ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika PREGLED ZGODOVINE RDEČEGA KRIŽA NA KRANJSKEM KATARINA KOBE-ARZENSEK UVOD Ustanovitelj mednarodne organizacije Rde- čega križa je bil Henri Dunant (1828—1910), švicarski trgovec in pisatelj. Za svojo humano prizadevanje je prejel leta 1901 NobelovO' na- grado za mir. Kot udeleženec solferinske bitke 1859 je Dunant spoznal vse pomanjkljivosti vojne sanitetne službe. Težave, ki jih je videl tu, in želja, da bi zmanjšal gorje izčrpanim, bol- nim in ranjenim vojakom, so' ga napeljale na to, da je organiziral prostovoljne civilne prebivalce za pomoč takim vojakom. Ob tem se mu je rodila misel, naj bi utemeljile vse države humana društva, ki bi v vojni po- magala na bojišču. Tako' se je na njegovo pobudo ustanovil odbor petih mož iz Ženeve, ki je tam sklical 1863 mednarodno konfe- renco. Ze naslednjega leta je bila prav tako v Ženevi diplomatska konferenca, ki je 22. avgusta sprejela prve konvencije. Odslej sa v vseh deželah ustanavljali taka društva; njih delo je koordiniral mednarodni komite. V bivši habsburški monarhiji pripada čast- no mesto v zgodovini Rdečega križa prav Patriotičnemu pomočnemu društvu, ki se je ustanovilo med italijansko-avstrijsko vojno 1859 na Dunaju. Društvo je po vojni zamrlo. V duhu sklepov ženevske konvencije je leta 1864 spet oživelo, vendar se je pomembneje razmahnilo v času avstrijskonpruske vojne 1866. leta. Njegova glavna naloga je bila oskrba ranjencev in bolnikov avstrijske in zavezniške saške armade. Delovanje društva je segalo še v leto 1867. Spoznanje, da je treba misliti na nepreki- njeno delo, je narekovalo potrebo, da se dru- štvo spremeni v trajno institucijo; le-ta je dobila ime Avstrijsko patriotično pomočno društvo za ranjence, vojaške vdove in sirote. Tej humani instituciji so dali v upravo kapi- tal v znesku 216.673 gld; njeni glavni nalogi sta bih: 1. pripraviti izdatno pomoč za pri- mer vojne in zboljšati sanitetne naprave v armadi, 2. gmotno podpreti tiste vojake, ki so v službi domovine postali za delo nespo- sobni, in svojce padlih. Takoj zatem so začeli po kronovinah av- strijskega cesarstva ustanavljati deželna in ženska pomočna društva Rdečega križa. Ves ta razvoj je narekoval potrebo po enotni orga- nizaciji in tako se je leta 1879 na Dunaju ustanovila zveza vseh avstrijskih deželnih in ženskih pomočnih društev pod naslovom Avstrijsko društvo Rdečega križa. ŽENSKO POMOCNO DRUŠTVO RDECEGA KRIZA ZA KRANJSKO (1866—1902) Začetki delovanja Rdečega križa na Kranj- skem segajo v leti 1964 in 1866, ko se je usta- novilo »Gospe j no društvo v pomoč ranjenim in bolnim vojakom in v podporo vojaškim bolnišnicam^^. V letu 1879 je to žensko dru- štvo dobilo natančnejši statut in z njim na- slov »Žensko- pomočno društvoi za, Kranj sko<^ (Frauen Hilfsverein für Krain). Svojo človeko- ljubno funkcijo je opravljalo samostojno do leta 1902, ko se je združilo z Deželnim po- močnim društvom za Kranjsko (njegovi člani so bili samo moški) v eno samo »Deželno in žensko pomočno društvo Rdečega križa za Kranjsko«. Ves čas delovanja je imelo Žensko pomočno društvo, ki je izdajalo svoja letna poročila, sedež v Ljubljani. Temeljne naloge tega dru- štva so bile: zbiranje, izdelovanje in razdelje- vanje perila, posteljnine, obvez vseh vrst in okrepčil ter pridobivanje in vzgajanje ljudi za prostovoljno bolniško skrbstvo. Člani so bili redni, podporni in častni. V letu 1882 je redno članstvo štelo 190, leta 1901 pa 142 ljudi. Častni člani so bili: Ana pl. Kalina-Urbanow (imenovana 18. maja 1880), Viljemina baro- nica Conrad-Eybesfeld (imenovana 30. decem- bra 1880) in Društvo Kranjske hranilnice v Ljubljani (imenovano 13. marca 1883). Ob tej priložnosti naj omenimo še dve pomembni vo- diteljici: Celestina Schiffer je bila društvena predsednica od začetka do svoje smrti. Za velike zasluge, požrtvovalnost in neutrudno delo pri organizaciji Rdečega križa ji je cesar 1883 podelil zlat križec za zasluge. Prav tako pomembna je bila Flora Rudesch. Ze leta 1864 se je pridružila patriotični družbi plemenitih ljubljanskih žena, ki so si zadale nalogo po- magati ranjenim in bolnim vojakom ter pod- pirati onemogle vojake, njihove vdove in si- rote. Ko je »Gospe j no pomočno društvo-« v letih 1866 in 1878 prešlo na bolje organizirano patriotično in človekoljubno delovanje, je Flora Rudesch pri tem zvesto sodelovala. Leta 1881 so jo izvolili za društveno podpredsed- nico, a po smrti C. Schifferjeve leta 1902 za predsednico, kar je ostala tudi po združitvi z Deželnim pomočnim društvom. Njena za- sluga je tudi, da je društveni odbor Deželnega in ženskega pomočnega društva za Kranjsko namenil vsoto 12.000 kron iz premoženja Žen- skega pomočnega, društva za vsakoletno ob- daritev 12 najrevnejših