SVOBODNA SLOVENIJA
AtfO (LETO) XXIV. (18)
No. (štev.) 23
SLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 10. junija 1965
Kdo se je zmotil?
Tiste, ki se tuintam trudijo, da bi umazali in oklevetali medvojni slovenski odpor zoper komunizem, kaj rad podpira v Trstu izhajajoči tednik Novi list, ki se trudi, da bi opravičil delovanje in zverinske pokolje komunistične Osvobodilne fronte in partizanov; ta list proglaša za najodličnejšega slovenskega predstavnika Edvarda Kocbeka; tistega Kocbeka, ki je bil med vojno V izvršnem odboru OF in je osebno soodgovoren za pokolje slovenskih mož in žena, za umore slovenskih duhovnikov in za strahoten zločin, ki je bil izvršen nad 12.000 neoboroženimi člani slovenske narodne vojske; dalje trdi, da so se domobranci, vaški stražarji, četniki in drugi protikomunistični borci borili za lažne ideale, dočim naj bi se komunisti borili za prave ideale (Rop, požig, umor!) itd.
Ta list je priobčil dne 8. aprila značilen članek pod naslovom „Zakaj še zagovarjajo zmoto?“ Glavni urednik lista D. L. kot pisec članka trdi, da se je slovensko politično in cerkveno vodstvo zmotilo pri svojem medvojnem delovanju, ker ni hotelo sodelovati s komunisti in se podrediti njihovemu vodstvu in da bi moralo sedaj to zmoto priznati in obžalovati.
Kar zbode človeka v tem članku posebno v oči, je to, da D. L. pozna samo dva totalitarna režima in sicer nacizem in fašizem in da smatra samo ta dva režima za kruta in nečloveška in vredna vse obsodbe.
Nobenega dvoma ni in verjetno tudi ni nobenega poštenega človeka na svetu, ki ne bi najostreje obsojal nacifa-šističnih zločinov, toda skrajna hinavščina je popolnoma zamolčati prav tako krut in nečloveški komunistični režim. Ali D. L. nič ne ve za milijone pobitih kmetov v začetku boljševičke revolucije, za Stalinove zločine, ki se jih sramujejo celo komunisti sami, za Katyn, za zloglasna taborišča po vsej Rusiji in zlasti še v Sibiriji, za strahotne zločine rdeče armade po vsej Evropi in celo v Jugoslaviji? Ali ne ve D. L. ničesar o komunističnih zločinih v Sloveniji: o pobijanju verskih in političnih nasprotnikov, ko še ni bilo nobene „bele garde“, o pokolju borcev, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja, kar je gotovo največji zločin v vsej slovenski zgodovini, o metanju političnih nasprotnikov v kraške jame, itd.
Pisec skuša v svojem članku dopovedati bralcem, da so se demokratični Slovenci, zlasti pa njihovo vodstvo, zmotili, ko go odklonili sodelovanje s komunisti in šli celo v boj proti njim. Ta si upa trditi danes, ko je ves zapadni svet po strašnih razočaranjih prišel do spoznanja, da se je strahotno zmotil, ker je sodeloval s komunisti in jim pomagal do zmage. Posledice te zmote so Berlin, Koreja s 25.000 padlimi Amerikanci, Kuba, Indonezija, Dominikanska republika, Vietnam — zopet z velikanskimi življenjskimi in materialnimi amerikanskimi žrtvami, itd. Dejansko je zapadni demokratični svet zaradi svoje usodne zmote že več let v vojnem stanju s komunističnim svetom.
Mi, majhen slovenski narod, smo že ob začetku druge svetovne vojne — in tudi že prej ob španski državljanski vojni — dobro poznali komunizem in vedeli, kaj hoče, in smo se mu zato tudi uprli. Uprli smo se mu že tedaj, ko je bil še ves svet udarjen s slepoto, za kar plačuje danes težke račune in bo v prihodnosti plačeval še težje.
Kdo sc je torej zmotil? Mi Slovenci prav gotovo ne. Pač pa so se zmotili tisti, ki se komunizmu niso pravočasno uprli, ampak so mu celo pomagali do zmage, kar danes bridko obžalujejo. Treba je prebrati samo Churchillove spomine in Lippmannove članke, da vidimo, kako Angleži in Amerikanci danes presojajo svoje medvojno zavezništvo s komunisti.
Ne, mi demokratski Slovenci se nismo zmotili. Zmotili se pa nismo zato,
NAŠ NARODNI
VERNIH DUS DAN
MOGOČNE SPOMINSKE SLAVNOSTI ZA SLOVENSKE ŽRTVE V BUENOS AIRESU OR 20-LETNICI
otroci v slovenskih narodnih nošah. Skavti in skavtinje s svojo lepo zastavo s črnim trakom so se prav tako postavile v strumni vrsti na čelu s svojim starešinom Marijanom Trtnikom.
Pogled na pestro sliko, ki so jo ustvarjale slovenske narodne noše, je bil prelep. Zato so fotoreporterji velikih buenosaireških listov ter televizijskih postaj kar naprej filmali ter jemali posnetke.
Ob napovedani uri so skavti dvignili venec z argentinskim in slovenskim trakom. Na argentinskem je bil napis „Al Heroe de la Libertad“, na slovenskem pa „Los Eslovenos Libres“ (v prevodu: Junaku svobode — svobodni Slovenci). Za njimi je stopalo zastopstvo slovenske izseljenske skupnosti v Argentini: v sredini ga. Marija Bajželj, žena, ki so ji komunisti ubili moža in štiri sinove, ob njej predsednik društva Zedinjena Slovenija g. Božidar Fink ter tajnik Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloš Stare, podpredsednika in tajnik Zedinjene Slovenije gg. Aleksander Majhen, Robert Petriček ter Vilko Cu-
Venec pred spomenikom ob svečano pretresljivem zvoku trobente
Za sprejemom, ki ga je osrednje slovensko društvo demokratskih slovenskih emigrantov v Argentini Zedinjena Slovenija pripravili dne 28. maja predstavnikom argentinskega ter inozemskega tiska v velikem buenosaireškem hotelu City Hotel, na katerem so jih predstavniki slovenskega političnega, verskega, kulturnega in gospodarskega življenja seznanili s tragočno usodo slo-
venskega naroda pod komunistično diktaturo v domovini, so se spominske slavnosti nadaljevale v nedeljo, dne 6. junija. Za ta dan sta bili v Buenos
Airesu na sporedu dve prireditvi. Pola- \ derman. Pred spomenikom so se usta-ganje venca na spomenik Osvoboditelju | vili in nanj položili venec.
Argentine, Peruja ir Čila generalu San Martire ter slove •-« koncelebrirana maša za slovenske žrtve v buenosaire-ški katedrali na Majskem trgu.
Polaganje venca
Polaganje venca je bilo napovedano za tretjo uro popoldne. Toda že mnogo pred t0 uro so začeli prihajati slovenski rojaki na Trg San Martin, ki je na zelenem griču z mogočnimi drevesi nad pristaniškim delom Buenos Airesa. Od vseh strani so prihajali. Kljub vremenu, ki je napovedovalo dež, in navzlic veliki propagandi, ki so jih elementi, ki odobravajo sedanjo komunistično diktaturo v domovini, širili po slovenskih naseljih in področju Vel. Buenos Airesa, češ, da je nevarno hoditi na to prireditev, ker da bodo lahko eksplodirale bombe, ker da prireditve sploh ne bo, ker da jo je oblast prepovedala ip. Pa ni nič zaleglo. Ljudje so prihajali in prihajali. Prišli so celo iz najbolj oddaljenih mest na področju Vel. Bs. As.
Bili so: člana NO gg. Miloš Stare in Rudolf Smersu, slovenska duhovščina z g. direktorjem msgr. Antonom Ore-harjem, zastopniki domov in drugih društev ter ustanov: San Martin Leopold Novak, Stanko Marinček in Franc Zorko, Naš dom v San Justu Tone Oblak, Jože Miklič in Pavle Malovrh, Slomškov dom v Ramos Mejia Marijan šif-
rer, Janez Brula in Franc Pergar, Be-razategui Janez štrbenc in Ivan Korošec, Carapachay Edvard Škulj in Ivan Žnidar, Pristava Janez Kralj, Lands Valentin Barle in Janez Lužovec, Slov. hranilnica Ivan Ašič, Slov. kulturna akcija Ruda Jurčec, SKAS dr Alojzij Vor-šič in Stane žužek, SFZ Jernej Dobovšek, SKAD Andrej Žužek, SDO Majda Tomažin, DSPB Bogo Pregelj, DSPB Tabor Ivan Korošec, Stalni odbor soc. dni Avgust Horvat, Slov. misijonska zveza Marijan Loboda, SPD Robert Petriček, Slov. skavtska zveza Marijan Trtnik, predstavniki emigrantski listov, pevskih zborov, gledaliških družin ter Rožmanovega zavoda iz Adrugueja z rektorjem g. dr. Gnidovcem na čelu.
S ponosom lahko rečemo: Vsa izseljena Slovenija v malem. Ob napovedani uri jih je bilo toliko, kakor jih doslej ob takih priložnostih nobena narodnostna skupnost v Argentini še ni zbrala.
Vsi so bili zbrani okoli spomenika. Napravili so prostor, da so lahko prišli na stopnišče in podnožje velikega spomenika žene, dekleta, možje, fantje ter
V tem trenutku je v tišino na trgu udari! slavnostno pretresljiv poziv k miru trobentača iz prve argentinske letalske brigade v Palomarju E. Raula Torreza s takim občutjem in zanosom, da je odmeval po vsem prostranem trgu ter je ustvaril veličastno slavnostno razpoloženje.
S tem je bila slavnost polaganja venca na spomenik osvoboditelju San
tudi preprosti delavski in kmečki fant sta poznala zmotne in nečloveške osnove nacizma, fašizma in komunizma.
Če tisti, ki se zgražajo nad bratomornim klanjem na slovenski zemlji ljubijo resnico in imajo kaj poguma, potem naj odgovore na vprašanja: Kdo je v Sloveniji začel pobijati? Koliko ljudi so komunisti postrelili in pobili, predno so se demokratični Slovenci uprli temu klanju ? Prva Vaška straža na št. Joštu je bila ustanovljena, ko je bila Slovenija že posejana s številnimi znanimi in neznanimi grobovi komunističnih žrtev. Tako je torej bilo s tem bratomornim klanjem. Danes komunistični veljaki in propagandisti lahko pišejo, kar hočejo, toda te resnice, da so komunisti začeli s tem klanjem, ne bodo zbrisali s sveta. Danes je doma lahko pisati o „odporniškem“ gibanju — ker smo vse totalitaristične sisteme I tudi D. L. ponavlja to krilatico —, dobro poznali. Ne sam0 izobraženci, | toda svetu je že dobro znano, da je to
„odporniško“ gibanje obstojalo v pobijanju domačih političnih nasprotnikov.
D. L. pravi dalje v svojem članku, da ga je napisal zato, da „prispeva k poglobitvi politične demokracije“. Ali ni naravnost smešno in nesmiselno govoriti o demokraciji pri komunistih, Ul poznajo samo enostrankarski politični režim, kjer ni ne politične, ne verske, ne kulturne svobode in kjer se vse razvija po diktatu komunistične stranke ? ! Novemu listu, in vsem ki tako mislijo, na bombastično vprašanje „Zakaj še zagovarjajo zmoto?“ odgovarjamo: ne zagovarjamo nobene zmote; zagovarjamo svoje pravilno stališče, ki smo ga pred in med vojno zavzeli in ga skupaj z vsem kulturnim in krščanskim svetom zavzemamo še danes. Zmoto zagovarja „Novi list“ in vsi njegovi somišljeniki, liog daj, da bi to čimpreje spoznali in da bi začeli zagovarjati resnico.
Rudolf Smersu
Martinu svobodnih Slovencev ob spominu na slovenske žrtve ob 20-letnici slovenske narodne tragedije zaključena.
Fotoreporterji velikih buenosaireških dnevnikov in televizijskih postaj so tedaj prosili slovenske narodne noše, da so se postavile prav pod spomenik, da so nato znova večkrat posneli to sliko. Več teh slik so buenosaireški listi objavili že v ponedeljkovih izdajah. Tako največji buenosaireški dnevnik La Prensa, drugi jutranjik Clarin je pa objavil kar dve sliki s Trga San Martin,
Po polaganju venca na San Martinov spomenik je bil v načrtu sprevod slovenskih ljudi v molku po buenosaireških ulicah v katedralo. Ker so pa bile zaradi znanih dominikanskih dogodkov prav v središču mesta pred tedni velike demonstracije, ki so jih uprizarjali zlasti komunisti, so oblasti iz varnostnih razlogov vsa javna zborovanja in vse sprevode v središču mesta prepovedale. Zato tudi ni bilo mogoče delati izjeme za slovenske emigrante.
