Brez adrese!
Aleksander Veliki je presekel gordiški vozel; dr. Smolka, predsednik drž. zbornice poslancev, je v dan, ko se je imela pričeti glavna debata o adresah, stavil nujni predlog, da naj odpade vsakatera adresa, in ta predlog je zbornica sprejela jednoglasno. Tako je nepričakovano prišla pomoč na prvem mestu vladi, potem pa raznim strankam državnega zbora, ko se je videlo, da ne bode možno z lelika dobiti večino ne za adreso poljsko, ne za adreso nemške levice, in najmanj se ve da, pri današnjih razmerah zbornice poslancev, za adreso Mlado-čehov.
S tem, da izostane vsaka adresa, zatrl se je tudi mnogoteri govor, ki bi bil še posebe pojasnil stališče te ali one stranke nasproti vladi in drugim strankam. No, za taka pojasnila bode še prilika, zlasti pri proračunski debati. Sicer pa so razkrile mnogokaj zasnove adres samih, tako, da se oči odpirajo tudi onim, ki niso še poznali dovolj teženj pojedinih strank in pravih namer, katere ima vsaj sedaj Taaffejeva vlada. Česar ne izražajo prijavljeni načrti adres sami, razodeli so zastopniki glavnih strank pa v adresnem odseku.
Dva načrta, ako bi bilo prišlo do adresne debate, bi bila zbornica debate poštevala : načrt Bilinskega in načrt Plenerjev. Adresa Mladočehov, katera je razmerno najodločniša, odkritosrčniša, s kratka najboljša, bi ne bila poštevana; njen namen je tudi bil glavno v tem, da svet zve, kako mislijo in po čem teže zastopniki, ki v resnici zastopajo najširše mase, absolutno večino češkega naroda.
Poljska frakcija je dobila zadačo, da posreduje med strankami, to pa po merilu volje vladine; dr. Bilinski je zasnoval svoj načrt v takem posredovalnem smislu. Zato je ta načrt ostal blizu jednako brezbarven, kakor načrt gosposke zbornice, kateri se je kot adresa sprejel jednoglasno. Adresa gosposke zbornice in načrt Bilinskega sta taka, da se očitno bojita govoriti o narodih
kot takih ; njima so važnejše »dežele", in kar se dostaje narodov, je skoro dovolj, da se skrivajo za imenom ,,prebivalcev". Načrt Bilinskega ali poljske frakcije sicer kaže rahlo in pohlevno na razlike dežel in vsled tega na razlike različnih razmer in potreb teh dežel; narodi so pa tudi tu sekundarnega pomena. Poljaki niso mogli se izogniti deželno-avtonomistiškega stališča, drugače bi bili sami sebi nasprotovali. Ker pa so hoteli in imeli pridobiti za svoj načrt tudi nemško levico, niso smeli odločno izraziti se niti za deželno avtonomijo. V obče je ta načrt tak, da dr. pl. Plener ni imel nič proti njemu pri glavni debati v adresnem odseku, in je v resnici zasnovan bolj za levico in v smislu nemške levice, nego pa za deželne avtonomiste na desni.
V klubu konservativcev se je zdel ta poljski načrt pri vsej pohlevnosti in udanosti tega kluba, vendar pre-medel in premalo obsežen; zato je predlagal poslanec Suklje dostavek, ki zahteva izvršbo narodne jednakopravnosti na podstavi državnih osnovnih zakonov. V imenu nemških konservativcev pa je poslanec Dipauli zahteval dodatek, ki izraža potrebo versko-nravstvene vzgoje. Ne ta, ne oni predlog ni bil po godu ne nemški levici, ne poljski frakciji. Jugoslovanski zastopniki so kot členi kluba konservativcev na novo doživeli, kaj pomenijo Poljaki; no ta skušnja jih ne bode zavirala, da bodo še nadalje pek to val i s poljsko frakcijo ter jo po domačih listih zagovarjali, kolikor možno.
Nemška levica je bila z navedenima dodatkoma še manj zadovoljna, in nemški nacijonalci so po dru. Steinvvenderju zahtevali, da bi glede na narodno jed-nakopravnost ostalo vse, kakor je — in statu quo. S tem so pokazali nemški nacijonalci, da so ravno tako liege-monisti in agresisti ali osvajači, kakor nemški liberalci. Kar se dostaje pa versko-nravstvene vzgoje, so pokazali zopet Poljaki, da se ne razločujejo v ničemur od nemškega liberalizma. In vendar kako se proslavlja
18
njih konservatizem v konservativnih listih po raznih slovanskih krajih!
Nemška levica ne le da ni bila zadovoljna s predlogom Dipaulija, je nasprotno po dru. pl. Plenerju zahtevala nespremenjeno nadaljnje razvijanje ljudske šole. Ker pa tega ni dosegel, napovedal je vojno: da se nemška levica ne udeleži več razgovarjanja v adresnem odseku ter da predloži sama svoj poseben načrt za adreso. Kaže pa se, kakor da bi bila levica uže od začetka imela svoj načrt pripravljen, in da je delala le na to, kako bi Poljake pridobila za izdelek brezbarvenega načrta, ki naj bi ga bila potem sprejela slovanska desnica ter se ta tako tudi nekako formalno zavezala, vesti se po vladnem, izključno gospodarskem programu, ki je zajedno program nemške levice. Ako je imela levica, kar je jako vernjetno, to taktiko, reči je, da se ji je posrečilo popolnoma vsaj glede na zasnovo načrta Bilinskega in glede na vedenje Poljakov, ki je bilo soglasno v odločilnih točkah z načeli nemške levice.
Ta nemška psevdo-liberalna stranka, ki zahteva od Slovanov, da naj molče in se krote glede na vitalna narodnostna, potem državnopravna, kakor tudi verska vprašanja, pa se je osmelila v svoj adresni načrt posta, viti vse, kar ji je na srcu. Dasi prestolni govor ne omenja Nemčije z imenom, zahteva ona izrecno ožo zvezo z Nemčijo ; prestolni govor ne omenja češko-nemške sprave po imenu; ona pa zahteva, da se ta sprava nadaljuje. V tem, kakor smo omenili uže zadnjič, je itak nedoslednost in protislovje nasproti gospodarskemu programu vlade in nemške levice; kajti, ako se imajo spraviti z dnevnega reda politiška, narodnostna, državnopravna vprašanja, mora to veljati tudi za češko-nemško spravo.
Nemška levica zahteva nadalje varovanje jednot-nosti države; s tem uganja politiko, naperjeno proti državnopravnim narodom in implicite zahteva nemški kot državni jezik. To je nje varovanje interesov državne jednote. Nemška levica razume v državni jednoti tostransko polovice, ko zagovarja izrecno duvalizem.
Nemotjeno razvijanje šolstva, katero je postavila nemška levica v svojo adreso, pomenja nadaljnje ger-manizovanje ljudskih in drugovrstnih šol, in pomenja, da se ustavlja ona, da bi narodi dobili svojo narodno avtonomijo, ž njo pa jedino pravo, na naravni podstavi zasnovano šolstvo in razvijanje tega šolstva.
Nemška levica je tudi ob tej priliki pokazala, da meri z dvojno mero, Slovanom prepoveduje stremljenje za ustrojenjem svojega obstanka, v tem ko sama istočasno hoče v svojem interesu uganjati ne samo notranjo, ampak tudi zunanjo politiko. Ker je nje vedenje nenaravno, krivično, jo je zapustila tudi v njeni adresi vsa logika.
Ne zaslediš z lehka tako slabe zveze, kakoršna je v utemeljevanju, da je treba v interesu državne jednote zatreti stremljenje slovanskih strank po rešitvi
narodnostnih, državnopravnih in verskih vprašanj, potem da še le je možno vspešno delovati na občegospodarskem polju v smislu napovedanega gospodarskega programa.
Toliko bolj se odlikuje tudi za ta del načrt adrese, ki so ga predložili in zajedno svetu razglasili Mladočehi. Oni po vsem pravu postavljajo na prvo mesto za možnost izvršenja takega gospodarskega programa v Avstriji neizogibno uslovje, da je treba najprej vstvariti j e d-11 a k a tla za vse narode in vse stranke. Jednakost teh tal sestaje iz popolne izvršbe in dovršbe narodnostnih, državnopravnih in konfesijonalnih prav. Ako bi se narodi in stranke popolnoma zadovoljili v teh odločilnih pogledih, potem bi stali drugi proti drugim in skupno na jednakih tleh. S teh tal bi še le bilo možno postavljati druge zadače, torej tudi 11. pr. izvršbo gospodarskega programa, kakor ga je postavila v soglasju z nemško levico sedaj Taaffejeva vlada. Potem še le, s stališča, teh za vse narode in stranke jednako vstvar-jenih in pripravljenih tal bi bilo možno in, ko bi nanesle okolnosti, tudi primerno, narode in stranke krotiti v njih stremljenjih; kajti, ker bi ti narodi in te stranke videli podana in zagotovljena uslovja svojemu obstanku, mogli bi vprašanja o narodnostnih, državnopravnih in verskih pravih puščati za več ali manj časa popolnoma na strani, saj bi bila ta vprašanja bistveno rešena in bi jih torej prav za prav niti narodi niti stranke ne postavljali na dnevni red, in glede 11 a malenkosti s te strani bi pač ne vznemirjalo ne narodov, ne strank, ko bi se bilo lotiti drugih, 11. pr. gospodarskih vprašanj.
Taka pa, da ne govorimo o celokupnem cesarstvu, v Cislitaviji, žalibog, dandanes še ni in ni; jednakih tal v mišljenih pogledih narodi in stranke ne poznajo, pač pa vidijo slovanski narodi in njih stranke velikanske razlike tu in tam. Nemci imajo povsod izvršeno in uži-vano narodno jednakopravnost; državnopravnih vprašanj nimajo in jih uže zaradi tega ne potrebujejo. Kar so potrebovali v tem pogledu, so dosegli s tem, da so podpirali na škodo monarhije in slovanskih narodov Madjare, da so usurpovali ti uže zapravljena ali izgubljena državnopravna prava v veči meri, nego so jih kedaj imeli v svojem zgodovinskem življenju. Poljakom so nemški levičarji proti narodni avtonomiji in proti državnemu pravu galiških Rusov izročili ravno te Ruse, in sedaj delajo samo še na to, da bi Dalmacijo in Galicijo popolnoma odtrgali od zveze tostranskih kronovin. Na dalje se rabi dejanski nemški jezik pri gosposkah in v armadi ne samo za potrebo, ampak, kakor kažejo razna dejstva in razkritja, tudi čez potrebo, in to na škodo jezikom drugih, bolje rečeno, izključno slovanskih narodnostij.
Nasprotno pa se Slovani še le bore za izvršbo narodne jednakopravnosti in državnopravnih prav, dasi so jim ta prava zagotovljena po neporušnih pogodbah, po zgodovini in po sedaj veljavni, svečano podani ustavi-
Tla so torej nejednaka za različne narode m stranke v Avstriji, in zato ni možno narekovati vsem jednako krotjenje v stremljenjih. Na videz v jednakj meri naložena pokora obtežuje narode in stranke ne-jednako: nemško-liberalne stranke, Poljakov in italijanskih odlomkov ne obtežuje nič, slovanske narode in stranke pa z vso težo, ki jo ima namerjana pokora gospodarskega programa. Ta nejednakost ni opravičena, ker je vsem narodom v popolnoma jednaki meri zagotovljena narodna jednakopravnost, in imajo pojedini narodi svoja zgodovinska državna prava ravno tako neporušna, kakor je neporušno zagotovljena vsem narodna jednakopravnost-
Adresa Mladočehov kaže torej na tesno vez na" rodnostnih, državnopravnih, verskih z jedne in gospo" darskih vprašanj z druge strani, pa ne tako, kakor nemška levica in nji sedaj sledeča vlada, ampak ravno nasprotno. Adresa dejanskih zastopnikov češkega naroda stavlja gospodarska vprašanja v zavisnost od prvih, možnost izvršbe gospodarskega programa od uslovja izvršbe narodnostnih, državnopravnih in konfesijonalnih vprašanj.
Nemška levica je pa postavila noge po koncu in glavo na tla, in to je v resnici narobe svet. Ta napaka je toliko hujša, ker se je napravila od nemškoliberalne strani z vso zavestjo, in ji je pritrdila z isto zavestjo tudi nemško-nacijonalna stranka.
Mladočehi so bili torej jedini, ki so v svoji adresi stvari razpostavili v pravo zvezo, v pravi neksus in to na več mestih odločno poudarjajo. Oni kljubu temu kažejo svojo krotkost v tem, da privoljujejo v vsporedno delovanje za izvršbo nacijonalnih, državnopravnih. konfesijonalnih prav in gospodarskih toček, v tem ko so imeli po svoji neoprovrgljivi logiki vse pravo zahtevati naj-poprej izvršbo prvih prav in še le potem postavljenje gospodarskega programa.
Mladočeška adresa poudarja povsod najprej narode in še le potem kraljestva in dežele, v tem ko v drugih adresah ni odločnega izraženja o narodih. Mladočeška adresa obsoja dosedanjo vladno politiko v narodnostnih, sosebno jezikovnih vprašanjih ter poudarja, da vsi manjši in veči koraki vlade v tem pogledu merijo na to, da bi se postavil jeden kot državni jezik nad vse druge jezike, s tem pa potisnili drugi narodi in njih jeziki na nižo stopinjo. Ta adresa obsojuje tako narodnostno politiko in zatrjuje nasproti Nj. Veličestvu, da taka politika ne doseže namenov, katere je z nova in opetovano razglasilo Nj. Veličestvo. Mladočeška adresa se nadeja, da se posreči dobiti takih kompaci-scentov, ki bodo znali primerniše in zares izvršiti prava, katera imajo narodi po zgodovini in ustavi.
