AR
2oo7/l
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
monografije / monographs
ISSN 1580-5573
Ljubljana 2007
Uvodnik
V	čast mi je, da vam predstavim številko, ki sem je posebno vesel: predstavitev
založniške dejavnosti Fakultete za arhitekturo, avtorjev arhitektov in knjig s
področja arhitekture.
S pomočjo knjižnice FA smo zbrali kar nekaj naslovov, s prošnjo za predstavitev
smo se obrnili na vse pedagoge naše šole. Tako je nastal pregled založniškega dela
zadnjih petih let, od 2002 do 2007. Kar smo dobili od avtorjev, je predstavljeno
obširneje in z nekaterimi podatki, ki so za znanstvene monografije nujni, da jih
lahko formalno primerjamo med sabo.
Najpomembneje se mi zdi, da smo uspeli dobiti predstavitev avtorjev samih:
ne gre za samohvalo in videli boste, da še vedno velja, da je znanstvenik prej
preskromen kot napihnjen. Zato sem kot urednik predlagal, da objavimo tudi
nekaj iz uradnih recenzij in pa objave, ki predstavljajo odmev znanstvenega dela.
Nekaj je prav zanimivih, tudi iz okolij, ki jih slovenski knjigi ne bi pripisali.
Med članki je na uvodnem mestu profesor Peter Fister, ki trdi, da je osnovna
prednost slovenskega prostora v relativno dobri ohranjenosti arhitekturno-
krajinske identitete. To jo uvršča med evropske države, ki naj bi bile v prihodnosti
ne le "vrt Evrope", ampak tudi pomembna turistična in bivalna destinacija.
Presoja načrtovanja razvoja prostora, ki naj gradi iz že ustvarjenih vrednot, in ki
obenem varuje posebnosti prostorsko-krajinske identitete, mora biti utemeljena
z vzporednim poznavanjem specifike slovenskega prostora. Ker v resoluciji o
nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023 ta razmerja niso niti omenjena, je
nujno opozoriti na pričakovane posledice vpliva na okolje. O teh vplivih govori
članek.
V	kolikor ne bi bilo v tej številki članka prof. Fistra z zelo pomembno politično
vsebino - pomembno za vso našo stroko in za neurejene odnose v zvezi s tem
- bi na prvo mesto postavil Lesene objekte v pozni prazgodovini arheologa
Matije Črešnarja. Gre za tisto, kar sem si vedno želel vedeti o prvih arhitekturah,
o izkopaninah in o dejanskih dokazih nekaterih konstrukcijskih rešitev. Vse
prevečkrat sem se jezil na nekatere »strokovnjake« raznih strok, ki mirno
posegajo na naše področje in dajo risati špekulacije, ki bi sicer lahko bile, a
dokazov zanje ni. Kolega Črešnar je prebil ta problem in predstavlja dejstva,
ki bi lahko omogočala nekatere predpostavke. Predpostavke, ki jih lahko reši
le arhitekt, konstrukter z znanjem arhitekture ob vsej pomoči drugi strok. S tem
smo seveda pri problemu interdisciplinarnosti, ki je za to temo nujna in ki jo
doslej vse premalo poznamo. Mladi raziskovalec s Filozofske fakultete, Oddelka
za arheologijo predstavlja pregled najjasnejših stavbnih ostalin, odkritih v
naseljih iz časa bronaste dobe (pribl. 2400-800 pr. štetjem) in starejše železne
dobe oz. halštatskega obdobja (pribl. 800-600 pr. štetjem) na prostoru današnje
Slovenije. Natančneje so predstavljeni materiali, ki so jih v pozni prazgodovini
uporabljali pri gradnji pretežno lesenih objektov ter možnosti rekonstrukcij
stavb in njihovih posameznih delov. Kolega sem žalostil s krajšanjem in s
poenostavljanjem članka, saj arhitekti komaj ločimo bronasto od železne dobe.
Temu navkljub je članek izjemen prispevek znanstveni misli na našem področju
in upam, da bom v bodoče uspel dobiti še kakšno dobro delo drugih strok, ki bo
zaokroževalo to tematiko.
Stojan Skalicky se ukvarja z opisom in oceno arhitekta Saše Deva, ki je deloval
predvsem v Mariboru, v sklopu niza kolegov, ki so temu mestu vtisnili svoj
neizbrisen pečat. Pred tem je bilo arhitekturno snovanje v mestu Maribor
enačeno s stavbarstvom, prevladovali so historični slogi, v mestu so delovali
arhitekti in gradbeniki, ki so prišli iz tujine. Dev izvira iz Plečnikove šole za
arhitekturo in stoji na idejnih pozicijah moderne arhitekture. Naslov je preprost:
Arhitekt Saša Dev in Maribor.
Kolegica Sonja Ifko predstavlja, malo pozno, svoje raziskovalno delo 2006:
Industrijska arhitekturna dediščina 20. stoletja v Sloveniji. Poročilo
predstavlja izsledke prvega dela raziskave, zasnovane z namenom, da
evidentira industrijsko arhitekturo, nastalo v 20. stoletju v Sloveniji z razvojno
najpomembnejšimi kompleksi.
In če se na koncu vrnem na pregled knjig pedagogov naše šole: v nadaljevanju
boste našli seznam vseh knjig, ki smo jih uspeli zbrati. Ne verjamem, da je
popoln in nisem si domišljal, da bo popolna predstavitev. Pri tem je pomembno
še to, da se vsi avtorji niso odzvali vabilu. Nič ne de - tudi to kaže njihov
odnos do znanosti, do stroke, do fakultete. Razumevanje in razlaga avtorja sta
nedvomno več vredni od predstavitev drugih. Gre za sramovanje svojega dela,
za nesposobnost, za nezanimanje, za nespoštovanje bralstva, kdo preprosto noče
biti zraven. Ampak tudi ta odnos je značilen.
Bera knjig Fakultete za arhitekturo zadnjih petih let ni pretirano velika, mislim
pa, da lahko v tej številki AR najdemo kar nekaj pomembnih prispevkov, ki bodo
v arhitekturni znanosti predstavljali ključne elemente še kar nekaj časa.
Urednik
Editorial
It is an honour for me to introduce this issue of AR, which gives me particular joy. It
is a presentation of the publishing activity of the Faculty of Architecture, of authors-
architects and books about architecture.
Aided by the library of the Faculty of Architecture, we have gathered together quite a
few titles. We also asked all the teachers at the Faculty to contribute their presentations.
Thus we obtained a review of our published work over the past five years, from 2002
to 2007. Everything that we received from the authors is presented in a more extensive
way and accompanied by data which are mandatory for scholarly monographs in order
for them to be formally compared.
In my view, the most important thing is that we managed to get presentations written
by the authors themselves. This is not a matter of self-praise, and you will see for
yourself that a scholar is more likely to be too modest than conceited. This is why
it was my suggestion as editor to publish some passages from formal reviews and
some public reactions to scholarly work. Some are quite interesting, coming from
surprisingly disparate environments.
The introductory position is occupied by an article from Professor Peter Fister,
who claims that the fundamental advantage of Slovene territory is its relatively
well-preserved architectural and landscape identity. This puts Slovenia among those
European countries that in future should not only be "a garden of Europe", but also
among the most important tourist and residential destinations. Evaluations of spatial
development planning methods, which should derive from established values and
should at the same time preserve the specifics of the landscape's identity, need to be
based on knowledge of the specifics of Slovenia's landscape identity. Because such a
need is not even mentioned in the "Resolution on the national development projects
2007-2023", we should urgently draw attention to the anticipated effects on the
environment. It is these effects that the article addresses.
Had there not been an article by Professor Fister, containing a very important political
message of significance for our entire profession and our divergent attitudes regarding
its contents, I would have put in first place The Wooden Structures in the Late
Prehistoric Period by archeologist Matija Črešnar. It deals with what I have always
wanted to know about the earliest architecture, excavated remains and factual evidence
of some construction solutions. All too often I have been angered by "experts" from
various professions who, undisturbed, interfere in our field and draw speculations
which might be true, but are unsubstantiated. Our colleague Mr Črešnar has broken
ground in his treatment of the issue and presented facts that might enable certain
assumptions, assumptions which can be tested only by an architect, a designer holding
architectural knowledge and using any assistance available from other disciplines. And
here we are, faced with the problem of interdisciplinarity, with which we are hardly at
all acquainted. The trainee researcher from the Archeology Department of the Faculty
of Arts reviews the most prominent architectural remains discovered from Bronze Age
(ca 2400-800 B.C) and Late Iron Age (ca 800-600 B.C.) settlements in the territory of
today's Slovenia. He presents in detail the materials employed in the Late Prehistoric
period for building predominantly wooden structures, and shows the possibilities for
the reconstruction of buildings or their individual elements. I made him unhappy by
abbreviating and simplifying the article, but we architects can hardly distinguish the
Bronze Age from the Iron. Nonetheless, the article is an exceptional contribution to
scientific thought in our field and I hope that in the future I will be able to lay my hands
on another good article from other disciplines which will complement this topic.
Stojan Skalicky discusses and assesses the architect Saša Dev, who worked primarily in
Maribor, and is one of the architects who left an enduring mark on the town. Hitherto,
architectural design in Maribor was equated with building trades; historical styles
dominated, and architects and builders from abroad worked in the town. Dev comes
from the Plečnik school of architecture and advocates the ideas of modern architecture.
The title is simple: Architect Saša Dev and Maribor.
Another colleague, Sonja Ifko, presents, a little late, her 2006 research: The 20th
Century Industrial Architectural Heritage in Slovenia. The report presents the
results of the first part of a research conceived with the purpose of taking stock of the
industrial architecture created in Slovenia during the 20th century, and determining the
most important industrial complexes from the development point of view.
Let me return, to conclude, to the review of books by teachers at our Faculty: following
you will find a list of all books we managed to put together. I do not think the list is
complete, nor did I expect it to be. It is also worth noting that not all the authors we
invited responded to our invitation. This is of no real consequence, but it reflects their
attitude toward science, profession, and the Faculty.
The production of books at the Faculty of Architecture has not been unduly large in
the last five years, but I think that in this issue of AR there are quite a few significant
contributions which will represent key elements in architectural science for some time
to come.
Editor
Seznam monografij
Avtor	Leto	Naslov knjige	Založba	Kraj
Ašanin, G.P., Kambič, M.	2004	Viadukti in mostovi na slovenskih avtocestah	DARS	Celje
Bernik, S.	2002	Arhitektura Miloša Bonče	UL IFF	Ljubljana
Bernik, S.	2007	Slovenska arhitektura 20. stoletja	Mestna Galerija LJ	Ljubljana
Bevk - Perović, et al.	2005	6ixpack	Dessa	Ljubljana
Bonča, J.	2003	Gospodar sistema	UL FA	Ljubljana
Čeligoj, A.	2006	Maks Fabiani: vodnik po arhitekturi v Sloveniji in Italiji	Ustanova Maks Fabiani	Štanjel
Čelik, M.	2007	New Architecture in Slovenia	Springer	Dunaj, NY
Čerpes, I. (urednik)	2007	O urbanizmu : Kaj se dogaja s sodobnim mestom?	Krtina	Ljubljana
Deu, Ž.	2001	Stavbarstvo slovenskega podeželja: značilno oblikovanje stanovanjskih hiš	Založba Kmečki glas	Ljubljana
Deu, Ž.	2004	Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju	Založba Kmečki glas	Ljubljana
Deu, Ž.	2006	Podeželske hiše na Slovenskem	Založba Kmečki glas	Ljubljana
Deu, Ž.	2006	Arhitektura Hlebanjeve domačije: razvoj in vrednosti	Družina Hlebanja	Ljubljana
Dolenec, M., Vodopivec, A.	2003	Savin Sever arhitekt = Savin Sever architect	Nuit	Ljubljana
Drašler, A.	2005	O krajini z risbo	UL BF in Arhitekturni muzej	Ljubljana
Fikfak, A., Zbašnik, S. M.	2002	Prenova povojnih stanovanjskih sosesk: večstanovanjsko območje na Rakovniku	UL FA	Ljubljana
Fister, P.	2007	Reurbanizacija/prenova naselbin in arhitekture: (metodologija načrtovanja)	UL FA	Ljubljana
Gabrijelčič, P., Fikfak, A.	2002	Rurizem in ruralna arhitektura	UL FA	Ljubljana
Hrausky, A.	2006	Gradbišče Slovenija	Narodna galerija	Ljubljana
Hrausky, A., Koželj, J.	2007	Arhitekturni vodnik po Ljubljani, 107 izbranih zgradb	Rokus	Ljubljana
Hrausky, A., Koželj, J.	2007	Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji	Cankarjeva založba	Ljubljana
Hrausky, A., Koželj, J.	2002	Arhitekturni vodnik po Ljubljani, 100 izbranih zgradb	Rokus	Ljubljana
Hrausky, A., Koželj, J., Prelovšek, D.	2006	Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana	Cankarjeva založba	Ljubljana
Juvanec, B.	2007	Kozolec	UL FA I2, Družba za založništvo	Ljubljana
Juvanec, B.	2005	Kamen na kamen	UL FA I2, Družba za založništvo	Ljubljana
Juvanec, B.	2006	Kultura bivalnega prostora	UL PeF	Ljubljana
Juvanec, B.	2007	Chozos of Extremadura	ARTE	Caceres
Juvanec, B. (urednik)	2002	Gospodarstvo in arhitektura, gospodarska arhitektura, 12. Konferenca Alpe Adria	UL FA	Ljubljana
Kališnik, M., Fister, P., Lah, L., Dekleva, S. D.	2003	Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in urbanizma	UL FA	Ljubljana
Korosic, M.	2002	Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca	Kulturni dom	Gorica
Košir, F.	2006	Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik	UL FA	Ljubljana
Košir, F.	2006	K arhitekturi: razvoj arhitekturne teorije	UL FA	Ljubljana
Košir, F., Krečič,P., Zupančič, B.	2007	Le Corbusier: 1887-1965 : ob stodvajsetletnici arhitektovega rojstva	UL FA	Ljubljana
Krečič, P.	2007	Plečnikova Ljubljana	Zavod za turizem	Ljubljana
Krečič, P.	2002	Plečnik in ekspresionizem: ob 130. obletnici Plečnikovega rojstva	Nova revija	Ljubljana
Kresal, J., Zbašnik, S. M.,	2002	Površinska obdelava gradiv v arhitekturi: glosar: učbenik za arhitekte	UL FA	Ljubljana
Krušec, T., et al.	2005	Celje: 1999-2005: pregled arhitekturno urbanističnih natečajev in delavnic	UL FA	Ljubljana
Kurent, T.	2002 -	Arhitektov zvezek	Nuit	Ljubljana
Lah, L., et al.	2003	Muzej Kraška hiša v Repnu / Il museo della Casa Carsica di Repen	SEM	Ljubljana
Mandič, S., Cirman, A.	2006	Stanovanje v Sloveniji 2005	UL FDV	Ljubljana
Meister, U., Zupančič, T., Kilar, V.	2007	Building anatomy: rope structures	UL FA	Ljubljana
Mercina, A.	2006	Arhitekt Ilija Arnautović : socializem v slovenski arhitekturi	Viharnik	Ljubljana
Mihelič, B.	2005	Secesijska Ljubljana = Art nouveau Ljubljana	Zavod za turizem	Ljubljana
Mušič, M. (urednik)	2006	Zbornik Marjana Mušiča	SAZU	Ljubljana
Mušič, M.	2002	Arhitektura za vse čase: Novo mesto inDolenjska	Atelje Marko Mušič	Ljubljana
Pikel, V., Babič, A.	2004	Koper - mesto stoterih dimnikov: identitetnielementi mestnega jedra	Mestna občina Koper	Koper
Planišček, A., Vodopivec, A. (urednika)	2004	Stanovanja za naše nove razmere	Stanovanjski sklad RS	Ljubljana
Pogačnik, A.	2006	Kako izdelamo prostorske načrte	Založba Obzorja	Maribor
Pogačnik, A.	2003	Urbanistično planiranje: univerzitetni učbenik	UL FGG	Ljubljana
Potokar, R.	2002	Gorenjska: arhitekturni vodnik	Saving	Ljubljana
Potrč, M.	2003	Next stop, Kiosk = Naslednja postaja Kiosk	Moderna galerija	Ljubljana
Prelovšek, A., et al.	2003	Urejanje prostora in graditev objektov	Ur. l. RS	Ljubljana
Prelovšek, D.	2005	Jože Plečnik: 1872 - 1957	AML	Ljubljana
Prelovšek, D.	2004	Jože Plečnik - Jan Kotera: dopisovanje 1897 - 1921	ZRC	Ljubljana
Prosen, A. (urednik)	2004	Prostorske znanosti za 21. stoletje jubilejni zbornik	UL FGG	Ljubljana
Rauch, P.	2007	Pomen v sodobni arhitekturi	UL FA	Ljubljana
Renčelj, S., Lah, L.	2004	Kraška hiša in arhitektura Krasa - med očarljivostjo in vsakdanom	Libris	Koper
Rupar, B.	2007	Oblikovanje raznolike zazidave: sistemskipristop	UL FA	Ljubljana
Sapač, I.	05/07	Grajske stavbe v osrednji Sloveniji 3	Viharnik	Ljubljana
Sapač, I. (urednik)	2007	Arhitektura 18. stoletja	Arhitekturni muzej	Ljubljana
Sendi, R., Erjavec, A., et al.	2007	Priročnik za gradnjo družinske hiše v lastni režiji	Tehniška založba Slovenije	Ljubljana
Sitar, M.	2005	Odprte meje = Open borders	UM FG	Maribor
Slak, T., Kilar, V.	2005	Potresno odporna gradnja in zasnova konstrukcij v arhitekturi	UL FA	Ljubljana
Studen, M. Knaller - Vlay B, Rajakovics, P. (uredniki)	2007	Uropean urbanity	Springer	Dunaj, NY
Suhadolc, J.	2004	Stoli 2 = Chairs 2	Viharnik	Ljubljana
Šeme, Š.	2006	V vrtincu potrošnje	UL FA	Ljubljana
Šumi, N.	1997	Arhitektura 16. stoletja	Arhitekturni muzej	Ljubljana
Šumi, N.	2000	Arhitektura 17. stoletja	Arhitekturni muzej	Ljubljana
Vuga, B., Dal Co, F.	2003	Arhitektura = Architecture	Piranesi	Ljubljana
Zavodnik, L. A.	2003	Vzdržen prostorski razvoj v Sloveniji	MOP RS	Ljubljana
Zbašnik, S. M.	2007	Pasivna hiša	UL FA	Ljubljana
Zbašnik, S. M., Kresal, J.	2004	Fasadni ovoj	UL FA	Ljubljana
Zupančič, B.	2004	Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo	KUD Polis	Ljubljana
Zupančič, B.	2005 -	Usode ljubljanskih stavb in ljudi	KUD Polis	Ljubljana
Zupančič, B.	2004	Modernizem na deželi: delo ribniškega stavbenika Alojzija Hrena	Galerija Miklova hiša	Ribnica
Zupančič, D., Juvanec, B.	2003	Sardinija, arhitektura kamna	UL FA	Ljubljana
Peter Fister
2oo7/2
AR
PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV
na arHitekturno-krajinsko IDENTITETO
UDK 71
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 20.8.2007
SLOVENIJE
EVALUATION OF
OF THE IMPACT OF THE NATIONAL DEVELOPMENT PROJECTS
ON THE LANDSCAPE AND ARCHITECTURAL IDENTITY OF SLOVENIA
izvleček
Osnovna prednost slovenskega prostora je v relativno dobri ohranjenosti
arhitekturno-krajinske identitete. To Slovenijo uvršča med tiste evropske
države, ki naj bi bile v prihodnosti ne le "vrt Evrope", ampak tudi pomembna
turistična in bivalna destinacija. Presoja načrtovanja razvoja prostora, ki naj
gradi iz že ustvarjenih vrednot in ki obenem varuje posebnosti prostorsko-
krajinske identitete, mora biti utemeljena z vzporednim poznavanjem
specifike slovenskega prostora. Ker pa v resoluciji o nacionalnih razvojnih
projektih 2007-2023 ta razmerja niso niti omenjena, je nujno opozoriti
na pričakovane posledice vpliva na okolje. V analizi so izdelane kritične
primerjave z obstoječimi specifičnimi strateškimi cilji Strategije prostorskega
razvoja Slovenije, Operativnega programa upravljanja območij Natura 2000,
najnovejšega Zakona o prostorskem načrtovanju - torej projektov, ki ohranjajo
krajinsko in prostorsko identiteto - in izbranimi projekti Resolucije.
abstract
Evaluation of Impacts of the National Development Projects 2007-2023 on
Landscape- and Architectural-identity of Slovenia
The fundamental advantage of the Slovene territory is its relatively good preservation
of the landscape identity. This value classifies Slovenia among those European
countries that in future should be not only "the garden of Europe" but also one of
the most important tourist and residential destinations. Evaluation of the planning
methods for the development of the living space that should be built upon the existing
values and that should at the same time preserve specifics of the landscape-identity,
must be based upon the parallel knowledge of the specifics of the Slovene landscape
identity. Because such relations in the "Resolution of the national developmental
projects 2007-2023" are not mentioned it is urgent to direct attentions on possible
and expected consequences on future environment. The analysis shows critical
comparisons between existing strategic aims of the "Strategy of the development
of the space in Slovenia", of the "Operative program for managing the regions of
Natura 2000", of the most actual "Law for space-planning" - all of them the strategic
projects that preserve specifics of the Slovene landscape-identity - and on the other
side of the selected projects of the "Resolution".
ključne besede:
Identiteta prostora, varstvo naravne in kulturne dediščine, vpliv na okolje.
key words:
Identity of space,
environment.
protection of natural and cultural heritage, impact on
Eno osnovnih izhodišč "Resolucije o nacionalnih razvojnih
projektih za obdobje 2007-2023" naj bi bilo naslednje: Razvojni
cilj Slovenije v mednarodnem okolju je, da bo s svojim
razvojnim vzorcem, kulturno identiteto in zavzetim delovanjem
v mednarodni skupnosti v svetu postala prepoznavna in ugledna
država [Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje
2007-2023, str. 10. - Ob navedenih ciljih je postavljena tudi
zahteva po obveznih strukturnih reformah za socialne reforme
in povečanje blaginje v Sloveniji.]. Če naj bi presodili, ali
cilji resolucije v resnici upoštevajo izhodiščne trditve, je
kot primerjavo in podobno izhodišče treba povzeti današnja
izhodišča za bodoče prostorske posege, ki so sestavni del vseh
razvojnih strategij in obenem zakonske osnove za presojo
vplivov posameznih strateških ali neposrednih odločitev.
"Strategija prostorskega razvoja Slovenije" (v nadaljnjem
besedilu: prostorska strategija) je"... temeljni državni dokument
o usmerjanju razvoja v prostoru. Podaja okvir za prostorski
razvoj na celotnem ozemlju države in postavlja usmeritve
za razvoj v evropskem prostoru. Določa zasnovo urejanja
prostora, njegovo rabo in varstvo. Prostorska strategija
izhaja iz upoštevanja družbenih, gospodarskih in okoljskih
dejavnikov prostorskega razvoja. V skladu z načelom
vzdržnega prostorskega razvoja, ki je njeno temeljno načelo,
prostorska strategija uveljavlja smotrno rabo prostora ter
varnost življenja in dobrin. Poudarja prizadevanja za ohranitev
prepoznavnosti prostora in krepitev identitete Slovenije ter
njenih lokalnih oziroma regionalnih identitet, kar v razmerah
evropske konkurence ponuja primerjalne prednosti. Prostorsko
strategijo sestavljata besedni in kartografski del [Odlok o
strategiji prostorskega razvoja Slovenije (dSPRS), Uradni
list RS 76/2004, str. 76. - Poleg splošnih določil je v Uvodu
zahtevano tudi (cit.): Za razvoj krajine so podane usmeritve
za ohranitev prepoznavnosti Slovenije z vidika kulturnega in
simbolnega pomena krajine.].
Če torej povzamemo enega od predstavljenih osnovnih ciljev
obeh ključnih dokumentov, naj bi bil to posebno skrben odnos
do kulturne identitete, ki je v primeru tako obsežnih posegov
v prostor, kot so predvideni v razvojnih projektih, prav gotovo
prepoznavnost prostora in krepitev identitete Slovenije ter
njenih lokalnih oziroma regionalnih identitet. Žal je mogoče
ugotoviti, da se v besedilu Resolucije o nacionalnih razvojnih
projektih tako razložen pojem ne pojavlja in da je v resnici velik
del načrtovanih posegov v prostor v nasprotju s cilji urejanja
prostora.
Presoja v razmerju do Strategije prostorskega razvoja
Slovenije
Da bi bilo mogoče presoditi, v kakšni meri je mogoče ob
izvedbi predvidenih projektov pričakovati negativen vpliv na
arhitekturno in krajinsko identiteto, je treba predhodno opredeliti
pojme, ki so uporabljeni v Odloku o strategiji prostorskega
razvoja Slovenije. Navedeni so naslednji:
AR 2007/2	PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV NA ARHITEKTURNO-KRAJINSKO IDENTITETO SLOVENIJE
Arhitekturna krajina je tista prostorska enota, v kateri je zaradi
specifičnih geografskih, kulturno-zgodovinskih, upravnih,
socialno-ekonomskih, gospodarskih in drugih pogojev razvoja,
predvsem pa zaradi zavestne gradnje in ohranjanja značilnosti
bivalnega okolja, mogoče razpoznati enotna merila vseh vrst
gradenj, ki sooblikujejo identiteto prostora.
Arhitekturna regija je območje povezanih arhitekturnih krajin,
ki niso primerne za podrobno določanje sestavin arhitekturnega
in naselbinskega oblikovanja, temveč so prikaz širših območij,
v okviru katerih je v preteklosti nastalo in se do danes ohranilo
nekaj splošnih skupnih posebnosti.
Izjemna krajina je naravna ali kulturna krajina, ki izkazuje
visoko prizoriščno vrednost kot odraz svojevrstne zgradbe,
praviloma z navzočnostjo ene ali več naslednjih sestavin:
edinstvene rabe tal, ustreznega deleža naravnih prvin in/ali
posebnega naselbinskega vzorca.
Razvoj krajine je preurejanje, obnavljanje ali ohranjanje
prostorskih razmerij v krajini, zaradi umeščanja novih ali
posodabljanja obstoječih dejavnosti, z upoštevanjem zatečenih
naravnih in kulturnih značilnosti v krajini.
Na osnovi predhodne analize slovenskega prostora je bilo
izdelanih več pomenskih študij, ki so postale osnova za specifično
opredelitev, da naj bi bila tudi v Sloveniji, podobno kot v večini
evropskih držav, "upoštevana nenadomestljiva vrednost evropske
naravne in kulturne dediščine in še zlasti dediščina kulturnih krajin
ter stavbna dediščina kot integralni del prostorske politike in kot
pomemben potencial" [Territoriale Agenda der Europeischen
Union, Berlin, 15./16. marec 2007, čl. 5. - Agendo je podpisal
slovenski minister za okolje in prostor skupaj še z "Leipziško
karto za trajnostno evropsko mesto" in je začela veljati z listino
"Final Recommendations - European Forum for Architectural
Policies", dokončano v Hamburgu 27. 4. 2007.].
Za slovenski prostor so tako nastale strokovne osnove
"celostnega varstva", ki so nadgradile vse preozko odmerjene
cilje varstva (posebej zaščitene) kulturne in naravne dediščine
ter kulturnih in naravnih spomenikov. Pomemben preskok v
tej smeri je bila ugotovitev, da teh največjih vrednot nikakor ni
mogoče zaščititi ali celo ohraniti brez upoštevanja njihovega
vpliva na prostor oziroma obratno brez upoštevanja posledic
neustreznih sprememb prostora, ki lahko uničijo kulturni ali
naravni spomenik, čeprav vanj neposredno ne posežejo.
Področje celostnega varstva stavbne in naselbinske dediščine
pomeni razširitev pomena ozko omejenega varstva "kulturne
dediščine", ki jo rešujejo le strogi varstveni ukrepi v omejenem
obsegu, na tisti del obstoječih, že zgrajenih vrednot, ki ga poleg
izbranih spomenikov sestavlja široka lestvica od ruralnih krajin
do naselbinskih jeder in ki so vse sestavine vsakodnevnega
življenja in okolja. Zlasti je ta širši del pomemben kot okoljska
in kulturna vrednota, ki je pomembna tudi kot investicijski cilj
za visoko kakovostno bivalno okolje in za posebne dejavnosti
turizma, rekreacije ipd.
Področje celostnega varstva obsega naslednji dve skupini
dejavnosti:
aktivno prenovo varovanih, kakovostnih in degradiranih delov
stavbne in naselbinske dediščine,
celostno varstvo kulturnih vrednot v prostoru.
Obenem s splošnimi cilji smotrnega usmerjanja preobrazbe
prostora in vzdržnega razvojaje postala prenova, ki hkrati ohranja
že ustvarjene vrednosti, prednostna naloga - ne le kot metoda
razvojnega varstva formalno varovane kulturne in naravne
dediščine, ampak ker povezuje prenovo prostora (krajine,
naselbinskih ali poselitvenih vrednot), prenovo novejših grajenih
struktur (recikliranje danih, identitetno kakovostnih novejših
naselbinskih in stavbnih vrednot) ter prenovo že prenovljenega
(razvojna prenova ali stalen proces prenove) in je vgrajena kot
izhodišče v celovit postopek smotrnega gospodarjenja in razvoja
prostora.
Utemeljitev takega načrtovanja razvoja prostora, ki gradi iz že
ustvarjenih vrednot in ki obenem varuje posebne kakovosti, od
posameznih dosežkov do identitetnih ter specifičnih vrednosti, je
cilj celostnega varstva stavbnih in naselbinskih vrednot, obenem
pa zagotovilo, da bo razvoj prostora v Sloveniji primerljiv z
evropskim.
Osnovna prednost slovenskega prostora je v relativno
dobri ohranjenosti arhitekturno-krajinske identitete in njene
povezanosti z naravnimi krajinskimi značilnostmi, kar velja
za približno polovico ozemlja. To Slovenijo uvršča med tiste
evropske države, ki naj bi bile v prihodnosti ne le "vrt Evrope",
ampak tudi pomembna turistična in bivalna destinacija.
Opredeljene so bile vrednostne stopnje in temeljne značilnosti
posameznih krajinskih območij, kar je postalo kriterij za presojo
primernosti posegov v prostor na državnem in regijskem nivoju
z naslednjimi kategorijami, predstavljenimi v podrobni karti [V
posebnih študijah, izdelanih na FA, na prošnjo MOP, Zavoda za
prostorsko planiranje, ki jih je tudi objavil, sta v podrobnostih
razčlenjena slovenski prostor in njegova identitetna vrednost v
razmerju do arhitekture. Študije so postale poseben del izhodišč
in meril za načrtovanje bodočih posegov v prostor in za ohranitev
"prepoznavnosti Slovenije".]:
1.	kategorija: 7 arhitekturnih krajin, pretežno naslonjenih na
gorska in manj poseljena območja.
2.	kategorija: 25 arhitekturnih krajin in 4 specifični deli krajin z
negativno oznako; nekatere od krajin te kategorije so začele
izgubljati svojo vrednost.
3.	(negativna) kategorija: 42 arhitekturnih krajin, značilno
razporejenih okrog večjih središč in vzdolž "prometnega križa"
Slovenije. Nekatere med njimi so še ohranile dele prostora, ki
ga je mogoče uvrstiti v 2. kategorijo.
Nevarnosti obravnavanega segmenta prostora izhajajo iz
ugotovitve, da se arhitekturno-krajinska identiteta kot priznana
vrednota vzdolž nastajajočega cestnega križa in zlasti še v okolici
večjih mestnih središč splošno izgublja v poplavi nedoločljive
in s prostorom nepovezane poselitve ter arhitekturne (ne)
tipike. Obenem izgublja vrednost tudi formalno zaščitena
najkakovostnejša kulturna in naravna dediščina, ker nima več
tistega kakovostnega okolja, ki določa vrednost in ki je doslej
dajalo največji pomen, saj postaja varovanje naravne in kulturne
dediščine (ponovno) zoženi cilj ohranitve maloštevilnih kulturnih
ali naravnih spomenikov. To je pokazala tudi študija o procesu
izgubljanja (uničevanja) osnovnih identitetnih in okoljskih
krajinskih vrednot.
PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV NA ARHITEKTURNO-KRAJINSKO IDENTITETO SLOVENIJE
Vznemirljiv je podatek, pridobljen z monitoringom prostora
v zadnjih 10-ih letih. Območja srednje vrednostne kategorije
so se zlasti na posameznih robovih vzdolž osrednjega cestnega
križa, pa tudi v nekaterih drugih specifičnih okoljih (na primer
kljub načrtovani ohranitvi kulturne krajine v akciji po potresu
v zgornjem Posočju!), začela zmanjševati na račun izgubljanja
prejšnje prostorsko identitetne razpoznavne vrednosti, povečuje
pa se območje arhitekturno in poselitveno nerazpoznavnih in
negativno izoblikovanih delov prostora.
Po zbranih ocenah se je tako od leta 1993 do 2000 zmanjšala
površina zelo pomembne srednje kategorije za 10 %, za
naslednje desetletno obdobje pa je brez posegov v prostor, ki
jih predvideva Resolucija 2007-2023, mogoče pričakovati
izgubo naslednjih 10-15 % kakovostne kulturne krajine.
To neposredno pomeni, da tu ni več mogoče pričakovati
niti sodobnega "mehkega" in za okolje neobremenjujočega
razvoja turizma, kakor koli vezanega na značilnosti kulturne
in naravne dediščine, niti ni več tistih prostorskih kakovosti, ki
bi zagotavljale razvoj ali ohranitev najkakovostnejših bivalnih
okolij. Obenem so na nekaterih območjih, ki so sicer bogata
s posameznimi kulturnimi spomeniki, zmanjšane možnosti
celostnega varstva najpomembnejše kulturne dediščine, tako z
likovno-prostorskega in pomenskega kot z ekonomskega vidika.
Posamezni arhitekturni in naselbinski spomeniki ohranjajo le še
muzejske funkcije ali kvečjemu izločene ekskluzivne vrednosti,
zato se ne morejo več vzdrževati sami po sebi, saj niso več vezani
na okolje, v katerem so doslej pomenili vrhunsko kakovost in
najvišjo stopnjo na prostorski ali arhitekturni vrednosti lestvici
[Analiza predvidevanja izgube prostorske identitete je bila prvič
javno predstavljena v okviru mednarodnega posveta "Prostorska
identiteta" 22. 3. 2007 v Olimju].
Če torej iz Resolucije povzamemo tiste predvidene posege v
prostor, ki bodo neposredno vplivali na še ohranjena območja
kakovostne krajine in bodo zato dodala že sicer predvidenemu
Slika 1: Stopnja ohranjenosti identitete in predvidena izguba identitetne
krajine do leta 2010.
Figure 1: Level of preservation of identity and anticipated loss of landscape
identity by 2010.
AR 2007/2
zmanjšanju njihove identitete še dodatne vplive, ostaja temeljno
vprašanje, zakaj v resoluciji nikjer ni konkretno navedenih
usmeritev, ki bi morale že v fazi podrobnega načrtovanja
ustrezno upoštevati predhodno opredeljene kriterije za posege
v prostor.
Največje posege v identitetne vrednote kulturne (naravne in
arhitekturne) krajine bodo v tem načrtu povzročili - če izpustimo
tako imenovani "dodatni avtocestni program" - neposredni
in verjetno še bolj posredni vplivi "modernizacije državnega
cestnega omrežja" (3.9.4.1) na prioritetnih razvojnih oseh.
Zahodna cesta med Škofjo Loko in Kobaridom bo tako posegla
v neposredno območje Triglavskega narodnega parka, zlasti pa
v najvišje ocenjeno kulturnokrajinsko območje gornjesoškega
prostora. Izkušnje ali bolje rečeno negativne posledice takega
posega je mogoče razpoznati v sosednji dolini na italijanski
strani, kjer so z grobo "posodobitvijo" ceste proti Trbižu povsem
razvrednotili velik del kakovostnega krajinskega prostora. Tudi
posodobitev ceste prek Kočevja preseka dovolj kakovostno
krajinsko območje in brez posebnih zahtev bo tudi tu nastalo
veliko osiromašenje krajinske identitete. Tretja povezovalna os
med Koroško in Belo krajino preseka tri kakovostna območja,
znotraj katerih oziroma nanje posredno navezanih pa še nekaj
posebej kakovostnih predelov vzdolž zahodne stranice Pohorja
(med Dravogradom in Velenjem). Da so prav tu že začele
delovati nekatere civilne iniciative, ki opozarjajo na previdnost
in odgovornost, je jasen znak, da se morajo vsi načrtovalci
dobro zavedati, da naj ne bi bil cilj izvedbe programov, ki jih
razvija resolucija, le v goli kratkoročni ekonomski računici,
ampak predvsem v dolgoročno premišljenih in s trajnostnim
razvojem prostora uglašenih razvojnih projektih.
Vrsta posameznih projektov, vsak na svoj način, zmanjšuje
vrednost prostora, za katerega je predviden. Med največje
posege v kakovostne krajinske enote tako lahko štejemo:
"In Prime" v Vipavski dolini (s predvidenimi 650 ha pričakovanih
Slika 2: Prikaz možnih vplivov projektov Resolucije na program Natura
2000.
Figure 2: Feasible effects of projects selected by the "Resolution on the Natura
2000programme.
AR 2007/2	PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV NA ARHITEKTURNO-KRAJINSKO IDENTITETO SLOVENIJE
površin neposredne pozidave), "Phenix" ob letališču v Cerkljah
(450 ha), "Megalaxia" pri Ptuju (ni opredeljena velikost!) in
"Oko" v Pomurju (70 ha) so največji predvideni kompleksi
neposredno znotraj identitetno kakovostnih arhitekturnih
krajin.
V Vipavski dolinije tako značilen primer, kako najprej z dovolj
grobo postavitvijo poteka avtoceste, nato pa s programi, kot je
"In prime", načrtovalci sprostijo vse omejitve, ki naj bi ohranjale
značilnosti te izjemne doline z značilnim poselitvenim sistemom
ob robovih doline in posebno razporeditvijo arhitekturnih
dominant po obronkih doline. Zato ni čudno, da se brez
pomislekov pojavlja tudi ideja o postavitvi "najvišje steklene
piramide na svetu" za letališki muzej, čeprav tak gradbeni poseg
ni opravičen niti s simbolnega cilja vsebine, še manj z vidika
upoštevanja nekih vrednot prostora in kulturne dediščine.
Podobno vprašanje se postavlja tudi pri Ptuju, s projektom
Megalaxia, saj je to ne le izjemno značilna pokrajinska enota,
ampak je nanjo navezana tudi izjemna struktura arhitekture, od
mesta Ptuja samega in z njim povezane arheološke dediščine
do anonimne arhitekture, ki opredeljuje krajinsko identiteto.
Opisanim večjim posegom se potem pridruži še vrsta manjših.
"Noordung" na Koroškem je na primer načrtovan deloma v že
znižani kakovosti krajinskega prostora, deloma na območju
visokih vrednosti.
Brez potrebe je na enem mestu ocenjevati vsak projekt posebej,
saj bi bila za vsakega potrebna podrobna presoja. Vendar je
mogoče opozoriti vsaj še na dva projekta, ki bosta na prvi pogled
manj neposredno posegla v prostor, bodo pa zato širše posledice
toliko močnejše - pričakovati je seveda, da bodo predvsem
negativne! Najbolj značilen tak primer je gotovo načrtovan
"Slovenski jadranski otok". O ekoloških posledicah za morsko
biosefero je bilo že dovolj povedanega, manj pa o posledicah,
ki bi jih imela taka koncentracija specifičnih dejavnosti na širši
prostor. Izjemno majhno slovensko primorsko območje je že
Slika 3: Prikaz vpliva izbranih projektov na krajinsko identiteto.
Figure 3: Impact of selected projects on landscape identity.
začelo doživljati pretirane posege vanj, v okviru njegovega še
najbolje ohranjenega osrednjega dela (razen v Piranskem zalivu
...) pa se bo kot izhodišče za delovanje takega objekta (pribl.
100 x 300 m) na obali moralo vzpostaviti ustrezno dopolnilno
infrastrukturo, od cest, parkirišč do vseh drugih dejavnosti.
Podobne rezultate je mogoče pričakovati tudi vzporedno s
projektom "Gorica"- ali bolje "mega igralniškega središča", pri
katerem nihče ne upošteva širšega vpliva na prostor. Ta v obeh
primerih ne bo le problem identitete vidnega prostora, ampak
tudi vsebinske ter okoljske problematike.