Toda kljub temu, čeprav organiziranega sprevoda ni bilo, je bil vseeno mogočen slovenski sprevod iz San Martinovega trga proti katedrali na Majskem trgu. Glavna buenosaireška ulica Florida, ki je za Buenos Aires to, kar Wallstreet za New York, je nudila izredno sliko. Po njej se je valila dolga, dolga reka skoro samih slovenskih ljudi, ki so v miru stopali naprej proti Ma,iškemu trgu in se zgrinjali v bue-nosaireško 'katedralo. Povsod po tej Ulici, kakor tudi na vzporednih ulicah, zlasti pa na Majskem trgu, so bili nalepljeni veliki spominski lepaki g. Jureta Vombergarja z napisom „Los Eslovenos Libres a log 20 anos de exilio agradecen a la noble Nación Argentina su comprensión y hospitalidad“ (Svobodni Slovenci se ob 20-letnici zdomstva zahvaljujejo plemenitemu argentinskemu narodu za njegovo razumevanje in gostoljubje“).
Te so člani SFZ nalepili prejšnjo noč po vseh važnejših mestnih ulicah in trgih ter po vseh okoliških predmestjih, kjer žive Slovenci.
(Nadaljevanje na 2. strani)
1’ogled na oltar v katedrali med koncelebrirano mašo škofa msgr. Segure in desetih slovenskih duhovnikov
-jejte
Anica Kraljevi
Za s r č
Otroci so se podili po cordobskih gričih, skakali čez potoke, odkrivali tolmune in šumeče slapove in se končno povzpeli na najvišji grič. Najstarejši, dvanajstletni deček, je gledal, gledal na vse strani, oči so se mu zabliskale, ko je rekel staršem: „Tudi tukaj je lepo, ne samo v Sloveniji!“ Glas je bil napol proseč, vendar tudi očitajoč in skoro napadalen. Tudi mlajši so uprli ^radoveden pogled v starše.
'Oče in mati sta se spogledala — takoj tudi znašla in potrdila, da je res razgled krasen. Prvič se je zgodilo, da sta zamolčala tisto, „kako so naše gore vse lepše, naše doline vse bolj zelene“.
Ko sta videla srečo in ponos v sinovih očeh, sta se zavedla, da sta napačno ravnala. Slovenija je res lepa, morda res najlepša med evropskimi pokrajinami, a za njega je bolj otipljiva lepota Argentine, ki ima prav tako svojo lepoto. Preveliko poudarjanje lepote in pa poudarjanje drugih vrednot, posebno še če teče vzporedno z omalovaževanjem lepot in vrednot zemlje, kjer živimo, prinaša nasproten rezultat, ki bi si ga starši želeli.
V hipu sta se znašla pred novim, težkim vprašanjem, na katerega nista doslej še pomislila.
Kako naj vendar posredujeta otroku, kar sama ljubita, in kako naj vzljubita to, kar je otroku drago?
Ni lahko! Le s pametjo si moremo pomagati do pravega ravnanja. Najprej najti ravnotežje v nas samih, to se pravi: ostati zvesti sebi, a dobiti pravilen odnos do novega sveta, ki je svet naših otrok. Spoznati ga moramo in mu biti pravični sodniki. To, samo to, zahtevajo od nas otroci.
Ali res ne čutimo, da tudi naši otroci nosijo breme dvojnega življenja: doma in šole, ali na delu? Ne zapuščajmo jih same v tujem okolju!
Zanimajmo se za otrokove uspehe,
tli mir
pomagajmo mu v težavah in veselimo se z njim, tudi če njegovega veselja včasih ne razumemo. Najvažnejše je, da se ne počuti samega. Z oporo staršev, bo živel svoje polno življenje z lahkim srcem: dom mu bo mala Slovenija z oknom široko odprtim v svet.
Ta zvon ima pa tudi še drugo plat!
„Kar je bilo, je bilo. Zdaj smo tu, naj se otroci čimprej potujčijo, tako jim bo lažje živeti.“
Marsikdo že danes bridko objokuje if tako ravnanje.
Videla sem že mater, ki si je obrisala solzo kesanja, ko je videla poln oder slovenskih otrok, ki so z navdušenjem peli naše narodne pesmi. „Moja punca pa ne zna več slovensko,“ je pokazala na lepo dekle poleg sebe, kateri ni domača pesem nič povedala. In če bi ona vedela, kaj jo čaka — iz vsakdanjega življenja poznamo, kako se končajo take zgodbe — bi še bolj jokala. Ne bo minilo deset let, ko se ji bo hčerka odtujila. In ne bo zdravila!
Ko smo te dni praznovali dvajsetletnico odhoda iz domovine in v buenos-aireški katedrali prisostvovali slovesni maši, smo slišali govor škofa Ernesta Segure, ki je bil pomemben za vse.
Presenečen nad velikim številom mladine, je svoj govor končal z besedami, ki so zvenele kot očetovski nauk otrokom in morda ne samo otrokom...
„Ohranite svojo vero. Gojite Svoj jezik, svoje šege in navade. S tem boste ostali zvesti svojemu narodu, obenem pa boste obogatili svojo novo domovino z vrednotami, ki ustvarjajo veličino Argentine, ki je pa tudi že domovina vaših otrok. Za ta dragocen doprinos vam bo Argentina hvaležna.“
Ko so naši očetje in matere poslušale te misli iz ust tujega dostojanstvenika, ali je bil v srcih vseh občutek opravljene dolžnosti?
Odrska balada „OBSOJEN SENf BIL“
Čez 150 fantov in deklet bo 18. t.
m.	na odru kolegija La Salle, Rio Bumba 650, v Buenos Airesu, z odrsko balado za solista in govorne zbore „OBSOJEN SEM BIL“, izpovedalo svetu, da je vera v našo pravdo v nas živa.
Vodilna misel novega dela je prikazati silnice naše narodne tragedije pred dvajsetimi leti, pokazati svetu krivico, ki nam je bila storjena od mednarodnih sil in od domačih prodancev in katere posledice plačuje že dvajset let slovenski narod: tisti doma in mi zunaj. Delo pa hoče prikazati tudi vero v pravilnost naše poti in v to, da bo pravica nekoč nepristransko odtehtala vsaki strani svoj del. S tem je obenem postavljen spomenik tistim, ki so dali življenje za to, da bi slovenski narod smel gojiti najgloblje vrednote.
Prvi igravec v baladi je Pričevavec, človek, ki je bil v revoluciji obsojen, pa se je iz groba rešil. Njegova naloga je, da zakriči svetu, kaj se je takrat dogajalo pri nas. Dolžan je to povedati zaradi mrtvih, ki so bili kot on brez sodbe obsojeni, pa se niso mogli rešiti iz jame. Njegova 'osebna tragika je tragika vsakega od nas, ker vsi smo bili potegnjeni v boj, čeprav ne vsi na enak način. Vsi smo še vedno vključeni v ta spopad, saj ni domotožje edina oblika davka, ki ga vsak dan plačujemo v tem soočenju sil.
Moški in ženski zbor sta vključena v dejanje ne le kot barvna kulisa, ampak kot igravec, istoveten s Pričevavcem: je narod v majhnem, narod, ki je prišel med kolesja časov in sil in se rešuje iz njih, pa reši le vero v absolutne vrednote, saj je v svetu stvari toliko izgubil. Konflikt ustvarja zbor volkov, prihajajočih v ovčjih oblačilih. Z njih nastopom pride do pravega dramatskega spopada. Kot soigravec nastopa tudi plesni zbor, ki pa ima v različnih podobah različno vlogo in torej različno kretenj-sko izpoved.
Besedilo odrske balade ni vse izvirno. Avtorja, Nikolaj Jeločnik in Branko Rozman, sta za zbore privzela Župančičeve tekste, ne le, ker vsebinsko povsem ustrezajo, ampak predvsem zaradi njih oblikovne plati: vzdušje, bodisi veselo, bodisi turobno, bodisi slovesno, je zaradi onomatopoetičnosti teli verzov možno ustvariti v vsej pristnosti. Ostalo besedilo, ki je predvsem be-
sedilo Pričevavca, je izvirno. Pisano je v prostem verzu.
Delo je pisano v slovenščini. Ker pa bo predstava namenjena tudi ali celo predvsem Argentincem, mora biti njim razumljiva. Zato bodo Pričevavčeve besede govorjene v španščini (v kvalitetnem prevodu Frida Beznika), zborova izvajanja pa v slovenščini. Povsod, kjer v svetu Slovenci žive, bodo mogli pripraviti delo za tamkajšnje domačine s prevodom Pričevavčevega teksta.
Delo ima osem podob: Preludij in Requiem, Zemlja sonca in pesmi, Vojna, Volkovi, Mrlič v luni, Odpor, Obsojen sem bil, Vstajenje. Naslovi sami že tudi nakazujejo vsebino in potek dejanja.
Spremne kompozicije za dva klavirja Alojzija Geržiniča, so izvirna zamisel za vsako podobo. Vsaka kompozicija je glasbena celota zase, vsaka naslika naslednje dogajanje na odru. Glasbeni motivi so različni: gregorijanski koral v Requiemu, ki se meša z zvonjenjem, in motivom ponarodele „Gozdič je že zelen“, težko vzdušje v Vojni, plesni ritem v Zemlji sonca in pesmi, balad-nost v Mrliču, domobranski motiv v Odporu, votli toni v Obsojen sem bil, pa motiv Haydnove Zahvalne in koralni Aleluja v Vstajenju.
Plesni zbor izvaja docela določeno koreografijo: v 2. podobi slika dneve miru in sreče (celo pripleše na oder po ritmu govornega zbora Batjuška s posebno figuro), v 5. pa v vojni in revoluciji padle in pobite.
Govorni zbor in zbor volkov prehajata v govorjenju skoro v petje: njuno govorjenje je določeno v dinamiki, višini in ritmu. Morda bi kar lahko govorili o kompoziciji govora, ki je prav tako kot celotna režija Jeločnikovo de-
lo.	Režija je to pot epično-dramatična, da delo zaživi res kot balada.
Nekatere gibe plesnega zbora spremlja pastirska piščal z odgovarjajočimi melodijami.
Glavno vlogo Pričevavca bo igral Frido Beznik. Govorni zbor člani Slovenske fantovske zveze in članice Slovenske dekliške organizacije. Zbor volkov gojenci Rozmanovega zavoda v Adroguéju. Plese bo izvajala Folklorna skupina iz San Justa. Spremne kompozicije za dva klavirja bosta odigrala
NAS narodni vernih deš ban
(Nadaljevanje s l. strani)
Itoncelebrirana maša v katedrali
Buenosaireška katedrala na zgodovinskem Majskem trgu, v kateri počivajo v grobnici pri stranskem oltarju tudi posmrtni ostanki Osvoboditelja San Martina, že dolgo ni nudila tako veličastne podobe kot v nedeljo, dne 6. junija t. 1. popoldne ob štirih. Slovenski rojaki so prihiteli vanjo v tako velikem številu, kakor jih v tej veličastni cerkvi še nikdar ni bilo. Zbrali so se, da prav v tem veličastnem glavnem buenosaireškem svetišču s sveto mašo počaste spomin vseh Slovenskih žrtev, slovenskih junakov, ki so darovali svoja življenja, samo, da bi narod mogel živeti v svobodi in da bi v njem mogel
še naprej razvijati ter gojiti slovenske narodne in verske tradicije.
V prostranem svetišču, ki je posvečeno Sveti Trojici, so slovenski rojaki v pobožni zbranosti pričakovali prihoda mšgr. Ernesta Segure, pomožnega škofa buenosaireškega nadškofa kardinala dr. Antona Caggiana, 'ki je zbolel in ni mogel imeti svete maše za slovenske žrtve, kakor je bil obljubil. Zato je poslal msgr. Seguro. V katedralo je prišel v sprevodu, v katerem so bili najprej slovenski ministranti, zatem pa bogoslovci in slovenski duhovniki. Med njimi je bil tudi kardinalov kaplan g. Jože Guštin.
Sveto mašo za slovenske žrtve je imel msgr. Ernest Segura, pomožni škof buenosaireškega nadškofa kardinala dr. Caggiana, z njim pa So soma-ševali naslednji slovenski duhovniki: msgr. Anton Orehar, duhovnik svetnik Alojzij Košmerlj, rektor slov. bogoslovja v Adrogueju dr. Franc Gnidovec, spiritual Rožmanovega zavoda v Adrogueju dr. Filip Žakelj, vikar iz Slovenske vasi g. Janez Petek CM, duhovnik vojaške bolnišnice v C. de Mayo dr. Mirko Gogola, župnik Gregor Mali, g. dr. Alojzij Starc, g. Jure Rode , in g. Janez Grilc, duhovnik slovenske skupnosti v Venezueli, iki se trenutno mudi na obisku v Argentini.
Koncelibrirana sveta maša je na vse napravila izredno lep vtis ter je samo še povečala slovesno vzdušje, ki je bilo v katedrali. Na molitve enaj-sterih mašnikov so slovenski verniki odgovarjali v mogočnem zboru.
