DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVIII. V Ljubljani, oktobra 1901.	10. zvezek.
Praznik sv. rožnega venca.
I. Poglavitne dolžnosti udov bratovščine sv. rožnega venca.
Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas!
Lavr. litanije.
Stara rimska država je bila svoj čas vladarica in kraljica skoraj vsega tedaj znanega sveta, vse jej je bilo podložno, vse je čakalo njenega povelja in milosti. Vsako leto so se zbrali v večnem mestu Rimu odposlanci, zastopniki raznih podjarmljenih ljudstev, da so vnovič prisegli zvestobo rimski državi ter slovesno obljubili, podpirati njene težnje. Najprej so se tisti veličastni dan prebrale postave in pogodbe, petem so zastopniki raznih narodov zopet prisegli, nato jih je vlada rimske države vnovič zagotovila svojega varstva in pomoči. Med drugimi so se tudi judje, kakor se bere v I. knjigi Makabejcev (8. p.), zvezali z Rimljani, slišavši, »da so mogočni v močia in nadejaje se bojne sreče proti Grkom, če se opro na rimsko moč.
Verni poslušavci! Drugo gospodovavko, drugo kraljico ima sedaj vesoljni svet. In ta je mogočna tako, da je v primeri ž njo stara rimska država le slaba svetna moč. Druga vladarica sveta je vse drugače mogočna, ker ima svojo oblast od njega, ki je rekel: Moj je svet in kar ga napolnjuje. (Ps. 47, 12.) Kraljica ta je Marija, velika gospa zemlje in nebes, kakor jo je gledal psalmist v duhu ter zaklical ves osupel: Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogrnjena v pisano obleko. (44, 10.) Da bi bili pod njenim varstvom in pod njeno brambo, zato tekmujejo med seboj ljudstva vsega katoliškega sveta. Dežela pred deželo se skuša v poveličevanju nebeške kraljice po lepih cerkvah in krasnih altarjih,
fara pred faro se hoče odlikovati s svojimi pobožnostmi in prazničnimi slovesnostmi v čast mogočni kraljici Mariji, Materi živega Boga; vsaka verna duša želi biti pod zavetjem Marijinim. Odtod izvirajo tudi bratovščine Marijine, in posebej naša bratovščina sv. rožnega venca.
Današnji praznik se mi zdi za nas, ude bratovščine sv. rožnega venca, kot prisežni dan, ob katerem imamo dolžnost svojo bratovsko obljubo, sicer molče ob sprejemu in vpisu storjeno, ponoviti.
Pa me morda vprašate: Kaj pa smo obljubili, vstopivši v rožnivenško bratovščino, da nam je danes to ponoviti? Zavedamo se le tega, da treba vsak teden vse tri dele sv. rožnega venca pobožno obmoliti. Jaz pa pravim, da se vi, če se samo tega zavedate, čutite premalo zaveznike, podložnike, služabnike Marijine. Vsled tega vam hočem danes več povedati, h čemu ste zavezani kot podaniki Marijini, kot udje rožnivenške bratovščine. Iz tega bote spoznali, da ni dovolj le klicati: »Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas!« — ampak treba tudi se skazovati vedno vredne pomoči Marijine. Omejim se na t r i pravila, tri postave naše bratovščine, ki naj so naše vodilo.
1. Prvo pravilo se glasi: Varujte se greha! Presveto Srce Jezusovo in presv. Srce Marijino sta v tako ozki ljubezni združeni med seboj, da ni ni nikoli žaljen Gospod Jezus Kristus, da bi ne bila žaljena hkrati tudi Mati njegova. To sta eno srce in ena duša.
Marijo kličemo »kraljico mučencev«. Zakaj? Zato, ker je na duši trpela to, kar Kristus na telesu, in sicer tako silno, da bi bila tisočkrat morala umreti, ko bi je ne bila vzdrževala nadnaravna moč. Sv. Bernardin Sijenski pravi: »Tolike so bile bolečine presv. Device v trpljenju Gospodovem, da bi, ko bi se razdelile med vse stvari, ki morejo sploh trpeti, prčcej bilo vseh konec.«. In če je Marija tako britko čutila trpljenje Kristusovo tu na zemlji, koliko hujše ji še dene, če kdo z grehom žali njega, poveličanega. In dalje: če je Marija tako hudo občutila, ko so Jezusa zaničevali in pretepali sovražniki, judje, rimski vojaki, koliko hujše ji je, ako ga žalijo kristijani, prijatelji, varovanci njeni! Z besedami sv. pisma se pritožujeta Bog in Marija nad takimi nehva-ležniki tako britko : Otroke sem zredil (zredila), in povišal (povišala), oni pa so me zaničevali, zaničevali s pregrešnim življenjem. (Iz. 1, 2.)
V	prvem odstavku žalostnega dela sv. rožnega venca molimo: »Kateri je za nas krvavi pot potil.« — Zakaj je Jezusu v vrtu Getzemani bilo tako hudo, da je potil krvavi pot? Sveti cerkveni učeniki odgovarjajo na to, da zato, ker je imel Jezus pred očmi vso hudobijo grehov vesoljnega sveta, torej ne samo tistih, ki so se zgodili od Adama do trpljenja Odrešenikovega, ampak tudi tiste, ki se bodo zgodili od odrešenja pa do konca sveta. Zato mu je bilo tako hudo, in videl se mu je greh tako ostuden, da mu je krvavi pot prisilil skozi život in ga je moral priti pokrepčat angel z nebes.
Nahajajo se na nekaterih božjepotnih krajih kipi Marijini, ki so že večkrat čudežno potili kri. Tak kip imajo n. pr. v Lijonu na Francoskem, v Luki na Laškem, v Manjcu na Nemškem. Tako Bog pokaže včasih čudežno, kako trpi božja Mati, kadar grešniki božjega Sina zopet izdajo, zvežejo, zatožijo, udarijo, bičajo, s trnjem kronajo, obsodijo, križajo, kakor piše sveti apostol v listu do Hebrejcev (6, 6.)
V	Areco in v Vicenci na Laškem pa kažejo podobo Marijino, katero so že videli solze pretakati.
Prikazala se je nekikrat Marija blaženi Luitgardi tužnega obraza, in vprašana po vzroku žalosti, je odgovorila: »Glej! ljudje, ki ne zaslužijo imena kristijani, zopet pribijajo na križ mojega Sina!«
Pa že slišim ugovor: »Saj je Marija pribežališče grešnikov!« Res je, ljubi kristijan, toda dostaviti moraš: »grešnikov, ki se hočejo poboljšati!« Ako si resnično sklenil s pokoro se vrniti k Bogu, rada te bo Marija podpirala, rada bo prosila za-te, da ostaneš tudi zvest svojemu sklepu; izprosila ti bo odpuščenje grehov od Gospoda. Toda, če ostaneš še trdovratno v grehu, nikar se ne zanašaj, da bi ti Marija izprosila, da odideš kazni za grehe.
Varovati se greha, bežati pred grehom, to je prvo, kar morate danes Mariji, kraljici rožnivenški, zopet obljubiti.
2. Drugo pa je, da trdno sklenete, posnemati tudi njene čednosti. Blagor človeku, kateri me posluša, in čuje pri mojih vratih vsak dan, in na-me streže pri podbojih mojih dur, kliče nam Marija po današnjem berilu. Blagor tistemu, ki se d& meni voditi in vladati, me vselej in v vseh okoliščinah vpraša za svet ter se po meni zgleduje. Kdor namreč streže na koga pri njegovih durih, ta more tudi opazovati, kadar so prikaže, kakšen je tisti, ki nanj streže, kako se obnaša, kaj in kako govori in dela. In kdo ne ve, do nam je Marija v vsem krščanskem življenju najlepši
zgled ? Marija nas uči prav misliti, namreč svoje misli od posvetnega k Bogu in na večnost obračati. Marija nas uči pravo poželeti, namreč čednost in božjo ljubezen. Marija nas uči prav govoriti; ona je malo govorila, in vse njene besede so bile izgovorjene le Bogu v čast, pa bližnjemu v korist. Marija nas uči prav delati, namreč vsa dela opravljati iz dobrega namena tako, da so nam zaslužna za večno življenje. Marija nas uči tudi opuščati vse to, kar Boga žali in nam zapira vrata nebeška, namreč greh in grešno priložnost. Marija nam kaže edino pravo pot proti nebesom, pot čednosti in dobrih del. Med vsemi čednostmi pa se najbolj svetita čistost in ponižnost; te dve čednosti sta jo povzdignili v Mater božjo. Te dve čednosti pa tudi nas povzdigneta do pravih otrok, pravih služabnikov in varovancev Marijinih in dedičev nebeškega kraljestva. Sv. Bernard pravi: »Sveta Devica je blizu tistim, ki jo kličejo, posebno tistim, ki jih vidi sebi podobne v čistosti in ponižnosti.
V visoki pesmi se Marija primerja luni: Lepa, kakor luna, (6, 9.) Odkod to ? Kakor luna dobiva več svetlobe od solnca, kakor druge zvezde, tako jo dobiva Marija od solnca pravice, Jezusa Kristusa, več kot vsi drugi svetniki, zato se imenuje ona »kraljica svetnikov«. In kakor se je Marija v svojem življenju ravnala vedno po volji in zgledu Jezusa Kristusa, tako se mi ravnajmo po naj-višjem zgledu Jezusa in Marije.
Neki cerkveni pisavec pripoveduje o zanimivi rastlini, ki posnema lunine spremine. Barve je nebnomodre in se imenuje rastlina lune. Ko jo luna stara en dan, zraste tej rastlini en list, drugi dan dva lista, tretji dan se ji pomnože trije, in tako ji priraščajo listi do 14. dneva luninega. Potem pa, ko luna odjemlje, izgublja ta rastlina dan na dan po toliko listov, kolikor in v kakeršnem redu so ji poprej priraščali. Ob mlaju je brez listov in kakor skrita in žalostna videti.
Kakor ta rastlina luno, tako posnemajmo mi Marijo!
Kadar molimo prve odstavke veselega dela sv. rožnega venca in vidimo v duhu, kako raste v veselju nebeška luna Marija, pozdravljena po angelu Gabrielu, počeščena po teti Elizabeti, ob rojstvu Jezusovem in se spomnimo zraven veselja njenega ob prihodu sv. treh kraljev, tedaj tudi mi vzbujajmo v sebi primerna čuvstva in želje za dotične čednosti, kakor jih je imela in kazala Marija ob teh najimenitnejših dogodkih svojega veselega življenja, n. pr. ponižnost, sveto veselje, srčno hvaležnost. Kadar pa vidimo,
da svetopisemska luna Marija »odjemlje», da so prišli za-njo hudi dnevi, n. pr. ob prerokbi Simeonovi, ob begu v Egipet, ob izgubi Jezusovi, ob vjetju, ob bičanju, ob kronanju in obsodbi v smrt itd., tedaj tudi mi skušajmo v sebi zatreti vse hude strasti, vsako slabo nagnjenje, vso posvetno ljubezen in vse korenine greha. In potem, ko vidimo kraljico mučencev stati pod sv. križem, vso prežaljeno in na duši izmučeno, sklenimo, nikoli se pehati za posvetnim veseljem ali streči telesni sladnosti, ampak zatirati v sebi vsak greh, zlasti pa tistega, h kateremu smo najbolj nagnjeni, in sovražimo ga kot vzrok Jezusovega prebritkega trpljenja in neizmerne žalosti božje Matere. Tako, ljubi bratje in sestre v Kristusu, bomo ne samo častivci, hvalivci Marijini, ampak tudi njeni posnemavci. Sv. Jeronim nam pravi: »Potem njo resnično častite, če iz celega srca želite posnemati tisto, katero hvalite.« In jaz pristavim: »To obljubite danes svoji kraljici!«
3 Obljubite pa tretjič tudi, da hočete zvesto in pobožno moliti sv. rožni venec, najmanj vsak teden vse tri dele po enkrat, bolje pa je seveda še več, vsak dan en del. S tem si zagotovite posebno naklonjenost Marijino, kateri je molitev sv. rožnega venca nad vse ljuba m draga. Ko bi se kdo izgovarjal, da si po letu ob velikem delu ne upa obmoliti vsak teden vseh treh delov sv. rožnega venca, odvrnem mu, da udje te bratovščine (in sicer le udje) smejo tudi v presledkih opravljati posamezne dele sv. rožnega venca, n. pr. zjutraj eno ali dve skrivnosti, druge popoldne ali zvečer ali celo šele drugi dan, da le v teku enega tedna obmolijo vseh petnajst odstavkov.
Mlad dominikanec je vsak dan molil sv. rožni venec. Nekikrat potujoč, mora iti s tovarišem skozi nevaren gozd. Opazivši, kako se njegov tovariš trese pred razbojniki, skuša ga pomiriti, kazaje mu na Marijino varstvo. Vsedeta se in molita skupaj sveti rožni venec. Blizu skriti tolovaj pa ju opazuje in vidi pred njima bogato oblečeno gospo, ki plete venec iz vrtnic, prirastlih iz ust obeh menihov; in ko je venec spleten, dene si ga na glavo ter izgine. Čudeč se temu, približa se jima razbojnik ter ju vpraša, kdo je bda ona gospa, ki je bila pri njih. »Nikogar ni bilo zraven naju«, odvrne prvi menih, »molila sva midva skupno rožni venec.« »Pa jaz sem videl zraven vaju neko gospo«, reče tolovaj, »vidva sta ji dajala cvetlice, iz katerih je ona spletla venec.« Menih nato: »Moj prednik mi je dejal, da se z rožnim vencem Mariji pleto najlepše cvetlice. Ona gospa torej je nebeška kraljica, ki je hotela s tem potrditi resničnost teh besed.« Tolovaja dogodek tako pretrese, da se spreobrne ter postane goreč častivec Marijin.
Sv. Dominik je pač po pravici rekel: »Za sv. mašo in duhovnimi molitvami (brev.) ni molitve, ki bi bila Jezusu in Mariji bolj prijetna, kot pogostna molitev sv. rožnega venca.
Zato pa vam kličem v sklepu z besedami sv. pisma: Ven-čajmo se s cvetlicami, dokler ne zvenejo. (Modr. 2, 8.) Molimo radi in pobožno sv. rožni venec, dokler moremo še moliti, zakaj pride noč, ko nihče ne more delati (Jan. 6, 9.) za nebesa. Kaj si boš pač takrat želel, ko pride za-te noč, ko se ti približa čas ločitve ter boš sedaj in sedaj imel stopiti pred božjega sodnika? Kaj bo takrat tvoja največja tolažba ? Ali si mar ne boš želel, da bi bil vse dni svojega življenja zvesto izvrševal to troje, kar si slišal danes: varovati se greha, posnemati čednosti Marijine in pobožno moliti sv. rožni venec. Ali ne boš želel, da bi danes ponovljeno obljubo Mariji tudi zvesto izpolnoval? Da, to vodilo, če se ga stanovitno držiš, bo tvoja največja tolažba na zadnjo uro. Kakor pa upam, da vi vsi to sami pri sebi obljubite Jezusu in Mariji, tako vam tudi jaz v imenu Jezusa in Marije obljubim z besedami apostolovimi: In katerikoli se po tem vodilu ravnajo, mir in milost nad njimi. (Gal. 6, 16.) Da, mir in milost na tem svetu, mir in milost na prošnjo rožni-venške kraljice celo presrečno večnost. Amen.	V. Bernik.
2. Molitev sv. rožnega venca.
Glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi I	Luk. 1. 48.
Glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi! Te besede je govorila Marija v preroškem duhu, ko je prišla obiskat svojo teto Elizabeto. Ž njimi je dala na znanje, da njeno češčenje v cerkvi božji ne bo nikdar nehalo, ampak da bo trajalo do konca sveta. In res, odkar je Jezus Kristus svojo cerkev ustanovil in pa od trenutka, ko je prinesel angel Gabriel Mariji nebeški pozdrav, od tistega časa pa do današnjega dne se razlegajo po vsej zemlji, kjer bivajo katoliški kristijani, prelepe besede: »češčena Marija ! Blažena si med ženami!« In čimbolj so sovražniki preganjali sveto cerkev in njene ude, katoliške kristijane, tembolj zaupno in prisrčno so ti klicali: Češčena Marija! Blažena si med ženami! Ceščena bodi kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje
naše, bodi češčena! In kolikor bolj so kristijani svojo mater Marijo častili in vanjo zaupali, toliko večje milosti in dobrote je tudi ona delila. Tudi nam, dragi kristijani, hoče Marija deliti raznih dobrot in jih je morda marsikomu že tudi podelila, zato ji moramo pa hvaležni biti in jo z vsemi našimi močmi častiti, da se bodo tudi nad nami spolnile njene besede: Glej.' odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi! Z nobeno molitvijo pa Marije tako lepo ne častimo in v nobeni Marijini pobožnosti se to njeno prerokovanje tako obilno ne izpolnjuje, kakor v molitvi sv. rožnega venca, kjer Marijo neprenehoma imenujemo srečno ali biaženo med ženami in blažen sad njenega telesa. Ker je danes ravno praznik svetega rožnega venca, vesel praznik za Marijo in tudi za nas, zato vam hočem govoriti o sv. rožnem vencu in vam pokazati
1., da je rožnivenec najlepša molitev, potem pa vam hočem se povedati 2., kako ga moramo moliti.