Mladočeška adresa pa ima to obče s poljskim načrtom adrese in adrese gosposke zbornice, da se postavljajo vse na stališče deželnih avtonomistov, samo da Mladočehi na več mestih poudarjajo to stališče, ko
v gospodarskem pogledu odmerjajo razne točke pristojnosti deželnih zborov.
To stališče, katero se ve da nasprotuje nemški psevdo-centralistični levici, je s stališča narodne avtonomije obžalovati, ker se vsaj ne izreka za organe, ki bi bili potrebni glede na izvršbo narodne avtonomije. Na to stran se niso pospeli Mladočehi do stališča, katero razločuje organe deželne in narodne avtonomije in tudi čas, ko dokazuje, da še le po vstvaritvi organov za narodno avtonomijo je mnžno vspešno stremiti po izvršbi državnih prav. Narodni avtonomisti vidijo tudi protislovje v tem, da se zahteva 11. pr. narodna jednakopravnost, a zagovarja zajedno deželna avtonomija. Večina slovenskega razsvetljenega naobraženstva vsled tega tudi ne bode vedela posebne zahvale nasproti slovenskemu poslancu Šukljeju, ki je priporočal za Bilin-skega adresni načrt dodatek o narodni jednakopravnosti, zajedno pa ostal pristaš in zagovornik deželne, Slovencem in Slovanom v obče pogubne sedanje deželne avtonomije.
Obžalovati je, da ne v adresnih načrtih, ne v razgovorih o teh načrtih se ni slišala niti jedenkrat najmanjša besedica o narodni avtonomiji. Gosposke zbornice in Poljakov, kakor nemške levice in nemške naci-jonalue stranke ni tu poštevati; ali da so Jugoslovani molčali popolnoma o tej odločilnej točki, umeti je samo od tega, da sta bila Šuklje in Klaič koinpromitovana uže od poprej. Ta dva poslanca sta molčala o narodni avtonomiji, kljubu temu, da so dalmatinski listi pred otvo-renjein tega državnega zbora pisali v smislu narodne avtonomije, a je prof. Šuklje naravnost zavezan potegovati se za narodno avtonomijo, ko je podpisal tudi on Ljubljanski program od oktobra 1. 1. Mi bi radi poznali ono modrost, katera bi nam dokazala, da vede zagovarjanje deželne avtonomije do izvršbe sklepov slovenskih poslancev na Ljubljanskem shodu.
Jako pomenljivo je tudi, da se slovanske stranke niso niti dotaknile duvalizma ter s tem molče priznale sedanje duvalistiško stanje, katero vendar ne more ostati v interesu celokupne države, še manj pa v interesu slovanskih narodnostij. Najbrže, da je to molčanje za stranke politično modro, za navedene interese pa nikakor ne more biti koristno.
Če primerjamo načrte adres in razgovore o njih, vidimo, da odločilnega, principijalnega napredka ni še pri naših strankah, še vedno ne umečih odločilne važnosti principa, na katerem je zasnovan sistem narodne avtonomije.
Glede na dotikanje duvaKstiske oblike pokazal se je strah pri Jugoslovanih, kakor pri Mladočehih; s tem so oni napravili največo uslugo poljski frakciji in nemški levici, ki obe zagovarjati duvalizem, kakor ste delali na to, da se je vstvaril.
Stranke so pokazale, da nimajo odločnosti na vse glavne strani, da imajo tudi voditeljev, kateri so jo bili zagazili uže poprej, in kateri si vsled tega nočejo op o rekati v sedanjem obdobju. Stranke so hotele pojasnil; sedaj so jih dobile v veči meri, nego so si želele. Drugim opazovalcem stvarij je bilo jasno vse to, kar se je razkrilo sedaj ob razpravljanju adresnih načrtov. Nemška levica je pokazala z nemškimi nac jonalci vred roge prave liegeniouistiške in zajedno teroristiške stranke; poljska frakcija je ranila z dejstvenimi udarci one slovanske zastopnike, ki so še vedno nadejali se odločilne podpore od te frakcije. Mladočehi so razvideli, da so se varali, ko so se nadejali dobiti zaveznikov med ostalimi Slovani, zlasti tudi Jugoslovani. Po imenu Mladočehi so še mladi glede na skušnje s Poljaki, pa tudi glede na one jugoslovanske in tu pred vsem glede na nekatere slovenske poslance, ki imajo doma organe, kateri slikajo vsakega Mladočeha kot Belcebuba, v tem ko ne prenehajo zagovarjati poljske frakcije in Poljakov v obče, ki so se jim sedaj podelali tako krasno.
Clara pacta, boni amici! Spoznanje seje povečalo tudi v državnem zboru. Iz vedenja, omahovanja in pogajanja vlade Taaffejeve vidijo narodi in stranke,
kolika je odbila; iz postopanja liemško-liberalne in nacijonalne stranke je razvidno, da liočeti ti dve stranki složno postopati, da se ne izvrše ne narodna jednako-provnost, ne državno pravo Čehoslovanov, avstrijskih Rusov ter Hrvatov in Slovencev. Vlada po besedah adrese Mladočehov ne nasprotuje volji teh hegemoni-stičnih strank, ki obe bi radi napravili dve vrsti narodov: v prvem razredu bi gospodovali Nemci nad drugim razredom, obsezajočim pred vsem Cehe in Jugoslovane, potem pa vse Slovane vkupno. Vlada se je udala za program, kateri takisto po dokazu adrese Mladočehov ni ne logičen, ne naraven in ne pravičen, ko nalaga v obliki jednake pokore nejednako obteževanje slovanskih narodov, katerim so se doslej kratila fundamentalna narodna in državnopravna prava.
Vse je jasno, vprašanje je le, ali so slovanski poslanci sposobni in pogumni dovolj, da izvedejo tudi potrebne posledice iz očitnih in sedaj na novo razkritiih dejstev. Mi dvomimo nad tem, ker se ne vidijo možaki, ki bi se odločno otresli tako imenovanih prvakov, kateri jo hočejo kljubu skušnjam, zunanjim in notranjim vzrokom, tirati še vedno po — starem tiru. Ako se varamo mi, toliko bolje za narode!
Odprto pismo gosp. vitezu dru. Levu Bilinskemu.
Preblagorodni gospod!
Jaz ne morem nikakor razumeti prečit d nega vedenja vaše poljske frakcije glede adrese na najviši prestolni govor.
Iz vseh dosedanjih izjav i parlamentarnih obravnav očividno je namreč, da fakcijozni nemški levičarji teže pred vsem po absolutnej nemškej hegemoniji, t. j. po takem narodnem pravu nasproti prekrotkim Slovanom, kakoršno ima, n. pr. grabežljivi volk, kedar prilomasti med — čredo ovac. To nemško-hegemonsko pravo je torej konečno za vas Poljake, kakor za nas ostale zapadne i južne Slovane, do kraja neznosno i pogubonosno; torej je jasno, da mi Slovani ne moremo nikoli, iz nikakih navidezno oportunskih ali psevdo-lojalnih obzirov dozvoliti v to pravo, marveč protiviti se mu kot največemu zlu, sicer obsodimo svoj narod sami v sramotno politično-narodno helotstvo ter očividno pokažemo, da je Slave zaista bezumni — Sklave.
Da pa naši liberalni Nemci (kakor od druge strani njih prijatelji Madjarembri in Talijano-embri) zares teže po takej nam do kraja pogubonosnej hegemoniji, pokazali so prav jasno s tem, da so se odpoveda'i v poslednjem času svojej fakcijoznej opoziciji stoprv potem, ko so srečno dospeli, poleg svoje uže prejšnje nemške hegemonije nad slo-
Iz Krajine, 6. maju 1801.
vanskimi Moravani, Slezaki, Bukovinci i Jugoslovani s pomočjo prepopustljivih Staročehov, tudi do najnovejše češko-' nemške supremacije ter takim obrazom — nalik samosilnim Madjarembrom — dosegli skoro verhunec svojega ultranem-škega liegemonstva.
No i po tem vspehu odpovedali so se levičarji svojej strupene] opoziciji ter s toli sovraženo gr. Taaffejevo vlado pomirili se le pod tem uslovjem, da se je tudi poslednja njim za ljuba v odrekla »dem Fortschreiten auf der Bahn na-tionaler Concessionen1-, t. j. da Slovanom v bodoče ne privošči niti novih narodnih mrvic, marveč potisne vse take stvari kar v kot; to je očividno pokazala s tem, da je tako rekoč sama pristopila v nemško-fakcijozni tabor. To potrdila je gr. Taaffejeva vlada tudi tem obrazom, ko se je nemškim fakcijozom še posebe izrecno zavezala, v narodnem oziru izključno njih nemško snpremacijo braniti, uporne Mladočehe, kakor tudi vse tostranske Slovane — bodisi z lepa ali drugače — pa pripraviti k opusčenju njih ustavno opravičenega stremljenja po dejanskej ravnopravnosti na-rodnej i k zameni istega z zgolj socijalno-ekonomičnim reformami, v nadeji, da s takim postopanjem svojim novim zaveznikom ohrani intaktno njih nemško supremacijo v Pred-litaviji povsod ter zajamči za vso bodočnost.
Kadi te načelne premeuibe v gr. Taaffejevej vladi ni čuda, da so bili naši nemški fakcijozi kar odmah popustili svoje prejšnje neprestano vpitje: .Proč z njim ! Le proč z grofom Taaffejem"! Vlada njegova bila jim seje namreč povse udala ter pokazala s svojim preobratom, da namerja zaista vse tostranske Slovane njim za ljubav za skledo gospodarsko-ekonomične leče narodno spraviti pod nemško hegemonijo, ker je očividno, da naša ustavno nam zajamčena avtonomija i ravnopravnost narodna na papirji pomaga nam v takih nepovoljnih razmerah toliko, kakor n. pr. lepo, jasno i toplo vreme v pratiki, kedar bije zunaj toča ali brije strašanska burja i pometa snegom.
Iz vsega tega je torej dovolj jasno, kaj sedanja gr. Taaffejeva vlada za pridobljenje nemških fakcijozev snuje in kuje zoper nas Slovane, kar pa utegnilo bi naposled škodovati ne le nam (Slovanom), ampak tudi celokupnej državi našej neizrečeno, kajt težko se najde pravi slovanski poslanec, kateri bi se drznil za skledo uboge ekonomične leče neznosnej nemškej hegemoniji prodati i žrtvovati naše ustavno nam zajamčeno narodno pravo i vso našo narodno bodočnost. Vsaj jaz se nadejam i sodim, da takega protinarodnega Efi-jalta ne bi smelo biti v poslanskih vrstah naših zapadnih i južnih Slovanov, pa tudi v krogu vaših Poljakov i Kusinov ne.
Radi tega veselilo me je neizrečeno, ko ste se bili dr-žavnozborski Poljaki po dr. Javorskem sprva prav moško izjavili: da ste kot Slovani tudi vi odvažni (odločni) pro-tivniki takove absolutne nemške hegemonije, katera je tudi vašej gališkej avtonomiji protivna; radi česar odbili ste dosledno kmalu potem od dr. Plenerja ponujano vam izključno nemško-poljsko alijancijo, dobro vedoči, da bi morali vi kot manjšina po takej zvezi kar slepo pospeševati ono protislo-vansko samosilstvo nemške liberalne večine, katero zavilo bi konečno vrat izvestno tudi — vam Poljakom.
Tedaj izrekli ste se bili še prav previdno, da ste sicer pripravni z nemškimi levičarji stopiti v nekako dotiko i zvezo y prospeh najviših državnih koristij, no da vam je to le s Hohenu-artovci zjedinjenim učiniti možno, česar vam pa zopet niso hoteli nemški fakcijozi odobriti, iz strahu, da bi to vam — s Hohenwartovci spojenim Poljakom — v tej zvezi naklonilo veliko relativno večino, poleg katere ne bi mogla nemška manjšina zavarovati si ono absolutno nemško nadvlado, katera je našim nemškim pijonirjem — kakor znano — prva i naj veča conditio sine qua non. To je torej zakrivilo, da je bil furor teutonicus odločno zavrgel vaš poljski nasvet. Ali ipak vršilo se je vse to pogajanje od vaše poljske strani doslej še dokaj korektno.
No kmalu potem dogodilo seje čudno čudo, daste uprav Vi preblagor. gospod vitez pri adresnega odseka prvej debati najprej toplo branili naše slovanske politične, verske i narodne težnje, naglašujoč, da so iste v podeljenej nam avtonomiji povse opravičene i ustavno zajamčene, a nikakor ne jedinstvu i moči celokupne države protivne, ker so le nju nadaljevanje ob državnej periferiji; no konečno izjavili ste se ipak konfuzno v nemško fakcijoznem smislu za popolno opu-
ščenje i odstranjenje teh naših narodnih teženj, češ, da je treba vsega ogibati se, kar utegnilo bi jedinstvo i moč celokupne države naše — slabiti!
Ta povse nepričakovani preobrat Vaš na levo stran bil je tem čudneji, ker nemški fakcijozi potrdili so odmah potem pri volitvi adresnega referenta, da so oni zaista toli fanatični pristaši neomejenega nemškega gospodstva, da istega tudi z vami ne marajo deliti, niti na podstavi novega proti-slovanskega vladnega programa, dasi je ta program pravi pravcati sinko njih 12letne fakcijozne opozicije.