Podobne, čeprav morda manjše probleme bodo ob preozkem
načrtovanju in ob neupoštevanju v začetku navedenih izhodišč
povzročili tudi projekti, ki se navidezno "prijazno" vključujejo
v prostor. Opozoriti je treba zlasti na projekta "Nordijski center
Planica" in "Kras". Oba sta zasnovana znotraj najkakovostnejših
krajinsko-identitetnih območij. Čeprav je mogoče, da bo v
okviru projektov zmanjšan neposreden negativen vpliv na
prostor in arhitekturno identiteto, so možnosti, da postanejo
posledični vplivi, ki ne bi bili ustrezno reševani že v okviru
osnovnih načrtov, huda obremenitev za okolje in naravno ali
kulturno dediščino.
Presoja v razmerju do "Operativnega programa upravljanja
območij Natura 2000"
Kot dodatno opozorilo je treba primerjati še medsebojne vplive
projektov Resolucije na poseben projekt Slovenije: Natura 2000,
ki je sicer še v obravnavi kot predlog Operativnega programa
upravljanja območij Natura 2000. V njem je kot cilj postavljeno
predvsem "upoštevanje ohranjanja okolja in živalskih vrst"
[Program slovenskega dela pristopa k nadnacionalni direktivi
EU Natura 2000 je bil objavljen v Uradnem listu RS 49/2004.].
Čeprav to ni neposredno navezano na ohranitev identitete
ustvarjenega okolja (kulturne krajine, arhitekturne identitete
itd.), pa je z njim posredno dovolj močno povezano in bi zato
ustrezen odnos med tem programom in programom Resolucije
moral biti vključen v vsak projekt.
Če ponovno skušamo prikazati predvidene posege v prostor,
kakor jih predvideva Resolucija, se tudi tu pojavijo določeni
deli prostora kot problemske rešitve. Vezane so v veliki meri na
iste projekte kot v primerjavi z identitetnimi krajinami, vendar
je tu že mogoče zaznati določene odmike. Ali so ti nastali zaradi
prednostnega upoštevanja Resolucije, ni mogoče ugotoviti,
gotovo pa je nekaj območij, ki so v sedanji zadnji verziji
Nature 2000 že podlegli prednostim čistega kratkoročnega
ekonomskega preverjanja možnih posledic nekaterih projektov
iz Resolucije. To velja zlasti za zahodni krak obnovljenih cest
skozi zgornjo Soško dolino, za začetni del ceste čez Kočevje
in za skrajni severni ter južni del ceste od Koroške do Bele
krajine. Zakaj so tu za Naturo nastala tako razredčena območja,
ni povsem jasno, gotovo pa to ni usklajeno z uvodno primerjavo
v odnosu do Strategije prostorskega razvoja Slovenije. In ker
je identiteta prostora (krajine) odvisna predvsem od skupne
vrednosti naravne in ustvarjene dediščine, s tem pa tudi od
"ohranjanja okolja in živalskih vrst", kot to navaja program
Nature, je mogoče pričakovati, da bodo tudi v tem pogledu
posledice predvsem okoljsko negativne.
PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV NA ARHITEKTURNO-KRAJINSKO IDENTITETO SLOVENIJE	AR 2007/2
Vpliv novega Zakona o prostorskem načrtovanju na izvedbo
projektov Resolucije
Končno se je treba ozreti še na najnovejše pogoje zakonodaje,
ki naj bi v bodoče veljali za načrtovanje posegov v prostor [Zakon
o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Uradni list RS 33/2007,
str. 33. - V novem zakonu je povzetih več evropskih usmeritev,
kot so "načelo ohranjanja prepoznavnosti prostora"(8. člen),
"načelo vključevanja varstva kulturne dediščine" (9. člen) itd., ki
so upoštevana pri analizi vplivov]. Novi Zakon o prostorskem
načrtovanju in z njim povezani podzakonski akti (pravilniki ...)
iz Strategije povzemajo tudi naslednja izhodišča:
"Državna in samoupravna lokalna skupnost morata s
prostorskim načrtovanjem omogočiti kakovostno življenjsko
okolje s takšno rabo prostora, ki ob upoštevanju dolgoročnega
varovanja in ohranjanja narave in trajnostne rabe naravnih dobrin
in drugih virov ter celostnega ohranjanja kulturne dediščine
omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije ter ne ogroža
zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij." (čl. 4)
Kot posebna razlaga načina pristopa je določena "celovita
prenova (ki) je zbir različnih dejavnosti, s pomočjo katerih se z
ustreznim prostorskim načrtovanjem zagotovi ... (vse potrebne)
razmere na določenem območju, s pomočjo katerih se znova
zagotovi ohranitev grajenih struktur in oživi urbana in druga
območja. Celovita prenova se na območjih kulturne dediščine
izvaja ob ohranjanju prepoznavnih značilnosti prostora in
vrednot posameznega območja."
V novem zakonu je vrsta zahtev, ki obvezujejo izdelovalce
načrtov, da so vsi posegi v prostor odvisni od predhodno določenih
vrednot in načina njihovega varstva (ohranjanja), tako da je v
podrobnih navodilih poleg dosedanje oblike skoraj "svobodnega"
sistema načrtovanja za predhodno določena območja ali naselja
postavljena obvezna oblika načrta kot "celovita prenova".
Temeljna navodila so prenesena iz predhodnega Odloka o
strategiji prostorskega razvoja Slovenije, vse pa je povzeto
v podrobnih "Pravilnikih" na državni, regionalni in občinski
ravni, ki so v izdelavi in praktični preizkušnji sredi leta 2007. Iz
besedil ob posameznih projektih v okviru Resolucije ni mogoče
razbrati, da bi bili posamezni predvideni posegi v prostor kakor
koli vezani na zgornje zahteve, zato je pričakovati, da bodo
odločitve o izvedbi posameznih ciljev tudi v tej smeri negativno
vplivale na slovenski prostor in postale vzorec, kako je mogoče
obiti splošno dogovorjena merila o kakovosti prostora na račun
kratkoročnih ekonomskih dosežkov.
Sklep
Če torej primerjamo predhodne strateške odločitve o odnosu do
prostora Slovenije ter najnovejše mednarodne dogovore (zlasti
na evropski ravni) in načrtovane posege, kakršni so v posameznih
projektih navedeni v obravnavani Resoluciji, je povsem jasno, da
bi brez skrajno tankočutnega načrtovanja posegov v prikazane
problemske dele prostora v naslednjem desetletju znova izgubili
izjemen delež identitetno kakovostnega okolja. Zato je treba
opozoriti, da so predlagani projekti ekonomsko kratkoročno
sicer lahko pozitivni, a da bi bila njihova nepremišljena izvedba
v dolgoročnem pomenu skrajno škodljiva! Resolucija bi veliki
večini projektov, hkrati z njihovo tehnološko in ekonomsko
izvedbo, morala zagotoviti tudi ustrezno kakovost vključevanja
v okolje in prostorsko identiteto. Študija je bila posredovana
tudi Direktoratu za okolje in prostor, z opozorilom, da bi morala
biti njegova vloga in odgovornost neprimerno večja, kot je
to navedeno v Resoluciji. Podobno opozorilo bi moralo biti
naslovljeno še na ustrezne strokovne kroge.
AR 2007/2	PRESOJA VPLIVOV RAZVOJNIH PROJEKTOV NA ARHITEKTURNO-KRAJINSKO IDENTITETO SLOVENIJE
Viri in literatura
Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (OdSPRS), Uradni list RS
76/2004;
Natura 2000, Uradni list RS 49/2004 in 110/2004;
Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Uradni list RS 33/2007;
Territoriale Agenda der Europaeischen Union, Generaldirektoren-Treffen am
15./16. Maerz 2007, Berlin;
Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, RS, Služba
vlade Republike Slovenije za razvoj, sprejela Vlada RS na seji 12. oktobra
2006;
Fister, P. et al. (1993): Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Poselitev 2, MOP
RS Zavod za prostorsko planiranje, Ljubljana.
Fister, P. et al. (2001): Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v pros-
torskem razvoju, Strokovne osnove za prostorski plan poselitve - sistem
poselitve, FA UL, MOP RS, Ljubljana.
prof dr Peter Fister
Fakulteta za arhitekturo, UL
peterfister@fa.uni-lj.si
v
Matija Crešnar
2oo7/2
AR
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
THE WOODEN STRUCTURES IN THE LATE PREHISTORIC PERIOD
UDK 624.011
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 5.10.2007
izvleček
Prispevek predstavlja pregled najbolj izpovednih stavbnih ostalin, odkritih
v naseljih iz časa bronaste dobe (pribl. 2300-800 pr. Kr.) in starejše železne
dobe oz. halštatskega obdobja (pribl. 800-320 pr. Kr.) na prostoru današnje
Slovenije. Prav tako so natančneje predstavljeni materiali, ki so jih v pozni
prazgodovini uporabljali pri gradnji pretežno lesenih objektov ter možnosti
rekonstrukcij stavb in njihovih posameznih delov, ki slonijo tudi na arhitekturnih
in etnoloških dognanjih.
abstract
The article presents an overview of the best preserved house constructions remains
found in settlements dated to the Bronze Age (cca. 2300-800 BC) and Hallstatt
period (cca. 800-320 BC) in Slovenia. It also introduces the materials used for
late prehistoric wooden constructions and shows possibilities for reconstructions
of buildings and their single element which are also based on architectural and
ethnological research.
ključne besede:
Arheologija, bronasta doba (Bd), halštatsko obdobje (Ha), arhitektura, gradbeni
materiali, rekonstrukcije stavb.
key words:
Archaeology, Bronze Age, Hallstatt period, Architecture, construction
materials, reconstructions.
V slovenski arheološki znanosti je bilo narejenih že več
poskusov rekonstrukcij posameznih objektov oz. delov
naselbin, do sedaj pa je manjkal pregledni članek, ki bi s
pomočjo sorodnih disciplin poskušal nakazati možnosti za
rekonstrukcijo posameznih tipov naselbinskih objektov in
zarisati razvoj gradbeništva v pozni prazgodovini.
Temelje članka predstavljajo zbir večine objavljenih
arheoloških podatkov o stavbni arhitekturi iz časa bronaste dobe
(Bd) in starejše železne dobe oz. halštatskega obdobja (Ha) v
Slovenij i ter članki, v katerih so se tuj i avtorj i s takšno in podobno
tematiko že srečevali [obsežneje z vso literaturo Črešnar 2007a,
2007b]. Verodostojnost sestavka tudi z vidika drugih znanosti je
zagotovljena z interdisciplinarnim delom, saj so bila predvsem
pri rekonstrukcijah hiš pogosto uporabljena znanja etnologov in
arhitektov, delno pa tudi izkušnje eksperimentalne arheologije.
Največji poudarek je namenjen primerjavam s t. i. tradicionalno
ljudsko arhitekturo. Tukaj gre predvsem za zatočišča, občasna
bivališča in gospodarska poslopja pastirjev, drvarjev in oglarjev,
ki so sezonsko poseljevali ali še poseljujejo slovenske hribe.
Njihova bivališča so zgrajena predvsem iz materialov, ki so
dosegljivi v okolici, ter z znanjem in izkušnjami, ki so se že pred
njimi stoletja prenašali iz roda v rod, pri čemer je bistvenega
pomena funkcionalnost celote. V takih lesenih kočah pa lahko
navsezadnje vidimo tudi izvor našega ljudskega stavbarstva
[Cevc 1984: 54; Hazler 2004: 75ss; Juvanec 1998: 12ss].
Že na začetku pa si je treba zastaviti vprašanje, ali sploh
smemo vzporejati arhitekturne rešitve, ki so časovno tako
oddaljene in zaradi tega navidez neprimerljive. Najenostavnejše
je vzporejanje uporabljenih materialov, saj gre v obeh
primerih predvsem za uporabo najbolj dostopnih materialov:
lesa, kamna in gline. V prid možnosti primerjave govori tudi
tradicija poselitve v hribih. Pisni viri sicer omenjajo npr.
pašništvo v Kamniških Alpah prvič res šele leta 1499, dokazi
za bivanje človeka pa so še mnogo starejši [Cevc 2000, 113].
Za živinorejo v visokogorju v času pozne antike nedvoumno
pričajo živinorejski pripomočki ter kostni ostanki iz višinskih
naselbin tega časa, kjer prevladuje predvsem govedo. Za čas
prazgodovine nedvomnih dokazov o pašništvu na slovenskih
planinah ni, so pa udomačene živali, predvsem govedo, pa tudi
drobnica, glavni vir mesa v naselbinah od bronaste dobe naprej.
V povezavi s tem je zanimivo dejstvo, da so bili v Kamniških
in Julijskih Alpah v zadnjih letih na mnogih lokacijah dokazani
ostanki navzočnosti prazgodovinskega človeka [Horvat
2006]. Ta je delno vezana na gorske poti in prelaze, uporabo
katerih dokazujejo posamezne poznobronastodobne najdbe.
Da pa ni šlo le za transportna pota, temveč bivanje človeka
v gorah, kažejo raziskave avstrijskega visokogorja, kjer je
bilo odkrito več srednje- in poznobronastodobnih stavb. Če
sledimo raziskavam pelodnih analiz, je človek že v 4. tisočletju
pr. Kr. začel spreminjati hribovsko naravno okolje, močnejše
krčenje gozdov pa zaznamuje predvsem čas 2. tisočletja pr. Kr,
s poudarkom na njegovi drugi polovici. V času bronaste dobe
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
AR 2007/2
so torej ljudje intenzivneje poselili gore. Poglavitna dejavnost
je bila, po raziskavah sodeč, pridobivanje rude in posledično
kovine, najverjetneje pa je bila močno povezana z živinorejo,
saj je šlo za dopolnilni dejavnosti, kjer je slednja nudila pogoje
za preživetje rudarjev.
Uporabljeni gradbeni materiali, dokazani med arheološkim
gradivom
[slovar arheoloških terminov, povezanih s stavbno arhitekturo:
Črešnar 2007b]
Les je v prazgodovinskih stavbah v Sloveniji najpogosteje
uporabljen, a kljub temu pogosto le indirektno dokazljiv gradbeni
material. Zgolj poredko so pri nas odkriti ostanki samega lesa,
večkrat pa se ohrani oglje, nastalo ob gorenju lesenih gradbenih
elementov. Pogosti pokazatelji za obstoj lesenih stavb so
tudi odtisi brun v hišnem ometu, jarki za temeljna bruna ter
najpogosteje jame za sohe. Posredni dokaz za uporabo lesa je
tudi orodje za njegovo obdelavo.
Za graditelje lesenih stavb je ob dosegljivosti različnih vrst
lesa zanimiva predvsem njihova življenjska doba. Ta je odvisna
tako od lastnosti samega lesa in njegove obdelave kot od okolja,
v katerem se lesna konstrukcija nahaja. Praviloma najhitreje
propade les, ki je v direktnem stiku z zemljo, čeprav je tukaj
pomembna tudi njena sestava. Tako se lahko les v ekstremno
suhih ali vlažnih pogojih, kot so npr. puščave ali močvirja, kjer
ni možnosti za razvoj mikroorganizmov, ohrani tudi tisočletja.
Povsem drugače pa je v pogojih, ki vladajo v večjih delih celinske
Evrope, kjer spremenljivi pogoji omogočajo razvoj bakterij,
plesni in gob, ki najbolj prizadenejo lesene nosilne elemente.
Kljub različni kakovosti lesnih vrst, kjer izstopata predvsem
kostanj in hrast, je bila njihova uporaba odvisna predvsem
od dosegljivosti po pokrajinah, kar je vplivalo tudi na razvoj
prepoznavnih regionalnih načinov gradnje [Hazler 2004: 78ss].
Na lastnosti lesa vplivata tudi čas sečnje in njegova priprava
pred uporabo. Čas sečnje je bil strogo določen, saj je to vplivalo
na njegovo trajnost in odpornost. Na slovenskem podeželju še
vedno velja, da se je treba prilagajati letnim časom in luninim
menam. Kot najugodnejša obdobja veljajo predvsem »stare
lune« v drugi polovici decembra, januarja in v prvi polovici
februarja, ko je "mezge" v lesu najmanj [Hazler 2004: 77]. Kot
kažejo rezultati analiz lesa z Ljubljanskega barja, je podobno
veljalo tudi v prazgodovini. Les je moral biti primerno posušen,
kar je preprečevalo zvijanje in pokanje.
Poznali so tudi lesno zaščito. Kot nam pričajo arheološke najdbe,
so sohe včasih osmodili, s tem pa zmanjšali možnost za vstop
vode v les in mu tako podaljšali življenjsko dobo [Luley 1992:
38]. Verjetno edina poznana zaščita nadzemnih lesnih konstrukcij
je bil glinen omet, ki je ob uporabi na večjih konstrukcijah tudi
ojačan s slamnatimi vlakni [Juvanec 1998: 38].
Tudi kamen je imel pomembno vlogo pri gradnji pretežno
lesenih hiš na območju Slovenije. Posamezni so bili uporabljeni
kot zagozde v jamah za sohe ali kot temeljni kamni, na katerih so
stale lesene konstrukcije ali posamezne sohe, lahko pa so tvorili
nizek temeljni suhozid. Z izjemo prvega načina uporabe, ki je
služil trdnosti konstrukcije, je v drugih primerih preprečeval
dvig vlage in podaljševal trajnost objekta. V železnodobni
naselbini na Mostu na Soči so bili kamni uporabljeni tudi za
gradnjo drenažnih zidov in odvodnih kanalov, ki so varovali
stavbe pred meteornimi vodami [Svoljšak 2001: 132]. Na gosto
zložen kamen je bil primeren tudi za podlago hišnih ognjišč,
tlakovanje notranjosti stavb, pa tudi poti in cest.
Glina je bila zaradi lahke dostopnosti, enostavne uporabe in
ugodnih lastnosti, kot sta dobra izolacija in negorljivost, od
prazgodovine zelo priljubljen gradbeni material. Uporabljali so
jo za izdelavo t. i. butanih gradenj, zamazovanje sten, grajenih iz
prepleta in podobnih struktur, ter zatesnitev kladnih konstrukcij.
Zbita je bila primerna za talne površine v stavbah, uporabljali pa
so jo tudi za premaze ognjišč, peči itn. Za rekonstrukcijo videza
stavb in načinov gradnje so najzanimivejši ostanki prežganega
stenskega ometa, saj ti v negativu ohranjajo odtis površine, ki
so jo prekrivali in nam s tem razkrivajo strukturo stenskega
jedra in mnogih drugih detajlnih gradbenih rešitev (slika 1).
Odkriti elementi stavbnih konstrukcij
[obširneje in z vso literaturo Črešnar 2007a, 324-326;
2007b]
V nižinskih naselbinah je ohranjenost prazgodovinskih
plasti večinoma slaba, saj je intenzivna obdelava agrarnih
površin tukaj zahtevala svoj davek, tako da predhodno pripravo
gradbene površine tu le predvidevamo. Drugače pa je na
nekaterih višinskih naselbinah, kjer so še dandanes pri mnogih
Slika 1: Prežgan stenski omet: Poštela pri Mariboru (Vir: Schmid 1915);
Oloris pri Dolnjem Lakošu (Vir: Dular et al. 2002: sl. 25).
Figure 1: Burned wall plaster: Poštela pri Mariboru; Oloris pri Dolnjem
Lakošu.
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
AR 2007/2
vidne terase, ostanek umetno izravnanega terena. Pripravljanje
površin za novogradnje je seveda potekalo tudi v času trajanja
naselbin. Na območju zapuščene hiše so z nasutjem novega
materiala oz. izravnavanjem ruševine pridobili prostor za
novejšo stavbo.
Med arheološkimi ostanki, ki brez dvoma pričajo o obstoju
stavbnih struktur v obravnavanem kronološkem in prostorskem
okviru, so najpogosteje odkrite jame za sohe. Kot nam
dokazujejo nekatere najdbe, se je ta način gradnje pojavljal
že pred bronasto dobo. Prav to pa je obdobje, ko se je tehnika
gradnje na sohah, postavljenih v jame, dokončno uveljavila in z
njegovim koncem doživela svoj vrhunec. V tem obdobju se kaže
zgostitev poselitve v vzhodni Sloveniji, predvsem v Dravski
dolini oz. na Dravsko-ptujskem polju, kamor sodi tudi Ormož,
naselje z najboljšimi primeri gradnje tega tipa (slika 2).
Jame za sohe so bile ponekod odkrite tudi v kombinaciji z
ostanki temeljnih brun, ki so bili odkriti vzporedno z linijami
jam za sohe. Takšen primeri so poznani že iz pozne bronaste
dobe, a jih zasledimo tudi več stoletij kasneje, v poz. Ha, kot je
razvidno iz najdb na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah (slika 3)
[Dular, Križ 2004: 222ss].
Zanimiva je kombinacija plitkega jarka in v njem nepravilno
razporejenih jam za sohe, ki jo je bilo v Sloveniji do zdaj moč
prepoznati le v naselbini Hajndl pri Ormožu in je datirana
na prehod iz poz. Bd v zg. Ha, dopušča pa več različnih
interpretacij.
Prav tako v vzhodni Sloveniji, na najdišču Nova Tabla
pri Murski Soboti, so bili odkriti trije v zemljo poglobljeni
objekti oz. zemljanke iz časa ml. KZG [Tiefengraber 2001:
81s]. Takšna koncentracija tega tipa objektov je edinstven
pojav, saj imajo takšne hiše v Sloveniji le dve analogiji. Eno v
starejšehalštatskem objektu s Hajndla [Kovač 2004: 116ss] in
drugo v mlajšehalštatskem objektu s Cvingerja pri Dolenjskih
Toplicah (slika 4) [Dular, Križ 2004: 224ss], kjer pa je obakrat
odkrita le ena zemljanka, zraven nje pa še stavbe na vkopanih
sohah ter stavbe, konstruirane s tretjim načinom gradnje. Na
Hajndlu je to edinstvena kombinacija vkopanih soh in vkopanega
temeljnega bruna ali plitkega jarka, na Cvingerju pa gre nedvomno
za kombinacijo temeljnega bruna in vkopanih soh.
Dokaj pogosti so, predvsem v starejšehalštatskih naselbinah,
direktni in indirektni dokazi za bruna kot nosilce stavbnih
konstrukcij. Njihova nadgradnja je bila narejena bodisi s kladno
tehniko bodisi s skeletno konstrukcijo. Bruna so bila lahko
položena na zemljeno ali skalnato podlago oz. v vanjo narejeno
poglobitev (temeljna bruna) ali na kamnite temelje, grajene v
tehniki suhozida (nosilna bruna). Najstarejši ostanki temeljnih
brun, ki so ležali na zemljeni podlagi oz. v jarkih za temeljna
bruna, so bili odkriti na Brinjevi gori nad Zrečami in Gradcu
nad Mihovim, pri čemer so prvi datirani v st. KZG, natančnejše
kronološko mesto slednjih pa še ni določeno (slika 5) [Pahič
1981: 79ss; Dular, Tecco Hvala 2007: 113ss]. Podobne najdbe
so dokaj pogoste, večina pa je časovno postavljena v poz. Ha.
Zanimiva je kombinacija ostankov temeljnih brun, vkopanih
v zemljo, pa tudi kamnitih temeljev, ki je bila odkrita le v dveh
Slika 2: Ormož: tloris dela izkopane naselbine in različnih tipov sohastih
gradenj (Vir: Tomanič-Jevremov 2001: sl. 6, 7).
Figure 2: Ormož: ground plans of a part of the excavated settlement and of
different types of houses.
Slika 3: Cvinger pri Dolenjskih Toplicah: gradnja s temeljnimi bruni in
slemenskimi sohami (Vir: Dular, Križ 2004: sl. 24).
Figure 3: Cvinger near Dolenjske Toplice: construction with foundation beams
and ridge post holes.
AR 2007/2
primerih, oba pa sta bila prepoznana na Dolenjskem in sta
časovno postavljena v starejšo železno dobo [Dular, Tecco
Hvala 2007: sl. 59B].
Najštevilnejši pričevalci o stavbnih objektih v starejši železni
dobi pa so kamniti temeljni zidovi. Njihov najzgodnejši pojav
je dokumentiran na Brinjevi gori nad Zrečami in je datiran še
v čas poz. Bd, na Štajerskem pa se je takšen tip gradnje ohranil
tudi v naselbinah iz zg. Ha. Nekoliko drugačna je slika v
centralni Sloveniji, na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer je ta
pojav, razen na Cvingerju pri Stični, bolj vezan na čas poz. Ha.
Lep primer takšne najdbe je Kučar pri Podzemlju, ki je zaradi
dobre ohranjenosti izkopavalcem omogočila tudi poskus delne
rekonstrukcije (slika 6).
Posebej pa je treba omeniti naselbino in tip gradnje na Mostu
na Soči, kjer se pojavlja t. i. posoški tip hiše, ki je bolj kot s
slovenskim prostorom povezan s hišami na območju Retije oz.
Tirolske in bo obravnavan kasneje [Svoljšak 2001] (slika 8).
Rekonstrukcija odkritih gradbenih elementov
Stenske konstrukcije v osnovi delimo glede na način gradnje
in vrsto nosilnih elementov.
Tip 1 (sohasta konstrukcija):
Kot nosilni element so uporabljene v jamo postavljene oz. zabite
sohe, ki so lahko učvršćene s kamnitimi zagozdami.
Najbolje ohranjen ostanek takšnega načina gradnje, ki ima
lahko kopico variant, je naselbina Ormož, poznamo pa ga
na vrsti arheoloških najdišč (slika 2). Za doseganje primerne
stabilnosti so morali biti vrhovi soh v prečni ali/in podolžni
smeri povezani s horizontalnimi prekladami, s katerimi se sohe
vežejo na različne načine. Lahko gre za t. i. viličaste sohe ali pa
sohe na pero, ki se nato združijo z utori v prekladi. Oba načina
sta arheološko dokazana na najdiščih ob Bodenskem jezeru, o
njiju pa pričajo tudi etnološki viri [Zimmerman 1998: 196ss].
Stenski okvir je lahko dopolnjeval še vkopano ali na tla
položeno izdolbeno oz. naluknjano bruno ali pa plitek jarek,
kot lahko morda predvidevamo v naselbini Hajndl pri Ormožu.
Bruna, ki so lahko bila vezana na križ, skoznje pa je bila lahko
zabita nosilna soha, so povečala tudi trdnost takšne enostavne
skeletne konstrukcije. Jarek, ki je bil kasneje zapolnjen z
zemljo, je služil utrditvi stene. Jedro slednje je pogosto tvoril
preplet iz vertikalnih palic in mednje horizontalno nanizanega
šibja, celota pa je bila zamazana z glino. V prazgodovinskih
naselbinah jo dokazuje prežgan stenski omet, ki v negativu
ohranja odtis stenskega jedra (slika 1). Redkeje pa se v
arheoloških kontekstih ohranijo tudi večje strukture, ki so
ključnega pomena za realistično interpretacijo najdb.
Poznani so tudi načini, pri katerih so vmesni prostori
takšnih enostavnih skeletnih konstrukcij zapolnjeni z drobnimi
vertikalnimi ali horizontalnimi palicami, tesanimi deskami ali
prisekanimi bruni, ki so vstavljena v podolžne zaseke v sohah.
Njihova uporaba ima analogije na najdiščih Ehrenstein pri Ulmu
in Taubried ob jezeru Federsee, kjer so bile pri gradnji ene same
hiše uporabljene različne tehnične rešitve za izgradnjo zidov in
sten, ter pri lesenih zabojih v jamah na Kučarju pri Podzemlju.
Tip 2 (skeletna konstrukcija):
Kot vertikalni nosilni element so uporabljene sohe, ki pa niso
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
vkopane. Postavljene so lahko na temeljna ali nosilna bruna in
z njimi ter z vrhnjo preklado tvorijo skeletno konstrukcijo.
Vkopana bruna so bila v bronasto- in starejšeželeznodobnih
naselbinah Slovenije pogosto odkrita v kombinaciji z drugimi
tipi nosilnih elementov. Tako je bilo vkopano bruno na Cvingerju
pri Dolenjskih Toplicah v kombinaciji z njemu vzporedno linijo
jam za sohe. Sklepamo lahko, da je šlo za stavbo z nosilnimi
sohami, ki so stale na temeljnih brunih in živi skali, v jamah za
sohe pa so stale slemenske sohe (slika 3). V najglobljih od njih
(A, D), ki večkrat presegata globine ostalih in sta edini vsebovali
kamnite zagozde, sta predvidoma stali stenski sohi. Kot lahko
sklepamo iz sekajočih se ostankov brun v južnem vogalu sonde,
v liniji prve jame za soho (A), je bil način spajanja temeljnih
brun zveza na preklop. Da v tem primeru ne gre za kladno
konstrukcijo sten, pričajo velika količina najdenega prežganega
ometa ter jame za slemenske sohe, ki v nasprotnem primeru ne
bi bile potrebne, saj je že nosilnost sten dovolj velika [Dular,
Križ 2004: sl. 24-26].
Primer temeljnih brun brez jarka ali kamnitih temeljev je
ohranjen na Rifniku, kjer pa so bila bruna postavljena na skalno
osnovo, kar je nadomestilo kamnite temelje, ki so v naselbini
sicer pravilo. Omenjena hiša je tudi edina v naselbini, v ostankih
katere je bila odkrita večja količina prežganega stenskega
ometa, kar dopušča možnost, da je bila hiša zgrajena na sohah
z vmesnim prepletom in ne v kladni tehniki. Podatki o drugih
hišah iz rifniške naselbine nam kažejo stavbe, postavljene na
kamnite temelje brez jam za sohe, podatkov o odtisih na ometu,
ki bi pomagali natančneje preučiti način konstrukcije, pa ni
[Teržan 1996: 507ss].
Kar nekaj podatkov o gradnji nam razkrivajo tudi najdbe iz
železnodobnega središča na Cvingerju pri Stični [Teržan 1994:
120ss]. Najboljši pokazatelj gradbene tehnike je 1. hiša, kjer sta
bili ob kamnitih temeljih odkriti še dve jami za sohe, pri katerih
lahko vsaj pri eni govorimo o slemenski sohi. Naj dbo dveh 12 cm
širokih in 2 cm debelih kalanih skodel pa lahko interpretiramo
različno. Morda gre za ostanke horizontalnega lesenega opaža
skeletne stene, kot jih poznamo na Mostu na Soči in imajo
etnološke primerjave na planini Koren [Cevc 1984: sl. 81].
Najdbam bi ustrezala tudi interpretacija z vertikalnim lesenim
opažem, kot kaže primer s planine Krstenica [Cevc 1984: sl.
98]. Morda pa gre za skodli, ki ju kot način prekrivanja strehe
prav tako predvidevajo v najbolj raziskani posoški naselbini,
čeprav so neizpodbitni arheološki dokazi za njiju znani le iz
južnonemških in švicarskih kolišč. V isti hiši sta bili odkriti tudi
10 cm dolgi in 3 cm široki deščici, ki bi ju lahko tolmačili kot
moznika, nepogrešljiv element tradicionalnega stavbarstva. V
arheološkem kontekstu so bili najdeni v mlajšeželeznodobni
naselbini Liptovska Mara II na Slovaškem (slika 8). Tudi na
Cvingerju ne smemo izključiti uporabe stenskih struktur iz
prepleta, saj je bilo odkritih precej kosov prežganega hišnega
ometa, ki po legi spominjajo na ostanek pogorele zunanje
stene.
Najboljše možnosti za prepoznavanje dejanskega stanja
in verodostojnih rekonstrukcij pa nam omogočajo najdbe z
Mosta na Soči (slika 7). Kot predpostavljajo izkopavalci, so
bila po izravnavi hišnega areala in izgradnji drenažnega zidu
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
AR 2007/2
Slika 4: Cvinger pri Dolenjskih Toplicah: poznohalštatska zemljanka
(Vir: Dular, Križ 2004: sl. 29).
Figure 4: Cvinger near Dolenjske Toplice: late Early Iron Age sunken hut.
Slika 5: Gradec nad Mihovim: stavba z ležišči za temeljna bruna
(Vir: Dular, Tecco Hvala 2007: sl. 65).
Figure 5: Gradec above Mihovo: building with beds for foundation beams.
na kamnite temelje položena nosilna bruna oz. lege, ki so bile
med seboj spojene na način kladne zveze. Nanje so bile nato
vezane vertikalne nosilne sohe. Šlo je za vezavo s peresom in
utorom, ki jo lahko predvidevamo tudi za vezavo sohe z zgornjo
preklado. Kot kažejo arhitekturni spomeniki in rekonstrukcije
hiš, pa je za večjo zavetrovanje takšne skeletne konstrukcije
potreben element, ki na različne načine povezuje vertikalne in
horizontalne nosilce, ročica [Cevc 1984: sl. 53]. Konstrukcija je
bila nato z obeh strani obdana s horizontalnim lesenim opažem
[Svoljšak 1999: 275ss].
Tip 3 (kladna konstrukcija):
Stene sestavljajo kladne zveze netesanih ali tesanih brun, ki se
v vogalih vežejo z zvezo na preklop.
Najboljši dokazi za poznavanje same tehnike zveze na
preklop so bili odkriti na najdiščih Oloris pri Dolnjem Lakošu
in Kučar pri Podzemlju. Na prvem je bilo tako vezano ogrodje
vodnjaka, na slednjem pa klane deske lesenega zaboja v jami.
Prav tako na Kučarju so bili odkriti ostanki stavbnih objektov,
ki pričajo o verjetni uporabi kladne konstrukcije za izgradnjo
hiš. Hiša A je imela kamnite temelje v suhozidni obliki (slika 6),
ostanki prežganega hišnega ometa pa pričajo o brunih s premeri
okoli 15 cm. Še en argument za gradnjo s kladno konstrukcijo
je odsotnost jam za slemenske sohe, saj takšna konstrukcija
premore primerno nosilnost, da sama prenese težo strehe.
Podobno predvidevajo izkopavalci tudi za hišo B, kjer so bili
v ometu odkriti odtisi 7 do 19 cm velikih brun, pa tudi kalanih
desk, prav tako pa so odsotne jame za sohe. Hiša sicer ni imela
kamnitih temeljev, a takšne rešitve niso nič nenavadnega, saj
jih pozna tudi etnološka veda na območju od Bele krajine do
Gorenjske.
Pionirske primere takšne gradnje na Slovenskem najdemo spet
v naselbini na Brinjevi gori, morda že iz časa st. KŽG. Tako je
datirana hiša B s temeljnim brunom in brez kamnitih temeljev,
hiši D in E s kamnitimi temelji pa sta datirani v nekoliko mlajši
čas. Do 5 cm debeli ostanki hišnega ometa pričajo o uporabi 10
do 20 cm debelih okroglih brun, ob tem pa tudi tesanega lesa in
tanjših vej. Te se pojavljajo same ali v kombinaciji z debelejšimi
vejami, kjer so včasih služile kot vezni material [Pahič 1981:
93ss]. Dejstvo, da v sklopu vseh konstrukcij naletimo samo na
eno jamo za soho, pa je le dodaten dokaz, da so na Brinjevi gori
v času KŽG stale brunarice. Podobni ostanki hišnega ometa z
odtisi tako okroglih brun kot kalanih desk so bili odkriti tudi
v sondah na Pošteli, kjer so ohranjene sledi vezave z vrbovim
šibjem. Sorodne najdbe označujejo tudi hiše na Vačah.
Tip 4 (vkopana konstrukcija):
Objekt je delno vkopan v zemljo, prekrivala pa gaje konstrukcija,
ki v arheoloških plasteh praviloma ne pusti sledov.
Temu opisu ustrezajo trije objekti velikosti 4-5 x 2-2,5 m iz
naselbine Nova Tabla pri Murski Soboti, datirani v čas poz. Bd
[Tiefengraber 2001: 81, 82, sl. 2]. Podobne znake v arheoloških
plasteh je pustil tudi objekt 5 s Hajndla pri Ormožu iz zg. Ha.
V premeru 6 m velika jama je edini takšen objekt v naselbini. V
opisu stavbe so omenjeni še kamniti tlak v vkopanem delu ter
komaj opazne jame za sohe okoli objekta [Kovač 2004: 15ss].
Ob drugih načinih gradnje je bil podoben objekt prepoznan tudi
na višinski naselbini Cvinger pri Dolenjskih Toplicah (slika 4).
Objekt, velik 1,7 x 1 m, je imel stene skoraj vertikalno vsekane
v živo skalo, dno pa je bilo oblikovano v dveh nivojih. Med
vsemi obravnavanimi stavbami je ta najmlajša, saj je datirana
v poz. Ha [Dular, Križ 2004: 224ss]. Plasti v objektih so
vsebovale prežgan stenski omet in keramično gradivo, med
katerim je treba posebej omeniti tkalske pripomočke, velike
shrambne lonce in pekve. Pogosto so ti objekti obravnavani
kot odpadne jame, kar pa je tudi zaradi najdb v njih nekoliko
vprašljivo. Tudi podobni mlajšeželeznodobni objekti, veliki od
3 x 2 do 4 x 6 m, so interpretirani in rekonstruirani na različne
načine, od katerih pa sta v tem kontekstu najbolj zanimivi tezi o
obrtniških delavnicah in shrambah. Ostrešje na škarje naj bi bilo
AR 2007/2
Slika 6: Kučar pri Podzemlju: ostanki hiše, grajene na kamnitih temeljih
(Vir: Dular, Tecco Hvala 2007: sl. 68).
Figure 6:Kučar near Podzemelj: remains of a house built on stone foundations.
v teh primerih postavljeno kar na tla ob vkopanem objektu, nato
pa krito s slamo ali skorjo, kot je to vidno tudi pri drvarskem
zatočišču z Menine planine, ki pa za razliko od obravnavanih
nima vkopanega prostora [Cevc 1984: sl. 120]. Morda pa so
že omenjene slabo vidne jame za sohe na Hajndlu odtisi na
pohodno površino postavljenega ostrešja na škarje.
Arheološke najdbe nam do sedaj še niso razkrile uporabljenih
konstrukcij ostrešij v bronasti in starejši železni dobi, zato si
moramo tukaj pomagati z etnološkimi viri. V tradicionalni
arhitekturi so oblike strehe lahko enokapne, kar je značilno
predvsem za zavetišča, dvokapne, s pestrimi konstrukcijskimi
rešitvami in štirikapne, ki pa naj bi bile mlajšega porekla.
Ostrešja, se v osnovi delijo na ostrešja "na lege" in ostrešja
"na špirovce", pri čemer naj bi se slednja pojavila šele v 6. st. Za
našo analizo so torej zanimiva le ostrešja "na lege", ki jih nadalje
delimo po konstrukcijah, na katerih te slonijo. Le za stavbe s
kladno konstrukcijo sten je primerno ostrešje "na kašto", kjer se
lege na preklop vežej o z bruni iz kladno graj ene prednj e in zadnj e
stene. Velikost tako grajenih hiš je pogojena z dolžino brun, tako
da praviloma ne presegajo 8 m. Naslednji primer je streha "na
škarje", kjer lega sloni na poljubnem številu škarij, t. j. v vrhu
vezanih brun oz. škarnikov, ki so s spodnjim delom naslonjene
na vrhnjo stensko preklado, pri najenostavnejših gradnjah pa
so postavljena kar na tla. V prid zmanjšanja pritiska ostrešja
na stene so preklade med seboj lahko vezane s poveznikom,
podobno pa velja tudi za škarnike. Način je danes značilen še
na območju Trente in planin nad Sočo. Varianta takšne strešne
zasnove je tudi ostrešje "na kobilo", kjer škarje slonijo na prečnih
nosilnih tramovih, kar je poznano na Tolminskem, Gorenjskem
in Koroškem, pa tudi širše. Zaradi enostavnosti gradnje in
relativne trdnosti je streho na škarje z omenjenimi izboljšavami
moč predvidevati pri vseh tipih stenskih konstrukcij, seveda v
okvirih stabilnosti konstrukcije [Luley 1992: 61ss]. Vezave na
vrhnjo preklado so lahko različne, od izseka, peresa in utora, do
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
Slika 7: Most na Soči: ostanki hiše "posoškega tipa" s kamnitimi temelji
(Vir: Svoljšak 2001: sl. 5).
Figure 7: Mosta na Soči: remains of a "Posočje type" house built on stone
foundations.
viličasto oblikovanih škarnikov. Poznamo še ostrešja "na sohe",
kjer poljubno število soh z zaključki na vilice ali pero, vkopanih
v jame ali le postavljenih na tla oz. kamnite podstavke, podpira
slemensko lego [Cevc 1984: 110ss]. Takšen način lahko
predvidevamo pri t. i. dvoladijskih hišah, grajenih v sohasti
gradnji, z vkopanimi sohami, kot jih poznamo med drugim v
Ormožu (slika 2), podobno pa tudi pri hišah, grajenih na sohah,
stoječih na temeljnih brunih ali kamnitih temeljih, kjer se v
centralni osi pojavljajo jame za sohe. Takšna sta primera iz
Poštele in s Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah (slika 3). Kot
zadnjo rešitev moramo navesti še možnost, kjer lego podpirajo
pari soh, vezanih na škarje oz. sestavljene vilice [Zimmermann
1998: 34ss]. Za razbremenitev strešne konstrukcije pa se
uporablja tudi gradbeni element, imenovan stol, ki je sestavljen
iz dveh vertikalnih soh in prečne lege, s katero je podprto
ostrešje. Njihovo uporabo je moč predpostavljati pri ormoških
triladijskih hišah (slika 2). Možne so tudi variante takšnih
ostrešij, pri katerih sama razporeditev jam za sohe še ne dopušča
realne interpretacije.