Ti pa, o Marija, kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas, da bomo to prelepo molitev vedno bolj ljubili, in da se odsihmal molitev sv. rožnega venca med nami še bolj razširi in oživi!
I.	Tri molitve so, iz katerih je sestavljen rožni venec, le tri molitve, toda te so najlepše in najimenitnejše, katere — rekel bi — vse druge obsegajo. Te tri molitve so : vera, očenaš in češčena-marija. — Z vero pričenjamo rožni venec. Zares lep začetek! Kajti kako se moremo lepše pripraviti na češčenje Boga in Marije, kakor s tem, da pred Bogom svojo vero spoznamo, brez katere mu ne moremo dopasti in brez katere nobeno naše delo nima zasluženja za nebesa. Brez vere pa je nemogoče Bogu dopasti. Zakaj kdor hoče k Bogu pristopiti, mora verovati, da je (Hebr. 11, 6), pravi sv apostol Pavel. Z vero začenjamo rožni venec in s tem pokažemo, da smo otroci božji, bratje Jezusa Kristusa in udje svete katoliške cerkve. Sveto apostolsko vero naj prvo molimo in s tem postavimo trdno podlago celemu rožnemu vencu.
Za apostolsko vero molimo oče naš, molitev našega Gospoda Jezusa Kristusa. Sveto pismo nam pripoveduje, da ko je Jezus enkrat na nekem kraju molil, je pristopil potem, ko je jenjal, eden njegovih učencev k njemu in mu je rekel: Gospod, uči nas moliti! (Luk. 11, 1.). In Jezus je na to prošnjo odgovoril: Vi tedaj tako molite: Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. (Mat. 6 9). Tedaj Jezus Kristus sam, večna modrost in resnica ni vedel lepše molitve, kakor je »Očenaš«. Nobene druge molitve ni
učil svoje učence, to molitev pa jim je ukazal moliti, rekoč: Vi tedaj tako molite: Oče naš, kateri si v nebesih. Kolikor je drugih molitev, vse so obsežene v prelepi molitvi v očenašu. Vse, kar potrebujemo za svojo časno srečo in za večno zveličanje, vse to prosimo v očenašu od svojega nebeškega očeta. Za vsakdanji kruh ga prosimo, zdihujemo k njemu, da bi nam odpustil naše grehe, da bi nas varoval skušnjav in nas rešil vsega hudega na duši in na telesu. In to Božjo molitev, ki jo je najprvo Jezus sam molil, molimo v rožnem vencu.
Z očenašem združimo potem v rožnem vencu češčenomarijo. Saj je sveta katoliška cerkev družina božja, ki obstoji iz očeta, matere in otrok. Otroci smo mi katoliški kristijani, oče je Bog, in mati, kdo pa je mati ? To vsak dobro ve: Naša mati je Marija. In glejte, dragi kristijani, potem, ko smo v rožnem vencu z očenašem počastili svojega nebeškega očeta, počastimo s češčeno marijo svojo ljubo mater Marijo. Saj imajo otroci toliko prositi, in včasih si upajo izprositi kaj od očeta, včasih pa od matere. Otroci katoliške cerkve morajo torej imeti molitev ne samo k svojemu Očetu, ampak tudi k svoji materi, zraven očenaša tudi češčenomarijo. V tej molitvi se poslužujemo istih besed, kakor jih je govoril angel Gabriel, ko ji je prinesel nebeško pozdravilo, da bo spočela od svetega Duha. In ko je prišla Marija svojo teto Elizabeto obiskat, jo je ta pozdravila s prelepimi besedami: Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa. Tudi mi ponavljamo v češčenimariji isti pozdrav ter s tem gotovo zelo častimo Marijo, ker je vedno imenujemo blaženo in srečno ter tako izpolnjujemo njeno prerokovanje: Glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. Tretji del češčenemarije pa je cerkev sama v svoji ljubezni do svoje matere pristavila. In tako obstoji češčenamarija iz treh delov, katere so sestavili Bog sam po svojem angelju, sveta Elizabeta in sveta katoliška cerkev. Veliko molitev imamo do naše ljube matere Marije, pa izmed vseh je najlepša češčenamarija, katero tolikrat molimo in ponavljamo v vsakem rožnem vencu.
To so tedaj tri naj lepše molitve: vera, očenaš in češčenamarija. Lepših nas ni učil sam sveti Duh, ne Zveličar Jezus Kristus in ne sveta katoliška cerkev. In iz teh najlepših molitev je sestavljen rožni veneč. Ali ni tedaj resnično, kar sem rekel, da je rožni venec najlepša molitev, ker je sestavljen iz vere, očenaša in češčenemarije ? Te tri molitve, dragi kristijan, te je učila cerkev že v zgodnji mladosti in želi, da bi jih skozi celo svoje življenje
prav pridno molil. In res, ako bi nikoli drugega ne molil, kakor le te tri molitve večkrat in dobro, veruj mi, da ti zadostuje in da si pravi, pobožen kristijan. Kje pa so te tri molitve tako lepo združene, kakor ravno v rožnem vencu? Kristijan! Ali ne boš tedaj rad rožnega venca molil, ker ž njim moliš najlepše molitve in najbolj častiš svojo dobro mater Marijo?
II.	Pa dragi kristijani, z vsako molitvijo še ne častimo Boga in tudi vsak rožni venec ni Mariji všeč, ampak le tak, katerega dobro in prav molimo. Zato vam hočem zdaj še pokazati, kako moramo moliti rožni venec, da bo Bogu in Mariji dopadljiv, nam pa zaslužljiv za večno zveličanje.
Jezus je rekel svojim učencem: Kedar pa molite, nikar veliko ne govorite, kakor malikovalci, ker menijo, da bodo zavoljo svojih mnogih besed uslišani. Ne bodite tedaj njim enaki. (Mat 6, 7. 8.)
—	Neverniki so namreč molili prav dolge molitve k svojim malikom in na široko svoje potrebe razkladali. Uslišanje so pričakovali od mnogih besedi v molitvah. Pa uslišanje molitve ne pride od besedi te ali one molitve, ampak od dobrih misli tega, ki moli. Naše misli in naše srce mora biti tedaj pri molitvi, kedar molimo, ne pa drugod, mi moramo zbrano moliti, ne raztreseno. In vendar sc prav rado prigodi, da bi tudi nas zadela Jezusova beseda, ki jo je rekel Judom: To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene (Mat. 15, 8). Jezus tedaj hoče, da je takrat, kedar molimo rožni venec, naše srce pri Bogu. To pa sa zgodi, ako posamezne skrivnosti svetega rožnega venca nekoliko premišljujemo. Ako ob enem, ko z ustnicami izgovarjamo besede rožnega venca, premišljujemo tudi njegove skrivnosti, potem ne bomo samo mi k Bogu govorili, ampak tudi On bo k nam govoril, nas učil, opominjal, tolažil. In to govorjenje Boga k naši duši je ravno zveličavno in koristno za nas.
Zdaj bo pa morda marsikdo izmed vas rekel: Da, bi že premišljeval skrivnosti rožnega venca, pa ne znam. — No, vidiš, dragi kristijan, to ni ravno tako težko. Kaj ne, skrivnosti rožnega venca so vzete iz Jezusovega življenja, trpljenja in tudi njegove slave? Premišljevati se tedaj ne pravi nič drugega, kot v duhu gledati, kaj je Jezus storil, govoril, trpel, kaj je trpel iz ljubezni do nas, iz ljubezni do tebe. — V častitljivem delu rožnega venca, ki ga sedaj molimo, praviš v prvi skrivnosti: Ki je od mrtvih vstal.
—	Tu si lahko misliš Božji grob, kakor ga o Veliki noči vidiš tu v cerkvi, in okolu Božjega groba vojake, ki stražijo v grobu
ležečega Jezusa, da bi ne vstal, kakor je prerokoval. In naenkrat pride Jezus iz groba poveličan in častitljiv. Vojaki od strahu padejo na tla. In zdaj pa prosiš od smrti vstalega Zveličarja, da bi ti podelil milost, da bi tudi ti vstal od smrti greha, da bi odvalil od sebe kamen, ki teži tvojo dušo, da bi se namreč znebil smrtnega greha in kakor On, čist na duši in na telesu, živel. — To zadostuje in ljubemu Bogu in Mariji je gotovo všeč, saj On ne gleda na lepe in mnoge besede, ampak na voljo človekovo. — Ako bomo tako molili rožni venec, potem nam Jezus ne bo mogel očitati, da ga le z ustnicami častimo in da je naše srce daleč od njega.
»Venčajte me z rožami«, govori nevesta v visoki pesmi v svetem pismu. In tudi nam, dragi kristijani, kliče Marija današnji praznik in skozi cel ta mesec: »Venčajte me z rožami, molite radi rožni venec.« — In zdaj vas vprašam: Ali moremo Mariji, ki nas tako zelo ljubi, odbiti to prošnjo, ali ne bomo izpolnili njenih prisrčnih želj? Od dne sv. Dominika, ki je rožni venec vpeljal, pa do današnjega dne, so vsi pobožni kristijani radi molili to molitev in ž njo venčali Marijo. Ne le priprosti kmečki ljudje so jo molili, ampak tudi visoki in imenitni gospodje. Z rožnim vencem delamo Mariji največje veselje in jo najbolj častimo. O delajmo jej radi to veselje; skazujmo jej radi to čast! Saj bomo pri tem mi sami imeli naj večji dobiček. Pri vsakem svetem rožnem vencu molimo 50—60krat in še večkrat te svete besede: Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. če te besede prav in pobožno molimo, saj nas mora Marija uslišati in nam ob naši zadnji uri na strani stati. Če bo pa Marija pri naši smrtni postelji stala, o kako lahko in srečno bomo umirali. Kakor pobožni Simeon v templu, ko je zagledal Marijo z Jezusom v naročju, bomo tudi mi z mirnim srcem od tega sveta se ločili in ž njim veselo vskliknili: Zdaj, o Gospod, pustiš svojega hlapca v miru s tega sveta, ker so moje oči videle Zveličarja, mojega Jezusa in mater mojo Marijo. Amen.	M. K.
Dvajseta nedelja po Binkoštih.
I. Dolžnosti starišev do otrok.
In je veroval on in vsa njegova hiša.
Jan. 4, 53.
Današnji sv. evangelij nam pripoveduje, kako skrben je bil oče za svojega bolnega sina. Komaj je zaslišal, da je Jezus blizu, je hitel k njemu in ga zaupno prosil, naj mu ozdravi sina. Lepo je bilo to obnašanje. Tudi dandanes vidimo stariše trdo delati od jutra do mraka in se potiti, da za-se in za svoje otroke oskrbe potrebnih reči. Toda žalostna izkušnja nam pravi, da je veliko veliko starišev, ki za časno srečo svojih otrok noč in dan delajo, zraven pa pozabijo na nekaj druzega, še veliko imenitnejšega — na njih dušo. Veliko je stanov na svetu, v katerih človek stori svojo dolžnost in se more nadjati lahkega odgovora pred Bogom, ako je le izkušal zveličati svojo dušo; toda veliko stanov je tudi, ki ljudem nalagajo oster odgovor pred Bogom in jih večno pogube, ako skrbč le za svojo dušo, zveličanje bližnjega jim pa ni v mislih. — Ako puščavnik v tihi samoti opravlja svoje molitve in druga dobra dela, ako tam le bolj skrbi za svojo dušo in zveličanje, mu tega nihče za zlo ne vzame. Ako pa stariši in gospodarji, katerim je Bog skrb za otroke in podložne ostro ukazal, te svoje dolžnosti ne izpolnijo, ter menijo svojim dolžnostim vže zadostiti, ako skrbe le za svojo dušo, vse drugo pa puščajo vnemar, se zelo goljufajo, in oster odgovor jih čaka pred Bogom.
Kolikorkrat omenja sv. pismo dobrih, pobožnih starišev in gospodarjev, skoraj vselej hvali tudi njih dobre in poštene otroke in podložne, ker navadno je, da kakršni so stariši, taki so tudi otroci. Ako sv. pismo govori o bogaboječem očaku Abrahamu in o njegovi ženi Sari, se spominja tudi dobrega sina Izaka in zvestega hlapca Eliezerja; če hvali Matatija, hrabrega branitelja postave, hvali tudi petero njegovih hrabrih sinov; če sveti Luka hvali sveta zakonska Caharija in Elizabeto, ne molči o sv. sinu Janezu; z eno besedo, hvala dobrih otrok in podložnih je tako-rekoč odmev, zrkalo dobrih zgledov starišev in gospodarjev.
Kraljič, katerega omenja današnji sveti evangelij, je prišel k Jezusu in ga pomoči prosil za svojega, na smrt bolnega sina; kakor hitro je bila prošnja njegova uslišana, je veroval v Kristusa,
pa ne samo on, ampak tudi njegovi sinovi in hčere, žena in podložni ; veroval je on in vsa njegova hiša.
V dveh rečeh se je ta oče prav izvrstno obnašal, prvič, da je tako skrbno hitel k Jezusu, da mu sin ne umrje, in drugič, da je s svojim lepim zgledom pripeljal celo hišo svojo k pravi veri. To mi daje priliko, pokazati starišem prvič veliko in prvo dolžnost, da obvarujejo duše svojih otrok smrtnega greha, da ne poginejo večno, in drugič, opozoriti jih na skrb in trud, da s svojim lepim zgledom napeljujejo vse podložne, celohišo k pravemu, krščanskemu življenju.
I. Sveti Krizostom uči, da je Bog starišem skrb za otroke ravno tako zapovedal, kakor sv. angelom varuhom, in sicer tako, da ko bi skrb za njih večno zveličanje zanemarili, se težko pre-greše ne le zoper ljubezen, ampak tudi zoper pravico; zakaj otroci so največji zaklad božji, katerega je Jezus Kristus odkupil s svojo predrago krvjo in kot najdražje blago položil starišem v naročje, da se ondi dobro shrani. »Prejeli smo«, govori ta sveti učenik, »veliko in drago blago v hranitev, namreč otroke; varujmo ga tako skrbno, kakor je moč, da ga nam zviti sovražnik ne vpleni.«
To dolžnost je dobro spoznal pobožni Job in zato je sleherni dan Boga prosil za svoje sinove in hčere, da bi ga z nobenim grehom ne žalili. Sinovi so celi teden tako razdelili, da je sleherni dan eden druge brate in sestre povabil v goste. To je pobožni oče zategadelj tako uredil, da se med njimi ohrani ljubezen, mir in edinost. In ko je teden prešel, je Job zgodaj zjutraj vstal in za vsacega Bogu daroval, da bi jim milostno odpustil, če so ga morebiti s čim razžalili.
Poslušajte, krščanski stariši, govori papež Gregor, v čem obstoji vaša dolžnost: dolžni ste ne le včasih, ampak sleherni dan moliti za svoje otroke, dolžni ste, ako vam premoženje pripušča, tudi miloščino dehti, da bi vaši otroci nikdar Boga ne žalili, ampak ostali dobri in pošteni. Tako je storil Job sleherni dan; poglavitna skrb njegova je bila, da njegovi otroci, katerim je dal časno življenje, ne izgube večnega. Čeravno se matere po porodu vesele, ker je, kakor sv. pismo govori, človek rojen, vendar bi imele tudi vzrok žalovati, ker prevzamejo novo, težko butaro, novo odgovornost pred Bogom, zakaj pod izgubo svojega lastnega zveličanja so dolžni marljivo skrbeti za dušo otroka.
To je sploh starišem rečeno; sedaj pa še nekaj posebnega. Dvoje sta vsaki oče, vsaka mati otrokom dolžna, namreč pravo ljubezen in dober zgled; ako za to dvoje stariši ne skrbe, pravi sv. Krizostom, so sami krivi večnega pogubljenja otrok, so hujši od roparjev in ubijavcev, zakaj ti le vzamejo časno blago, časno življenje, oni pa vzamejo večno življenje, pogube dušo.
Kar se tiče ljubezni, se pač težko dobe stariši tako divji in grozoviti, da bi prav nobene ljubezni ne imeli do otrok; toda ta ljubezen je tudi različna in ni vselej taka, kakršno Bog in zdrava, prava pamet zahtevata. Nekateri stariši pripeljejo svoje otroke z ljubeznijo v nebesa, drugi obračajo njih pogled bolj na zemljo, še drugi jih pa s svojo napačno ljubeznijo silijo naravnost v pekel.
Pošteni krščanski stariši ljubijo svoje otroke s sveto ljubeznijo in niso zadovoljni s tem, da so jih po mesu rodili, jim dali časno življenje, temveč njih prva in poglavitna skrb je skrb za neumrjočo dušo. Zato jim preskrbe veliko več nadnaravnih, večnih dobrot, kakor pa časnega blaga, skrbe za to, da so otroci velikoveč pred Bogom v nebesih bogati in srečni, kakor pa pred ljudmi na svetu; to je, taki stariši skrbe za dobro, krščansko vzgojo svojih otrok, njih prva skrb ni ta, koliko bodo zapustili svojim otrokom, koliko dote jim dali, da jih dobro pomožč in poženijo, temveč njih skrb je, da sin postane pravi, zvest kristijan; če bo to, bo tudi enkrat dober gospodar, dober oče; da postane hči poštena, sramežljiva dekle; in če bo poštena, bo tudi sama enkrat dobra, varčna gospodinja, zvesta žena in ljuba mati. Pošteni stariši dobro vedo, da je to najboljše blago, katerega le morejo dati svojim otrokom.