vdov in sirot v znesku 53 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO po 40 kron. Flora Rudesch je delovala v dru- štvu celih 40 let; leta 1904 ji je društvo zato podelilo zlat križec za zasluge. Omenimo še, da so se v vodstvo Ženskega pomočnega dru-, štva Rdečega križa za Kranjsko volili tudi vo- jaški svetovalci, zastopniki Deželnega pomoč- nega društva Rdečega križa za Kranjsko in predstavniki centralne skupščine na Dunaju. Premoženje društva je predstavljal sklad, v katerega so se stekali dohodki iz članarin rednih članov (letno po 2 gld na člana) po odbitku 30*/» za centralni fond. Sem sodijo tudi darovi legatov, ustanov in podpornih čla- nov ter na poseben oklic zbrani dohodki in prispevki podružnic. Društveno premoženje je v letu 1883 znašalo 4708 gld v gotovini in 11.720 gld v obveznicah, do združitve v letu 1902 (pa je naraslo na 35.490 kron v gotovini in 24.200 kron v vrednostnih papirjih. Podruž- nice so odvedle matičnemu skladu le skromne vsote, na primer leta 1883 še 253 gld, potem pa čimdalje manj. Med redne dobrotnike Ženskega pomočnega društva RK za Kranjsko prištevamo društvo Kranjske hranilnice, ki je vsako leto daro- Računsko poročilo patrlotičnega ženskega pomočnega društva za leto 1888 (za 22. poslovno leto) valo po 300 gld, po letu 1900 pa 600 K. Tudi kranjski deželni odbor je redno prispeval 50 gld, po letu 1900 seveda 100 K. Med mnogimi darovalci naj se omenijo še Požarno-zavaro- valna vzajemnica v Gradcu, ki je s posveti- lom, da se ustanovi v Ljubljani društvena bolnišnica, darovala 500 gld, dalje Marija Kosler roj. Sorman, ki je prispevala 100 gld, deželni predsednik Andrej baron Winkler, ki je daroval 25 gld, vdova Marija pl. Stemfeld iz Gradca, ki je v testamentu zapustila dru- štvu obveznic v vrednosti 400 gld, ter nad- vojvodinja Marija Imakulata, ki je poklonila 100 gld. Poseben vir dohodkov so bile razne prireditve: Društvo je pripravilo ob svoji 25-letnici skupaj s podružnico Belega križa v Ljubljani tombolo, ki mu je prinesla 200 gld dobička. Vsakoletni izdatki društva so bili: 1. uprav- ni stroški, 2. odvod 30 «/» od članarine central- nemu fondu, 3. podpore invalidom, vojnim vdovam in sirotam. Društvo je vsako leto le-te obdarovalo prav na cesarjev rojstni dan (18. avgusta). Leta 1883 je društvo ob šesto- letnici pripadnosti Kranjske k habsburški hiši izdalo 400 gld za podporo 36 invalidom in 4 vojnim vdovam, ob 25-letnici svoje ustano- vitve pa 335 gld za podporo 51 vojnim invali- dom, vdovam in sirotam. Leta 1901 je društvo dalo v ta namen 2173 K. K tem rednim iz- datkom je treba prišteti še različne nepred- videne izdatke ob elementarnih nesrečah, na primer 100 gld podpore prebivalcem črno- maljskega, krškega in kočevskega okraja, ki jih je leta 1897 prizadela toča; poplavljencem v Salzburgu kot pomoč 50 gld; ko je domove Kroparjev upepelil požar, jim je društvo po- magalo s 100 kronami. Prav tako je Žensko pomočno društvo RK za Kranjsko prek cen- tralnega vodstva sodelovalo pri internacional- ni pomoči med turško-grško vojno, ob velikih vodnih katastrofah in podobno. Drugi del društvenega premoženja je bil materialni depo. Tega je sestavljal material vseh vrst, ki je ibil društvu poklonjen ali pa si ga je samo nabavilo. Leta 1883 je njegova vrednost znašala 1126 gld, pozneje seveda več. Ves material se je hranil v lokalu v lontovžu in v dveh prostorih vladne palače. Ta dva mu je brezplačno odstopil deželni predsednik ba- ron Winkler. Žensko pomočno društvo si je ves čas svo- jega delovanja prizadevalo ustanavljati tudi v manjših krajih svoje podružnice. Ze zelo zgodaj je imelo štiri podružnice: Krško, Novo mesto, Kamnik in Bled. Vse skupaj so imele 207 rednih članov. Najmočnejša je ibila novo- meška podružnica pod predsedstvom Celestine 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Ekel, ki je štela 97 članov; sledil je Kamnik z 58 člani, Bled z 42 in Krško z 10 rednimi ter 20 podpornimi člani. Po desetih letih sta se ustanovili še dve podružnici: Kočevje in Logatec. Premoženje vseh 6 podružnic se je dvignilo na 1244 gld, število članov pa na 180. Podružnica Bled ni imela kaj prida življenja. Zamrla je, zopet oživela pa tik pred združit- vijo Ženskega pomočnega društva z Deželnim društvom RK za Kranjsko. Kar zadeva mirnodobno delovanje in pri- prave za morebitno vojno je Žensko pomočno društvo vsestransko sodelovalo z Deželnim pomočnim društvom Rdečega križa za Kranj- sko. Žensko društvo je prevzelo popolno skrb za opremo bolniške postaje in se obvezalo nabaviti potreben sanitetni material poleg okrepčil. Pripravljeno je bilo dajati zajtrk in večerjo mimoidočim transportom bolnikov in ranjencev in celotno oskrbo hudim bolnikom, ki se niso mogli sami gibati. Obvezalo se je tudi preskrbeti