LETO I. ŠT. 4 / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 1996 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABBONAMENTO POSTALE PUBBLICITA' INFERIORE AL 50% CENA 1500 UK NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 1 I. JANUARJA 1996 SLOVENSKA KULTURA ZA EVROPO ANDREJ BRATUŽ Bliža se dan, ko Slovenci slavimo svoj kulturni praznik. V Prešernovem imenu se zbiramo po dvoranah, šolali in društvih, da z besedo in pesmijo ohranjamo živ spomin na Poeta, ki je dvignil slovensko poezijo na evropsko raven, obenem pa tudi obračamo svoj pogled v bodočnost svojega naroda in njegovega duhovnega poslanstva. Vse to v skupnem imenu kulture, ki naj bo vsaj za nekaj časa res protagonist vsega našega dogajanja. Kaj pa je pravzaprav kultura? Nemški kulturni zgodovinar in mislec Jakob Burckhardt o njej lepo pravi, da je "kultura vsota tistih manifestacij duha, ki imajo spontan izvor”. Daje kultura vsekakor eminentno duhovnega značaja potrjujejo bolj ali manj vsi, ki o tem razmišljajo in ji posvečajo svojo pozornost. Taka kultura se odraža predvsem v znanosti, umetnosti, filozofiji in podobnem. Kultura pa je lahko tudi širši pojem. Delo, gospodarstvo, socialno delovanje, š/jort, razvedrilo in zaba va - tudi to je lahko v nekem sm islu kultura. Politika je že od davnih časov dala neko politično kulturo. Kultnima politika in politična kultura sta gotovo pojma, ki se dopolnjujeta ne pa izključujeta. Slovenci smo na tem področju še mladi, saj v glavnem od pomladi 1848 bijemo svoj boj za Zedinjeno Slovenijo. Danes bijemo svoj boj za Evropo. Pa kakšno Evropo? Pred Palačo Evrope v Strasbourgu sicer že plapola slovenska zastava. Čas pa je, da Slovenci tja tudi kmalu politično polnopravno pristopimo in to vsem vetom v brk...! Kaj smo dali ali naj damo Slovenci Evropi -danes? Gotovo ne zemlje ali nekaj hiš, kot bi kdo želel in pričakoval. Dati ji moramo kulturo, dati ji moramo to, kar je najbolj pristno. Dati ji moramo in smo ji tudi že dali v naši težki in preizkušeni preteklosti to, kar je tudi naš genij zmogel dati. Od Brižinskih spomenikov do Trubarja, od v napoleonsko Francijo zagledanega Vodnika do Prešerna pa vse tja do naše sodobne kulture. Pa ne samo književnosti, čeprav ima ta seveda že po svoji naravi svoje odlično mesto. Dati smo tudi Gallusa, Plečnika, Mušiča. In še bomo dajali. Naš zahodni zamejski slovenski prostor je danes da! tudi Pahorja in Rebulo, dva vidna Prešernova nagrajenca. Naj sklenem le vrstice s Kosovelovo mislijo o “sili Nove Evrope” z “Novim človekom”. Kraški pesnik sicer še dodaja, da “Evropa spi”. Nova Evropa, ki jo mi danes pričakujemo, pa ne sme spati. Mora tudi aktivno sprejemati vase to, kar ji jo. Tudi slovenski. UMETNO NASPROTJE TRST - VI D EM ZAPEČKARJI NE BODO NIKDAR PROTAGONISTI DRAGO LEGIŠA "Če biieš boi za košček RAI-ia in za kratka radijska poročila v furlanskem jeziku enkrat dnevno, pomeni, da na tvoiem obzoriu nista več ne Maastricht ne enotna valuta. Pomeni, da se vračaš v preteklost, celo na kmete, sai furlanščine danes skorai ne govorijo več niti v Vidmu". 1 t VIDliM: Trg svobode v mestnem središču Tako je te dni "modroval" uvodničar italijanskega tržaškega dnevnika in se s tem pridružil razglašenemu zboru skrajnežev, ki so bili začeli biti plat zvona in naznanjali Trstu veliko nesrečo, ker si je predsednik deželne vlade prof. Sergio Cecotti drznil na nekem srečanju, kjer ni nastopal uradno, označiti Videm za "moralno prestolnico" dežele Furlanije-Julijske krajine. Prav nič se nismo čudili, da je zaradi takšne predsednikove izjave zagnala v Trstu vik in krik znana peščica skrajnežev, saj je verjetno komaj čakala na priložnost, da se je spet lahko imela za žrtev. Takšna drža se ji je namreč do zdaj vedno dobro obrestovala, medtem ko Trst tudi po njeni krivdi čedalje bolj nazaduje tako v gospodarskem kot socialnem in moralnem pogledu. Zelo pa se je treba čuditi, da je ta razglašeni zbor osebno odločno podprl sam glavni urednik edinega tržaškega