolj nego mene, ni mene vreden. Kdor hoče ! ) ohraniti
svoje življenje, ga bo izgubil; kdor izgubi svoje življenje zavoljo
mene, ga bo našel.“

„Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene
vreden. Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor mene sprejme,
sprejme njega, ki me je poslal. Kdor vam da piti le kozarec mrzle
vode, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.“

Ko je Jezus dal te opomine, so šli apostoli po dva in dva
in so pridigovali in delali mnogo čudežev, mazilili mnogo bolnikov
z oljem in jih ozdravljali. Potem so se vrnili k Jezusu in mu
pripovedovali, kaj se jim je prigodilo.

Maziljenje z oljem, ki so ga apostoli delili bolnikom, je predpodoba svetega -
poslednjega olja, ki ga je Jezus postavil in ki o njem govori sv. apostol Jakob
v svojem listu: „Ce je kdo bolan med vami, naj pošlje po mašnike svete cerkve,
in naj molijo nad njim, in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem, in
verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih,
mu bodo odpuščeni.“ (Jak. 5, 14. 15.)  — Sveto poslednje olje je zakrament,
v katerem bolnik po maziljenju s svetim oljem in po mašnikovi molitvi prejme
milost božjo v dušno zveličanje in večkrat tudi v telesno zdravje.

1 ) To je: Kdor si hoče ohraniti svoje časno življenje s tem, da se odpove

Kristusu in odpade od vere, bo izgubil večno življenje, ki ga prejmemo po
Kristusu.

170

34. Jezus razpošlje 72 učencev.

Razen dvanajsterih apostolov določi Jezns še drugih 72 učencev,
ki bi naj bili pomočniki apostolov. Tudi te pošlje po dva in dva
pred seboj v vsako mesto in v vsak kraj, kamor je imel sam priti.
Reče jim: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene
zaničuje ; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki je mene poslal."

Ko se 72 učenci vrnejo, z veseljem rečejo: »Gospod! tudi
hudobni duhovi so nam pokorni v tvojem imenu." Jeztts jim od¬
govori: »Glejte, dal sem vam oblast nad vso sovražnikovo moč;
toda tega se nikar ne veselite, da so vam duhovi pokorni, marveč
veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih."

In Jezus se razveseli v svetem Duhu in pravi: »Zahvaljujem
te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razum¬
nim, razodel pa malim. Da, Oče! saj tako ti je všeč. Pridite
k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas okrepčam!
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene; zakaj jaz sem krotak
in iz srca ponižen. Tako boste našli pokoj svojim dušam; zakaj
moj jarem je sladek in moje breme je lahko. “

Kakor je Jezus razposlal učence, tako tudi škof pošilja mašnike ver¬
nemu ljudstvu. Ljudstvo naj spoštuje in ljubi svoje maŠDike. — Vera v maš-
niško oblast in čast naj v nas obuja spoštovanje, pokorščino in hvaležnost
do mašnikov. Tudi nas nagibaj, da pogosto, zlasti pa kvaterne dni prosimo
Boga za dobre duhovnike.

35. Jezus nasiti 5000 mož.

Nekega dne se Jezus pelje s svojimi učenci črez Galilejsko
morje v samoten kraj. Pa tudi sem gre za njim velika množica
ljudi. Bila je blizu velika noč. Ko Jezus ugleda množico, se jih
usmili, stopi na grič, sede s svojimi učenci, in govori ljudstvu
o božjem kraljestvu. Potem ozdravi bolnike, ki so bili med njimi.

Ko. pa se je že večerilo, mn rečejo učenci: „Razpusti ljudstvo,
da si živeža kupi v bližnjih vaseh.' 4  Jezus vpraša: »Koliko kruhov
imate? Eden izmed apostolov, Andrej, brat Simona Petra, odgo¬
vori: »Mladenič je tukaj, ki ima pet ječmenovih kruhov in dve
ribi; ali kaj je to za toliko ljudi?" Jezus ukaže: »Recite ljudem

v vrstah sesti!" Bilo je tam mnogo trave. In sedejo možje okoli
5000 razen žensk in otrok.

Tedaj vzame Jezus pet kruhov in dve ribi, pogleda v nebo,
blagoslovi in razlomi kruhe in da učencem, naj jih razdele ljudstvu,
ravno tako ribe, kolikor so hoteli. In vsi so jedli in se nasitili.
Jezus reče učencem: „Poberite ostale kosce, da ne vzamejo konca!"
Pobrali so torej ostale koščke in bilo jih je 12 polnih košev. Ko
so ljudje videli ta čudež, so rekli: „R,esnično, ta je prerok, ki
ima priti na svet!" In po sili so ga hoteli postaviti za kralja.
Jezus pa se jim natikoma umakne na goro. Učencem pa ukaže,
naj stopijo v čoln in naj se pred njim prepeljejo črez morje.

Jezus je molil. Tudi mi moramo moliti. — Molitev je vsem ljudem
potrebna: 1. ker je Jezus Kristus sam naravnost zapovedal in s svojim

vzgledom učil moliti; 2. ker brez molitve ne dobimo potrebnih milosti, da
bi Bogu dopadljivo živeli in v dobrem do konca stanovitni ostali. — Jezus
Kristus nas opominja, „da je treba vedno moliti in ne jenjati.“ Posebno pa
je treba moliti : 1. zjutraj in zvečer in kadar zvoni angelovo češčenje;
2. pred ; edjo in po jedi; 3. pred delom in po delu; 4. v izkušnjavah;
5. v vseli nadlogah in potrebah.

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.)

12

172

36. Jezus hodi po morju.

Kakor je Jezus zapovedal, so šli učenci k morju, so stopili
v čoln ter se peljali v Kafarnaum. Jezus sam ostane na gori in
moli. Že se je stemnilo. Močen veter je zadrževal vožnjo. Sem-
tertje so valovi metali čolnič sredi morja; zakaj pihal je nasproten
veter. Proti jiitru pride Jezus k njim, hodi po morju in se bliža
čolniču. Učenci menijo, da je prikazen in se zelo bojijo. On pa jih
ogovori, rekoč: „Zaupajte, jaz sem, nikar se ne bojte!’ (  In Peter
mu odgovori: „ Gospod! ako si ti, reci, naj pridem po vodi k tebi!
Jezus mu reče: „Pridi! a  In Peter stopi iz čolna in gre po vodi
k Jezusu. Ko pa čuti močni veter, se zboji, in ko se začne pota¬
pljati, zavpije: „ Gospod! otmi me!"‘ Jezus pa takoj iztegne svojo
roko, ga prime ter reče: „Malovernež! zakaj si dvomil? 1 ' Oba
stopita v čoln in takoj se veter poleže. Čoln obstoji pri Kafarnaumu.
Kateri pa so bili v čolnu, molijo Jezusa, rekoč: ^Resnično,
Sin božji si ti!“

Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu. — Molimo: 1. da
Boga hvalimo in častimo; 2. da ga zahvaljujemo; 3. da ga prosimo dobrot
in milosti, posebno pa odpuščenja grehov.

37. Jezus obljubi zakrament sv. Rešnjega Telesa.

Drugi dan potem, ko je Gospod čudežno nasitil ljudstvo, ga
pride množica iskat ter ga najde v Kafarnaumu v shodnici. Jezus
pouči navzoče, da je razen zemeljske jedi še druga, popolnejša, in
reče: „Iščete me, ne, ker ste videli čudež, ampak, ker ste jedli
od kruhov in se nasitili. Trudite se, ne za jed, ki mine, marveč
ki ostane za večno življenje, ki vam jo da Sin človekov! c<  Rečejo
mu: „Gospod, daj nam za vselej tega kruha!“ Jezus jim odgovori:
„Resnično, resnično vam povem, kdor veruje vame, ima večno življenje.
Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Ako kdo je od tega
kruha, bo živel vekomaj; in kruh, ki ga bom jaz dal, je moje
meso za življenje sveta.“

In Judje se začnejo prepirati med seboj, rekoč; „Kako nam
more ta dati jesti svoje meso?** Jezus pa jim reče: „Resnično,
resnično vam povem: ako ne boste jedli mesa Sina človekovega

173

in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje
meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil
poslednji dan.“

,,Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor
je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor
je mene poslal živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi
tisti, ki mene je, živel zavoljo mene. Ta je kruh, ki je prišel iz
nebes; ne kakor so jedli vaši očetje mano in so umrli. Kdor je
ta kruh, bo živel vekomaj.

In mnogo učencev je reklo: „Trdo je to govorjenje, in kdo
ga more poslušati?' Jezus pa jim odgovori: „Ali se nad tem
spotikate? Kaj pa, ali boste dvomili tudi tedaj, ko boste videli
Sina človekovega iti gori, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja;
meso nič ne pomaga. Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh
in življenje. Toda nekateri so med vami, ki ne verujejo. Nato ga
je zapustilo mnogo učencev. Jezus torej reče dvanajsterim apostolom :
„Ali hočete tudi vi oditi ?“ Simon Peter pa mu odgovori: „ Gospod!
h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja. In mi smo
verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji.“

Kar je Jezus tukaj obljubil, je pri zadnji večerji izpolnil. Zakrament
svetega Rešnjega Telesa je najsvetejši zakrament; je pravo telo in prava kri
našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina. — Zakramentu
svetega Rešnjega Telesa moramo izkazovati najvišjo čast, to je, moramo ga
moliti. — Sveto obhajilo nam daje poroštvo častitljivega vstajenja in večnega
življenja. — S kolikim spoštovanjem se moramo bližati najsvetejšemu
zakramentu !

Tretje leto Jezusove učeniške službe.

38. Kananejska žena.

Nekoč je šel Jezus v kraje mest Tira in Sidona. Tam so
prebivali neverniki, potomci Kananitov. In kananejska žena pristopi
k njemu, rekoč: „Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! Moja hči
veliko trpi od hudobnega duha.“ Jezus pa ji niti besedice ne od¬
govori. Žena ne jenja vpiti za njim. Pristopijo učenci k njemu
ter mu rečejo: »Odpravi jo, ker vpije za nami! 1  Jezus odgovori:
,.Poslan sem le k izgubljenim ovčicam hiše Izraelove. 11  Žena stopi

■ 12 *

174

predenj in ga moli, rekoč: „ Gospod! pomagaj mi!" Jezus pa hoče
njeno'vero še bolj poizkusiti in reče: „Ni prav, jemati otrokom
kruha in ga metati psičkom.“ Zena odgovori: „Pač, Gospod! zakaj
tudi psički jedč drobtinice, ki padajo z mize njih gospodov." In
Jezus reče: „Zena! velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor želiš!"
In tisto uro je ozdravela njena hči.

Glej, kaj premore stanovitna molitev! — Stanovitno molimo, kadar ne
nehamo moliti, četudi nas Bog precej ne usliši.

39. Jezus ozdravi gluhonemega.

Ko Jezus odide iz krajev Tira, pride skozi Sidon h galilej¬
skemu morju v kraje desetomestja, In pripeljejo mu gluhonemega
in ga prosijo, naj položi roko nanj. Jezus ga vzame izmed mno¬
žice na stran, vtakne svoje prste v njegova ušesa, se s slino do¬
takne njegovega jezika, pogleda v nebo ter vzdihne, rekoč: „Efeta !"
to je: „Odpri se!“ In precej se odpro njegova ušesa in razveže
se vez njegovega jezika, in je prav govoril. Zapove jim pa, naj
nikomur ne pravijo. Toda čimbolj prepoveduje, tembolj oznanjajo
in tembolj se čudijo, rekoč: „Vse prav dela. Glušcem da slišati
in mutastim govoriti.

Jezus ni s samo besedo ozdravil gluhonemega, ampak se je poslužil
zunanjih dejanj in znamenj. Enako ravna sv. cerkev pri svojih opravilih. —
Cerkveni obredi so zunanja dejanja in znamenja, ki jih rabi sveta cerkev
pri sveti maši, pri svetih zakramentih in pri drugih svetih opravilih zato, da
izraža in vzbuja verske misli in čustva.

40. Jezus postavi Petra za vidnega poglavarja svete cerkve.

Jezus gre dalje s svojimi učenci v kraje Cezareje Filipove.
Grede vpraša svoje učence: „Kdo, pravijo ljudje, da je Sin člove¬
kov?“ Rečejo mu: »Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da je
Elija, tretji, da je Jeremija ali prerokov kdo." In Jezus jim pravi:
»Vi pa, kdo, pravite, da sem?Simon  Peter odgovori, rekoč: „Ti
si Kristus, Sin živega Boga!'*  Jezus odvrne in mu reče:
»Blagor ti, Simon, Jonov sin! zakaj meso in kri ti nista razodela
tega, marveč moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti rečem: Ti si
Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev
in peklenskavrata je ne bodo premagala. In tebi bom

175

dal kij u o e n e b e š k e g a kraljestva. In karkoli b o š z a v e-
zal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli
bos razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“

Jezus Kristus je mesto sebe po3tahl apostola Petra za vidnega pogla¬
varja svete cerkve, sam pa je ostal njen nevidni poglavar. —■ Po smrti
apostola Petra je rimski papež vidni poglavar svete cerkve. Zato je le tista
prava, od Jezusa Kristusa ustanovljena cerkev, ki ima sv. Petra in njegovega
pravnega naslednika za poglavarja, to je katoliška cerkev. Ker je katoliška
cerkev edina redna pot, ki naj vod; ljudi k zveličanju, se imenuje edino zve¬
ličavna cerkev.

41. Davek za tempelj.

Ko Jezus nekega dne s svojimi učenci zopet pride v Kafar-
naum, pristopijo k Petru pobiralci davka za tempelj in mu rečejo:
„Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahemf' Peter odgovori:
„Seveda. r ‘ in gre to povedat Gospodu. Ko vstopi v hišo, ga pre¬
hiti Jezus, rekoč: „Kaj se ti zdi, Simon! Od koga pobirajo po-
zemski kralji colnino ali davek? Od svojih sinov ali od tujihf‘
Peter odgovori: „Od tujih.“ In Jezus mu reče: „Torej so otroci

176

'prosti. y Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek. In
prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in našel boš stater.-)
Tega vzemi in ga daj zame in zasek' Tako se zgodi.

42. Jezus se izpremeni.

Malo pred svojim trpljenjem vzame Jezus Petra, Jakoba in
Janeza s seboj ter jih pelje na visoko goro. Ko tamkaj moli, se
izpremeni pred njimi. Njegov obraz se je svetil kakor solnce in
njegova oblačila so bila bela kakor sneg. In glej, prikazala sta
se jim Mojzes in Elija in sta ž njim govorila o njegovi bližajoči
se smrti v Jeruzalemu.

Peter se oglasi in reče Jezusu: „ Gospod! Dobro nam je tukaj
biti. Ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore, tebi enega, Mojzesu
enega in Eliji enega. “ Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svitel
oblak in glas iz oblaka je govoril: „Ta je moj ljubi Sin, ki
imam nad njim svoje dopadenje; njega poslušajte!"

D Davek je bil za vzdrževanje templja t. j. hiše božje. Jezus kot Sin božji
je bil torej tega davka prost.

2 ) Stater je bil denar v vrednosti 4 drahem.

177

Učenci se prestrašijo in popadajo na obraz. Jezus pa pristopi
k njim in se jih dotakne, rekoč: „Vstanite in nikar se ne bojte!
Ko pa odpro svoje oči, nikogar ne vidijo, kakor Jezusa samega,
in ko so šli z gore, jim zapove Jezus: ,,Nikomur ne pravite o tej
prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih

Jezus je kralj veličastva, edinorojeni Sin Boga Očeta nebeškega. To
priča postava (Mojzes) in preroki (Elija). Njegov nauk, ki je torej božji
nauk, moramo verovati in zvesto po njem živeti. — „Krščansko verovati 11  se
pravi, vse za resnico imeti, kar je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi
zapoveduje verovati. — Kar moramo verovati, je Bog razodel po očakih in
prerokih, poslednjič pa po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po apostolih.

43. Jezus svari pohujšljivce.

Nekega dne stopijo učenci k Jezusu in mu rečejo: „Kdo je
pač največji v nebeškem kraljestvu?‘‘ Jezus pokliče otroka, ga
postavi sred njih in reče: „Resnično, povem vam: če se ne izpre-
obmete in ne postanete kakor 'otroci, ne pojdete v nebeško kra¬
ljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeš¬
kem kraljestvu. In kdor sprejme takega otroka v mojem imenu,
mene sprejme. Kdor pa pohujša 1 ) katerega teh malih, ki verujejo
vame, bi mu bilo bolje, da se mu obesi mlinski kamen na vrat,
in se potopi v globino morja .“

Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti,
toda gorje tistemu človeku, ki po njem pohujšanje pride!

Če te pohujšuje 2 ) tvoja roka ali tvoja noga, odsekaj jo in
vrzi jo od sebe! Bolje ti je, da hrom ali kruljev greš v življenje,
ko da imaš dve roki ali dve nogi, pa si vržen v večni ogenj. In
če te pohujšuje tvoje oko, izderi ga in vrzi od sebe! Bolje ti je,
da z enim  očesom greš v življenje, ko da imaš dvoje oči, pa si
vržen v peklenski ogenj.“

1) Pohujšati v običajnem s\etopisemskem govorjenju pomeni: koga zani¬
čevati in ga z besedo ali zgledom zapeljati v greh.

2 ) To se pravi: Če bi ti bilo kaj tako ljubo in potrebno kakor tvoja roka
ali tvoja noga ali tvoje oko; pa bi ti bilo povod v greh, se moraš ločiti od tega,
in četudi bi ti bila ta ločitev težka in tako boleča, kakor če .se ti odseka roka
ali noga ali iztrga oko. To je bolje za tvojo dušo; zakaj to je le časna izguba,
dočim peklenska kazen večno traja. In če se ne ogneš grešne priložnosti, ti je- od¬
kritosrčna pokora in odpuščanje grehov nemogoče.

178

„Grlejte, da ne zaničujete katerega teh malih! zakaj povem
vam, njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta,
ki je v nebesih.“

Starši in gosposka ima dolžnost, varovati otroke in podložne zapelje¬
vanja in jim dajati dober zgled. Bog bo na sodbi duše otrok in podložnih
terjal iz rok staršev in predstojnikov. Veliko plačilo je Bog obljubil tistemu,
ki iz ljubezni do Jezusa sprejme otroka in skrbi zanj ; grozovito kazen pa
je zažugal tistemu, ki z zapeljevanjem ali s slabim zgledom oropa otroka
nedolžnosti.

44. Jezus, prijatelj otrok.

Neki večer pridejo matere in prinesejo svoje otročiče k Jezusu,
da bi roke položil nanje ter jih blagoslovil. Ker pa je bil Jezus

že truden od učenja, jih učenci niso hoteli pustiti k njemu in so
jih odganjali. Tedaj je bil Jezus nevoljen nad učenci in je rekel:
„Pustite otročiče k meni priti in nikar jim ne branite; zakaj takih
je nebeško kraljestvo. In Jezus pokliče otroke k sebi, jib objema
poln ljubezni, roke poklada nanje in jih blagoslavlja.

Kako dobrotljiv in ljubezniv je Odrešenik ravno do mladine! Darujmo
mu svoje srce in svojo mladost!

179

45. Jezus podeli apostolom oblast zavezovati in razvezo¬
vati. Prilika o neusmiljenem hlapcu.

Nekega dne reče Gospod Jezus svojim učencem: „Ce greši
zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med njim
samim! Če te posluša, si pridobil svojega brata; če te pa ne po¬
sluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da v ustih dveh ali treh
prič ostane vsa reč! Ce jih pa ne posluša, povej cerkvi! Ge pa
cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik.
Resnično, povem vam: Karkoli boste zavezali na zemlji,
bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boste razvezali
na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.  Zopet vam povem:
Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz
sredi med njimi."

Tu pristopi Peter k Jezusu in reče: „Gospod, kolikokrat
naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Ali do sedem-
krat? a  Jezus odgovori: „Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do
sedemdesetkrat sedemkrat/ In pove jim tudi to priliko:

180

,,Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki hoče račun napra¬
viti s svojimi hlapci. Ko. začne računi ti, mu pripeljejo . enega, ki
mu je dolžan 10000 talentov. 1 ) Ker pa nima s čim plačati, ukaže
gospod prodati njega in njegovo ženo in njegove otroke in vse.
kar ima, in poplačati. Tedaj pade hlapec na kolena in ga prosi,,
rekoč: Potrpi z menoj; vse ti poravnam! In gospod se usmili
tistega hlapca, ga izpusti in mu odpusti dolg. a

„Od njega grede pa sreča tisti hlapec enega svojih sohlapcev,
ki mu je dolžan 100 denarjev. Zgrabi ga in ga začne daviti, rekoč:
Plačaj, kar si dolžan! Tu pade njegov sohlapec predenj in ga
poprosi, rekoč: Potrpi z menoj; vse ti poravnam! On pa noče,
marveč gre in ga vrže v ječo, dokler ne plača dolga.'

,,Ko pa njegovi sohlapci vidijo, kaj se je zgodilo, so zelo
žalostni in gredo in povejo svojemu gospodu vse, kar se je zgodilo.
Nato ga pokliče gospod in mu reče: Hudobni hlapec! ves dolg
sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan,
usmiliti se svojega sohlapca kakor sem se tudi jaz usmilil tebe? —
In razsrjen ga izroči njegov gospod trinogom, dokler ne poplača
vsega dolga. Tako bo tudi moj Oče nebeški vam storil, če ne od¬
pustite iz srca vsak svojemu bratu."

Kako moramo ljubiti tudi svoje sovražnike, nas najboljše uči Jezus
Kristus, ki je svojim sovražnikom odpustil in je zanje molil, ki je dal svoje
življenje zanje in nam je ukazal, da moramo sovražnike ljubiti. — Sovražnike
ljubiti se pravi iz srca odpustiti razžalivcem. — „Odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom l“

46. Usmiljeni Samarijan.

Nekega dne reče Jezus svojim učencem: „Blažene oči, ki
vidijo, kar vi vidite! Povem vam namreč, da je mnogo prerokov
in kraljev želelo videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi
slišite, pa niso slišali.In glej, učitelj postave vstane, da bi ga
izkušal, rekoč: Učenik! kaj naj storim, da zadobim večno živ¬

ljenje? Jezus mu odgovori: „Kaj je pisano v postavi? Kako čitaš?“
Oni odvrne in reče: ,.Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svo¬
jega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje

r ) Primeri opombo k štev. 72. Stare zaveze, stran 96.

181

misli; in svojega bližnjega kakor samega sebe." In Jezus mn pravi:
,,Prav si odgovoril! Stori to in živel boš!" Oni se pa koče opravi¬
čevati in reče Jezusu: „Kdo pa je moj bližnji'?'

Tedaj Jezus odgovori in pravi: ,,'Neki človek je šel iz

Jeruzalema v Jeriho in je prišel med razbojnike. Ti ga oro¬
pajo, ga pretepo in ranijo in ga puste pol mrtvega na tleh.
Slučajno gre neki duhoven po tisti poti in ga vidi in gre mimo.
Ravnotako pride tudi neki levit blizu tistega kraja in ga vidi in
gre mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do njega, ga zagleda
in sočutje ga prevzame. In pristopi, mu vlije olja in vina v rane
in jih obveže.

Potem ga posadi na svoje tovorno živinče, ga pelje v gostilno
ter poskrbi zanj. Drugi dan vzame dva denarja in ju da gostil¬
ničarju, rekoč: Skrbi zanj, in kolikor še več potrošiš, ti nazaj
gredč povrnem! Kdo izmed teh treh se ti zdi, da je bil bližnji
tistemu, ki je padel med razbojnike? Oni pa reče: „Tisti, ki mu
je izkazal usmiljenje.“ Jezus mu odvrne nato: „Pojdi in tudi ti
tako stori!“

Naš bližnji je vsak človek, bodisi prijatelj ali sovražnik.

