ŠESTO BERILO ZA VI., VIL, IN VIII. RAZRED S OBČE LJUDSKE ŠOLE □ SESTAVIL Dr. Prof. A. De Micheli □□□□□□ □□□□□ □□□□ □□□ □□ ZALOŽIL LICINIO CAPPELLI V TRSTU 41917 Pridržujejo se vse pravice Tiskala Tiskarna Edinost v Trstu □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D i. — Dober zgled. Sedemletna Anica je gledala skozi okno na ulico. Bila je zima. Sneg je padal. Ljudje, zaviti v plašče, so hodili urno po ulici, ker mraz je vsakega priganjal. Med tem je na drugi strani zagledala Anica deklico take starosti, kakor je bila sama, toda bledo in v oguljeni suknjiči. Deklica se je tresla od mraza, si zataknila roke pod obleko ter sedla na kamenite stopnjice, ki so vodile v lekarnico. Anica odpre okno ter pomigne z roko ubožni deklici. Ta vstane, prekorači ulico ter obstane pred oknom. Ker se je to nahajalo v pritličju, sta se torej lahko ugodno razgovarjali med seboj. ,,Čemu ne vzameš plaščka?" reče Anica. „Tako mrzlo je zunaj; še prehladiš se." ,,Ker ga nimam," odvrne deklica. ,,A čemu ti ga mati ne kupi ?" „Jaz nimam več matere." ,,Ali imaš tudi očeta ?" ,,Tudi očeta nimam več; včeraj so ga odnesli na pokopališče." ,,Kdo ti pa daje jesti ?" „Kdor se me usmili." ,,Ali se te je danes že kdo usmilil?" „Ne še," odvrne deklica, in solza se ji zaleskeče v očeh. Anici se deklica zasmili. „Počakaj nekoliko/' reče, „kmalu dobim zajtrk, pa ti dam polovico." Sirota se je nasmehnila ter pokimala z glavo v znamenje, da ji je prav tako, in Anica je zaprla okno. Mati da Anici žemljico, pomazano s sirovim, maslom, po vrhu pa še košček sira. Anica poljubi materi roko in pohiti nazaj k oknu ter da deklici polovico žemlje in košček sira. „Pridi semkaj vsak dan ob tej uri," ji reče, „in vsekdar dobiš pol žemljice." Nato je pohitela Anica v spalnico, kjer sta se njena mlajša sestrica Ivanka in za dve leti starejši bratec Boleslav igrala pod materinim nadzorstvom. ,,Mati!" je zaklicala Anica, „saj se ne boš jezila name zato, kar sem napravila ? Naročila sem ubožni deklici, da naj pride vsak dan pod okno, ter sem ji obljubila, da dobi vsekdar od mene pol žemljice za zajtrk." Mati se radostno zasmeje. ,,Kako bi se mogla zaradi tega jeziti?" reče, „jaz: samo odobrujem tvoje dobro delo." ,,Ali pa se ubožna deklica naje že tega, kar si ji dala," se oglasi Boleslav. ,,Pol žemljice — to je toliko kakor nič." „Daj ti drugo polovico, pa bo že cela žemljica," odvrne sestra. Deček skomigne z rameni. „Toda koliko zaleže ena žemljica za ves dan?" „Ako store drugi otroci to, kar midva, pa se jih nabere več," reče Anica. „Prav praviš," se oglasi mati. „Vsak naj stori to, kar more, in s tem že mnogo stori. Bolje je dati malo, kakor ne dati ničesar. Poglej, Boleslav, na vrt na te drobne snežene kosmiče, ki tam padajo ! Vsak izmed njih je majhen, tako neznaten, kaj ne? Toda ves vrt je zasut z njimi, ker se jih je veliko skupaj nabralo. Naj vsako imovito dete da vsak dan polovico svojega zajtrka ubožnim otrokom, ki nimajo staršev, in mestne sirote ne bodo nikdar trpele gladu !" Boleslav ni nič odgovoril, toda ko je drugega dne dobil zajtrk, je šel skupno s sestro Anico k oknu ter dal polovico žemljice deklici. Mlajša njuna sestrica je tudi iztegnila ročico s svojim zajtrkom ter zaklicala: „Ivanka tudi da žemljico." Sirota je odšla tega dne okrepčana od okna, a tretjega dne je še več dobila. Deček, ki je stanoval njim nasproti, jo je tudi poklical k sebi ter ji dal lonček mleka. Odslej ni bila ubožna deklica nikdar brez zajtrka, ker je niso dobri otroci pozabili. 2. — Jež. Ako hočete videti čudnega ponočnjaka, pojdite z menoj! Solnce je zatonilo za gorami; v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi. Ustavimo se na porobju in stopimo za gosti grm. Zdaj je v gošči nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj zopet, vedno bliže nas: no, zdaj se je zgenilo dračje, iz gr-mičja se prikaže koničast rilček in precej za njim čudna žival starikavega, nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupla v bodečej sive| suknji. To je j e ž. Dasi tudi je videti okoren, vendar hlasta semtertja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor prašiček. Izpod kamena je prepodil martinčka; hitro plane za njim. Živalca bi se zvijala in branila, a ni časa; jež jo je že pohrustal in nemudoma dalje išče živeža. Poknila je veja pod našimi nogami; jež se zdrzne, malo posluša, pa hipoma skrči glavo in noge ter se zavije v klopčič. Ako tudi je našopiril bodice, vendar ga rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na vrt. Jež je čuden gost. Res je v svojem vedenju nekaj neroden in telebast, ali vendar poštenjak od nog do glave; nobene hudobije ni v njem, prav po nedolžnem trpi, če ga preganjajo sirovi nevedneži. O ježu govore nevedni ljudje, da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar je vse izmišljeno. Plašni samotar žedi ves dan v kakej seči ali luknji pod kako korenino, včasih pod kupom suhljadi, in šele zvečer si upa zapustiti svoje skrivališče. Boječe caplja okoli z mokrim rilcem vedno slede miši, žabe, kuščarje, kače, črve, polže, ogrce in drug mrčes. Naj-raji žre miši; zato ga imajo ljudje tudi v hiši, kjer razen miši lovi še druge nečedne živali. Ako ne dobi dosti mesnih jedi, loti se tudi sadja. Znamenito je pri njem sosebno to, da tudi najstrupenejšega gada požre brez kake škode. Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z dreves, skrbi tudi on za zimo; izkoplje si globoko jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si znaša posteljo. Povalja se baje po listju in mahovju; kar se je nabodlo na bodice, to nese domov. Ako se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav. Ko pride zima, zarije se jež v svojo jamo, zvije se in zaspi tako trdno, kakor morebiti nobena druga žival. Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno mislijo, da sta pri nas dva ježa: pasji in svinjski, a to pride od tod, ker imajo nekateri daljši, drugi krajši rilec. Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bili bi človeku všeč, ko bi ponoči ne bili tako nemirni, in ko bi ne imeli slabega duha. Na vrteh pa so ježi zelo koristni; pameten gospodar bi jih moral vabiti na vrte, ker mnogo hasnijo, škode pa ne delajo nikakršne. Ježevi najhujši sovražniki so velike uharice in psi; kjer ga ovohajo, ne dado mu miru. Siromak si ne ve pomagati drugače, nego da se zvije v klopčič in tako preganjavcem priliko da, da si nosove okrvave na bodicah. Kakor jež, živita tudi krt in navadna rovka z večine ob žuželkah in sploh malih živalcah: zato se ti trije imenujejo žužkojedni sesavci. 3. — Morski pes. Morski pes je tudi sesavec, ker ima rdečo, toplo kri, ker diha s pljuči in ker v prvej mladosti sesa x mleko; živi pa v vodi in tudi na suhem. Dolg je 1 m do 1 '/2 m; poraščen je z gosto, umazano zelenkasto, po trebuhu belo, ob straneh pa marogasto dlako. Glava mu je okrogla, nekoliko pasjej podobna. Velike, lepe oči gledajo pametno okoli sebe; zobovje je zverinsko, uhljev pa nima. Na gobcu mu stoje dolge ščetinaste brke. Okroglo, dobro rejeno truplo je vretenasto, namreč v plečih široko in zastavno, proti koncu pa zoženo. Prekratki udje gledajo tako rekoč samo do gležnja iz trupla. Sprednji nogi sta na prsih, zadnji pa nazaj obrnjeni in z repom v plavuto zrastli. Krempljasti prsti so zvezani s plavno kožo, da lože vesld. Zaradi plavutastih nog se zove plavutonog. Morje je pravo prebivališče morskega psa; na kopnem je neokreten in počasen, v plavanju ga ne prekosi nobena druga četveronoga žival. V vodi se veselo igra, objestno prekucuje in potaplja. Ves je razposajen. Podnevi gre rad na suho ali spleza na ledeno ploščo, kjer prespi ves dan, a ponoči gre lovit rib in drugih morskih živali. Pozimi ostane pod ledom in samo tedaj, kadar mu je treba dihati, pride k luknji, katero si je napravil nalašč zato. Največje veselje mu je, ako se more o lepem vremenu solnčiti na morskem bregu. V velikih družbah uživajo tu tople solnčne žarke, obračaje zdaj eno, zdaj drugo plat blagodejnemu solncu. Mladič ima skraja mehko svilnato dlako, katero pa kmalu sleče in potem gre takoj v vodo. Pes in psica sta za mladega v velikih skrbeh; nikoli ga ne pustita iz oči in ne gresta od njega v nobenej nevarnosti. Dokler je še slab, vzame ga mati pod pazduho ter ga tako odnaša vsakemu sovražniku. Mlad morski pes, ki je vrlo vesela živalca, da se prav lahko ukrotiti; svojemu gospodarju je poslušen in zvest, kakor domači pes. Znanih je več primerov, da je morski pes iz velike daljave priplaval nazaj k svojemu gospodarju. Za vse ljudi, ki stanujejo na bregovih in otokih ledenega morja, je morski pes ali tulenj največji dar božji; brez njega bi ti ljudje ne mogli živeti. Meso, kri in slanina jim daje živež, z mastjo si razsvetljujejo dolge noči, v kože se oblačijo, z njimi pokrivajo hiše, pregrinjajo čolne in sani; z razčehanimi kitami šivajo, iz kosti delajo hišno orodje, čreva namesto stekla razpenjajo na okna. Našemu okusu se tulnjevo meso sicer upira, ali vendar gre iz Evrope in Amerike vsako leto dokaj ladij v severna morja tulnjev pobijat zaradi kože in masti. Tulnje lovci ali streljajo ali pa s kijem pobijajo, zlasti kadar so jih zalezli speče. Love jih pa tudi v vodi z ostvami. 4. — Povest o škratu. Ko večer na zemljo črno dahne sapico, takrat v gozdu vstane škratec z rdečo kapico. Pa prešteva zlate svetle, drzno se smeji, lunici srebrni s smehom pravi, govori: ,,Ej, če tudi po telesu majhen škratec sem, po rumenih vendar zlatih jaz bogateč sem. Eh, če kdo mi pride v goro, da bi zlate vzel — kar zavijem v noči vrat mu, vržem ga v pekel!" Pa zjezi se v koči poleg stari stric Tomaž: ,,Aj, počakaj, spaka mala, ti me ne poznaš!" Prej poškropil lesko mlado s sveto je vodo, pa odmakne tiho duri — hajd na škrata z njo! Pa pretepel tam je škrata, vzel mu kapico, da preplašen je zajokal z nočno sapico. Cvetko Slavin. 5. — Kriste usmili se! Gospod učitelj Črn ič je imel navado, da je vsake počitnice potoval križem domovine. Ko je bila šola končana, je spravil v red vse svoje službene in ne-službene stvari, je vzel v roke potno palico, zadel na hrbet nahrbtnik in se odpravil na potovanje. Vozil se ni nikoli — vse potovanje je opravil peš. Saj se mu ni nikamor mudilo. Nikogar ni imel, ki bi ga vezal nase, zatorej mu je bilo vseeno, ali prebije počitniško dobo tako ali tako, tukaj ali tam. Samo da pride na svoje -službeno mesto takrat, ko bo moral zopet začeti s poukom, pa bo dobro! Potoval pa je peš tudi iz tega vzroka, da si je lažje in natančneje ogledoval mesta in vasi, polje in gozdove, doline in gore. Kjer mu je ugajalo, tam je ostal dlje časa; kjer mu je bilo manj všeč, tamkaj pa se ni mudil dolgo. Ako se pa človek vozi z železnico, hiti mimo njega lepa zemlja s tako vrtoglavo naglico, da se je ni mogoče dodobra nagledati in da je težko poznati vse posebnosti in lepote posameznih krajev. Železnice pa tudi ni povsod, saj je ponekod celo težko dobiti pripraven voz, ako nočeš, da se ti ne zrahljajo kosti. Da se izogneš vsem takim neprili-kam, je res najpripravneje, da stopaš z zdravimi nogami po lepi zemlji! Kamorkoli je gospod Črnič dospel, kjerkoli se je ustavil, odpovsod mi je poslal vsaj pismeno pozdravilo, ako ni imel toliko časa, da bi mi sporočil kaj več. Tako sem vedno vedel, kod hodi, kako se mu godi in kaj je doživel posebnega in izrednega. Bil sem pravzaprav njegov nevidni spremljevalec. Seveda se mu je spotoma marsikaj pripetilo : zdaj kaj veselega, zdaj kaj neveselega — kakršno je pač življenje, ki je hitelo vštric vseh njegovih poti. Kadar sva se zopet sešla, mi je vedel povedati obilo novega. Tako sva v prijateljskih razgovorih še -enkrat prepotovala vse tiste kraje, koder se je paslo njegovo oko in koder je hitela njegova stopinja. Stene lesnega mojega doma so se širom razmaknile — in •vsa pisana daljava in širjava se je razpletala pred najinimi pogledi v pestrem vrvenju nikoli mirujočega življenja. Hvaležen sem prijatelju Črniču, da ni skrival svojih doživljajev skopo zase, nego da je tudi mojim radovednim očem privoščil pogled v svoje potniške zgode in nezgode. Vem pa, da so mu hvaležni tudi njegovi učenci in njegove učenke, zakaj tudi njim je ob primernih prilikah pripovedoval toliko lepih reči, da so ga poslušali z ušesi in usti. Nekoč mi je s svojega potovanja prijatelj Črnič poslal tudi to-le poročilce: Brate ! Danes sem dospel v Beraško vas. Veš li, kje je ta globel trpljenja? O, dolina solz! Kriste, usmili se! Več ti povem ustno. . Bratski pozdrav! Tvoj Črnič. .....18. VIII...... To Crničevo dopisnico sem položil med ostala njegova pisma in sem čakal njegovega prihoda, ves-radoveden, kaj mi pove o globeli trpljenja, o dolini solz !. ... In ko je Črnič dospel na moj dom, ni bilo pripovedovanja ni konca ni kraja. Pokazal sem mu njegovo dopisnico iz Beraške vasi in sem ga vprašal: „Kaj pa to-le? Sedaj je čas, da mi ustno razložiš te skrivnostne besede!" „Glej, res!" je vzkliknil prijatelj ter začel pripovedovati : „Tam v globeli, daleč ločena od sveta, se razprostira vas Kot, ki pa jo ljudje običajno imenujejo Beraško vas. Šteje le nekoliko ubornih, s slamo kritih hiš, ki ponižno tiče ob ozki cesti. Veliko znamenje stoji začetkom vasi, na drugem koncu pa sloni ob rebri cerkvica, vsa žalostna in zapuščena.... Tjakaj v to neplodovito, s kamenjem posejano globel me je zanesla pot...." Toda, moji mladi prijatelji, saj se vendar spominjate, da sem vam že nekoč pripovedoval o Beraški vasi. Opisal sem jo prav tako, kakor mi jo je bil naslikal z živo besedo gospod Črnič. Zatorej mi pač oprostite, da vam še enkrat tega ne pišem, kar sem vam že povedal. Poslušajmo rajši to, kar nam gospod Črnič novega pripoveduje! Njegova povest se glasi tako: Deževen dan je bil, ko se je moja pot nagnila v globel Do členkov sem se pogrezal po blatnem kolovozu, ki je bil ves razvožen in razoran. Glasno je brila burja dol z griča, da me je skoroda zeblo, čeprav je bilo sredi avgusta. Megle so se plazile tikoma ob zemlji. Zdelo se mi je, da se je nebo, vse žalostno in neprijazno, s težkimi, temnimi oblaki poveznilo prav nad slemene ubornih koč. Zdelo se mi je, da ni semkaj nikoli blagega solnca. Kakor velik grob se mi je zdela vsa globel. Tu bivajo ljudje — živi mrliči. Tako se mi je zdelo sredi avgusta, ko se običajno leskeče ves široki svet v solnčni luči, ko puhti od zemlje in od neba vročina in se preliva svetloba. Neskončna žalost in osamelost se je razprostirala vse-naokrog.... O, kako pusto, neprijazno, samotno in mrzlo mora biti tod šele pozimi! Tuintam je pogledalo name plašno oko izza hišnega ogla ali skozi okno. Ali čim me je zagledalo -brž se je zopet skrilo, kakor da se je ustrašilo mene — tujca. Na hiši ob rebri je bilo znamenje. Ob meglenem ozračju in v nalivu dežja ni bilo mogoče določiti, kaj predstavljajo čudovite, nejasne podobe, naslikane od nespretne roke na umazano steno. Pod podobo so stale zapisane nerodne črke — klic trpečega srca: Kriste, usmili se !____ In ko sem ogledoval podobo in sestavljal črke v besede, je jeknil izza razbitih okenc obupen vzklik — glas bolesti in muke. Zazeblo me je, vztrepetal sem po vsem telesu.... Nehote in nevede sem stopil v hišo. V hišo ? .... Ali je bila ta podrtija podobna hiši? Na štirih skriv-ijenih stenah je slonela streha brez stropa. Na vijugastih prstenih tleh je stalo v enem kotu napol razpadlo ognjišče, ki je na njem plapolal ubog pla-menček. Ves edini prostor od stene do stene, od tal do vrha je polnil dušeč dim. Ob ognjišču je sedel, glavo globoko sklonjeno k tlom, mož — gospodar. Ko je udarila moja noga ob tla, je dvignil glavo in široko odprl oči, ki so obstale s strmečim pogledom ob meni. Vstati je hotel z nizke klopce, ampak noge so mu bile prešibke. Klecnile so mu v kolenih, da je moral sesti na prejšnje mesto. Pretresljiv glas se mu je izvil iz prsi: „Joj - meni sirotniku ! Je že tu .... Kriste, usmili se !.. . Glava se mu je sklonila — prestregle so jo dlani.... „Kdo je tu — ali smrt?" je zatožil glas iz drugega kota. Pogledal sem tjakaj in sem videl ženo, ki je sedela na postelji in tiščala k prsim ubogo, majhno dete. „Ali smrt?" je ponovila mati in še bliže pritisnila k sebi, prav blizu srca, bolnega otroka. „Ne dam ti otroka — otroka ti ne dam!. ... O Kriste, usmili se mene, uboge matere!" „Smrti ni!" je zastokal mož, „gospod je prišel, da nas izžene iz bajte!.... Sedaj je dospel tisti strašni čas, ko nam vzamejo streho! Kriste, usmili se!____" Dete je zajokalo. Suhe, blede njegove roke so se spele k materi, pa so zopet omahnile. Bile so brez moči, da še matere niso mogle objeti! Te uboge, na-dolžne ročice! Izpod ognjišča se je boječe priplazila lepa, bela mucika. Skočila je na posteljo, s postelje na ženino ramo, odtam pa se je rahlo spustila otroku na znožje, kakor da hoče ubogega bolnička pogreti s toplim svojim kožuščkom. „Nisem smrt, tudi vas ne prihajam izganjat iz hiše", sem se oglasil. „A kaj je z vami, ljudje božji ?...." Vse oči so prijaznejše zasijale. „0, takega glasu še nismo čuli", se je oglasilo od ognjišča in s postelje. »Nevidna šiba nas tepe, gospod!" je začel mož, ki je dvignil glavo in gledal vame s krvavo obrobljenimi očmi. „Bolni smo vsi od prvega do zadnjega. Delo zastaja — bolezen je na nas in na zaslužku. Ne plačujemo ni davkov, tudi dolga ne — ker ni s čim plačevati. In zato nas poženejo iz bajte s trebuhom za kruhom .... Kaj vem, kaj je otroku .... zvija ga in meče, da se mi srce trga. Sama kost in koža ga je, pa se bojiva z ženo, da nama ne umrje. — O, Kriste usmili se nas! Kamen bi se usmilil, ljudje se ne bodo!.... Edino mačka nam je ostala zvesta!" „Pa bi nesli otroka k zdravniku", sem dejal. „Saj sem ga nesla — pa pravi učeni gospod, da mu ni pomoči, da ima padavico in jetiko — vse ob enem____ O, dobrota nebeška, usmili se!"---- je zatarnala žena, „vse bolezni ima, ki si jih morete misliti____" Mucika pa je tako prijazno predla na otrokovem znožju .... lepa, dobra živalca. < „Pa kako dolgo že traja vse to?" sem vprašal. „Vse od začetka in bo vse dokonča", je odgovoril mož, in glava mu je zopet zatonila v žalostne misli. „Od vekomaj do vekomaj. .. ." o____Bodi češčeno Njegovo ime ... ." je dostavila žena, pokrižala otroka. »Usmiljenje, usmiljenje!" se je oglasilo v mojem srcu. Ob steni kraj vrat je stala skrinja. Nanjo sem stresel, kar sem imel v nahrbtniku in sem se poslovil: „Zbogom ostanite vsi skupaj !" In sem stopil iz hiše in sem šel dalje, dalje. . . . Ozrl sem se na znamenje na hiši in na napis: Kriste, usmili se!____Še tam z griča kraj vasi sem se ogledal v globel na hišo toge in bolesti. Daleč vidno so sedaj žarele črke in so klicale in prosile: Kriste, usmili se!