V arheoloških kontekstih je bilo ugotovljeno kritje s travno
rušo, skodlami oz. deskami ter slamo, ki jih potrjujejo tudi
arhitekturni spomeniki, kjer sta znana tudi lubje in kamen [Cevc
1984: 78ss]. Skodle so bile v bližnji preteklosti na Slovenskem
doma predvsem na Koroškem in Gorenjskem, v Slovenskih
goricah, na Kobariškem in Tolminskem pa se je uporabljala
slamnata kritina. Slednja je lahka in ne potrebuje zahtevnih
velikih dimenzij, tako da so marsikje namesto letev uporabljene
veje. Žitna, pogosto ržena, slama je vezana v snope, ti pa so
na ostrešje pritrjeni z gibkim srobotom ali trto, v slemenu pa
pogosto z letvami. Tako krite strehe so precej strme, najmanj
45°, da voda hitreje odteče in se streha hitreje suši. S skodlami
krite strehe so lahko položne ali strme, pri čemer se lahko
razlikuje način kritja. Na položnejših so lahko skodle obtežene
s kamenjem, na strmejših pa morajo biti pribite. V Trenti za
LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
AR 2007/2
to uporabljajo moznike. Pokrivanje z lubjem je bilo v uporabi
predvsem na zavetiščih, pa tudi kočah, svitki lubja pa so bili
na ostrešja pritrjeni s smrekovimi vejami. Za to vrsto kritine je
značilna predvsem krajša življenjska doba, tako da jo je treba
pogosteje obnavljati.
Kritje s kamnom oz. lomljenimi ploščami je arhitekturno
zanimivo, v preteklosti pa v naših krajih ni bilo uporabljeno,
saj bi bila takšna kritina, zaradi obstojnosti materiala, pri
arheoloških raziskavah nedvomno prepoznana [Cevc 1984:
78ss; Juvanec 1998: 14, 39].
Tako pri konstrukcijah sten kot ostrešij so pomembni spoji,
na katerih so povezani osnovni nosilni elementi, važna pa
je tudi njihova utrditev. V ta namen so se uporabljale lesene
veje in šibe, kar lahko predpostavljamo po odtisih na številnih
kosih hišnega ometa iz že omenjenih naselbin in potrdimo z
ohranjenimi ostanki iz najdišča Zürich-Mozartstraße (slika 9).
Podobno zapletena sta tudi ugotavljanje in rekonstrukcija
odprtin v stavbah. Pri nekaterih objektih, predvsem tistih z
jasnimi obrisi, so vhodi v stavbe vidni kot luknja v konstrukciji
zunanjih sten, čeprav to pogosto ni tako enostavno. Ne samo,
da so tlorisi hiš nepregledni, tudi pri nekaterih izjemno dobro
ohranjenih ne moremo brez dvoma opredeliti mesta vhoda.
Iz etnoloških raziskav izhaja, da so bili vhodi pri občasno
obljudenih stavbah na čelni strani, kar pa ni pravilo [Cevc
1984: 105]. Sicer so bili najenostavnejši vhodi zasnovani brez
podboja, ti pa se nedvomno pojavljajo pri hišah s skeletno
in kladno konstrukcijo sten. Bolj problematični sta vprašanji
velikosti odprtine in njenega zapiranja. Natančni odgovori so v
arheoloških kontekstih zelo redki, mednje pa sodi vratno krilo,
veliko 145 x 55 cm, najdeno na kolišču Robenhausen, ki je
datirano v čas neolitika. Podobna vrata, odkrita na najdišču
Altenburg pri Niedersteinu, so datirana v starejšo železno dobo,
po dimenzijah pa se od neolitskih le malo razlikujejo (130 x
57 cm). Presenetljivo se kažejo podobnosti tudi s slovenskim
izročilom, saj je takšen tip vrat v uporabi še danes, primerljive
pa so še dimenzije, saj vrata bohinjskih bivališč merijo 130—
170 cm v višino in do 70 cm v širino. Analogije obstajajo
tudi pri načinu pritrditve vrat, saj imajo vsa vrata zgoraj in
spodaj nasadila, ki so bila vstavljena v tečaje, kakršen je bil
najden v naselbini Liptovska Mara II. Kot vidimo na primeru
s planine Osredek, so funkcijo tečaja lahko opravljale kar v
koleno zavite drevesne veje, to pa prepoznavanje elementov
v arheoloških kontekstih in njihovo interpretacijo oteži oz.
onemogoči. Seveda takšnega načina ne moremo vpeljati kot
pravilo, saj poznamo tudi druge načine zapiranja vrat [Cevc
1984: 105ss].
Kljub temu, da podatkov o oknih v času prazgodovine
nimamo, so izjemno pogoste rekonstrukcije hiš, kjer se jih
predvideva in oblikuje na nam poznane načine. Na mestu je
razmislek o tem, ali so sploh obstajala, saj njihov pojav na kočah
in zavetiščih pred 19. stol. pod vprašaj postavlja tudi etnološka
stroka. Morda pa je le zadoščala svetloba, ki je prihajala v
stavbo skozi vrata ali pa jo je oddajal ogenj. Morebitna majhna
okna ali line so bile narejene brez okvirjev.
Najpogosteje so tla v objektih oblikovana zgolj s teptanjem
zemlje, v nekaterih naselbinah, kot npr. Most na Soči, pa lahko
prepoznamo tudi lesene in kamnite talne obloge [Svoljšak
1999: 292ss]. Raznolikost lahko nedvomno predvidevamo
tudi drugod, a nam podatki rekonstrukcijo žal le redko
dovoljujejo.
SHka 8: ^bon-Bieiche 3: ükodie (Vu: Baumaktei- et al. 2004, 29; pcwzema po Slika 9: Liptovska Mara II: leseni mozniki (Vir: Pieta 1999: sl. 9: 5).
Lauzmger 2°°°: 115-117).	Figure 9: Liptovska Mara II: wooden pegs.
Figure 8: Arbon-Bleiche 3: shingles.
AR 2007/2	LESENI OBJEKTI V POZNI PRAZGODOVINI
Zaključek
V članku so nakazane možnosti, ki nam jih ponuja
interdisciplinarno delo na področju rekonstrukcij
poznoprazgodovinskih objektov. S pomočjo podatkov iz
arhitekturnih in etnoloških raziskav so ugotovljene analogije,
ki so v določenih rešitvah arheološkim najdbam zelo blizu.
Primerjave osnovnih podobnosti v stavbni arhitekturi pa so
samo začetek, saj je delo treba nadgraditi z bolj poglobljenimi
študijami, pri katerih bi bil več kot dobrodošel tudi osebni
angažma raziskovalcev sorodnih strok.
Poenostavljena kronološka razpredelnica:
•	zgodnja bronasta doba - zg. Bd (pribl. 2400-1700 pr. Kr.),
•	srednja bronasta doba - sr. Bd (pribl. 1700-1300 pr. Kr),
•	pozna bronasta doba oz. kultura žarnih grobišč - poz. Bd / KŽG
(pribl. 1300-800) [starejše žarnogrobiščno obdobje - st. KŽG
(pribl. 1300-1100 pr. Kr.), srednje žarnogrobiščno obdobje -
sr. KŽG (pribl. 1100-1050 pr. Kr.), mlajše žarnogrobiščno
obdobje - ml. KŽG (pribl. 1050-800 pr. Kr.)].
•	starejša železna doba oz. halštatsko obdobje - Ha (pribl.
800-300 pr. Kr.) [starejše halštatsko obdobje - st. Ha (pribl.
800-600 pr. Kr.), mlajše halštatsko obdobje - ml. Ha (pribl.
600-300 pr. Kr.)].
•	mlajša železna doba oz. latensko obdobje - Lt (pribl. 300 pr.
Kr. do prihoda Rimljanov).
Viri in literatura
Andraschko, F. M., (1995): Studien zur funktionellen Deutung archäologischer
Siedlungsbefunde in Rekonstruktion und Experiment. - Hamburger Bei-
träge zur Archäologie, Werkstattreihe 1.
Baumeister, R., Heumüller, M., Leuzinger, U., Schichtherle, H., Schöbel, G.,
(2004): Pfahlbauquartet - 4 Museen präsentieren 150 Jahre Pfahlbau-
Archäologie, Konstanz.
Cevc, T., (1984): Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Sloven-
skem, Ljubljana.
Črešnar, M., (2007a): Wooden house construction types in Bronze Age and Early
Iron Age Slovenia. - Blečič, M. et al (ur.), Scripta praehistorica in honorem
Biba Teržan. Situla 44, 321-340.
Čresnar, M., (2007b): Načini lesenih gradenj v času bronaste in starejše železne
dobe v Sloveniji. - Arheo 24 (v tisku).
Dular, J., Šavel, I., Tecco-Hvala, S., (2002): Bronastodobno naselje Oloris pri Dol-
njem Lakošu. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 5.
Dular, J., Križ, B., (2004): Železnodobno naselje na Cvingerju pri Dolenjskih
Toplicah. - Arh. vest. 55, 207ss.
Dular, J., Tecco Hvala, S., (2007): Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi.
Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12.
Hazler, V., (2004): Les v tradicionalnem stavbarstvu na Slovenskem. - Les: revija
za lesno gospodarstvo 56/3, 75ss.
Horvat, J., (2006): Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. - V: Cevc T.
(ur.), Človek v Alpah, Desetletje (1996-2006) raziskav o navzočnosti človeka
v slovenskih Alpah, Ljubljana, 21 ss.
Juvanec, B., (1998): Arhitektura pri Lenartu, Lenart.
Kovač, O., (2004): Hajndl pri Ormožu - prazgodovinska naselbina, območje 1
(Diplomsko delo na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete), Ljubljana.
Luley, H., (1992): Urgeschichtlicher Hausbau in Mitteleuropa. Grundlagenforsc-
hungen, Umweltbeningungen und bautechnische Rekonstruktionen. - Uni-
versitätsforschungen zur Prähistorischen Archäologie 7.
Mele, M., (2005): Hajndl pri Ormožu - naselbina iz starejše železne dobe. - V:
Ormož skozi stoletja V, Ormož, 127ss.
Nüsse, H-J., Lauschner, B., Lauschner, H. H., (2005): Frühmittelalterliche Haus-
befunde von der Wurt Upleward, Gde. Krummhörn, Ldkr. Aurich. - Nach-
richten aus Niedersachsens Frühgeschichte 74, 153ss.
Ogrin, M., (2006): Arheološke raziskave v Julijskih Alpah. Bohinj on Blejski
kot. - V: Cevc T. (ur.), Človek v Alpah, Desetletje (1996-2006) raziskav o
navzočnosti človeka v slovenskih Alpah, Ljubljana, 96ss.
Pahič, S., (1981): Brinjeva gora 1953. - Arh. vest. 32, 88ss.
Pieta, K., (1999): Der archölogische Park und Feuchtschichtengrabung in Liptovska
Mara. - Archaeology of the Bronze and Iron Age. Eksperimental Archaeology,
Environmental Archaeology, Archaeological Parks. - Archaeolingua 9, 357ss.
Schichtherle, H., Wahlster, B., (1986): Archäologie in Seen und Mooren: den
Pfahlbauten auf der Spur. - Stuttgart.
Svoljšak, D., (1999): Casa di tipo "isontino" a Most na Soči (Slovenia). - V: I Reti
/ Die Räter. Atti del simposio, 23-25 settembre 1993, Castello di Stenico,
Trento, Archaeologia delle Alpi, Trento, 269ss.
Svoljšak, D., (2001): Zametki urbanizma v železnodobni naselbini na Mostu na
Soči, Arh. vest. 52, 131ss.
Teržan, B., (1994): Sonda 9, 18 in 19 na prečnem nasipu gradišča. Stična 1. Nasel-
binska izkopavanja. - Kat. in Monogr. 28, 120ss.
Teržan, B., (1996): Weben und Zeitmeffen im südalpinen und westpannonischen
Gebiet. - Die Osthallstattkultur, Sopron, 507ss.
Tiefengraber, G., (2001): Vorberichte über die Ausgrabungen 1999 und 2000
in Murska Sobota/Nova tabla, - V: Die Drau, Mur und Raab Region im 1.
vorchristlichen Jahrtausend. Universitätsforschungen zur Prähistorischen
Archäologie 78, 77ss.
Tomanič-Jevremov, M., (2001): The "Urbanization of Ormož and cemeteries". -
Die Drau-, Mur-, und Raab-Region im 1. vorgeschichtlichen Jahrtausend.
Universitätsforschungen zur Prähistorischen Archäologie 78, 191ss.
Zimmermann, W. H., (1998): Pfosten, Ständer und Schwelle und der Übergang
vom Pfosten- zum Ständerbau - Eine Studie zu Innovation und Beharrung im
Hausbau. Probleme der Küstenforschung im südlichen Nordseegebiet 25, 9ss.
asist Matija Črešnar
Filozofska fakulteta, UL
matija.cresnar@jff.uni-lj.si
Stojan Skalicky
2oo7 / 2 IT.
AR
ARHITEKT SASA DEV IN MARIBOR
ARCHITECT SAŠA DEV AND MARIBOR
UDK 929
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 9.10.2007
izvleček
Saša Deva uvrščamo med arhitekte, ki so s svojim delom in delovanjem bistveno
vplivali na razvoj arhitekture v mestu Maribor, bili hkrati tvorci in usmerjevalci
razvoja in to v obdobju, ki ni bilo naklonjeno sodobni arhitekturi. Njihova dela
predstavljajo mejnike na tej razvojni poti. Čas tem delom ni odvzel svežine,
mnoga ohranjajo trajno vrednost in vedno znova presenečajo z dognano formo,
domišljeno vsebino in konstrukcijo. To je mogoče le tam, kjer je prisotno široko
poznavanje razvojnih tokov in njihove filozofije, problematike in dilem ter
sposobnost poglobljene, objektivne kritične analize razvojnih poti.
Pred tem je bilo arhitekturno snovanje v mestu Maribor enačeno s stavbarstvom,
prevladovali so historični slogi, v mestu so delovali arhitekti in gradbeniki, ki
so prišli iz tujine, ali pa je mesto za bolj pomembne stavbe in projekte vabilo
tuje arhitekte. Dev izvira iz Plečnikove šole za arhitekturo in stoji na idejnih
pozicijah moderne arhitekture. Pri tem pa ne gre za nekritično sprejemanje
načel arhitekta Jožeta Plečnika in posnemanje trendov moderne arhitekture,
ampak za analitičen in konstruktiven pristop do arhitekture. Ob dejstvu, da je
njegovo ustvarjanje v Mariboru izjemno plodno, ga upravičeno uvrščamo med
pionirje "mariborske arhitekture".
ključne besede:
Arhitektura, Saša Dev, Maribor, modernizem, kontekstualizem, mesto.
"Če se ozremo po arhitekturnih dosežkih, ki artikulirano
uresničujejo kakovostno raven, pridemo do ugotovitve, da je
bila ob Ljubljani le v Mariboru, drugem največjem slovenskem
mestu, dosežena avtonomna načrtovalska osredotočenost, ki bi
jo lahko identifikacijsko opredelili s tesno pripadnostjo lokusu.
Drugod je šlo bolj ali manj za sočasno uspešne posameznike
ali občasna in priložnostna gostovanja iz Ljubljane, ponavadi
arhitektov rojakov. Dejstvo je torej, da lahko upravičeno govorimo
o "mariborski arhitekturi", Fran Šijanec bi rekel o"mariborski
praksi". Razlogi za to so bili zastavljeni, kot vemo, že v obdobju
med svetovnima vojnama, z vidnim ustvarjalnim arhitekturnim
in urbanističnim prispevkom arhitektov J. Černigoja, S. Deva,
L. Humka, Viktorja Vičiča idr." [Bernik, 2004:147].
Saša Dev je med letoma 1921 in 1922 študiral arhitekturo
v Münchnu, nato v Ljubljani v seminarju profesorja Plečnika,
kjer je leta 1927 diplomiral. Naselil se je v Mariboru, enako
tudi njegov sošolec Jaroslav Černigoj. Skupaj sta leta 1928
ustanovila projektivni biro. Uspešno zastavljeno delo je
ogrozila gospodarska kriza. Zaradi pomanjkanja naročil sta se
arhitekta razšla. Černigoj je leta 1935 stopil v državno službo
in se zaposlil pri mestnem gradbenem uradu. Dev je vztrajal na
samostojni poti, še vedno pa sta v skladu z možnostmi občasno
sodelovala. Po drugi svetovni vojni je bil Dev zaposlen v raznih
projektivnih birojih. Bil jel direktor, projektivne organizacije
Slovenija-projekt, podružnica Maribor, od leta 1947 do leta
1952, ko postane direktor podjetja Projekt Maribor, ki je izšlo iz
abstract
Saša Dev is among those architects who have deeply influenced the development
of architecture in the town of Maribor through their work and activities. They were
at the same time creators and guides for development in times not favourable for
contemporary architecture. Their works are milestones in this development. Time
has not robbed the works of Saša Dev of their freshness, and many of them are of
permanent value and keep surprising us with their thoughtful form, content and
construction. This is only possible when there is a broad knowledge of development
trends and their philosophies, and an acquaintance with issues and dilemmas,
combined with an ability to profoundly, objectively and critically analyse the paths
of development.
Previously, architectural design in Maribor was equated with building trades,
historical styles dominated, and architects and builders from abroad worked in the
town. Foreign architects were invited to the town to design buildings of importance.
Dev comes from the Plečnik school of architecture and advocates the ideas of
modern architecture. But this does not mean uncritical acceptance of Plečnik's
principles, or emulation of modern architectural trends, but an analytical and
constructive approach. Given his exceptionally prolific creative work in Maribor,
we rightly rank him among the pioneers of "Maribor architecture".
key words:
Architecture, Saša Dev, Maribor, modernism, contextualism, town.
Slovenija-projekta. Podjetje je vodil do upokojitve leta 1965.
Ločitev arhitektov Saša Deva in Jaroslava Černigoja ne
pomeni samo, da sta manj sodelovala, pač pa tudi, da sta po
različnih poteh oblikovala arhitekturo mesta Maribor.
Jaroslav Černigoj je kot mestni arhitekt med letoma 1935
in 1938 delal na prvi fazi regulacijskega načrta, na izdelavi
programa za regulacijo. V regulacijo je zajel vse mesto, ne glede
na upravno razdelitev po posameznih občinah. Za ožji gradbeni
okoliš je določil že pozidane in parcelirane površine, ki so
bile prometno in komunalno opremljene, vključno z mestnim
tkivom vzdolž prometnic. Še nepozidane površine med njimi so
predstavljale širši gradbeni okoliš, kjer je bila zidava dovoljena
šele, ko so izdelali podrobne regulacijske načrte in zemljišča
tudi komunalno opremili. V zaščiteni pas s popolno prepovedjo
gradnje so bile umeščene pretežno površine na mestnem
obrobju.
Saša Dev se je ukvarjal predvsem z gradnjo poslovnih in
stanovanjskih objektov ter oblikovanjem notranje opreme.
Njegovo delovanje lahko razdelimo na dva dela: na obdobje do
druge svetovne vojne, ko Dev deluje kot samostojni arhitekt, pa
na obdobje po drugi svetovni vojni, do upokojitve leta 1965, ko
je bil zaposlen kot direktor v javnih podjetjih. Prvo obdobje, ko
je deloval kot projektant, je relativno pregledno. Od leta 1931
do 1941 je ustvaril več kot 50 arhitekturnih del, od tega večino
v mestu Maribor. Vsa ta dela, pod katerimi je podpisan, ali kot
avtor arhitekture ali kot odgovorni projektant, so zanesljiv dokaz
AR 2007/2
njegovega delovanja na področju arhitekture v mestu Maribor.
Neraziskano in težje je oceniti obdobje njegovega ustvarjanja po
vojni, ko je bil zaposlen v raznih projektivnih organizacijah in
bil direktor javnih projektantskih podjetij. Nobeno od del, ki so
nastala v tem času, v strokovni literaturi ni vodeno pod njegovim
avtorstvom, niti soavtorstvom. Ali ga je doletela podobna usoda
kot arh. Maksa Fabianija, ki tudi ni bil podpisan pod številnimi
projekti, bo razjasnila nadaljnja raziskava njegovega dela.
Vendar že danes ne moremo mimo dejstva, da imajo projekti,
ki so nastali v tem času, enake detajle kot njegova predvojna
arhitektura (stopnišča, okna, fasadni pasovi ...).
Arh. Saša Dev se formalno ni ukvarjal s prostorskim
načrtovanjem, kot se je njegov kolega Jaroslav Černigoj, vendar
je s svojimi arhitekturami vplival ne le na podobo, temveč tudi
na razvoj mesta Maribor.
Podobno bi lahko govorili o Ljubljani in Plečniku, ki je z
ustvarjanjem arhitektur, zasnovanih tako, da so se povezovale
v širšo celoto in omogočale nastajanje novih ambientov, ustvaril
tako imenovano Plečnikovo Ljubljano.
Lahko bi rekli, da je Saša Dev deloval na arhitekturo mesta
Maribor "od spodaj navzgor". Skratka, s svojimi deli v različnih
predelih je oblikoval mesto. Jaroslav Černigoj pa kot mestni
arhitekt "od zgoraj navzdol" - prek regulacijskega načrta. "V
tedanje kulturno zaostalo okolje, kjer so arhitekturo enačili z
obrtništvom, sta zaorala ledino. Njuno delo ni bilo lahko, saj
je bil boj za naročila in proti nazadnjaški miselnosti trd. Kljub
temu se jima je posrečilo uresničiti nekaj projektov, ki so postali
temeljni kamni sodobne mariborske dejavnosti." [Pirkovič-
Kocbek, 1982:18].
Stanje v mestu Maribor v splošnem in na področju
arhitekture po 1. svetovni vojni.
Obdobje načrtnega ponemčevanja v času Avstro-Ogrske na
območju Maribora se je končalo leta 1918. Po koncu 1. svetovne
vojne, s priključitvijo Maribora Jugoslaviji, je mesto prešlo v
slovenske roke, kljub temu pa so lastniki industrije še naprej
ostali tujci - predvsem Nemci in Židje ter Čehi. Tudi velik del
meščanskega sloja se je štel za nemškega. Kot nov kulturno-
socialni dejavnik so nastopili Slovenci, priseljenci s Primorske.
Skupaj s prilivom prebivalstva z bližnjega podeželja, zaradi vse
večjih potreb industrije, so tvorili potencial za novo meščansko
plast, ki pa seveda še ni bila izoblikovana kot stara avtohtona
avstrijska. To je eden glavnih razlogov, da je v kulturnem
oziru v obdobju stare Jugoslavije vladalo precejšnje mrtvilo,
provincializem, zaprtost in konzervatizem. Maribor je v vseh
ozirih izgubil močno povezavo s severom - z Dunajem in
Gradcem in se je v ekonomsko-politično-kulturnem smislu
obrnil proti jugu. V tem času je tudi tekmoval z Ljubljano, ki pa
je imela to prednost, da se je razvila že v okvirih avstro-ogrske
države, Maribor pa je to zamudo šele sedaj skušal postopoma
nadomestiti.
V času med obema vojnama so nakazane gospodarske,
družbene in kulturne razmere generirale izredno živahno
gradbeno dejavnost. Pri tem je tako po površini kot tudi po
številu objektov izstopala družinska stanovanjska gradnja
v obliki neurejenih predmestnih naselij. Takšna zazidava je
ARHITEKT SAŠA DEV IN MARIBOR
obsegala skoraj dve tretjini mestne površine, bila je razdrobljena,
komunalno slabo opremljena in pomanjkljivo ali sploh ne
urbanistično načrtovana. Gradilo se je pretežno v lastni režiji,
razen nekaterih stanovanjskih objektov v ožjem mestnem jedru,
ki so jih postavile banke in podjetja. Poskusi organizirane
gradnje, ki bi bila več kot samo seštevek kvadratnih metrov
izgrajene površine, so bili izjemno redki - omenil bi Vurnikovo
delavsko kolonijo iz leta 1928, ki pa presega ožji mariborski
pomen.
Nujno je omeniti, "da Maribor še dobro desetletje po koncu
prve svetovne vojne ni premogel niti enega domačega, šolanega
arhitekta in so zato za pomembnejša naročila, predvsem za
projektiranje javnih zgradb, vabili tujce. Med letoma 1925
in 1926 je nastal tako imenovan Mariborski dvor Josipa
Costaperarie, Trg revolucije 6. Lastniki gradbenih podjetij so
bili večinoma Nemci, vendar so zidali tako za nemške kakor
tudi za slovenske naročnike." [Pirkovič-Kocbek, 1982:16,17].
Samostojna projektanta sta bila še Čeh Maks Czeike in Nemec
dr. Erwin Fabrici. Nekaj objektov javnega značaja so izvedli po
načrtih Mestnega gradbenega urada, med drugim kopališče na
Mariborskem otoku.
Šele po letu 1930, z nastopom nove moderne arhitekture
v Mariboru, lahko govorimo o začetkih tako imenovane
"mariborske prakse". Prva "moderna" stavba je bila zgrajena
po načrtih ljubljanskega arhitekta Iva Spinčiča. Z nastopom
arhitektov Saša Deva in Jaroslava Černigoja pa je Maribor do
začetka 2. sv. vojne pridobil več kot 50 sodobno zasnovanih
objektov. Ob tem je treba omeniti še v Pragi šolanega arhitekta
Ljuba Humka in arhitekta Viktorja Vičiča, ki sta s svojim delom
doprinesla k razvoju sodobne arhitekture v Mariboru.
Če izvzamemo Vurnikovo delavsko kolonijo, načrtnega dela
na področju arhitekture in urbanizma v začetku ni bilo. Njegova
pionirska prizadevanja v mestu žal niso našla neposrednih
posnemovalcev, politiko mestne izgradnje so vodili uradniki
gradbenega urada, pretežno v interesu zasebne lastnine. Gradnja
je bila predvsem v domeni gradbenih podjetij, ki so vzorce
iskali v tujini in jih brez premisleka uporabili z manjšimi
spremembami, urbanizem pa je bil izenačen z birokratsko-
upravnimi posli. Vseeno je počasi začela prodirati zavest, da je
takšno stanje nevzdržno, in da je čas, da bi geodeti in inženirji na
gradbenem uradu izročili študij in delo ureditve mesta Maribor
arhitektom, ki so edini poklicani za ta posel.
Vpliv del arh. Saša Deva na podobo in razvoj mesta Maribor
in sovisnost med hišo in mestom
"Po sodbi je mesto neka vrsta velike hiše in obratno, hiša
mesto v malem" [Alberti, 1485].
Navedek lahko razumemo v smislu razmerij med mestom in
objekti v mestu ter med objektom in njegovimi deli. Lahko pa
trditev razumemo tudi tako, da bodo hiše gradile mesto, če bomo
z načrtovanjem mesta ustvarjali primerne podlage za načrtovanje
hiš. Zato moramo pri gradnji hiš in načrtovanju mesta pred
očmi imeti iste metode in skupne cilje. Navedek torej govori o
nujni povezanosti urbanizma in arhitekture, saj predpostavlja,
da je mesto neka vrsta velike hiše in hiša mesto v malem. Zato
moramo mesto graditi na enak način, kot bi gradili veliko hišo
ARHITEKT SAŠA DEV IN MARIBOR
Slika 1: Zdravstveni dom.
Figure 1: Health centre.
in hišo moramo graditi, kot bi gradili mesto.
Lahko bi rekli, da mora biti v tem primeru v vsakem delu
mesta prisoten princip mesta in mesto mora povezovati vse
arhitekture v večjo celoto.
Urbanizem in arhitektura
Urbanizem se je kot disciplina pojavil zaradi novih problemov,
kot so nekontrolirana in hitra rast, pomanjkanje stanovanj,
problematika degradiranih območij, socialni problemi...Kot
orodja za svoje delo urbanizem uporablja različne znanstvene
metode, od statističnih do matematičnih analiz, optimizacije
itd.
Danes se urbanizmu dodeljuje vloga edino pristojnega foruma
za načrtovanje mesta, ne le za območje določanja namembnosti
in načrtovanja širšega prostora ter regije, temveč tudi oblikovanja
mestnega prostora. S tem je arhitektom odmerjena podrejena
vloga, omejena zgolj na pozidavo določenih območij.
Vendar je takšna ločitev nelogična in neprimerna, saj je
pozicija arhitekta, ki se ne ukvarja s tem, kaj se gradi in kje,
ampak samo še kako, v smislu arhitekture mesta slaba. To
pomeni, da je arhitektura omejena le na formalen izraz in
organizacijo prostora znotraj odmerjene parcele. Posebej
problematično postane vprašanje, ko prostor ločeno urejajo še
gradbeni inženirji, kar se dogaja pri načrtovanju cest, železnic
in mostov. Tako pridemo do delitve območij na dele, ki niso več
elementi celote - mesta.
Pri tem pa je nujno opisati, na kakšen način naj se mesto - kot
arhitektura razvija. Principe, po katerih naj se mesto gradi, če
hočemo govoriti o njem kot o arhitekturi, bi lahko strnili v dve
definiciji. Prostorski sistem mora biti razpoznaven, mesto mora
biti berljivo kot struktura, in če želimo, da bo genius loci tudi
stabilitas loci, se mora mesto v svojem razvoju in rasti nenehno
ozirati po principu svojega nastanka, ki je lastno le njemu
samemu in ga zaradi tega lahko doživljamo tudi kot posebno
izkušnjo.
AR 2007/2
Slika 2: Banka.
Figure 2: Bank.
Primer Maribor
Saša Dev in Jaroslav Černigoj sta leta 1928 ustanovila
skupen arhitekturni biro in zelo uspešno delovala do leta 1935.
Zaradi že prej omenjenih dejavnikov se je njuna pot razšla.
Jaroslav Černigoj je postal mestni arhitekt in je urejal mesto
s pomočjo regulacijskega načrta, medtem ko je Saša Dev še
naprej intenzivno projektiral. Prav ta dvojnost, da je eden urejal
mesto od zgoraj navzdol, drugi pa od spodaj navzgor, oba pa sta
imela pri tem usklajeno vizijo o mestu v prihodnje, je posebnost
v času, ko je že prihajalo do ločevanja med arhitekturo in
urbanizmom.
Modernizem
"Arhitekturna teorija in estetika moderne arhitekture 20.
stoletja sta orientirani k izoliranemu objektu, k zgradbi kot
avtonomni, samozadostni (umetniški) celici, skratka kritika
in zgodovinopisje moderne arhitekture opisujeta in ocenjujeta
objekt sam na sebi - na enak način kot slikarsko delo, skulpturo,
literarno ali glasbeno delo. Obenem je mestni prostor degradiran
na nivo tehnične, prometne in komunalne površine." [Vodopivec,
1993:89].
Razloge, zakaj je za modernizem značilno ozko zanimanje za
arhitekturo brez njenega prostorskega konteksta, lahko iščemo
v zgodovini arhitekturnega zgodovinopisja kot disciplini, ki se
je že od nekdaj [Fischer von Erlach, Entwurf eine historischen
Architektur, 1721] zanimala predvsem za arhitekture kot
posamezne stvaritve, ki jih je lažje opisati in doumeti kot večje
urbane prostore. Drugi razlog je iskati v samem modernizmu
kot gibanju, ki je v svojem bistvu nosil poslanstvo arhitekture
kot generatorja socialnih sprememb in je arhitekturo apliciral po
enakih principih v različna okolja. Tretji razlog lahko najdemo v
pojavu urbanizma in ločenem načrtovanju arhitekture ter mesta.
Kontekstualizem
"Če bi želeli natančneje definirati arhitekturni kontekstualizem,
bi bila morda najustreznejša misel Roberta A. M. Sterna, da
AR 2007/2
Slika 3: Banka.
Figure 3: Bank.
kontekstualizem pojmuje individualno stavbo kot fragment širše
celote." [Vodopivec, 1993:90].
S tem se je po koncu modernizma zgodil velik preobrat,
vendar o uveljavitvi tega preskoka lahko govorimo šele v 70-
ih letih prejšnjega stoletja - z izidom knjige Arhitektura mesta
in Kompleksnost in kontradiktornost v arhitekturi [A. Rossi, R.
Venturi].
Arhitekt Saša Dev in modernizem - kontekstualizem
Delo Saša Deva razni arhitekturni kritiki označujejo kot
arhitekturo, ki ima vzor enkrat v ekspresionizmu (Zdravstveni
dom v Sodni ul. 10, 1931), drugič v funkcionalizmu (Banka v
Tyrševi ul. 10, Maribor, 1932), v naslednjem primeru govorijo
o klasicizmu in kultiviranem funkcionalizmu (Poslovno-
stanovanjski objekt, Gospodarska zavarovalna gradnja, Ulica
talcev 3), ne nazadnje tudi o arhitekturi, katere vzore najdemo
v arhitekturi 19. stoletja (Večstanovanjski blok J. Hutterja,
kare Prešernova-Razlagova-Maistrova-Heroja Staneta). Tako
lahko ocenimo, da gre pri njegovem ustvarjanju iskati skupni
imenovalec njegove arhitekture v dveh elementih: v sodobnih
principih arhitekturnega oblikovanja in konstrukcijskih
zasnov ter v prostorskem kontekstualizmu. Vsaka od zgoraj
naštetih arhitektur je namreč ocenjena kot vrhunski dosežek
arhitekturnega oblikovanja. In vsaka je drugačna glede
programa in konteksta, v katerega je postavljena, ob tem pa je
rešitev praviloma sveža in sodobna, tako v smislu arhitekturnega
izraza kot tudi v zasnovi konstrukcij. Lahko bi rekli, da je
Devov modernizem, ki je izrazito kontekstualen, prehitel trende
v Evropi za dobrih 30 let. Nekritično povzemanje temeljnih del
modernizma in prenašanje le-teh v druga okolja predstavlja
temno stran modernizma. Z nekritičnim povzemanjem se
izgublja inovativnost, predvsem pa kontinuiteta in tradicija.
Glede na to, da je tema pričujočega spisa omejena na
arhitekta Saša Deva in mesto Maribor, se bom v analizi
dotaknil le objektov v mestu in se pri tem omejil na najbolj
Stojan Skalicky
ARHITEKT SAŠA DEV IN MARIBOR
Slika 4: Poslovno - stanovanjski objekt.
Figure 4:Office and residential building.
značilne primere. Pri vrednotenju arhitekture se bom omejil le
na vprašanja, v kakšnem smislu in na kakšen način so objekti
prispevali k urejanju in arhitekturnem razvoju mesta Maribor.
Vsako mesto je enkratna stvaritev in pri svojem razvoju in
rasti se mora nenehno ozirati po izvoru svojega nastanka, saj ga
ta določa in razlikuje od drugih. V tem smislu tako govorimo
o "mesta na mestu - to temelji na reinterpretativnem odnosu
novega do že obstojnega fizičnega (pomenskega) konteksta in
mesto v mestu ali mesto po delih - to temelji na podmeni, da
mora vsak nov element mesta oziroma mestni predel povzeti
v malem ustroj, značaj in vsebino mesta kot celote." [Koželj,
1987:14)].
Projekt palače Osrednjega zavoda za zavarovanje delavcev
je prva arhitekturna stvaritev arhitekta Saša Deva v mestu
Maribor. Projektna naloga je bila razmeroma zahtevna, saj je
bilo treba na lokaciji predvideti zelo različen program. Gre za
umestitev ambulant, javnega kopališča, poslovnih prostorov in
stanovanj. Lokacija objekta je bila predvidena v jugozahodnem
delu pravokotne parcele, ki je bila omejena s štirimi ulicami.
V izredno močni konkurenci tridesetih udeležencev je na
arhitekturnem natečaju zmagal arhitekt Dev in dobil naročilo.
Žal zapisnika natečajne komisije nimamo in smo tako prikrajšani
za strokovno utemeljitev primernosti gradnje. Delo lahko tako
ocenjujemo na podlagi podatkov, ki jih imamo (karta Maribora
iz tistega časa in situacija na tem območju danes).
Arhitekt Saša Dev se pri projektiranju objekta ni odločil
za delitev stavbnih mas po programih, temveč je zasnoval
kompakten objekt, ki ustvarja robno zazidavo. Vogal je
poudarjen z vhodom ter polkrožnimi balkoni in kot osrednji
element povezuje oba kraka. S tem, ko je določil vogal takrat še
razmeroma prazne pravokotne parcele, ki je bila predvidena za
pozidavo, je določil tudi prostor pozidave. Danes je ta prostor,
kare Partizanska ul., Sodna ul., Ul. talcev in Vošnjakova ulica,
pozidan ter deluje homogeno in mestotvorno, z nizi objektov in
uličnim prostorom.
ARHITEKT SAŠA DEV IN MARIBOR
Slika 5: Večstanovanjski blok.
Figure 5: Apartment block.
Če se ozremo po določilih, ki govorijo o tem, na kakšen
način bomo ustvarili arhitekturo mesta, bi v tem primeru lahko
govorili o mestu po delih - kjer vsak element mesta soustvarja
mesto kot celoto. V tem primeru vogal določa kare in kare
predel mesta.
Pri projektu bančnega poslopja v Tyrševi ulici je bil predmet
umestitve bančno poslopje s pisarnami in stanovanji. Gradnja
je bila predvidena v starem mestnem jedru, na vogalu Tyrševe
in Slovenske ulice. Kritiki projektu očitajo pomanjkanje
kontekstualnega pristopa do mesta, ker naj bi se slabo prilagajal
zgodovinskemu mestnemu jedru. Vendar je v perspektivi
Slovenske ulice (slika 2) očitno, da objekt presega gabarite
sosednjih stavb ter se celo odmakne od uličnega niza in tako
omogoča širšo cesto. To moramo razumeti v kontekstu tedanjega
ureditvenega načrta mesta, po katerem naj bi Slovenska ulica
postala ena od povezovalnih cest med vzhodom in zahodom
Maribora - nadaljevanje Partizanske do Gosposvetske ceste.
Ko pogledamo objekt z Gosposke ulice (slika 1), pa se nam
pokaže mojstrstvo arhitektov Černigoja in Deva, ki sta uspela
zgraditi objekt, ki še danes deluje moderno in sveže in je po
pisanju Frana Šijanca [1961:459] "prva zares moderna, kubično
in prostorsko oblikovana arhitektura funkcionalističnega tipa,
skladna, plemenita, na ploskvah brez zunanjega lišpa, toda v
materialu in konstrukciji, v proporcih in strukturni razčlenitvi
... vseskozi organično pretehtana stavba". Obenem sta arhitekta
umestila stavbo v prostor tako, da je Tyrševa ulica, kot ulica
historične vrednosti, pridobila na pomenu.
Potemtakem lahko govorimo mestu po delih, kjer sta arhitekta
postavila okvir za novo Slovensko ulico, ki ni bila realizirana,
hkrati pa sta nadaljevala izgradnjo Tyrševe ulice s posebnim
poudarkom na historični vrednosti.
V oceni objekta Gospodarske zavarovalne gradnje imamo pri
vrednotenju na razpolago dvoje: zgodovinske slike lokacije pred
in po gradnji, ki jih je posnel sam arhitekt in situacijo v mestu
danes. Lokacija je v že prej omenjenem kareju - Partizanska
AR 2007/2
Slika 6: Večstanovanjski blok.
Figure 6: Apartment block.
ul., Sodna ul., Ul. talcev in Vošnjakova ulica na njegovem
severozahodnem vogalu. Ta vogal je bil vrsto let slepa fasada
v mestu in se je zaradi izjemno ozke parcele zdel nezazidljiv.
Tlorisna razmerja so namreč cca. 50 metrov proti 4 metre.
Zgovoren je navedek: "V letu 1937 je zasnoval eno svojih
najboljših del - poslopje Gospodarske zavarovalne zadruge
Drava, stavbe, ki stoji danes na vogalu Partizanske in
Ulice talcev. V tem projektu je različne in heterogene mase
obstoječega stavbnega fonda zakril s plaščem suvereno
oblikovane arhitekture, ki vzpostavlja nova, a ne tuja merila
tega prostora. Dolga in ozka stavba s klasično formirano bazo,
okroglimi stopniščnimi okni in predrto ograjo nadkrite terase
uveljavlja principe premišljenega in kultiviranega racionalizma".
[Reichenberg, 1996].
Pri vrednotenjih, ki govorijo o principih, po katerih
nastaja arhitektura mesta, lahko na tem mestu govorimo o
reinterpretaciji zidu v smislu lebdeče bele strukture. Ob tem
lahko govorimo tudi o mestu po delih, saj se objekt v parterju in
po višini ujema z gabariti karejske gradnje in se tako navezuje
na kontekst kareja.
Večstanovanjski blok je nastal po naročilu industrialca dr.
Draga Paljaga.
Gre za območje med dvema historičnima stanovanjskima
objektoma iz začetka 19. stoletja.
