238
TOMAŽ ŠALAMUN, MASKE
»Počutim se kot Borges, slep in izgubljen v tem svetu«, pravi Tomaž Šalamun v enem izmed verzov v svoji zadnji pesniški zbirki Maske. Stavek, ki bi mu lahko pripisali zgolj trenutni odziv na mehiško izkustvo, samotno popotovanje, osamljenost, izločenost, a mu pripisujemo širši pomen-resignacije, nostalgije, krize, zrelosti. Nenadoma se je šalamunovski skonstruirani svet no-torične samozavesti zožil v čisto navadne človeške dimenzije, pa čeprav si je zato streznitev sposodil nenavadno življenjsko podobo in usodo slavnega južnoameriškega pesnika.
Maske so Šalamunova pesniška zbirka na poti k zrelosti, če sprejmemo ta pojem kot oznako za življenjsko izkustvo, preizkušnjo, umirjenost, stvarnost . . . »Ne spreminjam se, samo moja vrednost niha. Zaman čakam človeka, ki bi mi zdrobil masko ...«, pravi dalje pesnik. Na njegova ramena stopajo palčki »v procesu, ki se mu reče zgodovina«, čas, razkritost pred svetom in sabo. Kaj so Šalamunove Maske? Iluzije, ki si jih je sam o sebi zastavil in ki so mu omogočile individualno, ne-konvencionalno zgodovino? So pesnikovo in pesniško slovo od mladosti? So še naprej maske?
Šalamunova pesniška geografija je že dovolj velika, kot morda nikogar izmed slovenskih pesnikov, da se mu skozi prostorska skustva zapišejo tudi drugačne, splošne življenjske in osebne
(* Tomaž Šalamun, Maske, Mladinska knjiga, Ljubljana 1980, zbirka Nova slovenska knjiga, urednik Janez Mušič, opremil Srečo Dragan, grafično oblikoval Tadej Tozon, str. 118)
Tomaž Šalamun, Maske
doživljajske prvine. Maske so kot barometer, diagram neke osebne in zasebne usode, ki je prvotno »božjo dimenzijo« skrčila na kaj bolj pritlehne-ga, da bi se od tal znova ozrla navzgor, ne sicer zaradi metafizike, marveč dimenzij nespoznavnega. Kajpada je nespoznavno zgolj ogledalo, v katerem pesnik odkriva lasten obraz: »Ampak počasi boš ugotovil-ali si že-da je tudi za zgodovino kič, kar se greš, ne samo za žensko« (Pisma I. II.) ali pa: »Na stolu sedim. Kot kak mrtev svečenik, ki so mu izpili kri.«
Maske so po svojih dnevniško zaseb-niških portretih še vedno deklarativne, manj ekstatične, kot v prejšnjih zbirkah, bolj nasičene s konkretnimi razmerji, poznanstvi; prozaične v neko-notativnih pasusih, ki pa od bralca vendarle zahtevajo precejšnjo mero poznavanja konkretnih, recimo družinskih razmer. A tudi stanovskih, pesniških. »Vsak pravi pesnik je pošast. / Glas uničuje in ljudi. / Petje zgradi tehniko, ki uničuje / zemljo, da nas ne bi jedli črvi. / Pijanček proda plašč. / Lopov proda mater. / Samo pesnik proda dušo, da je / loči od telesa, ki ga ljubi.«
Tomaž Šalamun je predstavnik »populacije (,ki) služi, gnije in zida hiše.« Ostaja nekonformist, nasprotnik potrošniških manir, čeprav so mu akvizi-terska izkustva navrgla marsikatero anekdoto. Vzemimo: »Materam, nosilnim stebrom naše / domačije, špeha-stim fontanam, ki bruhajo / potomce, sol in dež, sem prodal / največ! Drek Mladinske knjige se je kar / lepil na saldokontične oči. Seveda: / mlel sem vero, perspektivo, / slavo za naš mali kranjski / lanez. Ukvarjal sem se pač s / terenskim delom in vladal s / prakso in toplino svoje duše. / Koliko kuharic je poleti ostalo / doma, da zdaj v / obrokih odplačujejo moj mehak, / pošten pogled zavarovan s sodnijo. / V Gobe in Ročna dela strmi moj / narod, zmir-jen in top, / končno vrnjen svoji maši.
/ Zdaj lahko rečem, da / poznam usodo kramarja, politika, / cerkovnika, trgovca, hlapca. / Pasja je, prijatelji, pasja in še enkrat / pasja. Tako pasja, da se tudi / sam zbrano sklanjam v tri minute / molka za trpljenje vseh teh / skrušenih ljudi.«
V Maskah prevladuje epska, pripovedna zasnova, le deloma najde prostor v zbirki lapidarna lirska oblika; tudi en sam verz ali dva kot pesem, afori-stični naniz, struktura haiku poezije (Drug človek), pravilnih pesniških fak-tur-štirivrstičnic (Device, Vzporedni pas), sonetov- Sonet slovenskega fanta, Sonet obličja, Monstrum (lat.) od glagola monstrare. Mož z zlatim očesom), do pesemskih ciklov (Pisma, Krog in dokaz kroga, Kdo praši, Obisk, Majhne pravljice).
Šalamunova kompozicija zbirke kaže ustaljeno nehomogenost, razpršenost; pod videzom naključja se skriva, se zdi, sistem nelogičnosti, nepredvidljivosti, kot asociacije sekajo nakazane misli v posameznih tekstih. Ali je ravnovesje v navzkrižjih?
Pesnikova vzraščenost s svetom ni zgolj fizična, eksistencialna, ampak seže tudi v dimenzije duhovne, stvaritvene prisotnosti (Vzporedni pas, Drug človek). Tudi pri Šalamunu ostaja primarna želja po »vozni karti za frižider večnosti«, po neminljivosti, da bi se »vtisnil v spomin sveta«. Iz osebne doživljajske in miselne perspektive se v Šalamunovi poeziji pne lok občega, zgodovinskega in že kar političnega jezika (Deske manihejcev), ali v drugo smer asociacij, metaforike, aforističnih domislic, rekel, sintagem, antropomor-fizmov, metamorfoz, celo pravljic (Majhne pravljice), fragmentov in variant ljudske pesmi: »Marko skače, Marko, skače, vidim eno želvo. / laz sem želva ta, hočem eno melbo / .. . / «, parodije: »Partizani so izumili bolnico Franjo. / Če je šel mimo Nemec, so ga špricnili s / šprico in je padel vznak. Potem so ga / pobrali, mu izpulili dlake
239
240
za kazen. /.../«, do reportaže in sklepnega   telefonskega   pogovora.
Šalamun ostaja v Maskah tipičen, individualen, »ponavljajoč se« v odtenkih, v izkristalizacijah, v večplastnosti osebnega in občega, stilno večstranskega, celovitega v različnostih, kot bi se pesniški subjekt selil iz ene osebe v drugo in drugačno. Pesnik pušča sledi lastnega bivanja, a jih vneto tudi za sabo briše,
Marijan Zlobec
ne da bi se spominjal, kje vse je že bil. To so Maske; resnice razkritega sprenevedanja, v ideji in ironiji, v čustvu in intelektu, v jeziku in njegovih metaforičnih odtenkih, v objektivnem in subjektivnem, notranjem in zunanjem, abstraktnem in konkretnem. Maske »lovijo« te temeljne dihotomije, kot bi jih hotele zajeti in skriti pod svojo pesniško površino.        Marijan Zlobec