No pri vsem tem osnovali ste Vi gosp. dr. povse v njihovem smislu politično i narodno bezbarveno adreso, v katerej naglašate sicer tudi neobhodno potrebo razvoja samouprave, ravnopravnosti narodne pa niti ne omenjate, kar obuja sumnjo, da ste Poljaki iz sebično poljskih obzirov tudi našim levičarjem jednako vneti le za „Conservirung der bestehenden nationalen Unordnungt. j. da privoščite našim Nemcem srčno radi njih neznosno nemško diktaturo, ako se ista le vas galiških Poljakov ne dotakne, marveč yam do-brovoljno dopušča vašo vlastno malo, nemškej podobno dik-taturico nad Rusini. Takova podla sebičnost vaša pa ne more nikakor imeti dobrih posledic, niti za vas ne; ker Poljaki hvastate se čestokrat, da ste bolji Slovani od Rusov, v dejanju pa pokazali bi takim bezobrazjem svojim, da ste naši pravi narodni izdajalci, ker bi svojo izključno poljsko sebičnost ostudno zlorabili v izvestno narodno pogubo vsega našega zapadnega i južnega Slovanstva.
Takova podlost omrazila bi vas izvestno vsem Slovanom i to polnim pravom, kajti vstvarila, ali prav za prav — ohranila nam bi od jedne strani neznosno velenemško, od druge strani pa malo, bratomorno gališl-o-poljsko diktaturo, kateri dajali bi blaženim Nemcem i začasno morebiti tudi Poljakom v narodnem oziru — celo jedro, vsem našim nepoljskim Slovanom pa -— prazno lupino, kar izvestno ne bi nikakor ne pomirilo ali odstranilo sedanjih narodnih nasprotij, po želji prevzv. monarha našega, temveč jih še silno poostrilo ter zaista v vsakem oziru utegnilo škodovati neizrečeno, ne le nam zapadnim i južnim Slovanom, nego konečno i vam Poljakom, kakor tudi vsej državi našej, kajti ohranilo i pomnožilo bi ne le naše neznosne narodne razmere, ampak tudi one nesrečne narodne boje, kateri vseobšči državni napredek ovirajo bolj, nego vsa naša socijalna i gospodarska beda. Iz vsega tega torej lehko spoznate, da trnje vašega izključno poljskega, neslovanskega separatizma, čeprav bi se spojilo z nemško levičarskim trnjem, ne more, nikoli niti vam Poljakom, niti celokupnej državi našej zlatega grozdja roditi, nego samo — strupene ušivke narodnega razpora ter vseobšče državne i narodne propasti.
Razven tega treba vam je i to uvažiti, da naši lokavi fakcijozi — čeprav vas tu pa tam po Judeževo celujejo — niso bili i ne bodo nikoli vam Poljakom zaista dobri prijatelji, marveč oni vas tako ljubijo, kakor n. pr. pajek — muho, ker njih silni nemški ,Drang auf wichtige Posten im slavischen Siiden und Osten* obsodil je k izvestnej narodnej
smrti vas, kakor nas, a če vam se sedaj tu i tam licemer-sko laska ter vam začasno privošči še kako pravo, katero odločno odreka drugim Slovanom, dela to jedino zato, da bi vas takim hinavskim prijateljstvom svojim potlačil povse v neslovanski separatizem ter nam Slovanom čisto onemogočil solidarno narodno obrambo, da bi potem razdvojene Slovane tem lehče zaporedoma narodno pohrustal, po svojem priljubljenem geslu: Divide et — dele!
To vražjo namero svojo potrdili so levičarji kmalu potem na novo, pokazavši precej pri drugej debati adresnega odseka, da jim Vaša politično i narodno bezbarvena adresa nikakor ne prija, dasi naredila se je uprav njim za ljubav tako bezbarvena i prazna. Glede nas Nenemcev bilo je to našim fakcijozom sicer povse ljubo i drago; a kar se dostaje njih samih, niso nikakor mogli zdržati se, da ne bi zahtevali v adresi, za-se še kaj posebnega t. j., da se ima v njej izrecno poudarjati njih nemško-narodno stališče na podstavi njih historično-nemške nadvlade kakor tudi, da potreba ne-motjenega nemško-liberalnega razvoja šole (v njih smislu).
To oboje ultranemško — prestolnemu govoru povse protivno i strankarsko njih zahtevanje jim se je sicer srečno odbilo s pomočjo vaših Poljakov; no baš to je njih furor teutonicus toliko razjarilo, da so potem pri tej priči izneverili se vašej zvezi i Vašej adresi ter svojo vlastno strankarsko adreso privlekli na dan.
No žalibog, da ni niti ta nova nemško-hegemonska brca očij otvorila vašej poljski frakciji, marveč vas toliko omamila, da, ko so mahom potem Plenerjevci razglasili naših desničarjev skromno poudarjanje razvoja ravnopravnosti narodne i versko-nravne vzgoje mladine — za prenapete prestolnemu govoru protivne, strankarske težnje ter iste kot take povse zavrgli, ste i vi Poljaki z njimi potegnili ter glasovali zoper nas, v dijametralnem protislovju z vsem dosedanjim parlamentarnim delovanjem svojim.
Da, da! zaista daleč zašli ste Poljaki, da se drznete nemškim fakcijozom z Dunajskimi punktacijami faktično odobravati vrhunec njih neznosne nemške nadvlade, svojim starim izkušenim zaveznikom pa sedaj mahom v pregreho štejete njih uajskromnejše i nnjpoštenejše težnje, katere pomagali ste jim poprej sami braniti 12 let.
No dobro zapomnite si g. doktor, da ne moremo mi zapadni i južni Slovani, kakor tudi nemški i češki konservativci v tej stvari z vami niti za vami iti, ker mi ne moremo nikoli odreči se — radi sklede ekonomične leče — našim poštenim, povse opravičenim ter ustavno nam zajamčenim težnjam. Mnogi pošteni rojaki vaši, n. pr. dr. Čer-kavski, dr. Rutkovski, Pininski, Javorski... kakor vaši Rusini i Eumuni, Staročehi so v tej stvari povse na našej strani, torej utegne zgoditi se, da konečno ne bode glasoval za Vašo narodno bezbarvno, no v svojem bistvu ipak nemško (ali nemško-poljsko) hegomonsko adreso nikdo, razven nemške-poljske, židovsko-liberalne frakcije dr. Madejskega. Ta prečudni vitez kompromituje svojimi neslanimi govori pri vsakej priliki vas Poljake, kakor nas ostale Slovane, nemškim fakcijozom jednako vedno zahtevaječ: da naj se mi zapadni i južni Slovani zadovoljujemo bez kraja i konca le z ravno-pravnostjo narodno „na papirju", česar ne moremo nikakor dalje trpeti, ker naveličali smo se uže do kraja tega praznega papirnatega slepila, kakor ne bi izvestno ni vam Poljakom v narodnem oziru zadoščevala takova zgolj papirnata »fata morgana".
Skoro jednako na slabem je naša stvar glede druge preporne točke, t. j. glede konfesijonalne1) šole na nnrodnej podstavi. Ako se namreč bez vsega zadržka dozvoljuje nemškim luteranom i Židom konfesijonalna šola v njih jeziku, zakaj se neki ne bi to tudi katoličanom sploh, i Slovanom še posebe v njih jeziku učbiilo, ko je obojih skupaj 7/8 prebivalstva monarhije naše?!2)	A. D. P.
') Naše stališče je znano; mi zahtevamo nacijonalno-avto-nomne organe za vsak narod posebe; ti organi bi najbolje skrbeli, da bi se podelila tudi katoličanom ne samo narodna, ampak tudi prava konfesijonalna šola. ki bi vzgojevala versko-nravstveno. Ravno to, da so nemški konservativci po Dipauli-ju zahtevali poseben odstavek za konfesijonalno šolo v adresi Bilinskega, dokazuje najbolje in jako žalostno, da niti Hohenwartov klub ne misli na izvršbo narodne avtonomije. Op. ur.
'*) V koncu tega »odprtega pisma" je nasovetoval naš č. g. avtor, kako naj bi se dobila primerna večina za izpreinembo poljske adrese, oziroma za popolnoma novo adreso; to priporočilo sedaj tu izostane, potem ko je zbornica poslancev v dan 8. maja na nujni predlog predsednika dr. Smolke jednoglasno odklonila vsa-katero adreso. Op. ur.
0 kritiki dra. Mahniča.
m.
K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
(Dalje).
Glede na koledar, specijalno	velikonočni praznik.
(Nadaljevanje). Ako pa je koledarska	komisija kljubu nepre-
kosljivi, preprosti, lehkoumljivosti in	rabljivosti, kakor tudi
zaradi drugačnih važnih dobičkov na cerkvenem in znanstvenem polju, ki jih daje stari julijanski koledar, priporočala in dognala reformo tega koledarja, po kateri so izginile zgornje prednosti, in je to storila jedino zato, da bi dosegla soglasje reformovanega koledarja z nebnimi prikaznimi, katero soglasje pa bi bilo jedva komu kazalo posebnih dobičkov, kar pa je tudi spodletelo, in bi se ne bilo posrečilo niti pri rabljenju zanesljivejših astronomskih tablic: da se to razlagati
jedino iz tega, da so začeli od XIII. stoletja zahtevati pre-ustrojenje koledarja, in da so ta zahtevanja vedno bolj poudarjali, kolikor bolj se je širilo stremljenje po reformi na skupnem polju cerkve. Te zahteve, kakor smo dokazali zgorej, so mnogotero izrekali sosebno komputisti ali astronomi duhovnega in posvetnega stanu, in so se te zahteve zagovarjale celo na štirih velikih konciljih, Lateranskem, Konstanškem, Bazeljskem in Tridentinskem; poslednji jih je priporočal papežu v poštevanje, in rimski Apostolski stol jih je pač hotel poštevati, ko je izvršba koledarske preustrojtve izročil komisiji, sestavljeni iz strokovnjakov vseh, k zapadni cerkvi pripadajočih znatnejših narodov, specijalno italijanskega, francoskega, španskega in nemškega1) naroda, in ko je potrdil dotične predloge, stavljene na podstavi mnenj ali sodeb, katere je zahteval od državnih in znanstvenih zastopnikov teh štirih nacij.
Utemeljenje te trditve podaja uže § petemu lista (bule) Gregorja XIII Jnter gravissimas"2) odgovarjajoča sestava koledarske komisije, v kateri so delovali poleg predsedujočega kard nala Sirlel-a in njemu kot sovetnika pridanega škofa (Episcopus montis regalis, kmalu potem kardinal) Vincenija Lavreja, kakor tudi, najbrže zaradi svojega znanja astronomiške literature Arabcev in Kaldejcev poklicanega patrijarha Necmet-Alla-e dva Italijana, in po jeden Francoz, Španec in Nemec in so celo svojim podpisom pri zgorej navedenem komisijskem poročilu posebe priložili svojo narodnost.3) Isti §. 5 navaja zajedno kot vzrok zgorej razloženega zaslišanja katoliških vladarjev in imenitnih vseučilišč o načertu koledarske reforme namero papeževo, jednakomerno vseh dostajajočo se zadevo tudi skupno izvršiti po nasvetu vseh.4)
Ta del bule se ne more razumeti krivo. Papež je menil, da je dolžen pričeti reformo koledarja, proti nesoglasju katerega z nebom so se vedno pritoževali, in da je dolžen v ta namen sestaviti posebno komisijo iz zastopnikov vseh inte-resovanih večih zapadnih narodov, da bi ustregel želji narodov, oziroma novi nameri Tridentinskega koncilja, ki je nastala vsled te želje.5) Vendar pa se je obotavljal odobriti reforemski načert Lilio-v, ki ga je komisija spoznala primernim, predno
') K nemški naciji so prištevali vsled postopanja na Konstanškem koncilju, kakor se razume samo po sebi, vse v nemško kulturno okrožje spadajoče manjše narode, Madjare, Poljake, čelie, Slovake, Ilirce (Hrvate in Slovence), lužiške Srbe in Litvance.
a) Bula je datovana Šesta Calendas Martii, in dotično mesto §. 5 se glasi: „Viros ad Calendarii emendationem adhibuimus in Alma Urbe liarum rerum peritissimos, qitos longe ante ex primariis christiani orbis nationibus delegeramus
') „Ego Seraphimus Olivarius Rotao auditor Gallus, Ego Christophorus Clavius professus Soc. Jesu Germanus, Ego Petrus Ciaconius llispanus".
4)	To mesto v §. 5 bule se glasi: „Novam hanc restituendi Calendarii rationem esiguo volumine comprehensam ad christianos principes celebrioresque universitates paucos ante annos misimus, nt res, quae omnibus eommunis est, communi etiam omnium consilio perficereturu.