---- Potegnil je oster veter.... kakor strašna, rezka pesem je priplaval glas iz globeli na vrh griča. Zdelo se mi je, da čujem jok materin, jok očetčv, da čujem poslednji vzdih umirajočega otroka---- Daleč vidno so žarele pod znamenjem črke, kakor bi gorele v rdečem plamenu : Kriste, usmili se!. ... Moja pot je hitela v daljo — o, ko bi mogel nazaj z darovi bogastva in zdravja, ne samo s prijazno, tolažljivo besedo ! .. .. Minula so leta .... Iztikal sem r>o svojih papirjih in sem dobil tisto poročilce prijatelja Črniča: Papir je požoltel, pisava je pobledela. A bral sem vendarle: „Danes sem dospel v Beraško vas. Veš li, kje je ta globel trpljenja? O, dolina solz! Kriste, usmili se!" In tako sem se spomnil Črničeve povesti in sem sedel in jo napisal vam, moji mladi prijatelji! In sedaj, ko jo berete, vem, da prosijo tudi vaša srca: »Usmiljenje, usmiljenje vsem ubogim in trpečim ljudem !----" Engelbert Gangl. 6. — Obča svojstva teles. Vsako telo ima nekatera svojstva, katera nahajamo tudi na drugih telesih, naj si bodo drugače kakor koli različna. !. Vsako telo polni poseben del prostora, je prostorno, ima svojstvo prostornosti; ker polni le določen del prostora, ima telo svoje meje, katere je ločijo od drugega prostora. Meje telesa imenujemo pa ploskve, in te "so ravne ali krive na različne načine. Pa tudi ploskve imajo svoje meje, in tem pravimo črte; meje teh so pa pike ali točke. Pri vsakem telesu vidimo, da se razteza na tri strani; na daljavo in višavo; moremo torej meriti na njem dolžino, širino in višino. Prostor, katerega polni telo, imenujemo prostornino ali vsebino telesa. 2. Vsako telo je neprodirno, t. j. v tistem prostoru, katerega telo polni, ne more biti v istem času kako drugo; kjer ti stojiš, tam ne more istočasno stati tudi tvoj tovariš; kjer stoji že ena hiša, tam se ne more druga hiša zidati drugače, nego če prvo podero. Ako vržeš v steklenico, do vrha z vodo napolnjeno, železno ali kameneno kocko, ki meri en kubičen centimeter, pade kocka na. dno, in iz steklenice izteče en kubičen centimeter vode, t. j. toliko, kolikor zaleže kocka. Zrak, ki nas obdaje, zdi se sicer prodiren; ali to ni tako. Le povezni kupico v vodo; iz kraja ti stopi nekoliko vode v kupico, gorenji večji del se ti pa zdi prazen. Ali tukaj je zrak, in ta je neprodiren, in voda ne more zavzeti njegovega prostora. Ravno tako je pri potapljavskem zvonu. 3. Vsako telo je stanovito, t. j. vsa telesa ohranijo svoje stanje, v katerem so, nepremenjeno, dokler kaka vnanja sila ne izpremeni tega stanja. Vsako telo, ki je mirno, ostane tudi mirno, dokler ga vnanja sila ne gane; temu nasproti pa ostane gibajoče se telo v stanju gibanja dotle, dokler ga ne ustavijo vnanje sile. — Sila je pa vsak vzrok, ki hoče izpremeniti stanje telesa. Ako zatočiš kroglo, morala bi se premikati vedno naprej; ali trenje po podlogi in odpor zraka jo počasi zopet ustavita. Čim manjša sta trenje in zračni odpor, tem dalje se giblje krogla. To svojstvo teles se uporablja na razne načine. Če se omaja kladivu ročnik, udarimo ž njim na kako trdo telo. Z udarcem se ustavi hipoma ročnik, kladivo pa se pomakne ob njem navzdol. Če hočemo skočiti preko kake zapreke (jarka), zaletimo se prej, da nas brzina tako rekoč vrže preko zapreke. Zamašnjak pri strojih dela njih gibanje bolj enakomerno. Ako voz, na katerem sedimo, naglo naprej zdrči, nagnemo se v vozu nazaj, in ako se voz naglo ustavi, nagnemo se naprej. Zakaj ? 4. Vsako telo je razdelno, t. j. s primernimi pripomočki se d& vsako telo razdeliti na manjše dele. Mlinska kamena zmeljeta žitna zrna v drobno moko; pila izpremeni kovine v drobno pilovino, kladivo jih stolče v tanke liste. Centigram karmina pobarva 10 kg vode tako, da se od druge čiste vode prav lahko loči po svoji rdeči barvi. Dokler je košček pižma v hiši,, polna je vsa močnega duha, in pižem le za spoznanje ne izgubi od svoje teže. Telesa se dele ali z orodjem, in takrat se delitev imenuje mehanična, ali pa s prirodnimi silami, potem se delitev imenuje fizikalna. Dasi je razdelnost teles velika, vendar niso telesa brezkončno razdelna, ampak vsako telo je sestavljeno iz mehanično nerazdeljenih delkov, katerim pravimo molekuli. Vsako telo je torej sestavljeno iz tvarno enakih molekulov, kateri se drže skupaj z nekako močjo, o čemer nam priča upor pri delitvi teles. Upor pri delitvi teles je pri tem telesu večji, pri onem pa manjši. Iz tega sledi, da se molekuli tvarno različnih teles ne drže enako močno skupaj. Z ozirom na jakost zveze med molekuli razločujemo trojno zvezo molekulov ali trojno skupnost, namreč: trdno, kapljivo in plinavo. Na fizikalni način se dado telesa še mnogo bolj razdeliti. Ako se n. pr. zrno soli raztopi v kupici vode, potem je nekaj soli v vsakej kapljici osoljene vode. 5. Vsako telo je luknjičasto, t. j. vsako telo ima luknjice ter ne napolnjuje popolnoma vsega prostora, ki ga zavzema navidezno. Na mnogih telesih, kakor na kruhu, gobi, lesu i. t. d. vidimo že s prostim očesom večje ali manjše luknjice. Na drugih telesih se pa more luknjičavost opazovati le v posebnih okolnostilu Ako se n. pr. votle krogle iz železa ali kake druge goste kovine z vodo napolnijo, dobro zamaše in močno -stisnejo, stopi voda v drobnih kapljicah iz njih skozi luknjice v kovini. Ako položimo kamen za nekoliko časa v vodo in ga potem razbijemo, pokaže se le še v sredi suh, drugod je okoli in okoli premočen; pustimo ga pa dolgo časa v vodi, potem bo skozi in skozi moker. Poslopje zidamo s peščenjakom. Skozi luknjice v koži se potimo i. t. d. 6. Eno in isto telo ne zavzema vselej enako velikega prostora; poveča se, ako se raztegne ali razgreje; pomanjša se, ako se stlači ali ohladi. Razteznost in s t i s n o s t sta torej obči svojstvi vseh teles; to sledi iz luknjičavosti. Skoro vsa telesa se raztegnejo v toploti; ako se ohlade, skrčijo se zopet. . Zamašek, ki tiči preveč trdno v vratu steklenice, potegne se lahko iz nje, ako se vrat steklenice razgreje, ker ga toplota razširi. Živo srebro se v toplomeru vzdiguje in pada po raznej toploti. Železni •obroči se devajo razbeljeni na kolesa, da kolo bolj stisnejo, kadar se ohlade. Pri kovanju denarja se stisne kovina. 7. Vsako telo pade na zemljo, ako se mu podlaga kpodmakne, ker ga zemlja nase vleče. Zemlja pa nase vleče vsa telesa, trdna, kapljiva in plinava; to privlačno silo imenujemo težnost. Težnost je torej obče svojstvo teles. Vsako telo na zemljo spuščeno, a ne vrženo, pada navpično (vertikalno) na zemljo. Nit, na katerej je obešena svinčena kroglja, kaže mer težnosti. Ta mer se imenuje navpična, in preprosta priprava, ki nam Jo> kaže, imenuje se svinčnica (kalamer, plajba). Spusti na tla kamenček in kos papirja oba istočasno! Kamenček ti pride prej ko papir na zemljo,, ker odpor zraka ovira zadnjega veliko bolj. V brez-zračnej cevi pa padeta oba istočasno, ker tu ni nobenega odpora; zemlja vleče torej vsa telesa enakomerno-nase. Pod vplivom zemeljske privlačnosti padajo vsa telesa z enako hitrostjo, če jih nič ne ovira, n. pr_ zrak. Vsako telo pritiska na svojo podlago, ker je zemlja nase vleče. Tak pritisk imenujemo težo telesa.. Kolikor več delkov, kolikor več tvarine ima telor toliko večja je njegova teža. Ako tehta katero telo dva-, tri- ali štirikrat več nego kako drugo, ima tud-dva-, tri ali štirikrat več tvarine nego drugo, Ako vzameš eno leseno kocko, n. pr. en kubičen centimeter veliko, in drugo svinčeno ravno toliko, mislil bi na prvi hip, da imata obe enako težo. Ali. temu ni tako, ker kmalu se prepričaš že na roki, da ima svinčena kocka večjo težo od lesene. Razna telesa imajo v enakem prostoru neenako število delkov, nekatera več, druga manj; prva so gosteja, druga redkeja. Gostota kapljivih in trdnih teles se primerja navadno z gostoto čiste vode; brezimeno število, ki naznanja, kolikrat je katero telo težje nego enaka prostornina čiste vode, imenuje se gostota telesa. Tako je n. pr. gostota železa 7-5, svinca 11 3. zlata pa 19"3. Železo je torej 7'5 težje nego enaka vsebina vode. Ako pa tehtamo kako telo na tehtnici, primerjamo tu težo telesa, ne glede na njegovo prostornino, s težno enoto, ki je pri nas gram, t. j. s težo kubičnega centimetra čiste vode pri 4° C. Število gramov, ki jih tehta katero telo, imenuje se njegova nasebna teža. Po natančnem tehtanju najdemo, da tehta 1 dms železa 7-5 kg, 1 dm3 zlata 19-3 kg, 1 dm3 svinca 11'3 kg itd. Težo ene kockovne ali kubične ednice kakega telesa zovemo njegovo primerno težo. Ta je stalna in zaradi tega tudi za spoznavanje teles jako važna. 7. — Ptice selivke. Ko v krajših jesenskih dneh podlesek poganja na pokošenih travnikih, ko mrzlejša jutranja sapa piha po dolini, ko se list za listom trebi iz orumenelega drevja, začno se ptice zbirati v večja krdela ter se pripravljati za odhod na dolgo pot. Takrat večkrat čujemo zvečer in ponoči v zraku čudno šumenje, čujemo izpod neba zategnjene brlizgajoče in piskajoče glasove. To so čaplje, divje race, gosi in druge, močvirnice, ki zdaj pred zimo hite proti toplemu jugu. Glasno cvrče se zbirajo tačas lastovke po strehah ; kakor za slovo obletavajo še enkrat vse znane kraje. Dolgopete štorklje se posvetujejo dan za dnevom okrog močvirja; črne vrane in kavke imajo svoje kričeče zbore na visokem hrastu ; krdelo divjih golobov pa nemirno leta iz gozda na polje, s polja v gozd. Nekega dne pa zmanjka vsega krdela; črez vode in gore leti v dežele, kjer sneg ne pokriva polja in gozda, v kraje, kjer ne zamrznejo vode. Iz rojstvenih krajev žene ptice neka slutnja, da bode tu gospodovala zima in da jim bode primanjkovalo hrane. Ta prirojeni nagon (instinkt) se oznanja tudi pri zaprtih pticah, celo pri takih, ki so mlade iz gnezda vzete v ptičnici dorasle, ob selitvi tudi one nemirne prihajajo, nekako izbegane so in tudi ponoči skačejo in frfotajo. Med našimi selivkami nas navadno že sredi avgusta zapusti hudournica, kmalu za njo gre kukavica, kobilar ali volga, zelena vrana in srakoper. Prve dni meseca septembra se odpravljajo slavček, prepelica, pe-nica, šmarnica ali ilovščica, grlica, čigra in galeb. Proti sv. Mihaelu se poslove škorci, lastovke, tresorepke ali pastiričke, škrjanci, drozgi in bobnarice; kmalu za njimi odrinejo taščice, pivke, divji golobje, pribe, kljunači, liske, žrjavi, divje gosi in race. Meseca novembra lete skozi naše kraje severne, ptice, n. pr. sloke, črne vrane in kavke. Ves mesec, včasih še tja do božiča so naše ne-zamrzle vode vse polne severnih gostov. Nekatere ptice lete podnevi, druge ponoči; prve navadno visoko, druge pa nizko. Nekatere potujejo posamezno, druge po dvoje, zopet druge pa v večjih ali manjših družbah, ki potoma vedno naraščajo. Manjše ptice lete brez reda raztresene, večje pa, n. pr. žrjavi, gosi, race i. t. d. se rade postavijo v vrsto, največ v podobi klina ali črke V. Tako laže režejo zrak in hitreje lete. Prvec največ trpi; kadar se utrudi, zaostane in drugi se pomakne na njegovo mesto, utrujenec se pa postavi zadnji v vrsto. - * Vse take ptice, ki vsako leto o svojem času za-puste rojstveni kraj ter potujejo vedno v isto mer v topleje kraje, od koder se zopet povrnejo o gotovem času, vse take ptice imenujemo selivke ali popotnice. Pri nas pa ostanejo ptice, katere se ne boje niti mraza, niti snega, katere si tudi v najhujšej zimi vedo najti najpotrebnejše hrane. Take stalne ptice so pri nas: vrabec, strnad, ščinkovec, povodni kos, stržek, šoja, siva vrana, ruševec, divji petelin in tudi nekateri po-nirki in potapljavci. So pa še nekatere ptice, ki jih ne moremo prištevati niti selivkam, niti stalnim. Te ptice se namreč samo umikajo prehudej zimi. Čim hujše zima pritiska, tem dalje gredo ; ako je pa ugodna, ostanejo v svojem kraju. Taki klateži so n. pr. kos, lišček, popkar ali kalin, brglez, detel, krokar in orel. Namen ptičjega potovanja je različen. Mnoge ptice zaostanejo že v južnej Evropi, v Malej Aziji in po otokih ; druge pa prelete Sredozemsko morje ter prezimujejo v deželah severne Afrike ; nekatere pa gredo tja v srednjo Afriko, n. pr. lastovke, pastiričke, kobilarji, kukavice, in še druge. Teh malih popotnikov pogine premnogo med potom. Nekaj jih požro z njimi vred potujoče ujede, še več jih opeša in popada v morje, najgrozo-vitejši sovražnik jim je pa človek. Dasi ima toplo afrikansko podnebje za naše selivke obilo hrane, vendar nobena ne ostane ondi. Za nje so te dežele le tujina, zato tam tudi ne poje in ne gnezdi nobena. Ko se spomladi začne tajati led po naših holmih, govori jim neki notranji glas, da v njihovej domačiji solnce zopet topleje sije; čudni nagon jih žene, — vračajo se v svoj rojstveni kraj in sicer v obratnem redu. Katere so zadnje odhajale, vračajo se prve; one, ki so se odselile najzgodneje, dohajajo zadnje. Fr. Erjavec. 8. — Kompas ali busola. Misli si, da prideš pravkar z izprehoda, pa ti pride nasproti znanec, ki te vpraša: Odkod! Ne boš v zadregi, ako mu boš hotel popisati vso pot, ki si jo prehodil. Povedal mu boš, po kateri poti, po kateri njivi, mimo katerega znamenja ali poedinega drevesa i. t. d. si pobiral svoje korake. Znanec si bode lahko predočil tvojo hojo, ker pozna mesta, ki si mu jih napovedal. Ako pa te vpraša za pot tujec, ki ne pozna okolice, ki ne ve, kje je ta ali ona njiva, ta ali ona vas, kje stoji kako znamenje i. t. d., mu boš prav težko dopovedal, kod in kam. Še teže pa bi šlo, ko bi imel povedati, na katero stran leži kako bolj oddaljeno mesto. Zdaj pa si misli mornarja na ladji na neizmernem morju! Nič ne vidi nego neskončno morje pod sabo in velikanski nebeški obok nad sabo. Kje je cesta, ki ga pripelje v namenjeni kraj ? Kje je kažipot, ki mu pove, kam mu je jadrati, kam se obrniti ? Ni odgovora; vse je tiho, nihče mu ne pove, kam mu je jadrati, kam se obrniti? Ni odgovora; vse je tiho, nihče mu ne pove, kako se ravnati, ako sam v svoji glavi ne najde pravega sveta. Res je, da solnce potuje dan za dnem svojo po večnih zakonih mu odkazano pot od izhoda proti zahodu. Po tej poti bi se lahko ravnali; po njej bf določili strani sveta. Toda ne pozabimo, da solnca ne vidimo vselej in ne povsod. Često je solnce skrito za oblaki, in ponoči ga sploh nimamo pred očmi. Na nekaterih krajih ne moremo solnca nikdar zagledati, kakor na primer v podzemeljskih jamah. Baš ob hudi uri, ko mu je solnce skrito, potrebuje mornar najbolj kažipota, da se ne zaleti ob kak podmorski greben,, kjer bi se mu razbila ladja in ga pogreznila v hladni grob širokega morja. Takšen kažipot so neki poznavali Kitajci že 1110 let pred Kristusovim rojstvom. V tem letu je podaril, kakor se čita, kitajski cesar Čing-Vang tunkinskim in kočinčinskim poslanikom, ki so se bali, da bi ne izgrešili pota nazaj v domovino, pet voz. Na teh vozovih so bile postavljene majhne človeške podobe, ki so imele to čudno lastnost, da so kazale z desno roko neprenehoma proti jugu. Danes pač nihče ne dvoji, da so bile roke omenjenih likov takozvane magnetnice; prosto gibljiva magnetnica ima lastnost, da vselej kaže en konec proti severu, drugi pa proti jugu. A do 13. stoletja niso Evropejci nič znali o tej čudoviti lastnosti magnetnih igel, čeprav jim je bil takrat magnetizem že precej dolgo znan. Dandanes določajo mornarji strani sveta z orodjem, ki mu pravimo kompas. Iznašel ga je baje Flavio Gioia iz Amalfija v spodnji Italiji. — Zdaj stoprav so se mogli spustiti mornarji dalje na morje; saj jih je kompas zanesljivo vodil tudi ponoči in pri •oblačnem nebu; odprl jim je pot v neznane daljave in omogočil, da odkrijejo neznane prekomorske kraje, siajprej veliko in bogato Ameriko. H. Schreiner. 9. — Kristus in Peter. Zveličar in Peter po svetu hodila, po svetu hodila, nevedne učila. Pa gresta mi nekega dne oba po veliki cesti tako sama. Za gore že solnce je spravljalo se, od gričev, vršičev poslavljalo se. Počasi korakata moža častita. Globoko zamišljena — ne! — to se pravi: zamišljen v resnici sam je Gospod. V tla gledal in gleda! je celo pot. Bog vedi kaj mu je hodilo po glavi! O! Peter bi zdavnaj že rad bil golčal, z velikoj težavoj je tih bil in molčal, (ker, kdor veliko in rad govori, ne misli globoko — izkušnja uči). Beseda mu baš je na konci jezika: pred njima prikaže se čudna slika ! V dnu jarka globokega, tik pri cesti kmet ležal je vznak in v nezavesti. „He, klada pijana, zmezi se, zmezi!" zadere Šentpeter se v sveti jezi; — .domov mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je starka doma in soli!" A Kristus Šeutpetru s kazalcem pomigne -„Pomagaj, da revež na noge se vzdigne L Sok trsov moža pač je malko ukanil, doslej se še ni bil nikol upijanil, no pošten je sicer in dobra duša..." Šentpeter strmeč te besede posluša, in, hoče — noče, do prvega praga — pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, pod pezoj rojaka se dobro poteč — Zveličarju spraviti ga pomaga. Pa gresta po cesti zopet naprej, kdo jima naproti prihaja? — Glej! Berač je ostuden, poln gnilih gob, živ mrlič, ko svoje dni modri Job. A glej, Zveličar se jadniku bliža: „Oh, brate nesrečni!" srčno ga pozdravi — s poljubom bolnika pri priči ozdravi. Šentpeter se čudi, od čuda se križa. Pa gresta po cesti beli naprej, kdo jima naproti prihaja? —Glej! Mož svetega lica, v obleki bogati, na prstih se prstani bliskajo zlati; in glej, že od daleč se jima odkrije, „Hosana, sin Davidov!" skoro zavpije... „No vender že jedenkrat — hvala Bogu!" Oddahne si Peter. — „Bilo ni miru od sitnih pijancev in postopačev, in gnusnih in gobovih samih beračev; zdaj prvi nas sreča pošten in pravi!" In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus ? — Popotnika še ne pogleda! In nalašč od njega obrne se v stran, ko mimo gre tujec ves sladek, skesan — za Petra spet nova uganka — seveda! „Kako pa, da tega preziraš? Povej!" „Na ustnih ta človek pač nosi Jehovo, a srce le Mamona moli njegovo, o, Peter! ta svetec je — farizej." A. Aškerc. 10. — Kako pozebajo rastline. Voda, v kateri so raztopljene trdne tvarine, zmrzne potrebe in imenitnosti sicer ne čuti toliko posamezni človek, a čutijo jo celi kraji, da, cele dežele. Zlasti tiste, ki so jih nekdaj imele, pa so jih z lahkomiselnim gospodarstvom uničile, zdaj po njih bridko zdihujejo. S čim pa koristijo gozdi celim okrajem in deželam? Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo ve, da v gozdu veter nima take moči, kakor na planem. Po krajih, kjer so po gorah izsekali gozde, čuti se kmalu, da po dolinah vetrovi dobivajo večjo moč. Doline postajajo hladne in manj rodovitne, posebno sadno drevje mnogo trpi in spomladi rado pozebe. Dež pada bolj neredno, pogostoma nastopajo suše, dež prihaja rad z nalivom, nevihte z viharji se množe, in toča tod rada ropoče. Gozd hladi poleti zrak in ublažuje vročino. Iz vsakega drevesa, iz slehernega peresa hlapi vodna para, pa vzdiguje se tudi iz več ali manj vlažnih gozdnih tal. Da se pa more vodna kapljica izpremeniti v paro, potrebuje toplote, in sicer to mora dati zrak. Zato je zrak v gozdu hladnejši nego na planem, ne •glede na to, da se pod košato streho zelenih vej zrak nikoli ne more od solnca toliko ugreti, kakor zunaj gozda na planem. Po naravnem zakonu si pa želi hladnejši gozdni zrak izenačiti toploto z vnanjim gorkejšim, in zato veje zjutraj hladen vetrič iz gozda. Podnevi se zemlja na solncu ogreje, ponoči se pa zopet ohladi. Gozdna tla se zaradi zelene strehe nad seboj ne morejo toliko ugreti, .ponoči se pa tudi ne toliko ohladiti. Gozdni zrak je torej zvečer toplejši od vnanjega, zato pihlja na večer hladen vetrič proti gozdu. Tako ublažuje gozd letu veliko vročino in brani, da se toplota prehitro ne menja, kar je posebno imenitno spomladi in jeseni, ko mnogim sadežem preti mraz in slana. Gozd nam dalje čisti zrak. Po velikih mestih, kjer se hiša hiše drži in je vmes le malo drevja in zelenja, onečiščen je zrak po človeškem in živalskem dihanju in po vsakovrstnem smradnem izparivanju. In ta okuženi zrak diha drevje v se, izpreminja ga ter nam ga čistega zopet vrača. Zategadelj nas zrak na planem, zlasti v solnčnem gozdu, tako ugodno oživlja. Zato silijo meščani poleti na kmete, zato pošiljajo zdravniki bolnike v toplice in kopeli, ne toliko zastran vode, kolikor zaradi čistega zraka, ki ga uživajo ondi. Suh zrak človeku ne prija, ker draži dihala in je posebno neprijeten in škodljiv ljudem, ki bolehajo na pljučih. V gozdih in blizu njih je pa bolj ali manj zmerom vlažen, ker smo zgoraj čuli, da iz dreves neprestano hlapi vodna para. Zato pa po gozdnatih krajih tudi pogostoma dežuje in poletni dež prijetno ublažuje hudo vročino, po brezdrevesnih ravninah in golih puščavah je pa dež redka prikazen. Na otoku Malta so posekali gozde in odseh dob močno pogrešajo dežja, po tri leta ga včasih ni padlo niti kaplje. Pa tudi nasledki dežja so v gozdu vsi drugačni, nego po goličavah. Naj lije še tako silno ploha, vodeni curki se razbijajo na vejah in na listju in padajo v kapljah na tla. Zeleni mah, suho listje in zemlja se napijejo te vode, vsa tla se je nasrkajo do sita; odtoka je naposled samo toliko, kolikor je zemlja ni mogla popiti, in še ta se le počasi odceja. V dolino prišumi šele tedaj, ko je ondi voda dolinske plohe že odtekla. Na parobju takih gozdov pa zato tudi povsod vrejo izpod zelenega plašča vrelci in potoki, katerim navadno vse leto ne zmanjka vode, in ki tudi v dolgotrajni suši ne usahnejo popolnoma. Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah, kjer so posekali gozde. Za lesom gre kmalu tudi mehka odeja, ki se je prej širila v gozdnem hladu. Plohe odnašajo zemljo, za nekoliko let se pokažejo kamenita gola rebra. Ako zdaj naliva dež, ne zadržuje ga nič, v silnih hudournikih dere voda navzdol in s seboj nosi kamenje in pesek. Se strašansko silo pridere v doline, trga jezove in zagraje, zaliva hiše, vasi in mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, ondi zasiplje njive in travnike s kamenjem in peskom, a tam doli zopet pretvarja zelene loge in cvetoča polja v pusto in nezdravo močvirje. Daleč po dolinah in ravninah torej čuti poljedelec in trpi škodo, ako v gorah ne znajo gospodariti z gozdom. Silno koristni so po goratih krajih gozdi tudi zaradi tega, ker človeška selišča branijo sneženih plazov in gorskih usadov. Od leta do leta se množe tožbe na pomladne povodnji. Te tožbe prihajajo tudi iz krajev, kjer v prejšnjih časih niso bile navadne. Povodnji nastopajo zmerom tedaj, ko se začne topiti sneg po gorah, in so tudi nasledek slabega gospodarstva v gozdih. Nekdaj, ko je bila gora še zarastla z lesom, tajal se je na pomlad sneg po gozdu le počasi, in snežnica je tudi polagoma odtekala. Zdaj pa se po golih rebrih sneg hitro topi, vode naglo naraščajo, in po dolinah stopajo črez bregove. Človek je gozdom prvi in najsilovitejši kvarljivec. Fr. Erjavec. 25. — Pogumna sestrica. Jožka je že več dni bolel zob. Jokal se je podnevi in ponoči; ni mogel spati, niti jesti. Mati je sklenila, da mu ga da izdreti, in ker so mlajši njegovi sestri Milici zrasli dvojnati zobje, zato je napisala pismo zobozdravniku, proseč ga, naj pride k njim v stanovanje. Proti poldnevu pride zdravnik, in mati ga pospremi v otroško sobo. Jožek in Milica sta začudeno gledala nepoznanega gospoda, toda ko sta zvedela, radi česa je dospel, sta se oba umaknila v kot, in Jožek je začel kričati: „Ne dam si izdreti zoba, ne dam!" „Kdor izmed vaju me ima rad ter me noče žaliti, ta naj pride vljudno k nama ter si da izdreti zob," reče mati. Jožek se je delal, kakor da ni slišal teh besed, zakaj kričal je neprestano: „Ne dam si izdreti zoba!" Toda Milica — četudi mlajša — je stopila iz kota, se približala zdravniku in rekla: „Pa ga izderite, gospod!" Nato je odprla usta ter pripravljena čakala. Zdravnik je vzel klešče, jih založil za zob, potegnil ter v eni sekundi izdrl zob, a deklica ni niti zakričala. „Ali te je bolelo?" jo vpraša mati. „Ni me bolelo," odvrne Milica ter se nasmehne, čeprav se ji je v očeh lesketala solza. Osramočen po pogumni sestri, se je po njenem zgledu tudi Jožek približal zdravniku." Ko pa je ta založil klešče ter izdrl zob, je prvi hip glasno zakričal, toda ko je pogledal sestro, se je takoj nasmehnil. Mati je objela oba otroka ter rekla, da ju ima jako rada, ker sta tako pogumna. „Ali te ni bolelo, ko ti je zdravnik izdrl zob?" vpraša zvečer Jožek sestrico, „zakaj mene je bolelo." „Tudi mene je bolelo", odvrne Milica, „a nisem hotela kričati, ker bi se ti še bolj bal, pozneje pa bi ti bilo vendar žal, da si razžalil mater." „0, kako si dobra", reče Jožek. „Ko bi bila jokala, ne bil bi si dal izdreti zoba in razžalil bi mater, a zob bf me bolel še sedaj. Tako pa se veselo igram in spal bom sladko." 26. — Kako je kmet gosi delil. Reven mužik ni imel kruha; namenil se je iti prosit kruha h gospodu. A da ne bi šel prazen h gospodu, zakolje gos, jo speče in mu jo nese. Gospod sprejme gos in reče seljaku: „Bog ti povrni, mužik, za gos: samo ne vem, kako naj si tvojo gos razdelimo ; imam namreč ženo, dva sina in dve hčeri. Kako naj si delimo, ne da bi koga oškodovali?" Mužik pravi: „Jaz vam jo zazdelim." Prime nož, odrobi gosi glavo in reče gospodu: „Ti si glava vsemu domu; tebi gre glava". Potem odreže zadek in ga poda gospodinji, rekoč: ,,Tebi je doma sedeti in nadzirati gospodinjstvo; tebi gre zadek." Nato odreže dve nogi in ju poda sinoma: „Vama je treba okoli hoditi po očetovem gospodarstvu; vama torej bedri." A hčerama je dal kreljuti, rekoč: „Vidve poletita kmalu z očetovega domar zato vama kreljuti. Ostanek pa vzamem zase" — in vze! si je ostalo gos. Gospod se je temu posmejal in dal mužiku kruha in denarja. Zvedel pa je bogat seljak, kako se je gospod oddolžil revnemu kočarju za gos s kruhom in denarjem. Speče pet gosi in jih ponese h gospodu. Gospod deje: „Bog vam poplačaj za gosi! Jaz imam ženo, dva sina, dve hčeri; vseh nas je šestero. \ Kako naj si enako razdelimo tvoje gosi ?" Bogati seljak se zamisli, ali nič si ne izmisli. Tedaj pošlje gospod po revnega -mužika in mu ukaže deliti. Revni kmet vzame gos, jo izroči gospodu z gospo, rekoč: „Tako, vas je z gosjo vred troje." Drugo da sinoma: ,,I vas je," reče „troje." Tretjo da hčerama: „1 vas je troje." Zase pa vzame dve gosi in reče: „Evo, tudi nas je troje z gosema. Tako je vse po pravici razdeljeno." Gospod se zasmeje, navrže revnemu niužiku še kruha in denarja, bogatega seljaka pa nažene. Josip Wester. 27. — Slavec. Ko je ustvaril Bog vse živali na zemlji, da bi bile ■človeku priče večne modrosti in dobrote, so si smele vsaka jeden dar izprositi. Lev je prejel moč nad vsemi ivermi, kača strup v svojo brambo, žlahtni konj brze noge, lisica prekanjenost, orel bistro oko, pav lepo obleko itd. Slednjič prileti drobni slavček pred božji prestol: „Ne mika me ne moč, ne lepota; prosim te pa gladkega glasu, da bom zlival čutila svojega srca v mile pesmice in vsemu stvarjenju oznanjal tvojo slavo." „Moj ljubček," mu odgovori vsemogočni stvarnik milostljivo, „modro si si izvolil, modrejše od vseh drugih stvarij. Zato pa ti podarim vir napevov, ki so odmev one pesmi, katero čisti duhovi v mojem svetišču prepevajo noč in dan." In hvaležen je slavček zletel v gaj, kjer prepeva v mičnih spevih slavo vsemogočnosti. J. Gomilšak. 28. — Dete jezdi na koleni. Skoka, skoka konjič na polenci, na kolenci dete naše daleč jezdi, pod nebesa k svetljej zvezdi. Zvezde božje se igrajo in igraje lesketajo; a pred njimi je danica, kolovodna prehodnica; druge naglo vse za njo sukajo se in teko. Mesec kislo se drži ter zabuhel govori: Bolno glavo imam ves obvezan kimam; kdo po nebi ropota, da zaspati mi ne da? Fr. Levstik. 29. — Zemlja. Vsakemu umnemu poljedelcu naj bo prva skrb, da pozna različnosti zemlje, s katero se peča in ukvarja. Kmet, ki ne pozna svojega zemljišča, niti pravil, po katerih se pusta, nerodovitna zemlja izboljšuje, ne opravi mnogo prida na svojem zemljišču; kajti zemlja rodi drugače po gorah in zopet drugače po dolinah, po planjavah in po ravnem. Po hribih in gorah je zemlja največ namešana z debelim peskom ali gruščem, ker se je, po velikih dežnih nalivih razmočena, raz visoke gore spustila ter se razprostrla po nižjih policah. Čim bolj je pozneje ta prst preperela in sprste-nela, t. j. čim več se je prevrglo v dobro prst in prah, čim več je ž njo pomešane gline in druge trohljive šare, tem plodovitejša je tudi zemlja. A zemlja po dolinah in po ravnem je že takoj v početku z najboljšim drobižem in tenko prstjo namešana ter je tudi od leta do leta tem rodovitnejša, čim več dežni nalivi drobne zemlje in kremenine z višjih in nižjih hribov izpero ter je naneso .v doline in ravnine. To dela, da je zemlja po dolinah in ravninah že sama ob sebi mnogo rodovitnejša, nego li po hribih in gorah. A tudi gorjanom je dal modri stvarnik pripomočkov obilo, da si morejo svoja zemljišča popravljati ter plodovitost zemlje pomnoževati. Zato pa jim je treba svoja zemljišča dobro poznati in njih svojstva vsestransko preudariti; potem jim bode lahko zemljišča popravljati ter vse tako obračati, da jim zemlja da mnogo lepega dobička. Zemljo (prst) delimo sploh na tri poglavitne prvine, ki so: kremenik, il (ilovica) in apnenec. A te tri vrste zemlje se ne nahajajo nikjer v prirodi čiste, to je v svoji pravi, prvotni podobi, nego povsod so mnogovrstno namešane z drugimi zemljami. Vkreme-niku je vselej nekoliko ila in apnenca, enako tudi v apnencu nekoliko kremenika in ila. 30. — Žetev. Vesel čas je čas žetve. Pa tudi pri žetvi je treba -na marsikaj paziti. Kadar se žetev začenja, mora biti vse zanjo pripravljeno. Pripravljeni morajo biti- srpi, sploh vse orodje za žetev, kozolci, prav tako tudi skednji. Tudi delavcev pri žetvi ne sme manjkati. Žito za, žetev ne sme biti premalo, pa tudi ne preveč zrelo. Čas žetve določuje tudi prihodnja poraba žita. Če se bode žito porabilo bolj za seme, mora biti bolj dozorelo. Če se pa bode rabilo bolj za mlin, ni treba, da bi bilo popolnoma zrelo. Prezrelo žito ne daje lepe moke; slama je zelo izpita, suha in manj vredna za krmo. Žanje naj se ob lepem vremenu in bolje zgodaj, kakor prepozno, zlasti v onih krajih, koder toča rada pobija. Žito žanjejo se srpom. V novejših časih napravljajo kosne stroje, s katerimi se more tudi žito žeti. Za velika posestva, posebno po ravnem, so kosni stroji zelo pripravni. Tudi s koso, ki pa je nalašč za to narejena, kose žito. Če je žito suho, mora se precej, ko je požeto, povezati v snope; mokrotno ali vlažno žito se slabo suši in težko mlati. V nekaterih krajih suše snopovje na njivah, pridno je obračajo in o dežju spravljajo v kupe. Tako sušenje je primerno takim krajem, kjer je malo dežja, v/naših krajih pa bi ne ugajalo. Za naše kraje so najbolj pripravni kozolci, katere cenijo že tudi po krajih, kjer jih še do zdaj niso imeli. Povežejo naj se raje manjši nego veliki, debeli snopi. Prevelik snop se težavno sklada v kozolcu in se težko do čistega omlati. Ko je žito v kozolcu, treba je paziti, da ne hodijo nanje miši in druge živali. Kadar se prezrelo in suho žito naklada, dobro je, da se med lestvico na vozu devajo rjuhe, da se ne potrosi preveč zrnja. Posušeno žito se mlati s cepcem ali mlatilnim strojem. Ročna mlatulja opravi v enem dnevu toliko, kolikor štirje mlatiči v 5 dneh! Delo se torej zvršuje hitreje in ceneje! Omlačeno žito se čisti; ko je izve-jano, očisti se nazadnje še na rešetu, pa še bolje s strojem, ki je napravljen za čiščenje žita. Očiščeno žito se mora hraniti v dobrih hramih. Če je zrnje še nekoliko vlažno, ne sme se na debelo po tleh nasuti in se mora pogosto premešati; pa tudi suho žito se ne sme debeleje kot pol metra na debelo nametati. Žitni hram mora biti suh in zračen. Varovati ga je pred mišimi; domačemu mačku naj se torej včasih dovoli, da preišče žitne hrame. 31. — Kolumbovo jajce. Nekega dne je priredil kardinal Mendoza veliko pojedino na čast Krištofu Kolumbu, ki je bil imenovan admiralom. Pri pojedini je kardinal povzel besedo in hvalil Krištofa Kolumba, ki je razkril Ameriko ter si tako pridobil slavo po vsej Evropi. Ta pohvalna beseda mnogim gostom ni bila povšeči; mislili so si, čemu toliko hvale človeku, ki ni plemenitega rodu. ,,Meni se zdi," reče eden kraljevih plemenitašev, ,,da ni bilo tako težavno najti pot v takozvani novi svet ; morje je od vseh strani odprto, in kdo pravi, da bi noben drugi španski mornar ne bil mogel najti pravega pota v Ameriko ?" Nato se ostali gostje nasmehnejo in pritrjujejo govorniku, a nekateri celo reko porogljivo: „Dž, da, to bi bil storil vsak izmed nas!" ,.Gospoda! Verujte, da nikakor nočem," reče Krištof Kolumb, ,,sebi pripisovati slave, za katero imam zahvaliti edino le modrost božjo; a gotovo je tudi, da je mnogo opravkov na svetu, ki se nam zde lahki samo radi tega, ker so jih izvršili drugi ljudje." To rekši, prosi Kolumb, da bi mu prinesli kokošje jajce. Ko ima jajce v roki, se obrne k plemenitašem in reče: ,,Kdo izmed slavne gospode mi postavi to jajce tako, da bode stalo navpik?" Vsi so poizkušali 2daj od te, zdaj od one strani, a vse zaman, jajce ni stalo. Naposled zavpijejo vsi: „To je nemogoče!" — ,,,In vendar," odvrne Krištof Kolumb, ,,boste gospodje potem rekli, da to napravi vsak izmed vas!" Zdaj udari Kolumb z jajcem na tanjšem koncu malo ob mizo, da se rahlo udere, ga postavi navpik, in jajce je stalo. — „0, tako stori lahko vsak izmed nas!" zavpijejo vsi okoli mize. „Prav ste odgovorili gospodje," teče Kolumb smeje se; „razloček med vami in menoj je le ta, da vi pravite, da bi bili vsi to lahko storili, a storil sem le jaz. Glejte, baš tako je tudi z odkritjem novega sveta!" Gospodje za mizo so se zelo sramovali, in nihče si ni več upal zaničljivo govoriti o Kolumbu. „Vrtec". 32. — Kolo sreče. Vekovite in brez svrhe ni pod solncem krepke stvari; a v gora visokih vrhe najprej tresk ognjeni vdari. Kolo sreče naokoli se vrti in ne obstane: Zdaj je gori, zdaj je doli, iz globine zopet vstane. Gundulič. 33. — Domače živali. Človek je gospodar na zemlji. A kako težavno bi bilo njegovo življenje, ako bi si ne znal pridobiti zvestih in močnih pomagačev! Ti pomagači so domače živali. In baš s tem je pokazal človek najbolj svoje gospodstvo, da si je izmed neizmerne množice živali vedel odbrati najboljše tovariše, da jih je znal izlepa ali izgrda ukrotiti, sebi privaditi in jih takorekoč prikleniti na svoje posestvo. Kako siromašno, kako trudapolno bi bilo naše življenje, ako bi s svojimi lastnimi rokami morali delati vsa dela, ki jih namesto nas opravlja naša domača živina ! Vse naše dejanje in nehanje bi bilo utopljeno v skrbi za »vsakdanji kruh", za vzdrževanje borega telesa; dušni darovi in umne.zmožnosti bi pa spale v nas. Bili bi divjaki — brez vsakega hrepenenja po znanosti, po omiki. Nekatere živali redi človek največ zaradi poljskega dela, druge mu dajo meso, mleko, mast, kožo, volno, ščetine, rogove i. t. d. Ako si človek hoče postaviti hišo, zvažajo in znašajo konji, voli in osli potrebno kamenje, les, vodo, pesek, apno i. t. d. Ako hoče obdelati zemljo, zapreže pred plug vole ali konje, ki strpljivo orjejo, brazdijo in zabranajo setev z brano. Ko je setev dozorela, jo zopet živina zvozi domov. Ako hoče posetiti v daljavi stanujoče prijatelje, znance, srcu ljube in drage, zapreže hitrega konjiča pred voz ali pa mu sede na hrbet, in umna žival pridirja z njim urno do zaželjenega kraja. Da mu v skednju in v žitnicah ne pojedo pridelkov njegovega truda nadležni in škodljivi požeruhi, in da ga isti nemirnjaki ne bude iz sladkega, krepečega spanja, spusti med nje mačka, ki hitro ustrahuje in prežene male sitneže. Ako hoče človek zatreti škodljivo zver, ali ako si hoče privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče psa, ki od veselja poskakuje in laja, ko ugleda orožje v gospodarjevih rokah. Pes ga vodi na pravi sled, ovoha skrito žival in mu jo pritira pred puško. Domača živina je poljedelcu vse; živina je njegovo bogatstvo, njegova sreča, brez nje je siromak. Živinoreja in poljedelstvo sta tesno zvezana med seboj, •drugo se oslanja na drugo. Brez živinoreje ni poljedelstva; oboje skupaj šele imenujemo gospodarstvo ali kmetijstvo. Naš kmet zelo ceni lepo živino, se rad pobaha 2 njo in ji daja lepa imena. Srce se mu širi, ko vidi, da se mu dobro redi „ljuba živinica", da mu lepo obdelano polje obeta bogato žetev. Fr. Erjavec. 34. — Rim in cerkev sv. Petra. Ni zgodovinsko slavnejšega mesta nego je Rim. Ustanovili so ga po pravljici 1. 753. pr. Kr. Njegovi prebivalci so kmalu zavladali vsej Italiji, in za Jezusa Kristusa je obsegala velikanska rimska država vse dežele ob Sredozemskem morju. Propadla je sicer ogromna država, in tudi Rim je mnogo trpel, toda svojo slavo je ohranil do današnjega dne. Ker je umrl v Rimu mučeniške smrti sv. Peterr prvi naslednik Kristusov, je postalo to mesto sedež papeštva in tako tudi glavno mesto katoliškega sveta. Danes šteje Rim kot glavno mesto italijanskega kraljestva nad 400 tisoč prebivalcev. Seveda je mesto tekom stoletij silno izpremenilo svoje lice. Koliko imenitnih stavb se je zrušilo, koliko dragocenosti so uničili ali odnesli divji narodi, ki so neusmiljeno gospodarili v Rimu ! Vendar ima Rim še danes toliko spomenikov iz slavne prošlosti, krasnih stavb in umetnin, da bi vse življenje komaj zadostovalo* ako bi se hotel človek vsaj deloma seznaniti z njimi. Ni torej čudo, da ima „večno" mesto neko posebno privlačno silo in da je ondi razen v najbolj vročih mesecih navadno polno tujcev. Potujmo tudi mi v duhu tjakaj in si oglejmo vsaj najimenitnejšo rimsko stavbo: cerkev sv. Petra, ki jo imenujejo novodobno svetovno čudo. Pred cerkvijo je prekrasen trg, kakršnega nima nobeno mesto. Oblike je eleptične. Največji premer mu je 340, najmanjši 240 metrov. Obdan je s prekrasnimi stebrišči, t. j. hodniki, ki jim streha počiva na 284 strebrih. Ob robu strehe je 162 orjaških kipov raznih svetnikov. Ves trg je potlakan z velikimi mramorna-timi ploščami. V sredini se dviga velikanski egiptovski obelisk iz granita, na levi in desni strani pa je po en krasen vodomet. Že sv. Petra trg te napolnjuje z občudovanjem, kaj šele cerkev sama! Zidana je na prostoru, kjer je stala prej manjša cerkev nad grobom sv. Petra. Cerkev sv. Petra je največja hiša božja in menda najlepša stavba na svetu. Zidati so jo začeli 1. 