Arhitekt je višino objekta poravnal z višino višjega. S tem je
ustvaril zaključenost ulične linije. Objekt je v osnovi zasnovan
zadržano in se kot tak zgleduje po sosednjih objektih. Sodoben
element v oblikovanju je veliko okno v prvem nadstropju, ki
označuje vhodno avlo in veliko ložo razkošno zasnovanega
meščanskega stanovanja ter zasnove stanovanj samih.
V tem primeru bi lahko govorili o mestu po delih, saj arhitekt
z interpolacijo, ki se zgleduje po sosednjih objektih, ustvarja
zaključen kare, ki sooblikuje mesto.
Tudi v tem primeru lahko govorimo o mestu po delih, kjer
arhitekta z izgradnjo kareja nadaljujeta izgradnjo mesta v smislu
AR 2007/2
izgradnje stavbnih otokov na območju med historičnim mestnim
jedrom in industrijskim Meljem.
Ob tem gre še za razlikovanje v homogenem.
Objekt je namreč zasnovan kot stanovanjski kare, vendar ne
tako kot sosednji kareji, ki so sestavljeni iz različnih nizov hiš,
ki se združujejo v karejske sklope, pač pa kot stavbna struktura,
sestavljena iz štirih lamel: dveh nižjih na vzhodu in zahodu in
dveh višjih, nazaj umaknjenih, na severu in jugu. Prav takšna
zasnova omogoča, da kare ne deluje togo in statično, ampak
zaradi različnih višin in zamikov dinamično.
V	smislu takratnih urbanističnih načel, ki so zagovarjala odprte
strukture karejev (npr: Dukičevi bloki v Ljubljani arhitekta
Jožeta Sivca), je Hutterjev blok bolj klasične zasnove - pozidan
po vsem obodu. Vendar lahko to takrat ocenjeno pomanjkljivost
vidimo kot prednost. Hutterjev blok predstavlja objekt, ki v
kareju ustvarja zeleno parkovno oazo, namenjeno stanovalcem,
ločeno od mestnega utripa. Kot izredno kakovost lahko ocenimo
parkovno urejen odmik od ulice ter kultivirano pročelje, ki kljub
nedokončani fasadi (fasada bi morala biti iz kamna, ki pa je
bil odpeljan in krasi novo pošto v Ljubljani) še vedno deluje
sodobno in urejeno.
"Robna zazidava celotnega oboda, katere vzorec najdemo v
arhitekturi 19. stoletja, formira zunanji in notranji del, ustvarja
delitev, ki ji sledi tudi zasnova stanovanj. Ta so za današnje pojme
"neracionalna" in "nefunkcionalna", vendar jim prav odklon od
teh kriterijev, ki jih je prinesla organizirana stanovanjska gradnja
po 2. svetovni vojni, daje etiketo brezčasnosti in poglobljene
uporabnosti. Predolge predsobe, prehodne in prevelike sobe,
previsoki stropi itd. so možnosti osebne identifikacije, identitete
in navezanosti, ki iz stanovanj delajo domove. In v Hutterjevem
bloku ljudje ne stanujejo, tam so doma". [Reichenberg, 1996].
Izgradnja objekta v ulici Heroja Šlandra sega v leto 1937. V
tistem času je bil to prostor med industrijskim Meljem in starim
mestnim jedrom. Če pogledamo karto Maribora, na tem območju
vidimo nastavke karejske gradnje. Tudi objekt Saše Deva je
zasnovan tako, da sta obe stranski fasadi slepi in omogočata
nadaljnjo izgradnjo mesta ob ulični liniji. Zaradi te omejitve
je Dev objekt zasnoval zelo inovativno, saj je prostore v sredini
objekta osvetlil z zenitalno svetlobo.
V	tem primeru govorimo o mestu po delih, saj zasnova objekta
omogoča in nakazuje nadaljnjo gradnjo.
Zaključek
Dela arhitekta Saša Deva ne moremo preprosto umestiti v
okvire posameznih slogovnih značilnosti v smislu standardnih
definicij, tudi če se včasih zdi, da gre za približevanja določenim
vzorom. Še najlažje ga razumemo v kontekstu ene od interpretacij
umetniškega dela, ki naj s sodobnimi sredstvi in na sodoben
način odgovarja na zahteve danega prostora in časa.
Globlja analiza njegovih del pokaže, da je pri snovanju
posameznih arhitektur prisotno razmišljanje v širšem
urbanističnem kontekstu, funkcionalni koncepti, pa tudi
razreševanja oblikovno formalnih problemov, gredo vedno v
smeri čitljivosti urbanega prostora.
Zanimivo je, da se pri njegovem delu razodeva senzibilnost za
arhetipske kakovosti naravnega okolja, kar postane vidno zlasti
ARHITEKT SAŠA DEV IN MARIBOR
pri objektih, ki jih je arhitekt zgradil v naravnem, nepozidanem
okolju (vrsta poletnih vil na Pohorju). V zasnovi se razodeva
dialog z okolico, tako v materialih kot tudi v oblikovanju, tudi
zato ti objekti delujejo sveže in sodobno (Ribniška koča na
Pohorju - vila industrialca Hutterja) tudi danes.
Arhitekt Saša Dev odločno stoji na idejnih pozicijah moderne
arhitekture, urbanizma in oblikovanja, pri čemer ne gre za
nekritično sprejemanje in posnemanje trendov, temveč za
analitični in konstruktivni pristop, ob tem pa njegov sodobni
rokopis, še posebej pri zastavljanju in obdelavi detajlov,
razodeva, da je njegov izvir v šoli žlahtnih načel velikega mojstra
Plečnika, ki ga je vse življenje globoko spoštoval.
Analitičen in konstruktiven pristop je v tem primeru izraz
hotenja, da z vsako gradnjo gradi tudi mesto, v smislu urejanja
delov, ki se združijo v višjo celoto.
Viri in literatura
Bernik, S., (2004): Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Mestna galerija
Ljubljana,Ljubljana.
Bernik, S., Zupan, G. et al,(2001): 20. stoletje: Arhitektura od moderne do sodo-
bne: vodnik po arhitekturi. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
Ljubljana.
Brvar, A., 1999: Mariborska knjiga. Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana.
Cilenšek, M., 2006: Prišla je železna cesta, 7dni št. 21, Maribor.
Curk, J., 2000: Maribor-vodnik po mestu in bližnji okolici. Umetniški kabinet P.
Premzl, Maribor.
Curk, J., 2004: Mariborske vedute. Umetniški Kabinet Primož Premzl, Maribor.
Curk, J., 2004: Maribor skozi stoletja. Razprave 1, Založba Obzorja, Maribor.
Curtiz, J. R. W , 2003: Modern Architecture since 1900. Phaidon Press Limited, London.
Curtiz, J. R. W., 2003: Modern Architecture since 1900. Phaidon Press Limited, London.
Ferlež, J. 2001: Mariborska dvorišča, MKC, Maribor.
Framton, K., 2001: Modern Architecture since 1900. Phaidon Press Limited, London.
Gideon, S. , 1954: Space, time and architecture: the growth of a new tradition.
Harvard University Press, Cambrige.
Hartman, Bruno., 2001: Kultura v Mariboru, Založba Obzorja, Maribor.
Koselj, N., 1998: Arhitekt Danilo Fürst, magistrsko delo, Fakulteta za arhitekturo
gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Koželj, J., 1987: Tipologija mestne stanovanjske arhitekture in njena sovisnost z
morfologijo mestnega prostora. Krt, Ljubljana.
Lobnik U., 2003: Maribor Overload - Preurejanje mesta (19993 - 2003).Mestna
občina Maribor, Maribor.
Pirkovič-Kocbek, J.,1982: Izgradnja sodobnega Maribora. Partizanska
knjiga,Ljubljana.
Peusner, N. , 1954: A History of Building Types. Thames &Hudson limited, London.
Pogačnik, D., 2003: Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918 - 1941, Litera, Maribor.
Puff, R., G., 1999: Maribor, Založba Obzorja, Maribor.
Radovanovič, S., 2005: Mariborske ulice, Kapital,Maribor.
Šijanec, F., 1961: Sodobna slovenska likovna umetnost, Založba Obzorja, Maribor.
Vodopivec, A., 1987: Vprašanja umetnosti gradnje. Krt, Ljubljana.
Vodopivec, A., 1993: Temelji in meje arhitekturne avtonomije /doktorska dis-
ertacija/. Fakulteta za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo, Univerza v
Ljubljani, Ljubljana.
Zupančič, B., 2004: Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno
meščanstvo, KUD polis, Ljubljana.
Stojan Skalicky
Maribor
Sonja Ifko
2oo7 / 2 IT.
AR
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA
20. STOLETJA V SLOVENIJI
THE 20TH CENTURY INDUSTRIAL ARCHITECTURAL HERITAGE IN SLOVENIA
UDK 725.4
COBISS 2.12 poročilo o raziskavi
prejeto 20.4.2007
izvleček
V članku bodo predstavljeni izsledki prvega dela raziskave, zasnovane z
namenom, da evidentira industrijsko arhitekturo, nastalo v 20. stoletju v
Sloveniji in opredeli razvojno najpomembnejše komplekse. Raziskava je
razdeljena v tri faze. V prvi sta bila pripravljena širši odbir dediščine in zasnova
analitičnih parametrov, ki so bili preizkušeni na izbranem vzorcu. V drugi fazi
je predvidena analitična obravnava vseh izbranih kompleksov, v tretji fazi pa
njihovo ovrednotenje ter oblikovanje seznama razvojno pomembnih območij.
Prvi del raziskave je bil izveden v letu 2006, v njem je bil oblikovan seznam
okoli petdesetih območij, predvidenih za obdelavo. V tem delu raziskave je
bil na osnovi razvitega analitično - raziskovalnega sistema obdelan vzorec
prvih petnajstih kompleksov. Pogoj za vključitev kompleksov v to prvo
skupino - preizkusni vzorec je bila razvojna heterogenost, saj gre v tej fazi tudi
za preizkus ustreznosti metodologije oziroma za njeno optimizacijo. Analiza
je pokazala razvojno kontinuiteto vzorca na vseh področjih analize: v merilu
zasnove industrijskih kompleksov, posameznih zgradb in tudi v razvoju odnosa
do okolja, tako grajenega kot naravnega.
Eno ključnih izhodišč uspešnega varovanja je tudi promocija dediščine in njenih
razvojnih prednosti. Ker gre v primeru industrijske arhitekturne dediščine 20.
stoletja za manj znano in lahko rečemo neuveljavljeno kategorijo dediščine,
je projekt zasnovan tako, da vzporedno z raziskovalnim delom potekajo tudi
promocijske aktivnosti. Ob koncu prve faze je bil tako zasnovan spletni portal
z internetnim arhivom obravnavanih kompleksov, ki je stalno dostopen najširši
javnosti, odprta pa je bila še fotografska razstava posnetkov kompleksov Mirana
Kambiča, ki so bili obravnavani v prvi fazi projekta.
ključne besede:
Industrijska arhitektura, arhitekturna dediščina 20. stoletja, vrednotenje,
varovanje, metodologija vrednotenja.
abstract
The paper presents the first results of research conceived with the purpose of
taking stock of the industrial architecture created in Slovenia over the course of the
20th century, and determining the most important industrial complexes from the
development point of view. The research has been divided into three stages; in the
first, a wide selection of heritage was made, and the analytical parameters which
were on a preselected pattern were devised. For the second stage, an analytical
investigation of all selected complexes is envisaged, while the third stage will
involve their assessment and the creation of a list of areas important in terms of
development.
The first part of the research was carried out in 2006, and it produced a list of some
fifty areas for potential investigation. In this part of the research a pattern of the first
fifteen complexes was investigated on the basis of an analytical research system
that had been developed. The inclusion of complexes in this first group - the test
pattern - was conditioned by developmental heterogeneity. That is, this stage was
also concerned with testing the suitability of the methodology and its optimisation
respectively.The analysis showed the developmental continuity of the pattern in all
areas of the analysis: at the level of the layout of industrial complexes and individual
buildings, and in the development of relationships toward the environment, both the
built and the natural one.
At the conclusion of the first stage, an internet portal was set up containing an
internet archive of the investigated complexes, which is permanently accessible to
the general public. In addition, there was an exhibition of photographs by Miran
Kambič of the complexes investigated during the first stage of the project.
key words:
Industrial architecture, the 20th century architectural heritage, assessment,
protection, assessment methodology.
Začetki industrijske arhitekture segajo v 18. stoletje, ko so
spremembe v načinu proizvodnje pripeljale do razvoja novega
stavbnega tipa. Zasnova objektov se je prilagajala specifikam
posameznih proizvodnih procesov, oblikovno pa so se
navezovali na obstoječe vzore. Če poenostavimo, lahko rečemo,
da so v urbanem prostoru praviloma posnemali zasnove mestnih
palač, v ruralnem pa gospodarskih poslopij, saj je šlo v primeru
industrijske proizvodnje praviloma za potrebe po velikih
volumnih. 19. stoletje je privedlo do oblikovne osamosvojitve
objektov za industrijo in razvoja novih tipov, ki jih je posredno
in neposredno povzročila industrializacija. Industrijske
stavbe, zasnovane na racionalnosti in fleksibilnosti, so kmalu
postale izhodišče novih razmišljanj v oblikovanju arhitekture,
manifestirale pa so se v modernizmu 20. stoletja. Hkrati pa je
bila industrijska arhitektura zaradi manjše izpostavljenosti in
iskanja čim bolj ugodnih (praviloma cenejših) rešitev vedno
priložnost za aplikacije novih konstrukcijskih pristopov in
preizkuse novih materialov. V tem kontekstu naj omenim
nekaj prelomnih realizacij: prvo znano nosilno konstrukcijo s
podpornimi litoželeznimi stebri, zgrajeno leta 1718, v predilnici
svile v Derbyju, leta 1871 izveden prvi litoželezni nosilni skelet
v tovarni čokolade Menier ali leta 1916 zgrajene armirane
betonske lupinaste strehe Perretovega skladišča v Casablanci
in istega leta zasnovano ter dobrih šest let kasneje zgrajeno
Fiatovo tovarno v Lignotu, ki je bila z avtomobilsko stezo za
preizkušanje novih modelov ne le konstrukcijsko, ampak tudi
programsko presežna.
Če so razmere v svetovnem merilu razmeroma dobro znane,
so v našem prostoru precej slabše obdelane. Do sedaj smo uspeli
evidentirati predvsem tisti del industrijske arhitekture, ki je
nastala do prve oziroma do druge svetovne vojne, čeprav katalog
tudi za to obdobje še vedno ni popoln. Pregledno je obdobje
do prve svetovne vojne, predstavljeno v vodniku Zgodnja
industrijska arhitektura na Slovenskem, ki ga je leta 2002 izdal
Zavod za varstvo kulturne dediščine v okviru projekta Dnevi
evropske kulturne dediščine [Prešeren, 2002]. V letih 1999 in
2000 je bila izdelana študija Industrijska arhitektura v Ljubljani
od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne [Mihelič,
1999-2000]. Obdobje med obema vojnama, s primeri izgradnje
prvih povojnih proizvodnih socialističnih kompleksov, je delno
predstavljeno v doktorski disertaciji, ki sem jo pripravila leta
2003. Obravnavani so bili le najznačilnejši primeri velikih
medvojnih in povojnih gradenj. Ob tem je bilo objavljenih
še nekaj krajših študij oziroma člankov, ki so obravnavali
posamezne komplekse ali industrijske stavbe.
Produkcija, nastala pozneje, pregledno še ni bila obravnavana,
čeprav imamo iz tega časa tudi nekaj teoretičnih razprav in
predstavitev projektov v katalogih projektantskih in gradbenih
podjetij. Med kompleksnejšimi predstavitvami naj omenim
tematsko številko revije AB iz leta 1977, posvečeno industrijski
arhitekturi. Leta 1970 je Tine Kurent objavil skripta za predmet
Industrijske stavbe, ki jih je v drugi izdaji leta 1980 nadgradil
AR 2007/2
Slika 1: Med obema vojnama je nastajala industrijska arhitektura, zasnovana
praktično brez dekoracije, izhodišče oblikovanjaje postala volumetrična
kompozicija. Ilustrativen primer so objekti tekstilne tovarne Hutter iz
Maribora. Med leti 1926 in 1939 jo je projektiralo in gradilo stavbno
podjetje Kifmann. Foto: Sonja Ifko.
Figure 1: In the interwar period, an industrial architecture emerged which
was designed with virtually no decoration; the design was based on
volumetric composition. The Hutter textile factory in Maribor provides
a good example. It was designed and built by the Kifmann construction
company between 1926-1939. Photo: Sonja Ifko.
v učbenik. V njem je obravnaval nekaj aktualnih primerov
industrijske gradnje v Sloveniji, predvsem pa je pregledno
predstavil razvoj v svetovnem merilu. Prvo obsežnejšo študijo
o razsežnostih industrializacije v kontekstu urbanizacije
slovenskega prostora Razvoj in oblikovanje industrijskih
območij in objektov na Slovenskem v 19./20. stoletju pa je leta
1987 pripravil Fedja Košir.
Ob pregledu literature in virov je treba omeniti problematiko
dostopa do arhivskih virov, predvsem za dela, nastala v drugi
polovici prejšnjega stoletja, ki so bila arhivirana v podjetjih.
Starejši materiali so bili namreč preneseni v javne arhive,
medtem ko so mlajši viri večinoma ostali v podjetjih in so bili
v okviru procesov prestrukturiranja v veliko primerih izgubljeni
ali uničeni. Obstajajo pa posamezna podjetja, kjer so za arhivsko
gradivo ustrezno poskrbeli, med njimi naj izpostavim tovarno
Talum z urejenim arhivom gradbenih načrtov. V takih primerih
se je ob analizi obstoječega stanja mogoče natančneje posvečati
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 20. STOLETJA V SLOVENIJI
tudi razvojnim značilnostim ter procesom preoblikovanja.
Stanje na terenu je namreč marsikje že dodobra spremenjeno
glede na razmere pred nekaj leti, ko so se intenzivni procesi
prestrukturiranja začeli. V tem kontekstu je treba omeniti
nujnost relativno hitre izvedbe raziskave, če želimo pripraviti
konsistenten pregled nastalega, saj industrijski kompleksi,
nastali v 20. stoletju, intenzivno izginjajo in marsikje od njih ni
ostalo nič, razen morda naključnih fotografij.
Metoda dela
V	primeru obravnave industrijske arhitekture, nastale v 20.
stoletju, gre za področje arhitekturne produkcije, ki večinoma še
ni evidentirana, zato je bilo v prvi fazi treba pripraviti izhodiščni
seznam kompleksov in objektov, ki bi lahko bili razvojno
pomembni.
Izbor kompleksov
Širši izbor objektovje bil opravljen na osnovi podatkov evidenc
gospodarskih družb, obstoječe literature in preliminarnega
pregleda stanja na terenu, ki je bil delno opravljen v letu
2006, delno pa prej, v okviru raziskave Varstvo industrijske
arhitekturne dediščine v Sloveniji. Seznam še ni dokončen, zato
ga na tem mestu ne objavljam. V nadaljevanju pa predstavljam
seznam izbora petnajstih kompleksov, ki so bili izbrani za
obdelavo v prvi fazi. Vključitev vanj sta pogojevala dva
temeljna pogoja; prvi je bil raznolikost vzorca, ki naj obravnava
čim bolj heterogeno skupino kompleksov, saj je hkrati to
tudi preizkusni vzorec, na osnovi katerega bodo preizkušeni
analitični in vrednostni parametri, ki so bili razviti v disertaciji
in so bili do sedaj preizkušeni le na nekaj primerih, zasnovani pa
so za analizo in vrednotenje tudi starejše industrijske dediščine.
Drugi pogoj je bila ogroženost dediščine. Dejstvo je namreč, da
območja industrijske dediščine, še posebej tista, nastala v 20.
stoletju, niso ustrezno legalno varovana (niso vpisana v register
dediščine RS) in jih zato hitro izgubljamo, ne da bi jih uspeli
vsaj ustrezno evidentirati.
V	prvi fazi so bili tako obdelani naslednji kompleksi: Tovarna
hranil Kolinska - Tovarna Kolinska, Hidroelektrarna Fala,
Tovarna dušika Ruše, Tovarna Rog, Tovarna Eifler, Apnenica
Ruše, Termoelektrarna Velenje, Tovarna Inteks, Tovarna
Jugočeška, Tovarna Hutter, Hidroelektrarna Mariborski otok,
Tovarna Avtomobilov Maribor, Tovarna glinice in aluminija
Kidričevo, Tovarna Litostroj, Tovarna Tomos in Tovarna
Gorenjska oblačila. Za vsak kompleks v seznamu je zasnovan
evidenčni karton z osnovnimi podatki, seznamom arhivskih
virov in s posnetki obstoječega stanja. V primerih, kjer so bili v
arhivih dosegljivi načrti obstoječega stanja, so tudi ti vključeni v
osnovni evidenčni karton.
Parametri evidenčnega kartona
Za celostno obravnavo območij industrijske dediščine je
zaradi njihove specifične zasnove nujno interdisciplinarno
sodelovanje različnih strokovnjakov, saj omogoča upoštevanje
vseh značilnosti, ki ključno razvojno opredelijo posamezni
industrijski kompleks. Klasificiramo jih znotraj ene od naslednjih
skupin: zgodovinsko-pričevalne, prostorsko-urbanistične,
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 20. STOLETJA V SLOVENIJI
AR 2007/2

Slika 2: Objekt obdelovalnice v Litostroju je primer inovativne konstrukcijske
zasnove. Obešeno streho na armiranobetonskih zunanjih vešalih je leta
1946 zasnoval Miroslav Gregorič. Foto: Miran Kambič.
Figure 2: The metalworking plant at Litostroj is an example of innovative
constructional design. The suspended roof fixed on exterior reinforced
concrete brackets was designed in 1946 by Miroslav Gregorič. Photo:
Miran Kambič.
stavbno-konstrukcijske in tehnološke značilnosti. Glede na
omenjeno raznolikost značilnosti zajema osnovni evidenčni
karton za vsak kompleks naslednje podatke.
1.	Ime objekta, kompleksa
2.	Naslov
3.	Tipološka klasifikacija industrijske arhitekturne dediščine
4.	Sedanji lastnik
5.	Bivša imena podjetja, lastniki in investitorji
6.	Tehnološke značilnosti proizvodnje
7.	Vrste objektov, glavne značilnosti
8.	Energetski viri
9.	Transportni sistem
10.	Oris značilnosti zgodovine kompleksa
11.	Pomembnejši posegi v proizvodnem kompleksu po izgradnji
12.	Opis stanja danes
13.	Avtorji kompleksa
14.	Izvajalci del
15.	Arhivski viri in literatura
16.	Datum obiska na terenu
17.	Oseba za stike
18.	Popisovalec
Proces obravnave
Skladno z načeli varstvene metodologije se vsak obravnavani
objekt v idealnih razmerah vrednoti trikrat [Pirkovič, 1993]:
prvič, ko ga uvrstimo v evidenco kulturne dediščine, drugič, ko
ga sistematično komparativno ovrednotimo, tretjič pa, ko se zanj
pripravi predlog za izvedbo varstvenih nalog. Kar pomeni, da je
sama uvrstitev določenega kompleksa na seznam dediščine že
Slika 3: Tovarna Gorenjskih oblačila je bila zgrajena leta 1974. Zanjo sta avtorja
Ciril Oblak in Fedja Klavora prijela nagrado Prešernovega sklada. Foto:
Miran Kambič.
Figure 3: Tovarna Gorenjskih oblačil was built in 1974. The designers Ciril
Oblak and Fedja Klavora were awarded the Prešeren Fund prize.
Photo: Miran Kambič.
prva faza vrednotenja.
Kljub nujnosti interdisciplinarnega dela v primeru celostne
analize območij industrij ske dediščine, je zaradi omej itve finančnih
sredstev raziskava omejena le na analizo njenih arhitekturnih in
prostorsko urbanističnih značilnosti. Arhitekturno industrijsko
dediščino oziroma industrijski kompleks kot osnovno analitično
enoto raziskujemo kot prostorsko in stavbno kategorijo na treh
nivojih:
1.	nivo: analiza industrijskega kompleksa kot celote izpostavi
mikrourbanistične značilnosti kompleksa - značilnosti izbora
lokacije, funkcionalno morfološko analizo, kompozicijsko
razvojne in semantične značilnosti obravnavanih kompleksov.
2.	nivo: prostorsko krajinska analiza obravnava kompleks v
odnosu do okolja, v katerem je kompleks zgrajen.
3.	nivo: analiza posameznih stavb izpostavi arhitekturne
značilnosti posameznih objektov in struktur kompleksa
- njihove funkcionalne, morfološke in oblikovno-
kompozicijske značilnosti.
Analitični parametri
1. nivo: analiza industrijskega kompleksa kot osnovne enote
obravnave
Analiza pogojev za izbor lokacije industrijskih kompleksov
Umestitev industrijskih kompleksov v prostor je primarno
pogojena s funkcionalnimi pogoji (bližina vode, surovin, virov
energije), gospodarskimi, političnimi in socialnimi razmerami.
Izbor lokacije opredeli tudi odnos do obstoječih prostorskih
struktur in do okolja.
AR 2007/2
Funkcionalno-morfološka analiza industrijskega kompleksa
Na tem nivoju analize raziskujemo medsebojne odnose
funkcionalnega razvoja, organizacije in oblikovanja industrijskih
kompleksov. V slovenskem prostoru funkcionalno-morfološki
razvoj lahko razdelimo v naslednjih pet sklopov: predindustrijsko
obdobje, obdobje nastanka polindustrijskih in prvih industrijskih
obratov, obdobje multifunkcionalnih industrijskih kompleksov,
obdobje monofunkcionalnih proizvodnih območij in obdobje
razvoja socialističnih industrijskih kombinatov.
Kompozicijsko-razvojne značilnosti
Kompozicijsko-razvojne značilnosti opredelimo znotraj ene od
naslednjih razvojnim stopenj:
•	Svobodne, funkciji podrejene strukture
Zasnove, ki so nastale v tem zgodnjem obdobju razvoja
industrializacije, so kompozicijsko svobodne. Spominjajo na
funkcionalistične strukture, vendar niso posledica zavestnega
sledenja funkcionalističnim principom, ampak predvsem splet
naključnega razporejanja, ki pa ga je vsekakor vodila ideja
po čim bolj praktični razporeditvi in oblikovanju proizvodnih
območij.
•	Osnosimetrične zasnove kompozicij
Naslednji nivo predstavlja bolj organizirano industrijsko
gradnjo, pri nas neposredno navezano na prihod železnice.
Graditi začnejo v takrat vsesplošni maniri neostilnih
osnosimetričnih kompozicij, ki so izrazite predvsem pri večjih
kompleksih premožnejših investitorjev in v podjetjih v državni
lasti.
•	Funkcionalistične zasnove
Vobdobjupoprvisvetovnivojnisledimovednovečjemurazmahu
odprtih kompozicijskih zasnov, ki utirajo pot prihajajočemu
funkcionalizmu. Ta se izrazito razvije po drugi svetovni vojni.
Kompozicije so praviloma zasnovane na ortogonalnem rastru,
ki ima poudarjeno eno ali več kompozicijskih osi. Te zasnove
se pozneje razvijajo in prilagajajo konkretnim razmeram skozi
celotno 20. stoletje.
2. nivo: analiza industrijske arhitekturne dediščine kot prostorsko-
krajinske vrednote
Ta analiza je dvostopenjska, najprej analiziramo vplive
kompleksa na grajeni prostor, na naravno okolje in na oblikovanje
identitete prostora. Na drugi stopnji analiziramo le komplekse, ki
so del industrijske krajine. Najprej opredelimo tip industrijske
krajine, katere del je kompleks, nato pa opredelimo vlogo
obravnavanega kompleksa na razvoj krajine.
Analitični parametri prve stopnje:
Vplivi na grajen prostor.
Vplivi na grajen prostor analizirajo odnos do urbanizacije
neposredne okolice kot vplive na širše območje. Glede na
specifičnosti vsakega raziskovanega primeraje v fazi evidentiranja
te vplive treba opisati in jih pozneje primerjalno ovrednotiti.
Vplivi na naravno okolje
Odnos industrije do okolja in narave, v kateri se je razvijala,
je bil praviloma agresiven. Šele negativne posledice in vplivi
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 20. STOLETJA V SLOVENIJI
na človekovo zdravje so pripeljali do prvih varstvenih ukrepov,
tako na področju zasnove tehnoloških procesov kot pozneje
pri umeščanju industrije v prostor. Na tej točki analize je treba
opredeliti tiste parametre, s katerimi že lahko spremljamo
eventualno načrtno skrb za varovanje naravnega okolja.
Vplivi na oblikovanje identitete prostora
Industrializacija kot globalni svetovni pojav je vplivala na
posege v krajino in s tem na oblikovanje prostorske identitete.
Treba je opozoriti na več nivojev vplivov, vendar v kontekstu
dane raziskave analiziramo le neposredne vplive, ki so nastali
zaradi širitve industrijske proizvodnje, gradnje tovarn in razvoja
novega segmenta družbe - delavstva in novega načina življenja
ter oblikovanja prostora za nove razmere, ki so se razlikovale od
razmer, v katerih so živeli ljudje v obdobju pred industrializacijo.
Pri raziskovanju vplivov na identiteto prostora je treba analizirati
tako negativne kot pozitivne posledice ter jih na stopnji
vrednotenja celostno predstaviti.
Analitični parametri druge stopnje:
V	primeru, ko je industrijski kompleks na prvi stopnji analize
spoznan kot pomemben sooblikovalec kompleksnejšega sistema
- industrijske krajine, razvojne značilnosti analiziramo v odnosu
do krajine, ki jo je sooblikoval, sicer se analiza konča na tej
stopnji.
Analiza te stopnje ugotavlja razvojne značilnosti industrijske
krajine in vlogo posameznih kompleksov oziroma manjših
industrijskih območij kot sooblikovalcev krajinskega sistema.
Analitični parametri se združujejo v tri skupine:
Opredelitev tipa industrijske krajine
Ločimo naslednje strukturne tipe industrijske krajine: rudarsko
industrijsko krajino, monokulturno industrijsko krajino, linearno
industrijsko krajino in urbano industrijsko krajino, ki je del
starejšega urbanega sistema.
Vpliv industrijskega kompleksa na strukturne značilnosti
krajine
V	tej fazi je na eni strani treba določiti, kako je obravnavani
kompleks vplival na obstoječo strukturo industrijske krajine,
na drugi pa pokazati, kako je sama struktura krajine vplivala
na njegovo oblikovanje. Za oba primera se je treba načelno
opredeliti, ali je bil vpliv negativen ali pozitiven.
Analiza vplivov kompleksa na razvoj elementov industrijske
krajine
Na tej stopnji analize je treba opredeliti značilnosti in
medsebojne vplive vseh elementov, ki oblikujejo industrijsko
krajino, katere del je obravnavani kompleks. Ob proizvodnih
območjih so to še transportni sistemi, območja bivališč z
navezujočimi dejavnostmi itd.
3. nivo: analiza posameznih stavb
Funkcionalna klasifikacija industrijskih stavb
Funkcijaje tista temeljna lastnost, ki najbolj neposredno določa
zasnovo industrijske arhitekture, zato je funkcionalna tipologija
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 20. STOLETJA V SLOVENIJI
temeljna tipologija industrijskih objektov. Osnovna delitev jih
razvršča na proizvodne, energetske, transportne, skladiščne in
poslovne objekte.
Morfološko-tipološka klasifikacija industrijskih stavb
Morfologija stavbe je pri industrijskih objektih neposredno
odvisna od funkcije oziroma tipa proizvodnje in seveda od
znanja ter pristopa reševanja konstrukcijskih in oblikovalskih
vprašanj. Glede na morfologijo delimo stavbe na osnovna
tipa: paviljonske - pritlične in večetažne stavbe. Natančnejšo
delitev znotraj vsake skupine pa opredelimo glede na izvedbo
konstrukcij.
Analiza oblikovnih značilnosti industrijskih stavb
Razvoj oblikovnih značilnosti industrijskih objektov sledi
poti racionalizacije in redukcije dekorativnosti. Po posnemanju
neostilnih oblikovalskih trendov v 19. stoletju se je v prvi
polovici 20. stoletja postopoma uveljavil funkcionalizem in
se nato prek formalizma končal. Postmodernistična oblikovna
izhodišča zanikajo trende, ki jih je vzpostavil funkcionalizem,
in odprejo nove razvojne poti tudi na področju oblikovanja
industrijske arhitekture.
Rezultati
Obdelava podatkov prve faze pokaže, da so predlagani
parametri, povzeti iz leta 2003 pripravljene raziskave in delno
nadgrajeni, analitično ustrezni tudi za obravnavo dediščine,
nastale v 20. stoletju. O korenitejših sklepih po obdelavi okoli
tretjine predvidenih objektov ne moremo govoriti, saj je večina
analiziranih kompleksov nastalih v prvi polovici 20. stoletja in
bo pregledna ocena celostno lahko podana po zaključku celotne
raziskave.
Za do sedaj pregledani fond lahko rečem, da analiza
kompleksov pokaže sledenje svetovnim trendom, še posebej med
obema vojnama, ko so intenzivno gradili velike tekstilne obrate.
Njihove zasnove so svobodne, podrejene zahtevam proizvodnih
procesov. Enak trend se nadaljuje po vojni, ko kompozicije
večjih kompleksov organizirajo vzdolž osrednjih osi, ob katerih
se nizajo proizvodni objekti.
Ko govorimo o odnosu industrijskih kompleksov do prostora,
v katerem so nastajali, je treba omeniti, da so že na začetku
stoletja industrijo vedno locirali praviloma izven mestnih
območij, na območjih, ki so v večjih centrih že takrat bila
definirana kot industrijska. Pozneje je bilo coniranje dejavnosti
obvezni del prostorskega načrtovanja, ki je industrijo usmerjalo
na zanjo primerne lokacije. Oblikovanje objektov je razvojno
primerljivo z aktualnimi trendi, vendar s časovnim zamikom
glede na evropska dogajanja. Do druge svetovne vojne je razvoj
vezan na aplikacije različnih konstrukcijskih sistemov, ki so jih
po tujih patentih pri nas razvijali domači stavbeniki. Takoj po
vojni je nastalo nekaj odmevnih realizacij, predvsem v velikih
kombinatih, kot sta bila Litostroj ali Tovarna glinice in aluminija.
Tudi oblikovno se je industrijski arhitekturi posvečalo vedno več
pozornosti. To je leta 1974 pripeljalo do prve vidnejše nagrade
za realizacijo industrijskega kompleksa, ko sta arhitekta Ciril
Oblak in Fedja Klavora dobila nagrado Prešernovega sklada za
AR 2007/2
Tovarno gorenjskih oblačil.
Ob raziskovalnem delu je treba omeniti še drugo plat projekta,
ki je bil zasnovan z namenom, da pripomore k uveljavitvi
dediščine industrijskih območij, zato je ob svojem teoretičnem
delu intenzivno usmerjen tudi v promocijo dediščine in njenega
razvojnega potenciala.
V okviru tega sta bili zasnovani dve promocijski akciji, ki se
bosta nadaljevali tudi v naslednjih fazah. Gre za oblikovanje
spletnega portala, namenjenega promociji industrijske
arhitekturne dediščine, in razstavo avtorskih fotografij Mirana
Kambiča, ki pripravlja fotodokumentacijo projekta. Razstava
fotografij prvih petnajstih kompleksov, vključenih v projekt, je
bila decembra 2006 v galeriji Fakultete za arhitekturo.
Spletni portal je zasnovan kot skupek informacij o industrijski
arhitekturni dediščini, s predstavitvijo ključnih mednarodnih
dokumentov, ki obravnavajo dediščino industrializacije in
še posebej arhitekturno dediščino 20. stoletja. Osrednji del
predstavitve obsega spletni arhiv, v katerem so predstavljeni
obravnavani kompleksi. Vsak je predstavljen z osnovnimi
podatki o lokaciji, času nastanka, avtorjih arhitekture in
gradbenih konstrukcij, prvotni in obstoječi namenski rabi,
statusu dediščine in potencialih, ki jih kompleks ima. Dodani
so še fotografsko gradivo in načrti, kjer smo jih uspeli pridobiti.
Ob tem je predstavljenih tudi nekaj predlogov revitalizacij
opuščenih industrijskih območij, ki so nastali v okviru
seminarskega dela na Fakulteti za arhitekturo. Rubrika ogrožena
dediščina je namenjena predstavljanju aktualnih dogajanj na
področju industrijske dediščine. Zasnovana je tako, da omogoča
posredovanje mnenj obiskovalcev.
Ključni del projekta je pridobitev fotografij in zasnova
fotoarhiva, saj gre za pomemben vir informacij o dediščini. Ob
promocijski vlogi je pomen fotografskega materiala predvsem
dokumentaren, saj gre za arhitekturo, ki izgublja primarno vlogo
in bo v naslednjih letih tako ali drugače spremenjena in v veliko
primerih žal najverjetneje izgubljena.
Ob zaključku prve faze raziskave lahko rečem, da je
zasnova analitično raziskovalnih parametrov, kljub omejitvam
glede interdisciplinarnosti obdelave, dovolj reprezentativna,
da izpostavi temeljne razvojne karakteristike industrijske
arhitekturne dediščine, ki bodo omogočale nadaljnjo obdelavo
večjega števila kompleksov v naslednji fazi in v zaključku
projekta njihovo vrednotenje.
AR 2007/2	INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 20. STOLETJA V SLOVENIJI
Viri in literatura
AB, Arhitektov bilten, Industrijska arhitektura, št. 34, letnik 1977, Ljubljana.
Ifko, S., (2003): Varstvo industrijske arhitekturne dediščine v Sloveniji, doktorska
disertacija, Ljubljana.
Košir, F., (1987): Razvoj in oblikovanje industrijskih območij in objektov na Slov-
enskem v 19./20. stoletju, Univerza Edvarda Kardelja, VTOZD Arhitektura,
Ljubljana.
Kurent, T., (1980): Razvoj industrije in tovarn, Univerza Edvarda Kardelja,
VTOZD Arhitektura, Ljubljana.
Mihelič, B., (1999, 2000): Industrijska arhitektura v Ljubljani od srede 19. sto-
letja do konca prve svetovne vojne, 1. in 2. del, Urbanistični inštitut RS,
Ljubljana.
Palmer, M., Neaverson, P., (1998): Industrial Archaeology, London.
Pirkovič, J., (1993): Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji,
Vestnik, št XI, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana.
Prešeren, D.(ur), (2002): Zgodnja Industrijska arhitektura na Slovenskem,
ZVKDS, Ljubljana.
dr Sonja Ifko
Fakulteta za arhitekturo, UL
sonja.ifko@fa.uni-lj.si
Jaka Bonča
2oo7/2
AR
GOSPODAR SISTEMA
LORD OFTHE SYSTEM
avtor / author.
Jaka Bonča
naslov knjige / title ofthe book.
Gospodar sistema /
Lord ofthe System
izdajatelj / publisher.
UL FA in Šola za risanje in slikanje Ljubljana, 2003
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2003
obseg / number of pages:
184 strani, 115 ilustracij
recenzenti / reviewers:
prof mag Peter Gabrijelčič, UL FA
prof Darko Slavec akad. slik. spec, UL FNT
naklada / number of copies printed:
500 izvodov
prodaja / sale:
Knjigarne v Ljubljani
Vse te risbe (razen serije Gospodar sistema 3) sem najprej narisal na roko,
z rapidografom in ravnilom. Želel sem si računalniško risbo oziroma
računalniško obdelano risbo. Ker pa nisem imel na voljo računalnika, sem
sam začel razmišljati kot računalnik. To razmišljanje namreč ne pozna
optičnih korekcij. Zato so odnosi med elementi na risbi čisto taki, kot so.
Oziroma niso kako prikriti, kot to lahko kar podzavestno naredimo, ko
rišemo s prosto roko. Kasneje, ko se mi je pokazala možnost, sem vse risbe
vnesel v računalnik in nekatere še dodatno obdelal in med seboj kombiniral.
Pri tem sem odkril, da ima sama izvedba likovnega dela svoj veliki čar in
da nas računalnik marsičesa oropa. Je pa odličen za simulacije. Risbe sem v
nazaj skušal urediti v smiselne celote. Dodal sem še besedilo, ki kaže, kako
sem, vendar znova v nazaj, razmišljal ob risbah. Toda to je komaj majhen
del tega razmišljanja. Risbe sem zasnoval povsem ploskovno, brez vsake
iluzije tretje dimenzije. Vendar je vsako kompozicijo na risbi možno prevesti
v skulpturo.