5)	Eksordij večkrat ponovljeno navedene bule „Tnter gravis-
simas pastoralis officii nostri curas ea postrema non est, ut quae a Sacro Tridentino Concilio sedi Apostolicae reservata essent, illa ad finem optatum, Deo adiutore, perducantur" pravi to izrecno, in se isto še pobliže razpravlja v neposredno sledečih §§. 1—5.
bi pozvedel mnenje katoliških vladarjev in vseučilišč, torej državnih in znanstvenih zastopnikov narodov, katerim je bil določen služiti reformovani koledar. Med mnenji ali sodbami, došlimi od vladarjev in vseučilišč, jih je bilo pač pa le jako malo, katera bi bila popolnoma pritrdila reforemskemu načrtu; pa ravno tako malo se jih je izjavilo za nepreme-njeno pridržanje starega koledarja z ono odločnostjo, kakor zgorej navedeno mnenje Sarbone. Velika večina nmenj je bila za reformo, katera, kakor rečeno, je bila od XIII. stoletja postala priljubljen predmet, in ta mnenja so se razločevala drugo od drugega jedino v tem, da so se izjavili nekateri, da reforma seza predaleč, v tem ko so drugi mnogo radikalnišo reformo imeli za neizogibno potrebno ali so hoteli, da se reforma izvrši vsaj drugače.6)
8) To dejstvo ni soglasno s §. 5 uvodilne bule, v kateri se nahaja mesto: „Novam hanc restituendi Calendarii rationem esiguo volumine comprehensam ad christianos principes, celebrioresque universitates paucos ante annos misimus, ut res, quae omnibus eommunis est, communi etiam omnium consilio perficeretur; illi cum quae maxime optabamue, conco'o'es respondissent, eorum nos omnium confessione adducti, viros ad Calendarii emendationem adhibuimus". Ali to mesto ima svojo osnovo v komisijskem poročilu, v katerem je citati: „quoddam itaque compendium novae rationis restituendi calendarium ad catholicos reipublicae christianae principes, prima-riasque academias non ita pridem misit illosque Je ea re sententiam rogavit (Summus Pontifes), q i pene omnes partim literis suis, par-tim eruditorum hominum seriptis calendarii atque anni emendationem non laudant solum, sed etiam urgent Summuin Pontificem orando, obse crand o, hnrtandoque, ut muniis olim susceptum a ma-ioribmsuis, optato tundem expleat. Illam quoque novam ab Aloysio Liiio olim cxcogitatam restituendi calendarii rationem sive cyclum epactaruni omnes, quotquot quale sit animadverterunt, certe pro-bant, praeterquam paucos, qui abiectis ejelis lunaribus, adhoc usque tempus ab Ecclesia religiose retentis, eam in varias, diffi-cillimas astrologoruin rationes concludere et continere vellent. E. ii quidem, quamquam epactaruni cijclo astronomicas tabellas prae-ferunt, eundem tamen cijclum propter perennitatem facilemque rationem corrigendi errores, qui deinceps oriri possunt, caeteris aliis anteponunt".
To je naglašal uže dr Ivaltenbrunner v svojih prispevkih k gregorijanski koledarski reformi 1. c. pag. 41 z nasljednimi besedami: „S concordiUr consentire" vladarjev in vseučilišč buli „In-ter gravissimas" in pri Klaviju ni ravno tako gladka; ta izraz se je mogel opirati jedino na obliko dvorljivosti, ki je bila potrebna nasproti Svetemu očetu, ni pa se mogel opirati na dejansko vsebino došlih mnenj ; kajti videli smo, da jedno samo vseučilišče je brez-uslovno odobravalo, in tudi kralji, kakor francoski in španski, pritrjujejo le uslovnoAko prideneino še k temu, da je portugalski kralj mnenje svojih astronomov, katero je odločno obrneno proti Liliovemu reforemskemu načrtu, predložil do cela hladno brez opo-mnje, torej se vsaj molčč razkril kot nasprotnik reforemskega načrta: vsiljuje se nam nehote slutnja, da je imela komisija posebne razloge zato, da v svojem poročilu do papeža ni samo zamolčala močne opozicije proti preustrojitvenemu načrtu, ampak da je stvar opisala celo tako, kakor da bi bili vsi odobrili reforemski načrt, izjemši nekoliko radikalnih reforemcev, ki pa, dasi bi radi videli odstranjeno vse cikliško bistvo, vendar ne morejo, da bi od Lilio-a projektovanega cikla v pogledu na njegove mnogotere prednosti ne cenili više od drugih; v tem ko se je vendar, kakor smo dokazali zgrrej, mnogotero ravno epnktiški cikel Lilio-v razglašal zelo komplikovanim, težkoumljivim, negotovim, s kratka
Še le na podstavi te na novo razodete želje reforme starega julijanskega koledarja je isto izvršil papež Gregor XIII, in je reformovani koledar v zapadni cerkvi tristo let malo ne izključno v rabi. V tem pa ko se je zapovedala ta raba za zapadne katolike, ni rimski Apostolski stol ukrenil ničesar, da bi odstranil stari julijanski koledar pri katolikih vstočnega obreda, da, on jih je branil in jih brani v nadaljnjem rabljenju tega koledarja, k čemur se še povrnemo. V pogledu na to dejstvo je bilo tudi vznemirjenje prostestantov na podstavi, kakor da se jim hoče vsiliti od papeža reformovani koledar, vsekakor neopravičeno, in ni zatorej od protestantske strani proti reformovanemu koledarju zapričeti dolgotrajni boj nastal iz stremljenja, varovati nezavisnost protestantov, ampak, kakor bomo videli, ;z popolnoma drugih tendencij.
Koledarsko reformo je sicer poštevati, kakor smo dokazali zgorej, in je posebno naglašala tudi Pariška Sorbona, kot del obče cerkvene reformacije (Eeformatio ecclesiae in capite et membris, kakor so se izražali od XV. stoletja); zatorej so se sosebno pripadniki pozneje z večine k prote-stantizmu pristopivših germanskih narodov potegovali za to reformo, in je bilo po takem mnenje ali predpolaganje pač opravičeno, da se reformovani koledar sprejme ravno od protestantske strani z zadovoljstvom, sosebno ko so se mogli
neprikladnim. Slutnja postaje gotovost, ako pomislimo, da komisijsko poročilo popolnoma zamolčuje tudi zgorej navedeno silno in ■lo seeesije povečano opozicijo jednega njenih členov ravno proti projektovanemu epaktiškemu ciklu,' poudarja pa popolno soglasje s komisijskim operatom vseh členov komisije; da se nadalje zgorej navedena odločna opozicija Sarbone proti skupnemu načrtu reforme takisto zamolčuje popolnoma, dasi ravno je bil pomen te korpo-racije obče znan ne samo za Francijo, ampak za skupno cerkev.
Čudno je tudi drugačno postopanje komisije, sosebno njeno omahovanje in prenagljenje del, katero je šlo tak6 daleč, da se je reformovani koledar leta 1582 uvedel nepopolen in brezjprave utemeljitve. V medlih kanonih, ki zastopajo za silo utemeljitev, kaže se sicer še jedenkrat na „Llber novae rationis restituendi Kalen-darii", kateri da obseza obširno utemeljenje ; no ta ni zagledal nikdar belega dne, ker so utegnili' meniti, da bi bilo njegovo priobčenje nevarno glede na vsestransko naskakanje proti reformovanemu koledarju. Ta Liber pa bi bil imel priobčiti se istočasno z uvedenjem koledarja; kajti imel je podati veliko velikonočno tablico, katero tudi komisija zaznamuje kot bistveno sestavino reforemskega dela, kakor tudi „Talula epactar m expansa perpetua", ki sestavlja nedotakljiv del koledarskega dela, zlasti ko je od te tablice, katera nekako zmanjšuje težavnost določevanja lunine starosti, zavisna v uvodilni buli izrečena perpetuviteta koledarjeva. in ko kanon 2 poudarja izrekoma, da to ravno obseza Liber. Da je komisija postopala prenaglo, dokazuje označevalno pač tudi ta jednako čudna okolnost, da po komisijskem poročilu se je imel istočasno z refor-inovanim koledarjem tiskati in razposlati tudi temu koledarju prikrojeni martirologii, kar se tudi izrecno obeta v § 12 uvodilne bule; dejanski pa je še le papež Sikst V. dal v tisk in razposlal „Martyrologium Rornanum ad novam Calendarii rationem et ecclesiaticae historiae veritatem restitutum cum notationibus Caesa-ris Baronii Sorani. Rornae 1586". In vendar je hotela komisija, kar je pač čudno, uvedenje reformovanega koledarja katero je bilo prvotno obečano za leto 1582, preložiti na prejšnje leto (1581), od česar je pa zopet odstopila pozneje.
pri tem opirati tudi na izrek Luterjev.7) Kljuhu temu nam ni znan noben korak papežev, ki bi z nekoliko zanesljivostjo dal sklepati na namero, protestantom vsiliti reformovani koledar. Potem ko je bil reformovani koledar uveden na Italijanskem, Španskem in Portugalskem v dan, določen v uvo-
Utegne biti, da prevelika gorečnost komisijskih členov za reformo, kateri je bila posvetila mnogo let svoje moči. morda tudi strah od strogo cerkvene stranke, katera ni bila zastopana samo v Pariški Sarboni, ampak gotovo tudi v Rimu, sta mnogo zakrivila na na-glosti, s katero so delali na reformi, in da sta torej preveliko gorečnost in pa strah kriva tudi menj resničnega opisovanja stvarij do papeža, kakor tudi prenagljtnja komisijskih del in pač preranega uvedenja reformovanega koledarja; kajti poslednji nima ne prave utemeljitve, niti ni popolen; da, pregorečnost in strah sta utegnila biti sokriva, da se ni izpolnilo niti izrečeno obetanje uvodilne bule. Ce pa pri tem ne preziramo dejstva, da isti kardinal Sirlet, kateremu je bilo izročeno vodstvo koledarske reforme, je uže prej za papeža Pija V. vodil ustavo novega brevirja od leta 1568, torej je bil zakrivil v komput istega brevirja pridejano, vsekakor popolnoma zagrešeno korekturo starega julijanskega koledarja, katero smo mogli razložiti zgorej pod z): pač ne grešimo, ako mislimo, da so istega kardinala, kateremu je moralo biti do tega, da se z uvedenjem reformovanega koledarja odstrani huda napaka, ker pozabi popolnoma, vodili tudi osebni povodi, da je delal na kar možno naglo dovršenje koledarske reforme, in da je v tem smislu porabljal svoj merodavni vpliv v komisiji. V tem mnenju nas potrjuje to, da reforme koledarja, kateri je nedotakljiv del brevirja. so se lotili izrecno na podstavi Tridentinskega „Deeretum de indice librorum, cate-chismo, breviario et inissali" za Pija V leta 1568 povodom izdanja novega brevirja prvikrat, in za Gregorja XIII leta 1582 drugikrat, v tem ko se stvar pač pod vplivom Sirleta uredovane uvodilne bule „Inter gravissimas" v g. 53 popisuje tako, kakor da bi se za Pija V izvršena reforma brevirja ne bila dostajala koledarja čisto nič. Mi smo zgorej z navedenjem doslovnega teksta, posnetega iz komputa brevirjevega, dokazali celo ravno nasprotno; zatorej moremo to, da je tekst uvodilne bale takošen, razlagati jedino tako, da namerja, da bi se pozabila leta 1568 storjena napaka. To se je z gregorijansko reformo doseglo dejanski, na napačni komput za Pija V reformovanega koledarja ni mislil nihče več, in, da bi se ta brevir odstranil popolnoma, dal je papež Sikst V leta 1587 novo izdanje brevirja, v katerem sta komput in Ka-lendarij izpremenjena primerno.
') Luter v svojem traktatu „Von den Concilien und Kirchen" govori pri razkladanju, dostajajočem se I Nicejskega koncilja tudi o velikonočnem prazniku in o koledarju v obče, kateri, kakor pravi, potrebuje reforme. To reformo, ker koledar skupno tudi z velikonočnim praznikom nima čisto nič opraviti z vero, naj bi izvršila izključno posvetna oblast, da pa hi se izognili zmotam v posvetnih rečeh, naj bi jo izvršili povsod jednoglasno in istočasno. To da je, ako ne nedostaje zaresne volje, izvršiti jako lehko, ker so astronomi uže „fino" preoravali, torej je potreba samo še izpisovanja in pa zaukaza potentatov. Pri tem primerja od Nicejskega koncilja odobreno velikonočno pravilo s staro suknjo (v Mojzesovem zakouu utemeljenim pomladanskim ščipom), katero so zakrpali z novo cunjo (nedeljo po velikonočnem ščipu), kar provzročuje nepretržno porjenje ali luknje; torej da bilo prikladno, Veliko noč jednako Božiču izračuniti po solnčnem tečenju, torej postaviti v določen dan meseca. Ko bi se pa vladarji ne udali zato, da bi uredili to žalostno zadevo: naj se Velika noč ziblje dalje do sodnjega dne. Pojde tudi tako, ako je držala stara suknja uže nad 1400 let, držala bode i dalje. (Lutheri Opera ed. Walcli. par. XVI pag, 2676 sq. Prim. Piper Geschichte des Osterfestes seit d«r Gregor. Kalen-dcrreform pag. 64).
dilni buli, in dva meseca pozneje tudi v Franciji, je bilo pač iz Iiima siliti nato, da se uvede tudi pri katolikih nemškega cesarstva, in da se odstrani med njimi v koledarskem vprašanju čez mero huda razdejanost, zajedno da se zabranijo konflikti med duhovnimi in svetnimi gosposkami, kakoršni so pozneje dejanski nastali celč v prednjih avstrijskih deželah8). In to naravno siljenje papeža in njegovega poslanika pri cesarju Rudolfu, da bi se priobčil reformovani koledar, so protestanti razkladali tako, kakor da bi bil papež hotel reformovani koledar vsiliti njim.