sanitetni material za okreva- lišče v Ljubljani, ki ga je ustanovilo Deželno pomočno društvo RK za Kranjsko. Za vse te ustanove, so se dogovorili, ibo dala bolniške negovalke Kongregacija sv. Vincencija v Ljub- ljani. Žensko pomočno društva in Deželno po- močno društvo sta se pri izpolnjevanju svojih nalog medsebojno podpirali. Žensko društvo je izvolUo štiri delegate iz Deželnega društva, ki pa so imeli na zborovanjih Ženskega dru- štva le posvetovalni glas; v bistvu naj bi le posredovali med obema društvoma. DEŽELNO POMOČNO DRUŠTVO RDEČEGA KRIZA ZA KRANJSKO (1879—1902) VeČina društev Rdečega križa v deželah avstrijskega cesarstva je razvila svojo dejav- nost v 70. letih XIX. stoletja, ko so divjale vojne kar po vrsti: nemško-francoska 1870 do 1871, rusko-turška 1877 in okupacija Bosne in Hercegovine 1878. Tudi ustanovitev Dežel- nega pomočnega društva RK za Kranjsko so- upade v ta čas, namreč v leto 1879. Tudi tu so bili člani redni, podporni in častni. Število rednega članstva se je gibalo med 160 in 200. Podporna člana sta bila Alojz Poljanec in Anton Urbas, častni člani pa: Društvo Kranjske hranilnice (imenovano 24. novembra 1885), Rudolf grof Chorinsky (ime- novan 26. junija 1886) in Ferdinand baron Pascotini-Juriskovič (imenovan 28. januarja 1887). Premoženje društva je v prvih letih ob- stoja znašalo 2626 gld v gotovini in 250 gld v vrednostnih papirjih, pred združitvijo z Žen- skim pomočnim društvom pa 42.939 K v goto- vini in 1130 K v vrednostnih papirjih. To premoženje so tudi tu ustvarjali dohodki čla- narine po odbitku SO'"/» centralnemu fondu, prispevki podružnic, darovi podpornih članov in razni prostovoljni prispevki pri posebnih društvenih nabiralnih akcijah. Za večanje društvenega premoženja je našla razumeva- nje tudi Kranjska hranilnica s svojimi vsako- letnimi prispevki, prav tako še kranjski de- želni odbor. Graščak Felix Lenk, knezoškof Missia, deželni predsednik Andrej baron Winkler, ljubljanska mestna občina in šte- vilni drugi posamezniki pa so ustanovi daro- vali enkratne zneske. Vodstvo društva je imel v rokah na občnem zboru izvoljeni odbor; ta je iz svoje srede izvolil prezidij. Prvi predsednik je bil dr. Fer- dinand baron Pasootini-Juriskovič, drugi pa Emmerich Mayer. V odbor so se volili tudi vojaški predstavniki, med katerimi so bili po večini zdravniki. Tajniške posle je opravljal že od začetka Alojz Merlak, ki je ibil zaradi svoje izredne prizadevnosti in vdanosti odli- kovan. Deželno pomočno društvo RK za Kranjsko je imelo kar precej podružnic: • Vse vsote, tudi skupne, so zaokrožene na celo šte- vilo! Iz razpredelnice se vidi, da se je večina- podružnic ustanovila že po prvih treh letih ; društvenega življenja. Najmočnejši sta bili ; novomeška in kranjska pa tudi krška. Neka- , tere podružnice so zamrle; delno so jih ob-' novili, nekatere pa so dokončno prenehale. Omeniti je treba, da je bilo mnogo občin, | ki so bile članice podružnic. Število teh se j je v letu 1901 zvišalo od 70 na 100; pri kranj- i ski in kamniški podružnici je bUo včlanjenih 27 občin. Tudi podružnice so odvajale po 30 */o 55 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino svoje letne članarine neposrednemu matične- mu društvu; ostali zneselc je obdržala podruž- nica (pozneje so se odstotki povečali na 50 */»). V primeru, da je podružnica izumrla, je njeno premoženje prevzelo matično društvo. Kmalu po ustanovitvi Deželnega pomočne- ga društva RK za Kranjsko je vrednost ma- teriala znašala 458 gld. Leta 1885 je štajersko Deželno in žensko pomočno društvo RK daro- valo našemu društvo zaboj zdravil. V svojo upravo je prevzelo uniforme in opremo ter vozila transportne kolone ranjencev št. 16, ki jih je doslej hranila garnizijska bolnišnica v Ljubljani. Istočasno je prevzelo tudi depojsko stavbo s shranjenim materialom na Ljubljan- skem polju. Za upravitelja depojske stavbe in vozil je zvezno vodstvo imenovalo Vincenca Hübschmanna, komandanta transportne kolo- ne ranjencev št. 16. Za podporo civilnim zdravstvenim ustanovam v primeru kolere se je društvo udeležilo velike akcije Avstrijskega Rdečega križa. V letu 1893 je kupilo veliko rjuh, posteljnine in podobnih potrebščin ter jih porazdelilo bolnišnicam v kranjskem, ra- dovljiškem, postojnskem, kamniškem in ko- čevskem okraju. Povedati moramo še, da je Kranjska hranilnica v letu 1900 odkupila od- večno društveno zalogo perila ter ga poklo- nila bolnišnicam po deželi. Deželno pomočno društvo je skupaj z Žen- skim pomočnim društvom in vojaškimi oblast- mi ustanovilo v Ljubljani za primer splošne mobilizacije dve bolniški postaji: eno v stavbi »Kolizeja-< s prenočišči za 200 mož in bolniško postajo z 210 posteljami na južnem kolodvoru. Cesarski svetnik Ivan Murnik (1839—1913), predsednik