Initially I drew all these drawings (with the exception of Lord of the System 3)
by hand with a rapidograph and a ruler. I wanted a computer-generated or
computer-processed drawing. But, since I did not have a computer, I began
to think like a computer instead. This way of thinking does not allow visual
corrections. Consequently, all relationships between elements in the drawing
are exactly the way they are. They are not concealed, which is achieved
subconsciously when drawing by hand. Later, when the opportunity arose, I
transferred all drawings to a computer. I changed and combined some of them,
but in the process I discovered that the implementation of a work of art has a
special charm and that the computer deprives us of many things. But it is an
excellent simulation tool. In retrospect, I tried to arrange drawings into logical
units. I added text that, again, in retrospect speaks about my thoughts triggered
by the drawings. But this is only a small proportion of all my thoughts. I designed
linear drawings without any illusion of the third dimension. Nevertheless, every
composition can be translated into sculpture.
GOSPODAR SISTEMA
Kamen, les, železo, papir in drugi materiali s pripadajočimi
načini obdelovanja - obrtmi - navajajo k pokornosti. Izgleda,
da v vseh obrteh, razen v računalništvu, obstaja neka specifična
odlika, ki narekuje nekaj osnovnega in navaja na pravilno
izražanje. Računalništvo pa ne kaže nobene obrti ali izraza ^
priori. Namreč, kdor dela z računalnikom, se običajno ukvarja
z nečem, kar ni ravno računalništvo. Računalnik je le odličen
simulator. Je univerzalno orodje, ki ga lahko s pridom uporabim
pri delu. Zato mora biti tudi, kdor stavi na računalnik, prej
kot strokovnjak za računalnike predvsem odličen stavec.
V običajnem reprostudiu pa še tiskarskih enot ne poznajo.
Računalnik je le kot jezikoslovec, ki odlično obvlada jezik, zelo
težko pa kaj pove, če ničesar drugega ne pozna ali ne ve. Ko
rišem na računalnik, se stvari hitreje izkristalizirajo. Zame je
razlika med risbo in računalniško risbo približno takšna, kot če
človek razmišlja samo v svoji glavi ali pa to počne v nekem
pogovoru na glas. Ne gre za to, da bi od računalnika kaj dobil.
Tudi od sogovornika ponavadi ne dobiš veliko. Računalnik je
(le) kot odličen dobronameren poslušalec. Običajno se ti ob
takih poslušalcih misel najhitreje izkristalizira. Zakaj bi vedno
znova risal oblike, ki se v mojem delu stalno ponavljajo. Lahko
jih v kakšnem risarskem programu definiram kot bloke, toda
zakaj bi vsakič definiral tiste odnose med oblikami, ki so stalni.
Torej potrebujem program, ki zna delati s stalnimi oblikami in
z odnosi, ki so deloma stalni, deloma pa se spreminjajo. Oblike
lahko vnesem v računalnik kot črkovno vrsto. Se pravi, da so
nekje poleg Bodonija, Garamonda, Caslona ... še Znaki. Vse
ostalo lahko naredim v programu za prelamljanje QuarkXPress.
Tako enostavna (v principu) je tehnična plat. Zaplete pa se
takoj naslednji hip, ko tej tehniki postavim estetske zahteve.
Na primer: Presledek za posameznim znakom je sestavni del
znaka samega. To pomeni, da za večjim znakom pride večji
presledek. Kaj pa, če želim, da so vsi presledki enaki? Potem
naredim pisavo tako, da znaki ne vsebujejo presledkov. Zato
presledke med znaki stavim ročno, tako kot stavim presledke
med besedami. Pa sem spet tam, kjer so bili v "svinčenih" časih,
v časih ročnih stavcev, ki so imeli v ta namen polovinc. Kdo pa
danes ve, kaj je to? Kot da računalnik namesto človeka vse ve
sam. Že, toda le do polovinca, od tam naprej pa lepo peš. Takrat
računalnik sestopi z oblasti na nivo navadnega (nepogrešljivega)
orodja, kamor edino tudi sodi.
AR 2007/2
Matevž Čelik
2oo7/2
AR
NEW ARCHITECTURE IN SLOVENIA
NOVA ARHITEKTURA V SLOVENIJI
avtor / author.
Matevž Čelik
naslov knjige / title ofthe book.
New Architecture in Slovenia /
Nova arhitektura v Sloveniji
izdajatelj / publisher.
Springer
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Dunaj, New York, 2007
obseg / number of pages:
192 strani, 355 barvnih ilustracij
naklada / number of copies printed:
10.000 izvodov
prodaja / sale:
Svetovni splet springer.com; amazon.co.uk; shopping.msn.co.uk; karl-kraemer.info
Knjigarne Mladinska knjiga
Arhitektura v Sloveniji danes predstavlja nenavadno sobivanje pojmov ne-
pretrganosti in preoblikovanja. Temu ustrezno je nova slovenska arhitek-
tura predstavljena v treh poglavjih: Continuity (Nepretrganost), Re-for-
mulating (Preoblikovanje) in Adjustment (Prilagajanje). Nepretrganost
predstavljajo arhitekti, ki si prizadevajo graditi na temeljih postmodern-
izma 80-ih in modernistične šole Edvarda Ravnikarja iz druge polovice
20. stoletja. Poleg njih ustvarjajo arhitekti, izšolani po osamosvojitvi, ki
s svojimi načrtovalskimi strategijami preoblikujejo slovensko arhitek-
turo v skladu s spremenjenimi gospodarskimi in političnimi razmerami.
Tretja skupina arhitektov s prilagajanjem skuša vzpostaviti harmonično
ravnovesje v prostoru. Uvodni esej vzpostavlja tezo, da se danes "z bolj
premišljenim pristopom k upravljanju prostora in s promocijo različnih
arhitekturnih praks Sloveniji ponuja izjemna priložnost, da postane pose-
bej prepoznavna kot država, ki inovativno povezuje grajeno okolje in ne-
okrnjeno naravo".
Today, architecture in Slovenia is an unusual co-existence of the notions of
continuity and reformulation. Accordingly, the new Slovene architecture is
presented in three chapters: Continuity, Reformulation and Adjustment.
Continuity is represented by architects who endeavor to build on the foun-
dations of the post-modernism of the 1980s and the school of modernism of
Edvard Ravnikar from the second half of the 20th century. Alongside them
are architects, educated after the attainment of independence, who reformu-
late Slovene architecture with their design strategies in accordance with the
changed economic and political conditions. The third group of architects at-
tempts to establish a harmonious balance in space by means of adjustment.
The introductory essay advances the thesis that today "with a more prudent
approach to spatial management and with the promotion of differing archi-
tectural practices, Slovenia has an exceptional opportunity to become par-
ticularly recognisable as a country uniting in an innovative manner the built
environment and an intact natural enviroment".
NEW ARCHITECTURE IN SLOVENIA
Nova arhitektura v Sloveniji je posledica daljnosežnih
gospodarskih in družbenih sprememb, ki so se zgodile v državi
v zadnjih 15-ih letih. Odgovori na vprašanja, kako vzdrževati
kakovost bivanja in identiteto mest, vasi ter krajine v tej majhni
državi, so danes različni, toda bržkone nič drugačni kot v
drugih delih Evrope, ki so bili soočeni s podobno tranzicijo.
Ko zasledujemo načrtovalske pristope arhitektov, je mogoče
zaznati občutne razlike v odnosu do tradicije in preteklih praks.
Odražajo se v obravnavi razmerij med javno in zasebno domeno,
v formalnih rešitvah in artikuliranju arhitekture kot materije.
Arhitekturo v Sloveniji danes predstavlja sobivanje konceptov
kontinuitete in preoblikovanja, poleg tega pa bolj zmernega
usklajevanja obstoječega in novega. Zagovorniki kontinuitete
predstavlj aj o nekaj, kar bi nizozemski arhitekturni kritik Roemer
Van Toorn poimenoval "kritične prakse". Gre za arhitekte, ki so
se uveljavili v obdobju postmodernizma, danes pa si prizadevajo
nadaljevati arhitekturo na temeljih šole Edvarda Ravnikarja iz
druge polovice 20. stoletja. Preoblikovanje uveljavljenih metod
načrtovanja arhitekture po Van Toornu predstavljajo "projektivne
prakse", ki se trudijo uporabiti trenutne realne potenciale v
lokalnem okolju. Poleg "kritičnih in projektivnih praks" obstajajo
seveda tudi arhitekti, katerih pristop predstavlja uravnavanje
obeh. Uravnavanje se osredotoča na kakovost bivanja in jo
skuša vzpostaviti kot harmoničen odnos med podedovanim in
novim. V vsakem primeru vsa različna arhitektura, ki danes
nastaja v Sloveniji, predstavlja nadaljevanje kontinuiranega
zapisovanja na novo identitete prostora. Nekateri projekti so
opaznejši danes, drugi so v ozadju, a so trajnejši. Praktično
ničesar pa se nikoli ne izbriše. V projektu "Uncertain States
of Europe" se Stefano Boeri zavzema, da bi evropski prostor
videli "kot odprt razpoložljiv kontekst: površino, ki jo tvorijo
heterogena, neprestano spreminjajoča se geografska okolja". V
bližnji prihodnosti bosta prav premišljeno upravljanje s pristnim
naravnim in urbanim okoljem ter nadaljnji razvoj različnih
arhitekturnih praks Sloveniji lahko ponudila nove priložnosti
za prepoznavnost v mednarodnem okolju.
AR 2007/2
Živa Deu_
STAVBARSTVO SLOVENSKEGA PODEŽELJA
ZNAČILNO OBLIKOVANJE SLOVENSKIH HIŠ
ARCHITECTURE OFTHE SLOVENE COUNTRYSIDE
avtor / author.
Živa Deu
naslov knjige / title ofthe book.
Stavbarstvo slovenskega podeželja-značilno oblikovanje stanovanjskih hiš /
Architecture ofthe Slovene Countryside-typical designs of residential houses
izdajatelj / publisher.
Založba Kmečki glas
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2001
obseg / number of pages.
157 strani, 198 slik
recenzenti / reviewers.
prof dr Peter Fister,UL FA
prof dr Janez Bogataj, UL FF
sofinancer / co-provider of finance.
MKRS
naklada / number of copies printed.
1700 izvodov
prodaja / sale.
Knjigarne po Sloveniji
Veliko je napisanega o raznolikih naravnih lepotah slovenskega prostora, o
lepotah, ki jih je s svojim delom dopolnil tudi človek. Sledi njegovega dela,
dela naših prednikov, se še danes odražajo v kakovostno oblikovanih kulturnih
krajinah, ki jih poleg raznovrstno obdelanih površin sooblikujejo grajene
strukture, različno velika in različno oblikovana naselja. Toda ali je lepota naše
dežele, njenih naravnih in v preteklosti oblikovanih kulturnih krajin, večna in
sama po sebi umevna? Kajti tako kot "solnce" ni obstalo na ljubo začudenemu
popotniku, tako se ni ustavilo spreminjanje naravnih in kulturnih krajin.
Naravne in predvsem kulturne krajine se z razvojem neustavljivo spreminjajo,
spremembe pa niso nujno vedno kakovostne. Žal, v večini primerov niso
kakovostne tudi v zadnjem obdobju našega razvoja. V Sloveniji nas strokovnjaki
različnih strok že daljše obdobje opozarjajo na vedno bolj obremenjeno
okolje, na poškodovane naravne in kulturne krajine. Poškodbe se odražajo v
onesnaženju zraka, voda in drugih naravnih virov in v izginjanju kakovostno
oblikovanih kulturnih krajin, tistih, o katerih so s takim navdušenjem še v
nedavni preteklosti pisali celo tuji popotniki in v katerih so bili še vsi človekovi
posegi, vključujoč grajene strukture, naselja in stavbe, funkcionalno in likovno
povezani z naravnimi danostmi in so odražali duhovno, kulturno, gospodarsko,
politično in umetnostno ozračje domovine v zadnjih stoletjih prejšnjega
tisočletja. Vzrok za slabo stanje, za vedno večjo degradacijo naravnih in
kulturnih krajin, najdemo tudi v sodobnem razvoju grajenih struktur, predvsem
v globalno oblikovanih enodružinskih stanovanjskih hišah, hišah od tu in
tam, ki se kot tujki zajedajo v za posamezne slovenske pokrajine tako značilna
podeželska naselja. V novo oblikovanih in preoblikovanih podeželskih naseljih
so namreč opazne le kakovostne spremembe tehnične narave, ki so v zadnjih
desetletjih rezultat izjemnega razvoja gradbeno-tehničnih znanj, prometne
infrastrukture, telekomunikacij ter kulture bivanja, medtem ko je upoštevanje
naravnih danosti in v stavbarstvu v preteklosti razvitih in uveljavljenih znanj,
vrednot in meril, tudi meril lepega, popolnoma zapostavljeno.
A lot has been written about the natural beauties of Slovenia's space, about
the beauties which were accomplished by peoples' work. The vestiges of
their work, the work of our ancestors, are still reflected in qualitatively
designed cultural landscapes formed by cultivated land and built
structures, by settlements of various forms and sizes. But is the beauty of
our country, its natural landscapes and cultural landscapes formed in the
past, a self-evident and eternal reality?
Landscapes, and primarily cultural landscapes, evolve and are subject to
unstoppable changes, but changes are not always qualitative. Unfortunately,
they also have not been qualitative in the last period of our development.
In Slovenia, experts from various professions have been warning us
for some time about the increasingly burdened environment, damaged
landscapes and cultural landscapes. Damage is reflected in the pollution
of air, water and other natural resources, as well as in the vanishing of
quality cultural landscapes, the very cultural landscapes which not so
long ago were enthusiastically depicted even by foreign travellers. In these
cultural landscapes, all human interventions, including built structures,
settlements and buildings, were functionally and artistically connected
with nature, and mirrored the spiritual, cultural, political and artistical
atmosphere of the homeland in the last centuries of the past millenium.
A reason for poor conditions and advancing degradation lies also in the
contemporary development of built structures, especially in globally
designed, single-family houses from the four corners of the earth, that
appear as foreign bodies in the typical country settlements that vary in their
characteristics according to the individual regions of Slovenia. The newly
formed and re-formed country settlements namely feature but quality
changes of technical nature brought about by exceptional developments
of construction techniques, traffic infrastructure, telecommunications and
residential culture.
AR 2007/2
Iz ocene dr Petra Fistra:
Monografija, ki predstavlja stavbarstvo slovenskega podeželja,
je eno tistih del, ki želi na poljuden in hkrati strokoven način
izluščiti vrednote največkrat anonimnega stavbarstva izven
slovenskih mest, ki so ustvarile ne le pojem slovenskega Krasa z
veliko začetnico, ampak tudi druge krajinske celote, zaznamovane
z naravnimi lepotami in vanje vgrajenimi človekovimi dosežki.
Celotno delo je razdeljeno v dve enoti. Prvi del je neke vrste
"učna ura" o temeljnih vrednotah, ki sestavljajo posebnosti
stavbarstva na podeželju, drugi del je predstavitev danes
razpoznavnih sestavin posameznih delov slovenskega prostora.
Za oba dela je mogoče trditi, da bosta odlično izhodišče za vse
tiste strokovnjake in prebivalce, ki bodo v prihodnosti pomagali
ohranjati in še naprej razvijati izjemnost slovenskega prostora
v vsej njegovi enotnosti ob hkratni različnosti. Vzporedne
vzpodbude ali kritike, ki so v monografiji utemeljene z
najpomembnejšimi novimi mednarodnimi smernicami za
bodočnost zdravega, lepega in humanega bivalnega okolja, pa
po svoje poudarjajo upravičenost take vsebine.
Najobsežnejši prispevek prvega dela je namenjen Likovnim
vrednotam. Pomembni so dokazi, da so v preteklosti z vzori ali
neposredno z delom tudi največji umetniki sodelovali pri gradnji
podeželskega stavbarstva na Slovenskem. To danes v celoti
pogrešamo, saj je zlasti arhitektom kar nekako pod častjo, da bi
prispevali svoj etični delež k ohranjanju obstoječih kvalitet in
novim gradnjam na podeželju.
"5 zakonov kompozicije" uporabi v tem delu avtorica za dvojen
cilj: da dokaže, kako so tudi v preprostem stavbarstvu podobne
vrednote kot v visokih "stilnih" ali "avtorskih" dosežkih, in da
poduči lastnike starejših hiš in graditelje novih, da le z resnično
strokovno kvaliteto lahko dodajo svoj delež k ustvarjanju in
ohranjanju kvalitete bivalnega okolja in sebi ustvarijo najboljši
dom. Zlasti pri podrobnostih oblikovanih iz lesa, kamna, v ometu
in z barvnimi kompozicijami naj bi tudi najpreprostejša stavba
prerasla iz stavbarstva v arhitekturo.
V drugem delu predstavljene značilne arhitekturne lastnosti po
regijah so seveda rezultat dolgoletnega preučevanja in beleženja
značilnosti celotnega slovenskega prostora. Vendar naj bi
predstavljeni vzorci ne postali le uporaben katalog, iz katerega bi
lahko izbrali nekaj sestavin in jih nalepili na nove hiše. To naj bi
bila predvsem vzpodbuda in dokaz, kako je tudi preprost človek
v preteklosti znal povezovati značilne oblike v razpoznavne
celote, a jih je vsakič znova po svoje dopolnil - in ta izkušnja,
ki je ustvarila najboljše stavbarstvo naših krajin, je tista, ki jo
monografija priporoča.
Iz ocene dr Janeza Bogataja:
Vsaka knjiga ima svoje poslanstvo. Vendar je poslanstvo knjige
Stavbarstvo slovenskega podeželja večstransko pomembno.
Najprej zato, ker takega dela preprosto povedano nimamo. ...
"Klasični" tipologiji, etnološka in geografska, sta bili preseženi z
ugotovitvami o štirinajstih arhitekturnih regijah, ki jih je postavila
raziskava Petra Fistra s sodelavci 1991. Avtorici je izhodišče za
drugi del, ki ima zaradi te svoje usmeritve še bolj poučen, da ne
rečem, kar didaktični pomen. Hkrati odločno odpravlj a stereotipe,
ki so tako pogosti prav v paleti želja sodobnih graditeljev in, žal,
pogosto tudi v paleti sodobnih načrtovalcev stavb.
STAVBARSTVO SLOVENSKEGA PODEŽELJA ZNAČILNO OBLIKOVANJE SLOVENSKIH HIŠ
OBNOVA STANOVANJSKIH STAVB
NA SLOVENSKEM PODEŽELJU
THE RENOVATION OF RESIDENTIAL HOUSES IN THE SLOVENE COUNTRYSIDE
avtor / author.
Živa Deu
naslov knjige / title ofthe book.
Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju /
The Renovation of Residential Houses in the Slovene Countryside
izdajatelj / publisher.
Založba Kmečki glas
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2004
obseg / number of pages:
277 strani, 569 slik
recenzenti / reviewers:
prof dr Peter Fister, UL FA
prof dr Vladimir Brezar,UL FA
sofinancerji / co-providers of finance:
zunanji sponzorji
naklada / number of copies printed:
2400 izvodov
prodaja / sale:
Knjigarne po Sloveniji
V sodobnih usmeritvah trajnostnega urejanja prostora in naselij je
poleg varstva, oživljanja in prenavljanja posebej vredne in zavarovane
stavbne dediščine poudarjen tudi poseben odnos do vseh podedovanih
identitetno grajenih struktur, ki so pomembne kot sestavni deli naselij
ali sooblikujejo podobo kulturnih krajin.
Razvojna prenova te dediščine ima gospodarsko in ekološko prednost
pred graditvijo novega; je bolj smotrna v porabi prostora, sredstev
in energije ter zato tudi manj obremenjuje okolje. Celovito varstvo
stavbne dediščine je izhodiščna prvina ustvarjanja boljše kakovosti
življenja.
Contemporary policies toward the sustainable management of space and
settlements stress safe-guarding, revitalising and rehabilitating particularly
valuable and listed architectural heritage. In addition, they also emphasise a
special attitude toward all other inherited built structures expressing identity,
which are relevant as integral parts of settlements or function as elements
forming cultural landscapes. Development-oriented rehabilitation of this
heritage is economically and ecologically advantageous over new construction.
It is more reasonable with respect to the use of land, resources and energy,
and therefore burdens the environment less. The integral safeguarding of
architectural heritage is a starting element for creating a better quality of life.
OBNOVA STANOVANJSKIH STAVB NA SLOVENSKEM PODEŽELJU
AR 2007/2
I WW*
Obnova
stanovanjskih
H stavb na
slovenskem
podeželju
Iz ocene Milana Vogla
(častnik Delo, Ljubljana, sreda 9. 6. 2004 /leto XLVI/ št. 133):
Med redkimi, ki se strokovno (teoretično in praktično)
ukvarjajo z obnovo stavbarstva na slovenskem podeželju, je
arhitektka Živa Deu, docentka na Fakulteti za arhitekturo.
Že pred tremi leti je njena knjiga Stavbarstvo slovenskega
podeželja - značilno oblikovanje stanovanjskih hiš zbudila precej
pozornosti, pred kratkim pa je pri isti založbi izšla njena nova
knjiga Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju.
Posebno pozornost zasluži uvodno poglavje, v katerem Živa
Deu poleg svojih teoretičnih izhodišč in razmišljanj s pomočjo
strokovne literature ali svojih razlaganj pojasnjuje marsikateri
pojem, s katerim se v knjigi srečujemo, ki se zdi samoumeven, a
je večini ni povsem jasen.
Knjiga o prenovi stanovanjskih hiš, tistih, ki so kakovostne
in značilno ter razpoznavno sooblikujejo slovenske kulturne
krajine, sem napisala predvsem:
-	v podporo trajnostnemu urejanju prostora, ki v oblikovanih
načelih prenovo obstoječega postavlja pred novogradnjo in
tako ohranja stavbno dediščino;
-	in tudi v podporo številnim mednarodnim usmeritvam,
ki kulturno vrednost sveta vidijo v ohranitvi njegovih
raznolikosti, vendar ne samo naravnih, ampak tudi tistih, ki
jih je ustvaril človek;
-	za vse tiste, ki prenavljajo ali se odločajo za prenovo hiše,
saj so poleg splošnih opisov poškodb, rešitev ter opozoril na
morebitne pasti in zaplete v delu predstavljena tudi nekatera
v stavbarstvu nekoč že uveljavljena vedenja in znanja o
tradicionalnih stavbnih tehnikah - brez njihovega poznavanja
namreč kakovostna nadgradnja ni možna;
-	za tiste, ki strokovna znanja šele osvajajo, kajti dejstvo, da
strokovnjak zahteva natančne podrobnosti, za laika pa so že
splošno podane informacije preveč, je zahtevalo izpeljavo zlate
sredine, zato da bo gradivo uporabno tudi za stroko;
-	zaradi velikega pomena, ki ga imajo predstavljene in prostorsko
določene raznolikosti likovnega oblikovanja stavbnih
členov; njihovo umetnostno oblikovanje namreč identitetno
stavbno dediščino razpoznavno določa, jo umešča v prostor
in, kar je pomembno, dopolnjuje kulturno vrednost našega
arhitekturnega ustvarjanja.
V knjigi so podane splošne značilnosti ter obravnavani le
najbolj pogoste okvare in popravila, številne podrobnosti pa so
na tem mestu izpuščene.
Povezano s tehničnim in tudi likovnim razvojem se je in se
vedno znova poraja vprašanje, kaj storiti z novimi zamislimi.
PODEŽELSKE HISE NA SLOVENSKEM
RURAL HOUSES OF SLOVENIA
avtor / author.
Živa Deu
naslov knjige / title ofthe book.
Podeželske hiše na Slovenskem /
Rural houses of Slovenia
izdajatelj / publisher.
Založba Kmečki glas
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2006
obseg / number of pages:
80 strani, 109 slik
recenzenti / reviewers:
Tanja Žgajnar Novak
sofinancerji / co-providers of finance:
Belinka, d.d., Ljubljana, Zavod za razvoj hiš s tradicijo, Ljubljana
naklada / number of copies printed:
2000 izvodov
prodaja / sale:
Knjigarne po Sloveniji in knjigarne v obmejnih območjih Avstrije in Italije
Kulturne krajine slovenskega prostora sooblikujejo različno velika naselja, ki
jih sestavljajo domačije, nastale v preteklosti, odvisno od gospodarskega, so-
cialnega in kulturnega okolja in z naravnimi danostmi, v sozvočju s človekom
in njegovimi delovnimi in bivanjskimi zahtevami.
V okolju različno oblikovanih in različno velikih domačij je prostorsko pou-
darjena, uporabno domišljena in vidno privlačna stanovanjska stavba. V zadnji
razvojni fazi slovenskega podeželskega stavbarstva konec 18., v 19. in v začetku
20. stoletja so namreč funkcionalno razvite in tudi tehnično domišljene stano-
vanjske stavbe, samostojno stoječe ali pod eno streho združene domačije oblik-
ovali tako, da bi učinkovale lepo. Graditelji so v tem času uresničili v renesansi
razvito harmonijo razmerij med posameznimi sestavnimi deli posameznih
stavbnih členov ter tako harmonično oblikovanim stavbnim celotam dodali še
v arhitekturi mestnih hiš, podeželskih dvorcev in cerkva uveljavljene umetnos-
tne podrobnosti, okras v kamnu, lesu in ometu.
Slovenia's cultural landscapes have been formed by settlements of various
sizes, composed of homes erected in accordance with economic, social and
cultural environments, as well as natural conditions, and in harmony with
people, their work and residential requirements. Surrounded by differently
designed homes of different sizes, in a spatially emphasised position, there
stands a functionally accomplished and visually attractive residential building.
During the last development stage of Slovene rural architecture at the end of
the 18th , in the 19th and at the beginning of the 20th century, functionally
evolved and technically accomplished residential buildings were designed
to look beautiful. The builders of this period materialised the Renaissance
harmony of proportions between the component parts of individual building
elements. To these harmoniously designed buildings they added artistic details,
i.e. decorations in stone, wood and plaster that were already in use in the
architecture of town houses, country mansions and churches.
PODEŽELJSKE HISE NA SLOVENSKEM
AR 2007/2
Ljubljanska kotlina je plodna ravnica, z ugodnim podnebjem,
ki leži v srednji Sloveniji med Julijskimi in Kamniškimi
Alpami, Karavankami, alpskim predgorjem in dinarskimi
planotami. Primerne naravne danosti, relief, površinski pokrov
in podnebje ter odlična lega v širšem prostoru, kotlina leži na kar
se da pomembnem križpotju prometnih tokov med vzhodom in
zahodom, severom in jugom, so vzrok za gosto poselitev.
V	širši okolici mesta Ljubljane prevladujejo srednje velika in
strnjena oblikovana naselja, ki so se razvila ob komunikacijah.
Ob njih, ob glavnih in stranskih cestah so delno obcestno, delno
v gručah razvrščene zidane pritlične ali nadstropne stanovanjske
stavbe, ki so v zraščeni ali gručasto oblikovani domačiji vidno
poudarjene.
Številne so pritlične stavbe vzdolžnega tlorisa, ki imajo strmo
dvokapno in z opečno kritino prekrito streho nad glavnim
vhodom na vzdolžni, v prostoru izpostaljveni fasadi, predrte
s "frčado". "Frčada" ali mansarda je del stavbe s katerim je
osvetljen uporabni prostor na podstrešju. Oblikuje jo nadzidek
prekrit z dvokapno streho, ki ima sleme usmerjeno pravokotno
na glavno strešino.
Kmečke stavbe so postale arhitekture, vredne opazovan-
ja, proučevanja in varovanja. Trditev ni pretirana in jo lahko
utemeljimo z naslonitvijo na preprosto razlago nemškega umet-
nostnega zgodovinarja Nikolausa B. L. Pevsnerja, ki je v delu z
naslovom Oris evropske arhitekture zapisal, da je stavba skoraj
vsaka stavba, ki oklepa prostor in je tolikšna, da se v njej giblje
tudi človeško bitje; izraz arhitektura pa je primeren samo za
stavbe, ki so jih oblikovali zato in tako, da bi učinkovale estetsko.
In kmečke stanovanjske stavbe v široki paleti naše nepremične
stavbne dediščine vplivajo na človekova občutja z nežno, neu-
stavljivo močjo. Vzrok je skrit v oblikah stavbnih volumnov, v
pravih razmerjih in umetniško-likovnih rešitvah stavbnih pod-
robnosti, torej v elementih, ki združeni oblikujejo arhitekturo, ki
je v obsežno področje umetnosti vpeta s svojo uporabnostjo.
V	slovenskem prostoru so identitetna arhitektura kmečkih hiš,
proizvod gradiv in rezultat postopne in izvrstne prilagoditve nar-
avnim danostim in kmečkemu in polkmečkemu načinu življenja
in dela, kar se da raznovrstni. Tako, kot so mnogovrstne naše
naravne danosti in tako, kot je bil med oblikovanjem te arhitek-
ture različen in od naravnih danosti odvisen in z njimi povezan
gospodarski razvoj.
Ziva Deu
2oo7/2
ARHITEKTURA HLEBANJEVE DOMAČIJE
RAZVOJ IN VREDNOSTI
ARCHITECTURE OFTHEHLEBANJA HOME
avtor / author.
Živa Deu
naslov knjige / title ofthe book.
Arhitektura Hlebanjeve domačije, razvoj in vrednosti /
Architecture ofthe Hlebanja Home, development and values
izdajatelj / publisher.
Družina Hlebanja
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2006
obseg / number of pages.
40 strani, 38 slik
recenzenti / reviewers.
prof dr Peter Fister, UL FA
prof dr Janez Bogataj,UL FF
naklada / number of copies printed.
800 izvodov
prodaja / sale.
Knjigarne po Sloveniji
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Delo je povzetek raziskave razvoja grajene strukture, izšlo ob 500- letnici domačije.
Gre za del samostojne monografije z naslovom Hlebanjev rod skozi stoletja, avtorja Jože Hlebanja in Neža Hlebanja.
Karavanški svet je čudovit in poseben. Ne priteguje le s prijetno alpsko
pokrajino, ampak tudi z bogato zgodovino in kulturo, v katero je v merilu
Slovenije vpeta tudi posebna stavbna umetnost.
Med identitetnimi značilnostmi stavbarstva so tudi velike samotne gorske
kmetije, ki so se razvile na visoko ležečih osončenih uravnavah. Življenje se
namreč v razgibani alpski pokrajini ni zakoreninilo samo na dnu ozkih in
stisnjenih dolin, ampak je seglo tudi više, v hribovit in gorat svet, na težko
dostopne pobočne police, tja do višine 1100 m.
V sestavi razloženega visokogorskega naselja Srednji Vrh je tudi Hlebanjeva
domačija. Samotna gorska kmetija je sestavljena iz velikega števila v
gručo povezanih stavb, med katerimi je najimenitnejša stanovanjska hiša.
Postavljena je na vabljivo razgledno mesto, zaradi harmonije razmerij med
posameznimi stavbnimi deli, ki so poudarjeni z vidno različno barvo in
teksturo, pa je še posebej lepa. Kletni zidovi in zidovi pritličja so kamniti
in zaščiteni z gladkim belim ometom, ostenje v nadgradnji pa je kamnito in
leseno. V celoti je lesena tudi streha: široka, strma, po obliki dvokapna s čopi
in značilno oblikovanimi odprtinami za zračenje. Njena površina ima zaradi
okolju prilagojene tehnologije lesenega kritja z izdelanimi klanimi deskami
drobno teksturo. Med podrobnostmi pa posebej pritegne pozornost komaj
opazno krašenje lesnih zvez, vidnih delov lesenega ostrešja in lesene ograje.
Poleg lepote, ki jo vzbuja harmonična in okolju prilagojena stavba, ima
Hlebanjeva stanovanjska domačija še drugo, posebno vrednost. Poslopje
namreč s poznogotskimi, renesančnimi in baročnimi prvinami odstira
postopen, stoletja dolg razvoj in dokazuje, da je bila v vseh razvojnih
obdobjih zidava temeljita in ambiciozna. Močni gospodarji so namreč od
naselitve - da so tu živeli že v 15. stoletju, je dokazano s pisnimi viri - pa vse
do danes neprestano sledili razvoju in povzemali nove arhitekturne prakse,
kljub temu, da bivajo na težko dostopnem in od središč razvoja oddaljenem
prostoru.
The realm of the Karavanke Mountains is marvellous and special. It does
not appeal to us only because of the pleasing Alpine landscape, but also
on account of its rich history and culture, which also involves a particular
discipline of architecture.
Belonging to the identity characteristics of the architecture, there are also
large and secluded mountain farmsteads which have developed on the
sunny plateaux. Life in the rough Alpine landscape did not take root only
at the bottom of the narrow valleys; it also reached higher, to the hilly and
mountainous regions, to the mountain ledges hard of access, up to a height of
1100m. The Hlebanje farmstead is part of the dispersed highland settlement of
Srednji Vrh. The secluded highland farmstead comprises a group of buildings
among which the residential house is the most prominent. It is at an alluring
place, with a fine view. Thanks to the harmony of proportions between the
individual parts of the building, accentuated by visibly different colours and
textures, it is especially beautiful. The basement and ground floor walls are
made of stone, and protected by smooth white plaster, while the upper walls
are made of stone and wood. The roof is entirely of wood: a wide, steep slice
hip roof, with typical ventilation openings. It has a finely-textured surface
owing to the vernacular technology of wooden covering with planks. Among
the details which call particular attention are the barely visible decorations on
the wood joints and on the visible parts of the wooden roofing and fence.
Besides the beauty radiated by a harmonious building attuned to its environment,
the Hlebanje Farmhouse has another special value. With its late Gothic,
Renaissance and Baroque elements the building reveals a gradual, centuries-
long evolution, proving that in all periods of evolution the construction was
thorough and ambitious. The strong farmers living here since the 15th century
(which is corroborated by written evidence) have up to the present day kept
abreast of developments and adopted new architectural practices, despite their
secluded location and distance from the hubs of development.
ARHITEKTURA HLEBANJEVE DOMAČIJE, RAZVOJ IN VREDNOSTI
Iz ocene dr Petra Fistra:
Ko danes raziskovalci iščemo odgovore na vprašanja, kako je
izgledala ali kako so uporabljali nekdanje stavbe, je pomembno
upoštevati predvsem spoznanja o načinu življenja, o povezavah
z ostalim svetom, ki je ustvarjal vedno nekaj novega in o
možnostih, s katerimi so prebivalci v posameznih obdobjih
predelav svojih domačij spreminjali, dopolnjevali, izboljševali
svoje bivalno okolje. Študija o Hlebanjevi domačiji kaže na
različne mogoče razlage oziroma rekonstrukcije za pretekla
obdobja. Najbrž pa šele povezava z vsemi zgoraj naštetimi
sestavinami omogoča najverjetnejše razlage, ki naj ne odgovorijo
le na ločene predstavitve rekonstrukcij likovnih, tehnoloških ali
funkcionalnih sestavin, ampak morajo biti vse povezovane v
celoto. Tako je potrebno razumeti tudi predstavitev Hlebanjeve
domačije.
Morda najpomembnejši del ostaja vprašanje o prihodnosti
domačije. Nadaljevanje nepretrganega razvoja, katerega osnovni
cilj je bil vedno ohranitev identitete značilne krajine in vanjo
vgrajene visoko kvalitetne in močno razpoznavne arhitekture
je danes ena najpomembnejših nalog sodobnega oblikovanja
in varovanja okolja, predvsem pa kulturne dediščine v njem.
Zato so vsa znanja o večstoletni želji po ohranitvi značilnosti
in ustvarjenih vrednotah pomembno izhodišče za uresničevanje
tako zastavljenih ciljev. In temu naj doprinese tudi zapis ali bolje
rečeno študija o Hlebanjevi domačiji!
Iz ocene dr Janeza Bogataja:
Hlebanjeva domačija ni le najstarejša datirana kmečka stavba na
Gorenjskem in ena najstarejših v Sloveniji. Predvsem predstavlja
enega najboljših primerov avtarktičnega gospodarskega obrata,
ki se je v stoletjih razvoja spreminjal. To pomeni, da so se z njim
razvijale in spreminjale tudi posamezne stavbe, od stanovanjske
do gospodarskih. Številnim prezidavam niso bili vzroki le
menjajoča se slogovna obdobja, ampak predvsem gospodarske
spremembe in ekonomski pogoji, ki so vplivali na spremembe
življenjskih slogov; ti pas so se odslikavali v gradnjah in
prezidavah. Zato menim, da je avtorica knjižice popolnoma
pravilno sledila, sprejela, potrdila in tudi dopolnila hipoteze, ki
jih je v zvezi z razvojem Hlebanjeve domačije postavil avstrijski
etnolog Oskar Moser. Pravilna je namreč domneva, da naj bi bila
Hlebanjeva hiša poznosrednjeveška, iz začetka oz. zgodnjega
16. stoletja, vsekakor vzdolžna, nadstropna in večprostorna.
Temeljni gradivi sta bila kamen in les, kar je spet svojevrsten
dokaz vpetosti graditeljev v naravno okolje in hkrati pouk
vsem sodobnim (') početjem na tem področju! Takrat namreč ni
pomenilo le graditi v okolju ampak predvsem tudi z njim.
Ves ta pester razvoj, ki je bil vseskozi v sozvočju z naravo, je
privedel tudi do tega, da je Srednji vrh s Hlebanjevo domačijo
zlasti v 20. stoletju postal eno najbolj "fotogeničnih" okolij in
krajin v Sloveniji. Črnobele in barvne fotografije, tudi slikarske
upodobitve visokogorskega sveta nad Dolino in s kuliso Šipkove
skupine, so postali najbolj razpoznavni motivi slovenskega
alpskega sveta. Ta svet ni nastajal skozi stoletja sam od sebe
ampak ob nenehnem človekovem gospodarskem prizadevanju,
predvsem pa poznavanju naravnih danosti, vrednost, ki so lahko
večne le ob njihovem doslednem spoštovanju. Zato je knjižica o
Hlebanjevem "gorskem kraljestvu" poučno branje za vse čase.
AR 2007/2
2oo7/2
AR
Peter Fister
REURBANIZACIJA/PRENOVA NASELBIN IN ARHITEKTURE
REURBANISATION OF ARCHITECTURE AND URBAN STRUCTURES
avtor / author.
Peter Fister
naslov knjige / title ofthe book.
Reurbanizacija/prenova naselbin in arhitekture (metodologija načrtovanja) /
Reurbanisation of architecture and urban structures: (planning methodology)
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2007
obseg / number of pages.
192 strani, 53 slik in načrtov, 48 tabel in algoritmov
recenzenti / reviewers.
Aufbauwerk Leipzig GMBH + Center of Environmental
Research, Dep. of Urban and Environmental Soc. Leipzig
sofinancer / co-provider of finance.
EU
naklada / number of copies printed.
500 izvodov
prodaja / sale.
UL FA
Predlog metodologije načrtovanja reurbanizacije je vzporedni rezultat
večdisciplinarnega raziskovalnega projekta Re Urban Mobil (Mobilising
Reurbanisation on Condition of Demographic Change), ki je nastal v okviru
5. evropskega okvirnega programa "Energija, okolje in trajnostni razvoj"
med letoma 2002-2005 ter več desetletij trajajočega raziskovalnega dela
na obravnavani tematiki. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je
v okviru Re Urbana koordinirala in izvajala raziskave posebnega segmenta
o arhitekturi in urbanističnem načrtovanju kot ena od 4 osnovnih sekcij
(druge: sociologija in demografija, ekonomika in zakonodaja, urbana
ekologija) ter aplikativno v 4 evropskih mestih kot vzorčnih modelih
(Bologna, Lepizig, Leon, Ljubljana). Predhodno so bili izvajani posebni
raziskovalni projekti na vrsti slovenskih primerov, posebno koordinacijo
pa je za tako raziskavo na vzorcu jedra Škofje Loke v letu 2003 spremljala in
podprla ekspertna skupina, ki jo je imenoval Svet Evrope, s ciljem izdelave
metodoloških izhodišč za slovensko specifiko. Najširši cilj raziskave je
bil razvoj instrumentov, spodbud (stimulacij) in strategij za ustrezno in
dolgoročno metodo na obravnavanih območjih, ob upoštevanju sprememb
demografskih pogojev. Poseben cilj sekcije "arhitektura in urbanistično
načrtovanje" je bila analiza prednosti in ovir za reurbanizacijo/prenovo
mestnih jeder kot splošen problem ter preizkusna uveljavitev predlagane
metode na izbranih vzorčnih primerih. Znanstveni cilji so bili usmerjeni
v določitev osnovnih pogojev za višjo kakovost bivalnega okolja, ob
hkratnem upoštevanju urbanega razvoja in arhitekturnega načrtovanja in
ob poglobljeni primerjavi s teorijo, metodologijo in prakso v evropskih
državah.
Najpomembnejše novosti so: specifične večdisciplinarne analize, poseben
seznam indikatorjev in njihova uporabnost, predlog metode arhitekturnega
in urbanističnega načrtovanja, nova metoda analize uspešnosti/primernosti
prenove obstoječih arhitekturnih in urbanih struktur, predlogi za posebne
instrumente kot del procesa reurbanizacije. Proces načrtovanja v izbranih
vzorčnih primerih je temeljil na novi metodologiji.