Škof Segura govori Slovencem
globoki tišini. V govoru je med drugim izjavil:
„Slovenci se spominjate 20-letnice odkar ste morali zapustiti rodno grudo svoje domovine. V nesreči, ki vas je zadela, ko se je komunistična nevarnost razlila po vaši deželi, si je slovenski narod izbral svobodo. In Argentina je imela čast in slavo, da vam je gostoljubno ponudila svoje zavetje. Tista Argentina, ki je pred dobrimi sto leti proglasila, da so njena vrata odprta vsem ljudem dobre volje. In med temi ljudmi dobre volje ste bili tudi vi Slovenci.
Veliko stvari je, ki nas družijo.
Zlasti nas povezuje katoliška vera, ki nas je zbrala tudi nocoj v tej katedrali. Tu zbranim Slovencem prinašam iskrene in prisrčne pozdrave buenosaireškega nadškofa kardinala dr. Caggiana. Zelo je želel biti danes osebno navzoč med vami, ker vas dobro pozna, dobro pozna vaše zgledno versko življenje. Hvaležen vam je za zgled, ki ga dajete povsod v novem okolju in za delo slovenskih duhovnikov.
Ohranite svojo vero. Gojite in ohranite svoj jezik, svojo lepo pesem, svoje šege in navade. Tako boste ostali zvesti svojemu narodu, obenem pa boste bogatili svojo novo domovino z vrednotami, ki ustvarjajo veličino Argentine, ki je postala tudi že prava domovina vaših otrok. Za ta dragocen doprinos vam bo Argentina hvaležna.
Argentina se pa čuti tudi dolžnica do Slovencev. Kajti s tisočerimi slovenskimi emigranti so prišli v Argentino tudi številni glovenski duhovniki. To so tisti, ki jih Argentina najbolj potrebuje. Ti duhovniki delajo čast argentinski Cerkvi, ker so svoje apostolsko delovanje nesebično zastavili povsod, kjer smo jih potrebovali. Po farah, bolnišnicah in kolegijih.
Med drugo svetovno vojno ste se Slovenci junaško borili za svojo svobodo. Zanjo ste žrtvovali veliko svojih sinov. Da bi ohranili to svobodo, ste bili prisiljeni izbrati si pot izgnanstva, ko je Jugoslavija padla v komunistično suženjstvo. Slovenci Ste zgled svobodne-
mu svetu skupaj s Poljsko, Madžarsko in drugimi zasužnjenimi deželami za železno zaveso ter narodi Jugoslavije, kako hitro pozablja zahodni in krščanski svet na svoje najzvestejše prijatelje. Ste pa obenem tudi svarilo vsemu
nad vas in nad vaš narod, vsak trenutek lahko ponovi v še hujši obliki tudi v Ameriki. Zgled za to sta nam Kuba in Dominikanska republika, če ne bomo z vso odločnostjo zaustavili uničujočega pohoda komunizma.“
Globoke in pomembne besede razumevanja, ljubezni, tolažbe, potrdila v pravilnosti izbrane poti in zadržanja do brezbožnega in protinarodnega komunizma, so slovenski rojaki sprejeli z globoko hvaležnostjo.
Direktor slovenskih dušnih pastirjev g. msgr. Anton Orehar je bil glasnik te zahvale slovenske izseljenske skupnosti škofu msgr. Seguri kar izpred oltarja. Iskreno se mu je zahvalil za tople pozdrave in apostolski blagoslov vsem Slovencem buenosaireškega nadškofa, kardinala Caggiana ter ga je naprosil, naj bo pri njem tolmač izrazov vdanosti in zvestobe slov. vernikov.
Po koncelebrirani sv. maši je vseh deset slovenskih duhovnikov skupno s škofom msgr. Ernestom Seguro izmolili molitve za vse slovenske žrtve, pred tem je pa še pevski zbor Gallus odpel Reši me v Mavovi kompoziciji. Gallus je tudi pred koncelebrirano sv. mašo in med njo zapel več slovenskih cerkvenih pesmi pod vodstvom dr. J. Sa-vellija.
Sveta daritev za pokoj vseh slovenskih žrtev, junakov, branilcev slovenske zemlje in njene svobode, slovenskih narodnih in verskih tradicij, je zaključila mogočna zahvalna pesem Bogu za vse mučence slovenskega naroda. Pesem je pelo blizu 2000 slovenskih rojakov, Po veličastni katedrali je odmevalo tako, kakor doslej še malokdaj.
Po nedeljski maši za slovenske žrtve škof msgr. Ernest Segura ni prav nič prikrival svojega presenečenja, ki ga je doživel ta dan v buenosaireški katedrali. Slovenskim duhovnikom, ki so z njim somaševali, je dejal, da je mislil, da bo v glavnem videl v katedrali zbrane stare in starejše ljudi, ki so pred 20 leti morali pred komunističnimi nasilniki zapustiti svojo domovino. Toda, poleg teh, je prišel med izredno veliko število slovenske mladine in otrok, ki so bili že rojeni v Argentini. Teh je bil najbolj vesel in pogled na ta mladi slovenski rod, ki odrašča daleč od domovine svojih staršev in ki neguje narodne in verske tradicije svojih staršev, mu je narekoval besede, ki jih je Slovencem govoril v svoji pridigi.
Tako so slovenski demokratski Slovenci zaključili nedeljske spominske slavnosti za slovenske žrtve ob 20-let-nici slovenske narodne tragedije. Naslednja spominska prireditev bo v petek, 18. junija, v veliki dvorani kolegija La Salle, v ulici Rio Bamba 650 z govoroma predsednika društva Zedinjena Slovenija g. Božidarja Finka in dr. Francisca Alberta Guida ter s prikazom mogočne in veličastne odrske balade Obsojen sem bil — Yo fui conde-nado v osmih podobah za solista, govorne zbore in plesni zbor. Pripravila sta jo Nikolaj Jeločnik in dr. Branko Rozman.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Ob zasedanju Deželnega sveta
{Škof msgr. Ernesto iSegura med govorom v katedrali. Ob straneh direktor msgr. Anton Orehar in duhovni svetnik Alojzij Košmerlj
Po evangeliju je imel msgr. Ernesto Segura tudi izredno lepo pridigo. V njej je govoril Slovencem tako iz srca in v srce, da so ga vsi poslušali v
prof. Alojzij Geržinič in pianistka Irena I Lesar. Na piščali bodo igrali gojenci glasbene šole Borisa Pavšerja iz San Martina. Na odru bodo razen tega nastopili še nekateri gostje.
Zanimivost nastopa ne bo samo v množini nastopajočih, ampak tudi v tem, da je bil najstarejši od nastopajočih star štiri leta, ko smo morali v zdomstvo, da pa ima nad 80 odstotkov njih bližnje sorodniške zveze s pobitimi med revolucijo ali po njej in da vsi hočejo voditi naprej to iskanje svobode in pravice za naš narod.
Predstava bo razumljiva Slovencem, bodisi ker večinoma znajo toliko špansko, da bodo razumeli Pričevavca, bodisi zaradi zborov, ki bodo v slovenskem jeziku igrali Pričevavčevo vlogo. Bo pa Üudi razumljiva našim argentinskim prijateljem. Ker bo obenem predstava zares kvalitetna, je treba vs'e storiti, da veliko dvorano kolegija napolnimo do zadnjega kotička predvsem z domačini.
V deželnem svetu za Furlanijo-Ju-lijsko krajino so odobrili proračuna za leto 1964 in 1965, prav tako tudi pro-gramatično izjavo deželnega odbora dr Berzantija. Pri razpravi o proračunih (za prvega je slovenski predstavnik glasoval, pri glasovanju za drugega pa je bil odsoten zaradi bolezni) je dr. Jože Škerk obrazložil razne slovenske načelne in tudi stvarne zahteve. Vložil je pel resolucij, ki jih je tudi temeljito utemeljil. Sicer niso bile vse resolucije sprejete kot take, ampak le kot priporočilo. Toda že dejstvo, da njegovih predlogov niso naravnost zavrnili, je gotovo lep uspeh za predstavnika Slovenske skupnosti v deželnem svetu.
Tako je deželni svet sprejel kot priporočilo resolucijo, v kateri se zahteva, da naj dežela podpre finančno, z uslugami in drugimi možnimi sredstvi razvoj in delo slovenskih kulturnih, rekreativnih, dobrodelnih in športnih organizacij, in to predvsem zato, ker te organizacije ne dobivajo nobene državne podpore.
Ostale resolucije je deželni svet pri razpravah za proračun -sprejel brez
sprememb. Tako je dr. škerk zahteval, naj odbor posreduje pri paritetni komisiji in vladi za izdajo izvršilnih določb k čl. 3. in vsem določbam deželnega statuta, ki se nanašajo na Slovence. Naslednja resolucija se nanaša na ureditev zemljiške knjige, dalje resolucij^ za ustanovitev poskusne kmetijske postaje za vrtnarstvo in cvetličarstvo tei središča za vzorno živinorejo na tržaškem področju; zadnja pa je bila resolucija za ureditev in uvedbo posebnih strokovnih tečajev za slovensko delavsko in obrtniško mladino v materinem jeziku.
Načelne politične izjave o slovenskih vprašanjih so dali tudi krščanski demokrat Coloni, socialni demokrat Deve-tag in socialist Pittoni. čeprav njihove izjave niso še revolucionaren prelom s preteklostjo, vendar pomenijo lep napredek pri urejanju sožitja med večino in slovensko manjšino. Poleg omenjenih sta govorila o slovenskih vprašanjih tudi dva predstavnika Slovenca, izvoljena na listi italijanske komunistične partije, toda zaradi ostrega opozicijskega stališča komunistične partije, nista dosegla nobenih uspehov.
'Naprosili so me, da bi za to priliko, ko se spominjamo dogodkov izpred dvajsetih let, napisal kaj „zgodovinskega“, kar bi utegnilo razložiti našo tragedijo leta 1945.
Mesec maj nam je sedaj predvsem v spominu kot mesec, v katerem je bil storjen poizkus, obrniti našo medoku-pacijsko politiko čimdlje od slednjega znamenja „kolaboracije“ z nacisti v smer zahodnih zaveznikov; in mesec junij kot mesec najbolj tragične slovenske zgodovine, ko so komunisti pobijali iz noči v noč 12.000 vojakov slovenske narodne vojske. Danes se z neke strani ta dva dogodka vežeta celo kot vzrok in posledica: kot da je Narodni odbor zaradi 3. maja neposredni krivec narodne tragedije na Vetrinjskem polju. Ne dvomim pa, da bo zgodovina potrdila, da je bil 3. maj le zadnji napor
Dr. Tine Debeljak
PO DVAJSETIH LETIH
odvrniti tragedijo od protikomunističnih Slovencev, ki jo je bilo treba pričakovati. In to bo z lahkoto ugotovila, če ne bo jemala slovenskih razmer samih zase, ampak v sklopu vse tedanje svetovne politike.
Ko pišem tole razmišljanje, ki nima značaja dokončnosti, se mi zdi, da sta pri končni usodi igrali važno vlogo dve dejstvi: 1. Vera ali nevera v Hitlerjevo zmago, in 2. „brezpogojna vdaja“, kakor sta jo zahtevala od sovražnikov Roosevelt in Churchill.
Nevera v Hitlerjevo zmago In Iskanje separatnega miru
Zgodovina je sicer naprtila vsem Nemcem kot narodu krivdo za Hitlerja in njegov režim, toda — niso bili vsi Nemci, ki so verovali v zmago njegovega orožja. Celo — najvišji vojaški krogi so od prvega dne priprav na vojno gledali skeptično na uspeh, da, celo prepričani so bili, da bo vojna katastrofa za nemški narod. Te vojaške, aristokratične, toda evropske demokratične kroge — okrog von Hassla, bivšega nemškega poslanika v Beogradu, so nemške zmage spravljale v obup, kajti videli so v zmagovalcu „blazneža“, ki razkraja evropsko civilizacijo in uničuje narod. Če beremo danes von Hasslov dnevnik, ki ga je pisal kot Ciano in Goebbels iz dneva v dan, vidimo, kako je vso to družbo vodila težnja po separatnem miru že takoj po udaru na Poljsko in potem ves čas, do izjave v Casablanki, pred katero so bili konsternirani. Hud0 jim je bilo, da bo ta „nepremišljena prisega“ Hitlerju dala samo moči za nadaljevanje vojne, namesto da bi okrepila v narodu sile, ki bi odstranile režim in vzpostavile mir v Evropi na ravnini zahodno evropskega krščanskega humanizma.