italijanskega dnevnika; poleg grobo žaljivih besed na račun furlanskega jezika najdemo v njegovih izvajanjih poskus popolnega izmaličenja vsebine dolgoletnih prizadevanj furlanskega ljudstva za priznanje in uveljavitev njegove jezikovne in narodne identitete. Kdor tako modruje kot omenjeni pisec, zgovorno dokazuje, da sta mu duh in bistvo Združene Evrope popolnoma tuja. Izven stvarnosti je namreč, kdor meni, da Združena Evropa zahteva od manjših narodov, da se odpovedo maternemu jeziku, ki je eden vidnejših zunanjih znakov njihove samobitnosti. Prvenstvo Trsta, ki se na zunaj kaže predvsem v tem, da je glavno mesto dežele, ne bo prav gotovo v ničemer okrnjeno, ko bo javna radiotelevizijska ustanova RAI imela enkrat dnevno na sporedu radijska poročila v furlanskem jeziku. Slovenci v Italiji prav dobro razumemo, zakaj in čemu zavedni Furlani tako odločno zahtevajo radijska poročila v svojem jeziku. Dobro namreč vedo, kako je za ogrožene jezikovne skupnosti izredno pomembna zlasti govorjena beseda in kako je izredno važno, da se ta beseda sliši po tako mogočnem mediju, kot sta radio in televizija. Predsednik Cecotti je kot zaveden furlanski razumnik upravičeno govoril o Vidmu kot svoji "moralni prestolnici", s čimer ni prav v ničemer ogrozil Trsta, ki je in tudi ostane glavno mesto dežele Furlanije-Julijske krajine, saj tako izrecno določa zakon. Ko že to omenjamo, nas veseli, da se je k besedi oglasil tudi bivši predsednik ustavnega sodišča, bivši minister, Tržačan prof. Paladin in predvsem poudaril, da je dežela Furlanija-Julijska krajina dobila poseben statut tudi Saša Rudolf ZLO ZMAGUJE, ČE NI ODPORA intervju: Marij Maver ČE NE BO SLOVENCEV.. PRORAČUN TRŽAŠKE OBČINE 8. februar, dan slovenske kulture ?WmnPrc Jurij Paljk MOJSTER ECKHART Ivan Žerjal 40 LET MLADIKE DAN KATOLIŠKEGA TISKA Bernard Špacapan PRORAČUN GORIŠKE OBČINE Iva Koršič VZNEMIRLJIVA PREDSTAVA SSG Erika Jazbar PODŽIGANJA POLEMIK C' L 1 K T I K I . F E H R U A R J A I •)«)(, in predvsem zaradi prisotnosti "etnične manjšine" (slovenske, namreč). Boja, ki ga bijejo Furlani za priznanje in uveljavitev svoje identitete, pa ni noben lokalizem, kot ga prikazuje uvodničar tržaškega italijanskega dnevnika, niti ne more biti izraz rivalstva med Vidmom in Trstom. Kar zadeva nadaljnjo usodo Trsta, se nam zdijo na mestu besede, ki jih je napisal bivši tržaški poslanec Corrado Belci v reviji Trieste oltre decembra 1995. Takole pravi: "Luigi Sturzo, duhovnik nizke postave, a čigar ugled postopno raste, tako da ga uvrščajo med glavne osebnosti tega stoletja, je rojake na Jugu Italije pozival, naj postanejo protagonisti svojega preporoda in naj ne pričakujejo, da jim ga bo daroval Sever. Analogija lahko velja tudi za Tržačane". Protagonisti torej, ne pa sitni in nergavi zapečkarji, kakršni so člani razglašenega zbora! Rafko Dolhar DRUGA VOJNA V KANALSKI DOLINI Erik Dolhar INTERVJU: ANDREJ MIKLAVEC NOVI ČETRTEK .FEBRUARJA 1996 SVET OKROG NAS SLOVENIJA / IZSTOP ZDRUŽENE LISTE ITALIJA NAJHUJSA POLITIČNA KRIZA V ZGODOVINI REPUBLIKE Ko bodo bralci prejeli to številko Novega glasa, bo po vsej verjetnosti že znano, če bo predsednik republike razpustil parlament, tako da bodo za 14. april lahko razpisane državnozborske volitve. V tem trenutku vse govori v prid takšnega razpleta politične krize, ki je po splošni oceni najhujša v vsej zgodovini italijanske republike. Lahko pa se zgodi, da bo državni poglavar poveril dosedanjemu ministrskemu predsedniku Diniju ali komu drugemu nalogo, naj sestavi vlado, kar bi pomenilo, kako obstaja možnost, da se oba glavna politična tabora, levo in desnosredinski, dogovorita za izvedbo natančnih ustavnih in institucionalnih reform. Veliki italijanski dnevniki že mesece objavljajo v tem pogledu zelo črnoglede članke. Tako je pred dnevi milanski Corriere del la Sera pisal: "Italijani smo po tradiciji in zavestno bili daleč od demokratično pojmovane politike. Ta namreč zahteva, da ljudje sodelujejo pri izbirah in tudi prevzemajo