The proposal of the planning methodology for reurbanisation is a parallel
result of a multidisciplinary research project, Re Urban Mobil (Mobilising
Reurbanisation on Condition of Demographic Change) carried out within
the framework of the 5th EU Framework Programme "Energy, environment
and sustainable development" between the years 2002-2005, and of several
decades of research on the subject. The Faculty of Architecture of the
University of Ljubljana coordinated and carried out within the framework of
Re Urbana research for a special segment on architecture and urban planning
as one of the 4 sections (the other sections were sociology and demography,
economics and legislation, urban economics). It also carried out applied
research in four European cities chosen as sample models (Bologna, Leipzig,
Leon, Ljubljana). Previously, special research projects had been conducted
on a series of Slovene cases. Special coordination for the research on the
urban core of Škofja Loka in 2003 was monitored and supported by an expert
group appointed by the Council of Europe with the purpose of producing
methodological ground rules for Slovenia's specific features. The broadest scope
of the research was the development of instruments, incentives and strategies
for a suitable long-term method applicable to the treated areas, considering
demographic changes. A particular objective of "the architecture and urban
planning section" was the analysis of advantages and hurdles to reurbanising/
rehabilitating urban cores and the testing of the suggested method on
selected sample models. The scientific purpose was to determine the basic
conditions for a higher quality of residential environment, considering the
urban development and architectural planning, and drawing informed
comparisons with theory, methodology and practice in European countries.
The most important innovations are: specific multidisciplinary analysis, a
particular list of indicators and their practicability, a proposal of a method of
architecturalandurbanplanning,anewmethodofanalysisofthesuccess/suitability
ofrehabilitationoftheexistingarchitecturalandurbanstructures,andsuggestions
for special instruments as part of the reurbanisation process. The planning
process used for the selected sample models was based on the new methodology.
AR 2007/2
Temeljni cilji celostne reurbanizacije/prenove so hkrati splošni
in specifični. Splošni principi skrbijo za celovito strategijo
fizične organizacije in razvoja urbanega prostora, medtem ko
so specifični usmerjeni na posebne zahteve kot del pozitivnega
upravljanja (managementa) z razpoložljivim prostorom v
obravnavanem naselju in z upoštevanjem stavbne dediščine,
neodvisno od njihove pozitivne ali negativne vloge. Ker je
"arhitektura oblikovan prostor s posebno vsebino in ta vsebina
je človek" (Zevi, B., 1950), so merila za kvaliteto bivanja
v reurbaniziranih mestnih središčih socialni, demografski,
ekonomski in kulturni parametri.
Z vidika arhitekture in urbanih struktur so aktualni problemi
mestnih središč v evropskih mestih istočasno vezani na visoke
arhitekturne, simbolne in semantične vrednote grajene stavbne
dediščine ter obenem na neustreznost teh struktur v razmerju do
socialnih in demografskih sprememb oziroma do ekonomskih
pričakovanj. Zato naj bi proces reurbanizacije/prenove z vidika
arhitekturnih in urbanističnih raziskovalcev in načrtovalcev
nudil tako varstvo specifičnih vrednot kot tudi nove možnosti za
nov način bivanja.
Struktura metode in pričakovani rezultati upoštevajo dejstvo,
da je izvedba mogoča le ob hkratni vzpostavitvi formalnih
dokumentov in sistema delovanja. Ker reurbanizacija/prenova
indicira istočasno tako varstvo kulturnih in identitetnih vrednot
kot razvoj novih vrednosti, je potrebno v obstoječe teorije
in metodologijo načrtovanja vgraditi naslednje nove cilje in
indikatorje za analize, načrtovanje in gradnjo arhitekturnih in
urbanih struktur:
1.	V bodoče mora postati reurbanizacija strateška sestavina
prostorskega planiranja, organizacije, varstva in razvoja
mesta: vse vgrajeno v dolgoročne načrte.
2.	Aktivna reurbanizacija/prenova (= posebna
sestavina reurbanizacijskega procesa) je temeljna oblika
strategije in izvajanja varstva kulturne dediščine mesta:
vgrajena je v izhodišča zaščitene dediščine na vseh ravneh
nepremične dediščine in kulture bivanja.
3.	Revitalizacija/prenova postane temeljna izvedbena oblika
regeneracije in visoko kvalitetne urbanizacije degradiranih
delov mesta.
4.	Revitalizacijo/prenovo kot izvedbene dokumente
in reurbanizacijo kot celostno strategijo se načrtuje kot
"recikliranje"(prilagoditev novi rabi) struktur z visoko
tehnološko in oblikovno kvaliteto ter nadzorovanega
"marketinga" v uveljavljenih mestnih, prostorskih in
arhitekturnih strukturah.
Načrtovanje revitalizacije/prenove visoko vrednih (izjemnih)
območij mesta mora biti izvajano v najmanj dveh stopnjah: a)
kot dolgoročni plan (strategija) celostne urbane revitalizacije =
"okvirni/strateški načrt" ali "strateški načrt reurbanizacije"; b)
kot podrobni izvedbeni načrti za realizacijo celostne prenove
(revitalizacije/reurbanizacije/prenove) izbranih območij ali
grajenih struktur.
REURBANIZACIJA/PRNOVA NASELBIN IN ARHITEKTURE
RURIZEM IN RURALNA ARHITEKTURA
RURALISM AND RURAL ARCHITECTURE
avtor / author.
Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak
naslov knjige / title ofthe book.
Rurizem in ruralna arhitektura /
Ruralism and Rural Architecture
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2002
obseg / number of pages.
163 strani, 823 slik
sofinancer / co-provider of finance:
Evropska komisija - program Tempus Phare - AC-JEP-14091-1999
naklada / number of copies printed.
500 izvodov
prodaja / sale.
UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Monografija se uporablja kot univerzitetni učbenik.
Razvoj sodobnih tehnologij, medicine in znanosti je v zadnjih stoletjih
privedel do neslutene demografske eksplozije, ki je na prehodu v novo
tisočletje zaokrožila število zemljanov na okroglih šest milijard. Gonilno
silo demografske rasti predstavljajo predvsem razvite države, ki so s svojim
tehnološkim razvojem na področju proizvodnje hrane in na področju
zdravstvenega varstva omogočile preživetje večjega števila prebivalstva tudi
v revnejših predelih sveta, tam kjer so demografsko rast do sedaj omejevali
avtohtoni in avtarkični proizvodni sistemi in visoka stopnja umrljivosti.
Človeštvo se je tako ujelo v past neizbežnega tehnološkega razvoja, ki bo za
ceno preživetja privedel do globalne preobrazbe tradicionalnih proizvodnih
sistemov in do izgube lokalnih identitet. Na globalnem nivoju smo soočeni
z razvojem novih ekonomskih težišč in novih razmerij v medkontinentalnih
odnosih, kar tako Evropi kot tudi ZDA narekuje nov način ekonomskega
obnašanja ter radikalno povečanje učinkovitosti in splošno racionalizacijo
državnih ekonomij. Novo evropsko urbano omrežje se zgoščuje v območju
pomembnejših razvojnih in prometnih koridorjev in bo posredno vzpodbudilo
integracijo celotnega evropskega prostora. Na transnacionalnem nivoju bodo
novi urbani koridorji omogočili strukturiranje celotnega kontinenta v enotno
percepcijsko in funkcionalno celoto, v okviru katere se bodo posamezni
mestni centri borili za dostop v nacionalna, internacionalna in kontinentalna
infrastrukturna omrežja. V internacionalnem prostoru prometnih koridorjev se
bodo izoblikovale pomembne razvojne točke, ki bodo kot razvojni inkubatorji
generirale sinergijske učinke tudi globoko v ruralno zaledje in tako odprle nove
razvojne perspektive. Z območij urbane zgostitve ob prometnih koridorjih bodo
čez gosto razvejano omrežje sekundarnih cest izoblikovani razmeroma kratki
dostopi v agrarno zaledje, ki se bo zaradi svojih naravnih kakovosti postopoma
preoblikovalo v atraktivno stanovanjsko-delovno območje. Takšna, prometno
lahko dostopna območja v evropskem merilu predstavljajo prednostne lokacije
za stanovanjsko gradnjo in za delo aktivnih svobodnih in drugih poklicev.
Kajti uvajanje mikroračunalnikov, mikroprocesorjev in telekomunikacijskih
sistemov v domove posameznih družin bo številnim zaposlenim omogočilo
delo na domu in napoveduje revolucijo v materialni in nematerialni proizvodnji,
ki bo privedla do povsem novih oblik izrabe podeželskega prostora.
The development of modern technologies, medicine and sciences in the past
centuries led to an unimagined demographic explosion, brought the world
population at the passage to the new millenium to about 6 billion. The driving
force of demographic growth is to be found primarily in the developed countries
which with their technological development in the fields of food production
and healthcare enabled the survival of a larger number of people also in the
poorer parts of the world, where the demographic growth was limited by local
and subsistence production systems and by a high mortality rate. Humanity
thus became trapped into inevitable technological development, which will
lead to the global transformation of traditional production systems and cause
the loss of local identities, because that is the price of survival. At the global
level we are faced with the development of new economic gravity centres
and with new relations in the intercontinental relationships which dictate
to Europe and the USA a new way of economic behaviour and a radical
enhancement of efficiency, as well as the rationalisation of state economies. The
new European urban network is denser in the areas of important development
and transportation corridors and will indirectly stimulate the integration of
the whole of Europe. At the transnational level the new urban corridors will
enable the structuring of the entire continent into a unified perceptional
and functional whole. Inside this whole, individual urban centres will
struggle to access the national, international and continental infrastructural
networks. In the international arena of transportation corridors, important
development points will form and act as development incubators, generating
synergic effects deep into rural backgrounds, opening up development
perspectives. The ramified network of secondary roads along transportation
corridors will form relatively short access roads connecting areas of urban
density to the agrarian hinterland, which will gradually transform, thanks
to its natural qualities, into attractive residential/employment areas. On
the European scale such easily accessible areas represent priority locations
for housing and work for members of the liberal and other professions.
The introduction of PCs, microprocessors and telecommunication systems
into family homes will enable many employees to work from home,
which anticipates a revolution in material and immaterial production.
AR 2007/2
Ko sem se pred leti lotil pisanja magistrske naloge pod naslovom
"Varstvo in urejanje kulturne krajine", sem živel v globokem
prepričanju, da se našemu podeželju godi velika krivica. Bil
sem namreč prepričan, da so navidez kaotične spremembe,
ki se kažejo v obliki novih poselitvenih vzorcev, spremenjeni
tipologiji gradnje in porušitvi tradicionalnih podeželskih oblik,
le začasna napaka v sistemu, ki ga je treba popraviti, izboljšati
ali narediti učinkovitejšega v smislu varovanja tradicionalnih
kulturnih vrednot. Po skoraj dveh desetletjih, ki sta pretekli od
tega pisanja, pa sem prišel do spoznanja, da ne gre za nikakršno
trenutno slabost sistema, temveč da so omenjene spremembe
neizogibni sopotnik sodobnega načina življenja in torej niso
slovenska posebnost, temveč posledica globalnih kulturoloških
sprememb, ki smo jim priča na prelomu tisočletja. Tudi Slovenci
se bomo namreč morali soočiti z dejstvom, da je klasična
podeželska kultura s tradicionalnimi kmetijskimi sistemi,
vaškimi naselji in kmečko kulturo bivanja oblika, ki vztrajno
in nezadržno izginja. Nasilno zadrževanje tega procesa bo zato
povzročilo več družbene škode kot koristi. Vdor mestnih oblik
življenja na podeželje je med drugim posledica eksplozivnega
razvoja informatike, ki je omogočil vračanje dela na domove,
zato sta postali geografska lokacija stanovanja in lokacija
delovnih mest vse manj pomemben dejavnik celo v mednarodni
delitvi dela. Delovna mesta, ki so bila nekoč izrazito vezana na
urbana središča, se danes selijo globoko v mestno periferijo,
mesta pa postajajo regionalni urbani sistemi. Novo okolje vzbuja
potrebo po uravnoteženem soobstoju navidez izključujočih
entitet v prostoru in vodi v preplet najrazličnejših kultur bivanja.
Klasična mesta niso več ekskluzivni kraji urbanosti, temveč
postajajo del novega, širšega in razpršenega urbanega sistema.
Medtem ko so obsežni mestni predeli izgubili svojo funkcijo
in predstavljajo veliko rezervo za mestno reurbanizacijo, se
na periferiji mest in mestnem podeželju oblikujejo spontane in
navidez kaotične oblike poselitvenih vzorcev, ki so dejavnostno
kompleksni, hibridni in se izmikajo vsem utečenim pravilom
estetskega ocenjevanja. Če jih bomo želeli objektivno oceniti,
bomo morali dopolniti obstoječa epistemološka orodja in
omogočiti pluralnost ter sobivanje različnih vrednostnih
sistemov. Ob modernističnem konceptu "manj je več" bo treba
priznati veljavnost tudi ekološkemu konceptu "več je več",
ki izhaja iz spoznanja, da so kompleksni ekološki sistemi v
naravi vitalnejši od enostavnih in se zato bolje prilagajajo
razlagam sodobne družbene in prostorske organiziranosti, ki je
kompleksna, dinamična in spremenljiva.
RURIZEM IN RURALNA ARHITEKTURA
Andrej Hrausky, Janez Koželj	2oo7 / 2
ARHITEKTURNI VODNIK PO LJUBLJANI	
AN ARCHITECTURAL GUIDE TO LJUBLJANA	
avtor / author.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
naslov knjige / title ofthe book.	
Arhitekturni vodnik po Ljubljani, 107 izbranih zgradb /	
An Architectural Guide to Ljubljana, 107 selected buildings	
izdajatelj / publisher.	
Rokus	
kraj, leto izdaje / place, year of edition:	
Ljubljana, 2007	
obseg / number of pages.	
267 strani, 299 fotografij, 4 slike, dodanih 26 strani zemljevidov	
naklada / number of copies printed.	
2000 izvodov	
prodaja / sale.	
Darila Rokus, Gosposvetska 2, Ljubljana	
dodatne informacije / additional information essential for publication.	
Fotografije je prispeval znani slovenski fotograf Miran Kambič.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
JOŽE PLEČNIK V LJUBLJANI IN SLOVENIJI	
JOŽE PLEČNIK IN LJUBLJANA AND SLOVENIA	
avtor / author.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
naslov knjige / title ofthe book.	
Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji /	
Jože Plečnik in Ljubljana and Slovenia	
izdajatelj / publisher.	
Cankarjeva založba	
kraj, leto izdaje / publication date.	
Ljubljana, 2007	
obseg / number of pages.	
120 strani, 290 fotografij, dodanih 9 zemljevidov	
naklada / number of copies printed.	
2000 izvodov	
prodaja / sale.	
Knjigarne po Sloveniji	
dodatne informacije / additional information essential for publication.	
Knjiga je izšla v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku.	
ARHITEKTURNI VODNIK PO LJUBLJANI 107 IZBRANIH ZGRADB
V vodniku je 107 izbranih stavb iz vseh obdobij razvoja mesta
predstavljenih po kronološkem redu, z osnovnimi podatki o
kraju in avtorjih, ki jim sledi razlaga zasnove in značilnosti izraza
arhitekture. V uvodu so orisana posamezna zgodovinska oziroma
stilna obdobja: rimsko mesto, utrjeno mesto, baročno mesto,
klasicizem in historicizem, Fabijanijeva Ljubljana, Plečnikova
prestolnica, Šubičevo svetovljansko mesto, Ravnikarjeva šola,
postmoderna in pluralistično mesto. Predstavitvam so dodani
še slovar strokovnih izrazov, kazala, viri, tematski ogledi in
zemljevidi.
AR 2007/2
Cankarjeva založba je dala na trg žepni vodnik Jože Plečnik
- v Ljubljani in Sloveniji, ki predstavlja 30 pomembnih del
velikega arhitekta. Priročno in privlačno oblikovana knjiga ob
50. obletnici Plečnikove smrti predstavlja ključna mojstrova dela
v jedrnati obliki in razumljivi govorici. Besedila in fotografsko
gradivo spremljajo pregledni zemljevidi z označenimi objekti
in druge za ogled koristne informacije. Dodan je še kronološki
seznam izvedenih del, ki v vodiču niso predstavljena. Vodnik je
urejen tako, da povezuje poti ogledov po Ljubljani in jih usmerja
naprej na Gorenjsko, proti Notranjski in Primorski, Štajerski in
Koroški ter proti Prekmurju. Odlika nove knjige je tudi, da je izšla
še v angleškem in italijanskem jeziku (Jože Plečnik - A Lubiana
e in Slovenia, Jože Plečnik - In Ljubljana and Slovenia). Vsa
tokrat izbrana Plečnikova dela so predstavljena bolj podrobno in
strokovno poglobljeno tudi v monografiji iste založbe.
Andrej Hrausky, Janez Koželj	2oo7 / 2
ARHITEKTURNI VODNIK PO LJUBLJANI	
AN ARCHITECTURAL GUIDE TO LJUBLJANA	
avtor / author.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
naslov knjige / title ofthe book.	
Arhitekturni vodnik po Ljubljani, 107 izbranih zgradb /	
An Architectural Guide to Ljubljana, 107 selected buildings	
izdajatelj / publisher.	
Rokus	
kraj, leto izdaje / place, year of edition:	
Ljubljana, 2007	
obseg / number of pages.	
267 strani, 299 fotografij, 4 slike, dodanih 26 strani zemljevidov	
naklada / number of copies printed.	
2000 izvodov	
prodaja / sale.	
Darila Rokus, Gosposvetska 2, Ljubljana	
dodatne informacije / additional information essential for publication.	
Fotografije je prispeval znani slovenski fotograf Miran Kambič.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
JOŽE PLEČNIK V LJUBLJANI IN SLOVENIJI	
JOŽE PLEČNIK IN LJUBLJANA AND SLOVENIA	
avtor / author.	
Andrej Hrausky, Janez Koželj	
naslov knjige / title ofthe book.	
Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji /	
Jože Plečnik in Ljubljana and Slovenia	
izdajatelj / publisher.	
Cankarjeva založba	
kraj, leto izdaje / publication date.	
Ljubljana, 2007	
obseg / number of pages.	
120 strani, 290 fotografij, dodanih 9 zemljevidov	
naklada / number of copies printed.	
2000 izvodov	
prodaja / sale.	
Knjigarne po Sloveniji	
dodatne informacije / additional information essential for publication.	
Knjiga je izšla v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku.	
ARHITEKTURNI VODNIK PO LJUBLJANI 107 IZBRANIH ZGRADB
V vodniku je 107 izbranih stavb iz vseh obdobij razvoja mesta
predstavljenih po kronološkem redu, z osnovnimi podatki o
kraju in avtorjih, ki jim sledi razlaga zasnove in značilnosti izraza
arhitekture. V uvodu so orisana posamezna zgodovinska oziroma
stilna obdobja: rimsko mesto, utrjeno mesto, baročno mesto,
klasicizem in historicizem, Fabijanijeva Ljubljana, Plečnikova
prestolnica, Šubičevo svetovljansko mesto, Ravnikarjeva šola,
postmoderna in pluralistično mesto. Predstavitvam so dodani
še slovar strokovnih izrazov, kazala, viri, tematski ogledi in
zemljevidi.
AR 2007/2
Cankarjeva založba je dala na trg žepni vodnik Jože Plečnik
- v Ljubljani in Sloveniji, ki predstavlja 30 pomembnih del
velikega arhitekta. Priročno in privlačno oblikovana knjiga ob
50. obletnici Plečnikove smrti predstavlja ključna mojstrova dela
v jedrnati obliki in razumljivi govorici. Besedila in fotografsko
gradivo spremljajo pregledni zemljevidi z označenimi objekti
in druge za ogled koristne informacije. Dodan je še kronološki
seznam izvedenih del, ki v vodiču niso predstavljena. Vodnik je
urejen tako, da povezuje poti ogledov po Ljubljani in jih usmerja
naprej na Gorenjsko, proti Notranjski in Primorski, Štajerski in
Koroški ter proti Prekmurju. Odlika nove knjige je tudi, da je izšla
še v angleškem in italijanskem jeziku (Jože Plečnik - A Lubiana
e in Slovenia, Jože Plečnik - In Ljubljana and Slovenia). Vsa
tokrat izbrana Plečnikova dela so predstavljena bolj podrobno in
strokovno poglobljeno tudi v monografiji iste založbe.
Andrej Hrausky, Janez Koželj, Damjan Prelovšek
JOŽE PLEČNIK: DUNAJ, PRAGA, LJUBLJANA
JOŽE PLEČNIK: VIENNA, PRAGUE, LJUBLJANA
avtor / author.
Andrej Hrausky, Janez Koželj, Damjan Prelovšek
naslov knjige / title ofthe book.
Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana /
Jože Plečnik: Vienna, Prague, Ljubljana
izdajatelj / publisher.
Cankarjeva založba
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2006
obseg / number of pages.
231 strani, 281fotografij, 4 slike
naklada / number of copies printed.
2000 izvodov
prodaja / sale.
Knjigarne po Sloveniji
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Nagrada za najlepšo slovensko knjigo na knjižnem sejmu 2006
V monografiji je predstavljenih 9 arhitektovih del iz dunajskega obdobja,
10 del iz praškega in 49 del iz ljubljanskega obdobja. Izbrana dela
obsegajo vile, stanovanjske in javne stavbe, mostove, cerkve in kapele,
spomenike, zunanje ureditve, interiere in grobove. Dela so predstavljena
po kronološkem redu z osnovnimi podatki, ki jim sledi razlaga zasnove
in značilnosti izraza arhitekture. V uvodu je podan oris arhitektovega
življenja in dela, kot ga zaznamujejo teoretska in vrednostna izhodišča
Plečnikove poustvaritve klasične v času moderne arhitekture.
Predstavitvam sta dodana še kronološki zapis izvedenih del in izbrana
bibliografija.
The monograph presents 9 ofthe architect's works from the Viennese period, 10
works from the Prague period, and 49 from the Ljubljana period. The selected
works comprise villas, residential and public buildings, bridges, churches and
chapels, monuments, exterior designs, interiors and tombs. The works are
presented in chronological order together with basic information, followed
by an interpretation of the design and the characteristics of the architectural
expression. The foreword delivers an outline of the architect's life and work as
characterised by the theoretical and value origins of Plečnik's re-creations of
classical architecture in the time of modern architecture. The presentations
are followed by a chronology of realised designs and a select bibliography.
Andrej Hrausky, Janez Koželj, Damjan Prelovšek
JOŽE PLEČNIK, DUNAJ, PRAGA, LJUBLJANA
AR 2007/2
KOZOLEC
HAYRACK
avtor / author.
Borut Juvanec
naslov knjige / title ofthe book.
Kozolec /
Hayrack
izdajatelj / publisher.
UL FA in I2, Družba za založništvo
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2007
obseg / number of pages.
116 strani, 63 fotografij, 79 skic, 24 arhitekturnih načrtov
recenzenti / reviewers.
prof dr Janez Bogataj, UL FF
prof dr Lenko Pleština, Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet, Zagreb
sofinancer / co-provider of finance.
ARRS Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
naklada / number of copies printed.
2000 izvodov
prodaja / sale.
Knjigarne v Ljubljani in I2, Družba za založništvo Koprska 94 Ljubljana ter UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Knjiga ima abstrakte v slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini in v kastilščini.
Knjiga ima predgovor dr Janeza Bogataja, ki jo umešča v tematiko slovenske
samoniklosti, etnografije, antropologije, kulture.
Kozolec je stalna, vertikalna, pretežno lesena, odprta in pokrita naprava
za sušenje in za spravilo. Nekdaj je služil za spravilo žita, danes le še za
seno. Obstaja niz vrst kozolca: stegnjeni (z lesenimi in s kamnitimi stebri),
dvojni, kozolec na kozla ali na psa, nizki, dvojni vezani. Dvojni vezani
lahko ima rep ali celo dva. Streha je v naklonu ena proti ena z naklonom
petinštirideset stopinj. Je krit s slamo, s skodlami, z deskami, s kamnom
ali danes z opeko. Stoji na vsem slovenskem etničnem območju, razen na
Krasu in v Panonskem svetu.
Posebej pomembna je njegova kompozicija: je sestav s pomočjo kvadrata
in njegove diagonale: uporablja le mere ena, kvadratni koren iz dve in
kvadratni koren iz tri, pa še ta je sestav "ena" plus "kvadratni koren iz dve"
(z minimalno napako odstotka in pol. Proporcijski sistem je uporabljen za
poenostavitev konstrukcije
Knjiga ima tehnični, razvojni in kulturološki del. V razvoju prikazuje
pojavnost kozolca od sedemnajstega stoletja naprej in omenja knjige,
ki so to tematiko predstavljale od 182o: ob tehničnih podatkih virov je
kratek opis ter kvalitativna umestitev v tematiko. Tehnični del osvetljuje
razvoj kozolca in ob tem dokazuje njegovo vezanost na slovenski etnični
prostor, razvija tipiko kozolca z oblikami in lokacijami, prinaša povsem
novo poglavje - ki doslej ni bilo obravnavano - proporcioniranje s pomočjo
kvadratnega korena iz dve in principe njegove kompozicije. Problemski
del se dotika izvora in značilnosti kozolca, problematiko včeraj in razvoj
naprej. Problematiko povezuje s sušenjem žita nad ognjem (Anglija UK,
Rusija, Ukrajina) ter s sličnimi objekti, predvsem v povsem neobdelani
Švici (kanton Graubuenden).
Dodan je jezikovni del, slovarček kot ga razume arhitekt. Knjiga je kot
znanstveni tekst berljiva in razumljiva, ne glede na znanstveni aparat, ki
sproti spremlja in dokazuje ugotovitve. Bogat je grafični del s slikami,
skicami, načrti, dokumentacijo in z dokumentarnimi fotografijami.Knjiga
ima izvlečke v angleščini, francoščini, hrvaščini, kastilščini, italijanščini
in v nemščini.
The book is prefaced by Dr. Janez Bogataj, who places it in the thematic areas
of Slovene originality, ethnography, anthropology and culture.
The hayrack is a fixed, vertical, mainly wooden, open, but roofed device for
drying and storing. In the past it was used for storing cereals; nowadays it is used
only for hay. There is a range of types of hayrack: a single or double streched
hayrack (with wood or stone pillars), a "goat" hayrack, and a "dog" hayrack, a
low one and a double linked hayrack. The double linked one can be with one
"tail" or two "tails". The roof's inclination is one to one and inclined by 45o . It is
covered with straw, shingles, boards, stones or, today, with tiles. It can be found
across the whole of Slovene territory, except in the Kras and in Pannonia.
Its composition is particularly important: the construction is based on a
square, and its diagonal. The measures applied are only one, the square root of
two and the square root of three, but the latter is a composition of "one" plus
"the square root of two" (with a minimum error of 1.5%). The proportional
system is used in order to simplify construction.
The book is divided into three sections, dedicated to technical issues, evolution
and cultural studies. The section on evolution presents the appearance of
hayracks from the 17th century onwards, and mentions books which have
treated this topic since 1820: besides technical data provided by the sources,
there is a brief description and a quality ranking within the thematic area.
The technical part illuminates the evolution of hayracks, showing evidence of
their origins on Slovene ethnical territory. Furthermore, it shows the types of
hayrack, with appertaining forms and locations, and introduces a completely
new chapter which considers calculations by means of the square root of two
and the principles of composition of hayrack. In the cultural studies section he
touches on the issues of origin and characteristics of hayracks, their past and
evolution in future. The author connects the issue of hayracks with the drying
of cereals over fire (UK, Russia, Ucraine), and with similar structures, above
all in Switzerland in the Graubünden Canton.
An architectural glossarysupplements thebook.The book, being a scholarly text,
is easy to read and comprehensible, regardless of the scholarly argumentation
accompanying and corroborating the findings.The book contains summaries
in English, French, Croatian, Spanish, Italian and German.
AR 2007/2
Iz ocene prof dr Lenka Pleština
Autor SVAKOM aspektu problematike koju ovdje obradjuje
pristupa na znanstven način, i to je neosporna kvaliteta ove
knjige. Pristup, metodologija, opis, prikaz, analiza, način
razumijevanja, sve je to zaista znanstveno. Sam autor bi
skromnije rekao "tehnično", ali čitalac vidi da je više od toga.
Sadržaj je vrlo bogat, osvjetljuje problematiku zaista
svestrano i cjelovito. Prikazani empirijski materijal je vrlo
opsežan i raznolik, i rezultat je dugogodišnjeg, i ekstenzivnog i
intenzivnog, terenskog istraživanja. Terenski podaci su obrađeni,
sistematizirani i promišljeni, iz njih se izvlače zaključci, a i
pretpostavke za daljnje istraživanje. Knjiga je bogato ilustrirana
fotografijama i crtežima, ali nije tek slikovnica, već ozbiljan
prikaz i analiza jednog specifičnog, značajnog, a zanemarenog
dijela arhitekture, viđenog očima arhitekta.
Glede jezika, knjiga je pisana osebujnim i prepoznatljivim
stilom autora, što je ovdje mišljeno kao kompliment: živim,
nipošto suhoparnim, ali i vrlo kultiviranim jezikom i stilom.
Knjiga je dobar primjer dobrog znanstvenog pisanja - kako
pisati ozbiljno i znanstveno, a da ne bude dosadno. Jezik i stil su
jedna od vrlina ove knjige, ne i posljednja.
Autor je sastavio i "Slovarček na temu kozolca, kot ga razume
arhitekt", koji uključuje i standardne termine arhitekture i
specifičnu terminologiju vezanu uz kozolec - vrlo dobar i koristan
dodatak, koji pomaže nestručnjacima da razumiju arhitekta, a
stručnjacima da upoznaju specijalizirano nazivlje.
Iz ocene prof dr Janeza Bogataja
Monografija predstavlja izjemno koristna spoznanja
arhitekture o tej značilni in razpoznavni gospodarski napravi na
Slovenskem. Povzema tudi nekatera, bolj ali manj, hipotetična
spoznanja predstavnikov drugih ved, ki so se ukvarjali z
vprašanji izvira, razvoja, funkcije, tipologije, razširjenosti,
izdelovanja in oblikovanja kozolcev. največja vrednost knjige so
prav gotovo slikovno gradivo (sheme, tehniške risbe, simulacije
in fotografije) in spoznanja, ki izvirajo iz avtorjeve stroke, tj.
arhitekture. Najpomembnejša spoznanja so torej na področju
oblike, konstrukcijskih značilnosti, detajlov in tako imenovanega
"reda" v kozolcih.
Krog potencialnih bralcev bo razmeroma širok, saj se z
vprašanji kozolcev na Slovenskem (in tudi v tujini) ukvarja več
strok (zgodovina, etnologija, arhitektura, krajinarstvo, kmetijstvo,
gozdarstvo idr.). Poleg teh bodo krog bralcev močno razširilitudi
študentje, zlasti še arhitekture. Za študente ostalih ved bo
knjigapomembna dopolnilna literatura. Navsezadnje bo knjiga
zanimiva tudi za širši krog bralcev, saj z vidika arhitekturnestroke
osvetljuje eno od pretežno slovenskih posebnosti, kulturno
dediščino, ki v sodobnosti postopoma umira. Prav to bo v
prihodnje izrednega pomena t.i. njegovo dokumentarno varstvo
in dokumentarno skladiščenje zgodovinskega spomina.

KAMEN NA KAMEN
STONE UPON STONE
avtor / author.
Borut Juvanec
naslov knjige / title ofthe book.
Kamen na kamen /
Stone upon Stone
izdajatelj / publisher.
UL FA in I2, Družba za založništvo
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2005
obseg / number of pages.
140 strani, 150 fotografij, 84 skic
recenzenti / reviewers.
prof dr Paul Oliver, Oxford
prof dr Christian Lassure, Paris
dr Berislav Horvatič, Zagreb
sofinancer / co-provider of finance.
ARRS Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
naklada / number of copies printed.
450 izvodov
prodaja / sale.
I2, Družba za založništvo Koprska 94 Ljubljana ter UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Knjiga ima abstrakt v angleščini, francoščini, kastilščini, nemščini in v hrvaščini.
Kamen na kamen je verjetno edina slovenska knjiga v slovenskem jeziku, ki se bolje prodaja v Španiji kot doma.
Je razprodana.
Knjiga je opremljena s fotografijami, načrti, skicami, računalniškimi
simulacijami, obsega širok razpon informacij in razlag, je plod odkrivanja,
raziskovanja in znanstvenih obdelav predvsem zanstvenoraziskovalnega
dela na Fakulteti za arhitekturo.
Raziskava o tehniki gradnje suhega kamna je plod dvajsetletnega
znanstvenega dela in raziskovanja od Irske do Jemna, od Portugalske do
Grčije in vključuje objekte v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, na Irskem, v
Švici, Italiji, Tuniziji, Sloveniji, na Hrvaškem, v Palestini, na Malti.
Obsega teoretične osnove, razvija obliko, dokazuje odnose in uporabljene
proporcije, prikazuje in primerja oblike kot rezultat konstrukcije najbolj
preproste arhitekture, vernakularne. Umešča te objekte v prostor in v čas,
saj so najstarejše rešitve iz četrtega tisočletja pred štetjem, najmlajše pa so
grajene pravzaprav danes.
Konstrukcijski princip je korbeling, v dveh dimenzijah je to previsevanje, v
treh dimenzijah pa je rezultat neprava kupola. Konstrukcija je sestav dveh
plasti: prva je konstruktivna, druga predstavlja okvir kot protiobtežbo in
kot odvod vode. Vmes je lahko - pa ne povsod - polnilo.
Oblike so razne: od skoraj popolne polkrogle (crot, Švica) do stopničastih
izvedb (najbolj znane so na Balearih, pa v franciji, v Pugliji in še kje) z
izrazitim obodom strehe, obliko strehe definira nasutje (bombo, Španija),
okroglega, kvadratnega ali podolgastega tlorisa, kjer je zunanja oblika
enaka notranji ali pa tudi ne.
Najpomembnejši je konstrukcijski princip: vsa zatočišča so grajena s
pomočjo kvadratnega korena iz tri polovic: neuki graditelj ga je konstruiral
s pomočjo enakostraničnega trikotnika ali s tremi enako dolgimi palicami.
Višji objekti so razdeljeni v dve nadstropji, nižjih ni: v zgodovini so se
že zdavnaj podrli. To potrjuje uporabo enakostraničnega trikotnika in
umnega dela preprostega graditelja že od pradavnine, v uporabi pa je še
danes.
The book comes with photographs, designs, sketches, computer simulations,
and contains a wide range of information and interpretation. It is the fruit of
discovery, research and scientific treatment embracing primarily the scientific
research at the Faculty of Architecture.
The research paper on the technique of drystone masonry is the fruit of
twenty years of scientific work and research from Ireland to Yemen, Portugal
to Greece, and includes constructions from Great Britain, France, Germany,
Ireland, Switzerland, Italy, Tunisia, Slovenia, Croatia, Palestine and Malta.
It encompasses theoretical basics, pursues the evolution of forms, offers
evidence of relationships and applied proportions, and shows and compares
forms resulting from the simplest among architectures, the vernacular one.
Then it places these structures in space and time because, after all, the oldest
come from the 4th millenium B.C and the newest are being built right now.
The constructional principle is corbelling; in two dimensions it is
"overhanging", the higher layer overhanging the lower one; in three
dimensions, it results in a false cupola. The construction is a composition of
two layers: the first is constructional; the second one is the frame, and acts as
a counterweight and drainage. In between, there may be filler, depending on
the climatic environment.
There are various shapes: from almost a perfect sphere (crot, Switzerland) to
versions with revetments resembling steps (the best known are in the Balearics,
France, Puglia...) and pronounced vaulted roofs; the shape of the roof is defined
by filler i.e. by gravelling (bombo, Spain); the ground plans are circular, square
or oblong, and the exterior shape may equal the interior, but not necessarily.
What is most important is the construction principle: all shelters are built by
means of half the square root of three: the simple builder constructed it with
the help of an equilateral triangle or with three equally long sticks. Higher
structures are divided into two storeys; there are no lower ones - they have
all collapsed.
KAMEN NA KAMEN
Iz ocene prof Christiana Lassurja
Avec "Kamen na Kamen" (Pierre sur Pierre), le professeur
Juvanec paracheve sa quete, nous livrant ses conclusions,
marquees du sceau du theoricien de l'architecture qu'il est. Les
references aux architectures prehistorique et antique abondent, les
proportions des edifices sont etudiees, le nombre d'or est traque.
Incontestablement, par l'etendue de son domaine geographique,
par son souci du releve architectural, par ses allusions aux
architectures nobles, l'auteur se situe dans la lignee d'un Gustav
Rohlfs (Primitive Kuppelbauten in Europa, 1957) ou d'un Hans
Soeder (Urformen der Abendländischen Baukunst in Italian und
dem Alpenraum, 1964). "Kamen na Kamen" est une contribution
majeure a la connaissance des cabanes en pierre seche de l'Europe
de l'Ouest.
Iz ocene dr Berislava Horvatića
Ovo je knjiga o suhozidnoj pučkoj (tradicijskoj, vernakularnoj)
arhitekturi, a napisao ju je arhitekt. Budući da su se tom tematikom
zadnjih stotinjak godina uglavnom bavili etnolozi, uz ponekog
povjesničara umjetnosti i arheologa, ova je knjiga iznimno
dobrodošla. Arhitektura arhitektima! Ne samo arhitektima, ali
ponajprije arhitektima.
I još nešto: Jednu raniju, radnu verziju ove knjige prolistali su,
s velikim zanimanjem, i neki pastiri na otoku Krku, kojima je
suhozid svakodnevnica. Jedan od njih je potom posve samostalno
(i točno!) zaključio da je autorova centralna teza univerzalnost
unutarnje nosive konstrukcije, unatoč raznolikosti vanjskih
oblika. Dakle, ova stručna i teorijska knjiga, namijenjena
prije svega znanstvenicma, stručnjacima, pokazala se ne samo
zanimljivom, nego u svojim bitnim aspektima i razumljivom i
neukim ljudima, koji znaju koristiti pamet. Knjizi i njezinom
autoru je to svakako visok kompliment, tim više što potvrđuje i
jednu od osnovnih misli knjige same.
Iz ocene prof dr Paula Oliverja
I think it is a very interesting and beautifully presented work,
which will be greatly valued by architects, conservationists and
architectural students alike. I hope and beleive that its publication
will ensure that the importance and great age of this remarkable
stone building tradition distributed over much of Europe is
recognised, and that examples will be preserved for the study
and pleasure of future generations.
borut juvanec
KAMEN
NA
KAMEN

fr- - \ k
SB -
'r	j ■
I .ar - 1tn}i
AR 2007/2
KULTURA BIVALNEGA PROSTORA
THE CULTURE OF RESIDENTIAL SPACE
avtor / author.
Borut Juvanec
naslov knjige / title ofthe book.
Kultura bivalnega prostora /
The Culture of Residential Space
izdajatelj / publisher.
UL PeF
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2006
obseg / number of pages.
48 strani, 18 celostranskih skic
recenzenti / reviewers.
doc dr Tonka Tacol, UL PeF
prof dr Peter Fister UL FA
naklada / number of copies printed.
300 izvodov
prodaja / sale.
UL PeF in UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication:
Knjiga je bila pripravljena kot študijsko gradivo za predmet Kultura bivalnega prostora na Pedagoški fakulteti Univerze v
Ljubljani.
Arhitektura: uvod, problematika, začetki (center, krog in razvoj tlorisa): to
je veda o oblikovanju prostora. Arhitektura je vse okrog nas: obkroža nas, v
njej delamo, živimo in se razvijamo. Arhitektura nam to omogoča: človek pa
jo gradi v skladu s potrebami, možnostmi in svojimi zmožnostmi v prostoru
in v času.
Kultura bivanja je nadgradnja arhitekture kot pojavnosti - je vrednota, ki se je
razvijala od samih začetkov, tako v teoriji kot v praksi.
Kmečka hiša,ogenj in dim: Teorija začetka: center, krog, radialnost in pov-
ezave med elementi vodijo v organizacijo prve bivalne celice, ki je zametek
hiše. Ogenj z zidanim prostorom zanj določa način dela družini in tip ter ob-
liko hiše.
Razvoj, celica, hiša, domačija, vas, mesto: celo celica kot najmanjši samosto-
jni element ima teoretično zasnovo centra: z jedrom v masi. Celica je okrogla,
če ni zunanjih vplivov, ki bi jo omejevali.
Kmečka hiša je teoretično trocelična v vzdolžni smeri, ima dodatne objekte
za gospodarstvo. Naslednja faza je zavit dom, ko se hiša poveže z gospodar-
skim delom. Zapognjena je bolj racionalna izvedba manjšega doma. Zaprta
izvedba je redka: določa jo veter ali strah pred zunanjimi osvajalci. Domačija
v nizu je plod posebnih potreb.
Vas predstavlja združevanje na ekoloških in socialnih osnovah.
Mesto predstavlja združevanje interesov: predvsem so to ekonomski in
politični, posledica ali rezultat pa sta tudi infrastruktura in kultura. Rast mesta
lahko le usmerjamo.