Nasprotno pa Stalina ni vezala ta izjava ter je zato on naravnost ponujal Hitlerju separatni mir, kakor vemo zdaj iz spominov Ribbentropovega osebnega poslanika dr. Kleista, ki je pošiljal emisarje v Skandinavijo, kamor so preko poslanke Kollantajeve prihajali sovjetski emisarji, Clauss, Aleksandrov in drugi na pogajanja. Vse leto 1943 je Stalin pritiskal na zahodne zaveznike, naj odpro drugo fronto, na drugi strani pa pripravljal s Hitlerjem separatni mir. Morda bolj samo kot pritisk na AA, ali pa iz resnične nuje razmer, ko odločitev pri Stalingradu še ni padla. In vse leto 1943 se je predvsem Roosevelt bal, da bo to premirje sklenjeno; zato je želel govoriti s Stalinom ter je on pripravljal Teheran. Tam je iz strahu pred negotovostjo zaveznika pristal na vse Stalinove zahteve. Na pr. na to, da druga fronta ne bo šla čez Balkan, ampak čez Francijo; da se odvzame pomoč Mihajloviču in prenese na Tita itd. Strah pred „separatnim mirom Sovjetov in Nemcev“ je postal usoden za razvoj balkanske medvojne situacije, tam je bil odstopljen Balkan — sovjetski sferi. Od tedaj naprej je bila diplomatsko odločena naša usoda, pa naj bi tudi notranje očistili vso Slovenijo komunizma. Bili smo vezani na Jugoslavijo, ta na Balkan, in Balkan na sovjetski vpliv, ki ga je uveljavil Stalin z vso avtoriteto prav na tem sestanku Treh, kjer sta se dva bala, da se ne bo izpolnila „brezpogojna vdaja“.
O Italijanih vemo, da nikdar niso bili iskreni zavezniki Hitlerja. Da je bil Ciano 0d vstopa v vojno naravnost protigermanski, kakor tudi dvor, generaliteta in ves narod sploh. Le Mussolini se je vezal nanj zaradi plena po vojni. On je veroval v Hitlerjevo zmago in je vztrajal pri njem do — poraza. Italijani pa so se naravnost bali Hitlerieve zmage in morda ni slučajno, da so Sovjeti pri Stalingradu predrli prav — italijanski sektor, kakor pravi Hassel. Tz Hagena vemo, da so tudi v Jugoslaviji partizani iz vseh nemških obročev ušli pri — italijanskih „vratih“ in začenjali znova. Laška politika ni š’a v korak z nemško, zlasti odkar je vera v Hitlerjevo zmago odpovedala do te mere, da so kralj, generaliteta in celo Glavni fašistični svet začeli likvidirati vojno kot Hitlerjev zaveznik. Protigermanska struja v njem je vrgla
Mussolinija, ko se je najmanj nadejal. Politični instinkt, ki ga imajo Lahi, jim je svetoval, žrtvovati tudi fašizem, da se reši narod. Kljub „brezpogojni vdaji“ so Italijani slutili, kje bo zmaga In tvegali so proti svojemu „zavezniku“ nastopiti celo z — vojno. Gotovo je bila to „izdaja“, toda tudi „politika“, in zaničevani „badoglijevci“ so sicer izguibili vojno, toda rešili so mir na ■— pravi strani.
Po italijanski vdaji so začeli tudi Nemci iskati spet poti — proč od Hitlerja! Vse poletje 1944 je potekalo v tem smislu. Schacht sam je iskal poti v Ameriko.. . Himmlerjevi in Schulen-burgovi odposlanci so se sestajali v Švici z Allan Dullesom in debatirali o pogojih separatnega miru. Posredovala sta princa Bernadotte in Hohenlohe, nosila vprašanja in odgovore, in odgovor je bil vedno isti: „Rešite se Hitlerja in nacistične vlade“. Ko so von Hassla vprašali, če ima garancije, da se bodo po spremembi režima zavezniki pogajali z njimi, je odgovoril: „če bi to vedeli, bi lahko delal revolucijo slednji vajenec.“ In Churchill je nekoč dal odgovor: „Vrzite režim, potem se bo že našla kakšna pot.“ Kot se je v Italiji našla. Na vsak način je bilo treba kaj tvegati. Vojaški krogi so iskali na vse načine sprejemljiv mir. Speidel je v zvezi z maršalom Rommelom posredoval iz Pariza premirje z Angleži, obljubljajoč jim, da bodo „v Berlinu zaprli Hitlerja in ga postavili pred sodišče“. General Wolf je šel v Vatikan, da preko papeža skuša omiliti „brezpogojno vdajo“.
Poslanik von Papen je iz Turčije pošiljal Earla, Rooseveltovega zaupnika, v USA, naj ga pregovori za separatni mir. Toda Roosevelt je — odpoklical Earla in mu zapovedal molk o tej stvari.
Že takoj januarja 1944 je pričakoval von Hassel dejanje vojaških krogov v smislu odstavitve Hitlerja. Toda šele
20.	julija 1944 je prišlo do atentata v generalnem štabu na fronti v Rasten-burgu, ko je grof Stauffenberg položil granato k stolu mize, za katero se je vsedel Hitler. Grof se je odstranil in ko je granata eksplodirala, je z avionom odletel v Berlin, da obvesti o uspehu zarotniško novo vlado, ki bo sklenila mir. Preuranjeno. Zarotniki so bili izdani in so končali na vešalih (tudi von Hassel, Goederer, ki naj bi prevzel vlado itd.) da, celo maršal Rommel se je moral v avtu zastrupiti po Hitlerjevem ukazu. Za izdajalce so bili tedaj proglašeni ti ljudje, katerim je pred letom, ob dvajsetletnici, sam predsednik demokratične Nemčije položil venec na grob in jih označil kot „nemške patriote, ki so delali iz ljubezni do domovine“.
Tudi satelitske države, ki so same hotele „novi red“, so kmalu videle Hitlerjevo propadanje ter svoj omajan položaj ter so začele iskati poti na drugi breg.
Malo se ve pri nas, da so kmalu po italijanski vdaji začeli misliti v Zagrebu na spremembo linije. Minister ustaške vlade dr. Lorkovič in Vokič, minister vojske, sta se povezala z, obveščevalno službo v Švici s posredova-vanjem msgr. Juretiča in drugih. AA so bili pripravljeni sprejeti njihovo sodelovanje, če izpolnijo pogoje: Pavelič in Maček naj bi dala skupen proglas na narod, v katerem naj bi izjavila prekinitev razmerja z Nemci. Proglas, ki je bil že sestavljen, ni omenjal besede
„država“ z ozirom na Jugoslavijo, priznano od zaveznikov. Dr. Maček naj bi postal predsednik države, ki naj bi jo zavezniki priznali de facto; predsednik vlade, ki bi bila sestavljena iz zmernih ustašev in HSS, pa naj bi bil dr. Perič, hrvatski zunanji minister. S Paveličem bi se postopalo „kulturno“, mogel bi mirno iti v kakšno britansko kolonijo. Nova . vlada bi pomagala britanski voj ski pri invaziji, za katero je napravil načrte med drugimi tudi kapetan Ma-žuranič. Ta pogajanja so se vršila z vednostjo Poglavnika. Od HSS je sodeloval inž. Košutič, ki je pozneje šel v gozd. Po njegovi izjavi partizanom naj bi bil predsednik vlade — kardinal Stepinac. Toda 1. septembra 1944 je Poglavnik na seji vlade poročal, da o vsem vedo — Nemci. Poglavnik je zanikal svojo udeležbo pri zaroti ter je v ta dokaz dal ustreliti oba ministra Lorkoviča in Vokiča. ..
Kot pravi hrvatski zgodovinar, bi se Maček mogel osloniti na hrvatsko vojsko, zavreti komunistično prodiranje in, kar je „najbolj važino, mogel bi kot nedvomno demokratični prvak doseči zaščito in pomoč od strani demokratičnih sil na zahodu v obliki okupacije hrvatskih krajev, da bi si s tem zagotovili poznejši svobodni politični razvoj, ki ga je ogrožala komunistična diktatura“.
Ta načrt z Angleži se ni ostvaril. Dejstvo pa je, da je hrvatska vlada sprejela na seji pod Poglavnikom koncem aprila 1945 poseben Memorandum, ki ga je poslala zavezniškim silam in v katerem razlaga svoje postopanje med vojno, zlasti „odpor proti komunizmu“, ter poudarja, da „vidi edino rešitev v hitri pomoči zavezniškega po-
veljstva za Sredozemlje in zato postavlja pod njihovo zaščito svobodno hrvatsko ozemlje s prošnjo, da čimprej pošlje sem svojo vojsko, kateri se bo takoj pridružila hrvatska vojska“.
Toda ta vlada, ki je dala AA poziv, je bila še vedno tisti „satelitska“ vlada, ki je Ameriki celo napovedala vojno! Gotovo bi imela več uspeha vlada Maček-Purić, še celo pa, če bi šla z imenom kardinala Stepinca naproti zahodnim demokracijam!
V Srbiji se je Nedičeva vlada „narodne rešitve“ zavedala tudi svojega srbstva in ga hotela reševati vsaj v mejah stare Srbije. Bavila se je celo z mislijo, kako priklicati kralja Petra na prestol majhne države. • Narod pa je bil za Vel. Srbijo, ki jo je predstavljal minister gen. Mihajlovič, prvi evropski upornik proti nacizmu, junak svojega časa, legendarni heroj prve resistence, toda dolgo časa pod vplivom Srbskega kluba „Jugosloven“, uničevalec Hrva tov, kot so bili oni pokončevalci Srbov, unifikator države, centralist itd., proti katerega politiki so bili tudi Slovenci, dasi so ga priznavali kot predstavnika države, ker so ga priznavali tudi AA. Toda pod perspektivami sprememb, ki so bile na vidiku, je postajalo vse tesnejše sodelovanje med Nedičem in Mi-hajlovičem, in celo Ljotičem.. . Mihajlovič sam je opustil velikosrbski šovinizem in svoj centralizem in vzel za svetovalca socialista dr. Topaloviča, ki mu je v vasi Ba dal — demokratski federativni program.. . Izrazit vojak je poiskal zavezništvo politikov... In celo Ljotiča. Ko se je Ljotič umikal proti Italiji k zaveznikom, je v Ljubljani tik pred smrtjo naglasil parolo: proč od Nemcev!
Položaj v Sloveniji
Če gledamo s tega mednarodnega stališča na položaj v Sloveniji, vidimo, da je bil drugačen od vseh teh. Mi nismo bili zavezniki ne nacistov ne fašistov, nismo bili satelitska država, bili smo okupirani v najhujši obliki. Hitler je dal nalog gauleiterjem, naj napravijo to deželo nemško, Mussolini „ni bil nenaklonjen misli, da Slovence izseli“ in njegov general je zapisal, da „se v Sloveniji premalo pobija“.
Slovenci smo imeli samo en cilj, da se biološko ohranimo. Toda od vsega početka smo „vedeli“, kdo bo zmagal. Natlačen je naročil ob zasedbi žirov-skemu kmetu: „Da bo Hitler premagan, ni dvoma. Za ta čas pa stisnite zobe in čakajte.“ Stisnili smo zobe in čakali bi, na znotraj pripravljeni po raznih demokratsko sestavljenih legijah — toda bili smo napadeni po tretjem: po komunizmu od znotraj. Ta jè iz razrednega načela ubijal en cel razred Slovencev, to je razred — nekomunistov, ki je bil večinski. Ni pobijal Nemcev in Lahov, pobijal je Slovence. Vsilil nam je samoobrambo za golo biološko življenje in s tem v zvezi nehoteno in nam odvratno „sodelovanje“ z okupatorji, kar je bilo naše edino orožje, dovoljeno po mednarodnih haaških konvencijah, na kar smo strogo pazili. Nismo mogli iti za angleške koristi v krvavi ogenj prej, kòt bi bila naša žrtev njim koristna in uspešna, še manj smo bili za fašiste in naeiste. Bili smo sé — zase -v času, ko malim narodom menda ni bilo več dovoljeno delati svoje politike.
OF je prinesla k nam revolucijo, komunistično, v najbolj tragičnem času: pod okupacijo. Ker je za OF stala Sovjetska zveza, ki je bila eden izmed zaveznikov v boju proti našim okupatorjem, pod katerim smo mi bojevali svoj boj za biološki in ideološki obstanek, je čas prinesel s seboj ironični preobrat: Mi, ki smo bili 1. 1941 na strani zahodnih zaveznikov, ko so bili komunisti še na strani Nemcev, smo v tej samoobrambi prešli v položaj, ki je bil diametralno nasproten: leta 1945‘So komunisti veljali za zaveznike zahodnih demokracij, dasi so pobijali njihove padalce in se pripravljali na borbeni odpor proti njihovi invaziji, mi pa, ki smo to invazijo AA komaj čakali, reševali za ceno svojega življenja njihove padalce, smo veljali v njihovih očeh za nasprotnike. Že
kot „protikomunisti“ smo bili v očeh Zahoda „sopotniki nacistov“.
Ko se je domobranstvo začelo — po Teheranu 1943 — je bil Tito že ustoličen za zmagovalca, pa naj na terenu tudi propade, samo da bo ob koncu tu. Čim bolj je domobranstvo raslo v slovensko vojsko, močno in urejeno, in od Kočevja dalje vedno zmagovito, očiščujočo Slovenijo komunizma, tembolj nas je rdeča propaganda pred svetom sramotila s „hlapci fašistov“, prav tako kot danes svobodne Kubance za „merce-narije yankijev“, čeprav se bore za svojo svobodo. Žal smo tudi sami dali marsikakšen povod za tako obrekovanje. Toda nasprotno temu je pa vse od začetka domobranstva šlo vzporedno in v njem samem tudi gibanje, ki je to prelepo vojaško organizacijo usmerjalo tja, kamor je tik pred vojno pokazal smer dr. Korošec, govoreč akademikom: „Pazite, da bomo ob koncu tam, kjer bo zmaga — in bodo na nasprotni strani Nemci in Lahi poraženi“. In ta tok domobranstva, ki je res bil živ od vsega početka, je bil povezan z demokratičnimi politiki, z od volilcev izvoljenimi poslanci, ki so koncem leta 1944 s skrbjo ugotovili, kam gremo, in da je skrajni čas, da spet pridemo do izhodne točke: da bomo stali tudi z domobranstvom tam, kjer smo bili leta 1941: na strani zahodnih zaveznikov, kjer bo nedvomno zmaga..