1456. in dokončali 1. 1626. Dolga je 187 m, v vsem približno 71 m široka, 44 visoka in ima tri ladje. Kupola, ki jo je zgradil nesmrtni Michelangelo, ima v premeru 42 m in je visoka 120, do križa 138 m. Človeku se dozdeva, kakor da visi v zraku ta čudoviti stavbeni umotvor. Na okroglo 15.000 m2 prostranih tleh cerkve je prostora za 50 tisoč ljudi. Stala pa je cerkev sv. Petra kakih 240 milijonov lir, in vzdrževanje stane na leto 180 tisoč lir. Nenavadna velikost čudovito gane človeka. Nad preddvorjem je dvorana, v kateri da novoizvoljeni papež vernikom prvi blagoslov. Vstopiš v cerkev in osupel obstojiš na mestu. Vzkliknil bi ves očaran, a pobožnost, kakršne še morda nisi čutil, ti zapre sapo. Ker je cerkev prazna, brez klopi in drugih zaprek, se ti zdi ogromni prostor tem večji. Kamorkoli se ozreš, povsod sijaj in lepota. Velikanski bronasti kipi cerkvenih očakov, bogato okrašene kapele, grobovi papežev in prekrasne na steno slikane podobe priklepajo posebno tvoj pogled nase. Pod kupolo je prav nad podzemeljsko grobno kapelico sv. Petra veliki oltar. Nad oltarjem se dviga na štirih pozlačenih, bronastih stebrih velikansko nebo. Z vrha kupole, kamor prideš po prav zložnih stopnicah, se vidijo ljudje v cerkvi kakor pritlikavci. Od tamkaj je tudi krasen razgled po vsem Rimu, na okolico in na pet ur oddaljeno morje. Na severu, tik cerkve sv. Petra je palača Vatikan; ■tu prebiva papež. Vatikan je pravzaprav velik mestni del, ki sestoji iz raznih lepih palač s krasnimi vrtovi. Pokriva približno 55.000 m2. Število sob in dvoran vatikanskih se navadno pretirava. Gotovo jih je približno tisoč. Večina jih je odločenih za zbirke znanosti in umetnosti. Po Hoiču in drugih virih — L. Černej. 35. — Pesem o klasu. Kot z zelene gore cesta, ravno polje, kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! . Glej, izza teh brez polje in poljč, tako daleč črez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse za naše dni! Sebi v slavo in čast iodi klas nam zori. Da obvaruje Bog hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije svoj blagoslov! Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli dobre letine! — Da, za kruh, d&, za klas, Bog, usliši nas, črez razore zavej sredi urnih maš; naj se dnevi vrste kot svet pisan z gore — Prepelica, hej, črez polje, hitri veter, zavej črez gore! Murn-Aleksandrov 36. — Petero delov naše zemlje. Največji del naše zemlje, dobre tri četrtine, pokriva morje; iz njega pa se dviga pet velikih komadov suhe •zemlje, ki jim pravimo celine ali pa tudi deli sveta. Štejemo jih po navadi v tem-le redu : Evropa, Azija, Afrika, Amerika in Avstralija. Ako pa jih štejemo po njih velikosti, imenujemo najprej Azijo, ki meri 45 milijonov km2; druga je Amerika z 41 milijoni km2, tretja Afrika s 30 milijoni km2, četrta Evropa z 10 milijoni km2, peta pa Avstralija z 9 milijoni km2. Azija je torej največja in skoro tolika kakor Evropa, Afrika in Avstralija skupaj. Po velikosti ostaja Amerika za Azijo le za štiri milijone km2; Evropa pa je več ko štirikrat manjša od Azije, še manjša od Evrope pa je Avstralija, ki je torej najmanjši del sveta. Iz Evrope dospemo v Azijo po suhem; ta dva dela sveta sta med seboj zrastla, ter se Evropa drži Azije z najširšo svojo stranjo. V Afriko pa iz Evrope po suhem ni pota, ampak ta dva dela sveta loči Sredozemsko morje. Tole je na najožjem kraju tako ozko, da se čreznje lahko' v Afriko strelja z velikimi topovi, kakršne imajo Angleži v svoji skalnati trdnjavi Gibraltarju. Od Evrope že zelo oddaljena je pa Amerika, četrti del sveta; zakaj med njo in Evropo se razširja veliko Atlantsko morje ali Atlantski ocean. Urne poštne ladje ga preplovejo po navadi v osmih ali desetih dneh. V najnovejšem času pa so izdelali ladje, ki zmorejo to dolgo pot že celo v šestih dneh. Toda v Avstralijo traja vožnja celih 42 do 43 dni. Ta najmanjši del sveta je tedaj od nas najbolj oddaljen in ravno zavoljo tega nam je tudi še najmanj znan. Avstralijo poznamo šele dobrih dvesto let. Sicer je tudi Amerika zadosti oddaljena od nas, vendar je minilo štiristo let, odkar nain jo je odkril Krištof Kolumb. Ivan Vrhovec. 37. — Oče in hčeri. Imel je oče hčeri dve, omožil dobro je obe: starejšo je vrtnarju in mlajšo dal lončarju. K vrtnarjevi pogledat gre: „Kako je kaj?" — „„Bo že, bo že; samo dežja je treba zelenjavi. Molite zanj!"" — Lončarjevo pozdravi: „Kako pri vas?" — „„Bo že, bo že; samo Bog daj nam solnca, lepega vremena, da se suši posoda nam lončena. Molite zanj!"" — Zdaj moli! pa kako? Josip Stritar. 38. — Potok. Pel je pastir ob potoku žalostno pesem o nepovratni svoji izgubi: oh, mogočna reka mu je unesla jagnje belo, preljubo! Ko ga je potok slišal, kako toži, se je razljutil in jel pri sebi govoriti: „0 nenasitna reka! Ko bi bilo po tvojem dnu vse tako jasno, prozorno, kakor je po mojem, in bi vsakdo videl, koliko življenja si že pogoltnila, ali bi prenesla to sramoto? O, gotovo bi se ulila v zemljo in v temnih globinah skrila svoje valove l Za Boga, ko bi meni priroda dala toliko vode, bi se lahno prelival mimo koč in grmovja ter ne izpulil niti najmanjšega lista; bregovi pomladnega loga, ki bi mu prožil krepila, bi me blagoslavljali. Voda moja bi mirna in čista pritekla v daljno morje." Tako je govoril potok, potoček slabi, in tako je tudi mislil v svoji dobri volji. Pa kaj se zgodi ? Nedeljo potem so se zgrnili viharni oblaki, hudourniki so prišumeli — potok je bil enak reki. A kam je prišla njegova mirnost, kam blagi njegovi nameni ? Glej, kako so njegovi valovi vzkipeli, kako se je razprostrl na široko! V divjem begu ruje stoletna drevesa in hrani pastirja, ki ga je nedavno nežno pomiloval, z njegovo čredo vred v svojih razjarjenih vodah. Res mnog potoček teče gladko, res lagodno mnog žubori in sladko, a vzrok je — vse v čem ? V tem, ker je malo vode v njem. Krylov — Fr. IlešičL 39. — Sneg in toča. Pozimi pada iz oblakov namesto dežja navadno sneg. Ako ujamemo nekoliko tistih belih kepic alt snežink na rokav in si jih natančnejše ogledamo, nam bode takoj jasno, kako nastane sneg. Le na gorko ne smemo s snežinkami, spremenile bi se v kapljice vode. Pozimi zmrzne hlap, ki je v zraku, v drobne ledene iglice. Te se zbero v snežinke, ki nam kažejo prav lepe, šesterotrakaste zvezdice. Po nižavah in dolinah pada sneg navadno le pozimi, ker je zrak samo tedaj tako mrzel, da zmrzne hlap. Po visokih gorah pa pada tudi poleti. Ker je zrak čim više tem hladnejši, se naredi sneg v oblakih lahko tudi poleti; samo v nižave o tem času ne more pasti, ker se padajoče snežinke v nižjih, toplejših plasteh raztope ter pridejo na zemljo kot deževne kapljice. Po tem takem je mogoče, da ob istem času visoko gori po gorah sneži, spodaj v dolini pa deži. Spomladi in jeseni se v sneženih oblakih, ki jih veter preganja, zbero iglice rade v majhne, goste kepice, Id padajo kot sodra ali babje pšeno na zemljo. Poleti pa ne pada sodra, ampak toča. V prav visokih oblakih se dela tudi tedaj sodra. Ko pa pada skozi nižje oblake, naredi se okoli nje debela ledena skorja, in na tla padajo ledena zrna, ki jih imenujemo točo. Ako prerežemo zrno toče, vidimo v sredi belo, neprozorno, sodri podobno zrnce; okoli zrnca je bolj ali manj prozoren led. Toča pobije rastline, da, celo živali in napravi veliko škode. H. Schreiner. 40. — Pravilo modrosti. Ne veruj vsega, kar slišiš; ne stori vsega, kar moreš; ne pravi vsega, kar veš; ne želi vsega, kar vidiš; ne porabi vsega, kar imaš: ne pokaži vsega, kar znaš! A. M. Slomšek. 41. — Laž v pregovoru. Laž ima kratke noge. — Kdor rad laže, tudi krade. — Kdor se ne sramuje lagati, tega tudi krasti ni sram. — Kdor veliko govori, mora veliko znati ali veliko lagati. — Laž in zvijača pogineta, samo resnica in pravica ostaneta. — Kdor se enkrat zlaže, se mu vera ne izkaže. — Laž ima plitvo dno. — Kjer ima laž kosilo, tam nima večerje. — Laž nima rok, vendar človeku zaupanje razdere. — Tat in lažnik sta rojena brata. — Laž hodi ob eni nogi. — Resnica se ne more nikoli z lažjo poljubiti. — Kdor laž govori, vsa vero izgubi. — Z lažjo pridobljeno ni blagoslovljeno. 42. — Sveti Miklavž. Sveti Miklavž sem jaz z belo brado, škofovo kapo in palico v roci: kamor pridem vse vidi me rado, zlasti veseli so me otroci. Kdor je priden doma in v šoli, nima igrač in norosti le v glavi, ne preklinja, ne laže nikoli; rad ga imam, on naj le nastavi! Hrušek mu v škornje denem po noči, jabolk, orehov za ves teden; brezovko najde, ko dan napoči, v škornju svojem, kdor je poreden. * Včasi pa pridem po dnevi tudi, pridnim se roka odpira; zad za menoj pa parkelj hudi v koš poredne otroke pobira. j. Stritar. 43. — Miklavžev večer. Pri nas doma so Miklavža čakali v sprejemni sobi. Kakor se je zmračilo, so bili otroci nemirni in razburjeni. Sedaj pa sedaj se je kdo pokazal na pragu in se plašno oziral po drugih vratih. Naposled so prišli vsi skupaj z materjo, ki je prižgala dve lojevi sveči, postavila po vrsti stolce in posadila otroke po letih drugega kraj drugega. Manjši si od strahu kar niso upali dihati, starejši pa so ponavljali krščanski nauk, da bi znali Miklavžu odgovarjati. Tudi oče je lakrat prišel in stopil k Julčku, da bi ga ne bilo preveč strah parklja. V tem zazvončka na hodniku. Otroci kar umolknejo. Vrata se odpro in evo jih! Naprej stopata dva •angelja, oblečena v tanko žensko krilo, obšito z zlatim robom, na glavi pa imata krono iz zlatega papirja, s katere jima črez obraz visi bel zavoj, da ju ni spoznati. Za njima počasi koraka Miklavž, oblečen kot škof, in se opira na zakrivljeno palico, ovito s srebrnim papirjem. Velika bela brada mu zakriva ves obraz, da tudi njega ni spoznati. Na pragu rožlja z železno verigo parkelj z dolgimi rogovi in dolgim jezikom iz rdečega papirja. Mala Netka zajoče kar na glas; tako se ustraši parklja; jaz pa spoznam že od daleč, da je to domači hlapec Miha. Miklavž mu zapreti s palico in miren je. Tudi Netko potolaži mati, in ko odmoli z njo kratko molitev k angelju varuhu, je vse dobro. Nato pridejo drugi na vrsto; ti morajo moliti, druge izprašuje sam Miklavž krščinski nauk. Lojzika, ki je v šoli zvedela vso Miklavževo skrivnost, se nehote zasmeje na veliko pohujšanje mlajših sester in bratov. Ali kakor bi trenil, se zažene parkelj proti njej in zarožlja, da zajokajo manjši otroci kar vdvoje. Miklavž zapodi grdega hudobca zopet iz sobe, pohvali otroke, in ko jim obljubi, da jim ponoči prinese lepih stvari, gre z angeljema iz sobe ter izgine na temnem hodniku. Sedaj so otroci zopet veseli in razposajeni ter prineso vsak svoj jer-bašček, ki ga nastavijo na glasovirju, a Lojzika zapiše vsakemu njegovo ime na listek papirja in ga dene v jerbašček, da bi Miklavž vedel razdeliti darove. Bilo je še vse temno in tiho po hiši in že so se zbudili otroci. Lojzika je ob nočni svetilki prižgala svečo in za njo so se prav takisto vsi ostali otroci zmuzali iz posteljic ter prišli po Miklavževe darove. Dobro je poznal vsak svoj jerbašček, in še predno je sestra prečitala imena, si je vzel vsak, kar mu je bilo namenjeno. Bilo je dokaj igrač in slaščic; za male otroke Miklavž iz papirja in voska ter parkelj iz češpelj, za večje pa kaj oblačila, a vsakemu povrh brezova šiba. Nič ni bilo prepira, nič zavidnosti, ampak vsak je bil vesel svojih darov in jih je zasopel razkazoval drugemu. Dasi so se kar tresli od mraza, se niso ganili od glasovirja, dokler jih ni mati pozvala nazaj v spalnico. Slušali so, ali vsak je vzel svoj jerbašček s seboj; in sede v topli postelji so se igrali z novimi igračami do belega dne. Za vsako stvar je vedel vsak pohvalno besedo, le o šibi ni zinil nihče. Drugo jutro pa so na materino povelje pobrali z velike omare ostanke lanskih šib, jih sežgali in zamenili z novimi, ki so jim prej obrali češpelj in orehov, privezanih nanje. Josip Stare. 44. — Tolažba po zimi. Kaj umira ti veselje ? Kaj te v žalost mi topi? Kaj ti, srce, nove želje spod nespolnjenih budi? Kar pogledam, res žaluje, dolje prazno je cvetlic; listje se raz drevje suje, proč je sled veselih ptic. Hribov vrhe sneg zapada, zadeluje srnam tir, in po dolih led poklada na potokov bistri vir. Pa jesen bo spet minila, zimski dnevi poteko, zemlja se bo pomladila, vnovič vse bo v cvetje šlo. Vnovič bodo priletele ptice in prepevale, vnovič ribice vesele spet v vodah švigale. Torej, srce, trpi malo svojo žalost; saj iz nje bo veselje kal pognalo, kakor brstje v cvetje gre. Fran Svetličič. 45". — Zimska noč. Temna mrzla noč molči nad prirodo celo, in široka plan leži pod odejo tiho, belo. Ptice odletele vse v tuje so dežele, in cvetlice pisane vse so davno ovenele. Vklenjeni pod ledom so viri in potoki, ribice vzdihujejo v ječi žalostni, globoki. Samo z neba zvezdice svetle nam migljajo, in iz zvezdic k zemlji se mili angeljci smehljajo. Človek, ki vzdihuješ sam v pusti solz dolini, kvišku gledaj, božji hram ti odprt je na višini. J. Gomilšak. 46. Življenje v gozdu. Kako prijetno je v gozdu, v tem veličastnem vrtu, kjer je vsako drevo vir, iz katerega klije sladko čvrstilo, iz katerega puhti čist in zdrav zrak. Uho ti razveseljuje prijetno šumenje med gostimi vejami in petje krilatih pevcev. Tu priskaklja iz goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, pink", tam prileti taščica, bega semtertja, kima z glavo in perotmi ter peva „vuit ček ček", in penica ji odgovarja od druge strani „čak čak luid". Koliko pa se glasi še vmes drugih raznoterih glasov, in kako se vse to lepo strinja, kako prijetno razveseljuje srce! Po bližnji smreki pa razposajena veverica kaže svojo prečudno izurjenost. Glej, kaj bi bil kmalu pozabil! Nikar se ne srdi, ti ponosni zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim; razveseljeval si me že večkrat s svojim možatim obnašanjem. Vselej sem se razveselil, ko sem zaslišal tvoj „klof klof* nad seboj in zagledal zgoraj pri delu marljivega gozdarja. Veste pa, kdo je ta gozdar? Dobro, zlatokrili detel je to. Le glejte ga, kako ima lepo gozdarsko obleko, rdečo kapico in zeleno, z zlatom pretkano suknjico! Ta mu kaj lepo pristoja. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno, pa krepko ter ima trde kite; kljun je raven in močen, noge žilave in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari drevesa, in vendar ga ni poštenjaka nad njega. On živi samo od škodljivih črvov in bub; zato ga vsaj ne grajajmo, saj plačila mu tako nobeden ne da. Detel je kaj priden in dober gozdar; dostikrat dela brez prenehljaja ves dan ter kljuje in kljuje, kjer čuti, da so se vgnezdili škodljivi mrčesi. In kako je izurjen! Najprej potrka nekoliko na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega takoj spozna, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Znano je, da delajo tudi zdravniki tako; ali naš gozdar se ni od njih naučil, on je znal to že davno prej. Na črvivo deblo se vseli in začne kljuvati na deblo s težkim svojim kljunom. Prebivalci te notranje države begajo vsi prestrašeni doli in gori, kjer je kak izhod. Detel dela na svojo roko, on nima nobenega pomočnika; skrbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu ne uidejo, in kaj smešno ga je gledati, kako leta od luknje do luknje, da vsakega zasači. In gorje mrčesu, ki mu pride pod ostri kljun — po njem je. Fr. Mam. 47. — Pred božičem. ,,Umreti moram, ljuba mati, oh zdaj, ko božič bliža se ! Da bi ga mogla praznovati, oh enkrat še, le enkrat še! Da bi pred jaslicami stala, ki dete božje v njih leži; Marija, ki mu je postlala, pri zglavju z Jožefom stoji. Voliček in osliček diha in greje dete, ker je mraz; po polju mrzla burja piha po zimi, kakor zdaj pri nas. Pastirci so prišli veseli, pred dete poklekujejo; od jutra kralji prihiteli, mu vsak svoj dar darujejo." „Oj, tiho, dete, ne govori, izpolnijo se ti želje." „Ne tu več, mati, tamkaj gori, kjer angeljci Boga časte." J. Stritar, 48. — Rimska država pod prvim cesarjem. Cesarjev prvi, Oktavijan Avgust, je bil v bitki prt Akciju leta 31. pred Kr. razrušil rimsko ljudovlado in tako vzel žezlo rimske države sam v krepke svoje roke. A kaka je bila ta država? Vsled tolikih vojska, v katerih je bilo rimljanstvo celih sedem stoletij svojega obstanka zapleteno, in katere je skoro vse zmagovito končalo, so se razširile državne meje daleč na vse strani takrat znanega sveta. Kakor pa so bile rimske zmage državi povekšale čast in slavo in dokaj izboljšale gmotno stanje, tako so ji tudi dovolj škodovale. Iz podjarmljenih dežel, zlasti iz iztoka, je dobival odslej Rimljan mnogokaj potrebnega in koristnega, česar mu domača zemlja ni rodila; a seznanil se je tudi s tujimi šegami, s tujimi običaji, katere je potem presadil na domača tla. To pa, česar se je na tujem navzel, je bilo po večjem z njegovim doslej poštenim značajem v nasprotju. A narava je človeka že tako ustvarila, da se prime, popustivši dobro, prerad slabega, ako mu le v kakem oziru ugaja. To prikazen opazujemo tudi pri Rimljanu. Na tujem je okusil mnogo sladkih sadov, ki so imeli to skrivno moč v sebi, da so ga kmalu omehkužili. Mehkužnost pa rodi v zvezi s pohlepnostjo celo vrsto drugih napak in slabosti. Tako je v kratkem izginila rimljanska „virtus" in „gravitas", in prejšnji resni, za vse dobro in blago vneti rimski značaj se je popolnoma izpre-inenil in izprevrgel v nasprotje. Toda sladkih užitkov si ne more vsakdo privoščiti; to je le tistim mogoče, kateri so si v raznih vnanjih in domačih bojih po pošteni ali nepošteni poti kot veljaki ali prostaki, kot dostojanstveniki ali zasebniki pridobili kaj premoženja. S tem se ti zdaj očitno ponašajo in bahajo ter ne zamude nobene prilike, da postavljajo svoje bogatstvo in pogostokrat z njim tudi svojo budalost svetu na ogled. To pa mora seveda onim, katerim sreča ni bila tako mila, vzbujati zavist, hkrati pa tudi željo, pripraviti si na katerikoli način premoženje in z njim jednako prijetno in breskrbno življenje. Zato se na vse kriplje trudijo, da bi dospeli -do svojega smotra, t. j. do obilnega denarja. Denar pa se je dal tedaj po pošteni poti ravno tako težko -doseči kakor dandanes. V vojskah na pr. to že ni bilo mogoče, ker je bil Avgust skoro vse zmagovito končal; tudi bi bila mogla bojna sreča le nekaterim posameznikom