Od ničesar ni bil rimski Apostolski stol bolj oddaljen, nego od tega, kakor bi se bili mogli protestanti preveriti
8) Kolika da jo Lila razdvojnost med katoliki, cel6 med "škofi nemškimi, kaže to, da, v tem ko so vojvoda Viljem bavarski in z njegovim posredovanjem škofje Salcburške cerkvene provineije naznanili cesarju svoj sklep, da uvedejo reformovani koledar v svojih svetskih in duhovnih ozemljih uže februvariia 1585, med volilnimi knezi pa,katere je cesar 20,30 decembra 1582 pozval za sprejetje istega koledarja iz ozirov na njegovo matematiško utemeljitev, kakor tudi na občenje s sosednimi narodi, je jedini nadškof Trierski odgovoril pritrjev-.ilno; drugi Katoliški volilni knez (nadškof Moguntski) je pa naglašal, da je brezuslovno potrebno jednoglasno postopanje, in je
predlagal, da naj se snide deputacija, ko bi bili drugi knezi sploh naklonjeni stvari, drugače da ne more sovetovati priobčenje koledarja. Ko se je cesar klubu temu 4/14 septembra 1583 lotil publikacije z okrožnicami, katere je pa kmalu prenehal razpošiljati; takoj je škof Speierski izjavil svoje največe obžalovanje nad tem da je zaviran izvršiti cesarski ukaz, ko je prisiljen zaradi miru ozirati se na svoje sqsede; in v istem smislu so odgovorila tudi mesta Regensburg, Normiberg in Strasburg. v tem ko prek in prek protestanski knezi niso dali niti odgovora.
uže iz uvodilue bule „ Inter gravisshnas". ako bi ne bili s svojo opozicijo sledili do cela drugim ciljem. Saj poudarja bula v §. 1 in 2, da Tridentinski koncilj zaradi nedostat-nega časa je med drugimi zadevami tudi reformo brevirja in dosledno koledarja, ki je jeden d«l brevirja. prepustil rimskemu Apostolskemu stolu, ki se je ravno na tej pod stavi lotil preustrojenja; ni se torej moglo dvomiti, da reformovani koledar je določen jedino za katolike, vezane po sklepih Tri-dentinskega koncilja, duhovščina katerih je dolžna rabiti brevir, torej, nikakor ne za akatolike (nekatolike), da, niti ne za katolike vstočnega obreda. V §. 5 bule se zahtevanje mnenj vladarjev in vseučilišč o reforemskem načrtu utemeljuje z namero papeževo, zagotoviti sodelovanje pri koledarski preustrojitvi vseh, katerem bode rabiti reformovani, koledar, in to kaže v pogledu na okolnost, da so bili dejanski za svoje mnenje vprašani jedino katoliški vladarji in vseučilišča, zopet samo na to, da reformovani koledar ni bil nikakor določen za protestante. Jednako govore tudi v buli nahajajoči se izrazi „praecipiinus et mandamrn", kakor tudi „mb ex-communicationis poena" in „NuJli ergo omniitm hominum Hceat" nesporno zato, da Rim pri uvajanju reformovanega koledarja ni mislil na protestante, kateri so se, kakor znano, za ukaze papežev brigali ravno tako malo, kakor za eksko-munikacijo, kateri so bili uže tako davno zapadli ravno zaradi svoje neposlušnosti.9)	(Dalje pr.de.)
") Nekaj podobnega je poudarjal nasproti protestantom uže spis: „De Calendario Gregoriano apologetica Doctoris theologiae. Disputationi Tubingensi opposita et in Academia Moguntia anno MDLXXXY proposita. Moguntii 1585«.
Adresa Mladočehov.
Adresa Mladočehov je po logični zasnovi, po bogati vsebini, po odločnosti oblike in po znamenitosti naštetih in poudarjanih toček prvi izmed prijavljenih načrtov drugih adres. Ako kateri izmed teh načrtov, zaslužil bi bil ravno načrt adrese Mladočehov, da bi bil dobil večino vzbornici državnih poslancev. Zato pa te adrese nikjer ne napadajo, ampak samo prezirajo nemške stranke, ker jih bode, da so Mladočehi raz-odeli odličen program; desničarji slovanski pa, ker so se na lastno in škodo vseh Slovanov zarotili, da ne bodo vodili z Mladočehi. Torej se naj zrelši in naj boljši načrt adres za državni zbor ne bi bil nikakor pošteval; toda svojo vrednost ohrani, in slovanski narodi se bodo spominjali, da so v tej kaotični dobi, ko prekucujejo v državnem zboru posledice in vzroke, ko hočejo s silo zatreti težnje slovanskih narodov po izvršbi ustavnih fundamentalnih členov, jedino Mladočehi bili toliko odločni in možati, v dostojni obliki razodeti, kakč se je stvarij lotiti, ako hočejo zadovoljiti narode in takč najbolje služiti celokupnim državnim interesom.
Jedina in z drugimi načrti adres obča napaka je tudi pri adresi Mladočehov ta, da zahtevajo sicer za vse narode
popolno jednakopravnost, ne povedo pa, po kakih organih bi se izvršila, temveč poudarjajo povsod pristojnost deželnih zborov. Samo jeden stavek daje slutiti, da tudi Mladočehi si mislijo po posebni poti izvršbo narodne jednakopravnosti, ko izražajo nado, da se najde podstaca dogovorom in krog kom-paciscentov, ki je potreben za tako akcijo. Po takem se celč v tej glavni točki približujejo Mladočehi boljšemu stališču, in to je verovati toliko bolj, ko je med njimi takih, ki so sami dokazovali potrebo posebnega organa za izvršbo narodne jednakopravnosti.
Glede na važnost izjav, podanih v adresi Mladočehov, priobčimo mi tretji odstavek in zadnji del te adrese. Ta dva kosa se glasita:
Mi vsi imamo po Vašem Veličestvu projavljeno pre-verjenje, da vsakemu domoljubu se spodobi staviti prospeh občni nad prospeh strank in da skrbij za skupne interese ni nikdar rušiti s strankarskim stremljenjem. Ali za trajno in vspešno udeleževanje tega domoljubnega mišljenja potreba je vstvariti določena tla, na katerih stoječe med seboj tekmujoče nacijovalne, verske, politiške in gospodarske skupine
19
se skupno oprosti tlačeče jih zavesti, da se od teh ali onih izmed teh skupin vsakrat in uže naprej zahteva razmerno veča mera sebezatajenja in opuščenja lastnih interesov, nego od ostalih. Ta tla vstvariti je cilj reforme ustave in uprave te države, po kateri reformi mi težimo neprimično."
Po tem našteva adresa razne gospodarske točke, katere je potrebno razpravljati v državnem zboru, dokazuje v daljših odstavkih potrebo, da se čim dalje razširja volilno pravo s ciljem do občega volilnega prava, dokazuje potrebo veče svobode tiskane in govorjene besede nasproti nacijonalnim, verskim in politiškim skupinam, ali ravno tako tudi nasproti gospodarskim slojem, sosebno pa delavcem; dokazuje nadalje potrebo, da se šolstvo podpira zlasti med slovanskimi narodi v taki meri, kakor med Nemci. Opozarja naposled na to, da ne samo Dunaj, ampak tudi druga glavna deželna mesta je treba razvijati in podpirati.
Na to sledi poslednji del in je ta-le:
»Vaše Veličestvo! Da se Vaše Veličestvo tako vzvišeno poziva na domoljubno, strpljivo in miroljubno, nepristransko vzajemno sodelovanje strank, vzbudilo je v naših srcih glasen odmev. V prestolnem govoru zopet izjavljena namera Vašega Veličestva sedanje protivnosti olajševati ter ta cilj učiniti predmetom neprestanega prizadevanju vlade, kakor tudi naša vedno nezmenjena radovoljnost na temelju popolne ravnopravnosti vseh narodov te države pogajati se o pomirjenju, vzdržuje v nas odkritosrčno nado, da se konečno najde ona podloga dogovorov in kompaciscentov, katere zahteva ugoden razvoj te akcije ter da se preplemeni-temu prizadevanju Vašega Veličestva posreči, srečno dovršiti delo državi in njenim narodom tako znamenito važno.
Radostni zadoščenjem pozdravljamo izraz jednako očetovske naklonjenosti in ljubezni Vašega Veličestva za vse narode te dežele kakor tudi izraz najviše volje, poštevati mnogotere razmere pojedinih kraljestev in dežel ter varovati in pospeševati jednako pravo pojedinih narodov.
Vaše cesarsko in kraljevo Veličestvo! Globoko nas prešinja prepričanje, da je neomejeno čuvanje ravnopravnosti vseh narodov, kateri so y zasvedočeni vernosti in udanosti spojeni pod žezlom Vašega Veličestva, neizgibno uslovje notranjega prospevanja in razvoja te države, katera z ozirom
na to, da ni narodno jednotna, utegne samo na ta način uporabiti mogočno silo narodne misli v svoj prospeh.
Mi bi se zatorej pregrešili proti svoji dolžnosti opu-stivši na stopnicah najvišega prestola v poštljivi udanosti odkrito izpovedati syoje domoljubno prepričanje, da imamo dosedanjo upravo narodnostnih razmer posebno v jezikovnem vprašanju ter tej odgovarjajočo vladno politiko za nesposobno doseči to svrho.
Mi obratno vidimo v vladnih naredbah v največih in pa tudi v teh, ki so na videz najmanjše, jasno prizadevanje, jeden jezik stvoriti občnim in vladajočim, ostale pa stlačiti na najskromnejšo mero neizogibnosti ter s tem narode, kateri so Vašemu Veličestvu in Najv. cesarskemu rodu v dobrih in zlih dobah neomejno udani, postaviti v vrsto ne-polnopravnih podanikov te države. Upravne potrebe navajajo se v obrambo tega stanja, ki je v nasprotju ne samo s starejšimi zakonskimi redi, ampak tudi s sedanjo ustavo samo, navajajo se na tak način, ki nam priča o neznanju pravega namena državne uprave ter je v nasprotju z veljavnim redom v nekaterih deželah te države.
Da vladna politika, ne brigajoč se za preplemenite namere kakor tudi za Vašega Veličestva očetovsko prijaznost in ljubezen opetovano in ob vsaki priliki izjavljeno, ne dela na to, da bi izvedla rešenje narodnostnega vprašanja na nazna-čene poti, to mi tem bolj obžalujemo, ker je ravno taka pravična rešitev med najvažnejšimi uslovji za ono vstvarjenje državne ustave, katero čuvajoč jednoto celote od nas popol-polnoma priznane, napravlja prostor kar možno svobodnemu gibanju delov te celote, in katero jedino odgovarja zgodovinski misli in različni narodopisni in zemljepisni sestavi te države, poleg tega pa jedino odgovarja vročemu in globokemu državnopravnemu prepričanju celega češkega naroda, katero je Vaše Veličestvo najmilostljiveje blagovolilo priznati, in katero je bilo v poslanski zbornici te dni slovesno zasve-dočeno.
Prešinja naš domoljubna zavest, da se, težeč za ravno-pravnostjo vseh narodov in za avtonomističnim vstrojenjem državne ustave, ne dotikamo nikogar pravic in prospeha, da si mariveč prizadevamo doseči svobodni, čvrsti in posebni razvoj posamičnih narodov in dežel ter organične jednote in moči celote."
Ruske drobtinice.
Ci, Mipy no HiiTK-fc, roao*y py6axa.
Sindikat mnogih ruskih bank je prevzel konversijo jednega dela 6"/„ posojil „zemeljnih bank" v 5%, kar bode na veliko korist poljedelcem, posebno večini.
Ministerstvo pravosodja predložilo je „Gosudarstv. Sovetu" načrt za odgovornost, ako bi se kristijani pokopali brez cerkvenih obredov. Predlaga kazen od 3 tednov — 3 mesecev, ako se je mogel duhoven zvati, pa se ni.
V Rusiji je nad 150.000 krčem, iz njih okoli 100.000 v selili in vaseh. Poleg njih so še tajne krčme. Žalostno je, da so tudi žene začele — preveč piti. Na jedno cerkev štejejo 4 krčme, na jedno šolo sest. Ako pomislimo, da so te cerkve le župne, da se „časovnie" (kapelice) med cerkve ne štejejo: postotek krčem gotovo ni veči nego pri nas; še manji je.
Angleška agitacija za ruske Žide zdela se je izdatelju „New-
York-Herald" jako sumljiva. Šel je sam v Rusijo in videl, da je n. pr. v Petrogradu in Moskvi polno Zidov, vršečili tam kulturno za-dačo na korist — svojih žepov čisto mirno. Zanimiva je tudi njegova izjava, da je oni Cannan, ki je pisal o „sibirskih užasih", sam izrazil se pred potom v Rusijo, da, če najde v Sibiri le „črne točke", skuje si premoženje iz njih. In to je tudi dosegel — pošteni gentleman — na škodo resnici, kakor so potem dokazali mu Angleži, Amerikanci in Francozje.
Govoreč o širečem se po Evropi „rusoiilstvu" vprašuje „Czas", na čem se snuje to „očarovanje" ? „Morda na velikanskem prostranstvu, katero dopolnjuje jedina samodržavna volja, ali pa na neverjetnih bogastvih tega posebnega sveta ali pa na izključnem stroju in organizaciji?" „Czas" na ta svoja vprašanja »e odgovarja, mari le izjavlja, „da je tu jačeči se kult najžalostneji znak in nevarnost konca tega stoletja" !
15 3 (st. st.) umrl je pesnik P. A. Kozlov. Rodil se je 23/3 1841. 1. bogatih starišev. Pisal je rad male lirske pesmi, zložil tudi napeve mnogim svojim „romansam". Najbolj pa je znan kot darovit prevodilec Byrona (prerel je jako točno po izvirniku: Manfreda, Don Juana in 3 pesmi Child Harolda, katere jako hvali kritika).