In tako je bil oktobra leta 1944 ustanovljen Narodni odbor za Slovenijo, v katerem so bile zastopane vse predvojne politične demokratske stranke. Zato je imel pravico do oblasti in ni bil noben uzurpator. Ta naj bi z demokratsko obliko stopil pred zahodne zaveznike, kar bi dajalo večjo garancijo za uspeh, bodisi da bi poklical zahodne zaveznike v Slovenijo, bodisi da bi se jim dal na razpolago za njeno osvajanje od komunizma od zunaj.. . Tako je bil Narodni odbor sicer morda — v primeri z drugimi — malo zakasneli poizkus, vendar ne prepozen, zlasti z ozirom na položaj, ki se je začel takoj po novem letu 1945.
Kot vemo, je bil tedaj že viden razdor med zavezniki samimi, kar pa se tiče Jugoslavije, pa še posebej. Kralj Peter je januarja odstranil šubašiča in začel boj za svoje namestnike. . . Zdelo se je, da je minul čas', ko je kralj Peter sam pehal svojo „kraljevo voj-
sko v domovini“ v naročje Tita. Minul čas, v katerem je govoril dr. Kuhar svoje zaskrbljene govore, ki so nam bili nerazumljivi, kakor so nam bili nerazumljivi tudi -— govori doma... Zdaj se je kralj odločno uprl Titu in s tem Churchillu in njegovi jugoslovanski politiki. In prav v času tega kraljevega odpora so legije v domobranstvu tajno prisegle kralju, „prelomile“ prisego Hitlerju, izsiljeno od njih pred meseci... ter s tem prešle na — drugi breg... sicer samo še na kraljev... Toda Churchill je postavil kralju ultimat in ta je klonil in postavil šubašiča nazaj ter s tem Tita..., o katerem je bil Churchill prepričan, da je njegov človek, in da mu bo ta dal v državi 50% vpliva, ki bi ga izvajali poslanci bivšega parlamenta... Slovenska vojska je stala pred problemom: ali zmagati — in to ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji, ki se je v svetu jemala kot celota, ali — premagana, kljub zmagam doma, postati deležna malo prej izdane Titove „amnestije“: če stopi na njegovo stran — življenje, če ne — smrt. Na noben način pa ne sme ostati v sklopu nemške SS!, ko se bliskoma bliža nemški poraz.
*
V Nemčiji je položaj postajal obupen, zlasti še, ko se je Hitler odločil, da ne gre v svojo „trdnjavo“ v Ober-salzburgu „Wolfschanze“, kjer se je mislil braniti do zadnjega s svojimi „Wehrwolf i“, nacističnimi „partizan?', ampak se je zaprl v bunker pod vladno palačo in sklenil, da ne gre živ od tam. Zato se je začel boj za njegovo nasledstvo še za njegovega življenja. Najprej je Goering, ki je bil določen za namestnika, prosil za odobritev, da stopi v stik z zmagujočimi zavezniki, nakar ga je Hitler izločil od nasledstva in iz stranke. Za njim se je čutil naslednika Himmler ter je 23. aprila preko grofa Bernardotteja ponudil zahodnim zaveznikom mir s pogojem, da ne velja za vzhodno fronto, kjer bi se hotel skupno z Angleži in Amerikanci boriti proti komunistom.
Veroval je, da bo sprejeto njegovo ponujeno sodelovanje, kar danes zgodovinar zadnjih Hitlerjevih dni Trevor Roper ocenjuje kot „smešno, kako je mogel misliti, da bo obstala nacistična ali polnacistična vlada“. Tudi njega je Hitler odstavil od nasledstva in ga izključil iz stranke, na kar je imenoval za svojega naslednika admirala Doeni-tza. Že 30. aprila se je Hitler ustrelil s svojo ženo Evo Braun, s katero se je dan prej poročil, in se dal vikinško sežgati. 1. maja je nastopil Doenitz, ki ni sprejel v vlado od Hitlerja v testamentu določenih nacistov. Z njimi se namreč ni hotel predstaviti zahodnim zaveznikom, s katerimi je 7. maja v Reimsu sklenil brezpogojni mir. Toda na zahtevo sovjetov gà je moral ponoviti pred Žukovom še 8. maja 1945 v Berlinu. Tako se je tega dne s popolnim porazom Nemčije zaključila druga svetovna vojna (v Jugoslaviji so prenehala nasprotja šele 11. maja).
Med tem časom so se v Ljubljani —
28.	aprila — začela pogajanja med Narodnim odborom in gen. Rupnikom po posredništvu škofa Rožmana, kako ločiti domobranstvo tudi od navidezne kolaboracije s Hitlerjem. Niso bili politiki proti generalu Rupniku, dasi bi ne mogel trditi, da ni bil gen. Rupnik pfo-ti politikom, kar je večkrat jasno povedal; priznali so mu njegovo delo za odlično vojsko, le dvomili so, če bi bilo za narod umestno, v takih razmerah kot smo, stopiti pred zmagovalce z njegovim imenom na čelu, ki ni nečastno za Slovence, ima pa svoj zvok pri zahodnih zaveznikih.. ., ki so — demokrati, ter bi od naroda izvoljeni poslanci mogli od njih dobiti več koristi za narod, ki mu preti velika nevarnost. Nič drugega torej, kot to, kar je storil gen. Mihajlovič, ko je za svetovalca privzel politika. .., kar Hrvati, ki so dosegli pri Poglavniku, da je pripravljen odstopiti oblast dr. Mačku ali celo Ste-pincu..., nič drugega, kar je mislil Doenitz, ko je odstranil iz vlade prej glasna imena... za „captatio benevo-lentiae“ zmagovalca...
Pogajanja so se zavlekala prav v času, ko bi bilo treba delati hitro' in revolucionarno •— Narodni odbor je pripravljal napad na nemški štab in mrzlično iskal zveze z zamejstvom —, ter so' se pretrgale ob opoju vojaških zmag, ki niso dale videti politične nevarnosti: čete, ki so bile določene za
(Nadaljevanje na 4. strani)
Gemini IV
Ameriška kozmonavta James McDi-vitt in Edward White sta štiri in pol dni obvladovala svetovni tisk in pozornost civiliziranega čloV'eštva,
V četrtek, 2. junija, sta odbrzela z raketo v kabini Gemini IV s kozmodroma Cape Kennedy (bivši Cape Canaveral) v vesolje in se po 62 krogih okoli Zemlje vrnila v ponedeljek, 7. junija ob 13.14 uri na tla.
To je bil doslej največji in najdrznejši ameriški poseg v vesolje. McDi-vitt je vodil kabino, medtem ko je bila ena najzanimivejših Whitovih nalog izstopiti iz kabine v vesoljski prostor. To je storil med poletom v tretjem krogu ter se je zadržal v vesoljskem prostoru 23 minut. Prvega sovjetskega kozmonavta, ki je „hodil“ po vesoljskem prostoru, je tako prekosil za 13 minut. Naslednji krogi za splošno javnost niso bili več tako zanimivi, razen poročila, da sta kozmonavta videla in fotografirala dva druga satelita. Poskus, da bi McDivitt približal kabino na dober meter razdalje k drugemu delu rakete, ki je ostal v krožnem poletu, se ni posrečil, ker je pri tem porabil
bin0 v Atlantiku, 70 km od določene točke. Tam so ju s helikopterji dvignili na letalonosilko Wasp (osa) ter ju takoj podvrgli zdravniškemu pregledu.
Okoli zemlje sta brzela v višinah do 291 km s hitrostjo 28.500km na uro. Ves čas poleta sta bila v nepretrgani radijski zvezi s kontrolnimi postajami okoli zemeljske oble. Glavna kontrolna postaja je bila v Houstonu v ameriški državi Texas. Kozmonavta sta se iz vesolja razgovarjala tudi s svojima soprogama.
Odlet v vesolje in ves polet ter pristanek so Amerikanci do podrobnosti objavljali vsemu svetu po tisku, televiziji in radiju.
Komentarji svetovnega tiska so u-gotavljali, da so Amerikanci sovjete sedaj skoraj dohiteli v tekmi v vesolju. Vsekakor je preteklo komaj dobra dva meseca, odkar so sovjeti izvedli podoben poskus s kabino Vzhod II, tako da se je razlika v času med podobnimi vesoljskimi podvigi obeh velesil občutno zmanjšala. V poskusih in uspehih z avtomatičnimi sateliti pa Amerikanci prednjačijo sovjetom.
da bi v to vpletla ZSSR, zato, da konflikt ne bi postal splošen.“ Čuenlaj nadalje meni, da je malo verjetno, da bi se vietnamska vojna spremenila v svetovno vojno, „kajti samo ZSSR in ZDA morejo povzročiti svetovno vojno. Prva, ker je socialistična dežela, ne more začeti svetovne vojne, druga pa nanjo še ni pripravljena. Tudi če bodo Amerikanci razširili vietnamsko vojno, svetovne vojne ne bo, ker se borba ne bo razširila dlje, kakor samo v Kitajsko,“ meni Čuenlaj.
Letalski napadi na Severni Vietnam
so se začeli 7. februarja, se pravi, trajajo že nad štiri mesece. V Washing-tonu vedno bolj dvomijo, da bi mogli z letalskimi napadi prepričati vietnamske komuniste in rdeče Kitajce, da se jim borba za zavzetje Južnega Vietnama ne izplača. Nasprotno: komunisti so vse ameriške predloge za pogajanja odločno odklanjali. Upajo, da jim bo čas in razvoj dogodkov vrgel Južni Vietnam kot zrelo jabolko v roke. Zato v Pentagonu pripravljajo novo strategijo, katere pa, razumljivo, ne obešajo na veliki zvon.
Erhard v ÌVashinytonu
Zahodnonemški predsednik Erhard je bil minuli teden na obisku pri Johnsonu v Washingtonu. Ob prihodu v ZDA je Erhard izjavil, da bo z Johnsonom sicer razpravljal o splošnem svetovnem položaju, posebej o Vietnamu, Santo Domingo in komunističnem rovarjenju v Afriki, na prvem mestu razgovorov pa bo vprašanje združitve Nemčije.
Ameriška, francoska in angleška vlada so si zamislile, tako pravijo opazovalci, da bi zbližanje zahodnih sil z
za združitev Nemčije
Nemčije, še prav posebno je imel namen opozoriti Johnsona in preko njega ostale zahodne zaveznike, da postaja nemška mladina vedno bolj nemirna in da se! v njenih vrstah spet prebuja nacionalizem, ker pač zahodne sile že dvajset let zavlačujejo problem združitve Nemčije. V Nemčiji se tudi vedno pogosteje slišijo predlogi, naj bi Nemčija polagoma začela hoditi syojo pot, ne oziraje se na zaveznike, ker doslej niso mogli storiti ničesar za združitev, in se sama pogajati g sovjeti. Frančo-
bodo začeli tudi z gospodarsko obnovo krajev in poskrbeli za boljše življenjske pogoje rudarjev in njihovih družin.
Brazilska kršč. demokratska stranka je sklenila, da bo njen kandidat za guvernerski položaj v držao Sao Paulo prof. Carlos Silberto Carvalho Pinto. Mandat sed. guvernerju te države A-dhemarju de Barros, bo potekel leta 1967, volitve bodo pa prihodnje leto. Prof. Carlos Silberto Carbalho Pinto je bil že pred leti guverner države Sao Paulo. Opozicionalna laboristična stranka je v načelu sklenila, da bo podpirala njegovo kandidaturo.
Predsednik uruguayskega državnega vladnega kolegialnega sveta dr. Washington Beltran je začel akcijo za spremembo sedanje uruguayske ustave v tem smislu, da bi sedanji okoreli ko-legialni sistem zamenjali z mnogo prožnejšim predsedniškim, kot ga imajo ostale ameriške države. Za spremembo ustave v tem smislu sta obe glavni uruguayski stranki: vladna in opozicionalna.