In res, kako lepo in veselo je videti očeta, kako sina, pričenši od prve mladosti, uči spoznavati vsemogočnega Boga in se ga bati; videti mater, kako otroku vliva ljubezen do Boga, do presladkega imena Jezusa. Kaj je spodbudnejše, kakor če pobožni oče tako govori svojemu nedolžnemu sinu: Ljubi otrok! ti me imenuješ očeta svojega, sem tudi; toda tvoj pravi oče stanuje tam gori v prelepih nebesih, on je, h kateremu vsaki dan molimo: Oče naš, kateri si v nebesih! Ta nebeški oče je meni in tebi JH;enje dal; če njega ubogamo in storimo, kar zahteva, nas bo storil v:tr srečne in nam bo dal, česar ga bomo prosili. Ako ga bomo v razžalili, bo naše duše pogreznil v pekel, kjer bomo večno trpeli. Ako oče in mati tako poučujeta svoje otroke in jih od malih nog napeljujeta k pobožnosti, pokažeta ravno s tem svojo pravo, sveto
ljubezen do otrok. In četudi sin ali hči pozneje zgreši pravo pot, prične pregrešno živeti, ne obupaj oče, ne obupaj mati, še se ga bo morda Bog usmilil, tvoj sin, tvoja hči se bota še enkrat spomnila vajinih naukov, katere sta jima zasadila v mlado, mehko srce, in tak spomin je že veliko veliko otrok rešil večnega pogubljenja.
Pa žalibog! kakšno je današnje dni obnašanje toliko starišev do svojih otrok, kaka je vzgoja? — Prva skrb je, da poiščejo sinu bogato nevesto, hčeri bogatega ženina, da svoje otroke narede imenitne, mogočne pred svetom. Kaka je vzgoja, posebno v velikih mestih. Tu ti znajo otroci razne jezike govoriti, znajo tudi druge umetnije, poznajo šege in navade drugih narodov, sploh: v posvetnih vednostih so kaj izurjeni; kako je pa z vero, s krščanskim naukom? O, za to se ne zmenijo dosti. Taki stariši kažejo, da hočejo svoje otroke odgajati le za svet, ne pa za Boga in nebesa.
Še drugi stariši svoje otroke odgajajo naravnost za pekel in večno pogubljenje. To so namreč taki stariši, ki v slepi, napačni ljubezni svojim otrokom vse pripuste, da delajo, kar hočejo; ki k njih grehom molčč in jih zagovarjajo; ki otrok ne svarč in ne kaznujejo, kadar bi tako opominjevanje še kaj izdalo, zakaj le mlado drevo se d& ravnati, ko pa doraste, bo ves tvoj trud zastonj; stariši, ki noč in dan le na to mislijo, kako bi zapustili svojim otrokom veliko premoženje, ali si ga pridobč pravično ali krivično, za to se ne menijo.
O,	nesrečni stariši! kaj vam bo pomagalo, če bote, enaki bogatinu v peklu, svoje oči povzdignili in videli svoje otroke, katere ste sicer bogate na posvetnem blagu, toda revne in ubožne na sv. čednostih zapustili? Tedaj bote, pa prepozno, preklinjevali svojo brezpametno ljubezen do otrok, ker ste ž njo sebi in otrokom nakopali pogubljenje. Sodnji dan bo marsikak sin, marsikatera hči tirjala od Boga, da naj pogubi stariše ž njim ali ž njo vred. — Nikdar bi ne bili tu, bodo kričali, ako nas bi bili vi, oče, mati, o pravem Času svarili, nam ne spregledavali, nas kaznovali, toda vaša slepa ljubezen vas je motila, da niste izprevideli svojih dolžnosti.
Torej, ljubi stariši, imejte sveto, ostro dolžnost vedno pred očmi, ne pozabite, kaj vam je Bog izročil. Svarite, opominjajte, če je treba, in tudi kaznujte. Delajte, ko je še čas, da ne zaslišite enkrat strašne besede: Prepozno je!
Še neke druge napake v ljubezni starišev omenja sv. Ambrož, namreč te, da stariši večkrat očitno kažejo, da jim je ta ali oni otrok najljubši. Iz tega nastane navadno nevoščljivost, prepir in sovraštvo med otroci. »Tvoji otroci so po natori vsi enaki, kaži tudi proti vsem enako ljubezen«, govori sv. Ambrož.
II.	Še nekaj so še posebno stariši svojim otrokom dolžni, in to je: lep zgled. Stariši! zastonj bote poučevali otroke in jih svarili, ako ne bote podpirali svojih besedi z lastnim, lepim zgledom. Ako jih pohujšujete s svojim obnašanjem, z eno roko podirate, kar z drugo zidate. Slab zgled tembolj škoduje, ker je človek že sam na sebi bolj k hudemu nagnjen, kakor k dobremu.
Stariši naj torej pazijo, kaj vpričo otrok govore in delajo. Vaše življenje naj jim bo zgled, kaj da morajo storiti. Ako hočete, da bodo vaši otroci lepo molili, pobožno k službi božji hodili, večkrat in vredno prejemali svete zakramente, kažite jim sami s svojim življenjem to pot. Ako hočete, da bodo vaši otroci trezni, nedolžni, potrpežljivi, ljubeznivi, mirni, dobrotni do revežev, svetite jim vi sami s svojim zgledom. Kaj pomagajo le prazne besede, brez lepega zgleda ? Kako bodo otroci natanko izpolnjevali krščanske dolžnosti, ako vidijo, da jih stariši zanemarjajo? Kako morejo radi moliti, v cerkev hoditi, zakramente prejemati, če vidijo, kako mrzli so stariši? Kako morejo biti trezni, krotki, če vidijo očeta pogosto pijanega, polnega jeze za vsako stvar? Kako morejo spoštovati mater, katero oče sovraži in grši z njo ravna, kot z živino?
Marsikateri stariši morajo spoznati, da so sami krivi, da imajo hudobne otroke. Pritožujete se, koliko sivih las, koliko britkih ur ti prizadenejo otroci; pa ljubi možje, večidel ste sami tega krivi. Ko bi bili dajali lep zgled, posnemali bi vas, in v vaši hiši bi bilo vse drugačno. — Res je, ne tajim, tudi dobri, pobožni stariši imajo semtertje neizrečeno slabe otroke, toda to je le redko; večidel ostane resničen pregovor: kakršen oče, tak sin, — kakršna mati, taka hči!
Vprašaj onega sina, kje je slišal preklinjevanje, rotenje, grde pogovore, ki mu bolj gladko teko, kot očenaš, — in marsikateri bo odgovoril, da jih je slišal doma od očeta. Vprašaj hčer, kje se je privadla gizdavosti, opravljanja in obrekovanja, zmerjanja, in marsikatera poreče: od matere sem se tako naučila.
O, nesrečni stariši, ki sami svoje otroke pehajo v pogubljenje, kakšen odgovor bodo dali pred Bogom! On jim je otroke,
izročil, da jih pripeljejo k njemu v nebesa, in iz njih rok jih bo enkrat tudi tirjal. Strašna bo sodba!
Da bo pa cela vaša hiša srečna, ljubi očetje in matere, moram vas opomniti šj na nekaj. Pazite tudi na svoje posle. Sv. Tomaž piše, da so gospodarji dolžni skrbeti, da bodo njih posli pobožni in pošteni, zakaj slabi posli so neizrečeno nevarni tovariši za otroke, silno veliko dušne škode in pohujšanja lahko provzroče. Koliko otrok je ravno po slabih poslih izgubilo nedolžnost, milost božjo. — Nasproti pa Bog pogosto zavoljo dobrega, poštenega posla blagoslovi celo hišo, kakor nam priča sv. pismo. (Putifar in Jožef — Laban in Jakob.) Srečen je gospodar, ki ima krščanske posle. Torej še enkrat rečem: Ce imaš zvestega posla, naj ti bo kakor lastna duša, imej ga za brata!
Ljubi	stariši!	Ker vam	je Bog izročil	neizmeren zaklad,
neumrjoče	duše,	in	ker vam	on zapoveduje,	da te, katerim ste
dali časno življenje, pripeljete tudi v nebesa; naj bo vaša prva in najimenitnejša skrb, da to dolžnost natanko in vestno izpolnjujete; s pravo ljubeznijo ljubite svoje otroke, skrbite pred vsem za njih duše in verjemita mi, Bog jim bo dal tudi potrebnega kruha. — Cujte nad	njimi	po	noči in po dnevu, zlasti	noč je za bol] od-
raščene nevarna.	Skrbite, ako	imate posle, da	ti vašega truda ne
pokončajo. Cujte povsod nad njimi, glejte, v kake hiše, v kake druščine zahajajo. In četudi otroci niso več pod vašo streho, imate še dolžnost, čuti nad njimi. Skrbite posebno, da jih ne daste v take hiše, k takim ljudem v službo, ker bi bili v nevarnosti, pogubiti nedolžnost, ali še celo dušo.
Slednjič, stariši, molite prav pogosto za svoje otroke. Kolikokrat ne pomaga nobeno svarjenje, ne opominjevanje, ne še tako lepi zgled, vse je zastonj. Kaj je storiti ? Stariši, takrat toliko bolj goreče molite k Bogu, prosite ga, da se usmili vaših otrok. — O, stariši, take molitve niso brez koristi, niso zastonj solze, katere pretakate. Bog vas bo uslišal, kakor je uslišal sv. Moniko, ki je izprosila izpreobrnenje svojega sina Avguština. Amen.
f P. Fr. Kopitar.
2. Vice. — I. Vice in trpljenje v vicah.
Kraljevič je žel k Jezusu in ga prosil, naj pride k njemu in ozdravi njegovega sina; začel je namreč umirati.
Jan. 4, 47.
Zopet današnji evangelij nam daje priliko, da občudujemo dobrotljivo srce Jezusovo. Kjerkoli vidi resnično potrebo in opazi zaupanje, povsod pomaga nebeški Učenik. Da bi pač iskrica te božje dobrotljivosti padla v naše mrzlo srce, da bi radi pomagali tistim, katerim moremo pomagati in katerim nam je dolžnost pomagati! Mej one, kateri potrebujejo naše pomoči in jo tudi po pravici pričakujejo, spadajo duše v vicah. Da, važna naša dolžnost je: pomagati vernim dušam iz vic!
Da se te svoje dolžnosti bolj resno zavemo, je naš namen danes, da govorimo o vicah. Morda se bo komu čudno zdelo, da hočemo o tem predmetu govoriti sedaj, ko je navada, da se ranjcih o Vseh svetih posebno spominjamo. Pa ravno zato hočemo prej govoriti, ker med letom se na verne duše rado pozabi. Drugič je spomin na vice za nas zelo koristen. Saj vemo, da nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo, vemo, da tudi pravični veliko grešijo, in velikokrat se ravno zato tako malo trudijo, da bi se varovali malih grehov in nepopolnosti, ker ne pomislijo, da bodo morali v vicah hudo trpeti za svojo površnost. Spomin na vice nas priganja k temu, da se čestokrat spominjamo prihodnjega življenja in svoja napačna nagnenja marljivo zatajujemo.
Pojasnim vam najprej resnico: I. da so vice, in govorim nadalje II. o trpljenju v vicah.
I.	Nezmotljiva sv. cerkev je zastran vic kot verske resnice, ki se morajo verovati pod smrtnim grehom, določila dve reči: 1. da so vice, in 2. da moremo vernim dušamv vicah pomagati z molitvijo in z drugimi dobrimi deli, prav posebno s sv. mašo. Druzega ni sv. cerkev o vicah ničesar določila, ne zastran kraja, ne zastran kazni v vicah, ne zastran tega, koliko časa morajo ranjki v vicah ostati, le to je gotovo, da bodo vice samo do sodnjega dnd. S sodnjim dnevom nehajo vice.
Da pa so vice, ta nauk je sveta cerkev slovesno izrekla na treh cerkvenih zborih: 1. 1274. v Lionu, 1. 1439. v Florenci in
prav posebno na zboru tridentinskem. V tem je seveda sv. cerkev le nekaj zatrdila, kar se je že prej ves čas verovalo. Da more sv. cerkev tako učiti, se opira najprej na sv. pismo.
1. a) Že iz sv. pisma stare zaveze je razvidno, da so Judje verovali na vice.
Ko je šel Juda Makabejec nad kralja Gorgija na vojsko, se je primerilo, da je v boju padlo tudi nekaj Judov. Ko so mrliče pokopavali, so dobili pri ubitih ugrabljene darove od malika v Jam-nji. Po judovski postavi pa je bilo strogo prepovedano kaj vzeti od tega, kar je bilo darovano malikom. Zato so splošno mislili, da so ti vojaki bili ubiti, ker niso izpolnjevali zapovedi. Juda pa je nabral 12.000 drahem in jih je poslal v Jeruzalem, da bi se za padle opravljale molitve, češ: Sveta in dobra je misel za mrtve moliti, da bi bili grehov rešeni. Iz tega je razvidno, da so Judje verovali, da se nekateri grehi na drugem svetu lahko odpustijo, drugače bi bile njihove daritve brez pomena.
To vero v vice so imeli Judje tudi ob Kristusovem času, kakor poroča zgodovinar Jožef Flavij, in to vero imajo Judje še sedaj, ker pri njih je ukazano, da opravlja otrok po očetovi smrti eno celo leto molitev, kadiš imenovano, za ranjcega očeta.
b) Kristus je gotovo vedel, kaj Judje verujejo, pa jih ni nikdar zavrnil, da ne smejo tega verovati, kakor je v toliko druzih slučajih spopolnil judovsko postavo. Kristus je pa tudi sam rekel: In ledorkoli reče besedo zoper Sinu človekovega, mu bo odpuščeno; kdor pa govori zoper svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne na tem, in ne v prihodnjem svetu. (Mat. 12, 32.) Sveti Bernard in sv. Avguštin oba sklepata iz teli besedi Gospodovih, da so nekateri grehi, ki se nam odpustijo še po smrti. (Drugi dokazi: Mat. 5, 25—26. — I. Kor. 3, 11—15.)
2.	Zato nam je tudi ustno izročilo ohranilo priče iz najstarejših časov, da so prvi kristijani verovali v vice. Tako govori sveti Klemen Aleksandrijski: Mi pravimo, da ogenj na drugem svetu ne očiščuje teles, marveč grešne duše, sv. Gregor nisenski: Kadar kdo umrje ... se ne more bližati Bogu, dokler ni očiščujoč ogeaj izbrisal madežev njegove duše. Tertulijan, pisatelj, ki sega do apostolskih časov, poroča, da so v njegovi dobi opravljali daritve za ranjce. In sv. Avguštin je zavračal nekega krivoverca, trdečega, da ni treba moliti za pokojnike. Kaj sledi iz tega? Iz tega sledi, da so gotovo prvi kristijani verovali v vice, in da so to vero morali prejeti le od apostolov in Jezusa Kristusa samega.
3.	To potrjujejo tudi razni krivoverci, ki so se v prvih stoletjih od sv. cerkve odcepili, kakor Armenci, Abisinci, Kopti, grški in ruski razkolniki, ki so vsi vero v vice do današnjih časov ohranili.
4.	Je pa to tudi nauk, ki se strinja z našo pametjo. Vse na svetu se spopolnuje le počasi. Tudi z našim dušnim življenjem je tako. Mnogo se moramo truditi, da se varujemo greha. In vendar vkljub temu se nas drži do smrti vedno polno pomanjkljivosti. Kaj bi bilo z nami, če bi ne bilo vic? Ali smo vredni, da bi šli takoj v nebesa k Bogu, čistemu kakor solnne? O, ne, sami čutimo, da nismo vredni! In Gospod je izrecno povdarjal, da nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo. Ali pa zaslužimo, da smo zastran manjših pogreškov pogubljeni v pekel ? To bi bilo v resnici hudo. Da bi kristijan, ki je bil sicer veren, je molil, pošteno živel, le tu pa tam se spozabil in včasih premalo ljubil Boga — in pa, recimo, kak sprijen hudobnež, recimo kak tak satan v človeški podobi, kakor so morilci, — da bi taka dva prišla skupaj na eno mesto po smrti — kje bi bila potem pravica? Zato so celo pagani, ki niso poznali razodenja božjega, sledeč le svojemu razumu, tudi verovali na neke vice, da morajo svojim ranjcim še po smrti pomagati. Zato so za-nje na deveti dan po smrti opravljali posebne daritve. Tudi je zelo tolažilen nauk o vicah. Protestantje so večinoma vice zavrgli. Pa mnogo protestantov se je ravno zato povrnilo v sveto katoliško cerkev, ker pri nas za ranjce nimamo samo »blagega spomina«, ampak dejansko pomoč.