182

47. Marta in Marija.

Na potu v Jeruzalem pride Jezus v Betanijo. Neka žena,
Marta  po imenu, ga sprejme v svojo hišo. Imela je sestro, Marijo
po imenu. Ta se usede h Gospodovim nogam in posluša njegovo
besedo. Marta si pa da mnogo opraviti, da bi mu obilno postregla.
Zato pristopi in reče: „ Gospod, ali ti nič ni mar, da me moja

sestra pusti samo streči? Reci ji vendar, da mi pomaga ! <£  Go¬
spod ji odgovori, rekoč: „Marta, Marta! skrbna si in za veliko
reči si prizadevaš. Pa le eno je potrebno. Marija si je izvolila
najboljši del, ki ji ne bo odvzet.“

Reši svojo neumrjočo dušo! To je prvo in najpotrebnejše za vsakega
človeka, vse drugo je le minljive vrednosti.

48. Jezus uči svoje učence moliti ter jih opominja k stano¬
vitni molitvi.

Ko je Jezus molil v nekem samotnem kraju, pristopi eden
izmed njegovih učencev ter reče: „Gospod, uči nas moliti; kakor
je tudi Janez učil svoje učence . 11

183

Jezus jim reče: ,.Kadar molite, recite tako: Oče naš, kateri
si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kra¬
ljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji; daj
nam danes naš vsakdanji kruh: in odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v izkušnjavo;
temveč reši nas hudega. Amen."

„Ako ljudem odpuščate njih grehe, odpustil bo Oče nebeški
tildi vam vaše grehe. Ako pa ne odpuščate ljudem, tudi vaš Oče
nebeški vam ne bo odpustil vaših grehov."

Gospod Jezus govori dalje: „Ko bi kdo izmed vas imel pri¬
jatelja, pa bi prišel k njemu opolnoči in mu rekel: Prijatelj, posodi
mi tri hlebe kruha, ker moj prijatelj je prišel s pota k meni, pa
nimam ničesar, kar bi postavil predenj; in ko bi oni znotraj od¬
govoril: Ne bodi mi nadležen; vrata so že zaprta in moji otroci
so pri meni v spalnici, ne morem vstati in ti dati. In ko bi oni le
ne nehal trkati, povem vam, ko bi tudi ne vstal in mu dal, zato
ker je njegov prijatelj, zavoljo njegove nadležnosti bi vstal in mu
dal, česar potrebuje/'

„Tudi jaz vam povem: Prosite, in se vam bo dalo; iščite, in
boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo! Zakaj sleherni, ki prosi,
prejme; kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Kje je
oče izmed vas, ki bi dal svojemu sinu kamen, ko ga prosi kruha?
ali ribe, pa bi mu dal kačo? ali ko bi ga prosil jajca, pa bi mu
dal škorpijona? Ce torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove
dajati svojim otrokom, koliko bolj bo vaš Oče z nebes dal dobrega
duha tistim, ki ga prosijo.'

Kako tolažilna je ta obljuba Jezusova za nas! Zato molimo stanovitno,
to se pravi, ne nehajmo moliti, četudi nas Bog precej ne usliši! Vselej smo
uslišani, kadar prav molimo.

49. Jezus ozdravi vodeničnega.

Ko je Gospod Jezus v soboto prišel obedovat v hišo nekega
višjega farizeja, so pazili nanj. In glej, vodeničen človek je bil
pred njim. Jezus izpregovori in reče učiteljem postave in farizejem:
„Ali se sme v soboto zdraviti?" Oni obmolknejo. In prime bolnika,
ga ozdravi in odpusti. Nato se obrne zopet k njim ter jih vpraša:

184

„Komu izmed vas bi padel osel ali vol v jamo, in ga ne bi iz¬
vlekel brž sobotni dan?’ — In ne morejo mu odgovoriti na to.

Povedal je pa tudi povabljenim priliko, ko je opazil, kako si
izbirajo prve sedeže, in jim je rekel: „Kadar te kdo povabi na
ženitnino, ne sedaj na prvo mesto, da ne bi bil med povabljenimi
imenitnejši od tebe, in ne pride ta, ki je povabil tebe in njega in
ti ne reče: Umakni se temu! in ti bi se s sramoto presedel na zadnje
mesto. Marveč, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto,
da ta, ki te je povabil, pride in ti poreče: Prijatelj! pomakni se
više! Tedaj boš v časti pri teh, ki s teboj sedč pri mizi; zakaj
vsak, ki se povišuje, bo ponižan; in kdor se ponižuje, bo povišan.*'

Ponižnost je tista čednost, s katero vse dobro pripisujemo Bogu, prizna¬
vamo pa svojo lastno slabost in grešnost in se zato radi ponižujemo.

50. Jezus dobri pastir.

Ko je Jezus o prazniku šotorov prišel v Jeruzalem, je učil
v templju in je rekel: „Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje
življenje za svoje ovce. Najemnik pa, ki ni pastir, in ki niso ovce
njegove, vidi volka priti, pusti ovce in zbeži; in volk pograbi in
razpodi ovce. Najemnik pa beži, ker je najemnik in mu ni mar za
ovce. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene,
kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje
dam za svoje ovce. In še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva;
tudi tiste moram pripeljati in bodo poslušale moj glas; in bo en
hlev in en pastir .“

Samo ena prava cerkev je, ker je Jezus Kristus ustanovil samo eno
cerkev. V to  cerkev so poklicani vsi narodi na zemlji. Jezus je nevidni pastir
vernikov, ki poslušajo njegov glas. Njegov vidni namestnik je naslednik svetega
Petra, rimski papež.

51. Prilika o izgubljeni ovci in drahmi.

Nekega dne se približajo Gospodu Jezusu cestninarji in greš¬
niki, da bi ga poslušali. Tu zamrmrajo farizeji in pismarji, rekoč:
„Ta sprejema grešnike in jč ž njimi!“ On pa jim pove priliko,
rekoč: „Kdo izmed vas, ki ima 100 ovac in izgubi eno izmed
njih, jih ne popusti 99 v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler
je ne najde? In kadar jo najde, jo zadene ves vesel na svoje rame;

185

in ko pride domu, pokliče prijatelje in sosede in jim pravi: Vese¬
lite se z menoj, ker sem našel ovco, ki je bila izgubljena! Povem
vam: Tako bo tudi v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, Id
se izpokori, kakor nad 99 pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. —
Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge

luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde?
-In ko jo najde, pokliče prijateljice in sosede, rekoč: Veselite se
z menoj; zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila! Tako
vam povem, bo med božjimi angeli veselje nad enim grešnikom,
ki se izpokori .“

’  Bog je pripravljen in voljan, odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.

52. Izgubljeni sin.

Gospod Jezus je pismarjem in farizejem povedal tole priliko:
„Neki človek je imel dva sina. Pa reče mlajši očetn: Oče, daj mi
del premoženja, ki pripada meni! Oče jima razdeli premoženje.
Crez nekoliko dni mlajši sin vse pospravi in odpotuje v daljno
deželo in tam zapravi vse svoje premoženje z razuzdanim življenjem.

186

In ko vse potroši, nastane huda lakota po tisti deželi, in začne
stradati. In gre ter stopi v službo pri nekem meščanu tiste dežele.
Ta ga pošlje na svojo pristavo svinje past. In hrepenel je nasititi
se z rožiči, ki so jih jedle svinje; pa nihče mn jih ni dal. Tu gre
vase in pravi: Koliko dninarjev v hiši mojega očeta ima kruha
v izobilju, jaz pa tukaj lakote umiram. Vstanem, pojdem k svojemu
očetu in mn porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper
tebe. Nič več nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin; delaj
z menoj, kakor s kakim svojim dninarjem! In se dvigne in gre
k svojemu očetu.


Ko je pa še daleč, ga zagleda oče in milo se mu stori, ter
priteče, se ga oklene okrog vratu in ga poljubi. In sin mu reče:
Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe; nič več nisem vreden,
da bi se imenoval tvoj sin. — Oče pa pravi svojim hlapcem: Brž
prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na
roko in črevlje na noge! Tudi pitano tele pripeljite in ga zako¬
ljite! Jesti hočemo in se veseliti; zakaj ta moj sin je bil mrtev,
pa je zopet oživel; izgubljen je bil, pa se je našel. — In začnejo
se gostiti.“

187

»Starejši sin pa je bil na polju. In ko pride in se približa
hiši, zasliši godbo in ples. Pokliče enega izmed hlapcev in ga
vpraša, kaj to pomeni. On pa mu odgovori: Tvoj brat je prišel
in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je dobil zopet zdravega.
Sin pa se ujezi in noče vstopiti. Zato pride oče iz hiše in.ga pre¬
govarja. On pa odgovori in reče očetu: Glej, toliko let ti že služim
in nikoli nisem prestopil tvojega povelja, a nikdar mi nisi dal
kozliča, da bi se gostil s svojimi prijatelji; ko je pa prišel ta tvoj
sin, ki je zapravil svoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.
Oče mu reče: Sin! Ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje;
gostiti in veseliti se je bilo pa treba, ker je bil ta tvoj brat
mrtev, in je oživel, izgubljen, in se je našel.

Glej, koliko reči je potrebnih, da vredno prejmemo zakrament svete
pokore: 1. izpraševanje vesti, 2. kes ali obžalovanje, 3. trdni sklep, 4. izpoved,
5. zadostovanje. — Ako si grešil, ne obupaj; marveč skesan in poln zau¬
panja se povrni k svojemu Bogu!

53. Bogatin in ubogi Lazar.

Jezus je povedal svojim učencem tudi sledečo priliko: »Bil
je neki bogat mož. Oblačil šh je v škrlat in tančico in vsak dan
-se je imenitno gostil. Bil je pa tudi neki ubožec, po imenu Lazar.
Ležal je pred bogatinovimi vrati in je bil poln ran. Želel se je
nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize; pa nihče
mu jih ni dal. Le psi so prihajali in lizali njegove rane.''

»Prigodilo se je pa, da je umrl ubožec. Angeli so ga nesli
v naročje Abrahamovo. Tudi bogatin je umrl in je bil pokopan
v pekel. Ko je v trpljenju povzdignil svoje oči, je od daleč ugle¬
dal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Tedaj je zavpil,
rekoč: Oče Abraham! Usmili se me in pošlji Lazarja, naj pomoči
konec svojega prsta v vodo in ohladi , moj jezik; zakaj grozovito
trpim v tem plamenu! Toda Abraham mu odgovori: Spomni se,
sin, da si prejel dobro v svojem življenju, Lazar pa hudo; zdaj
se ta veseli, ti pa trpiš. Vrhu tega vsega je med nami in vami
velik prepad, da nihče ne more odtod iti k vam, ne od vas priti
sem, ko hi tudi hotel."

»Bogatin pravi dalje: Prosim te torej, oče! da ga pošlješ
na dom mojega očeta; imam namreč še pet bratov, naj jim priča,

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) 13

188

da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja. Abraham mu odgo¬
vori: Imajo Mojzesa in preroke; nje naj poslušajo. On pa pravi:
Ne, oče Abraham! ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo

zpokorili. Abraham mu odvrne: če Mojzesa in prerokov ne po¬
slušajo, tudi ne bodo verovali, akoravno kdo vstane od mrtvih.“
Pomisli, človeška duša je neumrjoča 1 Po kratkem zemeljskem življenju
bo drugo brezkončno življenje, v katerem bodo pravični popolnoma srečni. —
Tudi hudobni bodo večno živeli; toda njihovo življenje bo najnesrečnejše, ker
bodo morali za svoje grehe trpeti večne kazni v peklu. — Poslušaj tiste, ki
jih je Bog postavil, da učijo ljudi!

54. Jezus ozdravi deset gobavcev.

Ko Jezus potuje skozi Samarijo in Galilejo v Jeruzalem, mu
pride naproti deset gobavcev,, ki od daleč stoje dvignejo svoj glas,
rekoč: „Jezus, učenik, usmili se nas! In ko jih zagleda, pravi:
„Pojdite in pokažite se duhovnikom!“ In glej, ko gredo, postanejo
čisti. Eden izmed njih pa, ko vidi, da je očiščen, se vrne, z moč¬
nim glasom časti Boga, pade na obraz pred njegove noge in ga
zahvali; in ta je bil Samarijan. Jezus pa odvrne in reče: „Ali se

189

jih ni deset očistilo? Kje je pa onih devet? Ali se ni nobeden
našel, ki bi se vrnil, in dal Bogu čast, razen tega tujca? In mu
pravi: „Ystani, pojdi; tvoja vera ti je pomagala! <£

Kako neljuba je Bogu nehvaležnost! Bodi torej prav hvaležen za vse
milosti in dobrote, ki si jih prejel! ,,Zahvalite Gospoda, ker je dober. “
(Ps. 106.) „S čim naj povrnem Gospodu vse, kar mi je storil?“ (Ps. 115.)

55. Nevarnost bogastva. Prilika o smokvinem drevesu.

Nekega dne pristopi k Jezusu izmed ljudstva mož, rekoč:
„Učenik, reci mojemu bratu, naj deli dedščino z menoj!“ Nevoljen
ga zavrne Jezus: „ Človek! kdo me je postavil za sodnika in delivca
dedščine črez vaju? Potem reče vsem: „ Glejte, varujte se vsa¬
kršne lakomnosti; zakaj nihče ne živi od obilnosti svoj ega premoženja. “

Pove jim tudi priliko: „Nekemu bogatemu človeku obilno
obrodi polje. In misli sam pri sebi: Kaj mi je storiti, ko nimam,
kam bi spravil svoje pridelke? In reče: To le napravim: Svoje
žitnice poderem ter jih povečam in vanje spravim, kar mi je zrastlo,
in svoje blago, ter porečem svoji duši: Duša obilo blaga imaš
spravljenega za prav mnogo let; počivaj, jej, pij, bodi dobre volje! —
Bog mu pa reče: Bedak! še to noč bodo terjali tvojo dušo od
tebe. Kar si pa pripravil, čigavo bo? Tako se mu godi, kdor si
nabira bogastvo, in ni bogat v Bogu.“

Še drugo priliko je Jezus povedal tistim, ki niso hoteli vero¬
vati njegovemu nauku in se pokoriti: „Nekdo je imel smokvino
drevo zasajeno v svojem vinogradu. Pride in išče sadu na njem,
pa ga ne najde. Reče torej vinogradniku: Glej, tri leta hodim iskat
sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej! Čemu naj
še jemlje prostor? Vinogradnik pa odgovori: Gospod! pusti jo še
to leto, da jo okopljem in pognojim. Morebiti vendar obrodi; če
pa ne, jo pa potem posekaš .“

Porabi čas, čas milosti, in si nabiraj zakladov za večnost! „Glejte, bratje,
kako bi varno hodili, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, rabite čas! “
(Efez. 5, 15. 16.) „Dokler tedaj imamo čas, delajmo dobro! (Gal. 6, 10.);
zakaj pride noč, ko nihče ne more delati. 11  (Jan. 9, 4.)

56. Jezus se brani zoper svoje sovražnike.

O prazniku šotorov je učil Jezus v jeruzalemskem templju.
Mnogi so verovali vanj in rekli: Ce pride Kristus, ali bo delal

13*

190

več čudežev, kakor ta? a  Ko farizeji in veliki duhovni to slišijo,
izkušajo Jezusa ujeti in umoriti. Jezus pa jim reče: „Jaz sem luč
sveta, kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč
življenja. 1 ) Ce verujete moji besedi, boste v resnici moji učenci.
Spoznali boste resnico in resnica vas bode osvobodila. Kdo izmed
vas me more obdolžiti kakega greha? Ako vam resnico govorim,
zakaj mi ne verujete? Kdor je iz Boga, posluša božje besede;
zato vi ne poslušate, ker niste iz Boga."

Kato odgovorč Judje in mu rečejo: „Ali ne govorimo prav.
da si Samarijan in da imaš hudiča?" Jezus odvrne: „Jaz nimam
hudiča, ampak častim svojega Očeta, vi mi pa jemljete čast. Toda
jaz ne iščem svoje časti; nekdo je, ki jo išče in sodi. Resnično,
resnično vam povem: ako kdo izpolnjuje mojo besedo, ne bo videl
smrti vekomaj!“

Tedaj rečejo Judje: „Zdaj spoznamo, da imaš hudiča. Abra¬
ham je umrl in preroki, in ti praviš: Ako kdo izpolnjuje mojo
besedo, ne okusi smrti vekomaj. Ali si ti večji od našega očeta
Abrahama, ki je umrl? Tudi preroki so umrli! Kaj delaš sam iz
sebe?“ Jezus odgovori: „Ce častim samega sebe, ni moja čast nič.
Moj Oče je, ki me časti, ki vi o njem pravite, da je vaš Bog. In
vi ga ne poznate, jaz ga pa poznam, in ako rečem: Ke poznam
ga — bi bil lažnik kakor vi. Toda poznam ga in izpolnjujem nje¬
govo besedo. Abraham, vaš oče, je zahrepenel, da bi videl moj
dan; videl ga je in je bil vesel."

Judje mu pa pravijo: „Se petdeset let nimaš in si videl Abra¬
hama? Jezus jim reče: „Resnično, resnično vam povem: Preden
je bil Abraham, sem jaz K Tu jamejo pobirati kamenje, da bi
lučali vanj; Jezus se pa skrije in gre iz templja.

57. Jezus ozdravi od rojstva slepega.

Ivo gre Jezus nekega dne iz jeruzalemskega templja, zagleda
človeka, ki je bil od rojstva slep. Njegovi učenci ga vprašajo:
„Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi stariši, da je slep rojen ?“
Jezus odgovori: „Ni grešil ne on, ne njegovi starši; temveč da
se razodenejo božja dela nad njim.“ Potem pljune na tla in napra-

P Glej evangeljj sv. Janeza, stran 129.

191

vi blata in mu pomaže oči, rekoč: »Pojdi in se umij v kopeli
Siloe!“ Nato gre in se umije in pride in vidi. Sosedje pa, in kateri
so ga prej videli, da je beračil, reko: »Ali ni ta tisti, ki je sedel
in vbogajme prosil?" Nekateri pravijo: »On je." Drugi pa: »Ni¬
kakor ne! ampak podoben mu je.‘ Sam pa reče: »Jaz sem.‘ Vsi
se čudijo in mu pravijo: »Kako so se ti odprle oči?" Odgovori:
..Tisti človek, ki mu je ime Jezus, je naredil blato in pomazal
moje oči in mi rekel: Pojdi h kopeli Siloe in umij se! In sem šel
in se umil in vidim." Peljejo ga tedaj k farizejem in pripoveduje
tudi njim, kako je izpregledal. Bila pa je ravno sobota, ko je
Jezus storil ta čudež. Nekateri izmed farizejev reko: »Ta človek
ni od Boga, ker ne posvečuje sobote." Drugi pa pravijo: »Kako
more grešni človek delati take čudeže ?“  In razpor nastane med
njimi. Reko torej zopet onemu, ki je bil slep: »Kaj praviš ti
o njem, ki ti je odprl oči?" On pravi: »Prerok je!"

In Judje mu niso verovali, da bi bil slep in bi izpregledal,
temveč pokličejo njegove starše in jih vprašajo: »Ali je ta vaš
sin, ki o njem pravite, da je bil slep rojen? Kako torej sedaj
vidi?" Njegovi starši odgovorč: »Veva, daje  ta najin sin in da
je bil slep rojen. Kako pa sedaj vidi, ne veva. Njega vprašajte!
zadosti je star; sam naj govori o sebi."

In drugič pokličejo človeka, ki je bil slep, in mu rečejo:
»Kako ti je odprl oči?“ Odgovori jim: »Povedal sem vam že in
ste slišali; zakaj hočete zopet slišati? Ali hočete tudi vi biti nje¬
govi učenci?" Nato ga prekolnejo in mu rečejo: »Ti bodi njegov
učenec; mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Bog sam
govoril z Mojzesom; o tem pa ne vemo, odkod je." On pa jim od¬
govori, rekoč: »To je vendar čudno, da vi ne veste, odkod je, pa
je odprl moje oči. Kar svet stoji, se'ni slišalo, da bi bil kdo sle-
porojenemu odprl oči. Ko bi ta ne bil od Boga, bi ne bil mogel
nič storiti.“ Farizeji mu pravijo: „V grehih si rojen ves in ti nas
učiš? In pahnejo ga vun.

Jezus mu pride naproti in mu reče: »Ali veruješ v Sina bož¬
jega?" Odgovori: »Gospod, kdo je, da naj verujem vanj?" Jezus
mu reče: »Videl si ga, in kateri govori s teboj, on je.' On pa
pravi: »Gospod! verujem." In pade na kolena in moli Jezusa.

192

58. Cestninar in farizej molita.

Gospod Jezus pove nekaterim, ki so zaupali vase, da so pra¬
vični, druge pa zaničevali, tole priliko: „Dva človeka gresta gori
v tempelj molit, eden farizej, drugi cestninar. Farizej se vstopi in
moli sam pri sebi takole: O Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor
drugi ljudje, razbojniki, krivičniki, nečistniki, ali tudi kakor ta
cestninar! Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega,
kar imam. Cestninar pa stoji od daleč in še oči se ne drzne dvig¬
niti k nebu, marveč se trka na prsi, rekoč: Bog, bodi milostljiv
meni grešniku! ■— Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom,
oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; kdor se pa
sam ponižuje, bo povišan."

Le ponižna molitev je Bogu dopadljiva, „zakaj Bog se ustavlja prevzet¬
nim, ponižnim pa daje milost. 11  (I. Petr. 5, 5.) — Ponižno molimo, kadar
se pri molitvi spominjamo svoje slabosti in grešnosti.

59. Evangelijski sveti.

Nekega dne pride k Jezusu bogat mladenič, poklekne predenj
in mu reče: „Dobri učenik! Kaj naj storim, da dosežem večno
življenje ? 1  Jezus mu pravi: „Ako hočeš iti v življenje, izpolnjuj
zapovedi ! 11  Mladenič vpraša: „Katere?“ Jezus odgovori: „Ne ubijaj;
ne prešestuj; ne- kradi; ne pričaj po krivem; spoštuj očeta in mater
in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe ! 11  Mladenič mu reče:
„Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; kaj mi še manjka?
Jezus ga milo pogleda in mu reče: „Ako hočeš popoln biti, idi
in prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih;
in pridi, in hodi za menoj l u  Ko mladenič to sliši, žalosten odide;
imel je namreč veliko posestva.

In Jezus reče svojim učencem: „K,esnično, povem vam: Bogatin
težko pride v božje kraljestvo. Da, rečem vam zopet: Lažje je
velblodu iti skozi šivankino uho, *) ko bogatinu priti v božje kra-

Šivankino uho je pri jutrovcih pomenilo postranska vratca ali nizka vrata
majhne bajte, ki je človek le pripognjen mogel vstopiti skozi nje. Velblod more
priti skozi le, če ga ležečega potegnejo noter; tako more tudi bogatin le z milostjo
božjo premagati mnoge in velike ovire, ki mu jih ljubezen do zemeljskega, po¬
svetnega posestva stavi nasproti na potu v nebesa. Zato potrebuje posebno molitve
in svetih zakramentov.

193

ljestvo/ Ko učenci to slišijo, se čudijo in rečejo: „Kdo se torej
more zveličati?" Jezus pa jih pogleda in jim pravi: „Pri ljudeh
je nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.“

Tu izpregovori Peter in reče Jezusu: „Grlej, mi smo vse za¬
pustili in smo šli za teboj; kaj bo torej z nami?” Jezus odgovori:
„ Resnično, povem vam, da boste vi, ki ste šli za menoj, ob prenov-
ljenju,*) ko bo Sin človekov sedel na prestolu svojega veličastva,
tudi sedeli na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajst Izraelovih
rodov. In vsak, kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta
ali mater ali ženo ali otroke ali polje zavoljo mene, ta prejme
stotero, in doseže večno življenje.

Glej razloček med tem, kar je zapovedano, in tem, kar se le svetuje,
da dosežemo krščansko popolnosti Trije evangelijski sveti so: 1. radovoljno
uboštvo; 2. vedno devištvo; 3. vedna pokorščina pod duhovnim predstojni¬
kom. — Imenujejo se evangelijski sveti, ker jih Jezus Kristus v evangeliju
posameznim osebam ni ukazal, ampak le nasvetoval.

60 . Prilika o delavcih v vinogradu.