izkazati svojo milost. Vrh tega so bili Rimljani vsled tolikega bojevanja že dovolj siti vojska in novemu vladarju iz srca hvaležni, da se je z njegovim nastopom skoro vesoljnemu svetu povrni! zaželjeni mir. A tudi po drugih, vsem prostih potih se ni dalo priti do denarja. Poprijeli so se torej vsakega sredstva, naj si je bilo še tako malopridno, ako jim je le pomagalo zadovoljiti svojo strast. „Najprej ti je potreba denarja, po denarju še le kreposti!" To je bilo po Horacijevem izreku geslo tedanjim Rimljanom. Saj pa tudi nihče ni po tem vprašal, kako si je pridobil človek denar, da ga je le imel. Denar sveta vladar! Resničnost tega pregovora nam izpričuje vsa rimska zgodovina, posebno pa v tej dobi. Za denar ti proda svojo čast sivi senator in mladi vitez, prvi dostojanstvenik v svoji palači in zadnji berač na Tiberskem mostu. Skratka, za denar dobiš v Rimu vse, česar želiš. In če je mogel že numidski kralj Jugurta, ki je bil kakih 100 let pred Avgustom prišel v Rim se opravičevat, vzklikniti vsled lastne izkušnje: „0 mesto podkupno, ti kmalu propadeš, ako le najdeš kupca", koliko večjo veljavo so morale imeti njegove besede v tem času! Pri takih razmerah je moralo seveda po denarjui hlepeče rimljanstvo takoj spoznati, da doseže s pomočjo samovladarja najlaže svoj namen. To bode vsakemu umljivo, kdor pomisli, da je imel cesar sam. vse državno premoženje in vso državno oblast v svojih rokah. Kar je prihajalo v državno zakladnico' od krvavih žuljev podjarmljenih narodov, vse si je ugrabil zdaj vladar sam ter še pomnožil z imetjem političnih nasprotnikov svojih, katere je bil ravnokar premagal. Isto velja o državni oblasti. Tudi njo je zviti Avgust, seveda le rahlo in polagoma, izpulil starej-šinstvu in ljudstvu iz rok, tako da ta izguba ni nikogar preveč bolela. Omeniti hočemo samo jedno stran te oblasti, namreč pravico, podeljevati vse državne službe in dostojanstva, katera so obetala čast in večjidel tudr denar. Te pravice se je posluževalo prej ljudstvo v svojih narodnih zborih (comitia). Zdaj pa jo je podelil vladar na videz starejšinstvu, a vendar je vedel vse tako urediti, da se ni nikdar volil kdo, ki bi njemu ne bil po volji. Poglavitna naloga za denarja željne ljudi je bila tedaj ta: pridobiti si cesarjevo milost, katera je mogla vsako željo in nado izpolniti. Tako je postal vladar Rimu drugo solnce; solnce, katero je s svojimi mogočnimi žarki dobrodejno ogrevalo razne rimske muhe in mušice. Ne smemo se tedaj čuditi, da je večina pozdravila Avgusta precej pri njegovem nastopu z velikim veseljem, in da se mu je sčasoma voljno vdalo malo Število njegovih nasprotnikov, ko so se prepričali, da se vendar ne živi tako slabo pod samovladno ustavo. Avgust ni bil zloben trinog, ampak moder in prekanjen vladar, ki ni grozil, zasedši cesarski prestol, rimljanstvu z mečem in ognjem, ampak si pridobival srca svojih podložnikov z mislijo in večjidel prihlinjeno dobrohotnostjo. Mož je tudi umel stare ljudovladne oblike, stara imena ohraniti, dasi je popolnoma iz-preinenil njih bitje, in to brez vsake sile, in ne da bi bila izprememba posebno občutljiva. Tako vidimo tedaj na rimskem prestolu cesarja, čigar vsemogočnost navdaja srca podložnikov z raznovrstnimi nadami. Ali ni moral pri takem položaju naraven nasledek vladarjeve hlimbe biti ta, da se je je navzelo tudi vse že tako popačeno občinstvo, in da je jelo cesarja, od katerega je pričakovalo vse dobro in vse hudo, povzdigovati nad človeštvo, sebe pa poniževati v prah, le da ne bi izgrešilo jedinega namena? In kakor je mehkužnost mati mnogih napak, tako rodi tudi hinavstvo in lizunstvo Še mnogotero drugo zaničljivo lastnost. Kaj čuda, da so se sedaj polagoma vjedle v vse ude rimljanskega trupla vsakojake človeške strasti, ki so divjale po njem kakor hude kuge. Pametni Avgust jih je sicer še umel brzdati, ali pod njegovimi nasledniki so dospele na vrhunec svojega razvoja. Pri teh namreč ne nahajamo več onega duha milosti in umnosti, ki le v potrebi osorno in strogo postopa, ampak njih srce se je popolnoma izpridilo, saj so bili vendar otroci svojega časa. Tako niso občne popače-nosti le ovirali, ampak jo še pospeševali na razne načine, ali s pohujšljivimi zgledi, ali celo z ukazi. Zastopniki te vrste cesarjev so Tiberij, Kaligula, Neron in Domicijan. — Kako so še pokvarjenemu občinstvu ugajali v tem počenjanju! Kako jih je še grdo lizunstvo plemenitnikov, pesnikov in prostakov hvalilo in slavilo! Kako se jim je vse hlapčevsko klanjalo! Ni li bil naraven nasledek takega ravnanja ta, da so prestopili naposled cesarji vse meje božjega in človeškega prava, videč, kako se jim najhujša, naj-krutejša, da, peklenska dejanja ne grajajo, ampak štejejo celo v slavo in čast? Ali se niso morali prepričati, da je rimsko državljanstvo že preveč popačeno in preslabo, da bi se ustavljalo njihovi sili, in da zakriva svojo slabost le z lizunstvom in s hinavščino ? In dalje ? Ni jih li moralo navdajati to s smelo drznostjo in preveliko samosvestjo in končno privesti do te stopinje, da so rimski svet le zaničevali in zasmehovali, ako se je še kdaj drznil glasno ali zamolklo izjaviti svojo nezadovoljnost z njihovimi bedarijami in zlobnostmi? Kdo se bo tedaj čudil, da so cesarji doprinašali taka strahovita dejanja, ki se nam skoro zde neverjetna, ako bi jih ne poročali možje, katerih imena se v tistem času leskečejo kakor biseri v blatu. In občinstvo samo je videlo v cesarju ne le svojega gospodarja, ampak tudi svoj vzor, ki ga je izkušalo v raznih rečeh posnemati, da si pridobi cesarsko naklonjenost, da se prikupi vladarju in s tem zajedno streže svojemu namenu. Pri takih okolnostih tedaj ni moglo biti drugače, kakor da so nastopili časi, o katerih veljajo besede pesnikove : »Ubijalci vrejo ljuto krog. Krvave rise zdaj so žene, posmeh jim gnus in groza sta; še živ razkačene hijene delijo trup sovražnika. Nič sveto ni, vse nežne veze pobožnosti so žrtva zmot, pravičnega zločin podleže, pregrehi vsaki prost je pot" Fr. Wiesthaler. 49. — Naša vas. Stoje na holmu hiše tri, pod holmom potok čist šumi, in ribice tam plavajo, po vodi se zigravajo. Orehov, jablan, hrušek, sliv ob kočah je do samih njiv; precvetajo, diše spomlad, jesen rode okrogel sad. A v senci drevja sadnega, pod brambo krova hladnega, v vročini skače kup otrok, ki golih glav so, bosih nog. Nad njimi ptičice pojo in gnezda si skrivaj pleto: pomladi tam se vesele, drugam jeseni odlete. Za kočo vsako je uljnjak, šumi od zlate zore v mrak; čebele pridne letajo, medu ljudem obetajo. Razgled je s holma lep tako, da vabi srce in oko: tam gore so, a tod polje, in travniki tam zelene. Po gorah cerkve so okrog, moleče k nebu v sinji lok; a vsaka ima zvon glasan, ki poje, ko se bliža dan. Minilo že je nekaj let, kar šel sem s holma v beli svet; a vtisnil se mi je v spomin do črne jame globočin. Fr. Levstika 50. — Prva skrb. V nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta mnogo otrok. Juri je bil bogat in ni hotel svojih otrok pošiljati v šolo. Rekel je, da žive lahko brez šole. Radi so ostali otroci doma, a znali niso nič. Marko je bil siromak, skrbel pa je za otroke. Pridno jih pošilja v šolo. Kaplje vina si ne kupi ter poleti hodi bos, da obuje pozimi otroke za šolo. ,,Ljubi otroci," je dejal Marko večkrat, »blaga vam ne morem dati; le skrbno se učite in pridni bodite, Bog vas že preskrbi. Če boste pametni, boste tudi srečni." Tako je res bilo. Tatje so okradli Jurija in mu odnesli ves denar. Dve leti potem je pogorel in umrl od žalosti, Jurijevi otroci so ostali strote. Imeli so gole roke in prazno glavo. Ko je umrl Marko, so imeli vsi Markovi svoj kos kruha. Bogomil je bil kolar, Ivan kovač, Gregor dober kmet, Anica je bila pridna dekla, Neža pa šivilja. Vsem se je godilo dobro; dostikrat so Jurijevim dajali kruha. A. M. Slomšek. 51. — Kitajsko in Kitajci. Kitajsko je ena izmed najstarejših držav na svetu, ljudi pa šteje skoro polovico vseh azijskih prebivalcev. Kitajsko, ki mu pa Kitajci pravijo »nebeško kraljestvo", je ljudovlada. Kitajci so zelo varčni in premišljeni; niti pedi zemlje ne puščajo neobdelane; celo na gole hribe in sive skale naneso prsti, ki jim rodi žita in zelenjadi. Polje obdelujejo tako pridno, kakor pri nas vrtove. A ne samo pridno, tudi zelo umno se pečajo Kitajci s poljedelstvom. Popotniki in tujci, občudujejo zlasti njihovo veliko skrb za gnoj. Glavni pridelek kitajskega kmetijstva je riž; kadar pa je slaba letina, umre mnogo prebivalcev te obljudene dežele. Kitajci pijo samo čaj; zato je čajevec kaj imenitna rastlina za to ljudstvo. Mnogo čaja se izvaža v tuje -dežele in sicer ali po morju ali po kopnem. Veliko dobička daje Kitajcem tudi sviloreja, s katero se tam peča sleherni kmetovalec. Skoro vsak Kitajec zna brati, pisati in računati, kar je tembolj pomenljivo, če pomislimo, da prebiva v tej državi tretjina vsega človeštva. Vse žive dni si beli Kitajec glavo, uči se in dela preizkušnje; kajti le učenost mu pomaga do višjih služb. Ker Kitajcem pogosto zmanjka hrane in živeža, ker jim lastna domovina postaja pretesna, zato se vedno izseljujejo v tuje dežele, zlasti v Ameriko. Doma in na tujem ostane Kitajec zvest svojim segam, zaničujoč vse, kar se ne ujema ž njimi. Kitajec je povsod mirna in krotka duša; točno posluša zakon, Nepokorni otroci se na Kitajskem kaznujejo s smrtjo. Kitajec ima žolto polt in potlačeno glavo, nizko čelo, velike zgornje čeljusti, male, zelo vdrte oči, široka usta in gladke, strumenaste lase, ki mu od temena vise v dolgej kiti. 52. — Siromak. Kaj, deček, gledaš me debelo ? Star sem in ne posebno lep; zgub&no čelo, lice velo imam in že napol sem slep. Ljudje imajo dom in njive, vrtove, travnike in les; o poti moji so koprive, cvetica tudi ktera vmes. Po svetu sem se vedno ubijal, pod tujo streho truden spal; pozimi sem se v plašč zavijal, ki mi ga mož je usmiljen dal. / Tu vidiš, deček, siromaka, ki je bridkosti mnogo užil; tam gori me plačilo čaka, tam bom se večno veselil. J. Stritar, 53. — Težišče. Da katero telo ne pade zaradi težnosti, mora se podpreti ali podložiti; treba pa ni podpreti mu vseh njegovih točk. Palica, dasi samo v eni točki (v sredi) na prstu podprta, ostane mirna; krožeč tudi ne pade, ako je sredi z navpično iglo podprt. Tista točka kakega telesa, katero je treba podpreti, da ne pade zbog težnosti, imenuje se njegovo težišče. Pravilnim telesninam se strinja težišče s središčem. Pri svinčnici je visišče ob enem tudi podporišče, navpično pod podporiščem pa je težišče. Telo visi mirno, ako je težišče navpik pod podporiščem; stoji ali leži pa takrat, kadar je težišče prav nad podporno točko ali pa ravnino. Če hočemo, da telo, ki je spodaj podprto, stoji popolnoma trdno in mirno, mora vsaj v 3 točkah, ki pa ne leže v ravnej črti, imeti svojo podlogo. Njegovo težišče mora ležati nad ono ravnino, v kateri so one tri podporne točke, kakor n. pr. pri štirikolesnih vozovih, pri mizah, stolih. Kadar človek stoji, so mu podplati in med njima ležeči prostor podporna ravnina. Telo torej toliko irdneje stoji, kolikor večja je podporna ravnina. Egipčani so si izvolili za svoje velikanske stavbe piramidalno podobo. Plesalec na vrvi ima dolg, na konceh obtežen drog v rokah. Kdor nosi breme na hrbtu, pripognjen je naprej; kdor ga nosi v desni roki, izteza levo od sebe; kdor nosi kamen z obema rokama, hodi kolikor mogoče nazaj pripognjen, in kdor je v nevarnosti na katero stran pasti, hoče se izogniti tej opasnosti tako, da iztegne roke nehote na drugo stran. Zakaj ? Leseni stebri se veliko lože zvrnejo, nego kameni in kovinski enake velikosti in podobe. Kadar nalagamo na voz blago različne teže, devamo vselej težje spodaj, na vrh pa ložje blago in sicer zaradi tega, ker telo toliko trdneje stoji, kolikor večja je njegova teža in kolikor bližje je težišče podnožju. Stoječemu brodarju preti večja nevarnost, da se zvrne, nego sedečemu. Zakaj ? 54. — Spominjaj se smrti. Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata, al dneva ne pove nobena prat'ka, Pred smrtjo ne obvar'je koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta in od veselja do veselja leta, da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: „Memento mori!1' France Prešeren. 55. — Kmet in vrag. Živel je nekoč reven kmet, ki je znal silno močno pihati. Če mu je žena skuhala prevroč močnik, se je razjezil in je tako pihal, da je bil ves močnik po mizi. Žena in otroci so preplašeni kričali, ker jim je razpihal vso južino. A njemu to še ni bilo dosti. Pihnil je še enkrat tako močno, da je zletela skleda po hiši ter se razletela. Kadar je nesel popravljat lemež h kovaču, ni kovač nikdar gonil meha, ampak kmet je pihal s tako močjo v žerjavico, da bi bilo kmalu odneslo žerjavico, lemež in kovača. Za tega kmeta je zvedel tudi vrag. Odpravi se iz pekla k njemu, da bi ga poizkusil, kdo bo bolj pihal. Ko vrag to kmetu naznani, je bil kmet zadovoljen, a samo pod tem pogojem, da se bosta šla skušat za plačilo. Vrag takoj zastavi mošnjo zlata; kmet pa sebe in otroke. Gresta torej na skedenj, zamašita vse špranje in luknje ter se začneta pričkati, kdo bo prvi začel. Dolgo je trajalo. Nobeden ni hotel biti prvi. Končno vendar vrag odjenja in začne tako pihati, da je kmeta odnesel veter pod streho. Vrag ga vpraša, kaj dela pod streho, kmet se hitro odreže: „Tukaj-le mašim špranje, da te ne bo odneslo, ko bom začel pihati jaz." Vrag pomisli, se prestraši in zbeži v pekel. Premeteni kmet pa vzame mošnjo zlata in se zahvali, Bogu, da ga je rešil s tako pametno mislijo iz zadrege. Osojski. 56. — Mati in njena hčerka Anica. Ženi je umrla hčerka Anica. Mati od žalosti ni pila, ne jedla in je plakala tri dni in tri noči. Tretjo noč je zaspala. In v spanju je videla, da se ji bliža Anica in drži v roki vrček. „Kaj ti je Anica? Čemu ti je vrček?" „V ta vrček zbiram vse tvoje solze, mamica. Glej, vrček je poln do vrha. Ne plakaj več! Ako boš še plakala, bodo tekle solze čez rob na zemljo, in tedaj bom žalostna na onem svetu. Sedaj mi je dobro tam." — Mati odsihmal ni več plakala po svoji hčerki. Veselila se je, da ji je dobro na onem svetu. L. N. Tolstoj. 57. — Drevesce in vetrovi. »Siloviti, nikdar ugnani vetrovi!" tožilo je mlado drevesce nevoljno. „Zakaj vihrate s tako brezobzirno močjo preko mene ? Zastavljati moram vse svoje moči, da vam kljubujem in ne podležem!" „ Potolaži se, drago drevce!" zabuče vetrovi „Mi s tem, da ti silovito majemo debelce in se upiramo v tvoje veje, le krepimo tvoje korenine, od katerih je odvisna vsa tvoja bodočnost." Drevesce se je potolažilo ter vztrajno in potrpežljivo prenašalo vetrovne sile. Tako je zraslo v orjaško drevo, ki lahko prenaša najhujše viharje. Zvonimir Masle. 58. — Na Jurjevo. Od hiše do hiše hodimo, zelenega Jurija vodimo, on pomlad v deželo prinesel je, vso zemljo z zelenjem potresel je. Zima, zima, ajd za peč čez leto leč! To šibo za streho shranite, da z njo se požara branite, strahuje poredno vam dečico in vabi k hiši vam srečico! Sreča, sreča, pridi k nam, glej, odprt je hram ! Ker take darove vam nosimo, od vas kaj v zameno prosimo. Imate kaj bele pogačice? Ne branimo tudi se kračice. Bodi jajce, bodi hleb, v naš izgine žep! Bogato gorica obrodi vam, bogato se polje oplodi vam, podeli Bog kruha vam belega, vsi lica bodite veselega! Mi zdaj moramo drugam — hvala, hvala vam! O. Zupančič. . 59. — Na ledu. »Fantje, pojdimo se drsat!" Tako je rekel Ozimov Širne trem tovarišem, ki so šli iz šole domov. »Pojdimo, pojdimo!" sta zaklicala dva skoraj soglasno. Tretji, županov France, pa je dejal: »Ali ne veste, kako strogo so v šoli prepovedali hoditi na led, posebno na tej vodi ?" »Ej, kaj to", odvrne Širne, »tukaj nas nihče ne vidi in tožljivca menda ni med nami!" In obrnil seje proti strugi rečice, ki je bila črez in črez pokrita z ledom. Tovariša sta mu hitro sledila. France jih je izkušal pregovoriti, da bi ne šli; •a ko nič ni pomagalo, je rekel odločno: »Da nisem ložljivec, to veste; če greste na led, vas naznanim vse!" — »Izdajalec, le poskusi!" se je jezil Šime, „ti ie pokažemo; v vodo te vržemo!" France ni odgovoril nič, ampak je šel mirno po svoji poti. Na ovinku pa, kjer se cesta loči od druge k županovim, je nekoliko obstal in se ozrl po tovariših. V tem trenotku zasliši grozen krik in kmalu na to vidi, kako bežita dva izmed tovarišev od rečice, zdelo se mu je takoj, da se je morala pripetiti kaka nesreča. Hitel je, kar je mogel, nazaj po cesti. Že od daleč je vprašal bežeča tovariša, kaj da je. Jedva je dobil odgovor: »V vodi je, Šime je v vodi!" — »Pomagajmo mu, pomagajmo mu!" je klical France in s silo ustavil prestrašena sošolca. Hiteli so nazaj in našli Šimeta v groznem položaju. Telo mu je bilo do pazduhe v vodi in z zaprtimi laktmi je visel na ledu kraj predora, v katerega je bil padel. Zdaj in zdaj se je moral pogrezniti v vodo pod ledeno skorjo. Kaj storiti ? Dasi ni bilo daleč od brega, vendar ni bilo mogoče priti do ponesrečenca; zakaj razpokani led bi se bil gotovo udri. „Dajte hitro svoja jermena!" je velel France tovarišema ter odpel močni oprti svoje torbe. Vse to je močno zvezal ter vrgel konec proti Šimetu, ki je že omagoval. Ta-le je dosegel konec, in tovariši so ga potegnili na breg. Trepetajoč od mraza in strahu, se je Širne oklenil Franceta ter vzdihnil: „Ti si me rešil!" France pa je slekel vrhnjo suknjo in jo dal Šimetu, da jo je oblekel namesto svoje mokre. Naročil mu je, naj pojde domov in se preobleče in ogreje. Črez nekoliko dni je Širne šel zopet v šolo. Hudo-se je bal še ene kazni za svojo neposlušnost. Brez: vzroka. Saj ga France ni zatožil. L. Čemej. 60. — Nekaj danes, nekaj jutri. Kmet je imel veliko njivo korenja. Dan na darr ga je hodila njegova hči plet; ali vselej, kadarkoli se je ozrla po prostorni njivi, je vzdihnila ter šla v senca počivat misleč: „Kaj bi se trudila, saj ga tako ne morem vsega opleti, ker ga je toliko!" Tako je bilo vsak dan. Nien oče skoro opazi, da ne pleve in kaj ji ne hodi prav. Zato jo sklene ohrabriti, da bi se po-prijela dela. Gre na goro, ki se je dvigala blizu njive, in začne z vrha kričati na ves glas: „Nekaj danes, nekaj jutri! Nekaj danes, nekaj jutri!" Hči sliši glas in razume poziv. Ohrabri se, začne tiitro in pridno pleti in opleve v kratkem vso njivo, dasi je bila velika. „Nekaj danes, nekaj jutri!" in izvršil bodeš vsako delo, bodi še tako težko in veliko. J. Rosa. 61. — Starček pod lipo. Pod lipo starček tu sedim, na klopi se lepo hladim, ko z neba sije solnce vroče. Otroci v senci rajajo, igrajo se, razgrajajo, jaz pa jih gledam, stari oče. Oj kje, oj kje je tisti čas, ko tu tako igral sem jaz, za mraz ne maral in vročino! Tu gledal sem črez mnogo let otroke svoje, zdaj pa ded lu gledam sinovo mladino. Kar pravim, čudno se ti zdi, kaj ne, moj ljubi Tonče ti, ki gledaš me tako po strani. Le čakaj, čakaj, pride čas, ko boš sedel tu, kakor jaz; življenje le ti Bog ohrani! Josip Stritar. 