Deželnega pomočnega društva RK za Kranjsko. (Foto- teka Tehniškega muzeja Slovenije v Ljubljani) Sem sodi tudi oddelek za trenutno negibne bolnike in ranjence. Za to bolniško postajo so bili določeni štirje zdravniki, a ljubljanski lekarnar Gabrijel PiccoUi je obljubil zdravila. Za prenašanje bolnikov in ranjencev bi skr- belo Prostovoljno gasilsko društvo v Ljublja- ni, sobno opremo bi nudila vojaška uprava, Deželno društvo RK pa bi poskrbelo za po- trebno sanitetno opremo in kirurške instru- mente. Kranjska hranilnica je prepustila gor- nje prostore starega streUšča za preureditev v okrevališče. Za prehrano bi skrbela Ljudska kuhinja, ki je bila v spodnjih prostorih stre- liškega poslopja. Zdravniško pomoč so bili pripravljeni nuditi: Alojz pl. Valenta-March- thum, dr. Josip Derč in dr. Robert Prossinagg; zdravila, bi dal Ubald pl. Tmkoczy. Pozabiti ne gre zdravnika in zakupnika Antona Kolo- viza, ki bi dal preurediti v okrevališče svoje kopališče v Dolenjskih Toplicah. Število last- nikov graščin in večjih posestev, ki so- želeli prevzeti v oskrbo bolne in ranjene vojake in častnike, je bilo vedno večje. V 90. letih XIX. stoletja jih je bilo kar štirinajst, največ pa jih je bilo v kamniški okolici. Vojaški veteranski korpus v Ljubljani je bil pripravljen vzeti v oskrbo 100 bolnih in ranjenih vojakov, Franc Carman pa enega. Za prenašanje ranjencev in bolnikov sta se kmalu priglasili razen ga- silcev še ljubljansko nemško telovadno dru- štvo in telovadno društvo »Sokol«. Društveno vodstvo je 1885 sklenilo prevesti iz nemščine v slovenščino Priročnik za pre- našalce ranjencev Avstrijskega Rdečega križa, in sicer v 500 izvodih. Od teh je 50 izvodov brezplačno razdeUlo med svoje člane. Pre- vedeno publikacijo so ponudili Deželnim pod- pornim društvom v Gorici, Trstu, Gradcu in Celovcu. Tržaško društvo je naročilo 100 iz- vodov, Celovec je ponudbo zavrnil, iz Gradca in Gorice pa niso odgovorili. Graščak Felix pl. Lenk je napisal brošuro Rdeči križ in njegov namen za deželane in jo dal na lastne stroške natisniti v slovenščini in nemščini. Preprosto in z vnemo napisana knjižica je imela namen razložiti deželanom dobrodelnost te ustanove. Lenk je Deželnemu pomočnemu društvu poklonil skoraj 3000 slo- venskih in 500 nemških izvodov, da se po- razdele med deželane. Društvo je izdajalo letna poročila o svojem delovanju. Bila so napisana v slovenščini in nemščini. Tudi tiskana vabila na letne občne zbore so bila dvojezična. Posredovanje korespondence med ranjenimi in bolnimi ter zdravstvenim personalom v civilnih ustanovah, okrevališčih, društvenih rezervnih bolnišnicah je štelo med pomembne 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika naloge Deželnega pomočnega društva, ki mu jo je bilo naložilo Avstrijsko društvo Rdečega križa v primeru vojne. Društvu se je prigla- silo 12 mož, ki so bili sposobni dopisovanja v sedmih jezikih: v slovenščini, nemščini, hrvaščini, češčini, romunščini, italijanščini in madžarščini. Sklenjeno je bito tudi, da se ustanovi na Dunaju Centralni obveščevalni ibiro. Tu naj bi se zbirala poročila o bivanju in stanju bolnikov in ranjencev, ki bi jih po- tem posredovali Poizvedovalnemu biroju Av- strijskega Rdečega križa na Dunaju in ena- kemu biroju Ogrskega društva RK v Budim- pešti, ti pa naprej poizvedujoči publiki. Iz navedenih podatkov vidimo, da je bilo Deželno društvo RK za Kranjsko že zelo zgo- daj kar precej razvejana organizacija, ki je svoje sile v mirnem času posvetila pripravam za primer vojne. Državne oblasti so izposlo- vale ugodnosti za vožnjo funkcionarjev Rde- čega križa na vseh večjih železnicah in olaj- šave za transporte društvenega materiala. Deželna vlada je 11. aprila 1893 ugodila proš- nji Deželnega pomočnega društva RK za Kranjsko, da v primeru delne ali splošne mo- bilizacije izvede nabiralno akcijo po vsej deželi. Z željo, da bi bili uspehi organizacije »Rdeči križ« na Kranjskem še večji, se je društvo združUo z Ženskim pomočnim društvom v enotno institucijo: Deželno in žensko pomočno društvo RK za Kranjsko. DEŽELNO IN ŽENSKO POMOČNO DRUŠTVO RDEČEGA KRIZA ZA KRANJSKO (1902—1914) Na izrednem občnem zboru Deželnega in ženskega pomočnega društva 12. junija 1902 sta se društvi združili in izvolili enotno vod- stvo, ki ga je sestavljalo 12 mož in 12 žena. Za predsednika je društveni odbor imenoval svetnika Ivana Mumika in za predsednico Floro Rudesch. Mesto prvega podpredsednika je zasedel dvorni svetnik Josip Dralka, dru- gega pa Josef Luckmann; prva podpredsed- nica je postala baronica Hein, druga Antonija Kosler. Istočasno so se imenovaU delegati v zvezni zbor, vojaški svetovalci, računski cen- zorji, člani razsodišča, referent za centralno obveščevalno pisarno ter sekretar društva. Glavni vzrok