Paraguaysko vrhovno sodišče je zavrnilo argentinsko zahtevo o izročitvi peronističnega finančnega magnata Jor-
era A rtfmiio V A onnoinvin ca +nrli ca

■z
Sila hujša kot vsi domači komunistični
sistemi
Doma je še vedno boj ali naj bodo dovoljena zasebna gostišča ali ne. Posamezne občine še vedno trdovratno vztrajajo pri nauku, ki so jim ga komunisti vcepljali vsa leta, da je treba povsod pospeševati družbene gostinske obrate, zasebne pa onemogočati. Ko so •doma komunisti ponekod še vedno ovirali delovanje zasebnih gostinskih o-bratov, pa sta predvsem — tako je dobesedno zapisano v 1 jublj. „Delu“, Italija in Avstrija s celo vrsto ugodnosti najširše podprli drobno zasebno turistično pobudo, ki se je s svojo množičnostjo pa razmeroma skromnimi naložbami kaj hitro in gibko vključevala v svetovno turistično konjunkturo. Prav v času največjega razcveta manjših gostinskih obratov pri obeh naših turističnih sosedah je ozkost mnogih naših občin s preostrim davčnim vijakom povzročala, da so se začele brez ustreznega družbenega nadomestila zanje osipati še poslednje med njimi dokaj renomirane zasebne gostilne. Kljub ponekod že milejši politiki občinskih skupnosti v lanskem letu, je bilo v Sloveniji ob koncu leta 1964 spet 34 zasebnih gostišč manj kot leta 1963. V vsej gornjesavski dolini domala več ni zasebnih gostiln, v turističnih krajih in ob glavnih cestah pa sploh ne. Onstran Karavank pa množice manjših penzionov in zasebnih turističnih sob, gostiln in ekspresov, na gosto posejanih po vsej dolini Drave in ob koroških jezerih že vrsto let ustvarjajo izreden tujski promet in devizni priliv, po obsegu bržkone vsaj desetkrat večji od turističnega prometa naše Gorenjske, čeprav ta glede naravnih lepot v ničemer ne zaostaja za Koroško, glede prometne lege pa jo celo prekaša.“ Končno list poziva občine, naj „občinske skupščine pomen in vlogo zasebnega gostinstva ne tehtajo več samo glede na svoje proračunske potrebe oziroma na stopnjo ‘konkurenčne’ nevarnosti zasebnega gostinstva v odnosu do družbenih gostinskih organizacij".
Ta poziv je upoštevan v novem zakonu o zasebnem gostinstvu, ki določa, da občinska skupščina ne sme odreči dovoljenja za zasebni gostinski obrat, če prosilec in poslovni prostori ustrezajo predpisanim pogojem.
V pogledu stopnje motorizacije je 'Slovenija še vedno pred ostalimi republikami v Jugoslaviji, ker odpade v Sloveniji en avtomobil na 30 prebivalcev, v Hrvatski na 78, v Makedoniji na 104, v Srbiji na 106, v črni gori ter v
Prof. Alojzij Geržinič 50-letnik
Bosni in Hercegovini na 190 prebivalcev. Velike razlike med posameznimi republikami so predvsem glede osebnih avtomobilov, medtem ko pri ostalih motornih vozilih niso tolikšne. Število osebnih avtomobilov je v letu 1964 naraslo v Srbiji za 7680 na 43.170, v Sloveniji za 7870 na 43070, v Hrvatski za 6030 na 34.530, v Bosni in Hercegovini za 2380 na 9780, v Makedoniji za 4010 na 8190 in v črni gori za 430 na 2190. Po okrajih imajo največje število osebnih avtomobilov: Ljubljana 24.480, Beograd 20.290, Zagreb 16.340, Maribor 7200, Koper 5830, Skopje 5830, Sarajevo 4810, Celje 4730, Novi Sad 4690, Reka 4100, Split 3690, Osijek 3250, Subotica 2530, Kragujevac 2500. število avtobusov je lani najbolj naraslo v Makedoniji in Hrvatski ter je bilo lani registriranih v Srbiji 2720 avtobusov, v Hrvatski 1750 in v Sloveniji 1110. V Makedoniji in Hrvatski se je lani sorazmerno tudi povečalo število kamionov. V Srbiji jih je bilo 16.460, v Hrvatski 12.630, v Sloveniji 7710, BiH 5860, v Makedoniji 4090, in v Črni gori 1560. Največ motornih koles je bilo v Hrvatski in sicei 32.650, sledi ji Slovenija s 31.450, v Srbiji jih je pa bilo 26.510. Ljudska vozila moped je pa po mnenju ljudi v prometu okrog 200.000.
Zdravstveni zavodi v Sloveniji so ostali marca meseca skoro brez rent- j genskih filmov, ker centralistični komunistični gospodarski birokratizem iz Beograda ni pravočasno nakazal deviz za nakup omenjenih fil mov. Zdravstvenim zavodom v Sloveniji so v tej stiski priskočile na pomoč oblasti v Ljubljani s 5000 dolarji.
Največji zagovornik komunistične tiranije nad narodi Jugoslavije je seda nja komunistična buržoazija. Za svoje tlako komunističnim nasilnikom je drago plačana in poleg tega uživa še vs« polno drugih ugodnosti. Zato pa za stanovanje v Ljubljani v ljubljanskem ko munističnem dnevniku v malih oglasil ponuja naslednje visoke nagrade: „1 milijon dinarjev nagrade damo za dvi in pol sobno komfortno najraje državno stanovanje blizu središča Ljubljane* — „Dam 2 milijona dinarjev nagradi za stanovanje v Ljubljani“ — 20.000 de
30.000	dinarjev dam mesečno za prazno sobo v Ljubljani“ itd., itd.
Stanovanjska stiska v Ljubljani je še vedno huda. To med drugim tudi potrjujeta dva oglasa v ljubljanskem Delu. V enem nekdo ponuja za stanovanje v Ljubljani nagrado 1 milijon dinarjev, drugi pa za sobo plačilo za celo leto naprej.
Jutri, v petek, 11. julija t. 1. bo do-polnil 50 let svojega življenja g. prof. Alojzij Geržinič.
Kdor ga pozna se bo ob tej novici začudil, kajti jubilant jih prav nič ne kaže s
svojo visoko ravno postavo, s svojo telesno in duhovno svežostjo, še najmanj pa s svojo delavnostjo, ki jo razvija med nami. Pa je le neovrgljivo dejstvo iz Geržiničevih osebnih dokumentov, da se je rodil dne 11. junija 1915 v Ljubljani kot sin višjega polic, funkcionarja. Po končani ljudski šoli je obiskoval gimnazijo ter maturiral 1. 1933 v Mariboru. Univerzo je študiral v Ljubljani ter na filozofski fakulteti leta 1938 diplomiral iz literarne zgodovine, slovanske filologije in primerjalne gramatike.
Prvo profesorsko mesto je dobil 1.1 1941 na gimnaziji v Kočevju. L. 1943 I je prišel v Ljubljano. Tu je ostal do -leta 1944, ko ga je poklical organiza- !
tor slovenskega domobranstva na Primorskem pok. polkovnik Tonči Kokalj v Trst, da bi v Slovenskem Primorju organiziral slovensko šolstvo. Na tem področju je sept. 1944 skupno z dr. Kacinom vodil tečaj za slovenske učitelje, diplomirane na italijanskih učiteljiščih. Decembra istega leta je vodil tak tečaj v Idriji. Z novim letom 1945 je pa Ger-žinič prevzel organizacijo slovenskega šolstva v Tržaški pokrajini. Sodeloval je tudi -pri slovenskih oddajah na tržaškem radiu, na njem vodil tečaj slovenščine za Slovence, glasbene ter literarne oddaje. Maja 1945 se je pre-d komunisti umaknil v Italijo, pozneje pa se je vrnil ter pod zavezniško upravo poučeval na tržaški slov. gimnaziji. Sodeloval je tedaj tudi pri sestavljanju in izdajanju slov. učnih knjig. Opozarjamo le na njegovo zgodovino novejše slovenske literature iz leta 1946. Tega leta je prevzel profesorsko mesto tudi na begunski slov. gimnaziji v Serviglia-nu, ter na njej poučeval slov. begunsko mladino tudi v taborišču Senigallia do leta 1948, ko je emigriral v Argentino. Tu je dobil najprej zaposlitev v knjižnem založništvu Ateneo, seda' na deluje že več let v enakem še večjem podjetju Kapelusz.
Poleg zanimanja za študij poklicnih predmetov, je Geržinič že v rani mla-
Umrli s*». V Ljubljani: Ivan Kleinmayer, upok., Julija Šimnovec roj. Toni, Josip Šmid, polkovnik v p., France Klun, žel. uradnik v p., ing. Bojan Gostinčar, v. svetnik, Marija Pavčnik roj. Snoj, Miroslav šeme, Helena Poljak roj. Jan, Jože Pristov, šofer v p., Vinko Gabrovšek, prevoznik, France Bolta, modelni mizar v p., Rudolf Začek, v. kontrolor J. Ž. v p. in Alojzij Fuster, duhovnik v Št. Jerneju, dr. Milan Zu-
pančič, gospod, pravnik v p. v Ptuju, Stane Tratnik v Petrovčah, dr. Adolf Pečovnik, gimn. ravnatelj v p. v Zg. Polskavi, Alojzi Rozman, okrajni tajnik v p. v Novem mestu, Anton Ferlot, strokovni učitelj v p. v Mirnu, Ivan Mejač, :ipok. v Podgradu, Franja Furlan roj. Eržen v Novem mestu, Francka ' Cedilnik roj. Koželj v Tacnu, Drago Deželak, učenec v Celju in Anton Grahek v Črnomlju.
SLO VENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES Osebne novice
Družinska sreča. V družini Franceta Trpin in njegove žene ge. Zalke roj. Belič se je rodil sin, -ki je dobil pri krstu dne 31. maja t. 1. ime Marko Franc. Otroka je krstil g. župnik Janez Langus, botra sta pa bila Tone Trpin in Jelica Jenko.
t Terezija Malček. Dne 31. maja t. 1. so se iztekli življenjski dnevi ge. Tereziji Makek. Pokopali so jo na pokopališču v Boulogne. Za njo žalujejo mož Vinko, hči -Maksa ter sin Andrej, snaha Polona, zet Franc ter vnuki in vnukinje. Vsem izrekamo iskreno sožalje, rajni pa želimo večni mir in pokoj.
t Jožefa Leskovic roj. Trkman. Dne
5.	junija t. 1. je umrla v Ciudad Bel-grano ga. Jožefa Leskovic roj. Trkman. K zadnjemu zemskemu bivališču na pokopališču Villegas v San Justu so jo spremili dne 6. junija t. 1. Njunim hčer-
in življenja in dogajanja v Argentini
Ostavka drž. podtajnika v zim. ministrstvu
Drž. podtajnik v ministrstvu za zun. ■zadeve dr. Ramon Väsquez je dal ostavko. Utemeljil jo je s tem, da ne more več ostati na tem položaju spričo vedno večjega razmaha komunistične prevrat-nosti v Argentini ter spričo neodločnega zadržanja sedanje vlade do dogodkov v Dominikanski republiki.
Istočasno je dal ostavko na svoj položaj tudi Vasquezov brat dr. Alejandro Väsquez, pravni svetnik v pod-predsedstvu republike. Ta je svojo ostavko utemeljeval s še hujšimi očitki nedelavnosti in neodločnosti sed. vlade.
Glede sklicevanja dr. Ramona Väs-queza na povečano komunistično delavnost v Argentini, ga je prijel za besedo intransigentni radikalni senator dr. Gelsi iz Tucumana. Odrekal mu je sploh legitimacijo govoriti o tej zadevi. Kajti dr. Gelsi je pred časom v senatu vložil interpelacijo na zunanjega ministra dr. Zavala Ortiza, v kateri Je zatrjeval, da komunizem v zadnjem času prodira v Argentino zlasti po „diplomatski poti“, pa na to interpelacijo še doslej ni prejel odgovora.
Izgube pri državnih železnicah postajajo še večje
V argentinskem proračunu izkazujejo vsako leto največjo izgubo državne železnice. Vlada si na vse načine prizadeva, da bi jo zmanjšala, pa ne more priti do radikalne rešitve zaradi sindikatov, ki ščitijo uslužbenstvo, ki ga je preveč ter bi ga bilo treba zmanjšati in bolj smotrno zaposliti. Zato se pa tudi izguba državnih železnic ne zmanjšuje, ampak celo narašča. To je razvid-
.A-------------v-----; ’"'•'V'-—'l-’JR-W
no iz zadnjih uradnih objav o prispevkih državne blagajne za kritje izgub pri drž. železnicah. Po teh podatkih je drž. blagajna državnim železnicam od novega leta pa do sedaj nakazala 22.537 milijonov pesov, t. j. skoro 9 milijard pesov več kot pa v istem razdobju lanskega leta.
Jug. komunistična trgovinska delegacija v Argentini
Jugoslovanski komunisti so poslali v Argentino svojo trgovinsko delegacijo prav v času, ko imajo demokratski Slovenci in ostali narodi Jugoslavije, ki žive v Argentini, spominske proslave za žrtve komunističnih zverstev po končani vojni leta 1945.