Nikoli ne moremo ponavljati dovolj velikega greha našega stoletja, da se je posestnik lehkoumno prepustil — nejednaki borbi za obstanek z inostrano kapitalistično konkurencijo in s kapitalizmom v obče. Sedaj vidi, kdor ima oči, in sliši, kdor ima ušesa, da se zemeljno posestvo v celi Evropi bori „na življenje in smrt", a z njim tudi osnore sedanjega društvenega reda. Grešilo se je tudi v Rusiji veliko preveč: tudi tu so posestniki, kmetje in graščaki, bili nekako prepuščeni — naravnemu razvitju stvarij. Kmete ščiti njihova občina, ali gospoda so se strašno zadolžila. Motijo se pa oni, ki mislijo, da je to zakrivila lehkoumnost, ne zakrivil je „na-ravni tečaj dogodkov". „Kmetska in dvorjanska" banka pomagati, ali velikokrati tudi oni rešiti ne moreti. Zato so že lani umanjili letna plačila dolžnikov kmetske (krestijanske) banke za 50 k. od 100 r. (kovinskega dolga). Tudi druge zemeljne banke so odločile, da ne bodo izdajale več 6% zakladnih listov (Pfandbriefe) s 1. julija t. 1., a stare dolge hočejo iz 6"/, konvertovati same banke v o"/ do 75 mil. r. Odplačuje se pogašenjem. Najbrž bode tudi s po-četka 5"/u za posestnike — preveč. Ali veliko laglje jim bode gotovo.
Poznovalci zemeljnih odnošajev v ruski Poljski so sicer priznavali, da vlada skrbi za poljskega kmeta. Ali kredit, ki ga omo-gočuje, še kmeta ne more rešiti, ko preži na njegovo zemljo — Žid. Za to so Poljaki in Ruski želeli že davno, da ne bi zemlja prehajala v židovske roke, ker potem se mora Poljak seliti v Ameriko ali robovati Židu. Sedaj se čnje, da se ukrene potrebno, da zemlja ne bode prehajala v židovske roke. Radovedni smo, kako se bode Tešilo to vprašanje tako, da se ne bi lehko moglo grešiti proti zakonu!
V južnih in „maloruskih" gubernijah so tkzv. „nedeljne banke". Izzvala jih je potreba malega kredita. Posojujejo male vsote na menjice in pišejo navadno posojilo na menjici še jedenkrat toliko, nego je bilo v resnici. Potem se odplačuje vsak teden z velikimi obrestimi. Ljudje plačujejo, ker bi ne dobili nikjer posojila, ako bi ne plačevali oderuških obrestij: tako soglasni so med seboj ti — bankirji. A te banke, držeče prebivalstvo v krcmpljih, ne plačujejo od teh operacij nikakega davka, četudi imajo navadno toliko dela, kakor kaka prava banka. A denar je velika moč, in ta moč
vpliva tudi — na javno upravo in na sodnije — na korist oderu-štva. Za to je ministerstvo notranjih del začelo preiskovati te od-nošaje, da — pomore.
Selške banke je dopustilo ministerstvo notranjih del za po-skušnjo in sicer tako-le: neka zemstva južnih gubernij smejo „v6-losti" (občini) dajati po 3000 r. za glavnico novi banki in sicer brez obrestij. Odplačuje pa se to posojilo od dobička. Obresti za posojila plačujejo kmetje 4"/„. Glavna zadača teh bank je ta, da se pomore kmetu pri plačevanju davkov in drugih plačil občini it J., da ne bi morali kmetje prodajati žita preceno in da bi si pomogli o slabih letinah. Tudi smejo banke dajati posojila kmetom za mala obrtno-kupčijska podjetja od 3 do 300 r.
Ukazom od 5/4 t. 1. odrejen je odkup vseh 5% obligacij 1. iztočnega posojila 1. 1877 na nom. vsoto od 180,401.550 r. tako, da se izdajo nove 4"/„ obligacije notranjega posojila. Torej nov korak za zboljšanje r. iinancij! Tečaj raste in — Nemci srditi računajo, koliko so že izgubili radi tega tečaja, koliko v argentinski republiki, kamor so bili vteknili svoje zlato, ko so hoteli Rusijo vgnati v kozji rog ter „na vrat na nos" prodajali ruske pap. rublje in ruske vrednosti v obče v brezumni igri na „poniženje". In gg. nemški in angleški bankirji so vedeli, da ta mila, premila argentinska republika ne bode mogla posojila vrniti. Pa kaj so se menili za tako malo "t? Oni so segnali čredo ovac, ki je nosila zlato za to posojilo, gospodje so pa prodajali obveznice za to zlato, zaslužili si kupe zlata, občinstvu pa pustili financ, krah zlate argent. republike.
12/3 t. 1. potrdilo je ministerstvo nar. prosveščenja nova pravila za izpite učenikov (učencev) gimnazij in progimnazij. Do sedaj so bili trije ustni izpiti: pri prehodu iz IV. r. v V., iz VI. v VIL, potem po svršetku VIII r.; v drugih razredih bili so samo pismeni izpiti. Bilo je torej v IV. in VI. r največ izpitov. Po novih pravilih bodo izpiti (pismeni in ustni) vsako leto, ali tako, da bodo izpiti le iz nekih predmetov, kateri so se celotno zvršili: v I. r. iz lat. j., r II. iz veronauka in novih tujih jezikov, v III. iz vero-nauka, grškega j., aritmetike in zemljepisa, v IV. r. iz ruskega in cerkovno-slov. jezika, iz lat. j-a, iz zemljepisa, novih jezikov in zemljepisa Eusije. V V. razr. iz veronauka, gršk. j.-a, algebre in zgodovine, v VI. r. iz veronauka, lat. in gršk. j-a, iz novih jezikov in geometrije. V VIL r. iz algebre, fizike in zgodovine, v VIII. r. (na izpitu zrelosti) iz ver (nauka, ruskega jezika, iz lat. in gršk. j.a, iz matematike, zgodovine in novih jezikov.
Pismeni izpiti puščeni so v vseh razredih in sicer iz r. jezika in matematike (le na izpitu zrelosti jedna iz algebre, jedna iz geometrije). Iz klas. jezikov co v vseh razredih počevši od II. iz lat., a od III. iz gr. j., ali v VII. in VIII. le iz lat. in gr. na ruski j. Popešitelj more za izpit v VI. razredu dati isto nalogo za vse gimnazije svojega „okruga", da vidi vspeli v klas. jezikih. Posebno važno je tudi to, da „pedag. soveti" t. j. profesorji imajo soditi ne samo na osnovi redov, mari na vsestranein znanju učenca. Ako na zrelostnem izpitu učenec kako pismeno zadačo napravi slabo, sme ga ped. sovet pustiti na ustni izpit ali pa tudi ne. V štirih prvih r. pripuščajo se na izpit vsi učenci, v V., VI., VII. pa le oni, ki iz veronauka, ruskega jezika, iz starih jezikov in matematike nimajo drugega reda za leto iz katerega iz teii predmetov. Izjema more biti dana le „popečiteljem okruga".
Sanje.
Trudna bila glava moja,
Sladki sen me je objel, V krilu blagega pokoja Lepo sanjo sem imel:
Lipa je na polju stala,
Stara dvakrat tri sto let, Lipa listjem je šumljala, Kitil jo je krasni cvet.
In pod njo ljudje se zbrali,
Stal je poleg roda rod, Modro se pomenkovali, Bil je vseslovanski shod.
Bog zapustil je prestolje,
Raju vrata je odprl, Bil vesel je, dobre volje, Na dišečo lipo zrl.
Gledajoč ljudij obilo,
Oče pita jih; »Od kod? Kako tu je opravilo? Kaj sedaj tu vaš je pot" ?
»Jaz sem daleč od Urala-.
»Moskva je moj rojstni kraj" »Neva meni žitje dala". »Kiev je moj zavičaj".
»Jaz sem sin nesrečne zemlje,
Ki samo ima ime; Narod moj v nezlogi dremlje, Prosto dihati ne sme".
»Jaz pa sin sem zemlje svete,
Svete zemlje meni bar, Kjer od turške roke klete Pal je Lazar — srbski car".
»Jaz prišel sem od Balkana, Kjer moj dragi rod trpi; Mnogoletna težka ram, Njega danes še boli".
»Jaz junak sem Črnogorec,
Srbu sem po veri brat, Za pravice svete borec, Turkom sekam glave rad".
»Jaz na zemlji dalmatinski
Dihati sem jel prvič, V mestu, kjer je rod „slovinski" Slavil slavni Gundulič".
»Moj je hram na golem Krasi,
Kjer je kraj nadlog in rev, Opustošil v starem časi Njega je beneški lev".
»Kjer na Gosposvetskem polji Kmet se menil z vojvodoj,
Ko so bili časi bolji,
Ta nesrečni dom je moj".
»Moja draga, ljuba mati Krasna je gorenjska stran":
»Jaz pa sem rojen med brati, Kjer je vladal Bakač ban".
»Jaz živim med ljustvom besnim, Mnoga leta siromak,
Pod madjarskim jarmom tesnim Velik revež sem — Slovak".
»Jaz v Banatu žitoplodnem Luč ugledal sem sveta";
»A jaz v kraju vinorodnem V Ljutomeru sem doma".
»Kjer Libuša kraljevala, Kjer je gadni zdaj razpor,
Tam je moja zibka stala", Bil je Čehov odgovor.
»Prosimo te, večni OČe, Pošlji nam jedinstva vez,
Šiloma zatreti hoče
Tujstva nas sovražni bes.
Samosvest nam v srca vcepi
Neti v njih poguma žar, Ti nas vodi, jači, krepi
Da ne bo nam tujec v kvar"!
Z neba zazvene glasovi:
Glasno, jasno kakor grom; »Proč verige, proč okovi, Bodi prost slovanski dom"!
Božidar Flegerič.
B M fl "E
Be33Bi3jyiaa ho.thoub suiua.ia nposjiajoii;	|
Kpjnuaoi .laoa, rpeiia noj'i, okhomi. ; O nparf; a ct rpycTHOK) jyica.Tb CTpajoii, O Jfparf; MeMTa.Ti,, aaoMBaacH chom-l.
Miit> chh.iocb—.iery a: ope.TL eiiaoicpbMMH JlaBHO II jaBHO-ČM BT> IKMeTfc OTCTa-Tt,
A n, jEjcicacM'!, HeBiisiraoii CIEIOII, Beg Burne h bliijic B3.ieia.Ti..
R c% iteoa Kapuraj a apfcra Bejinaisj — B't y6pancTBi 11 O.tcckI; bccl aanajHbiii Kpaii, MopaBy n .Taoy n jajLiivio CaBy, rpCMamiii h cHHiii ^Haii.
H I E.
H npary a isMji.ri, — h Bpara daia, Cia.TL 3jiaiOBepxiii Ha IleiMiiHt xpam>, Mo.niTBa c.iaBimcKan rpojiM siivta-ia Bi fiaut.Baii., iiHUKojfH.vr, jtii/numion, Eii;ajn>.
H bt> CTapoii ojeacji Cimioro KnpHJHa EniiCKom, Ha IleT^nnrt bcxojh.it., II c.Tfejojra Bajiua iiapojiiaa ciua, H B03jyrt Ohi.Tb nojioirc, Kypein>eiri. Kajiui..
H Kiiiip'b, BocirtBaa ne(3ecHyio caaBy, 3Bajrb miuoctl rocnojitio Ha 3aiiajHhiii Kpaii, Ha 3a6y, MopaBy, Ha ja.ikiivio CaBy, Ha iiivmiimu h cHHiii SvHaii.
A. C. Xomhkobi.
Poccia m Ebpoiia
H. 3. JlaHiLiCBCKaro. C. IleTepejpri 1871.
I.
Stara je knjiga, o kateri bodem govoril, ali je zanimiva še danes, kakor je bila, ko je izšla (tiskano je bilo delo najprej v časopisu B3apa" 1864. 1. Ruska kritika je mnogo govorila o nji, in sicer so jo zapadniki navadno napadali, slavjanofili pa branili in si mnoge nazore prisvojili kakor važen del svojega učenja. Da se je čitala, dokazuje drugo in tretje popolnjeno izdanje, katerih pa nimam pri rokah.1)
Pisatelj pojasnjuje najprej pomen 1864. in 1854. 1. Ko je Rusija prelivala kri za turške kristijane, bilo je javno evropsko mnenje proti nji, ko sta Prusija in Avstrija napali Danijo, bilo je to javno mnenje hladno za danske pravice in napadalek ni grajalo, kakor je grajalo 1854. 1. Rusijo. Merilo se je tu očitno dvojako, pa zakaj? Zakaj je Evropa sovražna Rusiji? Odgovor: ker je Rusija „osvajajoča država in neka temna, mračna sila". Ali že po novih naukih .ima vsaka narodnost pravico na bitje toliko, kolikor seje zaveda*. Oko za oko, zob za zob, velja danes morda bolj nego preje: to je strogo pravo, to tudi ono Benthamsko načelo utilitar-nosti, to zakon zunanje politike. „Tu ni mesta ljubezni in samopožrtvovanju. (32). Pri delitvi Poljske je bila Rusija najmenj kriva, in vendar se je razlil srd Evrope nanjo najbolj, četudi si niti tega ni vzela vsega, kjer prebivajo Rusi. Rus ja ni osvojaška država, razvija in širi se le naravnim svojim razvitjem, kakor to dokazuje vsa njena zgodovina. Vendar je Rottek imenoval vsak napredek Rusije nesrečoj človeškega roda, srde se na tsveto zvezo", v kateri je vodnik bil — Metternich. , Evropa Rusije ne pozna, ker je poznati neče, ali bolje rekoč pozna jo tako, kakor jo poznati želi (49)".2) Da, Evropa vodi o Rusiji in slovanstvu v obče neko tuje, sovražno jej načelo, katero se nekako ne da dovolj izrabiti na korist te blažene Evrope. Ta odtujenost ima svoj glavni vir v kultumo-zgodovinskem življenju slo-vanstva: po pravu, da Rusija ne spada k oni Evropi, ki je nastala na razvalinah stare civilizacije. Se ve da ta evropska prosveta ne obseza vse človeške prosvete: kakor vsi organizmi, razvija se tudi prosveta; Kitaj je sedaj podoben bi-zantijskemu cesarstvu. „Rim in Grška, Indija in Egipet in vsa zgodovinska plemena imela so svojo staro, svojo srednjo in svojo novo zgodovino". Ali D. pravi, dani neobhodno potrebno vstanoviti ravno tri dobe v življenju narodov, ni več ne menj. Sčasoma bode kristijanstvo obsegalo vse človeštvo. Razdelitev zgodovine na staro, srednjo in novo ni prikladna za vse človeštvo. Naravna sistema tu ni razvita: po nji bi morali razlikovati stopnje razvitja od tipov razvitja.3) Le v
') Tretje izdanje od 1888, katero je oskrbel H. CrpasoBt, ima spredej portret, kratek životopis in pa naštetje spisov Danilevskega.