za združitev je bil namen pre- prečiti razdrobitev sü, združiti prispevke Kranjske in jih smotrno uporalbiti, potem pri- dobiti nove člane in tako večati društveno premoženje, skrbeti za zbiranje, izdelovanje in razdeljevanje perila, posteljnine, oblačil, obvez in živil ter pospeševati prostovoljno bolniško skrbstvo. Za reševanje važnejših spe-. cialnih vprašanj je ustanovil društveni odlbor moško in žensko sekcijo. Ženska sekcija je imela pravico odločati o podpori vojnim in- validom, vdovam in sirotam na cesarjev dan 18. avgusta. Kot povsod so tudi tu sestavljali društvo redni, podporni in častni člani. Članstvo je štelo v prvem letu združitve 324 članov in 5 sicer že znanih častnih članov. Število red- nih članov je v letu 1914 upadlo na 300, častno članstvo pa je ostalo isto. Društveno premoženje je ob združitvi zna- šalo 104.320 K, od tega 56.936 K prej samo- stojnega Ženskega pomočnega društva. V na- slednjem letu društvenega življenja srečamo posebno premoženjsko razdelitev, in sicer: a) »prosto rabna« imovina (sestoj eča se iz let- nih prispevkov članov in podružnic, nenamen- ska darila in obresti te imovine); b) vezana imovina (delila se je na sklad za invalide, sklad za podpiranje vdov in sirot, sklad za rezervne bolnišnice in sklad okupacijskih denarnih zbirk) in c) sklad za podpore v mirnem času (sem se je stekalo 20*/o rednih društvenih dohodkov in temu skladu namenjena darila). V letu 1913 je znašalo premoženje društva 129.645 K gotovine in 25.630 K v vrednostnih papirjih. Od tega je odpadlo na vojni sklad 89.056 K, na sklad za podpore v miru 11.118 K, na jubilejni mirovni sklad 750 K in na »vezano imovino« 54.350 K. Ze pri opisu Ženskega pomočnega društva in Deželnega pomočnega društva smo zapisali, da jima je pomagala Kranjska hranilnica s svojimi vsakoletnimi darovi. Zato sta obe dru- štvi imenovali hranilnico za svojega častnega člana. Tudi po združitvi je le-ta počastila novo dobrodelno in humano ustanovo z vsakolet- nim zneskom 1200 K. V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno se je ta znesek znatno znižal. Med darovalce, ki so kranjsko ustanovo RK obdarovali z enkratnim zneskom, sodijo Seja avstrijskega Rdečega križa v vladni palači v Ljub- ljani (Original v knjižnici Narodnega muzeja v Ljub- ljani) 57 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Avgust Wurzbach, ki je v testamentu zapustil 200 K, Josef Luckmann, ki je daroval 100 K, častniški zbor divizij skega topničarskega polka št. 7 v Ljubljani, ki je ob pristopu v članstvo RK poklonil 100 K, nadvojvodinja Marija Kristina je darovala 50 K, kranjski deželni odbor pa 200 K. Po zakonu 28. decembra 1907 je pripadlo Avstrijskemu društvu Rdečega križa za podporo prostovoljne zdravstvene po- moči 300.000 K. Na zveznem zboru so od tega določili 100.000 K za mirovni sklad glavnih društev Rdečega križa. Deželno in žensko po- močno društvo za Kranjsko je dobilo 1900 K. Med temeljne dobrodelne akcije društva velja všteti vsakoletno obdaritev vojnih in- validov, vdov in sirot. V ta namen se je usta- novil tudi sklad. V letu 1902 je znašala pod- pora pomoči potrebnim invalidom, vdovam in sirotam 2253 K, leta 1913 pa 2243 K. Ko je leta 1903 prizadela toča prebivalce Tabora v kranjskem okraju, Predgrada v črnomaljskem okraju in Vač pri Litiji, jim je društvo po- slalo pomoč (150 K). Pogorelci Smihela pri Hrenovici v postojnskem okraju so tudi pre- jeli 150 K. Ko je 1912 izlbruhnila vojiia na Balkanu, je Avstrijsko društvo Rdečega križa priskočilo na pomoč prizadetim narodom. Tudi naše društvo se je odzvalo klicu »Na pomoč«. Zbralo je 561K prostovoljnih pri- spevkov in podružnice 2826 K. Predilnica in tkalnica Glanzmann et Gassner v Tržiču je darovala 52,5 m beljenega bombažnega platna in 105,6 m nebeljenega blaga, ki ga je zvezno vodstvo prepustilo Deželnemu in ženskemu pomočnemu društvu RK za Kranjsko za po- trebe njegovih domačih zavodov. Za ranjene in obolele vojake v balkanskih vojnah je zvez- nemu vodstvu poslala občina Trnovo pri Po- stojni 70 kron. Vrednost materiala je ob združitvi obeh društev znašala 5200 K, pozneje pa se je zni- žala, ker so iz prevelike zaloge perila in dru- gih predmetov izločili nepotrebno in to daro- vali ljubljanskim dobrodelnim zavodom. Ma^ Urejanje sanitetnega materiala leta 1914 (Original knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani) terial so hranili v treh skladiščih: v starem strelišču, vladni palači in St. Petru na Krasu. Za podpiranje civilne državne sanitetne službe pri izrednih potrebah Ln kužnih boleznih v mirnem času je zvezno vodstvo Rdečega križa ustanovilo v več deželnih glavnih mestih »skladišča za izredne potrebe«. Odbor Dežel- nega in ženskega pomočnega društva je na željo politične deželne oblasti