V zvezi s prihodom jug. kom. trgovinske delegacije v Argentino je predsedstvo Federacije argentinskih demokratskih protikomunističnih ustanov FAEDA — predsednik dr. Apeles Marquez, podpredsednik Francisco Rizzuto in glavni tajnik Domingo Waidatt Herrera — objavil v velikem buenosaire-škem listu La Prensa v petek, 4. junija, „Poslano“, v kateri opozarja argentinsko javnost na nevarnost, ki jo predstavlja ta komunistična delegacija. V izjavi je povedano, da so voditelji svetovnega komunizma napačno računali, da bo zahodni svet zapadel v globoko gospodarsko krizo potem, ko bo komunizem podjarmil veliko narodov. Ker se to ni zgodilo, so komunisti spremenili taktiko ter začeli razvijati veliko de-| lavnost v takoimenovanih gospodarsko j nerazvitih državah, med katere spada-j jo tudi države Latinske Amerike. V tem pogledu opravlja glavno nalogo
I jugoslovanski komunistični nasilnik Tito z varanjem svetovne javnosti s tako-imenovanim narodnim komunizmom in neopredeljenostjo gotovih držav. Opozarja, da je na takem propagandističnem potovanju bil Tito tudi po državah Latinske Amerike. Ker povsod ni uspel, nekatere države ga sploh niso hotele sprejeti, komunisti svojo delavnost razvijajo po svojih diplomatskih predstavništvih ter s 'kulturnimi in trgovskimi zvezami. Nekateri jim nasedajo misleč, da bodo s povečanim trgovanjem s komunističnimi državami dósegli svojo ! večjo narodno neodvisnost. Zatem podpisniki izjave zavračajo trditve, ki so bile objavljene v nekem delu tiska, o velikem razvoju jugoslovanske industrije ter navajajo podatke, da je ta industrija sedaj na robu propada, ker nima deviz za uvoz najpotrebnejših surovin, zaslužek delavstva je nizek, ker delavec v Titovini zasluži komaj 20 dolarjev. Navajajo tudi, da je -prav tako največja laž trditev o velikem razvoju jug. poljedelstva, ko je pa znano, da je bila Jugoslavija pred vojno tudi izvoznica žita in živine, pod Titovo kom. diktaturo -pa mora živež sama uvažati.
Končno navajajo, da izkazuje plačilna bilanca med Argentino in Jugoslavijo negativni saldo 17,760.000 dolarjev. Komunistična Jugoslavija je izvozila iz Argentine zlasti volne in kož za vrednost 18 milijonov dolarjev, Argentina pa je uvozila iz Jugoslavije blaga samo za 240.000 dolarjev...
Podpisniki izjave končno zaključujejo, da sedaj jug. trgov, delegacija Argentini celo ponuja svoje tehnične strokovnjake ter javnost opozarja, da so taki strokovnjaki sam0 za pripravljanje prevratnih akcij, ne služijo pa za sodelovanje v gospodarskem na-predku.
kam Jožici por. Magister ter Anči por. Tomažin izrekamo globoko sožalje, rajna pa naj mirno počiva ter pri Bogu uživa rajsko veselje.
RAMOS MEJIA Otroška tombola
Mladinski odsek Slomškovega doma je priredil v nedeljo 30. maja t. 1. otroško tombolo; bila je že tretja, in je prav tako kot prejšnje privabila lepo število otrok, njihovih staršev, pa tudi prijateljev na vrt Slomškovega doma. Za srečne dobitnike je bilo pripravljenih 144 činkvinov in 35 tombol. Prva tombola je bil glasbeni inštrument Hoh-nerjeva „Clarina“. Nekaj po drugi uri popoldne je mladinski referent Slomškovega doma g. Jernej Tomazin po kratkem pozdravu otvoril tombolo. Kontrolno komisijo so sestavljali g. nadzornik Aleksander Majhen, gdč. Anica Šemrov, ga. Ema Kessler-Blejčeva in g. Franček Breznikar; številke sta pa klicala učenca Slomškovega tečaja Marijan Hrovat in Alenka Maček. Glavni dobitek je zadel Jani Brula.
Občni zbor šolskega odbora
Na državni praznik 1. maja je imel krajevni šolski odbor svoj občni zbor. Ob tej priliki je predaval staršem „O spolni vzgoji otrok“ č. g. dr. Alojzij Starc. Po predavanju je predsednik šolskega odbora g. Franc Pergar pričel z dnevnim redom občnega zbora. V novi odbor so bili izvoljeni: predsednik P. Breznikar, podpredsednik I. Smole, tajnik S. Kocmur, blagajnik V. Telič, gospodinja ga. M. Potočar; ter odborniki: M. Jeločnik, S. Babnik, T. Kastelic, L. Kočar, P. Novak, S. Škrlj. V odboru so tudi učne moči tečaja A. M. Slomška: katehet g. dr. A. Starc, ter učiteljice: gdč. A. Šemrov in R. Sušnik ter ga. V. Holosan. Tečaj obiskuje letos 112 otrok, pouk pa se vrši vsako soboto od 3 do 6 popoldne v Slomškovem domu. Med prvimi ukrepi novega odbora je vredno omeniti dviganje slovenske in argentinske zastave pred poukom. Tečaj se prične z zborom učencev na ploščadi pred drogom, nakar dvignejo zastavi in nato odkorakajo v razrede. Ta poteza šolskega odbora se zdi zelo umestna, in morda bi kazalo u-peljati dviganje zastav tudi po drugih tečajih. Družabni večer
V soboto, 23. maja se je vršil v škovem domu družabni večer. Kulturni referent g. Marijan Šušteršič je najprej predvajal skioptične sli-ke z zadnjih večjih prireditev v domu: 15-letnice slov. srenje v Ramos Mejia, „En dan na slov. domačiji“ in „Slovenske svatbe“. Nato je bila prosta zabava pri pogrnjenih mizah.

Vsak teden ena
BOGKOV KOT Marijan Jakopič
Križ med okni v kotu, lue nekdanje sreče, mati ob zibeli že o njem šepeče.
Zakaj pa je vse tiho, klop je ves dan prazna, miza nepokrita, okna neprijazna.
Tih visiš na steni, sence te kropijo, rane ti odprte vsak dan krvavijo.
Ni več rož na oknih, v križe veter veje, pesem je umrla, pesem zimske preje.
Ob večerih morda mati se oglasi:
„Oče naš, za one. ..“ moli prav počasi.
dosti kazal veliko ljubezen do glasbe. Zato je že od 4. razreda ljudske šole študiral -klavir najprej pri Pavčiču, nato pa pri ge. Galatia in Antonu Ravnikarju, harmonijo in kompozicijo pri V. Mirku v Mariboru, nato pa pri S. Ostercu na konservatoriju v Ljubljani.
Poleg glasbe se je jubilant že od mladosti naprej poglabljal tudi v študij šaha. V njem se je tako spopolnil, da je bil v letih od 1933 do 1941 član prvega moštva Ljubljanskega šahovskega kluba, ki je bil tedaj prvak Jugoslavije. Prav tako je z vso vnemo gojil šport, zlasti plavanje.
Jubilanta odlikuje delavnost na raznih področjih. S svojimi tehtnimi članki in razpravami sodeluje v Duhovnem življenju, Oznanilu in Katoliških misijonih. Pozornost so vzbujali njegovi kulturni pregledi pod naslovom Naša kulturna preteklost v svetlobi obletnic v Koledarjih odn. Zbornikih 'Sv. Slovenije leta 1949, 1950, 1951, 1952, 1953 in 1954. Zlasti pa njegova načelna razprava v anketi o nalogah slovenske ideološke emigracije v Zborniku Sv. Slovenije za leto 1964.
V Argentini je bil med soustanovitelji revije Vrednote in njen urednik. Prav tako med soustanovitelji Slovenske kulturne akcije, v -kateri je podpredsednik ter vodja njenega glasbenega odseka, s katerim pripravlja glasbene nastope, na katerih je kvartet Finkovih poleg kompozicij svetovnih glasbenikov večkrat izvajal tudi jubilantove kompozicije. (Med drugim Na skali roža raste idr.) Tu opozarjamo tudi na Geržiničev oratorij Baraga. Kazen tega so številne njegove kompozicije, ki jih je pripravil za razne nastope slov. mladine. Opozarjamo tudi na njegovo najnovejšo glasbeno spremljavo Rozmanove in Jeločnikove najnovejše balade Bil sem obsojen, ki jo bodo izvajali na spominski proslavi za slovenske žrtve ob 20-letnici slov. narodne tragedije dne 18. t. m. Za SKA je Geržinič dalje pripravil zbirko novel in črtic slovenskih emigrantskih pisateljev, ki so nastale v letih 1945 do 1960. Za enciklopedijo El Ateneo je napisal v španščini pregled slovenske, hrvatske, srbske, poljske, češke, ukrajinske, bolgarske in avstrijske književnosti. Za drugo enciklopedijo El Ateneo pa pripravlja zgodovino glasbe evropskih narodov.
Gornji zgoščeni podatki nam jubilanta razkrivajo kot slavista, književnika, kritika, glas-benika-skladatelja, šahista, organizatorja in predavatelja. Za vse njegovo delovanje je značilna temeljitost, resnost in jasnost izražanja njegovih pogledov do načel, na katerih gradi svoj duhovni svet.
Jubilantovo delovno področje je tudi v verskih in stanovskih organizacijah, kjer nastopa kot predavatelj o aktualnih problemih slovenske emigracije. Zlasti pa posveča pozornost slov. Katoliški akciji, v kateri je predsednik njenega Osrednjega odbora.
Jubilant živi s Svojo družino go. Marijo roj. Fink ter hčerkama Mariko in Teodoro v slovenskem naselju Alto Ca-stelar. Poleg njegovih družinskih članov in njegovih sorodnikov se bo njegove 50-letnice spominjala tudi caste-larska slovenska soseska. Pa ne samo ta, ampak vsa slovenska izseljenska srenja v Argentini, z njo pa tudi Sv. Slovenija, -ki prof. Geržiniču k življenjskemu jubileju čestita in prosi Boga, da bi mu omogočil, da bi vse svoje velike umske sposobnosti mogel še dolgo razvijati v korist slovenskega naroda.
S L O
VINCI PO SV
Pismo iz Združenih držav
E T U
Čas je, da se zopet javim v Sv. Slo- zjutraj ob G z avtom. Odpeljal me je * veniji, katero z veseljem čitamo. Zelo I mesto Milfort. Velik kompleks zemljišča me je iznenadilo in užalostilo poročilo j izven mesta je bil ograjen z visoko in o smrti Jerneja Teliča. Bila sva skupaj močno žično mrežo. Ob vhodu v ta pro-
V taborišču Monigo, pozneje v Senega-liji. V Argentini sva se srečala na eni izmed naših prireditev. V Serviglianu sva bila oba v baraki 13. Pokojni Jernej je bil zelo podjeten človek. Lansko leto ga je obiskal brat iz Z. D. A. Kmalu, ko se je vrnil, sem čital v Ameriški domovini, da je tudi on umrl. Le malo slučajev je, da bi bilo 11 bratov, kot so bili Teličevi, raztresenih po vsem svetu.
PO ŠPORTNEM SVETO
V Tiflisu na Kavkazu so te dni tekme za evropsko košarkarsko prvenstvo. Tekmuje na tem prvenstvu 16 reprezentanc, ki so razdeljene v dve coni. V prvi coni vodi po petih kolih Sovjetska zveza s petimi točkami, slede Izrael, Italija in ČSSR s tremi. Finska in Romunija z dvema, brez točk pa sta Vzh.
Vdova gospa Rezka je doma iz naše sosednje vasi. Njen brat Miha je delal pri meni v starem kraju kot mizarski pomočnik. Vam, Rezka, izražava z ženo globoko sožalje. Pokojnemu Jerneju naj bo lahka tuja gruda.
Zima se kar ni hotela posloviti od nas; kar naprej bi rada kraljevala in nas pestila. Končno se je le pojavila zelena pomlad. Marijin mesec maj se je odel v cvetje in zelenje in nas pomladil.
Z velikim zanimanjem sem čital članke gospoda Hafnerja, katerega osebno poznam. Tekma okoli zemlje in na luno. K0 so Amerikanci izstrelili vesoljno vozilo Gemini III, smo opazovali na naši televiziji. Vse je bilo posrečeno. Za ta dogodek je bilo v ZDA 14.000 ljudi v pripravljenosti za vsak slučaj, če ne bi šlo kaj v redu. Avioni, helikopterji, vojne ladje razpostavljene bližini, kjer naj bi vozilo pristalo, in vojaštvo vsepovsod. Kontrolne postaje so bile vedno v zvezi z astronavtom. Vozilo je padlo v morje, takoj so bili potapljači pri njem, mu privezali gumijaste plašče, z zrakom napihnjene, da ga je držalo na površju, dokler ga niso potegnili iz morja.