odgovornosti. V skladu z alibijem, da je politika nekaj umazanega, smo se Italijani razlikovali od drugih po tem, da smo drugim poverjali nalogo, naj odločajo". Nedolgo tega smo v istem dnevniku lahko brali: "Italija je dežela nečimrnih ljudi, ki radi zapravljajo čas in se gredo politiko s prenosnim telefonom v roki, medtem ko je politika resna zadeva, mnogo resnejša in zapletena. Končno ne smemo pozabiti, da se o naši usodi že odloča izven državnih meja". In še: "Italija je dežela, katere vodilni sloj preživlja na vseh ravneh, ne samo na politični, najglobljo krizo na področju morale, kulture in omike. Iz te krize pa ne vidimo izhoda. To je zrcalo same oblike socialnih razmerij, političnega delovanja, informacije in celo poklicne kariere, kjer je videz važnejši od resničnosti". Še bi lahko nadaljevali, a naj bo za danes dovolj. Pripadniki slovenske narodnostne skupnosti v Italiji imamo ob takšnem branju razlog več, da nimamo prav nobenega občutka manjvrednosti. Prav je zato, da smo zvesti lastnim koreninam, svojemu jeziku, kulturi, tradicijam. Tako bomo laže izpopolnjevali svojo osebnost in bomo lahko tudi koristni člani širše družbe, sredi katere nam je usojeno živeti. 1] ve leti po umoru treh kolegov tržaškega sedeža RAI: Saše Ote, Marca Luchette in Daria D'Ange-la, ostaja položaj v Mostarju še dalje napet. Granate sicer ne sejejo več smrti in razdejanja, napetost med Muslimani in Hrvati pa je ostala na sila nevarni stopnji. Čeprav je evropski upravitelj mesta ob Neretvi Kotschnik ob svojem prihodu poudaril, da mora Mostar znova zadobiti nekdanjo podobo, se po vrsti atentatov in novih žrtvah nagiba k formalizaciji razdelitve, postavitve neke vrste berlinskega zidu, ki naj etniji zapre pot v vzhodni muslimanski in zahodni hrvaški geto. Na levem bregu Neretve razvaline in od strelov prerešetane stene spominjajo na 10-mesečno bombardiranje. Na dvorišču med stolpnicami, kjer je hrvaška granata ugasila življenje tržaškim časnikarjem, se zdaj igrajo SLOVENIJA PO RAZPADU VLADNE Spremembe v vladnih koalicijah v državah s preizkušeno in trdno demokracijo niso nič redkega in posebnega, ker so pač del politične igre in boja za oblast. Toda v Sloveniji ima razpad vladne koalicije drugačne, v marsičem izvirne razsežnosti, zlasti zato, ker gre za mlado državo, v kateri se demokracija, tudi zaradi ideoloških, političnih in drugih usedlin prejšnjega režima in sistema, stežka uveljavlja. Pri nas je tudi politična kultura še na nizki stopnji, boj za oblast pa srdit in brezobziren, zaradi česar se Slovenci čedalje bolj odvračajo od politike. Združena lista socialnih demokratov je z izstopom iz t.i. "velike" koalicije presenetila javnost. Za odpravo koalicije sta se vsak iz svojih razlogov odločila Drnovšek, predsednik Liberalne demokracije Slovenije, in Janez Kocjančič, predsednik Združene liste socialnih demokratov, stranke, ki združuje predvsem nekdanje komuniste. Njuni potezi sta bili premišljeni in KOALICIJE MARJAN DROBEŽ usmerjeni k volitvam v državni zbor, ki bodo predvidoma v mesecu novembru. Vprašanje upokojencev, ki naj bi bili po spremembah pokojninskega sistema prizadeti v svojih pravicah, in odstavitev ministra za gospodarstvo dr. Maksa Tajnikarja, osebnosti iz Združene liste socialnih demokratov, pa sta bila, menimo, le povod in opravičilo za spremembe v vladni koaliciji. In kaj se bo v slovenski politiki in vodenju države dogajalo do državnozborskih volitev? Bolj kot za napovedi gre za domneve in ugibanja. V okoljih dveh strank so optimisti. Če bo Liberalna demokracija zaradi odprave poračunov pri pokojninah na volitvah izgubila del glasov, bo slednje pridobila Združena lista socialnih demokratov. Torej bi glasovanje lahko okrepilo skupino pogojno levih ali levosredinskih strank, kamor sodita LDS in Združena lista socialnih demokratov. Premier Drnovšek bo do volitev prisiljen bolj upoštevati politiko in zahteve Slovenskih krščanskih demokratov, ki ostajajo koalicijski partner v vladi. To je bilo