prosil zvezno vodstvo za ustanovitev podobnega skladišča v Ljubljani, kar se je tudi uresničilo. V jeseni 1905 je mestna občina po dolgotrajnih pogaja- njih prepustila društvu Rdečega križa pro- storno skladišče v svojem novo zgrajenem mestnem skladišču poleg deželne prisilne de- lavnice. Vanj so postavili dve Döckerjevi ba- raki, dve popolni bolniški opravi, omaro za led, dezinfekcijski stroj in mnogovrstni ma- terial. Leta 1909 je društveno vodstvo skle- nilo razširiti skladišče in je prosilo mestni magistrat še za en prostor. Dobilo ga je, ko so prenesli veliko skladišče iz bivšega vojaškega oskrbovališča v mestno jamo poleg prisilne delavnice. Tako je društvo že 1910 razširilo svoj skladiščni prostor in sklenilo zanj po- godbo za dobo 5 let (od 1. januarja 1911 do 1. januarja 1916). Z željo, da bi imelo ves inventar pod eno streho, je društvo Rdečega križa 1912 prosilo magistrat za premestitev materiala iz poslopja deželne vlade v mestno skladišče. Namesto tega je magistrat ponudil večjo dvorano na ljubljanskem gradu. Društvo jo je le rezer- viralo zase, ker mu je za sanitetni material odstopila Kranjska hranilnica prostore v za- vetišču za neozdravljive bolnike. Kako ko- ristna je bila ustanovitev »skladišča za izred- ne potrebe«, nam pričajo naslednji dogodki: Ko se je pojavila epidemija legarja v Hrast- niku (1906) in Postojni (1907, 1911) ter v Tr- bovljah (1913), je društvo poslalo tja barako z oddelj enimi stenami in popolno bolniško opremo. Podobno pomoč je dalo tudi litijski predilnici, ko so se pojavile tam osepnice. Po zgledu matičnega društva je tudi večina podružnic opravila združitev. V prvih letih. XIX. stoletja je bilo vseh članov pri podružni- cah 710 in 2 častna člana; skupnega premože- nja je bUo 24.385 K. Podružnicam Kočevje, Krško, Postojna, Idrija, Kranj, Kostanjevica, Logatec, Metlika, Vrhnika, Radovljica, Radeče, Novo mesto, Kamnik in Črnomelj se je 1903 pridružila še podružnica St. Peter na Krasu; s tem se je izjpolnila dolgoletna želja. Njena delavnost je bila kar precejšnja: vodstvo je preskrbelo ,potrebni material bolniški postaji in skrb zanjo zaupalo poštnemu asistentu Josipu Rudolfu. 58 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Tako je pred začetkom prve svetovne vojne imelo Deželno in žensko pomočno društvo 16 podružnic s 784 člani in 50.000 K imovine. Posebno pozornost je društvo namenilo za- vodom, ki so se morali pripraviti v primeru vojne. Imelo je tri postojanke: bolniško po- stajo za 210 mož, okrevališče za 100 mož in zdravstveno postajo za 10 mož. Za negovanje bolnikov so določili osem usmiljenk kongre- gacije sv. Vincencija Pavlanskega in tudi Ka- toliški dobrodelni odbor za Kranjsko je bil pripravljen dati 30 izurjenih bolniških po- strežnic. Skrb za prevoz bolnikov in ranjen- cev je prevzelo Prostovoljno gasilsko društvo v Ljubljani in St. Petru. Avstrijsko društvo Rdečega križa je skle- nilo zadostiti potrebam po bolnišnicah z usta- navljanjem društvenih rezervnih bolnišnic, ki naj bi se provizorično uredile v vseh javnih prostorih, zlasti pa v šolah. Kranjsko deželno predsedstvo je v ta namen ponudilo vse državne gimnazije, višje realke in obe učiteljišči, magistrat pa obe poslopji mestne deške ljudske šole. Kongregacija usmiljenk sv. Vincencija je namenila svojo zasebno bolniš- nico »Leoninum« za preureditev v rezervno bolnišnico. Obenem je bila v vojnem času pri- pravljena prevzeti postrežbo bolnikov in da- jati hrano za majhno odškodnino. Poleg ome- njenih zavodov je imelo društvo v razvidu še 17 oskrfbovališč po vsej Kranjski: 1. Hiralnica sv. Jožefa v Ljubljani, 10 ra- njencev; 2. Graščina Križ pri Kamniku, 6 rekon- valescentov; 3. Graščina Sp. Perovo pri Kamniku, 3 re- konvalescente, 4. Graščina Cemšenik pri Kamniku, 4 re- konvalescente; 5. Graščina Krumperk pri ICamniku, 5 re- konvalescentov; 6. Graščina Volčji potok pri Kamniku, 4 rekonvalescente; 7. Dolenjske Toplice, 14 ranjencev; 8. Graščina Turjak pri Velikih Laščah, 4 rekonvalescente; 9. Graščina Snežnik pri Logatcu, 6 rekon- valescentov; 10. Graščina Rakovnik na Dolenjskem, 4 re- konvalescente ; 11. Graščina Ruperčvrh na Dolenjskem, 4 rekonvalescente; 12. Graščina Dvor, 6 ranjencev; 13. Graščina Jablje pri Trzinu, 4 rekonva- lescente; 14. Graščina Bled, 15 ranjencev; 15. Jubilejna ubožnica v Radečah pri Zida- nem mostu, 6 ranjencev; 16. Graščina Ribnica, 3 rekonvalescente; 17. Graščina Ortnek pri Ribnici, 3 rekon- valescente. Razveseljive so bile tudi ponudbe za brez- plačno zdravljenje bolnikov in ranjencev ter lekarnarjev za dobavo zdravil in obvez z iz- rednimi popusti. To so bili zdravniki: dr. Emil Bock, primarij v Ljubljani; dr. Franc lUner, mestni zdravnik v Ljubljani; dr. France Koš- melj, višji štaibni zdravnik v