5.	Napačno bi bilo, če bi se glede te verske resnice ne sklicevali na skušnjo. In sicer: na kako skušnjo? Da so se verne duše iz vic večkrat prikazale ljudem na zemlji in same sporočile svoje trpljenje. »Da mrtvi nazaj hodijo", o tem ni sv. cerkev ničesar določila, da se sme verovati, ali ne sme verovati, še manj da se mora verovati. Toda iz zgodovine in življenja svetnikov je znanih mnogo tacih slučajev, od katerih nekatere je sv. cerkev molče odobrila, vsprejemši jih v cerkveni brevir, tako da lahko rečemo: mogoče in resnično je, da so se ranjci po božjem pri-puščenju velikrat prikazali. Vsak pa to verjemi, kolikor hočeš. Seveda s tem ni rečeno, da je vse res, kar domišljavi in plašni ljudje tu ali tam pripovedujejo o strahovih.
Spomnimo se samo le ene dogodbe.
Sv. Stanislav je bil krakovski škof na Poljskem. Živel je v 11. stoletju. Ta je bil od nekega kmeta, kateremu je bilo ime
41«
Peter, kupil nekaj sveta. Škof je svet plačal, pa ni tirjal pobotnice. Peter umrje. Njegovi dediči, vedoč, kako je kralj Boleslav hud na škofa, ker mu je ta očital pregrešno življenje, so začeli trditi, da 80 je škof prilastil svet po krivici. Prišlo je do pravde. Ker ni imel svetnik s čim dokazati, je pravdo zgubil. Kralj je razsodil, da mora ali dati svet nazaj ali pa še enkrat plačati.
Škof na to prosi, da mu dajo tri dni odloga češ, tretji dan bo ranjcega Petra pripeljal za pričo pred sodišče. Sodniki so se mu smejali, pa vendar prošnji ustregli.
Škof, prišedši domu, zbere v svojem stanovanju duhovnike, in tri dni ž njimi moli in se posti, proseč Boga, da se on potegne za pravico. Tretji dan opravi sv. mašo, in po sv. maši gre na pokopališče in da vpričo duhovščine in obilo ljudstva odkopati grob ranjcega Petra. Ko pridejo do krsti, Stanislav poklekne, proseč, da Bog vsemogočni brani pravično stvar in poveliča svoje ime, in zakliče: »Ve suhe kosti, poslušajte glas Gospodov!« V imenu presvete Trojice vam ukaže, da oživite, in pričate resnico.
In glej čudo! Kosti se začno zbirati in dvigati, mrtvec stoji pred množico. Škof ga v zahvalo pelje v cerkev in potem pred sodišče, kjer so vže čakali kraljevi velikaši in kralj sam. Neverjetno je kralj zmajal z glavo, a kako se zavzame, ko ugleda slovesno prihajočo procesijo s škofom in obilno množico.
Stanislav stopi pred kralja, rekoč: »Tukaj je mož, od katerega sem svet kupil; prišel je, da priča za-me. Vprašaj ga, in povedal bo, da sem v resnici kupil njegovo last pa tudi plačal. Moža poznate, njegov grob je še odprt, Bog ga je poslal, da uniči sleparijo. Njegova izpoved veljala bo več kot izpoved drugih prič in ponarejeni podpisi.«
Mož je pričal in ostro zagrozil trem svojim nečakom, Petru, Stanislavu in Jakobu, ki delajo toliko krivico. Vse je strmelo. Priznala se je škofu pravica.
Stanislav vpraša mrtveca, če hoče še živeti, zaupajoč namreč, da mu bo mogel to milost izprositi. A ranjki odgovori, da raje umrje vnovič in gre nazaj v grob, kakor da bi ostal na svetu v toliko nevarnostih. Pristavil je, da je sicer v vicah, kjer mora za nekatere grehe hudo trpet', pa da vendar raje vse to trpi, kakor da bi živel v priložnosti, da bi žalil Boga z novimi grehi. Ce mu hoče kako ljubav skazati, naj prosi Gospoda, da mu čas njegovega očiščevanja skrajša, da pride kmalu v nebesa.«
Škof z duhovščino in ljudstvom peljejo ranjcega nazaj na pokopališče, opravljajoč po poti običajne molitve za mrtve. Rajnik se vstopi v svoj grob, pa prosi še enkrat, da molijo zanj, truplo se razsuje in zopet ni bilo videti druzega kot nekaj golih kosti. (Acta sanct. 7. Maii.)
II. Govoriti nam je sedaj o trpljenju v vicah, kakošno je in v čem obstoji.
Da verne duše v vicah trpijo, to je gotovo, saj vice so kakor neka velika kaznilnica, vice so kakor neka velika bolnišnica, kjer se zdravijo duše. Vice so kazen za greh, in kazen je zmeraj grenka.
1.	V Jem pa ravno te kazni obstoje, tega nam Bog ni razodel. Ena kazen je gotovo to, da se ranjki ne morejo združiti z Bogom, po katerem tako zelo hrepenijo (poena damni). Ne pozabimo, da verne duše so v milosti božji, da veliko bolj spoznajo lepoto in srečo nebes, kakor mi, zato jim je hudo, da jim še ostanejo zaprta. Kako hrepeni žejen po vodi, lačen po jedi; kako hrepeni jetnik po prostosti, otrok po očetu in materi, tujec po domovini: a kako hudo je, če tega ne morejo doseči. Ravno tako je vernim dušam britka njih ločitev od nebeškega Očeta. Žal jim je, da so v življenju zapravili toliko lepega časa in toliko lepih priložnosti, kjer bi mogli veliko storiti za svoje zveličanje; žal jim je, da so za kaplje medu svetnega veselja nakopali si toliko grenkega trpljenja. Druga kazen pa je občutna kazen, (poena sensus) katero morajo prestajati, ravno tako kakor tisti, ki so zaprti ali lačni ali tepeni. Vsi cerkveni očetje se vjemajo v tem, da je to trpljenje silno hudo. Beda Venerabilis pravi, da trpljenje mučencev in kazni roparjev niso bile tako hude, kakor te kazni v vicah. Učeniki govorijo tudi o ognju v vicah, in mnogo jih je mnenja, da je ta ogenj, če ne ravno tak, pa po svojih nasledkih vsaj podoben našemu ognju, in da se ogenj v vicah razlikuje od peklenskega ognja le v tem, da trpljenje v vicah enkrat mine, peklenski ogenj pa nikdar ne ugasne. Zato sv. Avguštin graja lehkomišljene ljudi svojega časa, govoreče: »Ej, kaj, če pridemo v vice; nazadnje vendar le pridemo v nebesa.« Sv. Avguštin jim odgovarja: »Nihče naj tako ne govovi; ogenj v vicah bo hujši kakor vsako zemeljsko trpljenje, in če je še tako strašno, hujše kakor se mi moremo predstavljati.« In zopet drugod pravi ta učenik: »Eden hipec trpljenja v vicah je hujši kakor je bilo trpljenje sv. Lovrenca, katerega so žgali na ražnu.«
2.	Zato je čas v vicah grozno dolg.
Dva duhovnika sta se zmenila, da bota po smrti takoj drug za drugega maševala. Eden umrje; ko je bil še na mrtvaškem odru, mašuje drugi zanj. Vrnivši se spred altarja v zakristijo, ugleda rajnega prijatelja, ki mu očita, zakaj mu je tako nezvest, da ne drži besede. Ta se čudi, češ, saj sem opravil sv. mašo tako hitro kakor sem mogel. Oni pa pravi, da se mu zdi, da je moral čakati eno leto. Ta mu pojasnuje, da to ni mogoče, saj truplo njegovo
je še na odru. Potem zakliče rajni: „Kako strašno je trpljenje malo ur, da se mi zdi, da sem trpel celo leto! Bodi češčen usmiljeni Bog, ki mi je te britkosti okrajšal. Zahvaljujem se ti, ljubi brat, za tvojo ljubezen. V nebesih, kamor hitim, bom molil za-te, da ti Bog povrne.« (Rosignoli. Erb. euch der armen Seelen, p. 64.)
Ta prigodba nas uči, kako dolge so ure v vicah, in koliko veselje gotovo naredimo rajnim, če jim hitro pomagamo. Učimo se pa tudi mi iz tega, potrpežlivo prenašati muke in trpljenje, vzlasti v bolezni in na smrtni postelji. Kako hitro vse to mine, proti dolgemu času v vicah!
Tako smo ponovili nauke, katere nas uči sv. cerkev o vicah. Gotovo so te resnice za versko življenje zelo velicega pomena. Kaj bosebnega se iz tega učimo?
Prvič, da je Bog neskončno svet. Kdor hoče v nebesih gledati Boga, mora svojo voljo z božjo zediniti. Bog zaradi svoje svetosti sovraži greh, in dokler nas omadežuje le najmanjši greh, ne moremo k njemu. Zato se poprašuje David: Gospod! kdo bo prebival v tvojem šotoru, ali kdo bo počival na tvoji sveti gori? Kdo hodi brez madeža in pravično dela; kdor resnico govori v svojem srcu, kdor s svojim jezikom ne goljuf uje, tudi ne dela hudega svojemu bližnjemu, in zasramovanje ne sprejema zoper svoje bližnje v Ps. 14. Učimo se drugič, da je Bog neskončno pravičen. Duše v vicah so v milosti boži, ljubile so Boga, Bog jih ljubi in gotovo bodo prišle v nebesa. In vendar jim zaradi grehov, za katere se še niso spokorile, in za katere še niso zadostovale, Bog nič ne prizanese. Če tudi ž njimi ravnh po svojem usmiljenju, pravica božja tirja primerno zadostilo. Vsemogočnost in svetost božja tirjati, da se človek, revna stvar, ne vzdiguje brez kazni zoper svojega Stvarnika.
Iz tega nadalje sprevidimo, kolika gnjusoba je v očeh božjih vsak greh, posebno smrtni greh, pa tudi mali grehi. Imejmo to pred očmi, molimo radi za verne duše v vicah, mislimo na-nje, da utegnemo tudi mi tje priti, in Bkrbimo za časa, da jih bomo okrajšali. Bog uslišuje molitve pravičnih. (Preg. 15. 20)! Amen.
J. Mikš.
Praznik obletnice cerkvenega posvečevanja.
I. Cerkev strašen pa vesel kraj.
Kako strašen je ta kraj. Tukaj ni drugega, kakor hiša božja in vrata nebeška.
I. Mojz. 28, 17.
Brezštevilne so bile dobrote, katere je delil nekdaj Bog judovskemu ljudstvu. Iz tega ljudstva naj bi prišel Odrešenik sveta, in zato si ga je Bog posebno posvetil in odločil zlasti tudi v svojo službo. Kar je bilo takrat narodov, vsi so se od Boga odvrnili in malikom služili, vsaj eno ljudstvo naj bi ostalo nepopačeno in Bogu zvesto. Od tu naj bi enkrat zasijala svetu, ki je v temi živel, luč sveta, Jezus Kristus. In zaradi tega je obsipal Bog judovsko ljudstvo z velikimi dobrotami. On sam jih je peljal iz egipčanske sužnosti, v puščavi jih je hranil, da niso lakote in žeje poginili, dal jim je zmago nad vsemi njihovimi sovražniki. Med vsemi dobrotami pa je bila največja, da je Bog sam v podobi oblaka prebival med njimi. Ukazal je judovskemu ljudstvu, naj mu napravi šotor, in v njem je prebival in stanoval. Velika sreča, kaj ne? Pa, dragi kristijani, kaj je judovski šotor proti našim cerkvam, kaj njihova sreča proti naši! Tam je bival v le podobi oblaka, tukaj v cerkvi pa živi med nami s krvjo in z mesom, z dušo in telesom, skrit v podobi kruha. V judovski šotor so smeli stopiti le duhovniki, v naše cerkve sme stopiti vsak, da mu potoži svoje skrbi in nadloge. Ali nas more večja sreča doleteti, kakor da prebiva med nami Najsvetejši in vsemogočni Bog, takorekoč pod eno streho z nami? Zares o naših cerkvah veljajo besede svetega Janeza v današnjem listu: Glej, prebivališče božje z ljudmi, in prebival bo ž njimi! in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam, njih Bog bo ž njimi! (Skr. razod. 21, 3.) če pa človek premišljuje to veliko srečo in čast, če si misli, da tu v cerkvi med nami, tako blizu nas, komaj par korakov od vsakega, prebiva vsemogočni Bog, ki je vse ustvaril, isti Bog, ki nas bo enkrat sodil, ki ima moč in oblast nas vekomaj pogubiti, tedaj navdaja človeka nekak strah. Saj je že očak Jakob vskliknil, ko se mu je Bog prikazal v spanju: Kako strašen je ta kraj! Tukaj ni drugega kakor hiša božja in vrata nebeška! Tudi naša cerkev je v pravem pomenu hiša božja, ker v nji stanuje sam Bog. In zato je ta kraj nekako strašen, zato je cerkev kraj, v katerega bi morali vedno s strahom in spoštovanjem vstopiti. Pa, dragi kristijani, cerkev ni samo kraj,
ki naj nas s strahom napolnuje, ampak tudi z veseljem. Saj je Bog sam rekel, da nismo več služabniki, kakor so bili v starem zakonu, ampak njegovi prijatelji, njegovi otroci. In zato se je Bog sam ponižal, ter hoče med nami stanovati, ker nas ljubi, iz ljubezni do nas prebiva v tabernaklu, kjer ga lahko vsak najde, kadar ga hoče. — Danes obhaja katoliška cerkev obletnico posvečevanja vseh cerkva; če kedaj, se pač danes spodobi, da se Bogu zahvalimo, ker se je ponižal med nami v naši cerkvi stanovati. Da bomo pa tem ložje spolnovali dvojno dolžnost strahu in veselja, ki smo jo naši cerkvi dolžni, premišljujmo danes, daje 1. cerkev strašen in 2. vesel kraj.
1. Vsak kraj, katerega si je Bog izbral za svoje stanovališče, je obdal z nekim strahom in grozo, da bi nobeden, ki ni čist in brez madeža, vanj ne stopil. Ne le iz nebes, kjer je njegovo pravo stanovanje, je izločil vse nečisto, ampak tudi od vsakega kraja tu na zemlji, kjer si je izvolil svoje bivališče.
Ko se je prikazal Mojzesu v gorečem grmu in se je Mojzes hotel približati grmu, mu je Bog zaklical: Ne bližaj se le-sem! Sesuj svoje čevlje s svojih nog; zakaj mesto, na katerem stojiš, je sveta zemlja! (II. Mojz. 3, 5.) — In ko je dal Bog Izraelcem deset božjih zapovedi na Sinajski gori, tedaj se je vsa gora kadila in bliskalo se je in grmelo, tako, da je vse ljudstvo strahu trepetalo. In Bog sam je ukazal Mojzesu, naj napravi okrog gore pregrajo in je rekel: Varujte se stopiti na goro in se dotakniti pregraje! Slednji, ki se gore dotakne, bo umrl. (II. Mojz. 19, 12.)
Za nas, dragi kristijani, bi skoraj ne bilo treba tako vnanjih opominov in svaril, da naj le s strahom in velikim spoštovanjem v cerkev stopamo, kjer smo v hiši Gospodovi, v bližini Najsvetejšega Boga, nas, pravim, bi skoraj ne bilo treba z besedo opominjati, saj nas naša vest sama svari in nam pravi, da smo se tolikrat pregrešili zoper Boga, da smo ga tolikrat razžalili in zaslužili njegovo jezo, ter se storili nevredne, pokazati se pred njegovo obličje. Bodite sveti, tako nam kliče: zakaj tudi jaz, vaš Bog sem svet. In naša vest nam očita, da nismo sveti in čisti, kakor Bog zahteva od nas, ampak v grehe zakopani. Ali sme le eden izmed nas lahkomišljeno stopiti v hišo našega nebeškega Očeta, ne da bi se bal, da bi ga vprašal: »Prijatelj, kako si ti sem prišel, ker nimaš svatovskega oblačila?« In ravno zato, ker nam naša
vest očita, da smo izgubili svatovsko oblačilo milosti božje, da smo v grehih, morda celo v smrtnih grehih, in se vendar upamo stopiti pred Njega, ki vsak greh neskončno sovraži in kaznuje, ravno zato je cerkev za nas strašen kraj. Kjer angeli le s strahom in trepetom molijo svojega Boga, tja naj bi grešni človek brez strahu stopil? Zares, s pobožnim Tomažem Kempčanom mora vsak reči: Kdo sem jaz, o Gospod, da se drznem k tebi pristopiti ? Ti si Najsvetejši in jaz izvržek grešnikov!