Pis.
*) Sedaj je nekaj bolje, ali ne veliko. Pis. 3) Danilevskij je bil izvrsten naroslovec, napisal je mnogo dotičnih razprav, in tudi: IIo.ihop onpoBepjKenie aapbhimsjfa. Isti.
jednem in istem tipu moremo govoriti o raznih oblikah n. pr. o stari, srednji in novi zgodovini. A glavno ima biti razlikovanje tipov zgodovinskega razvitja. Ti tipi so: 1) egi-petski, 2) kitajski, 3) asirijsko-babilonsko-feničanski. starose-mitski, 4) indijski, 5) iranski, 6) ievrejski, 7) grški, 8) rimski, 9) novosemitski (arabski), 10) germano-romanski (evropski).1) Prišteti smemo sim še mehikanski in peruvanski tip. Prejemali pa so mlajši tipi od starejih. Taki so: egi-petski, asirijski, grški, rimski, jevrejski, in evropski; za to ima napredek tako živo silo. Kakor zvezde repače, so tu: Mongoli, Huni, Turki .kot nikavni činitelji človeštva", lndife-n ntni pa so n. pr. Fini. Romanska plemena obrazovala so se iz narodopisnega gradiva pod vplivom germanskega obra-zujočega načela. Zakoni razvitja: 1) pleme ali rodbina narodov z jednim jezikom sestavlja svoj tip, ki mora biti 2) politično svoboden. 3) Načela prosvete jednega tipa ne predavajo se drugemu, četudi je vpliv tujih tipov možen2) 4) Plemena sestavljajo jedno polit, celoto, federacijo, ali pa imajo sistemo držav. 5) Tečaj razvitja podoben je mnogoletnim, jednoplodnim rastlinam, ki dolgo ne cveto, pa razmerno hitro odcveto in ginejo potem.
Egipčani, Kitajci, Indijci, Asirijci, Babilonei, Feničani, Jevreji niso predavali drugim svoje kulture, (?), pa i Grki po Aleksandru Velikem niso (?) predali grške prosv ete zmaganim narodom (plemenom). Vpliv grške prosvete na Rimljane v dobrem smislu pa tudi ni bil velik. Rimsko pravo je čisti plod rimske prosvete, kakor v zidarstvu kupola, v pesništvu satira. V zgodovinopisju pa Tacit ni posnemal Tukidida, mari mu je bil vreden tekmec. Pa tudi Rimljani niso ravno vspešno predali svoje prosvete.
D. ne obsoja naravnost razširjanja prosvete s pomočjo opija, ko ginejo niža plemena. Drugi način je cepljenje, ko soki divjaka hranijo cep (Aleksandrija v Egiptu, Galli). Tretji slučaj pa je, ako prosveta deluje na prosveto: le ta je zares plodovit. Najpopolneje prosvete so bile do sedaj grška in evropska vsled raznovrstnosti razvitja posamičnih plemen in narodov. Ali ta mnogovrstnost je zakrivila v Grški politično slabost.
Človeštvo ne gre zavedno h kakemu določenemu cilju, ali ima obče zadeve, in »evropske zadeve" imajo resničen pomen za Francoza, Angličana, Nemca. Rusija pa ne spada sim, in „ vsaka težnja, da se spoji zgodovinsko življenje Rusije z notranjo organično vezjo z življenjem Evrope, imela je vedno le ta nasledek, da je Rusija morala žrtvovati naj-važneje svoje koristi"(109).
Kulturni tipi prihajajo ali do samodovoljnega zastoja (Kitaj) ali do obupnosti (v Rimu pri početku kristijanstva). Doba cveta je kratka: 400-600 vekov, zato je pripravljalna
') Kritika je napadala posebno to delitev in dejala, da je mogel D. teh tipov našteti — več ali pa menj.
2) Tudi proti temu „zakonu" se je kritika hudo glasila.
doba dolga, dolgo si nabirajo sil za samostalno delovanje. A jeden tip ne more se razvijati brezkončno. »Nikdo ne bode trdil n. pr., da je glava Cuvier-a bila bolje urejena nego glava Aristotelova". Za napredek je potrebno, da stopajo na poprišče vedno drug sklad uma, čuvstev in volje, drug tip v drugem pravcu razvitja človeškega duha.
Občečloveske prosvete ni, pa si je tudi ne trebamo želeti, ker bi morala biti nepopolna kot rodova (generična). Slovanstvo mora obrazovati svoj kulturni tip, ali pa postane iz njega narodopisno gradivo. »Torej za vsakega Slovana, Rusa, Čeha, Srba, Hrvata, Slovenca, Slovaka, Bolgara, (rad bi dostavil še Poljaka) za Bogom in Njegovo sv. Cerkvijo ima biti ideja slovanstva najviša ideja, viša od svobode, više od znanosti, više od prosvete, više od vsakega na zemlji, ker nobeno teh blag ne more se doseči brez nje vresničenja — brez duhovno, narodno in politično samobit-nega, nezavisnega slovanstva (131)". Najvažneja pridobitev germano-romanske prosvete je razvitje pozitivne znanosti o prirodi. Tu slovanstvo more le pomagati, nego samostalno ima delovati v drugem pravcu. Sedaj znanost pomeni največ, umetnost in vera pa malo: a prosveta je vendar bolj širok pojem.
Istina je znanje tega, kar je, ravno tako, kakor je, in ravno tu je narodno počelo (element), kakor se ga zavedamo. Ne zavedamo pa se ga navadno popolno, pa za to ima tudi znanost svoj narodni pečat. Vsak zgodovinski tip daje nekaj svojega in nekoliko po svojem shvača znanost. Se ve da vsi ti narodni vplivi gube tem bolj svojo moč v znanosti, čim bolje so metode znanostvega delovanja Pri Angličanih se je posebno razvilo osebno tekmovanje. Za to Hobbes javlja (v polovici 17. stoletja) bellum omnium contra omnes, Smith zahteva borbo in tekmovanje, da se doseže gospodarsko soglasje (koncem 18. st.), a Danvin izteknil je borbo za obstanek. Francoz si želi državne ohrambe. Za to so si razvili svoj merkantilizem, fiziokratizem in teorijo o pravu na delo. Nemci niso za nobeno znanost našli prirodne sisteme, mari Francozi in Angličani. Ali odkrili so neke posebne in obče prirodne zakone, in tu jim je mnogo pomogel njihov speku-lativni um.
Razvitje znanosti ima torej naroden značaj.
Vse prvotne zakone dobivamo si iz kemije, fizike, du-šeslovja. Na vse druge znanosti deluje morfologično načelo ; ne govorimo o teoriji fiziologije ali anatomije, mari le o sravniteljnih (primerjalnih) teorijah. Nemožna je obča teorija ustrojstva državljanskih in političnih društev. Le narodna ekonomija drži se še obče teorije, pa zato ruske občine, katere ni izučila, smatra za nekaj nenormalnega in misli, da je teorija o svobodni kupčiji jedino prava (ker je Angliji koristna, kjer je tudi nastala.5)
H.
Pravijo, da slovanstvo nima dovolj sredstev, da si razvije samostalno prosveto. Slovanstvo razlikuje se od evr.
5) Tako govori liberalna narodna ekonomija ali ne nar. ekonomija v obče. Pis.
narodov, kakor se razlikujejo tudi ti narodi med seboj. Evropska prosveta cvete, pa vendar se more zaroditi nova prosveta, in misel slavjanofilov, da zapad gnije, ima nekaj resnice v sebi, četudi so jo bili izrazili preveč ostro. Viša stopnja sil ne sovpada s projavom njihovih rezultatov. Le obilje rezultatov evropske civilizacije je priznak, da je tvo-reča sila začela padati.
Aristotelova doba je doba padanja, pa vendar dosegata filozofija in umetnost tu svoj vrh. Rim je bil na vrhu polit, moči po punskih in macedonskih vojskah, a najbolje plodove daje rimska prosveta za Avgusta, pravo pa se je najbolj razvilo v znanost, k > je država padala, ter jo je celo preživelo in v Bizantiji dospelo do vrha. Ko se je v Rimu zidala cerkev sv. Petra, živeli so Rafael, Michel Angelo. Koreggio, Shakspeare, Kepler, Galilei, Bacon i Descartes (16 in 17 st.): evropska prusveta je tu dosegla svoj vrh, a v 19 stoletju si je največ nabrala sil. »Da li je to žetva . težko je reči"!.
A slovanstvo se razlikuje od zapada, in te razlike so trojne: 1. narodopisne, 2. vodeče slovanstvo više načelo, 3. zgodovinska odgoja narodov. Narodnopisno so nas stavili med kratkoglave (Retzius), med kratkoglave in ravno-čeljustne, pa ni jedna ni druga delitev ni prikladna za vse slovanstvo, pa ni ona po boji las ali lica ali ličnem kotu (Gesichtswinkel), kakor tudi za Germano-Romane ne. Ali jedno občo črto ima germano-romanski tip, in to je silovitost (Gewaltsamkeit), t. j. preveliko razvitje individuvalnosti. »To vodi k a.iistokratizmu, k ugnetenju narodov ali pa brezmejni svobodi, k politični razdrobljenosti, k verski nestrpnosti ali pa zanikanju avtoritet6). Slovani odlikujejo se s potrpnostjo: boj se jim le vsiljuje. Le poljska aristokracija se je otrovala zapadom in nekoliko južno-rusko duhovenstvo, ki je vplivalo na proganjanje starovercev pred Petrom Velikim. Potem so ta proganjanja n. pr. za Birona imela polit, značaj. »Ruski narod pa ni nikoli odobraval proganjanja". Ko so n. pr. kozaki zavojevali na svojo roko Sibir, niso sibirjakom jemali ni vere, ni osebne svobode, ni lastnine. Smrtno kazen pa je odvrgel že Vladimir, ko se je pokrstil, tako tudi Monomach, in carica Elizaveta. Da to proganjanje ni bilo hudo, dokazuje tudi to, da niti starovercev niti drugih sekt do sedaj niso zatrli.
Rusija se razlikuje dalje od zapada tudi s tem, da nima strank (v zapadnem smislu) niti aristokracije. Aristokracija bila je koristna madjarskemu narodu in Angličanom, ne pa v Poljski, Srbiji (Bosni), na Češkem, v zapadni Rusiji.
E ropa je imela rabstvo, vazalstvo in fevdalizem. Iz raznih borb se je najbolj ohranilo načelo evr. prosvete individ. svoboda, ali zemlja se je vzela premnogim, in to zemljo treba dobiti nazaj: brez nje individuvalna svoboda ni Bog ve kaj vredna, četudi izvira iz nje (t. j. iz svobode) demokratizacija društva, obče volilno pravo t j. gospodstvo velikih središč, stolic in obrtnih mest, Macolay dejal je že v 30ih letih, da ne želi obče volilne pravice, boje se komunizma ali vojaške diktature in carizma(!) Francoska zgodovina predočuje nam naj-
e) Vsega tega ima pač tudi slovanstvo dovolj. Pis,
bolje zgodovino evropske prosvete: izjemlje se le reformacija. Francoska nekako posreduje med germanskim in romanskim svetom, ker ima v sebi oba elementa. Zato so Francozje menj izvirni, najbolj so v pozitivnih znanostih, in pri njih vedno jarko odseva načelo evropske prosvete: politična pol, nopravnost z gospodarskim robstvom. Se veče pa je to nasprotje pri Angličanih, četudi je znajo nekako posebno spretno prikrivati. „Oni imajo za vse kompromise, katerih Francozje (o resnici), Nemci pa v teoriji ne trpe (250)". A angleška ustava vodi h komunizmu ali pa cezarizmu. Nekaj nevarnosti je minulo, ko so se izselili puritani. Najbol j pa odbija to nevarnost velika vsesvetska kupčija, dokler je v angleških rokah.