Resnično je, kar piše g. Hafner, da Amerikanci ne držijo nobene tajnosti v vsem vojnem potencijalu na suhem, na morju in v zraku; vse podrobno obveščajo. V kolikor to ne delajo sami, jim pomagajo špijoni. Vse drugače je pri Rusih, ki držijo vse tajno. Sedaj je tudi ruske tajnosti konec. Dva mlada Itali,jana sta blizu mesta Turin že več let opazovala, kaj se dogaja v vesolju. Z elektronskimi aparati sta po dolgem času odkrila 17 postaj. Bile so ruske. Njuna sestra se je začela učiti ruščine. Ko se je je že naučila, je lahko tolmačila poročila, ki so prihajala od Rusov. 28. novembra 1960 so slišali 3-krat SOS klic. Prihajal je od satelita. Drugi dan so Rusi objavili, da so izstrelili satelit, niso pa povedali, da ni deloval v redu. 17. marca 1961 so slišali obupne klice dveh moških in ene ženske. „Naše stanje se slabša. Letimo bolj počasi. Zakaj ne odgovorite. Svet ne bo nikoli nič zvedel o naši usodi.“ Nato se ne sliši nič več. Kakih šest astronavtov se je ponesrečilo in nekateri krožijo mrtvi s sateliti. O tem Rusi nič ne povedo.
Moj prijatelj Slovenec je bil v vojaški službi na neki raketni postaji. Vprašal me je, če bi si hotel ogledati rakete vrste Nike. Te so sedaj že zastarele. Nekega dne je prišel p0 mene
imata pet zmag Jugoslavija in Poljska, po tri Bolgarija, Grčija in Španija, eno Zah. Nemčija, brez točk sta bili Francija in švedska.
V	jugoslovanski drugi nogometni ligi je po 22. kolu na prvem mestu ljubljanska Olimpija, ki je v tem kolu zapravila lepo priložnost, da bi ostala sama v vodstvu. Sloboda iz Tuzle ima enako število točk, 36. Igrala je namreč na domačem igrišču neodločeno 1:1 s Splitom, ki je na lestvici šele na 13. mestu. Maribor je letos brez posebnih ambicij za osvojitev prvega mesta. Ima j kar 10 točk manj kot prva dva kluba. ■ Tretji slovenski predstavnik celjski Kla-1 divar je dosedaj zbral le 16 točk in je na 14. mestu.
V	aprilu se je pričelo jugoslovansko košarkarsko prvenstvo. V prvi ligi je sedaj še tretji slovenski klub Lesonit iz Ilirske Bistrice, ki pa dosedaj še nima dovolj izkušenj v težkih tekmah. V drugem kolu pa je Slovan iz Ljubljane pripravil presenečenje in premagal državnega prvaka Beograd s 84:78. Olimr pija je premagala oba dotedanja nasprotnika Radničkega iz Skopja in Lokomotivo iz Zagreba.
OBVESTILA
Procesija presv. Rešnjega Telesa bo
v nedeljo 20. junija ob 10 dopoldne v
štor je bila velika vojaška baraka, na j j^emgjja jn Madžarska. V drugi coni pa eni strani je bila soba za stražarja. V tej sobi so imeli televizijo, radio in 'telefon, avtomat za cigarete in brezalkoholne pijače. Nato me-je peljal v velikanski podzemski prostor, kjer so skrite rakete. Vse je iz cementa in zelo globoko pod zemljo. Po vrsti so stale 4 rakete, dolge 6 do 8 metrov. Natanko se več ne spominjam. Potem, ko mi je povedal, kako se te rakete rabijo, je rekel: „Sedaj pa vstopite na rampo, se bova peljala z raketo na vrh.“ Oba stojiva ob strani rakete. Prijatelj pritisne na gumb. Takoj se na vrhu odpro velika železna vrata na dva tečaja, nato pritisne na drugi gumb in že se počasi dvigamo na površje. Raketa leži v vodoravni legi. Na vrhu se ustavi raketa ob rampi, na katero se mora zapeljati, da je pripravljena za strel. Vozimo se nazaj. V' katakombe bi rekel. Tu mi pokaže raketo ravno iste vrste, le da se drugače izstreli. Zopet se postaviva na podlago poleg rakete. Medtem ko smo počasi lezli navzgor, se je tudi raketa pričela dvigati iz vodoravnega položaja v navpičnega. Ko smo na vrhu, stoji raketa prav navpično. Prijatelj pravi, da ta raketa ne rabi rampe. Se kar iz I tega položaja, v katerem Se nahaja, izstreli. Peljemo se nazaj na dno. V nekem kotu je soba, v kateri so sami aparati.
Rdeče in zelene luči bliskajo neprestano. Tu mora biti stroga kontrola. Če bi kd0 pritisnil na gumb, kateri je v zvezi z raketo, bi ta zletela v vrak. Vsak si lahko misli, kaj napravi kamor pade.
Lansko leto je bila na obisku pri svojih starših gospa Eli .Dermastja iz Argentine. Ugledna Usova družina živi v mestu Bridgeportu, Šteje 15 otrok,
8 je poročenih, razen gospe Eli so vsi v ZDA. Poročeni imajo že svoje hiše in avtomobile. Starši imajo lepo hišo prav v mestu. Z očetom se vsako nedeljo vidiva po maši pred cerkvijo. Včasih jih tudi obiščem. Gotovo ostane gospe bivanje, ki je trajalo 6 mesecev, pri svojih starših v prijetnem spominu.
V prvi polovici maja smo obiskali največjo svetovno razstavo v New Yor-ku. Drugič bom poročal, kaj vse se tam vidi. Za danes končam. Lepo pozdravljam vse pri Svob. Sloveniji: čitatelje in dopisnike. Pozdravljam prijatelje in znance. Tudi tiste, ki niso odgovorili na moja voščila za veliko noč. Pozdrav družini Jelovina in Pavkovič.
Ostajam s spoštovanjem
Franc žele
bo ob treh popoldne v našem domu de- | kliški sestanek, kjer bo na programu aktualno predavanje: Dekle in čistost. Predavala bo ga. Pavlina Korošec. Vsa dekleta lepo vabljena!
V nedeljo 20. junija (po procesiji v Don Bosco) bo v Slomškovem domu vsem rojakom na razpolago „asado“ in druga jedila. Popoldne pa bo nagradno tekmovanje v keglanju. Lepo vabljeni!
Nesreča nikoli nepočiva! O izredno važnem vprašanju kako naj preprečimo nesreče, bo v soboto, 26. junija v Slomškovem domu debatni večer.
Slovenci v Mendozi bodo imeli spominske slavnosti ob 20-letnici slovenske narodne tragedije v nedeljo, 27. junija. Dopoldne ob 10 bo g. nadškof Alfonzo M. Buteler daroval sv. mašo v frančiškanski baziliki, nato bodo položili venec na spomenik narodnega osvoboditelja Argentine generala San Martine.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Star» Redactor : José Kroselj Redacción y Adxniiustracién : Ramon Falcon 4T58, Buenos Aire«
T. E. 69-9503 Argentina
VLOGE — POSOJILA
Slovenska hranilnica
z. z. o. z.
Avda. San Martin 263
1. nadstropje, desno Ramos Mejia
(pol kvadre od Slomškovega doma) Uradne ure ob sobotah od 16 do 20 Dežurna služba ob nedeljah od 9—11
O
o z m
m r _
rv ■ m
H C3 «j ° c O <
\
FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086_______________
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev.
Talleres Gràficos Vilko S. R. L., Estadoe Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
cesi] a pr
djo 20. j
Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia Najprej bo sv. maša, nato pa procesija,
III. kulturni večer SKA bo v soboto 19. t. m. pri Bullrichu, Sarandi 41, Ca- j pital. Predaval bo g. Marijan Marolt o Rimski nekropoli v Šempetru, naj'več-jem povojnem arheološkem odkritju v Sloveniji (s skioptičnimi slikami).
Ob 20-letnici naših žrtev bo v Slomškovem domu v soboto 12. junija Spominska proslava. Pri sporedu sodelujeta SPZ Gallus in šola A. M. Slomška. V prvi del pa je vključeno predvajanje dokumentarnega filma iz let revolucije. Pričetek prireditve točno ob 8 zvečer.
Sprehod po Evropi je naslov predavanju, ki ga ho imel v soboto 12. junija g. Janko Mernik. Pokazal bo slike iz svojega potovanja po Evropi (bo tudi več slik iz Slovenije). Vabljeni!
Slovenski dom v Carapachayu vabi vse člane na redni občni zbor v nedelje 13. junija ob 15 v domu.
Sanmartinski krožek SDO bo imel redni sestanek v nedeljo, 13. junija, po maši v domu. Govoril bo č. g. župnik Mali. Nato bo g. M. Smersu pokazal nekaj skioptičnih slik iz Rima.
Proslava slov. šolskih otrok na čast sv. Alojziju bo v nedeljo, 13. junija ob 16 v Slovenski hiši.
Sestanek naraščajnic in mladenk iz San Justa bo v nedeljo, 13. junija po maši v Našem domu.
Slovenska vas: Na praznik presv. Rešnjega Telesa, 17. junija ob 16 bo v društveni dvorani predavanje „O spolni vzgoji mladine“. Vabi društvo Slovenska vas in učiteljstvo.
Slov. dom Berazategui: Na praznik svetega Rešnjega Telesa dne 17. .t. m.
JAVNI NOTAR Francise» Haul Cascante
Eseribano Puhlico'
Pta. baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
Pr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure 17'—20 Na telefonu 93-0719 tudi dopoldne
Njihova kri nus je krstila za pravo vero v zmago slovenstva!
SLOMŠKOV DOM
Sobota, 12. junija ob 20
spominska proslava
V	prvem delu dokumentaren film iz let revolucije:
JELENDOL
V	nedeljo, 13. junija ob 10.30:
Sv. maša za vse žrtve nasilja
DOBRA KUHARICA
dobi službo pri srbski družini Dragomir Vukojičić Martinez T. E: 743-1846
ZAHVALA
Čutim dolžnost, da se javno zahvalim vsem Slovencem z Ezeize, ki so ob priliki obletnice smrti moje pok. žene, gospe
Betke Milharčič
prišli na njen grob pomolit, njej v spomin zapeli, in darovali za spominsko ploščo in sveto mašo. Posebej se zahvalim č. g. Štefanu Novaku za govor in lepo slov. mašo, kakor tudi č. g. Burji OFM za darovane sv. maše. Zahvala tudi družini Maksa Jana iz Lanusa.
Luka Milharčič
V nedeljo, 20. junija 1965 bo v NAŠEM DOMU v San Justu
TRADICIONALNI LOVSKI POPOLDAN
takoj po Telovski procesiji ter skozi ves popoldan in večer bodo vsem na razpolago izvrstna lovska jedila in pijače.
PRIDITE! NE BO VAM ZAL!
Sorodnikom, prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da je dne 31. maja 1965 umrla naša mama, stara mama, tašča, gospa
Terezija Makek
K zadnjemu počitku smo jo položili na pokopališču v Boulogne.
G. župniku Avguštinu se iskreno zahvaljujemo za vodstvo pogreba in vsem ostalim, ki so nam v bridkih trenutkih na kakršen koli način pomagali.
Žalujoči:
mož Vinko, hči Maksa in sin Andrej, snaha Polona, zet Franc, vnuki in vnukinje: Marijjan, Cvetka, Anica, Andrej ček, Lučka, Cecilija in Peter
OB DVAJSETLELNICI
SPOMINSKA PROSLAVA Spored:
• POZDRAV IN NAGOVOR -
predsednik Zedinjene Slovenije gospod Božidar Fink © GOVOR doktor Francisco Alberto Guido « NIKOLAJ JELOČNIK — BRANKO ROZMAN:
OBSOJEN SEM BIL (Yo fui condensa do)
Odrska balada v osmih podobah za solista, govorne zbore in plesni zbor.
Krstna predstava v španščini
Petek, 18. junija, ob 21 v dvorani kolegija La Salle, Rio Mamba 650
Se posebej so vabljeni Vaši argentinski prijatelji, zato jih čim več povabite s seboj na proslavo. Kdor bi želel tiskana vabila, naj jih dvigne v pisarni Zedinjene Slovenije.
ODKRITJE IN BLAGOSLOVITEV SPOMENIKA
Nedelja, 27. junija, ob 15 v Slovenski hiši.	Po odkritju bo sv. maša za padle borce.
Zedinjena Slovenije
Slovenski javnosti sporočamo, da je po dolgem in hudem trpljenju umrla dne 5. junija gospa
Jožefa Leskovic roj. Trkman
Zadnje zemsko bivališče je dobila na pokopališču Villegas dne 6. junija 1965.
Zvesto članico društva bom0 ohranili v trajnem spominu.
Sv. maša za pokoj njene duše bo 16. junija ob 7.30 zvečer v Slovenski kapeli.
Ub šesti obletnici očetove smrti je dne 5. junija, previđena s sv. zakramenti, po hudem trpljenju mirno zaspala v Gospodu naša draga mama, stara mama, tašča, teta, stara teta, gospa
Jožefa Trkman vdova Leskovic
K zadnjemu počitku smo jo spremili dne 6. junija t. 1. na pokopališče Villegas v San Justu.
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nas spremljali ob izgubi naše drage mame. Zlasti č. g. Janku Merniku za pogrebne molitve, družini šmajd za pomoč v bolezni in družini Buda za podarjeni venec.
Žalujoči:
Hčerki Joži por. Magister z družino in Anči por. Tomažin z družino v imenu vsega sorodstva
Ciudad Belgrano — Madrid.