„Nebeško kraljestvo je podobno gospodarju, ki je šel zjutraj
zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodi se z delavci po
denarju na dan in jih pošlje v svoj vinograd. Ko pa gre krog
tretje ure 2 ) vun, zagleda druge, da stoje na trgu brez dela, ter
jim reče: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom
dal. In oni gredo. Ob šesti in deveti uri gre pa zopet vun in
stori ravno tako. Krog enajstih pa gre vun in najde druge postajati
in jim pravi: Kaj stojite tu ves dan brez dela? Odvrnejo mu: Ker
nas ni nihče najel. Reče jim: Pojdite tudi vi v moj vinograd!’

„Ko se pa zmrači, veli gospodar vinograda svojemu oskrbniku:
Pokliči delavce in jim daj plačilo pričenši od zadnjih do prvih!
Ko torej pristopijo tisti, ki so prišli krog enajste ure, prejmejo
vsak po denarju. Ko pa pridejo prvi, mislijo, da bodo prejeli več,
a tudi oni prejmejo po denarju. In ko ga prejmejo, zagodrnjajo

t) Sodnji dan.

2 J Judje so čas šteli od solnčnega zahoda do drugega ter so ga delili
v dan in noč. Dan se je začel ob šesti uri zjutraj in je imel 12 ur, tako da je
n. pr. prva  ura čas od šeste do sedme ure zjutraj po našem štetju. Torej tretja
ura po našem ob devetih.

194

nad gospodarjem, rekoč: Ti poslednji so delali samo eno uro in
naredil si jili enake nam, ki smo prenašali težo in vročino dneva.
On pa odgovori in pravi enemu izmed njih: Prijatelj! Ne delam
ti krivice; ali se nisi pogodil z menoj po denarju? Vzemi, kar je
tvojega, in pojdi; hočem pa tudi zadnjemu dati, kolikor tebi. Ali
mar ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko zato
hudobno, ker sem jaz dober? — Tako bodo poslednji prvi, prvi
pa poslednji: mnogo jih je namreč poklicanih, malo pa izvoljenih."

Kdor ne dela za Boga in svojo dušo, stoji brez dela na trgu. Poslušaj
torej glas božji, ki te kliče v vinograd, in delaj goreče za čast božjo in za
zveličanje svoje duše ! Na večer svojega življenja prejmeš plačilo. — Z lenobo
greši, kdor ima prostovoljno mržnjo do tega, da bi služil Bogu in skrbel za
zveličanje svoje duše, in sicer zaradi težav, ki so s tem združene. — Ne
bodi nevoščljiv, ker je Bog tudi tvojemu bratu dober! — Z nevoščljivostjo
greši, kdor je žalosten zaradi kake prednosti ali dobrote svojega bližnjega, ker
noče, da bi mu ta bil enak ali celo več kakor on.

61. Jezus o prazniku templjevega posvečevanja.

Bil je ravno praznik templjevega posvečevanja v Jeruzalemu,
pozimi. In Jezus je stopal v templju po Salamonovi lopi. Tu ga
obsujejo Judje in mu reko: „Doklej nas puščaš v negotovosti?
Ce si Kristus, nam povej naravnost!" Jezus jim odgovori: „Pravim
vam, pa ne verujete. Dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta,
ta pričajo o meni; toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih
ovac. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in za menoj
gredo. Dam jim večno življenje in ne pogube se na veke, in nihče
jih ne iztrga iz moje roke. Jaz in Oče sva eno.“

Tu začnejo Judje pobirati kamenje, da bi ga kamenjali. Jezus
jim odgovori: „ Mnogo dobrih del sem vam pokazal od svojega
Očeta. Zavoljo katerega izmed teh del me boste kamenjali ?“ Jud¬
je mu odvrnejo: „Ne bomo te kamenjali zavoljo nobenega dobrega
dela, pač pa zavoljo bogokletstva, ker se delaš Boga, ko si človek.“

Jezus jim odgovori: „Ce ne izvršujem del svojega Očeta, mi
nikar ne verujte. Ce jih pa izvršujem, in če meni nočete verjeti,
verujte delom, da izpoznate in verujete, da je Oče v meni, in jaz
v Očetu.“C

!) Jezus opozarja svoje poslušalce na svoje čudeže, ki izpričujejo njegovo
božjo naravo.

195

Tu ga poizkušajo prijeti; on pa se odmakne njihovim rokam.
In gre zopet onkraj Jordana, na tisto mesto, kjer je Janez prvič
krščeval; in tam ostane. In mnogo jih pride k njemu in pravijo:
»Vse, kar je Janez povedal o njem, je res.“ In mnogo jih je vero¬
valo vanj.

62. Jezus obudi Lazarja.

Sestri Marta in Marija in brat Lazar v Betaniji so verovali
v Jezusa in ga zelo ljubili. Prigodi se, da Lazar nevarno zboli.
In njegovi sestri pošljeta k Jezusu in mu sporočita: „ Gospod! Glej,
tisti, ki ga ljubiš, je bolan . 1  Ko Jezus to sliši, reče: „Ta bolezen
ni za smrt, marveč za božjo čast, da se po nji poveliča božji Sin . 11
In ostane še dva dni v tistem kraju. Tretji dan pa reče svojim
učencem: „Pojdimo zopet v Judejo! Lazar, naš prijatelj, spi; pa
grem, da ga vzbudim iz spanja . 11  Učenci rečejo: „ Gospod! Ce spi,
bo ozdravel . 11  Jezus je pa govoril o njegovi smrti; a oni so menili,
da govori o navadnem spanju. Zato jim reče Jezus odkrito: „Lazar
je umrl; pa pojdimo k njemu ! 11

Ko Jezus tja pride, je bil Lazar že štiri dni v grobu. In
mnogo Judov je prišlo k Marti in Mariji tolažit ju po bratu. Ko
Marta zasliši, da gre Jezus, mu pride naproti; Marija pa je se¬
dela doma. Marta reče Jezusu: „Gospod! Ko bi bil ti tukaj, bi
ne bil umrl moj brat. Pa tudi sedaj vem, da ti bo Bog dal, česar¬
koli boš prosil Boga." Jezus ji pravi: „Tvoj brat bo vstal.' Marta
mu reče: „Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan." Jezus
ji reče: „Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo
živel, čeravno umrje. Ali veruješ to ? 11  Reče mu: „Kajpada, Go¬
spod! Jaz verujem, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel
na ta svet . 11  — In ko to izgovori, gre in pokliče na tihem svojo
sestro Marijo, rekoč: „Učenik je tu in te kliče . 11  Ko to sliši, brž
vstane in gre k njemu. Ko to vidijo Judje, ki so bili pri njej
v hiši in so jo tolažili, gredo za njo, rekoč: „H grobu gre, da bo
tani jokala . 11  Ko torej Marija pride k Jezusu, mu pade k nogam
in mu reče: „Gospod! Ko bi bil ti tukaj, bi ne bil umrl moj brat . 11
Ko jo Jezus vidi, da joka, in Jude, ki so prišli ž njo, da jokajo,
se pretrese v duhu in postane sam žalosten in reče: „Kam ste

ga položili? K  Pravijo mu: »Gospod! Pridi in poglej!" In Jezus
zajoka. Tedaj rečeje Judje: »Glejte, kako ga je ljubil.“ Nekateri
izmed njih pa pravijo: »Ali ni mogel ta, ki je sleporojencu odprl
oči, tudi storiti, da bi ta ne bil umrl?“

Jezus pride h grobu. Bila je pa votlina in kamen je ležal
ob nji. Jezus veli: »Odvalite kamen!" Marta mu reče: »Gospod!
T m a že duh; leži namreč že štiri dni." Jezus ji pravi: »Ali ti

nisem dejal, da boš videla božje veličastvo, če boš verovala? 1 *
Odvalijo kamen. Jezus pa dvigne oči kvišku in reče: »Oče! Za¬
hvaljujem te, da si me uslišal. Jaz sem sicer vedel, da me vselej usli¬
šiš; toda zavoljo ljudstva, ki stoji okoli, sem rekel, da bodo vero¬
vali, da si me ti poslal. 1 ' Potem zakliče z močnim glasom: »Lazar!
Pridi vun! In oni, ki je umrl, pride takoj vun. Povezan je bil
na rokah in nogah s povoji in njegov obraz je bil zavit v prt.
Jezus jim reče: »Razvežite ga in dajte, da bo mogel iti ! 11

In mnogo navzočih Judov je verovalo v Jezusa. Nekateri
izmed njih so pa šli k farizejem in so jim povedali, kaj je storil
Jezus. In veliki duhovni in farizeji skličejo visoki zbor in pravijo:
»Kaj naj storimo? Ta človek dela mnogo čudežev. Če ga tako

197

pustimo, bodo vsi verovali vanj." Kajfa, veliki duhoven, jim reče:
„Bolje je, da umrje en človek za ljudstvo in da ne pogine ves
narod." In sklenili so ga umoriti. Jezus pa je s svojimi licenci
odšel v drug kraj.

Jezus, Sin božji, ki je obudil Lazarja, bo nekdaj tudi nas obudil od
mrtvih; zakaj on je „vstajenje in življenje*'. Pride ura, ko bodo vsi, ki so
v grobeh, slišali glas Sina božjega. In izšli bodo, ki so delali dobro, v vsta¬
jenje življenja, a kateri so delali hudo, v vstajenje sodbe.'* (Jan. 5, 28. 29.)

63. Jezus napoveduje svoje trpljenje in ozdravi slepca.

Približal se je velikonočni praznik in mnogo jih je šlo v Jeru¬
zalem, da ga praznujejo. Tudi Jezus gre tja. Dvanajstere vzame
k sebi na stran in jim reče: „ Glejte, gori v Jeruzalem gremo in
dopolni se vse, kar so pisali preroki o Sinu človekovem. Zakaj
izdan bo nevernikom. In ti ga bodo zasramovali in
pljuvali vanj in ga bičali; in ko bo bičan, ga bodo kri¬
žali in umorili. Tretji dan bo pa zopet vstal.“  Oni pa
niso tega nič razumeli; ta beseda jim je bila zakrita in niso umeli,
kaj jim je povedal.

Ko se Jezus približa mestu Jerihi, sedi slepec ob poti in
berači. Ko sliši, da gre ljudstvo mimo, vpraša, kaj to pomeni. Po¬
vedo mu, da gre Jezus Nazareški mimo. On pa vpije, rekoč: „Jezus
Sin Davidov! Usmili se me! Sprednji ga pokarajo, naj molči. On
pa še bolj kriči: „Sin Davidov! Usmili se me! 1 ' In Jezus obstane
in veli slepca poklicati. Ko se približa, ga Jezus vpraša, rekoč:
„Kaj hočeš, da ti naj storim?" Odgovori: „Gospod! Da se mi od-
pro oči.“ In Jezus mu pravi: „Izpreglej! Tvoja vera ti je poma¬
gala." In naenkrat izpregleda in gre za njim in poveličuje Boga.
In vse ljudstvo, ki to vidi, hvali Boga.

64. Jezus pokliče Zaheja.

Jezus pride in gre skozi Jeriho. In glej tam je bil mož, po
imenu Zahej. Ta je bil nadcestninar in bogat. In rad bi videl
Jezusa, kdo da je; pa ni mogel zavoljo množice, ker je bil majhne
postave. In teče naprej in spleza na divje smokvino drevo, da bi
ga videl; zakaj tam je imel priti mimo. In ko pride Jezus na

198

tisti kraj, pogleda kvišku in se ozre vanj ter mu reče: „Zahej,
stopi brž doli, ker danes moram ostati v tvoji hiši!' 1  In hitro stopi
doli in ga sprejme z veseljem.

In vsi, ki to vidijo, zamrmrajo, rekoč: ..Pri grešniku je ostal!"
Zahej pa pristopi in reče Gospodu: ,,Glej, Gospod! Polovico svo¬
jega premoženja dam ubogim; in če sem koga kaj ukanil, povr¬
nem čveterno/ Jezus mu odvrne: „Danes je zveličanje došlo tej
hiši, ker tudi ta je Abrahamov sin; zakaj Sin človekov je prišel
iskat in reševat, kar je bilo izgubi j enega. “

O srečno srce, o blažena duša, ki sme sprejeti svojega Gospoda in
Boga! O kako velikega Gospoda sprejme, kako dragega gosta pozdravi, kako
prijetnega tovariša udomači, kako zvestega prijatelja najde ! (Hodi za Kristusom,
IV, 3.) Po vredni pokori pripravi svoje srce, kadar sprejmeš Jezusa v svetem
obhajilu!

65. Prilika o desetih minah ali funtih.

Da bi Jezus poučil svoje učence, kako bo ravnal na sodbi,
jim pripoveduje tole priliko: „Neki človek imenitnega rodu je

šel v daljno deželo, da si pridobi kraljestvo, in se vrne. In pokliče
svojih deset hlapcev in jim da deset funtov in jim reče: Kupčujte,
dokler se ne vrnem. Njegovi meščani so ga pa sovražili ter po¬
šljejo poslancev za njim, rekoč: Nočemo, da bi ta kraljeval nad

. U

nami.

„Zgodi se pa, da se vrne, ko si je pridobil kraljestvo. In
veli poklicati hlapce, ki jim je izročil denar, da bi izvedel, kaj je
vsak prikupčeval. Pa pride prvi, rekoč: Gospod! Tvoj funt je pri¬
dobil deset funtov. In mn reče: Prav, dobri hlapec, ker sl bil
v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti. In pride drugi in
pravi: Gospod! Tvoj funt je pridobil pet funtov. In tudi temu
reče: Pa bodi tudi ti nad petimi mesti.“

„Eden pa pride in pravi: Gospod! Tu je tvoj funt; v ruti sem
ga imel shranjenega; zakaj bal sem se te, ker si oster človek.
Jemlješ, česar nisi položil, in žanješ, česar nisi sejal. Gospod mu
pa reče: Iz tvojih ust te sodim, hudobni hlapec! Vedel si, da
sem oster človek, da jemljem, česar nisem položil, in žanjem, česar
nisem sejal. Zakaj nisi dal mojega denarja v menjavnico, da bi

199

gr. ob vrnitvi prejel z dobičkom. In pravi zraven stoječim: Vzemite
mu funt in dajte ga onemu, ki ima deset funtov. Rečejo mu: Gospod!
Deset funtov ima. — Da, povem vam: Vsakemu, kdor ima, se bo

dalo, da bo imel v izobilju; kdor pa nima, se mu še to vzame,
kar ima/

Bog povračuje vsakemu po njegovih delih. Izvoljeni ne bodo uživali vsi
enakega veselja; kdor je storil več dobrega, bo užival tudi večje plačilo. Bog
podeljuje vsakemu človeku svojo milost. Radovoljno jo moramo sprejemati in
ž njo zvesto sodelovati.

66. Marija Magdalena mazili Jezusa.

Šest dni pred veliko nočjo pride Jezus zopet v Betanijo, kjer
je Lazarja obudil od mrtvih. Mož, Simon po imenu, mu pripravi
večerjo. Lazar je tudi bil pri mizi in Marta je stregla. Marija pa
prinese alabastrovo posodo dragocenega nardovega olja. Razlije
ga na Gospodovo glavo, mazili mu tudi noge in jih obriše s svojimi
lasmi. In hiša se napolni z mazilovim duhom. Nekateri učenci se
hudujejo sami pri sebi, rekoč: „Cemu ta potrata z mazilom?"
Juda Iškarijot pa reče: ,.Zakaj se ni prodalo to mazilo za 300 denar-

200

To vse pa se je zgodilo, da se dopolni, kar je povedano po
preroku, 1 ) ki pravi: ,.Povejte hčeri sijonski: Glej, tvoj kralj
0 Zali arij a 9, 9.

jev in dalo revežem?" Tega pa ni rekel, češ, da bi mu bilo kaj
mar za reveže, marveč ker je nosil denarnico in bil tat. Jezus
reče navzočim: „Kaj nadlegujete to ženo? Dobro delo je storila
meni; že naprej je mazilila moje truplo za pogreb. Ubožce imate
vedno pri sebi, mene pa nimate vedno. Resnično, povem vam, kjer¬
koli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo pravilo
v njen spomin tudi to, kar je storila.

67. Jezus slovesno jezdi v Jeruzalem.

Velikonočni praznik se je približal. Jezus gre s svojimi učenci
zadnjikrat v Jeruzalem.

Ko se bližajo mestu in dospejo v Betfage ob Olj iški gori,
odpošlje dva učenca in jima reče: „Pojdita v vas, ki je pred vama!
Ondi najdeta oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita in pripe¬
ljita mi ju! In če vama kdo kaj poreče, recita: Gospod ju potrebuje.
In brž ju izpusti."

- 201  -

prihaja k tebi, krotak, sedeč na oslici, in sicer na žrebetu

oslice."

Učenca storita, kakor jima je bilo zapovedano, in pripeljeta
oslico z žrebetom. Potem pogrneta svoja oblačila na žrebe in posa¬
dita Jezusa nanje. In veliko ljudstva je po potu razgrinjalo svoja
oblačila; nekateri so sekali veje z drevja in jih stlali na pot.
Množice pa, ki so šle spredaj in zadaj, so klicale, rekoč: „Hozana
Sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!
Hozana na višavah !' 1

Nekateri farizeji, ki so bili med ljudstvom, so rekli Jezusu:
„TJčenik! Prepovej to svojim učencem!" Jezus pa jim reče: „Povem
vam, ako bodo ti molčali, bodo kameni vpili .' 1

In ko se Jezus približa Jeruzalemu in zagleda mesto, se za¬
joka nad njim, rekoč: „Ko bi pač spoznalo tudi ti, in sicer ta svoj
dan, kar ti je k miru! A sedaj je skrito pred tvojimi očmi. Pri¬
dejo namreč dnevi nad te in tvoji sovražniki te obdajo z nasipom
in te obležejo in pritisnejo od vseli strani; in v tla poteptajo tebe
in tvoje otroke, ki so v tebi in ne puste kamna na kamnu, ker
nisi spoznalo časa svojega obiskanja . 11  In ko stopi Jezus v tempelj,
začne izganjati prodajavce in kupce in reče: „Mar ni pisano: Moja
hiša je hiša molitve, vi ste pa naredili iz nje razbojniško jamo.
In je učil ljudstvo vsak dan v templju ter storil mnogo čudežev.

Jeruzalem ni spoznal dni obiskovanja in zato je tudi zadela strašna sodba
božja nesrečno mesto. — Danes, ko slišite njegov glas, ne zakrknite svojih
src! (Ps. 94, 8.) (Cvetna nedelja.)

68. Prilika o kraljevi ženitnim.

Gospod Jezus je velikim duhovnom in farizejem povedal pri¬
liko: „Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil ženit-
nino svojemu sinu. In pošlje svoje služabnike, naj pokličejo povab¬
ljence k ženitnini; pa nočejo priti. Zopet pošlje druge služabnike, re¬
koč : Povejte povabljencem: Glejte, gostijo sem pripravil, moji junci in
pitanci so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na ženitnino! Oni
pa ne marajo in odidejo, ta na svojo pristavo, drugi po svoji kup¬
čiji. Drugi pa zgrabijo njegove služabnike ter jih zasramujejo in
pobijejo."

202

„Ko kralj to zve, se razjezi ter pošlje svoje čete in
pokonča tiste nbijavce in jim zažge mesto. Potem pravi svojim
služabnikom: Zenitnina je sicer pripravljena, pa povabljenci je niso
bili vredni. Pojdite torej na razpotja in kogarkoli najdete, pova¬
bite ga na ženitnino. In njegovi služabniki odidejo na razpotja in
pobero vse skupaj, kar jih najdejo, hudobne in dobre, in ženitnina
se napolni s svati. 1 '"

„Ko pa pride kralj pogledat goste, vidi tam človeka, ki ni bil
svatovsko oblečen. In reče mu: Prijatelj! kako si prišel sem, ko
nimaš svatovske obleke? On pa umolkne. Nato reče kralj svojim
služabnikom: Zvežite mu noge in roke ter ga vrzite v zunanjo
temo; tam bo jok in škripanje z zobmi! Mnogo jih je namreč po¬
klicanih, malo pa izvoljenih. 1 '

Svatovsko oblačilo, ki brez njega nihče ne bo smel na nebeško ženit¬
nino, je posvečujoča milost božja. Nič ni tako dragoceno, kakor posvečujoča
milost božja. Ako jo imaš, si bogat in srečen. „Najrevnejši je, kdor živi brez
Jezusa, najbogatejši, kdor živi z Jezusom. “ (Hodi za Kristusom. II, 8.)

69. Davčni denar. Vdovin dar.

Farizeji so se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi.
Zato pošljejo k njemu svoje učence in Herodovce in mu rečejo:
..Učenik! Vemo, da si resničen in po resnici učiš pot božjo in se
na nikogar ne oziraš; zakaj, ti ne gledaš na človeško osebo. Povej
nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme cesarju dajati davek, ali ne?"
Jezus pa spozna njihovo zlobnost ter jim reče: „Kaj me izkušate,
hinavci? Pokažite mi davčni denar ! 1  In podajo mu denar. Tedaj
jim Jezus reče: „Čigava je ta podoba in napis ? 11  Odgovore mu:
„Cesarjeva. Nato jim odvrne: „Dajte torej cesarju, kar je cesar¬
jevega, in Bogu, kar je božjega. 1 ' Ko to slišijo, se začudijo, ga
puste in odidejo.

Jezus pride v tempelj in vidi, kako ljudje denar devljejo
v puščico. Veliko bogatinov je dajalo obilo. Pride tudi uboga vdova
in spusti dva novca vanjo. In Jezus pokliče svoje učence ter jim
pravi: „Resnično, povem vam, ta uboga vdova je dala več ko vsi,
ki so metali v puščico. Zakaj, vsi so dajali od tega, česar imajo
obilo; ta je pa dala od svojega uboštva vse, kar je imela za svoj

V • V

zivez.

‘203

70. Dve poglavitni zapovedi. Gorje farizejem.

Nekega dne se zopet snidejo farizeji in eden izmed njih, neki
pisrnar, izkuša Jezusa, rekoč: „Učenik! Katera zapoved je naj¬
večja v postavi?" Jezus mu reče: „Ljubi Gospoda, svojega Boga,
iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli.
Ta je največja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi
svojega bližnjega kakor samega sebe. V teh dveh zapovedih je
obsežena vsa postava in preroki.

Zbrane farizeje vpraša Jezus, rekoč: „Kaj se vam zdi o Kri¬
stusu? Čigav sin je?’ Rečejo mu: ,,Davidov. Nato jim pravi:
,,Kako ga pa imenuje David v duhu gospoda, rekoč: Gospod
govori mojemu gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim
tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam? Če ga torej David
sam imenuje gospoda, kako je potemtakem njegov sin?‘‘ In nihče
mu ne more odgovoriti niti besede.

Jezus še dalje graja zlobnost farizejev, rekoč: „Gorje vam,
pismarji in farizeji, hinavci, ki dajete desetino od mete, janeža in
kumine, in opuščate, kar je važnejše v postavi, pravico in usmi¬
ljenje in vero. To je treba storiti, onega pa ne opustiti. Slepi
vodniki, ki precejate komarja, velbloda pa požirate. — Gorje vam,
pismarji in farizeji, hinavci, ki ste enaki pobeljenim grobovom, ki
se zde zunaj lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsako¬
vrstne gnusobe! Tako se tudi vi ljudem sicer zunaj kažete pra¬
vične, znotraj ste pa polni hinavstva in hudobije. Kako hočete
uiti sodbi pogubljenja?

Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamenjaš tiste,
ki so poslani k tebi, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor
koklja zbira svoja piščeta pod peroti, pa nisi hotel. Glejte, vaš
dom se vam izpremeni v puščavo.'