62. — Električna luč. Izmed vseh električnih pojavov nobeden tako ne očara človeka kakor elektična luč. Nobena pozemeljska luč se ne more v jakosti meriti z lučjo na oblok, ki jo razširja električna obločnica; celo solnčna svetloba,, ki je najmočnejša svetloba, kar jih poznamo, ni več nego dva- ali trikrat močnejša od električne luči. Poleg njene oslepilne jakosti odlikuje električno luč: od vseh znanih umetnih izvorov luči tudi njena barva.. Plinova luč se vidi mračna in rumenkasta poleg modro-bele električne. Luč električnih žarnic je sicet manj močna, a v mnogem oziru prija njih zlatorumena luč našemu čutu bolj nego luč električnih obločnic. Žareča električna luč električnih žarnic je po barvi in jakosti nekako podobna plamenu svetilnega plina odlikuje se pa od njega v tem, da je popolnoma mirna, dočim plinov plamen rad nemirno šviga sem ter tja, kar silno škoduje očem. Žarečo električno luč pa posebno priporoča to, da ne razvija nobene toplote. Ravno toplota gorečega plina je včasih silna nadležna in očem škodljiva, ako moraš delati blizu luči. Zelo koristno je tudi, da se pri žarenju električnih žarnic ne naredi ogljikova kislina, kakor pri gorjenju plina vseh drugih, običajnih razsvetil. Zakaj ? Poudariti moramo tudi, da za požar ni skoro nobene nevarnosti, kjer razsvetljujemo z žarnicami. Žarnice se torej najbolj priporočajo za rabo v zaprtih prostorih. Električne obločnice dajejo neizmerno močnejšo luč nego žarnice. Z njimi razsvetljujejo velike prostore na planem, na pr. trge in široke ulice po mestih. Pa tudi v zaprtih velikih prostorih, kakor v velikih delavnicah, tvornicah, v rudnikih in podzemeljskih jamah (na pr. v Postojnski jami), v gledališčih i. t. d. rabijo poleg žarnic včasih tudi obločnice. Zanimivi so poizkusi, z električno lučjo razsvetliti v temni noči železniški tir. Z močnimi električnimi svetilkami spredaj na hlaponu se lahko razsvetli železna cesta 1—2 km daleč, da se vidi na njej vsaka reč kakor podnevi. Če bodo kdaj na ta način razsvetljevali železne ceste pred vsakim, vlakom, se bo zelo zmanjšala nevarnost, da trčita nasproti si vozeča vlaka. Na isti način bodo potem seveda tudi ladje na morju in velikih rekah razsvetljevale svojo pot. Potovanje na morju bo tedaj mnogo varnejše nego je zdaj. H. Schreiner. 63. — Na materinem grobu. Tiha noč je. Polna sije luna z jasnega neba; belo krilo zemljo krije, V mesečini blesketa. Na grobeh križ poleg križa, v svitu luninem blešči; deklica se grobom bliža: Kaj češ tu, sirota ti ? Ne bojiš se zime hude? Sneg ti škriplje pod nogo; mraz pretresa šibke ude pod obleko ti tenko. Tja h gomili znani krene, mati ji pod njo leži; tam poklekne, roke sklene, ihti se in govori : ,,Tukaj, mati, vi ležite, meni je tako hudo; k sebi, mati, me vzemite, Ančka prosi vas lepo. Vi ne veste, kaj prestati moram, smili se Bogu ! Tu pri vas ostanem, mati, nikdar več ne grem domu. Tujka zdaj tam gospoduje, trde njene so roke; grdo gleda me in suje, oče sam se je boje. Vam na strani čem ležati, k vam se stisnem in zaspim ; k sebi me vzemite, mati, k vam sirota hrepenim." Želja se ji izpolnila, združena je z materjo; več ne bo je zapustila — zjutraj našli so mrtvo. j. Stritar. 64. — Oblika zemlje. Zemlja ima obliko oble. Ko bi se hoteli sami . uveriti o tej resnici, bi morali biti daleč proč od zemlje. Dokler smo na zemlji, se nam zdi njeno površje kakor plošča. Tudi na odprtem morju, kjer nič ne zakriva vidika, se nam dozdeva, da se nahajamo sredi povsem ravne okrogle plošče, ki se nad njo dviga nebeški svod kakor ogromen šator. Le kadar se pojavi na ob-zoru kak predmet, na pr. ladja, ter se nam počasi približuje, spoznamo, da morska planjava ni povsem ravna in enolična, ampak da mora biti na oblok. Ne vidimo namreč hkrati cele ladje, ampak izprva njene najvišje in potem polagoma nižje in nižje dele, dokler nazadnje ni vsa pred nami. Obratno je seveda kadar se ladja oddaljuje. Tega si nikakor ne bi mogli raz-tolmačiti, ako bi si mislili, da je zemlja ravna plošča. Ko bi zemlja bila ravna ploskev, bi morali povsod videti iste zvezde. Ali to ni tako. Popotnik, ki potuje proti jugu, vidi malo po malo druge zvezde na nebu, in to ne iznenada, ampak polagoma. Vsako noč vidi, da se na južnem nebu pojavlja nekoliko zvezd, ki jih v prošli noči ni videl. Zdi se mu, da se nebo polagoma miče od juga proti severu. Tako se vidijo na Dunaju zvezde, ki jih ni videti v Hamerfestu ; v Ljubljani ali Zagrebu take, ki jih ni videti v Pragi i. t. d. Potemtakem ima popotnik v vsakem mestu drugo nebo nad seboj. Iz tega pa sledi, da je zemlja od severa proti jugu povsod zakrivljena in to povsod enako. Istotako bi moralo solnce vsem ljudem izhajati v istem času, ko bi bila zemlja ravna plošča. Znano pa je, da ni tako; ako potujemo od zahoda proti izhodu ali obratno, opazujemo namreč veliko in pravilno razliko v izhajanju in zahajanju solnca. Proti izhodu bi-vajočim narodom izhaja solnce prej nego narodom na zapadu. Tako izhaja solnce prej v Budim-Pešti nego v Ljubljani, v Petrogradu prej nego v Budim-Pešti, na Dunaju prej nego v Pragi, v Berlinu prej nego v Parizu, v Parizu prej nego v Londonu. Izhajanje in zahajanje solnca je različno, ker je zemlja zakrivljena. In da ni zemlja samo slučajno tu in tam zakrivljena, ampak pravilno kakor obla (krogla), se vidi na tem, da je povsod na zemlji pri enaki oddaljenosti na za-hodno-izhodni črti tudi dnevni čas (solnčni izhod in zahod) v isti meri različen. Najočividnejši dokaz, da je zemlja okrogla, imamo šele tri in pol stoletja. Leta 1519. je prodrl Magelhaens (Magellan) iz Atlantskega oceana po cesti, ki je nazvana po njem, v Tihi ocean, ga je preplul ter odkril Marijansko in Filipinsko otočje. Ta smeli brodar je sicer umrl na Filipinskem otočju, toda ena njegovih ladij je našla preko Molukov in Indijskega morja pot na Špansko (jeseni 1522. I.), da javi Evropi odkritje podvzetnega Portugalca. Zemlja je bila prvič obplovljena. S tem je neovrženo dokazano, da je zemlja obla. j. Hoič. 65. - KOS. Odveč bi bilo popisovati kosa, kako črno perje ima, kako rumen kljun in kako čvrsto, liki srebrne piščali se glasi njegova pesem tudi po mestnih ulicah. A baš ta odlični dar, pevska žila in grlo sta kriva, da marsikateri kos izgubi vsem stvarem tolikaj milo svobodo. Tam v tesni kletki ga vidiš, kako sklonjen čepi; trudnih oči, pobitega srca in ves,skesan „nosi koš", pa dremoten sanja o zelenem, svobodnem gozdu, o ljubih tovariših, ki tamkaj prosto letajo in se radujejo. Toda sčasoma minejo otožni spomini tudi njega. Kakor sladke sanje iz srečnih mladostnih dni mu prihaja na misel mili materin glas, ki ga je še mladič v gnezdu poslušal, in posihdob se izkuša z njim vedriti. A posetimo pomladanskega večera kosa ondi, kjer prostovoljno najrajši prebiva: kjer šumlja bistri potok, kjer se vrste tožne vrbe in jelše, kjer se zlaticam žare rumene glavice po pisani loki: tam je kos doma. Tukaj leta na hladni vodotoč si žejo gasit in se kopat, na vlažna tla, najrajši pa na senožet skakat in iztikat za hrano. Kadar ugleda kaj neznanega, brž osupel ostrmi, so opre na rep, vzpne kvišku glavo in zleti v bližnjo goščavo; iz nje pak zakliče, zvest in zanesljiv čuvaj vsem krilatim in štirinogatim žjvalim, glasno: „Čudno, čudno, čudno!", opominjaje jih, naj se le varujejo. Tod tudi izraža spomladi na vse zgodaj, ko je vse še otrplo in dremotno, v hrepenečih pesmih sladka čuvstva. Temnokrilati kos, zvesti prijatelj senčnatemu gozdu, ljubi za svojo sladko, tešilno pesem še posebno tihi večerni mrak. Solnce zahaja, tone daleč za gore, in zarje odsev trepeče s hojevja v mračni gozdni hram, poln prijetnih dišav. V bukovju bobna pozna mavrasta pivka po operelem deblu, drobni stržek pa rahlo žgoleva v grmu. Na senožeti rosna kaplja objema belemu zvončku trudno glavico. Vse sanjavo medli, krotek mir kraljuje vse prek po dolu in dobravi — čuj — glasno pesem nad menoj! Ali on — kje je? Glej, sicer je najrajši blizu tal, a sedaj je zletel, kakor si v svesti svojega prelepega glasu, visoki smreki gori na višek. Od tod doni svobodnemu pevcu iz grla taleča in mirno se glaseča pesem preko prostranega loga okrog in okrog na široko. Tihi mrak ogrinja naravo, zarja je že pobledela lam na zapadu. Kos požvižgava še, pa tudi njemu se pesem topi zmeraj rahleje in rahleje, dokler počasi popolnoma ne utihne. I. Ogrinc. 66. — Noč in dan. Nekedaj prepir imela noč in dan sta med sebo; da en sam bi, sta hotela, vladal čas nad vso zemljo. Beli dan je temni noči ostro bil tako dejal: „Noč za vselej ti se loči, da bom vedno jaz svetal! Žezlo meni se spodobi, sama vidiš in spoznaš. Da te srd moj ne ugonobi, glej, da brž slovo mi daš! Zlato solnce, oko moje, gleda ves strmeči svet, vse mi hvalne pesmi poje, kadar pridem, idem spet. Usahnile bi rastline, vse postalo bi mrtvo, zemlje plod vesoljne mine, če zatisnem jaz oko." Temna noč odgovorila dnevu je besede te: „Ni ga tvojih del števila, čast in hvala tebi gre. Prazna pa so dela tvoja, ako dam slovo ti jaz, svet imel ne bo pokoja, klel te jezen bo v obraz. Kaj trpinu bo početi, kdo mu bode brisal znoj, ko zefir poneha veti, ki je spremljevalec moj ? Kje popotnik bi se vstavljal, da moči bi zbiral spet, če me več ne bo pozdravljal, ker bo v svitu vednem svet? Vse umrle bi rastline, ko bi vzela jaz jim hlad; z njimi vsa žival pogine, neha cvet, život in sad." Čul besede beli dan je, šle so mu do dna srca, obudi se v njem kesanje, noči tak odgovor da: „Ljuba noč, nikar ne hodi ti od mene, oj, nikar, z mano ti kraljica bodi, s tabo jaz naj bom vladar! Jaz brez tebe, ti brez mene, to mogoče biti ni; nič naj naju ne razžene, dokler svet se krog vrti." Noč in dan sta se objela, v zvezo dala si roko: noč je lahno odletela, gledal dan je raz nebo. Fr. Cimperman. 67. — Kako veliko je solnce? V knjigah čitamo, da meri solnce najmanj 182.000 milj v premeru, črez 600.000 milj v obsegu in da ima 3700 bilijonov kubičnih milj vsebine. A koliko je ena kubična milja? —V zaboj, ki bi bil velik eno kubično miljo, bi se dala skladati vsa mesta, vse vasi, vsi gradovi, vse piramide, železnice, trdnjave, skratka vse, kar je napravila človeška roka na zemlji, in zraven še vse, kar živi in gomazi, ljudje in živali na njej. Je li pa res mogoče, da je ena sama kubična milja tolika? Da bi res ne mogli napolniti skrinje, ki ji je vsaka stena po eno miljo dolga in široka? Kaj, ali ne bi mogli napraviti stroja, ki bi rešil tudi to nalogo ? Hajdimo na delo! Kar poizkusimo! Sezidamo si opekarnico in rabimo takšen stroj, da izgotovimo vsako sekundo eno opeko, ki je en črevelj visoka in istotako debela in široka, torej kocko, dolgo en črevelj. Stroj teče noč in dan in položi vsako izgotovljeno kocko kar lepo v redu v skrinjo. To bi pa bilo čudno, ako ne bi bilo skrinja kmalu napolnjena. Dobro, stroj dela! Vsako sekundo — to niso mačje solze — nam dobavi eno opeko in jo položi — kar je še več — lepo v redu v zaboj. To se vrši tako hitro, da jedva more naše oko slediti, zato hočemo počakati; saj gotovo kmalu dovrši delo! Računajmo! Vsako sekundo izdela eno opeko, torej na minuto 60, na uro 60krat toliko, torej 3600 opek, in na dan 24krat toliko, torej 86.400 opek, na leto pa seveda 365krat toliko, to da 31,536.000 opek. Zdaj hočemo videti, koliko takšnih opek gre v naš zavoj. Najprej obložimo lepo po vrsti tla naše skrinje z opeko. Vsaka vrsta je eno miljo dolga, torej pride, ker ima milja 4000 sežnjev in seženj 6 črevljev, na eno vrsto 24.000 opek. Ker pa imajo tla 24.000 takih vrst, moramo imeti 24.000krat 24.000 opek, da pokrijemo tla, to je 376,000.000 opek. Ker pa dobavlja naš stroj na leto samo 31,536.000 opek, si lahko vsak otrok izračuna, da v 18 letih, če dela neprenehoma noč in dan, ne bo niti tako daleč, da bi pokril z opekami zaboju samo tla. A naš zaboj je tudi eno miljo visok, torej je treba, če ga hočeš napolniti, 24.000 takšnih plasti, kakršna je tista, ki pokriva tla. Ako malo računaš, se lahko uveriš, da naš stroj ne bo tako hitro zmagal svojega dela, kakor smo mislili. Moral bi delati noč in dan, leto za letom, brez prenehanja polnih 438.356 let, 1 uro, 26 minut in 24 sekund, da izgotovi svojo nalogo. Ako bi bil Adam pred 6000 leti hotel napolniti tak zaboj in bi bil postavil deset takih strojev, bi ga bilo danes ob nepretrganem delu napolnjena šele ena sedmina- To je samo ena kubična milja! In ker iz zemeljske oble lahko izrežemo 2650 milijonov takšnih kock, moramo pred zemeljsko oblo imeti posebno spoštovanje! No, solnce pa obsega 3700 bilijonov kubičnih milj! Koliko pa je pavzaprav en bilijon ? Bilijon je mi-lijonkrat milijon in je videti s številkami zapisan takole: 1,000.000,000.000. Toda številčne vrste nam ne dado niti najmanjše predstave o množini, ki jo izražajo. Bilijon je toliko, da bi moral človek, ki šteje v eni sekundi do dve, šteti blizu devettisoč let, noč in dan, da bi naštel en bilijon. Potemtakem nam ne sme nihče zameriti, ako imamo neizmerno spoštovanje pred solncem in svetom, solncem, ki ga ogreva in razsvetljuje ta grozni naravni velikan. Po Bernsteinu — H. Schreiner. 68. — Uganke. i. Nepovabljen pridem sam, siliti pa se ne dam; kdor me videti želi, leže naj in zameži. 2. Kaj težaven je moj stan, nič pokoja noč in dan; ko vse spi, jaz moram čuti, ne zaspati dve minuti; iti moram brez noge, prav kazati brez roke, glasno biti zdajpazdaj. Malo se oddahnem naj, že vse v hiši godrnja, nihče mi miru ne da. 3. Krščen sem, pa ne kristjan, vendar je visok moj stan; kradel nisem, ne moril, vendar sem obešen bil. , 4. Nimam glave, nimam repa, v sebi nimam nič kosti; koža moja gladka, lepa, polna znotraj je krvi. Bog ne vidi ga nikdar, redkokdaj le kralj in car; sosed naš Urban vidi ga vsak dan. Josip Stritar. 69. — Petrolej. Na mnogih krajih sta premočena zemlja in kamenje z nekim oljem. Imenujemo ga kameno olje ali petrolej. Nahajamo ga tudi tekočega v podzemeljskih razpoklinah in votlinah, od koder prihaja na dan, bodisi sam ob sebi, bodisi z izvirajočo vodo. Drugod pa izkopljejo ljudje jame, da se v njih nabira, in ga zajemajo kakor vodo iz studencev. V sirovem petroleju se nahaja namreč veliko različnih plinov. Ako se ti plini zmešajo z zrakom in se upalijo, zgore z močnim pokom in razneso najmočnejšo posodo. Zategadelj pravijo zmesi teh plinov „pokalni plin". Sirovo kameno olje se mora, preden jeza rabo, teh plinov popolnoma očistiti. Ko še niso dobro poznali teh lastnosti kamenega olja, dogajale so se čestokrat nesreče; kadar je prišel v ne celo napolnjene svetiljke zrak, je nastal v njih pokalni plin, ki se je pri prižiganju svetiljk lahko upalil. Pri tem je razneslo svetiljko in razmetalo goreče olje na vse strani, da so se ljudje opekli in so všasih nastali tudi požari. Dasi se prodaja dandanes navadno dobro očiščen petrolej, moramo vendar z njim oprezno postopati. Osobito ne smemo pihati v gorečo svetilnico in ne preblizu priti z lučjo odprti posodi, v kateri je petrolej. Zelo nevarno je, prilivati petroleja v gorečo petrolejevo svetil j ko. H. Schreiner. 70. — Cvetice. Poglejte, kako cvetice krasno in milo cveto! Kako so različne barve! Kako je prijeten in krepčilen njih duh! Jutranja rosa jih budi in oživlja; čebele pribrenče m si nabirajo sladčice iz njih. Tudi otroci priteko in si spletajo vence. Na vrtu sejemo cvetice ; na polju pa rastejo same brez naše strežbe. Cvetice so pomladne, poletne in jesenske; pa tudi pozimi cveto nekatere rastline, ako jih obvarujemo mraza. Sneg komaj skopnif že se prikažejo lepi beli zvončki in oznanjajo veselo pomlad. Vsak pomladanski dan prinaša novih cvetic. Zvončkom se pridružijo visoke ovčice, modre vijolice, kalužnice in velikonočnice; po vrtih se razcveto tulipani, hijacinte in zlatice, pozneje najdeš v gozdnej senci dišeče šmarnice, na polju tribarvne sirotice, ob potokih potočnice, med žitom modrice in divji mak, po vrtih pa rože, lilije, klinčnice in resedice. Proti jeseni nam kažejo solnčnice, georgine in nebne iskrice svojega cvetja kras. Kdo prešteje cvetice, katerim Bog daje cvesti vsako leto ? Nekatere cvetice nas razveseljujejo z lepo barvo, druge s prijetnim duhom, zopet druge z obojim. Marsikatera diši prav prijetno, pa je vendar preprosto oblečena. Vse pa nam kažejo, kako neskončno moder je ljubi Bog, ki očetovsko skrbi za vse stvari, za najmanjšo, kakor za največjo. 71. — Majniku. Pozdravljamo srčno te majnik veseli, nakitil si s cvetjem preljubi naš kraj; zakaj bi veselih zdaj pesmi ne peli, saj ti si mladini veselje in raj! Po pražnje oblekel si naše vrtove, ogrnil si s cvetjem dobravo in gaj; z veseljem praznujemo tvoje godove, pozdravljamo srčno prezali te maj. Od zore do mraka veselo prepeva zbor ptičkov tam sredi zelenih dobrav; veselo njih petje iz loga odmeva, iz gozda glasi se presrčen pozdrav. Po cvetju že leta marljiva čebela, pevaje že dviga škrjanček se v zrak; glej, božja je stvarca vsaka vesela, ker žarek jo solnčni oživlja gorak. Pozdravljamo torej te, majnik veseli, nakitil si s cvetjem preljubi naš kraj; .zakaj bi veselih zdaj pesmi ne peli, saj ti si mladini veselje in raj! I. Zarnik. 72. — Kapitolske gosi. Pod vojvodo Brenom so prirohneli divji Gali 1. 390. pred Kr. v Rim, razdejali mesto in se pripravljali napasti tudi trdni grad Kapitol na strmi skali. V viharni temni noči so hoteli prelezti zidove in nenadoma pasti v grad. Psi, ki bi morali po svoji dolžnosti čuvati in stražiti, so bili z jedjo podkupljeni, vojaške straže so pa Spale. Že so mislili Gali, da je Kapitol njihov, kar se v odločilnem- trenutku oglasi neka gos, od glasnega giganja in gaganja se prebude straže, vse skoči na noge — Kapitol je bil rešen, gos se je pa proslavila za vse veke. Hvaležni Rimljani so za spomin tega dogodka na Kapitol postavili srebrno gos, in vsako leto so obhajali obletnico z velikim izprevodom, katerega je vodila gos. Nekoliko psov so pa na ta dan obesili na bez-govo drevo, zato ker niso njih predniki one noči storili svoje dolžnosti. Fr. Erjavec. 