razumeti tudi iz izjave Lojzeta Peterleta, ki je ob razpadu t.i. "velike" koalicije menil, da so spremembe zagotovile "večjo preglednost na slovenskem političnem prizorišču, saj bo odslej v politiki in vladi manj megle." Po spremembah v vladni koaliciji je nastal povsem nov položaj zlasti za Socialdemokratsko stranko Slovenije in njenega predsednika Janeza Janšo. Kaže, da tega politika, ki ima občutno podporo v javnosti in pri volivcih, poskušata osamiti tako LDS kot Združena lista socialnih demokratov. Strategija Janeza Janše o tem, da bodo stranke slovenske pomladi dobile večino glasov na prihodnjih parlamentarnih volitvah, je očitno na trdi preizkušnji. Volilna premoč omenjenih strank je nemara še zmeraj mogoča, čeprav se menda tretjina volivcev v Sloveniji še ni odločila, za katero stranko bo glasovala. Med strankami slovenske pomladi so bila že doslej občasna trenja, ki so izhajala tudi iz slabo prikritih teženj Janeza Janše, da bi postal izključni voditelj treh "pomladnih" strank v njihovih prizadevanjih za zmago na državnozborskih volitvah. Po spremembah v koaliciji ni več gotovo, če bodo krščanski demokrati in Slovenska ljudska stranka ohranili zavezništvo s socialdemokrati oz. z Janšo ali se bodo raje odločili za stike in sodelovanje z Drnovškom. Slednji je krščanske demokrate že prepričal, da so ostali v vladni koaliciji, medtem ko premier tudi Slovenski ljudski stranki pošilja čedalje več "signalov" o možnosti njenega prehoda v vladno območje. "Običajne" državljane v Sloveniji omenjena gibanja in spremembe v politiki ne vznemirjajo in tudi malo zanimajo. Kaj mislijo o vsem, bodo pač pokazali z glasovanjem na volitvah, kar je v demokraciji tudi edino pravilno in pošteno. DRUGA OBLETNICA MOSTARSKE TRAGEDIJE ZLO ZMAGUJE, CE NI ODPORA SAŠA RUDOLF otroci, ki so že pozabili na strah in pomanjkanje izpred dveh let. Mostarska granata, ki nas je oropala treh prijateljev, potrjuje, da se človek rodi s slo po uničevanju, ki se potencira v prevladujočem potrošništvu. Čim bolj se zavedamo izobilja, ki nas obdaja, tem bolj smo objestni v uničevalni mrzlici: pa naj gre za predmete, ki so še uporabni, za bolečino, ki bi jo lahko lajšali, za življenje, ki bi ga lahko NOVI rešili. Za zmago zla je dovolj, da dobri ljudje ne reagirajo, da ne storijo ničesar. Mostarska granata govori o sadizmu in pohlepu po oblasti. Le strahopetec lahko iz varnega zavetja strelja, ne da bi pogledal nedolžni žrtvi v obraz, le sadist lahko izda ukaz za tako vojno. Mostarska granata govori tudi o naših slabostih, o pomanjkanju zaupanja v lastne moči, o prešibki veri v dobro, postavlja pa tudi vzporednice z našo polpreteklostjo. Etnična mržnja, ki ločuje Hrvate od Muslimanov, ni v ničemer drugačna od one, ki smo jo pretrpeli med dvajsetletnim fašističnim zatiranjem. Ko si bomo pošteno odgovorili na vsa vprašanja, ki jih postavlja mostarska granata, se bomo tudi oddolžili spominu na pobite kolege - prijatelje. 341 70 GORICA, 341 33 TRST, UREDNIŠTVO IN UPRAVA: RIVA PIAZZUTTA 1 8 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 633307 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODCOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 20.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT IN OBLIKOVANJE: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI CLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIH - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 60.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 110.