71. Jezus prerokuje razdejanje Jeruzalema in
konec sveta.

Ko Jezus gre iz templja,pristopijo njegovi učenci ter mu pokažejo
templjevo zidovje in eden mu reče: „ Učenik! Poglej, kakšno kamenje in
kakšno zidovje!“ On pa odgovori: „ Resnično, povem vam, ne ostane

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) 14

204

tukaj kamen na kamnu. 1 ' Ko pridejo na Oljisko goro in se Jezus
usede, mu učenci pravijo: „Povej nam, kdaj se to zgodi? In kakšno
bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?“

Jezus odgovori: „Ko vidite, da Jeruzalem oblega vojska, tedaj
vedite, da je blizu njegovo razdejanje. In ko zagledate gnusobo raz¬
dejanja na svetem mestu, tedaj beži na hribe, kdor je v Judeji;
kdor je na polju, se ne vračaj po svoj plašč. Gorje pa materam in
otročičem tiste dni! Zakaj takrat bo velika stiska, kakršne še ni
bilo od začetka sveta, in je ne bo. In mnogi bodo padali od ostrine
meča, in v sužnost jih bodo gonili med vse narode, in Jeruzalem
bo razdejan. In ko ne bi bili prikrajšani tisti dnevi, bi se ne otel
noben človek; toda zavoljo izvoljenih bodo prikrajšani tisti dnevi."

„Mnogi bodo v mojem imenu prišli in rekli: Jaz sem Kristus! In
mnogo jih bodo zapeljali. Potem se dvigne narod zoper narod in kraljestvo
zoper kraljestvo in veliki potresi bodo tu in tam in kuga in lakota
in groza in velika znamenja z neba. In ker bo hudobija bohotno
poganjala, omrzne ljubezen pri mnogih. Kdor pa vztraja do konca,
se zveliča. Prej se pa mora oznanjati ta evangelij po celem svetu
vsem narodom v pričevanje. In potem pride konec. Če vam kdo
potem poreče: Glej, tu je Kristus, ali tam! pa ne verjamite; zakaj
lažnivi Kristusi in lažnivi preroki vstanejo in bodo izvrševali
velika znamenja in čudeže, tako da bi se zapeljali tudi izvoljeni,
ko bi bilo mogoče. Varujte se torej! Glejte, naprej sem vam
povedal!“

„Kmalu po stiski tistih dni otemni solnce, in luna ne bo dajala
svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in nebeške moči se bodo
gibale. In na zemlji bo strah med narodi zavoljo strašnega šumenja
morja in valov. Medtem bodo pa koprneli ljudje v strahu in priča¬
kovanju tega, kar ima priti črcz ves svet. In tu se prikaže znamenje
Sinu človekovega in vsi narodi na zemlji zagledajo Sina človekovega
priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In pošlje svoje
angele z močnim trombnim glasom in bodo zbirali njegove izvoljence
od vseh štirih vetrov od kraja do kraja sveta."

„Nebo in zemlja preideta, moje besede pa ne preidejo. Tistega
dne in ure pa ne ve nihče, le Oče sam.“

205

72. Prilika o modrih in nespametnih devicah.

Ko je Jezus napovedal konec sveta, Opominja svoje k čuječ¬
nosti, rekoč: „Bodite torej pripravljeni, ker ne veste, katero uro
pride Gospodi Cujte in molite; zakaj, ne veste, kdaj je čas. Varujte
se, da se vam ne obteže srca s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi
tega sveta in vam ne pride oni dan iznenada."

„Nebeško kraljestvo je podobno desetim devicam, ki so vzele
svoje svetiljke in šle ženinu in nevesti naproti. Pet jih je modrih,
pet pa nespametnih. Nespametne vzamejo sicer svetiljke, ne vza¬
mejo pa olja s seboj; modre pa vzamejo olje v svojih posodah
s svojimi svetiljkami vred. Ker se pa ženin pomudi, zadremljejo
vse in zaspijo.

„Opolnoči pa se glasi klic: Glejte ženin gre, pojdite mu na¬
proti! In vse device vstanejo in začnejo napravljati svoje svetiljke.-
Nespametne pa pravijo modrim: Dajte nam svojega olja, ker naše
svetiljke ugasujejo. Modre pa odgovore, rekoč: Utegne ga zmanj¬
kati nam in vam; pojdite rajše k prodajavcem in kupite si ga!
Ko pa odidejo kupovat, pride ženin. Tiste, ki so bile pripravljene,

14 *

206

gredo ž njim na ženitnino in vrata se zapro. Pozneje pridejo tudi
ostale device, rekoč: Gospod, gospod! Odpri nam! On pa odvrne
in pravi: Resnično vam povem, ne poznam vas.

Čnjte torej, ker ne veste ne dneva, ne ure!‘‘

Glej, kako važna in potrebna je modrost, po kateri spoznavamo, kaj nam
je storiti v posameznih slučajih, da je naše dejanje Bogu dopadljivo!

73. Jezus prerokuje o vesoljni sodbi.

Po opominu k čuječnosti je Jezus nadaljeval:

„Kadar pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli
ž njim, bo sedel na prestol svojega veličastva. Vsi narodi zemlje

207

se zbero pred njim in ločil bo dobre od hudobnih. Dobre bo po¬
stavil na svojo desnico, hudobne na svojo levico.

„Potem poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: Pri¬
dite, blagodarjeni moj ega Očeta! Posedite kraljestvo,
ki vam je pripravljeno od začetka sveta!  Lačen sem bil
namreč, in dali'ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti;
tujec sem bil. in vzeli ste me pod streho; nag sem bil, in oblekli
ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni.
Nato mu odgovore pravični: Gospod! Kdaj smo te videli lačnega,
in smo te nasitili, ali žejnega, in smo te napojili? Kdaj smo te
pač videli tujca, in smo te vzeli pod streho, ali nagega, in smo
te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega, ali v ječi, in smo te
obiskali? Kralj jim pa odgovori: Resnično, povem vam, kar ste
storili komu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."

„Tistim, ki bodo na njegovi levici, pa poreče: Poberite se
izpred mene, prokleti, v večni ogenj, ki je pripravljen
hudiču in njegovim angelom!  Zakaj lačen sem bil, pa mi
niste dali jesti; žejen sem bil, pa mi niste dali piti; tujec sem bil, pa
me niste vzeli pod streho; nag sem bil, in niste me oblekli; bolan in
v ječi, pa me niste obiskali. Nato mu tudi oni odgovore, rekoč: Gospod!
Kdaj smo te videli lačnega, ali žejnega, ali tujca, ali nagega, ali
bolnega, ali v ječi, in ti nismo postregli? In jim odgovori in poreče:
Resnično, povem vam, česar niste storili komu teh najmanjših, tudi
meni niste storili. In ti pojdejo v večno trpljenje,  pravični pa
v večno življenje."

Kako strašan bo dan sodbe! Ljubi otrok! „V vseh svojih delih se
spominjaj svojih poslednjih reči, in vekomaj ne boš grešil. “ (Sirak 7, 40.)
Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu; „zakaj svet preide in njegovo
poželenje 11  in vse pozemeljsko izgine kakor dim; le eno nam ostane za več¬
nost : naša dela, dobra in hudobna. Drži se v življenju Jezusa, svojega Odre¬
šenika ! On edini te ne zapusti v smrti. On ti bo milostljiv sodnik in preveliko
plačilo v nebesih. Cuj in moli!

III. Jezusovo trpljenje in njegova smrt.

74. Judež izda Jezusa.

Dva dni pred velikonočnim praznikom se zbero veliki duhovni,
pismarji in starejšine ljudstva in se posvetujejo, kako bi Jezusa

208

ujeli z zvijačo in ga umorili. Pravijo pa: „Ne na praznik, da morda
med ljudstvom ne izbruhne upor!" Med dvanajsterimi apostoli je
bil eden, Judež Iškariot po imenu. Bil je lakomen in svoje nevolje
ni mogel prikriti, ko je Magdalena Gospoda mazilila z dragocenim
oljem, zaradi česar ga je Jezus očitno grajal. Zapeljan od satana,
je šel Judež k velikim duhovnom ter jim je rekel 1 : „Kaj mi hočete
dati, in jaz vam ga izdam? Razveselili so se, ko so to slišali in
so mu obljubili trideset srebrnikov. Judež je privolil in je odslej
iskal priložnosti, da bi izdal Gospoda Jezusa.

75. Zadnja večerja. Umivanje nog.

Prvi dan velikonočnih praznikov, ko je bilo po postavi treba
zaklati velikonočno jagnje, so učenci vprašali Gospoda Jezusa:
„Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" Tedaj reče
Petru in Janezu: „Pojdita v mesto; in sreča vaju človek, ki po¬
nese vrč vode; idita za njim v hišo, ki stopi v njo, in recita hiš¬
nemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je moja obednica, ki morem
v nji jesti velikonočno jagnje s svojimi učenci? In pokaže vama
veliko pogrnjeno izbo. Tam pripravita ! a  Nato odideta in prideta
v mesto in najdeta, kakor jima je Jezus rekel, in pripravita veli¬
konočno jagnje.

Ko se zvečeri, pride Jezus, se usede z dvanajsterimi apostoli
za mizo in jim reče: „Prisrčno sem želel jesti z vami to velikonočno
jagnje, preden trpim; zakaj povem vam, da ga odslej ne bom več
jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu."

Po jedi velikonočnega jagnjeta vstane Jezus od večerje, sleče
vrhnje oblačilo in vzame prt ter se ž njim prepaše. Potem vlije
vode v umivalnik in začne apostolom umivati noge  jn bri¬
sati s prtom, ki je bil ž njim opasan. In pride k Simonu Petru.
Peter mu pa reče: „Gospod! Ali mi boš ti iimival noge? 4 ' Jezus
odgovori in mu pravi: „Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali poz¬
neje boš zvedel.“ Peter mu pravi: „Ne boš mi umival nog, vekomaj
ne!" Jezus mu odvrne: „Ako te ne umijem, ne boš imel deleža
z menoj.“ Nato mu Peter reče: „Gospod! Ne samo nog, ampak
tudi roke in glavo!“ Jezus mu reče: „Kdor je umit, ne potrebuje,
nego da si umije noge, pa je ves čist. In vi ste čisti; toda ne vsi. <£
Poznal je namreč svojega izdajavca; .zato je rekel: „Niste vsi čisti.“

209

Ko torej Jezus vsem apostolom umije noge, in vzame svoje
vrhnje oblačilo, se zopet usede za mizo in jim pravi: „Veste, kaj
sem vam storil? Vi me kličete: Učenik in Gospod! In prav pra¬
vite, ker sem tudi. Če sem pa jaz učenik in Gospod vam v noge
umil, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem
vam dal, da kakor sem jaz vam storil, tudi vi tako storite/

76. Jezus postavi zakrament svetega Rešnjega Telesa.

Ko je prišla ura, da bi se Jezus vrnil s tega sveta k Očetu,
se ni hotel ločiti od svojib, ki so ostali na svetu, preden jim ni
zapustil največjega čudeža svoje ljubezni. Kar je bil že prej ob¬
ljubil, namreč svoje meso in svojo kri dati v hrano ljudem za
večno življenje, to je izpolnil pri zadnji večerji. Vzel je kruh
v svoje svete in častitljive roke, je povzdignil svoje oči proti nebe¬

som, je zahvalil in posvetil kruh, ga razlomil in dal svojim učen¬
cem, rekoč: „V z emit e in j e j te; to j e moje telo, ki bo za
vas darovano !' 1  — Ravno tako je vzel kelih z vinom, je za-
hvalil, ga posvetil in dal svojim učencem, rekoč: „Vzemite in

210

pijte vsi iz njega; to je moja kri, kri nove zaveze, ki
bo za vas in za mnoge prelita v odpuščenje grehov,
To delajte v moj spomin!"

77, Jezus napove, da ga bo Judež izdal, da bodo apostoli
pobegnili in da ga bo Peter zatajil.

Pri zadnji večerji se Jezus užalosti v duši in reče: ..Resnično,
resnično vam povem: Eden izmed vas me bo izdal. Sin človekov
odide sicer, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku,
ki ga bo izdal! Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek."
Tedaj se užalostijo njegovi apostoli, se spogledujejo med seboj in
drug za drugim vprašajo: „ Gospod! Ali sem jaz?" Zakaj niso ve¬
deli, o kom to pravi.

Janez, ki ga je Gospod ljubil, je za mizo slonel na Jezusovih
prsih. Njemu namigne Peter in ga vpraša: ..Kdo je, ki pravi
o njem? In Janez se nasloni Jezusu na prsi ter mu reče: „Go¬
spod! Kdo je?" Jezus reče: „Taje, ki mu bom dal pomočen kruh."
In ko pomoči kruh, ga da Judežu Iškariotu. Za grižljajem pa gre
satan vanj. Judež še vpraša: „Ali sem jaz, učenik?" In Jezus mu
pravi: „Ti si rekel. Kar misliš storiti, stori brž!" Judež takoj
odide Vun; bila je že noč.

Ko pa odide, govori Jezus dalje: „Zdaj se poveličuje Sin
človekov in Bog se poveličuje v njem. Otročiči! Se malo časa sem
pri vas. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj;
kakor sem jaz vas ljubil, da se tako ljubite tudi vi
med seboj. Na tem spoznajo vsi, da ste moji učenci,
če se imate radi med seboj.  Večje ljubezni od te nima nihče,
da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje/'

In Peter ga vpraša: „ Gospod, kam greš?" Jezus odvrne:
,,Kamor jaz grem, ti zdaj ne moreš iti za menoj." Peter mu reče":
„Zakaj ne morem zdaj iti za teboj? Svoje življenje dam zate."
Jezus mu odgovori: „Simon, Simon, glej, satan vas je poželel, da
bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne jenja
tvoja vera. In ko se izpreobrneš, potrjuj ti svoje brate! Vsi se
nocoj pohujšate nad menoj, zakaj pisano je 1 ): Udarim pastirja in

0 Zah. 13, 7.

211

razkropi se ovčja čreda.“ Peter mu odgovori, rekoč: „In ko bi se
tudi vsi pohujšali nad teboj, jaz se nikdar ne bom pohujšal. Pri¬
pravljen sem s teboj iti v ječo in smrt." Tako zatrjujejo tudi vsi
drugi učenci. Jezus pa reče Petru: „Resnično, povem ti. da me boš
nocoj, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, trikrat zatajil!"

78. Jezus gre na Oljisko goro. — Velikoduhovniška

molitev.

Po besedah, ki jih je Jezus govoril v slovo, so se apostoli
užalostili; zato jim govori dalje: „Vaše srce naj se ne prestraši.
V hiši mojega Očeta je mnogo stanovanj ; grem pripravljat prostora
za vas. In zopet se vrnem ter vas vzamen k sebi, da boste tudi
vi, kjer sem jaz. Pot tja veste. 1 ’ Reče mu Tomaž: ,.Gospod! Ne
vemo, kam greš, in kako naj vemo za pot? 1 " Odvrne mu Jezus:
„Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride
k Očetu, razen po meni.

In Jezus reče: „Vstanite in pojdimo odtod ! 11  Vstanejo, odpo¬
jejo običajno zahvalno pesem in gredo proti Oljiski gori. Na gori
nadaljuje Jezus svoj govor, rekoč:

„Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane
na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi
mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, obrodi obilo sadu;
ker brez mene ne morete ničesar storiti. Kdor pa ne ostane v meni,
bo vun vržen kakor mladika in usahne; in jo pobero in vržejo
v ogenj, in zgori. Če izpolnjujete moje zapovedi, ostanete v moji
ljubezni. Niste vi mene izvolili, temveč jaz sem izvolil vas. če
vas sovraži svet, vedite, da je mene prej sovražil. Ko bi bili od
sveta, bi svet svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, zato vas svet
sovraži. Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Na svetu boste
imeli bridkost; toda zaupajte: jaz sem svet premagal.

In Jezus povzdigne svoje oči k nebesom in moli, rekoč:
„Oče! Prišla je ura; poveličaj svojega Sina, kakor si mu dal
oblast nad vsem človeštvom, da vsem, ki si mu jih dal, da večno
življenje. Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe,
edino pravega Boga, in ki si ga poslal, Jezusa Kri¬
stusa.  Jaz sem te poveličal na zemlji, dokončal sem delo, ki si

212

mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj sam pri
sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je svet
bil.  Razodel sem tvoje ime ljudem, ki si mi jib dal od sveta.
Besede, ki si jih dal meni, so sprejeli in resnično spoznali, da
sem izšel od tebe, in so verovali, da si me ti poslal. Zanje prosim,
sveti Oče! Ohrani jih v mojem imenu, da bodo eno,  kakor midva.
Ne prosim, da jih vzemi s sveta, marveč da jih obvaruj hudega!
Posveti jih v resnici! Tvoja beseda je resnica. Kakor si ti mene
poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal po svetu. Ne prosim pa
samo za nje, marveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vero¬
vali vame’, da bodo vsi eno,  da bo svet veroval, da si me ti po¬
slal. Oče! Hočem, da so tudi ti, ki si mi jih dal, kjer sem jaz,
pri meni, da gledajo moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me
ljubil pred začetkom sveta.

79. Jezus obljubi svetega Duha.

V jedilnici, kjer je bila zadnja večerja, in med potjo na Oljisko
goro je Jezus obljubil svojim apostolom, da jim bo poslal svetega
Duha. Govoril je: „Ako me kdo ljubi, bo izpolnjeval moje besede,
in moj Oče ga bo ljubil; in k njemu prideva in se pri njem na¬
staniva. Kdor me ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besed. Besede, ki
jih slišite, niso moje, marveč Očeta, ki me je poslal. To vam
pravim, dokler sem pri vas. Tolažnik pa, sveti Duh, ki ga pošlje
Oče v mojem imenu, vas poduči v vsem in vas opomni vsega, karkoli
sem vam povedal. “

„A zdaj grem k njemu, ki me je poslal; in nihče izmed vas
me ne vpraša: Kam greš? Pač pa vam je, ker sem vam to pove¬
dal, žalost napolnila srce. Ali jaz vam po pravici pravim: Bolje
je za vas, da grem; zakaj, če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam;
če pa odidem, ga vam pošljem. In ko pride on, prepriča svet greha
in pravice in sodbe. Greha namreč, ker niso verovali vame;
pravice pa, ker grem k Očetu, in me ne boste več videli; sodbe
pa, ker je vojvoda tega sveta že obsojen .“

„Se mnogo vam imam povedati, pa tega zdaj ne morete
nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas nauči vse resnice; ne bo
namreč govoril iz sebe, marveč, kar bo slišal, bo govoril in

213

In vstane ter pride k svojim trem učencem in jiii najde speče.
Tedaj reče Petru: „Simon! Ali spiš? Torej eno uro nisi mogel čuti
z menoj ? Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo! Duh je sicer
voljan, meso je pa slabo."

Zopet drugič gre in moli, rekoč: „Moj Oče! Ce ne more ta
kelih mimo iti, kakor da ga pijem, zgodi se tvoja volja!' In zopet

oznanjal vam bo prihodnje reči. Mene bo poveličeval, ker bo jemal
od mojega in vam oznanjal.“

80. Jezus na Oljiski gori.

Ko Jezus odmoli velikoduhovniško molitev, se odpravi
z učenci črez potok Cedron proti Oljiski gori. Tam gre v vrt pri¬
stave, ki se imenuje Getzemani, in reče svojim učencem: „Sedite
tukaj, jaz pa grem tja in molimPetra,  Jakoba in Janeza vzame
s seboj in postane žalosten in otožen, ter jim reče: „Moja duša je
žalostna do smrti; ostanite tukaj in čujte in molite z menoj!"
Nato se za lučaj oddalji od njih, pade na svoj obraz in moli:
„Moj Oče! Ako je mogoče, vzemi ta kelih od mene; vendar ne,
kakor jaz hočem, ampak kakor ti hočeš P

214

pride k apostolom in jih najde speče; oči so jim bile namreč dre¬
motne. In odide zopet in tretjič moli. govoreč ravno tiste besede.
Tedaj ga obide smrtna groza in njegov pot je bil kakor krvave
kaplje, ki so tekle na zemljo. On pa moli še dalje in iskreneje.
Kar se mn prikaže angel iz nebes in ga okrepi.

In Jezus vstane, se vrne k svojim učencem ter reče: „Kaj
spite? Dovolj je. Glejte, ura se je približala, da bo Sin človekov
izdan grešnikom v roke. Vstanite, pojdimo! Glejte, ta, ki me izda,
je blizu!”

Sočustvuj z Jezusom, ki je iz ljubezni do nas bil žalosten do smrti 1 —
Uči se od Jezusa, kako je treba moliti!

81. Jezusa ujamejo.

Ko je Jezus na Oljiski gori še, govoril z učenci, pride Judež
in ž njim mnogo hlapcev, ki so jih poslali veliki duhovni in fari¬
zeji. Imeli so svetilnice, plamenice in orožje. Judež jim je bil dal
znamenje, rekoč: „Katerega bom poljubil, tisti je; njega primite
in peljite varno! Ko je torej zagledal Jezusa, stopi k njemu ter
reče: „Pozdravljen bodi, Učenik!' In ga poljubi. Jezus mu odgo¬
vori: .,Prijatelj! Cernu si prišel? Judež! Ali s poljubom izdajaš
Sinu človekovega?

Nato stopi Jezus pred drhal in jo vpraša: „Koga iščete?"
Odgovore mu: „Jezusa Nazareškega.” Jezus jim reče: ,.Jaz sem!”
Tedaj odstopijo in popadajo na tla. Jezus jih zopet vpraša: „ Koga
iščete?” Odgovore mu: ,,Jezusa Nazareškega.” Jezus pravi: „Po-
vedal sem vam, da sem jaz; ako torej mene iščete, pustite učence
iti! V tem hipu polože roke nanj.

Ko učenci vidijo, kaj se godi, mu reko: ,,Gospod! Ali naj
udarimo z mečem?” In Peter potegne svoj meč in udari po hlapcu
velikega duhovna ter mu odseka desno uho. Hlapcu je bilo ime
Malh. Jezus pa reče Petru: „Vtakni svoj meč v nožnico! Ali
meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več
kakor dvanajst legij angelov? Pa kako bi se potem dopolnilo pis¬
mo, da se mora tako zgoditi?” In nato se dotakne Malhovega
ušesa in ga ozdravi. Tedaj so Jezusa zvezali in odpeljali. Ko so
učenci to videli, so vsi zbežali; le Peter in Janez sta šla
za Jezusom.

215

82. Jezus pred Anom in Kajfom.

Drhal je peljala Jezusa najprej k Anu, ki je bil tast veli¬
kega duhovna Kajfa. Ana vpraša Jezusa o njegovih učencih'in
njegovem nauku. Jezus mu odgovori: „Jaz sem očitno govoril
in učil. Zakaj vprašaš mene? Vprašaj tiste, ki so me slišali, kap
sem jim govoril!" Tedaj ga eden izmed hlapcev s pestjo udari za
uho, rekoč: ..Ali tako odgovarjaš velikemu duhovnu?" Jezus mir
ljubeznivo odgovori: ,.Ako sem govoril krivo, izpričaj, da je kri¬
vično; ako sem pa prav govoril, kaj me biješ ?“

Ana je poslal Jezusa zvezanega h Kajfu. Tam se je bil zbral
veliki zbor. :l j Veliki duhoven in ves veliki zbor je iskal prič zoper-
Jezusa, da bi ga mogli izročiti v smrt. Toda niso našli ničesar,
dasi je nastopilo mnogo krivih prič; njih pričevanja se niso uje¬
mala. Naposled prideta dve krivi priči in pravita: „Ta je rekel:
Jaz poderem ta tempelj, ki je narejen z rokami, in postavim v treh
dneh drugega, ki ni z rokami narejen." Pa tudi njuno pričevanje
se ni ujemalo.

l) Veliki zbor je štel 71 udov: duhovne, starejšine in pismarje. Na čelu mu
je bil veliki duhoven. Veliki zbor je bil najvišja judovska oblast v verskih zadevah.

216

Tedaj vstane veliki duhoven, stopi na sredo in reče Jezusu:
„Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti pričajo zoper tebe?" Jezus
pa je molčal. Zopet mu reče veliki duhoven: ,.Rotim te pri živem
Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?“  Jezus
odgovori: „Da, jaz sem!  Pa povem vam: Odsihdob boste gledali
Sina človekovega sedeti na desnici božje moči in priti v oblakih neba."