Kulturo je treba poznati, razumeti, jo sprejeti, jo negovati in z njo živeti.
Sklep: kultura bivanja je tesno navezana na življenje in na delo. Kultura je
odnos do sebe in do okolja, v spoštovanju vrednot, ki smo jih dobili od dedov.
Kakor se arhitektura menja v prostoru in v času, se spreminja tudi kultura. Za
skladen odnos do sebe in do drugih, do grajenega in do naravnega okolja pa
moramo osnove teorije kulture bivanja vsaj poznati. To je edini način, da lahko
kulturo bivanja nadgradimo in jo oplemeniteno s svojim delom zapustimo
zanamcem.
Architecture: introduction, issues, beginnings (centre, circle and the evolution
of ground plan): this is a science of shaping space. Architecture is all around us:
it surrounds us, we work, live and evolve in it. Architecture makes it possible for
us: and people builds it in accordance with their needs, possibilities and abilities
in space and time.Residential culture is the superstructure of architecture as a
phenomenon - it is a value that has evolved since the very beginnings in theory
and practice. Farmhouse, fire and smoke: theory of the beginning: centre,
circle, radiality, and connections between elements lead to the organisation of
the first residential cell, which is at the origin of the house. The fire inside its
built space determines the way of working for the family, as well as the type
and shape of the house.Evolution, cell, house, home, village, town: even the
cell as the smallest independent element is theoretically centrally designed: a
nucleus in a mass. A cell is round-shaped in the absence of external impacts.
Theoretically, a farm house is a three-cell structure running lengthwise, with
additional buildings for economic activity. The next stage is an L-shaped
house, when the house connects to the farm. An L-shaped house is a more
rational version of a smaller farmhouse. The enclosed version is rare: it
occurs when wind or fear of outside attack demand it. A farmhouse in a row
derives from particular needs. A village represents ecologically and socially
motivated aggregation.A town represents an aggregation of interests which
are, above all, economic and political. Among the resulting effects, there are
also infrastructure and culture. We can only direct the growth of a town.
The culture needs to be known, understood, accepted, fostered and lived
with.Conclusion: residential culture is closely connected with life and
work. Culture is an attitude towards oneself and to the environment out
of respect for the values we inherited from our ancestors. Architecture
changes with place and time, and so does culture. In order for us to assume
a harmonious attitude toward ourselves and others, toward the built and
natural environment, we need to know at least the basics of the residential
culture theory. This is the only way for us to improve residential culture and
refine it through our work, leaving it in better shape for our children.
KULTURA BIVALNEGA PROSTORA
Iz ocene dr Tonke Tacol
Vsebine posameznih sklopov sistematično pojasnujejo pojme
arhitekturne teorije in prakse. Struktura vsebin sledi logiki
arhitekturnih zakonitosti in s tem omogoča pregleden vpogled
v oblikovanje prostora, ki ga gradi človek v skladu s svojimi
potrebami in zmožnostmi.
Celotno besedilo se odlikuje po zgoščenem podajanju
informacij o naravnem in grajenem okolju ter kulturi bivanja.
Teoretska razmišljanja so kratka, jedrnata, ponekod pa tudi
premišljeno razširjena s prepričljivo trditvijo. Takšna omogočajo
bralcu prodor v jedro vsebine, samostojno razmišljanje in
poglabljanje.
Iz ocene dr Petra Fistera
Pojem "kultura bivanja" je sicer z vidika različnih strok
različno pojmovan, vendar je v povezavi s sodobnimi problemi
človekovega obstoja, delovanja in bodočnosti gotovo najtesneje
povezan prav z oblikovanim človekovim bivalnim okoljem, to
je z arhitekturo. Na tak način razumljen sinopsis prof dr Boruta
Juvanca je tudi najboljši način predstavitve pojma in problema,
kot naj bi bil predstavljen v sedanjem vzgojnem procesu.
Spoznavanje vpliva človeka na spremembe v oblikovanju
njegovega bivalnega okolja in obratno, razumevanje izjemnega
vpliva že obstoječega oblikovanega prostora, arhitekture,
na vsakega posameznika ali na različne skupnosti, je edina
možnost, da omogočimo tudi v prihodnosti pozitiven razvoj
kulture bivanja z vseh vidikov: od varovanja in razvoja okolja
do kvalitetnih medčloveških odnosov.
KULTURA BIVALNEGA PROSTORA
Arhitektura, uvod, teorija
Boput Juv-iine-c
AR 2007/2
CHOZO DE EXTREMADURA. JOYA EN PIEDRA
avtor / author.
Borut Juvanec
naslov knjige / title ofthe book.
Chozos of Extremadura
izdajatelj / publisher.
ARTE, Asociacion por la Arquitectura Rural Tradicional de Extremadura
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Caceres, 2007
obseg / number of pages.
115 strani, 20 fotografij, 24 tehniških načrtov, 32 shem, 5 proporcijskih analiz
recenzenti / reviewers.
Jose luis Martin Galindo, Leonor Flores Rabazo, Juan Ramon Ferreira Diaz, Manuel Fortea Luna
naklada / number of copies printed.
1000 izvodov
prodaja / sale.
ARTE, Caceres
dodatne informacije / additional information essential for publication:
Knjiga je v angleščini in kastilščini.
Vernakularna arhitektura je tista, ki je plod nešolanih ljudi, s podedovanim
znanjem in s spretnostjo graditelja. Da bi jo razumeli, moramo vedeti vsaj nekaj
o teoriji in o praksi, rezultat pa je - in to ni presenetljivo - teorija v praksi.
Gre za kamnita zatočišča, grajena v tehniki suhega kamna, brez veziva. Princip
gradnje je korbeling, v dveh dimenzijah preklapljanje, rezultat pa je neprava
kupola. V svetu jih najdemo vse od Islanda do Yemna, od Portugalske do Gruz-
ije, v svoji dokumentaciji jih imam nekaj preko dvajset tipov, nekaj sto objektov.
Ne nazadnje jih obdelujem že preko petindvajset let.
Princip korbelinga sega v peto tisočletje pred štetjem, današnja zatočišča so
običajno stara kakih štiristo let, v Extremaduri jih je največ starih med 1oo do
2oo let. Najmlajša so 'rekonstruirana' tudi s pomočjo betona.
V Španiji je takih struktur kar nekaj: na Balearih je "pont de bestiar", v Kataloniji
je to 'barraca' in sega še pod Valencijo, v notranjosti vse do Ademuza, v La Man-
chi je 'bombo', v Extremaduri, ob portugalski meji, pa 'chozo'. Razen zatočišč
je v Španiji še nekaj objektov, ki uporabljajo to tehniko: 'coralas' kot ograde za
svinje v Extremaduri, s chozom kot zatočiščem; tin je objekt, ki ga uporabljajo
pri pridobivanju vina v Kataloniji; posso, nuria je vodnjak z različnimi sistemi
za namakanje polj, posso v Ademuzu je pravi zadrževalni vodnjak, ki služi nabi-
ranju pitne vode in uravnavanju voda; horreo je sušilnica, neke vrste kašča, ki so
jo uporabljali za žito, danes pa v glavnem za koruzo (Galicija).
Pomemben podatek pri teh konstrukcijah je, da so grajene s pomočjo
kvadratnega korena iz tri polovic: neuki graditelj ga je konstruiral s pomočjo
enakostraničnega trikotnika. Tega je postavil s tremi enako dolgimi palčkami,
ki so tudi najpreprostejša in najbolj dosegljiva igra pastirjev na paši.
Strokovno delo na terenu in v laboratoriju je predvsem odkrivanje, inventar-
izacija, dokumentacija, analiziranje in predstavljanje vernakularne arhitekture.
Predvsem predstavitev objektov lokalne kulture je pomembna za prebivalstvo
prav tako kot za profesionalce, za znanost in za lokalno, narodno in evropsko
kulturo. Pri tem so najpomembnejše lokalne strokovne organizacije - kot je
ARTE - z dejavnostmi, ki sem jih naštel prej.
Problematika kamnite arhitekture je široka: ni problema z zaščito na mestu
samem, pač pa s pravnim varovanjem, predvsem zaradi zasebne lastnine in
tam, kjer je še vedno v uporabi. Varovanje choza v Extremaduri bi znalo biti
simptomatično in je mogoče le z velikim entuziazmom in z mnogo dela.
Končno: ne zanimanje in ne delo upravnih, strokovnih in znanstvenih organ-
izacij na lokalni ravni ne more biti uspešno brez sestavljanja vseh elementov.
Morda bo Extremaduri z zaščito uspelo, to ji želimo vsi poznavalci tematike.
Povezovanje dela lokalnih organizacij v okviru regionalne vlade, državnih us-
tanov v osrednje organizacije Evropske Unije je preprosto edina možnost za
rešitev arhitekture te vrste.
Vernacular architecture is architecture made by untutored builders using
inherited knowledge and their own skills. It is simple and close to theory itself.
To understand it, we need to know a great deal of theory and practice, and the
result is - hard as it is to believe - theory in practice.
Dry stone walling, stone structures using no cement or mortar, is the oldest
constructional type. It is very simple, but needs a great precision, skill and
discipline.Corbelling is a technique of stone layering, where each new layer
overhangs the previous one. This is especially important for building larger rooms.
This is a very old and ancient technique: but in Spain there are many interesting
structures built yesterday, not thousands years ago: for instance, pont de bestiar
on Menorca, where there are stone monuments from the second Millennium BC,
some no more than around ten years old. Spain is rich in dry stone architecture,
and structures can be found practically everywhere. The most important are:
barraca from Girona to Valencia and to Ademuz
pont de bestiar on Menorca island in Balears
el bombo around Tomellosso in La Mancha
chozo in Extremadura
It is important that for corbelling all the above use an equilateral triangle with
a height equal to half the square root of three - as result of a simple game of
shepherds in the pastures.The required professional work is work on terrain
and in the laboratory (mainly with computers), it is professional and scientific.
It contains:
Discovering by literature, with the help of local professionals
Codifying by type, location, use, material, construction
The documentation is professional, from measurements and drawings to
computer work.
Analysing material by material, construction, proportional systems, locations etc.
Manners of presentation: all have to be used, from prints to the Internet, from
radio, TV, newspaper and professional, scientific journals to lectures and
workshops in situ?
Local professional organisations are very important as they are the best informants.
Problems with stone architecture are severe: there is no problem with practical
preservation, but protection by law is practically impossible because of private
ownership. The protection of chozos in Extremadura could be symptomatic: it
could be successful only with enthusiasm and with a lot of work. On the other
hand, many small sites spread on very big area can not be protected as objects,
only as landscape types (Unesco).Connecting local organisations within the
framework of regional and state government and central organisations in the
EU and beyond could be of great importance, and is the only way of rescuing
this type of architecture.
CHOZO DE EXTREMADURA. JOYA EN PIEDRA
La arquitectura vernäcula es el tipo de arquitectura llevada a cabo
por personas no expertas en la materia a partir de conocimientos
heredados y sus propias habilidades, de forma simple y de un
modo cercano a la teoria. Por decirlo de algün modo es la teoria
puesta en präctica. El sistema de cerramiento en piedra seca se
realiza con piedras, a las que no se aplica cemento ni mortero, y
se trata de uno de los mäs antiguos principios constructivos. Es
muy simple pero necesita mucho orden, habilidad y disciplina.
El abovedamiento es una tecnica en piedra que se compone de
capas, donde cada nueva capa sobresale ligeramente sobre la an-
terior. Es especialmente importante para la creacion de grandes
habitaciones y se trata de una tecnica muy antigua pero en Es-
pana se puede ver una gran cantidad de interesantes estructuras
construidas asi hace poco tiempo, no hace miles de anos. Los ele-
mentos mäs antiguos basados en los principios de la arquitectura
abovedada se pueden ver en Malta: en Hal Safieni encontramos
bajo tierra un templo donde se puede ver el sistema de above-
damiento con piedra cortada. En cualquier caso este es solo un
ejemplo de arquitectura abovedada ya que contamos con ejemp-
los previos a Hal Safieni. El anterior en concreto fue creado en el
cuarto milenio a.C. y el abovedamiento es una tecnica definitiva-
mente mäs antigua. En Menorca se pueden ver cuevas bajo tierra
con organizacion celular, colectores de agua y aperturas (ven-
tanas y puertas). En Cala Morell hay monumentos prehistori-
cos con elementos de arquitectura cläsica (columnas, capiteles,
decoracion, ...), no popularizados hasta anos y anos mäs tarde.
Las composiciones abovedadas con estructura de falsa cüpula se
pueden encontrar en Europa y en el Mediterräneo, desde Irlanda
hasta Yemen, desde Portugal hasta Grecia. En Espana la arquitec-
tura de piedra seca es muy variada, präcticamente en cualquier
lugar se pueden encontrar elementos de la misma. Los mäs im-
portantes son:
Las Barracas, desde Gerona hasta Valencia y Ademuz.
Los Ponts de Bestiar, en Menorca y Baleares.
Los Bombos, en torno a Tomelloso en Castilla-La Mancha.
Los Chozos, en Extremadura.
Finalmente tenemos que muchos expertos locales y organiza-
ciones semi-profesionales (de gran exito a nivel local) no pueden
conseguir sus fines sin unificar su trabajo, la organizacion y sus
resultados. Conectar organizaciones locales en el marco del go-
bierno regional, estatal y europeo (y mäs allä, en el Mediterräneo,
incluso por debajo de la peninsula aräbiga, en Yemen) podria ser
de enorme importancia y es la ünica solucion para rescatar este
tipo de arquitectura.
Extremadura
ART r
CftClK-L s lOO"
AR 2007/2

UVOD V ZNANSTVENORAZISKOVALNI METODOLOGIJO
NA PODROČJU ARHITEKTURE IN URBANIZMA
INTRODUCTION TO SCIENTIFIC RESEARCH METHODOLOGY
avtor / author.
Miroslav Kališnik, Peter Fister, Ljubo Lah, Doris Dekleva Smrekar
naslov knjige / title ofthe book.
Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in urbanizma /
Introduction to Scientific Research Methodology in Architecture and Urbanism
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2003
obseg / number of pages.
120 strani, 9 slik, 1 tabela
recenzenti / reviewers.
prof mag Peter Gabrijelčič, UL FA
prof dr Andrej Pogačnik, UL FGG IPŠPUP
naklada / number of copies printed.
500 izvodov
prodaja / sale.
UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Ob izdaji je bila publikacija javno predstavljena na Fakulteti za arhitekturo.
Publikacija je prenovljena in dopolnjena druga izdaja, po izdaji prve v letu 1998.
Priročnik seznanja raziskovalce z vsem najpomembnejšim, kar raziskovalec
začetnik potrebuje, da bi se lahko lotil raziskovalnega projekta ter ga uspešno
končal z raziskovalnim poročilom. Raziskovalec naj bi o navedenem vedel in
znal: kako izbrati in opredeliti ustrezen raziskovalni problem, kako poiskati in
kritično uporabiti znanstvene informacije za svoj problem, kako načrtovati in
izvesti svojo raziskavo in ustrezno interpretirati ugotovitve ter na kakšen način
oblikovati svoj primarni dokument, ki je lahko raziskovalni članek, diplomsko
delo, magistrska naloga ali doktorska disertacija.
Priročnik ponuja odgovore na vsa ta vprašanja v obliki člankov, ki obravnavajo
navedene teme. Ob tem priročnik vsebuje tudi navodila za analizo
znanstvenoraziskovalnega članka, navodila za izdelavo magistrskega dela oziroma
doktorske disertacije. V pomoč raziskovalcem je tudi nabor izhodišč za izdelavo
metodoloških seminarskih nalog s področij in tem, ki se neposredno navezujejo
na raziskovalno delo. Publikacija vsebuje še podatke o dosedanjih magistrskih
delih in doktorskih disertacijah na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in s
področja urbanizma na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani.
The manual gives all the important information any researcher-beginner needs
to tackle a research project and conclude it with a research report. A researcher
should know how to select and define an appropriate research problem, how
to plan and carry out research, and how to properly interpret the outcomes.
Furthermore, he or she should know how to shape the primary document
which may be a research paper, a diploma work, a master's thesis or a doctoral
dissertation.
The manual offers answers to all these questions in the form of articles. It
also contains instructions for analysing a scientific research paper and for
producing a master's thesis and a doctoral dissertation. Researchers may also
make good use of a series of premises for the production of methodological
seminar works concerning fields and topics directly connected to the research
work. The publication also contains data on all master's theses and doctoral
dissertations produced to date at the Faculty of Architecture of Ljubljana
and data on those regarding urbanism at the Faculty of Civil and Geodetic
Enginneering of Ljubljana.
Miroslav kališnik, Peter Fister, Ljubo Lah, Doris Dekleva Smrekar
UVOD V ZNANSTVENORAZISKOVALNI METODOLOGIJO NA PODROČJU ARHITEKTURE IN URBANIZMA
Iz ocene mag Petra Gabrijelčiča
Arhitektura in urbanizem sta brez dvoma hibridni dejavnosti, ki
vključujeta v polje svojega ustvarjanja tako umetniško intuitivne
elemente kot tudi tehnično-tehnološki vidik obravnave.
Mladi kolegi, ki se odločajo za študij arhitekture, imajo v
mislih predvsem arhitekturo kot umetnost, vendar pa potrebujejo
za ustvarjanje na področju umetnosti potrebna metodološka in
tehnična znanja ter orodja, s katerimi lahko svoje ustvarjalne vizije
tudi uresničijo. Učenje metod in tehničnega znanja seveda ne more
nadomestiti kreativnega potenciala za umetniško ustvarjanje, ki
ga nekdo ima ali pa nima, vendar pa je za realizacijo umetniške
zamisli tudi na področju arhitekture in urbanizma znanstveno
preverjanje neizbežno. Temu cilju je namenjena publikacija
pod naslovom UVOD V ZNANSTVENORAZISKOVALNO
METODOLOGIJO NA PODROČJU ARHITEKTURE IN
URBANIZMA avtorjev: Miroslava Kališnika, Petra Fistra,
Ljuba Laha, Doris Dekleva Smrekar. Priročnik seznanja bralca
z osnovami znanstveno raziskovalnega dela, z metodo, načinom
izbire raziskovalnega dela in načinom iskanja informacij, ter
z načinom oblikovanja znanstvenoraziskovalnih dokumentov.
Bralcu razkriva ozadje odnosov med filozofijo in znanostjo,
med logiko in psihologijo ustvarjalnosti, odpira vprašanja etike
v znanstvenoraziskovalnem delu ter podaja pogled v definiranje
raziskovalnega problema ter oblikovanje delovne hipoteze in
načrta za raziskovanje.
Priročnikje bogato opremljen s konkretnimi primeri inje kot tak
koristen popotnik vsakomur, ki se loteva izdelave magistrskega
ali doktorskega dela oziroma znanstvenoraziskovalne naloge.
Priročnikje nedvomen prispevek ne samo na področju arhitekture
in urbanizma, pač pa je koristen prispevek tudi za vse mlade, ki
se lotevajo znanstveno-raziskovalnega dela.
Iz ocene dr Andreja Pogačnika
Priročnik je kvalitetno in nadvse koristno delo, ki uvaja v
način znanstveno-razsikovalnega dela. Odlikuje ga strnjen jezik,
osredotočenje na bistveno z jasnimi definicijami. Koristen je za
dodiplomske in podiplomske študente arhitekture, urbanizma pa
tudi drugih strok. Kljub silovitemu razvoju znanosti in informatike
(ali pa prav zaradi tega) študentom pogosto izostanejo temeljna
napotila pri nastajanju znanstvenega dela, po katerih se po mnogih
napakah morda dokopljejo šele v zreli dobi raziskovanja.
Morda zapisano še toliko bolj velja za raziskovalna dela
na področju arhitekture, ki združuje tehnične, znanstvene in
umetniške prvine. Zatoje tu most med projektantskim, strokovnim,
umetniškim delovanje do resnične znanstvenoraziskovalne
ustvarjalnosti zelo ozek in negotov. Prispevek dr. Fistra uspešno
umešča zlasti področje vrednotenja arhitekture tudi na znanstveno
področje.
Priročnik vsebuje celo vrsto povsem praktičnih navodil, kot
so iskanje virov (tudi v elektronskih medijih), načini njihovega
navajanja, pisanje znanstvenega članka itd. Vsako poglavje
vključuje nadaljnjo priporočeno literaturo za poglabljanje
tvarine. V zaključnem delu naloge so dodani "formularji", ki
naj jih izpoljnjujejo študentje ob analizi nekega obstoječega
znanstvenega članka. Gre za svež, inovativen pedagoški prijem,
ki vzpodbuja k razmišljanju pa tudi k preizkusu upoštevanja
zahtev "znanosti o znanosti" na konkretnem primeru.
Uvod
v znanstvenoraziskovalno
metodologija na področju
arhitekture in urbanizma
AR 2007/2
KAKO IZDELAMO PROSTORSKE NAČRTE
HOW TO MAKE A SPATIAL PLAN
avtor / author.
Andrej Pogačnik
naslov knjige / title ofthe book.
Kako izdelamo prostorske načrte /
How to Make a Spatial Plan
izdajatelj / publisher.
Založba Obzorja Maribor
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Maribor, 2006
obseg / number of pages:
299 strani, 104 slike
recenzenti / reviewers
Metka Černelč, MOP RS
mag Peter Gabrijelčič, UL FA
sofinancer / co-provider of finance:
IPŠPUP UL FGG
prodaja / sale
UL FA, UL FGG
Delo predstavlja obsežen priročnik za izdelavo različnih vrst prostorsko-
načrtovalskih dokumentov in je poleg študentom urbanizma in prostorskega
načrtovanja namenjeno tudi izdelovalcem - operativnim načrtovalcem
prostorskih dokumentov, pa strokovnim upravnim delavcem in raziskovalcem.
Podaja pregled potrebnih sestavin prostorskih dokumentov in nekaterih
usmeritev za umeščanje v prostor. Gradivo je razdeljeno v tri osnovne
sklope: mednarodno in državno strateško načrtovanje, regionalno prostorsko
načrtovanje in lokalno načrtovanje. Gre za popolnoma novo in vedno bolj
aktualno področje prostorskega načrtovanja, ki se šele uveljavlja z nastankom,
predvsem pa širjenjem novih nadnacionalnih integracij, zaradi česar, vsaj v
Evropi, njegov pomen narašča. Podobno velja za regionalni nivo prostorskega
načrtovanja, ki zaradi večje "prostorske obvladljivosti" in širše participacije
pri oblikovanju sprejemljivih rešitev stopa v ospredje pred načrtovanjem na
državni ravni. V tem pogledu je priročnik še kako aktualen.
Priročnik veliko pozornosti namenja sintezi prostorskih načrtov, kot
ključnemu in najbolj zahtevnemu delu prostorskega načrtovanja, ki temelji na
znanstvenih, t. j. eksaktnih metodah, delno pa tudi na intuitivnem pristopu
in znanjih, pridobljenih s prakso in opazovanjem.
Pri načrtovanju na lokalnem nivoju je poudarjen pomen vizualno-
oblikovne kompenzacije prostora lokalne skupnosti kot integralnega dela
sinteze z enakovrednim upoštevanjem naravnih in ustvarjenih sestavin,
vrednot izročila in novih kakovosti.
Na koncu moramo omeniti še urbanistični načrt, kot podrobnejši, za mesta
specifični strateški načrt, ki uvaja in utemeljuje urbanizem kot stroko in
urbanista kot ključnega odgovornega snovalca urbanega prostora. Knjiga na
sistematičen način daje izčrpne in koristne napotke študentom pri osvajanju
znanj s področja prostorskega načrtovanja in strokovnjakom - načrtovalcem
pri snovanju in izdelavi vseh vrst prostorskih dokumentov.
The work represents an extensive manual for the production of various spa-
tial planning documents. It is not intended only for students of urbanism and
spatial planning, but also for design practitioners producing spatial docu-
ments, administration officers and researchers. It is a survey of the neces-
sary elements of planning documents/acts and some guidelines for siting.
The material is divided into three main thematic areas: international and
national strategic planning, regional spatial planning, and local planning. The
issue is completely new and the ever more topical field of spatial planning
is only coming to the fore now as its importance grows, at least in Europe,
due to the enlargement of transnational integration. The same is true for the
regional level of spatial planning, which is coming to the fore with respect
to national planning, owing to greater "spatial manageability" and broader
participation in seeking acceptable solutions. In this regard, the manual is
particularly topical.
The manual devotes a great deal of attention to the synthesis of spatial plans
as the key and most demanding part of spatial planning, based on scientific
i.e. exact methods, and partly on an intuitive approach and knowledge ac-
quired through practice and observation.
Planning at the local level stresses the significance of the visual and design
compensation of space of local communities as an integral part of the syn-
thesis, considering natural and created elements, traditional values and new
qualities.
Finally, we should also mention the urban development plan as a detailed
specific strategic plan which introduces and establishes urbanism as a pro-
fession and the urbanist as a key and responsible designer of urban space.
The book offers in a systematic manner exhaustive and useful instructions
for students acquiring knowledge of spatial planning, as well as for experts -
planners designing and producing all kinds of spatial documents.
KAKO IZDELAMO PROSTORSKE NACRTE
Prof. dr. Andrej Pogačnik, magister arhitekture in univerzitetni
diplomirani inženir arhitekture, je eden redkih slovenskih
teoretikov in praktikov, ki že več kot tri desetletja objavlja
rezultate svojega raziskovalnega, strokovnega in pedagoškega
dela na področju prostorskega in urbanističnega načrtovanja
tudi v knjižni obliki. Kot predstojnik Interdisciplinarnega
podiplomskega študija prostorskega in urbanističnega planiranja
na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo nadaljuje
delo, ki ga je v šestdesetih letih zastavil njegov mentor, ugledni
profesor dr. Saša Sedlar, ustanovitelj študija prostorskega
planiranja v Ljubljani.
Najnovejše avtorjevo delo je pričujoči univerzitetni učbenik
in strokovni priročnik pod naslovom "Kako izdelamo prostorske
načrte". Avtor si je ob pisanju knjige zastavil ambiciozen cilj,
kako podati celoviti pregled nad procesom izdelave prostorskih
načrtov od načrtov, ki se pripravljajo za urejanje prostora
na mednarodni, državni in regionalni ravni, do posameznih
vrst načrtov, ki se pripravljajo za urejanje prostora na nižjem
nivoju lokalnih skupnosti. Avtor je prepričan, da obstajajo neki
univerzalni metodološki pristopi k urejanju prostora, ki izhajajo
iz bistva predmeta in stroke in se v temelju ne spreminjajo,
niti glede na čas niti glede na družbeno ekonomski kontekst, v
katerem so uporabljeni. Prodreti poskuša do tega bistva, tako
da razbremeni strokovne pristope, ki jih opisuje, vseh tistih
izkrivljenih elementov, ki jih prinaša in s katerimi si stroko prireja
vsakokratna dnevna politika. Zato je knjiga tudi svojevrstno
kritično zrcalo veljavnih zakonodaj s področja urejanja prostora,
saj jasno pokaže njihovo skladnost oziroma razhajanja s
temeljnimi strokovnimi pristopi in vrednotami. Avtor želi ostati
strokovno nevtralen, zato se odpove pretiranim vrednostnim
sodbam posameznih oblik in ciljev urbanizacije, pač pa se na
podlagi analitičnega pregleda številnih tujih primerov omeji
predvsem na faktografsko podajanje posameznih univerzalnih
analitičnih in načrtovalskih metod ter njihovih vsebin. Ob tem
ohranja (ali znova vzpostavlja) obče razumljivo strokovno
izrazoslovje, primerljivo s podobnimi izrazi iz tujine, ki je
udomačeno tudi med slovensko strokovno in laično javnostjo.
Kajti uvajanje pretiranega leporečja in terminoloških izumov, ki
smo mu bili priča v Sloveniji v preteklih letih, v stroko vnaša
zmedo in je eden od izvorov nerazumevanja med stroko, politiko
in javnostjo.
Univerzitetni učbenik in strokovni priročnik "Kako izdelamo
prostorske načrte" je namenjen predvsem študentom, vendar
tudi vsej zainteresirani javnosti, politikom in prostorskim
načrtovalcem. Prav za slednje bo to brez dvoma koristno orodje
pri pripravi prostorskih planov. Avtor se ob tem zaveda, da je
težko ločiti elemente prostorskega načrtovanja od gospodarskih,
okoljskih, kulturoloških, socialnih, demografskih in drugih
sestavin, zato jih posredno omenja in opiše kot potrebne
strokovne podloge pri pripravi prostorskih planov. Poziva
k nujnosti interdisciplinarnega pristopa, kjer so prostorski
načrtovalci predvsem koordinatorji dialoga med posameznimi
strokami, politiko in uporabniki, ki se uresniči v načrtu fizičnega
prostora.
AR 2007/2
KRAŠKA HISA IN ARHITEKTURA KRASA
MED OČARLJIVOSTJO IN VSAKDANOM
THE KRAS HOUSE AND ARCHITECTURE
avtor / author.
Stanislav Renčelj, Ljubo Lah
naslov knjige / title ofthe book.
Kraška hiša in arhitektura Krasa - med očarljivostjo in vsakdanom /
The Kras House and Architecture - between fascination and everyday life
izdajatelj / publisher.
Libris
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Koper, 2004
obseg / number of pages.
230 strani; več kot 400 fotografij, skic; razlagalnih načrtov in karta obravnavanega območja
sofinancerji / co-providers of finance:
Izdajo publikacije je podprlo prek 25 sponzorjev in donatorjev iz gospodarstva, Kosovelova knjižnica v Sežani in program
PHARE v okviru projekta "Porton", ki predstavlja čezmejno sodelovanje med Slovenijo in Italijo.
naklada / number of copies printed.
1500 izvodov
prodaja / sale.
Knjiga je razprodana, v pripravi je ponatis
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Publikacija je predstavljena z zgibanko. Ob izdaji je bila publikacija javno predstavljena na Gospodarski zbornici Slovenije, v
Sežani, v Komnu, v Divači in na Colu v Italiji. Na predstavitvah so poleg avtorjev sodelovali recenzenti: prof Janez Koželj, prof
dr Anton Gosar, prof dr Janez Bogataj, prof dr Anton Prosen, prof dr Živa Deu, asist Vesna Škabar.
Arhitektura je nerazdružljiv del doživljanja Krasa. Je pomemben del njegove
kulturne podobe. Knjiga govori o arhitekturni ustvarjalnosti ljudi na Krasu.
Prikazuje njihove dosežke, ki so avtohtoni, izvirni ali značilno prilagojeni
razmeram bivanja na Krasu. Grajsko, utrdbeno, sakralno in vso drugo
avtohtono arhitekturo Krasa je nekdaj označeval predvsem racionalen in
funkcionalen odnos do stvaritev. Skupaj z enotnostjo v uporabi gradiv in
načel oblikovanja je ta odnos arhitekturi dal poseben estetski čar.
Avtohtono arhitekturo in poselitev Krasa označujejo izjemnosti in
domiselnosti, ki še danes v marsičem prekašajo sodobne stvaritve. V vse
bolj globaliziranem svetu te izjemnosti pomenijo ne samo del kulturne
identitete, temveč so lahko izziv in vzpodbuda za nove ustvarjalne dosežke.
Arhitekture ne gre le prenavljati: iz nje je mogoče črpati navdih za njeno
nadgradnjo in zapolnitev v njej nastalih vrzeli. Knjiga govori o tem, kako
je treba na Krasu, v dobrobit njegovega razvoja, preseči modno, marsikdaj
neprilagojeno in zgolj univerzalno oblikovano arhitekturo.
Avtorja sta kot pronicljiva raziskovalca arhitekturne in druge kulturne
dediščine Krasa združila izkušnje, znanja in različna hotenja pri celoviti
obravnavi kraške hiše in arhitekture Krasa. Monografija predstavlja
očarljivosti arhitekturnih dosežkov kot tudi vsakdanjosti iz bivalne kulture
na Krasu.
Avtorja skušata vzpodbuditi naklonjen odnos do še ohranjenih celot
dediščine in pokazati na možnosti njenega nadaljnjega preživetja.
Poudarjata, da je z dediščino treba živeti, da se ob njej ne počutimo
utesnjene. Dediščina naj ne postane naše breme; je priložnost, da jo z
aktivnim odnosom vključimo v razvojna prizadevanja in da postane -
tako kot kapital - predmet upravljanja. Ko jo enkrat uničimo, je ni več.
Njeno poneverjanje in neustrezno historiziranje pa je ne more obuditi k
življenju.
Architecture is an inseparable aspect of the experience of the Kras. It is an
important part of its cultural image. The book is about architectural creativity
of the people in the Kras. It shows their achievements, which are autoctonous,
original or typically adjusted to the living conditions in the Kras. Castles,
fortifications, church and all the other local architecture of the Kras had been
characterised primarily by a rational and functional attitude toward creating.
This attitude, alongside uniformity in the use of materials and design principles,
gives this architecture a special aesthetic charm. The local architecture and
the settlements of the Kras are characterised by exceptional and ingenious
features, which even today in many aspects surpass modern creations. In an
ever more globalised world these exceptional features signify not only an
element of cultural identity, but may be a challenge, and an incentive to new
creative achievements. Architecture should not only be renovated: it can be
a source of inspiration for its own upgrading and to fill gaps that arise. The
book discusses going beyond fashionable, often unadapted and universally
designed architecture for the benefit of the development of the Kras.
The authors, discerning researchers of architectural and other cultural
heritage, have combined their experience, knowledge and various
aspirations in dealing wholly with the Kras house and architecture. The
monography presents the charms of architectural achievements, as well as
the daily routines of the residential culture in the Kras.
The authors attempt to encourage an attitude in favour of the preserved
heritage and point to the possibilites of its further survival. They stress
that the heritage needs to be lived and not experienced as a constraint.
The heritage should not become our burden; it is an opportunity for us
to involve it in our development efforts and make of it a reality which we
manage in the same way as we do capital. Once we destroy our heritage, it
is gone. Faking or inappropriately historicising it cannot bring it to life.
AR 2007/2
Kras kot pokrajina na planoti med Vipavsko dolino, Jadranskim
morjem, reko Sočo, Brkini in Istro ima v vse smeri svoja
prehodna območja. V največji meri ga označujejo posebnosti
narave. Vendar je tudi človek v stoletjih bivanja v pokrajini
puščal v njej svoje sledi. Zagotovo je sled arhitekture - v svojem
najširšem pomenu - temeljno zaznamovala pokrajino in jo na
najbolj svojski način ločila od vseh drugih.
Pomen zavedanja lastne kulture postaja vse večji in
pomembnejši. Slovenija je z vstopom v novo združbo držav na
posebni preizkušnji. Obstoj kulture in naša vloga v novi skupnosti
bosta odvisna - poleg prodornosti domačega gospodarstva,
znanja in vizij - tudi od razvitosti naše kolektivne zavesti, lokalne
in nacionalne. Če se kot narod in država ne želimo utopiti v novo
rastoči skupnosti narodov in držav, ki seveda ne bodo imele več
pravih meja, moramo okrepiti pripadnost lastnemu prostoru in
lastni kulturi. Kraševci živimo v prostoru, ki je na nek način
znova združen in enoten. Lahko postanemo še močnejši glasniki
in povezovalci kultur ter narodov.
Kras je kot sinonim iz kamna zrasle pokrajine močno prisoten
v mozaiku kulturne podobe Slovenije. Posamezne sestavine te
podobe so bile že zajete in predstavljene v nekaj pomembnih
monografijah. Zagotovo pa je to podobo treba vedno znova
osveževati in lastno samozavedanje dopolnjevati v novih
razsežnostih. Arhitektura, kot nerazdružljiv del doživljanja
Krasa, zagotovo še ni bila dovolj celovito raziskana, pojasnjena
in reprezentančno predstavljena. Skrajni čas je bil, da se je nekdo
tega lotil.
Arhitektura se je v dolgih stoletjih razvila na Krasu na sebi
lasten način. Postala je pomemben del kulturne podobe Krasa.
Tako pomemben, da skupaj z drugimi posebnostmi privablja
vselej nove in nove obiskovalce. V bližnji preteklosti dediščine
stavbarstva - ki na Krasu skoraj redno prehaja v pravo arhitekturo
z velikim "A" - nismo znali dovolj poglobljeno razumeti in ceniti.
V arhitekturi domačij in zasnovi naselij nismo bili sposobni
prepoznati izjemnosti in domiselnosti, ki še danes v marsičem
prekašata sodobne stvaritve.
Poseben poudarek sva avtorja dala razlagam kraške domačije
in vasi kot najbolj vidnima pojavnima oblikama arhitekturne
stavbne dediščine Krasa. Z razčlenjevanjem njunih sestavin
želiva pojasniti predvsem temeljne zakonitosti v njunem
vzajemnem razvoju. Avtorja si za cilj nisva zadala predstaviti
najbolj znane, vredne in spomeniško že ovrednotene dosežke
stavbarstva na Krasu. Namerno sva želela v "zgodbo o arhitekturi
Krasa" vključiti tudi primerke, ki so prvič publicirani in lahko
povsem enakovredno prispevajo svoje pripovedi v celovito
zgodbo. Razlage in opise sva skušala povezovati z nekdaj
vsakdanjim življenjem, še posebej tistim, ki je še živo v spominu
ljudi. Tako nam bo tudi arhitektura ostala razumljiva in blizu. V
monografiji dve zaokroženi poglavji posvečava grajski, utrdbeni
in sakralni arhitekturi, ki so najbolj vreden in najbolj pomemben
del kulturne dediščine. Dve svetovni vojni sta na dolnjem Krasu
opustošili vasi tako močno, da je bila stavbna dediščina v veliki
meri uničena. Vztrajnim in klenim Kraševcem iz prizadetih
vasi gre priznanje za obnovo porušenih in požganih domov.
Nemogoče pa je bilo ob hitrih povojnih pozidavah vrniti tudi
nekdanjo bogatost dediščine.
KRAŠKA HIŠA IN ARHITEKTURA KRASA MED OČARLJIVOSTJO IN VSAKDANOM
MA3flJi-iV H L V! 1 LI u L ! I. ! ■ i L h JI
KRAŠKA HIŠA
IN
ARHITEKTURA KRASA
rn u d c)Ljrl|iv'M|n in vinjkdjimm
L UR S
POTRESNO ODPORNA GRADNJA IN
ZASNOVA KONSTRUKCIJ V ARHITEKTURI
EARTHQUAKE RESISTANT CONSTRUCTION AND THE DESIGN OF STRUCTURES IN ARCH
avtor / author.
Tomaž Slak, Vojko Kilar
naslov knjige / title ofthe book.
Potresno odporna gradnja in zasnova konstrukcij v arhitekturi /
Earthquake Resistant Construction and the Design of Structures in Architecture
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2005
obseg / number of pages.
141 strani, 72 slik
recenzenti / reviewers.
prof dr Matej Fischinger, UL FGG
doc dr Tatjana Isaković, UL FGG
sofinancer / co-provider of finance.
ARRS Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
naklada / number of copies printed.
300 izvodov
prodaja / sale.
UL FA
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Neobjavljene recenzije prof Janez Koželj, UL FA, prof dr Peter Fister, UL FA.
Osnove, principi in pravila potresno varne gradnje, ki jih skušamo čim
širše obravnavati v tem delu, so temeljni pojmi, ki naj bi jih v določeni meri
obvladoval vsakdo, ki je kakor koli povezan z gradnjo na potresno nevarnih
tleh. Arhitekti, projektanti, gradbeni inženirji, študentje arhitekture in
gradbeništva, pa tudi investitorji, urbanisti in ostali, ki jih podrobneje
zanima potresno varna gradnja, kakor jo med drugim določa tudi novi
evropski standard Eurocode 8-1, lahko na tem mestu najdejo večino
sodobnih pravil gradnje na potresno ogroženih območjih, kakršno je v
glavnem tudi Slovenija. Ker je večina predpisov potresno odporne gradnje
prilagojenih predvsem gradbenikom, je v tem delu pripravljen izvleček
določil omenjenega standarda z obširnejšim komentarjem za arhitekte,
poleg tega pa so opredeljeni osnovni pojmi s potresnega inženirstva in
principi projektiranja konstrukcij na potresnih območjih, ki so arhitektom
v glavnem manj znani. Potresno odporna gradnja ima posebna načela in
principe, ki jih mora arhitekt projektant upoštevati pri gradnji objektov na
potresnih tleh. Povezava med konstrukcijo in arhitekturo je neizbežna in
odvisna od kreativne moči arhitekta, od njegovega poznavanja problema
ter od ustreznega sodelovanja z gradbenikom. V tem gradivu na osnovi
Eurocode 8-1 povzemamo glavna pravila glede zasnove konstrukcij na
potresno ogroženih območjih ter bistvene principe, s katerimi lahko
arhitekt že pri zasnovi zagotovi potresno varen objekt. Gradivo je po
splošnemu delu razdeljeno še glede na osnovne konstrukcijske materiale:
armiranobetonske, zidane, lesene in jeklene konstrukcije. Povzetek predpisa
Eurocode 8-1 je v poglavju 9 predstavljen tudi v zgoščeni tabelarični obliki
za enostavno in neposredno uporabo v projektantski praksi.