Ko je kralj Salomon sezidal tempel, tedaj se mu je prikazal Bog in mu rekel: Posvetil sem to hišo, M si jo sezidal, da postavim svoje ime ondi na večno, in da so moje oči in moje srce ondi vse dni. (III. Kralj. 9, 3.) Tudi nam, dragi kristijani, veljajo te besede, in namesto, da bi nas napolnile z veseljem in tolažbo, navdajajo nas s strahom in grozo. »Moje oči bodo ondi,« pravi Gospod. Tu v cerkvi tedaj stopimo pred oko božje, pred ono oko, kateremu ni nič skrito, ki vse vidi, katero vidi v naSe srce in našo dušo: ki pozna tudi naše najskrivnejše misli. Nikjer se ne moremo skriti pred njegovim očesom, nikjer ne moremo uiti njegovi roki, pa če bi nam tudi na drugih krajih prizanesel iz usmiljenja, ali bo pa tudi pripustil, da bi grešnik prestopil brez kazni prag njegove hiše? — Ko so nekdaj Filistejci premagali Izraelce, so jim med drugimi vzeli skrinjo zaveze. Močno je vse izraelsko ljudstvo žalovalo nad to izgubo. In ko se je pozneje posrečilo njihovemu kralju Davidu Filistejce zmagati, šel je takoj sam po skrinjo zaveze. In prigodilo se je, tako nam pripoveduje sveto pismo, da sta začela vola, ki sta jo peljala, biti nemirna, in da se je skrinja zaveze na vozu nagnila. Da ne bi na tla padla, jo je hitro eden, ki je zraven šel, prijel, in glejte, sv. pismo nam pravi, da se je Gospod razsrdil nad njim, ter ga je udaril zaradi njegove predrznosti, da je ondi umrl zraven skrinje božje. — Skrinja zaveze je bila predpodoba našega tabernakla, v katerem Jezus KriBtusTresnično med nami prebiva. Če je Bog že tako zelo kaznoval njega, ki se je le dotaknil skrinje zaveze, in to še celo ne iz slabega in grešnega namena, ampak da ne bi skrinja zaveze na tla padla, kako bo še le nas kaznoval, ako z nečistimi rokami in omadeževanim srcem pridemo v njegevo svetišče, v cerkev ? Kaj bo še-le z nami storil, ki mu to veliko dobroto, da se je ponižal stanovati med nami, s tem povračujemo, da dan na dan grešimo in njegovo ljubezni polno srce le žalimo? On ne pusti, da bi prišlo v njegovo hišo kaj nečistega in z bičem je vse spodil iz templa, ki so notri
prodajali in ga onečiščevali, ter jim rekel: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov. (Mat. 21, 13.)
II. Pa, dragi kristijani, ali je cerkev za nas res le strašen kraj-? Saj vendar že kralj David o hiši Gospodovi poje: Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Gospod vojskinih trum! Moja duša hrepeni in koprni po lopah Gospodovih. (Ps. 83, 2, 3.) Ve-selim se tega, kar mi pravijo: »V Gospodovo hišo pojdemo«, kajti boljši je en dan v tvoji hiši, o Bog, kakor tisoč drugih dni, kijih preživim v raztresenosti pozemeljskega življenja. (Ps. 121, 1.) O ne, cerkev ni le strašen kraj, strašen je le za grešnika, dober in pravičen kristijan pa se veseli, da more iti v cerkev. Za dobrega kri-stijana je cerkev vesel kraj.
Res je, da stanuje na altarju v tabernaklu vsemogočni Bog, ki je z eno samo besedo ustvaril nebo in zemljo, neskončno sveti Bog, ki sovraži najmanjšo nečistost, res je, da prebiva tu On, ki nas bo enkrat sodil, pa ravno v cerkvi, v Njegovi hiši nam najlepše kaže svoje usmiljenje in ljubezen do nas. On ve, kakšne reve in nadloge nas tarejo, on pozna, kako smo zapuščeni v tej solzni dolini, pozna nevarnosti, ki nas obdajajo od vseh strani. In ker nas ljubi, tako zelo ljubi, nas je hotel do konca ljubiti, ter pri nas ostati, da bi nam druščino delal in nas tolažil v naši zapuščenosti. Glej, prebivališče božje z ljudmi in prebival bo ž njimi! In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog bo ž njimi. (Skriv. raz. 21, 3.) Tukaj v svoji hiši deli v polni meri vse milosti in dobrote, tukaj spolnuje vedno, kar je obljubil v današnjem evangeliju, da je namreč prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega. (Luk. 19, 10.) In glejte, ravno zato, ker nam Bog tukaj toliko dobrot deli, zato je cerkev vesel kraj.
Kdo bi pač mogel našteti dobrote, katere je vsak izmed nas ravno v cerkvi prejel. Kristijan! pomisli večkrat, kadar si v cerkvi, in posebno danes, na te-le resnice: Tukaj, v tej le cerkvi si bil nekdaj krščen; tu si prisegel na zastavo Jezusa Kristusa ter mu obljubil, da boš za njim hodil. In ko te je vprašal duhovnik, ki te je krstil: Ali se odpoveš hudiču, in vsemu njegovemu djanju, in vsemu njegovemu napuhu, tedaj si po svojem botru trikrat po vrsti odgovoril: Se odpovem! Pomisli danes čez leta, ali res tako delaš, kakor si takrat obljubil? Ali si se res odpovedal svetu in njegovemu razveseljevanju; ali pa morda bolj tako živiš in delaš, kakor te svet uči, in ne tako, kakor ti Jezus kaže? —Pomisli, tu v cerkvi slišiš tolikrat oznanovati iz prižnice besedo božjo, nauk
Jezusov. Kako pa kaj porabljaš to, kar slišiš? Ali delaš tako, kakor te v cerkvi uče ? O, morda je marsikdo, ki od toliko pridig, ki jih sliši leto in dan, malo, malo ve in si zapomni, ker so njegove misli med pridigo daleč proč in mu je to, kar na prižnici sliši, deveta briga. — Tu v cerkvi, dragi kristijan, si tolikrat pri sv. maši! Prašaj samega sebe, ali si tudi s pravo pobožnostjo in živo vero pričujoč. O morda je marsikdo, ki se med sv. mašo ozira, smeja in razgovarja, namesto da bi pazil na to, kar se godi pri altarju. Kristijan! Kako bi ti kaj bilo, ko bi tebe na križ pribili, kakor so Jezusa, kako bi se počutil, ko bi moral viseti na križu razpet cele tri ure, kakor je visel On! Glej, pri sv. maši se Jezus ravno tako zopet daruje, kot se je na križu, samo na nekrvav način, in ti se še smejaš in kratkočasiš, med tem, ko se na altarju obhaja spomin Jezusovega trpljenja in njegove smrti! — Pomisli nadalje, dragi kristijan! tu v cerkvi greš tolikrat k spovedi in sv. obhajilu. Prašaj se, ali pristopiš k spovednici vedno dobro pripravljen? Pomisli, ali si imel vedno, kadar si šel k spovedi, pravo kesanje nad svojimi grehi in trden sklep poboljšanja? Saj veš, da če se ne kesaš nad svojimi grehi, če ti ni žal, da si Boga razžalil, in po spovedi zopet in zoptt ravno tisti greh storiš, da ne moreš dobiti odpuščenja svojih grehov. Spovednik ti ne vidi v srce in te po tvoji obtožbi sodi, ali Bog te pa vidi v tvojo dušo in tvoje srce in če ti ni žal, iz srca žal, da si ga razžalil, naj ti potem spovednik stokrat odvezo da, Bog ti greha ne odpusti! Pa še potem pomisli, ali nisi morda kdaj kakega greha iz sramežljivosti ali pa še nalašč zamolčal, in si potem v takem stanu k obhajilu šel, božji rop storil, in za dobroto, ki ti jo Jezus v sv. obhajilu d&, ga zopet razžalil?
Zares velike so milosti in dobrote, katere deli Gospod vsakemu na tem sv. kraju. Zato mu moramo pa tudi hvaležni biti in se mu z veseljem zahvaliti, da hoče med nami v naši cerkvi stanovati. To hvaležnost pa bomo najlepše pokazali, ako se bomo v cerkvi vedno lepo obnašali. In to nam bo kaj lahko, ako pjomislimo, kaj je cerkev. Cerkev je hiša Gospodova, hiša molitve. Saj je Jezus sam rekel in celo nad vratmi cerkvenimi imate zapisano: »Moja hiša je hiša molitve!« Naj bi pač vsak, preden vstopi v cerkev, premišljeval te besede, in potem v cerkvi v resnici molil, in ne z nova Boga v njegovi hiši žalil. Ako boste tako delali, potem ne bo cerkev za vas strašen, ampak vesel kraj. In kadar vas bo
zvon vabil v cerkev, tedaj bo vsak z veselim srcem šel v cerkev, ker ve, kolike dobrote mu Bog tam deli ter bo s kraljevim prerokom Davidom veselo vskliknil: Eno sem Gospoda prosil, in to ga bom še prosil, da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja! (Ps. 26. 4.) Amen.	M. K.
2. Vice. — Vernim dušam moremo in moramo pomagati.
Radodarnost je vsem živim prijetna, pa tudi mrtvemu milosti ne odreci.
Sir. b. 7, 37.
Gospod nas uči, da moramo bližnjega ljubiti. Kdo pa je naš bližnji? Naš bližnji je vsak človek, bodisi prijatelj ali sovražnik. Mi rečemo še več: naši bližnji niso samo živi na zemlji, marveč tudi duše v vicah.
V zadnjem govoru smo videli, da duše v vicah, četudi so v milosti božji, in četudi so gotove tega, da pridejo v nebesa, vendar veliko trpe in so zelo potrebne naše pomoči in tolažbe. Vprašanje je: Ali jim pa moremo kaj pomagati? In sv. cerkev nam tu odgovori odločno: Mijim moremo pomagati. In če jim moremo, potem jim gotovo tudi moramo pomagati.
To bodi predmet današnjega govora. S tem vas zopet hočem opomniti, da bolj iskreno ljubite verne duše v vicah in jim dejanski pomagate.
I. Mi moremo pomagati vernim dušam.
Sv. cerkev je v 25. seji tridentinskega zbora (decretum de purg. sess. XXV.) slovesno izrekla, da so vice, in da se more dušam v vicah pomagati po priprošnji vernikov, posebno z daritvijo sv. maše.
Govorili smo že v zadnji pridigi o tem, kako so še v stari zavezi opravljali molitve in daritve za rajnike. Na podzemeljskih grobeh v Rimu se nahaja polno kratkih molitvic za-nje; že v najstarejši dobi so maševali za pokojnike na tretji, sedmi ali trideseti dan po smrti. Vse to nam potrjuje, da je to resnično nauk sv. cerkve skozi vse čase, da moremo umrlim pomagati, če so v vicah.
Po odrešenju Gospodovem se je namreč ustanovilo veliko kraljestvo božje, ki ima pod seboj tri kronovine, v marsičem različne, v drugih stvareh pa enake. To kraljestvo ima enega skupnega kralja — Jezusa Kristusa; skupno vero, ki navdaja vse tri kronovine z vdanostjo do svojega vladarja; vsi podložniki so duhovno in nadnaravno v sorodstvu s svojim kraljem — to nadnaravno sorodstvo je posvečujoča milost; vsi udje tega kraljestva imajo en in isti cilj — da pridejo v nebesa. Imenujejo pa se te tri kronovine: vojskujoča, trpeča in zmagoslavna cerkev. Vse tri so si med seboj v zvezi, kakor udje enega telesa. Kakor se po vseh telesnih udih pretaka ena in ista kri, tako imajo tudi udje v tem občestvu svetnikov ene in iste zakramente, isti nauk, isti namen — Boga ljubiti in njemu služiti; in kakor si telesni udje pomagajo drug drugemu, noga nogi, roka roki, in roke zopet glavi, tako morejo tudi po zasluženjih in dobrih delih bogatejši udje pomagati onim, ki žive v večji revščini in pomanjkanju; in če eni ne morejo zadostiti pravici božji, plačajo njih dolg lahko drugi, priskočivši jim na pomoč z molitvijo in z drugimi dobrimi deli.
O, v resnici! kako čudna bo pota božje previdnosti in božjega usmiljenja! Kakor je naš Zveličar hotel, da se ljubimo in pomagamo v časnih rečeh, da bodo vsi verniki kakor ena družina, tako je tudi Bog vredil, da tudi dušo vernih kristijanov, svetnikov v nebesih in rajnih v vicah ostanejo v lepi prijaznosti in ljubezni med seboj, se med seboj podpirajo, tolažijo, in vsa skupaj po tem hrepenijo, da se nekoč združijo v večni slavi pri Bogu. O, veseli bodimo, da smo kristijani. Le pogumno pojdimo na delo, zmaga bo naša. Saj imamo mogočne prijatelje, svetnike v nebesih, ki prosijo za nas in molijo za nas; imamo tudi brate-trpine in sestre-sirote, to so duše v vicah, ki veliko več trpč, kot ubožci in revni bolniki tukaj na zemlji. Pomagajmo jim radi, naši bližnji so, in gotovo se smemo nadejati, da nam bodo tudi oni postali hvaležni prijatelji.
II. O, če vemo, da moremo vernim dušam skrajšati njihovo trpljenje, kako neusmiljeni smo, če tega ne storimo. Ne, mi moramo pomagati!
Kdo pa bo mogel umeti dan njegovega prihoda, in kdo bo obstal ob njegovem pogledu ? Zakaj on je kakor raztapljajoči ogenj, (ki loči žlindro od železa), in bo sedel ter topil in čistil srebro, in bo očiščeval Levijeve sinove, in jih bo precejal, kakor zlato in srebro;
in bodo darovali Gospodu darove v pravičnosti. (Mal. 3, 3.) Te besede preroka Malahija obračajo razlagalci sv. pisma na verne duše, povdarjajoč, kako ostre so sodbe božje. Tu pa pride naproti sveta mati katoliška cerkev z veliko tolažbo, da se more rajnikom v njih trpljenju pomagati. Kdo more pomagati? Ali Jezus Kristus, ali kak angel, ali Mati božja? Da, vsi ti morejo pomagati, pa ne samo ti: tudi ti, ubog človek, ki še živiš in trpiš tukaj na zemlji, jim moreš pomagati.
Nekje je začelo ponoči goreti. Gospodar, ves plašen, skoči iz postelje. Kaj mu je storiti? Žana hitro pograbi mala otročiča, in mož takoj seže v skrinjo, kjer je imel nekaj denarja, in beži izpod strehe, katero je že rušil divji plamen, da se rešijo življenja. Komaj pridejo na varno, že se začuje iz spodnje sobe obupen klic gospodarjeve matere. Sin se ne pomišlja. Z nevarnostjo življenja dere v hišo, in skozi okno reši mater. Denar je bil, ves zbegan, položil na trato. Vrnivši se, ne najde ga več; bil ga je že dosegel požrešni plamen. Mater je rešil, a prišel je ob denar.
Gotovo je ta sin v tej resnični dogodbi storil le svojo sinovsko dolžnost, da je pomagal na pomoč kličoči materi. Ni se zbal nevarnosti, ni ga zmotil denar, mati mu je bila nad vse. — Tudi verne duše nas kličejo na pomoč, obupano in žalostno, kakor ona žena v goreči hiši, pa mi jih tolikrat ne slišimo. Zamotijo nas posvetne skrbi, da pozabimo na nje. In vendar piše sv. Tomaž Akvinski: »Priprošnje za umrle so Bogu mnogo ljubše, kakor molitve za žive, zato ker so prvi v večji stiski, kakor živi, ker se ne morejo sami rešiti in se ne oprostiti.« Tudi sveti Bernardin Sijenski je mnenja, da je bolj zaslužljivo, pomagati ubogi duši, kakor pa pomagati živemu človeku, in če bi bil še tako reven, bolan, lačen ali pa celo v ječi.
Kdor pomaga vernim dušam iz vic, skazuje s tem v resnici zelo veliko ljubezen.
Ali moremo komu storiti večjo ljubav, kakor če mu pomo-remo, da pride v nebesa? Vsakemu želimo sreče; sreče večje pa ni nikjer, kakor pri Bogu. Kralj David je bil sprva pastir, in povzdignil se je do kraljevskega prestola. Cesar Teodozij si je izbral revno, preprosto deklico Atenaido za svojo ženo in jo naredil cesarico. To je bilo veliko, — porečete. Pa še bolj nenavadno, bolj čudno je, da se verne duše iz britkega trpljenja v vicah povzdignejo do največjega veselja, da pridejo k Bogu, in gledajo od obličja do obličje onega, po katerem so toliko hrepenele. Ali morete tedaj izkazati komu več ljubezni, kakor ste jo izkazali ranjcim, če
ste jim s svo imi molitvami odprli vrata nebeška? In kako bi mogle verne duše to vašo dobroto pozabiti?
In če delujete in se trudite za rešenje vernih duš iz kraja njihovega trpljenja, s tem tudi poveličujete in ljubite Boga. Kristus ljubi trpeče svoje brate in sestre v vicah, saj s svojo krvjo jih je odrešil, v milosti božji so umrli, on jih hoče pri sebi imeti; to je njegova srčna želja. Kako vesel bi bil kralj, kateremu so sovražniki vjeli sina, katerega pa mu bi dober prijatelj zopet osvobodil in pripeljal k očetu. Kako vesel bi bil mož, kateremu vešč zdravnik ozdravi za smrt bolno ženo! Glejte, še bolj pa ljubi Bog verne duše v vicah. Zato mu naredite veliko veselje, da pomagate njegovim prijateljicam iz vic. Tako se množi število izvoljenih, ki časte in slave od obličja do obličja nebeškega Očeta. Tudi mi ljubimo Boga, pa ljubimo ga le nepopolno; svet in meso otemnujeta nam um, da ne spoznamo prav veličastva božjega. Vse drugače ljubijo pravični v nebesih. Trikrat je sv. Peter zatrdil, da Jezusa ljubi, pa tudi Petrova ljubezen je bila siromašna v primeri s tisto ljubeznijo, katero razodevajo svetniki. Z vsem spoštovanjem in z vso hvaležnostjo poveličujejo neskončne popolnosti božje. In tega češčenja božjega deležni so tudi tisti, ki po svojih molitvah pošiljajo verne duše v nebesa, da množe tamkaj število častilcev Gospodovih.