Tedaj veliki duhoven raztrga svoja oblačila in reče: „Boga
je preklinjal. Kaj potrebujemo še prič? Glejte, sami ste slišali, da
je preklinial Boga. Kaj se vam zdi?“ In vsi zavpijejo: „Smrti je
vreden

83. Peter zataji Jezusa.

Peter in Janez sta šla 'od daleč za Jezusom do dvorišča ve¬
likega duhovna, kjer je bil zbran veliki zbor. Tani je bil ogenj,

ki so se pri njem greli hlapci. Peter se usede k njim, da bi iz¬
vedel konec zaslišanja. Tu pride vratarica, ga pogleda natančneje
in reče: „Tudi ti si bil z Jezusom Nazarenčanom. a  On pa taji
pred vsemi, rekoč: „Ne poznam ga in ne razumem, kaj praviš.“
In petelin zapoje prvikrat.

217

Peter gre  vun. In zapazi ga druga dekla in tudi služabnik, in
pravita okrog stoječim: „Ta je tudi eden izmed njih.“ Peter zopet
taji, rekoč: „Nisem.“ Nekako za eno uro pozneje je šel zopet na
dvorišče. In eden izmed hlapcev mu reče: „Resnično, tudi ti si
izmed teh; zakaj G ali lej e c si, tvoj jezik te razodeva/' In drugi še
potrdi, rekoč: „Ali te nisem videl na vrtu ž njim?'' Peter zopet
taji, se roti in prisega, rekoč: „Ne poznam tega človeka, ki go¬
vorite o njem. Ne vem, kaj praviš." In takoj zapoje petelin drugikrat.

Tedaj peljejo Jezusa iz sodne hiše; Jezus se obrne in pogleda
Petra. Ta se spomni besedi, ki mu jih je Gospod govoril: „To noč,
preden petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil. In je šel vun
in je bridko jokal.

84. Jezusa zopet peljejo pred veliki zbor. Judež obupa.

Ko so Jezusa obsodili v smrt, so ga hlapci stražili. Zasme-
hujejo ga in-grdo ž njim ravnajo. Pljujejo mu v obraz ter ga bije¬
jo s pestmi. Drugi mu -zakrivajo obličje, ga bijejo za uho ter mu
pravijo: „Prerokuj nam, Kristus! Kdo te je udaril?" In mnogo
drugih kletvin govore zoper njega; on pa molči. Ko se pa zdani,
se zopet zbere veliki zbor, da bi Jezusa izročil v smrt. Postavijo
ga pred se in reko: „Če si ti Kristus, povej nam!" Odgovori jim:
„Ce vam povem, mi ne verjamete." Vsi mu reko: „Ti si torej Sin
božji?" Jezus odgovori: „Jaz sem!" In zavpijejo: „Kaj še iščemo
pričevanja? Saj smo sami slišali iz njegovih ust. In ves zbor
vstane in Jezusa odpeljejo k Pilatu, ker brez njegovega potrjenja
se ni smela izvršiti nobena smrtna obsodba.

Ko pa izdajavec Judež vidi, da je Jezus obsojen, se skesa
ter prinese trideset srebrnikov nazaj velikim duhovnom in starej-
šinom, rekoč: „ Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri. Oni mu
pa reko: ,,Kaj nam to mar? Ti glej!'' In je vrgel srebrnike
v tempelj, je šel in se z vrvjo obesil. Veliki duhovni pa vzamejo
srebrnike in kupijo zanje lončarjevo njivo za pokopališče tujcev.
Zato se imenuje tista njiva hakeldama, to se pravi krvava njiva,
do današnjega dne.

Peter se je kesal svojega grelia in je dobil odpuščenje ; Judež je obupal
nad milostjo božjo in jg končal tako strašno.

218

85. Jezus pred Pilatom in Herodom.

Zjutraj zgodaj peljejo Jezusa od Kajfa v sodišče Poncija
Pilata, namestnika rimskega cesarja. Veliki duhovni in starejšine
pa sami niso šli v sodnjo hišo; zakaj mislili so, da bi se omadežali,
če bi vstopili v pogansko hišo. Zato pride Pilat vun k njim in
reče: „Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?“ Odgovore mu:
..Ko ta ne bi bil hudodelnik, bi ga tebi ne izročili." Nato jim
pravi Pilat: „Vzemite ga vi in ga sodite po svoji postavi!" Judje
mu pa reko: „Mi ne smemo nikogar umoriti." Začno ga pa tožiti,
rekoč: „On zapeljuje naše ljudstvo in brani cesarju dajati davek
in pravi, da je on Kristus kralj." Jezus ne odgovori ničesar na
vse te obdolžitve; zato mu reče Pilat: „Ali ne odgovoriš? Glej,
kake reči govore zoper tebe!" Jezus pa molči, tako da se na¬
mestnik čudi.

Nato gre Pilat zopet v sodno hišo in pokliče Jezusa ter mu
reče: ..Ali si ti judovski kralj ?“ Jezus odgovori: „ Moj e kraljestvo
ni od tega sveta .“  Pilat mu pravi: „Torej kralj si ti'?" Jezus od¬
govori: „Da, sem kralj. Jaz sem zato rojen in zato sem prišel na
svet, da pričujem resnico.“ Pilat mu reče: „Kaj je resnica?“ In
ko to izreče, gre zopet vun k Judom in jim pravi: „Jaz ne najdem
nobene krivice na tem človeku." Oni pa vpijejo: „Ljudstvo hujska,
začenši od Galileje do sem.“

Ko začuje Pilat Galilejo, vpraša, je-li ta človek Galilejec?
In ko zve, da je izpod Herodove oblasti, ga pošlje k Herodu, ki
je bil zaradi praznika tudi v Jeruzalemu. Herod se silno razveseli,
ko zagleda Jezusa; zakaj mnogo je že slišal o njem in se je na¬
dejal, da bo videl kakšen čudež od njega. Izprašuje ga z mnogimi
besedami, a Jezus mu ničesar ne odgovori. Zato ga Herod s svo¬
jimi vojaki zasmeši ter ga obleče v belo oblačilo in ga pošlje
nazaj k Pilatu. In tisti dan se sprijaznita Herod in Pilat; poprej
sta bila namreč v sovraštvu med seboj.

86. Jezusa bičajo in s trnjem kronajo.

Pilat je spoznal, da so veliki duhovni Jezusa samo iz nevošč¬
ljivosti in sovraštva izdali sodniji, zato ga je izkušal izpustiti.

219

trpela zavoljo njega.“ Bila pa je navada, da je poglavar ob veli.

Velike zgodbe Sv. pisma. (S. 926.) '

Tudi žena Pilatova pošlje k njemu in mu da sporočiti: ,,Nič ne
imej opraviti s tem pravičnim; zakaj, veliko sem danes v snjaha

220

konočnem prazniku Judom izpustil enega jetnika, kogar so hoteli,
Imel je pa takrat zloglasnega ubijavca in upornika v ječi, ki mu
je bilo ime Baraba. Pilat torej pravi zbranemu ljudstvu: „Kog;
hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?"
Veliki duhovni in starejšine pregovorijo ljudstvo, in vsa nahujskan:
drhal zavpije: „Proč s tem! Izpusti nam Baraba,!”

Nato reče Pilat: ,.Kaj pa naj storim z Jezusom?” In vsi
vpijejo: „Križaj ga, križaj ga!” Pilat odgovori: „Kaj pa je hudega
storil? Jaz ne najdem nobene krivice nad njim. Dam ga bičati in
potem ga izpustim.“ Nato jim je izpustil Baraba; Jezusa pa je
oddal vojakom, da ga bičajo. Vojaki mu slečejo oblačila, ga prive¬
žejo k stebru in ga neusmiljeno bičajo. Potem mu ogrnejo škrla-
tast plašč, spletejo trnjevo krono in mu jo pritisnejo na glavo,
v desnico mu podajo trst. Potem pred njim poklekujejo in ga za¬
smehujejo, rekoč: „Pozdravljen bodi, kralj judovski! Drugi vanj
pljuvajo, ga s pestmi bijejo za uhč, mu jemljejo trst iz roke in ga
ž njim bijejo po glavi.

Glej napovedbe prerokov o trpljenju obljubljenega Odrešenika (stran
76 in 108).

87. Pilat obsodi Jezusa v smrt.

Ko je bil Jezus z bičanjem strašno raztepen, ga je Pilat
zopet izkušal izpustiti. Pelje torej Jezusa s trnjevo krono in
v škrlatastem plašču pred ljudstvo in reče: „ Glejte, človek!” —
Toda veliki duhovni in njih služabniki kriče: ..Križaj ga! Križaj
ga! <£  Pilat jim pravi: „Jaz ne najdem nobene krivice na njem.”
Judje mu odgovorč: „Mi imamo postavo, in po postavi mora umreti,
ker se je delal Sina božjega. Ko pa zasliši Pilat to besedo, se še
bolj zboji. Zopet gre v sodnjo hišo in reče Jezusu: „Odkod ši ti?“
Jezus mu pa ne da odgovora. Nato mu pravi Pilat: „Meni ne od¬
govoriš? Ali ne veš, da imam oblast križati te, in da imam oblast
te izpustiti? -<  Jezus odvrne: „Ne imel bi nobene oblasti nad menoj,
ko bi ti ne bila dana od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izro¬
čil, večji greh.” In zdaj poizkusi Pilat zadnjikrat, da bi ga iz¬
pustil. Judje pa kriče, rekoč: ,.Ako tega izpustiš, nisi cesarjev pri¬
jatelj ; zakaj vsak. ki se dela kralja, se upira cesarju.”

221

Pilat se usede na sodni stol, ukaže Jezusa pripeljati vun in
reče Judom: ,.Glejte, vaš kralj!" Oni pa zavpijejo: ,,Proč ž njim,
proč, križaj ga!*' Pilat jim pravi: „Vašega kralja naj križam?**
Veliki duhovni odgovore: „Nimamo kralja, razen cesarja."

Ko Pilat vidi, da nič ne opravi, temveč da vrišč raste, vzame
vode in si vpričo ljudstva umije roke, rekoč: „Jaz sem nedolžen
nad krvjo tega Pravičnega; vi glejte!" In vse ljudstvo vpije: „Nje-
gova kri pridi na nas in na naše otroke!'*

Pilat jim izroči Jezusa, da ga križajo.

Pilat je sokriv greha Judov. Kako ostudno je, grešiti iz strahu pred
ljudmi! „Kdor se človeka boji, bo hitro padel; kdor pa v Gospoda upa, bo
povzdignjen. “ (Preg. 29, 25.)

88. Jezusa križajo.

Ko je bil Pilat izrekel smrtno obsodbo, so vdjaki prijeli Je¬
zusa, mu slekli škrlatast plašč in ga zopet oblekli v njegovo obla¬
čilo. Potem so ga peljali iz mesta na goro Kalvarijo. Jezus je sam
nesel svoj križ. Ž njim so peljali tudi dva razbojnika, da ju križajo.
Jezus obnemore pod težo križevo. Vojaki zato primorajo moža, Simona
iz Cirene po imenu, kije šel ravno mimo, da pomaga Jezusu nesti križ.

15 *

Veliko ljudi je šlo za Jezusom; med njimi so bile tudi neka¬
tere pobožne žene, ki so ga pomilovale in objokovale. Jezus se
obrne k njim in reče: Hčere jeruzalemske! Nikar ne jokajte nad

menoj, marveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki; zakaj, glejte,
dnevi pridejo, ko poreko goram: Padite na nas! In hribom: Po¬
krijte nas! Ce se namreč z zelenim lesom tako dela, kaj se bo
godilo s suhim?

Ko je prišel Jezus na goro Kalvarijo, mu vojaki ponudijo
vina, z miro in žolčem zmešanega. Jezus pa ga ni hotel piti.
Potem so ga križali.

Z Jezusom so križali tudi dva razbojnika, enega na desni,
enega na levi strani. Nad glavo Jezusovo so pribili na križ napis:
„Jezus Nazareški, kralj judovski.“ Veliki duhovni pa so rekli Pi¬
latu: „Nikar ne piši: Kralj judovski, ampak: Taje  trdil: Judovski
kralj sem." Pilat odgovori: „Kar sem pisal, sem pisal.“

Ko so vojaki Jezusa križali, so si razdelili Jezusovo obleko.
Za suknjo pa, ki je bila brez šiva in tkana, so vadljali. Potem so
sedli, da bi stražili Jezusa.

Glej, kako so se napovedbe prerokov o obljubljenem Odrešeniku natančno
izpolnile ! (Stran 76.)

89. Jezus umrje na križu. Njegove poslednje besede.

Sovražniki Jezusovi so ga še na križu zasramovali in neka¬
teri so klicali: „Pomagaj si sam! Ako si Sin božji, stopi s križa l a
Ravno tako so ga zaničevali tudi veliki duhovni, rekoč:

■ Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je kralj
izraelski, naj stopi zdaj s križa, in verujemo vanj!" Jezus pa je
molil: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delaj o/‘

Tudi eden izmed razbojnikov, ki sta bila z Jezusom križana,
ga je preklinjal, rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in
nama! 8  Drugi pa ga je svaril in rekel: „Ali se tudi ti ne bojiš
Boga, ki si v ravno isti kazni? In sicer midva po pravici; preje¬
mava namreč po zasluženju svojih del; ta pa ni storil nič hudega/
Nato prosi Jezusa: „ Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje
kraljestvo! <£  Jezus mu odgovori: „Resnično ti povem, še danes
boš z menoj v raju.“

Poleg Jezusovega križa je stala mati Jezusova, Marija, in
učenec Janez, ki ga je Jezus ljubil, Salome in druga Marija, žena
Kleofova in Marija Magdalena. Ko jo Jezus zagleda, reče svoji

224

materi: „Gr 1 e j, tvoj  sin!'* In Janezu: „ Grl e j, tvoja mati!“  In
od tiste ure jo je Janez vzel k sebi.

Okoli šeste ure 1 ) nastane tema po vsej zemlji. Trajala je do
devete ure. Ob devetih Jezus glasno zavpije: ,,Mo Bog, moj
Bog! Zakaj si me zapustil?'

Crez nekoliko časa Jezus reče: ,,Ž e j e n sem !** Takoj pomoči
vojak gobo v kis, jo natakne na trst ter jo ponudi Jezusu.

Ko je bil Jezus pokusil kisa, je rekel: »Dopolnjeno  je!**
Potem na glas zavpije: „Oče, v tvoje roke izročam svojo
dušo!'* Po teh besedah je nagnil svojo glavo in izdihnil svojo dušo.

In glej, pregrinjalo v templju se je pretrgalo od vrha do tal,
zemlja se je tresla, skale so pokale, grobi so se odpirali in vstalo
je mnogo mrtvih, ki so se prikazali v Jeruzalemu. Stotnika in
vojake, ki so bili na straži, prevzame groza in klicali so: „Res¬
nično, ta človek je bil pravičen! Resnično, ta je bil
Sin božji!'  Tudi ljudstvo je trepetaje trkalo na prsi in se molče
vrnilo v mesto.

Premišljuj pogosto o svojem Odrešeniku, kako iz ljubezni do nas v ne¬
izrekljivih bolečinah umira na križu! Iz velikosti trpljenja spoznaj ostudnost
greha, vrednost duše in velikost ljubezni božje. „0 križana Jezusova ljubezen!
Potegni nas na se ter nas uči ljubezni, prave, zveste ljubezni! 11  — Nikar
ne pozabi bolečin njegove Matere!

90. Jezusa polože v grob.

Ker se je vršilo križanje na dan pred soboto, so Judje šli
k Pilatu prosit, naj bi se križanim polomile kosti in naj bi se
vzeli s križa, da ne bi v soboto ostali na križu. Tedaj pridejo
vojaki in stero kosti razbojnikoma. Ko pa pridejo do Jezusa in
vidijo, da je že mrtev, mu ne stero kosti, marveč eden izmed
vojakov s sulico odpre Jezusovo stran, in takoj priteče kri in
voda iz nje.

Jožef iz Arimateje, bogat mož in ugleden svetovalec, ki je
bil skriven učenec Jezusov, je srčno šel k Pilatu ter ga prosil,
da bi smel sneti Jezusovo telo. Pilat mu je dovolil. Pridružil se
je še drug imeniten mož, Ki k o de m po imenu. Jožef Arimatejec

!) Po judovskem štetju, (stran 193, opomba.)

225  -

in Nikodem sta vzela Jezusovo telo s križa ter sta ga z dragimi
dišavami vred zavila v tančico.

226

Jožef je imel vrt blizu kraja, kjer je bil Jezus križan. Ondi
je bil dal za se vsekati grob v skalo. V ta grob sta položila truplo
Jezusovo, pred grob pa sta zavalila velik kamen. Marija Magdalena
in druge pobožne žene, ki so z Jezusom prišle iz Galileje, so bile
pri grobu, ko so truplo položili vanj.

Drugi dan so prišli k Pilatu veliki duhovni in farizeji in so
rekli: „Gospod! Spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je bil še
živ, rekel: Crez tri dni vstanem. Ukaži torej zastražiti grob do
tretjega dneva, da morda ne pridejo njegovi učenci, in ga ne ukra¬
dejo ter poreko ljudstvu: Od mrtvih je vstal! In poslednja zmota
bo hujša od prve." Pilat jim reče: ..Imate stražo; pojdite, zava¬
rujte, kakor veste!" Oni pa gredo in grob zastražijo s stražo ter
kamen zapečatijo.

IV. Jezusova slava.

91. Jezus vstane od mrtvib.

Tretji dan zgodaj zjutraj je Jezus vstal od mrtvih in je
veličastno prišel iz groba. In glej, velik potres je nastal, in angel
Gospodov je prišel iz nebes. Odvalil je kamen izpred groba in sedel
nanj. Njegovo obličje se je svetilo kakor blisk in njegova obleka
je bila bela kakor sneg. Stražniki so strahu strepetali in so bili
kakor mrtvi.

Ko so se zavedeli, so šli k velikim duhovnom sporočit, kaj
se je bilo zgodilo. Ti so se posvetovali in vojakom dali obilo de¬
narja, rekoč: ,,Recite: Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga
ukradli, ko smo spali. In če bi namestnik izvedel o tem, ga bomo
pomirili in vas zavarovali." Čuvaji so vzeli denar ter storili, kakor
jim je bilo naročeno.

Tisto jutro, še preden je izišlo solnce, so šle Marija Magda¬
lena in druge pobožne žene z dišavami h grobu, da bi Jezusa ma¬
zilile. Grede se pogovarjajo: „Kdo nam odvali kamen od duri
groba? Bil je namreč zelo velik. Ko pa pridejo h grobu, vidijo,
da je kamen že odvaljen. Marija Magdalena hiti nazaj k Petru
in drugim učencem ter reče: Vzeli so Gospoda iz groba." Druge

žene pa so šle v grob, pa niso našle Jezusovega telesa. Ko so

227

radi tega bile zelo žalostne, glej, stala sta pri njih dva angela
v svetlih oblačilih. Žene se ustrašijo. Angel na desni pa jim reče:
„Nikar se ne bojte! Jezusa iščete, Nazareškega, križanega; vstal
j e, ni ga tukaj. Pridite in poglejte kraj, kamor so ga bili polo¬
žili! Pojdite hitro in povejte njegovim učencem, da je vstai!“

Strah in veselje prešine žene; vrnejo se povedat enajsterim
apostolom, kaj so slišale in videle. Medtem že na poročilo Marije
Magdalene prihitita h grobu Peter in Janez. Stopita v grob, prvi
Peter, potem tudi Janez. Zagledata samo prte, ki je bilo v nje
zavito Jezusovo telo. In zopet se vrneta k svojim.

Vstajenje Jezusa Kristusa nam dokazuje, da je Jezus Kristus res Bog,
in da je njegov nauk resničen. Jezus Kristus je z lastno močjo svojo dušo
zopet združil s telesom in je neumrjoe in častit prišel iz zaprtega groba.

92. Jezus se prikaže Mariji Magdaleni.

Marija Magdalena je prišla h grobu in je jokala. Jokaje se
pa .pripogne in pogleda v grob. In zagleda dva angela v belih
oblačilih, da sedita, eden pri glavi in eden pri nogah, kjer je bilo
položeno Jezusovo telo. Angela ji rečeta: „Žena! Kaj jočeš? Ona
jima odgovori: ,.Ker so vzeli truplo mojega Gospoda in ne vem,

228

kam so ga položili. Ko to izgovori, se obrne nazaj in zagleda
Jezusa. Ne spozna ga in misli, da je vrtnar. Zato mu pravi:
»Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil!" Jezus
ji reče: „Marija!“ Zdaj ga spozna, mu pade k nogam in vzklikne:
»Rabbcni!" To je »Učenik!“ Jezus ji pravi: „Nikar se me ne
dotikaj! Pojdi pa k mojim bratom in povej jim: Grem k svojemu
Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu."

Marija Magdalena pa je šla ter naznanila apostolom: „Go-
spoda sem videla in to mi je povedal." Tudi drugim ženam, ki so
bile pri grobu, se Jezus prikaže na potu in jim reče: pozdrav¬
ljene! One pa pristopijo in ga molijo. Nato jim reče Jezus: „Poj¬
dite in povejte mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo
videli. Pa tudi njim učenci niso verjeli.

93. Jezus se prikaže učencema na potu v Emavs.

Prvi dan po soboti sta šla dva učenca v trg, po imenu Emavs,
ki je bil 60 tečajev 1 ) od Jeruzalema. In med seboj se pogovarjata
o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. In prigodi se, ko se razgo-
varjata in povprašujeta, se jima približa tudi Jezus ter gre ž njima.
Oči so jima bile pa zadržane, da ga ne izpoznata. In jima reče:
„Kakšni so ti pogovori, ki jih imata gredoč med seboj, in sta
žalostna? Eden pa, ki mu je bilo ime Kleofa, mu odgovori in pravi:
„Ali si ti sam tujec v Jeruzalemu, in ne veš, kaj se je te dni
zgodilo v njem?" Nato jima reče: „Kaj?“ In pravita: „0 Jezusu
Nazarečanu, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred
Bogom in vsem ljudstvom; in kako so ga izdali naši veliki duhov¬
niki in oblastniki v obsodbo na smrt ter so ga križali. Mi smo pa
imeli upanje, da bo on Izrael odrešil. Pa od vsega tega je danes
že tretji dan, kar se je to zgodilo. Pa tudi nekaj žen izmed naših
nas je ustrašilo; pred dnem so bile pri grobu in prišle so in rekle,
da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekaj
naših je šlo h grobu in so našli ravno tako, kakor so pravile žene,
njega pa niso našli.

Jezus jima pa reče: „0 vi nespametni! Kako težko vam je,
verovati, kar so povedali preroki. Ali ni bilo potrebno, da je

p Približno dve uri hoda ali osem kilometrov.

229

Kristus to trpel in tako šel v svojo slavo?" In začne od Mojzesa
in vseh prerokov ter jima razlaga, kar je bilo o njem v vseh pis¬
mih. Medtem se približajo trgu, kamor sta šla. Jezus se dela,
kakor da bi hotel dalje iti. Pa ga silita, rekoč: ..Ostani z nama,
ker se mrači, in se je dan že nagnil.“ In gre noter ž njima.

In zgodi se, ko je ž njima pri mizi, vzame kruh in ga blagoslovi
in razlomi ter jima ga da. In odpro se jima oči ter ga spoznata;
on jima pa izgine izpred oči. In pravita drug drugemu: „Ali
ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti in razlagal
pisma ?“ In še tisto uro vstaneta in se vrneta v Jeruzalem, in
najdeta zbrane enajstere apostole in one, ki so bili ž njimi.
Ti pravijo: „Gospod je res vstal in se je prikazal Simonu ! 1
Tudi onadva pripovedujeta, kaj se je zgodilo po poti, in kako
sta ga izpoznala pri lomljenju kruha.

94. Jezus se prikaže zbranim apostolom in postavi zakra¬
ment svete pokore.

Tisti dan, ko je Jezus vstal od mrtvih, so bili apostoli zbrani
v neki hiši v Jeruzalemu. Zaklenili so vrata iz strahu pred Judi.