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU IC Z NOVIM GLASOM NA GRŠKE OTOKE Novi glas vas vabi na osemdnevno potovanje na grške otoke: Kreta, Rodos in Patmos. Potovanje z letalom, ladjo in avtobusom bo od 26. junija do vključno 3. julija letos. Med številnimi zanimivimi mesti in kraji bomo poiskali tudi sledove apostolov Pavla in Janeza Evangelista ob 1900-letnici njegovega prihoda na otok Patmos. Pri vpisu se plača akontacija 300 000 lir. Vpišete se lahko na upravi Novega glasa. Potovanje vodi dr. Jože Markuža. Prihodnjič bomo poročali še o drugih podrobnostih. UREDNIK MARIJ MAVER OB 40-LETNICI REVIJE MLADIKA "CE NE BO SLOVENCEV, TUDI SLOVENSKE KULTURE NE BO." DRAGO LEGIŠA V izložbah največjih knjigarn v Trstu in v Gorici v zadnjem času najdemo tudi knjige v italijanskem jeziku, ki obravnavajo naše, slovenske probleme, oz. italijanskim bralcem predstavljajo našo, slovensko zgodovino. Takšna knjiga je bila na primer odličen prevod Brižinskih spomenikov izpod peresa prof. Janka Ježa, prav v zadnjih dneh pa je v izložbah Valvasorjeva knjiga. Velik uspeh med slovenskimi bralci pa je požela večplastno napisana in zelo bogato dokumentirana in z veliko fotografijami opremljena knjiga tržaškega kapitana dolge plovbe v pokoju Bruna Volpija Lisjaka Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Za te pomembne pobude ima velike zasluge založba Mladika, katere duša je znani slovenski kulturni in javni delavec ter organizator Marij Maver. Zaprosili smo ga za pogovor, na katerega je rad pristal. Vi ste glavni in odgovorni urednik revije Mladika, ki se naglo bliža svoji štiridesetletnici izhajanja. Kaj bi povedali o reviji, ki kljub velikim težavam, zlasti materialne narave, edina v zamejstvu redno izhaja že štiri desetletja? Zahvaljujem se Vam za priložnost, ki mi jo dajete, da ob 40. rojstnem dnevu Mladike lahko spregovorim o njej na Vaših straneh. Nekoliko mi je nerodno hvaliti se, toda dejstvo je, da je Mladika danes skoraj edini glas na revialnem področju (če odštejemo mladinski reviji Galeb in Pastirček) in da je ta revija vzdržala štiri desetletja. Pogum je bil potreben na začetku, ob koncu leta 1956, ko je izšla prva poskusna številka, a veliko truda in zastonjskega dela, požrtvovalnosti in zvestobe je bilo potrebno tudi pri vztrajanju v naslednjih letih. Pri Mladiki sem bil praktično od začetka, čeprav na začetku predvsem kot mlad ambiciozen sodelavec. No, moja takratna literarna žilica je zamrla v vsakdanjih sprotnih potrebah, v strežbi dnevu. Vendar ničesar ne obžalujem in se nad ničemer ne pritožujem. Na začetku sem imel sijajnega vzornika v osebi profesorja Peterlina, v naslednjih letih pa sijajne sodelavce. Vzemite v roke tistih nekaj tisoč strani Mladike, ki smo jih skupaj ustvarili v teh 40 letih in boste videli, kaj vse je na tistih straneh. Kdor je našo revijo omalovaževal, češ da je samo družinska in katoliška (take oznake so nekateri privoščljivo zapisovali) nam je v bistvu delal uslugo. Radi bi seveda bili družinska revija, toda vselej nam to ni uspelo. Toda je mar to uspelo drugim, ki so imeli na razpolago več materialnih možnosti? Mladika ima svoj krog bralcev in zvestih sodelavcev in ko bi umanjkala, bi to pomenilo obubožanje za ves slovenski prostor, ne samo zamejski. Zato ne morem razumeti, kako je mogoče, da ji naši mediji ne posvečajo več pozornosti in ji tudi s kritiko in spodbudami ne p6magajo k rasti. Nekatere ožine in malomarnosti so mi res nerazumljive. Radi bi kaj več vedeli o delu založbe Mladika, zlasti o pobudi, da se izdajajo knjige o naši preteklosti v Italijanskem jeziku! Mladika je od svojega rojstva skušala gojiti tudi založniško dejavnost, ker je hotela ustreči nekaterim svojim sodelavcem, ki so samo z njeno pomočjo lahko prišli do svojih prvencev. Naj omenim na pesniškem področju Bruno Pertot (Moja pomlad), Borisa Pangerca (Amfora časa), Alberta Miklavca (Prošnja za jutri). Marsikatere založniške pobude ni bilo mogoče izvesti zaradi pomanjkanja sredstev. Ta možnost se je ponudila šele zadnja leta z deželnimi prispevki za tisk in z odprtjem knjižnega trga v Sloveniji. Založba Mladika noče tekmovati z drugimi založbami in ne zasleduje pridobitniških ciljev. Skrbno izbira dela, ki jih izdaja. Vsako izbrano delo mora biti nekako premišljeno in utemeljeno. Tudi ko smo sprejeli v svoj program tako zahtevno delo, kot je bila knjiga o Slovenskem pomorskem ribištvu, smo to storili po temeljitem premisleku. Zavedali smo se važnosti tega