Zato so umevne besede, katere je Jezus govoril (kakor poroča kartuzijan Dionizij) sv. Jederti: »Kolikorkrat rešiš dušo iz"vic, je to Bogu ravno tako všeč, kakor če bi njega samega rešila iz suženjstva, in za to dobro delo te bo poplačal.«
Včasih pa nas ne sme nagibati samo ljubezen do rajnikov, da se jih spominjamo, marveč tudi hvaležnost. Dobrotuike, prijatelje, znance, sorodnike, brate in sestre, stariše — duhovnike: kako bi jih mogli pozabiti? Koliko skrbi so z nami imeli, koliko
so se trudili za naš blagor — in mi............, kaj smo dosedaj
storili za-nje?
Le še nekaj povdarjamo. če bomo ljubili verne duše, zagotovili si bomo tudi njihovo priprošnjo in ljubezen.
Dva velika cerkvena učenjaka, kardinal Belarmin in Suarez sta mnenja, da nam verne duše s svojimi molitvami izprosijo lahko mnogo milosti. Zadnji piše: »Te duše ima Bog rad; ljubezen jih priganja, da tudi nas ljubijo, ker vedo, da smo vedno v nevarnostih in da pomoči božje potrebujemo. Zakaj bi neki vkljub svojemu trpljenju ne mogle za nas prositi? Saj smo tudi mi ubogi
ljudje, grešniki pred Gospodom, in vendar molimo drug za dru-zega.« — Sv. Katarina Bolonjska se je v posebnih stiskah vedno obračala na verne duše, in pravi, da se je pač večkrat zastonj priporočala svetnikom, vernim dušam nikoli.
Predragi v Gospodu! Kaj porečete na vse to ? Ali ni res naša dolžnost, da po možnosti pomagamo vernim dušam v vicah ? Ako imamo kaj krščanske ljubezni, bomo to radi storili. Zadosti je, da vemo, da jim moremo pomagati. O, naj ne preteče noben dan, da ne bi kaj molili, storili ali trpeli za verne duše! Kdor tako dela, temu se pekla bati ni, pa tudi vice bodo kratke zanj, ker navadil se bo zadostovati za svoje grehe že na tem svetu, in tamkaj bo dobil veliko svojih prijateljev. Koliko del naših gre v zgubo brez zasluženja, ker jih ne opravljamo vselej z dobrim namenom. Matere, ve imate čez dan mnogo skrbi in truda z otroci in z drugimi opravki, tudi grenkosti se ne manjka: združujte vse to trpljenje v duhu s trpljenjem Kristusovim in s trpljenjem ubogih duš v vicah, in darujte je za rajne. — Delavci, težaki, posli tudi mnogo trpite, na polju, po gozdih, po vinogradih, morate prenašati vročino in mraz, žejo in lakoto, nositi in težko vzdigovati — kako bo zopet posvečen ves vaš trud, če bote delali z veseljem in vdani v voljo božjo, če bote svoje težko delo darovali vernim dušam v vicab. Vi greste zjutraj po opravkih, k sv. maši ne morete priti vsak dan; pa vi se lahko sklenete vsako jutro z mašniki celega sveta, pa vse sv. maše zopet darujete v prid ubogim dušam. — Vi ležite bolni in trpite hude bolečine, ki se vam zd6 še večje, zato ker pozabite, da bote v vicah trpeli še huje. Zato je molil sv. Avguštin: »O, Gospod, tukaj reži, tukaj žgi, le tam prizanesi!« Z mnogimi obrestmi bo vam poplačan čas vaše bolezni, če jo darujete zopet v zadoščenje časnih kazni, katere morajo trpeti duše v vicah.
Naj vam za sklep še povem zgled o sv. Kristini, ki je postala prava mučenica ljubezni za verne duše v vicah.
Zgodovinarji pripovedujejo, da je sv. Kristina videla nekoč v prikazni vice. In ko je zrla trpljenje, katero morajo duše v vicah prenašati, jo je to tako prevzelo, da od tistega časa ni mogla več pozabiti rajnih. Videla je pa tudi nebesa in Gospod ji je govoril: »Kristina! tukaj si na kraju večnega veselja; dam ti na izbero, da ostaneš tu med izvoljenci, ali pa se vrneš na zemljo, in s svojimi dobrimi deli pomagaš ubogim dušam. Če izvoliš prvo, je tvoje zveličanje zagotovljeno, če izvoliš drugo, si boš svojo
nebeško krono še za mnogo polepšala. Devica pa odgovori velikodušno: »O, Gospod, pusti, da se vrnem na zemljo, in trpim za umrle; ne strašim se nobenega trpljenja in nobene grenkosti.« In šla je. Začela se je grozno OBtro pokoriti. Molila je, postila se, bičala se, hodila na božja pota, darujoč svoje zasluženje edino le vernim dušam. Večkrat so se ji rajni prikazovali in se ji prišli zahvaljevat za njeno veliko ljubezen, ker je tudi njim njena molitev odprla nebesa. Sv. Kristino so take prikazni še bolj pokrepčale, da je še z večjo gorečnostjo ljubila verne duše.
Ne rečemo, da bi morali vse tako delati, kakor sv. Kristina. Pa vsaj v njenem duhu delujmo za rešenje rajnih iz vic ali jim vsaj nekoliko skušajmo polajšati njih trpljenje. Amen. J. Mikš.
Dvaindvajseta nedelja po Binkoštih.
I. Hinavščina.
•Kaj me skušate, hinavci?«
Mat. 22, 18.
Judovski duhovniki, farizeji in pismarji so bili v resnici taki ljudje, da so se morali pristuditi Kristusu in vsacemu poštenemu človeku. Zakaj? Najprvo zato, ker so bili v srcu sprijeni, polni nevoščljivosti, napuha, skoposti, častihlepnosti in sovraštva so bili. Se bolj zoprni so pa bili radi svoje hinavščine. Le opazujmo jih, kakor nam jih slika današnji sv. evangelij! Iz dna srca so črtili Gospoda Zveličarja. Najraje bi ga bili umorili. Pa vendar ga tako hinavsko nagovorč, rekoč: »Učenik! vemo, da si resničen in pot božjo po resnici učiš, in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme davek dajati cesarju ali ne?« Ali so res želeli resnico zvedeti od njega? Ne! Temveč v »besedi so ga hoteli vjeti.« Mislili so: če reče, da se davek sme dajati, bo ljudstvo hudo nanj, ker je nerado plačevalo davke; če pa reče, da ni treba davka dajati, se bo pa cesarju zameril in tako ne more uiti smrti. Torej iz slabega namena so ga prašali, ne pa iz dobrega. Govorili so sicer lepo, dobro, a v srcu so mislili drugače. Hlinili so se. Zato jih Jezus, ki je spoznal njih hudobijo, ostro zavrne, rekoč: Kaj me skušate, hinavci? — Spridenega srca so bili farizeji in vrhu-tega še hinavski; zato je Jezus svaril svoje učence, rekoč: Res-
nično vam povem, ako vaša pravičnost ne bo popolnejša, kot je pismarjev in farizejev, ne pojclete v nebeško kraljestvo.
Hinavščine, predragi, se tudi še dandanes ne manjka. Že pri otrocih se nahaja, prav tako pa tudi pri odraslih. Naša dolžnost je, na to delati, da bomo Bogu vedno bolj všeč, ako hočemo k njemu priti, torej se moramo pri vseh svojih delih, besedah in obnašanju varovati zlasti hinavščine, ki mu je tolikanj zoprna. Zato poslušajte, kaj je hinavščina in kako je ostudna v božjih očeh, da se je vedno varujete.
Kaj pa je hinavščina ? — Nič druzega, kot grda laž v dejanju; tedaj se človek pregreši s hinavščino, ako drugače, lepše govori, dela, kakor pa v srcu misli in to iz slabega namena. Včasih se zgodi, da je kdo zeld žalosten v srcu, pa se dela veselega; ali ga tare jeza, pa krotko govori, to ni hinavščina, četudi se človek drugačnega kaže, kakor je v resnici v srcu. Temveč hinavščina je, ako se človek radi hvale pri ljudeh, torej iz slabega namena, boljšega dela, kakor je v resnici.. Poglejmo farizeje! Kristus nam jih opisuje kot hinavce. On pravi, da farizeji glasno pred seboj trobijo po trgih, kadar dele miloščino, zato da bi jih ljudje videli in hvalili. V srcu so bili zeld na denar navezani, a kazali so se radodarne zarad ljudi. Ti hinavci, pravi Kristus, so molili po shodnicah in voglih potov, da bi jih ljudje videli. Oni so bili zelo žalostni, kedar so se postili, grdili so svoje obraze, da bi ljudje videli, da se postijo. Hinavci torej izvršujejo svoja dobra dela: molitev, post, prejemanje sv. zakramentov, miloščino zaradi hvale pri ljudeh. Kažejo se verne in pobožne, a v resnici niso. Zato pravi Kristus: »Oni so svoje plačilo že prejeli«, namreč hvalo pri ljudeh; samo to so iskali; zato plačila pri Bogu ne morejo iskati, ker niso iz ljubezni do njega delali.
Hinavščina se kaže v besedi: ako človek n. pr. nasproti duhovniku bogoljubno in prijazno govori, a v srcu ni tak. Da, marsikdo zna tako govoriti, kakor da bi bil cel svetnik — pa ni.
Poznal sem hudobno hčer, ki je svoji materi, dokler je bila še živa, dajala različne ostudne priimke. To ravnanje hčerino do matere je bilo ljudem znano. Previdnost božja je hotela, da je prišla mati na bolniško posteljo. Ljudje so jo obiskovali. Ko je bilo pri bolnici veliko ljudi, je prišla v sobo tudi hči. Začela se je kazati kot najbolj postrežljiva hčer na svetu, malo pozneje, ko ljudi ni bilo, pa je jela mater zmerjati! Ostudno ravnanje!
Marsikdo zopet lepo moli, se čedno obnaša, dokler ga kdo gleda — in to želi, da bi ga kdo videl, toda če je pa sam, je pa ves drugačen. Kdor ima pa živo vero in dela vse iz dobrega namena, ta je pa vedno in povsod enak. Iz ponižnosti bi najraje vsa svoja dobra dela skril. Dalo bi se navesti še več zgledov hinavščine.
Noben greh ni Bogu ni ljudem takb zoper n, kot hinavščina. So nekatere napake, katere se vsacemu studijo n. pr. odrtija, nespravljivo sovraštvo, nespodobnost in nezmernost, vendar te vsaj vidimo; po zvunanje se kažejo; vsakdo jih lahko spozna. Toda ostudnejša, kot te, je pa hinavščina, ker tu človek notranje svoje slabe namene in hudobijo srca pokriva s plaščem čednosti, pobožnosti in ljubezni. Kaže se tacega, kakeršen v resnici ni. Hinavec se pregreši zoper Boga, ker se norčuje iz njegove vsevednosti. Saj Bog vidi tudi v srce, torej ga ni mogoče goljufati. On ve to, pa le hinavsko ravna. Tak človek nima žive vere. Hinavec se pregreši zoper svojega bližnjega, zoper vso človeško družbo, ker jo slepari s svojo navidezno čednostjo.
Ilinavčina je v resnici grda pregreha. Zato se pač ne smemo čuditi, zakaj je bil Gospod Zveličar tako oster do hinavcev, med tem, ko je bil ves ljubeznjiv in krotak ravno do cestninarjev in grešnikov. Vse grešnike: nečistnike, prevzetneže, t gotneže je ljubeznjivo sprejemal, samo hinavce je najosornejše zavračeval. V 23. poglavju sv. Matevža ponavlja sedemkrat hude besede: Gorje vam, hinavci! Kedar čednost priporoča, vselej svari pred hinavščino. Ko miloščino priporoča, pravi: Kedar ubogajme daješ, ne trobi pred seboj, kakor hinavci delajo po shodnicah in po trgih, da bi bili od ljudi hvaljeni. (Mat. 6, 2.) Ko k molitvi opominja, pravi: Ne bodite kakor hinavci, ki radi v shodnicah in na voglih potov stoji in molijo, da bi jih ljudje videli. (Mat. 6, 5.) Ako govori o postu, pravi: Kedar se postite, ne delajte se žalostnih kakor hinavci; grde namreč svoje obraze, da bi ljudje videli, da se postijo. (Mat. 6, 16.) Sploh svari svoje učence: Varujte se kvasa farizejev, kateri je hinavšina. (Luk. 12, 1.) Govoreč o malopridnem hlapcu, pravi: Gospod bo njemu dal delež med hinavci; tam bo jok in škripanje z zobmi. (Mat. 24, 51.) Hinavci pomenijo tukaj zavržene.
Velik mora biti torej ta greh, ker pahne človeka celo v večno pogubljenje. Hinavec pa toliko časa ne more dobiti odpu-ščenja, kokler ne vrže od sebe krinke; dokler svojih grehov noče spoznati; dokler se noče pokazati, kakšen da je. Zakaj, kolikor
42«
časa človek skriva svojo hudobijo, toliko časa ostane ona v njem. Ce jo pa spozna, se mu pa odpusti. Zato pravi kralj David: Ker sem molčal, — svoje grehe skrival — so se postarale moje kosti, ko sem vpil ves dan. Zakaj noč in dan me je tešila tvoja roka.... Potem sem pa rekel: Spoznal bom zoper sebe svojo krivico Gospodu, in ti si mi odpustil hudobijo mojega greha. (Ps. 31, 3—5.)
Hinavsko ravnanje je tudi zelo nespametno. Boga ne moremo goljufati. Kristus je koj spoznal v dogodku, ki nam ga pripoveduje današnji sv. evangelj, kaj Judje mislijo. Hinavec svojega bližnjega lahko za nekaj časa goljufa, da mu v resnici verjame, a najbolj pa goljufa samega sebe. Morda se veliko trudi za dobra dela, pa ta dela bodo brez plačila. Koliko veselja bi mu enkrat prinesla, ko bi jih opravljal iz dobrega namena.
Hinavec torej najbolj samemu sebi škoduje. Pravičnemu bodo vsa njegova dela poplačana, hinavec pa, ki se morda ravno toliko trudi za dobra dela: moli, se posti, miloščino daje — to vse pa iz slabega namena — bo kaznovan. Oba enako delata; toda namen je različen.
Hinavščina bo prišla enkrat na dan. »Judex ergo cum sedebit, quidquid latet, apparebit, nil inultum remanebit«—molimo pri črnih mašah. (Ko bo sodnik sedel na oblakih neba, takrat bo vse očito in vse pregrešno bo kaznovano.) Kam se bo takrat same sramote dejal oni, ki se je tu le hlinil? Zato nas opominja modri Sirah: Ne bodi hinavec pred ljudmi, da Bog ne razodene tvojih skrivnosti in te ne vrše sredi zbirališča. (Sir. 1. 37.)
S temi besedami smo hoteli samo doseči, da bo naš namen pri dobrih delih čiBt, nismo pa mislili koga ustrašiti: čes, ljudje me bodo imeli za hinavca ali hinavko, zato raje vse pustim. Ne, predragi! Imej povsod dober namen in se za govorjenje ljudi nič ne zmeni! Dveh napak se moramo varovati: strahu pred ljudmi in pa hvale pri ljudeh, t. j. iz strahu pred ljudmi ne smemo opuščati verskih dolžnosti in svojih dobrih del ne smemo opravljati radi ljudi.
Spoznali smo hudobijo in ostudnost hinavščine. To spoznanje naj nas nagiba, da se je tudi v resnici varujemo, da smo odkritosrčni v besedah in dejanju. Vsa naša vnanja dela naj odgovarjajo notranjem čuvstvu; srce naj se strinja s tem, kar govori jezik, kar dela roka. Ce govorimo ponižno besedo, naj bo ponižnost
tudi v srcu. Če koga hvalimo, mu dajajmo tudi v resnici prednost. Zveličar, ki je ostro prijel farizeje radi hinavščine, rekoč: kaj me skušate, hinavci — bo tudi ostro sodil one, katerih besede in dejanja niso odkritosrčna in ne resnična. Amen.	—k.
2. Vice. — III. Kako moremo vernim dušam pomagati?
Delaj dobro pravičnemu, in našel boš veliko povračilo; in če ne pri njem samem, gotovo pri Gospodu. Sir. 12, 2.
Pred 300 ali 400 leti so bili žalostni časi po Slovenskem. Tedaj so Turki leto za letom prihajali ropat, morit in požigat v naše kraje. Veliko slovenskih otrok, deklet in mladeničev so odpeljali v Carigrad, odkoder so jih potem razprodajali kot sužnje bogatim Turkom. O, pomislite, kako so ti revčki hrepeneli po domači deželi, po materi in očetu, po domači cerkvi, po vaških svojih znancih in tovarišicah. To so bili res britki časi.