230

Ko še govorita licenca, ki sta na potu v Emavs videla Gospoda,
glej, nenadoma stoji Jezus sredi med njimi, in so se ustrašili. Jezus
pa jim reče: „Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!” Potem jim
pokaže roke in stran. In apostoli so se veselili, da so videli Go¬
spoda. Zopet jim reče: „Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal,
tudi jaz vas pošljem." In je dihnil v nje, rekoč: „Prejmite sve¬
tega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim od¬
puščeni; in katerim jih boste zadržali, so jim zadr-

v • «

zani.

Tomaž pa, eden dvanajsterih, ki se dvojček imenuje, ni bil
pri njih, ko je prišel Jezus. Tedaj mu povejo drugi učenci: ,,Go¬
spoda smo videli . u  On pa jim reče: „Če ne vidim na njegovih ro¬
kah znamenj od žrebljev, in ne denem svojega prsta v rane od
žrebljev, in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.”

In za osem dni so bili učenci zopet v hiši, in Tomaž ž njimi.
Jezus pride, čeravno so bile duri zaklenjene, in vstopi med nje
ter reče: „Mir vam bodi!“ Potem pravi Tomažu: „Položi svoj prst
semkaj in poglej moje roke; in podaj semkaj svojo roko in položi
jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren!”

Tomaž pade pred Jezusa in mu reče: „Moj Gospod in moj
Bog!" Jezus mu pravi: ,,Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor
njim, ki ne vidijo in verujejo.”

95. Jezus izroči Petru najvišjo pastirsko oblast in postavi
zakrament svetega krsta.

Štirideset dni po svojem vstajenju je Jezus bival še na zemlji
in se je svojim prikazoval na raznih krajih. Govoril je ž njimi
o kraljestvu božjem, to je, o svoji cerkvi. Neki dan je bilo sedem
njegovih učencev zbranih ob Genezareškem jezeru. Med njimi Peter,
Jakob in Janez. V hipu je Jezus stal pri njih; toda niso ga
spoznali. Jezus jim reče: „Otroci! Ali imate kaj jedi T  Odgovore
mu: „Ne.” In jim pravi: „Vrzite mrežo na desno stran čolna,
in boste kaj našli!” Vržejo torej mrežo in je ne morejo izvleči
zavoljo množine rib. In Janez reče Petru: „Gospod je!” Ko Peter
to sliši, se spusti v morje in plava k bregu. Drugi učenci pa pri¬
dejo s čolnom in vlečejo mrežo z ribami. Na suhem zagledajo žerjavico
pripravljeno, in na nji ribo in zraven kruha. Jezus jim reče:
,,Prinesite kaj rib, ki ste jih zdaj ujeli!” Peter stopi v čoln in
izvleče mrežo na suho. Bilo je 153 velikih rib v nji, in dasiravno
jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim reče: „Pridite
in jejte!” Potem vzame kruh in jim ga da in ravno tako tudi ribo.

Ko so pojedli, reče Jezus Simonu Petru: ,,Simon, Jonov sin! Ali
me ljubiš bolj nego ti-le?" Peter mu odgovori: „Da, Gospod! Ti veš,
da te ljubim! “ Jezus mu reče: „P a s i m o j a j a g n j e t a!" Zopet mu
reče: „Simon, Jonov sin! Ali me ljubiš?” Peter odgovori: „Da,
Gospod! Ti veš, da te ljubim!" Jezus mu reče: „Pasi moja
jagnjeta!”  Tretjič vpraša Jezus: „Simon, Jonov sin! Ali me
ljubiš?” Zdaj je bil Peter žalosten, ker je mislil, da Jezus dvomi
o njegovi ljubezni, ter reče: „Gospod! Ti veš vse, ti veš, da te
ljubim.” Jezus mu reče: „Pasi moje ovce!”

Potem mu Jezus naznani, da bo umrl mučeniške smrti in bo
tako proslavil Boga. O Janezu pa napove, da bo umrl naravne smrti.

Drugikrat se je Jezus prikazal svojcem na neki gori v Gali¬
leji, kamor jim je bil ukazal priti, in jim je govoril: „Dana mi
je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in

232


učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina
in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli

sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni
do konca sveta. Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan;
kdor pa ne veruje, bo pogubljen."

Glej, kako je Jezus apostola Petra mesto sebe postavil za vidnega po¬
glavarja svete cerkve, sam pa je ostal njen nevidni poglavar ! — Jezus Kristus
je ustanovil sveto cerkev, da vodi ljudi k večnemu zveličanju Sveta cerkev
vodi ljudi k večnemu zveličanju tako, da z božjo pomočjo opravlja trojno
službo Jezusa Kristusa, namreč njegovo učeniško, duhovniško in kraljevsko
službo. — Sv. k$st je prvi in najpotrebnejši zakrament. — Vera je k zveličanju
neobhodno potrebna.

96. Jezus gre v nebesa.

Zadnjič se je Jezus apostolom prikazal štirideseti dan po
svojem vstajenju v Jeruzalemu. Ukazal jim je ostati v Jeruzalemu,
dokler ne prejmejo svetega Duha. Rekel jim je: ,,V malo dneh
boste krščeni s svetim Duhom. Prejeli boste moč svetega Duha,
ki pride v vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in Samariji in
do konca sveta."

233

Nato je Jel ž njimi na Oljisko goro. Tam povzdigne svoje
roke ter jih blagoslovi. In glej, ko jih blagoslavlja, se vpričo
njih vzdigne in gre v nebesa, kjer sedi na desnici božji. Apostoli
ga molijo in gledajo za njim, dokler ga svetel oblak ne umakne
njih očem. Prikažeta se jim dva angela v belili oblačilih ter rečeta:
„Možje Gralilejci! Kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je
bil vzet od vas v nebo, pride zopet ravno tako, kakor ste ga vi¬
deli iti v nebo.“ Tedaj so se apostoli veseli vrnili v Jeruzalem in
so hvalili in častili Boga.

Apostol Janez pravi ob sklepu svojega evangelija: „Jezus
je sicer še mnogo drugih znamenj storil vpričo svojih učencev,
kar pa ni zapisano v tej knjigi; ta pa so zapisana, da verujete,
da je Jezus Kristus Sin božji, in da po veri imate življenje v nje-

. U .

govem imenu.

„ Jezus je ponižal samega sebe in je bil pokoren do smrti, do smrti na križu.
Zato ga je Bog tudi povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena, da se
v imenu Jezusovemu pripogibljejo kolena teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod
zemljo, in da vsi jeziki spoznavajo, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga
Očeta. “ (Filip. 2 , 8 — 11 .)

234

Drugi del.

Zgodbe apostolov.

97. Matija izvolijo za apostola.

Apostoli so se z Oljiske gore vrnili v Jeruzalem v hišo, ki
so v njej navadno prebivali. Tudi Marija, Jezusova mati, druge
žene in učenci so bili tamkaj zbrani, vsi ene misli in stanovitni
v molitvi so pričakovali prihod svetega Duha, kakor jim je bil
Jezus zapovedal pred svojim vnebohodom.

Enega tistih dni vstane Peter sredi bratov in reče: „Bratje!
Dopolniti se mora beseda pisma, ki jo je sveti Duh napovedal po
ustih Davidovih o Judežu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa.
Nam je bil prištet in je prejel del naše službe. Obesil se je in je
umrl. Pisano pa je: Njegovo škofijstvo naj prejme dragi. Zato je
potrebno, da od teh mož, ki so bili z nami ves čas, dokler je
Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko
je bil od nas vzet v nebo, teh mož eden mora z nami biti
priča njegovega vstajenja/

In postavili so dva, Jožefa, ki je bil imenovan Pravični, in
Matija. In so molili, rekoč: „Ti, Gospod! ki poznaš srca vseh,
pokaži, katerega teh dveh si izvolil, da prejme mesto apostolstva,
ki je od njega odpadel Judež!" In so vadljali za njiju, in kocka
je določila Matija, in je bil prištet enajsterim apostolom.

98. Prihod svetega Duha.

Deseti dan po vnebohodu Gospodovem je bil binkoštni praznik.
Vsi učenci so bili zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in so molili. Nagloma
nastane šum z neba, kakor piš silnega viharja, ter napolni vso
hišo, kjer so bili zbrani. Plameni v podobi ognjenih jezikov se
prikažejo vsakemu nad glavo. In vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom
in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sveti Duh
dal izgovarjati.

Bili so takrat zaradi praznika v Jeruzalemu Judje iz raznih
dežel. Ko se je zaslišal šum, je prihitelo veliko ljudi in so ostrmeli.

235

Vsi so se začudili, rekoč: „Ali niso vsi ti Galilejci? Kako jih
torej slišimo govoriti vsak svoj jezik, ki smo v njem rojeni? Mi
Parti, Medi, Elamiti in prebivalci Mezopotamije, Judeje, Kapadocije,
Ponta in Azije, Frigije in Pamfilije, Egipta in Libije in prišleci
iz Rima, Judje in izpreobrnjeni, Krečani in Arabci; slišimo jih
oznanjevati v naših jezikih velika dela božja, Kaj neki to pomeni?"
Drugi pa so se posmehovali in govorili: „Sladkega vina so se
napili.'*

Zdaj vstane Peter z ostalimi enajsterimi apostoli in jim reče:
„Možje iz Judeje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! Poslušajte
moje besede! Ti niso pijani, kakor vi menite, saj je še le tretja
ura dneva; marveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu: Izlil
bom od svojega Duha nad vse človeštvo in prerokovali bodo vaši
sinovi in vaše hčere. Dal bom čudežna znamenja, in vsak, ki bo
klical ime Gospodovo, bo otet,“ Jezusa Nazareškega, ki mu je Bog
med vami dal pričati s čudeži in znamenji, ki jih je po njem delal
v vaši sredini, kakor tudi sami veste, ste vi na križ pribili in
umorili po rokah brezbožnikov. Bog pa ga je obudil; tega smo
mi vsi priče. Ko pa je bil povišan na desnico božjo, je izlil nad

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 92C.) t6

236

nas svetega Duha, kakor vidite in slišite. Prav gotovo vedi torej
vsa hiša Izraelova, da ga je Bog storil Gospoda in Kristusa, tega
Jezusa, ki ste ga vi križali.”

Ko so to slišali, so bili vsi v srce ginjeni in so rekli Petru
in ostalim apostolom: ,,Bratje! Kaj nam je storiti?” Peter pa jim
odgovori: „Izpokorite se in dajte se krstiti sleherni izmed vas
v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov; in prejeli boste
dar svetega Duha; zakaj vam je dana obljuba in vašim otrokom
in vsem, ki so daleč !*' In dalo se jih je krstiti do tri tisoč. Bili
so stanovitni v nauku apostolov, združeni v lomljenju kruha in
v molitvah in so hvalili Boga; in vse ljudstvo jim je bilo naklo¬
njeno. Gospod pa je od dne do dne množil njih število.

Judovski binkoštni praznik (tudi praznik postave) je spominjal Izraelce,
kako je Bog med bliskom in gromom dal deset zapovedi na gori Sinaj ; ljud¬
stvo se je balo in treslo strahu. Krščanski binkoštni praznik spominja nas
kristjane na postavo milosti,  ki se je udeležujemo po svetem Dubu; iu
apostoli so bili polni veselja in radosti. I’o judovskem binkoštnem prazniku
je Bog sklenil staro zavezo; po krščanskem je bila nova zaveza potrjena in
katoliška cerkev ustanovljena.

99. Peter ozdravi hromega.

Bog je storil veliko čudežev po apostolih, da bi pokazal njih
božje poslanstvo. Tiste dni sta šla Peter in Janez ob uri molitve
gori v tempelj. Prinesejo moža, ki je bil hrom od rojstva. Vsak
dan so ga nosili pred takozvana „lepa tempeljska vrata. 1 * Ondi je
mimoidoče prosil miloščine. Ko prideta Peter in Janez, ju tudi
prosi za dar. Peter mu reče: „Srebra in zlata nimam; kar pa
imam, to ti dam: V imenu Jezusa Kristusa Nazareškega vstani
in hodi!” In prime hromega za roko ter ga vzdigne. In precej
se mu utrdijo noge, poskoči, gre z apostoloma v tempelj in hvali
Boga.

Vse ljudstvo ga je videlo hoditi in je strmelo nad tem, kar
seje  ž njim zgodilo. Peter pa pravi ljudstvu: „Možje Izraelci!
Kaj se čudite temu, ali kaj gledate naju, kakor da bi bila iz svoje
moči ali oblasti storila, da ta hodi? Bog naših očetov je poveličal
svojega Sina Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom,
ko je on sodil, naj se izpusti. Vi ste svetega in pravičnega zatajili

237

in ste zahtevali, naj vam da moža ubijalca ; začetnika življenja pa
ste umorili. Toda Bog ga je obudil ocl mrtvih, česar smo mi priče.
Po veri v njegovo -ime je tega, ki ga vidite in poznate, utrdil, in
vera, ki je po njem, je dala temu popolno zdravje, kakor vidite
vsi. In zdaj, bratje! Vem, da ste storili iz nevednosti; Bog pa je
tako dopolnil to, kar je napovedal po ustih vseh prerokov, da bo
namreč njegov Maziljenec trpel. Izpokorite se torej in izpreobrnite,

da se izbrišejo vaši grehi! Tako je govoril že Mojzes: Gospod,
vaš Bog, vam bo obudil preroka izmed vaših bratov, kakor mene;
njega poslušajte v vsem, karkoli vam bo govoril. Zgodilo se pa
bo: Vsaka duša, ki ne bo poslušala tega preroka, bo iztrebljena
iz ljudstva. 3 ) Istotako vsi preroki. Vam najprej je Bog obirdil svo¬
jega Sina in ga poslal v vaše zveličanje, da se izpreobrne sleherni
od svoje hudobije.'

Mnogi so verovali in se dali krstiti, in število njih, ki so
verovali v Jezusa, je bilo okrog pet tisoč.

r )  V, !\Iojz. 18, IS. 19. fglej str. 61.1

16 * '

238

100. Peter in Janez pred velikim zborom.

Ko sta apostola po ozdravljenju hromega pridigala v templju,
so prišli tudi veliki duhovni in so bili nevoljni, da sta oznanjevala
vstajenje Jezusovo. Ukažejo templjevi straži, naj ujame Petra in
Janeza in ju dene pod ključ. Drugo jutro se zbere veliki zbor.
Veliki duhoven ju vpraša: „S kakšno močjo ali v čigavem imenu
sta storila to?“  Peter odgovori: „Poglavarji ljudstva, poslušajte!
Ako naju danes zaslišujete zaradi dobrote, izkazane onemu bolniku,
bodi znano vam vsem in vsemu ljudstvu: V imenu Gospoda našega
Jezusa Kristusa Nazareškega, ki ste ga vi križali, ki pa ga je
Bog obudil od mrtvih, v tem stoji ta zdrav pred vami. On je kamen,
ki ste ga zavrgli vi, zidarji, a je postal vogelni kamen. In v niko¬
mur drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime
pod nebom ni dano ljudem, ki bi se v njem mogli  z veli-

V 1 • it

cati.

Zbrani so strmeli nad tem, in ker so videli zraven njiju tudi
ozdravljenega človeka, niso nič mogli ugovarjati. Veliki duhovni
so apostoloma zapovedali oditi iz zbora in so se posvetovali med
seboj, rekoč: „Kaj hočemo storiti s tem človekom? Zakaj čudež se
je vendarle zgodil po njiju, ki je znan vsem prebivalcem v Jeru¬
zalemu, in ne moremo tajiti. Da se pa ne razglasi dalje med ljud¬
stvo, zapretimo jima, da ne govorita v tem imenu nobenemu človeku
več/ Nato pokličejo apostola zopet pred zbor ter jima ukažejo,
naj v imenu Jezusovem nikakor več ne govorita in učita. Peter in
Janez pa odgovorita neustrašeno: „Sodite, je-li prav pred Bogom,
vas bolj slušati kakor Boga. Ne moreva namreč, da ne bi oznan¬
jevala, kar sva videla in slišala/ Nato jima veliki duhovni zopet
pretijo ter ju izpuste.

101. Ananija in Safira.

Kristjani v Jeruzalemu so bili enega srca in enega duha. Ni
ga bilo ubogega med njimi. Gospodarji so radi delili ubogim, kar
so lahko pogrešali; vse so imeli skupno. Nekateri so prodali njive
in hiše ter so denar prinesli k nogam apostolov; delilo se je od
tega vsakemu, kolikor je potreboval. Bili so tudi vsi goreči
v molitvi in priljubljeni in spoštovani pri ljudstvu.

239

Bil je pa tndi mož, po imenu Ananija; njegovi ženi je bilo
ime Safira. Prodal je njivo in si je skrivaj pridržal del denarja,
za kar je vedela tudi žena: ostalo pa je položil k nogam apostolov.
Peter mu reče: „ Ananija! Zakaj ie satan zapeljal tvoje srce, da
si lagal svetemu Duhu in si zase pridržal del iz tega, kar si iztržil
za njivo? Ali ne bi njiva ostala tvoja last, ko bi je ne bil prodal?

In ko si jo prodal, ali ni bil denar v tvoji oblasti? Zakaj si tak

čin sklenil v svojem srcu? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu!" Ko
Ananija sliši te besede, pade na tla in izdihne svojo dušo. Mlade¬
niči ga odnesejo vun in ga pokopljejo.

Kake tri ure pozneje pride tudi Safira, ki ni vedela, kaj se

je zgodilo. Peter ji reče: ,.Povej mi, žena, ali sta njivo prodala

za to ceno?“ Odgovori: ,.Da, za toliko! Peter pa ji pravi:
„ Zakaj sta se dogovorila, izkušati duha Gospodovega? Glej, tisti,
ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi, in tudi tebe ponesejo
vun.“ In pri priči mu pade pred noge in izdihne svojo dušo. Mla¬
deniči vstopijo, jo odnesejo vun ter jo pokopljejo poleg njenega
moža. In velik strah je obšel vso občino vernih in vse, ki so to
slišali.

Da bi se pokazala dobrotljiva, sta Ananija in Safira s premislekom nala¬
gala poglavarja cerkve in sta bila zato tako hudo kaznovana.

„Grd madež na človeku je laž. 1 ' (Sir. 20, 26.) Laže, kdor vedoma
drugače govori, kakor misli.

102. Apostoli v ječi.

Apostoli so z vso gorečnostjo pridigovali, delali mnogo čude¬
žev, in število vernikov se je množilo. Celo bolnike na posteljah
in nosilih so devali na ceste, da bi jih obsenčila vsaj senca mimo¬
idočega Petra, in bi bili ozdravljeni. Tudi iz obližnjih krajev so
v Jeruzalem prinašali bolnike in od nečistih duhov trpinčene, in
vsi so bili ozdravljeni.

Tedaj je ukazal veliki duhoven ujeti apostole ter jih dejati
v ječo. Angel Gospodov pa ponoči odpre vrata ječe in jih pelje
iz nje, rekoč: »Pojdite, nastopite v templju in govorite ljudstvu
vse besede tega življenja \“  Zjutraj gredo apostoli v tempelj in
učijo. Veliki duhoven pa zbere veliki zbor in starejšine ljudstva
in pošlje svoje služabnike v ječo, da pripeljejo apostole.

240

Ko služabniki pridejo tja, najdejo ječo skrbno zaprto, in stražo
stati pred durmi. Ko pa jih odprejo, ni bilo nikogar notri. To
sporočijo služabniki zbranemu zboru; vsi so v veliki zadregi. Kar
pride nekdo in jim oznani: „ Glejte, možje, ki ste jih dejali

v ječo, so v templju in uče ljudstvo l“  Tedaj je šel poglavar templja
s služabniki in je pripeljal apostole pred veliki zbor, toda ne

s silo. Veliki duhoven jim reče: ..Ali vam nismo kar najostreje
prepovedali, učiti v tem imenu? In glejte, ves Jeruzalem ste napol¬
nili s svojim naukom." Peter pa in ostali apostoli odgovore: ..Boga
je treba bolj poslušati kakor ljudi.  Bog naših očetov je
obudil Jezusa, ki ste ga vi križali in umorili. Tega je Bog na
svoji desnici povišal za poglavarja in Zveličarja, da Izraelcem po¬
deli pokoro in odpuščenje grehov. In mi smo priče teh reči in
sveti Duh, ki ga je Bog dal vsem, ki so mu pokorni." Ko so
veliki duhovni to slišali, so se razsrdili in so jih mislili umoriti.

Vstal je pa v velikem zboru učenik postave, po imenu Gama-

1 i e 1, ki je užival velik ugled pri ljudstvu. Ukaže apostolom malo
odstopiti ter govori zbranim: „Možje Izraelci! Odstopite od teh
ljudi in pustite jih! Zakaj, če je ta naklep ali to delo od ljudi,
se bo razdrlo; če pa je od Boga, ga ne morete razdreti; sicer
utegnete veljati za nasprotnike božje?” Pritrdijo mu, pokličejo
apostole, jih dajo pretepsti, jim prepovejo govoriti v imenu Jezuso¬
vem ter jih izpuste.

Apostoli gredo veseli izpred zbora, ker so bili vredni spo¬
znani, zaradi Jezusovega imena trpeti zasramovanje. Vendar ne
nehajo odslej vsak dan učiti v templju in po hišah in oznanjevati
veselo vest o Jezusu Kristusu.

Človeških zapovedi ne sinemo izpolnjevati, če zapovedujejo kaj pregrešnega.

103. Apostoli izvolijo sedem dijakonov. Štefan.

Število vernikov se je množilo. In prigodilo se je, da se je
pri vsakdanji delitvi miloščine zanemarilo nekaj ubogih. Zato
skličejo apostoli množico učencev in rečejo: „To ne gre, da bi mi opu¬
ščali besedo božjo in oskrbovali mizo. Izberite torej, bratje, sedem mož
izmed sebe, ki imajo dobro izpričevanje in so polni svetega Duha
in modrosti! Te postavimo za to opravilo; mi pa se bomo držali

241

molitve in služili besedi.” Te besede so bile vsem všeč. Izvolili
so sedem mož, med njimi Štefana in Filipa, in so jih predstavili
apostolom. Ti so molili nad njimi ter položili roke na nje.

Štefan,  mož poln milosti in moči, je delal velika znamenja
in čudeže med ljudstvom. Nekaj Judov, zlasti iz ločinke Libertincev
nastopi zoper njega in se prepirajo ž njim; ne morejo se pa upi¬
rati modrosti in duhu, ki govori iz njega. Zato podšuntajo ljudstvo
zoper njega, ga napadejo ter peljejo pred veliki zbor. In posta¬
vijo krive priče, ki pravijo: „Ta človek ne neha govoriti zoper
sveto mesto in postavo.“ Vsi, ki so sedeli v zboru, so zrli vanj
ter so videli njegovo obličje kakor obličje angela.

Veliki duhoven pa mu reče: „Ali je temu res tako?‘ Zdaj
pa začne Štefan govoriti in razlagati, kako dobrotljiv je bil Gospod
izraelskemu ljudstvu vsak čas, kako mu je pošiljal preroke; kako
pa se je to ljudstvo vedno upiralo Bogu in preroke preganjalo,
mnoge celo umorilo. Končno jim zakliče: „Trdovratni! Vi se vedno
upirate svetemu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi. Preganjali
in morili so one, ki so napovedovali prihod Pravičnega, vi pa ste
zdaj njega samega izdali in umorili."

242

kropilo po vsej Judeji in Samariji; apostoli pa so ostali. Posebno
hudo je divjal zoper kristjane mož, po imenu Savel. Vdiral je

Ko so to slišali, so se togotili v svojih srcih in škripali z zobmi
zoper njega. On pa, poln svetega Duha, se ozre v nebo in vidi
veličastvo božje in Jezusa stati na desnici božji in reče: „Nebesa
vidim odprta in Sina človekovega stati na desnici božji." In zavpili
so z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi složno planili nanj.
Vlečejo ga iz mesta, slečejo svoja oblačila ter jih polože k nogam
mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Potem kamenjajo Stefana.
On pa moli, rekoč: „ Gospod Jezus! Sprejmi mojo dušo!' Nato po¬
klekne in moli z močnim, glasom: „Gospod! Ne prištevaj jim tega
greha!' 1  Ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu, in bogaboječi možje
so ga pokopali. (To se je zgodilo leta 35. po Kristusovem rojstvu.)