dela, zato smo šli v ta projekt. Gre za pomembno delo o naši slovenski obali. Uspeh -ponatis knjige dva meseca po izidu - nas potrjuje, da smo se pravilno odločili. Res je, da s knjigo ne bomo zaslužili, ker je njena cena sorazmerno nizka, a tudi velikih izgub ne bomo ustvarili. Z italijanskimi izdajami je podobno. Pripravljamo jih zato, ker smo prepričani v njihovo kulturno-zgodovinsko in politično vlogo. Če hočemo spremeniti ozračje in odnose med Slovenci in Italijani na tem narodnostno mešanem ozemlju, moramo italijansko javnost informirati osebi, o naši kulturi in zgodovini. Te predstavitve pa morajo biti znanstveno brezhibne, poštene, z argumenti utemeljene. Dr. Janko Jež in Paolo Parovel z Brižinskimi spomeniki in drugimi publikacijami sta zagotovila tak pristop, zato smo se za njihova dela odločili in jih sprejeli. Seveda pa je bila odločitev samo začetek težkega dela, da smo prišli do zadovoljivega rezultata. To ni bilo lahko in poceni. Toda odmevi so bili doslej pozitivni, tudi v italijanskih krogih. Brižinski spomeniki so izšli že v tretji izdaji. Kaj načrtujete za bližnjo bodočnost? Trenutno imamo v pripravi dve knjigi; knjigo pesmi za otroke Brune Pertot, ki jo za tisk pripravlja Jasna Merku, in dokumentarno Rebulovo knjigo o drugi Kocbekovi aferi (1975). V pripravi je seveda tudi zbornik lanske Drage, italijanski prevod Slovenskega pomorskega ribištva in morda še kaj. Vi ste eden vidnejših predstavnikov Slovenske prosvete v Trstu, ste njen predsednik. Kot smo slišali, nameravate primemo počastiti spomin velikega slovenskega kulturnega delavca in organizatorja prof. Jožeta Peterlina, čigar 20-letnlca smrti bo v letošnjem marcu. Bi nam povedali kaj več o tej pobudi? Slovenci ne znamo biti hvaležni. Raje kritiziramo, kot hvalimo. Primorci bi morali biti hvaležni celi vrsti ljudi, ki so se pred komunizmom umaknili po vojni leta 1945 iz Slovenije (takratne Jugoslavije) in se ustavili pri nas. Po njihovi zaslugi imamo danes šole (Baraga, Peterlin, Beličič, Jevnikar) in radio. Toda ti ljudje niso bili samo tisti garanti, zaradi katerih so zavezniki pristali na to, da smo te ustanove dobili ali ohranili. Ti ljudje in mnogi drugi (Velikonja, Šah, Muhr, Vovk in drugi) so se tudi z vsemi svojimi mladostnimi močmi vrgli nadelo: na šoli, v prosveti, na radiu, v tisku...Eden teh je bil Jože Peterlin. Imel je izredne darove in znanje. Posvetil se je vzgoji mladih, spodbujal je prosvetno delo, ustanovil revijo Mladiko, režiral na odru in na radiu, dal pobudo za študijske dneve Draga, pisal, igral, predaval, recitiral...Na poti iz tržaškega gledališča, kateremu je strokovno sledil od prve predstave decembra 1945. je, zadet od srčne kapi, izdihnil na pločniku 4. marca 1976 ob 11. zvečer. Bilje mrzel večer, ki ga ne bom nikoli pozabil. Peterlinu smo posvetili drugo številko Mladike tistega letnika. Imel je veličasten pogreb. Ko se je sprevod premaknil iz ulice Pieta vTrstu, je začelo snežiti in je snežilo kar naprej. Snega je bilo toliko, da so se govori zvrstili kar v cerkvi na Opčinah, na pokopališču pa sem v snežnobeli pokrajini opazoval obraze ob njegovem odprtem grobu: prišli so od vsepovsod, iz Trsta, Gorice, Kanalske doline, iz rodne Dolenjske... Nobena smrt me ni tako prizadela. Odšel je garač, ki mu nihče nikoli ni rekel: hvala. Brez domovine, brez državljanstva, a tudi brez očitkov. Temu človeku je Slovenska prosveta sklenila oddolžiti se ob 20-letnici njegove smrti. Toda bolj ko smo razmišljali, bolj smo spoznavali, da Peterlin ni bil za praznične slovesnosti. V nekem intervjuju za Novi list je neko poletje izjavil Francu Jezi (drugemu brezpravnemu garaču), da ne ve, kaj pomeni "dopust". Zato smo sklenili, da dvajsetletnico njegove smrti obeležimo s koristnim delom. Obnovili bomo (kolikor nam bodo sredstva dovolila) notranjost cerkvice pri Šentjanžu v Beli Cerkvi, njegovem rojstnem kraju. Dogovorili smo se z župnikom Jožetom Nemaničem, da bomo lahko v cerkvi postavili skromno ploščo, ki bo