The basics, principles and rules regarding earthquake resistant construction
which we attempt to deal with as broadly as possible in this work, represent
fundamental notions that should be familiar to a certain degree to whoever is
in some way connected to building in seismic zones. Architects, designers, civil
engineers, students of architecture and civil engineering, but also investors,
urbanists and others particularly interested in earthquake resistant construction
determined among others by the new European standard Eurocode 8-1, may
find here the majority of contemporary rules on construction in an earthquake
zone, as Slovenia is for the most part. As most rules on earthquake resistant
construction are adapted primarily for civil engineers, this work contains a
summary of provisions of the aforementioned standard with an extensive
comment for architects. It defines the fundamental notions of earthquake
engineering and the principles of design in seismic zones which are generally
less known to architects. Earthquake resistant construction has special
principles which need to be heeded by the architect/designer when building
in seismic zones. A connection between construction and architecture is
inevitable and depends on the architect's creative power, familiarity with the
problem and on appropriate collaboration with the builder. The book under
review summarises on the basis of Eurocode 8-1 the main rules regarding the
design of constructions in seismic zones and the key principles that enable
the architect to ensure an earthquake safe structure in the design process.
Following a general introduction, the subject matter is subdivided with respect
to basic construction materials: reinforced concrete, built, wooden and steel
constructions. The summary of Eurocode 8-1 is also displayed in chapter 9 in a
condensed tabular form for simple and immediate practical use.
AR 2007/2
Potres je ena od najmočnejših obtežb, ki jo bo konstrukcija
doživela v svoji življenjski dobi le z določeno verjetnostjo. Doslej
edina preizkušena obramba ostaja potresno varna gradnja, ki pa
ima posebna pravila in posebno filozofijo, ki zahteva tvorno
sodelovanje arhitekta projektanta in gradbenika konstruktorja že
od začetne zasnove stavbe naprej. Medtem ko imamo večinoma
dober naravni občutek za konstrukcije, ki prenašajo vertikalne
obremenitve (npr. po P. L. Nerviju t. i. "static sense"), je za
razumevanje delovanja horizontalnih sil na objekte in posledično
oblikovanje konstrukcij, odpornih na te sile, potrebnih več
izkušenj in vaje. Pri tem ne gre samo za konstrukcijsko zasnovo
v arhitekturi, ampak za zasnovo ali bolje rečeno osnovni koncept
celotnega objekta, saj nosilna konstrukcija objekta v veliki meri
določa tudi arhitekturo samo.
Sodelovanje gradbenih inženirjev in arhitektov je v
vsakdanji praksi projektiranja in gradnje večkrat razmeroma
slabo. Današnje stanje sodelovanja, ko je izbira konstrukcije
vse prepogosto prepuščena izključno arhitektu, dokaz njene
varnosti pa izključno gradbeniku, je zastarela in neučinkovita.
Neupoštevanje nujnosti dobrega sodelovanja in odnosa med
gradbenikom in arhitektom je najpogostejši vzrok konfliktov in
nerazumevanja med obema strokama. Avtorja tega dela, arhitekt
in gradbenik, ki se zadnjih nekaj let ukvarjava s posebnostmi
arhitekture stavb na potresnih območjih, sva vso hierarhijo v
odnosu arhitekt - gradbenik postavila v horizontalo in se skupaj
posvetila problemu horizontalnih obremenitev konstrukcije.
V	raziskovalnih in pedagoških okoljih pogosto naletimo na
prepričanje, da je najpomembnejše čim globlje in vsestransko
razumevanje problema, ki posledično samo privede do njegove
najustreznejše rešitve. V tem duhu največkrat poteka tudi
izobraževanje na naših fakultetah, ki daje prednost razlagam
narave različnih problemov ter njihovih vzrokov in posledic, pred
enostavnimi golimi prikazi njihovih bolj ali manj učinkovitih
praktičnih rešitev. Raje torej gradimo na razumevanju problemov,
kot pa kažemo različne recepte za njihovo reševanje. Pa je res
prav tako? Tu tvegamo očitek, da je laže kazati na probleme, kot
jih učinkovito reševati. Po drugi strani pa smo ljudje zelo različni
in dojemamo stvari na različne načine in pri marsikom ravno
preprost primer ali enostaven recept rešitve predstavlja ključ do
širšega razumevanja celotne problematike. Iz tega razloga sva
avtorja v pričujočem delu združila oba pristopa in poskušala
problematiko zasnove konstrukcij v arhitekturi vsestransko
predstaviti s teoretične, pa tudi popolnoma praktične strani.
V	prvem delu publikacije so tako podane vse najvažnejše
teoretične osnove s področja potresnega inženirstva, ki
omogočajo razumevanje kompleksnosti problematike zasnove
konstrukcij stavb na potresnih območjih. V nadaljevanju so
zbrane najvažnejše zahteve predpisa Eurocode 8-1, ki so
opremljene tako z razlago za lažje razumevanje gradiva kot
komentarjem in slikovnim gradivom.
POTRESNO ODPORNA GRADNJA IN ZASNOVA KONSTRUKCIJ V ARHITEKTURI
PASIVNA HIŠA
PASSIVE HOUSE

avtor / author.
Martina Zbašnik Senegačnik
naslov knjige / title ofthe book.
Pasivna hiša /
Passive house
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2007
obseg / number of pages.
144 strani, 160 slik
recenzenti / reviewers.
prof dr Janez Kresal, UL FA
prof Ljubomir Miščević, Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet, Zagreb
prof dr Sašo Medved, UL FS
naklada / number of copies printed.
700 izvodov
prodaja / sale.
UL FA, knjigarna MK Konzorcij v Ljubljani. Knjiga je razprodana in predviden je ponatis
Monografija Pasivna hiša je nastala kot posledica dejstva, da v Sloveniji
nismo imeli literature v nacionalnem jeziku, ki bi novo tehnologijo
gradnje približala vsem uporabnikom - arhitektom, študentom arhitekture,
projektantom strojnih in elektroinstalacij, pa tudi laični. Javnosti in
potencialnim investitorjem. Teh je čedalje več, znanje stroke pa trenutno še
zaostaja.
V	okoljsko osveščenih sosednjih državah (Avstrija, Nemčija, Švica) število
realiziranih pasivnih zgradb, ki obratujejo desetletje in več, sega že do
spoštljivih 10.000 in se drastično povečuje, tako ni več razloga za skepticizem.
V	pasivnem standardu se tako gradijo enostanovanjske in večstanovanjske
zgradbe, pa tudi objekti z drugačnimi vsebinami - poslovni objekti, šole,
športne hale, otroški vrtci, cerkve in proizvodne zgradbe. Omejitve s strani
uporabe ni.
Monografija Pasivna hiša celovito obravnava nov, trenutno najbolj
učinkovit pristop h gradnji energijsko varčnih zgradb. Razdeljena je na
šest poglavij. V prvem poglavju sta podrobno predstavljena ustroj pasivne
hiše in utemeljeno bivalno ugodje. V drugem poglavju so prikazani osnovni
principi arhitekturnega načrtovanja pasivne hiše. Pomembni komponenti, ki
zagotavljata standard pasivne hiše in se tudi najbolj razlikujeta od trenutne
gradbene prakse, sta konstruiranje brez toplotnih mostov in zrakotesnost
zunanjega ovoja, ki sta obravnavani v tretjem in četrtem poglavju. V zadnjih
dveh poglavjih sta podrobno predstavljena prezračevanje in ogrevanje
pasivne hiše, ki prav tako pomenita določeno novost.
The monograph The Passive House came into being because there was no
literature in Slovenian about the new technology of construction which would
appeal to all users - architects, students of architecture, designers of machine
and electrical installations, as well as the general public and potential investors.
There are ever more of the latter, whilst the profession is currently lagging
behind in knowledge.
In the environmentally aware neighbouring countries (Austria, Germany,
Switzerland) the number of passive houses operating for a decade or more
amounts to a respectable 10,.000, and continues to grow dramatically. So there
are no grounds for scepticism. Single-unit and multi-unit dwellings have been
built to passive standards, but also buildings housing different activities - office
buildings, schools, sports halls, kindergartens, churches and manufacture
buildings. There are no limitations on use.
The Passive House comprehensively deals with the new, currently the most
efficient approach to the construction of energy - saving buildings. It is divided
into 6 chapters. The first chapter presents the structure of the passive house in
detail and argues for its residential comfort. The second chapter sets out the
basic principles of architectural design of passive houses. Construction without
thermal bridges and the air-tightness of the exterior shell are significant
components in ensuring the passive standard, and at the same time differ most
from present building practice. They are discussed in the third and fourth
chapters. In the final two chapters there is a detailed presentation of ventilation
and heating in passive houses, which are also something of an innovation.
PASIVAN HISA
Iz ocene prof Ljubomira Miščevića
Pasivna hiša kot energijski standard je v arhitekturi in gradnji
po petnajstih letih od prve izvedbe nedvomno vodilna tema na
področju energijske varčnosti, gradbeništva, zaščite okolja in
trajnostnega razvoja.
V	prvem izvedenem pasivnem stavbnem nizu s štirimi
trietažnimi stavbnimi enotami v Darmstadt-Kranichsteinu, kjer
živi tudi izumitelj oziroma avtor modela pasivne hiše dr.Wolfgang
Feist, ki neprestano razvija in promovira ta edinstveni sinergijski
model arhitekture in energetike, znaša poraba energije za
ogrevanje samo 12,0 kWh/m2 letno, od leta 1991 pa opravljajo
sistematična meritvena spremljanja (monitoring), ki tako porabo
p°trjujej°.
Med prej izvedenimi pasivnimi hišami so še posebej zanimivi
stavbni nizi kot arhitektonsko-gradbena in energijsko racionalna
oblika gradnje.
V	Wiesbadnu od leta 1997 spremljajo niz 22 stavbnih enot.
Poraba energije za ogrevanje v posamezni enoti znaša 13,4 kWh/
m2 letno. V Neuenburgu spremljajo niz sedmih enot od leta 1998.
Poraba električne energije za ventilacijo, energije za ogrevanje
prostorov in potrošne vode je le neverjetnih 9,0 kWh/m2.
Že leta 2000 so bila končana prva naselja samostojno stoječih
pasivnih hiš v nizih, in sicer v Hannovru, Geisenheimu,
Wuppertalu, Viernheimu, Lindlar-Hohkeppelu, Neuenburgu,
Stuttgartu in Ulmu, ki zadovoljujejo energijsko potrošnjo po
definiciji pasivne hiše 15,0 kWh/m2.
V	okviru programa THERMIE Evropske komisije
(Generalnega direktorata za transport in energijo) so od januarja
1998 do decembra 2001 v petih državah Evropske unije
(Nemčija, Avstrija, Švica, Francija in Švedska) v 252 hišah
(stavbnih enotah) sistematično strokovno spremljali, merili in
ocenjevali energijska merila pasivnega standarda. To je projekt
preučevanja ekonomske ustreznosti izvedbe pasivnih hiš kot
evropskega standarda gradnje (Cost Efficient Passive Houses as
European Standards - CEPHEUS).
Skupni rezultati, ki so jih preverjali s spremljanjem pasivnih
hiš v obdobju več kot petnajstih let, so stvarna in znanstveno
potrjena podlaga za nadaljnji razvoj modela pasivne hiše v okviru
energijsko učinkovitih stavb s še manjšo potrošnjo energije v
smeri proti ničti in "+" energijski arhitekturi.
Stopnja letne rasti zgrajenih pasivnih hiš v Nemčiji je večja
od 100 %. Od pomladi 2006 v Frankfurtu na Maini velja odlok,
po katerem morajo biti vse stavbe, ki se financirajo iz mestnega
proračuna, zgrajene v okvirih energijskega standarda pasivne
hiše. To je brez dvoma svetovni vzorčni primer, ker ta odlok
pokriva vse gradnje javnega značaja in stanovanj po socialnih
standardih. Lani poleti je bila v Avstriji, ki je nam najbližja
država z velikih številom izvedb, slovesno odprta tisoča
atestirana pasivna hiša.
Arhitektura, izvedena kot pasivna hiša, v energijskih izkaznicah
zagotovo dobiva najvišje ocene!
AR 2007/2
Martina Zbačnik Senegačnik, Janez Kresal
FASADNI OVOJ
FASADE
avtor / author.
Martina Zbašnik Senegačnik, Janez Kresal
naslov knjige / title ofthe book.
Fasadni ovoj /
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2004
obseg / number of pages.
88 strani, 158 slik
recenzenti / reviewers.
prof dr Vladimir Brezar, UL FA
prof dr Igor Kalčič,UL FA
sofinancer / co-provider of finance.
MŠZŠ RS
naklada / number of copies printed.
500 izvodov
prodaja / sale.
UL FA, knjigarna MK Konzorcij v Ljubljani
2oo7/2
AR
Monografija FASADNI OVOJ obravnava fasado kot gradbeni element
zgradbe, ki loči notranji prostor pred vplivi zunanjega okolja, daje sončno
in zvočno zaščito, varuje pred prevelikimi toplotnimi izgubami, vizualno
povezuje notranje prostore z zunanjostjo in je zato najpomembnejši
dejavnik za doseganje bivalnega ugodja. Predstavljeni so različni sistemi
in gradiva ter glavni kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri izbiri. Vsi
obravnavani sistemi in gradiva so pojasnjeni s primeri iz domače in tuje
prakse. Vsako poglavje ima v uvodu pregledno urejeno sistemizacijo
pojmov.
Izhajajoč iz načela največje sistemske različnosti, smo fasadne ovoje razdelili
predvsem po naslednjih kategorijah: PROSOJNE/NEPROSOJNE FASADE
in PREZRAČEVANE/NEPREZRAČEVANE FASADE. Ti štirje termini so
ogrodje sistemizacije, ki se v nadaljevanju še bolj razčlenjuje. Tematsko je
delo razdeljeno na dva glavna sklopa - neprosojni in prosojni fasadni sistemi.
V obeh so podrobno obdelane neprezračevane in prezračevane fasade. Pri
vsakem sistemu so predstavljene glavne funkcije in značilnosti, prednosti
in slabosti. Večina sistemov je sestavljena iz več plasti, kjer vsaka opravlja
svojo funkcijo. Izbira gradiv za posamezne funkcije je odvisna od različnih
kriterijev, ki so tudi predstavljeni.
Pri neprosojnih fasadnih sistemih so predstavljeni toplotno-izolativna
gradiva ter fasadne obloge.
Prosojnim fasadnim sistemom sta dodana sistematičen pregled prosojnih
gradiv (različne vrste stekel in umetnih snovi) ter poglavje, v katerem je
predstavljeno zastiranje in senčenje zastekljenih površin.
The monography FAQADE deals with the facade as a construction element
of a building which separates the interior space from the influences of the
external environment, offers solar and acoustic protection, prevents unduly
large thermal losses, and visually connects interior spaces with the exterior.
Hence it is the most important factor in achieving the residential comfort. The
book presents various systems and materials, as well as the principal criteria
that need to be taken into account in making choices. All systems and materials
dealt with are explained with examples from domestic and foreign practice. The
introductory section of each chapter offers a clearly organised systematisation
of ideas.Starting from the principle of the greatest systemic diversity, we divided
claddings primarily according to the following categories: TRANSPARENT/
NON/TRANSPARENT FACADES, and VENTILATED/UNVENTILATED
FACADES. These four terms are the framework of a systematisation which
later becomes more articulated. Thematically speaking, the work is divided
into two main complexes: non-transparent and transparent facade systems. In
both, unventilated and ventilated facades are discussed in detail. Every system is
presented, with its main functions and properties, its advantages and weaknesses.
Most systems are composed of multiple layers, each of them having its function.
The choice of materials for individual functions depends on a variety of criteria
which are also presented. Thermal insulation materials and facade coatings are
presented in connection with non- transparent facade systems.
The transparent facade systems are supplemented with a systematic review
of transparent materials (various types of glass and synthetic materials) and
with a chapter on screening and shading glazed surface areas.
FASADNI OVOJ
Fasadna obloga ima pomembno funkcijo v sestavu fasadnega
ovoja. V prvi vrsti ščiti zunanjo steno zgradbe pred vplivi
zunanjega okolja, saj prevzema temperaturne obremenitve, ščiti
spodnje plasti pred vetrom, neugodnim vremenom, požarom
ipd. Da lahko opravlja te varovalne funkcije, mora imeti dobro
mehansko trdnost, odpornost na temperaturne spremembe,
dobro sprijemljivost s podlago, kadar obloga tesno nalega na
steno itd. Poleg varovalne funkcije ima fasadna obloga tudi
močno oblikovalsko noto, k čemur doprinašajo vrsta gradiva,
oblika elementov fasadne obloge, tekstura, barva pa tudi način
pritrjevanja na fasadno steno. V članku so fasadne obloge
sistemizirane v osnovne skupine po gradivih, predstavljene
so različne izvedbe, njihove tehnične karakteristike, lastnosti
posameznih sistemov, možnost uporabe in referenčni objekti.
AR 2007/2
ARHITEKT JOSIP COSTAPERARIA IN LJUBLJANSKO
MODERNO MEŠČANSTVO
ARCHITECT JOSIP COSTAPERARIA AND LJUBLJANA 'S MODERN MIDDLE CLASS
avtor / author.
Bogo Zupančič
naslov knjige / title ofthe book.
Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo /
Architect Josip Costaperaria and Ljubljana 's Modem Middle Class
izdajatelj / publisher.
KUD Polis
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2004
obseg / number of pages.
196 strani, 232 slikovnega gradiva: fotografije in načrti
recenzenti / reviewers.
prof dr Marko Pozzetto, arhitekturni zgodovinar
naklada / number of copies printed.
600 izvodov
prodaja / sale.
Knjiga je razprodana, ponatis ni predviden
Josip Costaperaria, sin furlansko-hrvaškega trgovca z lesom Josipa
Costaperarije in Marije Lothinger, ki je bila nemško-hrvaškega porekla,
je sebe imel za Slovenca. Če bi se rodil sto let prej, bi njegovo italijansko-
nemško-hrvaško poreklo pri nikomur ne zbujalo pozornosti, ker bi
uradnim oblastem zadoščala izjava, h kateri od sedemnajstih priznanih in
petih nepriznanih narodnosti avstro-ogrskega cesarstva nekdo pripada. To
načelo je veljalo do leta 1918, ko je bila podonavska monarhija na podlagi
desete točke Wilsonovih načel "preurejena" v šest novih samostojnih
držav, v katerih je bilo skupaj triindvajset glavnih skupin etničnih manjšin.
Seveda so vodilne skupine postale ljubosumne na privilegije, ki so jih
dajale manjšim, kar je povzročilo daljnosežne posledice, ki nas zasledujejo
še v današnji čas. Resda smo jih preživeli, vendar pa vseeno ostane odprto
vprašanje, koliko milijonov mrtvih je pripisati principu, ki je povzdigoval
svobodo avtonomnega razvoja vsake od etničnih skupin nekdanje avstro-
ogrske monarhije (verjetno bi se problem pojavil tudi brez razkosanja
monarhije).
Josip Costaperaria, son of the Friulian-Croatian timber merchant Josip
Costaperaria and Marija Lothinger of German origin, considered himself
a Slovene. Had he been born a hundred years earlier, his Italian-German-
Croatian origin would have attracted no one's attention, as the authorities
would have satisfied themselves with a statement of adherence to one of the
seventeen acknowledged and five unacknowledged nationalities of the Austro-
Hungarian Empire. This principle remained in force until 1918, when the
Danube Monarchy was "re-arranged" on the basis of the tenth point of Wilson's
principles into six new independent states containing twenty-three main
groups of ethnic minorities. The leading groups naturally became jealous of
the privileges conferred on the smaller ones, which brought about far-reaching
consequences that have pursued us into the present. We survived them, but
the question remains open as to how many millions of dead are attributable to
the principle of glorifying the freedom of the autonomous development of the
ethnic groups of the former Austro-Hungarian Empire (the problem would
probably have arisen even without the dissection of the Empire).
ARHITEKT JOSIP COSTAPERARIA IN LJUBLJANSKO MODERNO MESCANSTVO
Iz ocene prof dr Marka Pozzetta
Knjiga Boga Zupančiča o ljubljanskem opusu Josipa
Costaperarije, zasidranem v kontekstu meščanske družbe v
Fabianijevi ""Beli Ljubljani" ,je za zgodovino slovenske arhitekture
izredno hvalevreden napor, ker je pojasnjena osebnost avtorja,
razkriti so njegovi stiki s tistimi, ki so odločali in seveda tudi
zato, ker nam ponuja možnost razumevanja osebnega odnosa
Costaperarije do arhitekture, njenih zakonov in kulture nasploh.
Kot vedno brez dokumentov ostajajo vrzeli; na glavne, ki jih bo
treba zapolniti, je že opomnil Zupančič. Dodal bi le arhitektov
odnos do tržaških vodilnih Slovencev in Čehov, ki so imeli urade
ali pa so se shajali v Narodnem domu. Recimo, kako je prišel do
naročila za Živnostensko banko in za Ciril-Metodovo šolo, ki sta
dve med največjimi gradbenimi nalogami v zadnjem obdobju
"velikega" Trsta? In kako do zaposlitve na Južni železnici ali
do naročila za izdelavo načrtov za Jadransko banko v Ljubljani
in Beogradu? Če k tem objektom prištejemo Ljubljanski dvor,
Velesejem, Šahovnico, vile na Vrtači in vse načrte in objekte, ki
jih Zupančič omenja v poglavju "Skoki v druga središča", se mi
zdi, da bo slovenska kritika morala kar hitro uvrstiti Costaperarijo
v zgodovino arhitekture med letoma 1910 in 1940; kot arhitekta,
ki je našel pot k slovenskemu purizmu.
Zame osebno je Zupančičeva knjiga potovanje v preteklost k
izgubljeni, pravljični, "Beli Ljubljani" in njenemu meščanstvu,
vključujoč deda Dragotina Hribarja, strice, druge sorodnike ter
gospode, ki so prihajali v goste k dedu v tovarno Pletenina na
Zaloški cesti ali pa k stricem, med katerimi je bil moj najljubši
dr. Izidor Cankar, v Gradišče, nad Šumijevo trgovino; tovarno,
s katero so bila povezana moja otroška leta, so pred nekaj leti
podrli in zdi se mi, da se bo isto zgodilo tudi z bidermajersko
hišo v Gradišču.
Družinske tragedije so primorale študenta Costaperarijo
opustiti najprej študij na dunajski Tehnični univerzi in kasneje
tudi na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Lahko bi dejali, da je
kot posledica razmer Maks Fabiani v praksi postal njegov mentor.
Costaperaria je delal v dunajskem biroju kraškega arhitekta kot
risar in verjetno tudi vodja del na stavbiščih: očitno je Fabiani
osebno močno cenil sodelavca, ker ga drugače ne bi poslal v
Trst in Gorico, da nadzoruje gradnjo Narodnega in Trgovskega
doma, ki nista bila pomembna le kot arhitekturi, temveč tudi
kot "manifest" slovenstva in slovanstva v obeh mestih. Verjetno
je Fabiani tudi prepričal takratnega predsednika tržaške sekcije
društva inženirjev in arhitektov Giorgia Zaninovicha (projektanta
Zmajskega mostu v Ljubljani), da Costaperarijo včlani v društvo.
Veliki Enrico Nordio, ki ga je Fabiani poznal še iz časa, ko je
bil Ferstlov asistent na dunajski tehniki, je verjetno le kumoval
nastavitvi. Opisani način profesionalne formacije osvetli tudi
iskanje precej neodvisnih oblik, ki gredo v Costaperarijevi
arhitekturi od ogelnih stebričev šibeniške renesančne tradicije,
presajenih na palačo Živnostenske banke v Trstu, do absolutnega
purizma vil na Vrtači in še dosti drugih, pri katerih se bo lahko
razživela kritika.
AR 2007/2
USODE LJUBLJANSKIH STAVB IN LJUDI
FATES OF LJUBLJANA 'S BUIDINGS AND PEOPLE
avtor / author.
Bogo Zupančič
naslov knjige / title ofthe book.
Usode ljubljanskih stavb in ljudi /
Fates of Ljubljana 's buidings and people
izdajatelj / publisher.
KUD Polis
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubaljana, 2005, 2006
obseg / number of pages.
128 strani, obširno slikovno gradivo in načrti
recenzenti / reviewers.
dr Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar (25-48)
prodaja / sale.
KUD Polis, Beethovnova 14 in knjigarne v Ljubljani
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Knjiga 1-24 je razprodana.
Ne samo knjige, tudi ljudje in stavbe imajo svojo usodo. Pogosto se usodno
prepletajo. Tako je življenje. Svoj vidik omenjene prepletenosti nam ponuja
v branje arhitekt Bogo Zupančič.
V knjigi se nam Zupančič predstavlja kot izučen arhitekt, občutljiv estet,
etnolog, kritičen arhitekturolog in zamišljeni kronist.
Napisal sem, da je Zupančič arhitekt. Zato so stavbe, ki jih obdeluje v knjigi,
najprej in predvsem arhitektov izbor. Zupančič gleda stavbe najprej "kot
take". Ne sortira jih zaradi morebitne naprednosti in modernizma ali pa zato,
ker bi bile z risalne mize bolj ali manj uveljavljenega arhitekta, to sploh ne,
pritegnejo ga zaradi arhitekturne lepote in zanimivosti, šele nato pride vse
ostalo. Na ta način Zupančič postavlja nova merila kritiškega ocenjevanja
arhitekture in načenja ustaljene stereotipe in vrednostne ocene. Za nekatere
stavbe v knjigi velja, da jih avtor dobesedno odkriva slovenski javnosti. Ne,
da ne bi vedeli zanje, ampak še nikoli niso bile deležne strokovne kritične
obravnave. Nihče do sedaj zanje ni rekel: poglej, to je dobra arhitektura, ta
stavba je tudi del naše arhitekturne in umetnostne zapuščine! Za začetek
je predstavljenih 24 arhitektur. Z nekaj izjemami so vse nastale v obdobju
med obema vojnama. To je obdobje, ki ga je arhitekturna slovenska kritika
nekoliko enostransko prikazovala in celo marginalizirala. Plečniku se
seveda niso mogli izogniti, čeprav bi bilo, po mnenju nekaterih kritikov,
bolje, če bi ostal na Dunaju ali vsaj v Pragi. Označevali so ga kot avtorja
ljubljanske domnevno kičaste "turistične" arhitekture. Zaviral naj bi razvoj
moderne, napredne, funkcionalne in z dekorjem neobremenjene slovenske
arhitekture.
Vsaj do razstave v Parizu je bilo tako. Tistim, ki so se držali Plečnikove
arhitekturne tradicije, se je pridodal posmehljiv naziv "epigoni". Da v očeh
"napredne" arhitekturne kritike niso imeli milosti, se razume samo po sebi.
Arhitekturnim modernistom med obema vojnama so se izogibali menda
zato, ker so delali pretežno za meščanske in kapitalistične naročnike. Mogoče
tudi zato, da ne bi ogrožali razcveta in pomena povojnega arhitekturnega
modernizma na Slovenskem. Jaz na primer v svojih študijskih letih na
takratni FAGG - Arhitekturi v šoli nikdar nisem nič slišal o Plečniku, nikoli
se ni omenjalo Šubica, Costaperarija, Husa, Faturja, A. Suhadolca, Sivca,
Tomažiča, Strenarja ... kot, da jih nikoli ne bi bilo. Med obema vojnama
naj bi bilo na Slovenskem tudi z arhitekturo vse bolj narobe kot prav, saj je
Plečnik delal večinoma za katoliške kroge, modernisti pa za "buržuazijo".
B ogo Zupančič uspešno spreminja omenjene stereotipne predstave o
ljubljanskem stavbarstvu.
Not only books, but people and buildings, too, have their fates. They are often
fatally intertwined. Such is life. Architect Bogo Zupančič invites us to read his
views on this intertwining.
In this book we meet Zupančič as an accomplished architect, sensitive aesthete,
ethnologist, critical researcher of architecture and thoughtful chronicler.
I wrote that Zupančič was an architect. That is why the buildings he deals with
in the book are above all an architect's selection. Zupančič eyes buildings first
of all "s they are". He does not sort them out according to their eventual pro-
gressiveness and modernism, or because they might come from the drawing
table of a more or less acknowledged architect, not at all; he is attracted by
their architectural beauty and interest, and all the rest follows later. In this
way, Zupančič sets new standards for the critical evaluation of architecture
and challenges ready-made stereotypes. The truth is that some buildings in the
book are literally discovered by the author for the Slovene public. It is not that
we did not know of them, but to date they have never been given a professional
and critical treatment. Up to now no one has said about them: look, this is good
architecture, this building is also part of our architectural and artistic heritage!
24 buildings are presented on this occasion. With some exceptions, all origi-
nate in the interwar period. It is a period which Slovene architectural criticism
has presented rather one-sidedly and even marginalised. Of course, it was not
possible to avoid Plečnik, although it would have been better, in the opinion
of some critics, had he stayed in Vienna or at least in Prague. He has been
labeled as the author of Ljubljana's supposedly kitschy "tourist" architecture.
He presumably hampered the development of a modern, progressive, func-
tional Slovene architecture not loaded with decoration. Such a view persisted
at least until the exhibition in Paris. Those who kept to Plečnik's architectural
tradition were given the mocking titles of "epigons". It goes without saying
there was no mercy for them in the eyes of "progressiv" architectural criticism.
Architectural modernists of the interwar period were presumably shunned on
account of their predominantly bourgeois and capitalist clients. Perhaps also
in order not to jeopardise the blossoming and significance of post-war archi-
tectural modernism in Slovenia. I, for example, never heard anything about
Plečnik during my studies at the Faculty of Architecture, Civil and Geodetic
Engineering (as it was), nor did I ever hear mentioned the names of Šubic,
Costaperaria, Hus, Fatur, A. Suhadolc, Sivec, Tomažič, Strenar...as if they had
never existed. During the interwar period, architecture also seemed to go awry
due to Plečnik working mostly for Catholic circles. Bogo Zupančič success-
fully changes these stereotypical conceptions of Ljubljana's architecture.
USODE LJUBLJANSKIH STAVB IN LJUDI
Predgovor dr Miklavža Komelja
Usode ljubljanskih stavb in ljudi Boga Zupančiča ponujajo
zanimiva izhodišča za razmislek o razmerju med urbano
strukturo Ljubljane kot celote in posameznimi stavbami, ki jo
tvorijo. Predvsem pa nam odstirajo - kot to sugerira že naslov -
vpogled v povezanost med stavbami, zgodovinskimi dogajanji
in konkretnimi človeškimi življenji. Pri tem se usode stavb
in usode ljudi tudi razhajajo; način obstajanja stavb v času je
drugačen kot način, kako v času obstajajo ljudje - a čeprav se
zazdijo ob stavbah, ki lahko stojijo stoletja, človeška življenja
bolj minljiva, veljajo vsaj od 20. stoletja navedene Baudelairove
besede tudi za Ljubljano.
Sploh je v Usodah ljubljanskih stavb in ljudi poseben poudarek
prav na obdobju med vojnama, torej na času, ko se je Ljubljana
šele vzpostavljala kot večje mesto (pred prvo svetovno vojno
je Izidor Cankar v Obiskih napisal: "Ljubljano imamo vsi zelo
radi, vendar nihče niti za trenutek ne podvomi, da je še močno
kmetiška. Kar je gosposkega, je le pritiklina."), ki je v prostorski
ekspanziji seglo onkraj svojega zgodovinska jedra, pri tem pa se
je v njej dogajal tudi zanimiv razmah kulturnega življenja, ki se
je poskušalo prebijati iz provincializma.
Mnoge arhitekture, ki jih "običajen" sprehajalec po Ljubljani
doživlja kot anonimne, v Zupančičevi knjigi nenadoma zaživijo
v svoji posebnosti. Še toliko bolj, ker se nam odprejo tudi
vpogledi v notranjščine, ki so pred očmi sprehajalca skrite.
Posebna Zupančičeva zasluga je, da je obudil spomin
na dela nekaterih skoraj docela pozabljenih arhitektov, ki
jih v obravnavanju tukajšnje arhitekturne zgodovine več
dejavnikov izriva na obrobje zavesti. Ta obuditev se mi zdi
eden najdragocenejših momentov te za spoznavanje ljubljanske
preteklosti pomembne knjige.
V tem smislu je v tej knjigi mogoče razbrati tudi vrsto
dragocenih opozoril in napotil - včasih tudi konkretnih predlogov
- za odgovornejše ravnanje s to dediščino, ki ni za Zupančiča
nikoli zgolj petrifikacija preteklosti: tudi staro arhitekturo zna
gledati obenem kot zgodovinsko pričevanje in kot del sedanjega
mesta.
AR 2007/2
Tadeja Zupančič, Urs Meister, Vojko Kilar_
BUILDING ANATOMY: ROPE STRUCTURES
2oo7/2
AR
avtor / author.
Tadeja Zupančič, Urs Meister, Vojko Kilar
naslov knjige / title ofthe book.
Building anatomy: rope structures
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2007
obseg / number of pages.
57 strani, fotografije
naklada / number of copies printed.
300 izvodov
prodaja / sale.
Monografija ni v prodaji, izdelana v namene promocije
V publikaciji so ilustrirani potek in rezultati Erasmus intenzivnega programa, ki
ga je Fakulteta za arhitekturo organizirala v soteski Pršjaka pri Tolminu. Primer
študentskega modeliranja v merilu 1:10 in 1:1 združuje izkušnje ljubljanske
Univerze, Univerze Liechtensteina iz Vaduza, Tehniške univerze iz Trondheima,
Katalonske politehnike iz Barcelone, Univerze Moderna iz Setubala, lokalne
skupnosti in regionalnih borcev za spoštljivo ravnanje z naravnim okoljem.
Po proučitvi lokalne tradicije in tridnevnem natečaju so udeleženci delavnice
izdelali brv za pešce čez potok, začasne garderobe za soteskarje ter poskrbeli za
nevpadljivo udobje ob razgledu na Slap v Sopotih.
BUILDING ANATOMY: ROPE STRUCTURES
"Each technically pure construction has its own characteristic
forms. Hence, the new method of working wood does chance
the external face of the building. A new form has to emerge. This
does not have much to do with the currently accepted under-
standing of the term "wooden house", but it represents the con-
tinued, organic advancement of the century-old art of building
with wood." Konrad Wachsmann, Holzhausbau - Technik und
Gestaltung, Berlin 1930
THE CRISIS OF CONSTRUCTION
The culture of Construction as a basis of all building processes
has lost its meaning in Architecture in the past few decades. Ar-
chitectural form is not generated through the logic of the build-
ing material anymore. Materials are being used in a simplified
manner to obtain attractive surfaces covering purely technical
structures. To counter this development, possibilities for revital-
izing constructive tectonics in architecture and traditional build-
ing techniques must be reinterpreted.
BUILDING ANATOMY
The aim of the workshop was not only to look for the potential
of regional handcraft, but also to seek an innovative enhance-
ment to that knowledge in construction in order to build a real
bridge. In this sense, the approach to this year's Intensive Pro-
gram perfectly fitted into the concept of "Building Anatomy",
which is the overall theme of the partnership for three work-
shops in an annual rhythm.
Also, in accordance with the general principles of the Erasmus
Program, the aim of the IP was to initiate sustainable develop-
ment in the region. It is a fact that most of the valleys in western
Slovenia suffer an increasing depopulation. There is not enough
work in agriculture; stores, post offices and even schools must
close. There is a strong need for innovative projects that respect
the characteristics and singularity of the region and send positive
signals for the future. To support this, the area of our interven-
tion was set in a small valley called Trebusa, where modest out-
door activities were started a few years ago. A decent crossing to
get over the riverbed to walk upwards to a waterfall at the end of
the valley was missing.
ROPE STRUCTURES
We accepted the challenge to project a footbridge and also
two changing rooms that define a clear starting point for can-
yoning and hiking. After introductions to the history and ac-
tual problems of the valley by local experts and a lecture to the
theme of rope construction by Vojko Kilar, our structural engi-
neer from the University of Ljubljana, the design period started.
Four projects in drawings and large models in scale 1:5 after
three days. A jury had to choose the best solution, both match-
ing the needs of the people confronted with it in the future but
also bringing a new and innovative structure into the discussion
on an architectural level. The following building work took five
days and was done by the participating students and professors
themselves, including excavation and all structural work. Only
drilling of holes for foundation anchoring and scaffolding had to
be executed by local workers.
AR 2007/2
SARDINIJA, ARHITEKTURA KAMNA
SARDINIA, ARCHITECTURE OF STONE
avtor / author.
Domen Zupančič, Borut Juvanec
naslov knjige / title ofthe book.
Sardinija, arhitektura kamna /
Sardinia, Architecture of Stone
izdajatelj / publisher.
UL FA
kraj, leto izdaje / place, year of edition:
Ljubljana, 2003
obseg / number of pages.
64 strani, 44 slik, 60 skic, 10 načrtov, več preglednih zemljevidov
naklada / number of copies printed.
100 izvodov
prodaja / sale.
Monografija je razprodana
dodatne informacije / additional information essential for publication.
Knjiga je nastala na osnovi dokumentacije o kamnitih zatočiščih, poleg tega pa je bil izveden znanstveni poskus vpadnega
kota svetlobe v sveti vodnjak S'Anastasia.
Prve in najstarejše arhitekture kar jih poznamo danes segajo vse do šestega
tisočletja pred našim štetjem. Imamo nekaj ostankov bivalne arhitekture, več pa
vemo o arhitekturi za mrtve, za bogove in za kralje. Zakaj je več slednjih: tako
mrtvim kakor bogovom in kraljem smo že od nekdaj posvečali več pozornosti
kot živim, zato so objekti grajeni v kamnu. Izbor materiala je bil postavljen
logično in z zanesljivim uspehom - živi smo si hiše iz blata in slame, iz obde-
lane gline, iz lesa in iz majhnih kamnov obnavljali, mrtvi tega niso počeli. Ne
bogovi. Ne kralji. Zato so ti dobili domovanja iz obstojnejšega materiala, pa že
konstrukcija je najbolj varna: iz velikih kamnov.
Tako poznamo megalitske in druge strukture vse od četrtega tisočletja, pri tem
pa so spomeniki človekove misli in spretnosti, želja in znanja v objektih na
Sardiniji v zgodovini arhitekture na pomembnem mestu. Na otoku najdemo
obrambne objekte nuraghe (nuraghe, plural nuraghi, po nekaterih virih tudi su
nuraxi), tombe dei giganti (grobnice velikanov), menhire (tamule) in dolmene,
domus de janas (grobnice v kamnu, nekake nekropole), nuragijska naselja pa
svete vodnjake.
SARDINIJA, ARHITEKTURA KAMNA
PozzoSacro Santa Cristina pri Paulilatinu leži v sklopu
nouragijske vasi, ki ga obkroža in ima razen nekaj ostankov
bivalnih hiš še objekt, imenovan casa dei reunioni (skupni objekt
za združevanje, odločanje), pa nuraghe in vzdolžni objekt za
bivanje ali za spravilo nečesa. Sam vodnjak je grajen iz izjemno
lepo tesanega kamna v načinu zidanja suhega zidu, a z zelo
eksaktnimi spoji. Zanimivost zidu je stopničenje navzgor (detajl
B), ki tridimenzionalno riše horizontalne črte v zid: te linije se
nadaljujejo v negativne stopnice nad pravimi stopnicami - s tem
poudarjajo stopničenje še na stropu. Nadaljna značilnost je zid,
ki je zvit v propeler: ravni liniji sta krogov izsek kot odprtina na
vrhu (vhod v vodnjak) in meja stopnic, ki pa se proti dnu tudi
ožajo. Vodnjak sam je okrogle oblike, grajen s stopničenjem (s
skoraj 4 cm zamika) enakih kamnov, ki so zelo točno klesani.
Odprtina na vrhu je iz enega samega kmna, ki ima v sredni
luknjo, okoli njega pa so v obliki rozete nameščeni večji kamni,
nato pa še manjši. Okrog centralne odprtine (okrog 35 cm) teče
radialno zidec, ki se proti vhodnemu delu z vstopom v notranjost
razširi. Ovalni zidec okrog te primarne konstrukcije je lahko
tudi kasnejšega datuma. V dnu vodnjaka je bazen, manjši za eno
širino stopnice na vsaki strani in globok za dve višini. Voda v
njem še vedno izvira. G. Lilliu datira vodnjak v četrto stoletje
pred štetjem, drugi avtorji ga postavljajo tudi tisočletje bolj v
zgodovino. E. Cantu v rekonstrukciji S. Vittorie postavlja preko
vodnjaka konstrukcijo, ki jo zidec nenkako nakazuje.
SARDINIJA

'
MM*

■esshSS
SARDINIA
ia rlvl ? U X J M I	C- U l-l I- -■ J M |l J -- I <■
■ U .... I ■ I - . . I . ■ ^ !.._.• V • I 1 I ■ ■ ll'll-III III I
AR 2007/2