pokoju, Ljub- ljana; dr. Robert Prossinagg, praktični zdrav- nik v Ljubljani; dr. Franc Zupane, deželni sanitetni referent v Ljubljani; lekarnarji pa: Gabrijel PiccoUi, Ljubljana; Rihard Sušnik, Ljubljana; Ubald pl. Tmkoczy, Ljubljana; Friderik Baccarcich, Postojna. Na predlog predsednika Deželnega pomoč- nega društva RK za Češko so na zveznem zborovanju jeli organizirati v vseh deželnih glavnih mestih stalne tečaje o nalogah funk- cionarjev Rdečega križa v primeru splošne mobilizacije. Na prošnjo Deželnega in ženske- ga pomočnega društva za Kranjsko je bil to- vrstni tečaj v Ljubljani od 26. do 27. aprila 1910; predaval je štabni zdravnik dr. Anton Lusenberger. Bili pa so še tudi tečaji za bol- niške strežnice. Prvi tak tečaj so priredili v deželni bolnišnici v juniju 1913; tega so v ja- nuarju 1914 ponovili. Absolventke so prejele redna spričevala. Tečaj je vodil primarij de- želne bolnišnice dr. Ivan Jenko z dr. Franom Dergancem in s sekundariji dr. Tratnikom, dr. Virantom in dr. Breskvarjem. Tudi po- družnica Novo mesto je organizirala posöben tečaj v novembru 1913 pod vodstvom dr. Jo- sipa Straška. Društvo sv. Vincencija, ki mu je bilo poverjeno organizirati postrežbo bolnikov na deželi, je dalo jeseni 1912 izučiti več deklet z dežele v postrežbi bolnikov; od teh jih je bilo 20 pripravljenih prevzeti službo Rdečega križa. Ranjenci v oskrbi Rdečega križa leta 1914 (Original v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani) 59 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO DEŽELNO IN ŽENSKO POMOCNO DRUŠTVO RDECEGA KRIZA ZA KRANJSKO V PRVI SVETOVNI VOJNI Izbruhnila je prva svetovna vojna in prišel je čas, ko je društvo moralo prestati veliko preizkušnjo. Urediti je bilo treba prostovoljne darove prebivalcev in jih oddajati na pristoj- na mesta, dajati navodila pododsekom in za- dovoljiti upravičenim zahtevam vojaških sani- tarnih zavodov. Društvo je imelo rezervne bolnišnice, bolnišnice za rekonvalescente in »maroderje«, posamezna ležišča v raznih bol- nišnicah in naprave na železniških postajah. K temu je treba prišteti še razna privatna zdravilišča. Po zaslugi Rdečega križa so bili vsi ti zavodi opremljeni s posteljami, potreb- nim perilom in drugim inventarjem. Društvo RK se je zavezalo, da bo osknbelo rezervno bolnišnico »Leoninum« s 70 posteljami, bol- nišnico za rekonvalescente »Ljudski dom« s 100 posteljami, cesarja Franca Jožefa azil s 60 posteljami, zasilni bolnišnici na ljubljanski postaji z 210 posteljami in na postaji Rakek z 10 posteljami ter končno bolnišnico za »ma- roderje«, ki jo je vzdrževal Windischgrätz, s 40 posteljami. Ker to ni bilo dovolj, so za potrebe Rdečega križa preuredili še naslednje bolnišnice: re- zervno bolnišnico usmiljenih bratov v Kandiji s 100 posteljami, cesarice Elizabete žensko bolnišnico v Novem mestu z 80 posteljami, Elizabetinum v Ljubljani s 14 posteljami in bolnišnice za rekonvalescente v Litiji s 100 po- steljami, v Zagorju s 30, v Ilirski Bistrici s 60 in v vili Volk na Bledu s 40 posteljami; ko- pališče v TopUcah je imelo 74 postelj. Karel knez Auersperg je dal preskrbo 34 »maroder- jem« in vsemu moštvu dovolil brezplačno upo- rabo kopališča. Na Kranjskem je bilo torej 1257 razpoložljivih postelj, od tega jih je bilo 49 za častnike, druge so bile namenjene mo- štvu. Organizacija sanitetnih zavodov ob glav- nih prometnih žilah je popolnoma uspela; prav tako je bila urejena evidenca prostih postelj. Zavode zunaj Ljubljane so upravljali odseki. Ureditev sanitetnih zavodov je zahtevala od Rdečega križa velike izdatke, saj je kril vse stroške za rezervno bolnišnico »Leoninum« ter bolnišnici za rekonvalescente »Ljudski dom« in cesarja Franca Jožefa azil. Konec leta 1914 so znašali stroški za preskrbo Leo- nišča 19.425 K, »Ljudskega doma« 9106 K, cesarja Franca Jožefa azil 9783 K, postaje z zasilno bolnišnico v Ljubljani 6106 K in po- staje St. Peter na Krasu 801 K. Kar zadeva druge zavode, je vojna uprava krila zgolj čiste oskrbovalne izdatke: za častnika je plačevala 3 K dnevno, za prostake 2 K; vse drugo je bilo na ramenih Deželnega in ženskega po- močnega društva. Le-to je 1914 izplačalo 10.241 K za instrumente in obveze ter 2255 K za zdravila. V 17 društvenih zavodih je oprav- ljalo službo 21 zdravnikov, 26 poklicnih po- strežnic (usmiljene sestre in sestre križarke) ter 32 prostovoljnih in 65 pomožnih postrežnic. Nemajhno nalogo so v vojni imele trans- portne kolone RK, ki so spravljale po želez- nici prispele ranjence in bolnike v oskrbo- vališča. Na Kranjskem je bilo konec 1914. leta 6 transportnih kolon s 45 možmi. Omeniti ve- lja lokalno transportno kolono v Ljubljani, ki je do konca 1914 namestila v bolnišnice in okrevališča 11.802 ranjenca in bolnika. Pre- važali so z vozovi, posebnimi