zabeležila to obletnico. Pozno spomladi pa bomo tam imeli tudi skupno mašo. Denarna sredstva zbiramo torej v ta namen. Primorska naj se tako oddolži Dolenjski za tega čudovitega človeka. Kaj bi na splošno povedali o trenutnem stanju slovenske kulture in prosvete v našem zamejstvu? Na splošno? Težko je v kratkem odgovoru zaobjeti vse. Mislim, da možnosti za rast in razvoj so tako na profesionalnem kot na ljubiteljskem področju. Toda če ne bo Slovencev, tudi slovenske kulture ne bo. Nad tem bi se morali zamisliti. PRIHODNOST: KOLIKO ALI KAKO? HOROSKOP Sl PIŠEMO SAMI Ob nastopu novega leta so mnogi časniki in revije opremljeni s horoskopi. Ljudem, ki so rojeni pod tem ali onim nebesnim znamenjem, prerokujejo bodočnost. Lahko upoštevamo, da ima položaj vesolja v dobi, ko smo prihajali na svet, neki vpliv na nas, ki je znanstveno neraziskan. Atu nisem mislil razpravljati o tem. Zanimajo me bolj prerokbe tistih izvedencev, ki opazujejo razvoj in početje človeštva in iz tega logično sklepajo, kaj nas čaka. Ako prelistamo knjige, ki pišejo o usodi našega planeta in o bodočnosti človeštva, hitro ugotovimo, da so povečini črnoglede. Resnici na ljubo je treba priznati, da v zgodovini DANILO ČOTAR človeštva nikoli ni manjkalo katastrofalnih napovedi, ki se potem niso uresničile, sicer bi nas bilo že zdavnaj konec. Vedno tudi upamo, da bo znal človek v stiski pravočasno najti vsaj začasno rešitev. Za zdaj lahko v strahu beležimo pojave, ki razvoj naše družbe neizprosno vodijo do nekih kritičnih meja. V hitrem razvoju znanosti, ki je značilen za iztekajoče se stoletje, smo brezobzirno spreminjali življenjsko okolje z edino željo, da bi bilo izkoriščanje naravnih dobrin čim učinkovitejše in donosno. Ozračje kvarimo z raznimi strupi, prav tako vode in zemljo. Povsod kopičimo ogromna smetišča, se igračkamo z radioaktivnimi odpadki in celo z novimi jedrskimi poskusi, da o orožju ne govorimo. Vedno več površine pokvarimo z asfaltom in betonom, obenem brez pomisleka sekamo pragozd in nemočni gledamo, kako napredujejo puščave. Ogromne množice se gnetejo v velemestih, od katerih ima vsako za dve Sloveniji in več prebivalcev. Življenje teh množic je odvisno od prevozov, energetskih virov, trgovine. Ko bi se pri tem kaj zataknilo, bi bila takoj blizu katastrofa. Nekatera velemesta, kot npr. prestolnica Mehike, se dobesedno dušijo v lastnih strupih. Vsa resna opozorila smo sprva jemali kot jokave pritožbe fanatičnih ljubiteljev narave. Zdaj se vedno bolj zaskrbljeno oziramo okoli sebe in premišljujemo, če bi ne kazalo gospodariti z jasnejšim pogledom v bodočnost. Zgodilo seje, kakor da bi naša pamet zaostajala za lastnimi dosežki in ne bi znala prav predvidevati posledic svojih iznajdb. Spomnim le na dva značilna primera: uporaba jedrske energije in načrtni posegi v dedne značilnosti živih bitij, ki jih zmore sodobna biologija (genetsko inženirstvo). To so odkritja, na katera smo bili duhovno nepripravljeni in nas v nekem smislu prehitevajo. Postavijo se pred nas kot malik, ki nas lahko zasužnji. Premalo smo se do zdaj spraševali, kako se bodo vsi dosežki usklajevali z življenjem planeta in človeške družbe na njem. Prizadevali smo si kar naprej dokazovati, kaj človek zmore, ne pa, kaj sme. Znanost o našem obnašanju, ki se od nekdaj imenuje etika, sodobni človek preveč zanemarja in jo ima za neznanstveno. Danes se radi posmehujemo učenjaku, ki si upa priti na dan z etičnimi načeli, ki se izražajo v obliki prepovedi: ne smemo, ni dovoljeno. Toda prav ta znanost nam pove, da ne moremo gledati le na "koliko", ampak tudi na "kako"; ne samo na "kar zmoremo", ampak tudi na "kar smemo"; da ne more biti vse samo znanstveno, ampak tudi odgovorno; ne samo tehnika, ampak tudi etika. Zdaj gre zato, ali bo človek izsledke in dosežke svoje civilizacije uporabil etično ali ne. V tem smislu si kujemo srečo sami in sami si pišemo horoskop. 