73. — Luna ali mesec. Med nebnimi telesi vzbuja mimo solnca luna najbolj našo pozornost. Komu bi se pač ne priljubila prijazna luna? — Kako lepo se sveti v jasni noči visoko gori na nebnem oboku in kako čarobno razliva bledo svojo luč na mirno zemljo! A kaj pravimo: svojo luč, — saj ta ni njena lastnina, ampak dobiva jo od solnca. Mesec si torej svetlobo izposoja, da ž njo potem preganja zemlji ponočno tmino. Kaj dober prijatelj je zemlji, ali ne ? Naša zemlja je premičnica ali planet, t. j. ona ne ostane vedno na enem mestu na nebu, marveč se vrti okrog svoje osi in se suče v okrožni poti okoli solnca. Ko to pot dodela, prične jo iznova, in — to se godi neprenehoma naprej. Pri dolgem potovanju Imamo radi tovaršijo ; tudi zemlji je podelil Bog tovariša na njenem potovanju. Ta tovariš zemlji je mesec ali luna. Mesec okrožuje našo zemljo in potrebuje v to, da jo obkroži enkrat, 29 in pol dnij. V tem času se pa zavrti tudi enkrat okrog svoje osi. Mesec je torej tudi premično nebno telo, a on se z zemljo vred premika okrog solnca in naredi pri tem v eni uri pot,, ki znaša 15.000 milj. Ker se luna z zemljo vred premika, pravimo ji, da je zvezda sopremičnica, a ker zemljo spremlja, pravijo ji tudi spremljevalec ali trabant. Mesec je manjši od naše zemlje, ima namreč le '/50 zemljine vsebine. A vendar se nam kaže na nebu skoraj tako velik kakor solnce — največje nebno telo. To pa zato, ker je od nas primerno le malo oddaljen, namreč 51.800 milj. Ta daljava je za neizmerni podnebni prostor res neznatna, a za nas pa je kaj znamenita. Oglejmo si jo malo natančneje! Zvezdogledi ali astronomi in vešči računarji so izračunali, da bi železniški vlak, ki dospe v eni uri & milj daleč, trebal 360 dnij, ako bi se nič ne ustavil, da bi se pripeljal do lune. Isto tako bi dober pešec moral hoditi 15 let, da bi prišel do lune. Parobrod pa bi moral noč in dan skoraj dve leti npor#bljati vso svojo moč, da bi pripihal do lunine šipe. (Vse to bi imelo svojo veljavo le za slučaj, ako bi mesec nepremično bival na nebu. A vsekako pa nam že ti podatki jasno kažejo, kako silno daleč od nas je vendar nam najbližje nebno telo !) Tudi površina mesečna je že precej znana. S pomočjo nalašč v to prirejenih, točnih daljnogledov so učeni strokovnjaki že dosti objavili ukaželjnemu svetu. Našli so, da ima mesec obilo hribov, zlasti pa votlih, našim ognjenikom (vulkanom) podobnih. Sicer pa sestoja večina mesečnih gora iz vulkanov, ki ali še delujejo, ali pa so že izumrli. Sploh je površina lunina v vedni izpremembi, strašanske prekucije se gode na njej; nekaj gora izgine, druge zopet vzkipe iz tal, razni plini puhte iz površja ter to zadnje neprenehoma preustrojajo. Imamo tudi vpodabljenja lunine površine, na katerih so — jednako kakor na zemljevidih — z imeni označena vsa do sedaj znana hribovja in doline. Eden prvih, ki je priredil podobo luninega površja, je bil v 17. stoletju živeči jezuit Riccioli. Največ zaslug za spoznanje lune so si v novejšem času pridobili sloveči in najboljši spoznavatelj lune Madler, potem Julij Schmidt v Atenah in pater Secchi v Rimu. Prav po neutrudljivih opazovanjih le-teh učenjakov se je dokazalo, da na mesecu ni nikakoršne vode, kakor se je vobče mislilo. Mi zemljani bi tedaj na luni ne mogli živeti, pa tudi zaradi tega ne, ker se zrak, ki je na luni, bistveno razločuje od našega. Konečno naj še omenimo velikost lunine površine. Luna meri 344.320 geografskih (zemljepisnih) milj. Ruska država — ena največjih držav naše zemlje — meri 369.000 geografskih milj, torej za 24.680 geografskih milj več nego luna. - Če bi torej silovito Rusijo prilepili na nebo v takošnji daljavi od zemlje, kakor je mesec, videla bi se nam celo malo večja nego mesec ali luna. Ima li luna sploh kakšnih bitij, o tem bodo pač še dolgo ugibali učeni in — neučeni ljudje. Vsekako pa ima tudi luna svoje delo, svoj namen, kajti vsaki stvari je Bog odkazal določen delokrog; brez namena ni ustvaril ničesa! 74. — Golob in maček na strehi. Golob in maček na strehi skupaj, ne daleč vsaksebi, to je lepo! Preblizu se vendar, golob, mu ne upaj, da ga ne izkušaš premočno. Lovil je pridno, verjamem, miši, podgani mnogi je zdrobil kosti; zato imajo mačke pri hiši — vendar, kar leta, bolj mu diši. Zagrabil, pohrustal je mnogo miško, a tudi kakega ptička vmes; morda pa celo še kako piško, ko koklje ni blizu bilo, ni res? Kaj praviš, ti maček gori na strehi, po krivem dolžim te takih napak? A to so stari, pozabljeni grehi, od nog do glave si zdaj poštenjak. Josip Stritar. 75. — Solnce izvor toplote. Vse, kar živi, ljubi toploto; najmanjši rastlinici je toplota prav tako potrebna kakor največjemu drevesu; nobena žival ne more biti brez toplote, in tudi človeka mori mraz. Brez toplote ni življenja. Najznamenitejši darovatelj toplote nam je solnce, tista prekrasna zvezda, ki nam jo je predobrotljivi Stvarnik posadil na sinje nebo, da greje in razsvetljuje zemljo po dnevi. Veliko važnost solnca so slutili že stari narodi; zato so pač nekateri, ko so živeli še v temi poganstva, solncu izkazovali božjo čast. Zemlja dobiva od solnca neizmerno množino toplote. In vsa ta toplota je le neskončno majhen del toplote, ki jo solnce neprenehoma izžariva v vesoljni svet. Zemljo obdaja kakih 7 do 9 mirjametrov na visoko ozračje ali atmosfera. Solnčna toplota zadene torej prej ozračje, nego pride do trde zemlje. Zategadelj bi lahko mislili, da se segreje najprej zrak in da ta privaja potem toploto na zemljo. Toda temu ni tako, ampak toplota gre skozi zrak, ne da bi ga kaj segrela, vsaj mnogo ne. Zrak se ima proti toploti tako, kakor steklo proti svetlobi; zrak namreč propušča toploto. Saj je pod razpetim solnčnikom v senci ali sploh, kadar nas naravnost ne zadevajo solnčni žarki, hladneje nego na solncu. Ako bi se najprej segrel zrak, tako da bi dobivali toploto potem od zraka, bi bilo v senci baš tako toplo kakor na solncu. Kaj se pa zgodi, kadar pride solnčna toplota na zemljo? O tem se poučimo, ako potipamo z roko kamen, ki je ležal dalje časa na solncu. Segrel se je močno, to je: solnčna toplota se je zarinila vanj. Pesek ali kamenite plošče se često tako segrejejo na solncu, da bi ne mogli bosi hoditi po njih. Različna telesa niso enako sposobna za sprejemanje toplote. Črna in hrapava telesa se segrejejo najmočneje. Zategadelj nosimo poleti rajši obleko svetle barve, da se premočno ne segreje. Pesek in hrapava zemlja se segrejeta hitreje nego gladko pečevje i. t. d. Če se postavimo vročega poletnega dne tik navpičnega zidu, ki ga je dalje časa obsevalo solnce, čutimo toploto, kakor v zimi blizu dobro zakurjene peči. Ta izkušnja nas uči, da zemeljska telesa zopet izpuščajo svojo toploto, ko so se segrela, da toploto izžarivajo; pravimo: telesa se ohlajajo. Nekaj solnčne toplote pa niti ne vhaja v zemeljska telesa, ampak se vrača takoj nazaj v zrak, zadevši ob tla. O tej toploti pravimo, da jo telesa odbijajo. Toplota, ki jo izžarivajo navpični zidovi, je vzrok, da dozoreva sadje ob brajdah prej nego na planem in da rodi trta ob brajdah v takih krajih, kjer na planem rada pozebe pozimi. Pri odbivanju in izžarivanju se toplota kaj čudno izpreminja; izgubi namreč lastnost, da bi prihajala skoz vlažni zrak; zato se pa segreje zrak sam. Nekaj sličnega opazujemo v svojih stanovališčih. Svetli solnčni žarki gredo lahko skoz steklene ploče naših oken in pridejo tako v sobo. Tukaj pa so zašli tako rekoč v past; v sobi se izpremene toplotni traki tako, da ne morejo skoz steklene ploče zopet ven; torej so ujeti v sobi. Ako se je po poletnem dežju zunaj prijetno ohladil zrak, ostane v sobah neznosno toplo in soparno, in treba je odpreti okna in vrata, da se izpodi topli zrak iz stanovališč. Solnce torej segreva zemljo, zrak pa dobiva svojo toploto od zemlje. Solnce segreva vselej samo pol zemlje, in sicer tisto polovico, ki je ravno obrnjena proti solncu. In ker se zemlja vrti okrog svoje osi, se menjava venomer tako, da dobiva v 24 urah vsak kraj (izvzemši samo kraje blizu tečaja) poleti več, pozimi manj ur solnčne toplote. Tisti kraji na zemlji, ki so vsakikrat obrnjeni od solnca, izžarivajo toploto in se tedaj ohlajajo. To nam deloma razjasnjuje znani pojav, da je zjutraj, ko je solnce jedva pričelo zopet segrevati zemljo, hladneje nego opoldne. Izkušnja nas tudi uči, da je moč solnčnih trakov tem večja, čim više stoji solnce nad nami, čim strmeje torej padajo solnčni žarki na zemljo. Solnce se vsak dan dviga više in više od jutra do poldne ter zopet pada od poldne do zapada, a tudi opoldne ne stoji vsak dan enako visoko. Najviše nad nami stoji solnce o Kresu, najniže o Božiču. O Kresu imajo solnčni traki pri nas največjo moč; tedaj pa so tudi dnevi najdaljši, t. j. solnce segreva zemljo po več ur. Baš nasprotne so razmere o Božiču. Iz različnega solnčnega stanja izvirajo v teku leta tiste čudovite izpremembe,. ki jim pravimo 4 letni časi: pomlad, poletje, jesen in zima. H. Schreiner. 76. — Morje. Morje! Kdo ne bi priklonil kolen pred tvojim veličastvom, ko te zagleda prvikrat! In čim dalje počivajo moje oči na tebi, tem večje si, tem silnejše in ogromnejše. Veličju tvojemu se klanja moja misel, in moje srce čuti vso skrivnost tvojega bitja. Moj duh bi rad obsegal tvoje brezkončne meje in rad bi premeril ■tvoje temne globočine. Tvoja sinja plan se spaja na obzoru z modrim nebom, in vajin poljub je večnost. Kaj je tebi človek? Kako majhnega, ničnega se čutim, veliko, veličastno morje, pred teboj! Kakor orjak ležiš med svojimi daljnimi obalami, in kaj ti mar, če plezamo mi po-zemeljski črvi po tvojem širokem hrbtu! Klanjam se ti, sveto božansko morje! Krasno si morje! Krasno si, ko te pozlačujejo Jarki izhajajočega solnca. Tvoje gladko obličje gori in plameni v zlatem ognju, in velika tajnost porajajočega se dne počiva nad teboj. Krasno si, ko te boža solnce s svojega zenita, ko spavaš kakor utrujena Vila v opoldanski vročini. Krasno si, ko se s poslednjimi, zlatimi poljubi poslavlja od tebe večerno solnce, ko pada tihi mrak, in ko te obliva s svojo srebrno lučjo bledi mesec, plavajoč med mirjadami zvezd po sinjem nebu. Katera človeška beseda bi mogla izraziti tvoj čar, o morje, kadar sanja nad tvojimi rahlo šepeta-jočimi valovi tiha, topla zvezdnata noč! Močno si morje! Kdo ti je kos, kdo se more meriti s teboj ? Na svojem širokem hrbtu nosiš brez števila velikih jeklenih ladij, in gorje jim, če se razljutiš! Kakor orehove lupine se premetavajo po tvojih penečih se valovih. In kadar se zvežeš z divjim viharjem in butaš ko razjarjen tur ob skalnati breg, se trese zemlja pred gnevom tvojim. Kje ste, vi oblastniki tega sveta, ki ste se bahali s svojo močjo in pozivali sosede v boj ? Kje ste, in kje so vaša mogočna kraljestva ? Kje so vaše silne armade, pred katerimi so trepetali narodi? Ni vas več! Vse vas je premagal čas in vas poteptal v prah! A tvoja moč, sinje moje morje, ne pojema! Tvoja moč je nepremagljiva in strašna kakor pred tisoč in tisoč stoletji! Tvoja moč je večna! Največji prijatelj in dobrotnik človeštva si, sinje morje! Najbolj oddaljene dežele, najbolj tuje si na-narode — ti jih spajaš med seboj. Ti seznanjaš proti-nožce s protinožci, šumiš in bučiš ob vseh pristanih in obalah, koder pljuskajo tvoji peneči se valovi večno-svojo pesem o občem bratstvu in narodni ljubezni! Slava ti, veličastno, večno, krasno, ti močno in mogočno, ti dobrotljivo in blago, ti čudovito morje!.., Anton Aškerc. 77. — Zlato. Zlato je najdražja kovina; zlato je kraljica vseh kovin. Izmed kovin se zlato najmanj rado spaja z drugimi tvarinami. Zato je umevno, da se nahaja v prirodi do malega vselej samorodno. Zlato je precej razširjeno po svetu, a preobilno ga ni nikjer. Včasih ga najdejo v podobi majhnih pločič ali zrnec v raznem kamenju, a je mnogokrat razdeljeno tako na drobno, da ga niti ne opazi prosto oko; včasih pa se nahaja v drobnih žilah, ki se raztezajo v kamenju na vse strani. Takemu zlatu pravimo rudniško zlato. Največ zlata se nahaja v nasipinah. Kakor vsako •drugo kamenje, razpada in prepereva tudi zlatonosno. Pesek, ki je nastal na ta način, in prod in z njim vred tudi zlato splavlja potem voda v nižave in jih nasiplje v svojih strugah. Izmed naših domačih rek je plavila nekdaj Drava precej zlatega peska; nekaj ga bo gotovo tudi še zdaj, samo da se ne izplača iskanje. V nasipinah se nahaja zlato v podobi predrobnega prahu, zrnec, drobnih iuskinic in pločic, tuintam pa tudi v večjih grudah ali kepah. Tako so n. pr. pri Mijasku v Uralu (na Ruskem) našli leta 1842. zlato grudo, ki je tehtala 36 kg. Leta 1857. se je našla v naselbini Viktoriji (v Avstraliji) 51 kg težka kepa malone popolnoma čistega zlata, ki je imela vrednost 140-000 lir. V isti naselbini so našli leta 1858. grudo, ki so ji dali ime „Welcome Nugget" (dobrodošla gruda); imela je 83-5 kg in bila vredna 210.000 lir. To je največja gruda, kar so jih našli doslej. Iz ilovice, peska in proda se dobiva zlato z izpiranjem ; zato pravimo temu zlatu tudi prano zlato. Na Erdeljskem izpirajo zlato pri Olahpianu; tudi Rena in Donava (in kakor smo omenili, tudi naša Drava) plavijo zlato. Naznamenitejše zlatopralnice so v Uralu, v Sibiriji, v Altaju (v Aziji), v Kanadi, v Kaliforniji (v severni Ameriki), v južni Ameriki in Avstraliji. Jako redki so zlati kristali, ki imajo obliko kocek. Pohlep po zlatu in bogastvu, včasih pač tudi beda in nesreča pri domu je zbudila in še zbuja tudi zdaj v marsikaterem revežu željo, da bi poizkusil svojo srečo ter šel po svetu iskat zlata. Žalibog se je dalo že tudi dokaj Slovencev in Hrvatov premamiti blesku zlata, da so odpotovali v daljne tuje dežele za njim. Veliko je število nesrečnežev, ki so se tako ogoljufali ; množina jih je tužno umrla v največji bedi. Tisti pa, ki so bili posebno srečni, so se vrnili v svojo domovino v večjem siromaštvu, nego so bili odšli. Ko bi bilo res tako lahko na tujem si nakopičiti zlata, kakor trdijo včasih brezvestni sleparji, ali ne mislite, da bi se bilo že davno našlo dosti ljudi, ki bi ga bili pograbili, tako, da bi ga nam ne ostalo premnogo ? H. Schreiner. 78. — Ž Ej, življenje polje tu po gozdni tmini, žitje čudno v listju, v mehki mahovini... Že stoletja dolga gozd cvete in hira — mlada bil tu žene, deblo tam umira. stoletja... Že stoletja v vejah spevi ptic zvenijo, že stoletja v mahu mravlje dom gradijo Žitje čudno polje tu po gozdni tmini, žitje čudno v vejah, v mehki mahovini. Fr. Ks. Meško. — Kadar pridejo vojaki Boben bobna; bam, brbam ! Zdaj vojaki gremo k vam ! Konj po cesti peketa, voz ropoče in drdra. Tromba poje: tarara ! „ Mesto vaše smo izbrali, da bi tukaj nočevali: Mi pešaki s telečaki; konjeniki in topniki; vozataji in stražaji; zemljerovi, konjekovi; strelci mladi, golobradi in piskači, ropotači. Spredaj silni častniki, vojevode, vlastniki konje gladke jahajo, z golo sabljo mšhajo. Sablja v solnci se leskače, konjič prha in rezgšče. Boben bobna : bam, brbam ! Dobrih postelj dajte nam! Tromba poje : tarara ! Vina, kruha in mesa, Sena, slame in zobi treba nam se tudi zdi! Boben bobna: bam, barbam ! Jutri pojdemo drugam! Fr. Levstik. v so. — Crešnje. Na pašniku, kjer je Mihec pasel teleta, je stala črešnja. Ravno so se črešnje začele rdečiti. Nekega dne vidijo oče, da se Mihec poželjivo steguje po črešnji, in mu rečejo: „Bog varuj, Mihec, da bi tiste črešnje zobal: zbolel bi, morda še umrl, ker niso zrele ; saj so še skoraj zelene!" Mihca pa vendar premaga izkušnjava. Ko oče odidejo, se brž približa črešnji ter jo ogleduje od vseh strani, če bi bilo mogoče priti na njo. Mihec je znal plezati po drevesih kakor maček. — Poskusi torej svojo urnost in gibčnost. Posreči se mu, takoj je na črešnji. Sladke res še niso, a vendar so boljše nego nič. Saj oče ne bodo vedeli, da jih je zobal, in teleta so se tudi rada pasla. Mihec zoblje na vso moč. Ko se je dobro nazobal, spleza počasi z drevesa. — Kje so teleta? Ni jih. Bila so v sosedovem ovsu. Hitro jih zavrne, misleč si, da ga izvestno ni nihče videl na črešnji. Prižene domov. V želodcu mu ni bilo nič kaj prav. Sedejo k južini, a Mihcu se danes ne ljubi jesti. „Ali ne greš južinat, Mihec?" ga vprašajo mati. »Nisem nič lačen," reče Mihec tiho, da ga je bilo jedva slišati. „Si pa že tiste nezrele črešnje zobal!" rečejo oče. „Le zoblji jih, le; te bodo že izučile!" „Mati, bolan sem," pravi Mihec, ves solzen, črez nekaj časa. „Trebuh me boli." „Prav ti je, zakaj pa ne slušaš," rečejo oče in gredo iz sobe. Mati napravijo Mihcu postelj pri peči. Vedno hujše mu je. Strašno ga vije. Mihec se premetuje z ene strani na drugo, vstane ter zopet leže, sključi se ter zopet zravna, a vse nič ne pomaga. „Mati, ali Bog tudi ve, da sem bil danes na črešnji?" vpraša Mihec. „0 ve, ve! Karkoli delaš, za vse Bog ve. On ve tudi, če pustiš teleta v sosedov oves!" mu rečejo mati. Mihcu prihaja vroče: „Kaj poreče Bog," si misli, „če umrjem danes, ko sem tako slabo pasel! Izvestno me ne bo hotel v nebesa!" Mihec začne Boga prositi, naj mu odpusti, nikdar več ne bo kaj takega storil. V tem stopijo oče zopet v sobo. „Kod si pa danes teleta pasel, da so tako sita?" vprašajo oče z resnim glasom. Mihcu se dozdeva, da tudi oče in mati vse vesta, kar je on napačnega storil. „V sosedov oves so mi ušla," pravi Mihec žalostno. „Danes te ne kaznujem," pravijo oče, „ker ti je Bog sam naložil kazen. Ali misliš, da je potem vse dobro, če te jaz in mati ne vidiva? Ali ne veš, da te Bog vidi ?" Mihcu je drugi dan že odleglo, in kmalu je toliko okreval, da je zopet pasel teleta. Odsihdob je Mihec tako dobro pasel, da je bilo veselje. Oče in mati sta ga zopet rada imela. Po „Vrtcu". 81. — Vran in lisica. Cmi vran, imel si dober dan, kos mesa ukradel si, oj vran! „Mirno rad bi ga pojedel; z njim na hrast visok bom sedel." Vidi ga lisica, mimo grede, goste sline se ji pocede, pod drevesom se ustavi, ie besede vranu pravi: „Lepšega pod solncem ptiča ni kakor si, kraljevi orel, ti, perje ti ko demant sije, pav naj se pred tabo skrije! Če tako lepo še peti znaš, kakor perje lepo ti imaš, pa prisežem pri tej priči, da si prvi ti med ptiči." Kar se petja tiče, to pa vem, da se z vsakim drugim meriti smem, misli vran si, s kljunom zine, južina mu iz kljuna šine. Norček, ves pobit, povesi nos, ko po vejah smukne mastni kos, a lisica pod drevesom smeje se, masti se z mesom. S. Jenko. 82. — Kremenik. Kremenika ali kremenca je največ v prirodi, a nikjer se ne nahaja sam zase. Kremenik je sestojni del najtršemu kamnu mnogovrstnih razlik; iz njega so sezidane najvišje gore, in njegova sprstenina se je raznesla po potokih in povodnjih na vse strani sveta,, koder se v večji ali manjši meri nahaja v podobi z drugimi prstmi pomešanega peska. Ta zemlja je najtežja, ter je največ sam pesek v njej; zaradi tega je ostra in dela zareze na stekleni ploči. Nima niti duha niti slaja, v ognju se ne izpremeni, in voda, katere se kmalu iznebi, je ne razmoči; zato ta zemlja ni tako razmazna kakor ilovica, ogreje se hitro ter dolgo hrani gorkoto v sebi. — Ta zemlja je jako neplodovita, ako ni pomešana z drugimi rodovitnejšimi zemljami. Ugodna bi bila morda samo takim rastlinam, ki imajo majhne korenine, recimo travam. Po kemijski umetelnosti od drugih zemelj ločena je kremenina bela, ostra moka, ki zaškriplje, ako jo denemo pod zobe. Kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem vrelcu, od koder prehaja z vodo v rastline, katerim je baje tako potrebna, kakor človeškemu truplu kuhinjska sol. Zlasti trave, kamor spadajo tudi naša žita, imajo mnogo kremenčeve kisline v sebi, zato se morajo pri košnji in žetvi vedno brusiti kose in srpovi. Ako se- žgemo trave, najdemo kremenčevo kislino v njihovem pepelu. — Nekatere živalce, posebno mehkužci in polipi imajo tudi hišice iz kremenčeve kisline. Zemljo, v katerej se nahaja mnogo kremenine, imenujemo v gospodarskem oziru sploh peščeno zemljo. 