104. Nadaljno preganjanje kristjanov. Apostoli delijo
zakrament svete birme.

Od tistega dne, ko je bil Štefan kamenjan, se je začelo veliko
preganjanje kristjanov v Jeruzalemu. Veliko vernikov se je raz-

243

v hiše, vlačil može in žene ter jih izdajal v ječo. Razkropljeni
kristjani so povsod, kamor so prišli, oznanjali evangelij.

Filip, eden izmed sedmerih dijakonov, je prišel v mesto
Samarijo in je ondi pridigoval Jezusov nauk. Ljudstvo je verovalo
njegovim besedam, ker je videlo čudeže, ki jih je delal, in mnogo
se jih je dalo krstiti v imenu Jezusovem.

Ko so apostoli v Jeruzalemu zvedeli, da so prebivalci Sama¬
rije sprejeli besedo božjo, so poslali Petra in Janeza k njim. Ko
prideta, molita nad njimi, da bi prejeli svetega Duha; zakaj nad
nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni
v imenu Gospodovem. Nato pokladata roke na nje, in pre¬
jeli so svetega Duha.

Apostoli so delili zakrament svete birme tistim, ki so bili že krščeni.
Ravno isto se godi tudi še zdaj jiri nas, da namreč tiste, ki so krščeni
v cerkvi, pripeljejo k škofom, da po molitvi in pokladanju rok prejmejo sve¬
tega Duha. (Sv. Ciprijan.)

105. Filip krsti dvornika iz Etijopije.

Angel Gospodov se je prikazal dijakonu Filipu v Samariji
in mu je rekel: ,,Vstani in pojdi po poti, ki vodi iz Jeruzalema
v Gazo!" Vstane in gre. In glej, mož iz Etijopije, dvornik in
blagajnik etijopske kraljice Kandace, se pelje po cesti. Prišel je
v Jeruzalem molit Boga, in se je vračal. Sede na vozu je prebiral
preroka Izaija. Filip stopi k vozu in sliši dvornika brati besede:
„Kakor ovca je bil peljan na morišče; in kakor je jagnje brez
glasu pred tistim, ki ga striže, tako tudi on ni odprl svojih ust.
Filip ga vpraša: „Ali pač razumeš, kar bereš ?“  Dvornik odgovori:
„Kako bi mogel, če me nihče ne pouči ?“ In prosi Filipa, naj stopi
na voz in sede k njemu. Filip mu razloži to mesto, ki napoveduje
Odrešenikovo trpljenje, in mu oznani veselo vest o Jezusu.

Spotoma prideta do vode, in dvornik pravi: „Glej, voda! Kaj
ovira krstiti mene?“ Filip odgovori: „Če veruješ iz vsega srca,
se lahko zgodi." In odgovori, rekoč: »Verujem, da je Jezus Kristus
Sin božji." Nato ukaže ustaviti voz. Oba stopita v vodo, in Filip
krsti dvornika. Ko sta izstopila iz vode, je Duh božji vzel Filipa, in
dvornik ga ni videl več in je vesel nadaljeval svojo pot.

244

106. Savel se izpreobrne.

Savel, ki je ves besen preganjal kristjane v Jeruzalemu, si
je od velikega duhovna izprosil pooblastilna pisma do shodnic
v Damasku, da bi vse, ki verujejo v Jezusa, zvezane pripeljal
v Jeruzalem.

Ko je bil na poti in se je že bližal Damasku, ga hipoma
obsije luč z neba. Pade na zemljo in zasliši glas, ki mu pravi:
„Savel, Savel! Zakaj me preganjaš? On pa vpraša: j; Kdo si, Go¬
spod?" Ta mu odgovori: „Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.'
Trepetaje in strme reče Savel: „Gospod! Kaj hočeš, da naj sto¬
rim?" Gospod mu odgovori: „Vstani in pojdi v mesto; tam se ti
bo povedalo, kaj ti je treba storiti!"

Možje, ki so potovali ž njim, so onemeli, ker so sicer slišali
glas, toda nikogar niso videli. Savel se vzdigne od tal; ko-pa
odpre oči, nič ne vidi. Primejo ga torej za roke in ga pripeljejo
v Damask. Ondi je bil tri dni, in ni ne videl, ne jedel, ne pil-
Bil je pa v Damasku učenec, Ananija  po imenu. Temu se
prikaže Gospod in mu reče: „Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje

245

ravna, in vprašaj v hiši Judovi po možu iz Tarza, ki se imenuje
Savel; zakaj glej, moli!“ Ananija odvrne: „ Gospod! Slišal sem
od mnogih, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetim v Jeru¬
zalemu. In tukaj je pooblaščen od velikih duhovnov, zvezati vse,
ki kličejo tvoje ime. 1-  Gospod pa mu pravi: „Pojdi! Zakaj ta mi
je izvoljena posoda, da ponese moje ime pred pogane in kralje in
Izraelove otroke. Pokazal mu bom, koliko mu je treba trpeti za
moje ime.“

Tedaj je šel Ananija, položil roke na Savla in govoril: ,,Brat
Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na potu, me je poslal
k tebi, da izpregledaš in da boš napolnjen s svetim Duhom.“ In
pri priči so padle kakor luskine od njegovih oči, izpregledal je
in vstal in bil krščen. Potem je vzel jedi, se je okrepčal ter ostal
nekaj dni pri učencih v Damasku. In takoj je pridigoval po shodni¬
cah, daje  Jezus Sin božji.  Ostrmeli so pa vsi, ko so to slišali,
ker so vedeli, da je prišel semkaj preganjat kristjane; in so ga
izkušali umoriti. Savel pa, ki se je pozneje imenoval Pavel,  je
ušel zasledovalcem, ker so ga učenci ponoči v košu spustili po
zidu doli. Prišel je v Jeruzalem in se je izkušal pridružiti učencem;
Barnaba ga pripelje k apostolom. Pavel jim pripoveduje, kako se
mu je na potu v Damask prikazal Gospod, in kaj se je v Damasku
godilo.

107. Peter obiskuje krščanske občine. Kornelij.

Zdaj je imela sveta cerkev nekaj časa mir po vsi Judeji,
Galileji in Samariji in se je utrdila. Vsi verniki so živeli v strahu
Gospodovem in so zvesto izpolnjevali zapovedi božje.

Peter je potoval po deželi in je prišel tudi v krščansko ob¬
čino v Lidi.  Tu najde moža, Eneja  po imenu. Bil je hrom in
že osem let je ležal v postelji. Peter mu reče: „Eneja! Gospod
Jezus Kristus te ozdravi; vstani in si postelji sam!’ In takoj vstane
in vsi prebivalci v Lidi in sosednji ravnici so ga videli in se
h Gospodu izpreobrnili.

Ne daleč od Lide je bilo mesto Jope.  Ondi je bila učenka,
Tabita  po imenu. Bila je polna dobrih del in je dajala mnogo
miloščine. Ko je Peter bival v Lidi, pa je zbolela in umrla. Učenci

246

pošljejo dva moža k Petru in ga prosijo: „Ne odlašaj priti k nam!"
Peter vstane in gre ž njima. Ko pride tja, ga peljejo v izbo, kjer
je ležal mrlič. Vse vdove ga obstopijo in jokaje mu kažejo oblačila,
ki jim jih je naredila Tabita. Peter poklekne in moli. Potem se
obrne k mrliču, rekoč: „Tabita, vstani !' 1  Ona izpregleda in, ko
vidi Petra, se usede. Peter ji poda roko in jo vzdigne. To se je
razglasilo po vsi Jopi, in mnogo jih je verovalo v Gospoda.

Peter se je v Jopi mudil veliko dni v hiši nekega strojarja
Simona.

Tisti čas je živel v Cezareji rimski stotnik, Kornelij  po
imenu. Bil je pogan, vendar pa pobožen in bogaboječ z vso svojo
hišo. Izpolnjeval je božje zapovedi, dajal ubogim veliko miloščine
in je goreče molil k Bogu.’ Temu se prikaže angel, ki mu reče:
„Kornelij! Tvoje molitve in miloščine so prišle pred Boga. Pošlji
v Jopo može, da ti pripeljejo nekega Simona Petra, ki stanuje
pri strojarju Simonu ob morju! On ti bo povedal, kaj ti je treba
storiti/’ Nato izgine angel, in stotnik pošlje tri može v Jope. Drugi
dan, ko se možje bližajo mestu, gre Peter opoldne na streho molit.
Ondi je imel znamenito prikazen. Vidi nekako posodo, kakor velik
prt, ki se spušča z neba. V njej so raznovrstne štirinožne in lazeče
živali z zemlje in ptice izpod neba. Obenem zasliši glas, ki pravi:
„Vstani, Peter, zakolji in jej! Peter odvrne: „Gospod! tega ne;
zakaj nikoli nisem jedel nagnusnega in nečistega !“  Glas mu zopet
reče: „ Kar je Bog očistil, ne imenuj ti nagnusno/' To se zgodi tri¬
krat; in takoj se posoda zopet vzdigne v nebo.

Ko je Peter še premišljeval, kaj bi pomenila ta prikazen, so
stali trije možje, ki jih je poslal Kornelij, pred durmi hiše in so
povprašali po Petru. Duh božji reče Petru: „Glej, trije možje te
iščejo. Stopi doli in brez pomišljanja pojdi z njimi; zakaj jaz sem
jih poslal / 1  Peter stopi doli. Možje mu pripovedujejo svoje naročilo
in prikazen, ki jo je imel Kornelij. Drugi dan gre ž njimi, in nekaj
učencev iz Jope ga spremlja. Kornelij ga pričakuje s svojimi sorod¬
niki in iskrenimi prijatelji. Ko Peter sliši, kaj se je zgodilo, mu
je jasna prikazen, da je Bog poklical tudi pogane, in reče:
„V resnici izvem, da Bog ne gleda na osebo, marveč v vsakem
narodu mu je ljub ta, ki ga ljubi in dela pravico. Vi veste, kaj
se je zgodilo po vsej Judeji, počenši od Galileje, po krstu, ki ga

247

je oznanjeval Janez; kako je Bog Jezusa mazilil s svetim Duhom
in z močjo, ki je hodil okrog, dobrote deleč, ker je ozdravijal vse.
Mi smo priče vsega, kar je storil v deželi Judov in v Jeruzalemu.
Oni pa so ga križali in umorili. Tega je Bog obudil tretji dan,
in se je nam prikazal in nam zapovedal, da naj oznanjujemo ljud¬
stvu in pričamo, da je on odločen od Boga za sodnika živih in
mrtvili. To izpričujejo vsi preroki, da v njegovem imenu dobivajo
odpuščenje grehov vsi, ki vanj verujejo.

Ko je Peter še govoril, pride sveti Duh na pogane, ki so
poslušali besedo, in tudi oni začnejo govoriti v raznih jezikih in
Boga poveličevati. Učenci, ki so prišli s Petrom, ostrmijo. Peter
pa reče: „Ali more kdo braniti vodo, da ne bi bili krščeni ti, ki
so prejeli svetega Duha kakor mi?" In ukaže jih krstiti v imenu
Jezusa Kristusa.

Odslej se je evangelij pridigoval tudi poganom. Zlasti je to
storil Pavel, ki je med njimi ustanovil mnogo občin. Med njimi je
bila tudi občina v Antijohiji. Ondi so verniki najprej dobili ime
kristjani,  ko so se prvotno imenovali bratje.

108. Peter v ječi.

Herod, s priimkom Agripa, je kraljeval vsej judovski deželi.
Začel je preganjati tiste, ki so verovali v Jezusa. Tudi apostola
Jakoba,  Janezovega brata, v Jeruzalemu ukaže obglaviti. In ko
vidi, da je to Judom všeč, nadaljuje in ukaže Petra ujeti in dejati
v ječo. Čveterni straži, ki je imela vsaka po štiri vojake, ga iz¬
roči v varstvo. Sklenil je, ga po veliki noči postaviti pred ljud¬
stvo in ga umoriti. Toda cerkev je neprenehoma prosila zanj Boga.

Tisto noč pred dnem, ko bi Peter imel biti umorjen, je spal
med dvema vojakoma, vklenjen v dve verigi. In varihi pred vrat¬
ini so stražili ječo. Glej, angel Gospodov pristopi, in svetloba se
zasveti v ječi. Angel zbudi Petra, rekoč: „Vstani hitro!" In z rok
so mu padle verige. Angel pravi dalje : „Opaši se in obuj svoje
črevlje! Ogrni si plašč in pojdi za menoj!" Peter stori tako. Gre¬
sta mimo prve in druge straže in prideta do železnih vrat, ki so
držala v mesto. Odpro se jima sama od sebe. Gresta skozi nje in
dalje po ulici. In zdajci izgine angel izpred njega. Zdaj šele so

248

Peter zave in pravi: ,,Zdaj vem resnično, da je Gospod poslal
svojega angela in me otel iz roke Herodove in vseli nad judov¬
skega ljudstva. “

V tem premišljevanju pride do hiše Marije, Markove matere,
kjer je bilo v molitvi zbranih mnogo vernikov. Ko potrka na vežna
vrata, pride dekla Koda poslušat. Ko spozna Petrov glas, od
veselja ne odpre vrat, ampak hiti noter povedat, da Peter stoji
pred vratmi. Zbrani pa ji rečejo: ..Meša se ti, njegov angel je.“
Peter pa trka dalje. Tedaj odprejo, ga ugledajo in ostrmijo. Peter
jim namigne z roko, naj molčijo, ter jim pripoveduje, kako ga je
Gospod Bog pripeljal iz ječe, in reče: „Sporočite to Jakobu 1 ) in
bratom!" Nato odide iz Jeruzalema, odpotuje v Antijohijo, kjer
se je že prej bival, in odtod v Rim. 2 ) Ko se zdani, osupnejo
vojaki. Kaj se je zgodilo s Petrom? Herod zasliši čuvaje ter jih
da umoriti. Kmalu potem je Herod umrl bedne smrti. Ko je nam¬
reč bil nekega dne v Cezareji, je sedel, oblečen v kraljeva obla¬
čila, na prestol, da bi sprejel poslanstvo. Nagovoril je poslanstvo.

r ) Jakob mlajši, brat Tadeja (Glej str. 152.)

2 ) Po izročilu leta 42.

249

In ljudstvo mu je vpilo: „Boga glas in ne človeka!” Toda pri
priči ga je udaril angel Gospodov, ker ni dal Bogu časti. Živega
so se lotili črvi. in izdihnil je svojo dušo. 5 ) Število vernikov pa je
rastlo in se množilo.

Kakor so verniki molili za svetega Petra, tako moramo tudi mi moliti
za poglavarja svete cerkve: Ohrani ga, Gospod, poživljaj in osrečuj ga na
zemlji, in ne daj ga v roke njegovih sovražnikov!

109. Prvo apostolsko potovanje svetega Pavla.

Pavel in Barnaba sta prišla v Antijohijo in sta pridigovala
z vso gorečnostjo. In sveti Duh reče predstojnikom cerkvene občine:
,,Odločite mi Savla in Barnaba za delo, za katero sem ju poklical ! £<
Tedaj so se postili in molili, položili roke na njiju ter ju odposlali.

Pavel in Barnaba sta se prepeljala na otok Ciper  in pridi-
gujoč sta prešla ves otok. Tudi namestnik Sergij Pavel, ju pokliče
k sebi, da bi slišal besedo božjo. Neki. Jud, vražar in kriv prerok,
se jima ustavi in poizkuša namestnika odvrniti od vere. Pavel
pa, napolnjen s svetim Duhom, upre vanj svoj pogled in reče:
„0 ti, sin hudobnega duha, poln vse prevare in zvijače, ti sovražnik
vse pravičnosti! Ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospo¬
dovih? Glej, roka Gospodova te zadene in slep boš in ne boš videl
solnca nekaj časa. £<  Takoj je oslepel, tipal okrog in iskal, da bi.
mu kdo podal roko. Ko je namestnik to videl, je veroval in se
čudil nauku Gospodovemu.

S Cipra sta Pavel in Barnaba plula v Malo Azijo in sta
prišla v Antijohijo v Pizidiji.  Pavel pridiguje v shodnici in
dokaže poslušalcem, kako so se vse napovedbe prerokov izpolnile
v Jezusu, in končno reče: „Bratje! Bodi vam torej znano, da se
vam po Jezusu oznanjuje odpuščenje grehov; v njem bo opravičen
sleherni, ki veruje.“ Tudi poganski prebivalci mesta so prišli po¬
slušat besedo apostolov. Ko Judje vidijo množico ljudstva, so bili
polni jeze, in so ugovarjali Pavlu in ga preklinjali. Tedaj jim
rečeta Pavel in Barnaba: „Vam seje  morala najprej govoriti božja
beseda. Ker jo pa zametujete in se kažete nevredne večnega živ¬
ljenja, glejte, obrneva se k poganom; zakaj tako nam je Gospod

x ) Leta 43. po našem štetju.

250

zapovedal: Postavil sem te za luč poganov, da si v zveličanje do
skrajnih mej zemlje. -<1 ) Pogani so bili veseli teh besed, in beseda
božja se je širila po vsej deželi. Judje pa našuntajo preganjanje
zoper Pavla in Barnaba ter ju izženejo. Odšla sta in prišla
v Listro.

Ko je Pavel tukaj pridigoval, je ugledal moža, ki je bil hrom
od rojstva. Veroval je, in Pavel mu reče: „Stopi na svoje noge
po koncu!’ Takoj poskoči in hodi okrog. Ko ljudstvo to vidi,
ostrmi in kliče: „Bogova sta v človeški podobi prišla k nam! ( '
Poganski duhoven prižene vole in prinese vence in jima hoče daro¬
vati. Ko Pavel in Barnaba to vidita, planeta med ljudstvo in
kličeta: „Možje! Kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva člo¬
veka, kakor vi, in vam oznanjujeva, da se od teh ničevih malikov
izpreobrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje
in vse, kar je v njih/ Komaj sta zabranila, da jima ljudstvo ni
darovalo. Mnogi so se izpreobrnili. Prišlo je pa nekaj Judov iz
Antijohije in so nadražili ljudstvo zoper apostola. Pavla so kamen¬
jali in vlekli iz mesta, misleči, da je mrtev. Toda ko učenci žalostni
stoje okrog njega, vstane in se vrne v mesto ž njimi.

Drugi dan odpotuje z Barnabom v D erb e in pridiguje tamkaj.
Nato se vrneta domu skozi pokrajine, kjer sta poprej oznanjevala
evangelij, vspodbujata vernike k stanovitnosti, in vsem občinam
med postom in molitvijo postavita predstojnike in jih priporočita
Gospodu. Ko prideta zopet v Antijohijo v Siriji, pripovedujeta,
kolike reči je Bog storil ž njima, in da je poganom odprl vrata vere.

110. Cerkveni zbor v Jeruzalemu.

(Okrog leta 50. po Kristusovem rojstvu.)

Nekaj kristjanov v Antijohiji, ki so prišli iz Judeje, je trdilo,
da izpreobrujenci iz poganov morajo izpolnjevati tudi Mojzesovo
postavo, da se zveličajo. Ker pa sta Pavel in Barnaba ugovarjala,
se je sklenilo, nju in nekaj drugih poslati v Jeruzalem vprašat
glede tega ostale apostole in predstojnike.

Apostoli in predstojniki se zberejo, da preiščejo zadevo. Ko
se nadrobno razgovorijo med seboj, se vzdigne Peter in govori:

Izaija 49, 6.

251

„Možje, bratje! Vi veste, da je Bog že davno izvolil mene, da
pogani iz mojih ust slišijo evangelij in verujejo. In Bog, ki pozna
srca, ni storil razločka med nami in med njimi, ko je po veri
očistil njih srca. Zakaj torej zdaj izkušate Boga, da nakladate
učencem jarem, ki ga ne naši očetje, ne mi nismo mogli nositi?
Marveč mi verujemo, da bomo zveličani po milosti Gospoda Jezusa
Kristusa, kakor tudi oni.“ In vsa množica je molčala ter poslušala
Pavla in Barnaba, ki sta pripovedovala, kako velika znamenja in
čudeže je Bog po njiju storil med pogani.

Ko je še apostol Jakob govoril v istem zmislu kakor Peter,
sklene ves zbor, da kristjani niso dolžni izpolnjevati Mojzesove
postave. Obenem se je o tem sklepu sestavilo pismo in poslalo krist¬
janom v Antijohiji, ki se v njem pravi: „Svetemu Duhu in nam
je dopadlo, nobenega bremena več vam ne nakladati."

111. Drugo apostolsko potovanje svetega Pavla.

Pavel je nastopil novo potovanje, da bi poganom oznanjeval
• evangelij. Sila. Lukež, Timotej, Tit in drugi so ga spremljali. Pavel

Velike zgodbe Sv. pisma. (X. 926.) 17

252

prepotuje mnogo mest Male Azije. Odtod potuje v Evropo in pridi-
guje na mnogih krajih. Pride tudi v Filipe,  ki je mesto v Mace-
doniji. Mnogi so verovali njegovim besedam, ker so videli čudeže,
ki jih je Bog delal po njem.

V Filipah je živela deklica, ki je bila obsedena od hudobnega
duha in je svojim gospodarjem z vedeževanjem priskrbela veliko
dobička. Pavel izžene hudobnega duha iz nje. Ko pa gospodarji
vidijo, daje  izginilo upanje njihovega dobička, zatožijo Pavla in
njegovega tovariša Sila pri oblasti, rekoč: „Ta moža motita naše
mesto, Juda sta, pa oznanjujeta šege, ki jih ne smemo sprejeti,
ker smo Rimljani .“  Pavla in njegovega spremljevalca so bičali in
dejali v ječo. In glej, opolnoči, ko sta glasno, molila in hvalila
Boga, nastane hipoma velik potres. Vsa vrata ječe se odpro, in
okovi odpadejo vsem jetnikom. Ko se jetničar zbudi in vidi,, kaj
se je zgodilo, izdere meč in se hoče umoriti; zakaj menil je, da
so jetniki pobegnili. Pavel pa zavpije na ves glas: „Nič žalega si
ne stori; zakaj vsi smo tukaj.“ Jetničar si da prinesti luč, stopi
v ječo in se vrže Pavlu in Sili k nogam. Kato ju pelje vun in
vpraša: ,.Kaj mi je storiti, da se zveličam? Odgovorita mu: „Veruj

253

v Gospoda Jezusa Kristusa, in boš zveličan ti in tvoja hiša! 11  Potem
oznanjujeta njemu in vsem njegovim Jezusov nauk, in še tisto uro
se je dal krstiti z vso svojo hišo.

Ko zjutraj oblast zve, da sta Pavel in Sila rimska državljana,
pridejo poglavarji mesta sami, ju peljejo iz ječe ter prosijo odpuščenja.

Iz Filip potuje Pavel dalje in pride v Tesalonike  (Solun),
kjer. ustanovi krščansko občino. Odtod se poda v Atene,  glavno
mesto na Grškem. Prebivalci so bili malikovanju popolnoma vdani.
Pavel oznanjuje na trgu Jezusov nauk. In pride tudi nekaj modrih,
ki ga peljejo v posvetovalni zbor, ki se je imenoval Areopag. Pavel
vstane sredi zbora in govori:

„Možje Atenci! Ko sem hodil mimo podob vaših bogov ter
jih ogledoval, sem našel tudi oltar, ki je na njem zapisano: Ne¬
znanemu bogu.  Kar torej častite, dasi vam je neznano, to vam
oznanjujem jaz. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem,
ki je Gospod nebes in zemlje, ne prebiva v templjih, ki so z rokami
narejeni. Tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi
česa potreboval, ko sam daje življenje vsem. On je iz enega
ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsi zemlji. On ni daleč od
nobenega izmed nas, zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo,
kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Njegovega rodu smo.
Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je Bog enak
zlatu ali srebru, tvoru človeške umetnosti in iznajdbe. Bog je sicer
čase te nevednosti izpregledal, zdaj pa oznanjuje ljudem, da naj
vsi povsod delajo pokoro; zakaj sodil bo svet v pravičnosti po možu,
ki ga je odločil za to, kar je vsem verjetno storil s tem, da ga
je obudil od mrtvih.