Tudi takrat se je pokazalo, kaj premore krščanska ljubezen. Verniki so zbirali denar, po naših krajih je bil tudi poseben davek, za odkupovanje jetnikov krščanskih. Več svetnikov, kakor Peter Nolaški, so vstanovili posebne redove, katerim je bila prva naloga, skrbeti za reševanje uboz h jetnikov, zdihujočih pod turškim nasilstvom. Tako je sv. cerkev z najlepšimi dejanji izpolnjevala Gospodov ukaz: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Ti časi so minoli. Turških jetnikov saj iz naših krajev ni več, dasiravno se nam jetnikov ne manjka: zadolženih, siromašnih kmetov, ubogih delavcev, trpinov, ki so marsikje pravi sužnji, dosti ženskih oseb po mestih, ki so mnogokrat v večji dušni nevarnosti, kakor nekdanje slovenske jetnice v Carigradu.
O teh jetnikih ne govorimo danes, pač pa o drugih jetnikih — o vernih dušah v vicah.
Ce smo slišali, kako je krščanska bubezen rodila prejšnje čase najplemenitejša dejanja v korist kristijanom po turških ječah; če se spominjamo vnovič sv. Bernardina sijenskega, trdečega, da je mnogo bolj zaslužljivo, pomagati ranjcim, kakor pa živim ljudem; in če smo v zadnjem govoru pojasnjevali veselo versko resnico, da moremo vernim dušam pomagati, gotovo nam še preostane dolžnost, da se vprašamo: s čim in kako moremo vernim dušam pomagati?
Pomagati jim moremo: I. s sv. mašo, II. z molitvijo,
III.	s p o s t o m , IV. z miloščino.
Želim govoriti v prid vernim dušam v vicah.
I. Trdna verska resnica je, da je vernikom na zemlji mogoče olajšati in skrajšati trpljenje dušam v vicah vsled tega, ker živimo v občestvu svetnikov. Duše v vicah so kakor trpeči ud na našem telesu, in vemo, da si udje med seboj pomagajo. Nad vse pripomočke, s katerimi moremo rajnim pomagati, stavi tridentinski cerkveni zbor — daritev s v. maše. To je nauk nezmotljive sv. cerkve skozi vsa stoletja. Gihr piše: »Sv. maša je najdelav-nejše, najkrepkejše in najbolj močno sredstvo, s katerim moremo tolažiti in krepiti verne duše; večjo moč ima kot molitev in odpustki, večjo kot posti in miloščina, večjo kot telesna in duhovpa dela usmiljenja.« Zato jo imenujejo cerkveni očetje tolikrat »upanje umirajočih«. — To je čisto umevno. Kaj večjega Bogu gotovo ne moremo darovati, kakor če mu darujemo njegovega Sina. Kako se ne bi Bog Oče ozrl na prelito kri Kristusovo in svete rane Kristusove! Pojasnimo imenitnost najsvetejše daritve še z naslednjo dogodbo:
V Neapolu — tako piše jezuit o. Rosignoli — je živela svoj čas žena, ki je bila v velikem pomanjkanju. Imela je komaj toliko, da je za silo preživljala svoje otročiče. Njen mož je bil delavec. Zaslužil je le za sproti. Enkrat ga prižene sila, da je naredil nekaj dolga. Prišel je čas plačati, pa ni mogel. Vrgli so ga v ječo. Vso družino je imela zdaj mati sama na glavi. Ostalo ji ni druzega, kot pridne roke in veliko zaupanje v previdnost božjo. Pred vsem bi rada rešila moža iz ječe, kamor je bil prišel ne zavoljo hudobije, marveč zaradi pomanjkanj. Dobro je vedela, da toliko ne bi mogla prislužiti, da bi plačala dolg. Nekdo ji je priporočil bogatega moža, naj se obrne k njemu za pomoč. Prosila je, a dobila je le neznaten dar. Vsa žalostna prihiti v cerkev ter prisrčno prosi, da jo reši Bog iz te velike stiske. Nekaj ji pravi, naj se priporoči vernim dušam. In res, žena naredi nepričakovan sklep. Skupaj spravi zadnje svoje krajcarje ter prosi duhovnika v zakristiji, če ne bi mogel takoj v njen namen za verne duše opraviti sveto mašo. Duhovnik to stori, žena je pri sv. maši, vsa potolažena gre iz cerkve.
Na potu jo sreča prijazen starček. Povpraša jo. zakaj je videti tako žalostna. Žena odkritosrčno razloži svoje velike križe. Mož, ginjen, vzame košček papirja, nanj nekaj napiše, in ji natančno pove, kam naj nese ono pismice.
Žena uboga. Pride k premožnemu možu, kateri takoj spozna, da je pismo pisala roka njegovega ranjcega očeta. Začudi se in vpraša: »Žena, kje si dobila to pismo? Kdo je to pisal?« —
»Gospod«, odgovori — »nek starček me je srečal na poti, pripovedovala sem mu, v kakih stiskah sem, in potem mi je nekaj napisal, pa ne vem kaj — z naročilom, da vam to prinesem; bil pa je močno podoben onemu možu, katerega podoba visi tam-le nad vratmi.« Sedaj prebere gospod pismo: »Moj sin, tvoj oče je bil ravno danes rešen iz vic; zahvaliti pa se ima za to dobroto ubogi ženi, ki je danes jutro priskrbela sveto mašo za verne duše. Ona ti prinese te vrstice, in priporočim ti jo toplo, ker žena je v velikem pomanjkanju.« Mož bere vnovič in vnovič; ves je iznenaden nad takim sporočilom. Nato se obrne k ženi, rekoč: »Mati! vi ste z malim darom mojemu dragemu ranjcemu očetu pomogli v nebesa; sedaj hočem tudi jaz vam pomagati, da vam in vaši družini ne bo ničesar več manjkalo.«
Mislite si veselje revne žene, katero je Bog ravno vsled svete maše in miloščine, ki jo je opravila za ranjce, rešil naenkrat iz hude stiske.
Kaj naj se iz te dogodbe učimo? Učimo naj se, da radi prihajamo k sv. maši, in sicer s tem namenom, da koristimo vernim dušam.
II. Pa če smo vsled dela zadržani, da ne moremo k sveti maši, nam je vendar vsak dan mogoče več ali manj moliti. In pobožna molitev je drugi pripomoček, s katerim lahko rešujemo rajne iz vic.
Sv. apostol Jakob opominja: Molite drug za druzega, da hote ohranjeni. Gotovo veljajo te besede tudi za verne duše v vicah. Saj sv. pismo stare zaveze izrečno povdarja: Sveta in dobra je misel moliti za ranjce, da bi bili rešeni grehov. Zato moli sveta cerkev sama veliko za verne duše in kakor znano, postavila je zlasti en dan v letu posebno za to, da molimo za pokojnike.
Katere molitve pa naj opravljamo za verne duše?
1.	Prednost imajo molitve, ki so obdarovane z odpustki. Tacih molitvic najdete mnogo v vsakem molitveniku. Dobro je tudi, da se nekaterih navadite na pamet, n. pr.: »Moj Jezus, usmiljenje!« (100 dni odp.) — »Sladko Srce Jezusovo, daj, da te vedno bolj in bolj ljubim!« (300 dni odp.) — »Sladko Srce Marijino, reši me!« (300 dni odp.) če pobožno naredite križ, imate 50 dni odpustka. Zato vsako jutro obudite namen, da Be hočete vdeležiti vseh odpustkov, ki jih morete tisti dan prejeti.
2.	Molite radi za verne duše sv. rožni venec.
Iz življenja sv. Dominika se pripoveduje čudno izpreobrnenje in zveličanje neke kaj posvetne deklice, ki je mnogo hudega storila, a je nazadnje sv. Dominiku v prikazni priznala, da se ima za svojo rešitev zahvaliti sv. rožnemu vencu, katerega je včasih molila Bama,
posebno pa molitvam, katere so opravljali za-Djo sv. Dominik in udje bratovščine sv. rožnega venca. Izrekla je, da prihaja kot odposlanka ubozih duš, da priporoči sv. Dominiku, da povsod razširja in priporoča sv. rožni venec, ki naklanja dušam v vicah čudovito tolažbo. »O, da bi vsi udje bratovščine sv. rožnega venca*, tako je govorila, »odstopali mnoge odpustke, katerih se morejo vdeleževati, ubogim dušam; pri tem ne bodo nič zgubili, pač pa bodo ranjci za-nje prosili, kadar pridejo v nebesa. Angeli se radu-jejo nad to pobožnostjo, in Marija hoče biti preskrbna mati vsem, ki radi molijo sv. rožni venec.« (Rosignoli. op. c. p. 130.)
Da je Marija posebna varuhinja in pomočnica vernim dušam, sklepamo lahko tudi po tem, ker je sama priporočila nositi š k a-pulir karmelske Matere božje. Obljubila je, da bodo tisti, ki nosijo pobožno njen škapulir, in tako živijo, kakor želi Marija — prvo soboto po smrti rešeni iz vic.
III.	Se večja ljubezen do vernih duš se razodeva v tem, če se kdo za verne duše posti, pritrgava v spanju, vadi v molčečnosti, ne godrnja radi slabe hrane, ne godrnja radi preproste, skromne obleke, prenaša radovoljno mraz in vročino, iz ljubezni do vernih duš potrpežljivo trpi pri težkem, zoprnem delu, se odteguje vabljivi druščini, se odreče vinu, žganju ali tobaku, vdan v voljo božjo prenaša bolečine na bolniški postelji, misleč, da verne duše še več trpijo, in da si s tem vpleta bisere v svojo nebeško krono in zadostuje za svoje časne kazni. O, blagor mu, kdor se tako vadi v zatajevanju! Celo njegovo življenje je podobno sadnemu vrtu, ki je polno rodovitnega sadja. Brez zatajevanja ni nobene pobožnosti. Naše molitve so kakor pleve, če niso združene z zatajevanjem. Zato je umevno, da so svetniki, sv. Kristina, sveti Dominik in toliko druzih svoje molitve za verne duše sklepali s postom in drugimi pokorili. Naš svet postaja čedalje bolj mehak, zato o trpljenju tako rad godrnja, a tako malo misli na verne duše in na Kristusa na križu, ki je toliko pokoro delal za naše grehe.
IV.	če svoje poste in molitve in druga zatajevanja takorekoč podarimo vernim dušam, je to gotovo dragocena miloščina, ki odpira ranjcim vrata nebeška.
O miloščini je govoril angel Rafael Tobiju: Miloščina reši smrti, in ona je, ki grehe izbrisuje, in pomaga najti milost in večno življenje. (Tob. 12, 19.)
Da pomaga miloščina najti večno življenje tudi vernim dušam, o tem nas je poučil zgled uboge žene, ki je sama v največji stiski, vendarle prinesla dar v korist ranjcim, da se je za-nje brala sveta
maša, ki je tudi takoj rešila eno dušo iz vic. Ali ne osramoti ta žena nas, in ne osramoti mnogo premožnih kristijanov, katere je Bog obdaril s premoženjem, pa niti ob smrtni uri ne zmorejo nekoliko miloščine za uboge? Zdi se mi, da bi tak mož, ki je v življenju prevrgel veliko denarja, in vemo, kako nevarna je kupčija, mnogo lažje stop i pred sodnika, če bi vsaj nekaj podaril za uboge na zemlji in uboge v vicah? S tem bi pokril veliko število svojih grehov, pa tudi pomagal rajnikom. Cahej je rekel: Polovico svojega premoženja dam ubogim. Kako daleč za Cahejem stoje gospodarji, ki morda niso sprva nič imeli, pa ob smrti zapuščajo dedičem po 50, 60 tisoč — a revežem, katere imenuje Kristus svoje brate — vinarja ne.
Pa tudi ti, ki si ubožec sam, moreš pa vendar rajnim darovati obilno miloščino. Res ne moreš dajati denarja, a ti jim moreš darovati sv. obhajila in popolne odpustke, katere lahko zadobivaš pri sv. zakramentih. Recimo, ti bi šel enkrat po cesti, pa ugledaš po tleh raztresene krajcarje, krone in goldinarje. Kaj boš naredil? Ali jih boš pustil v blatu? Pač ne, pobiral jih boš. skrbno pobiral! In kaj bi ti rekel o človeku, ki celo razsiplje denar? Rekel boš, da je nor! — In glej, take krone in goldinarji so tebi na ponudbo za tvojo dušo in verne duše v vicah: to so sveta obhajila in popolni odpustki . . . Kako z malim trudom jih lahko pobereš, in sodi sam, če pametno ravnaš, ako dragocene milosti zametavaš, in jih nočeš pobrati ne za se in ne za druge. Koliko žalostnih duš bi ti lahko ž njimi razveselil in razveselila !
Pa če ravno k sv. obhajilu ne moreš, imaš še vedno dosti drugih reči, katere lahko prineseš v dar ubogim dušam v vicah; to so vsa tvoja v milosti božji storjena dobra dela.
Tukaj vas prosim, preljubi verniki, to-le: »Položite vsa svoja dobra dela, ki jih sami storite, ali pa, ki jih bodo storili drugi za vas po smrti, v roke brezmadežne device Marije, da jih ona nakloni v rešenje vernih iz vic.« Storite tak sklep enkrat za vselej! Imenuje se to: »Junaško dejanje ljubezni do vernih duš v vicah.«
(Lansko leto sem razdelil med šolarje listek: »Pomagajte vernim dušam iz vic.« Na onem lističu je tudi molitev, ki se lahko moli v Ui namen, dasiravno ni ukazano.)
Kakšen dobiček bote imeli od tega? Mnogo dobička! Vi svoja dobra dela takorekoč Kristusu posojujete, da se ž njimi poplačujejo dolgovi pokojnikov, in Bog bo vam vaša dobra dela
povrnil z obilnimi obrestmi. Vrhu tega lahko vsak pondeljek dobite popoln odpustek, če pridete k sv. maši za verne duše in ste v milosti božji. Duhovni pa lahko pri vsakem altarju dobijo popoln odpustek za dušo, za katero mašujejo. Več papežev, posebno papež Pij IX, so junaško dejanje ljubezni vernikom toplo priporočali.
S tem končamo z naštevanjem pripomočkov, s katerimi moremo vernim dušam pomagati. Pripomočki so : sveta maša, molitev, post in miloščina. Ob enem s tem zaključimo tretji govor o vicah. — Povdarjali smo v prvem, da so vice — v drugem, da moremo vernim dušam v vicah pomagati, in v tretjem — kako jim moremo pomagati.
To je velika tolažba za rajnike, trpeče v vicah, da jim morejo verniki na zemlji krajšati njihove bolečine. Pa tudi velika tolažba za nas kristijane, posebno bolnike in umirajoče, ker imajo upanje, da bo za-nje molila skupna sv. cerkev, da bodo za-nje molili prijatelji in sorodniki.
Toda — ali naj se mi zanašamo samo na sorodnike? Pomenljive so besede sv. Tomaža Kempčana: Ne zanašaj se na svoje prijatelje in bližnje, in ne odkladaj svojega zveličanja na prihodnjost, kajti ljudje bodo hitreje na-te pozabili, kakor misliš. Bolje je zdaj še o pravem času poskrbeti in kaj pred seboj poslati, kakor pa zaupati na pomoč drugih. Če zdaj ti sam za-se ne skrbiš, kdo bo šele pozneje skrbel za-te ? (I. 23.)
Veste, kaj naredimo ? Skušnja nam potrjuje stotero, da se na svetne prijatelje ne smemo veliko zanašati; zato pa rešujmo v življenju verne duše iz vic; če nas bodo tudi ljudje pozabili, verne duše, prijateljice naše v nebesih, bodo za nas prosile. Amen.	J. Miki.
Priložnostni govori.
Govori za Marijine družbe.
7. Varuj se laži v besedah, v dejanju, zlasti pa se varuj
laži pri spovedi.
Z jezikom se ne pregrešimo le zoper ljubezen, marveč z jezikom se more človek pregrešiti zoper resnici. Res jih je mnogo, ki obrekujejo, opravljajo, nesramno govore, še več pa jih je, ki lažejo, ki z lažjo žalijo ljubega Boga.
Kdo pa laže ? Lagati se pravi — tako nas uči katekizem — drugače govoriti, kakor misliti. Sv. Tomaž pa piše: »Lagati se pravi, namenoma govoriti zoper lastno prepričanje.« Lažeš pa lahko z besedo, lažeš pa tudi lahko z dejanjem, s hlimbo. Laž je trojna: namreč laž v šali, ali laž za kratek čas, drugič laž, s katero iščeš sebi ali drugemu koristiti, in tretjič laž, s katero bližnjemu škoduješ. Lažeš pa tudi lahko z dejanjem, ako se hliniš, t. j., ako bo delaš boljšega in pobožnejšega, kakor si v resnici. — Laži in hlimbe seje treba varovati, in da se bo to v prihodnje vedno godilo, ju hočemo na kratko ogledati.