Jedinstvo germanoromanskega sveta osniva se na cerkveni in državljanski hierarhiji, spojeni s sedanjim oboža-vanjem države, a narod vse bolj in bolj —■ neglede na parlamentarizem — stopa na stran. Slovansko jedinstvo je v notranjem rodstvu narodnih mas. „ Pomen narodnosti kot osnovnega načela, na katerem ima stati država, razumela je Evropa še le v XIX. st. (261)". Dalje veli D. o narodnosti,
„da ni samo pravo, mari tudi dolžnost. Jeden narod ne samo more, nego mora(!) sestavljati jedno državo (267)". Narodne zadače same po sebi nimajo velikega pomena in jako usto-pajo drugim zadačam zapadnega življenja (znanostnim, verskim, političnim, društvenim, gospodarskim), ali v njih je ozel, vezoči narodnost s slovanstvom.
V Rusiji so Varjagi bili le kvas. S Tatari javilo se je vazalstvo, ki je pa vendar pospevalo obrazovanje jednotne države, kakor tudi potem tlačanstvo naroda (kmetje se niso smeli več seliti, in tako je vse življenje dobilo več stalnosti, državnosti). To tlačanstvo pa je bilo bolj patriarhalno in laglje od zapadnega fevdalizma. A glavno je tu to, da je ruski narod vedno imel in ohranil si zemljo veliko, veliko bolj, nego je to bilo v zapadni Evropi, ter si jo zavaroval na dolge vekove v obliki občine (mira), v kateri posameznik zemlje prodati ne sme, ker je skupna last. Zato je sposobneji. za svobodo nego drugi narodi, pa je tudi jako konservativen in zaupa vladi.
(Dalje pride).
Ogled po slovanskem svetu.
n) Slovenske dežele.
Slovensko učiteljstvo se od vseh stranij vrlo pripravlja na III občni zbor „Zaveze" slov. učiteljskih društev, kateri bode letos v Trstu. Letos bodo na dnevnem redu zanimive točke za vse naše učiteljstvo. ,Zaveza" je prva, ki dejanski izvršuje jeden se ve da omejen del skupnih zadač, kakoršne bi v vsem obsegu izvrševal organ narodne avtonomije. „Zaveza" je bila tudi, ki je na svojem prvem občnem zboru odločno izrekla se za izvršbo narodue avtonomije. Zato tudi načelno z našega stališča sočustveno pozdravljamo III. zbor „Zaveze" v Trstu.
V takem smislu, nadejamo se, bode dajala „Zaveza" zglede drugim tudi nadalje.
b) Ostali slovanski svet.
Državni zbor se je pripravljal te dni na zanimivo debato, ki bi se bila vnela zastran različnih načrtov adrese. Dr Smolka je preprečil vsak razgovor v tem pogledu, ko je predložil 8. dan maja nujni predlog, da se sklene namesto adrese zahvala Nj. Veličestvu za skrb, ki jo je na novo izrazil za blagor svojih narodov, ter da naj se zajedno izreče nepremična zvestoba in najgloblje spoštovanje zbornice poslancev. Ta predlog je zbornica sprejela jednoglasno, potem ko so voditelji pojedinih strank in klubov pritrdili predlogu dr. Smolke. Dr. pl. Plener je pritrdil v imenu levičarjev, ker je levica razodela svoje stališče v svojem načrtu adrese; grof Hohenwart takisto, ker je njegov klub razglasil svoja dodatka (Šuklje in Dipauli), vit. pl. Javorski, ker bode še prilika, da Poljaki povedo svoja načela; dr. Barenreuther, ker nemški nacionalci so bili uže naprej proti vsaki adresi, grof Coronini, ker njegovi tovariši porabijo vsako priliko za izra-ženje svoje zvestobe, dr. Lueger, ker se njegovi tovariši vje-majo z vladnim programom, dr. Trojan, z uslovjem, da Mladočehi ostanejo na stališču, izraženem v njih adresnem
načrtu, in dr. vit. pl. Meznik, ker pritrjuje situvaciji, kakor jo zaznan,uje predlog dr. Smolke, namreč da nobena adresa ne bi bila pravi izraz večine državne zbornice. Zbornica je potem jednoglasno sprejela predlog in zaklicala trikrat Zivio cesarju, potem se je sklenila.
Kakor poročajo, se je vlada uže dva dni poprej pogajala v tem smislu predloga dr. Smolke, zadnji dan pred stavljenim predlogom pa so se glavni trije klubi zjedinili za ta predlog. Formalno se je zadeva rešila ugodno, povoljno vladi in nekaterim straukam; dejstveno pa ostanejo stranke na svojih stališčih, in to kaže, da prave večine sedaj nima zbornica poslancev. Poljska frakcija se sama imenuje posrednico med levico in desnico; na njej je torej, kakd se bodo stvari sukale in zasukavale na dalje. Ker pa je poljsko »Kolo" v oblasti vlade, bode šlo vse, kakor bo hotela vlada; vlada bode imela torej moralno odgovornost za nadaljuje razvijanje stvarij v državnem zboru. Delo za adrese, dasi se ni sprejela nobena, pa ne ostane brezkoristno, ker je položenje razjasnilo tudi širšim krogom. Omeniti je še, da se je stvar o adresah prvikrat v Avstriji razmotala tako, kakor se je izvršila na predlog dr. Smolke.
0 klubu konservativcev mnogo pišejo v obče hrvaški in nekateri slovenski listi. Vjemajo se v radosti, da so se vsaj kot nekaka, podrejena zveza zjedinili hrvaški in slovenski poslanci ter pokazali pot združevanja zastopnikom ostalih Slovanov, vjemajo se pa tudi v poudarjanju obžalovanja, da se hrvaški in slovenski poslanci niso popolnoma ločili kot samostalen klub ter pridružili Mladočehom. To po-poslednje obžaluje ne samo »Hrvatska" in „Obzor", ampak večkrat celo „Katol. Dalmacija," katera trdi, da radikalstvo, liberalstvo in husitstvo se slika na Mladočehih samo kot strašilo, — ostalim Slovanom, da bi se ne zjedinili z njimi. Hrvaški listi obžalujejo, da vsaj nekateri jugoslovanski poslanci niso ostali zunaj kluba konservativcev. Mi smo tudi
to pričakovali, ker poznamo nekatere slovenske poslance, ki bi se nikdar ne pridružili Mladočehom, in ki so krivi, da so tudi vsi drugi v klubu koservativcev. Vsi izgovori in vse tolažbe, vse izjave katere koli vsebine so ničeve. in to, ali je v kakem odseku več ali manj členov slovanskih, je popolnoma sekundarno, potem ko zahteva sedanje položenje principijalnega vedenja in postopanja. Glavni postulat za vse prave slovanske zastopnike v drž. zboru zahteva danes od njih složnost, ne pa mrvic, ker le s to složnostjo dokažejo, da so zastopniki večine cislitavskega prebivalstva, ki ne potrebuje in ne-zahteva »koncesij" in »mrvic", ampak popolno izvršbo ustavnih in državnopravnih prav. Sedaj ne gre na prvem mestu za pozitivne vspehe, ampak za načelno skupno postopanje.
Kar se dostaje slovenskih poslancev, začeli so nad njimi bolje čuvati vsaj nekateri listi, sosebno »Edinost," »Nova Soča", in to je prav, ker potem se ne bo potreba večini poslancev slepo pokoriti za grehe, katere doprinašata morda kaka dva mogočneža med njimi. Ali, kakor rečeno, je to manj važno nasproti glavni napaki, da so šli slovenski in hrvaški poslanci za 2, 3 oblastniki med njimi. Sicer je pokazalo pogajanje o adresi, da klub konservativcev je onemogel nasproti vladi in njeni posrednici poljski frakciji,
0 nemškem jeziku v c. kr. armadi spregovoril je vendar vsaj nekoliko češki poslanec dr. Herold. Pokazalo se je, da vojna ministerstva odobrujejo nemščino celo tam, kjer je ne zahteva interes armade. Nadejati se je, da se jedenkrat zaresno spregovori o stvari v državnem zboru ter da se meje določijo pravim potrebam skupnega jezika. Drugače bodo nekatere sedaj uže očitne namere pospeševale uzakonjenje nemščine kot drž jezika od vojaške strani. Spominjati se je no ponovljene govore Dumreicherja, na zunanje nemške dopise in brošure o »konglomeratu avstrijskih narodnostij" in njih vpliva na sposobnost armade, na zvesto ponatiskanje teh germanizatorskih izrodkov po avstrijskih židovskih podkupljenih listih, itd. itd., pa se razvidi, kaj se namerja in od kod prihaja vse to. Za razgovarjanje o tem in sorodnih vprašanjih je najprimerniše mesto državni zbor v družbi z delegacijami. Češki listi poudarjajo, da nacijonalna čast češkega in dosledno ostalih slovanskih narodov zahteva, da se pojasnijo stvari ter doženejo določno.
V Prago! To je sedaj in ostane naslednje mesece geslo Čehoslovanov, pa tudi drugih slovanskih in Slovanom prijaznih narodov.
Razstava jubilejna se o tvori slovesno v dan 15. maja. Ona je na nenavadno obsežnem ozemlju razprostranjena; češki narod se je žrtvoval, da bi pokazal, kaj more njegov um, njegova umetnost in umetna obrtnost. Razstava ta je plod češko-siovanskega naroda. Tu se razkrije ne samo, kar ima moderno delo skupnega med narodi, ampak tudi mnogo, kar je svojstveno češkega in češko-slovanskega.
Svojstvenine bodo najbolj poučevale slovanski svet, ki, kakor se kaže, bode v obilem številu od blizu in daleč obiskoval zlato Prago in njeno najnovejšo okraso: jubilejno razstavo. Prilika bode, da se bodo Slovani v Pragi seznanjali med seboj. Zato bodo še posebni prazniki: Sokoli češki pri-rede shod, katerega se udeleži več sto društev in na tisoče Sokolov, dijaki češki dobe od čeških gospa in gospodičin izredno ki'asno zastavo, in ob tej priliki pokažejo dijaki v velikem sprevodu zunanje slike dijaštva iz prejšnili stoletij, za kar je obilo snovij, ko je Praška Universitas bila prva
na severa; češki dijaki prirede tudi shod avstrijskih slovanskih dijakov, in še mnogokak shod se napove in, kakor se je nadejati, tudi izvrši. Kdor bo torej mogel, skušal bode videti zlato Prago; zabraniti tega ne bodo mogli s kako umetno vstvarjeno kugo, to tem mnnj, ker namerja obiskati razstavo presvetli vladar sam, in jo obiščejo prej in pozneje mnogi členi cesarske hiše. Vse to bode še posebe mikalo, in življenje v Pragi bode nenavadno živahno ter kazalo se v raznih oblikah in slikah. Pozabiti ni, da je letos tudi v Moskvi razstava in sicer francoska; v Moskvo odpotuje mnogo Francozov, ki bodo skušali na poti odpočiti se, in stacija primerna zato bode Praga toliko bolj, ko je znano, da Francozi dandanes sočustvujejo s Slovani v obče, in je še posebe znano, kako navdušeno so bili češki Sokoli sprejeti od Francozov ob njih Pariški razstavi.
Politika se je naposled zadnjih let bavila toliko s Čehi, da tudi drugi narodi radi odpošljejo vsakega potnika nalašč v Prago, da se preveri z lastnimi očmi o tem narodu, ki mora toliko pretrpeti zastran svojih politiških in narodnih nasprotnikov.
Torej v Prago! Bog jo blagoslovi in spremljaj srečno one, ki jo obiščejo z blagimi nameni !
Narodne čitaljnje snujejo po Poznanjskem od leta do leta v večem številu. Sedaj jih je tu vseh 1110. Leta 1890 so razposlale 42.565 knjig, in se je zasnovalo 108 novih čitalnic. Letos so razposlale uže 6000 knjig in se je osnovalo 30 novih čitalnic. Dohodkov je bilo lani 20.000 mark, stroškov pa 19.000 m. Te čitalnice vodi posebno društvo, na čelu katerega je sedaj knez Zdislav Čartorvskij.
Književnost.
Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči III. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1891. Str. 40. C. 16 kr. Ni dvomiti, da mladina slovenska sprejme tudi ta snopič radostno, kakor prva dva, katera je izdal marljivi g. Kosi. Ravno učitelji imajo potrebne skušnje, da ocenijo tudi psihologično kake spise je odbirati nežni mladini, in g. Kosi vestno postopa pri svojih zbirkah, katere hoče nadaljevati.
Zur Ortsnamenforschung in Kamten. Ein Wort der Richtigstellnng und Abwehr. Herausgegeben und verlegt vom Kath. — politischen und landwirtbschaftl. Vereine lur die Slovenen Karntens Klagenfurt, 1891. Buchdruckerei der St. Hermagoras - Bruderschaft. Preis 30 kr. Naslov te 32 str. vel. 8 obsezajoče knjižice uže kaže, proti čemu se je Slovencem danes boriti v narodnih bojih z Nemci in Italijani. Ti in oni pačijo, ponarejajo, prekrščujejo in odmetajo prvotno slovanska imena krajev, mest itd. S tem pačenjem ponarejajo tudi zgodovino in naobratno izvajajo iz popačene zgodovine krivo pomen slovanskih raznovrstnih geografskih imen. K knjižici, tu navedeni, povrnimo se še posebe, ker je stvar zaresna in napreduje po sistematiških načrtih od Slovanom nasprotne strani.
»SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. (lan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. n za četrt leta 1 gld. Za dijak« in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44
Tisk tiskarne Dolenc — Izdajatelj, lastnik in urednik: Fran Podgornik.