Ko pa so slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posme¬
hovali, drugi pa so rekli: „0 tem te bomo drugokrat poslušali."
Nekaj pa jih je verovalo in so se mu pridružili. Iz Aten se Pavel
poda v Korint,  kjer pridiguje Judom in poganom. Mnogi so
verovali in se dali krstiti. Osemnajst mescev je Pavel ostal v Korintu.
Potem se je vrnil v Antijohijo.

112. Tretje apostolsko potovanje svetega Pavla.

Pavel je pridigoval v Mali Aziji in je prišel tudi v Efez;
mnogo poganov se je izpreobrnilo in dalo krstiti. V Efezu je Pavel

17 *

254

našel dvanajst učenčev, ki so bili prejeli le Janezov krst pokore.
Pavel jih vpraša: „Ali ste prejeli svetega Duha, ko ste postali
verni ?“  Odgovorijo mu: „Nismo; saj še slišali nismo, da je sveti
Duk.“ Nato reče Pavel: „Na čigavo ime ste torej bili krščeni?*
Odgovorijo mu: „Z Janezovim krstom.“ Pavel pa odvrne: „Janez
je krščeval ljudstvo s krstom pokore, govoreč, da naj verujejo
v njega, ki pride za njim, to je v Jezusa." Ko to slišijo, se dajo
krstiti v imenu Gospoda Jezusa. In ko Pavel položi roke nanje,
pride sveti Duh nad nje, in govorijo v različnih jezikih in prero¬
kujejo. Pavel je ostal dve leti v Efezu, tako da so se z Jezusovim
naukom seznanili vsi prebivalci Azije, Judje in pogani. Tudi je Bog
po Pavlu storil mnoge in velike čudeže. Celo njegove potne rute
in pase so polagali na bolnike in so ozdraveli. Svet strah je obšel
vse, ki so to videli, in mnogo vernikov je prihajalo in so se izpo¬
vedali, kaj so storili; drugi pa so prinesli svoje vražarske bukve
in so jih sežgali vpričo vseh.

Tisti čas je nastal hud upor zoper Pavla in njegove tovariše.
V Efezu je namreč bival srebrar, kije  izdeloval majhne tempeljčke
in je umetnikom preskrbel ne majhen zaslužek. Te in njim enake
delavce je sklical in jim rekel: „Možje, vi veste, da imamo od
tega dela svoj zaslužek. Vidite tudi, da je ta Pavel veliko ljudi
pregovoril, rekoč: Niso bogovi ne, ki so narejeni z rokami. Ne
samo naš zaslužek je v nevarnosti, da se razvpije, marveč tudi
veličastvo velike Diane bo izginilo sčasoma." In napravijo veliko
zmešnjavo po mestu; oblast pa pomiri ljudstvo.

Nato je Pavel zapustil mesto ter se vrnil zopet v Macedonijo
in na Grško. Obiskal je krščanske občine in pridigal v mnogih
mestih. Ko se je vračal v Azijo, je zopet prišel v Troado,  kjer
je ostal teden dni. V nedeljo  se zberejo tamkaj vsi verniki
v veliki dvorani k službi božji. Pavel pridiguje ondi do polnoči.
In prigodi se, da je mladenič Evtih, ki je sedel na oknu, zaspal
in iz tretjega nadstropja padel na tla in obležal mrtev. Pavel gre
k njemu doli in ga obudi k življenju. Potem se vrne gori v dvo¬
rano, opravi o prvem svitu sveto daritev in skonča pridigo. Vsi
verniki so bili polni tolažbe.

Drugi dan odpotuje v Milet.  Tja skliče predstojnike efeške
cerkve, se poslovi od njih ter jih opominja: „Pazite na se in na

255

vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe, da vladate
cerkev božjo, ki jo je pridobil s svojo krvjo V‘  Potem jih priporoči
milosti božji in odpotuje v Jeruzalem. Judje v Jeruzalemu ga iz¬
kušajo umoriti; rimski vojaški poglavar ukaže Pavla ujeti ter ga
pošlje k namestniku Feliksu v Cezarejo. Tam je bil dve leti v ječi.
Tudi tam je pridigoval vsem, ki so prišli k njemu. Odtod so ga
kot rimskega državljana poslali v Rim, kakor je sam zahteval, da
bi bil sojen od cesarja samega. V Rimu je dobil prostost in je z vso
gorečnostjo oznanjeval evangelij na raznih krajih. Tamkaj se je
sešel tudi s prvakom apostolov, s svetim Petrom.

113. Nadaljno delovanje apostolov; njih smrt.

Apostol Peter  je pridigoval najprej v Jeruzalemu, potem
v Judeji, Samariji in na raznih krajih Male Azije. Ko je na čudežen
način bil otet iz ječe, je obiskal krščansko občino v Antijohiji.
Odtod se je podal v Rim, v glavno mesto rimske države, je pridi¬
goval na Laškem in vladal cerkev božjo.

Ko je pod cesarjem Neronom izbruhnilo preganjanje kristjanov,
so ujeli tudi Petra, ga vrgli v ječo in v Rimu dne 29. junija leta 67.

256

križali zaradi vere. Ker se ni smatral vrednega, umreti kakor
Gospod in Odrešenik, zato je prosil, naj ga križajo z navzdol
obrnjeno glavo. To prošnjo so mu uslišali.

Pavel  je isti dan kakor Peter istotako v Rimu umrl mu-
eeniške smrti; kot rimskega meščana so ga obglavili. — Andrej,
brat svetega Petra, je pridigoval v Scitiji in naposled na Grškem;
bil je v Patrab križan zaradi vere. — Janez  je pridigoval naj¬
prej v Jeruzalemu in Samariji. Ko je bila Marija, mati Jezusova,
vzeta v nebo, se je podal v Malo Azijo ter je stanoval zlasti
v Efezu. Odtod je obiskoval krščanske občine. Za cesarja Domici-
jana so ga ob času preganjanja kristjanov pripeljali v Rim in vrgli
v kotel vrelega olja. Ker pa je na čudovit način ostal nepoško¬
dovan, je bil pregnan na otok Patem. Po cesarjevi smrti se je
vrnil v Efez v Mali Aziji in je tamkaj naravne smrti umrl leta 101.
v visoki starosti. Ostali apostoli so se razkropili v razne dežele in
so pridigovali; vsi so umrli mučeniške smrti za .sveto vero.

114. Sklep.

Apostoli so z ustnim oznanjevanjem širili evangelij, ker jim
je Jezus ukazal: „Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!"
Samo dva, Matevž in Janez,  sta spisala življenje in nauk
Jezusov v dveh knjigah, ki se imenujeta evangelij, t. j’, veselo
oznanilo. Dva druga apostola sta dala tak evangelij pisati po svojih
učencih, namreč Peter po svetem Marku  in Pavel po svetem
Lukežu.  Ti štirje sveti možje, ki so spisali štiri evangelije, se
imenujejo štirje evangelisti.  V teh evangelijih se pripovedujejo
najvažnejši dogodki iz Jezusovega življenja. Sveti Janez piše na
koncu svojega evangelija: „Je pa še veliko drugih reči, ki jih je
storil Jezus; in ko bi se to posamezno zapisalo, menim, da ves
svet ne bi imel prostora za knjige, ki bi se napisale.

Poleg štirih evangelijev Matevža, Marka, Lukeža in
Janeza  imamo še ta-le apostolska pisma: Dejanje- apostolov
svetega Lukeža;  2 lista svetega Petra; 1 list sv. Jakoba; 3 liste
sv. Janeza; 1 list sv. Judeža Tadeja; 14 listov sv. Pavla. V teli
listih so tudi nauki in opomini za vernike. Janez je pisal še knjigo,
ki se imenuje skrivno razodenje.  V tej knjigi je popisana

257

usoda katoliške cerkve, kakor je bila apostolu od Boga oznanjena.
Vseh teh 27 knjig skupaj tvori: „Sveto pismo nove zaveze. 8

Na čudežen način in silno hitro se je razširila katoliška
cerkev. Mnogoštevilna in strašna preganjanja so ovirala razširjanje;
toda vse te ovire so bile slavno premagane. Resnica, ki jo je Jezus
prinesel iz nebes, je premagala judovstvo in poganstvo, kakor je
Jezus obljubil, ko je govoril Petru: „Ti si Peter (skala), in na to
skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo prema¬
gala/ 1  V tem se kaže božje poslanstvo cerkve. Povsod, kamorkoli
je segel nauk zveličanja, so se ljudje posvečevali, in ljubezen je
bila vež, kije  vezala vsa ljudstva.

Ker je Peter, ki ga je Kristus postavil za vidnega poglavarja
svoje cerkve, umrl kot rimski škof, zato je vsakočasni rimski škof,
kot njegov naslednik, vidni poglavar vse cerkve. Oblasti, ki jih je
Jezus podelil apostolom, prehajajo v nepretrganem redu na njihove
naslednike po zakramentu svetega mašniškega posvečenja. Po teh
naslednikih apostolov se nadaljuje učeniška služba Jezusova in se
zveličavna sredstva delč vsem, ki pripadajo tej cerkvi. Vsi ljudje
brez izjeme so poklicani, da se udeležijo milosti zveličanja; vendar
pa se je le oni resnično in živo udeležujejo, ki verujejo in se
dajo krstiti.

Katoliška cerkev  je vidna družba vseh pravovernih krist¬
janov, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste zakramente in imajo
rimskega papeža za svojega vidnega poglavarja. Blagor njim, ki
ji pripadajo , in se po zvestem izpolnjevanju zapovedi izkažejo kot
živi njeni udje; ti imajo obljubo večnega življenja.

•258

Kazalo.

Zgodbe stare zaveze.

Prva doba.

Prazgodovina človeštva.

259

Z e o riba Stran

37. Izraelci v puščavi.47

38. Bog da deset zapovedi na gori Sinaj 48

39. Zlato tele.50

40. Sveti šotor ..  52

41. Sveti časi, prazniki, daritve, du¬
hovniki .54

/sodba Stran

42. Ogledniki.56

43. Skrunitelj sobote. Nov upor . 57

44. Mojzes dvomi. Bronasta kača . 58

45.  Balaamovo prerokovanje. Mojze¬
sovi poslednji opomini in smrt 60

c) Jozue in sodniki.

46. Izraelci gredo v obljubljeno J 49. Samson ... 65

deželo. Jozue.61 ' 50. Ruta.66

Velite zgodi e Sv. p arna. (X. i)2G.) 18

260

Zgodba

82. Kraljestvo Juda razpade. Prerok

Jeremija.109

83. Usoda Judov v babilonski sužnosti 110

84. Daniel reši čisto Suzano . . .111

85. Trije mladeniči v ognjeni peči . 112

Stran

86. Baltazarjev greli in njegova

kazen .114

87. Daniel in malik Bel.115

88. Daniel v levnjaku.116

89. Daniel prerok. Poslednji preroki 117

c) Babilonska, sužnost.

Stran

Zgodba

č) Od babilonske sužnosti do IKLristnsa.

90. Judje se vrnejo iz babilonske 94. Junaški Makabejci.124

sužnosti. 118 95. Dopolnitev časa.126

91. Estera.119 Dodatek. Knjige svetega pisma

92. Antijok preganja Jude. Eleazar . 121 stare zaveze.127

93. Makabejskamatissedmerimisinovil22

Zgodbe nove zaveze.

Prvi del.

Evangelij Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je Sin božji od vekomaj. Začetek evangelija svetega Janeza 129

I. Jezusov prihod in njegova mladost.

1. Oznanjenje Janezovega rojstva . 130

2. Oznanjenje Jezusovega rojstva . 130

3. Marija obišče Elizabeto ....  132

4. Janezovo rojstvo.133

5. Jezusovo rojstvo..134

6. Obrezovanje in darovanje Jezusa

v templju.. 135

7. Modri iz jutrove dežele molijo

Jezusa . 136

8. Jezus beži v Egipet in se vrne 138

9. Dvanajstletni Jezus v templju . 139

II. Jezusova učeniška služba.

10. Janez oznanjuje pokoro . . . . J 40 12. Jezusovi prvi učenci.143

11. Janez krsti Jezusa. Hudobni duh 13. Jezus stori prvi čudež v Kani . 144

ga izkuša.. 141 j

Prvo leto Jezusove učeniške službe.

14. Jezus izžene sejmarje iz templja 145 |

15. Jezus pouči Nikodema . . . .146

16. Jezus pouči Samarijanko . . . 147

17. Jezus uči v nazareški shodnici .148

18. Jezus pridiguje v Kafarnaumu in

dela čudeže.149 j

19. Jezus ozdravi sina kraljevega slu¬

žabnika .150

20. Obilni ribji lov.150

21. Jezus ozdravi mrtvoudnega . . 151

22. Izvolitev dvanajsterih apostolov 152

23. Gorska pridiga.152

*

261

Zgodba Stran

24. Jezus ozdravi gobavca in stotni¬
kovega hlapca . 157

25. Jezus obudi mrtvega mladeniča 158

Drugo leto Jezuso

28. Jezus ozdravi osemintrideset let

bolnega moža.161

29. Grehi zoper svetega Duha . . 163

30. Prilike o nebeškem kraljestvu . 164

31. Vihar na morju.166

32. Jezus obudi Jairovo hčer . . . 167

Tretje leto Jezuso

38. Kananejska žena.173

39. Jezus ozdravi gluhonemega . .174

40. Jezus postavi Petra za vidnega
poglavarja svete cerkve ....  174

41. Davek za tempelj .•.175

42. Jezus se izpremeni.176

43. Jezus svari pohujšljivce . . . .177

44. Jezus prijatelj otrok.178

45. Jezus podeli apostolom oblast
zavezovati in razvezovati. Prilika

o neusmiljenem hlapcu ....  179

46. Usmiljeni Samarijan.180

47. Marta in Marija.182

48. Jezus uči svoje učence moliti

ter jih opominja k stanovitni
molitvi.182

49. Jezus ozdravi vodeničnega . .183

50. Jezus dobri pastir.184

51. Prilika o izgubljeni ovci in drahmi 184

52. Izgubljeni sin.185

53. Bogatin in ubogi Lazar . . . .187

54. Jezus ozdravi deset gobavcev . 188

55. Nevarnost bogastva.' Prilika

o smokvinem drevesu.189

J Zgodba Stran

| 26. Janez v ječi. Njegova smrt . .159
27. Magdalena izpokornica . . . .160

ve učeniške službe.

33. Jezus prvič razpošlje svoje

apostole .168

34. Jezus razpošlje 72 učencev . . 170

35. Jezus nasiti 5000 mož ....  170

36. Jezus ponoči na morju . . . .172

37. Jezus obljubi zakrament sv. Reš-

njega Telesa.172

ve učeniške službe.

56. Jezus se brani zoper svoje sovraž¬
nike .189

57. Jezus ozdravi od rojstva slepega 190

58. Cestninar in farizej molita . . .192

59. Evangelijski sveti.192

60. Prilika o delavcih v vinogradu . 193

61. Jezuso praznikutempljevegapo¬
svečevanja .194

62. * Jezus obudi  Lazarja.195

63. Jezus napoveduje svoje trpljenje

in ozdravi slepca.197

64. Jezus pokliče Zaheja.197

65. Prilika o desetih minah ali funtih 198

66. Marija Magdalena mazili Jezusa 199

67. Jezus slovesno jezdi v Jeruzalem 200

68. Prilika o kraljevi ženitnini . . 201

69. Davčni denar. Vdovin dar . . . 202

70. Dve poglavitni zapovedi. Gorje

farizejem.203

71. Jezus prerokuje razdejanje Jeru¬
zalema in konec sveta ....  203

72. Prilika o modrih in nespametnih

devicah.205

73. Jezus prerokuje o vesoljni sodbi 206

18 *

‘J62

III. Jezusovo trpljenje in njegova smrt.

Z<rod ;  a Stran

74. Judež izda Jezusa.207

75. Zadnja večerja. Umivanje nog . 208
70. Jezus postavi zakrament svetega.

Rešnjega Telesa.209

77. Jezus napove, da ga bo Judež
izdal, da bodo apostoli pobegnili

in da ga ho Peter zatajil . . . 210

78. Jezus gre na Oljisko goro. Veliko-

duhovniška molitev.211

79. Jezus obljubi svetega Buba . 212

80. Jezus na Oljiski gori.213

81. Jezusa ujamejo .214

Zgodba Stran

82. Jezus pred Anom in Kajfom . 215

83. Peter zataji Jezusa.216

84. Jezusa zopet peljejo pred veliki

zbor. Judež obupa.217

85. Jezus pred Pilatom in Herodom 218

86. Jezusa bičajo in s trnjem kronajo 218

87. Pilat obsodi Jezusa na smrt . . 220

88. Jezusa križajo.221

89. Jezus umrje na križu. Njegove

poslednje besede.223

90. Jezusa polože v grob.224

IV. Jezusova slava.

91. Jezus vstane od mrtvih ....  226

92. Jezus se prikaže Mariji Magda¬
leni ..227

93. Jezus se prikaže učencema na

potu v Emavs.228

94. Jezus se prikaže zbranim apo¬

stolom in postavi zakrament
svete pokore.229

95. Jezus izroči Petru najvišjo pa¬
stirsko oblast in postavi zakra¬
ment svetega krsta ....  23f

96. Jezus gre v nebesa .... 232

Drugi del.
Zgodbe apostolov.

97. Matija izvolijo za apostola . . 234

98. Prihod svetega Buha . . . 234

99. Peter ozdravi hromega . . . 236

1 00. Peter in Janez pred velikim

zborom ..238

101. Ananija in Satira.238

102. Apostoli v ječi . 239

103. Apostoli izvolijo sedem dija-

konov. Štefan.240

104. Nadaljno preganjanje krist-
janov. Apostoli delijo zakra¬
ment svete birme ....  242

105. Filip krsti dvornika iz Etijopije 243

106. Savel se izpreolirne .... 244

107. Peter obiskujekrščanskeobčine.

Kornelij.245

108. Peter v ječi.247

109. Prvo apostolsko potovanje sve¬
tega Pavla.249

110 Cerkveni zbor v Jeruzalemu .'250

111.  Brugo apostolsko potovanje

svetega Pavla.251

112. Tretje apostolsko potovanje

svetega Pavla.>. 253

113. Nadaljno delovanje apostolov;

njih smrt.255

114. Sklep.  256

DAMASK

Tiberi

voliš).

-Apolonija/i

0oT'O'j e

H)

•imr/Ai.



fr nm*

rframar

SIDON


PALESTINA

ob času

JEZUSA KRISTUSA


^ Vzhodno od Fffirpo

Viminac'

[ o e s

Snope

j^iiipopol

Lzancij

ouhizi

?OT?idtrc,

•^.Sina'

jVicopoti

SKO

morje

Mililfi

V*A

fdu

sllcoi \x\

'ucija.


TcdamltS

Ptolemaj;

'HeGf-OTb,

IKSANDIUI

fMemfi:

T x . . —- Z potovanja.

Potovanja H.potovanje..

. JILpotfma^a.

memmikmih,  irsr"

Vzhodno od Ferro ^_52.

T^atisnil Ed.Holzel na Dunaju.

Načrt

JERUZALEMA

ob

Jezusovi smrti.

h Prej

Mo rija^

Gora ^

pohjujšcmji

Načrt

sedanjega

JERUZALEMU A,

Mri Galilaei
(Angelski-vrh)

Damaska

Cerkev

vnebohoc

Grob^in prerokov

Siloah

:cS\lo e/


1 Latinski, samostan.  \!

2 Frančiškanski, samostan

3 Anqva.hiša i

i Kajfmmfdsa

5 Kraj žatammja. Ju/lov ^

6 Pi/alovaMsa

7 Kirpeia bičanja

8 Obtok ('Ecce.nomo)

9 Mesto.kjer je Simon
križ vnel nase

10 Veronikina hiša  , j

11 Avstrijskaromarska.hiša  '

12 Cerkev sv:Ane

L1 Cerkevsv.Ma/ije Magdalene

jrobovi

\xude go


mam  a «i(Eisitetm uuiaica

GS

I 712 611

COBISS

A

o

on je jedel. Adam in Eva sta bila prvič Bogu nepokorna, storila
sta prvi greh.

Zdaj so se jima odprle oči, toda vse drugače kakor sta bila
pričakovala; osramočena sta videla, da sta naga. Splela sta figovo
listje in si naredila krila.

In prikazal se jima je Bog. Ko sta slišala njegov glas, sta
se skrila med drevje raja. Bog pa je zaklical: „Adam, kje si?“ —
Adam odgovori: „ Slišal sem tvoj glas, a zbal sem se te, ker sem
nag, pa sem se skril. — In Bog mu reče: ..Kdo ti je neki povedal,
da si nag? In zakaj se bojiš, razen ker si jedel od drevesa, od
katerega sem ti prepovedal jesti ?“  — Adam odgovori: „Zena, ki
si mi jo pridružil, mi je dala in jedel sem.“ — In Bog reče ženi:
„Zakaj si to storila?'* — Eva odgovori: „Kača me je premotila
in jedla sem.“

In Bog reče kači: „Ker si to storila, si prekleta med vsemi
živalmi na zemlji, po trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni

svojega življenja! Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med
tvojim zarodom in njenim zarodom: „Ona ti bo strla glavo,
ti pa boš zalezovala njeno peto!'* — Evi reče Bog: „Veliko boš

— 6  -

trpela s svojimi otroki in boš pod moževo oblastjo; on bo tebi
gospodoval. “

Adamu pa reče Bog: „Ker si poslušal glas svoje žene in si
jedel od drevesa, ki sem ti prepovedal jesti od njega, bodi zemlja
prekleta v tvojem delu! V trudu se boš živil od nje. Trnje in osat
ti bo rodila. V potu svojega obraza boš užival kruli, dokler se ne
povrneš v zemljo, ki si iz nje vzet: zakaj prah si in v prah se
povrneš!“

In Gospod Bog je naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz
kož in ju je oblekel. Nato ju je izgnal iz raja. Pred raj pa je
postavil angela z ognjenim mečem, da čuva pot k drevesu življenja.

Bog je vseveden: Bog ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje; ve
tudi naše najskrivnejše misli. — Kako nesrečna je storil greh prva človeka,
kako nesrečne tudi nas, ker je kot izvirni greh  s svojimi hudimi nasledki

prešel na vse ljudi! Blažena Devica Marija edina  je bila obvarovana iz¬

virnega greha. — In Bog se je usmilil  ljudi in je obljubil Odrešenika že
prvima človekoma. Obljubljeni Odrešenik je Jezus Kristus, ki je kači strl glavo,
to se pravi, hudobnemu duhu odvzel njegovo moč ter nas iz stanu sužnosti

povzdignil k nadnaravni časti otrok božjih in dedičev nebes.

5. Kajn in Abel.

Adam in Eva sta dobila več sinov in hčera. Najstarejša sinova
sta bila Kajn in Abel. Kajn je bil kmetovalec, Abel ovčar. Abel
je bil pobožen in pravičen, Kajn pa hudoben. Nekega dne sta oba
darovala Bogu. Kajn je daroval od sadežev zemlje, Abel najboljše
jagnje svoje črede. Bog se je dopadljivo ozrl na Abela in njegov
dar, na Kajna in na njegove darove se ni ozrl. Zato se je Kajn
razsrdil, ter je bil nevoščljiv svojemu bratu in obraz mu je upadel.
Bog ga je posvaril in mu rekel: „Kajn, zakaj se jeziš in zakaj
je upadel tvoj obraz? Ako delaš dobro, prejmeš plačilo, ako pa
hudo, ti bo kazen takoj za petami. Pod vrzi si hudo poželenje in
gospoduj nad njim!" Toda Kajn ni poslušal svarilnega glasit božjega.

Nekega dne prijazno reče Abelu: „Pojdiva skupaj na polje l“
In ko sta bila na polju, se vzdigne Kajn zoper svojega brata in
ga ubije.

In Bog reče Kajnu: „Kje je Abel, tvoj brat?“ — Kajn od¬
govori: „Ne vem. Ali sem mar varih svojega brata?“ — Bog pa
reče: „Kaj si storil? Grlas bratove krvi vpije k meni od zemlje.