Rad verjamem, da, prepričan sem, da bi vi, Marijini otroci, ne hoteli z lažjo škodovati bližnjiku v važnih, v velikih rečeh; zakaj ko bi to storili, bi bili hujši od tatu in morilca; saj je dobro ime več vredno, kot srebro in zlato, da, pogostokrat celo več vredno, kakor življenje.
Vprašam vas pa, ali se varujete tudi laži, s katero škodujete svojemu bližnjemu v majhnih rečeh? Ali ne veste, da raste obrekovanje takorekoč od ust do ust? Ali ne veste, da tudi takim laž-nikom veljajo besede sv. Duha. ki pravi: Ti, o Bog, sowašiš vse, ki hudo delajo; pogubiš vse, ki lašnjivo govore. (Ps. 5.) V knjigi pregovorov pa našteva sv. Duh šest reči, katere Bog sovraži, in mej temi je na drugem mestu lažnjivi jezik.
Druge vrste laž je ona, s katero sebi ali bližnjemu koristiš, ali sebe ali bližnjega obvaruješ kake škode. Tretja pa je laž iz šale. Res je sicer, da ste te dve vrsti manjši greh od prve, vendar pa ste tudi te dve vrsti greh in radi tega se jih je treba varovati.
Zakaj pa je laž greh ? Zato, ker žali Boga, omadežuje našo dušo in naše dobro ime.
Bog je večna resnica. Vse to tedaj, kar nasprotuje resnici, nasprotuje tudi Bogu. Zato pa nas opominja Gospod, da naj vedno govorimo resnico, ko pravi: Vaše govorjenje bodi: Je, je; ne, ne. vMat. 5, 37) Svetniki so kaj dobro spoznali, kako močno Bog sovraži laž. — Sv. Avguštin n. pr. piše: »Lagati ni dovoljeno po nobeni ceni ne, če bi se tudi zveličanje kakega človeka ali zveličanje vsega sveta z lažjo moglo doseči.« Kakor namreč ni dovoljeno krasti sebi ali bližnjemu v korist, tako je tudi prepovedano lagati. Sv. Frančišek Šaleški pa piše: »Ko bi z lažjo tudi tega ali onega mogel rešiti večnega pogubljenja, bi tega ne storil, ker ni dovoljeno žaliti Boga, da bi s tem koristil bližnjemu.«
Res je sicer, da je laž večinoma le odpustljiv ali majhen greh, pa treba se je tudi majhnih grehov varovati. Res je sicer, da majhni grehi ne umorč posvečujoče milosti v naši duši, in da nam ne jemljejo pravice do nebes, vendar pa nas tudi majhni grehi več ali manj odtujujejo Bogu in nam pripravljajo jako občutljive kazni v vicah.
Vrhutega pa si tudi vsak lažnik škoduje na dobrem imenu. Kakor hitro namreč ljudje spoznajo, da ta ali oni laže, zgubč vse spoštovanje do njega. Takemu človeku se potem utegne zgoditi, da mu tudi takrat ne verjamejo, kadar resnico govori.
Neresnico, govorjeno z jezikom, imenujemo laž; laž v de janju pa imenujemo hlimbo. Hlimba obstoji v tem, da se boljšega delaš in kažeš, kakor si v resnici. To je huda, zaničevanja vredna napaka, katera pa postane strašna hudobija, ako se to zgodi v zakramentu sv. pokore.
Hlimba je v resnici napaka, ki je zaničevanja vredna. — Vprašam vas, ljubi otroci Marijini, je li to mar pošteno, delati se čednostnega, mej tem, ko si v resnici hudoben; kazati se svetega, mej tem, ko je srce polno pregreh in napak? Tako ravna hinavec in sicer zato, da bi bližnjega goljufal, da bi ga prisilil k spoštovanju, katerega v resnici ne zasluži. — Sv. Pavel nas opominja, rekoč: Ne služite le na oko, kakor da bi hoteli ljudem, dopusti, ampak kakor hlapci Kristusovi storite voljo božjo iz srca radi. (Ef. 6, 6.) Žalibog, da je ta ostudna napaka tako pogosta. Koliko je n. pr. lenih, prepirljivih, lahkomiselnih deklet, ki pa takoj spremene svoj obraz in svoje obnašanje, kakor hitro zapazijo, da jih kdo opazuje. Koliko jih je, ki se delajo vpričo starišev in duhovnih pastirjev, kakor bi bile svetnice, ki so pa v resnici vse drugačne.
Kolikrat morajo zapaziti gospodarji in gospodinie, da so njih posli navidezno silno postrežbi vi, zlasti od začetka. Gospodarjem berejo takorekoč sleherno njih željo že raz obraza in že je skorai vse storjeno in i/delano, predno je še dobro ukazano. Tej postrež-ljivosti se pridruži večinoma tudi prilizovanje. Hvali se vse, kar se zapazi na gospodarjih, graja in slabo pa se tudi vse obsoja, kar se zapazi na soposlih; to pa le vse zato, da bi hinavec in pri-lizovalec imel prvo in največjo veljavo v hiši.
Pa skoraj vedno ta navidezna pridnost, ta hinavska udanost kaj naglo mine. Kmalu pade krinka raz obraza in pokaže se kaj naglo vsa spačenost in hudobija takih ljudi v celi svoji ostudnosti. Takemu človeku ne preostaja potem druzega, kakor bežati in se
skrivati, ako se hoče odtegniti prikritim opazkam goljufanega bližnjika.
Od vseh zaničevan, nosi tak človek na sebi prekletstvo, s katerim je Gospod Jezus Kristus tolikrat preklel hinavce in jih primerjal s pobeljenimi grobovi, ki so na zunaj beli in lični, od znotraj pa polni gnjilobe in trohnobe. Varujte se tedaj, predragi, te napake, pa kaj pravim, napake, varujte se te hudobije, ki utegne postati vir in studenec raznovrstnih žalostnih posledic. — Zakaj oni, ki se dela, kakor bi kot angel plaval v višavah čednosti, ki pa se v resnici kakor satan valja v blatu pregreh, je za vsako hudobijo pripraven, za vsako hudobijo zmožen.
Zlasti pa je hlimba strašna, da, grozna, ako se godi v zakra-mentu svete pokore; ako pri spovedi zamolčiš iz napačne sramežljivosti to ali ono pregreho. Odkritosrčnost je eden izmej prvih pogojev k odpuščenju naših grehov. Kdor vedoma zakriva ali zamolči kak velik greh, se ne laže spovedniku, marveč laže se svetemu Duhu in zlorabi, ako sprejme sv. odvezo, božjeropno sv. zakrament. To pa se zgodi, ako zamolčiš vedoma kak smrtni greh, ali kaj tacega, kar imaš za smrtni greh, ako vedoma število smrtnih grehov zmanjšuješ, in slednjič, ako vedoma opustiš razložiti okoliščine, ki vrsto greha spremene.
Predrzno bi bilo od mene, ko bi trdil, da je ta grozna hudobija med vami navadna. Prepričan sem marveč, da večina izmej vas preveč ljubi Jezusa Kristusa, da bi ga potem mogli tako grozno zaničevati; prepričan st m, da skrbite za svoje večno zveličanje, da ga tedaj s toliko hudcbijo nočete staviti v nevarnost.
Vendar pa se ob ene n bojim, da bi tega ali onega ne bila kdaj zapeljala napačna sramežljivost, da je bil tolikanj nesrečen ali nesrečna, da je kaj zamolčal.
O, ako je temu tako, kakšen izgovor imaš za svoje strašno početje. Kako moreš skušati opravičiti to, kar se nikdar opravičiti ne da: »Sram meje, ne upam se povedati«? — O, kako prebrisan je tvoj peklenski sovražnik, ki te hoče pogubiti. Takrat, ko te je zapeljeval satan v greh, ti je vzel sramežljivost, da te je okoval v težke verige greha; zdaj pa, ko se hočeš znebiti teh verig, ko se hočeš spovedati in spraviti z Bogom, zdaj ti daje sramežljivost, ki pa tukaj ni na mestu.
Da, tu in tam se zgodi, da ti domišlja vekša greh, misliš si, to je gotovo nekaj velioega, in v resnici ni nič na tem; bojiš se, v napačni svoji vesti in bojazni zamolčiš in storiš božji rop
radi reči, na kateri pravzaprav še greha ni, ali vsaj smrtnega greha ne. Tako se potem večkrat, kakor nas uči žalostna skušnja, leta in leta opravljajo neveljavne božjeropne spovedi.
Včasih pa se seveda tudi pripeti, da pade človek v veliko pregreho. Taka hudobija se potem seveda ne da in ne more izgovarjati, kakor kaj majhnega. Ali boš pa vslcd tega, ako si hudo grešil, spoved odkladal ali celo spoved nevredno opravljal? Ali se imaš mar bati pri spovedi grozne sramote ali pa velike škode? Kaj se boš bal ali bala človeka, ki sedi na božjem mestu sam, ki ne sme nikdar o tem, kar na tem mestu sliši, kaj omeniti!
Morda se bojiš ostrega okora spovednikovega, ker si nerad kregan. Res je, pohvale ne zaslužiš, vendar pa te usmiljen namestnik usmiljenega Jezusa tudi ostro grajati ne more, ako vidi, kako hudo ti de, kako grozno da te peče. Pri spovedi imenuješ spovednika očeta. Spovednik je tedaj tvoj oče, in ti se ga bojiš? Ali more biti oče neusmiljenega, trdega srca? Ali je mar oče izgubljenega sina pretepel ali vsaj ostro okaral ? O, ne, marveč ves srečen radi sinove povrnitve, ga ljubeznivo objame, in s tem objemom mu vse odpusti. Veliko je bilo veselje tega dobrega očeta, ko se je vrnil sin, katerega je imel za izgubljenega.
Glejte, predragi, tako je tudi spovednikovo veselje, ako se mu približa resnično skesani grešnik, ki hoče nazaj si pridobiti pravico do nebes. — Satan morda ogovarja in ti pravi, v spovednikovih očeh moraš, ako se odkritosrčno spoveš, priti ob veljavo. Ravno nasprotno je res. — Ako si odkritosrčen, ponižen v svoji obtožbi, potem ne moreš priti ob veljavo, marveč ravno nasprotno: občudovala se bo tvoja trdna vera in tvoja dobra volja, in zbudili se bodo v spovednikovem srcu najlepši upi, najlepše nade gledč tvoje prihodnosti.
Poglejmo nasprotno žalostne posledice hlimbe pri spovedi. Ako iz napačne sramežljivosti kaj zamolčiš, si obtežiš svojo vest z mnogo večjo hudobijo, kakor je bila ona, katero si zamolčal.
Približal si se k spovednici z grehom, katerega si vsled človeške slabosti — kakor že marsikdo — storil; vračaš pa se z božjim ropom obtežen; z božjim ropom, ki tepta z nogami kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. V tistem trenutku, ko govori duhovnik besede: »Jaz te odvežem«, govori Jezus Kristus, ki je vsegaveden: »Jaz te prekolnem«; hudobnež nima miru. Potem pa se morda celo predržneš pristopiti k sv. obhajilu enkrat, dvakrat, desetkrat, tako da preseže tvoja hudobija hudobijo Judeža.
Ali te bo pa napačna sramežljivost mar potem minula? Ne, minuti ne more, ker ti ne preostaja druzega, kakor ali spovedati se odkritosrčno, ali pa na večno se pogubiti in osramoten biti celo večnost.
Res je sicer Bog neskončno usmiljen, on pa je tudi neskončno pravičen, zlasti do onih, ki zlorabijo njegove milosti, ki zlorabijo svete zakramente. Zlasti takim se kaj rado zgodi, da umrjejo v nespokornosti, da se nad njimi izpolnijo besede Gospodove: Vi hote v svojem grehu umrli.
Pregreho pa, katere niste hoteli zaupati skrivaj spovedniku, bo Bog pred vsemi razodel, razodel z vsemi drugimi hudobijami. Osramotenju, katero traja pri spovedi par trenutkov, se sicer s tem odtegneš, ne boš sa pa odtegnil osramotenju, ki te bo trpinčilo celo večnost. Besede očeta, katerih si se pri spovedi bal, se bodo spremenile v besede ostrega sodnika, v besede, katere bodo obsegale tvoje grozno prekletstvo. Majhni pokori se odteguješ, ne boš se pa odtegnil pokori, ki bo trajala celo večnost.
Nočem vam nadalje razlagati teh pretresljivih resnic, molimo marveč za one nesrečne, ki se hočejo raje pogubiti, kakor pa odkritosrčno se spovedati; za one, katerim ni mar za oni blaženi mir, za ono srečno zadovoljnost, ki bi občutilo njih srce, ko bi se odkritosrčno in skesano spovedali.
Naredite tedaj, predragi Marijini otroci, trden sklep, da hočete biti v prihodnje vedno resnicoljubni. Resnico naj ljubi vaš jezik in nikdar naj ne laže. Bodite pa tudi resnicoljubni v svojem obnašanju, kažite se vedno take, kakoršni ste. Sprejmite radi svarilo in grajo, ako jih zaslužite. — Res je tu in tam resnica britka, pa zavoljo tega ne neha biti koristna. Ako hočete, da bo mlado drevo lepo rastlo, ga je treba večkrat obrezati; in ako hočete, da bote v čednostih napredovali, je pred vsem drugim treba, da radi sprejmete opomina in svarila.
Zlasti pa bodite vedno odkritosrčni v zakramentu sv. pokore. Kakor namreč pameten človek zdravniku ne bo prikrival telesne bolezni, tako tudi pameten človek dušnemu zdravniku ne bo zakrival svojih napak, ako mu je sploh kaj mar za zveličanje svoje neumrjoče duše. Koliko bo potem vašo veselje, ako vam bodo nebeška vrata zopet odprta! Amen.	P. Engelbert Pollak.
Pogled na slovstvo.
1.	De eanonica dioeceslum visi lati one. Cum appendice de visitatiene
sacrorum liminum. Auctore Paulo Card. Melchers. Editio altera. Coloniae ad Rhenum, 1901. Sumptibus et tvpis J. P. Bachemii. 8°. Str. 176. Cena 3 K. -- Naslov te knjižice pač ne bi utegnil zanimati duhovnika. Ali kdor pogleda vso knjigo, ki je s cerkveno-pravnega stališča pisana tako točno, da ne omenja le tega, kar so navajali o predmetu starejši kanonisti, sveti Karol Boromej, Crispinus, škof amerinski, Fagnanus, Gavanti, Lucius Ferraris, Lucidus in drugi, ampak kaže tudi na najnovejše določbe apostolske stolice, bode sigurno iz nje zajel mnogo koristnega, pa tudi novega. Kajpada tvarina in nje razporedba zadeva v prvi vrsti škofe, ki imajo dolžnost, da obiskujejo sebi izročene osebe in zavode. In v tem pogledu moram pripoznati, da je bil pokojni kardinal Melchers v resnici mož, ki je lahko sestavil v podporo in pomoč svojim škofovskim sobratom pojasnilo, kako naj vršč to najtežje izmed škofovskih opravil. Lahko, pravimo, je spisal to knjižico, ker je bil vešč poznavalec cerkvenih zakonov in goreč v obiskovanju svojih podanikov in njim izročenih cerkvenih zavodov, bodisi v Osnabriicku, bodisi v Kolinu. Daši pa bode knjiga v prvi vrsti zanimala naše nadpastirje, bodo vendar tudi radi po njej segli gospodje, ki »v izročenem področju« obiskujejo posamezne dele škofije. Da, vsak duhovnik, komur je mar reda in natančnega izvrševanja cerkvenih predpisov, bo knjigo rad v roke vzel in uverjen sem, da jo bode Tiital z zanimanjem in da se bo mnogo iz nje navadil.	Dr. A. K.
2.	Predigten auf dle Feste Marlens und der Ileiligen. Herausgegeben
von P. Paulus S c h w i 11 i n s k y , O. S. B. Graz 1901. Verlag von Ulrich Mosers Buchhandtung. 8°. Str. 525. Cena 5 K. — 2e tretjič nam je poročati o tega pisatelja tiskanih govorih. Priznanja vredna je njegova vestnost, s katero se je pripravljal za cerkvene govore. Zato pa je tudi nakopičil toliko zakladov homi-letičnih v svoje zbirke, da mu bodo duhovni tovariši izvestno še dolgo let za to marljivost hvaležni. Pridige v čast Materi božji in svetnikom pa bodo že zategadelj ugajale, ker se težko dobi tozadevnih dobrih govorov, in je dandanes popraševanje po njih radi mnogih ustanovljenih Marijinih družb posebno pogostno. Pisatelj nam pa daje za vsak Marijin praznik po pet, šest, celo sedem govorov. Mej pridigami v čast svetnikom nam ponuja razen pridig za navadne svetniške praznike tudi govore v čast sv. Nikolaju, sv. Sebastijanu, Vidu, Alojziju, Janezu Krstniku, Lavrenciju, angelom varihom, Mihaelu, Simonu in Judu in Leopoldu Sploh krasi govore dvojna vrlina: jako primerna in pogostna poraba sv. pisma in. logična porazdelba tvarine. Spreten govornik bo torej hitro zajel iz knjige primerno razdelitev, pa tudi bogatih zakladov iz cerkveno-govorinške zakladnice sv. pisma.	Dr. A. K.
Založba ^Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne*
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.