sanitetnimi vo- zili, avtomobih, breki in odprtimi vozovi. Delovanje Deželnega in ženskega pomoč- nega društva se ni omejilo zgolj na prevzem ranjenih in bolnih, temveč je skrbelo za okrep- čilo tistih ranjencev, ki so se peljali mimo naših postaj, in tistih, ki so izstopili ali bili izločeni. Društvo je vpeljalo na posameznih postajah (npr. Ljubljana, St. Peter na Krasu, Jesenice, Postojna in Novo mesto) okrepče- valnice. Rdeči križ v Ljubljani je za okrepče- valno akcijo prispeval le skromen znesek (728 kron), vse drugo so bili darovi v hrani in tobaku. Ob vsestranskem prizadevanju podružnic kranjskega pomočnega društva in podpori ce- lotnega prebivalstva — ne samo večjih krajev, temveč tudi naj oddaljenejših gorskih vasic — so bili tudi denarni prispevki te humane usta- nove na Kranjskem popolnoma zadovoljivi. Vojni fond se je na koncu 1914 dvignil na 108.919 K. Zbrali so skoraj 150.000 K čistih denarnih prispevkov in v obligacijah 14.000 K; s članarino, z raznimi priložnostnimi proda- jami itd. so zbrali skoraj 10.000 K. Število članov glavnega društva je poskočilo na 366 in pododsekov od 734 na 2425. Poleg denarja je društvo dobilo v obUki darov precej kosov perila, živil in okrepčil. Tudi odbor društva je kupil perila, žimnic, steklenine, posod, obutve itd. v višini okoli 14.000 K. Le del omenjenih darovanih in kupljenih predmetov je ustanova porabila za svoje zavode; vse drugo je prepustila vojaškim sanitetnim za- vodom. Tako je na primer Deželno in žensko pomočno društvo RK za Kranjsko predalo vo- jaškim zavodom 5414 kosov raznega perila in drugih v bolnišnicah potrebnih predmetov. Iz volne, ki so jo kupili ali darovali ljudje, so žene izdelovale zimsko perilo za vojake na bojišču. Med važne naloge našega društva RK je treba šteti posredovanje zvez med svojci in 60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vojaki, poizvedovanje po ujetih in pogrešanih vojakih, razpošiljanje darov na, bojišče itd. Promet, ki sta ga opravljali samo dve osebi, je bil ogromen. Društvo je imelo v letu 1914 do mobilizacije 28. junija le 190 opravilnih tekočih številk, po njej do konca tega leta že 2124 in prva dva meseca 1915 več kot 1000. Tu pa niso zajeta poročila o ranjencih in ujet- nikih, prevozi, korespondenca in pošiljke vo- jakom in ranjencem. Društvena pisarna je bila v tem času v poslopju II. državne gim- nazije v Ljubljani (Strossmayerjeva ul. št. 1) v prvem nadstropju v sobah obeh dijaških knjižnic, ki jih je društvu prepustilo gimna- zijsko ravnateljstvo. Približno sliko o nadaljnjem delu Deželnega in ženskega pomočnega društva RK za Kranj- sko dobimo v posebnem poročilu, ki ga je izdalo' Avstrijsko društvo RK skupno za vsa društva Rdečega križa v cesarstvu z naslovom »Sonderbericht...«. Leta 1916 je naše društvo imelo 1806 članov in 497.133 K prejemkov in 315.482 K izdatkov. Vrednost premoženja je znašala 369.478 K. Število podružnic se je v vojnem času povečalo; leta 1916 je Ibilo 24 podružnic s 7048 člani. Njihovo premoženje v gotovini in vrednostnih papirjih je konec 1915 znašalo 64.249 K, naslednje leto samo 35.941 K. Izdatki so se povzpeli na prek 108.000 K, dohodki pa na več kot 80.000 K. — Takrat je društvo imelo 1093 postelj za bolne in ranjene. OPOMBE Za Žensko pomočno društvo za Kranjsko od njegove ustanovitve 1866 do združitve z Deželnim pomočnim društvom za Kranjsko 1902 sem upo- rabljala gradivo v fasciklih 859 in 961 iz Reg I ter v fasciklih 1078 in 1386 iz Reg II Mestnega arhiva v Ljubljani. Za Deželno pomočno društvo za Kranjsko- od njegove ustanovitve 1879 do združitve z Ženskim pomočnim društvom za Kranjsko 1902 sem črpala gradivo v fasciklih 859, 961, 1077 in 1387 iz Reg I ter v fasciklih 1078 in 1386 iz Reg II Mestnega arhiva v Ljubljani. Poleg tega sem uporabljala še Rechenschafts- Bericht über die Thätigkeit des patriotischen Landes-Hilfsvereines für Krain za leta 1890, 1891 in 1892. Za Deželno in žensko pomočno društvo Rdeče- ga križa za Kranjsko od združitve 1902 do konca prve svetovne vojne 1918 sem uporabljala gradivo v fasciklih 1391, 1685 in 1688 iz Reg I istega arhiva. Dobre podatke ima še Poročilo pod pokrovi- teljstvom njene cesarske in kraljeve visokosti presvetle gospe nadvojvodinje Marije Kristine stoječega Deželnega in gospejnega društva Rdeče- ga križa za Kranjsko v letih 1909 do 1913 — in brošurica Kranjski Rdeči križ v vojnem letu 1914 (Od predsednika Deželnega pomočnega in gospej- nega društva Gustava del Cotta); navesti moram še Sonderbericht der unter dem Allerhöchsten Protektorate seiner Majestät des Kaisers und Ihrer Majestät der Kaiserin stehenden öster- reichischen Gesellschaft vom Rotem Kreuze für die Zeit vom 1. März 1916 bis 28. Februar 1917 (to posebno poročilo je izšlo na Dunaju 1917). 61