83. — Vinska trta. Zdrava mi, rastlina blaga, vinska trta, božji dar; vsemu svetu ti si draga, tebe čisla kmet in kralj. Plemenita, imenitna si nad vse rastline ti; nam v veselje rodovitna solnčnega si kraja hči. Obdelava, obrezava pridno gornik te vesel; okopava, osipava, travo trebi in plevel. V potu svojega obraza zate dela in skrbi; zate on boji se mraza, toče zate se boji. Ko pa pride čas veseli, da plačilo bo prejel, sad tvoj lepo dozoreli bere, spravlja ga vesel. Oj veseli in hvaležni bodimo za to Bogu, da smo tudi mi deležni tega božjega daru. J. Stritar. 84. — Steklo. Steklo se dela iz kremenice. Kremen se najprej na ognju spraži in potem vroč naglo vrže v mrzlo vodo. To se stori zaradi tega, da kremen po naglem razhlajenju postane krhek; kajti mora se, preden pride v topilnik, pod stopami v prah raztolči. Kremenov prah se potem raztopi v topilniku, in sicer se doda pepelika, včasih tudi navadna kuhinjska sol. Tudi stara steklovina se lahko pretopi na novo. Če se raztopljenemu kremenu doda apno, je steklo trdnejše in svetlejše, dodano železo ga naredi zelenkasto, dodani svinec pa mehko, ki ima to posebnost, da se lepo brusi. Najbolj navadno steklo je zeleno steklo. Belo steklo je ali čisto, ali pa le na pol belo. Navadne okenske šipe so iz stekla na pol belega. Najpleme-nitejše belo steklo je kristalno steklo, slabo steklo je kmalu motno ali oslepi. Črez šipe se naredi neka tanka mrenica, ki je različne barve. Ta mrenica prihaja vedno debelejša tako, da se nazadnje celo lušči. Raztopljeno steklo je gosto kakor strd in zelo raztezno. Na hladnem zraku se kaj naglo utrdi. Bolj naglo pa ko se steklo utrdi, bolj je krhljivo. Za izdelovanje različnih steklenih izdelkov zadostujeta samo dva delavca, to je, razpihovalec in njegov pomagač. Njiju orodje je kaj navadno; razpihovalec ima kak poldrugi meter dolgo železno, ozko cev, katero imenuje piščal. Ta cev je na obeh straneh nekoliko razbuhla, v sredi pa, kjer jo razpihovalec drži, je v les vdelana. Z enim koncem te cevi razpihovalec zajema raztopljeno steklo iz topilnika, in sicer ga zajme vselej toliko, kolikor sodi, da ga bode treba za tisti izdelek, ki ga hoče narediti. V plošči, ki je železna, kamena, ali lesena, so narejene polkrožne jamice ali nekaki kalupiči. V eno teh jamic razpihovalec nastavi tisti konec cevi, na katerem visi zajeto steklo, na drugem koncu pa piha v cev, ki jo med pihanjem vedno suče ter tako upodablja stekleno posodo, katero nareja. Pihač mora imeti dobro oko, urno roko, zlasti pa močne prsi za pihanje. Na dnu vsake votle steklene posode se vidi neki vtisk, kakor da bi bila tu posoda odlomljena. Navadno je tudi dno nekoliko vtisneno. To pa je zaradi tega, ker je pomagač na tem mestu železno paličico rahlo pritisnil na posodo, ki se je do zdaj še zmerom držala na razpihovalčevi cevi. Posoda se prime pomagačeve železne paličice, odtrga od razpihovalčeve cevi, in stoji na pomagačevi paličici, kakor da bi bila na njo naslonjena. Razpihovalec jo potem še zgoraj s kloba-sico na novo zajetega stekla zarobi; ko je posoda s tem dogotovljena, strese pomagač svojo paličico, posoda se od nje odkrhne, in tam, kjer se je paličica držala, vidi se tisti krh, ki ga vidimo na dnu vsake steklenice, kupice ali sploh votle steklene posode, katera ni brušena. Celo šipe in drugi ploščnati stekleni izdelki se izdelujejo največ s pihanjem in ne z livanjem; le šipe za zrcala se tupatam lijejo. Plošča, črez katero se v ta namen razlije raztopljeno steklo, je navadno iz železa ter mora biti precej debela, da se ne usloči. Brušenje zrcalnih šip je zelo težavno delo. Dasi je steklo zelo trdo, je vendar demant še trši, kajti ž njim režejo steklo. Sicer imajo pa še tudi neke posebne škarje, s katerimi režejo steklo. Steklo so poznali že 2000 let, Kitajci baje že 3500 let pred Kristom. Po velikem preseljevanju narodov je ta obrt še le 13. stoletja in sicer najprej v Benetkah zopet oživel ter se od tod po malem razširil po vsej Evropi. Fr. Kočevar. 85. — Ptica Zlatoper. Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je strela odbila vrhovje. Mesto vrhovja je narasla iz debla tenka, previsoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala ptica Zlatoper. Zlatoper se je zvala, ker je nosila v glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal s tem peresom, bi mu se bile uslišale tri prošnje, naj jih pošlje tudi kralju ali papežu. Veliko ljudi je poskusilo zlesti na brezo in izpukati ptici pero, ali nobeden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z breze in se pobili. To je čul Podgorec Mihec in dejal: „Bedakom se godi prav, srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče 24 ur. Če se mi spodtakne, nimam strahu. Pokosil bom senožet, nametal okoli bukve sena, če padem z breze, padel bom na mehko, ubil se ne bom." Mihec gre na Gorjance, pokosi senožet, nameče okoli bukve seno in šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v seno. Mihec misli, kaj bi storil, in se domisli, da je treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se priporoči sv. Miklavžu, sv. Jederti in sv. Eliji. Brez truda pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda ptice Zlatopera. Ptica ga je počakala in si dala izpukati zlato pero, kajti vedela je, da Mihec ptice ljubi in se ji ni bati nič zalega. Mihec vzame pero in gre domu. Precej se usede in napiše z zlatim peresom prošnjo do kralja, naj mu da v zakon svojo hčer. Kralj se začudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mihčeva. Kraljica se hudo razjezi in pravi: „Mihec se bo kesal." Pokorna očetovi volji pride v Podgorje in vzame Mihca. Bila je grda kakor strah, nagajiva kakor škrat, obenem revna kakor beračica in vendar poželjiva vseh dobrot in užitkov, kakor da ne more nikoli nič zmanjkati. Mihec je dobil po očetu dve kmetiji. Mihec se usede, prime zlato pero in napiše kralju drugo prošnjo: Naj da hčeri tudi doto, da bo mogla živeti ob svojem. Kralj je uslišal prošnjo in poslal hčeri silno bogato balo, več voz zlata, srebra in najlepše obleke toliko, da je lahko vsak dan preoblekla se v drugo. Zasmehovala ga je kar očitno. Ona se je vozila v kočiji, on pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči pred kočijo, ona pa je vpila: „Možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož, imenitni Mihec, ki se je oženil s knljevo hčerjo ?" Ta sramota je Mihca grozno pekla. Zopet se je usedel, prijel zlato pero in napisal kralju tretjo prošnjo : Naj si vzame svojo hčer nazaj. On ne želi nikoli več videti ne nje ne njene bale. Kralj se je zasmejal in uslišal Mihcu tudi tretjo prošnjo. Mihec je hudo žaloval po zaženjeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da se je znebil žene. Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel mirno in srečno. Ker so mu sosedje vedno zabavljali, je zapustil Podgorje in se preselil drugam, kjer ga niso poznali. Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel je: „Sin, tu ti dajem tvojo srečo ali nesrečo, čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je pe< o prineslo nesrečo in sramoto; bodi pametnejši od mene, da se ti ne prigodi isto. Ne prosi nikogar za ženo, blago in druge posvetnosti! Če hočeš poslušati moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog obvari v vseh rečeh, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim si boš mogel pridobiti časno blagostanje in večno zveličanje." Sin je res ubogal starega očeta in je napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa g Silne grude lomi orodje njegovo; tla se tresejo, ko padajo predenj. Zamolklo zvene udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je toli velik dan, tako svež, krepilen z rak. Kdor je gori, ne umeje, kako hudo je živeti, da, dan za dnevom pod zemljo delati v nepopisni samini in tihoti. Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar v preduh; razgovarjati se nima z nikomur, in težko, tudi, da bi se hotel. Kako željno pričakujejo ti bledi suhotni možje trenutja, ko smejo zopet na dan, da se požive na čvrstem zraku! Ondi v siromašnih kočah se vesele iivljenja z družino, hvaleč Boga, da jih je čuval nesreče, smrti. Najtršemu rudarju zatrepeče srce pri tej misli. Kadar dela nizko spodi, ne vedoč, kje in kdaj ga čaka poguba, tedaj se mu pač zbuja misel na smrt. In roka, ki je tako krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemeljskega, omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo visi ogromna skala — kdo mu je porok, da se zdajci ne sproži nanj! Nekoliko prehudo se stresni zemlja, in kameniti sklad ga zasuje! Nihče ne bo čul poslednjega vzdiha njegovega. Gori na zemlji smrt ni tako strašna! Tam stoje svojci ob smrtni postelji; ozre se lahko še enkrat nšnje in se poslovi s slabotno roko. Tukaj utegne umreti, da nihče ne ve kdaj, izdihniti, ko še ni opešalo telo. Mehak človek rudar ne sme biti! A. Funtek. 102. — Lipa. Glej, žensko rahla in možato krepka, nežna in ljubezniva, pa močna in veličastna stoji lipa, najkras-nejša izmed vseh naših dreves! Koren jo neomahljivo veže na zemljo, vrh pa željno poseza kvišku. Mogočno deblo se kmalu vsestransko razcepi na obilo vej, teh vsaka na goste mladike, mladike na nežno brstje; ves ta razplet pak, na vse strani enako obširen, hrepeni proti vrhu ter je tako v košato celoto zložen, ki je lepa tudi že brez poletnih krasot. Ali koliko je kras-nejša, ko jo poletno solnce oblije s svojimi toplimi žarki, ko s tisočerega listja in cvetja dihlja prijazno življenje! Tu gori žgoli tedaj prijazna penica, tu gori šume pridne čebele, brenče pasasti čmrli, kriljajo v živahnih kolobarih zlatolisasti metulji in brez števila drugih drobnih živalic, da vse le roji in miglja! Vse pije in srka iz teh dišečih čašic medeno roso; pa še človeku tako dobrodejno blaži prsi, kadar duha tiste prijetne dišave, ki lijo doli s te tako veličastne palače, na kateri je vsako peresce srček zelen! Lipa raste pri nas redko v gozdih; rada ostavi samoto ter se seli za človekom, da razpenja tako blizu njega, če ne tik njegovega prebivališča svoje košato krilo. Da, prijazna mati narava pošilja lipo celo v sijajnost kraljevih mest, da tudi tam pozdravlja človeka. Vendar ondi lipa nikakor ni na svojem pravem mestu, ni doma! Sredi vasi, to je njen izvoljeni kraj, lipa sredi vasi, to je tisto drevo, v kojega hladni senci se tako prijetno razvija selsko življenje. J. Ogrinc. 103. — Kako ptice delajo gnezdo. Vsaka ptica si dela gnezdo po svoje, bolj ali manj umetno. Gnezditev je ptici prirojena. Nagon, ki si ga ne vemo razjasniti, jo žene, da si stavi gnezdo, kakor ga je stavila njena mati in vse prednice njenega rodu. Nekatere ptice, posebno na severu, ne delajo gnezda, temveč zneso svoja jajca na zemljo, ali pa celo na goli kamen. Druge si izkopljejo malo jamico v zemlji, n. pr. prepelica, škrjanec, jerebica; nekatere si pa kopljejo dolge luknje pod zemljo, n. pr. pod-grivka, bregulja, vodomec, legat. Navadno pa stavijo ptice gnezda v višave, nekatere na strme, nepristopne pečine, druge na visoka drevesa, spet druge v dupla, v gosto grmovje, v trstovje, pod mlinski jez, sredi močvirja ali pa tudi na vodo. Istotako tudi ni gradivo, iz katerega ptice delajo gnezda, pri vseh enako. Nekatere naneso samo malo suhljadi ali dračja, druge vzemo nekoliko vejic za podlago ter jih pokrijejo in nasteljejo z mehko travo, z mahom in ličjem ali s koreninicami. Ptica potem sede sredi nanesene šare in vrteč se okoli, naredi kotanjo, potem pa s kljunom in, če je treba, tudi z nogama in s kriloma popravlja, gladi in spleta. Narejeno kotanjo nastelje nato z najmehkejšimi in najtoplejšimi stvarmi, kar jim more dobiti, namreč z dlako, volno in s perjem. Da se vse to dobro prime, pomešajo nekatere ptice malo blata ali gnoja vmes, ali pa vsako stvarco poprej oslinijo, da se bolj prileže drugim. Nekateri ptiči so v tem še posebni umetniki. Med našimi je v tem oziru znana lastovica; zida si gnezdo iz blata, ki ga je zmehčala s slino in učvrstila z vpletenimi dlakami in slamicami. Neka druga, naši lastovici sorodna ptica — imenuje se salangana — pa dela gnezdo iz samih slin, ki se ji obilo cede izpod jezika in se potem strde v belkasto skorjo. Med evropskimi pticami dela najumetnejše gnezdo neka majhna sinica — plašica imenovana. Obeša namreč svoje gnezdo, ki je podobno velikanski hruški, na konec šibke vrbove vejice, ali pa tudi na trst. Spleteno je iz belkaste, tanke volne, ki jo ptica nabira po semenskih vrbah in topolih. To volno oslini ter jo potem tako splete in spolsti, da je skoro podobna klobučevini. Vhod v gnezdo je zmerom na strani. Še lepše stkana so gnezda mnogih afriških ptičev, ki so jim zategadel dali ime: tkalci. Njihovo gnezdo visi zmerom na dolgi vrbovi vejici, da kače in opice ne morejo tako lahko do mladih. To gnezdo delajo samci sami. Neki tkalci pa delajo tudi velika, skupna gnezda. Okoli drevesnega debla narede namreč široko, strmo streho in pod njo si potem stavijo gnezdo do gnezda. Po sto ptičjih parov gnezdi včasih pod tako skupno streho. Ali vse te umetnosti še prekosi šivec iz iztočne Indije. Ta si.namreč poišče pripraven list na koncu veje, ga prebode s kljunom ob krajih, potem poišče kako vlakno ali trak ličja, ali pa si sprede iz bombaža nit in z njo sešije oba roba na listu. Nit pretika skozi narejene luknje, zvleče robova skupaj in si tako napravi tulec za gnezdo. Ako bi bil en sam list preozek, sešije dva lista. Redke so ptice, ki si ne delajo nikakoršnega gnezda, torej tudi ne vale, temveč podmetavajo svoja jaica drugim pticam, ki potem tudi morajo skrbeti za mlade. Med našimi pticami počenja tako znana kukavica. Fr. Erjavec. 104. - Nevihta. Jutro je bilo soparno. Kdor je mogel, stari in mladi so delali na polju, da se spravi vsaj to, kar je bilo požetega. Solnce je pripekalo, da je zemlja pokala pod pekočimi žarki. Ljudje so se potili, cvetice venele, ptice nizko letele, živina je iskala sence. Že od jutra so se delale kope na nebu, iz početka majhne, sive, belkaste, sem ter tja raztresene; čim više je vstajalo solnce, tembolj so se množile, valile, vzdigale, sprijemale, puščaje za seboj dolge repe, temnele — 'in opoldne je bilo vse nebo proti zapadu zakrito s črnimi, težkimi oblaki, ki so se valili proti solncu. S strahom so se ozirale ženjice proti nebu; če tudi so že težko sople, vendar so hitele z žetvijo, kar se je dalo. Babica je sedela na klopi pri pragu in boječe se ozirala na oblake, ki so viseli že nad hišo. Lastovke so nizko letale, skrivale se celo v gnezda; pajek, katerega je babica zjutraj gledala, kako opreda in davi muho, skril se je v pajčevino, perotnina po dvoru se je v hlad stiskala, psa sta ležala babici pri nogah in hitro sopla in jezik molila iz gobca, kakor bi bila prišla z divjega lova. Drevesa so stala tiho, noben listek ni trepetal. Platno z belišča, perotnina, otroci, vse se je spravljalo in nosilo v hišo. Vse je bilo kakor mrtvo, solnce so zakrili oblaki, Kar je naglo potegnil veter; blisk je švignil po črnem oblaku, zamolklo je zagrmelo. Začele so padati debele kaplje, bliski so švigali po črnih oblakih grom je bobnel, strašno je tulil vihar. Lilo je, kakor bi se bil oblak utrgal, nebo je bilo vedno odprto, blisk je švigal za bliskom, kakor bi se goreče kače vile po nebu. Na hip nastane tišina — zdaj zopet zabliskne modro rumena svetloba križem po nebu in — tresk! — ravno nad hišo. Babica je hotela reči: „Bog se usmili!" Ali beseda jej ostane na jeziku. — Vihar se je na to polegel, kakor bi si bil jezo ohladil s tem treskom. Slabše in slabše se je culo grmenje, oblaki so se razganjali, menjali barvo, in že spet so se kazale jasnice med sivimi oblaki. Nehalo se je bliskati, dež je pojenjal, vihar se odtegnil. Kaka prememba zunaj! Zemlja še kakor v ome-dlevicah počiva; udje se jej še tresejo, in solnce gleda nanjo še z rosnim in žarečim očesom; semtertja je še na njegovem licu oblaček, ostanek strastnega srda. Trava, cvetice, vse je na zemljo potlačeno, po potih teko potoki, v strugi je voda skaljena, drevesa otresajo tisoč kapelj, lesketajočih po njih zelenej obleki Ptice letajo zopet po zraku, gosi in race se vesele v lužah in potokih, katere jim je ploha nalila; kokoši skačejo po žužkih, katerih zopet dosti gomezi po zemlji, pajek leze iz pajčevine; vse žive stvari hite uživat novega življenja in veselja. 105. — Začetek idrijskega rudnika. Koncem 15. stoletja je živel v idrijski dolini kmet, ki je po naključju našel bogati idrijski rudnik živega srebra. Kmet je bil bednjar (sodar). Nekega večera poskuša leseno posodo, ki jo je pripravil, da jo ponese drugega dne na prodaj, kar zapazi, da en škaf pušča. Da ga zamoči, ga postavi pod studenček, ki je žuborel na podznožju Rožnega hriba poleg njegove koče — na kraju, kjer stoji danes cerkev presvete Trojice. Zjutraj, ko se zdani, gre po škaf, ga zgrabi ter hoče odnesti. A posoda je tako težka, da je ne more premakniti. Strmeč pogleda v škaf, vidi, da se na njegovem dnu lesketa nekaj belega. Izlije vodo in še bolj se začudi, ko mu ostane na dnu neka bela, srebrnkasta stvar — živo srebro, ki je ponoči z vodo vred nateklo v škaf. Gotovo je to tako težko, misli si, da nisem mogel odmakniti škafa. Ali ker ni znal, kaj je ta stvar, niti poznal njene vrednosti, napoti se z njo v Loko. Tam ponudi nekemu zlatarju najdeno blago na prodaj. Zlatar debelo gleda ubožnega bednjarja, češ, kje je neki dobil toliko te drage kovine. A kmetič se dela, kakor da bi sam tega prav ne vedel, spravi denar, ki mu ga našteje zlatar za živo srebro, ter se napoti proti domu. Ta novica se je kmalu raznesla po vsem mestu. Med potom se je kmetu pridružil neki vojak, Andrej Perger, katerega so pa sploh zvali na ime „Kazanderl Grebinjski", baje zato, ker je bil doma iz Grebinja na Koroškem. Z raznimi zvijačami se mu je posrečilo, da si je pridobil kmetovo zaupanje, in ta mu je povedal, kje in kako je našel živo srebro. Da, kmetič ga povabi celo s seboj na dom, da bi mu natanko pokazal kraj, kjer je dobil živo srebro. Na to nabere vojak kmalu nekaj tovarišev in delavcev ter prične kopati. — To je začetek idrijskemu rudniku, ki slovi dandanes malone po vsem svetu. Fl. Horvat. 106. — Baker. Baker ima posebno rdečo barvo, kakor jo vidimo sia čistem bakrenem kotlu ali na bakrenem korcu. Na zraku potemni. Če pa pride na tako posodo ocet