3 ČETRTEK 1. FEBRUARJA 199* 4 ČETRTEK 1. FEBRUARJA 1**4 JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUP- I NOST JEZUSOVIH UČENCEV ZVONE ŠTRUBELJ | f Drugi vatikanski koncil je Cerkev opredelil kot "potujoče božje ljudstvo". Danes, po tridesetih letih, teologi ugotavljajo, da je pojem "božjega ljudstva" sicer biblično utemeljen, da pa ne izraža v polnosti Jezusove novosti v pojmovanju Boga in človeka. Po drugi strani tudi premalo upošteva preobrazbo prvih Jezusovih učencev, ki so se morali iztrgati iz miselnega tkiva takratnega "izvoljenega božjega ljudstva" in se prepustiti avanturi z Jezusom, v neznana obzorja božjega kraljestva. Vse bolj se zato danes govori o pnn Cerkvi kot skupnosti Jezusovih učencev. Pnn Jezusovi učenci so svojega Učitelja v njegovem korenitem posegu v versko življenje težko dohajali. V govoru na gori se pomeri s Postavo in jo komentira na čisto svoj lasten način. Kar nekajkrat zapovrstjo reče: "Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom (v Postavi): Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Kdor se loči od žene, naj ji da ločitveni list! Ne prisegaj po krivem; spolni pa, kar si prisegel Gospodu! Oko za oko in zob za zob! Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika! Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče; kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo; vsak, kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje; sploh ne prisegajte; ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih!" (Prim. Mt 5,21-48). Jezusov "jaz pa vam pravim" je v zgodovini judovske vere tako nov in poseben, da ni čudno, če je povzročil silovite proteste s strani varuhov tradicije in prave vere. Jezusov poseg v versko življenje po Postavi ni motil le takratnih razlagalcev božje besede. Notranje je moral zmesti tudi njegove izbrane učence. Kot vsi Judje, so tudi oni pričakovali obljubljenega Mesija, človeka, ki bo kakor novi Mojzes. Izpeljal bo ljudstvo iz nove sužnosti, ki je takrat imela ime Rimljani, njihova okupacija. Judovskemu narodu je vzela svobodo. Zasenčila je moč Postave, torej vladanje Boga samega po svetem zakonu, izročenem na gori Sinaj. Preprečevala je tudi tisto notranjo strnjenost družbene in verske ureditve, ki je bila vseskozi v zgodovini judovstva notranje gibalo, model, paradigma za obnašanje posameznika in celotne narodne skupnosti. Sam Janez Krstnik, "največji med rojenimi od žena" (Lk 7, 28), kot je dejal Jezus sam, je pričakoval Mesija, ki bo prišel z močjo, z močno roko Boga samega in bo končno vzpostavil kraljevanje Boga in notranje ravnotežje judovskega naroda. Na novo bo vzpostavil zakon Boga, zavezo Postave. Njegov klic: spreobrnite se in dajte se krstiti, pripravlja prihod Silnega, prihod obljubljenega Odrešenika. Vse to je bilo v mesu in krvi Jezusovih učencev. Kako jih ne bi motilo Jezusovo obnašanje•? Nič niso videli na njem od tiste napovedane moči obljubljenega Mesije. Politika judovskega ljudstva ga niti tnalo ni zanimala. Nasprotno, pobijal je kolektivne ambicije in veliko več kot na narodno vero in na kolektivna upanja je dal na posameznika, na usodo vsakogar, ki ga je na svoji poti srečeval. Jezus je skupino dvanajsterih še posebej skrbno pripravljal, da bi jim izročil to, kar mu je bilo najbolj pri srcu: nov način vere v Boga in človeka, novo metodo oznanjevanja, seme božjega kraljestva. Pot dvanajsterih je zato bila težka. Vodila je skozi metamorfozo njihovega duha, skozi nezaslišane globine notranjega spreobrnenja. Tri leta so bili z njimi. Vse do Jezusove smrti njihova vera še ni dosegla sadov, ki jih je Jezus pričakoval. Šele po njegovi smrti, ko so apostoli doživljali Jezusa kot Vstalega, so doumeli pot, na katero jih je povabil. Takrat je v njihovih srcih zavel Jezusov duh. Na Binkošti so bili presvetljeni s spoznanjem, kdo je bil Jezus iz Nazareta. Jazusov poseg ne bi mogel biti trajen brez Duha, ki je na Binkošti v srcih apostolov zapečatil novo zavezo, ki jo je Jezus sklenil z vsem človeštvom po svoji smrti in vstajenju. CARLO MARIA MARTINI JE CAS MOLČANJA IN ČAS GOVORJENJA